Bogastvo babicine skrinje by Rokodelski center Škofja Loka / Art&Craft Centre of Škofja Loka

BOGASTVO BABIČINE SKRINJE KAKO RAZISKATI, DOKUMENTIRATI IN ŠIRŠI JAVNOSTI PREDSTAVITI OBLAČILNO DEDIŠČINO GORENJCEV OD ZAČETKA DO SREDINE 19. STOLETJA

Babičina skrinja je polna bogastev… ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ Bogastvo znanja naših prednikov včasih ostane pozabljeno in zaprto v starih »babičinih« skrinjah, zato smo se na Škofjeloškem odločili, da jih ponovno odpremo in stara znanja, ki se skrivajo v njih, raziščemo in predstavimo širši javnosti. Z namenom, da bi ohranili in predstavili oblačilno dediščino in oblačilni videz kmečkega prebivalstva iz obdobja od začetka pa do sredine 19. stoletja, smo na podlagi virov in ohranjenih kosov oblačil iz tega časa rekonstruirali način oblačenja ljudi na našem območju. Ker je bila izdelava oblačil v preteklosti neposredno povezana z danes že pogosto pozabljenimi tradicionalnimi rokodelskimi znanji in veščinami, smo se ukvarjali tudi z njimi.

rojekt Bogastvo babičine skrinje1 smo začeli izvajati novembra 2012 in ga zaključili v decembru 2014, ko smo izdali priročnik, ki je pred vami. Dvoletno delo, ki smo ga opravljali projektni partnerji, smo prenesli v besedilo in na fotografije. Z Lokalno akcijsko skupino loškega pogorja kot vodilnim partnerjem, Turističnim društvom Žirovski Vrh, Folklorno skupino Škofja Loka, Razvojno agencijo Sora d. o. o. in njenim Rokodelskim centrom DUO Škofja Loka smo se zavezali h kakovostnemu delu in sledenju zastavljenim ciljem. Ker je o oblačilni kulturi in oblačilnem videzu ljudi v prvi polovici 19. stoletja med folklorniki na Škofjeloškem malo znanega in so rekonstrukcije oblačil tistega časa dokaj redke, smo se dela lotili sistematično in vključili številne strokovnjake z različnih področij. Sodelovali smo s poznavalci in raziskovalci oblačilne dediščine različnih zgodovinskih obdobij, etnologi, kostumografi, strokovnjaki na področju krojenja in šivanja, mojstri rokodelci in obrtniki. Med projektom pa so se v naše delo aktivno vključili tudi člani folklornih skupin in lokalni prebivalci iz vseh štirih občin, v katerih je projekt potekal. Poleg poglobljenega dela in študija oblačilnega videza ljudi iz obravnavanega obdobja prav to vključenost posameznikov, predvsem članov folklornih skupin, štejemo za enega večjih uspehov projekta. Veliko število prostovoljno opravljenih ur se kaže v belih vezeninah na pečah in drugih oblačilih, nabiranju oziroma gubanju blaga in šivanju rokavcev, vezenju blaga za čelnike avb, ženske životke oz. modrce, kot so jim rekli, klekljanju čipk in drugem ročnem delu. Izjemen pa je bil predvsem prispe-

vek avtorice kostumov, mojstrice Andreje Stržinar, ki je v preteklih dveh letih opravila, lahko bi zapisali, življenjsko delo. V svoji šivalnici je snovala, oblikovala in po meri izdelala 29 kostumov za člane obeh sodelujočih folklornih skupin, Folklorne skupine Zala iz Žirovskega Vrha in Folklorne skupine Škofja Loka. Želja Turističnega društva Žirovski Vrh in njegove Folklorne skupine Zala ter Folklorne skupine Škofja Loka je bila izdelati folklorne kostume, ki niso le še ena različica širše poznane t. i. narodne noše, temveč interpretacija prazničnega načina oblačenja kmečkega prebivalstva v obravnavanem obdobju v naših krajih. Takrat se je oblačenje na Slovenskem še delilo na tri oblačilne tipe – alpskega, panonskega in mediteranskega. Na Gorenjskem in širše, torej tudi na Škofjeloškem, je bil v veljavi alpski tip oblačenja, kar pomeni, da so moški nosili podkolenske hlače, sorazmerno kratke telovnike in srajce, izdelane iz pravokotnikov (gre za renesančni kroj), z bogatim gubanjem na ramah in v zapestju ter z razporkom do konca prsnice. V hladnejših mesecih in ob pomembnejših priložnostih je bil moški oblečen še v suknjič. Obuti so bili v visoke škornje ali nizke čevlje in nogavice, odvisno od premoženja, letnega časa in drugih dejavnikov. Klobuki so imeli navadno širše krajce, nekateri so nosili klobuke s cilindrastim oglavjem, drugi z nižjim zaobljenim oglavjem. Ženske so nosile krila z modrcem, predpasnike, rokavce, kot vrhnje oblačilo pa še špenzerje. Kot pokrivalo so bile tedaj na Gorenjskem najbolj splošno uveljavljene peče, male avbice in zavijače.

1 Projekt je bil sofinanciran iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, sredstev proračuna Republike Slovenije ter Občin Gorenja vas-Poljane, Škofja Loka, Železniki in Žiri ter lastnih sredstev KUD Folklorna skupina Škofja Loka in TD Žirovski Vrh. Več o projektu lahko preberete na spletni strani LAS loškega pogorja: www.las-pogorje.si/Slo/main.asp?id=6796C4FE#bogastvo-skrinje.

S pregledovanjem in upoštevanjem zgodovinskih virov in ohranjenih posameznih kosov oblačil smo dokumentirali stanje ter rekonstruirali postopke izdelave oblačil iz prve polovice in sredine 19. stoletja na Škofjeloškem. Da pa smo nekaj znanja o takratnem načinu oblačenja prenesli tudi na širše lokalno okolje, smo organizirali rokodelske razvojne delavnice na teme šivanja rokavcev, vezenja, polstenja, česanja in predenja volne ter pletenja moških in ženskih nogavic. Velika vrednost projekta so tudi rekonstrukcija kolovrata in obnova grebena za česanje volne, ki mu na Škofjeloškem pravimo gredeše, ter načrtno povezovanje akterjev in institucij, ki skrbijo za ohranjanje kulturne dediščine na širšem škofjeloškem podeželju – Rokodelskega centra domače in umetnostne obrti Škofja Loka, Loškega muzeja Škofja Loka, Muzeja Železniki in Muzeja Žiri. Iskrena hvala vsem projektnim partnerjem in vsem strokovnjakom, ki so nam požrtvovalno pomagali z nasveti in strokovnimi usmeritvami – dr. Bojanu Knificu, Alenki Pakiž, Ljubi Vrtovec Pribac, Jasni Vastl in Mojci Šifrer Bulovec. Hvala še nekaterim posameznikom, mojstrom rokodelcem, ki so dihali z našim projektom: Primožu Štajnarju, izdelovalcu čevljev, Sergeju Pajku, izdelovalcu klobukov, Pletilstvu Jakopina, kjer so spletli del nogavic, Romanu Oblaku, ki je izdelal repliko kolovrata, Jožetu Potočniku, ki nam je poklonil stare gredeše, in Bogdanu Ambrožiču, ki jih je obnovil. Nikoli se ne bomo mogli dovolj zahvaliti avtorici kostumov Andreji Stržinar, ki je za nas opravila nešteto ur in izpeljala vse tisto, česar sami nikakor ne bi zmogli in znali. Pomagala je pri raziskavi, iskanju originalov, narisala ter izrezala je kroje, izbrala materiale, poiskala ustrezne kombinacije in izdelala razne detajle, hkrati pa upoštevala

tudi naše želje in mnenja. Ob pomoči šivilj Sonje Rupar in Zvonke Tomažič je v končni fazi sešila folklorne kostume. Veliko delo so opravile folklornice, članice Folklorne skupine Zala in Folklorne skupine Škofja Loka, ter njihove prijateljice vezilje, šivilje in klekljarice pa tudi tiste, ki so se rokodelskih veščin priučile med projektom – Majda Dragovan, Irena Potočnik, Vera Keber, Brigita Oblak, Tanja Buh, Urška Buh, Antonija Oblak, Lucija Kavčič, Brigita Oblak, Karla Košir, Laura Bogataj, Irena Bogataj, Nataša Oblak, Danica Gantar, Bojana Cimerman, Alenka Močnik, Mia Biondič, Polona Slak, Martina Tratnik, Olga Justin, Vanja Buh in Ema Goričan. Še posebej se moramo zahvaliti Luciji Kavčič, vodji Folklorne skupine Zala, ki je s svojo delovno vnemo predstavljala gonilno silo projekta. Prav tako pa Marku Krajniku, vodji Folklorne skupine Škofja Loka, in Tatjani Bogataj, glavni koordinatorki in vodji projekta Bogastvo babičine skrinje. Naše skupno delo predstavlja pomemben prispevek k ohranitvi oblačilne dediščine, rokodelskih veščin in znanj, povezanih z izdelavo oblačil. Veseli nas, da smo lahko izsledke raziskovanja uresničili v izdelani kostumski podobi dveh folklornih skupin, ki bosta tako ohranjali in pripovedovali zgodbo oblačilne kulture iz prve polovice in sredine 19. stoletja na Škofjeloškem.

O folklornih skupinah

agotovo mora biti poslanstvo in eden pomembnejših ciljev folklornih skupin, da so njihovi člani ustrezno kostumirani, s čimer folklorniki predstavljajo pretekli čas, prostor, družbeni sloj in plese, ki jih v svojem programu interpretirajo. Brez kostumov, ki so ustrezni za ples in odslikavajo izbrano obdobje ter izbrani trenutek, bodisi iz življenjskega cikla bodisi iz prazničnega leta, si ni mogoče predstavljati dobrega nastopa folklorne skupine. Tako kot je nekoč oblačilni videz ljudi že navzven kazal pripadnost posameznika določenemu stanu, je tudi danes kostumska podoba folklornih skupin prvi in najvidnejši pokazatelj kakovosti njihovega nastopa. Z ustvarjenimi rezultati projekta Bogastvo babičine skrinje – novimi kostumi, izdelanimi na podlagi raziskave, ohranjenih originalov in z veliko vloženega lastnega dela članov folklornih skupin – so vzpostavljeni pogoji za tovrstno ustrezno predstavitev in temelji za kakovostne nastope obeh folklornih skupin.

Novokostumirani folklorni skupini na predstavitvi folklornih kostumov v sklopu Praznika žetve na Žirovskem Vrhu, julij 2014 (foto: Aleš Cankar).

Folklorna skupina Škofja Loka – več kot tridesetletna tradicija

Folklorna skupina Škofja Loka (foto: Foto Viktor Žiri).

ačetki folklorne skupine v Škofji Loki segajo v leto 1977, ko je bila z namenom obujanja in širjena plesne kulture med mladimi, ustanovljena Folklorna skupina Zveze socialistične mladine Škofja Loka. Prvi umetniški vodja, Zdenko Rebič, je skupino vodil do septembra 1978, kasneje pa je vlogo umetniškega vodje prevzel Drago Novak. Decembra istega leta je skupina postala samostojno društvo z imenom Folklorna skupina Škofja Loka. Združevala je 23 članov iz Poljanske in Selške doline ter Škofje Loke in njene okolice. Kasneje je dru-

štvo delovalo pod pokroviteljstvom Splošnega gradbenega podjetja Tehnik iz Škofje Loke. Vse od leta 1989 skupino vodi Marko Krajnik. Od leta 1997 Folklorna skupina Škofja Loka deluje kot samostojno društvo in danes šteje 28 aktivnih plesalcev in glasbenikov, ki jih druži veselje do plesa in petja. Za svoje delo na področju oživljanja ljudskih plesov in pesmi je društvo prejelo več priznanj, med odmevnejšimi leta 1998 srebrni grb Občine Škofja Loka.

Glavni namen delovanja Folklorne skupine Škofja Loka tudi danes ostaja oživljanje in negovanje ljudskih plesov, pesmi ter šeg in navad iz celotne Slovenije. Člani v različnih folklornih kostumih predstavljajo plese iz okolice Škofje Loke, Gorenjske, Bele krajine ter Prekmurja in splet plesov s Štajerske. Skupina s svojim programom sodeluje na različnih prireditvah v okolici Škofje Loke in drugje po Sloveniji, poleg tega pa ohranja stike tudi s tujino; slovensko kulturno dediščino je predstavila Slovencem v Franciji, gostovala je v Belgiji, Nemčiji, Avstriji, Italiji ter na Nizozemskem in Švedskem. O delu preteklih dveh let, ki je potekalo v okviru projekta Bogastvo babičine skrinje, je vodja Folklorne skupine Škofja Loka, Marko Krajnik, zapisal: »Že zelo dolgo smo si želeli pridobiti kostume iz okolice Škofje Loke, a se nam želja zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni uresničila. Pogosto smo imeli probleme zaradi premajhne angažiranosti ljudi za raziskovanje oblačilne dediščine iz sredine 19. stoletja. Imeli smo težave tudi pri izbiri šivilje, saj imajo danes redke dovolj znanja s področja izdelave kostumov za folklorne skupine. Končno smo našli skupno besedo s Turističnim društvom Žirovski Vrh in Razvojno agencijo Sora. Pod okriljem nosilca projekta LAS loškega pogorja smo začeli z izvedbo temeljito načrtovanega projekta Bogastvo babičine skrinje. Celoten projekt, v okviru katerega smo začeli raziskovati način oblačenja kmečkega prebivalstva prve polovice in sredine 19. stoletja, je bil sofinanciran iz sredstev Leader. Izvedli smo posvet, na katerem smo pridobili različne informacije o načinu oblačenja na Škofjeloškem v tistem času. Ob izvajanju razvojnih rokodelskih delavnic so naši člani aktivno sodelovali pri izdelavi folklornih kostumov in pridobili nova znanja za nadaljnje delo. Tako so tudi

sami pomagali pri izdelavi posameznih delov folklornih kostumov – pri nabiranju rokavcev, šivanju ženskih kril, moških srajc in tudi pri vezenju posameznih delov folklornih kostumov. Tak način dela pomeni spomin na naše prednike, člani folklorne skupine pa bodo folklorne kostume bolj cenili, saj so vanje vložili veliko svojega dela. Pri projektu so sodelovali številni zunanji strokovnjaki z različnih področij, ki so nam in naši šivilji, Andreji Stržinar, s svojim znanjem in izkušnjami dodatno približali način oblačenja kmečkega prebivalstva v obravnavanem obdobju na Škofjeloškem. S folklornimi kostumi smo se prvič predstavili na prireditvi Praznik žetve na Žirovskem Vrhu. Z njimi pa se bomo z veseljem in ponosom predstavljali tudi v prihodnosti na prireditvah v domačem kraju in širše po Sloveniji. V tujini se bomo z njimi predstavili na Europeadi, na kateri se vsako leto sreča več kot 250 folklornih skupin iz cele Evrope in bo leta 2015 potekala na Švedskem«.

Pri ustreznem kostumiranju folklornih skupin imajo pomembno vlogo njihovi vodje – od leve proti desni – idejni vodja Folklorne skupine Zala Lucija Kavčič, avtorica kostumov Andreja Stržinar in vodja Folklorne skupine Škofja Loka Marko Krajnik (foto: Foto Viktor Žiri).

Folklorna skupina Zala – mlada po nastanku, a polna vneme in pozitivne energije

Folklorna skupina Zala (foto: Aleš Cankar).

olklorna skupina Zala deluje pod okriljem Turističnega društva Žirovski Vrh in nastopa šele štiri leta. Združuje osem plesnih parov, plesalcev, starih med 30 in 60 let. Poleg plesa jim je pomembno druženje, saj so prijatelji z velikim čutom za skupnost. Vzdušje v skupini je ustrezno za delo in tudi za sprostitev, ki je v današnjem hitrem načinu življenja zelo potrebna.

Na začetku svojega delovanja skupina ni bila ustrezno kostumirana, saj oblikovanje kostumske podobe ni temeljilo na raziskavah. Po spletu okoliščin so navezali stike z mojstrico šivanja kostumov, Andrejo Stržinar, s katero so začeli sodelovati. Nastale so pobude za projekt, v okviru katerega bi se izdelave kostumov lahko ustrezno lotili.

Folklorno skupino Zala vodi Marko Krajnik, predvsem z vsebinskimi idejami za odrske postavitve in organizacijo nastopov pa mu pomaga plesalka Lucija Kavčič, ki je tudi strokovni vodja treh otroških folklornih skupin. Nastopajo predvsem na prireditvah v okolici domačega kraja, v prihodnje pa si želijo, da bi se udeležili kakšnega folklornega festivala in tam predstavili svoje nove folklorne kostume. Predstavili so se tudi na letošnjih Dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku. V svoj program vključu-

jih ni možno ustrezno kostumirati v enem letu, saj gre za dolgotrajnejši proces.

Člani Folklorne skupine Zala (foto: Lucija Kavčič).

Kostumi, izdelani v okviru projekta Duša tematskih poti, ki jih je prav tako izdelala Andreja Stržinar (foto: Lucija Kavčič).

jejo plese z Gorenjskega, v odrske postavitve pa vpletajo tudi zanimive šege in pripovedi starejših občanov.

in tako so že v letu 2011 izvedli projekt Duša tematskih poti, v okviru katerega je bila vzpostavljena tematska pot na Žirovskem Vrhu, Pot skozi Zalo, ki se navezuje na pisatelja Ivana Tavčarja in njegovo literarno ustvarjanje.

Premierna predstavitev novonastalih kostumov je potekala v okviru 17. Praznika žetve na Žirovskem Vrhu. Prireditev vsako leto organizira Turistično društvo Žirovski Vrh, rdeča nit letošnjega dogodka pa je bila predstavitev novih folklornih kostumov obeh folklornih skupin. Ker Turistično društvo Žirovski Vrh želi ustvariti kakovostno prireditev, vsako leto išče možnosti za izboljšave. Ena izmed pomembnih kakovosti so seveda ustrezno kostumirani igralci, plesalci in prikazovalci starih kmečkih opravil, ki predstavljajo glavno vsebino dogodka. V pripravo in izvedbo prireditve je vključenih veliko sodelujočih, ki

Aktivnosti in delovanje Turističnega društva Žirovski Vrh so širokega spektra. Za potrebe dramskih iger, ki jih piše in režira domačinka Antonija Oblak, so člani društva dali izdelati kostume, ki ponazarjajo način oblačenja kmečkega prebivalstva v začetku 20. stoletja. S projektnim načinom dela so uspešni pri pridobivanju evropskih sredstev

Uspešno izveden projekt Pot skozi Zalo je člane društva motiviral za nadaljnje delo in novi rezultati so vidni že po treh letih. Zavedati pa se moramo, da rezultati, ki jih predstavljamo v tej publikaciji, ne bi bili tako kakovostni, če ne bi temeljili na raziskavi zgodovinskih virov, vživljanju v obravnavano obdobje, sodelovanju s strokovnjaki oblačilnega videza in dediščine ter povezovanju z mojstri rokodelci /obrtniki, ki imajo bogate izkušnje.

O oblačilnem videzu in modi 1. polovice in sredine 19. stoletja Obdobje, s katerim smo se ukvarjali pri rekonstrukciji oblačilnega videza kmečkega prebivalstva s Škofjeloškega, obsega prvo polovico in sredino 19. stoletja. Za sredino 19. stoletja je značilno, da so se razlike med oblačilnim videzom kmetov in meščanov počasi brisale, brisale pa so se tudi posamezne razlike v načinu oblačenja ljudi z različnih območij. Viri, ki so nam na voljo, zajemajo predvsem pričevanja in opise oblačilnega videza ljudi s posameznih območij ter risbe, ki prikazujejo nekaj podob oblačenja ljudi v tistem času. Zaradi pomanjkanja gradiv in virov se moramo zavedati, da so vedno prisotna večja ali manjša posploševanja in približki dejanskemu oblačilnemu videzu obravnavanega zgodovinskega obdobja. Gre namreč za interpretacije, izdelane za potrebe delovanja folklorne skupine.

ejstvo je, da je obleka najpreprostejši način zunanjega ločevanja ljudi glede na družbeni položaj (Makarovič 1971: 88). Seveda pa na oblačilno podobo vpliva splet več dejavnikov: čas, prostor, družbeni sloj, priložnost, oblačilna moda idr. Oblačilni videz se je dolga stoletja oblikoval na podlagi stanovskih razlik in tako se je prebivalstvo glede na družbeni sloj razlikovalo že po obleki. Tovrstno razlikovanje je začelo počasi bledeti v 18. in kasneje v 19. stoletju, saj se je kmet počasi začel osvobajati družbene podrejenosti, kar je vplivalo na njegovo vedno bolj svobodno in samostojno odločanje in na razvoj njegovega oblačilnega videza. Proti sredini 19. stoletja so bili vplivi in elementi oblačilnega videza tržanov in meščanov vedno bolj opazni tudi v načinu oblačenja kmečkega prebivalstva (Makarovič 1971: 16). V sredini 19. stoletja je prevladoval duh romantike in opevanje načina življenja kmečkega prebivalstva, ki je predstavljalo jedro (slovenskega) naroda. V virih je bilo najdenih več zapisov, v katerih so avtorji obžalovali spremembe in vpliv mestnega načina oblačenja na oblačilni videz kmečkega prebivalstva. Za poznejše obdobje – drugo polovico 19. stoletja – so bila značilna taborska zborovanja in manifestacije; z njimi so poudarjali in utrjevali svojo narodno zavest. Zanimivo je, da so kmečko prebivalstvo pozivali k oblačenju v »stare noše«, s katerimi bodo svojo narodno zavest še bolj poudarjali, hkrati pa so z nošenjem svojih starih ali podedovanih oblačil tem zborovanjem dajali poseben pomen (Makarovič 1971: 18–19). Ko govorimo o »noši«, se ta navezuje na oblačilni videz, na tisto, kar »se nosi«. Ločevati pa moramo med »kmečko« oziroma »ljudsko« in »narodno nošo«. To so različni pojmi, ki so se oblikovali skozi zgodovinski razvoj in imajo v njem ustrezno mesto ter funkcijo. Zelo posplošeno

izraz ljudska noša označuje oblačilni videz različnih stanov pretežno agrarnega prebivalstva, obrtnikov, delavcev in kmetov, kmečka noša zajema pojem stanovskega oblačilnega videza kmetov, izraz narodna noša pa ima danes več pomenov ali izvorov. Pred več desetletji so strokovnjaki izraz uporabljali za označevanje »kmečke noše« in je obstajal pod vplivom srbsko-hrvaškega besedišča. V tem primeru se izraz narodni enači z ljudski, kar se pogosto pojavlja tudi na drugih področjih kmečke kulture. Proti koncu 19. stoletja pa se je izraz narodni uporabljal tudi v kontekstu nacionalnega – narodna noša je pomenila »nacionalno nošo«. Njej danes strokovno rečemo pripadnostni kostum, ki pa je precej drugačen od kmečkega oblačilnega videza v 19. stoletju (Makarovič 1971: 17–20). Danes narodna noša predstavlja neko, kot je Marija Makarovič zapisala že pred približno pol stoletja, »popačeno podobo nekdaj pražnje noše alpskega območja« (Makarovič 1966: 3). Marija Makarovič, ki se je v svojih raziskavah in pri terenskem delu veliko ukvarjala z oblačilnim videzom prebivalstva v preteklih obdobjih, poudarja, da je za tipološko opredelitev oblačilnega videza ljudi v 19. stoletju najbolj primeren oblikovni, torej krojni kriterij. Na tej podlagi je oblačenje v 19. stoletju delila na panonski, primorski in alpski tip. K zadnjemu spadajo Koroška, Dolenjska (do Kostanjevice), Notranjska, Štajerska (razen vzhodnega dela), Vipavsko, del Benečije, okolica Trsta in Gorenjska, vključno s škofjeloškim območjem (Makarovič 1988– 1990: 249). V nadaljevanju se bomo torej ukvarjali z alpskim tipom, značilnosti katerega je za obdobje do sredine 19. stoletja na kratko povzela takole: »Alpsko ozemlje je sredi 19. stoletja vse močneje posredovalo sodobnejše oblačilne poteze drugim območjem

Oblačilni videz žensk

a alpski oblačilni tip je najbolj značilno krilo z modrcem, pod katerim so ženske nosile rokavce. Nepogrešljivi elementi oblačenja žensk so tudi spodnja krila, predpasniki, pokrivala, obuvala, vrhnja oblačila in različno okrasje (Makarovič 1971: 22–23).

Krilo z modrcem

Goldensteinova upodobitev oblačilnega videza iz okolice Škofje Loke nam je bila v pomoč pri oblikovanju osnovnega kroja folklornega kostuma (Baš 1987, slika Kmečki par v okolici Škofje Loke, 1838). Slovenije. Zavoljo posebne geografske lege, ki je omogočala neposrednejše stike z ostalo srednjo Evropo in njeno zelo napredno oblačilno omiko, zavoljo dobrih prometnih zvez in trdne gospodarske osnove precejšnjega dela njenih prebivalcev je predstavljala noša večjega dela alpskega ozemlja v prvi polovici 19. stoletja najrazvitejšo oblačilno omiko pri nas, ki je bila najbolj sposobna sprejemati sodobnejše poteze meščanske noše 19. stoletja in jih posredovati drugim območjem« (Makarovič 1971: 45).

Ta tip oblačila omenjajo že viri iz 17. stoletja. Pojavlja se na celotnem območju alpskega ozemlja, v prvi polovici 19. stoletja pa so ga ženske nosile kot delovno in praznično oblačilo v vseh letnih časih. Kot že ime pove, gre za dvodelno oblačilo, torej krilo in modrc. Krilo je bilo v pasu drobno nabrano, nanj pa je bil kot zgornji del prišit modrc. Krilo je segalo do gležnjev, predvsem na Gorenjskem pa je bil nekaj centimetrov od spodnjega robu pogosto prišit zelen svilen trak. Krila, ki so jih ženske nosile za praznične dni, so bila podložena z drugobarvno podlogo iz cenejšega blaga, spodaj pa ja bila lahko prišita

Goldensteinova upodobitev Kranjice: »S svilo in zlato nitjo pretkani brokatni modrci so bili spredaj in zadaj razigrano rokokojsko izrezani« (Makarovič 1971: 24). Lepo so vidni tudi rokavci (Makarovič 1971, slika XIX).

vrvica, ki je ščitila spodnji rob (tudi delovnih kril) pred obrabo. Viri iz začetkov 19. stoletja omenjajo uporabo rjavo, rdeče, črno in sivo barvanih kril iz raševine2 ali mezlana3. Delovna krila so bila pogosto izdelana iz modro in bordo barvanega platna, ob hladnejših dneh pa so ženske nosile toplejša in trpežnejša temnejše barvana suknena krila. V okolici Ljubljane in v večjem delu Gorenjske je bilo zelo priljubljeno blago za izdelavo ženskih kril cajg4, ki so ga tkali škofjeloški tkalci (Makarovič 1971, 23–24). Že pred sredino 19. stoletja so bila pražnja krila in krila premožnejših kmetic izdelana tudi iz tovarniško izdelanega blaga – raznobarvnih volnenih blag, rožastega cica5, cajga, belega ali vzorčastega perkala6, kambrika7, katuna8 in mnogih drugih9 (Makarovič 1988–1990: 250). Na krilo je bil prišit modrc. V tistem času so bili modrci pogosto krojeni iz drugačnega blaga kot krilo, segali pa so do pasu. Še iz prejšnjih obdobij so se ohranili veliki ovratni izrezi, ki so jih ženske spredaj prevezovale s trakovi ali pa so jih zapenjale s škabicami. Pogosti so bili s svilo ali zlato nitjo pretkani modrci iz brokata10 z rožastim vzorcem (Makarovič 1971: 24).

Rokavci Gre za belo, do pasu ali nekoliko niže krojeno žensko srajco, ki so jo nosile pod modrcem. Ta kos oblačila je značilen za alpsko in panonsko oblačilno območje, poimenovanja pa se razlikujejo – v Tavčarjevem Cvetju v jeseni je za rokavce zapisan izraz srajčnik (kratek, v rokavih nabran v gube). Albert Sič pa srajčnik imenuje rokavce na Gorenjskem nasploh (Ložar 1944: 64). Ženske rokavce so v prvi polovici 19. stoletja na Gorenjskem navadno krojili iz dveh sprednjih delov, ki sta bila od zadnjega dela ločena z ramenskim všitkom. Na sprednjem delu so bili prerezani, imeli pa so tudi okrasne značilnosti – drobne gube, ki so potekale od vratu navzdol do višine prsi ali niže in so bile prešite z vodoravnimi šivi. To okrasje je dalo videz gostega, valovitega gubanja. Barva rokavcev je vedno ustrezala barvi domačega platna, iz katerega so bili krojeni tako delovni kot tudi pražnji rokavci. V 30. letih 19. stoletja se je za pražnje rokavce uveljavilo tudi krojenje iz belega bombažnega strojno tkanega blaga – perkala ali muslina. Pogosteje kot v siceršnjem oblačenju Dolenjk in Gorenjk v obravnavanem obdobju v pripadnostnem kostumiranju po dolgem nagubane rokave rokavcev za pražnje dni ženske tudi likajo in škrobijo11. Po vzoru mestnih kosov

2 »Grobo domače sukno« (SSKJ 1994: 1109). 3 »Tkanina iz lanene osnove in volnenega votka, navadno v platneni vezavi« (SSKJ 1994: 549). 4 Rdeče in belo pisano blago, ki so ga tkali tkalci v Škofji Loki in njeni okolici, narejeno iz t. i. turške ali domače preje (Makarovič 1971: 24). 5 »Cenena potiskana bombažna tkanina« (SSKJ 1994: 85). 6 »Gosta, tanka, navadno drobno potiskana bombažna tkanina« (SSKJ 1994: 832). 7 »Bombažna tkanina v platneni vezavi« (SSKJ 1994: 378). 8 »Tanka, navadno potiskana bombažna tkanina« (SSKJ 1994: 390). 9 Marija Makarovič omenja tudi temno modri kamelot, nanking, zelen ali črn muslin, špangolet in škotsko blago (Makarovič 1988–1990, 250). 10 »Vzorčasta, včasih z zlatom ali srebrom pretkana težka svila« (SSKJ 1994: 72). 11 Škrobiti pomeni »prepajati s škrobovo raztopino, da se doseže večja trdota tkanine« (SSKJ 1994: 1357).

oblačil so pražnji rokavci kmečkih žensk prevzeli nekatere okrasne elemente. Večinoma so dodajale klekljane ali industrijsko izdelane čipke, s katerimi so obrobljale rokavne manšete in ovratnike. Dodajale so tudi okrasne gumbe (Makarovič 1971: 26–28). Vsi viri s konca 18. stoletja in kasneje poudarjajo belino rokavcev pri Slovenkah in bogato gubanje, nabiranje blaga okoli vratu, na prsih, ramah in zapestjih, kar daje oblačilni podobi bogat videz (Ložar 1944: 70).

Spodnja krila Glede na pisne in druge vire kaže, da so se spodnja krila začela uporabljati šele proti sredini 19. stoletja. Nosile so jih predvsem premožnejše Dolenjke, Štajerke in Gorenjke. Imele so navado, da so jih ob nedeljah nosile tudi po več hkrati in da so bila krila tedaj tudi že škrobljena. Pražnja spodnja krila so bila krojena iz več pol platna ali belega bombažnega blaga, z njimi pa so zgornjemu krilu dajale bogat in razkošen videz, kar je bilo izraziteje opazno v poznejšem pripadnostnem kostumiraju kot v oblačenju – predvsem v pripadnostnem kostumiranju tržank in meščank. Kljub temu da so bila ta krila skrita pod zgornjim krilom, so bila pomembna in ženske so za pražnje različice še posebno skrbele. Na spodnje robove so šivale doma izdelane ali kupljene čipke, revnejše pa so na robove šivale belo vrvico, ki je varovala krilo pred hitro obrabo. Krila za delovne dni so krojili iz domačega platna. V vročih dneh so ženske delale oblečene v rokavce in spodnja krila. Uporaba spodnjih kril se je ohranila vse do sredine 20. stoletja. V virih pogosto zasledimo, da je bilo oblačenje žensk na alpskem oblačilnem območju bogato – razlog gotovo tiči v nošenju večjega števila spodnjih kril, s čimer so bogatejše kmetice želele izkazati svoj status in se približati oblačilnemu videzu meščank (Makarovič 1971: 28).

Predpasniki

O predpasnikih, ki so jih nosile ženske sredi 19. stoletja je Angelos Baš povzel zapise Alberta Siča, ki je leta 1927 v 2. izdaji knjige Slovenske narodne noše zapisal, da je bil predpasnik črn, svilen ali volnen, širok dve poli in nekoliko krajši od krila. Ob straneh in robovih je imel prišite po dva ali tri prste široke čipke. Zadaj so ga privezovale s tankima trakovoma, tako da je na zadnjem delu nastala pentlja z dvema visečima koncema. Pred letom 1840 pa so ženske nosile tudi bele, bogato vezene predpasnike (Baš 1984: 75). Makarovičeva dodaja, da so za drugobarvne predpasnike ženske uporabljale tudi modro in potiskano platno, proti sredini stoletja pa so izbirale tudi blago živahnejših barv – zeleno, modro, rdeče, rumeno ali progasto in s cvetličnimi vzorci potiskano blago. Predpasniki na tak ali drugačen način so bili značilni za delovni in praznični oblačilni videz vsega srednjeevropskega kmečkega prebivalstva v celem 19. stoletju (Makarovič 1971: 29).

Bogato vezen predpasnik, Godenstein, Kranjica (Makarovič 1971, slika XV).

Pokrivala Peča velja za eno najbolj splošnih in razširjenih ženskih pokrival na slovenskem ozemlju. Prvi znani zapisi o pečah izvirajo že iz srednjega veka. V poročilu furlanskega zgodovinarja Francesca di Toppa iz 14. stoletja je zapisano: »Žene s Kranjskega so nosile na glavi belo strnjeno ruto, ki je visela doli po hrbtu in del tega zakrivala.« (Vurnik 1928: 2). V zapisu gre za zgodnjo obliko peče, ki se je razvijala še posebej v 19. stoletju, sredi 18. stoletja pa je dobila za vrstnico tudi avbo. Na podlagi oblačenja meščank v začetku 17. stoletja so se razvile poznejše različice oblačenja kmečkih žensk v 17. in 18. stoletju (Vurnik 1928: 2–6). V prvi polovici 19. stoletja je peča predstavljala dober meter veliko kvadratno ruto iz tankega domačega platna ali bombažnega blaga. Pražnje peče so imele na vogalu, ki je padal po hrbtu, izvezeno belo vezenino, ki je bila predvsem na Gorenjskem in okolici v Trsta izjemno bogata. Robove peč so lahko zaključevale klekljane, pozneje pa strojno izdelane čipke. To bogato ornamentiko so si lahko privoščile le premožnejše, revnejše so imele skromnejšo vezenino (Makarovič 1971: 30). Poznamo več načinov zavezovanja peč in več tipov glede na ornamentiko vezenin. Na Gorenjskem so si ženske peče zavezovale na vrhu glave, prekrižano pod brado ali na tilniku. Pražnje peče so v 20. in 30. letih 19. stoletja pogosto križale na zatilju in zavezale na temenu, iz česar se je pozneje razvila petelinčkova vezava. Upodobitev Goldensteinove Škofjeločanke prikazuje pečo, ki je na glavo »položena tako, da pada dolg konec na hrbet, tik pod vratom zadaj je pod lasmi speta, na vrhu glave pa ima 'petelinčka', ki ima normalno zavihana pentljiča naprej in nazaj« (Vurnik 1928: 14). Za Gorenjsko je značilna vezenina, sestavljena iz dveh kompozicijskih elementov – bordure in velike rože. Okrasne sestavine so največkrat povzete

iz rastlinskega oziroma cvetličnega sveta in so značilne predvsem za t. i. »gorenjski vzorec«. Zanj je značilna velika roža ali šopek, ki je zavezan s pentljo (Makarovič 1986: 10). To rožo ali šopek pogosto obkrožajo v polkrog razvrščene kratke vejice s cvetovi (Vurnik 1928: 20). Tehnika vezenja pa največkrat kaže, da so na peče vezle poklicne in izučene vezilje. Znane vezilje belih vezenin so bile iz Žabnice pri Škofji Loki in iz ljubljanskih predmestij Krakovo in Trnovo, z Gmajnice pri Komendi in iz Podhoma pri Bledu (Makarovič 1971: 30). Bogastvo vezenin se je razlikovalo po pokrajinah in glede na premoženjski stan lastnic, zato tudi ni čudno, da najbolj bogato vezene peče izhajajo prav z Gorenjskega (Makarovič 1986: 11).

Goldensteinova Škofjeločanka s pečo na glavi (Makarovič 1971, slika XXIII). Avbo z vrhom so nosile predvsem Gorenjke, Dolenjke in Štajerke; v primerjavi s pečo je bila veliko manj razširjena, nosile so jo predvsem premožnejše. Avba je bila pogosto podpokrivalo – čeznjo so pokrile pečo. Vezenine na avbah so bile seveda odvisne od premoženjskega stanu lastnic. Skromnejše, črno ali rjavo vezene avbe, so se razlikovale od avb s srebrno in celo zlato vezenino (Makarovič 1986:

30). Avba je glavi bolj ali manj tesno prilegajoče se pokrivalo, ki se je v oblačenju kmetov pojavilo v drugi polovici 18. stoletja. Najstarejši tip kmečkih avb je verjetno najbližji malim avbam in avbam zavijačam12. Gre za mehke male avbe s čelnikom (imenujemo ga tudi form) in belim nagubanim oglavjem brez trde podloge, ki se je bolj ali manj prilegalo glavi. Krasilno in materialno vrednost je avbi dal čelnik, pravokotni kos tkanine, na katerega je bilo prišito oglavje. Spredaj je prekrival lase in teme, ob straneh pa ušesa. Izdelan je bil iz dragocene tkanine, pogosto vzorčaste svile, brokata ali pa ga je krasila črna, bela ali zlata vezenina. Črno vezeni čelniki imajo za osnovo črno svilo, platno ali žamet. Nanje je vezena po večini cvetlična motivika v različnih veziljskih tehnikah. Še dodatno pa je čelnike obogatila ročno ali strojno izdelana čipka, ki je bila obšita po vseh štirih straneh (Žagar 2004: 61–66).

Avba / neznanega izvora / lan, svila / čelnik d – 42 cm, š – 9,3 cm (iz spletne zbirke Slovenskega etnografskega muzeja, glej opombo 13). »Mala avba s črnim svilenim čelnikom in mehkim, glavi prilegajočim se oglavjem. Čelnik iz črne strukturno tkane svile, obrobljene z belo laneno zančno ravno in cikcak linijo in trdimi nagubanimi čipkami (š – 6 mm); podložen je z lanenim platnom. Krajša robova sta imela zanki za za-

vezovanje (potrgani), naknadno trakova iz barvno spreminjajoče se modro-roza svile. Oglavje iz tankega lanenega platna (dveh vzdolžnih sešitih delov), položenega v vzdolžne gube, obrnjene od sredine navzven, ki pa niso utrjene in ne prav bogate. Podloženo s platnom« (iz spletne zbirke Slovenskega etnografskega muzeja)13. Pričeska je kazala zakonski ali samski stan posameznice. Na splošno lahko rečemo, da so bile poročene ženske vedno pokrite, neporočena dekleta pa so si lase spletala v dve kiti, ki sta prosto viseli po hrbtu (Makarovič 1971: 34). Dekleta so nosila tudi šaplje.

Vezenine – pomen in vrednost Vezenine na posameznih kosih oblačil so imele predvsem okrasno funkcijo in so navzven izkazovale premoženjski stan lastnika. Kot je omenjeno že zgoraj, so bile vezenine nepogrešljiv del rokavcev, peč, predpasnikov in spodnjih kril pa tudi moških kosov oblačil – irhastih hlač in kožuhov. Z vezeninami okrašeni kosi oblačil so se tako na Kranjskem kot tudi drugod nosili po večini ob pražnjih dneh, vezenine z bogatejšim vezenjem pa so Kopija osrednjega motiva – se prenašale iz roda v rod rože – na beli vezenini na peči ter so pogosto predstavlja- E878, ki jo hrani Loški muzej le dragocenejše predmete v Škofja Loka balah nevest. Vezenine iz 19. (foto: Katarina Sekirnik). stoletja so v primerjavi s ka-

12 Glej Žagar, Janja (2004): Pokrivala: zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. Str: 70. 13 Spletni vir: http://www.etno-muzej.si/sl/spletne-zbirke/pokrivalo/630lju0000222e, pregledano dne 5.11. 2014.

snejšimi oblikovno in tehnično izdelane bolj kakovostno, zato ni dvoma, da so jih pogosto vezle izšolane vezilje (Makarovič 1986: 8).

Vrhnja oblačila Ženske alpskega oblačilnega območja so v prvi polovici 19. stoletja nosile pisano vrsto vrhnjih oblačil, na splošno pa so bile to jope, špenzerji, suknje in kožuhi. Bistvena razlika med jopo in špenzerjem je v dolžini, saj slednji sega le do pasu; v modo pride šele v prvih desetletjih 19. stoletja, proti koncu stoletja pa velja že za staromodno oblačilo. Viri omenjajo, da so bili špenzerji po večini krojeni iz črnega, temnomodrega, zelenega ali rjavega sukna, barvanega platna, kambrika ali cajga za toplejše dni. Za premožnejše predstavnice alpskega oblačilnega območja pa so bili v hladnem delu leta značilni tudi kožuhi (Makarovič 1986: 35–36).

risbe, pa lahko vidimo, da so Kranjice nosile tudi nizke čevlje z nizkimi petami. To potrjuje tudi Kordeš, saj za večji del alpskega oblačilnega območja navaja nizke čevlje. Te so navadno nosile ob nedeljah in praznikih in niso bili zelo trpežni, pomembnejši je bil njihov videz. Iz Štajerske so se na Kranjsko v sredini 19. stoletja razširili tudi do sredine meč segajoči čevlji na vezalke pa tudi škornji. Vsa omenjena obuvala so v zelo poenostavljeni obliki prišla v oblačenje kmetov iz poznobaročnega oblačenja meščanov. S tem prehodom se je spremenila tudi funkcija obuval, saj so jih kmečke ženske nosile ob pražnjih dneh, ne pa kot vsakdanje obuvalo. Za delovne dni so nosile trpežnejša obuvala in škornje (Makarovič 1986: 34–35).

Okrasje, nakit

Špenzer, značilen za oblačenje žensk na alpskem oblačilnem območju; Goldensteinova upodobitev ženske z Gorenjskega iz prve polovice 19. stoletja (Makarovič 1971, slika VI).

Obuvala Za prvo polovico 19. stoletja viri navajajo predvsem preproste, doma izdelane cokle, ki so jih ženske na vzhodnem in severnem alpskem območju nosile zlasti doma. Če upoštevamo Hacquetove zapise in Goldensteinove

Posebno dopolnilo k vsakdanjemu in pražnjemu oblačenju so predstavljali kovinski pasovi, imenovali so jih sklepanci. V 30. letih 19. stoletja so premožnejše ženske začele posegati po bolj umetelno izdelanih sklepancih, ki so se prenašali iz roda v rod in se zato kot družinska zapuščina ohranili do danes (Makarovič 1986: 36). Kmetice so sklepance uporabljale vse do sredine 19. stoletja in tudi kasneje; nanje so pripenjale ključe, nože in druge predmete. V drugi polovici 19. stoletja pa so postali sestavni del pripadnostnega kostuma in tako prevzeli predvsem okrasno funkcijo (Pance 2010: 25). Nakit tistega časa je bil skromen, pogosti so bili okrasni gumbi in igle za spenjanje rokavcev. Proti sredini 19. stoletja so se uveljavile svilene rute, ki so si jih ženske ogrinjale čez rokavce, uhane in prstane pa so v kmečki ljudje začeli uporabljati kot okras šele po sredini 19. stoletja. Poleti so se dekleta in žene krasile s cvetlicami (Makarovič 1986: 36).

Oblačilni videz moških

lede na vire, ki obravnavajo oblačilni videz moških na alpskem oblačilnem območju, lahko povzamemo, da so njegovi glavni elementi v prvi polovici 19. stoletja naslednji:

Pražnje oblečeni Škofjeločan (Makarovič 1971, slika XXVII).

Srajca Moške srajce so v prvi polovici 19. stoletja, tako kot ženske rokavce, krojili predvsem iz domačega platna. Bile so trpežne, zato so jih kot delovne srajce moški uporabljali tudi še v drugi polovici stoletja. Za praznične dni pa so radi posegali po finejših bombažnih tkaninah. V tistem času sta prevladovala dva načina krojenja –

preprostejši in bolj razširjen kroj je bil brez ramenskega šiva in z ovratnim razporkom, ki je segal do sredine prsi. Manj pogosto pa so moške srajce krojili na podoben način kot ženske rokavce, torej z ločenim sprednjim in zadnjim delom, med katera je bil všit ramenski vstavek in rokavni del. Najpogosteje so krojili srajce, ki so imele le ovratni obrobek in so bile brez ovratnikov. Izbira blaga je ločevala meščanske srajce od kmečkih, ki so bile sicer zelo podobnega kroja (Makarovič 1971: 39–41).

Dokolenske hlače Zanimiv prispevek z opisom moških podkolenskih hlač je napisal Hacquet, ki pravi, da »nosijo Kranjci tako ozke hlače slabega kroja, da komaj pokrijejo zadnjico« (Makarovič 1971: 37). V tistem času so moški nosili priležno krojene hlače, ki so bile izdelane na pas in so segale do pod kolen. Zapenjale so se na vavtaro. Irhaste hlače so domači krojači izdelovali iz črno ali rjavo barvane ovčje, kozje, jelenje ali gamsove kože. Za krojenje hlač so uporabljali tudi domače črno barvano platno, mezlan in sukno (Makarovič 1971: 37–38). V zapisu Alberta Siča, v katerem opisuje oblačenje Škofjeločanov, pa lahko preberemo, da so črne irhaste hlače segale skoraj do podpazduhe (Baš 1984: 74). Temu opisu se pridružuje tudi Kordeš in dodaja, da je zaradi visokih hlač Ločanov lahko telovnik krajši (Baš 1974: 79).

Telovnik Čez srajce so moški oblačili telovnike, ki so bili značilen kos obleke na celotnem alpskem območju. Osnovni kroj je bil sestavljen iz dveh sprednjih in zadnjega dela, krojenega iz istega blaga. Sredi stoletja je prišlo v navado, da so za zadnji del uporabljali cenejše blago, saj je bil ta del telovnika skrit pod suknjičem. V začetku stoletja so žepe šivali na notranji del sprednjega dela, proti sredini 19.

stoletja pa so jih začeli šivati na zunanjo stran. Telovniki so imeli poleg uporabne tudi okrasno funkcijo, kar se kaže v uporabi blaga in barv. V 30. letih 19. stoletja so namreč na Gorenjskem in Primorskem, redkeje pa tudi na Dolenjskem in Štajerskem, moški nosili škrlatno rdeče telovnike iz domačega sukna (Makarovič 1971: 41). Tudi Kordeš opisuje, da je telovnik Ločana »iz rdečega sukna (škerlat)…, gumbi so tu majhni in ploščati, prišiti so brez gumbnice, njihov obšiv iz rumenih trakov tvori zaklopec, pod katerim je spet telovnik« (Baš 1984: 79).

Podkolenske hlače, suknjič in telovnik, Goldensteinova upodobitev moškega iz Šiške (Makarovič 1971, slika XXXV).

Vrhnja oblačila Za začetek 19. stoletja je značilna pestra podoba tako ženskih kot tudi moških vrhnjih oblačil. Moški so takrat nosili daljše suknje, plašče, krajše jopiče, čez pas segajoče suknjiče, pozimi pa kožuhe. Nošenje zvončasto krojenih in v pasu neprerezanih sukenj, najpogosteje krojenih iz sivega ali rjavo barvanega sukna, podloženega z rdečo podlogo, se je nadaljevalo še iz 18. stoletja. Pa vendar so v začetku 19. stoletja kmetje vedno pogosteje te dolge suknje zamenjevali tudi z drugimi kosi vrhnjih oblačil. Linhart je že v začetku 19. stoletja zapisal: »Nenavadno je, da Kranjec ne nosi plašča, na njegovo mesto je stopil suknjič.« (po Makarovič 1971: 43) Premožnejši kmetje so tako že v 30. letih 19. stoletja začeli nositi široko krojene plašče z enojnim ali

dvojnim ovratnikom, ki je segal skoraj do pasu. V oblačenje kmetov se je prenesel iz meščanskega okolja, v katero je to vrhnje oblačilo prišlo že v 20. letih in je veljalo za kos, ki se je najhitreje iz oblačenja meščanov prenesel v oblačenje kmetov (Makarovič 1971: 43). Seveda so meščani tovrstni plašč nosili zelo pogosto, kmetje pa le kot pražnje oblačilo ob posebnih svečanostih. V začetku 19. stoletja so postali modni različni jopiči in v pasu ohlapnejše krojeni suknjiči, ki so postopoma izpodrivali plašče in suknje. Nosili so jih vse do 60. let in tudi dlje, za alpsko območje pa so bili značilni jopiči v sivi in rjavi barvi domačega sukna in raševine, za pražnje pa so seveda uporabljali tudi industrijsko blago v različnih barvah – od črne do zelene in modre (Makarovič 1971: 43). V zimskem času so kmetje na alpskem oblačilnem območju nosili kožuhe, izdelane iz svetle ali temne ovčje kože z navznoter obrnjeno kožuhovino. Znana je Goldensteinova upodobitev moškega iz okolice Ljubljane, ki nosi kožuh, na katerem so jasno vidne vezenine, s katerimi so krasili kožuhe. Tako kot pri belih vezeninah so na tkanine in kožuhovino vezli predvsem cvetlične motive, sredi stoletja pa so se kot okrasje na kožuhih pojavile usnjene aplikacije. V splošni modi so bili proti koncu stoletja kožuhi že pozabljeni, še vedno pa so jih nosili v Moški iz ljubljanske okolice v kožuhu (Makarovič 1971, slika XXXVI). odročnejših krajih.

Pokrivala Na splošno drži, da so pokrivala izdelovali po zgledih iz zahodne Evrope in v obravnavanem obdobju so bili klobuki pogosto cilindraste oblike. Ta tip pokrivala je najbolj množično prodrl na alpsko oblačilno območje, najprej pa so ga nosili kmetje, ki so prebivali v bližini mest in trgov. Klobuki iz črne, rjave ali temno sive klobučevine so tudi na alpskem območju predstavljali najbolj splošna pokrivala, ki so jih nosili moški. Za Škofjo Loko in njeno oko-

Cilinder (Goldenstein: Pražnja noša v Krakovem) (Makarovič 1971, slika XXI).

Tip klobuka z nizko štulo in širokimi krajci se je ohranil iz 18. stoletja (Makarovič 1971, slika XXVI).

lico je Albert Sič leta 1927 zapisal: »Klobuk je bil črn, kosmat; krajevci niso bili zelo široki; trak okrog štule je bil iz atlasa14 ali baržuna. Izpod klobuka je visel po hrbtu dolg, pisan cof. Pozimi so nosili tudi polhovke, katerih zadnji del je bil sprva višji od sprednjega, pozneje pa navadne, okrogle« (Baš 1984: 74). Iz leta 1801 pa najdemo Hacquetov zapis, da »Kranjci nosijo na glavi okrogle črne klobučevinaste klobuke, poleti iz slame, ki si jih sami iz-

delujejo in izven dežele prodajajo« (Makarovič 1971: 42). Slamnike so sicer v poletnem času nosili na celotnem alpskem ozemlju (Makarovič 1971: 42). Ob koncu 18. stoletja so Gorenjci nosili tudi klobuke s sorazmerno ozkimi in ravnimi krajci, na začetku 19. stoletja pa so bili, glede na vire, priljubljeni klobuki s polkrožnim oglavjem in širokimi krajci (Pajk 2011: 58).

14 »Svilena tkanina, ki se blešči zlasti na pravi strani« (SSKJ 1994: 25).

Obuvala

Dodatki

Glede na vire lahko rečemo, da so v obravnavanem času moški na Gorenjskem nosili večinoma škornje. Škornji so bili pri mlajši generaciji po vsem Gorenjskem podobnega tipa. Narejeni so bili iz telečjega usnja in moški so jih po potrebi lahko potegnili visoko čez kolena. Tudi za Škofjo Loko in njeno okolico najdemo opise, da so škornje nosili visoko nad koleni. V poletnem času so jih potegnili pod kolena, da so se izpod hlač lahko videle tudi bele platnene spodnje hlače (Baš 1984: 74–79). Spodnjih hlač kmetje v prvi polovici in sredini 19. stoletja še niso splošno nosili, so se pa tedaj že uveljavljale. Makarovičeva pa še zapiše, da so škornji do kolen sicer do sredine 19. stoletja postali splošno obuvalo na Slovenskem, pojavljali pa so se tudi drugi tipi moške obutve. Bidermajersko oblečeni meščani so se že od začetkov 19. stoletja splošno obuvali v nizke čevlje, ki so jih prevzeli tudi kmetje. Nizki čevlji s peto in v kombinaciji z modrimi nogavicami so bili produkt baročnega časa in so se v oblačenju kmetov alpskega prostora pojavili vsaj že v začetku 19. stoletja (Makarovič 1971: 42–43).

K osnovnim moškim oblačilom, značilnim za alpsko oblačilno območje, so moški nosili tudi različne dodatke oziroma dopolnila oblačilnemu videzu. Nosili so bombažne ali volnene, za praznike pa večinoma svilene rute v različnih barvah. Moško delovno opravo so dopolnjevali svetlo ali temno modri predpasniki. Izjemoma so uporabljali dežnike. Ti so bili do sredine 19. stoletja po večini bombažni v modri, rjavo-rumeni ali rdeči barvi. Poleg naštetega so nosili tudi torbe ali bisage, sploh kadar so se odpravljali na pot ali na daljše delo. Za Gorenjsko so znane pisane torbe, izdelane iz lanenega platna. Kot dodatke k oblačenju moških alpskega oblačilnega tipa v prvi polovici 19. stoletja pa lahko pripišemo še pipe in nože ter nakit – nosili so uhane, obročke ali murčke v enem ušesu (Makarovič 1971: 45). Pod klobukom so pogosto nosili svilene kape s cofom, ki so jim rekli smrtnice.

O raziskavi Dr. Bojan Knific opozarja na poustvarjanje stereotipiziranih različic nekdanjih oblačilnih podob, ki so jih sprejele folklorne skupine v preteklosti (Knific 2011: 44). Kritika takega dela in želja po verodostojnosti sta služili kot temelj raziskave, ki je bila izvedena v okviru projekta. Izdelava folklornih kostumov za celo folklorno skupino pa je kljub raziskavam in ob upoštevanju gradiv ter virov skorajda nemogoča brez posploševanj in izbire predlog, ki ob razmisleku tvorijo celoto. Gre za interpretacije oblačilnega videza oseb, ki se najverjetneje niso poznale in niso izhajale iz istega kraja in časa (Knific 2011: 47–48).

zadnjem obdobju je med folklornimi skupinami opaziti usmeritev, da s svojo kostumsko podobo sledijo neuniformnosti in je vsak folklornik oblečen drugače. To, danes osnovno načelo, pa od folklornikov in raziskovalcev zahteva, da iščejo različne vire in ob upoštevanju splošnih značilnosti najdejo ter izpostavijo tudi posebnosti oblačilnega videza določenega obdobja in prostora. Poznavanje širšega konteksta nekdanjega načina oblačenja je torej nujno za oblikovanje neuniformne kostumske podobe folklornih skupin (Knific 2011: 48–49). Tu se seveda srečamo s problemom pomanjkanja gradiva in redkimi ohranjenimi predmeti oziroma kosi, ki so reprezentativni za rekonstrukcijo in interpretacijo oblačilnega videza ljudi določenega časa, prostora, družbenega sloja… Vključevanje strokovnjakov in raziskovalcev oblačilne dediščine različnih zgodovinskih obdobij, vključevanje rokodelskih mojstrov in obrtnikov, ki obvladajo tradicionalne tehnike obdelave materialov in izdelave predmetov, upoštevanje literature, gradiv in virov ter sodelovanje med vsemi vključenimi pa je pri našem projektu vplivalo na sledenje in doseganje načela neuniformnosti in verodostojnosti.

Vse zgoraj omenjeno je služilo za izhodiščne usmeritve naše raziskave, ki smo se je lotili v okviru aktivnosti projekta Bogastvo babičine skrinje. Zbirali smo literaturo, brskali po starih hišah in iskali morebitne ohranjene izvorne kose oblačil iz tistega časa. Pri iskanju zapisov in ohranjenih oblačilnih kosov smo sodelovali s pristojnimi institucijami: z Zgodovinskim arhivom, enota Škofja Loka, Slovenskim etnografskim muzejem in Loškim muzejem Škofja Loka. V slednjem smo dobili največ ohranjenih originalov peč z belo vezenino, krila z modrcem, ohranjeni so bili tudi telovniki in brokatni ženski modrci. Eksponate smo fotografirali, da nam je bilo raziskovanje v kasnejših fazah lažje. Informacije o ohranjenih kosih oblačil in drugih predmetih smo iskali tudi na terenu, s pogovori in raziskovanjem ustnega izročila. Sledili smo dogodkom in razstavam na to temo, našli originale in izdelali rekonstrukcije njihovih krojev. Ker je raziskava trajala več kot leto dni in je potekala tudi še v času izdelave novih folklornih kostumov, nam je na pomoč priskočil marsikdo. Prinašali so nam ohranjene eksponate in na ta način smo pridobili ohranjene peče, za katere so lastniki mislili, da so prti. Mia Biondič iz Gorenje

vasi nam je prinesla staro ohranjeno avbo. Našli smo ovratne rute, sklepanec, več parov moških škornjev, spodnjice, rokavce, špenzer… Pridobili smo tudi nekaj kosov starega

Sklepanec, ki nam ga je prinesla Mia Biondič iz Gorenje vasi (foto: Lucija Kavčič).

lanenega platna, ki so ga včasih uporabljali za rjuhe. Vse to nam je pri snovanju novih kostumov prišlo še kako prav in nam potrdilo, da smo si za delo določili prave smernice.

Ohranjeni špenzer iz Loškega muzeja Škofja Loka, ki so ga uporabili tudi pri snemanju filma Cvetje v jeseni. Nosila ga je igralka Ivanka Mežan, ko je prodajala lectova srca na stojnici (foto: Lucija Kavčič).

Originalni špenzer z razstave vrhnjih Originalni modrc iz Loškega muzeja oblačil Alenke Pakiž (foto: Lucija Kavčič). Škofja Loka. Kroj smo uporabili za izdelavo modrca za folklorno skupino Zala. Uporabili smo podobne materiale z drugačnimi odtenki in nekaterimi prilagoditvami celotni kostumski podobi (foto: Lucija Kavčič).

Detajl rokava ohranjenega špenzerja iz Loškega muzeja Škofja Loka (foto: Lucija Kavčič).

Modrc, izdelan po originalu iz Loškega muzeja Škofja Loka, v kombinaciji žameta in brokatne svile. Starejši tip rokavcev s posebnim ročnim nabiranjem v sprednjem delu. Nabrano blago na prsih je raztegljivo, kar se doseže s posebnim načinom šivanja na notranji strani (foto: Foto Viktor Žiri).

Izdelava folklornih kostumov in s tem povezane posebnosti Kostumi folklornih skupin so namenjeni poustvarjanju načina oblačenja prebivalstva določenega območja v določenem časovnem obdobju v preteklosti. Tako je izjemno pomembno, da se z izbiro materialov, tehnologijo izdelave in načinom krojenja čim bolj približamo načinu izdelave tistega časa.

Dobrodošla pomoč šivilji pri izboru številnih materialov in njihovih medsebojnih kombinacij so bili zapiski z izrezanimi koščki blaga za posamezne oblačilne kose (foto: Lucija Kavčič).

Originalni ohranjeni modrc, po katerem smo strojno izvezli vzorce na modrcu t. i. Ločanke (foto: Lucija Kavčič).

Originalni rokavci, ki jih hranijo v Loškem muzeju Škofja Loka (foto: Lucija Kavčič).

ot smo že omenili, je oblačilni videz že na prvi pogled opredeljeval, kateremu družbenemu sloju ali stanu je posameznik pripadal. K tej opredelitvi je pripomoglo tudi uporabljeno blago, ki je skupaj s krojem obleke vplivalo na oblikovanje družbenega razlikovanja med ljudmi v določeni skupnosti. Dostopnost tkanin se je od preteklosti do danes močno spremenila in tudi vrednotenje je drugačno. Zanimivo je, da so tkanine, ki so nekdaj veljale za drage in težko dostopne, danes cenejše in lahko dostopne. Seveda pa velja tudi obratno – nekdaj cenene tkanine so danes lahko prava dragocenost. Bojan Knific, ki folklorne skupine usmerja v boljše in kakovostno primerno delo, opozarja da je izbira blaga prav tako pomembna kot krojne značilnosti oblačil. Posamezne folklorne skupine se razlikujejo po izbiri ustreznega blaga za izdelavo folklornih kostumov in to ustvarja hierarhično razlikovanje med njimi. Knific ugotavlja, da so skupine, ki danes izdelajo kostume iz ročno tkanega platna, drugače vrednotene kot tiste, ki uporabljajo strojno tkana

Detajl manšete ohranjenih rokavcev iz zbirke Loškega muzeja Škofja Loka (foto: Lucija Kavčič).

blaga (Knific 2011: 54). Seveda je nemogoče pričakovati, da bomo danes dobili povsem enake tkanine kot nekoč, vendar se podobnosti in ustreznosti lahko približamo že z upoštevanjem nekaj preprostih, a ključnih pravil. Materiali morajo biti naravni oziroma sestavljeni iz surovin, ki se v čim večji meri približujejo originalnim. Originalnim tkaninam naj bo čim bolj podobna tudi struktura tkanja, izbira barv pa naj prav tako ustreza virom; ena vrsta blaga naj bo uporabljena na enem kostumu in ne na več folklornih kostumih hkrati (Knific 2011: 55). Za oblikovanje celostne kostumske podobe obeh folklornih skupin smo na podlagi raziskave in pridobljenih virov ustvarili skice in podobe kostumov, ki smo jih želeli izdelati. Naslednji korak izdelave folklornih kostumov je bila izbira blaga in iskanje materialov. Za oblikovanje folklornih kostumov škofjeloške skupine smo se v veliki meri opirali na upodobitve Goldensteina iz prve polovice 19. stoletja in tako izdelali like Kranjca, Škofjeločana, par iz Trnovega,

V oblikovanje kostumske podobe folklornih skupin smo vključili materiale, za katere smo na podlagi raziskave ugotovili, da so bili v obravnavanem času in prostoru v uporabi. Uporabili smo tudi blago, obdelano v tehniki modrotiska, saj so do sredine 19. stoletja v Škofji Loki delovali barvarji, ki so pri svojem delu uporabljali tudi to tehniko.

Strojno izvezeni cvetlični motivi na modrcu t. i. Ločanke. Motiv je bil izrisan po ohranjenem originalu z razstave Alenke Pakiž. Rokavci so izdelani po vzoru ohranjenega originala iz Loškega muzeja Škofja Loka (foto: Foto Viktor Žiri). Smlednika in ljubljanskega predmestja Krakovo. Za čim boljšo interpretacijo oblačilnega videza na upodobitvah smo upoštevali tudi barve in vzorce na materialih. Stroka opozarja, da je za kakovostne interpretacije oblačilnega videza preteklih obdobij potrebno čim bolj upoštevati nekdanjo surovinsko sestavo blaga, strukturo tkanja, barve in vzorce ter folklorne kostume izdelovati s čim več ročnega dela (Knific 2010b: 40). Da bi se približali značilnostim materialov, ki so bili v uporabi v prvi polovici in sredini 19. stoletja, smo uporabljali naravne materiale – lan, volno, bombaž in svilo. Veliko materialov (perkal, kotenino, loden, deftin, različno debelo laneno platno, brokat, svilo in druge) smo morali kupiti v tujini, saj jih pri nas ni več možno dobiti. Posebnost je zagotovo modrotisk, ki so ga v tistem času precej pogosto uporabljali, danes pa ga v Sloveniji prav tako ni več mogoče najti.

Folklorni kostum, poustvarjen po Goldensteinovi upodobitvi Škofjeločana (foto: Foto Viktor Žiri).

O platnarstvu in barvarstvu na Škofjeloškem »Ločani so znani kot izvrstni tkalci, njihovo platno je gosto, lepo in trpežno, je pogosto iskano in tudi prodano.« (L. Kordesch, Carniola VI, Laibach 1844, str. 284)

na osnovnih surovin za izdelavo oblačil pred uporabo industrijsko izdelanih blag je bil seveda lan. Kako razširjena je bila na Škofjeloškem pridelava lanu, predelava v laneno predivo in tkanje na statvah v platno, pričajo viri, ki govorijo, da je bil za izdelavo mikanega platna, napol in popolnoma beljenega platna na Kranjskem najpomembnejši škofjeloški okraj, kjer je bila tkalska obrt prisotna že več kot 500 let (Mohorič 1955: 71). Platnarstvo je upodobljeno tudi na freski Svete ne-

delje na cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu; freska je nastala okrog leta 1450, prikazuje pa vse pomembnejše obrti na Škofjeloškem tistega časa. Sredi 19. stoletja je bilo v ožji in širši okolici Škofje Loke znanih približno 8000 ljudi, ki so znali tkati platno na domače ročne statve. Trgovski center gorenjskega platnarstva je bila Škofja Loka, lan pa so pridelovali v njeni okolici ter v Selški in Poljanski dolini. Skoraj vsaka hiša na podeželju

vezave preko železniške infrastrukture so koncentrirale tkanje bombažnega blaga v velikih obratih (Mohorič 1955: 71–75). Ta množična proizvodnja in modne nove tkanine so postopno in vztrajno izpodrivale domače tkalce in njihovo platno. Zanimivo pa je, da so nekateri posamezniki v tistem času po zgledu s Češke spodbujali k posodobitvi domačega tkalstva, vendar niso dobili širše podpore, zato so njihova prizadevanja zamrla15.

Freska Svete nedelje na cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Tkanje platna – detajl kopije freske Sv. nedelje, Crngrob, 1446–1450. Hrani Loški muzej Škofja Loka. je imela statve. Poleg gospodarja so tkali tudi odrasli člani družine, gostači in hišni pomočniki, ponekod so kmetom pomagali tudi potujoči tkalci. Tkalo pa se je tudi v mestu, kjer so delovali tkalski mojstri, ki so se sredi 18. stoletja povezovali v tkalski ceh. Domače tkano platno so takratni prebivalci kupovali za svoje domače potrebe, presežke so tkalci prodajali trgovcem v Škofji Loki in ti naprej v alpske dežele, še posebno v Italijo, jadrovino pa v jadranska pristanišča. Trgovina s platnom je bila na Škofjeloškem sredi 18. stoletja na višku svojega razvoja, splet okoliščin pa je imel za platnarstvo v našem prostoru že do prve polovice 19. stoletja usodne posledice. Na upočasnitev razvoja platnarstva je že v drugi polovici 18. stoletja vplivala ukinitev prohibitivnega carinskega sistema za uvoz tujega platna, v začetku 19. stoletja pa je odločilno vlogo odigrala konkurenca industrijsko tkanega bombažnega blaga. Odkritje parnega stroja in mehaničnih statev ter vedno boljše trgovske po-

S Češko smo bili povezani tudi preko barvarske obrti. V Škofji Loki se je namreč ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja uveljavila barvarska obrt, ki se je k nam širila prav s Češkega in Moravskega. Obstoj in razvoj barvarske obrti (barvanje, tiskanje platna in modrotisk16) sta v tesni povezavi s platnarstvom, zato ni čudno, da je bila ta obrt v Škofji Loki med bolj razvitimi na Kranjskem. Tehnika modrotiska izhaja iz Azije in sodi v vrsto negativnega tiska na tkanino, torej se, v nasprotju s pozitivnim tiskom, ustvari svetel vzorec na temni podlagi. Pri starem načinu modrotiska se je najprej natisnil vzorec in šele nato je sledilo barvanje blaga z modro barvo, pri posodobljenem načinu barvanja v modro pa se na temnomodro pobarvano blago natisne bel vzorec. Pri starem postopku se je na blago lahko tudi s čopičem najprej nanesla lepljiva kašasta snov (rezerva) v obliki vzorca, nato so blago barvali v hladni indigo kopeli, na koncu pa so s segrevanjem odstranili maso (rezervo), s čimer so dosegli, da se je prikazal bel vzorec (Makarovič 1972–1973: 53). V Evropo je modrotisk prišel v 17. stoletju z nizozemskimi osvajalci Indijske podceline, od tam pa se je preko Nemčije razširil na Češko in Moravsko, kjer so se tehnike učili tudi slovenski tiskarji in barvarji.

15 Glej Ivan Mohorič (1955) 'Škofjeloško platnarstvo in njegov zaton.' V: Loški razgledi, letnik 2. Str: 71–80. Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka. 16 Blaudruck, po loško firbarstvo (glej Doroteja Gradišnik (1959) 'Barvarska obrt v Škofji Loki.' V: Loški razgledi, letnik 6. Str: 158–166. Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka.

Na Goldensteinovih upodobitvah oblačenja kmečkega prebivalstva na Slovenskem, ki so v veliki meri služile tudi naši raziskavi in oblikovanju interpretacij takratnega oblačilnega videza, je vidno, da so nekatere ženske nosile predpasnike iz potiskanega platna. Tako je na primer prebivalka ljubljanske okolice opasana z modro barvanim platnenim predpasnikom, potiskanim s pikastim vzorcem, podobne pa so nosile tudi ženske iz Škofje Loke in okolice (Makarovič 1972–1973: 55). Na Kranjskem je bilo leta 1852 registriranih 48 barvarjev, ki so imeli svoje barvarske delavnice v Ljubljani, Škofji Loki, Tržiču, Kranju in drugje, iz virov pa lahko razberemo, da je bilo potiskano platno pri nas v navadi in uporabi že vsaj v prvi polovici 19. stoletja (Makarovič 1972–1973: 57). O prisotnosti te obrti pričajo ohranjeni modeli za tiskanje vzorcev na platno in druge priprave, ki so jih barvarji uporabljali pri svoji dejavnosti. Modele so izdelovali iz hruškovega lesa, saj je ta čvrst, trd in brez vlaken. Navadno so merili 20 x 23 cm, ploskev pa je morala biti povsem gladka. Sprva so vzorce vrezovali v les, kasneje pa so si pomagali z vzorci, ki so jih naredili z medeninastimi iglami. Vse svoje vzorce so barvarji poimenovali, jih oštevilčili in odtisnili v posebne vzorčne knjige. Navadno je imela barvarska delavnica barvarno s kotli in mizo za tiskanje. Tam so imeli tudi omare za modele, mizo z rezervo in barvo, s katero so tiskali vzorce. Barvarna v Škofji Loki je imela poseben prostor za tiskanje platna, imenovan drukarca17. S stropa so v barvarnah viseli drogovi za obešanje potiskane tkanine, nekatere barvarne pa so imele na delu hiše posebno oblikovane strehe z lesenim grebenom, imenovanim grablje, za sušenje pobarvanega platna (Gorišek 1959: 161). Tak tip strehe z ohranjenimi

grabljami še danes lahko vidimo v Škofji Loki, in sicer v predmestju Karlovec na Kopališki ulici 8, kjer stoji Firbarjeva hiša. V tem predelu Škofje Loke je v prvi polovici 19. stoletja delovalo kar 6 barvarjev: Martin Sušnik (Pri Tinetu), Jakob Repež, Lovrenc Paušek, Jakob Vilfan in Franc Pokorn, ki je bil verjetno brat najpomembnejšega loškega barvarja, Jurija Pokorna (1800–1875). Slednji je imel največjo barvarno v hiši (Gorišek 1959: 162), znani pod domačim imenom Firbarjeva hiša.

Firbarjeva hiša z ohranjenimi grabljami za sušenje pobarvanega platna (levo zgoraj); (foto:Jana Kuhar).

Rekonstrukcija barvarne Pri Firbarju v Karlovcu v Škofji Loki (Gorišek 1959: 160).

17 Makarovič 1972–1973: 73.

Barvarja sta bila tudi Jurijev sin Franc in brat Janez. Jurij Pokorn se je barvarstva učil na Češkem, kjer je bil štiri leta pomočnik pri mojstru Alojziju Gerbcu, kasneje pa sta v njegovi barvarni delala tudi dva pomočnika z Moravskega. Barvarska obrt se je pri hiši ohranila nekje do leta 1900 (Gorišek 1959: 162). Vsak barvar je imel svoje recepte, postopki barvanja pa so znani le v glavnih fazah – barvanje, munganje18 in tiskanje. Znano je, da so loški barvarji na začetku za barvanje in tiskanje uporabljali rezervni postopek, kasneje pa so vzorce tiskali direktno na barvano platno. Najprej so platno barvali z indigo modro barvo, za katero so indigo dobivali z Dunaja. Barvilno kopel so pripravljali z mešanjem indiga, železnega vitriola, gašenega apna in vroče vode. Nastala je rumena tekočina, v katero so pomakali platno in ga obešali na drogove nad kotlom, saj se je platno modro obarvalo šele v stiku z zrakom, ko je razstopina oksidirala in neizbrisljivo obarvala platno19. Postopek namakanja v barvno kopel so ponavljali večkrat, da so dosegli večjo obstojnost barve. Barvano platno so sušili na grabljah na hiši, posušenega pa likali, mungali, podobno kot so v mlinih mleli z mlinskimi kamni. Zlikano platno so v zadnji fazi še potiskali. (Gorišek 1959: 162–164). Kot smo že omenili, je barvarstvo ali firbarstvo v Škofji Loki v začetku 20. stoletja izginilo, zadnja barvarja pa sta bila Franc in Janez Pokorn iz Karlovca.

Jurij Pokorn, najpomembnejši loški barvar (Gorišek 1959: 163).

18 Munga so imenovali posebno leseno pripravo z velikim vretenom za glajenje potiskanega blaga, ki so jo poganjali ljudje ali živina, pogosto konji (Makarovič 1972–1973: 63). 19 Za podrobno opisan postopek glej članek: Gorišek, Doroteja (1959) 'Barvarska obrt v Škofji Loki.' V: Loški razgledi, letnik 6. Str: 158–166. Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka.

Potek oblikovanja kostumske podobe Pri oblikovanju kostumske podobe smo upoštevali različne vidike, s katerimi smo dosegli prepričljive interpretacije oblačilnega videza. Uporaba originalov oziroma starih oblačilnih kosov in dodatkov je v kostumski podobi folklornih skupin temelj, ki omogoča oblikovanje in dopolnjevanje folklornih kostumov. Ti najdeni oblačilni kosi oplemenitijo kostumsko podobo in jo morda dopolnijo tako, kot je novi kosi ne bi mogli (Knific 2010: 187). Dragoceni pa so tudi zato, ker na njihovi podlagi lahko izdelamo nove interpretacije oblačilnih kosov folklornih skupin.

ri snovanju kostumske podobe za Folklorno skupino Škofja Loka in Folklorno skupino Zala je bilo najprej potrebno razumeti utrip časa prve polovice in sredine 19. stoletja ter se vživeti v delo takratnih šivilj in lastnikov oblek. V tistih časih je obleka veljala veliko več kot danes. Lastnikom je pomenila mnogo, nosili in hranili so jo skoraj celo življenje. Zato so bili vsi strgani deli skrbno pošiti, dodelani. Blago je bilo dražje, zato so z boljšimi blagi varčevali; na tiste dele oblačil, ki niso bili

vidni, so všili cenejše blago. To se večkrat opazi pod predpasniki. Blago je bilo sešito »tikoma«, da vezni šiv skoraj ni bi bil viden. Držali smo se krojev in načina izdelave iz tistega časa, kar pa pomeni, da je večina šivov na folklornih kostumih šivana ročno. Članice folklornih skupin so se tako naučile mnogo o postopkih šivanja, čeprav niso izučene šivilje. Pri delu jih je usmerjala mojstrica šiviljstva in krojaštva

Andreja Stržinar in jim pomagala pri šivanju detajlov. Sama se je zelo natančno poglobila v kroje in jih prilagodila vsakemu plesalcu posebej. Najprej je izdelala prototip oblačila, ki je služil kot osnova za izdelavo pravih folklornih kostumov. Pri izbiri nekaterih materialov, snovanju čevljev in kombinacij za celostno podobo Folklorne skupine Zala je Andreja Stržinar sodelovala s kostumografinjo Jasno Vastl. Pri tem je bilo potrebno upoštevati dejstvo, da so bile kombinacije barv in vzorcev včasih drugačne kot danes. Zato je pomembno, da imajo izdelovalci folklornih kostumov dovolj znanja in izkušenj za izdelavo interpretacij oblačilnega videza preteklih zgodovinskih obdobij. A ker se izdelovalci večkrat srečajo s pomanjkanjem virov iz določenega obdobja, je do določene mere potrebna tudi izdelovalčeva ustvarjalnost in iskanje lastnega izraza. Kot pravi Tadeja Pance, je končni izdelek mešanica raziskav in vedenja o preteklih oblačilnih praksah, hkrati pa tudi rezultat osebnega občutka in izkušenj (Pance 2010: 18). Andreja Stržinar nam je po uspešni izdelavi 29 folklornih kostumov zaupala: »Zelo natančno smo se držali krojev tistega obdobja, brez prilagoditev, ki bi morebiti vplivale na končni videz kostuma. Delali smo tudi na podlagi nekate-

Risanje kroja moškega telovnika po originalu razstavljenega eksponata na razstavi Alenke Pakiž (foto: Lucija Kavčič).

Mojstrica Andreja Stržinar je najprej izdelala prototip moških hlač iz odpadnega blaga. Na modelu jih je še dodatno prilagodila in izpopolnila nekatere detajle. Šele nato se je lotila rezanja kroja iz blaga, ki je bilo namenjeno za končno izdelavo hlač (foto: Lucija Kavčič).

Da bi se čim bolj približali originalnemu kroju ohranjenega modrca, ki ga hrani Loški muzej Škofja Loka, je Andreja Stržinar najprej izdelala prototip modrca iz bombaža. Sledile so malenkostne prilagoditve osebi, ki bo ta modrc nosila, ter rezanje kroja iz izbranega materiala. Na ta način smo se izognili morebitnim napakam in pretirani porabi materiala (foto: Lucija Kavčič). rih ohranjenih originalov in ročno šivali. Lahko rečem, da smo nekatere nadrobnosti naredili celo bolje od originala. Ker originalni svileni brokat ne obstaja več ali pa je cenovno nedostopen, smo se mu približali z ročnim vezenjem vzorcev na svilo. Vsekakor to ročno delo daje kostumom čisto drugačen pečat«. Tudi Pancetova poudarja, da si je za folklorne kostume potrebno vzeti čas. Količina časa, potrebnega za oblikovanje in izdelavo folklornih kostumov, je pogosto razlog, da se izdelovalci poslužujejo bližnjic, ki pa ne prinesejo ustrezne podobe (Pance 2010: 19).

Seveda pa končna kostumska podoba folklorne skupine ni odvisna le od izdelovalca in končne podobe folklornih kostumov, ampak tudi od njihovih nosilcev. Ključnega pomena je, da se folklorniki uspejo odpovedati predmetom sodobne oblačilne porabe in sodobnemu telesnemu videzu, saj kostum šele skupaj z osebo, ki ga nosi, tvori celoto (Knific 2011: 84).

Ročno vezeni modrc – sprva smo za enega od modrcev predvideli laneno, z rožami potiskano platno. Pokazalo se je, da so barve preveč mrtve in bi bilo tako krilo z modrcem preveč dolgočasno. Zato smo se odločili, da bi na tiskane motive ročno izvezli rože v bolj živahnih barvah. Dela se je lotila Lucija Kavčič, ki ji je bila obleka tudi namenjena. Na fotografiji hrbtnega dela modrca je lepo vidna primerjava med monotonim tiskom in naknadno izvezenimi motivi (foto: Lucija Kavčič). Fotografija čevljev, oblikovanih po tedanji evropski modi, iz Metropolitanskega muzeja. S strokovno pomočjo in svetovanjem je čevljar Primož Štajnar izdelal zelo podobne čevlje za eno od plesalk Folklorne skupine Zala (Spletni vir: http://vintagetextile.com/early.htm, pregledano dne 13.11.2014).

Ročno nabiranje zelo tankega blaga za krilo škofjeloške folklorne skupine (foto: Lucija Kavčič).

Da smo dobili pravo podobo in zadostno širino krila smo 4,80 dolžinskih metrov blaga podložili še z redko bombažno tkanino v platneni vezavi, imenovano “kalikó” (foto: Lucija Kavčič).

Poustvarjeni čevlji (foto: Foto Viktor Žiri).

Ženski folklorni kostumi Veliko časa smo posvetili izdelavi kril z modrci. Predvsem zaradi različnih postav naših plesalk je bilo potrebno veliko znanja in pravega občutka za oblikovanje. Na ta način je predvsem preko prsi folklorni kostum ustrezno pristajal vsaki ženski. Da bi dosegli čim bolj natančno interpretacijo originalnih kosov oblačil, smo na nekatere ženske modrce ročno izvezli motive, in sicer na podlagi ohranjenih originalov, ki so bili izdelani iz svilenega žakarda. Kakor je vidno na originalnih modrcih, so na enem modrcu kombinirali več vrst blaga s podobnimi vzorci. To je predstavljalo še posebno velik izziv. To dejstvo še enkrat potrjuje, da so bili z blagom varčni in so za izdelavo obleke porabili še tako majhen, a zanje dragocen košček blaga.

eliko časa smo posvetili izdelavi kril z modrci. Predvsem zaradi različnih postav naših plesalk je bilo potrebno veliko znanja in pravega občutka za oblikovanje. Na ta način je predvsem preko prsi folklorni kostum ustrezno pristajal vsaki ženski. Da bi dosegli čim bolj natančno interpretacijo originalnih kosov oblačil,

cih, so na enem modrcu kombinirali več vrst blaga s podobnimi vzorci. To je predstavljalo še posebno velik izziv. To dejstvo še enkrat potrjuje, da so bili z blagom varčni in so za izdelavo obleke porabili še tako majhen, a zanje dragocen košček blaga.

Tehnika ročnega nabiranja gub za rokavce. V vsak kvadratek, širok 2,5 cm, je bilo potrebno narediti pet enako dolgih šivov. Paziti je bilo treba na “podpisovanje” šivov, kajti le tako, da so bili šivi drug pod drugim, se je blago lepo nabralo (foto: Lucija Kavčič).

Spodnja krila s preprostimi modrci, ki poskrbijo za to, da so spodnja krila vedno na svojem mestu in v pravi višini (foto: Lucija Kavčič).

Detajl stojno izvezenega modrca pri t. i. Kranjici (glej sliko XV) in natančno nabran prednji del rokavcev (foto: Foto Viktor Žiri).

V prvi polovici 19. stoletja so bili modrci kratki, segali so malo pod prsi, zato smo tudi pri snovanju spodnjih kril kroje temu primerno prilagodili. Tako tista, ki se zavezujejo v višini pasu, niso prišla v poštev in izdelali smo spodnja krila z životom, ki so rezana pod prsmi. Taka spodnja krila pa imajo več prednosti – poleg lepega končnega videza so tudi praktična, saj plesalk ni strah, da bi se jim med plesom v pasu spustila ali celo odvezala. Ko so bila krila z modrcem že izdelana, smo k njim polagali različne vzorce modrotiska s Češkega in tako izbrali prave kombinacije, ki najbolj sodijo h krilu in modrcu (foto: Lucija Kavčič).

smo na nekatere ženske modrce ročno izvezli motive, in sicer na podlagi ohranjenih originalov, ki so bili izdelani iz svilenega žakarda. Kakor je vidno na originalnih modr-

Ohranjen prednji in zadnji del modrca, ki je shranjen v Loškem muzeju Škofja Loka. Na njem je lepo vidno, da so za prednji in zadnji del uporabili različno brokatno tkano blago (foto: Lucija Kavčič). Ženske špenzerje smo izdelali po ohranjenih originalih. Za škofjeloško skupino smo uporabili finejše materiale kot za folklorno skupino iz Žirovskega Vrha. Razlog za to odločitev je bil vpliv meščanskega oblačilnega videza na oblačilni videz kmečkega prebivalstva v okolici mest – Škofje Loke – in manjši vpliv na oblačilni videz kmečkega prebivalstva v predelih, ki so bili bolj oddaljeni od mest.

Detajli na sprednjem delu novoizdelanega špenzerja po originalu iz Loškega muzeja Škofja Loka (foto: Foto Viktor Žiri).

Rokav poustvarjenega špenzerja. Številni detajli kažejo vpliv meščanskega oblačilnega videza na kmečkega (foto: Foto Viktor Žiri).

Lepo viden ročno izvezeni modrc s posebnimi trakovi, ročno nabrano krilo, predpasnik iz modrotiska in okrasni trakovi na ramenih ter ovratniku (foto: Foto Viktor Žiri).

Veliko časa in truda smo posvetili vezenju peč, čelnikov avb in posameznih detajlov na oblekah. V Loškem muzeju Škofja Loka hranijo dobro ohranjene naglavne peče z belo vezenino. Te smo fotokopirali, nato pa vzorec prenesli na blago za nove peče. Upoštevali smo obstoječe dimenzije in tehnike vezenja. Vezenje nekaterih peč je potekalo skupinsko, saj so nekatere vezle ažur, druge verižni šiv, tretje pa zobce na peči. Članica Turističnega društva Žirovski Vrh, Nataša Oblak, je poustvarila klekljano pečno čipko; sklekljala jo je skoraj 8 m, za kar je bilo potrebno veliko vztrajnosti in natančnosti.

8 metrov dolga klekljana pečna čipka, ki jo je izdelala Nataša Oblak iz Žirovskega Vrha (foto: Lucija Kavčič).

Delno izvezena bela vezenina na peči z zobci, na kateri je narisan vzorec z modro barvo. Rekonstrukcija nove peče za Folklorno skupino Zala je izdelana po ohranjeni peči iz Loškega muzeja Škofja Loka (foto: Lucija Kavčič).

Novoizdelana peča z ročno klekljano čipko in ročno izvezenimi motivi (foto: Foto Viktor Žiri).

Poustvarjena peča (foto: Foto Viktor Žiri).

Martina Tratnik je izdelala belo vezenino ene izmed peč in je svoje delo res natančno opravila. To potrjuje tudi dogodek na dan predstavitve folklornih kostumov. Ko so hitele s pripravami na nastop, so pečo ene od članice folklorne skupine zavezale tako, da je bila prava stran skrita, neprava pa je krasila folklornico. Tega ni opazil nihče drug kot vezilja, saj je bila tudi hrbtna stran izvezena popolno, brez vsake vidne viseče niti. Martina Tratnik pravi, da je bilo to delo zanjo velik izziv, čeprav je v svojem življenju izvezla že veliko vezenin. »Uspelo mi je bolje, kot sem mislila na začetku!« je povedala. Skrbno vezen motiv na peči vsekakor kaže na natančno in vztrajno delo, ki ga je opravila Martina Tratnik.

Bela vezenina peÄ?e je izdelek Martine Tratnik.

V okviru oblikovanja pokrival smo se odločili, da poleg peč ne bomo izdelali zavijač, kot je pogosto pri večini folklornih skupin, ampak male avbice. Oprli smo se na slikovne vire, ki jih v monografiji Pokrivala navaja Janja Žagar20. Črno vezenino smo izdelali s polaganjem in šivanjem svilene vrvice na črno svileno podlago. Za čelnike z barvnimi vzorci pa smo uporabili svileno podlago. Za nekatere smo uporabili enobarvno, za druge pa svileno blago z že obstoječim prelivajočim se vzorcem. Po zgledih v slikovnih virih smo dodali ročno vezene motive.

Mala avbica s črno vezenino na čelniku (foto: Foto Viktor Žiri).

Za izdelavo male avbice je potrebno najprej izdelati trdo predlogo, ki ji daje pravo obliko. Čez predlogo se namesti tanek ročno nabran bel material, spredaj pa se prišije čelnik (foto: Lucija Kavčič).

Črna vezenina čelnika je nastala s polaganjem in šivanjem svilene vrvice na črno svileno podlago (foto: Lucija Kavčič).

Za poustvarjanje vzorcev na čelnikih nam je bila v veliko pomoč monografija Janje Žagar, Pokrivala, iz katere smo vzorce prerisali. Nekatere pa smo povzeli tudi po ohranjenih originalih (foto: Lucija Kavčič).

Vezeni vzorci na čelnikih (foto: Lucija Kavčič).

20 Janja Žagar (2004) Pokrivala: zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej.

Koliko truda in ročnih spretnosti je bilo vloženih v izvedbo projekta in izdelavo folklornih kostumov pa več kot nazorno pripoveduje članica Folklorne skupine Zala iz Žirovskega Vrha, Majda Dragovan. Takole je zapisala: »Ko sem prijela za šivanko, se mi ni sanjalo, v kakšen projekt sem se vključila, koliko novega znanja bom pridobila, koliko novih oseb bom spoznala, kako prijetno bo druženje in kako trdna bo povezanost v 'tej igri'. Lucija, sposobna 'deklica za vse', na katero sem se obrnila, mi je pričela prinašati delo z navodili o izdelavi. Začela sem šivati ženske rokavce in moške srajce. Zanimivo, kaj vse se lahko ročno naredi s pravo tehniko. S presledki vodoravnih šivov v nekaj vrstah s 'podpisovanjem' in nazadnje gubanjem se je na ramenskem, vratnem in zapestnem delu ustvarila prava umetnija. Na nekaterih ženskih prsnih delih rokavcev pa se je oblikovala prava 'satovnica', kot sem jo poimenovala. Kakor bi bila narejena iz elastike. Neverjetno. S tehniko ročnega šivanja sem nabrala tudi zgornje krilo v pasu, na katerega je bil potem prišit kratek životec – modrc. Pri kostumografinji, šivilji Andreji Stržinar, sem

Foto: Foto Viktor Žiri

se lotila strojnega šivanja spodnjega krila – untare – kot ga je stalno imenovala Andreja, jaz pa sem si le težko zapomnila to besedo. Na približno pet metrov dolgem delu blaga sem 'ustvarila' devet enakomerno širokih naborkov po celotni dolžini. Spodnja krila so bila izdelana iz starejših bombažnih in platnenih rjuh, nekaj sem jih tudi sama dala Andreji. Nadaljevala sem z ročnim vezenjem vzorčkov na že strojno potiskan modrc. Z vezenimi zelenimi vejicami in bordo rdečimi cvetovi sem razbremenila prevladujočo zlato rumeno barvo. Po vezenju sem na modrc ročno prišila še črno žametno obrobo, spet s tehniko obrobe z obeh strani, da šivi niso vidni. Nosila bom tudi špenzer, kakor to oblačilo imenujeta Andreja in Lucija, zame pa je to kratka oprijeta jakna. Čudovita je.

preslikavo vzorca na tkanino. Ni mi bilo vseeno, kaj se bo zgodilo, saj bo moja glava prva nosila to dragocenost. Nekaj časa sem vezla tudi pri tašči Jožici iz Ljubljane, ki je izučena šivilja. Zaupala mi je, da je pred leti šivala kostume za Folklorno skupino Tine Rožanc. Njeni strokovni kontaktni osebi sta bili prav gospa Alenka Pakiž in gospod Bojan Knific, ki sta sodelovala tudi pri našem projektu. Tako sva ugotovili, da sva se obe seznanili z istimi strokovnjaki s tega področja. Res, bil je velik projekt. Vsaj zame, saj je bila to moja prva tovrstna izkušnja. Spoznala sem veliko novih obrazov, mnogi trenutki so bili družabno in prijateljsko obarvani. Kljub temu da so bili tudi trenutki nezadovoljstva, mi ni žal, da sem bila del tega projekta, del vseh vas, ki ste sodelovali z menoj. Hvala.«

Moje delo se je zaključevalo z vezenjem peče. Za vezenje je z navodili poskrbela gospa Ljuba Vrtovec Pribac. Peča ima zelo bogat zaključni rob, saj jo obdaja na stotine luknjic. Večje luknjice so zapolnjene s preprostim pajkom. Vsaka luknjica je bila obdelana vsaj trikrat, saj je bilo treba za vsako posebej najprej narediti podlago, jo vmes skrbno križkraž prerezati na štiri in šest delov, da se šivi ne bi prestrigli, vsako luknjico obdelati z ometico, zunanjo stran zaključnega roba pa obšiti z vbodom za gumbnice. Imela sem občutek, da dela ne bo konec. Tudi motivni del peče je slikovno zelo bogat in je vezen v tehniki verižnega vboda in bunkic. Tukaj pa se je zastavilo vprašanje, kako nadaljevati z delom, saj je skica tega dela potiska skrivnostno izginila… Neprijeten pripetljaj, ki je povzročil kar nekaj skrbi, se je na koncu rešil s ponovno

Moški folklorni kostumi

Kroje oblačil je avtorica folklornih kostumov Andreja Stržinar izdelala s pomočjo skic krojev iz različnih virov in na podlagi krojev najdenih originalov. Potrebne so bile manjše prilagoditve, predvsem pri odprtinah rokavov moških suknjičev. Zaradi udobnejše nošnje suknjiča pri plesu in nastopih folklornih skupin in ker imajo moški danes večinoma močnejše postave kot v preteklosti, je bilo potrebno narediti večje odprtine v ramenskem delu rokava.

Ohranjeni original suknjiča, ki je bil razstavljen na razstavi vrhnjih oblačil Alenke Pakiž v Kamniku (foto: Lucija Kavčič). Rezanje materiala po kroju za moški telovnik iz prve polovice 19. stoletja za člana Folklorne skupine Zala (foto: Lucija Kavčič).

V vitrini je originalni suknjič, v ospredju pa poustvarjeni, ki ga nosi eden od folklornikov. Na levi strani je viden kroj suknjiča, ki ga je po originalu narisala šivilja Andreja Stržinar (foto: Lucija Kavčič).

Posebna tehnika šivanja gumbov na telovnik, ki so jo uporabljali naši predniki. Gumbe so skozi blago pritrdili še na vrvico, ki je potekala po notranji strani telovnika (foto: Lucija Kavčič).

Volnene podkolenske hlače s šivanimi detajli na prednjem delu in žepih (foto: Lucija Kavčič).

Zanimiva izvedba telovnika, pri kateri smo ročno izvezli še rdeče rožne liste. Pri suknjiču smo se hoteli približati Goldensteinovi upodobitvi moškega suknjiča iz Krakovega, Ljubljana (glej poglavje Moška pokrivala, str 22); (foto: Foto Viktor Žiri).

V prvi polovici in sredini 19. stoletja so bili poleg kratkih suknjičev v rabi daljši plašči, izdelani iz volnenega sukna. Glede na višjo postavo folklornika je ta kos folklornega kostuma z ustrezno kostumsko podobo zanj najbolj primeren (foto: Foto Viktor Žiri).

Moški so nosili hlače, krojene precej višje, kakor smo vajeni danes. Zato je hlače potrebno nositi z naramnicami (foto: Foto Viktor Žiri).

a kakovost klobuka najbolj vpliva izbira volne, pri videzu pa je potrebno upoštevati različne dejavnike – barvo (glede na vire so najpogostejši črni, redkeje pa rjavi, sivi in drugih barv), obliko in višino oglavja (polkrožna, cilindrasta, na vrhu usločena), obliko in širino krajcev (bolj ali manj široki krajci so lahko ravni, navzgor zaobljeni ali pa ravni pri oglavju z zavihanimi robovi) ter dodatke (najpogosteje so klobuke krasili s trakovi, kovinskimi sponami ali vrvicami s čopi) (Pajk 2011: 60). Za izbiro ustrezne oblike klobuka so tako ključni raziskava in viri, iz katerih črpamo osnovo za izdelavo vsakega elementa klobuka posebej.

Ohranjeni klobuk z razstave Alenke Pakiž na temo pokrival (foto: Lucija Kavčič).

Klobuk člana Folklorne skupine Klobuk s polkrožnim oglavjem, Zala, ki ga je izdelal Sergej Pajk okrašen s trakom in kovinsko po ohranjenem originalu iz Kam- spono (foto: Foto Viktor Žiri). nika (foto: Foto Viktor Žiri).

Klobuk, okrašen z vrvico s čopom (foto: Foto Viktor Žiri).

Končna kostumska podoba Folklorne skupine Škofja Loka in Folklorne skupine Zala iz Žirovskega Vrha

Med projektom Bogastvo babičine skrinje je bilo izdelanih 29 folklornih kostumov – skoraj 200 posameznih kosov oblačil. Posamezni kosi, ki predstavljajo zaključeno celoto, so tako zaokrožili projekt in folklornim skupinam dali novo kostumsko podobo. Folklorna skupina Škofja Loka je bogatejša za šest parov folklornih kostumov, Folklorna skupina Zala iz Žirovskega Vrha pa za osem parov in folklorni kostum za muzikanta. Za Folklorno skupino Zala je značilno, da so soplesalci tudi partnerji v zasebnem življenju. Na fotografiji je cela družina – oče in mati plešeta, sin pa igra harmoniko. Izbor barvnih kombinacij je zelo pester in živahen. Moške nogavice plesalca so ročno pletene, ženski predpasnik pa izdelan iz modrotiska, izdelanega na Češkem. (Plesni par in muzikant Folklorne skupine Zala – Aleš, Marinka in Denis Benedik); (foto: Foto Viktor Žiri).

Na fotografiji je lepo viden modrc, ki je izdelan iz številnih izrezanih koščkov materiala. Osnovni material je vseboval še vzdolžne vzorce, ki pa oblikovno niso bili skladni s celoto, zato se je šivilja odločila, da jih bo izrezala. Kroj modrca je izredno lepo dodelan in oblikovan preko prsi. Rokavci so preprostejšega tipa, a s številnimi natančno izdelanimi drobnimi detajli. Plesalka ima na modrcu nekaj ročno izvezenih detajlov, poseben je tudi predpasnik iz modrotiska. (Plesalka Folklorne skupine Zala – Marinka Benedik); (foto: Foto Viktor Žiri).

V tej kostumski podobi para prevladujejo rjavi odtenki. Posebnost je zagotovo svilen modrc z močnimi črnimi obrobami. Moški suknjič z dvignjenim ovratnikom in dvorednim zapenjanjem se lepo zlije s celoto. Moški ima obute nizke čevlje, kakršne so nosili v prvi polovici in sredini 19. stoletja. Obliko smo povzeli po viru iz Metropolitanskega muzeja. (Plesni par Folklorne skupine Zala – Brigita in Gabrijel Oblak); (foto: Foto Viktor Žiri).

Plesni par z vrhnjimi oblačili – moški suknjič je izdelan po ohranjenem originalu z razstave vrhnjih oblačil Alenke Pakiž. (Plesni par Folklorne skupine Zala – Majda Dragovan in Roman Oblak); (foto: Foto Viktor Žiri).

Posebnosti pri kostumih tega para so zagotovo ročno vezeni ženski laneni modrc in svileni čelnik avbice, ročno izdelani detajli “satja” na prednjem delu rokavcev ter moški klobuk z rdečkasto obrobo. (Plesni par Folklorne skupine Zala – Roman in Lucija Kavčič); (foto: Foto Viktor Žiri).

Plesalka ima nekatere detajle na modrcu ročno izvezene. Poseben je tudi predpasnik iz modrotiska. S plesalcem se barvno lepo skladata. (Plesni par Folklorne skupine Zala – Vera Keber in Bogdan Gantar); (foto: Foto Viktor Žiri).

Kostum, ki poudari preprostost in prisrčnost para. Kostumi Folklorne skupine Zala so ‘’pisani na kožo’’ vsakemu posamezniku in jim ne ustrezajo le barvno, temveč tudi glede na njihovo postavo in njihov značaj. (Plesni par Folklorne skupine Zala – Urška in Ciril Buh); (foto: Foto Viktor Žiri).

Poudarjen preprost kmečki videz s številnimi detajli, ki dodajo pravo podobo. Nekaj posebnega so zagotovo obrobe pri ženskem modrcu, ki so bile prvotno drugačnega odtenka, pa smo jih v ta namen pobarvali s hipermanganom. (Plesni par Folklorne skupine Zala – Karla in Tone Košir); (foto: Foto Viktor Žiri).

Plesalka nosi poustvarjen modrc po viru iz Loškega muzeja, bogato nabrane rokavce, pečo z ročno klekljano čipko, h končni podobi pa sodi še špenzer, katerega detajl je viden na naslovnici priročnika. Plesalčeva podoba pa je ravno tako nekaj posebnega, vsak detajl prispeva k popolnosti. (Plesni par Folklorne skupine Zala – Irena in Štefan Bogataj); (foto: Foto Viktor Žiri).

Par Folklorne skupine Škofja Loka, pri katerem prevladujejo modri odtenki. Dekle nosi avbico s črno vezenino na čelniku. Na modrcu so ročno vezene rože. Rokave in ovratnik krasijo trakovi, ki so jim rekli “pirklci”. (Plesni par Folklorne skupine Škofja Loka – Petra Krajnik in Jernej Bernik); (foto: Foto Viktor Žiri).

Dekle nosi kostum, ki se zgleduje po Goldensteinovi upodobitvi Kranjice. Velika posebnost je v celoti ročno izvezen predpasnik iz tankega prosojnega blaga, kot je to videti na omenjeni upodobitvi. Dekle v našem primeru sicer ne nosi špenzerja, ima pa vezen svilen modrc, ki še poudari bogato izdelan folklorni kostum. (Plesni par Folklorne skupine Škofja Loka – Klavdija Zevnik in Matjaž Košir); (foto: Foto Viktor Žiri).

Rumen odtenek ženskega modrca in predpasnik iz modrotiska sta lepa kombinacija z belo naglavno pečo in rokavci. Pri moškem je zanimiva postavitev gumbov in gumbnic na suknjiču. (Plesni par Folklorne skupine Škofja Loka – Teja Rihtaršič in Filip Krajnik); (foto: Foto Viktor Žiri).

Kostuma tega para sta izdelana po vzoru Goldensteinove upodobitve Škofjeločanov. Uporabljeno je črtasto blago za krilo, modrc je izvezen po ohranjenem originalu, rokavci prav tako. Moški nosi cilindrast klobuk s širokimi krajci, temno moder kratek suknjič, rdeč telovnik ter podkolenske hlače. (Plesni par Folklorne skupine Škofja Loka – Klavdija Zevnik in Marko Krajnik); (foto: Foto Viktor Žiri).

Plesni par Folklorne skupine Škofja Loka nosi kostum, zasnovan po Goldensteinovi upodobitvi Krakovčanov. (Plesni par Folklorne skupine Škofja Loka – Urša Jenko in Janez Krajnik); (foto: Foto Viktor Žiri).

Plesni par Folklorne skupine Škofja Loka – Katja Krajnik in Peter Krajnik (foto: Foto Viktor Žiri).

Vzdrževanje S tem ko si folklorna skupina pridobi novo kostumsko podobo, delo še zdaleč ni končano. Z nadaljnjim delom in pridobljenimi izkušnjami tako izdelovalci kot vodje folklornih skupin in njihovi člani vedno znova iščejo izpopolnitve in dopolnitve kostumske podobe. Pomembno pa je tudi pravilno vzdrževanje folklornih kostumov. Da se ohranijo, je potrebno veliko truda in znanja.

olklorniki bodo kostume vzdrževali doma. Pranje srajc, rokavcev, spodnjih kril in spodnjih hlač je priporočljivo, ko se ti deli kostumov umažejo, ne pa nujno po vsakem nastopu. Priporočljivo je ročno pranje. Pri strojnem pranju pa je potrebno paziti, da se skupaj perejo le beli deli kostuma, da ne pride do obarvanja tkanin. Predpasniki, izdelani s tehniko modrotiska, se perejo izključno ročno pri največ 40 °C, da se modra barva preveč ne izpere. Krila z modrci se ne perejo, saj gre za občutljive vezenine, brokat, svilo in druge fine materiale. Če se umaže le krilo, pa ga v skrajnem primeru šivilja lahko vzame z modrca in operemo samo krilo. Vrhnji deli oblačil se po vsakem nastopu skrbno prezračijo, nato pa spravijo v za to namenjeno omaro, pogosto odišavljeno s sivko, ki odganja molje. Tudi telovnikov, moških volne-

nih hlač, suknjičev in ženskih špenzerjev ne peremo, saj so iz volnenih materialov, ki bi s pranjem izgubili svojo kakovost. Vezene peče z ročno klekljano čipko ali zobci peremo ročno. Za doseganje večje beline lahko dodamo prašek ali pa sodo bikarbono. Z vezeninami ravnamo previdno, paziti pa je potrebno tudi pri sušenju – pečo sušimo čim bolj poravnano, saj jo tako lažje zlikamo. Da se folklorni kostumi, vključno s pokrivali, čim manj umažejo, je med člani folklornih skupin dogovorjeno, da je pod kostumom obvezno nositi belo oprijeto majico s kratkimi rokavi, saj vpije pot, ki se izloči med plesom. Pod pečami in malimi avbami pa ženske nosijo bele čepice, ki se zavezujejo zadaj na tilniku, da z njimi zaščitijo pokrivalo pred madeži pudra ali različnimi odtenki barvanih las.

Strokovna pomoč pri izvedbi projekta Sodelovanje s strokovnjaki

eveda našega dela ne bi mogli izpeljati korektno in kakovostno brez strokovne pomoči in podpore, ki smo je bili deležni med projektom.

Dr. Bojan Knific nam je ves čas nesebično svetoval in s strokovnim očesom usmerjal naše priprave, oblikovanje in izdelavo folklornih kostumov. Pomagal nam je pri izbiri čevljev, klobukov in izvedbi različnih detajlov pri kostumih. Poleg tega pa nam je v zadnji fazi projekta pregledal in deloma preuredil besedilo tega priročnika.

Je eden pomembnejših strokovnjakov na področju oblačilne dediščine, njenih interpretacij in kostumiranja folklornih skupin. Napisal je več monografij21 in številne članke, povezane z oblačilno dediščino in kostumiranjem folklornih skupin, poleg tega pa je tudi glavni in odgovorni urednik revije Folklornik, ki jo izdaja Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Ta strokovna revija prinaša poljudne in poljudnoznanstvene prispevke za vse, ki se ljubiteljsko ali strokovno ukvarjajo s poustvarjanjem posameznih prvin preteklega načina življenja. Avtorji člankov so strokovnjaki, ki se z dediščino ukvarjajo razi-

21 Bojan Knific (2008) »Ko v nošo se odenem …«: vprašanja pripadnostnega kostumiranja s posebnim pogledom na kostumiranje narodno-zabavnih ansamblov. Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva, številka 41. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo. Bojan Knific (2010) Markova herbija : Interpretacije oblačilne dediščine Prekmurcev – predvsem Beltinčanov – v folklornih skupinah na Slovenskem. Beltinci: KD Marko.

Bogata bela vezenina na predpasniku, ki ga je izdelala Ljuba Vrtovec Pribac (foto: Lucija Kavčič).

Detajl vezenine (foto: Lucija Kavčič).

skovalno. Svoje delo v reviji predstavljajo tudi ljubitelji, ki pripravljajo posebne in omembe vredne projekte, pisanja pa se lotevajo tudi drugi, katerih delo se kakorkoli prepleta s folklorno dejavnostjo22. Dr. Bojan Knific je odgovorni urednik Glasnika Slovenskega etnološkega društva. Za svoje strokovno in znanstveno delo je prejel že več nagrad – za dosežke na folklornem področju dvakrat srebrno Kurnikovo plaketo, ki jo za delovanje na ljubiteljskem področju podeljuje Zveza kulturnih organizacij Tržič, pa tudi zlati Maroltov znak, Maroltovo listino in Maroltovo plaketo, ki jo podeljuje Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti23.

Pri izbiri materialov nam je pomagala in svetovala Ljuba Vrtovec Pribac. Njen najpomembnejši prispevek k skupnemu rezultatu je skrbna priprava gradiva, vzorcev in materiala za vezilje, ki so vezle peče, pravo malo bogastvo pa predstavlja izjemno lep in bogat predpasnik, ki ga je gospa Ljuba Vrtovec Pribac ročno izvezla za škofjeloško folklorno skupino. Za njeno delo je značilen analitični pristop, poglobljeno raziskovanje in izredna natančnost pri izdelavi, ki vključuje veliko ročnega dela.

22 Spletni vir: »http://www.jskd.si/folklorna-dejavnost/zaloznistvo/folklornik/revija_folklornik«, pregledano dne 28.10.2014. 23 Spletni vir: »http://folkslovenija.org/clani/bojan-knific«, pregledano dne 28.10.2014.

Za njeno dolgoletno strokovno, raziskovalno in poustvarjalno delo na področju folklorne dejavnosti ji je JSKD leta 2011 podelil Maroltovo plaketo (Drašler 2011: 164). Leta 1974 se je Ljuba Vrtovec Pribac kot plesalka pridružila Akademski folklorni skupini France Marolt, kmalu pa je začela aktivno sodelovati pri pripravi in vzdrževanju folklornih kostumov. Gospa Ljuba Vrtovec Pribac je ustvarila širok opus folklornih kostumov: v sodelovanju z dr. Marijo Makarovič je rekonstruirala način oblačenja Dolenjcev, nastala je kostumografija odrske postavitve plesov Zgornjesoške doline, plesov iz okolice Trsta, slovenske Istre in Poljanske doline v Beli krajini. Temeljito je raziskovala oblačilni videz in navade Ratečanov na Gorenjskem (prav tako v sodelovanju z dr. Marijo Makarovič) in še marsikaj drugega (Drašler 2011: 164). Vzporedno je sodelovala z več folklornimi skupinami, tudi s Folklorno skupino Zala iz Žirovskega Vrha in Folklorno skupino Škofja Loka. Gospa Alenka Pakiž nam je pomagala z ohranjenimi eksponati in svetovala glede krojenja. Na podlagi ohranjenih kosov oblačil smo si lahko ogledali materiale, način krojenja in izdelave. Alenka Pakiž je ljubiteljica oblačilne dediščine in izročila ter folklornica, članica Železničarske folklorne skupine Tine Rožanc iz Ljubljane in prav tako prejemnica Maroltove plakete. Njeno dolgoletno delo je sicer ljubiteljsko, a zelo kakovostno. Med drugim je leta 2009 napisala obsežno delo o oblačenju Ribničanov »Rib'nčan' smo se l'pu nosil'«24, ves čas pa aktivno sodeluje pri pripravah razstav na kamniških Dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine

ter sodeluje pri oblikovanju kostumskih podob več otroških in odraslih folklornih skupin. Pri oblikovanju ustrezne celostne kostumske podobe folklorne skupine je avtorica kostumov Andreja Stržinar, kot smo omenili že zgoraj, sodelovala s kostumografinjo in scenografko Jasno Vastl, ki je pomagala pri izbiri kombinacij materialov. Na podlagi znanja in dolgoletnih izkušenj na področju kostumografije je sodelovala pri snovanju čevljev in klobukov za folklorne kostume. Jasna Vastl se je med študijem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani izpopolnjevala v Bratislavi in leta 1997 diplomirala iz vizualnih komunikacij in študij nadaljevala na magistrskem programu scenografije in kostumografije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Med leti 2006 in 2010 je bila tam asistentka pri prof. Meti Hočevar, leta 2010 pa je pridobila naziv docentka za področje scenografije. Na AGRFT predava predmet scenografija – prostori igre, ustvarja pa na širokem področju scenografije, kostumografije in oblikovanja lutk. Delovala je v večini slovenskih gledališč, Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu, Zagrebškem gledališču mladih in na avstrijskem Wiener Festwochnu25. Kot smo že povedali, smo prav po zaslugi Alenke Pakiž lahko videli veliko ohranjenih originalov, jih fotografirali in na podlagi nekaterih izrisali kroje. Mojstrica šiviljstva in krojaštva Andreja Stržinar je na podlagi dolgoletnih izkušenj v času tega projekta postala prava poznavalka krojev in materialov iz obravnavanega obdobja. Z različnimi

24 Alenka Pakiž (2009) Rib'nčan' smo se l'pu nosil: oblačenje v Ribniški dolini od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne'.Ljubljana: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. 25 Povzeto po (Spletni vir: http://www.agrft.uni-lj.si/o_akademiji/sodelavci/vis_ucitelji_sodelavci/2006082508560125, pregledano dne 6.11.2014).

strokovnjaki, ki so ji svetovali, je razčiščevala dvome in iskala krojaške rešitve ter tako pridobila mnogo znanja, ki ga je nato koristno uporabila pri izdelavi kostumske podobe obeh folklornih skupin. K bolj kakovostni izdelavi kostumov je pripomogel tudi študijski krožek, ki je med projektom potekal v Kranjskem muzeju. Tam je imela možnost, da skupaj z drugimi strokovnjaki pregleduje ohranjene originale in se še dodatno izpopolni. Lahko bi rekli, da je Andreja Stržinar temu projektu podarila del svojega srca in duše.

Sodelovanje z mojstri obrtniki/rokodelci Za oblikovanje kostumske podobe folklore skupine je poleg raziskave in študija virov izjemno pomembna izbira izdelovalca folklornih kostumov. Razumljivo je, da imajo veliko prednost in mnogo več izkušenj tisti izdelovalci kostumov, ki so oblačila za folklorne skupine že šivali in s svojim krojaškim delom sledijo tudi sodobnim smernicam ter svoje znanje nadgrajujejo na izobraževanjih, ki so jim namenjena (Knific 2011: 50). Tako imamo srečo, da je kostume za Folklorno skupino Škofja Loka in Folklorno skupino Zala izdelovala izkušena mojstrica Andreja Stržinar26. Svojo profesionalno pot je začela v ljubljanski Operi in njenem Gledališkem ateljeju. Leta 2008 se je po 12 letih delovanja v ateljeju Opere odločila za samostojno pot, saj si je želela raziskovati oblačilno dediščino in se ukvarjati z unikatnim šiviljstvom. Poleg izdelave historičnih kostumov se je na seminarjih dr. Bojana Knifica srečala s slovensko

oblačilno dediščino, ki ji v zadnjem času posveča veliko svojega časa. Pri snovanju in izdelovanju kostumov pogosto sodeluje s kostumografko in scenografko mag. Jasno Vastl in mnogimi drugimi strokovnjaki na tem področju. Njen opus je zelo obsežen; kostumirala je veliko članov različnih folklornih skupin in plesnih združenj, ki obujajo historično glasbo in plese. V oblačilih, ki so nastala v njeni šivalnici, lahko vidimo člane KUD Cortesia, plesne skupine Celestina, TD Žirovski Vrh, FS ŽKUD Tineta Rožanca Veterani ter mladinske in otroške skupine, FS Ligojna Cepci, FS Stična, FS Triglav Slovenski Javornik, FS Emona… Njene kostume nosi tudi veliko otrok, članov otroških folklornih skupin. Dejstvo, da se Andreja Stržinar zaveda pomena stalnega študija in raziskovanja ter da čuti odgovornost do kakovostnega dela, se kaže tudi v stalnem sodelovanju z izjemnima strokovnjakinjama na področju

26 Unikatno šiviljstvo in krojaštvo Andreja Stržinar, Hotavlje 91, 4224 Gorenja vas (Spletni vir: http://unikatnosiviljstvo-andreja.si/, pregledano dne 6.11.2014).

oblačilne dediščine, z gospo Alenko Pakiž in gospo Ljubo Vrtovec Pribac. Vse njeno delo torej odraža strokovni pristop, seveda pa je čutiti tudi veselje do dela, ki ga opravlja. Poleg oblačil je za celostno podobo kostuma izjemno pomembna obutev. Čevlji za Folklorno skupino Zala so izdelani na podlagi raziskave in sodelovanja s kostumografinjo Jasno Vastl, izdelavo čevljev in škornjev pa smo zaupali mojstru Primožu Štajnarju, ki vodi Čevljarstvo in usnjeno galanterijo Primož Štajnar. To je družinsko podjetje z dolgoletno tradicijo izdelovanja obutve in usnjene galanterije. Začetki te družinske obrti segajo v leto 1939, ko je stari oče Primoža Štajnarja, izšolani čevljar, odprl svojo obrtno delavnico. Za večino obrtniških poklicev je značilno, da se vajenci po končanem šolanju izpopolnjujejo in pridobivajo izkušnje pri že uveljavljenih mojstrih, ko pa pridobijo dovolj znanja in spretnosti, odidejo na samostojno pot. Tudi Primož Štajnar je po končanem šolanju za čevljarja in izdelovalca usnjene galanterije delal pri različnih priznanih obrtnikih, leta 1997 pa je odprl svojo obrt. Kakovost vedno zahteva poseben način dela in dejstvo je, da brez ročnega dela ter posebnega posvečanja vsakemu kosu posebej te kakovosti ni mogoče doseči. Tako kot Andreja Stržinar tudi Primož Štajnar veliko postopkov izdelave opravi ročno in za delo izbira kakovostne materiale. Pri izdelavi čevljarskih izdelkov je ključna končna uporabnost in funkcionalnost obutve27.

Čevlji iz rdečega usnja, ki so zelo udobni in primerni za ples. Lepo je vidno tudi spodnje krilo (foto: Foto Viktor Žiri).

Preprosti poustvarjeni moški čevlji, ki dajejo pravi starinski videz (foto: Foto Viktor Žiri).

Moški nizki čevlji, namerno postarani (foto: Foto Viktor Žiri).

27 Povzeto po predstavitvi čevljarske delavnice Primož Štajnar s.p. (Spletni vir: http://www.stajnar.com/o-nas, pregledano dne 23. 10. 2014).

ri izdelavi klobukov za kostume smo sodelovali s Sergejem Pajkom, že tretjim klobučarjem v rodbini Pajk. Klobučarska obrt je odločilno zaznamovala zgodovino in sedanjost družine. Bila je razlog za velike uspehe, prav tako pa tudi za težko družinsko usodo. Stari oče Sergeja Pajka, Rudolf Pajk, se je klobučarske obrti izučil v Trbovljah pri klobučarju Cimermanu, pri katerem je opravil mojstrski izpit leta 1924, čez tri leta pa je odprl samostojno delavnico v Ljubljani. Odlično delo in naklonjenost do klobukov v tistem času sta vplivala na to, da je klobučarska obrt v delavnici Pajk cvetela in se širila. Tudi Rudolfov sin, Rudi Pajk, se je izučil klobučarstva in leta 1948 opravil klobučarski izpit. Zanimivo je, da je bil po opravljenem izpitu najmlajši klobučar v celi Jugoslaviji. Med drugo svetovno vojno je takratna oblast Rudolfu Pajku zaplenila delavnico, zato je moral Rudi Pajk leta 1952 začeti klobučarsko obrt čisto na novo. Seveda je dobro ime klobučarjev Pajk ostalo in izdelava klobukov je ponovno vzcvetela, tržišče pa se je razširilo na celotno Jugoslavijo. V velike uspehe družinske obrti je spet posegla politična oblast in že drugič zaplenila celotno premoženje. Takrat dvanajstletni Sergej Pajk je z očetom prebežal v Avstrijo, od tam pa v Kanado, kjer so bili spet poslovno uspešni. Izjemna moč in boj za obstoj sta zaznamovala klobučarje v tej družini in njihovega mojstrstva jim ni mogel vzeti nihče. Z veliko izkušnjami in pridobljenim znanjem se je Sergej Pajk leta 1991 vrnil v Slovenijo in na Tržaški cesti v Ljubljani znova odprl staro klobučarsko delavnico in nadaljeval družinsko tradicijo. Pri delu klobučarstva Pajk je vedno na prvem mestu ročna izdelava in uporaba najboljših materialov, s tem pa zagotovljena kakovost klobučarskega izdelka28.

Klobuk (glej fotografijo 69), izdelan po fotografiji in opisu klobuka št. 462 iz knjige Janje Žagar, Pokrivala (Žagar 2004: 523). Vse omenjene strokovnjake, s katerimi smo sodelovali, druži predvsem približevanje starim ustreznim tehnikam izdelave posameznega kosa ali dela kostuma. Osnova teh tehnik je ročna izdelava, ki odločilno vpliva na končno kostumsko podobo folklornih skupin. Knific opozarja, da nekaterih ročnih načinov izdelave oblačil iz preteklosti pač ni mogoče nadomestiti s strojnim načinom izdelave, je pa tudi res, da je to pogojeno z znanjem izdelovalcev, njihovo željo po tovrstnem načinu izdelave in končno tudi s finančnimi sredstvi, ki jih folklornim skupinam velikokrat primanjkuje. Pogosto se zgodi, da se člani skupin, ki imajo močno željo in veliko mero samoiniciativnosti, sami priučijo starih tehnik izdelave, kar pa ima pozitivne učinke z več vidikov. S svojim, največkrat prostovoljnim delom, člani skupin pripomorejo, da so detajli kostumov izdelani, hkrati pa z lastnim vložkom znanja in časa do kostumov oblikujejo povsem drugačen odnos (Knific 2011: 50–52).

28 Povzeto po predstavitvi klobučarstva Pajk (Spletni vir: http://www.pajk-klobuki.si/e-shop/zgodovina-908.html, pregledano dne 23. 10. 2014).

Oživljanje rokodelskih znanj preko razvojnih delavnic

sa ta načela (raziskovanje, uporaba naravnih materialov, upoštevanje starih tehnologij izdelave) smo poskušali upoštevati tudi znotraj naših aktivnosti. Nekaj znanja o načinu oblačenja prve polovice in sredine 19. stoletja ter načinih izdelave posameznih interpretacij oblačil tistega časa smo želeli prenesli tudi na širše lokalno okolje. Z namenom, da bi obudili stare rokodelske veščine in se jih priučili, smo organizirali več rokodelskih tečajev in razvojnih delavnic na teme vezenja, ročnega šivanja rokavcev in nabiranja blaga, polstenja, česanja in predenja volne ter ročnega pletenja ženskih in moških nogavic. Odziv širše javnosti je bil presenetljiv. Vseh razvojnih delavnic, ki smo jih izvajali na različnih lokacijah v vseh štirih občinah projektnega območja (Železniki, Škofja Loka, Gorenja vas - Poljane in Žiri) in so jih vodile mojstrice mentorice, se je udeležilo več kot 100 ljudi. Delavnice na temo šivanja rokavcev in vezenja je vodila Lucija Kavčič, ki je med projektom znanje črpala iz različnih virov in se tudi sama naučila vezenja; izvezla si je večji del modrca, ki je prišit h krilu. Po ohranjenem slikovnem gradivu in po virih iz literature je narisala vzorce za vezene motive na čelnikih malih avbic in jih kar nekaj tudi

sama izvezla. Izdelala je dvoje prednjih gubanih delov za rokavce, ki so šivani z nabiranjem drobnih šivov in zahtevajo veliko natančnosti in potrpljenja. Svoje znanje je ob pomoči mojstrice Andreje Stržinar delila tudi z drugimi udeleženkami rokodelskih razvojnih delavnic. Pri izvedbi rokodelskih razvojnih delavnic na temo polstenja volne smo sodelovali z mentorico, mojstrico rokodelko Karmen Melocco, ki ima z izdelovanjem polstenih izdelkov dolgoletne izkušnje doma in v tujini. Je imetnica certifikata Rokodelstvo Art & Craft Slovenije, ki ga podeljuje komisija za domačo in umetnostno obrt pri Obrtni zbornici Slovenije. Na delavnicah so se udeleženke seznanile z osnovno tehniko mokrega polstenja in si izdelale najrazličnejše polstene izdelke – copate, šale in torbe. Z namenom, da bi člani folklornih skupin in drugi ljubitelji rokodelskih veščin v okviru projekta spletli nogavice za folklorne kostume, smo izvedli rokodelske razvojne delavnice na temo pletenja moških in ženskih nogavic. Pri tem sta nam pomagali izkušeni pletilji Laura Preisinger iz Sopotnice v Poljanski dolini in Tatjana Švab iz Križ na Gorenjskem. Slednja je vodila delavnico pletenja ženskih nogavic z bunkicami. Obe rokodelki sta imetnici certifikata Rokodelstvo Art & Craft Slovenije.

Kar nekaj težav smo imeli pri iskanju mentorice, ki bi še znala česati volno in jo presti na kolovrat ter bi bila pripravljena svoje znanje podeliti širšemu krogu ljudi. S pomočjo domačinov z Bukovščice v Selški dolini smo prišli v stik z gospo Katarino Jelenc, po domače Jakcuvo Katrco. Pri njihovi hiši so se z volno ukvarjali že od nekdaj in tako smo se česanja in predenja volne učili na njihovi domačiji na Bukovščici. Z izvajanjem teh dveh rokodelskih razvojnih delavnic pa sta povezana tudi pripomočka, ki sta ključna za česanje in predenje volne – greben za česanje volne, gredeše, in kolovrat. Izdelava obeh pripomočkov danes ni pogosta, zato so redki tudi mojstri, ki v svojih rokodelskih oziroma obrtniških delavnicah še izdelujejo gredeše in kolovrate. Seveda sta oba pripomočka dostopna na trgu, vendar smo se hoteli izogniti industrijsko izdelanim predmetom. Želeli smo, da bi oba pripomočka izdelali lokalni mojstri v lokalnem okolju. Mojster Roman Oblak iz Žirovskega Vrha Svetega Urbana je po vzoru kolovrata, ki smo si ga izposodili iz depoja Loškega muzeja Škofja Loka, izdelal nov kolovrat. Dolgotrajno delo in velika mera znanja sta pripomogla, da smo se na rokodelskih razvojnih delavnicah predenja volne učili na novoizdelanem kolovratu. Ta je izdelan iz jesenovega lesa, le vijak je iz bukovine.

bi znal obnoviti ta dva dela gredeš. Splet okoliščin nas je pripeljal do gospoda Bogdana Ambrožiča, ki živi in dela v Ljubnem (Ljubno 73, Podnart). Zgodovina dejavnosti v tej hiši je bila vedno povezana z obrtništvom in rokodelstvom. V začetku 19. stoletja so se poleg že utečene kovaške obrti začeli ukvarjati tudi z izdelavo gredeš. Gredeše (znana sta tudi izraza ahle in krtače) so vrsta krtač za krtačenje oziroma mikanje volne, torej usmerjanje volnenih vlaken pred predenjem. V usnjeno podlago, blek, so nataknjeni žičnati »zobje«. Sprva so te zobe izdelovali ročno, in sicer iz vzmetne žice in s pomočjo šablone. V sredini 19. stoletja pa je prednik Bogdana Ambrožiča, inovator Matevž Ambrožič, razvil in izdelal stroj, ki je te zobe izdeloval samodejno. Za ta izum je kasneje dobil priznanja na takratnih razstavah v Gradcu, na Dunaju in v Parizu. Ta pridobitev je omogočila, da so iz izrazito rokodelske proizvodnje gredeš lahko prešli v manufakturni tip produkcije. Storilnost je tako narasla, da so s temi izdelki zalagali vso tedanjo Avstro-Ogrsko s priključenimi deželami29. Stroji in oprema za izdelavo gredeš so še danes uporabni, tako da vsako leto izdelajo nekaj parov gredeš za tiste, ki še obvladajo spretnost ročnega česanja in predenja volne. S temi stroji so izdelani tudi zobci na naših obnovljenih gredešah.

Zanimiva zgodba pa je povezana z obnovo kovinskih zob in usnjenih blekov na starih gredešah, ki nam jih je poklonil Jože Potočnik iz Selc. Leseno ogrodje gredeš je bilo še v dobrem stanju, le zobci so bili zarjaveli in usnjeni bleki poškodovani. Zelo smo se trudili, da bi našli mojstra, ki

29 Spletni vir: »http://freeweb.siol.net/bams/515.html«, pregledano dne 28.10.2014

Ročno nabiranje pravokotnih kosov blaga za prednji del rokavcev na eni izmed razvojnih delavnic nabiranja blaga, ki so potekale v okviru projekta Bogastvo babičine skrinje (foto: Lucija Kavčič).

Prva faza vezenja zobcev, ko je potrebno luknjice obšiti okrog in okrog. Na delavnici vezenja se je te tehnike učila Majda Dragovan, ki je potem pečo zase tudi izvezla (foto: Katarina Sekirnik).

Rokodelska razvojna delavnica vezenja v Todražu v Gorenji vasi (foto: Katarina Sekirnik).

Rokodelska razvojna delavnica polstenja z mentorico, mojstrico rokodelko Karmen Melocco (tretja z leve) – izdelava copat v Rokodelskem centru DUO Škofja Loka (foto: Katarina Sekirnik).

Česanje volne z gredešami – podaril nam jih je Jože Potočnik iz Selc, zobce in usnjene bleke pa je obnovil Bogdan Ambrožič iz Ljubnega (foto: Katarina Sekirnik).

Katarina Jelenc, po domače Jakcuva Katrca, z Bukovščice v Selški dolini (foto: Katarina Sekirnik).

Razvojna delavnica predenja volne – gospa Katarina Jelenc prede na svoj stari in utečeni kolovrat, udeleženke delavnice pa so se učile na novoizdelanem kolovratu (foto: Katarina Sekirnik).

Med izdelavo kolovrata v delavnici mojstra Romana Oblaka v Žirovskem Vrhu Sv. Urbana (foto: Lucija Kavčič).

Rokodelska razvojna delavnica predenja z mentorico Katarino Jelenc na Bukovščici (foto: Katarina Sekirnik).

Poustvarjeni kolovrat po originalu, ki ga hrani Loški muzej Škofja Loka, je delo mojstra rokodelca Romana Oblaka (foto: Lucija Kavčič).

Reklamni oglas za gredešarstvo Ambrožič s konca 19. stoletja (Spletni vir: http://freeweb.siol.net/bams/515.html, pregledano dne 6.1.2014).

Še vedno delujoči stroji in priprave za izdelavo gredeš (Spletni vir: http://freeweb.siol.net/bams/515.html, pregledano dne 6.1.2014). Obnovljena kolovrat in gredeše (foto: Katarina Sekirnik).

Zaključek

rojekt je bil že na začetku zasnovan tako, da bodo članice obeh folklornih skupin opravile tudi nekaj prostovoljnih ur, tako da bodo šivilji pomagale pri šivanju in se obenem naučile starih rokodelskih znanj. Glede na to, da so se v izdelavo folklornih kostumov natančno poglobile, je bilo teh ur precej več, kot so načrtovale. Zato so se članice veliko naučile, poleg tega pa bo vsaka svoj kostum še bolj cenila, saj je v njegovo izdelavo vložila marsikatero popoldne, večer in celo noč. Med projektom nikakor ni hotelo zmanjkati ročnega šivanja, vezenja, nabiranja gub na krilih, predpasnikih, srajcah, rokavcih... Samo članice so naredile preko 2500 prostovoljnih ur, avtorica folklornih kostumov pa gotovo še trikrat toliko. »Taki kostumi niso nikdar končani, vedno najdeš še kaj, kar bi se dalo dopolniti«, je prepričana Andreja Stržinar. Cilj projekta, da bi raziskali, dokumentirali in širši javnosti predstavili oblačilno dediščino od prve polovice do sredine 19. stoletja ter z njo povezana rokodelska znanja, smo torej dosegli.

Neverjetno je, koliko družinskih in drugih zgodb, znanja in poznanstev se lahko poveže v enem projektu. Vsi vpleteni vanj in sodelujoči pa potrjujejo preprosto, a hkrati globoko življenjsko spoznanje: Če se človek ukvarja s stvarmi in področji, ki mu predstavljajo izziv in veselje ter ga ženejo k odkrivanju novih znanj in rešitev, daje delo dragocene rezultate. Brez zadržkov lahko rečemo, da je projekt, v okviru katerega sta folklorni skupini dobili nove folklorne kostume, dal še veliko več. Z odgovornim odnosom do naših prednikov in ohranjanja kulturne dediščine našega prostora smo spletli tudi vezi med člani folklornih skupin, mojstri rokodelci, med preteklostjo in sedanjostjo. Izjemno pomembno je govoriti o konkretnih ljudeh, ne le o postopkih izdelave. Kot smo lahko prebrali, je postopek izjemno odvisen od posameznika, ki ga izvaja. Pomembno je, da so postopki izpeljani kakovostno in da temeljijo na historičnih virih, znanju prednikov, lastnem znanju, dobrih materialih in veselju do dela. Če je tako, se vsi deli lahko sestavijo kot kamenčki v čudovit mozaik.

Člani Folklorne skupine Zala, Visoko pri Poljanah nad Škofjo Loko (foto: Foto Viktor Žiri).

Seznam literature: Baš, Angelos 1984 Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja. Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje. 1987 Oblačilna kultura na Slovenskem v Prešernovem času. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Drašler, Tanja 2011 'Odsevanja: Prireditev, pripravljena v čast Ljubi Vrtovec Pribac.' V: Folklornik, letnik 7. Str: 164–165. Ljubljana: Javni sklad RS z kulturne dejavnosti.

2011 Markova herbija: interpretacije oblačilne dediščine Prekmurcev – posebno Beltinčanov – v folklornih skupinah na Slovenskem. Beltinci: Kulturno društvo Marko.

Ložar, Marta

Gorišek, Doroteja

1944 'Rokavci v slovenskih nošah.' V: Etnolog, letnik 17. Str: 63–81. Ljubljana: Etnografski muzej Ljubljana.

1959 'Barvarska obrt v Škofji Loki.' V: Loški razgledi, letnik 6. Str: 158–166. Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka.

Makarovič, Marija

Knific, Bojan 2010a Folklornikom s(m)o vzeli noše: Kostumiranje folklornih skupin – med historično pričevalnostjo in istovetnostjo. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 2010b »Šele v narodni noši se počutim, da sem res doma in v svoji koži.«: prek pogovorov

do vedenj o pripadnostnem kostumiranju Gorenjcev.' V: V besede in fotografije ujeti izraz pripadnostnega kostumiranja: ob 40. obletnici Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine. Kamnik: Agencija za razvoj turizma in podjetništva; Ljubljana: Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.

1966 Slovenska kmečka noša v 19. stoletju in 1. polovici 20. Stoletja: Razstava v Slovenskem etnografskem muzeju. Ljubljana: Slovensko etnografski muzej. 1971 Slovenska ljudska noša. Ljubljana: Založba Centralnega zavoda za napredek gospodinjstva s sodelovanjem Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani.

1972–1973 'Modrotisk na Slovenskem.' V: Slovenski etnograf, št. 25/26. Str: 53–65. Ljubljana: Etnografski muzej. 1986 Slovenske ljudske vezenine. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. 1988–1990 'Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju.' V: Slovenski etnograf, št. 33/34. Str: 247–300. Ljubljana: Etnografski muzej.

Mohorič, Ivan 1955 'Škofjeloško platnarstvo in njegov zaton.' V: Loški razgledi, letnik 2. Str: 71–80. Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka.

Pance, Tadeja 2010 Od starih pričevanj k sodobni odrski preobleki: priprava kostumografije za folklorno skupino po vzoru oblačilne podobe s konca 19. in z začetka 20. stoletja na Viču. Ljubljana: KUD Židan parazol: JSKD.

SSKJ 1994 Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstveno raziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša: DZS.

Vurnik, Stanko 2011 'O izdelovanju klobukov.' V: Folklornik, letnik 7. Str: 58–60. Ljubljana: Javni sklad RS z kulturne dejavnosti.

1928 'Slovenska peča: Donesek k studiju ljudskih noš in k etnografski diferenciaciji ornamentalnega stila v slovenski ljudski umetnosti.' V: Etnolog, letnik 2. Str: 1–25. Ljubljana: Etnografski muzej Ljubljana.

Pakiž, Alenka

Žagar, Janja

2009 Rib'nčan' smo se l'pu nosil: oblačenje v Ribniški dolini od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne'. Ljubljana: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti.

2004 Pokrivala: zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej.

Pajk, Sergej

Kolofon Naziv projekta: »Bogastvo babičine skrinje: Kako raziskati, dokumentirati in širši javnosti predstaviti oblačilno dediščino ter z njo povezana rokodelska znanja iz sredine 19. stoletja na Škofjeloškem« Nosilec projekta: LAS loškega pogorja Projektni partnerji: Turistično društvo Žirovski Vrh, Folklorna skupina Škofja Loka, Razvojna agencija Sora d.o.o., Rokodelski center DUO Škofja Loka Založila: Razvojna agencija Sora d.o.o. Avtorici besedila: Lucija Kavčič in Katarina Sekirnik Besedilo strokovno pregledal: dr. Bojan Knific Fotografije: Aleš Cankar, Lucija Kavčič, Jana Kuhar, Foto Viktor Žiri in Katarina Sekirnik Oblikovanje: Simon Pavlič, Standart d.o.o. Tisk: Tiskarna GTO Košir Naklada: 200

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 719(497.452)«18« KAVČIČ, Lucija Bogastvo babičine skrinje : kako raziskati, dokumentirati in širši javnosti predstaviti oblačilno dediščino Gorenjcev od začetka do sredine 19. stoletja / [avtorici besedila Lucija Kavčič in Katarina Sekirnik ; fotografije Aleš Cankar ... et al.]. - Škofja Loka : Razvojna agencija Sora, 2014 ISBN 978-961-93766-0-7 1. Gl. stv. nasl. 2. Sekirnik, Katarina 276648192

Foto: Foto Viktor Ĺ˝iri

Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja: Evropa investira v podeželje

Občina Škofja Loka

Občina Gorenja vas - Poljane

Občina Železniki

Občina Žiri

Publikacija je nastala v okviru LEADER projekta »Bogastvo babičine skrinje«. Projekt je sofinanciran iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, sredstev proračuna Republike Slovenije ter Občin Gorenja vas - Poljane, Škofja Loka, Železniki in Žiri ter lastnih sredstev KUD Folklorna skupina Škofja Loka in TD Žirovski Vrh. Organ upravljanja, določen za izvajanje Programa razvoja podeželja Republike Slovenije 2007–2013, je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Za vsebino publikacije odgovarjajo partnerji projekta.