Salezijanski
VESTNIK Salezijanci zlatomašniki Papež: Sprejmite drzne odločitve Etiopija: Med dobrimi ljudmi
596
JULIJ–AVGUST
4
2015
GLASILO ZA SALEZIJANSKO DRUŽINO IN PRIJATELJE DON BOSKA
596
SALEZIJANSKI VESTNIK julij–avgust 2015, 4
kolumna
Svobodni otroci Janez Vodičar
Počitnice in dopusti so redki trenutki, ko je celotna družina zbrana na enem mestu.
VSEBINA 3 Uvodnik 4 S poti Vatikansko podzemlje 6 Dnevnik neke matere Ko Jezus potrebuje več časa, da vstane 8 Molivci Ustanovitelji salezijanske družbe 9 Jubilej Salezijanci zlatomašniki 10 V blag spomin Anton Maroša 11 Marija Tedaj so učenci doumeli 12 Papež v Valdoccu Sprejmite drzne odločitve 14 Misijoni Etiopija: Med dobrimi ljudmi 16 Novice
Nekateri starši se znajdejo in zmorejo združiti tako povezanost z otroki kot svoje lastne želje in potrebe. Drugi se na vse načine trudijo nadomestiti zamujene trenutke s svojimi odraščajočimi najstniki in počnejo vse, da bi le ohranili njihovo naklonjenost. Otroci pa trmasto izsiljujejo svoje, čeprav niti dobro ne vedo, kaj bi radi. Tisti, ki si lahko privoščimo to razkošje, da neobremenjeno opazujemo iz varne razdalje, si mislimo svoje: nemočni starši in razvajeni otroci. Da so starši nemočni, bo morda še držalo. Da so otroci razvajeni, niti ni nujno. Da pa so siti vsega, bo bližje resnici. Otrok, ki se v trgovini meče po tleh, ker ni dobil zahtevanega, in starši le za ljubi mir to tudi kupijo, je na dobri poti k razvajenosti. Ob otroku, ki se vleče za svojo družino in se zdi, da je le na pol živ, ko mu starši obljubljajo, kaj bo vse dobil, doživel ali videl, če malo pohiti, bi težko rekli, da je razvajen. Če se trmi in joku starši lahko uprejo, je veliko težje z brezvoljnim in na pol odsotnim otrokom. Kljub temu da na koncu privoli v to, kar mu starši predlagajo, v otroku ni nobenega življenja. Kako prijetno je gledati otroke, ki so zaposleni sami s sabo in zmorejo iz preproste stvari ustvariti najbolj sanjske stvari, od letal do ladij; ali pa so vitezi, princese, filmski junaki in podobno. In kako žalosten na brezvoljnega in na pol odsotnega vsega naveličanega otroka. Sv. Janez Bosko je rad ponavljal, da moramo imeti radi to, kar imajo mladi radi, da bodo vzljubili tudi to, kar imamo sami radi. Težava pri tem je, da je težko ugotoviti, kaj imajo otroci, mladostniki radi, še posebej tisti zdolgočaseni, ki bi najraje preždeli svoj počitniški dan pred televizijo ali računalnikom. Težko je razviti svoje interese, če ti je vedno vse prineseno in pripravljeno. Če od malega otroka prehitevamo z vsem, kar bi bilo morda za njega dobro ali zanimivo, potem bo težko razvil svoje lastne želje. Mali vitez, ki že vnaprej dobi svoj meč, ne bo nikoli uporabil grma, da si odlomi palico za sabljo. Kjer je vse naprej pripravljeno, bodo težko zaživeli in uresničili svoje želje. Janez Bosko je znal počakati in biti del življenja mladih. Ni dovolj vprašati, kaj si želijo, treba je ustvariti tudi prostor svobode, kjer bodo otroci v varnem okolju prepuščeni navidezni brezdelnosti. Na dvorišču, kot je rad poudarjal, naj počnejo, kar si želijo, samo da ne grešijo. Odrasli moramo le verjeti v njihovo ustvarjalnost, tudi če ne bo ravno po našem okusu. Saj prav to pomeni imeti rad, kar imajo mladi radi.
uvodnik
Foto: P. Belak
Dovolimo mladim, da so »koristni« Počitnice oz. dopust je obdobje, ko si vzamemo čas zase, si naberemo novih moči za prihodnje izzive, ko »se odklopimo« od vseh stvari in se resnično umirimo. Lahko pa je to tudi trenutek, ko naredimo kaj dobrega zase in za bližnje; ko si nabiramo novih izkušenj in znanja za življenje; ko kot prostovoljci svoj čas podarimo drugim. In mnogi mladi v tem obdobju kot animatorji pripravljajo oratorije, počitniške kampe, duhovne vaje, skavtske tabore, gredo z otroki na morje … Don Bosko se je ob nastajanju oratorija v Valdoccu dobro zavedal, da brez sodelavcev vsega ne bo zmogel. Kmalu je spoznal, da si bo moral svoje sodelavce vzgojiti. In tako se je tudi zgodilo. Že 13- ali 14-letnim fantom je zaupal poučevanje šolskih predmetov, asistenco; komaj polnoletni pa so prevzemali velike odgovornosti v novih ustanovah. To se je zgodilo predvsem zato, ker jim je zaupal; verjel je, da to zmorejo. Pri tem jim je dal tudi priložnost, da se preizkusijo in dokažejo. Eden takih primerov je tudi dogodek s Karlom Gastinijem, ki je kot pomočnik delal v brivnici. Ko je don Bosko stopil v brivnico, ga Karel kot vajenec ni le namilil, ampak je don Bosko zahteval, da ga tudi obrije. S tresočo se roko in nekaj urezi je prišel do konca. Tako sta si postala zelo dobra prijatelja. Pred časom sem nekje zasledil misel, da je ena najbolj razširjenih stisk današnje mladine ta, da se ne čutijo koristne. Torej, da jih nihče ne potrebuje. Zakaj potem govorimo, da so mladi prihodnost družbe? Ali so današnji mladi res tako »nesposobni« in problematični? Osebno poznam veliko mladih, ki so zgled delavnosti in požrtvovalnosti, ki so ustvarjalni in polni novih idej. Želijo narediti kaj dobrega za druge in to počno z velikim navdušenjem. V njih je iskrena ljubezen do otrok, mladih in tudi do Boga. Potrebujejo pa potrditev odraslih, nasvet, občutek, da jim zaupamo in verjamemo vanje. Kakor je to delal don Bosko pred skoraj 200 leti. Sv. Janez Bosko pravi: »Želim, da se razumemo in da med menoj in vami vlada resnično prijateljstvo in zaupanje.« Takšno zaupanje vključuje medsebojno spoštovanje. Zato si želim, da bi mladi čutili, da so enakopravni del naše družbe in Cerkve; da je njihovo delo spoštovano in cenjeno; da jim je Bog dal številne darove, ki naj jih razvijajo v dobro celotne skupnosti. Predvsem pa, mladi, ne obupajte. Ne samo, da ste koristni, temveč ste sodelavci pri graditvi Božjega kraljestva tu na zemlji. Bodite pogumni apostoli današnjega časa in hvala vam za to. Lepe aktivne počitnice vam želim.
BOŠTJAN JAMNIK delegat za salezijansko mladinsko pastoralo
3
s poti
Vatikansko podzemlje Marko Suhoveršnik
Pred leti sem nekaj mesecev preživel v večnem mestu. Ob študijskem in salezijanskem poglabljanju je bilo kar nekaj organiziranih obiskov bolj ali manj znamenitih kotičkov tega mesta. Eden izmed njih je bil obisk pokopališča pod sedanjo baziliko sv. Petra v Vatikanu, za katerega se je treba prijaviti v naprej in je številčno omejen. Priznam, da si nisem niti pod razno predstavljal, kaj vse bomo videli, a imeli smo kaj videti. Ko so leta 1506 začeli graditi novo baziliko, so z namenom, da bi jo obvarovali pred vlago, postavili novo nadstropje in tako pustili nedotaknjen tlak starejše Konstantinove cerkve ter vse, kar leži pod njo. Pravo pravcato podzemno mesto, staro več kot dva tisoč let, se je razgrnilo pred našimi očmi, ko smo se skozi ozke hodnike in stopnice spustili v nedrje
SALEZIJANSKI VESTNIK julij–avgust
4
1
vatikanskega griča. Pravzaprav smo sprehod začeli po poganskem pokopališču, polnem simbolike in navdihov, ponekod že začinjenim s prvimi krščanskimi znaki. Stopali smo po dva tisoč let starih poteh in obdajali so nas prav tako stari zidovi. Originalni zidovi so precej lepši in boljši kot novodobne gradnje in pravzaprav nosijo tudi sedanjo baziliko! Z vsakim korakom smo se ob odličnih vodičevih besedah bližali središču izkopanin, grobu sv. Petra.
Preplet zgodovine se strne v klopčič sukanca, ki ga je treba previdno in postopoma odmotavati, da ne pretrgamo niti … Petrovi posmrtni ostanki so shranjeni na prav posebnem mestu, ki ga »navadni« obiskovalci bazilike od zgoraj sicer lahko vidijo, a si niti predstavljati ne morejo, da je ta kraj tako dobro zamaknjen … Šele pred časom pa sem zvedel, da je ta kraj obiskal tudi don Bosko! Pravzaprav je don Bosko potoval v Rim vsaj dvajsetkrat in to kljub
Vatikan težkim potovalnim razmeram. Na prvem potovanju, ko je iz Genove do Rima potoval po morju na ladji, je dobil morsko bolezen in komaj ostal pri življenju. A to ga ni odvrnilo, da se ne bi vedno znova odpravljal na pot, čeprav je nadaljnja potovanja opravil po kopnem. Pametne glave so iz zgodovinskih zapiskov strnile don Boskova rimska obiskovanja v šest točk: nadvse je ljubil Cerkev in papeža; kot romar je občudoval večno mesto; urejal je potrditev pravil za salezijansko družbo, za družbo hčera Marije Pomočnice, za salezijance sotrudnike; sodeloval in svetoval je pri imenovanjih škofov na izpraznjene škofijske sedeže; pridobival je dovoljenja in razširjal knjižice Katoliškega branja; iskal je dobrotnikov za vzdrževanje množečih se salezijanskih ustanov. K temu moramo dodati še gradnjo cerkve Srca Jezusovega. Prvič se je v Rimu mudil od 21. februarja do 14. aprila 1858. V tem času je imel tri zasebna srečanja s papežem Pijem IX. Obenem je obiskal kar nekaj rimskih bazilik in cerkva, tudi zaradi tega, ker je za Katoliško branje napisal Cerkveno zgodovino in Življenje papežev. Pred avdienco 9. marca je papež Pij IX. naročil mons. Borromeu, naj don Boska popelje do groba sv. Petra, kolikor je bilo takrat mogoče, z naročilom: »Glejte, da boste videli vse, kar je mogoče videti.« Don Bosko je to vzel zelo zares. Natančno si je ogledal vsak predmet, vsak kot,
2 3
stene, oboke in tlak. Groba sv. Petra sicer ni mogel videti, saj je bil zazidan kakih sedem ali osem metrov nižje in tedaj ni bil dostopen, se ga je pa »dotaknil« z dolgo palico, ki so mu jo na njegovo zahtevo prinesli in tako potrdil zapise starih zgodovinarjev o tem kraju. Ker dvomljivcev nikoli ne zmanjka, je skoraj stoletje kasneje papež Pij XII. odločil, da celotno območje odkopljejo in arheološko raziščejo. Začeli so leta 1940. Po letih izkopavanj, raziskovanj in analiz vseh mogočih strokovnjakov je papež Pavel VI. v pridigi 29.
junija 1976 potrdil, da se pod baziliko nahaja grob sv. Petra z njegovimi ostanki. A dvomljivci ostajajo … Od silnega navdušenja tedaj sploh nisem vedel, ali bi bolj občudoval odkritja arheoloških mojstrov, ki so obrnili vsak kamen, ali tako viden Božji poseg v svojo materialno stvaritev. Pogled na prvotni še ohranjen steber, ki so ga postavili nad grobom sv. Petra, je neverjeten. In vse skupaj je globoko pod mogočnim Berninijevim baldahinom tako preprosto in majhno, da se v primerjavi z baziliko zdi kot čebelica na medeči se lipi …
1 Trg pred baziliko sv. Petra 2 Vatikanska nekropola 3 Kraj počastitve sv. Petra
5
dnevnik neke matere
Ko Jezus potrebuje več časa 18. 3.
Samo še za en dan dela imam, potem bo bolje. Po ves dan sem v službi in tekmujem sama s sabo. Ne postavim si meje: danes bom naredila toliko, ampak: danes bom naredila čim več. Zato se delovnik zlepa ne konča. Otroci si doma za kosilo pogrevajo ostanke. Pokličejo me za hitra kuharska navodila. Jaz pa njih, da uredim varstvo za najmlajšega in prevoze. Zvečer pridem domov še ravno prav zgodaj, da jim zaželim lahko noč.
26. 3. SALEZIJANSKI VESTNIK julij–avgust
6
Otroci so si za kosilo pogreli ostanke od ostankov. V službi še ni bolje. Še zaključni račun naredim, potem pa bom spet zače-
la skrbeti za družino. Toda potem ostane samo še nekaj dni do velike noči. Praznik je velik samo, če so priprave nanj velike. Letošnji post pa to že ni bil. Vso svojo energijo sem usmerila v službo. Jedla sem zvečer, ko sem imela čas. Čez dan pa sem tlačila v usta vse tisto, kar sem se zaobljubila, da ne bom. Tudi za postenje si mora človek vzeti čas. Ne žri se še zaradi tega, ženska. Saj velika noč pride vsako leto.
4. 4. Velika sobota
Pri blagoslovu jedil smo poslušali čudovito Finž-
garjevo zgodbo, kako je mati pripravljala košaro za k žegnu. Vanjo je zlagala posamezna jedila in otrokom razlagala njihov pomen. Besedilo se je za-
ključilo nekako takole: »In tako je mati duhovnica zaključila sveti obred.« Mati duhovnica? Ne, to letos nisem bila. Pri kosilu smo se pogovarjali o svojih postnih obljubah. »Občudujem te, da si vztrajal do konca. Ti boš jutri res imel veliko noč!« sem zavidala svojemu možu. Držal se je obljube 40 dni brez alkohola. Pri drugih je post videti tako enostaven. »Kako je šlo pa vam?« sem vprašala otroke. »Ne vem, zakaj bi morali biti med postom vsi »zasafrani«?« je bilo vprašanje odveč hčeri. »Pa tako dober predlog so vam dali skavti – 40 ur brez telefona,« mi je bilo žal. Še najbolj pa mi je bilo žal za to, ker jaz nisem opravila svoje naloge: to, da bi jih spodbu-
jala in opominjala, da se te postne postave držijo. Mati duhovnica je bila po cele dneve v službi. Še ena izgubljena priložnost.
5. 4. Velika noč
»Gresta jutri z nami? Peš gremo iz Pijave Gorice na Kurešček in nazaj. Samo odrasli, brez otrok.« O, kakšno povabilo! Takoj sva za. Končno mir, čas za klepet, za fizično aktivnost po dnevih sedenja. Zvečer v postelji pa nimam miru. Spomnim se na rožico, ki mi jo je najmlajši prinesel iz vrtca za materinski dan. Na rožne liste so otroci napisali, kdaj je njihova družina srečna. Naš je napisal: »Naša družina je srečna, ko je božič.« Za božič smo bili ves čas skupaj. Obrnem se k možu: »Ne vem, če je prav, da gre-
Foto: P. Belak
a, da vstane va jutri sama na pohod. Vrnila se bova šele popoldne. Veš na kaj mislim?« In mu razložim o rožici. Čez nekaj minut spregovori njegova blazina: »Zdaj pa še meni ne da miru. Šli bomo na pohod, ampak vsi skupaj, pa je vseeno kam. Čeprav se bodo otroci pritoževali, da nočejo hoditi, bomo vsaj skupaj.« Lepo mi je bilo, da je tudi mož občutil tako. Morda pa je velika noč letos vseeno prišla.
9. 4.
Kje se v tvojem življenju pozna, da je Kristus res vstal? Kako pričuješ, da je vstal? O tem smo se danes pogovarjale v skupini za žene. Dalo mi je misliti. Sem človek velike življenjske energije. Mislim, da je moje poslanstvo, da pričujem, da je lepo živeti. Ampak zadnji
mesec za to stvar nisem pričevala. Prevzele so me skrbi. Zdaj vidim, v kakšno zanko hudega duha sem se ujela: več kot delaš, bolj misliš, da je vse odvisno od tebe. Ker vsega ne moreš narediti, te začne skrbeti, kaj bo. In ko te prevzamejo skrbi, življenje ni več videti lepo. Ustaviti se moram!
10. 4.
Pogovarjala sem se s starejšo redovnico. »Kako vam gre?« sem jo vprašala. Iskreno mi je odgovorila o svojem notranjem počutju: »Pri meni Jezus potrebuje malo več časa, da vstane.« Njen stavek nosim s sabo in me tolaži. Letos bo tudi pri meni Jezus malo kasneje vstal. Ampak trdno sem prepričana, da bo. Jožica
7
molivci Don Bosko in njegovi fantje – ustanovitelji salezijanske družbe pripravil Ivan Turk
Salezijanska družina se pripravlja na sklepne slovesnosti ob 200-letnici rojstva sv. Janeza Boska. Tokrat na kratko o pomembnem dogodku, ki se je zgodil 18. decembra 1859, ko je don Bosko s svojimi mladimi sodelavci ustanovil družbo, ki se bo pozneje imenovala Družba svetega Frančiška Saleškega.
SALEZIJANSKI VESTNIK julij–avgust
8
8. decembra 1859 so v don Boskovem oratoriju slovesno in polni veselja obhajali praznik Marije Brezmadežne. Zvečer tega dne je don Bosko pri »večernem govoru« izrekel še kratko naznanilo, ki se je nekaterih močno dotaknilo, da bo naslednji dan imel posebno konferenco v svoji sobi za ožje sodelavce … Duhovniki, kleriki in laiki, ki so z don Boskom sodelovali pri težavnem delu v oratoriju, so domnevali, da bo ta sestanek zelo pomemben. Zvečer 9. decembra je devetnajst kandidatov napolnilo don Boskovo sobo. Don Bosko je na kratko razložil namen srečanja. Z vidno ganjenostjo je naznanil, da je prišla ura, da dá obliko tisti družbi, ki jo je nameraval ustanoviti in ki je bila glavni predmet vseh njegovih skrbi, h kateri ga je spodbujal in ga zanjo pohvalil papež Pij IX. Prišel je trenutek, da izjavijo, ali se hočejo vpisati v dobrodelno redovno družbo, ki bo ohranjala ime Svetega Frančiška Saleškega. V to družbo bodo vpisani samo
tisti, ki bodo po resnem premisleku imeli namen posvetiti se Bogu in bodo v določenem času izrekli zaobljubo čistosti, uboštva in pokorščine, da bodo posvetili svoje življenje zapuščeni in ogroženi mladini. Zato naj bi na prihodnji konferenci bili samo tisti, ki so se nameravali vključiti. Sledil je teden rednega dela, molitve, premisleka in pričakovanja, tako za don Boska kakor za fante … 18. decembra 1859 je bila nedelja. H konferenci je povabil tiste, ki so se odločili, da bodo postali člani dobrodelne redovne družbe sv. Frančiška Saleškega. Sestanek je bil ob 9. uri zvečer v don Boskovi sobi. V nekaj minutah se jih je zbralo osemnajst, skupaj z don Boskom. Samo dva nista prišla. Vsem zbranim je bilo všeč, da se razglasijo kot družba, ki ima za cilj medsebojno pomoč za lastno posvečenje. Zadali so si nalogo pospeševati Božjo slavo in odrešenje duš, ki jim manjka zlasti šola in vzgoja. Potem so soglasno potrdili
predlagani načrt in prosili razsvetljenje svetega Duha ter prešli k izvolitvi članov, ki naj bi sestavljali vodstvo družbe. Prosili so don Boska, naj prevzame službo vrhovnega predstojnika … potem so s tajnim glasovanjem izvolili še druge člane vodstva. Tisti osemnajsteri, mladi iz Oratorija, so skupaj z don Boskom ´očetje ustanovitelji´. Tako se je porodila Salezijanska družba.
Molitveni nameni JULIJ
Za novomašnike in da bi Bog našemu narodu in Cerkvi na Slovenskem podaril modre, poštene in sposobne voditelje.
AVGUST
Da bi bila sklepna praznovanja ob don Boskovem jubilejnem letu tudi poklicno rodovitna za vso salezijansko družino v blagor vesoljne Cerkve.
SEPTEMBER
Da bi v zmedi in pomanjkanju pravih vrednot znali v novem šolskem letu poslušati vest, naš notranji glas, po katerem nam govori Stvarnik.
Mariji Pomočnici
Salezijanci zlatomašniki 2015 JOŽE VIDIC Besnica, 31. maja 2015
FRANC BARLE, rojak iz Argentine Brdo, 7. junija 2015
PETER BOGATAJ s skupino narodnih noš Ljubljana Kodeljevo, 28. junija 2015
O Marija, sveta Mati, obsijana si z najlepšo lepoto. Svetla si kot sonce, luna, nežna kakor rosa. Odeta si v zlat plašč okrašen z dragulji, diamanti; to so tvoji darovi milosti, kreposti, svetosti. Sveta Pomočnica in Devica ti si se pred Bogom odločila da boš Jezusa Odrešenika rodila, ga svetu podarila.
DR. ŠTEFAN A. FERENČAK, z redovnicami iz župnije Odranci; Odranci, 28. junija 2015
O prelepa zarja, jutranja rosa, svetla zvezda večera, zakrij nas pod svoj plašč in objemi na svoje brezmadežno srce, naj nas vedno varuje tvoje varstvo in zdravilna ljubezen sina Jezusa. Zinka Kočevar
9
v blag spomin ANTON MAROŠA, salezijanec duhovnik (1942–2015)
SALEZIJANSKI VESTNIK julij–avgust
10
Anton Maroša je bil rojen 16. januarja 1942 v vasi Melinci, župnija Beltinci. Skupaj z njim je bila rojena sestra dvojčica Micka, ki pa je po 14 dneh umrla. Dan pozneje je bil krščen v domači župniji in tam 25. julija 1954 prejel tudi zakrament birme. Očetu je bilo ime Ferdinand, ki pa je umrl tri mesece po njegovem rojstvu, star komaj 31 let. Materi je bilo ime Ana roj. Zver. Po moževi smrti se ni več poročila, tako je Anton preživel svoja otroška leta sam z materjo. Prve razrede osnovnega šolanja je opravil na Melincih in v Ižakovcih, v Beltincih pa pet razredov državne nižje gimnazije. S salezijanci se je srečal že v svojih otroških letih. Verjetno pa je imel največji vpliv na njegovo odločitev za duhovni poklic njegov stric - misijonar v Čilu, salezijanec Martin Maroša, ki je prišel na obisk v domačo vas, ko je imel Anton deset let. Pot duhovnega poklica pri salezijancih je začel v Zadru septembra 1957, kjer je obiskoval škofijsko gimnazijo. Dne 15. avgusta 1958 je vstopil v salezijanski noviciat na Reki, kjer je leto pozneje 16. avgusta 1959 izpove-
dal prve redovne zaobljube v salezijanski družbi. Po noviciatu je v Zadru in na Reki nadaljeval srednješolsko izobraževanje, opravil vzgojno prakso na Kosovem, odslužil vojaški rok, 29. junija 1965 izpovedal večne zaobljube v Ljubljani, tu nadaljeval teološki študij ter bil kljub hudi materini bolezni tik pred koncem študija na praznik apostolov Petra in Pavla l. 1969 v Murski Soboti posvečen v duhovnika. Novo mašo je obhajal skupaj z rojakoma salezijancema Jožetom Pozdercem in Jožetom Srako v rojstni župniji Beltinci. Svoje redovniško in duhovniško poslanstvo je kot kaplan, župnik ali duhovni pomočnik opravljal v raznih župnijah in salezijanskih skupnostih v Sloveniji, na avstrijskem Koroškem in v diaspori v tedanji Jugoslaviji: na Kosovem in v Črni gori. Leta v diaspori so bila zanj zaradi slovenske osamosvojitve in nadaljevanja spopadov v republikah nekdanje države Jugoslavije obdobje dokaj težkih preizkušenj. Po vrnitvi v Slovenijo l. 1994 je nadaljeval svoje duhovniško poslanstvo v raznih župnijah, najdaljše obdobje svojega duhovniškega življenja (10 let) pa je podaril župniji Šentrupert, kjer je bil kaplan od l. 2003 do 2013. Zaradi hude bolezni se je l. 2013 preselil v skupnost starejših in bolnih sobratov na Trstenik, kjer je zadnji dve leti preživljal v potrpežljivem in vedrem prenašanju trpljenja in preizkušenj. Gospod Anton je bil zelo zavzet, požrtvovalen, uslužen in pobožen. Prizadeval si je za duhovno in skupno življenje, bil prijazen in ljubezniv. Vseskozi pa ga je spre-
mljalo bolj rahlo zdravje. V njegovih prošnjah za izpoved zaobljub oz. za prejem duhovniškega posvečenja se lepo odraža njegova duhovna podoba: »Vedno sem prosil Marijo Pomočnico in sv. Janeza Boska za to veliko milost, da bi nekoč lahko postal zvest don Boskov sin. Z Božjo in Marijino pomočjo hočem slediti poklicu ter vložiti vse sile, da bi lahko postal dober, svet duhovnik po Božjem Srcu, da bom lahko k slehernemu bratu in sestri pristopil s Kristusovo dobrohotno in razumevajočo ljubeznijo. Upam, da bom lahko zvesto hodil za Kristusom ter izpolnjeval njegovo duhovniško službo z ognjem njegove svete ljubezni.« G. Anton je bil dobrohotnega srca, o sobratih in ljudeh je imel vselej le dobro misel in besedo. Krasila ga je velikodušna razpoložljivost, pri čemer ga je navdihovala Marijina odprtost za Božje načrte. Vseskozi si je zelo prizadeval za duhovne poklice, pri tem pa spodbujal k bolj zavzeti in zaupni molitvi v ta namen. Ko ga je pred dvema letoma obiskala huda bolezen, si je med drugim zapisal: »Ne pozabi na sestrico smrt. Pripravljaj se na njen prihod z ljubeznijo!« Anton je umrl na praznik Srca Jezusovega 12. junija 2015 v bolnišnici v Ljubljani. Pogreb je bil na Trsteniku, kjer je pokopan v salezijanskem grobu skupaj s svojo materjo Ano. Pogrebne svečanosti je v polni cerkvi vernikov (zlasti iz rodnega Prekmurja in Šentruperta) ob somaševanju številnih sobratov in drugih duhovnikov vodil njegov rojak soboški škof dr. Peter Štumpf. Janez Potočnik SDB
pripravila: s. Irena Novak
Kitajska modrost pravi: »Ko ti s prstom pokažem na luno, moraš gledati luno, ne mojega prsta.« Znamenje ni cilj. Naš pogled usmerja preko sebe in kaže na pomen resničnosti, ki ga presega. Spremenitev na gori Tabor se zgodi, ko se Jezus približuje križu. Gora, bleščeča svetloba, belina oblačila, svetel oblak, Mojzes in Elija … Vse kaže na slavo Božjega Sina, nakazuje njegovo velikonočno skrivnost. Apostol Peter, očaran z lučjo in vznesen nad lepoto, želi, da bi se čas ustavil, da bi se slava kar nadaljevala. Naivno je mislil, da bo to dosegel s tremi šotori. A Božja slava ne prebiva v šotorih, ki jih postavlja človeška roka. Vsa verstva učijo, da Bog svoje stvari ljubi, a le krščanstvo pripoveduje, da ga je ta ljubezen nagovorila, da je postal človek, živel med nami, za človeštvo umrl in vstal od mrtvih. Začel je svojo pot pravice in svetosti v občestvu z grešniki zato, da bi jih dvignil. Njegovo javno življenje označuje usmiljeno druženje z grešniki, bolnimi, zapostavljenimi. Ne ljubi le tega, kar je vredno ljubezni, pač pa stori vredno ljubezni to, kar ljubi. Marija se globoko strinja s tem Jezusovim razmišljanjem in neposredno sodeluje pri njenem uresničevanju. Že v hvalnici Moja duša opeva to, kar bo pozneje njen Sin oznanil v svojem prvem programskem govoru. V tem hvalospevu imenuje Boga »moj Odrešenik« in to popolnoma zavestno, saj je odrešitev osebno izkusila. Bog jo je »obiskal« na nepričakovan način, jo napolnil s prekipevajočim veseljem ter jo preoblikoval. Bog je nanjo položil svoj pogled, nad njo je stegnil svojo mogočno roko in v njej storil velike reči. Medtem ko se v Bogu raduje, pa Marija obrne svoj prodorni pogled na to, kar se dogaja na svetovnem prizorišču. V njej se razodene preroška modrost, ki skladno poveže v harmonijo največjo ljubezen do Boga in najmočnejši kritičen realizem do sveta in zgodovine. Kot Jezus vidi znamenja, ki jih je napovedal že prerok Izaija – oznanilo vesele novice ubogim, osvoboditev sužnjev, napoved leta milosti – tako Marija vidi, kako je človeštvo iz roda v rod objeto v Božjem usmiljenju. Marija gleda svet kot kraj, kjer Bog preobrača trenutno stanje s tem, da podarja malim in ubogim svoje odrešenje. Marija naznanja prihodnjo osvoboditev človeštva z Božjim posegom, ko ta v svojem neskončnem usmiljenju poskrbi za svoje ljudstvo. Marija je popolnoma na Božji strani in popolnoma na strani ljudi. Z nami je učenka in sestra, za nas pa je mati in pomočnica.. Prevod in priredba iz Maria KO Ha Fong, Maria nell'«anno di grazia del Signore«, Theotokos VII (2000).
Župnijska cerkev in konkatedrala Kristusa Odrešenika, Nova Gorica; avtor vitraja Lucijan Bratuš; detajl
Ma
“Tedaj so učenci doumeli …”
r ij a
Ki je na gori razodel svoje veličastvo
Papež salezijanski družini:
Sprejmite drzne odločitve
Nagovor svetega očeta Frančiška ob srečanju s salezijanci in hčerami Marije Pomočnice v baziliki Marije Pomočnice, Turin, 21. junija 2015
Draga salezijanska družina, veliko sem premišljeval, kaj naj vam povem. To sem tudi zapisal. A je preveč formalno. Ta zapis izročam vrhovnemu predstojniku, naj vas on s tem besedilom seznani. Vašega vrhovnega predstojnika sem spoznal v spovednici. Pa ne, da bi se pri njem spovedal ali on pri meni; bilo je na nekem romanju k Mariji v Lujan. Ko je neki spokornik stopil iz njegove spovednice, se mi je približal in se predstavil: »Novi inšpektor.« In sem mu odvrnil: »Aha, to je tisti, ki nas bo nadzoroval.« Potem sva se lepo razumela, tudi v težkih trenutkih … da, bili so tudi težki trenutki, a pri njem me je vedno nagovarjal čut za služenje in ponižnost. Prišel je mirno na vrhovni zbor, da bi se nato vrnil v Španijo, ker je končal … Pa so mu nastavili past … S pomočjo Svetega Duha. Jaz bi vam rad spregovoril o svoji izkušnji s salezijanci. Moja družina je s salezijanci zelo povezana. Moj oče je, ko je prišel v Argentino, šel k salezijancem v italijansko cerkev. V baziliko Marije Pomočnice, v župnijo sv. Karla. Nemudoma je postal del nogometnega moštva, ki ga je ustanovil neki salezijanec. Streljaj od bazilike sv. Karla je ta salezijanec zbral nogometno moštvo z Marijinimi barvami, rdečo in modro. Zbral je otroke z ulice. Po moje je to najboljše argentinsko moštvo, tolikokrat na vrhu stopničk … Tam je spoznal mojo mamo, ki je stanovala nedaleč SALEZIJANSKI stran; poročil ju je duhovnik, ki je VESTNIK potem spremljal mene in mojega julij–avgust očeta vse življenje. Misijonar sale-
12
zijanec iz Patagonije, rojen v Lodi, čudovit mož in velik spovednik salezijanske družine. Spovedoval sem se pri njem, on me je krstil in mi pomagal pri odločanju za poklic. Pomagal mi je, ko sem prehajal iz semenišča v Družbo Jezusovo. Salezijanski družini sem neizmerno hvaležen. Po petem porodu je moja mati za eno leto ohromljena obležala, zato so nas večje dali v salezijanske zavode. Zadnji razred osnovne šole sem opravil tam in se naučil imeti rad Marijo. Salezijanci so me vzgajali za lepo, za delo – to je vaša karizma. Spominjam se vélikih salezijanskih spovednikov, usmiljenih. Tam v baziliki jih je bilo vedno veliko. Potem je umrl moj oče, umrl je tisti duhovnik, jaz pa sem še vedno vsakega 24. v mesecu hodil k Mariji Pomočnici. Prinašal sem rože in molil pri Mariji. Prav to sem prejel po vas. A nekaj mi vedno da misliti: čustvenost. Prepričan sem, da je bil don Bosko zmožen vzgajati fante za zdravo čustvenost, saj je imel ob sebi mater, ki ga je v tem vzgajala. Dobro mater, ljubko, krepko. Z veliko ljubezni v srcu. Don Boska brez matere Marjete ni mogoče razumeti. Vprašujem se, ali salezijanci in salezijanke danes, celotna salezijanska družina, pri vzgoji deklet pokažejo na to, kaj je bila ta žena, kako je oblikovala srce svojega sina. To želim danes poudariti. Še nekaj drugega je. V tistem času, ob koncu devetnajstega stoletja je bilo to področje Italije pod vplivom prostozidarjev, hudih nasprotnikov duhovščine, antiklerikalno, tudi demonsko – da, tudi demonsko! Turin je ena od točk demonov – a glejte, koliko svetnikov je izšlo od tod! Pomislite! Gospod je dal posebno poslanstvo družinam, ki so tu. Danes se je veliko stvari
češčenje, to je dobro. Tudi papež ga obhaja. Ljubezen do papeža pa ne velja samo njegovi osebi, je ljubezen do Petra kot glave Cerkve. Kot predstavnika ženina Cerkve. A za to belo ljubeznijo do papeža je ljubezen do Cerkve. Ne vem, kako je don Bosku uspelo prikriti ali razkriti kake škandale. A dejstvo je, da je ljubil Cerkev. Pomislite na tole povezavo: Cerkev, mati; Marija, mati; Marjeta, mati. Vi vzgajate dekleta, da bi postale matere, a naj vzgajajo otroke v ljubezni do Marije in Cerkve. Včasih me prosijo: Ali ne bi bile potrebne bolj jasne odločitve glede žena v Cerkvi? Seveda. Vendar pa, ali mislite, da je imenovanje žene na položaj voditeljice kakega dikasterija pomembna odločitev? Žena v Cerkvi ima enako vlogo, če tako rečem, kot jo je imela Marija med apostoli na binkoštno jutro. Apostoli brez Marije niso mogli biti. Tako je hotel Jezus. Ne pozabite na tri bele ljubezni. Ne sramujte se spregovoriti o Mariji, lepo obhajati evharistijo in ne sramujte se svete matere Cerkve. Ki je, ubožica, vsak dan pod napadom … Od tu pa se učite o vlogi žene v Cerkvi. Tri don Boskove ljubezni nas vedno vodijo na to pot. In potem zaupanje v Boga: dejal sem, da je don Bosko vedno molil k Mariji Pomočnici in stopal dalje. Ni veliko preračunaval. Moja salezijanska izkušnja je to, kar sem vam povedal, iz zavoda, in to je to. Do drugega sem prišel v javnih šolah. In v družini, ki je povezana s salezijanci. In z Marijo Pomočnico. Salezijance sem prosil: »Daj mi blagoslov Marije Pomočnice.« Za to izkušnjo se Bogu zahvaljujem, pomagala mi je rasti brez bojazni in morečih skrbi. In iti naprej v veselju, molitvi. Vaša karizma je zelo sodobna. Poglejte po ulicah, po mladini, in sprejmite drzne odločitve. Ne bojte se. Tak je bil don Bosko.
papež v don Boskovem Turinu
spremenilo. Je računalnik in toliko drugega. Položaj mladih pa je bolj ali manj enak. Kaj je storil don Bosko? Delal je z mladimi, ki so bili tam brez dela in izobrazbe, na cesti. Na kocko je postavil svoje dušno pastirstvo. In mnogi so ga zaradi tega obrekovali. Svoje dušno pastirstvo je zastavil: »Ti so tretjerazredni, z njimi ni mogoče …« Položaj danes v Italiji: 40 % mladih pod 25 let je brez dela. Ne študirajo in ne delajo. Pred vami salezijanci je prav tak izziv, s kakršnim se je spopadal don Bosko. Sprejeti te fante in dekleta. In kaj je storil don Bosko? Gojil je šport, saj te vodi v družabnost, k zdravi tekmovalnosti, k spoznanju, da je lepo delati skupaj. In potem je tu vzgoja. Don Bosko ni govoril velikih besed; z malimi šolami je vzgajal mojstre. V salezijanske šolah, ki so potem postale umetnostno obrtne, so se fantje učili poklica. Kaj pa danes? Ali so salezijanci zmožni izučiti za te poklice? Res ne vem, zastavljam to vprašanje. Ne vem, ali se da v šestih mesecih izučiti za električarja ali vodovodnega inštalaterja, saj se vedno kje pokvari kaka pipa. Vzgoja in izobrazba, vendar po meri krize. Ne mislimo, da mladi z ulice – mislim na svojo domovino – lahko takoj gredo v gimnazijo. Ponudimo jim kaj, kar bo podlaga za njihovo delo, tudi majhno delo. Mislim, da ti mladi potrebujejo 'izobrazbo v sili'. Za kratek čas, a praktičen poklic, potem pa se bo pokazalo. Teh 40 % potrebuje nekaj. Naj salezijanska iznajdljivost sprejme ta izziv. Tudi privesti jih do veselja; tudi tega sem se naučil pri salezijancih in ne bom nikoli pozabil. Veselje, ki se rojeva iz vsega, kar nam je podaril Gospod, in je lépo. Ponudimo hrano otrokom z ulice; res, s praznim želodcem ni mogoče hvaliti Boga. Potem pa jih moramo 'spraviti naprej', a kako? Z ustvarjalnostjo. Izobrazba in vzgoja po meri krize. To mi v tem trenutku prihaja na misel. Kaj je torej storil duhovnik, Lorenzo Mazza mu je bilo ime, ki je leta 1908 ustanovil nogometno moštvo? Ponudil je šport. Otrokom z ulice je dal neko 'mistiko'. Mnogi prenašajo drogo, zapadajo v odvisnost, mnogi storijo samomor … a veselje do kake stvari jim da iti naprej. Danes so trenutki velike krize, tudi nasprotovanja Cerkvi. A don Boska ni bilo sram govoriti o treh belih ljubeznih: Marija, evharistija, papež. Ni ga bilo sram Marije. Ker se nikdar ni sramoval svoje matere. Danes mnogi … Spominjam se nečesa, kar se me je boleče dotaknilo. V osemdesetih letih sem šel v Belgijo na srečanje z dobrotniki katoliške univerze v Cordobi. Tam sem bil povabljen tudi na poročno večerjo dveh profesorjev, praktičnih katoličanov. Pri mizi sta načela pogovor o teologiji, kristologiji, položaju Cerkve. Nenadoma sta vzkliknila: »Marija danes ne gre več; hvala Bogu, da smo to etapo že premagali.« Pa čeprav sta bila dobra … Tudi danes, ne med vami, se najdejo ljudje, ki se sicer ne sramujejo, a tudi ne govorijo o Mariji z ljubeznijo, s kakršno je govoril don Bosko. Druga njegova ljubezen je evharistija. V salezijanski družini se lepo obhaja bogoslužje, otroci lahko vstopijo v evharistično skrivnost. Salezijanci obhajajo evharistično
13
misijoni
Med dobrimi ljudmi Misijonske izkušnje mladih prostovoljk v Etiopiji Neža Studen in Urška Žonta sta lansko jesen tri mesece preživeli v mestu Kobo na severu Etiopije, kjer imajo sestre uršulinke v sklopu misijona tudi kliniko. O tej izkušnji pripovedujeta: »Takoj sva se vključili v pomoč. Ljudje so na nosilih prinašali bolnike iz oddaljenih vasi. Z njim je prišla skoraj vsa družina. Največkrat sva očistili in zašili odprte rane. Če je bolnik ostal v bolnišnici, je kdo od domačih ostal z njim, sicer so pa ga odnesli nazaj domov. Zgodilo se je, da sva pozno ponoči sprejeli nosečo ženo in se prelevili v babico. Hvala Bogu, vse se je dobro končalo. Po porodu smo z mamo jokali od veselja. Nekega dopoldneva so prinesli po
SALEZIJANSKI VESTNIK julij–avgust
14
obrazu opečenega otroka. Sorodniki in vaščani so bili zelo zaskrbljeni. S sredstvi, ki sva jih prinesli s sabo, sva pacienta dobro oskrbeli in z vsakodnevnimi prevezami se je stanje kmalu izboljšalo. Bolniki v začetku zaupajo zdravilcem in zapravijo skoraj vse premoženje, ko pa spoznajo, da bolezen napreduje, pridejo v misijon po pomoč. Na kliniki tudi obrezujejo fante, saj je to del njihove kulture. Ljudje so zelo verni. Domači, ki prinesejo bolnika, vedno
prosijo zdravstveno osebje, da bi molili za bolnega. Skoraj polovica prebivalcev pripada etiopski pravoslavni cerkvi, veliko je tudi muslimanov in animistov. Ljudje so zelo prijazni in si delijo vse, kar imajo. Najlepša hvala vsem, ki ste pomagali, da sva lahko domačinom polepšali dneve, pa čeprav z majhnimi stvarmi in stiski rok. Sploh otroci so bili neizmerno srečni. Nasmeh na otrokovem obrazu je nekaj najlepšega, kar človek lahko doživi.«
Neži pa srce ni dalo miru, dokler se ni zopet vrnila med »svoje«, tokrat z Moniko Švigelj. V postnem in velikonočnem času sta v salezijanskem misijonu v mestu Dila, 300 km južno od Addis Abebe, nabrali nove misijonske izkušnje. »V dopoldanskem času sva poučevali angleščino. Opoldne sva pomagali nahraniti preko 200 otrok iz revnih družin. Vsak dan sva razdeljevali nekakšne koruzne žgance in obaro, za praznike pa so dobili njihovo tradicionalno jed injero ter omako z mesom. Gospodinjam sva pomagali pospraviti prostor ter pomiti posodo v rabljenih »žakljih«, na kar sva se kmalu navadili. V postnem času niso uživali mesa, jajc ter mleka. Za veliko noč pa jedo surovo
goveje meso brez dodanih začimb, česar nisva mogli niti poskusiti. Tudi v Dili so ljudje zelo verni. Otroci pred poukom obiščejo cerkev. Ob nedeljah je pa še posebej slovesno z njihovimi plesi in petjem. Ob sobotah sva s salezijancem Thomasom odšli v oddaljene vasi, kjer smo obhajali sveto mašo. Kapelice so zelo skromne, zgrajene iz blata. Spoznali sva čudovite otroke in salezijance, ki živijo docela zanje. Hvaležni sva, da sva lahko živeli med prisrčnimi otroki in velikodušnimi ljudmi. Otroci so bili hvaležni za vsak najmanjši dar, kot so barvice in papir, ter vsako minuto podarjenega časa. Z veseljem se bova vrnili, saj se nama je Etiopija zasidrala globoko v srce.«
Tudi salezijanec Jože Andolšek nadaljuje s pomočjo etiopskim salezijancem in tamkajšnji mladini. »Salezijanci v Etiopiji so me prosili pomoči za gradnjo srednje šole v Gamabeli na zahodu Etiopije, blizu južnega Sudana. Na pomoč sta priskočili avstrijska salezijanska dobrodelna ustanova Jugend eine Welt in Misijonsko središče Slovenije. Zahvaljujem se vsem kolednikom, ki ste ob božičnem in novoletnem času od hiše do hiše prinašali blagoslov in zbirali tudi za to šolo. Šolo gradimo za 250 dijakov in dijakinj, ki so končali osmo stopnjo šolanja, da bodo lahko nadaljevali šolanje do desete stopnje. Ob obisku v Gambeli sem se čudil staršem in mladim, ki bodo obiskovali šolo, s kakšnim veseljem so delali na gradbišču, da sem tudi sam prijel za delo! Veselja ni mogoče opisati. Ker se ves gradbeni material dobi le v 800 km oddaljeni Addis Abebi, je zelo drag, ceste so slabe in trenutno je tam deževna doba. Zato bodo šolo dokončali do drugega semestra 2015/16.«
15
novice
ŽELIMLJE Matevž Strajnar odhaja v misijone Laiškega misijonarja Matevža Strajnarja je poklical Bog Oče iz župnije Želimlje. V nedeljo 14. junija je škof Franc Šuštar Matevžu Strajnarju podelil misijonsko poslanstvo in misijonski križ za življenje in delo v misijonu na Madagaskarju. Živel in delal bo v krščanski skupnosti skupaj z našim misijonarjem Janezom Mescem. Matevžev odgovor Bogu smo domači, sorodniki, prijatelji, znanci, kristjani iz župnije, prijatelji iz mladinske skupine ter drugi mladi in otroci iz župnije pospremili v veselem sodelovanju pri daritvi svete maše. Ob vsem dobrem in lepem, kar je bilo pripravljeno v dvorani, smo praznovanje nadaljevali s pogovorom, petjem, druženjem. jž
CELJE Občinsko priznanje
SALEZIJANSKI VESTNIK julij–avgust
16
V Celju smo 10. maja letos obhajali deseto obletnico ustanovitve župnije blaženega A. M. Slomška. Somaševanje je vodil celjski škof dr. Stanislav Lipovšek ob sodelovanju mešanega in otroškega pevskega zbora. Marijo Pomočnico kristjanov smo počastili s procesijo in litanijami, petje pa je spremljala godba na pihala iz Svetine. Spomnili smo se tudi dvestoletnice don Boskovega rojstva, saj je Bog z njim podelil Cerkvi velik dar – očeta, učitelja in prijatelja mladine. Bogu smo se zahvalili tudi za vse druge dejavnosti, ki smo jih uspeli razviti od leta 2000, ko smo se salezijanci ponovno vrnili v knežje mesto Celje. Le nekaj dni po našem prihodu smo začeli
program PUM – 'Projektno učenje za mlade' med 15. in 25. letom, ki niso končali šolanja in nimajo redne zaposlitve. Mentorji jim pomagajo, da nadaljujejo izobraževanje ali si poiščejo službo. Med poletnimi počitnicami pa smo začeli tudi prvi oratorij v Celju, ki pa sedaj poteka na več mestih. V novem centru se osredotočamo na vzgojo mladega človeka na psihofizični, socialni, emotivni in religiozni ravni. Mlade želimo spodbuditi, da bi na življenje, ki je pred njimi, gledali pozitivno. Z igrami, družabnostjo in drugimi dejavnostmi jim želimo pomagati pri aktivnem preživljanju prostega časa in ustvarjanju novih prijateljstev. Poleg razvedrila nudimo mladostnikom tudi učno pomoč, učenje tujih jezikov in raznih inštrumentov. Za najmlajše pa je pod našo streho tudi katoliški otroški vrtec. Ob letošnjem občinskem prazniku 11. aprila je župan Mestne občine Celje g. Bojan Šrot izročil ravnatelju salezijanske skupnosti visoko priznanje z obrazložitvijo: »Za nesebično nudenje pomoči ranljivim družbenim skupinam, predvsem otrokom in mladim, prizadevanja za njihov boljši jutri ter za izvajanje programa Projektno učenje za mlade Mestni svet Mestne občine Celje Don Boskovemu centru in salezijancem podeljuje bronasti celjski grb«. Bogu, sodelavcem, župljanom, dobrotnikom in vsem ljudem, ki nas podpirate in molite za nas in za naše delo, izrekamo iskreno zahvalo ter kličemo na vse Božji blagoslov, varstvo Božje matere Marije Pomočnice kristjanov in priprošnjo župnijskega zavetnika blaženega A. M. Slomška. Slavko Pajk in SDB iz Celja
ŽELIMLJE Dogajanje na Gimnaziji Želimlje Junijsko toplo vreme je maturantom omogočilo, da so se na pisna in nato še ustna preverjanja pripravljali tudi tako, da so zapustili svoje sobe in se predali sončnim žarkom med sprehodi ali pa v miru ponavljali še zadnje podrobnosti v senci dreves. Bilo je čutiti, da nervoza sicer narašča, a obenem tudi tiste potrebne sproščenosti (ki je bila gotovo posledica samozavesti) ni manjkalo. Kot smo lahko izvedeli po pisanju matematike, ta ni bila tako težka kot recimo angleščina, medtem ko so izbirni predmeti tekli kot namazani. Pri ustnih izpitih pa so nekateri oblekli nedeljski »gvant« in tudi s tem skušali prepričati strogo komisijo, da obvladajo situacijo. »La tarde española« ali po slovensko »Španski večer«, ki so ga pripravili dijaki, ki se učijo španščino, je zopet upravičil glasbene in igralske talente, poleg tega pa so se tokrat dijaki lahko izkazali tudi v kulinaričnih podvigih. Vse z razlogom, da bi vsaj za en večer dobesedno okusili špansko kulturo in se morda dali zapeljati španskemu temperamentu. Kot je po prireditvi povedala profesorica španščine, so se s pripravo večera posebej izkazali dijaki tretjih letnikov. Prvi letniki, natančneje 1. b, pa si je prislužil nagrado pri zbiranju sredstev za dijake iz socialno šibkih družin in namesto pouka za en dan odšel v Strunjan na delovno misijo. Tam so opravili razna prenovitvena dela, ki na nadaljevanje čakajo udeležence prosto-
voljnega delovnega tabora »Summer Job 2015«, ki bo potekal med 16. in 26. avgustom. Junijski športni dan je, kot je že v navadi, ponudil več različnih možnosti, od kajaka na Krki in raftanja na Soči do pohoda okrog Bohinjskega jezera in vzpona na Storžič. Nekaj dijakov pa se je odločilo nekaj ur preživeti na ranču, kjer so se preizkusili v jahanju konj. Vreme nam je bilo naklonjeno, tako da so se lahko nekateri tudi namočili v zelo mrzlih rekah in malo manj mrzlem jezeru. Za zaključek letošnjega šolskega leta sta na šoli potekali še dve prireditvi, ki jih velja omeniti. Najprej je bil to zadnji šolski ples, ki je minil ob zvokih narodno-zabavnega ansambla. Predzadnji dan pouka pa je dijaška skupnost organizirala športne igre, na katerih so dijaki s svojim žarom in bojevitostjo uspeli zamakniti silovito nevihto, ki je nato sledila. Tadej Rifel
1
2
3
VERŽEJ Praznovanje Marije Pomočnice Že na predvečer praznika binkošti se je praznovanje začelo z vigilijo, ki jo je vodil Grega Valič, sodelovala pa je moška vokalna skupina KD Slavko Osterc pod vodstvom Tatjane Rozmarič Poštrak. V procesiji je zbrana množica Marijin kip z lučkami pospremila v župnijsko cerkev. Na praznik so člani Združenja Marije Pomočnice Murska Sobota pripravili molitveno uro za duhovne poklice, nato pa se je množica domačinov in romarjev skupaj z Marijo odpravila v procesiji po vasi Veržej do
4
1 Laiški misijonar Matevž Strajnar
5
2 10-letnica župnije v Celju 3 Župan Občine Celje izroča ravnatelju DBC Celje občinsko priznanje 4 Procesija v Veržeju 5 Gimnazija Želimlje na športnem dnevu
17
novice
dvorišča Marijanišča, kjer so jih s pesmijo pričakali združeni otroški pevski zbori pomurskih župnij pod vodstvom prof. Bojane Škrlj in v instrumentalni spremljavi družine Ivančič iz Veržeja. V pridigi je voditelj bogoslužja, upokojeni nadškof Marjan Turnšek, povabil, da bi kot Marija bili vedno tam, kjer je potrebno, in svojo misel podkrepil s številnimi konkretnimi primeri iz vsakdanjega življenja.
Nove pridobitve rokodelskega centra v Veržeju
SALEZIJANSKI VESTNIK julij–avgust
18
Center DUO Veržej se je z gosti in obiskovalci 19. junija upravičeno veselil, saj je bilo razlogov kar nekaj. V Marijanišču so se že dopoldne zbrali pomurski rokodelci. O davčnih vidikih poslovanja jim je spregovorila davčna svetovalka Božena Macarol. Dogajanje se je nato preselilo pred nove prostore učne rokodelske delavnice v Centru DUO. V krajšem programu, ki ga je s pesmijo obogatil kvartet Jeruzalem, so se zvrstili nekateri govorniki. Dr. Janez Bogataj je s svojo kleno besedo predstavil širši kontekst rokodelstva in njegovega vključevanja v sodobno življenje ter sklenil s primerom dobre prakse, požrtvovalnega dela in izvirnosti v odprtju novih prostorov. Voditelj Zavoda Marianum, Janez Krnc, se je po zastopniku Toniju Roggerju iz Švice zahvalil organizacijama Don Bosco Jugendhilfe Weltweit in Leopold Bachmann-Stiftung, ki sta finančno podprli ureditev učne delavnice. K temu je treba prišteti zavzeto in garaško delo vseh zaposlenih v Zavodu Marianum. Veselje ob novi pridobitvi je izrekel
tudi zastopnik župana Veržeja, g. Andrej Sraka. Predstavnici Centra za poklicno izobraževanje Republike Slovenije Urška Marentič in Republiškega izpitnega centra Jelka Kozjak Jezernik sta štirim kandidatkam podelili certifikate NPK lončar/lončarka, saj so v Centru DUO uspešno zaključile izobraževanje. Med njimi je tudi Urša Ambrož, ki je slovesno prerezala trak in tako simbolično odprla svoj novi delovni prostor. Ob koncu programa, ki ga je vodila Marja Dolamič, je predstojnik slovenskih salezijancev, Janez Potočnik, učno rokodelsko delavnico še blagoslovil, nato pa je odprla vrata obiskovalcem, da so se v njej lahko srečali z delujočimi rokodelci in občutili novo srce rokodelskega centra. V Puščenjakovi dvorani so ob tem odprli še razstavo lesenih igrač zbiratelja Mohorja Demšarja, Ivan Kuhar pa je predstavil izid priročnika Mala šola lončarstva, ki si po besedah dr. Bogataja zasluži status učbenika na tem področju.
RAKOVNIK Zaključek SŠ lige Na zaključnem srečanju lige, ki je potekalo v nedeljo 17. maja, so se odvili polfinalni in finalni boji v vseh štirih kategorijah. V kategoriji futsal – mlajši so prvo mesto osvojili športniki iz SMC Rakovnik, prav tako je tja šel pokal za prvo mesto v odbojki med dekleti. Pri futsalu med starejšimi fanti je slavila ekipa nekdanjih želimeljskih dijakov, v košarki pa so slavili mladi iz Šentjakoba. Zadnje letošnje tekme je spremljal družabno-zabavno-duhovni program. Pri podelitvi priznanj
pa se nam je pridružila slovenska olimpijka, kajakašinja na divjih vodah Eva Terčelj, ki je z mladimi podelila tudi nekaj svojih izkušenj in nasvetov. Salezijanska športna liga, ki iz leta v leto raste in se krepi, se bo pričela ponovno v jeseni.
ORATORIJ Animastart V soboto 23. maja je v murskosoboški škofiji potekal drugi Animastart. To so srečanja animatorjev omenjene škofije, ki se želijo skupaj pripraviti na letošnji oratorij. Tokratno srečanje, ki so ga prav tako vodili nekateri člani ZAO Škofije Murska Sobota, je bilo v znamenju pripravljanja katehez za različne starostne skupine, delavnice o duhovnosti ter petja.
Tiskovna konferenca pred začetkom oratorijev V torek, 23. junija, je na Rakovniku potekala tiskovna konferenca pred začetkom poletnih oratorijev. Največji prostovoljski projekt mladih za mlade se danes dogaja v že več kot 250 krajih po Sloveniji. Vsako leto tako združuje več kot 17.000 otrok in več kot 5.000 mladih prostovoljcev. Na konferenci so vodja projekta Oratorija salezijanec Boštjan Jamnik, predsednik Združenja animatorjev Oratorija (ZAO) Samo Pučnik, predstavnik za stike z mediji Tilen Mlakar, članica izvršnega odbora ZAO s. Mojca Pipan in medijska informatorka ZAO Helena Vrbnjak predstavili ta projekt, letošnjo vsebino, pomembnost povezovanja znotraj ZAO
ter usposabljanja animatorjev. Vsem pa so zaželeli uspešen in blagoslovljen Oratorij.
1
MARIBOR, VERŽEJ Dan sotrudnikov Sredi meseca maja je potekal tradicionalni t. i. dan salezijancev sotrudnikov, laikov, ki živimo don Boskovo karizmo poslanstva za mlade v vsakdanjem neposvečenem življenju. Skoraj 30 nas je poromalo v Veržej in Maribor. V Veržeju smo si najprej ogledali prostore Zavoda Marianum, Centra DUO in TRIO kamp. Pot smo nadaljevali proti Mariboru, kjer je daroval sv. mašo duhovni asistent za salezijansko družino g. Ivan Turk. Zatem smo si ogledali nove prostore Don Boskovega centra in tudi tiste, ki šele nastajajo. Za slovo pa so nas salezijanci presenetili z mariborskimi zgodnjimi češnjami in palačinkami … Doživetij in druženja poln dan v salezijanskem duhu!
2
3
RIM Zlati jubilej vrhovne predstojnice HMP Vrhovna predstojnica hčera Marije Pomočnice Mati Yvonne Reungoat letos obhaja 50 let zaobljub. Ob tej priložnosti so ji v vrhovni hiši HMP v Rimu pripravili prisrčen praznik. Sestram vrhovne hiše so se pridružile tudi druge sestre iz rimskih skupnosti, med njimi tudi več Slovenk. Vrhovni predstojnik salezijancev, g. Ángel Fernández Artime, ki je vodil mašo, je v pridigi dejal: »M. Yvonne, pred 50 leti si svoje življenje izročila v Božje roke, zaupala si in se vključila v
1 Veržej, blagoslov nove rokodelske delavnice 2 Salezijanska športna liga 3 Tiskovna konferenca pred Oratorijem 2015
4 zavezo ljubezni, ki jo je Bog sklenil z don Boskom in materjo Mazzarello v dobro Cerkve in mladih. Danes se skupaj zahvaljujemo Bogu in ga hvalimo za tvojo privolitev, ki ji je korak za korakom Gospod dajal rast in te naredil za mater tolikim
4 Zlati praznik vrhovne predstojnice
sestram, laikom in mladim. Kot sv. Pavel si rekla: »Postala sem vsem vse, da bi jih kakor koli nekaj rešila.« In tako vedno znova daruješ svoje življenje v potrpežljivi ljubezni, ki vse opraviči, vsem zaupa, vse prenaša in nikoli ne izgubi upanja.«
19
+ S. MATILDA KNEZ 1917–2015 sestra HMP
»Dober boj sem dobojevala, tek dokončala, vero ohranila.« Tako bi s sv. Pavlom ob sklepu svoje zemeljske poti, 14. 4. 2015, lahko rekla s. Matilda. Rodila se je v Kraljevini Jugoslaviji 8. 1. 1917 na Logu, v župniji Boštanj pri Sevnici. Sama je zapisala: »Rodila sem se v kmečki družini očeta Franca Kneza in mame Jožefe Šoba. V družini nas je bilo 10 otrok. Najstarejša, Marija, je postala usmiljenka, druga sestra, Kristina, pa hčerka Marije Pomočnice, misijonarka v Srednji Ameriki.« Brat Rudi si je ustvaril družino v ZDA, a ostal močno povezan s sorodniki in s salezijansko družino v Sloveniji. Vse do lanskega leta, ko je prestopil + KARL PAJK 1924–2015 oče duhovnika SDB
SALEZIJANSKI VESTNIK julij–avgust
20
Po hudi in dolgotrajni bolezni je v 91. letu starosti 17. marca 2015 odšel k nebe-
prag večnosti, je materialno podpiral salezijance in HMP. Tudi Matilda se je navdušila za duhovni poklic. Mesec dni po ustanovitvi prve skupnosti sester hčera Marije Pomočnice v Sloveniji se jim je 24. 11. 1936 pridružila. Zapisala je: »Moja prva ravnateljica je bila s. Alojzija Domajnko. Ona me je dobro poznala, zato me je tudi znala voditi v notranje življenje. Bila je vedno zelo zelo dobra. Je prva, ki nam je razkrila vso lepoto redovnega življenja.« Med priporočili pa zapiše: »Pozabímo nase in delajmo samo to, kar želi Jezus od nas. V vsakem delu vidimo Jezusovo voljo.« 6. avgusta 1941 je v Coneglianu izpovedala prve redovne zaobljube, čez šest let pa v Padovi večne. V spričevalih lahko preberemo, da ima Matilda »veselje in zmožnosti za petje, da ima rada otroke in je vesele narave« ter da je imela najboljše ocene iz vedenja, verouka in ročnih del. Vse to je s pridom uporabila v svojem poslanstvu. Prvih 21 let redovništva je delovala kot učiteljica ročnih del in skrbela za perilo v več salezijanskih zavodih v Benečiji. Rada je
pripovedovala o ubogih fantih, za katere je šivala in se zanje zavzemala z odločno in nežno ljubeznijo. Od leta 1962 pa se je s sebi lastno odločnostjo razdajala v različnih sestrskih skupnostih in salezijanskih zavodih v domovini. Več let je bila tudi predstojnica. Življenje ji ni prizanašalo. V Italiji je izvedela, da je sredi vojnega begunstva v Nemčiji izgubila ljubljene starše. Nikoli se ni mogla od njih posloviti na grobu. »Kako me je to potrlo, sam Bog ve.« Tudi leta pešanja v močeh so bila zanjo velik križ. A bolečine je sprejela, jih potopila v molitev in trpljenje darovala. Zadnje mesece je preživela na bolniški postelji. Večkrat je rekla: »Božja volja je moje veselje!« Te besede so resnično tudi »meso postale«. Mlade, ki so jo obiskali v njeni bolezni, je rada spodbujala: Da bi bili srečni že tukaj na zemlji in nekoč v nebesih! Prepričani smo, da s. Matilda ostaja naša velika molivka in priprošnjica pri Bogu. Tega se veselimo in na to računamo. s. Damjana Tramte
škemu Očetu Karl Pajk z Vrha nad Laškim, župnija Šentlenart. Zadnjih deset dni je preživel v celjski bolnišnici, kjer so mu lajšali bolečine. To so bili dnevi, ko se je pri popolni zavesti pripravljal na odhod s tega sveta in na srečanje z Bogom, h kateremu se je vse življenje zatekal in se mu izročal. Potem, ko je prejel sveto maziljenje, sveto popotnico, blagoslov Marije Pomočnice kristjanov in je njegov sin duhovnik salezijanec Slavko daroval sveto mašo za srečno zadnjo uro, je mirno zaspal in se preselil v večnost.
Rodil se je 15. oktobra 1924 v Šentrupertu nad Laškim kot šesti otrok materi Amaliji in očetu Janezu. Šolo je obiskoval v domačem kraju, kjer je bil tudi ministrant. Cerkev mu je bila že od ranih let drugi dom, kjer se je dobro počutil in zaslutil veličino Boga, ki vodi človekova pota. Kljub šibkemu zdravju je že kot otrok poprijel za vsako kmečko delo, posebno veselje mu je bila skrb za konje in vožnja z njimi. V to trdo kmečko življenje je zarezala druga svetovna vojna. Le malo po dopolnjenem osemnajstem letu je bil vpoklican
rajni v nemško vojsko, kjer je bil zaradi svoje splošne šibkosti v ozadju v oskrbovalni službi. A kljub vsemu je nekajkrat le za las ušel smrti, posebno težko je bilo v Rusiji in nato v ujetništvu. Takrat je obljubil, da bo, če se srečno vrne domov, če bo le mogoče, v zahvalo postavil kapelo. Po srečni vrnitvi na dom je moral po nekaj mesecih ponovno obleči vojaško suknjo. Leta 1949 se je poročil v sosednjo župnijo Šentlenart z vdovo Frančiško Rajh, rojeno Drobne, in prevzel skrb za dva majhna otroka Faniko in Ivana ter za ostarelo taščo. V zakonu so se jima rodili trije otroci – Marjan, Slavko in Dani. Vse sta vzgajala v delavnosti in v krščanskem duhu. Skupaj so redno obiskovali nedeljsko sv. mašo, pogosto pa tudi skupaj molili rožni venec. Veselila sta se uspehov otrok, posebej pa ju je razveselil duhovni poklic sina Slavka, ki je v domači župniji daroval novo mašo leta 1980. Že v času njegovega študija sta pomnožila molitve za duhovne poklice, se vključila v molitveno zvezo in postala člana Mašne zveze. Leta 1985 je žena in mati Frančiška umrla, stara le nekaj dni nad sedemdeset let. Leta 1993 je oče Karl izročil kmetijo sinu Daniju in njegovi ženi Miciki, sam pa je po svojih močeh pomagal pri delu, pri varstvu otrok, tudi v kuhinji je bil spreten. Ob svetem letu odrešenja 2000 je uresničil svojo zaobljubo in postavil kapelo v čast sv. Janezu Bosku, očetu in učitelju mladine. Kip don Boska je blagoslovil njegov sedmi naslednik, takratni vrhovni predstojnik salezijancev don Vecchi. Zadnja leta pa se je vse bolj posvečal molitvi, še posebej je spremljal sina duhovnika Slavka, ki je prevzel skrb za izgradnjo Don Bosko-
vega centra v Celju. Prosil je Božjega blagoslova na vse, ki so gradili in na vse dobrotnike, ki so to gradnjo podprli. In Božji blagoslov ni izostal. Za očeta Karla sta v njegovih pogostih boleznih z izredno požrtvovalnostjo skrbela sin Dani in njegova žena Micika, pa tudi vnuka Srečko in Jure z družino. Veliko veselje pa je doživljal vedno, ko mu je prinesel sv. obhajilo domači župnik Iztok Hanžič ali pa sin Slavko. Ko je v miru zaprl svoje zemeljske oči, je, tako smo prepričani, uzrl dobrotni Očetov obraz. Na praznik sv. Jožefa je zanj daroval pogrebno sv. mašo celjski škof dr. Stanislav Lipovšek ob somaševanju sedemnajstih duhovnikov ter ga pospremil skupaj z veliko množico sorodnikov, župljanov in znancev na pokopališče v Šentlenartu nad Laškim, kjer čaka vstajenja. Naj počiva v Kristusovem miru. »Verjamemo, da je Bog vesel življenja rajnega očeta Karla, videl je njegovo zakladnico: videl je njegove molitve, žrtve in reden obisk sv. maše; njegovo pobožnost za prve petke in prejemanje zakramenta sprave; njegovo
naročniki Sal. vestnika, člani mašne zveze in molivci za duh. poklice Čurič Marija, Črensovci Dešman Anton, Solčava Gregorec Alojzija, Ižakovci Končar Terezija, Metlika Košir Vikica, Poljčane Lainšček Marija, Ižakovci Maroša Anton, salezijanec duhovnik, Trstenik Mrzel Ignacij, Lj. Rakovnik Poje Marija, Draga Rebšak Marija, Dokležovje Srebrnič Zorka, Plešivo Nagelj Ana, Mokronog Turšič Marija, Hrastnik Vodovnik Marija, Šentjur Živanovič Tilka, Semič
ljubezen do Cerkve, do domače župnije in do salezijanske družbe – saj ji je velikodušno podaril svojega sina Slavka … Zdaj je našel svoj zaklad tam, kjer ga je shranjeval – v nebesih« (iz pogrebnega nagovora g. Janeza Potočnika). Iskrena zahvala gospodu škofu, gospodu inšpektorju, duhovnikom, sorodnikom, prijateljem in znancem za molitve, svete maše, sveče in besede tolažbe ter spodbude. sin Slavko Pajk SDB
USTANOVA SKLAD JANEZA BOSKA Rakovniška 6, 1000 Ljubljana Barič A., Blažej N., Brezavšček R., Cvelbar M., Čampa T., Čeferin M., Černe M., DB sotrudniki, Fras L., Fučka L., Garbus M., Hartman T., Inšpektorija Hongkong, IvaTRR 2420 3901 0836 316 nuša T., Jagodič A., Kelvišar I., Raiffeisen Banka Knez D., Knez A., Koren F., Kovač I., Likozar Z., Luketič M. in za gradnjo Don Boskovega cen- N., Medved V., Molilci za duhovtra Maribor s cerkvijo sv. Janeza ne poklice, Mušič M., Ogradi F., Boska Pečnik J., Pinterič M., Pirtovšek Hvaležno se spominjamo vseh A., Prijatelj M., Stiplošek Z., Strdobrotnikov. V župniji sv. Janeza le M., Šeligo J., Špiclin V. in A., Boska darujemo vsako nedeljo za Štolcar N., Topler A., Trobentar P., Tušar V., Verlak J., Zorko J., Zuvas sv. mašo in vas vključujemo v panovi, Žalik F., Žižek J., župnija dnevno molitev naše salezijanske Škofije, župnija Tomišelj, župniskupnosti. ja Sv. Križ Od 22. 4. 2015 do 30. 6. 2015 Bog povrni! ste darovali (nekateri večkrat):
21
nagradna
KRIŽANKA
vrhovni predstojniki sdb DRAG DEL OSTANEK SESTAVILA ROGATA KAMEN PRE- OZVEZDJA PRI MATEJA ŽIVAL, VOL LIVAJOČIH VELIKEGA STISKANJU SE BARV MEDVEDA GROZDJA
VRSTA ČRTNE KODE
KRAJ NAD LOGATCEM
pošljite do 20. avgusta 2015 na uredništvo Salezijanskega vestnika
OPERNO GLEDALIŠČE VOTLA MERA, GALONA
PRIPADNIK ŽUPNIJE
IGNAC, NACE SALEZIŠIROK PAS JANSKI PRI KIMONU VESTNIK
NORD. BOG. MORJA REKA V SLOVENIJI
JAP. UTEŽNA MERA MOŠKO IME ODPRTINA V STENI
OSJE GNEZDO
NADEV IZ LEŠNIKOV (NUGAT)
PALMI PODOBNO TROPSKO DREVO MESTO V RUSIJI SALEZIJANSKI VESTNIK ORGANSKO BARVILO, INTKA, INDIKA
TELIČEK IGOR LAJOVEC AZIJSKI VELETOK
ITAL. IGRALEC SARO VRSTA VRBE
OBDELOVALNA POVRŠINA PRITRDILNICA
Nagrajenci prejšnje nagradne križanke
1. nagrada: vikend paket za eno osebo – bivanje v penzionu Mavrica, Salezijanski zavod Veržej: Marta SLAPŠAK, Smlednik. 2. nagrada: knjiga F. Bouchard, Don Bosko - Z močjo srca: Tilka KUZMIČKI, Sevnica. 3. nagrada: knjiga Teresio Bosco, Dominik Savio: Marija PERKO, Log pri Brezovici. 4. nagrada: knjiga Karmen Jenič, Dobiva se pri kapelici: Urban KOS, Mokronog. SALEZIJANSKI 5. nagrada: strip o Andreju Majcnu: VESTNIK Janez KOČAR, Murska Sobota. julij–avgust
22
SALEZIJANSKI VESTNIK SLOV. PISATELJICA PEROCI
AVT. OZNAKA CELJA DOMEN SLANA KOS CELOTE
ANTON TRSTENJAK
geslo križanke
ZVRST JAMAJŠKE GLASBE
1. nagrada: vikend paket za eno osebo – bivanje v penzionu Mavrica, Salezijanski zavod Veržej 2. nagrada: knjiga F. Bouchard, Don Bosko. Z močjo srca. 3. nagrada: knjiga T. Bosco, Dominik Savio 4. nagrada: knjiga K. Jenič, Dobiva se pri kapelici 5. nagrada: strip M. Kovačič, Misijonar Andrej Majcen.
Rešitev križanke SV 3/2015 Pavel ALBERA drugi don Boskov naslednik
Spomladanski del predstav se je sklenil. Ekipa, ki je pol leta ustvarjala predstavo, je v Želimljem, Šentjerneju, Mariboru, Vuzenici in na Bledu, obiskovalce popeljala 200 let nazaj, v čas sv. Janeza Boska. Sporočilo »za vas živim« bodo jeseni delili naprej. Sledilo bo še osem ponovitev muzikala. Kdaj in kje, pa v prihodnji številki.
UDO – Uskovniški dnevi za odrasle 23.–26. julij: Uskovniški dnevi za odrasle. Informacije in prijave: uskovnica@gmail.com
Bled – Marijin dom 28. 6.–3. julij: Duhovno počitniški teden za osnovnošolce 17.–21. avgust: Duhovno počitniški teden za osnovnošolce Informacije in prijave: s. Martina Golavšek
Ljubljana Gornji trg 13.–17. julij: Angleški oratorij za osnovnošolce in otroke tujih državljanov, ki so začasno v Sloveniji. Informacije in prijave: s. Marija Imperl
Sv. Primož nad Vuzenico 18.–22. avgust: Duhovno-počitniški teden za osnovnošolce. Preživeli ga bomo v spoznavanju življenja sv. Janeza Boska, v čudoviti naravi, v molitvi, v igri, v delavnicah, v druženju. Informacije in prijave: s. Danijela Kordeš
Uskovniški tedni za mlade 1. teden: 12.–18. julij 2. teden: 26. julij – 1. avgust 3. teden: 2.–8. avgust Informacije in prijave: Boštjan Jamnik, Blažka Merkac Salezijanski vestnik je leta 1877 ustanovil sv. Janez Bosko. V slovenskem jeziku je začel izhajati leta 1904. Danes SV po svetu izhaja v 57 izdajah, v 29 jezikih in v 131 državah. julij–avgust 2015, ŠT. 4 Skupna številka: 596, letnik 87 ISSN 0353–0477, dvomesečnik Glasilo za salezijansko družino in prijatelje don Boska.
Uskovnica: ob 30-letnici 23. avgust: Na to poletno nedeljo bomo praznovali 30. obletnico naše Uskovnice. Zbiranje od 10.00 naprej; ob 11.00 sv. maša, po njej prosto, malica iz popotne torbe, voden program za odrasle in otroke, ob 16.00 sklep z uskovniško kapljico in slovo. Prosimo, da se na praznovanje prijavite z elektronskim obrazcem, ki ga najdete na spletni strani: donbosko.si/30-let-uskovnice Informacije: Blažka Merkac
Molivci za duh. poklice in člani salezijanske družine Duhovne vaje 10.–12. julij: Veržej (sprememba: začetek v petek, ne v četrtek!) 16.–18. julij: Kurešček Za obe skupini velja: začetek prvi dan – ob 18.00 uri s sveto mašo. Sklep zadnji dan s kosilom. Tema: don Bosko: ZA VAS ŽIVIM, ob 200-letnici njegovega rojstva. Z veseljem Vas pričakujemo. Informacije in prijave: Ivan Turk
Veržej Marijanišče Veržej in rokodelski center v Veržeju vabita na pestro ponudbo počitniških programov: Za otroke: 12.–16. julij: RokoArt kamp z rokodelskimi delavnicami 19.–23. julij: Nemški jezikovni kamp 2.–6. avgust: Nogometni kamp 16.–20. avgust: DanceArt kamp s plesnim tečajem Za mlade: 23.-27. avgust: FotoArt kamp s fotografskimi delavnicami Informacije Grega Valič in Ivan Kuhar. Prijave tudi na www.marianum.si
Ljubljana Rakovnik Romarski shod ob prazniku Marije Vnebovzete in ob 200-letnici rojstva sv. Janeza Boska 15. avgust (sobota): Svete maše ob: 7.30, 9.00, 10.30, 15.00 in 18.30. Glavni romarski shod bo popoldne ob 15.00. Sv. mašo bo vodil višji predstojnik salezijancev Janez Potočnik. Vabljeni, da se priporočimo prijatelju mladih in zavetniku vzgojiteljev.
Urednik: Marjan Lamovšek Uredniški odbor: Janez Potočnik, Ivan Turk, s. Marija Imperl, Janez Krnc, Marko Košnik Lektorica: Jerneja Kovšca Grafična zasnova: mati design Računalniška postavitev: Salve, P. Belak Foto naslovnica: Patricija Belak Izdajatelj: Salezijanski inšpektorat Založba: Salve d.o.o. Ljubljana Tisk: Tiskarna Pleško
ORATORIJ 2015
DAROVE ZA VZDRŽEVANJE Salezijanskega vestnika in za druge namene lahko nakažete na račun:
Klemen Balažič, Želimlje 46, 1291 Škofljica, tel.: 031/468.974, majcnov.dom@gmail.com s. Martina Golavšek, Partizanska 6, 4260 Bled, tel. 04/57.41.075 ali 031/443.771; md.bled@gmail.com Boštjan Jamnik, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana, tel.: 031/486.554, bostjan.jamnik@salve.si Marko Košnik, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana, tel. 051/337.556, marko.kosnik@salve.si Ivan Kuhar, Puščenjakova ulica 1, 9241 Veržej, tel. 051/654.778, center.duo@marianum.si Blažka Merkac, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana, tel. 031/556.239 smp@salve.si Ivan Turk, Troštova 12, 12912 Ig, tel. 031/358.018; ivan.turk@salve.si Grega Valič, Puščenjakova ulica 1, 9241 Veržej, tel. 041/261.870, gregavalic@yahoo.com
SI56 2420 0900 4141 717 sklic 300-01 Salezijanci, Rakovniška 6, 1000 Lj. PODATKI ZA STIK Distribucija in stiki: Janez Potočnik NASLOV UREDNIŠTVA Salezijanski vestnik Rakovniška 6, 1000 Ljubljana Telefon 059/339.100 E naslov vestnik@sdb.si Spletna stran www.donbosko.si
obvestila
Muzikal »Za vas živim«
Hočem biti svet. Dominik Savio KJE IN KDAJ:
www.oratorij.net
23
Priznam, da sem bila prav posebna trta. Danes sem le še spomin, a del mene še živi, tukaj na dvorišču ob zakristiji cerkve sv. Frančiška Asiškega v Turinu. Posadili so me kar na sredini majhne sobice, prislonjene ob zakristijo. Bila sem lepa, krepka in visoka. Počasi sem si izborila luknjo v stropu in svoje mladike, polne obetajočega grozdja, razprla toplemu soncu in svežemu zraku na strehi. Priznam: bila sem vesela kljub mestnemu prometu in hrupu. Še bolj sem se razveselila, ko se je mladi duhovnik kodravih in skuštranih las tu začel srečevati z mladimi. Posedli so se okoli mene, don Bosko pa jim je govoril o Bogu in veri, zelo preprosto in navdušeno, s pripovedmi, ki so fante prevzele. Število fantov je vsak teden narastlo: prihajali so hrupno, veseli, da bodo ponovno srečali svojega prijatelja, ki jih je sprejemal z vidnim veseljem in prisrčnostjo. Fantje so bili njegova misel. Skoraj vsak dan jih je hodil obiskovat na delovišča, trgovine in tovarne, se pogovarjal z njimi, prisluhnil njihovim težavam in jim skušal pomagati. »Končno imamo nekoga, ki skrbi za nas!« so ponavljali in se vedno bolj navduševali nad don Boskom. Srečevanja so preselili v oratorij sv. Bonaventura, majhno kapelo poleg zakristije. Tu se je prijelo geslo: SALEZIJANSKI VESTNIK »Se vidimo v oratoriju!« »Iti k don Bosku« je bilo enako kot »iti v oratorij.« julij–avgust
24
www.donbosko.si
Jaz, mestna trta, sem bila vesela bolj kot kdaj koli prej, četudi moje grozdne jagode niso več dočakale polne zrelosti, saj so jih moji mladi prijatelji predčasno pozobali. Don Bosko je s svojimi kmečkimi rokami velikokrat pobožal moje deblo in me okopal. Zvedela sem, da je skoraj končal spis z naslovom Italijanski enolog, v katerem je podal nasvete o gojenju trte in pridelavi vina. A najboljše sladko in peneče vino, sveto kot mašno vino, je bila njegova ljubezen do mladih. José J. Gómez Palacios
Don Boskove reči
Trta pri Frančišku Asiškem