Salezijanski vestnik by Salezijanski Vestnik

Glasilo za salezijansko družino in prijatelje don boska ~ letnik LXXXv ~ skupna številka 575

salezijanski vestnik www.donbosko.si januar–februar

1 2012

{vsebina} sV

SALEZIJANSKI VESTNIK Glasilo za salezijansko družino in prijatelje don Boska

Številka 1 | skupna številka 575 Leto 2012 | letnik 85 ISSN 0353-0477 dvomesečnik

UREDNIK Marjan Lamovšek UREJA UREDNIŠKI ODBOR Janez Potočnik, Ivan Turk, s. Marija Imperl, Janez Krnc, Marko Košnik LEKTORIRANJE Jerneja Kovšca

SV 1/2012 Foto naslovnica: © G. Valič

GRAFIČNA ZASNOVA mati design RAČUNALNIŠKI PRELOM Salve d.o.o., Patricija Belak DISTRIBUCIJA IN STIKI Janez Potočnik IZDAJATELJ Salezijanski inšpektorat v Ljubljani ZALOŽBA Salve d.o.o. Ljubljana

TISK Tiskarna Pleško Salezijanski vestnik je leta 1877 ustanovil sv. Janez Bosko, v slovenskem jeziku je začel izhajati leta 1904. Danes SV po svetu izhaja v 57 izdajah, v 29 jezikih in v 131 državah. Darove za vzdrževanje Salezijanskega vestnika in za druge namene lahko nakažete na račun. Salezijanci | Rakovniška 6 1000 Ljubljana SI56 2420 0900 4141 717 sklic 00 06 NASLOV UREDNIŠTVA Salezijanski vestnik Rakovniška 6 1000 Ljubljana telefon: 01/42.73.028 e-pošta: vestnik@salve.si splet: www.donbosko.si

POGLeD na salezijansKi sVet salezijansKi POGLeD na sVet

januar–februar

KolUmna tista o potici

DrUŽina slovenija, kako čista in lepa

PogoVor Prostorom dajo barvo ljudje

moj PogleD tudi don bosko bi počakal

sPoznajmo Don bosKa spomini na detinstvo

na strani mlaDiH V starem mestnem jedru srce za mlade

moliVci biti v svetu, a ne od sveta

salezijansKa DrUŽina Pričevalci za Vstalega

beseda za uvod

V zarji dvestoletnice don Boskovega rojstva

28 misijoni 18 V službi najrevnejših majcen 20 Končno z misijonskim križem Maribor

22 Srebrni jubilej

don Boskove župnije

obraz 28 s. Mira Peče

Spoštovani don Boskovi in salezijanski prijatelji! Deveti don Boskov naslednik nam je pisal kmalu po obisku pri nas, septembra 2011: »Minil je že teden od mojega odhoda iz Slovenije in predstave so še žive v mojem spominu. Videl sem posnetek, predvsem tisti s festivala mladih v Stični, in tisti del pogovora, ki sem ga imel za TV Slovenijo. Mislim, da je zelo dobro uspel in želim, da bi prinesel kaj dobrega tistim, ki ga bodo poslušali … Zelo sem bil zadovoljen z inšpektorijo, z njeno identiteto in njenim dinamizmom. Upam, da bo Gospod naklonil poklicno rodovitnost vaši velikodušni predanosti vzgojno-pastoralnim dejavnostim med mladimi … Vsem pa moj blagoslov. Don Pascual Chávez V., SDB, vrhovni predstojnik.« V lepi jeseni je po njegovem blagoslovu Don Boskov center v Mariboru že zlezel iz zemlje. Še v tem letu pa želimo, za to molimo in se žrtvujemo, da bi začeto gradnjo do jeseni mogli pokriti. Zato se priporočamo tudi vaši dobroti in širokosrčnosti, ki jo vedno znova izkazujete! Naj vam jo Bog stokratno poplača! Naj bo vsaka opeka izraz naše ljubezni do Boga, saj je vsak kos betona znamenje prejetih milosti in zato znamenje neizmerne Božje ljubezni do nas, po don Boskovi priprošnji! Prav v teh časih, za katere socialno šibkejši čutijo, da niso lahki! Toda besede apostola Pavla tudi danes veljajo, ko pravi, da je »ta presežnost moči Božja in ne iz nas« (2 Kor 4,7). Prvo cerkev na Slovenskem v čast sv. Janeza Boska (1815–1888) zidamo v zarji dvestoletnice njegovega rojstva. Ni že to posebna milost in močna spodbuda? Vrhovni predstojnik nas vabi, da se v letu 2012 člani salezijanske družine poglabljamo v poznavanje don Boskove zgodovine. Brez poznavanja ni ljubezni, pa tudi ne posnemanja in priprošnje v molitvi. V letu 2013 se bomo poglabljali v preventivni vzgojni sistem Janeza Boska; za to so na voljo primerne knjige in video pripomočki. Predvideno je, da bo tedaj na Slovensko priromala urna z don Boskovimi relikvijami, upamo, da tudi v Maribor. V letu 2014 pa se bomo poglabljali v don Boskovo duhovnost, primerno za mlade in mlade po srcu. Katera duhovna izkušnja bi mogla biti bolj doživeta, pristna in veličastna kot postavitev Božjega svetišča v spomin na očeta in učitelja mladine, sv. Janeza Boska? Vsem vam iskreno želi uresničenje tega povsem izjemnega doživetja dr. Alojzij Slavko Snoj inšpektor salezijanski pogled na svet ~ Salezijanski vestnik 3

kolumna ~ v SredišČu mladi

tista o potici Verjetno poznate tisto o francoski kraljici, ki je ljudem potem, ko so zatrjevali, da nimajo kruha, odvrnila, naj pač jedo potico, če že kruha nimajo. Kljub močnemu zgodovinskemu dvomu v resničnost te trditve bi lahko sklepali, da danes mnogi prav tako ne razumejo siromaštva in revežev. Še posebej, ker stalno poslušamo o bogastvu nekaterih, o njihovih možnostih, pridobitvah, pa tudi izgubah, ki dajo jasno vedeti, koliko imajo, ko sami niti nimajo za sol. Zdi se ti, da sodobne mogočneže revščina prav toliko vznemirja, kot je nekoč omenjeno kraljico.

Še posebej ob koncu leta, ko se toliko govori o teh in onih uspešnih ljudeh, o tem ali onem povzpetniku, o teh in onih utajitvah davkov itd., ko se mora človek vprašati, kje je sploh mogoče toliko in v tako kratkem času zaslužiti. S svojim delom in iznajdljivostjo si ne moreš tako hitro pridelati tako veliko bogastvo, pogosto izdahnemo vsi presenečeni ob gromozanskih vsotah. Res je veliko bogatašev, ki so tako ali drugače prišli do premoženja. Res je tudi, da v tem ni nujno le človeška sreča, še manj, da je to bogastvo težko ohraniti. Kljub vsemu si ne moremo zatiskati oči pred razlikami med temi, ki

4 Salezijanski vestnik ~ pogled na salezijanski svet

nimajo ničesar, in temi, ki imajo vse. Mladi, ki odraščajo brez velikih možnosti, da bi podedovali bogastvo svojih staršev, si vedno bolj želijo hitro zaslužiti, saj se jim zdi, da je to edina pot do uspeha v življenju. Na začetku tega leta, ko skoraj ni mogoče najti dobre napovedi, ko vsi le govorijo, kaj vse težkega nas čaka, mnoge mlade upravičeno daje zavist do teh, ki imajo že ob začetku življenja vsega na pretek in si lahko privoščijo življenje na veliki nogi. Tudi oni bi radi imeli dobro izhodišče in ne samo skrbi za prihodnost. Ni treba biti strokovnjak za francosko zgodovino, da vemo, kam je

besedilo: Janez Vodičar ~ foto: Hieronim Belak

nezadovoljstvo, ki je botrovalo govorici o potici in kraljici, pripeljalo. Nič kaj dobri časi so sledili temu nezadovoljstvu; z giljotino, vojnami in vrnitvijo starega sistema. Spotoma so se res rodile pravice državljana, ki pa zaradi tega niso bile nič kaj bolj upoštevane kot prej. Ob sodobnem nezadovoljstvu ni mogoče pričakovati kaj boljšega. Vzeti je lahko, ampak to lahko storimo samo enkrat, potem ostanemo še brez tega, kar smo imeli prej. Najhuje je, da je v veliki meri res, kar rojeva nezadovoljstvo: razlike so vnebovpijoče. In da ne pozabimo, predvsem tiste med sestradanimi deželami in nami v de-

želah obilja. Pomislimo, kaj se lahko zgodi, če lačni del človeštva podre zid, ki ga gradimo na mejah Evrope. Če kdo, potem bi se morali zavedati mi, kristjani, da je bistvo naše vere zaupanje v Božjo milost. Če je kraljičin nasvet o potici posmeh ubogemu, je Bog tisti, ki tam, kjer ni niti kruha, lahko ustvari potico, povedano v prispodobi. Ta potica ni minljiva, prav tako se ne posuši, je notranja drža človeka, ki zaupa svojim rokam, pozna pa tudi svoje meje. Zakaj bi končno radi bogastvo? Ker nas je strah, bojimo se prihodnosti in verjamemo, da je v bogastvu prava varnost. Malo je tre-

ba, da bogata kraljica konča pod giljotino, da bogatin izgubi vse, kar je pridobil. Vero v Božje varstvo, v Božjo previdnost pa lahko izženemo le sami. Človek, ki zaupa v Boga, se ne boji ekonomske krize, mirno živi od sadov svojega dela. Zato bi bil moder krščanski nasvet na začetku leta prav poziv k poglobitvi zaupanja v Boga. Socialna pravičnost se ne dosega z revolucijo ulice in zamenjavo gospodarja. Doseže se le s sprejetjem pravega Gospodarja, tistega, ki ve, kaj potrebujemo, še preden ga prosimo. Upajmo, da je ta družbeni načrt vsaj na naših, krščanskih, koledarjih.

salezijanski pogled na svet ~ Salezijanski vestnik 5

povabilo na pogovor

Prostorom dajo barvo ljudje Pogovarja se Barbara Okorn

Torek popoldan je in ko vstopim v stavbo, že takoj zaslišim razigrane otroške glasove in vem, v katero smer se moram odpraviti. Gospoda, ki ga po poti srečam na stopnicah, vprašam, kje bi našla Domna. Pove mi, da je spodaj, v igralnici. In res, Domen, ki je predsednik društva Salezijanskega mladinskega centra (SMC) Rakovnik, svoje torkove dneve preživlja med mladimi v centru.

Kakšna je tvoja vloga tukaj v centru in kaj vse tvoje delo zaobjema? Sem med ustanovitelji in predsednik društva SMC Rakovnik. Metod Ogorevc, Matija Kadunc in jaz smo pred sedmimi leti mladinski center formalizirali kot društvo z namenom, da lahko programe, ki jih imamo, predstavljamo širše in smo tako tudi drugače financirani. Sem pa tukaj tudi zaposlen, kar pomeni, da se ukvarjam predvsem z razpisi, programi, pomočjo prostovoljcem … Moje konkretno delo z mladimi pa poteka tukaj v centru, sem namreč tudi mentor SMC-ja, kar pomeni, da sem del programske ekipe, tako da sodelujem tudi pri pripravi programov. Kako si se srečal s SMC-jem in kaj te je prepričalo, da si začel tukaj aktivno sodelovati? Prihajam iz te župnije, kar pomeni, da sem sem hodil k verouku, nato pa je nekoč naključje hotelo (oziroma je imel pri tem veliko vlogo Metod Ogorevc), da sem postal tukaj

birmanski voditelj in od takrat sem v programe, ki se tukaj dogajajo, redno vključen. To traja že okrog 10 let. Prepričalo me je ozračje, pozitivna miselnost, igra, petje, resno in ne tako resno delo ... Če sedaj pogledam nazaj, bi lahko rekel, da je bilo to okolje, in upam, da takšno še ostaja, okolje, kjer se mladi lahko izoblikujejo. Letošnje leto salezijanske ustanove namenjate predvsem samemu poznavanju don Boska. Se bo to kazalo tudi v programih, ki jih pripravljate? Letni načrt je postavljen tako, da imajo vse stvari, ki se dogajajo, neko rdečo nit, ki se navadno nanaša na pastoralno leto. V vseh teh programih, ki imajo tudi duhovno dimenzijo, je don Bosko tista ključna oseba, ki jo skozi te programe spoznavamo in tako je tudi letos. Kakšno leto nazaj sem se tudi sam teoretično malo bolj poglobil v don Boska in v njegovo delo in všeč mi je predvsem zato, ker se je znal prilagoditi razmeram

6 Salezijanski vestnik ~ pogled na salezijanski svet

in s svojim pristopom zoral sredino, v katero smo se sedaj ujeli tudi mi in je še vedno aktualna in še vedno deluje. Se mi zdi, da je taka “za vedno”. Kako pa vam v centru uspeva njegov preventivni sistem prenašati v svoje delo? Predvsem se trudimo, da bi ga čim več uporabljali, ne vem pa, kako dobro nam to uspeva. Med delom se trudimo, da ga imamo vedno pred očmi, se pravi, da ne gre le za to, da sodeluješ na razpisu, dobiš denar ter program izpelješ, ampak da dodaš neko vzgojno noto in da so ljudje, ki program pripravljajo, mladim vzor. Tudi, kadar je težko kakšno don Boskovo idejo postaviti v današnjih okvir, se mi zdi, da je najbolj pomembno to, da moramo ostati zvesti sami sebi oziroma don Bosku. Marsikatera organizacija, ki deluje na podlagi prostovoljstva, se danes srečuje s pomanjkanjem prostovoljcev. Kako je s tem pri vas? Prostovoljci prihajajo v našo organizacijo na način, kot sem prišel

Gost meseca

Domen Strmšnik

predsednik društva SMC Rakovnik

jaz. Pri nas sta mladinski center in župnija zelo povezana. Mladi lahko prek verouka, birmanskih skupin in drugih projektov, ki jih pripravljamo, začutijo, kaj pomeni biti animator in mnogi se kasneje potem tudi sami odločijo za to pot. Vedno bi si seveda želeli še koga več, zato je vsakdo dobrodošel. Prostori so veliki, idej je še več in škoda bi bilo, da bi ostale neizkoriščene. Veseli pa smo vseh tistih, ki na tak ali drugačen način sodelujejo z nami. Kako je s številom mladih, ki se udeležujejo vaših programov? So potrebe mladih po takšnih dejavnostih vedno večje ali število upada? To je vprašanje, s katerim se tudi mi precej ukvarjamo. Dober primer je Čarno jezero, saj je v zadnjih dveh letih doživel precejšen upad. Manj otrok je verjetno zato, ker je več ponudbe tudi drugje. Včasih je bil to center, ki je edini ponujal takšne dejavnosti, danes pa so se taki programi razširili tudi na civilne organizacije, ki prav tako naredijo veliko dobrega za mlade. Pomembno je, da si prizadevamo za to, da bi sledili mladim, kjerkoli in kakršnikoli že so.

Vaša želja je, da bi bil center ustanova med “verskim in posvetnim”. Kako se to kaže v konkretnih situacijah? Mladinski center je namenjen vsem. To pomeni, da ne moremo sedaj reči, da je to katoliški mladinski center, ki je namenjen samo mladim, ki hodijo v cerkev. Mi pravimo, da je to prostor za vse. Morda se res pozna, da je manj drugače verujočih ali pa ateistov vključenih v naše redne programe, medtem ko se njihovo število pri večjih dogodkih ali pa npr. v igralnici in zunanjih igriščih iz leta v leto veča. Kakšni so vaši načrti za SMC v prihodnosti, v katero smer bo šel njegov razvoj? Mladinski center je kot živ organizem. Vedno se kaj dogaja, nikoli ni preveč časa za počitek in vedno se najde dovolj dela. Smer morda niti ni tako pomembna, pomembno je, da delamo dobro. Če se dela dobro, potem so zraven vedno veseli ljudje in teh nam ne manjka, vedno pa se najde prostor še za kakšnega. Želim si in upam, da bo ta mladinski center opravljal svojo dolžnost – torej v dobro mladim, še dolgo potem, ko

za sebe ne bom mogel več trditi, da sem mlad (vsaj po EMŠO). Poleg časa, ki ga namenjaš centru, pa je tvoja ljubezen tudi glasba … Res je. Sem vodja B-programa na glasbeni šoli na Rakovniku, kjer učim kitaro. Zaradi pomanjkanja časa je zadnje čase to vse, kar delam v povezavi z glasbo. Je pa res, da sem bil prej veliko bolj vključen tudi v glasbene dejavnosti tukaj v centru. To je bilo tisto bolj ustvarjalno obdobje, sedaj pa mi je, kar se tiče glasbe, ostalo to, da spodbujam druge, ki so v podobni ustvarjalni fazi, da bi delali dobro glasbo in jo hkrati tudi delili z nami. Kaj pa tebe spodbuja pri tvojem delu in ti daje zagon za naprej tudi takrat, ko vse ne poteka, kot bi moralo? Ljudje ti dajo občutek, da ni tako slabo, kot na prvi pogled izgleda. Tako imenovana vseuničujoča kriza se pozna tudi pod našo streho, ampak ko vidim naše animatorje, kako so zagnani pri svojem delu, kako jih le-to navdušuje, se mi zdi to nagrada sama po sebi. Sploh pa, ti prostori so sami po sebi samo stene. Ljudje so tisti, ki jim določijo barvo.

salezijanski pogled na svet ~ Salezijanski vestnik 7

molivci

salezijansko molitveno združenje

Duhovnik: Biti v svetu, a ne od sveta »Katoliški duhovniki so uspeli ohraniti lastno uravnovešenost, ker so se zavedali svoje poklicanosti. Sredi zemeljskega pekla so prinašali svoje pričevanje o Jezusu Kristusu.« Tako je prefekt Kongregacije za kler, kardinal Mauro Piacenza, začel svoje predavanje z naslovom Duhovnik v 21. stoletju, ki ga je imel v Los Angelesu v začetku oktobra na srečanju tamkajšnjih duhovnikov. Po kardinalovem predavanju je povzetih nekaj misli. Živimo v nestalnem svetu. Spremenljivost obstaja v družini, službi, šolah in drugih ustanovah. A duhovnik mora vedno biti vzor stabilnosti in zrelosti, vzor popolne privrženosti svojemu apostolatu. Sekularizacija, gnosticizem in ateizem vedno bolj manjšajo prostor svetega. Splošno razširjena kultura je prežeta s sistematičnim dvomom in sumničavostjo do vsega, kar je povezano z vero, razumom, religijo, naravnim pravom. Na Boga se spušča težka tišina in pogosto prihaja do konflikta med Bogom in človekom. V takšnih razmerah postaneta življenje in poslanstvo duhovnika odločilnega pomena in nujno potrebna. Bolj kot je odrinjen na rob, bolj je pomemben; bolj se ga obravnava kot nekaj zastarelega, bolj je aktualen. Duhovnik mora svetu oznanjati večno Kristusovo sporočilo, v vsej čistosti in radikalnosti. Ne nižati sporočila na raven ljudi, ampak ljudi dvigniti k sporočilu. [...] Resnično bojno polje

Pripravil: Ivan Turk, voditelj SMZ

Ameriška pisateljica Dorothy Thompson je objavila članek z rezultati neke raziskave o koncentracijskem taborišču Dachau. Eno od vprašanj preživelim zapornikom se je glasilo: Kdo je sredi tistega pekla ostal najdlje v stanju uravnovešenosti, kdo je najdlje ohranil občutek lastne identitete? Odgovor je bil enoglasen in vedno enak: katoliški duhovniki.

Cerkve je skrivna pokrajina človekovega duha, kamor se vstopa z mnogo uvidevnosti in skesanosti ter z milostjo, ki jo obljublja zakrament svetega reda. Res je, da se duhovnik mora vključiti v obče življenje ljudi, vendar pa ne sme pristati na popuščanja in prilagajanja svetu. Čemu namreč služi duhovnik, ki se je prilagodil temu svetu ter postal mimik in ne kvas, ki spreminja? Pred svetom, ki mu primanjkuje molitve in čaščenja, je duhovnik najprej človek molitve, čaščenja, bogoslužja, obhajanja svetih skrivnosti. Duhovnik mora biti med ljudmi, a hkrati mora govoriti jezik, drugačen od drugih. Dragi molivci, molimo za stanovitnost duhovnikov in drugih Bogu posvečenih oseb in za pogum mladih, ki jih Bog kliče, da se ne bi prestrašili zahtevnosti duhovnega poklica.

8 Salezijanski vestnik ~ pogled na salezijanski svet

nameni molitve JANUAR Da bi nam Bog dal novinarje, ki bodo o ljudeh in dogodkih poročali po resnici in pošteno, čeprav jim to osebno morda ne bo ustrezalo. FEBRUAR Da bi se trudili razumeti bolne, trpeče in osebe s posebnimi potrebami ter jim po svojih močeh in z ljubeznijo pomagali. MAREC Da bi se lotili spokornih del, kot jih priporoča evangelij, in verovali, da nam bodo prinesla Božji blagoslov.

salezijanska družina

Pričevalci za Vstalega Proti koncu 70-ih let se je zbrala skupina ljudi okrog salezijanca, g. Sabina Palumbierija, da bi skupaj z njim poglabljali Božjo besedo ter jo živeli. Leta 1984 so posamezne ideje začenjale dobivati jasnejšo obliko skupnega načrta. Pripravlja s. Irena Novak 3. novembra 1984 se pojavi prvi predlog za gibanje, ki bo osredotočeno na Jezusovo vstajenje in pričevanje za Vstalega, 8. decembra 1984 že zaživi »Velikonočni načrt« (t.i. Testes Resurrectionis - TR 2000) s svojo osebno izkaznico. Gibanje TR je prostor srečevanja prijateljev, ki jih povezuje isti ideal in ista želja: v realnosti vsakega dne in vsakdanjika bolj v polnosti živeti lepo novico o vstajenju, ki je vir veselja in življenja.

Za koga je TR Gibanje je odprto za vse, ne glede na starost, poreklo, izobrazbo. Člani živijo posebno izkušnjo vere in prijateljstva ter oblikujejo »družino družin«, v kateri se skupaj vzgajajo v kulturi življenja, da bi mogli bolje delovati tam, kjer jih Gospod kliče. Zvestoba vstalemu Kristusu je temelj duhovnosti TR. Slog članov izraža vstajenjsko veselje, ki ga gojijo v srcu, optimističen in upanja poln pogled na svet in njegovo zgodovino in to v služenju Kristusu, ki je navzoč v ubogih. Ta notranja drža deluje v človekovi globini in daje oporo osebi tudi v njenih življenjskih težavah. TR 2000 se zaveda velikega pomena krščanske družine, zato ji namenja

posebno pozornost. Eden izmed ciljev je oblikovanje zakonskih parov, ki se bodo lahko posvečali družinski pastorali in zato tudi razširjajo poznavanje zakonske duhovnosti bl. Alojzija in Marije Beltrame Quattrocchi, prvih, ki ju je Cerkev kot zakonski par prištela k blaženim.

Duhovnost in življenje gibanja Gibanje Pričevalci za Vstalega je organizirano v številnih krajevnih občestvih. Ta so razdeljena na posamezna področja: mladi, odrasli, prostovoljci. Področje odraslih obsega tudi skupino posvečenih laikinj.

Temeljni namen gibanja je: - pomoč za življenje v velikonočni duhovnosti, ki je povzeta v drugem pismu Timoteju 2,8: »Spominjaj se Jezusa Kristusa, ki je bil obujen od mrtvih ...«; - oznanilo, da je življenja smiselno le, če ga živimo v velikonočni luči; - skupno potovanje, kot učenca na poti v Emavs, ob poslušanju Božje besede, lomljenju kruha, sprejemanju in prisrčni gostoljubnosti do drugačnega. Člani gibanja si prizadevajo živeti in pričevati Gospodovo veliko noč v vsakdanjih okoliščinah, družini, na

delovnem mestu, v socialnih dejavnostih in v cerkveni skupnosti. Trudijo se, da bi vsepovsod pričevali upanje. Metodično razmišljanje in redna molitev sta nepogrešljiva na njihovi poti.

Pripadnost salezijanski družini Člani gibanja sprejemajo don Boskovo karizmo in zato pospešujejo in se trudijo udejanjati: duhovnost velikonočnega veselja, prednostno pozornost do mladih, prizadevanje, da bi v lastnih življenjskih okoliščinah udejanjali pastoralno ljubezen in gorečnost za Božje kraljestvo, aktivno bratstvo za graditev družine. Gibanje izraža svojo karizmo z novo obliko molitve, ki je »Pot luči«, in z načinom pomoči najbolj potrebnim v prostovoljnem združenju »Prostovoljci za svet«. Osebna izkaznica Ustanovitelj: Sabino M. Palumbieri, SDB Ustanovitev: 8. december 1984 Število članov: približno 900 v 25 skupinah v Italiji Zavetniki gibanja: sv. Janez Bosko, bl. zakonca Alojzij in Marija Beltrame Quattrocchi Več informacij na: www.testimonidelrisorto.it

salezijanski pogled na svet ~ Salezijanski vestnik 9

DRUŽINA

Slovenija, kako čista in lepa! Družino Gaser, ki se je leta 2008 priselila iz Argenitine v Slovenijo, sestavljajo mama Miša, oče Marko, sin Leonardo ter hčerka Valerija. Miša in Marko sta potomca slovenskih povojnih izseljencev, ki so se naselili v Buenos Airesu, Argentini. Tam sta se tudi spoznala, se leta 1991 poročila in ustvarila družino. Oče Marko Z ženo sva se že nekaj let pogovarjala, da bi rada družini razširila obzorja in omogočila otrokom mednarodno šolanje in bolj širok pogled na svet. V Argentini nam je sicer šlo dobro, a kljub temu so pogoste ekonomske krize in slabšanje socialnih razmer povzročile, da so leto za letom razlogi za selitev v Slovenijo postajali bolj privlačni. Oba sva bila v mladih letih zelo navezana na najine dedke po materini strani, to sta bila dr. Julij Savelli in notar Josip Lesar. Oba sta bila zavedna Slovenca, ki sta vzgojila otroke in vnuke v slovenskem duhu in besedi. Naši starši so to vzgojo nadaljevali in pripomogli, da sva postala del organizirane slovenske skupnosti v Argentini. Tako sva vedno čutila, da imava dve domovini. Bilo je izredno doživetje, ko sva lahko v resnici spoznala vse te kraje, ljudi, običaje in navade, ki sva jih do tedaj poznala samo iz pripovedovanja in branja. Kar naenkrat tisti pravljični svet iz otroštva postane otipljiv in resničen. Zanimivo je, kako nas je mnogo ljudi sprejelo s prijaznimi besedami: »Dobrodošli nazaj!« Včasih sem jih skušal popraviti, češ da ne prihajava nazaj, ker naju pač tukaj prej nikoli ni bilo, kmalu pa sem začutil, da v širšem smislu res prihajava nazaj in da je zdaj družina tam, ka-

mor spada. Seveda nočemo pozabiti, da smo bili vsi rojeni v Argentini, kjer še imamo sorodnike in prijatelje, kljub temu pa se mi zdi pravilno in ponosa vredno, da bodo naši vnuki spet Slovenci, rojeni na slovenski zemlji, kot so to bili naši predniki. Žena Miša ima strica, ki je salezijanski duhovnik v Argentini (Tone Rant), moj oče Miha pa se je po prihodu v Argentino šolal pri salezijancih, kjer je končal gimnazijo in študij filozofije ter španske književnosti. Zato sva se z ženo že od začetka odločila, da bosta tudi najina otroka deležna salezijanske vzgoje, in sicer v zavodu Santa Isabel v mestu San Isidro v predmestju Buenos Airesa. Najbolj zahtevni del selitve je bil prav nadaljevanje šolanja. Ko sva z ženo prvič obiskala Slovenijo, sva hotela spoznati salezijansko gimnazijo Želimlje. Naključje je hotelo, da nama je vrata odprl sam g. Snoj in prijazno vprašal, kaj želiva. Skromno se nama je predstavil in z veseljem razkazal celotno ustanovo ter predstavil takrat bodočega ravnatelja g. Polca. Rad priznam, da nas je vse osebje gimnazije Želimlje sprejelo z izjemno velikodušnostjo in odprtostjo. G. Polc nam je zagotovil, da imajo dobre izkušnje z družinami drugih argentinskih Slovencev in da nam bo že našel kotiček za naša

10 Salezijanski vestnik ~ pogled na salezijanski svet

otroka, če se bomo odločili za priselitev. To nama je ogromno pomenilo, ker je s tem padla najtežja ovira. Zato bi se rad tukaj javno še enkrat zahvalil g. Polcu in sodelavcem za vso predanost in trud v času prilagajanja na nov šolski sistem in jezik. Zahvala tudi prijateljem Mirjam in Gregorju Batagelju, tudi članoma želimeljske družine; njune izkušnje in nasveti so bili zlata vredni. Don Bosko in salezijansko ozračje ima zelo pomembno vlogo tudi v našem verskem življenju. Zato radi prihajamo k nedeljski maši na Rakovnik, čeprav bivamo na ozemlju druge župnije. Mama Miša Vključiti se v slovensko okolje in družbo je bil čisto nov občutek. Zavedeli smo se, da smo tako mi kot tudi vsi tisti, ki smo jih tukaj spoznali, različni deli iste celote. Kakor da bi se prej skušali pogovarjati z abecedo, ki so ji bile nekatere črke odvzete. Seveda lahko sestaviš nekatere besede, uganeš druge, vendar ostanejo nekatere, ki so nerazumljive ali neizgovorljive, in ostanejo prazna mesta, ki otežujejo sporazumevanje. To, da imamo sedaj spet celotno abecedo in se razumemo, je pa res lep občutek. Vpliv latinske družbe nam je seveda veliko pomagal. Predvsem nam

izkušnja življenja je dal čut za vrednote solidarnosti, spontanosti, veselja in manjše navezanosti na materialne dobrine. Danes skušamo te vrednote širiti v slovenskem okolju in hkrati hvaležno sprejemati nove. Večina ljudi, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju, ima sorodnike ali prijatelje v tujini ali poznajo koga, ki jih ima. Zato se zelo zanimajo za našo zgodbo, saj smo vsi del iste zgodovine in se čutimo povezani. Tudi z domačimi v Argentini smo še vedno tesno povezani, saj nam poleg obiskov z ene in druge strani današnja tehnologija omogoča, da smo stalno povezani preko e-pošte, videoklicev in družabnega omrežja. Hčerka Valerija Ko smo prišli v Slovenijo, sem se najprej počutila, kot da sem prišla na počitnice. Tudi zato, ker slovensko še nisem znala dobro govoriti. Zdaj govorim že skoraj tekoče. Mojega naglasa se skoraj ne opazi, pravopisne napake pa so še vedno dokaj pogoste. Moj prvi vtis o Sloveniji je bil: Kako je čista, lepa, varna ... krasna! »Zaljubili« smo se v doline, reke, gore, sneg, smreke ... Ne razumem, kako se nekateri (v Sloveniji) toliko pritožujejo nad »krizo«, pa včasih sploh ne opazijo, da imajo tako lepo, raznoliko državo, ki hoče postati vsako leto boljša; tako lepe pokrajine, o katerih večina lahko le sanja, čisto ozračje, gozd, naravo, navade. Pri ljudeh pa je velika razlika. V Južni Ameriki so nekako bolj odprti in nasmejani, več se zabavajo. Slovenci pa so načeloma bolj tihi in spoštljivi, a imajo višji nivo izobrazbe. V osnovni šoli so me odlično sprejeli. Sedaj v Želimljem se počutim krasno. Mislim, da je pri tem zelo pomembna tudi vera. V Argentini smo hodili v sobotno slovensko šolo, kjer smo se učili temelje slovenskega jezika. Bilo je kar težko. Sedaj pa se včasih vprašujem, ali sem Argentinka ali Slovenka. Tež-

ko je bilo npr. pri svetovnem nogometnem prvenstvu. Ampak če igra Messi, že vemo, za koga navijati. Lepo bi bilo, da bi si še bolj prizadevali ohranjati značilnosti slovenske kulture. Vsak del Slovenije ima tako lepe in zanimive zgodbe, ki segajo daleč nazaj v zgodovino. Kako lepo je slišati koga z naglasom domačega kraja, zaslutiti, da ima rad svoj delček Slovenije. V Argentini tega večinoma ni več, saj je veliko revnih, globalizacija pa je tudi naredila svoje. Prizadevati bi si morali, da bi ohranili slovenski jezik in ne uporabljali toliko slenga, ki ima svoj izvor v angleščini. Slovenija je res prečudovita, zato se moramo potruditi, da ostane, kakršna je! Sin Leonardo Ko sem prišel prvič v Slovenijo na obisk, sem bil popolnoma presenečen. Takrat je bil to nov svet zame. Star sem bil 13 let, vendar sem že lahko iskreno občudoval in se zavedal njene lepote. Ko so me vprašali, kakšna se mi je zdela, sem rekel, da bi raje ostal, kakor da bi se vrnil v Argentino.

Danes bi lahko rekel, da se mi je želja izpolnila. Vendar ni šlo brez težav. Selitev ni bila lahka stvar. Nov jezik, novo okolje, novi prijatelji, nove navade ... Malo slovenščine sem obvladal že od prej, toda nisem govoril tekoče, niti pisal, kot se spodobi. Sčasoma sem se privadil, čeprav se mi še pozna pomanjkljivost v govorjenju ali pa pri pisanju esejev. Zame je trenutno največji izziv šola. Letos sem maturant. Hvala Bogu, bil sem sprejet v krasni gimnaziji Želimlje. Menim, da salezijanci res znajo vzgajati mlade. Tam sem spoznal veliko ljudi in našel ogromno odličnih prijateljev. Profesorji so zelo profesionalni in odgovorni; ne vem, kaj bi brez njihove pomoči. Duhovna pomoč pa je najboljša, kakor sem jo do zdaj srečal. Duhovniki so vedno na razpolago, pripravljeni, da ti pomagajo. Njihova naloga je zelo pomembna tudi pri vzgoji, kajti duhovni del človeka je, po mojem, najpomembnejši. Srečen sem, da sem lahko prišel v Slovenijo, v Želimlje. Včasih je res tudi težko, vendar se splača! Hvaležen sem za to priložnost in komaj čakam, da uresničim svoje sanje v Sloveniji.

salezijanski pogled na svet ~ Salezijanski vestnik 11

MOJ POGLED

Tudi don Bosko bi počakal Zazvonilo je konec šolske ure, učence odpeljem v jedilnico, nenadoma pa zaslišim glasen klic. Učiteljica poleg mene gleda precej grdo. Učenka Ana že prihaja bližje z obrazom, ki izraža negotovost in zadrego. »Zgrožena sem,« vzklikne učiteljica in se zazre v Ano. »Greš mimo svoje sošolke in ji vržeš pomarančne olupke za vrat!« Ker mi je bilo vedno zanimivo opazovati reakcije sodelavcev, sem počakala, kaj poreče razredničarka, ki je bila v trenutku poklicana, da razreši situacijo. Anin obraz je razodeval čedalje večjo zadrego. Nič čudnega. Vsi so že sedeli, jedli, ona pa tam ob strani, obkrožena s tremi učiteljicami, minuto po tistem, ko je

pest olupkov spustila sošolki za vrat. Njena razredničarka je prišla mirno kot morje v brezvetrju. Nič ji ni bilo treba poizvedovati, ker ji je že moja sodelavka vse razložila – z besedo, očmi in rokami. Njeno prvo vprašanje pa … nič drugega kot: »Si že pojedla?« Nenarejeno mirno in prijazno in z leskom sprejemanja v očeh. Ana je odkimala. »Glej, zdaj pojdi lepo na svoje mesto in pojej v miru. Dobro?« Dogodek se me je dotaknil. Tudi don Bosko bi počakal. Počakati na primeren trenutek je stvar modrosti. Don Bosko sam je namreč izrekel, da je »potrebno veliko modrosti, da izberemo pravi trenutek, ko je opo-

12 Salezijanski vestnik ~ pogled na salezijanski svet

min zdravilen.« Med malico, kjer so bili že vsi učenci,razen Ana, na svojih mestih in je lahko dvesto parov oči gledalo, kaj se dogaja, in ugibalo, zakaj se to dogaja, res ni bil primeren trenutek … Med malico naj mladi jedo, ne pa poslušajo dolgih pridig. Moder učitelj počaka, nato pristopi in se pogovori. Odločno, jasno, toda ljubeznivo. Druga podoba je zgrožena učiteljica, ki je zgodbo začela. Razumljivo, da ji je utrip narasel, ko je zagledala olupke, ki so leteli za vrat nič hudega sluteče učenke. Toda njena reakcija je bila reakcija čustev. In takoj podpišem don Boskovo teorijo, da naj vzgojitelj ničesar ne stori v jezi in razburjenju. Kajti mladi z veliko bolj

Povzdigujem te, Gospod, ker si me potegnil iz vodnjaka in nisi pustil, da bi se moji sovražniki veselili nad mano. Gospod, moj Bog, k tebi sem klical na pomoč, in ti si me ozdravil. Gospod, iz podzemlja si potegnil mojo dušo, oživil si me izmed tistih, ki se pogrezajo v jamo. Pojte Gospodu, njegovi zvesti, slavite spomin njegove svetosti! Ps 30,1–5

odprtim srcem in večjo odgovornostjo sprejemajo opomin od učitelja, ki govori mirno in trezno kot od nekoga, ki besni in rohni. In še tretji motiv, ki me je v zgodbi pomarančnih olupkov nagovoril … Razredničarka je bila poklicana, da odreagira. Znašla se je pred mojimi očmi, ki so sicer mirno motrile, kaj bo, ter pred očmi učiteljice, ki jo je vznemirjena zaradi dogodka poklicala. Ni popustila pritisku. Od nje se je službeno pričakovalo, da se odzove, mogoče zarohni, se zgrozi, zabode s pogledom … karkoli. Ona pa nič od tega oziroma – saj se je odzvala. Naredila je konec zadregi in jezi ter dekle preprosto in ljubeznivo poslala za mizo. Res je, da ostati zgolj pri tem ne bi bilo prav. S tem bi izpodbila avtoriteto učiteljice, ki jo je dogodek vznemiril, poleg tega pa mladi pričakujejo konkreten učiteljev odziv. Toda za resen pogovor si je vzela čas kasneje. Ko ni bilo možnosti, da bi moralo zaradi tega dekle ostati brez namaza ali piti ohlajeni čaj. Tako smo se razšli. Obogatena sem bila za eno novo spoznanje o pedagoški kvaliteti svoje sodelavke. Lepo je srečati don Boska sredi jedilnice – v podobi učitelja, ki se odzove ljubeznivo, trezno, situaciji primerno ter neobremenjeno s pričakovanji drugih. učiteljica salezijanski pogled na svet ~ Salezijanski vestnik 13

spoznaJMO don Boska

Janez Bosko, prevod in priredba Alojzij Slavko Snoj

Janez Bosko (1815–1888), ki je bil leta 1929 razglašen za blaženega in 1934 za svetnika se je kot velik Marijin častilec rad spominjal svojega rojstnega dne ob velikem šmarnu. Vendar je v krstni knjigi župnije Castelnuovo d'Asti (danes Castelnuovo Don Bosco), ki leži 25 km južno od Torina, ob njegovem krstu, 17. avgusta, zapisano, da je bil Janez Bosko v zaselku Becchi, ki je pripadal vasi Morialdo, »rojen včeraj zvečer«, torej 16. avgusta. Prebivalci tega podalpskega piemontskega podeželja so bili znani kot veseli in gostoljubni ljudje. Rodil sem se na dan, posvečen Mariji vnebovzeti, leta 1815. Moji materi je bilo ime Marjeta Occhiena, bila je iz Capriglia, mojemu očetu pa Frančišek. Bila sta kmeta, ki sta si z delom in varčnostjo pošteno služila vsakdanji kruh. Moj dobri oče je skoraj zgolj s svojim delom vzdrževal babico, ki je bila stara sedemdeset let in so jo mučile razne tegobe, in nas, tri sinove,

Spomini na detinstvo od katerih je bil Anton najstarejši, iz prvega očetovega zakona, drugi je bil Jožef, najmlajši pa Janez, to sem jaz. Nisem še izpolnil dveh let, ko nas je dobri Bog obiskal s hudo nesrečo. Ljubljeni oče, poln moči, v cvetu let, zelo navdušen, da bi otroke krščansko vzgajal, je nekega dne, ko se je vrnil z dela domov, ves moker od potu stopil v podzemno in hladno klet. Zaradi dihalnih motenj in po oteženem dihanju je zvečer nastopila huda mrzlica. Vse prizadevanje je bilo zaman in po nekaj dneh se je znašel na robu življenja. Okrepljen z vso tolažbo vere in ko je moji materi priporočal zaupanje v Boga, je umrl v zreli dobi, star 34 let, 12. maja 1817. Ne vem, kaj je bilo z menoj ob tisti žalostni priložnosti; spominjam se samo, in to je prvi dogodek življenja, ki ga imam pred očmi, da so vsi odhajali iz sobe pokojnika, jaz pa sem hotel na vsak način ostati. »Pojdi, Janez, pojdi z menoj,« je ponavljala žalostna mati. »Če ne pojde oče, ne grem,« sem odgovoril. »Ubogi

14 Salezijanski vestnik ~ pogled na salezijanski svet

otrok,« je poprijela mati, »pojdi z menoj, nimaš več očeta …« Ta dogodek je vso družino spravil v žalost. Treba je bilo vzdrževati pet ljudi. Pridelkov letine, ki so bili naš edini vir, zaradi strašne suše ni bilo. Živila so dosegala pravljične cene ... Mnogi sodobniki tistega časa mi zagotavljajo, da so reveži milo prosili malo otrobov, da bi jih vsuli v ubogo juho, ali fižola, da bi si pripravili hrano. Na travnikih je bilo mogoče najti mrtve ljudi s polnimi usti trave, s katero so si skušali potešiti kruto lakoto. Mati mi je večkrat pripovedovala, da je družini dala jesti, dokler je kaj imela. Potem je izročila vsoto denarja sosedu, ki se je imenoval Bernard Cavallo, da bi šel iskat hrano. Tisti prijatelj je hodil po raznih tržnicah in ni mogel priskrbeti ničesar, niti za veliko denarja. Po dveh dneh se je proti večeru vrnil, težko pričakovan. A ko je povedal, da nima ničesar s seboj razen denarja, je strah obšel vse, saj so tistega dne dobili borno hrano in so se bali usodnih posledic lakote po tisti noči. Ne da bi se prestrašila, je šla mati k sosedom, da bi ji posodili kaj živeža, a ni našla nikogar, ki bi ji lahko priskočil na pomoč. »Moj mož mi je rekel, ko je umiral,« je spregovorila, »naj zaupam v Boga. Zato pridite, pokleknimo in molimo.« Po kratki molitvi je vstala in rekla: »V skrajnih primerih je treba uporabiti skrajna sredstva.« Nato je odšla v hlev, s pomočjo soseda zaklala telička, ga en del takoj skuhala in tako nahranila izčrpano družino.

salezijanski pogled na svet ~ Salezijanski vestnik 15

MISIJONI

V službi najrevnejših in Jezusa, ki se istoveti z njimi Sestra salezijanka s. Marjeta Zanjkovič je že leto in pol ponovno na misijonu na Madagaskarju. Prej je bila skoraj dve leti na Madžarskem in dve leti v domovini. Pove, da je to zanimiva in nekoliko zapletena zgodba, ki pa jo želi deliti z nami, saj je močno zaznamovala njeno življenje. Leta 2006 sem mirno preživljala sobotno leto, prvo po dvajsetih letih, v Sloveniji na Gibini pri moji ostareli in bolni mami in v skupnosti sester v Murski Soboti.

Najprej na Madžarsko Kakor strela iz jasnega neba je neko jutro zazvonil telefon in iz glasu sem takoj prepoznala glas vrhovne matere, ki mi je malo boječe in v daljših presledkih naznanila svojo željo: »Rada bi te poslala na Madžarsko; tebi kot misijonarki to morda ne bilo pretežko. Nujno potrebujemo eno zamenjavo, kaj praviš na to?« Seveda sem izrekla svoj da brez daljših premislekov, kot sem tega navajena s svojimi predstojnicami in se z velikim zaupanjem v Božjo pomoč odpravila v neznano. Ko smo se s sestrami peljale čez mejo, mi je ena zašepetala na uho:

»Pustite vsako upanje vi, ki vstopate«, namreč za povratek. Bilo mi je docela jasno. Bil je petek 14. septembra, praznik povišanja svetega Križa. Še zdaleč ni bilo lahko, predvsem zaradi jezika ne, in ogromen preobrat iz malgaške kulture na madžarsko. Imela sem občutek, da se je prej obarvani film spremenil v črno belo barvo in v zelo počasno premikanje.

Nazaj na Madagaskar … Po skoraj dveletnem bivanju na Madžarskem pa me je vrhovna mati spet poklicala in rekla: »V Božjem imenu te ponovno pošiljam nazaj na Madagaskar.« Ta pokorščina pa je bila zame, kakor bi kdo naganjal žabo v mlako. Res, zaradi ostarele in bolne mame sem se vpraševala, kako naj to naredim, da ji ne skrajšam življenja ali jo težim s svojim odhodom. Ljubi Bog pa mi je dal vedeti, da ni prav, da omahujem in da naj »pustim mrtvim, da pokopljejo svoje mrtve, jaz pa naj grem oznanjat njegovo kraljestvo«. Vdala sem se v Božjo voljo in zaupala v Boga. Ne da bi mami kaj omenjala svoj odhod, sem se pripravljala in molila, da bi ji Bog dal moči. To je bilo v mesecu februarju 2010, odpotovala naj bi pa v avgustu. V mesecu maju, ki je bil moji mami še posebej drag, ker je posvečen Mariji in ker se je v

18 Salezijanski vestnik ~ pogled na salezijanski svet

mesecu maju tudi omožila, je bila njena velika želja, da bi jo ljubi Bog poklical k sebi v tem mesecu. Njena želja se je izpolnila in zapustila nas je v Marijinem mesecu, meni pa so se na široko odprla vrata za moj povratek na Madagaskar točno v letu, ko smo obhajale 25 let prihoda prvih sester, med katerimi sem bila tudi jaz.

… kjer je še vedno revščina Po 25 letih dela na Madagaskarju z žalostjo ugotavljam, da je tam doma še zmeraj velika revščina. Velike družine, nezaposlenost, nepismenost, prepočasen razvoj, lakota … in še in še bi lahko naštevala. Že četrto leto imamo prehodno vlado in še nič ne kaže, da bomo šli na volitve. Korupcija narašča, krade se na veliko, varnost je ogrožena, požigajo gozdove, zato ni dežja, in če ne bo vode, ne bo riža, ki je osnovna hrana Malgašev in spet grozi lakota. A kljub vsemu zna ta narod potrpeti in tiho trpeti, se zadovoljiti z majhnimi stvarmi in preživeti. Malgaši zaupajo v Božjo previdnost in verujejo, da je Bog z njimi in da jih ne zapusti. Nedelja je za verne praznik, ko se množično zgrinjajo v farno cerkev in tudi več ur vztrajajo v molitvi in petju.

Šolska vzgoja Naše misijonsko delo je osredotočeno na vzgojo mladih v šoli. Don

Boskov sistem nas vedno znova potrjuje v prepričanju, da je ljubeznivost tisti del vzgoje, ki je nezmotljiv, vsestransko uspešen in prinaša trajne sadove. Malgaši odgovorijo na takšen način vzgoje z veseljem in ga tudi sami skušajo uporabljati v svojih družinah.

Oznanilo evangelija Naše prednostno delo pa je oznanjevanje evangelija. V salezijanski župniji se skupaj z brati salezijanci trudimo za rast vere v srcih mladih in odraslih s poučevanjem katekizma in iščemo pota nove evangelizacije. Srečujemo se z različnimi težavami, med katerimi je vedno močnejša prisotnost sekt. Ker je krščanstvo na Madagaskarju sorazmerno mlado in nima močnih korenin, sekte verne begajo in zavajajo. Pri našem delu se zaradi revščine domačih ljudi še zmeraj opiramo na pomoč naših dobrotnikov iz domovine misijonarjev in za sedaj so slednji še vedno naše upanje in pomoč iz zaledja. Težko si predstavljam delo na Madagaskarju brez pomoči iz domovine in od drugod po svetu.

25 let dela HMP Hčere Marije Pomočnice smo na Madagaskarju lani obhajale 25 let prihoda. Bila sem v prvi skupini misijonark, ko smo leta 1985 prišle na Rdeči otok. Po 25 letih dela imamo danes že 7 skupnosti, v katerih vzgajamo približno 4000 mladih in otrok. V naših vrstah so v večini že sestre domačinke. Trenutno jih je 28, nas misijonark iz drugih držav pa je 15. Kako osrečujoča je misel, da sem svoja najlepša leta, svojo mladost darovala najrevnejšim, tistim, ki jih svet postavlja na obrobje, in Njemu, ki se istoveti z njimi. Od tukaj naša moč in vztrajnost tudi v mnogih preizkušnjah in težavah. Naši ljudje zelo cenijo naše delo in si štejejo v veliko srečo, če njihov otrok dobi prostor v klopeh naših šol zaradi verske vzgoje in uspešnosti

programov. To je veliko zadoščenje in nas opogumlja pri delu. Imamo tudi mlade laiške sodelavce iz raznih držav, pomembno je, da znajo francoski jezik. V vsako skupnost jih lahko sprejmemo po dva. Lani smo zgradile novi del šole za otroke od 6. do 9. razreda tudi s pomočjo slovenske trikraljevske akcije. Kako ponosna sem na vas, dragi slovenski otroci, in na vse vas dobrotnike iz domovine, ki skupaj z nami misijonarji gradite Božje kraljestvo in se postavljate v vrste tistih, ki jih bo Kristus postavil na svojo desnico ob svojem drugem prihodu. Skupaj z otroki vedno molimo za vas in se tudi toplo priporočamo v vašo molitev, ki je naša moč pri delu. Hvala vsem. Vaša hvaležna s. Marjeta Zanjkovič HMP

V KEREČEV SKLAD za salezijanske misijone in misijonarje ter za stroške postopka za beatifikacijo misijonarja ANDREJA MAJCNA ste od 1. novembra do 31. decembra 2011 darovali: Auer M., Brezavšček R., Henigman A., Hribernik J., Irsag D., Jesih T., Južničevi, Kanalec C., Knez R. A., Kržišnik Z., Letnar V., Macerl I., Meglen I., Meglen J., Morelovi, Ogrin I., Paller A., Pečovnik A., Podlipnik J., Prijatelj F., Rihar A., Rihtar F., Rolih B., Schnabl Janhas M., Selan L., Šenk M., Talijan M., Trstenjak J. M., Tušar C., Vidic Z., Virant J. župnija Rakovnik in nekateri neimenovani dobrotniki. BOG POVRNI! salezijanski pogled na svet ~ Salezijanski vestnik 19

m a J C e n

Končno z misijonskim križem Božji mlini meljejo počasi, vendar vztrajno in velikokrat na dolge roke. Andrej Majcen je znal prisluhniti tej Božji govorici. Čut za Božji navdih si je izostril pod okriljem Marije Pomočnice v njem svetišču na Rakovniku. Marija pa ga je kot svojega dobrega otroka vzela pod svoje posebno varstvo in mu pri Bogu izprosila vse milosti, da se je lahko lotil poslanstva v misijonih, za katerega je dozorel. Pripravil Tone Ciglar Prvo življenjsko obdobje (31 let) Božjega služabnika Andreja Majcna se je končalo; imenujemo ga lahko priprava na misijone. Z misijonskim križem se je odpravil na Daljni vzhod; mogočna Kitajska bo postala njegova druga domovina za 22 let. Vse je prišlo nepričakovano hitro, da ni imel niti ure časa, da bi se pripravil na soočenje s kitajsko kulturo in jezikom. Materina želja, da bi postal duhovnik, se je uresničila. Zdaj bo še plačala ceno, saj sem odhajal daleč proč v misijone na Kitajskem. »Zakaj me puščaš samo!« je vzkliknila. Toda že čez trenutek je dodala: »Le pojdi, kamor te kliče Bog,« in me je blagoslovila. Ko sem se ob odhodu z Rakovnika ozrl nazaj, sem še enkrat zagledal napis nad cerkvenimi vrati: O Marija, pomočnica bila si in boš

nam ti! Čutil sem se opogumljenega in sem z radostjo odhajal na misijonsko pot. Z Marijo. Od Trsta do Hongkonga V Trstu smo se 15. septembra vkrcali na ladjo Conte Verde, ki nas je na dan zavetnice misijonov sv. Terezije Deteta Jezusa, 3. oktobra 1935, pripeljala v Hongkong. Pričakal nas je inšpektor Braga. Čez nekaj dni smo obiskali Macao, kjer je bila materna hiša salezijanske dejavnosti na Daljnem vzhodu, Zavod Brezmadežne, kamor je leta 1906 s skupino misijonarjev prišel Versiglia, pozneje škof in prvi salezijanski mučenec (25. februarja 1930). V Kunmingu za božič 1935 Kako bi mogel pozabiti na prve misijonske korake za božič 1935! Z etiopsko kraljico bi rekel: Veliko sem slišal.

20 Salezijanski vestnik ~ pogled na salezijanski svet

V moji slovenski butici je bilo toliko predstav; ko pa pridem tja, najdem nekaj povsem drugega, nov svet. Srečanje s Kitajsko je bilo nekaj izrednega. Naša imena tam nič ne pomenijo. Tako me je Keréc imenoval Ma Yicheng. Ma – pomeni konj. Torej naj bi bil konj. Potem mi razloži, da je to mitološki konj, ki z veliko naglico raznaša veselo oznanilo. Potem sem si dejal: Če je tako, naj bo, bom pa konj, ki bo drvel čez Kitajsko in povsod širil veselo oznanilo o odrešenju. Takoj sem se lotil učenja kitajščine. Keréc je novim misijonarjem pripravil dobrodošlico v dvorani; vrstili so se govori, pesmi in deklamacije, vse v kitajščini ali francoščini; seveda nisem ničesar razumel. Ob koncu je Keréc še mene povabil na oder, da bi spregovoril. Pripravil sem svoj prvi govor v kitajščini, pomagal mi

boŽJI sLuŽabnIk je kitajski sobrat. Šel sem na oder, se priklanjal levo in desno, se ljubeznivo smejal, potem pa spregovoril v kitajščini: »Rad vas imam.« Ponovno sem s prikloni pozdravljal na levo in desno. Fantje so navdušeno ploskali, obstopili so me in se z menoj rokovali. To je bil moj najkrajši in najučinkovitejši govor, kar sem jih imel v življenju. Po dveh mesecih sem že tudi javno govoril gojencem. Počasi sem se loteval tudi pridig in verouka. Kmalu smo sestavili godbo, ki je paradirala po ulicah Kunminga in tako učinkovito delala »reklamo« za novi misijon. Ni bilo tistega starega grizenja med liberalci in klerikalci, pač pa so me pozdravljali budistični prijazni in ljubeznivi obrazi, zelo obzirni, čeprav malo rezervirani in nezaupljivi. Namesto tistega znanega nemškega Befehl – ukaz, izvrši, pa naj stane, kar hoče, me je motil kitajski način, kjer vse velja le tako približno, za kar imajo izvrsten izraz »mamafufuti – sredinska budistična pot«. Prilagoditi se kitajski miselnosti Treba se je bilo spoprijeti s kitajskim značajem in navadami, navajati se na higieno, red, delovno disciplino, skrbeti za učenje in mojstre, poskrbeti za delavnice, in vse je moralo nastajati iz nič. Jaz, formiran učitelj v avstro-ogrski šoli in kulturi, sem se na vse to stežka privajal. Naučil sem se predvsem od Keréca, da se s silo ne da ničesar doseči; postati bo pač treba Kitajec med Kitajci. Potrpežljivost! Vidim nered, pa nihče nič. Jaz pa bi najraje zakričal in roka me je kar srbela. Pa se vmeša Keréc in me pomiri; imel je prav. Videl sem nekega Prusa, ki je moral zbežati, saj bi ga zaradi njegovega zadirčnega ravnanja ubili. Kitajec ne strpi prenapeteža. Svoj slovenski značaj sem moral prilagoditi kitajski miselnosti. V ta svet me je uvajal kitajski sobrat Karel Apio. Nisem se mogel načuditi temu odkrivanju

nove domovine. Vzgojen po evropski miselnosti, po etiketah, določenem načinu življenja, tudi glede hrane, po dolgem klesanju izpiljen slovenski značaj; ko misliš, da si kaj dosegel, pa se ti naenkrat vse podira, kar je bilo sveto in značajno … Nisem prišel kot turist Obdajali so me novi obrazi, novo okolje in nova kultura. Če bi prišel kot turist in bi si ogledoval Kitajsko, bi še kako šlo, toda jaz sem prišel živet s Kitajci in za Kitajce. Nisem se mogel načuditi posebnostim nove domovine. Nemo sem stal, pa nisem vedel, kaj govorijo, zakaj se mi smejejo. Valovi kitajske budistične miselnosti so preplavljali mojo evropsko kulturo, da se je potapljala, kot bi jo vrgel v ocean. Obleči je bilo treba novega človeka, kar je edino prava asketika. Patientia torej. Obvladal sem slovenščino, nemščino, italijanščino in latinščino, pa se niti z otrokom nisem mogel sporazumeti. Tudi vse tehnično znanje, ki sem si ga pridobil, mi sedaj ni nič pomagalo. O francoščini in kitajščini (tukaj mandarinščini) se mi še sanjalo ni. Pa bodi oznanjevalec – misijonar! Lačen sem bil, pa sem gledal kuharja, kako z umazano cunjo briše umazanijo, potem se še usekne in mi še z isto cunjo pred očmi obriše krožnik: vse se je v meni dvigalo. Lačnemu je prenehala lakota, čeprav mi je želodec krulil od lakote. Nemščino sem še kar dobro obvladal, pa kaj, ko ne blizu ne daleč ni bilo nobenega Nemca. Ko pa je prišel kak Francoz, bi se najraje skril. Precej sem dal na svojo tehnično izobrazbo, na matematiko in na prakso, ki sem si jo pridobil pri desetletnem garanju, da sem dvignil obrtne šole na Rakovniku na visoko raven. Pa kaj, ko na Kitajskem ni bilo nobenih predpisov za vajence, pomočnike, celo za mojstre ne. Kar znaš, lahko narediš. Delavske zakonodaje, ki je

bila tako izklesana v Sloveniji, ni, diplom ni treba. To, kar je bilo Slovencem vso zgodovino nekaj svetega, je tu brez vrednosti. Dvatisočletna kitajska kultura ima drugo izkušnjo, ki ni slovenska in ne evropska. Tako je bilo v zaostalem Yunnanu leta 1935. Sčasoma pa sem spoznal čudovito lepoto kitajske duše in hvalim Gospoda, da me je poslal na Kitajsko.

MOLITEV da bi Bog poveličal Božjega služabnika Andreja Majcna Neskončno sveti Bog. Tvoj zvesti služabnik Andrej Majcen, misijonar na Kitajskem in v Vietnamu, goreč salezijanec in duhovnik, je z velikim žarom vsem oznanjal evangelij, še posebno ubogi in zanemarjeni mladini. Na goro svetosti se je vzpenjal z velikodušno dobroto in ljubeznivostjo ter s posredovanjem tvojega usmiljenja v zakramentu svete spovedi. Prosimo te, poveličaj ga pred nami na čast oltarja. Pomagaj nam, da ga bomo vneto posnemali in tebe iskreno častili. Po njegovi priprošnji nas usliši v naših potrebah. Naj bo tudi naše življenje ena sama hvalnica tebi, ki si slavljen zdaj in vekomaj. Amen.

salezijanski pogled na svet ~ Salezijanski vestnik 21

maribor

Srebrni jubilej don Boskove župnije Župnija sv. Janez Bosko v Mariboru je bila ustanovljena na andrejevo leta 1986 na območju novega stanovanjskega kompleksa med Dravo in Pohorjem. Škofija Maribor je zaupala to novo celico krajevne Cerkve skupnosti don Boskovih salezijancev. V skromnim razmerah bivšega vrtca se je začelo življenje občestva v don Boskovem duhu. Pripravil Tone Lipar V naši župniji je leta 1995 zaživel tudi oratorij, ki je postal redno počitniško srečevanje mladih na župnijskem dvorišču, v Dominikovem domu in na travniku ob vagonu. V tem času smo imeli številne športne ekipe, poizkusili smo se v dramskih, glasbenih in plesnih skupinah … Leta 1998 se je začel projekt Vlak veselja, ki je na parceli sedanjega gradbišča zbiral mlade iz okoliških blokov in z raznimi programi na »zdrav način« polnil njihov prosti čas. S pobrateno župnijo v Bonnu smo sodelovali na ra-

Mlada zakonca Matej in Natalija Luketič se spominjata bogatega pastoralnega utripa, ki je pomagal pri rasti in dozorevanju njima in njuni generaciji: »Midva sva že dolga leta bogoslužna sodelavca, Matej je bil vključen med ministrante, jaz pa sem začela z otroškim pevskim zborom. Dobro se spominjava lepih dni v Dominikovem domu, bodisi v času počitnic, veroučnih vikendov ali duhovnih vaj. Ob prostovoljnem delu mladih se je krepilo prijateljstvo in povezanost z župnijo.

22 Salezijanski vestnik ~ pogled na salezijanski svet

zne načine, njihova glasbena skupina nas je obiskala v Mariboru, gostili smo jih na počitnicah na Pohorju, zanje organizirali spoznavanje naše dežele, sami pa pri njih večkrat gostovali. Delo animatorjev in sodelavcev smo nagrajevali z ekskurzijami, ko smo ob druženju in ogledu novih krajev spoznavali tudi delo v salezijanskih ustanovah. Med redne dejavnosti v SMC spada vsakoletni tradicionalni Don Bosko show ob farnem prazniku, pa tečaji jezikov, učenje kitare, inštrukcije itn. Ponosni smo na vseslovenski festival duhovno ritmične glasbe Ritem duha, ki ga v sodelovanju z Radijem Ognjišče izvajamo že 10 let. V zadnjih letih so zaživeli tudi številni drugi projekti SMC.«

Slovesno zahvalno somaševanje ob 25-letnici župnije je v dvorani mestne četrti Nova vas vodil naš mariborski nadškof in metropolit dr. Marjan Turnšek. Predstavnik ŽPS Srečko Horvat je v pozdravu izrekel med drugim: »25 let je v primerjavi z župnijami po Sloveniji, ki slavijo po več sto let obstoja, zares malo. Toda! Ob ustanovitvi župnije smo bili prisotni mi in ne neki daljni predniki.

don boSkov center Ta prva generacija je sprejela zavezo, da ustvari občestvo in pripravi vse potrebno za gradnjo primernih pastoralnih in bogoslužnih prostorov. In mi sedaj gradimo ta Božji hram. Bog daj milosti, da bomo njegovo dograditev tudi dočakali. Graditi cerkev? To ni postavljanje veleblagovnice, ki nam v blišču luči ponuja »vse«, kar za pravo »bistvo«, mir, ljubezen in večnost, pravzaprav sploh ne potrebujemo. Cerkev je tisti hram, kjer Božja ljubezen in usmiljenje napolnita izpraznjeno srce z novim ognjem. Kot raste upanje v adventu, tako rastejo tudi zidovi naše nove hiše Božje ljubezni na gradbišču. Kakor je bil božič šele začetek poti k spoznanju in odrešitvi, tako bo postal tudi čas po izgradnji naše cerkve z mladinskim centrom čas, ki bo od nas zahteval, da postane hiša polna življenja, upanja in zaupanja v Boga za vse, ki bodo prestopili njen prag. Vaša prisotnost, g. nadškof, nas pomirja in krepi v rasti naše vere in povezanosti v času, ki kristjanom ni pre-

več naklonjen. Kot pastir in voditelj naše nadškoﬁje nam dajete pogum in potrditev, da smo v občestvu s Cerkvijo in na pravi poti.«

Kako je z gradnjo? V začetku tega leta smo dobili telefonski klic z vprašanjem, zakaj se na gradbišču nič ne dogaja. Z gradbenim podjetjem smo se dogovorili, da bi v času med božičem in tremi kralji delavci imeli prosto. Dela potekajo spet od 9. januarja. Zdaj nadaljujejo z gradnjo sten v pritličju župnišča, cerkve in dvorane. Kakor je hitro skopnela majhna količina snega, tako hitro kopni tudi denar, ki smo ga imeli zbranega za začetek gradnje. Zato se znova polni zaupanja obračamo na dobroto vseh, ki ste že razmišljali, da bi nas pri tej gradnji podprli, pa tega še niste storili. Bolj ko so neugodni in težki časi, več bo vreden vaš velikodušni dar. Naj Gospod v obilju povrne vsem dobrotnikom z darovi, ki jih ni moč kupiti.

Ustanova Sklad Janeza Boska Rakovniška 6 1000 Ljubljana TRR 2420 3901 0836 316 Raiﬀeisen Banka Hvaležno se spominjamo vseh nekdanjih in sedanjih dobrotnikov. V župniji sv. Janeza Boska darujemo vsako nedeljo za vas sv. mašo in vas vključujemo v dnevno molitev naše salezijanske skupnosti.



Več o dogodkih v naši župniji in o gradnji lahko najdete na

www.donbosko.si/maribor

Vse foto: potek gradnje DBC Maribor v decembru 2011

salezijanski pogled na svet ~ Salezijanski vestnik 23

novice Rakovnik

Večeri duhovne ritmične glasbe V letošnjem šolskem letu sta bila v gradu na Rakovniku že dva večera ritmično duhovne glasbe. Prvi večer je bila gostja skupina JUDiTA, ki je postregla z mnogimi avtorskimi pesmimi. Ves večer je bil v znamenju molitve, adoracije in slavljenja Boga. Da je pesem res molitev, je dokazala tudi družina Bukovec, ki je bila gostja na drugem večeru v decembru. Večer je bil obarvan s pesmijo, molitvijo, pričevanjem, igro in plesom. Njihove pesmi in besede so izžarevale mnogo hvaležnosti za vse, kar je Bog storil v njihovem življenju, in željo, da bi ga spoznali vsi. Povabljeni na naslednje DRG večere. BM

Večer duhovne ritmične glasbe na Rakovniku © SMP

Rakovnik

Mladinski mešani pevski zbori Prvo adventno nedeljo v letu 2011 je na Rakovniku v Ljubljani zaznamovalo že tradicionalno srečanje mešanih mladinskih pevskih zborov in vokalnih skupin. Udeležilo se ga je 250 mladih pevcev iz vse Slovenije. S svojim petjem so polepšali slovesno sveto mašo, ki jo je ob somaševanju sobratov salezijancev daroval njihov predstojnik dr. Alojzij Slavko Snoj v zahvalo ob 110. obletnici prihoda salezijancev ter 75. obletnici prihoda sester hčera Marije Pomočnice v Slovenijo. Združeni v en zbor so mladi pod taktirko Marka Ušeničnika in ob spremljavi osemčlanske glasbene zasedbe izvedli mladinsko mašo »Missa Bartha« mlade skladateljice Lee Bartha ter druge pesmi pri sveti maši. Tako so prinesli sonce in veselje na obraze vseh prisotnih. TM

Rakovnik, Mladinski mešani pevski zbori

Veržej

Zbor SMG Na Zboru salezijanskega mladinskega gibanja 11. in 12. novembra 2011 v Veržeju so se zbrali predstavniki ustanov in programov, ki delujejo v don Boskovem duhu. Udeleženci so imeli priložnost, da so spoznali, kaj kdo dela, in drugega obogatili s svojimi izkušnjami. Prvi večer, ki je bil namenjen spoznavanju, so udeleženci lahko prisluhnili tudi utrinkom iz Madrida ter besedam vrhovnega predstojnika in vrhovne matere. V okviru triletne priprave na 200-letnico don Boskovega rojstva so v soboto spoznavali in poglabljali don Boskovo življenje. Pri tem jim je bila v pomoč

24 Salezijanski vestnik ~ pogled na salezijanski svet

knjiga Spomini. Pripravili so tudi nekaj predlogov, kako bi don Boska predstavili mladim v svojih skupinah, saj se zavedajo, da šele poznavanje lahko rodi navdušenje. Srečanje so zaključili s sveto mašo in sklepom, da se vsi skupaj vidijo na don Boskovem prazniku v januarju. BM Fatima

Evropsko srečanje smg Vsako leto se v mesecu novembru srečajo predstavniki iz posameznih evropskih držav na letni skupščini evropskega salezijanskega mladinskega gibanja. Letos so se v začetku adventnega časa srečali na Portugalskem. Skupaj se jih je

zgodilo se je

Evropsko srečanje salezijanskega mladinskega gibanja v Fatimi, Portugalska

Želimlje, koncert gimnazijskega pevskega zbora © Gimnazija Želimlje

zbralo čez štirideset iz štirinajstih evropskih držav. Namen srečanja je predvsem izmenjava izkušenj in spodbuda za medsebojno povezovanje in sodelovanje. Vedno je del srečanja namenjen tudi poglabljanju kakšne vsebine. Letos so se pogovarjali o poklicanosti. Sledil je izlet po Fatimi, kjer so obiskali kraje, kjer se je prikazala Marija, kjer so živeli pastirčki … Kasneje so se ozrli nazaj in ovrednotili svetovni dan mladih. Španci so predstavili kratek filmček, nato pa je vsaka država povedala svojo oceno. Sledilo je še delo po regijah, sveta maša in veseli večer z animatorji portugalskega salezijanskega mladinskega gibanja. V nedeljo so se odpravili proti Lizboni,

kjer so si na kratko ogledali mesto in se nato odpravili v inšpektorialno hišo, kjer so imeli sveto mašo in zaključili s skupnim kosilom. Slovenski predstavniki so se v ponedeljek, ko so pristali v Milanu, odpravili še na Colle don Bosko. Celotno salezijansko gibanje Evrope in Slovenije so izročili Mariji in don Bosku. BM

vali v znamenju pestrega obšolskega dogajanja. Komajda so dijaki sedli v šolske klopi, že so se odpravili na enodnevne ekskurzije: prvošolci na Primorsko, drugošolci v sosednjo Italijo in tretješolci v Avstrijo. Še preden so se od nas prišli poslovit lanskoletni četrtošolci, pa so se na študijsko potovanje v Španijo odpravili bodoči maturantje. Ob evropskem dnevu jezikov v septembru so dijaki vseh letnikov doživeli nekoliko drugačen pouk tujih jezikov, v oktobru pa so svoje znanje enega izmed njih poglabljali še na nemškem koncu tedna. Prvošolci so začetek jeseni preživljali na tradicionalnih dnevih komunikacije na Pohorju, četrtošolci pa so jih združili s spoznavanjem domovine in se tokrat odpravili v Veržej. Mesec dni kasneje se je skupinica dijakov z mentorjema prek meja domovine odpravila v Bruselj spoznavat Evropsko unijo. Tudi tisti, ki so dneve pretežno preživljali v šolskih klopeh, pa niso ostali praznih rok: v prvih mesecih so si na šoli ogledali dokumentarni film Sfinga, poslušali potopisni predavanji o Indiji in Islandiji, se udeležili na šoli gostujočih gledaliških predstav Jamski človek in Janez brez glave ter se še na dve odpravili v gledališče. In nenazadnje jih je na tradicionalnem decembrskem koncertu gimnazijskega pevskega zbora obiskal tudi Miklavž. Mojca Leskovec Veliki Gaber

Želimlje

Blagoslov spominske plošče Cirilu Zajcu

September je v Želimljem poleg ponovnega začetka pouka zaznamovalo predvsem osrednje praznovanje ob 20. obletnici ustanovitve gimnazije in doma. Sicer pa so prvi meseci novega šolskega leta nasploh mine-

V nedeljo, 4. decembra 2011, smo pri deseti sveti maši v cerkvi sv. Urha v Velikem Gabru blagoslovili spominsko ploščo rojaku Cirilu Zajcu, ki je kot salezijanec deloval v Beogradu (Srbija). Slovesnost je vodil salezijanski inšpektor dr. Alojzij Slavko Snoj,

Barvita jesen

salezijanski pogled na svet ~ Salezijanski vestnik 25



novice nju so otroci med seboj podelili svoje znanje o Mariji in željo, da bi jo bolje spoznali. Pozorno so prisluhnili pripovedi o dogodku angelovega oznanjenja in nato z veseljem zapeli nekaj pesmi, ki govorijo o njem. Odprti za sodelovanje so se s pripravljenostjo lotili izdelovanja vizitk s podobo angela, ki jih bo spominjala na prvo srečanje. Skupaj s starši, ki so prišli po otroke, smo v kapeli zmolili desetko rožnega venca. s. Brigita Zelič Veliki Gaber, blagoslov spominske plošče salezijanskemu duhovniku +Cirilu Zajcu

Murska Sobota, praznovanje 20-letne navzočnosti hčera Marije Pomočnice

ki je zanj tudi daroval sveto mašo. Somaševal je tudi domači župnik David Jensterle. Prepeval je domači mešani pevski zbor pod vodstvom Petre Trlep. Spominska plošča stoji pod korom poleg kipa rožnovenske Marije. Zraven kipa je pritrjen križ, ki je rajnega Cirila spremljal iz Beograda v Ljubljano, kjer je na Žalah pokopan. Na tem križu je pritrjen uliti Križani, ki ga je ulil restavrator Ljubo Zidar, po modelu, ki ga je naredil skupaj z učencem svoje restavratorske šole Marjanom Trškom. Gospod Snoj nam je ob blagoslovu predstavil gospoda Cirila kot duhovnika, kot človeka in prijatelja, predvsem pa kot

novodobnega preroka. Veseli smo, da je bil ravno ta prerok naš rojak. Vanja Marolt Novo mesto

Marijina družbica V siju praznika Brezmadežne, na prvo soboto letošnjega decembra, je v okrilju novomeške skupnosti zaživela skupina Marijine družbice. Pod vodstvom s. Jožice so se na srečanje pridno pripravljale tri mlade animatorke in skupaj z drugimi sestrami v soboto popoldne z veseljem pričakale otroke za prvo srečanje. Po veselem druženju v igri in kratkem spoznava-

26 Salezijanski vestnik ~ pogled na salezijanski svet

Murska Sobota

20 let navzočnosti HMP »Drage sestre, hvala vam, da ste angeli naše murskosoboške škofije. Ostanite med nami in z nami.« S temi besedami je g. škof dr. Peter Štumpf zaključil svoj nagovor pri zahvalni sveti daritvi, ki jo je vodil ob praznovanju 20-letne navzočnosti sester HMP v Murski Soboti. Skupnost se je uradno odprla 17. 8. 1991, dvajsetletni jubilej smo obhajali v soboto, 5. 11. 2011, pri večerni sveti maši. Gospodu – viru vsega dobrega, smo se na večer pred zahvalno nedeljo zahvalile Bogu za vse milosti, ki nam jih je v teh 20 letih delil. Župljani pa so se skupaj z g. škofom, g. župnikom in kaplanom zahvalili tudi nam sestram in pripravili lepo praznovanje. Poleg prisrčnega pozdrava, lepega petja, animacije, darov … so župljani pripravili pogostitev, ki nam je naredila prijetnejše druženje po sv. maši. Seveda je praznik povečal obisk inšpektorice s. Damjane Tramte in nekaterih sester, ki so v prvih letih delovale v naši skupnosti. V registru sester, ki smo ga ta dan položile pod oltar v naši hišni kapeli, je zapisanih 23 sester, ki so se v teh 20 letih zvrstile v murskosoboški skupnosti. S. Damjana je ob tem dejstvu povedala: »Mogoče bo za štiriindvajseto poskrbela Marija Pomočnica – nov poklic iz Pomurja?« s. Simona Komar

RAJNI

Katarina Hozjan

naročniki Sal. vestnika, člani Mašne zveze in molivci za duh. poklice

1925–2011

Katarina Hozjan je zagledala luč sveta 25. 8. 1925 v Ferenčakovi družini. Otroštvo je preživela v družbi brata in dveh sester pri delu na kmetiji. Poročila se je z Martinom Horvatom. V zakonu sta se jima rodila sin in hčerka, vendar nista dolgo uživala skupnega življenja, saj je mož tragično umrl. Nekaj časa se je z otrokoma prebijala skozi življenje. Spoznala se je z Jožetom Hozjanom, ki je bil prav tako vdovec s štirimi otroki. Ustvarila sta si skupno življenje in v zakonu podarila življenje dvema hčerkama. Medtem ko je bil mož na sezonskih delih, je skrbela za dom in kmetijo ter vzgojo otrok. Vedno je imela odprto ognjišče za vsakogar. Pod svoje okrilje je vzela moževe otroke in se veselila Jožeta, ki je postal duhovnik ter Cilke, ki je postala redovnica HMP. Dokler je še lahko, je pomagala vsem otrokom in vnukom. Rada je bila v družbi vseh svojih najbližjih, predvsem vnukov in pravnukov, ki so radi posedali ob njej in poslušali zanimive zgodbe iz njenega življenja. Leta 2005 je umrl mož. Ostala

Belak Pavla, Sv. Jurij ob Ščavnici Belovič Angela, Murska Sobota Berdnik Jožefa, Šentrupert Blaž Cecilija, Cerklje na Gor. Borštnar Anica, Šentrupert Božič Zalka, Škofja Loka Černič Albina, Miren Debeljak Frančiška, Ortnek Eržen Milena, Draga Eržen Olga, Ilirska Bistrica Farkakš Marija, Murska Sobota Golob Tončka, Šenčur Gruden Cvetka, Ortnek Hercog Anica, Krško Iblančič Toni, Cerknica Ipavec Ivica, Škofja Loka Izlaty Nežka, Dolenja vas Jaklič Alojzija, Metlika Jamnik Kristina, Izola Karo Marija in Tone, Ptuj Kolar Ivan, Dramlje Kotar Lidija, Primskovo na Dol. Kotnik Ivanka, Prevalje Kramar Mary, Toronto (CA) Kržišnik Katarina, Škofja Loka Kugovnič Rozalija, Črna/Kor. Kuhar Veronika, Murska Sobota Kušar Tone, Dravograd Lamovšek Anica, Ljubljana

Mavri Ana, Laško s. Mešiček Ivanka HMP, Bled Mihačič Vojka, Izola Mramor Ana, Begunje/C. Murščak Filomena, Sp. Voličina Oblak Marija, Lučine Otorepec Ana, Šmarje/Jelšah Petrič Angela, Ortnek Pirc Marija, Loka pri ZM Radelj Ana, Višnja Gora Razinger Jože, Argentina Rogelj Kristina, Mali Cirnik Rus Frančiška, Višnja Gora Selšek Marija, Šentrupert Škorja Milka, Laško Srnel Marija, Bloke Tori Mici, Mali Cirnik Urbas Ivanka, Cerknica Urbas Marija, Cerknica Urek Angelca, Krško Valentin Marjan, Ljubljana Verčnik Jožefa, Sl. Konjice Vodopivec Ana, Šentjernej Vrečko Ivanka, Dobje Vrhunc Franc, Lj., duhovnik Vuk Marija, Metlika Zajec Joži, Dol pri Ljubljani Zalokar Marija, Griblje Žibert Marija, Leskovec/Krškem

je pri družini hčerke Jožice in ji pomagala pri delu, dokler je mogla. Februarja 2011 se je začela oglašati bolezen. V maju je obležala v domači bolniški postelji in v oskrbi svojih najdražjih. Zelo je bila hva-

ležna, ko jo je obiskoval duhovnik Jože, saj se je ob njegovem obisku vedno srečala z Jezusom v obhajilu. Gospod jo je poklical po večno plačilo 18. oktobra 2011. Duša Kavaš

salezijanski pogled na svet ~ Salezijanski vestnik 27

Obraz ~ don Boskov odraz

geslo križanke

Slovenka, ki usmerja delo HMP po svetu Portret s. Mire Peče, vizitatorice HMP

Med najlepšimi in najmočnejšimi izkušnjami njenega življenja, pravi, sta zvestoba in blagoslov. Potem ko so ji bile kot HMP v Sloveniji zaupane različne vodstvene službe, je bila l. 2008 izvoljena v vrhovni svet hčera Marije Pomočnice. Skupaj s 15 članicami vrhovnega sveta pomaga vrhovni materi, s. Yvonne Reungoat, pri vodenju in animaciji družbe HMP.

s. Mira Peče

S. Mira obiskuje sestrske skupnosti na različnih koncih sveta. V teh letih je poslana zlasti v Južno Ameriko. Sestre, mladi in družine, ki jih srečuje v Boliviji, Venezueli, Paragvaju, Argentini, Čilu, Italiji, … pričakujejo od nje navdih, potrditev, spodbudno besedo. Vedno znova izkuša, kako jo Gospod v pravem trenutku razsvetli, ji položi na usta primerno besedo, ji navdihne gesto, s katero se z lahkoto približa osebam, željnim Božje besede in človeške topline. Sprva je bila zaskrbljena ob misli, da ne obvlada španščine, da ne bo razumela vprašanj, da ne bo našla primernih besed za odgovor ... Ni lahko v globini razumeti oseb, ki pripadajo povsem drugim kulturam, rasam, jezikom, ki imajo različne življenjske zgodbe. Ni vedno lahko razbrati, kaj hoče Bog povedati v določeni situaciji. Pa vendar, s. Mira se je na tej poti hoje za Gospodom

naučila, da je potrebno preprosto zaupati Gospodu in privoliti v njegovo vodstvo. To je vir miru in vedrine, ki ju čuti v srcu in prinaša ljudem. Za toplim nasmehom ljudje začutijo njeno vedro in materinsko srce in ji zaupajo svoje življenjske zgodbe, stiske, potrebe. Zaveda se, da je to del poslanstva, ki ji ga je zaupal Gospod; posluša, opazuje, usmerja, opogumlja: sestre, da bi bile zveste salezijanski karizmi; mlade, da bi odprli svoje življenje Bogu; družine, da bi bile odprte za življenje in Boga, ki je luč in moč za premagovanje vsakdanjih stisk. Na svojih potovanjih se je s. Mira navadila že marsičesa: voziti se tako po avtocestah kot po zapuščenih misijonskih poteh, ki še dolgo ne bodo videle asfalta; voziti se mirno s prekooceanskim letalom in prepustiti se Bogu nad džunglo, ko mali avion s težavo premaguje vihar; potovati z ladjo ali drveti z motornim čolnom po rekah Orinoco, Parana; spati v sobi s klimo ali v preprosti mreži, razpeti med dvema drogovoma; jesti poznane jedi in prepričati usta in želodec, da je hrana domorodcev ob jezeru Titikaka prav tako zdrava in okusna kot slovenski krompir; živeti v soparnih nižinah ali na 4.000 m; obiskovati lepe vzgojne zavode z ogromnimi igrišči in drugimi strukturami za mlade, pa tudi majhne skupnosti v obubožanih predmestjih ali med še vedno zapostavljenimi domorodci; srečevati se

28 Salezijanski vestnik ~ pogled na salezijanski svet

Geslo tokratne križanke pošljite do 15. februarja 2012 1. nagrada: 3-dnevni paket za eno osebo – bivanje v penzionu Mavrica, Salezijanski zavod Veržej. 2. nagrada: knjiga Andreja Raviera: Učenjak in svetnik Frančišek Saleški. 3. nagrada: knjiga Terezija Bosca: Za vas živim (življenjepis sv. Janeza Boska). 4. nagrada: knjiga Toneta Ciglarja: Pavel Bernik, Misijonar z Indijsko dušo. 5. nagrada: rakovniška knjižica Janeza Vodičarja: O tem se veliko govori.

Rešitev križanke SV 6/2011 JANEZ POTOČNIK

(ravnatelj salezijanske skupnosti na Rakovniku). SESTAVILA MATEJA

SALEZIJANSKI VESTNIK

LETOVIŠČE PRI KOPRU

ZAČETNIK NA KAKEM ŠPORTNIK PODROČJU

SALEZIJANSKI VESTNIK

AVSTRIJSKA POROČEVALSKA AGENCIJA

KOS SUKANCA

PREBIVALEC KOLONIJE OBED, KOSILO

NASPROTJE SVETLOBI

MNOŽIČNO AMERIŠKA ZVOK Z POJAVLJANJE GLASBENA DOLOČENO NALEZLJIVE KOMEDIJA, VIŠINO BOLEZNI MUZIKAL

GRŠKA ČRKA

RIŽEVO ŽGANJE

GRŠKI MITOLOŠKI LETALEC

AVTORJEVO CELOTNO DELO

ZADNJI DEL, OZADJE

DIAPOZITIV MOČNATA JED IZ MODLA

PRIVRŽENEC

SLOVENSKI PURITANSTVA PEVEC RAZA PESTNER (KNJIŽNO)

IZDELOVALEC OROŽJA

TAT, KRADLJIVEC, TATINEC

OBLIKA KISIKA

KDOR PRODAJA ČAS

SALEZIJANSKI VESTNIK

REKLO, PREGOVOR

EVROPSKI VELETOK

KONEC, ZAKLJUČEK

DALJNOGLED Z MAJHNO POVEČAVO

EVROPSKA PLAČILNA UNIJA

STREŽAJ V UNIFORMI

R ČTIVO POČASI (V GLASBI)

SMOLA INDONEZ. DREVES MOČVIRNAT SVET (REDKO)

NEKDANJA DANSKA IGRALKA NIELSEN

NEŽA (LJUBKOVALNO)

IGRALEC V GLEDALIŠČU

KRILO POSLOPJA SOLMIZACIJSKI ZLOG

KOS POHIŠTVA

K GERMANSKO PLEME KANA, HENA

ALEŠ KLINAR ŽAGAR TANJA

s cerkvenimi in občinskimi oblastmi ter z zapuščenimi ženami ... Vse to je resničnost, v kateri živijo in delujejo sestre HMP s ciljem, da bi prinašale upanje, zagotovile kvalitetno vzgojo zlasti najbolj ubogi in zapostavljeni mladini. Vzgajati je mogoče le tam, kjer obstaja skupnost, ki tudi živi, kar uči. Poslanstvo vizitatorice ji omogoči, da odkriva in občuduje navzočnost in blagoslov Gospoda, ki po duhovnih hčerah don Boska in Marije Mazzarello obnavlja čudež salezijanske karizme danes: šole, oratoriji, dvorišča, duhovna središča in cerkve so kraji, kjer se zbirajo tisoči mladih, odprtih za spremljanje na poti rasti, za življenje, vrednote, Boga. To je čudež ljubezni, ki jo Gospod podarja po Mariji in ki vabi z don Boskom: Zaupajte in boste videli, kaj so čudeži.

salezijanske osebnosti SESTAVILA MATEJA

NEKDANJI KDOR SE JUŽNOAMERIAMERIŠKI UKVARJA Z ŠKO SADNO DELAVKA, DREVO, KI POMETA BOKSAR VZREJO EPATKA MUHAMMAD SOKOLOV

nagradna križanka

SALEZIJANSKI VESTNIK

UČNI PRIPOMOČEK

PRIVRŽENEC NACIZMA

JUŽNI SADEŽ

NAJSTAREJŠA KAMENA DOBA

PLETENA KOŠARA Z NERAVNIM DNOM

REKA V BOSNI

RAHEL VETRIČ

GLINA, ILOVICA

PREBIVALEC IZ OKOLICE ZDRAVILNA RASTLINA PODOLGOVATA VDOLBINA ŠVED. IGRALKA LENA PRIJETEN VONJ SALEZIJANSKI VESTNIK

ČEBELI POD. ŽUŽELKA ZDRAVILIŠČE V BELGIJI

DEN. VREDOMELO, NOST, TEČAJ OMETAČA REKA V RUSIJI

BARIERA, PREPREKA

LIKOVNA UMETNOST (LATINSKO)

SL. PISATELJ IN PREVAJALEC JANKO

ČOPASTA KOKOŠ SL. PESNIK DRAGOTIN

JUTRANJA ZARJA

SL. IME ZA SEPTEMBER

MOŠKO IME

BIVALIŠČE ČEBEL GORA V KARAVANKAH POJAV NA VODI

TEHNOLOŠKO OKOLJSKI CENTER (KRATICA) ANDREJ NOVAK

TONE SELIŠKAR

MESTO V ŠPANIJI ŽUPAN V ČASU NAPOLEONA

SANITETNI MATERIAL

METULJ, KI UNIČUJE TEKSTIL

23. IN 10. ČRKA ABC

KUNTNER TONE

BLIŽNJI VZHOD, ORIENT, JUTROVO

NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE STANISLAV

SISTEM ŽIL V TELESU

LIVADA, TRAVA OB HIŠI

Nagrajenci prejšnje nagradne križanke 1. nagrada: 3-dnevni paket za eno osebo – bivanje v penzionu Mavrica, Salezijanski zavod Veržej: Janez Svetec, Celje. 2. nagrada: knjiga Andreja Raviera: Učenjak in svetnik Frančišek Saleški: Ilona Ršumovič, Bled. 3. nagrada: knjiga Terezija Bosca: Za vas živim (življenjepis sv. Janeza Boska): Natalija Žibert, Ljubljana. 4. nagrada: knjiga Toneta Ciglarja: Pavel Bernik, Misijonar z indijsko dušo: Dragica Šabjan, Bogojina. 5. nagrada: rakovniška knjižica Janeza Vodičarja: O tem se veliko govori: Rozalija Stegnar, Jezersko.

salezijanski pogled na svet ~ Salezijanski vestnik 29

obveStila PROGRAMI ZA MLADE POSTNE DUHOVNE VAJE 1. skupina: BLED, 2.–4. marec. 2. skupina: CERKNICA, 16.–18. marec. 3. skupina: POHORJE, 23.–25. marec. Info in prijave: M. Košnik in J. Vidic ŽELIMLJE – DUHOVNE VAJE 2.–4. marec: Fantje in dekleta – 4. do 7. razred 9.–11. marec: Fantje in dekleta – 8. in 9. razred 23.–25. marec: Fantje in dekleta – 9. razred in srednješolci Info in prijave: Klemen Balažič DUŠA – DUHOVNA ŠOLA ZA ANIMATORJE NA RAKOVNIKU. Srečanja so enkrat mesečno, v letu 2011–2012 bo to redno tretji torek v mesecu, z začetkom ob 19.00 (17. januar, 12. februar, 20. marec …) Info in prijave: M. Košnik, s. M. Imperl VEČERI DRG – DUHOVNE RITMIČNE GLASBE 8. marec, 12. april in 10. maj ... KDAJ: drugi četrtek (v letu 2012) ob 20.00. KJE: dvorana v gradu RAKOVNIK, Ljubljana. KAJ: predstavitev izvajalcev DRG, pričevanja, molitev, razvijanje scene DRG, druženje Info: Marko Košnik PRI SESTRAH SALEZIJANKAH – HMP NOVO MESTO 20.–22. 2. Duhovne počitnice za OŠ BLED 15.–18. 3. Duhovne vaje za študente in mlade v poklicih, LJ. GORNJI TRG

10.–12. 2. Gospodinjski tečaj za študente in mlade v poklicih Info in prijave: Lj. Gornji trg: s. Metka Kastelic; Bled: s. Martina Golavšek VERŽEJ 20.–21. 2.: Duhovne vaje za ministrante in ministrantke Info in prijave: Ivan Turk ORATORIJ Spomladanska srečanja animatorjev oratorija v vseh šestih škofijah, od 3. do 25. marca. Seznanitev z vsebino za oratorij 2012. Več: www.oratorij.net ROMANJE V SALEZIJANSKE KRAJE: 27. – 30. APRIL 2012. (Mornese, Torino, Annecy), za mlade in odrasle. Info in prijave: s. Metka Kastelic GIMNAZIJA ŽELIMLJE – DAN ODPRTIH VRAT 21. januar (sobota), 9.00. DAN ODPRTIH VRAT 3. marec (sobota), od 9.00 do 12.00. V semeniščih in redovnih skupnostih. Organiziran program je v Mariboru (dvorana teološke fakultete) in Ljubljani (pri frančiškanih na Viču).

DRUGI PROGRAMI NOVO MESTO – HMP 2.–4. 3. Duhovna priprava na veliko noč – za odrasle. BLED – HMP 27.–29. 1. Duhovni vikend za starše,

sorodnike in prijatelje HMP. Kuharski tečaj za odrasle (začetek 28. 2.) 24. 3. Postno srečanje za družine Info in prijave: s. Martina Golavšek RAKOVNIK ROMARSKI SHODI 29. januar (nedelja): PRAZNIK SV. JANEZA BOSKA Ob 15.00 slovesna maša. Bogoslužje bo vodil delegat za mladinsko pastoralo pri slovenskih salezijancih Marko Košnik, prepevala bo skupina Odtenki. Mladi in prijatelji sv. Janeza Boska, vabljeni. 31. JANUAR (TOREK): SV. JANEZ BOSKO Liturgični praznik »očeta in učitelja mladih«. Svete maše bodo ob: 6.00, 7.00, 10.00 in 18.30. Dan celodnevnega češčenja. Vabljeni k molitvi pred Najsvetejšim zakramentom. 2. FEBRUAR (ČETRTEK): SVEČNICA – DAN POSVEČENEGA ŽIVLJENJA 15.00 – slovesna sv. maša v cerkvi Marije Pomočnice za ljubljansko nadškofijo. Molitev »z redovniki in za redovnike«, pridružili se bodo tudi ljubljanski škofje. 26. FEBRUAR (NEDELJA): SALEZIJANSKI MISIJONSKI DAN Ob 15.00 slavje ob prazniku salezijanskih mučencev sv. Alojzija Versiglia in sv. Kalista Caravaria.

Jure BABNIK, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana, tel. 041/856.452, e-mail: jure.babnik@salve.si Klemen BALAŽIČ, Želimlje 46, 1291 Škofljica, tel. 01/47.02.123 ali 031/468.974; e-mail: kbalazic@gmail.com s. Martina GOLAVŠEK, Marijin dom Bled, Partizanska 6, 4260 Bled, tel. 04/57.41.075 ali 031/443.771; e-mail: md.bled@gmail.com s. Marija IMPERL, Rakovniška 21, 1000 Ljubljana, tel.: 041/982.866; e-mail: imperl.marija@gmail.com s. Metka KASTELIC, Gornji trg 21, 1000 Ljubljana, tel. 031/736.214, e-mail: kastelic.metka@gmail.com Marko KOŠNIK, Želimlje 46, 1291 Škofljica, tel. 051/337.556, e-mail: marko.kosnik@salve.si Blažka MERKAC, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana, tel. 031/556.239, e-mail: bmerkac@gmail.com Ivan TURK, Puščenjakova 1, 9241 Veržej, tel. 031/358.018, e-mail: ivan.turk@salve.si Jože VIDIC, Tabor 29, 1380 Cerknica, tel. 041/728.293, e-mail: milan.kavcnik@salve.si

30 Salezijanski vestnik ~ pogled na salezijanski svet

Kemikove oči

NOVO PRI salve

Pitero Braido Pedagoška izkušnja Janeza Boska Avtor Pietro Braido v knjigi prikaže don Boska, kako ni »otok« v morju svojega časa. V središču don Boskovega dela je oseba mladega človeka, katerega cilj je postati pošten državljan in dober kristjan. Knjiga nam v petnajstih poglavjih slika pedagoško podobo »očeta in učitelja mladine«. Besedilo je odlično izhodišče za nadaljnje pedagoško raziskovanje.

Bruno Ferrero

priprava za tisk založba - video trgovina Rakovniška 6 - Ljubljana 01 427 73 10 - info@salve.si www.salve.si

trgovina je odprta vsak delovni dan 8.00–18.00 - ob sobotah 8.00–13.00 ter ob romarskih shodih

Bila je žena slavnega in častitljivega znanstvenika, kandidata za Nobelovo nagrado za kemijo. Bila pa je osamljena in žalostna ženska, kajti mož je bil nenehno odsoten, saj je skakal z letala na letalo in hodil z ene konference na drugo. Vedno, ko je našel ženo objokano, je profesor reagiral trdo in zoprno. Nekega dne, ko je videl solze na ženinih licih, je šel s prstom grobo čez njeno lice in pobral eno solzo. Prst je približal ženinemu obrazu in ji hladno rekel: »Kaj ti pomaga ta jok? Poglej: solze so sestavljene malo iz albumina, natrija, kalcija, glukoze, nekaj beljakovin, ogljika … v smešnih količinah. Kaj je sol-

za? Nepotrebno izločanje umazane vode.«

Prepogosto gledamo na druge z očmi kemika, znanstvenika. S tega zornega kota imajo prav tisti, ki pravijo, da je človeško telo samo skupek maščobe, dovolj, da iz nje pridobimo sedem kosov mila, malenkost železa, da izdelamo srednje velik žebelj, nekaj gramov fosforja, ki zadostuje za dva tisoč vžigalic, dovolj žvepla, da se rešimo pred ušmi … Sledi, da je tudi ljubezen samo kemijska reakcija, neke vrste bolezen, človeška bitja so zgolj prodajno blago, duhovni svet pa neke vrste neumnost …

salezijanski pogled na svet ~ Salezijanski vestnik 31

preproste besede

Bruno Ferrero Božične zgodbe V knjigi je zbranih več kot 50 zgodb, povezanih z adventom, božičem in s praznikom Gospodovega razglašenja. Zgodbe oznanjajo veselje in skrivnost, ki obdajata največji in najpomembnejši dogodek zgodovine: Jezusovo rojstvo. Prebujajo ljubezen do Jezusa v vseh ljudeh, ki želijo občudovati njegovo čudovito in izjemno zgodbo.

Se� ��ca ��e�i�ka ��ainse�e��ese�. V �� sem prepričana, saj imam to številko z barvo napisano na zadnji plati. Da bi nas pastir laže prešteval, je hrbtišče vsake ovce označil s številko. Tako vem tudi, da nas je skupaj sto. Številko sto nosi neka ovca, ki se postavlja z vsakim kodrom svoje volne. Najbrž ima številko sto zato, ker ima največjo zadnjico. Jaz pa nosim številko dvainsedemdeset. To pomeni, da nisem med prvimi, ko se čreda začne premikati, pa tudi med zadnjimi nisem. Sem nekje vmes, zadušena v povprečnosti. V resnici nisem nihče. Izkoriščajo me kot vse druge: jemljejo mi volno, mleko, pa še jagnjeta. Sem samo žival. Uporabna sem za dajanje in nič več. Vredna sem toliko kot kol ovčje staje. Nihče se resnično ne ozira name. Zato sem se odločila izginiti. Ponoči sem odšla. Preden je pastir sploh opazil, sem bila že daleč stran. V prvih trenutkih sem bila pijana od veselja.

Preskakovala sem iz zemlje štrleče skale, mulila le mehko travo, kjer in kadar se mi je zahotelo. Pila sem iz potokov, kadar sem želela in si poiskala senco, kadar se mi je zljubilo. Volna, mleko, jagenjčki, vse bo sedaj moje! Končno sem začela obstajati! Dve noči so zame skrbele le zvezde nad mano. Zakaj so pastirji sploh potrebni? Ta večer pa sem ga zaslišala. Začutila sem njegovo navzočnost, zavohala njegov vonj, slišala njegov pritajen korak. Volk je že blizu. Stisnila sem se med dve skali. Pobegniti ne morem. Ne znam teči. Volkove oči se svetijo bolj kot zvezde in njegov jezik plameni med bleščečimi čekani. Še malo, pa bo konec. A … Dvoje žuljavih rok me je iztrgalo iz bednega zavetja, dvoje rok, ki ju dobro poznam, me je dvignilo. Bil je moj pastir! Prišel je samo pome! »Vrniva se domov. Pogrešal sem te, Dvainsedemdeset.«

Ovca št. dvainsedemdeset

Bruno Ferrero

Ovca iz zgodbe me spominja na mladenko, ko je pripovedovala o občutku, da ni ljubljena. V otroštvu je imela vedno občutek, da je bila spočeta po pomoti, da ni bila nikoli zaželjena. Starši so vedno govorili le o bratu in sestri, o njej pa nikoli, kot da ne bi obstajala. Zdelo se ji je, da jim je vedno v nadlego in ni nikjer dobrodošla. Vse to je občutila kot rano, ki se ne zdravi. Dodaja: »Ko sem šla v šolo, so vsi razen mene dobili prijatelje. Dobila sem občutek, da me nikoli noben človek ne bo mogel imeti rad.« Nato nadaljuje: »Nekega dne sem se sprehajala po gozdu in se usedla pod vznožje drevesa. V trenutku sem se zavedla gotovosti, da me ljubi Bog.« Ogledujemo se v očeh drugih in se izgovarjamo: »Ne morem, nisem sposoben, nevreden, nisem dober.« Bog pa nam odgovarja: »Ljubim te takšnega, kot si. Prav tebe kličem danes, z vsemi tvojimi ranami, slabostmi in izneverjenji.«