Salezijanski vestnik 1/2015 by Salezijanski Vestnik

Salezijanski

VESTNIK DBC Maribor, mesto prebujanja Ali je to prav?

Čarobnosti Indije

593

JANUAR–FEBRUAR

2015

GLASILO ZA SALEZIJANSKO DRUŽINO IN PRIJATELJE DON BOSKA 1

593

SALEZIJANSKI VESTNIK januar–februar 2015, 1

kolumna

Načrtovati ali ne? Janez Vodičar

Pred kratkim sem bil ob prijetnem domačem klepetu priča pogovoru o prihodnosti Cerkve. Spraševali so se, če ima Cerkev kak načrt za svojo prihodnost.

VSEBINA 3 Uvodnik 4 S poti

Pri Materi dobrega sveta

6 Dnevnik neke matere

Ali je to prav?

8 Molivci

Prebudite svet

9 Jubilej 2015

Sončen dan

salezijanske družine

10 Na strani mladih

DBC Maribor, mesto

“… in slišal se je glas”

prebujanja novega življenja 13 Marija

14 Misijoni

Čarobnosti Indije

16 Novice

Ob vsem tem, kar jo je doletelo, ob tem, da je vedno manj duhovnikov in se mnogi vedno težje vključujejo v njeno življenje, bi bilo smiselno preveriti, če gremo v pravo smer. Oče številne družine je pripomnil, da mora sam temeljito premisliti in načrtovati, kako bodo živeli, ne more čakati na to, kaj bo prinesel jutri, saj se ne gre igrati z življenjem otrok. Prav tako je v podjetju in kje drugje in tudi v Cerkvi. Vprašanje o načrtovanju v Cerkvi je obviselo v zraku. Imamo v Cerkvi kak načrt, kako se bomo odzvali na vse, kar jo ob vseh pretresih doleti? Še posebej ob začetku novega leta je vredno pretehtati to vprašanje, če nam Cerkev seveda kaj pomeni. Za vsemogoče načrte in terminske plane najdemo čas. Vsako najmanjše podjetje mora izdelati načrte za naprej. Učitelj mora načrtovati vsako učno uro in da bi v Cerkvi to prepuščali naključju? V zgodovini Cerkve poznamo precej načrtnih pristopov, kako naj bi ta živela in delovala. Mnogi so jo videli v taki in drugačni moči in ji predpisovali vsemogoče reforme. V sadovih teh posegov bi se moral skoraj čudežno uresničiti raj na Zemlji. In vendar se je iz tega hitro izcimilo bolj razočaranje kot kaj drugega. Podobno lahko prepoznamo pri nas ob velikih načrtih ekonomske samostojnosti v okviru mariborske nadškofije. Pri vsem načrtovanju nas pogosto moti, da gre za račune brez krčmarja – dejstva ne odgovarjajo možnostim, ki jih lahko najdemo v določenem času in prostoru. Kako velike načrte so že imeli z našim gospodarstvom in kako za sveto so obljubljali, da bo krize konec. Vendar so bili ti načrti brez prave podlage in zato bi bilo skoraj bolje, če jih ne bi bilo. So neuresničljivi, ker ne računajo na konkretne ljudi in njihove zmožnosti. Če bi hotela Cerkev načrtovati, bi nujno morala upoštevati vse človeške omejitve, saj kako pa naj računa na kaj drugega, ko je skupnost grešnikov. Tu nastane problem. V njej nismo zaradi človeških zmogljivosti, niti ne zaradi vsega nauka, ki ga v sebi hrani, ampak ker le v Cerkvi prepoznavamo živega Boga. Vključevati Božje posege v načrte, kar bi bilo za Cerkev edino prav, je pa predrzno. Ne moreš Boga prisiliti, da bo storil to ali ono. Še manj v naprej predvideti, kje in kako bo kaj storil. Prav je, da se vprašujemo o prihodnosti Cerkve. Sodelujemo pri njenem ohranjanju in gradnji. Pri vsem skupaj pa ne bi smeli pozabiti na njeno Božjo razsežnost. Samo v tem, da imamo v svojem terminskem planu že ob začetku leta vsak dan odprt za Božji poseg, bo naš načrt cerkven – odprt za to, kar je Božjega.

uvodnik

Foto: D. Gačnik

Krik po pravičnosti Že se je obrnil koledarski list na prvega v letu 2015. V salezijanskem svetu dolgo pričakovan, s triletno neposredno pripravo. Avgusta, takoj po velikem šmarnu, bo namreč izpolnjenih 200 let od rojstva velikega moža, ki je v marsičem spremenil podobo sveta, tudi v naših krajih. Sv. Janez Bosko je velikan človeštva, ker se je dal voditi Božjemu Duhu. Komaj kdo bi slišal za vasico Becchi v piemontskem vinorodnem gričevju. Ker pa je to kraj, kjer je tekla zibel prepoznavnemu svetniku, očetu in učitelju mladine, se bodo v letošnjem jubilejnem letu tja stekale množice, vse tja od skrajnih mej sveta. Kar nekaj romanj bo tudi iz Slovenije. Da bi na tem kraju mladinskih blagrov, kakor ga je l. 1988 poimenoval sv. Janez Pavel II., prosili za blagoslov pri vzgoji mladega rodu; da bi mladina v današnjem z zmedo prepredenem svetu zmogla uvideti in ubrati pravo pot, tisto, ki vodi v življenje, srečno tu in tam, v večnosti. Oboje je bila namreč temeljna gonilna sila in cilj prizadevanja svetnika, ki je zbiral mlade po turinskem mestu, tiste, ki jih je tedaj vehementno prebujajoča se industrija porabila za dobičke svojih koristolovskih lastnikov, potem jih pa zavrgla v njihovem človeškem dostojanstvu. Ta krik po pravičnosti, ki ga je don Bosko tako jasno zaznal in nanj skušal odgovarjati z vsemi močmi duha, rok in srca, se razlega tudi v naš čas. Kljub naporom mnogih, da bi bil ta klic slišan in uslišan, se krivica dogaja iz dneva v dan, tudi pred našimi očmi: ko je revež teptan, ko za trdo delo ne prejme dostojnega plačila, ko je v takšni ali drugačni obliki in meri pomazano in poteptano njegovo dostojanstvo; ko se kamni mlina pravice vrtijo na dve prestavi ali se kar zaustavijo, ko velikim ni pogodu. Mladina pa je kot najbolj krhek del družbe tej igri veljakov tako zlahka izpostavljena. Zato jubilej 200. obletnice rojstva sv. Janeza Boska noče biti v poveličevanju njegove osebnosti kot nekakšnega nadnacionalnega heroja, ampak prošnja k Bogu, s priprošnjo tega svetnika, naj nam da razumnosti, volje in ljubezni, da bomo stopili v bran tistim, katerih čast je teptana, in še prej, da bomo sami ravnali pravično. In da bomo pri tem dobili novo potrditev in pogum. Tudi, da ne bomo ostajali zaprti v svojem ozkem svetu, ko pa so okoli nas prostrana polja še neobljudenih posesti Božjega kraljestva. In da bi si, tudi po molitvi vas, ki prebirate te vrstice, salezijanci, sestre in drugi člani salezijanske družine, drznili stopiti na obrobja mnogovrstne revščine in tja prinašati veselo vest. Odrešenja.

MARJAN LAMOVŠEK urednik

s poti

Pri Materi dobrega sveta Marko Suhoveršnik

Sončen in topel jesenski dan se je razlegal nad delom lacijske pokrajine jugovzhodno od Rima. Večno mesto obdajajo znani hribi, kot so Castel Gandolfo, Tivoli, Rocca di Papa, Frascati. Pot bo tokrat peljala onstran teh slavnih hribov, kjer se tre Rimljanov ter duhovnosti in užitkov željnih turistov. S prijateljem Pavlom iz Črne gore sva želela spoznati poseben kraj, ki vsaj v nečem povezuje Slovence in Albance, posledično pa tudi salezijansko delo v vseh teh deželah.

SALEZIJANSKI VESTNIK januar–februar

skupaj zapustili deželo in se izognili turškemu onečaščenju krščanske vere. Tako sta peš čudežno sledila podobi preko Jadranskega morja in Apeninov do majhnega kraja Genazzano, kjer jih je verno ljudstvo že čakalo z odprtimi rokami … S Pavlom sva do Genazzana sicer prispela z avtomobilom in s pomočjo modernih navigacijskih naprav, a vseeno naju je spremljala Marija, Mati dobrega sveta. Sam kraj, tako kot mnogi drugi v tem delu Italije, je strnjen na strmem pobočju iz vulkanskega

tufa, ki se dviga 375 metrov nad morjem iznad razbrzdanih ravnic, zasajenih z oljkami in trtami. Kraj s 6.000 prebivalci se začenja ob vznožju in se strmo dviguje do najvišje točke hriba, kjer ga varuje mogočni grad z globokim jarkom, ki preseka nadaljevanje v gozdnato pokrajino. Ob straneh pobočje omejujeta visoki previsni steni, ki ne dovoljujta niti centimetra širitve več, saj so hiše že tako majavo podprte krepko čez njun rob. Perilo, ki se suši na balkonih, je verjetno dobro pripeto. Zaradi vzgonskega vetra do 30 me-

Vse foto: M. Suhoveršnik

Podobo Marije, Matere dobrega sveta, v stolnici v Skadru so albanski kristjani častili že od sprejema krščanstva. Ko so osmanski Turki v 15. stoletju začeli s prodorom v Evropo, so Albanci z danes narodnim junakom Jurijem Kastriotom, bolj znanim kot Skenderbegom, med prvimi padli pod muslimanskim jarmom. Legenda pripoveduje, da sta se dva njegova vojaka zatekla k Mariji, Materi dobrega sveta, po pomoč. To sta bila Jurij in De Sclavis, ki naj bi po virih bil Slovenec. V sanjah jima je razodela, da bodo

Genazzano trov visokih sten bi poletelo daleč stran in gospodinje bi morale opraviti pravi pohod, če bi ga želele nazaj. Ozke in strme uličice, kjer ni prave ločnice med potjo in dvoriščem, med prehodom in vhodom, so naju pripeljale do cerkve Matere dobrega sveta, ki je s svojim poševnim trgom prav tako stisnjena med kamnite zgradbe. Pričakoval sem veliko in mogočno podobo v glavnem oltarju, a šele ob »praznem« glavnem oltarju in edinih ljudeh, ki so se mudili v stranski kapeli, sem odkril majhno, 30 x 40 cm veliko fresko z Marijino podobo, katere (pre)velik okvir in vse ostalo okrasje oltarja jo posrkata vase. V cerkev so prihajali in odhajali domačini ter se namenjali naravnost k Marijini podobi, kot da ostale cerkve sploh ne bi bilo. V 14. stoletju je družina Colonna vladala tem krajem in staro ter napol podrto cerkev zaupala avguštincem. Za njeno oživitev pa je »kriva« blažena Petruccia, ki je napovedala prihod milostne podobe iz Skadra. Mlada vdova brez otrok, avguštinska tretjerednica, se je posvetila gradnji kapele in obnovi cerkve. Umrla je leta 1740, tri leta po čudežnem prihodu podobe in je pokopana prav pod oltarjem z milostno podobo. Ko sva s Pavlom naredila vse krajevno zgodovinske in osebno narodnostne povezave s podobo Marije, Matere dobrega sveta, in že zarisala soliden trikotnik med slovenskim vojakom, albanskim Skadrom (in pobožnostjo obeh narodov do Marije) ter Genazzanom, se je vmes vrinil

2 3

še don Bosko. Ko se je mudil v Rimu in reševal težave z ustanavljanjem salezijanske družbe, rimskim avguštincem verjetno ni bilo potrebno dvakrat reči, naj poroma k Mariji, Materi dobrega sveta, v Genazzano. Tja se je v zaupanju v Marijo odpravil na cvetno nedeljo in maševal pri milostnem oltarju ter nekaj ur preživel v molitvi. Na ta dogodek spominja tudi tabla z napisom

v tej kapeli. Čez nekaj tednov je v Turin prejel pismo papeža Pija IX., prav tako velikega častilca Matere dobrega sveta, da so težave odpravljene. Prejšnji trikotnik sva le še popravila v romboid s salezijansko stranico z ugotovitvijo, da se k Mariji, Materi dobrega sveta, res splača zatekati, sploh v teh časih cenenih in plehkih nasvetov, ki letijo skoraj iz vsakih ust.

1 Pogled na Genazzano 2 Svetišče Matere dobrega sveta 3 Mati dobrega sveta, pročelje svetišča

4 Ozke uličice strnjenega mesteca

dnevnik neke matere

Ali je to prav? 20. 11.

Speljevala sem s parkirišča. Nasproti mene je vzvratno obračala gospa, oplazila za njo parkiran avtomobil, za kratek trenutek postala in odpeljala. Nisem takoj dojela, kaj se dogaja: videla sem praske na parkiranem avtu, gledala za odhajajočo gospo in si zapisala registrsko številko. Kaj naj storim z njo? Naj se vpletam v zadevo in si delam probleme? Po prestižnih znamkah sodeč ne en ne drugi lastnik avtomobilov ne živita slabo. Moj avto je počasi speljeval – zdelo se mi je, da kar sam od sebe. Ko sem bila že na avtocesti, sem s slabo vestjo pogledala na listek z zapisano registrsko številko. Nisem ga zataknila za brisalec poškodovanega avta, za kar sem se odločala. Zakaj nisem tega storila? Se mi ni dalo vstati s sedeža? Ne – bilo je nekaj bolj sodobnega. Glas, ki pravi: »Ne kompliciraj si življenja.« To me žre in dejanja ne morem popraviti. SALEZIJANSKI VESTNIK januar–februar

29. 11.

»A veš, da se je ubil tisti ravnatelj?« mi je mimogre-

de omenil mož. Naježila se mi je koža, obraz sem zakopala v dlani in v meni je vse vpilo: »Ubili smo človeka. Se zavedaš, da smo ubili človeka!« V zadnjih dneh namenoma nisem spremljala medijskega linča ravnatelja in učiteljice in nisem gledala posnetega prešuštva. Vseeno sem se počutila krivo. Sem član družbe, ki hlepi po novicah in zanje prestopa vse dostojne meje. Dva tisoč let po Kristusu nismo nič drugačni od takratne družbe: kamenjali smo prešuštnika – do smrti! O Bog, kaj naj storim? Izpisati se želim iz te družbe! Kako se to stori? Odselila se bom na drug planet, nočem biti taka!

30. 11.

Ves dan premišljujem, kaj lahko storim v zvezi z včerajšnjim dogodkom. Ne morem pustiti, da se svet vrti dalje, ne da bi se kaj spremenilo! Besna sem na urednike medijev, ki brezvestno razgaljajo ljudi. V prvi vrsti imajo oni na vesti včerajšnjo smrt. Ampak – ali se tega sploh zavedajo? Premišljujem o tem, da

bi vsem tistim urednikom, ki so objavljali odlomke posnetka, poslala pismo in jim napisala, da so v mojih očeh krivi. Čeprav moje oči v tem svetu niso tako pomembne.

3. 12.

Prebrala sem odmev na zgornji dogodek v časopisu. Nek psiholog pravi, da so z vso goloto, ki nas obkroža na plakatih in filmih, mladi izgubili mero za intimnost. Včasih smo se obzirno obrnili stran, če smo po nesreči videli koga golega, danes pa jim pride na misel to posneti. Spet en sodoben glasi, ki pravi: »Razgaljanje ni nič takega.« Pomislim na svojo hčer in njene dekolteje. Moje oči vidijo preveč razgaljeno oprsje, njene pa staromodno mamo, ki preveč komplicira: »Taka je zdaj moda, mami. A naj bom do vratu zapeta?« Trenutno zima in mraz delata zame, a kaj me čaka spet poleti? Zavem se, da sem se na njen slog oblačenja že malo navadila. Na vse se človek navadi. Celo na smrt. Ampak – ali je to prav?

Foto: P. Belak

14. 12.

Na sprehodu sva srečala znanca. Verna, trdna, ljubeča mož in žena z urejeno družino. Kakšen kilometer smo že imeli za sabo, ko sta razočarana povedala: »Najin najstarejši se je preselil k svojemu dekletu.« »Ja, in kaj potem?« moj mož ni razumel njunega poklapanega tona. »Meni svetost zakona veliko pomeni. Od naju je dobil samo prave zglede. Ne vem, zakaj je šel živet na koruzo,« je bolj zase razmišljal znanec. Znanka pa: »Odrasel človek je. Ne vem, ali je prav, da vrednotiva njegovo življenje po svoje.« In spet on: »Vseeno bi mu rad povedal, kaj si mislim.« Ona pa: »Ne bi želela, da bi se sprli in bi nehal prihajati domov. Rada bi, da se razumemo, da bi družina ostala povezana.« Ja, ja, ja … Prav intenzivno sem kimala. To so tudi najine dileme. Skoraj vsakodnevne. Kje se začne meja spoštovanja samostojnosti naših skoraj odraslih otrok in kje se konča meja obrambe vrednot, ki jih živiva in želiva zagovarjati starša? Če sem tiho in na otrokovo odločitev nič ne rečem – kaj mu s tem spo-

ročam: da mi je prav? Da mi je vseeno? Da sploh opazila nisem? Če pa rečem, tvegam konflikt. Žal nimam vsak dan dovolj energije, da bi si upala tvegati. Rada imam mir v duši in v hiši. Za to sem pripravljena veliko potrpeti. Ampak – ali je mirna pot tudi prava pot?

20. 12.

Berem roman o apokalipsi – skorajšnjem koncu sveta. Roman govori o bližnji prihodnosti, ko svetu grozi, da mu bo zavladal Antikrist. Toda pater, ki se bojuje za dobro, pravi: »Dovolj je pravovernih na svetu, ki bodo Antikrista razkrinkali in mu to preprečili.« Sogovornik pa odvrne: »Pred prihodom Antikrista bo prehodno obdobje kot priprava na njegov prihod. Takrat se bodo zabrisale meje med tem, kaj je prav in kaj ne. Vse bo postalo dovoljeno in vse se nam bo zdelo normalno in sprejemljivo …« Naježila se mi je koža. Ravno o tem premišljujem zadnje dni. To je opis sedanjega trenutka. In mene. In tebe. Kaj vse se nama že zdi normalno in na kaj vse več sploh ne odreagirava?

21. 12.

Ne verjamem v naključja. Kot da bi mi Bog želel dati še zadnjo lekcijo glede dogodkov, ki so me zaposlovali zadnje tedne, je kaplan pri pridigi navedel Einsteinovo misel: »Sveta ne bodo uničili tisti, ki počnejo zlo, temveč tisti, ki jih gledajo, ne da bi ukrepali.« Besede so spet izrisale moj portret. Ta mesec sem uničila košček sveta: nisem zataknila listka z registrsko številko, nisem poslala nobenega pisma urednikom medijev, nisem vztrajala pri zakritju hčerinega dekolteja in nisem povedala sinu, da v odnosu do svojega dekleta ni ravnal prav. Izogibala sem se komplikacijam, izbirala lažje poti, ohranila mir v družini in … zgrešila cilj.

25. 12.

O, novorojeni dečko! Prav tebe svet potrebuje. Nekaj preprostega, nežnega in veselega. Nisem jaz tista, ki bom rešila svet. Vem, da boš ti vse uredil. Jožica

molivci

Leto posvečenega življenja PREBUDITE SVET! Povzeto po spletni strani Radia Vatikan; pripravil Ivan Turk

Papež Frančišek je za vesoljno Cerkev razglasil leto posvečenega življenja, ki se je začelo na prvo adventno nedeljo, 30. novembra, sklenilo pa se bo 2. februarja 2016, na praznik Jezusovega darovanja. Ob tej priložnosti je napisal posebno pismo, v katerem našteva cilje, pričakovanja in obzorja te pobude. Navdihuje se pri smernicah, ki jih je sv. Janez Pavel II. zapisal v posinodalni apostolski spodbudi Posvečeno življenje.

SALEZIJANSKI VESTNIK januar–februar

Papež Frančišek posvečenim osebam nakaže predvsem tri prednostne cilje. V osnovi vseh treh je želja, da bi posvečeni uresničili svojo poklicanost. Prvi cilj je »gledati na preteklost s hvaležnostjo«. Zavedati se svoje zgodovine je nepogrešljivo, da bi lastno identiteto ohranili živo, okrepili edinost družine in občutek pripadnosti njenih članov. In prav tako, da ne bi zapirali oči pred nedoslednostjo, ki je sad človeške slabotnosti in morda tudi pozabe nekaterih bistvenih vidikov karizme. Drugi cilj je »živeti sedanjost z navdušenjem«. Le-to je pravzaprav naravna posledica ponovnega odkritja lastnega izvora. Zaobjema pa tudi življenje po evangeliju v polnosti in v duhu občestva. Evangelij mora biti »priročnik« za vsakdanje življenje in za odločitve, ki so jih posvečene osebe poklicane sprejeti. Tretji cilj pa je »sprejeti prihodnost z upanjem«. Posveče-

ne osebe se ne smejo prestrašiti številnih težav, s katerimi se srečujejo v življenju, začenši s krizo duhovnih poklicev. Prav v negotovosti se uresničuje upanje, ki je sad vere v Gospoda, ki ponavlja: »Ne boj se, jaz sem s teboj.« Ne popustite skušnjavi številk in učinkovitosti, še manj pa skušnjavi, da bi se zanašali izključno na lastne moči, tako papež Frančišek opozarja posvečene osebe. Zlasti mlajše med njimi pa spodbuja, naj bodo v tem letu protagonisti dialoga s starejšo generacijo. Njene izkušnje in modrost jih lahko obogatijo, sami pa ji lahko med drugim ponudijo zagon in svežino svojega navdušenja. Papež v svojem pismu ne pozablja na pomembno vlogo laikov, ki si s posvečenimi delijo iste ideale, duha in poslanstvo. Na koncu pisma spodbuja tudi brate v škofovstvu, naj bodo skrbni, da v svojih skupnostih podpirajo različne karizme, pomagajo naj jim pri razločevanju, blizu naj jim

bodo z nežnostjo in ljubeznijo. Predvsem pa naj Božje ljudstvo učijo o vrednosti posvečenega življenja, in sicer tako, da se bosta v Cerkvi svetili njegova »lepota in svetost«.

Molitveni nameni JANUAR

Za vse skupine salezijanske družine, da bi v jubilejnem letu, ob praznovanju 200-letnice don Boskovega rojstva, okrepile poklicno zvestobo v duhu don Boskovega gesla: »Daj mi duše, drugo vzemi«.

FEBRUAR

Za vse, ki jih Gospod kliče v posvečeno življenje, da se ne bi prestrašili zahtevnosti posvečenega življenja, ampak da bi po Marijinem zgledu pogumno izrekli svoj: »Zgodi se mi po tvoji besedi!«

MAREC

Da bi v tem letu posvečenega življenja možje in žene v duhovnih poklicih spet odkrili veselje hoje za Kristusom in da bi se trudili za gorečnost pri služenju ubogim po zgledu sv. Janeza Boska in njegove matere Marjete.

2015

Sončen dan salezijanske družine Zgodi se lahko neverjetno, da tudi v sicer puste novembrske dni, ki jih vsaj v ljubljanskem področju pogosto objema megla, posije sonce. In kdo nam je podaril ta »nadstandard«? Odgovor vemo vsi, ki smo se udeležili letnega srečanja salezijanske družine v soboto, 22. novembra na Rakovniku. Ob lepem dopoldanskem bogoslužju in popoldanskih litanijah Matere Božje, razmišljanju ob okrogli mizi ter kramljanju ob kavi in skupnem kosilu smo si zagotovili odgovor: eden drugemu smo podarjali sončne trenutke, z zunanjimi sončnimi trenutki pa jih je nadgradil tudi Bog stvarnik. Najsvetlejše in najbolj intenzivno pa so sijale neštete don Boskove misli, ki smo jih na mnogotere načine poslušali iz ust duhovnikov pa tudi ob osebnih pričevanjih in izmenjavah mnenj vsi udeleženci duhovne obnove članov salezijanske družine ter druženja na Rakovniku. Začeli smo z adoracijo pred Najsvetejšim in z razmišljanji ter vodeno molitvijo rožnega venca, za kar so poskrbeli člani mariborske skupine ZMP. Tudi vrsta pred spovednicami je bila jasen impulz, da člani salezijanske družine jasne osebne duhovne drže, h kateri je spodbujal že don Bosko, ne jemljemo površinsko. Ob deseti uri smo začeli z viškom tega dne, to je evharistijo v objemu Marijinega svetišča. Ob oltarju se je zbralo 16 salezijanskih duhovnikov, ki so s tem pokazali, kako močno zaupajo v Marijino priprošnjo ter na neki način tudi stalno živo navzočnost don Boska v slovenskem maternem svetišču salezijanske družine. Gospod inšpektor Janez Potočnik je lepo vodil bogoslužje, ob tem bi želela dati nekaj poudarkov iz njegove homilije. Predvsem je poudaril tri glavne besede, za katere je želel, da v nas odmevajo tudi v nadaljnjem življenju vsakega izmed nas. Prva od njih je hvaležnost, to je zavedanje o vrednosti vseh lepih stvari in milosti, ki so bile podarjene salezijanski družini v preteklosti in so nam na mnoge načine podarjane tudi danes. Tudi veselje mora odmevati v vsakem izmed nas, saj nas je že pred začetkom prazničnega leta (to je 200. obletnice don Boskovega rojstva) nagradil don Bosko, ki se nas je dotaknil z romanjem njegovih relikvij. Kmalu zatem so se začeli vrstiti številni praznični dogodki, ki

jih bomo živeli tudi v prihodnjih mesecih. Veselje nam zaigra tudi ob misli, da smo deležni dveh salezijancev novomašnikov, pa nove skupine mladih sotrudnikov, ki so dali obljubo pred nekaj meseci. Zadnja od pomembnejših besed, s katerimi nas je g. Janez nagovarjal, pa je odgovornost – drža, ki jo od nas zahtevajo naše delovne dolžnosti pa tudi poklicanost k raznovrstnim dejavnostim, ki nam jo nalaga delo v različnih skupinah salezijanske družine. Osebno me je najbolj nagovorilo geslo, okoli katerega se je vrtel letošnji vrhovni zbor salezijancev v Rimu, ki nam ga je zaupal inšpektor: Bodite mladike na trti – Jezusu in dovolite, da se v osnovno trto – za nas je po Jezusu trta seveda tudi don Bosko – vcepijo tudi novi sodelavci. Mislim, da smo s tem pozvani tudi vsi mi, da bomo dobri pričevalci na tistih področjih, kjer delamo, in da hkrati povabimo k sodelovanju vse tiste, ki jih nagovarja don Boskova ideja! Sledila je predstavitev 23. vrhovnega zbora sester hčera Marije Pomočnice, ki jo je podala inšpektorica s. Damjana Tramte, pa okrogla miza, ki jo je vestno pripravila ter iznajdljivo vodila s. Martina Golavšek. Bilo je veliko pogovora, izmenjave mnenj, molitve. Vsa naša razmišljanja lahko strnem v dejstvo, da nam molitev ter srečevanje z Jezusom v molitvi in evharistiji dajeta vedno nove moči, da lahko »dihamo z mladimi«. Monika, Lj. Rakovnik

Don Boskov center Maribor

DBC Maribor, mesto prebujanja

novega življenja

Gašper M. Otrin

SALEZIJANSKI VESTNIK januar–februar

Foto: P. Belak in M. Suhoveršnik

Mesto Maribor in Cerkev se nahajata v težkih časih. Krivca ni, so le dejstva, ki pričajo o nastali situaciji: propad velikega dela industrije, visoka brezposelnost, kriminal, vstajniška gibanja, finančni škandal nadškofije, upad vernikov in verske zakramentalne prakse idr. Skorajda bi lahko govorili o finančni in duhovni obubožanosti velike večine prebivalstva, otrok in odraslih. Duh sekularizacije kakor oblak visi nad mestom in ga proglaša za nekakšen posvetni epicenter.

na strani mladih Don Boskov center Maribor izziva čas in prostor V tem okolju je pred dobrim letom začel delovati nov Don Boskov center. V njem deluje in opravlja svoje poslanstvo salezijanska skupnost, ki jo sestavljamo štirje duhovniki: Franc Brečko, Gašper M. Otrin, Tone Ciglar, dr. Štefan A. Ferenčak. Delo je zelo pestro in raznoliko, zato nam novi prostori dobro služijo in nudijo nove možnosti ter izzive za lokalno okolje. Od leta 1986 deluje na tem področju župnija sv. Janeza Boska, ki je videla svoje vzpone in padce. Z veseljem ugotavljamo, da se župnijsko občestvo širi, vse več je mladih družin in veroučencev, znova so svoj zagon dobile razne skupine: otroški pevski zbor, biblična skupina, molitvene skupine, zakonski skupini, katehumeni, veroučni vrtec in druge že obstoječe. Salezijanci smo prepričani, da današnjega človeka nagovori predvsem pristnost odnosov in močna vera, ki sta temelj pastoralnega dela. Župnijska kapela, v kateri obhajamo bogoslužja, postaja ob nedeljah in praznikih odločno premajhna, zato nas še posebej veseli dejstvo, da je bila v preteklem letu v celoti izgrajena tretja gradbena faza del na cerkvi; iščemo pa finančne možnosti za čim prejšnjo dograditev. Skrita želja je, da bi v letošnjem, don Boskovem letu, doživeli blagoslov nove cerkve in tako prišli do prvega svetišča sv. Janeza Boska v Sloveniji.

Delo z mladimi ni neopazno Od leta 1998 deluje Društvo Salezijanski mladinski center, ki nosi veliko zaslug pri prepoznavnosti salezijanskega dela v Mariboru. Z novim centrom je tudi društvo pridobilo nove možnosti za delovanje in izvajanje projektov. Že nekaj časa ima status javnega interesa nacionalnega in lokalnega pomena, kar govori o dobrem in trdem delu. Center s svojimi programi pomaga ustanovam v lokalnem okolju, saj sodeluje s šolami, centri za socialno delo in drugimi javnimi ali zasebnimi institucijami. Izvajamo program spremljanja mladih »Velikani upanja«, delavnice za mlade in starše »Pasti odraščanja«, pripravljamo občasna predavanja in izobraževanja, vikende za zakonce, letne programe za otroke in mlade, mednarodne mladinske izmenjave, šolsko učno pomoč idr. Mladinski center je gonilna sila za koordinacijo dela z mladimi, vse bolj pa v svoje delo vključujemo tudi družine.

Nov zavod, nova igrišča V preteklem letu smo ustanovili zasebni Zavod Andreja Majcna za vzgojno, izobraževalno, športno, socialno in kulturno dejavnost. V njem delujejo organizacijske enote: Družinski center Objem, Športni center Tempo, Mladinski center in Dominikov dom Pohorje. V kratkem času obstoja je v zavo-

Don Boskov center Maribor du zaživelo nekaj skupin in dejavnosti, izdali smo prvo publikacijo knjig iger, skozi leto organiziramo Majcnove kulturne večere, izlete za družine in predavanja ter sodelujemo s sorodnimi organizacijami v lokalnem okolju. Lani novembra smo v Don Boskovem centru odprli nova večnamenska športna igrišča, ki jih je blagoslovil škof dr. Peter Štumpf, odprla pa župan dr. Andrej Fištravec in nogometaš Amir Karić. Prav v igriščih vidimo tisti prostor, kjer bomo lahko z mladimi navezovali stik in jim tudi po športu približali vrednote in kreposti, ki jih danes vse prevečkrat družina in šola ne nudita več. V zavodu bi nam prav prišla kakšna zaposlitev, a si zaradi narave obstoječih dejavnosti tega še ne moremo privoščiti. Pri svojem poslanstvu tehtamo možnosti za prihodnost tudi na področju izobraževanja. Veseli smo, da nas s svojimi darovi podpira veliko ustanov in dobrih ljudi, ki so prepričani, da je treba Mariboru in tukajšnji Cerkvi ponuditi svojo roko, da bo vesela novica, Kristus, prišel do ljudi, ki ga tako potrebujejo. Hvala vsem, ki prispevate v Usatnovo Sklad Janeza Boska in nas krepite s svojo besedo in molitvijo. Za naše mesto pa si želimo, da bi nad njim končno zasijalo sonce in bi lahko postal epicenter vere, upanja in ljubezni.

SALEZIJANSKI VESTNIK januar–februar

“… in slišal se je glas”

r ij a

Ki je bil krščen v Jordanu

pripravila: s. Irena Novak

Bog Oče je hotel dvakrat javno izpričati svojo ljubezen do Sina, v dveh pomembnih dogodkih Sinovega življenja: ob krstu na bregu reke Jordan in na gori Tabor ob Jezusovi spremenitvi, razodetju njegovega božjega veličastva. V tem razodevanju moramo začutiti ne le to, koliko Bog Oče ljubi Sina, pač pa tudi, koliko ljubi človeštvo, saj je za nas daroval tega svojega ljubljenega Sina. Očetova beseda nam prikliče čudovita razmišljanja apostola Janeza: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina” (Jn 3,16); »Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina.” (1Jn 4,9–10). Jezus je Očetov dar ljubezni človeštvu. Glas iz nebes je v resnici razodetje Boga, ki je ljubezen: ljubezen do Sina v Svetem Duhu ter ljubezen do človeštva in celotnega stvarstva. Ob spremenitvi na gori Tabor sledi velelnik: “Njega poslušajte!” Možje in žene, ki poslušajo Sina, so zaobjeti v ljubezen in življenjsko občestvo, ki je med Očetom in Sinom, oni sami pa postajajo ljubljeni Očetovi sinovi in hčere. Očetov glas na gori Tabor pa spominja tudi na Materin glas v Kani. Med maloštevilnimi besedami, ki jih evangelij pripisuje Mariji, je le ena, ki je neposredno usmerjena k ljudem. To je naročilo služabnikom na svatbi v Kani: “Karkoli vam reče, storite!” Po pravici je ta beseda imenovana “marijanska zapoved”. Je tudi zadnja beseda, ki jo je izgovorila Marija, skoraj kakor duhovna oporoka, ki jo izroča svojim otrokom. Kakor Bog Oče utihne potem, ko je izrazil svojo ljubezen do Jezusa in je vse povabil, naj ga poslušajo, tako tudi Marija ne bo več govorila. Povedala je to, kar je bistveno, ko je odprla svoje srce Jezusu, on pa ima “besede večnega življenja”. Po Mariji k Jezusu. Marija nas vodi, da hodimo za Jezusom, smo poslušni njegovi besedi; on je za nas tisti, na katerega se lahko popolnoma zanesemo. “Ta je moj ljubljeni Sin!”, “Karkoli vam poreče, storite!” To so besede, izrečene z ljubeznijo, besede, ki človeštvo povežejo z Jezusom, ki je edini Odrešenik. Očetov glas, tako ob reki Jordan kot na gori Tabor, je slovesen in skrivnosten. Materin glas v Kani pa je preprost, nevsiljiv, mil, prežet z materinsko nežnostjo in žensko modrostjo, vendar je enako mogočen in učinkovit. Maria Ko Ha Fong, Cana e Tabor. Maria e il Padre, Maria Ausiliatrice 4/2012

Mati dobrega sveta; vhodna avla Salezijanskega zavoda Veržej Avtor vitraja Ferdinand Stajnko

misijoni

Čarobnosti Indije Prostovoljna misijonska odprava ˝BREATHE INdia˝ Maša Budič, Peter Končan

Naša prostovoljna misijonska izkušnja se je začela jeseni 2013, ko smo se prostovoljci prvič dobili in smo začeli s konkretno pripravo. V ekipi smo bili bivši dijaki Gimnazije Želimlje: Maša, Ema, Katarina, Nastja, Gašper in Evgen, voditelj odprave pa je bil salezijanec Peter Končan. V daljnje indijske kraje smo odpotovali ob koncu junija 2014.

Kalkuta

Po nekaj urah, preživetih v zraku, smo v soboto, 26. junija, stopili na vroča tla Kalkute – osemmilijonskega mesta. V trenutku nas je preplavila težka, vlažna vročina in hrup vseh vrst. Ko smo se, razdeljeni v dva taksija, vozili skozi mesto, nam je kulturni šok dvigoval obrvi, glasilkam kradel glas in na obraz risal oblike mnogih začudenj. V prestolnici Zahodne Bengalije smo preživeli le nekaj dni – kratko obdobje, ki pa se je zaradi svoje polnosti in

SALEZIJANSKI VESTNIK januar–februar

začetniškega navajanja na novo kulturo s svojimi vsakodnevnimi presenečenji zdelo vsaj enkrat daljše. Kot prostovoljci smo delali v ustanovi Matere Terezije Prem Dan, ki je namenjena bolnim in umirajočim ljudem s kalkutskih ulic. Za večino izmed nas je bila ta preizkušnja težka, a hkrati zelo močna ter dragocena. Čeprav se nam je včasih zdelo, da kateri izmed nalog ne bomo kos, smo presegli svoja prepričanja, omejitve in s tem prispevali k boljšemu počutju sočloveka in

svojemu lastnemu osebnostnemu razvoju. Hiša Matere Terezije nam je poleg omenjenega nudila tudi mirno zatočišče v tisti množici ´vsega´, kar se je dogajalo tako okoli nas kot tudi v nas samih.

Manipur

S prihodom julija smo zapustili Kalkuto in se napotili proti skrajnemu severovzhodu Indije, kjer smo preživeli skoraj štiri tedne. Dežela je že na prvi pogled izgledala popolnoma drugačna od prizorov, ki smo

jih bili vajeni iz Kalkute. Naš korak je postajal vedno bolj trden, usmerjen in domač. K temu so pripomogli tamkajšnji salezijanci, ki so nas izjemno lepo sprejeli in nam omogočili nepozabno izkušnjo, za katero jim bomo vedno hvaležni. Skupina se je razdelila na tri dele. Katarina in Ema sta bili nastanjeni v vasici Punanamei, Gašper in Evgen v Shajobi, Maša in Nastja v Maramu, Peter pa je skrbel za koordinacijo med skupinami. Vse tri vasice se nahajajo v čudovitem, več kot 1000 m visokem hribovju zvezne indijske države Manipur. Tam prebivajo plemena Naga, ki so znana po svoji prijaznosti, hkrati pa so tudi izjemno ponosna na svojo enkratno kulturo. Prijaznost ljudi nas je objela že takoj ob prihodu, saj smo bili povsod deležni tradicionalnih sprejemov s petjem, cvetjem ter bili obdarovani s posebnimi šali. Naše prostovoljstvo je bilo v tem, da smo se vključili v vsakdanje delo in življenje salezijanske skupnosti ter tamkajšnjega prebival-

stva. Salezijanci imajo veliko zelo dobrih šol, s katerimi si mladi lahko odprejo pot v boljšo prihodnost. Ob dopoldnevih smo v teh šolah poučevali, predstavljali Slovenijo, našo kulturo, jezik … Ob popoldnevih smo za otroke, ki bivajo v internatu, pripravljali ustvarjalne delavnice, igre, skupaj z njimi prepevali, molili ter opravljali vsakdanja opravila. Ljudem v kraju smo poskušali pomagati pri sajenju riža, vendar smo kmalu ugotovili, da je to opravilo težje, kot izgleda na prvi pogled. Posebno doživetje je bilo poizkušanje njihove tipične hrane, ki vsebuje za nas nenavadne sestavine, kot so: pasje meso, paglavci, pekoč čili, razne vrste sadja, zelenjave … Dnevi v Manipurju so minevali vedno hitreje. Prostovoljci smo se z vsakim dnem bolj zbliževali – tako med sabo kot tudi z okolico. Toplina, gostoljubnost in iskrenost tamkajšnjih ljudi so nas popolnoma prevzele, začutili smo njihovo preprostost bivanja

in v sebi znova našli mir ter pristno veselje ob majhnih vsakodnevnostih, katerih vrednost je pogosto spregledana. Poleg odkrivanja miru smo skozi drugačno perspektivo odkrivali tudi vero. Duhovna poglobljenost mladih ljudi nam je predstavljala resnično dragocen navdih, ki nam je ponudila veliko iztočnic za razmišljanje o osebnih in širše družbenih vprašanjih, povezanih z duhovnostjo, vero in cerkvijo kot skupnostjo. Le-ta je bila v naših očeh v vaseh, v katerih smo prebivali, zaradi močne salezijanske dejavnosti izredno enotna, povezana v močni, iskreni in hvaležni ljubezni do Boga in bližnjega. V šestindvajsetih dneh so indijske vasi postale naš drugi – indijski dom. Nanj in na njegove ljudi smo se srčno navezali, zato je bilo slovo težko. Zavedamo se, kako dragocene so vse te indijske čarobnosti, ki jih hranimo v srcu. Zagotovo nas bodo v različnih podobah spremljale še dolgo.

Kerečev sklad V »Kerečev sklad za salezijanske misijone in misijonarje ter za stroške postopka za beatifikacijo misijonarja Andreja Majcna ste od 20. oktobra do 31. decembra 2014 darovali: Andlovec I., Bizjak M., Božič C., Brezavšček R., Rolih B., Kerec M., Lapanja A., Meglen I., Okulisti Morela, Ozebek I., Polak V., Rihtar F., Schnabl Janhas M., Zupančič M., in nekateri neimenovani dobrotniki

Bog povrni! 15

novice

CERKNICA Miklavž Letos si je Miklavž za Cerkničane vzel veliko časa, saj je s spremstvom težko otovorjenih parkeljnov in nizko letečih angelcev prečesal ulice. Tistih nekaj posameznikov s slabo vestjo je bilo ob njihovem prihodu sicer v strahu, vendar je bilo srečanje z dobrim svetnikom za večino spodbuda. Srečanja s svetnikom pri lastnih vratih se spominjajo samo najstarejši prebivalci župnije. Ko se je večina domačinov s pripravljenimi peharji že odpravila spat, je »nebeška« družba še kar vztrajala in puščala sledove nočnega pohoda tudi pred vrati. Ob koncu božične devetdnevnice se je župnijska cerkev za nekaj časa spremenila v pravcati hlev. Na sam božični večer se je tam pojavila skupina osmih živali. Imele so različna mnenja o izrekanju dobrodošlice v svoj hlev Mariji z Jožefom. Verniki smo se lahko prepoznali ob značilnih zavračanjih bližnjega.

Praznično

SALEZIJANSKI VESTNIK januar–februar

December je tudi v cerkniški župniji z dogajanjem napolnjen mesec. V salezijanskem mladinskem centru smo nekaj dni pred silvestrovim nabirali kondicijo za silvestrovo. Tretja zakonska skupina je pripravila ples družin. Najmlajše je razveselil čarodej Jole Cole, odrasli pa smo občudovali glasbene sposobnosti nekaterih domačih talentov. Udeleženci smo ob njihovi glasbi z veseljem zaplesali. Tudi

želodčki so dobili svoje. Zbrana sredstva smo namenili za obnovo tabernaklja župnijske cerkve. Končno smo podlegli tudi nekajletni skušnjavi do organizacije Trikraljevske koledniške akcije. Po lanskoletni poskusni izvedbi koledovanja brez zbiranja sredstev je letos navdušeno sodelovalo dovolj ljudi, da je primerno opremljenih na pot odšlo že pet otroških in dve odrasli koledniški skupini. Ljudi smo razveselili z obiskom, prinesli blagoslov družinam in zbirali darežljive darove za misijone. Pri mnogih vratih smo slišali besede pohvale, pa tudi spodbude, da bi se drugo leto zagotovo spet videli.

HAMILTON, KANADA 50 let župnije V kanadskem Hamiltonu, v južnem Ontariju, je na zadnjo septembrsko nedeljo 2014 potekala svečanost ob 50. obletnici obstoja župnije sv. Gregorija Velikega. Župnija v občestvo združuje in povezuje že tretjo generacijo slovenskih izseljencev, ki so v šestdesetih letih minulega stoletja dosegli ustanovitev slovenske nacionalne župnije. Postavili so si mogočno dvorano, ki jim je sprva poleg prostora za družabno srečevanje služila tudi kot cerkev, v osemdesetih letih pa so uspeli postaviti še župnijsko cerkev, ki je posvečena sv. Gregoriju Velikemu. Tokratnega veličastnega dogodka so se udeležili tudi gostje iz Slovenije, na čelu z inšpektorjem Jane-

zom Potočnikom, ki je tudi vodil slovesno bogoslužje. V popoldanskem delu je sledilo praznovanje v dvorani, kakor je navada tudi za druga župnijska praznovanja. S to razliko, da je bilo tokrat vse v presežkih.

VERŽEJ Sedma razstava jaslic V okviru projekta Božična Prlekija že od začetka adventa poteka v Puščenjakovi dvorani Centra DUO razstava slovenskih jaslic. Posebna gosta sta Katarina in Tomaž Lavrih iz Šentlovrenca na Dolenjskem, ki razstavljata 13 jaslic in 6 svetopisemskih zgodb s temo Jezusovega rojstva. Jaslice razstavlja še 28 slovenskih ljubiteljskih umetnikov in 17 skupin otrok iz pomurskih šol in vrtcev. Program ob odprtju je s pesmijo popestril družinski trio Ivančič, domačine in goste pa je pozdravil župan Slavko Petovar. Tomaž Lavrih je v nekaj besedah opisal svojo pot do jaslic. Pred blagoslovom je navzoče pozdravil še direktor Zavoda Marianum, Janez Krnc, in čestital vsem razstavljavcem, še posebej otrokom, njihovim mentorjem in šolam za lep odziv pri ohranjanju tradicije in iskanju izvirnosti v ustvarjanju jaslic. Murskosoboški škof dr. Peter Štumpf je božični dogodek umestil v večnostni dogodek: končni naslovnik božiča je Jezus Kristus, ki je enkrat prišel med nas kot nebogljen otrok, naslednjič pa bo prišel v polnosti. Ob koncu je navzoče pozdravil še inšpektor Janez Potočnik,

ki je geslo praznovanja 200-letnice rojstva sv. Janeza Boska Za vas živim povezal z božičnim dogodkom in vsem zaželel, da bi živeli za druge, kot je don Bosko živel za svoje mlade.

Praznične lončarske delavnice Rokodelski center v Veržeju je v adventnem času pripravil lončarske delavnice. Lončarka Urša Ambrož je s svojim nasmehom udeležence »udomačila« že ob prvem srečanju in lotili so se izdelave božičnih okraskov za božično drevo, praznično mizo ali dekoracijo jaslic in doma. Ob tem so spoznavali tehnike obdelovanja gline in ustvarjanje na ploskovnih površinah. Izbrane motive so izdelovali z modelčki in drugimi pripomočki, z veseljem pa so se usedli tudi za lončarsko vreteno. Sledila je poslikava in okrasitev z ornamenti, pečenje, glaziranje in drugo pečenje. Polna lončarska delavnica se je spremenila v praznični prostor ustvarjanja in medsebojnega druženja, to pa je bila najboljša priprava na prihajajoče praznike.

RIM Vrhovni zbor hčera Marije Pomočnice Od septembra do novembra 2014 je v Rimu potekal 23. vrhovni zbor hčera Marije Pomočnice. Iz Slovenije sta se ga udeležili inšpektorica s. Damjana Tramte in zastopnica s. Majda Pangeršič. 194 sester zborovalk z vsega sveta je v molitvenem in delovnem ozračju razmišljalo, kako biti danes skupaj z mladimi

1 Cerknica, silvestrovo

2 Cerknica, koledniki 3 Hamilton, Kanada, praznovanje 50. obletnice župnije 4 Veržej, odprtje razstave jaslic 5 Veržej, lončarske delavnice

novice

dom, ki oznanja evangelij. Pomenljiv doprinos so s z nekajdnevno navzočnostjo dali predstavniki laičnih sodelavcev z vsega sveta in predstavniki mladih iz Evrope. Med slednjimi je bila Kristina Krašna iz Slovenije. V vodstvo Družbe so ponovno izvolile dosedanjo vrhovno predstojnico s. Yvonne Reungoat, Francozinjo, med svetovalke pa tudi znova Slovenko s. Miro Peče. Vrhovni predstojnik salezijanske družbe Ángel F. Artime jim je s svojo prisotnostjo in besedo dal čutiti bližino in podporo vse salezijanske družine. Duhovno močan je bil trenutek srečanja s papežem Frančiškom v Vatikanu. Prav iz njegovih besed so povzele naslov pozborovskega dokumenta: Razširite pogled: Skupaj z mladimi misijonarke upanja in veselja.

SAO PAULO, BRAZILIJA Končno v misijone

SALEZIJANSKI VESTNIK januar–februar

Tiha želja – biti misijonarka se je uresničila. 19. novembra 2014 je s. Metka Kastelic prispela v Brazilijo, v São Paulo. S. Metka je že nekaj let skupaj z mladimi prostovoljci preživljala misijonski mesec v Angoli, nazadnje pa v Braziliji. Prav tam, kamor je bila sedaj poslana. Januarja odhaja v novo skupnost v Guaratingueto. Piše nam: »Moja prva skupnost bo v neposredni bližini brazilskega narodnega svetišča Naše Gospe iz Aparecide. Ob njej, ki je bila Jezusova prva misijonarka, čutite mojo molitveno povezanost. Hkrati vas tudi sama prosim za

vašo molitev, da bi: »živela prvo ljubezen«, s katero je Gospod Jezus Kristus ogrel moje srce in da bi vztrajala v veselju. Gospodov učenec vztraja v veselju, ko je z njim, ko izpolnjuje njegovo voljo, ko deli vero, upanje in evangeljsko ljubezen.« S. Metki želimo veliko veselja in ljubezni pri misijonskem poslanstvu.

ŽELIMLJE Praznični december Adventni čas je bil na Gimnaziji Želimlje in v Domu Janeza Boska zaznamovan s pripravami na božič, pa tudi na zaključek ocenjevalnega obdobja. Četudi so se kopičila preverjanja in ocenjevanja znanja ter učenje zanje, pa smo znali odmeriti čas za duhovno pripravo na praznovanje Jezusovega rojstva. Dijaki in dijakinje v domu so se zopet lotili izdelave voščilnic, denar od njihove prodaje pa namenili dijakom iz socialno šibkejših družin. Na adventni delavnici so izdelovali tudi adventne venčke, ki so jih nato blagoslovili na duhovnem večeru. Razredne skupnosti so priredile miklavževanja, na katerih so se dijaki in dijakinje medsebojno obdarili, gimnazijske pevske in glasbene zasedbe pa so tudi letos pripravile tradicionalni koncert, na katerem nas je obiskal sveti Miklavž. Dijaki in dijakinje so zopet združili moči tudi pri načrtovanju in postavljanju ter predstavljanju razrednih jaslic, praznično dogajanje na šoli pa se je zaključilo z božično-domovinsko prireditvijo. Po njej smo

nasmejanih obrazov odšli božično-novoletnim praznikom naproti, da bi si nabrali moči za izzive, ki jih v šoli in ob njej za nas pripravlja novo koledarsko leto.

Mojca Leskovec

Zbor SMG 2014

»Mnogo je poti, kje si pa ti?«, je bilo geslo Zbora SMG, ki je med sedmim in osmim novembrom potekal v Majcnovem domu v Želimljem. Okoli 40 mladih, sester hmp, salezijancev, sotrudnikov, in predstavnikov drugih skupin, se je vpraševalo o osebni poklicanosti in poklicanosti znotraj svojih skupin, ter tudi samega salezijanskega mladinskega gibanja. Po delu v skupinah, so si bili vsi enotni, da je povezovanje in sodelovanje znotraj SMG nujno potrebno, a da so za to odgovorni vsi, vsak posameznik. Srečanje so sklenili s sveto mašo, ki je bila spodbuda za naprej.

BLED Duhovne vaje za družine: »Počakaj me!« Od 28. do 30. novembra 2014 je pri sestrah hčerah Marije Pomočnice v Marijinem domu na Bledu potekal prvi – v vrsti treh – duhovnih vikendov za zakonce in družine. Ob priložnosti jubilejnega leta 200-letnice rojstva sv. Janeza Boska smo ga pripravili člani salezijanske družine (salezijanci, sestre HMP, sotrudniki in mladi). Družina za družine torej! Vsi smo vpeti v mnogo stvari in nemalokrat se sliši stavek: »Tol'ko je enih stvari! Pa še to in ono moram narediti. Sploh nimam časa.« »Počakaj me!« pa je

bil naslov duhovnih vaj. To govori duša telesu, zakonec sozakoncu, otrok staršem, starši otrokom, včasih mi Jezusu in drugič Jezus nam … Časa imamo sicer dovolj, gre pa za vprašanje, komu ga namenjamo in za kaj. Blagor vsem enajstim družinam, ki so si upale ustaviti, počakati in si vzeti čas zase, za druge in za Boga! V veselem ozračju smo v petek zvečer začeli duhovne vaje. V soboto pa smo se tako za dopoldanski kot popoldanski program razdelili v skupine in pričeli vsak s svojim programom. Starši so imeli po uvodnem nagovoru čas za osebno razmišljanje o mojem/najinem odnosu z Jezusom ter pogovor v paru oz. v skupinah. Otroci do tretjega leta starosti so bili v igralnici pod budnim očesom animatorjev; druga skupina otrok, od tri do šest let, je imela dejavnosti po programu svetopisemskih uric; v tretji skupini pa so bili najstarejši otroci, od šest let dalje, ki so prek igre, pogovora, delavnice razmišljali o družini in svojem odnosu z Jezusom. V nedeljo smo se znova najprej srečali pri zajtrku, se zbrali skupaj za jutranjo molitev ter nato za dobro uro odšli po skupinah. Duhovne vaje smo sklenili s sveto mašo, pri kateri nas je salezijanec Peter spodbudil, da bi bili vedno uglašeni na Jezusa. Če bi se želeli tudi vi ustaviti in počakati, vabljeni od 6.–8. februarja v Želimlje ali pa od 17.–19. aprila 2015 na Pohorje, kjer bo potekal podoben vikend program za zakonce in družine. s. Martina Golavšek

4 5

1 Rim, slovenske udeleženke na vrhovnem zboru HMP, z vrhovno predstojnico 2 Brazilija, misjonarka s. Metka Kastelic 3 Želimlje, miklavževanje 4 Bled, duhovne vaje za družine "Počakaj me!" 5 Želimlje, Zbor SMG

ŠKOFJELOŠKI PASIJON 2015 Vljudno vas vabimo na ogled uprizoritve Škofjeloškega pasijona v postno velikonočnem času 2015. Škofjeloški pasijon ustvarja več kot 1000 prostovoljcev, zato je slednji več kot samo predstava. V sebi nosi močno sporočilo, s svojo bogato duhovno vsebino pa se dotika človekovih temeljnih vprašanj. Ogled Škofjeloškega pasijona predstavlja nepozabno doživetje v pomembnem krščanskem času. Na razpolago so naslednji termini: 21.marca ob 20h,22.marca ob 16h,28.marca ob 20h, 29. marca ob 16h, 6. aprila ob 16h, 11. aprila ob 20h ter 12. aprila ob 16h. Za zaključene skupine nad 20 oseb znaša cena na osebo 18 eur za prizorišče Mestni trg ter 11 eur za prizorišča Pod gradom, Spodnji trg, Kašča. Za vse nadaljnje informacije smo vam na voljo v Pasijonski pisarni na: matej.peternelj@pasijon.si ali 051-335-543. Prisrčno vabljeni! USKOVNIŠKA MAŠA Vsak 3. četrtek v mesecu (15. januarja, 19. februarja, 19. marca, 23. aprila in 21. maja), na Rakovniku ob 18.00. Za animatorje in udeležence Uskovniških tednov in postnih duhovnih vaj, za mlade salezijanskega mladinskega gibanja … Informacije: Boštjan Jamnik

VEČERI DRG – DUHOVNE RITMIČNE GLASBE 12. marec, 9. april, 14. maj. KDAJ: šest drugih četrtkov v mesecu ob 20.00. KJE: dvorana v gradu RAKOVNIK, Ljubljana. KAJ: predstavitev izvajalcev DRG, pričevanja, molitev, razvijanje scene DRG, druženje. Informacije: Boštjan Jamnik, Blažka Merkac

Postne duhovne vaje 2015 za mlade KAJ PA TVOJE SRCE? Za dijake, študente in mlade v poklicih. Enkratna priložnost za dobro pripravo na Veliko noč. Tema je povezana s priliko o sejalcu; razmišljali bomo o tem, kakšna zemlja smo; kako seme, ki ga v nas polaga Bog, živimo v odnosu z bližnjimi in kakšna je naša odgovornost v družbi in širšem okolju. Vikendi, ki potekajo po različnih krajih, so pestro obarvani z delom po skupinah, molitvijo, druženjem, spovedjo ... Termini: Marijin dom na Bledu, 20.–22. februar; Leničev dom v Podbočju, 27. februar–1. marec; Pohorje I., 13.–15. marec; Pohorje II., 20.–22. marec. Informacije in prijave: www.donbosko.si/pdv smp@salve.si, Boštjan Jamnik 031 486 554

RIBNIŠKI PASIJON 2015 »To delajte v moj spomin«

SALEZIJANSKI VESTNIK januar–februar

Foto: M. Maležič

Uprizoritve: - sobota, 29. marec 2015 ob 19.00 uri, v Športnem centru Ribnica; - nedelja, 30. marec 2015 ob 19.00 uri, v Športnem centru Ribnica; - ponedeljek, 6. april 2015 ob 19.00 uri, v Športni dvorani Velike Lašče. Vstop prost. Vljudno vabljeni!

ROMANJE SALEZIJANSKEGA VESTNIKA v don Boskove kraje od 30. aprila do 3. maja 2015. Nekaj mest je še prostih. Prijave na 041 215.711 (J. Potočnik) ali na vestnik@sdb.si. Podrobnejši program bo tudi na spletu donbosko.si/jubilej2015

rajni + JOŽEFA ANDOLŠEK 1921−2014 mati salezijanca in stara mati škofijskega duhovnika

Ob pogrebu v Boštanju, 23. novembra 2014, je sin Jože o njej povedal: Draga mama, zaradi tvoje ljubezni smo tudi tvoji otroci nekega dne izrekli besedo: lepo je živeti, po letih iskanja pa najbolj intimno besedo, ki jo lahko izreče človeško bitje: verujem. In to v vsej krhkosti, z vsemi dvomi in z vsem dostojanstvom. V moči te Ljubezni sta prejela zakonsko posvečenje Tonika in Ivči ter Cveta in Nejči, jaz pa redovniško in duhovniško posvečenje. Mama ti si vedela, da so za družino obredi nadvse pomembni. Ti si jim je dahnila vsebino. Zato je bilo pri nas v cerkvenem letu in drugače veliko praznovanj. Spominjam se, kako me je pripravljala na prvo obhajilo. Ker je šlo za prejem Boga, mi je ob večerih razlagala ta velik dogodek za moje življenje, za dan, bom prvič prejel Jezusa. Ob večerih je bil čas za pogovor, skupaj smo zmolili družinsko molitev. Družinska romanja so se mi nadvse vtisnila v spomin. Na Žalostno goro, posebno pa

na Brezje. Še sedaj, ko se oglasim pri Mariji Pomagaj na Brezjah, vem za klop, kjer je mama odprla cekar, in nam delila dobrote. Potem smo otroci lažje vztrajali pred Marijino podobo in se lovili okoli njenega oltarja ... V vsem smo pa občutili, da je lepo, da smo skupaj in da nas imata Jezus in Marija nadvse rada. Bili smo bogati, pa ne v materialnih dobrinah. Ob večerih nam je po večerni molitvi prebirala zgodbe naših misijonarjev: o Baragi, Kerecu, Majcnu in drugih. Zato sem se verjetno tudi sam odločil, da lajšam bolečino ljudem, posebno otrokom, ki so tam daleč v Etiopiji ... Mama, tvoje roke so poznale delo na polju, znale so tudi nežno pobožati in pokrižati; v svojem naročju si nas naučila moliti. Zamesila in spekla si v krušni peči najboljši kruh. Hvala ti, da si z atitam imela odprto hišo in gostoljubno srce za vse, ki so iskali lepo besedo in zavetje. Predvsem pa za pogovor, ki ga je znala naša mama voditi tako kot nihče drug; vsaj tako smo prepričani otroci. Podarila si nam zavetje in ljubezen, zato lahko tudi mi vzpostavimo globok odnos do sebe, do drugega in do Boga. V tem občutimo hvaležnost in veselje, da živimo. Mama, ti si vsak dan hodila k izviru, saj sta vsak dan z atitam molila rožni venec in druge molitve. Nadvse pa si cenila sveto mašo. In ko si Jezusa prejemala v svoje srce, si ga nam podarjala, da smo tudi mi

naročniki Sal. vestnika, člani mašne zveze in molivci za duh. poklice

Andolšek Jožefa, mati sal. duh. Bagari Zlatka, Grad Dernovšek Miloš, Sevnica Erklavec Franc, duh., Lj. Rudnik Gregorič Jože, duh., Brezovica Jamnik Terezija, mama šk. Jamnika Jan Ljudmila, Bistrica ob Sotli Jančič Albin, Dol pri Hrastniku Kočevar Marija, mati bogosl. Kotnik Štefanija, Vrhnika Lužovec Ivan, Argentina, sal. duh. Maršič Štefan, oče sal. duh. Mošnik Angela, Motnik Ogorevc Marija, mati sal. duh. Prosen Štefka, Škofja Loka Remc Katarina, Ljubljana Simončič Franci, brat sal. in dveh sester HMP Sovič Jožefa, Križevci/Ljut. Valenčič Ivanka, Koper Vodovnik Frida, Šmartno/Paki Zamuda Jože, Podplat

lahko začutili, kako lepo je živeti z njim. Zato naj te Bog obsije s svojim obličjem in ti podeli svoj mir. VERŽEJ 23.–25. januar (pet.–ned.): Pevski vikend za otroške pevske skupine iz Pomurja z razvedrilnim spremljevalnim programom. 15.–17. februar (ned.–tor.): Duhovne vaje za ministrante in ministrantke 21. marec (sobota): Prvo srečanje družin birmancev. Informacije in prijave: Grega Valič Jaslice: Vsakoletna razstava jaslic rokodelcev in skupin iz osnovnih šol in vrtcev Pomurja; letošnja glavna razstavljavca sta zakonca Lavrih. Razstavo si lahko ogledate do svečnice. Informacije: Ivan Kuhar

nagradna

KRIŽANKA

vrhovni predstojniki sdb SESTAVILA MATEJA TRDEN ZAŠČITNI DEL VOJAŠKIH VOZIL

KRAJ ZAKRNELI TELOVADNO VZHODNO ORGAN OD ORODJE (KNJIŽNO) LJUBLJANE

ŽENSKO IME

GRŠKI BOG PASTIRJEV

pošljite do 20. februarja 2015 na uredništvo Salezijanskega vestnika

NAVLAKA, ROPOTIJA, ŠARA SL. IGRALKA ŠPELA

AGENCIJA RS ZA OKOLJE

SALEZIJANSKI VESTNIK

NEM. ARHISPODNJI TEKT OTTO DEL PROSTORA RENTGENSKI PREGLED

MOČEN, REZEK GLAS OB STRELI DALMATINSKI ŠALJIVEC ANA (ANGL.) DNINA SALEZI(NAREČNO) JANSKI VESTNIK ČETRTI RIMSKI KRALJ KRVNI SORODNIK PO MOŠKI STRANI OBISKOVALEC NEDELJSKE MAŠE

VEK, DALJŠA DOBA AM. PEVKA JOAN

PLEMIŠKI NASLOV

Nagrajenci prejšnje nagradne križanke

1. nagrada: vikend paket za eno osebo – bivanje v penzionu Mavrica, Salezijanski zavod Veržej: Vito Anžič, Radomlje. 2. nagrada: knjiga F. Bouchard, Don Bosko - Z močjo srca: Boštjan Trbovc, Laško. 3. nagrada: knjiga Toneta Ciglarja, Božji služabnik Andrej Majcen: Srečko Blagovič, Mavčiče. 4. nagrada: strip Misijonar Andrej Majcen: Frančiška Belaj, Velike Lašče. SALEZIJANSKI 5. nagrada: strip Dominik Savio: VESTNIK

Maja Glinšek, Ig.

januar–februar

geslo križanke

ANTIČNO RAČUNALO NEM. SMUČ. MARTINA

OTOK ČAROV. KIRKE SL. PEVKA MAJDA

IRENA REMIC DOMAČE SUKNO

KRATICA ZA MISTER ČEŠKA PRITRDILNICA VZDEVEK ALEŠA KERSNIKA

JANEZ JANŠA

BIBLIJSKI PREROK

MORSKA ŽIVAL Z OKLEPOM IN KLEŠČAMI

ZGORNJA STROJ ZA OKONČINA MLETJE PRI ČLOVEKU

1. nagrada: vikend paket za eno osebo – bivanje v penzionu Mavrica, Salezijanski zavod Veržej 2. nagrada: knjiga F. Bouchard, Don Bosko. Z močjo srca. 3. nagrada: knjiga T. Ciglar, Božji služabnik A. Majcen. 4. nagrada: strip M. Kovačič, Misijonar Andrej Majcen. 5. nagrada: strip Dominik Savio.

Rešitev križanke SV 6/2014 Anton GRM misijonar v Mozambiku

1. februar (nedelja): Ob 15.00 tradicionalno srečanje OPZ–otroških pevskih zborov ob prazniku sv. Janeza Boska, ki bo dalo poseben pečat praznovanju ob 200-letnici don Boskovega rojstva. Pri sv. maši ob 15.00 bo s skupnim petjem ob spremljavi orkestra glasbene šole Rakovnik in prijateljev sodelovalo okrog 40 otroških zborov (800 mladih grl). Hkrati bo to tudi srečanje mladih salezijanskega mladinskega gibanja. Ob koncu maše se bodo mladi za trenutek zadržali v cerkvi, se izročili don Bosku, prejeli pismo don Boskovega naslednika in prisluhnili delegatoma za mladinsko pastoralo pri SDB in HMP.

DON BOSKOV ŠPORTNI TURNIR 17. januar (sobota): Celje, Želimlje, Lj. Šentvid – košarka, odbojka, mali nogomet. Informacije in prijave: Jure Babnik

BLED – Marijin dom 31. januar (sobota): Usposabljanje za animatorje in voditelje birmanske pastorale. 06.–08. marec: Duhovne vaje za veroučne skupine 4.–6. razreda. 20.–22. marec: Duhovne vaje za veroučne skupine prvoobhajancev Informacije in prijave: s. Martina Golavšek

LJ. GORNJI TRG – pri sestrah HMP 13.–15. februar: Poklicni vikend: Pridi in poglej. Informacije in prijave: s. Majda Pangeršič

RAKOVNIK – ROMARSKI SHODI 01. februar: 15.00 – romarski shod ob prazniku sv. Janeza Boska: srečanje OPZ – otroških pevskih zborov, praznik Salezijanskega mladinskega gibanja. 22. februar: 15.00 – romarska sv. maša, salezijanski misijonski dan. Salezijanski vestnik je leta 1877 ustanovil sv. Janez Bosko. V slovenskem jeziku je začel izhajati leta 1904. Danes SV po svetu izhaja v 57 izdajah, v 29 jezikih in v 131 državah. januar–februar 2015, ŠT. 1 Skupna številka: 593, letnik 87 ISSN 0353–0477, dvomesečnik Glasilo za salezijansko družino in prijatelje don Boska. Urednik: Marjan Lamovšek Uredniški odbor: Janez Potočnik, Ivan Turk, s. Marija Imperl, Janez Krnc, Marko Košnik Lektorica: Jerneja Kovšca Grafična zasnova: mati design Računalniška postavitev: Salve, P. Belak Foto naslovnica: Patricija Belak Izdajatelj: Salezijanski inšpektorat Založba: Salve d.o.o. Ljubljana Tisk: Tiskarna Pleško DAROVE ZA VZDRŽEVANJE Salezijanskega vestnika in za druge namene lahko nakažete na račun: SI56 2420 0900 4141 717 sklic 300-01 Salezijanci, Rakovniška 6, 1000 Lj. PODATKI ZA STIK Distribucija in stiki: Janez Potočnik NASLOV UREDNIŠTVA Salezijanski vestnik Rakovniška 6, 1000 Ljubljana Telefon 01/42.73.028 E naslov vestnik@sdb.si Spletna stran www.donbosko.si

DUŠA – DUhovna Šola za Animatorje na Rakovniku. Enoletni program za udeležence in za druge mlade iz Salezijanskega mladinskega gibanja (Uskovniški tedni, postne duhovne vaje, oratorij, bivši gimnazijci in animatorji Želimlje, salezijanski mladinski centri …): starejše dijake, študente in mlade v poklicih. Srečanja so redno tretji torek v mesecu z začetkom ob 19.00 in trajajo približno do 21.30 (20. januar, 17. februar, 17. marec, 14. april in 19. maj). Informacije in prijave: Boštjan Jamnik, s. Marija Imperl

MARIBOR – DON BOSKOV CETER Ob sredah: 14. januar, 11. februar, 11. marec: Majcnov kulturni večer, ob 19.00. V Don Boskovem centru na Engelsovi 66, nasproti Qulandie. Informacije: Otrin Gašper

obvestila

DON BOSKOV PRAZNIK – RAKOVNIK

ORATORIJ 2015 – Dominik Savio … Pomladanska srečanja animatorjev oratorija 2015 – v posameznih škofijah; NOVO MESTO (Šmihel): 28. februar (sobota dop.). MARIBOR (Don Boskov center): 01. marec (nedelja pop.) LJUBLJANA (Rakovnik): 07. marec (sobota dop.) CELJE (Don Boskov center): 08. marec (nedelja pop.) VIPAVSKI KRIŽ: 14. marec (sobota dop.) VERŽEJ: 21. marec (sobota dop.) Informacije: Boštjan Jamnik; glej tudi www.oratorij.net

ŽELIMLJE – Gimnazija in Dom Janeza Boska

24. januar (sobota): Dan odprtih vrat • 10.10–12.00 vodeni ogledi gimnazije in dij. doma, • 12.00–12.45 zaključna prireditev. Več informacij po telefonu 01/47 02 104, zelimlje@ zelimlje.si ali na www.zelimlje.si. Naslednja priložnost za obisk naše ustanove bo ob informativnih dnevih v petek, 13. februarja 2015, ob 9. in 15. uri ter v soboto, 14. februarja 2015, ob 9. uri. Vabljeni!

ŽELIMLJE – Duhovne vaje, pomlad 2015 06.–08. marec: za fante in dekleta 4.–7. razreda 13.–15. marec: za fante in dekleta 8.–9. razreda 20.–22. marec: za fante in dekleta 9. razreda in srednješolce Informacije in prijave: Klemen Balažič, več tudi na http://majcnov.eflik.net/

ŽELIMLJE – za družine in zakonce 06.–08. februar: Vikend program za družine/zakonce z naslovom: ‘Počakaj me!’. (podoben program bo še aprila na Pohorju in julija v sklopu oratorija za družine v Veržeju). Informacije in prijave: s. Martina Golavšek, Peter Pučnik

Klemen Balažič, Želimlje 46, 1291 Škofljica, tel.: 031/468.974, majcnov.dom@gmail.com s. Martina Golavšek, Partizanska 6, 4260 Bled, tel. 04/57.41.075 ali 031/443.771; md.bled@gmail.com s. Marija Imperl, Gornji trg 21, 1000 Ljubljana, tel. 041/982.866, imperl.marija@gmail.com Boštjan Jamnik, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana, tel.: 031/486.554, bostjan.jamnik@salve.si Marko Košnik, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana, tel. 051/337.556, marko.kosnik@salve.si Ivan Kuhar, Puščenjakova ulica 1, 9241 Veržej, tel. 051/654.778, center.duo@marianum.si Blažka Merkac, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana, tel. 031/556.239 smp@salve.si Gašper Otrin, Engelsova 66, 2000 Maribor, tel. 041/558.310, gasper.sdb@gmail.com Ivan Turk, Troštova 12, 12912 Ig, tel. 031/358.018; ivan.turk@salve.si Grega Valič, Puščenjakova ulica 1, 9241 Veržej, tel. 041/261.870, gregavalic@yahoo.com

Nastal sem v znameniti cerkveni šivalnici v Turinu. Takoj sem se vživel v prvotno lepo obliko, ki je izžarevala dostojanstvo in spoštovanje. Duhovniški biret tistega časa je imel kubično obliko s tremi togimi rebri in nekakšno pentljo na vrhu. Duhovniki so si ga pokrili tako, da je en krak gledal naprej, eden na desno in eden nazaj. V svoji skromnosti sem se dobro prilegel. Črna svila, s katero sem bil obdan, pa me je popolnoma zavarovala. Vse v meni je nakazovalo na svečanost in zbranost. Ko so me kupili za tistega mladega duhovnika, sem sanjal o življenju, polnem spoštovanja in miru. Namesto tega pa sem se spustil v veselo pustolovščino. Znašel sem se torej na don Boskovi glavi in zaradi količine njegovih skodranih las sem se vedno držal po strani ali lezel z glave. Tudi zato, ker je bilo don Boskovo življenje zelo »dinamično«. Vsak dan me je čakalo presenečenje. Vsako jutro sem bil pri sveti maši deležen posebne časti: ministrant me je predano poljubil in oči vseh so izražale spoštovanje. Ampak potem ... Cele dneve sem preživel v poslušanju utripa v don Boskovih sencih, iskrenja njegovih misli in skrbi za fante. Spremljal sem ga v razkošne atrije in čakalnice bogatašev. V znak spoštovanja me je držal v rokah, ko je v pogovorih z gospodi, polnimi prevzetnega napuha, razlagal potrebe svojega Oratorija. Kar tresel sem se od skrbi, pa tudi zaradi takega ponižanja. Včasih, ko se je nabralo preveč skrbi, sem se bolj kot SALEZIJANSKI biret počutil kot trnjeva krona. Toda prišli so trenutki VESTNIK veselja, ne toliko lastnega kot otroškega. Ko si je don januar–februar

www.donbosko.si

Bosko zavihal rokave talarja in ga privzdignil, se je zapodil med fante, jaz pa sem postal enkrat žoga, izstrelek, lovska trofeja. Da ne naštevam vseh odrgnin, ki so mi jih povzročali tisti poredneži, polni življenja. Ko me je don Bosko ob večerih položil na nočno omarico, sem si lahko v nekaj urah spočil. Trajalo je le nekaj ur! Ob zori me je hrup ponovno dvignil. Nikoli mi ni bilo dolgčas. Brez greha lažne skromnosti se lahko pohvalim, da sem delal čudeže! Mladi duhovniški kandidat, ki ga je mučil hud zobobol, me je posadil na svojo glavo in bolečina je izginila. Don Bosko me je položil na glavo drugega klerika, ki je imel pomisleke glede svojega poklica in vsi njegovi dvomi so se razblinili. To je bil don Unia, kasnejši veliki apostol gobavcev. Čez par let nisem bil več sebi podoben, moj lepi lok pa je bil le še lovilec izpadlih las. Pristal sem v starem kovčku med staro šaro s spomini na lepe dni in veliko sanj. José J. Gómez Palacios

Don Boskove reči

Biret