Knjiga Aleksandra Veble by siniša rančov

izpovedi zbirka

Aleksandra VeblĂŠ

Al-Eksandra

Aleksandra Veblé AL-EKSANDRA © Agencija Baribal, 2011 agencija.baribal@gmail.com valekaneka@gmail.com Fotografija na naslovnici: © 2010 Herb Kawainue Kane Prevodi pesmi: Aleksandra Veblé Oblikovanje in prelom: Alenka Planinc Kuhar Lektoriranje: Katarina Pevnik Založila: Agencija Baribal Tisk: Tiskarna Formatisk Naklada: 600 izvodov Ljubljana, 2011 Nekateri zgodovinski in geografski podatki so povzeti po Wikipediji.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-31 VEBLÉ, Aleksandra Aloha Alekaneka / Aleksandra Veblé. - Ljubljana : Agencija Baribal, 2011. - (Zbirka Izpovedi / Agencija Baribal) ISBN 978-961-6816-06-9 255091968

Za to pisanje, ki je obnovljena zgodba mojega prvenca Al Eksandra, se zahvaljujem dr. Gorazdu Gavezu, ki mi je stal ob strani, me spodbujal, zdravil in seveda pomagal pri ustvarjanju prvenca. Zahvala tudi Carole Abi-Nader Harb, ki mi je pomagala brisati solze, hvala abuni Francisu, brez njegove ljubezni in spodbude za lepši jutri se morda ne bi nikoli živa vrnila iz Bejruta. Hvala, abuna Francis, za čudovite ure in noči, za dober seks in vso tvojo ljubezen.

Nečakinji Daški Božič

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

Spremna beseda Pisateljica Aleksandra Veblé v svojem tretjem izpovednem romanu z naslovom Aloha Alekaneka dogajanje postavi v idilično, v mnogočem eksotično okolje Havajev. Avtorica se tja vrne po dveh travmatičnih letih v Bejrutu. Čar nekoč strastne ljubezni v arabskem okolju je izginil, zato moža za vedno zapusti. Z novim partnerjem Adijem preživljata dneve in večere v radosti vnovičnega snidenja, v znamenju majhnih nežnosti in radožive spolnosti. V dolgih pogovorih poskušata razčistiti in opraviti s svojo travmatično preteklostjo, za katero se zdi, da kljub oddaljenosti vztrajno posega v njuni življenji. Adi se spominja svojega predvojnega in medvojnega otroštva, svoje mame, lepotice in fatalne ženske. Tudi očeta, ki svoji ženi ni bil kos. Čudna igra naključja je hotela, da sta se Adijeva mama in Aleksandrin oče pred vojno poznala in bila celo ljubimca. Adi po vojni leta 1952 sredi študija prava pobegne iz Jugoslavije v Avstrijo, kjer živi v begunskem taborišču. Tam spozna mlado Avstrijko, zaljubita se, Adi zboli za tuberkulozo, medtem njegova ljubezen naredi samomor, misleč, da jo je – nosečo – zapustil. Adija ta smrt še vedno teži … Pozneje odpotuje v Ameriko, kjer si ustvari družino in do upokojitve dela kot profesor onkologije. Njegov zakon je polomija, vendar sta z ženo, čeprav živita ločeno, še vedno poročena. Zdi se mu, da je njegovo življenje povsem zavoženo, ko sreča Aleksandro. Ta 8

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

ga prepriča, da kupi hišo na Havajih, ki jo je izbrala za njuno ljubezensko gnezdo. Globoka Aleksandrina bolečina pa je njen prvi mož Rami, sicer uspešen odvetnik in diplomat sudanskih korenin z ameriškim državljanstvom, ki se ni mogel upreti alkoholu. V Bagdadu je Aleksandra živela življenje iz Tisoč in ene noči – draga oblačila, nakupovanja v Bejrutu, športni avtomobili, zlatnina, nakit, gibanje v diplomatskih krogih. A Ramijeva ljubezen, nežnost, deklamiranje perzijskih/arabskih pesnikov … se na koncu sesuje in konča z ločitvijo. Kmalu po ločitvi Rami umre in Aleksandra si ne more odpustiti njegove smrti. Bi ga lahko rešila, morda vsaj razumela?

ki jih v svojem značilnem slogu povsem neobremenjeno razgalja. Alenka Kociper

Adi in Aleksandra se poskušata rešiti bremena preteklosti, vendar na koncu ugotovita, da jima ni uspelo. Adijeva strast in odvisnost od alkohola je močnejša in prav tako, kot se Aleksandra ni ločila od moža Munirja, očeta njunih dveh hčera, se Adi ni ločil od žene. Njun prvi poskus skupnega življenja se tako zaključi z ločitvijo. Aleksandra odpotuje v Slovenijo. Se bo vrnila? Tako kot Al-Eksandra in Alekaneka je tudi Aloha Alekaneka intimni potopis, popolna osebna izpoved, brez zadržkov. Veblétova o svojem življenju piše povsem svobodno in boleče pošteno, bralcu strastno naslika vsa svoja intimna dejanja in najgloblja čustva. In bremena,

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

Življenje teče. Ženska sem. Moje življenje teče. V življenju ženske so moški. Tudi v mojem življenju so. Da so, je normalno. So tudi ženske, kjer ni in ni bilo moških. Da jih ni in ni bilo, ni normalno. Nekatere imajo vse življenje le enega, druge dva, tretje več moških. Uvrščam se med zadnje. V mojem življenju je bilo več moških. Nekatere ljubimo, z drugimi na kratko potujemo, s tretjimi se ljubimo in »adijo«. Nekateri nam bolj, drugi nam manj zlezejo pod kožo. Tako je, le to je merilo, koliko nam kdo zleze pod kožo. Ne koliko smo jih imele, s kolikimi smo živele, s kolikimi smo se ljubile. Spet šteje le to, kateri po imenu, ime je pomembno, nam je zlezel pod kožo. Meni jih je zlezlo več: prvi je bil moj prvi mož Rami, sledil mu je moj drugi mož Munir, na Kranjskem mi je pod kožo zlezel Teodor Bakster Zalokar, na otoku Adi in to je to. Več jih ni bilo. To bo dovolj. Bo še kdo?! Upam! Ali je lepo, ko kdo zleze vate? Je. Je hudo? Je. Je boleče? Tudi boleče je. Bi še enkrat, če bi bila na začetku? Bi, sto in tisočkrat bi.

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

Munir Imela sem ga rada, dal mi je otroke, ljubila sem ga. Ne vem, ali sem ga ljubila. A zlezel mi je pod kožo in le to šteje. Pomembno je zaznamoval in izpolnil moje življenje. Prekleto globoko je zlezel vame. In o tem bom pisala. O tem boste brali. Brali boste, kako mi je neki moški, niti ljubila ga nisem, zlezel pod kožo. In še vedno je tam … Vračam se nazaj k svojemu staremu, osovraženemu možu, ki ni vreden počenega groša, ki ni vreden drugega, kot da se mu pod nogami razpre Zemlja in izgine globoko v nedrja matere Zemlje, v pobesnelo reko vulkanske magme. Izgine naj v večni in žareči temi Luciferjevega kraljestva. Prav hudo in v globino duše me je sram, da tako grdo mislim in čutim in celo pišem o svojem možu, o moškem, ki je oče mojih otrok, ki mi do danes nista oprostila, da nisem ostala pri njem. Ko bosta hčeri modri in primerno zreli, bosta razumeli. Ni me sram, da tako čutim, da je v meni toliko prezira. Kaj morem … Moja do dna ranjena in do zavesti razcefrana duša mu je tako globoko zamerila, da ga sovražim. Strahoma čutim, da mu ne bom nikoli oprostila. Stara, pokvarjena in zajedavska baraba je moj mož, ki smrdi enako ogabno kot večina preznojenih, vihravo ploskajočih in tulečih potnikov v letalu, le da je njegov smrad prikrit in odmerjeno zavit v drage parfume. A ne smrdi le njegovo negovano telo, mnogo bolj zaudarja njegova duša, te pa ni mogoče odišaviti, ni ga vonja na tem svetu, ki bi to skril in prikril. 14

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

Moj mož, pokvarjeni in nesramni prevarant, me je v najhujših trenutkih mojega življenja, ko so padale bombe in so krogle sikale naokrog, luknjale les, meso živali in ljudi, nedolžno, mlado meso otrok, pa strehe in stene in vse, kar je bilo na njihovi poti, in so topovi ure in ure peli svojo smrtonosno pesem, s hčerama vred zapustil. Strahopetec, ničvrednež, mamin sinček se je skril pod mamino krilo, morda je želel zlesti nazaj v maternico. Zakaj ni raje tam kar ostal, pa meni in hčeram ne bi povzročil sramu in bolečin. Zapustil nas je in nesramno zmlel, poteptal in odvrgel kot gnilo, neužitno hruško, ki jo odvržeš, ker se okrog nje širi smrad in jo obletavajo muhe in ose. Stisnil je rep med noge kot star, garjav, plašen pes, ko mu strežejo po življenju, zapustil svoji deklici na milost in nemilost krempljem vojne, sam pa pobegnil na varno k sorodnikom, ki so grozote vojne v Bejrutu gledali le od daleč in na televiziji. In prav zaradi njiju, zaradi svojih dveh deklet, sem danes tukaj, v tem neznosnem smradu, v tej prekleti, a čudoviti deželi, spet sem nazaj, v tej že stoletja prekleti deželi. Kam, po kaj sem se vrnila v deželo sonca in olivno zelene libanonske cedre, islama in služinčadi, ki je nujno potrebna, kajti premožne libanonske družine so velike. Vrnila sem se v deželo krokarjev in hijen, v deželo laži, ki so na jedilniku tako pogosto, kot sta kruh in sol na mizi, kot radi rečemo pri nas. Po kaj in zakaj prav jaz v peklu gnilih, prodanih duš? Zato, ker moram držati obljubo, ki sem jo dala hčerama pred davnimi, davnimi leti. Takoj ko sem jo izrekla, sem se zgrožena prijela za usta. Moj sedmi čut pa mi je velel: Aleksandra, 16

zbirka

izpovedi

moja draga Aleksandra, to obljubo boš še krepko in pogosto obžalovala! In sem jo.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

Gospod iz škatlice Morda že kar svetnik, tako so ga sestre in mama dvigovale v višave. Tudi jaz sem ga. Bil je tako zelo lep, nič podoben Arabcem, bolj podoben elegantnemu Parižanu, s čudovito ravnimi in belimi zobmi, ki so se zasvetili ob najbolj prijaznem hudomušnem nasmehu, ki me je popolnoma očaral že ob prvem snidenju. Srednje postave, mož valovitih, a ne skodranih kostanjevih las in svetlo rjavih oči. Ste že kdaj slišali, da se nekaterim z leti spremeni tudi barva oči? No, tudi sama ne bi verjela, če tega ne bi doživela. Munirjeve oči so na stara leta postale sive kot njegovi lasje. Ne samo zaradi mrene, postale so vodene, brez sija in življenja. Oči stare ribe. Munir je bil šarmanten gospod. Poln energije in s smehom na ustih. Videti je bilo, da je bog z mehkim perjem postlal okoli njega, da je bil vedno dobre volje. Rad je poslušal, ni pa veliko govoril. Pravo nasprotje mene. In kadar sem jaz govorila, me je gledal tako kot Apolon gleda Venero. Rad se je bahal, a brez besed, le z dejanji. In eno teh dejanj sem bila tudi jaz in pozneje hčeri. Poglejte me narod, vi zarukani Libanonci, kakšno lepotico imam jaz pod roko. A imel je poseben način življenja in povsem egoistične navade. Zjutraj, ko se je zbudil, je najprej še v postelji zmolil. Na začetku najinega poznanstva se mi je to zdelo tako zelo imenitno in lepo, da bi se najraje poleg njega ulegla in z njim molila. A sem kmalu razumela, da me pri molitvi ne potrebuje, bila sem mu odveč. 18

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

Po molitvi si je nataknil svileno jutranjo haljo ter se prepustil jutranjim užitkom v kopalnici. Nato si je pripravil kavico. Ker sem bila žena, ki mu mora ustreči na levi in desni, spredaj in zadaj, sva se srečala v kuhinji, oba sveža in nasmejana. Zaželela sva si dobro jutro in pogosto končala med rjuhami. Tam sem ostala, dokler ni obema prinesel kavico, svežo vodo in cigarete, da sva na balkonu ob morju uživala v romantiki. Beseda je stekla o ribičih tam zunaj, če je bil zelo dobre volje, mi je povedal kakšno zgodbo iz otroških let. Ni jih imel veliko. Kako pa bi, saj je živel z zelo mlado mamo, ko ga je rodila, še ni imela petnajst let, oče je bil tri leta starejši od nje. Otroka sta se poročila in imela otroka. In vsako naslednje leto se je rodil še en otrok in stari starši so bili gospodarji. Stari oče ga je na oslu pripeljal na morje, živela sta nedaleč od obale. Zelo malo zgodbe sem razumela, saj se je smejal in smejal. Bil je sam sebi v zabavo. Nehala sem poizvedovati in nič mi ni bilo smešno. Razumela sem, da je osel rigal in da je imel spolovilo v erekciji. Midva sva njegovo spraznila, a se je kmalu napolnilo in spet nama je bilo lepo. Za slovo me je poljubil, kakor je le on znal. Pobožal me je po licu in poljubil svoje tri prste. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem razumela to gesto. Laskanje, poljub, ne da bi se z ustnicami dotaknil kože. Večina libanonskih žensk ima debelo podlago ličila. Pozneje je povedal, da se s poljubljanjem na ustnice prenašajo mikrobi. Nikoli se nisva poljubljala, nikoli nisva izvedla francoskega poljub. Kakšen dolgčas! Morda je imel celo prav. Njegove roke so bile nežne, mehke, skoraj preveč za moškega. V vodo jih je potopil le, kadar se je 20

zbirka

izpovedi

umival. Niti enkrat ni izplaknil ene same kavine skodelice. To je bilo delo služkinje, sestre ali celo moje delo. Pri opravilih je bil vedno zelo točen. Ob osmih zjutraj je prišel iz svoje sobe urejen kot maneken v najbolj luksuzni vitrini. Nosil je le izbrane obleke, kravate in srajce, ki so morale biti poškrobljene. Dvojni zavihki na srajci z zlatimi gumbi. Imel je deset enakih parov čevljev znamke Bali. Vselej tri nove pare črnih v škatli. Le poleti si je nadel bele mokasine. Nogavice so bile iz najbolj tanke preje. Vedno v isti barvi hlač. Od oktobra do junija je nosil obleke, krojene po merah. V njegovi omari dvajset oblek, srajc se ni dalo prešteti, prav tako ne svilenih kravat. Bil je visok le 170 centimetrov in nikoli suh. V suknjiču je dobro skrival svoj trebušček. Ko je prišel iz službe, se je oprhal in obril, ne glede na letni čas, naj je sijalo sonce ali padal dež. Odšla vsa na večerjo, nato v casino ali na kabaret. Prijatelji in znanci so ga imenovali gospod iz škatlice. Rad je pripovedoval o drugih, pogosto bril norca iz njih. Nikoli ga ni nič prizadelo in nikoli ni pokazal kesanja. Vse svoje grehe je ob nedeljah enostavno pustil v cerkvi. Odpeljal se je s svojim buickom, nikoli ni drvel, njemu se ni nikoli mudilo. Avto je imel za kratke razdalje, morda je na leto z njim prevozil le dvajset tisoč kilometrov in ga zamenjal za novega. Tako je šlo vse do izbruha državljanske vojne 1976. Avto je enostavno dal sestri, ona pa v dar falangistični organizaciji, ki se je utaborila nedaleč od njihove hiše v Hadetu. Munir se ni nikoli potrudil, da bi razmišljal o drugih, da bi jim prostovoljno pomagal. Svoje bogastvo je delil kot miloščino. Zavedal se je, da ga brez denarja celo njegova mati in sestre ne bi marale. Za vse, kar je ustvaril, se je dnevno zahvaljeval Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

njim. Prale so mu možgane, da je njihova molitev bila tako močna, da je postal bogat, da je lep, da je uspešen in da je dobil mene. Za zahvalo jih je zalagal z vsem, kar si lahko človek zamisli. Tako je v Bejrutu, najstarejši sin mora skrbeti za starše in sestre, če te niso poročene. Zakaj bi se poročile in odšle od matere. Ona tega ni dovolila. Hčere je potrebovala, tako kot sem jaz potrebovala služkinje. Bil je zelo zdrav. Od njega sem se naučila, kaj je zdrava mediteranska hrana. In ni bil skopuh. Naučila sem ga, da me mora očarati z malenkostmi. Dobro mu je šlo, a tudi nisem zahtevala veliko, vse dokler … Pred leti, ko me je osvojil, ko sva postala mož in žena, sem bila srečna, da sem imela služkinjo, ki je vpijala in reševala njegove muhe. Če ni bila srajca dobro zlikana, je kregal njo, če se je na hlačah odtrgal gumb, jih je dobila v glavo. Zmerjal jo je, če nogavice niso bile zlikane in zložene. Kreganja je bilo tako v jutranjih urah dovolj. Vselej sem zaščitila služkinjo, da je nehal z vpitjem in preklinjanjem. To me je tako zelo motilo, da sem nanj dvignila glas. Včasih je odšel brez zajtrka in zaloputnil vrata za seboj. Okoli desetih je poklical s pocukranim glasom in me povabil v restavracijo Quo Vadis. A danes po mnogih letih vojne, žalosti, je bil izčrpan, videti je bil kot klošar. Sramovala sem se, da sem se z njim ljubila, da sem ga poročila in mu rodila dve deklici. Vsega sem se sramovala, zagotovo pa ne obžalovala.

zbirka

izpovedi

Osma potnica Duša mi kriči in joče in duši me. Noče, ne pusti izstopiti iz letala, ukazuje mi, naj se obrnem in vrnem, od koder sem prišla. Potniki pa se veselijo kot majhni otroci in ploskajo kot klovni v cirkusu. A vse po vrsti bi jih pretepla, preklela, z golimi rokami davila vsakega posebej, za vsako besedo bi jih po ustih. Iz njih se valijo, bruhajo reke laži, hudobnih namer in hinavščine. Oni pa se mirne duše veselijo, ker so doma, doma v svojem neredu in brezvladju. V tej deželi zame ne bo miru, mi nekaj pravi. Ta dežela je zastrupljeno gnezdo prekupčevalcev orožja, prekupčevalcev sestra, mater in zakonskih žena, prekupčevalcev otrok, vsega, kar moškim prinaša bogastvo. Tudi lepo in prijazno vreme s soncem vred bi prodali, če bi le lahko. Dežela, kjer na veliko gojijo in prodajajo drogo za domače potrebe in svetovni trg. To so zlobneži, tatovi, morilci in hinavci, ki se skrivajo za imenom boga, za imenom najsvetejšega in najvišjega, za imenom stvarnika in za cedro v državni zastavi. To je dežela političnih spletk in tragedij, nasilnega umiranja in pokolov. To je ljudstvo laži in kriminala ter korupcije. Mala, lepa, a uboga dežela, do nedavnega svetovni poligon milic, središče vadbenih centrov za usposabljanje teroristov, tudi to je Libanon – moj dragi, moj ljubljeni Libanon. Nekoč je bila znana počitniška in turistična dežela, bližnjevzhodna Švica, kjer sta se cedila med in mleko, kjer je z neba padala božja mana. Majhna sredozemska dežela, na zemljevidu povsem neopazna, v kateri dobrodušno in namensko operejo možgane na Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

tisoče mladim pripadnikom ene ali druge politične ali verske stranke, tudi to je Libanon. Možgane spirajo in temeljito operejo še tisti trohici, tisti majhni skupinici pristnih Feničanov, ki bi želeli ostati dobri, dobrodušni kot njihovi prapradedi, ki so ponesli v svet pisavo in kulturo. Joj, gnus me strese ob teh mislih, kot se stresa letalo, na katerem letim. Osma potnica sem, ne spadam k njim. Tolažba vsaj za trenutek. A hkrati tudi vem, da ni daleč dan, ko bo Libanon drugačen. Reka Bejrut bo prinesla nove čase, po njej priplujejo morda novi ljudje, ob njenih obalah se rojevajo novi otroci in kot Feniks s pogorišča bo poletel, se dvignil v višave novi, boljši, pravičnejši, lepši, sodobnejši Libanon kot raj na Zemlji, raj, kot ga še ni bilo. Vem, ni daleč dan … Pristali smo na mednarodnem letališču v Bejrutu. Nočni let in zgodnja jutranja ura sta še dodatno prispevala k neprijetnim in tesnobnim občutkom. Že sama misel, da se bom morala rokovati s svojim, še vedno zakonitim možem, me je še toliko bolj spravljala v neprijeten položaj, še bolj se mi je meglilo okoli oči, še bolj gnusno mi je bilo kot sicer. Po malem mi je šlo na bruhanje, še malo in bojim se, da bo šla slastna večerja, zaužita med letom, po tleh. Sicer o njem nisem vedela nič konkretnega, telefonski klic je veliko premalo, da bi si lahko ustvarila predstavo o tem, v kakšnem zdravstvenem stanju ga bom našla. Njega, ki sem ga toliko let marala in imela rada, morda celo ljubila, ob tem pa pomilovala in obsojala, se ga celo sramovala. Najraje bi zbežala, se skrila, se umaknila, se odmislila, tekla nazaj v svobodo, ven iz te smrdljive, a obnovljene letališke 24

zbirka

izpovedi

kletke, tekla nazaj v prebujajočo se in še nekoliko hladno in svežo pomlad v daljni, meni ljubi Sloveniji, deželi mojih prednikov. Proč od teh značilno arabskih obrazov, proč od kože, ožgane od sonca, proč od vrečastih oblačil moških, začinjenih kot nedeljski piščanec, ki ga dobro naoljenega porinemo v peč. Korak se mi je ustavil, ko sem zagledala nasmejane uslužbence letališke zgradbe, ki hvala bogu ni več tista žalostna, klavrna zgradba, prerešetana od granat in bomb. Streljali so Izraelci, Sirci, Palestinci, Libijci, Rdeče brigade, Američani in Rusi, veliko je narodov, skoraj vsi iz Združenih narodov, ki so sodelovali pri uničenju Libanona in njega prebivalstva. Ko sem bila nazadnje tu, je bila letališka zgradba po dolgem in počez prerešetana od bomb, ostanki nekoč glamuroznih steklenih sten so zijali kot klavrne škrbine, ni bilo več sledu o sijočem lesu, le štrleče trske za podkurit so visele s stropa, sijoča kovina je bila le gmota skrivljenega železja, opeka in beton pa kupi ničvrednega drobirja. Po tleh ugasli cigaretni ogorki, mastni pljunki, odpadni papir od sendvičev, papirnati prtički, vozovnice, papirnati robčki in papirnate vrečke. To je bila mačja domovina, pribežališče podgan in divjih psov, ki so jih letališki uslužbenci kar pred nami potniki preprosto postrelili. Tla pod nogami so zdaj na novo tlakovana, nobene bojazni ni, da stopim v luknjo od bombe, strop nad menoj je osvetljen z električno razsvetljavo, stene popravljene in na novo popleskane. Okna zastekljena, pokola mačk, podgan in psov torej ne bo. A prijetno presenečenje ni bilo dovolj. Močno me je stiskalo v grlu, solze jeze, morda tudi sreče, so mi v hipu zalile Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

obraz in tekle, mislila sem, da bodo tekle ves preostali del mojega življenja. Sreče, zakaj sreče, saj v vseh mojih preživetih dnevih, tednih, mesecih in letih v Bejrutu ni bilo sreče. A sem se od Libanoncev veliko naučila. Med drugim, kako uporabiti svoje adute, ki jih uporabljam še danes. Kako očarati ljubimca, da me nikoli več ne pozabi. Kako ga prepričati, da ne skoči v objem druge, dokler sva skupaj. Da, dobro ste prebrali, res sem zapisala ljubimce, kajti moji možje in partnerji so od začetka do konca bili moji ljubimci. Nikoli ni nihče zapustil hiše s polno mošnjo spodaj, pa tudi ne zgoraj.

zbirka

izpovedi

Welcome to Lebanon Davnega leta 1967 sem v Bejrut priletela v jutranjih urah tako kot danes. Kot naivna mladostnica, željna sodobnega šolanja in dogodivščin, lepega življenja, novih ljudi in njihovega bogastva. Takratna mladostnica in današnja dama, gospa srednjih let, sta v duši še vedno enaki, obe še vedno optimistično nasmejani, obe še vedno topli in lepi po značaju, ločijo ju le desetletja in dejstvo, da ene ni več, druga pa je trdno v sedlu življenja. Gospa je prevzela od mladostnice lepoto, stil hoje, mladostno bistrost in izziv. Pa njen ima zapeljiv, magičen pogled, ki je že toliko moških, pa tudi žensk prepričal v nekaj lepega in dobrega. Nič ni lepšega kakor občutek, da imajo moje oči tako moč, kot jo imajo. Šele pozneje sem izvedela, da sem bila takrat po libanonskem zakonu premlada, da bi lahko svobodno uživala mladost, saj še nisem dopolnila 21 let. Ampak jaz sem si svobodo preprosto vzela, saj nisem bila Libanonka, s telesom Marilyn Monroe, ki se je znašla v romantičnem mestu pijančevanja in kartanja. Mesto razkošja in zlate kletke. Je to mesto, kamor sem se vrnila? Ta mladostnica je v drugem zakonu postala mati dveh hčera, žena mladostnega in še svežega, sicer osemindvajset let starejšega, a privlačnega in na moč simpatičnega gospoda maronitske krščanske vere, veseljaka, ki jo je obsipal z darili in razvajal. S seksom, ljubeznijo, denarjem, darili, dragimi oblekami in slastnimi večerjami ji je brez godrnjanja uresničeval Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

želje. Pred njo je postavil vse, kar lahko moški ženski dá, vso lepoto življenja, vso ljubezen, ves eros tega sveta. Mlada dama njegove dobrote ni izkoristila le za svoje užitke. Želela je roditi dvanajst otrok, a rodili sta se le dve, a štejeta, kot bi rodila vse otroke tega sveta. Solze, ki so druga za drugo polzele po licu, in otožen nasmeh so me prevzemali ob hitrem pobegu iz sedanjosti v preteklost. Mlad uslužbenec za pultom me je prijazno pozdravil in pogledal. Vsekakor ni mogel razumeti, kaj je sprožilo solznice, da se je na licih zaiskrila, zablestela solza, majhen vodeni kristalček, ki je počasi, nikamor se mu ni mudilo, polzel navzdol. »Marhaba! Pozdravljen! Vesela sem, da sem spet tu, spet v Bejrutu, spet doma,« sem ga polna lepih čustev pozdravila in mladenič je zijal in ni bilo videti, da bo kaj kmalu zaprl usta. Oči so mu zasijale kot mački, ko v temi zalezuje plen, kajti po potnem listu ni bilo mogoče sklepati, da sem domačinka. Isti hip sem temu dokumentu priložila še libanonsko osebno izkaznico in vse je bilo kristalno jasno in zadovoljen je bil in široko se je nasmehnil, da je bilo videti lepe bele zobe: »Pa saj si vendar naša, Libanonka si!« V arabščini, v tukajšnjem narečju, ki je daleč od knjižne arabščine, sem navrgla še to in ono, a le zato, da ne bi še naprej vrtal. Tisti hip nisem bila pri volji komurkoli pripovedovati o sebi. »Ya ahlan wa sahlan, madame. – Dobrodošla, gospa!« me je spet nagovoril in zdelo se je, da želi še malo poklepetati. Mladi mož mi je iskreno zaželel dobrodošlico, le v tonu in vibraciji njegovega glasu sem začutila opozorilo, morda je želel 28

zbirka

izpovedi

reči: Počakaj s svojo solzo sreče, kajti še veš ne, kaj te čaka zunaj! Prav na živce so mi šli vsi dvomi, ki so stalno spraševali, zakaj sem spet tukaj. Morala bom odigrati zadnje karte, iz rokava bom morala stresti zadnjega asa, kajti moja zadnja priložnost uspeha se izteka. Nihče me namreč ni prisilil. Moj prihod v Bejrut ob tej pozni uri je zame in za moje bližnje dokaz, da sem pravo pot življenja šele začela. Morda me čaka začetek dna, na katerega me tako neusmiljeno poganja nekdo. Prisluhni podzavesti, veš, da te še ni ogoljufala. Čutila si se ogoljufano, a le zato, ker ji nisi znala prisluhniti, in kadar nismo poslušni in pridni, nas naša podzavest neusmiljeno trešči ob tla. Imela sem ga rada, dolgo časa zelo spoštovala in pogosto opravičevala ter se z njim ljubila. Zdaj je vse drugače: njega in njegovo ime sovražim in ta hip me spominja na »murire«, kar pomeni »umreti«. Carinik se me ni mogel nagledati, z oblinami na pravih mestih okrašenega, zapeljivega, na divjo ljubezen vabečega telesa. Ženski ni težko ugotoviti, da ima mikavno telo, kakor moškemu ni težko z očmi sleči vsake ženske. Moj poskočen in vesel korak ob preobloženem letališkem vozičku je vsakogar prepričal, da nisem domačinka. V arabskih državah ne nosijo sandal in ženske ne razkazujejo golih nog. Moja obutev je bila izdajalsko prepoznavna in značilna le za arabsko služinčad, od tod čudni in zvedavi pogledi vseh prisotnih. V njihovih radovednih očeh sem brala: Glej, glej, mar si ta mična, elegantna gospa, ki je obuta in kaže noge kot služkinja, Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

kar sama prevaža svojo prtljago. In glej, kako je vsa drugačna od drugih potnic! V Libanonu ženska sama ne nosi svoje prtljage, to delo opravljajo postreščki, ki se med potjo dogovorijo o ceni carinskih dajatev. Večja je denarna nagrada postreščku, nižja je carina. Postrešček denar v potnem listu spretno in z vajeno roko preda cariniku, ki je denar seveda opazil in ga enako spretno, enako vajeno, a za tujce neopazno sprejel ter slovesno dodal: »Welcome to Lebanon! Dobrodošli v Libanonu!« V nekoliko daljši vrsti sem potrpežljivo čakala na svojo prtljago. Sopotniki so pokazali vso umetelnost v prerivanju. Priljubljena libanonska navada, šport. Povsod po Evropi se Libanonci vedejo precej strpno in dostojno, pač primerno svetovnim in lokalnim navadam. Toda taisti ljudje se pred vrati letala v Bejrut v trenutku prelevijo in spremenijo v značilne Libanonce, tiste anarhične, tiste brez reda in brez primernega vedenja, v bedne kreature. Vsevprek se porivajo in zvito, pretkano rinejo, govoričijo in se napihujejo kot petelini. Za trenutek sem se spet prestrašila svojih misli in občutkov. Res si nisem želela nazaj v Bejrut, nazaj v svoje stanovanje ob Sredozemskem morju, pa naj je bilo še tako lepo, in nisem se želela srečati z moškim, ki mi je bil pred leti tako drag in tako blizu. Joj, kako sem ga imela rada. Ne, nikoli nisem bila zaljubljena vanj, le rada sem ga imela, neizmerno sem ga imela rada, saj je bil dober, nikoli ni sitnaril, le redkokdaj sem imela občutek, da mene ali deklici nadzira. Vedno in vsepovsod smo bile povsem svobodne. Na trenutke sem ga prav zaradi njegove nesebične narave po malem sovražila. Srčno sem upala, da ga vidim šele jutri zjutraj, čim pozneje, tem bolje. 30

zbirka

izpovedi

Prejšnja leta me je ob pogledu na veliko sliko predsednika Sirije Hafeza al Asada vselej stresla mrzlica. Tokrat ni slike libanonskega predsednika. Res je Libanon sirski hlapec. Tokrat je ni bilo več na steni, pisalo se je leto 2002 in kar oddahnila sem si. Torej je res, da je sirska vojska zapustila Bejrut in se umaknila na skrajno obrobje mesta. Morda bo kaj kmalu izginila tudi iz države. O tem nisem bila prepričana. Kolikor jih poznam, so sposobni oditi skozi vrata in skočiti nazaj skozi okno. Letališka stavba je bila moderna. Le tekoči trak, po katerem je prihajala prtljaga, je imel še vedno isti zvok – tisto prijetno, vsaj meni je bilo prijetno, in značilno zvončkljanje, ki je oznanjalo, da je prtljaga v bližini – in potniki so se še vedno kot pred leti in desetletji kot ponoreli oslički zapodili v smer zvonjenja. Sledili so kovčki, veliki kovčki, še večji kovčki, kartonaste škatle, prevezane z vrvjo, in še in še. Vse je bilo enako predpotopno kot nekoč. V tem ni bilo razlik s prejšnjimi časi. Moja majhna prtljaga je bila med prvimi. Še manjša je bila pred petintridesetimi leti, ko sem bila prvič tukaj. Še vedno sem imela časa na pretek in dovolj, da si premislim. Nisem še stopila pred carinika … Toda sebi in hčerama sem obljubila, dokler bom še zakonita žena Munirja Tanniosa, mu bom vedno priskočila na pomoč, če me bo potreboval. Bila sem na vrsti, sama, samozavestna gospa z nasmehom, na žalost brez razloga. Uporabiti sem morala vso svojo lepo in zapeljivo zunanjost, saj nisem želela odpirati kovčka in prijavljati opreme za golf. Bila sem preutrujena. Libanonci sicer tovrstno blago kaj radi tihotapijo čez mejo. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

»Bonsoir, madame, kaj bo dobrega, kaj boste prijavili?« me je ogovoril v lepi šolani francoščini, s toplim, zapeljivo žametnim glasom. Že prej sem se odločila, da se ravnam po načinu nagovora in tonu njegovega glasu, pa bom že presodila, v katerem jeziku naj nadaljujem pogovor. Njegov topel in prijazen nagovor v francoščini mi je ustrezal in mi povedal, da mlad lep mož zelo dobro obvlada francosko. Takoj sva bila dogovorjena, da je z mojo prtljago vse v redu, tudi on je bil golfist, kar sem med pogovorom razumela. Z zamahom roke in delnim priklonom mi je prijazno zaželel: »Dobrodošla nazaj.«

zbirka

izpovedi

Palček V boga, tistega iz Svetega pisma, ne verjamem in tudi nikoli nisem. Zato ni bojazni, da bi mi bog odrezal jezik. Nisem bila vzgojena v krščanski veri, zato Svetega pisma ne poznam podrobno. Tudi o svetopisemskih angelih ne vem ničesar, medtem ko mi moji angeli vsak dan čestitajo, kako izvrstno znam prepričati ljudi, kako v družbi spretno uporabljam svoj namazani jezik, da so vsi prisotni veselo razpoloženi. Prijatelji in znanci me poznajo kot izvrstno govornico. Ne le da znam govoriti pet tujih jezikov, v teh jezikih lahko celo pojem. Po materinih besedah bi znala celo kobro uspavati. Kar čutila sem jih, zdelo se je, da se me dotikajo, da me ta hip celo božajo, kot me ni še nihče; ne mama, ne mož, ne najnežnejši ljubimec. Pogosto sem se spraševala, kakšnega spola so, in želela sem vedeti, kako in kje živijo, kako ljubijo in ali tudi seksajo. Ne, teh odgovorov ne bom dobila. Nevidni so in skrivnostni, a kljub temu so moji pravi prijatelji, ki so me že tolikokrat zaščitili in mi namignili, kaj in kako. V libanonski vojni so me trikrat rešili pred gotovo smrtjo, da o prisilnih pristankih z letali sploh ne govorim. Zdramim se, še vedno sem na bejrutskem letališču. Gledam množico, ki se v desetletjih ni prav nič spremenila. Ostala je enaka, enako napol podivjana, brezoblična in nevzgojena množica. Ženske z rutami na glavi pričakuje sinove ali može. Našminkane so do ušes in nadišavljene, da vse smrdi, tako znoj kot ceneni parfum. Moški so sitni in neprijazni, jaz pa gledam, kje je Hanif, naš hišnik in večerni šofer. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

Beži, zbeži, Aleksandra, še imaš čas, beži nazaj do očarljivega carinika, beži proč od usodnega trenutka, od usodnega srečanja z Munirjem, slišim nekje v globini sebe, a le še kot odmev. K vragu vse skupaj! Upala sem, da bo Hanif prišel sam. Ker je med njim in nami varnostna ograja, počasi korakam in pred seboj potiskam prtljažni voz in ga na drugi strani uzrem, kako prihaja s počasnim koraki. Munir. Zdaj zdaj se bova srečala tam, kjer se čakajoči sorodniki in prišleki objemajo, kot bi se videli in srečali prvič. Pa kaj za vraga dela tukaj? Moral bi biti v postelji, če je tako hudo bolan. Vse v meni se naježi. Saj ni res! Zrem, buljim in presenečeno gledam prihajajočo postavo, ki ji še vedno rečem moj mož. Moje oči so že malo opešale, a je res in nepreklicno on. Pa kaj za vraga … Se delajo norca iz mene? Spet so me naplahtali, te barabe arabske, pokvarjene gnide, in skoraj pljunem vanj. Adi je imel prav. Moški vedo, kaj storiti, da pridejo do svojega, do tega, za kar so prepričani, da je njihovo, njihova zasebna lastnina. Ti gnida, že drugič sem padla na zvijačo. Nič mu ni, le ostarel je. Zvija in hromi me bes, da mu ob snidenju ne podarim ene dobro odmerjene in dobro prilepljene klofute. Pa saj to ni res, to ne more biti res, naplahtali so me, naplahtali kot smrkljo, ve svinje libanonske. Ne, nič pozdravljanja in spraševanja o zdravju, le roko mu bom dala. Še te si ne zasluži, a kaj, temu se najbrž ne bo mogoče izogniti, podala mu bom roko. Škoda, da nimam rokavic, takoj bi si jih nataknila. 34

zbirka

izpovedi

Misel, da se rokujeva, me kar stresa. Le še drobnih deset korakov sem imela časa, da sem ga opazovala. Starec, vam rečem, plešast, belih las, ki so se belili od začetka lasišča pa vse tja do zatilja, kakor frančiškanski menih je bil videti. Na obrazu je imel jasno opazne večje in manjše temne lise. No, res sem zlobna. Gospod je kar nekaj let starejši od mene in ta hip je starec. In kako naj bi bil videti starec, ali so ti videti drugače? Sram me je, a tako je, tako sem ga videla, njega, svojega ostarelega moža. Je bilo mogoče videti še kaj? Seveda, njegov suknjič, veliko prevelik za suho in shujšano postavo, ki je zdaj kar za deset centimetrov nižja od moje, približno 158 centimetrov ima danes. Pravi palček. Sključena drža z znaki grbavosti, ki so prav tako in zlahka opazni. Pa kaj dela ob treh zjutraj tukaj, zakaj ni v postelji, zakaj ne spi, zakaj moti moj prihod? Prepozno je bilo za beg. Mojih dobrih prijateljev na desni rami ni bilo slišati, kar ni dober znak, zato sem prosila rojenice za pomoč, ki me varujejo že od rojstva. Ooo! Hvala bogu, zdaj bo veliko lažje, zaznam angele na desnem in rojenice na levem ramenu. Miselni sunek med rebra me je spet opozoril, da je čas, da častno zaključim svoj poslednji prihod v te kraje. Pred prihodom domov pa moram še malo potrpeti in dostojanstveno odigrati svoj prihod v deželo.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

Snidenje Usta sem razpotegnila v nasmeh, nekoliko težko mi je šlo. Zakaj sem si takoj nataknila masko, da bi drugim ugajala? Vsaj tako je bilo videti, a v moji notranjosti je vse gorelo in žarelo, bila sem kot požar in pogorišče, kot vihar in opustošenje ob enem in imelo me je, da ga pljunem, da ga pljunem v obraz s toliko tekočine, da se v hipu utopi, baraba stara. Tudi v Sloveniji so stari ljudje, a videti so povsem drugačni, videti so veseli in zadovoljni, ne kot senca, ki mi počasi krevslja naproti, pa še brez mimike na obrazu je, njegov obraz je videti kot posmrtna maska. Je to sploh še moj mož? V roki je imel cigareto, saj ne morem verjeti, sanjam, od dolge poti sanjam ali pa se mi je zavrtelo in bom nujno potrebovala pomoč onih, ki popravljajo pamet. Obrnem se proti hišniku, ki se takoj brani, češ, on ni nič kriv. Verjela sem mu in tudi takoj ugotovila, da so me nategnili, da je sluga lagal. Segla sva si v roke in si zazrla v oči. Moje živahne in jezne, njegove prazne in kalne. Ni se nasmehnil, le prikimal je v znak, da je dojel, da sem tu. Se sploh še lahko nasmeji? Barva Munirjevega obraza je bila sivkasto bolna, koža suha in uvela, bil je brez znakov življenja in zelo shujšan. Vprašanja so se kar vrstila: zakaj sama vozim prtljago, saj so postreščki, kako sta hčeri in kako sem potovala. Za hčeri sem odgovorila, kar je želel slišati, da sta lepi in zadovoljni in da ga prav nič ne pogrešata, ker imata svoje življenje. Nasmehnil se je in njegovi snežno beli zobje so se v neonski razsvetljavi letališkega parkirišča zalesketali in videti so bili kot zobje mladeniča, primerni za razstavo. Pri triinosemdesetih letih ima še vse zobe in ravne kot klaviatura. Za 36

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

mojo prtljago je poskrbel Hanif in Munir mi je odprl vrata na zadnjem sedežu. Položila sem svojo ročno prtljago poleg sebe, razumel je, da želim sedeti sama, in mi rekel, dobrodošla. Ti Libanonci nikoli ne pozabijo lepih navad. Dobrodošlico sem vzela z zadržkom, kajti jutri oziroma že kar danes bom doživljala mučne geografske, čustvene in psihične spremembe. Moj način življenja se je z leti zelo spremenil in že v letalu med glasnimi Libanonci sem ugotovila, da njihovega vedenja ne razumem več, da njihovega jezikovnega načina pogovora prav tako ne, da tudi njihove govorice telesa ne razumem več, da so mi kot fizične osebe tuji, njihov vonj me moti, mi smrdi. Med triurnim letom iz Prage do Bejruta sem želela najti to in ono lepo in pozitivno lastnost ter lepo telo in urejeno pričesko potujočih Libanoncev. A nisem. Bil je le spomin na Libanonce, ki so pred mnogimi leti tako prijetno in sproščeno delovali name. Bili so šarmerji velikega formata, zdelo se je, da so vsi po vrsti v sorodu z Rudolfom Valentinom, vsaj glede oblačenja, nege las in telesa, in do žensk pozorni, prijazni, taki, da bi jim zlahka prilepila lep in star izraz galantni. Nikoli se nisem družila z nižjimi sloji Libanoncev, ki so razdeljeni v kaste in zato dolžni upoštevati neka pravila. Koga imam v mislih, ko pripovedujem o galantnih šarmerjih? Moj slavospev velja le krasnim ljubimcem in moškim širokih src, to pa so fantje in moški srednjega in višjega sloja, s katerimi sem se družila in med njimi živela. Sedela sem res udobno, a v resnici tujka med tujci, tujka, ki se pelje po novi aveniji, ki vodi proti mestu. Vse je bilo razsvetljeno, obcestne luči so sijale v vsej svoji lepoti. Mnogo, kar šestnajst let se ni dalo ponoči voziti tod, cesta je bila le 38

zbirka

izpovedi

za vojaška vozila in tanke. Z radostjo sem opazovala na novo zgrajeno in obnovljeno cesto, ki bo kmalu obšla palestinska taborišča. Toliko je bilo novega na cesti, da obcestnih odpadkov sploh nisem zaznala. Prej ali slej so jih oči le uzrle in videle so kupe smeti, kaj bi drugega, Orient. Pustimo kupe smeti. Iz tega smetišča smo kmalu zavili na drugo cestno smetišče, le še en kilometer in nato bomo v lepem, sodobnem predmestju poleg plaže Coral Beach in takoj zatem že na vhodu parkirišča naše dvanajstnadstropne stavbe na Ramlet El Baidi. Ramlet v arabščini pomeni »pesek«, baida pa »belo« in avenija ob morju se imenuje po tej plaži, torej Beli pesek. Munir in Hanif sta spredaj nekaj klepetala, nič me ni zanimalo. Gledala sem okolico in se spominjala.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

Dvigalo V dvigalo sva stopila skupaj in takoj mi je bilo žal. Ne, nič hudega mi ni storil Munir, le smrdel je in upala sem, da se ne ustaviva med nadstropji kakor onega leta, ko sem v njem kar dve uri ostala ujeta med dvema nadstropjema. Kaj se je zgodilo? Jasno, zmanjkalo je elektrike in Mousse, Hanifovega brata, nekdanjega hišnika, ni bilo v zgradbi, imel je nujne opravke v okolici stavbe; mislim, da je čistil zelenice in pleskal ograje. On pa je bil edini, ki je v tako kočljivih trenutkih znal ravnati z dvigalom. Kočljivo in zahtevno, dajte no. Le do glavnega stikala elektrike je bilo treba stopiti, kar je po stopnicah navzdol in nato v kletne prostore, ter izključiti glavno stikalo, po stopnicah nazaj do ujete osebe v kabini, v notranjosti dvigala, in s posebnim ključem odpreti spodnja vrata dvigala. Še skok meter nižje na trdna tla stopnišča, in v svobodo. Namesto tega pa sta me ves dan morili panika in jeza in počutila sem se, kot bi si me privoščila četa falangistov, pa pri vsem sploh nisem bila ničesar kriva. Prekleta elektrika, pokvarila mi je tisti dan. Strah me je bilo, da mi bo zmanjkalo kisika, imam malo klavstrofobije, imelo me je, da se slečem, da si strgam oblačila, da si jih zataknem v ušesa in nos in v odprtino na koncu prebavil – ne bom je imenovala –, in to le zato, da bi ubežala stiski, ki me je zajela, da bi umirila paniko, ki se je v valovih sprehajala od glave mimo popka, vse tja do podplatov in v tla dvigala. Grozno je bilo, vedno bolj me je dušilo, grabili sta me jeza in panika in obe sta naraščali iz minute v minuto, panika je postala tako huda, da bi si skoraj iztrgala drobovje in maternico z jajčniki in mehurjem vred in jih obesila na kljuko vrat dvigala 40

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

kot indijanski totem, če bi to kaj pomagalo, če bi mi odleglo, a namesto tega sem s salonarjem udarila v steklo na vratih dvigala, pa ni kaj prida pomagalo. Šele v tretje mi je uspelo in moj ne ravno ceneni salonar bruno magli je ostal poškodovan in kot žebelj pribit in zagozden v razbitinah. Jeza in srd nad samo sabo sta se stopnjevala, moj dragoceni čevelj pa je bil uničen. Pa kaj, mož mi bo kupil nove. Ker ni odleglo – saj veste, astma v otroštvu, tega hudiča se očitno nikoli povsem ne znebimo, dušilo me je še naprej –, so sledili histerija in vpitje in mencanje in razbijanje po notranjosti dvigala. A vse skupaj je bilo brez haska, nasprotno, začutila sem vrtoglavico, kar je znak, da se moram umiriti in počakati, da me rešijo ječe. Slekla sem jakno, jo zložila in sedla nanjo na umazana tla. Mučno čakanje in bes sta se kmalu spremenila v realno videnje dogodkov in začela sem se prepričevati, da ne bom več dolgo na umazanih tleh, da me bodo rešili. Res me je hišnik in elektrika. Leta po mojem dvournem, nenačrtovanem »dopustu« v mednadstropju – tudi tako ga je mogoče imenovati, te težave, strahu in groze, da bi jaz ali hčeri ostali ujeti v dvigalu, ni bilo več, kajti tudi elektrike v glavnem ni bilo več, zato smo si vsi utrjevali in lepšali nožne mišice ter vlekli svoje kosti po stopnišču gor in dol. Obvezno utrjevanje mišic se je pri meni zavleklo na skoraj osem let, a lepota nog je ostala do danes. Nato pa smo temu naredili konec: nekaj vztrajnih stanovalcev, ki smo še ostali v stolpnici, je zbralo denar in nabavili smo agregat za elektriko in telovadbe po stopnicah je bilo konec, moje lepo oblikovane noge pa so ostale. Še danes so lepe in mi dobro služijo, zato še enkrat hvala pomanjkanju elektrike in dvigalu, ohranila vaju bom v najlepšem spominu. 42

zbirka

izpovedi

Vidite, malo zmanjka elektrike in svet se nam postavi na glavo, a se kaj kmalu ujamemo in sledijo lepe, krasno oblikovane noge. Posnemajte me, če morete.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

Stanovanje Spomin na moj »zapor« mi še vedno obrača želodec, če je le možno, se dvigala izogibam. Bolj kot spomini pa me je zdaj dušil osladen vonj mojega starega, osivelega moža, ki mi je bil tisti hip razen dragega parfuma, ta je paral zrak, ta je ostro zarezal v moj nos, popoln tujec. Žal mi ga je bilo, želela bi ga objeti, mu zagotoviti, da ga imam nekje v globini prav majčkeno še rada. Zasmilil se mi je, saj je bil moški, ki ga je žena zapustila. Nikoli pa ne bi priznal, da je bil temu sam kriv. Odklenil je vhodna vrata in mi dal prednost: »Izvoli, moja draga in ljubljena madame!« Besede, ki ste jih prebrali, name niso naredile velikega vtisa, a nekoč bi, tako pa sem bila spet samo doma. Toda nekaj v meni mi je namigovalo, da to ni več moj dom, to ni več tisto stanovanje, ki sem ga pred mnogo leti opremljala, lepšala, skratka, ljubeče negovala in drgnila kot dragulj, kot najlepše in najbolj ljubeče gnezdo na svetu. Ne, to ni več moj dom, ki sem ga zapustila pred leti, rekoč, da se nikoli več ne vrnem. Barve blaga na pohištvu so obledele, svilene roza stenske obloge tudi, prav tako skrbno izbrani lokvanji na južni steni salona in v istem vzorcu izdelan štirisedežni komplet. Obledeli so od jutranjega sonca. Črni lakirani mizici iz masivnega lesa na vsaki strani sedežnega kompleta še vedno krasita svetilki v obliki labodov. Velika črna miza, očiščena prahu, se je lesketala in na njej isti kristalni unikat iz Rogaške Slatine. Dvosed in dve sedišči brez naslonjala sta druge barve, zdaj sta poudarjeno rožnate barve, že kar preveč rožnate. Vidi se, nekdo se je želel uvrstiti med uspešne in izvirne dekoraterje notranjosti, a mu 44

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

žal ni uspelo s preveč intenzivno rožnato barvo. V jedilnici, na sedežih ob črni okrogli jedilni mizi, so prav tako na novo oblazinjeni sedeži, vseh osem je isti neuspeh amaterja dekoraterja. Okrasni krožniki Limoge so še vedno tukaj, manjka le eden, prav tako so tu kristalne skodele iz Rogaške Slatine. Lestenci iz stare medenine na visokem stropu s kristalnimi obeski se svetijo. Na regalni omari se bohoti razstava slik moje ožje družine. Med njimi je tudi Munirjeva fotografija iz mladostnih let, bil je lep fant, a žal ga takrat še nisem poznala. Bil je srednje postave, meter dvainsedemdeset visok, valovitih, modno pristriženih las kostanjeve barve, oblečen po zadnji modi tistih let, kmalu po drugi svetovni vojni. Oblečen je bil kot Rudolf Valentino, kravata in žepni robčki v igralčevem slogu, vse bolj ali manj temno rjave barve. Na mezincu je nosil velik prstan. Zelo me je motil kičasti dvosed v svetlo sivi in vijoličasti barvi s srebrno nitko, enako oba fotelja pred televizijo. Bila sem sama sebi tečna, le kaj sem pričakovala. Odšla sem in ti, ki so ostali v teh prostorih, so si jih uredili, kot jim je najbolj prav. A ne morem iz svoje kože, še naprej kritično krožim kot jastreb po stanovanju in z glavo odkimavam. No, dobila sem, kar sem si zaslužila. Med štiriletno odsotnostjo so si domači dali duška in v odlično opremljeno stanovanje navlekli kič. Munir prav gotovo ni kolovratil iz ene trgovine v drugo po nakupih pohištva in dodatne opreme, grem stavit, da so za tem one, moževe sestre. Pripravila sem se na naslednje dneve, vedela sem, da me čakajo presenečenja, ne vem, zakaj, a ob tej rani uri mi je bilo to že povsem jasno. Razveselila sta me in iz depresivnega razmišljanja potegnila dva oljna portreta, ki sta visela nad vijoličasto srebrnim 46

zbirka

izpovedi

dvosedom, kajti nasmejala sta se mi. Portreta najinih hčera iz časa, ko sta še bili otročka, portretirani po umetniško. Umetnica je bila moja dobra znanka, ki je živela v bližini, sicer pa je bila kitajsko-nemškega rodu, precej neobičajna kombinacija za nekoga, ki živi v Libanonu. V tistem, meni davnem času sem mislila, da imam s tema dvema portretoma v svoji lasti dragoceno umetnino, s katerima bi hčeri, če bi ju prodali, seveda čez leta, v hipu obogateli. Danes se mi zdita samo kič na steni. Otroška soba še vedno močno živi. Zdi se, kot bi bili tam, le hip ali dva in prihiteli mi bosta v objem. Ne, Aleksandra, ne sanjaj. Nista želeli z menoj k bolnemu očetu, izgovorov sta našli veliko, češ, mami ti si vedno vse sama rešila. A zdaj je bila pred mano prazna otroška soba, zavetišče moje ljubezni do njiju in najlepših trenutkov našega skupnega življenja. Njuno otroštvo je v meni še vedno povsem živo. Čudovito bogastvo je imeti otroke, a za to roke ne dam v ogenj. Vrnila sem se nazaj v dnevne prostore, iskala sem rdeče vrtnice. Tokrat pa nič! Ah, pa kaj, tudi Munir se je do mene popolnoma ohladil, kar je normalno, je življenjsko, in postaral se je, da mu za gruljenje ni več. A bila sem globoko razočarana, celo užaljena, da ni vrtnic. Pa kaj, tudi jaz mu nisem nič prinesla. Zavedaj se, strezni se, moja draga Aleksandra, med vama je vsega lepega konec, mi je šepnil na uho moj nevidni prijatelj. »Draga, v kuhinji, na mizi, v beli papirnati vrečki je zavita tvoja večerja oziroma zajtrk, če si lačna,« je Munir že precej utrujeno spregovoril. Čudno sem ga pogledala, a on je že pil vodo kar iz steklenice in s težkimi koraki oddrsal, po vsej verjetnosti v svojo sobo. Iz same radovednosti sem pokukala v ovoj, kajti papirnato embalažo sem prepoznala, bila je iz Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

restavracije blizu trgovini. Na krožničkih, kar več jih je bilo, so bili tabuli, na enem od njih se je bohotil meni priljubljen šiš taouk – izgovarjamo šištauk – piščančji ražnjiči. Tabuli je priljubljena in cenjena solata Libanona, namenjena predjedi, narejena iz sesekljanega svežega peteršilja, narezanega paradižnika, zelene čebule, ščepca zelene sveže sesekljane mete, žlico zrnc stolčene pšenice, ki ji rečemo burgul, začinjena s sokom limone, oljčnim oljem, mletim cimetom, soljo in poprom po okusu in sumakom, to je orientalska začimba kar precej kislega okusa. Poslastica, vam rečem. Velik hladilnik je bil slabo založen, le napol izsušena jabolka in dve pomaranči, nič jagod in mandljev ni polnilo njegovih polic. Tako jagode kot mandlji so v tem času, zgodnji april je bil, vabili s številnih stojnic na bližnji tržnici, pa tudi v prodajalnah v naši bližini jih je bilo na pretek. Poleg tega se mi zdi pomembno poudariti, da je Munir oboževal mandlje. Lomil jih je kar z zobmi ob kozarcu viskija. V Bejrutu sta sadje in zelenjava doma, oboje raste »kar na oni strani okna«, in to vse leto. Počasi, madame, si rečem, tu nekaj smrdi, tu se nekaj dogaja, nekaj, kar mi ni povsem jasno, saj tako obubožanega hladilnika nismo imeli niti med državljansko vojno. Neprijetno mi je bilo zaviti v spalne prostore. Ko pa sem se podala tja, me je rezko pozdravil neobičajen, povsem neznan vonj, ki me je močno motil. Spominjal je na vonj trhlega in gnilega, nečesa umazanega, neumitega, a nisem odkrila in prepoznala, česa. Pohitela sem v kopalnico, mati narava me je priganjala že od pristanka letala. Joj, v moji kopalnici in kopalnici hčera je bila vsa moška krama za dnevno in nočno higieno. Aleksandra, tako je. Kaj 48

zbirka

izpovedi

si pričakovala, da bo tvoja naslednica urejala in skrbela za red in čistočo stanovanja med tvojo odsotnostjo, sem slišala znani glas blizu levega ušesa. Jutri bom naprej urejala, za danes je dovolj. Munir je že zdavnaj v postelji v svoji sobi in jasno je, tudi jaz imam svojo sobo, tako kakor pred mnogo leti v času najinega še precej živahnega zakonskega življenja. To je bilo tako: najprej sva se ljubila, nato pa vsak v svojo sobo. V svoji spalnici sem najprej pregledala posteljnino, hm, lepo, Xavier jo je pripravil za madame, sicer pa vse po starem in sveži vonj praška. Neslišno sem odprla balkonska vrata, da bi pozdravila valove, ki so pljuskali ob peščeno obalo. Cestna razsvetljava je bila premočna, preveč je bleščalo, da bi lahko videla daleč ven na morje, a bila sem srečna, da sem začutila morje in obalo, in to mi je bilo dovolj. Zadovoljim se s šumenjem valov, po zvoku sodeč, niso bili visoki, pač pa domači in pomirjujoči, tako domači, kot bi jih poslušala vsak dan. Pogrešala sem jih, hudo sem jih pogrešala in solze so mi privrele ob vprašanju, zakaj mora biti tako. Joj, ne veste, kako lepo je živeti ob morju, ob peščeni obali, to je, kot bi bil v nebesih.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

Xavier V kuhinjo sem prišla šele zjutraj, ko so glasno zaloputnila vhodna vrata. Ker nisem videla Munirjevega obraza, ne morem zagotoviti, ali je bilo to namerno ali je bil le prepih. A menila sem, vsaj običajno je bilo tako, da je to znak, da je Munir odšel. Odšel je kot običajno vedno ob isti jutranji uri. »Bonjour, madame, in dobrodošla doma! Kako sta Natalie in Stephanie, kako si ti, si dobro potovala?« se je smejalo iz njegovih velikih, črnih ust, v katerih so se svetili kot na verižico nasuti beli zobje, ki še niso videli mojstra za popravilo zob. »Xavier, se ti ne misliš prav nič postarati, še vedno si dobre volje in ves dan nasmejan? Kako so tvoja žena Clarisa in tvoje mlade, lepe hčere v Burkina Fasu?« »One so v miru,« hotel je reči, da so v redu, a njegovo znanje jezika je bilo bolj tako, bolj po domače, a smo ga bili vajeni, »dobro so, le denarja nimajo, v Afriki je vse tako zelo drago.« Ista stara pesem, sem si mislila, res se ni nič spremenil, vedno in vsak dan jamra o denarju. Mislim, da bi bil v Libanonu med prvimi, če bi uradno dovolili moško prostitucijo, in to le zato, da bi se unovčil in imel več denarja. Xavier je bil naš hišni pomočnik in Munirjev sluga. On je obvestil Natalie, mojo hčer, da je Munir zelo bolan, da ga je našel na tleh, tam v veži ob vratih in v plitki nezavesti. On je bil ta, ki je še isti trenutek klical zdravnika in Munirjeve sestre, ki so se takoj in nepričakovano, brez napovedi pojavile in začele reševati težave in krizo. No, tako bi bilo v teoriji, v praksi pa so začasno prišle v »goste«, počele nič, le tarnale so in govorile kot dež. Natalie me je nemudoma poklicala po 50

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

telefonu in obvestila o vsem, kar ji je sporočil dobri stari sluga, medtem ko sem bila na otoku sredi Tihega oceana. Na vrat na nos sem odpotovala domov, v svojo Slovenijo, in še topla, za kaj več kot odtočiti vodo ni bilo časa, sem odpotovala iz Slovenije v Bejrut. »Če me bo Munir potreboval, pridem, pridem takoj, in to od koderkoli,« sem obljubila in zdaj sem tu, v topli in domači kuhinji svojega ljubečega gnezda, iz katerega sem na ukaz življenja pobegnila in odletela, kot so mi dala krila. In kot trapa sem zdaj sedela v kuhinji, v kateri so se odločali in določali vsi pomembni dogodki našega skupnega družinskega življenja. Tudi služinčad je bila del te kuhinje, saj so jo imeli nadvse radi. Bila je dobra, topla, skrbno in sodobno urejena kuhinja, moral si jo imeti rad. Tako zelo so jo imeli radi, da sta bili celo kotna sedežna garnitura in velika miza vsak dan pogrnjeni s svežim prtom. Na mizi so bili vsak dan svež šopek rož in sveže sadje. Lepo je bilo. Tistega jutra po mojem prihodu po toliko letih je Xavier le na hitro opravil osnovna hišna opravila in se z nasmehom poslovil ter dodal, da me pride obiskat pozneje, torej enkrat čez dan, a le, če bom kaj potrebovala. Pristavil je, da je na lističu na telefonski mizici napisana njegova številka mobilnika – naprave, ki je zadnjih nekaj let obrnila svet na glavo. Xavier je bil žal polpismen, zato sem številko komaj razbrala in razvozlala. Mobilnik je praktična stvar in za služabnika na moč udobna, saj je tako vedno lahko dosegljiv. Ali je imel tudi Munir svoj mobilni telefon? Lahko bi ga imel, a močno dvomim, da bi znal upravljati z njim. Potrebovala bom posebno voljo in razum in nadnaravne sposobnosti, da bom dosegla svoj cilj. Kaj je ta 52

zbirka

izpovedi

cilj? Spet mi po glavi roji vse mogoče, spet sem bila zmedena. Pravzaprav, zakaj sem še tukaj? Munir je živ, kadi in morda je bolan, ampak ne tako hudo, le star je in iz dneva v dan, iz meseca v mesec bo starejši. Pri tem pa redno hodi v službo, kot da pred kratkim ne bi zgrmel po tleh, skratka, kaj počnem tu.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

Esej o kajenju Želela sem se posvetiti vprašanju, kako hudo je bolan, a mi moževo kajenje ne da miru, smrdljiv vonj po cigaretah me je spomnil, da sem lahko še in še ponosna nase, vem, mnogo kadilcem to, kar bom povedala, ne bo všeč, a ne gre drugače, mora na papir, kajti še danes se sprašujem dvoje: zakaj sem desetletja in desetletja kadila, kar dvaintrideset let je bilo, in kako sem se lahko v minuti odločila in odvrgla polovico ogorka v kozarec z vodo. Kozarec sem pokrila s pokrovom, pokrila, kot pokrijemo kozarec s slivovo marmelado, in pika. Bil mi je »prijatelj«, brez katerega veliko let nisem mogla živeti, res mi je bil prijatelj, pravi prijatelj, nenehno sem ga imela pri roki, mimogrede, moje roke so smrdele kot odprta greznica, kot ožgana koža divjega prašiča, zato sem si pogosto, prepogosto umivala roke in prala zobe, da ne bi usmradila vse okolice. Tistega večera se je čik za vedno utopil v kozarcu, kozarec pa v smeteh. Cigaret je bilo zame za vedno finito! Konec! Finish! Ende! Kakšne so bile posledice? O, čudovite: nič več nisem bila sužnja cigaret, nič več nisem zaradi cigaret in jutranje kave hitela iz postelje, še napol v snu, napol nezavestna, nič več čez dan dvajsetkratno umivanje zob, nič več smrdljivih puloverjev, nič več iskanja restavracij za kadilce, pri golfu se me prijateljice niso več izogibale. Bila sem svobodna. Zasvojenost je huda bolezen, vsaj tako govorijo in pišejo. Kako je bilo z mano, svojo nikotinsko zasvojenost sem prebolela hitro in preprosto. Prvi teden sem se začela izogibati večernemu pitju pregrešno dobrih pijač in mesec z Adijem nisva šla

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

v stari bar, ampak v novega na sobotno pijačo. Kmalu sem se tudi pijači odpovedala. To je bil šok za Adija, a o tem pozneje. Kar tri temeljne šoke je Adi preživel z menoj. In kocke so padle. Adi je bil moj partner, ki ga ne bom nikoli nehala ljubiti, naše gore list, ki je kot mlad študent zbežal prek Mrzle gore na avstrijsko stran, davnega leta 1952, in nato naprej v Ameriko. Pobegnil je od mame in komunistov. Tako kakor jaz. O nama pozneje. Tistega večera, ko sem nehala kaditi, sem čez teden nehala tudi popivati rdeče vino in se posvetila ljubljenju in golfu. Bila sem skoraj odlična v vseh panogah, sploh pa v ljubezni in seksu. Ali moški res ceni odlično partnerko?

zbirka

izpovedi

Večeri v samoti Moje kajenje Adiju ni vedno smrdelo, včasih bi kar prižgal. Pred mnogo leti je kadil tudi on, bil je dober poznavalec in strasten kadilec cigaret, cigar in pip, le narkotikov, bog ne daj, si nisva nikoli privoščila. Življenje, tisto pravo življenje, je že samo po sebi dovolj velik narkotik, da druge vrste prav gotovo niso nujne in potrebne, saj nas že to omamlja »do daske«, kot radi rečemo. Tako zelo, da tudi leta in leta ne pridemo k sebi in ne vemo, ne kaj, ne kako. Velik užitek nama je dajala najina doma narejena gostinska miza, užitek za oba. Bila je prostor za večerne pogovore. Pogovarjala sva se o vsem, a najpogosteje o najinem preživetem življenju, o skupnem življenju, o vsakodnevnem življenju, težavah, ki jih prinaša življenje, naj smo sami ali v paru. Je kot klavstrofobija. Neki moj znanec je za to, za življenje v enoje, rekel naslednje: »To je, kot bi bil ujet, zaprt v svojem lastnem črevesu, kjer vre, smrdi, se napihuje, svinjarija pa po tebi, ob tebi, pod teboj in ti z njo polziš po svojem črevesu sem in tja. Ne moreš ne gor, ne dol, ne naprej, ne nazaj. Si, kot bi bil v …!« Tudi o življenju z drugimi partnerji sva pogosto govorila, on o svoji bivši ženi, skupnih otrocih, rad je govoril o ljubicah in tako naprej, jaz o tem, kar vam zdaj pripovedujem, in tako naprej in tako nazaj, ob tem pa sva spila veliko vina. Še danes sem prepričana, da ga je bilo preveč, a tega takrat nisem opazila. Prijalo je, prekleto je prijalo. Vsak večer je bila ob oštirski mizi druga tema, največkrat psihološke in druge, tudi polznanstvene analize še ne povsem pojasnjenih dogodkov. Tudi o tem, zakaj se nam Zemljanom dogajajo nekatere stvari, in sploh o vesolju ter ezoteriki, metafiziki Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

in kaj vem, o čem še. Odločitev, da ne bom več kadila, je bila zame zelo pomembna, a usodna. Takrat se še nisem zavedala, da bo ta moja odločitev negativno vplivala na najine ljubezenske in medsebojne odnose, da bo ta odločitev začetek najinega konca. Zakaj? Da se ne bi motila in me ne bi zgrabilo kajenje, sem morala spremeniti večerni prostor za posedanje. Umaknila sem se na drugo stran hiše, na drugo teraso. Ta ni bila tako imenitna in pogled na okolico prav tako ni bil tako lep, vino pa sem zamenjala z vodo, česar pa moj Adi ni sprejel najbolje. Zdaj je pil sam. Tudi vina je bilo preveč, bil je čas, da zmanjšam. Konec kajenja pomeni ukiniti tudi vino, z vodo pa, kolikor mi je znano, ne kadimo. Nergal in sitnaril je, ker ni imel sopivca, in to me je vznemirjalo. Tako me je grizlo, da se je kot indijanska puščica s strupom hip za tem, ko predre prsni koš, pojavila, kaj pojavila, kot strup je švignila skozi moje možgane želja po kajenju cigarete. Še enkrat sem si ukazala: »Ne! Ne! In ne!« V istem hipu sta me strast in želja po cigareti spustili. Tako sta se dajali med seboj, se borili in tekmovali – moja odločnost in podzavestna želja po cigareti, ki je kričala in me zmerjala z vsemi grdimi besedami, me psovala, mi grozila in me nagovarjala, da bi stegnila roko po zavojčku cigaret. Eden je ostal v garaži, na polici poleg kante za smeti, in drugi v dnevni sobi, v predalu pod televizijo. »Ne in ne! In, prosim, zavedaj se, ti, nesramna zavest, ti nič-vrednica,« namerno pišem narazen, da poudarim pojem »nič« in vrednost »vrednica«, »jaz sem tvoja gospodarica in zahtevam, da me spoštuješ in ubogaš. Trpela boš pod mojimi udarci, a preživela boš! Ozdravitev je odvisna le od 58

zbirka

izpovedi

tebe same, ti egoistična nesramna podzavest! Vsega je enkrat konec in tvoj konec je pred vrati! Nehaj moledovati, nehaj trkati, nehaj se mi ponujati, nehaj se sladko sliniti, nehaj, kajti obljubila sem ti, da bom močnejša od tebe. V moj novi svet lahko vstopi le čista in zdrava Aleksandra, torej ti, taista podzavest, tvoja soimenjakinja, ki je brez smradu in okusa po nikotinu. Tebi, smrdljivka, sem napovedala pogreb, zate v meni ni več prostora!« Mesec pozneje sem želela napisati pismo glavnemu menedžerju podjetja Philip Morris – znana tovarna cigaret –, naj nehajo plačevati tako velikanske odškodnine tem, pravim jim izkoriščevalci in zavajalcem, ki trdijo, da se njihovim cigaretam ne morejo odpovedati, češ da je delni vzrok za to tudi v tem, da so njihove cigarete še dodatno oplemenitene z nikotinom in vsemogočimi, telesu škodljivimi strupi …, eno samo nakladanje, da ti gre na bruhanje, in onim z lažjim želodcem se to tudi zgodi. Tega, kar so trdili, nisem nikoli verjela. Verjamem pa v zelo sposobne odvetnike in luknje ameriške zakonodaje o kajenju in kadilcih in prodaji in proizvodnji cigaret. Podjetje Philip Morris je za take ali drugačne primere že velikokrat izplačalo velike odškodnine, velike vsote, lahko trdim, da milijone in milijone dolarjev. Tudi svojci nekega za rakom na pljučih obolelega bolnika, ta je bil vzrok smrti, so izkoristili zakonodajo in podjetje tožili ter mastno zaslužili. Bolnik pa od tega seveda ni imel ničesar, kakšen absurd. Adi in drugi moji prijatelji se niso mogli načuditi uspehu, ki je sledil, ko sem odvrgla cigarete. Niso se mogli načuditi, da vse to zmorem brez krize, brez velikega napora in pri vsem tem hvale sploh ne potrebujem. Moje telo ni dobilo odvečnih Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

kilogramov, kar je prav tako krasno in prava mora mnogih, ki se odločijo za ta usodni korak, potem pa jih zalije mast in osebno izkaznico nosijo med zobmi, sicer jih znanci in prijatelji ne bi prepoznali, družinski avto prodajo, kajti sesti za volan jim je, kot bi jih porinili skozi ključavnico, in kupijo majhen tovornjak ali avtobusek, ki ima vhodna vrata k voznikovemu sedežu tako široka kot drsna vrata v domačo dnevno sobo. Pustimo debelost, ki sledi, mene ni onesrečila, ostala sem vitka, pas sem imela kot osa. Sem pa nekako pričakovala, pogrešala sem obilico pohval od Adija, pa jih žal ni bilo. Pričakovala sem, da mi bo pripel veliko medaljo zaradi hrabrosti in odločnosti. A je nisem nikoli dobila in to me žalosti še danes. Pozneje, mnogo pozneje sem ugotovila, da ni bil najbolj navdušen nad mojim odločnim in trdnim značajem. A svoj slavospev nekdanjim kadilcem sem začela z vprašanjem, zakaj moj mož, če je tako bolan, še naprej kadi.

zbirka

izpovedi

Bejrut Bejrut je glavno mesto in obenem največje libanonsko mesto. Z ena cela osem milijona prebivalcev, s predmestji dva cela en milijona je mesto glavno pomorsko pristanišče države in njeno politično, gospodarsko, bančno ter finančno središče. Mesto leži približno na polovici dolžine libanonske obale Sredozemskega morja in je tako enako oddaljeno od Tira na skrajnem jugu in Tripolija na skrajnem severu. Razteza se na polotoku ob vznožju gorovja Libanon, kjer se ozka, zelena priobalna ravnica spušča proti Sredozemskemu morju. Skozi vzhodne predele teče reka Bejrut, ki se izliva ob severni obali polotoka. Ne predstavljajte si velike reke, danes je le še ozka struga, skoraj povsem izsušena in smrdljiva. Najdbe v mestu in okolici pričujejo o človekovi prisotnosti že v paleolitiku, takrat je bilo še na dveh otokih, ki so ju do danes naplavine reke Bejrut spojile s kopnim. Nedavna izkopavanja ob povojni obnovi so potrdila, da je v bronasti dobi, v 19. in 18. stoletju pr. n. št. v bližini današnjega pristanišča že stala kanaanska naselbina. Najstarejša znana omemba mesta je na klinopisnih tablicah iz Amarne, danes v Egiptu, iz zgodnjega 14. stoletje pr. n. št., ki dokazujejo tudi takratne tesne vezi z Biblosom, ki je oddaljena le nekaj sto kilometrov. Že takrat se je naselbina imenovala Birut, kar je semitska beseda za vodnjak ali izvir. Spet po drugi teoriji pa je mesto dobilo ime po prvi kraljici. V feničanskem obdobju je Bejrut kljub prednostni lokaciji ob bogatih vodnih virih in naravno zaščitenem pristanišču Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

živel v senci Sidona, Tira in Biblosa. O osvojitvi Aleksandra Velikega ni nobenih znanih pisnih virov, večkrat pa je omenjeno v obdobju helenizma, ko se je imenovalo Laodicea v Kanaanu, in tako je bilo eno od petih mest v selevkidskem kraljestvu, ki se je imenovalo po selevkidski kraljici Laodice. Razcvet mesta se je začel v obdobju Rimljanov, ki se je začelo s Pompejevo osvojitvijo leta 64 pr. n. št. Gaj Avgust Oktavijan je mesto povzdignil v status kolonije, ga po svoji hčeri poimenoval Colonia Julia Augusta Felix Berytus in izročil v upravljanje svojemu zetu Vespazijanu Agripi. Na helenističnih temeljih je tako nastalo povsem novo mesto, sofinancirano tudi s prispevki judejskih kraljev, ki so se s tem hoteli prikupiti Rimljanom. Prebivalci so dobili rimsko državljanstvo in bili oproščeni davkov, v mesto pa so naselili številne veterane rimske vojske. Konec 2. stoletja našega štetja je Septimij Sever ustanovil slavno pravno šolo, ki je tekmovala s podobnimi šolami v Atenah, Aleksandriji in Cezareji. Na njej sta se izšolala slavna rimska pravnika Papinijan in Ulpijan, ki sta ustvarila zametke poznejšega Justinijanovega zakonika, iz katerega izvira sodoben zahodni pravni sistem. Bejrut je bil cvetoče mesto tudi v času Bizanca, ko je vlogo trgovskega središča še okrepil s tkanjem in trgovanjem s svilo, konec 4. stoletja pa je postal tudi sedež škofije. Propad se je začel leta 551, ko ga je porušil potres in cunamiji, ki so sledili. Leta 1100 je mesto po dolgotrajnem obleganju zavzel križarski poveljnik Baldvin I. in v njem ustanovil sedež latinske škofije. Leta 1187 ga je zavzel Saladin, vendar ga je že šest let zatem zasedel križarski kralj Cipra Amoury. Leta 1291 so ga 62

zbirka

izpovedi

osvojili Mameluki in ga ob več poskusih zavzetja v 14. stoletju uspešno branili. Leta 1516 je Mameluke premagal sultan Selim I. in Bejrut uradno priključil Otomanskemu imperiju, v resnici pa je upravljanje prepustil lokalnim vladarjem. Eden od njih je bil Fakhr ed-Dine II., ki je mestu povrnil del nekdanje slave. Ko se je leta 1618 vrnil iz izgnanstva v Toskani, si je v Bejrutu postavil rezidenco, vzpostavil trgovske stike z Benečani in drugimi evropskimi trgovci ter Bejrut določil za glavno pristanišče poleg Sidona za trgovanje s svilo iz Šufa. Naslednji pomemben in zlati trenutek za Bejrut je napočil v prvi polovici 19. stoletja, v obdobju emirja Baširja Šihaba II. Vendar se je Bašir leta 1832 z egiptovskim pašo Ibrahimom Pašo povezal v protiturško koalicijo. V skrbi za svoje interese sta Turkom priskočili na pomoč Združeno angleško kraljestvo in Avstrija. Združeno ladjevje teh držav je tako leta 1840 bombardiralo Bejrut, ki je bil pod emirjem postavljen pod neposredno otomansko vladavino. Njegov pomen je spet začel rasti, ko je postal glavno pristanišče za trgovanje z Damaskom, ki so ga takrat odprli za evropske trgovce. Po druzijskih pokolih sredi 19. stoletja in posledičnemu francoskemu izkrcanju se je vanj zateklo na tisoče maronitov in tako prispevalo pomemben delež k skokovitemu porastu prebivalstva v mestu, ki se je utrdilo kot poslovna prestolnica vzhodnega Sredozemlja. Ves čas se je krepila prisotnost Evropejcev, predvsem Francozov, ki so leta 1894 posodobili pristanišče in ga z železnico povezali najprej proti vzhodu z Damaskom v Siriji, leta 1907 pa so povezavo podaljšali še na sever do Alepa, prav tako v Siriji. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

V tem času so v Bejrutu ameriški misijonarji ustanovili Ameriško univerzo, eno od najprestižnejših univerz Bližnjega vzhoda. Med prvo svetovno vojno so britanske, francoske in ruske vojne ladje blokirale bejrutsko pristanišče, kar je skupaj z naravnimi nesrečami pripeljalo do hude lakote. Leta 1916 je izbruhnil protiturški upor, ki je bil krvavo zadušen, kolovodje so na današnjem Trgu mučenikov obesili. 8. oktobra 1918 so v mesto vkorakale britanske čete, vendar so v skladu s tajnim dogovorom območje današnjega Libanona in Sirije prepustili Francozom. 25. aprila 1920 je s privoljenjem Društva narodov nastal francoski mandat Veliki Libanon z upravnim središčem v Bejrutu. Obdobje med obema svetovnima vojnama je bilo mirno in Bejrut si je utrdil položaj upravnega središča. Med drugo svetovno vojno so ga zasedle zavezniške sile in ga uporabljale za preskrbo celotne vzhodne sredozemske regije. Ob razglasitvi libanonske neodvisnosti in francoskem umiku leta 1946 je tudi uradno postal državna prestolnica. Po izraelsko-arabskih vojnah leta 1948 in pozneje so se v Bejrut zatekli številni palestinski begunci, ki tukaj živijo še danes v revščini, v številnih taboriščih v južnih predmestjih. Palestinci so v Libanonu tujci in neke vrste motnja. Med njimi in avtohtonimi političnimi in verskimi skupinami je neprekinjeno prihajalo do bolj ali manj izraženih nasprotij. Leta 1975 so se do konca zaostrila nasprotja med Palestinci, na njihovi strani so stali mourabiti, privrženci pokojnega egiptovskega predsednika Abdela Naserja, in muslimani iz bližnje in daljne okolice, na nasprotni krščanski strani pa kristjani, ki niso dovolili muslimanskega nadzora nad 64

zbirka

izpovedi

mestom in Libanonom. Nasprotovanja so prenehala in aprila istega leta so se razplamenela v državljansko vojno, ki je bila silovita in kruta. Na obeh straneh je bilo ogromno žrtev. Ker ni kazalo na premirje, so v spor posegle velesile. Po treh letih boja so se v Libanonu pojavile sirska vojska, na jugu izraelska in francoske zelene baretke ter 15.000 ameriških marincev, da bi s »skupnimi močmi« končali libanonsko nesmiselno prelivanje krvi. Že leta 1970, po izgonu iz Jordanije, se je v Bejrut poleg beguncev ugnezdila tudi Arafatova PLO, ki je od tod organizirala redne napade na Izrael ter v begunskih taboriščih vzpostavila državo v državi. Zloglasna PLO si je zadala nalogo, do bo osvobodila Jeruzalem prek Bejruta oziroma Libanona. Ob izbruhu državljanske vojne je bil Bejrut eno izmed glavnih žarišč spopadov in mesto se je vzdolž t. i. zelene črte, Damaščanske ulice, razdelilo na krščanski vzhodni in muslimanski zahodni del. Posamezne dele mesta so nadzirale različne milice, ki so se med seboj neprekinjeno spopadale. Lonček so pristavili še Sirci, ki so zasedli mnoge dele mesta, in Izraelci, ki so mesto neprekinjeno obstreljevali z letalskimi bombami. Da bi bilo gorja še več, je v mestu nastala še proiranska organizacija Hezbolah in kaos je bil popoln. Ta je z bombnimi napadi na tuja predstavništva in ugrabitvami tujcev dodala vojnim grozotam piko na i. Kljub posegom zahodnih vojsk, predvsem ameriške in francoske, je s pristankom OZN ugasnilo ogromno življenj in povzročena je bila velikanska materialna škoda. Spopadi so se končali oktobra 1991 in hitro so odpravili zeleno črto, ki pa kljub Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

temu še vedno ostaja v podzavesti prebivalcev. Po vojni je bil pod pokroviteljstvom nekdanjega premierja Rafika Haririja ustanovljen sklad za povojno obnovo, znan kot Solideré, ki mu je do danes uspelo precej obnoviti predvsem mestno središče okoli Trga mučenikov in Trga zvezda. Ob obnovitvenih delih so odkrili tudi nova arheološka najdišča, ki so razjasnila marsikaj o daljni zgodovini mesta. Narodni muzej hrani obsežne arheološke zbirke iz celotnega Libanona. Zgradbo južno od mestnega središča so zgradili v 30. letih 20. stoletja. Zaradi neugodne lege ob zeleni črti je bila med vojno zelo poškodovana. Številne majhne razstavne predmete jim je uspelo prenesti na varno, večje pa so pred spopadi shranili v kleti oziroma jih zaščitili z betonskimi lupinami, tako da jih je večina preživela spopade. Po obsežni obnovi so jo leta 1999 znova odprli za javnost. Mestno središče je med vojno utrpelo hude poškodbe, danes pa je vzorčni primer povojne obnove. Njegovo središče je Trg zvezda, francosko Place d'Étoile, med domačini znano tudi kot Nedžemah. V njem se stika več ulic, ki so jih uredili v pariškem slogu. Sredi trga stoji stolp z uro, ob njem pa zgradba libanonskega parlamenta, katoliška cerkev sv. Elije in maronitska cerkev sv. Jurija, ki izvira še iz časov križarjev. Južno od obeh cerkva so ostanki rimskih kopališč, zahodno od trga pa stoji Veliki seraj, ki so ga leta 1890 zgradili Turki kot vojašnico in upravno zgradbo. Danes pa je v njem sedež več državnih ministrstev. Severno od Trga zvezda stoji mošeja Omari. Sredi 12. stoletja so križarji na mestu starejše bizantinske cerkve zgradili cerkev Janeza Krstnika, mameluki pa so jo po letu 1291 spremenili v mošejo. Vzhodno od Trga zvezda leži podolgovat in danes 66

zbirka

izpovedi

še neurejen Trg mučenikov, francosko Place des Martyrs, čez katerega je tekla zelena črta, leta 2005 pa je bil prizorišče obsežnih protisirskih demonstracij. Sredi trga stoji spomenik leta 1840 usmrčenim vodjem protiturškega upora, po katerih je dobil ime. Ob jugozahodnem vogalu trga stoji mošeja Al Amina, pred njo pa so leta 2005 na hitro uredili grob Rafika Haririja. Iz morja, tik ob skrajni zahodni obali mesta, je Raouche, beseda izvira iz francoske roucher – skala, blizu obale sta namreč dve samotni skali, ena celo z votlino, kjer domujejo le galebi in golobi, zato tudi ime Grotte de Pigeon, »golobja votlina«, in sta naravna znamenitost mesta. Ob severni obali polotoka, ki še vedno spada v zahodni del mesta, se ob ulici Avenue de Paris razprostira priljubljeno obalno sprehajališče, med domačini znano kot Corniche. Bejrut je eno od najbolj raznovrstnih mest na Bližnjem vzhodu, saj si ga delijo kristjani – maronitska cerkev, grška pravoslavna cerkev, armenska pravoslavna cerkev, armenska katoliška cerkev, rimskokatoliška cerkev ter protestanti –, muslimani, in sicer suniti in šiiti, ter druzovska manjšina. Večina bejrutskih judov je ob začetku vojne, leta 1975, mesto zapustila in emigrirala v ZDA, kjer so se naselili pretežno v New Yorku, natančneje v Brooklynu.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

Domovi Tudi tam sem doma, na svoji kmetiji v Sloveniji, tega do zdaj še nisem omenila. Doma sem v Bejrutu ob Sredozemlju, doma sem tudi na otoku sredi Tihega oceana. Ta trenutek ugotavljam, da so to lepa in pestra domovanja, in kakor življenje obrne to in ono, upam, da bom v bližnji prihodnost resnično našla dom, pravi dom za svoje telo in dušo. Danes o tem še ne morem odločati. Življenje še ni razodelo vsega. Le moji dobri prijatelji na ramenu me občasno spomnijo, da je čas na moji strani, in namignejo: »Enkrat boš morala na dno tudi ti in ne moreš imeti kar treh domov, treh moških, saj od njih danes ni nič drugega kot glavobol in življenje kar na treh celinah. Dno bo tvoj začasen dom, dom spoznanja. Tam te morda čaka zlata vrv. Po vsem, kar se boš na dnu naučila, videla in izvedela, po vseh koristnih in lepih spoznanjih, ti bo nekdo vrgel zlato vrv, po kateri ti ne bo treba dolgo plezati na zeleno vejo, plezati do izvira prave sreče, do dobrega zdravja, iskrene in predane ljubezni, do bogastva v denarju in modrosti, do začetka novega, lepega življenja, kolikor ti ga je še namenjenega.« Tisto jutro v Bejrutu me je davilo, potrebovala sem sprehod, sprostitev in sonce. In odšla sem hitrih korakov po stopnicah navzdol na sonce. Kot zmedena pubertetnica stopam z veselim korakom do zgradbe Dune. Poglej no, poglej, lepo presenečenje! Na terasi kavarne je vse polno veselih, nasmejanih in modno oblečenih libanonskih lepotic in njihovih spremljevalcev. Mize so polne skodelic za čaj in kavo, različnih kozarcev in plastičnih steklenic vode. Slišati je smeh in preklinjanje. Hopla, glasno 68

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

preklinjanje je nekaj novega. Hoplaaa, moje oči se niso mogle načuditi, mladenke v kavarni kadijo nargilo, vodno pipo. Hm, ta vonj pa poznam, hitro, Aleksandra, od kod ti je znan ta vonj? Že vem, tako značilen je in tako ostro se zareže v nosnice. Faraya je to, oglje, pomešano s hašišem. Skomignem z ramenom in z glavo odkimam, se čudim temu, kar doživljam, kar voham, in zmedeno razmišljam. Sodobno, novo, javno, brez prikrivanja in skrivanja je vedenje mladine. Tako torej, hašiš, od nekdaj prisoten v libanonski družbi, je končno postal javni del vsakodnevne folklore. Mladi so dokaz tega. Še nekaj kratkih pogledov na mične kadilke, zapeljive in lepe so, lepe zato, ker so mlade, primerno nališpane in po zadnji modi izzivalno oblečene. Vse so v dolgih, oprijetih oblačilih, zaprtih do vratu. Ali je to res, mar ne vidim dobro, zato še enkrat na hitro pogledam, toda izostren pogled na bluzice, ha, ha, ha, sem se nasmejala sama pri sebi, vse se vidi skozi, celo mlade, velike, močno nabrekle bradavičke. Tančica okoli bujno bohotnih mladih prsi in polovične košarice modrčkov, tako je videti ta, ki jo ta trenutek opazujem. Druga, dekle z bujnimi črnimi lasmi, nosi malo bolj odpeto bluzico. Pomislila sem, gumb je povsem po naključju sam zlezel skozi gumbnico, a vem, da ni tako. Brezplačno modno revijo si, ker ne pridem k sebi, ogledam še enkrat. Nato se na stopnicah obrnem in stopim nazaj do hotelske avle, ki se bohoti kot prostorna pariška kavarna. Ni kaj, dekleta so lepa, tudi njihovi spremljevalci, s svetlečim gelom premazani po laseh, so prav tako lepi, lepi kot slika. Lepo vas prosim, vsak las na svojem mestu, še kraška burja ga ne premakne. Dišave, nadišavljeni so, kakor da bi bili v budističnem templju, oblečeni v temna oblačila. Prevladuje črna. 70

zbirka

izpovedi

Nepoznavalec tukajšnjega življenja bi jih morda uvrstil med pogrebce sredi New Yorka. Še bolje, morda celo med pripadnike in sorodnike Botra, le da so ti mladeniči preveč hrupni. Tekmovali so med seboj, kdo bo bolj glasen, koga se bo bolje slišalo, med drugim tudi v kletvicah. Nisem si mogla kaj, moja ramena so le skomignila, takšnega vedenja se iz prejšnjih dob ne spominjam. To so otroci nove med- in povojne generacije premožnih muslimanskih družin. »Kako veš, da so muslimani?« me boste vprašali. Preprosto. Vsak med njimi je imel okoli vratu obešen Koran različne velikosti. Nekateri obeski so se svetili kot sonce, okrašeni so bili z diamanti, drugi z rubini in safirji. Drugače pa so bili samo mladi, vse do potankosti enako in podobno kot na zahodu, le ker so kraji drugi, so med pogovori o marsičem pogosto omenjali tudi svetnika Mohameda. Za čuda, kristjanov med njimi ni bilo, le kam so poniknili. Ob vseh teh spoznanjih, ob opazovanju premožnih mladih in njihovega sproščenega življenja so moje misli brž odplavale in pohitele do mojih hčera, po starosti sodeč sta bili njihovi vrstnici, in tu so se moje misli končale, le spomnila sem se ju in prijetno mi je bilo. Ustavim se na terasi kavarne New age. Ko jo vidite, se vam v resnici zdi kavarna nove dobe. To bo moja baza, to bo izstrelišče mojih majhnih miselnih raket, to bo moja cerkev, tu bom mislila, molila, načrtovala in še in še in služila mi bo v dva namena, da grem vsako popoldne peš in na sprehod do ulice Verdun po časopise, na sladoled ali na kavo. In drugič, da v neposredni bližini in iz prve roke opazujem in poslušam klepet mladih, radovedna sem, da je kaj. O čem se pogovarjajo? Takoj bi lahko uganila, o čem običajno teče beseda, ne bi Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

mi bilo treba prisluškovati. Morda moj jaz to ta hip potrebuje, morda je to to, kar nekaterim dá slaščičarna, no, meni pa bo to miselna slaščičarna. Zakaj vse to, zakaj moja mala miselna raketna baza? Preprosto, dokler sem tu, si bom Jutrovo, zahodno Mohamedovo deželo, naredila lepo, zasluži si, prav nič ni kriva, moja zgodba z Munirjem je zunaj tega, tudi ljudje, ki živijo tukaj, niso prav ničesar zakrivili. So ljudje kot povsod po svetu, dobri in slabi, pač ljudje, in o teh tukaj, krivično bi jih bilo omenjati v negativnem smislu, tako je, med najboljšimi so, in dežela, ki mi ta hip daje gostoljubje, je med najlepšimi na svetu, a o tem in podrobnostih kdaj drugič. Novi internetni center je pravo mesto, kjer lahko izvem to in ono o Bejrutu in Libanonu, kjer lahko prejemam in pošiljam elektronsko pošto. Tretja dobra stran je, da me od prej ne poznajo in bom imela bom mir. V lahkih belih hlačah in ročno poslikani majici si me ne bo težko zapomniti, tujke golih nog, z japonkami, ki vsak dan prihaja na kavo.

zbirka

izpovedi

Soseščina Bolj kakor stanovalci sosednjih zgradb in kdorkoli drug me je skrbela bližnja vojašnica, v njej so libanonski vojaki, hvala bogu, ne več sirski, vsaj tako so zagotavljali mediji in libanonski generali. Sirskih podivjanih vojakov me je strah, kajti spomini na to soseščino iz časov državljanske vojne so še slikovito živi in neprijetni, občasno me ob spominu na te čase kar pošteno zvija. A vem, predobro vem, da je še veliko sirskih oficirjev in šefov tajnih služb v luksuznih stanovanjih stolpnic v tem najlepšem predelu mesta v moji soseščini. Ni me strah njih, le njihovih čuvajev z zverinskim pogledom in oči, ki bi ubijale. V naši soseščini se včasih ni hodilo peš, še vožnja z avtomobilom je bila nevarna in med letoma 1981 in 1988 celo prepovedana, bolje je bilo biti doma. Hodili smo le po najnujnejših opravkih, in to peš in čim bližje domu, tako je ukazala in vztrajala sirska obveščevalna služba. Oni so bili edini, ki so se vozili naokoli v svojih težkih, blindiranih vozilih in mercedesih z neprebojnimi stekli, v dobro oboroženem spremstvu varnostnikov spredaj in zadaj. Oboroženi so bili do zob, le medcelinskih raket in atomskih bomb niso imeli, če se malo obešenjaško pošalim, jasno je, že konvoj vozil sam je sprožal strahospoštovanje. Obveščevalna služba so bili naši dobri sosedje Sirci in Palestinci, pravzaprav okupatorji, glavni organizatorji reda in miru in »zaščitniki« Libanona, ki so se zasidrali, utaborili in »udomačili« na Ramlet El Baidi. V stenah naše zgradbe je še vedno veliko izstreljenih nabojev prav iz te vojašnice. Streli pravzaprav niso bili namenjeni nam, ki smo tu Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

živeli, toda ob naši stolpnici in mimo nje so s težkim orožjem streljali na izraelska letala in ladje. Iz stalinovih orgel, topovskih granat in protiletalske obrambe se je tod streljalo vse povprek. Celo rakete SAM so frčale sem ter tja kot kamenčki, ki so jih iz svoje frače zapodili fantiči, ko se jim je nagajivo in poredno streljalo. Kakor so rakete in raketice frčale iz vojašnice, tako so priletele tudi nazaj. Izraelska vojska je imela natančne posnetke vojašnice na Ramlet El Baidi. V pritličnem prostoru velikega trgovskega središča je v prostorni sobi vsaj trideset računalnikov in vsi so ves dan v uporabi. Mladina, ki streže in je tu v službi, je veselih obrazov in obvlada to, v malem prstu ima to, kar je treba znati in obvladati, in seveda, nisem strokovnjak, da bi sodila, je odlično naučena računalništva. Prvo na seznamu je Adijevo pismo, sledijo še pisma Barbare, Stephanie in Natalie. Torej, štiri pisma v branje in štirje odgovori. Uživala sem, da sem bila za nekaj časa v duhu in z mislimi z mojimi dragimi. Nato sem odhitela domov židane volje.

zbirka

izpovedi

Obala April tudi v Libanonu hitro mine, enako maj, najlepši mesec v letu, nizke temperature in nevihte so mimo, dežja ne bo več, vsaj do novembra ne, čisti zrak in mamljiva narava, plaža in morje pa kar vabijo in najpogumnejši skočijo v morje, ogreto do enaindvajset stopinj. Med te junake sem pred leti štela tudi sebe, nekoč sem za stavo zaplavala že marca, bilo je nekega sončnega popoldneva, a ni bilo pravega užitka, bilo je premrzlo. Danes v tem morju ne plavam več, zaplavala bi le, če bi bilo treba koga rešiti ali ubežati smrti. Ne zaradi mraza, saj je enaindvajset stopinj vendar toplo in nikogar ne zebe, ne, vzrok je nekje drugje. Med državljansko vojno so čudovito peščeno obalo naplavila človeška trupla, pa konji, psi, koze, vsakodnevne žrtve eksplozij v mestu in na podeželju. Arabci nimajo navade zakopati živali, enostavneje jih je vreči v morje. Človeške žrtve, žrtve državljanske vojne, to so bile večinoma ugrabljene osebe, tako moški kot ženske in otroci, ki so ji hladnokrvno postrelili ali zaklali, so prav tako odvrgli morskim psom. Trupel je bilo toliko, da so se jih morski psi preobjedli, zato so naplavila obalo ne glede na to, od kod so »pripotovala«. Med temi nesrečniki je bilo tudi precej tujih državljanov. Obalna straža jih je čez dan ali dva naložila v vreče za krompir in odpeljala kdo ve kam. Govorilo se je, da so v »krompirjeve« vreče vsakokrat vtaknili tudi velik kamen. Za sto dolarjev jih je ribiški čoln nato odpeljal stran od obale in zmetal v globoko morje. To lahko potrdim, na lastne oči sem opazovala in sledila enemu teh dogodkov – iz otroške sobe se je to najbolje videlo, z Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

daljnogledom v roki skrita sem bila za oranžno zaveso. Živali, na primer psov in konjev, niso pokopali, niti se niso ob obali z njimi na dolgo in široko ukvarjali. Kar pustili so jih, da so razpadali v morski vodi, skuhani od sonca, skratka, spodobnega groba niso bili deležni, prav hudo mi je ob tem in mi gre na jok. In tolpe potepuških divjih psov so si ta trupla privoščile za malico in kosilo in večerjo, dokler je bilo kaj trgati in gristi, grdo, vam rečem, vojna ima svoje najgrše scenarije, v miru jih tako množično ne vidite nikoli. V zimskem času, ko so valovi visoki, je morje opravilo svoje in poneslo ostanke mrhovine v svoje nedrje, v globine, kjer so dočakali večni grob, sicer brez križa, a kljub temu grob in mir. Ničesar več ne jem, kar je iz libanonskega morja, tod se niti ne kopam več. Ostali so le še lepi spomini na smučanje na vodi, ljubimkanje na peščeni obali daleč proč od mesta, skoke v mrzlo morje na novega leta dan … Kako lepo je bilo pred leti živeti v tem raju. Na sprehodih ob obali še danes podzavestno pazim, da se nehote ne zaletim ob kak razpadajoči predmet.

zbirka

izpovedi

Prepir Naše stanovanje, nekoč, tega je davno, davno, odkar je bilo najlepše in najtoplejše gnezdo od daleč naokoli, sem vsak dan nekoliko očistila. Xavier je ostajal z menoj in čistil, kolikor je znal in zmogel. Nisem želela veliko klepetati z njim, se ne spodobi. Po drugi strani pa mi je šel na jetra, vselej je jamral in tožil zaradi denarja. In upravičeno, tokrat je upravičeno jamral. Izvedela sem, da mu Munir ni plačal že od novega leta. Kako je to mogoče? Je, očitno je! »Zdaj nimam, bo že počakal ali pa mu plačaj ti!« Po teh besedah se je obrnil in hotel oditi, a sem začela vrtati in postavljati vprašanja. »In koliko je njegova mesečna plača?« sem naivno vprašala. »Jaz, jaz ne vem!« se je zmedeno sprenevedal, kot bi mu grozilo, da mu vzamejo nedolžnost v letih, ko še ni bil moški. »Daj, zini že enkrat!« sem vztrajala. »Pozabil sem,« se je poskušal naivno izviti iz primeža. Ni mi bilo treba igrati, res sem bila jezna. Čez čas, skoraj minuto je trajalo, je skesano, napol skozi zobe siknil, komaj ga je bilo slišati: »150 dolarjev.« »A tako!« sem si mislila. »Cel kup denarja je to!« sem razdraženo odvrnila, oči pa so dobivale steklen videz, znak, da bom vsak trenutek eksplodirala. »Se ti ne zdi,« sem nadaljevala v istem tonu, »da je toliko denarja le nekoliko preveč za tisto uro in pol, ko te pride streč?« dodam, zavedajoč se, da je to res ogromno denarja. »Ti pokvarjen snob!« Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

»Jaz ga ne potrebujem,« mi enako neprijazno odvrne mož, »ti ga potrebuješ, zaradi mene lahko gre domov!« je še naprej zloben in nesramen. Dokončno mi je zavrelo. »Poslušaj, Munir, jaz sem tu na krajšem obisku, to je prvo! Drugo, ne misli, da bom čistila za tabo, in na kraj pameti naj ti ne pade, prosim, poslušaj me, dobro me poslušaj, ne bom čistila za teboj tvoje kopalnice, še manj kuhinje in tvoje smrdljive spalnice. Si razumel? Ponovim? Ti je potegnilo? Ne in ne in še enkrat ne! Želiš, da ponovim?« sem razkačeno rekla, take me ni videl že lep čas. »In dobro me poslušaj, delo je treba plačati, če imaš ali nimaš, gotovo imaš, vzemi tam, kjer imaš, in se ne sprenevedaj!« Naj le zija, baraba pokvarjena, mu že pokažem. Bolan, dajte no, ne bolan, z njim je vse narobe. Kot vsi kadilci je zdelan, od same dobrote, ki je je bil deležen v teh osmih desetletjih, se je raznežil in nima več čistih misli, sama zloba ga je, lenoba, malomarnost, skopost in še in še, ne mislim popisati pol knjige le zato, da naštejem njegove slabe lastnosti, ki se množijo kot mušje ličinke. Z užitkom sem nadaljevala: »Vse zapacaš in nič ne paziš! Ješ, kot da v roki nikoli ne bi imel vilic ne noža in tvoja dnevna in nočna obleka smrdita in sta popackani. Le poglej, dobro poglej, kakšen je prt po tvojem kosilu! Ali ti sploh še dobro vidiš? Ti morda tvoj doktor bratranec ni dal med drugim pregledati oči?« Mirno sem govorila, v notranjosti pa sem si mislila svoje. »Ti si vse le domišljaš in izmišljaš, nesramna si, da ti ni para, nikjer ni nič umazano in jem s prsti, ker znam le tako, tako sem vedno jedel in tako bom še naprej!« Kruh, ki ga je imel v rokah, je malomarno in jezno zabrisal na mizo tako nerodno, da je kozarec, poln vode, ki je 78

zbirka

izpovedi

bil na njej, padel, voda je pljusknila in ga polila. »Kaj mi boš še vodo polivala in razbijala, dovolj te imam, pojdi nazaj, od koder si prišla! Jaz te ne potrebujem, tudi Xavierja ne, kar oba skupaj pojdita od tod! On, kamor hoče in želi, in ti prav tako! Kess emmik!« je moker, histerično skakal po kuhinji in vpil, kot da ne bi bil pri pravi. Jasno mi je bilo in zavedala sem se, da ne bom dolgo mirna, a ko sem slišala žalitev: Ks oum mek! Pička ti materna!, je moja roka nepričakovano in plosko počila po njegovih ustih. Treščilo je, ne le padlo. Zadetek v polno. Obstala sem brez besed in počakala, kakšen bo odziv. Poleg tega, da sem ga odlično in odločno klofnila, prilepila sem mu, da se je kar zakadilo in zasvetilo, mi je v glavi zazvenel in kot velik grozd obvisel njegov stavek: »Jaz te ne potrebujem!« Sprva se ga nisem zavedla, a neprekinjeno je vrtal v meni. Danes se sprašujem, zakaj takrat nisem pobrala svoje prtljage in šla. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj sem ostala. Ko ti nekdo reče da te ne potrebuje, je vse jasno, takrat gremo in pika. »A, tako! Vau, kako boli, saj to ni res?! Udarila si me, počila si me po ustih, ti, baba pokvarjena, nesramna!« se je osuplo zastrmel vame, oči je imel izbuljene in ustnice, ki so udarile ob zobe, so začele rdeti in otekati, njegov obraz pa bledeti in ni mogel verjeti, da sem ga treščila. Kar nekaj dolgih in daljših trenutkov je trajalo, da je dojel, kaj se je zgodilo, in prijel se je, ker ga je bolelo. »Ya oume! Mami moja, vidiš, tepe me, ubila me bo, kurba pokvarjena! Satan si!« »Utihni in molči!« sem glasno zavpila in ga močno zagrabila za ramena; kar zasmilil se mi je, saj nima nič mišic, Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

nič mesa, popolnoma suh je. Presušen je, presušen kot poper. Srce me je ob tem zabolelo in solze so napolnile oči. A mojih solza ne bo videl, ne bom jokala pred njim. Odhitela sem iz kuhinje in ga pustila samega, niti besede več. Od daleč sem ga iz teme opazovala. Sedel je na stolu in s sklonjeno glavo kadil. Potegnil je, a le en dim, nato je obmiroval. Cigareta mu je padla na tla, kaj bi, saj so ploščice, nič nevarnosti. Morda bo padel tudi on? Opazovala sem še nekaj minut, nakar je, kot sem predvidela, treščil na tla. Glava, hvala bogu, ni udarila ob tla, ujel se je. »Naj se pobere sam!« si rečem, počakam in opazujem. Ne, ta hip v meni ni dobrote in ne pomagam mu, je že tako, to si je zaslužil. Baraba skopuška, pokvarjena! V sobi je televizija blebetala poročila. Pogledal je proti vratom, ali ga morda opazujem. Ker se nisem odzvala, je počasi vstal, opirajoč se na stol, in čez čas je bil pokonci. Jezil se je, v materinščini je klel, seveda, to so bile domače, folklorne kletvice, in nekaj iskal. Z nogo je otipal še drugo copato, ki se je ob padanju njegovega shujšanega telesa sezula. Nič slabega, naj si pomaga in se potrudi, sem bila še vedno besna in brez usmiljenja. Vedela sem, da si me ne bo upal poklicati. S težavo je odšel iz kuhinje proti spalnicam, ničesar ni zažgal in živ je. Po ustih sem počila svojega moža. Našla sem si kozarec vina in ga spila do dna. Počakala sem ob televizorju, da se je Munir spravil v posteljo. Kri mi je bruhnila v glavo, ko sem ga zaslišala, da drsa nazaj. Kaj bo zdaj? Nepremično čakam. Iz kuhinje se sliši odpiranje hladilnika in rožljanje s kozarci.

zbirka

izpovedi

»Šu hajda? Kaj je to? Vse je mokro,« govoril je sam v svoj brk. Pride do vrat sobe, do tod so le trije koraki, nato se vrne v kuhinjo in na moj račun zamomlja grdo in mastno kletvico. V trenutku sem pokonci in razjarjena. »Še enkrat me poskusi prekleti, ti povem, te bom spet po ustih! Ti, baraba, ti me že ne boš preklinjal, me slišiš?« sem zavpila. Prestrašil se je, kozarec z viskijem mu je padel iz rok in koščki stekla so se razleteli vsepovsod. Žalostno, dotolčeno, že leta ni doživel česa podobnega, morda celo nikoli, in ponižano je zavpil: »Ya oume! Ja, mami!« Bila sem čisto blizu, skočila sem in mu z roko pokrila usta: »Bodi tiho in pojdi spat, saj si pijan!« In res je bil.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

Status quo Naslednje jutro, kot da se ne bi nič zgodilo, je Xavier veselo klepetal z njim in pospravil vse črepinje. Pri tem je glasno ropotal, ni bilo prijetno za moja ušesa. »Le zakaj nisem šla?« To spet vrta v meni. Ne morem vam odgovoriti, ker ne vem. Ne spomnim se svojih takratnih misli, misli, ki jih je tisto jutro bila polna moja glava. Prav presenetljivo je, nihče od nas treh ni tega, kar se je zgodilo, dojel in sprejel kot nekaj presenetljivega, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi, nekaj sramotnega. Za večerjo sem pripravila belgijski radič z gorčično polivko in velike škampe v limonini omaki, jed, ki jo ima Munir zelo rad. Nahraniti ga moram, saj je brez moči. Komaj hodi, samo kadi in pije. V kako nezdrave vode je zabredel. Ga je starost res tako spremenila, tako izčrpala? Sobnega kolesa v svoji spalnici ne uporablja več, tudi po balkonu sem in tja in gor in dol ne hodi več. Morda pa je le dobro, vsaj za njegovo zdravje, da sem spet tukaj, sem pomislila. Žal mi je, hudo mi je, da sem ga treščila. No, hvala bogu, še je v meni dobra vest in še je v meni dobrota. A opravičila se mu ne bom, on se mora najprej meni, saj me je zmerjal in preklinjal. Nekaj časa sem čakala, njega od nikoder. A ker ga Mustafa vozi naokoli sem bila mirna. Mustafa je bil njegov »purš«; v službo ga je vzel, ko je bil fant, star komaj trinajst let, za čistilca v trgovini. Bil je zelo pameten in postal trgovski vajenec, nato prodajalec, šofer, bankir in kmalu boste izvedeli še več. Svoj del večerje pojem in čakam pred televizijo. Zakaj ga čakam, zakaj čakati? Ne vem, morda iz navade prejšnjih let. 82

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

Bila sem utrujena in sem se odpravila v kopalnico. Mnogo let je brez mene večerjal, pa bo še danes. Na mizi je imel vse pripravljeno. Sklepala sem, da ni hotel domov. V kopalnici zaslišim šumenje moževih ključev, velik šop jih je bilo. Odprem vrata. Neslišno kot miška v bližini mačke je šel mimo mene. Ni mi bilo vseeno, da ni pozdravil, torej ga je močno prizadelo in tudi njemu ni vseeno, da je v tej starosti dobil eno po ustih. Mogoče ga bo izučilo, da se do ženske, žene in mame lastnih otrok vede lepše. Ne, ne bom popustila in po potrebi bo za »nagrado« dobil še kakšno zaušnico. Naslednje dni me tudi popolnoma ignorira, kot bi ne bila tu, kot bi ne bila prisotna. Moj napol podivjani, grozen, po malem moški značaj, pri tem sem prav nežna ženskica, vsaj tako menim, je prišel na dan, se je pojavil, privrel je na plan kot gejzir ob veliki jezi, takrat, kadar sem se čutila ogroženo in ponižano. Moja mama je rekla, da takrat kar penim in nenadzorovano divjam od jeze. A vzroka penaste jeze mi ni znala nikoli razložiti, pravzaprav se za to ni niti potrudila. Pred mnogo leti mi je oče pripovedoval o svoji mami, moji babici, ki se je spominjam s slike na steni, a ta slika je bila nekoč živo bitje, bila je človek, ki je živel, bila je vse, nežna, besna, dobra, podivjana in še in še, kar je potrdil tudi oče. Po njegovem je bila hitre jeze in besa. Celo svojega nezvestega moža, mojega deda, je pretepala, dokler mu ni bilo dovolj in je pobegnil daleč od nje in doma, polnih sto kilometrov proč. Taka razdalja ni danes nič, takrat pa je bila. Po prvi vojni si moja babica ni mogla privoščiti kočije in odpotovati za njim ter ga v drugi vasi, pri drugi ženski, dvakrat okoli ušes in privleči nazaj. 84

zbirka

izpovedi

Nočne more o nezvestobi Smeh mi sprošča gube na obrazu, kaj bi, tudi mene so že doletele, ob spominu na eno mojih potovanj iz Ljubljane v Bejrut, leta 1989, potovanje presenečenj. Sanje so mi kazale to, česar nisem vedela, da Munir skače čez plot. Sanjala sem, kako se ljubi z užitkom kot mlad gams s sosedo, s sosedo z druge strani hodnika. Ta je bila edina, jasno, soproge, torej mene že dolgo ni bilo več. Smešen prizor, vam rečem. Lotil se je je, kot bi mu bilo prvič. Rdeč v obraz, upam, da ga ne zadane kap, z razmazano šminko vse tja do ušes, črn okrog nosu in po licih, gospa je namreč okrašena z barvami, ves neroden in nežen. Rečem si, skok čez plot, običajen skok, malo telovadbe, nič novega, čeprav je vprašanje, ali je bil to res le skok čez plot, ko soproge, živeče v Sloveniji, že dolgo ni bilo več ... Takrat – vse v meni je bilo še boleč spomin, tako Bejrut in Libanon, državljanska vojna, bombe, kričanje ranjenih, smrt mnogih tudi meni znanih ljudi, smrt živali, opustošenje mesta, moja selitev in še in še ... A ker denar ni prihajal več iz Bejruta, sem zasumila, da so le skoki čez plot. In odpravila sem se po poti, ki so jo spodbudile sanje, da preverim, kako in kaj. Vedeti sem želela, ali je res ali ne. Le moji hčeri, takrat smo bile že dlje časa in za stalno v Sloveniji, in Teodor Bakster Zalokar, moj takratni moški, so vedeli, kam, in to, da sem odpotovala le za teden dni. Sem bila nora? Smo nori, ko sledimo svojim sanjam? Moža sem zapustila, se preselila daleč proč. A je naredil napako, da ni pošiljal mesečnega denarja, in to me je skrbelo, ne njegov seks z drugo žensko, še privoščila sem mu. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

Eksplozija, Bejrut, oktober 1989 Pristali smo in bejrutski taksi me je odpeljal z letališča proti Ramlet El Baidi. Obetala sem si mirno vožnjo po slikovitem predelu meni dragega mesta, a v velikem krožnem križišču najin lep, sodoben, močan avto, ponos lastnika, streseta močna detonacija in zračni val, ki naju je kar prestavil kakor v filmu o Jamesu Bondu. Voznik je z zadnjimi močmi obvladal avto, ki je kot pobesnel drvel v napačno smer. V ušesih mi je rezko zadonelo, bobniča sta se ugreznila in napela in sledila je ostra bolečina, ki je trajala nekaj sekund. Plašno sem prisluhnila, a sem slišala le tišino in mir, nevarno stanje, ki običajno ne obeta ničesar dobrega. Tega bo še več. »Kaj bodo razdejali Bejrut?« sem rekla zgroženo, strah se je zalezel v moje kosti in zazeblo me je, kot bi bila na Antarktiki. A ni bilo »še več«, lažen preplah, jaz pa sem tresoča se z zadnjega sedeža glasno zakričala, zavpila: »Vozi, vozi, človek božji, vozi! Mar ne vidiš, pokončali naju bodo!« Vpila sem, kot bi bila na paši, slišati me je bilo v sosednjo vas. Kričala sem, kot bi me dajali iz kože, in vila roke, povsem sem bila proč, kot imenujemo to stanje. Panični in prestrašeni Arabec je takoj ubogal. Voznik je močneje zagrabil volan in pohodil plin in avto se je vzpel kot divji vranec, ko zavoha godno kobilo. Bežala sva, kot bi nama gorelo pod nogami, in vijugala sem ter tja, jasno, bila sva zelo prehitra in težko je bilo nadzorovati volan. Nekaj nevarnih trenutkov sva doživela, še malo pa bi pojahala rob pločnika in ne vem, kako bi se vse skupaj končalo, ne vem, ali ne bi kar smrti pozdravila, ki me tokrat, in upam, da še dolgo ne, ni hotela povohati. Hvala bogu! Da, tako je, res je, lepo sva jo odnesla, brez 86

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

praske in avto prav tako. Boječe sem iz zadnjega sedeža zrla v smer detonacije, to je za mojim hrbtom, in na hitro ocenila: petdeset do sto metrov stran od naju se iz sosednje ulice vali črn oblak dima, kot izbruh Etne se mi je zdel, ki šviga visoko v nebo. Šofer je od razburjenja in strahu, bojim se, da je pomočil »gatice«, kričal skozi okno: »Mošeja, mošeja, daj, bog, da ni res! Joj, prejoj, mošejo je razneslo! Joj, ubogi ljudje, množica ljudi je v njej, čas velike molitve je! Gotovo so vsi mrtvi!« V smeri proti nesrečnemu dogodku se je promet ustavil, sesul se je, ob tem času dneva je gost, da je kaj, in postajal je neobvladljiv, grozljiv, popoln kaos. Vsi so vozili sem ter tja in na vse strani in iskali pot iz gneče, ki je ni bilo, ker so bili drug drugemu v napoto in tam, kjer ne bi smeli biti. Iz brzostrelk, ki so bile pritrjene na avtomobile, so švigale krogle, bradati pajdaši so uživali, streljali in vpili: »Bežite, bežite.« Za njimi pa čez čas še reševalci, ki so se s težavo meter za metrom premikali in trobili kot švicarski planinski rogovi ter streljali v zrak, da bi jim druga vozila dala prednost. Prah, vik in krik, ogenj, streli, nekaj ljudi ob robu ceste je obležalo v mlakah krvi, trzajoča telesa, prerešetana od strelov, panični in povsem zmedeni vojaki, psovke, da te stisne v drobovju in moraš v najkrajšem času tja …, molitve in prošnje bogu, vse povprek sta bili panika in zmeda in vse je bilo pomešano in kaotično. V delčku sekunde po eksploziji in naključnih strelih sta nastala pravi kaos in pekel, ki mu ni para. Vsi so hiteli na kraj nesreče, najhitreje pa tiste bradate barabe s strojnicami, ki so bili prvi na kraju nesreče, da vse pokradejo, saj so po zraku »frleli« tudi nakit in denar iz stanovanj v okolici mošeje, ki jih je zadelo, 88

zbirka

izpovedi

in to preden oblasti, take ali drugačne barve, ne naredijo varnostnega obroča. Barabe, vsi povprek streljajo v zrak, celo na ljudi, zato policija, varnostniki, sirska in palestinska vojska in drugi naredijo prosto pot do žrtev eksplozije. Sramotno in za mnoge najhuje je, da po tem, ko se stanje umiri, raznovrstni »reševalci« zahtevajo od družine veliko napitnino in nagrado, ker so ponesrečenca odnesli do rešilca in mu na hitro izpraznili žepe. Skozi mojo glavo, držim jo kot lubenico na poti s tržnice, so se podile misli, kaotične in zmedene misli, vpila sem kot nora, vpila na revčka, na ubogega šoferja: »Vozi, vozi! Hitro vozi, ljubi bog, bog je z nama in živa sva!« Iz panike in nevarnosti sva bila en, dva, tri doma, na dvorišču naše stolpnice. Bala sem se še druge in tretje eksplozije, kaj rado se je dogajalo, da so si sledile, namerno, da bi še več ljudi odneslo, frčalo v zrak. Na dvorišču ni nihče opazil moje prisotnosti, kako bi, nihče me ni pričakoval in preveč dela so imeli sami s seboj, da bi se brigali še zame. Šoferji in služinčad, kar jih je ostalo v zgradbi, so drli skupaj, bili so kot čreda izgubljenih ovac, le malo je manjkalo, pa bi začeli meketati, tako jih je bilo strah, skratka, začeli so se zbirati, tudi njih je vznemirila in iz mirnega vsakdana vrgla huda eksplozija. Tranzistor, nekdo ga je prinesel s seboj, je kričal na ves glas, razumela nisem niti besede, čeprav jezik obvladam, iz oddajnika je namreč hreščalo in cvililo, prestrašene in žive je zmedeno seznanjal o eksploziji. Moj taksist, trepljal se je po prsih, je ponosno povedal, da je eksplozija višja od zgradbe, kjer stojimo, mislil je našo stolpnico, in da sva komaj ušla in eksplodiralo je tik pred nama in bog je vsemogočen. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

»Hvala bogu, ostala sva živa. Hvala, hvala! Bog je velik, bog je vse, je vsemogočen, Alah je velik! Hvala!« padel je na kolena in nežno poljubljal zemljo in jamral, kako ga je strah, strah ga je, kako se bo vrnil nazaj v tisti del predmestja, po cesti, ki je ta hip prometno zabasana in natrpana z reševalnimi vozili in svojci žrtev, ki so bili ob eksploziji v mošeji. Na njegovem obrazu je bilo videti strah in zdelo se je, da sivi in bo osivel pred nami, in oči so mu prestrašeno švigale sem in tja; žalostna podoba dedca v najlepših letih. Še opazil ne bi, če bi se odpeljala z dvigalom in mu ne bi plačala. »V kleti imam sobo za šoferja, v njej lahko ostaneš in prespiš in si odpočiješ in se dodobra pomiriš ter rešiš strahu,« sem mu ponudila zavetje. Ni bil povsem prepričan, ali se šalim ali mislim resno. Ob tem je razumel – kljub tarnanju –, plačala sem, kolikor sem mu pač, več iz mene ne bo izvlekel, eksplozija gor, eksplozija dol in naj je bila cesta še tako nevarna. Plačala sem torej prevoz in mu želela, naj bo bog z njim in njegovo dušo. Naš hišnik, ves čas je stal pred vrati, me je končno opazil, me prisrčno pozdravil in mi pomagal pri prtljagi, ki je bila, kot rečeno, minimalna. Že sem doma pred svojimi vrati, že povsem tiho, komaj slišno odklepam ključavnico in nekoliko sem še razburjena, srednje, bi rekli temu, a niti sledu psihičnega šoka zaradi eksplozije in bega.

zbirka

izpovedi

Corpus delicti Ko sem stopila v stanovanje, sem šla naravnost v Munirjevo sobo, v kateri sem si pod vtisi eksplozije obetala in pričakovala le »lep razgled skozi okno«, ki mi bo pokazal, kaj so razsuli, v mislih imam Bejrut in kadečo se mošejo, nikakor pa ne posledic moževe seksualne gimnastike ali kar je po »bitki« pač mogoče videti. Bilo je lepo popoldne in vem, da je mojemu možu v popoldanskih urah običajno pomembnejša trgovina in ne seks, za katerega bi on in soseda imela dovolj časa vso noč, od zgodnjih večernih ur do zgodnjega jutra. A očitno ni bilo tako. Naslonjena na podboj vrat sem zaprla oči in se zamislila. Stavila bi, da se je to dogajalo pred kratkim – kjer pojem pred kratkim merimo v minutah –, največ pred desetimi, dvajsetimi minutami, morda pred pol ure. Če ne bi bila zadržana v cestni zmedi zaradi eksplozije, bi ju ujela »še topla«. Tako pa sem lahko prizor videla le s pomočjo domišljije. Soseda v klečečem položaju, noge daleč narazen, z glavo zarinjeno med dva zglavnika, cvili in jamra in sladostrastno vzdihuje in mravljinci od pet na nogah do zadnjega lasu na glavi, bog me, imela je bujno pričesko, in nazaj po isti poti, kot so prišli, in moj ostareli soprog, stopiti mora na pručko, da lahko zarine svojega rilčka v raj. Vidim, kako težko diha, usta ima odprta, utrip več kot sto, in vidim, to ne bo trajalo dolgo, ritne mišice so v krču, kar pomeni zdaj zdaj bo hudiču izpulil rep, zavpil kot ranjen bik, a glas mu bo ugasnil v grlu, jasno, težave z dihanjem, posledica več desetletij kajenja, s težavo bo splezal s pručke in se »umirajoč«, upam, da res ne umre, zavalil na udobno posteljo, vzdihujoč in sopeč in loveč sapo kot Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

stara lokomotiva, ki ji primanjkuje pare, poln nehotnih krčev po vsem telesu, ki sledijo sladostrastnemu vrhuncu izliva čudežne tekočine ali tistemu, kar je z leti od nje ostalo, morda kapljica ali dve. Na moževi nočni omarici so bili velik bel modrc in črne precej velike hlačke ter hišna halja. Perilo, corpus delicti, dokazni predmet, meni vsaj trikrat preveliko, sem z gnusom in le z dvema prstoma – nato sem se temeljito umila, skoraj pol ure sem si milila roke – spravila v vrečko ter vse skupaj odnesla v svojo sobo. Kuhinja, ta je bila v razdejanju. Vse umazano, tu že dolgo niso pospravljali. V velikem hladilniku so bili hrana, domača, libanonska seveda, ne kupljena in uvožena, moj mož obožuje preprosto, kmečko libanonsko hrano, morda se je soseda izkazala, in dobra jedača, dobra pijača, pa hajd med rjuhe, pa vino izbrane vrste in odprta steklenica viskija Black Label. To je to! Ta viski pije le Leila in njo sem sanjala.

zbirka

izpovedi

Leila Moje sanje so se torej uresničile, njuna zabava in cmok, cmok pa podarjanje beljakovin, pa ihtenje in ječanje in še in še, bolj malo še, je tekla in tekla, tako kot sem videla v sanjah, in njuno sladostrastno »praznovanje«, razuzdano norenje in veseljačenje je bilo dnevno na programu kot televizijski dnevnik. Ne morem verjeti, da je res, a je. Kaj bi – je, kar je! Natočim si kozarec mrzle vode, jo spijem do dna in sedem, da si oddahnem, da pridem malo k sebi. Kje torej sem, kaj se dogaja? Sem na oni, notranji strani moževe spalnice, ki diši po burnem seksu in znoju in odmetavanju oblačil, po valjanju po postelji, sem po napornem letalskem poletu, sem po eksploziji in divji vožnji po Bejrutu in sem, ker so me gnale sanje, in sem … Mislim, da sem neumna! Tisti hip je najbolj bolela eksplozija in vem, nekdo me je čuval. Minuto prej bi lahko bila v središču eksplozije, morda že mrtva in iznakažena. Sladkor potrebujem, boli me glava. V polnem hladilniku najdem grozdje. Zaužijem nekaj jagod in kmalu mi odleže. Pozvonim pri sosedi, pri tej, ki se sladka z mojim možem, pri tej, ki ji moj mož … svoj … v usta in tja, vsi veste, kam. Nema je stala, kot spomenik iz marmorja je stala pred vrati. Morda je pričakovala hišnika. Mar tudi z njim? Ne, z njim že ne, tako nizko še ni padla, da bi tudi s hišnikom, morda je pričakovala, da pride z najnovejšimi novicami o eksploziji, mene pa prav gotovo ne, ne, ni me pričakovala, v njenih očeh sem tam, v tisti zarukani Sloveniji: »Tista neumna Aleksandra, ki je pustila moža, krasnega moža, odvlekla otroke in se gre, kar se gre, namesto da bi 'kot bubreg u loju' uživala svoje življenje. Pa Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

tako mlada je in tako neumna, zamislite si, tako mlada in tako lepa, pa tako neumna.« Podava si roki, poljubček levo, poljubček desno in spet na levo lice. Trije poljubčki, lokalna tradicija. Z moškimi se takole ni težko poljubljati, vsaj meni ne, njihovo lice ni zapacano z ličili, črnimi bojnimi barvami, značilnimi za vročo Afriko tik pred napadom na sosednje pleme, ki ga je tokrat nujno treba potolči, ki so trenutno v modi, in niso napackani okrog oči kot slikarjeva barva na paleti. Z ženskami mi to ne gre, naličene so s sladko dišečimi pudri in »zavite«, obdane z meni ogabnimi sladko-kislimi, z znojem popestrenimi neprijetnimi vonji. Povabila sem jo k sebi na pijačo. Naredila sem se utrujeno, zato mi ni bilo treba postreči s pijačo. Sama je vse uredila in postorila: iz kuhinjske omare je vzela dva kozarca, glej, glej, vse ji je znano, vse ji je domače, morda pa tu že stanuje. Iz hladilnika je vzela kocke ledu, tudi v tem je bila hitra in moj hladilnik je poznala kot svoj zguban vrat, ki ga vsako jutro vidi v zrcalu in ga, če malo pretiravam, ure in ure pudra, da se pozneje lahko pojavi v javnosti vsa sveža in pomlajena. Postregla je tudi s primerno ohlajeno vodo, ki je bila tam, in to prav spretno. Ti, lisica pretkana, igraš kot Greta Garbo, zrela si za oskarja, tako si izurjena v igri, a jaz, glupa Aleksandra, ki je tam, v tisti mali zarukani Sloveniji, za katero niti ne veš, kje je, sem te ujela. Dobila sem te v svoji spalnici, ko si čepela na široko razmaknjenih kolenih, ječala od užitka in se v strasti slinila v moje rjuhe. Sram naj te bo, kuzla maronitska. Ne, ni ti me uspelo nalagati, nikoli me ne boš prelisičila. Ne, nikoli me ne spelješ na tanek led in žejno prek vode, ujela sem te in vem, kaj in kdo si, v mojih očeh si …, in kdo si, si podla zakonolomska kuzla, 94

zbirka

izpovedi

kuzla in pika. Glej, glej, ne potrebuje pomoči, vse obvlada, si mislim. Vse ji je domače, zgodba očitno ni od včeraj, trajati mora že več tednov, če ne mesecev. Na ličnem srebrnem pladnju je v sobo prinesla pijačo, jaz sem se v fotelju pretvarjala, kako sem utrujena od dolge poti. Tudi kak izdih sem izpustila, da bi bil položaj bolj pristen. Morda bom zvečer res uničeno in onemoglo padla v svojo posteljo, sem si mislila, pred tem jo moram preobleči. To z Leilo nima nič, rada ležem v sveže preoblečeno posteljo. Toda trenutno mi je adrenalin delal tisoč na uro, česar pa njej ni bilo treba vedeti. Njej bo adrenalin »zaropotal« in »šprical« kot curek nekoliko pozneje. Le počakaj, draga moja soseda, ti že pokažem, si zvito mislim. Ne posebej prijazno in toplo ji nazdravim. Napol v šepetu, kot bi bila v šoku, ji povem, kako sva jo s taksistom dobro odnesla, kako sva si rešila kožo. »Na zdravje in naj bo bog z nami!« ji nazdravim, medtem ko okuša pijačo, in srknem in izpraznim kozarec, prileglo se mi je, njej pa prav tako. Kozarca odloživa na mizo. Čakam, da kaj reče, in dočakam: »Sandra (tako so me klicali v Bejrutu), ali Munir ve, da si prišla? Mislim, da si nenapovedana, se je zgodilo kaj posebnega, sta hčeri v redu?« »Nič ne ve, da sem tukaj. Daj, ti ga pokliči in mu naznani moj prihod,« sem ponižno in pretkano prosila. Leila je zardela in hitro pristavila: »Ne, nič ni rekel, da nameravaš priti. Malo prej je klical in spraševal zaradi eksplozije.« Nisem komentirala, da ne bi še česa dodala in se izdala. Dvignila je slušalko, odtipkala številko in se nasmejala: »Pozdravljen, Munir, doma imaš presenečenje, Sandra je tukaj.« Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

In zardela je, zardela je ko kuhan rak in Munir je bil čez deset minut doma, seveda, slaba vest je huda šiba, letimo kot sneta sekira. Od zmedenosti ali zaradi navade, ki je tu železno pravilo, je najprej poljubil sosedo, gostjo v hiši, zato jo poljubimo prvo, šele nato mene, in to le na lice in le enkrat. Tudi Leila je bila nekoč mlada. Bila je lepa, mlada in nebeško, pregrešno lepa, tako so pripovedovali, in odlična, daleč naokrog znana arabska pevka, ki je pela v nekem nočnem lokalu v Kairu, kjer jo je spoznal moški, njen sedanji mož, Iračan in kristjan. Zaljubila sta se in poročila. Rodila se jima je hči, ki je, ko je bila stara komaj nekaj mesecev, doživela prometno nesrečo. Zakrivil jo je njen pijani oče, tako da je vse življenje ostala hroma in priklenjena na invalidski voziček, s tem pa na milost in nemilost prepuščena služinčadi, ki je skrbela zanjo in se pogosto, mnogo prepogosto menjavala. Leto pred smrtjo sem ji rešila življenje. Neke noči me je zbudila Leila in poklicala na pomoč in z umetnim dihanjem sem jo oživela, ker je padla v nezavest in nehala dihati. Tudi sina ima, ta je povsem običajen, predvsem ni nič posebnega, je radoživ, zabaven fant, ki preživlja svoje življenje po angleških nočnih barih, podobno kot njegov pijanski oče. Mislim, da imajo zasebni harem v Savdski Arabiji, tam je center njihovega poslovanja. Večino časa je bila Leila sama s paralizirano hčerjo, vlačila jo je po vseh mogočih klinikah sveta, da bi ji pomagali in jo ozdravili. Za vse te jalove poskuse je porabila na kupe denarja, počasi se je zlomila in se predala, prepustila se je viskiju in ruleti. Doma je prirejala dvomljive zabavne večere. Prihajali so čudni gostje in pojavila se je neobičajna ženska služinčad, najmlajši je bilo komaj dvanajst let, dekle iz Sirije, ki jo je pripeljal oče, vzel plačilo za leto 96

zbirka

izpovedi

dni in se ni prikazal do naslednjega leta. Šofer, požrtvovalen in dober gospod, je pri hiši opravljal vse, prenašal je hčer in po potrebi tudi pijano mamo. Mimogrede, zelo so me bodli in jezili njeni zobje, sprednja zgornja dva sta bila izbočena in za nekaj milimetrov narazen in z leti sta lezla še bolj narazen, njuna lastnica pa prav tako, kajti razlezla se je kot puding, ki ga iz skodelice stresemo na krožnik. Ko sem jo še skoraj toplo ujela z Munirjem, je bila že debela, manjša kot v mladosti, s tankimi nogami in plosko ritjo, a joške so bile večje od moje glave. Ko je hodila, je bilo videti le njene velikanske »zize«, ki so hodile spredaj, šele čez čas se je pojavila ponosna lastnica lepo oblikovanega, podolgovati lubenici podobnega, baročno obokanega in napihnjenega balkona. Nosila je dolge, črno obarvane lase, zadaj povite v banano. Vedno našminkana z rdečo, z močno poudarjeno rdečo šminko in cigareto v ustih, brez nje je ni poznal skoraj nihče, bili sta eno, in vedno jo je spremljal dim, bila je kot za dimno zaveso. Preden sem zapustila Bejrut, je bila že vsa čudna, morda že malo nora, ne vem, zakaj. Hodila je na sprehod kar po dvorišču gor in dol in okoli zgradbe, oblečena v stara oblačila, doma pa le v srajce, ki so bile največkrat napol ali povsem prozorne, in vedno je imela cigareto v ustih ali med prsti, rumenimi od tobaka. Bila je brez služinčadi, le občasno je prihajala čistilka, da je postorila najnujnejše. Iz njenega stanovanja je, nikjer tako močno, zaudarjalo in smrdelo po praženem česnu, čebuli in ribah. Fuj! S časoma se je zgrbila, postala je debela kot sod in se ni družila z nikomer več in nikogar ni več pogledala. Munir je bil v času, ko je bil še vreden greha, torej ko sem ga ujela z njo, jaz to imenujem v času parjenja, še precej vitalen Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

in dobro ohranjen moški, ki si je vsak teden barval lase, še tistih nekaj, ki so se držali glave, a se je pogosto zmotil v barvi in odtenku. Tako je velikokrat odšel od doma obarvan v sivkasto vijoličasto, prav smešen je bil videti. Na moje pripombe glede tega se ni odzval. Nekaj let je hodil v gimnazijo, a ni ničesar doštudiral – kar sem izvedela veliko pozneje, bila sva že poročena, sicer pa se mi sploh ni zdelo pomembno. Bil je veder in zabaven in prijetnega značaja, če je bilo vse po njegovem. Če ni šlo vse tako, kakor je želel, je utihnil in demonstrativno užaljeno odkorakal. Rad je jedel in vsak dan je spil dva viskija ali dva araka ali dva kozarca vina, tretjega nikoli. Njegova zabava sta bila kazino in trgovina. Ni hodil v kino, ni bral knjig, je pa vsak dan, zjutraj in zvečer, v postelji pomolil očenaš. Vsako nedeljo je hodil k maši. Ni bil visok, ko sem ga spoznala, je meril sto dvainsedemdeset centimetrov in tehtal približno petinosemdeset kilogramov. Zdaj je zlezel v dve gubi, kot rečemo, nižji je in zelo je shujšal, prava trlica.

zbirka

izpovedi

Obračun Smeh me je popadel ob pogledu na grešnika pred menoj: ona zanemarjena, debela, »namalana« kot opica, on zelo suh, presušen, presušen kot kraški pršut, s cigareto v roki, grbasta, čudna starca. Leila tudi njemu postreže z viskijem in veselo nazdravimo. Možu prenesem lepa in topla sporočila hčera. Za trenutek se opravičim in odhitim v sobo. Malo me izdaja srce – bije hitro, mnogo prehitro, a malo zabave mi prav gotovo ne škoduje, si rečem. Nasmejana se vrnem z vrečko: »Leila, oprosti, ne vem, ali sem zadela številko, prisegla bi, da ti bo prav, je le nepomembno darilo, oprosti za embalažo.« Leila radovedno odpre vrečko in iz nje potegne velik modrček in velike črne hlačke, hišno haljo ter se s solzami v očeh sesede na stol, vrečka ji pri tem pade na tla, kjer ostane, in reče: »Sandra, oprosti.« In že je ni več, izginila je iz stanovanja. Munir je ves čas ostal tiho, kot mišek je in brez besed gledal ob tla. »Prosim, nesi ji umazano perilo, naj ga opere, ti pasji sin. Pokvarjen si bolj kot najbolj staro jajce!« Iz kozarca mu v obraz zlijem viski, ki ga je pustila na mizi Leila, in ne da bi ga pogledala, ga počim po ustih in penisu. »Ti prasec, kavsaj kolikor te je volja, a denarja njej ne boš več dajal.« Le grdo me je pogledal, si s srajco obrisal obraz in moker odšel nazaj v svojo trgovino. Teden bom že preživela v tem vzdušju, sem si rekla. Naslednji dan je bilo v predalu dovolj denarja in po telefonu mi je rekel, naj povem, če kaj potrebujem. Seveda občutek greha napolni vse žepe in predale. Pred tem pa leta in leta cirkus o tem, kako je baje brez denarja, kar mu seveda nisem verjela. Razmišljala Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

sem, kako naj ustavim odliv denarja, meni in hčeram že šest mesecev ni poslal nič. Vem, veliko denarja potrebuje, da poteši sosedo. Libanonke niso zastonj, so me opozorile sanje. Libanonke niso poceni kakor me Evropejke, to mi je znano. Nisem vedela, kaj bi, odpeljala sem se k moževim sestram in jim povedala, da sem razkrila, kaj se dogaja. Sprenevedale so se, a vseeno jim ni bilo prav. Soraya ni dovolila, da se o tem pogovarjamo pred mamo Fiono. Najbolj je trpela Matilda, kar po tleh se je metala in histerično vpila: »Prevaral me je, naj ga bog kaznuje za dete!« Soraya je skočila vanjo in ji zamašila usta ter jo treščila po glavi. A razumela sem, da mora biti nekaj zelo skrivnostnega. Seveda, večno skrivanje in laži, kup laži, to je slika in podoba te družine. Kako naj bo Munir drugačen? Gnida. Naj ima vse ženske sveta, naj me pusti pri miru, naj me odreši zakonskih obveznosti, da vsak po svoje zaživiva novo življenje.

100

zbirka

izpovedi

In nadaljevanje Soseda je dala Munirja na čevelj, zapustila ga je. Žal mi je bilo za Leilo, bila je pri roki, soseda prek praga, in skrbela je za Munirja, kajti jasno je bilo, da bom prej ali slej odpotovala. Znala je kuhati in dobro piti viski, z možem sta bila odlična družba, obema je prijalo, ko je kaj ostrega steklo po zobeh. Kadar je prišel njen mož iz Savdske Arabije ali od drugod, je svoj prihod prej napovedal in se svečano najavil. V času, ko se dogaja naša zgodba z ljubimcema, sta bila z možem v ločitvenem postopku, ne zaradi njene nezvestobe z mojim Munirjem, res je, že leta ni bila »na redni prehrani«, temveč, glej ga zlomka, moški so enkratni, pri petinsedemdesetih letih se je želel Lailin mož poročiti z mlado, lepo gospodično, ki mu je zmešala glavo. Med svojim sedanjim obiskom sem opazila, da je Leila postala vse bolj majhna, kar vase je lezla, vse bolj debela, zagrenjena, grbasta in grda ter se je po pripovedi sosedov in služinčadi zdravila na psihiatrični kliniki. Munir je ne omenja, jaz tudi ne. Le ob jutranjih urah pogosto slišim odklepati in zaklepati njena vrata. Gre na sprehod okoli zgradbe in željno čaka, da Munir pride v vhodni del, v vežo zgradbe, in tam na kratko ali na dolgo poklepetata. Munir medtem pokadi dve ali tri cigarete, ona prav tako, v tem kratkem času se malo otipavata in »ližeta«, nato pa se pripelje njegov šofer in dan preživi v trgovini, soseda pa doma ob televiziji. Nikoli nisem bila posebej ljubosumna nanjo, le skrb za veliko prevelik odliv denarja iz domače blagajne me je pestila in zelo motila leta 1989. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

101

In nič manj me ni pestilo zdaj, ko sem kot koza zrla v vrata, kje je denar, da Munir ne plačuje sluge, da je sebe čisto zanemaril, da je hladilnik prazen in da meni ne pošilja več mesečnega obroka. Enako se sprašujem tudi danes: kam je izginil denar? Tega niti v mesecu svoje prisotnosti v Bejrutu nisem ugotovila. Ugotovila pa sem eno in to je, da Munir, Xavier in Mustafa lažejo. Munir pa se je za nameček doma še pretvarjal, kako zelo je bolan, delal se je celo, da ni več pri ta pravi. Ob jutrih ga dolgo ni bilo iz sobe. Celo večnost je trajalo, da je nase navlekel zimsko garderobo, ki v skupnem številu presega dvanajst kosov, od spodnjic, majic do volnenih puloverjev in hlač. Pasu za hlače ni uporabljal več, saj ni bilo več dovolj lukenj na njem, tako je bil izsušen. Ko sem prišla, je imel navadno vrv, ki jo je zamenjal za naramnice, ki sem jih našla v razmetani omari. Munir ni nikoli zapustil sobe, ne da bi pomolil, počasi in momljajoče je molil očenaš. Včasih je jutranji obred opravil hitro, da si je privoščil še nekaj minut v postelji in tako oblečen tudi zasmrčal. Odkar sem spet nazaj, še ni uporabil velike kopalnice za tuširanje. V manjši kopalnici, samo v njegovi kopalnici, sem nekega jutra na tleh opazila vodo. Bolj kot voda, mislila sem, da je običajna pitna voda, je bil moteč vonj po urinu in vse mi je bilo v trenutku jasno, gospod ne drži več vode. To je bil tisti smrdljivi vonj ob prihodu. Prostata, kaj bi, prevozila je tisoče kilometrov in potreben bi bil »remont«. Čeprav je bil že operiran na prostati, a morda pipica ni bila dovolj pritrjena. Xavier je to smrdečo svinjarijo vsako jutro temeljito očistil. Ko sem bila povsem po naključju spet na balkonu, sem od nekod zaznala znani vonj – zavohala 102

zbirka

izpovedi

sem smrad, značilen smrad po urinu. Sprva in dolgo sem krivila smeti spodaj ob stolpnici, občasno jih je bil cel kup. Toda misel mi ni dala miru in postala sem pozorna, pozorna na moža. In res, namesto da bi uporabil stranišče, je lulal čez balkon. Svinja. Tipično za libanonske fantke, ki lulajo povsod, verjetno so to počeli tudi doma. No, ker nisem njegova mati, ki bi ga morala odvaditi tovrstnega prostaškega vedenja – tudi ona ga ni –, sem ga čakala do pol noči. Tiho sem vstala in že bila na balkonu. Skrila sem se za zid in takoj, ko je vzel tisto mlahavo »lulalo« ven, sem skočila in ga zagrabila za hrbet ter ga tresla in porivala ob ograjo. Ni bilo ravno nežno tresenje, kar tri-, štirikrat sem ga močno stresla in sunila. Pa še v rit sem ga brcnila. Še za tisto mlahovino bi zagrabila, da se ni ustrašil. Pišem o nečem, kar je bilo nekoč ponosa vredno orodje, ki me je popeljalo v svetove omame, naslade in blaženosti. Ker ni hotel več jesti v kuhinji, si je vse, kar je nameraval pojesti, dal na pladenj – arak, kuhano in presno zelenjavo in nekaj oliv – in oddrsal v sobo, kjer je v miru pil in se opijanjal z arakom ob gledanju arabske televizije in malo po malo tudi jedel. Stavim, da polovice ni več razumel, a nekdo v njegovi bližini je blebetal in to je bilo dovolj. In jaz navihanka, radovednica, ki želi vedeti, kaj počne, se potihoma splazim na balkon pred njegovo sobo in ga opazujem skozi strgano zaveso. Ne boste verjeli, udobno se je namestil v fotelju tik pred menoj, na njegovi desni televizija in prenos v živo: starček je iz pižame odločno potegnil »nekdanje premoženje« in si ga … gor in dol. Da, tako je, dobro ste prebrali … Gor in dol ga je. Privoščila bi mu erekcijo in vrhunec, to vendar počnemo zaradi vrhunca, in ejakulacijo, toda od vsega Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

103

trojega ne bo nič, to vem, to vidim. Le onemoglo vlačenje uvele kože sem ter tja, pa gor in dol, a bolj slabo gor in bolj slabo dol in sem ter tja, stvar je bila premehka, da bi se dogajalo to, kar omenjeni gibi sploh omogočajo in pomenijo. To je bilo v glavnem mučenje kože in urinske cevi in starih, okornih prstov ter zapravljanje časa, pa spomini na lepe čase, ko je to še stalo. Če si se tega »orodja« nekdaj dotaknil, je namreč skočil kot pajacek iz glasbene skrinjice, da te kap, vam rečem. A vztrajala sem do konca. Kot rečeno, z erekcijo ni bilo nič in uvela koža je slepo ubogala prste v ritmu gor in dol ter se ogabno raztegovala, meni je bilo tako gnusno, videti je bilo kot goli, rekli bi oskubljen puranov vrat. Fuj! Nič od tega, na žalost; moj mož je obupal in se razjezil in kozarec araka zabrisal ob tla. Da bi bila drama še večja, sem odprla balkonska vrata zavpila: »Naj ti Mustafa priskrbi viagro!« Ni takoj dojel, o čem govorim, pognal se je proti vratom, jaz pa sem jih, to je jasno, takoj zaprla, on pa v steklo. Au, bolelo je! Nekaj dni pozneje sem ga spet zalotila, ko je lulal prek balkona iz osmega nadstropja. »Prasec umazani, fuj!«Tako se me je prestrašil, da je od strahu kriknil in zavpil. Zaradi kletvice ga počim še po ustih. Kaj naj rečem, nič. Munir je star in mu je malo mar za čistočo in higieno. Zjutraj je Xavier dobro očistil balkon in zid, na katerem je bila sled dolgoletnega uriniranja. Ja, kar tako, čez balkon, ni kaj. Naslednji dan je bila kuhinjska miza še vedno lepo pospravljena, bila je, kot sem jo pustila po večerji. Aha, poglej, poglej, kaj je to, novi veter, sem si rekla. Opazila sem namreč čisto in pospravljeno kuhinjsko mizo in kuhinjo v celoti, kar je ok, opazila pa sem, da je viskija manj, kot ga je bilo večer prej, in to me je zbodlo. Torej je zdaj na vrsti opijanjanje, 104

zbirka

izpovedi

sem bila začudena. Poleg tega so bile po tleh razsute lupine pistacij in tudi to je bilo novo, nova navada. Kaj to pomeni, sem začudeno strmela. Ali iz protesta ne bo več jedel ali je to le zaradi šoka, ki ga je doživel ponoči? Ker ni bilo pojasnila, molčal je, sicer pa ga tudi vprašala nisem, kaj to pomeni, kako naj to razumem, sem se odločila, da bom molčala tudi jaz. Dneve sem preživljala v miru, denarja sem imela dovolj tudi za manjše nakazilo hčerama v Slovenijo in za golf. Veliki nakupi nakita in garderobe dragih in znanih svetovnih znamk me niso zanimali več. Srečna sem bila z golfom, izpolnil je moje dneve, in z novimi soigralci se je bilo prav prijetno pomeriti in po igri malo poklepetati. V golf klubu, ki je sicer bil dostopen po zelo čudnih cestah, celo nos sem si morala stisniti tako zelo je smrdelo skozi naselje muslimanov, kjer so klali ovce kar na cesti, stanovali v barakah iz pločevinke, fekalije je izplaknil dežni naliv. Predmestna četrt sramote in ponižanja. A verjemite mi, bila sem jezna na te ljudi, da so v bistvu še takšni primitivni packi. Po drugi strani pa berači in lopovi, prekupčevalci vsega, kar bi se dalo unovčiti, tudi svojih mater in hčera. Da bi se izognila tej cesti, bi potrebovala pol ure dlje, da bi prišla do golf kluba. Pa se nisem, tudi skozi to naselje mi je bilo zanimivo, da sem jih lahko preklinjala. Fuj packi. A ob petkih sem ostajala doma, kajti nastala je zvočna vojna, iz katere od džamij se bo bolj slišalo in odmevalo ob petkovih molitvah. Te so bile še precej lepe in prijetne za uho, le pred tem je hodža nagovarjal z ukazi in pridigo svoje vernike, jim dobesedno pral možgane in tako je še danes. V klubu so se premnogi zgražali, kajti moderno ozvočenje je odmevalo daleč. A nihče si ni upal črhniti na glas. Golf igrišče je bilo kot Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

105

oaza sredi Sahare v tem umazanem predmestju. Govorilo se je celo, morda bodo poznejše raziskave tudi potrdile, da je golf igrišče ena sama velika grobnica. Med državljansko vojno so sem tovornjaki in vozovi, ki so jih vlekli suhi osli, vozili trupla. Nisem bila najbolj prepričana, ali bom lahko igrala golf in se predala lenarjenju, a moram biti iskrena, tudi v Sloveniji so skrita grobišča, na katerih raste trava in se premnogim še sanje ne, da hodimo po okostnjakih. Dnevi so si bili bolj ali manj vsi podobni, dolgočasni; po precej spečih in mirnih nočeh sem zjutraj v kopalnici slišala vhodna vrata, ki so zaloputnila, znak, da je Munir odšel. Ni mi bilo treba gledati na uro, vsaki dan je že leta odhajal ob 8:30. Spalnice so precej oddaljene od kuhinje in dnevnih sob, zato me dogajanje tam ni motilo. Xavier mi je šel na živce, zato sem zahtevala, da zapusti stanovanje z Munirjem. Nisem mu zaupala, čeprav se je do mene vedel zelo korektno. Na dan čiščenja in pranja sem odšla od doma, da je sam uredil, kar pač je moral tedensko urediti. Mojih stvari se ni smel dotakniti, enako ne moje kopalnice, ki sem jo sama temeljito očistila po tem, ko je Xavier izpraznil ves možev klump. A že zaradi same radovednosti, kako Munir hodi in kakšen zajtrk mu pripravi Xavier, sem prišla v kuhinjo, si naredila kavico in se umaknila v dnevne prostore v fotelj s knjigo v roki ali prelistavala dnevni časopis, ki ga je Xavier prinesel zjutraj na mojo željo. Jutranje srečanje z Munirjem v kuhinji ali na hodniku ni bilo prijetno, on je kar okamnel, njegov obraz se je naježil in sive dlake so naenkrat postale kot ježeve iglice. Ker ni pozdravil, tudi jaz nisem. Zajtrkoval je kot vedno, olive, labni, libanonski jogurtov namaz, svežo 106

zbirka

izpovedi

zeleno meto, kumarice, košček paradižnika, vse skupaj zavil v libanonski kruh in nekaj časa mlel nato še pečeno jajce. Za desert pa še košček arabske slaščice. A takrat 2002 je bilo vsega tega le zelo malo, le za grižljaje. Ne morem si predstavljati, da star moški tako malo je. Ker je dvakrat zavrnil mojo večerjo in si je s seboj prinesel nekaj zavito v vrečki, se nisem več trudila in pripravljala še zanj. V hiši je bila tišina in mir, a sem čutila, da prihaja orkan. Vsako jutro ga je Xavier opomnil na dolg, a mu je Munir odgovoril, da naj se pogovori z menoj, da on nima denarja. Čim me je opazil, je glavo potegnil globoko med rame in s počasnimi koraki oddrsal proč in momljal, verjetno kletvice. Pri Arabcih je preklinjanje nekaj povsem vsakdanjega, ni čudno, da jih bog ne mara. A dokler preklinjanja nisem slišala, se zanj niti zmenila nisem. Ponoči je smrčal, da sem zapirala vrata, kar ga je motilo. Munir se je bal teme. Zavese balkonskih vrat so bile vedno odgrnjene, da sta cestna razsvetljava in mesečina nemoteno sijali v sobo. To še ni vse, vso noč je imel prižgano luč na nočni omarici. Nekega dne sem ga opazovala od daleč: malomarno je vlekel noge za seboj, korak počasen, utrujen, ramena sključena, namenjen je bil na balkon, od koder je opazoval Mustafov zeleni karavan. Počasi, malo danes, malo jutri, hodi po balkonu in se drži za ograjo. Srce me je bolelo, spet sem hotela do njega, da bi ga objela. Nemo in nemočno zamahnem z roko, saj vem, da bi bil vsak moj poskus zaman. Počasi se napotim do salona, on me skozi zatemnjena steklena balkonska vrata ne vidi. Če bi prišel v salon, bi hitro zagrabila za neko opravilo v jedilnici, da ne bi ugotovil, da ga opazujem. Nenadoma Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

107

zazvoni telefon, ki prestraši še mene. A moj bolni mož kar poskoči in s hitrim korakom kot mladenič pride z balkona v sobo, kjer je telefonski aparat. Na mizi sem neslišno in neopazno nekaj prelagala. Na drugi strani žice je bil prav gotovo Mustafa, vsaj tako sem razumela, imel je manjšo prometno nesrečo in bo zamudil pet minut. Pet minut je pri Arabcih lahko tudi ves dan. »Munir,« zakličem mirno, »zelo sem vesela in srečna, da lahko spet s poskočnim korakom in urno stopiš do telefona. Me veseli, da si ozdravel.« Ob zvoku mojega glasu se je stresel, saj ni opazil, da sem le pet korakov stran. Rekel ni nič, le prižgal si je cigareto in zapustil stanovanje, ob tem pa glasno zaloputnil z vrati.

108

zbirka

izpovedi

Histerija Tistega dne sem se spet vračala z enega od premnogih sprehodov po obali ali z obiska katerega od mojih dobrih prijateljev. Po mirnem pozitivnem dnevu me je podzavest ob vrnitvi čudno opominjala, naj varčujem z energijo. Neprijeten občutek v dvigalu, dobila sem kurjo polt. Potihoma sem odprla vhodna vrata stanovanja, v notranjosti vse tiho, na mizici pri vhodu so bili Munirjevi ključi, torej je doma. Vrata njegove sobe so bila zaprta kot običajno. Pomirila sem se, nič ni narobe. V svoji sobi sem slekla rdeč mini kostimček, spustila lase, jih prečesala in že sem bila v kopalnici pod prho. Voda je odlično zdravilno sredstvo za utrujeno telo, za izžete možgane. Začela je pritekati hladnejša, opozorilo, da je čas za brisačo in masažo z Aleksandrinim magičnim serumom, kozmetičnim sredstvom, pripravljenim le zame od mene. Šest let ga že izdelujem in uporabljam. Magični serum je brez dodatkov, brez konzervansov, brez živalskih izvlečkov. Ena sama mešanica za ves dan in za vse dele telesa. Največji čudež je v tem, da je resnično čudežen tudi za sonce in njegove neusmiljene žarke, ki nas hitro opečejo. Sončnih opeklin ne poznam že šest let, v kopalkah ali brez njih se dnevno izpostavljam žarkom sonca in vitaminu D. Z magičnim serumom radodarno nagradim lasišče in lasje so mi hvaležni, dobro se držijo lasišča in mi ne izpadajo več, celo nekoliko čez ramena so zrasli. Čudež za lase in moje oči, kajti do pred nekaj leti sem prav v tej kopalnici dnevno izgubljala šope las; le še nekaj časa bi ostala v tem norem mestu z vojnimi krvoločneži vred in moja lobanja bi se svetila kot Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

109

oguljena kura, preden ji slečejo kožo. Strah in skoraj uničeni živci, umazana voda, ki je včasih smrdela po mrličih, vse to me je skoraj oskubilo. Prisiljeni smo bili uporabljati vodo iz plastenk za pitje, za pranje sadja in zelenjave, to vodo sem hranila tudi za pomivanje posode, in vse skupaj se je uporabljalo za odplako blata in urina. Pa bo kdo rekel, da državljanska vojna ni za vse enaka. Sem vas opozorila, da me mučijo negativne misli, kaj za vraga se bo še zgodilo. Potihoma pridem iz kopalnice, iz Munirjeve sobe ni glasu, niti televizije ni slišati. V kuhinji si pripravim slastno kavo, pogledam, kaj je od včeraj, od sobote, novega v lokalnem časopisu. Nekaj časa poskušam brati, misli mi uhajajo v sobo z vprašanjem, kaj se dogaja v moževi sobi. Kavo sem popila, krvni tlak se je rahlo dvignil, v meni je bil občutek nervoze, morala sem ukrepati. Tako je, zdaj grem v sobo in bo, kar bo, si rečem in odprem vrata. Munir leži na postelji z odprtimi usti in očmi, dih mi zastane. Zakašljam, nič, pokličem: »Munir!« Nič. Kurja polt in mrzel znoj po telesu. Počakam, da me v grlu stisne, pa me ne. Počakam in še zakašljam, opazim, da so se mu prsi dvignile in spustile. Še živi, hvala bogu. Pristopim, ga spet pokličem po imenu, nič. Hočem ga prijeti za roko, da izmerim utrip srca. V tem trenutku skoči pokonci in zavpije: »Zadušiti si me hotela!« Moj odziv je bil živalski, rahlo ga udarim po ramenu, ga porinem in odrinem, da se zruši nazaj v ležeči položaj. »Hotel si me prestrašiti, hotel si se prepričati, kaj bom storila, kako se bom odzvala!« vpijem nad njegovim obrazom. »Ja, ja, saj si me hotela zadušiti, še vedno imaš v roki blazino!« vpije tudi on. 110

zbirka

izpovedi

»Kakšno blazino? Ti si nor! Ti se pretvarjaš, ti si duševno bolan!« še bolj vpijem. Jeza in strah me grabita po vsem telesu. Možgani hočejo ven, na prosto, želijo si miru. Z veliko težavo se začne smejati, sede na posteljo in kriči: »Zadušiti si me hotela, ya oumi, moja mami, ya Alah, moj Alah, moj Bog, Natalie, moja Natalie, Stephanie, moja Stephanie, hotela me je zadušiti!« Nisem vedela, kaj naj storim. Stekla sem v kuhinjo po vodo in takoj nazaj, nazaj s kozarcem v eni in steklenico mrzle vode v drugi roki. Ponudila sem mu vodo iz kozarca, a je udaril po njem in voda se je razlila po njegovih prsih. Ocenjevala sem položaj, bila sem v pripravljenosti obrambe ali napada. »Moja ranjena rebra, moja šibka točka, brez moči sem, zlomljena rebra imam in ti me tolčeš po njih!« je histerično kričal. Dovolj, Aleksandra, reagiraj! Tvoj mož ima napad histerije, hitro ukrepaj, sem si mislila. V kozarec sem natočila vodo in čof v njegov obraz in usta, ki so bila na široko odprta, pripravljena na kričanje. Hip za tem je kot riba na suhem lovil sapo in strah me je bilo, da se mu je zaletelo, zato sem kozarec spustila, skočila za njegov hrbet, ga z obema rokama objela in močno stisnila, da bi voda bruhnila iz sapnika, sama medtem nisem dihala, da ne bi vdihovala smradu, kajti smrdel je kot svinja. Vse na njem je smrdelo, tako oblačila kot koža, lasje in iz ust je smrdelo, od tam je smrdelo kot iz gnojne jame, zato nisem dihala, poskusila sem zadrževati dih, le kako dolgo. Ne, ne bo šlo, dihati moram in se potruditi, saj mu gre za življenje, saj visi na nitki, sem si rekla. Odprla sem usta in poskušala dihati skozi grlo, tako sem se izognila smradu, ki je tako neusmiljeno prodiral skozi moj nos, in strah me je bilo, da ob njem Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

111

še bruhnem. Telo mu smrdi, ta prasec se ne umiva, ne tušira, a to zdaj ni pomembno, mora do sape. Dvakrat, trikrat sem ga še stisnila in končno je zadihal sam. Hvala bogu! Umaknila sem se daleč proč od njega. Adi me je opozoril, da tistega, ki se mu je v sapniku kaj zataknilo, nikoli ne udarimo po hrbtu, zato sem ga objela od zadaj in močno potegnila ter stisnila. To je bilo prav, vsaj tako je kazalo, a kriza histerije se je le še stopnjevala. Ves moker je bil po telesu, mokra je bila tudi njegova postelja, kriče je odšel do telefona, počasi dvignil slušalko in vanjo začel vpiti, vpiti, kot bi ga dajali iz kože: Hotela me je ubiti, baba pokvarjena! Tako je, ubiti me je hotela, zadušiti, in tepe me, tepe, tepe! Star sem, bolan, onemogel in brez denarja sem, brez ficka! Pustila sem, da je kričal v slušalko, kajti dobro sem opazovala njegovo vedenje – ni odtipkal številke. Pustila sem ga na hodniku, na stolčku poleg telefona, med spalnim in dnevnim prostorom. Tresla sem se od razburjenja in hitrih dogodkov, stala sem pod podbojem svoje sobe, za njegovim hrbtom. Čez čas je nehal kričati v slušalko, jo počasi odložil in nemo obsedel na stolu. Brez besed in brez znakov, da sem prisotna, sem ostala pod podbojem. Čakala sem, da vstane, da gre sam drugam, kamorkoli, ali kaj reče, karkoli. Nič. Zgrbljeno in nemo je sedel, sedel brez življenja. Pristopila sem in tiho rekla: »Munir, pridi v sobo, da te preoblečem, ves si moker, še prehladil se boš.« Iz ust mu je tekla slina, iz nosu smrkelj. Zasmilil se mi je. Prijela sem ga pod roko, da bi mu pomagala na noge. Takoj ko sem ga prijela, pa spet v histerijo, da ga hočem ubiti, da mu hočem pobrati ves njegov denar, da ga sovražim, da me je sam satan poslal, da 112

zbirka

izpovedi

ga že ves dan pretepam, da ga nisem pustila k maši v cerkev. Obtožbe so se vrstile druga za drugo in gor in dol in naprej in nazaj, brez konca in kraja, vedno eno in isto. To je noro! Kako naj ga pomirim, nimam primernih zdravil, vse stare tablete sem zmetala proč in panadol, zdravilo proti bolečinam in povišani temperaturi, verjetno ne bo dovolj in od mene tudi ničesar ne bo sprejel. Xavier mi bo pomagal, če ga dobim po telefonu. A pred tem raje kot Xavierja pokličem dežurnega zdravnika. Svetoval mi je, naj ga takoj in nemudoma pripeljem v bolnišnico. Prijazno sem se mu zahvalila in končala pogovor. Stopila sem v salon do drugega telefona. Xavier se je takoj oglasil, prosila sem ga, naj čim prej pride, njegov gospod je bolan. Slušalko sem obesila na vilice in se vrnila na hodnik. Munir je bil še vedno tam, kjer je bil, tik ob telefonu. Naj le sedi tukaj, tu mu bo dobro, nič se mu ne more zgoditi, sem si rekla. »Xavier bo kmalu tu.« Pogledal me je, kot bi me hotel nekaj vprašati. Nisem čakala, povedala sem mu, da pride Xavier. »O, dobro, da pride Xavier, zakaj ga še ni, vsako jutro je točen. On je pošten in vedno nasmejan. Vse moje srajce so vedno lepo zlikane, hlač pa ne mara čistiti, pravi, da mu ti ne dovoliš.« Bila sem tiho, nič nisem ugovarjala, delala sem se, kot da me ni. Pustim ga na stolu ob telefonu, ta hip moram poskrbeti zase, kajti začutila sem žejo. Vodo, vodo potrebujem, morda bi bilo dobro in higienično, da si umijem roke. V kuhinji sem v svoj kozarec nalila vodo in ob tem drgetala, tresla sem se po vsem telesu in solza se mi je prikradla na lice. Beži, beži, daj no, odveč si mu, ne potrebuje te. Položaj je sicer resen, a ni Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

113

treba, da karkoli obžaluješ, sem si govorila skoraj na glas. Moji prijatelji na ramenu so me nežno gladili po licih in mi zaupno, odločno šepnili na uho: »Močna si, zdržala boš!« Tako je, močna sem in moram dokončati svojo avanturo, svoj podvig, svoje potovanje na Bližnji vzhod, ki sem si ga zakuhala sama, ker sem nekoč nekaj obljubila. Pogledala sem po hodniku, Munir je še vedno sedel. Z neslišnim korakom sem se mu približala. Glava mu kinka na prsih. Spi. Čakala sem Xavierja. Čakala sem njegov nasmeh, njegovo naravno in prvinsko inteligenco. Vrata so bila odprta, čakala sem ga, potrebovala sem ga kot človeka, potrebovala sem osebo, ki bi ji lahko potožila svoj strah, svojo bolečino, svoje grozno razočaranje, svojo jezo. In končno, na vratih se je pokazala visoka črna silhueta z zaskrbljenim obrazom. Vesela sem ga bila in oddahnila sem si. Takoj sem ga seznanila z dogodki popoldneva. »Madame, gospod me vedno spravi v smeh, kje je zdaj?« je vprašal. Težko mi je brati iz njegovih oči, so tako visoko nad mano in še temne barve so, enake kot njegov obraz. Ostanem v dnevni sobi, ne potrebuje me, Xavier je sposoben Munirja obvladati brez vseh težav, navajena sta drug na drugega in izkušnje imata. Mož je brez besed, o svoji histeriji niti besede in tudi o meni ne. Xavier ga ni spraševal, zakaj je moker. Ni bilo treba govoriti. Munir ga je ubogal, ubogal kot uboga otrok, in čez čas sta se že smejala. Meni ni bilo do smeha, imela sem solze v očeh, a sem jih potlačila globoko v notranjost telesa. Ne, ne boš jokala, nič usmiljenja, tako je. Munir je bolnik, mogoče že začetek Alzheimerjeve bolezni, sem modrovala pri sebi. Ameriška enciklopedija je pri 114

zbirka

izpovedi

roki, stegni roko, Aleksandra, in začni se izobraževati o tej bolezni. Adija bom poklicala. Ne, ne boš klicala. Adi ti ne more pomagati in njegove pomoči tudi ne potrebuješ, sem predrzno okregala samo sebe. Beri in uči se, jutri boš vedela že več in boš lažje ukrepala. Zdaj končno razumem, zakaj Munir vsak dan govori, da nima denarja, zdaj vem, zakaj je Mustafa deklica za vse. Obsedim z enciklopedijo v roki, nisem mogla slediti pisani besedi, misli so mi uhajale drugam in spreletelo me je grozno odkritje: »Munir se do Mustafe vede kot do svojega sina, ki mu ga jaz nisem rodila.« Moja želja, da imam dve hčeri, se je izpolnila. A po moji iskreni izpovedi Munirjevi mami, da sem vedno želela le deklici, sta se najini poti za vedno razšli, tega sinu ni privoščila, želela mu je moškega potomca, jaz pa sem mu dala le dve hčeri. Ti pasji sin Mustafa, pokvarjen si kot staro jajce.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

115

Mustafa Kmalu za tem mi je Munir priznal, da mu je Mustafa kot sin. Malo me je dregnilo pod rebri; nezakonski sin, pankrt, kot je sam rekel takšnim otrokom. Munir brez Mustafe ni mogel več voditi trgovine. Mustafa je njegov odvetnik, Mustafa je v trgovini glavni, nabavni in prodajni, Mustafa je seznanjen z vsemi pomembnimi dokumenti trgovine in zasebnim življenjem nas vseh, tudi o mojih hčera v Sloveniji. Mustafa je točno poznal letni transfer denarja, tako meni kot mojima hčerama. Mustafa je bil dnevno na banki in urejal denarne transakcije za trgovino. Mustafa je bil najpomembnejši in glavni zagovornik zaprtja trgovine v središču mesta, ki je bila decembra leta 1975, ob začetku državljanske vojne, povsem razbita, zažgana in pokradena. Danes dvomim, da so to bili falangisti, saj so leta in leta v njej prebivali murabituni, Mustafovi znanci. Mustafa je bil ta, ki je sodeloval pri sklepanju pogodbe z Munirjevim partnerjem, bratrancem Jeanom, da si po več desetletjih razdelita skupne trgovine tako, da dobi vsak svojo oziroma da dobi to, kar je ostalo od treh trgovin. Ker Munir ni želel in ni zapustil muslimanskega dela mesta, je obdržal trgovino med muslimani, Jean pa je ostal in vedno živel med kristjani, zato je obdržal trgovino v krščanskem delu mesta. Obe sta bili poslovno zanimivi in zelo donosni. Partnerja sta brez veliko joka, tarnanja in velikih finančnih težav pogoltnila slino in izgubo petindvajsetih, že plačanih zabojnikov robe za vse tri trgovine in oropano, požgano, izgubljeno trgovino v središču mesta. Danes na tem mestu donosno trži Escada. Za »nagrado« je Munir bratrancu 116

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

117

izplačal še trideset tisoč dolarjev. Na moj »zakaj« so mi odgovorili, da so tako odločili odvetniki. Vam je zdaj jasno, kdo je bil Munirjev odvetnik? V resnici nikoli nismo čutili pomanjkanja denarja. Prizadelo me je le okradeno stanovanje, takrat med izraelsko invazijo muslimanskega dela mesta. Kradli so vsi, eni bolj, drugi manj, tudi Mustafa. Mustafa se je pred Munirjem sicer bahal, da je obranil naše stanovanje pred popolnim uničenjem, a nisem si mogla kaj; moji čudni, neobičajni prijatelji na moji rami so skakali, kot bi ponoreli in se jezili ob vsaki Mustafovi izgovorjeni besedi. Ničesar mu nisem verjela in tudi danes mu ničesar ne verjamem. V nadaljevanju boste izvedeli, zakaj.

118

zbirka

izpovedi

Okradeno stanovanje V moške pogovore se pravzaprav nisem nikoli vmešavala, še danes mi je žal, da pred leti nisem bila prisotna in nisem poskusila preprečiti prodaje trgovine, zdaj ene, zdaj druge. No, tega mi niti niso omogočili, kajti doma nikoli ni bilo poslovnih pogovorov. Vse se je dogajalo v moških krogih, ženske so samo prikimavale in hvalile. Prevzela sem enako vlogo kot druge ženske, saj sicer nikakor ne bi živeli v miru in harmoniji. Spominjam se tistih dni med izraelsko invazijo, ko je bilo stanovanje na Ramlet El Baidi okradeno in sem posumila, kdo je bil glavni tat. Nisem ga videla, kako naj bi ga, saj sem bila v Farayi, priljubljenem in po vsem svetu znanem, tako takrat kot danes, zimskem športnem središču, petinpetdeset kilometrov od stanovanja. Faraya je najprikupnejše letoviško mestece v Libanonu, kjer med državljansko vojno ni počil niti en sam strel. Po zanimivostih in pestrosti dogodkov in smučarskem življenju tod lahko Farayo mirne duše primerjam le s St. Moritzem v Švici, sicer je gorski dragulj brez primere, leži visoko v libanonskih gorah na dva tisoč metrih, kjer so dolge, s snegom bogate zime, kratke in z dežjem bogate pomladi in še krajša, topla in prijetna poletja. Seveda, v bližini je Sredozemsko morje, zato je poletje tod prav rajsko, spet mu sledi zima in večni krog je zaključen. Živo se spominjam, bila sem kot jastreb, ko sem opazovala Mustafov hinavski obraz, in kot sova sem prežala, kaj bo povedal, nič mi ni ušlo, ko je na dolgo in široko, na debelo in mastno lagal in pripovedoval ter med tem stokrat prisegel na boga, da govori resnico. Sedeli smo pri mami Fioni v Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

119

Feytrounu, tudi to je letoviško mestece, le petsto metrov nižje kot Faraya in po cesti le deset minut stran od deset kilometrov oddaljene Faraye. Naj poudarim, ves ta del Libanona je bogato naseljen z maroniti, muslimani tod niso dobrodošli, še danes ne, vzroki so zgodovinski. Sedeli smo pri mami Fioni avgusta 1982 in Mustafa je govoril o našem stanovanju v mestu, kako je oropano in okradeno, in moj mož mu je vse verjel, verjel, ker je naivnež in se pusti vsakomur naplahtati, še posebno Mustafi. Pogovoru sem se pridružila po naključju, nihče me ni povabil, prišla sem obiskat moža in taščo in njene hčere. Sedeli so v dnevni sobi: Munir, ki me je lepo in prijazno pozdravil, saj se že nekaj časa nisva videla, Mustafa je sedel ob njem, z njim se nisem nikoli rokovala ali kako drugače pozdravljala, sem pa vedno prijazno, zadržano odzdravila na njegov pozdrav in to je bilo dovolj. Matilda je bila na Munirjevi drugi strani, kje drugje naj bi bila kot ob bratu, in pozorno sledila njegovim gestam, da bi mu takoj postregla. Rada ga je imela, res rada in z veseljem mu je ustregla in stregla z vsem, kar si je zaželel. Brez šale, Munirju ni bilo treba niti migniti, že je imel ogenj za cigareto, kozarec z vodo, ki mu ga je pristavila pod nos, ali skodelico kave, iz katere se je omamno kadilo in dišalo po vsem prostoru. Da o večerih ne govorim, pa kljub temu, videti je bilo takole: na pladnju mu prinese svežo zelenjavo, pistacije, mandlje, sol in nož, če bi ga morda potreboval. Na drugem pladnju pa kozarec, steklenica araka, voda in vrček ledu. Na Munirjev namig je že pripravila arak, luščila pistacije, rezala majhne kumarice in paradižnik. Še malo, pa bi ga pred nami pitala. No, o tem in »drugem pitanju« v nadaljevanju. Munir je bil tega nekako 120

zbirka

izpovedi

navajen, njegove tri sestre so ga razvadile. V fotelju ob sestri sedi mama Fiona, vedno je bila prisiljeno prijazna do mene. Vzroke za hlad sem že omenila, krivi sta moji hčeri in to, da nimam sina. Stanovanje je veliko in foteljev je še več, v dveh se prekladajo tudi Marisa in Soraya ter soseda, ki pa se kmalu poslovi. Služkinja prinese kavo in piškote ter vleče na ušesa, saj tudi njo zanima Mustafova pripoved o tem, kako je bilo tam spodaj ob morju, na Ramlet El Baidi, in kako izraelski vojaki kradejo iz stanovanj in iz njih odnašajo to, kar so pustili Palestinci in drugi tatovi, ki so bili prav tako oboroženi kot vojaki. Bolj ko je Mustafa pripovedoval, večji cmok sem imela v grlu, spreletavali so me mravljinci, a sem bila tiho in poslušala Mustafovo pripoved. »Gospod Munir, nikjer ni nikogar, nobenih avtomobilov, vsi stanovalci so zapustili domove in pokvarjeni tatovi pridejo s tovornjaki in v minuti spraznijo stolpnico, a odnesejo le tisto, kar je ostalo vrednega. Nikogar ne zanimajo večji predmeti, na primer pohištvo, in nihče jih ne moti, saj si nihče ne upa v to četrt, prvič zato, ker so tatovi oboroženi, in drugič, bojijo se, da se vrnejo Izraelci.« Lasje so se mi začeli kodrati v vozličke, bala sem se, da mi odpadejo, saj takih laži že dolgo nisem slišala in jih ne morem več poslušati, zato se končno vmešam v »moški pogovor«. »Mustafa, kdaj si bil nazadnje na Ramlet El Baidi?« »Gospa, kako kdaj?« se prisiljeno nasmeji ter ljubeče in z nasmehom pogleda Munirja, ki mu veselo prikimava, tudi on ni vedel, kam merim, a tega tudi sicer nikoli ni vedel, ni zadel, ker preprosto ni mislil, ker ni bil dovolj brihten in zrel, da bi bil odrasel, odgovoren in primeren sogovornik, kadar je šlo zares. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

121

»Danes dopoldne, preden sem šel pogledat, kako je s trgovino,« mi nemirno odgovori, ni mu še potegnilo, da je to zanka in da mu pripravljam dobro odmerjen smrtni strel. In kot iz rafala je zadonelo, čeprav sem spregovorila tiho in v mirnem tonu:»Torej si se ti in ničvredneži, podobni tebi, vozite tam naokoli?« Moj glas je postajal vedno ostrejši in odločnejši. Mustafa zardi, kakor bi ga v sekundi ožgalo sonce, moževe sestre z izbuljenimi očmi vprašujoče pogledajo Munirja, ki komaj diha, morda od araka. Tašča, ta je v hipu dojela, se začne križati in v prostoru postane prav mučno. Še malo in začeli bodo zehati in se dušiti, res je, v nekaj trenutkih se je začelo tudi to. In rafalov, strojničnih rafalov je bilo konec, sledilo je težko orožje: tanki in topovi in oboji so udarili, udarili kot še nikoli, vsi prisotni so onemeli in tašča se je nehala križati, prosila je za kozarec vode, mož je poniknil, le ena sama gmota, brezoblična gmota ga je bila, drugi – bolje, da jih ne omenjam, moje besede pa so bruhale. »Mustafa, poslušaj, vse, prav vse, vse prav vse iz stanovanja pokradene predmete zahtevam nazaj! Naredi, kar hočeš, vse zahtevam nazaj, in to takoj! Še enkrat in dobro me poslušaj, sicer boš doživel to, kar se ti niti v sanjah ne bi zdelo, da je mogoče, a verjemi, sposobna sem storiti! Še enkrat in zadnjič me dobro poslušaj: vse želim nazaj! Si razumel?« sem glasno kot stari general govorila Mustafi in v položaju, značilnem za generala, stala pred njim. Sedel je, kaj bi drugega, sedel kot vsi drugi, povešal oči in čakal, kaj sledi. Munir, prišel je k sebi, je odkimaval, kot bi ga hotel braniti ali pa tudi ne, morda ni mogel verjeti svojim očem in ušesom. Malo mi je bilo mar, če 122

zbirka

izpovedi

sem bila v taščinem domu, naj vsi slišijo, da mu ne verjamem. In ker se ima za tako velikega heroja, baje je videl tovornjake, ki odvažajo ukradeno, torej, naj jih polovi in vrne pokradeno. Nenadoma so se vsi prisotni oživeli, vsi povprek so govorili, me mirili. Mož je vstal in brez besed odšel v svojo sobo in tako so vsi vedeli, da je jezen, živčen in zdaj moramo utihniti, da se ohladi. Izdala sem družinsko skrivnost, da je v našem domu na Ramlet El Baidi vse pokradeno. Sestre in mama so seveda takoj začele zmerjati vse tiste, ki so kradli, čeprav niso nikogar videle, ne poznale, a hip, ko omenim Mustafo, so le zazijale in se niso mogle pomiriti. Seveda, nikomur ni bilo prav, da se ruši čustveno razmerje med Munirjem in Mustafo. Sestre so me mirile, naj preneham, saj bo bog kaznoval grešnike. »Sosedje so v bližini in se bodo zgražali, le kaj si bodo mislili, ko si tako glasna. Pri nas v Bejrutu se govori potihoma, Munir je že dovolj jezen, ne govori več, naj se pomiri. Mustafa je pač Mustafa,« je godrnjala in moledovala Soraya. »Veš, kaj, povem ti, če se Munir jezi, mi je prav malo mar, naj se jezi, in za sosede mi je prav tako malo mar. Oni nimajo veze z mojim pokradenim in izropanim stanovanjem, oni imajo svoje nedotaknjeno in tudi Mustafe ne potrebujejo kakor tvoj brat,« sem hitela v francoščini, že bolj umirjeno, toda le za trenutek. Vstopila sem v sobo, kamor se je skril Munir, in z močim glasom nadaljevala v arabščini: »Stanovanje je okradeno, ti pa glavo pod blazino in čakaš, da ti še hlače odnesejo, Munir, takoj ven in povem ti, da zahtevam pokradeno nazaj.« Soraya in Matilda sta bili ob meni, da bi branili brata, ki se je končno prikazal v salonu. Dosegla sem, kar sem želela, Mustafa je svečano obljubil, da bo poskušal dobiti nazaj vso Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

123

srebrno posodo, srebrni pribor, iranske preproge, mojo dragoceno garderobo, Munirjeve obleke, kravate, televizijo, videorekorder, pištolo magnum 45, Zeissov vojaški daljnogled in še bi lahko naštevala. »Pa kaj ti naštevam, sam dobro veš, kaj smo imeli tam, dovolj pogosto si bil pri nas, morda celo takrat, ko nismo bili več doma,« in pomenljivo pogledam Mustafo, ki je nem in ves bled. Spijem kozarec vode, vprašam Munirja, ali gre z menoj, z glavo je odkimal, skomignem z rameni. Brez obotavljanja se poslovim in odidem nazaj na Farayo, kjer sta me čakali hčeri. Munir je še naprej »vedril« pri svoji mami in sestrah, mar mu je bilo zame in za hčeri. Brez slovesa se odpeljem. Teden po mojem kričanju in divjanju pri tašči Munir sladko, prijazno pokliče na Farayo, morda izpod maminega krila. »Draga! Kako si?« je bilo slišati osladni glas na drugi strani žice. Mrzlica me je oblila in stresla sem se ob spoznanju, da je on. Sporočil mi je, da je Mustafa skoraj vse razen dragocenih preprog in še nekaterih malenkosti, za katere sem pozneje izvedela, da so vredne celo premoženje, prinesel nazaj in sprašuje, kje naj odloži. Veš, kam, v tvojo zadnjico, porka madona, kaj je pozabil, kje naš dom. Tudi sama sem začela preklinjati, pomagalo je. Linija se je prekinila. Preproge sem, to je jasno kot beli dan, želela nazaj, posebno eno, žametno plišaste površine v barvi jajčevca oziroma temno vijoličaste barve, zelo redek izdelek. Niti preprog, niti mojih smoking kostimov, niti svilenih jutranjih halj, niti otroških oblekic in igrač, niti srebrnega pribora za dvanajst oseb, številnih kosov srebra, ki ga nisem nikoli 124

zbirka

izpovedi

štela, ne pištole, ne daljnogleda ne bom več videla, sem si žalostno rekla. Pobrali in odnesli so jih zli duhovi, poosebljeni v osebah, ki so nekaj ukradenega tudi prinesle nazaj. Nekaj srebrnih pladnjev in majhno televizijo, velika je dobila noge, videorekorder, a ne iste znamke, imeli smo sonyja, vrnil pa nam je panasonica. Prisežem, tako je bilo, in vse je res. Povem vam, ponosna sem, da sem se vmešala v »moške pogovore« in dokazala sebi, drugi mi tega niso ne priznali ne verjeli, da sem imela prav, da je Mustafa kradel sam, sam ali v družbi. In krade še danes. Zavedam se, moje dolgoletno bivanje tod mi je neštetokrat potrdilo, Arabci so prevaranti in v njihovem slovarju ni resnice. Resnica je med njimi redkost in iskati bi jo morali z lučjo, da bi jo našli, navadno je vse sama laž. Tudi to je ena od krutih resnic, ki sem jo odkrila v nedavni preteklosti, namreč, da je tu od desetih izgovorjenih besed resnična le ena. Žalost, jeza, bes in solze, nič lepega se ni oblikovalo v moji glavi in na licu. Moj jaz je globoko razočaran nad mojimi najbližjimi in njihovimi odvratnimi lažmi. Moji možgani so utrujeni od spominov na vojne grozote, utrujeni od moža, ki ni bil nikoli odgovoren za svoja dejanja, moža in očeta, ki je svoje napake prikrival z denarjem in lažmi, delal napake do nas treh. Mustafa je v mojih očeh ostal Mustafa, čeprav Munir prisega, da je danes globoko pokoren in veren musliman, vzoren mož in oče štirih otrok. Ni več sledu o lumpu, o pocestnem fakinu, roparju in privržencu dvomljivih političnih organizacij, ko je kot predan član ene od njih med državljansko vojno pustošil in strahoval po državi. Ne verjamem in nemogoče je, da bi bil preobrat, kot ga omenja Munir, mogoč brez pranja Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

125

možganov. Težji primer je to, nihče me ne bo prepričal, da je Mustafa duhovno in fizično opran dejanj preteklosti in je dokončno očiščen vsega zlega. Ne, nemogoče je, da bi obstajal takšen čistilec in Mustafo poslal na pot prosvetljene osebe, ne, on je in bo baraba, on je kriminalec. Izkoriščal je Munirjevo labilnost, Munirjevo starost in umsko sklerozo. A vsemu nisem verjela, vzrok za takšna dejanja so morala biti drugje. Le kje? Mustafa ga je okradel, ne samo njega tudi mene in moji hčerki. Bes, jeza, skrb, strah, da imam prav, zaželela sem si, da Mustafo zgrabim za vrat in ga utopim v žlici vode. Da in še enkrat da, tako bo, gremo v vojno! Tako si obljubim in pomirim svoje prijatelje na rami. Vem, pot bo težka in potrebno bo veliko napora, živcev in osebnega razumevanja. Z jezo, Aleksandra, ne boš dosegla ničesar, čas je, da se poglobiš vase in svojo notranjost, da najprej najdeš v sebi dejstva, zakaj si pravzaprav tukaj, zakaj si se poročila z Munirjem? Aleksandra, odgovori na vprašanja, na vprašanja, ki si jih leta in leta odganjala in zaklepala v predale svoje notranjosti. Priznaj, da nisi nikomur dovolila vstopiti v svoj svet. Kdo si, Aleksandra, od kod si prišla: od rojstva predrzno dekle, željno velikih in nevihtnih dogodivščin.

126

zbirka

izpovedi

Malo samote in misli Podzavest me priganja, kajti razčistiti moram z zgodovino in davnimi dogodki in sebi povedati in dokazati, kdo sem. Vprašanja, ki jih moram obdelati, pojasniti, odgovoriti, si oprostiti, so naslednja: kje naj začnem, je prvo, kje je začetek mojih dogajanj, pa naslednje. Vprašanja, zakaj sem samo jaz doživela in preživela, kar je najpomembnejše, toliko lepih in manj lepih trenutkov, ki jih večina Zemljanov ne bi stlačila v nekaj življenj. Videla sem svet, kaj videla, zajela in objela sem ga z rokami. Nevidne sile so me gnale iz enega v drugi trenutek, eden je bil lepši od drugega, a bile so tudi borbe, pa sem šla iz bitke v bitko in običajno zmagovala. Sreča, žalost, veselje, jeza, razočaranje in hrepenenje so se prepletali v meni v upanju, da moje bitke vodijo do cilja, ki ga skrivam v najbolj oddaljenem kotičku svojega srca. Upanje, da se nekoč umirim in zaživim svoje sanje. Skozi viharje in mirne vode življenja sem pravzaprav spoznala, da so bile moje sanje zgolj in mnogo prevečkrat le iluzija, prevelike, prelepe, prezahtevne. Nisem znala biti srečna z dragocenim nakitom in krznom, kar je mnogim ženskam dovolj Meni ni dovolj, kajti s tem ne moreš biti srečen, še posebno, če imaš kaj v glavi in zdravo glavo na ramenih. Želela sem več, z vsakim novim moškim sem želela več, z vsakim novim partnerjem sem želela več, lepše in drugačno, bolj razgibano življenje, a predvsem, da bi dobivala toliko ljubezni, kot sem je dajala. Morda svoje drobne »male sreče« sploh nisem opazila. Nisem znala biti srečna ob siju sončnega žarka novega jutra, ki se je budilo nad obzorjem, nisem znala ceniti njegove topline in moči in prepoznati Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

127

dejstva, da je blagodejna sapa tropskega ali severnega vetra le odrešilna sapa dneva ali noči. Leganje k nočnemu počitku v svilene rjuhe v Bejrutu in Bagdadu je bilo zame tako preprosto in samoumevno kot le kaj. Vedela sem že takrat, da ob sončnem svitu spet nov dan in vse se bo začelo znova. Pogled v zvezdnato nebo in ozvezdja Oriona, Siriusa, z najsvetlejšo zvezdo našega neba Alfa Kentavri ter »plesno skupino« Plejad – ovčic, lepotičk sedmih zvezd, ki jih želi Orion že tisočletja neusmiljeno dohiteti, da se jim zakadi v nedrja in vseh sedem naenkrat ljubiti. Vedno sem oboževala zvezdnato nebo, v mislih se pogovarjam z mojimi dvojčki tam v vesolju. Enkrat, ko sem tako nekaj podobnega omenila doma, sta me starša imela za noro. Pa še za mnoge druge stvari sem moral biti tiho in le ubogati. Ni čudno, da sem jim pobegnila. Ali je res vse tako enostavno, vse tako normalno in mi je ponujeno na pladnju vsakdana? Sprejemanje dnevnega ritma življenja brez kakršnihkoli pomislekov, da bi lahko bilo drugače. Pa vendar ni vse tako, tako preprosto, sem velikokrat pomislila. Danes se zavedam, kaj so te male vsakodnevne udobnosti, to je ŽIVLJENJE. Kar zgrozim se ob dejstvu, kako malo se poznam, kako ošabno sem preživljala vso svojo tragikomiko sedanjega življenja. Koliko lepih misli, koliko lepih besed in dejanj se je prepletalo v meni, da omrežim svojo žrtev, ki sem mu že s prvim poljubom zapečatila usodo. Največkrat sem se v ljubezni in lovu plena podala predaleč zaradi samega principa igre z ljubeznijo in ljubimcem: mikalo me je videti in vedeti, kako bo sprejel moj odhod, moj dokončen konec najine zveze. Svoj odhod sem naznanila s prepirom in krivec je vedno bil kriv, vedno je to bil on – moški. Kako 128

zbirka

izpovedi

je sprejel in preživel moj odhod, je bila le njegova težava. Jaz sem odšla z nasmehom, novim avanturam in novi ljubezni naproti. Nikoli nisem bila nikomur popolnoma predana in zvesta. Ljubezensko razmerje me je kmalu začelo dolgočasiti in še bolj kot monotonija razmerja me je preganjal občutek lastništva, občutek, da pripadam svojemu izvoljencu in da naj bi plesala po njegovih strunah. Zakonsko ali zunajzakonsko razmerje sem že po mesecu obžalovala, ker sem pač imela občutek, da sem izgubila svojo svobodo. Zakaj? Vem in ne vem, a bolj vem, kot ne vem. Po drugi strani si še danes želim zakonsko zvezo, moškega, ki bi me znal očarati, moškega, ki bi mu uspelo, da bi me vodil in usmerjal. Moškega, ki bi se mu lahko iskreno predala tako psihično kot fizično, moškega z močno, toplo in razumevajočo ramo. Želela sem si moškega, pri katerem ne bi nikoli občutila njegove želje, da postane gospodar in jaz njemu dekla, moškega, ki bi mi vsak dan brez besed potrjeval, da sem ženska, ki zna povezati eleganco in ljubezen, inteligenco in izvirnost v genialnost neke zveze, neke ljubezni. Da sem resna, je dokaz, da ljubim, da sem učakana, je dokaz, da ljubim, da sem iskrena, dokler čutim iskrenost na drugi strani, je dokaz, da ljubim, da sem občutljiva, je dokaz, da ljubim, da sem hitre jeze, je dokaz, da ljubim, da imam predrzen jezik, pa ni dokaz, da ljubim, to sem jaz, to je dokaz, da sem, da mi je ime Aleksandra, da z jezikom sikam kakor kača, tudi ni dokaz ljubezni, ni dokaz, da ljubim, dokaz je, da me ni mogoče en, dva, tri žejno prepeljati čez vodo, je dokaz, da me ni mogoče … Iščem moškega sopotnika, s katerim bi uresničevala svoje dremajoče sanje do smrti, do zadnjega diha. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

129

Kaj bo lažje spremeniti, moški svet ali sebe? Ali je čas svoj tempo odmeril, ali je kronometer odbil poslednji opozorilni takt osvobajanja? Ali so zvonovi v mojih možganih končno zazvonili čas preporoda, čas stvarnosti? Je končno napočil trenutek, da si vzamem čas za svojo notranjost, ki jo zelo slabo poznam? Ali sem si leta in leta domišljala, da sem, kar sem? Sem ošabno, še vedno lepo, prijazno, inteligentno dekle, vredno greha, ki jo zakon narave kliče v zgodnjo jesen? Ne vem. Pa kljub temu danes občutim, da je tako. Le premalo moških, ki bi mi dosegli do ramen. Ne bom nesramna in rekla do kolena. Prav te misli so me nagnale, da iščem sebe najprej, da spoznam sebe najprej in iskala sem se dneve in noči pol v snu in pol realnosti, zapisovala svoje temperamentne izlive, poslušala kritiko o sebi, a vse skupaj je vedno bilo prekrito z neko meglico. Odločila sem se in stopila do grafologa. Kaj ni naš podpis naše ogledalo tistim, ki ga znajo gledati. In analiza naše pisave je lastnost vsakega posameznika. Izvolite mojo. Hvaležna sem gospe Jožici Leskovar, kako že gre pesmica ... ogledalce na steni povej …

130

zbirka

izpovedi

Grafološka analiza Če za koga, potem za vas velja, da zagotovo ne živite v oblakih. Spadate med tiste ljudi, ki si znajo tisto, kar potrebujejo, tudi vzeti. Ne čakate, da se bo življenje zgodilo, pač pa ga aktivno živite in usmerjate v vse, kar vas izpolnjuje. Samoiniciativnost je namreč tista lastnost, ki vam je skozi vse življenje v veliko oporo, zato ne klonete niti takrat, ko situacije niso niti najmanj prijazne. S svojo energijo znate živeti, jo občutiti in negovati. Svoje uspehe radi delite s sebi ljubimi ljudmi, zato vselej željno čakate njihovo odobravanje, pohvalo. Sladkost uspeha vas nikoli ne uspava za dolgo. Znate okušati vsak trenutek posebej, cenite lepoto in vsemu vselej dodate svoj lastni pečat. Duševno ste, če se lahko malo hudomušno izrazim, »prebrisani«. Hitro dojemate in v hipu razumete ozadje situacij. Zlahka preskakujete s teme na temo. Na koncu jezika imate vedno pravi odgovor. Zelo dobro znate vplivati na druge, da spremenijo svoj pogled ali mnenje. Težko vas je k čemu nagovoriti ali pregovoriti, celo kadar ste potisnjeni ob zid, se zlahka izmuznete. Vaš um je sposoben hitrega manevriranja v novih in nepričakovanih situacijah. Instinktivno zaznate sogovornikove šibke točke in na koncu zmagate. Za vas so značilne hitre odločitve. Hitrost je sploh del vaše narave, zato vas lahko ljudje, ki mislijo in delujejo počasneje od vas, spravljajo dobesedno ob živce. Kadar vam bo naslednjič ob kaki priložnosti nepotrpežljivo vrelo v notranjosti, pomislite na to, da prav tako, kot vas vrže s tira počasnost, osebo, ki je vaše popolno nasprotje, vržete iz tira vi. Tu se pač ne da pomagati. Ne zavajajte se z mislijo, da lahko tako osebo spremenite, Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

131

ker vam ne bo uspelo. Prav tako ne pustite drugim, da bi vas spreminjali po svojem vzorcu. Obdajte se rajši z ljudmi, ki so na vaši valovni dolžini in s katerimi govorite isti jezik. Rojeni ste z močno energijo, s katero lahko gore premikate in vendar je nekaj, kar maje vaše notranje ravnovesje. S preteklostjo še niste povsem počistili, še več, prisotna je zamera, ki morda celo nezavedno vpliva na vas. Tudi do prihodnosti nimate stabilnega odnosa. Je to strah, ali le vpliv preteklosti? V vsakem primeru obstaja nekaj, kar vas ovira, zaradi česar čutite pritiske in ne morete zaživeti tako, kot si resnično želite. Čutite, da zunanje sile določajo vaše cilje in s tem niste prav zadovoljni. Imate zdravo mero samospoštovanja in dobre notranje vire. Uveljaviti se znate brez sovražnosti. Razvijate svoje talente in sposobnosti in znate tolerirati tveganja. Ne bojite se poskusiti. Neuspeh za vas ne pomeni »v jok in na drevo«, pač pa si skušate izkušnjo zapomniti in jo uporabiti pri naslednjem poskusu. Trudite se, da imate dobre odnose z drugimi ljudmi. Znate biti sočutni, nikakor pa ne sentimentalni, zato ste lahko doba opora tistim, ki potrebujejo pomoč, saj jih ne zazibate v lažna upanja, pač pa poskušate najti rešitev. Radi imate sigurnost in določenost, zato vam neplodna tveganja ne pomenijo nič drugega, kot izgubo časa in energije. Ste družabni in odzivni. Svoje misli in občutke ste sposobni posredovati zelo odprto. Radi jih delite z drugimi ljudmi in ni vam nerodno razpravljati tudi o najbolj osebnih stvareh. Svobodno govorite o čemerkoli, najsi bo o jezi ali ljubezni. Kadar se počutite prizadeto, izražate svojo jezo neposredno. Dan za tem vas nikoli ne boli glava. Znate tudi sprejeti kritiko. Radi razčistite vse nesporazume in verjamete, da zdrava mera prepirov med 132

zbirka

izpovedi

ljudmi vodi k boljši komunikaciji, boljšemu razumevanju in medsebojnemu spoštovanju. Četudi ste družabni in odzivni, pa tiste, ki jih imate za prave prijatelje, izbirate skrbno in imate le nekaj tesnih prijateljev. Izven ožjega kroga prijateljev, vam je ljubša formalnost in spoštljivost v obnašanju. Imate vgrajen naravni detektor in lahko bi vam rekli »iskalec napak«. Radi dokazujete svoj prav in drugim pomagate prepoznati napake. Ob vsem tem pa ste oseba, ki tako, kot zlahka zaide v tuje skrivnosti, jih zna tudi skrbno varovati. Ob izredni podpori nadpovprečnega uma, vas odlikuje tudi sposobnost samostojnega ustvarjanja, hitro dojemanje, sposobnost opazovanja, imaginacija, izvirnost in že kar pregovorna vztrajnost. Praktičnost in kreativnost gresta pri vas tako rekoč z roko v roki. Na kateremkoli področju bi preizkusili svoje talente, bi želi uspeh. V zibelko pa vam je vsekakor bila položena vsestranska umetniška nadarjenost, od glasbe, plesa, literarnih nagnjenj do ročnih spretnosti. Za tako izrazitega kreativca je prav presenetljivo, da vam tudi organizacijske sposobnosti niso neznanka. Ker pa ste po naravi hitri, to lahko tudi pomeni, da se lahko hitro naveličate, vsekakor vsaj radi preskakujete z enega opravila v drugo opravilo. Zato ne moremo reči, da ciljev niste sposobni doseči, pač pa, da si na poti do cilja včasih pač premislite. Pri doseganju ciljev sta vam vsekakor v izredno pomoč vztrajnost in trma. Najdete način, da dokažete skoraj vse. Znajdete se v različnih situacijah. Uporabiti znate povsem samosvoje, originalne rešitve. Tisti, ki so vam najbližji, bi verjetno rekli, da znate biti tudi impulzivni in celo muhasti. Pri vas ni problem v tem, da bi Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

133

enkrat pokazali čustva in drugič ne. Nasprotno, svoja čustva vedno pokažete, le nikoli ne vedo na kakšen način bodo tega deležni. Ob identični situaciji lahko enkrat reagirate jezno, spet drugič pa povsem mirno. Partner vas doživlja kot čutno a tudi skrivnostno žensko. Del sebe skrbno ohranjate nedostopno. Radi sicer opozorite nase in z vami zagotovo ni nikoli dolgčas, ampak tempo radi določate sami in zato ostajate vedno znova zanimivi. Tako kot se znate na trenutke povsem predati, znate tudi odtegniti samo sebe in biti nepoboljšljiva spogledljivka, ki obljublja in potem z nasmehom zapre dostop. A to je igra, ki jo potrebujeta oba, da odnos ostaja živ in zanimiv. Težko bi ostali z moškim, ki bi vam ne bil miselno dorasel, vas dolgočasil in ne bi znal potešiti vaše zahtevne narave. Znate biti boleče iskreni, vendar vselej z mislijo, da ga nikoli ne prizadenete namerno. Četudi vam godi, da ste v središču pozornosti, znate tudi prisluhniti in dajati. Odzivnost in izkazovanje čustev sta za vas zelo pomembna dejavnika v odnosu. Partner, ki bi vam ne znal izraziti svojih čustev, bi vas ustvarjal čustveno trpljenje, praznino.

134

zbirka

izpovedi

Nazaj vame Napočil je čas osvobajanja same sebe. Napočil je čas, da grafološko analizo uveljaviš tudi v vsakdanjem življenju in ne išči več svobode med drugimi, med najbližjimi. Tam svobode ni. Svobodo imaš pred seboj, osvobodi svojo dušo, kajti samo tako bodo tvoji možgani sposobni stvarno presojati trenutni položaj, ki ga je zate na bolj ali manj stara leta rezerviral tvoj Munir. Aleksandra, zakaj si prišla nazaj k Munirju? Zato ker nisi nikoli sprejela dokončne ločitve z njim. Tako, izrekla sem, povedala sem, kako je bilo in zakaj je potreben čas osvobajanja same sebe, čas osvobajanja pred Munirjem. Preprosto, Munir je bil sicer tvoj prvi moški v Arabiji, a pred njegovim nosom si se poročila z največjo ljubeznijo tistega mladostnega časa in burno ljubezen si kot zakonska žena, kot ljubica, kot angel v naročju moškega živela daleč od Bejruta, daleč od Munirja. Tako, to so skopa dejstva, ki jih namesto tebe, kot bi brali kratek življenjepis, izreka tvoja podzavest, tvoj drugi jaz, ker tvoj pravi jaz tega še ni sposoben povedati, saj si še vedno razdvojena glede svoje preteklosti. Ko boš tu, ko boš trdo na Zemlji, ko boš premlela vse, kar moramo premleti, ko boš osvobodila samo sebe, smeš prebrati stavke v zgornjem odstavku in pritrdila jim boš, saj ti bo vse jasno. Jasno ti bo za nazaj, za zdaj in za naprej. Pograbi in odnesi, kar je tvojega, ne dovoli osladnih besed.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

135

Prstan Leto in pol sem uživala ljubezenski napoj in naboj dveh teles, a Munir je našel pot in me pregovoril, da se vrnem k njemu. Nisem bila stabilna, nisem bila trdno na Zemlji. Bila sem še tako zelo mlada in sama v svetu zlata, denarja, alkohola. Ste začudeni? Vem, tega se niste nadejali. Stisnilo me je v grlu, kajti spomin na mojega prvega moža je tako močan, kot je bil nekoč; upam, da nikoli ne zbledi. Verjamem, da mi je bilo usojeno, da sva se spoznala, in po srcu in duši sva si bila tako podobna. Prestrašeno pogledam na prstanec. Tu je, na svojem mestu, bi lahko bil kje drugje, si pomirjujoče odgovorim in ga ljubeče pogledujem. Aleksandra, si bila kdaj brez prstana? Ne! Je odgovor kot iz topa. Neke vrste uteha mi je in mi daje moč, zato ga stisnem, kadar mi je hudo, kadar se mi trga duša ali me žene k pokori. Magičen in mogočen prstan je to. Prikličem mitološka bitja, ki mi pomagajo iz duševne stiske, in začelo se je dogajati: na radiu zaznam Ramijevo najljubšo melodijo »Begin the Beguine« v zasedbi Glenna Millerja. Ta melodija je kot smetana na kavi dopolnila najino srečo in ljubezen vsakič, ko sva si jo zavrtela na starem gramofonu sredi tople babilonske noči. Tako je, prav ste prebrali, živela in ljubila sem tudi v pravem Babilonu, kar v limuzini, saj tam ni hotela, v katerega bi midva vstopila. A doma v Bagdadu je bilo drugače. Angleški valček sva plesala takrat, vse do sredine paviljona, ki je bogatil in krasil vrt ob obrežju Tigrisa. Služinčad je vedela, da se ob tej glasbi ne sme prikazati na vrtu. Noči v Bagdadu so čudovite, še posebno, če jih doživljata zaljubljenca, dve osebi, spojeni in opiti z ljubeznijo, 136

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

137

in že ob misli na združitev, na spajanje dveh teles s predajo se mi je po malem vrtelo. Ni bil potreben ne viski ne šampanjec, le ljubezen in romantika. V paviljonu so bili klopca, miza in štirje stoli – nič posebnega, a dovolj – in enkraten kotiček ob Tigrisu, ki je ponosno in leno tekel, lezel mimo in prav gotovo ni opazil z bujnimi vrtnicami, bohotno cvetočimi, okrašene okolice paviljona, spomladi leta 1970. Kurja polt me je spreletela, saj je bil zdaj isti mesec le leta 2002. Ob zvokih znane melodije se zrušim na fotelj. Vse se dogaja v spoznanju, da tisti gospod z Vzhoda, o katerem zadnji dve leti ponoči vse pogosteje in vedno bolj doživeto sanjam, misli name. Sanje me vodijo v mošeje pa v cerkve in na daljne poti. Prikaže se mi moški s turbanom, moški s čudovitim prstanom. Ta moški z Vzhoda je moj prvi mož Rami. Zatulim kot ranjena žival in z grozo si priznam, da se mu še nisem opravičila za vse hudo, za vse, kar je bilo storjeno narobe. Verjetno je tudi on trpel ob najini ločitvi. Tako je, tudi on je trpel, ko sem ga odvrgla kot obgrizeno jabolko in se poročila z Munirjem. Oum Said, mama Said, jasnovidna gospa iz predmestja Bagdada, me je opozorila, ko mi je prerokovala, naj nikar ne zapustim Ramija: »Rami te ljubi in ti ljubiš njega. Oprosti mu, da pije, oprosti mu, da je alkoholik. Tega ne bo spremenil, ne more več. Tisti moški ob morju, tisti te bo uničil!« Še zmeraj slišim njene preroške besede, ki kot zvon še vedno bučijo v moji glavi.

138

zbirka

izpovedi

Oum Said V prejšnjem odstavku sem omenila njeno dobrohotno preroštvo, ki mu v mladostni neučakanosti žal nisem prisluhnila. Zasluži si, da jo predstavim, bila je velik človek in upam, da je ostala nesmrtna. O njej ne želim le v nekaj vrsticah navreči tega in onega, rada bi vam jo predstavila, kakor predstavimo velikega heroja, preroka, pesnika, morda celo kot žensko stoletja, v mojih očeh in duši bo za vedno ostala živa in dobra oum Said, ženička nizke rasti, po duši pa kraljica vseh kraljic. Njena krona je bila belkasto siva progasta ruta, ki jo je nosila nizko nad čelom, v njo je skrila bujne lase, ki so tu in tam radovedno pokukali izpod rute. Živčno jih je porivala nazaj, saj je bil med ženskami, ki smo jo obiskale, tudi moj šofer, ki ne bi smel videti ženskih las, tako je prepovedovala vera. Kmalu smo ga odslovile, češ, naj nas počaka v avtomobilu pred vhodom v ulico. Spremljal nas je sicer kot varnostnik, a mislim, da ga je bilo strah ob pogledu in videzu stanovalcev v tem siromašnem, od boga zapuščenem predmestju Bagdada, v getu. Hoda, žena iraškega zdravnika, ki je oum Said poznala že od prej in jo prosila, naj me sprejme, je že precej dobro poznala kopico otročadi, ki se je igrala v blatu in se lovila po prašni ulici gor in dol. Z nekaterimi med njimi je spregovorila besedo ali dve in v našem imenu med nezaupljive in plašne otroke razdelila bombone in čokolado. Videti bi jih morali, kako so se mastili, prizor, ki ga ne pozabiš nikoli. Neki fantiček je takoj, ko nas je uzrl, stekel ter izginil za ilovnatim vogalom prve »hiše«, vse so si bile podobne, bile so uborna prebivališča, grajena iz blata, slame, vej in papirja, in v naslednjem trenutku je bil Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

139

nazaj, tekel je, kolikor so ga nesle drobne nožice, ko je izvedel, da prihaja oum Said. Nastala je tišina in skoraj nihče več ni dihal. In naenkrat je pred menoj, hodi bolj racavo, če bi temu lahko rekli hoja, bolj zibanje z leve na desno in z desne na levo nogo. Pred menoj je stala nizka ženska postava z ruto na glavi, nisem ji videla obraza, kajti njena glava je bila sramežljivo sklonjena. Ženica je obstala in Hoda se je priklonila, ji poljubila roko, enako njena prijateljica Hind. Sama nisem trznila, ničesar nisem storila, gledala sem šoferja, gledala ženičko, ki si je sramežljivo basala lase pod ruto in po tihem šepetala neke besede in se globoko priklanjala. Slišala sem, ali bolje rečeno, razumela sem le: »Dobrodošli, bog je velik.« Značilen arabski pozdrav. Hoda me opozori, da je to moja kraljica, ženska z obledelo ruto na glavi, sveže oprano, prekrižano na tilniku in na vrhu glave zavezano v majhno pentljo. Njena obleka, dolgo temno krilo in predpasnik, morda za pol odtenka svetlejši od krila, in bela bluza z dolgimi rokavi. Bluza je skrivala pogled na bogate prsi, šele zdaj sem razumela, da to ni dekletce, kot sem ves čas mislila, temveč odrasla, drobno in nizko rasla ženska. Zagledala sem se v njene bose noge, prsti, umazani od blata in prahu, ter precejšen razmik, velika »odprtina« med palcem in drugimi štirimi prsti, baje znak, da je oseba odprta v vse smeri, neomejeno odprta v časovnih in vsebinskih razsežnostih, in znak, da je jasnovidna. Gledala sem jo z največjim možnim spoštovanjem in želela sem jo dvigniti, kakor mati dvigne in objame svojo hčer. Bog ne daj, da bi si drznila kaj podobnega. Namesto tega sem se sramežljivo in ponižno sklonila, morda sem celo pokleknila, in solze so mi napolnile oči. Opazila je moje solze, me prijela 140

zbirka

izpovedi

za desno roko, tega prijema ne bom pozabila nikoli, še danes ga čutim in ga ne znam opisati … Kako naj opišem nekaj božanskega? Ob vsem tem je prvič, da opisujem srečanje z božansko prerokovalko, doživljaj, ki sem ga mnogo let hranila le v sebi, a nekaj mi je ukazalo, da je že čas, da svetu povem, kdo je oum Said. Okrog mene so šepetali, zato sem se ji tudi jaz v šepetu zahvalila z dvema ali tremi toplimi besedami, ki sem jih takrat znala povedati v arabščini. Izpod njenega krila se je zasvetil velik ključ, ki je visel na debeli vrvi, in vhodna vrata v njeno hišo so se odprla. Notranjost hiše iz blata je bila čista, zračna, po tleh so se razprostirale dragocene preproge. Razumela sem, da je oum Said naročila Hodi, kam in kako naj se posedemo, ona pa je izginila, res nisem opazila, kam, saj me je notranjost njene hiške popolnoma uročila in prevzela. Bilo je tako prijetno, udobno in domače. Niti najmanjšega sledu o blatu in revščini. Ni bilo bogastva, a bogastvo je bilo vsepovsod. Hoda nas je peljala na teraso, kjer so bili nizka mizica, okoli nje štirje lepi fotelji, na mizi pa velika »bukva«, očitno Koran, kadilo ter pladenj z različnimi vrstami cigaret. V ličnih lončkih na terasi so bile številne cvetnice, oleandri in palme in troje stopnic je vodilo v krasen cvetlični in zelenjavni, kuhinji namenjen vrt. Leseni del, tudi nekaj lesa je gradilo kolibo, je bil obarvan olivno zeleno, kar je hiško naredilo toplo, skrivnostno, podobno hišici iz pravljice o Janku in Metki. Na oknih so visele čiste, snežno bele zavese. Povabila me je, naj sedem tako, da bom gledala proti vhodnim vratom, Hoda je sedela meni nasproti, Hind pa levo. Bile Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

141

smo tiho, težko sem dihala, srce mi je razbijalo; če se oum Said ni bi kmalu prikazala, bi mi počilo srce. Prišla je, a bila je povsem drugačna. Nadela si je svečano halabijo, široko in dolgo arabsko srajco črne barve, s srebrno obrobo okoli vratu in okoli širokih rokavov. Še vedno je bila bosa, a nikjer več sledu o prahu in blatu, in na glavi njena krona, sveža ruta, enako zavezana kot prejšnja, a srebrne barve. Vstopila je in vstala sem kot vojak, ki salutira maršalu. Le z roko mi je dala znak, naj mirno sedem, in takoj sem ubogala. Prijetno se je smejala, spodaj se je zasvetil srebrn zob, mislim, da ji ni manjkal nobeden. Govorila je tiho in zelo zelo prijazno. Na prstancu se je svetil velik srebrn prstan s temnordečim kamnom. Prsti in roke, obraz, vse je bilo dekliško nežno in drobno, le poteze na obrazu ne. To so bile poteze stare in izmučene ženske. Nos malo velik in zakrivljen, ličnici močni, enako obrvi, precej košati ter v lepem loku visoko na čelu. Ustnice ozke, a lepo oblikovane. Ušes se ni videlo izpod rute, videli so se le majhni srebrni uhani. Najbolj me je zabavala njena pentlja na vrhu glave in tudi zdaj je ruta prekrivala dolge spuščene lase. Morali so biti lepi in košati. Sedla je na majhen stol nasproti mene in zraven Hode ter odprla Koran. Hoda je morala položiti njeno roko na Koran in tako je prisegla, da mi bo pošteno prevajala. Dobila sem kurjo polt. Prižgala je kadilo in predali smo se njej in božanstvu. Na moje še večje presenečenje, ko je prerokovanje končala, je z namiznim srebrnim zvončkom, ki je bil na tleh zraven nje, pozvonila, si z rokami obrisala obraz in jih za trenutek položila nad kadilo. Tudi sama imam doma majhen zvonček, s katerim si pozvonim 142

zbirka

izpovedi

vsako jutro njej v čast, da ji naznanim in potrdim, da sem koza z »doktoratom«, ker je nisem ubogala. Toda tisto zvonjenje pri njej doma je naznanilo vsemogočnemu, kar je pač oum Said morala naznaniti. Nato se je prikazal mlad fant, pravi lepotec, in na srebrnem pladnju prinesel čaj, ne kave. V Iraku postrežejo čaj v kozarcih, ne v skodelicah, in z veliko sladkorja. Najprej ga je ponudil oum Said, nato meni, na koncu še Hodi in Hind. Tedaj je oum Said nežno rekla: »Hvala, Said.« Skoraj sem polila čaj, tako sem bila presenečena nad lepim, popolnoma normalnim mladim sinom. Vsem je ponudila roko v slovo. Me tri smo ji njeno drobno roko tudi poljubile, kar je znak največjega mogočega spoštovanje. Odšle smo tiho in še dolgo smo ostale tiho. Upam, da mi bo s to pisno izpovedjo končno oprostila, oprostila mojo noro mladostno življenjsko napako. Mravljinci ne popustijo, nasprotno, še močnejši so, nogo čutim kot nekaj trdega, kot prikovana sem v fotelj, nemočna. Misli so z oum Said pri njej doma, v njenem revnem domu v predmestju Bagdada. Ker nisem bila poslušna deklica, se je zgodilo, kar se ne bi smelo: postala sem Munirjeva žena in tisti hip sem naivno verjela, da sem najsrečnejša nevesta na svetu. Malo je bilo tega, čemur rečemo sreča. Tudi na začetku ni bilo sreče. Pri vsem denarju in velikem bančnem računu nisva odpotovala na medeni mesec na Havaje ali Azurno obalo, kakor je to storila večina tukajšnjih libanonskih novoporočencev in kakor sem si želela jaz. Vzrok? Munirjeva mama je dan pred poroko zbolela, manjši prehlad, in sin ne more odpotovati, če je mati bolna, taka so Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

143

pravila. Takrat mi ni bilo še nič jasno, ničesar nisem razumela, v meni ni bilo slabih misli in tudi nobenih dvomov. Sprejemala sem njihove trenutne družinske težave, bolje rečeno, nelagodja kot vsakdanjik in kot družinska pravila ter z občudovanjem sprejemala nesebičnost sina do matere. Državljanska vojna v Libanonu, ko je mož iz ljubezni do mame in sestra spet ostal pri njih, ne s svojo mlado družino, pa me je temeljito streznila. Tako temeljito, da sem trezna še danes in ta treznost mi je pomagala pri odločitvah, kako naprej, kako živeti, kaj storiti. Oum Said, ti čudežno bitje, bog te blagoslovi, kajti le ona je vedela, kako je krvavelo moje srce, kako žalostna je bila moja duša, le ona je zaznala in čutila mojo grenkobo in moje razočaranje. Oum Said, oum v arabščini pomeni »mama«, in ker je prvi sin v družini še posebno pomemben, ta deduje vse, ime, premoženje, ugled in spoštovanje, je navada, da njegova mati s sinovim rojstvom pridobi njegovo ime, zato Saidova mati. S skrivnega mesta izvlečem sliko sibile Sambeto iz Perzije, zamegli se mi pred očmi, in v njenem obrazu zagledam oum Said in slišim njene besede, ko napove to in ono, slišim prerokovanja in vse je tako zelo blizu in živo. Ozrem se naokrog, da se prepričam, ali sem res tu, tu v Bejrutu in ne pri njej v Bagdadu, in vidim, kako sem ji ponudila velik srebrni iraški kovanec za 100 iraških dinarjev, s katerim je prerokovala. Položila ga je na moje ime v Koranu. V arabščini je težko najti ustrezen pojem in še težje izreči besedo Aleksandra, kar me čudi, saj je zgodovinsko znani imetnik tega imena pokoril tudi njih. V skladu s povedanim so me zato po domače klicali Sandra ali bližje arabskemu Skandra, kar pa ima povsem 144

zbirka

izpovedi

drug pomen. Oum Said se je potrudila in je v tistih skopo odmerjenih trenutkih, kolikor sem stala pred njo, našla tudi pojem, primeren za njihove kraje, naredila, izumila je ime Al-Eksandra. Preznojena in žejna sem se s težavo spravila na noge iz fotelja v sobi in s težavo kakor Munir vlečem noge do kuhinje, kjer si iz hladilnika natočim prijetno hladne vode. Premišljevala sem, kako sem povezovala njeno preroštvo in prisotnost s sedanjim trpljenjem ljudi v Iraku. Velikokrat sem pomislila na njo in na sina Saida. Ne glede na to, kaj se zgodi, ta vrsta ljudi nikoli ne umre in jaz jih nikoli ne bom pozabila, temveč jih bom slavila v mojem osebnem templju. Rešila je mene, ko je napovedala, kar je napovedala, a jaz sem zamočila, ni mi seglo v možgane. Zato sem zdaj tu v bednem Bejrutu in premlevam svojo iznakaženo usodo. Njene napovedi sem povezovala s trpljenjem v Libanonu ob Munirju. No, sem si rekla, dežela, kjer sem, gotovo ni kriva, dežela je čudovita, živahna, vesela, mali raj, ljudje so bili krasni, revščine ni bilo pred vojno. Kaznovana sem, sem modro zaključila, prav je tako, prav mi je, ker je nisem poslušala in ubogala. A mi ni, pa bi mi lahko, vse je kazalo na to, da bi se lahko poglobila in prosila Ramija in sibilo, takrat sem že vedela, da sta bila moja zaščitnika, za odpuščanje, za oproščanje. Nisem dojela, premalo sem bila izkušena in prepolna sem bila sama sebe, nisem razumela, nisem videla, da je greh, da sem zavrgla Ramija, ga odpihnila kot smrad greznice in ga zapustila. Pustila sem ga samega, svojega dragega Ramija. Res je, alkoholik je bil in oum Said ni želela, da ga zapustim. In zato, prav mi je, trpim že dolgih polnih Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

145

sedemintrideset let. Kdaj bo konec, če bo? In vseh teh sedemintrideset let, dolgih in neznosnih let, trpim. Koza koz sem, šele zdaj, šele danes po tolikih letih vidim, medtem sem svoj greh odrinila v podzavest, zakopala pod beton svojega jaza, mojstrsko sem preslepila dušo, ker nisem videla, ker nisem želela videti in vedeti, kaj je sibilino in jasnovidkino poslanstvo v povezavi z mojim ljubim, z mojim dragim Ramijem. Bil je angel, res, da pogosto pijan, mar angeli ne smejo biti okajeni, a jaz, trezna, običajno trezna, polna svojega napuha, polna idiličnih predstav o svetu in moškem, polna sanj o princu na belem konju.

146

zbirka

izpovedi

Rami Bližal se je 29. november 1969. Mlajšim bralcem bi rada pojasnila, da je bil ta datum veliko let najpomembnejši praznik takratne bratske Jugoslavije. Same lepe in seksi številke, posebno številka 69. Ob čudovitem parku Sanaja v Bejrutu nas je odprtih vrat in širokih rok sprejelo veleposlaništvo SFR Jugoslavije. Že od daleč smo opazili zastavo s peterokrako zvezdo, ki je plapolala na balkonu drugega nadstropja sodobne zgradbe. Rada sem hodila na proslave in državne prireditve. V tistem obdobju še posebno, saj je bil veleposlanik Slovenec, ki je imel hudo ljubosumno ženo. Nihče v »štabu«, takrat priljubljeni izraz, je ni maral, vedla se je, kot da drži »boga za jajca«. A njena narejena, umetna, ponesrečeno izumetničena pojava me ni motila. Nasprotno, iz nje sem se delala norca s svojim pikrim jezikom. Angleščino je obvladala zelo slabo, za francoščino je le slišala. Na sprejemih je bila oblečena kot Cankarjeva mati ali sestra. Tudi zunaj veleposlaništva ni bila odeta nič bolje, prava reklama za Stalinove aktivistke. Bejrut je bil tiste čase prestolnica zadnje pariške mode in ženske smo tekmovale, katera bo bolj vpadljivo, bolj dragoceno ovešena in odeta, urejena kot princesa, kot lutka iz izložbe. Za tako spretnost, za lepoto je bilo treba seči globoko v denarnico. Obleka sama ni bila dovolj, k izbrani toaleti se je nosil bogat, dragocen nakit. Ne hvalim se, no, prav majčkeno, a vsega tega mi ni manjkalo. Munir je bil radodaren in vse, kar sem zaželela, sem si lahko kupila. Daril ni kupoval, če pa me je želel s čim presenetiti, je to izbrala Nadia, njegova dolgoletna uslužbenka, pod pogojem, da lahko to kadarkoli Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

147

zamenjam. In to sem tudi storila, Munir pa je doplačal. Kmalu sem se naučila, da revnih in skromnih daril Libanonke niso sprejela, zakaj bi jih jaz. Slovencev tistega seksi leta 1969 v Libanonu ni bilo veliko in izgubili smo se med množico srbohrvaško govorečih, srbskega žganja, ražnjičev, pečene paprike in kajmaka. Hrana, pripravljena na svečanih prireditvah, je izginila v dobrih petih minutah. Ljudje so se basali, s polnimi usti so govorili, se smejali. Vsi smo kadili in vse je smrdelo. Ogabno. Ker so vsi noro občutljivi za prepih, niso zračili. In okna so bila v petek in svetek zaprta, čeprav je bilo vreme lepo, sončno in brez oblačka. Tisti dan me je tovariš, čeprav v tujini niso hoteli biti tovariši, malo sem poredna, naj bo gospod. Skratka, gospod veleposlanik me je na skrivaj povabil na otvoritveno razstavo umetniških slik, baje zelo znane iraške slikarke, ki je v Beogradu končala slikarsko akademijo. Časovno mi je ustrezalo, na božični dan, v prostorih paviljona Ameriške univerze, kjer sem bila vsak dan. Za božič sem bila večinoma sama. Ti prazniki so bili za Munirja delovni in za božično kosilo je rad šel k mami in zvečer zaspal kot klada. Nič ne de, vesela sem bila razstave. Veleposlanik bi me z veseljem peljal s svojim avtom, saj je bila gospa Paloma v Sloveniji, a ni bil moj tip in nikakor ne bi želela biti povod za ločitev, do katere je vseeno prišlo nekoliko pozneje. Za praznično popoldne sem se še posebno lepo uredila. Nadela sem si belo pleteno obleko z belim krznom okrog vratu in ob robu krila. Zelo enostavna obleka je bila, v njej sem se 148

zbirka

izpovedi

zdela lepa celo sama sebi. Da se ne bi videli robovi hlačk, jih preprosto nisem nosila. Le zelo tanke nogavice in moje lepe noge so dobile poudarek, ki so ga obogatili še srebrni čevlji. Rada sem nosila srebrne ali zlate čeveljčke v upanju, da nekoč enega izgubim. Pričesko sem si poenostavila, omislila sem si srebrn klobuček, bele rokavice ter lahko volneno ogrinjalo rdeče barve. Bejrut je bil bogato okrašen. Verskih razlik sem se začela počasi zavedati tudi sama, saj me je Munir nenehno opozarjal, da so maroniti oni pravi in plemeniti Libanonci, vsi drugi so muslimani, ti so nižja zvrst ljudi, dobri za služinčad in delavce. Tisti večer sem želela biti lepa, sproščena gospodična, vredna greha. Že mesec prej sem se veselila božičnega dne in se za vabila na druge prireditve vljudno in prijazno opravičila. Urejena, ali še lepše povedano, bila sem lepa, se še zadnjič pogledam v ogledalo, se malce uščipnem v obe ličnici in že sem bila pred zgradbo. Fawzi, moj voznik taksija, me je čakal z darilcem, z lepo zavito bombonjero. Kar nerodno mi je bilo, da zanj nisem ničesar pripravila, pa kaj … Obdarim ga z dvojnim plačilom za prevoz. Pohitim skozi najlepši park Libanona, to je park Ameriške univerze. Vedela sem, da bom morala po peščeni stezi z visokimi petami. Obzirno prehitim tri moške, slišali so, kako krevsljam in se trudim po pesku. Moški so se zabavali, govorili so arabsko in eden med njimi je o meni celo rekel nekaj lepega. Napol sem se obrnila, se zahvalila za kompliment. »Me lahko nesete, saj ste trije, da se ne trudim po pesku, morda imamo skupno pot.« Vsi se nasmejimo. Moje oči se srečajo z očmi z gospodom v sredini. Spreleti me mrzlica. »Miss, gospodična, Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

149

mar ne, če gremo v isto smer, vas lahko spremljamo in si morda pridobimo vašo naklonjenost. V ponos nam bo!« Zaustavim korak. Velja, vaša vodička bom, saj po govorici in naglasu sodeč, niste Libanonci, rečem. »Res je, nismo Libanonci!« Tako je šlo naprej, oni meni komplimente, jaz lebdeča med oblaki, in končno smo prišli do svetlobe pod svetilko. Fantje so me gledali in jaz njih. Izmenjali smo si nekaj tistih običajnih besed. Gospod, lep kot slika, je stal v sredini in ni veliko govoril, le gledal me je in jaz sem gledala njega. Hipnotiziral, kaj hipnotiziral, uročil me je. Kolena niso hotela stati in kri je v potokih drla v glavo. To je torej to, me je prešinilo. Zadelo me je. Dotaknil se me je angelček iz nebes, poredni Amor. Zgodilo se je, zgodila se mi je ljubezen. Še do pred nekaj trenutki sem bila jaz, zdaj nisem več, prilezel je in v hipu se je zalezel vame. Prežel je vse moje telo, mojo dušo, bog mi pomagaj, lepo bo, kot še ni bilo, a trpeče. Trpela bom kot še nikoli in lepo mi bo, kot mi ni bilo nikoli. Bila sem kot urečena. Za silo sem se zbrala, vsaj stala sem, kot se spodobi, saj vendar ni primerno, da padem v nezavest le zato, ker me je podrla nebeška ljubezen. Hvala bogu, da imamo pamet, sicer bi se ob podobnih trenutkih kar raztopili, izginili bi kot lanski sneg. Stala sem, in to brez tuje pomoči, gledala in požirala sem ga kot boga in niti čevlji niti pesek me niso več motili, le zakaj bi me. V neposredni bližini je bila množica ljudi, med njimi pa same lepe, elegantne dame in moški z metuljčki. Naš veleposlanik nas je zagledal, v roki je imel kozarec šampanjca, in nam pomaha. Mislila sem, da pozdravlja mene, a ne, pozdrav je bil namenjen gospodu na desni. Sledile so prijetne besede in prijetni pozdravi in smeh in veselje. Veleposlanik me 150

zbirka

izpovedi

uradno predstavi gospodu na desni, iraškemu ambasadorju v Libanonu, gospod na levi je bil njegov sekretar Joseph Najem. Tretjega gospoda v sredini pa predstavi iraški ambasador, češ, gospod je njegov gost v Libanonu, gospod je Rami Vendom iz Bagdada. Nekoliko sem trznila, spreleteli so me mravljinci. Podala sem mu roko in ga, kot se spodobi, prijazno, ljubeče pogledala v oči. Da padeš dol, da se hipnotiziran zvrneš in se čez nekaj ur zbudiš v bolnišnici, tako je bilo, tako sem se počutila. Sledil je najlepši nasmeh, kar sem jih kadarkoli videla, krasile so ga kratke brčice, Rudolf Valentino, vam rečem. Lasje skodrani, malo obarvani s sivo. Ko sva se rokovala, sem začutila žamet, ne kože. Mravljinci so se hitro in noro sprehajali po mojem telesu. Njegova barva kože ni bila arabska, bila je koža najlepšega mulata. Drugi so opazili, da sva se zastrmela, da sva se zagledala drug v drugega, kajti predolgo sva si zrla v oči. Da bi rešil dogajanje, morda ga je bilo strah, da se bova kar takoj objela in cmok, cmok in naju ne bo več mogoče razdružiti, je vrli Slovenec, naš ambasador, rešil problem, mi z iztegnjeno roko ponudi svoj kozarec, češ, naročil in prinesel ga je le zame. Moški so odšli in ostala sva sama. Na široko mi je pripovedoval o slikarki in njenih umetninah, o bogastvu, ki so ga njeni starši uživali v Iraku, preden je general Ahman Hasan al Bakr izvedel državni prevrat, prevzel oblast in vse nacionaliziral. Njenega očeta so vrgli v zapor, kjer je zaradi mučenja oslepel. Iz zapora ga je rešil prav moj Rudolf Valentino, takratni ambasador pri Organizaciji združenih narodov v Iraku. Franci Paloma je sprejemal čestitke in hvalo ob nagovoru rektorja Ameriške univerze, kajti brez dobrodušnosti Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

151

maršala Tita in jugoslovanske vlade gospa slikarka ne bi dosegala svetovnega uspeha, in vsi smo ploskali. Naslednji govor je imel iraški ambasador in spet so sledile zahvalne besede Jugoslaviji in ambasadorju Organizacije združenih narodov za Irak, saj je poskrbel, da je slikarka mirna, kajti njen oče je spet ob njej, a se zaradi posebnih okoliščin prireditev ne udeležuje več. In govori so se nadaljevali … Slikarkina zahvala je bila zelo enostavna: »Hvala, dobri ljudje, naj vas bog ohrani.« Razstava je bila čudovita in prisotna je bila večina libanonske smetane, tako kulturne, vojaške kot politične, pa znane osebnosti in vsi mogoči in nemogoči bogataši, celo moj nekdanji sosed, palestinski milijonar. Niso me zanimali in verjetno še nekoga ne. Gospod z žametnimi rokami me išče in najde, ko sem veselo klepetala ter pripovedovala o Jugoslaviji in bila pod strogim nadzorom gospoda Palome, morda si me je zaželel, ne vedoč, da iz te moke ne bo kruha. Žametni gospod me je rešil, tudi brez njega bi se, in povabil, da me predstavi slikarki. V njeni bližini je bil princ Sadredin Aga Khan, lepotec, vam rečem. Ne spominjam se besed in teme pogovora, bila sem hipnotizirana, bila sem uročena in kar trajalo je in trajalo. Poslavljanje je bilo kratko, trajalo je le slabih deset minut, in že sem bila na zadnjem sedežu velike limuzine, z zastavo in šoferjem z belimi rokavicami in kapo, ki jo je snel takoj, ko nas je ugledal. Moji trije kavalirji so me povabili, da se jim pridružim za večer. Bila sem srečna. Spet se bo dogajalo nekaj novega, Munir pa naj kar smrči. Kot da so zmenili, sem sedela poleg gospoda z žametno kožo. Tako lepo je dišal. Predala sem se moški družbi, saj v njej najbolj 152

zbirka

izpovedi

uživam, pa čeprav bi me peljali v harem. Nismo pristali v haremu, temveč v nočnem lokalu hotela Pheonicia, kjer je imenitne nočne goste, bili so od vsepovsod, razveseljevala »primadona« trebušnega plesa Nadia Jammal. Lepa Nadia je plesala v lesku močnih žarometov, da je bilo mogoče videti vso njeno lepoto in vso umetnost, ki jo je nosila v sebi, ko je plesala najlepše ljubezenske prizore iz pravljice Tisoč in ena noč, plese ljubečih se teles in duš, ki jih nevidna sla žene skozi življenje. Predstavo je gledalo ogromno ljudi, dvorana je bila polna, a nihče ni občutil mojih takratnih občutkov sreče. Letim na preprogi, jaz, tista mala deklica iz Šoštanja, deklica z onega sveta, ki sem čakala enaindvajset let. Vse na njem in vse v njegovem jazu, v njegovi notranjosti, je bilo čudovito. Ene same stvari nisem našla, ene same kritike nisem imela od prvega trenutka, ko je izgovoril nekaj lepih besed v ameriški angleščini. Bilo čarobno lepo in povem vam, tistih nekaj minut, ki jih potrebujemo, da sedemo za mizo, je bilo tako obupno dolgih, zdele so se mi kakor vse preživeto obdobje mojih enaindvajsetih let.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

153

Hotel Phoenicia Velika steklena vhodna vrata hotela Phoenicia sta stražila dva lepa mlada Libanonca z belimi rokavicami, oblečena v narodno nošo: bela srajca z okroglim, enostavnim ovratnikom, prek nje temnordeč brezrokavnik z zlato vezeno nitko, značilno za to nošo, na noši pa zlati gumbi. Pa črne hlače, značilno turškega stila, saj je med nogami veliko tkanine, in ko hodijo, jim tkanina binglja sem in tja, ko se od kolen zoži v hlačnico, ki sega do gležnjev. Na nogah naj bi nosili sandale, seveda brez nogavic, a za hotel je bilo to neokusno, torej nosijo ti fantje lepe čevlje iz črnega laka in v nogavicah so. Na glavi imajo temnordeč tarbuš, po naše fes. Okoli pasu pa zlat pas, imenovan zanit, ki je v resnici vrv, na njej pa dva čudovita vozla. Zakaj dva? Glejte, dolžina med vozloma je en jard, tako so pred stoletji merili zemljo in posest, in noša je ohranila vozle, želeli so poudariti, da je njihov lastnik premožen, da ima obilo zemlje. Na podeželju se je tako merjenje obdržalo do danes. Mladeniča pred vrati se priklonita in pozdravita: »Ahlan wa sahlan! Dobrodošli!« Moje oči ostrmijo, ko uzrejo lesk in blišč ogromnega kristalnega lestenca, ki se bohoti sredi avle in osvetljuje prostor, da se zdi kot opoldansko sonce. Pred nami je pet širokih stopnic, obloženih z rdeče-zlato preprogo, ki vodijo do bara in do recepcije, do dvigal, pa naprej do konferenčnega salona, do salona za posebne priložnosti in prireditve in še naprej do ogromnega bara, z oblazinjenimi visokimi stolčki, lepota, da ti zastane dih, delo svetovno priznanih arhitektov, umetnikov, ki so se poigrali z barvami tako, da harmonično prehajajo iz rdeče v pariško modro, pa v rumeno zlato. No, in 154

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

155

ta bar ima zastekljen bazen, v katerem sem že velikokrat plavala. Zvečer vodo ogrejejo, da je ob treh zjutraj temperatura vode enaka kakor podnevi, ko pripeka sonce. Namenjeni smo bili v spodnje prostore hotela, kjer je nočni lokal Paon Rouge ali po naše Rdeči pav; ob tem naj povem, da navzdol vodijo razkošne, pol položne stopnice, ki nas pripeljejo v deželo harema. Ograja ob stopnicah je zlate barve, na stenah so kristalne svetilke, pod njimi pa sveži aranžmaji rož, na tleh preproga v pariško modri barvi z rdeče-zlatim vzorcem palm, stene odete v tapete, spet zlata, modra in rdeča barva. Sledijo dragocene viseče zavese iz temnordečega žameta in spet dva mladeniča v narodnih nošah, prav prijazno nasmejana, z belimi rokavicami, tam sta, da odpreta zastor. Iz katerega materiala so bile narejene zavese, da se hrup in vrišč iz nočnega lokalo nista slišala? Ne vem. In v lokalu je bilo noro lepo, pravljično in seksi, karkoli že ta beseda pomeni. Manjkale so le postelje, ogromno postelj s prozornimi baldahini. Tukajšnji harem je bila igra plesa, glasbe in svetlobe in sproščenega vzdušja, ki te je pričakalo, ko si vstopal. Lokal je bil mojstrsko zasnovan za tovrstne učinke, opremljen z lučkami vseh barv, pisanimi kot mavrica, in reflektorji za sceno. Ko si vstopil, se je za hip pokazala svetloba, ki se je počasi umikala, in zajelo te je polmračno okolje in v tem čarobnem svetu so se oči privajale na poltemo in niso zaznale skoraj ničesar. V polmraku nas je pričakal natakar, vljudno preveril in »ugotovil« rezervacijo in nas šele nato, od nekod se je pojavila svetloba, da smo spet videli, pospremil do mize. Gostov je bilo veliko in na moje začudenje nas je čakala miza za šest oseb. Mislila sem si, 156

zbirka

izpovedi

aha, fantje so stalni in priljubljeni gostje, običajno v spremstvu lepih deklet in žena. Nedaleč stran je bil velik orkester, ki je nežno preigraval priljubljeno arabsko glasbo in mojstrsko sledil vrhunskim gibom plesalke, ki je plesala in doživeto igrala svojo pravljico. Množica gostov je bila vesela in glasna in naši glasovi so se porazgubili, a ostal je nasmeh. Postalo mi je zelo toplo v duši in po telesu, prostor je bil vroč, poln ljubezni in ogretih teles, in moja pletena obleka je bila na mojo žalost kar malo pretopla za nočni lokal, imela pa je kar globok dekolte in ta dekolte je bila pika na i. Žametni gospod, mi od časa do časa zašepeta kaj lepega na uho. Nisem prav sramežljive nravi, kadar je v igri seks, ki si ga želim tudi sama, in čutila sem, da mi je v kratkem namenjen. Ker smo stali, sem čakala, kam me bodo fantje posedli. Vedela sem, da mi bo dodeljen najlepši stol, da bom lahko gledala nastop plesalke trebušnega plesa, pomemben mi je bil le žametni gospod z zapeljivimi brčicami in »morilsko« lepim nasmehom. Kot dama sem prva sedla in upala, da bo sedel k meni on. Moja želja je bila uresničena. Ponudil mi je cigareto, ki je nisem preveč marala, kadil je angleški dunhill. Iz vljudnosti sem vzela in čakala, da mi jo prižge. Tako, zdaj je trenutek, da se malo sklonim, da bo imel lepši pogled v moja nedra, in se spet dotaknem njegovih rok. Točno to, ta trenutek sem ga ujela, kako se oblizuje kot mali muc, ko je iz svoje mamice dodobra izsesal vso božansko tekočino, in v tem trenutku se srečajo najine oči. Mislim, da sem isti hip bila mokra med nogami. Joj, saj bo mokrota, ki je imam ogromno, udarila kar skozi pleteno obleko, ne nosim hlačk. Pa kdo bi mislil na Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

157

hlačke in male madeže na obleki? Ob tej uri je dovoljeno vse. Glasba je bila opojna in še bolj opojno je bilo vzdušje. Na odru se je medtem odvijala scena kot v filmu: mlado dekle, skoraj gola je in z velikimi, omamnimi dojkami, po katerih padajo zlati cekini, pleše svoj zapeljiv ples. Na vsakem zapestju ima še tri ali štiri zlate zapestnice, na katerih so številni zlatniki, enako okoli gležnjev. Boki in prsi se vabljivo stresajo v divjem ritmu glasbe. Na bokih, lepih, da te kap, v hipu občutim zavist, ima širok pas in s pasu navzdol se razteza tanka prozorna tkanina, ki se ob vsakem gibu široko in valovito odpira vse do razkoraka. Tudi okrog pasu je ovešena z zlatniki in vse na njej cinglja. Fantje v orkestru se znojijo, nogavice v čevljih, ovratniki in kravate so mokri, korenčki stojijo in štrlijo kot turške sablje in vznemirjeni in razdraženi so do konca, mi, gledalci, predvsem moški del, pa prav tako. Zapeljivka na odru je navdušila še mene, čeprav mi je le do moških, v meni ni istospolnih hotenj. Vsi smo omamljeni, smo kot pod narkotiki. Srčno sem upala, da bom podobne omame deležna tudi od svojega žametnega gospoda. Trebušni ples, ki smo mu bili priča in nas omamlja, je afrodiziak, ki spravlja ob pamet in draži vse prisotne. Pri mizi si nazdravimo, nazdravimo drugič, verjetno bi lahko štela do dvajset. Moji požirki so skromni, močno sem se zadrževala pri viskiju, ki so ga fantje žlokali. V trenutku, kot bi mignil, so spraznili steklenico. Natakarji v črnih frakih so se motovili okoli nas, prižigali cigarete, menjavali kozarce, nosili sveže sadje in na kolobarje narezane limone. Limone so trpke, ne maram jih, in zato so mi sline kar same tekle iz ust, oni pa so pojedli vse, še sol so dodali, in spet so pili. Sčasoma mi je 158

zbirka

izpovedi

postalo dolgčas in želela sem domov. Bilo je nekaj pripomb in ugovarjanja, češ, saj ni tako pozno, a sem vztrajala. Žametni gospod me je povabil k sebi na brunch naslednje jutro, saj je v tem hotelu stanoval. Spet so se mi zasvetile oči in spet sem bila v sedmih nebesih in najraje bi pristala v njegovem objemu in še kje drugje. Brunch je obrok med zajtrkom in kosilom, neke vrste malica. Poslovila sem od drugih dveh, tudi zanimala me nista in še zdaleč nista bila tako šarmantna kakor moj »Žametnik«. Natakar je poiskal in poskrbel za moje ogrinjalo, da se je znašlo na mojem ramenu, in zapustila sva divji, tuji »harem«. Med lahkotnim stopicanjem po stopnicah navzgor, hitreje ni šlo, nekoliko sem bila že utrujena, me je prijetno razpoložen nežno objel in trikrat cmoknil na vrat, kar streslo me je, bilo je, kot bi prijela bakreno žico, v kateri je 220 voltov elektrike, nato pa me nežno, komaj zaznavno prijel za roko in najini prsti so se prepletli kot dekliška kita in popeljal me je do vrat svojega avtomobila, kjer je zvesto čakal njegov šofer, ki je z nasmehom na ustih hitel odpirati vrata, najprej meni, nato svojemu gospodu, ki je urno smuknil in sedel zraven mene. »Prosim, gospodična, dajte mi vizitko, preveč sem omamljen od alkohola, vašega imena si žal nisem zapomnil.« Ljubko in zapeljivo sem ga pogledala z željo, da bi ga lahko gledala še kje drugje. Tiho kot nočna vila sem mu zašepetala na uho svoje ime in se kot mlada mucka malo, po malem dotaknila njegovega uhlja, dvakrat sem ga tudi nežno ugriznila in stresel se je, kot bi ga strela, in nasmehnil se je in si s prsti potegnil skozi lepe črne negovane brčice, mojo šibko točko. V tem trenutku – ta moška gesta je dejanje, ki me do konca razdraži – bi skoraj skočila in Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

159

planila nanj in si ga vzela, prav divje vzela, a sem se pridno in s težkim srcem zadržala, moje telo pa je vpilo po ljubezni. Žejno je bilo, kot je žejna Sahara, in ponudila sem mu svojo vizitko. »Veble, gospodična Veble ste, berem z vaše vizitke, bo to dovolj?« »Hasan, prosim, pelji na naslednji naslov, prosim, povejte kam,« je začel naročati šoferju. Nič lažjega kot to. Pred vrati mojega stanovanja je lepi, opojni Žametnik izstopil, me pospremil do vrat in me ljubeče objel in nežno poljubil na lice. Ta poljub čutim še danes in bilo je, kot bi bila v sedmih nebesih. Spala sem kot ubita, ko odprem oči, sem znova v sedmih nebesih, in nič mi ni šlo od rok, tudi vsakodnevna opravila v kopalnici so bila vsa pomešana, in ne boste verjeli, nisem vedela, kje se me drži glava, zato se tudi primerno obleči nisem znala. Z muko sem se za silo uredila in nase navlekla, dobesedno navlekla najboljše cote, kar sem jih premogla, nenehno sem namreč mislila nanj, na svojo prav fizično bolečo zaljubljenost, ki je pospešeno prehajala v ljubezen, in na seks, ki je bil v zraku, od želja in razburjenj sem bila v spodnjih predelih prav otečena, in oblekla sem spodnje perilo in ga obložila, saj veste, zakaj, tako je, na seks z njim, z nikomer drugim, sem mislila vsak trenutek. In tako ljubko zmedena, zaljubljena do ušes, polna pričakovanj, sem se odpravila na brunch, kamor me je povabil. Brunch je bil obilen, mlatila sva, kot bi še nikoli ničesar jedla, po jedi pa sva »na preprogi ljubezni« poletela do spalnice in na taisti preprogi v opojnost seksa. Mravljici mi »korakajo« gor in dol »ob spremljavi godbe na pihala in fanfar«, kadar se spomnim tega bruncha. Ne verjamem, da je lahko v haremu še lepše, saj bi tja takoj šla in tam ostala še 160

zbirka

izpovedi

po smrti. Najina ljubezen je rasla in se razrasla kot rožmarin, kot plevel ali kot narcise na Golici in krepila se je iz dneva v dan. Bila sva kot eden in prepletena, dobesedno in preneseno, tako podnevi kot ponoči. Če se nisva ljubila, sva imela prste ovite okoli prstov drugega, skratka, dobesedno prepletena, in ne morem vam pojasniti in nikoli ne boste razumeli, kako lepo nama je bilo, nebeško lepo, da nikoli tako. Joj, kako pogrešam tiste čase! Takoj po novem letu sem dobila vizo in letalsko karto za Irak. Po pristanku letala me je pričakal sam šef protokola s šoferjem, v avtu pa moj ljubljeni, moj dragi, nežni in vdani žametni moški. Drugega februarja 1970 sva se poročila. Poročna noč, bolje, da ne pripovedujem, nepozabna noč! Kakor tudi najina prva noč v njegovi vili ob Tigrisu. Služabnik Mohamad je pripravil sobo za goste, v kateri kot gostja nisem nikoli spala, ker nisem doživela le tisoč in ene noči, temveč sedemsto petindvajset noči. Poleg nezemeljske, božanske ljubezni in zanimivega vsakdana sem imela eno od tistih redkih priložnosti, dobro sem jo izkoristila, kajti izobrazila sem se tudi v bontonu v diplomatskih krogih. Bila sem najmlajša žena med diplomatskimi uslužbenci in najmlajša v klubu Alumni, mlada, lepa, inteligentna in na moč zapeljiva deklica z onega planeta. Klub Alumni v Bagdadu je bil klub elite, profesorjev, diplomatov, znanstvenikov, ki je deloval pod starimi pogoji angleškega kolonializma. Arabščina je bila komaj slišna, tudi med uslužbenci. Velika, stara zgradba se je ponašala s še večjim vrtom z bazenom, igrišči za tenis, otroškim igriščem z veliko zabavnih igral in gugalnic. Klubsko življenje je bilo aktivno, poleg tega Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

161

so bili na voljo velika televizija, biljard, igralnica za karte pa monopoli, bingo in prav posebna soba, tako imenovana čitalnica, kjer so »stregli« starejši moški z belimi rokavicami. Tod si dobil vse, kar ti je poželelo srce, ni je bilo knjige, ki je ne bi imeli. Komunistični režim je sicer izločil »nevarne knjige«, a še vedno jih je bilo veliko več kot v mestnih knjižnicah in knjigarnah. Tudi hrana je bila zelo okusna in na voljo je bilo na hektolitre čaja, ki je bil brezplačen. Ob sobotah in praznikih so prirejali zabave, plese ter srečelove.

162

zbirka

izpovedi

Kirkuk Aprila sva potovala v Kirkuk. Pokrajina, ki je hitela mimo naju, je bila razgibana in pusta obenem. Po hribih in gričih posamezno drevje, pa majhne in velike kmetije in bogastvo velikih zemljiških imetnikov. Rečne struge so bile napol prazne, dežja tistega leta ni bilo. Tam pod snežnimi vrhovi se je sicer topil sneg, a bilo ga je premalo, da bi napojil žejno zemljo. Uživala sva, pokrajina naju je posrkala vase, a vreme je bilo grozno, peščeni vihar in dež. Šofer je bil osredotočen na vožnjo, meni zadaj pa je bilo razgleda skozi okno kmalu dovolj in polotil se me je neizmeren dolgčas; za umret. Mož je medtem dremal, občasno sva spila malo viskija. Zaspala sem mu na kolenih, a samo za kratek čas, saj veste, »mravljinci« – beri želje, mi niso dali miru, kajti bil je preblizu, ne le Žametnik, temveč njegov poseben vonj, le on je tako dišal, dišal je po sebi. Misel na njegovo žametno kožo mi vsakokrat požene v glavo kri in roke same najdejo pravo in prijetno mesto. Šoferja nisva motila, a Rami je moral ostati miren, da šofer ne bi česa posumil. Zanj sem se delala, da spim, jok, figo, nisem spala, ljubila sem svojega moža. Nikoli se ni branil, čeprav se je dogajalo vsakih nekaj ur, kjerkoli in doma. V avtu si ga še nisem privoščila, a sem tako pregnala dolgčas in slabo vreme. Avto je bil velik in širok, udoben kadilak, v njem pa na pretek vode in viskija pa piva, cigaret in papirnatih robčkov, čemu, vse za užitek. Tako je bilo: iz hlačne teme in tesnih hlač sem previdno in odločno privlekla na plan in v svobodo malega žametnička, ki si je tega tako zelo želel. V zahvalo se je takoj v vsej svoji veličini ponosno postavil pokonci. Glavica je bila tako radovedna, da Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

163

se je vrtela v levo in desno in gor in dol. Lastnik je bil tiho, saj če bi črhnil, bi se takoj oglasil šofer, kaj želi njegov šef. Lotila sem se ga in ga nežno ljubila z jezikom, prsti, ustnicami in tu in tam z nežnim ugrizom. A bil je sam in biti sam ni lepo, potreboval je družico. Žal ne bo šlo, družico si lahko privošči šele zvečer v hotelu. Moj Rami je norel, mali žametnik ni ubogal in niti malo ni hotel poslušati mojega nasveta, da bomo nadaljevali v hotelu, in moji prsti pa tudi jezik so iznenada začutili, da je žametnik tik pred izbruhom. Ker poznam njegove količine, sem ga zagradila s papirnatim robčkom. Še bolj pa sem se bala za moža, da nas ne izda njegov sladostrasten, v nebo vpijoč glas ob ejakulaciji. In zgodilo se je in zarjovel je kot lev in rjovenje se ni končalo, prijel, nežno me je prijel in v sekundi je našel vhod v raj. Ljubil me je in poljubljal po vsem telesu. Vsa njegova sem bila na velikem sedežu kadilaka, predana, do konca predana. Lepo je bilo, nebeško in godilo je obema. Mokra od znoja, sperme in orgazma se težko znajdem, nisem vajena v avtu, a s skrajnimi napori se. Rami se je zleknil in zaspal in zraven njega tudi jaz. Morda je minilo deset minut, a bilo je dovolj, in najine oči so se spet srečale, enako ustnice. Bila sva srečna. Rami mirno vpraša šoferja za vreme in koliko časa je še do Kirkuka. Oh, kje je danes Kirkuk, česa vse ni doživel in pretrpel med tem časom, žalostno in enako usodo kot jaz in Libanon. Vojni pokol je mimo in daleč, daleč, tako daleč je, da se zdi, kot da ga nikoli ni bilo in danes sem v Bejrutu srečna, da si lahko spet privoščim isto plažo in tam obujam spomine. Vsakič, ko se moj spomin vrne v preteklost, sem hvaležna svojim genom, da sem še prisebna, brez demence in groznega Alzheimerja. 164

zbirka

izpovedi

Nostalgija Najraje bi v okornih Pepelkinih čeveljcih spet stekla v park Ameriške univerze, sedla na lično klopco, se nežno zjokala in ga začela čakati. Jokala bi kot dež, upajoč, da ga z dežjem prikličem. Čakala bi, da se vrne, čakala bi, da se vrne On. A vem, ne bo ga, odgnala sem ga, zapustila, brcnila in odrinila sem ga od sebe, zato ga ne bo. Tudi Pepelkini čeveljci ga ne morejo več priklicati, kot so ga priklicali prvič, ne morejo ga priklicati, ker ga ni več, ker je tam zgoraj, kamor prej ali slej gremo vsi. Ni ga več, ker je povsod. Poiskala sem njegovo sliko, ko sem julija 1983 zapuščala Bejrut in ta dom, sem jo skrila v omaro v leseni predal. Iz skrivališča potegnem svojega Ramija. Večkrat sem bila zelo jezna nanj, da mi je dovolil oditi, tudi na dan ločitve je bil pijan in revež ni vedel, kaj dela. Razmišljala sem, kaj storiti, kako pripraviti njegovo dušo, da mi oprosti. Iščem odgovore na vsa mogoča in nemogoča vprašanja. Eno njih je, zakaj sem odpotovala v Bejrut, omamil me je prekrasen turistični plakat na Miklošičevi v Ljubljani in v duši je zadonelo: Tja moraš! In sem šla. In ljubezen mi je odprla vrata Babilona, kakor sem odšla z gospodom z Vzhoda.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

165

Reinkarnacija Je bila to moja dežela, dežela iz reinkarnacije? Spet sem doživela, če je res, da je moje sedanje življenje reinkarnacija v čudovite dežele, kot so Irak, Babilon, Kurdistan, reki Evfrat in Tigris, ki so mi prikazovale vso mojo zgodnjo mladost in namigovale, ne vem natančno, kaj. Še danes, po toliko desetletjih, me vleče tja. Še danes se mi zdi, da je sedanje življenje nadaljevanje enega prejšnjih, in zdi se mi, da nisem in ne živim v pravih pokrajinah, v pravih mestih. Bi morda morala spet tja? Bi morala preostali del svojega življenja preživeti tam? Ne vem. Sanje me velikokrat opozarjajo na preteklost in vedno si želim, da se ne bi zbudila prehitro. Je res bila lepa? Je, seveda je, saj so mi sanje zaupale mnogo dogodivščin iz moje preteklosti. Med drugim sem bila pomemben kapitan več bojnih ladij pa plemenski poglavar različnih plemen, tudi eden od vodij gnotov, znan in cenjen poet, menih visoko v gorah, priljubljen vojskovodja, potepuški mornar in še in še. Kaj pa dežele in mesta, kjer sem bivala? To so davna in malo znana Lemurija, predzgodovinska Atlantida, Betlehem, Perzija Aleksandra Velikega in tako naprej …

166

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

167

Konec pravljice In šlo je naprej, ne samo s poezijo, tudi s pijačo in s seksom, dokler sem bila še sama okajena. A nekega dne mi je bilo dovolj. Zaželela sem si treznega moža, treznega deda poleg sebe. Velikokrat sem že pomislila, da se niti ne zaveda, s kom seksa. Pa ni bilo tako. Vem, zelo dobro vem, da me je imel izredno rad, njegove oči so to govorile, kakor tudi med spanjem izgovorjene besede. A ker nisem kmalu zanosila, kar sem si zelo želela, sem bila jaz kriva, da nisem. To me je užalilo. In začela sem vrtati in vrtala tako dolgo, da sem naredila vse zdravniške preglede in mu pod nos porinila rezultate. Rezultatom je sledila moja ostra beseda, da spermatozoidi ne morejo preživeti, saj plavajo v alkoholu. Bilo je mučno, pa naj bo. Mene ne bo nihče podcenjeval. Tudi on ne. In zbolela sem, dobila vnetje desne ledvice. Stari židovski zdravnik, Nemec po rodu, bi me najraje po goli riti, in ker me je moral kaznovati, mi je naredil ledvične preiskave po starem, mučnem načinu, s peščeno blazino. Prej sem morala spiti belo barvasto tekočino in nato mi je peščeno blazino tako močno privil na trebuh, da sem skoraj eksplodirala ter šele nato opravil rentgen. To mi je bilo dovolj, da sem nehala pijančevati z mojim možem. Tudi njega bi rada spravila na takšno preiskavo, a je obljubil, da se bo tudi vzdržal viskija. Zdržal je le tri mesece, a to bili za naju raj na zemlji. Ljubezen se je stopnjevala, bila sva kot ljubezenski ptički, to sta tisti dve mali papigi, ki se noč in dan tiščita druga ob drugo. Ko ena od njiju pogine, kmalu za njo še druga. In tako sva želela tudi midva. 168

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

169

Rami je bil po očetovi strani Sudanec, po mami pa Američan, od tod njegova žametna, mulatska koža. Ko sva se midva poročila, je bila njegova mama že pokojna v Ameriki, tudi oče v Sudanu, a je imel tam kar čredo polbratov in sestra. In vsi so bili z Ramijem v stiku, dokler so lahko hodili na obiske. V Bagdad so prišli stric in dva polbrata. Konec najine ljubezni, seksa in razumevanja. Pijančevanje se je začelo, kozlanje tudi, riganje in veseljačenje na vrtu in v dnevni sobi. Sluga Mouhamed je bil polno zaposlen s pripravo pijače in žara. Jaz pa sama v spalnici, saj ga pozno v noč nisem želela poleg. Podnevi sem bila sama, žalostna in počutila sem se zelo prevarana. Bilo me je sram, da imam takšnega cepca, neotesanca, mulata, Arabca za moža, ki je bil kar 24 let starejši od mene. Munir je našel pot, da me je tudi dvakrat na teden klical. Pomagali sta mu Smilja ali Nadia, kajti jaz nisem želela dvigniti telefona, to je bilo delo sluge Mouhameda. Ko je on v kuhinji položil slušalko in me poklical, češ da me kliče neka gospa, sem odgovorila in na drugi strani se je oglasil Munir. Ni mi bilo vseeno, da sem ga po treh letih dala na čevelj. A razumel je, da sem se v Ramija zaljubila, da mi je dal več kot on. In res mi je dal, infekcijo ledvice, pijane noči in pijanca za moža. Kot zakleto je vedno klical, kadar sem bila v najbolj obupanem stanju. S sladkimi besedami mi je prigovarjal, naj se ločim in čim prej vrnem nazaj v Bejrut. Tam sem obdržala svoje stanovanje, v katerega ne on niti Rami nista vstopila. Odločila sem se, da bom spet sama vstopila. A glej ga zlomka, Rami pride nekega junijskega dopoldne domov ves nasmejan z ogromno škatlo. Po odhodu njegovih 170

zbirka

izpovedi

je trajalo kar dobra dva meseca, da se je streznil in poskušal popraviti status alkoholika. Da je to, kar je bil, mi je bilo zdaj brez oum Said kristalno jasno. Ne glede na to, kaj mi je ona prerokovala, sem jaz bila odločena, da ga zapustim. In tisto dopoldne mi prinese v veliki škatli rože in lepo diplomatsko torbo, v njej letalski vozovnici za Bejrut s pripisom, da zapuščava Bagdad, da bo on prestavljen v Mehiko. Odletela sva, jaz sem se Bejruta zelo veselila, predvsem plaže in hotela tam, saj ni bilo govora, da bi stanovala v mojem stanovanju Rue Phoenicia, temveč v hotelu Coral Beach. Sprejela sem, jaz se bom v Sredozemlju kopala, pila slastne sveže sokove, jedla bova v restavracijah in se družila s prijatelji, tudi z mojimi, kot sta bila George in Smilja. Johanna in George, lepa Dunajčanka, ki je tudi poročila Žorža. Vedela sem, da bom našla priložnost, da se srečam z Munirjem, da mu enkrat za vselej povem, da se ne želim ločili. Predvidevala sem, da bo Rami daleč od teh arabskih pijancev, ko bova v Mehiki. Pa naj mi reče kdo, da je alkohol pri njih hud greh. V hotelu sva se predajala radosti zakona in druženja, libanonski kuhinji, izletom. Enkrat je vozil šofer Združenih narodov ali pa sem jaz sedla za svoj avto, ki ga je Fawzi skrbno čuval med mojo odsotnostjo. Johanno sem uporabila za izgovor, mala laž, da me je prišla iskat v hotel, da sva odšli po nakupih. Sešla sem se z Munirjem v najini stari restavraciji Quo Vadis. To je bila moja napaka, če moram biti iskrena. Munir me je skoraj prepričal, da ostanem in se ločim. V hotelu sem bila živčna, zoprna in nesrečna. Rami ni nič zaznal, le čez dva tedna sva odletela nazaj v Bagdad. On je moral predati svoje posle, jaz pa ob Mouhamedovi pomoči pakirati. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

171

In čez dva tedna sva bila nazaj v hotelu ob Sredozemlju. Le trije pijani večeri so bili, pa sem si mislila, ni se lahko ozdraviti vnetja ledvic, enako ne alkohola. Oum Said je imela prav. Z veseljem sem vse spakiral in še z večjim veseljem priredila poslovilno večerjo za diplomate in države uslužbence Iraka, le da sva čim prej v civilizaciji. Če ne bi bila deležna posebnega tretmaja v komunističnem in diktatorskem Iraku, bi znorela, kot so norele in obupavale mnoge ženske. Irak je bil za navadne državljane revno središče nekoč cvetočega in bogatega Bagdada.

172

zbirka

izpovedi

Kir, kralj sveta Ne boste verjeli, dobro sem se morala prepričati, da živim v današnjem svetu, da ne sanjam, da sem res tu, nekje sredi Babilonije in Perzije. Ne šalim se, ko pravim, da imam več domov, več domovin in veliko sanj, ki me vodijo v različne tokove premišljevanja in ugibanja. Zakaj? Kakor sem omenila, sem z Ramijem in v njegovi družbi spoznala vrednote stvarnosti tega sveta. Ena teh, sama po sebi nič posebnega, je bila ogromna, mnogo prevelika in bahava slika iranskega prestolonaslednika, ki se je prijazno smejal, visela je v iranskem veleposlaništvu v Bagdadu. Celo na velikanski preprogi so bili upodobljeni zadnji vladarji mogočnega imperija, pišem, kot bi bilo v sedanjosti, upam, da ne zadnji. Upodobljeni so bili šah – kralj Reza Pahlavi, njegova soproga, cesarica Farah Diba, in prestolonaslednik, takrat še zelo mlad fantek, prav tako Reza Pahlavi. Res je, v glavi se mi je zavrtelo, čeprav sem bila popolnoma zdrava, moj Rami me je čudno gledal, jaz pa nisem mogla nikamor naprej, nisem se mogla premakniti, kar okamnela sem in komaj sem dihala in v mislih mi je nekaj govorilo, pa nisem bila na poti, da preživim preostanek življenja med »psihiči«, kot se ljubko izražajo mladi: »Aleksandra, ne moreš kar hoditi in stopati po prestolonasledniku velikega iranskega šaha, to je, kot da stopiš na samo sebe!« Ponižno sem prosila, ali sem lahko v sprejemni dvorani veleposlaništva vsaj pol ure sama, saj me Rami in dobri stari prijatelj Mažid med moškimi pogovori ne potrebujeta. Mažid je Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

173

bil iranski veleposlanik, nekoliko nižji od Ramija, bolj ljubko in bolj polno po vsem životu obdan s kilogrami, a prijetnega nasmeha, ki me je zaradi značilnega visokega C-ja v glasu spominjal na dunajske dečke. Moja želja je bila uslišana in ostala sem sama in misli so se v hipu razpršile na vse strani kakor vodni gasilski razpršilec. Švigale so kot strele na vse strani, od enega portreta do drugega, od kipcev na dragocenih stojalih do stropnega mozaika. »Kaj za vraga se dogaja,« sem si dejala. Tega, da se mi je zavrtelo, še nisem pozabila, še vedno je akutno visel v zraku in spoštljivo sem stala in čakala, da se bo zdaj zdaj zgodil čudež. Ob tem me je magično prevzela dolga stropna zavesa z lepo modro satenasto obrobo, podobno, kot jo je imel prek oprsja šah Reza, spodaj na pentlji pa velik dragocen rdeč kamen, krog in krog obdan z mnogimi diamanti. Ne da bi hotela, refleksno pogledam na svojo roko, misli še vedno švigajo kot indijanske bojne puščice, ne morem odtrgati pogleda od rdečega kamna, kajti ta prstan me spominja na mojo davno preteklost, na širino in milino nekega človeka, na veselje in ljubezen. Spominja me na jok dojenčkov in malih otrok in pozneje na visokega postavnega mladega fanta, ki je vihral na konju z veliko sabljo. Prstan me spominja na kruto smrt in v moji glavi se ozavesti in še enkrat poudarjam, popolnoma trezna sem bila. »Ta oziroma takšen prstan sem že imela, nosila sem ga, a ta hip ne vem, ne kje ne kdaj.« Tudi zavesa z modrim trakom mi ni bila neznanka, zato so se moje oči nehote zapičile vanjo. 174

zbirka

izpovedi

»Tako je, vse to mi je znano, to je del nekega mojega življenja ali pa sanjam z odprtimi očmi ali pa se mi je zavrtelo,« si zmedeno dopovedujem. Potihoma sem se splazila za zaveso, zgodil se je čudežni lom časa. Ta me je popeljal v davno preteklost. Skrila sem se za zaveso in čakala, da se vrne moj izvoljenec in utrujeno leže na velikansko posteljo. Tako je, vse je bilo veliko, bogato in ogromno in izza zavese počasi stopam v prostor. Če me zasači straža, mi brez milosti odsekajo glavo. Ljubeče in nežno se sklonim nad božanskim obrazom z majhno poraščeno bradico, ga narahlo, komaj zaznavno pobožam po nosu vse do odpetega in nepokritega prsnega koša in že začutim močan in trd prijem moške roke. »Oprosti mi, bog in moj gospodar naj mi oprostita, vsemogočni vladar Perzije naj oprosti ponižni ženski, ker se ga je dotaknila. Saj se vendar ne boš maščeval z zlatim mečem, ki ga držiš v roki, saj mi ne oddrobiš glave, meni, ki sem tukaj, meni, ki jo ljubiš, ženski, ki si jo vzameš po mili volji. Ta ženska brez tebe ne more živeti, umrla bo pred tvojimi nogami.« »Ljubko dekle, ljubezen moja, moj drugi, moj lepi ženski jaz, ni treba, da ti srce tako silovito udarja, upam, da v hrepenenju po meni, vsemogočni kralj in vladar te ljubi in lepo je, strahu ne poznaš, da mi izkazuješ ljubezen celo takrat, ko grozi, da ti straža vzame glavo!« Oddahnila sem si, ko je ukazal slugi, da zapre težka kovana vrata … Postala sem mu žena, rodila otroka za otrokom, dokler se nekega dne ni rodil prestolonaslednik, kar je bilo jamstvo, da bo rodovina tekla naprej, in tako ni bilo bojazni, da bi se izčrpala Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

175

in ugasnila. Lepo mi je bilo pri srcu in oddahnila sem si, tudi jaz sem prispevala svoj delež. Moj sin bo naslednik prostrane in širne vladavine, katere moč in oblast sta segali na zahod do Sredozemlja, na vzhod oziroma jugovzhod pa do reke Ind v Indiji. Tudi oče je bil ponosen na sina, ki ga bo nasledil, še posebno pa name, ki me je ljubil, nezemeljsko ljubil in oboževal. Ko je zavladal Babiloniji, je moj soprog, mogočni kralj, mogočni šah Kir II., zmagoslavno nagovoril svoje ljudi: »Jaz, kralj Kir, veliki kralj Perzije, prvi šah med šahi, zakoniti kralj Babilona, kralj Kirgizije in Akadije, obljubljam, da bom pravično vladal, a le, če tako želi moje ljudstvo. Nikoli ne bom oporekal volji ljudstva in vsakogar, ki se bo zoperstavil svobodni izbiri vere, bom kaznoval po zakonih in običajih, napisanih in potrjenih od učenih mož naše vladavine. Vsemogočni bog mi je priča, predal je to ogromno zemljo v moje roke, zato jo želim v celoti obdržati in na njej živeti v miru, tako jaz, vaš vladar, kakor tudi vi, moji podložni. Isto nalogo imamo, živeti moramo dolgo in v miru. Zahtevam le davke in vojaško obveznost.« Mogočen govor mogočnega vladarja, najbolj humanega kralja Perzije, ki je dal na glinast valj vklesati prvo svetu znano svobodno ustavo. In kakor pišejo učene bukvice, se je ta mogočni možakar rodil leta 559 pred našim štetjem in nasledil svojega očeta kralja Kambiza I. kot kralj Anšana, mesta in pokrajine v Perziji. Očitno mu je uspel veliki met in je kmalu nasledil kralja Arsama kot nov perzijski kralj, čeprav je prejšnji še živel. V tem času Kir še ni bil neodvisen vladar kakor njegovi predniki, zato je moral priznati medijsko vrhovno oblast. 176

zbirka

izpovedi

Kir sam je bil delno Perzijec, delno Medijec. Njegov prednik je bil ded Astjag, ki je zavojeval vsa asirska kraljestva, ločena od Babilonije. Po rojstvu Kira je Astjag sanjal, da mu je njegov mag prerokoval, da ga bo vnuk vrgel s prestola, zato je ukazal svojemu oskrbniku Harpagu, naj malega Kira ubije. Harpag tega ni mogel storiti in ga je zamenjal z mrtvorojenim otrokom. Mnogo let pozneje, ko je Astjag ugotovil, da je njegov vnuk še vedno živ, je ukazal, naj obglavijo Harpagovega sina in mu njegovo glavo postrežejo pri večerji. Harpag se je hotel maščevati in je prepričal Kira, da je povezal Perzijce, saj so bili na robu suženjstva pod Medijci. Uprli so se kar dvakrat, prvič v letih od 554 do 553 pred našim štetjem in drugič med letoma 550 in 549 pred našim štetjem. S Harpagovo pomočjo je Kir vodil Perzijce in njihovo vojsko. Zavzel je Ekbatano in uspešno osvojil Medijo. Kakor je videti, je najprej sprejel medijsko krono, ki mu je od leta 546 tudi pripadla, uradno pa je prevzel še naziv »perzijski kralj«. S tem so Perzijci zavladali nad iransko planoto. Šah Kir je postal oče Irana in je globoko zarezal v bit legendarnega, pogumnega naroda, zato ne čudijo množica legend o njem in njegovih junaštvih, pa legende o veri, politična napoved o samostojnosti, zapustil pa je tudi zapisano in v slikah, reliefih upodobljeno strategijo vojskovanja in osvajanja, v svoji ogromni deželi je uvedel zahodno civilizacijo, takoj, ko je zavladal, je združil dve sprti iranski deželi Ashon in Medes, in tako ustvaril imperij, ki ga je kot izvrsten vojskovodja in vladar povečal od Turčije ob Sredozemskem morju do Izraela. Egipta ni želel osvojiti, pozneje ga je njegov sin Cambyses – Cyrus Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

177

– Kuros, kar v grščini pomeni sonce. Kot »sonce« je vladal devetindvajset let. Povem vam, moje sanje so nore: baje sem umrla kot velika cesarica Cassandane, dobrih deset let prej kot veliki Kir, to je 539 pred našim štetjem, in neutolažljivo žalovanje je za dlje časa zajelo vso deželo. Šah Kir je bil užaloščen, moja odsotnost ga je pestila še leta in nikoli me ni pozabil, svoje edine, največje ljubezni. Padel je v nepomembni bitki leta 529, z njim pa tudi vsi njegovi dobri bojevniki. Njegovo odsekano glavo in telo so prenesli v družinsko grobnico v Pasargado v bližini Shiraza. Verjemite mi, zgodovina je poučna in zanimiva stvar in kaj rada se ponovi. Redko teče, kot si jo mnogi zamislijo. Šah Kir je poskrbel za neobičajen zgodovinski preobrat, ki je bil tiste dni pravi škandal, in to le zato, ker je ostal živ. Tudi njegov sin Cyrus je ravnal podobno, sprožil je največji škandal v deželi slovitega in velikega perzijskega vladarja, ko se je poročil s svojo sestro Atosso. Zbral je vse deželne sodnike in jim zagrozil, da jih pokonča, in odobrili so mu poroko. Kmalu zatem je osvojil Egipt, kakor je napovedal kot desetletni fantiček. Žal ni vladal dolgo, le devet let, in še do danes ni o njem nič točnega napisanega, pa tudi ne o ženi, sestri Atossi. Spominjam se, to sem jaz Aleksandra v tem času, prav živo se spominjam velikega praznovanja, trajalo je kar teden dni, ko je šah Mohamad Reza Pahlavi povabil vse svetovne predsednike in vladarje na najbolj svečano praznovanje v Pasargado ob dvatisočpetstoti obletnici velikega kralja, kralja vseh kraljev, velikega Kira II. Z Ramijem sva bila septembra 1971 povabljena na proslavo. Mislite, da je to naključje? 178

zbirka

izpovedi

Večkrat se mi v sanjah prikaže sibila Sambeta in skupaj gradiva barko in skupaj potujeva. Morda je res, morda sem bila celo na Noetovi barki, morda sem jo pomagala graditi tudi jaz, jaz, ki se mi o barkah niti sanja ne, in vsi drugi, v tem življenju jih ne poznam, za katere mislim, da prav tako niso bili vešči tovrstne gradnje, in na koncu smo z veliko ladjo krenili na pot, odpluli in si tako rešili življenja, ker smo ostali, in dlje časa živeli na njej. Moja sibila, sibila Sambeta, je bila iz Noetove družine in ona je bila tista, ki je jasno, kristalno jasno in daleč vnaprej videla in napovedala velike zmage in neverjetne uspehe Aleksandra Velikega. Jaz nisem pomembna, sem le drobna, nepomembna mravljica, a nekaj skupnega morava imeti.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

179

Sibile Velikokrat sem že omenjala sibilo, bilo jih je več, a vsem je bilo ime Sibila, naj vas zdaj seznanim z njimi. Ne zamerite mi, če vseh trinajst, kolikor jih je bilo, ne bom mogla opisati, težko je zbrati podatke o njih, kajti vsaka je v svojem delu sveta imela le sebi lastno nalogo in je del narodne in folklorne zgodovine skozi dolga stoletja, dolga zgodovinska obdobja. Katera je bila prva, nam zgodovinski viri ne povedo, to odkritje znanost še čaka. Dogajalo se je na visoki gori Ala Dag v Turčiji, kjer sem prenočila s hčerama in Johanno na poti domov v Slovenijo. Tod so danes priljubljene in znane smučarske proge, raj za zimske športe na Anatolski planoti. Moje sopotnice so sanjale lepe sanje, jaz pa nisem mogla zaspati, kako naj bi, saj moje potovanje skozi to deželo ni bilo zgolj naključje. Tiste tople avgustovske noči sem sedela na balkonu. Zvezde so posule nebo nad mano, bila je polna luna, v omami katere sem odpotovala v preteklost, ki se dogaja na isti gori, le davna stoletje pred tem. Potovanje v preteklost me je pripeljalo tja, kjer sem se spomnila, da sem bila le ena od sibilinih služkinj ali pripravnic, kot bi rekli sodobno. Gospodarica mi je naložila, da moram pomniti vse, kar vidim in slišim, vse, kar izvem, in o tem strogo molčati leta in leta, mnogo stoletij. Ogromni plameni, kar pet jih je gorelo tisto noč, so opozarjali, slovesno so naznanjali, da se tod dogaja nekaj posebnega. Tudi jaz sem prisotna, ime mi je Ala, vesela, počaščena sem, da smem biti prisotna. Na rajanju in pri molitvi se je tokrat zbralo pet sibil od trinajstih. Ob robu smemo biti tudi me, pripravnice, 180

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

181

pastirji in običajne dekline iz kuhinje in hlevov, smemo le opazovati in molčati. Vznožje mogočne gore je poraščeno z mandljevimi in jasminovimi drevesi, sicer pa je nenaseljeno, prava divjina. To noč je sijala polna luna in sibile so posedle ob jezeru in pridno, predano molile. Vsaka zase je molila za svoje bližnje in za ljubimca, ki ga je zapustila v daljni deželi, od koder je doma. Srečanje sibil je bilo torej posvečeno spominu na njihovo zemeljsko življenje. Najstarejša med vsemi je bila sibila iz Perzije, klicali so jo Sabbe, Sambeta, prerokovala je v Apolonovem svetišču. Sramežljivo si je popravila lepo svileno ruto, ki jo je nosila povezano kot turban, prek ramena je bila odeta s temno rožnatim ogrinjalom, imela je temno zeleno tuniko in dolge bele lanene hlače. Na nogah je imela preproste sandale s pasovi, da bi prekrila širok razmik med prsti. Ob nogah počivata njeni svetlikajoča se kača in laterna. Roke je imela močne, nič kaj nežne, in ličnice močno poudarjene, nos pa majhen in raven ter brado zavihano proti ustnicam, v celoti je bila privlačna in mogočna, skrivnostna in povsem nezemeljska. Pred nami je stala kot boginja in zdelo se je, da lebdi, čeprav se je dotikala tal. Po molitvi so boginje posedle v krog in sibila Sambata je pripovedovala zgodbo, kako je Noe ukazal zgraditi barko za dolgo in usodno potovanje, na katerem je bila tudi ona, saj je bila njegova svakinja. Po potopu so pluli v visokih valovih, ki so nastali, in na krovu so se stiskale vse znane živali in ljudje, ki jih je izbral Noe sam, češ, ti ljudje so vredni, da se rešijo. Med pripovedjo me je dvakrat pogledala, kot bi se želela prepričati, da sem tudi jaz ena od tistih, vrednih, da se rešijo. Najine oči so se srečale in vse so razumele. 182

zbirka

izpovedi

Svojo pripoved je nadaljevala o napovedih perzijskemu kralju vseh kraljev, Kiru I. Velikemu: »Žal nisem mogla preprečiti tragične smrti njegove soproge, cesarice,« je začela, »bila je neozdravljivo bolna. Enako huda žalost je zajela dobro dušo šaha Kira in mene, ko je izvedel, da se bo sin, prestolonaslednik, poročil s svojo sestro, kar sem mu napovedala davno prej, a ni verjel.« In obupano se je prijela za glavo in potočila solzo ali dve, a takoj zatem nadaljevala: »Žal tudi glave velikega kralja ni bilo mogoče rešiti, druge mogočne sile so bile na delu,« je spet zajokala sibila in vsi prisotni smo zajokali z njo. Takrat sem opazila, da je bila že stara, zelo stara, bila je najstarejša dobra starka, kar sem jih kadarkoli videla. Ko je končala, so sibile vstale, se obrnile proti vzhodu in z rokami visoko v zraku molile proti nebesom, proti stvarniku. Njihova oblačila iz lahke tkanine so plapolala v nežni sapici, bilo je božansko in brez moških, niso jih pogrešale, odveč so bili. Ženski raj na vrhu gore Ala Dag se je predajal molitvi in nebu. Sedle so in me, pripravnice, smo iz jezera z velikim vrčem zajele vodo. Ponižno sem pokleknila pred vsako od njih, da so si napolnile majhen vrček s kristalno, blaženo in magično tekočino in v tišini pričakala drugo govornico. V ospredje je stopila sibila iz Eritreje, rojena v daljni Kaldeji na jugu Babilonije, svoje poslanstvo je opravljala v Apolonovem svetišču blizu Ionije, v severozahodni Grčiji. Doma so jo klicali Sabbe. V rokah je držala veliko belo vrtnico, ki jo je vrtela in neprekinjeno vonjala. Nenadoma se je umirila in nas nagovorila: »Drage moje sestrice, moje življenje je zavoženo in uničeno. Telo Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

183

mi je pokončala na krut način sama kraljica, s kruto prevaro in peklensko zlobo, ki jo premorejo le najbolj podli, z bodalom v trebuh in z mečem prek vratu je ugasnila moje življenje, tudi dušo je hotela, a te ni mogoče pokončati s sunkom v drobovje. Kraljica Klitajmnestra in njen ljubimec sta me ubila, odsekala sta mi glavo in me zabodla, žal nista vedela, da sem nesmrtna.« Malo žalostno si je potlačila skuštrane, bakreno rdeče lase, ki so ji padali čez ramena do hrbtnega dekolteja turkizno modre obleke, povezane s temnordečim pasom, spredaj preklane do razkoraka, lepotica z Onega sveta, vitka in visoka, če ne bi videla njenih bosih nog, bi pomislila, da je morska vila. Nadaljevala je počasi, premišljeno, brez nasmeha: »Sprejela sem Apola kot svojega učitelja in zaljubil se je vame. Nisem ga želela imeti za ljubimca, bila sem premlada, ljubezen sem mu obljubila za pozneje. Kaznoval me je in vsem naznanil, da so moje prerokbe lažne, izmišljene. In tako mi seveda tudi niso verjeli, da se v velikem lesenem konju pred Trojo skrivajo oboroženi vojaki. Tudi svojega brata dvojčka sem opozorila, da ga bodo usmrtili, in res so ga. Zgodil se je pokol in zaklenili so me v stolp, češ da sem nora, in po pokolu sem se znašla v Ateninem templju, kjer me je posili Ajaks. Usmilil se me je kralj Agamemnon, me osvobodil in postala sem njegova ljubica, priležnica, rodila sem mu dva lepa, čudovita sinova, ki sta žal končala enako tragično kot dragi kralj in jaz. Pozneje so ljudje spoznali, da nisem nora, kajti mnogim sem s svojo napovedjo nesebično pomagala v srečnejše življenje, in tako sem postala nesmrtna. Hudobni in ljubosumni kraljici ter mojemu posiljevalcu sem napovedala strašno usodo in grozovito smrt in oboje se je izpolnilo.« 184

zbirka

izpovedi

S temi besedami je končala, tudi druge sibile so bile brez besed in tako tiho so ostale še lep čas, mi, opazovalci, pa smo tako ali tako bili zavezani k molku. »Pogled proti jugu nam pove, tam daleč na obzorju je morje, tam je korintska ožina,« se je z lepim in blago zvenečim glasom oglasila Pitija iz Delfov. »Tod je pristal veliki vojskovodja in s številnim spremstvom je krenil v hrib, v goro. Pot so mu kazale zlate strehe mojega preročišča. Skoraj pol dneva je potreboval, da je ugledal moj lep obraz, da je smel – on, ki so se mu klanjali narodi po vsem Sredozemlju, veliki sin Makedonije, sin kralja Filipa, Aleksander – klečati pred menoj. Takrat je bil le Aleksander, šele po zmagi nad Darejem so ga v spomin na veliko zmago poimenovali Aleksander Veliki. Tri dni in tri noči je moledoval, pri tem mi je bil celo všeč, lep fant je bil, ponujal je goro zlata, da mu zaupam njegovo življenjsko pot, a sem odklonila.« Pitija je nadaljevala kot bi deževale nežne zlate kapljice: »Delfi so najbogatejše in najbolj znano preročišče, kar jih pozna svet. Če gledamo z Zevsovimi očmi z vrha Olimpa proti jugu, vidimo tik pred morsko obalo, na strmini, s katere se nenehno trgajo skale, majhen zaselek, svetel kot diamant, kajti z njegovih zlatih streh se odbija sonce, ki se lesketa po vsej gori, in zdi se, da gora gori. To, kar se zdi, da gori, so moji Delfi, kjer je Apolonov tempelj, to je tam, kjer sta se srečala dva orla, ki ju je Zevs izpustil, da mu najdeta središče Zemlje. Eden je poletel desno, drugi levo in srečala sta se na strmi, pusti gori na Parnasu. Pusta gora, skoraj gola, neporaščena, le tu in tam je mogoče videti osamljen grm ali star bor, ki kljubuje vetru, orkanskim vetrovom, a gora je mogočna, od daleč videti skromna, Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

185

bedna in neugledna, pri tem pa je 'božji' hram pesnikov in svetovno središče božjih poti, svetišče, darovano Materi Zemlji, boginji Gaji in pozneje posvečeno Apolonu, lepotcu, ki mu je Hermes v zahvalo, ker mu je vrnil čredo ovac, podaril liro, na katero je božansko igral. Apolon, mali bog bogov, bog svetlobe, bog pomladi, bog moralne čistosti, umetnosti, predvsem glasbe, bog medicine in smrti, bog sonca. Bog, ki je rušil, uničeval, a tudi preprečil nesreče, ki so mu v središču sveta, v Zemljinem popku, zgradili preročišče.« Glas pripovedovalke nenadoma onemi, vstane in videti je kot poosebljena boginja, pri tem žalostnih temnih oči, mrka je in brez nasmeha. Odločna dama srednje postave je odeta v ogrinjalo svetlo modre barve, ki ji sega do tal, videti je, kakor da ima krila. Polno in lepo postavo ji skrivata nežno rumena bluza in široko dolgo krilo oranžne barve, pod krilom še spodnjice temnozelene barve, okoli glave pa omotan šal rumene barve, na glavi nosi kronico iz bodic. Videti je kot poosebljena sončnica, zdi se, da se lesketa, kot bi iz njenega telesa, še posebno iz glave sijalo sonce, a z bodicami vrtnic na čelu in temenu. Njen podolgovat obraz je lep, a preresen. Ko govori, počne to nežno, mehko, skoraj pojoče, poslušajmo jo: »Meni, Lamijini hčeri, Lamija je Pozejdonova hči, je Apolon zaupal orakelj, ki sem ga sporočala naprej, a samo, če sem vdihovala svežino skal iz prepada, iz zemeljske razpoke, kjer stoji Apolonov tempelj. Za vsako sporočilo sem se še posebno pripravila, saj je bilo sveto, in za to priložnost so bila vsepovsod po svetišču kadila, mistična glasba, v kadi sem se oprala vsega zla, oblekla v obleke za obred, prežvečila lovorov list, sedla na trinožni stol in vdihovala zemeljske hlape. Nato 186

zbirka

izpovedi

sem se prestavila na prestol svojega svetišča in čakala. Verniki so prihajali na sveto goro, ki je oddaljena le sto kilometrov od Aten, prihajali so od povsod in podarjali bogata darila v zlatu, draguljih, darovali na tisoče ovac. Med drugim je prišel tudi kralj Lidije iz Male Azije, dolga pot je bila za njim, in me vprašal, ali bo uničil veliko cesarstvo, in odgovorila sem mu: 'Da!' In odjezdil je v boj s Perzijo. Čez čas se je vrnil in me kruto napadel, da sem mu bila lagala, da bo uničil cesarstvo. 'Saj si ga, ampak lastno.'« Spet je zavladala tišina, kajti Pitija je obmolčala, vse je povedala. Od nekod je primeketala ovca in veselo se je oglasila sibila iz Cumae: »Ona me je rešila, za vedno naj bo sveta. Rešila me je, ko sem se izgubila v samotnem kanjonu, tako glasno in vztrajno je meketala, da jo je slišal njen pastir, in tako sem bila rešena.« Nežno so zadonele strune lir, pogledale smo v srebrno nebo in čakale, da se nam pridružijo angeli, in spet nas je obdala mehka svetloba. Zbor angelov ob spremljavi lir in piščali je počasi utihnil in lepa sibila z lepim, zapeljivim glasom je nadaljevala: »Še vedno jih hranim, tristo zlatih, težkih cekinov, ki sem jih dobila od kralja Tarkina, pred skoraj dva tisoč petsto leti. Norec, ni hotel odkupiti vseh mojih devetih knjig, v katerih sem jasno zapisala njegovo usodo in usodo rimskega cesarstva. Branil se je, da ne glede na prihodnost zahtevam preveč zlatnikov. Dobro, nič lažjega, tri knjige sem takoj sežgala, bila sem jezna in razočarana, da imamo tako skopega kralja. Čez nekaj let sem ga spet obiskala v Rimu in mu ponudila šest preostalih knjig, ki jih je prav tako kot prve zavrnil. Spet sem zažgala tri, njegovo cesarstvo pa se je majalo in majalo. Vrnila sem se v svoj Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

187

podzemni hodnik, v njem sem imela vse, kar sem potrebovala: dve ogromni kadi s posebno vodo iz podzemlja, lepo spalnico in veliko sprejemno dvorano za ljudi, ki so prišli iskat pomoč in nasvet, vsem sem rada pomagala. Še posebno me je zabolelo srce, ko me je obiskala ženska srednjih let, lase je imela povezane v čop zadaj na tilniku, začarale so me njene oči, bile so objokane. Tresla se je po vsem životu, pred mano je pokleknila na ilovnata tla in me proseče gledala, kolikor me je skozi solze sploh še lahko videla. Spoznala sem jo in njen prihod sem tudi čakala. Sprejela sem jo, saj je končno prišla ponižna, povsem človeška ženska. Ne duha ne sluha o tisti oholi, snobovski deklini iz mladih let. Bila je manjša od makovega zrna in vsa skesana. Razumela je, kar sem ji govorila, sicer pa je vedela, kaj jo čaka. Iz mene pa je grmelo in odmevalo po rovih mojega bivališča. 'Samo tvoje dobro srce, ki ga še nosiš v prsih, in to le zato, ker si držala vse obljube, ki si jih dala, to te rešuje. Izpolnila si obljube, zaradi katerih že leta in leta trpiš, le to ti lahko pomaga, si me slišala, to je tvoja zadnja priložnost na stara leta. Če ti zdaj ne bo pomagalo moje grmenje, ti ni več pomoči!' Zapustila sem jo tam na tistem mestu, v tistem hladnem in mračnem hodniku. Morda je nocoj celo med nami, dobra deklica iz nedolžnih časov svojih otroških let, 'deklica', ki je pripotovala od daleč, ki je priletela z drugega planeta,« je spet zagrmela. »Umirjena se vrnem v rov, a ona je še vedno na istem mestu, kleči na kolenih in skozi solze tiho moli. Pristopim in ji tiho rečem: 'Začni pisati bukvice, opiši in napiši danes na stara leta vse, kar si preživela, deli znanje in izkušnje z drugimi, zato 188

zbirka

izpovedi

smo te obdržali živo, deli z nami smeh, solze in ljubezen, opiši svoje obljube, opiši svoje žalostno srce, opiši svojo ošabnost, opiši ljubezen do hčera, ki te zapuščajo, ker te obsojajo, ker so uročene in kakor ti, ki nisi poslušala našega glasu, bodo tudi one kaznovane, njim ne moreš več pomagati, one so odplavale v druge, kalne, zelo kalne vode. Morda jih tvoje pisanje vrne iz umazanih vod na sončno obrežje, morda tudi ne. Poberi ju na samotni obali, pomagaj jima.' Deklica si je obrisala solze. V duši se ji je zaiskrilo, prižgala se je njena notranja luč. Vedela sem, da sem ji pomagala, a takrat zadnjič.« Jaz pa sem spet čutila le njene oči, medtem ko je nadaljevala, kakor da pripoveduje pravljico: »S kraljem, s cesarjem, sva bila takrat oba še mlada in meni potovanje do Rima, kjer je domoval, ni bilo odveč in rada sem ga obiskala, vsaka pot mi je bila v posebno razvedrilo. Kralju v Rimu je vse propadalo in jaz, Sibila iz Cumae, sem se zavedala, da fizično ne bom več dolgo vidna. V bukvicah sem napovedala prihod Kristusa, celo njegovo rojstvo v jaslicah, in z njim konec rimskega cesarstva. Na kraljevo vprašanje:'Kako naprej?', sem mu ponudila knjige. 'Odgovor je tukaj, preberi ga!' sem dodala hladno. 'Koliko zlatnikov želiš za odgovor?' se je hotel spet 'cenkati'. 'Ista cena kot pred leti, tristo velikih zlatnikov,' sem bila nepopustljiva in neomajna. Sluga mi jih je izročil, tukaj so. A nikar ne mislite, da nisem trpela enako, kot trpijo ljudje, ko ne doživijo tega, kar so si želeli, obljubili. Trpim še danes, trpim, ker nisem izpolnila svoje mladostne obljube, da bom Apolonova ljubica. Zgradili so mu tempelj v neposredni bližini mojega rova, midva pa se nisva Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

189

nikoli ljubila. Kaznoval me je in kaznovanje se nadaljuje,« je žalostno dahnila sibila iz Cumae in v enako žalostnem tonu nadaljevala: »Želim umreti, pa ne morem, kajti na moji dlani je ostalo še mnogo mivke, in dokler se vsi mali, skoraj nevidni kamenčki ne zvrstijo, za vsako leto mojega življenja eden, tako dolgo bom živela. Nihče mi jih ne sme prešteti, sami se štejejo, in pri zadnjem bom umrla,« je razočarano končala. Bila sem žalostna zaradi usode dobre ženske, ki je bila stara, a še vedno mladega glasu, bosih nog, z zelo širokim palcem na nogi, mnogo širšim, kot so bili drugi prsti, in razmikom vsaj centimeter do drugega prsta. Bila je dolgih stopal in krepko grajenih rok, nosila je le ogrinjalo brez rokavov, kavne barve, zavezano okoli vratu in preprosto svetlo laneno obleko, ki jo je v pasu držal pas oranžne barve. Le ona, druge sibile ne, niti Pitija ne, je imela okoli vratu tanko okrasno vrvico z obeskom zibelke iz kamna. Na čokatih ramenih po dva angela, eden izmed njiju je bil celo temne polti. Na glavi pa preprosta lanena ruta z majhnimi cvetovi, morda akacije, dišalo je že tako. Jokala sem, jokala od sreče in spoznanj, jokala zaradi svojega uničenega življenja, jokala sem … »Ne joči več, naj ti tudi sam bog oprosti, kakor sem ti oprostila jaz, a vedi, da te bom nadzorovala in vsako napako boš hudo plačala,« mi je govorila. Želela sem jo objeti, a mi je dala vedeti, da čas najinega objemanja še ni prišel. Spet tišina in diamantna luna in lesketajoče se jezero in glasba in petje, oči so uperjene na drugo stran jezera, prisežem, nekaj se bo zgodilo, pomislim, in res se je. Pegaz je pristal in pije vodo iz jezera. Je lesketajoče se bel, mogočen, krila 190

zbirka

izpovedi

počivajo na hrbtu. Gleda, opazuje, na rahlo zarezgeče in prikaže se Tiburtina. Vsi smo onemeli, mene je popadel strah, kajti nosila je obleko iz živalskih kož, bosih nog je bila in oči so takoj opazile širok razmik med prsti, skoraj tako velik, kot bi ji manjkal cel prst. Ta je tista, ki ne dovoli loviti, kar je njeno in pripada le njej. Zvesto sta jo čuvala dva leva. Ni še sedla, počasi je stopicala pred nami, češ, levi se morajo privaditi na novo okolje. »Nisem se mogla odreči tako pomembnemu zboru, tukaj sem, in ker vse pričakujete nekaj lepega od mene, naj vam takoj zaupam svojo skrivno ljubezen z rimskim cesarjem Avgustom. Noro je bil zaljubljen v moje lepo telo, a še bolj v mojo navihano in poredno dušo. Ni in ni se mogel sprijazniti, da nisva nikoli sama, kajti nikamor nisem šla brez svojih levov. In želel je vedeti vse o sebi in morala sem mu povedati, da ne bo več dolgo rimski cesar, da ga bo zamenjal lepotec lesketajočega se obraza, ki bo kralj Rimljanov in Grkov hkrati, z imenom Konstantin. Ni bil posebno vesel in srečen ob tej novici, a v postelji z menoj je vse pozabil.« Nežno je pobožala leva po glavi in sedla na prestol, ki je bil rezerviran le zanjo. V roki je držala tamburin s kraguljčki. Zanimiva je bila: nosila je kite, na glavi štirioglato pokrivalo sončnične barve, ki je poudarjalo mojstrsko krojeno obleko iz živalskih kož. Njena prednica je bila Mati bogov in Mati gora, boginja Kibela, nebeški stvor obeh spolov. Na gori Agdistis, nedaleč od tod, v pokrajini Frigiji si je odrezala enega od organov, penis, ter ga vrgla v globoko grapo. Tam je čez čas zraslo čudovito drevo mandljevca, katerega drevesca so prerasla vso planoto. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

191

Njeni duhovniki so lahko bili le kastrirani moški, v čast in spomin sinu Attisu, ki so ga pod cipreso kastrirali in zažgali. Kot zaščitnica živali je rimska sibila živela v Apolonovem svetišču, ki je bilo nekoč v starodavnem kraljestvu Frigijcev, v zahodnem delu osrednjega anatolskega višavja v današnji Turčiji. Kot rečeno, je bila za Frigijce najpomembnejša boginja, znana kot Velika mati, boginja Kibela, ki so jo Grki enačili z Reo. Frigija je pomembno vplivala na zgodovino med vladanjem Kira I. Velikega, ko je postala del perzijskega imperija, pozneje pa del imperija Aleksandra Velikega in njegovih naslednikov. Zasedli so jo tudi kralji atalidske dinastije iz Pergama, leta 133 pred našim štetjem pa je postala del rimskega imperija. Na obzorju se je svitalo, bakle niso bile več potrebne in meditativno tišino so prekrile nežne meglice. Sibile so povedale, kar so imele povedati, molile so, kolikor so menile, da morajo, Pegaz je odletel, ovce so bile daleč spodaj s pastirji, ostale so le mladostne starke. Besede niso bile več potrebne, le prijetno okrepčilo, požirek vode v blagoslovljenem jezeru, ki jim povrne moč, da se vsaka med njimi nemoteno vrne v svoje kraljestvo. Odvrgle so obleko in gole zaplavale v magično vodo jezera. Prikazala se je Jutranjica v vsej svoji lepoti in svetlobi, tudi ta je bila magična, magična Venera, lepotica vesolja.

192

zbirka

izpovedi

Usodni obisk v Bejrutu 1971 Na letalu za Bejrut sem Ramija močno poljubila, mu izrekla svojo ljubezen, se mu celo opravičila, ker sem bila zelo sitna in groba glede njegovega pijančevanja. Tudi on se je opravičil in skoraj sem verjela, da je pozabil na alkohol. Ja, je, a le dokler ni prišla druga pošiljka sorodnikov iz Kartuma. Namestil jih je v sosednje sobe. Bila sem tako zelo ljubosumna nanje, morda bi raje videla v njegovi postelji drugo žensko, kot v najinem apartmaju njegove sorodnike, ki so že v hotel stopili pijani. Od sramote bi se najraje pogreznila daleč v sredino zemlje, do magme, da bi me stalilo. Tretji dan njihovega obiska sem se izselila nazaj v svoje stanovanje. Dva meseca za tem sva bila ločena. Ko sva se poslovila mi je v roko stisnil veliko ovojnico in mi tiho rekel: »Lepo se imej.« Jaz pa sem skoraj stekla za njim, morda bi šla celo po kolenih in ga prosila, naj umakne ločitev. A nisem. Ne, ne bom več s pijancem delila mize, niti ne postelje. Na dan ločitve se ga je tako zelo napil, da je s cigareto v roki sprožil požar v apartmaju hotela, da so ga komaj rešili in ga odpeljali v bolnišnico. To sem izvedela po telefonu, v katerega je njegov prijatelj Joseph kričal in me zmerjal, češ, vsega sem jaz kriva. Enostavno sem spustila telefon, da je tulil v zrak. Proti večeru sem le poklopila in dva dni nič odgovarjala. Končno mi Fawzi zvoni na vratih in mi da pismo. Bilo je od Munirja. Oktobra leta 1971 sva se poročila.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

193

Sklep, junij 2002 Z Munirjem bom ravnala enako. Odgovoren je za svoja dejanja, pokorila se mu ne bom. Pika. Brez usmiljenja moram izvedeti, kaj se skriva za njegovim tarnanjem, da nima denarja, kaj se skriva za grbastim, upognjenim telesom, ki na dnu duše skriva svojo pokvarjenost, in ne bom niti malo popustljiva do starejšega gospoda, do moškega, ki komaj dviguje noge, ki govori povsem tiho in hodi s sklonjeno glavo, strmeč v tla. Mislim, da se ta moški pretvarja, da je bolan, reven in obubožan, kadar misli, da ga gledam, da ga opazujem. Brez usmiljenja, izvedeti moram resnico. Tako je prav, tako moram ravnati, se mi je posvetilo. Doletelo me je pomembno odkritje: med mano in Munirjem je še vedno ogromen prepad, neskončnost misli in nerazumevajočih dejanj. Pojavlja se vprašanje, kaj bo lažje, spoznati sebe in se spremeniti ali spoznati in spremeniti njega in njegovo okolico. Nesmiselno je, da se spet vračam v preteklost z obžalovanjem, z jezo in razočaranjem. Preteklosti ne morem spremeniti, globoko in boleče je zasidrana v mojem spominu. Kaj mi je storiti? Spremeniti moram svoj odnos do teh spominov, do preteklosti, ki jo moram začeti opazovati v stvarnosti, to je v sedanjosti. Preteklosti namreč ni mogoče spremeniti, to je nepreklicno dejstvo, mnogo in veliko pa lahko storim za prihodnost, ki jo bom morala začeti graditi z razumnimi, predvsem pa s povsem novimi in zdravimi temelji. Pametno bi bilo, če pogledam s pozitivnega zornega kota, nujno je, da se odločno posvetim skrbi za prihodnost, kajti po vsem tem, kar sem doživela v zadnjih dneh, bolje bi bilo reči v zadnjih tednih, se mi ponuja dobra priložnost, da 194

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

195

spremenim smer in način svojega življenja in ju postavim na trda tla z realnimi pogoji za uspeh, ki zahteva posebno hrabrost, da vse slabe stare navade in staro mišljenje zavržem in se jih neboleče znebim. Zavedam se, da bo težko. Moje pozitivne misli so me dobro leta in leta domiselno varovale v moji varni školjki in me včasih tudi močno ranile pri napredku in razvoju moje osebnosti. Zveze z znanci in prijatelji iz moje najbližje okolice in zveze s člani družine so povprečno kakovostne, ponekod boljše, drugje slabše, nikjer odlične, nekatere celo katastrofalno slabe, in tudi te bo treba spremeniti in temeljito izboljšati. Nisem zadovoljna s pomanjkanjem ljubezni in iskrenega prijateljstva, pri tem mislim tudi na Munirja. Vse, kar želim, je, da se spraviva in v naslednjih obdobjih ustvariva stanje bolj ali manj znosnega shajanja, morda celo prijateljstva, predvsem pa obojestranskega spoštovanja. Po glavi se mi spet motajo ta in ona vprašanja in ta hip me spet, kot že tolikokrat prej in leta in leta in mnogo prepogosto, muči vprašanje, ali sem ga resnično kdaj ljubila. Joj, kako močno me muči to vprašanje, na katerega ta hip tako ali tako ne morem odgovoriti. Prisotno je spoznanje, ugotovitev, da sem leta in leta živela z masko. Zakaj? Sem vedela? Spet vprašanja in vprašanja, odgovorov pa od nikoder. Mi je bilo življenje z masko vsiljeno in je bilo odrešitev, kajti sicer ne bi mogla živeti, kot sem? Tudi na to ta hip nimam primernega odgovora. Čustva in ljubezen do hčera so nespremenjena, močno ju pogrešam, močno si želim, da vsaj še enkrat tedensko sedemo za skupno mizo, da poklepetamo, da si izmenjamo nevidne ljubezenske tokove, ki se prelivajo od matere k hčeram in 196

zbirka

izpovedi

obratno. A kaj, želje so eno, resničnost je drugačna. To, kar si želim, je daleč in ne sedamo več za skupno mizo in ne prenašamo si več ljubečih tokov energije, kot smo si jih, ko sta bili še deklici. Med prijatelji, ki jih je pravzaprav malo, se počutim dobro, bili so odkriti do mene in jaz do njih. Ali sem se enako odkrito vedla tudi do Munirja? Spet ta prekleti Munir, kar mimogrede se prikrade v moje misli. Ali mi je res tako pomembno ali si le domišljam, da se je in se bo s povedano resnico najino razmerje spremenilo, izboljšalo in se bodo stari grehi pozabili. Nikakor ne! Sem jezna nanj ali na svoj neuspeh? Ne vem. Ali se sramujem neuspeha v zakonu z Munirjem, se sramujem tega, da si tega neuspeha nisem pripravljena priznati, mi je več do laži, se sramujem resnice ali lastne laži? Laž, ki se je prelevila in razvila v vsakdanjik mojega življenja, je zakon z Munirjem, ko sem se tisočletja dolgo pretvarjala, kako lepo je, ko sem si na velika platna risala lepo podobo mirne in urejene družine, podobo harmonije in skladja več oseb, ki bivajo skupaj v času in prostoru. Morda ne morem več in si ne smem več lagati in se ob tem pretvarjati, da je on moški mojega življenja. Je res? Nehaj kriviti druge za svojo slabo vest in neugodje trenutnega položaja. Za vse si kriva sama, sprejmi krivdo in v to godljo ne meči še Munirja in ljudi, ki so živeli s tabo. Priznaj, v življenjski fazi, v kateri si, si edina odgovorna za jezo in bes, ki je v tebi, če bi ravnala drugače, a nisi, čeprav te je oum Said poslala na pravo pot, čeprav ti je tvoja sibila kazala, kam in kod … Bila si na pravi poti, mirna si bila, mirna kot še nikoli do takrat, ne jeze ne besa ni bilo v tebi, dveh pojavov, ki si ju prinesla s seboj iz Slovenije, a si vse zamočila, nitka se ni odvijala Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

197

naprej, pretrgala si jo in krenila v drugo, povsem napačno smer in zdaj žanješ, kar si sejala. Nadaljujem pranje svojega umazanega perila, priznam, temeljito sem ga posvinjala. Ne jezi se več nad ubogim Munirjem, leta in leta si mu dajala priložnost in vse možnosti in on si je vzel, kar je hotel. Izkoristil te je, izkoristil zdaj in pred leti in takrat, ko si bila izjemno lepo mlado dekle, bila si mu lepa slika v lepem meščanskem stanovanju. Bila si mu fizična podoba naravne, a redke lepote iz njemu tujih krajev na dveh nogah, nogah, ki so bile izklesane, kot bi bile iz marmorja, kot bi jih imel v obdelavi sam Rodin. Izkorišča te, le poglej, na vrat na nos si pritekla, od koderkoli si že prišla, ker je baje bolan, in izkoriščal te bo v prihodnosti in morda si še vedno tako neumna, kot si bila, in mu bo to uspevalo leta, desetletja, stoletja …, ti, koza neumna. K vragu z njim, kar vračam in vračam se k njemu, ne vem, zakaj. Sem mar obsedena z njim, se je obrnilo meni ali njemu? A noge, tudi te sem omenila, da se vsaj malo razvedrim: te so bile božanske in glupi Munir, kdaj pa kdaj nakazano pohoten, to le občasno, dva do trikrat letno, večinoma ob največjih družinskih ali osebnih praznikih, jih je lahko dneve in dneve, leta in leta občudoval, božal, se jih dotikal, kjer je hotel, tudi med nogama, prva leta še kar, nato pa vedno manj, kaj hočete, stiska monotonije in usihanje moškosti, tako je, imela sem prekrasen par nog, res prekrasen, marsikatera mi jih je zavidala, zelene so bile od zavisti … Ta misel mi je krepko dala duška in za trenutek sem bila boljše volje, predvsem pa sem vsaj malo pregnala preveč depresivne misli, v katere sem se ujela, in stiska je bila kar v hipu veliko manjša. 198

zbirka

izpovedi

Živela sem z njim in ga sprejemala z najboljšimi mislimi, tudi sama sem mu dajala vse najboljše, tako misli kot telo, za povračilo sem si želela primerno denarno ugodje zase in za hčeri. On pa je trmasto in ljubosumno zavračal vsako zamisel in željo, da se zaposlim, da postanem ustvarjalna. »Sandra, dragica,« mi je pel lepo pesmico, »dokler bom jaz Munir – tako mi je ime in ime mi bo do smrti –, moja žena ne bo hodila v službo, ker ji tega ne bo treba. Dovolj veliko službo imaš doma.« In s temi spodbudnimi besedami, vsakič me je zabrisalo po tleh, jo je končal, pesmico namreč. In Sandra, dragica, Sandra, neumnica, Sandra, kozica, ne, Sandra, koza, koza koz, mu je slepo verjela kot že tolikokrat … Spet si tu, butasta Al-Eksandra, tu v Bejrutu in boleče si spoznala, boleče si ugotovila, tvoj mož ti je meni nič, tebi nič zaprl pipico, ustavil ti je dotok denarja, a leta, podarjena leta, mlada sočna, slastna leta so mimo, ne bo jih več nazaj in preprosto te je »nategnil«. Ni več mladosti, ni denarja, lepo povedano, a boleče. Vidiš, to je tvoj življenjski izkupiček, nategnjena si! Moja draga Aleksandra, tu, le tu je tvoj problem, zato si jezna in besna na Munirja, ker je tvoj življenjski izkupiček nula, zero, nič … Tvojo ljubezen je v hipu zavrgel tisti usodni, neponovljivi dan, ko se je zatekel v zavetje k svoji ljubljeni mami. Vidi se, kako je bil nezrel, kako je še bil potreben mame, kakšen dojenček je bil, dojenček, ki se pravzaprav nikoli ne bi smel poročiti. Najbolje bi bilo, da bi ostal doma, se držal mame za kiklo in od časa do časa povaljal kako deklino, ki bi šla po naključju mimo njegove hiše ali bi mu jo izbrala in za nekaj uric »kupila« mamica. Sicer pa menim, da se je marsikaj v tej smeri dogajalo kar doma, imel je kar tri sestre Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

199

na razpolago. Eno od njih kar mnogo let. Po drugi strani pa se zavedam, bila sem in še danes sem ljubosumna, da mu je bila mama več kot jaz in najini hčeri. Izdal me je, prasec, nategnil me je, izneveril se je hčerama, rit smrdljiva, baraba pokvarjena. Dvajset let ga že kaznujem za to dejanje, dvajset let ga varam, vsaj v njegovih očeh, dvajset let mu lažem (dobro so me tega naučili v tej deželi laži in pretiravanja), ker to želi slišati, da mi še vedno nekaj pomeni. Dvajset let zahtevam denar za svoja dolga in draga potovanja po širnem svetu. Ali pa ločitev. Enako zahtevam denar za potovanja in udobno življenje svojih hčera. Dvajset let mu grozim z ločitvijo, za katero vem, da je ne bom nikoli dosegla zaradi dveh razlogov: maronitska vera podobno kot rimskokatoliška ločitve ne priznava in zato je tudi nihče še ni dobil. Le papež lahko anulira, prekliče, razveljavi in izniči poroko in soproga spet pridobi svoje dekliško ime, svobodo in pot k novim ali novemu zakonskemu jarmu, morda tudi k sreči, ki jo pričakuje. Do izničenja in razveljavljenja zakona je mogoče priti le po dveh poteh, le z dvema dokaziloma: zdravniški dokaz o neplodnosti enega od partnerjev, drugi dokaz pa je nekoliko težji in v večini primerov ga je težje, celo nemogoče dokazati: to je dokaz o nezvestobi. Po domače povedano, zadostuje slika, vse osebe na njej morajo biti nedvoumno prepoznane, ob seksualnem dejanju z drugim, torej z zunajzakonskim partnerjem. Še boljši dokaz je seveda verodostojna priča, kar pa v praksi ni prav pogosto. Torej, v maronitskem zakonu si zvezan, zvezan z verigo, ki se je – le redkim je to uspelo – ne da rešiti. Toliko o teoriji in praksi razveze, jaz, reva, pa svojemu soprogu ne morem očitati ne enega ne drugega. Razveza, nula, en velik nič, brez možnosti sem. Če 200

zbirka

izpovedi

pa ga zapustim in nadaljujem z drugim, mi grozi, da izgubim vso pravico do denarja. Brez denarja pa nisem bila nikoli, niti nisem nikoli želela biti, torej sem bila v pat položaju. A to je on želel, jaz pa sem kot dobra deklica mnogo let malo drugače ukrepala in dobro poskrbela za svojo prihodnost, ne da bi on vedel. Velik greh bi bil, če bi njegovi sorodniki in domačini v rojstni vasi izvedeli za namero ločitve. Ker ločitve torej ne bo, mene pa ni blizu, tudi mojih hčera ne, jim moj mož že dvajset let laže, da se bo Sandra s hčerama kmalu vrnila v deželo Levanta. Dvajset let obojestransko izkoriščava razdejanja in razdor, ki ga je sprožila državljanska vojna. Dvajset let se izgovarja, da morata najini hčeri normalno doštudirati, seveda na Zahodu, in živeti življenje, primerno njuni mladosti, brez vojne, brez granat, strahu in nasilja. Joj, kako je to »revolucionarno« vzdušje, kako je ta vojna prišla obema prav. Preživela sem jo ob molitvi s prošnjo, da mi hčeri oprostita dejanja in življenje z očetom v njegovi religiozno obremenjeni glavi, pod zakoni fanatikov ene ali druge vere. Pri maronitih je največji greh ločitev. Celo če se zakonca in otroci med seboj vsak dan zmerjajo in pretepajo, morajo ostati skupaj. Izjava Munirjevih sester – to so navrgle že pred leti: če neka oseba hudo trpi v sedanjem življenju, bo toliko bolj srečna v nebesih. Same znane stvari, tudi v Sloveniji so ljudje, ki mislijo podobno. Zgrozila sem se ob tej izjavi, dobila sem kurjo polt. Ob vsem tem, če bi ostala v Libanonu, bi se kaj lahko zgodilo, da bi se moji hčeri zagledali v muslimana, se zaljubili, poročili in nasvidenje moje mirno spanje. Ob pogledu na sliko svojih hčera mi je strah za njuno prihodnost hudo stisnil želodec, na Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

201

bruhanje mi je šlo. To je bil razlog več, da sem Libanon zapustila, da hčeri, ne bosta živeli med temi religioznimi fanatiki, ki so po mojem mnenju vsak dan bolj neumni in povsem proč in niso več naravnani na sodoben svet tretjega tisočletja. In nikar ne mislite, da so kristjani ali maroniti kaj boljši od mohamedancev. Po vojni, ki je šestnajst let neusmiljeno onesrečevala na tisoče in tisoče ljudi, se je ves sistem krivično obrnil proti ženski in njenim pravicam. Večina mohamedank je v javnosti, na cesti ali na polju odeta v čador, z ruto na glavi, enako mlade punčke, tam od sedmega ali osmega leta starosti naprej. Nič nimam proti veri, le sprašujem se, zakaj je v muslimanskem svetu naenkrat tako drugače, pred tridesetimi leti pa je bilo v Libanonu redko videti žensko s čadorjem.

202

zbirka

izpovedi

Pri Lordu, spomladi 1969 Nekega večera sem z Munirjem in znanci sedela v baru hotela Vandome, pri Lordu. Nikjer ni bil džin tonik tako dober kakor prav pri Lordu. To ime smo temu angleškemu baru dali gostje. Vandome je najelegantnejši hotel v Bejrutu. Visoka zgradba z dvanajstimi nadstropji, povsem ob obali v zalivu, brez peščene obale, ta je že zdavnaj izginila ali je morda sploh nikoli ni bilo, tukaj so le lepe skale in morje je precej globoko, mimo plujejo čezoceanske ladje. Iz angleškega bara z odličnim razgledom se v zimskih mesecih vidi bele kape libanonskih hribov, nekoliko bolj levo pa do ribiškega mesteca Jounieh, ki je z leti postalo falangistična utrdba na črno zgrajenih stolpnic, hotelov in turističnih naselbin. V nočnih lučkah je Jounieh videti kot ogromno novoletno drevo. Hotel je odlično urejen. Gospa Khoury ga je mnogo let vodila s svojim prefinjenim okusom za notranji dekor, enako natančna je bila pri izbiri uslužbencev, saj je bil glavni natakar Anglež, ki je bil nekaj let tudi služabnik na dvoru angleške kraljice. Zato je bar dobil vzdevek Lord. Gospod Lord je bil visok, plavolas, nekoliko prileten gospod, seveda za moje takratne pojme, štel je približno petdeset let. Lase je imel gladko počesane nazaj, krasil ga je velik, rdeč nos in nikoli ni bi brez belih rokavic. Vedno je nosil frak. Vsakega gosta je naslovil s »sir« in žensko z »my lady«. V notranjosti bara so bile vse sedežne garniture iz temnozelenega usnja, narejene iz dragega lesa. Preproge so bile drage in v stilu perzijskih preprog, enako na stenah, na mizicah pa rdeče kristalne svetilke. Vsi natakarji so bili v frakih in belih rokavicah. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

203

Hudo žejo sem gasila z džin tonikom. Spominjam se, bilo je zelo vroče in neprijetno vreme sredi maja in klimatska naprava ni delovala. Mislim, da smo bili vsi po malem nepotrpežljivi in sitni. Dva, največ trije džin toniki so zadostovali za sproščeno klepetanje in zabavo tistega čudovitega večera, ko smo skozi ogromna okna občudovali lučke mesta in vabljivo svetlikajoče se zvezde. Pogovor je nanesel na prvomajske praznike in zastavo. V družbi z nami je bil tudi starejši Dunajčan, gospod lepih olik, gospod stare dunajske šole. Z natakarjem Lordom sta bila dobra prijatelja. »Libanonska zastava je kopija avstrijske,« je začel, »in v sredino so posadili cedro kot nacionalno drevo,« nas je poučno in samohvalno opozoril Dunajčan. »Ha, ha, velika cedra je zato, da se lahko Libanonci skrijejo za drevesom,« sem v smehu izjavila. Trenutek tišine, nato smo vsi planili v smeh. Munir je bil užaljen in je brez besed odšel. Nisva še bila poročena. Presenečena nad njegovim nesramnim vedenjem sem naivna, kot sem bila, pohitela za njim, se mu opravičila in prijeten, malo zabeljen večer se je končal. Preostanek noči sva nato prebila vsak v svojem stanovanju. Nič zato, pridružila sem se šali, ki je bila le šala, a zato sem bila kaznovana, več dni se je kujal. Danes vem, da nikoli ne sprejema resnice kot take, naj je še tako šaljiva, pa tudi zgodb o tem in onem ne, ki so v obliki zbadljivih šal. Za njega je Libanon najboljša dežela in Libanonci so najboljši ljudje ne glede na zastavo ali vero. Odkar ga poznam, Munirja še nisem videla s knjigo v roki. Imel je navado, da je na hitro prelistal dnevni časopis, enako naslovno temo cerkvene maše in tu se je njegovo branje 204

zbirka

izpovedi

končalo. Nikoli se ni poglobil v vsebino te ali one teme, ki jo je bral v časopisju ali v kakšni knjigi. S hčerama smo hitro ugotovile, da Munir ne zna govoriti o prebranih stvareh. Njegove najljubše teme so bile ponavljanje že povedanega, na primer: ta je rekel to in ta ono, česa več kot to ni zmogel, skratka, intelektualno je bil na dnu, ob boku s svojim zaupnikom Mustafo. Zelo spretno je pripovedoval o vsakdanjih dogodkih v trgovini, o strankah, to so bile bolj ali manj čenče, o dogodkih pač, ki so vsakodnevno vplivali na njegovo poslovanje. Nikoli pa o denarju, nikoli o takih ali drugačnih finančnih težavah pri špedicijskih zapletih in carinikih. In nikoli ni izrekel konkretnih dokazov, nikoli se ni pritoževal zaradi denarja, niti se ni hvalil. Pač pa je rad kritiziral ljudi. Imensko jih je obsojal, običajno mnogo prehitro in neupravičeno, zaničevalno je govoril o muslimanih, še posebno o šiitih. Norčeval se je iz prišlekov z Arabskega polotoka, iz Arabcev, ki jih je zaneslo v Libanon. Ni se nehal norčevati iz tega, kako so v restavracijah jedli s prsti in pri tem popolnoma pozabil na svoje navade. Zabavalo ga je in o tem bi lahko pripovedoval noč in dan, kako so s kovčki, polnimi denarja, kupovali ženske ali moške za hiter »nočni skok« – neka znanka to imenuje »popoldanski počitek« –, pri tem pa je na vse pretege hvalil sebe in svoje mladostne sposobnosti in svoje izkušnje med drugo svetovno vojno v Siriji, kjer je kot mlad fant še med francosko okupacijo dobil službo na železnici in tam prav tako ni le molil. V tistih časih je to bila zelo »nobel«, zelo prestižna služba, marsikdo si jo je želel, a je ni dobil, če pa si se ob tem lahko še posladkal, so to bila nebesa. Nikoli ni pripovedoval o otroštvu. Pohvalil je svojega strica v Ameriki, ki je sestri, mami Fioni, pošiljal zlate Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

205

cekine za preživetje takoj po prvi vojni. Rad se je tudi pohvalil, da sta druga dva strica potovala z nesrečnim Titanikom, ko je potonil, in nesreče žal nista preživela. A nikoli ni pripovedoval o svojih treh sestrah in nič o dveh mlajših bratih, kot da jih ne bi bilo. Na moja konkretna vprašanja je odgovarjal z vprašanji o kateri drugi temi in razumela sem, da o svoji družini ne želi govoriti, tako kot ne o svoji mladosti in življenju, preden je leta 1947 postal trgovec z igračami. Ničesar nisem vedela o življenju v trgovini in o poslu, dokler se nisva poročila. Vedel se je, kakor da preteklosti ni, kakor da ga preteklost ne zanima. Tudi mene ni nikoli spraševal o moji preteklosti. Pripovedovala sem kar sama, ker sem menila, da mora vedeti to in ono o moji družini in Sloveniji. Rada sem mu pripovedovala o svojih starših, šolanju, svojem slovenskem življenju. A ga ni nič prav preveč zanimalo, vse, kar ni libanonsko, podcenjuje še danes.

206

zbirka

izpovedi

Predporočna birokracija Standardni postopek birokracije z dovolilnicami in spovedjo traja približno šest do osem mesecev, da se pridobi »žegen« nadškofa maronitske cerkve za poroko nas, kristjanov. Skrajšala sem ga na tri tedne, česar večina duhovnikov, ki naj bi opravili poročni obred, ni mogla verjeti. »Zakaj se vam tako mudi?« so želeli vedeti. »Dobro vprašanje,« sem si rekla. Zastavila sem si ga že tri tedne po ločitvi od Ramija. Za pridobitev dokumentov in dovoljenja sem morala opraviti pisno spoved pri frančiškanih v Bejrutu, sestavljeno iz petinpetdesetih točk. Nekatera vprašanja so bila tako zelo osebna, da sem ob izpolnjevanju, bila sem sama, a vseeno, zardela po vsem telesu, ne le v lica. Naj vam zaupam tri: – Ali sem še nedolžna? – Koliko sem bila stara, ko sem izgubila nedolžnost? – Število moških, s katerimi sem imela seksualni odnos. In v tem stilu naprej. Torej ko sem začela brati, sem si rekla, glej jih, glej, poredne fantke, kako so zavili in zapakirali svojo pokvarjeno fantazijo, te male maronitske riti, enako ste pokvarjeni kot vsi moški na tem svetu. Kadar ne morete imeti ženske javno, vsi vemo, da jih imate skrite, daleč od oči, tiščite svoje lulčke tja, kamor jih tiščijo vsi moški. Vi pa želite dodatno o tem še brati, morda gre pri tem za kolektivne težave s potenco, pa ste si omislili prijetno branje z vprašalnikom, ki ga moram zdaj izpolniti. To je v resnici enako, kot počno drugi, veliki ali mali fantje, kupijo si Playboy in potem brž na stranišče in koža gor in koža dol, dokler ne »špricne«. Kaj sem Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

207

počela v preteklosti, vas pravzaprav nič ne briga, poleg tega sem bila uradno poročena in uradno razvezana, predzakonske izkušnje pa ne štejejo, to je kot poštevanka v osnovni šoli, ki se je moramo naučiti. To na dejstvo, da se želim spet poročiti, ne vpliva. Število mojih orgazmov od prvega do trenutka, ko izpolnjujem vprašalnik, ki me tako jezi, da bom pravkar doživela orgazem, naj ga prištejem, je za sveti zakon z blagoslovom Cerkve povsem nepomemben in v tem vidim, da je z vami nekaj hudo narobe. Upam, da se tega zavedate. To, kar počnete, je voajerizem. Pujsi ste, grdi pujsi, upam, da vam je to jasno! Stara mama me je poučila, da se v cerkvi ne laže, da je to največji greh. Kot oseba ne lažem, razen tistih malih, »belih« laži, kot jih imenujem jaz, v cerkvi nepomembnih, so bili moji odgovori na postavljena vprašanja odgovorjeni po vesti, iskreno in pošteno. Hvala bogu, moških ni bilo treba šteti na prste, tudi orgazmov ne in igranih tudi ne in moških, ki so se igrali z mojim rajem, prav tako ne. Odgovarjala sem na vprašanja, drugega za drugim, nikoli konca, in na zadnji strani, povsem spodaj je bilo zapisano: »Roko pomoči v posodico poleg sebe in naredi odtis v označeni obris roke. V mislih prisezi, pri gospodu Bogu prisezi, ki te ta hip pazljivo opazuje in motri, da je vse zapisano resnica in da v tem trenutku nisi poročena. Amen.« Tako je, hvala Bogu, tudi zame je prišel amen in odtis moje roke danes hrani arhiv maronitske cerkve, vsaj tako upam. Pomislite, zaupne dokumente in moji dokumenti so zaupni, je cerkveni sel odnesel kar sam v Bkerke, glavni sedež nadškofa maronitske vere, trideset kilometrov iz mesta. 208

zbirka

izpovedi

V nekaj dneh sva bila povabljena na pogovor k nadškofu. Obvestilo je prišlo po telefonu. Zgradba, kamor sva bila namenjena, je zgrajena tako kot po vsem svetu, bogato in razkošno. Pojma nisem imela, h komu se peljeva, in bilo mi je vseeno, ali mi da žegen župnik ali kdo drug. Pomembno mi je bilo, da dobim dovoljenje. Ob srečanju s pisano okrašenim cerkvenim poglavarjem, bil je kot božično drevo, manjkale so le svečke ali male modre tlivke, ki so v modi zadnja leta, sem dojela, da gre za samega šefa. Munir je bil kot hlapček poleg mene, če bi bil bos in v kratkih hlačah, bi mu bil na moč podoben, tudi vedel se je hlapcu primerno, kajti stopal je, kot bi hodil po jajcih, in se je skoraj raztopil od blaženosti. Na mizi je bil kup dokumentov. Še na pamet mi ni prišlo, da bo med njimi moja intimna spoved. »Božično drevo« me je nagovoril zelo prijazno, kar preveč prijazno, celo poželjivo in s prijetnim stiskom roke. Morda sem ob misli, da se cerkev zaveda, da nisem več nedolžna, da Munir ni moj prvi moški, je pa drugi, v obraz malo zardela. Ob tej izjavi me je lepo pogledal in takoj sem zabarvala. Nagovoril je Munirja: »Sin moj, si ti že seksal z Aleksandro, je tako?« Meni je šlo na smeh, Munir pa je z zaprtimi očmi, res se je vedel kot malo prismojeni hlapček, potihoma in s sramom rekel: »Da, vaša visokost.« Nadškof je opazil moj nasmeh, najina pogleda sta se srečala. Skomignila sem z rameni, tako ali tako sem vse zapisala. Upala sem, da ne bo izdal še več. Saj to je pisna spoved, torej zelo zaupno. Poglobil se je v dokumente, minuto smo molčali. Opazovala sem ga, saj sva samo midva z nadškofom vedela, kaj bere. Potrdila sem svojo pisno izjavo z nasmehom in gibom rok, tako pač je. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

209

»Aleksandra, hči moja, ker si tako iskrena, te ne bom o ničemer več spraševal, pisna izjava pove vse. Naj ti bo življenje z Munirjem lepo!« je izjavil in brez posebnega obotavljanja podpisal listino. Njegov podpis je potrdil, da maronitska cerkev nima nič proti najini zakonski zvezi. »Munir, sin moj, spoštuj to žensko, v moji pisarni, v tej cerkvi še ni bilo tako odkrite in poštene gospodične.« Munir ni takoj razumel, bil je zmeden, kako ne bi bil, štel si je v čast, da ga je sam bog nagradil z besedami nadškofa. Pred nadškofom je pokleknil in poljubil njegov prstan. Meni je bilo to dejanje smešno. Nadškofa sem pozdravila s krepkim in odločnim stiskom roke in pogledom v oči. V sekundi sva oba pomislila na greh, ki je od začetka visel v zraku. Inteligenten moški, športno, duhovno in telesno odlično ohranjen, čeprav sta bila z Munirjem približno enako stara. Munir je končno uvidel, da nisem od muh, in priznal je, da sem sposobna in od vraga, da sem jaz tista gonilna sila, ki je v treh tednih zbrala vse potrebne dokumente. Njegovih besed se ne spominjam, vem pa, kaj sem mu odgovorila: »Munir, dragi moj, to je zato, ker bog ve, kdo sem! Ve, da sem, kar ti je povedal tudi nadškof, plemenito dekle!« Munir je bil v sedmih nebesih, le nasmehnil se je, ustni kotički so se dvignili visoko na lice. Nežno me je prijel za roko in odbrzela sva novim dogodkom, še to in ono je bilo treba postoriti, naproti. Še leta dolgo je med prijatelji, seveda maroniti in domačim v Hadetu govoril, kako ga je nadškof sprejel in podpisal listine v petih minutah brez kakršnihkoli vprašanj. Angeli so nadškofu prišepnili, kako dober in pošten vernik je. Nisem ugovarjala, nisem razumela, da je v trenutku vse 210

zbirka

izpovedi

spremenil sebi v prid, ne da bi se zavedal laži. Ni lagal, le sebe je prepričal, da je tako bilo ob razgovoru pri nadškofu. To, da je tako mojstrsko obšel resnico, je že na začetku najinega zakona postala ena od glavnih zamer in moje globoko razočaranje nad njim. Vse mi je padlo dol. Imelo me je, da zapakiram kovčke in grem. On, kaj menite, kako se je odzval on? V njegovi glavi v zvezi s tem ni bilo nič narobe. Prepričan je bil, da je storil prav, da je s tem, kar je pripovedoval in kako se je hvalil, vse v redu, da je delo boga, poslano od boga.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

211

Junij 2002, jutranji obračun Dnevi in noči in najino skupno življenje med mojim sedanjim bivanjem v Bejrutu so počasi hiteli naprej. Z vsakim svitom sem bila bolj in bolj pozorna na Munirjevo vedenje, postajala sem tudi vedno bolj kritična, pri tem je nekoliko motil Xavier, ki je v vsem zelo podpiral svojega gospodarja. Tudi na mizo mu je znosil, kar si je gospod izmislil, dobrot, kolikor mu jih je želodec poželel, pijač, da jih ni bilo mogoče spiti, likal in čistil mu je obleke in hlače in na voljo mu je bil, kadarkoli se je Munirju zahotelo. Če so bile hlače ali kravata preveč umazane, me je obupano klical na pomoč in sem dokupila potrebna čistilna sredstva in pomagala, da bi bil moj soprog spet kot iz škatlice. Nekatere Munirjeve obleke sem morala poslati v čistilnico, nemogoče jih je bilo očistiti doma. Ob računu sem od moža zahtevala povračilo denarja, saj mi denar za gospodinjstvo ni zadoščal še za take stvari. Nastajal je prepir, ne le zaradi čistilnice. Jutranje ure pred njegovim odhodom v službo so postale naelektrene in neprijetne. Kriva sem bila seveda jaz kot že tolikokrat dotlej in mož je brez besede odšel. Zvečer sem ga pričakala pred vrati in zahtevala denar, ni bilo malo, kar petindvajset dolarjev za obleko. Nič ne bi zahtevala, tako kot nisem pred tem, le njegov odnos, da ni odgovoren za nobeno stvar, me je iz dneva v dan bolj spravljal s tira. Seveda ni kaj, v trenutku ga je postalo sram, da ga soproga pričaka pred vrati, poleg tega – kaj si bodo mislili sosedje? In takoj je privlekel »pare na sunce«. 212

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

213

Vreme se je otoplilo in čas je bil, da zimsko garderobo zamenja s poletno. Ne vem, od kod staro vraževerno pravilo, da se zimska garderoba zamenja šele takrat, ko ptički začnejo graditi gnezda. Vraževernost v teh toplih krajih? Ojoj, ptički vsake tri mesece gradijo gnezda. A tudi to zgodbico sem sprejela. Če ga je njegova mama tako naučila, nima smisla, da ga kdorkoli prepričuje drugače. Kako se je že teden ali dva potil pod zimsko obleko, to ni pomembno. Ni bila le zunanja zimska obleka, tudi spodnje perilo je bilo, sestavljeno iz bombažne majice z dolgimi rokavi, bombažnih spodnjic, na majico si je potegnil še volneno majico, ki sem jih kupovala v Sloveniji, tiste medicinske za smučarje, in dolge spodnjice iz istega medicinskega materiala, zmrzljiv je bil. Na ti majici si je navlekel še pulover iz tanke volne, srajco, brezrokavnik, sako in hlače, oboje iz zelo kakovostne volne. Nikoli nisem razumela takega načina oblačenja. Najnižja temperatura v zimskem času v Bejrutu je v povprečju od 5 do 10 stopinj Celzija. In pogosto je nastal problem, kajti večino stare krame, strgane in zapacane, sem zavrgla. Kot po tekočem traku je sledilo jutranje prerekanje, zakaj sem lepe in nove majice ali nogavice vrgla stran. Lepo vas prosim, katera polno prištevna in normalna gospodinja zavrže lepo in novo perilo ali katerikoli del garderobe, če mu ni potekel rok trajanja? »Ti skrbi za svoje perilo, mojega lepega in še dobrega, skoraj novega, nikar ne meči proč. Nimam denarja, da si nakupim novega. Ali razumeš ali ti ni jasno, mar nisi dojela, da nimam denarja?« se je jezil in hudoval v spalnici. Na pomoč je poklical Xavierja, naj v njegovi omari najde spodnje perilo. S Xavierjem sva pred tednom vse počistila in 214

zbirka

izpovedi

zložila, da je bil red. Na moj znak se je umaknil v kuhinjo, a nevihta je bila neizogibna. Iz predalov sem potegnila povsem nove majice in spodnjice, še zaprte v originalni embalaži. Ker se ni mogel več pritoževati in razburjati ter sitnariti, je zahteval povsem določeno barvo nogavic. Začutila sem zlobo in nanjo sem se odzvala še močneje, eksplodirala sem, zagrabila nove nogavice in mu jih vrgla v glavo. Takoj se je umiril in utihnil. Brez besed sem odšla iz sobe na požirek kave v kuhinjo. Potrebovala sem trenutek samote ali dva, da premislim o njegovem odnosu in vedenju. Nič, le zloba ga je, tista značilna zloba starih ljudi, vsega jim je žal, vse hranijo, kakor bi želeli vse odnesti s seboj v krsto in naprej na oni svet. Čez čas sem se vrnila. »S takim vedenjem ne boš prišel nikamor, še posebno ne pri meni! Ničesar ti ne verjamem več in vedi, ob smrti ne boš vzel ničesar s seboj.« Za hip sem pomolčala in počakala, da vidim učinek svojih puščic, pri tem sem opazila, da se je ob besedi »smrt« kar naježil. Aha, to bo to, tega se boji. »Hudič že kuri spodaj. Ogreva ti kotel, v katerem se boš kuhal stoletja in tisočletja in plačal za vse grehe, ki si jih storil! Ob tem, da veš, da se boš še posebej cvrl za vse hudo, kar si storil meni!« sem mu grobo in surovo, želela sem, da boli, natresla in natvezla, v globini pa mi je šlo na smeh in ob tem sem neizmerno uživala. Brez odmora, brez predaha, tako sem bila huda, sem nadaljevala: »Padel boš na žerjavico, kajti on, saj veš, o kom govorim, o hudiču vendar,« ker je nevedno odkimaval, »komaj čaka ljudi, ki se delajo revne in lažejo iz dneva v dan, lažejo vse Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

215

življenje, kot to počneš ti! Nehaj se pretvarjati. Ali misliš, da sem poročila takega Satana, kakor si danes ti? Bil si najboljši gospod daleč naokoli. No, zdaj se poglej v ogledalo in prestrašil se boš samega sebe, sam vrag ti šepeta na uho, da se tako nizkotno vedeš in tako malomarno oblačiš. Da o laži, o tem, da nimaš denarja, sploh ne govorim. Hudič že ve, da lažeš, in kuri tam spodaj!« je grmelo iz mene in v ozadju mi je šlo na smeh. Bolj kot sem opazovala njegovo naježeno kožo, bolj sem vpila in iskala boleče in najpodlejše besede svojega besednega zaklada. Verjetno bo treba to sceno ponoviti, sem si rekla, kajti Munir se je branil z besedami, da ne laže, da je iz dobre družine, da se ni nikoli izmikal obveznostim in je pošiljal denar meni in hčerama, da je vse, kar je imel in prihranil, poslal nam. »Lažnivec, pošiljal si le miloščino ali tisto, kar je bilo nujno. Niti dinarja več za šolanje, za zdravniško pomoč, niti za stanovanje. Neko malenkost, pa še ta ni vedno prišla, ker si preprosto rekel, da nimaš. So ti ga še druge Leile in sestre speljale?« »Ves denar imaš ti, ti hočeš živeti razkošno življenje, ti hočeš imeti veliko stanovanje,« je povzdignil glas. »Munir, ti si pokvarjen, ti si ničvreden, lažeš mi v obraz!« in že sem ga prijela za ovratnik srajce, ki si jo je oblačil med prepirom. Porinila sem ga ob steklena balkonska vrata in mu primazala eno okoli ušes. Branil se je z rokami in si prekril obraz. Stekla sem po svojo palico za telovadbo. Čim jo je zagledal v mojih rokah, se je začel tresti. »Nikar je ne uporabi, še žal ti bo, nikar!« je prosil kot pubertetnik, ki se je v hlače, ker si je oče pripravil hlačni pas in ga bo naklestil, da bo videl zvezde. Dojel je mojo hudo jezo, 216

zbirka

izpovedi

morda je dojel, da me je spravil na rob, kjer bom do konca ponorela. Ali pa je bil v mladosti tepen s podobno palico, kot je moja. V normalnih pogojih, to je, ko ne pretepam svojih moških, jo uporabljam kot športni pripomoček. V trenutku sta se združili jeza in moč in zamahnem, namenjena, da ga tresnem tako, da si bo do konca življenja lizal buško. »Smrtni udarec« so preprečili moji dobri angeli varuhi na ramenu in jo usmerili nekoliko bolj desno, kot sem merila, in udarec je, hvala bogu, zgrešil cilj. Zakričala sem, zmerjala moža, nič me ni sram, kaj vse sem mu rekla, a tega ne želim zapisati, besede, ki sem mu jih izrekla tisti trenutek, živalsko sem kričala, medtem pa je palica z vso silo udarila po majhni mizici in jo preklala na dvoje. Zgrozila sem se, ko sem se zavedala, da bi ga lahko ubila z enim zamahom. Danes vem, ko pride do fizičnega obračuna med zakoncema, ljubezni že dolgo ni več, tudi spoštovanja ne, ostane le še neumno vztrajanje. Materialne dobrine, ki večino zakoncev zvežejo v sramotno vez, mene niso, meni se za materialne dobrine »fučka«. Žal mi je, a ničesar ne obžalujem, v dno srca mi je žal, da se je moje nesrečno življenje zasukalo tako, da kot vrečo ovsa mlatim svojega moža, a to se mi nikoli več ne bo zgodilo, sem si obljubila takrat in to si obljubljam tudi danes. Palico sem odvrgla, se kot ranjen ris zagnala in zakadila v Munirja in ga spet stisnila oziroma porinila ob steklena vrata, zgrabila za ovratnik in mu po tihem, sikajoče skozi zobe naznanila: »Videl si, takole te bom razcepila kot mizo, če boš še enkrat pomislil in izrekel, da smo jaz in najini hčeri porabile denar! Ti, lažnivec ničvredni! Nikar se zdaj ne tresi, ničesar ti nisem storila. Si presenečen, da te nadvladam? Trideset let Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

217

ti nisem rekla žal besede in zdaj me boš dolžil nečesa, česar še v sanjah ne bi mogla storiti, in jaz sem ti vsa ta leta verjela, da si pošten, da imata Natalie in Stephanie najboljšega očeta. Lažnivec!« Vpila sem in ga z vsako drugo besedo malo močneje stisnila in udarila ob steklena vrata, da je njegova glava prosto nihala sem ter tja. Vedela sem, da so vrata močna, dimljeno, šestmilimetrsko steklo, vzdržalo je hitrost vetra od 75 do 90 kilometrov na uro, tudi Munirja bo, razen če reče še kakšno neprimerno in mu s steklom razbijem betico. »Na pomoč! Bog, pomagaj! Ubiti me hoče! Moja rebra, moj prsni koš, jaz tako bolan, tako občutljiv, jaz, starec! Jaz sem bolan!« je glasno in piskajoče kot iz otroškega balona prihajalo iz njega. »Vse bogove lahko kličeš na pomoč. Nihče od njih ti ne bo pomagal, nihče ne mara lažnivcev. Kaj, bolan si, kakšna zlomljena rebra, nič ti ni! Rentgenska slika ni pokazala ničesar, lažeš se in pretvarjaš. Nisi bolan, bolan si v glavi, bolan si z lažjo in pretiravanjem in pokvarjen si kot staro jajce in smrdiš, smrdiš bolj kot najbolj pokvarjen sir. Ti, baraba stara, pokvarjena! Ti misliš, da boš mene uničil? Lažnivec! Pred leti bi ti morala razbiti gobec in ti odrezati kurac in ti zapečatiti rit, da ne bi več smrdelo iz tebe, ti, umazanec.« Popustila sem prijem na srajci, ga spustila in Munir je zdrsnil ob steklu na tla. Moje telo se je treslo, kot bi bila priključena na stroj za izkopavanje obcestnih jarkov. V tistem hipu se je na vratih pojavil Xavier. Pograbila sem palico in mahnila še njega in kričala tudi nanj. Palice se je ubranil, sklonil se je na tla, a jo je vseeno dobil po riti, preprosto sem mu jo zabrisala. 218

zbirka

izpovedi

Vse je odmevalo, moj živalski glas je morda prebudil trupla tam spodaj ob cesti, pokopana pred stoletji. »Ven! Marš, ven! Nimaš kaj iskati v sobi, če te ne pokličem. Pojdi delat! Kako si dovoliš opazovati! Ven tudi ti! Vsi ste pokvarjeni, vsi ste se dogovorili, da me počasi uničujete! Ne bo vam uspelo, nikomur. Ven! Xavier, takoj ven!« sem vpila na ves glas. Med mojim kričanjem je Xavier že zdavnaj izginil, nadaljevala sem za Munirjeva ušesa in ušesa sosedov. Naj slišijo, naj izvedo, da mi je dovolj in možu ne verjamem več. Naj slišijo, kaj mislim o njem. Naj slišijo, da je njihov cenjeni sosed, nekateri so se mu klanjali, ne vem, zakaj, lažnivec in zloba. To zlobo bom zlomila, tako v njem kot v vseh njegovih, ki mu pomagajo polniti stare možgane z lažmi in izmišljotinami. »Xavier, ti si naslednji! Če se imaš namen še enkrat vmešati med mano in Munirja, pusti takoj ključe na mizi in ven iz stanovanja, jaz takega sluge ne potrebujem. Ven in premisli, kaj sem rekla!« Hotel je pravkar ugovarjati, odprla sem glavna vrata in mu pokazala ven. »Madame, oprosti, nikoli več ne bom,« je hitel z opravičilom. »Zdaj nimam živcev še zate, preveč posla imam z možem! Pojdi ven in se v miru odloči, zdaj želim biti sama.« Iz sobe se je kot duh prikazal tudi Munir in odšel, za obema sem zaklenila vrata. Oddahnila sem si, končno sem bila sama v miru. Sesedla sem se ob vratih. Solze so mi zalile lice, solze besa, solze razočaranja, solze histerije. Glava v zatilju me je začela tako hudo in tako močno boleti, da sem se prestrašila. To bolečino poznam, padel mi je krvni sladkor. Omotična sem in padla bom, če si takoj ne priskrbim malo sladkorja. Solze so Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

219

se mi v trenutku posušile in moja odločna volja, da preživim Munirja in njegova podla dejanja, mi je dala novih moči. Že močno omotična sem se primajala v kuhinjo. Tri žlice sladkorja v kozarec z vodo, hm, kako prija, čez minuto bom spet zdrava. Nasmejala sem se in začutila sem, da je bolečina v tilniku malo popustila. Sesedla sem se na stol ob kuhinjski mizi, kjer sva pred leti z Munirjem, ali bolje rečeno jaz, odločala o družinski usodi. Sladkor me je pomiril, telo je bilo utrujeno in bolele so me mišice. Preživela sem šok stoletja. Prešinilo me je, da sem Munirja skoraj ubila. Joj! Koža se mi je naježila, stresli so me hladni mravljinci in po vsem telesu sem trepetala kot šiba na vodi. Potrepljala sem se po ramenih, se hvaležno zahvalila svojim varuhom in zajokala na ves glas. Ob spoznanju, da bi se lahko znašla na policiji z lisicami na rokah, sem se grenko nasmehnila in se v istem trenutku vprašala, ali se je Munir od strahu polulal v hlače. Kako se kaj počuti? Upam, da sem mu vlila toliko strahu, da ne bo več lagal in izkrivljal resnice. Spomnim se na očetove besede, da je bila babica hitre jeze. No, ni čudno, da postanem tako agresivna tudi jaz, zaradi svojih genov bi zdaj skoraj pristala v ječi. Kdo je zdaj krivec, jaz ali geni? Nič ugibanja in filozofije, najprej se moram pomiriti, da bom lažje analizirala današnje jutranje dogajanje.

220

zbirka

izpovedi

Sladka laž po telefonu Kmalu za tem je pozvonilo na vratih. Skočim s stola in se med potjo do vrat hudujem, kdo me moti. Skozi kukalo opazim, da je Xavier. Na hitro odprem vrata, ko ga zagledam, kako osladno se smeji, me je pograbilo, da zagrabim palico in ga tresnem po glavi. Nekaj je momljal, pameten fant, spoznal je, da sem še vedno jezna. Hotel se je opravičiti, a mu nisem dala možnosti, le zaloputnila sem vrata in ga nagnala. Marš! Odšla sem nazaj v posteljo, vse me je bolelo, bila sem kot ožeta cunja in verjetno sem takoj zaspala. Kot grom iz jasnega zazvoni telefon. Z grozo v mislih, da je Munirja zadela kap, od strahu sem skočila iz postelje in dvignem slušalko, roke so se mi tresle. »Halo, halo, to sem jaz, mami,« je bilo slišati hinavski glas na drugi strani žice. Takrat bi skoraj mene kap. Ta Munir ni več »gladek«, kako si upa tako ponižno govoriti, ni dolgo tega, ko sem ga skoraj ubila, on pa zdaj s takim glasom in tako hinavsko. Brez duše je, le tisto pokvarjeno še ima, druge so ga že zdavnaj zapustile. Brez hrbtenice, brez značaja je. Komaj živim, ker sem se tako razjezila, ker sem ga naklestila, doživela sem šok, za katerega ne vem, kako in kdaj ga bom obdelala, on pa mirno kliče, kot da se ni nič zgodilo in prijazno, toplo moleduje. »Kaj hočeš? Bi mi rad povedal še več laži?« in treščila sem slušalko na aparat. Nisem še prišla do postelje, ko je telefon spet zazvonil. »Mami, poslušaj, zaradi denarja sem v hudi zagati, rubežniki bodo prišli in zaplenili vse, kar imamo,« je govoril počasi in razločno. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

221

Spet sem treščila slušalko na vilice. Nisem želela do konca poslušati lažnivca, tokrat v hinavski preobleki. Munirjev glas me je s svojo sladkobo in mirnostjo ter prijaznim tonom spominjal na pretkani način menihov, ki znajo prav tako sladko, pocukrano govoriti, da padeš dol. »Poslušaj me, vedeti moraš, da potrebujem denar, sicer bomo ostali na cesti. Denar moram vrniti trgovcem, ki jim nisem plačal nabavnega materiala. Prišlo je opozorilno pismo od njihovega odvetnika,« je brez premora spet moledoval. Skozi možgane mi je šinila misel, da bi ga najraje prek telefona spet močno mahnila. Zakaj ni še nihče iznašel telefona, ki bi osebo, ki telefonira, ob vsaki sluzasti in pohlepni laži močno stresel s šokom. »Sam si naredil dolgove, sam jih plačaj!« sem rekla in odložila slušalko. Nisem še odšla od telefona, vedela sem, da bo še poklical. Dvignem, rekla sem si rekla, začelo se je! »Mami (in to izrečeno kot pred leti, ko mi je prinesel velik šopek vrtnic), obljubila si mi, da mi boš pomagala, zdaj pa nočeš ničesar slišati,« je še naprej hinavsko govoril. Imela sem občutek, da je nekdo ob njem in posluša najin pogovor. »Poslušaj, Munir, Mustafa mora takoj proč. Ni treba, da naju posluša, še manj pa, da tebe uči, kako govoriti z mano,« sem zavpila v slušalko. »Kakšen Mustafa? Kaj govoriš?« se je branil. »Takoj pošlji Mustafo proč od telefona!« sem še glasneje zavpila v slušalko, malo počakala in v arabščini slišala pokorne ukaze Mustafi, naj gre proč. Mustafa se ni zavedal, da bom slišala njegovo pripombo, s katero je žalil mene in mojo mater. Umazani Arabci. 222

zbirka

izpovedi

»Kess emmik, kako ve, da sem poleg?« se je presenečeno spraševal Mustafa. Slišala sem, česar on s slabim sluhom ni. »Munir, takoj odložim, takoj poklopim telefon in se ne pogovarjam več! Ne dovolim, da me Mustafa žali in preklinja. In ti to dovoliš? Sram naj te bo!« in pljunem v slušalko, ki sem jo takoj obrisala. »Kaj ima Mustafa pri tem? Ničesar ni rekel, daleč pri vhodnih vratih je!« je kričal zdaj tudi on. »Kess emmik, zdaj tebi in njej, ki te je rodila, pokvarjenec! Dovoliš, da me tvoj uslužbenec zmerja. Saj ne zmerja le mene, to mi nič ne pomeni, pomeni pa, da zmerja tudi moji hčeri, ti, baraba pokvarjena! In ti si dovoliš klicati in iskati pri meni pomoči? Fuj te bodi! Žal mi je, da imata Natalie in Stephanie takega očeta, ničvredneža, očeta brez značaja in zdaj celo brez denarja, fuj naj te bo!« Pogovor sem dokončno prekinila. V ušesih mi je zvenelo in telefon sem izklopila, da me njegova hinavščina ne bi več motila. Po vsem životu sem drgetala, roke in noge so se mi tresle.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

223

Denar Kaj se dogaja? Munir mi laže in Mustafa ga k temu nagovarja. Munir mi prikriva resnico. Kako naj sama razvozlam in odkrijem resnico? Vem, da je nekaj hudo narobe. Zakaj bi rubežniki posegali po mojem stanovanju, zakaj ne po trgovini? Zakaj mu je to, kar je tudi moje, v napoto? Zakaj ne proda trgovine in ostane doma ter počiva kot večina normalnih starcev? V službo hodi že šestinpetdeset let in vem, ni mogoče, da nima denarja. Moj hitri izračun mi bo povedal, mi odgovoril, vsaj približno odgovoril, koliko denarja ima. Kje naj začnem? Ne vem! No, pa dajmo, Aleksandra! Ne veš, koliko je vredno trgovsko blago v trgovini, niti ne, kolikšne sta plači Nadie in Mustafe. Ne veš, koliko je mesečnih stroškov za elektriko, telefon, komunalo in koliko za zavarovanje trgovine in zavarovanje tržnih zalog. Torej tega in onega ne veš, kako boš potem izračunala, kar te zanima? Vem le, da na moj devizni račun v Ljubljano pošilja le nekaj dolarjev iz mesečnega obratovanja trgovine. Kako to, da tako malo? Pred tremi leti je Natalie in Stephanie ukinil mesečni obrok. Malo sem bila žalostna, po drugi strani pa sem si mislila, da je že skrajni čas, da se postavita na svoje noge. Pri tem me je bolelo srce, saj ju nisem učila pretiranega varčevanja. Vedno sem stremela za tem, da imata najnujnejše in še malo več. Zdrava pamet se mi je oglasila in mi povedala, da Munir s seboj ne bo odnesel ničesar, ko odide. Kje je torej denar, kje bo denar, ki pripada hčerama? Ne bom o tem, a mislim si, naj imata dekleti zdaj, ko sta mladi, lepo življenje in jima bom vedno privoščila vse, kar 224

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

225

zmorem. Pa ju je denar osrečil? Sami dobro vesta, da ne maram razsipavanja, ne maram pa niti tega, da si ne bi mogli privoščiti te in one dobrote in prijateljic povabiti na kavo. Privoščila sem jima in poskrbela, da imata vsaka svoj avto, stanovanje, kolo, lepe zimske in poletne počitnice. Saj sta vse leto tudi sami varčevali. No, prav, sem si mislila, če bosta »suhi«, jima bom še vedno lahko kaj dodala. Natalie je že leta samostojna, hrani in oblači se od svojega prisluženega denarja. Malo težje je s Stephanie, ona je imela vedno težave z denarjem, saj je premnogokrat hranila tudi sebe in lumpe z drogo, nočnim popivanjem. Trenutek negotovosti me je pograbil ob misli, kaj pa, če res nima več denarja. So mu ga pobrali »krokarji«? Se zavedajo, da je Munir duševno bolan, pozabljiv in že precej v letih. Z Munirjem je nekaj hudo narobe. No, se bomo pač borili in na koncu sta vedno le en zmagovalec in en poraženec. To pravilo igre poznam. Aleksandra, ali imaš čas, imaš dovolj močne živce? Dvajset krasnih let sem živela daleč od Munirja, daleč od težav, daleč od prepirov, daleč od njegove družine. Je morda prišel čas, čas, da naredim končni in zadnji obračun z Munirjem? Obljubila si, da ga ne boš več tepla in nimaš časa za ječo. V zaprtih prostorih dobiš klavstrofobijo, ki ti požene strah v kosti. Čakajo te stari in novi znanci. Moški svet te še vedno privlači, željna si njihove bližine in seksualnih nagovarjanj, tako ob mizi kot na plesu, pa na plaži najlepša predigra, lepša od samega akta. V termalni topli vodi v toplicah, na travnikih v domačem okolju, na seniku, v postelji in še kje je seks potem doživetje in dogodek. 226

zbirka

izpovedi

Minil je beden in obupen dan. Dobro, da nisem več kadila, zagotovo bi pokadila dve škatli, en sam krč je v meni. Na večer se je vrnil, odklenil vrata in s sklonjeno glavo nadaljeval pot v spalnico, brez besed. Gledala sem reportažo o Bin Ladnu v Afganistanu in ostala sem tiho. Nobenih občutkov krivde ni bilo v meni, niti pomislila nisem, da bi začela pogovor. Pet minut pozneje je bil pri vratih hodnika, kuhinje in sobe ter vprašal: »Zakaj telefon pri spalnicah ni vklopljen?« »Vklopi ga!« sem ostro odgovorila. Minilo je kar precej časa, ko sem poleg sebe zaslišala drugi telefon. Vrtel je številke. Stopila sem bliže, ne da bi me opazil, in prisluškovala. Iz pogovora sem ugotovila, da se pogovarja s sestro in da je mojstrski igralec. Spet je vrtel številke in klical v Slovenijo. Pogovor s hčerama je zvenel povsem drugače, zvenel je sproščeno, brez igre in tekoče. Poklical je Natalie in z njo klepetal kot oče, ki vse razume, ki vse ve, ki je na tekočem z vsem, nato še Stephanie, a bolj na kratko. Stephanie je namreč kmalu spoznala, da govori le zaradi pogovora, nič resnega in nič konkretnega. Počakala sem, da pride na večerjo. Počasi je le prišel, niti pogledal me ni, pripravil si je viski in se vrnil v svojo sobo. Zjutraj je bila hrana še vedno na mizi. Vzela sem lonec z juho in odhitela v njegovo sobo. »Kaj je zdaj? Bom delala zastonj, bom pripravljala mizo za muhe? Povej, ali boš v prihodnje večerjal ali ne. Kakorkoli boš odločil, boš odločil sam! Ne dovolim, da se hrana pripravlja, nato pa vrže v smeti.« Kot božji volek me je gledal, ni bil povsem prepričan, ali bo juho dobil v glavo ali bom mirno odšla. Seveda je bila moja namera odvisna od njegovega odgovora. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

227

»Mami, oprosti, nisem bil lačen.« »Nisi mogel jesti, ker nisi bil lačen, zato tudi nisi znal pozdraviti ob prihodu? Munir, zavedaj se, le ti sam lahko spet ustvariš normalno in prijetno vzdušje v hiši! Odloči sam, odloči, kaj želiš!« Odšla sem, saj ni bilo vredno čakati na odgovor, ki bi bil po pričakovanju le tak, da bi spet ugovarjala. Zjutraj je odšel s sključeno glavo in brez besede in brez besede se je zvečer vrnil. Najin pogovor je bil končan in zaključen za več kot mesec. Denar za tekoči dan me je čakal v sobi na njegovi mizi. Večerje nisem več pripravljala. V njegovi ročni torbici sem našla sendvič: francosko štručko z jogurtovim namazom in nekaj narezanih kumaric, vse skupaj skrbno zavito v papir. On je nor, sem si rekla in skoraj sem sendvič vrgla v smeti. Premislila sem si, zakaj bi se ponujala, da kuham in skrbim za njega, saj ga je verjetno Mustafa prestrašili, da ga lahko še zastrupim. Tega pa Mustaf ni želel, saj še ni zaključil z zlobnim naklepom. Dnevi so minevali in vedno bolj sva si postajala tujca, popolna tujca. Tudi jaz sem spremenila način življenja in svoje dneve. Fawzija sem naročila že ob sedmih, da sem bila zanesljivo že pred osmo zunaj svojega »zapora, zunaj norišnice. Nisem ga želela več srečati. Fawziju sem le malenkostno kaj omenila med vožnjo, ravno toliko, da sem slišala svoj glas. Fawzi je zaprl okna, prižgal klimo, da se od smradu nisva zadušila skozi predel mesta, kjer živijo in serjejo ljudje in ovce, koze in kure skupaj. Na parkirišču golf kluba sem si oddahnila, kjer je bilo vse urejeno in čisto, kjer je dišalo po cvetju limonovcev, ti cvetijo skozi vso leto, kjer so razkošne palme, hibiskusi, kavčukovci, tod je bilo mogoče slišati žvrgolenje 228

zbirka

izpovedi

ptičev. Spomnila sem se na otok, na svoj cvetoči raj, na njega, ki sem ga ljubila, ki mi je povrnil ženskost. On, ki me je ljubil, on, ki mi je spomin in ranjeno srce na Ramija ozdravil. Tukaj na bejrutskem golf igrišču v zgodnjih jutranjih urah je bilo skoraj tako kot na otoku sredi Tihega oceana. Ptice, imenujejo se maina, ne vrste škorci, so imele v krošnji bližnje palme svoje jutranje slavje. Te ptice tukaj so povsem enake kot one na otoku. In enako čivkajo in enako vesele so kot one tam. Solze so me zalile, tako zelo sem bila sama, želela sem si njegove, Adijeve podpore, ubrane besede, zaželela sem si njegovega varnega objema. Upati in želeti ni greh. Dvignem ramena, izprsim prsi, se prisilim v nasmeh in rečem: Kmalu bom nazaj, v mojem raju, z Adijem ali brez njega. Misel na boginjo Pele, na edino boginjo vulkanov, me je opogumila. Začutila sem blaženost in toplino in vročino lave, ogrete s sončno energijo, po kateri sem mnogokrat hodila na otoku.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

229

Stephanie na obisku Prihod letala iz Italije je bil napovedan za popoldanski čas. S Fawzijem sva se odpeljala na letališče, bila sem živčna, kajti domače vzdušje se ni prav nič izboljšalo. Z Munirjem nisva govorila, niti ne z jutranjim ali večernim pozdravom. Malo me je skrbelo, kako bo Stephanie, ki prihaja z omenjenim letalom, sprejela tako moreče vzdušje. A niti pomislila nisem, da bi zaradi nje karkoli spremenila in njej na ljubo začela pogovor z Munirjem. Hudo mi je bilo pri srcu, ko sta govorila po telefonu in ji je naročil, naj si sama plača letalsko vozovnico, da ji bo polovico vrnil, ko pride. Ne vem, katera od naju je bila bolj jezna in razočarana, dejstvo pa je, da sva obe osupnili. Zaupala mi je, da očetu ni ugovarjala in je pristala na njegov predlog. Oče se ji je smilil, ker je ostal na stara leta brez denarja. Vedela sem, da bom spet jaz tista grozna mati in zajedavska zakonska žena, ki zahteva, da ji Munir vse plača. Vedela sem, kako me bo videla v svojih očeh, ki še dolgo ne bodo videle, kaj sta resnica in trda zemeljska stvarnost in kam je njen oče po toliko desetletjih dela zavozil. Ni hujšega kot to, da koga v tej deželi poskusiš obdolžiti za kakršnokoli po »nesreči« izrečeno laž ali prevaro. Zato tudi jaz ne bom obsojala Munirja, ki bi na vse bogove, na mater in sestre prisegel, da je nedolžen, da sem mu jaz ves denar pobrala in ga tepla. Xavier bi bil priča in za sto dolarjev bi še on lagal. Letalo je imelo zamudo in neki čakajoči deda v gneči vame dobesedno buli. Moj klobuk mu je bil všeč in še bolj moja do prsi izrezana bluza. Morda je tudi on, kot mnogi sirski vojaki 230

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

231

prvič videl kožo druge ženske razne svoje doma, če jo je sploh kdaj opazil. »Kaj pa ti tukaj, Hanif, saj me bo kap!« Izgovorim na glas. Hanif, naš hišnik mi je z glavo namignil in takoj sem razumela, pripeljal je Munirja. »No, saj to ni res, ne, to ni res!« si rečem potihoma. Nisem se premaknila, niti pogledala nisem okrog sebe, da bi videla, kje je Munir, ignorirala sem ga. Letalo je pristalo in začelo se je čakanje, ki se je zavleklo. Množica prišlekov, oznojenih in nasmejanih potnikov, se je privalila izza carinskih vrat, njihovi svojci so vzneseno kot na paradi ob obletnici oktobrske revolucije vzklikali besede dobrodošlice. Ne, ne bom stopila k očetu svoje hčere. Stephanie se je prismejala, bila je lepa, vesela, zdelo se je, da je še vedno otrok. Tudi otroško je poskočila, ko me je zagledala. Zrinila sem se bližje vhodnim vratom, da sem ji dala možnost, da se najprej poljubiva in objameva midve, nato pa bom stopila proč, da to stori še z očetom. Fawziju, ki je mirno in dostojanstveno opazoval, spoznal je Munirja, sem namignila, da poskrbi za prtljago. Stephanie bo razumela, da se bo odpeljala z menoj. Kakor sem predvidevala, tako se je zgodilo. Stephanie se je peljala z menoj, Hanif pa je odpeljal Munirja nazaj v trgovino. Doma je bilo veselje, ki ga je težko opisati, leta odsotnosti so izzvala smeh in jok in hitenje iz enega prostora v drugega, v kuhinjo po kozarec vode, pa na WC in nazaj v kuhinjo, kjer sem sedela, da ji dam priložnost, da se čim hitreje vživi v svoj stari dom. Njene male punčke, zajčke, vse igračke, ki sem jih leta in leta skrbno hranila v skrivnem prostoru, sem oprala, enako njihove oblekice, in jih pred njenim prihodom kot koralde na verižici slavnostno razstavila. Lepo 232

zbirka

izpovedi

urejene in počesane so jo pričakale v njeni sobi z velikim napisom »Dobrodošla, Stephanie«. Na otroško mizo sem postavila vazo s šopkom spomladanskih rož. Obe sva v očeh imeli solzo ali dve. Obe sva razumeli, da je med temi štirimi zidovi nekdaj vesele družine še vedno doma ljubezen. Večer je bil namenjen njej in očetu. Sedela sta v kuhinji. Moja prisotnost ni bila potrebna in njunemu pogovoru niti nisem želela prisostvovati. Stephanie je bila glavni govornik, Munir je rekel kakšno hecno in oba sta se prisrčno smejala. Munir ima Stephanie zelo rad in ona njega. Moja hči se ne more načuditi, da papy še vedno spije kozarec viskija ali dva, da med zobmi stre zeleni mandelj in je sploh še ves živahen in videti čil. Priznam, jaz potrebujem kladivo, da pridem do belega jedra. Pustila sem ju v njunem svetu, sama sem se raje predala televiziji. Kmalu se mi je pridružila Stephanie, saj se je Munir poslovil in odšel spat. Jutro je bilo veselo, vesela sem bila, da je Stephanie spet doma v rojstni hiši, kot bi rekli pri nas v Sloveniji. Na hitro me je spreletela želja, da bi poskusila urediti, da pride še Natalie, da bi bili spet vsi štirje skupaj. Toda takoj, ko sem zagledala ljubečo hčer vso nasmejano v jutranjem srečnem nasmehu, a v tujem domu – zdela se je malo zmedena, vse ji je bilo novo, tuje, videti je bilo, da je na kratkem obisku –, me je zamisel za združitev minila. Nobena od nas ne spada več pod to streho, ki smo jo v begu zapustile. To je streha, ki so jo oropali, ki je videla vse mogoče ljudi, v glavnem slabe. Takrat sem bila pripravljena priseči, da je med slabimi tudi Stephaniin oče. Na obrazu so bili smeh, zadovoljstvo in tudi negotovost. Povedala sem ji, kar je že sama vedele, da tistega očeta iz otroških ni več, da je izginil. Naslednji dan je želela z mano na golf igrišče na Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

233

bazen, ne z očetom v trgovino. Ob bazenu, da se bo temeljito zacvrla, da bo skomine in ljubosumje zganjala v Ljubljani s svojo zagorelo kožo. Naj ji bo. Iz prejšnjih let je bila navajena in uredila sem, je dobila veliko vsoto denarja za nakupe v Bejrutu. Tokrat nisem Munirju ničesar namignila in ne omenila, nisem se hotela vsiljevati in posegati med njiju. Menila sem, naj se o denarju dogovorita sama in dobila bo, kolikor bo dobila. Pozneje je žalostno priznala, da ji oče tokrat ni dal denarja za nakupe. Izdal jo je obraz, vsa poklapana je bila in vidno razočarana. Teden dni je bil kmalu naokoli. Prosila sem jo, da pred odhodom rečeva katero pametno. Želela sem, da spregovoriva o očetu, o možnosti, da prevzame trgovino in se priseli nazaj k očetu. Želela je drugače, želela se je vrniti v Slovenijo. Služba ji je pomembnejša, saj ji je lepo v veliki zdravstveni ustanovi, kjer dela kot respiratorni fizioterapevt. Na letališče jo je odpeljal naš dolgoletni prijatelj Toni. Toni, ki je med drugim priletel iz Bejruta v Ljubljano le na slavnostno četvorko ob njeni maturi. Njen oče jo je dal na čevelj, niti sanjalo se mu ni, da četvorka zelo pomemben dogodek. Bila je srečna, Tonija je imela vedno rada. Pred odhodom smo na balkonu popili kavico in za nekaj minut sem ju pustila sama. Pozneje mi je priznal, da jo je tudi on nagovarjal, naj z Natalie prevzameta trgovino in naj skrbita za očeta. Odletela je nazaj v svojo svobodo v Ljubljano.

234

zbirka

izpovedi

O meni Večkrat sem že govorila o sebi, a večinoma sem opisovala svojo zunanjo podobo. Tokrat bom spet govorila o sebi, a ne o nogah in tem, kako sem bila lepa, raje bom pisala o svoji notranjosti; pri tem ne mislim svojih prebavnih organov. Pisati o sebi je težko. Nikoli ne veš, kaj napisati, kako se prikazati tem, ki bodo o tebi brali. Vedno obstaja bojazen, da napišeš tako, kot se vidiš, a je resnica drugačna, obstaja bojazen, da napišeš preveč ali premalo. Kje začeti? Kar nekje. In tako bom storila, v sredino sebe se zapodim, pa bo, kar bo: še vedno se veliko, veliko učim, kako se ne bi, saj lahko to, česar ne znam in ne vem, napolni celo narodno knjižnico v New Yorku in še katero. Berem kot nora in učim se vse mogoče, od kuhanja do raket in sončnih zahodov, berem o okolju, o lakoti po svetu, o otrocih, ki umirajo od lakote, ah, bolje bo, da preneham naštevati, preveč bi bilo in počasi me boste siti, saj sem priznala, mojega neznanja je še in še. Tako je bilo, tako bo v prihodnosti. Moji možgani so nenehno v stanju pripravljenosti, nenehno so v stanju, ko lahko začnejo delati, kot dobro namazana švicarska ura sem, mojim možganom se ne pozna toliko in toliko prevoženih kilometrov, na sto tisoče jih je, radovedni so, elastični in odprti za vse, za resno delo, klepet, knjige, ki jih kar požiram, za pustolovščine, za … Otroško sem navdušena nad vsemi novostmi, vse me zanima, hitro se učim in hitro se prilagodim novemu okolju. Pač pa imam povsem drugo težavo, ta z možgani in učenjem nima nič, je povsem vsakdanja, povsem zemeljska, bila je in Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

235

verjetno bo ostala – hitro se naveličam, to je to, monotonija me dotolče, enoličnost me duši. V resnici sem razpršena, kar iskrim se na vse strani, kajti polna sem zamisli in v ognju imam več želez. Kdaj pa kdaj katera od njih »cvokne« iz ognja in me hudo opeče, a kaj bi, taka je narava dela nas, kovačev, ki kujemo ljubiteljsko in nismo plačani na normo, ki razbijamo po železu, ker bi radi ustvarili to in ono, pa nam vse žal ne »rata«. Če bi kdo spremljal moje dogajanje, bi težko vodil spisek, kaj vse sem začela in kaj končala. Potrebujem različnost, spremembe, duševne dražljaje in zelo aktivno socialno življenje. Jasno znam govoriti, moji stavki imajo rep in glavo, smiselni so, brihtna sem in imam smisel za humor in nagajivost, porednost in iskrivost. Moja osebnost je osvežitev za družbo in zanimiv sogovornik sem. Uživam in rada sem v družbi zanimivih, brihtnih in zelo različnih ljudi. Prijazna sem, zapeljiva in očarljiva in ne glede na to, kako slabo mi gre, ne glede na to, kako žalostna je moja duša, navzven ne bom svojega žalostnega obraza nikoli pokazala, popravim ga s pudrom, popravim ga z nasmehom, ki se je vsak trenutek pripravljen pojaviti na mojem licu. Zato včasih delujem, enkrat bolj, drugič manj, malo lahkomiselna, a nikoli zmedena, in nikoli kot nekdo, ki ne ve, za kaj gre, ob tem sem polna dobre volje, polna iskrenega smeha in zapeljivosti. Občutek radosti me sili, da svoje življenje in sebe ne jemljem preresno, ne jemljem zemeljsko, ker pogosto lebdim, zato mnogim delujem neodgovorna pri stvareh, ki so drugim svete in zelo pomembne. Moj odnos do življenja je načeloma umski in namenski, ne pa čustven, razen v ljubezni, in z ljudmi ne sočustvujem preveč. Ne maram občutka 236

zbirka

izpovedi

odgovornosti in čustvenih izbruhov, značilnih za marsikoga. Če česa ne razumem, ker mi ni logično in razumljivo, problem preprosto obidem, ignoriram, vključujoč iracionalne občutke, želje in potrebe drugih. Tudi stanovitnost ni moja posebna vrlina, s katero bi se lahko dičila, zaradi svoje nemirnosti živim življenje z velikimi spremembami in pisanimi dogodki, ne morem se hvaliti s stanovitnostjo. Živčna in nestrpna postajam, kadar dogajanje okrog mene ne poteka dovolj hitro, trpim torej za kompleksom hitrosti, za »boleznijo«, ki se imenuje zakaj je vse, zakaj gre vse tako počasi. Huda bolezen je to, menim, da je neozdravljiva. Vse mora biti odmerjeno na čas in menim, da je to genetika in jo je nesmiselno zdraviti. Pa kaj, moja je in negujem jo in nikar ne mislite, da jo želim zdraviti. Taka pač sem! Na tekočem hočem biti z dogodki v svetu in doma, z novo modo in smernicami, ki vladajo v tem svetu. Moja zahteva je nemoteno in pestro življenje. Naravni dar imam za jezike, hitro delovanje možganov, tudi dar govora imam. V družbi sem svetleča, po potrebi izumetničena, imam sposobnost komuniciranja, da zgradim mostove med ljudmi in zamislimi. Hitro lahko postanem opravljiva klepetulja, če nimam dovolj resnega dela, kjer intenzivno uporabljam svoje umske, govorne in družabne sposobnosti. Čustveno sem še vedno zelo navezana na preteklost, na svojo družino, na davno otroštvo, na prostore in na območja, kjer sem se ob začetku življenja ali pozneje varno počutila. Vzdržujem vez med koreninami in dednostjo, želim, da se vez med člani družine ne bi nikoli prekinila, ker je družina zelo pomembno poglavje v mojem življenju. Zvestoba, predanost in čustvenost so glavne vezi med Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

237

menoj in meni dragimi osebami. Sem simpatična, pozorna in spodbudna do drugih in zelo občutljiva do ljudi, ki potrebujejo čustveno pomoč. Želim si, da me ljudje potrebujejo, rada skrbim za druge. Prevečkrat močno skrbim za ljudi, ki jih ljubim. Imam močan občutek pripadnosti. Moj srečen krog je krog okoli doma. Veliko bolj me zanimajo ljudje kot osebe kakor pa njihova politična ali denarna moč. Prijaznost, spoštovanje in nežnost ljudi me prevzamejo veliko bolj kakor njihova čast. Moje čustvene danosti prednjačijo pred abstraktnimi, logičnimi in razumnimi načeli. Težko pošteno ocenim in presodim dogajanje, kajti zvestoba in simpatija me prevzameta. Stvari jemljem preveč osebno, zato zgradim okoli sebe zid, da se z njim zavarujem pred bolečino zapuščenosti. Moje srce je ranljivo in sramežljivo. Muhavost in psihična nihanja me utrujajo, kakor utrujajo tudi moje bližnje. Potrebujem prostor, kamor se lahko zatečem, da pregledam svoje sanje in obnovim načrte za prihodnost. Brez zasebnega prostora lahko kaj hitro postanem nesrečna in nesrečo bodo močno čutili tudi moji bližji. Delujem in svoje življenje živim instinktivno, to za mnoge pomeni neracionalno. Svojo osebnost predajam ustvarjalni aktivnosti, kjer se lahko izražam z občutki instinkta in trenutne domiselnosti. Rada tudi kuham, kar je znak ustvarjalnosti, ljubezni in razvajanja sebe in drugih. Imam veliko ljubezen do glasbe, ki me v hipu popelje v občutek komunikacije z zunanjim svetom, mogoče že z duhovnostjo, to bi težko opisala z besedami. Sočutje, občutljivost in domišljija so moji pozitivni aduti. Svoj negativ sprejemam kot nemoč, da odplaknem preteklost in grem brez pogleda nazaj ali naprej v življenje. 238

zbirka

izpovedi

Odvreči moram občutek samoobžalovanja, kadar se srečam s težavami življenja. V ogledalu se opazujem, prisluhnem notranjemu glasu, ki mi govori, da me je narava nagradila z vsemi kakovostmi za lepo in ljubezni polno življenje. Ostati moram pazljiva, moja ideologija naj ne zapre poti do pravega ljubimca. Sem ženska, ki ima še veliko za dati. Ali ni Jupiter moj srečni planet, ki vodi moje želje v nenehno večanje in širjenje na mnogo področjih: psihičnem, intelektualnem, duhovnem in kulturnem? Jupiter skrbi, da si nabiram dovolj materialnih vrlin, moči in statusa. Pod tem planetom se počutim in razumem kot oseba optimizma in navdiha, za vse sposobna ženska. Načeloma bom živela lepo in dolgo življenje, takšna je moja želja od davne mladosti, od otroštva. Izkoristiti moram dar naravnih sil, da živim in uživam vsak dan svojega sedanjega življenja. Sem inteligentna in praktična, z odličnim spominom in imam vse možnosti, da vse svoje načrte in sanje uresničim. Imam možnosti, da zdaj, v drugi polovici življenja, končno postanem sam svoj vodja. Uživam v igri ljubezni in z ljubimci, eksotične ljubezenske scene doživljam z veliko strastjo, a žal trajajo le kratko. Zelo sem čustvena, s prefinjenimi občutki, uživam v umetnosti, še posebno v glasbi in slikarstvu. Glasba me še posebno navdušuje, imam zelo lep glas. Moja najstniška želja je bila, da postanem barska pevka ob spremljavi klavirja. Kar videla sem se v nabito polni majhni zakajeni dvorani, kako me z odprtimi usti požira občinstvo, ki večer za večerom prihaja le zaradi mene in mojega petja. Ko sem očetu zaupala svojo željo, se je zgrozil nad mano in mi zabičal, da se to ne sme nikoli zgoditi. »Kurba pa ne boš!« Nisem razumela, kaj Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

239

pomeni beseda, kurba, a vedela sem, da bom pela in zabavala občinstvo pozno v noč. V meni sta moč in odločnost. Brez spraševanja in pogajanja odločam o vsem sama, morda bom še bolj uspešna barska pevka v svojem naslednjem življenju. Ne potrebujem partnerja in ne kličem ga na pomoč za vsakdanja hišna opravila ali za vožnjo z avtom. To opravljam sama z oceno pet. Njega potrebujem kot najmehkejšo blazino na ramenu, potrebujem njegova široka ramena in tudi srce, potrebujem njegovo priznanje, da sem najboljša na svetu, tudi če malo pomežikne ob tem. Moja energija vsak dan prinaša nove izvirne zamisli, ki bi pravilno naravnane in usmerjene spremenile svet na bolje. Izvir te energije je dno moje bogate duše in duhovnosti. Spet si želim najti partnerja, »gospoda Pravega«. Srečni gospod Pravi me lahko vodi na dolga in uspešna potovanja in me vodi in spodbuja k nenehnemu izobraževanju. Škoda, da jih ni več, le enega takega sem imela. Bil je vse, poleg tega dober partner v seksu, dal mi je vse in tako je najina zveza kar trajala in trajala, nikoli se ni začela, pač pa se je po moji krivdi kaj hitro končala. Ali je treba poudariti, da potrebujem seks? Ne! Že mnogo let se zavedam, da je moja osebna sreča mošnja, mislim denar, v tujih deželah, z ljudmi drugih in različnih kultur. Osvajam sam kizmet – vrhunec življenja v pesmi ali vrh gore, kjer se samo še lepo poje, in nikoli si ne smem dovoliti, da postanem dogmatična. Ni naključje, da je moja boginja Juno ali Hera, mitološka žena Jupitra, ki me navdihuje z nadnaravnimi močmi. Moja moč in samostojnost, včasih že v obliki egoizma, sta prvi pogoj za uspešno sožitje v zakonu. Zahtevam nenavadne in 240

zbirka

izpovedi

neobičajne poravnave v nesoglasjih in malih prerekanjih, vse mogoče poti si namislim, kajti klasičen način življenja mi ne ustreza. Želim veliko časa zase in ne le za partnerja, Bog ne daj, da bi bil prilepljen ob moj bok kot hišni muc, ko prosi mleko in se smuka okoli nog, tega ne trpim. Želim tudi svobodno odločanje o financah, o denarju. Partner mora imeti dovolj zaupanja vame, predvsem na začetku sožitja, kajti pripravljena sem, da mu omogočim najrazličnejše »hladne in vroče prhe«, ki mu jih v zvezi z denarjem priredim, tako pač merim in ocenjujem njegovo vzdržljivost in predanost v ljubezni do mene. Naj se zaveda že takoj od začetka, da nisem lahka ribica, da sem trd oreh z bogatim in dragocenim jedrom, za katero se mora potruditi z nenehnim gruljenjem. Prav tako želim, da se mi dobro godi tudi denarno, da lahko ugodno živim in zapravljam, kadar me je volja, pa tudi stisnem zobe, če je treba, in »našparam« še in še. Takšnega moškega, gospoda Pravega, si želim srečati in spoznati vsaj še enkrat, upam, da je kje, da bi mu na pladnju postregla svoje dragoceno jedro. Kadar verjamem, da sem inteligentna, se odzovem inteligentno. Kadar verjamem, da sem ljubljena, se odzovem ljubeče in privlačim ljubezen. Kadar sem brez ovir, se odzovem svobodno in ustvarjam uspeh. Zakaj ne bi sprejela dejstva, da sem se spet rodila zato, da bom srečna, da bom uspešna in bom življenje živela z veliko žlico? Z dodatkom pozitivnosti bom ustvarjala sožitje in ljubezen, veselje in mir v svojem življenju. To so mi rojenice namenile ob rojstvu, v zahvalo, da bom svoje življenje uživala in ga živela v sedanjem, le tem življenju. Deliti moram znanje in radost, poštenost in ljubezen med Zemljani, da bom še naprej živela nesmrtno in se vedno znova rojevala. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

241

Munir in še kdo drug od moških bodo kmalu spoznali, da sem jih le opazovala, da jih nisem hotela hitro uničiti. Žal je to pri meni še preveč živo in zakoreninjeno, da starih ran ne morem kar tako hitro zlizati, mnoge so boleče še iz prejšnjih življenj. Spet so me poslali na Zemljo, kdorkoli že, da opravim svojo nalogo: nekateri grešniki se ne smejo več utelesiti, z mano se mora ta krog zaključiti in prekiniti in izbiro le-teh so rojenice morda prepustile meni. Munirja in Mustafe vsekakor ne sme biti več med temi, ki se bodo spet reinkarnirali, to mi je jasno. Želim si, da moja duša in telo umreta bogata, lepe in nenadne smrti in v pozni starosti.

242

zbirka

izpovedi

Spomini na rojstni dan Sonce je pripekalo in bazen je bil primerno hladen. Preplavala sem nekaj razdalj in nazaj na ležalnik. Čim prej in daleč proč, nazaj v svojo ljubljeno domovino, v svojo ljubljeno Slovenijo moram. Začutila sem strah, strah pred samoto. Zaželela sem si objem moškega, zaželela sem si pogovor o življenju, o smiselnih bistvih. Zaželela sem si Adijeve bližine, njegovega nasmeha in njegove pozornosti. Sem pač odkrito človeško bitje. Nič od tega se mi ta hip ni ponujalo, Adi je bil daleč, ostala sem sama. Solze so lile, v grlu me je tiščalo, kakor da me stiska največji kleščar. Po julijanskem koledarju se je približeval moj rojstni dan. Z Munirjeve strani ni znakov premirja. Grabila me je radovednost. Na hitro sem ocenila, da je med zadnjim in sedanjim rojstnim dnem minilo šestindvajset let, ko smo ga skupaj slavili v Bejrutu. Poletne mesece sem s hčerama preživela nekje v Evropi, najpogosteje v Sloveniji ali Libanonu na Farayi. Priznam, da tega datuma ni nikoli pozabil in nikoli ni manjkala voščilnica z denarjem, da si sama, po svojem okusu izberem darilo. Ko sem prvič dobila v roke denar, da si sama kupim darilo, sem bila zelo užaljena. Verjetno sem še danes. Po mojem se darilo kupi in podari. Pozneje sem doumela, da zna Munir le tako podariti darilo. Roko na srce, malo sem tudi pripomogla k temu, da sem dobivala darila v gotovinski obliki. Da bi ga dal vsaj v kakšno darilno škatlo. Sicer pa, kdo bi ga naučil. Prva leta družinskega življenja smo praznovanje mojega rojstnega dne začeli že dan prej. Vrtnice, največje temnordeče vrtnice, so bohotno krasile vse domače vaze. Postajalo mi je Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

243

dolgčas, vsako leto isto: na večer mojega rojstnega dne smo povabili na večerjo prijatelje in znance in se odpeljali – redno smo hodili – na teraso kazinoja. Zakaj? Čudovit razgled je od tam do mesta Bejrut iz zaliva Malmenten, ki je iz centra oddaljen le dvaindvajset kilometrov. Zgradba libanonskega kazinoja je objekt in arhitektonska atrakcija sama zase. Zelo razkošen – velik celo za Libanon – ogromen kompleks je gradilo neko gradbeno podjetje iz Beograda. Do kazinoja nas pripelje zalivska obmorska cesta, sodobno, vijugasto speljana pot, ki se dvigne od petdeset do sto metrov nad obalo, z nje je čudovit razgled po zalivu, na obeh straneh ceste pa cvetoči nasadi oleandrov, hibiskusa in drugih sredozemskih rastlin, imen še danes ne poznam, ki vse leto s svojimi čudovitimi cveti in vonji razbijajo monotonijo pokrajine in jo krasijo kot Monetovo slikarsko platno, sestavljeno iz tisočerih in tisočerih drobnih pikic, kjer je vsak cvet svoje barve. Zadržite dih, kajti k vhodu v zgradbo vodi kar petdeset stopnic, prav ste prebrali, in vsaka je široka polnih sto metrov. Na levo je razkošno razsvetljena terasa z mizami in stoli za nas in mnogo drugih gostov. Desno je terasa, razdeljena z rastlinjem na manjše enote, v separeje za večerne in nočne zabave. Na sredini obeh teras so ogromna steklena vrata, ki jih varujejo fantje v lokalni narodni noši, ki vsakemu gostu posebej odprejo vrata. Na terasi je ob poletnih mesecih prijetna glasba in na plesišču se ob zimzelenih melodijah zavrtijo mladi, stari in zelo stari pari. Orkester sestavljajo lepi mladi fantje, ki tukaj gostujejo poletje za poletjem. A nikar ne mislite, da so domačini. Jok, tujci so iz Francije, Anglije, Italije in kaj vem, od kod, in 244

zbirka

izpovedi

radi in ponosno prihajajo sem, kajti biti tukaj je velika čast, je slava, ki se sliši po vsem svetu. Žal sva z Munirjem zaplesala le enkrat ali dvakrat, in to najbolj osnovni korak, to je malo levo in malo desno, več ni šlo. Munir namreč nima pojma o plesu. To je bilo zame veliko razočaranje, zame, ki bi lahko ure in ure plesala brez predaha. Vse mogoče plese bi lahko plesala, le pravega partnerja bi potrebovala. Večerjo smo zaključili pozno v noč s tradicionalno pesmijo »Vse najboljše za te!«, ki jo je prav čutno zaigral orkester. Natakar je prinesel iskrečo, napol gorečo torto, toda večera in praznovanja še ni bilo konec. Preizkusili smo srečo v igralnici. Moški so se napotili v avlo tišine, kjer vsi prisotni le šepetajo, saj se igra za velike vsote denarja. Največja vsota za žeton je deset tisoč dolarjev. Z veseljem in velikim zanimanjem sem opazovala bogataše, njihovo geste, njihovo držo in hojo, tudi prestopanje na mestu ali tresenje nog, če so sedeli, skratka vedenje, kadar jih je kroglica nagradila z veliko vsoto ali kadar so z znojem na obrazu podpisovali čeke za nove igralne žetone. Munir ni iz igralnice nikoli odšel z izgubo, toda za velike vsote denarja ni igral. Vsakič sem do neke meje – pač nisem bogataševa hči ali soproga – igrala tudi sama, da tudi sebi »prigrabim«, odščipnem malo sreče. Velik del priigranega denarja sem nato spravila in se raje odpravila v drugo sobo, kjer je v oddaljenem kotu hotelski trio odlično in z velikim čustvenim zanosom igral zimzelene. Nisem si več upala kockati, imela sem slabe izkušnje, pred leti sem zaigrala celo svoj avto in nekaj nakita ter podpisala zadolžnice, ko sem padla v kremplje gangsterjev, ki so na začetku, da te pridobijo, dovolili, da zmaguješ, morda so tudi takrat goljufali profesionalni Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

245

kvartopirci, a nato je šlo brez usmiljena dol in navzdol, vse do črne luknje. Imela sem srečo, da sem hitro reagirala in taksist Fawzi me je takrat rešil. A rojstni dnevi so se nadaljevali na terasi kazinoja, zaspani in sitni smo se vračali domov. Še dobro, da z Munirjem nisva delila spalnice niti kopalnice. Zjutraj je bila miza pogrnjena in pripravljena za zajtrk. Vsako leto sta Natalie in Stephanie sami pripravili mizo in imeli smo skupni družinski zajtrk. Na čudovito vezenem namiznem prtu so se bohotili japonski jedilni servis, srebrni jedilni pribor in kristalni kozarci Steklarne Rogaška. Svež sadni sok, narejen iz korenja, jabolk, granatnih jabolk in pomaranč, je bil prav tako nared. Sredi mize pa velika skutna torta s svečkami in seveda rdeče vrtnice. Ob mojem krožniku dve lepi čestitki, moje ime je bilo napisano z otroško pisavo. Solze sreče so me oblile ob jutranjem pogledu na mizo in srečna, smejoča se obraza Natalie in Stephanie. Njune očke so najlepše zvezde vsega ozvezdja. Obe sta skočili v moj objem in mi voščili svoji želji. Ob poljubljanju in zahvaljevanju sem pomislila, ali je še katera mama tako srečna, kot sem jaz ob svojih dveh dekletih. Ob vsakem poljubu sem čutila bogastvo, ki se ne da opisati z besedami. Za mizo smo izmenjali nekaj besed, hvalili torto in čudovita darila deklet. Natalie mi je iz filca naredila knjižico v obliki srca za šivanke, Stephanie pa škatlico za nakit, na katero je prilepila školjke, ki jih je skrbno nabirala na peščeni plaži. Na eni od čestitk je pisalo: »A ma chere maman, Joyeux Anniversaire, ta fille Natalie!« V prevodu: »Moji dragi mami vse najboljše želi hči Natalie!« Na drugi pa takole: 246

zbirka

izpovedi

»A toi mamie, Joyeux Anniversaire, je t‘aime ta Stephanie!« Še ta v prevodu: »Tebi, mami, vse najboljše, rada te imam, tvoja Stephanie!« Začudeno sta vprašali: »Papy, kje je tvoje darilo, kaj si naredil mami?« In papy se je le nasmejal in ju potolažil, da je svoje opravil že na večer. Prikimala sem. Darila še vedno hranim. Še danes, po toliko letih mi zdravijo ranjeno srce, mi polnijo dušo, me spominjajo na srečne in ljubezni polne trenutke moje družinice. Roko na srce, Aleksandra, hčeri si že v zgodnjih otroških letih začela vzgajati špartansko, da se morata že v teh letih postaviti na svoje noge. Ali si resnično želela tako vzgajati ali te je tvoj notranji čut spet vodil v kruto resnico, da nam kot družini ne bo nikoli uspelo dlje časa živeti skupaj? Kakorkoli, bilo je na dlani in nekega dne je bilo jasno, da stvari gredo navzdol in bo sledil razpad družine. Ne oziraje se na izbruh državljanske vojne, ne glede na to, da se je papy zatekel k svoji materi, ne glede na starostno razliko med nama, to bi se v vsakem primeru zgodilo.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

247

Pismo Moja draga Stephanie, moja draga Natalie! Verjetno sta presenečeni, ker sta dobili moje pismo. Zakaj sem ga napisala? Ko prehodimo velik del svoje življenjske poti, se občasno ozremo nazaj, da bi videli, kod smo hodili. Tudi jaz se pogosto ozrem in kaj vidim? Vidim, da nisem hodila sama, sicer pismo ne bi bilo potrebno. Ko sta se rodili – zelo sem si vaju želela –, sem kot mlada mamica dojela, da nisem več sama. Ves čas moje poti sta bili ob meni, z mano, v mojih mislih, tudi v pismih sta bili, kot bi bile skupaj, kot bi bile eno telo, kot bi se bile prirasle druga na drugo, kot trojčice smo bile. Lepo mi je bilo in še danes mi je lepo ob misli, da smo trojčice. Življenje je zanimiva reka. Teče sem ter tja, vijuga, se spušča, preskakuje ovire, se razliva v pesek, se izgublja v močvirjih, tvori mlake, ribnike in jezera, polni morja. Pri tem teče mirno ali divje, leno in počasi, dela tolmune in slapove … Moje življenje je vse to, kar sem naštela, počelo, bilo je kot reka, ki teče …, pri tem, ko teče, namaka zemljo, daje ji hranilne snovi, a tudi poplavlja in dela škodo. Tudi moje življenje je namakalo polja, njive, žejno zemljo. Tudi moje življenje je delalo škodo, poplavljalo. Žal sta v poplavah pogosto bili prisotni tudi vidve in, vem, utrpeli ogromno škodo, zato se vama na tem mestu globoko opravičujem, s solzami v očeh vaju na kolenih prosim, dragi hčerki, draga moja Natalie, draga moja Stephanie, prosim, oprostita mi! Upam, da mi izpolnita to željo, kajti brez vajinega odpuščanja ne morem živeti naprej, brez tega sem kot trava, ki le 248

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

249

vegetira, kot pač trave le vegetirajo. To, da mi oprostita, to, da mi dasta odvezo, to odpuščanje je vse, za kar vaju prosim. Šele s tem dejanjem bom lahko spet zaživela, se postarala in počasi ugasnila, ko pride moja poslednja ura. Še enkrat, iskreno vaju prosim, oprostita mi. Včasih se sprašujemo, zakaj doživljamo nekatere stvari: ali so nam usojene ali si dovolimo, da se nam dogodijo, ker se sami ne znamo izogniti neprijetnostim? V našem primeru, v primeru družine Tannios, zanesljivo drži, da si ne bi smela dovoliti, da pride vse tako daleč. To je po mojem mnenju najrazumnejša razlaga, vse drugo so le izgovori in pesek v oči. Torej, ker sem si sama kriva za vse, kar sem si skuhala, moram to tudi pojesti ali, rečeno drugače, svoje življenje, kakršno je, moram pač živeti do konca. To, da sem tudi vama možnost za najlepše življenje, si štejem v čast. Kako ga bosta živeli, me ne skrbi. Vem, da sta sposobni živeti lepo življenje, če se prenehata obračati nazaj na svoje neuspehe v povezavi z družinskim življenjem družine Tannios. Nismo edina družina, ki ji ni uspelo skupaj složno živeti. Dovolita, da se pomudim pri vajinem očetu Munirju Tanniosu in njegovem načinu, kako složno in v harmoniji živeti v okviru naše družine. Verjemita mi, nikoli mi ni in mi tudi v prihodnje ne bo uspelo izvedeti resnice in razumeti nekaterih dejstev, pravil in običajev v širokem pomenu izraza družina Tannios ali, natančneje, v okviru sorodstva. Zato tudi toliko nerazumljivih odgovorov, ki sta jih dobili od mene in so vaju napeljali na misel, da sem vama lagala ali kakorkoli drugače prikrivala resnico o preteklosti. Ničesar od tega nisem počela. Vsak poskus, kako razumeti vajinega 250

zbirka

izpovedi

očeta, tako pred leti kot zdaj, je spodletel in je tudi meni velika uganka. Priznam, da poskušam poiskati pomoč in verjetno bom stopila do tukajšnjega psihiatra, da mi pomaga pri odgovorih. Razumem torej, da si zastavljata najbolj banalna vprašanja, zakaj, zakaj, zakaj, in verjetno to počne še mnogo drugih v Sloveniji. Enostavnih in konkretnih odgovorov na postavljena vprašanja preprosto ni. Kaj hočem s tem povedati? V Evropi živimo drugače, naši običaji so povsem drugačni in vzgojeni smo povsem drugače. Na primer: oče in mati skrbita za otroke, skupaj spremljata njihov razvoj, skupaj vzgajata otroke doma, zunaj doma pa po merilih napredne in sodobne skupnosti. Oba zaslužita in prinašata denar in hrano otrokom kakor ptičkom v gnezdu, po domače povedano: služita kruh in mladini tako omogočita lepo mladost in kaznujeta iztirjeno vedenje svojih mladičkov. A že prve dni svoje nosečnosti sem dojela in boleče spoznala, da se v Bejrutu ne živi tako. Oče služi denar in z denarjem razpolaga le on. Žena naj bo doma, naj skrbi za otroke, pogrinja mizo, to pomeni, da mora biti hrana skuhana in postrežena kakor v devetnajstem stoletju. Ker je denar sveta vladar, enako misli vajin oče, in to pomeni, da je vladar družine. Zdaj pride na vrsto to, kar sta mislili, da je skrivnost, da je laž, recita, kar hočeta, trdim in od tega ne odstopam, namreč vajin papy je bil vzgojen in je živel drugače, kot mislita vidve. Pozna le običaje in življenje družine svoje mame, ki je vseh šest otrok vzgajala v duhu laži in religije. Prepričana je pač, da je tisto, kar sta jo učila njena mama in oče, edino zveličavno in sveto. Z vero v boga in nedeljskim cerkvenim obredom jim je Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

251

bog baje odpustil vse grehe, laži in prevare, ki so se nabrali od enega do drugega obiska spovednice. Tudi greh, da so že otroci in celo vnuki neusmiljeno kar polnih dvajset let lagali materi, babici Mariji, in očetu, dedu Toninu, češ da je Munirjev brat še vedno živ in zdrav in lepo živi v daljni Angliji. Mama Fiona in oče Tonino, vajina babica in dedek ali, kakor jih kličemo v Bejrutu, »teeta« in »žido«, sta umrla z lažjo, z isto lažjo in prevaro, kakor sta učila lagati in varati svoje naslednike. Razen vaju in mene nihče drug od očetovih sorodnikov ni bil posebno zgrožen in vznemirjen zaradi laži in pretvarjanj, kajti vajeni so jih, saj so veliki lažnivci in prevaranti, enako vajin ljubi papy jih je prav tako dobro vešč. Laži so mu bile položene že v zibko. Munir je počel, za kar je menil, da je prav. Menil je, da je prav, da se poroči, čeprav pozno, da dobi ženo, žena mora biti lepa in mlada, da bodo otroci lepi in pametni. Menil je, da mora služiti denar – denar je tisto, kar je bilo zanj vedno najpomembnejše –, in tako je še danes. Prepričan je bil, da ne sme povedati resnice, da ne sme nikoli ničesar priznati, nikoli biti ničesar kriv. Po njegovem morajo zdaj, ko je v letih, otroci skrbeti zanj in zame, enako, kakor je on skrbel za svoje starše. Tako, to je to, takšna je tradicija tukajšnje družine. Rodil se je z lažjo in v njej zadušen bo tudi umrl. V času mladosti, v času srednjih in zrelih let, skratka, v lepem in zanimivem delu svojega življenja – ko je bilo vse, kakor je zastavil – je bil pripravljen priseči na Sveto pismo in vse svetnike in druge osebe, ki so bile del njegovega življenja, pa tudi na mamo in svoji hčeri, češ da dela prav in ni nikoli lagal, niti ni imel nikoli najmanjše želje koga ogoljufati. Brez težav je 252

zbirka

izpovedi

živel, kajti tako ali tako za vse grehe poskrbi duhovnik v spovednici, kar je enako, kakor je cerkev leta skrbela za mirno vest in brezkrivdno življenje njegovih staršev in sestra, izbrisala je namreč vse grehe. Da je vajin stric Jean v Angliji umrl za rakom že pred dvajsetimi leti, se ni smelo povedati, kajti že sama beseda rak je v tej deželi uročena beseda in družina, kjer je rak, je prav tako uročena, uročil jo je sam Lucifer. Ali si lahko predstavljata svoji sestrični v Angliji, ko nobena ni smela starim staršem niti črhniti o smrti njunega očeta? A čez čas je prišlo uradno obvestilo o Jeanovi smrti in nato še uradna oznanitev smrti mame Fioni v fari, v predmestni vasici Hadeth. Umrla je torej tudi vajina babica in tako je bila kar dvojna maša za umrlima. Za prgišče novcev je lagal celo duhovnik in njegov nadrejeni ga je kaznoval, ker je storil greh, pod sliko Matere Božje je moral zmoliti deset očenašev. Odkar sem se vrnila, vem, prepričana sem o tem, da vajinemu papyju ni treba delati v trgovini po dvanajst ur na dan. Ne, ni mu treba in to ponavljam in ni me mogoče prepričati v nasprotno. To želi le on sam, ker ne ve, kaj bi sicer počel doma, če bi trgovino prodal in se vključil v življenje družine. »Da mi nekako mine čas, da imam kaj početi dan na dan,« je izjavil odvetniku, ki sem mu postavila vprašanje, zakaj trgovine ne proda, in dragi moji hčerki, to je edina resnica. Prihajam iz sodobne, kulturno in civilizacijsko urejene Evrope, z mnogimi starimi, smešnimi in neumnimi, celo predpotopnimi običaji in navadami Munirjeve družine se nisem ne sprijaznila, ne strinjala, tudi odobravala jih nisem, saj so bili marsikateri običaji in navade v tej družini še iz 18. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

253

in 19. stoletja, in so med mano in družino nastajala huda trenja, nasprotja in zamere, a vajin oče, moj soprog, ni stopil na mojo stran in me podprl, nasprotno, pridružil se je svojim in mi zaril nož v hrbet. Do teh spoznanj in pogledov sem prišla šele zdaj. Prišla sem tudi do žalostnega spoznanja, da se vajin papy ni poskušal spremeniti in prilagoditi sodobnemu in naprednemu načinu življenja, čeprav je živel in se poročil z Evropejko. To sem mu vsa leta štela v minus in to me je na moč jezilo. Zakaj toliko prevar, zakaj toliko prikrivanj, zakaj toliko laži, zakaj toliko hotenj in želja, pa obojih zamolčanih, zakaj nenehna pretvarjanja, čemu je bilo vse to potrebno? Ne razumem, morda ne bom nikoli razumela in dojela. Zato vaju v tem pismu sprašujem, zakaj je to počel, zakaj. Moj končni poraz in najin dokončni razdor in pot enega v eno, drugega v drugo smer je nastal, ko se je vajin oče avgusta leta 1982 ob izraelski okupaciji zatekel k mami in ne k nam na Farayo. Toda tudi tega ni želel sam, tako je želel njegov bog in bog je velik. Pa niso bili le okupacija, izraelski tanki in letalstvo, ki so razstrelili in uničili vse, kar jim je padlo v kremplje, razlog za ta razdor in mojo dokončno vdajo. Vse je bilo, kar sem opisala zgoraj, čeprav danes menim, da brez državljanske vojne in okupacije morda le ne bi razpadli kot družina, morda bi ostali skupaj, tako pa smo se kot črepinje razleteli na vse strani neba. In tako sva se razšla. On k mami in me tri v Slovenijo. Začeli smo vsak svoje novo življenje. Lepo je bilo, lepo, da sta bili z menoj, da sta rasli in odrasli, jaz pa sem si poiskala novega moškega, najprej Teodorja, nato Adija. In z Adijem sem spoznala nekaj povsem novega. Morda zato, ker sem na novo zadihala 254

zbirka

izpovedi

v povsem neznano in tuje življenje nekega oddaljenega otoka? Mirno vest imam, da sta hodili k meni na otok Paradiž sredi Tihega oceana, enako sem brez očitkov, da sta živeli življenje, polno dogodivščin, tako z mano kot sami. Vedno sem vama pustila odprta vrata in ključe od vajinega rojstnega doma. Leta 1994 sta bili že polnoletni in imeli sta možnost, da se vrneta k očetu v Libanon. Ta možnost obstaja tudi danes, ko bereta moje pismo. Ne vem, kako se bosta odločili, a danes strahu, da sprejmeta libanonska pravila življenja, ni več, minil je. Ponosna sem, da sem vaju 1983 odnesla daleč proč, skoraj tako, kakor mačka zagrabi za vrat svojega mladička in ga odnese v zatočišče. Bila sem prepričana in še danes sem, da sem naredila prav. Ponosna sem, da sem vama dala vse možnosti normalnega življenja, kot ga pojmujemo v Evropi. Ponosna sem, da sta univerzitetno izobraženi in štejem si v čast, da sta imeli svobodo gibanja, ki je vajini vrstniki v Libanonu niso imeli. Štejem si v čast, da sem vajinega očeta, kljub temu da sem ostala poročena, brez trohice slabe vesti varala z novima moškima, novima življenjskima sopotnikoma zunaj Libanona. Natalie, Stephanie, imeli sta svobodno puberteto, svobodo gibanja s prijatelji v poletnih mesecih, svobodo oblačenja in, kar bo za vaju v prihodnosti najpomembnejše, imeli sta svobodo izbire poklica, kakor imata danes svobodo živeti svoje življenje v svojem stanovanju, poročeni ali ne. Vzgojila sem vaju v duhu emancipirane, evropske, svobodne ženske. Štejem si v čast, da sem svoje delo kot mati in oče obenem častno odslužila. Verjemita, tudi meni ni bilo lahko. Pa kaj, to zdaj v vajinem času zorenja ni pomembno. Eden od lažnivih izgovorov, zakaj papy ni prišel na poroko svoje hčere Natalie, je bil, da je Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

255

bila poroka necerkvena, civilna, da bodo otroci zato bastardi, pankrti, degenerirani odpadniki cerkve, nezakonski. Kako je vera krivična. Obsojam vse, kar je vezanega na vero, posebno na vero maronitov in njihovega svetnika Charbela, ki ga zaničujem. Zaničujem vajinega očeta, da ima v 21. stoletju še vedno tako nazadnjaško oprane možgane in je strahopetec. Še na kraj pameti mi ne pride, da bi kadarkoli sprejela kakršnekoli vajine očitke. Zavedajta se, da sem se v vsakem položaju odzvala instinktivno za dobro vajinega in svojega počutja. Moj uspeh pri vama in pri meni je bil le odsev mojega pozitivnega in veselega odnosa do življenja, čeprav velikokrat s solzo v očeh. Imam potrpljenje in pogum, da nam ustvarim lepo prihodnost. Upam, da moje pomoči ne potrebujeta več, a vedita, da vama bom vedno priskočila na pomoč, če bo treba. Predvsem pa sem ta hip na vrsti jaz, ki si želim ustvariti trdna tla pod nogami. Pred sabo imam še 20 do 25 let življenja. Želim ga preživeti lepše kot zadnjih 25 let. Upam, da mi je tako usojeno. Vajin oče Munir Tannios je v tej zgodbi izključen, on ima svojo družino nekje drugje. To dejstvo je dokončno in sprejmita ga, lažje vama bo. Pozdravček in poljubček vama pošilja vajina mami Aleksandra. Bejrut, 29. junija 2002

256

zbirka

izpovedi

Razlike Le dva tisoč kilometrov loči Slovenijo od Bejruta, kar za sodoben prevoz po zraku, cesti, železnici ali morju ni veliko. A pred leti, pred mnogo leti, v mislih imam konec dvajsetega stoletja, je bila ta razdalja v vseh pomenih, ne le geografsko, tako velika in tako korenito zasidrana v takratno libanonsko družbo, v vseh socialnih plasteh družbe, da je to opazno še danes. Bližnji vzhod in Evropa sta kot noč in dan. Čeprav med njima ni geografske ločnice, sta v resnici dve celini. Kar velja v Evropi, na Bližnjem vzhodu ne velja. Pravila tod so drugačna kot v Evropi, Za tukajšnje prebivalce so popolna, prijazna in idealna. To velja, dokler se življenja posameznikov z enega in drugega dela sveta ne mešajo. Nisem poznala, nisem vedela, nisem se zavedala tega fenomena. Prišla sem, se z veliko ljubezni naučila njihovega jezika, morda sem sprejela tudi njihovo vero, bolj ali manj zaradi nuje, se navadila na njihov način oblačenja, poskusila sem se prilagoditi tukajšnjim pravilom življenja, a tega, kar sem povedala zgoraj, tega se nisem zavedala. Vse to ne bi bilo potrebno, malo filozofije na škoduje, če bi se rodila v tej okolici, v bližini Munirjevih staršev, in mojemu očetu ne bi bilo ime Jože, ampak Joseph, in moja mati ne bi bila Ana, temveč Hanna, v tem primeru teh razlik ne bi opazila, saj bi bila njihova, niti ne bi vedela, da sploh obstajajo. V tem primeru jih tudi ne bi jemala in doživljala tako tragično, nesprejemljivo in usodno, kot jih doživljam zdaj. Verjetno bi bila vesela, če bi me sploh želel in poročil bogat, četudi starejši moški, ki bi se mu morala do smrti zahvaljevati za njegove Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

257

laži in poniževanja. A orientalski svet pač še ne more sprejeti dejstva, da so mnogo let za zahodom in zahodnimi pogledi na življenje. Vsaj tako to razumem jaz. Domačini poznajo le denarno blaginjo in razkošje zahoda, da je za tem še kaj drugega, predvsem drugi odnosi med spoloma in v družbi, tega niso sposobni videti.

258

zbirka

izpovedi

Odgovora na pismo Hčeri sta se na pismo odzvali različno, Natalie je obsojala očeta in jokala, Stephanie ga je ščitila in obsojala mene, češ da nimam nobene pravice žaliti njenega očeta. Stephanie je šla za teden dni na dopust in od nje ni bilo pošte, Natalie pa je po elektronski pošti spet začela pisati prijazna pisma. Stephanie sem morala poslati še dve elektronski pismi in ji pojasniti, da je velika razlika, če o kom povemo resnico ali če ga žalim. Po moji presoji Munirja ne žalim, temveč izražam svoja najgloblja razumevanja njegovega vedenja. Po julijanskem koledarju sem ta mesec preživela že 243.274.951 dni svojega življenja. Munir je pozabil na moj rojstni dan in zjutraj odšel brez besede. Xavier je opazil solzo na mojem licu. Priznala sem, da imam rojstni dan. Veselo mi je segel v roko in po izrazu sodeč sem imela občutek, da je iskren. Odšla sem na plažo. Munir bo že prišel na vrsto. Vsak dan en dokaz več, da sem se poročila z nepravim možem, a najhujše spoznanje je bilo, da imata Natalie in Stephanie nepravega očeta. Toda s tem se moram sprijazniti, danes ne morem ničesar več popraviti in se lahko le sprijaznim z dejstvom, da je pokvarjen in zloben, da je ničvrednež. Ta zloba z leti prihaja vedno bolj na dan, kakor bo kmalu prišla na dan resnica. Dnevi so postajali mučni. Hodila sem na plažo, na golf igrišče, nobene velike spremembe, dolgočasje. Natalie je napovedala svoj obisk z Rafaelom. Karkoli bo dobrodošlo, da bo le sprememba. Dva dneva pred prihodom najine hčere je Munir kot poglavar družine le spregovoril, kar me je začudilo in nasmejalo: »Kdo je ta Rafael, ta Nemec? Upam, da se Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

259

poročita. Ali je bogat? Nemci imajo marke,« je brez kakršnekoli povezave govoril ob jutranjem odhodu. »Rafael je njen prijatelj in ne vem, kaj ti razumeš pod pojmom prijatelj, kajti te terminologije vi v Bejrutu in Hadetu ne poznate! Dokaz, da je to res, je to, da sprašuješ neumnosti. Munir, počakaj še dva dneva in izvedel boš lahko vse, kar te zanima, če boš Rafaela vprašal sam. Ostati nameravata deset dni, imel boš dovolj časa, da vse izveš,« sem odgovorila bolj ali manj nergavo. Odgovoril ni nič, le za kljuko je prijel in odšel in preklinjal mene in mojo mater z najbolj gnusnimi kletvicami. Nisem se več sekirala zaradi kletvic, naj preklinja, drugega ne zmore več; besednjak iz otroštva. Hanif me je peljal na nočni prihod letala iz Prage. Čudno sta bila videti: Natalie le sto petinšestdeset centimetrov visoka, mlada lepotica, in Rafael skoraj dvesto centimetrov dolg in zelo suh mladenič. Oba sta bila nasmejana in njun prihod je označila solza sreče in veselja na mojem obrazu. Natalie sem se še posebno razveselila. Joj, kako jo pogrešam, njo, ki je bila leta in leta moja najboljša prijateljica. Njen nasmeh mi je navdihnil novih moči, bilo je kot takrat, ko sem večer za večerom šla v njeno spalnico in opazovala njeno mirno spanje. Ta pogled mi je dal energijo, bil je kot droga, kot polet, močno je okrepil mojo samozavest, res je, zame je ta hči zelo karizmatično dekle. Iskala sem vzroke, kaj je šlo narobe, da sva si danes skoraj tujki. Pred dvema letoma jo je Munir prosil, naj pride v Bejrut. »Mati, da veš, potrebuje me, da bom na banki priča za kredit. Papy je brez denarja,« mi je govorila živčno in histerično. 260

zbirka

izpovedi

»Natalie, ti kar pojdi, toda čudim se, zakaj kliče na pomoč tebe, ne pa mene. Ti nimaš nobenega kapitala za banko, si le njegova hči in ti po njegovi smrti pripada le četrtina njegovega premoženja. Kot drugo, Natalie, ne verjamem, da je to res, papy ni brez denarja, tega ne bom nikoli verjela.« Ob teh besedah je dobila histerični napad, češ da jaz od očeta ne zahtevam ničesar drugega, da me zanima le denar. Na ta očitek sem ji odgovorila, da gre tri četrtine tega denarja zanjo in za njeno življenje in enako za njeno sestro. Ni ji bilo prav. Nadaljevala je s povišanim tonom, češ da sem enako naredila s stanovanjem in še in še očitkov, za katere se nisem več zmenila, vsaj po telefonu ne, ni bilo časa. Njen histerični napad je bil silovit in v hudo jezni obliki, češ, vsega sem kriva jaz. Poskušala sem jo pomiriti, jaz, ki sem bila na drugi strani zemeljske oble in papyja ne potrebujem več že vrsto let, ne finančno ne kot moža. Stala sem in strmela, Natalie je vpila in brez pozdrava odložila slušalko, kar je najlažja in običajna reakcija, ko smo histerični. Od novega leta nisem o njej slišala ničesar, ni se oglašala, prav tako ni bilo novic in čestitke za moj rojstni dan iz Bejruta, in bila sem zelo žalostna, da mi moja Natalie ni čestitala, niti poslala elektronske čestitke. Adi je opazil moj nemir in žalost, a je le skomignil z rameni. Tudi jaz sem skomignila z rameni in v duši me je zabolelo. Bolečina je bila tako grozna. Nastala je globoka rana, morda se nikoli ne zaceli. Razočaranje nad hčerjo je bilo tako močno, da se sprašujem, kdo bo šel k psihiatru, jaz ali ona. Najino razmerje se je v treh letih namreč le še poslabšalo. Natalie se ni mogla sprijazniti, da ji oče ni zaupal, ženska je. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

261

Natalie na obisku Natalie je prišla v spremstvu prijatelja in videti je bilo, da je srečna in vesela, da ji vse teče, kot mora, da je z njo vse v redu. Že po telefonu mi je povedala, da želi, da sta postelji v spalnici narazen, da pa bosta spala v isti sobi. Ok. Za dobrodošlico ob zgodnji jutranji uri sem jima pripravila taboulieh, domača tradicija, kaj bi drugega, pa babo ganuš, humus, krožnik sveže zelenjave s solato romano, ki je obvezna pri tabouliehu, male kumarice, svežo poprovo meto, paradižnik z domačega vrta mojega sluge Hasana, kar pomeni, da je vse, kar je bilo na mizi, naravno in ni iz rastlinjaka. Dodala sem še arabski kruh z olivami, krožnik labneh (jogurtov namaz), ob katerem je Natalie vedno uživala, in za dodatek še velik krožnik svežega sadja. Posebne vrste marelic, svetlo zelene, sladke kot med, breskve z belim mesom, jagode, tudi z domačega vrta, zgodnje grozdje in lubenico. Vsi smo bili veseli. Munir je prišel iz spalnice, saj je želel, da ga zbudimo, brž ko pridemo z letališča. Rafael je bil prijetno presenečen nad gostoljubnostjo libanonskih uradnikov na letališču. Vstopno vizo je dobil brezplačno kar na letališču. Ker je moškega spola, je to zlahka izvedljivo, pri tem nihče ne dela težav. Ženski brez moža to ne bi uspelo. Lokalni zakon. Ženska si mora pridobiti vstopni vizum v državi, kjer živi. Za Nemca je to bilo veliko darilo, nekaj brezplačnega, kot je vizum. Moja Natalie se je delala, da je srečna, suheca je pripeljal s seboj le zato, da ne bi prišlo do pomembnih pogovorov. Ona je mislila, da je tako zelo pametna, pa sem igro sprejela. Zavedala 262

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

263

sem se, da bo najino skupno življenje zelo omejeno in redko. Toda bila sem srečna, da je doma z menoj. Nekaj časa smo klepetali samo še mi trije, Munir se je po nekaj besedah poslovil in se vrnil spat. Kmalu smo tudi mi trije utihnili. Bila sem prva v kopalnici in tako tudi prva v postelji. Za zajtrk; vroče mleko in vse mogoče dobrote: veliko sadja, sok, voda, labneh, arabski in francoski kruh, za Rafaela marmelada in šunka, pač jedi za vse okuse. Moja duša je bila sita in napolnjena z radostjo. Natalie je vstala, me poljubila, bila je nasmejana in moje oči niso mogle skriti solza. Bila sem srečna, spet sem bila »mami«. Te besede nisem slišala že več kot deset let. Le nekaj besed sva spregovorili o trenutnem stanju in vzdušju. Natalie je ocenila očeta, da je videti zelo dobro. Več ni bilo treba govoriti. Rafael je bil naš gost in njega bomo razvajali, ne bomo se predajali sebi in svojim težavam. Lep izgovor, mar ne? A težava je nastala, in to velika težava, ker pri hiši ni bilo prevoznega sredstva, kajti jaz nisem imela avtomobila. Natalie je bila zelo razočarana nad očetom, ker ni poskrbel za svojo hčer, da bi z Rafaelom imela avto, agencije za najem avtomobilov pa niso imele niti enega več. Na dopust v Libanon se vsako mirno poletje vrne tudi do milijon izseljencev in turistov, zato avtomobilov zmanjka. Arabski sosedje so napolnili mesto, kajti teroristični napad na New York septembra 2001 je pripomogel, da se jih večina v poletnih mesecih raje odloča za Bejrut kakor za Ameriko in Anglijo, kjer imajo kot Arabci kup težav in političnih problemov. Za moja turista torej preostanejo le še taksiji in avtobusi. Njuna nemobilnost je nekoliko pokvarila moj z ljubeznijo in skrbjo pripravljen zajtrk. Natalie me 264

zbirka

izpovedi

je dvakrat pogledala z vprašujočim pogledom in čutila sem, da želi odgovor. »Rafael in Natalie, prosim, razumita, da se je položaj spremenil. Imela bosta možnost, da se sama prepričata, če bosta očeta opazovala dovolj pazljivo. Ne, ni le vprašanje denarja, gre za veliko več. Ne vem še, za kaj gre, a papy skriva resnico. Prosim, spoštujta to in temu primerno bomo preživeli vajin dopust. Moj taksist bo vesel, da vaju bo prevažal naokoli, dogovorita se za ceno. Mogoče je tako še bolje, kot da vozita sama v tem prometnem kaosu,« sem jima želela odpreti oči in jima povedati, kako je z Munirjem. Izvedela sem se, da je Natalie zelo razočarana tudi nad mano. Žal nisem mogla nič pomagati, ničesar prispevati k njenemu lepemu dopust, ničesar za udobje, ki ga je bila vajena toliko let. Da mami vse uredi in poskrbi za dovolj denarja in udobje vseh, je bilo normalno in hčeri sta to pričakovali in bili tega vajeni. No, pošteno sem ju »scartala«, mar ne? Nisem se počutila dolžno, da plačujem za njene zahteve. Pri večerji smo se vsi spet pretvarjali. Imamo pač gosta. Munir se je tega dobro zavedal. Igral je gospoda očeta, prijatelja in razumevajočega očeta. Večkrat je dodal, da je v mestu velika gospodarska kriza, da je država uvedla visoke davke, da so življenjski stroški zelo visoki. Z Natalie sva se spogledovali in odkimavali z glavo, pogovor sva pustili Munirju in Rafaelu. Ta je užival, da lahko govori francosko, in papy je bil vesel, da se mu ni bilo treba ukvarjati z angleščino. Zelo dobro jo je obvladal pred leti, toda francoščina mu je bližje, pač jezik njihovih let. Pripravljena hrana je bila visoko ocenjena in Munir je pohvalil, da Xavier vedno dobro kuha. Natalie je Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

265

z mojega obraza seveda takoj ugotovila, da ni vse tako, kot je trdil oče. »Papy, to je pripravila mami, samo ona zna tako dobro skuhati. Danes se je še posebno potrudila zame in za Rafaela.« Pogledala me je s svojimi črnimi »okicami«, polnimi sreče in dvomov obenem. Ta pogled znam razbrati in videti le jaz. »Ali si nakupila pri Goodies?« je pristavila v slovenščini. Le prikimala sem. Nasmejali sva se in Munir se je na glas začudil: »Kaj je smešnega, saj je res, gospodarstvo v Bejrutu je res zelo žalostno.« Ni vedel, za kaj gre. Rafael je nekaj razumel, vsega pa tudi ne. Dolila sem vino in nazdravili smo na njun lep dopust. Munir je pustil popackano mizo in odšel spat. Pripravila sem jima krasno večerjo in nastopil je čas, da gresta ven, v »life«, v bejrutski »life«, v zabavišča v središču mesta, kjer je prijetno in zabavno vse tja do zgodnjih jutranjih ur. Munirjeva želja je le ena, da od prodaje dobi polovico denarja, ob hudih dnevih želi celo vse, jaz naj odpotujem v Slovenijo in nihče od nas treh naj se ne vrne več v Bejrut, kjer ne bo več ne stanovanja ne avtomobila in pozneje tudi njega ne. Po njegovem naj njegovo premoženje ostane sestram ter bratu in njegovim potomcem. Ja, brat ima sina, edini sin iz ožje družine je, in po zakonu mu pripada nasledstvo, če ni drugih sorodnikov. Munirjevim sorodnikom se seveda niti ne sanja, da sem solastnik stanovanja tudi jaz, da je moje že deset let in je danes visoko ocenjeno. Vrata Munirjeve sobe so bila verjetno zaradi njegove brezbrižnosti priprta. Potihoma sem jih zaprla, da bosta mladinca imela mir in mirno vest ob prihodu v poznih jutranjih urah. 266

zbirka

izpovedi

Kakor storim vsakič pred spanjem, sem si tudi takrat v ogledalu zaželela mirno noč. Toda nasmeh z obraza je izginil, ko sem se pogledala v ogledalo. Joj, to pa ni dobro znamenje. Skomignila sem z rameni in si obljubila, da bo jutri bolje. Bilo je bolje, a le v tem, da sta Natalie in Rafael pri zajtrku pripovedovala, kaj vse sta doživela v nočnem življenju živahno obljudenega mesta. Rafael se ni mogel načuditi vsem najnovejšim tipom mercedesov, parkiranih pred nočnimi lokali, pa lepoti Libanonk in mikavnim oblačilom po zadnji pariški modi, v katera so bile odete, cenam gostinskih ponudb. Zelo drago se mu je zdelo, eno pivo stane dvajset ameriških dolarjev. Najcenejši je bil prevoz s taksijem, kar je v Evropi zelo drago. Natalie je bila odsotna in kar z lica se ji je bralo, da želi proč od tod. Nisva več govorili o očetu, izogibala se je tej temi. Vedno je pazila, da je bil prisoten Rafael, in ni bilo treba in sploh ni bilo mogoče govoriti o očetu. Računala je pač, da jaz v njegovi prisotnosti ne bom začela pogovora. Moja slutnja me ni varala. In prišel je dan, ko sta Natalie in Rafael odpotovala.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

267

Munirjevi dolgovi »Mamie,« ponižno me je nagovoril, »ravnokar so me poklicali dolžniki, da moram do 10. septembra plačati svoje dolgove!« Malo sem osupnila in si rekla, to ni moj mož, to igralec, to je lažnivec, to je prevarant. »O tem se s teboj ne bom več pogovarjala po telefonu,« sem rekla in mu odložila slušalko. Spet je zazvonilo. Pri šestem klicu sem le dvignila slušalko in rekla: »Povedala sem ti, da se o tvojih dolgovih po telefonu ne pogovarjam več!« Spet sem odložila. In spet je zvonilo kot noro, javila sem se ter prijazno in sladko rekla: »Karkoli mi imaš povedati, pridi domov, da se pogovoriva. Sicer ti ničesar ne verjamem, a bom kljub temu poslušala in se potrudila pogovoriti, če seveda ne boš spet lagal.« »Mami, nisem ti še lagal, ne znam lagati. Imam problem in uvoznikom igrač dolgujem veliko denarja. Dolgujem tudi denar za najemnino trgovskih prostorov. Mamie, moraš mi pomagati, če imaš denar, ali pa je naše stanovanje edina rešitev.« Govoril je osladno in težko je dihal. Malo sem se ustrašila zaradi njegove starosti in po zvoku glasu je spoznal, da sem dobra duša. Popustila sem in privolila v pogovor. »Pridi domov, ne bom govorila v telefon, vem, Mustafa je ob tebi in on te nagovarja,« sem hitela v slušalko. »Mustafa nima pri tem nič, ne z mojim dolgom ne s prodajo stanovanja, on tukaj le dela,« je govoril prepričljivo. »Munir, spet lažeš in zagovarjaš Mustafo. Vem, kdo je, in vem, kdo si ti!« je malo po malem grmelo v slušalko. 268

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

269

Prišel je takoj, stal je pred vrati zvonil, kajti moji ključi so bili v vratih. Niti pogledala ga nisem, le dovolila mu, da vstopi. A bilo mi je, da porinem po stopnicah. Ne maram lažnivcev. Odšla sem v otroško sobo, že začela s pisanjem te knjige. Munir je sedel na otroško posteljo, glavo je potegnil med ramena in s prsti nemirno vrtel poročni prstan. Šlo mi je na smeh, videti je bil kakor grešnik v cerkvi, ki prosi za milost. V meni se je zbudila močna želja, da bi ga s čimerkoli pošteno treščila po glavi. »No, kolikšni so dolgovi?« sem zelo resno vprašala. »Mislim, da petdeset tisoč dolarjev,« je odgovoril ponižno, sluzavo in priliznjeno. Še vedno je gledal kot bik nova vrata, spominjal me je na bikca Ferdinanda, , in ob tem nemirno, sem ter tja vrtel poročni prstan. »Kako to, da le misliš, da je petdeset tisoč, mar ne poznaš točne vsote?« »Težko ti povem točno vsoto, nimam je v glavi, ne poznam je,« se je naivno kot najstnik, ki je dobil prvi poljub, in doma, ker ga je sram in mu je nerodno, lagal, izvijal iz mojega primeža. »Seveda ne poznaš in nimaš v glavi, ne moreš poznati, saj dolgov ne delaš ti, ustvarja jih Mustafa!« sem hitro dodala. »Kakšen Mustafa? On nima s tem nič,« se je še naprej branil, izraz njegovega obraza pa je postajal vedno bolj angelski. A to ni bila resnična podoba angela, to je le igra, Munirjeva dovršena in izpiljena igra, vsak režiser bi ga bil vesel, v vseh filmih, kjer nastopajo angelčki, bi lahko uspešno in z veliko slavo sodeloval in še za dve ali celo tri življenja mu ne bi zmanjkalo vlog in denarja bi imel kot pečka. 270

zbirka

izpovedi

»Tako torej,« sem nadaljevala, »prosim, povej mi, kaj Mustafa dela v trgovini. Prosim, podrobno mi opiši njegovo delo. Povem ti, on je ta, ki vodi trgovino, si slišal, on je ta in pika. Ti si le statist, ti si že leta tam le zato, da podpisuješ neprebrane račune, ker ne vidiš več in ker doma nimaš kaj početi!« sem besno zaključila in divje pogledovala naokoli, divje, kot bi letele strele. Čez čas sem nadaljevala. »Ker imamo dolgove, ne potrebujemo več toliko uslužbencev, namesto Mustafe lahko v trgovini sedim jaz. Brez problema sem lahko tam, en, dva, tri, vse bom znala in takoj uvedem računalniški sistem v poslovanje! Poiščimo žensko, ki bo skrbela za red in čistočo v trgovini. Mustafa in stara prodajalka, ki sta jo izžela in izrabila vidva, Nadio imam v mislih, čiščenje je prav tako njeno delo in Mustafovo, to veš, a prepričana sem, da ne Mustafa ne Nadia že leto dni nista ničesar počistila, ne prahu na policah, ne tal, ne sten, ne oken,« sem bila enako besna kot prej in še bolj divje gledala naokrog. »Drugič, dobro me poslušaj! Takoj mi povej,« sem začela odločno in grozeče, »komu in koliko denarja dolguješ in od kdaj?« Sledil je kratek premor. »Podvizaj se, z besedo na dan, nimam ves dan volje in časa poslušati tvojega jadikovanja in jamranja, ko vem, da sta le zbirka in velika kopica laži, resnica je po mojem povsem drugačna! Izvedela jo bom, to si zapomni! Tako dolgo bom vrtala, da jo izvem.« Hitela sem povedati vse naenkrat, kajti le tako lahko na hitro preizkusim njegove možganske sposobnosti in ob tem morda celo izvem, za kaj gre. V enciklopediji namreč piše, da se tovrstni bolniki, sumim namreč, da je moj mož tovrsten bolnik, popolnoma zmedejo Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

271

in največkrat je rezultat nekak histeričen izbruh, med katerim pricurlja tudi kanček resnice. Zavedam se njegove šibke točke, ne upam si ga preveč privijati, da se mu spet ne strga nit. Njegova še šibkejša točka pa je to, da mi mora zdaj polagati račune, kakor je sam priznal. Moj dober namen, da problem rešiva v dobro vseh nas, kar tu, v otroški sobi, žal ni uspel. Moji zapiski, narejeni ob njegovih izjavah, so pokazali, da je primanjkljaj pri dolgovih in izplačilih velik, kaj velik, ogromen je. A kje je dobiček? Kje je denar od prodaje? Kje je resnica? Kajti po izračunih posluje dnevno z osemsto do tisoč dolarji. Od tega gre za dnevne izdatke le tristo dolarjev in kje je razlika? In to sem mu omenila. Suhec z napihnjenim trebuhom in zavaljeno zadnjico, podoben je bil snežaku, ko je dneve in dneve nanj svetilo sonce, ki mu je pobralo vse, obliko, vsebino in maso, se je napel, globoko je vdihnil in prav počasi je iz hlačnega žepa privlekel cigarete. Drobno se je tresel in srajca s kratkimi rokavi se je na nadlahti tresla z njim. Tako tresoč si jo je prižgal, izdihnil, puhnil dim iz nosu, spet vdihnil in počasi, povsem tiho, sredi stavka pa vedno glasneje, začel: »Ne, ne, izdatki so veliko večji. Kar poglej, koliko denarja gre mesečno na tvoj račun v Slovenijo in veliko denarja porabiš tudi tukaj, kar seveda močno poveča stroške, ob tem pa je huda gospodarska kriza.« Zdaj je že vpil: »Ne vzdržim več, pobrala si ves denar, vse ti dam, in zdaj, ko sem na pragu finančnega propada, mi obračaš hrbet, nočeš mi pomagati.« »Kaj praviš, kaj slišijo moja ušesa in, prosim, ne vpij, saj nisem gluha, nočem ti pomagati? Kaj blebetaš? Se ti je obrnilo ali kaj? Nočem ti pomagati, praviš. Sem te dolgove ustvarila jaz ali ti? Odgovori!« Onemel je, zato sem divje mahala okrog 272

zbirka

izpovedi

sebe in nadaljevala, na mojem obrazu je nastajala marogasta rdečica, strog in razvlečen obraz, na vratu pa bledica, nevarno stanje, a ne zame, za Munirja, kajti vsak hip bi lahko ponorela. »Tako torej ti to vidiš?! Lepo poslušaj, v trgovino me ne spustiš in ne ponudiš, da takoj vse skupaj prevzamem. A to bi te rešilo. Bila bi vesela, če bi mi pomagal, veliko izkušenj imaš. Točno bi nadzorovala priliv in odliv denarja, vse bi bilo vodeno računalniško. Tudi Mustafa in Nadia bi se hitro privadila. Tako ne bi bilo nobene kraje več,« sem prijazno govorila, kajti vmes je jeza nekoliko popustila. Želela sem ga prepričati, da nisem žena zmaj, tuleči in ogenj bruhajoči zmaj, temveč mati njegovih hčera, ki mu želi pomagati, ker se je izgubil, zagozdil in zabluzil, soproga sem, ki resnično želi pomagati. »V moji trgovini nihče ne krade, še najmanj pa Mustafa in Nadia,« je povzdignil glas. »Oba pazita, da do kraje ne pride,« se je uporniško boril z besedami, glas mu je bolj in bolj pešal. »Seveda ne pride do kraje od drugih, saj sama vse pokradeta. Torej, če je tako, kot praviš, mi, prosim, povej, kje je zaslužek, kje je ves denar od poslovanja? Ti govoriš le o izdatkih, o prihodkih v trgovino pa, kot praviš, nimaš pojma, nimaš evidence.« »Prihodkov je malo, ker je malo prometa, huda gospodarska kriza je, ljudje ne kupujejo igrač!« »Ti pa v trgovini tudi nimaš več dovolj igrač. Nimaš prihodkov, nimaš trgovskega blaga. Praviš, da nimaš denarja, da bi nabavil, kar bi potreboval. Imaš pa dolgove in vse, kar je bilo likvidnega denarja, sem potrošila jaz oziroma je bilo poslano v banko v Slovenijo. Je tako? To mi hočeš povedati, tako je torej s tem, to mi očitaš, moji hčeri in jaz smo ti torej vse zapravile in Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

273

ti, revček, si zaradi nas prišel na boben? Je tako?« sem vpila kot ponorela in bes in ogenj sta po malem bruhala iz mene. »Točno tako je! Ti si nesramna, nočeš mi pomagati, nočeš prodati stanovanja, da poplačam dolgove, da spet napolnim trgovino z igračami,« je govoril že kar junaško. »Munir, spet te bom po ustih, kot te v življenju ni še nihče, kot te še nisem, ti, smrdljiva stara baraba! Obdolžuješ me dolgov, ki jih ustvarja in dela Mustafa, ki si na tvoj račun in na račun trgovine polni žepe, in zdaj bi vidva želela, da prodam še stanovanje. Kaj si nor? Se ti je omračil um ali kaj?« sem tulila naprej kot nora, še glasilki si bi izpahnila, in vroče mi je bilo in mokra sem bila pod pazduhami; če bi tod imela dlake, kar se za damo ne spodobi, in jaz sem dama, bi teklo kot iz pipe, in kapljice znoja, ki so se zbirale v droben potoček, so mi po bedrih polzele navzdol. »Kje imaš bančne izpiske,« sem nadaljevala, potem ko sem si z dlanjo obrisala pazduhi, »kjer je natančno zapisano in evidentirano, da ti niti jaz niti moji hčeri vseh dvaintrideset let nismo vzele in zapravile niti penija več, kot nam je pripadalo? Dokažem ti lahko, še danes, še ta trenutek, če želiš in boš dovolil, da pride računovodja in ti pokaže črno na belem, da nekdo z veliko žlico krade iz trgovine. Ne boš me kar tako zlahka prepričal.« Obraz se mi je rosil, znojil, komaj sem še zadrževala bes. »In s prodajo mojega, s sramotno prodajo našega stanovanja bom na cesti. Po toliko letih bi me rad postavil na cesto, to želiš, mar ne? Saj si smešen, saj nisi več gladek, saj se ti je dokončno zavrtelo!« sem začela tuliti kot nora. »Bi me rad ogoljufal in polovico naj ti dam ali še več, da poplačaš dolgove v trgovini! Ne, ne! Nič ne bo iz tega! Pa veš, zakaj? Nič se 274

zbirka

izpovedi

ne boš spremenil, če prodamo stanovanje in ti dam, kar me prosiš, vse bo, kot je zdaj, ne boš se spremenil in ne boš spremenil načina poslovanja, to je jasno, to vidim že dobrih šest mesecev, kolikor sem tu!« Hitro sem odkorakala v svojo sobo, bes me je gnal daleč proč, gnal me je daleč, a kam? Nisem imela kam! Ujeta sem bila v tem prekletem stanovanju, ujeta ob Munirju v tem prekletem mestu, v tej zakleti deželi. Počutila sem se ponižano, počutila sem se, kot bi bila brez nog. »Ta gnida, ta baraba, ta starec, ki se še komaj drži na nogah, ta svinja bo mene dolžila za dolgove? Saj to ni res, to ne more biti res! Sanjam, daj, prebudi se, Aleksandra, odpri oči in videla boš, to so le moreče sanje!« sem divjala naprej in se nikakor nisem mogla pomiriti. Ob steni sem opazila palico, palico za razgibavanje hrbta in okončin, in jo pograbila. Palica je ostanek droga za zavese, notranji del je kovinski, zunanji pa prevlečen s plastiko. Takoj sem bila nazaj ob Munirju in grozeče zavihtela palico pred njegovim licem in vpila, kričala, besna sem bila in oblival me je znoj, kot bi bila na vrhuncu menopavze. Ob tem sem kričala in si dajala duška, da bi stiska v meni vsaj malo popustila, pa žal ni. »Munir, tako dolgo te bom tepla s to palico, da ti izbijem podle misli iz tvoje zlobne glave, da ne boš več mislil, da sem tvojega propada kriva jaz ali najini hčeri! Si me razumel, želiš, da ponovim? Želiš, da usekam, da ti bo potegnilo, jaz in hčeri nismo krive za tvoje dolgove! Zapomni si to, nismo krive! Le ti veš, kaj in kako, le ti veš, kako je prišlo do dolgov, le ti in Mustafa vesta, kje je denar, kam se je porazgubil denar, zaslužen v trgovini! Vse drugo so pravljice in pretvarjanja in kup laži in prodajo stanovanja si izbij iz svoje lažnive glave!« Ob Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

275

vsaki izrečeni besedi sem tolkla levo in desno okoli njega. Otroški pisalni mizi sta žrtvi mojega divjanja, enako postelja, na kateri je sedel. Tolkla sem po mizah in postelji in spet in spet po postelji in mizah in vsakokrat je zadonelo, kot so doneli topovi pred Leningradom, ko je streljala topovnjača potemkin in zrušila del Zimskega dvorca. Tolkla sem z zavestjo, da ga ne smem spet udariti, niti malo ne. Toda saj ga tudi ni bilo mogoče, na hitro je zbežal z urnimi koraki iz sobe, torej le ni tako nebogljen, kot je videti, moj hrumeči glas in bes in razbijanje po pohištvu so ga prestrašili in odgnali. Močno sem pazila, da ga nisem s palico po glavi, čeprav sem ga v resnici želela pretepsti. Ne, če bi se ga danes le dotaknila, bi bil mrtev, jaz pa bi končala v zaporu. Šla sem za njim po hodniku do vhodnih vrat. Z naglico jih je odprl, smuknil na drugo stran in za seboj zaloputnil. Skočila sem do njih in ga opazovala skozi kukalo. Z rokavom srajce si je brisal znoj po glavi, lasišču in licu in iz nosu mu je visel ogaben in dolg smrkelj in govoril je v arabščini: »Kakšna grozna ženska, kako je podivjala, saj me je skoraj pokončala, s pištolo jo je treba pokončati, moj Mustafa, ti kurba, kurbasta!« S prstom je žugal proti vratom. Zgrozila sem se in vrata hitro odprla, enako vrata od dvigala, ki se odpirajo proti mojim. Ni mu uspelo uiti in vrat dvigala nisem zaprla in začela sem tuliti, kar donelo je po hodniku: »Ti bi mene ustrelil, kaj? Ti, prasec! Prijavila te bom, naj te spametujejo drugi!« In sledil je že večkrat videni prizor: začel se je tresti in razlagati, da si nekaj izmišljam o pištoli, in po vsem bloku so se začela odpirati vrata in sosedje so radovedno pokukali na 276

zbirka

izpovedi

hodnike in tiho prisluškovali in imeli so kaj slišati, saj sem tulila naprej: »Pojdi, da te ne pretepem, da bo kri špricala!« Odpeljal se je z dvigalom. Tresoča in hripava sem ponavljala njegove besede, kako bi me bilo treba pokončati. Ojoj, kam sem prišla? Ojoj, saj se bom zrušila. Komaj sem prišla v kuhinjo do kozarca vode in se sesedla na stol. Aleksandra, že spet, spet si izgubila živce. Dobro, da ga nisi udarila, pomiri se, sem sama sebi sugerirala. Nekaj časa sem nemo sedela in težko dihala, moje srce je razbijalo v nenormalnem ritmu. Da le preživim. Upam, da me srce ne izda, upam, da me ne bo pobralo, seveda, preveč se razburim, preveč podivjam, še vedno sem kot nebrzdan pobalin iz Šoštanja, tam s hribov v okolici Šoštanja, ki pride v uk v mesto in se vsemu čudi, ne zna se primerno vesti, vse, kar zna, je grobost in neukročena sila, groba sila, s katero si nakoplje le težave. In podobna sem jaz. Joj, kako sem neumna, neotesana, le kdaj me bo srečala pamet? K vragu Munir in Mustafa, njegov oproda, k vragu stanovanje, kaj bom z njim, si ga bom naložila na ramena in hajd po svetu z njim. Joj, kako sem neumna. Kdaj se bom umirila, kdaj me bo srečala pamet? Kaj zdaj? Morda mi bo kaj pametnega svetoval moj odvetnik, takoj ga moram, še ta hip ga moram obvestiti oziroma mu povedati, v kakšni stiski sem. Na hitro zavrtim telefonsko številko in čakam, sekunde se vlečejo kot dnevi, preden dvigne slušalko, a se le oglasi in iz mene eksplodira, kot nabita bomba sem bila: »Gospod Aziz, pozdravljen, dober dan, prosim, takoj pošljite pismo javnemu tožilcu in Mustafi, ki je zaposlen v naši trgovini, in Munirju, mojemu možu, Munirju Tanniosu. Kajti vse je videti, da bo res Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

277

tako, videti je, da bom umorjena, da bosta glavna osumljenca za mojo smrt prav onadva!« Blebetala sem tja v en dan, brez repa in glave. »Madame Tannios, pomirite se, ničesar ne razumem. O čem, o kakšnem uboju govorite?« se je čudil odvetnik. Natančno sem mu opisala in ga obvestila o dogajanju doma, o moževih izrečenih besedah. Toda on je želel, da pridem naslednji dan do njega, v njegovo pisarno. »No, prav, pridem jutri ob desetih. Hvala, do jutri.« Jeza je popustila, a le za malenkost. Znoj izpod pazduhe me je oblival, bolela sta me glava in tilnik, bolela, kot bi bila že napol mrtva. Ob misli, da mi je Munir pretil s pištolo in ob tem omenjal Mustafo, sem se sprijaznila z dejstvom, da me čaka še zelo naporna naloga. Potrebovala sem razumen premislek. Obula sem športne čevlje in odšla iz stanovanja na sprehod po peščeni plaži. Ničesar ne tvegam, Munir me sam ne bo počil, pištole nima več, so jo ukradli. Morda jo je celo Mustafa. Preden pride nazaj v trgovino in Mustafi poroča o najinem sporu, ne bom doma. Joj, koliko bom doma sploh še varna? Munirja se ne bojim in njegove tresoče roke me ne bi nikoli dobile v tarčo. Njega se prav zares ne bojim. Le njegove besede, izrečene pred dvigalom, te so nevarne, te niso zrasle na njegovem zelniku. Mustafa?! Kdo bi drugi?

278

zbirka

izpovedi

Strah, saj mi strežejo po življenju Ni treba, da bi me doma bilo strah Munirja, razen če ga zle duše, zlobe in Judeži, vragovi in satani ne poučijo, kako naj se maščuje, denimo, da mi zlije, da mi vrže v obraz kislino. V tej deželi jo je mogoče namreč kupiti za prav malo denarja kar v vsaki lekarni in nikomur ni mar, kaj se z njo počne. Previdnost in pozornost in varna razdalja zvečer, ko pride domov. Streljati ne bo mogel, je slabič, mislim, da nikoli niti ni znal. Tisti revolver, ki ga je imel, mu je nekdo prodal le za reklamo. Tudi noža ne zna metati, tega me torej ni treba biti strah. Pač pa je nevarnost kislina, kajti zli ljudje mu lahko dajo kislino v steklenico, ne da bi on to vedel. Od svojega prihoda sem vse noči zaklenjena v spalnici. Skozi balkon ne more, ker sem njegova vrata in vrata otroške sobe že pred mesecem od zunaj zblokirala z dvema vijakoma, odprejo se le za deset centimetrov. Zakaj, boste vprašali, sem mar jasnovidna in sem vedela, da mi bo stregel po življenju? Ne, mnogo bolj preprosto je, noče plačati popravila vseh drsečih vrat, ki vodijo na balkon. Torej, to je urejeno, tudi na balkon ne more, medtem ko je doma. Preplavljale so me grozne misli, ki so se valile kot gmota vulkanske lave iz enega dela mojih možganov v drugega in mi risale grozne podobe, kaj vse se mi lahko zgodi, moja prestrašena domišljija je videla vse, česar se je spomnila kot orožje in orodje, kot snovi in strupe, s katerimi bi me bilo mogoče pokončati. Na pesku zrem v širino morja in moje misli si zaželijo nekaj lepega, tako je, to so moji sprehodi po pesku in lavi v Koni. Začutim, da me celo Adi drži za roko in me varuje pred Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

279

ljudmi, ki mi strežejo po življenju. Takrat je bila najina ljubezen povezana le še z vesoljem. Ali mislite, da se da v paradižu živeti? No, nekaj podobnega kakor Eva in Adam sva živela s telesom ob telesu in z dušo ob duši tudi midva z Adijem. Paradiž je minljiv, težko je dlje časa živeti v njem. Zelo previdno in pazljivo sem se vrnila domov. Hišnik me je pozdravil z nasmehom, ki mi ni ugajal: »Madame, allahu akbar. Bog je vsemogočen. Allah bil saedek. Naj ti bog pomaga,« me je nagovoril z besedami, ki so zvenele tako prepričljivo, kolikor mu je mar za moje dobro. Le z gesto sem se zahvalila in v arabščini dodala »Bog je velik!« Večer ni prinesel ničesar presenetljivega, čeprav sem bila pripravljena na vse. Sprejela sem tujo taktiko in strategijo in se za vsak primer dobro zaščitila. Ključe v vhodnih železnih vratih sem obrnila tako, da jih ni mogel nihče odpreti, prej je moral pozvoniti. Da se moja prisotnost ne bi pokazala v siju pod vrati, sem položila staro odejo na tla in prekrila kukalo. Nihče ni mogel opaziti, da gledam skozenj, da opazujem zunaj stoječo osebo. Munirja sem pustila dvakrat živčno zvoniti. Opazila sem, da je praznih rok. Potem sem prijazno rekla iz vrat: »Umiri se, že grem.« Odprla sem vrata in se umaknila, tako da je vstopil v stanovanje. Prestrašil se me je, ko me je zagledal za vrati, kar prebledel je. Večerje že dolgo nisem več pripravljala, nesmiselno je bilo, saj je vse velikokrat pustil. Tudi to mi je bilo jasno, da se boji, da bi ga zastrupila s hrano. Verjetno ga je kdo poučil o tovrstnih nesrečah. Vesela sem, da mi ni treba več skrbeti zanj. Poskrbela sem, da je nekaj le zaužil, razlog več, da je Xavier prihajal zvečer nazaj, ko je že od daleč ugledal Mustafov stari zeleni volvo karavan. 280

zbirka

izpovedi

Umazanega moža imam Nisem slišala, kdaj je vstopil tudi Xavier. Pustila sem ju sama in se zaklenila v spalnico. Naslednje jutro sem bila žalostna, nenaspana, skrbelo me je spoznanje, da je reva. Moški, ki ni bil nikoli moški, in spomin na seks z njim, kar strese me od gnusa. Bil je lutka, oblečena v lepe moške obleke in drage kravate. Danes noče biti več lepo oblečen, vseeno mu je, če ima velik madež na hlačah ali oguljeno srajco. Njegove kravate, umazane in že kar razcapane, sem brez milosti vrgla v smeti. Xavierja spet sprašuje, kje je ta ali ona srajca. Xavierju sem zabičala, naj reče, da te srajce ali one kravate ni še nikoli videl. In tako pozabi iskati naprej. Umiva se ne, tušira tudi ne. Tudi to jutro se ni. Na koledarju imam zapisano, kdaj mu je Xavier zadnjič pomagal pri tuširanju. Pomislila sem tudi, da ga je morda strah biti sam v kopalnici. Drugo, na kar sem pomislila, je, da zjutraj pozabi na osebno higieno. Prav zaradi pomanjkljive telesne čistoče je na hrbtu dobil velik tur. Opazila sem madeže na srajcah in puloverjih in šla v akcijo. Madeži so smrdeli po gnilobi, vse je bilo jasno. Končno je pristal in šel do mojega kirurga tam čez cesto. Poznal ga je, enako Mustafa. Ojoj, zdravnik je moral rezati in odstraniti gnojno in razpadajoče tkivo na hrbtu. Rana je bila velika za deset šivov. Najraje bi se od sramote pogreznila v zemljo, tako zelo je bil umazan in zanemarjen. Xavierja sem nato poučila, kako naj rano zavaruje, kajti tako umazan na kontrolo ne bo šel, saj me je preveč sram, in zdravnik bo ponorel, če se še enkrat tako smrdeč, neurejen in umazan pojavi pred njegovim obličjem. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

281

Končno sta se s Xavierjem odločila za umivanje in jaz sem obljubila, da grem medtem od doma. Ja, bilo ga je strah, da ga v kopalnici pokončam. Kar zasmilil se mi je, revež, kako grdo ga strašijo njegove sestre in Mustafa. Tisto jutro sem pomislila na odvetnika, skrbelo me je, kako bom prepričala svojega odvetnika o dejstvih. Moj notranji čut mi je govoril, da ne bom kaj preveč uspešna, moj odvetnik je musliman. Morda bo stopil celo na Munirjevo stran. Moški držijo skupaj. Pri njem v odvetniški pisarni sem hranila originalno pogodbo o stanovanju, pooblastila in svojo originalno libanonsko osebno izkaznico. Nepridipravi bi jo celo uničili in verjetno do nove ne bi več hitro prišla. Korupcija je še vedno na delu in zelo priljubljena, denar pa kot vedno sveta vladar. Kot tuja državljanka bi težko kaj dedovala. Do odvetnikova pisarne ni bilo daleč in sem šla peš dva kilometra, da se mi nekoliko uredijo misli. Po pogovoru z odvetnikom se nisem počutila najbolje. Nisem ga prepričala, kakor sem pričakovala, da mi je mož grozil, da se me želi znebiti. Odvetnik Aziz Yassin je imel pripombe in ni mu bilo vseeno, da sem vihtela palico nad svojim možem. Za ta svet je to nekaj neobičajnega, česa podobnega tukajšnja žena ne počne, biti mora ponižna in čakati, da jo mož »namaha«, in morda se mu mora na koncu še zahvaliti … Povsem narobe svet.

282

zbirka

izpovedi

Pretep Pred Munirjevimi očmi sem v preteklosti v baru v Casinoju du Liban močno mahnila nekega moškega, ki si je dovolil položiti roko na moje koleno. Bum, sem ga okoli ušes in barman ga je takoj odstranil iz lokala. Ob misli na svoje pretepaške dni sem se sladko nasmehnila. Bilo je prvo leto mojega bivanja v Bejrutu, ko sem bila vdana in zvesta prijateljica sedanjemu možu in nikakor ne bi dovolila, da bi kdo omadeževal moj ugled in me poniževal, pa tudi Munirja ne. Res, da sem veliko noči preživela v barih z mlajšimi znanci iz plaže St. George. Vso so mislili, da si iščem bogatega moža ali samo družabnika za eno noč, a v resnici sem se učila tega nočnega barskega posla. Načrtovala sem, da bom nekega dne imela svoj nočni lokal, kjer se bo kadilo, pilo, plesalo in pelo. Da uresničim otroško željo. Ker sem bila zelo privlačna, sem družbo zelo izbirala, ne samo enega spremljevalca, dva ali tri. Munir ni nikoli zahajal v ta del nočnega življenja v Bejrutu v Rue Phoenicia, kjer sem živela v čudovitem, luksuznem stanovanju v zadnjem nadstropju šestnadstropne nove zgradbe. S terase sem opazovala nočno življenje te najbolj prometne ulice Bejruta. In mnogo noči sem bila sama del tega življenja. Bilo je čudovito, zabavno, imela sem polnih devetnajst let. A renome sem si takoj ustvarila in to zelo dober. Baron je bilo ime debelušnemu Armencu, ki se je rodil v Libanonu in ni bil med posebno priljubljenimi obiskovalci našega nočnega zabavišča. To je zabavišča, kjer smo se dobivali Evropejci, med njimi tudi lord John in italijanski pevec zabavnega orkestra Antonino. Med obiskovalci so bili tudi Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

283

mladi Libanonci, eden lepši od drugega, toda vsi so si nekako želeli le hiter nočni seks, daljše ljubezenske zveze jim niso dišale. Samo po sebi ni to nič posebnega, to počno fantje, to počno dekleta. To je del mladosti, je igra, ki je znana in jasna in ima neka pravila, ki se jih vsi držijo. Moje pravilo je bilo tako – čeprav sem zaradi njega imela hude borbe z mnogimi –, da en sam seks v hotelski sobi ali kar na WC-ju ni bil zame, nikoli nisem nikomur popustila, lep kot bog, grd kot vražiček, ne, »one night stand« mi ni dišal. Ko smo že pri »one night standu«, nimam namena prevesti, potrudite se in poglejte v slovar ali na Google, takoj vam bo jasno, kako neumna in krivična skovanka je to: mar gre pri tem le za moške? Mar jim stoji in stojijo le oni, kaj pa me, ženske? Me pogosto ležimo, klečimo, smo sklonjene, jahamo, kdaj pa kdaj tudi stojimo, na dveh ali le na eni nogi, včasih ne stojimo, ne ležimo in ne klečimo, tudi sklonjene nismo in tudi jahamo ne, pač pa, če je princ v rokah močan, celo plezamo in splezamo tja in tako, no, ne bom naprej, saj veste, kam merim, če ne, pojdite no, zavijte v prvo knjigarno in prav po tihem poprosite prodajalca ali prodajalko, naj vam diskretno zavije Kamasutro. Fantje so me sprejeli medse kot lepo in zabavno dekle, še bolj kot dekle pa kot dobro plesalko z vedno prisotnim toplim in veselim nasmehom. Brž ko sem se začela smejati, se je smejala tudi polovica nočnega lokala. Kaj pa Baron, kaj počne on v tej zgodbi? Baron se je nekaj večerov motovilil okoli nas in od daleč opazoval, kako in kam gremo proti domu. Jasno, da so me moški pospremili do doma. Če smo bili pripravljeni dočakati še sončni vzhod na moji terasi, je bil zaključek še lepši. Baron ni bil nikoli 284

zbirka

izpovedi

povabljen med nas, meni ni bil seksi, bil je debel in žolčast. Fawzi, ki je budno skrbel za varen prevoz malo bolj okajenih gostov nočnega lokala, bil je nenehno na ulici, me je opozoril na Baronovo izjavo, da sem navadna kurba in prostitutka in peljem vsak večer k sebi domov kar po tri fante. Taksist Fawzi nas je večkrat videl, tudi s sosednje terase, kjer je budno motril in radovedno opazoval, da bi videl kaj zanimivega, a vse, kar so ugledale njegove oči, je bilo, da smo se na moji terasi bohotno razkomotili, zaigrali karte in pričakali sončni vzhod. »Miss, Al-Skandra (tako so me tudi klicali), vam povem, on ima prevelik gobec, naj mu ga zaprem?« Kri mi je zavrela, saj sem spet bila po krivici obdolžena. »Fawzi, si prepričan, da je Baron izustil tako grozne besede?« »Miss Al-Skandra, osebno sem ga slišal v Storck baru.« In z gesto, da priseže na Alaha, je nakazal, da govori resnico ali pa naj ga kaznuje bog. Naslednji večer sem bila v Storck baru, zelo elegantno sem bila urejena, ura je bila približno dve zjutraj. Baron je sedel za pultom in me opazil. Baron se je nasmejal in bil je vesel, ker sem prišla. Povabil me je na drink, pristala sem. Izrekla sva nekaj povsem nepomembnih besed, celo vprašal je, ali ne grem v Cave du Roi; to je ime našega nočnega lokala, diska z živo glasbo, blizu Storck bara, kjer sva nazdravila. Moj namen in obračun z Baronom nista bila prijazna. Spravila sem ga za kotno mizo, naročil je steklenico šampanjca. Barman Ali me je začudeno gledal, ni mu šlo v račun: jaz in Baron skupaj. Za pultom so bili mladi Američani, ki so prišli na dopust. Baron je bil presenečen, ker nisem sedla poleg njega Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

285

v temni prostor, ampak na stol nasproti. Spila sva polovico steklenice in se smejala, spet je vprašal, zakaj je nagrajen, da sem v njegovi družbi, zato sem počasi vstala, ga nežno prijela za ramo in mu prišepnila: »Baron, iz tega prostora ne boš odšel, dokler mi ne poljubiš bose noge, da se ti izpolni želja, o kateri sanjaš dneve in noči in se v postelji premetavaš, kot bi imel vročico, da si jo poljubil. Ti, pujs debeli, kaj pujs, gnusni prasec si, ki me kleveta po vsem mestu. Pričakujem opravičilo za lažnive izjave o meni, ki si jih pred kratim izjavil prav tukaj, na tem mestu!« Modno krilo, lep primerek svoje vrste, drago ko žafran, visoko dvignem in vabljivo dodam: »Uživaj in glej, le glej moje svilene hlačice in zaklad v njih, o katerem govoriš naokoli. Nikoli ga ne dobiš v svoje šapaste kremplje, medved debeli, ali misliš, da sem tako neumna, da bi spala s tabo? Tudi če bi bil edini moški na tem svetu, ne! Raje si v raj porinem koruzni storž in ga tuleče pojaham vse tja do Cape Towna v Južni Afriki, če veš, kje je to, pujs debeli!« Z drugo nogo sem bila trdo prislonjena ob mizo. Ni me vzel resno in je hotel oditi. Z vso silo ga sem porinila nazaj na klop, da se je njegovo debelo telo prilepilo na sedež; bil je zelo okoren. Začel se je sluzasto smejati, jaz pa sem ga polila s steklenico šampanjca in ukazala, naj iztegne jezik, da mu ga umijem. Baron je bil šokiran, češ, kaj se grem, mislil je, da sem pijana. Naj misli, kar hoče, ampak opravičil se bo in poljubil bo moje prste na nogi. Nekajkrat sem ga sunila nazaj na sedež, ko mi je hotel zbežati, a ni mogel. Bila sem močna in odločna. Končno je poljubil mojo nogo, me pogledal in rekel: »Miss 286

zbirka

izpovedi

Sandra, lagal sem, oprosti. Vem, z nobenim od tukajšnjih fantov nisi seksala, nihče od nas ne ve ničesar o tebi, le vsi si te tako močno želimo.« »Hvala,« rečem hladno in ga z velikim prstanom tresnem po licu, enkrat levo in enkrat desno. Joj, lice je bilo veliko in mastno, jaz pa močna. Počilo je. Kri se je pocedila na ustnici. Naj teče, si mislim. Takrat mu je prekipelo. Na silo je vstal in prevrnil mizo, jaz pa sem na hitro odskočila, ko sem ga opazila vsega razjarjenega. Miza in vse na njej se je prevrnilo na sredino lokala in že me je hotel udariti. V tistem trenutku sem zaslišala steklenico, kako ji je nekdo pri šanku odbil vrat. Nisem doumela, za kaj je šlo, nisem vedela, kdo je, le Američanov glas je gromko odmeval po prostoru: »Le daj, le dotakni se gospodične, vrat ti prerežem, ti baraba arabska. Sam si jo pripravil, da te je po gobcu, ti lažnivec ušivi!« V naslednjem trenutku so se na široko kot v kinodvorani, ki jo zapuščajo gledalci, odprla vrata Storck bara in Baron je poletel ven. Bilo je kot v risanem filmu, ko maček Tom leti po zraku in nato v velikem loku pristane v blatu. Johnny ga ni z razbito steklenico, le prijel ga je za ovratnik srajce in frc, kot frnikolo ga je frcnil na plan, da bi se nadihal svežega zraka. Del ovratnika je obdržal v roki in rekel: »Miss, obdrži za spomin.« Barman Ali, šofer Fawzi in drugi gostje so se smejali. Ya abadaj, Miss Skandra, kar pomeni: heroj, gospodična Sandra. Ko se je Baron pobral izpred vhodnih vrat, ga nisem več videla. Izginil je z ulice in iz našega nočnega zabavišča. Moj ugled se je dvignil za vedno.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

287

Ljubosumje Že leta in leta sem bolj ali manj pogosto razmišljala, pestila me je tema, ki je v našem življenju precej pogosta in vedno žolčna. O njej sem brala, se pogovarjala, o njej sem marsikje poslušala modre može, tudi v cerkvi. Ne smem pa prezreti niti tega, da sem bila temu pogosto priča, tako v svojem kot v drugih življenjih, in vedno me je vznemirilo, tudi razburilo. Danes, ko pišem o svojem življenju, sem se tega spomnila in si rekla, glej, zdaj je zlata priložnost, da vse to, no, del tega, vsega ni mogoče, vržeš na papir. Ljubosumje je huda bolezen. Sama sem primer koketne, inteligentne ženske, mlade ženske, poročene s precej premožnim moškim, ki lahko po mili volji živi svoje življenje ter potuje križem kražem po tujini. Mnoge med znankami je strah, se bojijo za svoje može. Torej niso prepričane v sebe in svoje ženske sposobnosti. Meni niti eden od mojih ljubimcev ni bil nezvest, dokler sem jaz bila ob njemu. Nikoli nisem bila ljubosumna na katerokoli žensko, nikoli se nisem niti ene bala, da bi lahko bila moja tekmica. A stavim, da imajo še danes kje doma hud prepir, morda letijo celo krožniki, in to le zaradi mene, če sem le nekoliko bolj prijazna z njihovimi življenjskimi sopotniki, kar takoj ugotovim po notranjem občutku, ki mi pove, kako in kaj, pri tem pa sploh ni pomembno, ali je par poročen ali sta na koruzi. Pri vsem tem še danes ne vem, kdo je v paru bolj ljubosumen, moški ali ženska. Znanstveniki vsekakor vedno bolj smelo trdijo in pri tem podpirajo dejstvo, da je ljubosumje genetskega izvora. Sama menim, da to z genetiko nima nič, poglejte, kaj vse so nam v zvezi z ljubosumjem natrosili. 288

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

289

Prvi primer. V kameni dobi so ženske baje trepetale od strahu, da jim mož ne bi prinesel dovolj ulovljenega plena. Kajti zgodilo se je, da je med potjo domov zagledal žensko in jo naskočil. Jasno, je plen odložil nekam v bližino, se posvetil pregrešnemu raju in na hitro izpraznil moda. Mimoidoči so plen preprosto pobrali in veselo odšli v svoje zavetišče. Možakar s praznimi modi pa je prišel domov brez hrane. Doma je nastal velik prepir. Mož je menil, da je žena ljubosumna, ker je občeval z drugo žensko. Ne, žena ni bila ljubosumna na drugo žensko, prevarana je bila, prevarana zaradi plena, hrane, zaradi materialnih dobrin. Dogajalo se je tudi, da si je žena zaželela drugega moškega, želela si je ljubimca, zato si ga je poiskala in se mu predala, vsa se mu je predala, kot se je nekoč predala soprogu. Kako se je to končalo? Kaj se je dogajalo potem? Mož je postal ljubosumen, grob in je začel pretepati svojo ženo. Zakaj je postal agresiven do žene, zakaj jo je začel mlatiti kot otep slame, tudi ljubimca je preganjal, a ta ni pomemben, pomembno je, da je žena moževa last, z njo lahko počne, kar hoče, in to je ena od najpomembnejših lastnosti zasebne lastnine, z njo lahko počnemo, kar nas je volja. V obeh primerih sta bila oba enako ljubosumna, le da je mož svoj ranjeni ego potešil s skokom na svojo ženo in hitro na vse skupaj pozabil. Pri ženi s praznimi ponvami, bila je ob hrano, je bilo veliko težje pozabiti moževo nezvestobo, kajti družina je ostala lačna. Ljubosumje je v knjigah opisano kot teorija in praksa napredka v razvojni psihologiji. Ljubosumje je provokativna teorija, posebno, kadar govorimo o ljubezenskih in seksualnih 290

zbirka

izpovedi

razmerjih. Moški in ženski možgani so namreč programirani tako, da v se različnih položajih različno odzovejo, še posebno, kadar se v igro prikrade nezvestoba. Poglejte, na neobičajno področje vas peljem, vedno se mi je zdelo privlačno in zanimivo, zato naj vas v nekaj kratkih stavkih popeljem v svet duhovnosti, kjer je ljubosumje tako kot v vseh verah in vseh cerkvah tega sveta na dolgo in široko obdelano in obdelovano. Obstaja kup zgovornih primerov, ki na zanimiv, neobičajen način in zadovoljivo osvetljujejo problem ljubosumja in s tem značilno opredeljujejo današnji čas. V sodobni duhovnosti pa tudi v drugih, tako zgodovinskih, v mislih imam staro indijsko kulturo, kot sedanje spiritualne filozofije, ki prihod in nastanek človeka prestavljajo z Zemlje v vesolje, pogosto govorijo in z mnogimi dokazi kažejo na to, da so moški najverjetneje prišli z Marsa, z rdečega planeta, me, ženske, pa smo naslednice in varovanke planeta Venere. A naj bo kakorkoli, naj v duhovnosti razlagajo, kar hočejo, saj s tem, ko trdijo, da smo me z Venere, naši korenčki pa z Marsa, v resnici ne pojasnijo ljubosumja, čeprav govorijo o nezvestobi duše in redkeje o telesu, govorijo o ljubosumju duše in bolj malo o skoku čez plot, pa pri vsem, do česar sem se dokopala, menim, da je ljubosumje zelo povezano z geografsko regijo in tamkajšnjimi pravili življenja, a le v monogamnih družbah. Na Kitajskem, na primer, so moški pogosto, celo v petinsedemdesetih odstotkih, saj me bo kap, to je vendar tri četrtine, nezvesti in skačejo čez plot. Številka je velika, kar zdrznem se. Velika je tudi razlika med vedenjem moških v Severni Ameriki in Evropi. Američani so čustveno veliko bolj navezani na svoje žene kakor Evropejci, zato je tudi skokov čez plot in ljubosumja manj kakor v Evropi. Po drugi Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

291

strani lahko prisežem – na lastni in na mnogih drugih kožah sem se večkrat prepričala –, da je religija pogost dejavnik ljubosumja in vsega zla, ki sledi tovrstni psihološki stiski tam, kjer je družba prepričana, kjer moški in ženska še vedno živita v prepričanju – vsilila jim ga je vera –, da zakonska žena pripada le možu, vse drugo je smrtni greh, in to od poroke do trenutka, ko ju loči neizbežna smrt in se povrneta v prah. Pri tem, ali smo enako ljubosumni oziroma ljubosumne, je največkrat le vprašanje, kdo je bil prvi, ki je izzval ljubosumje v različnih pojavnih oblikah. Sama zagovarjam svoj pogled na to: ne želim izgubiti moškega, ki mi nudi spoštovanje, ki je dober in me ljubi, ki mi zagotavlja socialno varnost in lepo prihodnost z dovolj debelo denarnico. Če sem primerjala moškega in njegovo denarnico, sem vedno dala prednost obema moškemu in denarnici. Vendar pri tem ne želim, da mož skoči čez plot, a če skoči, naj denarnica lepo ostane doma. Ženska, ki moža ne zrahlja doma v obeh mošnjah, zgornji in spodnji, je nora, da gre obtežen od doma. Če dekle ni poročeno, na Orientu o njeni usodi in blaginji odločata oče ali starejši brat. Žalostno, a resnično, ženski spol še vedno pripada moškemu, naj je to sestra, žena, mati ali hči, pač ženska. Je last moškega in to potrjuje, ureja in podpira vera. To je še posebno pomembno v nerazvitih deželah in v deželah islama, kar kažejo sodobne sociološke raziskave. Tod lahko moški svojo ženo pretepa, muči, celo pokonča jo lahko zaradi nezvestobe. Ob poroki s podpisom ali odtisom prsta moški pridobi lastništvo nad ženinim telesom, ki sta jo oče ali brat, dobesedno ali v prenesenem pomenu, prodala 292

zbirka

izpovedi

možu. Najpogosteje ima mož tudi nadzor nad njenimi čustvi: žena mu pripada, je njegova od usodnega trenutka, ko je podpisala oziroma odtisnila svoj prst, le njegova v dobrem in zlu. Večinoma je zla več kot dobrega. Zato lahko le hvalim našega najvišjega in božanskega, da sem se rodila v deželi, v družini, kjer nisem bila deležna verskih pritiskov, kajti moji starši so vso tovrstno religiozna kramo zavračali. Oče je bil zagovornik svobodnega seksualnega razmerja in ga dobesedno vzdrževal, toda vedno je skrbel, da je družina imela poln lonec. Ljudje smo bili vedno zadržani do razvoja, do novih znanstvenih odkritij. Katoliška cerkev je potrebovala štiristo let, da je oprostila Galileju, ki je trdil, da je Zemlja okrogla. Sprašujem se, koliko stoletij bo potrebnih, da tudi islam doživi evolucijo ženskega telesa, da jo osvobodi čadorja in da ženska postane spoštovanja vredna. Ugotavljam, da visoko ceno plačujem tudi jaz, kajti bila sem naivna in ni mi potegnilo, da bom doživela to, kar doživljam, ni mi potegnilo, da sem prišla v družbo, kjer je tako, kot opisujem. In zato sovražim Munirja, utopila bi ga v žlici vode, saj v resnici ni nič drugačen kot drugi moški, čeprav je maronit, a maronit z islamskim pogledom na odnos do ženske in s tem povezane zasebne lastnine. Sovražim tudi sebe, a nikar ne mislite, ne, sebe ne bi utopila v žlici vode, da sem si dovolila to poniževalno igro, ki jo igra moj Arabec, in sem mu slepo verjela in imela sem ga zelo rada. In on zdaj hodi mimo mene po stanovanju, in ker nisem, kot bi želel, me tudi pozdravi ne, ker ne piskam, kot žvižga, je ogenj v strehi, in ker si je zamislil prodajo stanovanja – ne Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

293

vem, zakaj, a iz tega zdaj ne bo nič –, si je moral omisliti hudo bolezen, s katero je dosegel, da sem priletela, da bi mu pomagala, saj bolnemu soprogu vedno prihitim na pomoč. Tudi zato sem besna nase in se sovražim. Ta mali stvor se vleče po stanovanju, mnogo manjši, kot je bil, kot masa kože in kosti v človeški podobi nekoč simpatičnega urejenega prijetnega gospoda. Ali je bil v resnici gospod ali le dobro zamaskiran prevarant v dragoceni obleki in kravati? Vem, hčeri mi bosta tovrstne misli o svojem očetu oprostili. Kakor je človeško ljubiti, je človeško sovražiti. In ta hip sovražim, sovražim Munirja in ves arabski svet, še posebno muslimanskega. Mustafa, to je tipično muslimansko ime, je Munirju temeljito opral možgane, saj je po vedenju enak kot Mustafa. Brez spoštovanja do ženske je in enak je do svojih dveh hčera. V njegovih očeh nisem vredna nič, saj Munirju nisem rodila sina. Moj oče se obrača v grobu. Spoznal je Munirja in čez njega ni imel niti enkrat nobene zle pripombe. »Veš, oče, Munir naju je pretental, okoli naju je prinesel. Je pravi slepar, ki se brez moralnih pomislekov skriva za križem maronitske vere. Hipokrit in slepar ter prevarant je, v peklu naj se peče!« Ne, to ni jeza, to je ranjeni ego, žal, tako bo v moji globini vse do Munirjeve smrti. Čutim, da me bo le njegova smrt rešila tega groznega občutka sovraštva. Čim prej se mora nekaj zgoditi, čim prej moram nekaj storiti, nekaj moram spremeniti, kajti v Bejrutu se dušim. Strah, da odkrijem še veliko maskiranih Munirjev, me opozarja, da je napočil čas, da se poberem čim prej proč, ven iz te dežele, daleč proč od tu. Dežela mojih mladih dni, dežela mojih mladostnih sanj, 294

zbirka

izpovedi

šele zdaj te počasi razumem. Razumem demone, tudi dežela demonov je, njihovo sporočilo je preprosto: »Pojdi od tod, tujka si in mi tujcev ne maramo, tujke so za nas, za ljudi, ki živimo tukaj, nevarnost. Jemljete nam denar in vaših genov ne želimo, jih ne maramo. Domačini smo, kakor smo, ne želimo se spremeniti, srečni smo, da se med seboj poročamo in množimo, tako ostane le peščica pametnih. Poslušaj, Aleksandra, beži, čim prej beži nazaj v svojo domovino, še imaš čas. Ta dežela je dežela za lažnivce in prevarante, to ni zate in za tvoje hčere, to je Levanta. V tej deželi ne bo nikoli miru, nikoli ne bo demokracije, nikoli ne bomo sprejeli napredka Zahoda. Mi Libanonci drugače, kakor živimo zdaj, ne bomo živeli še mnogo stoletij!«

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

295

Odvetnik Aziz Yassin Dnevi, sicer lepi, sončni in topli, so tako postajali vse krajši, jasno, zima je in moje upanje, da bom za novo leto že v Sloveniji, precej časa sem že zdoma, je bilo iz dneva v dan bolj negotovo. Vsakodnevno životarjenje z Munirjem pod isto streho mi je postajalo vse težje in bolj mučno. Kajti vse, kar ga je naučil Mustafa, se je potem v resnici doma odvijalo, in Munir, odličen učenec, je počel in govoril to in ono, poskušal je nemogoče, a neuspešen, kot je bil, na vse »napade« sem imela primeren »odgovor«, je od jeze divje preklinjal in kot običajno mastno lagal. Opazovala sem ga in se neštetokrat prepričala, a še vedno nisem bila prepričana, ali je duševno močno prizadet in res bolan. Zato sem se nekega dne odločila in šla na pogovor k odvetniku, ki se je ob moji pripovedi zgrozil, ni mogel verjeti, da je res, zato mi je svetoval: »Madame, če se želite vrniti čim prej v svojo domovino in urediti, kar je za urediti z možem, vam toplo priporočam, nikomur več ne omenite, da je vaš mož psihično bolan, nihče ne mara duševnih bolnikov. Pri nas v Bejrutu je pač tako.« »Gospod odvetnik, moj mož nujno potrebuje strokovno zdravstveno pomoč in midva morava obvestiti državne organe in sodišče, kako je z njim. Ne le jaz in vi, tudi drugi morajo vedeti, da je bolan, da je duševno nesposoben odločati o poslovanju trgovine, bančništvu in prodaji nepremičnin. Vam in drugim moram in želim dodatno povedati, da ga njegov delavec Mustafa, stoletja je že pri njem, on je ta, ki vodi trgovino, temeljito izkorišča. Jasno, da si bo prigrabil marsikaj in 296

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

297

nabasal žepe, kolikor bo mogoče. Gospod odvetnik, to je čisto kraja, v nebo vpijoča kraja, kaj podobnega se v moji državi kaznuje,« sem bila že na meji jeze. Preslišal je zadnjo pripombo. »Madame, dokazov za to, da je vaš mož duševno bolan in nesposoben samostojno odločati, nimamo,« se je napihnil, kot bi odkril Ameriko. »Prosim, kaj vam pa je? Kaj ni dovolj, da sem tu in vam govorim o njem? Že lep čas sem tu in zdrave oči imam in zdravo glavo na ramenih in vidim, kar vidim. Mar to ni dovolj? Prav, morda ni, morda sem jaz premalo, a moj dragi gospod odvetnik, ali ni dovolj velik dokaz, da je vse narobe, to, da je v letu dni pridelal petinsedemdeset tisoč dolarjev dolga, da je mesece in mesece podpisoval čeke brez kritja in upniki zdaj, vsega jim je dovolj, zahtevajo svoj denar za prodano blago?« sem spet udarila žebljico na glavico, upajoč, da ga bom prepričala z dovolj močnimi dokazi. »Madame, to so le sumi in teze, dokazov za to nimam,« je nadaljeval v istem stilu. »Kako to mislite, da nimava dokazov? Poslušajte, kaj pa dolgi spiski upnikov in njihovih telefonskih številk in vsote, za katero ga terjajo, kaj to morda ni nič, kaj to ni dokaz?« »Madame, je to pisava vašega moža, to, kar je zapisano na tem papirju?« »Tako je, to je njegova pisava, jaz sem mu pripravila obrazec in on je v trgovini vnesel le imena, datume in telefonske številke. To, kar je prinesel domov, to ni imelo ne repa in glave, to, kar mi je pokazal, sem zavrnila, saj ni bilo podobno ničemur. Vse skupaj je bilo navadno skrpucalo, iz tega ni bilo mogoče presoditi, kaj je zaslužek, kaj je dobiček, kaj so krediti, 298

zbirka

izpovedi

kaj so dolgovi. Zdaj je vse pregledno in jasno je, kdo in koliko denarja zahteva nazaj.« »Madame, po tem izpisku, ki ga imam pred seboj, mi vaš mož deluje zelo normalno, tudi pisava ni nič dvomljiva.« »Pa dobro, še malo, pa bom dobila občutek, da mi ne verjamete.« »Madame, moram vas opozoriti, da temeljnega vzroka, da obvestiva sodišče, nimava, kajti potrebna je prijava, ki bi stala približno dva tisoč dolarjev. Drugič: kaj se zgodi, če sodišče dokaže, da je vaš mož normalen? Kaj potem, če sodišče dokaže, da je duševno povsem v redu in sposoben sam presojati in odgovarjati za svoje delo? V tem primeru bi sodišče določilo tretjo osebo, kar bi nujno morali biti vi ali katera od vaših hčera, a njegova družina bi vam in hčeram oporekala varstvo. In kaj potem?« »Gospod odvetnik, mislim, da sva na različni valovni dolžini. Prvič, nisem niti pomislila na končni rezultat. Prišla sem, ker bi vas rada opozorila, da moj mož nujno potrebuje zdravstveno pomoč in zdravstveno dokazilo, da je duševni bolnik. Kdo bo naprej vodil poslovne prostore in odgovarjal za nepremičnine, mi v tem primeru ne pomeni nič. Pomembno mi je, da se Mustafova naklepna kraja prekine.« »Madame, kdo bo to verjel? Dvajset let niste živeli z njim, ne vi ne družina. Zdaj ko je gospod Tannios bolan, ste prišli in z vašim prihodom so tudi dolgovi jasno izpisani z lastnoročno pisavo vašega moža. Poleg tega vam v Slovenijo še vedno pošilja bančna nakazila in zagotovo vas vsak dan zalaga z denarjem. Madame, tako sliko bo dobil sodnik in midva bi mu morala dokazati, da ni tako. Druga težava je v tem, da vaš mož Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

299

zavrača vse zdravniške preiskave, kakor ste že omenili. Torej, kako naj napiševa pritožbo?« »Imam občutek, vem in vidim, v središču islamske države sem. Po tem, kar ste povedali, gospod odvetnik, ste na moževi strani in o mojih ugotovitvah dvomite oziroma jih zavračate. Imam dokaze, da že šest mesecev ničesar ne pošilja v Slovenijo in tudi tukaj mi zadnje mesece ni dal ničesar. Bančni račun je prazen, izpraznil ga je on sam! Osebno s skupnega računa nisem dvignila še niti enega samega dolarja. To bi bil eden od dokazov za sodišče.« »Ne, gospa Tannios, nisem na njegovi strani. Le opozoriti vas moram, to je moja dolžnost, da temeljnih dokazov za duševno nesposobnost vašega moža nimava. Imava pa dokaz, da ste bili dvajset let odsotni, in ker vas mož ne zalaga več z denarjem kakor pred leti, kajti v Bejrutu je močna recesija, ste se odločili, da ga ožigosate za duševno bolnega. Tako bi sodišče gledalo na vaš primer. Jaz vam verjamem, a kot sodnik bi vas tudi označil za žensko, ki je prišla po denar in nepremičnine, dokler je mož še živ.« »Pa jaz vas resnično ne razumem. Moj položaj poznate že sedem let. Imate vsa moja pooblastila in vse vrednostne dokumente, imate celo ključe od stanovanja, za katero sva dogovorjena, da v primeru moževe smrti prevzamete kontrolo nad njim, dokler ne pridem jaz ali ena od mojih hčera. Mož me z denarjem ni zalagal, niti ne hčeri. Njima že tri leta ne pošilja ničesar. Kredit za hčerino novo stanovanje plačujem od virmanov, ki jih mož občasno pošilja kot preživnino. Vsi bančni izpiski so vam na razpolago in enako sodišču. Morda se sodnik razjoka nad vsem tem. Dnevna žepnina v Bejrutu je 300

zbirka

izpovedi

usahnila že pred šestimi meseci, v prihodnje si ne bom mogla privoščiti niti najmanjših hišnih popravil. Živim od svojega denarja, od svojih prihrankov. Torej sem po vašem vse pospravila na enega od svojih skritih bančnih računov, prav tako ves denar njegovih petinpetdeset let dela, tako dolgo je že trgovec, leto več, kolikor sem stara jaz. Pri tem je brez zdravstvenega zavarovanja in nikoli ni pomislil, da bi zavaroval nas tri. Dvajset let ni plačeval šolnine, hčeri sem doštudirala jaz na račun države Slovenije. Zaposlila sem se, da jima je kot mladoletnicama pripadalo zdravstveno zavarovanje, ki sta ga pozneje kot redni študentki na Univerzi v Ljubljani nemoteno prejemali naprej. Šolnina je državna skrb, ničesar ni prispeval gospod Tannios, pri tem pa je treba v Bejrutu za vsak tri mesece plačati veliko vsoto denarja. Univerzitetno izobraževanje v Sloveniji je prav tako državna skrb in skrb nas vseh davkoplačevalcev. Uredila sem jima slovensko državljanstvo, ki jima pripada po meni. In kot slovenski državljanki prejemata bonitete za študij, bonitete svobodne in urejene države. Munir ni plačal niti dolarja za njuno izobrazbo. Munir v tukajšnje stanovanje v dvajsetih letih ni vložil niti pet dolarjev. Nič ni popravljeno, balkonska vrata se ne odpirajo, stenske tapete so odlepljene, zavese še vedno raztrgane, nekatere šipe še vedno počene, spomin na leta državljanske vojne. Mojega avtomobila, rada sem se po Bejrutu vozila z njim, dobro mi je služil, ni več, Mustafa ga je zvozil do konca. Munir mi ni kupil novega. Televizija je stara, komaj se še kaj vidi na njej. Pred nekaj meseci sem kupila nov sesalnik za prah, starega baje že dolgo nimajo več. Gospod odvetnik, ali verjamete moji iskreni izpovedi? Dokazi so še vsi tukaj. Vprašam vas Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

301

kot izobraženega, pametnega in kulturnega moškega, ne kot odvetnika ali sodnika, kje je denar? Munir ni niti enkrat odpotoval, da bi nas tri razveselil, ali v svoje veselje, v počitek in užitek odpotoval kamorkoli. Stanovanja in Bejruta v dvajsetih letih ni zapustil. Nikoli ni bil bolan, njegovi zdravniški in bolniški računi niso bili veliki, največji so segli tja do dvesto dolarjev. Novih oblek in srajc si ni kupil, niti novih čevljev ne, spodnjega perila prav tako ne. Iskala sem vzroke, kako je porabil denar, da opravičim dolgove. Ima morda ljubico? Ne, nima je. Pred leti je soseda, v istem nadstropju živi, za kratek čas bila njegova ljubica. Res je, marsikaj je izvlekla iz njega, a to je že zdavnaj poplačano, poravnano. Povem vam, denarja zase ali za nas tri ni zapravil. V trgovini je vsak dan po dvanajst ur in stranke prihajajo in kupujejo. Res, da zadnje čase malo manj, ker je tudi trgovina manj založena. Tako, to je še nekaj podrobnosti, da boste še bolje razumeli, da boste imeli še boljši vpogled v to, kaj se dogaja z moževim denarjem. Vprašanje je preprosto, prosim, povejte, odgovorite mi, kje je denar, odgovorite, kje je denar petinpetdesetih let dela? No, vidite, vaše odkimavanje je dokaz, da tega ne veste in ne razumete, in enako se godi meni že pol leta, odkar sem spet tukaj, sem me je zvlekel z zvijačo, češ, prosim, pridi, hudo sem bolan. In prišla sem, koza neumna, na vrat na nos prihitela, in kaj sem doživela tukaj, ne, ni bolezen razlog, zakaj sem morala nazaj, moje stanovanje je, razumete, moje stanovanje je.« Utihnila sem. Na dušek sem izpraznila kozarec vode, ki je stal pred menoj. Med pitjem sem opazovala odvetnika, bil je popolnoma tih in miren. Razumela sem, da bi mi rad dal prav, da je moja izpoved točna in jo razume, da pa sva žal 302

zbirka

izpovedi

le pri domnevah. Čutila sem, da bom morala še počakati. Najhuje je šele pred vrati, to še pride. »Madame, čim prej prodajte stanovanje in odpotujte,« me je po krajšem premisleku poučil. »In polovico denarja od stanovanja vtaknem Mustafi v žep,« sem se cinično nasmejala in vstala. Krilo se mi je nesramno prilepilo na stol, zaznamovano od znoja. Nisem se obrnila, tudi ta ima namreč oči kot jastreb, da ne bi opazil, kajti vedno in vsakič, kadar sem v njegovi pisarni na sosednjem stolu, imam občutek, da me bo naskočil, in videti je štrleč korenček, ki dviguje hlače v mednožju. Tudi to je značilno libanonsko: za malo manjši honorar je odvetnik v zahvalo noč in dan pripravljen za svojo žensko stranko – še posebno, če je privlačna, še posebno, če je Evropejka, in še posebno, stokrat posebno, če sem to jaz –, storiti to ali ono. In ono v mojem primeru pomeni obojestransko sladostrastno ječanje, mešanje telesnih tekočin in poklanjanje beljakovin. »Odvetnik Yassin, hvala, da ste me pazljivo poslušali. Vem, da moram ta korak narediti sama, in to na sodišču in brez njega. Hvala za opozorila, premislila bom in še malce počakala. Morebiti sem preobčutljiva. Ne pozabite, da sem sama med tukajšnjimi risi in volkovi ... Kar je izgubljeno in odtujeno, me resnično ne zanima več, toda za to, kar je še dosegljivega in kar je še tukaj, kar je še v moji lasti, ne bom dovolila, da konča kakor vse prejšnje, to je v Mustafovem žepu in pri njemu podobnih goljufih. Upam, da bo prišel dan, ko jim bom pomagala, kamor jim je mesto.« Prijazno sva se poslovila, seveda z obveznim in tradicionalnim poljubljanjem na lica kot že tolikokrat prej. Njegov Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

303

objem ni bil le posloven, bil je mnogo bolj čustven, kot bi smel biti, in to me je zelo motilo. Tudi on bi onega, ki je v stiski, takoj in brez slabe vesti izkoristil, v tem primeru mene, ki sem še komaj stala na nogah, a videla sem na njegovem licu izraz poželenja in zdelo se mi je, zdaj, zdaj bodo »pricurile« sline po ustnih kotičkih in stekle proti bradi, in zdelo se mi je, da vidim njegove oči, vtis sem imela, da so to bile oči risa, tik preden raztrga nedolžno jagnje, v tem primeru mene. In pri objemu sem se morala s spodnjim delom telesa kar precej odmakniti od njega, ker je grozilo, da mi nekdo, a bolj verjetno nekaj, preluknja pregrešno draga oblačila in močno dvomim, da bi se ta »predmet« zadovoljil s preluknjano obleko, na sumu ga imam, da bi hotel smukniti še v raj. Skratka, zaželel mi je vso srečo in pohvalil moje racionalno razmišljanje. Nekako napol artistično sem se izmotala iz pisarne, in to le zato, da ni opazil mojega, od znoja premočenega mini krila, saj je sicer najverjetneje ne bi tako poceni odnesla. V dvigalu sem se pogledala v ogledalo in nisem verjela, da sem to jaz. Nobenega nasmeha, nič veselih potez, neka tujka, tuja tudi meni.

304

zbirka

izpovedi

Božič 2002 Munir je prihajal domov pozno zvečer. Nisem ga ravno čakala, običajno sem gledala filme, najpogosteje pa spremljala poročila na CNN. Prihajal je brez besed in brez besed je zgodaj zjutraj odhajal. Glede na zimski čas, ko se dnevi vedno vlečejo, je čas hitro mineval. Dnevna temperatura je bila med osemnajst do dvajset stopinj Celzija, nočna za pet do sedem stopinj manj. Bilo je zelo prijetno. Stanovanja za veseli december in Jezusovo rojstvo nisem okrasila in nisem obesila božičnih okraskov, niti novih oblek si nisem kupila, še manj prazničnih, domačih jedi. Razlog? Praznovanje Kristusovega rojstva sem vedno odklanjala, še danes zatrjujem, da je to le legenda in dobro premišljena komercialna izmišljotina. Priznam, lepo romantično in kičasto je, kadar sta tudi v družini romantika in prisrčno vzdušje. Med nama z Munirjem pa ni ničesar več, zato mi tudi ni treba zaznamovati ali kakorkoli drugače obeležiti prihod Kristusa. V globini svoje duše pa si odkrito priznam, da me je vsako leto strah tega datuma, 25. december. Veliko pomembnih dogodkov se je zgodilo ravno na ta dan, plus minus par dni. Prvi pomemben datum pomnim 22. decembra 1961, ko mi je foter na ulici Tudi mojega psička Pikija so zastrupili pred božičem. Z Ramijem sva se spoznala na ta dan leta 1969. Z Munirjem in njegovimi doma v Hadetu smo se v tem obdobju besedno obdelovali mnogo let. In z Adijem sva se pošteno sprla na ta dan 2001. Veliko solza, potokov solza sem pred letom na ta dan potočila, daleč od tega kraja, tam daleč prek oceanov. Ali bom Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

305

letos točila solze zaradi Munirjeve ignorance, zaradi njegovega primitivnega vedenja in popolne senilnosti? Še na kraj pameti mi ne pride. Nobenega slavja več. Moje slavje bo za silvestrovo. Znanci so me povabili. Nadela sem si najbolj seksi obleko svetlikajočih se vzorcev raznobarvnih balonov na črni podlagi. Z ozko oprijeto obleko ob svoje še vedno zelo lepo telo, dolžine nad koleni, sem s salonarji z visokimi petami še bolj poudarila svoje kiparsko izklesane noge. Ob prihodu v razkošno okrašeno dvorano klubske hiše so se moje nasprotnice pri golfu pomenljivo spogledovale, bolje je reči, bile so šokirane, kajti pred njimi je stala Aleksandra v vsej svoji lesketajoči se lepoti. Prijeten nasmeh jih je razveselil, saj so tako najlažje skrile svoje ljubosumje. Laskavo sem se rokovala in pozdravljala vse znane, stare goljufe in gospe golfistke. Moj spremljevalec je požel ogromno uspeha, kajti bila sva središče opravljanja. Poleg mladega, štiridesetletnega Norvežana, ki je bil v tretjem kolenu še malenkost Egipčan in eden družinskih članov mojih gostiteljev, sem bila edina mlada oseba čistokrvnega evropskega rodu v bližini. Takoj sva postala prijatelja in plesalca na improviziranem, prirejenem plesišču. Žal arabskega plesa nisem dobro obvladala, komaj kaj, zato sem prosila in opozorila DJ-a, da bi to bil moj večer z glasbo po mojem okusu. V žep sem mu vtaknila petdeset dolarjev, ki so ustvarili magično glasbo. Plesala sem kot že dolgo ne. Zdelo se ji je, da so minila tisočletja, odkar sem plesala, in morda se bo tokrat naplesala za nazaj, za zdaj in za naprej. Na plesišče sem zvabila še druge moške. Vrtela se je glasba naše mladost, v krogu so si sledili argentinski tango, čačača, rumba, polka, samba, valček in še in še. Arabci niso plesalci iz plesnih 306

zbirka

izpovedi

dvoran, pa naj poskakujejo. Konec koncev niso pomembni oni, trenutno sem pomembna le jaz, ki sem se prišla zabavat, plesat do onemoglosti, oni pa naj poskakujejo, kakor hočejo. Privoščila sem si vse, kar znam, in dobro sem znala in uživala sem, kot nisem že leta, in plesala sem in bi še, dokler se nisem zavedla, da sem nehote postala središče pozornosti, še lepše, dobesedno izgorevala sem na plesišču, le ognja še nisem začela bruhati, tako divje je šlo. Hrana je bila za oči fantastična, a mene takšna hrana ob takšnih slavnostih ne privlači. Hvala, nisem lačna. Iz vljudnosti sem pojedla malo, a le tisto, za kar sem vedela, da mora biti sveže. Prihranila sem si boleče poti v stranišče. Ob polnoči sem v mislih pohitela k svojim dragim, k svojima hčerama in Adiju, in na hitro »cmoknila« svojega mladega Norvežana. Ob spominu na Adija sem z obema dlanema naredila veliko lopato, z gibom, kot da zajemam nekaj zelo težkega, zajela zrak okoli sebe in s spretno kretnjo vrgla čez desno ramo. Mladi Norvežan me je opazoval. Nasmejala sem se in mu zaupala svojo skrivnost: »Vse neprijetne dogodke v letu 2002 mečem nazaj tistim, ki so prispevali žalostnim dnevom v prejšnjem letu.« Isti hip me je posnemal in tudi on poskusil to gesto. Malo postrani, a je šlo, in za netočen gib sva krivila popito vino, ki je bilo odlično, iz teh krajev. V Sloveniji smo prepričani, da bo novo leto veliko bolj veselo in srečno, če ga »cuknemo« malo čez mero, v Bejrutu pa ne. Le malo sem pila, kajti ves večer sem opozarjala svojo podzavest, da alkohola ne smem spiti veliko čez svojo mejo, ta pa je v teh letih že zelo skromna: le pet kozarčkov vina, to je pol litra, in še to ob hrani in vso noč. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

307

Mogoče sta bila še dva kozarčka več, na katera sem zavestno pozabila. Veliko presenečenje novoletnega dne je bila novica, da igramo golf za denar že ob osmih zjutraj. Upam, da bom imela dovolj časa skočiti domov po drugo obleko, kajti v večerni, svetlikajoči se slavnostni obleki in v salonarjih z visokimi petami bi zelo težko igrala. Nič posebnega, še ena neprespana noč, saj je novoletna. Proti tretji uri so gostje za našo mizo postajali vse manj zgovorni, piščalke in konfeti so nadomestili utrujene jezike in hrana in morda tudi vino sta postajala vse večja obremenitev za prebavni trakt. Meni pa je bilo lepo. Uživala sem ob moških komplimentih, ki so hvalili moje plesne nastope in moj zunanji videz, ki se baje ni veliko spremenil od lanskega večernega nastopa v paviljonu golf kluba. Dolgo smo si nazdravljali v slovo in drug drugemu želeli vse lepo v novem letu. Doma sem imela le toliko časa, da sem telo osvobodila oprijete, svetlikajoče se obleke. Bosih nog, brez salonarjev sem se sprehodila po tapisonu pod prho. Nikogar nisem imela. Okarala sem se: ne premišljuj o seksu in moških, premišljuj, kako boš ob osmih že na startu. Pripravila sem si budilko. Časa za spanje nisem imela veliko, le tri urice. Te posebno pomembne igre ne želim zamuditi. Igrali bomo neki diplomat iz Koreje in njegova žena Emi, Švicarka Helga in jaz. Vsi štirje smo močno zagnani in dobri golfisti, s podobnimi hendikapi. Smo golfisti z etiko in pravila igre so nam na prvem mestu, so zakon, kar pomeni, da bomo igrali pošteno in po pravilih, ki so nam vsem znana, in igrali bomo točno, kot igrajo dobri igralci, ne malo sem in malo tja. Igrali bomo seštevno igro, kakor se igra golf na največjih, najslavnejših golfiščih. Ob 308

zbirka

izpovedi

ropotanju budilke sem si voščila srečno novo leto, pogledala ikono svetega Petra in svetega Pavla ter ju prosila, naj Munirja ne srečam že kar prvi dan, ne na vse zgodaj zjutraj. Vesela, nenaspana sem odhitela iz stanovanja. Fawzi me je bil vesel in jaz njega, prvič, da sem dovolila, da me je poljubil na lice. Na golfišču so bili vsi nasmejani. Čeprav neprespani, polni pričakovanj. Mojih soigralcev še ni bilo, saj sem si vzela dovolj časa za obvezni trening pred igro. Bilo je mirno, lepo jutro novega leta. Soigralci so prišli nasmejani in vsi smo bili veseli, se med seboj pozdravljali in si voščili vse lepo v prihodnosti. Diplomat začne igro, tako je po protokolu. Ne zato, ker je ambasador, ampak preprosto zato, ker je moški in imajo svoja odbijališča pred ženskimi in zaradi varnosti igrajo pred nami. Prvi začetki golfa segajo daleč nazaj v leto 1440 na Škotsko, kjer so ribiči z navadnim kolom na poti domov frcali kamenje po zelenih livadah, pozneje so uporabili zamotan papir, nato pa povezano okroglo cunjo. Iz navadne palice je nastal club. Uvedli so pravila igre, začrtali igralna polja, luknje. In tako je iz davnih začetkov nastal golf. Že škotska kraljica Mary ga je igrala in ogromno pripomogla k njegovi današnji slavi. Zibelka oziroma dom golfa je na Škotskem in najslavnejša na svetu sta golf klub St. Andrews in njegovo igrišče. St. Andrews standardno določa pravila igre, dolžino posameznih lukenj in po njihovih pravilih naj bi bila izdelana oprema za golf po vsem svetu. Prvi turnir so moški igrali že leta 1456 v Bruntsfieldu v pokrajini Edinburg. Vsi smo igrali z »mačkom«, igrali smo pet ur, ne bom opisovala podrobnosti, saj je za premnoge golf zelo dolgočasna Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

309

igra. Tudi meni, če jo gledam več kot eno uro. A naš rezultat ni bil dolgočasen. Bil je vesel, vsaj zame. Nabrisala sem jih. Najbolj sem se veselila zmage proti ambasadorju. Bil je tipičen japonski snob. Izgubil je pred množico in pred ženo. Denar, en velik bankovec, ki sem ga prejela od njega, mi je moral podpisati. In najino prijateljstvo se je tako zaključilo, še eno zaradi golfa. A moja zmaga je odmevala po klubu. Predsednik kluba mi je izročil pokal in kozarec šampanjca. Srečno 2003!

310

zbirka

izpovedi

Vudu »darilo« V vratih stanovanja ni bilo njegovih ključev in šla sem mirno spat. Komaj zadremam, me neka misel, misel na njegove sestre in novo leto vrže pokonci. Moram biti budna, ko se vrne. In sedem na balkon ter kot detektiv opazujem avtomobile, ki vozijo na dvorišče zgradbe. Malo po malo zadremam na stolu, a trdno ne smem zaspati, si sugeriram. Znalo bi se zgoditi, da v stanovanje prinese kakšne neželene predmete črne magije, ki jo vse bolj in bolj zaznavam in čutim. V otroški sobi prižgem sveče, prav tako v svoji sobi in v salonu. Čakam na balkonu. Opazim staro kljuse ameriškega avtomobila, to zna bit on. Ko je odklepal vrata, sem se skrila za balkonske zavese v jedilnici. Vstopil je počasi in ponižno, tihoma in previdno, s sklonjeno glavo. Opazovala sem ga, svečke ga niso presenetile, počasi je stopil proti jedilni mizi, oči so nekaj iskale. Zgrozila sem se ob misli, da išče posodice iz Limogesa, francoske porcelanaste skodelice, pisane šatulje. Skrila sem jih. Nekaj išče? Motovilil se je okoli stolov v jedilnici in sobi. Iz skrivališča sem dosledno sledila vsakemu njegovemu gibu kot pes na preži. Še sanjalo se mu ni, da sem doma. Pod moj stol v sobi je na hitro nekaj vrgel. Kaj je to, bom pozneje odkrila, zdaj sem mu še naprej pazljivo sledila z očmi. Odšel je v kuhinjo, slišalo se je le odpiranje in zapiranje starega hladilnika. Odšel je v shrambo, kjer smo hranili ustekleničeno vodo in prižgal luč. Shrambo je zapustil praznih rok, torej vode ni potreboval, kaj vraga je odložil tam notri? Tako, zdaj je čas, da se pokažem. Balkonska vrata močno zaloputnem, kakor da sem bila zunaj, in že sem poleg njega. Okamnel je in na obrazu se mu je naredila kurja Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

311

polt in površno obriti deli brade so postali še bolj belo dlakasti. Bil je bled kot stena. »Kaj si od svojih sestra spet prinesel božji blagoslov na novega leta dan v moje, bolje rečeno, naše stanovanje?« Kričim in se jezim. Zaloputnem kuhinjska vrata, da se vse strese. On še kar brez besed stoji med kuhinjo in shrambo in naredi nedolžen izraz, češ, nič ne razumem. V sekundi sem ga hotela premlatiti, ga kaznovati, kakor se kaznuje kriminalca, da prizna resnico. Tudi mučila bi ga lahko, tako sem bila jezna nanj. Kaj naj mu naredim, da si bo zapomnil, da vseh teh vraž ne bo nosil več v stanovanje? Preden se še bolj razjezim, se spomnim svoje bojazni, da ga v svoji jezi slučajno ne ubijem, zato se ga ne bom več dotaknila. Resnično mu nisem želela smrti, le priznanje za neumno početje. Spremenil je načrtovano smer iz kuhinje v spalnico? Naj gre, naj gre spat, tako bo vsaj mir pri hiši. Moja utrujenost v hipu splahni, pričakovala sem vraže. Vse slabo takoj naredijo že prvi dan. Ni treba veliko truda, da najdem uročeno smolo, ki jo previdno, s papirnatim robčkom odvržem v plastično vrečko. Na hitro preiščem tla v kuhinji in shrambi in v grlu me stiska žalost, spet nam želi slabo in smrt, kot pred leti. A tokrat mu ne bo uspelo, poznam pot, vem, kaj storiti, da me črna magija ne prizadene več. Zgrozim se ob možnosti, da je bil v resnici on od vseh najbolj prizadet.

312

zbirka

izpovedi

Munirjevi sorodniki Soraya, le leto dni mlajša Munirjeva sestra, je bila pri meni na obisku, prosila sem jo, naj mi pomaga obšiti in opremiti otroško košarico oziroma »balo za dojenčka«. Takrat sem bila v sedmem mesecu nosečnosti in mislim, da je bila počaščena, da sem jo povabila, ali pa si je želela, da bi me malo bolje spoznala. Bolj kot njeno šiviljsko pomoč sem želela pridobiti njeno naklonjenost, nosečnost žensko spremeni, postane nežnejša, bolj občutljiva in zaupljivejša kot sicer. Že pri prvem srečanju, ko me je Munir pripeljal domov k svojim, sem začutila, da je zelo odvisen od svojih »žena«. Soraya je bila ponižna in prijazna, toda v očeh sem ji brala gospodovalnost in jezo. Rojena je bila takoj za Munirjem, ki je bil najstarejši fant v družini šestih otrok. Ko se je rodil Munir, mama Fiona še ni imela petnajst let. Munir je odšel od doma s trebuhom za kruhom, čim je zaključil šolanje, odšel je za zaslužkom v Sirijo, v času druge svetovne vojne, v Alep, k francoski železniški družbi, ki je skrbela za nemoten tovorni promet in oskrbo francoske vojske na Bližnjem vzhodu. Soraya je v tem času ostala doma pri starših, bila je izučena šivilja. Mama jo je nujno potrebovala za domača opravila, za nego in vzgojo mlajših dveh sestra in dveh bratov. Munirja kot najstarejšega brata so poslali v francosko šolo ter pozneje celo na ameriško univerzo. Drugi so si osnovno znanje nabrali pri verouku, več šol, znanja in izobrazbe niso imeli. Libanon je bil francoska kolonija pod močnim vplivom maronitske cerkve, ki je imela svoje prste v vseh kotičkih življenja, vse je hote ali nehote nadzirala in uravnavala. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

313

Kdorkoli jo je poznal, je hvalil mamo Fiono, saj je bila ena od redkih, ki je znala v asirščini brati in moliti stari, napol pozabljeni jezik, zapisan v molitveniku. A to je bilo tudi vse. Za vse ostalo je bila nepismena, enako njen bratranec. Starši so ju poročili zelo mlada. Oče Tonino je bil po poklicu brivec. Klepet je bil prijeten in njena pripoved slikovita. Bili so veseli, vedno so imeli dovolj denarja, saj je stric, mamin brat, vso vojno iz Amerike pošiljal denar v zlatnikih, da so preživeli, čemur so rekli najhujše obdobje med in po prvi svetovni vojni. Šest otrok v mali vasici v predmestju Bejruta. Otroci so se rojevali kot zajci, Munir, šivilja Soraya, avtoklepar Rafik, krojač Šafik, Matilda – nič; služila in čistila je vaško cerkev, dokler je Munir ni vzel v trgovino že precej staro, in Marisa, nekaj se je izšolala, a ker je bila zelo lepa, je kmalu postala tajnica v trgovski družbi. A vsi so morali do smrti vzdrževati mamo Fiono in očeta Tonina. Vsaj tako je pravilo, več otrok, več denarja na stara leta. Fantje so odšli s trebuhom za kruhom, dekleta pa so služila doma in v cerkvi, kar jim je dalo tudi neke vrste izobrazbe. Med tem časom odraščanja, ko so bili še vsi doma, se je zgodilo, kar je bilo za tiste čase povsem normalno. Matilda je zanosila. Bila je izobčena, poslana v samostan, kjer se je otrok rodil, bila je deklica. Tam jo je pustila in dolga leta služila v samostanu, da je odslužila grehe. In Munir je moral od doma, v Alepo, kjer je dobil zelo dobro službo, govoril je perfektno francosko in angleško. Tam, kjer je stanoval, pa je tudi potreboval služkinjo. Bilo jih je veliko, bil je lep fant, srečen, da je daleč od doma. Najlepša dekleta so bila njegova, mednje spadam tudi jaz. A jaz sem rodila v zakonu, zakonski deklici. V Alepu so se mu rojevali otroci, kdo bi jih štel. 314

zbirka

izpovedi

Ženske si niso upale, otroke so povile na cesti, jih tam morda pustile in skočile pod vlak. Smrt jim je bila itak usojena, ali bi jo oče in brat ubila ali vlak, vseeno. A ena je preživela in čez leta prišla za njim v Bejrut. In Bog ne daj, da bi se o tem, kako je bila Matilda kaznovana, kako je Munir trosil semena, o tem se ni nikoli govorilo, le molilo, da nihče zunaj doma nič ne izve. In drug drugega so leta in leta ocenjevali. Munir je moral vse plačati in Matildo je sestra Melisa naučila nekaj trgovskih vrlin in je bila kot detektiv pri njemu v trgovini. Dnevno je morala mami Fioni poročati o ženskah in pritoku denarja. Vse Munirjeve potencialne ljubice so Matilda in sestre z mamo vred odpravile z besedo, če pa to ni zadostovalo, pa so se zatekle k vuduju. Tako so bile prepričane, da imajo vse vajeti v rokah. In imele so jih. Mati jim ni dovolila v zakon. Brata, ki sta mnogo let ostala zunaj domačega ognjišča, sta se poročila, eden celo v Angliji, a drugi v Kuvajtu. Munir je kot polizani cucek prišel nazaj iz Alepa k mami in sestram. Leto pozneje je odprl trgovino igrač v samem središču Bejruta. Ko je denar prihajal tedensko domov, se je lahko izselil v najeto stanovanje v bližini trgovine. No, tega stanovanja jaz nisem poznala, saj sem se komaj rodila v mali vasici Šoštanj tam nekje za Alpami. Pozneje so se tudi sestre izučile, da so domov prinašale denarce. A Fiona jih je porabila za služkinje. Ni bilo govora za ženitev, nihče ni bil pravi, nihče dovolj bogat. Ostale so stare tete. Le Marisa se je malo pred smrtjo poročila z ameriškim pilotom. Tudi ta zgodba mi smrdi po vuduju, saj je po letu izginil z malim letalom vred v Mehiki. Ko sem jih jaz spoznala, so vse tri bile fine gospodične: Soraya in Marisa v službi pri letalskih družbah, Matilda Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

315

pri Munirju v trgovini. Mama Fiona je komadirala vse. Oče Tonino pa igral karte ali blackgammon. Ni mu bilo mar, kaj ženske počnejo, zahteval je svoj red in hrano. Služile so mu, bale so se ga. Meni je bilo tako zelo čudno, a lepo ob enem, ko sem jih opazovala, videti so bili tako zelo povezani z ljubeznijo drug do drugega. A pozneje sem se prepričala, da ta vez je bila le denar. Vse, kar sem zgoraj zapisal o pankrtih, mi ni povedala Soraya, ona je bila brezmadežna, še vedno nedolžna, a je nisem vprašala, kje. No, ne glede na to, kar sem izvedela, je Soraya prišla na klepet in naredila nekaj šivov za dojenčkovo košaro in ob tem je pripovedovala o tetah in stricih – vsi sami akademiki, kar pa ni bilo res, ni bilo točno, kot sem izvedela pozneje. Pri njih doma, pri Tanniosovih, do akademskega naslova, visoko zvenečih titul žal niso segli, ker so jih »zacoprali« zlobni ljudje. »Copranje« in čaranje sta baje tudi razloga, zakaj nobena od hčera ni poročena. S solzami v očeh je dodala, da je bila mama v resnici zelo egoistična, ni jim želela seksa in zadovoljstva, ki pride s poroko. Baje so se sestre veliko pogovarjale in iskale odgovore pri tetah. Ena med njimi jim je povedala, da je nekega davnega leta videla neko njej neznano žensko, kako koplje okoli limonovca v njihovem vrtu in s pladnja, ki ga je imela v rokah, se je še kadilo. Kaj je imela na pladnju, ni videla, a domnevala je, da je to še vroči, raztopljeni svinec. Zakaj? Ta limonovec je baje vražji in začaran, toda plodovi so bile najlepše limone daleč naokoli. Soraya pravi, da se limonovca boji tudi sredi belega dne. Še o drugih vražah je govorila, a meni je 316

zbirka

izpovedi

bila ta tema takrat popolnoma neznana. Večino pripovedovanja sem preslišala in redko sem karkoli vprašala. Na vprašanje, kdaj bodo ta limonovec izruvali, je odgovorila, da ne prej kot po materini smrti, da je bilo tako odločeno. Obe sva skomignili z rameni in Soraya je dodala, da je usoda v božjih rokah. Pri drugem obisku, prišla je čez teden, je prinesla s seboj neke ploščate figurice iz kovine. Hotela jih je namestiti pod prag stanovanja. Začudena sem opazovala njeno predrznost, nato pa pobrala vso navlako in »čof« čez balkon na sosednjo parcelo, kamor smo odmetavali vse mogoče, ne le jaz, tudi drugi stanovalci v stolpnici. Soraya je v trenutku zardela kot kuhan rak. Ničesar nisem rekla, prijazno sem jo poprosila, naj ne nosi več teh kovinskih figur v naše stanovanje. Vsekakor me je hotela spoznati z vražami ali vuduji, češ da nas bodo ščitili pred hudobnimi očmi in uroki. Pri pripravi kosila je služkinji ukazovala, kako se naredi pečen krompir, kako se reže peteršilj za tabuli. Nisem vstopala v kuhinjo, saj tako ali tako ne bi nič opravila. To je bil libanonski raj za ženske. Priznam, da sta kosilo zelo dobro pripravili in Munir se ga je zelo razveselil. Sestra je bila v kuhinji in vse naredila. Svojo prisotnost sem dokazala le s pripravo mize. Med pogovorom v času kosila sem v smehu omenila, da je Soraya čisto iz sebe, ker sem svinčene ploščice zabrisala čez balkon. Od Munirja sem pričakovala, da bo sestro poučil, naj tega ne dela več. Ne. Niti besede, niti pogledal ni proti sestri, niti proti meni in v hipu je zavladalo sila neprijetno vzdušje. Oba sta si prižgala cigareto in po domače nekaj klepetala. Tistega domačega še nisem razumela, saj sta govorila materni jezik, kar sem sprejela kot zelo nevljudno. Po klepetu je Soraya ukazala služkinji, naj postreže s sadjem. Spet Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

317

sem bila presenečena. To je moja naloga, v svoji hiši ukazujem jaz in ne ona, Munirjeva sestra. Svojo željo sem tudi izrazila in že je bilo preveč. Munir je brez besed vstal in odšel k popoldanskemu počitku. Le kaj sem rekla preveč, le kaj sem naredila narobe, sem pomislila za hip. Nič, tukaj je moj dom, in ne Sorayin. Tukaj ukazujem jaz, ukazujem, kako se bo kuhalo, kako se bo ponudilo hrano, in to sem ji povedala. Soraya se je cinično nasmehnila. »Draga Sandra, kakor želiš, a hiša mojega brata je tudi moja, saj smo vendar družina, mar ne?« me je nesramno in izzivalno vprašala in me gledala v oči, misleč, da je dovolj, da je Munirjeva sestra, in že se bom podelala in mi bo stekla voda. A me – Slovenke, hrabre, lepe rožice – se ne damo, ne damo se kar tako, in enako izzivalno kot ona v mene sem zrla vanjo in dodala: »Seveda smo družina, draga moja Soraya, tu smo mala, ljubka družina in družina ste tam, kjer živiš ti, a s pripombo, da tukaj odločam jaz in ne ti, moja draga svakinja. Tam lahko ti, če ti bo mama dovolila!«

318

zbirka

izpovedi

Magija Državljanska vojna nam je grenila življenja. Svoboda gibanja je bila močno omejena, strah in groza pred napadi iz zraka, morja in z zemlje so bili vsakodnevni dogodki, kot so zajtrk, kosilo in večerja, in niso obetali ničesar dobrega. Smrt in pobijanje nista bila več nič posebnega, a kljub temu nista bila nekaj, česar se zlahka navadiš in kar te ne prizadene več. Vedno me je in vedno me bo prizadelo in stiskalo v grlu. Nisem le jaz doživljala stiske in dušenja, strahu in kleščarja v grlu, tudi moji hčeri nista odnesli bolje. Dovolj mi je bilo in odločila sem se, da s hčerama odpotujem v Slovenijo. Za pet mesecev v Slovenijo, sem si rekla, in nazaj domov, če bo mogoče, če na sprtih straneh ne bodo preveč klestili s topovi in tanki in noreli z letali in drugim orožjem. Po vrnitvi sem običajno urejevala malenkosti, bolj kot urejala, pa premeščala lepe porcelanske vaze, bilo jih je …, pa posodice iz Limogesa in kristalne vaze in sklede iz steklarne v Rogaški. Ob tej priložnosti sem v eni od posodic zaslišala, kako je nekaj zažvenketalo, in sem jo odprla. V njej je bila neka čudna sivo-bela masa, kakor posušena smola. S papirnatim robčkom sem vzela iz nje tri manjše kose. Še naprej sem iskala po stanovanju. Zagrabila me je panika. Obrnila sem Munirjevo posteljno vzmetnico. Tudi tam je bil en košček, ki sem ga prav tako dala v papir, in obenem premišljevala, kaj naj z njimi. Ni imelo smisla, da bi spraševala Munirja ali služkinjo, nihče od družine ne bo povedal resnice. Odločila sem se povprašati znance. Moj prijatelj in moj ginekolog Faruk je poznal moje življenje z Munirjem. Pogovor je bil neprijeten, a sem vztrajala in njemu sem se zasmilila, ko sem mu povedala, Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

319

kakšna čuda odkrivam doma. Obljubil mi je, da mi bo pomagal. Bil je mož beseda in odpeljala sva se v eno od revnejših mestnih četrti. »Joj, v tako revni četrti sem nekoč že bila!« sem si rekla in se spomnila obiska pri vedeževalki v Bagdadu pred leti. Geto kot geto, svinjarija in umazanijo, otrok kot listja in trave, vsi umazani in divji. Skratka, kamorkoli si pogledal, povsod radovedneži. Vstopila sva v nizko pritlično hišo, še ne do konca popleskano. Na vratih se je prikazal neki moški in z roko na prsih pozdravil Faruka: »Bog naj bo s tabo, ya hakim, doktor.« Napotil naju je v sobo, kamor sva morala vstopiti z bosimi nogami. Na razkošnem fotelju je sedel prijazen gospod, po pripovedi predmolilec v mošeji, šeh za ljudstvo. Faruk se je umaknil v sosednjo sobo in s šehom sva ostala sama. Ponudila sem mu zavitek s smolo. Nič ni spraševal, le neko veliko knjigo je odprl ter vprašal za ime moža, moje ime in za ime Munirjeve in seveda tudi moje mame. Nekaj je iskal v bukvicah in našel pravo stran, vsaj tako sem sklepala po njegovi mimiki. Strah me je prevzel, kaj vse mi je »družina« napletla. Šeh me je pomirjajoče pogledal, se mi nasmehnil in v čisti, pravilni angleščini tiho govoril: »Moževe sestre te ne marajo, ena še posebno. Tudi moževa mati te ne mara, nočejo izgubiti sina, kajti ti in tvoji hčeri mu pomenite več kot one štiri. Hočejo se vas znebiti, da bi bil Munir le njihov. Verjetno tudi seksualno ni več tisto, kar je bilo. 'Ne morem,' ti reče. Ali ni tako rekel že velikokrat?« so bile šehove besede. Ostala sem brez besed, verjetno vsa rdeča v obraz. O seksu je bilo res. Šeh je pozvonil z namiznim zvoncem. Sluga mu je prinesel žerjavico in šeh je ob molitvi zmetal nanjo smolo, ki je 320

zbirka

izpovedi

tam zgorela. Ko se je prikazal dim, me je šeh pobožal po glavi. Bral je neke besede iz Korana, ki sem jih počasi ponavljala za njim. Služabnik je nato odnesel kadilo. Vstopil je Ali, bil je malo začuden in na obrazu se mu je videlo, da je zaskrbljen, toda še vedno je imel svoj zapeljiv filmski nasmeh. V arabščini in nato v angleščini sta si izmenjala nekaj besed. Prepričevala sta me, da je šeh magijo razbil, da jo je zažgal in vrnil tja, od koder je prišla. Torej ne more delovati več ne name ne na moji hčeri. »Za tvojega moža nisem prepričan, da bi delovalo, saj bi moral biti sam prisoten ob dimu,« je svetoval šeh. Poudaril je, naj bom zelo zelo previdna pri hrani. Baje se v hrani najlažje skrije in zaužije magična urok, ki jo »vsadi« ta, ki bi nam rad škodoval in rezultat je velika nesreča. Spet se je pojavil sluga, prav ponižno se je gibal z arabsko kavo na pladnju, namenjeno vsem trem. Dobra in močna kava je bila. V avtu sem obsedela tiho. Vso magično svinjarijo sem videla na naših krožnikih pri Munirju doma. Posvetilo se mi je, zakaj oni niso jedli, kar so meni ponudili, češ, jaz imam tako zelo rada in deklici tudi, več niso mogli kupiti je bilo zunaj sezone. Šlo se je za neko posebno solato, podobna naši. Na tone sem je zaužila. Ti mrhe arabske, naj jim bog sodi.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

321

Selitve Vojna norija je zahtevala posebne ukrepe, modrost in veliko veliko hrabrosti. Vsakič, ko ni bilo več vzdržno, smo me tri odpotovale v Slovenijo ali se umaknile iz vojnega vrelišča in strelišča v hribe na mirno, idilično Farayo. Velikokrat pa do Faraye nismo mogle, saj so bile vse ceste zblokirane in nadzorovali so jih ostrostrelci. Doma me je grabila panika. Ni bilo ne vode ne elektrike in tudi telefonske povezave so bile pogosto prekinjene. Bencin je bil dražji kot zlato ali pa ga je bilo zelo malo, po kapljicah, bi se reklo. Ponoči smo doživljali obstreljevanje mesta povsem novega orožja. Bombe, granate, mitraljezi, morija in pustošenje so bili na dnevnem redu, tedne, mesece in leta, kar osem sem ji preživela. Pogosto smo imele srečo in ujele zadnje letalo za Larnako na Cipru. S Cipra je bilo preprosto potovati naprej. Največkrat smo letele v Rim, od tam v Trst in iz Trsta s taksijem v Slovenijo, k moji mamici v malo, miniaturno stanovanje vsaj za prvo silo. Munir me je nenehno zavajal in mi vedno znova zagotavljal, da bo čez teden dni v Bejrutu vse končano in mirno, da se bodo sprte strani pobotale in bo za vedno zavladal mir in življenje bo še lepše, kot je bilo prej. Nekaj let sem mu naivno verjela, a ne povsem, le pravi trenutek sem čakala, da bom nato ukrepala po svoje. Vojna norija mi je celo prav prišla na mnogih področjih. Deklici sta se učili slovensko, to mi je bilo zelo pomembno. Meni je prav prišlo, da sem bila daleč od Munirja. A premnogokrat sem živela v strahu za njega, zanj, ki je ostal v Bejrutu, kaj bom, kako bom, če se njemu kaj zgodi. In začela sem počasi dajati denar na stran. On ni niti slišati hotel, da bi v 322

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

323

Sloveniji kupili neko hišo, da bi z deklicami živela bolj udobno kot večina slovenskega naroda, tako kot v Bejrutu, a s to željo sem si lahko obrisala pod nosom. To je bilo prvič, da mi ni ustregel. Ocenila sem, da je bila zanj prevelika, pa ne finančno, temveč razumsko. Za vsako potovanje je odštel precej denarja, nosila sem ga v torbici v gotovini. Kartic še ni bilo in čeki mi ne bi služili. Torej, njegovi so izvedeli, da trošim veliko denarja. Mustafa je navadni številki dodal še kakšno nulo in panika je nastala. Ker sem bila skrbna, sem se celo v Celovec vozila, da izvem, kako je, iz Slovenije ni bilo telefonskih vez. In med izvem drugim, da Matilda spi pri nas. Kako sta spala? Takrat še nisem nič vedela, še manj sem bila zgrožena, saj bratje in sestre lahko spijo pod isto streho. Munirja je skrbelo, enako Matildo, kako vsak dan hodi mimo zelene črte, njena rodna hiša je na krščanski strani, in mnoga dekleta so bila posiljena na naši, muslimanski strani. To propagando in strah so razširili sirijski vojaki. Res je bilo veliko posiljenih tudi moških, za katere nismo nikoli izvedeli. Te žrtve niso nikoli dobile groba na zemlji, morda so končale v globinah morja. In Matildo je bilo strah, saj je razglašala, da je še nedolžna. Seveda mora brat, ki želi, da je v trgovini, zanjo poskrbeti. Takšen je zakon v Bejrutu. In verjemite lepo sta skrbele drug za drugega. Nas tri sploh nista pogrešala. A morale smo nazaj, čim je bilo premirje, deklici sta morali v šolo, kot vsi ostali otroci. Obe sta bili presrečni vnovičnega srečanja z očetom, presrečni, da sta bili v svojem domu, v svoji sobi, da sta spet doma. Tudi oče je bil srečen in nasmejan. A teta Matilde ni bilo več, tudi ona se je lahko vozila od doma v službo, kot dobra zanesljiva Munirjeva desna roka. Oče in deklici so si pripovedovali o dogodkih 324

zbirka

izpovedi

preteklih dni ali tednov, ko sem bila v kuhinji, kjer sem po vrsti praznila posode za moko, sladkor in sol, za poper, vanilin sladkor, vsa zelišča, v katerih bi lahko bila mleta smola. Preden smo šle spat, sem pregledala tudi postelje, jih preoblekla s svežo posteljnino, čeprav je to naredila že služkinja Clarisa. Nič zato, časa za pranje je bilo dovolj. Minilo je že precej let, odkar se z možem nisva več obiskovala sredi noči ali v zgodnjih jutranjih urah, šeh je imel prav, med nama ni bilo več seksa. Munirju ni šlo, ni več mogel, jaz pa ne znam delati magije, da bi ga osvežila, ali pa tega nisem želela. Živela sva kot brat in sestra, morda kot on in Matilda med mojo odsotnostjo. Čudno se mi zdelo, da je vsakič, ko pridem nazaj, manj seksa. Šeh je imel prav. A vseeno je bilo lepo doma, v svoji postelji. Veselila sem se zajtrka, veselila sem se vsakega skupnega trenutka. Deklici in Munir so mi pomenili vse. Tu in tam so se slišale brzostrelke, zamolkli topovi, oddaljeno bombardiranje, a dokler ni bilo v neposredni bližini, se nisem sekirala. Pri zajtrku predlagam, da se odpeljemo na Farayo, našo drugo domovanje. Vem, da je bilo gor na 200 m vse v redu, a želela sem neke stvari, ki sem jih imela tam zgoraj skrite. Odpeljale smo se. Moj avto je bil garažiran na dvorišču in v dobrih pol ure smo že bile zunaj mesta. Skozi mesto se ni nikoli dalo divjati, razen ob posebnih priložnostih, ko sem drvela iz enega konca zelene črte na drugo čez most smrti. A te poti sem se tistega dne izogibala. Bilo je premirje in vsi prehodi so bili odprti. Na drugi strani zelene črte ista godlja. Počasna vožnja, prometa pa toliko, da bi lahko brala časopis med vožnjo. Še malo deklici in bomo na dvopasovnici, tedaj bo bolje in res je bilo. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

325

Promet je stekel, vozili smo hitreje. Na volanu sem opazila, da se mi trese. Morda so gume nepravilno napolnjene in vozila sem bolj previdno. Cesta se je začela vzpenjati, morala sem bolj pritisniti na plin in gume so se začele pošteno tresti. Ustavim na bencinski črpalki in mladi fant mi napolni gume. Malo čudno me gleda, zdaj mene, zdaj avto. Pač eden več, ki je radoveden, sem pomislila. V roko mu stisnem napitnino in odpeljem. Spet ista pesem, čim vozim hitreje, avto trese in volan težko kontroliram. Še dobrih 15 kilometrov strmo v hrib in bomo doma na Farayi. Vse tri smo se veselile. A nisem več upala. Pred mano je bila ozka strma cesta s prepadi. Zaustavim na drugem ovinku, izstopim in me je skoraj kap. Moje gume so ozke in male za fička, ne pa za močni motor in za hitrost 200km/uro. Zavrtelo se mi je. Pa ne zaradi višine, res smo bile že nad 1500 metri visoko, temveč od spoznanja, da mi je nekdo podtaknil gume, da me zapeljejo v prepad in adijo jaz in hčeri. Deklici sta opazili mojo stisko, a sem ju pregovorila, da s takimi gumami ne gremo naprej. Počasi, zelo počasi, noge in roke so se mi tresle, sem le obrnila avto in najnižjo prestavo, avto je bil avtomatičen, pripeljala v nižino, na cesto ob morje. Nadaljevala sem počasi, a ne domov temveč v Hadeth, k sestram in mami. Oče Tonino je bil že leto dni pokojen. Vhodna železna rešetkasta vrata niso bila nikoli sredi dneva zaklenjena, in redko kdaj druga lesena. V veži sem zatulila Soraya, da je odmevalo. V roki sem držala neki beli trak, ki sem ga našla v predalu za rokavice in smolo. Oboje sem na hodniku zažgala in še klicala. Prišle so kot bi jih iz puške izstrelil. Nato so one tulile. »Če ne utihneš takoj, ti bom to prekleto 326

zbirka

izpovedi

magijo stlačila v rit. Že spet vam ni uspelo, pa vam nikoli tudi ne bo.« Hotela je, da neham kričati, da se Fiona ne zbudi, hotela je pogasiti trak, na pomoč ji je priskočila Marisa, a sem ju odgnala. Sesedli sta se, ko sta zavohali smolo. Tako, ostanem, dokler ne zgori, da vas potegne v pekel! Pa nisem, ustrašila sem se za deklici, ki sta me čakali v avtu, kamor sem ju zaklenila zaradi varnosti. Počasi in previdno sem pripeljala do trgovine. Munir in Mustafa, sta me čakala na pločniku. Zadrla sem se s kletvico, ki zmerja mater in očeta ter njihovega boga. Matilde še ni bilo nikjer. Pripravljala je kavico, da bi se pomirila. Ko je prinesla kavo, sem ji jo vrgla v obraz. Še dobro, da se je umaknila. Mustafa je hitro skočil, da bi me prejel za roko, a sem se tudi jaz izognila in ga treščila po hrbtu in zavpila: le kako si upaš ti baraba. Munir me je pogledal in samo rekel: »Mami, ne v trgovini.« Hčeri sta se prestrašili in obe sta stekli k meni. Domov smo se odpeljale s taksijem.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

327

Stephanie in svet tišine, skoraj Čas in državljanska vojna sta opravila svoje. Razmere so bile nevzdržne. Pokalo je na vseh straneh, granate so padale kot jabolka z drevesa, nevarno je bilo toliko, da so ti ledenele kosti. Na Farayo ni bilo mogoče, zato sem se odločila, da spet krenemo za nekaj mesecev v Slovenijo. Munir je po telefonu nekaj stokal o materi, češ, kako hudo je bolna. Pa kako ne bi bila, madame je bila hudo v letih in prej ali slej zbolimo. Mar to ni jasno? Tudi pogledati nas ni prišel, le telefon, to je bil njegov svet, le po telefonu smo se družili, ker mu niti jaz, lepa lutkica, ki jo je hotel imeti, niti njegova dva zlata otroka nismo pomenili nič. Štela je le mama, mama Fiona, ki je bila bolna. Doletelo jo je sušenje mišic in starka je bila že tri leta napol ali povsem neokretna. Zanjo so skrbele, in to sem dolžna priznati in jih pohvaliti, hčere. Pa oče? Oče Tonino si je leta 1978 zlomil kolk in kmalu umrl, preprosto je ugasnil in nikomur ni bil v napoto. Povsem tiho je odšel in nihče ga ni omenjal. Munir ni nikoli želel govoriti o očetu, o materini bolezni, niti o boleznih nasploh. Spominjam se, kako je bilo, ko je izvedel za hčerino diagnozo, popolnoma je umolknil. Nikakor ni dojel, da je Stephanie petdesetodstotni invalid, da slabo sliši, da sliši le delno. Tega ni povedal niti staršem, sram ga je bilo, o neprijetnih stvareh se pri njih ne govori. Kaj bi, naj se tudi jaz živa zakopljem v zemljo? Naj jo pustim na cedilu? Nič ni kriva, neko jutro se zbudi in ne sliši več in hajd k zdravniku, ki to le potrdi, a to je premalo. Mati sem, razgnalo mi bo srce in polna strahov, polna žalosti je moja duša. 328

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

329

Preden sem dobila izvide in za Stephanie primeren slušni aparat, je bilo zelo hudo. Prej sem jo pogosto okarala in jezna sem bila, ker mi ni odgovorila na klice, še danes mi je hudo za vsako besedo. Stanovanje je bilo veliko in deklica preprosto ni slišala. Iskala sem jo po stanovanju, kajti zelo me je bilo strah balkona v osmem nadstropju in radovednosti moje lepe zlate deklice, polne energije, ki se je tako rada skrivala po stanovanju. Balkonska vrata so bila običajno zaprta in zaklenjena, med drugim tudi zaradi nevarnosti, nikoli ne veš, kaj se v vročem, predvojnem času lahko zgodi. Običajno sem jo našla za posteljo ali foteljem, kjer se je mirno igrala. »Stephanie, moraš mi odgovoriti, kadar te pokličem!« sem včasih histerično zakričala. Njene zlate vesele »okice« so me pogledale, obljubila je, da bo vedno odgovorila. Munir pa me je kregal: »Pusti jo pri miru, saj ti nič noče, pridna je in pridno se igra. Stephanie te noče slišati, stalno motiš otroka in mu neprekinjeno ukazuješ, pusti jo.« Ni mogel razumeti, da sem skoraj omedlela, preden sem jo našla. Sovražila sem se, da sem izbrala stanovanje na tej višini, ko ni mirnega trenutka, ker si nenehno na preži, da dekletce ne cvokne v globino. Kadar smo bili skupaj, to je bilo le redko, le za kosilo ob nedeljah, si je Stephanie priborila stol nasproti mene in tako opazovala in se učila brati z ustnic. Težave je imela z očetom, pogosto mu je očitala, da prehitro govori, da ga nič ne razume in ne sliši. Bila je zelo navezana name in na sestro. Brala je z najinih ustnic in pozneje sem ugotovila, da ima posebne senzorje ne glede na osebo, le v čelo in ustnice jo mora gledati. Tega pojava ni nikoli nihče komentiral, niti razložil, a zdi se 330

zbirka

izpovedi

mi zanimiv. Počasi, vsak dan bolj, sem se začela zavedati, da je z njenim sluhom res nekaj narobe, da to niso vendarle prazne marnje, ko očetu očita, da ga ne sliši. Vedno, kadar sem dala pred obraz knjigo ali revijo, je s silo odrinila mojo roko, da me je lahko videla. Bilo mi je jasno, da ne sliši, in zgrozila sem se ob tem dejstvu. Šla sem na pogovor v šolo, kjer so ugotovili in tudi potrdili, da Stephanie ne sliši dobro. Klicala sem vse znance in prijatelje, celo svojega ginekologa. Pomagal mi je, da sem takoj prišla na vrsto k petim najbolj znanim otorinolaringologom v Bejrutu. Niti k enemu Munir ni šel z menoj. Ja, le do svojega zdravnika za oči, ki je Stephanie predpisal vitamin A. Dobro, da ga nisem ubogala, otroka bi lahko uničila. Od petih so trije potrdili naglušnost in nato sem odpotovala še v Slovenijo. Na televiziji je gledala le francoske risanke in stalno spraševala Natalie, kaj so rekli. Kadar je želela od očeta kaj izvedeti, ga je prejela za brado in mu glavo obrnila k sebi ali stekla okoli njega tako, da ga je lahko videla. Sovražim ga, zelo ga sovražim, sovražim ga, nič mi ni pomagal. Vsemu se je izognil. Ne ve, kako mi še danes krvavi srce, ker Stephanie ne sliši normalno. Skoraj bi se zadušila od solz, ko smo bile še v Bejrutu, žalostna sem bila ob misli, da je fantje ne bodo marali, ne bodo hoteli, in zagrenjena, da bo sama, ker ne sliši. Dih mi je zastajal, kajti take izjave sem morala poslušati v šoli ali ob nedeljskih kosilih v Hadetu. Seveda, kdo drug, le Matilda je lahko tako zlobna, poosebljena zloba je. Povedala sem Munirju, se zgražala in najraje bi jo z golimi rokami zadavila, a Munir se je le smejal in modro rekel: »Tako se reče vsaki punci, to je le šala ...« In dobil je kozarec vode v obraz, za kar je bil seveda užaljen, Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

331

ker se je moral preobleči pred odhodom v službo. Sovražim ga in pika. Fuj! Ker nisem verjela libanonskim zdravnikom, sem odpotovala v Slovenijo k specialistki, zdravnici, ki je tudi meni vrnila življenje, ne le Stephanie sluh. Ona je dobila najboljše slušne aparate, jaz pa dozo dobrih besed in nasvetov, kako živeti z naglušno deklico. Normalno, ona se bo na slušne aparate privadila, kot se mnogi na očala. A preden sem do tega prišla, mi jih je večkrat dol vrgla, češ niso lepi, potem je še Munir svoje dodal, da sem jaz nora, da otroka maltretiram, da jih sploh ne potrebuje. A verjela sem le dobri zdravnici iz Kliničnega centra v Ljubljani in skoraj dobesedno tako tudi vzgajala otoka in okolico. Z Munirjem in njegovim sem doživela še nekaj šokov, celo to, da se je začel sramovati hčere in skoraj leto nismo šli k babici Fioni na kosilo. V šoli so jo sprejeli brez težav, le Stephanie je imela težave, upam, da jih danes nima več.

332

zbirka

izpovedi

Zlati časi Po vsem povedanem je jasno, da je bil najin zakon prazna lupina. Jaz sem vlekla skupaj, on pa je bežal k mami. Trudila sem se, imela sem ga rada, a on je bežal k mami. Dva zlata otroka sem mu dala, a nista bili dobri, deklici sta, in on je bežal k mami. Kaj bi, zapustila sem ga. Zdaj lahko po mili volji ostane pri mami! Leta 1983 sem s hčerama v Ljubljani zaživela novo življenje. Vpisala sem ju v osnovno šolo nedaleč od stanovanja. Ni jima bilo preprosto: novo okolje, nova država, slovenščina jima je bila tuj jezik. Sošolci so ju medse sprejeli prijateljsko, bili so, kot bi bili enaki. Prav tako so ju sprejeli učitelji in učiteljice in vsi smo se potrudili, da bi moji dekleti zaživeli normalna dekliška in šolska leta. A brez posebnih ur, dopolnilnih ur in inštrukcij ni šlo. Našla sem dobro gospo Kristanovo, pravzaprav se je ponudila sama, da bi pomagala mojima deklicama, vsak dan se jima je posvečala, kolikor je le mogla. Učila ju je slovenščino in z njima spet predelala vso šolsko snov in napredek je bil kaj kmalu viden. Veselje doma in v šoli je bilo nepopisno. Ob prvem slovenskem spričevalu sem zajokala od tihe sreče, da jima je uspelo. Takrat sem bila razdeljena na tri dele: doma v Ljubljani sem čistila in kuhala in ob sobotah, nedeljah in torkih zvečer sem pospravljala, Teodorju pa sem pomagala ob nedeljah popoldne, kajti tudi on je ostal sam z dvema otrokoma, enako starima kot moji hčeri. Druge dneve sem garala, pridna v delavnici v Gradcu ali na poti z izdelki ali sem nabavljala Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

333

material, potreben za proizvodnjo. A ne glede na trdo delo in skrb nam je bilo lepo. Vsi smo hiteli, vsi smo imeli svoje obveznosti in opravila. Ni bilo časa za kreganje in loputanje z vrati. Otroci so poleg obveznega šolanja obiskovali tudi glasbeno šolo, telovadbo in plesne tečaje. Zabavno in poučno hkrati, saj jih ni nihče dobesedno nadzoroval in jim ob vsakem prihodu in odhodu od doma sitnaril: Ali imaš narejeno domačo nalogo, imaš dovolj tega ali onega? Starši smo jim bili že odveč. Kot mati sem jima zaupala. Bila sem prepričana, da nam bo uspelo, saj je bila moja ljubezen tako bogata, da deklici ne bi mogli drugače kakor uspeti. Zvečer so otroci z raznih zunajšolskih obveznosti prihajali pravočasno domov. Pred spanjem so poklicali moji ali Teodorjevi domači ali pa sva jih poklicala midva. Teodorjeva žena je odpotovala nazaj v Kanado. Teodor je lepo skrbel za svoja otroka, zame, zase in za moji deklici. Bili smo velika družina. Sicer vsaka v svojem domu, ampak vedelo se je, da smo skupaj. Najine ljubezni nisva skrivala pred njimi. Lahko rečem celo, da so se tega veselili, saj je bil mir v obeh domovih. Veselila sem se tudi sama, nihče za to ni vedel, ko sem odprla veliko kuverto, ki mi jo v roko porinil Rami ob ločitvi. Dokler nisem potrebovala, resnično potrebovala denarja, ga v kuverti nisem iskala. A takrat leta 1984 sem ga in ga tudi uporabila za delavnico, za stanovanje, za naše zmerno življenje v zlati dobi. Od Munirja sem zahtevala le za deklici. Imela sem nekaj mesečnih dohodkov od obratovalnice. Bila sem odločena, da sem pravilno ukrepala.

334

zbirka

izpovedi

Črni časi 2003 Vse zgodbe in grozne posledice hudobnih želja me spremljajo, odkar sem se poročila z Munirjem. Ni mi pomoči, kaznovana sem, ker nisem poslušala oum Said. Telo se je začelo tresti, zagrabila bi steklenico z viskijem in bi ji odbila vrat, kot je oni Američan pivski steklenici, in mu jo zarila nekam globoko zelo globoko. Tudi njegovim sestram bi jo. Ta gnida je spet prinesel domov vse vrste črne magijo – smolo, še dobro, da ni kislina. S črno magijo se spopadem jutri, potopila jo bom na dno morja. A njega ne morem utopiti, enako ne zabosti s črepinjami. Nataknila sem si rokavice. Skrbno sem pobirala smolo, jo vtaknila v plastično vrečko in skrila. Nisem še bila prepričana, ali naj ga zato kaznujem in mu eno primažem okoli ušes ali naj potuhnjeno kot on zamolčim. Molči in čuvaj živce. Odšla sem na balkon po sveži zrak. Nekaj je počilo v smeri kasarne. Drugi rafal je odjeknil in pričakovala sem jih še več. Stopila sem notri, vse do kuhinje in čakala. Nič več rafalov, le spomin na moj skoraj poslednji rafal leta 1978. Sirski vojska je okupirala Libanon, se naselila po kasarnah na obrobju mesta in ena takih kasarn je bila v naši soseski. Brhki in zelo primitivni vojaki, ki so širili strah naokoli. Bili so kot podgane povsod. Pred njihovo kontrolno točko smo ustavili in kot učenci v šoli odgovarjali na njihova vprašanja. Enkrat sem enemu rekla v srbohrvaščini: 'Idi do đavola'. In je razumel. Obarvala sem rdeče, a se takoj znašla, da sem le preverjala, ali razume srbohrvaško, kajti vem in sem bila prepričana, da se je šolal v neki vojašnici blizu Beograda. In točno sem zadela. Pridobila sem si dobre točke in skoraj nikoli več Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

335

mi ni bilo treba odgovarjati in še manj kazati svojih dokumentov. Le pozdravila sva se, kakor se pozdravi maršala. A tega vojaka tistega dne ni bilo. Zamenjal ga je neki drugi rdečelasi in močan vojak. Zjutraj sem deklici peljala v šolo, kajti le sebi sem zaupala, niti šolskemu avtobusu ne več, še manj pa Mustafi. Bili smo v obdobju, ko so ugrabljali otroke premožnim Libanoncem. Da nam je bilo lepše se je z nami vozil naš psiček. Živa igrača doma, klicali smo ga Čiko. Tudi Čiko ni poznal novega vojaka na kontrolni točki in ko sem ustavila, da se identificiram, me ta nori vojak vpraša, kaj je to za mojim hrbtom. Čiko je stal na zadnjem sedežu in je vohal. Bila sem tečna, jezna, da imamo vse, kar ni bilo libanonskega, v Libanonu in to kot okupatorje. »Kaj ne vidiš, da je to asad,« ker sem želela primerjati psa z levom, kar asad pomeni. V hipu je bila brzostrelka na mojem čelu in jaz zavpijem »Noooooooooo. Nisem želela žaliti tvojega predsednika.« Moj glas je bil tako močan, da se je slišal do vhoda kasarne in tam prileti ta, ki zna srbohrvaško, in tudi on vpije »Laaaaaaaa,« kar je v arabščini ne. Moj vojak je pritekel in jaz sem se vsa tresla, kajti cev smrtnega orožja je še bila uperjena vame. Vojak mu je povedal, kaj sem rekla. Nato sem komaj izjecljala. Na ukaz je cev umaknil, meni pa velel, naj takoj odhitim domov. In res sem. Nato mi je šele kapnilo, da sem pravzaprav psa primerjala z njegovim predsednikom Al Asadom in da je pes najhujša žalitev v islamskem svetu, kjer te za žalitev tudi neusmiljeno ubijejo.

336

zbirka

izpovedi

Čakam, Bejrut 2003 Vse manj sem zahajala v golf klub. Čas je turobno in dolgočasno vrtel svoje kolo in vreme je bilo še precej lepo. Bolj sem ostajala doma in nekaj čakala. Kaj, še sama nisem vedela. Danes bi temu rekla bolj ali manj izražena depresija z znaki strahu. Pustimo to. Zavedala sem se, da bo Munir prav kmalu spet načel idejo, da se mora stanovanje takoj prodati zaradi tega ali onega razloga. Popoldanske ure sem spremenila v dolge sprehode ob peščeni obali tik ob stolpnici. Pred mnogo leti, ko sem še vodila Čika na plažo, sem obula športne copate, v žep sem si naložila dovolj salame za psa in nož. Nič več nisem potrebovala salame, ne noža, ne športnih copat. Odšla sem v lepo, sveže popoldne, sijalo je zimsko sonce in koprenaste, nežne meglice so se dvigale nad vodo, nad morjem, ki je bilo povsem mirno. Veselila sem se sprehoda ob obali in pesek je bil lepo očiščen. Spomini na ribiče in mrtvake me je stresel, a mislila sem, pa saj ne bom zaplavala. Stopala sem lahko, koder se mi je zahotelo, pred prazniki so očistili obrežje, nikjer ni bilo pločevink, razbitih steklenic, ogabnih plastičnih vrečk in smrdljivih ostankov hrane. Le tu in tam kepa posušene nafte. Tudi sprehajalci so bili povsem drugi, niso bili več kriminalci in teroristi in odpadniki vseh vrst, bande najrazličnejših političnih in verskih strank. Med državljansko vojsko je bilo tukaj ob obali v nočnih in tudi v pozno popoldanskih urah nevarno zbirališče kamikaz, samomorilskih gorečnežev libijskega, japonskega, jemenskega, palestinskega in seveda tudi sirskega porekla, teroristov. Nihče od prebivalcev mesta si ni upal sem. Tod so goreli ognji Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

337

in razkazovalo se je orožje in vpilo se je v vseh mogočih jezikih in prepiri s pretepi, kdaj pa kdaj je kdo obležal v mlaki krvi. Dogajalo se je kot po tekočem traku in ni bilo vodij, bil je popoln kaos. Kamikaze, rdeča Kmerska hunta, so dneve in noči urili Arabčke o borbenih veščinah z mitraljezi, konji, sabljami in predvsem z noži. Jim prali možgane. Z daljnogledom smo jih opazovali, a nihče od stanovalcev si ni upal črhniti. Pa tudi če bi, komu naj bi jih prijavili? Države Libanon in njene moči ni bilo že mnogo let. Ko se je vojna norija končala, se je tudi urjenje in shajanje na peščeni obali končalo. Mnogo neviht in visokih valov je bilo potrebnih, da se je pesek očistil in razkužil te drhali. Po čistilni akciji je postal ta del Bejruta rekreativni poligon za tekače, sprehajalce, a posebno še mesto tajnih ljubezenskih srečanj. A nikar ne mislite, da so se po peščeni obali razkazovale misice v bikinkah, joj, kje pa. Nasrala kot šef stranke Hezbolah jim je kreiral novo modo; čador, dolga obleka, ruta, le roke in obraz so vidne. Vse ostalo pod cunje. Sprehod po pesku ob morju je bil prijeten, še posebno za žensko moje starosti, žal je bilo drugih zelo malo. Libanon je postal dežela moškega spola, kakor vse muslimanske države. Hodila sem lahko celo bosih nog. Orutane ženske, ki so spremljale može ali ljubimce, so me zavistno opazovale, kako si upam sredi zime hoditi v morju. Ni bilo hladno, vsaj ne na pesku. Oči so se zazrle v daljavo, v azurno zeleno gladino morja. Nasmehnem se spominu. Moja prijateljica Johanna je znala smučati na vodi. Pri hotelu St. George, tam, kjer so bili marina 338

zbirka

izpovedi

in moja odskočna deska v libanonski svet in poletno rajanje z italijanskim pevcem Antoninom in mnogimi drugimi dobrimi starimi znanci. Med drugimi žalostnimi dogodki Bejruta 2002, ki so se vrteli okoli mene, je prišla novica, da je bila moja draga Johanna, nedavno tega ustreljena. Spoznali sva se davnega maja leta 1967 na plaži hotela St. George, ko sem si prvič v Bejrutu nadela modne bikinke. Njena zavijajoča dunajska govorica me je pritegnila, bila sem vesela, da sem vsaj ta jezik znala in govorila. Bila je lepa kot vila, podobna francoski igralki Mylene Demongeot. Osem let je bila starejša od mene. Znala je jahati konje in smučati na vodi, za oboje prej še nisem slišala. Od tistega prvega srečanja sva postali zelo dobri prijateljici, marsikdaj z različnimi mnenji in okusi, posebno za moške in pijačo. Bila sem ji poročna priča v maronitski cerkvi in ona meni. Nisva vedno viseli skupaj, morala je voditi svojo trgovino z oblačili, saj ji njen fant, pozneje mož, ni mogel zagotoviti udobnega življenja ali pa je tako hotela biti svobodna. Še danes ne vem povsem natančno, zakaj je delala še po poroki. Hitro sem se privajala na življenje v Bejrutu, v nekaj mesecih sem se želela naučiti za vseh osemnajst let nazaj, ki sem jih zabila v Sloveniji v ponižanju in revščini. Ona pa je že imela vsega dovolj. Nisem še znala francoščine, malo bolje že angleščino, a seveda premalo, da bi lahko začela študij na ameriški univerzi. Želela sem postati psiholog. Prve informacije iz ameriške univerze so bile, da moram temeljito obvladati angleščino in da moram imeti denar za študij. Nisem vedela, da se mora študij plačati. V Sloveniji smo študirali zastonj. Po prvi vroči debati in poznejšem druženju z Johanno in njenimi prijateljicami sem Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

339

postala pozorna na delo v barih. Johanna je pred leti tudi tako začela svojo kariero v Bejrutu kot natakarica v nočnem baru. Njene informacije, kako začeti z delom v Bejrutu, sem požirala. Druge informacije sem dobila od Kristininega očeta, bil je odvetnik. Z združenimi informacijami sem začela ukrepati. Potrebovala sem delovno vizo. Potrebovala sem denar. Munir me je že zalagal z njim, a jaz sem želela svojega za študij. In večeri po barih in lokalih nočnih zabavišč so se vrstili. Kakor sem že omenila, hitro sem se učila. Nisem pa želela delati za druge, v glavo sem si vtepla, da bi rada svoj lokal in želja se mi je uresničila. Leto in pol sem imela v najemu nočni bar Phoenix, na Rue Pheonicia. Nedaleč od tam, kjer sem klofnila Barona. Renome sem si ustvarila že takrat. Lastnik lokala mi je pomagal pridobiti delovno vizo za delo natakarice. Za druge vrste vize bi imela probleme, jezik je bil problem, da bi se zaposlila kot tajnica ali kot prodajalka. Kaj se me predstavljate v eni od teh dejavnosti? Postala sem lastnica nočnega lokala, kjer sem lahko pela, kadila in plesala, a zato sem veliko zaslužila in bila vsak večer v družbi krasnih, lepih mož. Najela sem pianista in klavir. Hitro sem se naučila nekaj francoskih šansonov, nekaj angleških, a tudi ruskih. Celo Olivero Marković sem dobro imitirala in njeno pesem: Za kim. Gostje so bili srečni, da so tudi oni sodelovali in peli, da smo vsi postali sentimentalni in srečni. Viski in šampanjec sta se zlivala v potokih. Tudi dekleta iz Anglije sem zaposlila, da je bil obisk Arabčkov večji in bolj donosen. V letu in pol, od januarja 1968 do oktobra 1969, sem si uresničila želje: velik bančni račun, staršem sem z levo roko vrnila denar, kot sem obljubila mamici, ki ga je za mene porabila v osemnajstih letih, pela in plesala sem v zakajenem 340

zbirka

izpovedi

lokalu, a nisem bila kurba, kot je napovedal oče, imela sem svobodo gibanja ter denar za študij na ameriški univerzi. Vse se mi je uresničilo. A poleg vsega tega sem imela čas za plaže in prijatelje, za vodno smučanje, za kazino in kvartopirstvo. Stanovala sem v sanjskem stanovanju z dvigalom v stanovanje, le ključ sem uporabila in izstopila sem v razkošno stanovanje s teraso, kjer me je Johanna velikokrat obiskala. Popili sva na litre dobrega avstrijskega vina. Bili sva snobovski, libanonsko vino za najin klepet ni bilo dovolj dobro. Tako je bilo pred leti. Danes me zelo boli, da ni upoštevala moje napovedi, da ji grozi smrt. Rekla sem ji: »Johanna, možev brat te bo pihnil, ti si mu edina ovira brez zaledja, da se dokoplje do tvoje vile in do 100 odstotkov deleža v podjetju!« Njen ogorčen odgovor še vedno odmeva v mojih ušesih: »Aleksandra, ne bodi smešna, Hašim me obožuje in zelo trpi ob izgubi brata, mojega moža!« Samo opravičila sem se, objeli sva se in sem odpeljala. Da bi bila v Bejrutu, je ta podlež ne bi kot mušico v letu pokončal. Jaz sem bila Johanni edina oseba na svetu. A takrat je bila užaljena, ščitila je te libanonske družinske gnide.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

341

Smučanje na vodi julij 1967 Duhovi izraelsko-arabske vojne so se pomirili v Bejrutu, pozabili, smo, da je kdaj sploh bila. Plaže so bile polne, nočni lokali tudi, enako restavracije, polno je bilo domačinov in turistov iz celega sveta. Manjkali so le libanonski Židje, oni so zbežali iz države ali pa so jih pobili. Ni jih bilo več. Johanna in moj učitelja sta bila prva v toplem morju, da mi pokažeta vodne smučarske vrline tega lepega športa. Uživala sta v obratih, v skokih, smučala drug ob drugem, se rokovala, vlečno vrv sta si zataknila za zadnjico in veselo mahala. Jaz, revica, pa sem ostala sama z resnim kapitanom, od njega ni bilo niti besedice. Zanimiva vožnja, za kapitana naporna, zbran je moral biti, paziti je moral na učiteljeve znake. Od St. Georgea do Ramlet el Baide je z gliserjem dobrih dvajset minut. Vse skupaj pa za športnika, kot sta bila Johanna in učitelj, ni bilo nič posebnega. Na gliserju, ki ni poskakoval, morje je bilo idealno, sem postajala vse bolj nestrpna in nemirna, bila sem polna pričakovanj, bila sem kot uro ali dve pred izgubo nedolžnosti, tudi vroče mi je bilo in z mene je teklo, znoj imam v mislih, in tudi to je bilo podobno kot takrat, ko je bilo prvič, kajti nisem mogla dočakati, da sama stopim na vodne smuči in se predam učenju te »igre na vodi«. Kapitan in učitelj sta si izmenjala neke znake in že smo zdrveli skozi skalo, ki je bila videti kot naravni tunel, ponos libanonske turistične ponudbe in fotografij, ki jih pozna ves svet. Gre za dve samotni skali blizu obale in ena ima prehod v obliki dovolj širokega tunela, da skozenj smuknejo čolni in manjše barke s smučarji vred. Vse naokoli pa morje, globoko, skrivnostno, čisto in preteče. 342

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

343

Želja, da se takoj naučim tega športa, je bila tako velika, da sem komaj čakala, da onadva, ki sta na vodi že nekaj stoletij, nehata, saj nista trenirala za olimpijske igre. Prišli smo v velik zaliv. Od junija 1972 sem z balkona vsak dan spremljala vse mogoče dogodke v tem zalivu. Včasih v strahu, včasih sem se z radostjo in užitkom predajala pogledom nad morsko kraljevino, ki je bila videti z balkona neomejena, veličastna, večna, občasno je zasenčila celo nočno kraljestvo zvezd in planetov, ki sem se jim predajala kot narkotikom noč za nočjo. Celo omamo z LSD-jem – o njem seveda nimam pojma – sta ta dva elementa stvarstva preglasila in prekosila, prekosila sta omamo vseh opojnih snovi tega sveta. Prijatelja športa sta se naveličala igranja v morju in motor gliserja je utihnil. Kapitan mi je nekaj govoril v arabščini in razumela sem, da moram obleči varnostni jopič. Jopič sem si nadela okoli telesa in skočila v morje, bilo je prijetno toplo, sredi julija je bilo. Na obali je bilo zelo malo kopalcev. Pomislila sem, zakaj mi ne hodimo na to plažo, ki je z gliserja videti pravo naravno razkošje. No, o tem razkošju pozneje. Učitelj mi je nataknil smučki, povedal, kako se dvignemo iz vode, in to je to, to je vse, kar moram vedeti. Dočakala sem, kar sem želela. A zdaj, zdaj bom stala na smučeh, prvič sem stala na vodnih smučeh. Učitelj je v trenutku, ko sva morala iz vode, trdo zagrabil mojo levo podlaket. A jaz, neroda seveda, takoj »plof« in nazaj v vodo. Ni mi uspelo ne s prvim, ne z drugim, ne s tretjim poskusom. Johanna se je na gliserju smejala in mi v nemščini nekaj govorila. Ničesar nisem slišala, še manj razumela. Tak, draga Aleksandra, spektakla in zabave je bilo dovolj, zdaj pa resno. Brž ko sem se prepričala, da ne bom več padala, sem 344

zbirka

izpovedi

bila zunaj vode in na svojih nogah in na vodnih smučkah, ki so lagodno poskakovale po morski gladini. Nisem upala gledati ne levo ne desno, gledala sem le predse. Ponosna sem bila nase in moj učitelj se je oddaljil. Prijel se je svoje vrvi in skakal čez valove. Joj, pa kako on to naredi, verjetno samo zaradi fizike, sem modrovala. Poskusila sem tudi sama in s prenosom teže zarezala kot parnik zunaj vodnih tirnic. Rezala sem vodno gladino in to je to, velik uspeh, bravo, jaz. Nisem več pazila, nisem bila več pri volji, spustila sem vrv in se čisto počasi potopila. Ne, nič strahu, le do pasu, moj varnostni jopič je bil resnično varen. Tudi učitelj je prišel bliže in gliser se je bližal in Johanna se je smejala. Bila je ponosna na moj vodni uspeh. Učitelj Carlo je mahal kapitanu in glasno, prestrašeno vpil: »Meduze, meduze yala, yala!« »Pa kaj vraga se mu mudi, saj mu jaz plačam!« sem pomislila. Yala, yala v arabskem žargonu pomeni »hitro, hitro«. Johanna se je prijela za usta, Carlo je zajavkal poleg mene. Gledala sem, a ničesar videla, nobenega repa, le neko sivino okoli sebe. Morje je bilo tako globoko, da je bilo že kar sivo. Carlo je bil v skoku na gliserju in tudi mene so z vso silo potegnili iz vode. Ubogala sem, ker sem se prestrašila, a še vedno nisem vedela, česa. »Kaj se dogaja, Johanna? Zakaj sem morala ven? Pa tako lepo mi je že šlo.« »Sandra, ne vidiš, spustila si se v samo jato meduz.« »In kaj je tako groznega?« sem vprašala, saj za meduze še nisem slišala. Johanna se mi je zasmejala in mi razložila, kako Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

345

sem lahko srečna, da me nobena ni ožgala. Če bi me, bi morali takoj v bolnišnico po pomoč. »Aha, zato je Carlo zavpil? Torej so ožgale njega? Johanna, res še nisem videla meduze in doživela njega ožiga. Morda pa jih je omamil moj džin tonik.« Malo sem ga pred nastopom cuknila za pogum. Ob misli na Johanno in najine prijetne pogovore, potovanja, druženja in plese v družbi najinih mož ali brez njiju se zdaj ob tem lepem sončnem zahodu na tej čudoviti obali kar sramujem svoje prisotnosti brez nje. Hudo mi je ob sončnem zahodu, ki napoveduje celo zeleni odsev morja. Tudi hčeri sta jokali ob novici, da Johanne ni več med nami. Poročila se je z zelo simpatičnim, nič kaj bogatim fantom Osmanom. Z moškim brez lepe zunanjosti, toda njegova notranjost je sevala veselje in moč. Francosko ni prav dobro obvladal, in kadar smo bili skupaj, sem celo jaz začela govoriti v istem slogu. Imel je močne črne brke, trebušček precej napolnjen, bil je srednje postave, toda višji od Munirja. Vozil je najlepše avtomobile, vsako leto je imel nov ameriški avto. Nista imela otrok. Pred državljansko vojno se je ukvarjal z različnimi hitrimi posli. Johanna je po poroki še imela trgovino, Osman je vse prevzel v svoje magične prste ter iz penija naredil milijon. Postajal je zelo bogat. Johanna je žarela od sreče, ne samo zaradi bogastva, tudi zaradi njune ljubezni. Osman je oboževal Johanno, pomenila mu je vse. Žal pa ljubezen in skupno življenje, ki izhaja iz nje in ni globoko zastavljeno, hitro mineta. Zapletel se je v karte, v poker, ki je požrl veliko bogastva in veliko njune ljubezni. Včasih je ustvaril novi milijon ali dva, toda kakor pri vsaki hazardni igri je le »banka« ta, ki 346

zbirka

izpovedi

je bogatejša, nikoli posameznik. Nastajala so trenja in tako se je izvedelo, da je Osman eden od vodilnih pri ponarejanju fiskalnih, davčnih znamk. Sodišče je odločilo, da mora v zapor. Brž ko je izbruhnila državljanska vojna, so pokrski prijatelji z njegovim bratom na čelu osvobodili zapor in vsi zaporniki so pobegnili med falangiste, močno maronitsko organizacijo, ki je pripomogla, da je v Libanonu zadivjala državljanska vojna. Res so želeli odgnati drugo prav tako požrešno milico, to pa so bili Palestinci in njihovi zavezniki z Arafatom na čelu. Vse, kar je bilo vrednega v središču mesta in okolici, so uničili topovski izstrelki, stalinove orgle in vojaško orožje različnih kalibrov. Od 6. aprila 1975, ko je falanga napadla otroški palestinski šolski avtobus in vse na licu mesta neusmiljeno pobila, pa tja do izgnanstva Arafata in njegovih privržencev septembra 1984 je bilo na obeh straneh več kot sto tisoč mrtvih in še dvakrat toliko invalidov. Ker se vojne ne da kar tako na hitro končati, vsaj v Libanonu ne, so se sprle še krščanske milice in sirske oborožene sile, ki so se ugnezdile v Libanonu od leta 1978 naprej. Ta uničujoči spor je trajal še naslednjih sedem let. Število žrtev in razdejanje v vseh oblikah je še naraslo. Materialne škode še dandanes ne morejo oceniti. Do odhoda Arafata se je libanonska lira držala precej trdno skozi vse leta vojskovanja, in sicer 3,50 lire za en ameriški dolar. Po odhodu Arafata ter njegove vojske in somišljenikov je vrednost lire v pičlih dveh mesecih padla na 2000 za dolar. Morda mnogo mojih bralcev ne ve, da so si Arafat in njegovo spremstvo sami plačali luksuzni ladijski prevoz iz Libanona v Tripoli v Tunizijo. V Libanonu je obubožalo veliko nedolžnih ljudi. Ne le zaradi recesije, tudi zaradi visokih računov za Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

347

zdravljenje ranjenih. Libanon ima zelo slabo zdravstveno varstvo, saj več kot polovica državljanov zdravstvene storitve plačuje iz lastnega žepa. Tudi jaz. Munirju se ni zdelo pomembno, da bi imeli urejeno zdravstveno zavarovanje, še manj pokojninsko zavarovanje. Moja prijateljica Johanna in njen mož Osman sta se preselila iz prelepe mestne četrti ob svetilniku na maronitsko stran, saj je tudi Osman po zaporu postal eden od falangistov. Kupil je čudovito hišo, ki jo je Johanna počasi spreminjala v vilo. Otrok nista imela in tudi posvojiti jih nista želela. Imela sta dobermane. Kadar je bilo zatišje, sem prišla z družino k njej na obisk. Pogovor je takoj nanesel na politiko in seveda kritiziranje, v tem sem bila odlična. S kozarcem ali dvema sem začela: »Saj ste sami krivi, vi, maroniti, da imamo tako zmedo in palestinsko milico v državi. Vaš predsednik Camille Chamoun je podpisal pogodbo med Angleži, Palestinci, Izraelci in Libanonci leta 1948 ob ustanovitvi Izraela. Pozneje, ko je bil predsednik Libanona, med letoma 1952 in 1958, je celo privolil v množično preseljevanje Palestincev na libanonsko ozemlje. Dobili so nekaj denarja in celo libanonsko državljanstvo. Jasno, da zdaj zahtevajo več. Denarja imajo toliko, da lahko kupijo ves Libanon. Od kod pa jim denar? Ves svet jih zalaga. Arafat je najbogatejši človek daleč naokoli. Ogromne vsote denarja dobi za preživetje svojih državljanov v begunskih taboriščih, ogromne vsote tudi za odškodnino. In ta denar si razdelijo le on in njegovi najbližji. Reveži ga prav gotovo ne dobijo, saj v begunskih taboriščih ničesar ne potrebujejo: Unicef jih zalaga s hrano in zdravili. Imajo svoje profesorje in učitelje. Ni se še zgodilo, da bi palestinska družina plačala za liter olja, niti 348

zbirka

izpovedi

enega samega računa za zdravnika. Vse imajo zastonj, so brezskrbni in preskrbljeni za vsakodnevno preživetje. Vi, maroniti, ste jim to omogočili. Zdaj pa jih preklinjate in pobijate. Želite jih izseliti, razorožiti, jih vreči iz Libanona. Krasno, samo za tako potezo se še niste dogovorili s sosedo Sirijo, z arabskimi magnati, ki vas tudi zalagajo z denarjem, s kupi denarja le zato, da palestinska taborišča ostanejo v Libanonu.« Taka je bila takrat resnična usoda in slika Libanona. Munir in Osman sta priznala, da je tako. Osem let sem sama na svoji koži plačevala stare dogovore in palestinsko-libanonsko-sirske zdrahe. In še okupacijo Izraela, ki je radodarno priskočil na pomoč falangi, Sirci pa muslimanom. Amerika in Evropa sta mirno tolerirali tuje sile v Libanonu. Ne samo mesto Bejrut, zasedli so ves južni del Libanona za dobrih trideset let. Kradli so vse, ne le libanonske vode, ki so jo potrebovali za uresničitev svojih namenov, da iz puščave naredijo najrodovitnejšo zemljo in tam vzgojijo najbolj okusno tropsko sadje za izvoz v Ameriko in Evropo. Cvetje, na primer vrtnice, nikjer niso tako bogato cvetele in dišale kakor prav na tem delu okupirane libanonske zemlje. V ceno pridelanih sadežev in cvetja sta bili vračunani tudi bodeča žica in izraelska vojska. Cena je bila ista na meji z Libanonom ali več kilometrov v njegovo notranjost.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

349

Iglu Leta so minevala, hčeri in jaz smo se preselile v Slovenijo. Po vsem libanonskem ozemlju je divjala vojna, nihče ni več vedel, zakaj se bojujejo, nihče ni mogel predvidevati konca. Osman je še naprej kartal in Johanna je bila vedno bolj sama doma s psički. Kadar se meče karte in veliko igra, se tudi veliko kadi. Kadar je ženska sama doma, se zamoti s pijačo. In moja Johanna je postala alkoholik. Osman pa kronični kvartopirec. Dva kronika torej. Že pred mnogimi leti je imela težave z ledvicam in eno so ji na Dunaju odstranili. Imela je torej samo še eno, kar bi lahko bilo v redu, če se ne bi opijala. Da je bila nesreča še večja, je moral Osman pod nož. Sladkorna bolezen in tromboza v nogah. Ni bilo drugega izhoda, ali preživetje in amputacija obeh nog tik nad kolenom ali smrt. V operacijski sobi je prišlo do zapletov in podlegel je, kar mi je pozneje zgroženo, v žalosti in solzah pripovedovala Johanna. Leta 1998 sem prišla na obisk v Libanon in kot vedno, če je le bilo mogoče, sem jo obiskala v njeni prelepi vili. Tistega leta je bila suha starka, v črnem. Gledala me je kot prazna, dotolčena in povožena sivina starosti in alkohola. »Veš, Sandra, vsa ta leta sem ti zavidala, da si živela svoje življenje. Jaz ga nisem mogla,« je tarnala. »Zakaj ne, Johanna? Naredila bi enako, kakor sem jaz s hčerama, tebi bi bilo še lažje brez otrok. Poleg tega si imela mamo na Dunaju in tam še lastniško stanovanje. Jaz sem ga morala kupiti. Jaz sem morala v službo, da sem hčerama pridobila status za zdravstveno zavarovanje in brezplačno šolanje. V službo sem morala, da smo preživele. Johanna, mislim, 350

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

351

da se danes o vsem, kar je bilo, nima smisla več pogovarjati in tarnati nad svojo usodo. Ostajajo le besede in bolečine. Kaj nameravaš zdaj narediti?« sem jo milo pogledala. »Zdaj sem postala edini lastnik vile in solastnik s Hišamom. Se spominjaš Hišama? Tistega, ki je vedno držal za puško? Z njim sva po zakonu lastnika vsak ene polovice vseh poslovnih prostorov.« »Pa ti sploh veš, koliko je bilo teh?« sem jo previdno vprašala. »Ja, Osman je veliko zaslužil, posel cveti in Hišam ter njegovi otroci skrbijo za uspeh.« Vase je zlila kozarec viskija, češ da jo boli želodec. »Ali bi ti tudi enega? Meni tako pomaga. Verjetno sem včeraj zvečer pojedla kaj slabega, da me danes napihuje.« »Ne, Johanna, hvala, ne bom, v redu sem. Časi alkohola v dopoldanskem času so mimo. Dovolj smo ga pred leti,« sem se nasmejala in ona tudi. »Johanna, si že kaj premišljevala, da bi prodala vilo in se vrnila nazaj na Dunaj? Johanna, ne verjamem, da ti bo Hišam dovolil še dolgo dihati.« In res ji ni.

352

zbirka

izpovedi

Faraya avgust 1975 Poletne mesece sem z malima punčkama preživljala na Farayi. V turističnem centru je bil tudi hotel z bazenom, tenis igrišče in čudovit mehko travnat vrt za igro otrok. Balzam za vse starosti in spole, tudi za služkinje, ki so budno pazile na otroke, da smo me mamice klepetale in se predajale užitkom neba, sonca in veselja. V neposredni bližini je bil iglu, tako je, zelo domiselno zgrajen iglu: v notranjosti velik pult z oblazinjenimi stoli, morda za dvanajst oseb, in majhne mize, v drugem prostoru tudi, a pri mizicah navadni stoli brez naslonjal. Med tednom je bil iglu odprt le zvečer po osmi uri in le za pijačo in kakšen sendvič. Ob koncih tedna se je vedno prijetno kadilo z žara in dišalo je tudi za kosilo in seveda pozno v noč. Na zunanji terasi se je bohotila šavarma. Otroci, služkinje in tudi mi, starši, smo šavarmo komaj dočakali. Kaj je šavarma? Pokončna mesna skladovnica, ki se ob vrtenju meso peče, da se pozneje vzdolžno reže. Beseda šavarma je turška, çevirme, kar pomeni »vrteti se«. Doma je v Anatoliji. V Libanonu so najbolj priljubljene šavarme iz govedine, jagnjetine ali iz piščanca. Ko je bila pečena, jo je kuhar navpično navzdol narezal na tanke rezine in položil na mali arabski kruh, dodal preliv iz sezamove moke, tahini, na tanke kolobarje narezano belo čebulo in paradižnik ter malo sveže poprove mete. Vse skupaj je zavil v arabski kruh, nato v papir in dodal tri ali štiri papirnate prtičke, da slastni sok ni stekel po obleki, rokah in komolcih. Vsi smo onemeli in utihnili, ko smo žvečili to slastno jed. Pozno popoldne se je pojavil abu Ali, oče Ali, mali brkati moški z galabijo, dolgo belo srajco, in arabskim pokrivalom, Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

353

ruto s črnim trakom. Na žerjavici je pražil kavo. Dišalo je daleč naokoli. Že zaradi vabljivega vonja smo se vsi ustavljali, morda smo celo zaradi šavarme in pražene kave prišli na popoldansko srečanje. Večina stalnih gostov hotela in bazena ter igluja se nas je odlično poznala in se družila, o seksu pa vam ne bom pripovedovala, seveda je bil, a ne povem, s kom, bojim se, da me »zašpecate«. Kakor sem že rekla, večeri so mi bili prazni, mojega moža ni bilo nikoli med nami. Povabila sem Johanno. V dvoje je bilo lažje biti v središču dogajanja. Z veseljem se je odzvala in njen doberman tudi. Prijazna mrcina, deklici sta ga imeli radi, še posebno Stephanie, in Nox ju je vedno zabaval. Ko sva midve šli zvečer v iglu, so otroka in služkinja ostali doma, Nox pa z nama. Prava zabava je bila ob petkih in sobotah zvečer. Klepet, smeh, ples, popevanje, tako je, to je bilo na sporedu. Abu Ali je bil predstava zase. V ogromnem možnarju je z dolgim batom drobil praženo kavo in plesal. Ritual s pesmijo in plesom, da je bila kava kmalu skuhana in postrežena. Ta mali moški, ne več tako mlad, je plesal in z batom ustvarjal ritmično glasbo. Noro lepo. Domačini so zapeli, kar sem šele pozneje razumela, ljubezenske pesmi. Ljudje so pili in se opijali, tudi abu Ali je »cuknil« zdaj viski, zdaj arak, kar so mu gostje pač ponudili. Bilo je zelo veselo in zabavno. Doma je Johanna omenila zabave, a glej ga zlomka naslednji vikend je bil z njo Hišam, možev brat. Vem, da se zgodilo tudi to, da je brat do potankosti izpolnil vse pogoje, da pazi na Johanno. To me je še najmanj bremenilo, saj sta spala v hotelu in Nox tudi. Večina gostov je uživala hašiš, ta je bil na razpolago vsem, brez cene skoraj. Zato toliko veselih in bogatih gostov. Abu Ali 354

zbirka

izpovedi

in kuhar so dobili velike vsote denarja kot napitnino, lastnik lokala Kamil pa je v žepe basal vse, kar je kasiral v večeru. Žepi so večkrat bili premajhni. A kdo bi se sekiral in štel. Nihče. Bila sem edina, ki sem se zabavala brez popivanja in seveda brez kajenja hašiša. Nisem imela fanta, bila sem zelo zvesta Munirju …, takrat še. Zvečer sem razvozila pijane in drogirane znance v njihove hiške ali bungalove, tudi Kamila. Na poti domov ob iglu opazim kup bele gmote. Ustavim in me je skoraj kap. Abu Ali v luži krvi na tleh, šipa na vratih razbita. Ga ogovarjam, nič. Iz stegna krvavi in beduinska noša je bila strgana. Jaz jo še bolj strgam, da dobim trak, ki ga zavežem nad stegnom in ga s težavo, čeprav je bil suhec, vlečem na zadnji sedež in odpeljem nazaj h Kamilu. On je bil tako zelo srečen: »Madame Tannios, si le prišla k meni, veš kak se bova imela lepo, sem dober ljubimec, šampanjec je v hladilniku …« Še bi blebetal, a sem ga prejela pod roko in ga peljala do avta. Seveda se je obotavljal in protestiral, da v Libanonu se ne seksa na vrtu. Ko je zagledal truplo, krvavo srajco, ki je bila prej bela, zdaj pa rdeča, se je zdramil. »Nobenega zdravnika ne poznam, tukaj je v vasi spodaj le veterinar.« In ob štirih zjutraj sva zbudila veterinarja. Mislila sem si, poseg je isti za psa ali človeka, rano mora takoj zašiti in ustaviti krvavenje. Pijano nezavestnega in hudo ranjenega beduina sta položila na kirurško mizo in v desetih minutah je bil abu Ali rešen. Živel bo. A tudi nezavestnega sta položila nazaj na sedež in ob šestih zjutraj sem ju izkrcala pred Kamilovim bungalovom. Kamil se je zahvaljeval, saj se je tudi on med tem precej streznil. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

355

Hašiš Morda je od dogodka s poškodovanim Alijem minilo deset let ali več, ko je nekega dne zazvonil hišni zvonec, kar je za zgodnje dopoldne neobičajno, saj v arabskih deželah ni navada tako zgodaj motiti soproge ali služkinje, možje so namreč na delu. To seveda ne pomeni, da služkinje niso čakale ljubimcev in se veselo valjale v zakonski spalnici svojih gospodarjev, in to nikakor ne pomeni, da so bile soproge zveste in si niso posladkale nekaj lepih uric, medtem ko so bili otroci v šoli, a kljub temu je bilo to neobičajno. Clarisa mi je sporočila, da sta pred vrati dva moška, očitno Arabca v beli halabiji – značilno moško oblačilo, ki sega skoraj do tal. Kdo bi le to bil, sem se vprašala, in šla do vrat. Ko sem odprla, sta se oba smejala in starejši moški se je na vse kriplje opravičeval, da nas nadleguje, in ob tem mu je iz ust tekla prava poplava lepo izrečenih besed. Ob glasu in črtah na obrazu sem bila presenečena, misleč, da ga že dolgo ni več med živimi – na svoje veselje sem prepoznala abuja Alija. Predvidevala sem, da je oni drugi njegov sin. Povabila sem ju v stanovanje, a nista želela vstopiti. Vem, poznam, ni navada, da moški vstopi k ženski, in poklicala sem Clariso, da sta videla, da poznam navade. Sramežljivo sta vstopila. Povabila sem ju, naj sedeta, in naročila Clarisi, naj pripravi žalab, murvin sok. Sedla sta in takoj prišla z besedo na dan. Ali, tudi sinu je očitno ime Ali, je potegnil iz vrečke lepo škatlo, jo izročil očetu in oče meni. »Draga gospa Tannios, vas in vaša zlata otroka in vašega cenjenega moža naj varuje bog, rekel je 'ohrani', naj vam bo 356

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

357

vedno ob strani. Alah je velik, Alah je dober, Alah je pravičen. To je darilo naše družine, od mojega sina Alija in mene in moje žene oum Ali v zahvalo, ker ste mi rešili življenje.« Ganljivo je bilo, da so mi solze zalile oči in abuju Aliju enako. Hvaležno sem sprejela darilo in si ogledovala čudovito, ročno izdelano leseno škatlo, mojstrsko okrašeno z biserno matico in srebrnimi ploščicami v mozaiku pokrova. Njega in njegovo družino sem hvalila, naj tudi njih čuva bog. Odprla sem pokrov in okamnela, ko sem v škatli zagledala dva bela, v celofan zavita paketa. Takoj sem prepoznala, bil je hašiš, morda več kot kilogram hašiša. Bilo mi je nerodno in težko sem skrivala presenečenje in potlačiti sem morala, kar slino sem požirala, da me s hašišem nista osrečila, in želela sem si, da vsebino škatle odneseta nazaj domov, toda zavedala sem se, bilo bi zaman in užalila bi ju, če celotnega darila ne bi sprejela. Darilo je bil hašiš in ne lepa škatla. Vedela sem, oni so beduini, preprosti ljudje, ki živijo z naravo, in hašiš je največje bogastvo in darilo, ki ga je mogoče imeti, ki ga je mogoče podariti, in beduinom se ne sme zameriti. Hvaležno sem se zahvalila in srečna kot otroka sta veselo odšla. »Naj te čuva bog!« sta še dodala. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem našla Kamila in ga končno dobila k telefonu. Ni bilo preprosto, saj je dal iglu v najem drugemu upravniku, sam pa je postal pri falangistih zelo pomembna oseba. Kamil je bil tisti, ki je povedal abuju Aliju, kje živim. Dogovorila sva se za randi, takrat sem mu poklonila tudi hašiš, vesel ga je bil. Mene ni zanimal, a obdržala sem lepo, dragoceno leseno škatlo.

358

zbirka

izpovedi

Johanne ni več, Bejrut 2003 Mesec po mojem odhodu leta 1998 so našli Johanno mrtvo v njeni lepi vili. Na poti domov s peščene obale sem bila pošteno zamišljena, nisem in nisem mogla pozabiti najinega zadnjega objema, lepo jo je bilo objeti, čeprav se nerada objemam z ženskami, a njo sem imela rada in lepo jo je bilo objeti. Žalostna sem prišla domov in stopila na balkon, kjer sem vsaj delno videla njeno nekdanjo vilo, poslala sem ji poljubček, moje oči pa so bile polne solza, ki so druga za drugo polzele po licih. Pred meseci so me znanci obvestili, naj ne hodim v vilo na obisk, ne bi bilo dobro, kajti po Johannini smrti se je vanjo vselila vsa Hašimova družina in jaz jim prav gotovo ne bi bila dobrodošel gost. Govorilo se je celo, da sem ji pred smrtjo svetovala, naj vse proda in se vrne na Dunaj. Nisem se prestrašila govoric. Poklicala sem Fawzija in se napotila na obisk v poslovne prostore trgovine za opremo kopalnic in sanitarij v strogem središču mesta, ki je zdaj v Hašimovi lasti. Oprema kopalnic in sanitarij je bila uvožena iz Italije, trgovina pa v razkošnem sijaju in blišču kakor v Italiji. Naletela sem na Hašimovega sina in hčer, ki sta se dolgočasila, tisti hip ni bilo strank. Ni se mi bilo treba pretvarjati, solze so same drsele po licu kot zdaj, ko to pišem. Začudeno sta me gledala, kako jočem. Takrat sta me spoznala, saj sta kot otroka večkrat prišla z Johanno k meni na Farayo. Učila sem ju celo smučati. Gledala sta me kot čudo, okamnela sta. Poslovila sem se in na vratih rekla, naj pozdravita tudi mamo. Mogoče me Hišam preseneti in pride na obisk, da izve, kaj vem. Zaveda se, da bi lahko bila edina oseba, ki bi sprožila sodni Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

359

postopek za ugotovitev Johannine smrti. Sem edina oseba na tem svetu, ki bi jo branila, če bi še bila živa. Naj ji bo lahka zemlja. Na poti domov sem se ozirala, gledala skozi lepo oprano avtomobilsko šipo desno in levo. Velike, na novo zgrajene avtoceste videvam po vsem Bejrutu. V Evropi bi takim cestam rekli cestna sramota. Bejrut in svetovno znani sodobni inženirji nikoli ne bodo rešili prometnega vozla in cestnih problemov. Tudi kot žafran drage nadgradnje cestnih viaduktov niso pomagale. To zvrst gradnje si lahko predstavljate približno takole: japonskemu dijaku iz prvega razreda tehnične šole daste nalogo, naj po spominu nariše njihove viadukte in cestne obroče. Risba bo zanesljivo bolj pregledna in nič manj logična kakor tukajšnja »prava arhitektonska betonska umetnina«, skrpucalo, ki mu ni para. »Fawzi, prosim, zavij proti hribu, rada bi videla palestinsko taborišče Tall el Zaatar.« »Madame, žal ga ni več, falangisti in Židje so ga z ljudmi vred zravnali z zemljo.« »Ni pomembno, Fawzi, ni pomembno, ali je ali ni, povsem nepomembno je, želim si ga ogledati in pika. Moj spomin na začetek bitke oziroma ofenzive in na nadaljnji potek vojne je premočan in obljubila sem si: če ostanem živa, če preživim, si ga v prihodnosti ogledam.« Ni bil ravno navdušen, da se voziva po spominih in starih tragedijah, kjer je ugasnilo mnogo življenj, poleg tega se je Fawzi bal hudiča in, kakor je rekel, so v tem taborišču še dan danes zli duhovi, morda celo sam hudič. »Kje si bil, Fawzi, ko se je začela bitka za Tall el Zaatar, hrib timijana?« 360

zbirka

izpovedi

»O, ohoho, ves čas sem bil s tranzistorjem v roki na plaži in cele dneve igral trik-trak, zvečer pa treniral boks,« se je nasmehnil in skrivnostno, veselo muzal. Razumela sem ta triktrak, ki je res igra s kocko, a v tem primeru je zvenelo bolj seksualno. Ker je spomin na Johanno še kako prisoten, sva se odpeljali v Beit Mary, srčkano mestece nad Bejrutom s pogledom do Cipra, Izraela na jugi, Sirije na severu, če čisto malo pretiravam, saj nisem imela daljnogleda s seboj. Tam zgoraj je hotel Al Bustan, ljubezenski dvorec za eno noč ali za eno popoldne. Stregli so najboljši sladoled Libanona. Zato smo se odpeljale na izlet v Beit Mery, v povsem krščansko okolico. Na poti nazaj, malo pred Tall el Zataarjem, palestinskim kampom nas zaustavi kolona avtomobilov in oboroženi Palestinci priganjajo: »Yala, yala, awem ruh! Hitro, hitro pojdi proč, hitro zbeži!« Z vso vozniško spretnostjo sem hitro odpeljala mimo. Žal je bilo prepozno. Nekaj sekund pozneje je tam spodaj zadonelo bum in bum, le dober kilometer od ceste, po kateri sem drvela, bum, bum pomeni padanje granat velikega kalibra iz minometov, in takoj so sledili povračilni streli, švigali so iz soteske, kjer je bilo palestinsko taborišče. Dekleti sta bili še majhni in zlahka sem ju pomirila, češ, to so vojaške igre. A Johanna, sedela je ob meni, ni razumela mojega jezika in pogovora s hčerama, zato je začela histerično vpiti: »Sandra, hitro, hitro, ubili nas bodo! To so norci in, kakor je rekel Osman, vse bi jih bilo treba pobiti!« je hitela v precej slabi francoščini in se tresla od strahu. »Pa o čem govoriš, Johanna?« sem vprašala in v nemščini dodala: »Prosim te, Johanna, kaj govoriš, kaj blebetaš? Dve Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

361

majhni deklici imam s seboj, prosim, bodi tiho, ne ustrahuj ju.« Nisem je več poslušala. Otroka sem prosila, naj sedeta povsem nazaj na dno avtomobila, in tako vozila naprej, a ne daleč. Na cestnem obroču, kjer so se ceste razdvajale, so na vseh smereh s starimi gumami blokirali cestišče, iz njih se je kadilo, in ogenj je gorel na več mestih, na široko je gorel in nam voznikom grozil, in oboroženi možje so prišli, obkolili so nas z vseh strani. Imela sem občutek, da gre za napad maskiranih mož iz kamene dobe. Nihče ni bil videti človeški, videti so bili brutalni, prostaški, morilski in grozljivo grobi. Ni me bilo strah ognja in dima, teh ljudi me je bilo strah. Takih postav in pokvek na ulicah Bejruta še nisem videla. Johanna je momljala in mi hotela pomagati z navodili, kam naj zapeljem, da bi se izognile in ubežale najhujšemu. Nisem je poslušala, saj ni bila voznica, ni znala voziti avta. Tudi materinski zaščitniški nagon se ji ni razvil, pač ni bila mati. V vzvratnem ogledalu sem videla visoko moško postavo, oboroženo do zob, ki se je bližala mojemu blokiranemu avtomobilu. Sunkovito sem izstopila in ga milostno pogledala v smislu: »Kaj zdaj?« Ni prav dolgo ugibal in v polomljeni angleščini je vprašal: »Ti od kod, to tvoji baby?« in je pokazal na skrita otroka in tresočo se Johanno. »Jaz sem Titova hči, moja baby in ona iz Avstrije. Turist tukaj.« Tak način govorjenja so najbolje razumeli. Upala sem, da me je Johanna slišala, kako spretno lažem. Nisem želela, da bi se oglasila in vmešala v reševanje položaja. Z roko sem segla po svoj jugoslovanski potni list. Vedno sem ga nosila s seboj, 362

zbirka

izpovedi

ne vem, zakaj, a tisti dan mi je še kako prišel prav. Fant je pogledal potni list, pogledal mene in z roko nakazal, naj počakam pet minut, češ, potem bo vse ok. Vse naokoli so histerični vozniki trobili, skakali iz avtomobilov in vse povprek vpili. Ne pozabite, da so v razdalji dvesto do tristo metrov okoli nas letele rakete, bombe, in vsakič, ko je v naši bližini počilo, sem imela za malenkost bolj mokre hlačke. Čez čas pride neki drugi oboroženi fant. Začne kričati na druge zmedence, češ da bo vse postrelil, če takoj ne umaknejo svojih vozil in mi ne naredijo proste poti. »Ona mora takoj skozi, ona je Titova hči. Ya harradinel, ya kaleb, yala yala! Ti, prekleti pes, naj ti streha pogori, gremo, gremo!« je preklinjal in jih priganjal, da se mi umaknejo. In res so se, vsaj malo in počasi, a ne preveč zagnano so se ob njegovem razburjanju in grožnjah malo po malem umikali. Zlato priložnost, jedel mi je z roke, sem pograbila in prav majceno sem ga izkoristila, upajoč, da bo trik s Titom vžgal, poleg tega me je tako pohotno gledal kot že dolgo nihče. Uro pozneje smo bile rešene. Cesta je vodila skozi najbolj nazadnjaško muslimansko četrt, prisežem, da je bil vsak prebivalec te četrti solidaren s Palestinci. Me v avtu nismo govorile. Hčeri sta razumeli, da je vse narobe, da je hudo. Jaz pa sem se zavedala, da moram, preden bomo doma, peljati še mimo dveh taborišč, Tajunie ter Sabre in Šatile. Videz ljudi, ki so živeli tukaj, je mogoče opisati le z naslednjimi besedami: velika tolpa ranjenih živali, ki se borijo za preživetje. Podobno sem se borila jaz za življenje svojih hčera in za svoje. Za Johanno sem vedela, da bo preživela, njej se za potomstvo ni bilo treba bati. Prosila sem boga, če je resnično kje in nas gleda od zgoraj, da se hčeri Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

363

ne prestrašita, da ju ne popade panika ali, še huje, da ne doživita psihičnega šoka. Bili sta tako nebogljeni in mladi, Natalie je imela le tri leta in tri mesece, Stephanie pa dve leti in tri mesece. Uspelo nam je, nekdo nas je zaščitil, danes vem, bog je bil. Odganjala sem črne misli in vse grozne in nevarne možnosti sem odvračala ter se spretno izogibala nasproti vozečim vozilom, ne le osebnim, tudi terencem z brzostrelkami in mitraljezi ter raketami krajšega dosega, z bradatimi, podivjanimi, tujimi moškimi na vrhu vozil. Razjarjene živali. Nenadoma sem zaslišala hrup in strele iz avtomatskega orožja, v polovici mesta je divjala huda bitka, brž sem skrenila s poti in si poiskala drugo, da bi se varno umaknila morebitnim strelom, kajti streljalo se je na vse strani neba in streljali so vsi, ki so imeli orožje. To pa ni bila več šala, to je bila nevarnost na kvadrat in hitro bi me lahko našla krogla, ki mi sploh ni bila namenjena, in potem bi se reklo: na napačnem mestu ob napačnem času. Po krajšem obvozu smo se bližale domačemu okolju, kjer so se streli in eksplozije granat manj slišali, in prispele smo in vse nam je padlo dol, vsaj nama z Johanno. »Joj, kako lepo je doma. Pridi, Johanna, z mano, imam dober sladoled in odlično kavo.« Noge so se mi tresle. Pri vhodu me je vprašujoče pozdravil vratar: »Od kod ste pripeljale?« Nisem želela komentirati. Posrednik je bila Natalie: »Moja mami je abadaj, junak, Titova hči.« »Ya abadaj, ya madame!« je skozi zobno protezo patetično izgovarjal naš vratar. Za nami je prišel še Mustafa brez 364

zbirka

izpovedi

primernega pozdrava, joj, kakšen kmet, ki me je ogovoril: »Gospod želi vedeti, kje si bila, telefoni, ne delajo.« »Povej mu, da v Beit Mery na sladoledu, na cesti za Tall el Zaatar, pri Palestincih v kampu Šatila in Sabra.« In isto pot je ubral Fawzi. Pred stolpnico me ni čakal Mustafa, temveč Xavier, da potrebuje denar. Dala sem mu nekaj, želela sem imeti mir. Razumela sem ga, da tudi on potrebuje denar.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

365

Kupčija brez krčmarja Začetek aprila in maja ni v Bejrutu nič kaj prijeten, temperatura podnevi naraste do vročih petintrideset stopinj in se čez dan ali dva spusti na nizkih deset, kar je za mesto pravzaprav hladno. Vroče je zato, ker nas peščeni vihar iz Sahare v teh dveh mesecih »obogati« s peskom in vročino. Ko začne deževati, padajo debele rdeče dežne kaplje in vse je umazano. Če ni treba ven, se zapremo v domove in čakamo, da se vreme izboljša. Zima je hladna in zelo neprijetna, veliko vlage in vetra je. Februarja in v začetku marca močno dežuje, nastajajo nevihte. Veter doseže hitrost tja do devetdeset kilometrov na uro in njegovi sunki celo do sto dvajset. Morje se močno razjezi, tako hudo je, da valovi preplavljajo ceste. Kanalizacija se maši z vsemi mogočimi smetmi in voda naraste do sredine višine avtomobilov. Izza balkonskih vrat je prav grozljiv pogled na morje in mesto. Kadar je morje razburkano in grozeče rjavo, me spominja na mojo jezo. Točno tako je, tudi morje se razbesni. Razbesni se nad nepridipravi, nad ljudmi, ki neusmiljeno onesnažujemo njegovo morsko lepoto. Balkonska steklena vrata so vzdržala vsa neurja, saj so v zatišju vetrovnih sunkov. Pri sosedi Leili so vrata obrnjena na jug in jugozahod in večkrat se je zgodilo, da je šestmilimetrsko steklo popustilo in v sobah je nastal pravi »ur nebes«. Pred leti sem za vsak primer dala otroka spati v svojo sobo, v najbolj severni del stanovanja. Ne le zaradi strahu, da močnemu vetru popustijo steklena vrata in razbitine ranijo dekleti. Ob takem vihravem vremenu se v jugozahodnem delu stanovanja preprosto ne da spati. Bolje sem se počutila, ko sta bili z menoj v

moji sobi na varnem. Žvižg vetra je bil zelo glasen. Natalie se je pogosto zbudila in skozi balkonsko zaveso opazovala neurje. Stephanie je mirno spančkala, zaradi naglušnosti ni slišala žvižgov vetra. Enako mirno je spal v svoji sobi Munir, pa ni bil nič naglušen, le globok spanec je imel. Njega še topovsko obstreljevanje ni motilo, kaj šele žvižgi vetra. Veter in dež vedno prideta z juga in vse druge nezgode Bližnjega vzhoda, tudi letalonosilki ameriške mornarice, Niemitz in Eisenhower, ponos Amerike na morjih in oceanih, strah in trepet v Sredozemlju. Razveselili smo se ju, brž ko je bilo mogoče videti vso njuno veličino. Mediji so poročali, da je vlada v Bejrutu, si lahko predstavljate, kakšna vlada je to bila, dovolila ZDA, da se ladje približajo libanonskim vodam in zaplujejo vanje. Odrešenje prihaja z Američani, se je veselila večina kristjanov in delno tudi muslimanskega prebivalstva. Velika zmota. Zapeljevanje naroda, metanje peska v oči in kopičenje denarja le za nekatere, sem v sebi modrovala, ko sem plavajoče mesto zagledala nedaleč od obale, v svojem in Johanninem zalivu mladosti in smučarskih veščin na vodi. Le zakaj se tuje sile vmešavajo v notranji spor države? Saj so same mnogo pripomogle, da je ta spor sploh nastal, in v resnici niso nič dobrega »priplule« s seboj. Morda le trenutno olajšanje tistih, ki naj bi se izselili iz Libanona. Po Kissingerju, takratnem sekretarju ZDA, je bilo vse pripravljeno že zunaj meja Libanona: begunska taborišča, lepše rečeno, začasna prebivališča v francoskem delu Kanade. Zakaj francoskem? Večina kristjanov libanonskega porekla govori in piše francosko. Mikavna poteza, dobrodušno delo tuje diplomacije. Zakaj so tuje sile želele

nam, Libanoncem, toliko blagostanja, toliko lepih in spodbujajočih besed? Kanada, dežela, kjer lahko vsak od nas dobi delo in po kanadskem zakonu tudi državljanstvo. Kako mikavno! Veličastna poteza človeštva, da se izognemo klanju in trpljenju doma v svojih revnih vaseh in ubornih predelih mesta. O ceni tega udobja in človečnosti se nikjer ne bere, le vsi smo vedeli, kaj pomeni, vedeli smo, kaj nam tujci ponujajo, in to, kar ponujajo, ima visoko ceno: izselitev in vse nepremičnine prepustiti tujcem, Palestincem in simpatizerjem, ki nam brez milosti pustošijo Libanon. Siriji so maroniti in kristjani v Libanonu še danes trn v peti. S korupcijo ali ustrahovanjem so pod svoje okrilje pridobili vse maronitske predsednike. Muslimani v Libanonu pa so tako ali tako že stoletja hlapci Sirije in Irana. Imajo skupni jezik, skupne navade in se tako medsebojno množijo in vzgajajo v dobri veri islama. Naša stolpnica je bila leto in pol oblegana z vseh strani neba, kakor da bi sam gospod pljuval bombe in granate na nas. Kaj smo mu tako hudega storili – jaz in moja družina? Kaj sem zagrešila? Morda le to, da sem se poročila z Libanoncem, da zdaj tukaj živim. Moja sibila in oum Said bi morda znali takoj odgovoriti. Morda me je on tam zgoraj opozarjal, naj čim prej zapustim to deželo, deželo večnih vojn in uničevanj človeških in humanih vrednot. »Zapusti deželo druge vere, drugih življenjskih pravil in nazorov, ki ti niso in ti tudi nikoli ne bodo razumljivi!« si mislim in se odločam. »Rodila sem dve hčeri. Če bi ti bilo usojeno, da bi bila dobrodošla med tem ljudstvom, ki se zdaj nemilostno uničuje, bi svojemu možu rodila moškega potomca. Aleksandra, ali Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

369

ne vidiš, da si vsem odveč, da te hočejo na silo izgnati nazaj domov? 'Nekdo' te ščiti med bivanjem v tej deželi, da še nisi podlegla bombam in izstrelkom razburjenih brzostrelk, ki vsak dan sejejo smrt. Beži, hitro beži nazaj na svojo rodno grudo! V davni preteklosti, v pradavnini si že bežala, pojdi in v kovček zapakiraj svojo sentimentalno dušo, svoji hčeri povedi s seboj in ODPOTUJ!« Že, že, kaj pa moj mož in oče mojih hčera, kaj pa on? Pred bogom sem obljubila, da bova drug ob drugem v dobrem in zlu! »STOJ!« vpije nekdo, ki kriči in mi ukazuje. Ta glas mi želi nekaj povedati: »Aleksandra, ali si prav razumela župnikove besede na dan poroke, ali si vedela, kaj v arabščini podpisuješ, ali se je kdo med prisotnimi potrudil in ti prevedel iz arabščine? Nihče. Nikomur ni bilo mar, ali razumeš njihov očenaš ali ne. In tvoj mož je vedel, da nisi religiozno podkovana. Torej ne govori o obljubi, to si doumela šele veliko let pozneje, ko si se sama posvetila Svetemu pismu. Munir je želel, da ti župnik čim prej natakne poročni prstan. In vsi so zaploskali v mali, čudoviti kapelici pod Notre Dame du Liban, tam gori na hribu, s pogledom čez vso deželo.« Pa še prav je imel ta glas. Smrtonosne rakete so švigale iz vseh mogočnih letalonosilk mimo naše stolpnice proti palestinskim begunskim taboriščem Šatila, Sabra in Tajuni. Hitra ocena vsakomur pove, da razdalja med raketami in stolpnico ni bila prevelika, da je »mojstri« pokola, natančni »mojstri« iz letalonosilk, ki so plule pod slavno ameriško zastavo sredi Sredozemskega morja, ne bi mogli zadeti. Spremljale so jih manjše bojne ladje, prav tako 370

zbirka

izpovedi

v rokah izurjenih mož. Vedela sem, da imajo specialce in ne bodo merili naravnost v nas. Žal pa za nasprotno smer nisem bila prepričana. Iz palestinskih taborišč in sirske vojašnice so rakete in topovske granate letele vse povprek. Da je bilo strahu in žrtev še več, so poskrbela izraelska vojna letala, fantom F-12 in F-14 in tudi zadnji modeli F-6, ki so zelo pomagali pri masakru. Takoj po vzletu z vojnih letališč v Izraelu so nad Bejrutom prebili zvočni zid z dvakratnim bum, buuuum, vse se je treslo, okna so šklepetala, vrata so cvilila, posoda in kozarci cingljali zaradi pritiska. V trenutku je vrglo steklo iz okenskih okvirjev in steklenih balkonskih vrat. Počena stekla so v notranjosti stanovanj povzročila veliko škodo, še večje zlo pa je bilo, ko je kdo od mimoidočih dobil koščke stekla v glavo, kar nekaj ljudi so ubili. Moč prebitega zvočnega zidu je tako velika, da vrže iz ležišča vse varovalke, tudi tiste na daljnovodih, ne le v stolpnicah, in obtičali smo v mračnih dvigalih. Pripeljale smo se iz šole in kot dobra in skrbna mati sem v kuhinji svoj naraščaj obilno pogostila. Miza je bila dovolj velika in lepo pripravljena. Od izbruha državljanske vojne Munir ni več prihajal domov na kosilo in vse pogosteje sem opuščala družinsko navado, da imamo kosilo v jedilnici med steklom. Raje se imela kuhinjo, bila mi je prijetnejša in bolj domača, kar se z libanonskimi kuhinjami ne da primerjati, saj jo imajo le za kuharice in služinčad in so večinoma slaba slika gospodinje. Poleg tega so kuhinje bolj ali manj zanemarjene, neurejene, vsepovsod so kupi razmetane, umazane posode. V libanonski kuhinji se dnevno peče in praži, olje in mast pršita naokoli, zato tudi nečisti videz. Mast in olje frčita po zavesah, če jih sploh imajo, pa po obešenih posodah in po zidovih in Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

371

vsepovsod je nered. Moja kuhinja je bila okrašena z zavesami pomarančno rumene barve. Nad štedilnikom je bila napa s filtri, miza pa pogrnjena z belim prtom. Bila je dovolj velika, da smo na njej imeli sadje in vazico s svežimi rožicami. Te navade v Libanonu ni bilo, ni bilo svežega sadja ali cvetja na mizi. Pod velikim trimetrskim oknom je bila oblazinjena klop v obliki črke L, na drugi strani, proti vhodnim vratom, pa dva stola. Natalie in Stephanie tistega dne, za vse nas bi lahko bil usoden, še nista zasedli svojih prostorov na oblazinjeni klopci, ko sem zaslišala pok. V trenutku sem ju zagrabila za ramena in ju porinila skozi kuhinjska vrata in skočila za njima in … Šestmilimetrsko steklo, veliko tri krat dva metra, se je razbilo in kosi so padli na mizo. V mizi so naredili veliko in globoko vdolbino, okrušili ploščice na tleh in celo stropni zid. Raztrgan prt v tistem trenutku ni bil pomemben. Drobci stekla so se razleteli po vsej kuhinji. Clarisa ni imela časa, da se skrije, ostala je v kuhinji, in si je s kuhinjsko krpo, ki jo je imela v rokah, zaščitila obraz in glavo. Na srečo ni bila ranjena in vse smo se le hudo prestrašile. Natalie in Stephanie sta jokali zaradi padca, malo sta se udarili, ko sem ju porinila iz kuhinje, in zaradi razdejanja v njej. Poskrbela sem zanju, Clarisa pa za čiščenje. Vsa hrana, ki je bila na mizi, je šla v smeti, tudi sadje in kruh. Cvetje je ostalo v vazi, a bilo je z odrezanimi cvetovi.

372

zbirka

izpovedi

Poletje 1982 na varnem Po šolskih počitnicah smo ostale še dva tedna doma, hodile smo na plažo in nato sem zapakirala nekaj malenkosti in smo se odpeljale na Farayo, da preživimo poletje. Nisem želela odpotovati v Slovenijo. Dovolj mi je bilo potovanj. Deklici sta morali ostati v Libanonu, se med počitnicami na Farayi, kjer je bilo veliko otrok in zabave, učiti tudi arabščine. Hotel z vrtom in bazenom je dvakrat na teden vabil na plavanje, tenis in igra, ostale dneve pa smo hodile na popoldanske sprehode na strme bregove, kjer smo pozimi smučali. Odkrivali smo fosile, nešteto njih. Tudi domov smo se odpeljale, da sta videli očeta, on nas ni prihajal obiskovat za vikende. V zraku je bila »nevihta«. Iz izraelsko-libanonsko-palestinske fronte niso prihajale dobre novice. Izrael je že vkorakal v Saido, to je obmorsko mestece, petintrideset kilometrov južno od Bejruta ali le petdeset kilometrov od libanonsko-izraelske meje. Imela sem slab občutek. Odpeljala sem se domov, zapakirala še nekaj dragocenih stvari, mojo poročno obleko, med drugimi, zapakirala vse, kar sta deklici želeli iz njune sobe. Tudi z Munirjem sem govorila in prosila sem ga, naj zapre trgovino. Počakala bi ga in zapakirala še njegove stvari in bi se odpeljala k deklicama. Ne, to pa ne. Odločno se je uprl moji prošnji, češ, njega varujejo Mustafa in njegovi pajdaši muslimani. Svoje življenje je ta čudni človek zaupal pocestnim barabam, ki so se dičili z orožjem in prsili s hrabrostjo, željni velikih zmag ter zmagoslavno izjavljali: »Sem murabit, naj živi Abdel Naser!« Murabiti so bili zelo močna egipčanska politična stranka, ki je sodelovala s Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

373

Palestinci in slavila že zdavnaj umrlega egipčanskega voditelja in predsednika. Munir je zatrjeval, da se bo vse kmalu končalo, ne bo trajalo dolgo, Izrael ne bo nikoli vkorakal v Bejrut. »Tako je, Munir, prav imaš in tisti, ki so že v Saidi, trideset kilometrov iz Bejruta, vedo, ali je to laž, privid in kdo jih je poskusil ustaviti, Američani, Sirci, Palestinci, kdo?« Nisem počakala odgovora, bilo je zaman, le rekla sem še: »Upala sem, da bom še pravočasno čez zeleno črto, preden so jo za tisti dan zaprli. Po kateri cesti naj krenem do zelene črte?« Za prehod iz muslimanskega dela mesta v krščanski del sem se odločila med vožnjo. Kako skozi prehode, je bilo vidno po gostoti prometa. Več avtomobilov, manj rožljanja orožja. Odločila sem se za cesto smrti. Zakaj cesta smrti? Preprosto: ostrostrelci so bili skriti v visokih praznih stolpnicah in z mirno roko so merili na avtomobile, ki so pridrveli izpod mostu, na pregledno ravno cesto, dolgo dva kilometra. Vsakič, ko sem drvela po tej cesti, sem se zavedala svoje neumnosti, toda izziv in vožnja cikcak sta bila močnejša od stvarnosti in nevarnosti. Druga prednost te ceste je bila, da sem, kot bi mignil, bila z veliko hitrostjo med falangisti, krščansko libanonsko milico, kjer sem si oddahnila, kajti bila sem med ljudmi svojega moža, med kristjani – maroniti, kamor sem se uvrščala in kar je potrjevala moja osebna izkaznica. In vsakič me je predstavnik falangistov v francoščini vprašal, kaj še počnem na zahodu med muslimani. Z nasmehom sem mu odgovorila: »Ubogam moža, on noče na krščansko stran.« Kadar sem bila sama za volanom, sem vozila zelo hitro, ne glede na to kje sem vozila. Država brez hitrostnih ovir, država 374

zbirka

izpovedi

svobode in vojne. Kot bi mignil sem bila na Farayi. Jutranja poročila niso bila prav nič spodbudna: »Izrael je le še deset kilometrov oddaljen od Bejruta!« Popoldne so se z dvorišča slišali veseli vzkliki: »Mami, mami, končno! Tukaj so!« je kričala Natalie. Vedela sem, da ni bil Munir, temveč moji sodržavljani v večjem formatu. Bila sem jih vesela, saj smo bili dogovorjeni, da se za nekaj časa lahko naselijo pri meni na Farayi, dokler se vihar ne pomiri. Nič se ni pomiril, šele začel se je. Ostali so kar mesec, od začetka nas je bilo kar 14. Zadnji konvoj je odpeljal še štiri člane dobre družbe. Pri mojemu dobavitelju, v mali trgovini jim je zmanjkalo vina, to je res bila kriza. Šest otrok skoraj iste starosti je uživalo in nas šest malo starejših tudi. Meni je delal družbo moj stari prijatelj iz nočnih popivanj. Vsa leta je čakal, da se mu prikaže Marija v mojem telesu. Pa kaj č'mo, vojna je za vse enaka. Otroci so ga klicali 'stric s torto'. Vsak dan je pripeljal kaj sladkega, svežega in dobrega iz Junieh, iz mesteca falangistov. Tudi stric s torto je bil njihov privrženec. Spal sicer ni pri meni, le kadar smo izpraznili preveč steklenic. Čez dan ga ni bilo, zvečer je prišel pozno, ko so vsi prehodi bili že zaprti, da ga ne bi Munir presenetil. A smo imeli »izvidnike«, kar šest jih je bilo, ki so se pozno v noč igrali okoli hiše in parkirnih prostorov. Čim je stric s torto prišel, so drveli v hišo, v kopalnice, da si operejo roke, saj se je v vrečkah in kartonastih zabojih vedno našlo kaj za njih in zame. Stricu s torto bom vedno hvaležna, brez njega bi težko preživela sramoto, da Munir ni prišel k nam, temveč se je deset kilometrov prej ustavil pri mami. Tam bi vedril še do danes, če ne bi Izraelska vojska spet odkorakala nazaj v Izrael. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

375

Ko me je Soraya obvestila, da je Munir končno na varnem pri njih, me je slovenski gost odpeljal k njim. Poznal je ne samo Munirja, temveč vso njegovo družino. Naredila sem veliko napako, nihče me ni prosil, da grem po njega. Le moj strah, ustrašila sem se, da je bil ranjen, v nezavesti in zato ni mogel dokončati poti. S slovenskim gostom sva se vpenjala po stopnicah v prvo nadstropje, niti pomislila nisem, da je veseljačenje pri moji tašči Fioni. Meni so se tresla kolena, slovenski gost me pogleda. In reče: Party! Seveda je bil party in pridružila sva se mu. Močno sem bila potrebna kozarca viskija, vina ali kar obojega. A pri odhodu me je streznilo. Munir ni želel z nama. Ni želel k hčerama, ni želel z mano. Odvrgel nas je za party pri mamici in sestricah. Za vedno sva zaključila.

376

zbirka

izpovedi

Krajše premirje pred bombardiranjem 1982 Ob šestih zjutraj sem bila pri tašči, Munir je bil oblečen, kakor da gre k maši, temno modra obleka in kravata sredi avgusta. Nisem se odzivala. Bila sem vesela, da bo šel z menoj na Ramlet el Baido. Kar seveda pomeni velik del pešačenja in prek zelene črte, kjer je bilo na tone peska, prehod z muslimanske na krščansko stran pa je bil mogoč tudi z avtomobilom, a le za vojsko in pripadnike milic. Torej peš. Pred prehodom je bila že ob sedmih zjutraj ogromna gneča. Munir postane zelen in preprosto reče, da ne gre z menoj. Dih mi kar zastane. »Kar pojdi, tamle prihaja Smilja. Morda te zapelje k mami oziroma znajdi se, ti reva.« Tudi George, odvetnik in Srbkinja Smilja s tremi hčerkami so živeli na Farayi, bili smo skoraj sosedje. Kakor da me je nekdo zagrabil za vrat in me je hotel zadušiti, tako sem se počutila, a domov ob morje sem morala. V omari v predalih je Munir pustil vse, denar, nakit, kar precej ga je bilo, potni list, moja velika kuverta od Ramija, ki sem jo skrila nad vgrajeno omari v moji sobi. Nič nisem verjela, da znajo Američani z vojnih ladij vedno zadeti tarčo. Naša stolpnica je na strateški točki. Nič me ne bi ustavilo, domov sem morala, tam so ostale slike in albumi mojih deklic. Na prehodu je bil takšen vrstni red: najprej Izraelci, nato falangisti, ki so pregledali dokumente in torbe, nato libanonska vojska. Če so dobili znak od falangistov, da je oseba v redu, so le zamahnili z roko, naprej. Nato kilometer nikogaršnja zemlja. Kupi peska, hodili smo cikcak, da smo se lahko skrili, če so ostrostrelci začeli svoj smrtni ples, svoj pokol nedolžnih ljudi. Na muslimanski strani pa: murabituni, pronaserska Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

377

stranka, ki je imela večino sunitov, nato palestinska kontrola. Takrat so že leta in leta vse oni kontrolirali in seveda še Sirci. Malo mešano, da se mi je že mešalo od vse te bande. Morali smo se identificirati, povedati, v kateri del Bejruta smo namenjeni. Ko sem rekla Ramlet el Baida je zapisnikarju padlo pisalo iz rok, čudno me je pogledal in končno vprašal, ali sem sama. Ja, bila sem sama. Drugi vojak je pregledal torbe in torbice. Nekdo mi je dal znak, naj stopim do njega. Mlad fant je to bil, oblečen v tobačno rumene hlače, v svilo, lepo vas prosim. Srajca je bila v vzorcu majhnih lističev in se je ujemala z barvo hlač. V stilu, prosim. Govoril je odlično francosko: »Madame, moram vas opozoriti, bog bi me kaznoval, da tako pogumne in lepe ženske ne bi zavaroval. Ura je sedem in trideset, najpozneje do desetih morate biti daleč proč od Ramlet el Baide, najbolje kar tukaj.« Prijazno me je pogledal in zaželel, naj bo bog z menoj. Odhitela sem peš. Nikjer taksija, pa če bi že bil, si nisem upala vanj, šoferji so bil podobni pošastim. In šla sem pet kilometrov peš med banditi, med vojnimi zločinci, vse do doma in seveda peš po stopnicah. V zgradbi ni bilo nikogar, tudi hišnika ne. Doma nisem vedela, kaj naj prej nabašem v torbe, ali slike ali kaj drugega. Zbrala sem se, si naredila kavo, spila vode, kolikor jo je še bilo v shrambi, elektrike ni bilo že nekaj dni. Munir je pustil hrano na mizi in v hladilniku, vse sem v sekundi zabrisala skozi okno. Smrdelo je že. Nato sem se lotila moževe sobe. Predal z denarjem sem kar naokoli obrnila v torbo, pograbila potne liste in nakit. Isto hitro sem končala v otroški sobi. Malo problemov mi je naredila velika Ramijeva kuverta, potrebovala sem lestev. En, dva, tri, tudi to sem uredila. Slišalo se je bombardiranje na jugu, letala so norela po 378

zbirka

izpovedi

libanonskem zračnem prostoru. V sobi zagrabim še albume in skoraj sem bila pripravljena za beg na varno. A prej sem poklicala našo ambasado. K sreči je telefon še delal. Le dva uradnika sta bila še tam. »Pa kaj delaš na Baidi.« »Pijem kavo,« sem odgovorila. Poslovila sva se. Bil je dober fant, namestnik ambasadorja. Oprtala sem si potovalko na rame in urnih nog po cesti v zatišje, Pripeljal je taksi. Za 50 dolarjev me je pripeljal nazaj na zeleno črto. Večkrat sem sklonila glavo, ko so letala krožila nad mestom. Slišalo se je bombardiranje od zelo blizu. Lepo oblečen Palestinec mi v znak dvigne palec. Jaz njemu poljubček po zraku. Tudi kušnila bi ga, a je bilo preveč nevarno in ločevalo naju je na tone peska. Hitro sem šla skozi kontrolo na muslimanski strani, a na krščanski se je zapletlo. Izraelski vojak se je zapičil v albume v sliko Osmana in Johanne. In sem eksplodirala, začela sem kričati na njega, kdo je on, da si dovoli brskati po mojem albumu, in beseda da besedo, preklinjala sem ga v srbščini, ta mi gre bolje od slovenščine, da se je vmešal falangist, ki me je opazoval zjutraj. In me rešil nesramnega Žida. Celo torbo mi je pomagal nesti do avta, ki je bil parkiran na bencinski črpalki, nedaleč od prehoda. Imela sem še toliko moči, da sem sedla in ni me bilo več. Iz nezavesti me je spravila voda, pljusk v obraz. Bila sem naslonjena na avto. A sem kmalu prišla k sebi, povedali so mi, da ladje obstreljujejo palestinske kampe in kasarno na Ramlet el Baidi. Pljunem ob misli na Munirja. Baraba, hotel je, da me tam zadene bomba, zato ni šel z menoj. Jaz pa nemočna in izmučena, a ne za dolgo. Fant na bencinski črpalki mi je prinesel sendvič in vodo. Hvaležna sem mu še do danes, Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

379

enako sem hvaležna lepo oblečenemu Palestincu. Preden sem se odpeljala, sem pogledala še proti izraelskim vojakom in spet pljunila skozi okno.

380

zbirka

izpovedi

Moledovanje Munir je vsak dan klical (doma ni upal odpreti ust) in moledoval, naj končno le pristanem v prodajo stanovanja. Ker stanovanja nisem hotela prodati, so se spomnili, to je vedel le Mustafa, da sem ob prepisu stanovanja na moje ime, dovolila Munirju dosmrtno bivanje v njem. In to vsoto je zdaj zahteval od mene. Domov je nosil uradne dokumente terjatev, češ da so mu upniki za vratom. Na moje prošnje, da greva do banke in da jaz osebno spregovorim z direktorjem banke, s katerim je Munir sodeloval leta in leta, je bil odgovor vedno enak: kaj jaz vem in kaj se mešam. Kako se izogniti najhujšemu? Moji možgani tega niso znali razvozlati. Prosila sem ga, predlagala sem, da greva do mojega odvetnika in z njegovo pomočjo bi bilo morda mogoče, da prevzamem trgovino, založim svoj kapital in na podlagi lastništva pri banki pridobim kredit. Tako bi bili na konju in trgovina bi spet stekla kot v starih časih. A moja jeza težav žal ne bi rešila, mož pa se za mojo jezo, srečo ali nesrečo ne meni. Pretepsti si ga nisem več upala, čeprav vem, Arabcem je mogoče priti do kraja le s trdo roko in bičem. Pri Munirju to ne pomaga več. Vse življenje je živel v prepričanju, da ne sme ničesar priznati, na zunaj mora biti vse videti lepo in v redu, dajati vtis, da se cedita med in mleko, da so kupi sreče vsepovsod. Vsakič, ko sem omenila svojega odvetnika, je Munir v trenutku prešel v »normalno« stanje, češ, kaj se bo on mešal v njegovo trgovino. In odvetnikov ne potrebuje, on je sam sebi dovolj dober odvetnik. Na vprašanja, kako je prišlo do dolgov, Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

381

je zelo mirno odgovoril in brez kakršnekoli zadrege dejal: »Ti si kriva in v poslovnem svetu se zgodi marsikaj.« »Munir, pa ti si v tem poslovnem svetu že šestinpetdeset let in nikoli nisi imel najmanjše težave s poslovanjem in denarjem. Kaj se dogaja zdaj? Nikoli poprej me nisi krivil ničesar, nikoli nisi govoril o svojem poslu,« sem ga mirno nagovarjala, v upanju, da vsaj za hip, vsaj enkrat dosežem trenutek njegove jasnosti in odkritosti. »Že, že, a ti si pobrala ves denar, zdaj pa plačaj,« je mirno nadaljeval. Nesmiselno je bilo, da bi še naprej drezala vanj, in ukrepati sem morala, preden bo naredil še večje dolgove. Nagovorila sem ga, da bom stanovanje prodala in poplačala dolgove le, če prepiše trgovino name. Tako sva se dogovorila zjutraj, ko je bil prisoten trenutek njegove jasnosti, tik preden je odšel od doma in preden je prišel v stik z Mustafo. Brez prerekanj in vprašanj je pristal, da trgovino prepiše name in greva še isti dan do notarja, kjer naj bi uredila prepis. Obljubil je, da me bo poklical, da se bova dogovorila za uro pri notarju. Odšel je dobre volje, celo mi je zaželel lep dan. Podobno je bilo kot pred leti, ko sem ostala doma sama s svojimi mislimi, upajoč, da dogovor drži. Tokrat me je prevzelo njegovo prijazno vedenje. V sekundi sem si očitala, da sem le jaz tisti »zmaj«, ki ga neusmiljeno vrže s tira, da sem jaz tista grozna ženska, o kateri govori, da mu je pobrala denar. Ne, nisem mu pobrala denarja, ne, nisem kriva za njegove dolgove. Ne glede na to, kdo je krivec, mi je bilo prijetno, da nisva kričala drug na drugega, da je odšel zadovoljen in z lepo besedo. Sproščeno sem se posvetila svoji jutranji gimnastiki, svojim sanjam o otoku, o moškem, ki sem ga resnično vzljubila, in 382

zbirka

izpovedi

o vrnitvi k njemu. Spomin na najine skupne ljubeče poti in noči so me prevzele, napolnile z energijo in dobro voljo. Prav te mi je v zadnjem času tako močno primanjkovalo. Munir in Bejrut sta jo neusmiljeno črpala iz mene. V ogledalo sem se prešerno nasmejala. Pogled skozi okno in balkonska vrata je bil čudovit. Morje je bilo čisto, modro, mirno in tam daleč čez oceani, malo bolj južno in proti obzorju je bila že noč in nebo je bilo jasno, obdarovano z zvezdami. Pa kaj počnem tukaj, kaj počnem v tej sobi? Saj tukaj nimam več ne prostora ne miru. Tudi trenutno stanje lepega in mirnega jutra ni TO. Ta gruda, ta zemlja ne bo nikoli več rodila, izrabljena in izčrpana je. Kakor je izrabljeno in uničeno moje srce. Izčrpali so ga to mesto, ta država, ti prebivalci. Še posebno pa je izrabljena moja dobra volja in tod, v tem prekletem stanovanju, je izgorela moja ljubezen. Ostal je le dim najine ljubezni. Ljubezni z Munirjem ni več, kakor ni več pepela in vonja po njem.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

383

Novopečena lastnica trgovine Med telovadbo sem se odločila, da bom sodelovala in ustregla njegovi prošnji, morda mi bo celo uspelo in bom po čudežu celo obdržala stanovanje. Aleksandra, ali se boš sposobna braniti poosebljenih hijen, kot so Mustafa in Munirjeve sestre? Dih mi je zastajal ob tej misli, tudi mišice se niso več hotele gibati v ritmu glasbe. Pogledala sem v ogledalo in svojo prijateljico v njem vprašala: »Ali je res, da želim ostati tukaj in se do smrti boriti z ljudmi, ki so mi le sovražniki, lažnivi tujci, prevaranti, kriminalci in zatiralci človekovih pravic? Želim res ostati v deželi, kjer je ženska le stroj za izdelavo otrok, vredna le prezira in podcenjevanj? Ali si, Aleksandra, spet pripravljena, da se spopadeš s tukajšnjimi pravili, da obnoviš arabščino, da obnoviš svoje znanje francoščine? Aleksandra, koga toliko ljubiš, da boš zanj ali zanjo naredila to in nase prevzela vso odgovornost?« Glasno zvonjenje telefonskega zvonca me je streslo iz misli, prestrašila sem se. »Halo! Aha, to si ti,« sem prijazno odgovorila v slušalko. »Mami, greva do notarja, da prepišem trgovino, in potem boš vse ti naprej vodila. Zaupam vate,« se je prijetno slišalo z druge strani telefona. »No, lepo. Kje se dobiva?« »Boš lahko ob enajsti uri v trgovini? Mustafa naju bo peljal k našemu notarju.« »H kateremu našemu notarju, Munir, o čem govoriš? Jaz se z Mustafo ne peljem,« sem mirno in odločno odgovorila. »Zakaj ne, Mustafa ve, kje je.« 384

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

385

»Jaz z Mustafo ne grem in pika! In drugič, ne potrebujem Mustafovega znanja in njegovih priporočil. Notarja lahko izberem sama.« »V redu, v redu.« »Pridem s taksijem in te poberem, greva sama, če ti je prav tako?« »V redu, v redu,« je še komaj govoril od jeze in odložil slušalko in odložila sem jo tudi sama. Obsedela sem na stolu ob telefonskem aparatu in tuhtala. Zakaj želi do notarja, ki ga pozna Mustafa? Torej je spet Mustafa tisti, ki usmerja moža, ta pa naredi vse tako, kakor mu ukaže Mustafa. Časi so se obrnili, mož se je postaral. Mustafa pa se je z leti razvil v pretkanega poslovneža. Njegov sin je na neki arabski muslimanski univerzi doštudiral pravo, ne vem, na kateri, torej ima pravo v malem prstu, in oče se vsak dan posvetuje s sinom in zarotniški krog je sklenjen. Mustafa in njegova družina se Munirjevi trgovini ne bosta odpovedala, izgubili bi molzno kravo, ki jo molzejo že desetletja. Trgovina je kokoš, ki nosi zlata jajca. Aleksandra, bodi previdna, ne le, da imaš na plečih Munirja in njegove sestre, »podedovala« si tudi Mustafo in njegovo družino, ne bo preprosto. Pripeljala sem se s taksijem, kot je bilo dogovorjeno, me je čakal pri vhodu v trgovino. Udobno, torbico sem imela na sosednjem sedežu, sem sedela za šoferjem in Munir je vstopil in se malomarno namestil spredaj pri šoferju, v roki je imel cigareto. Mustafa je z nasmehom na obrazu priskakljal na šoferjevo stran in mu skozi polpriprto okno dajal navodila. 386

zbirka

izpovedi

»Daj, daj, yaala ruh! Daj! Daj, umakni se, Mustafa, ne potrebujem tvojih navodil, dobro vem, kje je notar,« sem rekla dovolj glasno in ukazujoče. Munir si je s staro cigareto brez besed prižgal novo, čik pa nato vrgel kar skozi okno. Strupeno sem zrla okrog sebe, češ, le kako si dovolim, le kako nizko bom še padla, da moram imeti opravke z Mustafo. »Munir, poslušaj, v avtomobilu ne boš kadil, to me moti. Ugasni cigareto!« in že je poletela, kar skozi okno jo je vrgel, odvrgel jo je Mustafi na čevlje. »Od kdaj pa te motijo moje cigarete, saj sama kadiš kot lokomotiva?« je začudeno vprašal v arabščini. »Ya haram annta. Ubogi ti, saj že pet let ne kadim več, že tisočkrat sem ti povedala,« sem mu odgovorila v istem jeziku. »Lažeš, nikoli nisi nič rekla,« je nadaljeval. Ni se mi dalo več, zato sem utihnila, preselila sem se v svet misli in pred menoj je bilo vprašanje: kaj se dogaja? Zakaj govori arabsko? Vedno sva komunicirala le v francoščini, razen zadnje čase, ko sva se kregala in mu je lažje v arabščini, meni pa se zdijo arabske kletvice bolj mastne, bolj pristne in bolje zadenejo, sicer pa francoskih niti ne znam dovolj. Nič ne rečem, toliko arabščine že znam, da lahko z njim v miru poklepetam. Toda dozdeva se mi, da ne gre le za to, da mu je zdaj, ko je v letih, lažje govoriti v maternem jeziku. Ne, uporaba arabščine ta trenutek odraža Mustafov vpliv na moža, ki se vedno bolj nagiba in približuje muslimanstvu, se vanj vedno bolj zapleta, tako v načinu razmišljanja kot v govoru, jeziku, ki ga govori Mustafa. Mustafa, ki ne zna drugega jezika, pa še tega govori slabo, Mustafa, tihi, vedno prisotni »partner«, ki mu mož slepo sledi. Ok, v redu, Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

387

briga me, sem si mislila in se predala ne predolgi vožnji po mestu in prispela do notarja, ki je uradoval v prvem nadstropju lepe zgradbe sredi mesta. Spominjam se svojega prvega obiska, pred leti sem bila prav tako tu, vesel dogodek je bil, prepisovala sva stanovanje na moje ime, a od tega je davno, davno. Prav pomisliti moram, koliko časa je minilo od takrat. No, tokrat me ni bilo kaj preveč slišati, bila sem brez glasu. Bila sem potrta in na robu živčnega zloma, z zabuhlimi očmi. Moje glasilke so bile vnete, saj sem večer prej vpila na Munirja, da so stanovalci v zgradbi slišali vse, kar sem povedala, kot bi vpila v njihovih kuhinjah. Razlog za izliv moje jeze je bil preprost: hčeri Stephanie je lagal zaradi avta in denarja. Laž me vedno spravi ob živce, še posebno, kadar laže otrokom, in sem z njim obračunala. Da ni bilo Natalie, ki je preprečila, da bi se zrušil na tla, ne vem, kaj bi se zgodilo, nato sem raje dala roke v žep in vključila moč glasu. Tisto dopoldne 2003 je bilo drugače, imela sem zdrav glas, le živci so že popuščali. Gospod notar je prisrčno pozdravil Munirja in on njega, položil desno roko na prsi in se v imenu Alaha zahvaljeval za vse lepo na tem svetu. Zastal mi je dih. Munir, moj mož, se je zahvaljeval Alahu za življenjske dobrote in pri tem imel desno roko na prsih, kar je značilno muslimansko versko pozdravljanje. Z odprtimi usti in izbuljenimi očmi sem le strmela. Nato je notar pozdravil še mene, a manj prisrčno. Pričakovala sem, da bo mali, debelušasti gospod v lepi temnomodri obleki s temnejšimi vzdolžnimi črtami videti višji in bolj suh, gospod debelušnega lica me je spominjal na mladega rejenega prašička, ker je imel napeto, po licih svetlečo se kožo, roke pa kosmate kot 388

zbirka

izpovedi

Bedanec. Pričakovala sem, da bo olikan in me bo prijazno pozdravil. Ne, niti sliniti se mu ni dalo, v njegovih očeh, ki so spominjale na jastreba, je bilo videti nemir in časovno stisko, čustev ni bilo, pred mano je stal odvetniški robot, odlično oblečen in negovan, stavim, da je porabil vsaj eno uro, da se je dopadljivo oblekel, in še uro za tuširanje, umivanje zob, kremico tu, pomado tam in olje za lase, ne, ne bom naprej, negovan je bil kot angleška princesa in tak je stal v lakiranih čevljih in modri srajci s temnomodro kravato pred menoj in že po prvem vtisu sem menila, da z njim ne bo lahko, ker bi želel le na hitro opraviti, kar si je zamislil, in adijo, gospa Tannios, in temu primerno me je pozdravil. Zgrešil je takoj na začetku, ženski in povrh še stranki se posvetimo, pademo dol, pademo na kolena, bila sem užaljena, da bi se najraje obrnila in odšla. Munir mu je hotel nekaj pojasniti, a ga je prekinil, govoril je kot na dirki, kot da bo pravkar konec sveta in se mudi na žive in mrtve, kar mi seveda ni ugajalo, a sem se obvladala. Tako je pojasnjeval: »Že vse vem, vem, zakaj sta tukaj, gospod Tannios. Vaš uslužbenec je klical in vse pojasnil,« je dejal v arabščini in me ignoriral, v meni pa je po malem vrelo. »Bi mi lahko prevedli, meni arabščina ni domača,« sem ga nagovorila v angleščini, ker se je voda dvignila do robu in izpod pokrova je piskala para in še malo in pokrovko bi odneslo v zrak. Opazil je svoje napake, si nadel nasmeh, a oči so ostale nemirne in sokolje, igra mu ni uspela: »Ja, seveda!« je začel v angleščini. »Ja, tudi meni je vse jasno in znano, gospod notar. Ne bom presenečena, če so dokumenti že pripravljeni!« sem ga Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

389

prestregla in ostro pogledala v zenice in mali mož je povesil pogled. Čez hip ali dva je zbrano nadaljeval. »Tako je, seveda so, le še vaš podpis in originalni dokument od stanovanja prosim,« je rekel v angleščini in arabščini in že poklical tajnico Rimo z dolgimi vitkimi nogami z visokimi petami. Lepa suhica je bila in krasne balkone je imela, odeta po zadnji modi, s spetimi lasmi na temenu, poslovnim nasmehom tajnice, ki je drobecljala po parketu proti nam in radovedno, morda preveč prijazno – takoj zaključim, ta dva se dajeta dol – prisluhne svojemu šefu. »Rima, gospod in gospa Tannios podpisujeta darilno pogodbo za trgovino, kakor že veš, saj te je o tem obvestil gospod Mustafa, ki je uslužbenec pri gospodu Tanniosu.« »Ti boš od cenjene,« sladek je bil, da je kaj, a ne z menoj, »gospe Tannios prevzela originalni dokument o lastništvu stanovanja in potem lahko podpišeta dokument, ki ju pripravljen že čaka. Saj si ga napisala?« se ji je prijazno prilizoval. Brala sem njegove misli: v mislih je imel nov randi in videla sem njegove oči, kar slačile so jo. »Vse druge papirje bom jutri odnesel gospodu Tanniosu v trgovino. Danes bo prepozno, da tukaj vse uredimo. Se opravičujem, gospod Tannios, delamo le do enajstih. Saj veste, petek je in nekoliko smo v stiski s časom, malo se nam mudi, obilo dela nas še čaka,« je hitel notar, a vedela sem, žulilo ga je med nogami, govoril je v angleščini in tajnici – ta se mu je prijazno smehljala in počasi utripala z brisalci za oči, kot bi ga, ker je prvič, vabila med rjuhe – naročal v arabščini in spet meni v angleščini. 390

zbirka

izpovedi

»Gospod notar, lepo počasi, prosim, posvetite se mi!« sem ga prizemljila. Ni mogel verjeti, tega prav gotovo ni pričakoval. »To, da vas čaka obilo dela in ste pozni, se mene ne tiče. Drugič, mnogo premalo vem, da bi karkoli podpisala. Tretjič, prosim, dajte mi kopijo pogodbe v angleščini ali pa pridem s svojim odvetnikom v ponedeljek, z odvetnikom, ki mu zaupam, in bom podpisala to, kar moram podpisati, in s tem, s čimer soglašam, vaše mnogo prehitro urejanje te zadeve je nujno nekoliko upočasniti, saj gre za pomembne reči v mojem življenju in želim biti o vsem do podrobnosti poučena. Gremo naprej: želim, da se v pogodbi navede, da se moj mož v celoti odreka lastništvu in upravljanju trgovine in sem s podpisom te pogodbe jaz edina lastnica in odgovorna oseba in s tem vsa prejšnja dokazila o poslovanju in dolgovih samodejno odpadejo. Vodstvo trgovine in poslovanje prevzamem sama, enako vse notarsko dokazane dolgove. Sem bila dovolj jasna?« Odvetnik je prebledel, ni mogel verjeti, da je res, ni dojel, kar se mu je dogajalo. Oči so nemirno merile prostor, usta so bila napol odprta. Molčal je, ni imel več moči, da bi se branil. Dogajanje je prekinil moj mož: »Mami, ne moreš prevzeti vodstva trgovine! Kako boš to delala, saj o trgovini ne veš ničesar,« je ugovarjal. Notar me je začudeno pogledal, želel nekaj dodati, a sem ga prekinila: »Ali tako mislite tudi vi?« Globoko sem ga pogledala in – kot prej tajnica – trikrat obrisala oči s svojimi lepimi brisalci. Ni pritrdil, le odkimal je in zbrano nadaljeval: »Prosim, gospa Tannios, želel bi videti original kupoprodajne pogodbe stanovanja.« Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

391

Moj pogled se je strupeno zapičil vanj, zasidral se je v notarja, ko sem mu izročila kopijo pogodbe o stanovanju. Ni bil zadovoljen, mudilo se mu je, v resnici je hotel, da mu jo izročim. Jaz pa sem mu molela roko, češ, vrni mi kopijo. Nato se je vmešala še Rima, ko je izza mojih ramen opazila kopijo in mojo molečo roko, jasno, tudi njej se je mudilo, škoda je vsake minute, ko imaš obljubljen orgazem, pa pride stara koklja in brez veze serje po dvorišču. »Ooooopaaa!« je izdavila. Podobno je bilo klicu ob prihajanju, le mnogo prekratko, razen če je hitre sorte, sem pomislila mimogrede. »Kako presenetljivo, madame nam ne zaupa dokumentov, mar ne?« me je pogledala s kravjimi očmi in mirujočimi brisalci. Notarja nisem izpustila z oči. Imel je nekaj let več kot jaz, res je bil vreden greha, predvsem zato, ker je bil negovan in na obrazu je imel neko poseben izraz, in verjamem, bil je strup za babe in prav gotovo je bil precej mlajši od Munirja. Odkimala sem s poudarjenim tonom: »Nikomur, gospodična, nikomur ničesar ne zaupam, tudi vam ne. Sicer pa ne podpisujem prodaje stanovanja, temveč prevzem trgovine z vsem 'dobrim' in slabim in dolgovi, ki jih je ustvaril in povzročil Mustafa.« Z dvignjeno glavo, tudi jaz znam trobezljati in tudi jaz imam lepe noge, sem odšla iz pisarne. Munirja sem počakala zunaj. Kaj je pri njih še počel, mi ni bilo mar. Pet minut pozneje se je prikazal na vratih v spremstvu notarjevega sina. Lep in postaven mladenič je bil in uglajeno se je vedel in nič ni bil podoben očetu. Topel, šolan, poln znanja, samozavesten, odlično oblečen, s prijetnim in iskrenim nasmehom, 392

zbirka

izpovedi

nisem mogla verjeti, da je pravnik, prav gotovo je naredil napako, si rečem, ta bi moral biti biolog ali glasbenik, čelo bi mu odlično pristajalo. Ponudil mi je roko, topla, moška, a nežna je bila, morda oba z očetom »obdelujeta« gospodično, le da tega ne vesta, in se predstavil v odlični angleščini. Seveda si ni mogel kaj, da me ne bi premeril od nog do glave. »Ti bi še mene, tajnica ti ni dovolj. Ti, lumpek, ti! Vem, še več jih imaš, si kot metuljček, ki leta s cveta na cvet. O, vidim, naskočil bi me, ne, tu ne, hotel bi baldahin in šampanjec in pribil bi me na posteljo, mali, mar ne?« se je podilo po moji glavi. Kot bi bral moje misli, se je zravnal, da je bil videti večji, predvsem pa se je postavil tako, da je bilo mogoče videti obliko njegovega motorčka, in me toplo in prijazno ogovoril in požiral, slačil z očmi. »Gospa Tannios, ni treba, da gospoda Tanniosa še naprej mučimo z obiski pri nas, prišel bi in pripeljal pričo, če vam odgovarja, in dobili bi se v trgovini v ponedeljek, vi pa bi se potrudili in prišli z originalnimi dokumenti in zadevo uredimo. Se strinjate?« Ustnice si je obliznil kot volk, preden je požrl Rdečo kapico. »Ne! Hvala, jaz usode sebi in hčerama tako ne podpisujem. Še enkrat poudarjam: kakšno zvezo ima prepis trgovine na moje ime z originalom kupoprodajne pogodbe stanovanja? Bom telefonirala in povprašala hčeri za mnenje in vas obvestim ali pa vam vse pojasni moj odvetnik Aziz Yassin.« »Odvetnik Aziz Yassin je naš dober znanec in ga kot odvetnika zelo cenimo.« »Hvala, vam javim.« Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

393

Mladeniču sem podala roko in že bila na stopnicah. »Kaj pa imata pri podpisu vaši hčeri?« je začudeno vprašal mladenič in videla sem, oči so se mu iskrile, seveda, koklja ima piščančke, še njih bi bilo treba spoznati, morda celo naskočiti. »Vem, da v arabskem svetu dekleta ne pomenijo nič, v našem primeru pa je to drugače. Vi ne veste, malo jih je, a hčeri vam morda izdata družinsko skrivnost, oče je hud duševni bolnik in dela pod vplivom in pritiskom Mustafe, a vi tega verjetno ne veste ali pač?« sem ga vprašujoče pogledala, želela sem vedeti, kako se bo odzval, a se je odel v tančico nevidnega in se umaknil v svet profesionalnosti, kjer nisem videla ničesar več. »Tako sodobna in priznana odvetniška pisarna, pa ni nihče od vas od mojega moža, ki je že hudo v letih, zahteval zdravniškega spričevala, se vam to ne zdi malo čudno?« sem ga dregnila tam, kjer ni pričakoval. »Glede na njegovo starost bi ga po zakonu morali zahtevati, kar pa niste storili. Zakaj? Kar sama vam bom odgovorila, niste, ker še vedno živimo v anarhiji in brezvladju, in moj današnji obisk je še bolj utrdil moje prepričanje, da živim med barabami in hijenami. Hvala lepa. Upam, da vam Mustafa plača od našega nakradenega denarja za vaš izgubljeni čas,« sem mu zaprla usta, ker je hotel protestirati. In odšla sem po stopnicah. Noge so se mi tresle, a hotela sem, da jih vidi, da jih gleda, da sliši zven visokih pet, želela sem, da čuti, koklja je odšla in brcnila te je v rit, in v grlu me je stiskalo, česar pa ni mogel videti. Glej, glej v kakšno zanko me je hotel ujeti Mustafa. Morda je avtor tega le on, morda pa oba z možem. Preprosto, želela sta, da odvetniku predam originalne papirje stanovanja, še preden 394

zbirka

izpovedi

podpišem pogodbo o prevzemu trgovine, v kateri ne bi imela pravice, da delam sama, da imam vse pod nadzorom, pravice do obveznosti in odgovornosti v trgovini, ki bi bila moja last. To je absurd, to je nekaj, da te stisne, to je v nebo vpijoča lumparija. Zdaj razumem, zakaj je bilo pred tremi dnevi doma vse razmetano. Xavier je povedal, da je moral vse prezračiti in prečistiti, kajti gospod se je med mojo odsotnostjo, igrala sem golf, kregal nanj, češ da je povsod nered. Takrat se nisem odzvala, rekla sem si, mož ni več pri pravi. O tem nisem več premišljevala in zvesti Xavier bi naredil vse, da bi bil gospod zadovoljen. Seveda, do originalne pogodbe sta se hotela prikopati, naivno sta mislila, da jo imam doma kot svoje spodnje hlačke. In z originalno pogodbo bi bilo lažje prodati moje stanovanje in z majhno podkupnino bi vsak notar naredil kupoprodajno pogodbo po želji in moj podpis ne bi bil več pomemben, veljal bi le originalni dokument. Fuj obema! Pljunila sem kot star »fijakar« in v mislih poprosila in objela svoje varuhe, naj mi pomagajo preživeti in se izvleči iz te godlje, ki so jo kuhali libanonski Arabci z Mustafo in Munirjem na čelu. Noro pametni so ti Arabci. Pokvarjeni, zviti, hinavski. Vse mi je bilo jasno. Svet barab in prevarantov je to. Nekaj časa sem še počakala in prikazal se je moj postarani mož. Iz nosu mu je po malem tekla sluz, grdo je bilo videti. Po glavi mi roji, iščem primerjavo med možem in smrdljivimi in umazanimi kriminalci v vsej človeški zgodovini, a je ne najdem. Veliki zločinci so imeli vsaj stil, pobijali so v prvih vrstah, neposredno in v obraz, ta gnida pa je zahrbten prevarant. Milo me prosi, mi izreka zaupanje, še malo pa bi mi Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

395

naročil tovornjak rdečih vrtnic, da mi prepiše trgovino s pretvezo, da Mustafa dobi original v svoje kremplje, jaz pa bi se lahko obrisala pod nosom za vse, za stanovanje in za trgovino. Verjetno ne bi imela niti toliko časa, da bi zapakirala svoj kovček, če bi se njuna ukana posrečila. »Kaj naj s tem?« je otročje vprašal, ko mu ponudim papirnati robček. »Obriši nos, iz katerega ti teče smrkelj!« »Tebi teče, meni že ne!« je jezno zamomljal, a me je kljub temu ubogal, popolnoma je bil zmeden, in si pridno kot majhen fantek obrisal nos, stal je tik ob meni, ne vedoč, ne kod, ne kam. Vtis sem dobila, da je ob meni brezdomec, že zelo v letih, in pravkar bo stegnil desnico in prosil vbogajme, a ni, le stal in gledal je predse. Poklicala sem taksi in že je stal pred nama. »Poslušaj me, to, kar sem doživela, je višek. Ne vem, na katerem zelniku je to zraslo, morda na tvojem, še verjetneje pa na Mustafovem, a kot vidiš, sem vas spregledala in jasno mi je, zakaj sem morala prav k temu notarju. A pustimo to, ti sedi k šoferju in naj te zapelje v trgovino k Mustafi. Ali poznaš naslov?« sem mu naročala, kot mati naroča enajstletnemu sinu. »Raouche, hotel Marhaba,« je po tihem bruhnilo iz njega in že se je basal v avto. »Si slišal, taksist? Prosim, pelji gospoda na ta naslov, sam bo plačal.« Mimogrede, naslov je bil glede na to, kamor je želel, netočen in, priznam, začudila sem se, nikoli nisem slišala moža ali koga drugega, da bi uporabljal hotel Marhaba za naslov trgovine, vedno smo vsi omenjali trgovino Snoopy na ulici Raouche, 396

zbirka

izpovedi

celo otroci so jo poznali. Nisem razumela, zakaj je po novem tako, ali pa je to namenoma? Zadovoljila sem se z njegovim trenutno močno zmedenim stanjem in se miselno oddaljila od hotela Marhaba. Marhaba pomeni v arabščini »živijo«, tega pa ne pozabimo, in morda v tem grmu tiči zajec. Tako je, Mustafa ga je dobro naučil. To je bil še en kamenček več v odločitvi: daleč proč od njega, daleč proč od te zaklete dežele, čim prej in čim dlje proč, daleč proč od stanovanja, daleč proč od Mustafe in drugih gnid. Zmedena, na tleh sem in tavam po mestnih ulicah, dobesedno tavam. Nič me ne zanima, niti ne trgovina z moškim spodnjim perilom niti ne še lepša in bolj vabljiva trgovina z lepotili. Hodim počasi, utrujeno, premišljujem in se čudim, kako sem neumna, kako naivno sem nasedla na narejeno, na odigrano odkritost moža. Ne razumem, zakaj sem mu tako nekritično zaupala. In ne razumem, zakaj sem vzela s seboj kopijo pogodbe o stanovanju, saj ta pogodba tako nima nobene veze s trgovino. Munir me je po telefonu nagovoril, naj prinesem dokumente, in vzela sem jih s seboj. Kako dobro sem ravnala, da so vsi tovrstni originalni dokumenti varno spravljeni pri mojem odvetniku. Slika takratnega dogajanja je bila jasna, ker ni bilo rešitve, sta si družabnika izmislila, da Munir prepiše trgovino, jaz sodelujem pri prodaji stanovanja in zadeva je rešena. Krasno sta si izmislila in Mustafa je obvestil »dobrega in iskrenega notarja«, Palestinca po rodu, da mi izmaknejo originalne papirje stanovanja in jaz dobim nogo v rit in adijo, Bejrut. Njim pa ostane vse, stanovanje in trgovina. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

397

Priznati moram, Mustafa je prav brihten fant. Hvala bogu, tudi jaz nisem priplavala po kisli »župi«, a tega, kar se je zgodilo, ni pričakoval. Po značaju nisem ženska, ki bi bila maščevalna, ki bi ljudem želela zlo, a Mustafi to želim že drugič. Želim, da se mu zgodi zlo, ki ga on želi meni in hčerama. Kaj pa Munir? Kaj naj si mislim o njem? Naj ga dobro premlatim, naj ga »preružim« kot mačko, morda bi mi bilo v zadovoljstvo? Pa kaj mi je? Naj »naružim« starega, norega človeka? Ali je resnično že povsem brez pameti ali je le v dogovoru z Mustafo in ga zvesto posluša? Kurja polt me strese ob spominu, da sva se ljubila, da sem ga imela rada, da sem verjela vanj, da sem ga spoštovala do tistega usodnega dne, ko je v deželo vkorakala izraelska vojska, do trenutka, ko je nasmejan ostal pri mami in sestrah v Feytrounu, le borih petnajst kilometrov oddaljen od žene in svojih hčera. Aleksandra, od takrat je minilo že skoraj dvajset let in še vedno ne vidiš, da te ne mara ob sebi, da je ničvrednež? Tako je, moj mož je ničvrednež, moški brez jajc in hčeri imata očeta ničvredneža, očeta brez jajc. Morda sem to šele zdaj prvič napisala. Oče, ki ju ni niti enkrat zaščitil pred nepridipravi ali v šoli rekel dobro besedo zanju. Ni se moško postavil pred fantine, ki so deklici želeli izkoriščati. Ničvrednež. Slabič! In kaj naj zdaj storim s tem groznim spoznanjem? Kdo mi bo svetoval? Kateri osebi naj se izpovem in zaupam in jo prosim za pomoč? Nikogar nimam, sama sem in sama bom morala ukrepati in se bojevati naprej. Upam, da ne končam kot Johanna. Po pripovedovanju Johanninih sosedov in znancev je bila umorjena in njena dva 398

zbirka

izpovedi

dobermana prav tako. Soseda, dobro sta se razumeli, je prihajala k njej skoraj vsak dan na klepet. S svojega balkona je videla na njen vrt in nekega dne psa nista več lajala in tudi opazila ju ni več, zato je postala pozorna. Naslednji dan je zvonila in klicala, a se ni nihče oglasil, pač pa se je pripeljal Johannin svak Hašim. Nikogar ni povabil v hišo, čeprav je sosedo dobro poznal. Jasno in glasno je povedal, da ga je strah, da se ji ni morda kaj zgodilo, kajti že dva dneva ne odgovarja na telefonske klice. Vse skupaj je bilo zelo čudno in neobičajna, skrivnostna zgodba je to. Kadar smo za nekoga v skrbeh, ali ne pritečemo takoj in pogledamo, kako je z njim, ker se ne javlja na telefon, saj vendar ne živi v Ameriki, temveč le deset kilometrov proč? Nedolgo za njim se je pripeljal rešilec z zdravnikom in, taka je navada, svak Hišam je ustrelil v zrak, da je sosedom naznanil smrt. Johanna je bila še isti dan pokopana. Zdravnik je izjavil, da ji je odpovedala ledvica in Hašim jo je našel mrtvo v dnevni sobi. Nihče ni upal več spraševati, tudi ne, kje sta Nox in Vox, oba dobermana. Johanna ni imela nikogar razen sosedov in svaka ter njegove družine. Močno sem si zaželela, da bi imela svoj kotiček, svoj varni prostor, kamor bi se lahko zatekla, kjer bi se lahko sprostila od vsakodnevnih razočaranj, se zavila v občutek, da sem se otresla stisk, ki sem jih doživljala dan za dnem. Kakršenkoli bi bil pravšnji, bodisi podstrešje bodisi terasa stare hiše, ki bi jo opremila in ji vtisnila lepoto življenja, jo obogatila z lepimi spomini in nasmehom svojih hčera. Želela sem streho nad glavo, kjer bi lahko prisluhnila pravljicam svojih nevidnih prijateljev, vem, da me niso zapustili, tu na rami jočejo z menoj. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

399

Primernega prostora ne bi bilo težko poiskati, a očistiti prah iz mojih možganov, to bi bilo težko. Tudi moja priljubljena mantra, stavek, ki ga pogosto žebram: »Tu lahko normalno diham, tu se moram sprostiti, tu se obnovim in odvržem staro kožo, saj ni nič vredna, vsa razcefrana je, krvaveča!« ne bi pomagal, kajti stvarnost nas strezni in predrami in mantre niso več uporabne, izgubijo svoj naboj, nekoristne so in zamenjati jih moramo z novimi. Vem, bom že odkrila, našla bom primeren stavek, ki mi bo pomagal.

400

zbirka

izpovedi

Priprave za prihod v Bejrut, maj 1967 Ulica Hamra v strogem središču mesta je 2003 postajala vse bolj muslimanska. Večina mladih deklet in žensk, prave lepotice so bile, vitke z lepimi telesi, je bila orutanih, namenoma rečem tako, vem, da ni prav, a ugaja mi. Pravilno bi bilo: v rutah. Starejše so bile debele in pri hoji okorne, moški so bili bolj ali manj neurejeni, oboji pa so bili revni in revščina je bila moteča, grozna, ljudem je gledala iz oči. A ni bila le revščina, pojavila se je homoseksualnost in istospolni pari so se sprehajali kar podnevi in se držali za roke. Nekako nisem dojela, da je v državi, kjer so muslimani, kaj takega sploh mogoče, a očitno je. Mislim, da sem bila ena redkih tujk krščanskega porekla, ljudje okrog mene so bili v glavnem muslimani. Ob petkih v času molitve, med enajsto in dvanajsto uro, so muslimani zapirali trgovine in tudi drugače verujoči ljudje so zapirali svoje poslovne prostore, če so jih hoteli v miru obdržati. Vse zaradi »vsi smo enaki«. Če smo muslimani, gremo k molitvi, sicer zaprite trgovine, da si ne ustvarite prednosti, pa naj gre za poslovanje ali kaj drugega, in vsi so se tega držali. Ulica Hamra je bila pred tridesetimi leti glavna trgovska žila mesta, enako obiskana podnevi in ponoči, podobna Elizejskim poljanam v Parizu. Iz pripovedi znancev vem, da so me požirali in z odprtimi usti opazovali mnogi moški, bila bi jim zadetek na loteriji, bila sem sanjska deklica mnogih moških, ki so posedali v kavarnah na pločnikih. Te so še ostale, le lepih in prijaznih moških ni bilo več. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

401

Vsekakor sem si tisti dan želela zbistriti misli, najti sem želela »begunsko taborišče« veselja in radosti in ga zamenjati z groznim doživetjem pri notarju. A vse skupaj ni nič pomagalo, moja duša je bila ranjena, moj ego je bil povožen, Aleksandra je bila užaljena in ustrahovana, bila je na tleh. Moji prijatelji na ramenu so molčali, onemeli so ob spoznanju, da sem bila spet tarča prevare. Tako pač je. Poročila si se v tujo državo, poročila si se s tujcem in zdaj si sama. Sibila in oum Said sta te opozarjali, nisi ju poslušala, nisi verjela njunim napovedim, zato moraš zdaj vse urediti sama. Še tega luksuza si ne morem privoščiti, da bi lahko za svoja dejanja krivila koga drugega. O, seveda imam: tisti lepi turistični plakat v izložbi JAT-a na Miklošičevi ulici v Ljubljani. Mogoče bo St. George pomagal moji ranjeni duši in upanje in smehec sta se pojavila na mojem obrazu, tam bom za kratek čas »taborila«, tam bo moje »begunsko taborišče«, tam bom varna. Peš sem se napotila po mestu in po poteh spominov ter obiskala del svojega srečnega in kratkega življenja, ki sem ga pred mnogo leti začela tukaj. Vsi potniki, tako tisti, ki so res potovali, kot oni, ki so pluli skozi življenje, so bili pijani, smrdljivi, odveč in zapuščeni. Ženske so bile razkuštrane. Fuj, oboji so smrdeli. Sredi noči smo pristajali v Bejrutu, tam nekje ob enih zjutraj, se mi zdi. V grlu me je stiskalo, solze so same drsele po licu, prvič sem bila zdoma, prvič tako daleč proč, prvič povsem sama in na pragu novega življenja, ki sem si ga izbrala v tem mestu in nikjer drugje in za to je kriv omenjeni plakat. Moja nova pričeska je, hvala bogu, zdržala več kot štiriindvajset ur. Nova punca z novo pričesko, v novo deželo sem 402

zbirka

izpovedi

prišla. Mogoče celo v harem, sem nevedno ugibala. Kaj smo mlade punce v Sloveniji vedele o haremu? Na filmskem platnu je bilo vse tako lepo, romantično, bogato. Ženske so le poležavale na lesketajočih se posteljah, v lesketajočih se oblačilih, ki so komaj prekrivala spolovila in prsi. Vse so bile »okinčane«, okrašene, z nakitom, kamni in zlatom. Videti je bilo romantično in kot v pravljici iz Tisoč in ene noči. Neki moški v letalu je celo dejal, meni je govoril … Trenutek počakajte, jasno, bil je iz bratske republike, le oni so hodili tja, le oni gredo po vsem svetu: »Mi smo ti svetski ljudi, da znate! Ima, da nas nema! Da se malo provodimo, da zavirimo u svet, pa devojke, pa šta rade u belom svetu, pa onda kući!« Na njivo seveda, med koruzo in šlive in žganje in … Nadaljujem, kar je rekel: »Je-li devojko, dali je tvoj otac tamo ambasador?« Samo odkimala sem in on je nadaljeval: »Pa kako, dušo, zašto ideš u tu zemlju mangupa, tako divna djevojka, ja bih te odmah vodio kući.« Bi, bi, seveda bi in povaljal bi me in četico otrok bi mi naredil, potem pa brž na njivo okopavat peso in zjutraj ob treh v koruzo trgat storže, potem pa k piskrom, mar ne, sem si mislila. Ne, kaj ti pa je, jaz sem za kaj večjega, jaz sem za harem, ne za njivo in ne za piskre. Sicer pa polovice tako ali tako nisem razumela, govorili so v srbohrvaščini, poleg tega se nisem niti trudila, da bi jih razumela. Vsi potniki so mi bili umazani tujci in na očeh se jim je videlo, da so pijanci. Ni bilo pomembno, kam sem bila namenjena, vedela sem, da bom na svojem, da doma ne bom več vir prepirov. Za teden sem imela plačano posteljo in hrano, saj je bilo vse všteto v ceno letalske vozovnice. Drugič, čakala me je Desa, da Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

403

jo obiščem v Bejrutu, debela priletna ženska je bila, z grdimi, malomarno pobarvanimi lasmi, ki smo jim takrat rekli »zlata blond«, a njeni so bili daleč od tega. Bili so rumeni in scefrani in zanemarjeni in celotna pojava je dajala vtis strašila, a bila je nasmejana, topla in prijazna in edina v tem delu sveta, menila sem, da mi jo je poslal sam bog, sicer ne vem, kako bi tam, kamor sem letela, začela novo življenje po umiku, po uspešnem »begu od doma«. Spoznala sem jo v Opatiji. Dajala je vtis, da ji je mogoče zaupati, želela si je družbo in iskala je prijateljstvo in našla mene, punčko z devetega planeta, ki je črni raček, vzrok nenehnih domačih prepirov, in jaz sem našla njo, misleč, da se mi odpirajo rajska vrata. Desa je bila, kot sem rekla, debeluška srednjih let, poročena z mlajšim moškim, in je na plaži v Opatiji igrala milijonarko. S prijateljico sva se sončili in opazovali svet okoli sebe. Jaz sem bila pri tem še posebno pozorna, opazovala sem kot škorec iz gnezda. In kadili sva že in puhali sva kot stara lokomotiva in »važili« sva se, kot bi bili edini na tem svetu, ki kadita. Končno nama je zmanjkalo cigaret in mični gospod, ki mu je soproga nežno masirala hrbet, z nasmehom na ustih, je vstal in mi ponudil. Vzela sem in prižgal mi je z lepim vžigalnikom, enako prijateljici, in stekel je pogovor. Znal je le arabsko, midve le slovensko in malo srbohrvaščine. Nato je pristopila še njegova soproga, bila je vljudna in prijazna in z veseljem je prevajala in izvedela sem, da sta iz Bejruta. Prijateljica me je nenadoma sunila pod rebra: »Ta dva sta od tam kot tisti tvoj plakat!« Pogledala sem jo kot tele nova vrata. Igrala sta bogataša, a priznati moram, da sta name naredila vtis, saj sta imela v kopalni torbi viski, cigarete marlboro, banane, v mojih očeh 404

zbirka

izpovedi

sta bila zelo bogata. Le pogled na nohte in roke obeh, posebno nohti na nogah in trdi podplati, so me motili. Moj oče, ko je bil še mlad fant, je hodil v frizerski salon na manikiranje vsaj enkrat na teden in v čarobnih rokah moje mame je bil. Nato mu je oprala še lase in naredila »velne«, danes bi temu rekli kodre. Manikiranje in »velnanje« se je nadaljevalo mnogo let. Tisti bogati gospod in gospa pa sta pri vsem svojem denarju imela nohte podobne nohtom naše sosede kmetice. In poleg denarja in bogastva sta imela še nekaj, imela sta ljubezen. Joj, kako sta bila srečna. Vsaj v mojih očeh je bilo videti tako. Klepetali smo, se predstavili in izvedela sem, da je gospe ime Desa, on je bil Adnan, moja prijateljica pa, česar še nisem povedala, je bila Milena. Na plaži pod hotelom Slavija v Opatiji smo sedeli, pripovedovala sem jima, da že leto in pol gledam turistični plakat o Baalbeku v Ljubljani, ki me je očaral in »gutam«, požiram, vsako besedo o Libanonu in Baalbeku. In gospa je bila navdušena, na list papirja mi je napisala svoj bejrutski naslov: P. o. Box 3543, Beirut, Liban, in pripisala Desa. Rekla mi je, naj se ji javim, da mi bo tam spodaj uredila vse, če se bom odločila, da pridem v deželo zlata in bogastva. Njen mož je takoj dodal, da sem lahko pri njih doma, da imata veliko in prostorno hišo in kup služinčadi, a ga je gospa pogledala smrtno resno in dodala nekaj v arabščini, kar bi danes lahko prevedla: »In ti bi jo rad povaljal!« Nič ni bilo iz tega in nisva se povaljala. Nekega dne sem ji napisala pismo, da sem v Bejrutu, da srečno živim z Munirjem. Nato so v moj poštni predal začela prihajati njena pisma, v katerih je hotela vedeti, kje sem. Bila Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

405

je že malo preveč vsiljiva in na ambasadi sem povprašala o njej. Nič dobrih in lepih novic nisem izvedela o njej in njenem možu. Bila je revna in zavržena. Povabila sem jo in prišla je na obisk in še vedno je želela igrati bogato damo. Ničesar nisem pripomnila, bilo mi je hudo, zato sem ji želela denarno pomagati, vsaj toliko, kot je v moji moči, kajti njen Adnan je vse premoženje in bogastvo zakockal. Imela sem že dovolj denarja in moj najeti lokal Phoenix mi je pomagal, da je moja denarnica bila vedno polna. Nisem bila prepričana, ali ji naj takoj dam nekaj denarja, bala sem se, da se je v življenju več ne rešim. Ker je videla gesto, da sem iskala nekaj po torbici, sem v zadnjem trenutku potegnila ogledalo. Zgrozila sem se, videti sem bila enako umetno blond kot Desa? Kar sem še isti dan popravila pri frizerju. Tudi Desi sem dala denar, da si uredi lase. Napaka, izvedela je, kje sem bila doma in še leto dni je hodila k meni v lokal, da bi mi pomagala.

406

zbirka

izpovedi

Bejrutsko letališče, konec maja 1967 Nisem se več zanimala za pijane in od rakije smrdeče Srbe. Pred sabo sem zagledala luči mesta, mesta, kaj mesta, velemesta. Tako velikega mesta nisem videla še nikoli prej. Žarela sem od sreče, uspelo mi je, prišla sem, kamor sem želela, prišla sem v raj, kot je obljubljal turistični plakat. Joj, koliko luči in avtomobilov je bilo na ulicah. Kmalu bom tudi jaz imela svojega, sem si rekla. Zaprla sem oči in letalo se je neprijetno streslo, pnevmatike so zacvilile in pristali smo. Množica v letalu je živahno in hvaležno, ker je ostala živa, ploskala in trenutek za tem so se potniki živahno in grobo prerivali drug prek drugega, čim prej bi radi bili na trdnih tleh in krenili po svojih poteh. Vonj po alkoholu, znoju in cigaretah je bil nagnusen. Kurjo polt bi dobila, če bi se me kdo v tistem trenutku dotaknil. Končno sem se znašla pri izhodnih vratih. Blažen vonj zraka in prijetno topla sapa sta me v trenutku obdala in povsem zagrnila in zadihala sem s polnimi pljuči in »balkoni« so se mi kar zatresli in mravljinci so me spreletavali in kapljica ali dve sta omočili hlačke. »Je to raj?« sem se vprašala, pijana od lepote in trenutka. »Je!« mi je rekel neki glas v globini duše. Dobro, da sem iz Beograda v Kranj poslala svoj plašč, naj ga nosi sestra. Zdaj ji ne bo treba več krasti mojih lepih oblačil in spodnjega perila, vse lahko ima. Stala sem pred letališko zgradbo, osvetljeno z reflektorji, nikoli nisem videla česa podobnega, in si mislila, da je ljubljanska železniška postaja s konca 19. stoletja, česa drugega nisem poznala, pravi, pravcati »kurnik« v primerjavi s tem. V daljavi se je videla le tema. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

407

Mislim, da je tista tema bilo Sredozemsko morje. Na rami mi je nekaj poskakovalo in se veselo hihitalo: »Ti boš pa kar tu ostala!« Po stopnicah, ki so vodila iz letala, sem se spotaknila. Iskala sem oporo in zagrabila močno roko, ki me je ujela. Pogledala sem od roke proti obrazu: bil je moški s tako belimi zobmi, da so se svetili. Nekaj mi je govoril, a nisem razumela ničesar. Njegov dotik je bil prijeten, njegov pogled prav tako. Sramežljivo sem ga pogledala in v skromni angleščini zašepetala le: »Thank You!« Joj, zakaj ne znam več angleščine? Nora sem, da se tega jezika nisem učila že v šoli. Pa kaj, ko sta starša od mene zahtevala nemščino, jaz pa takšen odpor do nje. Kje jo potrebujem zdaj? Stavim, da nihče razen teh dveh pijandur, ki pred mano stopata iz letala in se glasno pomenkujeta v materinem jeziku, ne zna nemščine. No, prav pridna punčka nisem bila, starša sem malo ogoljufala. Sama sem se na skrivaj učila angleščino iz učbenika Do you speak English. Iz male sive knjižice sem morda predelala le sto strani, a danes mi je žal, da jih nisem več, sem jo pa prinesla s seboj. Zrla sem okoli sebe, premišljevala in občudovala povsem nov in neznan svet. Vse je bilo resnično novo in krasno in čudovito in celo na pijandure sem pozabila. In končno smo bili vsi na tleh in zadnji potnik je vstopil v letališki avtobus – fant z bleščečimi zobmi. Nasmejal se mi je in jaz sem mu vrnila nasmeh. V roki sem imela pripravljen potni list SFR Jugoslavije. Z namigom mi je dal vedeti, da ga želi videti. Pa poglej, sem si rekla in mu ponudila potni list. Gledal me je, gledal je potni list: »Beautiful!« 408

zbirka

izpovedi

A nisem trznila, moj potni list mu je bil pač všeč. Izstopili smo. Še vedno je v roki držal moj dokument in me z namigom povabil, naj mu sledim. Ubogala sem ga in ga nisem izpustila z oči in priznam, malo sem se ustrašila za potni list. Ob navadnih mizah niso bili pulti, podobni našim, kot ji uporabljajo na mejnih prehodih, preproste, pravokotne mize so bile in ob njih pisarniški stoli. Naenkrat sem zagledala še več »lepih zob«, kar trije fantje v uniformah, in vsi so se hkrati obrnili proti meni, ko jih je »moj« lepi fant nagovoril. Eden od njih je požigosal moj potni list in rekel: »Welcome Miss!« Spet sem se prijazno nasmehnila in odgovorila: »Thank You.« Vrnil mi je potni list. »Moj« fant z belimi zobmi mi je iz rdeče škatlice ponudil cigareto, marlboro. Vzela sem, saj svojih nisem več imela. Pomignil je nekemu fantu, ki je krožil po letališki avli, pri nas bi mu rekli »leteči« natakar, in ta se je prikazal s steklenico vode in kavo. Vzela sem kavo. On je nekaj govorili in govorili, a ker ga skoraj nič nisem razumela, sem mu z gestami pokazala, da mora govoriti zelo počasi, kajti: »I speak very little English.« Bil je lep, a še lepše je imel zobe, ki so me vedno privlačili. Ti fantje, ti mladi fantje temne polti so imeli zobe kakor kristalni kozarci v domači omari, ki se jih nihče od nas otrok ni smel dotakniti. Bili so beli, snežno beli in lepi. Moji so bili lepi, a še zdaleč ne tako lepi in pravilnih oblik. Deset uradnikov pri kontroli potnih listin je bilo nasmejanih in vsi so imeli lepe bele zobe. V Sloveniji sem videla in opazila večinoma škrbine ali posivele zobe, tudi eden mojih je bil takšen, ker mi je zobozdravnica pri enajstih letih izruvala živec. Skoraj bi lahko Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

409

dejala, da sem priletela v deželo belih ravnih zob. Beograjčani so imeli škrbine, ženske črne gnile luknje med zobmi. Kako lahko moški poljubi tako zanemarjeno žensko? Jaz moškega brez lepih zob in nohtov odganjam, nikoli ga nisem sprejela in ga tudi nikoli ne bom. Moja prva ura angleščine, prave, v živo govorjene angleščine, se je podaljšala kar na uro in pol, toliko časa je namreč trajalo, da sem iz letala dobila svojo prtljago. In sopotniki, ki medtem niso imeli kaj početi, so opazili nasmejane in želja polne poglede moških in njihove bele zobe in prisostvovali so moji angleški učni uri in jasno, sledil je nekoliko nevoščljiv komentar: »Naša Slovenka že ima šarmerja, osvajalca! Poglej, poglej, celo kavo je dobila!« Fant, se mi je predstavil. »My name is Bešir,« moje ime pa je močno popačeno izgovoril kot Alesandria. Ok, sem si mislila, pa naj bo tako. Vse mi je bilo prav, vse mi je prijalo, še posebno zapeljivi pogledi mladih, bilo jih je še in še, tako lepih fantov. Takšnih niti v Sloveniji niti v Opatiji nisem videla. Bešir je izvedel, da smo skupina iz Beograda, da bomo teden dni v hotelu Alcazar. Občutek, da so me videli, da jim ugajam, da sem nekdo, da sem ženska, za katero se velja ozreti, mi je prijal, moja samozavest je rasla in rasla, poganjala je kot fižolček v pravljici Jakec in fižolček, ki se je vzpenjal v nebo. Občutek, da sem drugačna od drugih potnikov, me je spodbudil, dobila sem krila, bila sem kot angelček, le letati še nisem začela, a prav veliko ni manjkalo, kajti nos se mi je ponosno dvignil in glava je šla nevarno nazaj in navzgor. No, tako hudo ni bilo, zelo pretiravam. 410

zbirka

izpovedi

V slovo mi je Bešir pomolil roko. Stisnila sem mu jo, a bila je čisto mlahava. Zahvalila sem se z nasmehom in odhitela iz letališke zgradbe. Neki fantiček mi je nosil mojo majhno potovalko, tako je ukazal Bešir. Sledila je vožnja z avtobusom od letališča do hotela, ki je trajala dvajset minut. Beograjčani niso bili več tako glasni kot prej, čeprav so bili še vedno pijani. Ko je avtobus parkiral, sem takoj opazila oziroma, bolje rečeno, moj nos je zavohal bližino morja, upala sem, da bom dobila sobo s pogledom nanj. Z menoj v sobi sta se znašli tudi neka Seka in Mirjam. Obe sta bili pretirano namazani s šminko, in stari, grdi sta bili in iz ust jima je smrdela rakija. Odprla sem balkonska vrata in na drugi strani ceste je vabilo morje in slišal se je zvok orkestra. Nisem izgubljala časa in besed, slekla sem nogavice in odšla v svet. Čez cesto so bili velik bazen, marina in svetlikajočih se luči. Tja sem se napotila in prečkala cesto. Doživela enako prijaznost kot na letališču. Fant s svetlikajočimi se zobmi v uniformi me je z nasmehom in gesto roke pozdravil, naj vstopim. Dve, tri stopnice in pred seboj sem zagledala bar. Mnogo moških je sedelo na visokih stolih, vsi so bili veseli. Malo naprej se je lesketal bazen, pa mize z belimi prti in veliko srednje visokih bogatih palm. Malo dlje še orkester. Bobnar mi je takoj padel v oči. Imel je brke, zavihane do polovice lic. Še danes ne vem, kaj so mislili ljudje ob pogledu name, ko sem stala na stopnicah in začudeno gledala okolico. Končno sem se odločila in krenila naravnost do visokega pulta in se udobno namestila na visok barski stol. Bilo je kakor v filmu in to je bila moja prva filmska vloga, sem si predstavljala. V naslednjih prizorih bodo na vrsti harem, zlatnina, diamanti, postelja z baldahinom in lep Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

411

moški. No, ni bila filmska, bila je resnična življenjska vloga, ki se bo morda nekega gledala na platnu. Moški so se z izbuljenimi očmi zagledali v moje lepe noge, ki so bile gole skoraj do hlačk. Nosila sem sivo mini krilce in nove čevlje, tudi sive, z visoko peto in fanta ob pultu sta me prijazno pozdravila. Pozdrav sem vrnila z enako prijaznim nasmehom. Beseda z nasmehom, smeh z besedo, sreča in veselje sta bila v zraku in predstavili smo se, podali smo si roke in nazdravili. Preostali del večera smo do zgodnjega jutra plesali in peli. Priznam, malo sem bila okajena, saj sem spila tri viskije z vodo. Pila sem, kar so pili oni, drugega nisem poznala. Pevec pri orkestru se je pridružil nam, veseljakom, bila sem vesela, da je Italijan, od nekdaj sem jih imela rada, njih in njihovo glasbo. Lep moški je bil, nekaj let starejši od nas in čudovito je pel. Po mojem mnenju je bil zrel za San Remo, saj je pel čutno in predano in zlil se je z besedilom in glasbo. Občudovala sem ga in na hitro sva poklepetala, hočem reči, pohvalila sem ga, moja italijanščina je bila veliko bolj sproščena kot angleščina, in prijalo mu je. V zahvalo mi je zapel še nekaj pesmi, z njimi je navdušil tudi občinstvo in ploskali smo mu kot nori. V sobo sem prišla ob svitu. Ženski v moji sobi sta smrčali kot ubiti in v prostoru je ogabno smrdelo, spet sem odprla balkonska vrata in prijetno zaspala za dve, morda tri ure, kdo bi štel … Le kdo bi? Ni mi bilo več treba šteti. Kakšen užitek je bilo priti domov v zgodnji jutranji uri, nihče me ni ozmerjal, da sem …, kar nikoli nisem bila, saj veste, kaj imam v mislih.

412

zbirka

izpovedi

Beširjev nenapovedani jutranji obisk Zbudila sta me bučno govorjenje in loputanje vrat. Takoj sem vedela, kje sem. Na hitro sem se umila, nataknila drugo bluzico in že sem bila v jedilnici med Beograjčani. Nihče ni bil nasmejan, nihče ni imel lepih, bleščečih belih zob. Spomin na pretekli večer me je nasmejal. Beograjčani so se zavalili pijani v postelje, a upala sem, da so se oprhali in zamenjali smrdljive srajce. Med vrati v jedilnico mi je v pozdrav nekdo mahal. Mirjam je rekla: »Pa to je fant z letališča.« Bila sem ga vesela in krasno sem se počutila, kajti neki tujec, neki lep fant, fant z belimi zobmi me je prišel obiskat. Mislim, da je obljubil, da pride, a kaj, ko ga nisem povsem razumela. Z natakarjem sta nekaj govorila, se dogovarjala in živahno mahala z rokami. Le kaj sta si imela povedati? Takoj nato se je pojavil drug natakar, ki je k moji mizi prinašal stol in Bešir, fant z belimi zobmi, je prisedel. Moji »cimri«, sostanovalki, sta se trudili v polomljeni srbski angleščini. Še manj sta znali in razumeli kot jaz, zato sta kmalu obupali in se zatopljeni vase posvetili hotelskemu zajtrku. Na mizo pred mano pa so začeli prinašati majhne ovalne krožnike s svežim paradižnikom, kumaricami, olivami, neko belo maso in svežo meto na njej. Kruh je bil v obliki palačink, narezan na tretjine, česa podobnega še nisem videla. Z odprtimi usti sem zijala, bilo je, kot bi ob meni sedel turški paša ali perzijski šah in kot bi imeli slavnostno pojedino meni v čast. Žarela sem. Bešir je odtrgal kos kruha, vanj položil olivo in meto, zajel belo maso in mi ga dal v usta. Kot dojenček sem ga ubogala in Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

413

jedla, saj je bilo zelo okusno. Sledila so pečena jajca v glinasti posodi, ki so se še cvrla, posuta z neko temnordečo snovjo, velikimi semeni svetle barve in majhnimi koščki mesa. V drugi, prav tako topli glinasti posodi je bila rumenkasto bela masa z rdečimi malimi peškami. Okusno, da je kaj. Jedla sem in komaj dojemala, kaj se je v resnici dogajalo, Bešir mi je spretno stregel zdaj z enega, nato z drugega glinenega krožnika. Beograjčani so začudeno opazovali, s čim me Bešir hrani. Slišala sem pripombe, ki jih nisem razumela. Kaj pametnega in pomembnega že ni bilo, a bilo je na moj račun in v ozadju je bila zavist, jaz pa sem bila zvezda – tako sem se počutila in to sem vsem pokazala. Čez čas je vstopila vodička in naznanila hiter odhod izpred hotela. Lepa ženska je bila, le močna rdeča šminka na ustnicah ji je kazila naravno lepoto, zato mi je bila nesimpatična, celo ogabna. Tudi sicer mi ni bila všeč, jaz pa ne njej, zamerila se mi je, ker je izjavila, da v svoji skupini ne bo trpela privilegijev, in je zlobno pogledala mojega »hranilca« z bleščeče belimi zobmi. Ni razumel, kaj je govorila, jaz pa le nekaj besed. Vodička je priganjala, to je bilo to, česar nisem razumela, zato sem se na hitro poslovila od prijatelja, ki me je tako dobro »nakrmil«, sita sem bila kot boben in srečna in en sam prešeren, vesel nasmeh me je bil. Ker z besedami nisem znala, vsaj pravilno ne, sem ga cmoknila na desno lice in nežno zažvrgolela: »Yes, yes! Okay! Thank You!« Bešir me je ljubeče in strastno, krasno je dišal, poljubil na levo lice, na desno lice in še enkrat na levo in skoraj me je kap. Za malenkost se mi je zameglilo in zatemnilo, a ni bil sončni mrk, počutila sem se kot v filmu, bila sem kot zala princeska, ki so ji pred noge položili kraljestvo in princa, zavitega v lepo preprogo. Z odprtimi očmi 414

zbirka

izpovedi

sem spet sanjala Tisoč in eno noč, tako je, krasno mi je bilo, čeprav sem dobila le tri cmoke na lica in nisem zala princeska. Topila sem se in smeh se je igral na mojih ustnah. »Thank you, see you,« je še dodal in hvaležno, vdano sem pokimala. Čas za odhod: nasmejana in malo rdeča v obraz sem vstala, bila sem zvezda, vstopala v avtobus. Zelo sem pazila, da so vsi lahko videli in občudovali moje lepe kot ponedeljek dolge noge, in jasno, moški so se kot običajno slinili in sline so jim tekle po povsem novih srajcah, kupljenih v Trstu, na Ponte Rossu, in tisti trenutek so bile mokre. A nič ne de, glavno, da so videli moje lepe noge in nasmeh in mene, ki sem zvezda, srajce se bodo že posušile. Bešir se mi je v pozdrav nasmehnil in pomahal, češ: »See you tomorrow.« Se vidiva jutri.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

415

Mestno jedro Bejrut, 1967 Mestni vrvež avtomobilov in pešcev, oblečenih v vse mogoče barve in oblačila, predvsem pa v črna in dolga oblačila, me je fasciniral. Kako je vse drugače kakor v naši Ljubljani. Na glavah so nosili neke vrste loncev in ženske neke turbane in na njih velike široke pladnje. Večina je bila zelo debela in ženske so bile prsate, da te kap. Sicer pa, ljudje so bili lepi in nasmejani, vsakič, ko so odprli usta, so se jim zableščali beli zobje, tistim, ki so jih še imeli, sicer pa škrbine in tu in tam še kakšen s srebrom ali zlatom preoblečen zob. Povsod so bile majhne prodajalne na vozičkih, na dveh velikih kolesih, tretje je bilo kot stojalo. Veliki vozički s ploščo so bili naloženi z mesom, zelenjavo, s krompirjem ali s pomarančami in še in še, predolgo bi naštevala. Joj, kakšno bogastvo, sem si mislila, na cesti ti pripravijo pomarančni sok in mimoidoči ga z užitkom popijejo. Tega, da so vsi pili iz istega kozarca, ne bom omenjala. Vse je šlo po nekih, meni povsem neznanih pravilih in vse povprek in vse je teklo, gladko je teklo, in mnogo se je govorilo in vrvež mesta te je kmalu posrkal vase, to, da je bilo vse umazano, pa je bilo bolje spregledati. Muh in mrčesa na pretek. Sredi vsega tega vrveža sem opazila policista, ki je piskal na svojo piščal, in si mislila, le komu tako glasno žvižga. Avtobus je ustavil sredi ulice in večina se je zapodila proti tržnici. Kaj naj kupim, vse je lepo, vse novo, toda pri sebi imam le pet dolarjev, nekaj dinarjev in kakšnih petdeset nemških mark. To je bil ves moj kapital. Opazovala sem Mirjam, kako se je z rokami pogovarjala z uličnim prodajalcem velikega 416

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

417

vozička, kupovala je neke tanke spodnje hlačke. Seka se je izgubila med množico prodajalcev in turistov. Odločila sem se, da ničesar ne potrebujem, saj denarja za nakupe nisem imela. Vodička je večkrat zapored povedala in nakazala, do kje je omejitev našega gibanja in to, da se ob štirih popoldne dobimo pri avtobusu in naj se ne izgubimo. Avtobus bo ob dogovorjenem času tu in tiste, ki bodo želeli, bo odpeljal nazaj v hotel. Razdelila nam je ročno izdelane mestne zemljevide z vrisano potjo, po kateri naj bi se sami peš srečno vrnili v hotel. Tisti dan smo imeli dopoldanski in popoldanski ogled mesta in čas za nakupe. Nestrpno so dočakali tržnico z zlatom. Že v letalu so se pogovarjali, kaj se splača kupiti in kaj ne. Zapomnila sem si, da imajo dvaindvajset- in osemnajstkaratno zlato. Seka je želela kupiti dvaindvajsetkaratnega, da bi ga v Beogradu za veliko več prodala zobozdravniku. Glej jih, iznajdljive Srbe. Nisem razumela, zakaj potrebuje zobar toliko zlata. Pozneje mi je potegnilo, ko sem opazovala tiste ljudi in njihove preoblečene zobe, da se tudi v Beogradu da to narediti. Z zlatimi zobmi si je lastnik namreč prislužil večji ugled. Kar sapo mi je zaprlo ob pogledu na velike gmote nakita. Nisem mogla verjeti, da gledam pravi zlati nakit. Točno takšen je bil, kakršnega sem videla na filmskih platnih o haremu. Joj, so to bogati ljudje! Imajo na kile zlata. Vse se je svetlikalo, vsi so govorili povprek, hodili sem ter tja in drug drugega vabili, naj vstopijo. Mali fantje, še dečki, so na pladnju nosili kavo in steklenice z osvežilnimi pijačami. Pred neko trgovino sem sedla na prag in opazovala direndaj. Nekega dne si bom kupila tisto zapestnico, ki me je v izložbi nasproti tako močno vabila … Nič, vstala sem in se 418

zbirka

izpovedi

pridružila množici, ki se je valila proti širši ulici. Dolgo sem hodila in hodila in si skrbno zapomnila vogale trgovin, da bi se znala vrniti. Tržnica je bila za mano, izginili so cestni prodajalci, izložbe trgovin so bile lepše in še lepše, bolj podobne izložbam v Ljubljani, in nekatere tako krasne, kakor jih mi nimamo.

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

419

Tako sva se spoznala Radovedno sem si ogledoval izložbe s čudovitimi oblekami, s čevlji, morda jih cela Ljubljana skupaj ni imela toliko kot tista trgovina. En par sandalov mi je zbodel v oči, a kaj, ko sem v žepu imela le nekaj nemških mark in pet ameriških dolarjev. Pogledala sem stran, nisem si dovolila, da se mi sline cedijo. Oko je iskalo realno podobo s plakatov iz Miklošičeve ulice v Ljubljani. Najraje bi začela teči, da bi bila čim prej v Baalbeku in Byblosu. Precej ogromnih kamnitih stebrov sem že videla in pri vsakem mi je srce poskočilo. A ni bilo enako kot na plakatu na Miklošičevi v Ljubljani, pač pa le podobno. Šla sem naprej po ulici; pred mano je bila aleja, široka ulica in veliko prometa ter še več ljudi na pločnikih. Vsi so nosili neke torbe, vrečke, aktovke, zelo malo žensk, nihče ni nič ponujal, le hiteli so. Nikjer pouličnih prodajalcev. Stopila sem v ulico, dolgčas, nobene trgovine, le ogromni napisi zdaj v bakru, zdaj iz marmorja, banka, banka in spet banka. Vrnila sem se, kaj bom v tej ulici, sem si rekla in na vogalu naslednje ulice zagledam mikavno trgovino v temno modri barvi, na policah žamet in na žametu diamantni prstani, ure, zlate ogrlice, zapestnice, a vse so bile lepše od nakita tam na bazarju. Ista misel me je prevzela: nekega dne bom tudi jaz imela to. In odšla sem naprej do naslednje trgovine. Vitrina je bila velika, prostorna, barvasta, še pa še igrač. Moje oči so se ustavile na majhnem psičku, nato sem ugledala še druge živali. Petelina, punčke, žirafo, slone, medveda, jagenjčke in še in še. Izložba je bila velika, v njej pa raznovrstne igrače, a tisti psiček je bil pravi, gledala sem 420

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

421

ga in nisem mogla odmakniti oči z njega, tako mi je bil všeč. Moj nos se je prilepil ob steklo. Podobnega psička Pikija sem imela doma na vasi, v Spodnji Rečici ob Savinji, ki mi ga je hudobna oseba zastrupila. Joj, kako sem jokala, ko je na dvorišču umiral ves slinast. Šofer Stane ga je odnesel in slišala sem samo še pok. Jokala sem tedaj, jokala sem v Bejrutu in gledala tega Pikija v izložbi. Nato sem za seboj slišala moški glas, ničesar nisem razumela, le njegov mili pogled me je zdramil, da sem odmaknila pogled od Pikija. Kar z rokami sem si obrisala solze in se gospodu prijazno nasmehnila. Imel je bleščeče bele zobe in lep nasmeh. Ponovno me je ogovoril: »Come in.« To je vse, kar sem razumela in hitro dodala: »No, thank you, me just look.« Gospod je razumel, da je moja angleščina slaba. Odšel je in na vratih se je prikazalo mlado dekle, ki me je z gesto še enkrat povabilo v trgovino. Počasi, a radovedno sem vstopila in si ogledovala prostor. Ali sploh kaj vidim, ko je vsega veliko? Povsod, tudi po stopnicah, same igrače. Počasi sem hodila in opazovala, misli pa so mi hitele v otroštvo. Pa kje sem živela, da nisem še nikoli videla toliko igrač. Vsa Slovenija jih ne premore toliko. Na vhodu se je prikazal droben fantek s kavo in steklenicami. Takoj bi zgrabila za steklenico. Bila sem žejna, toda žal si tega nisem mogla privoščiti. Oče bi bil zelo jezen, če bi se prostaško vedla. Opazovala sem igrače okoli sebe, opazila tudi ljudi in mlado dekle mi je ponudilo stol. »No, thank you,« sem odkimala z glavo in že hitela proti izhodu. Nasmehnila se mi je in mi pokazala, da je stol zame, in na dečkovem pladnju 7 up in kava. Poleg stola je pristavila 422

zbirka

izpovedi

majhno mizo in fantiček je nanj odložil pladenj. Brez besed sem še naprej gledala okoli sebe, opazovala mlado dekle in si mislila: »Joj, kako si lahko srečna, jaz nikoli nisem imela igrač niti za ogled.« Pristopil je gospod se mi nasmehnil in vprašal, od kod sem. Bil je zelo lepo oblečen gospod z belimi zobmi. »Iz Jugoslavije,« sem odgovorila. »Nice, welcome. Boš cigareto?« In mlado dekle mi je ponudilo pladenj cigaret. Nisem mogla verjeti, na pladnju je bilo kar deset škatlic. Sramežljivo sem izbrala eno, kakor večer prej na letališču, marlboro. Gospod mi je z vžigalnikom prižgal cigareto. Pa ta je take barve kakor tisti na tržnici zlata, sem si mislila. Ko je prižigal cigareto, se mu je tresla roka. Opazila sem, da ni gledal moje cigarete, temveč moje noge. Pa kaj je takega na mojih nogah, da vsi samo buljijo vanje, sem si rekla in takoj popravila krilce, ki ni veliko prekrilo nog. Pogledala sem mlado dekle. Nosila je dolgo krilo, nič se ni videlo nog. Aha, to je to. Tudi na ulici sem le tu in tam opazila kratko krilo. Ja, mini moda še ni prišla v Bejrut. Pokadila sem cigareto, popila 7 up, po katerem se mi je zelo spahovalo. Normalno, saj sem bila zelo žejna in v trenutku sem izpraznila steklenico. Kar na riganje mi je šlo, kot da bi pila Radensko. Z rokami sem prikrivala to rigavo neolikanost in se želela posloviti. Gospod je mladi punci dal znak, naj me pelje še v zgornje prostore. Rekla sem, da ne želim ničesar kupiti, ker pač nimam denarja za igrače. Vsi so se nasmejali, grozno se mi je zdelo, da sem povedala, da nimam denarja. Nič, sem si mislila, tako je, naj se smejijo, kmalu ga bom imela tudi jaz. Gospod je zamahnil z roko in rekel: »Gledaš lahko brezplačno.« Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

423

»Okay,« sem rekla in se nasmejala. Zelo dolgo sem ostala v trgovini, tri nadstropja igrač vzamejo čas. Vmes sem opazovala druge obiskovalce in se čudila, kako velike pakete kupujejo svojim otrokom. Nisem bila ljubosumna, le mislila sem si: tudi moji otroci bodo dobili velike pakete, imeli bodo vse igrače na svetu. Gospod se mi je predstavil: »V francoščini mi je ime Munir in v angleščini Michael – Majkel.« Tudi sama sem se prijazno predstavila. Ob izgovoru mojega imena je Munir narahlo zažvižgal: »Joj, kako lepo ime!« Očitno mu je res ugajalo. Nasmehnila sem se mu in mlado dekle je dodalo: »Kakor gospodična.« Sprostila sem se, uporabila vse svoje znanje angleščine in jima odgovarjala na vprašanja, ki so mi jih postavljali. Največ je govorilo mlado dekle, Munir je le poslušal in si me gledal. V prostoru je bil še neki mladi fant, ki me je le občasno pogledal in se nasmejal. Drugi zaposleni niso smeli v bližino, dekle jih je takoj odgnalo. Munir me je gledal in jaz sem gledala njega, le kje sem ga že videla, mi je rojilo po glavi. Le komu je tako podoben, od kod ga poznam, sem razmišljala. Njegova temnomodra obleka in bela srajca s poškrobljenim ovratnikom … Tudi moj oče je nosil take s svetlečimi se zapestnimi gumbi. Kravata je bila v skladu z obleko, temno modra je bila, s širokimi in tankimi črtami nežno rožnate barve. Ni bil siv, niti skodranih, močnih las kakor Bešir. Bil je brez prstana. Bešir je nosil poročno »rinko«, prstan, tudi tista dva fanta pri nočnem šanku sta ju nosila. Munir ne. Na vratih se je pojavil mlad fant in na velikem pladnju nosil veliko majhnih glinastih posodic. Ob pogledu sem se nasmejala in se spomnila, kako me je Bešir hranil pri zajtrku. 424

zbirka

izpovedi

Brž ko je bil pladenj na mizi, sem vstala. Joj, pri nas doma se pri kosilu ni smelo motiti. Munir me je tako lepo pogledal, da se njegovemu vabilu nisem mogla odreči. Fant je postavil velik pladenj na mizo v zgornjem prostoru, kjer je imel Munir svojo pisarno. Mlado dekle, vmes sem izvedela, da je Nadia, je pohitelo za fantom s pladnjem in pristavilo stol še zame. Munir me je z nasmehom vprašal, kaj bi pila, vino, arak, sok, 7 up ali kaj drugega. Odločila sem se za vino, da se mi ne bi spet rigalo. »Kakšno vino, rdeče, belo ali roze?« »Roze,« sem odločno odgovorila, čeprav ga nisem še nikoli pila. Predala sem se navadam okolja. Tod očitno pijejo tudi roze, mi je potegnilo, pa kaj, če ne bi bila čedno dekle, me prav gotovo ne bi vabili. Z Munirjem sva jedla sama. Vsi so odšli, bil je mir. Nisem mogla veliko klepetati, saj so me doma naučili, da se pri mizi ne govori. Munir je stalno nekaj spraševal, mislim, da mu je bilo prijetno. Najini pogledi so se večkrat po naključju srečali. Zanimalo me je zajemanje hrane s »palačinko«, arabskim kruhom, ki so ga tod uporabljali namesto žlice. Temu se nisem mogla načuditi. Kar gledala sem in gledala, kako si je moj gostitelj spretno in nenehno brisal prste v papirnat prtiček, malo so bili popacani, tudi z njimi je zajemal hrano, noža, vilice in žlice ni uporabljal. Hotela sem ga oponašati, pa se je le veselo smejal, saj sem polovico zajete hrane izgubila med krožnikom in usti. Pač pa sem znala piti vino, kako ne bi, saj sem Štajerka, in moj kozarec je bil takoj prazen. Gospod mi je dotočil in takoj naročil še eno malo steklenico. Nadia jo je smeje se prinesla. Vino je bilo zelo dobro, a zamolčala sem, da rozeja sploh še nisem pila. Nisem čutila vina, da bi lahko rekla, da se me je prijelo, le angleščina mi je šla mnogo lažje. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

425

Munir je poklical Nadio, naj odnese pladnje in krožnike, vsaj tako sem razumela po gesti, ki jo je naredil. Nadia je odnesla pladenj in naslednji trenutek je bil na vratih fant z novim. Kaj sledi zdaj, sem ga vprašala, Munir pa se je smejal in rekel: »Osmalije.« Resno me je gledal in čakal, kaj bom rekla. »Ok, osmalije, to je dobro,« sem se smejala sama sebi, da sem tako iznajdljiva. Tudi moj gostitelj se je glasno zasmejal. Kako lepe zobe ima, pri nas v Sloveniji smo tako brezhibnim zobem rekli klaviatura. Dva prsta sem naslonila na ustnice in gledala njegove zobe in v tistem trenutku opazila, kako lepe roke ima – to so roke ginekologa, sem si rekla – in kako lepo urejene nohte. Nehote sem pogledala svoje. Niso slabi, sem si rekla. Osmalije so rdeči lističi v obliki vijoličnih cvetov, ki krasijo zlato obarvane tanke rezance, pod njimi je smetana, podobna srbskemu kajmaku, in tanko testo v sladkem soku. Zelo okusno, verjemite. Za osmalijami so prinesli še košaro sadja. Pa kam naj dam vso to hrano? Banane so me očarale, nisem jih še jedla. V Ljubljani so zelo drage in največkrat zelene, takih še opice ne jedo. Tukaj pa jih je bilo na pladnju cel šop. Pojedla sem le eno, vzgojena sem bila, da se pri drugih ljudeh ne smem nažreti. Mislila sem si, banan bom imela kmalu dovolj. Nato so ponudili še kavo, pravo turško kavo za eno skodelico. Joj, kako je bila močna! Vmes sva pokadila nekaj cigaret in ugotovila sem, da naše pravilo lepega vedenja za mizo tam ne velja. Tu se lahko govori, kadi in srka. Na uro sem pozabila, nikomur se ni nikamor mudilo. Ure nisem nosila, ker je niti nisem imela. Hotela sem vedeti, kakšno uro ima gostitelj. Ponižno sem namignila na zapestno 426

zbirka

izpovedi

uro. Elegantno je pogledal nanjo. Nisem se zmotila, tudi ta se je svetila kot zlato. Bilo je štiri popoldne, vsaj tako je pokazal na prste, in jaz sem prebledela. Gospod je opazil, da mi ni vseeno, in zdelo se mi je, da sem pozna, a hitro sva se sporazumela, da čas ni pomemben, v hotel me bo odpeljal taksi. »Ne, ne, taksija ne, ne morem plačati.« Nasmejal se je, rekoč, da bo vse uredil in naj se ne sekiram. To ni Jugoslavija, to je Bejrut, njegova gostja sem. Nisem bila prepričana, ali sem vse pravilno razumela ali pa sem si to le želela. Z gestami sem jim dala vedeti, da je bil čas, da se naspim, kajti vso noč sem plesala in že dve noči nisem spala. Munir se je le smejal in se z vsem strinjal. Nisem bila prepričana, da me je razumel, da želim peš do hotela. Le s prstom je pomigal in dejal: »Nikoli, to pa ne!« Poklical je Nadio in ji nekaj naročil. Taksi je čakal pred vhodom in gostitelj me je pomiril: »Ne skrbi za denar.« Vsaj upala sem, da sem pravilno razumela. »Zvečer pridem pote, greš z menoj na večerjo? Ob osmih?« V roki je imel kuverto, ki jo je stlačil v majhen žep mojega krila. Nadia je poleg šoferja položila paket z veliko pentljo. »To je zate,« mi je rekla in se nasmejala. Otepala sem se tako enega kot drugega, toda gospoda ni bilo nikjer več. Nadia je odprla lepa avtomobilska vrata za šoferjem in mi z nasmehom zaželela: »Good luck! Gospod Munir very nice man, pojdi na večerjo z njim.« Le nasmejala sem se in šofer je odpeljal. V avtomobilu so me prevzemali čudni občutki. Bilo mi je lepo in solze so mi zalile oči. Iz žepa sem vzela kuverto in v njej zagledala veliko čudnega denarja. Trikrat sem prebrala in preštela: trikrat po sto libanonskih lir, prvič je bilo kaj takega v moji roki. Odprla Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

427

sem paket in v njem je bil moj Piki. Oči so se mi še bolj zasolzile. Kako je mogoče, da me imajo ti tujci tako radi? Doma nisem nikoli ničesar dobila, ne denarja ne igrač. V hotelski avli so me vsi napadli, kaj se grem, zakaj se ne držim reda, saj sem najmlajša v skupini. Vodička me je nesramno oštela, skoraj sem jo po ustih. Vzela sem paket in se opravičila za zamudo in skrb, ki sem jim jo baje storila. Odhitela sem v sobo, kjer sta bili »do daske« pijani cimri, in Seka, brez dlake na jeziku, je rekla: »Tako ide sa Slovenkama, one odmah po dečke i u kupleraj!« Nič nisem odgovorila, le v sebi sem si rekla: »Revice pijane, uboge, nikoli ne boste tako pogoščene, kakor sem bila danes jaz, pa ne v 'kupleraju', javni hiši.« Pod blazino sem skrila kuverto, ob njo položila Pikija in zaspala. Zbudil me je vik in krik, spet Seka in Mirjam, ki sta pili rakijo in se prostaško vedli. V kopalnici sem si osvežila oči in usta, oblekla svoje skromno oblačilo ter si nadela čevlje z visokimi petami, ki so me močno tiščali. Naj, saj drugih nisem imela. V črno torbico sem vtaknila kuverto in šla, izginila sem iz sobe. Blizu hotela sem med vožnjo s taksijem videla lepo trgovino z oblačili in zavila vanjo. Iz nje sem prišla kot nova. Med hojo sem migala z ritjo v stilu Marylin Monroe in razmišljala o svojem gostitelju, o dobrem in simpatičnem gospodu Munirju, ki me je kraljevsko počastil, mi z denarjem napolnil žepe in podaril celo Pikija. Je on moj princ? Je on ta, ki me bo peljal v harem? Je on ta, ki me bo zasul z dragulji in položil na posteljo z baldahinom in me ljubil kot princeso iz Tisoč in ene noči? Imela sem občutek, da je ves svet moj, da me vsi gledajo. To drugo je bilo prav gotovo res, mini moda in lepe noge in tako naprej, kuverta, polna denarja, me je razveselila in 428

zbirka

izpovedi

prevzela. Prave vrednosti nisem poznala, preredko sem imela v rokah malo več denarja, tujega pa sploh ne, a pozneje sem izračunala, da sem za sto libanonskih lir dobila triintrideset dolarjev. Našla sem trgovino s spodnjim perilom in oblačili, se ustavila, gledala v izložbo in računala, koliko novih hlačk si lahko privoščim. Modrčkov ne nosim, za obleko, še eno – ta, ki sem jo pravkar kupila, mi stoji kot ulita – bo tudi dovolj denarja in mogoče še celo za novo rožasto torbico, a nekaj denarja moram prihraniti. Odločno sem vstopila. Možakar za pultom je kar žarel. Brez besed sem našla dvoje hlačk. Joj, ni mi jih bilo treba popravljati, odstranjevati debele elastike, jih krajšati in ure in ure popravljati. Ja, tako sem delala doma vsakič, ko sem si lahko kupila nove hlačke. Morala sem jih zaklepati in skrivati pred sestro, sicer mi jih je sunila, in teh ne bo nikoli našla. Obleko sem le prislonila k telesu. Ni bila mini, a imela je pas in lepo me je stisnila okrog pasu, bila sem kot osa, kar je bilo takrat moda. Le skrajšala sem jo in bila je mini. Pomerila sem, ne le osa, celo »balkoni« so se napihnili, tako sem bila pripasana in izbrana torbica se je lepo ujemala z obleko, v obeh je bil rožnat vzorec. Možakar me je prijazno gledal in prinesel še čevlje, ki so pristajali k torbici. »Ne, teh pa ne, nimam dovolj denarja, le sto lir imam. Sicer pa, zakaj potrebujem nova oblačila,« sem premlevala v mislih. Možakar je nekaj momljal, a sem ga le pogledala in rekla: »O. K., nothing. V redu, ničesar ne bom vzela.« Že sem bila pri vratih, da bi odšla. »Miss, stop!« je rekel in mi vse izbrano zapakiral v vrečko. Dala sem mu sto lir, ki sem jih pripravila, preden sem vstopila v trgovino, kuverto pa skrbno skrila med dokumente. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

429

Ko sem se vračala v hotelsko sobo, sem žarela od sreče. Beograjčanki sta pijani sedeli na tleh med balkonskimi vrati. Nisem se ozirala nanju, svoje nove hlačke sem takoj sprala z milom in vodo ter pošteno posušila z brisačo. Slekla sem svoje cape, stopila pod prho in oblekla novo obleko in čevlje, nataknila še napol mokre hlačke in zamenjala torbico. Stara črna je pristala v košu za smeti. Nikoli več si nisem kupila črne torbice. Nadela sem si malo šminke in zapustila sobo, napotila sem se v hotelsko avlo. Mimoidoči so me gledali, jaz njih, a ne dolgo. Pred hotelom se je ustavil velik avto, hotelski sluga je gospodu odprl vrata in izstopil je Munir. Pogledal je na uro, se nasmejal in mi z veselim korakom pristopil. Čakala sem ga v fotelju pri recepciji. »Oprosti, cherie, draga, gost promet.« Veselo sem se dvignila s fotelja, se nasmejala in zamahnila z roko. Munir pa je položil roko na svoja usta in me gledal in ni mogel verjeti, da je res. Požiral me je. Prebledel je! Nisem takoj dojela, kaj to pomeni, toda brž sem razumela, da je bil prijetno presenečen nad mojo obleko in postavo in povabil me je v avto. Odhitela sem na drugo stran, on pa za mano, že sem prejela za kljuko vrat in razumela njegovo hitro gesto, da to naredi on. In tako je bilo mnogo let. V avtomobilu sem se skoraj izgubila, tako je bil velik in udoben. Svojega presenečenja mu nisem pokazala. Začela sem razumeti, da je to del tukajšnje kulture. Seka in Mirjam sta me na balkonu gledali kot deklico z drugega planeta, enako vodička v recepciji. Tudi Munir je vstopil in avto je odpeljal. Prijazno me je pogledal in z roko pokazal na usta, češ, greva jest. Razumela sem, da bova jedla, na vprašanje, kaj bi jedla, sem odgovorila: »Fish.« Ribo. 430

zbirka

izpovedi

Vožnja je bila čudovita, še mnogo let pozneje sem si želela enake vožnje. Žal je bila le tisti večer, tistega pomladnega dne v Bejrutu. Nisem še imela devetnajst let. Čutila sem, da sem Munirja »zacoprala«, začarala, kakor je to pogosto videti v filmih. Obnorela sem ga, pa kaj. Sicer pa sem bila brez izkušenj in kaj morem, če sem privlačna, če sem strup za moške, in Munirju sem bila, bila sem mu cela steklenica strupa. Vozil je počasi, levi komolec je lagodno slonel na odprtem oknu avtomobila. Mestne luči so žarele, kakor sem žarela jaz. Zahvalila sem se mu za denar, on pa je rekel le »Ahlen!«, kar sem pozneje razumela kot »dobrodošla«. »Ali je obleka lepa?« sem ga vprašala. »Je«, je odgovoril, »a ti si še lepša.« V restavraciji, kamor me je peljal, so ga vsi poznali in gledali so me, kot bi priletela iz vesolja, gledali, buljili so vame kot v novo čudo. Na mizo so nosili krožnike, naštela sem vsaj petdeset majhnih, glinenih posodic. Moj gospod me je poučil, da je to libanonska navada. To je meza, predjed, glavna jed, riba, pride pozneje. Vino je bilo roze kot ob kosilu, le za večerjo je bila primerno ohlajena buteljka. Spet nisem mogla dovolj hitro govoriti. »Nič zato, kmalu bom,« sem si rekla, »ta večer mi bo za vedno ostal v spominu.« Natakarja sem prosila za velik list papirja, Munir je pomagal pri naročilu. Tudi svinčnik sem potrebovala. Vse, česar nisem znala povedati v angleščini, sem narisala. Smeh in zabava sta zaznamovala najino večerjo, lepo nama je bilo. Munir ni pil vina, ampak arak. Meni vonj te pijače ni prijal, spominjal me je na čaje stare mame, na janež. Baje je tod le natakar znal pravilno pripraviti arak. Skrbno sem opazovala, kako ga je pripravljal Munirju. V pol decilitrski kozarec je Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

431

nalil za dva prsta prozornega araka, dodal vodo in vse skupaj se je magično obarvalo v mlečno belo. Nato so sledili kosi ledu. Meni se je ta pijača zdela preveč opojna, a moj gostitelj se je sprostil in se vedno bolj veselo smejal mojim pripovedim. Vse sem želela vedeti o prehrani. Poklical je glavnega natakarja, naj mi razloži, iz česa so sestavljene in narejene jedi. Munir se je smejal, kajti natakar je govoril v zelo slabi angleščini, jaz sem še slabše razumela, a sem vseeno prijazno prikimavala. Mnogo takih večerij sem še doživela in si zapomnila vsako pripravljeno jed. Žal mi je bilo hrane, ker nisva vsega pojedla. Tudi Munir ni veliko jedel. Pri nas doma je navada, da se poje vse, kar je na krožniku. Čudno sem gledala, ko so odnašali še skoraj polne krožnike. Hrana je padala z njih na velik pladenj, kamor so nalagali ostanke in krožnike. Kako so bili spretni in urni ti natakarji. Nenehno so med seboj po tihem govorili, verjetno svoj jezik. Vseh petdeset krožnikov so spretno zložili na pladenj za smeti in pomivanje. Od tega, kar je šlo v smeti, sem komaj kaj pokusila. Zaznala sem veliko sveže zelenjave in jedi v obliki zmesi, meni povsem neznanih sestavin prijetnega okusa. Mešanica peteršilja in paradižnika me je očarala, še bolj pa način, da se je brez vilice in noža. Kakšen luksuz. Ali doma tudi tako jedo, torej je manj pomivanja? Da, prav tako jedo doma. Kako in kdo pomiva posodo, še nisem izvedela. Morda tudi vprašala nisem. Da se kuha in pripravlja vse dneve, mi je bilo takoj jasno. Ojoj, to pa ni preprosto. Pa še precej drago je, če je res tako, da gre toliko hrane v smeti. Vse se je že vrtelo v moji glavi. Veliko vprašanj in malo odgovorov. Končno so prinesli veliko, skoraj pol metra dolgo ribo. Še v morju nisem 432

zbirka

izpovedi

videla tako velike. Natakar je skakal okoli mize in mi postregel beli del hrbtne strani ribe, Munirju pa drugo polovico. Na pladnju je bilo skoraj pol kilograma limone, narezane na četrtine. Morala je biti velika limona. Joj, kakšno bogastvo. Oče doma v čaj po trikrat namoči lupino, da se iz nje izcedi nekaj kapljic soka. Ojoj, kdo bo to pojedel? Moja mami bi se zgrozila ob tej pojedini. Le ona bi se potrudila in jedla, da bi vse pojedla. Ne verjamem, da jo bom posnemala. »Škoda hrane,« bi rekla, »ne maram metati hrane v smeti. Vse se mora pojesti, med vojno nismo imeli ničesar za pod zob!« bi bilo slišati mojo mami. Več kot sem spila vina, bolj mi je bilo žal za hrano. Postajala sem sentimentalna in zaželela sem si, da bi tudi moj oče imel na voljo veliko limon, ribe in zelenjavo. Munir me je prevzel s svojim prijetnim nasmehom. Nisem mogla več jesti, veliko hrane sem pustila na krožniku, a upala, da me bog ne bo kaznoval, kakor nas je ustrahovala stara mama pri vsaki hrani, ki je nismo marali, še posebno pri mlečnem zdrobu, ki sem ga na skrivaj dajala muckam. Posnemala sem Munirja, tudi on ni mogel več. Tukaj ni bilo treba skrivati, ni se mi bilo treba opravičevati, preprosto sem nehala jesti in natakarji so vse odnesli. Nato se je na mizi pojavil nov velik pladenj. Nisem se mogla takoj spomniti imena. Munir se je smejal in užival. Opazil je, da sem se te sladice spomnila s kosila v trgovini. Osmalije. Tudi vina nisem mogla več, imela sem ga dovolj. Bala sem se ga napiti, kajti pričakovala sem, da me bo Munir povabil k sebi in name navalil v ljubezenskem smislu, seks, če sem lahko neposredna. Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

433

Tako se namreč dogaja v Sloveniji. Najprej alkohol in dobra »klopa«, hrana, nato seks in potem »šuh«, na čevelj. Meni se kaj podobnega v Sloveniji ni dogajalo, sem jo prej zbrisala domov in se zvito izognila moškim ukanam. Natakar naju je pogostil še s kavo in najina večerja se je zaključila. Nisem opazila, koliko je to, kar sva si privoščila, stalo, gostitelj je plačal na poti ven. Iz notranjega žepa suknjiča je potegnil denar in na pladenj položil bankovce, meni do takrat še malo znane, in odšel. Pred vhodom restavracije sta čakala njegov buick in ob vhodnih vratih lokala še sluga, ki je gospodu podržal odprta vrata in nato v »šprintu«, teku, še moja. Kako prijetno doživetje, tega doma ne poznamo. Vprašala sem ga, koliko je ura. Gospod je molčal, iz žepa suknjiča potegnil podolgovat omot in mi ga dal. »Present, welcome to Bejrut. Darilo zate, dobrodošla v Bejrutu,« je odgovoril. Nisem razumela geste, le besede. Rdečica in znoj sta prekrila moj obraz. Počasi sem vzela ovoj in kot čudo gledala Munirja. »This for me? To je zame?« sem potihoma rekla. Še vedno sem ga gledala in počasi odvijala ovoj, ki me je prevzel, veliko papirja z rdečim trakom. Počasi sem se prebijala skozi plasti papirja. Nisem želela raztrgati papirja, morda bi mi kdaj prišel prav. Tudi rdeč trak sem previdno odstranila. Zagledala sem temno škatlo. Bila sem tako nerodna, malo so se mi že tresle roke, da nisem takoj ugotovila, kako se odpre. Tudi izkušenj s takimi škatlicami nisem imela. Aha, tukaj je sponka, sem si rekla in jo odvila do malega, majcenega žebljička. Uspelo je. Odprla sem pokrovček in v škatlici je bila svetlikajoča se ura. Skoraj mi je vse skupaj padlo na krilo. Še bolj sem se oznojila, verjetno tudi zardela, težko sem dihala. 434

zbirka

izpovedi

»Ojoj, gospod Munir, to je preveč,« sem odločno rekla. »Ne, ne, ne za tebe, mabruk!« je odgovoril. »Kaj pomeni mabruk?« »Boš kmalu izvedela, v Bejrutu to velikokrat rečemo.« Počasi je vozil po razsvetljeni ulici, nisem vedela, kje sva, nisem imela pojma, pa nič zato. Ali naj ga poljubim in se s poljubom zahvalim? Ne, nič poljubčkov, hvala lepa se mi je zdelo dovolj. Promet na ulicah je bil gost in poljubljanje v avtu ne bi bilo primerno. Nenehno sem buljila na uro, polnoč je že minila, vsaj tako je kazalo. Uro sem si nadela, a po pravici povedano, zapreti je nisem znala. Krasna ura je bila, njen pas se je svetil kakor njegov. Ali je res iz zlata? Ob misli, da sem dobila v dar zlato uro, me je znoj še bolj oblil. Moja mati se je vedno jezila, če sem želela kakšno malenkost, na primer bombone Kiki, in vedno jezno rekla: »Pa kaj še, še zlato uro in pero v rit?« Ob tej misli sem se nasmejala. Joj, ravno zdaj sem to želela povedati gospodu ob sebi. Žal nisem znala dovolj angleščine in verjetno mi ni kupil zlate ure. »Trompeten gold,« bi rekla stara mama. »Ne znam zapreti,« sem tiho dahnila. »Jutri, jutri,« je rekel in se nasmejal. Peljala sva se mimo trgovine, kjer sem popoldne kupila obleko in hlačke. Nekam čudno me je spreletelo: »Kaj, če mu moje hlačke ne bodo všeč?«Pogledala sem ga, a rekla nisem ničesar. Bila sva pred hotelom. Vratar mi je odprl vrata in moj gostitelj mi je v pozdrav poslal poljubček. »Se vidiva jutri? Ali greva skupaj na večerjo?« Nisem vedela, kaj naj storim, le z nasmehom sem rekla ok. Izstopila sem in ga prijazno pogledala. Ko sem bila že v Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

435

hotelu, je počasi odpeljal. No, to je pravi gospod, sem si rekla in mu pomahala v pozdrav. Vesela sem bila, da ni bilo nikogar v sobi. Počila sem se na posteljo in ugotovila, da so me novi čevlji ožulili tudi na drugi strani stopala. Le zakaj, saj sem komaj kaj hodila z njimi? Ah, preveč sem bila utrujena. Sezula sem se, toda kmalu sem jih spet nataknila v prepričanju, da večera še ni konec, in zaprla sobna vrata. Iz ovoja sem vzela uro, si jo ogledovala pod lučjo in ocenjevala. Lepa, kvadratasta, Tissot, made in Swiss, sem prebrala in si jo nataknila na zapestje. Končno sem videla, da je pasek kovinski, podoben kot na Munirjevi uri. Znoj mi je tekel in rdečica me je spreletavala. Ugotovila sem, da se zapira s stiskom obeh strani na koncu paska. Takrat me je spet prešinila misel, da je zlata. Spet sem jo odprla in radovedno iskala znak za zlato. Seka in Mirjam sta me učili: vsak zlati predmet mora imeti vtisnjeno nekaj malega okroglega in številko 750. Rdečica me je še bolj oblivala, roke so drhtele, ta znak je bil na pasu in na zadnji strani ure. Spet sem se počila na posteljo in razmišljala, kaj zdaj. Nič pametnega mi ni padlo na misel, le to, da me pri sosedih vabijo glasba, italijanski pevec, visoki pult in lepi bleščeči zobje. Zakaj me Munir ni povabil tudi na ples, tja prek ulice? Morda ima to v mislih za kdaj drugič. Ples gor, ples dol, saj nisem prišla v Libanon na ples. Po kaj sem prišla? Zdi se mi, da ne vem povsem natančno. Prišla sem z agencijo v družbi Beograjčanov, prišla sem na izlet, želela sem spoznati Libanon, se nagledati raja, ga prav majčkeno okusiti, kot je to obljubljal plakat na Miklošičevi v Ljubljani. Nisem sanjala, da najdem princa, da zaživim kot princesa iz Tisoč in ene noči in zgodilo se je nepričakovano, našel in 436

zbirka

izpovedi

prepričal me on; z Munirjem sva postala par in čez čas sta se nama rodili dve krasni hčeri in postali smo družina. V resnici sem želela postati diplomiran psiholog, a sem postala svetovna popotnica, ljubimka in pisateljica. Preostali del zgodbe poznate: s prodajo stanovanja ni bilo nič, lastnica trgovine prav tako nisem postala, mož ni bil tako bolan, kot so zagnali vik in krik, na duhu je zbolel in ogoljufati me je želel zaradi Mustafovega izsiljevanja, da bo svetu razodel, da je njegov nezakonski sin. In kako sem to izvedela? Čisto slučajno, kot že mnoge druge stvari. Bilo je v pisarni mojega odvetnika. Prišla sem eno uro prej, kakor sva bila dogovorjena, saj sem v resnici želela urediti in za vedno končati z Munirjem in Bejrutom. Tisti dan kot že mnogo drugih dni ni bilo elektrike in sem potrkala na vrata odvetniške pisarne, tajnica mi je tihoma odprla in me pospremila v sosednjo pisarno ter mi dala znak, da naj bom tiho in počakam. Iz sosednje pisarne, kjer je odvetnik imel stranko slišim: »Ja odvetnik Aziz, Mustafa ne bo odnehal, pravi, da je od gospoda Tanniosa nezakonski sin, da mu je mama na smrtni postelji povedala. Zgodilo se je v Alepu, kjer je bila njegova služkinja.« Ta tip je bil nepremičninski agent, ki ga je Mustafa poslal k odvetniku, saj, tako sem pozneje izvedela, bi želel prodati naše stanovanje. Nadaljeval je, da je Mustafi prekipelo, saj je Munir dovolj let zalagal z denarjem mamo in sestre v Hadetu, ženo in hčere v Sloveniji. Bilo mi je jasno in gnusno. Mustafa je tako usmerjal svoje kremplje, da je Munirja okradel, prilastil si bo celo trgovino in Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

437

morda še del stanovanja, saj si je vzel pravico kot njegov sin. Nisem bila preveč šokirana, večkrat mi je Mustafa zagotavljal, da bo za Munirja skrbel kot za svojega očeta. Ali so sodelovali Mustafa in sestre, da se nas treh žensk znebijo za vedno; zato me je hotel pokončati na plaži, zato je plačal Xavierja, da me posili …, vse to v nadaljevanju druge knjige. Bila sem odločena, da se me ne bodo znebili zelo kmalu, a tudi odločena, da odpotujem živa. Dokumenti so bili hitro urejeni, moj denar v moji banki v Ljubljani in šele nato dokumenti podpisani. Kako se bo nadaljevalo s hčerama? Njima sem vedno želela najbolje, a ne bom nikoli pozabila, da sta podedovali tudi Munirjeve gene. Vrh glave so mi bili že vsi in sem sedla na letalo za Ljubljano. Ni mi bilo lepo v Sloveniji, hčeri sta mi očitali to in ono in jezni sta bili, da sem se vrnila. A še huje kot njuna jeza je bilo moje spoznanje, da sta del opozorila od oum Said: da mi bo žal, če poročim moškega ob morju. In Munir je bil edini moški ob morju. Bila sem na dnu, nihče me ni razumel, nihče me ni podprl. Želela sem, da se za vedno vrnem na otok, tja daleč v objem sinjega oceana, ptic, cvetja, lepih dreves, Adija in boginje vulkanov, mogočne Pele. Se mi bo želja uresničila, odločila bo Pele …

438

zbirka

izpovedi

Aleksandra Veblé | Al-Eksandra

439

440

zbirka

izpovedi