IZVIR UMETNIŠKEGA DELA, HEIDEGGER
1. »Kaj umetnost je, bi naj razbrali iz dela. Kaj je delo, lahko skusimo samo iz bistva umetnosti. Vsakdo z lahkoto opazi, da se vrtimo v krogu« Heidegger. 2. Umetniško delo je najprej neka stvar. V tem smislu je stvar »bivajoče« in stvari predstavljajo celoto bivajočeg a. Umetniško delo je sicer zgotovljena stvar, pove pa še nekaj drugega kot to, da je gola stvar. Z zgotovljeno stvarjo je v umetniškem delu zbrano še nekaj drugega. Zbrati se pravi po grško symballein. Delo je simbol. 3. Stvar se pokaže kot materialni nosilec nekaterih lastnosti, kot enotnost množice vtisov in, navsezadnje, kot snov, ki je dobila obliko. “Kot materijo razumem npr. bron, kot formo obris postave in kot združitev obojega kip kot celoto” (Aristotel). Stvar je snov (hyle), ki je dobila obliko (eidos). Snov je torej podrejena funkciji predmeta. »Forma biva v snovi, v individualni stvari. To pomeni, da če ta stvar razpade, razpade tudi njena forma ali oblika« (Aristotel). Snov je podlaga in področje umetniškega oblikovanja. 4. Za primer izberimo neko običajno orodje: par kmečkih čevljev. Vsak ve, kaj sodi k čevlju. Če čevlji niso ravno leseni ali pleteni, je mogoče tu najti usnjen podplat in zgornje usnje, oboje speto s šivi in z žeblji. Par kmečkih čevljev in nič več. In vendar: 5. »Iz temne odprtine steptane notranjosti obuvala strmi muka delovnih korakov. V grobo izdelani teži obuvala je vkovana žilavost počasne hoje po dolgih in zmeraj enakih brazdah njive, nad katero vleče oster veter. Na usnju je vlažnost in nasičenost tal. Pod podplati drsi samotnost poljske poti v zatonu večera. V obuvalu trepeta zamolčani klic zemlje, njeno tiho darovanje zorečega žita in njeno nerazjasnjeno samozatajevanje v turobnem prelogu (neobdelana ali opuščena njiva, dodal MD) zimskega polja. Skozi to orodje veje vdana zaskrbljenost za gotovost kruha, nemo veselje, da je stiska spet enkrat prestana, drhtenje ob prihodu rojstva in trepet v grožnji smrti« 6. Vendar nam kmečki svet obdelovanja polj in navzočnost Zemlje lahko pokaže samo Van Goghova slika. »Umetniško delo nam je dalo vedeti, kaj obuvalo v resnici je« in razkriva resničnost čevlja, orodnost orodja. Ker umetniško delo razkriva tisto, kar je orodje zares, se pravi bit orodja, je definicija umetnosti: »Samopostavljanje resnice bivajočega v delo«. Umetnost je torej v svojem bistvu posvečena resnici. Umetniško delo ne posnema neke že dane realnosti, pokaže nam resnico čevljev, ki je po svojem bistvu implicitna. Umetnost torej ne stoji nasproti »naravi«, razumljeni kot objekt, pač pa ima samo umetnost to prednost, da izraža Zemljo kot tisto, česar ni mogoče izraziti. Umetniško delo je delo zato, ker razkriva, kaj je bivajoče po svoji resnici. 7. Umetniško delo nam je dalo vedeti, kaj obuvalo v resnici je. Predvsem pa delo ni služilo, kakor bi se sprva lahko zdelo, zgolj za boljšo ponazoritev tega, kaj je neko orodje. Van Goghova slika je razkritje tega, kaj to orodje, par kmečkih čevljev, v resnici je. To bivajoče je izstopilo v neskritost svoje biti. Neskritost bivajočega so Grki imenovali aletheia. V delu je na delu dogajanje resnice. V delu torej ne gre za ponovitev vsakokrat navzočega posameznega bivajočega, pač pa nasprotno, za ponovitev občega bistva stvari. 8. Tako visijo in stojijo dela sama v zbirkah in na razstavah. Toda ali so tukaj po sebi kot dela, ki sama so, ali pa so tu prej kot predmeti ukvarjanja z umetnostjo? Toda ali nas v tem mnogoterem ukvarjanju srečajo dela sama? Vse ukvarjanje z umetnostjo seže zmeraj samo do predmetnosti del. 9. Poezija je seveda delo jezika. A jezik ni preprosto sredstvo sporazumevanja. Po svojem bistvu jezik odpira prostor Biti. Poezija je misel, če z njo jezik znova najde svoje bistvo, ki je izrekati Bit vsega bivajočega. Vendar »je jezik najbolj nevarna izmed vseh dobrin«. Jezik je dobrina, ker človek zaradi njega razume in poimenuje bivajoče stvari, sredi katerih se nahaja, odpira svet in zgodovino. Jezik je bistvo človeka. Vendar je lahko nevaren, ker lahko vodi v pozabljanje Biti in se, če se podvrže vsakdanjim opravilom, poniža v prazno govoričenje. 9. Slika noče ničesar povedati, saj bi jo sicer lahko nadomestili z govorico, ki bi sliko samo razveljavljala. Toda med diskurzivnim redom govorice in figurativnim redom slike je nepremostljiv vmesni prostor. Slikovno se upira temu, da bi bilo izrečeno. Zato je govoriti o slikarstvu paradoks, bistvo slikarstva je namreč, da reči odteguje besedam, zato da bi jih lahko odslikavalo, naredilo vidne in tako neimenljive. Moč slikovnega, njemu lastna moč, je v tem, da pripelje do molka. 10. Umetniška dela izzivajo razumevanje, vendar mu nikoli ne dovolijo, da bi se jih brez ostanka polastilo. »Če se delo mišljenju in motrenju odpre brez preostanka, ni umetniško.« (Adorno)
11. Umetniških del kot izziva za razumevanje se ne da oklestiti na golo stimuliranje občutij, saj se odmika od »naivne pojmovnosti vsakdanje predstave o čem razumljivem« (Adorno). Umetniško delo živi v napetostnem polju med nepustiti se razumeti in hoteti biti razumljeno. Tako lahko na razumevanje samo gledamo kot na silo upiranja, in sicer kot silo upiranja zoper videz razumljivosti. 12. »Kdor je do umetnosti opazujoče razumevajoč, kdor se vanjo lagodno vživlja, je ne more razumeti /…/ Gledalca mora delo zadeti, ga stresti, ne pa da si v distanci dojemanja umetnine, kot prijetno vživljajoč vanjo, pusti blizu le tisto na njej, kar potrjuje njemu ljube predstave.« Ko mislimo, da smo jo razumeli, nam spet ubeži in nas pusti same s svojo uganko. Bistvena naloga filozofije umetnosti je, da poskuša razumeti nerazumljivost samo, ne pa da jo poskuša odstraniti s pojasnjevanjem, da torej nerazumljivost sprejema kot tisto, iz česar umetnina sestoji.