Šmarnice 2011 – Janez Pavel II.

Šmarnice 2011

bl. papež JANEZ PAVEL II.

Pripravil Aleš Tomaševič

1. DAN: KRST

Napočilo je lepo junijsko jutro. Wadowice, majhno poljsko podeželsko mesto, se počasi prebuja iz spanja. Stari mežnar koraka proti cerkvi, da bi jo odklenil in pripravil vse potrebno za jutranjo mašo. Pot ga vodi mimo osnovne šole, nato mimo bolnišnice, sodišča, zaporov, Nikolajevega dvora, gimnazije in lepih hiš. Ko tako hodi, premišljuje sam pri sebi: ''Kako lepo mesto je to! Po pravici smo lahko nanj ponosni. Menda je staro čez šesto let. Vsaj tako pišev starih listinah. Koliko pomembnih ljudi se je tu rodilo! Prav vsega imamo na pretek: veljakov in svetnikov, umetnikov in učenjakov. Manjka nam samo še papež,'' se mežnar skozi redke zobe nasmeje sebi in svoji posrečeni domislici.

Počasi zavije okrog uličnega vogala in se začne približevati cerkvi.

Nenadoma se ustavi. Pred cerkvijo stojita moški in zenska. Ženska drži v rokah majhno štručko. ''Glej no,'' si reče mežnar, ''tadva sta pa zgodnja. Le kaj bi rada?''

Ko pride bliže, prepozna človeka in zamrmra: ''Ja, saj to sta pa trgovec Jožef in njegova žena.'' Nenadoma se spomni: ''Presneto, saj danes je krst Wojtylovega malčka! Kako sem mogel pozabiti!'' Pospeši korake in zavpije: ''Dobro jutro! Torej bo krst?'' ''Da,'' se veselo smehlja žena. ''Poglejte, kakšnega korenjaka smo prinesli!'' Štručka se zgane, zakrili z ročicami in zajoka. ''No, no,'' ga tolaži stari mežnar. ''Nikar ne jokaj. Saj ne bo bolelo.''

Dete, kot bi razumelo nerodno tolažbo starega mežnarja, preneha jokati. Medtem pride župnik in vsi skupaj odidejo v cerkev. Po krstu župnik zapiše v krstno knjigo: Karel Jožef Wojtyla, sin Karla in Emilije, rojene Kacorovska, rojen 18. maja 1920, krščen 20. junija 1920. Krstna botra: Jožef Kušnierčik in Marija Vjadrovska.

Karlov oče je po poklicu oficir. Zelo molčeč človek je. Če govori, pa govori odločno, kratko in jasno. Še bolj molčeč postane, ko se nad družino začno zgrinjati težke preizkušnje. Edina hči, Karlova sestrica, kmalu po rojstvu umre. Ko ima Karel devet let, mu umre mama, čez nekaj let pa še starejši brat, po poklicu zdravnik. Odslej oče in Karel živita sama. Stanujeta v Cerkveni ulici številka 2, v dvosobnem stanovanju, do katerega iz ozkega, temnega dvorišča vodijo strme in neudobne stopnice. Oče Karlu pripravlja zajtrk in večerjo, opoldne pa oba kosita v javni kuhinji na drugi strani ceste.

3

Misel: Krst V človekovem življenju so trenutki, ki so enkratni in neponovljivi in za vselej zaznamujejo njegovo življenje. Med te sodi nedvomno tudi zakrament svetega krsta, katerega kristjani prejmemo v veri, da nam Bog podarja svoje sinovstvo in se poslej imenujemo in smo božji otroci. Krst je nekaj velikega, svetega. in spoštovanja vrednega. Z njim so v človekovo srce položeni temelji za vse njegovo nadaljnje krščansko življenje. Z njim se bo življenje krščenca nadaljevalo in utrjevalo božje življenje s sprejemanjem spovedi, obhajila, birme in drugih zakramentov. Ker je to nekaj velikega in svetega, ni dovoljeno z njim barantati.

Krst vtisne neizbrisno znamenje kristjana, po katerem dobi krščenec neizbrisni pečat, s katerim je zaznamovan s Sveto Trojico. Krščen je v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Duhovnik mora zato resno razmisliti, komu bo podelil sveti krst in komu ga bo moral odreči. Če ni utemeljenega upanja, da bo krst v krščencu tudi zaživel, ga duhovnik ne sme podeliti. Če starši pravijo, da bodo dali otroka krstiti za vsak primer, ker krst utegne otroku koristiti, se to ne more smatrati za pravi namen, s katerim želi nekdo prejeti sveti krst.

Se kdaj Bogu zahvalim za ta veliki dar?

Naloga: Zahvalil se bom Bogu Stvarniku za dar življenja z molitvijo Tebe ljubim.

Stvarnik moj.

4

2. DAN: NOTRANJA BUDILKA

Ura je osem zvečer. Trgovec Jožef po končanem delovnem dnevu zapira svojo trgovino. Danes je imel veliko dela. Prav pošteno utrujen je. Od daleč zasliši glasove. Po cesti prihajata Karel in njegov oče.

"Hej Jožef," zavpije oficir Wojtyla, "bo dovolj za danes?"

"Bo, bo," se prijazno smeje trgovec. "Kaj pa vidva delata tu ob tej uri?"

"Sprehajava se in pogovarjava se," urno odvrne mali Karel.

"Glej ga, glej," se začudi trgovec. "Od kdaj si pa ti tako velik in pameten, da se znaš sprehajati in pogovarjati? Pa menda ja ne hodiš že v šolo?"

Taje pa lepa. Ne samo da hodi v šolo, štiriletko je Karel skoraj že dovršil. Bister je pa res. Med najboljšimi v razredu je, pri mnogih predmetih pa kar daleč najboljši. Ampak Karel dobro ve, da se stric samo šali. Pogumno stopi na prste, da bi bil videti še malo večji, in reče: "Stric, v soboto popoldne bo nogometna tekma. Ali boš prišel navijat za nas?"

"Prav z veseljem," stric zadovoljno sprejme povabilo.

Karel je navdušen nogometaš. Vsak dan po šoli s prijatelji nabija žogo.

Pravega igrišča res nimajo. Zadovoljijo se s čimerkoli: s cesto, travnikom ali dvoriščem, povsod je zabavno. Najraje so podijo za žogo na dvorišču pred cerkvijo. Všeč jim je, ker je prostorno, ravno in z vseh strani obdano z zidom. Tako žoga ne more nikamor pobegniti. A kaj, ko ima vsaka medalja dve plati: vsakič, ko žoga po nesreči prileti ob cerkveni zid, iz župnišča prihiti gospod župnik in zavpije: "Fantje, to je nespoštljivo do božje hiše! Raje se poidite igrat drugam!" Fantje morajo pobrati žogo in poiskati novo začasno igrišče.

Kljub temu daje Karel odličen učenec, ni nikakršen "piflar". S svojimi dobrimi ocenami se tudi nikoli ne ponaša. Saj nima nobenih zaslug za to, da mu je Bog dal takšne sposobnosti. To, kar njegovi prijatelji pri njem najbolj občudujejo, pa je zvestoba njegovi 'notranji budilki'. Nikoli se ne igra tako dolgo, da bi mu zmanjkalo časa za učenje in naloge. Drugi fantiči so navihani. Vedno se pretvarjajo, da ne vedo, koliko je ura. Sebe in druge bi radi prepričali, da lahko odigrajo še eno tekmo. Karel pa se ne pusti. "Sedaj je dovolj. Gremo se učit," je vse, kar reče. In četudi drugi ostanejo in igrajo naprej, on odločno odide domov.

5

Misel: VSE IMA SVOJ ČAS Vse ima svoj čas in vsak opravek ima svojo uro pod nebom., je čas rojstva in čas umiranja, čas, da se sadi, in čas, da se vsajeno izruva. Čas ubijanja in čas ozdravljanja, čas podiranja in čas zidanja, čas zbiranja in čas razmetavanja (prim. Prd 3, 1‐6).

Sveti, Janez Bosko pravi, daje ura, pridobljena zjutraj, zaklad za zvečer.

Vsaka minuta je dragocen zaklad, ki ima neskončno vrednost, kakor Bog sam.

Vse ima svoj čas. Za vas mlade je sedaj čas učenja in čas igre.

Umiralo je sedemnajstletno dekle. Zbolela je za akutno levkemijo, ki lahko človeka v enem letu spravi v grob. Vedela je za svojo bolezen in jo je sprejela. Sprejela je tudi svojo mladost. Kadar je mogla, je še vedno šla v šolo, čeprav je vedela, da šole nikoli ne bo dokončala. Ko je morala ostati v postelji, ker se ji je bolezen tako poslabšala, so jo njeni sošolci in sošolke in sorodniki spraševali, zakaj se uči, ko pa ve, kako je z njeno boleznijo. Ona je odgovorila: "Sedaj je čas, da se gre v šolo. Drugi študirajo. Tudi jaz ne mislim lenariti.''

Zdaj je čas, ko se gre v šolo.

Don Bosko je imel navado reči svojim fantom: "Ko si pri učenju, bodi ves pri tem opravilu. Ko si pri igri, stori enako. In ko si v cerkvi, bodi s srcem.

Vse ob svojem času. " Kdor tako dela, bo zadovoljen. Zbiral si bo zaklade za zvečer.

Naloga: Ko bom prišel iz šole, bom takoj naredil domačo nalogo.

6

3. DAN: MINISTRANT

Hm. Kaj je delal Karel takrat, kadar se ni učil ali igral nogomet? Kaj pravite? Zanimalo ga je marsikaj. Med drugim je bil tudi ministrant Ministrirati je začel v prvem razredu gimnazije. K tej službi ga je povabil kaplan. No, Karel je ministrantsko službo opravljal natančno in z velikim veseljem. Pa nikar ne mislite, daje bil pobožnjakar. Kje pa! Bilje čisto navaden fant, kot jih je na stotine in tisoče, vesel, navdušen in zagnan. Vse, kar je dobrega, mu je bilo všeč. Pogosto je stregel pri maši in bil pri tem zelo zbran in pazljiv. Najraje od vsega je imel ministrantske izlete in počitnice.

Jeseni so hodili nabirat gobe, spomladi so opazovali prebujanje narave, poleti so nabirali borovnice in maline.

Nekega dne je Karlu prišla na misel neka nova ideja. Ni izgubljal časa.

Sklenil je, da jo bo kar takoj uresničil. "Oče, grem k profesorju Jelonku," je še zaklical, izginil skozi vrata in oddirjal proti profesorjevi hiši. Profesor ga je prijazno sprejel.

"No, Karel, kaj bo dobrega?" ga je vprašal. ''Veste, gospod profesor, nekaj mi je prišlo na misel," je Karel začel razlagati. "Opazoval sem svoje sošolce. To so zelo dobri fantje. Kadar pa imajo okoli sebe slabe prijatelje, pa se tudi sami začnejo grdo obnašati.

Mislil sem, da bi jim pomagal. Če bi bili v dobri druščini, bi ne počeli neumnosti. Zakaj ne bi ustanovili kakšne posebne skupine? Fantje bi se vpisali vanjo, spoštovali bi pravila skupine in hodili na srečanja."

Učitelj ga presenečeno pogleda. "To ni slaba misel," reče. "In kaj bi še delali?"

"Hodili bi na izlete!" izstreli Karel.

Kmalu je bila ustanovljena Marijina družba. Fantje, ki so se vanjo vpisali, so obljubili, da bodo spoštovali božje zapovedi, molili in pošteno živeli. Od časa do časa so hodili tudi na romanje: obiskali so katero od Marijinih svetišč, ki jih je na Poljskem veliko. Nekajkrat so poromali v Čenstohovo. To je najpomembnejše poljsko narodno svetišče. Že več stoletij Poljaki romajo tja in prosijo Marijo za pomoč in varstvo. Karel je tja hodil najprej z očetom, nato s prijatelji iz marijanske skupine. To pa niso bile mačje solze. Takrat še ni bilo toliko avtomobilov kot danes. Ljudje so največkrat romali kar peš. Hodili so tudi več dni in noči skupaj. Med pojo so molili in prepevali. Vsako takšno romanje se je Karlu vtisnilo neizbrisno v spomin.

7

Misel: V ŽIVLJENJU JE TREBA ZNATI IZBIRATI Kdor je našel prijatelja, je našel zaklad, pravi slovenski pregovor.

Dober prijatelj je tisti, ki mu lahko vse zaupaš, ker veš, da te ne bo razočaral. V hudem pa ti ostane zvest, te razume in ti pomaga.

Jezus pravi: "Če se pa sol pokvari, s čim jo bomo osolili?" (Mt 5, 13).

Mali Karel Woytila je med prijatelji že zelo zgodaj opazil, da je kaj takega možno, kadar se družijo s slabimi tovariši. Zavedal se je, da mora nekaj storiti. Ni le ostal pri dobrih željah. Apostolski duh je bil v njem že tedaj.

Okolje ima velik vpliv. Nanj smo privezani z različnimi nevidnimi nitmi.

Najbolj zdravo okolje je dobra družina. A družina mladim ne zadošča. Mladi rabijo svoje vrstnike. Le v soočenju z njimi si bodo izoblikovali zdrav, klen značaj. A mlad človek mora biti trden in toliko moder, da bo znal živeti celo v pokvarjenem okolju in prižigati svojim vrstnikom luč upanja. Danes sta ukaz in prepoved popolnoma neučinkoviti sredstvi. Edino trden značaj je rešitev za mladega človeka. Da ni trs, ki ga veter maje, ampak močan zase in za druge. Takšen je bil mali Karel Woytila kot deček, takšen je bil kot papež: sposoben, da nas potrdi v veri.

Naloga: Zmolil bom Zdravo Marijo za vse prijatelje.

8

4. DAN: PRIJATELJ IN IGRALEC

Otroci, morda je kdo od vas že slišal za Žide. To je bil narod, ki so ga stoletja in stoletja zelo preganjali. Še posebno v Evropi so na Žide gledali zelo neprijazno. Niso jih imeli za sebi enake. Kjerkoli so se Židje naselili, so morali živeti ločeno od drugih. No, tudi v Wadowicah je bilo tako. Židov je bilo dva tisoč, več kot četrtina vseh prebivalcev mesta. Domačini so bili do njih neprijazni. Sploh se niso pogovarjali z njimi. Pa ne samo to.

Nekega dne sta se Karel in oče po kosilu sprehajala po drevoredu.

Nasproti jima je prihajala družina, ki je stanovala v sosednji ulici. Oče, mama in trije otroci.

"Dober dan," so si ob srečanju prijazno izmenjali pozdrav. Karel in oče sta odkorakala naprej po drevoredu. Naenkrat sta zaslišala vpitje. Ozrla sta se in imela kaj videti. Nekaj deset metrov za njima so prav tisti otroci, ki so ju prej tako prijazno pozdravili, divje metali kamenje za nekim židovskim otrokom..

"Oče, kaj delajo?" se je Karel oprijel očetove roke.

"Delajo to, česar ne bi smeli delati. Kamenje mečejo za človekom, kot bi bil pes. Veš, Karel, tega se ne sme delati. Za nikomer ne smeš metati kamenja. Tudi če bi ga vrgel samo za psom, bi bilo grdo. Kaj šele za človekom! Kristus nas ni tako učil. On je rekel, da moramo imeti radi vse ljudi kakor sebe," mu je razlagal oče.

Te besede si je Karel dobro zapomnil. Bilje eden redkih, ki se iz Židov ni nikoli norčeval. V njegovem razredu je bil neki fantič, Žid po rodu, ki se je imenoval Jurek. Karel je postal njegov najboljši prijatelj. Skupaj sta se učila, skupaj sta se podila po gozdu in se pogovarjala o vsem mogočem. Jurek je bil pogosto zelo žalosten zaradi žaljivk, s katerimi so ga obmetavali drugi sošolci. Karel je vedno storil vse, da bi ga potolažil in razveselil. Najraje ga je povabil na predstave, ki jih je prirejal dramski krožek. Da, tudi to je bila ena od Karlovih aktivnosti. Neznansko rad je bral in nastopal na odru. Začel je s knjigami, igrami, ki mu jih je dajal oče ali ki mu jih je posojal kaplan. Kasneje si jih je izbiral sam. Eden njegovih učiteljev, gospod Kotlarčik, je bil globoka umetniška duša. Prav on je povabil Karla, naj sodeluje v dramskem krožku.

Popeljal ga je v skrivnostni in prelepi svet govorne umetnosti ter mu odkrival moč in vrednost lepe besede. Večkrat je rekel: "Otroci, zapomnite si: prava beseda more grešnika spremeniti v angela."

Karel je bil učenec, vreden svojega učitelja. Kmalu je bil sposoben odigrati tudi najtežje vloge v gledaliških igrah. S pomočjo svojega učitelja je tudi sam režiral eno od iger.

9

Misel: PRIJATELJSTVO Pred velikonočnim praznikom je Jezus vedel, da je prišla njegova ura, ko pojile s tega sveta k Očetu. Ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca (prim. Jn 13, 1‐3).

Jezus je edini in resnični prijatelj, ki ostane zvest do konca. Prijatelj, ki nikoli ne razočara. Potrebo po prijateljstvu čuti vsak človek. Najgloblja so tista prijateljstva, ki so sklenjena v mladosti.

"Prijateljstvo je eno najglobljih čustev, Posebno pri moškem!" pravi Selmoire. Prava ljubezen je pravo prijateljstvo. Kar je več kot to je sebičnost.

Zaradi pomanjkanja prijateljstva propadajo vsi, ki ga niso občutili, ne pa zaradi pomanjkanja ljubezni.

Ni vsaka navezanost že prijateljstvo. Pravo prijateljstvo je tisto, ki nam pomaga, da drug drugega bogatimo. Jezus gre še dalje: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje" (Jn 15, 13).

To je storil Jezus za nas: dal je življenje za nas, da bi mi imeli življenje v obilju.

Naloga: Skupaj bomo prosili Gospoda, naj nam odpusti, če smo se kdaj iz kogarkoli norčevali. Skupaj recimo: Gospod, odpusti nam! Če smo se norčevali iz naših prijateljev. Gospod, odpusti nam! Če delamo razlike med simpatičnimi in nesimpatičnimi prijatelji in tako ustvarjamo razdeljenost in prepir. Gospod, odpusti nam! Če se norčujemo iz svojih prijateljev in jih smešimo zaradi njihovih napak. Gospod, odpusti nam! Če smo nasilni z besedami ali z dejanji. Gospod, odpusti nam!

10

5. DAN: KAJ PA NAPREJ?

Nekega dne so se fantje vračali z igrišča. Pobrcavali so žogo po cesti in se pogovarjali, kaj bodo delali po končani gimnaziji. Štefan je rekel, da se bo poročil. Boguslav je zaklical: ''Jaz bom odprl trgovino."

Jurek je nekaj časa premišljeval, nato je zaupal prijateljem: "Jaz mislim oditi v Varšavo."

"V Varšavo?" so ga debelo pogledali. "Kaj pa boš tam?"

"Ne vem. Študiral bom. Najbrž pravo." Štefan pogleda Karla in ga povpraša: "Kaj pa boš ti?"

"Ha, ha, ha," so se zasmejali drugi. "Veš, kaj bo on? V gorah bo recitiral pesmi. Ali pa bo pisatelj. Ne, najbrž bo igralec," so deževale opazke. Karel pa se je samo smejal in z žogo vred odbrzel po cesti naprej. V resnici pa mu ni bilo do smeha. Saj res? Kaj naj stori po končani gimnaziji?

Doma mu kosilo ni najbolj teknilo. Z vilicami je mešal krompir po krožniku in premišljeval. Oče ga je nekaj časa opazoval, nato ga je vprašal: "Kaj je s tabo? Zakaj si tako zamišljen?"

"Ah, nič ni," je Karel hitro odgovoril.

Oče je uvidel, da je bolje, če sina pusti pri miru. Rekel mu je samo: "No, ko boš pripravljen, se bova pa pogovorila."

Zvečer je Karel pred nabito polno dvorano z uspehom odigral glavno vlogo v igri. Še dolgo v noč se je s prijatelji veselil in prepeval. Ko se je po zabavi vračal domov, se je v njem prebudila stara misel: "Kaj pa naprej?"

Naslednje jutro je, kot je bila že dolgo njegova navada, ministriral pri maši. Po maši mu župnik reče: "Karel, rad bi te nekaj prosil. Za maturo bo iz Krakova prišel nadškof Sapieha. Ali bi lahko ti povedal pozdravni govor?"

"Seveda, z veseljem," Karel sprejme nalogo.

To pa še ni vse, kar bi mu župnik to jutro rad povedal. Po kratkem premolku nadaljuje: "Karel, poznam te, odkar sem prišel v to župnijo. Kmalu nato ti je umrl brat. Se spominjaš, kaj si mi takrat rekel? Takšna je božja volja, si odgovoril, ko sem ti izrekel sožalje. Že od nekdaj si pobožen. Vsako jutro ministriraš pri maši. Vodja si. Ali si kdaj pomislil, da bi postal duhovnik?"

Vprašanje je zadelo Karla kot strela z jasnega. Da bi postal duhovnik?

"Ne vem, če sem tega vreden," počasi odgovori.

"Tega nihče ne ve, kako naj bi tudi vedel," odvrne župnik.

"Pravzaprav... včasih premišljujem tudi o tem," prizna Karel.

11

Župnik ga resno pogleda in reče: "Vse kaže na to, da te Bog prosi, da bi mu služil. Moli, da ti pokaže pot."

Tu se pogovor konča. Karel počasi, zamišljeno odkoraka proti domu. Ali se je res vse zarotilo proti njemu?

Misel: POGLED JE TREBA USMERITI V PRIHODNOST Vsako leto, eno nedeljo v letu obhajamo nedeljo duhovnih poklicev ‐ duhovniških in redovniških. Letos bo to v nedeljo 15. maja. Duhovniški poklic je posebna božja izvolitev. Bog izbira tiste, ki jih sam hoče.

Ker nas Bog ljubi, nas je poklical v življenje. Še več, deležni smo postali milosti svetega krsta. S tem nam je omogočil, da se imenujemo in smo božji otroci, določeni za večno življenje.

Naš pogled mara biti torej usmerjen v prihodnost. Iz svojega življenja moram nekaj narediti.

Mati Terezija pravi: "Narediti nekaj lepega za Boga. Zato me je Bog po imenu poklical v življenje."

V neki župniji, tako je pripovedoval zdaj že rajni dušni pastir, so vsako leto imeli ob koncu šolskega leta sveto mašo za pravilno izbiro poklica.

Mladi naj bi izbrali tisti poklic, ki jim ga je namenil Bog, ne kdo drug. Poklic, v katerem bi se počutili srečne in zadovoljne, ne pa poklica, ki bi prinašal le veliko denarja.

Kadar je Karel, pozneje kot papež nagovarjal mlade, je pogosto povabil: "Premislite, ali vas morda Bog ne kliče v redovniški ali duhovniški poklic. Ne bojte se reči 'da' Kristusu, če slišite njegov glas."

Vsakega pa Bog kliče, naj resno premisli, kaj bi rad bil v svojem življenju, da bi bil srečen in bi ostal zvest Kristusu in Cerkvi.

Naloga: Pomislil bom, kakšne sposobnosti sem prejel od Boga, in vsaj tri napisal na list.

12

6. DAN: ISKANJE

Lep pomladanski dan je. Karel in oče opazujeta vaje konjeniške enote.

Oče z nasmeškom obuja spomine: "20 let v vojski. Po dvajsetih letih sem rekel: z vese1jem grem v pokoj, če to želite. To sem rekel z nasmehom, vendar mi je bilo pri srcu zelo hudo." Molče se začneta vzpenjati po gozdni poti. Karel, ki je v mislih še vedno zatopljen v včerajšnji pogovor z župnikom, pretrga tišino, rekoč: ''Jurek bo šel v Varšavo."

"Kaj res?" se začudi oče. "Kakšna je trenutno njegova velika odločitev?"

"Rad bi postal pravnik. Štefan se bo oženil in obdeloval kmetijo.

Boguslav bi rad odprl trgovino."

Oče se zamisli. ''Jurek bo spoznal, da Židom v Varšavi ni nič bolje," reče nato. Karel pa ga ne posluša. Njega v tem trenutku skrbi nekaj čisto drugega. "Vsi so tako odločni. Jaz pa ne vem, kaj naj storim," vzdihne.

Oče se ustavi, ostro pogleda sina in ga vpraša: "Sem ti mar jaz napoti?

Zame ti res ni treba skrbeti, saj pokojnina pride povsod za mano."

"Ne, ne, nikakor. Gre za to, da ne vem, kaj me zanima. Ne vem, kako naj se odločim," zavzdihne Karel.

Oče se ustavi, se zamisli in šele sedaj razume, kaj muči sina. Počasi, kot bi hotel sinu vsako besedo posebej vklesati v srce, reče: "Sin, poslušaj, kakšna je pot: modro pretehtaj vse, za kar spoznaš, da te veseli in zanima.

Zaupaj v Boga in ne boj se biti drugačen od drugih."

Dan pred zaključkom šolskega leta se Karel in Jurek dogovorita za izlet.

Pot ju vodi na griče okoli mesta. Po nekaj urni hoji si zakurita ogenj, pečeta klobase in srebata studenčnico. Pogovarjata se o svoji prihodnosti. "Kaj bodo rekli pri tebi doma, ko jim boš povedal, da nameravaš v Varšavo?" vpraša Karel Jurka.

"Hm," se nasmehne prijatelj. "Oče bo rožljal s ključi, mati bo jokala..."

Po kratkem premolku resno nadaljuje: "Z očetom sva se pogovarjala.

Nevarnost nam preti. Ali si poslušal radio? Hitler hoče zavzeti Sudete."

"Kaj? Sudeti so vendar na Češkoslovaškem. To pa je čisto blizu nas, tik za temi hribi."

"Misliš, da bo hotel imeti še kaj drugega?"

"Ah kaj! Oficir Moljek pravi, da imamo najboljšo konjenico v Evropi."

"Oficir Moljek pravi marsikaj. Zadnjič je na vsa usta zasmehoval Žide."

"Ne meni se za to. Takrat je bil pijan."

"Sicer pa... on je še najmanj... Zadnjič sem šel k Štefanu. Saj veš, da sva prijatelja. Tam so bili tudi drugi fantje. Zmerjali so me z umazanim Židom.

Strgali so mi suknjič," žalostno reče Jurek.

13

"Tudi Štefan?" se začudi Karel.

"Tudi Štefan," pritrdi Jurek.

Karlu je hudo: "To je nevednost. Jezus je učil prav nasprotno. Veš kaj, Jurek, ne meni se zanje. Pomiluj jih. Nevedni so. Ne vedo, kaj delajo."

Jurek se zazre v daljavo: "Komaj čakam, da odidem od tod. No, ne od tebe. Ti si dober do mene, kot bi bil moj brat."

Misel: SREČANJE S PREROKOM Ko Jezus vidi, da gresta učenca za njim, jima reče: "Kaj hočeta?"

Odgovorita mu: "Rabi, kje stanuješ?" Reče jima: "Pridita in bosta videla. "Šla sta in tisti dan ostala pri njem (prim. Jn 1, 25‐39).

Janez seje spominjal še v pozni starosti, ko je pisal evangelij, da je bilo okrog desete ure. To je po našem okoli štirih popoldne. To srečanje z Jezusom je bilo usodno za nadaljnje življenje obeh učencev.

Beseda srečanje prihaja od besede sreča in naj bi to tudi pomenila.

Nekoga osrečiti. Srečati se s prerokom pa pomeni k več: stopiti v nov odnos do življenja.

Le na prvih straneh Svetega pisma je zapisano, da je Bog rekel:"Ni dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno" (1 Mz 2, 18).

Na dnu svojega srca človek nosi temeljno potrebo po srečanju s človekom. Kolikor popolnejša je osebnost, toliko večjo mero sreče prinaša.

Ko seje sveti Pavel srečal s Kristusom, ga je to tako prevzelo, da je zapisal: "Življenje je meni Kristus. Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus. " Človek se izpopolnjuje in postaja bolj človek prav zato, ker stopa v odnos z drugim, ker se z njim srečuje. Srečanje s človekom, ki ni isti kot on sam. Takega človeka vsekakor posebej potrebuje mlad človek. Zanj morajo najprej biti preroki njegovi starši, ki ga nagovarjajo in kadar ga nagovarjajo kot prijatelji. Starši so močna opora v mladostnikovem življenju. Človek pa lahko nenadoma ugotovi, da se želi z njim srečati tudi nekdo, ki je popolnoma drugačen, a obenem najbližji. To je Kristusa, ki se od znotraj dotakne človeka in stopi v človekovo vest (prim. Človekov Odrešenik 1, 1).

Naloga: Starši mi kažejo pravo pot v življenje. Jutri se bom zelo potrudil, da jih bom ubogal v vsaki stvari.

14

7. DAN: KRAKOV

Napočil je dan mature. Karel in njegovi sošolci so polni napetega in slovesnega pričakovanja. Za proslavo se zberejo v šolski dvorani. Z njimi so starši in prijatelji. Tudi Karlov oče je tam. Z glasnim ploskanjem pozdravijo častne goste: župana, občinske može in krakovskega nadškofa Adama Sapieho. Karel stopi na oder in začne s pozdravnim govorom. Vsi mu prisluhnejo. Zares, dobro seje pripravil.

To, kar govori, ni samo pozdravni govor, ampak je še nekaj več. Vanj je vtkal svoje misli o svobodi, o življenju, o sreči. Sošolci ga napeto poslušajo.

Očetu se iskrijo oči. Župnika od ponosa kar privzdiguje. Karel vsega tega ne opazi. Govori z veseljem, ker govori to, kar je v času njegove mladosti zaživelo in zraslo v njegovem srcu.

Tudi nadškof pozorno posluša odločne in premišljene besede. Nagne se k župniku in mu pošepeta: "Kaj pravite, ali bo iz tega fanta kdaj postal duhovnik?"

"Ne verjamem," odkima župnik. "Res ne vem. Mislim, da ne. Zaljubljen je v gledališče. Vpisal se je na študij poljske literature v Krakovu. Z očetom se bosta preselila tja." Škof se nepremično zazre v Karla in počasi reče: "Škoda. Res velika škoda."

Karel se je res vpisal na Jagelonsko univerzo v Krakovu. Z očetom se preselita tja. Odslej stanujeta na Tiniecinski cesti pri neki sorodnici.

Stanovanje je zelo revno, nahaja se v nizki kleti grde stare hiše, ki stoji na samem sredi nekega vrta. Karel obiskuje predavanja na univerzi, poleg tega pa se vpiše tudi v Šolo za gledališče.

Pri študiju si Karel takoj zaviha rokave. Med predavanji se kmalu prepriča, da so ga profesorji v gimnaziji naučili marsičesa. Želi pa storiti še več. Aktivno sodeluje v študentskem življenju na univerzi in zunaj nje. S sošolci zopet ustanovijo gledališče.

Tudi njegov stari prijatelj, kaplan Figlevic, je sedaj v Krakovu. Karel ga obišče redno enkrat na mesec, vedno na prvi petek, za pogovor in spoved.

15

Misel: ŽIVLJENJE JE KOT VELIKO POTOVANJE "Na kateri poti naj služimo Bogu?" je vprašal pobožni Jud svojega učitelja. Ta mu je kratko in jasno odgovoril. "To ni moja stvar, da ti povem, po kateri poti naj hodiš!" Veliko je namreč poti, na katerih lahko služimo Bogu. Vsak pa naj bo zelo pozoren, na katero pot ga vleče srce, in tisto naj si izbere.

Res je, Bogu lahko služimo na različne načine, toda vsak sam si mora izbrati in najti svojo pot, ki mu jo je Bog vnaprej določil, in ji biti zvest. Pri tem ne smemo posnemati ali kopirati drugih. Bog nas nekoč ne bo vprašal: "Zakaj nisi postal Peter ali Avguštin ?" Bog noče, da bi postali takšni, kot sta bila onadva, ampak nas bo vprašal: "Zakaj nisi postal ti sam?"

Učitelj je rekel mlademu Judu: "Izberi si tisto pot, na katero te vleče srce!" Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. Vse, kar je nekomu zelo dragoceno, v čemer je njegova največja želja in hrepenenje, kar najbolj vzgibava njegovo notranjost, kar mu pri oblikovanju njegovega življenja prinaša največje veselje, vse to je lahko pot k Bogu. To pa le takrat, če znam razlikovati pristno od nepristnega, npr. veselje, ki nas notranje napolni, od veselja, ki nas pusti prazne in s priokusom grenkobe.

Naloga: Zmolil bom molitev Sveti angel, s katero bom prosil Boga, naj me varuje v življenju.

16

8. DAN: VOJNA

V življenje Karla, njegovega očeta in vseh Poljakov nenadoma udari strahota druge svetovne vojne. 1. september 1939. Prvi dan vojne. Karel o tem še nič ne ve. Kot ponavadi gre tudi na ta prvi petek na Wawel, se spove in streže pri sveti maši. Vendar pa je v cerkvi danes drugače. Zelo malo ljudi je. Kaj malo ‐ skoraj nič! Razen Karla in duhovnika je tam le še neka gospa.

Tedaj zatulijo sirene. To je prvi letalski alarm. V bližini cerkve čez nekaj minut nekaj eksplodira. In nato še enkrat.

Pot do doma je drugačna kot druge dni. Ljudje gasijo goreče avtomobile. Na tržnici prodajalci rešujejo ostanke svoje robe. Rešilni avto bo pravkar odpeljal starko, ki so jo hudo ranjeno izvlekli iz ruševin.

Sliši se zavijanje alarmnih siren in strele protiletalskih topov, postavljenih na nasipih ob Visli. Na modrem nebu se razblinjajo beli oblački razstreljenih granat. Karel z Wawela natančno vidi letala, ki krožijo nad mestom. Potem opazi odmetavanje bomb, sliši grmenje eksplozij.

Bombardirana je Varšavska cesta. To je torej že vojna.

Doma v stanovanju oče zaskrbljeno vrti gumbe na radijskem sprejemniku in skuša zaslediti poročila. Glas iz radia poroča: "Sinočnje bombardiranje je popolnoma uničilo industrijski predel. Požara še niso pogasili." Čez nekaj trenutkov novo obvestilo: "Pozor! Vsi možje in fantje, starejši od štirinajst let, naj se odpravijo na vzhod!" Kam ‐ tega nihče ne ve.

Karel vzame najnujnejše in se napoti kar peš. Pridruži se dolgi procesiji ljudi, otovorjenih z nahrbtniki, zavoji, paketi, kovčki in aktovkami. Hoja postaja dan za dnem težja in napornejša. Po nekaj dneh v vaseh in mestih ob poti ni več dobiti hrane, v vodnjakih ni več pitne vode. Dan kmalu ne zadošča več.

Treba je potovati tudi ponoči. Na negotovi poti jih spremljajo zvezde, ognjeni sij in bobnenje topov. Mrzlo je. Glava omahuje od utrujenosti. Oči se zapirajo.

Nenadoma je potovanja konec. Nemška vojska prepreči nadaljnji umik.

Varšava kapitulira. Poljska vlada pobegne. Na Wawelskem gradu zavihra nemška zastava.

17

Misel: VSAK NAJ S SVOJIMI DEJANJI GRADI MIR Bilo je v dneh vojne za Slovenijo. Vsi smo bili v strahu, kaj se bo zgodilo z našo komaj rojeno državo in domovino. Sirene so tulile in klicale ljudi v zaklonišča pred letalskim napadom. V našo dobro obokano vežo smo sprejeli tudi sosede. Bo vsaj nekoliko boj varno. Bili smo v velikem strahu. A nič ne pomaga jadikovati. Prišel sem na dobro misel. Nekaj tudi mi lahko naredimo za Slovenijo. Molimo. Zmolili smo žalostni del rožnega venca. Po molitvi smo bili začuda vsi pomirjeni. Tudi mi smo nekaj prispevali k miru, vsak z darom, ki mu je dan.

Za mir pa ne delamo samo v vojni, ampak tudi v miru. Stari Rimljani so imeli rek: Če hočeš mir, pripravljaj vojno. Papež Pavel VI. pa je učil: Če hočeš mir, delaj za mir.

Vsi smo poklicani, da delamo za mir, najprej za mir v družini.

Pisatelj Fran Saleški Finžgar pripoveduje, kako je v njegovi družini njegov, starejši brat preklel Boga. Ko je oče to slišal, je bil ves iz sebe. "Kaj takega!" Opoldne je pri kosilu javno razgalil grešnika: "Tale je preklel Boga!"

Fant se je počutil kot obsojenec. Potem je oče zapovedal: ''Jutri vsi k spovedi!" In tako je bilo. Prvi pa je pokleknil v spovednico oče. Po tem spravnem dogodku vse hiše med seboj in z Bogom je zavladalo tako veselje, da nikoli takega, je zaključil pisatelj.

Naloga: Potrudil se bom, da bom zelo ljubezniv do svojih sošolcev.

18

9. DAN: UNIVERZA JE ZAPRTA

Nekega jutra se Karel vrne od maše. Med potjo kupi kruh za zajtrk. A kruh je vedno težje dobiti in vedno manj ga je. Doma položi borni zajtrk na mizo in reče očetu: "Nisem dobil veliko. Vsak dan je težje. Ti kar pojej, kar sem ti prinesel. Jaz bom jedel na univerzi."

"Le kaj boš tam jedel?" mu oče ne verjame.

"Ah, Julij ima vedno kaj na zalogi," se hudomušno nasmehne Karel, stlači knjige v torbo in odbrzi proti univerzi. S študijem pa ta dan in še mnogo naslednjih dni ne bo nič. »Univerza zaprta« v nemškem in poljskem jeziku piše na vhodu.

To pa še ni vse. Naslednjega jutra Karla in njegovega očeta prebudi motno trkanje na vrata. Zunaj stoji prijatelj Julij. "Karel, univerza!" upehan izdavi. Skupaj odhitita k univerzi. Tam imata kaj videti. Za sedmo uro zjutraj je bil sklican sestanek gestapa s profesorskim zborom. A vsi profesorji, ki so prišli na sestanek, so aretirani. Vojaki jih pravkar surovo trpajo v kamion in nihče ne ve, kam jih bodo odpeljali.

Odlok novega generalnega guvernerja je naslednji: "Poljaki so ljudje nižje vrste, podljudje. Nimajo pravice do življenja. Vendar pa bomo uporabili nekatere Slovane za delovno silo Nemškega rajha. Dobili bodo najnujnejšo izobrazbo, da bodo znali prebrati navodila svojih gospodarjev in šteti do sto. Življenjska raven bo nizka, ne bo se smela dvigniti. Duhovniki bodo pridigali, kar jim bomo mi ukazali. Če ne bodo ubogali, bomo z njimi hitro opravili.

Duhovniki morajo poskrbeti, da bodo Poljaki ostali mirni, neumni in topoglavi. Izobraženci bodo veljali za sovražnike in bodo zaznamovani za uničenje. Študentje bodo umrli ali bodo odpeljani v taborišča oziroma na prisilno delo v Nemčijo. Nekaj časa bo sicer trajalo, da bomo vse to organizirali, vendar se bomo zelo potrudili. Izdali bomo delavske karte za preverjanje zaposlenosti. Vsi tisti, ki bodo brez delavske karte, bodo takoj odpeljani v taborišča. Poljska bo postala pozabljeno ime na starih zemljevidih."

Karel se znajde v težavah. Nekako mora priti do delavske karte. Od nečesa morata z očetom živeti. Nima veliko časa. Nemški urad za delo je že pričel delovati in vneto pošilja vse brezposelne na prisilno delo v Nemčijo.

19

Misel: TISTE, KI JIH IMAMO ZA TUJCE, IMA BOG ENAKO RAD KOT NAS Bog v Stari zavezi opominja Izraelce, naj sprejemajo tujce in popotnike, kajti tudi Izraelci so bili tujci v egiptovski deželi.

Politične razmere so ustvarile pri nas situacijo, da med nami živi mnogo tujcev, katerih domovina ni Slovenija in ki jih ni rodila slovenska mati. Oni živijo in čutijo drugače. Morda je za nas to včasih boleče in tudi moteče.

Težko jih sprejemamo. Podobne težave imajo tudi drugi sosednji narodi.

Toda pri Bogu ni ne tujca ne svobodnega ne sužnja ne Skita ne Grka, ampak smo vsi eno v Kristusu. Tudi zanje je Kristus trpel in umrl, čeprav niso pridruženi Cerkvi, je pa naša velika naloga, da jim Cerkev predstavimo s svojim lepim krščanskim življenjem.

Našega življenja se mora dotikati Bog in z veseljem moramo nositi težo življenja. To je pričevanje, ki preseneča. Tako naše krščanstvo ne bo le zunanjost, ampak polnost, iz katere bodo tudi drugi, ki niso naše vere, zajemali. Prav njihova navzočnost med nami je za nas izziv za bolj pristno življenje po evangeliju.

Nič ne pomaga veliko razpravljati o ekumenizmu in se pogovarjati z drugoverci. Ko bomo globoko doživljali evangeljske vrednote in bo odsevalo iz našega življenja, kar se po veri sveti v duši, bo tudi naša ljubezen do drugače mislečih in verujočih boj pristna, pa tudi vznemirljiva.

Naloga: Nikomur se ne bom posmehoval.

20

10. DAN: DELO V KEMIČNI TOVARNI

Karel išče delo. V stiski mu priskočijo na pomoč prijatelji. Predlagajo mu, naj se zaposli v kemični tovarni Solvay, kot je to storil sošolec in prijatelj Julij. V tej tovarni sicer delajo le zaporniki in tisti redki srečneži, ki jih direktor sprejme na delo. Nekega jutra poizkusi srečo tudi Karel. Julij ga vodi do direktorja in ga predstavi: "Gospod direktor, to je moj svak. Rad bi delal v tovarni."

"Ne potrebujem ga, preveč ljudi je le tukaj," zagodrnja direktor. Julij ne odneha: "Delavsko karto potrebuje."

"Kako naj vem, da zna vihteti macolo?" hoče vedeti direktor.

"Oh," pohiti Julij, "ne bo prvič. Saj zna delati. Delal je že pri železnici.

Zabijal je pragove."

"Pokaži roke," zahteva direktor.

Karel boječe iztegne roke. Julijeva laž je več kot očitna. Njegove roke niso roke delavca, ampak roke študenta. Prav nič se jim ne vidi, da bi bile vajene težkega dela. Direktor pogleda roke, pogleda Julija, pogleda Karla.

Julij in Karel napeto čakata odločitve. Direktor namršči čelo. Nato pa se zgodi nekaj nenavadnega. Obraz mu spreleti rahel smehljaj. ''Jasno se vidi, da. Prav dobro se vidi, da je že delal pri železniški progi," reče, vpiše Karla v knjigo zaposlenih in mu poda delavsko karto.

Kljub temu da je težaškega dela vse prej kot vajen, se Karel z vso vnemo oprime lopate in samokolnice. Določen je za delo v kamnolomu.

Nekega dne na pobočju pod seboj opazi skupino delavcev v nenavadnih črtastih uniformah, ki kopljejo na težjem in najbolj nevarnem delu. Stražijo jih vojaki s policijskimi psi. "Kdo so to?" vpraša. Ko ne dobi odgovora, še glasneje ponovi: "Kdo so to?" Nekdo od sodelavcev mu pojasni: 'To so Židje iz Čehanovic. Poln vlak so jih pripeljali danes zjutraj." Vojak, ki stoji v bližini, sliši zadnje besede. Takoj priskoči, uperi puško v delavca in zavpije: "Kaj si rekel o Čehanovicah? Ali razširjaš neresnične govorice? Sem z delavsko karto!"

Delavec prebledi. Dobro ve, kaj pomeni izročiti delavsko karto. Tudi drugi to vedo. Kot okameneli stojijo in čakajo, kaj se bo zgodilo.

"Nekaj moram storiti," bliskovito pomisli Karel.

"Oprostite," nagovori stražarja. "Niste prav razumeli. Ne razumete dobro poljščine. Prosil sem ga, naj mi pomaga preložiti kamne. Rekel je chwileczke (cvilečke), kar pomeni samo trenutek."

21

"Da, tako je, to sem rekel," olajšano izjavi delavec. "Tukaj je moja delavska karta, če jo želite." Stražar je v zadregi. Trzne z roko, da bi vzel karto, nato si premisli in razjarjen zavpije: "Vsi na delo! Takoj!"

Misel: PREMAGOVATI RAZLIKE Marksizem je učilo enakosti vseh ljudi. Ko bo zavladal socializem, bodo vsi ljudje med seboj enaki. Nosilci teh idej pa so skrbno pazili, da do enakosti med ljudmi ne bi prišlo. Sami so bili v privilegiranem položaju, drugim pa so dali le toliko, da se niso upirali in so bili dobra delovna sila.

Razlike so vedno bile in bodo. Ni pa prav, da se z njimi sprijaznimo.

Treba je delati, da bi bilo teh razlik čim manj. Ni dovolj, če kritiziramo stare, češ da so vsega krivi. Tudi mladi ste dolžni nekaj storiti za boljši svet.

Vsak človek ima pogum za nekaj. Mlad človek meri svoje moči z merilom poguma. Pogum v nasilju rodi zločinca; pogum v razvratu izpoveduje nemoralnega človeka; pogum v telesnem in besednem spopadu je včasih samo pomanjkanje samoobvladovanja, pomanjkanje samovzgoje ali dokaz samoljubja.

Svet sedaj najbolj potrebuje ljudi, ki imajo moralni pogum, kakor ga je imel papež Janez Pavel II., ki se ni bal povedati resnice, četudi so ga zaradi tega stalno napadali. Mlade je nenehno spodbujal, naj vzamejo skrb za jutrišnji dan v svoje roke. Naj se ne bojijo odgovornosti, četudi jih Bog k1iče v drugačno življenje, življenje v službi Cerkve. Naj se ne bojijo reči Gospodu »da«. Mnogi so se že odzvali temu božjemu povabilu prav zaradi papeževega vabila. Že omenjeni pisatelj Fran Saleški Finžgarje ob svoji odločitvi za duhovniški poklic dejal: "Odločil sem se za duhovniški poklic, ker bi rad kar najbolj koristil slovenskemu narodu. " To svoje poslanstvo je dobro opravil kot duhovnik in pisatelj in kulturni delavec svojega časa.

Tudi tebe kliče Bog, da bi koristil svojemu narodu in mu pomagal, da bi bilo med nami čim manj razlik. To pa se bo zgodilo, če boš svoje življenje vzel odgovorno.

Naloga: Ugotovil bom, ali je tudi v mojem razredu kdo, ki ga drugi zapostavljajo.

Z njim se bom pogovarjal in igral.

22

11. DAN: GOSPOD TIRANOVSKI SE PREDSTAVI

Po končanem delu se Karel na smrt utrujen vrača domov. Noge v težkih lesenih coklah komaj še vleče za seboj. "Hej, Karel!" ga nekdo pokliče. Za njim priteče Julij. "Poslušaj tole! Ali veš, kje je mestna četrt Debniki?"

"Zelo dobro jo poznam," odgovori Karel.

"Dobro. Tam živi več judovskih družin. Nemci pridejo jutri ponje.

Moramo jih spraviti stran. Podnevi je lažje, ker ceste niso prazne. Tu imaš naslov. Tu pa imaš napisano, kam naj odidejo." V žep mu vtakne listič in nadaljuje: "Mogoče jih boš moral pregovarjati, nekateri nočejo verjeti. In glej, da ne boš spravljal v nevarnost samega sebe!" Po teh besedah ga potreplja po rami, se previdno ozre in izgine za ovinkom v nasprotno smer.

Naslednjega dne je Karel, kot je njegova navada, pri sveti maši. Po maši poklekne pred Marijin oltar in goreče moli. Moli za mir, za svoj narod, za prijatelje, za očeta in zase. Poln zaupanja v božjo pomot se napoti v sončno jutro. Ulice so še prazne. Le tu in tam sreča vojake in redke jutranje sprehajalce. Nenadoma za seboj zasliši prijazen glas: "Dober dan." Ozre se.

Tik ob sebi zagleda elegantno oblečenega možaka, ki po pozdravu nadaljuje: "Smem govoriti z vami?"

Karel ga še vedno samo začudeno gleda, moški pa nadaljuje: "Opazil sem, da ste vsako jutro pri maši. Isto pot imava. Delal vam bom družbo."

Karel postaja nezaupljiv. Le kdo je ta človek? Da ni kak gestapovski špijon? Oprezno poškili levo in desno, kako bi po najkrajši poti pobegnil.

Možak opazi njegov pogled in reče: "Naj se predstavim: sem Jan Tiranovski.

Slišal sem, da delate v Solvayski kemični tovarni."

Karlovo nezaupanje se začenja tajati. Možak ne daje videza nevarnega človeka.

"V kamnolomu delam," odgovori. "Kamenje razbijam. Kmalu bom napredoval v minerjevega pomočnika."

Sopotnik napol hudomušno reče: "Potem imava skoraj enak poklic.

Tudi jaz delam s stroji. S šivalnimi stroji. Krojač sem."

Na uličnem vogalu se ustavi, pokaže na okno na nasprotni strani ceste in reče: "Tukaj stanujem. Vstopite, prosim."

Karel se ne more odločiti. Krojač nadaljuje: "Mogoče bi se hoteli pridružiti našemu krožku živega rožnega venca. Vsak teden se sestajamo.

Pogovarjamo se in iščemo odgovore za svoje življenje."

Ko vidi, da Karel samo nepremično stoji in ga gleda, reče prijazno: "Pa kdaj drugič. Nasvidenje!" se obrne, prekorači cesto in izgine za vrati svoje hiše.

23

Misel: BOG MI GOVORI PO LJUDEH Danes Bog govori tudi po ljudeh. Na poseben način je zgovoren po dobrih kristjanih.

Mladi fant pripoveduje: Ko sem bil star 18 let, sem moral k vojakom v Pariz. Prvič sem se srečal s tovariši, ki niso bili verni, pa vendarle dobri fantje. Zamislil sem se. Torej človek lahko shaja tudi brez vere. Kajti bil sem edini, ki je ob nedeljah hodil k maši. Pomislil sem: Zakaj bi ravno jaz moral imeti prav, vsi drugi pa bi se motili. Tako sem postajal v srcu počasi neveren.

Imel pa sem zelo dobro verno teto. Bila je samska. Ni se poročila. Bile je medicinska sestra in je veliko pomagala drugim, kjer je le mogla. Ko sem bil na vojaškem dopustu, sem jo šel obiskat. Ker sem imel časa na pretek, sem se sprehajal po mestu. Kar naenkrat me ustavi potepuh in se mi približa.

Spustil sem se z njim v pogovor. Nenadoma je pokazal na hišo moje tete in rekel: "Vidiš tisto malo hišico tamkaj?" je rekel navdušeno. "Tam živi najboljša ženska v tem okolišu. Sama nima skoraj ničesar, pa vendar vse stori, da bi pomagala takim, kot sem jaz." V tistem trenutku mi je postalo jasno: moja teta je daleč najboljši človek, kar jih poznam. Je globoko verna.

Vera, ki podarja tako moč ljubezni, mora biti vendar resnična. Tako sem znova našel vero.

Bog je spregovoril temu fantu po njegovi teti. Morda tudi sam poznam koga, po katerem. mi Bog govori. Živeti bi morali tako prepričano krščansko življenje, da bi vsi ljudje čutili, da jim Bog govori preko nas.

Naloga: Zahvalil se bom Bogu za vse ljudi, ki sem jih danes srečal.

24

12. DAN: REŠEVANJE ŽIDOV IN OBISK PRI KROJAČU

Karel stoji na cesti in strmi za krojačem. Res nenavadno srečanje!

Medtem ko tako stoji in razmišlja, se že z roko v žep in otipa listek z naslovom židovske družine. Saj res! Takoj mora k njim. Zasuče se in se naglo napoti proti naslovu, ki je napisan na listu. Poišče hišo in se vzpne po stopnicah. V stanovanju najde štiri osebe: starega očeta, moža, ženo in majhno deklico. Vse kaže, da so obveščeni o Karlovem prihodu. Oblečeni so za na pot, na mizi imajo kovček z najpotrebnejšimi stvarmi. Molčijo in gledajo, kaj bo sedaj. Karel ne izgublja časa. Iz nahrbtnika vzame njihove nove dokumente in jih izroči možu z besedami: "To je vaša nova osebna izkaznica. Sedaj se pišete Masko. Tu pa je naslov ljudi, ki vam bodo dali zatočišča. Če vas kdo vpraša, kam greste, recite, da peljete očeta k zdravniku. Sedaj pa pohitite!" Pred njimi odide iz stanovanja in se pri izhodu oprezno prepriča, če je cesta prazna. Družina mu obotavljaje sledi.

Nemogoče se jim zdi, da bi se res lahko rešili. Približajo se vojakom, ki ob zapornicah pregledujejo dokumente. Vse, ki imajo židovski priimek, usmerjajo proti drugi strani in jih surovo pehajo na tovornjak. To je najbolj negotov trenutek za Karla in njegove varovance. Kar bo, pa bo. Pokažejo dokumente policistu, ki ničesar ne posumi. Drugega za drugim spusti skozi zapornico. Na drugi strani si olajšano oddahnejo. S pogledom se poslovijo in odhitijo vsak v svojo smer.

Pot domov Karla zopet vodi mimo krojačeve hiše. Pred vhodom postoji.

Premišljuje o včerajšnjem pogovoru in se odloča, ali bi vstopil ali ne.

Radovednost zmaga. Čez nekaj minut že sedi v udobnem naslonjaču v krojačevem stanovanju in z velikim zanimanjem lista po knjigah.

"Sposodite si, kar želite," reče krojač, medtem ko naliva pijačo. "Kaj vas najbolj zanima?"

"Gledališče."

"Res? Ste že kdaj igrali?"

"Da, večinoma v šolskih igrah. Prav zdaj pa s prijatelji delamo nekaj drugega. Recitiramo dela poljskih pesnikov in dramatikov. Radi bi nadaljevali narodno tradicijo. Nastopamo kar po stanovanjih. Ljudje naj bi se tako bolj zavedli svojega porekla, ljubezni do domovine, vendar..."

"Vendar?"

"Poglejte... Gestapovci staršem ugrabljajo otroke. Obkoljujejo in aretirajo Žide ter jih pošiljajo bogvekam. Zaprli so šole, univerze, semenišče.

Dva tisoč poljskih duhovnikov je izginilo ali umrlo. Kakšen odgovor lahko sploh še dajemo ljudem?"

25

Krojač za trenutek pomisli, seže v žep in reče: "Tole imamo."V roki drži rožni venec. "Oklepati se moramo vere, ki je v nas. To je naša tisočletna tradicija."

"Vero že imam, a kam naj grem? Občutek imam, da mi nekaj polzi skozi prste," zastoka Karel.

"Vedno lahko kam greš, vedno je kakšna pot in Bog ti jo bo pokazal.''

Krojač za trenutek umolkne, nato pravi: "Vsak torek ob šestih se sestajamo tukaj. Lahko se nam pridružite. Sedaj pa je že pozno. Pohitite, da vas ne prehiti policijska ura."

Misel: NIHČE NIMA VEČJE LJUBEZNI "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje (Jn 15, 13).

Jezus ni bil demagog ki bi se hvalil in navdušeno govoril, kako je treba dati življenje za domovino. On sam je dal življenje, kot da pastir življenje za svoje ovce.

Danes življenje ni cenjeno. Mnogi Slovenci se ga bojijo. Navdušujejo se za kulturo smrti. Pred 200 leti je bilo drugače. Takrat je povprečna evropska mati umirala po četrtem otroku. Otroci so videli in čutili, da ima življenje neizmerno vrednost. Moja mati je dala življenje zame. Če ga ni dala, pa ga je vsaj tvegala. Nekatere žene vpijejo: "Me smo gospodar svojega telesa."

Borile so se za kulturo smrti in se kazale junakinje. Nihče o njih več ne govori. Za Jezusa, ki je dal življenje za nas, pa se tudi danes navdušujejo milijoni po svetu.

Zakaj je Jezus dal življenje za nas? Da bi mi postali deležni njegovega božjega življenja, da bi mi življenje imeli v izobilju.

Neka deklica je imela nad svojo posteljo uokvirjeno gasilsko obleko.

Obleka je bila deloma osmojena. Ko so jo obiskovalci vprašali, čemu to, je odgovorila: "Nekoč sta starša odšla, jaz pa sem, ostala sama v hiši. Ko sta se vrnila, naše hiše ni bilo več. Zgorela je. Mene je neki gasilec potegnil iz goreče hiše. Zame je tvegal življenje in ga tudi žrtvoval. Mene je rešil, sam pa je umrl za posledicami opeklin. V znamenje hvaležnosti herojskemu gasilcu, hranim njegovo obleko v tem okvirju. " Življenje nam je bilo darovano. Ne smemo ga sebično živeti, ampak ga darovati za druge. Tako posnemamo, Jezusa samega.

Naloga: Vsaj enemu sošolcu bom pomagal.

26

13. DAN: NESREČA

Nekega večera se Karel vrača domov. Medtem ko prečka cesto, izza ovinka pridrvi tovornjak in ga podre. Karel nezavesten obleži sredi ceste.

Prebudi se v bolnišnici z obvezano glavo. Ob njegovi postelji stojijo oče, prijatelj Julij iz gledališke skupine in dva sodelavca iz rudnika. Ko vidijo, da se Karel prebuja iz omotice, se začnejo šaliti: "Nekaterim je pa res lepo. Kaj vse naredijo, da jim ni treba na delo," reče prvi sodelavec.

"Stavim, da je v tovornjaku luknja," smeje doda drugi.

Karel bi rad odgovoril, a mu beseda nikakor noče z jezika.

"No," rečeta oba delavca, "najbolje bo, da se vrneva na delo.

Nasvidenje čez nekaj dni!" in odideta.

Tudi Julij se začne poslavljati. Končno Karlu uspe mukoma izdaviti: "Kaj pa gledališče?"

"Novo predstavo vadimo," se nasmehne Julij. "Glavno vlogo hranimo zate. Jutri ti bom povedal vse o njej. Nasvidenje!"

Ob postelji stoji samo še oče. Ljubeznivo pogleda sina, rahlo zmaje z glavo in reče: "Za vse nas je bilo težko. Poskusi se malo odpočiti." Vstane,da bi odšel. Karel ga zgrabi za suknjič.

"Oče," zahrope, "to si želim. Gledališče. To bi rad naredil s svojim življenjem."

Oče se nasmehne, ga pogladi po glavi in odide.

Takrat se Karlove oči zaustavijo na stropu. Tam, kjer se stikajo oboki, je vklesano znamenje križa. Karel zre v znamenje. Zdi se mu, da mu hoče to znamenje nekaj povedati. Govori mu o neki drugi poti v življenje. Spomni se pogovora, ki sta ga župnikom imela pred maturo. To znamenje mu zopet govori o duhovniškem poklicu. Zapre oči, da bi pregnal te nadležne misli. Saj se je vendar končno odločil. Gledališče, to je njegova pot. To in nič drugega.

Ko odpre oči, pa je znamenje križa še vedno tam in staro vprašanje prihaja znova in znova predenj.

Ko ozdravi, se Karel vrne med prijatelje. Čuti, daje njegovo življenje vedno bolj razdvojeno. Razdeljeno je med umetnostjo in duhovništvom.

Kolegi in kolegice iz gledališke skupine mu vneto prigovarjajo, naj izbere gledališče. Kot rojen je za to. Ima vse lastnosti in talente, ki so potrebni velikemu igralcu in režiserju. Poklic duhovnika, pravijo prijatelji, pa je negotov poklic.

27

Misel: GOSPOD JE MOJ PASTIR Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka, na sočne pašnike me vodi.

Tudi če bi hodil v temni dolini, ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj (Ps 22).

Radi pojemo ta psalm, ker nam daje poguma in tolažbe, hkrati pa trdno upanje, da Bog vodi naše korake skozi življenje. Včasih se zdijo človeku njegove poti tako čudne, kakor gobelin, če ga gledamo z zadnje strani. Bog ima vse naše nitke v rokah in ne izpusti nobene iz rok.

Splet življenjskih okoliščin pogosto človeka pripelje drugam, kakor je sam hotel. Srečali smo mladega Karla, kako je hotel postati gledališčnik.

Gledališki igralec. Tole bil njegov cilj. Prav nesreča, o kateri je bil danes govor, je bila povod, da je Bog spet močneje spregovoril, da to ni njegova pot. Kristus ga je vabil. Hkrati pa ga je s spletom okoliščin pripravljal za poznejšo službo, ki mu jo bo zaupal v Cerkvi.

Sveti Janez od Boga dolgo ni vedel, kaj je njegov življenjski poklic, dokler ni prišel v Granado, kjer mu je Bog razodel svoj načrt.

Tudi meni Bog govori po življenjskih okoliščinah, če le skušam prisluhniti njegovemu glasu, ko me nagovarja, naj mu sledim, kamor me on vabi.

Naloga: Brez godrnjanja bom izpolnil vse svoje dolžnosti.

28

14. DAN: OČETOVA SMRT

V vojnem času, ko na Poljskem vsak dan umre na tisoče nedolžnih ljudi, skoraj neopaženo premine tudi Karlov oče, človek, ki je bil Karlu najbližji, ki mu je kot oče nadomeščal tudi mater in je poznal le eno življenjsko nalogo, Karlovo vzgojo.

Zgodilo pa se je tako: nekega večera, po gledališkem nastopu, se Karel s prijatelji vrača domov. Zelo hiti, ker ga skrbi za očeta. Ves dan ga je namreč pustil samega.

"Koliko je ura?" vpraša.

"Sedem," odgovori Julij.

"Očetu grem dat zdravila, ti pa medtem pripravi večerjo," zakliče Karel in pohiti v očetovo sobo. Oče leži na postelji, kot bi spal.

"Oče," ga pokliče Karel.

Oče ne odgovori. Popolnoma nepremično leži naprej.

Karlu se srce napolni z neko čudno tesnobo. Približa se očetovi postelji.

Oče leži nepremičen, mrtvaško bled. Karel noče verjeti, a vendar mora: oče je zaspal za vedno. Bog ga je poklical k sebi. Sedaj je Karel ostal sam na svetu.

Svetle trenutke v njegovi osamljenosti mu sedaj predstavljajo prijatelji iz gledališča in krojač Tiranovski. Karel redno obiskuje torkova srečanja. Vedno bolj spoznava, da je gospod Tiranovski največje odkritje v njegovem življenju.

Cilj pogovorov z gospodom Tiranovskim je Bog sam. Karel dobro ve: če ne bi sprejel srečanja s tem človekom, bi sam sebi prizadejal veliko izgubo.

Na torkovih srečanjih pa se dogaja marsikaj. Nekega večera, ko je družba zbrana pri pogovoru, divje potrka na vrata. Vsi hitro vstanejo in po prstih odidejo v sosednjo sobo. Krojač potisne stole k mizi, poskrije knjige, stopi k vratom in jih odpre. Zunaj stojita dva mladeniča, ki ju krojač očitno dobro pozna. Spusti ju noter in zakliče proti sosednji sobi: "Pridite!"

Karel in drugi fantje se vrnejo v dnevno sobo. Pred seboj zagledajo dva vrstnika naglih kretenj in nervoznega pogleda. Eden oprezuje skozi okno, drugi se razkorači pred skupino in reče: "No, kako je? Ali se nam bo kdo pridružil?"

Nekaj fantov skloni glavo. Drugi presenečeno opazujejo, ker ne vedo, za kaj gre. Iz ozadja se oglasi Karel: 'To je Pavel. Pri odporniškem gibanju je."

Pavel napravi dva koraka po sobi in stisne skozi zobe: ''Še vedno si tako vljuden in obziren Wojtyla, kot si bil takrat, ko sva skupaj študirala, kaj?"

Karel se ne pusti. Ve, da podivjane skupine takšnih odpornikov, kot so Pavel in njegovi pajdaši, naredijo ljudstvu več škode kot koristi. Svoje prijatelje hote posvariti pred nepotrebnim prelivanjem krvi. Obrne se k 29

skupini in odločno reče: "Ti ljudje živijo v gozdovih. Ponoči prihajajo iz gozdov in ubijajo, dokler drugi ne ubijejo še njih. Pavel, kam vas bo to pripeljalo?"

"To me sploh ne skrbi," odgovori Pavel.

"In ko bo vojne konec?" se vmeša krojač. "Pavel, mi smo tu zato, da se sprašujemo, kaj hoče Kristus od nas v tem trenutku. Ponujamo vam v pomoč tudi svoje roke, a ne zato, da bi vanje potisnili puške!"

To pa je za Pavla že preveč.

"Neumnost," zavpije. "Nimamo veliko časa. Kdo gre z nami?" Dva fanta obotavljaje stopita naprej. "Še kdo?"

Od skupine se odlepi še eden. Drugi nemo stojijo in gledajo za odhajajočimi prijatelji.

Misel: PRIŠEL SEM, DA BI IMELI ŽIVLJENJE IN GA IMELI V IZOBILJU Mrzel zimski dan je. Ekspresni vlak brzi preko zasneženih vasi, travnikov in gozdov. Ljudem je prijetno toplo v kupeju. Čas si krajšajo s pogovori, branjem časopisov in knjig. Le neki mož se nervozno preseda in neprestano pogleduje skozi okno. Čim dlje potujejo, tem bolj postaja mož nervozen.

Nazadnje ga eden od potnikov vpraša: ''Je kaj narobe? Vidim, da ste zaskrbljeni!" "Da!" odgovori potnik. "Sedel sem na napačen vlak." "Zakaj pa potem ne izstopite?" "Ko je pa v tem kupeju tako toplo!" odgovori potnik.

Mnogim ljudem se zdi to življenje zelo, prijetno, da pozabijo, kam potujejo, zakaj živijo, čemu so na svetu. Da se jim le dobro godi, pa so zadovoljni. Ne pomislijo pa, da njihov vlak ne pelje v pravo smer.

Jezus govori o ozki in strmi poti, ki pelje v življenje, in le malo jih je, ki jo najdejo. Široka in ravna je pot, ki vodi v pogubo, in mnogi po njej hodijo.

Mnogi se tudi zavedajo, da ne delajo prav, pa kljub temu ne spremenijo svojega življenja. To bo zanje usodno.

Bog je svobodno ustvaril človeka, ker ga ljubi. Bogu tudi ni vseeno, kaj se dogaja z ljudmi, zato neprestano kliče v varno zavetje vse, ki jih je greh razdvojil in razkropil. Da bi ta njegov načrt v polnosti dosegel svoj namen, potrebuje ljudi. Zato je ustanovil Cerkev, apostolom pa je naročil: "Pojdite po vsem svetu in vse ljudi naredite za moje učence" (Mt 28, 19). Če bomo prisluhnili klicu Cerkve, naše življenje ne bo tja v en dan.

Naloga: Ponovil bom deset božjih zapovedi.

30

15. DAN: PRI NADŠKOFU

Krakovski nadškof Adam Sapieha je tistega dne močno zaskrbljen. Število izginulih in pobitih duhovnikov je vedno večje. Nekatere župnije so že več mesecev brez duhovnika in brez nedeljske maše. Bogoslovci lahko študirajo le na skrivaj. Tisti, ki so se vpisali v študij bogoslovja, da bi postali duhovniki, se nahajajo v neprestani nevarnosti. Vsak dan hodijo na delo v tovarne, zvečer in ponoči pa študirajo. Semenišča so namreč zaprta. Nemška oblast je škofom prepovedala sprejemati nove kandidate. Tako naj bi poljsko Cerkev počasi zatrli. Milostno še dovolijo posvetitev tistih, ki so bili sprejeti že pred vojno, več pa ne. Vendar je on, Sapieha, kljub tveganju, ki se mu je izpostavil, osnoval skrivno semenišče. Sedaj je v stalni nevarnosti, da ga odkrijejo in aretirajo njega in vse bogoslovce.

Iz težkih misli ga predrami tajnik, ki vstopi v pisarno. "Prevzvišeni," reče, "zunaj čaka neki fant, ki pravi, da bi rad govoril z vami."

"Naj vstopi," odgovori škof. Obraz, ki ga čez nekaj trenutkov zagleda pred seboj, se mu zdi znan. Naguba čelo in se skuša spomniti, kje ga je že videl, a brez uspeha.

"Kaj želite, mladi gospod?" prijazno nagovori fanta.

"Sem Karel Wojtyla iz Wadovic, študent poljskega jezika in primerjalne književnosti. Prišel sem k vam, ker bi rad postal duhovnik," odgovori fant, ki ni nihče drug kot naš Karel.

"Karel Wojtyla! To ime pa poznam! Kaj nisi ti tisti mladenič, ki je imel ob zaključku mature v Wadovicah pozdravni govor? Koliko si star?"

"22 let, prevzvišeni."

"Nazadnje sem slišal, da hočeš postati igralec. V gledališču bi gotovo napravil izvrstno kariero," reče nadškof. Karel se ne zmede.

"Poklican sem, da služim Bogu," odgovori. "Če hočeš postati duhovnik... ali veš, čemu se boš moral odpovedati?" ga škof še naprej preizkuša. Odpoved? Karel je temeljito premislil svojo odločitev.

"To, kar bom delal, bom delal z veseljem," odločno odgovori.

In tako krakovski nadškof Adam Sapieha sprejme Karla med bogoslovce.

Na zunaj se v Karlovem življenju ta sprememba ne opazi. Še vedno dela v Solvayu. Še vedno stanuje v kletnem stanovanju na Tiniecinski cesti. Le da sedaj več ne prebira del poljskih klasikov, ampak filozofske učbenike. Prav težko je, še posebno na začetku. Karel vztrajno prebira, ne razume pa skoraj nič. Ne ve, ali je to zaradi utrujenosti ali zaradi slabega predznanja. V njem se pojavijo dvomi.

Ali se bo znašel in prodri v ta svet? Nikogar ne more poklicati na pomoč. Počasi pa se mu le odpre in bogoslovni študij mu postaja vedno večji užitek.

31

Medtem izbruhne varšavska vstaja. Iz strahu, da ne bi tudi v Krakovu prišlo do česa podobnega, Nemci organizirajo lov na ljudi. Iz stanovanj odpeljejo vse moške in jih odženejo v taborišča. Pravi čudež je, da Karla ne najdejo. Najbrž vojaki, ki preiskujejo hišo, mislijo, da v kleti nihče ne stanuje.

Ta dan nadškof pokliče vse bogoslovce v škofijsko palačo. Tu bodo varnejši. Takoj jih oblečejo v talarje, da v primeru nemške kontrole ne bi imeli težav. Stanujejo v prvem nadstropju stavbe, v knezovem salonu.

Skrivna bogoslovna fakulteta takoj začne z delom. Vstajanje je vsako jutro ob 5.30. Nato je premišljevanje, sveta maša, zajtrk. Sledijo predavanja do kosila, potem oddih, imenovan 'vrtiljak', to je sprehajanje okoli okrogle cvetlične grede na dvorišču, nato počastitev Najsvetejšega, študij, večerja, odmor, skupna molitev in počitek.

Misel: NIHČE NE MORE SLUŽITI DVEMA GOSPODOMA Pridemo na križišče in se moramo odločiti, po kateri poti bomo krenili. Če smo pot načrtovali, nam to ne bo težko. Če pa smo se naključno namenili na izlet, ko nismo vezani, tedaj moramo vedeti, kako želimo preživeti dan, in se potem odločimo. Ne moreš pa istočasno potovati na vzhod in na zahod.

Tako je tudi v našem življenju. Ne moremo služiti dvema gospodarjema istočasno. Posebno ne, če sta gospodarja sprta med seboj. Nekateri pa bi vendarle radi služili dvema gospodarjema, da bi lahko bolje prišli skozi življenje.

Zgodba pravi, da je neki mežnar prižgal svečo svetemu Mihaelu, zraven pa še hudiču, ki ga sveti Mihael prebada z mečem. Duhovnik ga je vprašal zakaj je to naredil. Mežnar pa mu je dogovoril: "Zato, ker človek ne ve kdaj mu kakšna stvar prav pride. Odvisno je od tega, kam bom prišel, v nebesa ali v pekel. " Kristjani ne smemo tako ravnati. To bi bila hinavščina. Tak človek se je dejansko že odločil za hudo dejanje, ki žali Boga. Tipičen primer take hinavščine je svetopisemski Absalom. Ljudem se je dobrikal, da bi jih pridobil zase, kralju Davidu pa se je klanjal do tal in se delal pobožnega. Pred seboj je imel en sam cilj: vreči kraja Davida s prestola in zasesti njegovo mesto.

Veliko ljudi je na odru življenja le igralcev. Na zunaj se kažejo drugačne, kot so v resnici. Jezus pravi: »Po njih sadovih jih boste spoznali. Ne po njihovih lepih očeh ali po sladkih besedah.«

Naloga: Zmolil bom molitev O Gospa moja in prosil Marijo, naj me varuje na poti življenja.

32

16. DAN: KONEC VOJNE IN MAŠNIŠKO POSVEČENJE

Napočil je težko pričakovani konec vojne. Škof Adam Sapieha stoji pred oknom pisarne in posluša vzklikanje ljudi na ulicah. Tajnik zamrmra: 'Takšnega konca nisem pričakoval. Mislil sem, da nas bo osvobodil Zahod, ne pa Rusi."

Nekdo potrka. Vstopi okrogloličen oficir v ruski uniformi in se predstavi: "Sem maršal Konjev. Prišel sem se vam poklonit v imenu svoje vlade. Res zaslužite največje občudovanje. Usmrtitve, izseljevanja, mučenje ‐ in vendar ste se upirali nacistom. Čestitamo!" Škof presliši laskanje in odgovori: "150 tisoč ljudi je padlo v varšavski vstaji. Medtem ste vi svojo vojsko zadrževali na meji, zaveznikom, ki so nam hoteli pomagati, pa niste dovolili pristajati na svojih letališčih. Vi ste krivi smrti teh ljudi. Božje delo je bilo, da je sploh kdo preživel!"

Oficir posmehljivo odgovori: "Vidite? To je prav bogata tema za jutranje premišljevanje." Škof nadaljuje: 'Nemci so zdesetkali poslednje upornike, vi pa ste mirno gledali, kako jih pobijajo. Na Poljsko ste prišli, ko je bilo že vse končano, ko se nismo več mogli z ničimer upreti."

Oficir je presenečen nad takšnim sprejemom. Sname kapo, in kot bi se hotel opravičevati, reče: "Tudi v Rusiji ni drugače. Ko bi vi videli! Tudi tam so nešteta ožgana mesta, oropana polja, pobiti ljudje."

Nadškof se zamisli. Pred očmi ima trpljenje svojega naroda v času vojne. Ve, da oficirjev izgovor stoji na majavih nogah. Odločno odgovori: "Tega ne morem upošteval, če boste trpljenje svojega naroda izrabljali v opravičilo za to, da ste uničili moj narod. Hvala za obisk, maršal."

Medtem bogoslovci mrzlično delajo. Zastekljujejo okna v nadškofijski palači in urejajo univerzitetno knjižnico. Morali bi se dobesedno pomnožiti, toliko dela je.

Univerza kmalu začne z rednimi predavanji. Življenje se počasi umirja.

Težav pa je še veliko. Karel se pogosto srečuje s študenti, ki živijo v največji bedi in revščini, ki nimajo ničesar za življenje, ne hrane, ne obleke, ne stanovanja. Izstradani so, oslabljeni, shujšani. Hočejo študirati, čeprav so se komaj vrnili iz koncentracijskega taborišča. Za vse te ljudi je treba najti hrane, obleke, stanovanja. Čas teče in napočijo zaključni izpiti. Medtem škof odloči: Karel bo nadaljeval s študijem v Rimu. Pokliče ga k sebi in mu reče: "Pošiljam te v Rim. Tam boš nadaljeval s študijem in naredil doktorat iz teologije.

Prepričan sem, da ne boš zapravljal časa, saj dobro veš, da je za poljsko 33

Cerkev ob tem pomanjkanju duhovnikov velika žrtev, da ti omogoča izpopolnjevanje v študiju. Najbolje bo, da odpotuješ čim prej, da ne izgubiš študijskega leta. Še prej pa ti bom podelil mašniško posvečenje."

1. novembra 1946 je Karel posvečen v duhovnika. Odslej ga bodo klicali "oče Karel". Kmalu po posvečenju odpotuje v Rim.

Misel: VZEMITE MOJ JAREM NASE IN UČITE SE OD MENE Kako veseli smo, ko po strašni vojni, ki prinaša toliko gorja, zavlada mir.

A to še ni pravi mir, kajti mir ni le odsotnost vojne. Mir bo zavladal šele takrat, ko bo zavladal tudi v človeških srcih, ko bo prenehalo maščevanje, sovraštvo in krutost, ko se bodo ljudje spoštovali in ljubili med seboj, ali vsaj znali razumeti človeka, ki je drugačen. Ali kakor pravi evharistična molitev za spravo: mir je takrat, "ko se sovražniki spravijo, si nasprotniki podajo roke in se sprti narodi odločijo za sodelovanje. Če sporazumevanje prevladuje nad vojskovanjem, če odpuščanje zmaguje nad maščevalnostjo in ljubezen premaguje sovraštvo."

Cerkev si je vedno prizadevala z vsemi silami za mir in spravo med narodi. Papež Janez Pavel II. je zato prišel leta 1996 k nam, da nas je potrdil v veri, upanju in ljubezni. Kjer vladajo te tri kreposti, tam ni prostora za vojno in sovraštvo, ampak za medsebojni pogovor, ljubezen in spoštovanje.

Začetnik miru in vsake sprave pa je Bog. Kdor odklanja Boga in Cerkev, se dejansko bori proti Bogu in proti miru in medsebojnemu razumevanju.

Odpuščati in vračati hudo z dobrim je znamenje velike krščanske zrelosti in božjega duha.

Naloga: Potrudil se bom, da bom prijazno pozdravljal.

34

17. DAN: RIM

Rim. Oče Karel se dobro zaveda: ni prišel sem, da bi igral turista, jedel makarone in poslušal lepe melodije. Prišel je, da bi študiral. Vpiše se na dominikansko univerzo svetega Tomaža.

Najbolj zanimivo je prvi dan. "Kje je univerza?"je edino vprašanje, ki ga zanima. Povpraša mimoidočega delavca. Italijansko zna ravno toliko, da ne razume prav nič od tistega, kar mu ta človek z mnogimi besedami in kretnjami razlaga. Ko možak vidi Karlovo zadrego, ga prime za roko in dobesedno odvleče pred univerzitetno stavbo. Pokaže nanj, nato na poslopje, se široko nasmehne in odhiti.

Na univerzi mrgoli študentov z vsega sveta. Mladi fantje, ki niso o življenju še nič ali vsaj ne dosti doživeli, ki sploh ne vedo, kaj je vojna, kaj so taborišča in kaj je trpljenje. Malce povprašajo, zviška poslušajo, nato pa dvomeče pokimajo. "Uboga Poljska," rečejo. Pri vsem tem pa gledajo nekoliko nezaupljivo.

Nekega dne dobi oče Karel pismo od prijatelja Julija. To je prvo pismo, ki ga dobi v tujino. Lahko si mislite, kako zelo se ga razveseli. Takoj ga odpre in ga začne brati. Ko pismo prebere do konca, ni več vesel. Zamišljeno se zastrmi v daljavo, po licih mu polzijo solze. Julij mu piše: "Dragi prijatelj!

Sporočam ti zelo žalostno vest. Naš dobri stari gospod Tiranovski si je pred nekaj tedni nakopal hudo bolezen. Najprej ni izgledalo nič nevarnega, samo majhna zastrupitev podlakti. Ker zdravila niso pomagala, je šel v bolnišnico.

A tudi tam mu niso mogli pomagati, čeprav so ga zdravili s penicilinom.

Roka se mu je gnojila in gnojila. Zdravniki so mu bili prisiljeni odvzeti roko, a tudi to ni pomagalo. Pred tremi dnevi je umrl. A rečem ti, bil je zelo pogumen. Do zadnjega trenutka je bil vesel in prisrčen kot vedno. Bil je pravi svetnik..."

Ob sobotah in nedeljah, ko na univerzi ni predavanj, oče Karel pomaga pri dušnopastirskem delu na rimski predmestni župniji. Najraje je med mladimi. Prav od njih se nauči največ italijanščine. Tudi mladi ga imajo zelo radi. Pa ne zato, ker je moderen, ker zna odlično smučati in plavati. Njegova skrivnost je drugje: v vsaki stvari in v vsaki besedi se skriva navdušenje nad tem, da je duhovnik. Srečen je, ker lahko vsak dan ljudem govori, da so božji otroci. Srečen je, ker jim lahko pomaga, da spoznajo to svoje dostojanstvo in ga svobodno sprejmejo v svoje življenje. Nobene negotovosti ni v njem, niti najmanjšega obžalovanja za vsem tistim, čemur se je s svojo službo odpovedal.

35

Misel: SPOŠTOVANJE DOMAČEGA JEZIKA IN KULTURE Škof Anton Martin Slomšek, ki je leta 1857 šmarnično pobožnost uvedel v mariborski škofiji, je bil dober pastir zaupanih mu vernikov.

Njegova škofija je bila v precejšnji meri dvojezična. Čeprav je izredno ljubil in gojil slovenski jezik, je v Mariboru dosledno rabil oba jezika pri bogoslužju. Malokdo je toliko storil za Slovence kakor on. S prenosom škofijskega sedeža iz Labotske doline v Maribor je rešil Slovence na severu naše domovine. Toliko kot on je storil samo še general Maister s svojimi borci za severno mejo. Škof Slomšek pa seveda ni bil noben nacionalist, ampak je hotel biti le pravičen do slehernega človeka brez ozira na narodnost in kulturo.

Tudi mi živimo v okolju, v katerem so navzoči jeziki in kulture drugih narodnosti. Njihovo kulturo bomo spoštovali in ljudi sprejemali take, kot so.

Pri tem pa ne smemo pozabiti na bogato dediščino našega narodnega in kulturnega izročila. Za nas velja Slomškovo vodilo skozi življenje. "Sveta vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do narodne in zveličavne omike. " Svoj jezik in kulturo moramo ljubiti, tujega pa spoštovati, kakor moramo spoštovati tudi ljudi, ki ga govorijo. Slomšek je šel celo tako daleč, da je zapisal, da bi se težko pregrešil kdor svojega jezika ne bi ljubil in gojil.

Danes je spet ta nevarnost, saj se vse bolj uveljavlja, zlasti med mladimi, angleščina, ki jo rabijo v vseh mogočih oblikah pogovora. Gotovo je dobro, da nam je ta jezik domač že zaradi strokovnih tehničnih izrazov, a ljubiti moramo svoj lepi slovenski jezik.

Naloga: Rad se bom družil tudi s tistimi, ki mi niso najbolj simpatični.

36

18. DAN: PRVO SLUŽBENO MESTO

Marec 1948. Krakovska železniška postaja. Glas iz zvočnika napoveduje: "Vlak proti Tarnowu odpelje s sedmega perona. Naj živi socializem!" Neki duhovnik med množico išče Karla. Le kam se je izgubil?

Tedaj zasliši znani glas: "Hej, Jan!" Oče Karel mu vesel maha z okna bližnjega vagona. Čez tri sekunde je že na peronu. Stara prijatelja se prisrčno objameta.

"Doktor Wojtyla, poglej no!" vzklikne Jan, "kako je bilo v Rimu? Kaj je novega? Pridi, kardinal te že čaka!" in ga odpelje proti avtomobilu.

Pri kardinalu Sapiehi je v tem trenutku na obisku škof Štefan Višinski.

Kot ponavadi tudi tokrat pogovor teče o težkem položaju Cerkve na Poljskem. Zasliši se trkanje.

"Naprej!" vzklikne kardinal.

Vstopi tajnik in najavi: "Vaša prevzvišenost, oče Wojtyla."

Kardinal reče Višinskemu: "Tega pa morate spoznati," in stopi k vratom.

V tem trenutku skozi vrata plane oče Karel. Prisrčno pozdravi kardinala: "Prevzvišeni, kakšno veselje, da vas spet vidim!"

Tudi kardinal je iskreno vesel njegove vrnitve. Predstavi mu škofa Višinskega, nato sedejo in oče Karel začne pripovedovati. Pripoveduje in pripoveduje vse, kar more in česar se spominja. Čuti, kako okorne so besede in kako ne morejo popisati vsega lepega. Pripovedovanje zaključi, rekoč: "Vsak dan je bil tako lep in tako poln. Kaj vse v takih trenutkih človeku nakloni božja milost in kako zelo sem se tega zavedal."

"To pa bi težko rekli za razmere na Poljskem," reče škof Višinski. "Vlada je zaprla štiristo duhovnikov. Nekateri so v ječah, nekateri na prisilnem delu v Sibiriji. V šolah je prepovedan verski pouk, učitelje no silo prevzgajajo.

Katoliški tisk je ukinjen, vsi javni shodi prepovedani. Duhovnikom grozijo in jih zastrašujejo, da ne bi opravljali svojega dela. Grozijo nam celo, da nas bodo obsodili na smrt zaradi vohunstva."

"Zato, mladi prijatelj, Nas čaka veliko dela. Vaša prva župnija bo Niegovice," povzame kardinal.

In tako se oče Karel znajde na svoji prvi župniji. To je župnija na najbolj oddaljenem koncu škofije. Sestavlja jo petnajst vasi, ki se raztezajo v premeru desetih kilometrov. Oče Karel mašuje, spoveduje, poučuje v šoli, obiskuje župljane, zvečer, ob soju petrolejke, pa študira.

V Niegovicah ostane le eno leto. Nato je premeščen v Krakov.

37

Misel: VERA, KI GORE PRESTAVLJA Jezus je rekel, da je močna vera sposobna prestavljati celo gore.

Nekoč sta živeli dve sestri, ki sta bili zelo verni in pobožni. Živeli sta svoje preprosto kmečko življenje. Velikokrat sta se otepali z revščino.

Nekega večera sta ugotovili, da pri hiši ni niti evra več. "Kaj bova sedaj?" je starejša potarnala mlajši in planila v jok. Mlajša jo je tolažila: "Boš videla, da nama bo Bog pomagal." In res sta drugi dan proti vsem pričakovanjem dobili denar.

Bog nagrajuje našo vero in zaupanje., Jezus namreč zatrjuje: "Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle."

Mnogi, ki so v življenju veliko trpeli in so bili večkrat v brezizhodnem položaju, so imeli veliko vero in upanje, da jih bo Bog uslišal. Na svoji koži so preizkusili slovenski pregovor, ki pravi: »Ko je stiska največja, je božja pomoč najbližja.«

Naloga: Ne bom se bal biti drugačen od drugih.

38

19. DAN: V KRAKOVU

Župnija svetega Florijana v Krakovu. Petnajstletni Matija že celo večnost stoji na cerkvenem zidu in oprezuje, kdaj se bo pripeljal novi kaplan. Župnik nestrpno koraka gor in dol po dvorišču. Pri vhodu čakajo župljani, ki bi radi izrekli dobrodošlico.

"Le kje je? Že celo uro zamuja," nestrpno reče eden od gospodov.

Matija s cerkvenega zidu zakliče: "Taksi prihaja!"

Vsi si oddahnejo. Končno je prišel ta težko pričakovani kaplan! Na njihovo veliko razočaranje pa taksi odpelje mimo.

Neka gospa vpraša župnika: "Kaj veste o našem novem kaplanu, oče?"

"Leto dni je bil v Niegovicah. Menda ga je v delo vpeljal kardinal Sapieha," odgovori župnik.

Gospa se našobi: "Mladi duhovniki mi niso posebej pri srcu. Gotovo bo zelo eleganten."

Tako so zatopljeni v pogovor, da nihče ne opazi razmajanega lesenega voza, ki se ustavi pred vhodom. Z njega skoči mlad, skromno oblečen duhovnik, se nasmeje in predstavi: "Dober dan! Jaz sem oče Wojtyla."

Gospa in gospodje okamenijo od presenečenja. Najhitreje se ovede Matija.

Zgrabi kovček novega kaplana in ga odnese v sobo. Oče Karel gre za njim.

Znajde se v skromno opremljeni sobici. Medtem ko odpira kovček, vpraša fanta: "Kako ti je ime?"

"Matija," se glasi odgovor.

"Koliko si star?"

"Petnajst let."

"In kaj bi rad postal?"

"Premog."

"Premog? Zakaj?"

"Ker služi ciljem delavskih množic," odgovori Matija.

Oče Karel ga debelo pogleda. Kaj govori ta fant? V tem trenutku se zave, da bo imel veliko dela. Takoj si zaviha rokave. Že naslednjo soboto organizira izlet za mlade. Vsak, s svojim nahrbtnikom in odejo se zberejo na cerkvenem dvorišču in odkorakajo veselim dogodivščinam naproti. To je samo prvi izlet v dolgi vrsti tistih, ki bodo še prišli.

39

Misel: KAJ BOŠ, KO BOŠ VELIK? "Kaj bom, ko bom velik?" Kdo od mladih si ne postavlja tega vprašanja?

Vprašanje o prihodnosti je za mladega človeka temeljnega pomena.

Krščanska vera nas uči, da se Bog zanima za vsakega človeka. Vsakega človeka je poklical po imenu in se za vsakega osebno zanima. Človek ni brezoblična masa kakor premog. Človek je res dar za človeka, a hkrati je dar, ki terja odgovor ali odziv s strani obdarovanca.

Otroci so za starše neizmeren dar, a tudi starši so za otroke velik dar.

Med njimi je vez ljubezni.

Tudi Bog je človeka ustvaril iz ljubezni in za ljubezen. Pri krstu nam je podaril tri kreposti: vero, upanje in ljubezen. To je dobra podlaga za krščansko življenje.

Prva krepost je vera, ki jo poglabljamo pri verouku. Kdor bi jo zanemarjal bi lahko vero izgubil. Kdor pa vero izgubi, jo težko ponovno najde. Vsi nimajo te sreče, da bi bili verni.

Mlad fant našteva nekaj okoliščin, ki so mu pomagale, da je ohranil vero: najprej so bili verni starši, ki so ga dali krstiti. Naučili so ga verskih resnic in zaupne molitve. V otroštvu je imel prijatelje, ki so bili tako kot on versko vzgojeni. Veren je ostal, ker je prišel do spoznanja, da človek brez vere nima trdne točke, na katero bi se mogel opreti. Veren človek je srečen, ker v težkih trenutkih ni sam, kajti obstaja Nekdo, ki ga spremlja na poti življenja. Do tega spoznanja pa pridemo z vdano molitvijo in temeljitim veroukom.

Naloga: Zmolil bom molitev Zdrava Marija za vse prijatelje iz veroučne skupine.

40

20. DAN: ŠKOFOVSKO IMENOVANJE

Pridige so za očeta Karla trenutek, ko skuša ljudem na preprost in razumljiv način približati božjo besedo. Neke nedelje pred nabito polno cerkvijo doni s prižnice: "Bog od nas ne zahteva nič nemogočega. Naredimo, kar moremo, in on nas sprejme. Tako smo predmet božje volje." Na ta način vsi dobro razumejo, kaj pomeni izvrševati božjo voljo: nič drugega kot izpolnjevati svoje drobne ali velike vsakdanje dolžnosti. Ta dan ima božja volja za očeta Karla prihranjeno eno posebno preizkušnjo: po maši, ko se oče Karel pred cerkvijo pogovarja z mladimi prijatelji, prisopiha mežnar: "Oče Karel, iščejo vas! Brž! Kardinal Sapieha je izdihnil!"

S kardinalovo smrtjo je oče Karel ostal brez velikega prijatelja in učitelja. Nadenj pa so prišle nove odgovornosti. Postal je predavatelj na univerzi. Težko mu je bilo sprejeti to novo delo: "Ne morem si predstavljati, da ne bi več delal na župniji in z mladimi," reče. In vendar sprejme.

Vsakoletne počitnice pa še vedno preživlja s svojo skupino mladih prijateljev.

Tako je tudi tokrat. Napočilo je lepo poletno jutro. Jutranji vetrič kodra gladino gorskega jezera. Sončni žarki so obsijali šotore in zaspanci počasi lezejo ven. Oče Karel je že davno na nogah. Pripravlja se na jutranjo molitev z mladimi. V daljavi se zasliši brnenje motornega čolna. Kmalu je čoln ob bregu. Iz njega skoči poštar in zakliče: "Je tu oče Wojtyla? Telegram za vas. Z menoj morate. Prepeljal vas bom čez jezero.''

Kardinal Višinski ga že nestrpno pričakuje.

"Težko smo vas našli," reče. "Medtem je za vas prispela pomembna pošta iz Rima. Zapomnite si, da papežu ne morete odkloniti ničesar," doda in mu potisne v roko belo ovojnico. Oče Karel bere in ne more verjeti svojim očem. Imenovan je za škofa. Ampak, kako to? On je vendar profesor, škof ga je določil, da se bo ukvarjal z znanostjo. Saj je toliko drugih kandidatov.

Le kako so našli prav njega?

Po nekaj trenutkih notranjega boja zmagata vera in pogum. Oče Karel poklekne in vdano izreče: "Naj se zgodi božja volja." Ampak v tabor se bo še vrnil, saj je mladim obljubil, da bo jutri zanje maševal. Zato zaprosi škofa: "Ali ne bi moglo imenovanje ostati tajno, dokler se ne vrnem s taborjenja?"

Višinski se nasmehne in mu da besedo.

Oče Karel se vrne v tabor in naslednjega dne mašuje, tako kot je obljubil. Tudi po imenovanju se med njim in mladimi nič ne spremeni. Vse ostane po starem, izleti, potovanja, maše pod milim nebom, pogovori, 41

taborni ognji in pečen krompir. Ostanejo tudi dolžnosti na univerzi in to je le malokdo pričakoval.

Misel: KDO SO ŠKOFJE? Ko je Jezus ustanavljal Cerkev, je za voditelje izbral dvanajst apostolov.

Za vrhovnega poglavarja Cerkve je izbral apostola Petra. Naročil jim je, naj oznanjajo evangelij po vsem svetu. To so tudi storili: razpršili so se po vsem tedaj znanem svetu, ustanavljali cerkvene skupnosti in v njih kot voditelje postavljali predstojnike. Cerkev jih je začela imenovati škofe, ker so opravljali apostolsko službo namesto apostolov. Škofje so nasledniki apostolov. Poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal apostolom, mora trajati do konca sveta. Evangelij ni bil namenjen le tedanjim poslušalcem, ampak je namenjen za vse človeštvo, tudi za ljudi današnje dobe.

Apostoli niso pri svojem delu imeli le dobrih pomočnikov, ampak so zaradi nadaljevanja poslanstva po njihovi smrti svojim neposrednim sodelavcem tako rekoč z oporoko izročili naloge, ki naj jih izvršujejo, da bi Cerkev lahko preživela.

Med različnimi službami, ki jih poznamo že iz začetkov krščanstva, je prav škofovska služba ena od prvih. Ta služba ni bila nikoli prekinjena, ker se po škofih uresničuje Jezusova napoved: 'Jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta" (Mt 28, 20).

Naloga: Ponovil bom imena slovenskih škofov in mesta, v katerih so sedeži slovenskih škofij.

42

21. DAN: CERKEV V NOVI HUTI

Ministrstvo za cerkvene zadeve v Varšavi. V majhnem zatemnjenem prostoru sedi peščica ljudi. Z zanimanjem gledajo diapozitive, ki jih eden od uslužbencev projicira na steno in zraven razlaga: "To je Nova Huta. Tu vidite Leninovo tovarno, nova stanovanja in telovadnice. Organizirane so raznovrstne dejavnosti. Dosegli smo osvoboditev odvisnosti od vere. To, kar vidite tu, pa je lokacija za novo šolo."

Na zadnjem diapozitivu je nekaj, kar pritegne ministrovo pozornost.

Tam, kjer naj bi bila lokacija za novo šolo, je postavljen velik lesen križ.

"Zakaj pa tisto stoji tam?" vpraša skozi oblačke dima, ki jih puha iz svoje velike cigare.

"Oh, to je zaradi vpliva duhovnikov na nekatere delavce ‐ zahtevajo cerkev. Žal so odgovorni ljudje na občini, da bi vse to utišali, privolili. Delavci so s križem zaznamovali kraj, kjer naj bi bila cerkev," pojasni uslužbenec.

"Kdo tam predstavlja cerkveno oblast?" lenobno vpraša minister.

"Njegovo ime je Wojtyla," pojasni uslužbenec. "Pred dvema letoma je postal škof. Zelo mlad je. Izhaja iz delavskega okolja. Izobraženci so ga sprejeli medse, vendar nima pomembnih zvez v visoki družbi. Celo nekateri duhovniki iz njegove kurije se z njim ne strinjajo. Pravijo, da preveč časa zapravi med študenti."

Minister za trenutek pomisli, nato ukaže: "Podrite križ."

Novica se med ljudmi razširi kot blisk. Delavci se uprejo. "Samo preko naših trupel!" vpijejo. In res. Policija strelja na delavce, ki ne dovolijo, da bi se križ podrl. Padejo prve žrtve. Ljudje pa vztrajajo. Kljub prepovedi in kljub odločitvi, da bo Nova Huta prvo poljsko mesto brez Boga, ljudje dosežejo, da se začne zidati cerkev.

Na dan posvetitve nove cerkve se zbere nad 50 tisoč ljudi. Škof Karel jim poln veselja zakliče: "Od tega trenutka dalje Nova Huta ni več mesto brez Boga!"

43

Misel: KDOR BO MENE PRIZNAL PRED LJUDMI...

Vera ni nekaj zasebnega ali privatna zadeva posameznika. V nedeljo greš k maši ali pa še to ne. Sam zase kaj zmoliš, sicer pa v javnosti vere nikoli ne pokažeš.

Po naših mestih in vaseh stojijo cerkve z zvoniki, na katerih je križ kot znamenje odrešenja. Po mnogih vaseh, na križpotjih še vedno stojijo križi, kapelice in svete podobe. Vse to priča, da naši predniki niso bili kristjani le po imenu, ampak so vero tudi prakticirali. Naši predniki so iz vere in po njej tudi živeli. Opoldne, ko se je oglasil zvon, je kmet odložil delo, zmolil je angelovo čaščenje v spomin, da je Bog postal človek za nas. Ob nedeljah vabi zvon k sveti maši. Nekoč so se vile procesije proti farni cerkvi. Ljudje so tako tudi na zunaj pokazali svojo vero.

Kako pa je danes? Mnogi ne vedo več, zakaj zjutraj, opoldne in zvečer zvoni. Če zvoni v nedeljo, vedo, da bo maša, a jih to ne gane preveč.

Odpeljejo se na izlet ali celo s traktorjem na njivo, kakor da nedelja ni več Gospodov dan. Zatajili so Boga pred ljudmi in bili razlog za pohujšanje. V cerkev ne gremo več peš. Mimogrede se zapeljemo z avtom, smuknemo v cerkev, prav tako hitro izginemo iz nje in dobro pogledamo, če nas ni morda kdo od prijateljev videl, kajti to bi lahko bilo narobe, saj veste, človek nikoli ne ve, kdaj mu pride kaj prav.

Mlad fant pripoveduje, da je bil edini v razredu, ki je še hodil k verouku.

O veri se niso nikoli pogovarjali. Strah ga je bilo in je tudi sam opustil verouk in ni šel k birmi. Temu se ne čudim preveč, saj doma ni imel prave opore.

Kako pa ti ravnaš, ko nanese pogovor na vero? Se potuhneš in ničesar ne rečeš v obrambo vere, Jezusa ali papeža? Ne pozabi, kaj pravi Jezus: "Kdor bo mene priznal pred ljudmi ga bom tudi jaz priznal pred svojim nebeškim Očetom. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, tega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih."

Naloga: Vprašal se bom, ali vedno pogumno priznam pred sošolci, da sem kristjan in da hodim k maši in verouku.

44

22. DAN: DRUGI VATIKANSKI KONCIL

Papež Janez XXIII. v letu 1962 skliče koncil, posebno zborovanje škofov, ki bodo odločali o pomembnih vprašanjih Cerkve. V Rim je prišlo skoraj tri tisoč škofov. Predstavljajmo si, da smo v Rimu na Trgu svetega Petra na otvoritveni slovesnosti. Brezkončna vrsta belih škofovskih pokrival se v procesiji vije proti baziliki.

Tu je indijski škof Gracias. Rojen je bil v revnih barakah Karačija, kjer smetiščarji vsako jutro pobirajo trupelca otrok, ki so ponoči umrli od lakote.

Za njim gre temnopolti monsinjor Dudd, ki je kot otrok in mlad fant z največjo spretnostjo vihtel lok in puščice v savanah Sudana. Prihaja škof Mabathoana. On je ponosen pripadnik plemena Zulu, njegovega deda so imenovali "gorski lev". Škofa Rau in Iriarte iz južne Amerike, ki prihajata takoj za njim, imata križ in palico iz lesa. Zlati križ in pozlačeno palico sta prodala in denar darovala za reveže. Tu je tudi škof Camara, ki živi v zakristiji, v barakarskem naselju. Zaradi ognjevitih in ostrih opozoril bogatašem ga imenujejo 'komunistični škof'. Tukaj je škof Zohralian, osemdesetletni starček, ki je bil v svojem življenju dvakrat obsojen na smrt.

Vzrok obsodbe: ker je pred Hitlerjem rešil deset tisoč armenskih otrok.

S kardinalom Višinskim je prišlo štirinajst poljskih škofov. Tu je tudi naš oče Karel, najmlajši med njimi.

Delo na koncilu je naporno. Tu se oblikuje obraz Cerkve jutrišnjega dne. Škof Karel spozna veliko novih prijateljev. Zavzeto sodeluje v pogovorih.

Zelo izviren je. Iz njega prihajajo nove, sveže in globoke misli. Koncilski očetje mu nadenejo šaljiv vzdevek "krakovska filozofija in teologija". Škof Karel sodeluje pri pripravi enega najtežjih in najbolj pomembnih dokumentov koncila. Ta dokument ima naslov Cerkev v sedanjem svetu.

V tem času umre papež Janez XXIII. Za njegovega naslednika je izvoljen Pavel VI. Kmalu po izvolitvi imenuje Karla za nadškofa v Krakovu.

Tudi časopisi pišejo o kardinalu Wojtyli. Eden teh časopisov pride v roke Jurku, prijatelju iz šolskih klopi. (Ali se še spominjate Jurka?) Jurek je med vojno pobegnil s Poljske v Anglijo. Prav med koncilom pa je na izletu v Rimu. Ko vidi napisano znano ime, takoj telefonira v poljski kolegij, kjer škof Karel stanuje. Karla trenutno ni doma. Jurek pusti svojo telefonsko številko.

"Tako ga ne bom spravil v zadrego," pomisli sam pri sebi. "Če me hoče poklicati, me lahko. Če morda tega ne želi storiti, pa mu ni treba." Ampak že čez nekaj minut zazvoni telefon. Na drugi strani se zasliši vesel glas škofa Karla: "Dragi Jurek, si res ti? Takoj pridi k meni na večerjo!"

45

Misel: NAJ ČLOVEK NE ŽIVI SAMO OD KRUHA Današnji človek napreduje v marsičem (znanosti, tehniki...), ne napreduje pa v ljubezni, dobroti, poštenju, miru.

Profesor dr. Anton Trstenjak pripoveduje v svoji knjigi Človek in sreča, kako ga je ob pol polnoči poklical mlad študent in ga prosil za pomoč. Bilje v skrajni duševni stiski. Prišel je k njemu, čeprav ob nenavadni uri, kajti bil je na robu obupa.

Bil je edinec iz dobro situirane družine. Vsega je imel na pretek, kar si je zaželel. Oče in mati sta bila zaposlena, zato so bili redkokdaj skupaj. Fant je bil vsa leta prepuščen sam sebi. Ob vsem materialnem blagru je bil pravzaprav zelo zapuščen in v svoji notranjosti prava razvalina. Hajka za čim višjim življenjskim standardom staršema ni dopuščala časa, da bi poskrbela za duhovni standard edinega otroka. Zašel je v klapo, ki se je le potepala, ni študirala in si je delala gradove v oblakih. Tudi klapa ga je razočarala. Začutil je, da ne dela prav, a si ni znal pomagati. Izgubil je voljo do življenja, zato je pomoč iskal pri psihologu.

Dr. Anton Trstenjak mu je dal nekaj praktičnih nasvetov, ki veljajo tudi za nas. Takole mu je rekel: "Fant, ti nekaj nevarno zamenjuješ. Danes moraš živeti, če hočeš živeti tudi jutri. Danes moraš delati, če hočeš tudi jutri kruh jesti; danes se moraš učiti, če hočeš jutri tudi službo dobiti... Danes moraš sejati seme dobrih del, da boš ob žetvi bogato žel. To pa zmoreš le, če imaš pogled obrnjen v prihodnost, v onostranstvo. Le vera v neminljivost prihodnosti nas spodbuja v minljivosti današnjega dne. " Veljajo torej, Jezusove besede, da naj človek ne živi le od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust.

Naloga: Doma bom prižgal svečo in ob njej za papeža zmolil molitev Oče naš.

46

23. DAN: KARDINAL

Nadškof Karel Wojtyla ima veliko dela. Skrbeti mora za škofijo, ki ima več kot dva milijona vernikov. Vstaja zgodaj , veliko moli in veliko piše. Svojo delovno mizo je prestavil kar v kapelo. Pomembne govore piše kleče na kolenih.

Veliko se tudi pogovarja z ljudmi, ki ga pridejo obiskat. Vsak ve, da je iskreno dobrodošel. Vsakega pozorno posluša. Mnogi ga kličejo "stric".

In kaj še dela? Obiskuje župnije, bolnišnice, reveže. Če se mora s katerim od svojih sodelavcev kaj nujnega pogovoriti, se z njim sprehodi kar skozi bližnji park. Čez dve leti je imenovan za kardinala. Je eden najmlajših kardinalov Cerkve. Njegovi študentje bi mu ob imenovanju radi podarili nekaj lepega.

Ne morejo se odločiti kaj, zato ga kar vprašajo, česa si želi. Kardinal se široko nasmeje in reče: "Če res hočete, mi kupite novo spalno vrečo. Tista, ki jo imam, je že vsa preluknjana, in kadar grem taborit, mi skoznjo pošteno piha."

Kljub kardinalskemu škrlatu se oče Karel ne odpove hribom in smučanju. Nekateri mu očitajo, da se to ne spodobi, on pa se na to samo pošali. Nekoč govori študentom katoliške univerze v Milanu. Šaljivo izjavi: "Ali veste, da polovica poljskih kardinalov odlično smuča?" Študentje ga debelo gledajo. Nato jim pojasni, da sta na Poljskem samo dva kardinala. In eden on njiju smuča. To je on.

Sedaj pa poslušajte, kaj se je nekega dne zgodilo: nahajamo se na gorskem mejnem prehodu na Visokih Tatrah, na meji med Poljsko in Češkoslovaško. Močno sneži in neki smučar zaman išče stezo. Dva obmejna miličnika ga že nekaj časa opazujeta z daljnogledom. Ko smučar prevozi mejno črto, si pomigneta, se odrineta in v trenutku sta pri njem. Pred seboj zagledata moškega srednjih let, oblečenega v precej obrabljeno vetrovko, z majhnim železnim križcem na prsih.

"Dokumente," reče eden od njiju.

Ko ju smučar zagleda, se ne prestraši, ampak si vidno oddahne. Snežni metež v gorah res ni šala! Izvleče potni list. Miličnika bereta: Karel Wojtyla, krakovski nadškof in kardinal.

"Kje si ga ukradel?"

"Nisem ga ukradel. Moj je."

Ne verjameta mu. Odpeljeta ga v dolino. Eden od njiju poizkuša po telefonu preveriti podatke, a ne dobi zveze.

47

"Poslušajta," reče smučar, "mrzlo je, zakaj ne bi zvrnili vsak kozarček vodke?"

"Ob vodki smo sklenili prijateljstvo," je kasneje pripovedoval. kardinal.

"Pustila sta me oditi, vendar mislim, da sta še naprej ostala prepričana, da sem dokumente ukradel."

Misel: VSE, KAR ŽELITE, DA BI LJUDJE VAM STORILI, STORITE TUDI VI NJIM! Bilo je med zadnjo vojno. Po hišah so hodili najrazličnejši ljudje, predstavniki raznih vojaških formacij, in prosili kruha. Bili so lačni. Mati številne družine ni kruha nikomur odrekla. Otrok jo je začuden vprašal, kako to, da daje kruha tudi tistim, ki so že toliko ljudi pobili. Mati je odgovorila: ''Lačni so.'' Lačnemu pa moramo ponuditi kruha. To je na otroka naredilo močan vtis.

Ta mati se je držala Jezusovega načela: »s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo.« Gre za novo zapoved, ki jo je Jezus dal apostolom na veliki četrtek pri zadnji večerji: "Ljubite se med seboj, kakor sem vas ljubil jaz."

Kristjan sem takrat, ko imam srce za bližnjega. To je tista krščanska ljubezen, katere nas je učil Jezus Kristus.

Mati Terezija je prav zaradi svoje nesebične ljubezni do najpotrebnejših dobila Nobelovo nagrado za mir. Naredila je največ, kar je mogla narediti za človeka, ko seje sklanjala k tisočim najbolj revnih in na robu družbe, kajti takih je nebeško kraljestvo. Njena evangeljska Ljubezen privlači številna dekleta, ki se želijo okleniti njenega tako zahtevnega, a hkrati ljubezni polnega življenja. Tako krščanstvo je zares privlačno. Njeno gesto je: »Narediti nekaj lepega za Boga.

Si tudi ti pripravljen storiti kaj lepega za Boga?

Naloga: Potrudil se bom, da bom ves dan vesel.

48

24. DAN: KAJ ME TAKO SLIKATE

Tisto poletje je bilo nekaj posebnega. Vsaj za novinarje. Toliko nenavadnih stvari se je dogajalo. Najprej je ves svet in Cerkev obšla novica, daje umrl papež Pavel VI. Iz vsega sveta so v Rim prihajali kardinali. Treba je bilo izvoliti novega papeža. Vročega poletnega popoldneva je na rimskem letališču pristalo letalo s potniki s Poljske. Med njimi sta oba kardinala: Višinski in Wojtyla.

Prvi suh, visok, skoraj malo nemiren, drugi malo manjši, mirnega izraza, vedno spoštljivo v ozadju. To je oče Karel Wojtyla, krakovski nadškof.

Novinarji se zanj presneto malo zanimajo. Vsi gledajo Višinskega. On je poljski primas, prvi človek poljske Cerkve, in vsi bi radi izvedeli njegovo mnenje o tem, kdo bo izvoljen za papeža.

Papeške volitve ali konklave, kot se to imenuje, niso dolgo trajale. Kar hitro je izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki si je izbral ime Janez Pavel I. Malo za šalo malo zares je rekel kardinalom, ki so ga izvolili: "Naj vam Bog odpusti to, kar ste mi naredili."

Janez Pavel I. je bil na čelu Cerkve samo triintrideset dni, dober mesec.

Nato je ves svet umolknil ob presunljivi novici: papež nasmeha, kot so ga imenovali, je izdihnil. Radovednim novinarjem seje posrečilo izvedeti, da je ta smrt nenavadno, kar nekam skrivnostno, prizadela kardinala Karla Wojtylo.

Kardinal je v Krakovu opravil bogoslužje za pokojnim papežem.

Vernikom je toplo priporočal, naj molijo za srečen izid konklava. Nato seje odpravil na pot. Na rimskem letališču se je od nekod pojavil nekakšen vsiljiv fotograf in ga stalno poslikaval. Kardinal ga je prijazno potrepljal po ramenih in ljubeznivo nagovoril: "Kaj me tako slikate? Ali mislite, da bom postal papež?" V rokah je imel samo star, oguljen kovček in v žepu povratno karto za Krakov. Kar najhitreje se je nameraval vrniti v svojo domovino.

14. oktobra 1978 popoldne so se začele volitve. Te se vedno odvijajo v Sikstinski kapeli. Od trenutka, ko kardinali prestopijo prag kapele, je vse dogajanje zavito v molk. Vse, kar se tam dogaja, je stroga tajnost.

Vsa Cerkev pa je medtem molila. Mnogi pravijo, da ljudje še nikdar niso čutili takšne odgovornosti za to, kdo bo novi papež, kot takrat.

49

Misel: MOJA VLOGA PRI RASTI CERKVE Sv. Frančišek je nekega dne molil v cerkvi, ki je bila napol podrta.

Naenkrat je zaslišal glas: "Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira?

Pojdi in jo popravi. " Svetnik je sprva mislil, da mu Bog naroča, da naj popravi to zapuščeno vaško cerkvico, zato jo je začel lastnoročno popravljati. Kmalu pa je spoznal, da ga Bog pošilja popravljat živo božjo Cerkev, ki jo sestavljajo ljudje. Dobro pa je vedel, da bo to nalogo lahko opravil le tedaj, ko bo sebe najprej duhovno prenovil.

Drugi vatikanski cerkveni zbor je imel prav to nalogo: prenoviti Cerkev.

Niso dovolj samo lepi prenovljeni obredi in liturgija v domačem jeziku. Vsak človek se je enako dolžan spreobračati in prenavljati. Lahko bi se kdo vprašal: ''Kaj pa jaz lahko naredim za Cerkev?" Sveti Frančišek si ni postavljal tega vprašanja, ampak je začel s temeljito prenovo svojega življenja. To je pritegnilo številne fante in dekleta, ki so mu sledili v evangeljskem idealu preprostega in ubožnega življenja.

Drugi vatikanski cerkveni zbor uči, da vsako še tako majhno dobro delo koristi vsej Cerkvi. Enako tudi vsak greh rani vso Cerkev. S svetim krstom smo bili posvečeni, da bi skupaj gradili živo božjo Cerkev, vsak z darom, ki ga je prejel od Boga.

Ali lahko tudi ti kaj storiš za rast božjega kraljestva na zemlji? Vsekakor.

Karkoli in kadarkoli boš zaradi, Jezusa storil kaj dobrega, boš pomagal vsej Cerkvi pri njeni rasti.

Naloga: S svojimi besedami se bom Bogu zahvalil, da sem tudi jaz član Cerkve.

50

25. DAN: IZVOLJEN ZA PAPEŽA

Zunaj, na Trgu svetega Petra, dvesto tisoč ljudi čeka na izvolitev novega papeža. Njihove oči so uprte v streho nad Sikstinsko kapelo. Kakšen dim se bo pokazal, bel ali črn?

Prvi dan je dim, ki se pokaže, črn. To pomeni, da papež še ni izvoljen.

Tudi drugi dan je enako. Množica se razhaja. Kar malo razočarani so.

Nato napoči 16. oktober. Črni dim seje dopoldne pokazal nenavadno hitro. Kaj to pomeni? Ali so kardinali pospešili delo? Mnenja so deljena, slutnja pa je ista: popoldne bomo imeli novega papeža.

Zdaj se ljudje ne sprašujejo več, ali papež bo ali ne bo. Njihovo edino vprašanje je: "Kdo bo?"

"Hočemo takšnega, kot je bil papež Janez XXIII," se oglasi plemenita ženica "Črnec bo," zavpije temnopolt študent v polomljeni italijanščini.

"Kaj pa nam sploh ostane, če nam vzamete še papeža," se brani zavzet Italijan.

"Seveda," se mu pridružijo somišljeniki.

V tistem hipu na trgu svetega Petra završi. Večerni dim je bel. To pomeni: novi papež je izvoljen. Čez nekaj minut se na balkonu bazilike svetega Petra pojavi kardinal Felici. Iz zvočnikov zadoni njegov glas: "Oznanjam vam veliko veselje: imamo papeža v osebi kardinala Karla Wojtyle, ki si je nadel ime Janez Pavel II." Trenutek tišine. Nato izbruhne aplavz. Ljudje pa so motno presenečeni.

Karel Wojtyle? To ime jim je popolnoma neznano. Kdo je in od kod prihaja?

Neki fantič vpraša svojo mamo: "Mama, ali je ta papež iz Afrike?"

"Tiho," mu strogo ukaže mama, a tudi sama ne ve, kaj naj mu odgovori.

Na balkonu se čez nekaj minut pojavi novi papež. Z obema rokama se opre na ograjo balkona in nepremično strmi v množico ljudi pod seboj. Ali bo zbrane blagoslovil in odšel, kot je to storil njegov prednik? Ali sploh govori italijansko? Ali sploh zna kaj povedati? Vsi, ki si postavljajo ta vprašanja, kmalu dobijo odgovor. Papež Janez Pavel II. prijazno nagovori spodaj zbrano množico: "Dragi bratje in sestre. Vsi smo še žalostni po smrti priljubljenega papeža Janeza Pavla I. In sedaj so kardinali poklicali novega rimskega škofa. Poklicali so ga iz daljne dežele. Bal sem se sprejeti to imenovanje. Toda storil sem to v duhu pokorščine do našega Gospoda in v zaupanju v njegovo presveto Mater. Niti ne vem, če se bom mogel dobro izraziti v vašem... v našem italijanskem jeziku. Če se bom zmotil, me boste popravili. In tako se vam predstavljam, da bi izpovedal našo skupno vero, 51

naše upanje in zaupanje v Kristusovo mater, ki je tudi naša Mati, in da bi začel svojo pot z božjo in vašo pomočjo."

Misel: ZVESTOBA V MALEM Kristjani imamo lepo življenjsko vodilo: " Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. " Neko dekle, ki se je v tej zadevi obrnilo na svojega duhovnega voditelja, pravi, da skuša živeti po tej ljubezni do bližnjega. Včasih pa pravzaprav ne ve, kaj naj bi ta ljubezen do bližnjega pomenila. Sama se posveča prostovoljnim delom v bolnišnici, včasih se posveča prizadetim otrokom in skuša biti dobra do vseh ljudi. Njena mama jo stalno kritizira: "Ti le veliko govoriš o ljubezni do bližnjega in me kritiziraš, da se prepiram in nisem dovolj dobra do ljudi. Sama ravno tako nisi nič posebnega: mlada si in brez odgovornosti, odpoveš tam, ker bi se morala izkazati ko je, recimo, treba narediti težkega in zoprnega, ko seje treba ubadati s staro sitno teto."

Njena mama ima popolnoma prav. Bog od nikogar ne zahteva velikih dejanj ljubezni, ampak zvestobe v malem. In to vsak dan. Biti zvest, in to vsak dan, vse leto, v majhnih rečeh, dejansko ni majhna stvar. In vemo, da so to stvari, ki jih drugi redko opazijo.

Neka mama je prišla na zanimivo misel. Opoldne je pripravila kosilo: pogrnila je mizo, postavila krožnike in pribor, na mizo pa ni postavila jedi, ampak slamo. Oče se je začudil. "Kako to, ali bomo danes jedli slamo?"

Mama je odvrnila: "Dan za dnem delam z vso skrbjo, da vam pripravim kosilo, pa se nihče ne spomni, da bi mi rekel besedico zahvale. Tudi danes bom postavila pripravljeno kosilo na mizo. Hotela sem vas le opozoriti na skrb, ki jo imam do vas."

Res je, majhna vsakdanja dela, ki spadajo k družinskemu življenju, skoraj ne znamo več ceniti. Pa niso majhna, ker jih mati ali oče vsak dan opravljata z veliko prizadevnostjo.

Za vse, katerih dela ostajajo neopazna, velja Jezusova pohvala: "V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.''

Naloga: Takoj zjutraj bom pomislil, koga lahko danes razveselim z dobro besedo ali dejanjem, in bom to tudi uresničil.

52

26. DAN: PAPEŽ PRESENEČENJA

Takoj naslednji dan po izvolitvi papež Janez Pavel II. pripravi nekaj presenečenj. Najprej napiše pismo kardinalom. Zatrdi jim, da se bo skrbno držal vsega, kar je bilo določeno na drugem vatikanskem koncilu.

Popoldne nepričakovano zapusti Vatikan in se odpelje na obisk bolnikov v rimsko bolnišnico Gemelli. Bolnikom in osebju bolnišnice prisrčno reče: "Bogu se zahvaljujem za to srečanje z vami." Nato v šali doda: "Hvaležen sem svojemu varnostnemu spremstvu, ki me je v tej množici obvarovalo, da nisem še sam ostal tukaj v bolnišnici."

Sprejem novinarjev pa je celo za prebrisane reporterje vesel dogodek.

Ko papež vstopi v dvorano, ga nekdo od novinarjev nekaj vpraša. Papež se za trenutek ustavi in mu odgovori. To je dovolj. Vsi novinarji planejo tja.

Vsak bi rad zastavil vsaj eno vprašanje. Vrstijo se klici, vprašanja, odgovori v vseh mogočih jezikih: v italijanščini, francoščini, angleščini, španščini, nemščini, ruščini in poljščini.

"Ali boste šli na Poljsko?" vpraša eden. "Če mi bodo dovolili!" se šegavo posmeji papež.

"Ali boste še smučali?"

"Tega mi verjetno ne bodo dovolili!"

Kaj takega se v Vatikanu še ni zgodilo. Tudi ko papež odhaja iz dvorane, vprašanja dežujejo naprej. Gospodje monsinjorji iz spremstva se jezno spogledujejo, ampak to očitno papeža prav nit ne moti.

Neki radovedni novinar ‐ in kateri novinar ni radoveden? ‐ hoče vedeti naslednje: "Ali se počutite ujetnik v Vatikanu?"

"Zakaj pa, saj sem tukaj šele pet dni," odgovori papež.

Medtem drugi vrta: "Kakšno se vam zdi vatikansko okolje?" "Če bo šlo tako naprej, se bo dalo vzdržati," dobi odgovor.

Ko je ta potujoča novinarska konferenca končana, se sveti oče obrne in reče: "Oh, pozabil sem vam podeliti blagoslov." In jih vse pobožno blagoslovi. Tak je torej ta papež: preprost, svoboden in pogumen.

V nedeljo je maša ustoličenja novega papeža. Po maši mnogi že začno odhajati. Papež pa še ne odide. Približa se bolnikom v vozičkih in jim da roko. Priteče nekaj otrok s cvetjem. Papež pozdravlja ljudi in jim maha. To se ni zgodilo še nikoli. Ljudje so navdušeni. Na tak način se še nikoli noben papež ni obrnil na ljudi.

53

Misel: PREPROSTOST. KAJ JE TO? "Pustite otročiče in ne branite jim priti k meni, ker takih je nebeško kraljestvo" (Mt 19, 14).

Preprostost je drža čiste odprtosti k vsem širokim obzorjem življenjskih možnosti. Gre za odprtost, ki ni otročja, ni nezrela, je vsa iskrena in neoporečna, potekajoča iz poštenega srca in duha.

Celotno, Jezusovo življenje je bila ena sama preprostost. Začetek njegovega bivanja na Zemlji se je izvršil v nazareški tihoti. Njegovo rojstvo spet v tihoti betlehemskega skrajnega ubožnega hleva. Hotel je živeti v preprosti družini. Vse do javnega nastopa okrog svojega tridesetega leta je bil svetu popolnoma neznan. Končno je vsega oropan tudi umrl sramotne smrti na križu. Svoj nauk je oznanjal tako in v taki govorici, da so ga mogli razumeti tudi najbolj preprosti. Blagroval je tiste, ki so čistega srca, ker taki bodo deležni božjega kraljestva, oziroma bodo Boga gledali. Naduti ošabneži Boga ne morejo gledati, ker v njih zanj ni prostora. Tudi apostole je svaril, naj bodo previdni kakor kača in preprosti kakor golobje (prim. Mt 10, 16), kar pomeni, da preprostost v svoji čisti odprtosti nikakor ni brez pametnosti niti ne brez pravega poznanja življenja, saj je v stiku s samo božjo modrostjo. Če človek, hoče zakriti samega sebe, si nadene masko. Jezusu so se najbolj upirali "ponarejeni" Judje. Ves evangelij je poln dobrote. Samo dvakrat srečamo, Jezusa, kako se je razjezil, in sicer, ko je farizejem očital hinavščino in ko je izganjal prodajalce iz jeruzalemskega templja. Dal pa nam je lep nauk: "Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam" (Mt 11, 29).

Kdor je preprost, je tudi poln dobrote. Kako je z menoj?

Naloga: Skupaj bomo obnovili krstne obljube. To so obljube naše vere, obljube, ki nam pomagajo živeti v veselju (obnovitev krstnih obljub).

54

27. DAN: TRIJE TEMELJNI KAMNI

Dan kasneje se začne papežev normalni delavnik. Poln je velikih in majhnih dogodkov. Najprej poroma v Marijino svetišče na Mentorello, nato v Assisi. Sreča se z duhovniki, redovnicami, otroki, mladimi. Nato odpotuje v Pueblo, v Mehiko. Mehika pripada celini, na kateri živi največ katoličanov.

To pa je žal tudi celina, na kateri je veliko ljudi, tudi otrok, ki trpijo lakoto in zatiranje. Papež govori škofom: "Dežela bo rešena takrat, ko bo vsakdo živel tako, kot uči Kristus v Evangeliju."

Ko se papež vrne iz Puebla, napiše svojo prvo okrožnico. Papeževa okrožnica je pismo vsem ljudem dobre volje. Njen naslov je Človekov odrešenik. V njej sporoča ljudem: Vsi ljudje smo božji otroci. To je velika čast. To pomeni, da se noben človek ne sme obnašati do drugih, kot da so manj vredni, in jim jemati njihove pravice. Nihče ne sme drugih zatirati in jim delati krivico. Vsi ljudje smo pred Bogom enaki in imamo enake pravice.

Naloga Cerkve je, da ljudem pripoveduje o tem dostojanstvu in da posreduje za človekove pravice. Še tretjo zelo pomembno stvar naredi papež takoj na začetku svoje službe: ta tretja stvar je obisk v njegovi domovini, na Poljskem. Ljudje so bili najbolj pretreseni, ko je papež obiskal koncentracijsko taborišče Auschwitz.

Vtem taborišču je zloglasni bunker smrti. V bunkerju smrti je med vojno umrl Maksimiljan Kolbe, redovnik, ki je hotel umreti namesto nekega drugega zapornika. In prav sem je stopil papež, pokleknil na tla bunkerja in se potopil v globoko in zbrano molitev.

Misel: POJDITE TOREJ IN NAREDITE VSE NARODE ZA MOJE UČENCE! Že drugi dan po svoji izvolitvi za papeža je Janez Pavel II. zapustil Vatikan in obiskal bolnišnico Gemelli, da bi se srečal s tamkajšnjimi bolniki. S tem je dal takoj vedeti, da ne misli biti zgolj za vatikanskimi zidovi, ampak bo po zgledu apostola Pavla oznanjal evangelij tudi z mnogimi svojimi apostolskimi potovanji. Obiskal je praktično vse dežele sveta. Vendar pa povsod in do vsakega kraja in človeka vendarle ne more priti. Lahko pa pride prav do vsakega naroda in človeka preko sredstev družbenega obveščanja. Najpogosteje nagovarja ljudi preko svojih okrožnic, ki jim pravimo enciklike, v katerih obravnava verska, etična, moralna in socialna vprašanja, ki zadevajo Cerkev in vsakega človeka.

S prvo svojo okrožnico je svet opozoril, da je Kristus edini Odrešenik človeka in da v nobenem drugem ni zveličanja, kakor je zapisal že prvi papež sveti Peter. Okrožnica je imela velik odmev, saj je v času, ko je sedanji sveti 55

oče nastopil papeško službo, vzhodna Cerkev bila še ukleščena v komunistični režim, ki je imel med drugim za cilj spodnesti Bogu njegov prestol in na mesto njega postaviti človeka.

Zelo odmevne so njegove velikonočne in božične poslanice, poslanice za dan miru 1. januarja, različni nagovori ob tedenskih avdiencah in drugih srečanjih. Vse te govore namenja papež vsemu človeštvu in vsakemu posebej. Papež se še posebej bori za pravice človeka in narodov. Tako je Janez Pavel II. tudi med prvimi priznal neodvisno državo Slovenijo.

Naloga: Kakšen je naslov prve papeževe poslanice?

56

28. DAN: PRESTOPITI PRAG UPANJA

Gospod Viktor je znan italijanski novinar. Nekega dne je, kot ponavadi, sedel v svoji knjižnici in pisal. Tedaj je zazvonil telefon. Klical ga je direktor italijanske radiotelevizije. Vprašal ga je, če bi hotel voditi televizijski intervju s papežem Janezom Pavlom II. To bi bil prvi televizijski intervju s papežem v zgodovini. Kdo ne bi sprejel takšne ponudbe? Tudi gospod Viktor se ni branil. Začel seje skrbno pripravljati in sestavljati vprašanja. Ko je vprašanja napisal, jih je poslal papežu.

Oddaje žal niso nikdar posneli. Zgodilo seje namreč to, da je zmanjkalo časa. V mesecu septembru, ko bi moralo biti snemanje, je papežev delovni koledar obsegal (dobro poslušajte!) nič več in nič manj kot šestintrideset gosto tipkanih strani.

Gospod Viktor si tega ni gnal k srcu. Mirno seje vrnil domov in delal naprej: popravljal je osnutke za knjige in pisal članke.

Minilo je nekaj mesecev. Nekega dne je spet zazvonil telefon. Klicali so iz Vatikana. Direktor tiskovnega urada pri Svetem sedežu je gospodu Viktorju posredoval naslednje papeževo sporočilo: "Četudi vam nisem mogel osebno odgovarjati, sem vaša vprašanja imel na mizi. Zanimala so me, mislim, da jih ne bi smeli opustiti. Tako sem torej premislil o tem in pred kratkim sem v redkih trenutkih, ki mi jih dopuščajo obveznosti, začel pisati odgovore. Postavili ste mi vprašanja, torej imate na neki način pravico do odgovorov. Ukvarjam se s tem. Poslal vam jih bom.

Potem pa naredite, kot se vam zdi prav."

In tako je papež spet potrdil, daje papež presenečenja. Nekega dne je prišel h gospodu Viktorju direktor vatikanskega tiskovnega urada. Iz aktovke je potegnil belo ovojnico. V njej so bili papeževi odgovori na vprašanja.

Odgovore so natisnili v knjigi. Ta knjiga je izšla tudi v slovenskem jeziku.

Njen naslov je "Prestopiti prag upanja". Otroci, prav gotovo ima kdo od vas to knjigo tudi doma. Sedaj je še ne morete brati, ker je ne bi razumeli. Čez nekaj let pa jo le vzemite v roke. Takrat boste šele lahko prav razumeli, kako velik človek je bil papež Janez Pavel II.

Misel: ODPRITE VRATA KRISTUSU Iz Jezusovega javnega življenja je zelo lep in ganljiv prizor, ko je po truda polnem, dnevu sedel, da bi se nekoliko odpočil. Tedaj pridejo matere s svojimi otročiči. Apostoli so matere z otroci podili vstran, češ, Jezus je utrujen. Jezus pa jih je zavrnil, rekoč: "Pustite otročiče, naj prihajajo k meni, zakaj takih je nebeško kraljestvo.''

57

Jezus je bil zelo pozoren do vsakega človeka, posebno do revnega, preprostega in zapostavljenega. Sklanjal se je k najbolj zavrženim in zapuščenim ljudem. Pri srcu so mu bili ljudje, ki niso imeli nobene zaščite.

Papež Janez Pavel II. je bil v tem njegov odličen posnemovalec. Vzame otroka v naročje, ga poboža po obrazu, potreplja mladega človeka, na srce pritisne ubogo starko, bolnika. Janez Pavel II. pravi, da so bolniki najbolj živa Cerkev, njen zaklad, ker so po svojem trpljenju Kristusu najbolj podobni.

Pozoren je do vsakega človeka. Preseneča tudi s potezami, ki jih nismo vajeni: takoj, ko je mogel, je obiskal svojega atentatorja, ki je zaprt v rimskih zaporih, in mu je odpustil, kakor je to storil tudi Jezus na križu.

Jezus je bil nenehno na poti, ker je tudi drugim mestom moral oznaniti božje kraljestvo. Isto je delal papež Janez Pavel II: rad bi vse potrdil v veri, upanju in ljubezni. Zato je toliko potoval. Vse bi rad pripeljal h Kristusu. To je bil edini namen njegovih pogostih potovanj. Pred seboj je imel tudi Kristusovo novo zapoved ljubezni, zato je nenehno spodbujal, govoril in svaril, če je šlo za pravico človeka. Vsem pa je klical, kakor je to naredil v začetku svojega papeževanja: "Odprite vrata Kristusu Odrešeniku, kajti on je edini Odrešenik. Samo on ve, kaj je v človeku.

Naloga: Preveril bom, ali je knjiga Prestopiti prag upanja tudi na naši knjižni polici.

58

29. DAN: “MLADI, VI STE UPANJE CERKVE!”

"Moj oče je umrl pred nekaj dnevi. Toda če je res, da si ti oče vseh, si tudi moj oče. Če je to res, se ne bom počutil tako samega. Ali je res, da si tudi moj oče?"

"Da, Marjan, tudi tvoj oče sem!"

To je eden izmed mnogih kratkih pogovorov med papežem Janezom Pavlom II. in mladimi. V prvem nedeljskem govoru je dejal mladim: "Vi ste upanje Cerkve, vi ste moje upanje!" Mladi so ponosni, da predstavljajo to veliko upanje. Papež je imel zanje vsako sredo posebno srečanje ali avdienco. Hrup in vrisk, s katerim so mladi vsakič sprejeli papeža, je bil skoraj neznosen.

"Tolikokrat so mi govorili o pomenu avdienc ob sredah," pravi Janez Pavel II. "Dejali so mi, da papež govori, drugi pa poslušajo. Sedaj pa vidim, da je povsem drugače. Drugi govorijo in vzklikajo, papež pa posluša. Šele sedaj razumem, kaj pomeni ta avdienca v sredo!"

Posluša petje in vzklike mladih. Nato jim začne govoriti. Mladi mu ploskajo. Tako pogosto in dolgo mu ploskajo, da zaradi njih zamuja druga srečanja. Saj jim ne govori nič izrednega. Ploskajo njemu, njegovi veri, njegovi ljubezni, njegovi bližini. Ob srečanju z mladimi govorijo bolj srca kot besede.

Papeževe besede mladim so zelo preproste: "Zahvaljujem se vam za veselje in tolažbo, ki mi jo dajete s svojo številno navzočnostjo!"

"Biti mlad pomeni živeti v sebi nenehno novost duha, skrbeti za trajno iskanje dobrega, sprostiti zagon za preoblikovanje na boljše, uresničevati vztrajnost volje za darovanje... Kristus mora zmagati. Vsakokrat, ko njegova milost uničuje v naših srcih zlo, on sam prenavlja našo mladost, razširja obzorja našega upanja, utrjuje moči našega zaupanja... Nad svetom bo zmagal Kristus. Ali se hočete postaviti na njegovo stran? Ne boste sami; vsi bodo z vami, tudi papež, ki vas ljubi in blagoslavlja. Mladi zaslužite posebno mesto v papeževem srcu... Povejte drugim, da bi rad videl vse mlade in jim povedal ohrabrujočo besedo!"

59

Misel: ZAUPAJ SIN (HČI),TVOJAVERATEJE REŠILA! Spričo naporov in nevarnosti na poti življenja človek nekoga potrebuje, na kogar se more opreti, nanj računati, se k njemu zateči, da ga ne ohromi tesnoba, da vztraja kljub vsem preizkušnjam. Brez zaupanja bi bilo življenje nemogoče. Nehala bi se civilizacija. Jezus je večkrat opozoril na to temeljno krepost.

Da more priti do zaupanja, pa je treba prej vzpostaviti prijateljski odnos z drugimi. Don Bosko, veliki vzgojitelj mladih, je gradil prav na zaupanju, ki ne pozna nobenih pogojev. Nekoč je mlademu fantu dejal: "Premalo mi zaupaš, preveč se me bojiš. Ne boj se svobodno govoriti z menoj. Vedno si v strahu, da me ne bog zadovoljil. Veš, da ti hočem dobro, če se pregrešiš v kaki mali stvari, spregledam, če pa je kaj večjega, ti odpustim.''

Tako se gradi zaupanje. Tudi papež popolnoma zaupa mladim in govori, da so prav mladi prihodnost človeštva. Rad jih ima, zato jim zaupa in tudi mladi zaupajo njemu, ga imajo radi in mnogi sledijo njegovim besedam in zgledu.

Zaupanje je moč pridobiti le z ljubeznijo in dobroto, a treba se ga je tudi naučiti. Mogoče bomo velikokrat razočarani, a je edina redna pot dobrih medsebojnih odnosov.

Naloga: Do vseh bom iskren in do nikogar zahrbten.

60

30. DAN: DRAGI PAPEŽ

V neki evropski državi so se odločili, da bodo ugotovili naslednje: Kdo od ljudi, ki jih najpogosteje vidimo na televiziji, je med mladimi najbolj priljubljen? Na to vprašanje je odgovarjalo tri milijone mladih. Rezultat je bil res presenetljiv. Z veliko večino glasov so mladi kot najbolj priljubljeno osebo izbrali papeža Janeza Pavla II. Med mnogimi pismi, ki jih papež vsak dan dobiva, so tudi pisma otrok in mladih ljudi z vsega sveta. Pišejo mu, da bi mu povedali, kaj menijo o svojem življenju in o svoji mladosti, pa tudi zato, da bi mu zaupali, kaj oživljenju jih najbolj tare in katera vprašanja jih najbolj vznemirjajo.

Neka deklica piše takole: "Dragi papež, ime mi je Leja, stara sem trinajst let. Videla sem Vas v Rimu v cerkvi svetega Petra. Vi me gotovo niste opazili, saj nas je bilo v cerkvi zelo veliko. Jaz pa sem zelo vesela, da sem Vas lahko videla. Pišem Vam, ker bi Vam rada povedala, da Vas zelo občudujem."

Neka osmošolka pa piše: "Spoštovani papež, sem štirinajstletno dekle, po imenu Ana. Mislim, da ste zelo pogumen človek. Nikoli se ne izogibate svoji dolžnosti. To lahko vidim iz mnogih potovanj, na katera se odpravljate, da bi oznanjali božjo besedo. Žal vsi ne mislijo tako kot jaz. Veliko ljudi pravi, da je Cerkev nekakšno skladišče denarja. Jaz pa vem, da Cerkev ni neka stavba, ampak da smo Cerkev vsi kristjani sveta. Všeč so mi Vaše besede o 'novem srcu', ki mora biti v nas. Samo z novim srcem bomo lahko dosegli, da izgineta s sveta prepir in vojna."

V nekem drugem pismu je napisano: "Dragi Janez Pavel Drugi, kako dolgo ime... Ali mi dovoliš, da te tikam? Kot med prijatelji, tako je lepše. Kaj praviš? Občudujem tvoje delo in tvoj pogum. Dolga potovanja v najrazličnejše dežele res niso od muh. Ali imaš kaj treme, kadar govoriš množicam ljudi? Lepo te pozdravljam in se priporočam za odgovor. Petra." Še eno pismo je naslovljeno na papeža. Pravi pa takole: "To je res velik in pomemben dogodek v mojem življenju: odločila sem se, da Vam pišem.

Ime mi je Marija, prejšnji teden sem praznovala 18. rojstni dan, obiskujem pa zadnji letnik gimnazije. Imam modre oči in mnogo velikih problemov.

Včeraj pa sem se po dolgem času odločila in šla k spovedi. To je moj prispevek za mir na svetu. V preteklih mesecih sem na lastni koži občutila, kako težko je živeti brez miru v duši. Kadar premišljujem o velikih in težkih problemih, ki tarejo človeštvo, čutim, da se moje osebne težave zmanjšujejo in izginjajo. Rada imam življenje, ljubezen, mir. Vsak od nas ga lahko najde.

Treba se je le malo potruditi. Pa lep pozdrav!"

61

To je samo nekaj utrinkov iz pisem, ki jih dobiva sveti oče od mladih.

Vsako od njih razodeva, da tudi mlada generacija jemlje papeža za svojega.

In to ne za šalo, ampak čisto zares, saj mnogi od njih zatrjujejo, da so papeževe besede prinesle v njihovo življenje spremembo in željo po novem začetku.

Misel: KOMUR GREHE ODPUSTITE, SO JIM ODPUŠČENI! Ko so bili po Jezusovi smrti učenci zbrani v zaklenjeni dvorani zadnje večerje, se je Jezus nenadoma pojavil med njimi in jih je nagovoril "Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas... Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur jih zadržite, so jim zadržani" (Jn 20, 21‐23).

S temi besedami je, Jezus postavil zakrament spovedi ali zakrament sprave. Zakaj se je to zgodilo ravno na veliko noč? Ker je Jezus s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem zaslutil milost sprave z Bogom, kar simbolično ponavzočuje prav velika noč. Svojim apostolom pa je naročil, naj ta zakrament podeljujejo vsem, ki bodo nanj pripravljeni.

Zakaj hodimo k spovedi? Mnogi namreč mislijo, da nimajo greha in jim zato ni treba hoditi k spovedi. Evangelist Janez pa je zapisal: "Kdor pravi, da nima greha, je lažnik in v njem ni resnice. Ta vara samega sebe."

Ko se dobro spovemo in grehe tudi v resnici obžalujemo, se v dušo naseli tisti mir, ki ga je Jezus dal apostolom na veliko noč zvečer. Spoved grehov pa mora biti dejanje srca, ne le obred brez pravega namena kesati se svojih grehov. Po spovedi opravimo pokoro, ki nam jo je spovednik naložil, se zahvalimo za milost odpuščanja ter zadostimo za svoje grehe z lepim krščanskim življenjem.

Naloga: Napiši pismo papežu. Vanj napiši, na kakšen način si boš ti prizadeval za mir.

62

31. DAN: PAPEŽ OTROKOM

In kaj nam ostane za konec? Danes bomo slišali nekaj, kar bo prav za vsakogar izmed vas, otroci.

Papež Janez Pavel II. ima otroke zelo rad. Otrokom govori o ljubezni do staršev, o tem, kako milijoni otrok po svetu trpijo zaradi lakote in vojne in o mnogih drugih pomembnih stvareh. Pa tudi staršem in vsem odraslim govori o otrocih. Papež Janez Pavel II. je o otrocih napisal posebno pismo. V njem pravi, da morajo vsi otroci biti deležni miru. Tako piše: "Otroci dokaj hitro spoznajo življenje. Opazujejo, kako živijo odrasli, in jih posnemajo. Hitro se naučijo ljubezni in spoštovanja do drugih. Izkušnja iz lastne družine bo močno vplivala na njihovo vedenje, ko bodo odrasli. Če je torej družina prvo okolje, prek katerega se otrok odpre svetu, mora biti družina tudi prva šola miru.

Starši imajo izredno priložnost, da pomagajo otrokom do zavesti, da ta velika vrednota sploh obstaja, in sicer z zgledom svoje vzajemne ljubezni. S tem, da se ljubita, omogočita oče in mati otrokom, da od vsega začetka svojega bivanja rastejo v okolju miru. To okolje je prežeto s tistimi pozitivnimi prvinami, ki same po sebi sodijo k pravi družinski dediščini: s spoštovanjem, poslušanjem, delitvijo, hvaležnostjo in odpuščanjem.

Ko otrok vidi, kako se starši, bratje in sestre ponižno in pogumno spopadajo z neizogibnimi težavami, in ko v vseh okoliščinah vdihuje ozračje spoštovanja do drugih, deli s člani svoje družine izkušnjo življenja in upanja.

Predvsem pa je dom tisti, kjer mora otrok, še preden izgovori prvo besedo, v človeški ljubezni okušati božjo ljubezen do njega in se učiti, da Bog želi mir in medsebojno razumevanje med vsemi ljudmi, ki so poklicani, da postanejo ena velika družina."

Misel: MIR VAM ZAPUSTIM, SVOJ MIR VAM DAM! Jezus je zato prišel na svet, da bi na svet prinesel mir Rodil se je, ko je po vsem svetu vladal mir. Po vstajenju je učence pozdravil: "Mir vam bodi! " Da to ne bi bil le hebrejski pozdrav, ki je še danes v navadi med Izraelci in Arabci, je, Jezus ustanovil zakrament spovedi, ki bi mu po pravici lahko rekli tudi zakrament pomiritve in zakrament miru, ker prinaša v dušo tisti mir, ki ga svet ne more dati.

Tudi nekateri otroci kar ne morejo odpustiti svoji sestrici ali bratcu.

Majhen dogodek: Brat in njegov mlajši bratec sta se kar precej udarila. Zvečer je mama prijela starejšega, naj vendar odpusti svojemu bratcu, da ne bo šel 63

nespravljen k počitku. "Saj veš, kaj pravi Jezus: ''Ljubite svoje sovražnike in jim odpuščajte!''. "Že, te, toda on ni moj sovražnik, on je moj brat, zato mu ne odpustim."

Ne moremo imeti Boga resnično radi, če se prej iz srca ne spravimo s svojimi brati in sestrami, torej s tistimi, s katerimi smo morda prišli v kratek stik.

Koder je dobrota in ljubezen, tam je Bog in tam je tudi mir. Marija pa je Kraljica miru, ker je rodila Kralja, ki je na svet prinesel mir, Jezusa Kristusa.

Ko smo zaključili Marijin mesec, se izročimo Mariji in iskreno recimo, kakor papež Janez Pavel II.: "Ves sem tvoj!"

Naloga: Prosil bom za vse tiste otroke, ki živijo v deželah, kjer divja vojna. Zanje bom zmolil molitev Zdrava Marija.

64