Smarnice 2014 - sv. Janez Pavel II.

ŠMARNICE 2O14

JANEZ PAVEL II.

V letu kanonizacije pp. Janeza Pavla II. priredila: Jana Gaser, 2014 Prirejeno po knjigi: Oče, potrdi nas v veri! : [papež Janez Pavel II.] : šmarnično branje za otroke 1996 / [besedilo s. Mojca Šimenc; duhovnikova misel Peter Bogataj ; izdal Katehetski center Rudnik] Ljubljana : Salve, 1996 /

KAZALO KAZALO ....................................................................................................................... 1 1. DAN: KRST ............................................................................................................... 3 MISEL: KRST .......................................................................................................................................... 3

2. DAN: NOTRANJA BUDILKA ...................................................................................... 4 MISEL: VSE IMA SVOJ ČAS ................................................................................................................... 5

3. DAN: MINISTRANT .................................................................................................. 5 MISEL: V ŽIVLJENJU JE TREBA ZNATI IZBIRATI .................................................................................... 6

4. DAN: PRIJATELJ IN IGRALEC ..................................................................................... 7 MISEL: PRIJATELJSTVO ........................................................................................................................ 7

5. DAN: KAJ PA NAPREJ? ............................................................................................. 8 MISEL: POGLED JE TREBA USMERITI V PRIHODNOST ........................................................................ 9

6. DAN: ISKANJE ........................................................................................................ 10 MISEL: SREČANJE S PREROKOM ....................................................................................................... 11

7. DAN: KRAKOV ....................................................................................................... 11 MISEL: ŽIVLJENJE JE KOT VELIKO POTOVANJE ................................................................................. 12

8. DAN: VOJNA .......................................................................................................... 12 MISEL: VSAK NAJ S SVOJIMI DEJANJI GRADI MIR ............................................................................. 13

9. DAN: UNIVERZA JE ZAPRTA ................................................................................... 14 MISEL: TISTE, KI JIH IMAMO ZA TUJCE, IMA BOG ENAKO RAD KOT NAS ......................................... 14

10. DAN: DELO V KEMIČNI TOVARNI ......................................................................... 15 MISEL: PREMAGOVATI RAZLIKE ....................................................................................................... 16

11. DAN: GOSPOD TIRANOVSKI SE PREDSTAVI .......................................................... 17 MISEL: BOG MI GOVORI PO LJUDEH ................................................................................................ 17

12. DAN: REŠEVANJE ŽIDOV IN OBISK PRI KROJAČU .................................................. 19 MISEL: NIHČE NIMA VEČJE LJUBEZNI ............................................................................................... 20

13. DAN: NESREČA .................................................................................................... 20 MISEL: GOSPODJE MOJ PASTIR ........................................................................................................ 21

14. DAN: OČETOVA SMRT ......................................................................................... 22 MISEL: PRIŠEL SEM, DA BI IMELI ŽIVLJENJE IN GA IMELI V IZOBILJU ............................................... 23

15. DAN: PRI NADŠKOFU ........................................................................................... 23 MISEL: NIHČE NE MORE SLUŽITI DVEMA GOSPODOMA. ................................................................ 24

16. DAN: KONEC VOJNE IN MAŠNIŠKO POSVEČENJE ................................................. 25 MISEL: VZEMITE MOJ JAREM NASE IN UČITE SE OD MENE ............................................................. 26

17. DAN: RIM ............................................................................................................ 27 MISEL: SPOŠTOVANJE DOMAČEGA JEZIKA IN KULTURE .................................................................. 27

18. DAN: PRVO SLUŽBENO MESTO ............................................................................ 28 MISEL: VERA, KI GORE PRESTAVLJA.................................................................................................. 29

19. DAN: V KRAKOVU ................................................................................................ 30 MISEL: KAJ BOŠ, KO BOŠ VELIK? ....................................................................................................... 30

20. DAN: ŠKOFOVSKO IMENOVANJE ......................................................................... 31 MISEL: KDO SO ŠKOFJE? ................................................................................................................... 32

21. DAN: CERKEV V NOVI HUTI .................................................................................. 32 MISEL: KDOR BO MENE PRIZNAL PRED LJUDMI ... ........................................................................... 33 1

22. DAN: DRUGI VATIKANSKI KONCIL ........................................................................ 34 MISEL: MOJA VLOGA PRI RASTI CERKVE .......................................................................................... 35

23. DAN: KARDINAL .................................................................................................. 35 MISEL: VSE, KAR ŽELITE, DA BI LJUDJE VAM STORILI, STORITE TUDI VI NJIM! ................................ 36

24. DAN: KAJ ME TAKO SLIKATE? .............................................................................. 37 MISEL: NAJ ČLOVEK NE ŽIVI SAMO OD KRUHA ................................................................................ 38

25. DAN: PAPEŽ PRESENEČENJA ................................................................................ 39 MISEL: ZVESTOBA V MALEM ............................................................................................................ 39

26. DAN: PAPEŽEV DAN............................................................................................. 40 MISEL: KOMUR GREHE ODPUSTITE, SO JIM ODPUŠČENI! ............................................................... 41

27. DAN: PAPEŽ OTROKOM IN MLADIM .................................................................... 42 MISEL: PREPROSTOST. KAJ JE TO? .................................................................................................... 43

28. DAN: ATENTAT .................................................................................................... 44 MISEL: VES TVOJ, MARIJA!................................................................................................................ 45

29. DAN: PAPEŽ IN SLOVENIJA .................................................................................. 46 MISEL: MIR VAM ZAPUSTIM, SVOJ MIR VAM DAM! ........................................................................ 47

30. DAN: PAPEŽEV KRIŽEV POT ................................................................................. 47 MISEL: ZAUPAJ SIN (HČI),TVOJA VERA TE JE REŠILA! ....................................................................... 48

31. DAN: TAKOJ SVETNIK IN ČUDEŽI ......................................................................... 49 MISEL: ČUDEŽI SO ZNAMENJA, KI JIH JE NAPRAVIL JEZUS ............................................................... 50

Molitev na priprošnjo sv. papežev Janeza XIII. in Janeza Pavla II. ............................. 51 Ves tvoj Marija (molitev) .......................................................................................... 52 Čuj, Marija, klic srca (molitev) ................................................................................... 52

2

1. DAN: KRST Napočilo je lepo junijsko jutro. Wadowice, majhno poljsko podeželsko mesto, se počasi prebuja iz spanja. Stari mežnar koraka proti cerkvi, da bi jo odklenil in pripravil vse potrebno za jutranjo mašo. Pot ga vodi mimo osnovne šole, nato mimo bolnišnice, sodišča, zaporov, Nikolajevega dvora, gimnazije in lepih hiš. Ko tako hodi, premišljuje sam pri sebi: ''Kako lepo mesto je to! Po pravici smo lahko nanj ponosni. Menda je staro čez šesto let. Vsaj tako piše v starih listinah. Koliko pomembnih ljudi se je tu rodilo! Prav vsega imamo na pretek: veljakov in svetnikov, umetnikov in učenjakov. Manjka nam samo še papež,'' se skozi redke zobe nasmeje mežnar sebi in svoji posrečeni domislici.

Počasi zavije okrog uličnega vogala in se začne približevati cerkvi. Nenadoma se ustavi. Pred cerkvijo stojita moški in zenska. Ženska drži v rokah majhno štručko. ''Glej no,'' si reče mežnar, ''ta dva sta pa zgodnja. Le kaj bi rada?''

Ko pride bliže, prepozna človeka in zamrmra: ''Ja, saj to sta pa trgovec Jožef in njegova žena.'' Nenadoma se spomni: ''Presneto, saj danes je krst Wojtylovega malčka!

Kako sem mogel pozabiti!'' Pospeši korake in zavpije: ''Dobro jutro! Torej bo krst?'' ''Da,'' se veselo smehlja žena. ''Poglejte, kakšnega korenjaka smo prinesli!'' Štručka se zgane, zakrili z ročicami in zajoka. ''No, no,'' ga tolaži stari mežnar. ''Nikar ne jokaj. Saj ne bo bolelo.''

Dete, kot bi razumelo nerodno tolažbo starega mežnarja, preneha jokati. Medtem pride župnik in vsi skupaj odidejo v cerkev. Po krstu župnik zapiše v krstno knjigo: Karel Jožef Wojtyla, sin Karla in Emilije, rojene Kacorovska, rojen 18. maja 1920, krščen 20. junija 1920. Krstna botra: Jožef Kušnierčik in Marija Vjadrovska.

Karlov oče je po poklicu oficir. Zelo molčeč človek je. Če govori, pa govori odločno, kratko in jasno. Še bolj molčeč postane, ko se nad družino začno zgrinjati težke preizkušnje. Edina hči, Karlova sestrica, kmalu po rojstvu umre. Ko ima Karel devet let, mu umre mama, čez nekaj let pa še starejši brat, po poklicu zdravnik. Odslej oče in Karel živita sama. Stanujeta v Cerkveni ulici številka 2, v dvosobnem stanovanju, do katerega iz ozkega, temnega dvorišča vodijo strme in neudobne stopnice. Oče Karlu pripravlja zajtrk in večerjo, opoldne pa oba kosita v javni kuhinji na drugi strani ceste.

Misel: Krst V človekovem življenju so trenutki, ki so enkratni in neponovljivi in za vselej zaznamujejo njegovo življenje. Med te nedvomno sodi tudi zakrament svetega krsta, katerega kristjani prejmemo v veri, da nam Bog podarja svoje sinovstvo in se poslej imenujemo in smo božji otroci. Krst je nekaj velikega, svetega in spoštovanja vrednega. Z njim so v človekovo srce položeni temelji za vse njegovo nadaljnje krščansko življenje. Z njim se bo življenje krščenca nadaljevalo. V krščencu bo utrjevalo božje življenje s sprejemanjem spovedi, obhajila, birme in drugih zakramentov. Ker je to nekaj velikega in svetega, ni dovoljeno z njim barantati.

3

Krst vtisne neizbrisno znamenje kristjana, po katerem dobi krščenec neizbrisni pečat, s katerim je zaznamovan s Sveto Trojico. Krščen je v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Duhovnik mora zato resno razmisliti, komu bo podelil sveti krst in komu ga bo moral odreči. Če ni utemeljenega upanja, da bo krst v krščencu tudi zaživel, ga duhovnik ne sme podeliti. Če starši pravijo, da bodo dali otroka krstiti za vsak primer, ker krst utegne otroku koristiti, se to ne more smatrati za pravi namen, s katerim želi nekdo prejeti sveti krst.

Se kdaj Bogu zahvalim za ta veliki dar?

Naloga: Zahvalil se bom Bogu Stvarniku za dar življenja z molitvijo Tebe ljubim, Stvarnik moj.

2. DAN: NOTRANJA BUDILKA Ura je osem zvečer. Trgovec Jožef po končanem delovnem dnevu zapira svojo trgovino. Danes je imel veliko dela. Prav pošteno utrujen je. Od daleč zasliši glasove. Po cesti prihajata Karel in njegov oče.

"Hej, Jožef," zavpije oficir Wojtyla, "bo dovolj za danes?"

"Bo, bo," se prijazno smeje trgovec. "Kaj pa vidva delata tu ob tej uri?"

"Sprehajava se in pogovarjava se," urno odvrne mali Karel.

"Glej ga, glej," se začudi trgovec. "Od kdaj si pa ti tako velik in pameten, da se znaš sprehajati in pogovarjati? Pa menda ja ne hodiš že v šolo?"

Ta je pa lepa. Ne samo da hodi v šolo, Karel je štiriletko skoraj že končal. Bister je pa res. Med najboljšimi v razredu je, pri mnogih predmetih pa kar daleč najboljši. Ampak Karel dobro ve, da se stric samo šali. Pogumno stopi na prste, da bi bil videti še malo večji, in reče: "Stric, v soboto popoldne bo nogometna tekma. Ali boš prišel navijat za nas?"

"Prav z veseljem," stric zadovoljno sprejme povabilo.

Karel je navdušen nogometaš. S prijatelji vsak dan po šoli nabija žogo. Pravega igrišča res nimajo. Zadovoljijo se s čimerkoli: s cesto, travnikom ali dvoriščem, povsod je zabavno. Najraje se podijo za žogo na dvorišču pred cerkvijo. Všeč jim je, ker je prostorno, ravno in z vseh strani obdano z zidom. Tako žoga ne more nikamor pobegniti.

A kaj, ko ima vsaka medalja dve plati: vsakič, ko žoga po nesreči prileti ob cerkveni zid, iz župnišča prihiti gospod župnik in zavpije: "Fantje, to je nespoštljivo do božje hiše! Raje se pojdite igrat drugam!" Fantje morajo pobrati žogo in poiskati novo začasno igrišče. Čeprav je Karel odličen učenec, ni nikakršen "piflar". S svojimi dobrimi ocenami se tudi nikoli ne ponaša. Saj nima nobenih zaslug za to, da mu je Bog dal takšne sposobnosti. To, kar njegovi prijatelji pri njem najbolj občudujejo, je zvestoba njegovi 'notranji budilki'. Nikoli se ne igra tako dolgo, da bi mu zmanjkalo časa za učenje in naloge. Drugi fantiči so navihani. Vedno se pretvarjajo, da ne vedo, koliko je ura. Sebe in 4

druge bi radi prepričali, da lahko odigrajo še eno tekmo. Karel pa se ne pusti. "Sedaj je dovolj. Gremo se učit," je vse, kar reče. In četudi drugi ostanejo in igrajo naprej, on odločno odide domov.

Misel: VSE IMA SVOJ ČAS Vse ima svoj čas in vsak opravek ima svojo uro pod nebom. Je čas rojstva in čas umiranja, čas, da se sadi, in čas, da se vsajeno izruje. Čas ubijanja in čas ozdravljanja, čas podiranja in čas zidanja, čas zbiranja in čas razmetavanja (prim. Prd 3, 1-6).

Sveti Janez Bosko pravi, da je ura, pridobljena zjutraj, zaklad za zvečer. Vsaka minuta je dragocen zaklad, ki ima neskončno vrednost, kakor Bog sam.

Umiralo je sedemnajstletno dekle. Zbolela je za akutno levkemijo, ki lahko človeka v enem letu spravi v grob. Vedela je za svojo bolezen in jo je sprejela. Sprejela je tudi svojo mladost. Kadar je mogla, je še vedno šla v šolo, čeprav je vedela, da šole nikoli ne bo dokončala. Ko je morala ostati v postelji, ker se ji je bolezen poslabšala, so jo njeni sošolci, sošolke in sorodniki spraševali, zakaj se uči, ko pa ve, kako je z njeno boleznijo.

Ona je odgovorila: "Sedaj je čas, da se gre v šolo. Drugi študirajo. Tudi jaz ne mislim lenariti.''

Don Bosko je imel navado reči svojim fantom: "Ko si pri učenju, bodi ves pri tem opravilu. Ko si pri igri, stori enako. In ko si v cerkvi, bodi s srcem. Vse ob svojem času. " Kdor tako dela, bo zadovoljen. Zbiral si bo zaklade za zvečer.

Naloga: Ko bom prišel iz šole, bom takoj naredil domačo nalogo.

3. DAN: MINISTRANT Hm ... Kaj je delal Karel takrat, kadar se ni učil ali igral nogomet? Kaj pravite?

Zanimalo ga je marsikaj. Med drugim je bil tudi ministrant. Ministrirati je začel v prvem razredu gimnazije. K tej službi ga je povabil kaplan. No, Karel je ministrantsko službo opravljal natančno in z velikim veseljem. Pa nikar ne mislite, da je bil pobožnjakar. Kje pa!

Bil je čisto navaden fant, kot jih je na stotine – vesel, navdušen in zagnan. Vse, kar je dobrega, mu je bilo všeč. Pogosto je stregel pri maši in bil pri tem zelo zbran in pazljiv.

Najraje od vsega je imel ministrantske izlete in počitnice. Jeseni so hodili nabirat gobe, spomladi so opazovali prebujanje narave, poleti so nabirali borovnice in maline.

Nekega dne je Karlu prišla na misel neka nova ideja. Ni izgubljal časa. Sklenil je, da jo bo kar takoj uresničil. "Oče, grem k profesorju Jelonku," je še zaklical, izginil skozi vrata in oddirjal proti profesorjevi hiši. Profesor ga je prijazno sprejel.

"No, Karel, kaj bo dobrega?" ga je vprašal. ''Veste, gospod profesor, nekaj mi je prišlo na misel," je Karel začel razlagati.

"Opazoval sem svoje sošolce. To so zelo dobri fantje. Kadar imajo okoli sebe slabe prijatelje, se tudi sami začnejo grdo obnašati. Mislil sem, da bi jim pomagal. Če bi bili v 5

dobri druščini, ne bi počeli neumnosti. Zakaj ne bi ustanovili kakšne posebne skupine?

Fantje bi se vpisali vanjo, spoštovali bi pravila skupine in hodili na srečanja."

Učitelj ga presenečeno pogleda. "To ni slaba misel," reče. "In kaj bi še delali?"

"Hodili bi na izlete!" izstreli Karel.

Kmalu je bila ustanovljena Marijina družba. Fantje, ki so se vanjo vpisali, so obljubili, da bodo spoštovali božje zapovedi, molili in pošteno živeli. Od časa do časa so hodili tudi na romanja: obiskali so katero od Marijinih svetišč, ki jih je na Poljskem veliko. Nekajkrat so poromali v Čenstohovo. To je najpomembnejše poljsko narodno svetišče. Že več stoletij Poljaki romajo tja in prosijo Marijo za pomoč in varstvo. Karel je tja hodil najprej z očetom, nato s prijatelji iz marijanske skupine. To pa niso bile mačje solze. Takrat še ni bilo toliko avtomobilov kot danes. Ljudje so največkrat romali kar peš. Hodili so tudi več dni in noči skupaj. Med hojo so molili in prepevali. Vsako takšno romanje se je Karlu za vedno vtisnilo v spomin.

Misel: V ŽIVLJENJU JE TREBA ZNATI IZBIRATI Kdor je našel prijatelja, je našel zaklad. Tako pravi slovenski pregovor.

Dober prijatelj je tisti, ki mu lahko vse zaupaš, ker veš, da te ne bo razočaral. V hudem pa ti ostane zvest, te razume in ti pomaga.

Jezus pravi: "Če se pa sol pokvari, s čim jo bomo osolili?" (Mt 5, 13). Mali Karel Woytila je pri prijateljih že zelo zgodaj opazil, da je kaj takega možno, kadar se družijo s slabimi tovariši. Zavedal se je, da mora nekaj storiti. Ni le ostal pri dobrih željah.

Apostolski duh je bil v njem že tedaj.

Okolje ima velik vpliv. Nanj smo privezani z različnimi nevidnimi nitmi. Najbolj zdravo okolje je dobra družina. A družina mladim ne zadošča. Mladi rabijo svoje vrstnike. Le v soočenju z njimi si bodo izoblikovali zdrav in klen značaj. A mlad človek mora biti trden in toliko moder, da bo znal živeti celo v pokvarjenem okolju in prižigati svojim vrstnikom luč upanja. Danes sta ukaz in prepoved popolnoma neučinkoviti sredstvi. Edina rešitev za mladega človeka je trden značaj. Da ni trs, ki ga maje veter, ampak močan zase in za druge. Takšen je bil mladi Karel Woytila kot deček, takšen je bil kot papež: sposoben, da nas potrdi v veri.

Naloga: Zmolil bom Zdravo Marijo za vse prijatelje.

6

4. DAN: PRIJATELJ IN IGRALEC Otroci, morda je kdo od vas že slišal za Žide. To je bil narod, ki so ga stoletja in stoletja zelo preganjali. Še posebno v Evropi so na Žide gledali zelo neprijazno. Niso jih imeli za sebi enake. Kjerkoli so se Židje naselili, so morali živeti ločeno od drugih. No, tudi v Wadowicah je bilo tako. Židov je bilo dva tisoč, več kot četrtina vseh prebivalcev mesta.

Domačini so bili do njih neprijazni, z njimi se sploh niso pogovarjali. Pa ne samo to.

Nekega dne sta se Karel in oče po kosilu sprehajala po drevoredu. Nasproti jima je prihajala družina, ki je stanovala v sosednji ulici. Oče, mama in trije otroci.

"Dober dan," so si ob srečanju prijazno izmenjali pozdrav. Karel in oče sta odkorakala naprej po drevoredu. Naenkrat sta zaslišala vpitje. Ozrla sta se in imela kaj videti. Nekaj deset metrov za njima so prav tisti otroci, ki so ju prej tako prijazno pozdravili, divje metali kamenje za nekim židovskim otrokom..

"Oče, kaj delajo?" se je Karel oprijel očetove roke.

"Delajo to, česar ne bi smeli. Kamenje mečejo za človekom, kot bi bil pes. Veš, Karel, tega se ne sme delati. Za nikomer ne smeš metati kamenja. Tudi če bi ga vrgel samo za psom, bi bilo grdo. Kaj šele za človekom! Kristus nas ni tako učil. On je rekel, da moramo vse ljudi imeti radi kakor sebe," mu je razlagal oče.

Te besede si je Karel dobro zapomnil. Bilje eden redkih, ki se iz Židov ni nikoli norčeval. V njegovem razredu je bil neki fantič, po rodu Žid, ki se je imenoval Jurek. Karel je postal njegov najboljši prijatelj. Skupaj sta se učila, skupaj sta se podila po gozdu in se pogovarjala o vsem mogočem. Jurek je bil pogosto zelo žalosten zaradi žaljivk, s katerimi so ga obmetavali drugi sošolci. Karel je vedno storil vse, da bi ga potolažil in razveselil.

Najraje ga je povabil na predstave, ki jih je prirejal dramski krožek. Da, tudi to je bila ena od Karlovih aktivnosti. Neznansko rad je bral in nastopal na odru. Začel je s knjigami, igrami, ki mu jih je dajal oče ali ki mu jih je posojal kaplan. Kasneje si jih je izbiral sam.

Eden njegovih učiteljev, gospod Kotlarčik, je bil globoka umetniška duša. Prav on je povabil Karla, naj sodeluje v dramskem krožku. Popeljal ga je v skrivnostni in prelepi svet govorne umetnosti ter mu odkrival moč in vrednost lepe besede. Večkrat je rekel: "Otroci, zapomnite si: prava beseda more grešnika spremeniti v angela."

Karel je bil učenec, vreden svojega učitelja. Kmalu je bil sposoben odigrati tudi najtežje vloge v gledaliških igrah. S pomočjo svojega učitelja je eno od iger tudi sam režiral.

Misel: PRIJATELJSTVO Pred velikonočnim praznikom je Jezus vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu. Ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca (prim.

Jn 13, 1-3).

Jezus je edini in resnični prijatelj, ki ostane zvest do konca. Prijatelj, ki nikoli ne razočara. Potrebo po prijateljstvu čuti vsak človek. Najgloblja so tista prijateljstva, ki so sklenjena v mladosti.

7

Prijateljstvo je eno najglobljih čustev. Prava ljubezen je pravo prijateljstvo. Kar je več kot to, je sebičnost. Zaradi pomanjkanja prijateljstva propadajo vsi, ki ga niso občutili.

Ni vsaka navezanost že prijateljstvo. Pravo prijateljstvo je tisto, ki nam pomaga, da drug drugega bogatimo. Jezus gre še dalje: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje" (Jn 15, 13).

To je storil Jezus: za nas je dal življenje, da bi mi imeli življenja v obilju.

Naloga: Skupaj bomo prosili Gospoda, naj nam odpusti, če smo se kdaj iz kogar koli norčevali.

Skupaj recimo: Gospod, odpusti nam! Če smo se norčevali iz naših prijateljev. Gospod, odpusti nam! Če delamo razlike med simpatičnimi in nesimpatičnimi prijatelji in tako ustvarjamo razdeljenost in prepir. Gospod, odpusti nam! Če se norčujemo iz svojih prijateljev in jih smešimo zaradi njihovih napak. Gospod, odpusti nam! Če smo nasilni z besedami ali z dejanji. Gospod, odpusti nam!

5. DAN: KAJ PA NAPREJ? Nekega dne so se fantje vračali z igrišča. Brcali so žogo po cesti in se pogovarjali, kaj bodo delali po končani gimnaziji. Štefan je rekel, da se bo poročil. Boguslav je zaklical: ''Jaz bom odprl trgovino."

Jurek je nekaj časa premišljeval, nato je zaupal prijateljem: "Jaz mislim oditi v Varšavo."

"V Varšavo?" so ga debelo pogledali. "Kaj pa boš tam?"

"Ne vem. Študiral bom. Najbrž pravo." Štefan pogleda Karla in ga povpraša: "Kaj pa boš ti?"

"Ha, ha, ha," so se zasmejali drugi. "Veš, kaj bo on? V gorah bo recitiral pesmi. Ali pa bo pisatelj. Ne, najbrž bo igralec," so deževale opazke. Karel pa se je samo smejal in z žogo vred odbrzel po cesti naprej. V resnici mu ni bilo do smeha, ker res ni vedel, kaj naj stori po končani gimnaziji.

Doma mu kosilo ni najbolj teknilo. Z vilicami je mešal krompir po krožniku in premišljeval. Oče ga je nekaj časa opazoval, nato gaje vprašal: "Kaj je s tabo? Zakaj si tako zamišljen?"

"Ah, nič ni," je Karel hitro odgovoril.

Oče je videl, da je bolje, če sina pusti pri miru. Rekel mu je samo: "No, ko boš pripravljen, se lahko pogovoriva."

Zvečer je Karel pred nabito polno dvorano z uspehom odigral glavno vlogo v igri. Še dolgo v noč se je s prijatelji veselil in prepeval. Ko se je po zabavi vračal domov, se je v njem prebudila stara misel: "Kaj pa naprej?"

8

Naslednje jutro je, kot je bila že dolgo njegova navada, ministriral pri maši. Po maši mu župnik reče: "Karel, rad bi te nekaj prosil. Za maturo bo iz Krakova prišel nadškof Sapieha. Ali bi lahko ti povedal pozdravni govor?"

"Seveda, z veseljem," Karel sprejme nalogo.

To pa še ni vse, kar bi mu župnik to jutro rad povedal. Po kratkem premolku nadaljuje: "Karel, poznam te, odkar sem prišel v to župnijo. Kmalu nato ti je umrl brat. Se spominjaš, kaj si mi takrat rekel? Takšna je božja volja, si odgovoril, ko sem ti izrekel sožalje. Že od nekdaj si pobožen. Vsako jutro ministriraš pri maši. Vodja si. Ali si kdaj pomislil, da bi postal duhovnik?"

Vprašanje je zadelo Karla kot strela z jasnega. Da bi postal duhovnik?

"Ne vem, če sem tega vreden," počasi odgovori.

"Tega nihče ne ve, kako naj bi tudi vedel," odvrne župnik.

"Pravzaprav ... včasih razmišljam tudi o tem," prizna Karel. Župnik ga resno pogleda in reče: "Vse kaže na to, da te Bog kliče, da bi mu služil. Moli, da ti pokaže pot."

Tu se pogovor konča. Karel počasi in zamišljeno odkoraka proti domu. Ali se je res vse zarotilo proti njemu?

Misel: POGLED JE TREBA USMERITI V PRIHODNOST Vsako leto, eno nedeljo v letu obhajamo nedeljo duhovnih poklicev – duhovniških in redovniških. Duhovniški poklic je posebna božja izvolitev. Bog izbira tiste, ki jih sam hoče.

Ker nas Bog ljubi, nas je poklical v življenje. Še več, deležni smo postali milosti svetega krsta. S tem nam je omogočil, da se imenujemo in smo božji otroci, da smo določeni za večno življenje.

Naš pogled mora biti torej usmerjen v prihodnost. Iz svojega življenja moram nekaj narediti.

Mati Terezija pravi: "Narediti nekaj lepega za Boga. Zato me je Bog po imenu poklical v življenje."

V neki župniji, tako je pripovedoval zdaj že rajni dušni pastir, so imeli vsako leto ob koncu šolskega leta sveto mašo za pravilno izbiro poklica. Mladi naj bi izbrali tisti poklic, ki jim ga je namenil Bog, ne kdo drug. Poklic, v katerem bi se počutili srečne in zadovoljne, ne pa poklica, ki bi prinašal le veliko denarja.

Kadar je Karel, pozneje kot papež, nagovarjal mlade, je pogosto povabil: "Premislite, ali vas morda Bog ne kliče v redovniški ali duhovniški poklic. Ne bojte se reči 'da' Kristusu, če slišite njegov glas."

Vsakega človeka Bog kliče, naj resno premisli, kaj bi rad bil v svojem življenju, da bi bil srečen in bi ostal zvest Kristusu in Cerkvi.

Naloga: Pomislil bom, kakšne sposobnosti sem prejel od Boga, in vsaj tri napisal na list. Jutri bom ta list prinesel k šmarnicam in ga položil pred oltar.

9

6. DAN: ISKANJE Lep pomladanski dan je. Karel in oče opazujeta vaje konjeniške enote. Oče z nasmeškom obuja spomine: "20 let v vojski. Po dvajsetih letih sem rekel: z vese1jem grem v pokoj, če to želite. To sem rekel z nasmehom, vendar mi je bilo pri srcu zelo hudo." Molče se začneta vzpenjati po gozdni poti. Karel, ki je v mislih še vedno zatopljen v včerajšnji pogovor z župnikom, pretrga tišino, rekoč: ''Jurek bo šel v Varšavo."

"Kaj res?" se začudi oče. "Kakšna je trenutno njegova velika odločitev?"

"Rad bi postal pravnik. Štefan se bo oženil in obdeloval kmetijo. Boguslav bi rad odprl trgovino."

Oče se zamisli. ''Jurek bo spoznal, da Židom v Varšavi ni nič bolje," reče nato. Karel pa ga ne posluša. Njega v tem trenutku skrbi nekaj čisto drugega. "Vsi so tako odločni. Jaz pa ne vem, kaj naj storim," vzdihne.

Oče se ustavi, ostro pogleda sina in ga vpraša: "Sem ti mar jaz napoti? Zame ti res ni treba skrbeti, saj pokojnina pride povsod za mano."

"Ne, ne, nikakor. Gre za to, da ne vem, kaj me zanima. Ne vem, kako naj se odločim," zavzdihne Karel.

Oče se ustavi, se zamisli in šele sedaj razume, kaj muči sina. Počasi, kot bi hotel sinu vsako besedo posebej vklesati v srce, reče: "Sin, poslušaj, kakšna je pot: modro pretehtaj vse, za kar spoznaš, da te veseli in zanima. Zaupaj v Boga in ne boj se biti drugačen od drugih."

Dan pred zaključkom šolskega leta se Karel in Jurek dogovorita za izlet. Pot ju vodi na griče okoli mesta. Po nekaj urni hoji si zakurita ogenj, pečeta klobase in srebata studenčnico. Pogovarjata se o svoji prihodnosti. "Kaj bodo rekli pri tebi doma, ko jim boš povedal, da nameravaš v Varšavo?" vpraša Karel Jurka.

"Hm," se nasmehne prijatelj. "Oče bo rožljal s ključi, mati bo jokala ..." Po kratkem premolku resno nadaljuje: "Z očetom sva se pogovarjala. Nevarnost nam preti. Ali si poslušal radio? Hitler hoče zavzeti Sudete."

"Kaj? Sudeti so vendar na Češkoslovaškem. To pa je čisto blizu nas, tik za temi hribi."

"Misliš, da bo hotel imeti še kaj drugega?"

"Ah kaj! Oficir Moljek pravi, da imamo najboljšo konjenico v Evropi."

"Oficir Moljek pravi marsikaj. Zadnjič je na vsa usta zasmehoval Žide."

"Ne meni se za to. Takrat je bil pijan."

"Sicer pa ... on je še najmanj ... Zadnjič sem šel k Štefanu. Saj veš, da sva prijatelja.

Tam so bili tudi drugi fantje. Zmerjali so me z umazanim Židom. Strgali so mi suknjič," žalostno reče Jurek.

"Tudi Štefan?" se začudi Karel.

"Tudi Štefan," pritrdi Jurek.

Karlu je hudo: "To je nevednost. Jezus je učil prav nasprotno. Veš kaj, Jurek, ne meni se zanje. Pomiluj jih. Nevedni so. Ne vedo, kaj delajo."

Jurek se zazre v daljavo: "Komaj čakam, da odidem od tod. No, ne od tebe. Ti si dober do mene, kot bi bil moj brat."

10

Misel: SREČANJE S PREROKOM Ko Jezus vidi, da gresta učenca za njim, jima reče: "Kaj hočeta?" Odgovorita mu: "Rabi, kje stanuješ?" Reče jima: "Pridita in bosta videla." Šla sta in tisti dan ostala pri njem (prim. Jn 1, 25-39).

Janez se je še v pozni starosti spominjal, ko je pisal evangelij, da se je to zgodilo okrog desete ure. To je po našem okoli štirih popoldne. To srečanje z Jezusom je bilo usodno za nadaljnje življenje obeh učencev.

Beseda 'srečanje' prihaja od besede 'sreča' in naj bi to tudi pomenila. Nekoga osrečiti.

Srečati se s prerokom pa pomeni več; pomeni stopiti v nov odnos do življenja. Že na prvih straneh Svetega pisma je zapisano, da je Bog rekel:"Ni dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno" (1 Mz 2, 18).

Na dnu svojega srca človek nosi temeljno potrebo po srečanju s človekom. Kolikor popolnejša je osebnost, toliko večjo mero sreče prinaša.

Ko se je sveti Pavel srečal s Kristusom, ga je srečanje tako prevzelo, da je zapisal: "Življenje je meni Kristus. Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus. " Človek se izpopolnjuje in postaja bolj človek prav zato, ker stopa v odnos z drugim, ker se z njim srečuje. Mlad človek potrebuje srečanje s človekom. Najprej so zanj preroki njegovi starši, ki ga nagovarjajo in kadar ga nagovarjajo kot prijatelji. Starši so močna opora v mladostnikovem življenju. Človek pa lahko nenadoma ugotovi, da se želi z njim srečati tudi nekdo, ki je popolnoma drugačen, a obenem najbližji. To je Kristus, ki se od znotraj dotakne človeka in stopi v človekovo vest (prim. Človekov Odrešenik 1, 1).

Naloga: Starši mi kažejo pravo pot v življenje Jutri se bom zelo potrudil, da jih bom ubogal v vsaki stvari.

7. DAN: KRAKOV Napočil je dan mature. Karel in njegovi sošolci so polni napetega in slovesnega pričakovanja. Proslavo imajo v šolski dvorani. Z njimi so starši in prijatelji. Tudi Karlov oče je tam. Z glasnim ploskanjem pozdravijo častne goste: župana, občinske može in krakovskega nadškofa Adama Sapieho. Karel stopi na oder in začne s pozdravnim govorom. Vsi mu prisluhnejo. Pripravil ga je zares dobro.

To, kar govori, ni samo pozdravni govor, ampak je še nekaj več. Vanj je vtkal svoje misli o svobodi, o življenju, o sreči. Sošolci ga napeto poslušajo. Očetu se iskrijo oči. Župnika od ponosa kar privzdiguje. Karel vsega tega ne opazi. Govori z veseljem, ker govori to, kar je v času njegove mladosti zaživelo in zraslo v njegovem srcu.

Tudi nadškof pozorno posluša odločne in premišljene besede. Nagne se k župniku in mu zašepeta: "Kaj pravite, ali bo ta fant kdaj postal duhovnik?"

"Ne verjamem," odkima župnik. "Res ne vem. Mislim, da ne. Zaljubljen je v gledališče.

Vpisal se je na študij poljske literature v Krakovu. Z očetom se bosta preselila tja."

11

Škof se nepremično zazre v Karla in počasi reče: "Škoda. Res velika škoda."

Karel se je res vpisal na Jagelonsko univerzo v Krakovu. Z očetom sta se preselila tja.

Odslej sta stanovala na Tiniecinski cesti pri neki sorodnici. Stanovanje je bilo zelo revno, nahajalo se je v nizki kleti stare hiše. Karel je obiskoval predavanja na univerzi, poleg tega se je vpisal tudi v Šolo za gledališče.

Pri študiju si Karel takoj zaviha rokave. Ko posluša predavanja, kmalu spozna, da so ga profesorji v gimnaziji naučili marsičesa. Želi pa storiti še več. Aktivno začne sodelovati v študentskem življenju na univerzi in zunaj nje. S sošolci tudi v Krakovu ustanovijo gledališče.

Tudi njegov stari prijatelj, kaplan Figlevic, je bil v tem času v Krakovu. Karel ga je obiskoval redno enkrat na mesec, vedno na prvi petek, za pogovor in spoved.

Misel: ŽIVLJENJE JE KOT VELIKO POTOVANJE "Na kateri poti naj služimo Bogu ?" je vprašal pobožni Jud svojega učitelja. Ta mu je kratko in jasno odgovoril. "To ni moja stvar, da ti povem, po kateri poti naj hodiš!" Veliko je namreč poti, na katerih lahko služimo Bogu. Vsak pa naj bo zelo pozoren, na katero pot ga vleče srce, in tisto naj si izbere.

Res je, Bogu lahko služimo na različne načine, toda vsak sam si mora izbrati in najti svojo pot, ki mu jo je Bog vnaprej določil, in ji biti zvest. Pri tem ne smemo posnemati ali kopirati drugih. Bog nas nekoč ne bo vprašal: "Zakaj nisi postal Peter ali Avguštin ali Slomšek?" Bog noče, da bi postali takšni, kot so drugi; ampak nas bo vprašal: "Zakaj nisi postal ti sam?"

Učitelj je rekel mlademu Judu: "Izberi si tisto pot, na katero te vleče srce!" Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. Vse, kar je nekomu zelo dragoceno, v čemer je njegova največja želja in hrepenenje, kar najbolj vzgibava njegovo notranjost, kar mu pri oblikovanju njegovega življenja prinaša največje veselje, vse to je lahko pot k Bogu. To pa le takrat, kadar zna razlikovati pristno od nepristnega, npr. veselje, ki človeka notranje napolni, od veselja, ki ga pusti praznega in s priokusom grenkobe.

Naloga: Zmolil bom molitev Sveti angel, s katero bom prosil Boga, naj me varuje v življenju.

8. DAN: VOJNA V življenje Karla, njegovega očeta in vseh Poljakov nenadoma udari strahota druge svetovne vojne. Vojna se začne 1. septembra 1939. Karel ne ve za začetek vojne. Kot ponavadi gre tudi na ta prvi petek na Wawel, se spove in streže pri sveti maši. Vendar je v cerkvi ta dan drugače. Zelo malo ljudi je. Kaj malo – skoraj nič! Razen Karla in duhovnika je tam le še neka gospa. Med mašo zatulijo sirene. To je prvi letalski alarm. V bližini cerkve čez nekaj minut odjekne eksplozija. In nato še ena.

12

Pot do doma je drugačna kot druge dni. Ljudje gasijo goreče avtomobile. Na tržnici prodajalci rešujejo ostanke svoje robe. Rešilni avto bo pravkar odpeljal starko, ki so jo hudo ranjeno izvlekli iz ruševin.

Sliši se zavijanje siren in strele protiletalskih topov, ki so postavljeni na nasipih ob Visli. Na modrem nebu se razblinjajo beli oblački razstreljenih granat. Karel z Wawela natančno vidi letala, ki krožijo nad mestom. Potem opazi odmetavanje bomb in sliši grmenje eksplozij. Bombardirana je Varšavska cesta. To je torej vojna, si misli sam pri sebi.

Doma v stanovanju je oče zaskrbljeno vrtel gumbe na radijskem sprejemniku in skušal zaslediti poročila. Glas iz radia poroča: "Sinočnje bombardiranje je popolnoma uničilo industrijski predel. Požara še niso pogasili." Čez nekaj trenutkov je na radiju objavljeno novo obvestilo: "Pozor! Vsi možje in fantje, starejši od štirinajst let, naj se odpravijo na vzhod!" Kam – tega nihče ne ve. Karel je vzel najnujnejše. Pridružil se je dolgi procesiji ljudi, otovorjenih z nahrbtniki, zavoji, paketi, kovčki in aktovkami. Hoja je postajala dan za dnem težja in napornejša. Po nekaj dneh hoje po vaseh in mestih ob poti ne dobijo več hrane in v vodnjakih ne pitne vode. Dan kmalu ne zadošča več. Treba je potovati tudi ponoči. Na negotovi poti jih spremljajo zvezde, ognjeni sij in bobnenje topov. Mrzlo je.

Glava omahuje od utrujenosti. Oči se zapirajo.

Nenadoma je potovanja konec, ker nemška vojska prepreči nadaljnji umik. Varšava kapitulira. Poljska vlada pobegne. Na Wawelskem gradu zavihra nemška zastava.

Misel: VSAK NAJ S SVOJIMI DEJANJI GRADI MIR Bilo je v dneh vojne za Slovenijo. Vsi smo bili v strahu, kaj se bo zgodilo z našo komaj rojeno državo in domovino. Sirene so tulile in klicale ljudi v zaklonišča pred letalskim napadom. Ljudje so drug drugemu nudili zatočišče, da bi bili bolj varni. Bili smo v velikem strahu. A nič ni pomagalo jadikovati. Marsikdo se je takrat spomnil , da lahko za Slovenijo moli. Veliko ljudi je molilo rožni venec. Z molitvijo smo bili povezani med seboj in z Bogom. Pogovor in zaupanje Bogu nas pomiri. Vsak lahko nekaj prispeva k miru, vsak z darom, ki mu je dan. In molitev je dar.

Za mir pa ne delamo samo v vojni, ampak tudi v miru. Stari Rimljani so imeli rek: Če hočeš mir, pripravljaj vojno. Papež Pavel VI. pa je učil: Če hočeš mir, delaj za mir.

Vsi smo poklicani, da delamo za mir, najprej za mir v družini.

Pisatelj Fran Saleški Finžgar pripoveduje, kako je v njegovi družini njegov starejši brat preklel Boga. Ko je oče to slišal, je bil ves iz sebe. "Kaj takega!" Opoldne je pri kosilu javno razgalil grešnika: "Tale je preklel Boga!" Fant se je počutil kot obsojenec. Potem je oče zapovedal: ''Jutri vsi k spovedi!" In tako je bilo. Prvi pa je pokleknil v spovednico oče. Po tem spravnem dogodku vse hiše med seboj in z Bogom je zavladalo tako veselje, da nikoli takega, je zaključil pisatelj.

Naloga: Potrudil se bom, da bom zelo ljubezniv do svojih sošolcev.

13

9. DAN: UNIVERZA JE ZAPRTA Nekega jutra se je Karel vrnil od maše. Med potjo je kupil kruh za zajtrk. Kruh je bilo vedno težje dobiti in bilo ga je vedno manj. Doma je položil borni zajtrk na mizo in rekel očetu: "Nisem dobil veliko. Vsak dan je težje. Ti kar pojej, kar sem ti prinesel. Jaz bom jedel na univerzi."

"Le kaj boš tam jedel?" ga oče nejeverno vpraša.

"Ah, Julij ima vedno kaj na zalogi," se hudomušno nasmehne Karel, stlači knjige v torbo in odbrzi proti univerzi. S študijem pa ta dan in še mnogo naslednjih dni ni bilo nič.

Na vhodu v univerzo je v nemškem in poljskem jeziku pisalo »Univerza zaprta«.

To pa še ni vse. Naslednje jutro je Karla in njegovega očeta prebudilo motno trkanje na vrata. Zunaj je stal prijatelj Julij. "Karel, univerza!" je upehan izdavil. Skupaj sta odhitela k univerzi. Tam sta imela kaj videti. Ob sedmi uri zjutraj je bil sklican sestanek gestapa s profesorskim zborom. A vsi profesorji, ki so prišli na sestanek, so bili aretirani.

Karel in Julij sta videla, kako so vojaki profesorje surovo trpali v kamion in nihče ni vedel, kam jih bodo odpeljali.

Odlok novega generalnega guvernerja je bil naslednji: "Poljaki so ljudje nižje vrste, podljudje. Nimajo pravice do življenja. Vendar pa bomo uporabili nekatere Slovane za delovno silo Nemškega rajha. Dobili bodo najnujnejšo izobrazbo, da bodo znali prebrati navodila svojih gospodarjev in šteti do sto. Življenjska raven bo nizka, ne bo se smela dvigniti. Duhovniki bodo pridigali, kar jim bomo mi ukazali. Če ne bodo ubogali, bomo z njimi hitro opravili. Duhovniki morajo poskrbeti, da bodo Poljaki ostali mirni, neumni in topoglavi. Izobraženci bodo veljali za sovražnike in bodo zaznamovani za uničenje. Študentje bodo umrli ali bodo odpeljani v taborišča oziroma na prisilno delo v Nemčijo.

Nekaj časa bo sicer trajalo, da bomo vse to organizirali, vendar se bomo zelo potrudili.

Izdali bomo delavske karte za preverjanje zaposlenosti. Vsi tisti, ki bodo brez delavske karte, bodo takoj odpeljani v taborišča. Poljska bo postala pozabljeno ime na starih zemljevidih."

Karel se je znašel v težavah. Nekako je moral priti do delavske karte. Zavedal se je, da z očetom morata od nečesa živeti. Ni imel veliko časa. Nemški urad za delo je že pričel delovati in vneto pošiljati vse brezposelne Poljake na prisilno delo v Nemčijo.

Misel: TISTE, KI JIH IMAMO ZA TUJCE, IMA BOG ENAKO RAD KOT NAS Bog v Stari zavezi opominja Izraelce, naj sprejemajo tujce in popotnike, kajti tudi Izraelci so bili tujci v egiptovski deželi.

Zaradi političnih razmer tudi med nami v Sloveniji živi veliko tujcev, katerih domovina ni Slovenija in katere ni rodila slovenska mati. Oni živijo in čutijo drugače. Morda je za nas to včasih boleče in tudi moteče. Težko jih sprejemamo. Podobne težave imajo tudi drugi sosednji narodi. Toda pri Bogu ni ne tujca, ne svobodnega, ne sužnja, ne Skita, ne Grka, ampak smo vsi eno v Kristusu. Tudi zanje je Kristus trpel in umrl, čeprav niso pridruženi Cerkvi. Naša velika naloga je, da jim Cerkev predstavimo s svojim lepim krščanskim življenjem.

14

Našega življenja se mora dotikati Bog in z veseljem moramo nositi težo življenja. To je pričevanje, ki preseneča. Tako naše krščanstvo ne bo le zunanjost, ampak polnost, iz katere bodo zajemali tudi drugi, ki niso naše vere. Prav njihova navzočnost med nami je za nas izziv za bolj pristno življenje po evangeliju.

Nič ne pomaga veliko razpravljati o ekumenizmu in se pogovarjati z drugoverci, če sami globoko ne doživljamo evangelijskih vrednot. Le-te morajo odsevati iz našega življenja, če namreč v duši sveti vera, bo tudi naša ljubezen do drugače mislečih in verujočih boj pristna in bolj vznemirljiva.

Naloga: Nikomur se ne bom posmehoval.

10. DAN: DELO V KEMIČNI TOVARNI Karel išče delo. V stiski mu priskočijo na pomoč prijatelji. Predlagajo mu, naj se zaposli v kemični tovarni Solvay, kot je to storil sošolec in prijatelj Julij. V tej tovarni sicer delajo le zaporniki in tisti redki srečneži, ki jih direktor sprejme na delo. Nekega jutra poizkusi srečo tudi Karel. Julij ga vodi do direktorja in ga predstavi: "Gospod direktor, to je moj svak. Rad bi delal v tovarni."

"Ne potrebujem ga, preveč ljudi je že tukaj," zagodrnja direktor. Julij ne odneha: "Delavsko karto potrebuje."

"Kako naj vem, da zna vihteti macolo?" hoče vedeti direktor.

"Oh," pohiti Julij, "ne bo prvič. Saj zna delati. Delal je že pri železnici. Zabijal je pragove."

"Pokaži roke," zahteva direktor.

Karel boječe iztegne roke. Julijeva laž je več kot očitna. Njegove roke niso roke delavca, ampak roke študenta. Prav nič se jim ne vidi, da bi bile vajene težkega dela.

Direktor pogleda roke, pogleda Julija, pogleda Karla. Julij in Karel napeto čakata odločitve. Direktor namršči čelo. Nato pa se zgodi nekaj nenavadnega. Obraz mu spreleti rahel smehljaj. ''Jasno se vidi, da. Prav dobro se vidi, da je že delal pri železniški progi," reče, vpiše Karla v knjigo zaposlenih in mu poda delavsko karto.

Kljub temu da je težaškega dela vse prej kot vajen, se Karel z vso vnemo oprime lopate in samokolnice. Določen je za delo v kamnolomu. Nekega dne na pobočju pod seboj opazi skupino delavcev v nenavadnih črtastih uniformah, ki kopljejo na težjem in najbolj nevarnem delu. Stražijo jih vojaki s policijskimi psi. "Kdo so to?" vpraša. Ko ne dobi odgovora, še glasneje ponovi: "Kdo so to?" Nekdo od sodelavcev mu pojasni: 'To so Židje iz Čehanovic. Poln vlak so jih pripeljali danes zjutraj." Vojak, ki stoji v bližini, sliši zadnje besede. Takoj priskoči, uperi puško v delavca in zavpije: "Kaj si rekel o Čehanovicah? Ali razširjaš neresnične govorice? Sem z delavsko karto!"

15

Delavec prebledi. Dobro ve, kaj pomeni izročiti delavsko karto. Tudi drugi to vedo. Kot okamneli stojijo in čakajo, kaj se bo zgodilo.

"Nekaj moram storiti," bliskovito pomisli Karel.

"Oprostite," nagovori stražarja. "Niste prav razumeli. Ne razumete dobro poljščine.

Prosil sem ga, naj mi pomaga preložiti kamne. Rekel je chwileczke (cvilečke), kar pomeni samo trenutek."

"Da, tako je, to sem rekel," olajšano izjavi delavec. "Tukaj je moja delavska karta, če jo želite." Stražar je v zadregi. Trzne z roko, da bi vzel karto, nato si premisli in razjarjen zavpije: "Vsi na delo! Takoj!"

Misel: PREMAGOVATI RAZLIKE Razlike so vedno bile in bodo. Ni pa prav, da se z njimi sprijaznimo. Treba je delati, da bi bilo teh razlik čim manj. Ni dovolj, če kritiziramo stare, češ da so vsega krivi. Tudi mladi so dolžni nekaj storiti za boljši svet.

Vsak človek ima pogum za nekaj. Mlad človek meri svoje moči z merilom poguma.

Pogum v nasilju rodi zločinca; pogum v razvratu izpoveduje nemoralnega človeka; pogum v telesnem in besednem spopadu je včasih samo pomanjkanje samoobvladovanja, pomanjkanje samovzgoje ali dokaz samoljubja.

Svet sedaj najbolj potrebuje ljudi, ki imajo moralni pogum, kakor ga je imel papež Janez Pavel II., ki se ni bal povedati resnice, četudi so ga zaradi tega stalno napadali.

Mlade je nenehno spodbujal, naj vzamejo skrb za jutrišnji dan v svoje roke. Naj se ne bojijo odgovornosti, četudi jih Bog k1iče v drugačno življenje, življenje v službi Cerkve.

Naj se ne bojijo reči Gospodu »da«. Mnogi so se že odzvali temu božjemu povabilu prav zaradi njegovega vabila.

Pisatelj Fran Saleški Finžgar je ob svoji odločitvi za duhovniški poklic dejal: "Odločil sem se za duhovniški poklic, ker bi rad kar najbolj koristil slovenskemu narodu." To svoje poslanstvo je dobro opravil kot duhovnik, pisatelj in kulturni delavec svojega časa.

Tudi tebe kliče Bog, da bi koristil svojemu narodu in mu pomagal, da bi bilo med nami čim manj razlik. To pa se bo zgodilo, če boš svoje življenje vzel odgovorno.

Naloga: Ugotovil bom, ali je tudi v mojem razredu kdo, ki ga drugi zapostavljajo. Z njim se bom pogovarjal in igral.

16

11. DAN: GOSPOD TIRANOVSKI SE PREDSTAVI Karel se po končanem delu na smrt utrujen vrača domov. V težkih lesenih coklah noge komaj še vleče za seboj. "Hej, Karel!" ga nekdo pokliče. Za njim priteče Julij.

"Poslušaj tole! Ali veš, kje je mestna četrt Debniki?"

"Zelo dobro jo poznam," odgovori Karel.

"Dobro. Tam živi več judovskih družin. Nemci pridejo jutri ponje. Moramo jih spraviti stran. Podnevi je lažje, ker ceste niso prazne. Tu imaš naslov. Tu pa imaš napisano, kam naj odidejo." V žep mu vtakne listič in nadaljuje: "Mogoče jih boš moral pregovarjati, nekateri nočejo verjeti. In glej, da ne boš spravljal v nevarnost samega sebe!" Po teh besedah ga potreplja po rami, se previdno ozre in izgine za ovinkom v nasprotno smer.

Naslednjega dne gre Karel, tako kot ponavadi, k sveti maši. Po maši poklekne pred Marijin oltar in goreče moli. Moli za mir, za svoj narod, za prijatelje, za očeta in zase. Poln zaupanja v božjo pomoč se napoti v sončno jutro. Ulice so še prazne. Le tu in tam sreča vojake in redke jutranje sprehajalce. Nenadoma za seboj zasliši prijazen glas: "Dober dan." Ozre se. Tik ob sebi zagleda elegantno oblečenega možaka, ki po pozdravu nadaljuje: "Smem govoriti z vami?"

Karel ga še vedno samo začudeno gleda, moški pa nadaljuje: "Opazil sem, da ste vsako jutro pri maši. Isto pot imava. Delal vam bom družbo."

Karel postaja nezaupljiv. Le kdo je ta človek? Da ni kak gestapovski špijon? Oprezno poškili levo in desno, kako bi po najkrajši poti pobegnil. Možak opazi njegov pogled in reče: "Naj se predstavim: sem Jan Tiranovski. Slišal sem, da delate v Solvayski kemični tovarni."

Karlovo nezaupanje se začenja tajati. Možak ne daje videza nevarnega človeka.

"V kamnolomu delam," odgovori. "Kamenje razbijam. Kmalu bom napredoval v minerjevega pomočnika."

Sopotnik napol hudomušno reče: "Potem imava skoraj enak poklic. Tudi jaz delam s stroji. S šivalnimi stroji. Krojač sem."

Na uličnem vogalu se ustavi, pokaže na okno na nasprotni strani ceste in reče: "Tukaj stanujem. Vstopite, prosim."

Karel se ne more odločiti. Krojač nadaljuje: "Mogoče bi se hoteli pridružiti našemu krožku živega rožnega venca. Vsak teden se sestajamo. Pogovarjamo se in iščemo odgovore za svoje življenje."

Ko vidi, da Karel samo nepremično stoji in ga gleda, reče prijazno: "Pa kdaj drugič.

Nasvidenje!" se obrne, prekorači cesto in izgine za vrati svoje hiše.

Misel: BOG MI GOVORI PO LJUDEH Bog govori po ljudeh. Na poseben način je zgovoren po dobrih kristjanih.

Mlad fant pripoveduje: Ko sem bil star 18 let, sem moral k vojakom v Pariz. Prvič sem se srečal s tovariši, ki niso bili verni, pa vendarle dobri fantje. Zamislil sem se. Torej človek lahko shaja tudi brez vere. Kajti bil sem edini, ki je ob nedeljah hodil k maši.

Pomislil sem: Zakaj bi ravno jaz moral imeti prav, vsi drugi pa bi se motili. Tako sem 17

postajal v srcu počasi neveren. Imel pa sem zelo dobro verno teto. Bila je samska. Ni se poročila. Bila je medicinska sestra in je veliko pomagala drugim, kjer je le mogla. Ko sem bil na vojaškem dopustu, sem jo šel obiskat. Ker sem imel časa na pretek, sem se sprehajal po mestu. Kar naenkrat me ustavi potepuh in se mi približa. Spustil sem se z njim v pogovor. Nenadoma je pokazal na hišo moje tete in rekel: "Vidiš tisto malo hišico tamkaj?" je rekel navdušeno. "Tam živi najboljša ženska v tem okolišu. Sama nima skoraj ničesar, pa vendar vse stori, da bi pomagala takim, kot sem jaz." V tistem trenutku mi je postalo jasno: moja teta je daleč najboljši človek, kar jih poznam. Je globoko verna. Vera, ki podarja tako moč ljubezni, mora biti vendar resnična. Tako sem znova našel vero.

Bog je spregovoril temu fantu po njegovi teti. Morda tudi sami poznamo koga, po katerem nam Bog govori. Živeti bi morali tako prepričano krščansko življenje, da bi vsi ljudje čutili, da jim Bog govori preko nas.

Naloga: Zahvalil se bom Bogu za vse ljudi, ki sem jih danes srečal.

18

12. DAN: REŠEVANJE ŽIDOV IN OBISK PRI KROJAČU Karel je stal na cesti in strmel za krojačem. Res nenavadno srečanje! Medtem ko je tako stal in razmišljal, je segel z roko v žep in otipal listek z naslovom židovske družine.

Saj res, takoj moram k tej družini, se je spomnil. Zasuče se in se naglo napoti proti naslovu, ki je napisan na listu. Poišče hišo in se vzpne po stopnicah. V stanovanju najde štiri osebe: starega očeta, moža, ženo in majhno deklico. Vse kaže, da so obveščeni o Karlovem prihodu. Oblečeni so za na pot, na mizi imajo kovček z najpotrebnejšimi stvarmi. Molčijo in gledajo, kaj bo sedaj. Karel ne izgublja časa. Iz nahrbtnika vzame njihove nove dokumente in jih izroči možu z besedami: "To je vaša nova osebna izkaznica. Sedaj se pišete Masko. Tu pa je naslov ljudi, ki vam bodo dali zatočišča. Če vas kdo vpraša, kam greste, recite, da peljete očeta k zdravniku. Sedaj pa pohitite!" Pred njimi odide iz stanovanja in se pri izhodu oprezno prepriča, če je cesta prazna. Družina mu obotavljaje sledi. Nemogoče se jim zdi, da bi se res lahko rešili. Približajo se vojakom, ki ob zapornicah pregledujejo dokumente. Vse, ki imajo židovski priimek, usmerjajo proti drugi strani in jih surovo pehajo na tovornjak. To je najbolj negotov trenutek za Karla in njegove varovance. Kar bo, pa bo. Pokažejo dokumente policistu, ki ničesar ne posumi.

Drugega za drugim spusti skozi zapornico. Na drugi strani si olajšano oddahnejo. S pogledom se poslovijo in odhitijo vsak v svojo smer.

Pot domov Karla zopet vodi mimo krojačeve hiše. Pred vhodom postoji. Premišljuje o včerajšnjem pogovoru in se odloča, ali bi vstopil ali ne. Radovednost zmaga. Čez nekaj minut že sedi v udobnem naslonjaču v krojačevem stanovanju in z velikim zanimanjem lista po knjigah.

"Sposodite si, kar želite," reče krojač, medtem ko naliva pijačo. "Kaj vas najbolj zanima?"

"Gledališče."

"Res? Ste že kdaj igrali?"

"Da, večinoma v šolskih igrah. Prav zdaj pa s prijatelji delamo nekaj drugega.

Recitiramo dela poljskih pesnikov in dramatikov. Radi bi nadaljevali narodno tradicijo.

Nastopamo kar po stanovanjih. Tako naj bi se ljudje bolj zavedli svojega porekla, ljubezni do domovine, vendar ..."

"Vendar?"

"Poglejte ... Gestapovci staršem ugrabljajo otroke. Obkoljujejo in aretirajo Žide ter jih pošiljajo bog ve kam. Zaprli so šole, univerze, semenišče. Dva tisoč poljskih duhovnikov je izginilo ali umrlo. Kakšen odgovor lahko sploh še dajemo ljudem?"

Krojač za trenutek pomisli, seže v žep in reče: "Tole imamo." V roki drži rožni venec.

"Oklepati se moramo vere, ki je v nas. To je naša tisoč letna tradicija."

"Vero že imam, a kam naj grem? Občutek imam, da mi nekaj polzi skozi prste," zastoka Karel.

"Vedno lahko kam greš, vedno je kakšna pot in Bog ti jo bo pokazal.'' Krojač za trenutek umolkne, nato pravi: "Vsak torek ob šestih se sestajamo tukaj. Lahko se nam pridružite. Sedaj pa je že pozno. Pohitite, da vas ne prehiti policijska ura."

19

Misel: NIHČE NIMA VEČJE LJUBEZNI "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje'' (Jn 15, 13).

Jezus ni bil demagog, ki bi se hvalil in navdušeno govoril, kako je treba dati življenje za domovino. On sam je dal življenje, kot da pastir življenje za svoje ovce.

Danes življenje ni cenjeno. Mnogi Slovenci se ga bojijo. Navdušujejo se za kulturo smrti. Pred 200 leti je bilo drugače. Takrat je povprečna evropska mati umirala po četrtem otroku. Otroci so videli in čutili, da ima življenje neizmerno vrednost. Moja mati je dala življenje zame. Če ga ni dala, ga je vsaj tvegala. Nekatere žene vpijejo: "Me smo gospodar svojega telesa." Kažejo se kot junakinje, mislijo da je njihova pravica ubiti življenje, ki se še ni rodilo. Možje niso nič boljši. Kdo se navdušuje za te žene, za te može?

Nihče, ker ne spoštujejo življenja, ker zagovarjajo smrt!

Za Jezusa, ki je dal življenje za nas, pa se tudi danes navdušujejo milijoni po svetu.

Zakaj je Jezus dal življenje za nas? Da bi mi postali deležni njegovega božjega življenja, da bi mi življenje imeli v izobilju.

Neka deklica je imela nad svojo posteljo uokvirjeno gasilsko obleko. Obleka je bila deloma osmojena. Ko so jo obiskovalci vprašali, čemu to, je odgovorila: "Nekoč sta starša odšla, jaz pa sem ostala sama v hiši. Ko sta se vrnila, naše hiše ni bilo več. Zgorela je.

Mene je neki gasilec potegnil iz goreče hiše. Zame je tvegal življenje in ga tudi žrtvoval.

Mene je rešil, sam pa je umrl za posledicami opeklin. V znamenje hvaležnosti herojskemu gasilcu hranim njegovo obleko v tem okvirju. " Življenje nam je bilo darovano. Ne smemo ga sebično živeti, ampak ga darovati za druge. Tako posnemamo samega Jezusa.

Naloga: Vsaj enemu sošolcu bom pomagal.

13. DAN: NESREČA Nekega večera se je Karel vračal domov. Medtem ko je prečkal cesto, je izza ovinka pridrvel tovornjak in ga podrl. Karel je nezavesten obležal sredi ceste.

Prebudil se je v bolnišnici z obvezano glavo. Ob njegovi postelji so stali oče, prijatelj Julij iz gledališke skupine in dva sodelavca iz rudnika. Ko so videli, da se Karel prebuja iz omotice, so se začeli šaliti: "Nekaterim je pa res lepo. Kaj vse naredijo, da jim ni treba na delo?" reče prvi sodelavec.

"Stavim, da je v tovornjaku luknja," smeje doda drugi.

Karel bi rad odgovoril, a mu beseda nikakor noče z jezika.

"No," rečeta oba delavca, "najbolje bo, da se vrneva na delo. Nasvidenje čez nekaj dni!" in odideta.

20

Tudi Julij se začne poslavljati. Končno Karlu uspe mukoma izdaviti: "Kaj pa gledališče?"

"Novo predstavo vadimo," se nasmehne Julij. "Glavno vlogo hranimo zate. Jutri ti bom povedal vse o njej. Nasvidenje!"

Ob postelji stoji samo še oče. Ljubeznivo pogleda sina, rahlo zmaje z glavo in reče: "Za vse nas je bilo težko. Poskusi se malo odpočiti." Vstane, da bi odšel, a ga Karel zgrabi za suknjič.

"Oče," zahrope, "to si želim. Gledališče. To bi rad naredil s svojim življenjem."

Oče se nasmehne, ga pogladi po glavi in odide.

Takrat se Karlove oči zaustavijo na stropu. Tam, kjer se stikajo oboki, je vklesano znamenje križa. Karel zre v znamenje. Zdi se mu, da mu hoče to znamenje nekaj povedati. Govori mu o neki drugi poti v življenje. Spomni se pogovora, ki sta ga župnikom imela pred maturo. To znamenje mu zopet govori o duhovniškem poklicu. Zapre oči, da bi pregnal te nadležne misli, saj se je vendar končno odločil. Gledališče, to je njegova pot.

To in nič drugega. Ko odpre oči, pa je znamenje križa še vedno tam in staro vprašanje prihaja znova in znova predenj.

Ko ozdravi, se Karel vrne med prijatelje. Čuti, da je njegovo življenje vedno bolj razdvojeno. Razdeljeno je med umetnostjo in duhovništvom. Kolegi in kolegice iz gledališke skupine mu vneto prigovarjajo, naj izbere gledališče, ker je kot rojen je za to.

Menijo, da ima vse lastnosti in talente, ki so velikemu igralcu in režiserju potrebni. Poklic duhovnika, pravijo prijatelji, pa je negotov poklic.

Misel: GOSPODJE MOJ PASTIR Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka, na sočne pašnike me vodi.

Tudi če bi hodil v temni dolini, ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj (Ps 22).

Ta psalm radi pojemo, ker nam daje poguma in tolažbe, hkrati pa trdno upanje, da Bog vodi naše korake skozi življenje. Včasih se zdijo človeku njegove poti tako čudne, kakor gobelin, če ga gledamo z zadnje strani. Bog ima vse naše nitke v rokah, iz rok ne izpusti nobene.

Splet življenjskih okoliščin pogosto človeka pripelje drugam, kakor je sam hotel.

Srečali smo mladega Karla, ki je hotel postati gledališki igralec. To je bil njegov cilj. Prav nesreča, o kateri smo danes brali, je bila povod, da mu je Bog spet močneje spregovoril, da to ni njegova pot. Kristus ga je vabil. Hkrati pa ga je s spletom okoliščin pripravljal za poznejšo službo, ki mu jo bo zaupal v Cerkvi.

Tudi meni Bog govori po življenjskih okoliščinah, če le skušam prisluhniti njegovemu glasu, ko me nagovarja, naj mu sledim, kamor me on vabi.

Naloga: Brez godrnjanja bom izpolnil vse svoje dolžnosti.

21

14. DAN: OČETOVA SMRT V vojnem času, ko je na Poljskem vsak dan umrlo na tisoče nedolžnih ljudi, skoraj neopaženo premine tudi Karlov oče. Človek, ki je bil Karlu najbližji, ki mu je bil oče in mama hkrati in je poznal le eno življenjsko nalogo, Karlovo vzgojo.

Zgodilo pa se je tako: nekega večera, po gledališkem nastopu, se je Karel s prijatelji vračal domov. Zelo je hitel, ker ga je skrbelo za očeta. Ves dan ga je namreč pustil samega.

"Koliko je ura?" vpraša.

"Sedem," odgovori Julij.

"Očetu grem dat zdravila, ti pa medtem pripravi večerjo," zakliče Karel in pohiti v očetovo sobo. Oče leži na postelji, kot bi spal.

"Oče," ga pokliče Karel.

Oče ne odgovori. Popolnoma nepremično leži naprej.

Karlu se srce napolni z neko čudno tesnobo. Približa se očetovi postelji. Oče leži nepremičen, mrtvaško bled. Karel noče verjeti, a vendar mora: oče je zaspal za vedno.

Bog ga je poklical k sebi. Sedaj je Karel ostal sam na svetu.

Svetle trenutke v njegovi osamljenosti mu sedaj predstavljajo prijatelji iz gledališča in krojač Tiranovski. Karel redno obiskuje torkova srečanja. Vedno bolj spoznava, da je gospod Tiranovski največje odkritje v njegovem življenju. Karel dobro ve: če ne bi sprejel srečanja s tem človekom, bi sam sebi prizadejal veliko izgubo.

Na torkovih srečanjih pa se dogaja marsikaj. Nekega večera, ko je družba zbrana pri pogovoru, divje potrka na vrata. Vsi hitro vstanejo in po prstih odidejo v sosednjo sobo.

Krojač potisne stole k mizi, poskrije knjige, stopi k vratom in jih odpre. Zunaj stojita dva mladeniča, ki ju krojač očitno dobro pozna. Spusti ju noter in zakliče proti sosednji sobi: "Pridite!"

Karel in drugi fantje se vrnejo v dnevno sobo. Pred seboj zagledajo dva vrstnika naglih kretenj in nervoznega pogleda. Eden oprezuje skozi okno, drugi se razkorači pred skupino in reče: "No, kako je? Ali se nam bo kdo pridružil?"

Nekaj fantov skloni glavo. Drugi presenečeno opazujejo, ker ne vedo, za kaj gre. Iz ozadja se oglasi Karel: 'To je Pavel. Pri odporniškem gibanju je."

Pavel napravi dva koraka po sobi in stisne skozi zobe: ''Še vedno si tako vljuden in obziren, Wojtyla, kot si bil takrat, ko sva skupaj študirala, kaj?"

Karel se ne pusti. Ve, da podivjane skupine takšnih odpornikov, kot so Pavel in njegovi pajdaši, naredijo ljudstvu več škode kot koristi. Svoje prijatelje hoče posvariti pred nepotrebnim prelivanjem krvi. Obrne se k skupini in odločno reče: "Ti ljudje živijo v gozdovih. Ponoči prihajajo iz gozdov in ubijajo, dokler drugi ne ubijejo še njih. Pavel, kam vas bo to pripeljalo?"

"To me sploh ne skrbi," odgovori Pavel.

"In ko bo vojne konec?" se vmeša krojač. "Pavel, mi smo tu zato, da se sprašujemo, kaj hoče Kristus od nas v tem trenutku. Ponujamo vam v pomoč tudi svoje roke, a ne zato, da bi vanje potisnili puške!"

To pa je za Pavla že preveč.

22

"Neumnost!" zavpije. "Nimamo veliko časa. Kdo gre z nami?" Dva fanta obotavljaje stopita naprej. "Še kdo?"

Od skupine se odlepi še eden. Drugi nemo stojijo in gledajo za odhajajočimi prijatelji.

Misel: PRIŠEL SEM, DA BI IMELI ŽIVLJENJE IN GA IMELI V IZOBILJU Mnogim ljudem se zdi to življenje zelo prijetno, tako da pozabijo, kam potujejo, zakaj živijo, čemu so na svetu. Da se jim le dobro godi, pa so zadovoljni. Ne pomislijo pa, da njihov vlak ne pelje v pravo smer.

Tako se je zgodilo nekega dne na vlaku. Bil je mrzel zimski dan. Ekspresni vlak je hitel preko zasneženih vasi, travnikov in gozdov. Ljudem je bilo v kupeju prijetno toplo. Čas so si krajšali s pogovori, branjem časopisov in knjig. Le neki mož se je nervozno presedal in neprestano pogledoval skozi okno. Čim dlje so potovali, tem bolj je postajal mož nervozen. Nazadnje ga je eden od potnikov vprašal: ''Je kaj narobe? Vidim, da ste zaskrbljeni!" "Da!" odgovori potnik. "Sedel sem na napačen vlak." "Zakaj pa potem ne izstopite?"

"Ko je pa v tem kupeju tako toplo!" je odgovori potnik.

Jezus govori o ozki in strmi poti, ki pelje v življenje, in le malo jih je, ki jo najdejo. Široka in ravna je pot, ki vodi v pogubo, in mnogi po njej hodijo. Mnogi se tudi zavedajo, da ne delajo prav, pa kljub temu ne spremenijo svojega življenja. To bo zanje usodno.

Bog je ustvaril človeka svobodnega, ker ga ljubi. Bogu tudi ni vseeno, kaj se dogaja z ljudmi, ki jih je greh razdvojil in razkropil, zato nas neprestano kliče v varno zavetje. Da bi ta njegov načrt v polnosti dosegel svoj namen, potrebuje ljudi. Zato je ustanovil Cerkev, apostolom pa je naročil: "Pojdite po vsem svetu in vse ljudi naredite za moje učence" (Mt 28, 19). Če bomo prisluhnili klicu Cerkve, naše življenje ne bo tja v en dan.

Naloga: Ponovil bom deset božjih zapovedi.

15. DAN: PRI NADŠKOFU Krakovski nadškof Adam Sapieha je bil tistega dne močno zaskrbljen. Število izginulih in pobitih duhovnikov je bilo vedno večje. Nekatere župnije so bile že več mesecev brez duhovnika in brez nedeljske maše. Bogoslovci so lahko študirali le na skrivaj. Tisti, ki so se vpisali na študij bogoslovja, da bi postali duhovniki, so bili v neprestani nevarnosti. Vsak dan so hodili na delo v tovarne, zvečer in ponoči pa so študirali. Semenišča so bila zaprta.

Nemška oblast je škofom prepovedala sprejemati nove kandidate. Tako naj bi poljsko Cerkev počasi zatrli. Milostno so še dovolili posvetitev tistih, ki so bili sprejeti že pred vojno, več pa ne. Vendar je on, Sapieha, kljub tveganju, ki se mu je izpostavil, osnoval 23

skrivno semenišče. Od tedaj je bil v stalni nevarnosti, da ga odkrijejo in njega in vse bogoslovce aretirajo.

Iz težkih misli ga predrami tajnik, ki vstopi v pisarno. "Prevzvišeni," reče, "zunaj čaka neki fant, ki pravi, da bi rad govoril z vami."

"Naj vstopi," odgovori škof. Obraz, ki ga čez nekaj trenutkov zagleda pred seboj, se mu zdi znan. Naguba čelo in se skuša spomniti, kje ga je že videl, a brez uspeha.

"Kaj želite, mladi gospod?" prijazno nagovori fanta.

"Sem Karel Wojtyla iz Wadovic, študent poljskega jezika in primerjalne književnosti.

Prišel sem k vam, ker bi rad postal duhovnik," odgovori fant, ki ni nihče drug kot naš Karel.

"Karel Wojtyla! To ime pa poznam! Kaj nisi ti tisti mladenič, ki je imel ob zaključku mature v Wadovicah pozdravni govor? Koliko si star?"

"22 let, prevzvišeni."

"Nazadnje sem slišal, da hočeš postati igralec. V gledališču bi gotovo napravil izvrstno kariero," reče nadškof. Karel se ne zmede.

"Poklican sem, da služim Bogu," odgovori. "Če hočeš postati duhovnik ... ali veš, čemu se boš moral odpovedati?" ga škof še naprej preizkuša. Odpoved? Karel je temeljito premislil svojo odločitev.

"To, kar bom delal, bom delal z veseljem," odločno odgovori.

In tako krakovski nadškof Adam Sapieha sprejme Karla med bogoslovce.

V Karlovem življenju se na zunaj ta sprememba ne opazi. Še vedno dela v Solvayu. Še vedno stanuje v kletnem stanovanju na Tiniecinski cesti. Vendar sedaj ne prebira več del poljskih klasikov, ampak filozofske učbenike. Na začetku mu je študij težak. Karel vztrajno prebira učbenike, vendar skoraj nič ne razume. Ne ve, ali je to zaradi utrujenosti ali zaradi slabega predznanja. V njem se pojavijo dvomi. Ali se bo znašel in prodrl v svet duhovništva? Nikogar ne more poklicati na pomoč. Počasi pa se mu le odpre in bogoslovni študij mu postaja vedno večji užitek.

Medtem izbruhne varšavska vstaja. Iz strahu, da ne bi tudi v Krakovu prišlo do česa podobnega, Nemci organizirajo lov na ljudi. Iz stanovanj odpeljejo vse moške in jih odženejo v taborišča. Pravi čudež je, da Karla ne najdejo. Najbrž vojaki, ki preiskujejo hišo, mislijo, da v kleti nihče ne stanuje.

Prav ta dan nadškof pokliče vse bogoslovce v škofijsko palačo, ker meni, da bodo varnejši. Takoj jih oblečejo v talarje, da v primeru nemške kontrole ne bi imeli težav.

Skrivna bogoslovna fakulteta zjutraj takoj začne z delom. Vstajanje je vsako jutro ob 5.30, nato je premišljevanje, sveta maša, zajtrk. Sledijo predavanja do kosila, potem oddih, imenovan 'vrtiljak', to je sprehajanje okoli okrogle cvetlične grede na dvorišču, nato počastitev Najsvetejšega, študij, večerja, odmor, skupna molitev in počitek.

Misel: NIHČE NE MORE SLUŽITI DVEMA GOSPODOMA. Ko pridemo na križišče, se moramo odločiti, po kateri poti bomo krenili. Če smo pot načrtovali, nam to ne bo težko. Če pa smo se naključno namenili na izlet, ko ne vemo

24

točno kam, potem moramo vedeti, kako želimo preživeti dan, in se potem odločiti. Ne moremo pa istočasno potovati na vzhod in na zahod.

Tako je tudi v našem življenju. Ne moremo istočasno služiti dvema gospodarjema.

Posebno ne, če sta gospodarja sprta med seboj. Nekateri pa bi vendarle radi služili dvema gospodarjema, da bi lahko bolje prišli skozi življenje.

Zgodba pravi, da je neki mežnar prižgal svečo svetemu Mihaelu, zraven pa še hudiču, ki ga sveti Mihael prebada z mečem. Duhovnik ga je vprašal, zakaj je to naredil. Mežnar pa mu je odgovoril: "Zato, ker človek ne ve, kdaj mu kakšna stvar prav pride. Odvisno je od tega, kam bom prišel, v nebesa ali v pekel."

Kristjani ne smemo tako ravnati. To bi bila hinavščina. Tak človek se je dejansko že odločil za hudo dejanje, ki žali Boga. Tipičen primer take hinavščine je svetopisemski Absalom. Ljudem se je dobrikal, da bi jih pridobil zase, kralju Davidu pa se je klanjal do tal in se delal pobožnega. Pred seboj je imel en sam cilj: vreči kraja Davida s prestola in zasesti njegovo mesto.

Veliko je ljudi, ki so na odru življenja le igralci. Na zunaj se kažejo drugačne, kot so v resnici. Jezus pravi: »Po njih sadovih jih boste spoznali. Ne po njihovih lepih očeh ali po sladkih besedah.« Naloga: Zmolil bom molitev O Gospa moja in prosil Marijo, naj me varuje na poti življenja.

16. DAN: KONEC VOJNE IN MAŠNIŠKO POSVEČENJE Napočil je težko pričakovani konec vojne. Škof Adam Sapieha stoji pred oknom pisarne in posluša vzklikanje ljudi na ulicah. Tajnik zamrmra: ''Takšnega konca nisem pričakoval. Mislil sem, da nas bo osvobodil Zahod, ne pa Rusi."

Nekdo potrka. Vstopi okrogloličen oficir v ruski uniformi in se predstavi: "Sem maršal Konjev. Prišel sem se vam poklonit v imenu svoje vlade. Res zaslužite največje občudovanje. Usmrtitve, izseljevanja, mučenje – in vendar ste se upirali nacistom. Čestitamo!" Škof presliši laskanje in odgovori: "150 tisoč ljudi je padlo v Varšavski vstaji. Medtem ste vi svojo vojsko zadrževali na meji, zaveznikom, ki so nam hoteli pomagati, pa niste dovolili pristajati na svojih letališčih. Vi ste krivi smrti teh ljudi. Božje delo je bilo, da je sploh kdo preživel!"

Oficir posmehljivo odgovori: "Vidite? To je prav bogata tema za jutranje premišljevanje." Škof nadaljuje: ''Nemci so zdesetkali poslednje upornike, vi pa ste mirno gledali, kako jih pobijajo. Na Poljsko ste prišli, ko je bilo že vse končano, ko se nismo več mogli z ničimer upreti."

Ruski oficir je presenečen nad takšnim sprejemom. Sname kapo in, kot bi se hotel opravičevati, še nekaj govori o tem, da v Rusiji ni bilo nič drugače. Toda nadškof noče 25

sprejeti, da oficir izrablja trpljenje svojega naroda v opravičilo za to, da je bil uničen poljski narod Med tem bogoslovci mrzlično delajo. Zastekljujejo okna v nadškofijski palači in urejajo univerzitetno knjižnico. Morali bi se dobesedno pomnožiti, toliko dela je.

Na univerzi se kmalu začno redna predavanja. Življenje se počasi umirja. Težav pa je še veliko. Karel se pogosto srečuje s študenti, ki živijo v največji bedi in revščini, ki nimajo ničesar za življenje, ne hrane, ne obleke, ne stanovanja. Izstradani so, oslabljeni, shujšani.

Hočejo študirati, čeprav so se komaj vrnili iz koncentracijskega taborišča. Za vse te ljudi je treba najti hrano, obleko, stanovanje. Čas teče naprej in kmalu napočijo zaključni izpiti. Medtem se je škof odločil: Karel bo nadaljeval s študijem v Rimu. Pokliče ga k sebi in mu reče: "Pošiljam te v Rim. Tam boš nadaljeval s študijem in naredil doktorat iz teologije. Prepričan sem, da ne boš zapravljal časa, saj dobro veš, da je za poljsko Cerkev ob tem pomanjkanju duhovnikov velika žrtev, da ti omogoča izpopolnjevanje v študiju. Najbolje bo, da odpotuješ čim prej, da ne izgubiš študijskega leta. Še prej pa ti bom podelil mašniško posvečenje."

1. novembra 1946 je Karel posvečen v duhovnika. Odslej ga bodo klicali "oče Karel".

Kmalu po posvečenju odpotuje v Rim. Misel: VZEMITE MOJ JAREM NASE IN UČITE SE OD MENE Kako veseli smo, ko po strašni vojni, ki prinaša toliko gorja, zavlada mir. A to še ni pravi mir, kajti mir ni le odsotnost vojne. Mir bo zavladal šele takrat, ko bo zavladal tudi v človeških srcih, ko bo prenehalo maščevanje, sovraštvo in krutost, ko se bodo ljudje spoštovali in ljubili med seboj ali vsaj znali razumeti človeka, ki je drugačen. Ali kakor pravi evharistična molitev za spravo: mir je takrat, "ko se sovražniki spravijo, si nasprotniki podajo roke in se sprti narodi odločijo za sodelovanje. Če sporazumevanje prevladuje nad vojskovanjem, če odpuščanje zmaguje nad maščevalnostjo in ljubezen premaguje sovraštvo."

Cerkev si je vedno z vsemi silami prizadevala za mir in spravo med narodi. Papež Janez Pavel II. je zato leta 1996 prišel k nam, da nas je potrdil v veri, upanju in ljubezni.

Kjer vladajo te tri kreposti, ni prostora za vojno in sovraštvo, ampak za medsebojni pogovor, ljubezen in spoštovanje.

Začetnik miru in vsake sprave pa je Bog. Kdor odklanja Boga in Cerkev, se dejansko bori proti Bogu, proti miru in medsebojnemu razumevanju. Odpuščati in vračati hudo z dobrim je znamenje velike krščanske zrelosti in božjega duha.

Naloga: Potrudil se bom, da bom prijazno pozdravljal.

26

17. DAN: RIM Oče Karel se jev Rimu dobro zavedal, da ni prišel sem, da bi igral turista, jedel makarone in poslušal lepe melodije. Prišel je, da bi študiral. Vpisal se je na dominikansko univerzo svetega Tomaža.

Najbolj zanimivo je bilo prvi dan. "Kje je univerza?" je bilo edino vprašanje, ki ga je zanimalo. Povprašal je mimoidočega delavca. Italijansko je znal ravno toliko, da ni razumel prav nič od tistega, kar mu je ta človek razlagal z mnogimi besedami in kretnjami. Ko je možak videl Karlovo zadrego, ga je prijel za roko in ga dobesedno odvlekel pred univerzitetno stavbo. Pokazal je nanj, nato na poslopje, se široko nasmehnil in odhitel.

Na univerzi mrgoli študentov z vsega sveta. Tu so mladi fantje, ki niso v življenju še nič ali vsaj ne dosti doživeli, ki sploh ne vedo, kaj je vojna, kaj so taborišča in kaj je trpljenje.

Malce povprašajo novega študenta, zviška poslušajo, nato pa dvomeče pokimajo. "Uboga Poljska," rečejo. Pri vsem tem pa Karla gledajo nekoliko nezaupljivo.

Nekega dne je dobil oče Karel pismo od prijatelja Julija. To je bilo prvo pismo, ki ga je dobil v tujino. Lahko si mislite, kako zelo se ga je razveselil. Takoj ga je odprl in ga začel brati. Ko ga je prebral do konca, pa ni bil več vesel. Zamišljeno se je zastrmel v daljavo, po licih so mu polzele solze. Pisal mu je Julij: "Dragi prijatelj! Sporočam ti zelo žalostno vest.

Naš dobri stari gospod Tiranovski si je pred nekaj tedni nakopal hudo bolezen. Najprej ni izgledalo nič nevarnega, samo majhna zastrupitev podlakti. Ker zdravila niso pomagala, je šel v bolnišnico. A tudi tam mu niso mogli pomagati, čeprav so ga zdravili s penicilinom.

Roka se mu je gnojila in gnojila. Zdravniki so mu bili prisiljeni odvzeti roko, a tudi to ni pomagalo. Pred tremi dnevi je umrl. A rečem ti, bil je zelo pogumen. Do zadnjega trenutka je bil vesel in prisrčen kot vedno. Bil je pravi svetnik ..."

Ob sobotah in nedeljah, ko na univerzi ni predavanj, oče Karel pomaga pri dušnopastirskem delu na rimski predmestni župniji. Najraje je med mladimi. Prav od njih se je naučil največ italijanščine. Tudi mladi ga imajo zelo radi. Pa ne zato, ker je moderen, ker zna odlično smučati in plavati. Njegova skrivnost je drugje: v vsaki stvari in v vsaki besedi se skriva navdušenje nad tem, da je duhovnik. Srečen je, ker lahko vsak dan ljudem govori, da so božji otroci. Srečen je, ker jim lahko pomaga, da spoznajo to svoje dostojanstvo in ga svobodno sprejmejo v svoje življenje. Nobene negotovosti ni v njem, niti najmanjšega obžalovanja za vsem tistim, čemur se je s svojo službo odpovedal.

Misel: SPOŠTOVANJE DOMAČEGA JEZIKA IN KULTURE Škof Anton Martin Slomšek, ki je leta 1857 v mariborski škofiji uvedel šmarnično pobožnost, je bil dober pastir ljudem, ki so mu bili zaupani. Njegova škofija je bila v precejšnji meri dvojezična. Čeprav je izredno ljubil in gojil slovenski jezik, je v Mariboru pri bogoslužju dosledno uporabljal oba jezika. Malokdo je toliko storil za Slovence kakor on. S prenosom škofijskega sedeža iz Labotske doline v Maribor je rešil Slovence na severu naše domovine. Toliko kot je on storil za severno mejo, je storil samo še general

27

Maister s svojimi borci. Škof Slomšek pa seveda ni bil nacionalist, ampak je hotel biti le pravičen do slehernega človeka brez ozira na narodnost in kulturo.

Tudi mi živimo v okolju, v katerem so navzoči jeziki in kulture drugih narodnosti.

Njihovo kulturo bomo spoštovali in ljudi sprejemali take, kot so. Pri tem pa ne smemo pozabiti na bogato dediščino našega narodnega in kulturnega izročila. Za nas velja Slomškovo vodilo skozi življenje: "Sveta vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do narodne in zveličavne omike. " Svoj jezik in kulturo moramo ljubiti, tujega pa spoštovati, kakor moramo spoštovati tudi ljudi, ki ga govorijo. Slomšek je šel celo tako daleč, da je zapisal, da bi se težko pregrešil vsak, kdor ne bi ljubil in gojil svojega jezika.

Danes je zlasti med mladimi velika nevarnost zanemarjanja materinščine, saj se vse bolj uveljavlja angleščina, ki se rabi v vseh mogočih oblikah pogovora. Že zaradi strokovnih in tehničnih izrazov je priporočljivo, da nam je angleščina blizu, a svoj lepi slovenski jezik moramo nad vse ljubiti in ga spoštovati.

Naloga: Rad se bom družil tudi s tistimi, ki mi niso najbolj simpatični.

18. DAN: PRVO SLUŽBENO MESTO Marca 1948 je na krakovski železniški postaji neki duhovnik čakal očeta Karla. Glas iz zvočnika je napovedoval odhode in prihode vlakov: "Vlak proti Tarnowu odpelje s sedmega perona. Naj živi socializem!" Medtem je duhovnik hodil po peronu in premišljeval, le kam se je izgubil oče Karl.

Tedaj je zaslišal znani glas: "Hej, Jan!" Oče Karel mu je vesel mahal z okna bližnjega vagona. Čez tri sekunde je bil že na peronu. Stara prijatelja sta se prisrčno objela.

"Doktor Wojtyla, poglej no!" vzklikne Jan, "kako je bilo v Rimu? Kaj je novega? Pridi, kardinal te že čaka!" in ga odpelje proti avtomobilu.

Pri kardinalu Sapiehi je ravno takrat na obisku škof Štefan Višinski. Kot ponavadi tudi tokrat pogovor teče o težkem položaju Cerkve na Poljskem. Zasliši se trkanje.

"Naprej!" vzklikne kardinal.

Vstopi tajnik in najavi: "Vaša prevzvišenost, oče Wojtyla."

Kardinal reče Višinskemu: "Tega pa morate spoznati," in stopi k vratom.

V tem trenutku je skozi vrata planil oče Karel. Prisrčno je pozdravil kardinala: "Prevzvišeni, kakšno veselje, da vas spet vidim!"

Tudi kardinal je iskreno vesel njegove vrnitve. Predstavi mu škofa Višinskega, nato so sedli in oče Karel je začel pripovedovati. Pripoveduje in razlaga vse, kar more in česar se spominja. Čuti, kako okorne so besede in kako ne morejo popisati vsega lepega.

Pripovedovanje je zaključil, rekoč: "Vsak dan je bil tako lep in tako poln. Kaj vse v takih trenutkih človeku nakloni božja milost in kako zelo sem se tega zavedal."

28

"To pa bi težko rekli za razmere na Poljskem," reče škof Višinski. "Vlada je zaprla štiristo duhovnikov. Nekateri so v ječah, nekateri na prisilnem delu v Sibiriji. V šolah je prepovedan verski pouk, učitelje na silo prevzgajajo. Katoliški tisk je ukinjen, vsi javni shodi prepovedani. Duhovnikom grozijo in jih zastrašujejo, da ne bi opravljali svojega dela. Grozijo nam celo, da nas bodo obsodili na smrt zaradi vohunstva."

"Zato, mladi prijatelj, nas čaka veliko dela. Vaša prva župnija bodo Niegovice," povzame kardinal.

In tako se oče Karel znajde na svoji prvi župniji. To je župnija na najbolj oddaljenem koncu škofije. Sestavlja jo petnajst vasi, ki se raztezajo v premeru desetih kilometrov. Oče Karel mašuje, spoveduje, poučuje v šoli, obiskuje župljane, zvečer, ob soju petrolejke, pa študira.

V Niegovicah ostane le eno leto. Nato je premeščen v Krakov.

Misel: VERA, KI GORE PRESTAVLJA Jezus je rekel, da je močna vera sposobna prestavljati celo gore.

Toda kdor hoče verovati potrebuje »poslušno srce«. Bog na različne načine išče z nami stik. Z nami išče stik v vsakem človeškem srečanju, v vsakem doživljanju narave, v vsakem izzivi, naključju, v vsaki bolečini. Najrazločneje nam govori v glasu vesti. Vedno nas nagovarja kot prijatelje. Verovati v Boga pomeni, da vidimo, da ima naše življenje smisel. Ko z gotovostjo rečemo »Da, Gospod verujem vate!«, takrat imamo vero, ki lahko prestavlja gore. To je vera zaradi katere je Abraham odšel v obljubljeno deželo, to je vera, zaradi katere so mučenci vztrajali do konca. To je vera, ki prevzame celega človeka.

Bog nagrajuje našo vero in zaupanje, Jezus namreč zatrjuje: "Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle."

Mnogi, ki so v življenju veliko trpeli in so bili večkrat v brezizhodnem položaju, so imeli veliko vero in upanje, da jih bo Bog uslišal. Na svoji koži so preizkusili slovenski pregovor, ki pravi: »Ko je stiska največja, je božja pomoč najbližja.« Naloga: Ne bom se bal biti drugačen od drugih.

29

19. DAN: V KRAKOVU Petnajstletni Matija iz župnije svetega Florijana v Krakovu že celo večnost stoji na cerkvenem zidu in opreza, kdaj se bo pripeljal novi kaplan. Župnik nestrpno koraka gor in dol po dvorišču. Pri vhodu ga čakajo župljani, ki bi mu radi izrekli dobrodošlico.

"Le kje je? Že celo uro zamuja," nestrpno reče eden od gospodov.

Matija s cerkvenega zidu zakliče: "Taksi prihaja!"

Vsi si oddahnejo. Končno je prišel ta težko pričakovani kaplan! Na njihovo veliko razočaranje se taksi odpelje mimo.

Neka gospa vpraša župnika: "Kaj veste o našem novem kaplanu, oče?"

"Leto dni je bil v Niegovicah. Menda ga je v delo vpeljal kardinal Sapieha," odgovori župnik.

Gospa se našobi: "Mladi duhovniki mi niso posebej pri srcu. Gotovo bo zelo eleganten."

Tako so zatopljeni v pogovor, da nihče ne opazi razmajanega lesenega voza, ki se je ustavil pred vhodom. Z njega je skočil mlad, skromno oblečen duhovnik, ki se je smeje predstavil: "Dober dan! Jaz sem oče Wojtyla." Gospa in gospodje so okamneli od presenečenja. Najhitreje se je zavedel Matija. Zgrabil je kovček novega kaplana in ga odnesel v sobo. Oče Karel je odšel za njim. Znašel se je v skromno opremljeni sobici.

Medtem ko je odpiral kovček, je vprašal fanta: "Kako ti je ime?"

"Matija," se glasi odgovor.

"Koliko si star?"

"Petnajst let."

"In kaj bi rad postal?"

"Premog."

"Premog? Zakaj?"

"Ker služi ciljem delavskih množic," odgovori Matija.

Oče Karel ga je debelo pogledal. Kaj le govori ta fant? V tem trenutku se je zavedel, da bo imel veliko dela. Takoj si je zavihal rokave. Že naslednjo soboto je organiziral izlet za mlade. Mladi so se zbrali na cerkvenem dvorišču vsak s svojim nahrbtnikom in odejo, in odkorakali veselim dogodivščinam naproti. To je bil prvi izlet v dolgi vrsti tistih, ki so še prišli.

Misel: KAJ BOŠ, KO BOŠ VELIK? "Kaj bom, ko bom velik?" Kdo od mladih si ne postavlja tega vprašanja? Vprašanje o prihodnosti je za mladega človeka temeljnega pomena.

Krščanska vera nas uči, da se Bog zanima za vsakega človeka. Vsakega človeka je poklical po imenu in se za vsakega osebno zanima. Človek ni brezoblična masa kakor premog. Človek je res dar za človeka, a hkrati je dar, ki terja odgovor ali odziv s strani obdarovanca.

30

Otroci so za starše neizmeren dar, tudi starši so za otroke velik dar. Med njimi je vez ljubezni.

Tudi Bog je človeka ustvaril iz ljubezni in za ljubezen. Pri krstu nam je podaril tri kreposti: vero, upanje in ljubezen. To je dobra podlaga za krščansko življenje.

Prva krepost je vera, ki jo poglabljamo pri verouku. Kdor bi jo zanemarjal, bi lahko vero izgubil. Kdor pa vero izgubi, jo težko ponovno najde. Vsi nimajo te sreče, da bi bili verni.

Mlad fant našteva nekaj okoliščin, ki so mu pomagale, da je ohranil vero: najprej so bili verni starši, ki so ga dali krstiti. Naučili so ga verskih resnic in zaupne molitve. V otroštvu je imel prijatelje, ki so bili tako kot on versko vzgojeni. Veren je ostal, ker je prišel do spoznanja, da človek brez vere nima trdne točke, na katero bi se mogel opreti.

Veren človek je srečen, ker v težkih trenutkih ni sam, kajti obstaja Nekdo, ki ga spremlja na poti življenja. Do tega spoznanja pridemo z vdano molitvijo in temeljitim veroukom.

Naloga: Zmolil bom molitev Zdrava Marija za vse prijatelje iz veroučne skupine.

20. DAN: ŠKOFOVSKO IMENOVANJE Pridige so za očeta Karla trenutek, ko skuša ljudem na preprost in razumljiv način približati božjo besedo. Neke nedelje pred nabito polno cerkvijo doni s prižnice: "Bog od nas ne zahteva nič nemogočega. Naredimo, kar moremo, in on nas sprejme. Tako smo predmet božje volje." Na ta način vsi dobro razumejo, kaj pomeni izvrševati božjo voljo: nič drugega kot izpolnjevati svoje drobne ali velike vsakdanje dolžnosti. Ta dan ima božja volja za očeta Karla prihranjeno eno posebno preizkušnjo: po maši, ko se oče Karel pred cerkvijo pogovarja z mladimi prijatelji, prisopiha mežnar: "Oče Karel, iščejo vas! Brž!

Kardinal Sapieha je izdihnil!"

S kardinalovo smrtjo je oče Karel ostal brez velikega prijatelja in učitelja. Nadenj pa so prišle nove odgovornosti. Postal je predavatelj na univerzi. Težko mu je bilo sprejeti to novo delo: "Ne morem si predstavljati, da ne bi več delal na župniji in z mladimi," reče. In vendar je novo odgovornost sprejel. Vsakoletne počitnice pa je še vedno preživljal s svojo skupino mladih prijateljev.

Tako je tudi tokrat. Napočilo je lepo poletno jutro. Jutranji vetrič kodra gladino gorskega jezera. Sončni žarki so obsijali šotore in zaspanci počasi lezejo ven. Oče Karel je že davno na nogah. Pripravlja se na jutranjo molitev z mladimi. V daljavi se zasliši brnenje motornega čolna. Kmalu je čoln ob bregu. Iz njega skoči poštar in zakliče: "Je tu oče Wojtyla? Telegram za vas. Z menoj morate. Prepeljal vas bom čez jezero.''

Kardinal Višinski ga že nestrpno pričakuje.

"Težko smo vas našli," reče. "Medtem je za vas prispela pomembna pošta iz Rima.

Zapomnite si, da papežu ne morete odkloniti ničesar," doda in mu potisne v roko belo 31

ovojnico. Oče Karel bere in ne more verjeti svojim očem. Imenovan je za škofa. Ampak, kako to? On je vendar profesor, škof ga je določil, da se bo ukvarjal z znanostjo. Saj je toliko drugih kandidatov. Le kako so našli prav njega?

Po nekaj trenutkih notranjega boja zmagata vera in pogum. Oče Karel poklekne in vdano izreče: "Naj se zgodi božja volja." Ampak v tabor se bo še vrnil, saj je mladim obljubil, da bo jutri zanje maševal. Zato zaprosi škofa: "Ali ne bi moglo imenovanje ostati tajno, dokler se ne vrnem s taborjenja?" Višinski se nasmehne in mu da besedo.

Oče Karel se je vrnil v tabor in naslednji dan maševal, tako kot je obljubil. Tudi po imenovanju se med njim in mladimi ni nič spremenilo. Vse je ostalo po starem: izleti, potovanja, maše pod milim nebom, pogovori, taborni ognji in pečen krompir. Še vedno je opravljal tudi delo na univerzi in to je le malokdo pričakoval.

Misel: KDO SO ŠKOFJE? Ko je Jezus ustanavljal Cerkev, je za voditelje izbral dvanajst apostolov. Za vrhovnega poglavarja Cerkve je izbral apostola Petra. Naročil jim je, naj oznanjajo evangelij po vsem svetu. To so tudi storili: razpršili so se po vsem tedaj znanem svetu, ustanavljali cerkvene skupnosti in v njih kot voditelje postavljali predstojnike. Cerkev jih je začela imenovati škofje, ker so opravljali apostolsko službo namesto apostolov. Škofje so nasledniki apostolov. Poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal apostolom. lom, mora trajati do konca sveta. Evangelij ni bil namenjen le tedanjim poslušalcem, ampak je namenjen vsemu človeštvu, tudi ljudem današnje dobe.

Apostoli pri svojem delu niso imeli le dobrih pomočnikov, ampak so zaradi nadaljevanja poslanstva po smrti svojim neposrednim sodelavcem tako rekoč z oporoko izročili naloge, ki naj jih izvršujejo, da bi Cerkev lahko preživela.

Med različnimi službami, ki jih poznamo že iz začetkov krščanstva, je prav škofovska služba ena od prvih. Ta služba ni bila nikoli prekinjena, ker se po škofih uresničuje Jezusova napoved:''Jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta" (Mt 28, 20).

Naloga: Ponovil bom imena slovenskih škofov in mesta, v katerih so sedeži slovenskih škofij.

21. DAN: CERKEV V NOVI HUTI Na Ministrstvu za cerkvene zadeve v Varšavi, v majhnem in zatemnjenem prostoru sedi peščica ljudi. Z zanimanjem gledajo diapozitive, ki jih je eden od uslužbencev projiciral na steno in zraven razlagal: "To je Nova Huta. Tu vidite Leninovo tovarno, nova stanovanja in telovadnice. Organizirane so raznovrstne dejavnosti. Dosegli smo osvoboditev odvisnosti od vere. To, kar vidite tu, pa je lokacija za novo šolo."

Na zadnjem diapozitivu je nekaj, kar pritegne ministrovo pozornost. Tam, kjer naj bi bila lokacija za novo šolo, je postavljen velik lesen križ.

"Zakaj pa tisto stoji tam?" vpraša skozi oblačke dima, ki jih puha iz svoje velike cigare.

32

"Oh, to je zaradi vpliva duhovnikov na nekatere delavce, zahtevajo namreč cerkev. Žal so odgovorni ljudje na občini v to privolili, da bi jih utišali. Delavci so s križem zaznamovali kraj, kjer naj bi bila cerkev," pojasni uslužbenec.

"Kdo tam predstavlja cerkveno oblast?" lenobno vpraša minister.

"Njegovo ime je Wojtyla," pojasni uslužbenec. "Pred dvema letoma je postal škof.

Zelo mlad je. Izhaja iz delavskega okolja. Izobraženci so ga sprejeli medse, vendar nima pomembnih zvez v visoki družbi. Celo nekateri duhovniki iz njegove kurije se z njim ne strinjajo. Pravijo, da preveč časa zapravi med študenti."

Minister za trenutek pomisli, nato ukaže: "Podrite križ!"

Novica se je med ljudmi razširila kot blisk. Delavci so se uprli: "Samo preko naših trupel!" Policija je res streljala na delavce, ki niso dovolili, da bi se križ podrl. Padle so prve žrtve. Ljudje pa so vztrajali. Kljub prepovedi in kljub odločitvi, da bo Nova Huta prvo poljsko mesto brez Boga, so ljudje dosegli, da se je začela zidati cerkev.

Na dan posvetitve nove cerkve se je zbralo nad 50 tisoč ljudi. Škof Karel jim je poln veselja zaklical: "Od tega trenutka dalje Nova Huta ni več mesto brez Boga!"

Misel: KDOR BO MENE PRIZNAL PRED LJUDMI ...

Vera ni nekaj zasebnega ali privatna zadeva posameznika. V nedeljo greš k maši ali pa še to ne. Sam zase kaj zmoliš, sicer pa v javnosti vere nikoli ne pokažeš.

Po naših mestih in vaseh stojijo cerkve z zvoniki, na katerih je križ kot znamenje odrešenja. Po mnogih vaseh na križpotjih še vedno stojijo križi, kapelice in svete podobe.

Vse to priča, da naši predniki niso bili kristjani le po imenu, ampak so vero tudi prakticirali. Naši predniki so živeli iz vere in po njej. Opoldne, ko se je oglasil zvon, je kmet odložil delo, zmolil je angelovo čaščenje v spomin, da je Bog za nas postal človek.

Ob nedeljah vabi zvon k sveti maši. Nekoč so se proti farni cerkvi vile procesije ljudi.

Ljudje so tako tudi na zunaj pokazali svojo vero.

Kako pa je danes? Mnogi ne vedo več, zakaj zjutraj, opoldne in zvečer zvoni. Če zvoni v nedeljo, vedo, da bo maša, a jih to ne gane preveč. Odpeljejo se na izlet ali celo s traktorjem na njivo, kakor da nedelja ni več Gospodov dan. Zatajili so Boga pred ljudmi in bili razlog za pohujšanje. V cerkev ne gremo več peš. Mimogrede se zapeljemo z avtom, smuknemo v cerkev, prav tako iz cerkve tudi hitro odidemo in dobro pogledamo, če nas ni morda kdo od prijateljev videl.

Velikokrat se zgodi, da le nekaj otrok v razredu obiskuje verouk. O veri se nikoli ne pogovarjajo. Marsikoga je strah ali pa se počuti nelagodno, sploh če doma nima prave opore in verske vzgoje. Pravi kristjan mora svojo vero živeti. To ne pomeni, da svoje sošolce ves čas prepričuješ, da imaš ti prav in oni ne. Je pa prav, da opozoriš, kadar se ti zdi, da ne ravnajo prav, predvsem, kadar z besedami in dejanji žalijo Jezusa. Svoje sošolce lahko navdušiš za Jezusa z nasmehom na obrazu, z veseljem do življenja, s prijateljstvom in pomočjo tistim, ki jo potrebujejo. Pomembno je, da svoje vere nikoli ne zatajiš, da si vedno, kadar si izzvan upaš povedati, da si kristjan, da moliš in hodiš v cerkev.

Kako pa ti ravnaš, ko nanese pogovor na vero? Se potuhneš in ničesar ne rečeš v obrambo vere, Jezusa ali papeža? Ne pozabi, kaj pravi Jezus: "Kdor bo mene priznal pred 33

1judmi, ga bom tudi jaz priznal pred svojim nebeškim Očetom. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, tega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih."

Naloga: Vprašal se bom, ali vedno pogumno priznam pred sošolci, da sem kristjan in da hodim k maši in verouku.

22. DAN: DRUGI VATIKANSKI KONCIL Papež Janez XXIII. je v letu 1962 sklical koncil, to je posebno zborovanje škofov, ki odločajo o pomembnih vprašanjih Cerkve. V Rim je prišlo skoraj tri tisoč škofov.

Predstavljajmo si, da smo v Rimu na Trgu svetega Petra na otvoritveni slovesnosti in se mimo nas v procesiji proti baziliki vije številčna vrsta belih škofovskih pokrival.

Tu je indijski škof Gracias. Rojen je bil v revnih barakah Karačija, kjer smetiščarji vsako jutro pobirajo trupelca otrok, ki so ponoči umrli od lakote. Za njim gre temnopolti monsinjor Dudd, ki je kot otrok in mlad fant z največjo spretnostjo vihtel lok in puščice v savanah Sudana. Prihaja škof Mabathoana. Je ponosen pripadnik plemena Zulu, njegovega deda so imenovali "Gorski lev". Škofa Rau in Iriarte iz južne Amerike, ki prihajata takoj za njim, imata križ in palico iz lesa. Zlati križ in pozlačeno palico sta prodala in denar darovala za reveže. Tu je tudi škof Camara, ki živi v zakristiji v barakarskem naselju. Zaradi ognjevitih in ostrih opozoril bogatašem ga imenujejo 'komunistični škof'. Tukaj je škof Zohralian, osemdesetletni starček, ki je bil v svojem življenju dvakrat obsojen na smrt. Vzrok obsodbe: pred Hitlerjem je rešil deset tisoč armenskih otrok.

S kardinalom Višinskim je prišlo štirinajst poljskih škofov. Tu je tudi naš oče Karel, najmlajši med njimi.

Delo na koncilu je naporno. Tu se oblikuje obraz Cerkve jutrišnjega dne. Škof Karel spozna veliko novih prijateljev. Zavzeto sodeluje v pogovorih. Zelo izviren je. Iz njega prihajajo nove, sveže in globoke misli. Koncilski očetje mu nadenejo šaljiv vzdevek "krakovska filozofija in teologija". Škof Karel sodeluje pri pripravi enega najtežjih in najbolj pomembnih dokumentov koncila. Ta dokument ima naslov Cerkev v sedanjem svetu.

V tem času umre papež Janez XXIII. Za njegovega naslednika je izvoljen Pavel VI. Kmalu po izvolitvi imenuje Karla za nadškofa v Krakovu.

Tudi časopisi pišejo o kardinalu Wojtyli. Eden teh časopisov pride v roke Jurku, prijatelju iz šolskih klopi. (Ali se še spominjate Jurka?) Jurek je med vojno pobegnil s Poljske v Anglijo. Prav med koncilom pa je na izletu v Rimu. Ko vidi napisano znano ime, takoj telefonira v poljski kolegij, kjer stanuje škof Karel. Karla trenutno ni doma. Jurek pusti svojo telefonsko številko. "Tako ga ne bom spravil v zadrego," pomisli sam pri sebi. "Če me hoče poklicati, me lahko. Če morda tega ne želi storiti, pa mu ni treba." Ampak že 34

čez nekaj minut zazvoni telefon. Na drugi strani se zasliši vesel glas škofa Karla: "Dragi Jurek, si res ti? Takoj pridi k meni na večerjo!"

Misel: MOJA VLOGA PRI RASTI CERKVE Sv. Frančišek je nekega dne molil v cerkvi, ki je bila na pol podrta. Naenkrat je zaslišal glas: "Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi." Svetnik je sprva mislil, da mu Bog naroča, naj popravi to zapuščeno vaško cerkvico, zato jo je začel lastnoročno popravljati. Kmalu pa je spoznal, da ga Bog pošilja popravljat živo božjo Cerkev, ki jo sestavljajo ljudje. Dobro pa je vedel, da bo to nalogo lahko opravil le tedaj, ko bo sebe najprej duhovno prenovil.

Drugi vatikanski cerkveni zbor je imel prav to nalogo: prenoviti Cerkev. Niso dovolj samo lepi prenovljeni obredi in liturgija v domačem jeziku. Vsak človek se je enako dolžan spreobračati in prenavljati. Lahko bi se kdo vprašal: ''Kaj pa jaz lahko naredim za Cerkev?" Sveti Frančišek si ni postavljal tega vprašanja, ampak je začel s temeljito prenovo svojega življenja. To je pritegnilo številne fante in dekleta, ki so mu sledili v evangeljskem idealu preprostega in ubožnega življenja.

Drugi vatikanski cerkveni zbor uči, da vsako še tako majhno dobro delo koristi vsej Cerkvi. Enako tudi vsak greh vso Cerkev rani. S svetim krstom smo bili posvečeni, da bi skupaj gradili živo božjo Cerkev, vsak z darom, ki ga je prejel od Boga.

Ali lahko tudi ti kaj storiš za rast božjega kraljestva na zemlji? Vsekakor. Karkoli in kadarkoli boš zaradi Jezusa dobrega storil, boš pomagal vsej Cerkvi pri njeni rasti.

Naloga: Zahvalil se bom Bogu, da sem član Cerkve in naredil dobro delo!

23. DAN: KARDINAL Nadškof Karel Wojtyla je imel veliko dela. Skrbeti je moral za škofijo, ki je imela več kot dva milijona vernikov. Vstajal je zgodaj, veliko molil in veliko pisal. Svojo delavno mizo je prestavil kar v kapelo. Pomembne govore je pisal kleče na kolenih.

Veliko se je tudi pogovarjal z ljudmi, ki so ga prišli obiskat. Vsak je vedel, da je iskreno dobrodošel. Vsakega je pozorno poslušal. Mnogi so ga klicali "stric".

In kaj je še delal? Obiskoval župnije, bolnišnice, reveže. Če se je moral s katerim od svojih sodelavcev kaj nujnega pogovoriti, se je z njim sprehodi kar skozi bližnji park. Čez dve leti je bil imenovan za kardinala. Bil je eden najmlajših kardinalov Cerkve.

Njegovi študentje so mu želeli ob imenovanju podariti nekaj lepega. Niso se mogli odločiti, zato so ga kar vprašali, česa si želi. Kardinal se je široko nasmejal in rekel: "Če res hočete, mi kupite novo spalno vrečo. Tista, ki jo imam, je že vsa preluknjana, in kadar grem taborit, mi skoznjo pošteno piha."

Kljub kardinalskemu škrlatu se oče Karel ni odpovedal hribom in smučanju. Nekateri so mu očitali, da se to ne spodobi, on pa se je iz tega norčeval. Nekoč je govoril 35

študentom katoliške univerze v Milanu. Šaljivo je izjavil: "Ali veste, da polovica poljskih kardinalov odlično smuča?" Študentje so ga debelo pogledali. Nato jim je pojasnil, da sta na Poljskem samo dva kardinala. In eden on njiju smuča. To je on.

Sedaj pa poslušajte, kaj se je nekega dne zgodilo na gorskem mejnem prehodu na Visokih Tatrah, na meji med Poljsko in Češkoslovaško. Močno je snežilo in neki smučar je zaman iskal stezo. Dva obmejna miličnika sta ga že nekaj časa opazovala z daljnogledom.

Ko je smučar prevozil mejno črto, sta si pomignila, odrinila in v trenutku sta bila pri njem.

Pred seboj sta zagledala moškega srednjih let, oblečenega v precej obrabljeno vetrovko, z majhnim železnim križcem na prsih.

"Dokumente," reče eden od njiju.

Ko ju smučar zagleda, se ne prestraši, ampak si vidno oddahne. Snežni metež v gorah res ni šala! Izvleče potni list. Miličnika bereta: Karel Wojtyla, krakovski nadškof in kardinal.

"Kje si ga ukradel?"

"Nisem ga ukradel. Moj je."

Ne verjameta mu. Odpeljeta ga v dolino. Eden od njiju poizkuša po telefonu preveriti podatke, a ne dobi zveze.

"Poslušajta," reče smučar, "mrzlo je, zakaj ne bi zvrnili vsak en kozarček vodke?"

"Ob vodki smo sklenili prijateljstvo," je kasneje pripovedoval kardinal. "Pustila sta me oditi, vendar mislim, da sta še naprej ostala prepričana, da sem dokumente ukradel."

Misel: VSE, KAR ŽELITE, DA BI LJUDJE VAM STORILI, STORITE TUDI VI NJIM! Bilo je med drugo svetovno vojno. Po hišah so hodili najrazličnejši ljudje, predstavniki raznih vojaških formacij, in prosili kruha. Bili so lačni. Mati številne družine ni nikomur odrekla kruha. Otrok jo je začuden vprašal, kako to, da daje kruha tudi tistim, ki so že toliko ljudi pobili. Mati je odgovorila: ''Lačni so. Lačnemu pa moramo ponuditi kruha.'' To je na otroka naredilo močan vtis.

Ta mati se je držala Jezusovega načela: »S kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo.« Gre za novo zapoved, ki jo je Jezus dal apostolom na veliki četrtek pri zadnji večerji: "Ljubite se med seboj, kakor sem vas ljubil jaz."

Kristjan sem takrat, ko imam srce za bližnjega. To je tista krščanska ljubezen, ki nas jo je učil Jezus Kristus.

Mati Terezija je prav zaradi svoje nesebične ljubezni do najbolj potrebnih dobila Nobelovo nagrado za mir. Naredila je največ, kar je mogla narediti za človeka, ko se je sklanjala k tisočim najbolj revnim in pahnjenim na rob družbe; kajti takih je nebeško kraljestvo. Njena evangeljska Ljubezen privlači številna dekleta, ki se želijo okleniti njenega tako zahtevnega, a hkrati ljubezni polnega življenja. Tako krščanstvo je zares privlačno. Njeno geslo je: »Narediti nekaj lepega za Boga.

Si tudi ti pripravljen storiti kaj lepega za Boga?

Naloga: Potrudil se bom, da bom ves dan vesel.

36

24. DAN: KAJ ME TAKO SLIKATE? Poletje 1978 je bilo nekaj posebnega. Vsaj za novinarje. Toliko nenavadnih stvari se je zgodilo. Najprej je ves svet in Cerkev obšla novica, da je umrl papež Pavel VI. Z vsega sveta so v Rim prihajali kardinali. Treba je bilo izvoliti novega papeža. Vročega poletnega popoldneva je na rimskem letališču pristalo letalo s potniki s Poljske. Med njimi sta bila oba kardinala: Višinski in Wojtyla. Prvi suh, visok, skoraj malo nemiren, drugi malo manjši, mirnega izraza, vedno spoštljivo v ozadju. To je bil oče Karel Wojtyla, krakovski nadškof. Novinarji se zanj niso veliko zanimali. Vsi so gledali Višinskega. On je bil poljski primas, prvi človek poljske Cerkve, in vsi bi radi izvedeli njegovo mnenje o tem, kdo bo izvoljen za papeža.

Papeške volitve ali konklave, kot se to imenuje, niso trajale dolgo. Kar hitro je bil izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki si je izbral ime Janez Pavel I. Malo za šalo, malo zares je rekel kardinalom, ki so ga izvolili: "Naj vam Bog odpusti to, kar ste mi naredili."

Janez Pavel I. je bil na čelu Cerkve samo triintrideset dni, dober mesec. Nato je ves svet umolknil ob presunljivi novici: ''papež nasmeha'', kot so ga imenovali, je izdihnil.

Radovednim novinarjem se je posrečilo izvedeti, da je ta smrt nenavadno, kar nekam skrivnostno, prizadela kardinala Karla Wojtylo.

Kardinal Karel Wojtyla je v Krakovu opravil bogoslužje za pokojnim papežem.

Vernikom je toplo priporočal, naj molijo za srečen izid konklava. Nato se je odpravil na pot. Na rimskem letališču se je od nekod pojavil nekakšen vsiljiv fotograf in ga stalno fotografiral. Kardinal ga je prijazno potrepljal po ramenih in ljubeznivo nagovoril: "Kaj me tako slikate? Ali mislite, da bom postal papež?" V rokah je imel samo star, oguljen kovček in v žepu povratno karto za Krakov. Kar najhitreje se je nameraval vrniti v svojo domovino.

14. oktobra 1978 popoldne so se začele volitve. Te se vedno odvijajo v Sikstinski kapeli. Od trenutka, ko kardinali prestopijo prag kapele, je vse dogajanje zavito v molk.

Vse, kar se tam dogaja, je stroga tajnost.

Vsa Cerkev pa je medtem molila. Mnogi pravijo, da ljudje še nikdar niso čutili takšne odgovornosti za to, kdo bo novi papež, kot takrat. Zunaj, na Trgu svetega Petra, je dvesto tisoč ljudi čakalo na izvolitev novega papeža. Njihove oči so bile uprte v streho nad Sikstinsko kapelo. Kakšen dim se bo pokazal, bel ali črn? Nato je napočil 16. oktober. Črni dim se je dopoldne pokazal nenavadno hitro. Kaj to pomeni? Ali so kardinali pospešili delo? Mnenja so bila deljena, slutnja pa je bila ista: popoldne bomo imeli novega papeža.

Večerni dim je bel. To pomeni: novi papež je izvoljen. Čez nekaj minut se na balkonu bazilike svetega Petra pojavi kardinal Felici. Iz zvočnikov zadoni njegov glas: "Oznanjam vam veliko veselje: imamo papeža v osebi kardinala Karla Wojtyle, ki si je nadel ime Janez Pavel II." Trenutek tišine. Nato izbruhne aplavz. Ljudje pa so presenečeni. Karel Wojtyla? To ime jim je popolnoma neznano. Kdo je in od kod prihaja?

Na balkonu se čez nekaj minut pojavi novi papež. Z obema rokama se opre na ograjo balkona in nepremično strmi v množico ljudi pod seboj. Papež Janez Pavel II. je prijazno 37

nagovoril spodaj zbrano množico: "Dragi bratje in sestre. Vsi smo še žalostni po smrti priljubljenega papeža Janeza Pavla I. In sedaj so kardinali poklicali novega rimskega škofa.

Poklicali so ga iz daljne dežele. Bal sem se sprejeti to imenovanje. Toda storil sem to v duhu pokorščine do našega Gospoda in v zaupanju v njegovo presveto Mater. Niti ne vem, če se bom mogel dobro izraziti v vašem ... v našem italijanskem jeziku. Če se bom zmotil, me boste popravili. In tako se vam predstavljam, da bi izpovedal našo skupno vero, naše upanje in zaupanje v Kristusovo mater, ki je tudi naša Mati, in da bi začel svojo pot z božjo in vašo pomočjo."

Misel: NAJ ČLOVEK NE ŽIVI SAMO OD KRUHA Današnji človek napreduje v marsičem (znanosti, tehniki ...), ne napreduje pa v ljubezni, dobroti, poštenju, miru.

Profesor dr. Anton Trstenjak v svoji knjigi Človek in sreča pripoveduje, kako ga je ob pol polnoči poklical mlad študent in ga prosil za pomoč. Bilje v skrajni duševni stiski.

Prišel je k njemu, čeprav ob nenavadni uri, kajti bil je na robu obupa.

Bil je edinec iz dobro situirane družine. Kar si je zaželel, vsega je imel na pretek. Oče in mati sta bila zaposlena, zato so bili redkokdaj skupaj. Fant je bil vsa leta prepuščen sam sebi. Ob vsem materialnem blagru je bil pravzaprav zelo zapuščen in v svoji notranjosti prava razvalina. Hajka za čim višjim življenjskim standardom staršema ni dopuščala časa, da bi poskrbela za duhovni standard edinega otroka. Zašel je v klapo, ki se je le potepala, ni študirala in si je delala gradove v oblakih. Tudi klapa ga je razočarala. Začutil je, da ne dela prav, a si ni znal pomagati. Izgubil je voljo do življenja, zato je pomoč iskal pri psihologu.

Dr. Anton Trstenjak mu je dal nekaj praktičnih nasvetov, ki veljajo tudi za nas. Takole mu je rekel: "Fant, ti nekaj nevarno zamenjuješ. Danes moraš živeti, če hočeš živeti tudi jutri. Danes moraš delati, če hočeš tudi jutri jesti kruh. Danes se moraš učiti, če hočeš jutri dobiti službo ... danes moraš sejati seme dobrih del, da boš ob žetvi bogato žel. To pa zmoreš le, če imaš pogled obrnjen v prihodnost, v onostranstvo. Le vera v neminljivost prihodnosti nas spodbuja v minljivosti današnjega dne."

Veljajo torej Jezusove besede, da naj človek ne živi le od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust.

Naloga: S svojimi besedami se bom Bogu zahvalil za papeža.

38

25. DAN: PAPEŽ PRESENEČENJA Že naslednji dan po izvolitvi papež Janez Pavel II. pripravi nekaj presenečenj. Najprej napiše pismo kardinalom. Zatrdi jim, da se bo skrbno držal vsega, kar je bilo določeno na drugem vatikanskem koncilu.

Popoldne nepričakovano zapusti Vatikan in se odpelje na obisk bolnikov v rimsko bolnišnico Gemelli. Bolnikom in osebju bolnišnice prisrčno reče: "Bogu se zahvaljujem za to srečanje z vami." Nato v šali doda: "Hvaležen sem svojemu varnostnemu spremstvu, ki me je v tej množici obvarovalo, da nisem še sam ostal tukaj v bolnišnici."

Sprejem novinarjev pa je celo za prebrisane reporterje vesel dogodek. Ko papež vstopi v dvorano, ga nekdo od novinarjev nekaj vpraša. Papež se za trenutek ustavi in mu odgovori. To je dovolj. Vsi novinarji planejo tja. Vsak bi rad zastavil vsaj eno vprašanje.

Vrstijo se klici, vprašanja, odgovori v vseh mogočih jezikih: v italijanščini, francoščini, angleščini, španščini, nemščini, ruščini in poljščini.

"Ali boste šli na Poljsko?" vpraša eden. "Če mi bodo dovolili!" se šegavo posmeji papež.

"Ali boste še smučali?"

"Tega mi verjetno ne bodo dovolili!"

Kaj takega se v Vatikanu še ni zgodilo. Tudi ko papež odhaja iz dvorane, vprašanja dežujejo naprej. Gospodje monsinjorji iz spremstva se jezno spogledujejo, ampak to očitno papeža prav nič ne moti.

Neki radovedni novinar – in kateri novinar ni radoveden – hoče vedeti naslednje: "Ali se počutite ujetnik v Vatikanu?"

"Zakaj pa, saj sem tukaj šele pet dni," odgovori papež.

Medtem drugi vrta: "Kakšno se vam zdi vatikansko okolje?" "Če bo šlo tako naprej, se bo dalo vzdržati," dobi odgovor.

Ko je ta potujoča novinarska konferenca končana, se sveti oče obrne in reče: "Oh, pozabil sem vam podeliti blagoslov." In jih vse pobožno blagoslovi. Tak je torej bil ta papež: preprost, svoboden in pogumen.

V nedeljo je bila maša ustoličenja novega papeža. Po maši so mnogi začeli takoj odhajati. Papež pa ne. Približal se je bolnikom v vozičkih in jim dal roko. Priteklo je nekaj otrok s cvetjem. Papež je pozdravljal ljudi in jim mahal. To se ni zgodilo še nikoli. Ljudje so bili navdušeni. Na tak način se še nikoli noben papež ni obrnil do ljudi.

Misel: ZVESTOBA V MALEM Kristjani imamo lepo življenjsko vodilo: " Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. " Veliko ljudi skuša živeti po tej ljubezni do bližnjega. A včasih pravzaprav ne razumejo, kaj naj bi ta ljubezen do bližnjega v resnici pomenila. Posvečajo se različnim prostovoljnim delom npr. v bolnišnici, spremstvu otrok s posebnimi potrebami, v župnijski Karitas. V različnih akcijah darujejo denar. Velikokrat se zgodi, da so to le dela, da odpovejo tam, kjer bi se res morali izkazati, ko je npr. treba narediti kaj težkega in zoprnega, ko se je treba ubadati s staro sitno teto. Še huje pa je, če smo dobrodelni 39

povsod drugod, samo doma ne. Nič ne pomaga, če rešujemo svet, če govorimo o ljubezni do bližnjega, ko pa nas doma čaka mama, da ji pomagamo pomiti posodo, babica, da jo odpeljemo na sprehod, mož, ki si želi pogovora z ženo, sin, ki osamljen sedi za računalnikom,…

Bog od nikogar ne zahteva velikih dejanj ljubezni, ampak zvestobo v malem. In to vsak dan. Biti zvest, in to vsak dan, vse leto, v majhnih rečeh, dejansko ni majhna stvar. In vemo, da so to stvari, ki jih drugi redko opazijo.

Neka mama je prišla na zanimivo misel. Opoldne je pripravila kosilo: pogrnila je mizo, postavila krožnike in pribor, na mizo pa ni postavila jedi ampak slamo. Oče se je začudil.

"Kako to, ali bomo danes jedli slamo?" Mama je odvrnila: "Dan za dnem delam z vso skrbjo, da vam pripravim kosilo, pa se nihče ne spomni, da bi mi rekel besedico zahvale.

Tudi danes bom postavila pripravljeno kosilo na mizo. Hotela sem vas le opozoriti na skrb, ki jo imam do vas."

Res je, majhnih vsakdanjih del, ki spadajo k družinskemu življenju, skoraj ne znamo več ceniti. Pa niso majhna, ker jih mati ali oče vsak dan opravljata z veliko prizadevnostjo.

Za vse, katerih dela ostajajo neopažena, velja Jezusova pohvala: "V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.''

Naloga: Takoj zjutraj bom pomislil, koga lahko danes razveselim z dobro besedo ali dejanjem, in bom to tudi uresničil.

26. DAN: PAPEŽEV DAN Dan kasneje se začne papežev normalni delavnik. Poln je velikih in majhnih dogodkov.

Najprej poroma v Marijino svetišče na Mentorello, nato v Asizi. Sreča se z duhovniki, redovnicami, otroki, mladimi. Nato odpotuje v Pueblo v Mehiko. Mehika pripada celini, na kateri živi največ katoličanov. To pa je žal tudi celina, na kateri je veliko ljudi, tudi otrok, ki trpijo lakoto in zatiranje. Papež govori škofom: "Dežela bo rešena takrat, ko bo vsakdo živel tako, kot uči Kristus v Evangeliju."

Ko se papež vrne iz Puebla, napiše svojo prvo okrožnico. Papeževa okrožnica je pismo vsem ljudem dobre volje. Njen naslov je Človekov odrešenik. V njej ljudem sporoča: ''Vsi ljudje smo božji otroci. To je velika čast. To pomeni, da se noben človek ne sme obnašati do drugih, kot da so manj vredni, in jim jemati njihove pravice. Nihče ne sme drugih zatirati in jim delati krivico. Vsi ljudje smo pred Bogom enaki in imamo enake pravice.

Naloga Cerkve je, da ljudem pripoveduje o tem dostojanstvu in da posreduje za človekove pravice.'' Še tretjo zelo pomembno stvar naredi papež takoj na začetku svoje službe: obišče svojo domovino Poljsko. Ljudje so bili najbolj pretreseni, ko je papež obiskal koncentracijsko taborišče Auschwitz. V tem taborišču je zloglasni bunker smrti. V bunkerju smrti je med vojno umrl Maksimiljan Kolbe, redovnik, ki je hotel umreti 40

namesto nekega drugega zapornika. In prav sem je stopil papež, pokleknil na tla bunkerja in se potopil v globoko in zbrano molitev.

Janezu Pavlu II. je s svojo osebnostjo in s svojimi darovi uspelo v Vatikan vnesti svoj slog duhovnega in človeškega življenja. Kar hitro se je vživel v svojo novo vlogo, čeprav je na začetku imel veliko hrepenenja po več prostosti in manj protokola. Hrepenel je po smučanju, po planinah, ki so bile prirojene v njegovo duhovnost. Prvič, ko si je zaželel smučanja, je bil to skoraj beg. Papež in trije njegovi prijatelji so sedli v avto in se odpeljali iz Vatikana. Eden je vozil, drugi se je delal, da bere časopis, ki ga je na široko razgrnil, da bi prikril svetega očeta, tretji je sedel zadaj ob papežu. Vozili so previdno, upoštevali omejitve hitrosti in ustavili pred vsakim prehodom za pešce. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do prometne nesreče, ali pa če bi se vozilo pokvarilo? Skozi okno je papež opazoval vsakdanje življenje. V Ovindoliju so se ustavili. Sneg, gore in tišina so pomagali k zbranosti in molitvi. Papež je tudi smučal. Bil je zelo srečen, ker so mu prijatelji pripravili takšno »darilo«.

Odprav v planine je bilo potem še več kot sto, največ v Abruce. V planinah je premišljeval o božjih delih, se prepustil Stvarniku. Sam je hodil ure in ure in si nabiral moči. Na smučiščih se je pomešal med ljudi, bilo je neverjetno, a nihče ga ni prepoznal.

Prvi ga je prepoznal še ne desetletni otrok. Mimo se je pripeljala skupina smučarjev. Čez nekaj trenutkov ji je sledil zasopli fantič, ki je očitno nekoliko zaostal. Vprašal je, po skupini, ki je smučala pred njim. Tedaj je fantič zagledal svetega očeta, obstal z odprtimi usti in ga požiral z očmi, potem pa je začel na ves glas vpiti: »Papež! Papež!« Papeževi prijatelji so ga okarali, kaj govori in naj raje hitro smuča za skupino. Seveda so se sami s papežem hitro usedli v avto in se odpeljali v Rim. Drugače je papež v Rimu živel preprosto in zmerno, kot v Krakowu. Vedno je skrbno načrtoval dan. Čas, ki ga je imel na voljo je želel najbolje izkoristiti za molitev, delo, srečanja, obroke, pogovore in počitek. Bil je vedno odprt za vse, bilo mu je v veselje, da je lahko poslušal druge in z njimi razpravljal o različnih vprašanjih. Vsak večer je v kapeli opravil zadnji pogovor z Gospodom in preden je odšel spat je iz svojega okna opazoval Rim in ga blagoslovil.

Misel: KOMUR GREHE ODPUSTITE, SO JIM ODPUŠČENI! Ko so bili po Jezusovi smrti učenci zbrani v zaklenjeni dvorani zadnje večerje, se je Jezus nenadoma pojavil med njimi in jih je nagovoril: "Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas ... Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur jih zadržite, so jim zadržani" (Jn 20, 21-23).

S temi besedami je Jezus postavil zakrament spovedi ali zakrament sprave. Zakaj se je to zgodilo ravno na veliko noč? Ker je Jezus s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem zaslutil milost sprave z Bogom, kar simbolično ponavzočuje prav velika noč. Svojim apostolom pa je naročil, naj ta zakrament podeljujejo vsem, ki bodo nanj pripravljeni.

Zakaj hodimo k spovedi? Mnogi namreč mislijo, da nimajo greha in jim zato ni treba hoditi k spovedi. Evangelist Janez pa je zapisal: "Kdor pravi, da nima greha, je lažnik in v njem ni resnice. Ta vara samega sebe."

41

Ko se dobro spovemo in grehe tudi v resnici obžalujemo, se v dušo naseli tisti mir, ki ga je Jezus dal apostolom na veliko noč zvečer. Spoved grehov pa mora biti dejanje srca, ne le obred brez pravega namena kesati se svojih grehov. Po spovedi opravimo pokoro, ki nam jo je spovednik naložil, se zahvalimo za milost odpuščanja ter zadostimo za svoje grehe z lepim krščanskim življenjem.

Naloga: Napiši pismo papežu!

27. DAN: PAPEŽ OTROKOM IN MLADIM Papež Janez Pavel II. je imel zelo rad otroke in mladino. Otrokom je govoril o ljubezni do staršev, o tem, kako milijoni otrok po svetu trpijo zaradi lakote in vojne, in o mnogih drugih pomembnih stvareh. Pa tudi staršem in vsem odraslim je govoril o otrocih. Papež Janez Pavel II. je o otrocih napisal posebno pismo. V njem pravi, da morajo vsi otroci biti deležni miru. Tako piše: "Otroci dokaj hitro spoznajo življenje. Opazujejo, kako živijo odrasli, in jih posnemajo.

Hitro se naučijo ljubezni in spoštovanja do drugih. Izkušnja iz lastne družine bo močno vplivala na njihovo vedenje, ko bodo odrasli. Če je torej družina prvo okolje, prek katerega se otrok odpre svetu, mora biti družina tudi prva šola miru.

Oče in mati imata izredno priložnost, da pomagata otrokom do zavesti, da ta velika vrednota sploh obstaja, in sicer z zgledom svoje vzajemne ljubezni. S tem, da se ljubita, otrokom omogočita, da od vsega začetka svojega bivanja rastejo v okolju miru. To okolje je prežeto s tistimi pozitivnimi prvinami, ki same po sebi sodijo k pravi družinski dediščini: s spoštovanjem, poslušanjem, delitvijo, hvaležnostjo in odpuščanjem …

Predvsem pa je dom tisti, kjer mora otrok, še preden izgovori prvo besedo, v človeški ljubezni okušati božjo ljubezen do njega in se učiti, da Bog želi mir in medsebojno razumevanje med vsemi ljudmi, ki so poklicani, da postanejo ena velika družina."

V svojem prvem nedeljskem govoru je papež dejal mladim: "Vi ste upanje Cerkve, vi ste moje upanje!" Mladi so ponosni, da predstavljajo to veliko upanje. Papež je imel za mlade vsako sredo posebno srečanje ali avdienco. Hrup in vrisk, s katerim so mladi vsakič sprejeli papeža, je bil skoraj neznosen.

"Tolikokrat so mi govorili o pomenu avdienc ob sredah," je pravil Janez Pavel II. "Dejali so mi, da papež govori, drugi pa poslušajo. Sedaj pa vidim, da je povsem drugače.

Drugi govorijo in vzklikajo, papež pa posluša. Šele sedaj razumem, kaj pomeni ta avdienca v sredo!"

Sveti Oče je poslušal petje in vzklike mladih. Nato jim je začel govoriti. Mladi so mu ploskali. Tako pogosto in dolgo so mu ploskali, da je zaradi njih zamujal druga srečanja.

Saj jim ni govoril nič izrednega. Ploskali so njemu, njegovi veri, njegovi ljubezni, njegovi bližini. Ob srečanju z mladimi so bolj kot besede govorila srca.

42

Papeževe besede mladim so bile vedno zelo preproste: "Zahvaljujem se vam za veselje in tolažbo, ki mi jo dajete s svojo številno navzočnostjo!" V njegovem srcu so mladi in otroci zavzeli posebno mesto. Ljubil jih je in blagoslavljal. Objemal jih je, ne meneč se za ceremonial, prepeval je z njimi in na svetovnem dnevu v Manili leta 1995 jim je v šali rekel: »Recite mi Karol.« Na vsakem apostolskem potovanju se je vedno želel srečati z mladimi. Leta 1985 je dal pobudo za »svetovne dneve mladih«, kjer bi mladi lahko srečali Kristusa in se od njega naučili biti oznanjevalci evangelija za druge mlade. Mladi so bili njegovi najljubši sogovorniki in ti so se vedno navdušeno zgrinjali okoli njega, čeprav je prednje postavljal velike zahteve in jih vabil, naj imajo svoj pogled vedno uprt Kristusa.

Mladi so bili z njim, še bolj kot kdaj prej, v urah zadnjega trpljenja in smrti. Malo pred koncem svojega življenja je mladim izrekel zadnjo zahvalo: »Iskal sem vas. Zdaj pa ste vi prišli k meni. Zahvaljujem se vam.« Misel: PREPROSTOST. KAJ JE TO? "Pustite otročiče in ne branite jim priti k meni, ker takih je nebeško kraljestvo" (Mt 19, 14).

Preprostost je drža čiste odprtosti k vsem širokim obzorjem življenjskih možnosti. Gre za odprtost, ki ni otročja, ni nezrela, je vsa iskrena in neoporečna, potekajoča iz poštenega srca in duha.

Celotno Jezusovo življenje je bila ena sama preprostost. Začetek njegovega bivanja na Zemlji se je izvršil v nazareški tihoti. Njegovo rojstvo spet v tihoti betlehemskega skrajno ubožnega hleva. Hotel je živeti v preprosti družini. Vse do javnega nastopa okrog svojega tridesetega leta je bil svetu popolnoma neznan. Končno je vsega oropan tudi umrl sramotne smrti na križu. Svoj nauk je oznanjal tako in v taki govorici, da so ga mogli razumeti tudi najbolj preprosti. Blagroval je tiste, ki so čistega srca, ker taki bodo deležni božjega kraljestva oziroma bodo Boga gledali. Naduti ošabneži Boga ne morejo gledati, ker v njih zanj ni prostora. Tudi apostole je svaril, naj bodo previdni kakor kača in preprosti kakor golobje (prim. Mt 10, 16), kar pomeni, da preprostost v svoji čisti odprtosti nikakor ni brez pametnosti niti ne brez pravega poznanja življenja, saj je v stiku s samo božjo modrostjo. Če človek hoče zakriti samega sebe, si nadene masko. Jezusu so se najbolj upirali "ponarejeni" Judje. Ves evangelij je poln dobrote. Samo dvakrat srečamo Jezusa, kako se je razjezil, in sicer, ko je farizejem očital hinavščino in ko je izganjal prodajalce iz jeruzalemskega templja. Dal pa nam je lep nauk: "Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam" (Mt 11, 29).

Kdor je preprost, je tudi poln dobrote. Kako je z menoj?

Naloga: Skupaj bomo obnovili krstne obljube. To so obljube naše vere, obljube, ki nam pomagajo živeti v veselju 43

Obnovitev krstnih obljub: Dragi otroci (bratje in sestre), pri krstu so se starši namesto vas odpovedali hudemu duhu in izpovedali vero. Sedaj pa vas povabim, da v lastnem imenu obnovite krstne obljube. Zato vas sedaj vprašam: -

Ali se odpoveste hudemu duhu, vsem njegovim delom in vsemu njegovemu zapeljevanju?

(Se odpovem.)

-

Ali verujete v vsemogočnega Boga Očeta, Stvarnika nebes in zemlje?

(Verujem)

-

Verujete v Jezusa Kristusa, njegovega edinega Sina, našega Gospoda, ki je bil rojen iz Device Marije, umrl in bil v grob položen, vstal od mrtvih in je sedaj v božji slavi?

(Verujem.)

-

Verujete v Svetega Duha, sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov, odpuščanje grehov, naše vstajenje in večno življenje?

(Verujem.)

To je naša vera. To je vera Cerkve. To ponosno in z veseljem izpovedujemo v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Amen.

28. DAN: ATENTAT Bilo je v sredo 13. 5. 1981 med popoldansko splošno avdienco. Papež se je s svojim vozilom vozil med verniki na Trgu Svetega Petra. V naročje je vzel deklico Saro, jo poljubil in jo z nasmehom vrnil staršem. Roke ljudi so se stegovale, vsi so se želeli dotakniti papeža, vsi so želeli, da v roke vzame njihove otroke.

Tedaj se je zaslišal strel in takoj je odjeknil še eden. Sveti oče je omahnil v svojem avtomobilu. To je bilo ob sedemnajsti uri in devetnajst minut. Nastal je nemir. Ljudje so bili zbegani. V množici pa je bil mladenič, ki se je kar najhitreje želel od nje oddaljiti. Ta mladenič je bil Ali Agca, človek, ki je v papeža uperil pištolo in proti njemu izstrelil dva strela. Človek, kateremu je papež stisnil kasneje v zaporu roko in mu njegovo dejanje odpustil.

Janez Pavel II. se je sesedel in se kremžil od bolečine, vendar je ostal miren. Vse kar je sledilo je bilo čudežno. Atentator je meril v trebuh, ker je mislil, da papež nosi neprebojni jopič. Krogla je oplazila organe v trebušni votlini, predrla črevo in izšla nekaj milimetrov mimo glavne žile, če bi jo zadela, bi umrl na mestu. Zapeljali so proti reševalnemu vozilu, ki ga je papež en dan prej blagoslovil rekoč: »O, da ne bi bil nikdar potreben!« To vozilo je bilo podarjeno in naj bi služilo za pomoč romarjem. In to vozilo je papeža do bolnišnice 44

Gemelli pripeljalo v osmih minutah, čeprav je ob tem času, zaradi gostega prometa potrebnih štirideset minut. Med vožnjo je papež medlo stokal in prosil: »Jezus, Marija, Mati moja.« Potem se je onesvestil. Njegovo življenje je bilo v nevarnosti, zdravniki, ki so ga operirali niso verjeli, da lahko preživi. Iz sebe so morali iztisniti svoj maksimum. Papež je enkrat kasneje izjavil: »Ko sem padal na Trgu Svetega Petra, sem jasno čutil, da bom izšel iz tega. Ta gotovost me ni nikoli zapustila, niti v najtežjih trenutkih, bodisi v času po prvi operaciji bodisi v času virusne bolezni. Neka roka je streljala, ampak Druga Roka je vodila kroglo.« Pozneje, ko se je Janez Pavel II. opomogel, je pomislil na Fatimo. Začel je razmišljati o nenavadnem ujemanju. 13. maja 1917 se je v Fatimi trem pastircem prikazala Fatimska Devica, in 13. maja so ga skušali ubiti. Osnovna sporočila prikazovanj v Fatimi so bila, da ljudje preveč žalijo Boga, da pekel zares obstaja in da molitev in pokora spreobračata grešnike. Marija je sporočila še, da papež mora posvetiti Rusijo Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Napovedala je drugo svetovno vojno. Vsa prikazovanja so bila zapečatena s "sončnim čudežem", ki ga je videlo 70.000 ljudi. Cerkev je ta prikazovanja potrdila kot pristna 25 let po dogodkih.

Tretjo fatimsko skrivnost je bila tajna. Ko jo je papež prebral, je v njej prepoznal svojo lastno usodo. Prepričan je bil, da je on »škof oblečen v belo«, ki bo ubit. Toda Janez Pavel II se je izvil iz objema smrti, življenje mu je bilo spet darovano po Marijinem posredovanju, po njenem varstvu.

Kroglo, ki je bila vzeta iz papeževega telesa, je podaril Mariji v Fatimi, kot znamenje svoje hvaležnosti, da ga je varovala in rešila. Danes je ta krogla vdelana v krono kipa fatimske Marije.

Misel: VES TVOJ, MARIJA! Janez Pavel II. se je Mariji izročal vsak dan. Skozi ljubezen Marijinega brezmadežnega Srca je polagal v rane Jezusovega Srca vse svoje življenje, telo in duha. Svojo mamo je našel v božji materi Mariji. Njej se je posvetil in jo častil. Rad je molil rožni venec. Ta molitev mu je bila že od otroštva najljubša. Rožni venec ga je spremljal v trenutkih veselja in žalosti. Ob tej molitvi je vedno našel okrepčilo in tolažbo. Rekel je, da ta preprosta molitev, utripa v ritmu človeškega življenja. Janez Pavel II. je napisal apostolsko pismo z naslovom Rožni venec Device Marije in trem delom rožnega venca dodal še četrtega »skrivnosti svetlobe«. Želel je, da z Božjo Materjo premišljujemo in se poglabljamo v skrivnosti Jezusovega življenja.

Marijine oči so usmerjene na Jezusa že od oznanjenja naprej. Kasneje vsako Kristusovo besedo napravi za svojo, jo shrani v svoje srce in jo premišljuje. Marija je postala naša nebeška Mati, ko je z apostolom Janezom stala pod križem in ji je umirajoči Jezus rekel: »Žena, glej tvoj sin!« Od takrat naprej Marija skrbi za nas, je naša zaveznica, je naša priprošnjica. Vse kar ji povemo nese naravnost pred Jezusa. Biti ves Marijin, pomeni biti ves Jezusov. Marija nam res lahko pomaga. To je izkušnja mnogih od začetkov Cerkve. Milijoni kristjanov pričajo o tem. Njena ljubezen do nas se nikoli ne neha, gotovi smo lahko, da prosi za nas »zdaj in ob naši smrtni uri«. Z vero in zaupanjem 45

tudi mi ponavljajmo: »Ves tvoj, Marija! Vsa tvoja, Marija! Izročitev Mariji globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja in novega življenja.

Naloga: Danes se bom izročil Mariji z molitvijo O, Gospa moja.

29. DAN: PAPEŽ IN SLOVENIJA V času papeževanja Janeza Pavla II. so se v Vatikanu vrstile številne slovenske romarske skupine. Prisotne so bile na splošnih in posebnih avdiencah. 26. aprila 1989 je bila pri papeževi avdienci mladinska skupina iz Škofje loke. Papež jih je nagovoril: »Slovenskim romarjem iz Škofje Loke in okolice prisrčen pozdrav. Majniška Marijina pobožnost naj poživi vašo vero. Vaš obisk groba sv. Petra in njegovega naslednika jo bo prav gotovo utrdil. S to željo vas očetovsko pozdravljam. Hvaljen Jezus in Marija.« Iz ust tega papeža je bilo mogoče velikokrat slišati tudi slovensko besedo.

Janez Pavel II. je bil Sloveniji naklonjen, ko smo dobili svojo državo. Prizadeval si je, da je našo neodvisnost priznala Evropska skupnost. Sam je med prvimi uradno priznal samostojno in neodvisno Slovenijo. S Slovenijo je navezal tudi uradne diplomatske stike in priznal samostojno Slovensko škofovsko konferenco. Vsi pa smo se najbolj veselili njegovih dveh obiskov v naši domovini.

Papež Janez Pavel II. je Slovenijo obiskal dvakrat: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri takratne škofije, drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška (1800–1862). Uraden pastoralni obisk svetega očeta je bil izreden zgodovinski dogodek za Slovenijo.

Leta 1996, ko je papež prvič obiskal Slovenijo, je bilo vreme pred njegovim prihodom zelo slabo in deževno. Napovedi niso bile spodbudne. Pol ure pred pristankom papeževega letala, se je vreme nenadoma spremenilo. Oblaki so se umaknili in posijalo je sonce. Sončno vreme je trajalo vse dni papeževega obiska.

Geslo prvega papeževega obiska je bilo: Oče potrdi nas v veri. Papež je med nami praznoval svoj 76. rojstni dan. Prav na svoj rojstni dan je bil med mladimi v Postojni.

Govoril je o smislu življenja in o poklicanosti, o tem kako prepoznati Kristusa, ko vstopa v naša življenja. Marijo je predstavil kot odličen zgled poguma in upanja. Mlade je prosil naj se potrudijo, da bodo Cerkev. Vabil jih je naj s pomočjo bogoslužja, kateheze, bratskega življenja, sprave in evharistije vstopajo v občestvo z Jezusom. Rekel je: »Korajža velja! Hodite v veri upanju in ljubezni! Odprite sebe in vse vaše bivanje navdihom Svetega Duha.« Najbolj pa nam bo ostal v spominu po spontanem vzkliku, ki ni bil zapisan na papirju: »Papež 'ma vas rad.« Ob drugem obisku je papež uresničil željo mnogim Slovencem. Pred množico 200.000 vernikov je škofa Antona Martina Slomška razglasil za blaženega. Dan Slomškove smrti, 24. september, pa razglasil za obhajanje Slomškovega godu. V svojem govoru je povedal, da je bil Slomšek človek visoke omike in z veliko ljubezni do domovine. Bil je sijajen zgled 46

življenja po Evangeliju, bil je zvest in predan Cerkvi in eden prvih, ki se je v Srednji Evropi zavzel za edinost kristjanov. Po vzoru Kristusa je bil usmiljeni Samarijan slovenskega ljudstva in pozoren skrbnik za oblikovanje duhovnikov in vernikov.

Misel: MIR VAM ZAPUSTIM, SVOJ MIR VAM DAM! Jezus je bil nenehno na poti, ker je tudi drugim mestom moral oznaniti božje kraljestvo. Isto je delal papež Janez Pavel II: rad bi vse potrdil v veri, upanju in ljubezni.

Zato je toliko potoval. Vse bi rad pripeljal h Kristusu. To je bil edini namen njegovih pogostih potovanj. Pred seboj je imel tudi Kristusovo novo zapoved ljubezni, zato je nenehno spodbujal, govoril in svaril, če je šlo za pravico človeka. Vsem pa je klical, kakor je to naredil v začetku svojega papeževanja: "Odprite vrata Kristusu Odrešeniku, kajti on je edini Odrešenik. Samo on ve, kaj je v človeku.

Jezus je zato prišel na svet, da bi na svet prinesel mir. Rodil se je, ko je po vsem svetu vladal mir. Po vstajenju je učence pozdravil: "Mir vam bodi! " Da to ne bi bil le hebrejski pozdrav, ki je med Izraelci in Arabci v navadi še danes, je Jezus ustanovil zakrament spovedi, ki bi mu po pravici lahko rekli tudi zakrament pomiritve in zakrament miru, ker prinaša v dušo tisti mir, ki ga svet ne more dati.

Tudi nekateri otroci kar ne morejo odpustiti svoji sestrici ali bratcu.

Ne moremo imeti Boga resnično radi, če se prej iz srca ne spravimo s svojimi brati in sestrami, torej s tistimi, s katerimi smo morda prišli v kratek stik.

Naloga: Prosil bom za vse tiste otroke, ki živijo v deželah, kjer divja vojna. Zanje bom zmolil molitev Zdrava Marija.

30. DAN: PAPEŽEV KRIŽEV POT Karel Wojtyla je poznal bolečino že iz otroštva. Spomnimo se, da je zgodaj izgubil mamo, brata in nato še očeta. Doživel je hudo nesrečo, ko ga je podrl nemški tovornjak.

Med vojno je izgubil veliko svojih prijateljev. Trpel je pod nacizmom in komunizmom. Ko je postal papež je doživel atentat. Janez Pavel II, je bil človek, ki je vedel, kaj pomeni biti bolan, kaj je bolečina in kaj je trpljenje. Bolnišnico Gemelli je imenoval Vatikan številka 3, ker je tam po atentatu preživel kar 164 dni.

Sprejel je vse, kar mu je Gospod pripravil, ker mu je želel slediti na vsakem koraku.

Svoje življenje je živel v celoti in ga popolnoma daroval Bogu. Njegova škofovska palica je postopoma postajala njegova opora. On svetovni popotnik, je bil prisiljen uporabljati sedež na kolesih. Bolezen mu je upognila hrbet, mu odvzela kretnje, mu odvzela glas. Le njegov prodoren pogled je ostal isti. Mogoče je bil malce utrujen, na trenutke brezizrazen, vendar je na njem bilo do konca mogoče zaznati moč in odločnost, ki sta izvirala iz njegove notranjost, iz njegovega zaupanja in vere v Gospoda. Čeprav molče, je 47

bil še vedno sposoben ljudem vlivati moč in upanje. Njegovo sporočilo nam vsem je jasno: trpljenje ima pomen, če ga živimo s Kristusom; umrlim na križu in vstalim.

Na svojem zadnjem potovanju v Lurdu je zdrsnil s klečalnika in le malo je manjkalo, da ni padel. Pomagali so mu, da je sedel. Z dlanmi si je pokril obraz in jokal. Prebrati ni mogel niti nekaj vrstic, ki jih je namenil bolnim. Ozračje je bilo nabito s čustvi. Besede Janeza Pavla II je prebral kardinal: »Dragi bratje in sestre, ki ste bolni, z vami delim del življenja, ki ga je zaznamovalo telesno trpljenje … Tukaj čutim, da sem dosegel konec svojega romanja.« Mnogi so namigovali, da bi moral odstopiti. On pa ni nikoli dopustil niti najmanjšega dvoma o svojih namenih. Nekemu kardinalu je dejal: »Ali je Kristus stopil s križa?« Na veliki petek je ponavadi vodil križev pot v Rimskem koloseju. Veliki petek leta 2005 je bil zanj drugačen. Križev pot je spremljal iz svoje kapele. Pri zadnji postaji je vzel v roke križ, kakor bi želel svoje življenje zediniti z Kristusovim. Ta križev pot se je dotaknil mnogih. Neki mož je dejal: »Leta in leta nisem molil. Ko pa sem bil v dneh njegovega smrtnega boja pod tistim oknom, sem spet začel moliti.« Za Veliko noč papež ni mogel več podeliti blagoslova mestu in svetu. Prevzet od trpljenja, je z rokami naredil križ in se umaknil od okna. Ljudje so mu ploskali, ga klicali, on pa je čutil vso težo svoje nemoči.

Mislil si je: »Morda bi bilo bolje da umrem, če ne morem več opravljati poslanstva, ki mi je zaupano.« Kardinal Dziwisz mu je skušal ugovarjati, veliki Janez Pavel II. pa je nadaljeval: »Zgodi se tvoja volja … Ves tvoj.« To niso bile besede obupa, ampak besede podreditve božji volji.

Janez Pavel II je umiral v svoji sobi. Na steni je imel podobo z vrvmi zvezanega Kristusa in čenstohovsko Marijo in na mizici fotografijo staršev. Ob njem so bili vsi njemu najbližji. Prosil jih je naj mu berejo Janezov evangelij. V svojih zadnjih trenutkih je ostal, kar je bil vedno, mož molitve. 2. aprila se je nekem trenutku k njemu sklonila sestra Tobiana. Rekel ji je: »Pustite me k Gospodu.« Začela je jokati. Iz Trga Svetega Petra pa so se dvigali klici vse do tretjega nadstropja: »Naj živi papež!« Ob njem so ob 20 uri začeli brati mašo za praznik božjega usmiljenja, ker je bil ta praznik papežu zelo pri srcu. Pri obhajilu so mu s težavo, dali za popotnico nekaj kapljic Jezusove krvi. Ura je kazala 21.

37. Takrat je sveti oče prenehal dihati in odšel v Gospodovo hišo.

Tisoči in tisoči vernikov so molili in izražali globoko ljubezen in spoštovanje. Med pogrebno mašo so se večkrat zaslišali klici. »Takoj svetnik!« Na Trgu Svetega Petra je bila posebna svetloba. Veter pa je na preprosti cedrovi krsti listal evangeljsko knjigo. Na koncu maše je dvignil tudi težke platnice. Knjiga je ostala zaprta.

Misel: ZAUPAJ SIN (HČI),TVOJA VERA TE JE REŠILA! Zaradi naporov in nevarnosti človek na poti življenja potrebuje nekoga, na kogar se more opreti, nanj računati, se k njemu zateči, da ga ne ohromi tesnoba, da vztraja kljub vsem preizkušnjam. Brez zaupanja bi bilo življenje nemogoče. Končala bi se civilizacija.

Jezus je večkrat opozoril na to temeljno krepost.

48

Do zaupanja lahko pride, če z drugimi vzpostavimo prijateljski odnos. Don Bosko, veliki vzgojitelj mladih, je gradil prav na zaupanju, ki ne pozna nobenih pogojev. Nekoč je mlademu fantu dejal: "Premalo mi zaupaš, preveč se me bojiš. Ne boj se svobodno govoriti z menoj. Vedno si v strahu, da me ne boš zadovoljil. Veš, da ti hočem dobro: če se pregrešiš v kaki mali stvari, spregledam, če pa je kaj večjega, ti odpustim.''

Zaupanje je moč pridobiti le z ljubeznijo in dobroto, a treba se ga je tudi naučiti.

Mogoče bomo velikokrat razočarani, a je edina redna pot dobrih medsebojnih odnosov.

Zaupati pa moramo tudi v Jezusa. To pomeni, da mu verjamemo. Tudi On nam marsikaj spregleda, večje stvari pa odpusti, če se jih le pokesamo. Tudi prijateljstvo z Jezusom moramo negovati. Z molitvijo smo vedno v stiku z Njim. Jezus nas spremlja celo življenje, je ob nas, ali pa nam hodi naproti. Naproti nam pride tudi, ko umiramo, ker nas želi popeljati v večno življenje. Sveta Terezija iz Lisieuxa je rekla: »Ne bo me vzela smrt, ampak Bog.« V Boga je imela veliko zaupanje, tako kot ga je imel Janez Pavel II. Umiranje je tako lažje. Kdor umre v zaupanju do Boga in v miru z ljudmi, je na poti v občestvo z vstalim Kristusom.

V svojem umiranju bomo padli v Jezusove roke in se vrnili v naročje Boga, ki nas je ustvaril.

Naloga: Do vseh bom iskren in do nikogar zahrbten.

31. DAN: TAKOJ SVETNIK IN ČUDEŽI Papež Janez Pavel II. je bil velik človek, človek, ki je spremenil svet. Bil je neutruden apostolski popotnik, želel si je stika z ljudmi, ker je srce Cerkve videl na ulicah sveta. Še noben papež se ni srečal s toliko ljudmi kot on.

Z Janezom Pavlom II. je povezanih veliko izrednih dogodkov, tudi čudežev, ki so se zgodili na različnih koncih sveta. Skupni imenovalec vsem izpovedim ljudi, ki se jih je Janez Pavel II. globoko dotaknil, pa je prepričanje, da je ta papež živel blizu Skrivnosti, ne le zaradi svoje službe, ampak kot človek. To je postalo očitno, ko je zapustil svoje zemeljsko potovanje.

V juniju 2002 je bil neki italijanski deček s svojimi starši pri maši v papeževi kapeli.

Deček je imel okvarjen imunski sistem. Zdravil se je v bolnišnici, ker je imel različna vnetja vitalnih organov. Janez Pavel II. je po maši z dečkom spregovoril nekaj besed in ga pobožal po obrazu. Otrok je začutil toploto. Pozneje se je izkazalo, da je popolnoma ozdravel. V pismu se je papežu zahvalil za ozdravitev z besedami: »Sveti oče, zahvaljujem se Ti, da sem imel priložnost spoznati svetnika.« V pismu je še dodal, da vsak dan moli za papeževo zdravje. Janez Pavel II. mu je odpisal: »Zahvaljujmo se Gospodu, Gospod je dober!« Kanonsko pravo zahteva, da se proces za blaženega lahko začne šele po petih letih.

Papež Benedikt je postopek zelo pospešil. V tem času so začela z vsega sveta prihajati 49

pričevanja o ozdravljenjih in drugih milostih, ki so jih ljudje pripisali posredovanju Janeza Pavla II. To je bilo kot odmev klicev ljudi »takoj svetnik«, ki jih je bilo slišati na dan pogreba na Trgu svetega Petra. Za svetništvo morata biti potrjena dva čudeža. Prvi je potreben za beatifikacijo. Da je čudež potrjen, mora biti ozdravitev takojšna, trajna in znanstveno nerazložljiva.

Prvi potrjen čudež je bila ozdravitev s. Marie iz Francije, ki je prebolele parkinsonovo bolezen, ko je molila za papeža. Za s. Marie Simon Pierre je bil ključni dan 2. junij.

Zdravje se ji je poslabšalo. Predstojnico je prosila, naj ji dovoli, da neha delati, ker ne more več niti stati pokonci. Ta pa ji je odvrnila, da Janez Pavel II. še ni rekel svoje zadnje besede. Naročila ji je, naj na list papirja napiše papeževo ime. Napisala je, vendar je bilo popolnoma nečitljivo. Še isti večer pa je začutila, da bi rada njegovo ime napisala še enkrat. Zbudila se je z občutkom velikega miru in čutila, da je spremenjena. "Ko sem šla v kapelo molit, sem ugotovila, da je moja roka znova gibljiva. Med mašo pa sem zanesljivo vedela, da sem ozdravljena,'' je povedala s. Marie Simon Pierre.

Tako je bil Janez Pavel II. 1. maja 2011 razglašen za blaženega. Številni ljudje so se združili v molitvi in jokali od sreče. Uradna relikvija je steklenička s papeževo krvjo, ki so mu jo vzeli med njegovim zadnjim obiskom v bolnišnici. Njegov god praznujemo 22. oktobra, ker je takrat uradno nastopil svoj pontifikat.

Papež Frančišek je uradno odobril tudi njegov drugi čudež, zato je bil Janez Pavel II. letos 27. aprila razglašen za svetnika. Drugi čudež se je zgodil 1. maja 2011, ko je bil Janez Pavel II. na Trgu svetega Petra razglašen za blaženega, pri čemer je ozdravela ženska iz Kostarike.

Papež in ljudje, ki so mu bili blizu, niso zapisovali domnevnih čudežev. Sveti oče, Janez Pavel II. ni hotel nič slišati o čudežih. Rekel je, da čudeže dela Bog, ne on. On le moli in želi, da se o tem ne govori. V klečalniku v njegovi kapeli, je bilo veliko pisem ljudi, ki so mu pisali in ga prosili naj jim pomaga z molitvijo. On je za vse konkretne namene z molitvijo prosil Gospoda, naj se zgodi božja volja.

Misel: ČUDEŽI SO ZNAMENJA, KI JIH JE NAPRAVIL JEZUS Čudeži zapisani v Evangelijih, kažejo na obstoj Moči, ki prekaša naravne sile in zakone. Čudeži, ki jih je delal Jezus so bili znamenja prihajajočega Božjega kraljestva. Bili so izraz njegove ljubezni do ljudi in so potrjevali njegovo poslanstvo. Jezus je bil napolnjen z močjo ozdravljajoče Božje ljubezni. Osvobajal je od lakote, krivice, telesne in duhovne bolezni ter smrti. Človeka je želel osvoboditi iz suženjstva greha. Z čudeži je zbujal vero.

Vsak pravi čudež je povezan z Bogom, ki hoče človeku dobro. Bog je med nami, ljubi človeka in to nam pokaže z znamenji. Zgodi se čudež, čeprav mislimo, da je nemogoče.

Ali čudež sprejmemo ali ne, je odvisno od nas. Čudež nikogar ne prisili v vero, lahko pa pomaga tistim, ki so zanjo odprti. Čudež prejmemo zastonj in brez lastne zasluge, če smo dovolj ponižni.

Ena izmed lastnosti svetnikov je da so polni Boga. To se dotakne ljudi, ki so blizu takega človeka. S svetostjo določenega človeka se lahko spremeni vse okoli njega. To je tudi namen svetosti. Bog lahko deluje po posredništvu svetega človeka, ker ima ta dar 50

Svetega Duha, da gradi skupnost vernih. Janez Pavel II. je imel dar molitve in posredništva.

Med pogrebno mašo Janeza Pavla II. je takrat še kardinal Joseph Ratzinger rekel: »Prav gotovo, sedaj naš ljubljeni papež stoji pri oknu v Očetovi hiši, gleda na nas in nas blagoslavlja. Da, blagoslovi nas sveti oče.« Tudi mi bodimo prepričani, da nas je skozi ves mesec, ko smo se zbirali pri šmarnicah, Janez Pavel II. gledal skozi okno Očetove hiše in nas blagoslavljal. Spoznavali smo velikega človeka in naše življenje je tudi zaradi njega bogatejše. Tako kot je bil on, je vsak od nas poklican k svetosti. Trudimo se živeti po zgledu Jezusa, Marije, Janeza Pavla II. in drugih svetnikov, da bomo spreminjali svet na boljše. Predvsem pa zaupajmo načrtom, ki jih ima Gospod z nami. Naj nas ne bo strah reči: »Tukaj sem Gospod, vzemi mene …« In ne bojmo se svetosti uresničevati v vsakdanjem življenju, kajti »poti svetosti so mnogovrstne in primerne za poklicanost vsakogar.« Naloga: Ker smo zaključili Marijin mesec, se izročimo Mariji in iskreno recimo, kakor papež Janez Pavel II.: »Ves sem tvoj!« Zdrava Marija…

Molitev na priprošnjo sv. papežev Janeza XIII. in Janeza Pavla II.

51

Ves tvoj Marija (molitev) (To molitev je papež Janez Pavel II. molil vsak dan) Izročam se ti, Mati mojega Boga.

Po plamenu ljubezni Marijinega brezmadežnega Srca dajem v rane Jezusovega srca vso svojo dušo in vsega duha, vse svoje telo in vso umevanje, vse svoje odnose z bližnjimi, s seboj in s Teboj, ljubi Jezus.

Vstopi vame in v moje odnose.

Ti me očisti, ozdravi, osvobodi in napolni s Svetim duhom.

Tebi izročam vso svojo svobodo, da uresničiš vse, kar je v tvoji sveti volji zame in za moje služenje.

Blagoslovi me Gospod. Čuj, Marija, klic srca (molitev) Čuj, Marija, klic srca, saj si vsa usmiljena.

Ti, mogočna sveta Mati, moraš vedno pomagati.

Ko nikjer ni več pomoči, si nam zvezda v temni noči.

Ne presliši prošnje glas, ljuba mati, reši nas!

Glej, otroci tvoji smo, tebi vse zaupamo, saj nam moreš pomagati, o, pokaži, da si Mati.

Ko nikjer ni pomoči, naše upanje si ti. Čuj, Marija, klic srca, bodi nam usmiljena!

Amen.

52