Alenka, Lukova mama: »Mogoče me je najbolj od vsega
skrbelo, v kakšni družbi bo naš otrok, ko bo stran od staršev. Zdaj vidim, da boljše ne bi mogel najti. Starši na sre-
Marjana, Petrina mama: »Naložba v prihodnost, samostojnost in osebno rast – to je JDD. »
čanjih ugotavljamo, da imamo družine zelo podobna moralna načela, vrednote, duhovno zaledje. Ta vrednostni sistem prinesejo otroci s seboj in se nekako počutijo »med svojimi«. Luka pravi, da ko gre v nedeljo od doma, se mu zdi tako, kot bi šel na taborjenje. Pia pa pravi, da je najlepše v domu to, da se ti ni treba pretvarjati. Lahko si to, kar si.« Tanja, Nadjina mama: »Učijo se živeti v širši skupnosti, se prilagajati pravilom ter sostanovalcem, predlagajo spremembe ter se učijo samoiniciativnosti in komunikacije, ustvarjajo in razširjajo krog resničnih prijateljev ter se učijo odgovornosti z razporejanjem časa in prioritet svojega učenja znot-
raj postavljenega urnika in strukture. V
Izdal in založil: Zavod sv. Stanislava Odgovarja: dr. Roman Gklobokar Zbrala: Alenka Gortan Uredila: Rozalija Jezernik Špec Lektorirala: Mateja Beribak
Staršem se iskreno zahvaljujemo za njihove prispevke in sodelovanje.
Oblikoval: Marko Grimani Fotografije: arhiv dijaškega doma Naklada: 1000 izvodov
Jegličev dijaški dom
dijaškem domu je vrvenje mladostne energije, ki napolnjuje, daje polet, preizkuša čustveno odpornost ter izziva z možnostjo notranje rasti in samo preseganja. Staršem nudi pogled na svojega otroka z distance, zbuja hvaležnost za prehojeno skupno pot in spodbuja razvoj zaupanja v mladostnika.«
starši staršem
Spoštovani starši!
Jožica, Petrina mama: »Mislim, da je otroka potrebno pripraviti predvsem re-
Odhod otroka od doma v najstniških letih je prav gotovo velika prelomnica ne samo za mladostnika, marveč tudi za vas, starše. V tej zloženki vam predstavljamo razmišljanja staršev, ki že imajo tovrstno izkušnjo in njihovi otroci bivajo v Jegličevem dijaškem domu. Njihove misli prihajajo iz srca, iz izkušenj. Prav za to so toliko bolj dragocene in vam lahko pomagajo odgovoriti na morebitna vprašanja in dileme, ki se vam porajajo, ko se vaš otrok odloča o tem, da bi bival v dijaškem domu. Odločitev bo še lažja, če nas obiščete! Z veseljem vas pričakujemo! Rozalija Jezernik Špec, ravnateljica Jegličevega dijaškega doma
alno na to, kako bo, ne ga ustrahovat, pa tudi rožic ne sadit. Najbolj pomembno
za sebe. Zdaj opažam, da si naša Pia ta čas vzame
pa je, da otroku povsem zaupamo in verjamemo, da bo ta njegova nova pot tudi
po kosilu in pred učnimi urami. Takrat gre na
prava in uspešna. Dopovedati mu moramo, da tudi če ne bo vse najboljše, lahko računa na pomoč in posluh odraslih.«
stavna. Novo okolje, novi obrazi pa še odhod od doma – GROZAAAA! Ja, res je, takšni so bili
naši občutki in verjamem, da nismo bili osamljeni primer. Vse to so v JDD zaznali in pristopili k nam staršem in dijakom na najbolj preprost človeški način – odkrit pogovor! Najina hčerka se je odločila za bivanje v JDD po sproščenem pogovoru z domsko pedagoginjo. Vsi dvomi, strahovi in prepreke, ki so bile prej nerešljive, so se v hipu zdele minimalne. Njene besede »USTVARI SI IZHODIŠČE TUKAJ pri nas v JDD … še vedno lahko greš na orkester v svoj kraj, pa za vikend k skavtom«, … so bile tehtnega pomena. Spoznavni (duhovni) vikend dijakov, bodočih sostanovalcev in njihovih vzgojiteljev pa je dokončno sprostil zavore. Petra je zelo zadovoljna in sama pravi, da šele sedaj vidi, za kaj vse bi bila prikrajšana, če ne bi živela v Jegličevem dijaškem domu.«
sprehod, včasih gre igrat orgle, včasih gre v telovadnico ali pa v posteljo brat knjigo.
Ana, Rokova mama: »Najbolj me je skrbelo, če bo otrok na varnem. In na srečanju ob spoznavnem vikendu pred selitvijo v dom sem ugotovila, da JDD jemlje varnost otrok zelo resno. Poleg tega posvetijo veliko časa duhovnosti in pogovorom.« Klavdija, Juretova mama: »Tudi mene je skrbela varnost. V mnogih pogledih je otrok v domu bolj varen. Ker ima številne prijatelje v domu in ogromno obšolskih dejavnosti pri roki, najstniku ni treba hoditi na obiske kdo ve kam in h komu, kjer bo nanj prežalo tisoč nevarnosti. V domu so droge, alkohol in kajenje najstrožje prepovedani.«
To je po navadi tudi čas, ko pokliče domov in pove, kaj se je zgodilo v šoli. Jožica, Helenina mama: »Hči je bila v osnovni šoli izjemna učenka, želela je tekmovati na vseh tekmovanjih, hodila je v glasbeno šolo in igrala violino, zato smo jo pred in po pouku nenehno vozili na razne dejavnosti in nastope. Zdaj, ko je hči v JDD, lahko v copatih hodi na vse dodatne ure pouka, na priprave na tekmovanja, še naprej hodi v glasbeno šolo in vpi-
Alenka, Pijina mama: »Zelo me je skrbelo, če bo najin tih, miren in zaMarjana, Petrina mama: »Odločitev za bivanje v Jegličevem dijaškem domu ni bila eno-
Alenka, Pijina mama: »Skrbelo me je, če bo imel otrok tudi čas
držan otrok v domu osamljen. Toda po mesecu dni v domu je hčerkina
dolgoletna profesorica v glasbeni šoli komentirala: Kako se je spremenila! Iz mirne in tihe deklice je postala odprta, vedra, samozavestna, zdaj se šali in je vsa druga. Seveda, življenje v domu daje najstniku veliko mero samozavesti. Prav zaradi samozavesti in zaradi dejavnosti, ki jih organizirajo vzgojitelji, je zelo majhna verjetnost, da bi bil najstnik osamljen. Otroci gredo skupaj na kosilo, skupaj imajo obvezne učne ure, skupaj se ukvarjajo s športom, prepevajo, igrajo instrumente … Po večerji je na voljo ogromno dejavnosti od športnih aktivnosti do umetnosti in duhovnosti, tako da ni mogoče, da bi otrok ostal zunaj tega kroga.«
sala se je v šolo risanja. Prihranjeno ji je ogromno vožnje, čakanja na prevoz … V knjižnico lahko gre, kadar si zaželi in ne takrat, ko jo bo kdo od naju uspel peljati. Zelo je zadovoljna. Midva z možem pa tudi.« Klavdija, Juretova mama: »In še nekaj je. Zjutraj se nam, staršem, ni treba prerekati z najstnikom, naj vstane. Ni ga treba opominjati, naj pospravi za seboj (ker ga vzgojitelji). Ni mu treba omejevati časa na računalniku, ker ga v sobi nima. Ni ga treba spraševati, kdaj se bo šel učit, ker ima
obvezne učne ure. In ko pridejo konec tedna otroci domov, lahko z njimi preživimo zares kva-
liteten čas, lahko se posvetimo drug drugemu, ni nam treba biti »zoprni in tečni starši«, ki najstniku kar naprej nekaj prigovarjajo. Če ni to krasno …«
Alenka, Pijina mama: »Skrbelo me je tudi, kaj če otroku ne bo šlo v šoli. Izkazalo se je, da lahko dobi vso pomoč od sošolcev, dijakov iz višjih letnikov, vzgojiteljev ali pa bo priskočil na pomoč kdo od študentov. Hči prvošolka zadnjič ni znala narediti naloge iz grščine. Na pomoč ji je priskočilo dekle iz drugega letnika in skupaj sta naredili nalogo. Seveda je naslednji dan pri grščini dobila plus in pohvalo, ker je bila naloga menda res težka.«