Leto XIII Številka 89 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE November 2009
Fotograf: Robert L. Horvat
UVODNIK
Kazalo
UVOD No, pa smo izgubili še enega direktorja. Ne ravno izgubili … Ostal je menda kot svetovalec. Verjetno bo svetoval novemu direktorju, kako se kar najhitreje izogniti odgovornosti in pri tem obdržati zajetno plačo … Pa kaj jaz vem. Morda pa so ti ljudje potrebni in koristni na železnici. Saj je naše podjetje polno denarja, dobički se večajo iz leta v leto, torej vsi ti svetovalci in managerji počnejo veliko koristnega, a ne? Potem je tudi resnično prav, da jih za to mastno plačujemo! Saj si zaslužijo! Bog ne daj, da bi se kdo zamislil nad tem in kaj spremenil! Za vse, kar ne gre po planu, smo krivi mi, delavci, nad nami pa seveda naši sindikati! Nas je treba kaznovati, odpuščati, oklestiti do obisti. Saj je od nas več škode kot koristi! Tovora je vedno manj in tudi za to smo krivi mi. Izboljšanje delovnih pogojev? Ste zmešani? Kaj bi sploh radi? Vodo? Pisarno brez prepiha? Več prostora? Saj imate aktivni oddih pa zdravstveno preventivo! No ja, tudi tej so se v našem imenu začasno odpovedali. Kaj samoplačniško? Saj imate vendar odlične plače! Vlaganje denarja v nove proge in vozna sredstva? Zakaj? Bomo raje zaposlili še koga, ki nam bo svetoval, kako se temu izogniti! Evropska sredstva? Kaj je to? Nak! Enih par jih dajmo na čakanje, pa raje zaposlimo še koga, ki nima pojma o železnici! Dokler se ne sesuje vse skupaj, bo že šlo. Če pa pride do najhujšega scenarija, pa bodo itak kratko potegnili samo tisti, ki si to najbolj zaslužimo: delavci …
Uvod
2
Siti bi lačne poslali na dieto
3
Vsi naši direktorji
4
Postaje so naše ogledalo
6
Nov predpis
10
Nekaj zanimivih statističnih podatkov o naših progah
10
Cokla
11
Kapo dol
12
Saga delavcev brzojavnega urada Maribor
13
Oglaševanje na SŽ
14
Pandemska gripa
15
Ukrepi za izboljšanje poslovanja
16
Šefovanje včasih in danes
17
Na kavo smo povabili
18
Malo zgodovine
19
Postaje, naš zaklad
20
Turizem smo ljudje ali kako lahko poteka tudi čakanje v službi
21
Upokojili so se
22
Srečanja, izleti
23
Potopisi
30
Za boljšo prebavo
38
Urednica Suzana Slatinšek
Vse, ki bi želeli svoje komentarje, misli, vprašanja, oglase in Vse, ki bi želeli svoje komentarje, misli, vprašanja, oglase in ostale prispevke objaviti v našem časopisu, vabim, da svoja besedila v pismeni ali, še bolje, v elektronski obliki, oddajo na naslov: Sindikat železniškega prometa Slovenije, Trg OF 7, 1000 Ljubljana, s pripisom »Časopis Prometnik« ali na e-poštni naslov: info@sindikat-szps.si ali suzana.slatinsek@amis.net.
Časopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Naslov uredništva: SŽPS Uredništvo časopisa Trg OF 7, 1000 Ljubljana Telefon : (01) 29-12-146, (01) 29-12-147 E-pošta: info@sindikat-szps.si sindikat.szps@slo-zeleznice.si
2
www.sindikat-szps.si Predsednik Damjan Rak: 051 374 714 Sekretar Jože Skubic: 031 519 111 Podpredsednik Risto Djurić: 051 311 128 Podpredsednik Matjaž Skutnik: 041 216 612 Glavna urednica: Suzana Slatinšek Odgovorni urednik : Damjan Rak Uredniški odbor: Miran Prnaver, Robert L. Horvat, Marjan Mally Zdravko Munda
Lektoriranje: Danica Prnaver Oblikovanje : Zdravko Munda Glasilo šteje med grafične izdelke informativnega značaja iz 11. točke tarifne priloge 3 zakona o DDV po katerih se plačuje DDV po stopnji 8,5 %. Časopis izhaja mesečno v nakladi 1000 izvodov.
AKTUALNO
SITI BI LAČNE POSLALI NA DIETO Železnica, kaj nam delaš? Dušo, srce in življenje dajemo zate, ti pa nam vračaš z vse večjimi skrbmi. A železnica bi najbrž hitro odgovorila, da vrača z enako mero, kot zanjo (lastniki) skrbijo. Ne gre izgubljati besed, da je država slab gospodar. Odkar železnica obstaja, je vedno tako najlaže reči. Mnogo resnice je v tem. Res pa je tudi, da železničarji, tisti pravi, s srcem in dušo, da ne rečem s koreninami, vidijo, da marsikdo ne zasluži naziva železničar. Biti to samo zato, ker si pri nas služi lepe denarce, lahko zaslužene provizije za posredovanja, posle, ki so ali pa ne, namenjeni za dobrobit železnice. Zgodb o svetovalcih smo se prenajedli. Sedaj jih ni več, le da se nekateri »znajdejo« in pač ne želijo podpisati nove ponujene pogodbe. Kdo jim pa kaj more? Saj je res, da smo se sindikati skozi zgodovino borili, da je delavec čim bolj zaščiten pred nenadzorovanim odpustom, vendar zaščita takih »strokovnjakov« ni bila predvidena. Zelo bi si jo želel marsikdo, ki je na čakanju na delo doma. Brez izbire ali možnosti pritožbe. Resni časi, resne težave, vse manj možnosti izbire, vse bolj zamegljena prihodnost. Vsi si želimo ostati v službi, vsi vemo, da bo nekaj potrebno korenito spremeniti, komu jasno povedati, da je pač bil slab in je njegova zamenjava nujna. Ne politična, ne maščevalna, pač pa zaradi rezultata poslovanja, ki je katastrofa. Odrekanja vseh zaposlenih, »brezplačno delo« 40-urnikov, vse to ne pomaga, če ne bo v zavesti vseh jasno, da jasli železnice ostajajo vse bolj prazne. Krava pa je shirana, izžeta, ne daje mleka, pa še na njivo ne bo več česa peljati, kar prazna čreva ne ustvarjajo niti za sproti, kaj šele dodane vrednosti. Kmalu ne bo niti za župco, kaj šele za zrezek. Vprašanje pa je, koga bomo obsodili, da je mesar. Da le ni »naš«! V zadnjih dogajanjih pa je ravno to glavno vprašanje. Komu bomo naprtili, da gre vse po zlu? Tistim, ki sedaj vodijo podjetje, težko, ker so prekratek čas tu. Tistim, ki so bili, pa na hitro odšli, lahko pripišemo kakšen milijon, žal pa jih veliko ostaja. Iz časov rekordov v tako imenovanem »cor biznisu«, kar je v sodobnem, manadžerskem jeziku milozvočen izraz za osnovni posel, to je prevoz blaga in potnikov, ni ostalo kaj prida več kot številke. Žal so bile rekordne samo tone in kilometri, finančni učinki niso bili pozitivni. Razen za tiste, za katere smo rekordne tovore prevažali. Res pa je, da se (je) s tem zagotavlja
tekoča likvidnost, denarni tok, ki zagotavlja med drugim tudi izplačilo plač. Za to je kriva država, ker se svojih tekočih obveznosti, kot vsa leta, otepa. Tisti, ki so že leta in leta v sistemu odgovorni, ali bolje, plačani za tržne dejavnosti, pogodbe, pa so skriti, žal velikokrat tudi za okriljem sindikalne zaščite. Že vedo zakaj. Tudi sindikati. A ko pridemo do točke, da bo treba reči bobu bob, bomo težko branili delovna mesta v proizvodnji s hvaljenjem odgovornih, če njihova (ne)učinkovitost pripelje do problema zapiranja delovnih mest. Lahkotne odločitve, na podlagi neke pavšalne statistične ocene, ki privede do tega, da »Predlagamo, da do 12. 12. 2009 ne spreminjamo voznega reda (ostane vožnja vsak dan), nato pa od 13. 12. 2009 pa do 28. 02. 2010 postavimo koledar (1,3,5) z vožnjo vlaka vsak drugi dan.« (citat dopisovanja odgovornih v tovornem prometu, ki že tako zmedenim, vse bolj redkim strankam dajejo jasne signale, da na železnici nekaj res ni vse v redu. Da jih, stranke, ne nesposobnežev na SŽ, odganjamo stran, pripomore še skrajno negativna slika v javnosti, pri čemer naša PR služba ne kaže kake posebne vneme, da bi jo spremenila. Žal diplome niso dovolj, da delaš dovolj dobro. Biti sindikalist ni lahka. Dogajanja po Sloveniji, spontana ali po tihem spodbujana »od zadaj«, vse več spoznanj o »boju za pravice delavcev«, hkrati pa še vse, kar se dogaja v ozadju in vmes, daje sindikalnemu delu na SŽ še dodaten pridevnik. Morda pa je ravno sedaj potrebno ostati trden v svojih lastnih prepričanjih: vztrajati v poštenem delu in dejanjih v korist članstva. V korist železnice. Da ji še naprej dajemo dušo, srce, vdihavamo življenje. Pravijo, da se vsak pacient po resni bolezni začne drugače obnašati, ker končno zna ceniti življenje. Četudi se odreče kakemu zrezku. Nekateri smo se odrekli že celemu obroku. Žal pa bodo polne mize morali začeti prazniti tudi nedotakljivi, nepogrešljivi in nezmotljivi. Tako pravi ljudstvo. Lahko pa na podlagi statistične, pavšalne ocene odredijo drugo rešitev. Zamenjajte ljudstvo. Si upate? Damjan Rak
3
AKTUALNO
VSI NAŠI DIREKTORJI Od osamosvojitve Slovenije naprej imamo z direktorji naših železnic same težave. Ali bi bilo pa morda bolje, da rečem, da imajo vsi direktorji Slovenskih železnic težave z nami? Začnimo z gospodom Jurijem Piršem, v. d. predsednikom poslovodnega odbora, ki se je obdržal na oblasti nekaj čez tri leta in nas pripeljal iz JŽ na SŽ. Nadaljujmo z našim najznamenitejšim direktorjem, ki je svoj prestol obdržal skoraj 6 let. Se še spomnite, kako burno je bilo v tistih časih? Razcepljanje, odpuščanja, borbe, demonstracije, stavke … Gospod Marjan Rekar se nam ni pustil, izvedel je to, kar si je zamislil, in nas potem zapustil po končanem mandatu.
4
V kakšnem stanju nas je zapustil, je že zapisano v zgodovino. Je bil njegov mandat dober ali ne, o tem naj odločajo drugi. Dejstvo pa je, da smo takrat vsi imeli občutek, da se nekaj dejansko dogaja, da se časi spreminjajo, da se je na železnicah nekaj premaknilo, da se nekaj DELA. Morda je ravno to razlog, zakaj nam sedaj, po vseh teh letih spomin nanj vzbuja nostalgijo in si ga toliko naših ljudi želi nazaj. Kakorkoli že, takrat smo vsi zaposleni vsaj vedeli, kdo je naš direktor, naš nesporni vodja. Leta 1999 je žezlo prejel gospod Igor Zajec, ki nas je vodil polna tri leta, preden se je odločil in zaprosil za predčasno, sporazumno razrešitev s položaja, ker smo nevzdržni … V času
AKTUALNO
njegove vladavine smo dobili upravo Slovenskih železnic z več člani, seveda ... Septembra 2002 smo dobili gospoda Blaža Miklavčiča, ki je po odhodu gospoda Zajca postal predsednik uprave, skoraj leto dni pozneje je postal generalni direktor. Skupaj je ostal malenkost čez dve leti, razrešili so ga iz krivdnih razlogov (nezakonito sklepanje pogodb). V njegovem mandatu smo imeli tudi afero s ponarejenimi diplomami. Za njim je šlo samo še navzdol … Konec leta 2004 je prevzel vodenje gospod Boris Živec za pol leta, potem je prišel gospod Jože Jurkovič za skoraj leto in pol, odstopil je iz osebnih razlogov, pa smo imeli gospoda Omerzuja v funkciji generalnega za pol leta, dokler ni naziva prevzel gospod Peter Puhan, spet za nekaj več kot pol leta. Gospod Puhan se je pri odstopu in opravljanju funkcije do imenovanja novega direktorja celo odpovedal plači, saj je istočasno že opravljal delo predsednika uprave Dela (kaj takšni ljudje tudi obstajajo?!?)! Menjal ga je gospod Tomaž Schara, ki je bil eden uspešnejših z okoli 15 meseci (odpravnina 21.000,00 EUR), iz njegovega mandata se najbolj spominjamo afere z budniki in kazni, ki smo jo morali plačati zaradi neopremljenosti vozil na SŽ. Gospod Schara se je marca letos umaknil gospodu Maticu Tasiču, ki je zdržal vse do julija! Že na začetku njegovega mandata so nastale nejasnosti v zvezi z njegovim imenovanjem, vsekakor se ni hotel odpovedati funkciji župana. Vprašanje, ki se ob tem pojavlja, je, ali ima župan tako malo dela, da lahko poleg tega vodi še veliko podjetje? Morda pa je zraven vseh teh svetovalcev pričakoval, da bo lahko županoval, pa od časa do časa podpisal kak dokument v zvezi s SŽ … Gospod Aleš Tavčar je prevzel funkcijo generalnega, dne 07. 09. 2009 pa smo že izvedeli, da bo nadzorni svet za novega generalnega direktorja SŽ predlagal gospoda Gorana Brankoviča, ki je svoj položaj zasedel 01. 10. 2009. Kako dolgo nas bo le prenašal? Če potegnemo črto pod vsem tem naštevanjem, ugotovimo naslednje: Od osamosvojitve Slovenije smo na Slovenskih železnicah menjali 9 direktorjev, pri tem smo izpustili tiste, ki so delovali v funkciji direktorja med enim in drugim generalnim, od leta 1999, ko je svoj mandat končal gospod Rekar, se jih je v desetih letih zvrstilo sedem, če izpustimo še gospoda Zajca in Miklavčiča, ki sta skupaj nabrala skoraj za en mandat, jih imamo od 2005 do 2009 šest! V štirih letih šest direktorjev!
bivši direktor dobil 20.000,00 EUR, so direktorji SŽ v zadnjih štirih letih stali okoli 100.000,00 EUR (koliko let morate delati, da zaslužite tako vsoto?), samo da se jih znebimo, brez plač, ki so jih dobivali v svojem času. Drobiž za Slovenske železnice! Seveda se nam poraja vprašanje, zakaj je temu tako? Človek bi pričakoval, da nam država postavi za glavarja enega nesposobnega človeka, mogoče dva, ampak, ali so vsi nesposobni? Če človek malo razmisli o tem: kaj je 6 mesecev? Polovico ali še več tega časa porabi novopečeni direktor, da sploh spozna ustroj in delovanje tako velikega sistema, v nekaj naslednjih mesecih ugotovi, da smo neobvladljivi in nad nami dvigne roke. Kakor da smo v sirotišnici najbolj zaželjeni otrok in se je zanj potegovalo 15 skrbnikov (mačeha nas ne mara). Do danes so si nas samo podajali iz rok v roke, mačeha pa mastno plačuje za to, da bi nas nekdo pazil vsaj pol leta … Smo res tako grozni? Pa pustimo malo direktorje ob strani in si oglejmo njihove svetovalce. Na Slovenskih železnicah smo imeli po nekaterih podatkih zaposlenih 19 svetovalcev poslovodnega odbora. Glede na to, da smo že obdelali uspešnost naših direktorjev, bi lahko sklepali, da njihovi svetovalci niso bili kaj preveč uspešni. Če pomislimo malo samo na njihovo število … Pomislite, da hočete nekaj narediti, pa vam 19 različnih ljudi prigovarja, kako, kje, kdaj, zakaj, ne rajši, daj hitro, ne poslušaj onega, jaz vem več … Če si prej vedel, kaj bi rad, potem zagotovo ne veš več. Plačilo za njihovo svetovanje? Pa saj smo državna firma! Sedaj pa lahko samo upamo, da ni gospod Tasič uvedel novega trenda, ker se bo sicer (po dosedanjih izkušnjah) vsakega pol leta pojavil še kak svetovalec več. Ne ozirajte se name. Iz mene govori sama zavist. Tudi jaz bi rada bila direktorjeva svetovalka … Kot se je izrazil naš, sindikalni generalni: »Železnica še naprej ostaja odlagališče starih, neproduktivnih, nesposobnih, nezaželjenih in/ali neuporabnih kadrov, kot je to bila zadnjih 50 let!« Za konec en nasvet prometnemu ministru: glede na to, da očitno domači ljudje niso (ali nočejo biti) sposobni za vodenje Slovenskih železnic, d.d. (Rekar bojda niti pod razno noče nazaj …), uvozite človeka, pa ne od tam, kjer so slabši ali nam enaki, ampak iz Japonske, kjer so znani kot najbolj sposobni, najbolj učinkoviti. Če Japoncu naših železnic ne bo uspelo spravit v red, bo itak naredil »harakiri«, pa vsaj stroškov za odpravnino ne bomo imeli … Suzana Slatinšek
Sama po sebi je stvar prav smešna, kajne, dokler ne začnemo razmišljati o tem, koliko so nas ti direktorji stali! Po zakonu mora namreč delodajalec ob prekinitvi pogodbe (razen, če so krivdno razrešeni) ponuditi drugo delovno mesto ali odpravnino. Prav zanimivo bi bilo izvedeti višino njihovih odpravnin. Znano je, da je gospod Tasič zavrnil odpravnino v višini 20.000,00 EUR in izkoristil pravico, da ostane na SŽ za leto dni kot svetovalec, ki dobi (po mojih informacijah) nekje okoli 80% direktorjeve plače. Če predvidevamo, da je vsak
5
POSTAJE SO NAŠE OGLEDALO
LJUBLJANA MOSTE IN LOKOMOTIVSKA POSTAJA LJUBLJANA MOSTE V tiskanih medijih se večkrat zgodi, da se pojavi t.i. tiskarski škrat, ki novico ali podatek dodobra obrne na glavo.
»varčevalnih ukrepih« v našem podjetju od julija letos pa je nezasedena tudi v nočni z nedelje na ponedeljek.
Morda je kdo ob pogledu na gornji naslov tudi pomislil na takega škrata. Pa ni tako, saj je vse v najlepšem redu. Pisali bomo o in predstavili dve različni postaji, ki sicer stojita v neposredni bližini. Ko se z vlakom peljemo od Zaloga proti Ljubljani, stojita ena na eni in druga na nasprotni strani proge.
Sicer je izmenjava osebja ob 6.20 zvečer in zjutraj. Problem predstavlja za vozače, ker potniški vlaki ne stojijo več v Mostah. Delodajalec pa ne povrne stroškov za prevoz z lastnim prevoznim sredstvom, ampak le mesečno vozovnico za LPP (Ljubljanski potniški promet) na relaciji od železniške postaje Zalog do Most.
LJUBLJANA MOSTE: Postajna zgradba je bila zgrajena v šestdesetih letih preteklega stoletja in je v solidnem stanju. Ima nova okna, vrata, WC in tudi klimo. Zadovoljivo je urejena tudi okolica postaje. Na postaji so delovna mesta prometnika in dveh kretnikov (spadata pod vodenje prometa), poleg njih pa še vlakovodja, preglednik in premikalna skupina v sestavi 1/3. Prav tako je stalno zasedena tudi premikalka. Na postaji je tako zaposlenih 5 prometnikov. Velika večina je članov našega sindikata. Delajo v ruskem turnusu (12/24/48). Postaja ni zasedena ob nedeljah, po
6
Pri tem morajo zaposleni prečkati na poti v službo zelo nevarno mesto, kjer poteka promet na petih progah sočasno, in to pri hitrosti 120 km/h, tudi v megli ... Topli obrok oziroma malico si zaposleni lahko zagotovijo v bližnjem trgovskem centru BTC, kar bi naj bila celo prednost, pa to ni. Ker če prideš z osebnim vozilom v službo, je predvidena pot (cesta bi temu težko rekli) precej zapuščena in predvsem neljubljanska in tako ni zagotovljenega urejenega dovoza. Še intervencijska pot je problematična. Večletne težave z dostopom se kažejo kot nerešljiv problem. Če ga že poskušajo rešiti, ni denarja, ko se zahteva malo več samodiscipline delavcev, je ne kažejo veliko, ker vidijo, da so še manj vredni kot naključni mimoidoči, ki se sprehajajo kot na korzu, zaposleni pa komaj da bi zaklepali vsak kotiček posebej. Po potrebi nadomeščajo prometnike v Mostah iz staleža v Zalogu, obratno pa ne velja. Moste spadajo zadnjih par let, prej nikoli, pod nadzorno postajo Ljubljana Zalog, nadzor na postaji je dnevno reden (operativni, tehnolog ali vodja NP). Na postajnem območju (Kajuhova 51) je sedež Sekcije za tovorni
POSTAJE SO NAŠE OGLEDALO
promet Ljubljana. Vzdrževalci SV in TK naprav ter SVP skupine prihajajo iz Ljubljane. Sosednji postaji sta Ljubljana in Ljubljana Zalog, pod okrilje Most pa spada postajališče Atlantis v BTC, ki je sicer na industrijskem tiru Žita. Tu je bilo nekoč več kot dvajset kilometrov tirov, danes so žal samo t rg o v i n e . Tu d i b l a g a z a n j e prepeljemo bore malo po tirih. Na relaciji Ljubljana – Ljubljana Moste – BTC vozi dnevno 5 parov potniških vlakov. V Mostah samo menjajo smer vožnje in imajo postanek (8 minut), samo za prometne potrebe. Že od samega začetka uvedbe teh voženj pa še vedno ni izvedena avtomatizacija zapiranja zapornic na zelo frekventnem vhodu v BTC z Letališke ulice. Tako zapornice še vedno »na klic« zapira premikač, kar pomeni daljše vozne čase in čas potovanja, na drugi strani pa dlje časa zaprto cesto in nejevoljo voznikov na cesti. Tovornih vlakov je dnevno cca. 15. Največ prometa je v času med deveto uro zvečer in tretjo zjutraj, sicer pa je vozni red prilagojen potrebam tovora. Poudarek se zadnja leta daje kontejnerskemu prometu, čeprav so nekoč bile glavne pošiljke »nočnega skoka«, industrijskih tirov … Vlaki
imajo začetno in končno postajo za smer Koper, Hodoš tranzit in v zadnjem času obstaja tudi nova ponudba Moste - Istanbul (Turčija). V mnogočem predstavljajo Moste podaljšek luke Koper. V Kopru kar čim hitreje odpravljajo tovor iz luke, v Mostah pa ga potem bodisi pretovarjajo na kamione ali ranžirajo za naprej. Postaja ima tri elektrificirane
industrijska proga. Po tej progi se odvija obojestranski izmenični promet. Postaja ima tudi tirno tehtnico (tir 13), ki je pomembna predvsem takrat, ko je tehtnica v Zalogu pokvarjena. Svoj čas se je tu stehtalo tudi po več sto vagonov, predvsem železa, žita, kemikalij. V prometnem smislu se v smeri Ljubljane odpravljajo vlaki v odjavnem razmiku, v smeri Zaloga pa v medpostajni odvisnosti. Prometnik o vožnji vlakov kontaktira s starejšim dispečerjem. Zavarovanje vozne poti se opravlja kot kombinacija mehanskega zavarovanja (ključevna odvisnost, kretniki), sam uvozni in izvozni signal pa je svetlobni (postavljalna miza). Proti Ljubljani pa ni niti izvoznega signala. Nekakšna mešanica klasike izpred 40ih let. Je miza, pa je ni. Pomemben del tirne slike postaje in samega načina dela predstavlja kontejnerski terminal (organizacijsko ločena enota), ki je povezan s postajo in kamor premikalna skupina dostavlja in odpravlja vagone in vlake.
Edin Hasanagić
postajne tire, eden od teh predstavlja proga številka 4 Ljubljana – Zalog. Na začetku je bila bolj poznana kot
Nekoč so imela pomembno vlogo tudi Javna skladišča, kjer se je pred šengensko mejo carinilo za zahodno
7
POSTAJE SO NAŠE OGLEDALO
Evropo. Do začetka devetdesetih se je tam dnevno prekladalo za 120 vagonov, resda »malih« Gbs-ov, na dan. Zato so imeli svojo premikalno lokomotivo in skupino. Postajni tiri 27, 28 in 29 so dani v najem. Tir 31 pa koristi Salonit Anhovo, ker stojita ob tiru dva ogromna silosa za cement. Za potrebe malih pošiljk se uporabljajo tiri 20 - 25. Po progi številka štiri se proti Ljubljani cepijo industrijski tiri Kemične tovarne in tovarne Emona močna krmila, sedaj Jate, nekoč pa še Saturnusa. Se je kdaj zgodilo, da je premik dostavljal na te tire, bližnja mularija pa je, naučena brez strokovnega usposabljanja, obrnila kretnico, jo zaklenila in odnesla ključe. S postaje se v smeri proti Zalogu, preko izvlečnih tirov kontejnerskega terminala, nadaljujejo industrijski tiri Intereurope (po vključitvi Slovenije v EU je dejansko njena dejavnost zamrla) do tirov MP4 (BTC).
problema, da so pred leti »strokovnjaki« vse, razen dveh glavnih tirov, (glavni tir sedem niti ne bi smel biti predan, pa koga to še zanima …) predali v »last in upravljanje« tovornemu prometu, ki pa nima ne sredstev ne izvajalcev še za redno vzdrževanje ne, kaj šele za
v celo kopico slepih tirov. Toliko o stroki. Varnostna naprava ne omogoča varovanja, saj, na primer, omogoča sočasne uvoze iz obeh smeri, kar je sicer administrativno rešeno, vendar to ni več varnostna naprava. O vseh teh zanimivostih in posebnostih, ki jih ima postaja Ljubljana Moste, mi je natančno in razločno pojasnjeval tistega dne službujoči prometnik Edin Hasanagić. Edin, rojen leta 1973, živi v Litiji. Na SŽ je prišel leta 1995 kot premikač in nato bil vlakovodja na postaji Ljubljana Moste, prometnik je od leta 2000, prva štiri leta na Savi, sedaj pa že peto leto v Mostah. LOKOMOTIVSKA POSTAJA LJUBLJANA MOSTE:
Resen problem na postaji predstavlja stanje tirov. Trenutno je na celotnem območju postaje maksimalna hitrost vlakov le 10 km/h. Predvidena je sicer sanacija postaje, ki pa se vedno znova odmika. Zagotovo je jedro
8
kakšen resnejši poseg. Vse, kar je bilo, ko je bila kretnica tehnično tako slaba, da jo je bilo potrebno zapreti, je bilo to, da so jo izgradili. Tako so nekoč za premik zalo praktično postajo in skladiščne tire spremenili
Postaja z zelo dolgim imenom je bolj znana pod imenom CD Moste ali kar »mejnik«. Do zadnjega voznega reda je bila PTO, po novem pravilniku pa je to prava postaja. Podrejena je nadzorni postaji Ljubljana, konkreten nadzor na postaji pa je približno enkrat tedensko. Postajno poslopje, ki je po zidovih precej grafitno opremljeno, ima sicer nova okna in vrata, prav tako ima tudi
POSTAJE SO NAŠE OGLEDALO
klima napravo, za kar si je naš sindikat dolgo prizadeval. Okolico pa vzdržujejo sami zaposleni. In kdo so to? Pravzaprav bolje, kdo sta to, saj sta tu le dve delovni mesti: prometnik in kretnik (le-ta spada pod intervencijsko skupino pomožnega vlaka iz CD Moste). Od maja 2008, ko je bila v centralne delavnice prestavljena intervencijska skupina (pomožni vlak), je bila zasedba takratnega PTO stalna. To je bila vse do letošnjih julijskih ukrepov. Sedaj pa je delovni čas prometnika in kretnika naslednji: od ponedeljka do
petka dvakrat po osem ur, in sicer od 6. do 22., v soboto od 6. do 14. in z nedelje na ponedeljek ali praznika na delovnik je zasedba nočna od 18. do 6. ure zjutraj. Po potrebi tu nadomeščajo prometniki postaje Ljubljana. Prehrano med delom si sami organizirajo. Lokomotivska postaja Ljubljana Moste dejansko sprejema in predaja lokomotive, vlake in motornike iz/v Centralne delavnice ter sodeluje pri prometu vlakov po progi 5 Ljubljana - Zalog. To je lokomotivski tir med tema dvema postajama. In ker je pri
CD Moste ročna kretnica 56 za v delavnico, mora prometnik zagotoviti pravilno lego kretnice in dajati vlaku signalni znak »izjemen prevoz«. Če tega ni, se vlak ustavi. Sicer ima postaja dva kratka tira, eden je del proge pet, drugi pa od kretnice 56 do mejnika v delavnice. Od mejnika dalje pa se v delavnice razprostira 16 delavniških tirov. Hitrost po delavniških tirih je 5 km/h. To dejstvo že samo pove, da so tiri slabo in le interventno vzdrževani. Po progi 5 pa je preko kretnice 56 hitrost 25 km/h. Za potrebe zaposlenih v centralnih delavnicah vozita na relaciji Ljubljana - CD Moste dva potniška vlaka, in sicer ob 6.40 iz Ljubljane in popoldne ob 15.05 nazaj. Vozni čas je 6 minut. Sicer pa je dnevno na postaji CD Moste med 15 in 25 lokomotivskih vlakov in od 8 do 12 motornikov, tovorni vlaki vozijo po potrebi. Za te vlake je določeno število tras in le-te so tudi v računalniškem sistemu ISUP. Za ostale se prometnik dogovarja s starejšim dispečerjem. Delavnica ima svoj premik in skupino. Na dan mojega obiska me je prijazno sprejel prometnik Tomaž Berčon. Tudi on prihaja z litijskega konca. Rojen je leta 1974, poročen in ima dva otroka. Na SŽ je prišel leta 2001, najprej je delal kot kretnik na postaji »čez cesto« Moste, nato bil PTO odpravnik v CD Moste in na Blanci, od letošnjega leta pa s ponosom in vzorno nosi rdečo kapo. Miran Prnaver
9
AKTUALNO
NOV PREDPIS S 1. julijem 2009 je prišlo v veljavo Navodilo za izvajanje strokovnega izpopolnjevanja izvršilnih železniških delavcev. Komaj čakam na naslednje šolanje! V novem navodilu najdemo nekaj zanimivih točk: - 11. člen: Izvajalci izpopolnjevanja (šolski) morajo imeti naslednje lastnosti: 2. sposobnost posredovanja znanja drugim: sposobnost prilagoditi znanje različni izobrazbeni strukturi udeležencev in ga podati na zanimiv način. (Branje Prometnega pravilnika na zanimiv način! To pa je nekaj, kar bi rada doživela!) - 12. člen: Izvajalci izpopolnjevanja se morajo na izobraževanje pripraviti …, to vključuje: točka 2: pripravo učnih sredstev in pripomočkov: z njimi ponazarja zahtevnejše vsebine (fotografija pravilnika?), zagotavlja lažje in hitrejše pomnjenje (prepis pravilnika na projektorju?); točka 3: pripravo učnega prostora: funkcionalna ustreznost (primerna velikost, razporeditev miz in stolov v obliki pravokotnika ali podkve), estetska urejenost (čist, zračen, lepo urejen) (šolski pride eno uro prej, pozimi zakuri, poravna mize in stole, prezrači, morda da rožce na mize…) - 24. člen: Subjekt (Služba za izobraževanje) mora biti seznanjen s tehničnimi in tehnološkimi spremembami in s spremembami predpisov najmanj en mesec pred pričetkom uporabe zaradi organizacije in izvajanja izpopolnjevanja. (Bomo videli, ali bo kaj bolje od dosedanje prakse, ko smo imeli izobraževanje o novih predpisih kak mesec po tistem, ko smo jih začeli uporabljati; Štajerci smo že videli izvajanje tega člena v praksi, ko smo delali izpite za napravo, ki jo uporabljamo že nekaj mesecev ...) V tretji prilogi tega navodila opazimo, da bodo šolski, pardon, izvajalci izpopolnjevanja, od sedaj naprej dosti bolje opremljeni. Imajo na voljo cel kup učnih sredstev (kaj je to »episkop«? »responder«? uau!!), lahko se celo posname na avdio/video kaseto, kako iz naslanjača bere pravilnik, in nam nato to na šolanju izpopolnjevanju predvaja na kasetniku/televiziji! No, v naslednjih dveh letih si bodo naši izvajalci izpopolnjevanja pridobili pedagoško-andragoško izobrazbo (opomnik: kupi nov Slovar slovenskega knjižnega jezika), tako da se bodo naučili vsa ta učna sredstva uporabljati! In ko se boš nekega dne v službi obrnil okoli, boš naenkrat opazil za vogalom šolskega s TV kamero, naslednji mesec pa se boš na šolanju gledal na TV sprejemniku, kako si pred vlakom vrtaš po nosu! Zato PAZITE!!! Suzana Slatinšek
NEKAJ ZANIMIVIH STATISTIČHIH PODATKOV O NAŠIH PROGAH Skupna dolžina prog na SŽ je 1228 km, od tega je dvotirnih 330 km (27%) in enotirnih 898 km. Samo za tovorni promet je namenjenih 106 km, samo za potniški 2,2 km, vse ostalo, 1120 km, pa za vse prevoze. 502 km je elektrificiranih prog. Dolžina vseh tirov na progah je pa 1558 km. Dejanska dolžina tirov na odprti progi: 833 km elektrificiranih in 725 km neelektrificiranih, to je skupaj 1558 km. Dejanska dolžina tirov na odprti progi in na postajah: 1282 km elektrificiranih in 910 km neelektrificirah, skupaj je to 2192 km. Vseh mostov, viaduktov in prepustov je kar 3348, in to v skupni dolžini 17 km. Imamo 93 predorov in galerij v skupni dolžini 37,4 km. Imamo 128 železniških postaj, od tega 11 odprtih samo za tovorni promet in 8 samo za potniški. Ostanek, 108 postaj
10
je odprtih za mešani promet. Najbolj strma proga je Prvačina - Štanjel: 26,7 promila Najdaljša horizontala: Ruše - Fala: 6500 m Najdaljša ravnina: Ptuj - Velika Nedelja: 15810 m Najviše ležeča postaja: Postojna: 582 mnv Najniže ležeča postaja: Koper: 3 mnv Najdaljši most: 575 m Novo mesto - industrijski tir Revoz Najvišji most: 30 m Most na Soči čez Idrijco Najdaljši predor: 6327 m – Bohinjski predor Najkrajši predor: 25 m - Radovljica Najstarejša proga: Južna državna železnica Šentilj - Celje (02. 06. 1846) Miran Prnaver
COKLA
STOL NA DELOVNEM MESTU Spet smo prišli na temo stolov, kljub temu da še ni sprejet drugačen zakon o potrebni starosti za upokojitev, to je 65 let. Na takšnih stolih bo do 65. leta verjetno zelo težka! Skrb delodajalca bi morala biti, da mora biti tam, kjer je delovno mesto aktivno zasedeno 24 ur, stol kvaliteten. Ugotavljati, da je po tolikih letih vzrok bolečine v hrbtenici neprimeren stol, je zelo problematično tudi za delodajalca. Je pa res, da smo imeli izbran, določen in dolga leta tudi dobavljiv dober model stola, ki pa ga je bilo potrebno zaradi varčevanja, nenadzirano, po volji trenutno neidentificiranih posameznikov, zamenjati. Privarčevati takrat še kakšen tolar, sedaj evro. Hitro smo prišli do stola tipa ERGOLINE, ki ima veliko pomanjkljivosti. Ne to, da je mimo vseh resnih standardov, ne to, da je bila odločitev sprejeta kar tako, problem je v tem, da se varčuje, ne glede na to, koliko to stane. Potem pa se vprašajmo, zakaj delavca boli hrbtenica, zakaj se kvari hitreje, zakaj so popravila pogostejša, zakaj v bolniško in, ne glede na to, kako gledamo na to zadevo, pridemo do napačnega stola. V Sindikatu železniškega prometa Slovenije smo se v sodelovanju z delodajalcem pred leti dogovorili za tip in kvalitetno ustreznost delovnega stola za delavce, ki na delovnih mestih prometnik in tudi ostalih delovnih mestih, kjer se delo opravlja neprekinjeno 24 ur, pretežno sedijo. Priznajmo, da je bil tak tip pod zadnjico v marsikateri pisarni. V strokovni presoji ustreznosti so sodelovali tudi strokovnjaki medicine dela in področja varstva pri delu. Na podlagi teh strokovnih presoj je bil določen tip stola proizvajalca Donar d.o.o. Model je bil v takratnem času sodoben, kvalitetno sestavljen, z leti pa ostal za novimi tehnološkimi rešitvami. Ko smo kdaj hoteli, da se nabavi nov, sodobnejši model, je bilo takoj: »Ne, tak model je bil določen, ni odstopanja!« V letu 2008 pa se, nenapovedano, neusklajeno s socialnimi partnerji, če hočete, pojavijo novi stoli. Krasno, a kaj, ko ti stoli tipa ERGOLINE za takšna delovna mesta niso primerni. Na primer: mehanizem nastavitve naklona naslonjala ne omogoča blokade naklona, vsled temu hrbtenica nima primernega naslona, kar pomeni, da si prisiljen biti v pokončni drži, kar gre nekaj časa, ne pa 12 ur. Podnožje, »zvezda«, je premajhno, saj obstoječe podnožje omogoča zdrs, prevrnitev. Kdo ima na delovnem mestu vse robove pohištva oblazinjene, da ne pride do poškodbe glave? Jasno, da nihče. Da ti stoli res niso kvalitetni, dokazuje tudi dejstvo, da so bili predani na delovna mesta in že po nekaj mesecih so bili potrebni popravila. Danes jih popravljajo kar v lastni režiji, seveda, kolikor se še da (varjenje …), ko pa imamo delavca, ki je bil zadolžen za takšna manjša popravila, na čakanju. Upam, da ne bo kdo kaznovan, ker je med delovnim časom poskušal zmanjšati stroške vzdrževanja! Glede na vse našteto, bi si vendarle želeli, da bi nabava stolov tipa »ERGOLINE« potekala v sodelovanju strokovnih področij in medicine dela. Socialni partnerji? Presodite sami, če so potrebni zraven. Matjaž Skutnik
DOMAČI REŽIM Gospodar predava o domačem režimu: "Zjutraj ob sedmih je zajtrk, pa je čisto vseeno, ali sem doma ali me ni! Jasno?" "Jasno!" reče žena. "Ob dvanajstih je kosilo, če sem doma ali pa če me ni! Jasno?" "Jasno!" reče žena. "Ob sedmih zvečer je večerja, pa če sem doma ali me ni. Jasno?" "Jasno! In zdaj moja pravila, ljubi: Ob ponedeljkih, sredah, petkih in sobotah bomo seksali, pa če si doma ali pa te ni! Jasno?"
11
KAPO DOL
OB STOLETNICI PRVEGA POSTAJALIŠČA RADEČE ZGRAJENO NOVO PARKIRIŠČE moje pisno vprašanje o tej zadevi s strani direktorja PE potniški promet dano jasno zagotovilo, da bo prodajno mesto postavljeno. Čakamo in bomo o tem še pisali, upam, da kmalu in da predvsem pozitivno. Investicija ureditve parkirišča je bila težka 345.000,00 evrov. 25% je prispevala občina, ostalo pa Direkcija za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo. Zato je bil na otvoritvi tudi njen direktor in predsednik Nadzornega sveta SŽ dr. Andrej Godec. Poleg njega je bil slavnostni govornik tudi sam minister za promet dr. Patrick Vlačič. Radeče
Kot sem pisal že v prejšnji številki Prometnika, se je končno pristopilo k ureditvi parkirišča ob postajališču Radeče. Na sam občinski praznik Občine Radeče, dne 8. septembra letošnjega leta, je bilo parkirišče uradno odprto in predano v obratovanje. 38 parkirnih mest za osebna vozila, posebni prostori za invalide in avtobuse, dostop na peron, prilagojen za invalide, in lepo urejena okolica so rezultat te investicije, ki smo jo Radečani že dolgo čakali. Pravzaprav ves čas, odkar je postajališče na tej lokaciji, to je od maja leta 1996. V tem času sem se tudi kot občinski svetnik veliko zavzemal za rešitev tega problema. Zato so bili ob odprtju te pridobitve res prijetni občutki. V prihodnosti sta predvidena še nadstreška na obeh peronih v dolžini 20 metrov. Prav tako pa ostaja še dolg SŽ do postavitve prodajnega mesta (kioska) za prodajo vozovnic in drugih artiklov. Ta projekt se sicer že nerazumno vleče in zavlačuje na našem lastnem (železniškem) dvorišču. Na zadnji seji sveta delavcev je bilo na
Slavnostna otvoritev parkirišča v Radečah
12
Že v naslovu sem omenil, da letos mineva sto let, odkar se je Radečanom odprla pot v svet s pomočjo železne ceste. To je Radečam omogočilo nadaljnji razvoj in prometno povezavo. 1. oktobra leta 1909 so svečano predali v uporabo
Čisto novo parkirišče
objekt – postajališče, za katerega so Radečani plačali 10.000 kron (ne znam preračunati v evre). Kot je videti na pričajoči zgodovinski sliki, je bil objekt tipski, lesen, v dveh delih, in sicer čakalnica in majhen prostorček za službujočega prodajalca vozovnic. Razlog, da je bilo zgrajeno postajališče, je bila potreba po prevozu ljudi in njihovega blaga. Še posebej po upadu zanimanja za prevoz s splavi po reki Savi. Obenem je bila železnica ena bolj varnih prevoznih sredstev. Pred tem so morali, če so Radečani hoteli potovati z vlakom, oditi v Zidani Most, kjer je postaja delovala že od leta 1849. S postajališča Radeče so, na primer, branjevke lahko vozile svoje izdelke vse do Zagreba, kjer so svoje pridelke prodajale na tamkajšnji tržnici. Radeško postajališče je bilo eno zadnjih, če ne prav
AKTUALNO
zadnje na SŽ, ki se je ohranilo v prvotni obliki. Za marsikoga, posebej še za starejše in izkušene železničarje, pa bo pogled na to fotografijo postajališča Radeče vzbudil nostalgičen spomin na stare čase, na staro železnico, morda na svojo mladost in še kaj … Svojo življenjsko pot je končalo leta 1996, ko je nastala nova lokacija postajališča približno kilometer vzhodno proti Loki oziroma Sevnici. Več o gradnji tega dela proge in o vsem, kar je bilo povezanega s tem, pa v prihodnji številki Prometnika. Pomembni možje na kupu
Miran Prnaver
SAGA DELAVCEV BRZOJAVNEGA URADA MARIBOR
Fotograf: Damjan Rak
Naše težave so se začele že pred vrsto leti. Veste, da nam delodajalec že nekaj časa izdaja brzojavke in obvestila o spremembi delovnega časa na delovnem mestu brzojavec – prometni administrator. S strani delodajalca so bile spremembe vedno obrazložene: da je razlog za spremembo delovnega časa koriščenje letnega dopusta, nepredvidena bolniška odsotnost, zmanjšan obseg dela. Delavci smo to vedno reševali v soglasju z delodajalcem in sindikati. Dne 24. 06. 2009 so dobili obvestila o začasnem čakanju na delo prvi delavci, za čas od 01. 07. 2009 do 31. 12. 2009. Obvestila so bila pozneje preklicana. Istega dne se je odvijal usklajevalni sestanek med delodajalcem in sindikatoma SŽPS in SŽS, kjer so predstavniki sindikata soglašali z uvedbo 36-urnega delavnika, ne pa z ukinitvijo brzojavne službe v Mariboru. V mesecu juniju smo imeli nadurno delo. Glede na to, da imamo zmanjšan obseg dela, se nam je to zdelo nenavadno, a so nam podali obrazložitev: »Izravnava ur, ker se je delodajalec tako odločil!« V juliju in avgustu smo imeli najprej 40-urni delavnik, kar je bilo spremenjeno na 36-urni delavnik, potem pa 04. 08. 2009 (za nazaj in za naprej) sprememba nazaj na 40-urni delavnik. Izdelan je bil že razpored za mesec september 2009. 18. 08. 2009 je bila izdana brzojavka s strani SŽ Ljubljana, PE Vodenje prometa, o spremembi zasedbe delovnih mest v brzojavnih uradih na območju SŽ tako, da bosta neprekinjeno zasedena brzojavna urada Ljubljana in Pivka, brzojavna urada Maribor in Postojna pa nezasedena. Tega dne so bila delavcem znova vročena obvestila o začasnem čakanju na delo za čas od 01. 09. 2009 do 31. 12. 2009. 01. 09. 2009 smo delavci brzojavnega urada Maribor prišli na svoje delovno mesto in ob 06.55 vročili namestniku vodje nadzorne postaje Maribor dokument, s katerim zahtevamo popis inventarja v brzojavnem uradu Maribor in pisno predajo ključev brzojavnega urada. V moralno podporo nam je bil predsednik sindikata SŽPS OO MB g. Andrej Karničnik. Nadrejeni nas je odslovil, češ da »s tem nimam nič, obrnite se na sekcijo«. Po pogovoru s tajnico šefa sekcije (šefa ni bilo na razpolago) so vendarle popisali inventar v navzočnosti nas, predstavnika sindikata SŽPS in prisotnega nadrejenega, katerega je bilo treba še posebej prepričevati, da se na popis inventarja sopodpiše. Ob 7.40 nas je nadrejeni ostro pozval, naj se odstranimo iz pisarne, niti osebnih stvari nismo vzeli iz omar, na vratih so zamenjali ključavnico, ključ pa je ostal pri namestniku vodje nadzorne p. Maribor, ki »nima s tem nič«. Ob 10.30 smo se odpravili na Sekcijo za VP Maribor, kjer sta nas ob 11.00 sprejela šefica kadrovske službe in sam šef sekcije. Tako smo bili prvič deležni nekaj korektnosti, spodbude in razumevanja, ki smo ga tako močno potrebovali. Delavka socialne službe si je odtrgala nekaj minutk po telefonu, do nas ji pa ni uspelo priti … In sedaj smo »na čakanju«. Lahko si predstavljate, kako močno takšna stvar človeka prizadene v današnjih časih. Sicer nam vsi zagotavljajo, da se bo za nas po koncu začasnega čakanja na delo že kaj našlo, da naše službe niso vprašljive, vendar je negotovost, ki se je v nas naselila s sprejemom odločbe, zelo huda. Dogovor o kriterijih, ki se upoštevajo v primeru napotitve delavca na začasno čakanje, ki ga je delodajalec podpisal s sindikati, je že kršen. Ali lahko z vso gotovostjo pričakujemo, da se bo delodajalec držal zadnjega dela in nas vse poklical nazaj? Nazadnje bi se radi zahvalili predstavnikom sindikatov SŽPS in SŽS za spodbudo, pomoč in podporo, posebej gospodu Andreju Karničniku, predsedniku SŽPS OO MB, pa tudi gospe Dragici Kamenšek za korektnost. Zahvala gre tudi vodji kadrovske službe in šefu Sekcije za vodenje prometa Maribor za potrpežljivost in prijaznost. Računamo na to, da bomo vsega tega deležni tudi po 1. 1. 2010. Delavci brzojavnega urada Maribor Terezija Dolničar, Marjan Soršak, Agim Haliti, Mehmed Džambić
13
AKTUALNO
Oglaševanje na SŽ
Nezanimivo za grafite
Mnogi še pomnimo čase rajnke Juge, ko na policah takratnih marketov ni bilo čokolade, kave, detergentov, banan in še marsičesa drugega. Vsi, ki smo živeli blizu državne meje, smo obiskovali prodajalne v sosednjih državah, kjer je bilo prej omenjenih artiklov v izobilju, pa tudi cene so
Foto: Danijel Motaln
bile sprejemljive. Predvsem Milkina stabilizacija in Markovičev tečaj (schilling = dinar) sta popeljala v množične nakupe v tujini. Ko smo prestopili mejo, so nas na ogromnih plakatih ob cesti pozdravljali trenutni politiki, ki so vabili volivce, in mične lepotice, ki
so oglaševale letne trende spodnjega perila. Pa so tudi pri nas zaveli novi vetrovi, poslovili smo se od prejšnjih časov, vstopili smo v čase tržne ekonomije. Naenkrat je bilo na trgu dovolj čokolade, banan, kave in raznih detergentov. Pojavila se je potreba po oglaševanju izdelkov. Nekateri so novo tržno nišo kaj hitro izkoristili. Tako smo lahko na podeželju opazovali oblepljene kozolce in koruznike, v urbanih naseljih so se pojavljali tako imenovani »jumbo« plakati na posebnih panojih. Potrebnega je bilo kar nekaj časa, da so odgovorni na SŽ ugotovili, da imamo ogromno premičnega oglaševalskega prostora v smislu naših voznih sredstev. Avtobusarji so to ugotovili že pred mnogo leti. Danes lahko vidimo kar nekaj naših vozil, ki so potujoči panoji. Pohvalno. Baje tudi za grafitarje niso preveč zanimivi. Četudi jih popacajo, je z odstranjevanjem grafitov manj stroškov. Ti znašajo baje 35.000,00 evrov za eno siemensovo garnituro. Kar pa zadeva zaslužek s prodajo oglaševalskega prostora, upam, da le-ta pokriva stroške čiščenja. Morda nam bodo podatke posredovali odgovorni. Danijel Motaln
Donosno za SŽ
14
Foto: Danijel Motaln
AKTUALNO
PANDEMSKA GRIPA Seveda tudi mi ne moremo mimo trenutno največje zdravstvene grožnje našega časa. Več se je pisalo samo še o aidsu. Človek bi mislil, da se je med nas spustila črna kuga! Toliko hrupa za eno mutirano gripico! V čem je štos? Gripa kot vsaka druga, simptomi so enaki, težave enake, ogrožene skupine že znane, smrtnost enaka kot pri navadni gripi. Pojasnilo mi je bilo dano s strani šolske zdravstvene delavke, kjer smo na to temo imeli predavanje: Nova gripa se dosti hitreje širi in je bolj nalezljiva od navadne gripe. Težava se tako pojavi v gospodarstvu: zamislite si pol železnice na bolniški ... Ko začnemo razmišljati v tej smeri, pa nam postane jasno, zakaj se vlada toliko zavzema za preventivno cepljenje. Če se virus resnično razmahne, nas bo večina doma stokala, kdo bo pa delal? O cepivu in Tamiflu-ju smo slišali že ogromno. Na vsako zagotovilo vlade, da bo pravočasno priskrbela cepivo za vse, ki bi se želeli cepiti, dobimo od nekje povratno informacijo, da cepivo ni preizkušeno, da ni varno. Na YouTube najdete celo video, kjer govorijo o nevarnostih novega cepiva, ki naj bi v nekaterih primerih bilo tudi smrtonosno. Po internetu kroži opozorilo, ki navaja (domnevno) ameriško agencijo za zdravje in opozarja pred cepivom, ki bi ga naj z izgovorom preizkušali ravno na nas, govori se o pravi zaroti, umetno povzročeni pandemiji in bioterorizmu (pri genocidu nad Američani sem prenehala brati ...)! Zadnja informacija, ki sem jo dobila, pravi, da prašičje gripe sploh ni, da so si jo izmislile farmacevtske družbe zaradi pričakovanega dobička in preizkušanja
novega cepiva! Za Tamiflu pa je že tako splošno znano, da ima ogromno stranskih učinkov, ki zadevo še poslabšajo ali te celo ubijejo. Kaj torej storiti? Vlada bo poskrbela za cepljenje vseh javnih delavcev. Glede na to, da smo mi (baje) državna firma, bi skoraj pričakovali, glede na to, koliko gospodarske škode lahko povzroči zastoj na železnici, da bomo vključeni v cepljenje. Vsaj izvršilni delavci. Zaenkrat za to ni posluha. Vprašanje je, ali naj bomo zaradi tega srečni ali nesrečni? Vse skupaj je prepuščeno posameznikovemu zaupanju v uradne institucije in farmacevtsko industrijo. Kakorkoli že, mislim, da je najbolje držati se navodil uradnih oseb glede preventive. Pogosto umivanje rok (20 sekund z milom), uporaba papirnatih brisač in robčkov, ki jih po uporabi zavržemo, razkuževanje rok, kjer ni možnosti umivanja, ne dotikamo se nosu, oči in ust, ker si lahko tako, z okuženimi rokami (kljuke, denar ...) sami vnesemo virus v telo, in seveda najpomembnejše: če kdo pred vami zakašlja ali kihne, zbežite proč!!! Če kljub vsem preventivnim ukrepom zbolimo, pa ostanimo doma in po telefonu obvestimo osebnega zdravnika o našem stanju in si privoščimo teden ali dva bolečega, slabo plačanega poležavanja ... Tega, da zgoraj navedenih ukrepov na delovnem mestu ne morete izvajati, če si sredstev ne priskrbite iz lastnega proračuna, v navodilih ne piše. Uradnih, na železnici je to že splošno znano. Suzana Slatinšek
POMOTA Mož se je vrnil domov z nočne izmene in zavil naravnost v spalnico. Tam je našel ženo z odejo, potegnjeno čez glavo. Moža to sploh ni motilo, zlezel je pod odejo in jo veselo poseksal. Zadovoljen in lačen se je nato odpravil po stopnicah dol, v kuhinjo, kjer je presenečen našel zajtrk na mizi in ženo za štedilnikom. ''Kako ti je uspelo tako hitro priti v kuhinjo?'' je vprašal osuplo, ''saj sva vendar ravnokar seksala v spalnici!'' ''O moj bog!'' vzklikne žena, ''v spalnici je vendar moja mati! Prišla je na obisk, potem ji je postalo slabo, zato sem ji rekla, naj se malo uleže!'' Odvihrala je v spalnico: ''Mati, ne morem verjeti, da se je zgodilo kaj takega ... Zakaj vendar nisi nič rekla?'' Tašča odrezavo odvrne: ''S tem kretenom že petnajst let nisem spregovorila besedice, zakaj bi ravno zdaj?'’
15
AKTUALNO
UKREPI ZA IZBOLJŠANJE POSLOVANJA (PO ZIDANMOŠKO) Finančna in gospodarska kriza, ki je v drugi polovici lanskega leta zajela Ameriko, je kaj hitro pljusknila čez Atlantski ocean in zajela vso Evropo in seveda tudi našo državo. Ker smo SŽ sestavni del gospodarskega sistema oziroma smo od njega neposredno odvisni (tovorni promet), smo krizo hitro občutili v najbolj kruti obliki – zmanjšanje tovora za prevoz po naših tirih. Nič kaj zgledno finančno stanje našega podjetja se je tako začelo še slabšati. V tej luči je takratno poslovodstvo (dr. Matic Tasič) v mesecu marcu sprejelo ukrepe za izboljšanje poslovanja. V eni izmed točk je bilo izrecno navedeno, da se ustavijo vse investicije, ki nimajo direktnih posledic na izvajanje prometa in izpad prihodkov. In sedaj k bistvu. Prav v tem času se je v Zidanem Mostu začela investicija preselitve vlakovnega dispečerja proge Zidani Most – Dobova iz urejenih prostorov (v njih je od leta 1974, ima vso potrebno opremo, klimo, ki je sicer last našega sindikata ...) v neurejene prostore bivšega brzojava (ukinjen spomladi 2008) poleg prometne postavljalnice. Vsa naša opozorila in vprašanja, kaj je prednost selitve delovnega mesta, zakaj se v krizi in kljub jasnim navodilom generalnega direktorja po nepotrebnem troši denar, niso dala nobenega odgovora. Na 5. seji sveta delavcev sem problematiko predstavil generalnemu direktorju in potem se je investicija čudežno ustavila. Na 6. seji sveta delavcev sem na dodatno vprašanje, v čem je bilo bistvo te investicije, le dobil odgovor. Delodajalec je na ta način želel ukiniti (zmanjšati zasedbo) prometnika postavljalca v PP. Zanimivo, če ne bolj žalostno, pa je dejstvo, da spomladi, v času investicije, nihče o tem ni nič vedel. Še več: na naše namige, da gre investicija v tej smeri, smo dobili odgovore, da vedno vidimo nekaj slabega in črne scenarije pri vsakem posegu delodajalca. Toliko o korektnosti ali, kot bi športniki rekli, fair play-u. Sicer pa so ukrepi prinesli za večino (cca. 75%) zaposlenih skrajšan delovni teden na 36 ur, zmanjšanje plače, regres, zamrznitev eskalacije plač, neizvajanje aktivnega oddiha ... V juniju so se začela pogajanja v luči varčevanja za zmanjšano zasedbo določenih delovnih mest v (samo) PE Vodenje prometa. Na maratonskih pogajanjih 24. junija smo pogojno – poskusno pristali na enojno zasedbo v prometni postavljalnici (PP) Zidani Most v nočni s sobote na nedeljo (ukinitev postavljalca). To naj bi veljalo v prvi polovici julija, nato pa sledijo nova pogajanja in ugotavljanje dejanskega stanja. Delodajalec je tudi vztrajal, da je delovno mesto vlakovnega dispečerja zasedeno le v dnevni izmeni ob delavnikih. Tako je prvo soboto v juliju v soboto v nočni bil v PP samo en prometnik. Vlakov je bilo v nočni skoraj sedemdeset, prišlo je do dvakratne okvare varnostne naprave. Ena napaka sploh ni bila odpravljena in tako je prometnik vse nočno opravljal delo v izredno težkih pogojih ob obilici dela. Naslednjo soboto je bila v bližnjem Laškem prireditev Pivo in cvetje in na naš predlog je delodajalec določil normalno zasedbo v PP. Nato so sredi julija sledila pogajanja, kjer smo, na osnovi minulih izkušenj, vztrajali, da se zaradi varnosti in nemotenega prometa zagotovi normalna zasedba v PP. V primeru, da delodajalec tega ne bi omogočil, smo bili pripravljeni, da brez plačila postavljalec pride in opravi sobotno nočno. Bili smo in
16
smo še trdnega mnenja, da se z varnostjo prometa le ne gre tako lahko igrati. Na tem sestanku smo se dogovorili, da se v soboto v nočni s strani tehnologa opravi meritev obremenjenosti prometnika v PP. Na osnovi te meritve in rezultatov obremenjenosti je bila od sobote, 25. julija, zopet uvedena dvojna zasedba v PP Zidani Most. V mesecu avgustu pa so potekala pogajanja glede koriščenja in evidentiranja neizkoriščenega odmora med delom. Tudi tu smo zaposleni pokazali, da imamo trezen občutek za težko finančno situacijo in smo pripravljeni, da odmor koristimo izven določenega termina, če se taka možnost pojavi in to omogoča prometna situacija. Veselilo nas bo, predvsem pa bo dobro za podjetje, če bo še kdo pripravljen tako sodelovati pri reševanju finančne krize podjetja. Sedaj pa se vračam k zgodbi vlakovnih dispečerjev. Kot sem omenil, je delodajalec omejil delo le-tega na dnevno izmeno v delavnikih, ostali čas na tem odseku ni s strani dispečerjev nihče vodil prometa. S tem pa je bil neposredno kršen 96. člen Prometnega pravilnika, ki govori o vodenju prometa na glavni progi. Posredovati je moral prometni inšpektor PIRS-a (Prometni inšpektorat Republike Slovenije). Za nekaj dni je bila zopet vzpostavljena neprekinjena zasedba delovnega mesta. Nato je delodajalec določil, da v nočnih, vikendih in praznikih promet vodi ljubljanski dispečer na celotni relaciji Ljubljana – Dobova. Tudi po tej solo akciji je posredoval PIRS, kajti ljubljanski dispečerji niso bili ustrezno usposobljeni za delo na dobovski progi, pa tudi njihovi mentorji niso vsi imeli ustreznih kompetenc za usposabljanje. Skozi to vroče poletje se je zgodba z vlakovnimi dispečerji burno in počasi razpletala. Delovno mesto je s 1. oktobrom v Zidanem Mostu ugasnilo. Tisti, ki so se tako odločili, bodo to delo opravljali v Ljubljani (tudi tu je prišlo do določenih organizacijskih sprememb pri opravljanju posameznih del in nalog), ostali pa bodo svojo kariero (ki se na njihovo srečo bliža srečnemu koncu - pokoju) nadaljevali kot prometniki v Zidanem Mostu. Letošnje poletje je bilo tako na našem koncu zelo burno in vroče, samo upamo lahko, da bosta jesen in zima malo hladnejša in mirnejša. Miran Prnaver
Brez besed
AKTUALNO
ŠEFOVANJE VČASIH IN DANES Še pomnite, tovariši, bi lahko rekla, kako je včasih bilo? Sedaj smo že dovolj stari, da lahko obujamo spomine. Če si že tretja generacija na železnici, pa pomniš še spomine svojih staršev. V časih, ki jih mi nismo poznali, je vsak na železnici imel svoje mesto, vsak svoje delo in vsi so za vse vedeli, kdo in kaj so že po videzu uniforme. Na rokavih so imeli našitke, kakor v vojski, tudi barva in trak na kapi sta imela svoj pomen. Če je prišel človek v pisarno, si vedel, ali mu moraš dati »raport« ali ga pozdraviti kot kolega. Danes so zadeve malce drugačne. Pride te gledat sodelavec s sosednje postaje, ki ga sicer vedno slišiš, a ga še nisi videl, in se ti predstavi kot inšpektor za promet. Sredi raportiranja se začne smejati in ti pove, kdo je! Lahko se ti zgodi, da pride na postajo bivši sošolec/sodelavec, ki ga nisi videl in slišal že dolgo časa, pozdraviš ga kot starega znanca, on pa se ti legitimira kot inšpektor! Spet tretji pride v pisarno, ničesar ne reče, pa se predstavi komaj takrat, ko ga že napol mečeš ven ... Razlika med šefom, prometnikom, sprevodnikom in potniškim blagajnikom je ostala samo še na plačilni listi. Nekoč so šefi imeli moč. Biti šef postaje je bila želja mnogih. Šef postaje je moral biti sposoben, tudi v samem kraju svojega šefovanja je bil znan in spoštovan. Ampak ti časi so že davno minili. V času službovanja mojega očeta je veljalo, da je sposoben prometnik prometnik do smrti. Če nekaj »ušpiči«, pa gre za šefa. Seveda je ob tem potreboval še pravo šolo (Kumrovec). Človeku kar moralo zbije, ko pride potem na železnico, pa mu hodijo v kontrolo taki in drugačni »nesposobni« prometniki. Pa je tudi to minilo. Ti ljudje so že vsi v pokoju, dosti jih že več ni na svetu. Dobili smo nove šefe, šolane ljudi, ki pa jim ni uspelo obdržati veličine in spoštovanja do svojega položaja. Je sploh še kdo tam zunaj, ki si želi postati šef? Oprostite, danes še šefi niso več, ampak so vodje postaj. Pa še to ni čisto točno, ker se je nekdanji šef postaje sedaj razbil na kar nekaj šefov, tako da imamo na manjših postajah trije delavci vsak svojega šefa/vodjo. Varčevalni ukrepi, kaj hočeš ... Posledično se dogaja več stvari. Nas so še učili, da je prometnik glavni na postaji, ko šefa ni. Če danes komu kaj naročiš, pa ti zna hitro povedati, da spada v drugo sekcijo! Danes se sprašujemo, kako daleč je čas, ko bodo ukinili še nas, pa bo ostal samo dispečer. Planirajo se avtomati za prodajo vozovnic, ne bo več
sprevodnikov, samo revizorji. Blagovni blagajniki in skladiščniki bodo »leteči«, s postaje na postajo po potrebi, koliko časa bo trajalo, da dobimo lokomotive na daljinsko upravljanje? Vzdrževalce prog vse bolj nadomeščajo stroji, zaenkrat samo za »signalce« ne vidim nobene grožnje. Premikači bodo tudi še ostali, ampak glede na to, da se pri nas dela na tem, da notranjega prometa sploh ne bi več bilo, samo tranzit še, tudi njim ne kaže rožnato ... Če razmišljamo še naprej v tej smeri, hvalimo Boga, da ni denarja!!! Da bi še vsaj vzdržalo, dokler ne gremo v penzijo ... Mi, ki smo končali »usmerjeno izobraževanje«, zunaj železnice nimamo veliko možnosti. Učili smo se toliko pravilnikov, da za splošne predmete skoraj ni ostalo prostora. Danes je za naš poklic potreben šestmesečni (če sploh) tečaj! Nas so učili, da mora biti prometnik sposoben za vse, novinci poznajo samo prometne predpise. Če pogledamo še bolj nazaj, so ljudje prišli na železnico pri dnu in se počasi, z izkušnjami in tečaji vzpenjali po lestvici navzgor. In če se vrnemo k šefom: tako so vsaj vedeli, kaj in kakšno delo njihovi delavci opravljajo. Danes smo priča novodobnim šefom, ki so se povzpeli zaradi izobrazbe, brez izkušenj. Med njimi so takšni, ki so bili toliko zahtevni do sebe, da so prostovoljno opravili tečaj in izpit za prometnika, spet drugim se je to zdelo nepotrebno. Na samem vrhu naše firme pa so ljudje, ki potrebujejo predvsem politično podporo, izobrazbo iz kajjazvemčesa, samo železniške ne. Tako se na železnici ukvarjamo vedno manj s prevozom in vedno več z birokracijo. Na koncu bomo ljudi in blago prevažali samo še virtualno ali na papirju ... Suzana Slatinšek
17
NA KAVO SMO POVABILI
NA KAVO SMO POVABILI:
Foto: Robert L. Horvat
ZDRAVKO MUNDA
Zdravko Munda
Rodil se je leta 1969 na Ptuju. Rano mladost je preživel v Zamušanih. Iz teh časov izhaja tudi njegov vzdevek Chato (lik iz stipa), saj je v tistih časih rad prebiral stripe, ki nikakor niso smeli manjkati v njegovi šolski torbi. Po končani osnovni šoli se je vpisal na Železniško srednjo šolo v Mariboru, kjer je leta 1988 uspešno zaključil izobraževanje za prometnika. Tako kot mnoge od nas, je tudi njega doletela usoda takratne kadrovske politike. Kot štipendist takratnega TOZD za promet Postojna, je po končanem šolanju odšel na delo v oddaljeno Brezovico. Leta 1992 se mu je ponudila priložnost, ki je ni spustil iz
rok, in dobil službo v bližnjem Ormožu. Od tam je leta 1994 odšel na Pragersko, kjer opravlja delo prometnika še danes. Z ženo in hčerama, ki štejeta 16 in 18 let, živi v Osluševcih, kjer so si uredili dom pri njenih starših. Zdravko je član našega sindikata že od same ustanovitve, vmes je bil tudi postajni zaupnik. Je član uredniškega odbora glasila Prometnik, od leta 1999 skrbi za grafično podobo našega časopisa. »Za kaj več nimam časa, le če me kaj resnično zbode, sedem za tipkovnico in o tem napišem članek,« mi pove in še doda, »včasih me nadrejeni zaradi tega gledajo malo postrani, kar me ne moti, če je učinek mojega pisanja dosežen.« Na vprašanje o hobijih mi odgovori: »V prostem času ljubiteljsko snemam, montiram posnetke, za razna društva pripravljam in oblikujem biltene. Pa tudi glasba mi ni tuja, saj sem bil nekaj časa DJ v lokalnem gostišču.« Da pa je mera polna, sta z ženo obnovila vinograd s 500imi trsi, v katerem je vedno dovolj dela. Po najinem pogovoru zaključim, da je Zdravko bolj človek dejanj kot besed, s čimer se boste, glede na Foto Tilen Šetina navedeno, verjetno strinjali tudi vi. Danijel Motaln
MALO ZGODOVINE: Srečanje s Karlom Rustjo Priznati moram, da sem spoznal gospoda Karla Rustjo prav na tem srečanju v Zrečah. Novinarske konference pogosto pripomorejo, da se spoznaš z mnogimi pomembnimi ljudmi in tudi sam sem na ta način spoznal mnoge prijatelje, med njimi nekoč Antona Gričnika. Mogoče naju je z g. Rustjo pritegnila novinarska debata o posameznih dejstvih s področja železnice, ko sva bila na videz vsak na svojem bregu, čeprav sva potem v prijateljskem pogovoru ugotovila, da sva v mnogočem enakega videnja. Toda bolj kot srečanje z upokojenim železničarjem, s prijaznim in vsega spoštovanja vrednim gospodom, ki mu železnica pomeni več kot politika. Le-ta je med drugim pripomogla k ukinitvi ozkotirnice, ki bi danes, po mnenju županov, lahko bila velik doprinos našemu turizma. Gospod Rustja je pripravljen sodelovati z našim glasilom. Takoj sva se dogovorila za sodelovanje, razmere zamika izhajanja glasila pa so pripomogle, da je skoraj šlo vse v pozabo. Pa sva vzpostavila ponovno dopisovanje in pred nami je prvi prispevek, ki predstavlja zgodovino in življenje železnice izpod peresa Karla Rustje. Marjan Mally Karel Rustja
18
Foto: Marjan Mally
NEKOČ IN DANES
RODIK Gručasto naselje, ki leži v pobočju ob železnici nad staro cesto Divača - Kozina. Leta 1300 se vas Rodik omenja kot "Rodic" ali kot "Rodink", pozneje še kot Rundictes, Rodigg, Rovtek in Roditti. Stari Rodik je bil na vzpetini, visočini verh "loze".
Kjer je stal stari Rodik, pravijo sedaj Ajdovšina (ajdi, pogani). Na predvečer Božiča (vigilja) 1820 je vas pogorela, ostalo je le pet hiš. Ob lokacijski razpravi o gradnji proge skozi občino Rodik so bili pooblaščeni za podpis soglasja župan Josip Samsa in odbornika Anton Race ter Jožef Počkaj. V kilometru od 8,144 do 8,575 je bil spodnji ustroj pripravljen za izogibališče (Ausweiche) s 420 m dolgim tirom.
onemoglih, za stanovanja socialno šibkim, gostilno, šolo in vaško trgovino. Ko je bila leta 1887 zgrajena proga Hrpelje – Kozina – Trst, je olajšala pot mlekaricam in drugim prodajalkam, ki so nosile pridelke v Trst. Z vlakom so se peljale vsaj v eno smer. Železniška ekonomija Hrašče pri Postojni je v petdesetih letih imela v Rodiku najeto hišo "pri Linčevih". V njej so redili povprečno po 10 krav in 100 prašičev. Prometno mesto Rodik je bilo najprej le postajališče v kilometru 6,658. Odprto je bilo 1. junija 1891, na njem so se ustavljali vsi potniški vlaki (razen brzih). Rodiško postajališče v "Bilendoli" je bilo namenjeno vasem Rodik, Kačiče, Pared, Dane, Slope in Artviže. Za postajališče je sprva služila čuvajnica št. 4, pozneje pa skromna stavba v velikosti 2,54 x 8,1 metra (pisarna in čakalnica) s prostostoječimi lesenimi sanitarijami ob cestnem prehodu. Čuvaj v čuvajnici št. 4 je skrbel za zapiranje in odpiranje zapornic na dveh opuščenih potnih prehodih v kilometru 6,674 in 6,144. Po dograditvi koprske proge je nastopila potreba po povečanju propustnosti proge med Divačo in
V km 8,836 do 8,991 (Gorišče) levo in od 9,184 do 9,373 levo in desno ter od 9,540 do 9,713 levo (med Rodikom in Hrpeljami - Kozino) so leta 1900 predvideli začasne vojaške rampe. V Rodiku pod nadvozom ceste je najvišja točka proge med Divačo in Rakitovcem (Puljem). Po poglobitvi proge pod nadvozom ceste je višina zgornjega roba tirnic 537,592 metra. Progo so morali na tem mestu poglobiti zaradi tega, da so pridobili zadosten profil za prevoz velikih kontejnerjev in naloženih tovornjakov. Na tem mestu je bilo nekoč postajališče.
Po dograditvi železnice so v Rodik poleti začeli prihajati Tržačani. Časopisi in zdravniki so pljučnim bolnikom in slabokrvnim ljudem priporočali Rodik kot klimatsko zdravilišče. Rodičanom je reklama prinesla dobiček. Po hišah so pripravljali sobe in jih oddajali. Turisti so navadno jedli v gostilnah, nekateri manj premožni pa so si kuhali sami. V začetku 20. stoletja je v Rodik prišel hotelir iz Nemčije, pisal se je Čeh. Kupil je zemljo in zgradil hotel. Po prvi svetovni vojni je hotel kupil Pišel. Po drugi svetovni vojni je stavba služila za Dom
Hrpeljem - Kozino, zato so leta 1972 postajališče Rodik preuvrstili v odjavnico in jo opremili s signaloma in predsignaloma. Potrebno pa je bilo izogibališče z dodatnim tirom za križanje ali prehitevanje. Iz prometnih in varnostnih razlogov stara lega za širitev ni ustrezala, saj ima proga tam nagib 20 ‰. Zato so novo prometno enoto Rodik zgradili v kilometru 7,390, kjer je proga v horizontali. Obenem je to najvišja točka proge med Divačo in Puljem
19
NEKOČ IN DANES
Rodik sedaj
Dnevna frekvenca potnikov je majhna, zato izogibališče ni zasedeno. Vožnjo nasprotnih in zaporednih vlakov ureja s pomočjo daljinskega krmiljenja signalnovarnostnih naprav dispečer na postaji Hrpelje – Kozina. Na 4,182 m sta bili na dolgem odseku proge skozi katastrsko občino Rodik dve čuvajnici v kilometru 6,658 (Mlaka) in 8,769 (Gorišče) in pet potnih prehodov v nivoju. Za čuvajnicama je le še neznatna sled. V čuvajnici št. 4 (postajališče Rodik) je leta 1897 stanoval Andrej Cic. Potni prehod v kilometru 6,674 ob nekdanjem postajališču Rodik so ukinili že v času italijanske uprave. Ostale potne prehode (km 6,144; 8,143; 8,333 in 9,491) so ukinili ob remontu proge pred tremi desetletji, saj je bila njihova uporaba zanemarljivo majhna.
oziroma Koprom. Na nekdanje postajališče Rodik in zraven stoječo čuvajnico št. 4 spominjajo cvetoče petunike in nekaj sadnega drevja ter kup ruševin, preraslih z grmovjem. Staro postajališče in novo izogibališče se nahaja v katastrski občini Rodik. Novo stavbo postajališča je leta v času od 26. 2. do 25. 5. 1981 zgradilo gradbeno podjetje Kraški zidar iz Sežane. Objekt je lociran na robu dna kraške vrtače. Prvotno so predvideli enak objekt kot v Hrastovljah in Črnotičah, vendar so opustili stanovanjski del, tako da je tloris objekta le 12,25 x 8,55 metrov. Priključka na javni vodovod ni, zato so zgradili rezervoar za vodo, ki sprejme 3 30 m vode. Do stavbe postajališča so zgradili tudi 94 metrov dolgo in 2,5 metra široko pot. Stavba postajališča Rodik je v likovnem arhitektonskem pogledu tujek v kraškem okolju.
Pogled na Rodik pred 130-imi leti
Karel Rustja
POSTAJE, NAŠ ZAKLAD Naši, železničarski otroci, si redkokdaj domišljajo, da njihovi sošolci, ki nimajo železničarskih staršev, o železnici le malokaj, če sploh kaj, vedo. Naši so polni slišanega o železnici od doma, pa na morju, pa pri srečanju s prijatelji staršev, skratka, vedo več, kot mi mislimo. Da pa bi tudi drugi vedeli več, s tem pa tudi bolj cenili našo dejavnost, je potrebno otroke k temu spodbujati. Zato bi moral vsak od staršev, železničar, po svoji moči narediti vse, da se naša železnica čim bolj približa mladini. Zgornje sem navedel zato, da laže razumete nadaljevanje tega pisanja. Uspelo mi je namreč prepričati razredničarki dveh ljubljanskih razredov, da so na zaključni izlet v Laško odšli z vlakom. Kopanje v zdravilišču je bilo zanje odlično, pot tja in nazaj z vlakom pa nekaj posebnega. Udobje na mednarodnem vlaku, prijaznost osebja, prišli so hitreje, kot bi potovali z avtom, pa še klimatizirano je bilo. Da ni bilo zadrege zaradi slabše jutranje povezave, pa je prijazna domačinka iz Zidanega Mosta poskrbela, da so otroci slišali še nekaj zgodovinskih dejstev o Zidanem Mostu, kamnitem mostu čez Savinjo, železnici. Na Slovenskih železnicah so se potrudili in jim natisnili kratko brošuro o kraju, jim omogočili ugodno potovanje, podarili družinske bone. Zahvala otrok, staršev in učiteljev OŠ Polje gre vsem, ki ste pomagali, da se je 45-im otrokom in njihovim staršem železnica pokazala v najlepši možni luči. To je najlepši možni način pridobivanja potnikov in bodočih železničarjev. Naj bo svet še tako zapleten, stoji pač na prihodnosti, mladih. Damjan Rak
20
UPOKOJILI SO SE
TURIZEM SMO LJUDJE ALI KAKO LAHKO POTEKA TUDI ČAKANJE V SLUŽBI Star pregovor pravi, da se greh pove, grešnika pa ne. V tem pričujočem članku bom zato pisal le o problemu, ki sem ga doživel na lastni koži, ne pa o udeleženih osebah, kraju in času dogajanja. Na eni izmed postaj Slovenskih železnic sem si hotel sposoditi kolo. Stopil sem v prostor, kjer se to da urediti. Pozdravil sem in vprašal, ali si lahko sposodim kolo. V prostoru sta sedela dva človeka, po obleki sodeč uslužbenca SŽ. Na moj pozdrav in vprašanje ni bilo jasnega odgovora. Prelagala sta neko pošto. Ker po dveh minutah še nista utegnila odgovoriti na moje vprašanje in ker sem videl, da so kolesa na razpolago, sem ponovno vprašal, ali si lahko sposodim kolo. Sedaj sem dobil še bolj jasen in predvsem v ostrejšem tonu odgovor, ali ne vidim, da delata. Pokomentiral sem, da sem tudi sam zaposlen za železnici in vem, kako se ponekod dela in da je po mojem zelo pomemben naš odnos do strank. Končno sem dočakal, da sem prišel na vrsto. Uslužbenec je počasi začel pisati pogodbo o najemu kolesa, izpolnil je kar zajeten list podatkov. Marsikateri delavec, zaposlen pri kakem privatniku ali za tekočim trakom, bi mislil, da je na dopustu, če bi lahko tako počasi delal. No, pa vendar: kdor čaka, dočaka. Plačal sem in dobil kolo. Prosil sem, ali lahko pustim pri njem jakno, ker je bilo zunaj toplo in ker se vračam čez dve uri. Dobil sem odgovor, da to ni garderoba. Ker sem zopet ponovil, da se marsikaj da urediti, če je pripravljenost, je nekako le prišlo dovoljenje za mojo jakno. V neslovenskem jeziku sem še dobil
pojasnilo, da ima lahko probleme s svojim šefom zaradi tega. Tega pa nisem glasno pokomentiral, ampak sem se strinjal z njim, da bi lahko za marsikaj, in ne samo za mojo jakno, imel probleme s svojim šefom, glede na to, kako opravlja svoje delo. No, moja pot s kolesom se je začela in po slabih dveh urah sem kolo vrnil. Ko sem stopil v prostor, sem pozdravil, odstavil kolo in vprašal, ali sem še kaj dolžan. V času moje vožnje s kolesom je uslužbenec očitno postal gluhonem, saj ni pisnil niti besedice. Tudi na moj glasni »Na svidenje!« ni bilo nobenega odziva. Živimo v času gospodarske krize, v času, ko vsak dan pridni delovni ljudje ostajajo brez službe in težki časi so tudi v našem podjetju. Številni naši sodelavci so na prisilnem čakanju na delo. Očitno pa si nekateri, kot naš glavni junak, lahko privoščijo kar čakanje v službi. In na kaj čakajo? Morda na plačo, na boljše čase ali pa samo na konec delovnega dneva. S takim delom pa nikakor ne bo pričakal, da bo SŽ popravila svojo podobo v javnosti. Morda bi marsikateri njegov sodelavec, ki je na čakanju, to podobo hitro popravil. Pa kako že pravi pregovor? »… da krogla in nagrada nikoli ne zadeneta ta pravega«. Morda to ponekod velja tudi za seznam ljudi na čakanje. Ker sem naslovil ta članek »Turizem smo ljudje«, je bilo dobro, da ni po to kolo prišel kak turist, po možnosti tujec. Bili bi bolj slabi ljudje, da o turizmu sploh ne govorimo! Miran Prnaver
SODELAVCI, HVALA ! Če sedaj pomislim, je minilo, kot bi trenil – mojih 40 let na železnici. Včasih je bilo zahtevno, včasih malo manj – velikokrat lepo, pa tudi malo manj, vendar je bilo vredno truda, številnih neprespanih noči ter delovnih nedelj in praznikov. Vse to sem občutil in dojel na srečanju s sodelavci ob moji upokojitvi. Bil je nepozaben večer. Presenečen sem bil nad pozornostjo, srečen ob malih in večjih darilih in še prav posebno ob toplih mislih in željah, ki so mi jih sodelavci poklonili in me bodo spremljale v dneh, ko ne bom več delal z njimi, a bom z mislimi prav gotovo še velikokrat tam. Lepo je bilo z vami vsa ta leta in še posebno lepo je, ko ti sodelavec stisne roko in te povabi: »Pridi še kaj!« tudi takrat, ko odhajaš. Dragi sodelavci, vsem in vsakemu posebej iskrena hvala za trud in vso pozornost! Ostanite še naprej taki, ne bo vam težko na delu in ne bo vam hudo, ko boste odhajali v zasluženi pokoj. MIRAN MILOST Nova Gorica
SREČNO, VENČ! Po dolgih letih dela na Slovenskih železnicah je ob koncu meseca avgusta svoj zadnji vlak odpravil in prometniško kapo obesil na klin naš prijatelj in kolega Venčeslav Kociper. Svojo pot na železnici je začel leta 1974 v ŽAP-u, ob delu se je izšolal za vlakovnega odpravnika. Služboval je na različnih delovnih mestih in različnih postajah. Leta 1980 je prišel v Maribor, kjer je svoje delo opravljal vse do upokojitve. Mnogi smo ga poznali kot vestnega, zanesljivega in veselega sodelavca, ki je s svojo hudomušnostjo popestril tudi najnapornejše delovne ure. Venč, hvala ti za vse, kar smo lahko delili s teboj. Slabe stvari so bile takoj pozabljene, lepih pa se bomo še dolgo spominjali. Želimo ti veliko zdravja in sreče ter veselih dni v jeseni življenja v tvojem Jeruzalemu. Čim pogosteje nas obišči! Tvoji sodelavci Venčeslav Kociper
21
OGLASI
Sedežna garnitura Urška
Abrahamov prestol
Bajta Nova je podjetje za proizvodnjo izdelkov iz masivnega lesa.Les je Slovenskega porekla,podrt in spravljen ob pravem času.Po obdelavi je zaščiten z globinsko impregnacijo proti insektom,ličinkam in njihovim glivam.Pobarvan je po sistemu potopa v bazenu,v več različnih odtenkih. Barve so izbrane v sodelovanju s podjetjem Regeneracija po sistemu Biva in so okolju prijazne.Opravljamo tudi impregnacijo,zaščito in barvanje Vašega lesa,starih izdelkov,potrebnih popravila.Več podatkov najdete na naši spletni strani.
My dates:
22
web: www.bajtanova.net mail: bajta.nova@yahoo.com mob: 051 64 00 99
DRUŽENJE
IZLET NA GORENJSKO
Barčica po blejskem jezeru plava …
Foto: Miran Prnaver
Sevnici in preko Celja smo najprej prispeli v Ljubljano v naš Železniški muzej. Tu nas je izven delovnega časa pričakal sam ravnatelj muzeja gospod Mladen Bogič. Na zelo zanimiv in figurativen način nam je predstavil številne eksponate v muzeju. Največ časa smo se zadržali pri parnih lokomotivah, ki so pravi biser muzeja. Spoznali smo, kako so delovale, in tudi, kako težko delo so imeli strojevodje in kurjači na njih. Kar verjeti nismo mogli besedam gospoda Mladena Bogiča, kakšno moč so imele te lokomotive in tudi, kako veliko hitrost (ki je zelo primerljiva z današnjo na SŽ) so dosegale. Precej časa smo se zadržali tudi pri postajnih varnostnih napravah, saj so le-te predhodnice naprav, na katerih prometniki danes opravljamo oziroma vodimo promet. Tisti, ki smo bili prvič v tem muzeju, smo bili res pozitivno presenečeni, kako skrbno in vestno skrbijo, da se dediščina našega podjetja ohranja za nas in naslednje generacije. Težko se verjetno zavedamo, koliko truda in dela je bilo potrebnega, da je muzej vse te predmete zbral in jih vzpostavil v prvotno stanje. Ker so bili z nami tudi otroci naših članov, je bila prava učna ura in res smo bili
hvaležni gospodu Bogiču za predstavitev, predvsem pa za vse, kar je s tem muzejem v vseh letih od njegove ustanovitve leta 1981 (ves ta čas je zaposlen v muzeju) ustvaril. Letno muzej obišče cca. 7000 ljudi. Po ogledu smo iz prestolnice nadaljevali pot proti Gorenjski. Ogled oziroma sprehod skozi blejski Vintgar je vedno znova pravo doživetje, pa si v njem prvič ali ne vem kolikič že. Dolina, ki jo je ustvarila oziroma oblikovala reka Radovna, je res čudovita. Čeprav je bilo kljub slabši napovedi lepo vreme, smo bili na določenih odsekih od Vintgarja in njegove moči malo mokri. Za nas železničarje je bil na sredi Vintgarja še posebno lep pogled na železniški viadukt bohinjske proge, ki poteka na tem delu. Kdor si še ni ogledal dela Vintgarja tudi z vlaka, naj to stori čimprej. Naslednja točka je bil Bled in osvojitev edinega slovenskega otoka. Še prej pa je bilo potrebno pokusiti blejsko kremno rezino ali, po domače, kremšnito. Na otok smo se podali z značilno blejsko pletno. Vesla v izurjenih
Foto: Miran Prnaver
V Železniškem muzeju
Foto: Miran Prnaver
Letošnji tradicionalni jesenski izlet zidanmoškega odbora našega sindikata je bil namenjen ogledu dela Gorenjske. Avtobus je v soboto, 19. septembra, svojo pot začel v
Gasilska na okretnici
in močnih rokah so nas v dvajsetih minutah pripeljala na otok. Na otoku je bilo živahno, saj je bila sobota, to pa je dan za poroke. In v tej lepi, kar poletni septembrski soboti seveda ni manjkalo ženinov, nevest in svatov. Po vrnitvi na kopno je sledila še večerja (že opoldne smo bili na isti lokaciji na malici) v lovskem domu Pod Stolom pri Žirovnici. Posebnost tega gostišča sta poleg zelo dobre hrane in velikih porcij še dva prava medveda, ki živita v ogradi pri domu. Mi smo pokazali veliko zanimanje zanju, onadva pa sta bila sindikalno povsem brezbrižna in ju naše sindikalne težave in zdrahe sploh niso zanimale. S polnimi želodčki, v nogah malo utrujeni, v glavi pa polni novih doživetij smo se pozno zvečer vrnili na svoje domove. Miran Prnaver
23
DRUŽENJE
ZZ DR PKP Sodelovanje na mednarodni ravni je zelo pomembno, čeprav zagotovo manj otipljivo in zaznavno v lokalnih vodah. Vsakoletno srečanje sindikatov iz Slovenije, Hrvaške, Češke, Slovaške pri gostiteljih iz Poljske je bilo to leto na meji med Češko in Poljsko, v manjšem mestu Gluchołazy. Gostitelji so bili kolegi iz poljskega sindikata prometnikov (Związku Zawodowego Dyżurnych Ruchu – ZZ DR PKP). Odlično vzdušje, resni pogovori o stanju v posameznih državah, na železnicah, prihodnost. Ugotovili smo, da se marsikaj spreminja na vseh železnicah, da je marsikaj tudi stvar evropskih direktiv, da liberalizacija železniškega trga prinaša mnoge spremembe in tudi neljube dogodke, da je gospodarska kriza velikokrat tudi virtualna, kot zavesa, za katero se skrivajo nesposobneži itd. Naše gostovanje smo izkoristili tudi za promoviranje Slovenije, Ljubljane, Slovenskih železnic. Razdelili smo ogromno količino reklam, prospektov in skromnih darilc,
čeprav smo jih skorajda prosjačili, žal tudi na Slovenski turistični organizaciji. Ker pa smo turizem ljudje, smo z lastno prizadevnostjo in iznajdljivostjo dosegli naš namen. Mnogi tam prisotni, ki so pri nas že gostovali, so se že pohvalili, kako so zadovoljni z gostoljubnostjo Slovencev in s prelepo Slovenijo. Prijetna skupinica, ki smo bili tam, smo se odlično razumeli tudi z vsemi ostalimi. Kako močan, pozitiven pečat, kako uspešno smo opravili svoje poslanstvo, pa potrjuje tudi slovo, ki je bilo zelo srčno in kar ganljivo. Pesem v slovo, objemi, vse to mi daje pravico, da s ponosom rečem, da smo Slovenijo, Slovenske železnice in Sindikat železniškega prometa Slovenije zastopali na visokem nivoju. Damjan Rak
POSAVJE 2009 Sliši se kot naslov kakšne akcije, pa je mogoče tako celo bilo. V resnici pa je bil to tradicionalen kolesarski izlet na zadnjo avgustovsko soboto. Tokrat v Posavju, po Bizeljskem, ob levem bregu Save skratka. Napovedano slabo vreme, kljub temu prijavljeni v polni zasedbi na mestu zbora v Zidanem Mostu. Sončno jutro je pravzaprav presenečalo. Sporočila domačih o vremenu drugje po Sloveniji so kolesarsko ekipo napeljala na to, da se je kar hitro odpeljala iz Zidanega Mosta, mimo Radeč, skozi Loko, Breg, Orehovo, s pogledom na Boštanj do Sevnice. Še celo spremljevalce so presenetili s tako hitrim kolesarjenjem, da je prvi okrepčevalni postanek odpadel. Potem pa ob Sevnični navzgor proti Planini, tam pa so se oblaki že začeli srečevati s soncem. Da se metereologi niso zmotili, je pokazalo nadaljevanje. Proti Kozjemu, naprej do Podsrede, Bizeljskega, mimo lepih krajev, vinogradov in vasi, ki pa jih žal ni bilo moč videti. Nevihtni oblaki so zajeli ta del in se izlivali nad vsem, kar je lezlo. Še muzejski kabriolet na štirih kolesih je obstal ves zalit z vodo. Tudi vedrenje pod gostilniškim zavetjem ni kaj prida pomagalo. Tokrat je bila večina oprana do golega. Zagotovo pa ni krivo vreme, da so nekateri malo podaljšali pot, pač pa nakopičena kondicija. Tistim z malo manj le-te je bilo dano, da so se izognili dežju in so občudovali kraje ob Savi, na obeh straneh, pa še malo manj jim je bilo potrebno hiteti. Doživetje je bilo enkratno, nekateri pa so se zavezali, da bodo prihodnjič z nami na dveh, in ne na štirih kolesih. Prihodnje leto? Sedaj pripravljamo nov kolesarski dres, spomladi pa juriš naprej! Predloge in pobude pa le posredujte. Jih bomo veseli. Ivan Pohar – Johan
7. POLI MARATON Tradicija, zdravje, lepo vreme, na tisoče kolesarjev, pečeni piščanci, 39-članska ekipa Sindikata železniškega prometa Slovenije. Kolesarjev, da ne bo pomote. Iz vse Slovenije. Majhni, veliki, trenirani in malo manj, vsi pripravljeni na start, pred tem pod sindikalno zastavo na doping, med z dodatki, vodo na kolo in veselo po štajerski deželi. Postanki na
24
obcestnih točkah, veselje, smeh, cilj skoraj prehitro. Srečanje z mnogimi znanimi, tudi z železnic, prigrizek več kot ponavadi, ptujska piščeta so vendarle nekaj posebnega, potem pa uživanje ob glasbi, podelitev nagrad, tudi tokrat k enemu našemu. Lepo doživetje, ki ga vsi nestrpno čakamo tudi prihodnjič. Trenirajte do takrat tudi vi. Ne bo vam žal. Damjan Rak
DRUŽENJE
DOBROTE Z LESKOVAČKE ROŠTILJADE ZAČINJENE S PERIPETIJAMI Leskovačka roštiljada je največji gurmanski praznik v jugovzhodni Evropi, katero v sedmih dneh obišče preko 200.000 obiskovalcev. Vsako leto mojstri žara podrejo svetovni rekord v velikosti pleskavice na žaru. Skratka: čevapi, pljeskavice, vješalice … vse dobrote iz mesa na enem mestu. Da pa tukaj ni samo hrana in pijača, Turistična organizacija Leskovca popestri dogajanje z različnimi koncerti, prireditvami in razstavami. Letošnji izlet na leskovačko roštiljado smo si privoščili tudi člani SŽPS. Da je izlet do potankosti uspel, gre zahvala pobudniku in organizatorju izleta g. Ristu Djuriću in seveda g. Ljubiši Veljkoviću in njegovi mami Olgi, ki sta nas tako velikodušno sprejela in poskrbela, da smo bili vedno siti in nikoli žejni. To, da smo bili najboljša druščina, pa lahko potrdimo vsi »omladinci« bivše Juge, ki smo se tega nepozabnega izleta udeležili. Vsekakor pa svojih želodcev nismo obtežili samo s hrano in pijačo, pač pa smo z obilico dobre volje vse skupaj začinili s takšnimi in drugačnimi peripetijami. Naj tudi vam, dragi bralci, postrežemo z nekaj »specialitetami«: ☺Stanka in Alenka sta poskrbeli, da naši fantje niso okušali samo dobrot z žara, ampak tudi zobno pasto, kajne Igor & Igor, Brane in Evgen? Od tistega trenutka dalje vsi prisegajo samo še na zobno pasto Colgate z okusom jagode. Zlatko, škoda, ker si se v nepravem času predramil in bil zato prikrajšan za eno porcijo. ☺ Da so fantje tudi »revanšisti«, kajne Peter, pa sta ugotovili punci (S in A), ko sta ponoči za nekaj časa ostali brez odej, kar pa ni bilo nič kaj prijetno, saj je bila noč tistega septembra kaj hladna. Stiskanje k tistim, ki so odejo imeli, ... naj ostane nerazkrita skrivnost ... ☺ Da rakija ne požene samo krvi po žilah, ampak lahko deluje tudi kot »uspavalo«, sta ugotovila Lolek in Bolek, a ne, fanta? ☺ Da je bilo vsako noč »nažaganih dovolj drv«, so poskrbeli naši vrli »mišičnjaki« Dodo, Brane, Damjan,Vlado, Dolenc, Igor, Deda … Le kam je zjutraj izginila tista skladovnica?!? ☺ Da te »nerazpoložen pujs«, kasneje prav slasten odojek,
lahko tudi pošteno polula, je na svoji koži izkusila Alenka, a mu ni zamerila, pač pa je v že pečenega in nadvse slastnega prav z užitkom ugriznila, ob tem pa si mislila: »Pamti pa vrati!« ☺ Da pa je šel taisti pujs očiščen, pobrit, zmanikiran in spedikiran v solarij - žar, so poskrbeli naši kozmetiki, pedikerji, manikerji in brivci Brane, Bojan in Simon in, ne boste verjeli, celo Đaja … ☺ Kako debele buče uspevajo v Srbiji in kako dober je kompot iz bio jabolk, lahko povesta Lekso in Risto. Se je nekaj teh pridelkov baje znašlo med njuno prtljago in potovalo z njima vse do doma. Le kdo je bil tako dobrotljiv in jima napolnil torbe? ☺ Da pobiranje raztresenih koruznih zrn po podu avtobusa ni prav nič prijetno opravilo, ali pač, je ugotovila Stanka, Peter pa, da je »futranje kur« s koruzo eno lažjih kmečkih opravil. ☺ Da brivska pena ne omehča samo grobe moške brade, ampak na »ravno pravšnjem« delu telesa lahko tudi »prijetno« hladi, je izkusila ena od punc. Katera že in kdo je bil tisti, ki je brizgnil brivsko peno za hlače?? In potem naj bi še mirno sedela s polnimi hlačami - brivske pene, da ne bo pomote. ☺ Da pa fantje niso odlični samo pri »žaganju drv«, ampak radi tekmujejo z dekleti tudi pri gospodinjskih opravilih (pometanje, sesanja, pomivanje …) bo še najbolje vedela povedati Ljubiševa soproga, ko bo naslednjič prestopila prag svoje prečudovite hiše v Prokuplju. ☺ Milivoju in Branetu pa toplo priporočamo, da odpreta popoldansko obrt »Zaključna dela v gospodinjstvu, s.p.«. Priporočilo za odprtje jima podpišemo kar udeleženci izleta. ☺ Da so policisti, ki pregledujejo dokumente, samo polpismeni ali pa je botrovala slaba svetloba na vlaku, je izkusil naš Po-papa Pazderović Murdadif »ma bilo kako bilo« Pozderović Muradif 99. ☺ In da se taiste predstavnike zakona pa celo carinike in sprevodnike z dokumenti »postreže« srtumno in stoje, nam je bil vsem za zgled naš Ivan. Mi pa kar sede in celo leže. Le kje smo pozabili bonton … ☺ In na koncu še, da smo »omladinci od hudiča«, je na glas modroval Deda, Darko pa se mu je verjetno pridružil le v mislih? Pa vendar, fanta, dokazala sta, da sta še kako zdržljiva in še vedno lahko hodita »v štric« z »omladinci«. ☺ Da, da, da, vse to se je dogajalo in še več ... P.S.: Ljubiša, upamo, da si se dogovoril s sosedi, da ti med tvojo in našo odsotnostjo obilno zalivajo in negujejo na novo zasajena slovensko lipo in javor na vrtu za tvojo hišo? Če se drevesci ne bosta prijeli, ti zagotavljamo, da ti ob priliki pridemo z veseljem posadit novi. Ti samo povej!!! Članek je namenjen predvsem nam, ki smo se tega nepozabnega izleta udeležili, da si še enkrat osvežimo spomin, in v vednost tistim, ki se izleta niste udeležili ter z nami delili odličnih jedi z leskovačkega žara, domače rakije ter potepanja po Prokuplju, Nišu in Beogradu. Se vidimo na naslednjem izletu! Kam že?!? Utrinke zbrala in zapisala Alenka T.
Leskovac v dneh od 03. do 07. 09. 2009
Foto: Alenka T.
25
DRUŽENJE
ZDRAVO RIVALSTVO Športnih navdušencev je vsepovsod veliko. Seveda je še več strokovnjakov, ki vedo vse o vsem. O nogometu pa sploh. Zato se vsako leto veselimo športnega srečanja s kolegi iz Sindikata prometnika vlakova Hrvatske, (SPVH ), s katerimi že dolga leta merimo moči na naših ali njihovih športnih igrah. Tokratnega, ob koncu septembra v Trogirju, so se naši nogometaši udeležili z reprezentančno ekipo. Kot že tradicija nalaga, so se pomerili z ekipo Knina v polfinalni tekmi. Tokrat so bili slednji boljši, naša ekipa je osvojila tretje mesto, zmagovalci, Kninčani, pa prihajajo k nam. Dobro so se naši predstavniki borili tudi v odbojki na mivki, vlečenju vrvi, le kartanja se niso udeležili. Ob športnem dogajanju smo se pogovarjali tudi o stanju na železnici, pri tem pa delili skupno mnenje, da nas čakajo težki časi. Spremembe so neizbežne, težave velike, podobne, tudi pri njih obstajajo veliki apetiti po investicijskem denarju. Razvoj je nujen, denarja malo, konkurenca vse hujša, brezkompromisna in vse bolje organizirana. Okorele železnice pa temu tempu prepočasi sledijo. Zmagalo je vreme, morje, prijateljstvo, šport. Hvala športnikom za trud, rezultate in pošten boj, organizatorjem pa tudi po tej poti vsa pohvala in zahvala za povabilo . Risto Djurić
LOKALNI NOVINARJI V ŽUŽEMBERKU Novinarji, uredniki in fotografi lokalnih časopisov se vsako leto zberejo in imajo svoj dan. Letošnje, 12. srečanje, je bilo v petek, 11. septembra, v Suhi krajini, in sicer v Dvoru pri Žužemberku ter v Žužemberku. Na povabilo našega strojevodskega prijatelja Stanka Lazarja sem se v imenu sodelavcev našega časopisa Prometnika letos srečanja udeležil tudi jaz. Čeprav Prometnik ne ustreza povsem nivoju lokalnega časopisa, pa je njegovo delovanje, priprava in oblikovanje v marsičem podobno lokalnim medijem. Zato je bila udeležba na tem srečanju zame zelo dobrodošla in poučna. Srečanja se je letos udeležilo preko 120 sodelavcev lokalnih časopisov, skupaj z vsemi gosti pa nas je bilo 160. Vsak prinese svoje izvode časopisa in potem v samopostrežni obliki lahko vzame, kar ga zanima. Tudi naše številke so kar lepo pošle s police. Uradni del je bil dopoldne v kulturnem domu na Dvoru. Po pozdravu domačega odgovornega urednika Suhokranjskih poti in župana Žužemberka je sledil pozdravni govor ministra za promet dr. Patricka Vlačiča. V strokovnem delu je mag. Andreja Jernejčič (domačinka, ki je tudi sicer povezovala uradni del), članica uprave Infonet media, govorila o tem, kakšen je dober lokalni medij. Predsednica uprave Mediane Janja Božič Marolt je predstavila pomen lokalnih medijev. O uspehu Radia 1 (najbolje poslušani komercialni radio v letu 2008) je spregovoril programski direktor Andrej Vodušek. Zelo zanimivo predavanje o trženju je imel Janez Bobnar z Diners Club-a Slovenija. O fotografiranju sta nas poučila fotografa Financ in Dnevnika. Na okrogli mizi pa je med drugim sodelovala tudi novinarka TV Slovenija Janja Koren. Po kosilu v gostilni Zupančič v Žužemberku je sledilo še druženje na gradu Žužemberk. Bogat kulturni program, degustacija vin, krušnih dobrot in razglasitev nagrajencev delavnic (fotografiranje) so bili delček pike na i zelo dobro in vestno organiziranega srečanje lokalnih novinarjev. Hvala, Žužemberk 2009, se že veselimo srečanja naslednjega leta v Ribnici. Miran Prnaver
POHOD NA BoČ Sindikat železniškega prometa Slovenije, OO Celje, OO Pragersko in OO PO Maribor je organiziral planinski pohod na Boč, ki se je izvedel tretjo soboto v septembru. Na zbornem mestu se nas je zbralo 12 pohodnikov, lahko bi se pridružil še kakšen več, vendar je bila sobota lepa, zaradi jutranje meglice in trgatev moramo biti zadovoljni tudi s takšnim številom. Na vrh smo se odpravili po grebenu, in sicer po poti, po kateri smo se nekateri odpravili prvič, v povratku pa smo se okrepčali v planinskem domu na Boču, nato pa je sledil povratek v dolino po standardni poti. Da pa vsega lepega le ni bilo tako hitro konec, smo z veseljem sprejeli povabilo prijatelja, sodelavca, ki nas je povabil v svojo zidanco na kozarček rujne kapljice. Tudi v naslednjem letu se bomo potrudili in za vas pripravili takšen pohod, na vas pa je samo, da si vzamete čas, dobro voljo in se nam seveda pridružite. Torej, časa je dovolj! Matjaž Skutnik Na Boču
26
Foto: Matjaž Skutnik
DRUŽENJE
OO CELJE PO BELI KRAJINI Kompleks sestavlja 26 barak, kjer je bil od leta 1943 do 1945 sedež političnega in vojaškega vodstva NOB. Baza 20 se danes predstavlja s stalno razstavo in je razglašena za kulturni spomenik. Sledila je vožnja po Beli krajini, ki je pretežno kraška pokrajina med Gorjanci, Kočevskim rogom in Kolpo, včasih se jo šteje kot del Dolenjske do Metlike, znane po prijaznih in ustrežljivih ljudeh ter obilo sonca in vinske trte. Mila klima in za vinsko trto prijazna zemlja dajeta čudovita bela in rdeča vina. Ogledali smo si mogočno, pod zemljo zgrajeno zadružno Vinsko klet KZ Metlika. Ob degustaciji pa nam je bilo postreženo z znamenito belokranjsko pogačo. Popeljali smo se nedaleč stran, do metliškega gradu, ki je bil prvič omenjen leta 1456. Skupaj z mestom je predvsem v 15. in 16. stoletju igral ključno vlogo v obrambi Kranjske pred turškimi vpadi. V gradu je sedež Belokranjskega muzeja, kjer je stalna razstava s svojimi zbirkami, videlo pa se je lahko, da so bila dogajanja v pokrajini zelo viharna, in sicer od prazgodovine do sredine 20. stoletja. Ustavili smo se tudi v kraju Rosalnice, kjer smo si ogledali Tri fare. Romarski kompleks se odlikuje po treh gotskih cerkvah, stisnjenih znotraj visokega pokopališkega obzidja, ki je verjetno deloma še ostanek protiturškega tabora. Cerkve stojijo vzporedno ena poleg druge. Na koncu smo poskrbeli za naše želodčke, seveda niso ostali prazni. Foto: Matjaž Skutnik
Kot že vsako leto, smo se v OO Celje drugo soboto v mesecu septembru, ki je bila sončna in marsikomu se bo vtisnila v lep spomin, odpravili na enodnevni izlet po Sloveniji. Bil je tudi dan, ko je v košarki Slovenija premagala Litvo. Tokrat nas je pot
V vinski kleti
vodila do BAZE 20 – BELE KRAJINE – METLIKE – ČRNOMLJA in do TREH FAR. Za spremembo nas je zjutraj pričakala vodička, ki je zamenjala našega vsakoletnega vodiča Marjana, saj zaradi obveznosti ni mogel z nami. Jutranja vožnja nas je od Celja vodila mimo Novega mesta do Baze 20, kjer je sledil prvi ogled. Pričakal nas je prijazen vodič gospod Jože, ki nas je s svojim nastopom, predstavitvijo navdušil in lahko rečem, da ni bilo videti, da bi se kdo dolgočasil.
Mnogi člani SŽPS – OO Celje lahko s prijetnim občutkom pred sabo razgrnemo zemljevid Evrope. V petnajstih letih smo člani Območnega odbora Celje videli velik del Evrope. A vse se je začelo z idejo čim bolje spoznati svojo domovino. Začelo se je skromno leta 1994 z izletom na Gorenjsko, preko Vršiča v dolino Soče. V naslednjih letih so sledili še izleti: Ptuj – Jeruzalem – Prekmurje, Bistra – Cerkniško jezero – grad Snežnik, Kras – rudnik Idrija in Vipavska klet, Slovensko primorje, rudnik Velenje – Slovenj Gradec – Libeliče, NEK Krško – Kartuzija Pleterje, kontrola poletov Ljubljana – letališče Brnik – Kropa – Celovec, samostan Stična – Muljava – grad Turjak – Rašica – Ribnica – Grobišče pod Krenom … Mnogo lepot, kulture, umetnosti in zgodovine smo spoznali. Tako je letošnji izlet v Belo krajino zaokrožil spoznavanje Slovenije. A ta majhen biser Evrope, imenovan Slovenija, ima še mnogo skritih mest za izlete v prihodnje … Matjaž SKUTNIK
Gasilska
Foto: Matjaž Skutnik
27
DRUŽENJE
Watzmann, gora, kjer so zaželjeni tudi Slovenci Na pragu obletnice našega sindikata smo se planinci odločili za najbolj oddaljeno goro naših pohodov, za Watzmann v Nemčiji v bližini Salzburga, katero v svoji knjigi predstavlja naš planinec in pisatelj Janko Mlakar. Gora s tremi vrhovi stoji nasproti Kehlsteina, znamenitega Orlovega gnezda, nacistične trdnjave, ki jo oblegajo mnogi turisti. Še bolj kot 2712 metrov visok Watzmann je za nas pomembna planinska koča Watzmannhaus na višini 1928 metrov, kjer smo prenočili. To je menda edina planinska koča v tujini (Evropi), kjer imamo slovenski planinci svoj kotiček s slikami in slovensko zastavo. Prvopristopnik Watzmanna je bil prav naš Valentin Stanič, čigar ime nosi koča pod Triglavom, v koči Watzmannhaus ima svoj kotiček. Če se podaste na pot z vlakom do Berchtesgadna in potem peš do jezera Königssee, se začne pot ob jezeru ali prevozom z ladjo po jezeru do vznožja vzpona. Pot, ki je krožna, se potem pod kočo pridruži naši poti iz Wimbacha. Po tej je našo izvidnico peljal naš stari znanec Johan Berglez. V koči smo prespali in ponoči doživeli pravi gorski orkan s točo, zjutraj pa se v vedrem vremenu napotili proti vrhu. Gora nas je navdušila, čeprav smo jo nekoliko občutili v nogah zaradi dolge vzpenjajoče hoje. Prišel je čas našega pohoda, ki smo ga morali zaradi zasedenosti planinske koče datumsko nekoliko spremeniti. Pričakovali smo večje zanimanje, pa je nekatere morda prav višina prestrašila, da se niso odločili za našo turo. Avtobus nas je popeljal iz Štajerske prek Ljubljane, Jesenic do predmestja Salzburga, kjer smo zavili v Nemčijo, po poti, ki vodi na znamenito Orlovo gnezdo (Kehlstein) in še nekoliko dalje do Wimbacha. Tu smo si oprtali nahrbtnike in se podali na 4,5 ure dolgo pot, ki vodi večidel po gozdni cesti, ki se venomer vzpenja. Pot je lahka, a mukotrpna in še sreča, da je bila zaprta in smo morali naokoli po cesti. Za spoznanje daljša pot nam je prihranila nekoliko znoja. Na pol poti stoji planšarija, kjer smo si nekoliko oddahnili, pa še odlične vode na koritu smo se poslužili, čeprav ob njem piše, da je voda nepitna. Potem smo nadaljevali pot in v zgodnjih večernih urah prišli do planinske koče. Kot rečeno, pot ni nič posebnega, sicer se ne bi odločili za skupinsko turo, toda premagati smo morali okoli 1200 višinskih metrov. Proti cilju je vsak korak težji, toda ko dosežeš cilj, pozabiš na ves trud. Na koči smo si privoščili vse, kar smo na poti pogrešali. Prenočili smo na skupnih ležiščih (po 10 evrov za planince), kuhinja je bila odlična, dovolj
28
pijače, seveda vse po nemških cenah, ki pa niso ravno zasoljene (hrana po sedem evrov, pijača pa dva do tri v povprečju). Koča je bila nabito polna in za nas rezervirana. Za naslednje jutro smo se dogovorili, da Edi Kolar (planinski vodnik, upokojeni član našega sindikata) popelje najdrznejše, ki so imeli s seboj čelade, na najvišji vrh. Zanje je veljalo, da odrinejo pred šesto uro, torej brez zajtrka, ostale (večino) pa ob sedmih peljeva z Jožico Kolar. Pri zajtrku pa ugotoviva, da so nama ostali samo štirje, vsi ostali so krenili z Edijem. Večina je počakala na prvem vrhu, na drugega se je povzpelo le šest planincev. Na vrhu sva z Jožico obžalovala, da sva si privoščila zajtrk, kajti potem sva zapravila priložnost, da bi osvojila še drugi vrh. S skupino sva se morala vrniti v dolino, kajti pred nami je bila še okoli šest ur dolga pot, ki pa je v dolino precej napornejša – trpijo noge. Watzmann ima tri vrhove. Prvi vrh je lahko dostopen, drugi je zahtevnejši, tretji, meter nižji, pa zelo zahteven. Do njega je od koče štiri do pet ur vzpona. Od planinske koče do prvega vrha je dobri dve uri hoje po nezahtevni, dokaj strmi poti, ki jo zmore vsakdo s primerno kondicijo. Na vrhu stojita dva križa in urejeno leseno zavetišče. Nadaljnja pot ni posebej zahtevna, ni pa primerna za tiste, ki jih je strah višine. Vodi po varovanem grebenu, podobno kot pri nas čez Konja na Korošico. Obvezna je čelada, priporoča se varovalni pas. Po prihodu v dolino smo vsi po vrsti občutili utrujenost v nogah in žejo. Uspeh pohoda smo nagradili s pivom. Še preden smo zapustili ozko dolino potoka Ramsauer Ache, smo se ustavili na železniški postaji Berchtesgaden. Sledila je naporna avtobusna vožnja proti domu. Potem ko smo si odpočili, smo šele lahko strnili misli in spoznali, da smo osvojili goro, ki je skoraj zagotovo večina nikoli v življenju ne bi osvojila. Je že res, da so naši hribi najlepši, je pa lepo spoznati tudi kakšnega v tujini. Prav vodstvu sindikata gre zahvala, da so nam omogočili stopiti tudi na tuje vrhove. Prihodnje leto slavimo in v ta namen pripravljamo v septembru pohod na Triglav in morda še kaj. Marjan Mally
DRUŽENJE
Zadnja vožnja s konjičanom do Zreč
Foto: Marjan Mally
Ravno na nekdanji praznik železničarjev, 15. aprila 2009, so v Zrečah pripravili železniško obarvano prireditev, ki je spominjala na nekdanje življenje v Dravinjski dolini, ko je po
Župani in gostje, ki so pripomogli k zadnji vožnji Konjičana
Olga Mally, predstavnica žel. postaje Poljčane, kustos Mihael Bučar z ženo in pisatelj Anton Gričnik
Foto: Marjan Mally
njej vozil še ozkotirni vlak, Konjičan, kot so ga imenovali domačini. Takrat, ko je bila poljčanska železniška postaja ena najpomembnejših na Štajerskem, je vozil sloviti 'konjičan' iz
Poljčan do Zreč, njegova največja hitrost je bila le 25 km/h. Toda takrat še nismo poznali današnje hitrosti in smo to hitrost kar sprejemali za svojo, hkrati pa so krožile številne šale na račun tega vlaka. Potem so se razširile govorice, da ga bodo
ukinili, in žal je do tega prišlo 15. aprila 1962. Mnogi so ga pogrešali, kar pa ni pomagalo, da je odšel v pozabo. V osemdesetih letih je ponovno oživela ideja, da bi progo obnovili predvsem v turistične namene, a je ostalo le pri projektu. Minilo je četrt stoletja, ko se je Karel Rustja, nekdanji železničar, odločil raziskati nekdanjo ozkotirno progo. Pri zbiranju gradiva se je srečal z Mihaelom Bučarjem, železničarjem in kustusom železniškega muzeja v Šentjurju, ter Antonom Gričnikom, pisateljem, ki je uredil knjigo Franja Kozelja, zadnjega šefa postaje Zreče. Da je knjiga izšla, so pripomogle občine Zreče, Slovenske Konjice in Poljčane. Pred prireditvijo je bila tiskovna konferenca, na kateri so sodelovali mnogi župani s tega območja, železničar Karel Rustja, ki je predstavil svojo knjigo o tej progi in nanizal kup zanimivosti iz njene vsebine o zgodovini, tehniških podatkih in delovanju železnice. Svoj pogled s turističnega področja in pohvale so izrekli vsi prisotni župani. Zreški župan Boris Podvršnik je slovesno naznanil: »Danes praznuje vsa Dravinjska dolina od Zreč do Poljčan!« in predstavil Dravinjsko dolino, pomen železnice za razvoj gospodarstva in sodelovanje med občinami s tega območja. Zreški kulturnik in član uredniškega odbora Rustjine knjige Martin Mrzdovnik je najavil ureditev železniškega muzeja v prostoru nekdanje železniške postaje v Zrečah. V Zrečah že dolgo ni več železnice, toda v kratkem bo tam obnovljena železniška postaja z obnovljeno lokomotivo delovala, kot da vlak še vedno vozi. Izdana bo tudi turistična zloženka o nekdanji železnici. Poljčanski župan, Stane Kovačič je poudaril, da je železnica zelo pomembna za Poljčane, potrditev tega pa je občinski praznik, ki bo 2. junija, na dan, ko je leta 1846 v Poljčane pripeljal prvi vlak. Pohvalno je, da je eden redkih slovenskih županov, ki se zavzema za obnovo železnice in preusmeritev tovora s ceste. Glede ozkotirne proge pa: »Bila je velika zgodovinska priložnost, da bi ta železnica ostala in bi danes lahko služila vsem trem občinam«. Svoje je prispeval še pisatelj Anton Gričnik, ki je predstavil knjigo zadnjega zreškega postajnačelnika, Franja Kozelja. Prav Gričnik je uredil rokopis pokojnega Kozelja in izdal zajetno knjigo. Zadnja vožnja V zreškem kulturnem domu se je ob 19. uri zbralo okoli dvesto obiskovalcev, od teh kar lepo število železničarjev, med njimi Mihael Bučar. Pri vhodu so uniformirani 'železničarji' prodajali vozovnice po simbolični ceni, z vozovnicami smo se potem popeljali po zgodovinski predstavitvi vlaka. Voditelja prireditve sta prebirala tekst ob slikovni predstavitvi. Predstavitev so poživeli zvoki Zreških kovačev, ansambla, ki ga je ustanovil in vodil Franjo Kozelj. Ker je bil pokojni Kozelj haloški rojak, so prišle na prireditev pevke iz Leskovca in popestrile program, z njimi pa kar precej Kozeljevih rojakov. Po končani prireditvi je sledila pogostitev in družabni pomenek.
Predstavniki iz Poljčan in gosti
Foto: Marjan Mally
Marjan Mally
29
POTOPIS
TRIJE MOŽJE NAVIJAJO
Naša hiša počitka - sedež sindikata in PKP
naslovu potrebno več moči pri razlaganju našim predragim ženam, kako lahko trdimo, da se nismo klatili, če javno oznanjamo, da smo se. Da tako ne bo dvomov: v Varšavo se Đorđo Petrović, Tomaž Zalar in jaz nismo šli klatit, šli smo navijat za naše košarkaše. Ko smo pojasnili, kaj tri može, ki že sivijo, zvabi na Poljsko, je potrebno pojasniti tudi to, kaj ima s tem sindikalno glasilo. Ne gre le za to, da smo člani SŽPS, gre za to, da je naš vrli predsednik Damjan uredil, da so nas na prenočevanje gostoljubno sprejeli kolegi iz sindikata prometnikov Poljske (Zwiazek Zawodowy Dyžurnych Ruchu PKP). In to kar v sindikalno pisarno. Po tem, ko smo se v nedeljo, 6. 9., popoldne poslovili od žena, ki so nam obljubile, da se bodo v času naše odsotnosti obnašale vzorneje kot mi, smo na vlaku že kaj kmalu ugotovili, da se samo železničarjem lahko zgodi, da, kljub temu da vedo, da bo zaradi »dogodka« vlak
Foto: Bernard Nared
Postavljalna miza na centralni postaji v Varšavi
30
nabito poln, nimajo rezervacij za sedeže do Dunaja. Sreča je hotela, da smo vseeno našli kupe, kjer je bil rezerviran le en sedež. In tako smo ob sendvičih, pivu in razmišljanju o raznih »teorijah zarote« prispeli do Dunaja. Prestop na spalnik za Varšavo je potekal v navijaškem vzdušju. Komentarji (seveda ne naši) na peronu so tako bili: »Joj, kako malo časa za prestop, samo za eno pivo …«. Zjutraj nas je na vzhodni postaji v Varšavi počakal sindikalni kolega in s taksijem smo se odpeljali na sedež sindikata. Tam najprej pozdravi kavica s krofi. Pokazali so nam pisarno, v kateri so bile tri mize – to je vaša spalnica - pokazali so kuhinjo, sanitarije, tuš. Ugotovili smo, da te stvari pridejo prav, uredili smo se in že smo šli z gospo Gosio peš proti staremu delu mesta. Malo smo pogledali v njegovo bistvo, potem pa smo počasi že kolovratili proti pivnici, kjer smo morali prevzeti vstopnice in navijaške majice. Tu je bilo mogoče malo negodovanja, saj je še tako lepo vzgojenim mlajšim Slovencem težko dopovedati, da smo mi že stari, da imamo bolečine v križu in da nam prerivanje za majice in Generalka v sedečem položaju
vstopnice ni ravno hobi. Ko pa smo po tem neželjenem prerivanju ugotovili, da imamo vstopnic ravno prav, navijaških majic pa celo preveč, je nelagodje izpuhtelo in ostala je le še bolečina v križu. Potem smo izmerili še pot do centralne železniške postaje, saj smo vedeli, da se bo potrebno po tekmi s Španijo podvizati na vlak. Nato pa na pizzo in proti dvorani Torwar, na tekmo Slovenija – Anglija. Kako smo navijali, ne bom pisal, to ste lahko vsi videli na televiziji. Dodam lahko le, da je Tomaž navijač, kot si ga lahko želi vsaka ekipa. Vsakemu sodniku je ob spornih situacijah s kretnjami in z mednarodno sprejetimi izrazi dal jasno vedeti, da je čas, ko bi lahko prebral vsaj »Košarko za telebane«, če že ne zmore višjega nivoja. Ker je ogled tekme in navijanje zanimiv del dneva, smo si
Foto: Bernard Nared
Foto: Bernard Nared
Najprej sem mislil, da bo naslov te kratke reportaže kar »Trije možje se klatijo«. To je naslov zanimive, humorne knjige. In ker je bila tudi naša pot v Varšavo zanimiva in zabavna, bi bil naslov kar uporaben. Je pa ob takem
Ali naj sklepamo: od večjega na manjše ali od manjšega na večje?
Tomaž se je spet izkazal. Edini minus je bil, da je tako prvega kot drugega dne v sobi pozabil slovensko zastavo. Tekma dobra, zmaga naša. Ogledali smo si še drugo tekmo, Španija – Anglija. Po tekmi smo s pomočjo zahodno usmerjenega poljskega mladca zmogli ugotoviti, s katerim avtobusom in katerim tramvajem se pride do našega bivališča. In tu ponovitev vaje. Gostoljubje Poljakov je zahtevalo, da sta nas Jurek (podpredsednik) in Tadejuš (sekretar) spet čakala in nam postregla s hladnim poljskim pivom. Sanje so bile prijetne. Tretjega dne smo takoj po tekmi morali na vlak. Tako smo šli zjutraj najprej po nakupih, nato se je Tomažu vrnilo udarec in smo šli v živalski vrt. Sredi dneva smo iz sindikalne sobe vzeli naše stvari, se kolegom zahvalili za gostoljubje, jih malenkostno obdarili ter se odpravili na centralno postajo, kjer smo dali našo prtljago v garderobno omarico. Ob železniški postaji je Hram kulture. Ima visok stolp, ki spominja na londonski Big Ben. Palačo si je seveda omislil tovariš Stalin. Dvigalo nas je poneslo v zgornja nadstropja stolpa, od koder smo se razgledali po celotni Varšavi. Pri transportu do dvorane Torwar smo bili spet malo izgubljeni, saj nam pomanjkanje časa ni dopustilo, da bi do obisti spoznali značilnosti mestnega
Nostalgija
prometa v Varšavi. Ampak prispeli smo pravočasno, tako da smo pred tekmo okusili še poljsko klobaso. Tomaž je tokrat imel zastavo in je vzorno navijal, a zgodovina bo vedela povedati, da smo tekmo izgubili. Posebnost večera je bila v tem, da smo imeli vlak ob devetih zvečer, zato smo se že prej zmenili, da gremo ob osmih iz dvorane. Ob tem času pa so naši začeli loviti Špance. Bilo je še sedem sekund do konca in zaostajali smo za dve piki ... (pa saj veste). Đorđo je v tem času zunaj že priskrbel taksi in celo klical na mobi, da nama sporoči, da lahko še malo gledava – a kdo v takih trenutkih gleda na telefon. V dir pa proti vlaku! Prepričan sem bil, da smo (že) izgubili. A ko smo se peljali s taksijem, sem od znanca prejel sporočilo »Navijajte!«. Malo mi je bilo čudno, zato sem potom Planeta preveril, ali je že objavljen rezultat. Bil je – podaljšek. Na železniški postaji smo potem izvedeli, da smo vseeno izgubili, na vlaku proti domu pa, da smo v nogometu premagali Poljake kar 3:0. Domov smo prišli ravno prav utrujeni, da so si žene lahko mislile, kar so si hotele. Povedali smo jim vse, menda tudi to, da smo v Varšavi videli, da gradijo nove nogometne stadione, ker bo pri njih kmalu evropsko prvenstvo v nogometu. Povedali smo, če so pa razumele, pa ne vem. Moja verjetno ni, ker je bila še naprej vesela in nasmejana. Bernard Nared: Varšavski pakt (desno vodič Jurek)
Varšavski pakt (desno vodič Jurek)
Foto: Bernard Nared
Foto: Bernard Nared
ogledali še tekmo Srbija – Španija, nato pa smo se s taksijem odpravili k počitku. Tu nastopi vrhunec prvega dneva. Ko smo zjutraj našo prtljago dali v sobo s tremi mizami, smo jo zaklenili in odšli. Zato smo okoli polnoči, ko smo se vrnili, ugotovili, da tri Slovence čakajo trije Poljaki - predsednik, podpredsednik in sekretar sindikata prometnikov. Sprejem na tako visoki ravni je bil potreben zato, ker v sobo poleg miz nihče ni mogel dati še kavča, raztegljivega fotelja in jogija. Mogoče je stvar sprva predstavljala manjšo zagato, vendar so žganje, ki ga kuha Tomažev oče, pelinkovec, ki je bil kupljen v Beogradu, in poljska vodka v babilonski zmešnjavi jezikov pomagale k uveljavitvi potrebnega esperanta. Tako smo bili takoj seznanjeni, da je njihova želja, da nas drugega dne popeljejo na tiste točke v mestu, ki si jih želimo videti. Tomaž se je zbal, da bom jaz predlagal živalski vrt, zato je predlagal ogled železniškega muzeja in postavljalnice na centralni železniški postaji. Jurek (pravilno Oleszak Jerzy) nam je izpolnil željo in nas peljal v izbrane kraje. Veliko smo pešačili, tako da smo bili kar utrujeni. Kosilo in nato tekma. Spet smo gledali obe tekmi,
Foto: Bernard Nared
POTOPIS
31
POTOPIS
V ROJSTNI DEŽELI DEMOKRACIJE IN OLIMPIJSKIH IGER V petek zvečer, 24. aprila, sva bila z ženo verjetna edina potnika, ki sva vstopila na vlak v Zidanem Mostu in je bila ciljna postaja glavno mesto Grčije Atene. Več kot trideset ur čiste vožnje, dve noči in en dan je bilo pred nama in poldrugi tisoč kilometrov. Prva noč v ležalniku je hitro minila. Sledila je dnevna vožnja iz Beograda preko Skopja do Soluna v Grčiji. Od tu sva imela nočni vlak proti Atenam in prišle so prve težave. Vlak je bil poln, v sestavi je imel samo ležalnike in spalnike. K sreči je bil čez pol ure, ob pol polnoči, še en nočni vlak s spalniki. Vendar ista zgodba, spremljevalci naju pošljejo na blagajno, tu pa Staro...
trdijo, da je vse polno. Ponujajo nam IC vlak ob dveh zjutraj, rezervacija sedeža oziroma dodatek pa stane nič manj kot 20 evrov po osebi. Tri ure čakati na postaji in potem za doplačilo 20 evrov preostanek noči presedeti na vlaku! Ni najboljša ponudba. Ponoven poskus na peronu pri spremljevalcih, prošnje, pojasnjevanje, kazanje FIP izkaznice (»saj smo vaši železničarji) in do izraza pride svetopisemska misel: »Trkajte in se vam bo odprlo, prosite in se vam bo dalo ...«. Spremljavalci se med seboj pokličejo po mobitelu. Vlak je imel kakih petnajst vagonov in našlo se je prazno mesto, ne samo mesto, cela kabina, in to ceneje, kot je bila cena na blagajni. Res happy end. Res pa je tudi, da v Sloveniji ne moreš rezervirati postelje za Atene, torej si prepuščen sreči in nesreči na postaji. In zjutraj se prebudimo v Atenah, sredozemskem mestu z nekaj več kot 4 milijoni prebivalcev, glavnem mestu z zelo bogato zgodovino. Celotna Grčija meri za 6 in pol Slovenij, ima dobrih deset milijonov prebivalcev in je manj gosto poseljena kot Slovenija. Grčija ima povprečno 80 prebivalcev na km/2, Slovenija pa skoraj sto. Grčija ima mediteransko podnebje, tako sva sredi mesta videla drevesa, polna pomaranč. 15 % površine zavzemajo otoki, to pa ni čudno, saj ima Grčija približno 3100 otokov, od tega je poseljenih 210, največji je Kreta. Država pa nima razvite železnice. Tudi postaja Atene o tem priča. Marsikatera postaja na SŽ je večja kot atenska, čeprav ima mesto za dve Sloveniji prebivalcev. Edina elektrificirana proga je Atene - Pireji (26 km). Pireji so pomembno pristanišče tako za potniški kot tovorni pomorski promet Aten.
32
Vseh železniških prog je 2500 km, od tega le dve tretjini z normalno - našo širino med tiri. Tudi vlakov je temu primerno malo. Po prihodu je bilo potrebno najti sobo. Že od doma sva poskušala rezervirati v hostelu, vendar so vsepovsod zahtevali plačilo vnaprej s kreditno kartici, v kar pa nimava posebnega zaupanja. Sedaj sva v tem hostlu poskusila v živo, čeprav so prej po telefonu zatrjevali, da je vse polno, če ne rezerviraš vnaprej. Vendar tudi tukaj, kot pri spalniku, ni bilo problema. Zopet sva dobila povsem solidno sobo za manj denarja, kot je bilo rečeno prej po telefonu. Sprva sva nameravala ostati v Atenah dva dni, vendar so tako zanimive in zgodovinsko bogate, da vsa časovno podaljšala za 100%. Pa bi še, a je turnus v službi zahteval povratek. Atenci so bili zmeraj, pravijo, svojeglavi, sicer ne bi »izumili« demokracije. Ta razvoj v antični Grčiji se je nekako začel v 8. stoletju pred Kristusom (pr.n. št.). Na griču Akropoli (nekoč je vozil Akropolis za Atene) so se v 5. stoletju pred Kristusom razvile čudovite mojstrovine z Ateninim svetiščem Partenonom na čelu (del Unescove svetovne dediščine), stoletje mlajše je na pobočju Akropole Dionizovo gledališče, vzhodno od Akropole pa sta svetišče Olimpskega Zevsa (največje v Grčiji, končano v 2. stoletju) in olimpijski stadion iz časa prvih olimpijskih iger moderne dobe 1896. Včasih se je dalo stopiti na ta stadion in na primer teči častni krog, sedaj pa so steze zaščitene in stadion zaprt za javnost. Sicer pa so spomeniki, glede na častitljivo starost, v zelo dobrem stanju. Slog gradenj je zelo različen, kar dodatno potrjuje, da je bila tu doma prva demokracija. Tudi v sodobni zgodovini je imela Grčija zelo burne trenutke.V zadnjem, dvajsetem stoletju, je poleg dveh svetovnih vojn imela po drugi najprej monarhijo, vmes pa celo vojaško diktaturo in od leta 1974 ima republikansko ureditev. Od leta
in novo...
1981 je članica Evropske zveze in od leta 2002 se pridruži evropski monetarni uniji (evro). Sicer pa ima ves čas zadnje zgodovine precej nerešenih vprašanj tako s Turčijo, Albanijo kot Ciprom. Poznani pa so tudi problemi s priznanjem Makedonije. Še po eni zadevi je Grčija zelo poznana. To so olimpijske igre. Začetki antičnih vsegrških olimpijskih iger segajo v obdobje
POTOPIS
med leti 776 - 396 pred Kristusom, in sicer v mesto Olimpija. Iz tega časa izvirajo bitke pri Maratonu (prva perzijska vojna, leto 490 pred Kristusom) in dogodek, ki ima danes osnovo v najtežji atletski disciplini - maratonu. Iz časa antičnih olimpijskih iger izhaja tudi pravilo, da je takrat orožje počivalo, vojne so se prekinile, dokler je gorel olimpijski ogenj. Žal to pravilo, ki velja tudi za sodobne olimpijske igre, modernega človeka ne prepriča več. Sodobne olimpijske igre imajo svoj začetek prav tako v Grčiji. Kot sem že omenil, so bile prve take igre leta 1896 v Atenah, nato pa vsake štiri leta (razen v času svetovnih vojn) v različnih mestih sveta. Po dobrih sto letih so Atene leta 2004 zopet postale prizorišče letnih olimpijskih iger. Ogledala sva si prireditveni prostor in olimpijsko vas. Res čudoviti objekti in Grki so lahko ponosni na začetek olimpijskega gibanja in tudi na igre pred petimi leti. Imeli so sicer v načrtu, da bi del prireditve (vsaj začetek, konec iger, maraton) povezali s stadionom iz leta 1896, vendar logistično in varnostno to ni bilo mogoče. Polna pozitivnih vtisov in novih doživetij sva zapuščala Atene. Grki so temperamentni mediteranci, a prijazni in uslužni in so na naju naredili res dober vtis.
Sledila je pot domov. Kratek postanek v Solunu in Skopju. V Skopju v spalnik. Na blagajni sva hotela kupiti karto za spalnik, saj je bila to odhodna postaja. Vendar to ni bilo mogoče, izvedela sva, da se karta lahko kupi le na vlaku: so pa naju potolažili, da ne bo gneče. Če je čudno za naše pojme, da na odhodni postaji ne moreš kupiti karte, so pa njihovi blagajniki res jasnovidni, saj sploh ni bilo gneče. Bila sva edina potnika v spalniku. Spremljevalcu sva pomagala naložiti lepo količino vina, ki ga je tovoril za Beograd. Od nečesa človek pač mora živeti, je pripovedoval, saj plače ni dobil že več mesecev. Podjetje za spalnike je v Srbiji privatno, za plače pa ni denarja ali bolje rečeno volje. Ko so zaposleni protestirali pri direktorici, jim je kar njen mož svetoval, naj fizično obračunajo z njo. Sicer pa srbski kolega močno ceni Slovence in naše železnice. Pri njih je vse v razsulu, se je hudoval. »Poglejte,« je dejal, »pred Beogradom se bomo v postajo peljali s 5 km/h.« Sicer pa teh pohval nisem napisal, da bi se mi v našem podjetju tolažili s tem, kje smo. Saj se je vedno potrebno zgledovati po boljšem, ali ne? Tega nas je učila že antična Grčija in upam, tudi česa naučila. Miran Prnaver
ALPINISTIČNA ODPRAVA ACONCAGUA, TRONADOR (30. 11. – 27. 12. 2008) II. del Cerro Tronador nam ponudi Argentinian Peak Cerro Tronador, 3478 m visoka gora, je ugasel vulkan, ki leži na meji med Argentino in Čilem. Pokriva ga velikanski črni ledenik, ki ima posebno barvo zaradi vulkanske zemlje. Na Tronador smo se napotili dan po vrnitvi z gorovja Catedral. Veseli, hkrati pa z utesnjenim srcem smo odhajali proti gori. Pred našim odhodom se je na ledeniku Tronadorja smrtno ponesrečilo šest vojakov, ki so med vajo zdrsnili v razpoko »špaltno«. Ledenik ima namreč veliko nevarnih razpok, pokritih s snegom. Uspeh na tej gori je močno odvisen od vremena, ki je tod izredno muhasto. Najbolj nevarno je, ko se nad ledenik spusti megla, ki človeka zaradi neizrazite konfiguracije terena povsem dezorientira. Izgubiti na ledeniku se je zaradi številnih s snegom pokritih razpok smrtno nevarno. Iz San Carlosa de Bariloche nas je vodila 80 km dolga pot mimo kristalno čistega jezera Maskardi. Ob njem smo se za krajši čas ustavili in pozdravili Slovence, ki ob jezeru upravljajo prikupen hotel. Pot smo nadaljevali do Pampa Linde, od koder smo začeli z vzponom in zakorakali proti planinski koči Otto Meiling (2050 m). Med potjo smo občudovali mogočna drevesa, visok bambus neprehodnega pragozda in se jezili na pikajoče brenclje. Ko smo se povzpeli nad pragozd, se nam je razgrnil pogled na mogočne slapove, ki bobnijo čez tisoč metrov globoko prepadno steno Tronadorja. Vsake toliko časa se je odtrgal kos ledenika (serak) in zgrmel čez ostenje. Od tod tudi ime Tronador, kar pomeni razbijač. Na tem razglednem kraju smo se pozdravili z letečo ujedo Andov, ptičem Kondorjem. Do planinske koče smo močno natovorjeni potrebovali 5 ur. Koča je skromna, pritličje je v celoti jedilnica, na podstrešju pa je skupno ležišče. V koči smo dobili informacijo, da je zaradi
letošnjega vročega poletja nemogoče priti na vrh. Visoke temperature so na ključnih mestih stopile led, po strnjeni lavi oziroma vulkanskem pesku pa s cepini in derezami ne gre. Svetovali so nam vzpon na sosednja vrhova Argentinian peak ali Chilean peak. Izbrali smo Argentinian peak (3487 m), na katerega smo se podali naslednjega dne, 17. decembra, ob 4. uri zjutraj. Zaradi nevarnih razpok je potrebno plezati čim bolj zgodaj, ko je led še zamrznjen. Po 6-ih urah ledeniškega plezanja smo stali na vrhu, se pofotografirali in hitro vrnili h koči. Sledil je dan počitka, nato pa smo si za zaključek odprave, 19. decembra, izbrali še vzpon na najbolj slovensko goro v Argentini Cerro Capilla. Cerro Capilla, slovenska gora Kapiža Cerro Capilla, 1958 m visoka gora, je poleg Tronadorja najbolj znamenita gora v parku Nahuel Huapi. To najbolj slovensko goro v Argentini so prvi osvojili Slovenci leta 1951 in obenem sklenili ustanovitev Slovenskega planinskega društva Bariloche. Leto zatem so na vrhu Kapiže postavili križ, ki je postal simbol slovenstva v Argentini. V obviseli dolini tolmunov pod vrhom Kapiže so leta 1996 postavili še slovenski bivak "Slovenija". Tako je gorništvo združilo slovenske priseljence v Patagoniji in jih združuje še danes. Gore narodnega parka Nahuel Huapi so tako na poseben način tudi slovenske gore, čeprav ležijo na čisto drugem koncu sveta. Pravilno smo izbrali naš zadnji alpinistični podvig, saj smo se naslednjega dne prebudili v hladnem deževnem jutru. Do odhoda proti Buenos Airesu nam je ostalo še tri dni, ki smo jih izkoristili v raziskovanju mesta in bližnje okolice. V
33
POTOPIS
popoldanskih urah 23. decembra smo z avtobusom krenili na 1800 km dolgo pot proti prestolnici Argentine. Vožnja z avtobusi po Argentini je pravi užitek, saj so udobni in prostorni. V Buenos Airesu smo se znova srečali s slovenskimi izseljenci in skupaj preživeli malce drugačen božič. Tokrat v vročem koledarskem poletju. Za njim pa je prišel 27. december in čas vrnitve v Slovenijo. Izkustvo čiste pristnosti elementov Na odpravi smo doživeli marsikaj lepega in zanimivega, bogatejši smo za številne dragocene izkušnje in spoznanja, ki nam ne bodo pomagali samo pri naši alpinistični dejavnosti, temveč tudi v vsakdanjem življenju. Vsekakor je pristop 6000 metrov visoko lep dosežek, glede na to, da je povprečna uspešnost na Aconcagui le 25 odstotkov. Čeprav za vzpon na Aconcaguo niso potrebne velike alpinistične izkušnje, pa v končni fazi zaradi vremenskih razmer, predvsem pa zaradi svoje višine, predstavlja prav spodoben alpinistični cilj. Aconcague ne osvojiš - splaziš se nanjo in zdivjaš dol, kolikor te nesejo noge. Vselej pa to storiš s privolitvijo gore. Skratka, Aconcagua je še vedno tam in čaka, na svetu pa je še veliko drugih zanimivih ciljev.
Naravni park Nahuel Huapi
Foto: Boštjan Kokalj
Na vrhu Argentinian Peaka, pogled v Čile
Foto: Boštjan Kokalj
Zahvala Na tem mestu bi se še enkrat zahvalili vsem, ki ste nam z vašo podporo kakorkoli pomagali pri uresničitvi naših sanj. Predvsem se v prvi vrsti iskreno zahvaljujemo našim sponzorjem. Zahvalili bi se tudi nepozabnemu gostoljubju argentinskih Slovencev, družini Zarnik in Jerovšek v Buenos Airesu, ter družini Mavrič v San Carlos de Bariloche. Gracias a las familias Zarnik y Jerovsek por hospitalidad y ayuda en Buenos Aires, gracias ala familia Mavric por hospitalidad y ayuda en San Carlos de Bariloche. Boštjan KOKALJ Jana KOKALJ Peter ZARNIK
Mogočen slap bobni čez tisoč metrov globoko prepadno steno
Levo Tronador, desno Argentinian Peak
34
Foto: Boštjan Kokalj
Foto: Boštjan Kokalj
POTOPIS KULTURA
MAREC 2008
DOBRODOŠLI V IRANU IV. del
Foto: Robert L. Horvat
Gilankeshe Ustavimo se v majhni vasici. Pred majhno vaško šolo. Punčke navihanih pogledov izpod snežno belih rut in v oblekicah močnih živih barv nama mahajo in naju pozdravljajo. Medtem skozi vrata dvorišča, ki je ograjeno z visokim zidom, stopi mlad učitelj. Povabi naju v šolo. Lepo naju sprejmejo. Otroci se podijo po hodnikih in postanejo neobvladljivi. Vsak se želi fotografirati. Nastavljajo se pred objektivom, naju držijo za roke, cukajo za obleko in kričijo »Akse, akse,« kar pomeni fotografija. Učitelji jih mirijo brez večjega uspeha. Ponudijo
Na drugi strani
nam melone in sok. Eden od učiteljev nas povabi k njim domov na kosilo. Pouk se zaradi najinega prihoda konča. V šoli je praznik. Ko sedeva v avto, naju otroci, naslonjeni na avto skozi odprto šipo, grabijo za roke in naju objemajo. Na ta način nama izkazujejo veselje, da sva se ustavila v njihovi šoli. Učitelji stojijo v ozadju. Tudi oni nama mahajo v pozdrav. Motor našega avtomobila zarjove in počasi se kolesa začno premikati. Prah se visoko dvigne v zrak. Otroci pričnejo teči za nami. Tečejo tako hitro, kolikor jih nesejo noge, dokler se avto ne izgubi med vaškimi hišami. Mahava jim v slovo. Počutim se kot neizmerno bogat človek. Bogat v srcu. Kaj pa še rabimo več? Kako malo je včasih potrebno, da osrečiš nekoga. In to je najbolj pomembno. Želim biti človek, ki pomaga ljudem, pa čeprav z malenkostmi. Velikokrat je dovolj le iskren nasmeh. Avto parkiramo na dvorišče. Prisrčen sprejem in toplina, ki jo izžarevajo domači, obogati naš prihod. Sedemo okrog prta, ki ga položijo na preprogo na sredini dnevnega prostora. Ali Reza, kot je ime učitelju, ki nas je povabil k sebi domov, prinese mizo in dva stola, misleč, da nama bo bolj udobno. Vendar prijazno odkloniva. Prijetno nama je sedeti na tleh, ob domačih, s prekrižanimi nogami. Želela sva si začutiti pravi Iran. Mistični Iran, o katerem sva oba sanjala. »Sedaj je tu!« mi uidejo misli ob prijetnem vonju, ki prihaja iz kuhinje. Mama nam pripravi odlično iransko kosilo, vendar se oče in mama zaradi ramazana vzdržita hrane. Iraj pa se za post ne zmeni kaj veliko. Enkrat sem ga vprašal, kako to, da ne upošteva posta tako kot velika večina ljudi v Iranu? Pa je rekel, da se postu lahko izognejo bolni in ljudje, ki zaradi kakršnegakoli vzroka čutijo potrebo po hrani. Spoznal sem, da bi midva laže zdržala brez hrane kakor on. Po kosilu nama pokažejo fotografije očeta, ki je bil pred iransko revolucijo leta 1979 župan mesteca Gilvan. Čuti se, da
je družina bolj naklonjena šahu kot zdajšnjemu predsedniku, vendar se midva za politiko ne zmeniva. Tudi ženske so lahko v naši družbi. Ali Reza se v prostem času ukvarja s slikarstvom. Njegova želja je taka kot želja mnogih Irancev. Da bi nekoč prišel v Evropo. Želi si v Firence, mesto umetnosti. Upam, da bodo njegove želje nekoč uslišane. Povejo nama, da že dvanajst let niso videli tujca. Preživljamo čudovit dan pri krasnih ljudeh, ki so nam poleg hrane ponudili tudi streho nad glavo. Želijo, da prespimo pri njih. Zahvalimo se in sprejmemo ponudbo. Okusna večerja - odličen piščančji kebab, riž, posut z žafranom in s pistacijami, olivna solata z granatnimi jabolki in odlična omaka ne vem več iz česa, ki sta jo pripravili mama in žena Ali Reze, se nam priležejo kot voda sredi puščave. Po večerji nama dodelijo sobo. Po tleh so razgrnili debelo, mehko odejo. Vrata so se zaprla. Utonila sva v globok spanec. Ura naju je zbudila ob pol petih zjutraj. Fotografi moramo vstajati zgodaj zjutraj. Iz druge sobe se je slišala jutranja molitev. Pogled skozi okno mi je zbujal občutek, kot da hiša, v kateri sva prespala, stoji za sedmimi gorami in … Počutil sem se najsrečnejšega na svetu. Vesel sem, da se znam veseliti majhnih stvari. To me izpolnjuje. Vsa družina je vstala z nami in nas s solzami v očeh pospremila do dvoriščnih vrat. Tudi meni so solze spolzele po licu. Mama nam je pripravila zajtrk za s sabo. Objemi in močni stiski so se nama za večno zapisali v srci. Vse me je spominjalo na dom, ko sem odhajal od tam … Mahajoče ročice domačih so molele kvišku, dokler niso postale tako majhne, da jih ni bilo več možno prepoznati. Vijugasta cesta, ki se je enkrat dvigovala in spet drugič strmo spuščala, nas je vodila v Zanjan. Brezčasne vasice so v rahli svetlobi jutranje zarje delovale še bolj brezčasno. Prvi sončni žarki, ki so pokukali izza gora, so osvetljevali drevesa, ki so se obnašala kot manekenke na modni pisti. V soju luči, elegantno in vzvišeno. Skriti za avto, zaradi ramazana, smo uživali ob okusnem zajtrku, ki nam ga je pripravila mama Alija Reze. Ustavili smo se v Zanjanu, iranskem Damasku, središču izdelovalcev nožev in krivih sabelj. Le za kratek čas. Mestnega vrveža se človek naje, še preden kaj vzame v usta. Kurdistanska planota Cesta se je vila kot jara kača. Polja so valovala kot razburkano morje. Vročina nas je objemala s svojimi peklenskimi rokami. Voda, ki se je grela na zadnjem sedežu avtomobila, je postajala topla kot mlakuža. Skromni zaselki so se vrstili kot škatlice
Šola v Gilankeshe-ju
Foto: Robert L. Horvat
35
POTOPIS
daleč od ceste. Mule so s težavo vlekle gospodarjev tovor. Obzorje je bilo zvečer rdeče, kot bi se jim polila vsa nafta po tleh in bi jo Alah puhnil v zrak. Ustavili smo se v manjšem kraju z nenavadnim imenom Dandy. Na srečo smo našli manjšo vaško gostilno. Sestradani smo posedli za mizo. Na poti, kjer smo se vozili, so bile gostilne zelo redke, pa še tiste so bile v času ramazana podnevi zaprte. Ljudje so iz gostilne nosili zvrhano napolnjene posode juhe za domov. Domačini v gostilni pa so nas na skrivaj opazovali in nam z mimiko obraza želeli dobrodošlico. Iraja so spraševali, od kod sva, in se nama priklanjali. V spominu mi je ostala okusna juha iz leče. Trda tema je oblivala kurdsko mesto Takab. Iskali smo edini hotel, ki ga premore mesto. Mestne luči so delovale, kakor da bi jim kdo do polovice zaprl sodček z elektriko. Prašna cesta, ki je razgrnila preprogo pred nami, nas je pokrila z zaveso. Kot mesto duhov, je bil občutek z njegovim prvim srečanjem. Ženske v čadorjih pa so delovale kot žive prikazni. Visok možak z dolgimi brki, kot da bi gledal sliko Cankarja, vendar zagorele kože, je stal za ponošenim pultom hotela. Dal nama je
Pri družini Alije Reze
Foto: Robert L. Horvat
le še v kakem vaškem muzeju. Toplina, ki sva jo začutila, pa je vse saje, ki so kuhinjo naredile črno, osvetljevala z nežno barvo prijaznosti. Ker je ženička tožila, kako jo bolijo noge, sva ji dala vse tablete proti bolečinam, ki sva jih imela s sabo. Začutil sem dotik njenega srca. V prostoru, kjer je bila dokaj nova televizija in kjer smo srkali vroč čaj, je sedela tudi soseda, ki nas je kasneje povabila še domov k njim. Predstavila nam je hčerko, ki se je za nas oblekla v poročno obleko nežno modre barve. Poročila se je čez tri tedne. Iraj je bil povabljen na poroko. Upam, da bo užila srečo v zakonu. Naslednji postanek smo naredili v vasici, kjer so živeli Azeri. Obvezen iranski čaj, ki mora biti vroč, če ne, ti ga takoj zamenjajo za vročega, nas je okrepčal na poti. Otrokom sva razdelila zadnje svinčnike. Neizmerna radost jih je obšla. Ko smo se odpeljali, je eden izmed fantov z vsemi močmi pritiskal na pedale »ponošenega« kolesa za nami in mahal v pozdrav.
Foto: Robert L. Horvat
Kurdistan
popust, ker je bil v mestu nek kurdski praznik. Iraj pa je kljub nizki ceni prenočišča raje spal v avtu, tako kot vedno doslej. Jutranja svetloba nam je razkrila revno mesto. Iraj je vedno govoril poor village, poor city, poor people. Oči sem imel na stežaj odprte, ko sem stal na točki, od koder je bil lep razgled. Hiše so se stapljale z nežno rjavo pokrajino, kot bi se zamaskirale pred tujci. Tudi ženske so se skrivale za železnimi vrati svojih domov. Tujcev tukaj ne vidijo prav veliko. Moški so nosili tako široke hlače, da bi lahko iz njihovega blaga naredil še dvoje hlač. Naglavne rute so jim padale po širokih ramenih. Brki, ki so na nek način obvezni, so se jim podajali k robatim telesom.
Oblaki kot jata belih galebov z razprtimi krili so napolnjevali bazen sinjega modrega neba. V avto smo vzeli možaka, ki nas je prosil, ali ga lahko zapeljemo do naslednje vasi. Z veseljem smo ga sprejeli medse. Ustavili smo se v eni največjih znamenitosti zahodnega Irana - ognjenem templju ognja, ki je na Unescovem seznamu. Obdaja ga 1500 let staro obzidje. V sredini pa je kratersko jezero. Nočitev pri Kurdih
Stari, utrujeni avtobusi, z že dvakrat obrnjenimi km števci, so bili edini, ki smo jih srečevali na poti. Tudi ljudje, ki so sedeli na avtobusu, so delovali, kot da se je njihov števec že zdavnaj ustavil. Ko sva fotografirala pokrajino, so nama ljudje z raztegnjenimi nasmeški na ustih iz vozil, ki so švigala mimo, trobili in mahali v pozdrav. Nice poor village, je spet rekel Iraj in pokazal s prstom na vasico. Zapeljali smo v stransko prašno cesto proti njej. Starejša ženička, ovita v pisano ruto, nas je povabila na čaj v hišo. Črna sajasta kuhinja me je spominjala na kuhinje, ki jih pri nas vidiš
36
Kurd
Foto: Robert L. Horvat
POTOPIS KULTURA
MAREC 2008
Ustavili smo se v gostilni ob poti, ki je delovala vse prej kot to. Oprema je bila stara in zanikrna. Natakar pa je imel umazan predpasnik, kot bi ves dan vrtal po zemlji in iskal nafto. Včasih moraš zamižati na eno oko, pa gre. To sva naredila tudi midva. Hrana je bila zelo okusna. Samo za nas je pripravil jajca s paradižnikom. Še posebej všeč nama je bilo, da je bila posoda stara in dotrajana. Z dna posode smo s svežim kruhom strgali lepo zapečena jajca. Iraj se je pogovarjal z domačinom, ki je sedel pri sosednji mizi. Ta je želel, da smo njegovi gostje, in rekel, da bi mu bilo v čast, če bi prespali pri njih. Kaj takega
bi preveč približali njihovim ovcam. Iraj je že spet iskal kraj, tako kot vedno, kjer bi se lahko pošteno najedel. Nismo si upali niti pomisliti, da bi v teh odročnih krajih sploh še kaj bilo, kaj šele, da bi bilo odprto. Pa le. Zagledali smo kolibo, ki je dajala vtis gostilne le zato, ker je bil pred njo parkiran tovornjak, naložen z ovcami. »Kjer se ustavljajo vozniki tovornjakov, se ponavadi dobro je!« nama je rekel Iraj. Ustavili smo se. Koliba, kot bi jo nekdo postavil sam v parih minutah, je delovala bolj kot štalca za ovčke. Vendar so bili odličen vroč perzijski čaj in domača jajca po kurdsko (v posodi, kot smo jih uporabljali kot otroci na pesku) spet odlični! V majhni vasici smo videli domačo peko kruha. Ženski sta klečali na tleh. Testo sta valjali tako dolgo, da je bilo tanko in nežno kot list papirja. Potem je ena izmed njiju testo razvlekla po vzglavniku. Z vzglavnikom pa ga je potem prilepila na steno posebne okrogle peči. Dali sta nam svež kruh za s sabo. Obisk jame S čolna smo opazovali kapnike, ki so viseli s sten prekrasne jame. Netopirji so preletavali svoj teren. Vodič nam je pripovedoval zgodbe o jami, Iraj pa nama je vse to prevajal.
Foto: Robert L. Horvat
Še en dan v raju
človek ne sme odkloniti. Pravzaprav si lahko to samo želi. Še posebej si je to želel Iraj, saj mu spet ni bilo treba prespati v avtu. Prispeli smo v vas. Prvi je izstopil gospodar. Naenkrat je bila okoli naju vsa vas. Sonce je oddajalo takšno svetlobo kot še nikoli dotlej na potovanju. Tople barve so se razlivale po skromnih vaških hiškah in po obrazih veselih domačinov. Vsa vas je ponorela od želje po fotografiranju. Od otrok do starejših ljudi. Otroci so se prerivali med sabo, kdo bo prej na vrsti. Ženske so iz hiš nosile dojenčke in jih nastavljale pred objektivom. Otroci so naju vlekli za rokave in nama govorili: I love you! I love you! Gospodar je ljudem rekel, da imajo dovolj, misleč, da naju to moti. Midva pa sva neizmerno uživala ob početju vaščanov, ob pogledu na njihove zadovoljne obraze, ki so izžarevali toplino. To se jim ne zgodi vsak dan. Z avtom smo se zapeljali do gospodarjeve hiše. Vsa vas je tekla za nami. In ko smo bili že v hiši, je skupina otrok še vedno stala pred hišo in naju čakala. Gospodar je šel na balkon in jim obljubil, da bova prišla naslednjega dan. Šele takrat so pomirjeni odšli vsak na svojo stran. Gospodarjeva žena nam je pripravila posebno večerjo. Oče je v sosednji sobi vzel majhen pisan vzglavnik in ga položil predse, pokleknil nanj in zmolil eno od petih molitev, ki jo mora opraviti vsak pravi musliman. V sobi je zavladala smrtna tišina. Kasneje sta tudi sin in njegova žena prišla na obisk, ker sta izvedela, da imajo goste v hiši. Zvečer smo gledali nogometno tekmo arabske lige med Esfahanom in nekim klubom iz Savdske Arabije. Iraj je bil ves zadovoljen, da je klub iz njegovega mesta zmagal s 3:0. Zjutraj se je zlatorumena krogla vzvišeno zasvetila na obzorju. Noč je zaprla svoje globoke oči. Rodil se je nov dan. Pastirji so že začrtali svojo pot ovcam. Spremljali so jih snežno beli zaščitniški psi. Z enim očesom so nas budno spremljali, da se ne
Pot nas je nesla mimo Bukana in Mahabada. V Mahabadu smo se ustavili na bencinski črpalki. Spet je bilo potrebno doliti kak liter bencina v žejna usta rezervoarja. Kljub velikim nahajališčem surove nafte so lani v Iranu uvedli bone za bencin. Na en avto pripada 100 litrov bencina na mesec, razen septembra, v mesecu potovanj, 200 litrov. Nekateri pravijo, da Iran nima toliko rafinerij za proizvodnjo bencina. Spet drugi, da ga ogromno izvaža v Indijo in z denarjem podpira teroriste. Tretja različica pa je, da je bilo zaradi nizke cene nafte veliko lete razlite naokrog. Razlivali so jo okoli, tako kot pri nas vodo. Verjetno se resnica skriva v vseh treh primerih. Cena 1l bencina v času najinega obiska je bila 0,08€. Iraj je na črpalki poiskal nekoga, ki bi mu odstopil bencin, ker je svojo mesečno kvoto že zdavnaj porabil. Seveda je bencin, kupljen na ta način, dosegel šestkratno ceno osnovne cene, torej 0,50€ za liter. Iranska policija Prijetna, vendar glasna iranska glasba je udarjala ob stene našega avtomobila. Note so se mi lepile na bobniče, kot bi z ušesi sedel na zvočnikih. Avto se je zibal kot barka, ki jo pozibava močan veter. Prazna cesta se je menjaje zdaj dvigovala, zdaj spuščala. Iraj pa je občasno spuščal volan in ploskal z dlanmi od veselja in zaradi glasbe, ki je prihajala iz starih dotrajanih zvočnikov. Ana je rekla: »Kako bi bilo smešno, če bi nas zdajle ustavila policija.« Mi o volku, volk med čredo. Ko smo zapeljali čez hrib, sta nas na drugi strani ustavili močno oborožena policija in vojska. Glasba je v trenutku utihnila. V avtu je zavladala smrtna tišina. Iraj je zardel, kot bi ga povaljal v paradižnikovi omaki, midva pa sva si rekla: »Kar bo, pa bo.« Visokorasli policist s puško ob telesu je stopil v bližino našega avtomobila. Za njim so stali kot živa skala še ostali policisti in vojaki. Ob njih pa mercedesi. Ja, iranska policija uporablja najnovejše mercedese. Postavljal mu je razna vprašanja in tu pa tam s pogledom premeril tudi naju. »Kaj ste rekli policiji?« sva vprašala, ko smo srečno prestali kontrolo. »Da sta sorodnika,« se je nasmejal in zavil z očmi tako, kot to zna samo on. Robert L. Horvat
35 37
MALO ZA ŠALO
Danijevi aforizmi Znancu ne oprostiš nikoli. Prijatelju odpustiš enkrat, ker ga je zaneslo. Ljubljeni odpustiš dvakrat. Prvič, ker je prijatelj, drugič, ker jo ljubiš. Večkrat odpušča samo Bog. Preziram sluzaste stvari. Izjemi sta riba in nekaj, kar podobno diši. Naravne nesreče in recesijo najlaže preživi golazen, ki opleni druge, nato pa se skrije v luknje. Nekateri najraje pometajo pred tujim pragom, saj bi pred svojim namesto metle morali uporabiti buldožer. Še tako marljiv konj bo prenehal vleči, če v kočiji sedi okronani osel. Če železničarja odpustijo, gre takoj h konkurenci - na cesto.
NOGOMETAŠI, VZORNIKI? CIMEROTIČEVE IZJAVE (jagodni izbor): 1. Boli me koleno, in to na nogi. 2. Jaz, Zahovič in Karič smo najboljši duo! 3. Pozdravljam svoje starše, predvsem očeta in mamo! 4. Preselil sem se v trisobno garsonjero! 5. V mariborskih termah Habakuk bazen visi, zato sem težko plaval proti toku! 6. Velikokrat sem samokritičen, včasih tudi do sebe! 7. Igrali smo taktično zelo dobro, ampak naša tehnika je bila zanič. 8. Imeli smo težkega nasprotnika, vendar je bil nasprotnik boljši! 9. Tekma je bila dobra, na začetku smo bolj slabo začeli, potem smo pa malo popustili! 10. Danes nismo imeli sreče, ker smo imeli nesrečo. 11. Jaz sem sicer zadel žogo v mrežo in dal gol, vendar so jih dali norveški nasprotniki iz Norveške na drugi strani več. 12. Malo sem se na koncu igre znesel nad sodnikom. Pa to ni bilo samo verbalno! To sem mu tudi povedal! 13. Rad bi se zahvalil mojim soigralcem, še posebej tistim, ki igrajo zraven mene! Toliko o nogometaših ...
38
OGLAS KULTURA
MAREC 2008
UTRJEVANJE Nekega jutra mož ženo, ki pripravlja zajtrk, uščipne v zadnjico in prijavi: "Veš, če bi ti malo utrdila tole, bi se lahko znebila teh grdih spodnjic." Žena stisne zobe in ne reče ničesar. Naslednjega jutra jo mož zbudi s ščipanjem v prsi in pokomentira: "Veš, če bi si malo utrdila tele, bi se lahko znebila modrca." Tokrat žena ne more več biti tiho, zgrabi ga za penis in jezno zabrusi: "Veš, če bi ti utrdil tole, bi se lahko znebila poštarja, vrtnarja in tvojega brata." ZVESTOBA V raj je prispela nova skupina žensk. Sveti Peter jih postroji in reče: »Vse, ki ste vsaj enkrat prevarale moža, stopite en korak naprej!« In vse stopijo iz vrste, razen ene. Ko Bog to vidi, reče Sv. Petru: »Pojdi in preveri,če ni morda gluha!?«
35 39