Izbrane teme iz drzavljanske vzgoje by Tomaž Deželan

Izbrane teme iz dr탑avljanske vzgoje Uredil: Toma탑 De탑elan

Ljubljana, 2014

Urednik: Tomaž Deželan Avtorji: Tomaž Deželan, Miha Zimšek, Ivana Grgić, Miro Haček, Simona Kukovič, Marko Radovan

Publikacija je nastala v okviru projekta »Aktivni državljani Evrope skozi šolo«. Izvedba projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

Kazalo 1 Življenje v skupnosti: narod, država ..................................................................................................9 1.1 Patriotizem................................................................................................................................9 2 Politični sistemi .............................................................................................................................. 12 2.1 Tipi političnih sistemov ............................................................................................................ 12 2.2 Volilni sistemi .......................................................................................................................... 14 2.3 Delitev oblasti – izvršna, zakonodajna, sodna .......................................................................... 16 2.3.1 Delitev oblasti v Sloveniji .................................................................................................. 16 2.3.2 Mediji kot četrta veja oblasti? ........................................................................................... 17 2.4 Politična kultura (nepotizem, korupcija) .................................................................................. 18 3 Politični sistem RS (Skupnost državljanov RS) ................................................................................. 20 3.1 Parlament, državni svet ........................................................................................................... 20 3.1.1. Državni zbor .................................................................................................................... 20 3.1.2 Državni svet ...................................................................................................................... 21 3.2 Predsednik države ................................................................................................................... 22 3.2.1 Volitve predsednika republike .......................................................................................... 22 3.2.2 Pristojnosti predsednika države ........................................................................................ 23 3.2.3 Odgovornost predsednika države ..................................................................................... 24 3.3 Vlada RS .................................................................................................................................. 24 3.3.1 Naloge vlade..................................................................................................................... 24 3.3.2. Oblikovanje vlade ............................................................................................................ 24 3.3.3 Sestava vlade.................................................................................................................... 25 3.3.4 Odgovornost vlade ........................................................................................................... 25 3.4 Uprava .................................................................................................................................... 26 3.4.1 Nekaj osnovnih pojmov .................................................................................................... 26 3.4.2 Naloge uprave in organizacija ........................................................................................... 27 3.4.3 Upravne enote ................................................................................................................. 28 3.5 Sodstvo ................................................................................................................................... 28 3.5.1 Temeljna načela sodstva ................................................................................................... 28 3.5.2 Stranke na sodišču ............................................................................................................ 29 3.5.3. Organizacija sodstva ........................................................................................................ 29 3.5.4 Odvetništvo in notariat ..................................................................................................... 29 3

3.5.5. Državno tožilstvo ............................................................................................................. 30 3.5.6 Ustavno sodišče ................................................................................................................ 30 3.6 Politične stranke...................................................................................................................... 31 3.7 Ustava in zakoni ...................................................................................................................... 33 3.7.1 Pravni viri ......................................................................................................................... 33 3.7.2 Zakon ............................................................................................................................... 34 3.8 Pravna država.......................................................................................................................... 35 3.8.1 (Pod)načela pravne države................................................................................................ 35 4 Volitve ........................................................................................................................................... 37 4.1 Potek volitev – kampanja, glasovanje, potrditev mandatov ..................................................... 37 4.2 Volitve – posredne in neposredne ........................................................................................... 39 4.3 Volilna pravica – aktivna in pasivna ......................................................................................... 41 5 Urejanje skupnih zadev: vprašanja demokracije ............................................................................. 43 5.1 Demokracija, demokratična oblast .......................................................................................... 43 5.1.1 Demokracija ..................................................................................................................... 43 5.1.2 Neposredna demokracija .................................................................................................. 45 5.2 Interesne skupine, nevladne organizacije ................................................................................ 47 5.2.1 Interesne skupine ............................................................................................................. 47 5.2.2 Nevladne organizacije....................................................................................................... 48 7 Evropska unija ................................................................................................................................ 49 7.1 EU: vstopanje RS v EU .............................................................................................................. 49 7.2 Evropski parlament ................................................................................................................. 51 7.2.1 Sedež................................................................................................................................ 51 7.2.2 Sestava ............................................................................................................................. 51 7.2.3 Volitve in politične skupine ............................................................................................... 52 7.2.4 Naloge EP ......................................................................................................................... 52 7.2.5 Odločanje EP .................................................................................................................... 53 7.2.6 Odbori .............................................................................................................................. 53 7.3 Evropska komisija .................................................................................................................... 53 7.3.1 Sedež................................................................................................................................ 54 7.3.2 Sestava ............................................................................................................................. 54 7.3.3 Naloge EK ......................................................................................................................... 54 7.3.4 Imenovanje Komisije in nezaupnica Komisiji ..................................................................... 55 7.3.5 Odločanje ......................................................................................................................... 55 4

7.3.6 Uradniški aparat ............................................................................................................... 55 7.3.7 Komitologija ..................................................................................................................... 56 7.4 Evropski svet ........................................................................................................................... 56 7.4.1 Sedež................................................................................................................................ 56 7.4.2 Sestava ............................................................................................................................. 56 7.4.3 Predsednik Evropskega sveta ............................................................................................ 57 7.4.4 Naloge Evropskega sveta .................................................................................................. 57 7.4.5 Evropski svet in Svet EU .................................................................................................... 57 7.4.6 Sprejemanje odločitev ...................................................................................................... 57 7.5 Svet EU .................................................................................................................................... 57 7.5.1 Sedež................................................................................................................................ 58 7.5.2 Sestava ............................................................................................................................. 58 7.5.3 Predsedovanje.................................................................................................................. 58 7.5.4 Odgovornost .................................................................................................................... 59 7.5.5 Naloge EK ......................................................................................................................... 59 7.5.6 Odločanje ......................................................................................................................... 59 7.5.7 COREPER .......................................................................................................................... 60 7.6 Sodišče Evropske unije ............................................................................................................ 60 7.6.1 Sedež in sestava ............................................................................................................... 61 7.6.2 Odločanje sodišča ............................................................................................................. 61 7.6.3 Naloge .............................................................................................................................. 62 7.6.4 Vrste postopkov ............................................................................................................... 62 7.6.5 Postopek .......................................................................................................................... 63 7.6.6 Državljani in Sodišče EU .................................................................................................... 63 7.7 Uradne institucije Evropske unije ............................................................................................ 63 7.7.1 Evropska centralna banka ................................................................................................. 63 7.7.2 Računsko sodišče .............................................................................................................. 65 7.8 Druge institucije EU ................................................................................................................. 66 7.8.1 Ekonomsko-socialni odbor (ECOSOC; EESO) ...................................................................... 66 7.8.2 Odbor regij ....................................................................................................................... 67 7.8.3 Evropska investicijska banka (EIB) ..................................................................................... 68 7.8.4 Druge institucije EU .......................................................................................................... 69 7.9 Pravni akti EU .......................................................................................................................... 69 7.9.1 Primarno pravo................................................................................................................. 69 5

7.9.2 Sekundarno pravo ............................................................................................................ 70 7.10 Pravice državljanov EU: državljanska pobuda (EU), peticija EP ............................................... 71 7.10.1 Evropska državljanska pobuda ........................................................................................ 72 7.10.2 Peticija Evropskemu parlamentu..................................................................................... 72 7.11 Evropsko sodišče o človekovih pravicah ................................................................................. 73 7.11.1 Evropska konvencija o človekovih pravicah ..................................................................... 73 7.11.2 Sedež in sestava sodišča ................................................................................................. 73 7.11.3 Naloge sodišča ................................................................................................................ 73 7.11.4 Vložitev (pri)tožbe in postopek ....................................................................................... 74 7.11.5 Odločanje sodišča ........................................................................................................... 74 7.11.6 Tožbe proti Sloveniji pri ESČP .......................................................................................... 74 7.12 Vodilne figure v EU ................................................................................................................ 75 7.12.1 Predsednik Evropske komisije ......................................................................................... 75 7.12.2 Predsednik Evropskega sveta .......................................................................................... 76 7.12.3 Predsednik Evropskega parlamenta ................................................................................ 77 7.12.4 Visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko ............................................. 78 8 Lokalna raven odločanja ................................................................................................................. 79 8.1 Občina in lokalna samouprava ................................................................................................. 79 8.2 Nosilci oblasti v občini ............................................................................................................. 81 8.2.1 Župan ............................................................................................................................... 81 8.2.2 Občinski svet .................................................................................................................... 82 8.2.3 Nadzorni odbor ................................................................................................................ 82 8.2.4 Občinska uprava ............................................................................................................... 82 9 Slovenija je utemeljena na človekovih pravicah .............................................................................. 83 9.1 Človekove pravice – merila demokratičnosti družbe ................................................................ 83 9.2 Dokumenti, kjer so človekove pravice zapisane ....................................................................... 86 9.2.1 Mednarodnopravni dokumenti ......................................................................................... 86 9.2.2 Dokumenti v Republiki Sloveniji ........................................................................................ 87 9.3 Temeljne človekove pravice..................................................................................................... 87 9.4 Varovanje človekovih pravic – Varuh človekovih pravic in Mednarodno sodišče za človekove pravice (ESČP) ............................................................................................................................... 89 9.5 Otrokove pravice ..................................................................................................................... 91 9.6 Socialna država........................................................................................................................ 93 10 Slovenija in Svet ........................................................................................................................... 95

10.1 Mednarodne organizacije: OZN, OECD, NATO ........................................................................ 95 11 Družba prihodnosti; svetovna skupnost ........................................................................................ 97 11.1 Globalizacija: dobre in slabe strani ........................................................................................ 97 12 Poklic in delo; finance, delo in gospodarstvo; ekonomski sistem RS .............................................. 99 12.1 Podjetje – delojemalci in delodajalci ...................................................................................... 99 13 Množična občila in informacije ................................................................................................... 102 13.1 Mediji – nadzor nad politično oblastjo, dostopnost informacij ............................................. 102 14 Vere in verovanja, krščanstvo ..................................................................................................... 104 14.1 Verske skupnosti v RS .......................................................................................................... 104 14.2 Velika svetovna verstva ....................................................................................................... 105 15 Svet Evrope ................................................................................................................................ 108 15.1 Nastanek Sveta Evrope ........................................................................................................ 108 15.2 Sedež .................................................................................................................................. 108 15.3 Cilji in naloge Sveta Evrope .................................................................................................. 109 15.4 Organi in institucije Sveta Evrope ........................................................................................ 109 15.5 Simboli ................................................................................................................................ 110 15.6 Slovenija v Svetu Evrope ...................................................................................................... 111 16 Sorodni pojmi (najpogostejše zmote) ......................................................................................... 111 16.1 Svet Evrope ≠ Evropska unija ............................................................................................. 111 16.1.1 Svet Evrope, Svet EU, Evropski svet ............................................................................... 111 16.1.2 Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče EU .................................................... 112 16.1.3 Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah............... 112 16.1.4 Parlamentarna skupščina in Evropski parlament ........................................................... 113 16.1.5 Evropska komisija za človekove pravice in Evropska komisija ........................................ 113 16.2 Trojka .................................................................................................................................. 113 16.3 Zlato fiskalno pravilo ........................................................................................................... 114 16.4 Schengen............................................................................................................................. 114 16.5 Evropska unija – Evropska skupnost .................................................................................... 114 17 Bibliografija ................................................................................................................................ 115

Kazalo tabel Tabela 1: Politika patriotizma - razlika med avtoritarnim in demokratičnim patriotizmom................. 11 Tabela 2: Tipi političnih sistemov ...................................................................................................... 12 Tabela 3: Značilnosti posamezne veje oblasti .................................................................................... 17 Tabela 4: Število glasov držav članic .................................................................................................. 60 Tabela 5: Število članov Evropskega ekonomsko-socialnega odbora iz držav članic............................ 66

1 Življenje v skupnosti: narod, država 1.1 Patriotizem Patriotizem1 večina avtorjev opredeljuje kot pozitivnost čustev in občutkov do države, ki ji posameznik pripada. Archard2 opisuje patriotizem kot pristno ljubezen in globoko spoštovanje do lastne domovine in njene dediščine. Ljubezen do domovine se najpogosteje opisuje kot neoporečno nagnjenje posameznika k lastnemu – pogosto žrtvujoč samega sebe – ravnanju v korist svoje domovine. Patriotizem deli z nacionalizmom isto vrednostno izhodišče – narodi obstajajo, obstoj lastnega naroda pa ima za posameznika posebno moralno vrednost, zato je narod vreden (naše) posebne naklonjenosti in ravnanju v korist lastnega naroda. Zato je vsak nacionalist gotovo tudi patriot. Patriot je zavezan pripadnosti lastni domovini in lastnemu narodu, vendar pa vsak patriot ni nujno tudi nacionalist v smislu iskanja skladnosti naroda in države. Za bistvo patriota ni nujno, da ima poglede na politični status lastnega naroda, čeprav je verjetno, da jih seveda ima. Patriotska čustva in občutki se torej odražajo v občutku pripadnosti, občutku povezanosti, zvestobe ter občutku namena, ki ga hrani igranje vloge posameznika – državljana. Domovinska in državljanska čustva gojimo skozi državne simbole, saj le-ti obudijo naša čustva, na primer ko slišimo himno ali vidimo zastavo in grb države. Državni simboli predstavljajo državo v vsakem trenutku in utrjujejo našo ljubezen do nje. Janowitz3 opredeljuje patriotizem kot prvobitno navezanost na ozemlje in družbo; globok in preprost občutek pripadanja; občutek pripadnosti, v svojem temelju podoben kot občutki pripadnosti pri verski, rasni ali etnični pripadnosti. Patriotizem se razvije nezavedno, skorajda avtomatično in je v tem smislu podobno ideologiji, hkrati pa ne vsebuje nobenega natančno opredeljenega načina obnašanja, pač pa posplošeno opredelitev k določenemu načinu ravnanja. Patriotizem kot čustvo se razvije samoniklo. Patriotizma namreč ni mogoče kupiti, zaukazati ali prepovedati. Zaradi teh značilnosti moramo patriotizem razumeti kot prav posebno čustvo, ki ima v hierarhiji vrednot zato poseben položaj. Ljubiti dom in domovino v širšem kontekstu je nekaj, kar je in bo za vedno žlahtno dejanje, saj pomaga in zagotavlja preživetje tako družine kot posledično naroda ali nacije. Seveda pa ne gre zamenjevati nacionalizma in patriotizma. Najprej je nacionalizem povezan s konceptom nacije, torej konstitutivnega naroda, naroda, ki je dosegel oziroma si zagotovil državo. Zato je hote ali nehote povezan tudi z državnimi atributi in je s tega vidika nadpomenka patriotizmu, ki se lahko in tudi se formira v večnacionalni državi oziroma v državi, kjer dominira kak večinski, najmočnejši ali najvplivnejši narod. Razmerje med njima praviloma ni komplementarno, temveč prihaja do trenj med njima. Obstaja pa tudi drugačna razlika med obema pomenoma. Patriotizem prvenstveno pomeni pozitivno emotivno razmerje do dežele torej domovine in ljudi, ki mu pripadajo,4 ter ima kot takšen največkrat naklonjen odnos do pripadnikov drugih narodov, kultur in ras. Za nacionalizem te prvinske pozitivne karakternosti ni mogoče vedno dokazovati. Nacionalizem ima namreč zelo različne politične in družbeno-moralne implikacije in manifestacije. Od skrajno pozitivnih do popolnoma nesprejemljivih, med katere sodijo vse tiste oblike, ki so prežete z nedemokratičnostjo, skrajnim nacionalnim šovinizmom, ekstremno ksenofobijo in superiorno ideologijo, temelječo na poniževanju ali podjarmljenju drugih, praviloma manjših narodov in nacij. Patriotizem v demokraciji odraža ljubezen, ki ljudi združuje in povzroči, da so posledično za nacionalno državo pripravljeni storiti marsikaj. Najpogosteje patriotizem definiramo kot predanost državi, nekateri avtorji pa tudi kot predanost narodu. Nacionalno identiteto kot eno izmed socialnih identitet posameznika namreč razumemo tako skozi istovetenje z nacionalno državo kakor tudi z 1

Znano tudi pod pojmom domoljubje. Archard, 1999: 158. 3 Janowitz 1983: 8. 4 Sruk, 1995: 234. 2

istovetenjem z določeno etično skupino oziroma narodom, ki nima nujno lastne nacionalne države.5 Pojmov narod in država med seboj tudi ne moremo enostavno izenačiti, saj pri narodu ne gre ne za državo in ne za etnično skupnost. Narod ni država, saj se koncept države nanaša na institucionalno dejavnost, medtem ko koncept naroda označuje vrsto skupnosti. Narod tudi ni etnična skupnost, saj le-ta navadno nima politične oznake in pogosto ne vključuje javne kulture in ozemeljske razsežnosti. Narod mora nek daljši čas naseljevati svojo lastno domovino, da se vzpostavi kot narod, poleg tega mora razviti javno kulturo in si želeti določene stopnje samoodločanja. Nadalje država predstavlja tisto razsežnost, ki omogoča oblikovanje nacije, zaradi katere so se narodi uspeli uveljaviti kot subjekti v mednarodni politiki, njihovi pripadniki pa kot (politični) subjekti z državljanskimi pravicami in svoboščinami. Tocqueville govori celo o nagonski ljubezni do lastne države, kar pomeni, da je zanj patriotizem nekaj povsem naravnega. Gre torej za naravno težnjo po teritorialnosti, ki skupaj z družino predstavlja primarno vez posameznikove osebnosti s teritorialno skupnostjo, ki jo je nezavedno ponotranjil. Ljudje tako postanejo predani ljudem in krajem, ki so jim znani, ter vzgoji, ki so je bili deležni in jim predstavlja korenine patriotizma. Ne nazadnje ne smemo pozabiti dejstva, da vse to poteka v danih socialno-kulturnih, zgodovinsko regionalnih ter drugih okoliščinah, na katere posameznik ne more vplivati. Človeku sta z rojstvom dana določena kultura in določeni vedenjski vzorci, ki so značilni za vse pripadnike nekega naroda in se močno odražajo v nadaljnjem življenju človeka. Patriotska čustva in občutki se tako odražajo v prvobitni navezanosti na določeno ozemlje in družbo. Patriotizem najdemo tudi na seznamu državljanskih vrlin, in sicer kot izpeljano vrlino, ki je odvisna od kraja in časa in ne od splošne moralne značilnosti človeka. Izražanje patriotizma postane še posebej aktualno v času konfliktov. Z nejasnim ali celo zamegljenim razumevanjem patriotizma in njegovim zamenjevanjem z nacionalizmom, se prav na osnovi različnosti družbe v času notranje-državnih konfliktov, ki temeljijo na asimetričnem vojskovanju, oblikujejo posamezne zaključene družbene skupnosti kot celice vodenja oboroženega boja. Zato moramo patriotizem kot izgrajeno čustvo, na osnovi katerega temelji narodna samozavest in s tem toleranca in strpnost, razumeti kot porok za zmanjševanje možnosti konfliktov in večjo socialno kohezivnost v družbi kljub morebitnim razlikam v njej. Ta izhodišča pa so bistvena, saj je patriotizem najbolj osnoven gradnik slehernega obrambnega sistema. Zlasti takrat, ko govorimo o državni vojski, ki poleg vseh značilnosti kot najbolj državotvoren element pravzaprav definira državo. Izhajajoč iz tega se morajo pripadniki oboroženih sil popolnoma identificirati z državo, ki naj bi jo branili in skrbeli za njene interese. To pomeni, da je vojaška služba najbolj izrazito državna služba in na njeno identiteto ključno vpliva nacionalna identiteta.6 Zato ostaja in je bil patriotizem vedno temeljna vrednota vsakega vojaka; kar morebiti lahko postane vprašljivo pa je, ali lojalnost režimu oziroma vladajočim elitam v primerih nasprotno si stoječih vrednot do patriotizma prevlada. Z drugimi besedami, ali vojaški sistem sledi političnim odločitvam tudi tedaj, ko te niso več patriotske in kot takšne ne predstavljajo dobrobiti za celoten narod oziroma v skrajnosti lahko pomenijo zapostavljanje naroda zaradi lastnega političnega preživetja?! V osnovi ločimo dve vrsti patriotizma. Avtoritarni patriotizem predstavlja opustitev posameznikove lastne volje, pravice izbire in potrebe po razumevanju avtoritete – njegov emocionalni temelj je hvaležnost, da smo (bili) odrešeni bremena demokratične odgovornosti. Avtoritarni patriotizem zahteva nedvoumno lojalnost brez vprašanj; lojalnost do cilja, zadeve, načela, ki jo določi voditelj ali vodilna skupina. Tako patriotizem zahteva predanost vladajočim načelom in zato nasprotuje različnosti mnenj in nasprotovanju. Trditi, da avtoritarni patriotizem izvira zgolj iz vladajoče avtoritete, pa bi bilo vendar preveč poenostavljeno razmišljanje. Socialna psihologija avtoritarnega 5 6

Hafner-Fink, 2002: 194. Južnič, 1993: 27–31.

patriotizma (še zlasti v demokraciji) temelji na preudarni, oprezni populaciji. Tako so se po napadih 11. septembra 2001 v Združenih državah Amerike nenadoma pojavili tisoči raznih nalepk in zastav v barvah ameriške zastave; medtem ko so zastave sporočale nedvoumno solidarnost v času krize, so druge oblike nacionalnega ponosa prenašale bolj zaskrbljujoča sporočila. Silovito nacionalistična in šovinistična čustva so bila prisotna tako v medijih, v osebnih kontaktih kot v politiki. Šole pri tem niso bile izjema. Tako so bili učenci kmalu lahko priče avtoritarnim odzivom odraslih na vprašanja, ki so izjemno pomembna za nadaljnji razvoj demokracije. Medtem pa demokratični patriotizem temelji na resnici in lojalnosti – ne do vladajoče oblasti, ampak do načel, ki so osnova sami demokraciji. Skrb za bistvene vrednote, ki so osnova demokraciji, je temeljna značilnost demokratičnega patriotizma. To seveda ne pomeni, da demokratični patriotizem ne pušča nobenega prostora simboličnim prikazom podpore in solidarnosti. Nasprotno. Demokratični patriotizem ne pomeni zgolj privrženosti narodu, njegovim simbolom in političnim voditeljem sedanjosti in preteklosti, pač pa tudi vsakemu pripadniku tega naroda in blaginji sonarodnjakov. Pravi temelj demokratičnega patriotizma predstavlja ravno pravica do različnosti mnenj. Douglas Lummis 7 celo zatrjuje, da patriotizem v demokraciji odraža ljubezen, ki ljudi združuje. Tabela 1: Politika patriotizma - razlika med avtoritarnim in demokratičnim patriotizmom Avtoritarni patriotizem Ideologija

Demokratični patriotizem

prepričanje, da je moja država po naravi prepričanje, da so ideali nekega superiorna glede na ostale naroda vredni občudovanja in spoštovanja primarna vdanost zemlji, dediščini, primarna vdanost nizu načel, ki državljanstvu in načelom oblasti so osnova demokracije lojalnost brez vprašanj

kritičnost, spraševanje

opreznost,

refleksivno sledenje in brezpogojna skrb za ljudi znotraj družbe, ki podpora voditeljem države temelji na načelih svobode, pravičnosti,… slepota za pomanjkljivosti in družbeno opozarjanje na pomanjkljivosti, neenotnost še zlasti na tiste znotraj družbe

Slogani

Zgodovinski primeri

konformizem; različnost mnenj je videna spoštovanje in spodbujanje kot nevarna in destabilizacijska različnosti mnenj Moja država, prav ali narobe. Različnost mnenj je patriotska.

U.S.A. – love it or leave it. Imate pravico NE ostati tiho. Preganjanje komunistov po drugi Patriotsko pričanje P. Robesona svetovni vojni v Združenih državah pred McCarthyevo komisijo, ki je

Lummis, 1996: 37.

Sodobni primeri

Amerike (vodil ga je senator McCarthy), ki je utrdilo prepričanje, da je različnost mnenj antiameriška in nepatriotska. Enačenje nasprotovanja vojni v Iraku s podpiranjem terorizma ali sovraštvom do Združenih držav Amerike.

komisijo opomnil, da je zablodila od ameriških načel demokratičnosti in pravičnosti. Okrepitev ameriških idealov enakosti, pravičnosti in tolerance, zlasti v času nacionalne krize.

Vir: povzeto po Westheimer (2006: 610)

2 Politični sistemi 2.1 Tipi političnih sistemov Politični sistem razumemo kot množico interakcij, preko katerih se družbi na avtoritativen način zagotavljajo vrednote. Najbolj preprosta delitev političnih sistemov je delitev na demokratične in totalitarne oz. avtokratične politične sisteme. V demokratičnih političnih sistemih ima vso oblast ljudstvo, ki to oblast uresničuje skozi svoje predstavnike, ki jih izbere na volitvah. V totalitarnih in avtokratskih političnih sistemih pa ima vso oblast skupina ljudi ali ena politična stranka (totalitarizem) oz. ena sama oseba (samodržec) ali zelo ozka skučoina ljudi (avtokracija). Primerjava značilnosti: Tabela 2: Tipi političnih sistemov Primerjalne značilnosti

1.Omejitev oblastnih struktur 2.Dejanska odgovornost 3.Organizacija oblastnih struktur: - država - birokracija/vojska - individualni vodja

4.Penetracija družbe s političnih institucij 5.Mobilizacija za podporo 6.Uradna ideologija 7.Politične stranke 8.Policija, prisila, pritisk

AVTOKRATSKI POLITIČNI SISTEM nobenih nekaj (vladajoči)

TOTALITARNI POLITIČNI SISTEM

DEMOKRATIČNI POLITIČNI SISTEM

nobenih ne

da, številne velika

Da Da Da

Da Da – podrejena vladajoči stranki Kolektivno vodstvo

Da, ustavno podrejena demokratičnim institucijam Demokratično izvoljen Omejena

strani Šibka

9.Varstvo individualnih pravic

Dokajšnja

Šibka Šibka Šibke, če sploh so Da

Močna Močna Ena sama Da

Vprašljivo

Različna Šibka Dve ali več Da, a ustavno nadzorovana Da

Temeljne značilnosti sodobnih demokratičnih političnih sistemov so zlasti vključenost ljudi v odločanje, zagotovljene človekove pravice in svoboščine, uveljavljen princip večinskega odločanja z omenitvami (načelo omejene večine), zaščita in varovanje različnih manjšin; opredelitev, omejitev pristojnosti, pravic in dolžnosti države in vseh subjektov v političnih procesih; zagotovitev in uveljavljanje odgovornosti države ter (najpomembnejše) zagotovitev obstoja političnega in strankarskega pluralizma. 12

Glede na ureditev in medsebojna razmerja med organi državne oblasti lahko razvrstimo politične sisteme, ki obstajajo v sodobnih državah v naslednje štiri skupine: 1. parlamentarni sistemi, 2. predsedniški sistemi, 3. skupščinski sistemi in 4. mešani parlamentarno-predsedniški sistemi. Za parlamentarni sistem lahko rečemo, da je zgodovinsko najstarejši in se je razvil v Angliji. Parlamentarni sistem temelji na tako imenovanem načelu delitve oblasti. V ospredju je razmerje med zakonodajno in izvršilno oblastjo, medtem ko je odnos sodne oblasti do ostalih dveh nekoliko bolj v ozadju. Za parlamentarni sistem je bistvenega pomena, da vlada nastane po volji parlamenta. Za svoje delovanje je vlada odgovorna parlamentu in lahko deluje le dokler ima podporo s strani parlamenta. Enakopravnost oziroma ravnotežje med zakonodajno in izvršilno oblastjo lahko razberemo tudi iz samih sredstev, ki jih imata na voljo druga proti drugi. In sicer parlament lahko vladi izglasuje nezaupnico, zaradi česar mora vlada odstopiti. Vlada pa lahko nasprotno, če ji je bila izrečena nezaupnica, zahteva od šefa države, da razpusti parlament in razpiše predčasne volitve. Uravnoteženost obeh vej oblasti se kaže tudi v tem, da je izvršilna oblast sestavljena iz dveh nosilcev. Ta dualizem izvršilne oblasti se kaže v razmerju med vlado in šefom države, »pri čemer je vlada politično odgovorna in odvisna od parlamenta, šef države pa je politično neodgovoren in pomeni stabilni element izvršilne oblasti«. Prve sledi predsedniškega političnega sistema se pojavijo leta 1787, ko je bil slednji uveljavljen z ustavo ZDA. Predsedniški sistem po vzoru ZDA temelji na treh državnih organih, in sicer na kongresu, predsedniku in vrhovnem sodišču ZDA. Vsi našteti vrhovni državni organi so med seboj popolnoma enakopravni. Vendar čeprav opravljajo svoje funkcije razmeroma samostojno, se kljub temu medsebojno omejujejo in nadzorujejo. Vrhovno sodišče ZDA predstavlja vrh sodne funkcije, zaradi česar poseduje številne pristojnosti. Najpomembnejša med njimi je zagotovo ustavno-sodna kontrola, kjer v primeru spora odloča o ustavnosti posameznega akta, tako s strani kongresa kot tudi samega predsednika. Izvršilno funkcijo v predsedniškem sistemu ima predsednik države, ki je vrhovni šef države in mu je podrejen celotni upravni aparat države, medtem ko je zakonodajna funkcija v pristojnosti kongresa. Predsedniški sistem se bistveno razlikuje od parlamentarnega sistema. V tem sistemu je oblast navidezno v rokah enega človeka. To predstavo nam omogoča predvsem dejstvo, da predsednik poseduje mogočna pooblastila, ki mu utirajo pot pri njegovem delovanju. S tega zornega kota bi lahko rekli, da predsedniški sistem predstavlja nasprotje parlamentarnemu sistemu, saj je tu izvršilna oblast deljena, medtem ko je v predsedniškem sistemu ta oblast skoncentrirana v enem človeku, saj poleg funkcij parlamentarnega predsednika države in parlamentarnega predsednika vlade poseduje še vrsto drugih pooblastil. Nasprotno pa v parlamentarnem sistemu »šef države nima dejanske oblasti in je zgolj simbolični šef izvršilne oblasti, ki jo dejansko izvaja vlada«. Skupščinski sistem je danes v zahodnih demokratičnih državah redkost, saj je značilen le za Švico. Tudi v Sloveniji imamo nekaj izkušenj s tem političnim sistemom, saj smo ga do osamosvojitve in sprejetja Ustave RS tudi sami razvijali. Bistvo tega sistema naj bi bila absolutna dominacija skupščine kot predstavniškega telesa nad vsemi drugimi nosilci državnih funkcij. Skupščinski sistem se bistveno razlikuje od parlamentarnega in predsedniškega političnega sistema, saj ne izhaja iz načela delitve oblasti, temveč je v skupščinskem sistemu močno uveljavljeno načelo enotnosti oblasti, ki se kaže v tem, da sta zakonodajna in izvršna oblast v rokah skupščine oziroma parlamenta. Skupščina kot izvoljeno predstavniško telo ljudstva in nosilec zakonodajne oblasti predstavlja najvišji organ oblasti v razmerju do vseh ostalih državnih organov. To še posebej velja tudi za izvršilno oblast, ki je skupščini neposredno podrejena, saj skupščina vse organe izvršilne oblasti sama voli in jih po potrebi tudi razrešuje. Zato mora izvršilna oblast voditi takšno politiko, ki je po volji skupščine. 13

V nekaterih državah pa se hkrati pojavljajo značilnosti dveh vrst političnih sistemov. Takšen primer je Francija, kjer se prepletajo načela parlamentarnega sistema, obenem pa ima tudi elemente predsedniškega sistema. Zaradi tega takšen sistem imenujemo mešani parlamentarno-predsedniški sistem oziroma polpredsedniški sistem. Ta sistem izhaja iz parlamentarnega sistema, vendar je tu izvršilna veja oblasti še posebej okrepljena, kar se kaže tudi s samim položajem predsednika republike. Njegov položaj se močno približuje položaju predsednika v predsedniškem sistemu, saj ima številne pristojnosti, obenem pa je zanj značilna tudi izvolitev, ki poteka na neposredni način. Njegov odnos do vlade ne razkrije, da ima predsednik v polpredsedniškem sistemu močan vpliv na oblikovanje in delovanje vlade, čeprav je ta formalno vezana na parlament, vendar je dejansko bolj odgovorna predsedniku republike.

2.2 Volilni sistemi Volilni sistemi so tesno povezani s pojmom volitev, ki v sodobnih državah predstavljajo osrednjo vlogo v političnem sistemu oziroma so bistven element politične ureditve v državi. 8 Volitve tako predstavljajo osrednji politični dogodek, kjer se odloča o tem, kdo bo imel oblast oziroma element, s katerim ljudstvo izbira svoje predstavnike in predstavniško telo. Vprašanje kdo in kako bo izvoljen v predstavniško telo, se v ožjem pomenu besede opisuje kot volilni sistem in pomeni pretvarjanje glasov (na podlagi volilnih formul), ki jih državljani podelijo posameznim kandidatom oziroma političnim strankam v sedeže v predstavniškem telesu oziroma parlamentu. 9 V širšem pomenu besede pa volilni sistem obsega predpise o volilni pravici – kdo lahko voli in kdo je lahko izvoljen v predstavniško telo oziroma parlament, o organizaciji volitev in postopkih njihove izvedbe itd. 10 Volilni sistem je pomemben zaradi prevajanja glasov v parlamentarne sedeže oziroma število mandatov, prav tako pa ima volilni sistem pomemben vpliv na politično in parlamentarno »življenje« v državi nasploh. V osnovi volilne sisteme delimo v tri skupine, ki se med seboj razlikujejo glede na uporabo različnih volilnih formul, ki glasove volivcev pretvarjajo v poslanske sedeže, in sicer:  večinski volilni sistemi,  proporcionalni volilni sistemi in  mešani volilni sistemi.11 Večinski volilni sistemi veljajo za najpreprostejšo obliko volilnih sistemov, kjer so glasovi državljanov dodelijo tistim kandidatom, ki na volitvah dobijo večino. 12 Poznamo dve temeljni obliki večinskega sistema, in sicer je lahko večina absolutna ali relativna. Pri absolutni večini kandidat za zmago potrebuje le več glasov kot protikandidat – če je npr. kandidat A dobil 1000 glasov, kandidat B 800 glasov in kandidat C 1500 glasov, bo izvoljen kandidat C. V večinskem sistemu z absolutno večino pa je izvoljen tisti kandidat, ki dobi več kot polovico glasov. Če je npr. glasovalo 1000 ljudi in kandidat A prejme 501 glas, kandidat B 400 glasov, kandidat C pa 99 glasov, je zmagovalec kandidat A. V praksi se velikokrat zgodi, da v prvem krogu nihče izmed kandidatov ne dobi absolutne večine, v tem primeru je potrebno izpeljati še en krog volitev. Med največje prednosti večinskih sistemov uvrščamo njihovo preprostost, preglednost in razumljivost, glavna pomanjkljivost pa je ta, da favorizira le tisto stranko, ki dobi največ glasov. 13 Sistem relativne večine se npr. uporablja v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji, Kanadi, medtem ko po sistemu absolutne večine državljani volijo v Franciji, Iranu, Ukrajini … 8

Grad, Franc, Volitve in volilni sistem (Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2004). Krašovec, Alenka, Volilne študije (Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2007), 67. Grad, Volitve in volilni sistemi, 31. 11 Ibid., 2. 12 Grad, Volitve in volilni sistemi, 69. 13 Ibid., 57. 9

Proporocionalni volilni sistemi so v primerjavi z večinskimi, največkrat uporabljeni volilni sistemi za razdelitev glasov volivcev in volivk. Za izvolitev tako ni potrebna večina glasov, ampak mora število glasov ustrezati številu mandatov in obratno.14Volivci se prav tako ne odločajo o kandidatih, temveč o listah strank, na katere stranke uvrščajo kandidate. Mandati morajo biti razdeljeni tako, da so sorazmerni s številom glasov volivcev. S tem bi se naj zagotavljalo predstavništvo manjšin in manjših strank v parlamentu, pogosto pa so postavljene meje (odstotki glasov), ki so potrebne, da stranka vstopi v parlament – v Sloveniji je meja 4%.15 Proporcionalni sistemi se delijo na sisteme strankarskih list, kjer volilci izbirajo med različnimi političnimi strankami in njihovimi kandidati ter na sisteme enega prenosljivega glasu (uporablja se na Irskem in Malti), kjer se volivci prav tako odločajo o listah kandidatov, a lahko posameznim kandidatom pripišejo višjo priljubljenost (najljubšega kandidata označijo z 1, drugega z 2 itd.).16 V tretjo skupino pa uvrščamo mešane volilne sisteme, ki bi naj združevali in kombinirali pozitivne lastnosti večinskih in proporcionalnih sistemov pri volitvah v predstavniška telesa. Mešan volilni sistem je tisti, kjer se uporabljajo elementi večinskih in proporcionalnih sistemov (večinski sistem relativne večine in proporcionalni ter sistem absolutne večine in proporcionalni sistem). Tako npr. na Japonskem 300 članov parlamenta izvolijo po večinskem volilnem sistemu, 200 članov pa po proporcionalnem.; mešani volilni sistem pa se uporablja tudi v Franciji in Nemčiji.17 V Sloveniji za različne volitve uporabljamo različne volilne sisteme. Za volitve v Državni zbor uporabljamo proporcionalni volilni sistem. Volivci, ki so slovenski državljani, stari vsaj 18 let, na volišču prejmejo glasovnico z imeni kandidatov. Ob njih so zapisana tudi imena političnih strank, ki so jih predlagale. 18Glasovi se razdelijo v poslanske sedeže tako, da vse oddane glasove volivcev (Droopova formula) delimo s številom mandatov, ki jih moramo razdeliti v volilni enoti +1 ter prištejemo število 1 (vsi glasovi: (število sedežev + 1) + 1). Če je npr. v Sloveniji volilo 50000 ljudi, to število delimo z 12, saj se v vsaki volilni enoti se voli 11 poslancev + 1, iz česar izhaja, da če je posamezna stranka dobila 4167 glasov, ji pripada en mandat, če je dobila vsaj 8,334 glasov pa dva mandata itd. 19 Ker se s tem načinom pretvorbe ne porabijo vsi glasovi (glasovi, ki ne dosegajo volilne kvote), se opravi še druga delitev poslanskih mest, kjer se mandati razdelijo tako, da se izračuna razlika med mandati, ki stranki pripadajo na podlagi vseh dobljenih glasov in mandati, ki so bili že razdeljeni v prvem krogu.20 V Sloveniji na vsakokratnih parlamentarnih volitvah izvolimo tudi dva poslanca madžarske in italijanske narodne skupnosti, za katera se uporablja posebni volilni sistem (tim. Borda sistem) z vrstilnim glasovanjem, pri katerem se označi prednostni red kandidatov od številke ena naprej, do številke kolikor je kandidatov na listi21. Na lokalnih volitvah, kjer volimo člane občinskih svetov, se uporablja ali proporcionalni sistem (če občinski svet šteje 12 ali več članov) ali večinski sistem, kjer so izvoljeni kandidati, ki so dobili največ glasov (če šteje manj kot 12 članov). Ko volimo župane slovenskih občin pa uporabljamo volilni sistem absolutne večine – izvoljen je torej tisti kandidat, ki na volitvah dobi vsaj polovico (+1 glas) oddanih glasov. Če nihče izmed kandidatov ni dobil ustrezne večine, se izvede drugi krog volitev med kandidatoma, ki sta prejela največ glasov. Enak volilni sistem se uporablja tudi na predsedniških volitvah, kjer na vsakih pet let izvolimo predsednika države. 22 14

Krašovec, Volilne študije, 73. Ibid., 73-74. 16 Ibid., 88. 17 Ibid, 91-93. 18 Justin, Janez, ur. Državljanska in domovinska kultura ter etika. Učbenik za 8. razred. (Ljubljana, I2, 2013), 14. 19 Ibid., 155. 20 Grad, Volitve in volilni sistemi, 131. 21 Krašovec, Volilne študije, 168. 22 Ibid., 171-174. 15

Ker pa je Slovenija enakopravna članica Evropske unije, na vsakih pet let prav tako volimo poslance, ki nas zastopajo v Evropskem parlamentu. Poslanci evropskega parlamenta se volijo po proporcionalnem sistemu strankarskih list, kjer na celotnem območju države izvolimo osem poslancev. Pri tem lahko volivci oddajo tudi preferenčni glas, kar pomeni, da lahko označijo kandidata, ki mu na listi dajo prednost.23

2.3 Delitev oblasti – izvršna, zakonodajna, sodna Če bi o vseh stvar v državi odločala samo ena ustanova, bi imela ogromno moč in oblast, nihče pa je ne bi mogel nadzirati – takšno oblasti bi imenovali diktatura.i,ii Zato imamo različne veje oblasti, da druga drugo nadzirajo. Demokratična je namreč tista ureditev, v kateri nihče nima absolutne oblasti in v kateri je mogoče nepravilnosti odkriti ter zahtevati, da se popravijo.iii Tako se z vidika različnih oblik državne oblasti države ločijo predvsem na podlagi razmerij med temeljnimi državnimi organi, ki opravljajo oblastne funkcije.iv Klasične teorije oblasti so del liberalne in liberalnodemokratske misli. V zgodovini so se z opredelitvijo potrebo po vzpostavitvi mehanizmov nadzora oblasti ukvarjali predvsem naslednji misleci: John Locke, Charles de Secondat, baron de Montesquieu in James Madison. Locke je predstavljal ločitev oblasti na zakonodajno in izvršilno, Montesquieu je v XI. knjigi razprave O duhu zakonov razdelil oblast na tri vrste, tradiciji klasične teorije delitve oblasti pa je sledi tudi Madison.v Zgodovinsko in sociološkopolitično gledano je načelo delitve oblasti ustrezalo prehodu iz fevdalne v meščansko državo. To je ohranilo svoj pomen vse do danes. Zgodovina potrjuje, da je učinkovita in vsebinsko kakovostna oblast le tista, v katero je vgrajen ustrezen sistem zavor in ravnovesijvi (checks and balances). Na podlagi načela delitve oblasti sta oblikovana predsedniški in parlamentarni model organizacije državne oblasti, na podlagi načela enotnosti oblasti pa skupščinski oziroma konventski sistem.vii Pomembno za demokratično državo je, da so tri veje oblasti (zakonodajna, izvršilna in sodna) ločene. Parlament ima zakonodajno oblast (sprejema zakone), vlada ima izvršilno oblast (vlada na podlagi zakonov), sodišča pa imajo sodno oblast (skrbijo za varovanje zakonov in kaznovanje kršiteljev). Tako urejeno državo imenujemo pravna država.viii 2.3.1 Delitev oblasti v Sloveniji Slovenija je demokratična država, kar pomeni, da ima v njej oblast ljudstvo.ix V nekdanji ustavni ureditvi Jugoslavije (in z njo tudi Slovenije) je bilo ves čas bolj ali manj uveljavljeno načelo enotnosti oblasti. V novi ustavi iz leta 1991 pa je bilo v ustavo uvedeno načelo delitve oblasti kot eno izmed temeljnih izhodišč državne ureditve.x Tudi v Sloveniji je oblast razdeljena med različne ustanove in skupine ljudi, tako kot v drugih demokratičnih državah, na primer ZDA. Po načelu delitve oblasti se oblast deli na tri veje: na zakonodajno (nosilec je Državni zbor), izvršilno (nosilec je vlada) in sodno (nosilec so sodišča).xi,xii Slovenija je enotna država in ima enotno državno organizacijo. V skladu z načelom delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno ima eno predstavniško telo, eno vlado in enoten sodni sistem. To seveda ni ovira za razvoj lokalne samoupravexiii (izvršilna oblast skrbi za izvajanje zakonov, za kar v Sloveniji na državni ravni skrbi Vlada Republike Slovenije, na lokalni pa občinska uprava z županom na čelu).xiv Med vejami oblastmi se vzpostavlja sistem nadzora in ravnovesij – tako je zagotovljeno več 23

Ibid., 175.

demokratičnosti pri odločanju, saj se različne ustanove med seboj nadzirajo. Poslanci, ki odgovarjajo volivcem na volitvah, nadzorujejo vlado, ki jo lahko v primeru slabega dela odpokličejo in izvolijo drugo. Vlada pa daje parlamentu predloge. Sodišča varujejo pravni red in preverjajo, ali so zakoni, sprejeti v Državnem zboru, skladi z ustavo.xv,xvi Tabela 3: Značilnosti posamezne veje oblastixvii VEJA OBLASTI ZAKONODAJNA Nosilec Trajanje mandata

DRŽAVNI ZBOR

DRŽAVNI SVET

IZVRŠILNA

SODNA

VLADA

SODIŠČA trajen mandat (ustavni sodniki 9 let)

4 leta

5 let

4 leta

90 poslancev

40 članov (predstavniki delodajalcev; delojemalcev; kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev; negospodarskih dejavnosti; lokalnih interesov) - predlaga parlamentu sprejem zakona - daje nasvete in mnenja parlamentu - ugovor (veto) na določen zakon

Predsednik Sodniki vlade (premier) in ministri

Sestava

Pristojnosti -

sprejema ustavo, zakone, državni proračun potrjuje mednarodne pogodbe izvoli predsednika vlade in imenuje ministre izvoli sodnike

skrbi za izvrševanje zakonov ministri skrbijo za uspešno delovanje ministrstva

na podlagi zakonov nepristransk o in po lastni vesti sodijo v civilnih, kazenskih, družinskih zadevah

2.3.2 Mediji kot četrta veja oblasti? Oblast mora delovati javno, državljani pa imajo pravico do obveščenosti o vseh zadevah, razen tistih, ki so označene kot uradna skrivnost.xviii Veje oblasti nadzirajo tudi državljani, in sicer s pomočjo nazornih ustanov in medijev. Ti z informiranjem sooblikujejo javno mnenje. Naloga medijev je stalno spremljati delo državnih organov in o njem poročati. Za nepristransko in profesionalno delo medijev,xix mora biti izpolnjen tudi pogoj iz 19. člena Splošne deklaracije človekovih pravic ter 39. člena Ustave RS, po katerem mora biti vsakomur zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja, ter možnost dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes.xx EU kotiček:

Evropska unija je »institucionalni unikat« oziroma mednarodni subjekt sui generis. Države članice nekatere suverenosti »združujejo«, in sicer preko skupnih institucij, kjer sprejemajo skupne odločitve. Institucije delujejo po načelu delitve oblasti oziroma po načelu zavor in ravnovesij.xxi Evropska unija ima v skladu s členom 13 (1) PEU sedem uradnih institucij, katere opravljajo naslednje funkcijexxii:  Svet EU – zakonodajna in izvršilna,  Evropska komisija – izvršilna, zakonodajna,  Evropski parlament – zakonodajna,  Evropski svet – izvršilna,  Sodišče Evropske unije – sodna,  Računsko sodišče – revizijska.

2.4 Politična kultura (nepotizem, korupcija) Socializacija je proces, v katerem se posameznik vključuje v družbo, oblikuje svojo identiteto in se nauči določenih – družbeno zaželenih načinov vedenja. V tem procesu ljudje prav tako pridobivajo politična stališča, ideje, predstave o političnem. Temu procesu, v katerem posameznik v svojo osebnost vgrajuje politične usmeritve in vrednote, sprejema norme političnega vedenja in opredeljuje svoja stališča do politike, pravimo politična socializacija.24 Z drugimi besedami to pomeni, da posameznik s tem procesom pridobiva politično kulturo.25 Politična kultura je širok in kompleksen pojem – na eni strani je proizvod kulturnega, družbenega (socializacijskega) in političnega delovanja, hkrati pa tudi sooblikuje politični sistem in predstave o politiki v družbi. Vsak politični sistem je postavljen v določen kontekst, ki ga določajo stališča do politike, predstave o njej, vrednote ter nacionalni in kulturni značaj – te značilnosti vplivajo na način, kako politiki delujejo v družbi.26 Kakšen odnos imajo torej ljudje do politike ter kako se politično »obnašajo« je torej odvisno od politične kulture, ki se izoblikuje v neki družbi, prav tako pa tudi politična kultura vpliva na to, kako v družbi potekajo procesi političnega odločanja.27 Kultura se nanaša na celoten način življenja ljudi, politična kultura pa samo na tisto področje, ki je povezano s politiko28 - nanaša se torej na sfero političnega in način sodelovanja državljanov v politiki.29 Politično kulturo sestavljajo vsaka predstava, ki jo imajo ljudje o politiki; vsa stališča do politike ter celotno znanje o političnem; politični ideali ter vrednote, ki jih skuša uveljaviti neka oblast; politično vedenje (vključevanje v politične stranke, (ne)udeležba na volitvah; odnos posameznika do oblasti itd.30 Politična kultura se torej izraža v razumevanju političnega sistema, v volilnem procesu, načinu delovanja političnih strank ter načinu sprejemanja odločitev s strani oblasti. Gre torej za določene načine obnašanja, ki veljajo v političnem življenju.31 O tem, kakšna politična kultura obstaja v posameznih državah je odvisno od več dejavnikov. Ker se politična kultura »prenaša« na nove generacije s politično socializacijo, imajo pomemben vpliv na oblikovanje politične kulture družina, vrstniške skupine, množični mediji (televizija, časopisi, internet) …32 Dejavniki, kot so npr. trenutne in pretekle družbenozgodovinske okoliščine in razmere v državi, 24

Južnič, Stane, Politična kultura (Maribor: Založba Obzorja, 1989), 89. Ibid. 26 Almond, Gabriel, Bingham Powel, Robert Mundt, Comparative politics: A theoretical framework (New York: Harper Collins College Publishers, 1996), 43. 27 Počkar, Mirjam, Družboslovje. Državljanska kultura (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999), 72. 28 Ibid. 29 Južnič, Politična kultura, 207. 30 Počkar, Družboslovje. Državljanska kultura, 72. 31 Bezenšek, Jana, Družboslovje – državljanska kultura (Ljubljana: DZS, 1998), 67. 32 Ibid. 25

gospodarska razvitost držav, državna ureditev oziroma politični sistem v državi ter izobrazbena struktura prebivalstva lahko prav tako vplivajo na stopnjo politične kulture v neki družbi oziroma državi.33 Politična kultura se izraža tudi v kulturi dialoga med strankami – kako stranke med seboj sodelujejo, na kakšen način potekajo razprave v parlamentu itd. Del politične kulture so tudi predstave o politiki kot o nečem slabem, s čimer se ni vredno ukvarjati. Pri nekaterih posameznikih se tako politična kultura izkazuje kot nezanimanje (apatija) za politiko, neudeležba na volitvah, kritiziranje oblasti ali celo sovražnost do nje. 34 Problem, s katerim se namreč soočajo sodobne države so vprašanja korupcije, podkupovanja, klientelizma, nepotizma v politiki. Leto namreč vpliva na stopnjo politične kulture – v kolikor namreč v politiki oziroma družbi nasploh prihaja do takšnih pojavov, lahko govorimo o nizki politični kulturi. Le-ta je namreč povezana tudi z vprašanji etike in morale v politiki. Korupcija je večplasten pojav, s katerimi se soočajo vse moderne družbe, čeprav korupcija zgodovinsko gledano obstaja že od nekdaj, le da se v zadnjem desetletju o njej veliko več razpravlja v javnosti. Obstaja več različnih definicij kaj je korupcija, vsem pa je skupno ima negativen vpliv na vsa področja družbenega in političnega življenja ter da se pojavlja povsod, kjer gre za dobiček in korist posameznikov, skupin ali podjetij.35 Slovar slovenskega knjižnega jezika korupcijo opredeljuje kot »dajanje ali sprejemanje nagrad zaradi hitrejšega, ugodnejšega in navadno nezakonitega reševanja uradnih zadev; podkupovanje, podkupljivost.«36 Največkrat korupcijo tudi povezujemo z javnim sektorjem – ko torej uradne osebe (bodisi so to javni uslužbenci ali politični funkcionarji) zlorabijo svoj položaj za zasebno korist. Korupcija danes predstavlja resen problem v številnih državah okoli sveta, saj se odraža v slabitvi demokracije, spodkopavanju pravne države in njenih institucij, zavira ekonomski razvoj ter maje zaupanje državljanov v pravno državo. 37 Nepotizem lahko označimo kot eno izmed oblik korupcije, ki pa se nanaša dodeljevanje služb/delovnih mest na podlagi sorodstvenih (in ne strokovnih) meril, pri tem pa tisti, ki dodeli službo zlorabi javni položaj ter ravna neetično. Številne mednarodne organizacije in tudi nacionalne države se v zadnjih letih izrazito borijo proti korupciji. Na mednarodni ravni je na tem področju ena izmed pomembnejših organizacij Transparency International, ki spremlja razvoj korupcije in vsako leto v številnih državah po svetu meri zaznave korupcijo v javnem sektorju s (tim. indeks zaznave korupcije). V Sloveniji kot podružnica te organizacije deluje Društvo Integriteta, ki opozarja na problem korupcije v državi ter si prizadeva za njeno zmanjšanje. Na ravni države obstaja več mehanizmov in institucij, ki se borijo s korupcijo: policija tako skrbi za odkrivanje koruptivnih dejanj, ki so opredeljena v zakonu, sodišča pa takšna dejanja in kršitelje kazensko preganjajo. Pomembni instituciji, ki se prav tako ukvarjata z bojem proti korupciji pa sta še Urad za preprečevanje pranja denarja in Komisija za preprečevanje korupcije. Predvsem slednja je v zadnjih letih najbolj ozaveščala o vplivu korupcije ter bila aktivna pri njenem preprečevanju. Mehanizmi, s katerimi se prav tako skuša vplivati na zmanjšanje korupcije so različni etični kodeksi (npr. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev), k spoštovanju katerih se zavežejo posamezniki. Najpomembnejša pravna vira, ki v Sloveniji urejata področje korupcije pa sta Resolucija o preprečevanju korupcije iz leta 2004 ter Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije iz leta 2010. Politična kultura, ki se nanaša na stališča, vrednote, zaznave, ki jih imamo ljudje o politiki in političnem, je povezana tudi s korupcijo in njenim zaznavanjem ter različnimi korupcijskimi dejanji. V kolikor bo v določeni družbi veliko korupcijskih škandalov, bo temu primerna tudi (nizka) stopnja politične kulture. Pomembno je, da se družba kot celota in še posebej politika zavedata (so)odgovornosti pri ustvarjanju politične klime ter posledično tudi politične kulture. 33

Počkar, Družboslovje. Državljanska kultura, 73. Ibid. 35 Dobovšek, Bojan, Korupcija in politika (Ljubljana: MNZ, Generalna policijska uprava, 2005), 9. 36 »Korupcija,« Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, dostopno 23. septembra 2014, http://bos.zrcsazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=korupcija&hs=1. 37 Dobovšek, Bojan in Kaja Miklavčič, »Korupcija v politiki: razvojni pristop k preventivi,« 11. slovenski dnevi varstvoslovja, zadnja posodobitev 03. junij 2010, http://integriteta.si/images/stories/pdf/kaja_miklavcic_korupcija_v_politiki_razvojni_pristop_k_preventivi.pdf. 34

EU kotiček: Evropska unija svojo pozornost usmerja tudi v boj proti korupciji in nepotizmu ter vsem ostalim koruptivnim oblikam. Kljub temu, da imajo države članice razvite številne mehanizme boja proti korupciji, pri tem dosegajo zelo različne rezultate. Evropska komisija tako na vsaki dve leti izda poročilo o boju proti korupciji v EU, kjer analizira stanje v posameznih državah članicah. Leta 2013 je bila na ravni EU prav tako izvedena raziskava Eurobarometra (raziskave javnega mnenja), kjer so o zaznavah korupcije in izkušnjah z njo spraševali državljane EU, kjer je 76% anketirancev menilo, da je korupcija v njihovih državah močno razširjena38. Na ravni EU pa prav tako obstaja poseben urad – Evropski urad za boj proti goljufijam, ki preiskuje goljufije glede porabe evropskih proračunskih sredstev in korupcije ter tako ščiti finančne interese EU.

3 Politični sistem RS (Skupnost državljanov RS) 3.1 Parlament, državni svet 3.1.1. Državni zbor Parlament je poglavitna predstavniška institucija.xxiii Najvišja oblast v Sloveniji je skupščina ali parlament, ki je v Sloveniji sestavljen iz dveh delov ali dveh domov: Državnega zbora in Državnega sveta.xxiv V Sloveniji skupna pravila (zakone) za vse nas določa splošno predstavniško telo slovenskega ljudstva – Državni zbor (DZ). Ker izvoljeni poslanci Državnega zbora sprejemajo zakone, rečemo, da imajo zakonodajno oblast. xxv Državni zbor je torej nosilec zakonodajne veje oblasti v Sloveniji. Sestavlja ga 90 poslancev, izvoljenih na splošnih in neposrednih volitvahxxvi: 88 poslancev izvolijo vsi volivci na splošnih volitvah, po enega pa pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti.xxvii Poslance DZ se praviloma voli vsake štiri leta, kar pomeni, da imajo poslanci štiriletni mandat. Poslanci so med seboj povezani v okviru političnih strank. Politične stranke, ki imajo v DZ svoje poslance, imenujemo parlamentarne politične stranke.xxviii Zasedanja Državnega zbora vodi njegov predsednik, ki zagotavlja, da poslanci govorijo in odločajo svobodno.xxix Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in ne zastopajo le stališča tistih volivcev, ki so jih izvolili, ampak celotno ljudstvo – tudi tiste, ki zanj niso glasovali ali se volitev sploh niso udeležili. Poslanec pri svojem delu ni vezan na kakršnakoli navodila, ampak je svoboden. Vežejo ga le lastna vest on zakoni, ki jih mora spoštovati. xxx Odločitve se v Državnem zboru sprejemajo z javnim glasovanjem. Državni zbor lahko sprejema odločitve le, če je na seji navzoča večina poslancev, torej če je zagotovljena sklepčnost. Državni zbor lahko sprejema svoje odločitve z: relativno večino: večina glasov navzočih poslancev (sprejemanje navadnih zakonov); absolutno navadno večino: večina glasov vseh poslancev (ponovno odločanje na zahtevo Državnega sveta); relativno kvalificirano večino: 2/3 glasov navzočih poslancev (predlog spremembe ustave, zakon o referendumu, poslovnik); ali absolutno kvalificirano večino: 2/3 glasov vseh poslancev (sprememba ustave, zakon o volitvah).xxxi 3.1.1.1 Pristojnosti Državnega zbora

Evropska komisija, »Poročilo komisije Svetu in Evropskemu parlamentu. Poročilo o boju proti korupciji v EU,« COM (2014) 38, B ruselj, 2014, 4–5.

Državni zbor je politični organ, ki sprejema zakone.xxxii V sklopu zakonodajne funkcije ima naslednje pristojnostixxxiii:  sprejema spremembe ustave Republike Slovenije,  sprejema zakone, avtentične razlage zakonov in uradna prečiščena besedila zakonov,  sprejema odloke, resolucije, deklaracije, priporočila in sklepe,  sprejema poslovnik Državnega zbora,  sprejema državni proračun in zaključni račun državnega proračuna,  ratificira mednarodne pogodbe,  razpisuje referendume: referendume o spremembi ustave, zakonodajne referendume, posvetovalne referendume, referendume o ustanovitvi občin, referendume o mednarodnih povezavah,  obravnava zadeve Evropske unije. Državni zbor v okviru volilne funkcije voli, imenuje in razrešuje najpomembnejše nosilce funkcij v državnih organih (Državnem zboru, Vladi, Ustavnem sodišču in v skladu z ustavo in zakoni v drugih institucijah): predsednika in podpredsednike Državnega zbora, generalnega sekretarja Državnega zbora, predsednike in podpredsednike delovnih teles Državnega zbora, predsednika Vlade in ministre, sodnike Ustavnega sodišča in druge sodnike, varuha človekovih pravic, pet članov Sodnega sveta, guvernerja Banke Slovenije, člane Računskega sodišča, druge nosilce javnih funkcij, za katere tako določa zakonxxxiv. V okviru nadzorne funkcije Državni zbor: odreja parlamentarno preiskavo, odloča o zaupnici in nezaupnici Vladi, odloča o obtožbi predsednika republike, predsednika Vlade in ministrov pred Ustavnim sodiščem, ter postavlja poslanska vprašanja in pobude predsedniku Vlade, ministrom in generalnemu sekretarju Vlade.xxxv Poleg tega opravlja Državni zbor tudi vrsto drugih zadev, ki jih določajo ustava, zakoni, in drugi akti. Med najpomembnejšimi so: odločanje o razglasitvi vojnega in izrednega stanja ter o uporabi obrambnih sil, potrjevanje mandatov poslancev, ter odločanje o imuniteti poslancev, sodnikov Ustavnega sodišča in sodnikov ter varuha človekovih pravic in njegovega namestnika.xxxvi 3.1.2 Državni svet Državni svet je drugi dom slovenskega parlamenta in predstavlja različne dele slovenske družbe. Vendar je Državni svet zelo omejeni drugi dom parlamenta, saj ne sprejema ustave, zakonov, proračuna in drugih odločitev, ki jih sprejema Državni zbor.xxxvii Državni svet sestavljajo predstavniki nosilcev socialnih, poklicnih, gospodarskih in lokalnih interesov, skupaj 40 državnih svetnikov:  štirje predstavniki delodajalcev,  štirje predstavniki delojemalcev,  štirje predstavniki kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev,  šest predstavnikov negospodarskih dejavnosti,  dvaindvajset predstavnikov lokalnih interesovxxxviii. Svetniki se zavzemajo za interese ljudi na posameznih območjih in za interese posameznih skupin prebivalstva.xxxix Za razliko od volitev v DZ so volitve v DS posredne, mandatna doba državnih svetnikov pa traja 5 let, kar naj bi zagotavljalo kontinuiteto skupnega delovanja Državnega zbora in Državnega sveta, ker se mandat obeh ne prekriva.xl Člani Državnega sveta se v okviru delovanja Državnega sveta ne povezujejo v skupine političnih strank.xli 21

3.1.2.1 Pristojnosti Državnega sveta Državni svet ni zakonodajno telo, njegove pristojnosti pa so:  predlaga Državnemu zboru sprejem zakonov,  daje Državnemu zboru mnenje o vseh zadevah iz njegove pristojnosti,  zahteva, da Državni zbor pred razglasitvijo kakega zakona o njem še enkrat odloča (suspenzivni/odložilni veto),xlii,xliii  zahteva preiskavo o zadevah javnega pomena iz 93. člena.xliv Državni svet spremlja delo Državnega zbora in ga opozarja na napake. xlv Po Ustavi RS je edina dolžnost državnega sveta, da na zahtevo Državnega zbora izreče mnenje o posamezni zadevi.xlvi Razmerje med Državnim zborom in Državnim svetom je podrobneje urejeno z Zakonom o Državnem svetu ter s Poslovnikom Državnega zbora in Poslovnikom Državnega sveta.xlvii EU kotiček: Za razliko od kandidiranja za člana občinskega sveta, kjer ima pravico voliti in biti voljen za člana občinskega sveta tudi državljan druge države članice Evropske unije, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma potrdilo o prijavi prebivanja in prijavljeno začasno prebivališče v Republiki Sloveniji, ima pravico biti voljen za poslanca le državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti. Pravico biti voljen za poslanca italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti imajo pripadniki teh skupnosti, ki imajo volilno pravico.xlviii

3.2 Predsednik države S pojmom šef države označujemo državi organ, ki predstavlja državo in vse njene državljane, ter opravlja druge, praviloma izvršilne funkcije oblasti.xlix Položaj šefa države, zlasti obseg njegovih pristojnosti, je eno izmed temeljnih meril za klasificiranje političnih sistemov. Glede na obliko državne oblasti ločimo: predsedniški, polpredsedniški, parlamentarni in skupščinski sistem. Ustava RS iz leta 1991 je uvedla parlamentarni sistem, v katerem je predsednik republike organ izvršilne oblasti.l 3.2.1 Volitve predsednika republike Del izvršne oblasti torej opravlja tudi predsednik republike (predsednik države), ki ga državljani in državljanke v Sloveniji izvolijo za pet let.li Posameznik je lahko izvoljen največ dvakrat zaporedoma.lii Ustava RS določa, da se predsednik republike voli na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah.liii Neposredne volitve krepijo njegov položaj v organizaciji državne oblasti, čeprav obseg njegovih pristojnosti takega načina volitev sam po sebi ne zahteva. Aktivna volilna pravica (pravica voliti) je enaka kot pri volitvah Državnega zbora – imajo jo državljani Slovenije, ki so na dan glasovanja dopolnili 18 let in jim ni bila odvzeta poslovna sposobnost. Pasivna volilna pravica (pravica biti izvoljen) je enaka aktivni, v nekaterih drugih državah pa je omejena s starostnim cenzusom (npr. Avstrija 35 let, Nemčija 40 let, Italija 50 let). liv Za predsednika lahko kandidirajo vsi polnoletni, vendar se ne morejo predlagati sami, ampak jih morajo predlagati politične stranke ali skupina državljanov. lv Predlagajo jih lahko:  poslanci državnega zbora: kandidata lahko s podpisom določi najmanj deset poslancev državnega zbora; 22

 

politične stranke: posamezna politična stranka lahko določi le enega kandidata, dvoje ali več političnih strank pa lahko določi skupnega kandidata. Predlog kandidature mora biti podprt s podpisi najmanj treh poslancev državnega zbora ali najmanj tri tisoč volivcev; volivci: posamezno kandidaturo mora podpreti najmanj pet tisoč volivcev.lvi

Volitve predsednika republike razpiše predsednik Državnega zbora, opravljene pa morajo biti najkasneje 15 dni pred iztekom petletne mandatne dobe prejšnjega predsednika države.lvii Za predsednika je izvoljen kandidat, ki dobi več kot polovico glasov volivec, ki se udeležijo volitev (absolutna večina). Če v prvem krogu glasovanja nihče od kandidatov ne dobi več kot polovice glasov, izbirajo volivci še enkrat, vendar samo med kandidatoma, ki sta v prvem krogu glasovanja dobila največ glasov. Po izvolitvi predsednik javno in slovesno izreče prisego.lviii Funkcija predsednika republike je nezdružljiva z opravljanjem druge javne funkcije ali poklica.lix 3.2.2 Pristojnosti predsednika države Ustavne pristojnosti predsednika republike lahko razvrstimo v štiri skupine: klasične funkcije, pristojnosti na zakonodajnem področju, pristojnosti na izvršilnem področju in izredne pristojnosti predsednika republike.lx Pristojnosti predsednika republike so zapisane v 107. členu Ustave Republike Slovenije, kar pomeni, da gre za ustavno rezervirano materijo. Zakon ali drugi pravni akt predsedniku republike ne more določiti novih pristojnosti, temveč jih lahko če razčlenjuje.lxi Med klasične funkcijelxii uvrščamo tiste, ki jih opravlja kot predstavnik države: predstavlja Republiko Slovenijo (postavlja in odpoklicuje slovenske veleposlanike (predstavnike v tujih državah) in sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov) in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil (102. člen Ustave RS).lxiii V okviru pristojnosti na zakonodajnem področju lahko na zahtevo Državnega zbora ali na lastno pobudo izreče mnenje o posameznem (tudi zakonskem) vprašanju (107. člen Ustave RS), razglaša zakone, ki jih sprejme Državni zbor – promulgacijska funkcija (91. člen Ustave RS), razpisuje volitve v državni zbor, ter izdaja listine o ratifikaciji.lxiv V okviru pristojnosti na izvršilnem področju ima pravico predlagati Državnemu zboru kandidata za predsednika vladelxv (111. člen Ustave RS), ter imenuje državne funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom.lxvi Med izredne pristojnosti pa spada odločanje o razglasitvi vojne ali izrednega stanja, nujnih ukrepov in njihovi odpravi, ter izdajanje uredb z zakonsko močjo.lxvii Poleg tega predsednik države odloča o pomilostitvah, podeljuje odlikovanja in častne naslove, ter opravlja druge zadeve, določene s to ustavo.lxviii Ko se v državi zgodi kaj zelo pomembnega, predsednik pojasni državljanom dogodke, jih opozori na nepravilnosti, izreče pohvalo ipd. Podeljuje državna odlikovanja in sprejema posameznike (športnike, umetnike, znanstvenike), ki so storili nekaj pomembnega za Slovenijo.lxix,lxx Na splošno predsednik nima velike politične moči, saj večino najpomembnejših odločitev sprejeta Vlada in Državni zbor.lxxi Predsednik republike pooseblja oziroma predstavlja enotnost slovenske države in slovenskega naroda, zato naj bi bila na ta položaj izvoljena oseba, ki ji zaupa večina državljanov.lxxii

3.2.3 Odgovornost predsednika države Značilnost parlamentarnih sistemov je, da predsednik ni pravnopolitično odgovoren, kar je uveljavljeno tudi v našem ustavnem sistemu. Kot stabilni del izvršilne oblasti ostaja predsednik v svojim funkciji praviloma do poteka petletnega mandata.lxxiii Lahko pa ga Državni zbor obtoži pred ustavnim sodiščem kršitve ustave ali hujše kršitve zakona pri opravljanju funkcije (109. člen Ustave RS).lxxiv Za takšno ustavno obtožbo se je uveljavil termin impeachment, o odgovornosti predsednika republike pa odloča ustavno sodišče. Predsednik je za kršitev ustave ali hujše kršitve zakona odgovore tudi pred rednim sodiščem. Pred slednjim je odgovoren za kršitve ustave in zakonov tudi zunaj svoje funkcije. V kazenskem postopku se predsednik ne more sklicevati na imuniteto, ker mu je Ustava RS ne priznava.lxxv

3.3 Vlada RS Izvršilna oblast je tisti del državne oblasti, v okviru katere se na najbolj neposreden način izvršujejo najpomembnejše funkcije sodobne države.lxxvi Nosilka izvršilne državne oblasti v Sloveniji je vlada, ki izvaja politično izvršilno funkcijo.lxxvii 3.3.1 Naloge vlade Vlada vodi, usmerja in usklajuje izvrševanje odločitev, ki jih sprejema Državni zbor, poleg tega pa hkrati s slednjim v največji meri oblikuje državno politiko oziroma določa politične cilje in jih uresničuje. Nadalje skrbi za reševanje in izvrševanje v Državnem zboru sprejetih zakonov, proračuna in drugih aktov ter v ta namen sprejema politične, ekonomske, finančne in druge ukrepe. lxxviii,lxxix Druga pomembna izvršilna funkcija vlade je pradlagalna. Državnemu zboru predlaga v sprejem zakone, predpise in druge splošne akte, sama pa izdaja splošne in posamične pravne akte – uredbe. Vlada je najdejavnejši predlagatelj zakonodaje in drugih političnih odločitev (npr. proračun, nacionalni programi, reforme), s čimer določa politiko za posamezna družbena področja. lxxx Tretja pomembna funkcija vlade je upravna. Vlada je najvišji organ državne uprave, ki preko ministrov vodi in usmerja državno upravo pri izvajanju politike in izvrševanju zakonov.lxxxi Primer nekaterih nalog vlade: omogočati podjetje, da uspešno poslujejo; organizirati pomoč za brezposelne; odločati, kako bodo delovali šole, bolnišnice, gledališča, muzeji, policija in vojska; skrbeti za varovanje okolja, itd.lxxxii Da lahko vlada opravi svoje številne naloge, je razdeljena na ministrstva. Vsako ministrstvo vodi en član vlade, ki mu rečemo minister.lxxxiii 3.3.2. Oblikovanje vlade Vlada je kolegijski organ, sestavljen iz predsednika vlade in ministrov. Po parlamentarnih volitvah se začnejo novo izvoljeni poslanci (njihove stranke) dogovarjati, kako bodo oblikovali vlado.lxxxiv Parlamentarne politične stranke so praviloma najmočnejša politična združenja in najmočneje vplivajo na delo parlamenta in Vlade.lxxxv Predsednik republike mandat za sestavo vlade načeloma podeli vodji največje parlamentarne stranke (tj. stranke z največ poslanci v parlamentu).lxxxvi To stori po pogovorih z ostalimi vodji poslanskih skupin, in ko se prepriča, da ima kandidat za predsednika Vlade zadostno podporo v Državnem zboru (več kot polovico od vseh poslancev).lxxxvii Tako povezavo strank imenujemo vladajoča ali vladna koalicija.lxxxviii Vse dosedanje vlade RS so bile koalicijske. Predsednik vlade mora po izvolitvi v Državnem zboru predlagati kandidate za ministre.lxxxix Delovanje vlade se prične, ko jo v Državnem zboru izvolijo poslanci – tako predsednika vlade kot ministre.xc Če pa prvi kandidat ni izvoljen, lahko predsednik države ponovno predlaga istega ali drugega kandidata, svoj 24

predlog pa lahko podajo tudi poslanske skupine. Če tudi po tem ni izvoljen noben kandidat, predsednik države razpusti Državni zbor in razpiše nove volitve (glej 111. člen Ustave RS).xci Stranke, ki nimajo svojih politikov v vladi, so opozicijske stranke. Njihova naloga je, da nadzorujejo delo vlade in ga po potrebi kritizirajo.xcii Poleg tega prepričujejo državljane, da bi oni vladali bolje in včasih predlagajo koalicijskim strankam, kako izboljšati zakone ali odločitve vlade.xciii Za demokracijo je pomembno, da poslanci koalicijskih strank pretehtajo tudi predloge opozicije,xciv pa tudi da lahko volivci preko medijev spremljajo delo parlamenta in ocenijo, kdo ima bolj prav – koalicija ali opozicija.xcv 3.3.3 Sestava vlade Poslanci v Državnem zboru izvolijo vlado, ki vsakodnevno ureja življenje v državi.xcvi Predsednik vlade usmerja in vodi delo vlade, predstavlja vlado, usklajuje delo ministrov (daje zavezujoče napotke za njihovo delo), skrbi za enotnost njene politične in upravne usmeritve, ter sklicuje in vodi njene seje.xcvii Predsednik ima svoj kabinet, ki zanj kot vladna služba opravlja strokovne in druge naloge. Vlada pa ima generalni sekretariat, ki za vlado opravlja koordinacijske in strokovne naloge. Vodi ga generalni sekretar vladexcviii. Ministri so »pomočniki« predsednika vlade in skupaj z njim sestavljajo Vlado. Minister je odgovoren za določeno področje/resor, lahko pa so brez resorja. Ministri dajejo politične usmeritve ministrstvu, nadzorujejo delo ministrstev ter izdajajo predpise in akte iz svoje pristojnosti. Minister vodi in predstavlja ministrstvo v skladu s sprejeto politiko.xcix Število ministrov je določeno v Zakonu o vladi RS. Vlada jih izbere toliko, kolikor jih potrebuje za uspešno opravljanje svojega dela. Vsak minister pa ima ob sebi še številne državne uslužbence, ki mu pomagajo pri načrtovanju in izvajanju nalog ministrstva.c S čim se ministrstvo ukvarja, praviloma razberemo iz njegovega imena. V zadnjem mandatu (2013-2014) je bilo 12 ministrstev: Ministrstvo za finance, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za zunanje zadeve, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za obrambo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor ter Ministrstvo za zdravje. Poleg tega je bil v vladi še minister brez resorja za področje odnosov med RS in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med RS in Slovenci po svetu.ci 3.3.4 Odgovornost vlade Vlada svoje delo opravlja samostojno, vendar zanj odgovarja Državnemu zboru (brez podpore DZ ne more delovati). Če Vlada ne deluje zakonito ali pa je neuspešna pri vodenju države, jo lahko Državni zbor pokliče na odgovornost in jo opozori na napake. Če to ne zadostuje, jo lahko razreši.cii Odgovornost je lahko kolektivna, saj za delo vlade odgovarjajo vsi ministri skupaj), lahko pa je tudi individualna, ko vsak minister odgovarja za delo ministrstva svojega področja.ciii Poslanci lahko sprožijo nezaupnico, če menijo, da vlada ne dela dobro. Državni zbor lahko izglasuje nezaupnico vladi le tako, da na predlog najmanj desetih poslancev z večino glasov vseh poslancev izvoli novega predsednika vlade (konstruktivna nezaupnica).civ Nato novi predsednik oblikuje novo vlado. Tudi predsednik vlade lahko zahteva glasovanje o zaupnici vladi. Če (vlada) ne dobi podpore večine vseh poslancev, mora državni zbor v tridesetih dneh izvoliti novega predsednika vlade ali

dotedanjemu predsedniku pri ponovljenem glasovanju izglasovati zaupnico, sicer predsednik republike razpusti Državni zbor in razpiše nove volitve.cv Resnejša oblika pritiska na vlado je interpelacija o delu vlade ali posameznega ministra, ki jo lahko sproži najmanj 10 poslancev v Državnem zboru. Če po razpravi o interpelaciji večina vseh poslancev izreče nezaupnico vladi ali posameznemu ministru, državni zbor vlado ali ministre razreši.cvi Oblika odgovornosti vlade so tudi poslanska vprašanja, ki pomenijo politični nadzor nad delom vlade in ministrov. Poleg tega lahko Državni zbor predsednika vlade in ministre obtoži kršitve ustave in zakonov, storjene pri opravljanju njihovih funkcij.cvii EU kotiček: Na ravni EU deluje institucija Svet EU, sicer bolj znan kot Svet ministrov. Sestavlja ga po en predstavnik vsake države članice na ministrski ravni pooblaščen za prevzemanje obveznosti v imenu vlade države članice, ki jo predstavlja, in za izvrševanje glasovalne pravice (glej člen 16 Pogodbe o EU). cviii Število članov v Svetu EU ni določeno. Na vsak sestanek Sveta pošlje država članica svojega ministra za ustrezno politično področje – denimo okoljskega ministra, kadar se obravnavajo okoljska vprašanja (v tem primeru gre za Svet za okolje).cix Od dnevnega reda sestanka je torej odvisno, kateri ministri sestavljajo Svet. Poznamo splošni svet (zunanji ministri), ekonomsko-finančni svet (ministri za gospodarstvo in finančni ministri), kmetijski svet (kmetijski ministri), prevozni svet (ministri za promet) itd.cx Vlada izdaja uredbe in druge akte iz svoje pristojnosti za izvrševanje predpisov EU, glede zadev EU pa je samostojna in odgovorna pri opravljanju svojih funkcij v okviru ustave, zakona, ki ureja položaj in delovanje vlade in zakona o sodelovanju med Državnim zborom in vlado v zadevah EU.cxi

3.4 Uprava Izvršilna funkcija je sestavljena iz dveh delov: politično izvršilnega dela (vlada) ter izvršilno upravnega dela (uprava). Strokovno upravni del opravlja uprava, ki neposredno izvršuje zakone ter druge predpise in akte.cxii Upravo lahko definiramo v širšem in ožjem smislu. V širšem smislu je uprava celokupnost dejavnosti upravljanja ne glede na to, ali je dejavnost upravna ali ne, in ne glede na nosilce opravljanja te dejavnosti. V ožjem smislu pa se pojem uprave nanaša na dejavnost, s katero se realizirajo cilji.cxiii 3.4.1 Nekaj osnovnih pojmov Javni sektor so vse javnopravne organizacije, torej celota oseb javnega prava, ki opravljajo javne funkcije (izvajajo upravno-politični proces) in zagotavljajo javne službe oziroma javne storitve (servisni del javnega sektorja). Javni sektor sestavljajo: država (z vsemi svojimi organi), lokalne skupnosti, javni zavodi, javne agencije, javni skladi in javna podjetja. cxiv Javni sektor zagotavlja javne službe. Gre za dejavnosti, ki prebivalstvu zagotavljajo javne dobrine in javne storitve (komunalne dejavnosti, zdravstvo, vzgoja, izobraževanje)cxv, ki so nujno potrebne za delovanje družbenega sistema, ki pa jih ni mogoče zagotoviti s sistemom tržne menjavecxvi. Javna uprava in javni sektor nista sinonima, saj je javna uprava ožji pojem in je del javnega sektorjacxvii. Javna uprava je uprava v javnih zadevahcxviii, ki opravlja družbene dejavnosti s ciljem varovanja javnih koristi po netržnih načelih.cxix Lahko bi jo definirali kot del procesnega upravljanja, ki poteka na izvršilni ravni. Javna uprava zagotavlja strokovne podlage za politično odločanje in izvršuje sprejete politične odločitve parlamenta, Vlade, občinskega sveta in župana cxx 26

Državna uprava pa je osrednji teritorialni upravni sistem in instrument države za izvajanje njenih predvsem oblastnih funkcij, s katerimi ureja odnose v družbi. Državna uprava je ožji pojem od javne uprave in opravlja del dejavnosti, ki se izvajajo v javni upravi. Državna uprava je najpomembnejša za izvajanje političnih odločitev vlade in parlamenta.cxxi Državna uprava opravlja pet 5 vrst dejavnosti: regulativna (izdajanje predpisov in priprava strokovnih podlag za izdajanje predpisov vlade in zakonov); kontrolno-nadzorna (nadzor nad izvajanjem predpisov); operativna (izdajanje posamičnih pravnih aktov, opravljanje upravnih dejanj, izvajanje upravnih ukrepov); študijsko-analitična ter represivna.cxxii Tukaj je še lokalna samouprava kot način upravljanja o družbenih zadevah, ki neposredno temelji na lokalni skupnosti in predstavlja lokalni teritorialni upravni sistem.cxxiii 3.4.2 Naloge uprave in organizacija Upravno funkcijo opravljajo upravni organi, vsebina njihove funkcije pa je predvsem vzdrževanje javnega reda in pospeševanje družbenega razvoja. Upravne organe delimo na nižje in višje, centralne in decentralizirane (lokalne), individualne in kolegijske upravne organe itd.cxxiv Upravne naloge opravljajo ministrstva, organi v sestavi ministrstev in upravne enote. cxxv Organizacijo uprave, njene pristojnosti in način imenovanja njenih funkcionarjev ureja zakon. cxxvi Vlada opravlja svoje delo s pomočjo uradnikov. Ti so zaposleni v ministrstvih, na uradih, in na zavodih in sestavljajo državno upravo.cxxvii Ko uradniki zavlačujejo z rešitvijo problemov ali po nepotrebnem zapletajo probleme in si prilaščajo pravice, ki jim ne pripadajo, govorimo o birokraciji oziroma vladavini uradnikov.cxxviii Ministrstva so sicer še vedno preveč povržena strankarstvu, čeprav se kriterij strokovnosti prebija v ospredje.cxxix Tudi ustava določa (122. člen), da je zaposlitev v upravnih službah je mogoča samo na temelju javnega natečaja, razen v primerih, ki jih določa zakon.cxxx Ustava predvideva, da lahko z zakonom ali na njegovi podlagi pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave.cxxxi Gre za leta 2006 spremenjeni 121. člen Ustave, s katerim je postala mogoča decentralizacija uprave in uveljavljanje načela subsidiarnosti. Upravne naloge je tako mogoče od države prenesti tudi na lokalne skupnosti in na drugi organizacije, s tem pa tudi na pokrajine.cxxxii Uprava pri izvajanju svoje funkcije izdaja upravne akte, s katerimi ureja pravna razmerja. To stori s splošnimi pravnimi akti (izvršilni predpisi), ki so v hierarhiji pravnih aktov nižje od zakona (podzakonski akti) in pa posamičnimi pravnimi akti (upravne odločbe). Poleg teh so pomembni še materialni akti, ki pa nimajo pravne narave.cxxxiii Upravno delovanje je praviloma izpostavljeno nadzoru zakonitosti delovanja. Notranji nadzor poteka znotraj same uprave (višji upravni organi ga izvajajo nad nižjimi), zunanji nadzor pa izvajajo sodišča. Gre za sodni nadzor nad upravnim delovanjem, katerega namen je varovanje pravic posameznika.cxxxiv Ustava posebej ureja sodni nadzor nad delovanjem uprave.cxxxv Za sodni nadzor je v Ustavi predviden upravni spor, ko pristojno sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij. Upravni spor je mogoč tui glede zakonitosti posamičnih (materialnih) dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni že sicer zagotovljeno drugo sodno varstvo.cxxxvi Sodnega nadzorstva nad splošnimi pravnimi akti ne opravljajo redna sodišča, temveč ustavno sodišče. To lahko protiustaven ali nezakonit akt uprave odpravi ali razveljavi.cxxxvii

3.4.3 Upravne enote Upravna enota je organ državne uprave, ki opravlja za državljane in pravne osebe številne pomembne upravne storitve. Upravni organi probleme rešujejo v uradih, kjer državljanom pomagajo pri urejanju vsakdanjih zadeve: izdaja osebnih dokumentov, potnih listov, urejanje gradbenih dovoljenj, registracija prebivališča in vozil, vozniška dovoljenja, matične knjige.cxxxviii,cxxxix Upravne enote odločajo na prvi stopnji o upravnih zadevah iz državne pristojnosti, ter opravljajo določene naloge iz pristojnosti ministrstev. Gre zlasti za nadzor nad zakonitostjo dela organov lokalnih skupnosti in nadzor nad primernostjo in strokovnostjo dela teh organov v zadevah iz državne pristojnosti, ki so prenesene na lokalno skupnost.cxl Za usklajevanje delovanja upravnih enot na kadrovskem, finančnem in organizacijskem področju skrbi Ministrstvo za notranje zadeve. V Sloveniji je trenutno 58 upravnih enot. cxli EU kotiček: V procesu vstopanja v EU je največ kritik organov EU letelo ravno na delovanje uprave. Leta 1997 je bila za področje usposabljanja upravnih delavcev in sodelovanja pri procesu modernizacije ustanovljena Upravna akademija.cxlii Proces pristopa Slovenije k EU je za reformo javne uprave pomenil pozitivno spodbudo.cxliii Tako se je leta 2012 med primeri najboljših praks v EU na področju zmanjšanja administrativnih bremen znašla tudi slovenska rešitev – spletni portal za podjetja eVEM.cxliv

3.5 Sodstvo Sodstvo je tretja samostojna veja oblasti. Sodiščem je zaupano varstvo temeljnih pravic in svoboščin ter odločanje o drugih pravno urejenih pravnih razmerjihcxlv in vidikih družbenega življenja, ki jih urejajo ustava in zakoni.cxlvi Za različne dejavnosti v zvezi z opravljanjem sodne funkcije se uporablja tudi izraz pravosodje. Uporablja se v organizacijskem pogledu, in sicer za označitev organov, ki delujejo na tem področju. V ožjem pomenu se šteje za pravosodje samo sodstvo, torej organi, ki izvajajo sodno funkcijo. V širšem pomenu pa štejemo za pravosodje tudi druge subjekte, ki delujejo na področju pravosodja, kot so subjekti tožilstva, notarji, odvetniki in organi pravosodne uprave.cxlvii V Ustavi najdemo nekatera temeljna načela delovanja sodstva, njegovo organizacijo pa ureja Zakon o sodiščih.cxlviii Državljani včasih zaidejo v medsebojne konflikte – npr. zaradi škode, nastale v prometni nesreči, zaradi dedovanja po pokojniku, zaradi motenja posesti, zaradi gradnje čez mejo nepremičnine ipd. Spore lahko državljani seveda rešijo sami, če pa se o njih ne morejo dogovoriti, o zadevi presodi sodišče.cxlix Sodišča in sodniki so najpomembnejši varuh prava. Če pride do kršitve zakona, odloča o njej in o kršitelju sodišče.cl 3.5.1 Temeljna načela sodstva Skozi zgodovino so se razvila nekatera načela delovanja sodstva, ki so tako pomembna, da se navadno določajo z ustavo in zakonom.  načelo neodvisnosti – v pravni državi je še posebej pomembno, da so sodniki in sodišča neodvisni od politike, saj je le tako zagotovljeno nepristransko in pošteno sojenje.cli Povezuje se z načelom zakonitosti, po katerem je sodnik pri odločanju vezan zgolj na ustavo in zakon;

  

načelo kolegičnosti – se kaže v tem, da sodniki praviloma sedijo v senatih, ki jih sestavlja več sodnikov, ki jih lahko pomagajo tudi navadni državljani – sodniki porotniki; načelo javnosti – delo sodišč je javno, sodne obravnave so javne, tudi sodbe se izrekajo javno. Izjeme določa zakon (glej 24. člen Ustave RS); načelo instančnosti – zagotovljeni sta najmanj dve stopnji sodišč, o pravici do pravnega sredstva pa vselej odloča višje sodišče.clii

3.5.2 Stranke na sodišču Odločitve o začetku sojenja neki osebi sodniki ne sprejmejo sami, temveč to odločitev sprejme tožnik.cliii Državnemu zboru kandidate, ki naj bodo izvoljeni v sodniško funkcijo, predlaga poseben organ (sodni svet).cliv Funkcija sodnika je trajna, tako da sodniki svojo funkcijo opravljajo do upokojitve (razen, če huje kršijo ustavo ali zakon). Imuniteta jim omogoča, da za odločitve in mnenja, ki jih sprejemajo med svojim delom, ne morejo kazensko odgovarjati.clv Na sodišču so poleg sodnika še ostale stranke. Tožnik (tožeča stranka) je tisti, ki zahteva sodno varstvo, toženec (tožena stranka, v kazenskem postopku obdolženec) pa je tisti, proti kateremu tožnik zahteva sodno varstvo.clvi V kazenskem postopku je pomembna pravilna uporaba izrazov (glej 144. člen Zakona o kazenskem postopku):  osumljenec je oseba, zoper katero je pred uvedbo kazenskega postopka pristojni državni organ opravil določeno dejanje ali ukrep zaradi obstoja razlogov za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja;  obdolženec je tisti, zoper katerega teče preiskava ali zoper katerega je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba;  obtoženec je tisti, zoper katerega je obtožnica postala pravnomočna;  obsojenec je tisti, za katerega je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je kazensko odgovoren za določeno kaznivo dejanje;  tožilec lahko državni tožilec, zasebni tožilec in oškodovanec kot tožilec.clvii 3.5.3. Organizacija sodstva Sodišča v Sloveniji se delijo na sodišča splošne pristojnosti (okrajna, okrožna, višja sodišča in Vrhovno sodišče RS) in specializirana sodišča (delovna in socialna sodišča ter upravna sodišča).clviii Poleg tega zakon predvideva tudi računsko sodišče, ki je pristojno za nadzor državnega proračuna, državnih računov in nadzor nad celotno javno porabo, ter ustavno sodišče.clix V civilnih zadevah na prvi stopnji odločajo okrajna in okrožna sodišča. Okrajnih sodišč je 44 in so pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000 evrov. Če vrednost spornega predmeta presega 20.000 evrov, so pristojna okrožna sodišča, katerih je 11 (glej 30. in 32. člen Zakona o pravdnem postopku). Na drugi stopnji sodijo 4 Višja sodišča. O izrednih pravnih sredstvi praviloma odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije je najvišje sodišče v državi (127. člen Ustave RS) in praviloma odloča o izrednih pravnih sredstvih.clx V Sloveniji so 4 še delovna in 1 socialno sodišče prve stopnje, ter za individualne in kolektivne delovne spore ter socialne spore na drugi stopnji Višje delovno in socialno sodišče.clxi Tu je še upravno sodišče, ki na zahtevo upravičenih oseb odloča o zakonitosti aktov in delovanja upravnih organov ter včasih nadzira akte ali dejanja, s katerimi se posega v posameznikove ustavne pravice.clxii 3.5.4 Odvetništvo in notariat

Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon (137. člen Ustave RS).clxiii Služba zagotavlja poklicno strokovno zastopanje pravnih in fizičnih oseb v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi, pa tudi druge oblike pravne pomoči. Odvetniki zastopajo stranke praviloma na podlagi posebnega pooblastila kot pogodbe med odvetnikom in stranko, ki jo zastopa. Položaj odvetnikov ureja Zakon o odvetništvu.clxiv Odvetniki lahko opravljajo svoj poklic sami ali pa v odvetniški službi, v vsakem primeru pa morajo biti včlanjeni v Odvetniško zbornico Slovenije.clxv Notariat je javna služba, ki jo ureja zakon (137. člen Ustave RS).clxvi Ker je notariat javna služba, so ji zaupana pooblastila za sestavljanje verodostojnih listin o pravnih poslih, o izjavah volje itd. Zaradi tega mora biti notar oseba, ki uživa veliko javno zaupanje. Položaj notariata in notarjev ter način notarskega poslovanja ureja Zakon o notariatu. Notarska služba predstavlja sestavljanje javnih listin o pravnih poslih, izjave volje oziroma dejstvih, prevzemanje listin v hrambo, itd. Zakon notarju še posebej prepoveduje opravljanje kakršnihkoli poslov, ki so nezdružljivi z ugledom in neoporečnostjo (npr. opravljanje odvetništva ali katerekoli plačane službe ali funkcije).clxvii 3.5.5. Državno tožilstvo Državno tožilstvo je organ, ki v imenu države na sodišču izvaja kazenski pregon.clxviii Državni tožilec je uradna oseba, ki obtoži osebe, ki naj bi storile kaznivo dejanje. V sodnem (kazenskem) postopku nato dokazuje njihovo krivdo.clxix V okviru delitve oblasti se šteje za del izvršilne oblasti, saj je državno tožilstvo vezano na vlado in ministrstvo za pravosodje. Deluje na dveh ravneh, in sicer okrožna državna tožilstva in vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije.clxx Položaj državnega tožilstva je precej podoben sodstvu. Funkcija državnega tožilca je trajna, imenuje pa jih vlada na predlog ministra za pravosodje. Generalnega državnega tožilca, pa na predlog vlade imenuje državni zbor za obdobje šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.clxxi 3.5.6 Ustavno sodišče Ustavno sodišče, ki je bilo v Sloveniji uvedeno že z ustavo iz leta 1963, je najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in svoboščin.clxxii Gre za neodvisen in samostojen državni organ, ki skrbi, da v Sloveniji ni kršena Ustava in njena načela.clxxiii Svojo organizacijo in poslovanje ureja s poslovnikom, sestavljeno pa je iz 9 sodnikov/sodnic, ki so s strani Državnega zbora izvoljeni za dobo 9 let in ne morejo biti ponovno izvoljeni.clxxiv Pristojnosti ustavnega sodišča lahko razdelimo v šest skupin. Odloča o: 1. o skladnosti splošnih pravnih aktov (ocena ustavnosti in zakonitosti) – zakonov z ustavo; zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava; podzakonskih predpisov z ustavo in z zakoni; predpisov lokalnih skupnosti z ustavo in z zakoni; splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, z ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi; mednarodnih pogodb, ki so v postopku ratifikacije, z ustavo (izreka le svoje mnenje); 2. ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti; 3. sporih glede pristojnosti med; – državo in lokalnimi skupnostmi ter med samimi lokalnimi skupnostmi; sodišči in drugimi državnimi organi; državnim zborom, predsednikom republike in vlado; 4. odgovornosti predsednika republike, predsednika vlade in ministrov; 5. protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank; 6. drugih zadevah, ki so mu naložene s to ustavo ali z zakoni: odločanje o pritožbah v postopku potrditve mandatov.clxxv,clxxvi

EU kotiček: Lizbonska pogodba je uvedla novo določbo člena 19(1) PEU, ki poudarja, da imajo nacionalna sodišča pomembno vlogo pri uporabi in izvrševanju prava EU. Tudi nacionalna sodišča so del sodnega sistema, še posebej pri zagotavljanju učinkovite in enotne uporabe zakonodaje EU. Da bi se izognili odstopanju, se lahko nacionalni sodniki obrnejo (včasih se morajo) na Sodišče EU s predlogom za razjasnitev kakega vidika razlage prava EU. Tak postopek »razjasnitve« imenujemo predhodno vprašanje, urejen pa je v členu 267 PDEU.clxxvii Predhodno vprašanje je vprašanje, na katero naj bi Sodišče EU odgovorili, preden o zadevo odloči sodišče v državi članici. Gre za dve značilnosti: 1. to je prava EU – v postopku gre za razlago in veljavnost predpisov prava EU, ne notranjega prava držav članic; 2. gre za sodelovanje med Sodiščem EU in nacionalnimi sodišči.clxxviii

3.6 Politične stranke Sodobne predstave o politiki, demokraciji, demokratičnih državah ter o odločanju in sprejemanju odločitev v takšnih državah so bolj ali manj povezane s političnimi strankami. Zlasti v parlamentarnih demokracijah, ko državljani na volitvah izbiramo predstavnike, ki nas predstavljajo v predstavniških telesih (parlamentih), so stranke neizogibne, saj predlagajo večino kandidatov in kandidatk za pomembne predstavniške funkcije v državi. Politične stranke so tako organizacije, ki poskušajo z volitvami priti na oblast – od ostalih organizacij in interesnih skupin se razlikujejo ravno po tem, da sodelujejo na volitvah in želijo osvojiti oblast ali vsaj biti njen del.39 V Sloveniji Zakon o političnih strankah le-te definira kot …»združenje državljank in državljanov, ki uresničujejo svoje politične cilje, sprejete v programu stranke, z demokratičnim oblikovanjem politične volje državljank in državljanov in s predlaganjem kandidatk oziroma kandidatov na volitvah v državni zbor, za predsednico oziroma predsednika republika, v organe lokalnih skupnosti in v Evropski parlament.«40 Glede na zgornjo definicijo, se v stranke združijo tisti državljani, ki imajo podobne poglede na urejanje skupnih (javnih zadev). Stranke tako med seboj tekmujejo in nastopajo na volitvah, kjer s svojimi kandidati spodbujajo volivce naj podprejo njihove zamisli o boljšem življenju ljudi.41 Člani političnih strank imajo tako po navadi podobne vrednote in stališča do pomembnih družbenih vprašanj, čeprav se lahko tudi znotraj strank do nekaterih vprašanj pojavljajo različni pogledi ali se posameznim vprašanjem posveča več pozornosti in se tako stranke notranje delijo v posamezne frakcije42 (v številnih strank tako v Sloveniji kot tudi drugje po svetu tako npr. znotraj strank obstajajo ženski forumi ali podmladki, ki naslavljajo določene skupine volivcev). Razlog za nastanek strank so tako predvsem volitve. Stranke so tako s svojo vlogo postale pomemben posrednik med volivci (tistimi, ki odločajo kdo bo imel oblast) in parlamentom oziroma izvoljenimi predstavniki. Zgodovinsko gledano so se politične stranke najprej pojavile v Veliki Britaniji na začetku 17. stoletja in v Franciji konec 18. stoletja, vendar to še niso bile prave stranke, temveč različni klubi somišljenikov, ki so imeli enake poglede na svet. Prave, sodobne politične stranke so se pojavile v Evropi in ZDA po letu 1850, kasneje pa tudi po drugih državah.43 Pogosta delitev političnih strank je delitev na »leve« in »desne«. Takšna delitev sega še iz časa francoske revolucije, ko so zagovorniki revolucije sedeli na levi strani parlamenta, podporniki kralja pa na desni. Leva stran je tako začela 39

Barle Lakota Andreja, Mirjam Počkar, Bojana Novak-Fajfar, Tanja Popit in Alojz Pluško. Uvod v sociologijo. Učbenik za sociologijo v gimnazijskem izobraževanju (Ljubljana: DZS, 2007), 155. 40 Ur. l. RS št. 100/05, Zakon o političnih strankah (Ljubljana: Uradni list, 2005), http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO359. 41 Ule Nastran, Mirjana, Vinko Potočnik, Igor Lukšič, Bogomir Kovač, Ivan Svetlik, Dušan Plut, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 8. razredu osnovnošolskega izobraževanja (Ljubljana: I2, 2009), 44. 42 Barle Andreja, Bojana Novak Fajfar, Alojz Pluško, Mirjam Počkar in Tanja Popit, Uvod v sociologijo (Ljubljana: DZS, 2003), 131. 43 Fink-Hafner, Danica, Politične stranke (Ljubljana: Založba FDV, 2001), 32 in Bezenšek, Jana, Družboslovje – državljanska kultura (Ljubljana: DZS, 1998), 64.

pomeniti težnjo po družbenih spremembah, desna po ohranitvi obstoječega stanja. Kasneje v zgodovini je levica začela označevati delavstvo, desnica pa kapitaliste; tako se tudi danes leve stranke v večji meri zavzemajo za socialno državo, desne pa za interese trga in kapitala.44 Različne politične stranke naj bi tako predstavljale različne interese posameznih družbenih skupin, pri čemer se določene obračajo npr. kmetom, izobražencem, delavcem, upokojencem, spet druge pa k nižjim ali višjim družbenim slojem. Stranke lahko včasih favorizirajo tudi njihov svetovni nazor ali pa narodnostno pripadnost. Ne glede na to, skuša vsaka stranka pridobiti čim večji del volivcev, ker se s tem seveda povečajo njene možnosti priti na oblast.45 Tudi v današnjem času stranke večinoma delimo na leve in desne, pojavljajo pa se tudi tim. sredinske stranke, ki poskušajo zavzeti vmesni položaj in stališča med levimi in desnimi strankami. V ZDA pa poznamo nekoliko drugačno delitev strank, in sicer na volitvah tekmujeta dve največji stranki demokratska in republikanska, ki se borita za glasove volivcev. Stranke imajo v modernih državah pomembne funkcije – poleg tega, da so posredniki med državljani in oblastjo, stranke sodelujejo na volitvah in tako vplivajo na izbor oblasti (funkcija strukturiranja volilnih glasov). Pomembne so tudi, ker so sposobne mobilizirati množice državljanov ter tako oblikujejo in izvajajo skupne cilje neke družbe, prav tako pa imajo pomembno socializacijsko funkcijo v družbi.46 Kljub pozitivnim lastnostim, pa se politične stranke in njihovo delovanje velikokrat dojema izrazito negativno. Ko se npr. v demokratičnih državah zamenja oblast, se po navadi na najpomembnejših državnih funkcijah zamenjajo kadri iz ene stranke (ki je bila na oblasti) z drugo stranko (stranko, ki prevzame oblast), kar velikokrat vpliva na vlogo strank kot instrumenta za prevzem ključnih družbenih položajev.47 Prav tako se za delovanje političnih strank velikokrat omenja pojem strankokracije (vladavina strank), ki bi naj izpodrival demokracijo (vladavina ljudstva). Stranke torej tekmujejo na volitvah za to, da bi v parlamentu dobile čim več poslanskih mest in s tem večjo možnost vplivanja na sprejem političnih odločitev oziroma uresničevanja predvolilnih obljub, ki jih zapišejo v svoj politični oziroma volilni program. Tiste stranke, ki dobijo dovolj glasov na volitvah, se nato med seboj povezujejo in tvorijo koalicijo strank, ki prevzame oblast, nasprotno pa so opozicijske stranke tiste, ki v parlamentu nasprotujejo vladajočim strankam oziroma koaliciji ter kritizirajo njihovo vodenje oblasti.48 Vsaka stranka torej oblikuje svoj program in svoje simbole, ki predstavljajo stranko navzven. V Sloveniji velja pravica do svobodnega (političnega) združevanja, kar pomeni da so politične stranke sestavni del moderne slovenske države. Stranko lahko ustanovi najmanj 200 polnoletnih državljank in državljanov, ki podpišejo izjavo o ustanovitvi stranke. Stranka se s tem vpiše v register strank, ki ga vodi Ministrstvo za notranje zadeve. Zakon tudi določa, da ima stranka svoj statut in program ter od kod sme stranka pridobivati sredstva za njeno financiranje.49 Slovenci smo julija leta 2014 v Državni zbor izvolili poslance iz sedmih političnih strank, pri čemer tri izmed njih sestavljajo koalicijo, ostale štiri stranke pa so opozicijske. EU kotiček: V Evropski uniji prav tako poznamo politične stranke, ki pa se razlikujejo od nacionalnih političnih strank. Politična stranka na evropski ravni je tako organizacija, ki je zastopana v več državah članicah 44

Žvelc, Maša in Matej Černigoj, Svet smo mi (Ljubljana: DZS, 2013), 40. Počkar, Mirjam, Družboslovje – Državljanska kultura (Ljubljana: MK, 1999), 61. 46 Fink-Hafner, Politične stranke, 18. 47 Ibid. 48 Bezjak, Simona, Mitja Čepič Vogrinčič, Eva Klemenčič, Bogomir Kovač, Državljanska in domovinska kultura ter etika. Učbenik za 8. razred (Ljubljana: I2, 2013), 18. 49 Ur. l. RS št. 100/05, Zakon o političnih strankah (Ljubljana: Uradni list, 2005), http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO359 in Počkar, Družboslovje – državljanska kultura, 60. 45

EU in je sestavljena iz nacionalnih strank (članici Evropske ljudske stranko sta iz Slovenije Slovenska demokratska stranka (SDS) in Nova Slovenija (NSi). Evropske politične stranke so tako skupine med seboj povezanih strank iz različnih držav članic, s sorodnimi političnimi prepričanji. Pri tem je potrebno razlikovati med evropsko politično stranko ter med političnimi skupinami znotraj evropskega parlamenta, v katere se med seboj povezujejo izvoljeni evropski poslanci (tudi slovenski). Poslanci se namreč v skupine ne združujejo po nacionalni pripadnosti, temveč glede na politično prepričanje. Glavne evropske politične stranke, ki v evropskem parlamentu tvorijo tudi politične skupine so npr. Evropska ljudska stranka, Stranka evropskih socialistov (PES), Evropska stranka zelenih itd. Največje politične skupine v parlamentu pa so politična skupina Evropske ljudske stranke, Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov (S&D) in Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo (ALDE).

3.7 Ustava in zakoni 3.7.1 Pravni viri Predmet pravnega urejanja so tista družbena razmerja, ki jih je sploh mogoče pravno urejati in ki imajo takšne lastnosti, da morajo biti pravno urejena. Sodobni razvoj tehnike in zapletenost družbenega življenja spodbujata vse širši obseg področij, ki morajo biti pravno urejena.clxxix Za demokracijo sta bistveni dve načeli: osebna svoboda posameznika ter enakost ljudi pred zakonom, ki je zakonsko zajamčena. V Sloveniji in drugih demokratičnih državah jamčijo ti dve vrhovni načeli ustava in zakoni.clxxx Ustava in zakon sta formalna ali sekundarna pravna vira, katere razumemo kot obvezne in vnaprej »določene oblike, v katerih nastajajo pravna pravila, ki so splošna in abstraktna ali pa kot takšna vsaj učinkujejo (npr. sodbe najvišjih sodišč v sistemu precedenčnega prava).«clxxxi 3.7.1.1 Ustava Ustava se od drugih pravnih aktov razlikuje po svojem mestu v hierarhiji pravnih aktov.clxxxii Ustava je najvišji pravni akt v državi, ki ga morajo spoštovati vsi državljani in organi oblasti.clxxxiii Ime ustava izhaja iz latinske besede constitutio, pojmovati pa jo je mogoče z različnih vidikov.clxxxiv V materialnem pomenu je pojem ustave določen glede na vsebino norm, ki imajo ustavni pomen, ne glede na njihovo pravno obliko.clxxxv Skladno s tem pojmom ima vsaka država ustavo kot skupek temeljnih pravil. Ta pravila so lahko v enem enovitem pisanem pravnem aktu ali v več različnih pravnih aktih. Nadalje so lahko pisana ali nepisana. V materialnem pomenu ima vsaka država ustavo. Pojem ustave v formalnem pomenu pa sestavljata dva elementa: vsebinski in formalni. Vsebina ustave v formalnem pomenu je identična vsebini ustave v materialnem pomenu. Temeljne značilnosti ustave v formalnem pomenu pa so zlasti: pisna oblika ustave, kodifikacija ustavnih norm in največja pravna veljava ustavnih norm.clxxxvi Pravna panoga, ki preučuje ustavo, se imenuje ustavno pravo.clxxxvii Ustave je mogoče razvrščati po številnih merilih. Ločimo pisane/nepisane ustave, kodificirane/nekodificirane ustave, toge/gibke ustave, ter glede na subjekt, ki sprejema ustavo oktroirane ustave/ustavne pakte/ljudske ustave. Novejše razvrstite ločujejo tudi ustave glede na družbeno in politično realnost, v kateri se ustava uresničuje (normativne, nominalne, semantične), ustave glede na obliko države, glede na obseg (popolne, nepopolne, preobširne, okrnjene ustave), vsebino (konstitutivne in programske ustave) ter glede na čas trajanja (stabilne in kratkotrajne ustave).clxxxviii 3.7.1.2 Slovenska ustava

Ustavo je slovenski parlament potrdil 23. 12. 1991. clxxxix Skupaj z nadaljnjimi dopolnitvami in spremembami je po zasnovi moderna ustava – mogoče jo je primerjati z ustavami v sodobnih parlamentarnih državah. Ustavo RS uvaja preambula, ki pa ni sestavina ustave v pravnotehničnem pomenu in je bolj simbolične narave, saj je njena vsebina zelo splošna in načelna.cxc Preambuli sledi normativni del ustave, ki obsega 175 členov, razvrščenih v 10 poglavij, ki so oštevilčena in naslovljena.cxci Klasična tvarina ustave je sestavljena iz treh delov: na eni strani so tista določila, ki določajo obliko slovenske države, drugi sklop zajema katalog človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tretji sklop pa se nanaša na državno ureditev.cxcii Slovenska ustava spada med toge ustave, saj predpisuje strožje pogoje za svoje spreminjanje kot za spreminjanje zakona. Sprememba dela ustave ali dodatek k ustavi, ki ga sprejme zakonodajno telo (Državni zbor) po posebnem postopku, se imenuje ustavni amandma. Navadno se zahteva absolutna večina (več kot polovica) glasov članov zakonodajnega telesacxciii, v Sloveniji pa se odločitev o spremembi ustave sprejme z absolutno kvalificirano večino (2/3 glasov vseh poslancev). cxciv Slovenska ustava je bila do sedaj spremenjena šestkrat: leta 1997 (68. člen), leta 2000 (80. člen), leta 2003 (3.a, 47., 68. člen), leta 2004 (14., 43., 50. člen), leta 2006 (121., 140., 143. člen) ter 2013 (90., 97., 99., 148. člen).cxcv 3.7.2 Zakon V družbeni (in pravni) zavesti je zakon viden kot najbolj dominanten pravni akt.cxcvi Zakon natančneje od ustave določa, kako je treba spoštovati in zavarovati človekove pravice, razmerja med državljani in ustanovami, hkrati pa vsebuje številne pravne norme, po katerih se morajo državni organi in državljani ravnati. Nadalje določajo, kako morajo državni organi ukrepati, če so pravne norme kršene, ter določajo različne kazni – zaporne, denarne in druge.cxcvii, cxcviii Zakon mora biti napisan jasno in ne sme biti v nasprotju z najvišjim zakonom (Ustavo) ali z drugim zakonom.cxcix Zakoni so učinkoviti le, če je predvideno, kakšna kazen doleti tiste, ki zakone kršijo. Zakoni veljajo za vse državljane enako (pa tudi tujce na ozemlju republike Slovenije). Posameznik se ne more izgovarjati, da zakona ni poznal, saj velja načelo, da nepoznavanje prava škodi (ignorantia iuris nocet).cc Po analogiji a contrario pa lahko sklepamo, da je dovoljeno vse, kar ni prepovedano z zakoni.cci Nov zakon navadno predlaga vlada. Poleg vlade lahko zakone predlagajo še: Državni svet, vsak poslanec in najmanj pet tisoč volivcev. Za njegovo veljavo ga mora sprejeti Državni zbor, ki lahko stare zakone tudi dopolni ali spremeni. Ker je odločitev o sprejemu ali spremembi zakona pomembna, morajo poslanci Državnega zbora praviloma trikrat obravnavati besedilo zakona (tri branja zakona).ccii Po Poslovniku Državnega zbora mora predlog zakona obvezno vsebovati: naslov zakona, uvod, besedilo členov in obrazložitev. Po končani razpravi o predlogu zakona Državni zbor glasuje o predlogu zakona v celoti. Po sprejetju zakona (Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora pripravi končno besedilo zakona), ga predsednik republike najkasneje v osmih dneh po njegovem sprejetju (promulgacija). Sprejeti zakon se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno (vacatio legis).cciii EU kotiček: Vrsto novosti in posebnosti je prinesel vstop Slovenije v Evropsko unijo 1. maja 2004, ko je Slovenija prenesla izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije (glej 3.a člen Ustave Republike Slovenije). Pravo EU ima naddržavno naravo in tvori »nov pravni red«. Ta ima prednost v razmerju do pravnih redov držav članic (načelo primarnosti), katerih dolžnost je, da ravnajo v skladu s pravom EU. Primarnost prava EU morajo še posebej zagotavljati nacionalna (državna) sodišča, katera ne smejo uporabiti pravil nacionalnega (državnega) prava, ki nasprotujejo pravnemu redu EU.cciv Pravna pravila prava EU torej veljajo v državah članicah ne glede na njihovo nacionalno 34

ustavno pravo. Načelo primarnosti daje odgovor katero pravno pravilo moramo uporabiti, če pride do neskladja med pravilom prava EU in pravilom nacionalnega prava.ccv

3.8 Pravna država Pravo v demokracijo vnaša red in predvidljivost. Tudi državna oblast mora spoštovati pravna pravila, ki jih je sprejela. To so značilnosti pravne države, ki je »nepogrešljiva sopotnica demokratičnega političnega sistema«.ccvi Zaradi tega je načelo pravne države vsekakor ena temeljnih značilnosti sodobne demokratične države. Pravna država je torej država, v kateri normativni pravni akti (ustava in zakoni) učinkovito urejajo odnose med ljudmi, kršilce teh pravnih aktov pa doleti kazen. Večina državljanov se prostovoljno, iz lastnega prepričanja ravna po zakonih.ccvii V pravni zgodovini se pojem pravne države povezuje s težnjo po uveljavitvi demokratične države, ko so bila v 17. in 18. stoletju prizadevanja usmerjena k omejevanju moči absolutnih monarhov. Pojem pravne države so uvedli Nemci (Rechtstaat), medtem ko Angleži uporabljajo termin vladavina prava (Rule of Law).ccviii V 2. členu Ustave Republike Slovenije je kot načelo izražen pojem pravne države, vendar ga ustava natančno ne opredeljuje.ccix 2. člen Slovenija je pravna in socialna država. Pravna država pomeni zlasti vezanost delovanja državnih organov na pravne predpise (vladavina prava), kar onemogoča njihovo arbitrarnost in samovoljnost. Pravni akti morajo zagotavljati človekove pravice in svoboščine ter njihovo pravno varnost pred nedopustnimi posegi države. ccx Bistvo pravne države predstavlja urejenost delovanja vseh državnih organov urejeno s pravnimi pravili, ki določajo vsebino in način njihovega odločanja. To zagotavlja posamezniku varnost, saj lahko odločitve organa nadzira ali pa se pred organi brani, če so odločitve nezakonite. Nezakonite ali nepravilne odločitve ima posameznik pravico izpodbijati.ccxi Pravno državo lahko ločimo v formalnem in materialnem smislu. Za pravno državo v formalnem smislu je značilno, da ima država vsebinsko diferenciran in delujoč (efektiven) pravni red, ki veže vse državne organe in zagotavlja spoštovanje norm. V materialnem smislu pa pravna država predstavlja učinkovito pravo in temelji na vrednostih, ki so splošno sprejete kot pravične. ccxii 3.8.1 (Pod)načela pravne države Načelo pravne države nalaga, da moramo v državi spoštovati pravo. Splošno načelo vsebuje v sebi še več ožjih, vendar zelo pomembnih načel.ccxiii Ta načela, ki niso izrecno omenjena v besedilu ustave, je podrobneje oblikovalo ustavno sodišče v svojih odločbah.ccxiv  Načelo ustavnosti pomeni, da je ustava najvišji pravni akt v državi, katerega morajo spoštovati vsi organi oblasti (parlament, vlada) in vsi drugi subjekti (državljani, združenja). Pomeni tudi, da morajo biti vsi zakoni, ki jih sprejema parlament, vsebinsko oblikovani in zapisani tako, da ne nasprotujejo ustavi.ccxv  Načelo zakonitosti veleva, da morajo vsi državni organi, posamezniki in drugi ravnati v skladu z zakoni.ccxvi Zgoraj omenjeni načeli najdemo v 153. členu Ustave RS (tudi v 28. členu Ustave RS, kjer je uresničeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu (Nullum crimen nulla poena sine lege certa), torej, da nihče ne

sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno). VII. USTAVNOST IN ZAKONITOST 153. člen (usklajenost pravnih aktov) Zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo. Zakoni morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo in z zakoni. Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. 



Načelo sorazmernosti pri poseganju v pravice posameznikov morajo spoštovati organi oblasti, tako pri sprejemanju splošnih predpisov, pri izdaji posamičnih aktov kot tudi pri izvršitvi materialnih dejanj. To je pomembno še zlasti pri posegih v človekove pravice in temeljne svoboščine.ccxvii Načelo sorazmernosti se vselej uporabi pri tehtanju med dvema ali več pravicami. Ugotavlja se, katera je za posameznika pomembnejša, ali je cilj, ki naj bi se z ukrepom dosegel legitimen, ter ali so bila uporabljena sredstva za dosego takega cilja pravno dopustna (test sorazmernosti)ccxviii. Načelo zaupanja v pravo načeloma prepoveduje pravo retroaktivnost veljave zakonov. Namen predpisov je, da uredijo prihodnja razmerja, zato ni dopustno, da bi urejali razmerja iz preteklosti (glej 155. člen Ustave RS). Neprava retroaktivnost (poseže se v trenutna pravna razmerja, ki še niso zaključena in bi učinkovala tudi v prihodnje, če ne bi prišlo do spremembe zakona) je dopustna, če poseg posamezniku ne bi poslabšal položaja brez stvarno upravičenega razloga, ki mora imeti podlago v prevladujočem in legitimnem javnem interesu.ccxix 155. člen (prepoved povratne veljave pravnih aktov)

Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice 



Načelo jasnosti predpisov izhaja iz dejstva, da morajo biti določbe predpisov jasne, tako da se lahko vsak povprečen, prava nevešč posameznik ravna po njih. Nejasne odločbe omogočajo arbitrarne uporabe zakona, kar je prepovedano z ustavnim načelom enakosti pred zakonom.ccxx Neodvisnost sodstva pomeni, da je sodstvo samostojna veja oblasti. Sodnikom ne sme nihče dajati navodil za sojenje in nanje vplivati z zahtevami, grožnjami ali na kakršen drug način. To načelo je povezano z načelom nepristranskosti pri sojenju, ki zahteva, da sodniki pri odločanju vse stranke v sporu obravnavajo enakopravno in nato pošteno razsodijo tako, kot predpisuje zakon.ccxxi

Številna podnačela pravne države so napredovala v »pravila«, nekatera pa so dobila položaj človekovih pravic, ki se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Navedena podnačela so sicer pomembna, a sama še ne zagotavljajo učinkovitega in polnega udejanjanja načela pravne države. Pomembna predpostavka pravne države je tudi pravno ozaveščena družba, tj. družba, v kateri je vzpostavljeno pretežno zaupanje v pravno elito in v kateri so posamezniki večinoma seznanjeni temeljnimi zahtevami pravne države.ccxxii EU kotiček: Tudi Evropska unija temelji na načelih pravne države. Vsak ukrep EU temelji na pogodbah, ki so jih po demokratičnem postopku potrdile vse države članice EU.ccxxiii Pogodbe so sicer primarna zakonodaja Evropske unije, ki je primerljiva z ustavnim pravom na nacionalni ravni. Načelo pravne države je zapisano v 2. členu Pogodbe o EUccxxiv in je temelj vseh vrednot, na katerih temelji Unija. Z zagotavljanjem spoštovanja načela pravne države so zaščitene tudi ostale temeljne vrednote.ccxxv Člen 2 Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.

4 Volitve 4.1 Potek volitev – kampanja, glasovanje, potrditev mandatov Državljani Slovenije, ki so upravičeni do aktivne volilne pravice, vsakih nekaj let izvolijo svoje predstavnike v različna predstavniška telesa (npr. izvolitev parlamenta ali predsednika republike). Enako svoje predstavnike izvolijo tudi v drugih državah po svetu. Volitve pa niso le enodneven proces, ampak potekajo po vnaprej določenem postopku, saj jih je potrebno načrtovati in spremljati njihov potek, da ne bi prišlo do zlorab in izkoriščanja volitev kot enega najpomembnejših elementov demokratične ureditve držav. Postopek po katerem potekajo volitve imenujemo volilni ciklus in ga lahko razdelimo na tri obdobja: predvolilno, volilno in povolilno obdobje. Obdobje pred volitvami zajema postopek priprave na vsakokratne volitve (npr. koledar volilnih opravil, določitev članov volilnih odborov, registracija volivcev – sestavljanje volilnega imenika, vložitev kandidatnih list s strani političnih strank in tudi čas volilne kampanje); volilno obdobje (dan volitev) je čas glasovanja in preštevanja glasov; v povolilnem obdobju pa poteka preverjanje in objava uradnih rezultatov volitev, možnosti pritožb na volilne rezultate itd.50 Pomembna institucija, ki izvaja vse naloge povezane z volitvami, je volilna komisija. V Sloveniji to funkcijo opravlja Državna volilna komisija. Politične stranke, ki tekmujejo na volitvah skušajo v času pred volitvami na različne načine vplivati na volivce in volivke ter pritegniti njihovo pozornost in simpatije. To obdobje imenujemo volilna kampanja.51 V Sloveniji imamo poseben zakon (Zakon o volilni in referendumski kampanji), ki ureja pravila o poteku volilne kampanje za vse volitve, na katerih volimo v naši državi. Volilna kampanja so tako vse politične oglaševalske vsebine in druge oblike politične propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivk in volivcev pri glasovanju na volitvah.52 Volivci in volivke morajo imeti čim 50

»Effective Electoral Assistance«, International Institute for Democracy and Electoral Assistance, zadnja posodobitev 21. marec 2012, http://www.idea.int/elections/eea/. 51 Počkar, Mirjam, Družboslovje – državljanska kultura (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999), 60. 52 Zakon o volilni in referendumski kampanji 41/07, 2007.

več informacij o kandidatih in političnih strankah, ki tekmujejo na volitvah. V ta namen politične stranke pred volitvami objavijo svoje volilne programe, kamor zapišejo obljube in ukrepe, kako bodo izboljšale življenje ljudi, če bodo na oblasti.53 Politične stranke in kandidati skušajo vplivati na volivce na različne načine. V času kampanje tako npr. prirejajo shode in zborovanja, kjer imajo kandidati neposredne stike z volivci. Pozornost skušajo pritegniti tudi s plakati in na njih napisanimi slogani, ki jih po navadi postavljajo na vidna javna mesta. Veliko se pojavljajo tudi v medijih (internet, televizija, radio, časopisi in revije), kjer skušajo z oglasi prepričati volivke in volivce, pomemben del kampanje pa so tudi televizijska predvolilna soočenja med kandidati iz različnih strank.54 Pri tem je vloga novinarjev zelo pomembna, saj morajo volivcem posredovati nepristranske informacije strankah in kandidatih.55 V zadnjem času stranke stike z volivci iščejo vedno bolj na socialnih omrežjih kot sta npr. Facebook in Twitter. V Sloveniji se volilna kampanja začne 30 dni pred začetkom volitev, končati pa se mora najkasneje 24 ur pred začetkom glasovanja, ko nastopi volilni molk, v katerem je do zaprtja volišč prepovedano pozivati in prepričevati volivce, da naj volijo za določeno stranko oziroma kandidata. Obdobju volilne kampanje sledi glasovanje na voliščih. Volivci, ki so na dan volitev stari 18 let in imajo slovensko državljanstvo, na volišču dobijo glasovnico, na katerih so zapisana imena kandidatov ter imena političnih strank, ki so kandidate predlagale. Izbira kandidata je torej tudi izbira politične stranke, ki ji je volivec naklonjen.56 Pred glasovanjem volivec z osebnim dokumentov dokaže svojo istovetnost in se podpiše v volilni imenik, da je oddal svoj glas. Volivec glasovnico izpolnjuje za posebnim zastorom, tako da nihče ne vidi za katerega kandidata je glasoval in nato volilni listič odloži v zaprto volilno skrinjico. S tem se zagotovi tajnost volitev.57 V Sloveniji vse volitve potekajo ob nedeljah (ali drug dela prost dan), volišča so nepretrgoma odprta od 7. do 19. ure. Zakonodaja tudi ureja, da lahko volivci svoj glas oddajo na različne načine. Poleg splošnega glasovanja, ki poteka na dan volitev, lahko volivci, ki so na dan volitev odsotni svoj glas oddajo predčasno (ne prej kot pet in kasneje kot dva dni pred začetkom splošnega glasovanja). Omogočeno je tudi glasovanje po pošti, v primerih ko volivci ne morejo osebno glasovati na dan volitev (volivci, ki prestajajo zaporno kazen ali so oskrbovanci domov za starejše ali so na zdravljenju v bolnišnici). Po pošti ali na diplomatsko-konzularnih predstavništvih lahko glasujejo tudi tisti, ki začasno ali stalno ne bivajo v Sloveniji. Volivci, ki pa se na dan volitev zaradi bolezni ne morejo zglasiti na volišču, lahko glasujejo pred volilnim odborom na svojem domu. Prav tako lahko volivci, ki na dan volitev niso prisotni v kraju, kjer imajo prijavljeno stalno prebivališče ali državljani, ki so izseljeni in želijo glasovati na volišču v Sloveniji, volijo na voliščih zunaj okraja njihovega stalnega prebivališča (tim. omnia volišča).58 V vseh opisanih primerih, mora volivec v zadostnem času sporočiti volilni komisiji, da bo glasoval na drugačen način, prav tako pa mora izpolniti obrazec, ki mu omogoča določeno vrsto glasovanja. Ko se splošno glasovanje zaključi, se zaprejo volišča in volilna komisija na vsakem posameznem volišču začne s preštevanjem glasovnic in tako ugotovi, koliko glasov so dobili kandidati oziroma politične stranke. Državna volilna komisija nato zbere rezultate z vseh volišč po državi in ugotovi, kateri kandidati so bili izvoljeni v predstavniško telo (parlament) in koliko predstavnikov bo imela posamezna stranka.59 V primeru volitev v Državni zbor, izvoljeni kandidat pridobi svoj poslanski 53

Bezjak, Simona, Mitja Čepič Vogrinčič, Eva Klemenčič, Bogomir Kovač, Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred (Ljubljana: I2, 2013), 14. 54 Počkar, Družboslovje – državljanska kultura, 60. 55 Bezjak Simona, Mitja Čepič Vogrinčič, Eva Klemenčič, Bogomir Kovač, Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred, 15. 56 Ibid., 14 57 Ibid. 58 »Kje in kako lahko volim,« Državna volilna komisija, dostopno 23. avgusta 2014, http://www.dvk-rs.si/index.php/si/kje-in-kako-volim/. 59 Bezjak Simona, Mitja Čepič Vogrinčič, Eva Klemenčič, Bogomir Kovač, Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred, 14.

mandat z dnevom, ko je izvoljen, svojo funkcijo pa lahko nastopi, ko mu mandat potrdi tudi državni zbor oziroma vsi izvoljeni poslanci na predlog mandatno-volilne komisije na prvi oziroma konstitutivni seji Državnega zbora. Če poslanski mandat ni potrjen, se šteje da kandidat ni bil izvoljen za poslanca.60 Opisan volilni ciklus oziroma postopek po katerem potekajo volitve je zelo pomemben, saj so volitve bistven element demokratičnih držav. Z natančnimi pravili kako potekajo volitve oziroma glasovanje, kako se preštevajo glasovi in potrjujejo poslanska mesta se namreč zagotavljajo svobodne, pravične, poštene in tajne volitve, ki v nekaterih državah po svetu še vedno niso zagotovljene. EU kotiček: V osnovi glede organizacije in postopka volitev v evropski parlament veljajo enaka pravila kot v primeru ostalih volitev v Sloveniji. Vsaka država članica EU ima svoje volilne zakone in pravila, kako bo izvedla volitve. Na EU ravni so sicer določeni dnevi, ko se morajo izvesti volitve (na evropskih volitvah 2014 je to bilo med 22. in 25. majem), država pa se sama odloči na kateri dan in ob katerih urah se bodo njeni državljani odpravili na volišča. Prav tako je določeno, da morajo volitve biti neposredne in splošne ter svobodne in tajne. Poslanci evropskega parlamenta morajo biti izvoljeni na podlagi proprocionalne zastopanosti (proporcionalni volilni sistem), država pa se sama odloči kakšen tip proporcionalnega volilnega sistema bo uporabila. Vsaka država članica tudi sama oblikuje volilne enote, torej območja v državi, na katerih se bodo izvedle volitve. Večina držav članic obravnava celotno državo kot eno volilno enoto (tudi Slovenija). Poslanec evropskega parlamenta ne more biti član nacionalnega parlamenta ali vlade, niti ne more biti član Evropske komisije ali katere druge pomembne institucije EU. Evropska unija svojo pozornost posveča tudi opazovanju volitev v »kritičnih« državah (npr. Kosovo, Egipt, Južni Sudan), kjer skrbi za izvajanje svobodnih, poštenih, tajnih volitev in tako krepitvi demokracije, človekovih pravic in vladavini prava.

4.2 Volitve – posredne in neposredne Večina sodobnih držav je za kot način odločanja o skupnih stvareh izbrala sistem oziroma obliko vladavine, ki ji pravimo demokracija. Njena glavna značilnost je ta, da so v odločanje o skupnih zadevah vključeni vsi odrasli državljani oziroma imajo enako možnost vplivanja na skupne odločitve. Demokracija tako dobesedno pomeni »oblast ljudstva.« 61 Ker pa na oblasti nikoli niso vsi državljani oziroma pripadniki neke družbe, se države poslužujejo volitev, kot enega izmed pomembnejših elementov, ki določa stopnjo demokratičnosti njihove države. Volitve so namreč v sodobnih demokratičnih državah osrednji politični dogodek, v katerem se odloča kdo bo imel oblast oziroma kdo bo predstavnik ljudstva.62 Pri tem je potrebno razlikovati med neposredno in posredno demokracijo ter posredno in neposredno volilno pravico, ki vodi v posredne in neposredne volitve, na katerih na vsakih nekaj let ljudje izbiramo svoje politične predstavnike. Neposredni način demokratičnega odločanja je tisti, kjer volivci sami, brez posrednika odločajo o pomembnih vprašanjih življenja v skupnosti; posredno pa se volivci odločajo takrat, ko izvolijo svoje predstavnike, ki odločajo v njihovem imenu (takšnim 60

Zakon o poslancih 48/1992, 1992. Žvelc, Maša in Matej Černigoj, Svet smo mi (Ljubljana: DZS, 2013), 38–39. 62 Počkar, Mirjam, Stanislav Andolšek, Tanja Popit, Andreja Barle Lakota, Uvod v sociologijo. Učbenik za sociologijo v gimnazijskem izobraževanju (Ljubljana: DZS, 2011), 134. 61

ureditvam pravimo tudi predstavniška demokracija).63 V Sloveniji (in tudi drugod po svetu) poznamo obe vrsti demokracije: ko se državljani npr. odločamo o kakšni pomembni temi (kot npr. vstop Slovenije v Evropsko unijo), se po navadi odpravimo na referendum, ki mu pravimo tudi vsesplošno ljudsko glasovanje o nekem pomembnem vprašanju. Referendum tako predstavlja obliko neposrednega demokratičnega odločanja. Ko pa se državljani odpravimo na volitve, izvolimo svoje predstavnike, ki namesto nas sprejemajo zakone in odločajo o skupnih zadevah, takrat govorimo o posredni demokraciji oziroma obliki demokratičnega odločanja.64 Volilna pravica kot ena izmed pomembnejših političnih pravic določa pravico posameznika, da lahko voli oziroma odda svoj glas ter da lahko kandidira na volitvah. Tako kot ločimo med neposrednimi in posrednimi oblikami političnega odločanja, lahko razlikujemo tudi neposredno in posredno volilno pravico. Neposredna volilna pravica je tista, kjer upravičeni volivci za člane predstavniškega telesa glasujejo sami, brez posrednika; posredna pa je obratno tista pravica, kjer volivci najprej izberejo svoje »volilne može« (pravimo jim tudi elektorji), ki namesto njih izvolijo člane predstavniškega telesa.65 Ker pa državljani volilno pravico uveljavljajo na volitvah, tudi njih delimo na neposredne in posredne. Neposredne so torej tiste volitve, kjer volivci sami izvolimo svojega predstavnika (npr. volitve v Državni zbor ali volitve v Evropski parlament), posredne pa, kjer nekdo predstavnika izvoli namesto nas, po navadi je to volilno telo, ki ga sestavljajo elektorji (npr. volitve v Državni svet Republike Slovenije ali volitve predsednika ZDA).66 Državni svet, zgornji dom slovenskega parlamenta, se torej na vsakih pet let voli posredno – volilno pravico imajo samo tisti, ki so sočlani tistih interesnih skupin, katerih zastopstvo jim je zagotovljeno v svetu (predstavniki delodajalcev, delojemalcev (sindikati), kmetov ter obrtnikov ter predstavniki negospodarskih dejavnosti in lokalnih skupnosti). Volitve predstavnikov opravijo posebna volilna (elektorska) telesa – predstavnike funkcionalnih interesov namreč volijo elektorji, ki jih izvolijo predstavniki teh teles na podlagi svojih lastnih pravil. Elektorsko telo sestavljajo člani posamezne interesne organizacije ali izvoljeni predstavniki (elektorji) teh organizacij. Volitve znotraj vseh interesnih organizacij potekajo tajno, glasovanje poteka z glasovnicami, izvoljen pa je tisti kandidat, ki dobi relativno večino vseh glasov. Izvoljenim kandidatom nato Državna volilna komisija izda potrdilo o izvolitvi v Državni svet.67 V ZDA volitve predsednika države (vsaka štiri leta) prav tako potekajo na posreden način. Ameriškega predsednika izvoli 538 elektorjev oziroma posebno elektorsko telo, ki mu pravimo tudi »ellectoral college«. Elektorski glasovi so razdeljeni med posamezne zvezne države, koliko elektorskih glasov pa ima posamezna država je odvisno od števila prebivalcev oziroma koliko okrožij ima država ter od predstavnikov ameriškega parlamenta. Elektorji so torej predstavniki posameznih držav oziroma predstavniki obeh domov parlamentov. Število elektorskih glasov v posamezni državi je torej odvisno od število članov predstavniškega doma (odvisno od števila prebivalcev) ter od števila senatorjev (vsaka država ima dva senatorja).68 Volitve potekajo tako, da elektorji v vsaki državi izvolijo enega izmed predsedniških kandidatov. Po večinskem volilnem sistemu dobi najbolj zaželen predsedniški kandidat določene zvezne države glasove vseh elektorjev te države. Z drugimi besedami to pomeni, da če kandidat dobi večino glasov v posamezni državi, dobi vse elektorske glasove in ta zvezna država podpira kandidata za predsednika 63

Karba, Pavla in Nataša Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 8. Učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v osmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 18. 64 Ule Nastran, Mirjana, Vinko Potočnik, Igor Lukšič, Bogomir Kovač, Ivan Svetlik, Dušan Plut, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko (Ljubljana: I2, 2009), 35–36. 65 Toplak, Jurij, Spremembe Ustave Republike Slovenije (Ljubljana: Uradni list, 2001), 39. 66 Ibid. 67 »Volitve«, Državni svet Republike Slovenije, dostopno 31. avgusta 2014, http://www.ds-rs.si/?q=o-drzavnem-svetu/volitve. 68 »Electoral College (United States)«, Wikipedia, dostopno 31. avgusta 2014, http://en.wikipedia.org/wiki/Electoral_College_(United_States).

ZDA. Za zmago kandidata je torej potrebna večina elektorskih glasov – to je več kot 270 glasov.69 Elektorji so sicer pri svoji izbiri kandidata neodvisni, kar pomeni da jim ni potrebno podpreti kandidata, ki je v državi osvojil največ glasov, vendar v realnosti elektorji največkrat podprejo takšnega kandidata. Mnogo Američanov je tako zmotnega prepričanja, da sami izvolijo svojega predsednika, saj to funkcijo opravlja posebno volilno elektorsko telo. Neposredne volitve naj bi bile bolj demokratične, saj volivcu omogočajo neposreden vpliv na izbor predstavnikov in tako ustvarjajo večjo odgovornost do volivcev v primerjavi s posrednimi volitvami. V preteklosti so prevladovali posredni načini izvolitve predstavniških teles, v novejšem času pa za izvolitev predstavnikov parlamentov prevladujejo neposredne volitve, čeprav posredne volitve potekajo predvsem, ko se voli predsednika posameznih držav ali predstavnike drugih (zgornjih) domov parlamenta.70 EU kotiček: Volitve v Evropski parlament v vseh državah članicah potekajo na neposreden način, kar pomeni da državljani EU oziroma državljani držav članic sami, brez posrednika, izvolijo predstavnike, ki bodo v parlamentu predstavljali njihove interese. Evropska komisija kot ena izmed najpomembnejših institucij EU pa na drugi strani ni voljena neposredno. Ob upoštevanju rezultata evropskih volitev se namreč predlaga kandidata za predsednika Komisije, ki ga na glasovanju v Evropskem parlamentu izvolijo evropski poslanci z večino njihovih glasov (kandidat mora dobiti najmanj 376 glasov, da je izvoljen za predsednika). Ker evropska zakonodaja državam članicam ne nalaga, na kakšen način morajo le-te izvoliti svoje nacionalne parlamente ali predsednike države, se države same odločajo kako bodo izvolile svoja predstavniška telesa. Čeprav so v večini držav predstavniki nacionalnih parlamentov izvoljeni neposredno, v nekaterih državah potekajo volitve za predsednika republike ali zgornje domove parlamentov posredno. Na posrednih volitvah je tako npr. izvoljen predsednik Nemčije, Italije, Madžarske, Estonije in Latvije ter drugi dom francoskega parlamenta (senat).

4.3 Volilna pravica – aktivna in pasivna Tako kot volitve predstavljajo osrednji dogodek v političnem življenju neke države, saj z njimi izbiramo predstavnike v različnih predstavniških telesih (tako kolektivnih, kot je na primer parlament in tudi individualnih, kot je na primer predsednik republike), tako je tudi splošna volilna pravica merilo ali je država demokratična. 71 Splošna volilna pravica je pravica vsakega državljana, da ima pravico voliti in biti izvoljen ne glede na razredno, narodno, rasno, etično, ekonomsko ali drugo pripadnost.72 Ljudje imajo tako pravico sami oblikovati državne organe in vplivati na njihovo odločanje, kar jim zagotavlja volilna pravica. Pri volilni pravici razlikujemo aktivno volilno pravico (pravico voliti predstavnike oblasti) in pasivno (pravica biti izvoljen v predstavniške organe).73 Poleg tega, da je volilna pravica splošna, je prav tako tudi enaka ter svobodna, kar pomeni, da vsakemu državljanu pripada en glas ter da lahko volivec svobodno izbira med različnimi kandidati. 74 Pravila o tem, kdo lahko voli in kdo je lahko izvoljen so navadno določena že v ustavah držav, podrobneje pa volilno pravico ureja tudi zakonodaja. Vprašanje zagotavljanja splošne volilne pravice je aktualno že od 19. stoletja naprej, saj so države določenim prebivalcem omejevale volilno pravico. Zanimivo je to, da se je polna volilna pravica v 69

Ibid. Toplak, Spremembe Ustave Republike Slovenije, 39. Krašovec, Alenka, Volilne študije (Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 2007), 23. 72 Ibid. 73 Počkar, Mirjam, Družboslovje. Državljanska kultura (Ljubljana, Mladinska knjiga, 1999), 49. 74 Ibid. 70 71

razvitih državah utrjevala kar stoletja (Finska je bila prva država, ki je v 20. stoletju priznala splošno volilno pravico), za doseg volilne pravice pa so se še posebej morale boriti ženske, temnopolti in revni ljudje. Vse do poznega 19. stoletja je bila volilna pravica namreč omejena na moške in glede na premoženjsko stanje ter družbeni status. Sredi 19. stoletja, ki ga je zaznamovalo tudi obdobje industrijske revolucije, so v ospredje začele prihajati potrebe po uveljavljanju pravic žensk, med drugim tudi volilne pravice. Sufražetke so bile prve ženske, ki so se javno, množično in protestno borile za pravice žensk, politično enakopravnost ter predvsem volilno pravico.75 V večini demokratičnih držav so si ženske izbojevale volilno pravico po 2. svetovni vojni, medtem ko so v Švici ženske dobile volilno pravico šele leta 1971. Tudi v današnjem času obstajajo določene omejitve za pridobitev volilne pravice, tako za aktivno kot tudi za pasivno volilno pravico. Tako državljan, ki ima pravico voliti mora biti državljan države, kjer voli predstavnike; nekatere države zahtevajo tudi daljši čas bivanja na območju, kjer posameznik odda volilni glas (npr. Ciper) ali minimalen čas bivanja v državi (npr. Nemčija). Naslednja omejitev je določena starost pod katero državljani niso upravičeni, da lahko volijo (večinoma je ta meja 18 let, v nekaterih državah tudi 20 (Japonska) ali celo 16 let (Avstrija)). V večini držav se kot dodaten pogoj zahteva tudi duševna neprizadetost oziroma osebna sposobnost posameznikov za izvajanje volilne pravice. Enake zahteve so na splošno v veljavi tudi za pridobitev pasivne volilne pravice, kjer pa se kot dodatna omejitev postavlja zadostno število podpisov volivcev, ki podpirajo kandidaturo posameznika, v določenih državah pa se celo zahteva denarni polog za pridobitev pasivne volilne pravice (npr. Ciper v primeru predsedniških volitev) ter najnižja starost kandidata, da lahko kandidira (v Bolgariji mora npr. kandidat za poslanca dosegati starost 21 let, za predsednika republike pa 40 let). 76 Ustava RS kot najvišji pravni akt v državi v 43. členu ureja volilno pravico, ki je splošna in enaka. Pogoji za pridobitev aktivne in pasivne volilne pravice so v Sloveniji na vseh volitvah enaki, in sicer morajo volivci oziroma kandidati (a) biti državljani Republike Slovenije, (b) na dan volitev dosegati starost 18 let; (c) biti poslovno sposobni oziroma jim le-ta ne sme biti odvzeta. Vsi ostali pogoji, ki se uporabljajo v nekaterih državah so izključeni. Izjeme obstajajo le pri ureditvi pasivne volilne pravice, saj posameznik, ki izpolnjuje tri zgoraj navedene pogoje, ne more kandidirati, če mu ni izražena določena podpora (število podpisov) s strani tistih, ki ga predlagajo za kandidata. 77 Na volitvah v parlament lahko tako kandidate predlagajo politične stranke, in sicer na tri načine: (a) v vseh volilnih enotah s podpisi katerih koli treh poslancev državnega zbora na posebej za to predpisanem obrazcu; (b) v vsaki volilni enoti posebej, ki listo kandidatov določijo člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno bivališče v enoti ter s hkratno podporo najmanj 50 volivcev s stalnim bivališčem v volilni enoti; (c) v posamični volilni enoti s podporo najmanj 100 volivcev, ki stalno bivajo v njej. V primeru, da kandidata predlagajo volivci morajo le-ti zbrati vsaj 100 podpisov volivcev, ki imajo stalno bivališče v enoti, kjer bo kandidat vložil kandidaturo. 78 Ko na vsakih pet let volimo predsednika republike, lahko ustreznega kandidata predlagajo poslanci, politične stranke in volivci: (a) kandidata lahko določi najmanj 10 poslancev državnega zbora; (b) vsaka politična stranka lahko določi le enega kandidata, ki ga morajo s podpisi podpreti najmanj trije poslanci ali tri tisoč volivcev; (c) kandidata lahko tudi določi najmanj 5000 volivcev.79 V primeru volitev v Evropski parlament pa lahko kandidate oziroma njihove liste prav tako predlagajo: (a) volivci in sicer z najmanj 3000 podpisi; (b) politična stranka, če listo njenih kandidatov 75

Karba, Pavla in Jesenko, Nataša, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 8 (Ljubljana, Mladinska knjiga, 2012), 11–12. Krašovec, Volilne študije, 23–37. 77 Ibid., 133–145. 78 Ibid. 79 Ibid. 76

podpirajo najmanj štirje poslanci državnega zbora ali najmanj 1000 volivcev; (c) dve ali več stranki, če je lista kandidatov podprta s podpisi najmanj šest poslancev ali 1500 volivcev.80 Število volivcev, ki so upravičeni, da lahko volijo se vsako leto spreminja. Zato se na podlagi evidence volilne pravice, ki se v Sloveniji vodi v centralnem registru prebivalstva, za vsake volitve sestavijo volilni imeniki – kdo so torej tisti državljani, ki lahko oddajo svoj glas. V kolikor državljan meni, da mu je bila volilna pravica na kakršen koli način kršena, lahko vloži pritožbo na volilno komisijo ali pred državni zbor, prav tako pa lahko zahteva sodno varstvo pravice pred sodišči in ustavnim sodiščem.

5 Urejanje skupnih zadev: vprašanja demokracije 5.1 Demokracija, demokratična oblast 5.1.1 Demokracija Beseda demokracija izhaja iz starogrške besede demokratia, ki je sestavljena iz dveh besed: demos (ljudstvo) in kratein (oblast/moč/vladati).ccxxvi Če v politični skupnosti (državi) vlada ljudstvo, govorimo o demokraciji.ccxxvii Demokracija je način vladanja ter načela o svobodi, navadah in postopkih, s katerimi ljudje urejajo odnose med seboj in skupne zadeve. Ljudje včasih mislijo, da je demokracija predvsem sprejemanje zakonov v parlamentu. A demokracija je veliko več, saj jo ustvarjajo vsi, ki živijo v državi. V demokratičnem političnem sistemu velja, da so pravila za vse enaka, da imajo ljudje pravice in dolžnosti, ter da o skupnih zadevah odločajo vsi neposredno ali posredno prek izvoljenih predstavnikov.ccxxviii Demokracija je lahko neposredna ali posredna. Za katero vrsto gre nam pove način demokratičnega odločanja.ccxxix Neposredno odločanje (neposredna demokracija) pomeni da vsi odločajo o vsem. Gre za neposredno udeležbo državljanov v politiki, ko državljani neposredno sodelujejo pri urejanju skupnih zadev, torej brez posrednika odločajo o pomembnih vprašanjih življenja v skupnosti. Takšno demokracijo so poznali že atenski državljani, mogoča pa je predvsem v manjših skupnostih in organizacijahccxxx. Najpomembnejše oblike neposredne demokracije so: referendumccxxxi, ljudska pobudaccxxxii (iniciativa), zbor občanov, pravica do peticije ali javne pobude in plebiscit. Toda vsi državljani (npr. v Sloveniji približno 2 milijona) ne morejo vselej neposredno sodelovati pri odločanju,ccxxxiii zato se v sodobnih demokratičnih državah uveljavlja predvsem posredna demokracija.ccxxxiv Pri posrednem odločanju (posredna oz. predstavniška oz. indirektna demokracija) nekdo izbere nekoga, to je posrednika, ki nato odloča v njegovem imenu. Državljani tako izvolijo svoje predstavnike, ki v njihovem imenu sprejemajo politične odločitve v predstavniških telesih. V Sloveniji na ta način deluje parlament, kjer poslanci dobijo mandat samo, če njihova stranka prestopi volilni prag – v tem pogledu pomenijo volitve le sredstvo za vzpostavitev posredne demokracije.ccxxxv 5.1.1.1 Nove oblike sodelovanja pri odločanju V zadnjem obdobju so se v veliko uveljavljenih demokracijah zaradi vse večjega razkoraka med ljudstvom in voditelji pojavili primeri eksperimentiranja z udeležbo državljanov v političnem odločanju. V ta namen so strokovnjaki analizirali aktivno participacijo državljanov po različnih koncih sveta ter predstavili inovacije na področju neposredne demokracije, e-demokracije, volitev … Namen teh demokratičnih inovacij sta bila povečanje in poglobitev sodelovanja državljanov v procesih 80

Ibid.

sprejemanja odločitev.ccxxxvi Na področju neposredne demokracije so kot primere dobrih praks zaznali:  New England Town Meeting (spominja na klasično demokracijo antične Grčije. Gre za prostor za izmenjavo stališč, kjer so prebivalci seznanjeni in informirani o politiki. Predlogi o metodi naključnega izbora članov mestnih zborov oz. zborov občanov, kjer ima vsakdo možnost, da je izbran. Tako se zmanjša vpliv političnih strank);  Modificiran referendum (predlagajo več opcij na referendumu, ne zgolj »za« ali »proti«, opcije v smislu »se popolnoma strinjam«, »v tem trenutku proti«, »proti takšni formulaciji, se pa načeloma strinjam«; več opcij, ki jih ocenjujemo od 5 do 1);  Odpoklicccxxxvii (npr. 25 % odpokliče izvoljenega političnega funkcionarja, sledijo ponovne volitve. Primer iz ZDA: Arnold Schwarzenegger leta 2003 po odpoklicu demokratskega guvernerja Grayja Davisa postane guverner Kalifornije)ccxxxviii. Ker je neposredna participacija zaradi elektronskih medijev bolj preprosta, internet pa omogoča dostop do novic in informacij, (lažje) povezovanje med funkcionarji (uradniki) in državljani preko spleta, ter vzpostavljanje forumov za razpravo in zbiranje stališč in merjenje javnega mnenja, so na področju E-demokracije kot primere dobrih praks zaznali:  E-volitve (povečanje volilne udeležbe pri mladih – primer Estonije);  E-posvetovanje (objava predlogov, podajanje mnenj glede predlogov, posebna spletna stran, kjer so objavljeni vsi predlogi in mnenja, obveščanje po e-mailu);  E-poslanec/svetnik/predstavnik (»online« razprava s poslancem, interaktivni forumi, blog);  Spletne ankete;  E-peticije.ccxxxix Med deliberativnimi inovacijami se pojavijo še:  Državljanske porote (manjša skupina državljanov razpravlja o določeni temi, podobno poroti na sodišču, 3-4 dni skupina državljanov posluša “dokaze”, zaslišuje strokovnjake, na koncu pripravijo priporočilo za odločevalce, člani skupine dobijo majhno finančno nagrado);  Democs (igra s kartami na podlagi katere igralci razpravljajo o določeni vsebini);  Dan za razpravo (»praznik« nekaj tednov pred volitvami, kjer državljani razpravljajo o ključnih temah).ccxl Kot inovacije pri posvetovanju se pojavljajo še: raziskave javnega mnenja, zbori občanov, Open House, 3D model skupnosti, Participativno gledališče/Gledališče zatiranih itd.ccxli 5.1.1.2 Analiza primera: Participatorni (participativni) proračun Participatorni proračun je sistem razporejanja dela proračunskega denarja tako, da o njegovi porabi soodločajo občani.ccxlii Organizacija združenih narodov in Svetovna banka sta opredelili participatorni/participativni proračun (PP) kot »najboljšo prakso demokratičnega upravljanja«,ccxliii saj soodločanje o porabi proračunskih sredstev:  zelo omeji korupcijo in vpliv škodljivih interesov na izbiro investicijskih prioritet,  bistveno dviguje kvaliteto življenja v mestu,  znižuje socialne in razvojne razlike med različnimi predeli skupnosti,  pospešuje gospodarsko rast.ccxliv PP ponuja prefinjeno strategijo boja proti alienaciji oziroma neaktivnosti državljanov, saj kaže, da je visoko raven sodelovanja mogoče ohraniti tudi med revnejšimi družbenimi skupinami.ccxlv PP je postal priljubljen zaradi 6 glavnih prednosti:

1. demokracija: »navadni« ljudje imajo možnost spregovoriti in sprejemati prave (sicer) politične odločitve. S tem se razvija tudi večje zaupanje v delovanje javnih institucij in demokracijo samo; 2. transparentnost: s tem, ko člani skupnosti odločajo o porabi (dela) sredstev proračuna preko javnega glasovanja, se zmanjšujejo možnosti za koruptivno ravnanje; 3. izobraževanje: participanti postanejo bolj aktivni in informirani državljani. Poleg tega se naučijo »demokracije« s tem, da se z njo ukvarjajo – bolje razumejo zapletena politična vprašanja in potrebe skupnosti; 4. učinkovitost: odločitve o porabi proračuna so boljše, če jih pripravijo občani sami in imajo nad njimi nadzor – s tem tudi poskrbijo, da se sredstva pametno porabijo; 5. socialna pravičnost: vsak občan dobi enakopraven dostop do sprejemanja odločitev. Praksa kaže, da participativni proračun poveča vključenost tradicionalno manj zastopanih ter ranljivih skupin; 6. skupnost: z rednimi srečanji in zasedanji se ljudje bolje spoznajo in postanejo bolj povezani med seboj in z mestom. Lokalne organizacije porabijo manj časa za lobiranje in več za odločanje o politikah/projektih.ccxlvi PP zagotavlja letno priložnost državljanov, da se vključijo v proces soodločanja o morebitnih investicijah v njihovem mestu. Na proračunskih področjih, ki jih pokriva PP, je določanje dnevnega reda v rokah državljanov. Razporeditev proračuna je precej odprta, morajo pa biti upoštevani nekateri kriteriji, ki temeljijo na potrebah državljanov. PP se je pokazal za uspešno orodje pri prerazporediti virov v revnejše soseske.ccxlvii Glavni cilj je, da dobijo državljani možnost neposredno odločati o porabi določenega dela proračunskega denarja. Za domovino participatornega proračuna štejemo mesto Porto Alegre, kjer se PP izvaja že več kot dve desetletji (od leta 1989). Model iz Porto Alegra kombinira neposredno in predstavniško demokracijo. Od tu se je razširil v Evropo in naprej v Afriko, ter Azijo. Skupaj v letu 2014 že preko 1.500 mest ali delov mest, pa tudi nekaj provinc in zveznih držav izvaja sistem participatornega proračuna. Izvajajo ga tako v majhnih mestih (do 20.000 prebivalcev), kakor tudi v velemestih kot so Chicago, New York, Berlin, Sevilla, Lizbona, London, Porto Alegre, Toronto, Rim.ccxlviii ccxlix 5.1.2 Neposredna demokracija Z vidika demokratične ureditve bi bilo idealno, da bi prebivalci neke skupnosti, države ali občine, vse odločitve sprejemali neposredno in v celoti sami. To v sodobni skupnosti (pa naj gre za državo ali občino) ni več mogoče, ker so potrebe, ki se v njej zadovoljujejo preveč raznovrstne in zapletene, da bi o njih odločali prav vsi državljani in ker terja sodobno življenje nenehno odločanje. Zaradi tega je v sodobni skupnosti neposredno odločanje bolj izjema kot pravilo, saj prevladuje odločanje preko izvoljenih organih države ali lokalne samouprave (posredna demokracija). Neposredno odločanje je danes mnogo bolj razširjeno na lokalni ravni, kar je tudi razumljivo, saj so pogoji za uporabo oblik neposrednega odločanja na lokalni ravni mnogo ugodnejši kot pa na državni ravni. Lokalna skupnost je predvsem mnogo manjša skupnost kot država, tako po ozemlju kot po številu prebivalstva, zaradi česar je v njej mnogo lažje uporabiti različne oblike neposrednega odločanja. Poleg tega je neposredno odločanje tudi po čisto organizacijski, tehnični in finančni plati mnogo lažje izvajati na lokalni kot na državni ravni. In končno je neposredno odločanje tradicionalno mnogo bolj usidrano v lokalno skupnost kot v državo. Nekatere oblike neposredne demokracije (recimo zbor vseh prebivalcev) pa je sploh možno uporabiti le še v lokalnih skupnostih, in še to v manjših. Tudi vsebina odločitev je v lokalni skupnosti drugačna, saj ne gre za odločanje o splošnih političnih vprašanjih, temveč o zadevah lokalnega pomena, ki zadevajo vse prebivalce lokalne skupnosti. Zaradi vseh teh razlogov se neposredno odločanje na lokalni ravni uporablja pogosteje in za konkretnejša vprašanja kot pa na državni ravni. 45

Najbolj neposredno je odločanje na zboru vseh prebivalcev neke skupnosti (zbor državljanov oz. občanov). Ta oblika neposredne demokracije omogoča najbolj neposredno sprejemanje odločitev o vsebinskih zadevah in o izvolitvi predstavniških organov. Od drugih načinov neposrednega odločanja se zbor prebivalcev razlikuje predvsem po tem, da gre za mnogo bolj spontano in neformalizirano odločanje, v katerem lahko sodelujejo vsi prebivalci neke skupnosti. O vseh zadevah se na zboru prebivalcev glasuje javno, kar je pomemben element kohezivnosti skupnosti in integriranja posameznika v njej. Ima pa seveda zbor prebivalcev svoje omejitve, saj je tak način odločanja možen samo v (naj)manjših lokalnih skupnostih, poleg tega pa mora imeti lokalna skupnost kljub uporabi tega mehanizma še vedno nek predstavniški organ, saj je treba odločitve v lokalni skupnosti sprejemati skorajda vsakodnevno, kar na zboru prebivalcev ni mogoče. Zbor prebivalcev na ravni države seveda ni izvedljiv, razen morda v primerih najmanjših držav (Liechenstein, Vatikan). Temelja ideja pa pravi, da bi se naj najpomembnejše odločitve v neki skupnosti sprejemale na zboru prebivalcev te skupnosti, če je to seveda sploh izvedljivo in če je skupnost dovolj majhna. Druga oblika neposredne demokracije v neki skupnosti je referendum. Ta se v mnogočem razlikuje od zbora prebivalcev. Referendum je novejšega izvora kot zbor prebivalcev in pomeni bolj formaliziran in organizacijsko-tehnično zahtevnejši način odločanja. V praksi je referendum ožji od zbora prebivalcev, saj je pa svoji naravi uporaben za manjše število zadev in bolj poredko, kar ponovno pomeni, da o večini zadev odloča izvoljeno predstavniško telo. Imata pa tako zbor prebivalcev kot referendum enako idejno izhodišče, to je odločanje preko prebivalcev neke skupnostih in ne preko izvoljenih predstavnikov teh prebivalcev. Referendum se relativno pogosto (zlasti v Sloveniji) uporablja tudi državni ravni, vendar še vedno manj pogosto kot na lokalni ravni. Razlogov za to je več. Predvsem je referendum bližji lokalni samoupravi, v kateri so ljudje bolj zainteresirani za neposredno odločanje o pomembnih lokalnih zadevah. Poleg tega je referendum na lokalni ravni tehnično ter organizacijsko manj zahteven, pa tudi bistveno cenejši. Poznamo pa še dve obliki neposrednega odločanja. To sta ljudska iniciativa in peticija. Ljudska iniciativa se v marsičem razlikuje od drugih oblik neposredne demokracije. Medtem ko je pri referendumu pobuda za sprejem odločitve prišla iz organa, ki jo ima pravico predlagati, omogoča institut ljudske iniciative, da ljudstvo samo neposredno sodeluje pri odločitvi s tem, da zahteva ureditev nekega vprašanja, ne sodeluje pa pri sprejemanju same odločitve. V primerjavi z referendumom ljudska iniciativa ljudstvu ne omogoča, da odpravi neustrezno rešitev, temveč mu omogoča, da zahteva odločitev, ki mu ustreza. Pravica občanov do peticije pa obstaja tako na državni kot tudi na lokalni ravni. V najširšem pomeni označuje pravico posameznika ali skupine posameznikov do pošiljanja pisnih vlog kateremukoli predstavniškemu telesu (Državnemu zboru, občinskemu svetu) o vprašanjih, ki imajo javni ali politični pomen. Predmet peticije so lahko pritožbe, predlogi, zahteve, pobude ali prošnje. Peticija je v ožjem smislu podobna ljudski iniciativi, vendar se od nje pomembno razlikuje : predlog na podlagi ljudske iniciative je predstavniško telo dolžno preučiti, pri peticiji pa te obveze ni. Pravico do peticije ima vsak posameznik, medtem ko ljudsko iniciativo lahko uveljavlja le skupina ljudi, katere številčnost je vnaprej opredeljena z zakonom. 5.1.2.1 Referendum Referendum je oblika neposredne demokracije, kjer gre za glasovanje prebivalcev nekega ozemlja o ustavi, zakonu ali o drugem pravnem aktu oziroma o drugem vprašanju, pomembnem za družbeno skupnost. Pri referendumu gre s pravnega vidika za pravico vseh državljanov, ki imajo volilno pravico, da se odločijo o nekem aktu zakonodajnega telesa, hkrati pa to z vidika delovanja državne oblasti pomeni način participacije ljudstva pri sprejemanju najpomembnejših pravnih in političnih odločitev, 46

ki so v pristojnosti predstavniškega telesa. Referendumska vprašanja vedno ponujajo le dva odgovora: »za« ali »proti«. Veljavni Zakon o referendumu in ljudski iniciativi predvideva t.i. naknadni zakonodajni referendum, na katerem volivci odločajo o potrditvi zakona, ki ga je pred tem že sprejel Državni zbor, in sicer še pred razglasitvijo zakona (še preden torej zakon postane veljaven). Zakonodajni referendum je lahko dejansko razpisan zgolj na zahtevo skupine vsaj štirideset tisoč volivcev, ki svojo zahtevo podkrepijo z vsaj toliko zbranimi podpisi. Referednum je veljaven, če se ga udeleži vsaj 20 odstotkov volilnih upravičencev. Zakon je na referendumu potrjen, če zanj glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali. Državni zbor izid referenduma pravno zavezuje, kar pomeni, da Državni zbor najmanj eno leto ne sme sprejeti odločitve, ki bi bila vsebinsko v nasprotju z odločitvijo volivcev, izraženo na referendumu. V novem Zakonu o referendumu in ljudski iniciativi je predvidena tudi možnost posvetovalnega referenduma, ki ga lahko razpiše Državni zbor o vprašanjih iz svoje pristojnosti, ki so širšega pomena za državljane. Posvetovalni referendum se lahko razpiše na celotnem območju države ali le na določenem ožjem območju, kadar vprašanje zadeva samo prebivalce tega ožjega območja. Državni zbor razpiše posvetovalni referendum preden dokončno odloči o posameznem vprašanju, pri čemer ni vezan na izid samega referenduma.

5.2 Interesne skupine, nevladne organizacije Posamezniki se pri uresničevanju svojih interesov velikokrat povezujemo v različne skupine in/ali organizacije, pri čemer nas po navadi zanimajo iste dejavnosti ali se povezujemo, ker imamo podobne poglede oziroma cilje, ki bi jih kot posamezniki težje uresničevali. V športnem ali kulturnem društvu se združujemo, ker nam je všeč ista glasba ali radi igramo isti šport, spet v drugih organizacijah/skupinah pa smo povezani z drugimi ljudmi, ker se npr. zavzemamo proti mučenju živali. Včasih želimo preko takšnih skupin vplivati tudi na oblast oziroma na odločitve državne oblasti in/ali politike. V primeru, da ima takšna skupina/organizacija vpliv, da posega v sfero politike, jo imenujemo interesna skupina.81 5.2.1 Interesne skupine Interesne skupine (imenujemo jih tudi skupine pritiska) so tista združenja, ki predstavljajo številne skupine in interese v komunikaciji z oblastjo (najpogosteje je to vlada), vendar se praviloma ne potegujejo za oblast. Oblast jih zanima zato, ker na njo naslavljajo svoje zahteve oziroma pritiske – želijo, da tisti, ki odločajo (bodisi je to oblast ali same politične stranke) sprejmejo ali ne sprejmejo neko odločitev, za katero se zavzemajo kot skupina oziroma organizacija.82 Interesne skupine tako za razliko od političnih strank nimajo namena neposredno prevzeti oblasti (tj. zmagati na volitvah) ter na volitvah ne sodelujejo s svojimi kandidati. Prav tako ne oblikujejo širših političnih programov, temveč jih zanimajo konkretni problemi oziroma tematike (npr. pravice delavcev, varovanje okolja, človekove pravice itd.) s katerimi se ukvarjajo kot organizacija – njihov namen je torej vplivati na odločitve oblasti in posameznih političnih strank. 83 V pravno-formalnem smislu interesne skupine delujejo na podlagi svobode združevanja in avtonomiji civilne družbe. V demokratičnih državah so lahko zelo vplivne, medtem ko so v nedemokratičnih režimih velikokrat zatrte oziroma jih oblast ustanavlja in uporablja za svoje lastne (instrumentalne) namene.84

Počkar, Mirjam, Stanislav Andolšek, Tanja Popit, Andreja Barle Lakota, Uvod v sociologijo. Učbenik za sociologijo v gimnazijskem izobraževanju (Ljubljana: DZS, 2011), 133. 82 Fink Hafner, Danica, Politične stranke (Ljubljana: FDV, 2001), 20. 83 Barle Andreja, Bojana Novak Fajfar, Alojz Pluško, Mirjam Počkar, Tanja Popit, Uvod v sociologijo (Ljubljana: DZS, 2003), 131. 84 Fink Hafner, Politične stranke, 22.

Interesne skupine navadno delimo na dve veliki skupini: a) zaščitne in b) ciljne interesne skupine. Zaščitne se zavzemajo za zaščito in izboljšanje položaja svojih članov (npr. sindikati, poklicna in profesionalna združenja), ciljne skupine pa se na drugi strani zavzemajo za določene ideje, vrednote, ki so koristne za celotno družbo in ne samo za njihove člane (npr. varstvo okolja, boj proti mučenju živali ali proti zaprtju jedrskih elektrarn itd.).85 Zaščitne skupine so tako v Sloveniji npr. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Zdravniška zbornica Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije in številne druge; ciljne skupine pa so npr. Green Peace Slovenija, ki se bori za varovanje okolja in zmanjševanju onesnaževanja ali Amnesty International Slovenija, ki je usmerjena v varovanje človekovih pravic. Obe organizaciji (Green Peace in Amnesty International) sta pomembni interesni organizaciji tudi na globalni ravni, kamor bi lahko prišteli še organizacijo PETA (People for Ethical Treatment of Animals), katere osnovni cilj je boj proti mučenju živali. Interesne skupine torej delujejo tako, da pritiskajo na oblast in/ali politične stranke. To počnejo na različne načine – preko medijev skušajo vplivati na javno mnenje, organizirajo različne proteste, demonstracije ali konference; prispevajo denarna sredstva v sklade političnih strank, navezujejo osebne stike s poslanci in jih prepričujejo za (ne)sprejem kakšnega zakonodajnega predloga, opravljajo strokovne analize za odločevalce itd.86 Osebe, ki jih interesne skupine najamejo, da poskušajo vplivati na odločevalce imenujemo tudi lobisti, njihovo dejavnost pa lobiranje. Interesne skupine se med seboj razlikujejo po številu članstva, po stopnji organiziranosti ter tudi po sprejemljivosti svojih stališč za celotno družbo, od česa je odvisen tudi njihova uspešnost pri vplivanju na oblast.87 Predvsem pluralisti (pluralizem kot teorija razlaga, da v družbi obstaja nešteto interesov na podlagi katerih se posamezniki združujejo v skupine) so mnenja, da ravno obstoj različnih interesnih skupin zagotavlja demokratičnost in možnost vplivanja na oblast, spet drugi pa v interesnih skupinah vidijo grožnjo demokraciji88 - kar je še posebej aktualno v zadnjem času, ko se izpostavljajo negativni vidiki delovanja interesnih skupin, povezanih s korupcijo, klientelizmom, podkupovanjem oziroma uporabo prepovedanih zakonskih sredstev za vplivanje na oblast. 5.2.2 Nevladne organizacije Nevladne organizacije - NVO (imenujemo jih tudi neprofitne, prostovoljske, humanitarne organizacije) pa so tiste, ki jih lahko ob določenih pogojih ustanovi vsak posameznik, njihove temeljne značilnosti pa so neodvisnost (od države in političnih strank), neprofitnost (niso namenjene ustvarjanju dobička) in prostovoljnost (članstvo v njih ni obvezno, prav tako pa po navadi vključujejo prostovoljno delo).89 NVO lahko delimo na zasebne (tiste, katerih ustanovitelj je zasebnik) in javne (njihov ustanovitelj je država ali lokalna skupnost, njihov namen pa je izvajanje javnega interesa – npr. bolnišnice, zdravstveni zavodi itd. V Sloveniji lahko med nevladne organizacije uvrščamo društva, zavode in ustanove.90 Nevladne organizacije so v družbi zelo pomembne, saj lahko opravljajo temeljne družbene dejavnosti (npr. vzgoja, izobraževanje, socialne storitve, zdravstveno varstvo) ali pa opozarjajo na družbene probleme in neenakosti (npr. lakota, brezdomstvo, onesnaževanje okolja, človekove pravice itd.).91 85

Barle-Lakota Andreja, Mirjam Počkar, Bojana Novak-Fajfar, Tanja Popit, Alojz Pluško, Uvod v sociologijo. Učbenik za sociologijo v gimnazijskem izobraževanju (Ljubljana: DZS, 2007), 156. 86 Počkar, Mirjam, Družboslovje. Državljanska kultura (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999), 62. 87 Ibid., 63. 88 Barle, Novak Fajfar, Pluško, Počkar, Popit, Uvod v sociologijo, 132. 89 Forbici, Goran, Tina Divjak, Borut Osonkar, Vesna Dernovšek, Matej Verbajs, Skupaj za skupnost. Priročnik o sodelovanju med občinami in nevladnimi organizacijami (Ljubljana: Zavod Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, 2010), 7. 90 Ibid. 91 Hrovatin, Nevenka, »Ekonomski vidiki menedžmenta nevladnih organiziacij,« v Jadranje po nemirnih vodah menedžmenta nevladnih organizacij urednik Dejan Jelovac (Ljubljana: Radio Študent: Študentska organizacija Univerze Koper: Visoka šola za managament, 2002), 71.

Tako npr. gasilska društva opravljajo javno službo gašenja in reševanja ob požarih, v bolnišnicah in zdravstvenih domovih skrbijo za zdravje ljudi, NVO kot sta Karitas in Rdeči križ skrbita za dobrodelnost in humanitarnost, športna društva omogočajo ljudem, da se ukvarjajo s športom, ribiške in lovske družine skrbijo za živali v svojem naravnem okolju itd.92 Razlika med interesnimi skupinami in NVO je v tem, da interesne skupine vedno skušajo vplivati na politične odločevalce in doseči neke spremembe, medtem ko NVO izvajajo javne storitve za dobrobit ljudi, pri tem pa ni nujno, da skušajo vplivati na oblast. Ne glede na to, sta obstoj in delovanje obeh skupin pomemben pogoj za uveljavljanje in predstavništvo različnih interesov v družbi, kar vpliva tudi na njeno demokratičnost. EU kotiček: Z naraščanjem vpliva EU in njenih institucij, poznamo tudi na ravni EU številne interesne skupine in (registrirane) lobiste, ki skušajo vplivati na sprejemanje odločitev v Evropskem parlamentu, Komisiji ali drugih institucijah. Leta 2011 sta Evropska komisija in Evropski parlament vzpostavila skupen register s podatki o lobistih, ki skušajo vplivati na sprejemanje evropske zakonodaje in odločanje v Evropskih institucijah, v Bruslju pa bi naj delovalo že več kot 15.000 lobistov. Registracija lobistov sicer ni obvezna, kljub temu pa je registracija v praksi obvezna, saj drugače lobisti nimajo vstopa v poslopja evropskih institucij, prav tako pa morajo tako evropski birokrati in poslanci kot tudi lobisti pri svojem delu upoštevati kodeks ravnanja, ki je bil sprejet v Evropskem parlamentu. Interesne skupine lahko na evropske birokrate vplivajo neposredno preko nacionalnih vlad, da bi te zastopale njihove interese v EU, prav tako pa tudi na ravni EU obstajajo številne skupine pritiska (tim. evroskupine). Kljub regulaciji lobiranja in vplivanja interesnih skupin, se tudi na ravni EU dogajajo poskusi nezakonitega vplivanja na evropske institucije in poslance evropskega parlamenta, kot so npr. podkupovanje, korupcija itd.

7 Evropska unija 7.1 EU: vstopanje RS v EU Že takoj po osamosvojitvi si je Slovenja kot enega izmed ključnih ciljev postavila polnopravno članstvo v Evropski uniji. Prvi diplomatski odnosi med Evropsko skupnostjo in Slovenijo so bili vzpostavljeni aprila 1992, že naslednje leto (aprila 1993) pa je bil podpisan Sporazum o sodelovanju med Evropsko skupnostjo in Slovenijo. Junija 1996 je sledil še Evropski sporazum o pridružitvi med Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani, s čimer se je Slovenija vključila v predpristopno strategijo za pripravo pridruženih držav za polnopravno članstvo v Evropski uniji. Evropska unija temelji na vladavini prava, kar pomeni, da vsak ukrep, ki je sprejet s strani Evropske unije, temelji na pogodbah, ki jih prostovoljno in demokratično sprejmejo in podpišejo vse države članice Evropske unije. Na primer, če neko področje ni navedeno v pogodbi, Evropska komisija ne more predlagati zakona na tem področju. Pogodba je namreč zavezujoč dogovor med državami članicami Evropske unije. Pogodbe določajo cilje Evropske unije, pravila za institucije Evropske unije, pravila o tem, kako se sprejemajo odločitve; v pogodbah pa so tudi zapisani odnos med Evropsko unijo in njenimi državami članicami. V skladu s pogodbami pa morajo države članice sprejeto zakonodajo tudi upoštevati in izvajati.

Forbici, Divjak, Osonkar, Dernovšek, Verbajs, Skupaj za skupnost. Priročnik o sodelovanju med občinami in nevladnimi organizacijami, 11.

Evropski sporazum je pomenil okvir za politični dialog, spodbujal je povečanje trgovinskih in ekonomskih odnosov med Slovenijo in Evropsko unijo, bil je podlaga za tehnično in finančno pomoč s strani Evropske unije, pomenil pa je tudi primerno oporo postopnemu vključevanju Slovenije v Evropsko unijo. Vključevanje Slovenije v Evropsko unijo so podprle vse parlamentarne stranke, razen Slovenske nacionalne stranke, in podpisale poseben sporazum o sodelovanju v tem procesu. Prav tako je Državni zbor sprejel sklep o prioritetnem obravnavanju evropske zakonodaje, da bi se pospešil proces prilagajanja slovenske zakonodaje evropski. Članstvo v Evropski uniji je postalo nacionalni interes. Slovenija in Evropska unija sta 11. novembra 1996 podpisali začasni sporazum o trgovini, ki je začel veljati 1. januarja 1997. Z njim je začel veljati trgovinski del sporazuma o pridružitvi, ki določa območje proste trgovine med Slovenijo in petnajsterico. Maja 1997 je Slovenija sprejela izhodišča strategije pristopa k Evropski uniji, v katerih je potrdila željo postati njena polnopravna članica. 16. julija 1997 je Evropska komisija predstavila mnenje o državah kandidatkah za vstop v Evropsko unijo (Agenda 2000). Ker je bilo mnenje o Sloveniji ugodno, je bila decembra 1997 uvrščena v prvi krog držav za začetek pogajanj, ki so se 31. marca 1998 tudi uradno začela. Pristopna pogajanja med Slovenijo in Evropsko unijo so se zaključila leta 2002, 23. marca 2003 je bil izveden referendum, na katerem se je 89 % volivcev izreklo za vstop v Evropske unije in v aprilu 2003 je bila podpisana pogodba o pristopu Slovenije v Evropsko unijo. Skozi dolgoletna pogajanja je bil dosežen dogovor o pogojih pristopa Slovenije, evropskim pravilom je bila prilagojena slovenska zakonodaja ter dogovorjene so bile nekatere izjeme in prehodna obdobja. Tako je Slovenija od 1. maja 2004 del družine (danes) 28 držav članic Evropske unije, ki so ekonomsko, družbeno in politično globoko povezane. Zastopana je v vseh institucijah Evropske unije in sodeluje pri vseh odločitvah, ki jih te institucije sprejmejo. Glavne institucije Evropske unije so Evropski svet, v katerem so voditelji držav članic in EU, določa splošne politične smernice EU; Evropski parlament, v katerem sedijo neposredno izvoljeni poslanci, zastopa ljudstvo Evrope; Evropska komisija, katere člane imenujejo vlade držav članic, skrbi za interese Evropske unije kot celote in Svet Evropske unije, v katerem so predstavniki vlad, zagovarja interese posameznih držav. Tako ima Slovenija komisarja v Evropski komisiji, osem poslancev v Evropskem parlamentu in ima pri odločitvah Sveta EU enakopraven glas z vsemi ostalimi državami članicami. Po vstopu ima Slovenija poleg nacionalnih simbolov tudi simbole Evropske unije. Najprepoznavnejši simbol Evropske unije je zastava s krogom iz dvanajstih zlatih zvezd na modri podlag, ki je simbol enotnosti, solidarnosti in povezanosti narodov Evrope. Podlaga za evropsko himno, ki simbolizira Evropsko unijo, je Beethovnova deveta simfonija iz leta 1823. Idejo, na kateri temelji Evropska unija, je 9. maja 1950 predstavil francoski zunanji minister Robert Schuman, zato 9. maja praznujemo začetek evropskega povezovanja (Dan Evrope). Slogan Evropske unije, ki ponazarja povezovanje evropskih držav v Evropsko unijo za trajni mir in blaginjo ter bogastvo njihovih različnih kultur, tradicij in jezikov, je Združeni v različnosti. Pravni red Evropske unije je postal del slovenske zakonodaje, kar še posebej velja za področja, ki sodijo v pristojnost Evropske unije. Na področjih, ki spadajo pod izključno pristojnost Evropske unije, je Slovenija del svojih suverenih pravic prenesla nanjo. Ker se tako na nadnacionalnem nivoju sprejemajo odločitve velikega pomena in vpliva na vsakdanje življenje slehernega slovenskega državljana, je bistvena koordinacija delovanja slovenskih predstavnikov na evropskem nivoju ter oblikovanje in poenotenje stališč Slovenije do "evropskih" vprašanj. Slovenija lahko danes sodeluje v komunitarnih programih iz različnih področij, ki so namenjeni predvsem družbenemu in gospodarskemu napredku ter medsebojnemu povezovanju. Slovenija odslej prispeva delež svojega bruto domačega proizvoda (BDP) skupnemu proračunu Evropske unije, v zameno pa dobiva finančno podporo med drugim za razvoj kmetijstva in podeželja, za trajnostno rast ter za ekonomsko-socialni in skladnejši razvoj regij v okviru evropske kohezijske politike. Poleg finančnih in razvojnih prednosti 50

članstva v Evropski uniji, se slovenskim državljanom odpirajo možnosti za zaposlovanje v drugih državah članicah, izredno poenostavljeno pa je tudi potovanje znotraj EU po vstopu Slovenije v Schengensko območje. 1. januarja 2007 pa je Slovenija še poglobila svojo povezanost z ostalimi državami Evropske unije, ko je kot 13 država prevzela skupno evropsko valuto - evro. Velik izziv mlade slovenske države je predstavljalo tudi predsedovanje Svetu Evropske unije v prvi polovici leta 2008. Glavne pogodbe, na katerih temelji Evropska unija, so: 1. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (podpisana 18. aprila 1951); 2. Rimski pogodbi – Pogodbi EGS in EURATOM (podpisani 25. marca 1957); 3. Pogodba o združitvi – Bruseljska pogodba (podpisana 8. aprila 1965); 4. Enotni evropski akt (podpis 17. februarja 1986 (Luksemburg) in 28. februarja 1986 (Haag)); 5. Pogodba o Evropski uniji – Maastrichtska pogodba (podpis 7. februar 1992); 6. Amsterdamska pogodba (podpis 2. oktober 1997); 7. Pogodba iz Nice (podpis 26. februar 2001) in 8. Lizbonska pogodba (podpis 13. december 2007).

7.2 Evropski parlament Evropska unija ima v skladu s členom 13(1) PEU sedem uradnih institucij: Evropski parlament, Evropski svet, Svet, Evropsko komisijo, Sodišče Evropske unije, Evropsko centralno banko in Računsko sodišče.ccl Evropski parlament je sestavljen iz predstavnikov državljanov Unije (člen 14 PEU). Temeljne določbe o EP so v členu 14 Pogodbe o EU, natančnejše pa v členih 223–234 Pogodbe o delovanju EU.ccli,cclii Evropski parlament je edini neposredno izvoljeni večnacionalni parlament na svetu, poleg tega pa je tudi edina neposredno izvoljena institucija EU. Z 751 poslanci osemindvajsetih narodnosti predstavlja približno 505 milijonov državljanov EU.ccliii 7.2.1 Sedež Evropski parlament ima uradni sedež v Strasbourgu (Francija), kjer poteka 12 mesečnih (trajajo en teden) plenarnih zasedanj (tj. srečanja celotnega Evropskega parlamenta), vključno s proračunskim.ccliv Dodatnih šest zasedanj se odvija v Bruslju (Belgija) (največkrat samo 2 dni), kjer se sestajajo tudi odbori EP. V tretjem mestu Luxembourg (Luksemburg) so nameščene upravne pisarne (generalni sekretariat).cclv Vsa prtljaga poslancev potuje med omenjenimi mesti.cclvi Takšna razdelitev je bila zapisana v Amsterdamski pogodbi leta 1999, razlogi pa so predvsem zgodovinske narave. cclvii Leta 1951 je bilo predvideno, da bi imele vse institucije takrat ustanovljene Evropske skupnosti za premog in jeklo sedež v Bruslju. Ker niso mogli doseči soglasja, je obveljala kompromisna rešitev Luksemburg, vendar tam ni bilo ustrezne dvorane. Najbližja je bila na Svetu Evrope v Strasbourgu, ki je leta 1952 postal prizorišče plenarnih zasedanj evropskih parlamentarcev. Razprave o smiselnosti treh sedežev glede stroškov in praktičnosti so pogosto na dnevnem redu parlamenta, vendar bi bila kakršnakoli sprememba trenutne ureditve predmet soglasja v drugi instituciji – Svetu EU.cclviii 7.2.2 Sestava Evropski parlament je večji od slovenskega: do evropskih volitev 2014 je bilo poslancev 766, čeprav jih bilo v skladu s Pogodbo iz Nice na prejšnjih evropskih volitvah junija 2009 izvoljenih 736 (število se je leta 2011 po dogovoru med državami članicami EU začasno povečalo za 18, ter leta 2013 z vstopom Hrvaške v EU še za 12 poslancev). Od 1. julija 2014 pa ima Evropski parlament 751 članov: 51

število poslancev ne sme preseči 750, poleg predsednika, kot določa Lizbonska pogodba. cclix Državljani so v Evropskem parlamentu zastopani proporcionalno upadajoče, z najnižjim pragom 6 članov na državo članico (Ciper, Luksemburg in Malta), ter ne več kot 96 sedežev na državo članico (Nemčija) (člen 14 PEU).cclx,cclxi Evropski parlament vodi in predstavlja predsednik, ob sodelovanju političnih organov in pomoči Generalnega sekretariata.cclxii Trenutni predsednik Evropskega parlamenta je Martin Schulz. 7.2.3 Volitve in politične skupine Poslanci Evropskega parlamenta so od leta 1979 voljeni za dobo petih let na splošnih in neposrednih volitvah v državah članicah,cclxiii,cclxiv kar EP pomaga zagotavljati demokratično legitimnost evropske zakonodaje.cclxv Aktivno in pasivno volilno pravico urejajo nacionalne zakonodaje držav članic.cclxvi Zadnje volitve so bile maja 2014, kjer smo slovenski volivci v Evropski parlament izvolili 8 poslancev.cclxvii Poslanci so predstavniki državljanov EU in ne predstavniki držav članic (kot ministri v Svetu).cclxviii »Evroposlanci« tako niso razvrščeni po državljanski pripadnosti, ampak v sedem vseevropskih političnih skupin. Te skupine zavzemajo različna stališča: od federalističnega pristopa, do odkritih evroskeptikov.cclxix Politična stranka na evropski ravni je organizacija, zastopana v več državah članicah. Deluje v skladu s političnim programom. njeni člani pa so nacionalne stranke in posamezniki.cclxx V EP je trenutno zastopanih 7 političnih skupin. Največje politične skupine v EP so Evropska ljudska stranka (Krščanski demokrati) in Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu (S&D) ter Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo (ALDE), ki imajo glavno besedo pri parlamentarnih razpravah.cclxxi Poleg teh so v EP še: Evropski konzervativci in reformisti (ECR), Evropska združena levica - Zelena nordijska levica (GUE/NGL), Zeleni/Evropska svobodna zveza (Zelení/ESZ) ter Skupina Evropa Svobode in Neposredne Demokracije (EFDD). Tu so še poslanci, ki ne pripadajo nobeni politični skupini, t.i. samostojni poslanci.cclxxii 7.2.4 Naloge EP Evropski parlament je v zadnjih desetletjih postopoma pridobival vse več pristojnosti.cclxxiii Čeprav se njegova vloga od Maastrichtske pogodbe naprej vse bolj krepi, pa se EP po svojih pristojnostih ne more primerjati z nacionalnimi parlamenti. To velja predvsem na področju zakonodaje, kjer pristojnosti izvršuje skupaj s Svetom.cclxxiv V skladu s Pogodbo o Evropski uniji in Lizbonsko pogodbo ima tri glavne naloge:cclxxv 1. Sprejemanje evropske zakonodaje – skupaj s Svetom na številnih področjih evropskih politik. EP ima podobne naloge kot slovenski parlament: nima zakonodajne pobude,cclxxvi vendar skupaj s Svetom ministrov sprejema večino zakonodaje (predpisi, uredbe, direktive), ki veljajo v vseh državah članicah. Tako ima velik vpliv na vsakdanje življenje evropskih državljanov.cclxxvii,cclxxviii Parlament ne izvaja zgolj svojih uradnih pooblastil, ampak tesno sodeluje tudi z nacionalnimi parlamenti držav članic.cclxxix 2. Demokratični nadzor nad delovanjem EU, še posebej Komisije (ta ne more nastopiti svojega mandata brez potrditve s strani EP, oziroma lahko svoj mandat izgubi ob izglasovanju nezaupnice Evropski komisiji kot celoti); 3. Pooblastila glede proračuna – skupaj s Svetom je EP pristojen za sprejem in nadzor izvajanja skupnega letnega proračuna EU. S tem lahko vpliva na porabo finančnih sredstev in s tem politične prioritete EU.cclxxx,cclxxxi

Z Lizbonsko pogodbo se povečuje tudi zunanjepolitična funkcija EP. Prav tako kot Evropski parlament potrdi Komisijo, vlaga tožbe na Sodišču, izvoli Evropski parlament varuha človekovih pravic, pri katerem se državljani lahko pritožijo, če menijo, da jim je katera od ustanov v Uniji naredila krivico, ter deluje kot zaščitnik pravic državljanov EU, ki imajo pravico vlagati peticije.cclxxxii,cclxxxiii 7.2.5 Odločanje EP EP si zakonodajno pristojnost deli s Svetom EU. Z Maastrichtsko pogodbo (1993) je bil uveden postopek soodločanja, v katerim ima EP položaj »sozakonodajalca«. Danes je postopek soodločanja imenovan redni zakonodajni postopek (člen 294 PDEU), in je v veljavi za približno 85 odstotkov zakonodaje,cclxxxiv na številnih področjih (npr. gospodarsko upravljanje, priseljevanje, energija, promet, okolje in varstvo potrošnikov).cclxxxv Poleg tega se postopek posvetovanja naprej uporablja pri davkih, konkurenci, pri harmonizaciji zakonodaje, ki se ne nanaša na notranji trg, in pri nekaterih vidikih socialne in okoljske politike.cclxxxvi Postopek privolitve se je z lizbonsko pogodbo preimenoval v postopek odobritve. Velja za nekatera nova področja, kot so na primer ukrepi, ki jih mora Svet sprejeti, kadar je potrebno ukrepanje Unije, pogodbi pa ne predvidevata za to potrebnih pooblastil (člen 352 PDEU).cclxxxvii S privolitvijo EP ratificira mednarodne sporazume. Postopek sodelovanja se je z lizbonsko pogodbo odpravil.cclxxxviii Če PEU in PDEU ne določata drugače, odloča Evropski parlament z večino oddanih glasov (člen 231 PDEU). Če pa je vložen predlog nezaupnice o delu Komisije, sme Evropski parlament o njem glasovati šele po izteku treh dni po vložitvi. Če je predlog nezaupnice sprejet z dvotretjinsko večino oddanih glasov, kar predstavlja večino članov Evropskega parlamenta, člani Komisije kolektivno odstopijo, visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko pa odstopi s funkcije, ki jo opravlja v okviru Komisije (člen 234 PDEU).cclxxxix 7.2.6 Odbori Poslanci so za pripravo plenarnih zasedanj razdeljeni v stalne odbore parlamenta,ccxc od katerih se vsak podrobneje ukvarja s posebnim področjem.ccxci Evropski parlament ima naslednje stalne odbore: Zunanje zadeve; Človekove pravice; Varnost in obramba; Razvoj; Mednarodna trgovina; Proračun; Proračunski nadzor; Ekonomske in monetarne zadeve; Zaposlovanje in socialne zadeve; Okolje, javno zdravje in varnost hrane; Industrija, raziskave in energetika; Notranji trg in varstvo potrošnikov; Promet in turizem; Regionalni razvoj; Kmetijstvo in razvoj podeželja; Ribištvo; Kultura in izobraževanje; Pravne zadeve; Državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve; Ustavne zadeve; Pravice žensk in enakost spolov; ter Peticije.ccxcii Poleg stalnih odborov se lahko ustanovijo tudi posebni, preiskovalni in spravni odbori.ccxciii

7.3 Evropska komisija Evropska komisija je izvršilni organ Evropske unijeccxciv, ki spodbuja splošni interes EU kot celote in v ta namen pripravlja predloge zakonodaje EU.ccxcv Poleg tega skrbi za pravilno izvajanje odločitev EU, nadzoruje porabo sredstev EU in zagotavlja spoštovanje evropskih pogodb in zakonodaje ccxcvi – zato jo imenujemo »srce ali motor« EU, pa tudi »pes čuvaj« Pogodb.ccxcvii Evropska unija sicer nima vlade, vendar podobno funkcijo opravlja Evropska komisija,ccxcviii ki je nekakšna skupna evropska vlada, ki odloča o zadevah, ki niso prepuščene državam članicam. Gre za zadeve, o katerih so članice odločile, da jih ne bodo urejale njihove lastne vlade, saj je pomembna enaka urejenost v vsej Uniji.ccxcix 53

Temeljne določbe o EK so v členu 17 Pogodbe o EU, natančnejše pa v členih 244–250 Pogodbe o delovanju EU.ccc,ccci 7.3.1 Sedež Komisija ima sedež v Bruslju (imenovan Berlaymont). cccii Poleg tega ima EK svoje urade v Luxembourgu, ter predstavništva v vseh državah EU. Po Lizbonski pogodbi (s katero se je ustanovila evropska služba za zunanje delovanje), ima Evropska komisija svoje delegacije in pisarne tudi v glavnih mestih po vsem svetu.ccciii 7.3.2 Sestava Komisijo sestavljajo neodvisne osebe (komisarji), s čimer je izražena njena nadnacionalna narava. Do leta 2004 (pred največjo širitvijo, ko je v EU vstopilo 10 novih članic) so imele večje države članice po dva komisarja, manjše pa po enega.ccciv Danes vsaka članica predlaga enega komisarja.cccv Komisar je uradni predstavnik države članice, ki ga imenuje predsednik vlade za dobo petih let.cccvi Komisarjev je 28 (po eden iz vsake države članice) in pokrivajo posamezna področjacccvii ter rešujejo zahtevne, včasih sporne zadeve med državami.cccviii Komisija deluje po načelu kolegialnosti, kar pomeni, da komisarji ne morejo individualno sprejemati odločitev. Če komisar sprejeme odločitev s svojega področja samostojno, jo sprejme v imenu celotne Komisije.cccix Slovenija je do sedaj imela dva evropska komisarja: Janeza Potočnika (maj 2004 – november 2004: evropski komisar za širitev v »senci«; november 2004 – februar 2010: evropski komisar za znanost in raziskave; februar 2010 – oktober 2014: evropski komisar za okolje),cccx ter ... Najvišji organ EK je kolegij komisarjev. Ta vključuje predsednika ter visokega predstavnika za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki je eden od podpredsednikov Komisije.cccxi Komisijo vodi predsednik, ki je prav tako izvoljen za pet let, če ga v evropskem parlamentu potrdi večina poslancev.cccxii Trenutni predsednik Evropske komisije je Jean-Claude Juncker, nekateri nekdanji predsedniki EK pa so bili: Jose Manuel Barroso, Romano Prodi, Jacques Santer in Jacques Delors. 7.3.3 Naloge EK Komisija zastopa interese EU in nadzoruje zakonitost delovanja (spoštovanje predpisov), ter je glavni izvršni organ EU.cccxiii Opravlja tri funkcije: usklajevalno, izvršilno in upravno, njene naloge pa socccxiv:  nadzor nad spoštovanjem prava EU (pogodb in sekundarnega prava EU) v državah članicah cccxv ;  pobuda za sprejemanje aktov (člen 17(2) PEU); evropska komisija ima izključno pristojnost pri pripravi predlogov za novo zakonodajo EU, ki jih nato pošlje Svetu in Parlamentu v razpravo in sprejetje;cccxvi,cccxvii  priporočila in nasveti (neobvezujoče odločitve) – Komisija vsako leto objavi splošno poročilo o dejavnostih Unije.cccxviii  lastne odločitve (tudi pogajanja s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami);  izvrševanje delegiranih pristojnosti – tiste pristojnosti, ki ji jih podeli Svet EU. Pridobila je pomembne pristojnosti na področju izvajanja skoraj vseh skupnih politik (npr. skupna kmetijska politika);  izvrševanje proračuna (člen 317 PDEU)cccxix – nadzoruje, da se denar koristno uporablja za razvoj EU;cccxx  predstavlja/zastopa EU na mednarodni ravni.cccxxi 54

Če Komisija meni, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, lahko zadevo predloži Sodišču Evropske unije.cccxxii Postopek pripelje do tega, da je državi članici naložena kazen.cccxxiii 7.3.4 Imenovanje Komisije in nezaupnica Komisiji Imenovanje Komisije in komisarje določa člen 17 (7) PEU.cccxxiv Ob upoštevanju volitev v Evropski parlament in po ustreznih posvetovanjih, Evropski svet s kvalificirano večino Evropskemu parlamentu predlaga kandidata za predsednika Komisije. Evropski parlament izvoli tega kandidata z večino svojih članov. Nato Svet v soglasju z izvoljenim predsednikom sprejme seznam drugih oseb, ki jih predlaga v imenovanje za člane Komisije (osebe so izbrane na podlagi predlogov držav članic). cccxxv O celotni sestavi Komisije glasujejo poslanci Evropskega parlament. Komisija je potrjena, če za predlagano komisijo glasuje večina poslancev EP.cccxxvi Na podlagi te potrditve Evropski svet s kvalificirano večino imenuje Komisijo/komisarje.cccxxvii V skladu s členom 248 PDEU predsednik EK sam določa notranjo organizacijocccxxviii oziroma odloči, katere naloge bodo komisarji opravljali (npr. kmetijstvo, gospodarstvo, človekove pravice).cccxxix Evropska komisija za svojo politiko odgovarja Evropskemu parlamentu, ki jo lahko odpokliče tako, da ji izglasuje nezaupnico (člen 234 PDEU), kar pa se ni še nikoli zgodilo. Posameznih komisarjev ni mogoče odpoklicati, saj Komisija nastopa in sprejema odločitve formalno kot celota. Če pa kateri od komisarjev ne izpolnjuje pogojev za opravljanje svojih dolžnosti ali če je zagrešil hujšo kršitev, pa ga lahko Sodišče EU na predlog Sveta ali Komisije razreši (člen 245(2) PDEU). Odstop komisarja lahko po Lizbonski pogodbi zahteva tudi predsednik Komisije.cccxxx 7.3.5 Odločanje Komisija sprejema svoje odločitve z navadno večino. Komisarji pri opravljanju svojih nalog ne smejo zahtevati ali prejemati nikakršnih navodil od posameznih vlad ali drugih organov. Tudi države članice so zavezane, da ne vplivajo na člane Komisije pri opravljanju nalog in da spoštujejo načelo neodvisnosti.cccxxxi 7.3.6 Uradniški aparat Mandat Komisije traja pet let, v tem času pa je komisarjem na voljo skoraj 24.000 uradnikovcccxxxii in preko 9.000 zunanjih delavcev.cccxxxiii Za EK torej dela več kot 33.000 uslužbencev (skoraj 20 % od teh je Belgijcev).cccxxxiv Komisijo sestavljajo službe (generalni direktorati), ki so primerljivi z ministrstvi v nacionalnih državah. Poznamo generalne direktorate za: Človeške vire in varnost; Energetiko, Gospodarske in finančne zadeve; Humanitarno pomoč in civilno zaščito; Informatiko; Izobraževanje in kulturo; Kmetijstvo in razvoj podeželja; Komuniciranje; Komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologijo; Konkurenco; Mobilnosti in promet; Notranje zadeve, Notranji trg in storitve; Obdavčevanje in carinsko unijo; Okolje, Podjetništvo in industrijo; Podnebno politiko; Pomorske zadeve in ribištvo; Pravosodje; Prevajanje; Proračun; Raziskave in inovacije; Razvoj in sodelovanje EuropeAid; Regionalno politiko; Širitev; Skupni raziskovalni center; Službo za instrumente zunanje politike; Statistični urad Evropskih skupnosti; Tolmačenje; Trgovino; Zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje; ter Zdravje in varstvo potrošnikov.cccxxxv Poleg tega delujejo tudi naslednji uradi: Evropski urad za boj proti goljufijam; Infrastruktura in logistika (Bruselj in Luxembourg); Osrednja knjižnica; Pravna služba; Služba za notranjo revizijo; 55

Uradna oseba za varstvo podatkov pri Evropski komisiji; Urad svetovalcev za evropsko politiko; Urad za publikacije; Urad za upravljanje in izplačevanje posameznih dajatev; ter Zgodovinski arhivi.cccxxxvi 7.3.7 Komitologija Izraz komitologija (oz. »(evropski) sistem odborov«, tudi »vladavina odborov« in »odločanje z odbori«cccxxxvii) označuje dejavnost odborov v okviru izvršne funkcije Komisije, v okviru katerega Komisija ob uvajanju zakonov EU opravlja posvetovanja s posebnimi svetovalnimi, regulativnimi in upravljalnimi odbori.cccxxxviii Glavna naloga odborov je nadzorovati Komisijo, in sodelovanje pri pripravi in sprejemanju ter izvrševanju zakonodaje, za katero je zadolžena Komisija. Odborov je med 250 in 300, njihovo število pa se spreminja. Odbori so sestavljeni iz predstavnikov držav članic in po enega predsedujočega (iz Evropske komisije), kar omogoča Komisiji, da vzpostavi dialog z nacionalnimi administracijami pred sprejemom ukrepov. Z Odločbo o komitologiji (1999) je sistem odborov postal bolj odprt tako Evropskemu parlamentu kot širši javnosti, saj so dokumenti odbora bolj dostopni državljanom.cccxxxix,cccxl

7.4 Evropski svet Evropski svet ne smemo zamenjevati s Svetom EU ali s Svetom Evrope.cccxli Evropski svet je najvišje politično telo EU, ki ga sestavljajo predsedniki držav ali vlad članic EU.cccxlii Ideja o rednem sestajanju voditeljev držav članic je nastala na vrhunskem srečanju na predlog Nemčije in Francije v Parizu leta 1974cccxliii, formalno pa se je Evropski svet pojavil šele v Enotnem evropskem aktu. cccxliv Evropski svet je bil tako leta 1975 ustanovljen iz potrebe po dialogu med državami članicami na najvišji ravni. Je organ, ki ima večinoma povsem svojstveno funkcijo,cccxlv uveljavil pa se je kot politično telo EU, ki sprejema najpomembnejše politične ureditve.cccxlvi Temeljne določbe o Evropskem svetu so v členu 15 Pogodbe o Evropski uniji,cccxlvii natančnejše pa v členih 235 in 236 Pogodbe o delovanju Evropske unije.cccxlviii 7.4.1 Sedež Doslej so se voditelji držav sestajali v stavbi Justus Lipsius v Bruslju. A kmalu se bo vse odvijalo v novi zgradbi z imenom Zgradba Europa, ki pa je še v gradnji. Tudi ta bo v osrčju »evropske četrti« v Bruslju.cccxlix 7.4.2 Sestava Evropski svet sestavljajo voditelji držav (npr. v primeru Francijecccl) ali vlad držav članic, skupaj z njegovim predsednikom in predsednikom Komisije (Slovenijo v Evropske svetu zastopa predsednik vlade). Pri delu Evropskega sveta sodeluje visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Glede na dnevni red lahko članu Evropskega sveta pri delu pomaga minister, predsedniku Komisije pa član Komisije.cccli Evropski svet se sestaja na sklic predsednika Evropskega sveta, in sicer dvakrat v polletju.ccclii Redna zasedanja potekajo junija in decembra, neformalni sestanki pa ponavadi marca in oktobra.cccliii Predsednik lahko skliče tudi izredno zasedanje Evropskega sveta, če razmere tako zahtevajo.cccliv Pri delu Evropskemu svetu pomaga generalni sekretariat Sveta.ccclv Večina pogajanj se dejansko odvija že precej pred vrhom Evropskega sveta. Vsa pogajanja se dogajajo med diplomati, zunanjimi ministri, in evropskimi javnimi uslužbenci. ccclvi

7.4.3 Predsednik Evropskega sveta Z Lizbonsko pogodbo je prišel nov položaj: funkcija predsednika Evropskega sveta.ccclvii Poudariti je potrebno, da je njegov naziv predsednik Evropskega sveta, ne predsednik EU. Predsednika Evropskega sveta za dve leti in pol izvoli Evropski svet s kvalificirano večino, z možnostjo enkratne ponovne izvolitve.ccclviii Funkcije je nezdružljiva s katero koli nacionalno funkcijo.ccclix Evropski svet ga lahko razreši po istem postopku, v primeru njegove zadržanosti ali hude kršitve. Na področju skupne zunanje in varnostne politike predsednik Evropskega sveta na svoji ravni in v tej vlogi predstavlja EU navzven, ne da bi to posegalo v pooblastila visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.ccclx Pred tem je Evropskemu svetu predsedoval voditelj v času zasedanja predsedujoče države članice, kar pomeni, da se je voditelj zamenjal vsakega pol letaccclxi (Slovenija je kot prva izmed novih držav članic EU, ki so vstopile leta 2004, predsedovala Svetu EU od 1. januarja do 30. junija 2008) ccclxii. Za prvega predsednika je Evropski svet izvolil Belgijca Hermana Van Rompuya, ki je bil marca 2012 imenovan za svoj drugi mandat.ccclxiii 1. decembra 2014 ga bo nasledil Poljak Donald Tusk.ccclxiv 7.4.4 Naloge Evropskega sveta Evropski svet daje Uniji potrebne spodbude za njen razvoj in zanj opredeljuje splošne politične usmeritve in prednostne cilje, ne opravlja pa zakonodajne funkcije.ccclxv Gre za precej široko zastavljene naloge, ki so konkretizirane v drugih določilih PEU in PDEU. Tako Evropski svet npr. v sklopu zunanje in varnostne politike določi načela in splošne smernice in skupne strategije, na podlagi katerih Svet EU sprejema ustrezne odločitve (člen 26 PEU). Podobno velja tudi za usklajevanje gospodarske politike držav članic (člen 121 PDEU) in za politiko zaposlovanja v Uniji (člen 148 PDEU).ccclxvi 7.4.5 Evropski svet in Svet EU Evropski svet je uradni status dobil leta 1992 ccclxvii, šele z Lizbonsko pogodbo leta 2009 pa je dobil status ene od sedmih polnopravnih institucij EU.ccclxviii Čeprav ni zakonodajalec EU, je pogosto gonilna sila ukrepov, ki jih sprejemata Svet EU in Evropski parlament. Voditelji držav in vlad so kljub temu lahko neposredno udeleženi pri sprejemanju zavezujočih odločitev, Evropski svet pa mora nekatere odločitve sprejeti v sestavi voditeljev vlad ali držav, in sicer o varstvu temeljnih pravic (člen 7(2) PEU) ali o imenovanju predsednika Komisije (člen 17(7) PEU).ccclxix 7.4.6 Sprejemanje odločitev Evropski svet navadno odloča s konsenzom, v nekaterih primerih pa sprejema odločitve soglasno ali s kvalificirano večino, v skladu z zadevnimi določbami Pogodbe.ccclxx Pogodba o EU predvideva, da Evropski svet odloča soglasno, razen če Pogodbi ne določata drugače. ccclxxi Od novembra 2014 bo morala odločitev, da bo sprejeta, prejeti podporo 55 % držav, ki predstavljajo vsaj 65 % prebivalstva Unije. Nekatere odločitve so lahko sprejete le soglasno – vsaka država ima pravico do veta (npr. odobritve dopolnil k pogodbam EU).ccclxxii

7.5 Svet EU

Svet se od leta 1993, ko je v veljavo stopila Pogodba o EU, imenuje tudi Svet EU, sicer pa je bolj znan kot Svet ministrov. Svet je medvladni element, ki ga sestavljajo ministri vseh držav članic. Kljub temu Svet ni medvladna organizacija, ampak institucija EU. Člani Sveta s svojimi odločitvami torej ne zavezujejo (neposredno) svojih vlad ali držav, njihove odločitve pa niso mednarodne konvencije med državami članicami.ccclxxiii Svet je osrednji organ političnega odločanja v EU, med vsemi institucijami EU pa ima največjo moč, predvsem na področju zakonodaje. ccclxxiv Temeljne določbe o Svetu so v členu 14 Pogodbe o EU, natančnejše pa v členih 237–243 Pogodbe o delovanju EU.ccclxxv,ccclxxvi 7.5.1 Sedež Svet ima sedež v Bruslju, kjer se tudi sestaja, razen aprila, junija in oktobra, ko so sestanki v Luksemburgu.ccclxxvii 7.5.2 Sestava Število članov Sveta ni določeno:ccclxxviii Svet sestavlja po en predstavnik vsake države članice, ki prevzema obveznosti v imenu vlade države članice in izvršuje njene glasovalne pravice (člen 16 PDEU).ccclxxix Seje Sveta vodi ustrezni minister države, ki predseduje Svetu Evropske unije, razen Sveta zunanjih ministrov, kateremu stalno predseduje visoki predstavnik za zunanjo in varnostno politiko EU.ccclxxx Svet EU je en sam pravni subjekt, zaseda pa v 10 različnih sestavah:  Svet za splošne zadeve (GAC);  Svet za zunanje odnose (ERC);  Svet za ekonomske in finančne zadeve (vključno s proračunom) (ECOFIN);  Svet za pravosodje in notranje zadeve (JHA);  Svet za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov (EPSCO);  Svet za konkurenčnost (notranji trg, industrija, raziskave in vesolje);  Svet za promet, telekomunikacije in energijo (TTE);  Svet za kmetijstvo in ribištvo (AGRI);  Svet za okolje (ENVI);  Svet za izobraževanje, mladino, kulturo in šport (vključno z avdiovizualnimi zadevami) (EYC).ccclxxxi V Svetu delujejo ministri evropskih vlad, npr. ministri za zunanje zadeve, za gospodarstvo, za kmetijstvo itd.ccclxxxii Država članica pošlje na sestanek Sveta svojega ministra za ustrezno politično področje – denimo okoljskega ministra, kadar se obravnavajo okoljska vprašanja (Svet za okolje).ccclxxxiii 7.5.3 Predsedovanje Svetu predsedujejo države članice, ki se po vrstnem redu, ki ga soglasno določi Svet, menjajo vsakih šest mesecev. Kljub kratkemu mandatu, je predsedovanje pomembno, saj predsedujoča država organizira sestanke sveta, postavlja urnik, razvija politične pobude, deluje kot povezava s predsednikom Komisije in Evropskim parlamentom ter predstavlja Svet navzven.ccclxxxiv Ob koncu predsedovanja Svet EU predstavi svoje politične dosežke pred Evropskim parlamentom.ccclxxxv 58

Slovenija je Svetu EU predsedovala med januarjem in junijem 2008, in sicer kot prva izmed 10 držav članic, ki so v EU vstopile leta 2004. ccclxxxvi 7.5.4 Odgovornost Ministri so za svoje delovanje odgovorni nacionalnim vladam (in volivcem). Države morajo sprejeti vse ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, podpirati morajo EU pri izpolnjevanju njenih nalog ter se vzdržati ukrepov, ki bi lahko ogrozili uresničevanje ciljev EU (klavzula lojalnosti) – če Svet ne upošteva določil PEU in PDEU, se lahko proti njemu sproži postopek pred Sodiščem EU. Med obveznosti spada tudi sodelovanje ministrov v Svetu.ccclxxxvii 7.5.5 Naloge EK Svet Evropske unije je skupaj s parlamentom nosilec zakonodajne funkcije.ccclxxxviii Njegove temeljne naloge so:  izvaja ekonomsko politiko EU ter usklajuje splošne ekonomske politike držav članic,  sprejemanje odločitev in zakonodaje (skupaj z Evropskim parlamentom). Svet in Evropski parlament sta najpomembnejša zakonodajna organa saj skoraj vedno odločata o sprejetju novih predpisov EU, ki jih predlaga Komisija;  sprejemanje proračuna (skupaj z Evropskim parlamentom),  sklepanje mednarodnih pogodb (v imenu EU podpiše sporazume med EU in drugimi državami),  sprejemanje odločitev v zvezi z določitvijo in izvajanjem skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) na podlagi smernic, ki jih sprejme Evropski svet (nacionalne vlade sicer ohranjajo neodvisen nadzor na tem področju, vendar sodelujejo pri razvoju SZVP;  usklajuje sodelovanje med nacionalnimi sodišči in policijskimi organi (enak dostop do sodnega varstva po vsej EU, usklajen nadzor nad zunanjimi mejami EU ter boj proti terorizmu in mednarodnemu organiziranemu kriminalu).ccclxxxix,cccxc Poleg tega svet pogosto delegira pristojnosti za izvajanje svojih sklepov Komisiji, saj se sam ne sestaja stalno in zato ne more sam izvrševati odločitev oziroma sprejemati izvršilnih predpisov.cccxci 7.5.6 Odločanje Svet odloča o vseh najpomembnejših vprašanjih v EU. Pri odločitvah Sveta pa veljajo različna pravila glede večine, ki je potrebna za sprejetje posamezne odločitve. Glede na pomen odločitve lahko odloča soglasno, s kvalificirano večino, ali z navadno večino.cccxcii Navadna večina se uporablja za najmanj sporna vprašanja (poslovnik in sklic medvladne konference). Soglasnost se zahteva za najbolj temeljne odločitve (npr. sprejem novih članic, skupna zunanja in varnostna politika) – to pomeni, da lahko vsaka država z vetom prepreči sprejetje sklepa.cccxciii Število področij, o katerih Svet odloča soglasno, se postopoma zmanjšuje, medtem ko se sorazmerno povečuje število področij, na katerih odloča s kvalificirano večino – Lizbonska pogodba razširja glasovanje s kvalificirano večino na 33 novih členov, skupaj po novem tak način velja za 96 členov.cccxciv Tako dobiva nadnacionalnost vse večji poudarek, hkrati pa je zaradi vse več članic vse težje doseči soglasje v Svetu.cccxcv Če PEU in PDEU ne določata drugače, odloča Svet s kvalificirano večino.cccxcvi To je pomembno za hitrejši dosežek ciljev EU, a so pogajanja zmeraj zelo zahtevna, saj se države bojijo, da bi se zaradi 59

tega zmanjšala njihova politična pomembnost. Do 31.10.2014 je po Pogodbi iz Nice veljalo, da je kvalificirana večina dosežena, če sta izpolnjena pogoja:  večina držav članic se strinja s predlogom (v nekaterih primerih dve tretjini držav),cccxcvii  najmanj 260 od 352 glasov v podporo predloga (73,9 % skupnega števila glasov).cccxcviii Po Lizbonski pogodbi mora od novembra 2014 odločitev, da bo sprejeta, prejeti podporo 55 % (vsaj 15) držav članic, ki predstavljajo vsaj 65 % prebivalstva Unije (dvojna večina).cccxcix Hkrati mora manjšina, ki lahko prepreči sprejetje odločitve, vključevati najmanj štiri člane Sveta, sicer se šteje, da je kvalificirana večina dosežena.cd Tabela 4: Število glasov držav članiccdi Države članice

Število glasov

Nemčija, Francija, Italija in Združeno kraljestvo Španija in Poljska Romunija Nizozemska Belgija, Češka, Grčija, Madžarska in Portugalska Avstrija, Bolgarija in Švedska Hrvaška, Danska, Irska, Litva, Slovaška in Finska Ciper, Estonija, Latvija, Luksemburg in Slovenija Malta Skupaj

29 27 14 13 12 10 7 4 3 352

Svet EU torej praviloma sprejema odločitve s kvalificirano večino. Države z več prebivalci imajo več glasov, toda število glasov je ponderirano v dobro državam z manj prebivalci. Vsaka država članica lahko zahteva, da se preveri, ali večina predstavlja vsaj 62 % prebivalstva EU, sicer predloga ni mogoče sprejeti.cdii,cdiii 7.5.7 COREPER Vsaka država članica ima v Bruslju stalno predstavništvo, katerega vodja je dejansko veleposlanik/ambasador (imenovan »stalni predstavnik«) svoje države pri EU.cdiv Ker delujejo ministri v Svetu EU tudi v domačih vladah, Svetu pri opravljanju njegove naloge pomaga Odbor stalnih predstavnikov. Ta se navadno označuje s francosko okrajšavo njegovega imena – COREPER (Le Comité des représentants permanents). Sklepe Sveta torej pripravlja odbor stalnih predstavnikov držav članic.cdv Sestavljata ga dve telesi: Coreper I in Coreper II. Pomembnejši je drugi, v katerem se sestajajo ambasadorji držav članic, v prvem pa so namestniki ambasadorjev. COREPER se tedensko sestaja in sestavlja dnevni red za seje Sveta.cdvi Že pred zasedanjem Sveta poskuša doseči dogovor oziroma čimbolj uskladiti stališča držav članic, da je možnost dogovora med zasedanjem ministrov čim hitrejša in večja.cdvii Če je bil o neki odločitvi dosežen konsenz v tem odboru, potem (običajno) tudi Svet to odločitev brez težav sprejme.cdviii Pri tem COREPER-ju pomagajo številne delovne skupine Sveta, ki jih sestavljajo vladni uradniki držav članic.cdix

7.6 Sodišče Evropske unije Sodišče Evropskih skupnosti (danes Sodišče) je nastalo leta 1952 v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo.cdx Sodišče EU je sodni organ Evropske unije,cdxi in se ga nikakor 60

NE sme zamenjevati z Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki je institucija Sveta Evrope. Sestavljajo ga tri sodišča: Sodišče (prej Sodišče Evropskih skupnosti), Splošno sodišče (prej Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti) in specializirana sodišča (za zdaj samo Sodišče za uslužbence) (člen 19(1) PEU).cdxii Sodišče EU = Sodišče + Splošno sodišče + specializirana sodišča Glavni nalogi Sodišč EU sta nadzor nad zakonitostjo aktov Skupnosti in zagotavljanje enotne razlage in uporabe prava Skupnosti.cdxiii,cdxiv Institucije EU sprejemajo pravne akte, Sodišče EU pa skrbi, da je pravo spoštovano, razumljeno in v vseh državah članicah enotno uporabljano.cdxv Temeljne določbe o Sodišču EU so v členu 19 Pogodbe o EUcdxvi, natančnejše pa v členih 251–281 Pogodbe o delovanju EU.cdxvii 7.6.1 Sedež in sestava Sodišče ima sedež v Luksemburgu.cdxviii Sodišče sestavlja 28 sodnikov (po eden iz vsake države članicecdxix) in 9 generalnih pravobranilcev. Izbrani so med osebami, ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje na najvišje sodniške položaje v svojih državah ali so priznani pravniki.cdxx Sodniki in generalni pravobranilci morajo biti neodvisni. V medsebojnem soglasju jih imenujejo vlade držav članic po posvetovanju z odborom, ki da mnenje o ustreznosti kandidatov za opravljanje nalog sodnika in generalnega pravobranilca. Mandat sodnika traja šest let z možnostjo vnovičnega imenovanja.cdxxi Sodniki Sodišča izvolijo predsednika Sodišča izmed svojih članov za obdobje treh let z možnostjo ponovne izvolitve. Predsednik vodi delo Sodišča in predseduje obravnavam in posvetovanjem večjih sestav, pri tem pa mu pomaga podpredsednik.cdxxii Sodišču pomagajo generalni pravobranilci, katerih naloga ni sprejemanje odločitevcdxxiii, temveč v zadevah podati nepristransko in neodvisno pravno mnenje, imenovano »sklepni predlogi«.cdxxiv Na Sodišču je slovenski sodnik prof. dr. Marko Ilešič.cdxxv V pomoč Sodišču ter zaradi boljše pravne zaščite državljanov, je bilo leta 1988 ustanovljeno Splošno sodišče. Splošno sodišče sestavlja 28 sodnikov, vendar člen 19(2) PEU določa, da vsaki državi pripada najmanj eno sodniško mesto, torej se lahko število poveča nad številko držav članic. Splošno sodišče sicer nima generalnih pravobranilcev.cdxxvi Na Splošnem sodišču je slovenski sodnik Miro Prek, LL.M., univ. dipl. prav.cdxxvii Ustanavljanje specializiranih sodišč je omogočila pogodba iz Nice. Doslej je bilo ustanovljeno samo Sodišče za uslužbence EU, ki deluje od konca leta 2005.cdxxviii Sodišče sestavlja sedem sodnikov, ki jih imenuje Svet za dobo šestih let.cdxxix 7.6.2 Odločanje sodišča Glede na pomembnost zadeve odloča Sodišče na: občni seji, v velikem senatu (petnajst sodnikov) ali v senatih treh ali petih sodnikov. Na občni seji odloča v posebnih primerih, določenih s Statutom Sodišča (npr. če odloča o razrešitvi evropskega varuha človekovih pravic ali komisarja, ki ni izpolnil svojih obveznosti), in če meni, da je zadeva izjemno pomembnacdxxx (zaradi učinkovitosti Sodišče le redko zaseda na občni sejicdxxxi).V velikem senatu odloča v zadevah, ki so zelo zapletene in pomembne, ter če to zahteva država članica ali institucija, ki je stranka v postopku. Senati petih ali treh sodnikov obravnavajo druge zadeve.cdxxxii

Splošno sodišče zaseda v senatih petih ali treh sodnikov (80 % zadev obravnavajo senati treh sodnikov), odloča pa lahko tudi sodnik posameznik. Prav tako lahko zaseda v velikem senatu (trinajst sodnikov) ali na občni seji, kadar to upravičujeta pravna zapletenost in pomembnost zadeve.cdxxxiii 7.6.3 Naloge Sodišče EU ne sodi posameznikom, ki na ozemlju EU kršijo zakone, ampak razsoja, ali so v neki državi politiki, ustanove ali podjetja kršili evropske predpise. Razsoja tudi v primeru, ko nastane spor med dvema ali več državami članicami EU.cdxxxiv Glavne naloge Sodišča v skladu z določbami Pogodb socdxxxv: a) odločanje o tožbah, ki jih vloži država članica, institucija, fizična ali pravna osebacdxxxvi; b) na predlog nacionalnih sodišč predhodno odloča o vprašanjih glede razlage prava Unije ali veljavnosti aktov, ki so jih sprejele institucije; c) odloča o drugih zadevah, predvidenih v Pogodbah. Sodišče zagotavlja tudi upoštevanje prava pri razlagi in uporabi PEU in PDEU,cdxxxvii,cdxxxviii skrbi za nadzor nad zakonitostjo aktov EU, ter odloča o njihovi veljavnosti.cdxxxix Sodišče je tako zavezano uresničevanju načela vladavine prava, ki je eno izmed temeljnih načel prava EU.cdxl Sodna praksa Sodišča EU predstavlja skupaj s pogodbami, uredbami, direktivami in odločbami, pomemben del pravnega reda Evropske unije.cdxli Splošno sodišče obravnava tožbe, ki so jih vložile države članice proti Komisiji in zoper določene akte Sveta (npr. na področju državnih pomoči). Poleg tega obravnava tudi tožbe, ki jih vložijo fizične ali pravne osebe zoper odločbe ali nedelovanje institucij EU, ki se glasijo nanje ali ki jih neposredno in posamično zadevajo.cdxlii Splošno sodišče lahko odloča tudi o predhodnih vprašanjih, ter je na drugi stopnji pristojno za odločanje o pritožbah zoper odločitve specializiranih sodišč.cdxliii,cdxliv Sodišče za uslužbence EU odloča v sporih med Evropsko unijo in njenimi javnimi uslužbenci.cdxlv Če o neki zadevi na prvi stopnji odloča specializirano sodišče, je mogoče proti odločbi vložiti pravno sredstvo pri Splošnem sodišču.cdxlvi 7.6.4 Vrste postopkov Sodišče najpogosteje odloča po petih različnih postopkih: 1. predhodno odločanje, 2. tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – postopek zoper državo članico zaradi neizpolnjevanja prava EU, 3. ničnostna tožba – vloži se zoper predpis EU, za katerega se meni, da krši pogodbe in temeljne pravice EU, 4. tožba zaradi nedelovanja – postopek zaradi nedelovanja institucije EU oziroma nesprejemanja določenih odločitev, 5. pritožba – fizična oseba, podjetje ali organizacija zoper odločitev ali ukrep EU.cdxlvii Sodišče pri svojem delu sodeluje s sodišči držav članic. Ta se nanj lahko oziroma včasih morajo obrniti s predlogom za razlago določenega vidika prava EU, ki ga morajo uporabiti pri svojem nacionalnem postopku (še posebej glede razlage ali veljavnosti aktov EU). Nacionalno sodišče prekine postopek v sporu, o katerem odloča, in počaka, da Sodišče poda razlago ali odločbo o veljavnosti, na katero je nato nacionalno sodišče vezano. Postopek se imenuje postopek predhodnega odločanja in zagotavlja, da državna sodišča v istih zadevah ne razsodijo različno, torej da se zakonodaja EU v vseh državah EU razlaga in uporablja na enak način.cdxlviii

7.6.5 Postopek Vsaki zadevi, predloženi Sodišču EU, se dodelita sodnik in generalni pravobranilec, na kar Sodišče zadevo obravnava po pisnem in ustnem postopku.cdxlix Pisni postopek: vse zadevne stranke pristojnemu sodniki predložijo pisne izjave, sodnik sestavi poročilo, v katerem povzame izjave in pripravi pravno podlago zadeve.cdl Ustni postopek: pisnemu postopku sledi javna obravnava, med katero odvetniki strank predstavijo zadevo sodnikom in generalnemu pravobranilcu, ki lahko odvetnike zaslišijo. Generalni pravobranilec nato predstavi svoje sklepne predloge, sodniki pa se o zadevi posvetujejo in izdajo sodbo (niso dolžni slediti sklepnim predlogom generalnega pravobranilca). Sodbe Sodišča se na javnih obravnavah sprejemajo z večino glasov.cdli Za Splošno sodišče velja podoben postopek, ki pa ne vključuje sklepnih predlogov generalnega pravobranilca.cdlii 7.6.6 Državljani in Sodišče EU Na Sodišče EU se lahko obrnejo tudi državljani EU, če menijo, da jim je neka ustanova EU kršila pravice. Državljan pri Sodišču Evropske unije sicer ne more vložiti tožbe proti drugi osebi ali proti državi članici. Kljub temu ima možnost dostopa do Sodišča ali do Splošnega sodišča na dva načina: posredno (ko se primer obravnava pred nacionalnim sodiščem in se nacionalno sodišče sreča s pravnim problemom, ki zadeva pravo EU, lahko prekine postopek, in vloži predlog za sprejem predhodne odločbe, s katerim prosi Sodišče, naj sprejme razlago ali naj preizkusi zakonitost predpisa EU)cdliii ali neposredno (lahko vložijo tožbo zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, po Lizbonski pogodbi pa posameznikom ni potrebno več dokazovati, da jih ti akti posamično zadevajo).cdliv

7.7 Uradne institucije Evropske unije Evropska unija ima v skladu s členom 13(1) Pogodbe o EU sedem uradnih institucij: Evropski parlament, Evropski svet, Svet, Evropsko komisijo, Sodišče Evropske unije, Evropsko centralno banko in Računsko sodišče.cdlv Določbe o Evropski centralni banki in o Računskem sodišču so vključene samo v Pogodbo o delovanju Evropske unije.cdlvi 7.7.1 Evropska centralna banka Evropska centralna banka (ECB) je bila ustanovljena leta 1998 s Pogodbo o Evropski uniji,cdlvii status institucije pa je dobila šele z Lizbonsko pogodbo.cdlviii Od leta 1999 skrbi Evropska centralna banka za denarno politiko, upravlja skupno valuto evro in ohranja stabilnost cen v EU.cdlix,cdlx Poleg tega je odgovorna tudi za vodenje, oblikovanje in izvajanje ekonomske in monetarne politike EU,cdlxi,cdlxii ki jo opredeli Evropski sistem centralnih bank (ESCB).cdlxiii Določbe o ECB so v členih 282–284 Pogodbe o delovanju Evropske unije.cdlxiv Sedež in organizacijska sestava Evropska centralna banka ima sedež v Frankfurtu (Nemčija).cdlxv ECB ima naslednje organe odločanja:  svet ECB – je najvišji organ odločanja Evropske centralne banke. Sestaja se dvakrat mesečno, njegova glavna naloga pa je, da opredeljuje monetarno politiko evrskega območja in določa obrestne mere, po katerih lahko komercialne banke dobijo denar od centralne banke. Svet sestavlja šest članov izvršilnega odbora in guvernerji vseh 18 nacionalnih centralnih bank 63



evrskega območja. Svet vodi predsednik Evropske centralne banke, odločitve pa sprejema z navadno večino (vsak član pa ima pravico veta). Pravico do glasovanja imajo le člani Sveta ECB, kljub temu pa se lahko zasedanj udeležita tudi predsednik Sveta in član Evropske komisije;cdlxvi,cdlxvii izvršilni odbor – se sestaja enkrat tedensko in je odgovoren za tekoče poslovanje: odgovoren za uresničevanje monetarne politike, kakor jo določi Svet ECB, ter za dajanje navodil nacionalnim centralnim bankam. Pripravlja tudi sestanke Sveta ECB. Sestavlja ga šest članov (predsednik, podpredsednik ter štirje drugi člani), ki so kot osebe z ugledom in poklicnimi izkušnjami na denarnem in bančnem področju, in sicer na priporočilo Sveta, ki se o tem predhodno posvetuje z Evropskim parlamentom in Svetom ECB, s strani voditeljev držav evrskega območja imenovani za mandat osmih let, ki ga ni mogoče obnoviti;cdlxviii,cdlxix razširjeni svet – svetuje Evropski centralni banki, usklajuje njeno delo, ter pomaga pri pripravah na širitev območja evra in pri zbiranju statističnih podatkov. Sestavljajo ga predsednik in podpredsednik Evropske centralne banke ter guvernerji nacionalnih centralnih bank vseh 28 držav članic EU, ki se običajno sestanejo v Frankfurtu vsak tretji mesec.cdlxx,cdlxxi

Od leta 2011 je predsednik ECB Italijan Mario Draghi,cdlxxii slovenski član pa je Boštjan Jazbec, ki je guverner Banke Slovenije.cdlxxiii Delovanje Evropska centralna banka deluje popolnoma neodvisno:cdlxxiv ECB, nacionalne centralne banke ali kateri koli član njihovih organov odločanja ne smejo prositi oziroma sprejeti navodil bodisi evropskih bodisi nacionalnih organov oblasti. Tega načela se morajo držati tudi vse institucije EU in vlade držav članic, ki prav tako ne smejo poskušati vplivati na ECB ali na nacionalne centralne banke.cdlxxv,cdlxxvi Vloga in naloge Evropska centralna banka skrbi za:  stabilnost cen (z ohranjanjem inflacije pod nadzorom), zlasti v državah, ki uporabljajo evro;  stabilnost finančnega sistema –z ustreznim nadzorom finančnih trgov in ustanov.cdlxxvii ECB pri opravljanju svojih nalog sodeluje z »Evropskim sistemom centralnih bank« (ESCB), v katerem sodeluje vseh 28 držav članic EU. 18 od teh držav jih je do sedaj uvedlo evro in skupaj tvorijo območje evra, njihove centralne banke pa skupaj z Evropsko centralno banko tvorijo Evrosistem. ECB ob sodelovanju z nacionalnimi centralnimi bankami pripravlja in uresničuje odločitve, ki so jih sprejeli organi odločanja v Evrosistemu.cdlxxviii Naloge Evropskega sistema centralnih bank in Eurosistemacdlxxix so določene v Pogodbi o delovanju Evropske unije, podrobneje pa so opredeljene v Statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke.cdlxxx Glavne naloge Evropske centralne banke:  opredeljuje in izvaja denarno politiko evroobmočjacdlxxxi;  določa ključne obrestne mere evrskega območja in nadzoruje količino denarja v obtoku;  upravlja devizne rezerve evrskega območja ter po potrebi opravlja posege na deviznih trgih (devizni posli) za zagotovitev stabilnosti menjalnih tečajev;  pomaga nacionalnim organom pri zagotavljanju ustreznega nadzora finančnih trgov in ustanov in podpira nemoteno delovanje plačilnih sistemov;  je pristojna, da centralnim bankam v evrskem območju dovoli izdajo evrskih bankovcev;  spremlja gibanje cen in ocenjuje tveganje za stabilnost cen cdlxxxii na evrskem območju;cdlxxxiii  v sodelovanju z nacionalnimi centralnimi bankami zbira statistične podatke, ki jih potrebuje za izvajanje nalog Evropskega sistema centralnih bank;  vzdržuje delovne odnose z ustreznimi institucijami, organi in forumi v EU in na svetovni ravni (mednarodno in evropsko sodelovanje);cdlxxxiv 64



nadzira likvidnost z nakupom in prodajo vrednostnih papirjev ali s kreditnimi posli z bankami ali udeleženci denarnega trga ali z določitvijo obveznih rezerv, ki jih morajo imeti kreditne ustanove v nacionalnih centralnih bankah ali v ECB.cdlxxxv

ECB ima tudi posvetovalno in zakonodajno vlogo – z njo se posvetujejo evropske institucije ali oblasti držav članic pri izvajanju svojih zakonodajnih nalog. Prav tako ima tudi pravico do zakonodajne pobude na področjih monetarne politike in celo sprejema uredbe, kolikor so potrebne za izvedbo nalog, ki so ji zaupane.cdlxxxvi 7.7.2 Računsko sodišče Evropsko računsko sodišče (ERS) je zunanja in neodvisna revizijska institucija Evropske unije.cdlxxxvii Ustanovljeno je bilo z Bruseljsko pogodbo leta 1975 (delovati je začelo oktobra 1977cdlxxxviii), leta 1993 pa je s Pogodbo iz Maastrichta postalo uradna institucija EU, cdlxxxix s čimer se je okrepila njegova neodvisnost in avtoriteta.cdxc Določbe o Računskem sodišču so v členih 285–287 Pogodbe o delovanju Evropske unije.cdxci Sedež in sestava Sedež ima v Luksemburgu in ga sestavlja 28 članov (po en član iz vsake države članice), ki jih na predlog držav članic, po posvetovanju z Evropskim parlamentom, s kvalificirano večino imenuje Svet.cdxcii Člani so izbrani med osebami, ki v svojih državah pripadajo ali so pripadale zunanjim revizijskim organom ali ki so posebej usposobljene za to službo. Člani Računskega sodišča so imenovani za mandat šestih let.cdxciii Svoje naloge opravljajo popolnoma neodvisno in v splošnem interesu Evropske unije,cdxciv pri opravljanju teh nalog pa ne smejo zahtevati ali sprejemati nikakršnih navodil od posameznih vlad ali drugih organov.cdxcv Slovenski član Računskega sodišča je Milan M. Cvikl.cdxcvi Sodišče je razdeljeno na pet senatov, katere sestavljajo člani in revizorji. Štirje senati so odgovorni za revizijo posameznih področij odhodkov in prihodkov EU, peti (senat CEAD), pa je odgovoren za koordinacijo, vrednotenje, zanesljivost in razvoj.cdxcvii Najvišji uradnik institucije je generalni sekretar. Evropsko računsko sodišče ima okoli 800 uslužbencev iz vseh držav članic – revizorjev, prevajalcev in administrativnih delavcev.cdxcviii Predsednik Računsko sodišče vodi predsednik (trenutno Vítor Manuel da Silva Caldeira), ki ga med sabo izvolijo člani Sodišča. Njegov mandat traja tri leta, z možnostjo ponovne izvolitve. Njegove naloge so, da predseduje zasedanjem Sodišča in skrbi za izvajanje sklepov Sodišča ter primerno vodenje institucije in njenih aktivnosti.cdxcix Naloged Računsko sodišče nosi temeljno odgovornost za v sodobni demokratični družbi nujno zagotavljanje finančne odgovornosti pri rabi javnih sredstev.di Naloga računskega sodišča je preverjati, ali so sredstva EU ustrezno zbrana in porabljena zakonitodii, gospodarno in za predvideni namen.diii,div Tako se zagotovi, so sredstva Evropske unije čimbolj smotrno porabljena. dv Sodišče opravlja neodvisno revidiranje v institucijah in državah članicahdvi – pravico ima revidirati vsako osebo ali organizacijo, ki upravlja sredstva EU,dvii in vse fizične ali pravne osebe, ki so bile deležne plačil iz proračuna EU.dviii Računsko sodišče vsako leto predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o prejšnjem proračunskem letu.dix Sodišče skuša pri svojem delu prispevati k večji preglednosti in odgovornosti pri upravljanju sredstev Evropske unije, ter k izboljševanju finančnega poslovodenja in upravljanja sredstev.dx Vendar nima Računsko sodišče samo po sebi nima nobenih pravnih pooblastil, zato njegova priporočila in mnenja niso pravno zavezujoča. Če pri svojem delu revizorji odkrijejo goljufije ali nepravilnosti, o tem 65

obvestijo Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) oziroma se ERS obrne na Sodišče Evropske unije.dxi

7.8 Druge institucije EU Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji pomagata še Ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij, ki opravljata svetovalno funkcijo,dxii nimata pa statusa institucije. Prav tako nima statusa institucije Evropska investicijska banka.dxiii 7.8.1 Ekonomsko-socialni odbor (ECOSOC; EESO) Evropski ekonomsko-socialni odbor je posvetovalno telo Evropske unije, ustanovljeno leta 1957 v skladu z Rimsko pogodbodxiv, ki s strokovnimi nasveti pomaga večjim institucijam EU (Evropski komisiji, Svetu in Evropskemu parlamentu).dxv Sedež ima v Bruslju, kjer predstavlja najpomembnejše interesne skupine.dxvi Določbe o EESO so v členih 301–304 Pogodbe o delovanju Evropske unije.dxvii Člani EESO v državah članicah zastopajo različne ekonomske, socialne in kulturne interese.dxviii Ekonomsko-socialni odbor sestavljajo predstavniki organizacij delodajalcev, delojemalcev in drugi predstavniki civilne družbe, predvsem s socialno-ekonomskega, civilnega, poklicnega in kulturnega področjadxix (npr. predstavniki proizvajalcev, kmetov, prevoznikov, delavcev, trgovcev in obrtnikov, samostojnih poklicev, potrošnikov in predstavniki splošnega interesadxx). Člane odbora imenuje Svet, ki s kvalificirano večino odloča o predlogih držav članic. dxxi,dxxii Tabela 5: Število članov Evropskega ekonomsko-socialnega odbora iz držav članicdxxiii Države članice

Število glasov

Nemčija, Francija, Italija in Združeno kraljestvo

Španija in Poljska

Romunija 15 Avstrija, Belgija, Bolgarija, Češka, Grčija, Madžarska, 12 Nizozemska, Portugalska, in Švedska Danska, Hrvaška, Irska, Litva, Slovaška in Finska 9 Estonija, Latvija, in Slovenija Ciper, Luksemburg

7 6

Malta

Skupaj

353

Ekonomsko-socialni odbor ima 353 članov, od tega jih sedem prihaja iz Slovenije. Člani so imenovani za obdobje petih let z možnostjo ponovnega imenovanja, število članov pa je odvisno od števila prebivalcev države članice. Člani za delo niso plačani, vendar prejemajo nadomestila (kritje potnih stroškov in stroškov namestitve v času zasedanj).dxxiv Člani morajo naloge opravljati v splošnem interesu EU in so neodvisni, saj niso vezani na nikakršna navodila domačih držav.dxxv Člani so razdeljeni v tri skupine: delodajalci (skupina I), delojemalci (skupina II) in razne dejavnosti (različni gospodarski in družbeni interesidxxvi) (interesna skupina III).dxxvii Odbor izvoli svojega predsednika in predsedstvo med svojimi člani za dobo dveh let in pol. dxxviii Evropski ekonomsko-socialni odbor ima tri glavne nalogedxxix: 66



 

svetovanje Svetu EU, Komisiji in Evropskemu parlamentu. Pred vsako odločitvijo na področju gospodarske in socialne politike se institucije posvetujejo z Ekonomsko-socialnim odborom.dxxx Te institucije se lahko posvetujejo z odborom v vseh primerih, za katere menijo, da je to primerno. Odbor pa lahko da mnenje na lastno pobudo v tistih primerih, za katere meni, da je to primerno.dxxxi spodbujanje civilne družbe, da se intenzivneje vključi v oblikovanje politik EU.dxxxii S strukturiranim dialogom skuša EESO krepiti vlogo organizacij civilne družbe in spodbuja participativno demokracijo v EU;dxxxiii krepitev vloge civilne družbe v državah, ki niso članice EU in pomoč pri vzpostavljanju svetovalnih strukturdxxxiv (povezovanje institucij EU in organizirane civilne družbedxxxv).

Odbor letno v povprečju pripravi 170 posvetovalnih dokumentov in mnenj, ki jih predloži organom odločanja EU in objavi v Uradnem listu EU.dxxxvi 7.8.2 Odbor regij Odbor regij je bil ustanovljen leta 1994 v skladu s Pogodbo o Evropski unijidxxxvii in je posvetovalno telo, ki pomaga Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji.dxxxviii Odbor regij zastopa regije in mesta v EU.dxxxix Sestavljajo ga predstavniki regionalnih in lokalnih skupnosti, ki so bodisi izvoljeni v regionalne ali lokalne skupnosti ali pa so politično odgovorni izvoljeni skupščini. Določbe o Odboru regij so v členih 305–307 Pogodbe o delovanju Evropske unije.dxl Tudi Odbor regij ima sedež v Bruslju, kjer skrbi za to, da imajo regionalne in lokalne oblasti besedo pri oblikovanju politike EU, ter da se ohranijo regionalne in lokalne posebnosti.dxli Odbor z izdajanjem mnenj o predlogih Komisije uveljavlja lokalne in regionalne poglede na zakonodajo EU. Tako omogoča predstavnikom lokalnih in regionalnih skupnosti, da sodelujejo pri oblikovanju evropskih politik.dxlii Po Lizbonski pogodbi se mora Evropska komisija posvetovati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi že v predzakonodajni fazi.dxliii Komisija in Svet EU se morata posvetovati z Odborom regij o zadevah, ki so neposredno pomembne za lokalne in regionalne oblastidxliv (npr. področje regionalne politike, okolja, izobraževanja in prometadxlv). Z Odborom se lahko Komisija in Svet EU posvetujeta tudi ob drugih priložnostih, Odbor pa lahko tudi na lastno pobudo sprejema mnenja in jih predstavlja Komisiji, Svetu EU ali Evropskemu parlamentu.dxlvi Članstvodxlvii v Odboru regij je sestavljeno po enakem ključu kot v Ekonomsko-socialnem odboru: Slovenija ima sedem mest od 353 članov (in prav toliko nadomestnih članov) iz vseh 28 držav članic EUdxlviii. Poleg sedmih slovenskih članov sodeluje v Odboru tudi sedem njihovih namestnikov, ki zastopajo dve reprezentativni organizaciji slovenskih lokalnih skupnosti – Skupnost občin Slovenije in Zvezo občin Slovenije.dxlix Člane odbora za dobo petih let na predlog držav članic imenuje Svet.dl Država članica sama izbere način za njihovo imenovanje, pri izboru pa mora upoštevati svoje politično, zemljepisno in regionalno/lokalno ravnovesje.dli Odbor regij izvoli svojega predsednika in predsedstvo med svojimi člani za dobo dveh let in pol.dlii Odbor se na plenarnih zasedanjih sestane šestkrat letno, kjer določi splošne politične smernice in sprejema mnenja. Poleg tega sprejema odbor tudi resolucije o aktualnih političnih vprašanjih, dliii ter letno pripravi več kot 50 mnenj o zakonodaji EU, opravi več kot 40 posvetovanj z zainteresiranimi stranmi, in organizira več kot 300 dogodkov.dliv Delo odbora poteka v komisijah, ki preučujejo predloge in pripravijo mnenja za razpravo na plenarnih zasedanjihdlv: Komisija za državljanstvo, upravljanje ter institucionalne in zunanje zadeve; Komisija za politiko teritorialne kohezije; Komisija za ekonomsko in socialno politiko; Komisija za izobraževanje, mladino, kulturo in raziskave; Komisija za okolje, podnebne spremembe in energijo; Komisija za naravne vire; Začasna ad hoc komisija za proračun EU; ter Komisija za finančne in upravne zadeve.dlvi 67

7.8.3 Evropska investicijska banka (EIB) Evropska investicijska banka, najstarejša finančna ustanova EU, je bila ustanovljena na podlagi Rimske pogodbe leta 1958. dlvii Njeno poslanstvo je posojati denar za projekte v evropskem interesu (prometna omrežja, energetika, varovanje okolja,...) zlasti v manj bogatih regijah, državah kandidatkah in državah v razvoju.dlviii EIB je neprofitna banka,dlix ki skuša prispevati k uravnoteženemu in nemotenemu razvoju notranjega trga. Določbe o EIB so v členih 308 in 309 Pogodbe o delovanju Evropske unije.dlx Evropska investicijska banka je pravna osebadlxi s sedežem v Luksemburgu.dlxii V okviru sistema EU uživa finančno avtonomijo ter ima lastne organe odločanja.dlxiii Povsem samostojno odloča o najemanju in dajanju posojil, in sicer izključno na podlagi značilnosti posameznega projekta in možnosti, ki jih ponujajo finančni trgi.dlxiv Člani Evropske investicijske banke so (izključno) države članice.dlxv Banka ima torej 28 članic, za katere je članstvo v EIB obvezno.dlxvi Strukturo EIB delimo na: delničarje (28 držav EU); upravo (svet guvernerjev, svet direktorjev, revizijska komisija in upravni odbor); nadzor in oceno (zagotavljanje pravilnega delovanja banke); in organizacijsko sestavo (oddelki in osebje).dlxvii Redni član odbora direktorjev iz Slovenije je Anton Rop, ki je hkrati častni podpredsednik Evropske investicijske banke.dlxviii Glavna naloga EIB je, da pomaga pri uresničevanju ciljev EU tako, da financira investicijske projekte. Cilj teh projektov je spodbujanje integracijskih procesov, enakomernega razvojadlxix, socialne kohezije in razvoja gospodarstva.dlxx Zato financira izvedbo konkretnih projektov, ki so upravičeni z gospodarskega, tehničnega, okoljskega in finančnega vidika.dlxxi Banka olajšuje financiranje investicijskih programov skupaj s pomočjo iz strukturnih skladov in drugih finančnih instrumentov Unije.dlxxii EIB se financira s prispevki držav članic in krediti, ki jih pridobiva na kapitalskem trgu, dlxxiii financirajo pa jo tudi delničarji banke – države članice EU.dlxxiv Tako ima EIB na voljo izjemno veliko sredstev, ki jih uporablja za financiranje projektov.dlxxv EIB sicer nikoli ne financira izvedbe projekta v celoti,dlxxvi ampak ponuja le sofinanciranje.dlxxvii Izven EU podpira EIB predpristopne strategije držav kandidatk, pa tudi strategije držav zahodnega Balkanadlxxviii. Skrbi tudi za finančni vidik sporazumov, ki so bili sklenjeni v okviru evropskih politik pomoči in razvojnega sodelovanja.dlxxix Gre predvsem za financiranje naslednjih projektov: a) projekti za razvoj regij z omejenimi možnostmi; b) projekti za posodabljanje ali preoblikovanje podjetij ali razvoj novih dejavnosti, potrebnih zaradi vzpostavitve ali delovanja notranjega trga, kadar so ti projekti takšnega obsega ali takšne vrste, da jih ni mogoče v celoti financirati iz sredstev, ki so na voljo v posameznih državah članicah; c) projekti skupnega interesa za več držav članic, ki so takšnega obsega ali takšne vrste, da jih ni mogoče v celoti financirati iz sredstev, ki so na voljo v posameznih državah članicah.dlxxx V poslovnem načrtu EIB je 6 prednostnih ciljev za posojila: kohezija in konvergenca; podpora za mala (skupaj z Evropskim investicijskim skladom) in srednje velika podjetja; okoljski programi; izvajanje pobude Inovacije 2010 (i2i) (na znanju temelječa družba); razvoj vseevropskih prometnih in energetskih omrežij; trajnostni, konkurenčni in zanesljivi energetski sistemi.dlxxxi

7.8.4 Druge institucije EU V EU deluje še vrsta drugih institucij (npr. agencije), ki niso izrecno predvidene v ustanovnih pogodbah. Njihovo ustanovitev in delovanje urejajo sekundarni akti, ki se izdajajo na podlagi Pogodbe o delovanju EU.dlxxxii Nekatere druge institucije za izvajanje posebnih nalog sodlxxxiii:  Evropska služba za zunanje delovanje;  Evropski investicijski sklad;  Evropski varuh človekovih pravic;  Evropski nadzornik za varstvo podatkov;  Urad za publikacije;  Evropski urad za izbor osebja;  Evropska šola za upravo;  specializirane agencije in decentralizirani organi.dlxxxiv Agencije: Agencije so neodvisni subjekti evropskega javnega pravadlxxxv, ki so ločeni od drugih institucij EU.dlxxxvi Ustanovljene so v skladu z aktom sekundarne zakonodaje za izpolnjevanje posebnih tehničnih, znanstvenih ali upravljavskih nalog. Ustanovljene so v podporo politik EU, v podporo državam članicam EU in njihovim državljanom ter so odgovor na željo po geografski decentralizaciji. dlxxxvii Več kot 40 agencij je razdeljeno v 4 skupine: decentralizirane agencije; izvajalske agencije; agencije EURATOM; ter Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo.dlxxxviii

7.9 Pravni akti EU Slovenija je neodvisna država, ki je z vstopom v Evropsko unijo dala soglasje k temu, da bodo o nekaterih stvareh odločale skupne ustanove Unije (glej 3.a člen Ustave Republike Slovenije). Posledica tega je, da se v vsakdanjem življenju ne ravnamo samo po zakonih naše države, temveč tud po številnih predpisih Unije.dlxxxix Evropska zakonodaja na ta način neposredno zadeva vse državljane EU in je nadrejena nacionalni zakonodaji.dxc Pogosto se za pravni red EU (pravo Skupnosti) uporablja francoski izraz acquis communautaire, ki pomeni celotno zakonodajo, načela, politične usmeritve, sodno prakso Sodišča EU in obveznosti, ki so jih dogovorno sprejele države članice.dxci O pravu EU govorimo kot o posebnem, avtonomnem pravu, ki se razlikuje od »klasičnega« mednarodnega (javnega) prava.dxcii Njegove temeljne značilnosti sodxciii:  nadnacionalnost prava EU: prevlada prava EU nad pravom države članice;  medvladni in naddržavni značaj: pravni sistem EU je mednarodni pravni sistem;  neposredna uporabnost (direct applicability) prava EU v državah članicah in neposredni učinek (direct effect);  avtonomnost in primarnost (prednostno načelodxciv) v razmerju do nacionalnih pravnih redov (primarnost pomeni prevlada nad pravili, vsebovanimi v pravnih redih držav članic, avtonomnost pa, da svoje veljavnosti ne črpa iz morebitne poznejše odobritve nacionalnih organov držav članic, temveč se opira na zakonodajne pristojnosti organov EU dxcv);  načelo lojalne razlage: nacionalno pravo je treba razlagati tako, da bo uporabljeno v skladu s cilji, ki jih določa pravo Skupnosti.dxcvi 7.9.1 Primarno pravo

Pravo EU delimo na primarno in sekundarno pravo. Primarno pravo predstavljajo ustanovitvene pogodbe, na katerih temeljijo Evropska skupnost, Evropska skupnost za atomsko energijo in Evropska unija; ter vse spremembe in dopolnitve ustanovitvenih pogodb in pogodbe o pristopu držav k Evropski uniji, ki jih sprejemajo članice EU.dxcvii Pogodbe, ki so vodile k današnji EU so bile: Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo; Rimski pogodbi – Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za jedrsko energijo; Pogodba o združitvi – Bruseljska pogodba; Enotni evropski akt (1987), Pogodba o Evropski uniji – Maastrichtska pogodba (1993), Amsterdamska pogodba (1999), Pogodba iz Nice (2003), Lizbonska pogodba (2009).dxcviii Primarno pravo so tisti pravni viri, ki ne temeljijo na višjih pravnih aktih. Temeljni primarni vir EU sta tako danes Pogodba o EU in Pogodba o delovanju EU, naravo primarnega vira pa ima tudi Listina EU o temeljnih pravicah.dxcix Med primarne vire prava EU štejemo še mednarodne pogodbe, ki jih sklene EU (sama ali skupaj z državami članicamidc) s tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami, pravne običaje in splošna pravna načela ter sodno prakso Sodišča EU.dci Primarna zakonodaja je podlaga za sprejem sekundarne zakonodaje in jo lahko primerjamo z ustavo v neki državi. Evropska unija sicer nima ustave v formalnem pomenu, torej enovitega akta z najvišjo pravno veljavo.dcii Pojem konstitucionalno (ustavno) pravo EU se uporablja za najbolj temeljna določila ustavnih pogodb, ki se nanašajo na institucije, in za določila o temeljnih pravicah in prepovedi diskriminacije.dciii 7.9.2 Sekundarno pravo Sekundarno pravo je izraz za vse akte, ki jih institucije EU (Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisijadciv) sprejemajo na podlagi primarnih predpisov, in v luči kateri se morajo tudi razlagati. Najpomembnejši za izvajanje pristojnosti Unije so uredbe, direktive, sklepi, ki so zavezujoči pravni akti po členu 288 PDEU. Med sekundarno pravo štejemo tudi priporočila in mnenja, ki pa niso zavezujoča glede na člen 288 PDEU. Nadalje se kot sekundarno pravo štejejo tudi sporočila, obvestila, navodila, okviri, resolucije, bele in zelene knjige, poslovniki in podobno, ki jih izdajajo institucije EU, čeprav jih člen 288 PDEU ne omenja.dcv Večina pravnih aktov se objavlja v Uradnem listu EU, glede obveznosti objave pa člen 297 PDEU razlikuje med zakonodajnimi in nezakonodajnimi akti.dcvi Zakonodajni akti se objavijo v Uradnem listu EU in začnejo veljati z dnem, ki je v njih naveden, sicer pa dvajseti dan po objavi.dcvii Med nezakonodajnimi akti pa člen 297 PDEU razlikuje med: a) uredbami, direktivami, ki so naslovljene na vse države članice pa tudi tisti sklepi, v katerih ni določeno, na koga so naslovljeni, se objavijo v Uradnem listu EU in začnejo veljati z dnem, ki je v njih naveden, sicer pa dvajseti dan po objavi; b) o drugih direktivah in sklepih, v katerih je določeno, na koga so naslovljene, se uradno obvestijo naslovljenci, učinkovati pa začnejo s takšnim obvestilom.dcviii Uredbe Člen 288 PDEU določa, da so uredbe splošni pravni akti, ki so v celoti zavezujoči in se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah. Lahko bi ji primerjali z zakoni v nacionalnih pravnih redih, zato jim rečemo, da so uredbe zakoni, ki jih izdaja zakonodajalec EU.dcix Cilj uredb je poenotenje (unifikacija) prava/pravil na ravni EU, zato se sprejemajo predvsem na področjih, ki so v izključni pristojnosti EU (npr. kmetijska politika). Značilnost uredb je, da: - so splošno uporabne in v celoti obvezujoče za vse (splošni in abstraktni pravni akti, ki se nanašajo na nedoločeno število naslovnikov, države članice jih ne morejo uporabljati selektivno ali nepopolno); 70

so neposredno uporabne (nadomeščajo pravo držav članic) imajo neposredni učinek (neposredno ustvarjajo pravice, dolžnosti in pravne koristi, na katere se lahko posamezniki sklicujejo).dcx

Transformacija uredbe v nacionalne predpise je zaradi neposredne uporabnosti nepotrebna, načeloma pa celo prepovedana.dcxi Direktive Direktiva je za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod (člen 288 PDEU). dcxii Direktive so zaradi svobode, ki jo dopuščajo državam članicam torej bolj okvirne kot uredbe. Temeljni značilnosti direktiv sta: - obveznost doseganja rezultata oziroma cilja - izbira sredstev.dcxiii Direktiva mora biti implementirana v nacionalno zakonodajo, države pa morajo spoštovati rok za implementacijo, sicer kršijo pravo EU.dcxiv Direktiva navadno določa minimalne standarde, ki jih morajo države članice vnesti v svoj pravni red, vendar jim ne preprečuje, da ne bi imeli strožjih standardov.dcxv Sklepi Sklep je posamičen pravni akt institucije EU, ki je sprejet na podlagi primarne ali sekundarne zakonodajedcxvi in je v celoti zavezujoč. Če določa tiste, na katere je naslovljen, je zavezujoč samo zanje (člen 288 PDEU).dcxvii Priporočila in mnenja Priporočila in mnenja niso zavezujoča (člen 288 PDEU),dcxviii zato proti njim ni mogoče vlagati pravnih sredstev. Pomagajo predvsem pri razlagi drugih pravil prava EU, zlasti v primerih, ko Svet ne sprejema zavezujočih odločitev, ker so mnenja o njih preveč različna. dcxix Neuradni dokument Komisija izda zeleno knjigo o določeni temi z namenom, da sproži razpravo v državah članicah in glede na odzive ugotovi, ali deluje v pravi smeri. Na podlagi razprav o določeni temi iz zelene knjige Komisija objavi belo knjigo, ki odraža usmeritev Komisije.dcxx

7.10 Pravice državljanov EU: državljanska pobuda (EU), peticija EP Pogodba iz Maastrichta (1992/1993) je kot posledica dolgotrajnega procesa uvedla institut državljanstva Unijedcxxi (prejšnji člen 17 PES, danes člen 20 PDEU), ter opredelila državljane Unije kot vse osebe z državljanstvom ene od držav članic.dcxxii Amsterdamska pogodba (1997/1999) je dodaladcxxiii: »Državljanstvo Unije se doda nacionalnemu državljanstvu in ga ne nadomesti,«dcxxiv državljanom Unije pa naj bi dalo globlji in stvarnejši občutek pripadnosti Evropski uniji. dcxxv V nadaljnjih členih Pogodba razdela pravice, ki iz statusa državljana izhajajo. Med drugim imajo državljani EU pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, voliti in biti voljeni na volitvah na občinskih volitvah in volitvah v Evropski parlament (element političnega državljanstva), ne glede na to, v kateri državi članici so.dcxxvi Nadalje lahko zahtevajo diplomatsko zaščito katerekoli države članice, v primeru spora z institucijami EU se lahko obrnejo na evropskega varuha človekovih pravic,dcxxvii ter pravico pisati kateri koli instituciji ali organu v enem od uradnih jezikov Unije in prejeti odgovor v istem jeziku.dcxxviii Lizbonska pogodba iz leta 2009 je ohranila dotedanje pravice in ustvarila nove.dcxxix 71

7.10.1 Evropska državljanska pobuda Lizbonska pogodba je uvedla novo vrsto sodelovanja državljanov pri oblikovanju politik – institut državljanske pobude,dcxxx ki je v veljavi od aprila 2012.dcxxxi Leto (februarja 2011) prej sta pravila in postopke državljanske pobude opredelila Evropski parlament in Svet Evropske unije v uredbi EU.dcxxxii Državljanska pobuda je kot največja sprememba na področju politične udeležbe državljanov v členu 24 PDEU omenjena kot prva, uvedel pa jo je člen 11 PEU v okviru novih določb o demokratičnih načelih.dcxxxiii Državljansko pobudo lahko vloži najmanj milijon državljanov Unije iz večjega števila držav članic (člen 11 PEU)dcxxxiv, ter z njo Evropsko komisijo pozovejo, da predlaga ali spremeni zakone, na tistih področjih, za katere ima Komisija zakonodajno pristojnost (npr. okolje, kmetijstvo, prevoz ali javno zdravje).dcxxxv Za pripravo pobude mora vsaj sedem predstavnikov iz sedmih različnih držav ustanoviti državljanski odbor, da pobuda pridobi pomen za širši prostor Evropske unije. Člani odbora morajo biti državljani EU in dovolj stari, da lahko volijo v Evropski parlament (18 let, razen v Avstriji 16 let) (enaki pogoji so predvideni za podporo državljanski pobudi).dcxxxvi Državljanski odbor prijavi pobudo preko spleta, čemur sledi zbiranje podpisov, katerih se mora v enem letu zbrati vsaj milijon.dcxxxvii V vsaki državi članici EU je potrebno zbrati minimalno število podpisov. Izračun je preprost po formuli: število poslancev EP iz posamezne države pomnožite s 750 (v Sloveniji je potrebno število podpisov 6000.dcxxxviii V kolikor pobuda dobi podporo, se predloži Evropski komisiji, ki pobudo preuči. Uspešna državljanska pobuda sicer ne zavezuje Komisije k predložitvi zakonodajnega predloga.dcxxxix Če je sprejeta, steče zakonodajni postopekdcxl – Komisija svoj predlog pošlje zakonodajnemu organu (običajno Evropskemu parlamentu in Svetu), ki ga mora potrditi, preden lahko postane zakon.dcxli Državljanska pobuda državljanom EU prvič omogoča neposredno sodelovanje pri sprejemanju zakonodaje EU.dcxlii Na spletišču so zbrane vse državljanske pobude, kjer se lahko državljani EU seznanimo s pravili in prijavimo svojo pobudo.dcxliii V Sloveniji imamo podoben institut (ljudska iniciativa), ko ima pravico zakon predlagati določeno število volivcev.dcxliv Zakon lahko po 88. členu Ustave RS predloži najmanj pet tisoč volivcev (zakonska iniciativa),dcxlv rok za zbiranje podpisov za podporo predlogu pa je 60 dni. Predlog, ki ga državnemu zboru predložijo volivci, mora vsebovati sestavine, določene s poslovnikom državnega zbora (naslov zakona, uvod, besedilo členov in obrazložitev).dcxlvi 7.10.2 Peticija Evropskemu parlamentu Državljani EU so s pogodbo iz Maastrichta (prejšnji člen 194 PES, danes člen 227 PDEU) pridobili pravico do vložitve peticije pri Evropskem parlamentu. dcxlvii Pravica do peticije Evropskemu parlamentu se bistveno razlikuje od državljanske pobude, ki jo uvaja Lizbonska pogodba.dcxlviii Peticija je običajno pisna zahteva ali dokument poslan oblastem o vprašanju s področja dejavnosti Unije, ki vlagatelja peticije neposredno zadeva. Pravico, da posamezno ali v skupini pošlje na Evropski parlament peticijo, ima vsaka fizična in pravna oseba, ki prebiva ali ima sedež v eni od držav članic Unije.dcxlix Peticija je lahko tudi v obliki pritožbe o izvajanju zakonodaje EU ali zahteve, naj Evropski parlament sprejme stališče o določeni zadevi.dcl Peticija se pošlje pisno ali v elektronski obliki na Evropski parlament, saj ima ta vlogo neposrednega zastopnika državljanov na ravni EU.dcli Peticijo obravnava odbor za peticije Evropskega parlamenta, ki sicer nima pooblastila, s katerim bi lahko neposredno rešil zadevo, vendar lahko kljub temu izvaja pritisk na vpletene.dclii Formalnih zahtev glede najmanjšega števila podpisnikov ali podpore iz različnih držav EU ni.dcliii Tudi v Sloveniji poznamo pravico do peticije, kot eno od temeljnih človekovih političnih pravic in svoboščin državljank in državljanov.dcliv Urejena je v 45. členu Ustave: »Vsak državljan ima pravico do 72

vlaganja peticij in do drugih pobud splošnega pomena.«dclv Državljani in državljanke Republike Slovenije lahko vlagajo peticije oziroma pobude in s tem državne organe opozarjajo na probleme, nastale v družbi, brez strahu pred morebitnimi represivnimi ukrepi državnih organov. Peticija oziroma vloga se vloži v obliki zahteve, predloga, prošnje, pritožbe, ugovora ali druge vloge. V Državnem zboru je za reševanje peticij, pobud in vlog državljanov kot pristojno delovno telo ustanovljena Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti.dclvi

7.11 Evropsko sodišče o človekovih pravicah Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je sodno telo Sveta Evrope dclvii, ki zagotavlja človekove pravice vsakomur, ki se nahaja znotraj pravnega reda držav podpisnic Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).dclviii Kot nestalni organ je bilo sodišče na podlagi EKČPdclix ustanovljeno leta 1959,dclx leta 1998 pa so z uveljavitvijo Protokola št. 11 k Evropski konvenciji namesto nestalnega sodišča in Komisije pri Svetu Evrope ustanovili stalno delujoče sodišče. Ustanovitev ESČP je bilo revolucionarno dejanje v mednarodnih odnosih, saj od takrat nobena država članica ne sme več (grobo) kršiti pravic svojih državljanov.dclxi 7.11.1 Evropska konvencija o človekovih pravicah ESČP deluje na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah, in njenih dodatnih protokolov. EKČP je bila podpisana leta 1950 v Svetu Evrope, v veljavi pa je od leta 1953. Ta meddržavna pogodba, ki jo je podpisalo vseh 47 držav članic Sveta Evropedclxii,dclxiii temelji na Splošni deklaraciji človekovih pravic (1948) in zasleduje ohranjanje in razvoj človekovih pravic in temeljnih svoboščin.dclxiv Poleg kataloga pravic in svoboščin določa tudi delovanje ESČP,dclxv ter vzpostavlja nadzorni mehanizem nad izpolnjevanjem prevzetih obveznosti s strani držav pogodbenic. Od uveljavitve EKČP je bilo sprejetih 14 dodatnih protokolov (protokoli št. 1, 4, 6, 7, 12 in 13), ki so k že obstoječim pravicam in svoboščinam dodali nove.dclxvi 7.11.2 Sedež in sestava sodišča Evropsko sodišče za človekove pravice je mednarodno sodišče s sedežem v Strasbourgu.dclxvii Sestavlja ga toliko sodnikov, kot je članic Sveta Evrope, torej 47. dclxviii Članica mora ob vstopu v Svet Evrope ali ob izteku mandata predhodnika predlagati tri kandidate za mesto sodnika, pri čemer predlagani niso nujno državljani te države članice in/ali države članice Sveta Evrope. Zaradi tega v sestavi sodišča ni omejitve števila sodnikov glede na narodnosti.dclxix Parlamentarna skupščina izvoli enega izmed teh kandidatov za neobnovljiv mandat devetih let.dclxx Sodniki pri svojem delu ne predstavljajo nobene države, saj delujejo neodvisno. Tako se običajno izločijo iz razsojanja o zadevah, ki se nanašajo na njihovo državo.dclxxi Sodniki poleg tega ne smejo opravljati nobenih dejavnostih, ki so v nasprotju z njihovo neodvisnostjo ali nepristranskostjo, njihov mandat pa poteče tudi, če dopolnijo 70 let. dclxxii Sodišče je razdeljeno na pet oddelkov, vsak oddelek ima predsednika, podpredsednika in številne druge sodnike.dclxxiii ESČP vodijo predsednik in dva podpredsednika.dclxxiv Predsednik ESČP je izvoljen za mandat treh let,dclxxv trenutni predsednik je Dean Spielmann iz Luksemburga.dclxxvi Slovenski sodnik pri ESČP je od leta 1998 Boštjan M. Zupančič. Pred njim je to funkcijo opravljal Peter Jambrek.dclxxvii 7.11.3 Naloge sodišča

Primarna naloga ESČP je zagotavljanje, da države spoštujejo in zagotovijo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz EKČP svojim državljanom, kot tudi tujim državljanom na njihovem ozemlju. Pravice morajo biti zagotovljene ne glede na spol, raso, državljanstvo, etnični izvor ali drugo okoliščino.dclxxviii ESČP nadzira izvajanje konvencije v državah članicah,dclxxix ter redno poroča Odboru ministrov Sveta Evrope, ki je dolžan skrbeti za spoštovanje in udejanjanje (izvrševanjedclxxx) sodb ESČP, saj samo sodišče ne more izvajati svojih sankcij.dclxxxi 7.11.4 Vložitev (pri)tožbe in postopek Pritožbo na ESČP lahko vloži vsakdo, ki zatrjuje, da je žrtev kršitev pravic iz EKČP.dclxxxii Konvencija predvideva dva tipa pritožb, in sicer t.i. meddržavne pritožbe in pritožbe posameznikovdclxxxiii.dclxxxiv Vsako državo lahko zaradi (domnevne) kršitve človekovih pravic pred ESČP tožijo druge članice Sveta Evrope, nevladne organizacije, skupine in posamezniki, vključno z državljani nečlanic. Svojo ali drugo državo lahko tožijo le za kršitve določil Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter le takrat, ko so že izčrpali vsa pravna sredstva v svoji ali drugi državidclxxxv (načelo subsidiarnosti).dclxxxvi Poleg tega ESČP zadeve ne sme obravnavati pozneje kot v šestih mesecih od sprejema dokončne odločitve državnega sodnega organa. Pritožba gre lahko proti eni ali več državam, sodišče pa ni pristojno za obravnavanje pritožb proti posameznikom ali institucijam zasebnega prava (npr. gospodarskim družbam).dclxxxvii Tožitelji lahko vlogo pošljejo v uradnem jeziku ene od držav pogodbenic, čeprav sta uradna jezika sodišča samo angleščina in francoščina.dclxxxviii 7.11.5 Odločanje sodišča Sodišče ima dve stopnji. Na prvi odloča sedemčlanski senat, imenovan komora. V konkretnih primerih odloča sedemnajstčlanska Velika komora sodišča. dclxxxix Senat sodišča odloča z večino, pri čemer ima vsak sodnik možnost, da poda ločeno mnenje (pritrdilno ali negativno) ali zgolj izjavo o nestrinjanju.dcxc Večina sej je zaprta za javnost, večina vlog in vse razsodbe pa so javne.dcxci Drugo stopnjo predstavlja Veliki senat (velika komora), sestavljen iz 17 sodnikov, vključno s predsednikom, dvema podpredsednikoma sodišča ter predsednikov oddelkov.dcxcii Njegove odločitve so dokončne.dcxciii Če sodišče ugotovi, da je država pogodbenica kršila eno ali več pravic iz EKČP, o kršitvi izda sodbo, ki je zavezujoča. dcxciv Poleg tega lahko sodišče na zahtevo Odbora ministrov poda svetovalna mnenja o pravnih vprašanjih, ki zadevajo interpretacijo Konvencije in njenih protokolov.dcxcv 7.11.6 Tožbe proti Sloveniji pri ESČP Slovenija je bila prvič toženadcxcvi leta 2001 s strani nemškega državljana zaradi pretirane uporabe sile ob odvzemu prostosti (Rehbock proti Sloveniji).dcxcvii Eden najodmevnejših primerov proti Sloveniji je odločitev v zadevi Lukenda. Sodišče je ugotovilo sistemski problem slovenskega sodstva glede sojenja v razumnem roku, zaradi česar je Slovenija sprožila Projekt Lukenda ter v želji po skrajšanju sodnih postopkov pred slovenskimi sodišči sprejela Zakon o varstvu pravice do sojenja v razumnem roku.dcxcviii Odmevna je bila tudi sodba v primeru izbrisanih, ko je ESČP ugotovilo kršitev ter Sloveniji naložilo obveznost zagotoviti prenehanje kršitve in odpraviti posledice.dcxcix Vse sodbe sodišča najdete na spletni strani ESČP, če uporabite iskalnik HUDOC. Na spletni strani državnega pravobranilstva pa najdete prevedene sodbe ESČP proti Sloveniji, ki jih lahko iščete po različnih kriterijih.dcc

EU kotiček: Evropska gospodarska skupnost (današnja EU) je bila zasnovana kot ekonomska integracija, saj naj bi se z varovanjem človekovih pravic ukvarjal že prej ustanovljeni Svet Evrope. Prvo omembo človekovih pravic najdemo šele v preambuli Enotnega evropskega akta (1986), Maastrichtska pogodba pa je določila zavezo EU z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter varovanje temeljnih pravic priznala kot splošno načelo EU. dcci Tudi EU je oblikovala svoj dokument: Listino EU o temeljnih pravicah, kjer so sodelovali strokovnjaki Sveta Evrope.dccii Listina je postala zavezujoča za članice EU, nasprotniki zavezujoče narave pa so zagovarjali stališče, naj EU namesto tega raje pristopi k EKČP.dcciii Evropska unija se (v skladu z zavezo iz Lizbonske pogodbedcciv) pripravlja na podpis Evropske konvencije o človekovih pravicah, kar bi pomenilo oblikovanje skupnega evropskega pravnega prostora za več kot 820 milijonov državljanov.dccv Pristop EU k EKČP bo vključil Unijo v učinkovit sistem mednarodnega varovanja človekovih pravic, saj bo zagotovljena usklajenost varstva visokega standarda civilnih in političnih pravic s strani neodvisnega sodišča.dccvi

7.12 Vodilne figure v EU Ali ima Evropska unija predsednika? Kdo Evropsko unijo vodi ter predstavlja v odnosu z drugimi državami na svetu? V pomoč pri odgovorih na tovrstna vprašanja, vam bo Whoiswho – elektronski imenik vodstvenih delavcev in služb v institucijah, telesih in agencijah EU, ki ga lahko uporabljate v vseh uradnih jezikih EU.dccvii V nadaljevanju bodo predstavljene štiri najpomembnejše funkcije v Evropski uniji. 7.12.1 Predsednik Evropske komisije Predsednik Evropske komisije vodi delo Komisije (izvršilna veja EU) in naj bi bil »najvplivnejši uslužbenec« EU. Predsednik predstavlja/zastopa Komisijo, skuša usmerjati Evropsko unijo ter dati navodila za »smer« svojim kolegom komisarjem, pa tudi celotni Komisiji. Kljub temu, da delo Komisije temelji na načelu kolektivne odgovornosti, je vloga predsednika mnogo večja kot zgolj biti »prvi med enakimi.«dccviii Izvolitev predsednika (in Komisije) Evropski svet (voditelji držav in vlad članic EU) ob upoštevanju volitev v Evropski parlament (kar daje predsedniku Komisije večjo demokratično legitimnostdccix) in po opravljenih ustreznih posvetovanjih, s kvalificirano večino Evropskemu parlamentu predlaga kandidata za predsednika Komisije.dccx,dccxi Evropski parlament izvoli tega kandidata z večino svojih članov.dccxii Predsednik Komisije imenuje svoje kolege komisarje v soglasju z vladami držav članic. Po predlaganju oseb v imenovanje za člane Komisije, Evropski parlament z glasovanjem potrdi Predsednika in druge člane Komisijedccxiii.dccxiv Potrditev Evropskega parlamenta je torej potrebna dvakrat.dccxv Ta dvojna legitimnost daje predsedniku politično oblast, ki jo izvaja na različne načine. Predsednika in druge člane Komisije v petletni mandat nato uradno imenuje Svet.dccxvi Naloge Vloga predsednika Komisije je bila okrepljena z Amsterdamsko pogodbo: »Komisija deluje pod političnim vodstvom svojega predsednika.« Pogodba iz Nice je dala predsedniku pooblastilo za razporeditev odgovornosti članov Komisije v času njegovega mandata,dccxvii po Lizbonski pogodbi pa lahko sedaj predsednik zahteva odstop člana kolegija.dccxviii Predsednik Komisije v skladu s Pogodbo o Evropski uniji (člen 17)dccxix: 75

a) določa (politične) smernice, po katerih Komisija opravlja svoje naloge, b) odloča o notranji organizaciji Komisije, s čimer zagotavlja, da deluje usklajeno, učinkovito in kot kolegij, c) imenuje podpredsednike med člani Komisije, razen visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Glavne naloge predsednika Komisije so šedccxx:  sklicuje in vodi seje kolegija evropskih komisarjevdccxxi, ter lahko dodeli odgovornost za posebne dejavnosti ali pa ustanovi delovne skupine;dccxxii  vodi delo Komisije pri izvajanju politik EUdccxxiii;  sodeluje na srečanjih skupine držav G8 (sedmih vodilnih industrializiranih držav in Rusijedccxxiv);  sodeluje pri glavnih razpravah v Evropskem parlamentu ter med vladami držav EU v Svetu Evropske unije.dccxxv Seznam predsednikov Prvi predsednik Evropske komisije je bil Walter Hallstein (1958-1967).dccxxvi Komisijo je kasneje vodilo še 12 predsednikov. Med bolj znanimi so bili Jacques Delors, Jacques Santer ter Romano Prodi. dccxxvii Od leta 2004 je bil predsednik Komisije Jose Manuel Durao Barroso, kateremu se je drugi mandat iztekel 1. novembra 2014,dccxxviii ko je novi predsednik Komisije postal Jean-Claude Juncker, ter je pričela delovati »Junckerjeva Komisija.« 7.12.2 Predsednik Evropskega sveta Z Lizbonsko pogodbo je zaradi večje zunanje prepoznavnosti EU prišel nov položaj: funkcija predsednika Evropskega sveta.dccxxix Pred tem je bila funkcija predsedujočega Evropskemu svetu neuradna funkcija,dccxxx po kateri je bil predsednik Evropskega sveta vodja države, ki je v določenem obdobju za 6 mesecev predsedovala EU-ju.dccxxxi Vloga predsednika Evropskega sveta je po Lizbonski pogodbi sicer enaka kot prej, le da njeno izvrševanje traja daljši čas in je opredeljeno v PEU in PDEU. Predsednik ne sme imeti nacionalnega mandata, kar zagotavlja kontinuiteto in večjo stabilnost za EU.dccxxxii Izvolitev predsednika Skladno s pogodbo je funkcija stalna in s polnim mandatom,dccxxxiii predsednika Evropskega sveta pa za dve leti in pol izvoli Evropski svet (voditelji držav in vlad članic EUdccxxxiv) s kvalificirano večinodccxxxv.dccxxxvi Mandat je lahko enkrat obnovljen.dccxxxvii Naloge Predsednik ima trenutno pisarno v prostorih Sveta EU (Justus Lipsius), a se bo kmalu preselil v novo stavbo Evropskega sveta.dccxxxviii Predsednik ima svoj urad (kabinet predsednika), pri delu pa mu pomaga tudi generalni sekretariat Sveta EUdccxxxix.dccxl Naloge predsednika Evropskega sveta sodccxli:  predseduje Evropskemu svetu in vodi njegovo delo;  skrbi za pripravo in kontinuiteto dela Evropskega sveta v sodelovanju s predsednikom Komisije in na podlagi dela Sveta za splošne zadeve;  prizadeva si za krepitev povezanosti in soglasja v Evropskem svetu;  po vsakem zasedanju Evropskega sveta Evropskemu parlamentu predloži poročilo.dccxlii Poleg tega predsednik Evropskega sveta v sodelovanju s Komisijo določa splošne politične usmeritve in prednostne naloge EUdccxliii, ter v zadevah, ki se nanašajo na skupno zunanjo in varnostno politiko, 76

na svoji ravni in v tej vlogi predstavlja Unijo navzven, ne da bi to posegalo v pooblastila visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.dccxliv Po zasedanjih Evropskega sveta (najmanj dvakrat letno) predsednik Evropskega sveta Evropskemu parlamentu predloži poročilo.dccxlv Tako so postali ukrepi EU bolj prepoznavni in bolj usklajeni.dccxlvi Seznam predsednikov Voditelji držav ali vlad EU so na neformalnem srečanju v Bruslju novembra 2009 za prvega stalnega predsednika Evropskega sveta imenovali Belgijca Hermana Van Rompuya, funkcijo pa je prevzel 1. decembra 2009, ko je začela veljati Lizbonska pogodba. Njegov prvi mandat se je iztekel maja 2012, a je bil že marca 2012 imenovan še v drugi mandat. dccxlvii Ta se je končal 30. novembra 2014 dccxlviii, ko ga je kot drugi predsednik nasledil Poljak Donald Tusk. 7.12.3 Predsednik Evropskega parlamenta Predsednik Evropskega parlamenta s pomočjo 14 podpredsednikovdccxlix vodi vse dejavnosti Parlamenta in njegovih organov (predsedstvodccl in konferenca predsednikov) ter vse razprave na plenarnih zasedanjihdccli.dcclii Predstavlja Parlament navzven in v odnosih z drugimi ustanovami Skupnosti, ter izraža svoje mnenje o vseh pomembnih mednarodnih vprašanjih in daje priporočila za krepitev Evropske unije.dccliii Izvolitev predsednika Predsednika EP izvolijo poslanci EP.dccliv Kandidature se predlagajo le s soglasjem kandidatov, predlaga pa jih lahko politična skupina ali najmanj štirideset poslancev.dcclv Za predsednika je izvoljen kandidat, ki na tajnem glasovanju pridobi absolutno večinodcclvi oddanih glasov,dcclvii to je 50 odstotkov plus en glasdcclviii. Predsednik je izvoljen za dve leti in pol (polovični mandat Evropskega parlamenta), z možnostjo podaljšanja.dcclix Če se predčasno sprosti sedež predsednika, do izvolitve novega predsednika funkcijo predsednika opravlja prvi podpredsednik.dcclx Naloge Naloge predsednika Evropskega parlamenta so:  zagotavlja pravilno vodenje parlamentarnih postopkov;  nadzoruje različne dejavnosti Evropskega parlamenta in njegovih odborovdcclxi;  predstavlja Evropski parlament v pravnih zadevah in mednarodnih odnosih, ter v odnosih z drugimi institucijami Skupnostidcclxii;  da končno soglasje proračunu EUdcclxiii – z njegovim podpisom postane proračun Evropske unije izvršljiv, potem ko o njem glasuje EPdcclxiv na drugi obravnavi.dcclxv Poleg tega predsednik Parlamenta skupaj s predsednikom Sveta podpisuje vse zakonodajne akte, sprejete v rednem zakonodajnem postopku (postopku soodločanja). Predsednik skrbi za spoštovanje poslovnika EP in z arbitražo zagotavlja dobro delovanje vseh dejavnosti te ustanove in njenih organov.dcclxvi V primeru medvladnih konferenc za reforme pogodb sodeluje pri srečanjih predstavnikov vlad, če potekajo na ministrski ravni.dcclxvii Seznam predsednikov Od leta 1958 do danes je Evropskemu parlamentu predsedovalo 25 predsednikovdcclxviii, od tega 2 ženski: Simone Veil (1979-1982), ki je bila predsednica prvega neposredno izvoljenega sklica Evropskega parlamenta in Nicole Fontaine (1999-2002).dcclxix Med bolj znanimi predsedniki Evropskega parlamenta so bili Robert Schuman, Hans-Gert Pöttering ter Jerzy Buzekdcclxx, ki je bil prvi predsednik Evropskega parlamenta iz katere od držav članic, ki so se pridružile Uniji leta 2004. dcclxxi Trenutni predsednik Evropskega parlamenta je Martin Schulz, ki mu drugi mandat poteče januarja 2017 (pričel se je avgusta 2014).dcclxxii 77

7.12.4 Visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko Ena od glavnih institucionalnih novosti Lizbonske pogodbe je nova funkcija visokega predstavnika Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (Visoki predstavnik Unije)dcclxxiii (člen 18 PEU).dcclxxiv Pristojnost glede skupne zunanje in varnostne politike se je znašla v rokah ene osebe, s čimer bi morala zunanja dejavnost EU pridobiti na usklajenosti, učinkovitosti in prepoznavnosti.dcclxxv Visoki predstavnik ima dvojno vlogodcclxxvi: 1. deluje kot predsednik Sveta za zunanje zadeve in vodi skupno zunanjo in varnostno politiko EU (pri tem mu pomaga Evropska služba za zunanjepolitično delovanje); 2. deluje kot eden od podpredsednikov Komisijedcclxxvii.dcclxxviii Izvolitev Visokega predstavnika Unije Visokega predstavnika Unije imenuje Evropski svet s kvalificirano večino in s soglasjem predsednika Komisije. Po enakem postopku lahko Evropski svet njegov mandat zaključi.dcclxxix Visokega predstavnika skupaj s predsednikom Komisije z glasovanjem potrdi Evropski parlament.dcclxxx Naloge Visoki predstavnik je pristojen za vodenje in zastopanje skupne zunanje in varnostne politike EU na mednarodnem prizorišču.dcclxxxi K oblikovanju te politike prispeva tako, da predloge predstavi Svetu in Evropskemu svetu.dcclxxxii Sprejete sklepe nato kot predstavnik Sveta tudi izvaja po pooblastilu Sveta,dcclxxxiii pri tem pa mu pomaga Evropska služba dcclxxxiv za zunanje delovanje.dcclxxxv Visoki predstavnik se o glavnih vidikih in temeljnih usmeritvah skupne zunanje in varnostne politike redno posvetuje tudi z Evropskim parlamentom, ki ga obvešča o razvoju teh politik ter da se mnenja Evropskega parlamenta ustrezno upoštevajo. Parlament pa lahko visokemu predstavniku zastavlja vprašanja ali daje priporočila.dcclxxxvi Visoki predstavnik ima tudi zastopniško funkcijo,dcclxxxvii saj v imenu EU vodi politični dialog s tretjimi državami in je pooblaščen za izražanje stališč Unije v mednarodnih organizacijah in na mednarodnih konferencah.dcclxxxviii,dcclxxxix Od visokega predstavnika za SZVP in komisarja, pristojnega za zunanje odnose (katera je nadomestil), je prevzel tudi pristojnostidccxc:  zagotoviti mora, da se delo v Svetu na področju zunanje politike EU izvaja dosledno in neprekinjeno. Zato predseduje Svetu za zunanje zadeve,dccxci  v okviru Komisije je pristojen za naloge, ki jih ima ta institucija na področju zunanje politike. Poleg tega mora usklajevati zunanjo politiko z drugimi politikami in službami Komisije. dccxcii Pri izvajanju zunanjepolitičnih nalog v pristojnosti Komisije je dolžan spoštovati postopke, ki urejajo delovanje Komisije.dccxciii Seznam predsednikov Svet je za prvega Visokega predstavnika Unije novembra 2009 imenoval Britanko Catherine Ashton.dccxciv 1. novembra 2014 pa je njeno funkcijo kot drugi Visoki predstavnik Unije prevzela Italijanka Federica Mogherini.

8 Lokalna raven odločanja 8.1 Občina in lokalna samouprava Lokalna samouprava je ključni element v političnem sistemu (evropske) liberalne demokracije in je civilizacijska pridobitev ter teoretična in praktična sestavina vseh sodobnih demokratičnih političnih sistemov. Najpreprostejša opredelitev lokalne samouprave je, da je to tista raven oblasti, ki je najbližja državljanom oziroma občanom, tako da ima nalogo zastopati pomen in stališča lokalnosti. Uresničevanje lokalne samouprave je zahtevna naloga, ki se nanaša predvsem na delitev pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi. Strokovna literatura definira tri najpomembnejše normativne elemente, na katerih temelji lokalna samouprava v Evropi, in sicer:  avtonomija; ta označuje stopnjo odločevalske moči med centralno in lokalno oblastjo. Stopnja odločevalske moči na lokalni ravni preprečuje koncentracijo politične moči na centralni ravni in dovoljuje različne politične izbire v različnih lokalnih okoljih;  demokracija; opredeljuje lokalno oblast kot politično platformo in priložnosti za sodelovanje prebivalcev. Obstoj lokalne samouprave spodbuja sodelovanje prebivalcev pri upravljanju;  učinkovitost; lokalne oblasti so pri zagotavljanju javnih služb in iskanju rešitev za lokalne probleme učinkovitejše, ukrepe pa prilagajajo lokalnim razmeram. O lokalni samoupravi lahko govorimo le, če država lokalnim skupnostim prizna pravni obstoj, jim podeli pravico odločati o določenih vprašanjih, v katera se sama ne vmešava, in jim zagotovi potrebna sredstva za urejanje teh zadev. Lokalne skupnosti, ki jim država prizna lokalno samoupravo, so javnopravne skupnosti, ki imajo na svojem območju določen obseg oblasti. Ta oblast ni izvirna, ni vrhovna in ni neodvisna, saj ima takšno oblast lahko le država. Lokalne skupnosti imajo toliko oblasti (pravic), kolikor jim jih podeli država. Prava vloga lokalne samouprave je torej v vertikalni delitvi oblasti. Z delitvijo oblasti med državo in lokalnimi skupnostmi je oblast države (centra) omejena tako, da je manj možnosti za njeno odtujitev in zlorabo. Sistem lokalne samouprave v demokratični državi omogoča, da so nekatere javne službe učinkovitejše in zmogljivejše, kot bi bilo to mogoče, če bi bila vsa oblast centralizirana. Načela, ki vodijo lokalno samoupravo, so: načelo avtonomije, načelo subsidiarnosti in načelo regionalizacije. Načelo avtonomije temelji na neodvisnosti enot lokalne samouprave od države. Načelo subsidiarnosti govori o prenosu odločanja na najnižjo možno raven v korist prebivalcem. Načelo regionalizacije pa sloni na prenosu dela politične in ekonomske moči z države na nižje enote lokalne samouprave. Obstaja pet glavnih elementov lokalne samouprave, in sicer teritorialni element, ki določa lokalni skupnosti subjektiviteto lokalne samouprave; funkcionalni poudarja izvajanje nalog lokalnih skupnosti, ki so v skladu z interesi njenih prebivalcev; organizacijski temelji na odgovornosti članov skupnosti, ki preko organov opravljajo te naloge; materialno-finančni, ki določa, da ima vsaka lokalna skupnost lastna materialna in finančna sredstva, za opravljanje nalog ter pravni element, ki temelji na tem, da ima vsaka lokalna skupnost status pravne države. Primarna naloga lokalne samouprave je torej prenos odločanja o zadevah lokalnega pomena (zadeve, ki se dotikajo vseh prebivalcev lokalne skupnosti) na lokalno raven. Lokalna samouprava dodeljuje moč odločanja najnižji možni enoti, kar pomeni, da lokalna skupnost pridobi status samoupravnosti, avtonomije. Lokalne skupnosti so lahko ožje (občine) ali širše.93 Lokalna samouprava se torej uresničuje v občinah, v večini držav pa tudi v drugih širših lokalnih samoupravnih skupnostih. Občine so raven oblasti, ki je 93

Širše lokalne skupnosti se v državah imenujejo različno, na primer v Veliki Britaniji grofije; Franciji departmaji; Italiji, Španiji in Belgiji province; Portugalski distrikti,…

najbližje državljanom; odzivajo se najbolj raznolikemu prebivalstvu in na najintenzivnejše socialne, gospodarske in politične probleme v vsaki državi. Tako so občine odgovorne za zagotavljanje široke palete storitev. Nekatere od njih se razvijejo na tej (nižji) ravni, druge pa se oblikujejo na višjih, vendar se prenesejo v izvajanje na lokalno raven. Tukaj pride do stika med izvoljenimi političnimi funkcionarji, drugimi politiki, javnimi uslužbenci in državljani, zato interakcije navadno potekajo neposredno, iz oči v oči. Poleg tega na lokalni ravni pri reševanju (predvsem socialnih) problemov sodeluje največje število neprofitnih organizacij in nevladnih ustanov. Obseg storitev, ki jih zagotavljajo občine, je odvisen od posamezne države. Države se razlikujejo po velikosti javnega sektorja, stopnji decentralizacije, zagotavljanja storitev in konsolidaciji vlade. Lokalna samouprava v Sloveniji praktično deluje od januarja 1995, ko so začele delovati teritorialno spremenjene občine z novo vsebino in novimi organi. V letih po ponovni uvedbi lokalne samouprave se je zgodilo veliko sprememb, zlasti na zakonodajnem področju. Reforma lokalne samouprave v Sloveniji pa še zdaleč ni končana, kar nam kažejo tudi številne primerjave s tujimi ureditvami, zlasti pa soočanje naše ureditve in prakse z evropskimi standardi lokalne in regionalne demokracije, ki jih vsebujejo Evropska listina lokalne samouprave ter težnje, usmeritve in priporočila Sveta Evrope in Evropske unije. Ustava Republike Slovenije v 139. členu občino opredeljuje kot temeljno samoupravno lokalno skupnost, ki obsega naselje ali več naselij, ki jih povezujejo skupne potrebe in interesi prebivalcev. Zakon o lokalni samoupravi definira občino kot temeljno lokalno samoupravno skupnost, ki v okviru ustave in zakonov samostojno ureja in opravlja svoje zadeve ter rešuje naloge, ki so nanjo prenesene z zakoni. Slednja je tudi ena najbolj pogostih definicij občine, obsega pa tri glavne sestavine: je najvažnejša oblika lokalne samouprave; se je oblikovala v okviru naravne zgodovinsko nastale lokalne skupnosti, kakršne so naselja (eno ali več, povezanih s skupnimi interesi) in ima položaj samoupravnosti. V skladu s sodobnimi pojmovanji naj bi občina predvsem ustrezno zadovoljevala potrebe svojih prebivalcev in izpolnjevala druge zakonsko določne naloge, zato se mora oblikovati na področju, na katerem lahko ustrezno izpolnjuje svoje naloge. Območje, na katerem naj bi se ustanovila občina, mora izpolnjevati pogoje, ki jih določa Zakon o lokalni samoupravi, zlasti mora biti zagotovljena popolna osnovna šola, dostopnost do primarne zdravniške in socialne oskrbe, preskrba z življenjskimi potrebščinami, komunalna opremljenost, poštne storitve, knjižnica, prostori za upravno dejavnost lokalnih skupnosti in drugo. Da lahko izpolnjuje svoje pogoje, mora biti občina tudi dovolj velika, zato Zakon o lokalni samoupravi v 13.a členu določa, da naj bi občina imela najmanj 5.000 prebivalcev in le izjemoma manj, če so za to podani razlogi, ki jih določa zakon. Kljub omenjenim določilom imamo v Sloveniji (kar) polovico občin (110) z manj kot 5.000 prebivalci. Delovno področje občine je v ustavi dokaj ozko opredeljeno, saj pod pristojnosti občine pripisuje le lokalne zadeve, ki jih občina ureja samostojno in ki zadevajo prebivalce občine. Najbolj splošna naloga občine je torej zadovoljevanje potreb njenih prebivalcev - občanov. V smislu organiziranja države je občina danes prevzela javne naloge, ki jih je določila država. Tako ločimo naloge občinske narave in naloge, ki so državne pristojnosti, a jih država prenese na občine: (1) zadeve lokalnega pomena so izvirno občinske naloge, ki jih občine same določijo v okviru svoje ustavne avtonomije, kar pomeni, da so v različnih občinah različne; (2) lokalne zadeve, ki jih občinam določi država s področnimi zakoni in jih občina izvaja v lastni pristojnosti kot svoje naloge in (3) prenesene naloge državne uprave, ki so državne in jih država v soglasju z občino skupaj s sredstvi prenese nanjo. Prvo in drugo vrsto nalog tako imenujemo izvirne, tretjo vrsto nalog pa prenesene naloge občine. Pri izvirnih nalogah gre za politično odločanje občine, prenesene pa predstavljajo strokovno izvrševanje zakonov in podzakonskih predpisov; občinski organi so pri izvirnih nalogah samostojni, pri prenesenih nalogah pa se med organi občine in državnimi organi vzpostavi hierarhični odnos. Obstajajo različne vrste občin. V Sloveniji so najštevilčnejše podeželske oziroma navadne občine; teh občin je 200; enajst pa je tako imenovanih mestnih občin. Ustava je namreč v 141. členu uvedla 80

posebno kategorijo občin s statusom mestne občine. Delovanje občine krojijo trije organi - občinski svet, nadzorni odbor in župan. Ti so zastopniki oziroma varuhi interesov občanov ter posredno uresničujejo pravico prebivalcev do lokalne samouprave.

8.2 Nosilci oblasti v občini Ustava Republike Slovenije v 139. členu občino opredeljuje kot temeljno samoupravno lokalno skupnost, ki obsega naselje ali več naselij, ki jih povezujejo skupne potrebe in interesi prebivalcev. Zakon o lokalni samoupravi definira občino kot temeljno lokalno samoupravno skupnost, ki v okviru ustave in zakonov samostojno ureja in opravlja svoje zadeve ter rešuje naloge, ki so nanjo prenesene z zakoni. Slednja je tudi ena najbolj pogostih definicij občine, obsega pa tri glavne sestavine: je najvažnejša oblika lokalne samouprave; se je oblikovala v okviru naravne zgodovinsko nastale lokalne skupnosti, kakršne so naselja (eno ali več, povezanih s skupnimi interesi) in ima položaj samoupravnosti. Delovanje občine krojijo trije organi – župan, občinski svet94 in nadzorni odbor. Ti so zastopniki oziroma varuhi interesov občanov ter posredno uresničujejo pravico prebivalcev do lokalne samouprave. 8.2.1 Župan Po slovenski zakonodaji je župan individualni organ občine; je politični funkcionar, izvoljen na neposrednih volitvah za mandatno dobo štirih let. Župana volijo volivci, ki imajo v občini stalno prebivališče, na neposrednih in tajnih volitvah. Pravico voliti in biti voljen za župana ima vsak občan, ki ima volilno pravico pri volitvah v občinski svet. Župana lahko kandidirajo politične stranke in volivci. Za župana je izvoljen kandidat, ki dobi večino oddanih glasov volivcev. Župan se torej voli neposredno po dvokrožnem večinskem sistemu (če noben kandidat ne dobi večine v prvem krogu, se opravi drugi krog volitev med kandidatoma, ki sta dobila v prvem krogu največ glasov). V Sloveniji, glede na določbe Zakona o lokalni samoupravi, označujemo z izrazom župan neposredno izvoljenega lokalnega funkcionarja, ki predstavlja in zastopa občino, skrbi za izvrševanje odločitev občinskega sveta in vodi delovanje le-tega. V skladu z organizacijo dela občine in porazdelitvijo pristojnosti v okviru nalog občine med občinske organe je funkcija župana eksekutivna (izvrševalna) in koordinativna (usklajevalna). Vloge in naloge župana so:  predstavljanje in zastopanje občine;  predstavljanje občinskega sveta ter sklicevanje in vodenje njegovih sej;  predlaganje proračuna, odlokov in drugih splošnih pravnih aktov občine;  izvrševanje odločitev občinskega sveta;  predstojništvo občinske uprave;  skrb za objavo sprejetih splošnih pravnih aktov občine in varovanje ustavnosti in zakonitosti pri delu občinskih organov;  vodenje občine kot svojevrstnega podjetja in nastopanje v premoženjskopravnih razmerjih občine;  stiki z javnostmi, sklicevanje zborov občanov, razpisovanje lokalnih referendumov in odgovarjanje na vprašanja, pobude in predloge občanov;  opravljanje prenesenih zadev in odločanje v upravnih zadevah iz občinske izvirne pristojnosti in iz prenesene (državne) pristojnosti (Zakon o lokalni samoupravi, 33. člen).

V mestnih občinah se za ta organ uporablja pojem mestni svet.

Občina ima najmanj enega podžupana. Podžupana izmed članov občinskega sveta imenuje in tudi razrešuje župan. Podžupan pomaga županu pri njegovem delu ter opravlja posamezne naloge iz pristojnosti župana, za katere ga župan pooblasti. V primeru odsotnosti župana ga nadomešča podžupan, ki ga določi župan, opravlja pa tekoče naloge iz pristojnosti župana in naloge, za katere ga pooblasti župan 8.2.2 Občinski svet Osrednji organ lokalne samouprave v občini je občinski svet, ki je najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine (zakonodajna veja oblasti). Občinski svet je kolektivno predstavniško telo, ki ga v skladu s sodobnimi demokratičnimi standardi volijo prebivalci občine za štiri leta na podlagi splošne in enake volilne pravice z neposrednim in tajnim glasovanjem. Občinski svet šteje od 7 do 45 članov, odvisno od števila prebivalcev v občini; vsi člani občinskega sveta (občinski svetniki) pa svojo funkcijo opravljajo častno, torej nepoklicno. V okviru svojih pristojnosti občinski svet:  sprejema statut občine;  sprejema odloke in druge občinske akte;  sprejema prostorske in druge plane razvoja občine;  sprejema občinski proračun in zaključni račun;  daje soglasje k prenosu nalog iz državne pristojnosti na občino;  imenuje in razrešuje člane nadzornega odbora ter člane komisij in odborov občinskega sveta;  nadzoruje delo župana, podžupana in občinske uprave glede izvrševanja odločitev občinskega sveta;  imenuje in razrešuje predstavnike občine v sosvetu načelnika upravne enote;  odloča o pridobitvi in odtujitvi občinskega premoženja, če ni z zakonom drugače določeno;  imenuje in razrešuje člane sveta za varstvo uporabnikov javnih dobrin;  odloča o drugih zadevah, ki jih določa zakon in statut občine (Zakon o lokalni samoupravi, 29. člen). Najpomembnejši splošni pravni akt, ki ga sprejme občinski svet, je statut, ki določa temeljna načela za organizacijo in delovanje občine, oblikovanje in pristojnosti občinskih organov, organizacijo občinske uprave in javnih služb, način sodelovanja občanov pri sprejemanju odločitev v občini in druga vprašanja skupnega pomena v občini. 8.2.3 Nadzorni odbor Nadzorni odbor je neodvisen in samostojen organ občine, ki ne sme biti pod vplivom župana ali občinskega sveta. Po zakonu je nadzorni odbor najvišji organ nadzora javne porabe v občini; opravlja nadzor nad razpolaganjem s premoženjem občine, nadzoruje namenskost in smotrnost porabe proračunskih sredstev ter nadzoruje finančno poslovanje uporabnikov proračunskih sredstev. Člane nadzornega odbora imenuje občinski svet. Člani nadzornega odbora zato ne morejo biti člani občinskega sveta, župan, podžupan, člani svetov ožjih delov občine, tajnik občine, delavci občinske uprave, člani poslovodstev organizacij, ki so uporabniki proračunskih sredstev 8.2.4 Občinska uprava Poleg organov v občini deluje tudi občinska uprava, ki opravlja naloge upravnega, strokovnega, pospeševalnega in razvojnega tipa, ki temeljijo na zagotavljanju javnih služb občinske pristojnosti. V 82

njeni pristojnosti je izvajanje odločitev župana in občinskega sveta ter priprava strokovnih podlag za njihove odločitve. Občinsko upravo ustanovi občinski svet na predlog župana s splošnim aktom, katerega naloga je tudi, da določi naloge in notranjo organizacijo uprave. Njen predstavnik je po naši zakonodaji župan, ki določi sistemizacijo delovnih mest ter odloča o sklenitvi delovnih razmerij v občinski upravi. Župan občinsko upravo nadzira in usmerja, direktor občinske uprave pa skrbi za organizacijo in koordinacijo nalog občine oziroma za vodenje občinske uprave. Občinska uprava vsake občine je uprava zase, organizirana je drugače in ima svoje naloge delovanja, kar je zapisano v statutu občine. Občinske uprave so organizirane različno glede na velikost občin, saj v manjših občinah ni mogoče organizirati občinske uprave po resornem načelu (manjšim občinam je smotrno organizirati le nekaj upravnih organov: urad župana, organ za gospodarske javne službe, organ za družbene javne službe, finančni urad in potrebne pomožne službe), kakor je to moč storiti v večjih občinah. Tako so lahko občinske uprave manjših občin organizirane kot enovit organ, večje pa so po resornem načelu oblikovale več upravnih organov oziroma oddelkov - razdeljena občinska uprava.

9 Slovenija je utemeljena na človekovih pravicah 9.1 Človekove pravice – merila demokratičnosti družbe Besedna zveza človekove pravice je ena izmed najbolj pogosto uporabljenih, saj bi zelo težko našli pravne (ustava, zakoni) ali politične dokumente (volilni programi političnih strank), ki ne bi naslavljali spoštovanje in zaščito človekovih pravic in svoboščin. Vse človekove pravice izhajajo iz splošne zahteve po človekovi svobodi. Pojem svoboščine se tako uporablja v filozofskem smislu in poudarja človekovo popolnoma neomejenost, medtem ko se pojem pravice uporablja praviloma v pravnem pomenu, ki omogoča možnost ravnanja v konkretnem pravnem razmerju, če je to potrebno. 95 Razvite zahodne države tako človekove pravice pojmujejo kot ustavno kategorijo, kar pomeni, da so pravice zapisane v najvišjem pravnem aktu (ustavi) in se uresničujejo neposredno na podlagi ustave, ki zagotavlja tudi njihovo sodno varstvo ter odpravo posledic njihove kršitve. Prav tako pa številne mednarodne organizacije (npr. Organizacija združenih narodov, Svet Evrope, Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj …) in nadnacionalne tvorbe (Evropska unija) pogojujejo članstvo države v organizaciji s spoštovanjem temeljnih človekovih svoboščin. Izraz, da so človekove pravice merilo demokratičnosti družbe torej pomeni, da v kolikor država spoštuje človekove pravice, potem se lahko uvršča med demokratične države, pri čemer je spoštovanje človekovih pravic le eno, a pomembno merilo demokratičnosti. Kaj pravzaprav so človekove pravice? Človekove pravice so pravice, ki pripadajo vsakemu človeškemu bitju, že iz preprostega razloga, ker je človek. Pripadajo mu vse življenje, so univerzalne, brezpogojne in neodtujljive.96 To, da so univerzalne pomeni, da se nanašajo na vse ljudi sveta, kjerkoli živijo in ob katerem koli času. Njihova neodtujljivost pomeni, da jih ni potrebno kupiti, si jih prislužiti, podedovati, prav tako pa se jim ni mogoče odpovedati97, medtem ko se brezpogojnost pravic nanaša na njihovo veljavo ne glede na spol, starost, raso, družbeni položaj ali katero koli drugo osebno okoliščino.98

Cerar, Miro, »O naravi človekovih pravic in dolžnosti,« v Temeljne pravice 1997, ur. Marijan Pavčnik, Ada Polajnar Pavčnik, Dragica Wedam Lukič (Ljubljana: Cankarjeva založba), 53–55. 96 Žvelc, Maša in Černigoj Matej, Svet smo mi (Ljubljana: DZS, 2013), 49. 97 »Pojem človekovih pravic,« Amnesty International Slovenije, dostopno 29. septembra 2014. http://sola.amnesty.si/media/uploads/files/Pojem%20%C4%8Dlovekovih%20pravic.pdf. 98 Žvelc in Černigoj, Svet smo mi, 49.

Človekovih pravic je veliko in so določene, saj so zbrane in navedene v številnih pravnih dokumentih in zakonih99. Nekatere pravice, kot so npr. pravica do življenja, svobode, osebnega dostojanstva, do varnosti, so temeljne, saj so zapisane v najpomembnejših pravnih virih (ustavah posameznih držav) ter predstavljajo temelj pravne ureditve držav.100 Človekove pravice prav tako delimo na civilne, politične ter ekonomske, socialne in kulturne. Civilne (osebne) pravice so pravzaprav temeljne človekove pravice (navezujejo se na svobodo izražanja, misli, vesti, vere, pravico do življenja, osebne varnosti), medtem ko se politične pravice navezujejo na pravico do svobodnega političnega združevanja in zborovanja ter političnega udejstvovanja (npr. volilna pravica. Civilne in politične pravice uvrščamo v tim. prvo generacijo človekovih pravic, ki segajo v obdobje francoske revoulcije in se navezujejo na temeljne svoboščine ter politično udejstvovanje.101 Ekonomske, socialne in kulturne pravice vključujejo dostop do osnovnih socialnih in ekonomskih dobrin ter varnosti – pravica do hrane in do zavetja, do zdravstvenega varstva in izobraževanja, pravico do dela in svobodne izbire dela, pravico do počitka ter do kulturnih in umetniških aktivnosti.102 Uvrščamo jih v drugo generacijo pravic, ki so se začele uveljavljati po 2. svetovni vojni. V tretjo generacijo pravic, ki so svoj pomen začele dobivati v 70. letih prejšnjega stoletja pa uvrščamo solidarnostne in kolektivne pravice103, kot so npr. pravica do miru, razvoja, zdravega okolja, naravnih virov, humanitarne pomoči itd.104 Kdaj pa je nastala ideja o človekovih pravicah? Ideja o enakosti ljudi se je pojavljala že v starem veku.105 Težnje po enakopravnosti in ideje o spoštovanju pravic pa so se zavzeto začele pojavljati v 18. stoletju, času francoske revolucije, ko so misleci in filozofi (npr. Jean Jacque Rosseau, John Locke) začeli dokazovati in poudarjati, da se človek rodi svoboden in da je že po svoji naravi enak drugim ljudem.106 Na to dobro kaže slavna Rosseaujeva misel: »Človek se rodi svoboden, a vsepovsod je vkovan v verige,«107 ki kaže na to, da ljudje v takratni Franciji, kljub temu, da so se rodili svobodni, niso bili enaki plemstvu. Ideje razsvetljencev so uporabili voditelji ljudstva, ki so se leta 1789 v Franciji uprli kralju ter prevzeli oblast in začeli širiti ideje o svobodi, enakosti in bratstvu. 108 Francoska revolucija je pomemben mejnik v razvoju človekovih pravic, čeprav je njihovo vprašanje postalo še bolj pomembno v času po 2. svetovni vojni, ki je s svojimi grozotami prizadela ves svet. Takrat je postalo jasno, da morajo države sprejeti trden dogovor o spoštovanju človekovih pravic.109 Človekove pravice kot jih poznamo danes namreč izvirajo iz Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948, ki je nastala in bila sprejeta kot reakcija drugo svetovni vojno, da bi se preprečili vnovični spopadi in grozodejstva. Danes so človekove pravice povezane z gospodarskimi ureditvami, s problemi razvitih in nerazvitih držav, s socialnimi, političnimi in kulturnimi razmerami,110 največkrat pa so povezane z interesi političnih in gospodarskih velesil kot so Združene države Amerike, Rusija in Kitajska. Kljub mednarodno sprejetim standardom in dokumentom, ki varujejo človekove pravice, se namreč te še 99

Npr. Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Listi na EU o temeljnih pravicah … 100 Kocjančič, Rudi, Ciril Ribičič, Franc Grad, Igor Kaučič, Ustavno pravo Slovenije (Ljubljana: Fakulteta za upravo, 2005), 97. 101 »Pojem človekovih pravic,« Amnesty International Slovenije, dostopno 23. oktobra 2014. http://sola.amnesty.si/media/uploads/files/Pojem%20%C4%8Dlovekovih%20pravic.pdf. 102 Bezenšek, Jana, Družboslovje – državljanska kultura (Ljubljana: DZS, 1998), 85. 103 Tudi nekatere druge kategorije pravic so lahko kolektivne – npr. pravica do zaščite manjšinskih skupnosti je temeljno kulturna pravica in hkrati kolektivna. 104 »Pojem človekovih pravic,« Amnesty International Slovenije. http://sola.amnesty.si/media/uploads/files/Pojem%20%C4%8Dlovekovih%20pravic.pdf. 105 Čepič Vogrinčič, Mitja, Janez Justin, Vinko Potočnik, Maja Zupančič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika. Učbenik za 7. razred (Ljubljana: I2, 2012), 43. 106 Počkar, Mirjam, Družboslovje. Državljanska kultura (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999), 48. 107 Rousseau, Jean Jacque, Družbena pogodba, trans. Maks Veselko (Ljubljana: Krtina, 2001), 11. 108 Čepič Vogrinčič, Justin, Potočnik, Zupančič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika. Učbenik za 7. razred, 43. 109 Ibid. 110 Bezenšek, Jana, Družboslovje – državljanska kultura, 84.

vedno kršijo v mnogih predelih sveta. Največja odgovornost za varovanje človekovih pravic je na ramenih držav oziroma njihovih vladah, ki morajo zagotoviti njihovo spoštovanje, prav tako pa morajo pravice drugih spoštovati tudi posamezniki, saj se vsaka pravica enega posameznika začne tam, kjer se konča pravica drugega.111 Iz navedenih razlogov je spoštovanje človekovih pravic povezano z ravnjo demokracije v državi, saj človekove pravice predstavljajo enega izmed temeljnih kazalnikov demokratičnosti posamezne družbe. Tako ima na primer (ne)uresničevanje človekovih pravic in pomanjkanje demokratičnosti v neki družbi za posledico visoko stopnjo revščine, ni pa vedno tako. Številne mednarodne organizacije z različnimi kazalci merijo stopnjo uresničevanja človekovih pravic in svoboščin. Ena od takšnih je ameriška nevladna organizacija Svobodna hiša (ang. Freedom House), ki vsako leto meri in objavlja rezultate o stopnji demokratičnosti in spoštovanju človekovih pravic in svoboščin po svetu. Države se ocenjuje na lestvici od 1 do 7, pri čemer se državo lahko uvrsti med svobodne, delno svobodne in nesvobodne.112 Podobno raziskavo vsako leto opravlja tudi organizacija in časopisna hiša The Economist, ki z indeksom demokracije meri stopnjo demokratičnosti v 167 državah, pri čemer so civilne pravice113 ena izmed postavk od katerih je odvisna stopnja demokracije v državi.114 Poleg organizacij, ki merijo človekove pravice pa je pomembno omeniti še organizacije, ki na globalni ravni najbolj skrbijo za promocijo človekovih pravic. Enega močnejših glasov za zaščito človekovih pravic tako predstavlja nevladna organizacija Amnesty International, na medvladni ravni pa velja omeniti Organizacijo združenih narodov, Svet Evrope in Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). Pravica do svobode (združevanja, mišljenja in izražanja), spoštovanje človekovih pravic, načelo svobodnih in ponavljajočih se volitev, do delitve oblasti itd. so vse neizogibni elementi demokracije, ki predstavlja naravno okolje za njihovo uresničevanje in varstvo. Najhujši primeri kršitve človekovih pravic, kamor bi lahko uvrstili holokavst nad Judi v času 2. svetovne vojne115, genocid v Kambodži v 80. letih prejšnjega stoletja in v Ruandi leta 1994, etnično čiščenje v Bosni in Hercegovini leta 1995 (območje Srebrenice) ali državljansko vojno ter krizo v afriškem Darfurju v začetku novega tisočletja itd., kažejo na to, da univerzalnost človekovih pravic na različnih koncih sveta ne obvelja ter da je potreben nenehen boj za njihovo uresničevanje. V aktualnih razpravah o človekovih pravicah strokovnjaki že dlje časa raziskujejo povezave med človekovimi in državljanskimi pravicami, saj so prav države tiste, ki zagotavljajo tako človekove kot tudi državljanske pravice. Pri tem nekateri izmed njih (npr. Hannah Arendt) celo pravijo, da so državljanske pravice pogoj za zagotavljanje človekovih pravic. Po drugi strani pa je v zadnjih letih vedno bolj aktualna tudi razprava o živalskih pravicah, izpostavlja predvsem etično ravnanje z živalmi kot pogoj spoštovanja vseh živih bitij. EU kotiček: Človekove pravice, njihovo spoštovanje in varstvo, predstavljajo eno izmed temeljnih vrednot EU in posledično merilo demokratičnosti držav članic in celotne Unije. Človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, vladavina prava in spoštovanje človekovih pravic so temeljne vrednote delovanja EU, ki so že od samega začetka zapisane tudi v temeljnih pogodbah. Evropska unija je te vrednote še potrdila z Listino EU o temeljnih pravicah, ki je začela veljati leta 2009 s sprejetjem Lizbonske pogodbe. EU tudi pogojuje članstvo v povezavi s spoštovanjem človekovih pravic same 111

»Pojem človekovih pravic,« Amnesty International Slovenije. http://sola.amnesty.si/media/uploads/files/Pojem%20%C4%8Dlovekovih%20pravic.pdf. 112 Tomšič, Matevž, »Dileme in zagate pri ocenjevanju demokracije,« Družboslovne razprave XX 46/47 (2004): 139–140. 113 Skupaj z volilnim procesom, politično kulturo, politično participacijo in delovanjem vlade. 114 »Democracy Index,« Wikipedia, dostopno 29. septembra 2014. http://en.wikipedia.org/wiki/Democracy_Index. 115 Holokavst označujemo kot sistematično in načrtno pobijanje Judov v času 2. svetovne vojne s strani takratne nacistične Nemčij e.

države kandidatke s spoštovanjem človekovih pravic, prav tako pa tudi sodelovanje EU z ostalimi državami, ki niso njene članice.116

9.2 Dokumenti, kjer so človekove pravice zapisane Človekove pravice in so med vsemi pravicami daleč najpomembnejše, saj varujejo najpomembnejše človekove dobrine in vrednote: njegovo življenje, osebno dostojanstvo, svobodo, lastnino itd. Ideja o človekovih pravicah se je pojavila že v 17. in 18. stoletju (John Locke, Thomas Paine, Immanuel Kant), ko so veliki misleci poudarili, da so človekove pravice tiste, ki jih dobi vsak človek že z rojstvom in jih ima vse do smrti.dccxcv Prvi dokumenti o človekovih pravicah in svoboščinah pa so pridobitev meščanskih revolucij.dccxcvi Po dveh svetovnih vojnah je postalo jasno, da morajo vse države sprejeti trden dogovor o spoštovanju osnovnih pravic.dccxcvii,dccxcviii Temeljni dokumenti na področju človekovih pravic so tako nastali iz potreb po dogovoru o skupnih pravilih, s katerimi so določene meje med svobodo, zlorabo, pravico in diskriminacijo.dccxcix 9.2.1 Mednarodnopravni dokumenti Človekove pravice so zapisane v številnih mednarodnih pravnih aktih, ki jih sprejemajo različne regionalne ustanove (npr. Organizacija ameriških držav, Svet Evrope, Organizacija afriške enotnosti, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, Organizacija islamske konference) dccc ali pa mednarodne organizacije. Primer so mednarodne deklaracije in konvencije.dccci Prvi pomemben dokument je bila Velika listina o svoboščinah (Magna Charta Libertatum) iz leta 1215, kateri sta sledila zakon Habeas Corpus (Habeas Corpus Act) leta 1679 in Zakon o pravicah (Bill of Rights) leta 1689.dcccii Leta 1776 je bila sprejeta še Virginijska deklaracija, ki je jasno izražala naravnopravni zasnovo človekovih pravic.dccciii Istega leta so v Severni Ameriki razglasili neodvisno državo ZDA in v Deklaraciji o neodvisnosti zapisali, da se vi rodimo z enako pravico do življenja in svobode.dccciv V Franciji so leta 1789 idejo o svobodi in enakosti vnesli v besedilo z naslovom Deklaracija o pravicah človeka in državljana, z uvodnim besedilom: »Ljudje se rodijo in živijo svobodni in enaki v pravicah.«dcccv Gre za enega prvih dokumentov, v katerih so bile zapisane človekove pravice.dcccvi Najbolj znana je gotovo Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki jo je 10. decembra 1948 sprejela Generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN).dcccvii Besedilo, v katerem so zapisane osnovne človekove pravice, ki jih ima vsak človek (ne glede na spol, barvo kože, vero, narodnost ali kaj drugega), je postalo obvezno za vse države članice te organizacije. Splošna deklaracija je slovesna izjava, po kateri so države podpisale še dodatne izjave, ki jih rečemo konvencije. Te pa niso zgolj slovesne izjave, ampak so natančni in obvezni dogovori, ki veljajo tako, kot veljajo zakoni.dcccviii Za Slovenijo je pomembnejše pravno varstvo,dcccix ki ga zagotavlja Evropska Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je 4. novembra 1950 na temelju vsebine Splošne deklaracije sprejel Odbor ministrov Sveta Evrope.dcccx,dcccxi Omenjena dokumenta poudarjata pravice vseh ljudi do življenja, do prostosti, osebne varnosti, enakosti pred zakonom, nediskriminacije glede na različne osebne lastnosti, do svobodnega gibanja, izražanja veroizpovedi, sklepanja zakonske zveze in ustanavljanja družine, pravnega varstva itd.dcccxii Med dokumentoma pa obstaja velika razlika. Državo podpisnico deklaracije podpis moralno zavezuje, medtem ko se država

116

»EU in človekove pravice.« Evropska http://eeas.europa.eu/human_rights/index_sl.htm.

služba

zunanje

delovanje.

Dostopno

30.

septembra

2014.

podpisnica konvencije s podpisom načelno zaveže, da bo uresničevala vsebino tega dokumenta. To vključuje sankcije v primeru kršitve vsebine.dcccxiii Generalna skupščina OZN je leta 1966 sprejela še Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Med pomembnejše spadajo še Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik ravne diskriminacije (1965), Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (1979), Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (1948) in Konvencija proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju (1984) ter Konvencija o pravicah invalidov (2006).dcccxiv Temeljni dokument na področju otrokovih pravic predstavlja Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je 20. novembra 1989 prav tako sprejela Generalna skupščina OZN.dcccxv 9.2.2 Dokumenti v Republiki Sloveniji V sodobnih demokratičnih državah so človekove pravice zapisane v ustavah in zakonih. S tem so pravno zavarovane, saj državna oblast preko sodstva (tudi policije in drugih državnih organov) po eni strani preprečuje kršitve teh pravic, po drugi pa zagotavlja, da se kršitelji človekovih pravic ustrezno kaznujejo.dcccxvi Tudi demokratična ureditev Republike Slovenije temelji na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.dcccxvii V Ustavi Republike Slovenije je v 14. členu zapisano, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in svoboščine. dcccxviii Poleg tega je Slovenija (oziroma že prej Jugoslavija, katere del je bila Slovenija) ratificirala vse zgoraj naštete mednarodne dokumente s področja človekovih pravic. Te ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se v skladu z 8. členom ustave uporabljajo neposredno.dcccxix Slovenija je na primer sprejela mednarodne konvencije, ki ščitijo pravice otrok, žensk, zaposlenih, invalidov, duševno prizadetih oseb in nekaterih drugih skupin prebivalcev.dcccxx EU kotiček: Šele z Lizbonsko pogodbo je bil dosežen dogovor o podelitvi zavezujoče narave Listini EU o temeljnih pravicah (Listina). S tem ima enako veljavo kot Pogodba o EU (PEU) in Pogodba o delovanju EU (PDEU). Izjeme so Združeno kraljestvo, Poljska in Češka, ki so zavrnile priznanje zavezujoče narave te listine. Posebna izjava, priložena PEU in PDEU, določa, da Listina potrjuje temeljne pravice, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP) in izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic. Velja poudariti, da se Listina in EKČP ne izključujeta. Pristop EU k EKČP bo pomenil znak večje skladnosti med EU in širšo Evropo, ki jo zavezuje EKČP.dcccxxi

9.3 Temeljne človekove pravice Človekove pravice so eden izmed najpomembnejših elementov delovanja modernih držav. Demokracija in človekove pravice so med seboj povezane, saj je (ne)uresničevanje človekovih pravic eno od osnovnih meril demokratičnosti družb in držav. Vendar temu v zgodovini vedno ni bilo tako, saj so številni oblastniki zlorabljali svojo moč, da so lahko izvajali zločine nad ljudmi. Še ne daleč nazaj so diktatorji in voditelji totalitarnih držav (npr. obdobje nacistične Nemčije v času 2. svetovne vojne ali boj za pravice temnopoltih Američanov v 20. stoletju) zapirali, mučili in ubijali ljudi, ker so bili »napačne« narodnosti ali vere.117 117

Čepič Vogrinčič, Mitja, Janez Justin, Vinko Potočnik, Maja Zupančič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika. Učbenik za 7. razred (Ljubljana: I2, 2012), 42.

Vprašanje človekovih pravic je staro, čeprav je postalo zanimivo in aktualno šele z razvojem demokracije.118 Ideja o enakosti ljudi in človekovih pravicah ima svoje temelje v času francoske revolucije; francoski filozofi (razsvetljenci) so začeli poudarjati, da dobijo vsi ljudje ob rojstvu enake pravice. Pri tem so nasprotovali takratni razdeljeni francoski družbi in privilegijem plemičev. Ideji o svobodi in enakosti so dodali še idejo o bratstvu med ljudmi ter jih vnesli v Deklaracijo o pravicah človeka in državljana. Kljub prizadevanjem mislecev, človekove pravice še vedno niso bile priznane vsem ljudem, sistematično kršenje pravic pa je doživelo vrhunec po 2. svetovni vojni. Takrat so se države med seboj zavezale k spoštovanju osnovnih pravic, ki jih ima vsak človek in sprejele nekatere najpomembnejše dokumente o njih (npr. Splošna deklaracija o človekovih pravicah leta 1948, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic leta 1950).119 Danes človekove pravice pripadajo vsakemu živemu bitju že ob rojstvu in vse življenje. Človekove pravice so prav tako univerzalne (veljajo za vse ljudi po svetu), brezpogojne (ne glede na njihov spol, raso, družbeni položaj itd.) ter neodtujljive (nihče jim ne sme odvzeti pravic).120 Država in njene institucije so dolžne spoštovati človekove pravice, pri čemer človekove pravice obvezujejo državo in hkrati omejujejo njeno delovanje ter posege v družbeno in zasebno življenje vsakega posameznika. Dolžnost države je torej, da ščiti temeljne človekove pravice ter jih vključi v najvišji pravni akt (ustava) ter jih z različnimi pravnimi mehanizmi ustrezno zavaruje.121 Človekove pravice lahko delimo v različne skupine, in sicer osebne (civilne) pravice in svoboščine, politične pravice ter socialne, ekonomske in kulturne pravice.122 Nekatere izmed teh pravic pa označujemo kot temeljne, saj izhajajo že iz človekove »narave«, da so svobodni in med seboj enaki. Prav tako so iz temeljnih pravic izpeljane vse druge človekove pravice, npr. politične (npr. volilna pravica, pravica do političnega združevanja, pravica do azila, pravica do javnega nastopanja) ter socialne, ekonomske in kulturne (pravica do zdravstvenega varstva in izobraževanja, pravica do dela in proste izbire dela, pravica do ekonomske varnosti ter zasebne lastnine, svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja itd.). Temeljne ali osnovne pravice so torej tiste, ki so praviloma urejene z ustavo (in v njej zapisane) ter predstavljajo temelj pravne ureditve družbe in države.123 V 1. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah je zapisano, da se vsi ljudje rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in enake pravice.124 Pravica do svobode je tako temeljna človekova pravica, ki se lahko izraža v različnih oblikah: npr. osebna svoboda, svoboda misli in veroizpovedi, svoboda govora, izražanja … Posameznik je torej v vseh pogledih svojega življenja svoboden, pri čemer je pomembno, da ne sme omejevati svobode drugih ljudi.125 Pravica do življenja je prav tako temeljna pravica, ki pomeni, da je človeško življenje nedotakljivo ter da se ga nikomur ne sme odvzeti. Tej pravici je dodana tudi pravica do osebnega dostojanstva, ki se nanaša na to, da nihče nima pravice poniževati drugega človeka. V Splošni deklaraciji o človekovih pravicah je prav tako zapisano (4. in 5. člen), da nihče ne sme biti držan ne v suženjstvu, ne v tlačanski odvisnosti prav tako pa sme nihče biti podvržen okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.126

118

Bezenšek, Jana, Družboslovje – državljanska kultura (Ljubljana: DZS, 1998), 85. Čepič Vogrinčič, Justin, Potočnik, Zupančič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika, 43. 120 Žvelc, Maša in Matej Černigoj, Svet smo mi (Ljubljana: DZS, 2013), 49. 121 Počkar, Mirjam, Družboslovje. Državljanska kultura (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999), 48. 122 Bezenšek, Družboslovje – državljanska kultura, 85. 123 Kocjančič, Rudi, Ciril Ribičič, Franc Grad, Igor Kaučič, Ustavno pravo Slovenije (Ljubljana: Fakulteta za upravo, 2005), 97. 124 Združeni narodi, Universal Declaration on Human Rights (New York: General Assembly, 1948), http://www.un.org/en/documents/udhr/. 125 Černič Istenič Majda, Spomenka Hribar, Janez Justin, Darko Štrajn, Maja Zupančič, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za 7. razred (Ljubljana: I2, 2007), 29. 126 Združeni narodi, Universal Declaration on Human Rights, 1948 in Čepič Vogrinčič, Justin, Potočnik, Zupančič, Državljanska ter domovinska vzgoja in etika. Učbenik za 7. razred, 44. 119

Pravici do zasebnosti in varnosti prav tako uvrščamo med osnovne pravice, pri čemer Splošna deklaracija o človekovih pravicah določa, da se nikogar ne sme nadlegovati z vmešavanjem v njegovo zasebno življenje, družino ali stanovanje. Pravica do varnosti vključuje tudi pravico do zatočišča, v primeru da posameznika preganjajo ter pravico do pravičnega sojenja, če je obsojen kaznivega dejanja in se mu sodi na sodišču.127 Poleg temeljnih pravic imajo vsi ljudje, ne glede na njihov spol, starost, družbeni položaj, raso, narodnost, vero ali katerokoli drugo osebno okoliščino, še številne druge pravice, ki so zapisane tako v mednarodnih deklaracijah in konvencijah, kot tudi v ustavah in zakonih posameznih držav. Slovenija je tako kot mnoge druge države sprejela številne mednarodne dokumente, ki ščitijo človekove pravice, prav tako pa so le-te zapisane v Ustavi Republike Slovenije. Nekatere družbene skupine so pri varovanju pravic še posebej ranljive, zato morajo njihove pravice biti še posebej in varovane – npr. pravice otrok, invalidov, duševno prizadetih, zaposlenih itd.128 Kljub številnim prizadevanjem za spoštovanje in varstvo človekovih pravic, še danes v nekaterih delih sveta sistematično kršijo pravice ljudi. Pogosti so primeri omejevanja in kršenja svobode govora, misli, veroizpovedi itd. Po svetu so se dogajala in se dogajajo tudi etnična čiščenja, kjer se ljudem jemlje pravica do življenja na podlagi njihove narodnosti (npr. etnično čiščenje v Palestini ali Srebrenici na območju bivše Jugoslavije). Pri tem je zelo pomembno, da se zavedamo, da vsakemu posamezniku pripadajo vse človekove pravice, vendar te pripadajo vsem drugim ljudem. Zato mora vsakdo spoštovati pravice drugih ljudi, država in njene institucije pa so še posebej zadolžene za njihovo varstvo in zaščito.129 EU kotiček: V Evropski uniji so človekove pravice univerzalne in deljive, EU jih uresničuje in varuje tako v državah članicah, kot tudi spodbuja njihovo promocijo zunaj meja EU oziroma v sodelovanju z ostalimi državami (še posebej državami tretjega sveta). Človekove pravice so skupaj z demokracijo in vladavino prava temeljne vrednote delovanja EU. Načelo spoštovanja človekovih pravic je zapisano v temeljnih pogodbah EU, prav tako tudi v Lizbonski pogodbi iz leta 2009. Skupaj s to pogodbo je začela veljati Listina EU o temeljnih pravicah, ki potrjuje in ščiti temeljne človekove pravice. Države, ki želijo postati članice EU morajo spoštovati človekove pravice, prav tako pa je spoštovanje človekovih pravic temelj sodelovanja med EU in drugimi državami. Leta 2012 je EU prejela Nobelovo nagrado za svoja prizadevanja za mir, spravo, demokracijo in človekove pravice v Evropi.130

9.4 Varovanje človekovih pravic – Varuh človekovih pravic in Mednarodno sodišče za človekove pravice (ESČP) Vsakemu posamezniku so priznane določene pravice in svoboščine, ki mu pripadajo iz preprostega razloga, ker je človek. Skozi zgodovino se je pojem človekovih pravic postopoma širil in razvijal, tako da so danes človekove pravice univerzalne (pripadajo vsakemu živemu bitju na svetu). Kljub temu, da zapise o človekovih pravicah in njihovemu varstvu najdemo že v srednjem veku pa do druge polovice 20. stoletja niso obstajale posebne institucije, ki bi varovale človekove pravice oziroma kamor bi se lahko ljudje pritožili. Po grozotah 2. svetovne vojne si je mednarodna skupnost začela prizadevati za mednarodno pravno varstvo človekovih pravic.131 Človekove pravice so danes praktično bistveni del 127

Ibid. Ibid. 64 Ibid. 50 in Žvelc in Černigoj, Svet smo mi, 55. 130 »Furthering Human Rights and Democracy across the Globe,« Evropska komisija, dostopno 13. septembra 2014, http://eeas.europa.eu/human_rights/docs/brochure07_en.pdf. 131 Počkar, Mirjam, Družboslovje. Državljanska kultura (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999), 53. 128 129

sleherne demokratične države in njenih ustav, kot temeljnega akta, ki predvideva njihovo varovanje in zaščito.132 Da bi se temeljne pravice spoštovale in uresničevale, so tako na mednarodni ravni kot tudi na ravni nacionalnih držav ustanovljeni različni načini varovanja človekovih pravic. Človekove pravice so zapisane v mednarodnih konvencijah in deklaracijah ter tudi v ustavah in zakonih posameznih državah.133 Ti dokumenti predstavljajo instrumente, ki z različnimi mehanizmi predvidevajo varstvo človekovih pravic (npr. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic je instrument, ki predvideva Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) kot mehanizem, s katerimi se pravice varuje in ščiti). 134 Varstvo pravic poteka na več nivojih. Na ravni države, tj. Slovenije le-te ščitijo mehanizmi Republike Slovenije. Za uresničevanje pravic iz Ustave RS skrbi Ustavno sodišče RS, pomemben državni organ, ki je ustanovljen za varovanje človekovih pravic pa je Varuh človekovih pravic (ombudsman). Na regionalni (evropski) ravni sta najpomembnejša organa, ki ščitita človekove pravice ESČP in Evropski varuh za človekove pravice.135 Ustava RS predvideva, da mora Slovenija na svojem ozemlju poskrbeti za varstvo človekovih pravic. Prav tako je v ustavi zapisano, da je zagotovljeno sodno varstvo pravic (to funkcijo na najvišji ravni opravlja Ustavno sodišče RS) ter odprava posledic njihove kršitve.136 Pomembna institucija, ki v naši državi od leta 1995 naprej varuje in ščiti človekove pravice pa je Varuh človekovih pravic. Varuh je samostojen in neodvisen organ, ki s svojim delovanjem omejuje oblast pri poseganju v človekove pravice. Varuh tako spremlja delovanje državnih organov ter ugotavlja ali vsi postopki, ki jih izvajajo državni organi potekajo tako, da so človekove pravice spoštovane. 137 Kdor koli meni (tudi otroci), da so mu bile kršene njihove pravice, se lahko pritoži varuhu, ki skupaj s svojimi sodelavci oceni ali so bile pravice res kršene. Varuh sicer ni sodnik in ne more izreči kazni o kršenju človekovih pravic, vendar lahko organe oblasti opozarja na kršitve. 138 Prav tako je varuh pristojen, da v vašem imenu na ustavo sodišče vloži zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti ter posreduje ustavno pritožbo zaradi kršenja pravic; vladi ali parlamentu pa lahko da pobude za spremembo zakonov, ki bi onemogočile kršenje pravic v konkretnih primerih.139 Varuha človekovih pravic na predlog predsednika republike izvoli Državni zbor, njegov mandat traja 6 let in se lahko ponovi, od leta 2013 pa funkcijo varuhinje človekovih pravic opravlja Vlasta Nussdorfer. ESČP je najpomembnejša institucija, ki na evropski ravni (pod okriljem Sveta Evrope) od leta 1959 naprej varuje in odloča o pritožbah in kršitvah človekovih pravic, ki so določene z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Sodnikom tega sodišča (sodišče ima 47 sodnikov, kolikor je držav članic) se lahko pritožijo prebivalci držav članic Sveta Evrope (in ne le prebivalci držav članic EU), čigar človekove pravice so bile kršene, sodna oblast v njegovi državi pa pri tem ni ustrezno ukrepala.140 To pomeni, da morajo biti vsa pravna sredstva (mehanizmi, s katerimi se varuje človekove pravice) v nacionalni državi že izčrpana – ESČP je tako »zadnja« institucija, na katero se lahko posamezniki obrnejo, če menijo, da so jim bile kršene njihove pravice. Naloga sodišča je, da zagotavlja spoštovanje in zagotavljanje človekovih pravic državljanov držav članic, ne glede na njihov spol, raso, državljanstvo, narodnost ali kakšno drugo okoliščino. Sodišče obravnava pritožbe posameznikov (ali 132

Cerar, Miro, »Narava in pomen človekovih pravic,« v Dokumenti človekovih pravic z uvodnimi pojasnili, 2002, ur. Miro Cerar, Jon Jamnikar in Maja Smrkolj (Ljubljana: Društvo Amnesty International Slovenije, Mirovni inštitut), 22. 133 Žvelc, Maša in Matej Černigoj, Svet smo mi (Ljubljana: DZS, 2013), 58. 134 »Pravno varstvo človekovih pravic,« Amnesty International Slovenije, dostopno 18. septembra 2014. http://sola.amnesty.si/media/uploads/files/Pravno%20varstvo%20%C4%8Dlovekovih%20pravic.pdf . 135 Ibid. 136 Ustava Republike Slovenije (URS). Ur. l. RS 33/91-I, 5. in 15. člen. 137 Žvelc in Černigoj, Svet smo mi, 59. 138 Čepič Vogrinčič Mitja, Janez Justin, Vinko Potočnik, Maja Zupančič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika. Učbenik za 7. razred (Ljubljana: I2, 2012), 50. 139 »Kaj varuh lahko stori,« Varuh človekovih pravic, dostopno 18. septembra 2014. http://www.varuh-rs.si/iscete-pomoc/kako-vam-lahkovaruh-pomaga/kaj-varuh-lahko-stori/. 140 Čepič Vogrinčič, Justin, Potočnik, Zupančič, Državljanska ter domovinska vzgoja ter etika. Učbenik za 7. Razred, 50.

podjetij in nevladnih organizacij) in prav tako pritožbe držav proti drugim državam141 (pritožbe pa ni možno vložiti zoper podjetja, posameznike ali države, ki niso članice Sveta Evrope kot so npr. ZDA). Trenutno sodišče varuje pravice približno 800 milijonov Evropejcev, sedež sodišča je v Strasbourgu, slovenski sodnik pa je Boštjan M. Zupančič. Sodniki ne zastopajo držav članic, iz katerih prihajajo, temveč so člani sodišča kot posamezniki, njihov mandat pa traja 9 let in ne morejo biti ponovno izvoljeni. Sodnike izvoli Parlamentarna skupščina Sveta Evrope s seznama na katerem vsaka država članica predlaga tri kandidate.142 Na kršenje človekovih pravic, tako v Sloveniji kot tudi na mednarodni ravni, pa ne opozarjajo samo ombudsmani in sodišča, temveč tudi številne nevladne organizacije, ki so pomemben člen vsake demokratične države, saj opozarjajo na kršenje pravic ter nadzorujejo delo oblasti pri njihovi zaščiti.143 V Sloveniji tako poznamo več nevladnih organizacij, ki skrbijo za promocijo človekovih pravic in njihovega varstva, kot so npr. Amnesty International Slovenije, Mirovni inštitut, Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, Šola za mir in številne druge organizacije. 144 Kljub temu, da so tako v Sloveniji in tudi v drugih državah, vzpostavljene številne institucije in mehanizmi, ki ščitijo človekove pravice, njihovo spoštovanje in uveljavljanje ne more biti omejeno le na državo, temveč je potrebna skrb vsakega posameznika, da skrbi za svoje in pravice drugih ljudi. EU kotiček: Evropskim državljanom, ki prihajajo iz vseh držav članic ter imajo evropsko državljanstvo, pripadajo številne pravice in temeljne svoboščine. Na ravni EU deluje tudi Evropski varuh človekovih pravic (trenutna varuhinja je nekdanja Irska nacionalna varuhinja Emily O'Reily), ki obravnava pritožbe evropskih državljanov, podjetij in organizacij, ki imajo svoj sedež na območju EU ter jim pomaga pri odkrivanju nepravilnostih v vseh institucijah EU. Nekateri prejšnji primeri pritožb državljanov so se npr. nanašali na diskriminacijo, zlorabo pooblastil, nepravičnost, nepravilne postopke itd. Evropski varuh obravnava samo pritožbe, ki so povezane z institucijami EU, za obravnavanje pritožb zoper lokalne ali nacionalne organe ni pristojen. Evropski varuh ne more kaznovati institucije, ki je kršila pravice, temveč najprej obvesti institucijo o nepravilnostih in skuša najti rešitev oziroma izda priporočilo, kako rešiti zadevo. Varuh je pri svojem delu popolnoma neodvisen in samostojen, izvoli pa ga Evropski parlament za dobo petih let z možnostjo ponovne izvolitve.145

9.5 Otrokove pravice Od leta 1948 naprej, ko je Organizacija združenih narodov (OZN) sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki so uveljavile njihovo univerzalnost (veljajo za vse ljudi na svetu ne glede na spol, raso, družbeni položaj itd.), prirojenost (dobimo jih z rojstvom) ter neodtujljivost in nedotakljivost (nihče nam jih ne more odvzeti) 146, so posebno mesto v kontekstu človekovih pravic začeli dobivati tudi otroci, ki so pred zlorabami pravic še manj zaščiteni kot odrasli. Otroci se telesno in psihološko še razvijajo, ne morejo popolnoma skrbeti sami za sebe in prenašati odgovornosti za svoja dejanja, zaradi česar so njihove pravice velikokrat kršene v še večji meri kot pravice odraslih. Zato mora država in njene institucije za njih še posebej skrbeti in jih varovati.

141

Žvelc in Černigoj, Svet smo mi, 58. »50 vprašanj z odgovori o ESČP,« Evropsko sodišče za človekove pravice, dostopno 18. septembra 2014. http://www.echr.coe.int/Documents/50Questions_SLV.pdf. 143 Žvelc in Černigoj, Svet smo mi, 61. 144 Ibid. 145 »Evropski varuh človekovih pravic,« Europa.eu, dostopno 19. septembra 2014. http://europa.eu/about-eu/institutionsbodies/ombudsman/index_sl.htm. 146 Černigoj, Matej in Žvelc Maša, Svet smo mi 7: učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko za 7. razred osnovne šole (Ljubljana: DZ, 2013), 49–50. 142

Otrokove pravice so torej naravne pravice otrok in mladih, ki so mlajši od 18 let. Najpomembnejši dokument, ki ureja otrokove pravice je Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je leta 1989 sprejela OZN.147 Konvencija je za vse tiste države, ki so jo podpisale (med njimi je tudi Slovenija) obvezna, kar pomeni da so države dolžne izvajati pravice, ki so zapisane v Konvenciji za vse otroke brez izjem.148 V Konvenciji so torej zapisane osnovne pravice otrok sveta, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero izpoved ter politično ali drugo prepričanje. V Sloveniji poleg konvencije pravice otrok ureja ustava, prav tako pa je Slovenija podpisnica Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic, ki je drugi najpomembnejši dokument o otrokovih pravicah. Konvencija vsebuje več kot 40 pravic otrok, med najpomembnejše, ki so zapisane v konvenciji pa lahko uvrstimo: (a) pravica do življenja, preživetja in razvoja (b) pravica do imena in državljanstva (c) pravica do družine (vsak otrok ima pravico živeti s svojimi starši ali tistimi, ki bodo najbolje skrbeli zanj); (d) pravica do zdravstvenega varstva, pri čemer imajo otroci s posebnimi potrebami pravico do posebne skrbi in usposabljanja; (e) pravica do izobraževanja (vsi otroci tega sveta imajo pravico do brezplačnega osnovnega šolanja ter možnost različnih oblik srednješolskega izobraževanja); (f) pravica do lastnega mnenja in izražanja (vsak otrok ima pravico, da na spoštljiv način pove tisto kar misli); (g) pravica do igre in prijateljev (otroci imajo pravico do igre in razvedrila); (h) pravica do varnosti in do zaščite pred poškodbami in zanemarjanjem (otroci morajo biti zaščiteni pred vsemi oblikami zlorab in zanemarjanj); (i) otroci imajo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi; (j) pravica do nenasilnega ravnanja (konvencija ščiti otrokovo pravico pred vsemi oblikami telesnega in duševnega nasilja, mučenja, trpinčenja in izkoriščanja ter zanemarjenja).149 Konvencija tudi predvideva, da so starši odgovorni za otrokovo vzgojo in razvoj, država pa je tista, ki mora zagotoviti izvajanje pravic ter skrbeti za njihovo varstvo, v kolikor so otrokom pravice kršene. Kljub temu so številnim otrokom po svetu njihove pravice še vedno kršene. Še vedno se zgodi, da imajo otroci težave zaradi barve svoje kože ali veroizpovedi, v nekaterih državah se morajo bojevati v vojnah, marsikje so prisiljeni k delu, veliko otrok pa tudi ne hodi v šolo. Tako so npr. v tistih delih sveta, kjer divja vojna otroci velikokrat žrtve min in minskih polj; na območju križnih žarišč (današnja Sirija, Afganistan itd.) se otroke rekrutira v vojaške enote in se jih izrablja za vojaške tarče; okoli 200 milijonov otrok je na svetu prisiljenih v delo (najbolj otroci v Afriki in Aziji), kjer delajo v rudnikih in na plantažah; številni otroci so tudi žrtve spolnega nadlegovanja, trgovine z ljudmi ter psihičnega in fizičnega nasilja.150 Večinoma se takšne pravice otrokom kršijo v revnih in nerazvitih državah, kjer so otroci še manj zmožni poskrbeti zase in za svoje pravice. Eden izmed zadnjih primerov boja za otrokove pravice je boj enajstletne deklice Malala iz Pakistana, ki se je borila za pravice tamkajšnjih otrok (predvsem deklic) do pravice do obveznega šolanja. Za svoja prizadevanja je tudi dobila otroško nagrado za mir. Slovenija (in tudi druge države) mora poskrbeti za varstvo otrokovih pravic. Kadar otrok meni, da so mu kršene pravice, se lahko obrne na različne institucije, ki so dolžne zagotavljati varstvo njegovih pravic. Za pomoč otrokom v primeru kršenja njihovih pravic je država ustanovila mnogo institucij, npr. varne hiše, zavetišča, centre za socialno delo, veliko dela opravijo tudi policija in sodišča.151 V Sloveniji pa prav tako obstaja posebna institucija, ki varuje otrokove pravice in obravnava njihove kršitve, in sicer je to varuh človekovih pravic. Na varuha se lahko otroci obrnejo, če menijo, da jim je bila katera izmed pravic zapisanih v Konvenciji, ustavi, zakonih in drugih aktih. Kršitve lahko otroci opišejo po telefonu v navadnem pismu ali elektronskem sporočilu ali se osebno zglasijo pri varuhu. Varuh sicer ne more kaznovati tistega, ki je otroku kršil pravice, saj ni sodnik, lahko pa opozori na 147

Ibid., 53. Čepič Vogrinčič, Mitja, Janez Justin, Vinko Potočnik in Maja Zupančič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika: učbenik za 7. razred (Ljubljana: I2, 2012), 48–49. 149 Ibid., 49 in Konvencija o otrokovih pravicah 44/25, 1989 150 Černigoj in Žvelc, Svet smo mi, 55. 151 Karba, Pavla in Darja Lašič, Državljanska ter domovinska vzgoja ter etika 7: učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v sedmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009), 40–41. 148

kršitve. Varuh se najpogosteje srečuje z naslednjimi kršitvami: (a) pravica otroka do družine (pravica, da ima otrok stike z obema staršema); (b) pravica do varnosti in telesne nedotakljivosti (veliko je kršitev nad izvajanjem psihičnega in fizičnega nasilja nad otroki); (c) pravica do upoštevanja in izražanja otrokovega mnenja itd. 152 Velikokrat pa so pravice otroke kršene tudi v šoli zato varuh velikokrat obravnava tudi kršitve vezane na: (a) psihično in verbalno nasilje (učencev nad drugimi učenci, učiteljev do učenca ali celo nasilja staršev in otrok do učiteljev); (b) svobodno izražanje veroizpovedi; (c) pravice otrok s posebnimi potrebami (npr. gibalno oviranim otrokom je onemogočeno obiskovanje pouka, saj šola nima prilagojenih pogojev za takšne otroke).153 Kljub temu, da so otrokove pravice univerzalne ter neodtujljive, se morajo otroci zavedati tudi svojih dolžnosti. Otrokova dolžnost je, da razvije spoštovanje do sebe in drugih, da se izobrazi in nauči kako postati koristen član skupnosti. Otroku pripadajo vse otrokove pravice, vendar le-te pripadajo tudi drugim otrokom, zato je potrebno medsebojno spoštovanje in dolžnost spoštovati tudi pravice ostalih otrok (in odraslih, predvsem staršev, ko le-ti sprejmejo odločitve za njihovo dobro). Sošolki lahko npr. poveš svoje mnenje, je njena najljubša glasbena skupina zanič, ne smeš pa žaljivo ali poniževalno govoriti o njenem glasbenem okusu;154 ugovor na prejeto oceno pri matematiki mora vključevati tudi upoštevanje točkovnika in spoštljiv odnos do učitelja s strani učenca. 155

9.6 Socialna država Slovenci smo v Ustavo Republike Slovenije, ki je najpomembnejši zakonski akt v državi, zapisali, da je Slovenija socialna država. Iz tega izhaja, da imajo državljani Slovenije poleg temeljnih človekovih pravic in političnih pravic (kot je npr. volilna pravica), tudi posebne socialne pravice. Temeljne človekove pravice omejujejo državno oblast pri poseganju v življenje ljudi, s političnimi pravicami lahko ljudje vplivajo na oblikovanje in izvajanje oblasti v državi, socialne pravice pa od države zahtevajo, da aktivno sooblikuje življenje državljanov ter skrbi za kakovost njihovega življenja. To pomeni, da bi naj država poskrbela za tiste, ki se nahajajo v neugodnih življenjskih razmerah – so npr. brezposelni, revni, bolni, imajo težave z denarjem, stanovanjem itd.156 Socialna varnost se tako nanaša na pravice posameznika, da je zavarovan za primer bolezni, nezaposlenosti, starosti, poškodbe pri delu, invalidnosti, materinstva, preživljanja otrok …157 Država tako skrbi predvsem za socialno prikrajšane ljudi, s tem da varuje njihov gmotni položaj, ureja njihove denarne in/ali stanovanjske težave ali težave z zaposlitvijo itd.158 Socialna država tako izhaja iz moralnega pravila, ki zahteva od vsakogar (tudi od države), da pomaga drugemu, če se ta znajde v težavah. Državljani tako plačujejo del svojih dohodkov, da pomagajo drugim – npr. osebi, ki je ostala brez zaposlitve. Takšna oseba dobiva denarno pomoč, državne ustanove (Zavod za zaposlovanje) pa jim pomagajo pri iskanju nove zaposlitve. Denarno pomoč lahko dobijo tudi tisti, ki imajo prenizke dohodke ali invalidi, ki se ne morejo zaposliti. Država pomaga tudi tistim, ki jih doletijo naravne nesreče (npr. poplave, potres). Tako urejeni državi rečemo, da je socialna država. 159

152

Černigoj in Žvelc, Svet smo mi, 59. Ibid. 154 Černič, Istenič Majda, Spomenka Hribar, Janez Justin, Darko Štrajn, Maja Zupančič, Državljanska vzgoja in etika: učbenik za 7. razred (Ljubljana: I2, 2007), 30. 155 Karba in Lašič, Državljanska ter domovinska vzgoja ter etika, 37. 156 Počkar, Mirjam, Družboslovje, Državljanska kultura (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999), 52. 157 Štiglic, Živa, »Socialna varnost in socialno varstvo,« Vključen.si, dostopno 25. avgusta 2014, http://vkljucen.si/zagovornistvo/zakon-osocialnem-varstvu/18-socialna-varnost-in-socialno-varstvo. 158 Černič Istenič, Majda, Spomenka Hribar, Janez Justin, Darko Štrajn, Maja Zupančič, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 7. razredu osnovnošolskega izobraževanja (Ljubljana: I2, 2007), 23. 159 Čepič Vogrinčič, Mitja, Janez Justin, Vinko Potočnik, Maja Zupančič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika: učbenik za 7. razred (Ljubljana: I2, 2012), 34. 153

Pri tem pa se je potrebno zavedati, da kadar si posamezniki (tudi družine) ne morejo iz različnih razlogov ne morejo sami zagotoviti socialne varnosti, jim pripadajo pravice iz socialnega varstva, za katere pa je dolžna poskrbeti država. Država tako zagotavlja dostojanstvo ter enake možnosti za vse ter predvsem preprečuje socialno prikrajšanost in izključenost ljudi. 160 Kje pa država dobi denar, da lahko državljanom zagotavlja socialne pravice? Državljani del svojih prihodkov prispevajo za plačevanje nekaterih stvari, ki jih potrebujemo vsi kot npr. zdravstvo, šolstvo, za policijo in vojsko, ki skrbijo za naše varstvo itd. Država ta sredstva dobi s plačevanjem davkov in drugih dajatev.161 Seveda pa v državi obstajajo tudi različni sistemi zavarovanja, v katere vplačujejo ljudje, da so zavarovani in so jim tako omogočene socialne pravice (npr. zaposleni ljudje vplačujejo prispevke za pokojninsko zavarovanje, da bodo lahko prejemali pokojnino ali prispevke za primer brezposelnosti, da bodo lahko v primeru, da izgubijo delo prejemali denarno nadomestilo).162 Socialne pravice so torej pravice državljanov do socialne varnosti in ustrezne življenjske ravni, ki bi jih naj država zagotavljala z ustrezno socialno politiko na področju zdravstvenega varstva, izobraževanja in drugih storitev ter osebnih in družinskih dohodkov. Socialna politika se tako nanaša na ukrepe, s katerimi država zmanjšuje socialne stiske, v katere zaidejo ljudje, ko so npr. bolni, brez dela, brez dohodka, brez ustreznega stanovanja itd.163 Katere pa so najpomembnejše socialne pravice, ki jih imamo kot državljani Republike Slovenije? Sistem socialne varnosti v Sloveniji zajema sisteme socialnega zavarovanja družinske prejemke in socialno pomoč. V sisteme socialnega zavarovanja uvrščamo zdravstveno zavarovanje, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in starševsko varstvo (npr. porodniški dopust in nadomestilo). Vsa zavarovanja so obvezna in vanje svoje prispevke vplačujejo zaposlene osebe in njihovi delodajalci (tudi država). Družinski prejemki so denarne dajatve, ki jih s strani države dobijo upravičeni posamezniki (npr. otroški dodatek, pomoč ob rojstvu otroka, dodatek za veliko družino itd.), socialna pomoč pa je prav tako denarna dajatev, do katere so upravičeni najbolj ogroženi državljani. Slovenija je tudi podpisnica Evropske socialne listine iz leta 1999, kar pomeni da mora prav tako upoštevati in zagotavljati varstvo pravic, ki izhajajo iz te listine. Pri socialnih pravicah pa gre tudi načelno za ustavno obljubo države, da bo uresničevala pravice v skladu s svojimi zmožnostmi. Z drugimi besedami to pomeni, da naj država kaj stori za to, da bo vsak človek uveljavljal svoje pravice (to pomeni, da izhajajoč iz pravice posameznika do dela, mu država ni dolžna poiskati dela, temveč mora ustvarjati pogoje, da bo čim manj brezposelnosti in blažiti njene posledice z denarnimi nadomestili itd.164). Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v Sloveniji najvišja državna ustanova, ki skrbi za socialno varstvo in pravice ljudi. Ko pa želi posameznik uveljavljati katero izmed svojih socialnih pravic pa se odpravi na center za socialno delo, ki deluje kot »podaljšana roka« ministrstva. V kontekstu socialnih pravic in varnosti pa so zelo pomembne tudi civilnodružbene in humanitarne organizacije, ki na najrazličnejše skupine skušajo ljudem pomagati v socialni stiski (npr. Karitas, Rdeči križ). Vsem ljudem sicer pripadajo socialne pravice, vendar se po stopnji ureditve socialne varnosti in pravic različne države med seboj razlikujejo. Socialna država se je v zahodnih državah sicer začela 160

Štiglic, Živa, »Socialna varnost in socialno varstvo«, http://vkljucen.si/zagovornistvo/zakon-o-socialnem-varstvu/18-socialna-varnost-insocialno-varstvo. 161 Čepič Vogrinčič, Mitja, Janez Justin, Vinko Potočnik, Maja Zupančič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika: učbenik za 7. razred, 34. 162 Bezjak, Simona, Mitja Čepič Vogrinčič, Eva Klemenčič in Bogomir Kovač, Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred (Ljubljana: I2, 2013), 30. 163 Počkar, Mirjam, Stanislav Andolšek, Tanja Popit, Andreja Barle Lakota, Uvod v sociologijo. Učbenik za sociologijo v gimnazijskem izobraževanju (Ljubljana: DZS, 2011), 122. 164 Počkar, Mirjam, Družboslovje. Državljanska kultura, 52.

hitro razvijati po 2. svetovni vojni, vendar so se že v 70. letih prejšnjega stoletja začele pojavljati kritike na njen račun, predvsem da je ta dejavnost države »predraga«. Tako so ponekod socialne pravice zelo razširjene, njihovo varstvo pa dobro urejeno (npr. skandinavske države), ponekod pa je vloga države pri zagotavljanju socialnih pravic in varnosti zelo omejena (npr. ZDA). 165 EU kotiček: Evropska unija veliko pozornosti posveča področju zaposlovanja, socialnih zadev in vključevanja. Čeprav so države članice same odgovorne za organizacijo in financiranje sistemov socialne varnosti in zaščite, ima EU pomembno vlogo pri koordinaciji nacionalnih sistemov socialne varnosti, predvsem kar se tiče mobilnosti delavcev med državami članicami. EU pa določa skupne predpise, po katerih so naše socialne pravice zaščitene povsod po Evropi. EU prav tako skrbi za evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja, s katero so evropski državljani v vseh državah EU in tudi na Norveškem, Švici, Islandiji in Liechtensteinu upravičeni do nujne zdravniške pomoči. Evropski socialni sklad je najpomembnejši denarni sklad, s katerim EU njenim državljanom pomaga do boljše zaposlitve, izobraževanje itd. Prav tako pa EU veliko pozornosti posveča boju proti revščini in socialni izključenosti.

10 Slovenija in Svet 10.1 Mednarodne organizacije: OZN, OECD, NATO V modernih družbah se vsak dan ponavljajo problemi, ki jih države niso sposobne reševati same, saj gre večinoma za kompleksne probleme, katerih reševanje zadeva (so)delovanje več držav (npr. problem onesnaževanja okolja, revščina, pomanjkanje osnovnih dobrin za preživetje, vojne, konflikti med državami, kršenje človekovih pravic itd.). Da bi lahko države oziroma mednarodna skupnost države učinkovito reševale globalne probleme, se med seboj velikokrat povezujejo in ustvarjajo različne mednarodne organizacije, da bi lahko uspešnejše reševale omenjene probleme.166 Večina sodobnih mednarodnih organizacij je nastala po 2. svetovni vojni, ko so svet prizadele njene grozote in so se države zavzele, da bodo vzdrževale mednarodni mir, mirno reševale mednarodne spore ter pri tem med seboj sodelovale.167 Mednarodne organizacije torej države ustanovijo prostovoljno, in sicer z ustanovno pogodbo oziroma listino. Organizacija se ustanovi z namenom sodelovanja (ne pa prisile ali zahteve) ter ima lastno področje stalnega delovanja, ki se določi z ustanovno pogodbo. 168 Nekatere izmed njih so z namenom zagotavljanja svetovnega miru in varnosti nastale kot univerzalne organizacije (npr. Organizacija združenih narodov – OZN), spet druge se zavzemajo za sodelovanje na ožjih področjih npr. ekonomskem, znanstvenem, vojaškem itd. (npr. Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj – OECD ali NATO – Organizacija severnoatlantskega sporazuma). OZN je najpomembnejša mednarodna organizacija, ki jo je 24. oktobra leta 1945 v San Franciscu ustanovilo 51 držav z namenom ohranjanja miru in varnosti, razvijanja prijateljskih odnosov med narodi, zagotavljanja mednarodnega sodelovanja pri reševanju mednarodnih gospodarskih, socialnih, kulturnih in humanitarnih problemov ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin za 165

Počkar, Mirjam, Stanislav Andolšek, Tanja Popit, Andreja Barle Lakota, Uvod v sociologijo. Učbenik za sociologijo v gimnazijskem izobraževanju, 123. 166 Petrič Ernest, »Nekateri komparativni vidiki mednarodnih organizacij«, Teorija in praksa 17, št. 9 (1980): 1120-1133. 167 Ibid. 168 Ibid.

vse.169 OZN je bila ustanovljena kmalu po koncu druge svetovne vojne, ki je človeštvu povzročila ogromno trpljenja. Države so se tako zavezale, da sporov ne bodo reševale z orožjem, temveč na miroljuben način. 170 Danes so članice OZN skoraj vse države na svetu, Slovenija se je organizaciji priključila leta 1992. OZN ima glavni sedež v New Yorku, stalna predstavništva pa so še na Dunaju in v Ženevi. Generalna skupščina je najpomembnejši organ ZN, kjer države članice razpravljajo o najpomembnejših problemih človeštva, medtem ko je Varnostni svet najpomembnejši organ, ki je odgovoren za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti. Svet se sestane takrat, ko pride do vojaškega nasilja ali hudega nasilja kjerkoli na svetu. Pomembna je tudi sestava sveta, ki ga sestavlja 15 držav članic, in sicer pet stalnih (ZDA, Rusija, Kitajska, Velika Britanija in Francija) ter 10 nestalnih članic, ki se med seboj menjujejo na položaju. Stalne članice imajo pravico do veta, kar pomeni, da če katera izmed njih glasuje proti kakšni pomembni odločitvi glede varnosti v svetu, predlog ni sprejet.171 Pomembna telesa ZN so prav tako Sekretariat, Meddržavno sodišče ter Ekonomski in socialni svet. OZN je prav tako človekoljubna organizacija, ki poleg tega da ohranja svetovni mir in varnost, skrbi za različne ljudi na svetu, ko jih doletijo humanitarne krize. Znotraj OZN delujejo tudi nekatera druga telesa, ki se ukvarjajo z določenimi področji npr. UNICEF, UNESCO, Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) itd. Organizacija severnoatlantske pogodbe (NATO) je prav tako mednarodna organizacija, ki jo je 04. aprila 1949 v Washingtonu ustanovilo 12 članic z namenom političnega in obrambnega (vojaškega) povezovanja med državami podpisnicami na obeh straneh Atlantika, pri čemer so sklenile tudi ustanovno pogodbo – tim. Severnoatlantski sporazum, najpomembnejši organ zveze pa je Severnoatlantski svet.172 Še danes je glavni cilj zveze NATO skupna obramba in varnost članic, pri čemer je v ustanovni pogodbi zapisano, da je napad na eno članico napad na vse članice. Zveza tako članicam jamči, da jim bo kot celota priskočila na pomoč, če bodo napadene. Danes ima NATO 28 članic (med njimi je tudi Slovenija, ki se je zvezi pridružila leta 2004), na severni strani Atlantika sta njuni članici Kanada in ZDA, na evropski strani pa številne evropske države. V preteklosti in tudi danes NATO večkrat posreduje oziroma preprečuje spopade v državah, ki niso članice, saj je tam ogrožen mir in varnost prebivalstva (npr. misije v Bosni in Hercegovini, Kosovu, v Afganistanu, kjer sodelujejo tudi pripadniki Slovenske vojske).173 Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) je bila ustanovljena leta 1948 kot Organizacija za evropsko gospodarsko sodelovanje, leta 1960 pa se je preimenovala v OECD. Danes ima organizacija 34 držav članic, med njimi je tudi Slovenija, ki je postala članica organizacije leta 2010. Glavni cilj organizacije je promocija politik, ki izboljšujejo ekonomsko stanje ter kakovost življenja ljudi. Gre za organizacijo najrazvitejših gospodarskih držav, kjer članice druga drugi svetujejo kako reševati gospodarske probleme ter kako izrabiti svoje znanje in tehnologijo ter posledično zvišati kakovost življenja.174 OECD posebno pozornost namenja tudi izobraževanju, tako organizacija vsake tri leta izvaja raziskavo PISA, kjer strokovnjaki merijo bralno, naravoslovno ter matematično pismenost otrok držav članic. V raziskavo PISA so vključeni tudi slovenski petnajstletniki. Mednarodne organizacije imajo v svetu pestro in pomembno vlogo, ki sega od prizadevanj do ohranitev svetovnega miru in varnosti, do konkretnih področij delovanja, ki jih zaradi kompleksnosti sveta ni moč reševati v okviru ene same države. Mednarodne organizacije so tako temelji element 169

OZN, Ustanovna listina Združenih narodov (New York: OZN, 1945), http://www.uradnilist.si/_pdf/2014/Mp/m2014002.pdf#!/m2014002-pdf. 170 Bezjak Simona, Mitja Čepič Vogrinčič, Eva Klemenčič, Bogomir Kovač, Državljanska in domovinska kultura ter etika. Učbenik za 8. razred (Ljubljana: I2, 2013), 45. 171 Ibid. 172 »Kaj je Nato,« Združenje Atlantski svet Slovenije, dostopno 3. september 2014, http://nato.gov.si/slo/publikacije/kaj-je-NATO.pdf. 173 Bezjak Simona, Mitja Čepič Vogrinčič, Eva Klemenčič, Bogomir Kovač, Državljanska in domovinska kultura ter etika, 45. 174 Ibid., 46

sodelovanja med različnimi državami (tudi med revnimi in bogatimi, razvitimi in nerazvitimi …) ter pomemben dejavnik krepitve miru, varnosti ter humanitarnih in drugih aktivnosti (okoljskih, izobraževalnih, aktivnosti povezane z varovanjem človekovih pravic itd.). EU kotiček: Evropska unija je nadnacionalna tvorba 28 držav članic in jo prav tako lahko definiramo kot mednarodno organizacijo, ki pa se razlikuje od ostalih njej podobnih organizacij. EU je tako danes ena izmed največjih meddržavnih organizacij na svetu in prav tako enkratna tvorba, ki se stalno spreminja. Načela delovanja EU so svoboda, demokracija, človekove pravice in pravna država. EU je tako pomemben akter, ki z ostalimi organizacijami skrbi za vzdrževanje miru in varnosti, varovanja človekovih pravic, gospodarskega razvoja, razvojne pomoči itd. EU sodeluje tudi z ostalimi mednarodnimi organizacijami npr. na področju obrambe in varnosti z zvezo NATO, prav tako se udeležuje srečanj skupine G8 – skupine osmih gospodarsko najmočnejših in najrazvitejših svetovnih držav, kjer se srečujejo voditelji teh držav in razpravljajo o prihodnosti svetovnega gospodarstva. EU je leta 2012 dobila tudi Nobelovo nagrado za mir za svoja prizadevanja za človekove pravice, spravo in demokracijo.

11 Družba prihodnosti; svetovna skupnost 11.1 Globalizacija: dobre in slabe strani Svet v katerem živimo se hitro spreminja, pri čemer so se te spremembe sicer dogajale tudi v preteklosti, vendar je za konec 20. stoletja pa vse do danes še posebej značilna prepletenost, soodvisnost, povezanost ter spremenljivost sveta. Vzporedno s tem se na svetu dogajajo številne tehnološke spremembe (od izuma parnega stroja do razvoja informacijsko-komunikacijske (IKT) tehnologije), ki omogočajo to spremenljivost in soodvisnost sveta.175 Nove tehnološke možnosti, povezane z učinkovitim transportom in telekomunikacijami ter modernizacija družb, ki vključuje pojav industrializacije, tržnega gospodarstva ter kapitalističnega načine proizvodnje, so sprožile in omogočile proces globalizacije.176 Pod vplivom znanstveno-tehnološke revolucije in kapitalističnega načina proizvodnje, kjer je glavni motiv dobiček, je torej svet v zadnjih dveh stoletjih doživel številne spremembe. Vsi deli sveta so med seboj povezani veliko bolj kot v preteklosti – pravimo, da je svet postal globalna vas – dogodki in procesi v enem delu sveta lahko pomembno vplivajo na dogodke in procese v drugem delu sveta.177 »Procese povezovanja, združevanja, medsebojnega vplivanja in soodvisnosti v sodobnem svetu imenujemo globalizacija.«178 O globalizaciji se razpravlja zlasti od 90. let prejšnjega stoletja naprej, čeprav povezanost in soodvisnost sveta nista nekaj povsem novega, saj začetki nastajanja sveta kot globalne vasi segajo v 15. in 16. stoletje, ki so povezana z geografskimi odkritji in začetki modernizacije družb ter sveta kot celote.179 Ena temeljnih značilnosti globalizacije je krčenje prostora in časa (deteritorializacija) – prostor in razdalje v svetu več niso pomembne, na kar je pomembno vplival razvoj transporta in komunikacijske tehnologije. To pomeni, da ljudje v relativno kratkem času zlahka premagujemo velike prostorske 175

Počkar, Mirjam. Družboslovje. Državljanska kultura (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999), 104. Ibid. Barle-Lakota Andreja, Mirjam Počkar, Bojana Novak-Fajfar, Tanja Rener, Milica G. Antić, Tanja Popit, Alojz Pluško, Marjana Ratkai-Ilič, Sociologija. Učbenik za 280 urni predmet sociologije v 4. letniku gimnazijskega izobraževanja (Ljubljana: DZS, 2004), 137–138. 178 Ibid. 179 Počkar, Mirjam, Teme iz sociologije. Učbenik za srednje strokovne in poklicno-tehniške šole (Ljubljana: DZS, 2013), 160. 176 177

razdalje; posamezniki in skupine, ki živijo na različnih koncih sveta pa se lahko pogovarjajo, trgujejo in sodelujejo, kakor da bi sedeli v isti sobi.180 Delovanje družbe (gospodarstva, politike, kulture) se namreč vedno bolj odvija zunaj prostorsko omejenih skupnosti, tj. na globalni ravni.181 O globalizaciji lahko razpravljamo iz ekonomskega, političnega in kulturnega vidika. Povezanost in soodvisnost sveta se na gospodarskem področju kaže v oblikovanju svetovnega tržišča in trga delovne sile ter v delovanju multinacionalk ali transnacionalnih gospodarskih družb. Tako je npr. proizvodnja na enem koncu sveta odvisna in povezana s proizvodnjo na drugem koncu sveta. Vse manj je blaga, ki bi bilo proizvedeno na enem kraju, saj multinacionalke svoje tovarne in delovno silo selijo tja, kjer bodo lahko ustvarile največji dobiček in kjer je najcenejša delovna sila ter surovine, pri tem pa so teritorialne meje za proizvodnjo nepomembne. 182 Multinacionalke (npr. General Motors, Toyota, Siemens, Nestle, Sony …) imajo tako pomemben vpliv na svetovno gospodarstvo, saj obvladujejo večino svetovne proizvodnje in ustvarjajo pomemben delež svetovnega bogastva.183 Globalizacija vpliva tudi na kulturo. V preteklosti so se ljudstva med seboj razlikovala glede običajev, načinih prehranjevanja, glasbi itd. V zadnjih desetletjih pa so takšni kulturni običaji vedno bolj poenoteni.184 Mnogi kulturni pojavi so tako globalni, saj jih najdemo kjer koli na svetu – npr. kokakola, restavracije s hitro prehrano (McDonalds), popularni filmi in nadaljevanke, oblačila kot so npr. kavbojke itd. Podobnost med kulturami se tako povečuje, na kulturni pretok pa so močna vplivala transportna sredstva ter razvoj komunikacijske tehnologije – predvsem svetovnega spleta in elektronskih medijev.185 Tudi nacionalne države so se prisiljene povezovati med seboj, saj same ne zmorejo reševati globalnih problemov in vprašanj, ki ne poznajo nacionalnih meja (npr. ekološki problemi, vojne, oboroženi spopadi, globalne neenakosti, revščina itd.). Politična globalizacija se tako npr. kaže: v sprejetju številnih mednarodnih sporazumov, s katerimi se urejajo odnosi med državami; v obstoju številnih mednarodnih organizacij (npr. OZN) in njihovih specializiranih agencij, ki naslavljajo ključne globalne probleme (npr. UNICEF – sklad za otroke, Svetovna zdravstvena organizacija, itd.); posamične države pa se vključujejo tudi v nadnacionalne tvorbe, da bi lažje reševale probleme (npr. EU); v delovanju številnih nevladnih organizacij kot je npr. Greenpeace.186 Bilo bi napačno, če bi globalizacijo razumeli samo v smislu poenotenja sveta. Kljub povezanosti, prepletenosti in medsebojni soodvisnosti, ki se kaže v premagovanju časovnih in prostorskih razlik, liberalizaciji gospodarstva, hitremu napredku znanosti in tehnologije, globalni kulturi, hitremu dostopu do informacij in ostalim prednostim, ima globalizacija tudi negativne vplive na družbo in svet v katerem živimo. Povezani deli sveta so namreč hkrati tudi neenaki deli sveta, saj globalizacija prinaša neenakosti med revnimi in bogatimi, razvitimi in nerazvitimi državami.187 Vpliv globalizacije se kaže tudi v poglabljanju revščine, saj je bogastvo človeštva zelo neenakomerno razdeljeno – 10 % najpremožnejših ljudi ima v svojih rokah 85 % celotnega bogastva.188 Multinacionalke v številnih primerih izkoriščajo poceni delovno silo, ki ne zaslužijo niti za preživetje. Delavcem, kamor se seli proizvodnja (najbolj pogosto v Aziji), so marsikje kršene človekove pravice do ustreznega plačila, počitka, ugodnih delovnih razmer, na drugi strani pa se povečuje dobiček v multinacionalkah ter rastejo razlike v bogastvu ter se poglablja revščina.189 180

Ibid. 162 Počkar, Mirjam, Stanislav Andolšek, Tanja Popit, Andreja Barle Lakota, Uvod v sociologijo. Učbenik za sociologijo v gimnazijskem izobraževanju (Ljubljana: DZS, 2011), 155. 182 Ibid., 162. 183 Počkar, Družboslovje. Državljanska kultura., 105. 184 Bezjak, Čepič Vogrinčič, Klemenčič, Kovač, Državljanska in domovinska kultura ter etika. Učbenik za 8. Razred, 51. 185 Počkar, Teme iz sociologije. Učbenik za srednje strokovne in poklicno-tehniške šole, 167. 186 Počkar, Andolšek, Popit, Barle Lakota, Uvod v sociologijo. Učbenik za sociologijo v gimnazijskem izobraževanju, 156–157. 187 Počkar, Družboslovje. Državljanska kultura, 106. 188 Bezjak, Čepič Vogrinčič, Klemenčič, Kovač, Državljanska in domovinska kultura ter etika. Učbenik za 8. razred, 55–56. 189 Ibid., 55. 181

Nekateri raziskovalci tudi opozarjajo, da je kulturna globalizacija pogosto enosmerna, kar pomeni da se kulturni običaji velikokrat selijo od gospodarsko razvitih do nerazvitih delov sveta. Tako lahko pride do pojava vesternizacije ali amerikanizacije, ko se skušajo kulturni načini in simboli zahodnega sveta vsiljevati nerazvitim državam, ki teh načinov v svojih kulturah sploh ne poznajo.190 Tako se v globalizaciji razvija tudi zavest o kulturnih različnostih, ko se skušajo oživljati tradicije, običaji ter kulturne posebnosti. Pojavu, s katerim se skuša ohranjati in poudarjati kulturne raznolikosti ter hkrati povezovati kulture med seboj imenujemo glokalizacija.191 Takšne negativne posledice po celem svetu spodbujajo delovanje številnih antiglobalizacijskih gibanj, ki poudarjajo da v procesu globalizacije prevladujejo interesi bogatih držav tako na gospodarskem kot tudi političnem področju. Takšna gibanja velikokrat protestirajo pred zasedanji svetovnih voditeljev, ko se le-ti dogovarjajo kako rešiti globalne probleme192 – npr. pred političnimi vrhi skupine G8, najrazvitejših držav na svetu. Iz tega izhaja, da globalizacija kljub prednostim, ki jih prinaša človeštvu, ne odpravlja razlik in neenakosti med posameznimi deli sveta. EU kotiček: Tudi Evropska unija in njene države članice se morajo pri svojem delovanju soočati z izzivi globalnega sveta in pozitivnimi ter negativnimi vplivi globalizacije. Zaradi tehnološkega napredka, liberalizacije gospodarstva (odprto gospodarstvo, ki ne pozna meja med državami članicami) se med državami članicami EU in tudi med drugimi državami, vedno več trguje in posluje – EU je tako ena izmed vodilnih svetovnih trgovinskih partneric. Državljani EU so zaradi odprtih mej in načela prostega pretoka ljudi tudi zelo mobilni in se lahko brez večjih ovir gibajo, živijo, zaposlujejo v drugih državah članicah.193 Kljub pozitivnim vidikom, ki jih EU prinaša globalizacija pa se morajo države članice in evropske institucije soočati tudi z negativnimi vplivi: kako premagati vedno večje neenakosti med ljudi in odpravljati neravnovesja v svetovnem gospodarstvu, kako zajeziti nelegalne migracije in se soočati z vedno večjo stopnjo priseljevanja v območje EU itd. Iz tega izhaja, da se mora EU zavedati in soočati tako s pozitivnimi kot tudi negativnimi posledicami globalizacijskih tokov.

12 Poklic in delo; finance, delo in gospodarstvo; ekonomski sistem RS 12.1 Podjetje – delojemalci in delodajalci Človek je poleg tega, da je družbeno bitje tudi ekonomsko bitje, ki zadovoljuje svoje materialne potrebe ter izmenjuje dobrine in storitve. Blago je proizvod človekovega dela, ki je namenjeno menjavi, pri kateri proizvajalec zamenja blago, ki ga ne potrebuje za blago, ki je zanj koristno. Na ta način proizvajalec zadovoljuje potrebe drugih proizvajalcev oziroma družbene potrebe.194 Proces menjave dobrin in storitev, ki jih potrebujejo posamezniki ali družbene skupine imenujemo trg.195 Gospodarstvo (ekonomija) je zelo pomembno področje družbenega življenja, saj organizira

190

Počkar, Teme iz sociologije. Učbenik za srednje strokovne in poklicno-tehniške šole, 166. Ibid., 168. 192 Počkar, Andolšek, Popit, Barle Lakota, Uvod v sociologijo. Učbenik za sociologijo v gimnazijskem izobraževanju, 161. 193 »Globalizacija,« Evropska komisija, zadnja posodobitev 30. oktober http://ec.europa.eu/economy_finance/international/globalisation/index_sl.htm. 194 Bezenšek, Jana, Družboslovje – Državljanska kultura (Ljubljana: DZS, 1998), 70. 195 Ibid. 191

2010,

proizvodnjo, razdelitev, menjavo in potrošnjo dobrin, s katerimi družba in posamezniki zadovoljujejo svoje potrebe.196 V proizvodnjo dobrin in storitev (imenujemo jo tudi družbena produkcija) so vključeni različni proizvodni dejavniki, pri čemer v splošnem razlikujemo med delovno silo in proizvajalnimi sredstvi.197 Delovna sila so ljudje, ki s svojim znanjem, spretnostmi, veščinami omogočajo družbeno proizvodnjo, proizvajalna sredstva pa delimo na predmete dela (zemlja, surovine, ki jih delovna sila spreminja v uporabne dobrine) ter delovna sredstva/kapital (orodje, stroje, zemljišča, ki omogočajo proizvodnjo).198 Človekovo delo je tako neizogiben faktor družbene produkcije, ki ga lahko opredelimo kot dejavnost proizvodnje dobrin in opravljanja storitev za zadovoljevanje potreb. 199 Z družbeno produkcijo je povezana tudi lastnina, ki jo lahko označimo kot razmerje med temeljnimi proizvodnimi dejavniki. V primeru, da je posameznik ali skupina posameznikov lastnik nečesa (npr. hiše, zemlje, avtomobila, podjetja) govorimo o zasebni lastnini, o javni lastnini pa govorimo, ko nekaj (javne dobrine) pripada vsem državljanom – npr. uporaba ceste, železniške proge, javnih površin itd.200 Pravica do lastnine (skupaj s pravico do dela) je tudi temeljna človekova pravica, ki jo uvrščamo v kategorijo ekonomskih pravic.201 Lastnina in delo sta povezana, saj večina ljudi opravlja delo v podjetjih, ki so v nekogaršnji lasti. Vsako podjetje ima torej lastnika, ki odloča o podjetju, ki je njihova lastnina. Podjetje tudi opravlja določeno dejavnost, ki lastnikom prinaša prihodke, na podlagi katerega so za svoje delo plačani tudi delavci oziroma zaposleni v podjetju.202 Ko lastnik od svojih prihodkov odšteje odhodke (stroške, dajatve) mu lahko ostane del dobička ali pa katerih ljudje s svojo delovno silo, s poslovnimi sredstvi izdelujejo materialne dobrine in zagotavljajo storitve za potrebe drugih.«203 V pravnem smislu lahko podjetje definiramo kot pravno osebo, ki na trgu opravlja gospodarsko dejavnost z namenom pridobivanja dobička – tako lahko podjetja imenujemo tudi gospodarske družbe.204 Podjetje naj bi bilo »zgrajeno« iz lastnika, proizvajalnih sredstev, delavcev ter dohodka oziroma dobička.205 V sodobnih tržnih gospodarstvih (gospodarstva, ki temeljijo na svobodnem trgu – cene proizvodov in storitev ter kaj in koliko se bo proizvajalo določa trg206), poznamo različne vrste podjetij, glede na lastništvo pa ločimo med javnimi (državnimi), zasebnimi (delniškimi, individualno-podjetniškimi) kooperativnimi (zadružnimi) podjetji.207 Podjetja oziroma gospodarske družbe po evropskem pravu delimo tudi na osebne (družba z neomejeno odgovornostjo, komanditna in tiha družba) in kapitalske družbe (družbe z omejeno odgovornostjo in delniške družbe).208 Glavni kriterij za delitev je odgovornost družbenikov (lastnikov) za obveznosti družbe, pri čemer v primeru kapitalskih družb lastniki ne odgovarjajo s svojim premoženjem, v primeru osebnih družb pa lastniki odgovarjajo s svojim premoženjem.209 Veliko ljudi gospodarske dejavnosti na trgu opravlja kot fizične osebe. V

196

Fortič, Helena, Ekonomski problem in ekonomska izbira. Učbenik z vajami (Ljubljana: GZS, 2011), http://srednja.escelje.si/unisvet/ET/Helena%20Fortic%20%20Ekonomski%20problem%20in%20ekonomska%20izbira.pdf . 197 Počkar, Mirjam, Družboslovje. Državljanska kultura (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999), 76–77. 198 Ibid. 199 Ibid. 200 Bezjak, Simona, Mitja Čepič Vogrinčič, Eva Klemenčič, Bogomir Kovač, Državljanska in domovinska kultura ter etika. Učbenik za 8. razred (Ljubljana: I2, 2013), 29. 201 Ibid., 28. 202 Ibid., 30. 203 Bezenšek, Družboslovje – Državljanska kultura, 74. 204 Ibid. 205 Bohinc, Rado, Podjetja in družbe (Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1990), 3. 206 Milharčič-Hladnik, Mirjam, Mojca Peček-Čuk, Tatjana Devjak, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 8. razredu devetletne osnovne šole (Ljubljana: DZS, 2004), 61. 207 Bezenšek, Družboslovje – Državljanska kultura, 76. 208 Ibid., 74–75. 209 Ibid.

100

Sloveniji to obliko imenujemo samostojno podjetništvo, osebe, ki opravljajo dejavnost pa samostojni podjetniki.210 Ne glede na obliko podjetja, vsa izmed njih zaposlujejo delavce, ki opravljajo različne poklice. Ljudje morajo namreč pridobiti denar, s katerim kupujejo dobrine – iz tega razloga na trgu delovne sile »prodajajo« svoje delovne sposobnosti, znanje in spretnosti.211 Pravica do dela je namreč ena izmed temeljnih človekovih pravic, ki je zapisana v najpomembnejših mednarodnih dokumentih o človekovih pravicah ter tudi v Ustavi RS.212 Podjetja torej na eni strani delujejo, da bi lastnikom ustvarjala dobiček, hkrati pa, da bi zaposlenim dajala dohodek.213 Ker lastniki podjetij zaposlujejo ljudi jim pravimo delodajalci, zaposlenim, ki opravljajo proti plačilu (plača) delojemalci, razmerje med njima pa delovno razmerje. Danes je pomemben delodajalec tudi država, saj daje delo številnim ljudem v javnem sektorju (zdravstvo, šolstvo, javna uprava itd.).214 Delodajalci in delojemalci imajo velikokrat nasprotna interesa – prvi želijo kot lastniki povečati svoj dobiček, zaposleni pa želijo imeti čim višje plače in ugodne delovne razmere.215 Ker bi posamezen delavec sam nasproti delodajalcu težko uveljavil svoje interese, se delavci med seboj povezujejo v sindikate z namenom, da bi zaščitili svoje interese in izboljšali delovne pogoje ter plače. 216 Kadar se obe skupini med sabo ne moreta uskladiti, se lahko delavci odločijo za stavko, ki je v številnih državah (tudi v Sloveniji) zakonsko varovana pravica delavcev, s katero skušajo izboljšati svoj položaj glede delovnih razmer, višine plač, odpuščanja itd. . 217 Dajati in jemati delo je tako eden od temeljnih družbenih in ekonomskih procesov v vsaki družbi. Od uspešnega podjetja pa imajo koristi številni – lastnik lahko veča svoj dobiček, zaposleni za svoje delo prejemajo ustrezno plačilo, lastnik lahko zaposli še več delavcev, s čimer se zmanjša brezposelnost, prav tako pa zaradi plačevanja davkov zasluži tudi država. EU kotiček: Evropska unija združuje 28 različnih nacionalnih gospodarstev in je ena izmed najpomembnejših svetovnih trgovinskih sil. Že od samega začetka evropskega povezovanja, je gospodarsko sodelovanje bilo eno izmed pomembnejših področij – predhodnica današnje EU je bila namreč leta 1958 ustanovljena Evropska gospodarska skupnost (EGS), gospodarska povezava šestih držav: Francije, Belgije, Nemčije, Italije, Luksemburga in Nizozemske.218 Eden od pomembnejših ciljev EU je tudi uvedba enotnega trga – prost pretok blaga, storitev, kapitala in oseb, od česar imajo koristi tako posamezniki kot tudi podjetja.219 EU je tudi pomemben delodajalec, saj je v institucijah EU zaposlenih več kot 40.000 žensk in moških iz vseh osemindvajsetih držav članic.220

210

Ibid. Ule Nastran, Mirjana, Potočnik Vinko, Lukšič Igor, Kovač Bogomir, Svetlik Ivan, Plut Dušan, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 8. razredu osnovnošolskega izobraževanja, (Ljubljana: I2, 2009), 57. 212 Ustava Republike Slovenije. Ur. l. RS št. 33/91-I. 213 Bezjak, Čepič Vogrinčič, Klemenčič, Kovač, Državljanska in domovinska kultura ter etika. Učbenik za 8. razred, 31. 214 214 Ule Nastran, Potočnik, Lukšič, Kovač, Svetlik, Plut, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 8. razredu osnovnošolskega izobraževanja, 62. 215 Ibid. 216 Milharčič-Hladnik, Peček-Čuk, Devjak, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 8. razredu devetletne osnovne šole, 61. 217 Ibid., 62. 218 »Osnovne informacije o Evropski uniji,« Europa.eu, dostopno 15. oktobra 2014. http://europa.eu/about-eu/index_sl.htm. 219 Fontaine, Pascal, »Evropa v 12 poglavjih« (Evropska komisija, Luxembourg, 2007), 29. 220 »Možnosti zaposlitve pri EU,« Europa.eu, dostopno 15. oktobra 2014, http://europa.eu/about-eu/working-eu-institutions/index_sl.htm. 211

101

13 Množična občila in informacije 13.1 Mediji – nadzor nad politično oblastjo, dostopnost informacij Danes živimo v svetu, ki je prežet s številnimi in raznovrstnimi informacijami, ki nam jih posredujejo mediji. Težko si predstavljamo naša življenja brez poslušanja radia, branja časopisov in revij, gledanja televizije ter brskanja po svetovnem spletu. Množični mediji so sredstva, ki prinašajo informacije množici ljudi po celem svetu in so postali del našega vsakdana.221 Množična občila imajo tako središčno vlogo v naši družbi, saj s svojimi sporočili vplivajo na razmišljanje posameznika, njegove vrednote oziroma na naše zaznavanje družbene in politične realnosti.222 Mediji povezujejo med seboj oddajnike in prejemnike sporočil: oddajniki so v vlogi tistih, ki ustvarjajo sporočila, prejemniki so lahko bralci, poslušalci, gledalci oziroma občinstvo, mediji pa so posredniki med njimi. Marshall McLuhan je bil eden izmed prvih raziskovalcev medijev, ki je v 60. letih prejšnjega stoletja prepoznal moč in vplivnost medijev kot posrednikov, saj mediji hkrati z odkritimi prenašajo tudi prikrita sporočila in posredujejo vrednote, čustva in sodbe.223 Kratka zgodovina medijev kaže, da so informacije včasih potovale počasi – prvi prenosi sporočil segajo že v obdobje velikih civilizacij (npr. Egipčani, Grki, Rimljani), ko so ljudje začeli zapisovati informacije na papirus, glinaste plošče, voščene tablice, pergament in kasneje tudi na papir. Informacije so se prav tako širile med potovanji – pastirska ljudstva so potovala s svojimi čredami, trgovci pa so prenašali svoje izdelke.224 Pomembno odkritje je predstavljal izum tiskarskega stroja v 14. stoletju, ki je pomenil začetek tiskanja časopisov, vendar so zaradi nepismenosti in neizobraženosti ljudi prvi tiskani mediji začeli izhajati v 17. stoletju. Na razvoj množičnih medijev sta pomembno vplivala tudi razvoj radia in televizije v začetku 20. stoletja ter prodor in širjenje interneta kot sodobnega množičnega medija. na koncu stoletja.225 V zadnjem desetletju pa smo priča pojavu številnih družbenih omrežij na internetu (npr. Facebook, Twitter, Youtube, MySpace itd.), ki gradijo socialne mreže in odnose med njihovimi uporabniki. In kakšna je pravzaprav vloga množičnih medijev v sodobnih družbah? Množični mediji (elektronski in tiskani) vplivajo na oblikovanje naših vrednot in stališč, saj nam s tem, ko določajo kaj je prav/slabo, družbeno (ne)sprejemljivo oblikujejo naš vsakdanjik.226 Kot temeljne funkcije medijev poznamo njihovo (a) informativno vlogo (zbiranje in posredovanje informacij o dogodkih); (b) interpretacijska (pojasnjevanje informacij, ki pomaga občinstvu, da si ustvarja mnenja o dogodkih); (c) socializacijska (izobraževalna funkcija, ki pomeni prenos znanja, vrednot, norm); (d) zabavna, ki omogoča razvedrilo in sprostitev občinstva.227 Raziskovalci medijev ves čas izražajo zaskrbljenost nad učinki medijev na posameznike in družbo kot celoto, saj poleg zgoraj omenjenih pozitivnih učinkov prinašajo tudi številne negativne. Vsakdo si namreč o dogodkih, ki jih posredujejo mediji ustvarja svoje mnenje, ki skupaj z mnenji drugih ljudi tvori javno mnenje. Pri tem mediji skoraj nikoli o dogodkih ne poročajo nevtralno, ampak jih tudi tolmačijo (pojasnjujejo kaj je prav, kaj narobe) in pri tem uporabljajo svojo veliko prepričevalno moč.228 Nemški sociolog Jurgen Habermas meni, da množični mediji in njihova komercialna 221

Karba, Pavla in Lašič Darja, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 7. Učbenik za državljansko domovinsko vzgojo ter etiko v sedmem razredu osnovne šole (Ljubljana: MK, 2009 ), 84. 222 Erjavec, Karmen, »Medijska pismenost kot pogoj uspešne politične socializacije,« Teorija in praksa 37, št. 4 (2000): 672. 223 Počkar, Mirjam in Marina Tavčar Krajnc, Sociologija. Učbenik za sociologijo v 4. letniku gimnazijskega izobraževanja (Ljubljana: DZS, 2011), 156. 224 Černič Istenič, Majda, Spomenka Hribar, Janez Justin, Darko Štrajn, Maja Zupančič, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 7. razredu osnovnošolskega izobraževnja (Ljubljana: I2, 2007), 58–59. 225 Počkar in Tavčar Krajnc, Sociologija. Učbenik za sociologijo v 4. letniku gimnazijskega izobraževanja, 160 –162. 226 Milharčič-Hladnik, Mirjam, Mojca Peček Čuk, Tatjana Devjak, Državljanska vzgoja in etika 7. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 7. razredu devetletne osnovne šole (Ljubljana: DZS, 2004), 60. 227 Počkar in Tavčar Krajnc, Sociologija. Učbenik za sociologijo v 4. letniku gimnazijskega izobraževanja, 159. 228 Černič Istenič, Hribar, Justin, Štrajn, Zupančič, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 7. razredu osnovnošolskega izobraževanja, 62.

102

produkcija vplivajo na slabitev kritičnega in neodvisnega mišljenja ljudi, medtem ko francoski sociolog Jean Baudrillard zavzema stališče, da je prodor množičnih medijev spremenil naravo človekovega življenja – mediji ne samo, da reprezentirajo svet v katerem živimo, ampak tudi v celoti določajo kaj ta svet pravzaprav je.229 Ne glede na različne teorije o vplivih medijev, je pomembno, da uporabniki čim bolje poznamo delovanje medijev ter razvijamo kritičen odnos do medijskih vsebin, kar imenujemo medijska pismenost ali vzgoja za medije.230 Kljub negativnim vplivom množičnih medijev, pa imajo le-ti v sodobnih družbah pomembno funkcijo nadzora nad oblastjo. Politiki se namreč zavedajo prepričevalne moči medijev, zato skušajo preko njih širiti svoje ideje.231 V vsej svoji zgodovini se namreč množična občila niso samo uporabljala, ampak tudi zlorabljala, bodisi v politične ali komercialne (dobičkonosne) namene.232 V tem kontekstu so mediji pogosto predstavljeni kot »četrta veja« ali »pes čuvaj« (ang. watchdog) oblasti – novinarji državljanom pomagajo nadzorovati državno oblast. To počnejo tako, da pozorno spremljajo kako ravnajo politiki ter o tem tudi korektno poročajo in politike pozivajo k odgovornosti.233 Pri tem pa je zelo pomembno, da sta mediji in tisk svobodna (svoboda izražanja in obveščanja ter pluralnosti medijev predstavljajo temeljne človekove pravice zapisane v najpomembnejših dokumentih o človekovih pravicah) ter da obstaja medijski pluralizem – avtonomno delovanje številnih medijev, ki niso v lasti majhne skupine ljudi, politikov ali velikih medijskih korporacij, ki pa danes že obvladujejo medijski prostor in vpliv na pretok informacij.234 V sodobnem svetu smo danes namreč priča številnim zlorabam medijske svobode in svobode tiska, saj se politične in ekonomske elite zavedajo, da je uspešnost nadzora nad množicami ljudi odvisna od nadzora nad informacijami.235 Nesporno dejstvo je, da mediji oblikujejo naš vsakdan, pri čemer pa se je pomembno zavedati pozitivnih in negativnih posledic medijev in oblikovati kritičen odnos do njih. EU kotiček: Svoboda izražanja in medijski pluralizem predstavljata ključne demokratične vrednote, ki jih pri svojem delovanju zasleduje tudi Evropska unija. Svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja ter tiska in drugih oblik javnega obveščanja je zagotovljena v 11. členu Listine o temeljnih pravicah v EU. EU in njene institucije se tako na normativni ravni zavzemajo za čim širše spoštovanje svobode in neodvisnosti delovanja medijev tako na evropski ravni, kjer deluje veliko število novinarjev in medijskih hiš kot tudi znotraj posameznih držav članic.236 Vendar je pomembno, da se tudi kot evropski državljani zavedamo priložnosti in nevarnosti, ki nam jih prinašajo množični mediji o temah in politikah EU. Evropske institucije tudi opozarjajo države članice v kolikor te ne spoštujejo svobode izražanja in pluralnosti medijev – eden izmed primerov je bil primer Madžarske, ko je leta 2012 sprejemala novo ustavo.

229

Počkar in Tavčar Krajnc, . Učbenik za sociologijo v 4. letniku gimnazijskega izobraževanja, 163. Karba in Lašič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 7. Učbenik za državljansko domovinsko vzgojo ter etiko v sedmem razredu osnovne šole, 86. 231 Černič Istenič, Hribar, Justin, Štrajn, Zupančič, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 7. razredu osnovnošolskega izobraževanja, 63. 232 Splichal, Slavko, »Publiciteta, množični mediji in delitev oblasti,« Teorija in praksa 38 št. 1 (2001): 32. 233 Černič Istenič, Hribar, Justin, Štrajn, Zupančič, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 7. razredu osnovnošolskega izobraževanja, 63. 234 Ibid. In Počkar in Tavčar Krajnc, . Učbenik za sociologijo v 4. letniku gimnazijskega izobraževanja, 166. 235 Ibid. 236 »Digital Agenda for Europe. Media Freedom and Pluralism,« European Commission, dostopno 10. oktobra 2014. https://ec.europa.eu/digital-agenda/en/media-freedom-and-pluralism. 230

103

14 Vere in verovanja, krščanstvo 14.1 Verske skupnosti v RS Na svetu poznamo veliko različnih religij in verskih skupnosti, ki nam nudijo odgovore na vprašanja o osmišljanju sveta in človeškega bivanja – človek se namreč nenehno sprašuje o življenju in minljivosti, o tem kaj je dobro in kaj slabo itd.237 O tem kaj je religija obstaja več definicij in razlag, saj ima le-ta v različnih družbah in kulturah različen pomen.238 Kljub temu se religija (tudi vera, verstva) pogosto opredeljuje kot sistem prepričanj in dejanj, s katerimi človek izraža svoj odnos do svetega.239 Tako kot v drugih državah, tudi v Sloveniji obstajajo različne verske skupnosti, v katerih se povezujejo ljudje, ki verujejo v istega boga; so organizirani (imajo verske ustanove, kjer se srečujejo na verskih obredih), sprejemajo isti verski nauk, ki je zapisan v svetih knjigah ter spoštujejo enake verske zapovedi in prepovedi.240 Pomembna človekova pravica na podlagi katere je omogočeno delovanje verskih skupnosti v Sloveniji (in tudi drugod po svetu) je verska svoboda oziroma pravica do veroizpovedi, ki vključuje pravico, da pripadaš kateri koli veri, da spremeniš svojo vero ter da nimaš vere oziroma ne veruješ. To pomeni, da lahko vsakdo svobodno (ne)izbira in spreminja svojo veroizpoved ter jo svobodno izraža v svojem javnem in zasebnem življenju ter opravlja verske dolžnosti, rituale in obrede.241 V Sloveniji je pravica do veroizpovedi zapisana v Ustavi RS (14. in 41. člen) in Zakonu o verski svobodi.242 Ustava RS tudi določa, da so država in verske skupnosti ločene (7. člen).243 To pomeni, da verske skupnosti same neodvisno odločajo o stvareh, ki zadevajo njihovo vero, država pa se v njihovo delovanje ne vmešava in obratno – verske skupnosti torej ne morejo odločati o politiki, gospodarstvu, javnem šolstvu itd.244 Verske skupnosti so prav tako enakopravne, kar pomeni, da pravice vernikov niso odvisne od tega, koliko članov ima neka verska skupnost, prav tako pa lahko imajo svoja svetišča, obrede in duhovnike, kjer verniki svobodno izražajo svoja verska prepričanja in se učijo o svojih verah.245 V Sloveniji poznamo Register cerkva in drugih verskih skupnosti, kamor se lahko verske skupnosti registrirajo. Trenutno je registriranih 48 verskih skupnosti, med katerimi je po številu vernikov največja rimskokatoliška cerkev, sledijo pa ji pravoslavna ter islamska in evangeličanska verska skupnost. Po popisu prebivalstva, ki ga je leta 2002 opravil Statistični urad RS, se je 57,8 % Slovencev izreklo za katolike, 2,4 % za pripadnike islamske vere, 2,3 % za pravoslavce, 0,8 % za evangeličane, 10 % ljudi pa se je izreklo za neverujoče (ateiste). 246 Raziskava Slovensko javno mnenje iz leta 2007 pa je pokazala, da je 66 % slovenskih državljanov pripadnikov rimskokatoliške cerkve, 2 % verujočih evangeličanov, pravoslavcev in muslimanov, 18 % prebivalcev ne pripada nobeni veri, manj kot en odstotek pa je pripadnikov drugih verskih skupnosti.247 Prebivalci Slovenije so bili že stoletja po večini kristjani, na kar kažejo številna znamenja – mnoga slovenska mesta nosijo imena krščanskih svetnikov (npr. Sveta Ana, Sveti Jurij).248 Krščanstvo je na 237

Barle-Lakota, Andreja, Mirjam Počkar, Bojana Novak Fajfar, Tanja Popit, Alojz Pluško, Uvod v sociologijo (Ljubljana: DZS, 2007), 57. Barle, Andreja, Bojana Novak Fajfar, Alojz Pluško, Mirjam Počkar in Tanja Popit, Uvod v sociologijo (Ljubljana: DZS, 2003), 44. Žvelc, Maša in Černigoj Matej, Svet smo mi (Ljubljana: DZS, 2013), 65. 240 Čepič Vogrinčič, Mitja, Janez Justin, Vinko Potočnik, Maja Zupančič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika. Učbenik za 7. razred (Ljubljana: I2, 2012), 54–55. 241 Žvelc in Černigoj, Svet smo mi, 73. 242 Ustava RS. Ur. l. RS št. 33/91-I. 243 Ibid. 244 Karba, Pavla in LašiČ Darja, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 7. Učbenik za državljansko domovinsko vzgojo ter etiko v sedmem razredu osnovne šole (Ljubljana: MK, 2009 ), 79. 245 Čepič Vogrinčič, Justin, Potočnik, Zupančič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika. Učbenik za 7. razred, 56. 246 Šircelj, Milivoja, »Verska, jezikovna in narodna sestava prebivalstva Slovenije: popisi 1921-2002« (Statistični urad RS, Ljubljana, 2003), 84. 247 Žvelc in Černigoj, Svet smo mi, 75. 248 Čepič Vogrinčič, Justin, Potočnik, Zupančič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika. Učbenik za 7. razred, 56. 238 239

104

današnje slovensko ozemlje prišlo že v 2. stoletju z rimskimi trgovci in vojaki. Pomemben vpliv na utrjevanje katoliške vere je imel tudi škof Anton Martin Slomšek, ki je v 19. stoletju prenesel sedež škofije iz današnje Avstrije na slovensko ozemlje v Maribor.249 Danes je na ozemlju Slovenije kakih 2600 krščanskih cerkva250, kjer se srečujejo katoliški verniki, najvišja ustanova katoliške cerkve pa je Slovenska škofovska konferenca – zbor škofov katoliške cerkve. Islamska verska skupnost je v Sloveniji registrirana že od leta 1976, pripadniki skupnosti pa lahko svobodno izražajo svoja verska prepričanja, običaje ter obrede. Začetki Islama na slovenskih tleh segajo v obdobje turških vpadov, ko so muslimani k nam vdirali z namenom plenjenja ozemlja. Islamska skupnost se je v Sloveniji začela širiti v 70. letih prejšnjega stoletja, ko so se pripadniki islamske vere začeli priseljevati na naše ozemlje. Po številnih prepričevanjih je država leta 2004 sprejela odločitev o gradnji verskega objekta (džamija) islamskih vernikov v Ljubljani, ki verske obrede ob največjem prazniku (bajram) opravljajo v športnih dvoranih. Srbska pravoslavna verska skupnost v Sloveniji je prav tako registrirana že od leta 1976, verniki pa svoje obrede opravljajo v pravoslavni cerkvi Sv. Cirila in Metoda v Ljubljani in tudi v drugih pravoslavnih cerkvah po državi. Največ se jih zbere ob praznovanju pravoslavnega božiča, 7. januarja vsako leto. Evangeličanska cerkev pa je 4. največja verska skupnost v Sloveniji, ki jo danes sestavlja 14 cerkvenih občin po vsej državi, prve evangeličanske cerkve pa so se na našem ozemlju pojavile v času reformacije in protestantskega gibanja.251 Kljub temu, da sta naša država in vera ločeni, država in njene institucije priznavajo in cenijo vlogo, ki jo imajo verske skupnosti pri oblikovanju družbenega življenja ljudi. Verske skupnosti imajo tako pomembno vlogo pri posredovanju vrednot, prav tako pa opravljajo kulturne, družbene, izobraževalne in tudi dobrodelne dejavnosti, ki vplivajo na dobrobit prebivalcev Slovenije.252 EU kotiček: Tako kot v Sloveniji, so tudi v ostalih državah članicah EU verske skupnosti in država med seboj ločene. Na celotnem območju EU prav tako velja svoboda veroizpovedi, ki je zapisana v Listini o temeljnih pravicah EU (10. člen). Največja religija v EU je krščanstvo, in sicer po številu vernikov prevladuje rimskokatoliška verska skupnost (48 %), sledijo pa ji protestantske (12 %) ter pravoslavne skupnosti (8 %), dva odstotka državljanov EU naj bi bilo pripadnikov islamske vere. Po podatkih iz leta 2012 pa naj bi bilo 23 % prebivalcev EU ateistov (neverujočih v boga). Raziskava Eurobarometer (2010) je pokazala, da 51 % vseh EU državljanov verjame v boga, medtem ko jih 20 % ne verjame v nobeno religiozno prepričanje – pri tem je Malta najbolj verna država (94 %), Poljska pa najmanj (16 %).253

14.2 Velika svetovna verstva Vera ali religija je eno izmed temeljnih načinov odgovarjanja na vprašanja o razumevanju ter opisovanju sveta, predvsem kar se tiče smiselnosti, delovanja in minljivosti človeškega življenja. Ko se sprašujemo kdo smo, kako je nastal svet in s kakšnim namenom ter zakaj je človeško življenje minljivo, si pravzaprav postavljamo religiozna vprašanja, odgovori na katera so odvisna od tega v kaj verjamemo. Prav tako obstajajo različne definicije o tem kaj je religija, saj ima le-ta v različnih 249

Karba in Lašič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 7. Učbenik za državljansko domovinsko vzgojo ter etiko v sedmem razredu osnovne šole, 80. 250 Čepič Vogrinčič, Justin, Potočnik, Zupančič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika. Učbenik za 7. razred, 56. 251 »Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi v Sloveniji,« Wikipedia, dostopno 08. oktobra 2014, http://sl.wikipedia.org/wiki/Evangeli%C4%8Danska_cerkev_augsbur%C5%A1ke_veroizpovedi_v_Sloveniji. 252 Černigoj in Žvelc, Svet smo mi, 74. 253 »Religion in the EU,« Wikipedia. Dostopno 08. oktobra 2014. http://en.wikipedia.org/wiki/Religion_in_the_European_Union.

105

družbah in kulturah različen pomen.254 Ena izmed definicij religijo opredeljuje kot organizirano celoto verovanj, občutenj, simbolov, kulturnega delovanja in moralnih predpisov, navezanih na idejo oziroma predstavo o nadnaravnem.255 Religija (vera ali verstvo) v splošnem pomeni razmerje človeka do nadnaravnega, nedotakljivega, skrivnostnega, v ožjem pomenu besede pa se nanaša na človekovo razmerje do boga.256 Na svetu poznamo različne religije in sisteme verovanj v nadnaravno. Monoteizem pomeni verovanje v enega boga, politeizem pa verovanje v več bogov; nekateri ljudje ne verjamejo v boga (pravimo jim ateisti), spet nekateri trdijo, da je božanstvo tako nedostopno, da njegovega obstoja ne moremo niti potrditi, niti završti (pravimo jim agnostiki).257 Ne glede na to, ima vsako verstvo svoj nauk, s katerimi njegovi verniki (pripadniki določene vere) osmišljajo svet, življenje, smrt in druga človeška izkustva kot sta npr. dobro in zlo. 258 Vsaka religija ima temeljne sestavine, po katerih jih lahko med seboj primerjamo ali razlikujemo. Vera je tako notranji, vsebinski del religije, ki se nanaša na odnos do boga in njegovega doživljanja. Kult se nanaša na obredni del religije in vsebuje vse kar je povezano z verskimi obredi, prazniki in svetišči. Versko skupnost označujemo kot skupnost ljudi, ki verjamejo v istega boga (npr. pripadniki krščanske vere), verski nauk je sklop verskih resnic in idej, ki so zapisani v verskih knjigah (npr. Sveto pismo ali Koran), kodeks pa pomenijo pravila, zapovedi in prepovedi, ki bi se jih naj držali verniki – kaj je vernikom dovoljeno/prepovedano oziroma kaj je prav/narobe.259 Na svetu poznamo ogromno število religij, ki imajo dolgo zgodovino obstoja – strokovnjaki namreč ocenjujejo, da je obstajalo ali da še obstaja med 100.000 in 200.000 oblik verstev.260 Nekatere oziroma najpomembnejše ter najpogostejše in največje po številu vernikov imenujemo svetovne religije. Krščanstvo je najbolj razširjeno verstvo sveta (prevladuje v Evropi, Severni in Južni Ameriki, v Avstraliji, Novi Zelandiji ter nekaterih predelih Afrike), ki je nastalo pred 2000 leti na Bližnjem vzhodu in katerega ustanovitelj je Jezus. Pripadniki krščanstva (kristjani) verujejo v enega boga, krščanstvo pa temelji na izročilu o življenju Jezusa, njegovi mučeniški smrti na križu in njegovemu vstajenju.261 Krščanstvo je v svoji zgodovini doživelo različne razkole – leta 1054 je prišlo do največjega cerkvenega razkola, pri čemer sta se ločili rimska in pravoslavna cerkev, v 16. stoletju (čas reformacije) pa so mnogi Kristjani zahtevali temeljito prenovo katoliške cerkve, pri čemer so nastala številna protestantska gibanja, ki so ustanovila svoje krščanske cerkve (npr. luteranska, protestantska, anglikanska).262 Danes tako znotraj krščanstva poznamo tri glavne »skupine«: katolištvo, pravoslavje in protenstantizem. Osrednja krščanska knjiga je Sveto pismo ali Biblija, sestavljena iz Stare in Nove zaveze, krščanski kodeks je sestavljen iz desetih božjih zapovedi, verski obredi se opravljajo v katoliški cerkvi, največja praznika pa sta božič (rojstvo Jezusa) in velika noč (Jezusovo vstajenje od mrtvih).263 Judovstvo je strogo monoteistično verovanje v boga Jahve, njegova osrednja ideja pa je verovanje v posebno zavezo med bogom in judovskim ljudstvom kot izbranim ljudstvom, ki izpolnjujejo božji načrt.264 Judovstvo je staro približno 4000 let, njegov začetnik je bil Abraham, judovstvo pa je imelo 254

Barle Andreja, Bojana Novak Fajfar, Alojz Pluško, Mirjam Počkar in Tanja Popit, Uvod v sociologijo (Ljubljana: DZS, 2003), 44. Počkar, Mirjam, Družboslovje - državljanska kultura (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999), 38. Milharčič-Hladnik, Mirjam, Mojca Peček-Čuk, Tatjana Devjak, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 8. razredu devetletne osnovne šole (Ljubljana: DZS, 2010), 24. 257 Ibid., 25. 258 Žvelc, Maša in Matej Černigoj, Svet smo mi (Ljubljana: DZS, 2013), 66. 259 Barle, Novak Fajfar, Pluško, Počkar in Popit, Uvod v sociologijo, 45 in Milharčič-Hladnik, Peček-Čuk, Devjak, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 8. razredu devetletne osnovne šole, 24–25. 260 Žvelc in Černigoj, Svet smo mi, 67. 261 Ibid., 69. 262 Ule Nastran Mirjana, Vinko Potočnik, Igor Lukšič, Bogomir Kovač, Ivan Svetlik, Dušan Plut, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 8. razredu osnovnošolskega izobraževanja (Ljubljana: I2, 2009), 27. 263 Karba Pavla in Darja Lašič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 7. Učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v sedmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009), 74. 264 Počkar, Družboslovje – državljanska kultura, 41. 255 256

106

pomemben vpliv tudi na razvoj krščanstva. Večina Judov (verniki judovstva) živi v ZDA, Izraelu in Evropi. Njihova sveta knjiga je Tora ali Postava, Sinagoga je verski objekt, kjer se srečujejo verniki, njihovi največji prazniki pa so pasha (judovska velika noč), hanuka (praznik luči) ter jomkipur (praznik sprave).265 Islam je druga največja svetovna vera, katere začetnik je bil prerok Mohamed, danes pa je razširjena v severni in vzhodni Afriki, po vsem Arabskem polotoku ter v določenih delih Azije in Evrope. Islam je prav tako enoboštveno verstvo, kjer verniki verujejo v boga Alaha. Islamska veroizpoved temelji na petih stebrih, in sicer na (a) veri v boga Alaha (b) molitvi – musliman (pripadnik Islamske vere) moli petkrat na dan (c) dajanju miloščine oziroma dobrodelnosti; (d) postu v svetem mesecu ramadanu; (e) romanju v Meko, islamskemu svetu kraju, kamor bi vsak vernik moral odpotovati vsaj enkrat v življenju.266 Islamska sveta knjiga je Koran, kjer so določeni zakoni (šeriat), ki jih morajo v svojem življenju upoštevati muslimani, njihov verski objekt pa se imenuje mošeja. Islamski misleci in njihova dela so pomembno vplivali na razvoj moderne znanosti.267 Hinduizem je pet tisoč let stara religija, ki se je razvijala postopoma in je najbolj razširjena v Indiji. Glavna značilnost hinduizma je mnogoboštvo, pri čemer so najbolj znani hindujski bogovi Brahma (bog, ki je vse ustvaril), Višnu (bog ohranjevalec) in Šiva (bog uničenja). Osrednjo vodilo hinduizma je, da se po smrti človekova duša naseli (reinkarnira) v novem človeškem ali živalskem telesu, pri čemer je kako boš živel v novem telesu odvisno od dejanj, ki si jih storil v prejšnjem življenju. Do rešitve iz kroga življenja in smrti pa je možno priti s spoznanjem, ljubeznijo, delom in vajami (joga). 268 Reka Ganges je sveta reka Hindujcev, ki svoje verske obrede opravljajo doma ali v templjih. Hinduizem v Indiji zelo vpliva tudi na družbeno strukturo in ureditev, saj deli ljudi na kaste, ki so uradno prepovedane, neformalno pa imajo močan vpliv na življenje ljudi.269 Budizem je etična religija, katere glavna značilnost je poudarjanje načina življenja, ki naj bi bilo usmerjeno k iskanju moralne in duhovne čistosti človeka.270 Začetnik Budizma je Buda (»razsvetljeni«), ki je živel okrog leta 500 pr.n.š. Največ budistov je v Tibetu, Mongoliji, Nepalu, na Japonskem in v jugovzhodni Aziji. Nauk budizma pravi, da je trpljenje posledica želja in navezanosti na stvari ter da se mu lahko izognemo s pravim načinom življenja ter tako dosežemo stanje miru in razsvetljenja (nirvana). Budisti svoje obrede večinoma opravljajo doma, kjer meditirajo oziroma premišljujejo kako doseči takšno stanje.271 Vere imajo veliko skupnih lastnosti ter prav tako veliko razlik. Pri tem je pomembna verska svoboda, torej svoboda vsakega posameznika, da sam izbere svojo veroizpoved, jo spremeni ali ne veruje. Prav tako je potrebno verstva in vernika, ki so drugačni od našega religioznega prepričanja spoštovati. Vsaka vera naj bi svoje vernike učila kaj je dobro in kaj je slabo, torej neka moralna načela. Potrebno pa je poudariti tudi, da so verstva v zgodovini in v današnjem času velikokrat bila izrabljena za številne druge namene (predvsem politične) ter da v svetu obstajajo številni konflikti med verstvi, ki tudi vodijo v vojne in zlorabe človekovih pravic.272 EU kotiček: V državah Evropske unije so verske skupnosti in država med seboj ločene, kar pomeni, da verski 265

Žvelc in Černigoj, Svet smo mi, 71. Čepič Vogrinčič, Mitja, Janez Justin, Vinko Potočnik, Maja Zupančič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika. Učbenik za 7. razred (Ljubljana: I2, 2012) 62. 267 267 Žvelc in Černigoj, Svet smo mi, 70. 268 Čepič, Potočnik, Zupančič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika. Učbenik za 7. razred, 62. 269 Žvelc in Černigoj, Svet smo mi, 71. 270 Počkar, Družboslovje – državljanska kultura, 43. 271 Žvelc in Černigoj, Svet smo mi, 72 in Ule Nastran, Potočnik, Lukšič, Kovač, Svetlik, Plut, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 8. razredu osnovnošolskega izobraževanja, 23. 272 Ule Nastran, Potočnik, Lukšič, Kovač, Svetlik, Plut, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 8. razredu osnovnošolskega izobraževanja, 34. 266

107

voditelji odločajo samo o tistih stvareh, ki se tičejo njihove verske skupnosti, pri čemer vmešavanje v delovanje države in njenih institucij ni dovoljeno. Prav tako v državah velja verska svoboda, torej svobodno odločanje posameznikov o ne-verovanju v katerokoli veroizpoved. Evropska unija prav tako spodbuja versko svobodo ter njena načela vključuje v zunanjo politiko EU, prav tako pa ko sodeluje z državami tretjega sveta (kjer je svoboda verovanja največkrat zlorabljena) v sporazume dodaja določbe o spoštovanju verske svobode. EU je pravico do veroizpovedi zapisala tudi v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, in sicer v 10. členu, kjer je zapisano da ima vsakdo pravico do svobode misli, veste in vere, ki vključuje svobodo spreminjanja in izražanja svoje vere ali prepričanja.

15 Svet Evrope Svet Evrope je meddržavna politična organizacija, odprta za vse evropske države, ki spoštujejo načela pravne države in zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine.dcccxxii Svet Evrope je potrebno razlikovati od Sveta (EU) in Evropskega sveta. Gre za samostojno organizacijo, ki temelji na mednarodnem javnem pravu in NI del Evropske unije.dcccxxiii Je pa vseh 28 članic Evropske unije sicer del Svet Evrope, ki obsega 47 držav članic. dcccxxiv Temeljna dejavnost Sveta Evrope je varovanje človekovih pravic, kar temelji zlasti na Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP) iz leta 1950,dcccxxv katera predstavlja enega največjih dosežkov Sveta Evrope.dcccxxvi V dobrih 60 letih delovanja Sveta Evrope so države članice med seboj sklenile več kot 250 mednarodnih konvencij.dcccxxvii Tako ima Svet Evrope pomembno vlogo pri oblikovanju zakonodaje v državah članicah.dcccxxviii

15.1 Nastanek Sveta Evrope Predstavniki petih držav (Velika Britanija, Francija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg) so jeseni 1948 dali pobudo za ustanovitev še ene meddržavne organizacije, ki naj bi skrbela za zaščito človekovih pravic v Evropi. K sodelovanju so povabili še nekaj držav. Svet Evrope so 5. maja 1949 ustanovili: Belgija, Danska, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Švedska in Velika Britanija.dcccxxix Ustanovno pogodbo in statut Sveta Evrope so podpisali v Londonu, za uradna jezika pa določili angleščino in francoščino,dcccxxx medtem ko se nemščina, italijanščina in ruščina uporabljajo kot delovni jeziki.dcccxxxi Danes ta najstarejša panevropska mednarodna organizacija šteje 47 držav članicdcccxxxii, ki so se zavezale k spoštovanju človekovih pravic, demokracije in pravne države.dcccxxxiii Svet Evrope ima le eno zvrst članstva – polnopravno članstvo, ki je izkaznica demokratičnosti države in dejansko tudi pogoj za članstvo v Evropski uniji.dcccxxxiv

15.2 Sedež Sedež organizacije je dobila Francija, in sicer v Strasbourgu, ki leži v obmejni francoski pokrajini z Nemčijo in naj bi simboliziral trajno spravo med sosedama.dcccxxxv

108

15.3 Cilji in naloge Sveta Evrope Svet Evrope ima naslednje nalogedcccxxxvi:  varstvo človekovih pravic, demokracije in pravne države,  spodbujati ozaveščanje ljudi ter spodbujanje razvoja kulturne identitete Evrope in njene raznolikosti,  najti skupne rešitve za probleme, s katerimi se srečuje evropska družba (diskriminacija manjšin, nestrpnost, varstvo okolja, nasilje nad otroki itd.),  razvijati demokratično stabilnost v Evropi s podporo političnim, zakonodajnim in ustavnim reformam.dcccxxxvii Svet Evrope se ukvarja z vsemi vprašanji evropske družbe (človekove in manjšinske pravice, mediji, pravno sodelovanje, socialna vprašanja, zdravstvo, okolje, izobraževanje, kultura, šport, mladina, lokalna in regionalna samouprava, itd.), z izjemo obrambne politike držav.dcccxxxviii

15.4 Organi in institucije Sveta Evrope Organi in institucije Sveta Evrope so: Odbor ministrov Sveta Evrope, Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, Kongres lokalnih in regionalnih oblasti, Generalni sekretar Sveta Evrope, Evropsko sodišče za človekove pravice, ter Komisar za človekove pravice.dcccxxxix Odbor ministrov Je organ najvišji odločanja Sveta Evrope. Gre za organ medvladnega sodelovanja, v katerem ima vsaka država članica en glas.dcccxl V nasprotju z Evropsko unijo velja pri odločanju v Svetu Evrope enakopravnost držav članic.dcccxli Odbor ministrov sestavljajo ministri za zunanje zadeve držav članic ali šefi stalnih predstavništev držav članic pri Svetu Evrope v Strasbourgu.dcccxlii Do leta 2005 je zasedal dvakrat letno (maja in novembra), praviloma na sedežu Sveta Evrope v Strasbourgu, današnja praksa pa je, da se sestane enkrat letno.dcccxliii Odbor sprejema politične odločitve Sveta Evrope ter potrjuje proračun in program aktivnosti.dcccxliv Sprejema tudi vsebinske in postopkovne odločitve v zvezi z delovnimi področji organizacije in obveznostmi držav članic. Poleg tega razpravlja o ukrepih, ki bi jih bilo potrebno izvesti na podlagi priporočil Parlamentarne skupščine ter Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Evrope.dcccxlv Odboru predseduje minister za zunanje zadeve predsedujoče države.dcccxlvi Na tedenski ravni se sestaja tudi Odbor ministrskih namestnikov (veleposlaniki držav članic pri SE). V medvladnih telesih Sveta Evrope sodelujejo (kot opazovalke) tudi ZDA, Kanada, Japonska, Mehika in Sveti sedež.dcccxlvii Parlamentarna skupščina Sveta Evrope Parlamentarna skupščina (ustanovljena leta 1950) je najstarejša tovrstna evropska institucija dcccxlviii in je gonilna sila Sveta Evrope.dcccxlix Sestavljajo jo predstavniki nacionalnih parlamentov 47 držav članic. Gre za posvetovalno telo, ki samostojno oblikuje program svojih zasedanj, razpravlja o delovnih področjih Sveta Evrope in aktualnih mednarodnih temah ter sprejema priporočila, naslovljena na Odbor ministrov ali države članice.dcccl S svojimi iniciativami za številne mednarodne pogodbe je pomagala ustvariti sistem zakonodaje za celotno Evropo. dcccli Število predstavnikov in glasov v Parlamentarni skupščini odvisno od velikosti posamezne države.dccclii Slovenija ima v 636 članski Parlamentarni skupščini (število predstavnikov in njihovih namestnikov je enako – 318) 3 predstavnike političnih strank in njihove 3 namestnike. Razmerje predstavnikov v delegaciji države mora odražati razmerje političnih strank v nacionalnem parlamentu te države. Predsednika za dobo največ treh let izvolijo parlamentarci iz svojih vrst. Trenutni predsednik PS je Anne Brasseur. Letna seja Parlamentarne skupščine je razdeljena na štiri plenarne seje (januarja, aprila, junija in septembra), vsaka pa traja običajno teden dni.dcccliii 109

Kongres lokalnih in regionalnih oblasti Evrope Kongres je svetovalno telo, ki zastopa 200.000 regij in občin Evrope.dcccliv Osredotočen je na pospeševanje demokracije na lokalni in regionalni ravni ter na krepitev čezmejnega sodelovanja.dccclv Deluje kot forum, kjer izvoljeni predstavniki lokalnih in regionalnih skupnosti (dvo zbornična skupščina – zbor lokalnih skupnosti in zbor regijdccclvi) razpravljajo o skupnih problemih, primerjajo izkušnje in oblikujejo politike.dccclvii Slovenija ima v Kongresu 3 predstavnike in njihove 3 namestnike. Trenutni predsednik Kongresa je Herwig van Staa.dccclviii Generalni sekretar Generalni sekretar je najvišja funkcija v strukturi Sekretariatadccclix. Za obdobje 5 let ga izvoli Parlamentarna skupščina.dccclx Odgovoren je za strateško načrtovanje, usmerjanje dejavnosti in proračuna Sveta Evrope, ter nadziranje tekočega poslovanja Organizacije.dccclxi Trenutni generalni sekretar je Norvežan Thorbjørn Jagland, njegova namestnica pa Italijanka Gabriella Battaini – Dragoni,dccclxii ki jo je za petletni mandat prav tako izvolila Parlamentarna skupščina, vendar ločeno od Generalnega sekretarja.dccclxiii Komisar za človekove pravice Sveta Evrope Komisar je politični organ, ustanovljen leta 1999, ločen od ESČP in drugih teles organizacije dccclxiv ter ima zlasti preventivno vlogo.dccclxv Komisarja izvoli Parlamentarna skupščina, njegove naloge pa so skrb za spoštovanje in uveljavljanje človekovih pravic po posameznih državah članicah, pospeševanje izobraževanja, ozaveščanja in uveljavljanje spoštovanja človekovih pravic ter zagotavljanje popolne in učinkovite skladnosti z besedili Sveta Evrope, kot so konvencije, priporočila in resolucije. Trenutni Komisar je Latvijec Nils Muižnieks.dccclxvi Konferenca mednarodnih nevladnih organizacij Konferenca (sestavlja okoli 400 mednarodnih nevladnih organizacij) je ključna vez med političnimi predstavniki in državljani ter prenaša glas civilne družbe do Sveta Evrope. Delu Sveta Evrope koristi predvsem strokovnost mednarodnih nevladnih organizacij in njihov stik z evropskimi državljani.dccclxvii

15.5 Simboli Svet Evrope se že od ustanovitve zaveda, da je treba Evropi dodeliti simbol, s katerim se bodo narodi lahko poistovetili.dccclxviii Duh evropejstva je okrepil z ustvarjanjem in uveljavljanjem treh vseevropskih simbolovdccclxix:  Evropska zastava: leta 1955 je Parlamentarna skupščina soglasna izbrala simbol modre barve z obročem dvanajstih zlatih zvezd,dccclxx kar predstavlja skupnost in simbolizira popolnost, celovitost in povezanost Evrope(jcev).dccclxxi Število zvezd se ne spreminja, saj predstavlja simbol popolnosti in dovršenosti ter sklenjuje krog apostolov, Heraklejevih del, mesecev v letu.dccclxxii Leta 1983 je Evropski parlament sprejel zastavo, ter predlagal, da postane tudi simbol Evropske skupnosti. S privolitvijo Sveta Evrope je Evropski svet zastavo leta 1985 tudi uradno potrdil, institucije Evropske unije pa so zastavo začele uporabljati leta 1986; dccclxxiii  Evropska himna: priredba Ode radosti iz Beethovnove Devete simfonije.dccclxxiv Svet Evrope jo je za svojo himno razglasil leta 1972, leta 1985 pa so jo predsedniki držav in vlad razglasili za uradno himno Evropske unije;dccclxxv  Dan Evrope: Svet Evrope praznuje 5. maja,dccclxxvi medtem ko Evropska unija obeležuje 9. maj.dccclxxvii

110

15.6 Slovenija v Svetu Evrope Slovenija je bila v organizacijo Sveta Evrope sprejeta 14. maja 1993,dccclxxviii za polnopravno članstvo pa je zaprosila 29. januarja 1992. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope Sloveniji ni določila posebnih pogojev za vstop, saj se je Slovenija uveljavila kot uspešna članica s priznano visoko stopnjo spoštovanja človekovih in manjšinskih pravic ter uveljavitve demokratičnih institucij in načel pravne države.dccclxxix Slovenija je Odboru ministrov Sveta Evrope predsedovala v letu 2009.dccclxxx

16 Sorodni pojmi (najpogostejše zmote) 16.1 Svet Evrope ≠ Evropska unija Svet Evrope praznuje dan Evrope 5. maja,dccclxxxi medtem ko Evropska unija obeležuje 9. maj.dccclxxxii Poglejmo še nekatere druge razlike med Svetom Evrope in Evropsko unijo. 16.1.1 Svet Evrope, Svet EU, Evropski svet Svet Evrope (Council of Europe): Svet Evrope ni organ Evropske unije.dccclxxxiii Svet Evrope je samostojna mednarodna organizacija s sedežem v Strasbourgu. Ustanovljen je bil 5. maja 1949, z namenom spodbujanja demokracije in zaščite človekovih pravic, ter vladavine prava v Evropi leta.dccclxxxiv To poslanstvo je ohranil vse do danes,dccclxxxv saj je odprt za vse evropske države, ki spoštujejo načela pravne države in zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine.dccclxxxvi Vseh 28 članic Evropske unije so hkrati tudi članice Sveta Evrope, ki pa ga sicer sestavlja 47 demokratičnih držav Evrope.dccclxxxvii Vse članice EU so bile pred vstopom v EU že članice Sveta Evrope.dccclxxxviii Evropski svet (The European Council): Evropski svet je najvišje politično telo Evropske unije (28 držav članic), ki določa splošne politične usmeritve in prednostne cilje EU ter zagotavlja ustrezne spodbude za njen razvoj.dccclxxxix,dcccxc Sestavljajo ga predsedniki držav in vlad članic Evropske unije,dcccxci predsednik Evropskega sveta (trenutno Herman Van Rompuy) in predsednik Evropske Komisije.dcccxcii Funkcija predsednika Evropskega sveta je prišla z Lizbonsko pogodbodcccxciii. Predsednika za dve leti in pol (z možnostjo enkratne ponovne izvolitve) izvoli Evropski svet.dcccxciv Evropski svet se redno srečujedcccxcv najmanj štirikrat letnodcccxcvi v Bruslju v Belgijidcccxcvii. Svet Evropske Unije (The Council of the EU): Svet EU je osrednje izvršilo telo Evropske unije, ki sprejema predpise in usklajuje politike.dcccxcviii Med vsemi institucijami EU ima Svet EU največjo moč, predvsem na področju zakonodaje, dcccxcix saj skupaj z Evropskim parlamentom izvaja zakonodajna in proračunska pooblastila.cm V Svetu EU se srečujejo ministri držav članic, ki so odgovorni za obravnavano tematiko.cmi Imajo polnomočna pooblastila svojih vlad in so odgovorni svojim nacionalnim parlamentom v skladu z demokratičnimi načeli.cmii Svetu predsedujejo države članice, ki se po vrstnem redu, ki ga soglasno določi Svet, menjajo vsakih šest mesecev.cmiii Svet za človekove pravice (The Human Rights Council): Svet za človekove pravice je medvladno telo znotraj sistema Združenih narodov. Sestavlja ga 47 predstavnikov izvoljenih držav članic OZN, ki se zavzemajo za spodbujanje splošnega spoštovanja in 111

zaščite človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse, brez kakršnega koli razlikovanja. Ustanovljen je bil z resolucijo Generalne skupščine OZN leta 2006.cmiv,cmv 16.1.2 Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče EU Evropsko sodišče za človekove pravice (The European Court of Human Right): Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je organ Sveta Evrope, ustanovljen na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah (dodatni Protokol številka 11).cmvi Je edini resnično sodni organ, ki ga sestavlja po en sodnik iz vsake države podpisnice konvencijecmvii – 47, toliko, kot je držav članic Sveta Evrope.cmviii Sodišče od leta 1998, ko zaseda stalno, na zadnji stopnji zagotavlja, da države pogodbenice EKČP izpolnjujejo svoje obveznosti po konvenciji.cmix,cmx Sodišče EU (Court of Justice of the European Union): Sodišče Evropskih skupnosti (danes Sodišče EU) je nastalo leta 1952 v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo.cmxi Sodišče EU je sodni organ Evropske unije,cmxii ki zaseda v Luksemburgu in zagotavlja pravno skladnost pri razlagi in uporabi ustanovnih pogodb Evropske unije.cmxiii,cmxiv Sestavljajo ga tri sodišča: Sodišče (prej Sodišče Evropskih skupnosti), Splošno sodišče (prej Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti) in specializirana sodišča (za zdaj samo Sodišče za uslužbence) (člen 19(1) PEU).cmxv Meddržavno sodišče (The International Court of Justice): Meddržavno sodišče je sodni organ Organizacije združenih narodov,cmxvi ki zaseda v Haagu na Nizozemskem.cmxvii Podaja pravna mnenja glede pravnih sporov, predloženih s strani držav, ter organov in specializiranih agencij Organizacije Združenih narodov.cmxviii Mednarodno kazensko sodišče (The International Criminal Court): Mednarodno kazensko sodišče (ICC), ki ga ureja Rimski statut 1, je prvo stalno mednarodno kazensko sodišče, ki temelji na pogodbi.cmxix Ustanovljeno je bilo leta 2002cmxx z namenom končati nekaznovanost storilcev najhujših kaznivih dejanj, ki zadevajo mednarodno skupnost. ICC je neodvisna mednarodna organizacija in ni del sistema Združenih narodov. Sedež ima v Haagu na Nizozemskem.cmxxi 16.1.3 Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah Evropska konvencija o človekovih pravicah: Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP) je pravni akt, s katero se države članice Sveta Evrope zavezujejo, da bodo spoštovale temeljne svoboščine in pravice.cmxxii,cmxxiii EKČP iz leta 1950 (v veljavi je od leta 1953)cmxxiv temelji na Splošni deklaraciji človekovih pravic (1948) cmxxv in predstavlja enega največjih dosežkov Sveta Evrope.cmxxvi Podpisalo jo je vseh 47 držav članic Sveta Evrope.cmxxvii Listina EU o temeljnih pravicah: Listino Evropske unije o temeljnih pravicah je kot priporočilo in referenčno besedilo sprejel Evropski svet v Nici decembra 2000.cmxxviii Nato je bila spremenjena in ponovno razglašena decembra 2007, z Lizbonsko pogodbo pa je decembra 2009 postala pravno zavezujoča za države članice EU.cmxxix Listina enotno ureja vse veljavne temeljne pravice: politične, državljanske, gospodarske, socialne in kulturne pravice. Listina EU o temeljnih pravicah velja za pravne akte in zakonodajo Evropske unije, ne pa za dejavnosti, ki so v izključni pristojnosti držav članic. cmxxx Splošna deklaracija človekovih pravic:

112

Splošno deklaracijo človekovih pravic je leta 1948 sprejela Generalna skupščina Organizacije Združenih narodov. Z njo so utrdili varstvo človekovih pravic na mednarodni ravni.cmxxxi Čeprav Splošna deklaracija ni formalno zavezujoč dokument, predstavlja ključen mejnik v razvoju mednarodnopravno zavezujočih instrumentov na področju človekovih pravic.cmxxxii 16.1.4 Parlamentarna skupščina in Evropski parlament Parlamentarna skupščina: Parlamentarna skupščina (ustanovljena leta 1950cmxxxiii) je posvetovalno telo Sveta Evrope, ki samostojno oblikuje program svojih zasedanj, razpravlja o delovnih področjih Sveta Evrope in aktualnih mednarodnih temah ter sprejema priporočila, naslovljena na Odbor ministrov ali države članice.cmxxxiv Sestavlja jo 318 predstavnikov (in enako število namestnikov), ki jih imenujejo nacionalni parlamenti držav članic.cmxxxv,cmxxxvi Evropski parlament: Evropski parlament je edini neposredno izvoljeni večnacionalni parlament na svetu, poleg tega pa je tudi edina neposredno izvoljena institucija Evropske unije. Z 751 poslanci osemindvajsetih narodnosti predstavlja približno 505 milijonov državljanov EU.cmxxxvii Poslanci so za obdobje petih letcmxxxviii izvoljeni na splošnih in neposrednih volitvah.cmxxxix Parlament zaseda v Bruslju in v Strasbourgu.cmxl 16.1.5 Evropska komisija za človekove pravice in Evropska komisija Evropska komisija za človekove pravice: Evropska komisija za človekove pravice je nekdanji organ Sveta Evrope, ki je prenehal delovati leta 1998, ko je bilo ustanovljeno Evropsko sodišče za človekove pravice.cmxli,cmxlii Komisija je proučevala sprejemljivost pritožb posameznikov in držav proti državam članicam Sveta Evrope na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah, ter podajala mnenja.cmxliii Evropska komisija: Evropska komisija je izvršilni organ Evropske unijecmxliv, s sedežem v Bruslju,cmxlv ki spodbuja splošni interes EU kot celote in v ta namen pripravlja predloge zakonodaje EU.cmxlvi Poleg tega spremlja pravilno izvajanje in uporabo pogodb o ustanovitvi Evropske unije ter odločitev njenih institucij.cmxlvii Evropska unija sicer nima vlade, vendar podobno funkcijo opravlja Evropska komisija.cmxlviii

16.2 Trojka Beseda trojka (troika) v ruskem okolju pomeni vprego treh konjcmxlix, ki vlečejo sani. Toda v Sloveniji (in Evropski uniji) se trojka omenja v zvezi z reševanjem finančne krize. V reševanje so vpete tri zelo pomembne ustanove: Evropska centralna bankacml, Mednarodni denarni skladcmli in Evropska komisijacmlii. Te tri ustanove pomagajo državam (npr. Grčiji, Irski, Portugalski, Cipru), ki se znajdejo v težavah. Z državo podpišejo sporazum in ji ukažejo kakšne ukrepe mora sprejeti, če se želi rešiti iz finančnih težav.cmliii Ti pogoji za finančno pomoč prezadolženi članici so strogi: varčevanje na vseh frontah in izvajanje bolečih strukturnih reform. Nad izpolnjevanjem teh pogojev bdi trojka.cmliv Termin troika v kontekstu EU sicer izhaja iz trojice držav članic, ki predsedujejo Svetu EU (državo, ki je nazadnje predsedovala, aktualno predsedujočo in prihodnjo predsedujočo). cmlv

113

16.3 Zlato fiskalno pravilo Fiskalno pravilo predvideva uravnotežene prihodke in odhodke proračunov države brez zadolževanja.cmlvi Država lahko zapravi le toliko denarja, kot ga dobi v državno blagajno (proračun), s čimer se prepreči prekomerno zadolževanje. Če država ne zapravi nič več, kot je prejela, pravimo, da upošteva zlato fiskalno pravilo. Z vpeljavo tega pravila se skuša vlado prisiliti, da z denarjem ravna bolj preudarno in se ne zadolžuje.cmlvii

16.4 Schengen Zdaj je lažje potovati po Evropi in obiskati druge države, saj se je večina držav članic dogovorila, da na mejah med njimi ne bo več policijskega in carinskega nadzora. cmlviii Schengenski sporazum je bil podpisan leta 1985 v kraju Schengen v Luksemburgu. Podpisnice so v sporazumu zapisale, da se med državami podpisnicami odpravlja mejni nadzor ter uveljavlja svobodno gibanje ljudi in blaga. Za varnost na zunanjih mejah držav podpisnic je bilo potreba okrepiti varnost oziroma nadzor z vzpostavitvijo skupnega računalniškega informacijskega sistema (na vseh mejnih prehodih imajo podatke o iskanih osebah, ukradenih avtomobilih ipd.).cmlix Osnovni cilj je (bil) torej odprava mejnega nadzora na skupnih notranjih mejah držav pogodbenic, s čimer se omogoča hitrejši in učinkovitejši pretok oseb.cmlx Za nedržavljane EU je potreben schengenski vizum, ki jim omogoča vstop v članico schengenskega območja in potovanje po njem.cmlxi

16.5 Evropska unija – Evropska skupnost Evropska unija: je ekonomska in politična organizacija 28 demokratičnih evropskih držav. Sedanje ime je dobila leta 1993 z Maastrichtsko pogodbo, z Lizbonsko pogodbo leta 2009 pa je Evropska unija nadomestila oziroma absorbirala Evropsko skupnost (ES), ki je obstajala od leta 1958. Prevzela je vse njene pravice in obveznosti.cmlxii Evropska skupnost: izraz se je sprva nanašal na Evropsko gospodarsko skupnost (EGS) in Evropsko skupnost za atomsko energijo (Euratom) (ustanovljeni 1958), ter na Evropsko skupnost za premog in jeklo (ESPJ) (ustanovljena 1952). Evropska skupnost za premog in jeklo je z iztekom veljavnost Pogodbe ESPJ leta 2002 prenehala obstajati, EGS se je preimenovala v Evropsko skupnost, medtem ko Evropska skupnost za atomsko energijo še naprej obstaja kot subjekt, vendar pravno ločen od Evropske unije.cmlxiii

114

17 Bibliografija 1. »50 vprašanj z odgovori o ESČP.« Evropsko sodišče za človekove pravice. Dostopno 18. septembra 2014. http://www.echr.coe.int/Documents/50Questions_SLV.pdf. 2. »Dan Evrope – dan odprtih vrat institucij EU.« Europa.EU. Dostopno 3. oktobra, 2014. http://europa.eu/about-eu/basic-information/symbols/europe-day/index_sl.htm. 3. »Democracy Index,« Wikipedia, dostopno 29. septembra 2014. http://en.wikipedia.org/wiki/Democracy_Index. 4. »Digital Agenda for Europe. Media Freedom and Pluralism.« European Commission. Dostopno 10. oktobra 2014. https://ec.europa.eu/digital-agenda/en/media-freedom-andpluralism. 5. »Effective Electoral Assistance.« International Institute for Democracy and Electoral Assistance. Zadnja posodobitev 21. marec 2012. http://www.idea.int/elections/eea/. 6. »Electoral College (United States).« Wikipedia. Dostopno 31. avgusta 2014. http://en.wikipedia.org/wiki/Electoral_College_(United_States). 7. »EU in človekove pravice.« Evropska služba za zunanje delovanje. Dostopno 30. septembra 2014. http://eeas.europa.eu/human_rights/index_sl.htm. 8. »Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi v Sloveniji.« Wikipedia. Dostopno 08. oktobra 2014. http://sl.wikipedia.org/wiki/Evangeli%C4%8Danska_cerkev_augsbur%C5%A1ke_veroizpovedi _v_Sloveniji. 9. »Evropski varuh človekovih pravic.« Europa.eu. Dostopno 19. septembra 2014. http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/ombudsman/index_sl.htm. 10. »Furthering Human Rights and Democracy around the Globe.« Evropska komisija. Dostopno 13. septembra 2014. http://eeas.europa.eu/human_rights/docs/brochure07_en.pdf. 11. »Globalizacija.« Evropska komisija. Zadnja posodobitev 30. oktober 2010 http://ec.europa.eu/economy_finance/international/globalisation/index_sl.htm. 12. »Kaj je Nato.« Združenje Atlantski svet Slovenije. Dostopno 3. september 2014. http://nato.gov.si/slo/publikacije/kaj-je-NATO.pdf. 13. »Kaj varuh lahko stori.« Varuh človekovih pravic. Dostopno 18. septembra 2014. http://www.varuh-rs.si/iscete-pomoc/kako-vam-lahko-varuh-pomaga/kaj-varuh-lahko-stori/. 14. »Kje in kako lahko volim.« Državna volilna komisija. dostopno 23. avgusta 2014. http://www.dvk-rs.si/index.php/si/kje-in-kako-volim/. 15. »Korupcija.« Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Dostopno 23. septembra 2014. http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=korupcija&hs=1. 16. »Možnosti zaposlitve pri EU.« Europa.eu. Dostopno 15. oktobra 2014. http://europa.eu/about-eu/working-eu-institutions/index_sl.htm. 17. »Osnovne informacije o Evropski uniji.« Europa.eu. Dostopno 15. Oktobra 2014. http://europa.eu/about-eu/index_sl.htm. 18. »Pojem človekovih pravic.« Amnesty International Slovenije. Dostopno 29. septembra 2014.http://sola.amnesty.si/media/uploads/files/Pojem%20%C4%8Dlovekovih%20pravic.pdf. 19. »Pravno varstvo človekovih pravic.« Amnesty International Slovenije. Dostopno 18. septembra 2014. http://sola.amnesty.si/media/uploads/files/Pravno%20varstvo%20%C4%8Dlovekovih%20prav ic.pdf. 20. »Religion in the EU.« Wikipedia. Dostopno 08. oktobra 2014. http://en.wikipedia.org/wiki/Religion_in_the_European_Union. 21. »Volitve.« Državni svet Republike Slovenije. Dostopno 31. avgusta 2014. http://www.dsrs.si/?q=o-drzavnem-svetu/volitve. 22. Almond, Gabriel, Bingham Powel in Robert Mundt. Comparative politics: a theoretical framework. New York: Harpens Collins College Publishers, 1996. 115

23. Archard, David. 1999. Should We Teach Patriotism?. Studies in Philosophy and Education, 18 (3): 157–173. 24. Barle Lakota, Andreja, Mirjam Počkar, Bojana Novak-Fajfar, Tanja Popit in Alojz Pluško. Uvod v sociologijo v gimnazijskem izobraževanju. Učbenik za sociologijo v gimnazijskem izobraževanju. Ljubljana: DZS, 2007. 25. Barle, Andreja, Bojana Novak Fajfar, Alojz Pluško, Mirjam Počkar in Tanja Popit. Uvod v sociologijo. Ljubljana: DZS, 2003. 26. Barle-Lakota Andreja, Mirjam Počkar, Bojana Novak Fajfar, Tanja Popit, Alojz Pluško. Uvod v sociologijo. Učbenik za sociologijo v gimnazijskem izobraževanju. Ljubljana: DZS, 2011. 27. Barle-Lakota Andreja, Mirjam Počkar, Bojana Novak-Fajfar, Tanja Rener, Milica G. Antić, Tanja Popit, Alojz Pluško, Mirjana Ratkai-Ilič. Sociologija. Učbenik za 280 urni predmet sociologije v 4. letniku gimnazijskega izobraževanja. Ljubljana: DZS, 2004. 28. Barle-Lakota, Andreja, Mirjam Počkar, Bojana Novak Fajfar, Tanja Popit, Alojz Pluško. Uvod v sociologijo. Ljubljana: DZS, 2007. 29. Bebler, Anton. Uvod v evropske integracije. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2007. 30. Bezenšek, Jana. Družboslovje – državljanska kultura. Ljubljana: DZS, 1998. 31. Bezjak, Simona, Mitja Čepič Vogrinčič, Eva Klemenčič, in Bogomir Kovač. Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred. Uredil Janez Justin. Ljubljana: i2, 2013. 32. Bezjak, Simona. Evropska unija: priročnik za starejše evropske državljane. Ljubljana: Inštitut Hevreka!, 2013. 33. Bohinc, Rado. »Pravo Evropske unije.« V Evropska unija od A do Ž, ur. Sabina Kajnč, in Damjan Lajh, 308–311. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2009. 34. Bohinc, Rado. Podjetja in družbe. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1990. 35. Brezovšek, Marjan in Simona Kukovič. 2012. Organizacija lokalne oblasti v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 36. Brezovšek, Marjan, Haček, Miro, Zver, Milan. 2008. Organizacija oblasti v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2008. 37. Brezovšek, Marjan, Haček, Miro. 2012. Politični sistem Republike Slovenije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 38. Brezovšek, Marjan, in Damir Črnčec. Demokratična uprava in tajnost podatkov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2007. 39. Brezovšek, Marjan. 2014. Local Self-Government in Slovenia: Theoretical and Historical Aspects. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Dostopno na http://knjigarna.fdv.si/knjige/interdisciplinarno/posebne-izdaje/i_638_local-self-governmentin-slovenia-theoretical-and-historical-aspects. 40. Cerar, Miro, »Narava in pomen človekovih pravic.« v Dokumenti človekovih pravic z uvodnimi pojasnili, 2002, ur. Miro Cerar, Jon Jamnikar in Maja Smrkolj, 17–29 . Ljubljana: Društvo Amnesty International Slovenije, Mirovni inštitut, 2002. 41. Cerar, Miro, Aleš Novak, in Marijan Pavčnik. Uvod v pravoznanstvo: (učbenik in gradivo za predavanja, seminar, vaje). Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2012. 42. Cerar, Miro. »O naravi človekovih pravic in dolžnosti.« V Temeljne pravice, urednik Marijan Pavčnik, Ada Polajnar – Pavčnik in Dragica Wedam-Lukič, 52–80. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997. 43. Cerar, Miro. 2009. Kako sem otrokom razložil demokracijo. Ljubljana: Cankarjeva založba. 44. Cerar, Miro. 2012. Osnove demokracije. Ljubljana: Društvo Bralna značka Slovenije. 45. Council of Europe. »5 may – Europe day.« Dostopno 3. oktobra, 2014. http://www.coe.int/en/web/portal/5-may-europe-day. 46. Council of Europe. »Kako delujemo.« Dostopno 3. oktobra, 2014. http://www.coe.int/aboutCoe/index.asp?page=CommentTravaillonsNous&l=sl. 47. Council of Europe. »Naši cilji.« Dostopno 3. oktobra, 2014. http://www.coe.int/aboutCoe/index.asp?page=nosObjectifs&l=sl. 116

48. Council of Europe. »Ne zamešaj.« Dostopno 10. oktobra, 2014. http://www.coe.int/aboutCoe/index.asp?page=nepasconfondre&l=sl. 49. Council of Europe. »The Council of Europe in brief.« Dostopno 3. oktobra, 2014. http://www.coe.int/en/web/about-us/who-we-are. 50. Council of Europe. »Zastava.« Dostopno 3. oktobra, 2014. http://www.coe.int/aboutCoe/index.asp?page=symboles&l=sl. 51. Council of European Municipalities and Region. 2005. Local and regional structures in Europe. Dostopno prek: http://www.ccre.org/bases/T_599_28_ 3524.pdf. 52. Curia. »Predstavitev.« Dostopno 22. septembra, 2014. http://curia.europa.eu/jcms/jcms/Jo2_7024/. 53. Cvelbar, Matic. »Pojem zlato pravilo ni fiskalno pravilo?.« Dostopno 13. oktobra, 2014. http://www.finance.si/992881/Pojem-zlato-pravilo-ni-fiskalno-pravilo. 54. Čepič Vogrinčič, Mitja, Janez Justin, Vinko Potočnik, in Maja Zupančič. Državljanska in domovinska vzgoja ter etika. Učbenik za 7. razred. Uredil Janez Justin. Ljubljana: i2, 2012. 55. Černič Istenič, Majda, Spomenka Hribar, Janez Justin, Darko Štrajn, Maja Zupančič. Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 7. razredu osnovnošolskega izobraževanja. Ljubljana: I2, 2007. 56. Černigoj, Matej, in Maša Žvelc. Svet smo mi 7: učbenik za domovinsko in državljansko kulturo ter etiko v 7. razredu osnovne šole. Ljubljana: DZS, 2013. 57. Della Porta, Donatella. Temelji politične znanosti. Ljubljana: Sophia, 2003. 58. Delovna skupina za participatorni proračun. 2014. »Kaj je participatorni proračun?.« Dostopno 10. avgusta 2014. http://odlocajomestu.si/o-participatornem-proracunu/. 59. Deželan, Tomaž. »Državljanstvo Evropske unije.« V Evropska unija od A do Ž, ur. Sabina Kajnč, in Damjan Lajh, 45-48. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2009. 60. Deželan, Tomaž. 2014. Intervju z avtorjem. Ljubljana, 10. september. 61. Difference Between Nationalism and Patriotism. Dostopna na http://www.differencebetween.net/language/difference-between-nationalism-andpatriotism/. 62. Dobovšek, Bojan in Kaja Miklavčič. »Korupcija v politiki: razvojni pristop k preventivi.« 11. slovenski dnevi varstvoslovja, zadnja posodobitev 03. junij 2010. http://integriteta.si/images/stories/pdf/kaja_miklavcic_korupcija_v_politiki_razvojni_pristop _k_preventivi.pdf. 63. Dobovšek, Bojan. Korupcija in politika. Ljubljana: MNZ, Generalna policijska uprava, 2005. 64. Društvo za Združene narode za Slovenijo. Človekove pravice. Zbirka mednarodnih dokumentov. Del 2, Regionalni dokumenti. Ljubljana: Društvo za Združene narode za Slovenijo, 2003. 65. Državni svet. »Ustavna opredelitev.« 2013. http://www.ds-rs.si/?q=o-drzavnemsvetu/ustavna-opredelitev. 66. Državni zbor. »Peticije.« Dostopno 5. septembra, 2014. http://www.dzrs.si/wps/portal/Home/deloDZ/Peticije. 67. Državni zbor. »Pristojnosti in funkcije.« 2011. http://www.dzrs.si/wps/portal/Home/ODrzavnemZboru/Pristojnosti/PoslanstvoDrzavnegaZbora. 68. Državni zbor. »Razmerja do drugih institucij.« 2011. http://www.dzrs.si/wps/portal/Home/ODrzavnemZboru/Pristojnosti/Razmerja. 69. Državni zbor. »Zakonodajni postopek.« Dostopno 24. avgusta 2014, http://www.dzrs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/ZakonodajniPostopek. 70. Erjavec, Karmen, »Medijska pismenost kot pogoj uspešne politične socializacije,« Teorija in praksa 37, št. 4 (2000): 672–685. 71. Euronews. »EU leaders name Donald Tusk European Council president.« Dostopno 15. septembra, 2014. http://www.euronews.com/2014/08/30/eu-leaders-name-donald-tuskeuropean-council-president-/. 117

72. Europa.EU. »Agencije in drugi organi EU.« Dostopno 25. septembra, 2014. http://europa.eu/about-eu/agencies/index_sl.htm. 73. Europa.EU. »Dan Evrope – dan odprtih vrat institucij EU.« Dostopno 3. oktobra, 2014, http://europa.eu/about-eu/basic-information/symbols/europe-day/index_sl.htm. 74. Europa.EU. »Evropska centralna banka.« Dostopno 24. septembra, 2014. http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/ecb/index_sl.htm. 75. Europa.EU. »Evropska himna.« Dostopno 3. oktobra, 2014. http://europa.eu/about-eu/basicinformation/symbols/anthem/index_sl.htm. 76. Europa.EU. »Evropska investicijska banka.« Dostopno 25. septembra, 2014. http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/eib/index_sl.htm. 77. Europa.EU. »Evropska komisija.« Dostopno 12. septembra 2014. http://europa.eu/abouteu/institutions-bodies/european-commission/index_sl.htm. 78. Europa.EU. »Evropski ekonomsko-socialni odbor.« Dostopno 24. septembra, 2014. http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/ecosoc/index_sl.htm. 79. Europa.EU. »Evropski svet.« Dostopno 29. septembra, 2014. http://europa.eu/abouteu/institutions-bodies/european-council/index_sl.htm. 80. Europa.EU. »Institucije in drugi organi.« Dostopno 25. septembra, 2014. http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/index_sl.htm. 81. Europa.EU. »Listina temeljnih pravic.« Dostopno 12. oktobra, 2014. http://europa.eu/legislation_summaries/justice_freedom_security/combating_discriminatio n/l33501_sl.htm. 82. Europa.EU. »Odbor regij.« Dostopno 25. septembra, 2014. http://europa.eu/abouteu/institutions-bodies/ecosoc/index_sl.htm. 83. Europa.EU. »Pogodbe EU.« Dostopno 4. septembra, 2014, http://europa.eu/eu-law/decisionmaking/treaties/index_sl.htm. 84. Europa.EU. »Predsedniki EU – opredelitev pristojnosti.« Dostopno 29. septembra, 2014. http://europa.eu/about-eu/basic-information/eu-presidents/index_sl.htm#3. 85. Europa.EU. »Računsko sodišče.« Dostopno 23. septembra, 2014. http://europa.eu/abouteu/institutions-bodies/court-auditors/index_sl.htm. 86. Europa.EU. »Sodišče Evropske unije.« Dostopno 23. septembra, 2014. http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/court-justice/index_sl.htm. 87. Europa.EU. »Svet Evropske unije.« Dostopno 16. septembra, 2014. http://europa.eu/abouteu/institutions-bodies/council-eu/index_sl.htm. 88. Europa.EU. »Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.« Dostopno 1. oktobra, 2014, http://europa.eu/legislation_summaries/institutional_affairs/treaties/lisbon_treaty/ai0009_s l.htm. 89. Europa.EU. »Walter Hallstein,«. Dostopno 29. septembra, 2014. http://europa.eu/abouteu/eu-history/1945-1959/foundingfathers/hallstein/index_sl.htm. 90. EuroparlTV. »Kako deluje: vrhunska srečanja Evropskega sveta.« Dostopno 15. septembra, 2014. http://europarltv.europa.eu/sl/player.aspx?pid=34c0fc77-2e71-45b2-be68a249012634a8. 91. Europe Direct. »Pravo EU.« Dostopno 21. avgusta, 2014. http://europa.eu/eulaw/index_sl.htm. 92. European Commission. »Staff figures.« Dostopno 10. septembra, 2014. http://ec.europa.eu/civil_service/docs/hr_key_figures_en.pdf. 93. Evropska centralna banka. »Naloge.« Dostopno 24. septembra, 2014. https://www.ecb.europa.eu/ecb/tasks/html/index.sl.html. 94. Evropska centralna banka. »Razširjeni svet ECB.« Dostopno 24. septembra, 2014. https://www.ecb.europa.eu/ecb/orga/decisions/genc/shared/img/generalcouncil_2013.jpg. 95. Evropska investicijska banka. »Anton Rop.« Dostopno 25. septembra, 2014. http://www.eib.org/about/structure/governance/board_of_directors/anton-rop.htm. 118

96. Evropska komisija. »Evropska državljanska pobuda.« Dostopno 5. septembra, 2014. http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/welcome?lg=sl. 97. Evropska Komisija. »Evropska komisija je predstavila okvir za zaščito načela pravne države v Evropski uniji.« Dostopno 21. avgusta, 2014. http://europa.eu/rapid/press-release_IP-14237_sl.htm. 98. Evropska komisija. »Informacije o Evropski komisiji.« Dostopno 29. septembra, 2014. http://ec.europa.eu/about/index_sl.htm. 99. Evropska komisija. »My Job.« Dostopno 28. septembra, 2014. http://ec.europa.eu/commission_2010-2014/president/about/role/index_en.htm. 100. Evropska komisija. »Osnovne informacije.« Dostopno 5. septembra, 2014. http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/basic-facts. 101. Evropska komisija. »Pogosta vprašanja.« Dostopno 5. septembra, 2014. http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/faq#q1. 102. Evropska komisija. »Poročilo komisije Svetu in Evropskemu parlamentu. Poročilo o boju proti korupciji v EU.« COM (2014) 38, Bruselj, 2014. 103. Evropska komisija. »Pravosodna organizacija – Slovenija.« Dostopno 27. avgusta, 2014. http://ec.europa.eu/civiljustice/org_justice/org_justice_sln_sl_1.gif. 104. Evropska komisija. »President-elect.« Dostopno 29. septembra, 2014. http://ec.europa.eu/about/juncker-commission/index_en.htm. 105. Evropska komisija. »Službe (generalni direktorati) Evropske komisije.« Dostopno 12. septembra 2014. http://ec.europa.eu/about/ds_sl.htm. 106. Evropska Komisija. »Življenjepis.« Dostopno 13. septembra, 2014. http://ec.europa.eu/commission_2010-2014/potocnik/about/cv_sl.htm. 107. Evropska unija. »Svet Evropske unije.« Dostopno 25. avgusta, 2014, http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/council-eu/index_sl.htm. 108. Evropski ekonomsko-socialni odbor. »Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO).« Dostopno 24. septembra, 2014. http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.sl.home#page. 109. Evropski parlament. »Evropska državljanska pobuda.« Dostopno 5. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/aboutparliament/sl/001eb38200/European-citizens%27initiative.html. 110. Evropski parlament. »Evropski parlament: Kako se voli …« Dostopno 1. oktobra, 2014. http://www.elections2014.eu/sl/new-parliament. 111. Evropski parlament. »Gesla pod črko D.« Dostopno 5. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/d.htm. 112. Evropski parlament. »Gesla pod črko E.« Dostopno 26. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/e.htm. 113. Evropski parlament. »Gesla pod črko I.« Dostopno 26. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/i.htm. 114. Evropski parlament. »Gesla pod črko K.« Dostopno 13. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/k.htm. 115. Evropski parlament. »Gesla pod črko L.« Dostopno 26. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/l.htm. 116. Evropski parlament. »Gesla pod črko N.« Dostopno 26. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/n.htm. 117. Evropski parlament. »Gesla pod črko O.« Dostopno 25. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/o.htm. 118. Evropski parlament. »Gesla pod črko P.« Dostopno 26. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/p.htm. 119. Evropski parlament. »Gesla pod črko S.« Dostopno 21. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/s.htm. 120. Evropski parlament. »Gesla pod črko S.« Dostopno 22. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/s.htm. 119

121. Evropski parlament. »Gesla pod črko V.« Dostopno 26. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/v.htm. 122. Evropski parlament. »Gesla pod črko Z.« Dostopno 26. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/z.htm. 123. Evropski parlament. »Listina EU o temeljnih pravicah.« Dostopno 12. oktobra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/aboutparliament/sl/0003fbe4e5/Listina-EU-o-temeljnihpravicah.html. 124. Evropski parlament. »Ocena dela trojke: delegacije Parlamenta v državah v težavah po izkušnje iz prve roke.« Dostopno 13. oktobra, 2014. http://www.elections2014.eu/sl/newsroom/content/20140110STO32308/html/Ocena-dela-trojke-delegacije-Parlamenta-vdr%C5%BEavah-v-te%C5%BEavah. 125. Evropski parlament. »Parlamentarni odbori.« Dostopno 11. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/aboutparliament/sl/00aab6aedf/Odbori.html. 126. Evropski parlament. »Pogosta vprašanja o evropskih poslancih in Evropskem parlamentu.« Dostopno 10. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/pdfs/news/expert/faq/20140331FAQ41132/20140331FAQ41 132_sl.pdf. 127. Evropski parlament. »Poslanci EP.« Dostopno 10. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/meps/sl/map.html. 128. Evropski parlament. »Poslovnik.« Dostopno 1. oktobra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/sipade/rulesleg8/Rulesleg8.SL.pdf. 129. Evropski parlament. »Predsednik Evropskega parlamenta.« Dostopno 1. oktobra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/aboutparliament/sl/002fe4ba57/The-President.html. 130. Evropski parlament. »Pristojnosti in postopki.« Dostopno 11. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/aboutparliament/sl/007c895f4c/Pristojnosti-inpostopki.html. 131. Evropski parlament. »Rezultati volitev.« Dostopno 11. septembra, 2014. http://www.rezultati-volitve2014.eu/sl/election-results-2014.html. 132. Evropski parlament. »Seznam odborov.« Dostopno 11. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/committees/sl/full-list.html. 133. Evropski parlament. »Strasbourg, Bruselj in Luksemburg − trije sedeži Evropskega parlamenta.« Dostopno 10. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+IMPRESS+20060110STO04172+0+DOC+XML+V0//SL. 134. Evropski parlament. »Zakonodajna pristojnost.« Dostopno 11. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/aboutparliament/sl/0081f4b3c7/Podrobno-o-zakonodajnihpostopkih.html. 135. Evropski svet. »Europa: stavba Evropskega sveta.« Dostopno 15. septembra, 2014. http://www.european-council.europa.eu/the-institution/europa-building?lang=sl. 136. Evropski svet. »Evropski svet - Uradna institucija Evropske Unije.« Dostopno 15. septembra, 2014. http://www.european-council.europa.eu/the-institution?lang=sl. 137. Evropski svet. »Predsednik Evropskega sveta.« Dostopno 29. septembra, 2014. http://www.european-council.europa.eu/the-president/the-presidents-role?lang=sl. 138. Evropsko računsko sodišče. »Sodišče.« Dostopno 23. septembra, 2014. http://www.eca.europa.eu/sl/Pages/home_the_court.aspx. 139. Evropsko sodišče za človekove pravice. »CASE OF KURIĆ AND OTHERS v. SLOVENIA« Dostopno 7. oktobra, 2014. http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001111634#{%22itemid%22:[%22001-111634%22]}. 140. Evropsko sodišče za človekove pravice. »Composition of the Court.« Dostopno 7. oktobra, 2014. http://www.echr.coe.int/Pages/home.aspx?p=court/judges&c=#newComponent_134615204 1442_pointer. 120

141. Evropsko sodišče za človekove pravice. »Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic.« Dostopno 6. oktobra, 2014. http://www.echr.coe.int/Documents/Convention_SLV.pdf. 142. Evropsko sodišče za človekove pravice. »Judges of the Court.« Dostopno 7. oktobra, 2014. http://www.echr.coe.int/Pages/home.aspx?p=court/judges&c=#n1368718271710_pointer. 143. Ferčič, Aleš, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik. Uvod v pravo Evropske unije. Ljubljana: GV založba, 2011. 144. Ferčič, Aleš. »Pravni sistem in institucije EU. Institucije Evropske unije.« Dostopno 30. avgusta, 2014. http://www.pf.unimb.si/datoteke/fercic/psieu/2010_2011/2_evropska_unija_institucije.pdf. 145. Fink-Hafner, Danica. Politične stranke. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2001. 146. Fontaine, Pascal. »Evropa v 12 poglavjih.« Evropska komisija, Luxemborug, 2012. 147. Forbici, Goran, Tina Divjak, Borut Osonkar, Vesna Dernovšek, Matej Verbajs. Skupaj za skupnost. Priročnik o sodelovanju med občinami in nevladnimi organizacijami. Ljubljana: Zavod Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, 2010. 148. Fortič, Helena. Ekonomski problem in ekonomska izbira. Učbenik z vajami. Ljubljana: GZS, 2011. http://srednja.escelje.si/unisvet/ET/Helena%20Fortic%20%20Ekonomski%20problem%20in% 20ekonomska%20izbira.pdf. 149. Grad, Franc, in Janez Pogorelec. Državna ureditev: dopolnjeno učno gradivo za udeležence seminarja. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve, Direktorat za javno upravo, Upravna akademija, 2004. 150. Grad, Franc. »Državni zbor in Državni svet«, v Ustavna ureditev Slovenije, ur. Igor Kaučič, in Franc Grad, 193–222. Ljubljana: GV Založba, 2011. 151. Grad, Franc. »Organizacija državne oblasti«, v Ustavna ureditev Slovenije, ur. Igor Kaučič, in Franc Grad, 179–192. Ljubljana: GV Založba, 2011. 152. Grad, Franc. »Pravosodni sistem«, v Ustavna ureditev Slovenije, ur. Igor Kaučič, in Franc Grad, 315–332. Ljubljana: GV Založba, 2011. 153. Grad, Franc. »Ustavna ureditev Evropske unije«, v Ustavna ureditev Slovenije, ur. Igor Kaučič, in Franc Grad, 409–440. Ljubljana: GV Založba, 2011. 154. Grafenauer, Božo. 2000. Lokalna samouprava: teritorialno-organizacijske strukture. Maribor: Pravna fakulteta. 155. Haček, Miro in Kukovič, Simona. Analiza ponovne izvoljivosti županov v slovenskih občinah. Teorija in praksa, Jul.-Okt. 2012, let. 49, št. 4/5, str. 670-681. 156. Haček, Miro in Kukovič, Simona. Nestrankarski kandidati in liste na lokalnih volitvah v obdobju 1994-2010. Teorija in praksa, Mar.-Apr. 2011, let. 48, št. 2, str. 376-392. 157. Haček, Miro. 2014. Local Self-Government in Slovenia: Dynamical Aspects. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Dostopno na http://knjigarna.fdv.si/knjige/interdisciplinarno/posebne-izdaje/i_640_slovenian-local-selfgovernment-dynamical-aspects. 158. Hrovatin, Nevenka. »Ekonomski vidiki menedžmenta neprofitnih organizacij.« V Jadranje po nemirnih vodah menedžmenta nevladnih organizacij, urednik Dejan Jelovac, 71– 80. Ljubljana: Radio Študent, Študentska organizacija Univerze v Kopru: Visoka šola za management, 2002. 159. Informacijski urad Sveta Evrope v RS. »Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.« Dostopno 7. oktobra, 2014. http://www.svetevrope.si/sl/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/evropska_konvencija_ o_varstvu_clovekovih_pravic_in_temeljnih_svoboscin/predstavitev/index.html. 160. Informacijski urad Sveta Evrope v RS. »Kako se pritožiti na sodišče.« Dostopno 7. oktobra, 2014. 121

http://www.svetevrope.si/sl/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/kako_se_pritoziti_na_s odisce/vprasanja_in_odgovori/index.html. 161. Informacijski urad Sveta Evrope v RS. »Pazite na razliko.« Dostopno 10. oktobra, 2014. http://www.svetevrope.si/sl/predstavitev_sveta_evrope/pazite_na_razliko/index.html. 162. Informacijski urad Sveta Evrope v RS. »Predstavitev.« Dostopno 7. oktobra, 2014. http://www.svetevrope.si/sl/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/predstavitev/index.ht ml. 163. Informacijski urad Sveta Evrope v RS. »Sodbe proti Sloveniji.« Dostopno 7. oktobra, 2014. http://www.svetevrope.si/sl/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/sodbe_proti_sloveniji/i ndex.html. 164. Janowitz, Morris. 1983. The Reconstruction of Patriotism: Education for Civic Consciousness. Chicago: University of Chicago Press. 165. Južnič, Stane. Politična kultura. Maribor: Založba Obzorja, 1989. 166. Karba, Pavla in Darja Lašič. Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 7. Učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v sedmem razredu osnovne šole. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009. 167. Karba, Pavla in Nataša Jesenko. Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 8. Učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v osmem razredu osnovne šole. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012. 168. Kaučič, Igor in Franc Grad. Ustavna ureditev Slovenije. Ljubljana: GV Založba, 2011. 169. Kaučič, Igor. »Človekove pravice in svoboščine«, v Ustavna ureditev Slovenije, ur. Igor Kaučič, in Franc Grad, 97-176. Ljubljana: GV Založba, 2011. 170. Kocjančič, Rudi, Ciril Ribičič, Franc Grad, Igor Kaučič. Ustavno pravo Slovenije. Ljubljana: Fakulteta za upravo, 2005. 171. Kovač, Polonca. »Trendi razvoja slovenske javne uprave kot nacionalne politike.« Teorija in praksa 39 (6/2002): 1037-1047. Dostopno 26. avgust, 2014. http://dk.fdv.unilj.si/db/pdfs/tip20026kovac.pdf. 172. Kukovič, Simona. 2014. Local Self-Government in Slovenia: Organisational Aspects. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Dostopno na http://knjigarna.fdv.si/knjige/interdisciplinarno/posebne-izdaje/i_639_local-self-governmentin-slovenia-organisational-aspects. 173. Kvas, Barbara. »Portal e-VEM med najboljšimi evropskimi praksami za zmanjšanje administracije.« Dostopno 26. avgusta, 2014, http://www.edemokracija.si/2012/02/27/portal-e-vem-med-najboljsimi-evropskimi-praksami-zazmanjsanje-administracije/. 174. Lerner, Josh. 2011. »Participatory Budgeting Building Community Agreement Around Tough Budget Decisions«. Dostopno 10. avgusta 2014. http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1002/ncr.20059/abstract. 175. Lukšič, Igor. 2001. Politični sistem Republike Slovenije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. 176. Lummis, Douglas C. 1996. Radical Democracy. N.Y.: Cornell University Press. 177. Management-survival.com. »European Civil Service – Staff.« Dostopno 12. septembra 2014. http://management-survival.com/european-civil-service-staff/. 178. Milharčič-Hladnik, Mirjam, Mojca Peček Čuk, Tatjana Devjak, Državljanska vzgoja in etika 7. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 7. razredu devetletne osnovne šole. Ljubljana: DZS, 2004. 179. Milharčič-Hladnik, Mirjam, Mojca Peček-Čuk, in Tatjana Devjak. Državljanska vzgoja in etika: učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 8. razredu devetletne osnovne šole. Ljubljana: DZS, 2010. 180. Milharčič-Hladnik, Mirjam, Mojca Peček-Čuk, Tatjana Devjak. Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 8. razredu osnovne šole. Ljubljana: DZS, 2004. 122

181. Ministrstvo za finance. »EVROPSKA INVESTICIJSKA BANKA (EIB).« Dostopno 25. septembra, 2014. http://www.mf.gov.si/si/delovna_podrocja/mednarodni_financni_odnosi/mednarodno_sodel ovanje/evropska_investicijska_banka_eib/. 182. Ministrstvo za javno upravo. »Državno tožilstvo.« Dostopno 28. avgusta, 2014. http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=125&Itemid=276& mId=404. 183. Ministrstvo za javno upravo. »Institucije.« Dostopno 10. septembra, 2014. http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=160&Itemid=311& mId=406. 184. Ministrstvo za javno upravo. »Izvršilna oblast.« Dostopno 25. avgusta 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=226&Itemid=390& mId=404. 185. Ministrstvo za javno upravo. »Odgovornost vlade.« Dostopno 25. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=149&Itemid=301& mId=405. 186. Ministrstvo za javno upravo. »Odvetništvo.« Dostopno 28. avgusta, 2014. http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=123&Itemid=274& mId=404. 187. Ministrstvo za javno upravo. »Pravna država.« Dostopno 21. avgusta, 2014. http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=147&Itemid=298. 188. Ministrstvo za javno upravo. »Pravni red EU.« Dostopno 4. septembra, 2014. http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=161&Itemid=312& mId=406. 189. Ministrstvo za javno upravo. »Schengen.« Dostopno 10. septembra, 2014. http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=168&Itemid=318& mId=406. 190. Ministrstvo za javno upravo. »Sodna oblast.« Dostopno 27. avgusta, 2014. http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=108&Itemid=185& mId=404. 191. Ministrstvo za javno upravo. »Sodni svet.« Dostopno 27. avgusta, 2014. http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=109&Itemid=186& mId=404. 192. Ministrstvo za javno upravo. »Temelji državne oblasti.« Dostopno 29. avgusta, 2014. http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=98&Itemid=125&m Id=404. 193. Ministrstvo za javno upravo. »Upravne enote.« Dostopno 26. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=216&Itemid=367& mId=405. 194. Ministrstvo za javno upravo. »Upravno sodišče.« Dostopno 28. avgusta, 2014. http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=122&Itemid=273& mId=404. 195. Ministrstvo za javno upravo. »Vlada Republike Slovenije.« Dostopno 25. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=155&Itemid=300& mId=405. 196. Ministrstvo za javno upravo. »Vrste sodišč.« Dostopno 27. avgusta, 2014. http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=110&Itemid=237& mId=404. 197. Ministrstvo za notranje zadeve. »Upravne enote.« Dostopno 26. avgusta, 2014, http://www.mnz.gov.si/si/o_ministrstvu/upravne_enote/. 123

198. Ministrstvo za notranje zadeve. »Želim kandidirati za predsednika Republike Slovenije.« Dostopno 23. avgusta 2014, http://e-uprava.gov.si/euprava/dogodkiPrebivalci.euprava?zdid=392&sid=399. 199. Ministrstvo za notranje zadeve. »Želim se udeležiti volitev v Državni zbor.« Dostopno 23. avgusta 2014, http://e-uprava.gov.si/euprava/dogodkiPrebivalci.euprava?zdid=391&sid=404. 200. Ministrstvo za zunanje zadeve. »Človekove pravice.« Dostopno 10. oktobra, 2014. http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/mednarodno_pravo/deja vnosti_sektorja_za_mednarodno_pravo_po_podrocjih/clovekove_pravice/. 201. Ministrstvo za zunanje zadeve. »Evropsko sodišče za človekove pravice.« Dostopno 6. oktobra, 2014. http://www.mzz.gov.si/si/coe/o_svetu_evrope/organi_in_institucije_sveta_evrope/evropsko_ sodisce_za_clovekove_pravice/. 202. Ministrstvo za zunanje zadeve. »Listina EU o temeljnih pravicah.« Dostopno 12. oktobra, 2014. http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/zunanja_politika/zunanja _in_varnostna_politika_eu/lizbonska_pogodba/listina_eu_o_temeljnih_pravicah/. 203. Ministrstvo za zunanje zadeve. »Slovenija pred ESČP.« Dostopno 6. oktobra, 2014. http://www.mzz.gov.si/si/coe/o_svetu_evrope/organi_in_institucije_sveta_evrope/evropsko_ sodisce_za_clovekove_pravice/slovenija_pred_escp/. 204. Ministrstvo za zunanje zadeve. »Sorodni pojmi (spoznate razliko?).« Dostopno 10. oktobra, 2014. http://www.mzz.gov.si/si/coe/o_svetu_evrope/sorodni_pojmi_spoznate_razliko/. 205. Ministrstvo za zunanje zadeve. »Svet Evrope.« Dostopno 3. oktobra, 2014. http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/zunanja_politika/svet_evr ope/. 206. Odbor regij. »Commissions.« Dostopno 25. septembra, 2014. http://cor.europa.eu/sl/activities/commissions/Pages/commissions.aspx. 207. Odbor regij. »Na kratko o Odboru regij.« Dostopno 25. septembra, 2014. http://cor.europa.eu/sl/about/Pages/index.aspx. 208. Patriotism. Dostopno na http://en.wikipedia.org/wiki/Patriotism. 209. Pavčnik, Marijan. Teorija prava: prispevek k razumevanju prava. Ljubljana: GV Založba, 2011. 210. Petrič, Ernest. »Nekateri komparativni vidiki mednarodnih organizacij.« Teorija in praksa 17, št. 9 (1980): 1120–1133. 211. Počkar, Mirjam, Stanislav Andolšek, Tanja Popit, Andreja Barle Lakota. Uvod v sociologijo. Učbenik za sociologijo v gimnazijskem izobraževanju. Ljubljana: DZS, 2011. 212. Počkar, Mirjam. Družboslovje-državljanska kultura. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999. 213. Počkar, Mirjam. Teme iz sociologije. Učbenik za srednje strokovne in poklicno-tehniške šole. Ljubljana: DZS, 2013. 214. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU). Dostopno 5. septembra, 2014. https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. 215. Pogodba o Evropski uniji (PEU). Dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. 216. Prebilič, Vladimir in Kukovič, Simona. Mayor, director of municipal administration and deputy mayor: a love triangle. Hrvatska i komparativna javna uprava, 2013, let. 13, št. 1, str. 231-258. 217. Prebilič, Vladimir, Miro Haček in Simona Kukovič. 2013. Odnos mladih do domoljubja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 218. Pušnik, Tomaž, Blaž, Ilc, Marinko Banjac, in Petra Podobnikar. Evropska unija in nove oblike demokratične participacije: priročnik za poučevanje EU vsebin v osnovnih in srednjih šolah. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2012. 124

219. Rajgelj, Barbara. »Sekundarni pravni viri.« V Evropska unija od A do Ž, ur. Sabina Kajnč, in Damjan Lajh, 344-349. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2009. 220. Rousseau, Jean Jacques. Družbena pogodba. Prevedel Maks Veselko. Ljubljana: Krtina, 2001. 221. RTVSLO. »Trojka.« Dostopno 13. oktobra, 2014. http://www.rtvslo.si/infodrom/infoteka/5/987. 222. RTVSLO. »Zlato fiskalno pravilo.« Dostopno 13. oktobra, 2014. http://www.rtvslo.si/infodrom/infoteka/0/936. 223. Sintomer Yves, Carsten Herzberg, in Anja Röcke. 2008. »Participatory Budgeting in Europe: Potentials and Challenges.« Dostopno 10. avgusta 2014. http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.1468-2427.2008.00777.x/abstract. 224. Slovar slovenskega knjižnega jezika. »Trojka.« Dostopno 13. oktobra, 2014. http://bos.zrc-sazu.si/cgi/neva.exe?name=ssbsj&tch=14&expression=zs%3D80635. 225. Smith, Graham. 2005. »Beyond the ballot. 57 Democratic Innovations from Around the world. A report for the Power Inquiry by Graham Smith.« Dostopno 10. avgusta 2014. http://eprints.soton.ac.uk/34527/1/Beyond_the_Ballot.pdf. 226. Smrkolj, Maja. »Temeljne pravice.« V Lizbonska pogodba: z uvodnimi pojasnili, ur. Matej Accetto, Matej Avbelj, Janja Hojnik, Maja Smrkolj, in Katarina Vatovec, 52-64. Ljubljana: GV založba, 2010. 227. Splichal, Slavko. »Publiciteta, množični mediji in delitev oblasti.« Teorija in praksa 38 št. 1: 29–46. 228. Sruk, Vladimir. 1995. Leksikon politike. Maribor: Založba Obzorja. 229. Stalno predstavništvo Republike Slovenije pri Evropski uniji. »Svet Evropske unije.« Dostopno 15. septembra, 2014. http://bruselj.predstavnistvo.si/index.php?id=627. 230. Stalno predstavništvo Republike Slovenije pri Svetu Evrope. »Dobrodošli na spletnih straneh Stalnega predstavništva Republike Slovenije pri Svetu Evrope v Strasbourgu.« Dostopno 3. oktobra, 2014, http://strasbourg.representation.si/index.php?id=1484&L=0%27. 231. Stalno predstavništvo Republike Slovenije pri Svetu Evrope. »Organi Sveta Evrope.« Dostopno 3. oktobra, 2014, http://strasbourg.representation.si/index.php?id=1545&L=0%27. 232. Stalno predstavništvo Republike Slovenije pri Svetu Evrope. »Slovenija v Svetu Evrope.« Dostopno 3. oktobra, 2014. http://strasbourg.representation.si/index.php?id=2204&L=0%27. 233. Svet Evrope. »Vprašanja in odgovori.« Dostopno 7. oktobra, 2014. http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=1&ved=0CB0QFjAA&url= http%3A%2F%2Fwww.svetevrope.si%2Fres%2Fdokument%2Fdownload296b.doc%3Fid%3D% 2Fres%2Fdokument%2F12188-_1.doc%26url%3D%2Fres%2Fdokument%2F12188_1.doc%26title%3Dpristop_evropske_unije_k_evropski_konven.doc&ei=YBs0VLmWIKe3ygPi6 IHIBg&usg=AFQjCNEjpy7fKwEuVnUep5cPF9sXSSd-Mw&sig2=o4jCHYZY8YrJexDkqbWvg&bvm=bv.76943099,d.bGQ&cad=rja. 234. Svet Evropske unije. »Pogosta vprašanja (FAQ). Evropska unija – Evropska skupnost – Evropske skupnosti.« Dostopno 13. oktobra, 2014. http://www.consilium.europa.eu/toolbar/faq?lang=sl&faqid=79264. 235. Svet Evropske unije. »Pogosta vprašanja (FAQ). Evropski svet – Svet Evropske unije – Svet Evrope.« Dostopno 12. oktobra, 2014. http://www.consilium.europa.eu/toolbar/faq?lang=sl&faqid=79267. 236. Svet Evropske unije. »Pogosta vprašanja (FAQ). Schengenski vizum.« Dostopno 13. oktobra, 2014. http://www.consilium.europa.eu/toolbar/faq?lang=sl&faqid=79277. 237. Svet Evropske unije. »Sestave Sveta.« Dostopno 21. septembra, 2014, http://www.consilium.europa.eu/council/council-configurations?lang=sl. 238. Šinkovec, Janez. Pravna, demokratična in socialna država. Ljubljana: ČZP Enakost, 1996. 125

239. Šircelj, Milivoja. »Verska, jezikovna in narodna sestava prebivalstva Slovenije: popisi 1921–2002. Statistični urad Republike Slovenije, Ljubljana, 2003. 240. Šmidovnik, Janez. 1995. Lokalna samouprava. Cankarjeva založba, Ljubljana. 241. Štiglic, Živa. »Socialna varnost in socialno varstvo.« Vključen.si. Dostopno 25. avgusta 2014. http://vkljucen.si/zagovornistvo/zakon-o-socialnem-varstvu/18-socialna-varnost-insocialno-varstvo. 242. Testen, Franc. »Sodstvo in pravna država.« V Pravna država, ur. Marijan Pavčnik, 161– 184. Ljubljana: GV Založba, 2009. 243. The International Criminal Court. »About the Court.« Dostopno 12. oktobra, 2014. http://www.icccpi.int/en_menus/icc/about%20the%20court/Pages/about%20the%20court.aspx. 244. Tomšič, Matevž. »Dileme in zagate pri ocenjevanju demokracije.« Družboslovne razprave XX 46/47 (2004): 133–146. 245. Toplak, Jurij. Spremembe Ustave Republike Slovenije. Ljubljana: Uradni list, 2001. 246. Ude, Lojze. Civilno procesno pravo. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2002. 247. Ule Nastran Mirjana, Vinko Potočnik, Igor Lukšič, Bogomir Kovač, Ivan Svetlik in Dušan Plut. Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 8. Razredu osnovnošolskega izobraževanja. Ljubljana: I2, 2009. 248. Urad Vlade RS za komuniciranje. »Državljanstvo EU.« Dostopno 5. septembra, 2014. http://www.evropa.gov.si/si/vsebina/o-nas/. 249. Urad vlade RS za komuniciranje. »Evropska centralna banka.« Dostopno 24. septembra, 2014. http://www.evropa.gov.si/si/institucije-in-organi/evropsko-racunskosodisce/. 250. Urad Vlade RS za komuniciranje. »Evropski parlament.« Dostopno 10. septembra, 2014. http://www.evropa.gov.si/si/institucije-in-organi/evropski-parlament/. 251. Urad vlade RS za komuniciranje. »Evropski svet.« Dostopno 14. septembra, 2014. http://www.evropa.gov.si/si/institucije-in-organi/evropski-svet/. 252. Urad vlade RS za komuniciranje. »Evropsko računsko sodišče.«. Dostopno 23. septembra, 2014. http://www.evropa.gov.si/si/institucije-in-organi/evropsko-racunskosodisce/. 253. Urad Vlade RS za komuniciranje. »Institucije in organi.« Dostopno 24. septembra, 2014. http://www.evropa.gov.si/si/institucije-in-organi/. 254. Urad Vlade RS za komuniciranje. »Organizacija dela Sveta.« Dostopno 15. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/institucije-in-organi/svet/organizacija-dela-sveta/. 255. Urad Vlade RS za komuniciranje. »Organizacija Evropskega parlamenta.« Dostopno 11. septembra, 2014. http://www.evropa.gov.si/si/institucije-in-organi/evropskiparlament/organizacija-evropskega-parlamenta/#c545. 256. Urad Vlade RS za komuniciranje. »Pravni viri Evropskih skupnosti.« Dostopno 4. septembra, 2014. http://www.evropa.gov.si/si/vsebina/evroslovar/pravni-viri-evropskihskupnosti/#c841. 257. Urad Vlade RS za komuniciranje. »Predsednik Evropskega parlamenta.« Dostopno 30. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/institucije-in-organi/evropskiparlament/organizacija-evropskega-parlamenta/predsednik-evropskega-parlamenta/. 258. Urad Vlade RS za komuniciranje. »Predsedovanje Svetu EU.« Dostopno 14. septembra, 2014. http://www.evropa.gov.si/si/predsedovanje-svetu-eu/. 259. Urad Vlade RS za komuniciranje. »Slovenci v institucijah EU.« Dostopno 25. septembra, 2014. http://www.evropa.gov.si/si/clanica-eu/slovenci-v-institucijah 260. Urad vlade RS za komuniciranje. »Sodišče Evropske unije.« Dostopno 22. septembra, 2014. http://www.evropa.gov.si/si/institucije-in-organi/sodisce-evropske-unije/. 261. Urad za publikacije. »Dobrodošli na spletišču Whoiswho.« Dostopno 29. septembra, 2014, http://europa.eu/whoiswho/public/. 126

262. Ustanovna listina Združenih narodov – Charter of the United Nations. 1945. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/_pdf/2014/Mp/m2014002.pdf#!/m2014002-pdf. 263. Ustava Republike Slovenije (URS). Ur. l. RS 33/91-I. http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. 264. Ustavno sodišče Republike Slovenije. »Spremembe in dopolnitve ustave.«. Dostopno 24. avgusta 2014, http://www.us-rs.si/o-sodiscu/pravna-podlaga/ustava/spremembe-indopolnitve-ustave/. 265. Vehovar, Urban. Sodstvo na Slovenskem: političnosociološki esej o položaju in vlogi sodstva na Slovenskem v času trojnega prehoda. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2001. 266. Virant, Gregor. Javna uprava. Ljubljana: Fakulteta za upravo, 2009. 267. Vlada Republike Slovenije. »Kdo je kdo.« Dostopno 25. avgusta 2014, http://www.vlada.si/o_vladi/kdo_je_kdo/. 268. Vlada Republike Slovenije. »Organiziranost in pristojnosti.« Vlada Republike Slovenije, dostopno 25. avgusta, 2014, http://www.vlada.si/o_vladi/organiziranost_in_pristojnosti/. 269. Vlaj, Stane. 1998b. Lokalna samouprava – občine in pokrajine. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 270. Vlaj, Stane. 2004. Lokalna samouprava Teorija in praksa. Ljubljana: Fakulteta za upravo. 271. Westheimer, Joel. 2006. Politics and patriotism in education. Phi Delta Kappan: 608– 620. 272. Wikipedia. »President of the European Commission.« Dostopno 29. septembra, 2014. http://en.wikipedia.org/wiki/President_of_the_European_Commission#cite_note-Hix_Fix-1. 273. Zakon o kazenskem postopku (ZKP). Ur. l. RS 32/12, 47/13. http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO362. 274. Zakon o političnih strankah. Ur. l. RS št. 100/05. Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO359. 275. Zakon o poslancih (ZPos). Ur. l. RS št. 48/1992. 276. Zakon o volilni in referendumski kampanji (ZVRK). Ur. l. RS št. 41/2007. 277. Združeni narodi. Universal Declaration on Human Rights. New York: General Assembly, 1948. http://www.un.org/en/documents/udhr/. 278. Zupan, Primož. »Komitologija.« V Evropska unija od A do Ž, ur. Sabina Kajnč, in Damjan Lajh, 195-200. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2009. 279. Žvelc, Maša in Černigoj Matej. Svet smo mi. Ljubljana: DZS, 2013. i

Janez Justin, ur. Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2013), 20. Janez Justin, ur. Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2009), 47. Justin, Državljanska in domovinska kultura ter etika, 20-21. iv Janez Justin, ur. Državljanska in domovinska kultura ter etika. Učbenik za 7. razred (Ljubljana: i2, 2012), 27. v Urban Vehovar, Sodstvo na Slovenskem: političnosociološki esej o položaju in vlogi sodstva na Slovenskem v času trojnega prehoda (Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2001), 67-85. vi Miro Cerar, Aleš Novak, in Marijan Pavčnik, Uvod v pravoznanstvo: (učbenik in gradivo za predavanja, seminar, vaje (Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2012), 66. vii Franc Grad, in Janez Pogorelec, Državna ureditev: dopolnjeno učno gradivo za udeležence seminarja (Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve, Direktorat za javno upravo, Upravna akademija, 2004), 12. viii Mirjam Milharčič-Hladnik, Mojca Peček-Čuk, in Tatjana Devjak, Državljanska vzgoja in etika: učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 8. razredu devetletne osnovne šole (Ljubljana: DZS, 2010), 46. ix Justin, Državljanska in domovinska kultura ter etika, 12. x Franc Grad, »Organizacija državne oblasti«, v Ustavna ureditev Slovenije, ur. Igor Kaučič in Franc Grad (Ljubljana: GV Založba, 2011), 191. xi Pavla Karba, in Nataša Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 8: učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v osmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 34. xii Justin, Državljanska in domovinska kultura ter etika, 13. xiii »Temelji državne oblasti,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 29. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=98&Itemid=125&mId=404. xiv »Izvršilna oblast,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 25. avgusta 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=226&Itemid=390&mId=404. xv Justin, Državljanska vzgoja in etika, 47. xvi Karba, in Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 8:, 34. ii

iii

127

xvii

Ibid., 35. Justin, Državljanska vzgoja in etika, 48. xix Karba, in Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 8, 34. xx »Ustava Republike Slovenije (URS),« Dostopno 23. avgust, 2014, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. xxi »Pravni sistem in institucije EU. Institucije Evropske unije,« Aleš Ferčič, dostopno 30. avgusta, 2014, http://www.pf.uni mb.si/datoteke/fercic/psieu/2010_2011/2_evropska_unija_institucije.pdf. xxii Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana : GV založba, 2011), 47-71. xxiii Donatella Della Porta, Temelji politične znanosti (Ljubljana: Sophia, 2003), 159. xxiv Mirjam Milharčič-Hladnik, Mojca Peček-Čuk in Tatjana Devja, Državljanska vzgoja in etika : učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 8. razredu devetletne osnovne šole (Ljubljana: DZS, 2010), 46. xxv Bezjak in drugi, Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2013), 13. xxvi Cerar Miro, Osnove demokracije (Ljubljana:Društvo Bralna značka Slovenije, 2012), 123. xxvii Bezjak in drugi, Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred, 14. xxviii Cerar Miro, Osnove demokracije, 145. xxix Ule Nastran in drugi, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2009), 43. xxx Cerar Miro, Osnove demokracije, 124. xxxi Igor Kaučič in Franc Grad, Ustavna ureditev Slovenije (Ljubljana: GV Založba, 2011), 203. xxxii Ule Nastran in drugi, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za 8. razred, 43. xxxiii Državni zbor, »Pristojnosti in funkcije«, 2011, http://www.dzrs.si/wps/portal/Home/ODrzavnemZboru/Pristojnosti/PoslanstvoDrzavnegaZbora. xxxiv Ibid. xxxv Ibid. xxxvi Ibid. xxxvii Cerar Miro, Osnove demokracije, 148. xxxviii Državni svet, »Ustavna opredelitev«, 2013, http://www.ds-rs.si/?q=o-drzavnem-svetu/ustavna-opredelitev. xxxix Ule Nastran in drugi, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za 8. razred, 44. xl Igor Kaučič in Franc Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 207. xli Cerar Miro, Osnove demokracije, 149. xlii Bezjak in drugi, Državljanska in domovinska kultura ter etika : učbenik za 8. razred, 13. xliii Ule Nastran in drugi, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za 8. razred, 44. xliv Državni svet, »Ustavna opredelitev«, 2013, http://www.ds-rs.si/?q=o-drzavnem-svetu/ustavna-opredelitev. xlv Bezjak in drugi, Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred, 13. xlvi Igor Kaučič in Franc Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 207. xlvii Državni zbor, »Razmerja do drugih institucij«, 2011, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/ODrzavnemZboru/Pristojnosti/Razmerja. xlviii »Želim se udeležiti volitev v Državni zbor,« Ministrstvo za notranje zadeve, dostopno 23. avgusta 2014, http://e-uprava.gov.si/euprava/dogodkiPrebivalci.euprava?zdid=391&sid=404. xlix Igor Kaučič in Franc Grad, Ustavna ureditev Slovenije (Ljubljana: GV Založba, 2011), 279. l Ibid., 279-280. li Janez Justin, ur. Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2009), 46. lii Cerar Miro, Osnove demokracije (Ljubljana:Društvo Bralna značka Slovenije, 2012), 151. liii »Ustava Republike Slovenije (URS),« Dostopno 23. avgust 2014, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. liv Kaučič in Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 281. lv Janez Justin, ur. Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2013), 12. lvi »Želim kandidirati za predsednika Republike Slovenije,« Ministrstvo za notranje zadeve, dostopno 23. avgusta 2014, http://euprava.gov.si/e-uprava/dogodkiPrebivalci.euprava?zdid=392&sid=399. lvii Kaučič in Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 281. lviii Janez Justin, ur. Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred, 12. lix »Ustava Republike Slovenije (URS),« Dostopno 23. avgust 2014, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. lx Kaučič in Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 283. lxi Ibid. lxii Ibid., 284. lxiii Cerar Miro, Osnove demokracije, 152. lxiv Kaučič in Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 284. lxv Justin Janez, ur. Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za 8. razred, 46. lxvi Kaučič in Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 286. lxvii Ibid. lxviii »Ustava Republike Slovenije (URS),« Dostopno 23. avgust 2014, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. lxix Janez Justin, ur. Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred, 13. lxx Pavla Karba in Nataša Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja: učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v osmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 36. lxxi Cerar Miro, Osnove demokracije, 152. lxxii Ibid., 151. lxxiii Kaučič in Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 286. lxxiv »Ustava Republike Slovenije (URS),« Dostopno 23. avgust 2014, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. lxxv Kaučič in Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 287. lxxvi Igor Kaučič in Franc Grad, Ustavna ureditev Slovenije (Ljubljana: GV Založba, 2011), 289. lxxvii »Vlada Republike Slovenije,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 25. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=155&Itemid=300&mId=405. lxxviii Miro Cerar, Osnove demokracije (Ljubljana:Društvo Bralna značka Slovenije, 2012), 153. xviii

128

lxxix

»Vlada Republike Slovenije,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 25. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=155&Itemid=300&mId=405. lxxx Ibid. lxxxi Ibid. lxxxii Janez Justin, ur. Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2013), 18. lxxxiii Ibid. lxxxiv Cerar, Osnove demokracije, 155. lxxxv Ibid., 154. lxxxvi Janez Justin, ur. Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2009), 45. lxxxvii Cerar, Osnove demokracije, 155. lxxxviii Ibid. lxxxix Ibid., 156. xc Justin, Državljanska vzgoja in etika, 45. xci Pavla Karba, in Nataša Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja: učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v osmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 36. xcii Justin, Državljanska vzgoja in etika, 45. xciii Justin, Državljanska in domovinska kultura ter etika, 18. xciv Ibid.. xcv Cerar, Osnove demokracije, 156. xcvi Justin, Državljanska in domovinska kultura ter etika, 17. xcvii »Vlada Republike Slovenije,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 25. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=155&Itemid=300&mId=405. xcviii Ibid.. xcix Ibid.. c Cerar, Osnove demokracije, 157. ci »Kdo je kdo,« Vlada Republike Slovenije, dostopno 25. avgusta, 2014, http://www.vlada.si/o_vladi/kdo_je_kdo/. cii Cerar, Osnove demokracije, 153. ciii »Odgovornost vlade,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 25. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=149&Itemid=301&mId=405. civ »Ustava Republike Slovenije (URS),« Dostopno 23. avgust, 2014, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. cv Ibid. cvi Ibid. cvii Kaučič in Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 300. cviii Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana : GV založba, 2011), 48. cix »Svet Evropske unije,« Evropska unija, dostopno 25. avgusta, 2014, http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/councileu/index_sl.htm. cx Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 48. cxi »Organiziranost in pristojnosti,« Vlada Republike Slovenije, dostopno 25. avgusta, 2014, http://www.vlada.si/o_vladi/organiziranost_in_pristojnosti/. cxii Igor Kaučič, in Franc Grad, Ustavna ureditev Slovenije (Ljubljana: GV Založba, 2011), 304. cxiii Marjan Brezovšek, in Damir Črnčec, Demokratična uprava in tajnost podatkov (Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2007), 15. cxiv Gregor Viran, Javna uprava (Ljubljana: Fakulteta za upravo, 2009), 13-17. cxv Ibid., 14. cxvi Šmidovnik v Brezovšek, in Črnčec, Demokratična uprava, 15. cxvii Viran, Javna uprava, 18. cxviii Bučar v Brezovšek, in Črnčec, Demokratična uprava, 15. cxix Haček v Brezovšek, in Črnčec, Demokratična uprava, 15. cxx Viran, Javna uprava, 19. cxxi Brezovšek, in Črnčec, Demokratična uprava, 16. cxxii Virant v Brezovšek, in Črnčec, Demokratična uprava, 16. cxxiii Šmidovnik v Brezovšek, in Črnčec, Demokratična uprava, 15. cxxiv Kaučič, Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 304. cxxv Brezovšek, in Črnčec, Demokratična uprava, 16. cxxvi »Ustava Republike Slovenije (URS),« Dostopno 23. avgust, 2014, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. cxxvii Janez Justin, ur. Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2009), 46. cxxviii Ibid. cxxix Igor Lukšič, Politični sistem Republike Slovenije: očrt = The Republic of Slovenia's political system: a primer (Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 2001), 28. cxxx »Ustava Republike Slovenije (URS),« Dostopno 26. avgust, 2014, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. cxxxi Ibid. cxxxii Kaučič, in Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 305. cxxxiii Ibid., 304. cxxxiv Ibid., 305. cxxxv Ibid., 306. cxxxvi »Ustava Republike Slovenije (URS),« Dostopno 26. avgust, 2014, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. cxxxvii Kaučič, in Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 306. cxxxviii »Upravne enote,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 26. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=216&Itemid=367&mId=405. cxxxix Justin, Državljanska vzgoja in etika., 46.

129

cxl

»Upravne enote,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 26. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=216&Itemid=367&mId=405. cxli »Upravne enote,« Ministrstvo za notranje zadeve, dostopno 26. avgusta, 2014, http://www.mnz.gov.si/si/o_ministrstvu/upravne_enote/. cxlii Lukšič, Politični sistem Republike Slovenije, 28. cxliii Polonca Kovač, »Trendi razvoja slovenske javne uprave kot nacionalne politike,« Teorija in praksa 39 (6/2002): 1037, dostopno 26. avgust, 2014. http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip20026kovac.pdf cxliv »Portal e-VEM med najboljšimi evropskimi praksami za zmanjšanje administracije,« Barbara Kvas, dostopno 26. avgusta, 2014, http://www.e-demokracija.si/2012/02/27/portal-e-vem-med-najboljsimi-evropskimi-praksami-za-zmanjsanje-administracije/. cxlv

»Sodna oblast,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 27. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=108&Itemid=185&mId=404. cxlvi Pavla Karba in Nataša Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja: učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v osmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 23. cxlvii Franc Grad, »Pravosodni sistem«, v Ustavna ureditev Slovenije, ur. Igor Kaučič in Franc Grad (Ljubljana: GV Založba, 2011), 315. cxlviii »Sodna oblast,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 27. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=108&Itemid=185&mId=404. cxlix Janez Justin, ur. Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2009), 47. cl Miro Cerar, Osnove demokracije (Ljubljana:Društvo Bralna značka Slovenije, 2012), 82. cli Ibid. clii Grad, »Pravosodni sistem«, 316-317. cliii Janez Justin, ur. Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2013), 19. cliv »Sodni svet,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 27. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=109&Itemid=186&mId=404. clv »Ustava Republike Slovenije (URS),« Dostopno 23. avgust, 2014, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. clvi Lojze Ude, Civilno procesno pravo (Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2002), 207-225. clvii Zakon o kazenskem postopku (ZKP). Ur. l. RS 32/12, 47/13. http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO362. clviii Grad, »Pravosodni sistem«, 322. clix »Vrste sodišč,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 27. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=110&Itemid=237&mId=404. clx »Pravosodna organizacija – Slovenija,« Evropska komisija, dostopno 27. avgusta, 2014, http://ec.europa.eu/civiljustice/org_justice/org_justice_sln_sl_1.gif. clxi Ibid. clxii »Upravno sodišče«. Ministrstvo za javno upravo, dostopno 28. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=122&Itemid=273&mId=404. clxiii »Ustava Republike Slovenije (URS),« Dostopno 23. avgust, 2014, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. clxiv Grad, »Pravosodni sistem«, 330. clxv »Odvetništvo«. Ministrstvo za javno upravo, dostopno 28. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=123&Itemid=274&mId=404. clxvi »Ustava Republike Slovenije (URS),« Dostopno 23. avgust, 2014, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. clxvii Grad, »Pravosodni sistem«, 331. clxviii Ibid., 328. clxix Justin, Državljanska in domovinska kultura ter etika, 19. clxx Grad, »Pravosodni sistem«, 328-329. clxxi »Državno tožilstvo«. Ministrstvo za javno upravo, dostopno 28. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=125&Itemid=276&mId=404. clxxii Igor Kaučič, »Ustavno sodišče«, v Ustavna ureditev Slovenije, ur. Igor Kaučič in Franc Grad (Ljubljana: GV Založba, 2011), 336. clxxiii Justin, Državljanska vzgoja in etika, 46. clxxiv Kaučič, »Ustavno sodišče«, 336. clxxv Ibid., 338. clxxvi »Ustava Republike Slovenije (URS),« Dostopno 23. avgust, 2014, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. clxxvii Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana: GV založba, 2011), 107-108. clxxviii Ibid.. clxxix

Marijan Pavčnik, Teorija prava: prispevek k razumevanju prava (Ljubljana: GV Založba, 2011), 222-224. Pavla Karba in Nataša Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja: učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v osmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 7. clxxxi Pavčnik, Teorija prava, 221. clxxxii Igor Kaučič in Franc Grad, Ustavna ureditev Slovenije (Ljubljana: GV Založba, 2011), 21. clxxxiii Karba in Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja, 7. clxxxiv Kaučič in Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 31. clxxxv Ibid. clxxxvi Ibid., 32-33. clxxxvii Ibid., 24. clxxxviii Ibid., 34-38. clxxxix Karba in Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja, 6. cxc Pavčnik, Teorija prava, 234-235. cxci Kaučič in Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 69. cxcii Pavčnik, Teorija prava, 234-235. cxciii Karba in Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja, 7. clxxx

130

cxciv

Kaučič in Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 203. »Spremembe in dopolnitve ustave,« Ustavno sodišče Republike Slovenije, dostopno 24. avgusta 2014, http://www.us-rs.si/osodiscu/pravna-podlaga/ustava/spremembe-in-dopolnitve-ustave/. cxcvi Pavčnik, Teorija prava, 234-235. cxcvii Karba in Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja, 6 cxcviii Cerar, Osnove demokracije (Ljubljana:Društvo Bralna značka Slovenije, 2012), 121. cxcix Janez Justin, ur. Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2013), 16. cc Ibid. cci Ibid. ccii »Zakonodajni postopek,« Državni zbor, dostopno 24. avgusta 2014, http://www.dzrs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/ZakonodajniPostopek. cciii »Zakonodajni postopek.« cciv Pavčnik, Teorija prava, 276. ccv Aleš Ferčič, Janja Hojnik, Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana : GV založba, 2011), 85. ccvi Cerar, Osnove demokracije, 120. ccvii Ule Nastran in drugi, Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za 8. razred, ur. Janez Justin, 38. ccviii Šinkovec, Pravna, demokratična in socialna država, 21. ccix Kaučič in Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 75. ccx Ibid. ccxi »Pravna država,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 21. avgusta, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com _content&task=view&id =147&Itemid=298. ccxii Šinkovec, Pravna, demokratična in socialna država, 22. ccxiii Cerar, Osnove demokracije, 123. ccxiv Kaučič in Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 75. ccxv Cerar, Osnove demokracije, 123. ccxvi Karba in Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 8 : učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v osmem razredu osnovne šole, 21. ccxvii Kaučič in Grad, Ustavna ureditev Slovenije, 75. ccxviii Ibid. ccxix Ibid., 75-76. ccxx Ibid., 76. ccxxi Cerar, Osnove demokracije, 123. ccxxii Testen, »Sodstvo in pravna država,« v Pravna država, ur. Marijan Pavčnik (Ljubljana: GV Založba), 161-164. ccxxiii »Pravo EU«, Europe Direct, dostopno 21. avgusta, 2014, http://europa.eu/eu-law/index_sl.htm. ccxxiv Pogodba o Evropski uniji, 2012/C 326/0, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. ccxxv »Evropska komisija je predstavila okvir za zaščito načela pravne države v Evropski uniji,« Evropska Komisija, dostopno 21. avgusta, 2014, http://europa.eu/rapid/press-release_IP-14-237_sl.htm. ccxxvi Karba in Jesenko 2012, 7. ccxxvii Ule Nastran et al. 2009, 35. ccxxviii Milharčič-Hladnik, Peček-Čuk in Devjak 2010, 42–43. ccxxix Cerar 2009, 70. ccxxx Ibid., 72. ccxxxi Državni zbor razpiše referendum o uveljavitvi zakona, ki ga je sprejel, če to zahteva najmanj štirideset tisoč volivcev. Zakon je na referendumu zavrnjen, če proti njemu glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da proti zak onu glasuje najmanj petina vseh volivcev (90. člen Ustave RS). ccxxxii Najmanj pet tisoč volivcev lahko predloži državnemu zboru predlog zakona. Predlog zakona mora vsebovati sestavine, ki jih določa poslovnik državnega zbora. Predlogu morajo biti priloženi podpisi najmanj pet tisoč volivcev (58. člen Zakona o referendumu in ljudski iniciativi). ccxxxiii Bezjak et al. 2013, 6. ccxxxiv Cerar 2009, 72. ccxxxv Karba in Jesenko 2012, 17–18; glej opombo 2; glej opombo 4. ccxxxvi Smith 2005, 2. ccxxxvii Možnost odpoklica poslancev za hujše prestopke predlaga tudi ustavni pravnik dr. Andraž Teršek. cxcv

ccxxxviii

Smith 2005, 78–89. Ibid., 90. ccxl Ibid., 39. ccxli Ibid., 27. ccxlii Delovna skupina za participatorni proračun 2014. ccxliii Lerner 2011, 30. ccxliv Delovna skupina za participatorni proračun 2014. ccxlv Smith 2005, 111. ccxlvi Lerner 2011, 30. ccxlvii Ibid. ccxlviii Delovna skupina za participatorni proračun 2014. ccxlix Sintomer et al. 2008, 16. ccxxxix

ccl ccli

Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana: GV založba, 2011), 47. »Pogodba o Evropski uniji (PEU),« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf.

131

cclii

»Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU),« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. ccliii »Gesla pod črko E,« Evropski parlament, dostopno 11. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/e.htm . ccliv Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 57. cclv »Evropski parlament,« Urad Vlade RS za komuniciranje, dostopno 10. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/institucije -inorgani/evropski-parlament/. cclvi Pavla Karba, in Nataša Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 8: učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v osmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 59. cclvii »Strasbourg, Bruselj in Luksemburg − trije sedeži Evropskega parlamenta,« Evropski parlament, dostopno 10. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+IM-PRESS+20060110STO04172+0+DOC+XML+V0//SL. cclviii Ibid. cclix »Pogosta vprašanja o evropskih poslancih in Evropskem parlamentu,« Evropski parlament, dostopno 10. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/pdfs/news/expert/faq/20140331FAQ41132/20140331FAQ41132_sl.pdf. cclx »Pogodba o Evropski uniji (PEU).«. cclxi »Poslanci EP,« Evropski parlament, dostopno 10. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/meps/sl/map.html. cclxii »Organizacija Evropskega parlamenta,« Urad Vlade RS za komuniciranje, dostopno 11. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/institucije-in-organi/evropski-parlament/organizacija-evropskega-parlamenta/#c545. cclxiii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 57. cclxiv Janez Justin, ur. Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2013), 40. cclxv »Evropski parlament,« Urad Vlade RS za komuniciranje, dostopno 10. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/institucije-inorgani/evropski-parlament/. cclxvi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 57. cclxvii »Poslanci EP.« cclxviii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 57-58. cclxix »Evropski parlament.« cclxx »Pogosta vprašanja o evropskih poslancih.« cclxxi »Evropski parlament.« cclxxii »Rezultati volitev,« Evropski parlament, dostopno 11. septembra, 2014, http://www.rezultati-volitve2014.eu/sl/election-results2014.html. cclxxiii »Pristojnosti in postopki,« Evropski parlament, dostopno 11. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/aboutparliament/sl/007c895f4c/Pristojnosti-in-postopki.html. cclxxiv Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 59. cclxxv »Evropski parlament.« cclxxvi Karba, in Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja, 57. cclxxvii »Institucije,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 10. septembra, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=160&Itemid=311&mId=406. cclxxviii Justin, Državljanska in domovinska kultura ter etika, 40. cclxxix »Pristojnosti in postopki.« cclxxx »Evropski parlament.«. cclxxxi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 59. cclxxxii Janez Justin, ur. Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2009), 48-49. cclxxxiii »Gesla pod črko E.« cclxxxiv Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 62. cclxxxv »Zakonodajna pristojnost,« Evropski parlament, dostopno 11. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/aboutparliament/sl/0081f4b3c7/Podrobno-o-zakonodajnih-postopkih.html. cclxxxvi Ibid. cclxxxvii Ibid. cclxxxviii Ibid. cclxxxix »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU.« ccxc Karba, in Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja, 57. ccxci »Parlamentarni odbori,« Evropski parlament, dostopno 11. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/aboutparliament/sl/00aab6aedf/Odbori.html. ccxcii »Seznam odborov,« Evropski parlament, dostopno 11. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/committees/sl/full-list.html. ccxciii »Parlamentarni odbori.« ccxciv »Evropska komisija,« Urad Vlade RS za komuniciranje, dostopno 12. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/institucije-inorgani/evropska-komisija/. ccxcv Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana: GV založba, 2011), 53. ccxcvi »Evropska komisija.« ccxcvii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 53. ccxcviii Janez Justin, ur. Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2013), 42. ccxcix Janez Justin, ur. Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2009), 49. ccc »Pogodba o Evropski uniji (PEU),« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. ccci »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU),« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. cccii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 53. ccciii »Evropska komisija,« Europa.EU, dostopno 12. septembra 2014, http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/europeancommission/index_sl.htm. ccciv Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 53. cccv Justin, Državljanska in domovinska kultura ter etika, 42.

132

cccvi

Pavla Karba, in Nataša Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja: učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v osmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 61. cccvii »Institucije,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 10. septembra, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=160&Itemid=311&mId=406. cccviii Karba, in Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja, 61. cccix Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 54. cccx »Življenjepis«, Evropska Komisija, dostopno 13. septembra, 2014, http://ec.europa.eu/commission_20102014/potocnik/about/cv_sl.htm. cccxi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 55. cccxii Justin, Državljanska in domovinska kultura ter etika, 42. cccxiii Karba, in Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja, 60. cccxiv Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 53-57. cccxv Ibid., 56. cccxvi Justin, Državljanska vzgoja in etika, 49. cccxvii Justin, Državljanska in domovinska kultura ter etika, 42. cccxviii »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« cccxix »Institucije.« cccxx Justin, Državljanska in domovinska kultura ter etika, 42. cccxxi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 53. cccxxii »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« cccxxiii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 56. cccxxiv »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« cccxxv Ibid. cccxxvi Justin, Državljanska in domovinska kultura ter etika, 43. cccxxvii »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« cccxxviii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 54. cccxxix Justin, Državljanska in domovinska kultura ter etika, 43. cccxxx Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 54. cccxxxi Ibid., 54. cccxxxii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 55. cccxxxiii »European Civil Service – Staff,« Management-survival.com, dostopno 12. septembra 2014, http://managementsurvival.com/european-civil-service-staff/. cccxxxiv »Staff figures,« European Commission, dostopno 10. septembra, 2014, http://ec.europa.eu/civil_service/docs/hr_key_figures_en. pdf. cccxxxv »Službe (generalni direktorati) Evropske komisije,« Evropska komisija, dostopno 12. septembra 2014, http://ec.europa.eu/about/ds_sl.htm. cccxxxvi Ibid. cccxxxvii Primož Zupan, »Komitologija,« v Evropska unija od A do Ž, ur. Sabina Kajnč, in Damjan Lajh (Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2009), 195. cccxxxviii »Gesla pod črko K,« Evropski parlament, dostopno 13. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/k.htm. cccxxxix Ibid. cccxl Zupan, »Komitologija,«, 195. cccxli Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana : GV založba, 2011), 52. cccxlii Pavla Karba, in Nataša Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 8: učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v osmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 60. cccxliii »Gesla pod črko E,« Evropski parlament, dostopno 15. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/e.htm . cccxliv Franc Grad, »Ustavna ureditev Evropske unije,« v Ustavna ureditev Slovenije, ur. Igor Kaučič, in Franc Grad (Ljubljana: GV Založba, 2011), 427. cccxlv Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 52. cccxlvi Grad, »Ustavna ureditev Evropske unije,« 427. cccxlvii »Pogodba o Evropski uniji (PEU),« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. cccxlviii »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU),« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. cccxlix »Europa: stavba Evropskega sveta,« Evropski svet, dostopno 15. septembra, 2014, http://www.european-council.europa.eu/theinstitution/europa-building?lang=sl. cccl Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 52. cccli »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« ccclii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 52. cccliii »Gesla pod črko E.« cccliv »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« ccclv »Evropski svet - Uradna institucija Evropske Unije,« Evropski svet, dostopno 15. septembra, 2014, http://www.europeancouncil.europa.eu/the-institution?lang=sl. ccclvi »Kako deluje: vrhunska srečanja Evropskega sveta,« EuroparlTV, dostopno 15. septembra, 2014, http://europarltv.europa.eu/sl/player.aspx?pid=34c0fc77-2e71-45b2-be68-a249012634a8. ccclvii Ferčič, Hojnik, Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 53. ccclviii »Evropski svet,« Urad vlade RS za komuniciranje, dostopno 14. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/institucije-inorgani/evropski-svet/. ccclix »Gesla pod črko E.« ccclx »Evropski svet.« ccclxi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 53.

133

ccclxii

»Predsedovanje Svetu EU,« Urad Vlade RS za komuniciranje, dostopno 14. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/predsedovanje-svetu-eu/. ccclxiii »Predsednik Evropskega sveta,« Evropski svet, dostopno 15. septembra, 2014, http://www.european-council.europa.eu/thepresident/the-presidents-role?lang=sl. ccclxiv »EU leaders name Donald Tusk European Council president,« Euronews, dostopno 15. septembra, 2014, http://www.euronews.com/2014/08/30/eu-leaders-name-donald-tusk-european-council-president-/. ccclxv »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« ccclxvi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 52. ccclxvii »Evropski svet,« Europa.EU, dostopno 15. septembra, 2014, http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/europeancouncil/index_sl.htm. ccclxviii »Gesla pod črko E.« ccclxix Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 52. ccclxx »Evropski svet - Uradna institucija Evropske Unije.« ccclxxi »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« ccclxxii »Kako deluje: vrhunska srečanja Evropskega sveta.« ccclxxiii Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana: GV založba, 2011), 48. ccclxxiv »Institucije,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 10. septembra, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=160&Itemid=311&mId=406. ccclxxv »Pogodba o Evropski uniji (PEU),« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. ccclxxvi »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU),« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. ccclxxvii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 48. ccclxxviii »Svet Evropske unije,« Europa.EU, dostopno 16. septembra, 2014, http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/councileu/index_sl.htm. ccclxxix Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 48. ccclxxx »Svet Evropske unije.« ccclxxxi »Sestave Sveta,« Svet Evropske unije, dostopno 21. septembra, 2014, http://www.consilium.europa.eu/council/councilconfigurations?lang=sl. ccclxxxii Janez Justin, ur. Državljanska vzgoja in etika. Učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2009), 49. ccclxxxiii »Svet Evropske unije.« ccclxxxiv Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 48–49. ccclxxxv »Gesla pod črko S,« Evropski parlament, dostopno 21. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/s.htm. ccclxxxvi Predsedovanje Svetu EU med leti 2011–2020: Madžarska: januar–junij 2011, Poljska: julij–december 2011, Danska: januar–junij 2012, Ciper: julij–december 2012, Irska: januar–junij 2013, Litva: julij–december 2013, Grčija: januar–junij 2014, Italija: julij–december 2014, Latvija: januar–junij 2015, Luksemburg: julij–december 2015, Nizozemska: januar–junij 2016, Slovaška: julij–december 2016, Malta: januar– junij 2017, Združeno kraljestvo: julij–december 2017, Estonija: januar–junij 2018, Bolgarija: julij–december 2018, Avstrija: januar–junij 2019, Romunija: julij–december 2019, Finska: januar–junij 2020. »Svet Evropske unije.« ccclxxxvii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 48. ccclxxxviii Justin, Državljanska vzgoja in etika, 49. ccclxxxix Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 49. cccxc »Svet Evropske unije.« cccxci Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 50. cccxcii Ibid. cccxciii »Svet Evropske unije.« cccxciv »Gesla pod črko S.« cccxcv Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 51. cccxcvi »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« cccxcvii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 50. cccxcviii »Svet Evropske unije.« cccxcix »Kako deluje: vrhunska srečanja Evropskega sveta,« EuroparlTV, dostopno 15. septembra, 2014, http://europarltv.europa.eu/sl/player.aspx?pid=34c0fc77-2e71-45b2-be68-a249012634a8. cd Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 51. cdi »Svet Evropske unije.« cdii Ibid. cdiii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 50. cdiv »Organizacija dela Sveta,« Urad Vlade RS za komuniciranje, dostopno 15. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/instituc ije-inorgani/svet/organizacija-dela-sveta/. cdv »Gesla pod črko S.« cdvi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 49. cdvii »Svet Evropske unije,« Stalno predstavništvo Republike Slovenije pri Evropski uniji, dostopno 15. septembra, 2014, http://bruselj.predstavnistvo.si/index.php?id=627. cdviii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 49. cdix »Organizacija dela Sveta.« cdx »Gesla pod črko S,« Evropski parlament, dostopno 22. septembra 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/s.htm. cdxi »Institucije,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 10. septembra, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=160&Itemid=311&mId=406. cdxii Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana: GV založba, 2011), 65. cdxiii Pavla Karba, in Nataša Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 8: učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v osmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 60.

134

cdxiv

»Institucije.« »Sodišče Evropske unije,« Urad vlade RS za komuniciranje, dostopno 22. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/institucije-inorgani/sodisce-evropske-unije/. cdxvi »Pogodba o Evropski uniji (PEU),« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. cdxvii »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU),« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. cdxviii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 66. cdxix Janez Justin, ur. Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2013), 43. cdxx »Predstavitev,« Curia, dostopno 22. septembra, 2014, http://curia.europa.eu/jcms/jcms/Jo2_7024/. cdxxi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 66. cdxxii »Predstavitev.« cdxxiii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 66. cdxxiv »Predstavitev.« cdxxv »Sodišče Evropske unije.« cdxxvi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 66. cdxxvii »Sodišče Evropske unije.« cdxxviii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 66. cdxxix »Predstavitev.« cdxxx Ibid. cdxxxi »Gesla pod črko S.« cdxxxii »Predstavitev.«. cdxxxiii Ibid. cdxxxiv Justin, Državljanska in domovinska kultura ter etika, 43. cdxxxv »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« cdxxxvi Tožbo zoper državo članico lahko vložita Evropska komisija in ali druga država članica, medtem ko posamezniki te pristojnosti nimajo. Institucije EU pa lahko tožijo države članice, druge institucije in posamezniki. Razlog za tožbo je očitek, da so izdale nezakonit akt (ničnostna tožba) ali da niso izdale akta, čeprav bi ga morale (molk organa), poleg tega pa je mogoča tudi odškodninska tožba z oper EU (Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 67). cdxxxvii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 67. cdxxxviii Ker je z Lizbonsko pogodbo Listina o temeljnih pravicah Evropske unije pridobila enako pravno veljavo kot PEU in PDEU, j e tudi ta vključena v »ustavno materijo«, o kateri Sodišče lahko odloča (izjeme za Združeno kraljestvo, Poljsko, Češko) (»Gesla pod črko S«). cdxxxix »Sodišče Evropske unije.« cdxl Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 67. cdxli »Sodišče Evropske unije.« cdxlii Ibid. cdxliii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 67–68. cdxliv Podlaga za delitev pristojnosti najdemo v členu 256 PDEU in Statutu Sodišča. Splošno sodišče je pristojno za obravnavanje in odločanje na prvi stopnji o neposrednih tožbah ali postopkih iz členov 263, 265, 268, 270 in 272 PDEU, razen o tistih, ki so dodeljeni specializiranemu sodišču in tistih, ki s v statutu pridržani za Sodišče (Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 67–68). cdxlv »Sodišče Evropske unije.« cdxlvi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 67. cdxlvii »Sodišče Evropske unije,« Europa.EU, dostopno 23. septembra, 2014, http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/courtjustice/index_sl.htm. cdxlviii Sodišče Evropske unije.« cdxlix »Sodišče Evropske unije,« Europa.EU. cdl Ibid. cdli Ibid. cdlii Ibid. cdliii »Sodišče Evropske unije.« cdliv »Gesla pod črko S.« cdlv »Pogodba o Evropski uniji (PEU),« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. cdlvi Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana : GV založba, 2011), 47. cdlvii »Evropska centralna banka,« Urad vlade RS za komuniciranje, dostopno 24. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/institucijein-organi/evropsko-racunsko-sodisce/. cdlviii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 47. cdlix Simona Bezjak, Evropska unija: priročnik za starejše evropske državljane (Ljubljana: Inštitut Hevreka!, 2013), 21. cdlx Matej Černigoj, in Maša Žvelc, Svet smo mi 7: učbenik za domovinsko in državljansko kulturo ter etiko v 7. razredu osnovne šole (Ljubljana: DZS, 2013), 44. cdlxi »Evropska centralna banka.« cdlxii »Evropska centralna banka,« Europa.EU, dostopno 24. septembra, 2014, http://europa.eu/about-eu/institutionsbodies/ecb/index_sl.htm. cdlxiii »Gesla pod črko E,« Evropski parlament, dostopno 24. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/e.htm . cdlxiv »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU),« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. cdlxv Bezjak, Evropska unija, 21. cdlxvi »Evropska centralna banka,« Europa.EU. cdlxvii »Evropska centralna banka.« cdlxviii »Ibid. cdlxix »Evropska centralna banka,« Europa.EU. cdlxx Ibid. cdxv

135

cdlxxi

»Evropska centralna banka.« Ibid. cdlxxiii »Razširjeni svet ECB,« Evropska centralna banka, dostopno 24. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/orga/decisions/genc/shared/img/generalcouncil_2013.jpg. cdlxxiv »Gesla pod črko E.« cdlxxv »Evropska centralna banka.« cdlxxvi »Evropska centralna banka,« Europa.EU. cdlxxvii Ibid. cdlxxviii »Evropska centralna banka.« cdlxxix V Eurosistemu so ECB in nacionalne centralne banke tistih držav članic EU, katerih valuta je euro, v ESCB pa so ECB in nacionalne centralne banke vseh držav članic EU. Med Eurosistemom in ESCB bo treba razlikovati vse dokler obstajajo države članice EU, katerih valuta ni euro (»Naloge,« Evropska centralna banka, dostopno 24. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/tasks/html/index.sl.html.). cdlxxx »Naloge.« cdlxxxi Ibid. cdlxxxii ECB se trudi zagotoviti, da je rast cen življenjskih potrebščin letno nižja od dveh odstotkov, je torej varuh stabilnega evra (»Evropska centralna banka.«; Pavla Karba, in Nataša Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja: učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v osmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 60.). cdlxxxiii »Evropska centralna banka,« Europa.EU. cdlxxxiv »Naloge.« cdlxxxv »Evropska centralna banka.« cdlxxxvi Ibid. cdlxxxvii Ibid. cdlxxxviii Ibid. cdlxxxix Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 68. cdxc »Evropsko računsko sodišče,« Urad vlade RS za komuniciranje, dostopno 23. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/institucijein-organi/evropsko-racunsko-sodisce/. cdxci »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« cdxcii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 68. cdxciii »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« cdxciv »Evropsko računsko sodišče.« cdxcv »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« cdxcvi Glavni organ odločanja institucije je kolegij, kjer člani zasedajo in z večinskim glasovanjem sprejemajo revizijska poročila in mnenja. Delo Sodišča je organizirano po revizijskih skupinah s specializiranimi oddelki. Sodišče ima tudi upravni odbor. Ta je sestavljen iz članov vseh revizijskih skupin in je odgovoren za administrativne postopke, pri katerih je potrebna uradna odločitev Sodišča (»Evropsko računsko sodišče.«). cdlxxii

cdxcvii

»Sodišče,« Evropsko računsko sodišče, dostopno 23. septembra, 2014, http://www.eca.europa.eu/sl/Pages/home_the_court.aspx. »Evropsko računsko sodišče.« cdxcix Ibid. d Evropsko računsko sodišče:  revidira računovodske izkaze vseh prihodkov in odhodkov splošnega proračuna Evropske unije in, če ni določeno drugače, vseh organov in agencij, ki jih je ustanovila EU;  preverja, ali so bili vsi prihodki prejeti in ali so vsi odhodki nastali zakonito i n pravilno ter ali je bilo finančno poslovodenje dobro; se pravi, ali je upoštevalo načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti;  podaja letno poročilo, ki vsebuje pripombe v zvezi z izvrševanjem proračuna Evropske unije za vsako proračunsko leto in vključuje izjavo o zanesljivosti (DAS) poslovnih knjig Evropske unije za tisto leto, ter pravilnosti poslovnih dogodkov, povezanih s temi poslovnimi knjigami;  lahko kadar koli v obliki posebnih poročil podaja pripombe o določenih vprašanjih, ki si jih izbere;  poroča o primerih nepravilnosti ali sumov goljufij, ki jih odkrije pri svojem revizijskem delu;  podaja formalna mnenja o predlogih za zakonodajne akte EU finančne narave;  lahko svetuje v zvezi s katerim koli predlogom za ukrepe s področja boja proti goljufijam;  z objavo revizijskih poročil in mnenj pomaga Evropskemu parlamentu in Svetu pri izvajanju ene od njunih nalog, tj. nadzoru nad izvrševanjem proračuna Evropske unije (Ibid.). di Ibid. dii Karba, in Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja, 60. diii »Institucije,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 10. septembra, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=160&Itemid=311&mId=406. div V tem pogledu je Računsko sodišče podobno računskih sodiščem v državah članicah (Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 68). dv »Evropsko računsko sodišče.« dvi »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« dvii »Institucije.« dviii »Evropsko računsko sodišče.« dix »Računsko sodišče,« Europa.EU, dostopno 23. septembra, 2014, http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/courtauditors/index_sl.htm. dx »Evropsko računsko sodišče.« dxi Ibid. dxii »Pogodba o Evropski uniji (PEU),« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. dxiii Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana: GV založba, 2011), 47. cdxcviii

136

dxiv

»Gesla pod črko E,« Evropski parlament, dostopno 24. septembra, 2014, http://www.europarl.europa .eu/ljubljana/glossaire/e.htm. »Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO),« Evropski ekonomsko-socialni odbor, dostopno 24. septembra, 2014, http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.sl.home#page. dxvi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 69. dxvii »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. dxviii »Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO).« dxix »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« dxx »Institucije in organi,« Urad Vlade RS za komuniciranje, dostopno 24. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/institucije-inorgani/. dxxi »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« dxxii »Institucije in organi.« dxxiii »Evropski ekonomsko-socialni odbor,« Europa.EU, dostopno 24. septembra, 2014, http://europa.eu/about-eu/institutionsbodies/ecosoc/index_sl.htm. dxxiv Ibid. dxxv Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 69. dxxvi »Institucije in organi.« dxxvii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 69. dxxviii »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« dxxix »Gesla pod črko E.« dxxx »Institucije in organi.« dxxxi »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« dxxxii »Gesla pod črko E.« dxxxiii »Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO).« dxxxiv »Gesla pod črko E.« dxxxv »Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO).« dxxxvi Ibid. dxxxvii »Gesla pod črko O,« Evropski parlament, dostopno 25. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/o.htm. dxxxviii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 69. dxxxix Pavla Karba, in Nataša Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja: učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v osmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 60. dxl »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« dxli Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 69. dxlii »Institucije in organi.« dxliii »Odbor regij,« Europa.EU, dostopno 25. septembra, 2014, http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/ecosoc/index_sl.htm. dxliv »Gesla pod črko O.« dxlv Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 69. dxlvi »Gesla pod črko O.« dxlvii V Odboru regij so zastopane štiri politične skupine: Evropska ljudska stranka (EPP), Stranka evropskih socialistov (PES), Zav ezništvo liberalcev in demokratov za Evropo (ALDE), in Združenje za Evropo narodov – Evropska zveza (UEN-EA) (»Odbor regij.«). dxlviii »Odbor regij.« dxlix »Slovenci v institucijah EU,« Urad Vlade RS za komuniciranje, dostopno 25. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/clani caeu/slovenci-v-institucijah-eu/. dl »Institucije in organi.« dli »Odbor regij.« dlii »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« dliii »Odbor regij.« dliv »Na kratko o Odboru regij,« Odbor regij, dostopno 25. septembra, 2014, http://cor.europa.eu/sl/about/Pages/index.aspx. dlv »Odbor regij.« dlvi »Commissions,« Odbor regij, dostopno 25. septembra, 2014, http://cor.europa.eu/sl/activities/commissions/Pages/commissions.aspx. dlvii »EVROPSKA INVESTICIJSKA BANKA (EIB),« Ministrstvo za finance, dostopno 25. septembra, 2014, http://www.mf.gov.si/si/delovna_podrocja/mednarodni_financni_odnosi/mednarodno_sodelovanje/evropska_investicijska_banka_eib/. dlviii »Institucije in organi.« dlix »Evropska investicijska banka,« Europa.EU, dostopno 25. septembra, 2014, http://europa.eu/about-eu/institutionsbodies/eib/index_sl.htm. dlx »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« dlxi Ibid. dlxii »Gesla pod črko E.« dlxiii »EVROPSKA INVESTICIJSKA BANKA (EIB).« dlxiv »Institucije in organi.« dlxv »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« dlxvi »EVROPSKA INVESTICIJSKA BANKA (EIB).« dlxvii »Evropska investicijska banka.« dlxviii »Anton Rop,« Evropska investicijska banka, dostopno 25. septembra, 2014, http://www.eib.org/about/structure/governance/board_of_directors/anton-rop.htm. dlxix Za razliko od nekaterih podobnih mednarodnih finančnih institucij (npr. Svetovna banka, Evropska banka za obnovo in razvoj in Medameriška razvojna banka), EIB formalno nima razvojnega mandata ter njemu prilagojene notranje organizacije »EVROPSKA INVESTICIJSKA BANKA (EIB).«). dlxx Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 69. dlxxi »Gesla pod črko E.« dxv

137

dlxxii

»Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« Evropska investicijska banka ima na kapitalskem trgu zaradi svoje najvišje bonitete (AAA) izjemno ugodne pogoje (Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 69). dlxxiv »Institucije in organi.« dlxxv Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 69. dlxxvi EIB v principu sofinancira do 50 % vrednosti projekta, v izjemnih primerih pa lahko sofinanciranje poveča do 75 % (»EVROPSKA INVESTICIJSKA BANKA (EIB).«). dlxxvii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 69–70. dlxxviii EIB okoli 90% naložb nameni državam članicam, preostali del pa posoja tudi državam nečlanicam, kadar je to v interesu EU (»EVROPSKA INVESTICIJSKA BANKA (EIB).«). dlxxix »Gesla pod črko E.« dlxxx »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« dlxxxi »Evropska investicijska banka.« dlxxxii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 70. dlxxxiii »Institucije in drugi organi,« Europa.EU, dostopno 25. septembra, 2014, http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/index_sl.htm. dlxxxiv Ibid. dlxxxv »Institucije in organi.« dlxxxvi »Agencije in drugi organi EU,« Europa.EU, dostopno 25. septembra, 2014, http://europa.eu/about-eu/agencies/index_sl.htm. dlxxxvii »Institucije in organi.« dlxxxviii »Agencije in drugi organi EU.« dlxxxix Janez Justin, ur. Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2013), 39-40. dxc Pavla Karba, in Nataša Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja: učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v osmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 61. dxci »Pravni viri Evropskih skupnosti,« Urad Vlade RS za komuniciranje, dostopno 4. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/vsebina/evroslovar/pravni-viri-evropskih-skupnosti/#c841. dxcii Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana : GV založba, 2011), 83. dxciii Rado Bohinc, »Pravo Evropske unije,« v Evropska unija od A do Ž, ur. Sabina Kajnč, in Damjan Lajh (Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2009), 309-310. dxciv Ferčič, Hojnik, in atjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 83. dxcv »Pravni red EU,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 4. septembra, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=161&Itemid=312&mId=406. dxcvi Bohinc, »Pravo Evropske unije,« 309-310. dxcvii »Pravni red EU,« Ministrstvo za javno upravo. dxcviii »Pogodbe EU,« Europa.EU, dostopno 4. septembra, 2014, http://europa.eu/eu-law/decision-making/treaties/index_sl.htm. dxcix Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 73. dc Ibid., 74. dci Franc Grad, »Ustavna ureditev Evropske unije«, v Ustavna ureditev Slovenije, ur. Igor Kaučič, in Franc Grad (Ljubljana: GV Založba, 2011), 413. dcii Ibid., 415. dciii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 75. dciv Grad, »Ustavna ureditev Evropske unije«, 413. dcv Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 74. dcvi Ibid., 73. dcvii »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU),« dostopno 3. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. dcviii »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU). dcix Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 76. dcx Barbara Rajgelj, »Sekundarni pravni viri,« v Evropska unija od A do Ž, ur. Sabina Kajnč, in Damjan Lajh (Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2009), 344-345. dcxi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 77. dcxii »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU)«. dcxiii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 78. dcxiv Ibid., 79. dcxv Grad, »Ustavna ureditev Evropske unije«, 414. dcxvi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 80. dcxvii »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« dcxviii Ibid. dcxix Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 81. dcxx »Pravni viri Evropskih skupnosti,« Urad Vlade RS za komuniciranje. dcxxi Tomaž Deželan, »Državljanstvo Evropske unije,« v Evropska unija od A do Ž, ur. Sabina Kajnč, in Damjan Lajh (Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2009), 45. dcxxii »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU),« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. dcxxiii Deželan, »Državljanstvo Evropske unije,« 48. dcxxiv »Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).« dcxxv »Gesla pod črko D,« Evropski parlament, dostopno 5. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/d.htm. dcxxvi Deželan, »Državljanstvo Evropske unije,« 46. dcxxvii Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana : GV založba, 2011), 28. dcxxviii »Gesla pod črko D.« dcxxix Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 37. dlxxiii

138

dcxxx

»Gesla pod črko D.« Tomaž Pušnik, et al., Evropska unija in nove oblike demokratične participacije: priročnik za poučevanje EU vsebin v osnovnih in srednjih šolah (Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2012), 29. dcxxxii »Osnovne informacije,« Evropska komisija, dostopno 5. septembra, 2014, http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/basic-facts. dcxxxiii Maja Smrkolj, »Temeljne pravice«, v Lizbonska pogodba: z uvodnimi pojasnili, ur. Matej Accetto et. al (Ljubljana: GV založba, 2010), 62. dcxxxiv »Pogodba o Evropski uniji (PEU),« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. dcxxxv »Osnovne informacije.« dcxxxvi Ibid. dcxxxvii Pušnik, et al., Evropska unija in nove oblike demokratične participacije, 29. dcxxxviii »Evropska državljanska pobuda,« Evropski parlament, dostopno 5. septembra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/aboutparliament/sl/001eb38200/European-citizens%27-initiative.html. dcxxxix »Osnovne informacije.« dcxl Pušnik,et al., Evropska unija in nove oblike demokratične participacije, 29. dcxli »Osnovne informacije.« dcxlii »Gesla pod črko D.« dcxliii »Evropska državljanska pobuda,« Evropska komisija, dostopno 5. septembra, 2014, http://ec.europa.eu/citizensinitiative/public/welcome?lg=sl. dcxliv Franc Grad, »Državni zbor in Državni svet,« v Ustavna ureditev Slovenije, ur. Igor Kaučič in Franc Grad (Ljubljana: GV Založba, 2011), 214. dcxlv »Ustava Republike Slovenije (URS),« dostopno 23. avgust, 2014, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. dcxlvi Grad, »Državni zbor in Državni svet,« 214. dcxlvii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 28. dcxlviii »Pogosta vprašanja,« Evropska komisija, dostopno 5. septembra, 2014, http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/faq#q1. dcxlix »Gesla pod črko P,« Evropski parlament, dostopno 5. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/p.htm. dcl Pušnik,et al., Evropska unija in nove oblike demokratične participacije, 27. dcli »Pogosta vprašanja.« dclii »Državljanstvo EU,« Urad Vlade RS za komuniciranje, dostopno 5. septembra, 2014. http://www.evropa.gov.si/si/vsebina/o-nas/. dcliii »Pogosta vprašanja.« dcliv »Peticije,« Državni zbor, dostopno 5. septembra, 2014, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/Peticije. dclv »Ustava Republike Slovenije (URS).« dclvi »Peticije.« dclvii »Svet Evrope,« Ministrstvo za zunanje zadeve, dostopno 3. oktobra, 2014, http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/zunanja_politika/svet_evrope/. dclviii »Kako delujemo,« Council of Europe, dostopno 3. oktobra, 2014, http://www.coe.int/aboutCoe/index.asp?page=CommentTravaillonsNous&l=sl. dclix Za uveljavljanje EKČP so ustanoviteljice Sveta Evrope pooblastile tri institucije: Evropsko komisijo za človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice in Odbor ministrov Sveta Evrope (Anton Bebler, Uvod v evropske integracije (Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2007), 42). dclx »Evropsko sodišče za človekove pravice,« Ministrstvo za zunanje zadeve, dostopno 6. oktobra, 2014, http://www.mzz.gov.si/si/coe/o_svetu_evrope/organi_in_institucije_sveta_evrope/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/. dclxi Bebler, Uvod v evropske integracije, 42-43. dclxii Države članice Sveta Evrope so tudi edine, ki Konvencijo lahko podpišejo (»Kako se pritožiti na sodišče,« Informacijski urad Sveta Evrope v RS, dostopno 7. oktobra, 2014, http://www.svetevrope.si/sl/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/kako_se_pritoziti_na_sodisce/vprasanja_in_odgovori/index.ht ml.). dclxiii »Kako delujemo.« dclxiv »Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,« Informacijski urad Sveta Evrope v RS, dostopno 7. oktobra, 2014, http://www.svetevrope.si/sl/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/evropska_konvencija_o_varstvu_clovekovih_pravic_in_temeljnih_sv oboscin/predstavitev/index.html. dclxv »Kako se pritožiti na sodišče.« dclxvi »Evropsko sodišče za človekove pravice.« dclxvii »Kako se pritožiti na sodišče.« dclxviii »Evropsko sodišče za človekove pravice.« dclxix Bebler, Uvod v evropske integracije, 43. dclxx »Judges of the Court,« Evropsko sodišče za človekove pravice, dostopno 7. oktobra, 2014, http://www.echr.coe.int/Pages/home.aspx?p=court/judges&c=#n1368718271710_pointer. dclxxi Bebler, Uvod v evropske integracije, 44. dclxxii »Predstavitev,« Informacijski urad Sveta Evrope v RS, dostopno 7. oktobra, 2014, http://www.svetevrope.si/sl/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/predstavitev/index.html. dclxxiii »Composition of the Court,« Evropsko sodišče za človekove pravice, dostopno 7. oktobra, 2014, http://www.echr.coe.int/Pages/home.aspx?p=court/judges&c=#newComponent_1346152041442_pointer. dclxxiv Bebler, Uvod v evropske integracije, 44. dclxxv »Evropsko sodišče za človekove pravice.« dclxxvi »Judges of the Court.« dclxxvii »Slovenija pred ESČP,« Ministrstvo za zunanje zadeve, dostopno 6. oktobra, 2014, http://www.mzz.gov.si/si/coe/o_svetu_evrope/organi_in_institucije_sveta_evrope/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/slovenija_pre d_escp/. dclxxviii »Evropsko sodišče za človekove pravice.« dclxxix »The Council of Europe in brief,« Council of Europe, dostopno 3. oktobra, 2014, http://www.coe.int/en/web/about-us/who-we-are. dcxxxi

139

dclxxx

»Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic,« Evropsko sodišče za človekove pravice, dostopno 6. oktobra, 2014, http://www.echr.coe.int/Documents/Convention_SLV.pdf. dclxxxi Bebler, Uvod v evropske integracije, 45. dclxxxii »Evropsko sodišče za človekove pravice.« dclxxxiii Posamezniki se lahko s pritožbo neposredno obrnejo na ESČP od uvedbe protokola št. 11 k EKČP (»Kako delujemo.«). dclxxxiv »Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic.« dclxxxv Bebler, Uvod v evropske integracije, 43. dclxxxvi »The Council of Europe in brief.« dclxxxvii »Evropsko sodišče za človekove pravice.« dclxxxviii »Predstavitev.« dclxxxix Bebler, Uvod v evropske integracije, 44-45. dcxc »Predstavitev.« dcxci Bebler, Uvod v evropske integracije, 45. dcxcii »Predstavitev.« dcxciii Bebler, Uvod v evropske integracije, 44-45. dcxciv »Evropsko sodišče za človekove pravice.« dcxcv »Predstavitev.« dcxcvi Najpogosteje tožene države so sicer Turčija, Rusija in Romunija (Bebler, Uvod v evropske integracije, 45). dcxcvii Ibid. dcxcviii »Slovenija pred ESČP.« dcxcix »CASE OF KURIĆ AND OTHERS v. SLOVENIA,« Evropsko sodišče za človekove pravice, dostopno 7. oktobra, 2014, http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/pages/search.aspx?i=001-111634#{%22itemid%22:[%22001-111634%22]}. dcc »Sodbe proti Sloveniji,« Informacijski urad Sveta Evrope v RS, dostopno 7. oktobra, 2014, http://www.svetevrope.si/sl/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/sodbe_proti_sloveniji/index.html. dcci Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana: GV založba, 2011), 115. dccii Ibid., 117. dcciii Ibid., 118. dcciv »Vprašanja in odgovori,« Svet Evrope, dostopno 7. oktobra, 2014, http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=1&ved=0CB0QFjAA&url=http%3A%2F%2Fwww.svetevrope.si%2Fres%2 Fdokument%2Fdownload296b.doc%3Fid%3D%2Fres%2Fdokument%2F12188-_1.doc%26url%3D%2Fres%2Fdokument%2F12188_1.doc%26title%3Dpristop_evropske_unije_k_evropski_konven.doc&ei=YBs0VLmWIKe3ygPi6IHIBg&usg=AFQjCNEjpy7fKwEuVnUep5cPF9s XSSd-Mw&sig2=o4jCHYZY8YrJ-exDkqbWvg&bvm=bv.76943099,d.bGQ&cad=rja. dccv »The Council of Europe in brief.« dccvi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 120. dccvii »Dobrodošli na spletišču Whoiswho,« Urad za publikacije, dostopno 29. septembra, 2014, http://europa.eu/whoiswho/public/. dccviii »My Job,« Evropska komisija, dostopno 28. septembra, 2014, http://ec.europa.eu/commission_20102014/president/about/role/index_en.htm. dccix »Gesla pod črko E,« Evropski parlament, dostopno 26. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossai re/e.htm. dccx »Pogodba o Evropski uniji (PEU),« dostopno 5. septembra, 2014, https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/c_32620121026sl.pdf. dccxi »Gesla pod črko I,« Evropski parlament, dostopno 26. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossair e/i.htm. dccxii »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« dccxiii Trenutne komisarje so med 29. septembrom in 7. oktobrom 2014 ocenjevali v odborih Evropskega parlamenta (»President-elect,« Evropska komisija, dostopno 29. septembra, 2014, http://ec.europa.eu/about/juncker-commission/index_en.htm.). dccxiv »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« dccxv »Gesla pod črko I.« dccxvi »My Job.« dccxvii Ibid. dccxviii »Gesla pod črko E.« dccxix »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« dccxx »Predsedniki EU – opredelitev pristojnosti,« Europa.EU, dostopno 29. septembra, 2014, http://europa.eu/about-eu/basicinformation/eu-presidents/index_sl.htm#3. dccxxi Komisija se sestane enkrat tedensko, ponavadi ob sreda v Bruslju. Ko ima Evropski parlament plenarno zasedanje v Strasbourgu, pa se tudi Komisija ponavadi sestane tam (»Informacije o Evropski komisiji,« Evropska komisija, dostopno 29. septembra, 2014, http://ec.europa.eu/about/index_sl.htm.). dccxxii »My Job.« dccxxiii »Predsedniki EU – opredelitev pristojnosti.« dccxxiv »My Job.« dccxxv »Predsedniki EU – opredelitev pristojnosti.« dccxxvi »Walter Hallstein,« Europa.EU, dostopno 29. septembra, 2014, http://europa.eu/about-eu/eu-history/19451959/foundingfathers/hallstein/index_sl.htm. dccxxvii »President of the European Commission,« Wikipedia, dostopno 29. septembra, 2014, http://en.wikipedia.org/wiki/President_of_the_European_Commission#cite_note-Hix_Fix-1. dccxxviii »Gesla pod črko E.« dccxxix Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana: GV založba, 2011), 53. dccxxx Evropski svet leta 1975 ustanovljen kot neformalno telo (»Predsednik Evropskega sveta,« Evropski svet, dostopno 29. septembra , 2014, http://www.european-council.europa.eu/the-president/the-presidents-role?lang=sl.). dccxxxi »Gesla pod črko E.« dccxxxii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 53. dccxxxiii »Predsednik Evropskega sveta.« dccxxxiv »Predsedniki EU – opredelitev pristojnosti.«

140

dccxxxv

Po istem postopku ga lahko Evropski svet v primeru njegove zadržanosti ali hude kršitve tudi razreši (»Evropski svet,« Urad vlade RS za komuniciranje, dostopno 15. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/institucije-in-organi/evropski-svet/.) dccxxxvi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 53. dccxxxvii »Gesla pod črko E.« dccxxxviii »Predsednik Evropskega sveta.« dccxxxix Vključno z Direktoratom za splošna politična vprašanja, pravno službo, strokovnjaki za posamezne politike, prevajalskimi službami, službo za protokol, tiskovnim uradom itd. (»Predsednik Evropskega sveta.«). dccxl »Predsednik Evropskega sveta.« dccxli Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 53. dccxlii »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« dccxliii »Predsedniki EU – opredelitev pristojnosti.« dccxliv »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« dccxlv »Gesla pod črko N,« Evropski parlament, dostopno 26. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/n.htm . dccxlvi »Gesla pod črko E.« dccxlvii »Predsednik Evropskega sveta.« dccxlviii »Evropski svet,« Europa.EU, dostopno 29. septembra, 2014, http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/europeancouncil/index_sl.htm. dccxlix Podpredsedniki nadomeščajo predsednika, ko je ta odsoten. Predsednik jim lahko delegira naloge, npr. predstavljanje Parlament a na sestankih, prireditvah in dejavnostih (»Evropski parlament: Kako se voli …,« Evropski parlament, dostopno 1. oktobra, 2014, http://www.elections2014.eu/sl/new-parliament.). dccl Predsedstvo (tudi prezidij) je politični organ Evropskega parlamenta, katerega sestavljajo predsednik Evropskega parlamenta, 14 podpredsednikov ter 5 kvestorjev, ki so v svetovalni vlogi (»Gesla pod črko P,« Evropski parlament, dostopno 26. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/p.htm.). dccli Letno poteka dvanajst plenarnih zasedanj v Strasbourgu, dodatnih šest pa v Bruslju (»Predsednik Evropskega parlamenta,« Evropski parlament, dostopno 1. oktobra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/aboutparliament/sl/002fe4ba57/The-President.html.). dcclii »Predsednik Evropskega parlamenta.« dccliii Ibid. dccliv »Predsedniki EU – opredelitev pristojnosti.« dcclv »Poslovnik,« Evropski parlament, dostopno 1. oktobra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/sipade/rulesleg8/Rulesleg8.SL.pdf. dcclvi Če po treh krogih absolutna večina ni dosežena, je v četrtem krogu za izvolitev dovolj navadna večina (»Predsednik Evropskega parlamenta.«). dcclvii Ibid. dcclviii »Pogosta vprašanja o evropskih poslancih in Evropskem parlamentu,« Evropski parlament, dostopno 1. oktobra, 2014. http://www.europarl.europa.eu/news/sl/news-room/FAQ. dcclix »Predsednik Evropskega parlamenta,« Urad Vlade RS za komuniciranje, dostopno 30. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/institucije-in-organi/evropski-parlament/organizacija-evropskega-parlamenta/predsednik-evropskegaparlamenta/. dcclx »Poslovnik.« dcclxi »Predsedniki EU – opredelitev pristojnosti.« dcclxii »Predsednik Evropskega parlamenta.« dcclxiii »Predsedniki EU – opredelitev pristojnosti.« dcclxiv »Predsednik Evropskega parlamenta.« dcclxv »Predsednik Evropskega parlamenta,« Urad Vlade RS za komuniciranje. dcclxvi »Predsednik Evropskega parlamenta.« dcclxvii »Gesla pod črko E.« dcclxviii »President of the European Parliament,« Wikipedia, dostopno 26. septembra, 2014, http://en.wikipedia.org/wiki/President_of_the_European_Parliament. dcclxix »Gesla pod črko Z,« Evropski parlament, dostopno 26. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/z.htm. dcclxx »President of the European Parliament.« dcclxxi »Gesla pod črko E.« dcclxxii »Predsedniki EU – opredelitev pristojnosti.« dcclxxiii Prej sta to področje urejala položaj Visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko in položaj komisarja/ -ke za zunanje odnose (»Gesla pod črko V,« Evropski parlament, dostopno 26. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/v.htm.). Naj na tem mestu opozorimo, da EU sicer nima svoje vojske (»Svet Evropske unije,« Europa.EU, dostopno 16. septembra, 2014, http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/council-eu/index_sl.htm.). dcclxxiv »Gesla pod črko L,« Evropski parlament, dostopno 26. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/l.htm. dcclxxv »Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,« Europa.EU, dostopno 1. oktobra, 2014, http://europa.eu/legislation_summaries/institutional_affairs/treaties/lisbon_treaty/ai0009_sl.htm. dcclxxvi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 51-52. dcclxxvii Če Parlament izglasuje nezaupnico Komisiji, visoki predstavnik opustiti svoje funkcije, ki jih opravlja na Komisiji, vendar do oblikovanja nove Komisije ohrani pristojnosti, ki jih ima na Svetu (»Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.«). dcclxxviii »Gesla pod črko E.« dcclxxix »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« dcclxxx »Gesla pod črko E.« dcclxxxi »Gesla pod črko L.« dcclxxxii »Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.« dcclxxxiii »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« dcclxxxiv Evropsko službo za zunanje delovanje prav tako uvaja Lizbonska pogodba. Gre za skupno evropsko diplomatsko službo, ki zagotavlja podporo delu visokega predstavnika ter je hkrati pod njegovo neposredno pristojnostjo. Evropska zunanja služba ne nadomešča diplomatsko-konzularnih predstavništev držav članic, ampak z njimi tesno sodeluje (»Gesla pod črko E.«). Službo sestavljajo uradniki iz

141

ustreznih oddelkov generalnega sekretariata Sveta in Komisije ter napoteno osebje iz nacionalnih diplomatskih služb. Organizacija in delovanje Službe sta določena s sklepom Sveta (»Pogodba o Evropski uniji (PEU).«). dcclxxxv »Gesla pod črko L.« dcclxxxvi »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« dcclxxxvii »Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.« dcclxxxviii »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« dcclxxxix »Gesla pod črko V.« dccxc »Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.« dccxci »Pogodba o Evropski uniji (PEU).« dccxcii »Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.« dccxciii »Gesla pod črko V.« dccxciv Ibid. dccxcv Miro Cerar, Osnove demokracije (Ljubljana:Društvo Bralna značka Slovenije, 2012), 98. dccxcvi Igor Kaučič, »Človekove pravice in svoboščine«, v Ustavna ureditev Slovenije, ur. Igor Kaučič in Franc Grad (Ljubljana: GV Založba, 2011), 98. dccxcvii Janez Justin, ur. Državljanska in domovinska vzgoja ter etika. Učbenik za 7. razred (Ljubljana: i2, 2012), 43. dccxcviii Matej Černigoj, in Maša Žvelc. Svet smo mi 7: učbenik za domovinsko in državljansko kulturo ter etiko v 7. razredu osnovne šole (Ljubljana: DZS, 2013), 50. dccxcix Pavla Karba, in Darja Lašič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 7: učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v sedmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009), 35. dccc Društvo za Združene narode za Slovenijo, Človekove pravice. Zbirka mednarodnih dokumentov. Del 2, Regionalni dokumenti (Ljubljana: Društvo za Združene narode za Slovenijo, 2003). dccci Cerar, Osnove demokracije, 100. dcccii Kaučič, »Človekove pravice in svoboščine,« 99. dccciii Ibid., 100. dccciv Justin, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika, 43. dcccv Ibid. dcccvi Černigoj, in Žvelc. Svet smo mi 7, 50. dcccvii Karba, in Lašič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 7, 34. dcccviii Justin, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika, 43-46. dcccix Kaučič, »Človekove pravice in svoboščine,« 173. dcccx Karba, in Lašič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 7, 34. dcccxi Cerar, Osnove demokracije, 100. dcccxii Ibid. dcccxiii Karba, in Lašič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 7, 34. dcccxiv Kaučič, »Človekove pravice in svoboščine,« 103-104. dcccxv Karba, in Lašič, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika 7, 34. dcccxvi Cerar, Osnove demokracije, 100. dcccxvii Mirjam Milharčič-Hladnik, Mojca Peček-Čuk, in Tatjana Devjak, Državljanska vzgoja in etika: učbenik za državljansko vzgojo in etiko v 8. razredu devetletne osnovne šole (Ljubljana: DZS, 2010), 45. dcccxviii Justin, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika, 47. dcccxix »Ustava Republike Slovenije (URS),« Dostopno 23. avgust, 2014, http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. dcccxx Justin, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika, 46. dcccxxi Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana: GV založba, 2011), 118-120. dcccxxii Anton Bebler, Uvod v evropske integracije (Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2007), 32. dcccxxiii Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana: GV založba, 2011), 52. dcccxxiv »The Council of Europe in brief,« Council of Europe, dostopno 3. oktobra, 2014, http://www.coe.int/en/web/about-us/who-we-are. dcccxxv Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 52. dcccxxvi Bebler, Uvod v evropske integracije, 32. dcccxxvii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 19-20. dcccxxviii »Organi Sveta Evrope,« Stalno predstavništvo Republike Slovenije pri Svetu Evrope, dostopno 3. oktobra, 2014, http://strasbourg.representation.si/index.php?id=1545&L=0%27. dcccxxix Bebler, Uvod v evropske integracije, 31-32. dcccxxx In ne vseh jezikov držav članic (Bebler, Uvod v evropske integracije, 32). dcccxxxi »Kako delujemo,« Council of Europe, dostopno 3. oktobra, 2014, http://www.coe.int/aboutCoe/index.asp?page=CommentTravaillonsNous&l=sl. dcccxxxii Članice Sveta Evrope so: Albanija, Andora, Armenija, Avstrija, Azerbajdžan, Belgija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Ciper, Češka, Črna gora, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Gruzija, Hrvaška, Irska, Islandija, Italija, Latvija, Lihtenštajn, Litva, L uksemburg, Madžarska, Makedonija, Malta, Moldavija, Monako, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Romunija, Rusija, San Marino, Slovaška, Slovenija, Srbija, Španija, Švedska, Švica, Turčija, Ukrajina in Velika Britanija. Zadnja je članica postala Črna gora (2007) , medtem ko Belorusija, ki je za članstvo zaprosila leta 1993, še čaka na povabilo (»Svet Evrope,« Ministrstvo za zunanje zadeve, dostopno 3. oktobra, 2014, http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/zunanja_politika/svet_evrope/.). dcccxxxiii Ibid. dcccxxxiv Bebler, Uvod v evropske integracije, 33. dcccxxxv Ibid., 32. dcccxxxvi »Naši cilji,« Council of Europe, dostopno 3. oktobra, 2014, http://www.coe.int/aboutCoe/index.asp?page=nosObjectifs&l=sl. dcccxxxvii »Svet Evrope.« dcccxxxviii »Slovenija v Svetu Evrope,« Stalno predstavništvo Republike Slovenije pri Svetu Evrope, dostopno 3. oktobra, 2014, http://strasbourg.representation.si/index.php?id=2204&L=0%27. dcccxxxix »Svet Evrope.«

142

dcccxl

»Organi Sveta Evrope.« Bebler, Uvod v evropske integracije, 35. dcccxlii »Kako delujemo.« dcccxliii »Organi Sveta Evrope.« dcccxliv »Kako delujemo.« dcccxlv »Organi Sveta Evrope.« dcccxlvi Države imajo polletni mandat po abecednem vrstnem redu (»Organi Sveta Evrope.«). dcccxlvii »Ibid.« dcccxlviii Bebler, Uvod v evropske integracije, 36. dcccxlix »Kako delujemo.« dcccl »Organi Sveta Evrope.« dcccli »Kako delujemo.« dccclii Največje število predstavnikov je 18 (Francija, Nemčija, Ruska federacija, Italija, Velika Britanija), najmanjše pa 2 (Andora , Liechtenstein) (»Organi Sveta Evrope.«). dcccliii Ibid. dcccliv »Kako delujemo.« dccclv »Organi Sveta Evrope.« dccclvi Bebler, Uvod v evropske integracije, 38. dccclvii »Kako delujemo.« dccclviii »Organi Sveta Evrope.« dccclix Sekretariat se deli na šest generalnih direktoratov: za politične zadeve, za pravne zadeve, za človekove pravice, za socialno kohezijo, za izobraževanje, kulturo, mladino, šport in okolje ter za upravo in logistiko (Ibid.). Sekretariat Sveta Evrope deluje večinoma v Strasbourgu, kjer ima več kot 2.000 članov stalnega osebja iz vseh držav članic (»Kako delujemo.«). dccclx »Organi Sveta Evrope.« dccclxi »Kako delujemo.« dccclxii »Organi Sveta Evrope.« dccclxiii »Kako delujemo.« dccclxiv »Organi Sveta Evrope.« dccclxv »»Kako delujemo.« dccclxvi »Organi Sveta Evrope.« dccclxvii »Kako delujemo.« dccclxviii »Zastava,« Council of Europe, dostopno 3. oktobra, 2014, http://www.coe.int/aboutCoe/index.asp?page=symboles&l=sl. dccclxix Bebler, Uvod v evropske integracije, 38. dccclxx »Zastava.« dccclxxi Bebler, Uvod v evropske integracije, 39. dccclxxii »Zastava.« dccclxxiii »Zastava.« dccclxxiv Bebler, Uvod v evropske integracije, 39. dccclxxv »Evropska himna,« Europa.EU, dostopno 3. oktobra, 2014, http://europa.eu/about-eu/basicinformation/symbols/anthem/index_sl.htm. dccclxxvi »5 may – Europe day,« Council of Europe, dostopno 3. oktobra, 2014, http://www.coe.int/en/web/portal/5-may-europe-day. dccclxxvii »Dan Evrope – dan odprtih vrat institucij EU,« Europa.EU, dostopno 3. oktobra, 2014, http://europa.eu/about-eu/basicinformation/symbols/europe-day/index_sl.htm. dccclxxviii »Dobrodošli na spletnih straneh Stalnega predstavništva Republike Slovenije pri Svetu Evrope v Strasbourgu,« Stalno predstavni štvo Republike Slovenije pri Svetu Evrope, dostopno 3. oktobra, 2014, http://strasbourg.representation.si/index.php?id=1484&L=0%27. dccclxxix »Slovenija v Svetu Evrope.« dccclxxx »Dobrodošli na spletnih straneh Stalnega predstavništva Republike.«. dccclxxxi »5 may – Europe day,« Council of Europe, dostopno 3. oktobra, 2014, http://www.coe.int/en/web/portal/5-may-europe-day. dccclxxxii »Dan Evrope – dan odprtih vrat institucij EU,« Europa.EU, dostopno 3. oktobra, 2014, http://europa.eu/about-eu/basicinformation/symbols/europe-day/index_sl.htm. dccclxxxiii »Svet Evropske unije,« Europa.EU, dostopno 16. septembra, 2014, http://europa.eu/about-eu/institutions-bodies/councileu/index_sl.htm. dccclxxxiv »Sorodni pojmi (spoznate razliko?),« Ministrstvo za zunanje zadeve, dostopno 10. oktobra, 2014, http://www.mzz.gov.si/si/coe/o_svetu_evrope/sorodni_pojmi_spoznate_razliko/. dccclxxxv »Ne zamešaj,« Council of Europe, dostopno 10. oktobra, 2014, http://www.coe.int/aboutCoe/index.asp?page=nepasconfondre&l=sl. dccclxxxvi Anton Bebler, Uvod v evropske integracije (Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2007), 32. dccclxxxvii »Pazite na razliko,« Informacijski urad Sveta Evrope v RS, dostopno 10. oktobra, 2014, http://www.svetevrope.si/sl/predstavitev_sveta_evrope/pazite_na_razliko/index.html. dccclxxxviii »Ne zamešaj.« dccclxxxix »Pogosta vprašanja (FAQ). Evropski svet – Svet Evropske unije – Svet Evrope,« Svet Evropske unije, dostopno 12. oktobra, 2014, http://www.consilium.europa.eu/toolbar/faq?lang=sl&faqid=79267. dcccxc »Svet Evropske unije.« dcccxci »Pazite na razliko.« dcccxcii »Pogosta vprašanja (FAQ). Evropski svet – Svet Evropske unije – Svet Evrope.« dcccxciii Aleš Ferčič, Janja Hojnik, in Matjaž Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije (Ljubljana: GV založba, 2011), 53. dcccxciv »Evropski svet,« Urad vlade RS za komuniciranje, dostopno 14. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/institucije-inorgani/evropski-svet/. dcccxcv »Sorodni pojmi (spoznate razliko?).« dcccxcvi »Svet Evropske unije.« dcccxcvii »Pogosta vprašanja (FAQ). Evropski svet – Svet Evropske unije – Svet Evrope.« dcccxli

143

dcccxcviii

»Svet Evropske unije.« »Institucije,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 10. septembra, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=160&Itemid=311&mId=406. cm »Pogosta vprašanja (FAQ). Evropski svet – Svet Evropske unije – Svet Evrope.« cmi »Sorodni pojmi (spoznate razliko?).« cmii »Pogosta vprašanja (FAQ). Evropski svet – Svet Evropske unije – Svet Evrope.« cmiii Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 48–49. cmiv »Človekove pravice,« Ministrstvo za zunanje zadeve, dostopno 10. oktobra, 2014, http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/mednarodno_pravo/dejavnosti_sektorja_za_mednarodno_pravo_po_p odrocjih/clovekove_pravice/. cmv »Sorodni pojmi (spoznate razliko?).« cmvi Ibid. cmvii »Ne zamešaj.« cmviii »Pazite na razliko.« cmix »Sorodni pojmi (spoznate razliko?).« cmx »Pazite na razliko.« cmxi »Gesla pod črko S,« Evropski parlament, dostopno 22. septembra 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/s.htm. cmxii »Institucije.« cmxiii »Pazite na razliko.« cmxiv »Sorodni pojmi (spoznate razliko?).« cmxv Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 65. cmxvi »Ne zamešaj.« cmxvii »Pazite na razliko.« cmxviii »Sorodni pojmi (spoznate razliko?).« cmxix »About the Court,« The International Criminal Court, dostopno 12. oktobra, 2014, http://www.icccpi.int/en_menus/icc/about%20the%20court/Pages/about%20the%20court.aspx. cmxx »Sorodni pojmi (spoznate razliko?).« cmxxi »About the Court.« cmxxii »Pazite na razliko.« cmxxiii »Sorodni pojmi (spoznate razliko?).« cmxxiv Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske unije, 52. cmxxv »Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,« Informacijski urad Sveta Evrope v RS, dostopno 7. oktobra, 2014, http://www.svetevrope.si/sl/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/evropska_konvencija_o_varstvu_clovekovih_pravic_in_temeljnih_sv oboscin/predstavitev/index.html. cmxxvi Bebler, Uvod v evropske integracije, 32. cmxxvii »Kako delujemo,« Council of Europe, dostopno 3. oktobra, 2014, http://www.coe.int/aboutCoe/index.asp?page=CommentTravaillonsNous&l=sl. cmxxviii »Listina EU o temeljnih pravicah,« Evropski parlament, dostopno 12. oktobra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/aboutparliament/sl/0003fbe4e5/Listina-EU-o-temeljnih-pravicah.html. cmxxix »Listina temeljnih pravic,« Europa.EU, dostopno 12. oktobra, 2014, http://europa.eu/legislation_summaries/justice_freedom_security/combating_discrimination/l33501_sl.htm. cmxxx »Listina EU o temeljnih pravicah,« Ministrstvo za zunanje zadeve, dostopno 12. oktobra, 2014, http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/zunanja_politika/zunanja_in_varnostna_politika_eu/lizbonska_pogodb a/listina_eu_o_temeljnih_pravicah/. cmxxxi »Pazite na razliko.« cmxxxii »Sorodni pojmi (spoznate razliko?).« cmxxxiii Bebler, Uvod v evropske integracije, 36. cmxxxiv »Organi Sveta Evrope,« Stalno predstavništvo Republike Slovenije pri Svetu Evrope, dostopno 3. oktobra, 2014, http://strasbourg.representation.si/index.php?id=1545&L=0%27. cmxxxv »Pazite na razliko.« cmxxxvi »Sorodni pojmi (spoznate razliko?).« cmxxxvii »Gesla pod črko E,« Evropski parlament, dostopno 11. septembra, 2014, http://www.europarl.europa.eu/ljubljana/glossaire/e.htm . cmxxxviii »Sorodni pojmi (spoznate razliko?).« cmxxxix »Pazite na razliko.« cmxl »Sorodni pojmi (spoznate razliko?).« cmxli »Pazite na razliko.« cmxlii Bebler, Uvod v evropske integracije, 42-43. cmxliii »Sorodni pojmi (spoznate razliko?).« cmxliv »Evropska komisija,« Urad Vlade RS za komuniciranje, dostopno 12. septembra, 2014, http://www.evropa.gov.si/si/institucije-inorgani/evropska-komisija/. cmxlv »Sorodni pojmi (spoznate razliko?).« cmxlvi Ferčič, Hojnik, in Tratnik, Uvod v pravo Evropske, 53. cmxlvii »Sorodni pojmi (spoznate razliko?).« cmxlviii Janez Justin, ur. Državljanska in domovinska kultura ter etika: učbenik za 8. razred (Ljubljana: i2, 2013), 42. cmxlix »Trojka,« Slovar slovenskega knjižnega jezika, dostopno 13. oktobra, 2014, http://bos.zrcsazu.si/cgi/neva.exe?name=ssbsj&tch=14&expression=zs%3D80635. cml Ni običajna banka z bančnimi avtomati in poslovalnicami, ampak je njena naloga spremljati, kaj se dogaja s skupno evropsko valuto evro ter preverjati ostale banke v Evropski uniji (»Trojka,« RTVSLO, dostopno 13. oktobra, 2014, http://www.rtvslo.si/infodrom/infoteka/5/987.). dcccxcix

144

cmli

Mednarodni denarni sklad spodbuja mednarodno denarno sodelovanje ter občasno kakšni državi posodi denar (ibid.). Zastopa vse države v Evropski uniji (ibid.). cmliii Ibid. cmliv »Ocena dela trojke: delegacije Parlamenta v državah v težavah po izkušnje iz prve roke,« Evropski parlament, dostopno 13. oktobra, 2014, http://www.elections2014.eu/sl/news-room/content/20140110STO32308/html/Ocena-dela-trojke-delegacije-Parlamenta-vdr%C5%BEavah-v-te%C5%BEavah. cmlv Deželan, Tomaž. 2014, Intervju z avtorjem, Ljubljana, 10. september. cmlvi »Pojem zlato pravilo ni fiskalno pravilo?,« Matic Cvelbar, dostopno 13. oktobra, 2014, http://www.finance.si/992881/Pojem-zlatopravilo-ni-fiskalno-pravilo. cmlvii »Zlato fiskalno pravilo,« RTVSLO, dostopno 13. oktobra, 2014, http://www.rtvslo.si/infodrom/infoteka/0/936. cmlviii Justin, Državljanska in domovinska kultura ter etika, 42. cmlix Pavla Karba, in Nataša Jesenko, Državljanska in domovinska vzgoja: učbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko v osmem razredu osnovne šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 69. cmlx »Schengen,« Ministrstvo za javno upravo, dostopno 10. septembra, 2014, http://www.otroci.gov.si/index.php?option=com_content&task=view&id=168&Itemid=318&mId=406. cmlxi »Pogosta vprašanja (FAQ). Schengenski vizum,« Svet Evropske unije, dostopno 13. oktobra, 2014, http://www.consilium.europa.eu/toolbar/faq?lang=sl&faqid=79277. cmlxii »Pogosta vprašanja (FAQ). Evropska unija – Evropska skupnost – Evropske skupnosti,« Svet Evropske unije, dostopno 13. oktobra, 2014, http://www.consilium.europa.eu/toolbar/faq?lang=sl&faqid=79264. cmlxiii Ibid. cmlii

145