OSREDNJA TEMA: Triglavski narodni park. Za naravo in ljudi. Besedilo: Marjeta Albinini, Peter Skoberne in Damjan Vinko V letu 2021 mineva 40 let prvega Zakona o Triglavskem narodnem parku, s katerim smo Slovenci zavarovali kar 4 % svojega ozemlja. Obenem obeležujemo tudi 60 let razglasitve (takrat malega) narodnega parka v Dolini Triglavskih jezer, ob čemer je bilo prvič v imenu prepisa uporabljeno ime »Triglavski narodni park«. Prehojene poti od ustanovitve do danes, ki je vodila čez drn in strn, v vseh letnih časih in vremenskih pogojih, se spominjamo s sloganom Za naravo in ljudi. Lovljenje ravnotežja med ohranjanjem, varovanjem, razvojem, domačini, obiskovalci, tradicijo, inovacijo, doživljanjem in dejavnostmi je umetnost in izziv. Ob tej priložnosti predstavljamo dogodke, ki so vodili k ustanovitvi Triglavskega narodnega parka, in osebe, ki so bile za ustanovitev najbolj zaslužne. Tako v prispevku na kratko pišemo o Albinu Belarju, Ferdinandu Seidlu, Franu Jesenku, Antonu Šivicu, Angeli Piskernik in Stanetu Peterlinu. POBUDA ZA USTANOVITEV NARAVOVARSTVENEGA PARKA NAD KOMARČO (1908) Od 15. do 17. avgusta 1908 je skupinica mož prehodila del Doline Triglavskih jezer od Črnega jezera, mimo Bele skale, do planine Lopučnice. Vendar to niso bili navadni turisti (kot so takrat imenovali planince), temveč udeleženci ogleda, ki ga je na pobudo seizmologa in naravoslovca Albina Belarja razpisalo Državno gozdno oskrbništvo v Radovljici. Pri ogledu so sodelovali tudi predstavniki podružnice Nemško-avstrijskega planinskega društva v Ljubljani, ki je bila lastnica Koče pri Dvojnem jezeru, in radovljiški okrajni glavar. Profesor Belar je namreč predlagal, da bi se ustanovil »naravovarstveni park nad Komarčo«, in sicer na ozemlju, ki je bilo last Kranjskega verskega zaklada in ga je upravljala Cesarsko-kraljeva direkcija za gozdove. O ogledu ni ohranjenega nobenega zapisnika, iz kasnejšega prispevka Antona Šivica v Proteusu (1951) pa izvemo, da so govorili o prepovedi sekanja lesa, paše, lova in o zaščiti rastlinstva. Gozdarski oskrbnik je udeležencem 16
Foto: Arhiv JZTNP, Aleš Zdešar
Dvojno jezero s planinsko kočo v ozadju, leto 1909.
Koča pri Triglavskih jezerih, leto 1909.
ogleda obljubil, da bo o zadevi poročal nadrejenemu Državnemu gozdnemu ravnateljstvu v Gorici. Do uresničitve predloga ni prišlo zaradi navzkrižja z zakonskim predpisom o pašnih planinah, ki ni dovoljeval omejevanja paše, manjkala pa je tudi pravna podlaga za razglasitev parka. Možje, ki so iz osebnega nagnjenja ali po službeni dolžnosti sodelovali pri omenjenem prvem ogledu, verjetno niso vedeli, da bo vprašanje, ki so ga načeli, še dolga desetletja vznemirjalo slovensko javnost.
Ko v današnjih časih gledamo na Belarjevo pobudo in ji skušamo dati primerno mesto v zgodovini našega varstva narave, moramo najprej izraziti občudovanje nad tem, kako budno je ta vsestranski naravoslovec spremljal sodobna gibanja v svetu in s kakšnim zanesljivim občutkom je za svojo zamisel naravovarstvenega parka izbral ravno Dolino Triglavskih jezer. Prvi parki v Evropi so namreč tedaj šele nastajali, kakor je tudi gibanje za varstvo
