Genetska pestrost velebitske kuščarice od severa do juga Besedilo: Anamarija Žagar
Znano je, da je Sredozemlje, skupaj z Balkanskim polotokom, delovalo kot ledeniški refugij in ohranjalo vrstno raznolikost med pleistocenskimi podnebnimi nihanji, medtem ko sta bili srednja in severna Evropa v obdobjih med ledenimi dobami vedno znova kolonizirani. Za plazilce je značilno, da imajo večinoma omejene sposobnosti razširjanja po prostoru in v neugodnih okoljskih pogojih sposobne populacije pogosto preživijo le v v majhnih zatočiščih (t. i. refugijih). V Sredozemlju so nekatere vrste plazilcev med podnebnimi nihanji ostale v enem ali več manjših refugijih in se nato razširile od tam; nekatere so se skozi postglacialne kolonizacije in ponovne kolonizacijske dogodke genetsko premešale. Zakaj vrste sledijo določenemu vzorcu umikanja in širjenja po prostoru, je lahko odvisno od številnih dejavnikov, vključno s habitatom, fiziologijo, zmogljivostjo razširjanja in tekmovalnimi sposobnostmi, pa tudi preteklimi in trenutnimi topografskimi in podnebnimi razmerami. Kakorkoli že, poznavanje, kako je danes genska raznovrstnost prostorsko porazdeljena po območju razširjenosti vrste, nam omogoča, da določimo območja zgodovinske stabilnosti, identificiramo evolucijsko pomembne enote (ESU) in recimo napovemo tiste vrste, ki bodo bolj ogrožene zaradi globalnih sprememb. Vsi ti vidiki pa so izjemnega pomena za opredelitev prednostnih nalog varovanja in ohranjanja biodiverzitete. Trenutno je opisanih osem vrst kuščaric iz rodu Iberolacerta. Od tega jih je sedem razširjenih v severnih in osrednjih gorah Pirenejskega polotoka, ena vrsta pa je razširjena v jugovzhodni Evropi – velebitska kuščarica (Iberolacerta horvathi). Za slednjo, ki živi tudi pri nas, je izolacija različnih populacij domnevno ena od glavnih groženj; vrsta je trenutno razvrščena kot potencialno ogrožena (ang. Near Threathened) po merilih Rdečega seznama IUCN, po slovenskem Rdečem seznamu pa je vrsta opredeljena kot ranljiva. Vendar pa v preteklosti še ni bila opravljena nobena raziskava, ki bi lahko to domnevo o izoliranosti populacij preverila ali pa ugotovila druge potencialne 48
Velebitska kuščarica naseljuje habitate s skalnato podlago. (foto: Miha Krofel)
a: razširjenost velebitske kuščarice in b: habitatni model vrste. Tri najpomembnejše spremenljivke v habitatnem modelu, ki so najbolj verjetno opisale značilnosti habitata, kjer se velebitska kuščarica pojavlja, so bile: padavine v najbolj vlažnem četrtletju leta, nadmorska višina in povprečna temperatura najbolj suhega četrtletja leta. (vir: Cocca s sod., 2021, Conservation Genetics 22/3)
grožnje, ki se lahko tudi razlikujejo glede na posamezne populacije na različnih delih območja razširjenosti vrste. Trenutni podatki kažejo, da je vrsta razširjena v štirih državah (Italiji, Avstriji, Sloveniji in na Hrvaškem), kjer zavzema relativno majhno območje v Vzhodnih Alpah in v severozahodnem Dinarskem gorovju. Pogosteje se pojavlja na višjih nadmorskih višinah in naseljuje habitate s skalnato podlago. Zaradi relativno ozkih habitatnih preferenc in majhne razširjenosti se pričakuje, da so pretekla podnebna nihanja verjetno močno vplivala na razširje-
nost in genetsko pestrost te vrste.
V obdobju med 2006 in 2015 smo zbirali nove podatke o razširjenosti velebitske kuščarice v Sloveniji in na Hrvaškem. Nabor novih podatkov smo dopolnili z ostalimi razpoložljivimi podatki iz muzejskih zbirk Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, zagrebškega in dunajskega prirodoslovnega muzeja ter muzejev v Bonnu (Zoologische Forschungsmuseum Alexander Koenig), Trstu (Museo Civico di Storia Naturale di Trieste) in Carmagnoli (Museo Civico di Storia Naturale di
