Intervju: BORIS SKET Pogovarjal in dopisoval si je Primož Presetnik Nenavadno bi bilo spoznati slovenskega biologa, ki ne bi vedel, kdo je akademik prof. dr. Boris Sket, torej edini biolog, ki je bil rektor Univerze v Ljubljani in edini biolog, ki je tudi njen častni senator. Zaradi zaslužnosti je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. K temu je prispeval njegov obsežni znanstveni opus, kjer izstopa speleobiologija, pa tudi njegovo družbeno udejstvovanje. V letu 2021 praznuje 85-letnico življenja. Kakšni češki kolegi bi na čast tej obletnici naredili lep zbornik znanstvenih prispevkov, ker pa tega ni, se Trdoživ pridružuje slučajnima intervjujema v časopisu Delo in znanstveni reviji Acta Carsologica ter v počastitev našega akademika objavljamo intervju z njim. Začniva z lahkotnejšimi temami. Letos spomladi je med biologi završalo, ko smo izvedeli, da se ukvarjate tudi s heraldiko, čeprav smo vedeli, da so vam blizu zgodovinske in pravopisne teme. Nisem si mislil, da bi vas moglo to razburiti. In pravzaprav se sploh ne ukvarjam s heraldiko. Vanjo sem zašel čisto slučajno in mimogrede. Seveda me moti, če kaj preveč štrli iz razumnega in dokazljivega. Domnevam, da sem se na ta račun vtaknil tudi v karantanskega mačka oziroma panterja in povzročil tisto vršanje. To je ves moj greh. Zelo resna tema pa je družbena odgovornost univerzitetnikov, vendar se 1
to med študijem in kasneje premalo poudarja. Gotovo je prva odgovornost pred strokovnimi tovariši. Objavili ste 350 znanstvenih člankov (ki so jih citirali najmanj 2.490-krat), kar nanese približno 4,117647059 znanstvenega članka na leto vašega življenja. So objave in citiranost edino merilo pogosto omenjane znanstvene odličnosti? Hudiča (oprostite izrazu)! Tako natančno izračunane pa svoje »odličnosti« še nisem videl. Se niste vendar zmotili za kak odstotek? Veličastno! Ne po velikosti mojega prispevka, le po natančnosti izračuna. Ne, objave nikakor niso edino merilo, citiranost je malo bolj merodajna, a oboje sta le dovolj preprosti, uporabni merili. Svoje čase smo veliko dali na moralna merila in na družbeno dejavnost, ki pa se jih danes skoraj ne sme omenjati. Bojim se, da bi takoj zadišalo po »ideologiji« ali čem podobno pregrešnem. Tako je to, česa se torej oprijeti pri ocenjevanju? Kakor koli se obrneš, imaš nekaj zadaj.
Mora imeti raziskovanje vedno tudi takojšnje praktične nasledke? Ne, seveda ne. Daleč od tega. So izsledki Kopernika, Galileja, koga vse še, da ne tuhtam po svoji skrajšani pameti, imeli takojšnje praktične nasledke? So jih sploh mogli imeti? Pa lahko danes kdo podvomi o njihovem pomenu? Podobno je seveda z izsledki današnje znanosti. Mislim, da so največja spoznanja z najpomembnejšimi posledicami nastala zunaj stika s »praktičnimi nasledki«. Speleobiologu je lahko 2
sploh kar nerodno zaradi »neuporabnosti«, pa vendar smo naleteli na »koristna« speleobiološka spoznanja.
Tudi 140 poljudnih člankov govori o vaši zavzetosti za širjenje znanja. Je bilo nekdaj samo po sebi razumljivo, da morajo profesorji znanje posredovati tudi izven predavalnic? Sedaj obstajajo celo strokovnjaki, ki so zadolženi za komuniciranje znanosti. Spet smo pri številkah. Če vzamem zadevo čisto resno, je bilo to res samoumevno in je danes enako. A se pomena danes najbrž precej bolj zavedamo. Smo bolj odvisni od občestva. Omenjeni »komunikatorji« so bili vedno, prej so bili le manj izstopajoči, manj opazni, zdaj bolj specializirani.
Nekaj čisto drugega pa je biti dekan, celo rektor v času našega osamosvajanja. Imeli ste kar boje, vendar je znano dejstvo, da se premiki ne zgodijo sami po sebi. Se morda študenti, podiplomci in mladi znanstveniki tega premalo zavedajo? Ja, tako je naneslo. In če sem že postal rektor, pa še v »posebnem času«, sem bil prisiljen boriti se. Težko bi učitelje obdolžil, da so študente vzgojili v »fahidiote«. Je pa res, da se prav moji kolegi in prav naši študentje premalo zavedajo svojih družbenih obveznosti. Neredko smo sedeli le dva učitelja in par študentov na kakšnih konferencah, kjer bi se lahko odločali o čem družbeno pomembnem. Torej so imeli študentje res »lep« zgled pri učiteljih. 3
Ontogeneza oblačil in osebe Borisa Sketa: 1) v sokolski uniformi, pred drugo svetovno vojno; 2) s težko rektorsko verigo, ob času slovenske osamosvojitve; 3) v jamarski opravi, ki jo je verjetno nosil najraje. (foto: 1 – arhiv družine Sket, 2 – Zgodovinski arhiv in muzej Univerze, 3 – Primož Jakopin) 9
