Retorika 9. razred (učbenik) by VISART studio, Kvants-Visart d.o.o.

RETORIKA Uvod v govorniško veščino Učbenik za retoriko kot obvezni izbirni predmet v 9. razredu devetletnega osnovnošolskega izobraževanja

Uredil: Igor Ž. Žagar Avtorji: Tatjana Zidar Gale Igor Ž. Žagar Janja Žmavc Vladimir Pirc

Ljubljana, 2006

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 808.5(075.2) RETORIKA : uvod v govorniško veščino : učbenik za retoriko kot obvezni izbirni predmet v 9. razredu devetletnega osnovnošolskega izobraževanja / avtorji Tatjana Zidar Gale ... [et al.] ; urednik Igor Ž. Žagar ; [ilustracije Ingrid Pozvek]. - 1. izd., 1. natis. Ljubljana : i2, 2006 ISBN 961-6348-30-2 1. Zidar Gale, Tatjana 2. Žagar, Igor Ž., 1960225731072

Vse pravice pridržane. Brez pisnega soglasja založnika je prepovedano reproduciranje, javna priobčitev, predelava ali kakršna koli druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku vključno s fotokopiranjem ali shranitvijo s pomočjo informacijske tehnologije. Tako ravnanje predstavlja kršitev avtorskih pravic.

Zbirka: Učbeniška gradiva Retorika Uvod v govorniško veščino Uredil: dr. Igor Ž. Žagar Avtorji: Tatjana Zidar Gale, dr. Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc, Vladimir Pirc Učbenik za retoriko kot obvezni izbirni predmet v 9. razredu devetletnega osnovnošolskega izobraževanja Strokovni pregled: dr. Matjaž Babič, Anica Dobrovec, dr. Maja Zupančič Jezikovni pregled: Ana Galjot Ilustracije in oblikovanje naslovnice: Ingrid Pozvek Fotograﬁje: Iztok Hafner, Blaž Podobnik, Bojan Velikonja Izvlečki iz besedila: Mark Tulij Ciceron: O govorniku, prevedla: Ksenja Geister, Ljubljana, Družina 2002 Izdala: I 2, družba za založništvo, izobraževanje in raziskovanje d.o.o., Ljubljana Za založbo: Iztok Hafner e-naslov: http://www.i2-lj.si; e-pošta: i2-lj@amadej.si Graﬁčna priprava: Studio Vojc, Ljubljana Tisk: Bograf d.o.o., Bevke Prva izdaja Prvi natis Natisnjeno v xxxx izvodih.

Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje je s sklepom številka 6130-1/2006/82 potrdil učbenik Retorika, uvod v govorniško veščino, učbenik za retoriko kot obvezni izbirni predmet v 9. razredu devetletnega osnovnošolskega izobraževanja. Prva potrditev. Čas veljavnosti 3 šolska leta. © i2 d.o.o., Ljubljana, avgust 2006

VSEBINA ALI JE RETORIKA POVSOD OKROG NAS........................................................ 7 KRATKA ZGODOVINA RETORIKE ..................................................................... 9 KAJ JE RETORIKA............................................................................................ 17 I. Kaj so znanost, umetnost in veščina in kakšne so njihove naloge .......... 17 II. Retorika ................................................................................................... 19 III. Vrednote .................................................................................................. 22 IV. Govorni položaj ....................................................................................... 23 V. Prepričevati pošteno in pravično? ........................................................... 23 VI. Prepričevalni trikotnik .............................................................................. 24 VAJE ............................................................................................................. 26 KAKO SE PRIPRAVITI NA GOVOR .................................................................. 27 I. Kako do prepričljivega nastopa ............................................................... 27 II. Kako bi se tega lotili stari Grki in Rimljani ............................................... 29 ODKRIVANJE IN USTVARJANJE SNOVI OZIROMA VSEBINE (INVENTIO) .. 31 I. Kako ugotoviti, kaj se je zgodilo .............................................................. 31 II. Izhodiščna vprašanja .............................................................................. 31 III. Končna trditev ......................................................................................... 34 VAJE ............................................................................................................. 36 IV. »Zunanja« in »notranja« sredstva prepričevanja .................................... 37 Zunanja sredstva prepričevanja .............................................................. 38 VAJE ............................................................................................................. 41 Notranja sredstva prepričevanja ............................................................. 42 Patos .................................................................................................. 43 VAJE ............................................................................................................. 50 Etos .................................................................................................... 54 VAJE ............................................................................................................. 61 Logos ................................................................................................. 65 Primer .......................................................................................... 66 Entimem ........................................................................................ 67 Jezikovni členki ............................................................................. 70 Predpostavka in implikacija ........................................................... 76 Predpostavka ........................................................................... 77 Implikacija ................................................................................ 79 Argumentacija ............................................................................... 81 Dobri in slabi argumenti ........................................................... 85 NAČRT IN RAZPOREDITEV VSEBINE (DISPOSITIO) .................................... 91 I. Kako razporediti vsebino ......................................................................... 91 II. Uvod (EXORDIUM) – kako začeti ........................................................... 93 III. Pripoved (NARRATIO) ............................................................................ 94 IV. Odmik (DIGRESSIO, EXCURSUS)......................................................... 95 V. Utemeljitev (CONFIRMATIO, REFUTATIO) ............................................ 96 VI. Zaključek ali epilog (PERORATIO).......................................................... 96 VAJE ............................................................................................................. 99 5

UBESEDITEV VSEBINE (ELOCUTIO) ........................................................... 103 I. Načela jezikovnega sloga ..................................................................... 103 SPOMIN – ZAPOMNITI SI VSEBINO (MEMORIA) ......................................... 107 I. Ali moramo govoriti na pamet ............................................................... 107 II. Mnemotehnika ....................................................................................... 108 URESNIČENJE GOVORA oziroma NASTOP (ACTIO, PRONUNTIATIO) .......111 Kako obvladamo telo, glas, čustva? .................................................................111 I. Govornike vidimo, slišimo in si o njih ustvarimo vtis ............................. 112 II. Obvladajmo svoje telo ................................................................................. 112 III. Glas ....................................................................................................... 116 IV. Nastop in govornikova čustva ............................................................... 119 VAJE ........................................................................................................... 120 V. Pomen poslušalcev, okoliščin, vsebine in govornika ............................. 123 VAJE ........................................................................................................... 126

ALI JE RETORIKA POVSOD OKROG NAS Beseda »retorika« je grškega izvora (gr. rhetoriké) in ima podoben pomen kot slovenska beseda govorništvo. Ob njej verjetno najprej pomislite na nekoga, ki lepo govori, ali na nastopanje pred poslušalci. Morda ste se ob tem spomnili na kakšen besedni dvoboj politikov, ki ste ga videli na televiziji. Morda ste pomislili celo na sodišča in besedne igre, ki jih tam uganjajo odvetniki. Takih in drugačnih predstav je še veliko. Redki pa ob besedi retorika pomislimo na vsakdanje življenje. Da bi retoriko uporabljali kar vsak dan? Skoraj nemogoče! Toda, če vemo, da je retorika povezana z govorjenjem, in če se spomnimo, koliko in kaj govorimo vsak dan, nam mora biti jasno, da je ta, na prvi pogled tuja stvar pomemben del našega življenja. Z njo vstanemo in si izborimo prostor v kopalnici, retorika nam pomaga pri tem, kaj bomo oblekli in zajtrkovali, v šoli nam lahko pribori tudi odlično oceno … Je to vse? Kje pa! Tudi na trening gremo z njo in v kino s svojo simpatijo, »kriva« je tudi za pospravljanje sobe in hišni pripor. Retorika je pravzaprav povsod okrog nas, je del nas in kroji naše življenje bolj, kot si mislimo ali včasih želimo. O vsem, kar ste prebrali v uvodnih stavkih, boste podrobneje spregovorili pri predmetu retorika in s pomočjo tega učbenika. A glavni cilj obeh je ponuditi čim več možnosti, da bi se tudi sami naučili uporabljati govorniško veščino. Kajti pri pouku predmeta retorika se boste učili ločevati med retoričnimi in »neretoričnimi« besedili, izražati in utemeljevati svoja stališča, spoznali boste skrivnosti učinkovitega prepričevanja in pravila argumentiranja, preizkusili se boste tudi v javnem nastopanju. Seveda se vam zdi, da je to koristno, ampak ali je tudi zanimivo, zabavno, kratkočasno? Pa še kako! Obvladati retoriko z drugimi besedami namreč pomeni tudi znati brati in pisati »med vrsticami« ali slišati tisto, česar ne izrečemo dobesedno. Nekaj podobnega kot mikroskop, skozi katerega je mogoče videti to, kar je prostemu očesu nevidno. Še nekaj pojasnil o učbeniku, ki je pred vami. Zagotovo ste opazili, da je precej obsežnejši, kot ste vajeni pri drugih predmetih. A naj vas potolažimo: v njem ni nič takega, česar bi se morali učiti na pamet samo zato, da bi to znali pri preizkusu znanja. V našem učbeniku se morajo prav vse vsebine vedno uporabiti tudi v praksi, zato je to bolj priročnik. Vanj boste pogledali, ko boste iskali ustrezne informacije o tem, kako pravilno poiskati, razporediti in oblikovati vsebino prepričljivega govora, kako vplivati na čustva poslušalcev in kaj storiti z lastnimi čustvi, kako si govor zapomniti, kako nastopati in še marsikaj drugega. •

•

Učbenik vsebuje tudi veliko vaj, ki jih boste reševali pisno. Zelo veliko vaj se navezuje druga na drugo, zato je zelo pomembno, da vse shranjujete. Priporočamo vam, da imate poleg zvezka za retoriko tudi posebno mapo, kamor boste shranjevali vse opravljene vaje, časopisne in druge članke, referate, listke s trenutnimi idejami in podobno. Tako boste počasi sestavili svoj retorični priročnik, ki ga boste lahko tudi kasneje uporabljali. V učbeniku vas bodo skozi poglavja vodile ilustracije, fotograﬁje in posebne oznake. Naj poudarimo, da so ilustracije namenjene sprostitvi, da so polne humorja in da zlasti podobe zgodovinskih oseb niso verodostojne

•

(saj veste, kako je bilo v antiki s fotografijami). Uživajte v njih in jih ne jemljite preresno. Naj vas spodbudijo, da boste poskušali kdaj tudi sami povedati kakšno resno stvar z duhovito karikaturo. Posebne oznake ob besedilu imajo nekoliko drugačen namen. Podoba antičnega govornika s papirusovim zvitkom v učbeniku vedno označuje vsebinske opombe. Namenjene so razširitvi vašega znanja o retoriki in niso obvezne, zato lahko včasih kakšno tudi preskočite. Podoba dečka s knjigo označuje definicijo oziroma pomembno trditev, ki jo morate zelo natančno prebrati, jo pojasniti skupaj z učiteljem oziroma učiteljico. Pomembno je, da take definicije poskušate tudi razumeti, saj boste le tako lahko brez težav nadaljevali z vajami in drugimi vsebinami. Tretja oznaka predstavlja bralca časopisa. Ob besedilu se pojavlja takrat, kadar so to daljši odlomki izvirnih besedil, ki jih je treba analizirati. Opozorimo naj vas tudi na opombe ob strani. Te pojasnjujejo vse obravnavane besede latinskega in grškega izvora, kratke življenjepise posameznih osebnosti ali pa kako drugače vsebinsko dopolnjujejo poglavja. Pri razlagi besed je v oglatem oklepaju vedno zapisana tudi izgovorjava. Zlasti v opombah boste vedno našli kakšno dodatno nalogo, ki bo vključevala brskanje po slovarjih in »lov za besedami« oziroma iskanje njihovega izvora in pomena. Zato ne bo odveč, če navedemo še tiste slovarje in druge priročnike, ki jih boste občasno potrebovali pri delu:

vsebinske opombe

deﬁnicija

odlomki izvirnih besedil

– Slovar slovenskega knjižnega jezika (obstaja tudi v elektronski različici), Ljubljana, DZS, 1995repr.; – Veliki slovar tujk, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2002; – Slovenski pravopis (obstaja tudi v elektronski različici); – Veliki splošni leksikon (obstaja tudi v elektronski različici), Ljubljana, DZS, 1998; – Leksikon Antika, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1998; – Janković, Vladeta: Kdo je kdo v antiki: mitologija, zgodovina, umetnost. Ljubljana, Modrijan, 2004.

•

Za konec navajamo še nekaj spletnih strani, ki so tako ali drugače povezane z retoriko. Toda majhno opozorilo: na spletu lahko objavlja vsakdo in karkoli, zato se vam lahko zgodi, da boste na kakšni spletni strani našli informacije, ki bodo nepopolne ali celo neresnične. Podatke zato vedno dodatno preverite v ustrezni strokovni literaturi. – http://humanities.byu.edu/rhetoric/silva.htm (to je ena najboljših spletnih strani o retoriki, kjer najdete skoraj vse, kar morate vedeti o govorniški veščini. A pozor: stran je v angleščini!) – http://antika-si.com/ (spletna stran, ki vsebuje veliko podatkov o Grkih in Rimljanih, posvečena je zlasti grško-rimski mitologiji in vsakdanjemu življenju v antiki. Odlikuje jo veliko število interaktivnih nalog, kvizov, dopolnjevank, križank in drugih zabavnih nalog) – http://www.svarog.org/ (izobraževalni portal, kjer boste našli večinoma zgodovinske podatke o Grkih in Rimljanih) – http://sl.wikipedia.org/wiki/Glavna_stran (spletna enciklopedija, ki jo lahko sestavlja in dopolnjuje vsakdo. Zato skrbno preverjate podatke!)

V življenju se boste znašli pred mnogimi izzivi in večino teh boste reševali s pomočjo besed, z besednim prepričevanjem, s komunikacijo. Ustvarjalci učbenika vam želimo, da bi čim več in kar najbolj spretno govorili! 8

KRATKA ZGODOVINA RETORIKE Preden se zares posvetimo retoriki in njenim zakonitostim, si zelo na hitro oglejmo potovanje, ki ga je ta veščina opravila od svojih začetkov do današnjih dni. Kot ste lahko prebrali v uvodu, je danes retorika še kako navzoča v naših življenjih in tako je bilo od vsega začetka. Zgodovino retorike, kot jo poznamo v Evropi in Severni Ameriki, lahko razdelimo na štiri večja obdobja. Vsa so zelo obsežna in vsako posamezno obdobje ima svoje tipične značilnosti, med katerimi bomo mi omenili le najpomembnejše. ODBOBJE ANTIKE (5. stol. pr. n. št. – 5. stol. n. št.) – rojstvo in razcvet retorike V antični Grčiji je bila retorika tesno povezana z vsakdanjim življenjem. Prvotno je bilo namreč to vsako javno nastopanje z govorom ob različnih priložnostih: na političnih in vojaških zborih, pogrebnih, poročnih in drugih slovesnostih. Javno so z govori nastopali tudi na sodiščih, ki so bila takrat nekoliko drugačna kot danes. Govorniki so bili nadarjeni in zelo spoštovani posamezniki, ki so znali izkoristiti moč besede za to, da so prepričali poslušalce o koristnosti, primernosti, verjetnosti in lepoti tega, o čemer so govorili.

Atenska agora Grška beseda agorá pomeni (ljudski) zbor, nato pa tudi prostor za zborovanje, trg. Bila je trgovsko, družabno in politično središče mesta in prostor, kjer se je rodila retorika.

Ko so Grki spoznali, kako pomembno je znati učinkovito govoriti – da ima tak človek tudi velik vpliv in moč, so začeli sistematično razdeljevati in opisovati prvine govora, vse to pa so vključili v izobraževanje svojih moških državljanov. 9

Pravimo, da se je takrat rodila retorika kot samostojna veščina. Poudariti moramo, da ima antična retorika nekaj značilnosti, ki so v nasprotju z običajnimi sodobnimi predstavami o njej. • retorika NI umetnost lepega govorjenja ⇒ RETORIKA JE VEŠČINA PREPRIČEVANJA • izvor retorične teorije NI povezan z literarno umetnostjo ⇒ RETORIČNA TEORIJA JE NASTALA ZARADI DENARNIH POTREB • govornik NE GOVORI nujno resnice ⇒ RETORIKO ZANIMA VERJETNOST Za začetek retorike štejejo leto 485 pr. n. št., ko sta bila v Sirakuzah na Siciliji odstavljena tirana Gelon in Hieron in so v mestni državi uvedli demokratični sistem po zgledu atenske polis. Zaradi delitve in vračanja premoženja so se začele na sodiščih številne tožbe. Ker so odločale velike ljudske porote, so jih stranke lahko prepričale le z učinkovitimi govori, s svojo govorniško sposobnostjo. A vsi niso bili sposobni sestaviti govora, katerega uspeh bi bil pri poroti zagotovljen, in tudi število tožb je naraščalo. Zato so postali iskani govorniki, ki bi hoteli (za plačilo) stranko bodisi naučiti napisati govor ali bi govor napisali kar sami. Prvi učitelji nove veščine so bili hkrati praktiki (govorniki in pisci govorov) in teoretiki (učitelji govorništva in snovalci prvih pravil za učinkovito govorjenje). Imenovali so se LOGOGRAFI; le-ti so poučevali in pisali priročnike z naslovom Govorniška veščina. S tem se začenja tradicija pisanja retoričnih priročnikov, ki traja od 5. stol. pr. n. št. pa vse do 17. stol. n. št. Prvi priročniki (okvirno zasnovo so prevzeli tudi vsi naslednji) so vsebovali osnovna navodila oziroma nasvete, kako sestaviti učinkovit govor. Pisci so priporočali tudi delitev govora na dele, uporabo argumenta verjetnosti in posameznih figur ter ob tem navajali vzorčne primere, kaj je dobro uporabiti v posamezni situaciji (v uvodu, v predstavitvi, pri dokazih …). Za začetnika takih priročnikov veljata sicilska Grka Koraks (gr. Kóraks) in Tejsíja (gr. Teisías) iz 5. stol. pr. n. št. Pomembne novosti v retoriki je prispeval tudi njun učenec Gorgias (gr. Gorgías, 483–375 pr. n. št.), ki je menil, da ima govor magično moč. Zato da bi očaral poslušalce, je uporabljal tudi posebne govorniške figure. K razvoju in širjenju retorike kot veščine so sploh veliko prispevali sofisti (mednje spada tudi Gorgias), ki so kot poklicni učitelji potovali po Grčiji in poučevali za denar znanja iz različnih področij. Zanimale so jih zlasti vsebine, ki so se navezovale na človeka in družbo, med njimi tudi retorika, veščina učinkovitega prepričevanja. Bili so spretni govorniki in so na ta način množicam približevali znanost in umetnost, mnogi med njimi pa so tudi skrbno preučevali govor, jezik in tehnike prepričevanja. Znameniti grški filozof Platon (gr. Pláton, 429–347 pr. n. št.) retorike ni posebej maral (v veliki meri zaradi sofistov), ker po njegovem mnenju ta ne išče resnice in skuša z besedami le ugajati. Zato je bila zanj to oblika prevare oziroma iluzija. Toda Platonov učenec Aristotel (gr. Aristotéles, 384–322 pr. n. št.), ki velja za utemeljitelja moderne znanosti, je postavil temelje retorične teorije. Zbral in preučil je vse, kar so do takrat dognali o retoriki, jo

označil za veščino in prvič sistematično opredelil retoriko glede na različna izhodišča: • NALOGE GOVORNIKA ⇒ Kaj mora govornik storiti, preden začne sestavljati govor? (najti snov (dokaze), razporediti snov, ubesediti in okrasiti misli); • GOVORNIŠKE ZVRSTI ⇒ Katere zvrsti govora obstajajo v retoriki? (na osnovi treh različnih vrst poslušalcev je Aristotel govore razdelil na: sodne govore (poslušalci razsojajo o preteklem dejanju), svetovalne ali politične govore (poslušalci razsojajo o prihodnjem dejanju) in hvalne govore (poslušalci so zgolj gledalci)); • DELI GOVORA ⇒ Kako je treba razdeliti govor? (uvod, predložitev primera, predložitev dokazov, sklep); • ODLIKE GOVORA ⇒ Kdaj je govor dober? (pravilnost, jasnost, primernost, okras). Aristotel velja tudi za utemeljitelja teorije sklepanja in argumentacije. Rimljani so Grke občudovali in posnemali v marsičem in tudi retorika ni bila izjema. Tako so od njih prevzeli retorična pravila za sestavo govorov, študirali so pri grških učiteljih govorništva in temeljito preučevali grške priročnike, s pomočjo katerih so kasneje sami pisali podobne priročnike. Največji razcvet pri Rimljanih je retorika dosegla v obliki sodnega in svetovalnega govora, kjer se je odlikoval zlasti Mark Tulij Ciceron (lat. Marcus Tullius Cicero) v 1. stoletju pr. n. št. Bil je odličen praktik, ukvarjal pa se je tudi z retorično teorijo, saj je napisal kar nekaj razprav o retoriki. Pomembno mesto v zgodovini retorike ima zlasti zato, ker še danes uporabljamo njegove latinske strokovne izraze, tako v retoriki kot tudi v ﬁlozoﬁji, ki jih je ustvaril ob preučevanju grških vzorov. Ciceron je bil velik zagovornik rimske republike in velja za najboljšega govornika tega obdobja. Obenem je tudi zadnji veliki govornik rimske republike, saj je ta po njegovi smrti kmalu propadla. Svoboda govora in moč besede, ki sta prej pomembno vplivali na javno in politično življenje, sta v cesarstvu povsem izgubili svojo vlogo in s tem je počasi začela propadati tudi retorika. Pravimo, da je rimska retorika s Ciceronom doživela vrhunec, z njegovo smrtjo pa zaton.

V slovenskem prevodu je pred nekaj leti izšla Ciceronova razprava O govorniku.

Retorika je bila v antiki obvezni del izobraževanja in mnogi govorniki – učitelji, so pisali učbenike za svoje učence ali priročnike za druge učitelje. Najboljši in najobsežnejši tak priročnik za učitelje, ki je ohranjen še danes, je napisal Mark Fabij Kvintilijan (lat. Marcus Fabius Quintilianus) v 1. stol. n. št. Imenuje se O govorniški izobrazbi in obsega kar dvanajst knjig. Kvintilijan je v njih orisal celovito govorniško vzgojo učencev od najzgodnejšega otroštva do odrasle dobe. Cilj takega izobraževanja je postati velik govornik. A ta mora biti po Kvintilijanovem mnenju tudi dober človek, ki je sposoben voditi, vplivati na dogodke in obvladovati svoj položaj.

Trope in figure so poznali že v antiki (Gorgias je, npr. uporabljal figure, ki se po njem imenujejo Gorgijeve figure). Tropi so besede v prenesenem in zamenjanem pomenu. Figure so tiste jezikovne oblike, ki odstopajo od običajne rabe besed in so zato bolj učinkovite. Ločimo glasovne in besedne figure.

Lat. trivium - tripotje; quadrivium – četveropotje.

SREDNJI VEK (od 5. do 14./15. stol. n. št.) – zaton retorike V srednjem veku je retorika zaradi sprememb v načinu življenja doživela zaton. Govorniška vzgoja ni bilo več urjenje in priprava na govorniški, državniški in odvetniški poklic, kot so to poznali v antiki. Govorniki se namreč niso šolali več zato, da bi javno nastopali, ampak se je govorništvo uveljavilo kot del splošne izobrazbe. Tako njegov osnovni namen ni bil več prepričati, temveč je govornik vse bolj skušal svoje občinstvo očarati oziroma navdušiti z bleščečim govorniškim slogom. Retorika je s tem postala veščina govorniškega sloga in se je ukvarjala z vprašanjem, kako čim bolj olepšati svoje misli z različnimi tropi in figurami1. Splošno izobraževanje v srednjem veku se je imenovalo septem artes liberales (sedem svobodnih umetnosti). To je bil srednjeveški učni načrt celovitega študija, ki so ga v nekoliko drugačni obliki poznali že v antiki. Sedem svobodnih umetnosti je v srednjem veku predstavljalo zaporedje dveh študijskih nivojev. To sta bila trivij, ki so ga sestavljali predmeti: gramatika, dialektika/filozofija, retorika, in kvadrivij2, v okviru katerega so poučevali glasbo, aritmetiko, geometrijo, in astronomijo.

V srednjem veku so v samostanskih knjižnicah menihi prepisovali antične rokopise in jih tako pomagali ohraniti vse do danes.

OD RENESANSE (14./15./.16. stol.) DO 19. STOLETJA – vzpon in propad retorike Družbene in kulturne spremembe v obdobju renesanse so povzročile, da je Zahod ponovno spoznal grščino in se seznanil z grško književnostjo, tudi z retoričnimi razpravami in govori. Ponovno so odkrivali pomembna latinska dela o retoriki, za katera so mislili, da so izgubljena, sedaj pa so jih našli v starih rokopisih, ki so bili spravljeni v samostanskih knjižnicah. Nastajalo je veliko prevodov, komentarjev in novih del. Naposled je bila tu še iznajdba tiska, ki je omogočila širjenje znanja. Med prvimi natisnjenimi besedili so bila prav Ciceronova dela o retoriki in celotna Kvintilijanova razprava O govorniški vzgoji.

Brižinski spomeniki na razstavi v Sloveniji (NUK) leta 2004. Ohranjeni srednjeveški rokopisi so zaradi svoje starosti zelo občutljivi, zato moramo z njimi previdno ravnati.

Gibalo kulturnega razvoja so bili posamezniki, ki jih imenujemo humanisti. Najprej so delovali v Italiji, kasneje pa v vseh delih zahodne Evrope. Humanist ni bil humanistični filozof, temveč nekdo, ki je poučeval ali na višji stopnji študiral predmete, znane pod skupnim imenom studia humanitatis. Predmeti so vključevali gramatiko, retoriko, zgodovino, poezijo in moralno filozofijo. I K S M A D R E TT O R M E Z A R E

Kdo je ta nizozemski humanist, ki je živel na prelomu 15. in 16. stol. in je znan po svojem delu Hvalnica norosti?

Retorična veščina v tem času izstopa kot kultura pisanja uradnih pisem ali kot skupek pravil za pisanje pesništva ali v obliki posebnega pogovora med nasprotnikoma. Slednjega so imenovali disputatio (razprava) in je bil priljubljen način razpravljanja v obliki zavrnitve ali zagovora določene teze. V obdobju od 16. do 19. stol. se je retorika iz javnega življenja povsem preselila v šolske klopi. A ker je izginila iz javnega življenja, je začela propadati. Ukvarjala se je le še z umetnostjo dobrega pisanja, s slogom. V tem času je nastalo tudi veliko retoričnih učbenikov in priročnikov v modernih jezikih, ki so jih morali uporabljati učenci pri pouku, ko so brali in sestavljali besedila po togih pravilih. Tako je retorika zaradi svojega zanimanja le za govorniški okras postala skoraj neuporabna v takratni znanosti, ki sta jo zanimali jasna in razločna govorica. 20. in 21. STOLETJE – preporod retorike z drugimi sredstvi Po propadu se je v 20. in 21.stol. zanimanje za retoriko začelo ponovno prebujati, kar se kaže na različne načine: – izšlo je veliko število knjig, člankov in razprav, kjer se pojavlja beseda »retorika«, a beseda povsod ne pomeni iste stvari; – ustanovljena so bila nova strokovna društva, ki prirejajo različna srečanja; – pojavile so se nove revije, ki objavljajo članke o retoriki, njeni tradiciji in uporabi; – sodobni pristopi k retoriki: retorične prvine so začeli preučevati s pomočjo drugih teoretičnih smeri modernega jezikovnega izražanja; V 20. stol. pa se pojavi še neka druga smer v preučevanju retorike: to je komparativna oziroma primerjalna retorika. Preučevalci te smeri menijo, da je na svetu več retorik, kajti retorika kot mreža sredstev in tehnik prepričevanja je nekaj, kar je skupno vsem človeškim družbam. Retorika, katero boste spoznavali pri pouku, se pogosto imenuje tudi klasična retorika in je med ostalimi govorniškimi veščinami v drugih kulturah nekaj posebnega zaradi dveh lastnosti: 1. grške retorične teorije so se za govornike večinoma razvile na sodišču, medtem ko drugje sodna retorika ni (bila) predmet posebnega zanimanja; 2. samo v Grčiji (in zato tudi v zahodni Evropi) so retoriko ločili od politične in etične filozofije ter zasnovali posebno vedo, ki je postala sestavni del splošne izobrazbe. Retorika, ki se je rodila v antični Grčiji, torej ni umrla in zagotovo ne bo izginila, dokler bo obstajala zahodna civilizacija. V dolgem procesu razvoja je le spreminjala svoje izhodišče: od veščine javnega govornega prepričevanja se je na koncu spremenila v šolsko veščino govorniškega sloga. Za sodobno retoriko se zdi, da se na nek način vrača k svojim izvirom: v središču njenega zanimanja je ponovno glavna značilnost antične retorike, (javno) prepričevanje, toda samo retorično veščino nenehno bogatijo spoznanja sodobnih jezikoslovnih ved, filozofije, antropologije, psihologije in drugih znanstvenih disciplin. Pojasnjena na nekoliko drugačen način retorika tako ponovno postaja pomemben del sodobne družbe.