Domovinska in državljanska kultura in etika - 7. razred by VISART studio, Kvants-Visart d.o.o.

O RE

DOMOVINSKA IN DRŽAVLJANSKA KULTURA IN ETIKA Učbenik za 7. razred osnovne šole

Uredila: Eva Klemenčič

Ljubljana, 2018

Kazalo 1. Posameznik, skupnost, država . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 Kaj je osebna identiteta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6 Kako dokažemo osebno identiteto . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Ali v javnih listinah razberemo vse o svoji identiteti? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8 Ženske in moški v družbi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 Kaj je državljanska in kaj narodnostna identiteta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10 Kaj pomeni beseda domovina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 Človeške skupnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12

Manjše in večje skupnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13

Vloge posameznika v skupnostih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 Pravila v skupnostih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14

Napisana pravila . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15

O RE

Nenapisana pravila. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16 Kršenje napisanih pravil. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16 Kršenje nenapisanih pravil . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 Spreminjanje pravil . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18 Kaj je etika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18 Kaj so vrednote . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19

Kaj povezuje člane skupnosti: primer oddelčne skupnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20 Kaj povezuje državljane . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20 Kdaj je odločanje v oddelčni skupnosti demokratično . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21 Razlike med člani skupnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23 Reševanje sporov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 24

Reševanje konfliktov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25

Kaj so stereotipi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26 Kaj so predsodki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27

Vprašanja za preverjanje znanja in razumevanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28

2. Skupnost državljanov Republike Slovenije . . . . . . . . . . . 29 Slovenija pred osamosvojitvijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30 Kako je nastala Republika Slovenija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31 Država Republika Slovenija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32 Prazniki in dela prosti dnevi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34 Kaj je domoljubje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 Kakšna je razlika med narodom in državo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36 Spoštovanje drugih narodov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 Razlike med člani državljanske skupnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38

Slovenija je pravna država . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38 Slovenija je socialna država . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39 Nastanek Evropske unije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 40 Slovenija je članica Evropske unije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 Prednosti članstva v Evropski uniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 42 Ima Evropska unija tudi težave? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 43 Vprašanja za preverjanje znanja in razumevanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 44

3. Slovenija je utemeljena na človekovih pravicah . . . . . . 45 Pravica do življenja in svobode . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 46 Pravica do enakosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 46

O RE

Kaj nam o človekovih pravicah pove etika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47 Katere so temeljne človekove pravice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48 Zakaj je Splošna deklaracija človekovih pravic tako pomembna . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 Slovenija temelji na človekovih pravicah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 Kako je danes s človekovimi pravicami v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 52 Kaj so otrokove pravice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53 Kdo v Sloveniji varuje človekove in otrokove pravice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54 Ali so moje človekove pravice omejene?. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 Vprašanja za preverjanje znanja in razumevanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 56

4. Verovanje, verstva in država. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57

Svoboda veroizpovedi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58 Kaj so verske skupnosti in cerkve . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58 Kdo je vernik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59 Verske skupnosti v Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59

Država in verske skupnosti so v Sloveniji ločene . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60 Kakšen naj bi bil odnos med verujočimi in neverujočimi državljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60 Verske skupnosti v svetu. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61

Judovstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62 Krščanstvo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 Islam . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 64 Hinduizem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65 Budizem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66 Vprašanja za preverjanje znanja in razumevanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 67

Poenostavljen zapis človekovih pravic . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68 3

O RE

Posameznik, skupnost, država

Vsak človek – posameznik – je nekaj posebnega; razlikuje se od vseh drugih ljudi. Po čem se ljudje med seboj razlikujemo? Vsak zase vé, kdo je. Kako pa drugim dokažemo, kdo smo? S katerimi dokumenti to dokažemo? Kje jih dobimo? Ljudje nismo samo posamezniki, temveč smo člani in članice različnih skupnosti: družine, oddelčne skupnosti, prebivalcev določenega kraja, skupnosti slovenskih državljanov. Kako dokažemo, da smo slovenski državljani? Nekateri posamezniki se v svojih skupnostih počutijo zelo dobro, drugi pa ne. Zakaj? Včasih pridemo v spor z drugimi člani skupnosti – kako lahko spore razrešimo? V skupnosti se ne smemo obnašati le tako, kot hočemo – upoštevati moramo določena pravila, ne smemo jih prekršiti. Kako nastanejo pravila? Kaj se zgodi, če jih prekršimo? Pogosto slišimo, da imamo v skupnostih – v oddelku šole, v naši državi – vsi enake pravice in dolžnosti ter da o vsem odločamo demokratično. Kaj sploh pomeni beseda demokracija? Pogosto tudi slišimo, da nihče ne bi smel žaliti drugih zato, ker so drugačni od večine ljudi. Vendar posamezniki vseeno to počnejo. Zakaj? Včasih odrasli govorijo o vrednotah. Kaj pomeni ta beseda? Vsak včasih premišljuje, ali je bilo tisto, kar je rekel ali storil, prav. Je morda ravnal narobe in krivično? Tako premišljevanje imenujemo etika, ki je tudi v naslovu tega šolskega predmeta.

1. Kaj je osebna identiteta Gotovo so te že kdaj vprašali: »Kdo si?« Vprašali so te o tvoji identiteti. Kaj odgovoriš na zgornje vprašanje? • Po navadi poveš svoje ime in priimek, • lahko tudi starost in kraj, v katerem živiš, • morda med pogovorom še svoj naslov (kjer stanuješ).

Ko se otrok rodi, nekdo od osebja v porodnišnici zapiše naslednje podatke o njem: ime in priimek mame, datum otrokovega rojstva, njegov spol in ime (povesta ga mama ali oče, če sta ga že izbrala). Novorojenček in mama dobita okoli zapestja trakec, na katerem imata isto številko. Tako novorojenčka v porodnišnici ne morejo zamenjati z drugim novorojenčkom.

Z imenom in priimkom drugim razkriješ svojo osebno identiteto. Vsak otrok ima pravico do imena in priimka. To piše v Konvenciji o otrokovih pravicah. Podpisali so jo predstavniki večine držav po svetu.

V uradih in ustanovah te lahko vprašajo tudi o

• datumu rojstva, kraju rojstva in državljanstvu, • številki EMŠO ali davčni številki.

O RE

Osebno identiteto otrok dobi že takoj po rojstvu (glej besedilo pod fotografijo novorojenčka).

Vse pomembne podatke – ime, priimek, datum in kraj rojstva, EMŠO, naslov bivališča, ime in priimek otrokove mame ter očeta (ne nujno v vseh primerih) – uradna oseba zapiše nekaj dni po otrokovem rojstvu v uradni dokument Izpisek iz matičnega registra o rojstvu (glej fotografijo vzorca – specimen – rojstnega lista). Kaj bi se zgodilo, če bi nekje v Sloveniji našli majhnega otroka, nikoli pa ne bi našli njegovih bioloških staršev? Uslužbenci naše države bi morali poskrbeti, da bi dobil ime in priimek in s tem osebno identiteto. Seveda pa bi morali tudi poskrbeti, da bi otrok odraščal pri posvojiteljih, skrbnikih ali rejnikih.

Kaj je torej osebna identiteta? To so pomembni podatki o posamezniku, ki ga ločijo od vseh drugih oseb. Dve osebi ne moreta imeti istega imena, priimka, datuma in kraja rojstva, naslova stalnega bivališča, številke EMŠO. Tudi enojajčna dvojčka ne. Imata različni imeni, različni številki EMŠO in davčni številki.

V Sloveniji vsak novorojenček v porodnišnici dobi določeno številko. Rečemo ji enotna matična številka občana (EMŠO). EMŠO sestavljajo datum otrokovega rojstva in nekaj števk. To številko uradna oseba vpiše v matični register skupaj z drugimi podatki o novorojenčku.

EMŠO Marjetka je rojena 27. junija 2007. Njen EMŠO je 2706007505235. Sestavljen je iz trinajstih števk, ki imajo naslednji pomen:

dan rojstva

mesec rojstva

zadnje tri števke leta rojstva

številka registra

• 000–499 moški spol • 500–999 ženski spol

5 kontrolna števka v programu računalnika

2. Kako dokažemo osebno identiteto Osebno identiteto dokažemo z javnimi listinami. Po navadi jim rečemo osebni dokumenti. To so na primer osebna izkaznica, potni list in vozniško dovoljenje. Vsi ti dokumenti morajo imeti fotografijo. Izda jih državni urad. Osebni dokument moramo pokazati na primer policistu, če ga od nas zahteva; pokažemo ga uslužbencu v banki, ko dvigujemo denar, ali na pošti, ko prevzemamo paket. Uslužbenci morajo vedeti, komu izročajo denar ali paket.

Tudi spol je del naše identitete. Spol označuje nekatere značilne razlike med moškimi in ženskami. Razlikujemo:

• biološki spol – pomeni telesne razlike med moškimi in ženskami (v spolovilih, poraščenosti, obliki telesa, glasu, potezah na obrazu …).

O RE

• družbeni spol – predstavlja različne vloge med moškimi in ženskami v družbi. (O tem boš izvedel/-a več pozneje.)

Najpomembnejši podatki o posameznikovi identiteti so zapisani na primer na osebni izkaznici. Izda jo državna ustanova, imenovana upravna enota. Po navadi moramo po desetih letih osebno izkaznico zamenjati. To pa zato, ker se nam obraz, ki je na fotografiji, nekoliko spremeni.

Ko gremo k zdravniku, v lekarno ali po medicinski pripomoček, moramo predložiti kartico zdravstvenega zavarovanja. S tem si na primer pomaga medicinska sestra, da pride do naše zdravstvene kartoteke. V njej so zapisani naši zdravstveni podatki. Kartico dobi vsak, ki je v Sloveniji zdravstveno zavarovan. Kartica zdravstvenega zavarovanja je javna listina, ni pa osebni dokument, ker nima fotografije.

BESEDNJAK

Identiteta – vse, kar je značilno le za določeno osebo in za nikogar drugega. Konvencija o otrokovih pravicah – dogovor med državami o tem, katere pravice imajo vsi otroci na svetu. Urad – pisarna, kjer izdajajo različna dovoljenja, potrdila, sprejemajo pritožbe … Davčna številka – številka, ki jo uporabljamo v vseh zadevah, povezanih z davki. Občan – prebivalec občine.

Biološka starša – moški in ženska, ki sta spočela istega otroka. Posvojitelj – kdor prevzame obveznosti in pravice za popolno oskrbo otroka, ki so jih prej imeli biološki straši. Rejnik – kdor za plačilo vzame v popolno začasno oskrbo tujega otroka. Skrbnik – tisti, ki namesto bioloških staršev sprejme in vzgaja otroka, torej prevzame vse naloge staršev.

Na osebni izkaznici so samo osnovni, vendar zelo pomembni podatki o osebi. Identiteto osebe določajo še drugi podatki, ki jih ni na osebni izkaznici. Navedi tri take podatke.

8. Manjše in večje skupnosti Ljudje že v prazgodovini niso mogli zadovoljiti vseh svojih potreb v družini, zato so se povezovali v večje skupnosti, na primer v rodove in plemena. Sčasoma so ljudje razvili dve vrsti velikih skupnosti, v katere smo združeni tudi danes: narod in državo. Države so praviloma zelo dobro organizirane širše (večje) skupnosti. Ena takih velikih skupnosti je skupnost državljanov Republike Slovenije.

skupnost občanov skupnost državljanov

O RE

oddelčna skupnost

družina

Navedi tri skupnosti, ki so večje od družine. Premisli in napiši odgovora na naslednji vprašanji: Ali se v teh skupnostih vsi člani med seboj poznajo? Ali se počutijo med seboj povezane, čeprav se morda ne poznajo?

9. Vloge posameznika v skupnostih

Posameznik v skupnostih prevzema različne vloge (naloge, zadolžitve). To vidimo že v družini. Starši oskrbujejo člane družine s hrano in oblačili. Prevzamejo tudi več drugih vlog. Na primer: oče v nedeljo opoldne prevzame vlogo kuharja in pripravi kosilo za vso družino. Zvečer prevzame vlogo mojstra in popravi vodovodno pipo. Ko prevzame ti vlogi, je odgovoren za to, da bo kosilo skuhano in da bo vodovodna pipa delovala. V službi imajo starši spet drugačne vloge in drugačne odgovornosti.

Če nekdo v skupnosti sprejme neko vlogo, sprejme torej tudi odgovornost za to, da jo bo dobro opravljal. Vzemimo smučarski klub. Predsednik kluba mora uspešno voditi klub: skrbeti za denar, organizirati sestanke članov itd. Nekdo drug je blagajnik. Odgovoren je za pravilno in varčno porabo klubskega denarja. Nekdo drug je trener. Odgovoren je za to, da tekmovalci pravilno vadijo, uspešno tekmujejo. Mladi člani kluba imajo vlogo tekmovalcev. Njihova naloga je, da se na treningih potrudijo, upoštevajo navodila trenerja, uspešno tekmujejo na tekmovanjih. Vsaka od teh vlog ima torej določeno odgovornost. Podobno opazimo v šoli. Ravnatelj je odgovoren za delo šole in učitelji za delo v oddelčni skupnosti. Učenci pa so odgovorni za opravljanje svojih učnih obveznosti.

Tudi otroci in mladostniki delujejo v več vlogah. Doma sodelujejo pri pospravljanju stanovanja, staršem pomagajo pri nakupovanju, skrbijo za hišnega ljubljenčka itd. V šoli so v vlogi učencev in prevzemajo še druge vloge: nekdo je predsednik oddelčne skupnosti, nekdo drug je vodja ekipe, ki bo sodelovala na tekmovanju v košarki …

V državljanski skupnosti imajo polnoletni državljani vlogo volivcev. To pomeni, da lahko na volitvah izrazijo svoje prepričanje (glasujejo, volijo) o

BESEDNJAK Odgovornost – značilnost človeka, ki si prizadeva izpolnjevati zahteve, naloge in obveznosti ter sprejeti posledice za svoje ravnanje.

18. Kaj povezuje člane skupnosti: primer oddelčne skupnosti V večini primerov se učenci v oddelčni skupnosti med seboj razumejo in se v njem dobro počutijo. Nekateri so med seboj tudi tesno povezani. Učenci so v oddelčni skupnosti povezani in se v njem dobro počutijo, če imajo skupne cilje, hkrati pa sprejemajo, da je vsak nekoliko različen od vseh drugih, in te razlike spoštujejo. To na primer pomeni, da: Učencu, ki je bolan, veliko pomeni, če ga obišče sošolec in ga seznani z novo učno snovjo.

• si med seboj pogosto pomagajo pri učnem delu; • si zaupajo (so pošteni drug do drugega – ne goljufajo in ne lažejo); • spoštujejo pravila, za katera so se dogovorili;

• večkrat pripravijo skupne akcije;

• se skupaj pripravljajo na športna ali druga tekmovanja, prireditve ipd.; • se družijo med seboj tudi po pouku;

• se veliko pogovarjajo (ne med poukom, razen pri delu v skupinah);

O RE

• nikogar ne izključujejo iz svoje družbe;

• med njimi ni hujših sporov in nasilja (npr. nihče nikogar ne ustrahuje);

• se vsak počuti enakopravnega z vsemi drugimi sošolci in sošolkami. Za svojo oddelčno skupnost oceni, koliko velja vsaka zgoraj izpisana trditev. Uporabi lestvico od 1 do 5 (1 = sploh ne velja, 2 = ne velja, 3 = nekaj srednjega, 4 = velja, 5 = povsem velja). V pogovoru primerjajte, kar ste zapisali.

19. Kaj povezuje državljane

Nekaj podobnega kot za učence v oddelčni skupnosti velja za državljane. Vsi skupaj sestavljajo državljansko skupnost. Državljansko skupnost sestavlja zelo veliko različnih državljanov. V skupnost se združijo, ker imajo vsi podobne cilje – rečemo, da jih povezujejo skupni splošni cilji (vrednote), kot so na primer mir, svoboda, solidarnost, reševanje socialnih težav itd.

Če je v državljanski skupnosti zelo težko dobiti službo, postanejo ljudje napeti in nezadovoljni. Še posebej so nezadovoljni tisti, ki iščejo službo. Tisti, ki službo imajo, pa se bojijo, da jo bodo izgubili. Fotografija kaže brezposelne osebe. Na Zavodu za zaposlovanje si ogledujejo seznam podjetij/ustanov, ki želijo zaposliti ljudi. Na seznamu piše, kakšno izobrazbo morajo imeti kandidati.

Državljani so na primer povezani in so v svoji državi zadovoljni, če: • imajo vsi enake pravice; • spoštujejo zakone; • zaupajo politikom, ki jih izvolijo; • so drug do drugega strpni; • razlike med manj in bolj premožnimi niso zelo velike; • so med seboj solidarni; • ni veliko brezposelnih; • se mladi lahko brezplačno izobražujejo; • se gradijo stanovanja, je poskrbljeno za varstvo otrok, starejših občanov, ljudi s posebnimi potrebami itd.

23. Reševanje konfliktov

Voditelji držav so se sprli o meji, kar se lahko razširi v vojaški konflikt.

Spori ali celo pravi konflikti (spopadi ali vojne) lahko nastanejo tudi med skupnostmi. Tako med majhnimi skupnostmi kot med velikimi skupnostmi, na primer med skupnostmi državljanov ene in druge države, ene in druge verske skupnosti. Velikokrat o tem slišimo v dnevnih poročilih, beremo v časopisu ali na spletnih straneh. Podobno kot spori med posamezniki spori med skupnostmi nastanejo zaradi nesoglasij, nasprotnih interesov ene in druge strani. Če jih skupnosti ne rešujejo sproti ali jim sporov ne uspe rešiti, nasprotja med skupnostmi postanejo vse večja – rečemo, da pride do konflikta med skupnostmi. Odnosi med ljudmi se poslabšajo, kar je neprijetno za vse, poslabšajo se tudi odnosi med skupnostmi. Vsaka stran (skupnost) skuša prevladati nad drugo ali jo celo prizadeti. To lahko naprej pripelje do hudega nasilja in celo do vojaških spopadov – vojne.

O RE

Podobno kot spore med posamezniki nesporazume in spore med skupnostmi ljudje lahko uspešno rešijo s pogovorom (dialogom), kompromisi, vljudnim, spoštljivim, mirnim in razumnim sporazumevanjem. Skupnosti se med seboj sporazumevajo in sklepajo kompromise po svojih predstavnikih. K našemu vedenju do drugih članov skupnosti in do članov druge skupnosti prispevajo stereotipi in predsodki. Včasih se lahko posamezniki in tudi skupnost med seboj sprejo zaradi predsodkov. O stereotipih in predsodkih piše v nadaljevanju.

Učitelj naj predstavi določen spor med dvema skupnostma. Pogovorite se, kako bi ga lahko rešili.

BESEDNJAK

Stereotip – pretirano splošno, poenostavljeno, običajno zmotno prepričanje o značilnostih neke skupine ljudi ali članov te skupine. Predsodek – doživljanje in izražanje močnih (praviloma) negativnih čustev (zlasti sovražnosti) do neke skupine ljudi ali članov te skupine; vključuje tudi pripravljenost ljudi, da se sovražno vedejo do te skupine, njenih članov; predsodek se razvije iz stereotipov, ni pa to nujno.

25. Kaj so predsodki Posamezniki imajo včasih zmotna negativna prepričanja o neki skupini ljudi (negativne stereotipe), ki je malo drugačna od večine prebivalcev. Na primer o manjšini, ki se morda po narodnosti, veri, vedenju razlikuje od večine. Poleg tega pa do manjšinske skupine in njenih članov občutijo še negativna čustva (npr. jezo, strah) in se do njih sovražno vedejo. To pomeni, da imajo do teh ljudi predsodek. Predsodke razvijemo iz stereotipov, vendar to ni nujno. Če imamo predsodke, so ti običajno negativni. Posamezniki imajo različne vrste predsodkov o ljudeh neke narodnosti, vere, barve kože, starosti … Predsodke izražajo na različne načine: širijo laži o neki skupini ljudi, pripovedujejo nesramne in žaljive šale o njih, ljudem iz te skupine se izogibajo ali pa so do njih celo nasilni. Risba prikazuje otroke, ki nimajo predsodkov do barve kože, spola, narodnosti.

O RE

Predsodki so krivični in žaljivi. To sami doživimo takrat, ko ima nekdo (ali skupnost) neupravičeno slabo mnenje o nas, nas zavrača in/ali sovraži. In to samo zato, ker smo na primer določene narodnosti, starosti ipd. Če imamo do določene skupine ljudi predsodek, bomo morda te ljudi tudi neupravičeno zapostavljali, žalili, prizadeli – jih nepravično obravnavali. Življenje nekaterih skupin ljudi v človeški in državljanski skupnosti je zaradi predsodkov posebej težko.

Včasih nekdo, ki je sicer zelo sposoben za določeno delo, vendar ima telesno oviranost, težko dobi zaposlitev. Podobno lahko doživijo ljudje, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Nekateri stari ljudje so osamljeni, saj mlajši nočejo preživeti dela prostega časa z njimi. Vse to niso samo hude težave za posameznike, temveč za vso skupnost. V skupnosti, v kateri je mnogo nesrečnih ljudi in se različne skupine med seboj ne spoštujejo ali se celo sovražijo, ni prijetno živeti. Kot je zapisano zgoraj, lahko skupnost zaradi predsodkov ne obravnava vseh ljudi enako. Takemu neenakemu, nepravičnemu ravnanju z osebo ali skupino ljudi zaradi njene narodnosti, vere, spola, starosti itd. rečemo diskriminacija.

V zvezek vsak učenec zapiše primer predsodka. Nato jih preberete in jih nekaj zapišete na tablo. V pogovoru ugotovite, do katerih skupin ljudi ste navedli največ predsodkov. Do katerih skupin ljudi menite, da imajo ljudje v naši državljanski skupnosti največ predsodkov? Iz česa to sklepate?

BESEDNJAK Diskriminacija – neenaka, nepravična obravnava ljudi zaradi tega, ker pripadajo določeni skupnosti.

O RE

Skupnost državljanov Republike Slovenije

Živimo v državi z imenom Republika Slovenija. Kdaj in kako je nastala? Kako lahko nekdo postane slovenski državljan? Svojo državo prepoznamo po nekaterih simbolih. Kateri so in ali jih znamo natančno opisati? S svojo državo smo povezani; včasih slišimo, da je to patriotizem. Kaj natanko pomeni ta beseda? Naša država je demokratična, oblast izbirajo državljani demokratično – kako to poteka, katere vrste oblasti imamo in kdo ima najvišjo oblast? Imamo najvišji zakon, ki mu rečemo ustava. Kaj je v njej zapisano? Imamo zakone, ki veljajo za vse državljane enako, tudi za tiste, ki so na volitvah dobili oblast. Kje nastanejo zakoni? Slovenija je pravna država in pogosto slišimo, da smo vsi enaki pred zakonom. Kaj pomenijo ti zapleteni izrazi? Mnogi opozarjajo, da mora Slovenija ostati socialna država. Zakaj je to tako pomembno? Kaj pomeni, če rečemo, da imamo socialne pravice? Slovenija je članica zveze demokratičnih evropskih držav, Evropske unije. Kako je nastala ta zveza? Katere prednosti imamo, ker smo njeni člani? Slišimo, da ima Evropska unija nekatere težave. Katere? Kako jih bo rešila?

25. 6. 1991

27. 6. 1991

25. 10. 1991

1992

Na fotografiji je glasovnica, na kateri je 23. decembra 1990 večina volivcev obkrožila DA. Tako so glasovali za samostojno in neodvisno državo Slovenijo.

25. junija 1991 so slovenski predstavniki v tedanjem parlamentu razglasili neodvisno državo Republiko Slovenijo. Naslednji dan pa je bila na trgu pred to stavbo v Ljubljani (danes slovenski parlament) slovesna razglasitev nove države Republike Slovenije. Slavnostno so dvignili novo zastavo.

Predstavnik hrvaške vlade je izjavil, da Hrvaška priznava novo državo Republiko Slovenijo.

Jugoslovanska vojska je 27. junija 1991 napadla slovensko ozemlje. Začela se je desetdnevna vojna za Slovenijo. Prebivalci Slovenije so med vojno za našo samostojno državo močno podpirali slovenske vojake in policiste, ki so v bojih tvegali svoja življenja.

Zadnji vojaki jugoslovanske vojske so zapustili Slovenijo 25. oktobra 1991 z ladjo iz Kopra.

Leta 1992 je Republika Slovenija postala članica največje organizacije držav in narodov, Organizacije združenih narodov (OZN).

O RE

23. 12. 1990

Časovni trak: Kako je nastala Republika Slovenija

2. Kako je nastala Republika Slovenija

Po prvih svobodnih volitvah se je pri Slovencih okrepila volja, da prvič v zgodovini ustvarijo svojo državo. Slovenski volivci so 23. decembra 1990 na plebiscitu v veliki večini (88,2 %) glasovali za to, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Naslednje leto 25. junija 1991 je Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država. To je bil največji zgodovinski dosežek slovenskega naroda, ki je v stoletjih ohranil svoj jezik in kulturo, vendar ni imel svoje države oziroma samostojnosti. Jugoslovanska oblast je osamosvojitev Slovenije skušala preprečiti tako, da je slovensko ozemlje napadla z vojsko. Vendar je slovenska vojska skupaj s policijo v desetdnevni vojni uspešno obranila svojo novo državo in njeno ozemlje. Jugoslovanska vojska je morala slovensko ozemlje zapustiti.

BESEDNJAK Plebiscit – glasovanje volivcev na kakem ozemlju o odcepitvi iz neke države ali priključitvi tega ozemlja drugi državi.

Poizvedi, katere države so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije (SFRJ).

Slovenski parlament predstavlja zakonodajno vejo oblasti. Sestavljata ga Državni zbor RS in Državni svet RS. Državni zbor ima 90 poslancev. Poslanci sprejemajo zakone, izvolijo pa jih volivci. Volivci torej izvoljenim poslancem zaupajo, da bodo sprejemali zakone, ki urejajo življenje v naši državi. Vsak poslanec pa mora biti na dan volitev star najmanj 18 let. Poslanci izvolijo vlado. Vlada predstavlja izvršilno vejo oblasti. Sestavljajo jo predsednik vlade (premier) in različni ministri (na primer za gospodarstvo, zdravstvo, kulturo …). Vlada izvršuje zakone, ki jih sprejema državni zbor. Vlada skrbi, da se zakoni pravilno izvajajo. Če poslanci niso zadovoljni z delom vlade, jo lahko razrešijo in izvolijo drugo.

Sodno vejo oblasti predstavljajo sodišča. Sodniki na sodiščih odločajo o sporih med posamezniki in skupinami. Sodijo tistim, ki niso ravnali tako, kot piše v zakonih in drugih predpisih. Kršiteljem odredijo tudi kazni.

Ustavno sodišče razsoja v primerih, ko so kršene ali bi lahko bile kršene človekove pravice, zapisane v ustavi. Na fotografiji je stavba v Ljubljani, v kateri je Ustavno sodišče.

O RE

Slovenska država ima tudi predsednika ali predsednico republike. Izvolijo ga/jo volivci na volitvah. Predsednik republike razpiše volitve poslancev v državni zbor. Ko se srečuje s predstavniki drugih držav, predstavlja našo državo; govori v imenu Slovenije. Posameznikom ali skupinam podeljuje priznanja za posebne dosežke. Odloča o pomilostitvah obsojenih. Je poveljnik/-ica slovenske vojske. Državnemu zboru v izvolitev predlaga ustavne sodnike.

Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat' dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!

Republika Slovenija ima državne simbole. Ima svojo slavnostno pesem ali himno. To je sedma kitica pesmi Franceta Prešerna Zdravljica. Himno predvajajo na proslavah in ob pomembnih dogodkih. Tudi na športnih tekmovanjih pri nas in v tujini, če zmagajo slovenski športniki. Slovenija ima še svoj grb in zastavo. Zastava je stalno razobešena na nekaterih pomembnih stavbah, na primer na šolah. Na stanovanjskih hišah smo jo stanovalci dolžni obesiti ob državnih praznikih. Kako in kdaj uporabljamo državne simbole, določa zakon.

BESEDNJAK

Pomilostitev – obsojeni osebi je oproščen del kazni. Državni svet – sestavljajo ga člani drugega dela slovenskega parlamenta. Izvoljeni so po posebnem postopku. Državni svet ugotavlja, (a) ali bo zakon mogoče izvesti v praksi; (b) državnemu zboru lahko predlaga, naj sprejme nek zakon; (c) če ugotovi, da sprejeti zakon ni ustrezen, lahko zahteva, naj o njem državni zbor ponovno odloča.

V zvezek napiši ime in priimek slovenskega skladatelja, ki je uglasbil slovensko himno. Pomagaj si s svetovnim spletom.

Pozanimaj se, kaj predstavljajo simboli v slovenskem grbu?

6. Kakšna je razlika med narodom in državo So am I.

Slovenija je država vseh državljanov. Vsi državljani pa niso slovenske narodnosti. Nekateri so Italijani, Madžari, Hrvati itd. Slovenska država ima do slovenskega naroda – ljudi (pripadnikov) slovenske narodnosti – posebne dolžnosti. Varuje njihove skupne in bistvene značilnosti, predvsem slovenski jezik in kulturo. Slovenščina je uradni in obvezni jezik v državi. To pomeni, da morajo uradniki v državnih uradih, ustanovah (npr. v šolah) govoriti in pisati v slovenščini. Slovenščino se morajo učenci in dijaki učiti v šoli. Država s svojim denarjem pomaga pri izdajanju knjig v slovenskem jeziku, delovanju slovenskih gledališč in snemanju slovenskih filmov. To pomeni, da podpira slovensko kulturo. Slovenci živijo tudi izven meja naše države. V sosednjih državah, v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in na Hrvaškem, živijo pripadniki slovenske narodne skupnosti (narodne manjšine). To so Slovenci, ki so državljani teh držav – pravimo jim zamejski Slovenci. Slovenska država jim pomaga, da ohranjajo slovenski jezik in kulturo. Slovenska država z denarjem pomaga društvom, ki tam izdajajo knjige in časopise v slovenščini, igrajo gledališke igre itd.

O RE

Mnogi ameriški Slovenci se zanimajo za domovino svojih prednikov. Čeprav mnogi ne znajo govoriti dobro slovensko, skušajo ohraniti svojo narodno identiteto. Med seboj se povezujejo v organizaciji Slovenska narodna podporna jednota. Beseda jednota je starinska, pomeni pa enota. Slovenski izseljenci, ki še znajo slovensko, govorijo slovenščino drugače, kot jo danes govorimo v Sloveniji. Govorijo jo tako, kot so jo ljudje govorili včasih v kraju, iz katerega so se izselili oni ali pa njihovi predniki. Oglej si spletno stran te organizacije (www.snpj.org). V katerem jeziku je napisana?

Narod je velika skupnost ljudi, ki običajno živijo na določenem ozemlju. Govorijo isti jezik, imajo skupno kulturo in zgodovino. Kaj je država, smo že spoznali.

I'm Slovenian.

Mnogo pripadnikov slovenskega naroda živi oddaljenih od Slovenije. Približno tristo tisoč Slovencev se je v preteklosti za stalno izselilo v ZDA in Kanado, veliko tudi v Argentino in Avstralijo. Postali so državljani teh držav. Ker so se izselili, jim pravimo izseljenci. Pogosto se združujejo v tamkajšnja slovenska društva, svoje potomce učijo slovenščine in ohranjajo slovensko tradicijo (navade, običaje, vabijo na prireditve slovenske umetnike itd.). Nekateri otroci naših izseljencev (danes so že odrasli) še vedno čutijo, da so po narodnosti Slovenci. Tako se počutijo, čeprav morda ne govorijo dobro slovensko. Legenda:

Razmisli in pojasni, zakaj izseljenci in njihovi potomci govorijo drugačno slovenščino kot danes mi.

Slovenske manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem Madžarska narodna skupnost Italijanska narodna skupnost

Na zemljevidu je z zelenimi črtami označeno, kje v Italiji, Avstriji in na Madžarskem živijo zamejski Slovenci.

12. Slovenija je članica Evropske unije Slovenija je s svojimi prebivalci in kulturo že stoletja del velike evropske civilizacije. Ko se je osamosvajala, ni nameravala postati izolirana majhna država. Prizadevala si je za pridružitev zvezi evropskih držav in narodov – Evropski uniji (EU). Slovenija je pogoje za vstop v EU izpolnila in postala njena enakopravna članica 1. maja 2004. Slovenija je od 1. maja 2004 članica Evropske unije.

Slovenija je z vstopom v EU sprejela dolžnosti, ki jih imajo vse članice EU. V skupno »blagajno« EU mora prispevati nekaj denarja, ki ga EU uporabi za različne skupne cilje – na primer za podporo kmetom, za znanstvene raziskave, za gradnjo cest in železnic, ki povezujejo države itd. Seveda tudi Slovenija dobi del tega skupnega denarja.

O RE

Večino odločitev, ki so pomembne za skupno življenje prebivalcev Slovenije, sprejmemo v Sloveniji. Vendar pa o nekaterih zadevah odločajo politične ustanove EU. Na primer, da bodo morale biti vse nove stavbe v EU zgrajene tako, da bodo za ogrevanje porabile zelo malo energije. V vseh državah bodo morali graditelji to spoštovati. O takih zadevah v Sloveniji ne moremo več samostojno odločati. Tako se tudi ne moremo odločiti, da bomo pri nas stavbe še naprej gradili tako kot doslej. Kljub temu imamo še vedno svojo samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo.

BESEDNJAK Zahodna Nemčija – Nemčija je bila po drugi svetovni vojni razdeljena na Zahodno in Vzhodno Nemčijo. Zahodna je pripadala zahodnemu političnemu bloku, Vzhodna Nemčija pa vzhodnemu bloku. Leta 1990 sta se obe Nemčiji ponovno združili v skupno državo.

Združeno kraljestvo

Zemljevid prikazuje Evropo in države članice EU leta 2017. EU sestavlja 28 držav članic. Državljani Združenega kraljestva so se na referendumu leta 2016 odločili, da izstopijo iz EU, predvidoma v dveh letih. Do izstopa iz EU pa ima Združeno kraljestvo vse pravice in obveznosti kot druge države članice EU.

Ali v Sloveniji vidiš na javnih zgradbah simbol Republike Slovenije in EU? Kateri?

Časovni trak: Evropska unija in Slovenija podpisali pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo. S tem se je med njimi začelo tesnejše gospodarsko sodelovanje.

1979 V mesecu juniju 1979 so vsi volivci EU prvič volili člane Evropskega parlamenta.

Državljani Evropske unije (EU) na ozemlju držav EU prosto upravljajo denar. To na primer pomeni, da lažje kupujejo nepremičnine ali vlagajo svoj denar v podjetja v drugih državah EU. Zaradi tega imajo koristi države in posamezniki. Tako je članstvo v EU za Slovenijo nekaj dobrega, ji koristi – rečemo, da je za Slovenijo prednost (glej primer spodaj – prodaja hladilnikov). Ni pa to edina prednost. Slovenija je v EU enakopravna država članica. Zato je danes slovenščina eden od uradnih jezikov EU. To pripomore k temu, da slovenski narod še naprej ohranja svoj jezik. Vsak slovenski državljan je danes tudi državljan EU. Državljani EU lahko živijo in se zaposlijo v kateri koli državi članici. Na primer, mladi ljudje se lahko izobražujejo v drugih državah EU. Če nekdo, na primer, konča šolanje v Nemčiji, njegovo spričevalo/diploma velja tudi v Sloveniji ali na Portugalskem. Če konča šolanje v Sloveniji, njegovo spričevalo/diploma prav tako velja v drugih državah EU.

O RE

1995 Vlade držav Belgije, Francije,

13. Prednosti članstva v Evropski uniji

1951 V Parizu so predstavniki šestih držav

Luksemburga, Nemčije, Nizozemske, Portugalske in Španije so se dogovorile, da na mejah med njimi ne bo več policijskega nadzora. Veljati je začel Schengenski sporazum. Imenuje se po kraju, kjer so ga podpisali.

2004 Republika Slovenija je 1. maja

2004 postala članica EU. Slovenski državljani pa so postali tudi državljani EU. Svoje zadovoljstvo so pokazali različno. Štirje prebivalci Gornje Radgone so ga pokazali tako, da so se s čolnom zapeljali po reki Muri. Pri tem so razvili slovensko in zastavo EU.

Večina držav EU je na mejah ukinila mejne prehode, kjer so prej obmejni policisti nadzorovali potnike. Zato lahko danes brez potnega lista in ustavljanja na meji potujemo v mnoge države, na primer v Italijo, Avstrijo ali na Madžarsko. Ko potujemo po državah EU, tudi lahko telefoniramo, pošiljamo SMS-e, brskamo po spletu itd. po enaki ceni kot doma.

Slovensko podjetje želi prodati hladilnike v Nemčijo. Hladilnik bi bil v nemških trgovinah predrag za kupce, če Slovenija ne bi bila članica EU. Cena, ki bi jo določilo slovensko podjetje, bi se namreč povečala zaradi dajatve (carine). Carino bi za prodajo tujih izdelkov zaračunala nemška država.

Odkar pa je Slovenija v EU, države EU od prodaje slovenskih izdelkov v tamkajšnjih trgovinah ne dobijo več carine. Slovenija lahko več svojega blaga izvozi. Prav tako lahko tuja podjetja iz EU prosto prodajajo v Sloveniji.

2007 1. januarja 2007 je Slovenija prevzela evro kot zakonito plačilno sredstvo.

Gospe in gospodje ...

2007 21. decembra 2007 je Slovenija

postala članica schengenskega območja. S tem je bil odpravljen nadzor na mejah s sosednjimi državami Avstrijo, Italijo in Madžarsko.

2018 EU ima 28 držav članic.

Meine Damen und Herren ...

V EU je 24 uradnih jezikov, med

Ladies and gentlemen ... njimi tudi slovenščina. Vsi ti jeziki so Mesdames et Messieurs ...

enakopravni. Slovenski predstavniki lahko v Bruslju uporabljajo slovenščino. Zakoni, ki jih sprejmejo v Bruslju, morajo biti prevedeni v vse uradne jezike EU. To sicer zahteva veliko prevajanja, vendar je to dobro, ker se tako nobenemu narodu ne godi krivica. V eni od listin EU piše, da ta zveza držav spoštuje jezikovno različnost Evrope. To je ena izmed vrednot EU.

O RE

Slovenija je utemeljena na človekovih pravicah

Iz zgodovinskih knjig in filmov izvemo, kakšne zločine so nad ljudmi izvajali tisti, ki so imeli oblast. Se to danes še dogaja? Ali nima vsak človek pravice do življenja, varnosti in do tega, da ga nihče ne muči ali mu jemlje imetja? Gotovo ima te pravice, pa vendar – je to kje zapisano in uradno sprejeto? Kdaj in kje je človeštvo sprejelo te ideje? Nobenemu človeku ni mogoče odvzeti temeljnih pravic, te brezpogojno veljajo za vse. Ljudje danes očitno veliko razmišljajo o človekovih pravicah. Ali ima takšno razmišljanje kaj opraviti z etiko? Slovenska država je bila ustanovljena tudi z namenom, da bodo v njej posebej zaščitene človekove pravice njenih državljanov. Samo njenih državljanov ali vseh, ki živijo na ozemlju slovenske države? V Ustavi Republike Slovenije piše, da so človekove pravice eden od temeljev naše države. Ali to pomeni, da v Sloveniji sploh ni kršitev človekovih pravic? Komu se lahko pritožimo, če menimo, da je nekdo kršil katero od naših temeljnih človekovih pravic? Ne smemo se samo potegovati za svoje pravice. Spoštovati moramo tudi pravice, ki jih imajo drugi ljudje. Njihova in naša pravica si včasih lahko nasprotujeta. Morda nekomu drugemu kršimo njegovo pravico, ker hočemo na vsak način uveljaviti svojo pravico. Kako ravnati v takšnih primerih?

1. Pravica do življenja in svobode V zgodovini so mnogi voditelji zlorabljali svojo politično in vojaško moč za to, da so izvajali zločine nad ljudmi. Zelo redka so bila obdobja, v katerih je bil posameznik vsaj malo zaščiten pred zlorabami in nasiljem tistih, ki so imeli več moči od njega. Še v dvajsetem stoletju so diktatorji in voditelji totalitarnih držav zapirali, mučili in ubijali ljudi samo zato, ker naj bi imeli »napačna« prepričanja, vero ali pa naj bi bili »napačne« narodnosti.

O RE

Osebna svoboda je pravica, ki se je človeštvo morda najdlje zaveda. Kljub temu še danes po svetu zapirajo ljudi, ki niso prekršili nobenega zakona. V naši družbi osebna svoboda pomeni, da se na primer svobodno gibljemo, svobodno izbiramo partnerja, potujemo itd. Pogovorite se o tem v oddelčni skupnosti.

Z današnjimi besedami rečeno – voditelji niso spoštovali človekovih pravic, kot sta pravici do življenja in osebne svobode. Filozofi in drugi misleci so že v stari Grčiji poudarjali, da ima človek pravico do svobode, vendar so bili prepričani, da to ne velja za njihove sužnje. To voditeljev ni odvrnilo od surovosti. Tudi pozneje v zgodovini so različni razumniki opozarjali na ti dve pravici. Kljub temu so imeli premožni in vplivni ljudje sužnje skoraj vso zgodovino; še pred 150 leti so jih imeli v nekaterih delih Amerike. Sodišče lahko v nekem primeru odloči, da nam odvzame osebno svobodo. V katerem primeru?

2. Pravica do enakosti

Ideja o svobodi in enakosti ljudi je občasno krožila med ljudmi že v starem veku. Med drugim je bila prisotna v zgodnjih krščanskih skupnostih. Te so poudarjale enakost ljudi pred Bogom in v posmrtnem življenju.

V 18. stoletju (novi vek) so francoski filozofi širili idejo, da dobijo vsi ljudje ob rojstvu enake pravice. Nasprotovali so privilegijem, ki so jih v Franciji imeli plemiči. Trdili so, da si morajo ljudje dobro življenje ustvariti z delom in izobrazbo. Zavzemali so se tudi za to, da sme vsak človek svobodno izražati svoja prepričanja. Te ideje so uporabili francoski revolucionarji, ki so z uporom leta 1789 odvzeli oblast kralju in plemstvu. Ideji o svobodi in enakosti so dodali še idejo o bratstvu med ljudmi (o tem, da smo vsi pripadniki človeške vrste). Vse ideje so vnesli v besedilo Deklaracija o pravicah človeka in državljana.

Stari Grki so se v mestu Atene močno zavzemali za nekatere pravice ljudi. Na primer za pravico sodelovati pri urejanju države. Vendar te pravice niso imeli ženske in sužnji. Po eni strani so Atenci ustvarili državo, ki jo zaradi njenih dosežkov (demokracije, umetnosti in filozofije) še danes občudujemo. Po drugi strani pa so z ženskami in sužnji ravnali tako, kot danes ni dopustno.

Vendar voditelji po svetu tudi pozneje v zgodovini niso priznavali temeljnih pravic »navadnim« ljudem. Jemali so svobodo lastnim državljanom, jih mučili, se zapletali v vojne z drugimi državami in izvajali zločine nad različnimi narodnimi skupnostmi ljudi. Obnašali so se barbarsko. Če bi se to nadaljevalo, bi bilo kmalu konec človeške civilizacije. Po drugi svetovni vojni je postalo jasno, da morajo države sprejeti (in izvajati) trden dogovor o spoštovanju pravic, ki jih ima vsak človek – človekovih pravic. Temeljne človekove pravice so napisane v besedilu Splošna deklaracija človekovih pravic. To besedilo so leta 1948 sprejeli in podpisali predstavniki držav članic OZN. Postalo je obvezno za vse države članice OZN.

5. Zakaj je Splošna deklaracija človekovih pravic tako pomembna Splošna deklaracija človekovih pravic je slovesna izjava, zato bi lahko pomislili: »To so žal samo lepe besede, pravice ljudi pa bodo še naprej kršene.« Vendar je to samo delno res. Potem ko so države podpisale deklaracijo, so mnoge podpisale še dodatne izjave, ki jim rečemo konvencije. Te pa niso samo slovesne izjave, ampak so zelo natančni obvezni dogovori – veljajo kot zakoni.

Slovenija je tako kot mnoge druge države podpisala konvencije, ki ščitijo pravice različnih skupin ljudi (otrok, žensk, zaposlenih, oseb z invalidnostjo) itd.

Po eni od konvencij morajo države omogočiti osebam z invalidnostjo, da se na javnih krajih prosto gibajo. Osebe na vozičkih na primer potrebujejo dvigalo in klančine. Na fotografiji je posameznik, ki želi vstopiti v eno od slovenskih ministrstev, vendar ne more − ta dostop ni urejen za osebe, ki uporabljajo invalidske vozičke.

O RE

V evropski konvenciji o človekovih pravicah piše: »Vsakdo ima pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja.« Pogovorite se o tem, kaj ta poved pomeni.

6. Slovenija temelji na človekovih pravicah

Prebivalci Slovenije so hoteli svojo samostojno državo tudi zato, da jim v njej ne bi nihče več mogel odrekati njihovih temeljnih pravic. Zato je v Ustavi Republike Slovenije napisano, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino. Vsi smo pred zakonom enaki.

V Sloveniji ustava določa, da varuh človekovih pravic in ustavno sodišče rešujeta vprašanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Predlagata, kako odpraviti te krivice. Zato lahko rečemo, da so v naši državi – podobno kot v drugih demokratičnih državah – človekove pravice veliko več kot le lepe besede.

Vsakdo ima tudi pravico do dela. Žal je to pravico težko uresničiti, tudi v Sloveniji. Veliko ljudi je revnih, ker nimajo zaposlitve. Revna človeka na sliki izbirata med oblačili, ki so jih ljudje darovali Rdečemu križu. Ta organizacija pomaga ljudem v stiski.

V slovenski ustavi preberi 17., 18. in 19. člen. Izpiši besede, ki jih ne razumeš. Med učno uro s pomočjo učitelja razjasnite, kaj besede in besedilo v teh členih pravzaprav pomenijo.

BESEDNJAK Klančina – nekoliko nagnjena površina za lažji dostop. Svoboščine – pravica, da ravnaš svobodno.

8. Kaj so otrokove pravice

Človekove pravice so splošne. To pomeni, da jih imajo moški, ženske in otroci. Ena od teh treh skupin ljudi je še manj zaščitena pred zlorabami in nesrečami kot drugi dve – otroci. Zato so predstavniki držav OZN podpisali pomembno izjavo, Konvencijo o otrokovih pravicah. Konvencija je za vse podpisnike obvezna; države, ki so konvencijo podpisale (tudi Slovenija), so dolžne kaznovati kršitelje. Bistvo konvencije lahko opišemo takole: Otroci imajo pravico do dobrega otroštva, do tega, da razvijejo svoje sposobnosti in postanejo enakopravni člani skupnosti. Glavne pravice otrok so:

Otrokove pravice

Otroci imajo pravico biti s svojimi družinami ali s tistimi, ki bodo najbolje skrbeli zanje.

Med hude kršitve otrokovih pravic sodi otroško delo. Na fotografiji so otroci iz kraja Sonakhali v Indiji, ki s pripravo opeke za gradnjo hiš služijo denar za hrano.

O RE

2. Otroci imajo pravico do zadostne količine hrane in do čiste vode.

3. Otroci imajo pravico do ustrezne življenjske ravni. 4. Otroci imajo pravico do zdravstvenega varstva.

5. Otroci s posebnimi potrebami imajo pravico do posebne skrbi in do usposabljanja.

6. Otroci imajo pravico do igre.

7. Otroci imajo pravico do brezplačnega izobraževanja. 8. Otroci imajo pravico do varnosti in do zaščite pred

poškodbami in zanemarjanjem.

9. Otroci ne smejo biti poceni delovna sila ali vojaki. 10. Otrokom mora biti dovoljeno govoriti njihov materni jezik in izražati njihovo lastno vero in kulturo.

11. Otroci imajo pravico do izražanja lastnega mnenja in do druženja ter izmenjevanja mnenj.

Vir: UNICEF (povzeto po Amnesty International).

Učenci naj se razdelijo na skupine. Do naslednje ure naj vsaka skupina v časopisih ali na spletu poišče zgodbo o otroku ali otrocih, ki jim je bila kršena ena od njihovih pravic. Nato naj vsaka skupina predstavi zgodbo, pravico, ki je bila kršena, in svoje mnenje.

Na ozemlju, kjer so bili vojaški spopadi, so ponekod zakopane mine. Te eksplodirajo, če kdo stopi nanje. Pogosto so to otroci, ki se radi igrajo na prostem. V državah na takih območjih je kršena pravica otrok do varnosti.

O RE

Verovanje, verstva in država

Ena od človekovih pravic je, da sprejema neko vero ali pa ne veruje. Kaj je vera in kaj je verstvo? Kdo je vernik? Verniki se povezujejo v verske skupnosti. Katera je največja verska skupnost v Sloveniji? Povsod po Sloveniji opazimo znamenja vere, ki jo sprejemajo člani največje verske skupnosti. Katera so ta znamenja? V Sloveniji delujejo poleg najštevilnejše verske skupnosti še druge verske skupnosti. Katere? V slovenski ustavi piše, da so vsa verstva enakopravna. Piše tudi, da so verske skupnosti ločene od države. Kaj pomeni ta izraz? Slovenska država ne more biti brezbrižna do verskih potreb svojih državljanov. Kako pomaga verskim skupnostim? Neverujoči ljudje si zastavljajo nekatera vprašanja, podobna tistim, ki si jih zastavljajo verujoči. Katera vprašanja so to? Verujoči in neverujoči imajo enake pravice. Drug drugemu morajo dopuščati, da na svoj način iščejo odgovore na vprašanja. Med ljudmi po svetu je razširjenih mnogo verstev. Nekatera imajo majhno število vernikov. Katera so najbolj razširjena svetovna verstva? V katerih delih sveta prevladujejo? Kaj so njihove značilnosti, v čem se med seboj razlikujejo in kaj jim je skupno?

1. Svoboda veroizpovedi Ena od pravic človeka je, da veruje, izpolnjuje verske dolžnosti in izraža svojo vero. Vsak človek ima tudi pravico, da ne veruje. Slovenska država mora skrbeti, da ljudje lahko uveljavljajo svojo voljo do veroizpovedi. Svojo vero lahko javno izražajo. Nihče pa ni dolžan, da javno izpove, ali veruje, katero verstvo sprejema ali pa ne veruje. Vse to je napisano v slovenski ustavi:

»Izpovedovanje vere […] v zasebnem in javnem življenju je svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.«

Kaj je verstvo? To so vsa verska prepričanja, verske zapovedi in obredi, ki jih sprejema neka verska skupnost. Za večino verstev lahko rečemo, da učijo o obstoju enega ali več bogov. Mnoga verstva govorijo o stvarjenju sveta in človeka. Vsa verstva se ukvarjajo s človekom, ki išče odgovore na vprašanja: Kaj je človek? Zakaj obstaja svet? Kako je svet nastal? Kaj lahko človek upa? Kaj je s smrtjo? Kaj je smisel življenja? To so seveda zapletena vprašanja; verstva nanje ne dajejo preprostih odgovorov.

O RE

Nekatere verske skupnosti imajo duhovnike. To so osebe, ki vodijo obrede, razlagajo verske nauke in za vernike vzpostavljajo zvezo z bogom. Na risbi so katoliški, islamski (iman) in judovski (rabin) duhovnik.

Zakaj je pravica do izpovedovanja vere temeljna človekova pravica? Premisli: Ali so kdaj v preteklosti preganjali ljudi zaradi njihove vere? Jih preganjajo danes? Če da, kdaj in kje se je to dogajalo oziroma kje se to dogaja?

Verstva učijo vernike, da človek ne sme storiti vsega, kar bi sicer lahko storil. Človeku torej postavljajo omejitve in moralna pravila. Verstva opozarjajo na pravila, ki jih človek nikoli ne bi smel spreminjati; učijo, da so ta pravila od Boga. Eno takih pravil se glasi: »Ne jemlji si lastnine drugih ljudi.« ali preprosteje »Ne kradi.«. Tako pravilo so zapovedala verstva pred več tisoč leti, ko so bili skoraj vsi ljudje verniki. Pravilo se do danes ni spremenilo. Sprejema ga velika večina ljudi, verujočih in neverujočih. Vendar danes to ni le versko pravilo, temveč je tudi moralno pravilo in pravilo, napisano v zakonu.

Večina verstev govori o tem, da je človek nepopoln, njegovo življenje pa sestavljeno tako iz veselja kot iz trpljenja. Mnoga verstva tudi razglašajo, da si mora človek s svojimi dobrimi deli zaslužiti odrešitev.

2. Kaj so verske skupnosti in cerkve

Verniki se povezujejo v verske skupnosti. Člani neke verske skupnosti so ljudje, ki: • verujejo v istega boga,

• so organizirani (imajo verske ustanove, razdelijo si naloge), Na fotografiji so člani katoliške verske skupnosti, ki na Brezjah na Gorenjskem skupaj slavijo praznik Marijinega vnebovzetja.

• opravljajo skupne obrede, • sprejemajo isti verski nauk, ki je morda zapisan v svetih knjigah (na primer Svetem pismu, Koranu), • sprejemajo iste prepovedi in zapovedi, • z obredi in praznovanji spremljajo dogodke v človekovem življenju od rojstva do smrti.

9. Krščanstvo Danes je v svetu izmed vseh verstev najbolj razširjeno krščanstvo. Nastalo je iz judovskega verstva in je prav tako enoboštveno verstvo. Njegov začetnik je Jezus Kristus, ki se je rodil pred približno 2000 leti (najbrž leta 4. pr. n. št.) v Betlehemu (mesto v današnjem Izraelu). Jezus je bil duhovni učitelj in prerok. Kristjani ga priznavajo tudi za Božjega Sina, ker naj bi ga Bog poslal na Zemljo. To pa zato, da s svojim žrtvovanjem (smrtjo na križu) premaga zlo in grehe pri ljudeh. Tako kristjani pojmujejo Jezusa kot odrešenika. V krščanstvu je oseba, ki za ljudi pripravlja kraljestvo, v katero bodo prišli po koncu svojega življenja na Zemlji.

O RE

Jezusa so nasprotniki obsodili na smrt in ga usmrtili na križu. Vendar krščanska vera uči, da je vstal od mrtvih in tako premagal tudi smrt. Verujočim naj bi tako pokazal pot v večno življenje. Ob koncu sveta naj bi se vrnil iz nebes na zemljo in sodil mrtvim ter živim. To je temelj krščanskega verovanja.

Fotografija prikazuje prvi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji (17. maja 1996). Papež moli v romarski cerkvi na Brezjah na Gorenjskem. Beseda romanje pomeni potovanje vernikov v svete kraje ali k cerkvam, ki imajo za njihovo versko skupnost poseben pomen.

Krščanski nauk zahteva od vernikov, da se kesajo za svoje grehe in odpuščajo drugim ljudem. Ta nauk ima močne etične prvine, ki posamezniku kažejo, kako naj se vede do drugih ljudi. Bog zahteva od ljudi, da so pravični in usmiljeni ter da se zavzemajo za mir. Posebno mesto ima v krščanski veri ljubezen do ljudi in vsega človeškega.

Krščanstvo, ki je nastalo v judovskem ljudstvu, se je hitro širilo zlasti med grško govorečim prebivalstvom in v jedru rimske države (današnji Italiji) ter v mestu Rim. Kristjane so rimski vladarji sprva kruto preganjali. Kljub temu je krščanstvo postopno spodrivalo poganska mnogoboštvena verovanja in v četrtem stoletju našega štetja postalo uradna vera rimske države. Pri širjenju krščanstva so imeli pomembno vlogo Jezusovi učenci, apostoli.

Križ je simbol krščanstva.

BESEDNJAK

Enoboštveno verstvo – verstvo, ki priznava enega samega boga. Abraham – svetopisemska oseba in oče vseh Judov. Očak – pomemben prednik judovskega naroda. Prerok – kdor razširja verski nauk in napoveduje dogodke, pomembne za vero. Obljubljena dežela – dežela, ki naj bi jo Bog namenil vernikom, da bodo nekoč v njej srečno živeli. Deset zapovedi – deset zakonov, ki jih je na gori Sinaj Bog oznanil Mojzesu. Postava – starinski izraz za zakon ali zapoved. Stara zaveza – celota starih judovskih verskih besedil. Etičen – povezan s premišljevanjem o tem, ali je nekaj dobro ali slabo, pravično ali krivično. Mnogoboštveno verovanje – verovanje v več bogov. Apostol – Jezusov učenec in tisti, ki oznanja njegov verski nauk.

• Molitev: pravoverni musliman moli petkrat na dan – ob zori, ob poldnevu, popoldne, ob sončnem zahodu in pred spanjem – obrnjen je proti Meki. • Dobrodelnost. • Post: posebno pomemben je v ramadanu, islamskem svetem mesecu. • Romanje v Meko: verniki ga morajo opraviti vsaj enkrat v življenju (če so le zdravi in imajo dovolj denarja).

Kako se imenuje verska stavba, v kateri muslimanski molijo?

11. Hinduizem

Hindu je perzijska beseda in pomeni Indijec. Hinduizem pa je pet tisoč let staro verstvo. Ni ga ustanovila samo ena oseba, temveč so ga mnogi ljudje razvijali postopno. Danes je, razen v Indiji, hinduizem razširjen tudi v nekaterih njenih sosednjih državah.

O RE

Najstarejša sveta besedila hinduizma se imenujejo Vede. Pripovedujejo o davni preteklosti, o bogovih, obredih, duhovnikih (brahmanih) in zgodovini Indije. Indijska reka Ganges je sveta reka hindujcev in je prispodoba neskončnosti. Mnogi verniki romajo, da bi se okopali v njej, saj jih tudi očisti vseh grehov.

Hindujci lahko častijo enega, dva ali več bogov, lahko pa tudi nobenega. Verjamejo pa, da se po smrti človekova duša naseli – reinkarnira – v novem človeškem ali živalskem telesu. Tako naj bi bila duša obsojena na krog, v katerem se dogajajo smrti in rojstva. Kako bo nekdo živel v novem telesu,

BESEDNJAK

Nova zaveza – sveta krščanska besedila, ki jih priznavajo krščanske cerkve.

Pravoslavna cerkev – skupna oznaka za vzhodnoevropske krščanske skupnosti, ki so se pred skoraj tisoč leti ločile od rimskokatoliške cerkve.

Protestantska cerkev – izraz za versko gibanje, ki se je pred skoraj 500 leti v srednji, severni in zahodni Evropi ločilo od rimskokatoliške cerkve. Papeža ni več priznavalo za verskega voditelja. Luteranska cerkev – cerkev je dobila ime po Martinu Luthru, duhovniku iz 16. stoletja, ki je javno obsodil napake tedanje katoliške cerkve. Kalvinistična cerkev – ime je dobila po francoskem protestantskem bogoslovcu Jeanu Calvinu. Anglikanska cerkev – angleška protestantska cerkev, ki ima lastno cerkveno oblast. V 16. stoletju se je odcepila od katoliške cerkve.

Včasih so verniki različnih verstev drug do drugega nestrpni. V Indiji živijo hindujci, muslimani in kristjani. Skrajneži v vseh treh verskih skupnostih povzročajo napetosti, občasno tudi spopade. Fotografija prikazuje hindujskega aktivista Sunderlala Bahuguna, ki na ulici v New Delhiju javno protestira proti vsem skrajnežem. Nit, ki jo vrti v rokah, predstavlja prepletanje različnih verstev. Aktivist se zgleduje po indijskem mislecu in politiku Mahatmi Gandiju, ki se je zavzemal za strpnost in mir.

Izročilo – kar se iz preteklosti ohrani; na primer, kar je islam prevzel po krščanski veri. Musliman – vernik islamske vere. Post – odrekanje hrani ali pijači iz verskih razlogov. Reinkarnacija – ponovno utelešenje in življenje duše v novem telesu. Nauk o reinkarnaciji trdi, da telesa propadajo, duša pa je večna.