SPOMINSKI ZBORNIK O UDELEŽENCIH V DRUGI SVETOVNI VOJNI IZ MIHOVC IN DRAGONJE VASI by Vladko Meglic

SPOMINSKI ZBORNIK O UDELEŽENCIH V DRUGI SVETOVNI VOJNI IZ MIHOVC IN DRAGONJE VASI

Mihovce, november 2021

I. ZBORNIKU NA POT V mislih in molitvi smo še vedno z vami. Danes, ko pišem ta uvod v zbornik, je 11. avgust 2021. Vroč, lep avgustovski dan je. Dan, ko se družina Medvedovih spominja enega izmed žalostnih dogodkov v naši širši družini. Na današnji dan je pred 77 leti padel naš stric, mamin brat, naš Tonč. Tudi takrat je bil vroč avgustovski dan. Žito je bilo že spravljeno v koštah, seno na kolarnici, krompir je lepo kazal in je zorel. Na pašniku ob Reki so domači sušili otavo, ko je prišel cirkovški župan Starešina in povedal žalostno novico. Oče Simon Medved in mama Marija, rojena Lorger, sta izgubila sina drugorojenca, starega komaj 19 let. Padel je v bitki za Varšavo ob reki Warka, južno od Varšave. Za njim so žalovali bratje Janez, Slavko in Franček ter sestri Micka in Roza, tete in strici, sosedje in vsi vaščani, ki so se zavedali, da jih lahko doleti ista usoda. Strica Tonča poznam samo iz pripovedovanja. Bil je močan fant in bi bil, če bi mu bila usoda bolj naklonjena, verjetno klen slovenski kmet, ki bi ustvaril svojo družino. Njegova usoda je v naši družini pustila trden pečat. Spominjam se, da je bila v hiši obešena njegova slika z žalnim trakom. To sliko so mama (avtorjeva stara mama) vsako soboto vzeli s stene, jo previdno obrisali in postavili nazaj. Ko sem nekoč že kot srednješolec prišel med tednom domov, sem jih zalotil s sliko v roki. Vprašal sem jih, zakaj gledajo sliko, pa so mi odgovorili. »Zmeraj bolj ga pogrešam.« Kljub petim preostalim otrokom jim je Tonč manjkal. Tudi meni so misli pogosto uhajale k njemu in drugim fantom, ki so padli v tej vojni. Poznal sem tudi usodo Plajnšekovega Franeta, ki je padel kot vojak pete prekomorske brigade pri Kninu, in ostalih usode udeležencev v vojni. S preživelimi sem se večkrat

pogovarjal o njihovi vojni poti in ob tem napravil nekaj zapiskov, ki so nam sedaj pomagali pri pripravi zbornika. Grob strica Tonča sem prvič obiskal v kraju Jašinjec, dvajset kilometrov južno od središča Varšave. Bil je pokopan ob župnijski cerkvi, kasneje so komunisti to pokopališče spremenili v sadovnjak. Drugič sva njegov grob obiskala skupaj z mojo mamo, nato pa so vse žrtve prekopali na novo vojaško pokopališče in jim tam postavili tudi spomenik. S sinom Simonom sva obiskala tudi to pokopališče, na katerem počiva kar enajst tisoč vojakov. V meni je zmeraj bolj dozorevala misel, da moramo ohraniti spomin na te fante, jim postaviti spominsko obeležje in morda pisno ohraniti pričevanja tistih, ki so preživeli morijo druge svetovne vojne in se srečno vrnili domov. Želim, da bi spomenik padlim in zbornik, ki bo izšel ob tej priložnosti, ostala kot pomnik poznejšim rodovom. Vsem vaščanom Mihovc in Dragonje vasi pa želim, da bi v njihovih družinah vladali mir, razumevanje in odpuščanje. Zahvaljujem se tudi vsem živečim sorodnikom padlih vaščanov, ki so nam omogočili zbrati gradivo in z nami delili svoje spomine. Tega obsežnega projekta sem se lotil ob pomoči Prostovoljnega gasilskega društva Mihovce-Dragonja vas, občine Kidričevo in drugih sponzorjev, ki so finančno podprli projekt. Pri organizacijskih delih in urejanju zbornika sta mi pomagala tudi Jožef in Zvonka Klajnšek. Vsem se še enkrat in iskreno zahvaljujem. Ne pozabimo naših prednikov. Z ljubečim spominom se jim zahvalimo za vse, kar so dobrega storili. Še naprej naj ostanejo z nami v naših mislih in molitvi. Maks Medved 4

II. PREDSTAVITEV VASI Mihovce so manjše naselje z okoli 70 hišami v Občini Kidričevo. Imajo tipično obliko panonske vasi, z majhno cerkvico na sredini. Vas se na zahodnem delu nadaljuje v sosednjo vas – Dragonjo vas.1 Kapela v Mihovcah je eden od povezovalnih členov obeh vasi.

Kapela v Mihovcah. (Vir: album Stanka Zajca.)

https://sl.wikipedia.org/wiki/Mihovce https://sl.wikipedia.org/wiki/Dragonja_vas

Mihovce prvič omenja kaplan v župniji sv. Lovrenc na Dr. polju, Matej Slekovec. »Avgusta 1795 so se Mihovce s kapelico Antona Padovanskega odcepile od župnije sv. Lovrenc na Dr. polju. Pridružili so jih župniji Cirkovce, da ne bi bilo več potrebno pri sv. Lovrencu plačevati kaplana in bi tako prihranili 150 goldinarjev na leto.«2 Tako je ostalo do danes, ko v kapeli trikrat na leto poteka maša: tretjo nedeljo po veliki noči, Antonovo žegnanje s procesijo po vasi in Martinovo žegnanje. V kapeli so vsako leto organizirane tudi šmarnice in zadnji dve leti molitvene ure za rajne vaščane.

Zemljevid Mihovc in Dragonje vas 1910-1915i. (Vir: https://gisportal.gov.si/portal/home/webmap/viewer.html?webmap=560bb4e44f 654b568e32c9bd5e57d98d.)

Slekovec, M., 1885, Župnija sv. Lovrenca na Dr. polju, krajepisno – zgodovinske črtice

III. DRUGA SVETOVNA VOJNA

Dogajanja v času 2. svetovne vojne spadajo med najhujše zločine v zgodovini človeštva. Vojno so začele sile osi (Nemčija, Italija, Japonska) na čelu z nacistično Nemčijo in njenim napadom na Poljsko 1. septembra 1939. V vojno je leta 1940 vstopila še Italija in naslednje leto tudi Japonska. S podpisom Trojnega pakta so v Evropo in na Daljni vzhod te tri države hotele vnesti nov red, fašistični režim ter si zagotoviti medsebojno pomoč in podporo v primeru vojne. Dva dni po nemškem napadu na Poljsko sta Nemčiji vojno napovedali Velika Britanija in Francija. Oboroženi spopadi so trajali od leta 1939 do leta 1945. Vojna je zajela 61 držav, med njimi tudi Jugoslavijo. Jugoslavija se je vpletenosti v 2. svetovno vojno izmikala poldrugo leto. Nemčija je Jugoslavijo napadla 6. aprila 1941, jugoslovanska armada pa je razpadla v desetih dneh. Slovenija je z ustanovitvijo države NDH ostala popolnoma odrezana od drugih delov Jugoslavije in bila že od 11. aprila 1941 razkosana med okupacijske sile osi (Nemčija, Italija, Madžarska). Okupatorji so po zasedbi ozemlja kršili mednarodno pravo, saj so na slovensko ozemlje vpeljali svoj politični in pravni sistem. Nemci so leta 1942 prekršili še eno temeljno pravilo mednarodnega prava in v svojo vojsko začeli prisilno mobilizirati Slovence.3 Pošiljali so jih na vsa bojišča po svetu, predvsem v Afriko in tedanjo Sovjetsko zvezo. Ves čas okupacije je potekala mobilizacija 3

Vpoklic slovenskih vojaških obveznikov na nemškem okupacijskem območju Slovenije je bil zaradi nerešenega vprašanja o podeljevanju državljanstva kršitev mednarodnega vojnega prava. Na Štajerskem so prve vpoklice letnikov 1923 in 1924 izvedli julija leta 1942, na Gorenjskem in slovenskem delu Koroške pa januarja leta 1943. V primeru nekaterih letnikov so mobilizirance najprej poslali v delovno službo (nemško Reichsarbeitsdienst, kratica RAD) in šele nato v vojsko. Podrobneje: Ferenc, 2002 in Klukovič, 2013, str. 19-27 in 40-52.

v nemško vojsko, v katero so vpoklicali moške, rojene med leti 1908 in 1929 (22 generacij), skupaj okrog 38.000 moških. Mobilizacija je prizadela celotno prebivalstvo, saj so posledice morebitne neposlušnosti mobiliziranih trpeli tudi svojci. Mobiliziranci v nemško vojsko so doživeli najhujše vojne razmere, saj so se borili na najtežjih frontah v 2. svetovni vojni, in še to kot t. i. »topovska hrana«. Lahko rečemo, da so slovenski fantje in moški sodelovali v največjih bitkah 2. svetovne vojne, borili pa se niso za svojo domovino, ampak za lastno preživetje. Mobilizirancem so z Zakonom o žrtvah vojnega nasilja leta 1995 priznali status žrtev vojnega nasilja. Takrat mobiliziranci še niso dobili doživljenjske mesečne rente, ki so jo prejemale ostale žrtve. To so dobili šele leta 2009 po številnih pritožbah in pravnih postopkih. Status prisilno mobiliziranih je bil s tem letom dokončno rešen, vendar pa ostaja grenak priokus, saj je bilo za ureditev njihovega statusa potrebnih več kot 60 let. Žal je bilo pravici mnogih mobilizirancev zadoščeno šele po njihovi smrti. Podatkov o številu vojakov, ki so dezertirali iz nemške vojske v druge enote, ni. Nekateri so prešli v partizanske enote v Sloveniji in v jugoslovanske enote, ustanovljene v SZ, ter v peto prekomorsko brigado, ki je prišla v Jugoslavijo preko Francije in Italije. Pomembno pa je poudariti tudi to, da se je do danes status mobiliziranih posplošil in tako se na vse mobilizirance gleda kot na žrtve. Z nemško kapitulacijo 8. maja 1945 je bila 2. svetovna vojna v Evropi končana, s tem pa tudi vojna v Jugoslaviji. Trpljenje ljudi, ki jih je vojna kakorkoli prizadela, pa se je nadaljevalo. Neposredno po vojni so se začeli izvensodni pomori civilistov, povojne revolucionarne čistke nasprotnikov režima, pogosto tudi 8

zaradi osebnih zamer, ki jih je po vzoru sovjetske revolucije ukazalo tedanje jugoslovansko partijsko vodstvo. Množična grobišča, rezultat morije, so bila desetletja načrtno skrita pred javnostjo, dasiravno so lokalni prebivalci vedeli zanje. V veliki večini primerov je šlo za likvidacije na samem mestu grobišča. Skozi čas se spreminja razumevanje določenih dogodkov. Potrebna je pazljivost, da na te dogodke ne gledamo z današnje perspektive, ampak se skušamo vživeti v čas, v katerem so se zgodili.4 Kljub temu pa nekatera dejanja, ki so se zgodila v tem času, ne bi smela ostati nekaznovana, saj zločini zoper človeka ne zastarajo.

http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska_dela_2/pdfs/mb22_klukovic-tilen.pdf

IV. SPOMENIK PADLIM VAŠČANOM V DRUGI SVETOVNI VOJNI

Na spomeniku so vklesana naslednja imena:

Dragonja vas Drevenšek Jože – Jožofov Frangež Anton – Pavlekov Frangež Janez – Lokonov Sagadin Jože – Medvedov Vuk Vinko – Medvedov

1920–1945 1912–1941 1922–1943 1921–1945 1930–1945

Mihovce Črešnar Ivan – Črešnarov Gmeiner Franc – Zotlarov Goljat Franc – Klinčov Klasinc Štefan – Žumrov Krašovec Jože – Krašov Lah Ludvik – Vedlinov Medved Anton – Medvedov Pleteršek Franc – Plajnšekov

1903–1945 1908–1945 1922–1944 1921–1944 1907–1945 1914–1944 1925–1944 1924–1944

V. KDO SO BILI? Žrtve druge svetovne vojne niso samo imena, vklesana v kamen, so ljudje, ki so bili nekomu očetje, možje, sinovi, bratje, sosedi. Spomin nanje je še živ v pripovedih in spominu vaščanov. Zaradi oddaljenosti dogodkov spomin nanje bledi, le redki so še ljudje, ki so jih osebno poznali. Pri nastajanju zbornika smo se opirali na različne vire. Ker je Maksa usoda teh fantov zanimala in vznemirjala, je veliko zgodb slišal od udeležencev samih in jih ohranil v spominu. Nekaj zgodb mu je uspelo zapisati v času, ko so bili udeleženci druge svetovne vojne še živi. Izvrstnemu spominu Medvedove babice (Maksove mame), se lahko zahvalimo, za skoraj točen imenski seznam fantov in mož, ki so sodelovali v vojni. Informacije o vojaški poti mobilizirancev smo dobili v nemškem Zveznem arhivu (Das Bundesarchiv) in še enkrat se je izkazala pregovorna natančnost Nemcev, saj le za redke udeležence ni bilo podatkov. Sklepamo, da so to tisti, ki so bili mobilizirani proti koncu vojne. Uspelo nam je pridobiti fotografije za večino udeležencev, prav tako smo pridobili še nekaj originalnih dokumentov in pisem, ki jih hranijo posamezne družine. Žal pa nam za vse udeležence ni uspelo dobiti fotografij in vseh podatkov, morda se bo po izdaji zbornika še našel kdo, in jih posredoval. Z veseljem jih bomo dopolnili. Največ dokumentov smo našli v naših družinah, pri Medvedovih in Pleterškovih. Verjetno zato, ker sta smrti Tonča in Frančeka pustili neizbrisen pečat pri svojcih in sta posredno tudi povod za ta projekt.

V pogovorih s svojci smo izvedeli, da so o svoji vojaški niso pogosto govorili, navadno le moški med seboj, otroci pa so bili iz teh pogovorov izključeni. S časom in starostjo so razgrinjali svoje zgodbe. Čas, ki so ga prebili v vojski in med vojsko je bil ovit v oblak skrivnosti, niso se ga upali in tudi ne želeli odstirati. Zgodb navadnih ljudi, ki smo jih zapisali, ne najdemo v nobenem učbeniku, nam pa veliko povedo o času, ko se je življenje vseh ljudi nenadoma spremenilo in pustilo posledice, ki so jih tisti, ki so imeli srečo, da so preživeli, celo življenje nosili s seboj in se z njimi spoprijemali na tak ali drugačen način. Zvonka Klajnšek

Ivan Črešnar, Mihovce 32, 16. 10. 1903–1945 Ivan Črešnar se je v Mihovce priselil iz Oplotnice konec tridesetih prejšnjega stoletja. Najprej je odprl trgovino v Rotvajnovi hiši, nato je preko ceste zgradil novo hišo, v kateri je bila tudi trgovina. Poleti 1945 je bil odpeljan in usmrčen. Bil je poročen in vdova je ostala sama z majhnim otrokom. Po poizvedovanjih za njim je dobila samo dokument, da ga lahko razglasi za mrtvega.

Ivan Črešnar s sinom Hanzijem. (Vir: album Anice Črešnar.)

Dokument, ki ga je dobila vdova Milica Črešnar, ko je poizvedovala za možem. (Vir: dokumenti Anice Črešnar.)

Franc Gmajner, Mihovce 23, 1. 12. 1908–16. 3. 1945 starši Anton in Barbara, roj. Mlakar Bil je starojugoslovanski podoficir. Bil je v partizanih v Halozah. Po hajki nemške žandarmerije so ga odkrili Nemci in ga skupaj s še enim partizanom usmrtili v Narapljah.

Franc Goljat, Mihovce 36, 20. 1. 1922–28. 3. 1944 starši Anton in Marija Goljat, roj. Pleteršek Že kot otrok je bil navajen sprejeti težka bremena, saj je komaj 12leten izgubil očeta. Vpoklican je bil 15. 12. 1942, bil je tankist. Znano je, da je padel v mestu Tarnov, v bitki za Varšavo, leta 1944. Ohranjene so njegove fotografije iz tistega časa.

Na prvi fotografiji je Franc Goljat, ko je bil še doma in kasneje že v vojski. (Vir: album Antona Hergana. )

Štefan Klasinc, Mihovce 16, 17. 12. 1921–2. 7. 1944 starši Andrej in Neža Klasinc Vpoklican je bil 2. 11. 1942, ujet in pogrešan je od 2. 7. 1944. O njegovi smrti niso dobili nobenega uradnega obvestila. Domači so v času njegove smrti imeli videnja, ki so bila povezana z njim.

Štefan Klasinc v uniformi. (Vir: album Nežike Klasinc.)

Jože Krašovec, Mihovce 34, 1907–1945 starši Mihael in Ana Družina se je v Mihovce priselila. Pridružil se je partizanom, med vojno so ga poznali po imenu Žetalski Joža. Padel je leta 1945 pri Sv. Florijanu pri Rogatcu. 16

Ludvik Lah, Mihovce 39, 12. 8. 1914–11. 8. 1944 starši Anton in Marija, roj. Napast Doma je bil v Pongercah in se je v Mihovce poročil. Poročen je bil z Nežo Lah in je bil oče treh otrok. Vpoklican je bil 21. 10 1943. Na fronti je zbolel in umrl v bolnišnici v mestu Dej v Romuniji (takratna Vzhodna Madžarska) zaradi bolezni pljuč. Najmlajša hči Nežika ga ni nikoli spoznala.

Sporočilo o smrti, ki ga je prejela vdova pokojnega, Neža Lah. (Vir: dokumenti Nežike Krajnc.)

Fotografija groba Ludvika Laha. (Vir: album Nežike Krajnc.)

Anton Medved, Mihovce 41, 11. 5. 1925–11. 8. 1944 starši Simon in Marija, roj. Lorger Vpoklican je bil 17. 2. 1943 in padel v kraju Jasiniec (v bitki za Varšavo) na Poljskem. Ohranjena so njegova pisma, ki jih je pisal domačim, fotografije in spomini sestre Marije Medved.

Anton Medved na dopustu. (Vir: album Marije Medved.)

Fotografija s prijatelji in sosedi. (Vir: album Marije Medved.)5

Na fotografiji zadaj stojijo: Lipetov Rudi, mama, Lipetov Hanza, Kumečov Hanza. Nato stojijo: Plajnšekove Neža, Gerčka, Malča, dekle, ki je služilo pri Oslovih , Blatnikova Micka in Lipetova Micka. Sedijo: Medvedova Micka, Medvedov Tonč in Vukova Neža. (Poimenovani so s hišnimi imeni.)

Franc Pleteršek, Mihovce 11, 19. 11. 1924–1944 starši Jožef in Julijana, roj. Vedlin Vpoklican je bil 25. 1. 1943. Zavezniki so ga zajeli 25. 7. 1943 v kraju Leonforte na Siciliji. Iz zavezniškega ujetništva je odšel v peto prekomorsko brigado in domnevajo, da je leta 1944 padel v kraju Očestovo pri Kninu. Ohranjena so njegova pisma, ki jih je pisal domačim.

Franc Pleteršek na fotografiji izpred vojne. (Vir: album Jožefa Pleterška.)

Jože Drevenšek, Dragonja vas 14, 21. 4. 1920–3. 1. 1945 starši Jožef in Ana, roj. Potočnik Vpoklican je bil 10. 12. 1942 in poslan najprej v Francijo in nato na rusko fronto. Bil je ranjen in poslan na zdravljenje v Graz, od koder je želel oditi domov s pomočjo prijatelja iz Dragonje vasi Ignaca Podgorška. Verjetno sta bila izdana. Podgorška so poslali v taborišče Herzburg, ki je bil podružnica Dachaua. Drevenška je vojno sodišče obsodilo na smrt z obglavljanjem, ki je bilo izvršeno verjetno 3. 1. 1945. Domači niso dobili nobenega dokumenta in ga je mama še dolgo časa čakala z upanjem, da bo prevzel posest. Danes so na tej domačiji doma Gorjupovi.

Fotografiji Jožeta Drevenška. (Vir: album Dragice Kmetec.)

Na fotografiji je Ignac Podgoršek. (Vir: album Nade Pernat.)

Janez Frangež, Dragonja vas 6, 1. 5. 1922–18. 7. 1943 starši Franc in Marija Frangež Bil je drugorojenec na večji kmetiji Lokonovih in bil predviden za naslednika. Vpoklican je bil 7. 11. 1942. Poslan je bil na vzhodno fronto. Padel 1. 3. 1943 v kraju Rogatki, takratna Rusija. Bil je prvi iz župnije Cirkovce, ki je padel v nemški vojski.

Anton Frangež, Dragonja vas , 19. 5. 1912–19. 12. 1941 Doma je bil iz Sp. Jablan iz družine Primožovih. V Dragonjo vas se je poročil na domačijo Pavlekovih. Bil je starojugoslovanski vojak. Nemci so ga zajeli aprila 1941 in ga odpeljali v ujetništvo v Nemčijo. Tam je konec leta tudi umrl.

Fotografija Antona Frangeža. (Vir: album družine Klasinc )

Jože Sagadin, Dragonja vas 9, 9. 4. 1921–1945 mama Katarina Sagadin, por. Vuk Študiral je bogoslovje in je bival v semenišču. 15. 10. 1942 je bil vpoklican v nemško vojsko. Iz evidenc je razvidno, da so ga 30. 12. 1944 zajeli v kraju Lussinpiccolo, Italija. Od takrat je veljal za pogrešanega. Domači pa so od njega dobili pismo iz Pule leta 1945. Nato se je za njim izgubila vsaka sled.

Pismo Jožeta Vuka domačim. (Vir: dokumenti Nežike Toplak.)

Vinko Vuk, Dragonja vas 9, 23. 3. 1930–9. 3. 1945 starši Jakob in Katarina Vuk Bil je udeleženec kmetijske šole, ki so jo organizirale takratne nemške oblasti. Komaj 15-leten je umrl med partizanskim napadom na šolo, 9. 3. 1945, v Sv. Trojici pri Podlehniku.

Fotografija Vinka Vuka. (Vir: album Nežike Toplak.)

VI. VAŠČANI, KI SO BILI VPOKLICANI V NEMŠKO VOJSKO IN SO VOJNO PREŽIVELI Janez Medved (Medvedov), Mihovce 41, 23. 6. 1923–23. 6. 2008 starši Simon in Marija, roj. Lorger Vpoklican je bil 29. 10. 1942, iz bolnice na Češkem prišel 25. 3. 1945. Ohranjeno je njegovo pričevanje o času med in po vojni, ki ga je sam pripovedoval nečaku Maksu Medvedu.

Fotografija Janeza Medveda (Hanzeta). (Vir: album Marije Medved.)

Anton Brumec (Bašetov), Mihovce 5, 7. 6. 1927–16. 5. 1981 starši Anton in Terezija Brumec Ni podatka o vpoklicu. Vojno je preživel. 27

Franc Peršoh (Toncarov), Mihovce 37, 1. 1. 1928–6. 11. 2008 starši Franc in Ana Peršoh Vpoklican je bil decembra 1944, priveden v Gmünd, ujet v Lambachu, Avstrija, od tam ob koncu vojne pobegnil domov, preživel. Ohranjeno je pričevanje, ki ga je zapisal Maks Medved.

Fotografija Franca Peršoha iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. (Vir: album Vikice Klajnšek.)

Alojz Goljat (Klinčov), Mihovce 36, 24. 5. 1924–1996 starši Anton in Marija Goljat Vpoklican 8. 7. 1943, po dopustu je prebegnil k partizanom. Vojno je preživel.

Janez Goljat (Klinčov), Mihovce 36, 20. 10. 1928–1996 starši Anton in Marija Goljat Vpoklican decembra 1944, priveden v Gmünd, ujet v Lambachu, Avstrija, od tam ob koncu vojne pobegnil domov, preživel. 28

Leopold Medved (Medvedov), Mihovce 21, 14. 11. 1922–1983 starši Matevž in Marija Sagadin Vpoklican je bil 7. 11. 1942, zadnja informacija o njegovi vojaški poti je datirana z 28. 2. 1944. Ko je bil na dopustu, si je zgradil bunker v gozdu v Savinskem in se tam skrival do konca vojne. Kljub temu da je nemška žandarmerija vedela, da se nekje skriva, ga niso našli. Po vojni se je preselil k očetu v Mihovce, kasneje se je poročil s Sagadin Terezijo iz Sestrž in imel otroke.

Anton Kajzer (Jorečov), Mihovce 30, 27. 10. 1924–1980 starši Anton in Marija Kajzer Vpoklican je bil 14. 4. 1943, zadnja informacija o njegovi vojaški poti je bila datirana z 8. 11. 1944. Vojno je preživel.

Fotografija Antona Kajzerja. (Vir: album Ivanke Šprah.)

Franc Kajzer (Jorečov), Mihovce 30, 21. 2. 1926–1980 starši Anton in Marija Kajzer Ni podatka o vpoklicu. Vojno je preživel.

Fotografija Franca Kajzerja v vojaški uniformi. (Vir: album Ivanke Šprah.)

Janez Rotvajn (Rotvajnov), Mihovce 22, 3. 2. 1913–1988 starši Štefan in Neža Rotvain, roj. Fošnarič Ni podatka o vpoklicu. Vojno je preživel.

Jožef Lamberger (Luketov), Mihovce 18, 19. 2. 1917–1993 starši Luka in Urša Lamberger Bil je najmlajši otrok v številni Luketovi družini. V predvojni Jugoslaviji je bil v kraljevi gardi. Ob napadu na Jugoslavijo je že odslužil vojaški rok. Vpoklican je bil 19. 10. 1943, zadnja informacija o vojaški poti je iz kraja Campolung, Romunija, dne 25. 7. 1944. Tam so ga zajeli Rusi in domov je prišel oktobra 1945.

Jožef Lamberger sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. (Vir: album družine Lamberger)

Ivan Klasinc (Žumrov), Mihovce 16, 17. 1. 1917- december 1993 starši Andrej in Neža Klasinc Vpoklican je bil 28. 9. 1943, zadnja informacija o vojaški poti je z dne 21. 10. 1944 iz Ulma, Nemčija. Kasneje se je pridružil partizanom. Vojno je preživel.

Ivan Klasinc v nemški in kasneje v partizanski uniformi. (Vir: album Nežike Klasinc)

Alojz Klasinc (Žumrov), Mihovce 16, 26. 9. 1919-2. 11. 2008 starši Andrej in Neža Klasinc Vpoklican je bil 3. 4. 1943. Iz bolnice v Grazu je prišel peš v Slovenijo. Domov se je vrnil 12. 5. 1945. Njegove spomine na preživeto vojno je zapisal Maks Medved.

Alojz Klasinc kot nemški vojak. (Vir: album Nežike Klasinc)

Rudolf Sagadin (Lipetov), Mihovce 8, 15. 4. 1924starši Franc in Marija Sagadin Vpoklican je bil 22. 2. 1944, nato je bil poslan na fronto v Rusijo. Poleti 1944 je v Romuniji izgubil nogo in 5. 10. 1945 se je s transportom vrnil domov. Po vojni je bil nekaj časa knjigovodja na kmetijski zadrugi. Leta 1960 je odšel v Nemčijo, kjer še živijo sin in hči. Umrl je v Nemčiji, kjer je tudi pokopan.

Rudolf Sagadin, preden je bil vpoklican v vojsko. (Vir: album Marije Medved.)

Janez Pernat (Ropov), Mihovce 58, 27. 1. 1919-21. 4. 1987 Franc in Marija Pernat Ni podatka o vpoklicu. Domači se spominjajo njegovega pripovedovanja, da mu je krogla, ki ga je na ruski fronti zadela v roko, verjetno rešila življenje. Ko je okreval, je bil poslan na Dansko, kjer je dočakal konec vojne. Američani so ga vrnili nekaj mesecev po končani vojni.

Fotografija Janeza Pernata iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. (Vir: album Marije Šori.)

Alojz Klajnšek (Vukov), Mihovce 4 , 29. 6. 1923–29. 9. 2014 starši Anton in Terezija Klajnšek Rojen je bil v Pleterjah, v kmečki družini Kostevšekov. Mobiliziran je bil 2. 12. 1942. Vojna pot ga je vodila na Finsko in na Norveško. Po umiku iz teh držav je bil poslan na zahodno fronto. Ujet je bil v Marseillu, Francija. Kot ujetnik se je vrnil v Jugoslavijo avgusta 1945. Leta 1947 se je priženil na Vukovo posest v Mihovcah. Vojno je preživel.

Alojz Klajnšek v vojaški uniformi. (Vir: album Marije Lamberger.)

Franc Medved (Ponidrov), Dragonja vas 1, 15. 5. 1921-1. 5. 1997 Rojen v Pleterjah. Poročil se je v Mihovce. Bil je ranjen pred Beogradom, vrnil se je kot ranjenec in doma dočakal konec vojne.

Fotografija Franca Medveda iz let po vojni. (Vir: album Zinke Medved.)

Anton Medved (Medvedov), Dragonja vas 2, 12. 5. 1919-14. 6. 1991 starši Jožef in Marija Medved Vpoklican je bil 5. 4. 1943. 2. 3. 1944 je bil ranjen v roko. Dobil je dopust in se ni vrnil v nemško vojsko. Odšel je med partizane, kasneje je bil vpoklican v takratno milico (policijo), kjer je ostal do leta 1946, ko se je poročil z Marijo Dolenc (Oslovo) iz Mihovc. Franc Avguštin (Najžarov), Dragonja vas 4, 7. 5. 1918–1987 starši Štefan in Gera Avguštin Vpoklican je bil 4. 4. 1943. Poslan je bil na zahodno fronto, kjer so ga 29. 4. 1945 zajeli Američani. Od 23. 5. 1945 je bil v ujetništvu v Marseillu, Francija. 10. 8. 1945 je bil predan Jugoslaviji. 37

Janez Napast (Napastov), Dragonja vas 3, 11. 8. 1922–1977 starši Janez in Gera Napast Bil je edinec, v mladosti je z očetom delal kot tesar. Vpoklican je bil 9. 12. 1942. Dobil je malarijo in se zdravil v bolnici v Mariboru. Nato je bil poslan na fronto v Rusijo, kasneje pa v Francijo, kjer so ga 29. 4. 1945 zajeli Američani. Od 2. 6. 1945 je bil v ujetništvu v Marseillu, Francija. 10. 8. 1945 je bil predan Jugoslaviji. Po vojni se je zaposlil v TGA, kjer se je tudi upokojil.

Razglednica, ki jo je Anton Napast poslal prijatelju. (Vir: album Marije Medved.)

Štefan Medved (Žumrov), Dragonja vas 5, 12. 12. 1918–1987 starši Anton in Roza, roj. Brglez Brat Anton je bil mobiliziran, njega pa so poslali na delo na avstrijsko Koroško, kjer je delal na neki žagi. 26. 1. 1944 je bil mobiliziran v nemško vojsko v Salzburg. Zadnji podatki o vojaški poti so z dne 20. 4. 1945. Po vojni se je vrnil na svoj dom in se leta 1947 poročil v Sp. Jablane.

Anton Medved (Žumrov), Dragonja vas 5, 8. 5. 1921-22. 3. 1996 starši Anton in Roza Medved Vpoklican je bil 10. 5. 1943. 12. 6. 1943 je bil ranjen brez večjih posledic. Nato je odšel na vzhodno fronto in bil zajet v zaključnih operacijah 1945. Vrnil se je zelo oslabel konec leta 1945.

Fotografija Antona Medveda iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. (Vir: album Maksa Medveda.)

Franc Frangež (Lokonov), Dragonja vas 6, 29. 1. 1926-21. 11. 2001 Franc in Marija Frangež Ni podatka o vpoklicu. Vojno je preživel.

Štefan Korošec (Koroščov), Dragonja vas 8, 7. 11. 1925-2017 starši Martin in Roza Korošec Na Bogenšperku se je pripravljal za študij teologije in bil nato vpoklican v nemško vojsko. Vojno je preživel in do smrti je živel v Grosupljem.

Martin Korošec (Koroščov), Dragonja vas 8, 21. 10. 1923–15. 3. 2000 starši Martin in Roza Korošec Vpoklican je bil 15. marca 1942. Napoten je bil v Solbad Hall na Tirolsko. Zajet je bil 15. 9. 1944. Vojno je preživel, iz angleškega ujetništva se je vrnil 7. 9. 1945. Od leta 1948 do 1950 je moral služiti še jugoslovansko vojsko.

Martin Korošec v vojaški obleki.

Kmečkemu fantu ni bilo težko skrbeti za živino – mule. (Vir: album Jožefa Pleterška.)

Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja so si lahko začeli mobiliziranci urejati statuse žrtev vojnega nasilja in bili so upravičeni do rente, ki je večinoma niso dočakali. (Vir: dokumenti Jožefa Pleterška.)

Janez Dolenc (Furekov), Dragonja vas 7, 28. 4. 1924–7. 11. 2009 starši Janez in Marija, roj. Unuk Kot študent je bil vpoklican v nemško vojsko. Dobil je dopust, a le do Graza, kjer se je oglasil pri daljnih sorodnikih. Od tam je pobegnil domov in se nekaj časa skrival. Ker so ga iskali, se je pridružil partizanom, da ni več ogrožal domačih. Pri Rušah je bil tudi ranjen. Vojno je preživel.

Na fotografiji je Janez Dolenc leta 1951. (Vir: album Nade Pernat.)

Ludvik Drevenšek (Jožofov), Dragonja vas 14, 23. 7. 1914–15. 3. 1981 starši Jožef in Ana, roj. Potočnik Vpoklican je bil 29. 3. 1944, vojno je preživel.

Franc Zafošnik (Marofski), Mihovce 41, 28. 5. 1928–16. 10. 2020 Rojen v Pleterjah. Vpoklican je bil decembra 1944. Ob koncu vojne je peš prišel domov. Po vojni je služil še jugoslovansko vojsko, kjer je izgubil roko. Poročil se je in z ženo sta se preselila v Mihovce, kjer sta od tet podedovala kmetijo. O svoji vojni poti je pripovedoval Maksu Medvedu.

Izrez iz poročne fotografije Franca Zafošnika, 1951. (Vir: album Nade Pernat.)

VII. ZGODBE UDELEŽENCEV Alojz Klasinc V starojugoslovansko vojsko sem odšel novembra 1939, v Niš. Marca 1940 pa sem šel v prekomando v Novi Vrbas (1. pionirski polk). Bili smo brez časopisov, tudi oficirji nam niso ničesar povedali o vojni, ki se je razvijala med leti 39 in 41. 27. marca 1941 so nam povedali o puču generala Simovića v Beogradu. Bili smo ravno na maskiranju bunkerjev, od koder so nas poslali nazaj v vojašnico, kjer smo bili do velikega petka, ko so nas obvestili, da so obkoljeni in da si naj vsak po svoje pomaga. Šli smo proti Novemu Sadu in Rumi, kjer smo čakali nekaj dni na vlak proti Sloveniji. Vlak je nato peljal preko Madžarske v Nemčijo in naprej proti Poljski. Nas so ustavili pri Stečinu, v današnji Poljski, nastanili so nas v Stalag 2 c. Po štirinajstih dneh smo se javili za delo na kmetijah, saj smo bili zelo lačni. Odpeljali so nas v Grimen, kjer so nas razdelili različnim kmetom. Bil sem skupaj s še enim Slovencem iz Vurberka iz Slovenskih goric. Poleg naju so pri tem kmetu delali še Poljaki, trije moški in ena ženska. Delali smo na kmetiji, ki je bila velika okrog 100 hektarjev, in lastnik je imel štiri sinove v vojski. Kmetija je bila napredna, saj so že imeli elektriko, svojo mlatilnico in kar šest konjev. Sejali so rž in oves in nekaj manj pšenice. Glavni pridelek pa je bil krompir. Če smo dobro delali, je bil z nami zadovoljen. Čez zimo smo mlatili, kar je ostalo od poletja, in spravljali drva, večinoma bor in bukev. Domov sem se vrnil januarja 1942. V oktobru 1942 sem si moral urediti nemško državljanstvo, nakar sem bil poklican na štelungo (nabor). 1. 4. 1943 sem šel v vojsko. Z menoj so šli Hrastnik iz Gorice, Babšek iz Šikol, Jurtela iz Cirkovc in Krček iz 45

Medvedc. Bilo nas je za eno četo in pustili so nas skupaj tudi na ausbildungi v Ludwigsburgu, nato pa so nas poslali v različne enote. Jaz sem prišel v Francijo v Sartres, Ilies in Bru. Zbolel sem na nogah, zato sem šel na zdravljenje v Rosenheim, v Bad Abling, kjer sem ostal tri mesece. Tam so mi tudi popravili vse zobe. Nato so me poslali v Gradno na Poljsko, kjer sem bil pri Bialiostoku 6. avgusta 1944 ranjen. Na zdravljenje so me poslali v Frankenstein k nunam, nato pa v Vestfalijo, kjer sem ostal do novega leta. Od novega leta sem bil na zdravljenju v Grazu v bolnici, od koder so nas aprila 1945 zaradi bližajoče se ruske fronte poslali peš proti Koroški do Sv. Andraža. 8. 5. 1945 sem bil v Sv. Paulu in od tam smo se preko Dravograda peš odpravili proti domu. V Zg. Doliču smo srečali prve partizane. Izognili smo se tudi Slovenskih Konjic, saj so od tam vse pošiljali v ujetništvo. Preko Poljčan in Makol sem nato 12. maja prišel domov. Zdravljenje sem zaključil doma, v Mariboru. Opisal bi še dogodke, ki so bili povezani s smrtjo mojega brata Štefana. Štefan je padel 2. julija 1944 v zahodnem delu Rusije. V tem času sem bil jaz na poti na fronto. Z vlakom smo zaradi miniranih prog stali v Varšavi. Po kosilu sem šel v vagon malo spat. Imel sem sanje, da je bil Štefan ranjen v glavo od topovske granate in da je umrl. Doma se je v sanjah prikazal materi, ki so verjeli, da se je z vso težo naslonil na njih. Tudi očetu naj bi se v tem času (prikazal) javil v štali. Datumi se ujemajo z njegovo smrtjo.6

Osebno pričevanje Alojza Klasinca, zapisal ga je Maks Medved.

Janez Medved V vojsko sem odšel 29. 10. 1942, na štelungi (naboru) pa sem bil junija 1942. Poleg mene so odšli še Tinetov Franček iz Cirkovc, Kajnčov Šima iz Jablan, Žumrekov Franc iz Stražgojnce, Napastov Hanza iz Dragonje vasi ter Dovič in Krček iz Medvedc. Šli smo v kasarno na Ptuj in nato v Maribor. Od tam smo šli prvega novembra zvečer proti Nemčiji, kjer smo imeli v Obersteinu pri Stuttgartu en mesec osnovnega urjenja, potem pa še dva meseca učenja taktike v Baumholderju. Oficirji in podoficirji so bili večinoma invalidi in so gojili zelo strogo disciplino. Od tu smo se odpravili na dvotedensko potovanje proti Kavkazu. Potovali smo po železnici do letališča pri Stalinovem. Od tu so nas prepeljali z letali preko morja na fronto. Kurirji so nas nato z avti ali peš vodili do posameznih enot. Zelo hudo nam je bilo ob prvem stiku s fronto, predvsem ob stiku z ranjenci. Bil je zelo velik upad vojakov zaradi psihičnih vzrokov, najhuje je bilo za tiste iz mesta, ki niso še nikoli videli krvi. Na fronti je bil do junija 1943 relativni mir, nato so nas začeli preganjati. Podnevi smo držali frontno črto, ponoči pa smo se umaknili tudi do 25 kilometrov. Pred Nikopoljem sem bil 6. januarja 1944 ranjen v ličnico in oko ter ramo. O tem ne vem nič, saj sem se čez tri dni zbudil v bolnišnici v Pšemislu na Poljskem, kjer sem ostal en mesec. Nato sem bil prestavljen v bolnico v Belgiji, od koder sem 25. marca 1944 šel za dva tedna domov, na dopust. Ko sem se vračal, sem pri Stuttgartu zbolel za malarijo, šel v bolnico in še enkrat dobil dopust za štirinajst dni. Ko sem se vračal, je bil atentat na Hitlerja in so nas poslali na zahodno fronto. Tam sem bil 10. 10. 1944 ranjen v nogo. S fronte so me prepeljali na kuhinji. Spet sem šel v bolnico, tokrat na Češko in nato še na dopust domov. Ko sem ozdravel, sem bil spet poslan na fronto pri Landau. Tam sem se sam ustrelil v prst, da bi se izognil fronti. Ko so to ugotovili, so me s še dvema istima 47

grešnikoma izolirali. Ponoči so mesto bombardirali Američani, zato so nas izpustili iz bolnice. Delno peš in delno z vlaki sem se odpravil proti domu. 25. marca 1945 sem srečno prišel v Maribor. Ko sem prečkal reko Dravo, sem na Teznem sedel na vlak. Na vlaku me je prijela vojaška policija in peljali so me proti Celju. Med postajama Rače in Pragersko sem udaril policista, skočil z vlaka in se rešil. Vendar sem skočil na napačni strani, kar sem ugotovil šele na Zgornji Polskavi. Tam sem se obrnil proti Cirkovcam in na cvetno nedeljo, 25. 3. 1945, ko je zvon iz Cirkovc vabil k jutranji maši, sem potrkal na okno mami in ati, naj mi odprejo. Do konca vojne sem se nato skrival v zvoniku mihovške kapele, pri teti – Lorgarovi Ajtki in večkrat tudi na Šoštarovi njivi za vasjo Mihovce. Ker je bilo v tem času še več skrivačev, ki so pobegnili iz nemške vojske, nekateri so bili vmes tudi v partizanih, smo ponoči igrali karte, podnevi pa se skrivali in spali. V času razpada Nemčije se je zgodil tudi dogodek, ki bi lahko imel usodne posledice za Mihovce in Dragonjo vas in morda tudi širše. Skrivači so neke noči videli patruljo umikajoče se hrvaške vojske (ustaši), ki se je pri Frasu v Mihovcah obrnila proti Cirkovcam. Vedeli so, da za njimi pride vojska. Ker so imeli doma orožje, so se odločili, da jih na mihovškem Prečjeku, med Ropi in Brglezi, napadejo. V večini so bili vojaki, izurjeni v nemški vojski, in vedeli so, kako se postavi zaseda. Kmalu nato se je pojavila manjša enota hrvaške vojske, ki pa se je na srečo izgubila in je pri Frasu krenila skozi Mihovce in Dragonjo vas in ne po Prečjeku. Tako so se izognili zasedi in po srečnem naključju obvarovali vaščane pred maščevanjem hrvaške vojske. V tej akciji smo sodelovali: Debenakov Slavko, Žumrov Hanza, Medvedov Tona – Osl in jaz. Po kapitulaciji Nemčije je bila razglašena mobilizacija v jugoslovansko vojsko. Odšel sem v kasarno na Ptuj in po štirinajstih dneh v kadetnico 48

v Maribor. Bil sem dodeljen v 1. divizijo KNOJ. V kasarni ni bilo reda in tudi hrana je bila zelo slaba. Zato sem hodil vsako soboto in nedeljo domov. Neke nedelje, ko je bila doma veselica, se nisem vrnil v vojašnico, pa tega ni nihče opazil. Zato sem vedno pogosteje ostajal doma, bal sem se tudi vrniti in tako sem ostal doma vse do božiča 1945. Ker so me doma vedno pogosteje iskali, sem se odločil, da se vrnem, in tako so me ata odpeljali nazaj v vojašnico. Najprej sem bil pretepen in nato poslan na vojno sodišče v Ljubljano. Dobil sem eno leto zapora, ki sem ga služil na Kodeljevem v Ljubljani. Moram povedati, da so od tam še pozimi 1946 vozili ponoči ujetnike z avtomobili proti Kočevju. Nato sem bil zaprt še v Idriji, po amnestiji 25. 5. 1946 pa poslan nazaj v vojsko na Črni Vrh. Tam sem bil do oktobra 1947, ko je bila Primorska priključena Jugoslaviji. Zaradi vojske sem torej izgubil pet najlepših let mladosti. V nemško vojsko sem odšel kot 19-leten mladenič, iz vojske sem se vrnil 24leten zrel moški s premnogimi življenjskimi izkušnjami.7

Pismo Janeza Medveda bratu Antonu.

Osebno pričevanje Janeza Medveda, zapisal ga je Maks Medved.

(Vir: dokumenti Marije Medved.)8

Vojaki čakajo na hrano. (Vir: album Zinke Medved.)

Franc Peršoh Vpoklican sem bil januarja 1945 v mladinski tabor v Rogaško Slatino. Tam smo bili štiri tedne, nato smo šli na Češko v Arbeitsdienst. Nato so nas namestili na fronto pri Linzu, prešli smo Donavo, ko bi morali na fronto, pa je bilo konec vojne. Zajeli so nas Američani in nas zaprli v taborišču Lambach pri Salzburgu. V taborišču nas je bilo približno 16.000 ujetnikov. Bili smo zelo lačni, jaz pa sem tudi zbolel. Domov sem prišel skupaj z Marofskim Franclom (Zafošnik Franc) iz Pleterij in Klinčovim Hanzetom (Goljat Janez). Skupaj smo prehodili pot čez Avstrijo in Slovenijo.9

8 9

Pismo je napisal, ko je izvedel, da bo tudi brat vpoklican. Osebno pričevanje Franca Peršoha, zapisal ga je Maks Medved.

Po vojni se je Franc Peršoh poročil z Julijano Zafošnik iz Jablan. (Vir: album Vikice Klajnšek.)

Franc Zafošnik V decembru 1944 sem šel v taborišče v Rogaški Slatini, kjer so nas štiri tedne šolali. Nato so nas prepeljali v Gmund v Avstriji v Arbeitsdienst, kjer smo po treh tednih zaprisegli Wermachtu. Vojno učenje smo zaključili do konca aprila, ko so nas premaknili proti ameriški fronti. Čakali smo, da gremo v prve bojne linije, ko so Američani prebili fronto in nas zajeli. Odpeljali so nas v taborišče pri Lambachu. Spali smo na travniku pod šotori. Hrane smo dobivali malo, saj ni bilo kuhinje. Kuhali smo si sami v vojaških menažkah. Bili smo tudi zelo ušivi. Vsak večer smo si jih obirali. Znebili smo se jih ob izpustu iz logorja, ko so nas dobro »poprašili«. S Toncarovim Franclom in Klinčovim Hanzetom smo se izdajali za Slovence z avstrijske Koroške, saj so Avstrijce izpuščali iz ujetništva, 51

Jugoslovanov pa ne. Tako smo dobili odpustnice kot Avstrijci. Z avtomobili so nas odpeljali do Beljaka, od tam pa smo šli peš proti domu. Prišli smo do Sv. Štefana na Koroškem. Ta kraj smo si izbrali na zemljevidu že v taborišču in tudi naši dokumenti (odpustnice iz taborišča) so se glasili na ta kraj. Že po poti v Sv. Štefan smo prosili hrano pri kmetih ob cesti in jo vedno tudi dobili. V Sv. Štefanu smo se nato ustavili za približno deset dni. Delali smo pri kmetih in poizvedovali, kaj se dogaja v Jugoslaviji. Ta del je zasedla jugoslovanska vojska in o njej niso znali povedati nič dobrega, saj je bilo v njej veliko vojakov z juga Jugoslavije. Po posvetovanju smo vseeno odšli preko avstrijsko-jugoslovanske meje. Domačini so nam namreč povedali, kdaj na meji ne bo stražarjev. Že po nekaj kilometrih nas je zajela patrola in nas odgnala v Črno na Koroškem. Od tam so nas odpeljali v kasarno v Slovenj Gradec, kjer so nas imeli zaprte v kleti. Po štirih tednih so nas odpeljali v taborišče nemških ujetnikov v Celje, kjer smo spet ostali dva tedna. Od tam so nas odpeljali v lager Strnišče. Tu smo bili približno štirinajst dni in v tem času me je sovaščan Štorov Lojzek (Vrtnik) spustil domov, da sem se preoblekel in najedel. Nato so me poslali v štab 4. armije v Ljubljano in od tam v taborišče nemških ujetnikov v Novo mesto. Iz Novega mesta so me prepeljali v Maribor, kjer sem bil še zadnjič zaslišan z vsem maltretiranjem, enako kot na vseh prejšnjih postajah. Tu sem 25. oktobra 1945 dobil odpustnico. Vsa zaslišanja in maltretiranja so trajala štiri mesece. Nato sem šel čez tri leta oktobra 1948 v JNA, kjer sem avgusta 1949 na vajah izgubil roko.10

Osebno pričevanje Franca Zafošnika, zapisal ga je Maks Medved.

Življenje teče dalje. Poroka Franca Zafošnika z Jožefo Dolenc iz Dragonje vasi, 1951. (Vir: Album Nade Pernat.)

Anton Medved V Arbetsdienst je odšel 17. februarja 1943 kot večina letnikov 1925. Z njim so šli še Belajsekov iz Jablan, Senčov iz Starošinc in Šuklov iz Podlož. Šli so v Holzminden v Šleziji. Na vajah je bil v Nurnbergu (od 10. aprila 1943 naprej) in Trogenu (11. 5. 1943). Na vajah je dobil kilo, zato je bil 1. 6. 1943 operiran v Holzmindenu. V bolnici so ugotovili še, da ima bronhitis in rano na levi strani pljuč, zato so nadaljevali z zdravljenjem. 17. 7. 1943 je že izven bolnice in upa, da bo zdravljenje nadaljeval v Grazu ali Mariboru. 15. 8. 1943 piše, da je na okrevanju v okolici Hamburga pri nekem kmetu, ki ga je zelo lepo sprejel. Opisuje lepa polja s krompirjem, ržjo in ovsom in polne orehe. 5. 9. 1943 piše, da je spet v kasarni, kamor so se vrnili tudi Slovenci, ki so bili na čiščenju bombardiranja v Hamburgu. Tudi on je bil pozneje na čiščenju v Hannovru, kjer pa je začel pljuvati kri (14. 10. 1943), zato so ga spet poslali k zdravniku. Opisuje odkop trinajstih mrtvih, strašen smrad in vročino, požar, ki ne neha. Vse to je vplivalo na njegovo bolezen. 17. 11. 1943 piše, da je dobil izvide, da ima spet rano na pljučih in bronhitis, ki se ga ne da odpraviti. Piše tudi o vsakodnevnem bombardiranju. 23. 12. 1943 piše, da bo čez praznike potoval iz bolnice, da je zapadla debela snežna odeja in da je slabo oblečen, da bo spet moral v bolnišnico. Od božiča do verjetno 2. januarja 1944 je bil doma na dopustu, saj 5. 1. 1944 že piše, da je prejšnji dan prišel nazaj v kasarno, da mora takoj k zdravniku in da pričakuje, da bo šel iz lazareta v kompanijo. 7. 3. 1944 piše, da mu je pisal Hanza (brat), da so poslali pismo v preiskavo, vendar ni bilo v njem nič takega. Hanza pravi, da imajo v 54

omarah »naladane« puške, ker pričakujejo padalce. Hanza pričakuje, da bodo v seneni košnji že doma. 12. 3. 1944 v pismu prosi za Hanzetov naslov, ker ga je nekje izgubil. 24. 3. 1944 jih prosi, naj mu več pišejo, saj jim on piše dvakrat na teden. Piše, da so veliko v bunkerjih in da je veliko ranjenih zaradi bomb. 17. 4. 1944 piše čestitko za veliko noč iz bolnice in sporoča, da mu ni hudega. Že 18. 4. 1944 pošlje zahvalo za pismo in jih poziva, naj pošljejo prošnjo za njegov dopust. 27. 4. 1944 jim sporoča, da je dobil telegram, vendar bi dobil samo štiri dni dopusta, kar se mu ne izplača za tako dolgo pot. Potarna tudi, da so Slovenci vedno zadnji pri dopustih. 5. 5. 1944 sporoča, da jih bodo verjetno poslali na Norveško, nato pa 27. 5. , da bodo šli po binkoštih v Italijo. Če bodo šli čez Maribor, jim bo poslal telegram, da mu prinesejo nekaj za spit. Piše tudi o slabi hrani in velikih mukah. 2. 6. piše, da ni šel na fronto in da so mu zavrnili prošnjo za obisk Hanzeta v bolnici. 14. 6. 1944 piše iz Salzwedla, kjer čaka, da se bo zbral bataljon, in kjer »stradajo kot psi«. Po sestrinem spominu naj bi prišel domov na dopust še enkrat v februarju 1944. Nečak Maks se spominja, da bi naj bilo še eno pismo, datirano okrog 4. 8. 1944, kjer opisuje pot z vlakom skozi pokrajino, polno sadnega drevja, kar odgovarja pokrajini južno od Varšave. Po pripovedovanju naj bi bil poslan na fronto v začetku avgusta 1944, na področje Warke ob reki Pilici, približno 35 km južno od Varšave. Tonč naj bi prišel na fronto 8. 8. 1944, že 10. 8 bi naj dobil strel ostrostrelca v glavo, vendar ni umrl takoj, ampak so ga prepeljali v poljsko bolnišnico v cerkev v Jasieniecu, kjer je 11. 8. 1944 tudi umrl. Pokopali so ga na vojaškem pokopališču ob cerkvi, kjer je ostal 55

pokopan do leta 1999, ko so ga prekopali na vojaško pokopališče v Polesju pri Pulkavu.11 Za njim je ostalo veliko pisem, ki jih je pisal iz vojske. Bila so shranjena v veliki skrinji na podstrešju. Od tam sem jih pri popravilu hiše in čiščenju rešil in skupaj s Hanzetovimi spravil pri sebi. Ta pisma so mi omogočila spremljanje njegove vojne poti. Iz pisem se vidi mladost in neizkušenost, veliko domotožje in želja priti na dopust ter se srečno vrniti domov. Opisuje tudi vojno trpljenje civilistov v Nemčiji, pomanjkanje v vojski in razlike, ki so jih čutili Slovenci v nemški vojski. Zanimivo je, da je pošta vedno naslovljena na Simona Medveda (očeta), pisanje pa navadno začenja z »Dragi domači«, »Pozdravljeni«, »Draga sestra«. Skoraj vedno naroči pozdrave za Gajsarve in Haložanove, pa tudi za Ajtko, očeta in Roziko. Dostikrat se spomni tudi Slavkota in Frančeka. Ohranjena so tudi pisma, ki jih je pisal Hanzetu (Janez Medved), ki je ravno tako služil vojsko. Domače opozarja, naj ne pišejo vsega, ker bi bilo lahko nevarno, sam pa na to v pismih navadno pozablja. Posebej se mi je vtisnil v spomin odlomek, kjer opisuje sanje, v katerih s Hanzetom kosita in sušita.12

Zapis je Maks Medved povzel po pismih, ki jih je pisal domačim. Pisma skrbno hrani sestra Marija Medved, Maksova mama, ki se še spominja dogodkov in ljudi in nam je bila v veliko pomoč. 12 Vir: Maks Medved.

Pred domačo hišo s sorojenci. Na fotografiji so Slavko, Tonč, Roza, Micka in Franček. Manjka Hanza, ki je tudi bil v vojski. (Vir: album Marije Medved.)

Zapis na spomeniku 11.000 vojakom. (Vir: album Marije Medved.)

. Fotografija groba Antona Medveda (Vir: album Marije Medved.)

Franc Pleteršek V vojsko je odšel novembra 1942, 31. 12. se javlja iz kraja Epinal v Franciji in pravi, da so se peljali iz Ptuja, preko Maribora, Celovca, Beljaka, Salzburga, Münchna, Ausburga, Sennangena, Schaffhausna, Konstanza do Epinala. Piše o težkih vajah in naj Bog vendarle razsvetli pamet in konča vojno. Prve dneve vaj zelo težko prenaša in piše, da še zmeraj sanja domače. Sanja, da je nekdo umrl, in se sprašuje, kaj to pomeni.

Pismo domačim. (Vir: dokumenti Jožefa Pleterška.) 13

Ker je bil tik ob Maiginotovi liniji, so imeli taktične vaje na posameznih utrdbah te linije. Piše tudi, da se v francoskem delu še dosti dobi in da bo drugič poslal domov židane štumfe. Piše tudi, da je lačen, in se 13

Bil je zelo vesten dopisovalec. Dopisoval si je z brati in sestrami, z vsakim posebej. V enem pismu se pohvali, da je dobil kar osem pisem naenkrat.

spominja dobrih domačih klobas. Prosi jih, naj se kaj spomnijo na njega. Piše jim tudi, da v hotelu Epiccollo plešejo z lepimi francoskimi damami, o katerih doma ni niti sanjal. Naslednje pismo je prišlo konec januarja 1943, dva meseca po odhodu od domačih. Piše, da mu je hudo, ker je bil v tem času samo dvakrat pri sv. maši.

V pismu, ki ga je pisal 16. 3. 1943, opisuje, da je bil od 24. 2. do 15. 3. na smučanju 50 km od vojašnice, v kraju – trgu Geramir. Govori o sovraštvu Francozov do Nemcev, da zaradi grozot vojne trpijo tudi Nemci. Oficirji so jim prvič pripovedovali o razrušenih nemških mestih in da se bojijo, kako bo na koncu vojne, ko se bodo Francozi maščevali Nemcem. V aprilu (14. 4.) 1943 piše o prvih strelih Francozov proti nemškim vojakom, da imajo zato vedno nabite puške, kadar so zunaj vojašnice. Iz pisem se čuti nemoč in obup, saj piše, da bo vojne konec, ko bodo pobili vse slovenske fante. Domače prosi, naj ne pozabijo na njih, če že Bog stegne svojo dolgo šibo in jih reši tega žalostnega življenja. Na cvetno nedeljo, 18. 4. 1943, se pritožuje, da še k maši ne more in se z žalostjo spominja, kako veselo je bilo doma za velikonočne praznike. Do junija se še nekajkrat oglasi in sporoča, da so zaradi nalezljive bolezni zadržani v kasarni, kjer čakajo na odhod na fronto. Obenem se poslavlja od vseh domačih, zahvaljuje se materi, brate in sestre pa naproša, naj se ga spomnijo v molitvi. 14. 6. javlja, da so jih ustavili v Ludwigshafnu in je v kasarni srečal Žumrovega Lojza (Alojz Klasinc), Hrastnika, Napasta in Mostafeta in 61

da so malo praznovali. Misli, da gredo v Italijo, da je tam nevarno, vendar vseeno bolje kot v Rusiji. Čez nekaj dni piše, da so ostali v kasarni, saj naj bi se Italija obrnila v drugo smer. Bratu piše tudi, da je izvedel, da so se imeli za binkošte luštno, da mu je žal, da ni bil med njimi. Zanima ga tudi, kako je z mihovškimi deklicami, posebno tistimi v zgornjem kotu. Zanima ga, kako je s košnjo, in obžaluje, ker letos ne bo klepal kose. Zadnja razglednica, ki jo je poslal domačim, je datirana s 26. 6. 1943, vendar ne sme povedati, kje so. Piše, da jim je za sedaj dobro, in upa, da bo imel srečo kot do sedaj. Verjetno so odpotovali naslednji dan v Italijo, in sicer na Sicilijo, kjer so Nemci pričakovali invazijo Američanov in Angležev, o namerah Italijanov za izstop iz vojne pa se je tudi že govorilo. Že 3. 8. 1943 sporoča preko RK, da je v angleškem ujetništvu. Kot sporoča sam v kratkem sporočilu, prav tako preko RK, je bil ujet 29. 7. 1943. Vsej družini in A. V. pošilja pozdrave in prosi za odgovor. Sporočilo je datirano s 24. 8. 1943. Z datumom 30. 8. 1943 je datirano tudi sporočilo nemškega oficirja, ki sporoča, da je od 25. 8. 1943 pogrešan ob cesti Agira–Leonforte, na sredi Sicilije.14 Po tem od njega ni bilo več nobene pošte ali drugih novic. Domnevajo, da je iz ujetništva v Italiji, kamor so jih hodili novačit, prestopil v peto prekomorsko brigado in kasneje padel pri Kninu. Domači so se dolgo

Po pismih, ki jih je pisal domačim, je njegovo vojaško pot povzela sestra Gera Korošec. Zapisal jo je Medved Maks.

oklepali upanja, da se bo še vrnil, saj je bil predviden za naslednika na kmetiji. Kasneje je kmetijo prevzel njegov brat, moj stari oče.15

Prvo sporočilo iz ujetništva. (Vir: dokumenti Jožefa Pleterška.)

Po pripovedovanju sorodnikov zapisala Zvonka Klajnšek.

Pismo iz ujetništva, pisano v nemškem jeziku. (Vir: dokumenti Jožefa Pleterška.) 16

Sporočilo družini o zasedi in o tem, da je njihov sin pogrešan. (Vir: dokumenti Jožefa Pleterška.)

Domnevamo, da so ujetniki morali pisati v nemščini, saj so bila vsa prejšnja pisma domačim v slovenskem jeziku.

VIII. KAZALO

I. Zborniku na pot ............................................................................... 3 II. Predstavitev vasi ............................................................................ 5 III. Druga svetovna vojna ................................................................... 6 IV. Spomenik padlim vaščanom v drugi svetovni vojni .................. 10 V. Kdo so bili? ................................................................................... 11 Vi. Vaščani, ki so bili vpoklicani v nemško vojsko in so vojno preživeli ............................................................................................ 27 VII. Zgodbe udeležencev .................................................................. 45

SPOMINSKI ZBORNIK O UDELEŽENCIH V DRUGI SVETOVNI VOJNI IZ MIHOVC IN DRAGONJE VASI

Zbiranje gradiva:

Maks Medved, Jožef Klajnšek, Zvonka Klajnšek

Uredila:

Zvonka Klajnšek

Jezikovni pregled:

Nastja Klajnšek

Tisk in vezava:

Tiskarna Ekart, d. o. o., Spodnje Jablane

Naklada:

200 izvodov

Fotografija na zadnji strani prikazuje Antona Medveda na dopustu. Na fotografiji so (hišna imena): Kumečov Janez, Medvedov Tonč, Lipetov Ruda in Kajzerov Franc. (Vir: album Marije Medved.)