camino by Jure Uranic

Feodor Uranič

MOJ CAMINO

Vojnik, 2012

Za prijatelje in znance izdal v samozaložbi: Feodor Uranič, Vojnik, 2012 Uredil: Jure Uranič Natisnjeno v 20 izvodih.

El Camino je pot. Pot, ki vodi k nekemu cilju in je lahko ravna ali zavita, gladka ali robata, svetla ali temna, čista ali umazana … Stari rek Če je volja, je tudi pot, drži! Tudi življenje je pot – pot od zibeli do groba. V življenju se zgodi mnogo poti, ki so lepe ali manj lepe, prijetne in manj prijetne, vesele pa tudi žalostne – vse pa so poti, ki jih, hočemo ali ne, moramo prehoditi, da pridemo na cilj, ki smo si ga zadali. Oblika poti je tudi romanje. Je poklonitveno potovanje do nekega določenega mesta iz religioznih motivov. Običajno se na romanje odpravimo peš. Zametki krščanskih romanj segajo v 4. stoletje, v čas po zmagi krščanstva nad poganstvom. Takrat so se začela romanja na Božji grob v Jeruzalem pa v Rim na grob sv. Petra. Slovenci so romali tudi v Kelmorajn (Köln) h grobu sv. Treh

kraljev. Na grob sv. Jakoba so začeli hoditi v 10. stoletju, ko sta Jeruzalem in Rim zaradi zgodovinskih dogodkov postala težje dosegljiva. Moj Camino se je zgodil. Uresničila se mi je namreč želja, da ga prehodim. Da ga prehodim peš. Na pot sem odšel z veseljem. Hvaležen sem, da sem zmogel. Nisem postal boljši, kot navajajo nekateri romarji, ki so Camino prehodili. Nisem doživel neke napolnitve, nekih spoznanj. Želel sem samo preprosto prehoditi Pot. Draga bralka, bralec! Pred Teboj je zapis spominov z moje poti v Compostelo. To ni knjiga, ampak dnevnik spominov s poti. V zapisu so tudi spomini na prehojeno Jakobovo pot po Sloveniji; obeh se rad spominjam. Španski del poti poteka po severu Španije. Pot se prične v St. Jean Peied de Portu in je dolga približno 800 km. Poteka preko Pirenejev proti zahodu do Santiaga de Compostele.

Pot poteka po severnem delu Španije.

Pot, ki v Santiago vodi iz Francije, imenovana francoski camino.

Vse evropske poti, ki vodijo v Santiago de Compostelo.

Vzpodbudna cestna oznaka v Franciji na začetku poti.

1. del

Moj Camino Uvod ‐ obdobje priprav, čakanja … in upanja Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel! Kdor išče pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. (Nejc Zaplotnik) Za Camino sem se začel resneje zanimati leta 2002, ko sem v Družini prebral članek zakoncev Rigler o prehojenem Caminu ‐ to je pot od St. Jean Pied de Porta do Santiaga. Takoj sem to povedal ženi Francki in tudi ona se je navdušila nad idejo, da bi omenjeno pot prehodila skupaj. Zadeva se je potem malo umirila. V članku sem tudi izvedel, da sta zakonca Rigler ustanovila Društvo poti sv. Jakoba v Sloveniji. Kmalu sem poklical gospo Rigler, ki me je ljubeznivo povabila v Društvo. Takrat je bilo delovanje društva zelo živahno. Organizirali so kar precej zanimivih izletov po Sloveniji in spoznavali predvsem cerkve Sv. Jakoba Starejšega. S soprogo se teh izletov nisva udeleževala. Takrat sem seveda bil še zaposlen, zato bi bila enomesečna odsotnost z dela kar problematična; misel na Pot sem odmaknil v dobo upokojitve. Sem pa znova in znova iskal informacije o Caminu. Leta so tekla. DPSJ (Društvo poti sv. Jakoba) mi je vestno pošiljalo vabila, ki so bila kar mali literarni biseri ge. Marjete Rigler. Leta 2004 si je Francka pri smučarskem teku v Logarski dolini zlomila stegnenico. Poškodovala se je kar hudo, a je kot vedno, pogumno prestala operacijo in tudi rehabilitacijo. Takrat sem začel sam hoditi na pohode, največ po vojniški okolici. Ker je bila hoja malo dolgočasna, sem začel tudi teči. Šlo mi je kar dobro, vendar sem moral soprogo Francko v vlogi sopotnice na Camino odmisliti. Še vedno sem pričakoval, da bo romanje na Camino organiziralo DPSJ, saj sam na pot ne bi upal. Oktobra 2004 sem se končno udeležil društvenega romanja na Koroško. Obiskali 10

smo tri cerkve sv. Jakoba. Seveda sem pridno iskal informacije o romanju v Španijo in predvsem skupino ali sopotnika. Če je le bila prilika, sem hodil po okolici, šel pa sem tudi v Laško, v Celje čez Šmartno v Rožni dolini. Tek sem začel opuščati, ker sem začutil bolečine v desnem kolenu. Pojavila se je artroza ‐ zoprna reč. Začel sem se zdraviti z kondroinom, vendar bolečine niso zlepa popustile. Leta 2005 smo s Franckinim starejšim bratom Srečotom in njegovo ženo Majdo odšli na izlet v Fatimo in Santiago. Tako sem prvič videl slavno katedralo in seveda romarje, ki so prišli peš, kar je name naredilo izreden vtis. Tako nenavadni so se mi zdeli, ko so sedeli v cerkvi in nekateri jokali od sreče, da so dosegli cilj. Prišlo je leto 2006, ko sem se 1. aprila upokojil in kljub bolečinam v kolenu začel malo več hoditi. Francka mi je kar naprej govorila, da naj na Camino pozabim. Jaz pa tudi kot upokojenec nisem miroval. Že avgusta 2006 sem začel ponovno delati, nadomeščal sem najprej pri dr. Javšniku, potem pri dr. Šumnikovi. Za Prešernov praznik, 8. 2. 2007, so prišli člani DPSJ na Kunigundo pri Šmartnem v Rožni dolini. S Francko sva prevzela organizacijo in v planinskem domu ter kasneje v župnišču v Galiciji pripravila malico. G. župnik nam je ljubeznivo odstopil prostor, da smo lahko romarje pogostili. V Družini je bi objavljen članek in zahvala. V cerkvi sv. Jakoba smo imeli tudi mašo, ki jo je z orglanjem popestril organist g. Aleš Kolšek. V tem času se mi je za sopotnika ponudil svak Srečo. Čeprav sem imel težave s kolenom, sem še vedno upal, da bom na Camino lahko odšel. V septembru 2007 pa me je Francka v organizaciji turistične agencije Trud povabila na romanje v Santiago. Čeprav je bilo potovanje bolj turistične narave, smo pet dni tudi hodili, dnevno vsega skupaj okoli 20 km. Spremljal nas je avtobus, tako da so romarji v primeru utrujenosti lahko s hojo prekinili. Jaz sem seveda prehodil vso predpisano pot in tudi Francka je pridno hodila. Pričakovala je, da bom dal sedaj mir s tem Caminom, 11

vendar ko sem bil v Santiagu, me je prevzela strašna želja, da bi prehodil celo pot. Težave s kolenom so se stopnjevale. Obiskal sem tudi ortopeda. Artroza desnega kolena je napredovala. V tem času sem delal pri dr. Mandičevi v Celju (ona je prevzela mojo ambulanto, tako sem delal v znanem okolju), potem pri dr. Tacerjevi v Šentjurju, pa dr. Wahibijevi v Štorah, v Slovenskih Konjicah, pa še malo v Žalcu pri dr. Bratkoviču. Priznam, da sem rad hodil delat, malo tudi zaradi dodatka k pokojnini. Ko je Srečo uvidel, da ne bom šel na Camino, je lepega dne oznanil, da gre tja z dvema znancema. To me je zelo prizadelo. Francka mi je kar naprej govorila, da naj zaradi težav s kolenom pozabim na Camino! Čeprav je bilo koleno malo boljše, mi je tudi ortoped, dr. Sajovic, rekel, da nisem sposoben za daljšo pot. Ko sem uvidel, da se mi Camino izmika, sem se odločil, da izstopim iz DPSJ. To sem sporočil g. Riglerju. Nisem več hotel, da me s svojimi vabili spominjajo na Camino. Vse se je zarotilo proti mojemu Caminu, a nisem obupal. Leta 2009 sva s Srečotom sklenila, da bova malo trenirala – in res sva se nekega dne odpravila na pot iz Celja (Špica) do preboldskega mostu. Hodila sva šest ur. Bilo je zelo vroče, pa še mudilo se je, ker naj bi me Francka na poti s kopanja v Laškem ob dvanajstih prišla iskat. Videla me je, kako sem, po njenem "prikrevsal", Srečo pa strumno prikorakal na cilj. Seveda je nadaljnje "uvajanje" odpadlo, a jaz sem še vedno mislil na Camino in si zdravil koleno. Ortopedu sem ob zadnjem pregledu omenil, da bi šel rad na neko pot, kjer bi bilo treba na dan prehoditi od 20 do 25 km. Debelo me je pogledal. Sploh mu nisem upal povedati, da je to Camino s svojimi 800 kilometri. Kar brez ovinkarjenj mi je tak napor odsvetoval. Ker sem bil zelo potrt, me je vprašal, kdaj bi šel na pot. Ko sem mu odgovoril, da spomladi, mi je dal še nekaj napotkov (hlajenje kolena, zdravila itd). Seveda Francki celotne zgodbe nisem povedal. Potem sva odšla na izlet v Mostar, vmes pa smo tudi obirali mandarine. Tam sva bila v družbi zobozdravnice, ki je Francki omenila, da neki gospod Sagmeister organizira romanja v 12

Kompostelo. Moj Camino se mi je zopet začel približevati. Srečo je povedal, da z njegovo družbo za Camino menda ne bo nič, saj predvidena sopotnika o tem nista nič več govorila pa tudi knjige o Caminu (jaz sem mu podaril Riglerjev vodnik) mu nista vrnila. V tem času sem dobil računalnik. Jure, ves čas moj zaveznik in podpornik, me je naučil osnov interneta. Tako sem začel prebirati spletne dnevnike, ki so jih napisali pohodniki in pridobil dosti informacij. Seveda sem kupil tudi potopisne knjige. Najboljša je vsekakor knjiga zakoncev Rigler z naslovom Blagor vama, uboga reveža. Francka je, kot sem omenil, nekako dala zeleno luč za pot, vendar pod pogojem, da ne greva sama in da morava potovati organizirano. To je seveda stvar spet zapletlo. Zato sem se informacije, da g . Sagmeister organizira skupinsko romanje na Camino, takoj poslužil. V tem času sem imel še operacijo kile, ki sem jo dobro prestal, pred tem pa še operacijo vene na nogi ‐ vse za dobro predpripravo. Na koleno sem kar pozabil in spet začel malo več hoditi. Ko sem poklical g. Sagmeistra, sem izvedel, da pot začnejo v SJPDP (St. Jean Peied de Port), nato hodijo 3 dni do Pamplone, se z vlakom zapeljejo do Burgosa, sledi nekaj hoje in spet vlak. To naju je oba s Srečotom odvrnilo, kajti midva sva bila za cel Camino a pie (peš). Tako so se začele nove težave. Prosil sem g. Sagmeistra, če bi naju vzel na pot in bi šla z njim do Pamplone. Tam bi se poslovila od njih in bi naprej hodila sama. Ne preveč rad je vendarle privolil. Način vrnitve pa je bila še stvar dogovora, ki je moral ostati v tajnosti. Če bi Francka izvedela, kaj načrtujem, bi ne

bilo iz tega nič. Srečo je zgodbo kmalu povedal sestri Boži in ta me je potem gnjavila, da moram Francki ves načrt čim prej zaupati. Prosil sem jo, naj se za to ne briga. Čas je tekel in prišlo je leto 2010. Januarja je g. Sagmeistru umrla mama. Potem sem dobil sporočilo, da bo njegovo potovanje jeseni. Spet se je vse postavilo na glavo. S Srečotom sva se odločila, da ne bova potovala z njim, ampak bova na pot odšla aprila ali maja. Zato sem začel po internetu iskati vse možnosti za organizirano pot. Skoraj sem že našel skupino iz Kranja, a je bila cena 500€ za pot do SJPDP in potem iz Santiaga nazaj previsoka. Zopet je vse padlo v vodo. Večer za večerom sem brskal po internetu in končno odkril skupino kolesarjev, ki naj bi šla na pot sredi maja. Poklical sem jih in prosil, če bi vzeli s seboj dva pohodnika. G. Iztok, vodja skupine in tudi voznik, mi je sporočil, da če ne bo zadosti kolesarjev, naju bo z veseljem vzel s seboj. Končno se je pokazalo, da bi lahko šla z njim do SJPDP, kjer bi se poslovili. Seveda sem moral tudi to skrivati. Jure je hitro rezerviral letalski prevoz za nazaj (Santiago‐Mallorca‐Graz). Končno je bil določen dan odhoda, in sicer 14. 5. 2010. Pred tem smo imeli še sestanek v neki gostilni na Fužinah. Spoznala sva g. Iztoka, gospo Tatjano Delič, vodičko in nekaj kolesarjev. Pred 1. majem sem končal nadomeščanje v Štorah, ostalo pa mi je še nekaj časa do odhoda za nakup opreme. Veliko stvari pa sem pripravil že predhodno. Dogovorili smo se, da na dan odhoda pelje v Ljubljano Srečotov sin Urban, iz Gradca domov pa Jure. Dva tedna pred odhodom je Boža Francki rekla, da mi mora ta pohod preprečiti, saj ima slutnje, da bo nekaj narobe. Lepa popotnica, ni kaj! Midva pa sva imela že vse rezervirano in plačano. Francka tokrat ni delala težav. Pri odhodu sem ga malce polomil. Ko sem klical g. Iztoka, mi je rekel, da je odhod ob 8. uri. Bil sem tako neučakan, da sem razumel, da gremo ob 8. uri zjutraj, vendar je bil dejanski odhod

šele ob 20. uri zvečer. Za natančne Šetinove je bilo to menda kar hudo, a so potrpeli. Pri večernem odhodu pa so se težave šele začele. G. Iztok je imel poleg kombija še novo prikolico za kolesa. Priprav na odhod ni in ni bilo konca. Tudi Urban je pomagal pri odhodu in pripeljal nekaj iz svojega stanovanja. Ob 22. uri smo končno odrinili. Dvakrat sem se uščipnil, da ne sanjam, ampak se zares peljem iz Ljubljane na Pot. Datum: 14. 5. 2010 Vožnja iz Ljubljane do St. Jean Peied de Porta Vožnja je bila prijetna, saj sva sedela udobno. Začela se je nočna vožnja. Srečo je dobro spal, jaz pa bolj malo, vendar me to ni motilo. Občasno smo se ustavili in tako prevozili Italijo in potem Francijo ter kar pozno, po skoraj štiriindvajsetih urah vožnje ob 21.30 prispeli v SJPDP. Po prihodu je ga. Tatjana odšla poizvedovat za prenočišče. Kmalu se je vrnila in sporočila, da je SJPDP poln. Rekla je, da je našla v Hotelu Continental dve sobi in kar določila, da gospoda (to je midva), ki bosta naslednji dan začela pešačiti, in g. šofer Iztok ter še en kolesar, 70‐letnik, dobijo ti dve sobi. Ostali bodo prespali v kombiju, saj so tega že vajeni, naslednji dan pa ne bodo kolesarili čez Pireneje, ker je zapadel sneg. Srečo je nekaj zagodel, da bi tudi on prespal v kombiju (jaz pa sem mu malce stopil na nogo, če se prav spomnim), a se nato lepo zahvalil za prijaznost in komaj čakal, da dobiva sobo. Srečo je skoraj vso pot prespal, zato je bil v primerjavi z menoj spočit. Na poti v hotel je pričelo močno deževati. Ker sva lahko prva izbirala sobo, sem vzel sobo brez balkona po ceni 50€. Imela sva srečo, saj je bila druga soba (z balkonom) prebarvana in še dražja. Gospoda, ki sta v njej prenočila, sta rekla, da je bil zrak slab, da sta morala imeti okna vso noč odprta, bilo pa je zelo hladno. Dobro sva se spočila. Zjutraj sva g. Iztoku poravnala 15

preostale stroške za vožnjo, pojedla malo svoje popotnice in se šla poslovit od kolesarske družbe z željo po srečni poti ‐ buen Camino.

Slovo od kolesarske družbe Odpravila sva se na slavno Rue de Citadelle Nr. 39. V uradu je bilo že kar nekaj romarjev, a tudi več prijaviteljev, tako da sva hitro dobila Carnet de pelerin oziroma Credencial del peregrino. 16

1. dan hoje Datum: 16. 5. 2010 Dolžina poti: 27km Začetek poti St. Jean Peied de Port Odhod: 9.00

Konec poti Roncesvalles Prihod: 17.00

Ob 9. uri sva torej začela s hojo. Deževati je, hvala bogu, nehalo. V uradu za prijavo sva dobila tudi informacije in seznam prenočišč za vso pot. Za kakršenkoli ogled mesta se nisva odločila, saj sva želela čim prej na pot. Pri prvem bifeju sem hotel na kavo, a je Srečo predlagal, da greva naprej, ker da je to še v mestu in predrago. No, izkazalo se je, da je bila to zadnja priložnost, zato sem malo godel in izjavil, da bom v prihodnje odšel na kavo vedno v prvo kafeterijo. Kar takoj se je začela strma pot. Nisem mogel verjeti, da je na tako strmem terenu takšna lepa cesta.

Nisva bila sama, na poti je bilo precej romarjev. Začela sva se strmo dvigovati čez Pireneje. Po dveh urah sva prišla do neke gorske koče. Izkazalo se je, da je to albergo, kjer bi lahko prenočila. Prišel sem do svoje kave, Srečo pa do kokakole. Po odhodu iz alberga je Srečo začel hoditi s svojim 17

značilnim hitrim korakom; v breg je hodil enako hitro kot po ravnem. Sam tega nisem zmogel in se tudi nisem trudil. Hodil sem svoj tempo in kmalu ga nisem več videl, saj so se začele serpentine ‐ pot je postala bolj prijazna. Nekaj časa sem hodil tudi sam in zlasti mlajši romarji so me prehitevali. V daljavi so se že videli snežni vrhovi. Ko sva bila še bila skupaj, nama je taksist ponudil prevoz do Roncesvallesa. Vedel sem, da ponujajo vožnjo čez Pireneje, danes pa je še rekel, da je na vrhu snega do kolen. Zahvalila sva se mu. Nad menoj je zakrožil orel.

Dohitela me je skupina mlajših romarjev. Vsi so imeli male nahrbtnike in so bili zelo hitri. Vprašal sem gospoda vodiča, bil je Nemec, kako to, da imajo njegovi romarji tako male nahrbtnike. Povedal mi je, da jih spremlja avtobus, sicer hodijo, če pa kdo omaga, gre na avtobus. No, podobno so romali pred leti člani DPSJ, na katere sem jaz tako dolgo čakal. Povedal mi je tudi, da je že petič na Caminu. Pridružil sem se jim. Še nekaj časa smo šli po cesti, prehitel pa nas je tudi kakšen taksi, ki je iskal potnike. Prišli smo do razpotja. S ceste smo zavili levo v breg in pričeli hoditi po snegu. 18

O Srečotu ni bilo ne duha ne sluha. Mislil sem, da ve, da greva ta dan do Roscenvallesa. Bo pač prej na cilju, sem si rekel. A je bilo čisto drugače! Prišli smo do kamna, na katerem piše, kako daleč je še do Santiaga! Kar vzpodbudno! Takrat me je poklical Jure! Bil sem tako ganjen, da sem komaj govoril. No, povedal sem, da krasno hodim, da mi je Srečo ušel, da je vse v redu. Takrat sem zagledal neko gospo, ki je stala malo preveč na robu poti,: bilo je namreč veliko blata. Skočil sem k njej in jo zadržal, saj je skoraj padla. Pozneje smo morali zaradi blata hoditi po strmi poti nad cesto, omenjena gospa pa je zopet imela težave, zato sem ji ponudil palico. Na koncu se mi je zahvalila in mi rekla, da sem bil njen Rettungsengel (angel rešitelj). Malce pred najvišjim delom poti je zazvonil telefon. Mislil sem, da me spet kdo pozdravlja, a je bil Srečo. Le kaj bo sedaj, sem si mislil. Spraševal me je, če me prehiteva kakšen citroen, naštel pa je še kar nekaj znamk avtomobilov. Začel sem hitro dihati, a sem ostal miren. Dopovedoval sem mu, da sem v snegu, visoko v hribih. Ugotovil sem, da ni bil pozoren na to, da bi moral na križišču zaviti levo v hrib, na gorsko pot. Odšel je namreč naravnost po cesti. Pozneje mi je rekel, da me je šel celo iskat nazaj v dolino, a verjetno ni šel daleč. Lahko bi šel po cesti do Rosenvallesa, vendar sem mu svetoval, naj gre nazaj in gleda, kod hodijo romarji. Po vsej verjetnosti je hitro korakal in ni gledal, kje hodijo romarji. Rekel mi je, naj ga počakam, a nisem vedel, kje. Bil je ves iz sebe, saj je ostal dve uri za menoj. Nič hudega, sem ga miril, saj sem sam hodil počasi. Srečala naj bi se v Rossenvallesu, ki se je z vrha že videl v daljavi.

Pot se je začela spuščati.. Snega ni bilo več in počasi sem prispel v Roncesvalles, eno najstarejših romarskih prenočišč. Sedel sem pred informacijsko pisarno in čakal. Čeprav je bila pot dolga le 27 km, je trajala 10 ur. Na cilj sem prišel ob 19. uri. Kar nekaj časa sem čakal Srečota pred albergom. Med čakanjem sem izpraznil svojo čutarico in se malce odpočil. Srečo se je takoj, ko je prispel, vpisal v hostel, jaz pa sem ga še kar čakal pred pisarno. Ker je bil "zgornji" hostel ob mojem vpisovanju že poln, so me poslali v dolino, kjer je bilo naselje novih montažnih hišic. Po napotilu hospitaljerja (oskrbnika prenočišča) sem šel v eno izmed njih in si prisvojil prvi prosti pograd, seveda spodaj. Sledilo je malo osvežitve in že sva šla v restavracijo na Menu de peregrinos. Ker je bilo vse zasedeno, sem povabil Srečota na pivo. Kmalu sva dobila sedež in pričela večerjati. Dobro sva se najedla in tudi vino tinto se je prileglo. Nato sva odšla spat, vsak na svoj konec. Medtem se je tudi naselje v dolini napolnilo in nisem mogel verjeti, da je prišlo toliko romarjev. V hišici sem iskal vtikač, da bi napolnil telefon. Bilo je zelo nerodno, saj je bila samo ena vtičnica in še ta zasedena ‐ nekdo je v nahrbtniku polnil računalnik. Šel sem v posteljo in upal, da bo tisti romar kmalu prenehal polniti svojo zadevo. Polomil sem ga. Imel sem pripravljen telefon na polnilcu in bil pripravljen, da ga bom 20

ponoči vklopil, a sem bil zaspan in nisem mogel čakati na priložnost. V spanju sem zaslišal značilen zvok, telefon je bil popolnoma prazen ‐ vtičnica pa še kar zasedena. Zaspal sem. S Srečotom sva bila dogovorjena, da se ob pol sedmih dobiva pred zgornjim hostlom. 2. dan hoje Datum: 17.5.2010 Dolžina poti: 39km Začetek poti Konec poti Roncesvalles Trinidad de Are Odhod: 7.00 Prihod: 19.030 Noč je bila zelo hladna. Zjutraj sem se kmalu zbudil. Zaradi mraza sem se v toaletnih prostorih zadržal kratek čas. Podvizal sem se na dogovorjeno mesto, a Srečota še ni bilo, zato sem ga šel iskat v hostel. Videl sem ga, kako se tam nekaj ogleduje‐rekel je, da je mislil, da sva se zmenila za ob 7. uri. Potem sva na neki škarpi pojedla malo popotnice. Šla sva še v staro samostansko cerkev in se poklonila Roscenvallski Mariji in krenila na pot, ki je bila lepa in naju je vodila po dolini. Kar naenkrat je Srečo dobronamerno začel govoriti, da jaz nepravilno hodim, da delam prekratke korake, da tako ne bom nikamor prišel. Seveda mi je vzelo sapo! Zelo sem bil ponosen na mojo hojo čez Pireneje, kjer ni bilo nobenih težav. No, rekel sem mu, da bom hodil po svoje, da ne bom hodil hitreje, da bi ga dohiteval, zlasti pa ne navkreber. Tako sem že na začetku uvidel, da sva zelo različna po sposobnostih. Srečo je bil tudi pozneje boljši hodec, vendar to ni pomembno; važna je vztrajnost, kar se je kasneje še večkrat izkazalo. Nisem bil užaljen. Drži, da pred odhodom nisem veliko hodil. V spletnih dnevnikih in knjigah sem prebral, da so nekateri veliko prehodili, preden so odšli na Pot. Jaz pa sem se držal misli Paola Coelha, ki pravi: Če želiš na Camino, samo pojdi in boš hodil.

Ta dan sem bil brez telefona, zato sem prosil Srečota, da je poklical Francko. Potem me je klical tudi Jure in svetoval, naj telefon v prvem albergu napolnim. Ker z izpraznjenim telefonom nisem mogel fotografirati, sem prosil Srečota, naj naredi nekaj posnetkov, ki jih nisem nikdar videl. Prvi postanek je bil v Burgetu. Prijeten bife je bil kljub zgodnji uri poln, a sva bila kmalu postrežena z dobro kavo in pecivom, kar se je kasneje izkazalo za dobro, saj je pot spet vodila v hribe. Roncesvalles je na višini 900m, tako da smo bili že na dostojni višini. Spet sva zavila v breg čez Espinal in hodila po višavju čez 900 m in se spustila po precejšnji strmini do Zubirija. V Larrasoano sva prišla okoli 14. ure. V kraju bi se naj ustavila, a je Srečo predlagal, da greva naprej. Tukaj sva prvič srečala Slovenko, zdravnico iz Murske Sobote, ki je za ta dan pot zaključila, midva pa sva dala pečat v credencial in nekaj spila. Po lepi pokrajini sva hodila do Triniada de Are. V mesto sva prišla čez zelo star most in takoj našla župnijsko prenočišče.

Sprejel naju je prijazen župnik in se začudil, da sva prehodila 39 km. Bila sva res izmučena. Hitro sva se namestila, malo osvežila 22

in se kmalu znašla v prijetnem mestecu. Nisva se mogla odločiti, kje bi jedla, zato sva s pomočjo prijaznega domačina našla tiendo de comestibles (trgovino s prehrano). Nabavila sva hrano in pijačo in se potem v prenočišču dobro najedla. Seveda sem pridno polnil telefon. Zvečer je bilo zanimivo opazovati gospoda župnika, ki je nadzoroval dogajanje in pogledoval na svojo uro. Točno ob 22. uri je ugasnil luči. Pav lepo je bilo tukaj in dobro sva se naspala. 3. dan hoje Datum: 18.5.2010 Dolžina poti: 28 km Začetek poti Konec poti Trinidad de Are Punte la Reina Odhod: 7.30 Prihod: 18.30 Zjutraj sva na lepem dvorišču pojedla zajtrk iz zaloge in zapustila Trinidad. Telefon se je, hvala bogu, napolnil in poklical sem Francko in Jureta. Kmalu sva prišla do Magdaleninega mostu čez reko Argo. Most je iz rimskih časov in je zelo lep.

Znašla sva se v prelepi Pamploni. Seveda sva najprej zavila na kavo, nato pa sva se kar nekaj časa zadržala v mestu.

Naslednji postanek je bil Cizur Menor, kje sva spet srečala zdravnico iz Murske Sobote. Želela sva pečat, a je bila hospitalierka tečna in je rekla, da dobi pečat samo romar, ki tu prespi. To se

nama je zdelo malo čudno. Sledil je kratek počitek, nato pa odhod na Alto Perdon (Hrib odpuščanja). Bilo je zelo vroče, pot pa se je samo vzpenjala. Srečevala sva precej Pamplončanov, ki so se vračali s sprehodov, saj je to športni hrib za meščane. Na vrhu sva srečala dva Hrvata, ki sta bila navdušena nad potjo. Kar precej smo se slikali in potem sva se ustavila v Zariqiegu (čisto baskovsko ime), se napila dobre vode, nato pa se spustila v dolino. Zagledala sva prve električne vetrnice, ki jih je v Španiji zelo veliko. Precej časa sva hodila po ravnem in končno prispela v prelepo Puente la Reino.

Na začetku mesta sva našla albergo in se uspešno nastanila. Ta dan sva se ponovno odločila za nakup hrane v marketu. Zvečer sem poslal gospodu patru Robertu sporočilo, da s svakom Srečotom romava v Compostelo. Kmalu mi je odgovoril in nama poslal romarski blagoslov. Hvala, pater Robert! Jure mi je sporočil, da je Francki povedal za mojo skrivnost, kako romava in kako se bova vračala. Kar oddahnil sem se! Francka, oprosti moji laži, kar je, pač je!

4. dan hoje Datum: 19. 5. 2010 Dolžina poti: 28 km Začetek poti Punte la Reina Odhod: 7.30

Konec poti Villamayor de Monjardin Prihod: 18.30

Zjutraj sva pojedla zajtrk iz zaloge in se odpravila najprej. Sledil je SMS Francki za dobro jutro in nato pogovor, v katerem sva razčistila mojo laž glede odhoda. Ni se jezila – rekla je, da bi bilo bolje, če bi vse povedal po resnici. Občudovala sva čudovit most, po katerem je mesto dobilo ime. Pot naju je nekaj časa vodila po ravni in blatni poti.

Sledil je strm vzpon v mestece Ciraqui, kjer sem dobil kavo, Srečo pa svojo kokakolo. Opozoril je neko Francozinjo, ki bi 27

sicer zašla, ker je bilo v mestu polno zavitih ulic. Gospa se je zahvaljevala, jaz pa sem se pogovarjal s črnim mačkom. Nadaljevala sva pot in prispela v Estello.

Tu bi po vodniku (Vinčec) lahko ostala, a je Srečo želel naprej. Ustavila sva se v albergu, "poštempljala" credencial in si privoščila malico in pivo. Srečo se je veliko pogovarjal s hospitaljerom. Pot sva nadaljevala do starega samostana Irache, 28

ki je obkrožen z ogromni vinogradi. Zelo lepo ohranjen samostan je benediktinski iz 12. stol., a prazen. Naletela sva tudi na vodnjak, kjer pa iz ene pipe priteče vino. Žal ga nisva bila deležna, saj je menda za vino čas dopoldan. Hoja se je nadaljevala med vinogradi, nekaj časa po ravnem, nato pa seveda spet navkreber do mesteca Villamayor de Monjardin. Kar na začetku sva našla prijeten albergo, a so nama rekli, da je že zaseden. Ker sva nejeverno poslušala in menda izgledala zelo utrujeno, sva se hospitaljerki zasmilila in so naju (dos setientos‐ dva sedemdesetletnika) stlačili v prenočišče.

Ker je čez dan postajalo vedno bolj vroče, sva se odločila, da bova začela vstajati okoli 5. ure in bova do šestih že pripravljena na odhod. Začele so se prve težave z nogami. Srečo je imel problem z obtiščanci med prvim in drugim prstom, moj desni palec pa je postal moder. Tako sva začela ob prihodu na cilj z redno nego in urejevanjem. V Pamploni sva nakupila znane španske "compeed" obliže, vse ostalo pa sem imel s seboj, tudi 1/2 litra pernovskega žganja, a sva si tega raje vsak dan privoščila požirek na cilju. Ne smem pozabiti tudi dobrih piškotov, ki jih je Srečotu dala gospa iz Žalca. Kar precej časa je bil en keks na dan kot obhajilo. Zares so bili zelo dobri. V tem času je dan trajal skoraj do 22. ure . Srečo je po večerji iz zaloge šel kar spat, jaz pa sem šel malo po

ogledih. Mestece je na lepi višini‐ tu je znan mavrski vodnjak, utrdba San Esteban(sv. Štefan) iz 10. stol.

5. dan hoje Datum: 20. 5. 2010 Dolžina poti: 31 km Začetek poti Villamayor de Monjardin Odhod: 6.15

Konec poti Vianna Prihod: 15.45

Prespala sva v župnijskem prenočišču, kjer je prenočevanje brezplačno. Prispevek, običajnih 5€, sva darovala v skrinjico ob izhodu "donativo". Na poti sva bila v različnih albergih: župnijskih, privatnih, državnih. Največkrat je stalo prenočevanje 5€. Nekatera prenočišča so bila tudi dražja (8 ali 10€). Za "donativo" sva dala ponavadi 5€. Ponekod so ponudili malo hrane, zlasti zajtrk. Tudi tu sva že zvečer videla, kako so pripravili za zajtrk kruh, prepečenec, margarino pa tudi jajca. No, zjutraj sem točno ob petih zbudil Srečota, ki me je sitno vprašal, koliko je ura. Potihoma sem mu odgovoril, da toliko, kot sva se dogovorila. Čim tiše sva se vsak po svoje pripravljala za odhod. V jutranji temi sem uporabljal baterijo. Tudi nekaj drugih romarjev je že vstalo.

Smešno je bilo opazovati, kako so se premikali z lučkami. Nekateri so imeli čelne svetilke ‐ izgledali so kot kresničke. Jaz sem si na hitro pogrel vodo in si naredil kavo z mlekom in si postregel z dvema prepečencema z margarino. Srečo je zašepetal da so tu še prejšnji dan pekli jajca. Postalo mi je kar vroče, ker sem se že bal, da bo hotel peči jajca. Siknil sem mu, naj nekaj poje in pridi ven. Jaz sem bil že gotov in sem ga čakal pred vrati, kjer sem opazil prijazne želje za srečno pot. Ko je Srečo prišel ven, sem mu rekel, da bi še malo počakala, ker je tema in se označbe ne vidijo. Ni mu bilo všeč, da sva vstala tako zgodaj, zdaj pa sva čakala na dan. Pomiril sem ga, da bo čez 15 minut toliko svetlo, da bova našla znake. Sprehodila sva se do prelepe župnijske cerkve. Hoditi sva začela ob 6.15. Spustila sva se s hriba. Levo in desno so bili lepi vinogradi. Hodila sva že debelo uro, ko se je za nama pripeljal kolesar, ki je poklical Srečota in mahal z vrečko; v Villamayorju je namreč pozabil vrečko in prijazna hospitaljerka jo je poslala za nama. Prišla sva v Los Arcos in se ustavila v albergu, ki ga vodi nemška družina. V avtomatu sem si privoščil kavo, nato sva v trgovini kupila banane in nadaljevala pot.

Kmalu mi je Srečo pobegnil naprej. Hodil sem čisto sam po sončni pokrajini. V daljavi sem zagledal lepo vas. Z mesta, od koder je posneta fotografija vasi Sansol, je do cilja še ena ura hoje. Pri vaškem vodnjaku me je čakal Srečo. Malo sem si oddahnil in se osvežil, nato pa sva odšla v hrib na Torres del Rio. Srečo je hotel iti po bližnjici po glavni cesti, jaz pa sem vztrajal, da greva po označeni poti. Bilo je zelo vroče in vzpenjala sva se proti znanem Torres del Rio. Srečo je seveda spet hitel v breg in kmalu ga že ni bilo več. Zaklical sem mu, da me naj pred albergom počaka, da se "poštemplava". Ko sem prišel na trg v Torres del Rio, sem pričakoval, da me pred albergom čaka, a ga ni bilo. Šel sem okoli in ga iskal v bifeju, albergu, trgovini. Nisem mogel verjeti, da ga ni. Malo sem si oddahnil, dal pečat v credencial in pogledal še v cerkev in začel hoditi v hrib. Pot me je vodila mimo polnih mandeljev. Potem sem se odločil, da Srečota pokličem, ker me je zares skrbelo, kje je. Telefonskemu klicu se ni odzval. Pomislil sem, da se mu je kaj zgodilo in da bi potreboval pomoč. Hodil sem naprej. Vzpenjal sem se mimo kapele Nuestra Senjora del Poyo, ko me je klical Srečo. Rekel je, da je na vrhu hriba, da me čaka v senci. Seveda sem ga najprej vprašal, če je slišal telefon. Odgovoril mi je, da ne ve, kdo ga kliče in se ni oglasil. Rekel sem mu, da naj gre naprej in da naj me ne čaka, da danes ostaneva v Vianni. Bil sem resnično besen, ker se ni oglasil. Rekel sem mu še, da želim do Vianne hoditi sam. Začel sem resno premišljevati o tem, da bi 32

pot nadaljevala ločeno in da bi se dobila na cilju v Santiagu, od tam pa bi skupaj odšla domov. Pomiril sem se in si mislil, da tako pač mora biti, če je eden počasen, drugi pa hiter. Dohitel me je nemški romar, s katerim sem se že enkrat pogovarjal. Vprašal me je, kje je moj sopotnik. Seveda sem mu potožil, da je, čeprav starejši, hitrejši od mene. Potem mi je pripovedoval o svojem sopotniku, kako sta skupaj priletela v Pamplono in začela hoditi, čeprav je bil ta njegov prijatelj bolan in mu je zdravnik pot odsvetoval, a si je močno želel na Camino, zato sta poskusila. Na poti čez Alto Perdon (hrib nad Pamplono) mu je bilo slabo in sta poklicala pomoč. En dan je bil v bolnišnici. Potem sta poskusila, da se je vozil z avtobusom in ga počakal tem kjer sta se dogovorila. Tako sta potovala en dan, nato se je ta gospod odločil, da bo pot prekinil in se vrnil domov v upanju, da se še kdaj vrne, saj upanje umre zadnje. Zaželela sva si buen camino in nadaljevala vsak po svoje. V lepo mesto Vianno sem prišel ob 15.45. Kmalu sem našel prenočišče. V avli me je čakal Srečo. Malo čudno me je gledal, jaz pa sem bil vesel. Ta dan sem v devetih urah prehodil 31 km. Albergo je bil zelo velik in lep. Postelje so bile dvonadstropne. Vesel sem bil, da sem dobil vsaj prvo in še dobro lestev sem imel. Kmalu sva se uredila in šla v pritličje, kjer je bila velika kuhinja. Precej romarjev si je kuhalo kosilo in Srečo je vprašal, kdaj bova pričela kuhati. Odgovoril sem mu, da lahko kar začne. Sam namreč nisem imel tega namena. Francka mi je svetovala, naj si pripraviva mešano solato. Odločila sva se za trgovino in si poleg hrane kupila tudi sestavine za solato. Paradižnik, kumare, paprika, čebula, 3 pločevinke tune in limona so bile odlična kombinacija za izvrstno solato. Po obedu so sledili še ostali opravki ter kratek ogled mesta in dober počitek. 33

6. dan hoje Datum: 21. 5. 2010 Dolžina poti: 36 km Začetek poti Vianna Odhod: 6.15

Konec poti Najera Prihod: 17.15

Zjutraj sva kot ponavadi vstala ob 5h. Dan se je daljšal, zato ni bilo več težav, da bi zaradi teme morala čakati. Začela sva hoditi in občudovati lepo naravo ter kmalu prišla v veliko mesto Logrono, kjer sva prečkala znano reko Ebro. V kraju je lepa Jakobova cerkev, ki sva jo obiskala. Seveda nisva izpustila kave in kokakole. Videl sem, da Srečota spet srbijo podplati, zato sem mu predlagal, da gre naprej in me počaka v Navarreti pri prvem albergu. Iz vodnika sem vedel, da je kmalu po prihodu v mesto hostel. Ko sem prišel v Navarrete, sem takoj našel riffugio, a Srečota ni bilo. Nisem se obremenjeval s tem in si privoščil počitek za malico in kozarec dobrega vina. Naenkrat je zazvonil telefon. Malo sem že pomišljal, da se ne bi oglasil, a sem se. Srečo je rekel, da je pri cerkvi, da je šel z nekimi romarji iskat še nek albergo in da naj pridem tja, kjer me čaka. Odločno sem mu rekel, da ga ne bom iskal po Navarreti, saj sva se zmenila, da me čaka pri prvem riffugiu. Povedal sem mu, da bom odšel počasi naprej in da se bova srečala v Najeri, kot sva načrtovala zjutraj. Zagodel je, da bi ga moral poiskati, v tem pa se mi je zdelo, da ga slišim v živo. Pogledal sem proti vrhu visokega zidu pred cerkvijo in ga zagledal, kako se pogovarja z menoj po telefonu. Smeje sem ga poklical. Nato sva skupaj nadaljevala pot. Napis na zidu naju je opomnil, da hodiva po Baskiji ‐ živela Eta.

Srečo je rekel, da ta dan ne bo več hodil naprej. Vederemos, bomo videli! Zapisati moram, da je Srečo ta dan prejel kar 3 klice. Zelo se je jezil. Tokrat je vedel, kdo ga kliče ‐ verjetno ga je klicala gospa, da bi ji posodil denar. Ni se oglasil na telefon. Nato sva hodila in hodila po vročini do Ventose in kmalu prispela v manjši kraj. V bifeju sem tudi jaz spil ledeno kokakolo, kar ni bilo pametno. Kmalu sem namreč v grlu začutil znani cmok. Prispela sva v Najero in se znašla v velikem samostanskem albergu. Po vseh formalnostih sva šla iskat hrano in si privoščila slastno paello. Jaz sem obiskal še bankomat in za pomoč prosil nekega gospoda, da mi je pomagal dvigniti denar. Sledil je še ogled Najere, potem pa sva odšla spat.. Prvič sva spala v ogromni spalnici. Mislim, da je v enem prostoru spalo več kot 100 romarjev. Zamislite si, koliko različnih registrov smrčanja … No, jaz sem se navadil tudi na ušesne čepke, zato nisem nikoli imel težav s spanjem. Ker sem pokvaril baterijo, sem ponoči pot osvetlil kar z mobilnim telefonom. Spal sem odlično. 7. dan hoje Datum: 22. 5. 2010 Dolžina poti: 28 km Začetek poti Konec poti Najera Granon Odhod: 6.15 Prihod: 16.00 Po zgodnjem odhodu se je moje grlo začelo sumljivo oglašati, zato sem nemudoma vzel antibiotik – povedati moram, da sem za oba imel s seboj nujna zdravila. Kmalu sva prišla med lepa pšenična polja.

Tako lepih zelenih barv še nisem videl. Zeleno, zeleno, ki te ljubim zeleno (Lorca). Prišla sva do lepega mesta Azofre, kje sem si privoščil kavo, Srečo pa seveda kokakolo.

Dopolnila sva skromen zajtrk. Nato sva priromala v Santo Domingo de la Calcada – lepo mestece, meni kar dobro poznano. Od tu smo namreč pred 3 leti začeli naše romanje v Santiago z agencijo Trud. Najprej sva v albergu žigosala credencial, nato pa zavila v gostilno. Jaz sem si naročil ensalado mixto, Srečo pa se je odločil za testenine. Zaradi mrzle testeninske solate so nastopile težave, saj sem bil površen in nisem povedal, da želim tople testenine in ne solate. Srečo je malo sitnaril, a je testenine vendarle pojedel.

Potem sva se odpravila v čudovito cerkev, kjer se je pripravljal na nastop velik pevski zbor. Bilo je zanimivo. Jaz sem se za hladno cerkev oblekel (moral sem se paziti zaradi prehlada), Srečo pa je raje odšel ven, na sonce. Zaradi znane legende o čudežu sv. Jakoba imajo v cerkvi v oltarju petelina, ki je veselo kikirikal. Nato sva začela hoditi proti Granonu. Pot med zelenimi pšeničnimi polji je bila meni že znana.

Pred tremi leti smo namreč tukaj začeli hoditi med požetimi njivami. Ta dan sva prehodila 28 km. Ni bilo naporno. Lep župnijski riffugio je bil v stavbi iz 10. stol. V nekem spletnem dnevniku sem prebral, da tukaj radi zamenjajo čevlje, zato sva jih skrbno povezala in spravila bolj spredaj. Spalnica je bila v drugem nadstropju. Tu ni bilo pogradov, na tleh so bile telovadne blazine, kar tesno skupaj. Ko sva se ugnezdila, sva šla malo po vasi. Za slovenske razmere bi kraju rekli manjše mesto. Obiskala sva pekarno, kjer so imeli odličen kruh in pecivo. Pri sosedih sva si privoščila še pivo.

Srečo je potem odšel počivat, jaz pa sem sedel na klop v parku in pisal prve kartice. Pozneje sem iskal poštni nabiralnik in se spomnil, kako smo pred 3 leti s Trudom (agencijo) prispeli v Granon. Takrat ni bilo tako toplo kot danes. Kar precej časa sem hodil po ulicah. Ta dan sem imel težave sam s seboj. Bil sem nekako otožen, ne vem, zakaj. Premišljeval sem o smiselnosti pohoda. Neki romar me je vabil na večerjo. Spomnil sem se, da v nekaterih riffugijih s pomočjo romarjev pripravijo hrano. Ni se mi dalo gor, raje sem pisal popotne vtise v moj dnevnik. Potem sem se odpravil v cerkev, kamor me je zvon prijetno vabil. Tudi v tej stari cerkvi Janeza Krstnika sem že bil. Pri maši nam je župnik podelil popotni blagoslov. Po maši sem govoril s Francko. Seveda njej nisem razlagal, da imam malo krizo. Ponavadi sva se pogovarjala zjutraj in zvečer. Jaz sem ji dal znak in potem me je poklicala. Tako so nam svetovali, sicer pa sva se dogovorila, da ne bova skoparila pri telefonu. Pogovori so nama veliko pomenili. 8. dan hoje Datum: 23. 5. 2010 Dolžina poti: 28 km Začetek poti Konec poti Granon Villafranca Montes de Oca Odhod: 7.30 Prihod: 16.30 Dobro sva se naspala. Pri jutranji toaleti se mi je zgodil manjši incident. Na stranišču sem pozabil toaletno torbico. V žepku sem imel 5€ za donativo. Ko sem šel po torbico, je denar seveda izginil! Čeprav božja pot, bo treba na svoje stvari paziti, sem si mislil. Prenočevali smo na tesnem, mene ni motila nočna "glasba". Srečo je potem rekel, da me je nekajkrat budil –on namreč ni uporabljal ušesnih čepkov. Zjutraj so nam postregli z zajtrkom: dobra kava in namazan kruh. Tako sva ta dan s hojo

pričela malo pozneje in potem hodila po meni zelo znani poti do Belorada. Tam sem prišel do kave. Pot sva nadaljevala spet malo navkreber in se ustavila v Espinosi del Camino ter si privoščila skromno malico. Tu se je Srečo pogovarjal z nekim romarjem, ki mu je prijazno pomagal naravnati nahrbtnik ‐ rekel mu je, da ima nepravilno namerjene naramnice. To je bilo res zelo važno – vsaj jaz sem ga potem laže nosil. Pa še to je zvedel, da je ta gospod bil pomembna vojaška oseba na prvi ladji, ki je po osamosvojitvi priplula v Koper – menda prvi oficir –nekaj takega. Bližala sva se Villafranci Montes de Oca – lepi vasi ob cesti. Tudi v tem kraju je velika cerkev sv. Jakoba. Na Caminu je veliko cerkva posvečeno temu svetniku ‐ dokaz, da je tu od nekdaj potekala pot v Santiago, kjer je po legendi Jakob pokopan. Kar kmalu sva našla velik riffugio, ki je v stari opuščeni šoli. Podobno, kot je pri nas veliko podeželskih šol na deželi opuščenih, je tako tudi v Španiji. Na Caminu so jih precej uporabili za prenočišča. Bilo je še malo prostora in že hodila po lepi vasi in iskala nekaj za pod zob. Čeprav je bila nedelja, sva našla malo trgovino, ki je bila kar v gostilni. Spet sva se odločila za solato. Ker je bilo zelo toplo, sva imela tudi »žehto« in sva lahko vse lepo posušila na šolskem dvorišču. Pred spanjem sva še malo pohajala po vasi in si privoščila dobro cervezo (pivo). 9. dan hoje Datum: 24. 5. 2010 Dolžina poti: 18 km Začetek poti Konec poti Villafranca Montes de Oca Atapuerca Odhod: 6.30 Prihod: 14.30 Po zgodnjem zajtrku iz rezerve sva kmalu za cerkvijo zavila v hrib. Ta dan naju je čakala spet hoja navzgor čez Alto Pedraya‐

na višino 1150 m. Čeprav je pot vodila samo navkreber, se mi ni zdelo, da hodiva po taki višini. Vse je bilo zeleno in povsod veliko raznega cvetja. Bujni gozdovi, lepi razgledi in kmalu sva bila pri veličastni cerkvi San Juan de Ortega. To je prelepa gotska cerkev iz 12. stol. z grobnico San Juana. Omenjenisvetnik je živel tod in veliko naredil za romarje (mostove, cerkve, zavetišča). Spomnil sem se na Riglerja, ki sta slikovito opisala romanje do sem v svoji knjigi. Barmana v bifeju sem vprašal po župniku in gospodinji, ki sta ju gostila, a sem izvedel, da je gospod že pokojni, gospa pa je v domu za ostarele v Burgosu. Seveda je od tega minilo že 10 let in čas je prinesel spremembe. Kupil sem razglednico in jima pisal ‐ tudi to, da je resje že odcvetelo. Gospod Rigler je namreč nabral šopek rdečega resja in ga poklonil gospe soprogi za spomin na njuno poroko. Onadva sta romala en mesec pred nama. Naj omenim, da je vsebina te razglednice na ovitku vodnika po slovenski Jakobovi poti (Kje so tiste stezice). Tudi jaz sem nabral mali šopek in ga shranil za domov.

V kraju sva si ogledala čudovito cerkev. Kar verjeti ne moreš, da je lahko tako visoko v hribih tako lep velika cerkev. Pot sva nadaljevala proti današnjemu cilju Atapuerci, ki je dosti nižje. Kraj je znan po neprecenljivem paleontološkem odkritju pračloveka Homo Antecessor. Danes sva prišla v privatni riffugio – dražji od dosedanjih (9€). Kot sem že omenil, so bila na poti različna prenočišča – državna‐riffugio municipal, privatna ‐ riffugio privi, cerkvena‐ riffugio paroissial. To je bil lep in simpatičen albergo. Kar kmalu sva se znašla v prijetnem gostišču in naročila menu de peregrinos. Nato sva si 40

privoščila počitek in seveda dnevno oskrbo stopal. Srečo je imel dva sitna obtiščanca med prvim in drugim prstom, ki sta se kar malo nagajala‐ vsak dan je bilo potrebno malo porezati in zaščititi z dobrimi comped obliži. S sabo sem imel pravo malo lekarno (razkužilo, škarje, povoje). Jaz sem imel na levem mezincu en siten žulj in vnet noht na palcu desne noge. Vsak dan sva kopala noge v hladni in tudi vroči vodi, če se je le dalo. Časa je bilo dovolj, saj sva prišla zgodaj na cilj. Ta dan sva bila pri kosilu pozabljiva. Pozabil sem jopič in moj arafat šal, Srečo pa klobuk. Prijazni gostilničar je to prinesel hospitalierki ravno v času, ko sva šla pozabljeno iskat! V isto restavracijo sva šla še enkrat in si privoščila dobro ensalado mixto. Zraven sva dobila seveda steklenico vina. Pri vsakem obroku je bilo rdeče vino (vino tinto) vračunano (inkludo). Če pa naročiš belo vino, ga moraš pa posebej plačati. Zvečer se je močno vlilo, hitro smo pospravili čevlje, ki so bili spravljeni na policah pred vhodom. Ta dan sem spet pisal kartice, počasi, da ni preveč naenkrat. 10. dan hoje Datum: 25. 5. 2010 Dolžina poti: 22 km Začetek poti Konec poti Atapuerca Tardajos Odhod: 6.30 Prihod: 14.30 Zjutraj sva imela spet zgodnji odhod. Zaradi včerajšnjega dežja je bilo jutro hladno. Pot je bila blatna in kmalu smo spet zavili v breg in hitro prišli na vrh (1080m). V daljavi se je videl Burgos. Pot se je spuščala in tu sva prvič srečala simpatično Slavonko, ki je romala s fantom Avstrijcem. Kar nekaj časa smo hodili skupaj. Povedala je, da so se njeni v času vojne na Hrvaškem izselili v Avstrijo in sedaj tam živijo. Hodila je v sandalih in nama

potožila, da ima težave z žulji. Skupaj smo hodili do Orbaneje, kjer sem jaz že hlepel po kavi, tam pa je bil prijeten bar. Kmalu sva prispela v Villafrijo – predmestje Burgosa. V vodnikih sem prebral nasvet, da je pametno tu iti na avtobus. Srečotu sem že prej predlagal, da se ga posluživa. Ni bil preveč navdušen. Tu sva srečala tistega Nemca, s katerim sem že prej govoril. On je rekel, da ne gre na avtobus. Vprašal sem ga, če bi Srečo lahko šel do mesta z njim, a je rekel, da ne bo šel skozi Burgos, da ga je že videl. Tudi Slavonkin fant je šel mimo mesta. Tako sva šla s precej romarji na avtobus (samo 1€) za 10 km hoje po industrijski coni. Srečo je nekaj časa hodil po avtobusu. Rekel je, da ne bo sedel. No, potem se je umiril in je sedel, ker je bila cesta ovinkasta. Pripeljala sva se do centra in kmalu prišla do prelepe katedrale svete Marije, ki sodi med najlepše gotske spomenike v Evropi. Tudi ta cerkev je bila zame že videno (izlet s Trudom pred leti).

Potem sva si ogledala cerkev in šla mimo grobnice, kjer počivata slavni španski junak El Cid in njegova ljubljena Chimena. Po ogledih sva se pri znani restavraciji malce odpočila. Naročil sem pacharan, domač španski zeliščni liker, da sva nazdravila najini Poti. Potem sva malo "štrikala" po Burgosu. V mestu namreč ni bilo dobrih oznak. Burgos je veliko mesto s 170 000 prebivalci. Končno nama je uspelo priti iz mesta, saj se za mestni riffugio nisva odločila. Namenjena sva bila v malo mesto Tardajos. Hodila sva po ravni, malo pusti pokrajini, mimo Villabille in tako prispela na cilj ‐ Tardajos. V kraju je prijeten riffugio, če se prav spomnim, sva dobila zadnji mesti. Ta dan sva "naredila" samo 22km (10 sva jih prevozila z busom) in bila zelo zgodaj na cilju. Spet sva poiskala trgovino in nabavila hrano. Po jedi sva se sprehodila po vaških ulicah in se zgodaj odpravila spat. 11. dan hoje Datum: 26. 5. 2010 Dolžina poti: 31 km Začetek poti Konec poti Tardajos Castrojeriz Odhod: 6.15 Prihod: 15.00 Iz Tardajosa sva se odpotovala zgodaj. Spremljala naju je mirna in tiha pot ob neskončnih žitnih poljih. Na tej poti ni bilo prijaznih vodnjakov, zato je bila polna čutara dobrodošla. Po zapisih v vodnikih sem pričakoval mestece Hontanas. Za skoraj

vsa naselja je veljalo, da so bila na vzpetinah, Hontanas pa sva kar na lepem zagledala v globeli. Tu sva si privoščila počitek in seveda kavo.

Na poti iz Hontanasa sem se spomnil na Riglerja, ki sta v svoji knjigi omenila bazen in mali bife ob njem, kjer sta bila postrežena s kavo. Res sem opazil ta bazen, a je bilo vse zaraščeno in opuščeno. Pot sva nadaljevala mimo razvalin samostana sv. Antona. in po ravnini do Castrojeriz. Kar srce mi je zaigralo, ko sem v daljavi na hribu zagledal Castrojeriz z ruševinami gradu iz 9. st. Kraj je bil v zgodovini prizorišče številnih bitk med kristjani in Saraceni. Počasi sva prispela do prvega riffugia in ugotovila, da je poln. To sva doživela prvič in kar nisva mogla verjeti. No, potolažili so naju, da je še eden riffugio in hitro sva se napotila tja. Tudi ta je bil zaseden. Srečo je bi na koncu z živci, a sva šla naprej do naslednjega prenočišča, ki pa je bilo še zaprto. V vrsti smo čakali in končno so ga odprli. 44

Srečota je ta dan bolela noga in popoldan po kopeli in negi žuljev je bilo bolje. Obiskala sva trgovino in tudi lekarno, ker nama je zmanjkalo obližev. Tudi iz bankomata sem ob pomoči lekarnarice in gospe iz bara dobil denar. Meni je bankomat "dal" denar, Srečotu pa le listek. Bil je obupan, češ da mu je aparat požrl 300€! Meni se je to zdelo čudno. Prvič je dvigoval denar v Španiji. Tudi mene je skrbelo. Šla sva spat. Sklenila sva, da bova naslednji dan šla v banko. Jaz sem si s pomočjo slovarčka pripravil vprašanje, ki ga bom v banki postavil. Za Camino sem se pripravljal tako, da sem se naučil malo, zelo malo španščine. Moram reči, da mi je to znanje prišlo kar prav, prav tako Berlitzov slovarček. 12. dan hoje Datum: 27. 5. 2010 Dolžina poti: 31 km Začetek poti Konec poti Castrojeriz Fromista Odhod: 9.00 Prihod: 16.00 Zjutraj se je začel dan z budnico. Najprej smo slišali korale, madrigale, sprva potiho , potem pa vedno glasneje. Gospa, ki nas je prijavljala, nas je seznanila, da bo zjutraj budnica. Srečo tega ni vedel in je sprva mislil, da tulijo volkovi. Srečo je slabo spal. Tolažil sem ga, da ne more biti oškodovan. Glasba je bila vse glasnejša. Ave Maria, tudi lepe operne arije. Pavarotti, Lakme, O, bambino mio caro … Prelepo, vsaj zame! Potem so nas povabili na skromen zajtrk: dobra vroča kava in kruh z margarino. Zelo prijazno! Ta riffugio je bil cerkveni, zato smo prispevke dali v skrinjico. Tudi tu je bila knjiga za pripombe. Seveda sem kot že večkrat zapisal: gracias, es muy amable de su parte (hvala, zelo ste prijazni). Res, zelo prijazen riffugio, čeprav so bile samo tukaj zamašene vse vtičnice tako, da ni bilo mogoče napolniti mobilnikov. Res je bilo mogoče pri hospitalierki za kratek čas napolniti telefon (para urgente – samo za nujno).

No, potem sva se namenila proti banki. Ta čas sva prebila v parku in še malo dopolnila zajtrk iz zalog. Ob 8. 30 sva vstopila v banko. Vprašal sem, če zna kdo nemško. Gospa za okencem je odkimala in šla po šefa. Začel sem moj naučeni "govor". Gospod je zamahnil z roko in rekel: "Da mi la tarhetta (daj mi karto)" in rezultat je bil podoben kot včeraj‐samo listek in nič denarja. Vprašal sem ga, če je na računu škoda. Ne, je bil odločen odgovor in vprašal, če ima še kakšno kartico. Srečo je ponudil še Master Card in denar se je končno prikazal. Srečo se je seveda oddahnil. Torej je bila njegova Maestro kartica verjetno poškodovana. Opazil sem, da je ni imel v zaščitnem kartonu. Ja pa enkrat pozneje povedal, da mu bankomat že enkrat doma s to Maestro kartico ni dal denarja. Oddahnil sem si. Tako sva ta dan hoditi začela ob 9h. Pot tega dneva je bila razgibana malo navzgor in spet navzdol. Prečkala sva znano reko Pisuergo. Pred Alfonsovim mostom iz 11. stoletja je bila mala cerkvica La Piedad, spremenjena v simpatičen riffugio(slika). Hospitaljer me je vprašal, če bova ostala; reiffugio namreč radi čimprej zapolnijo.

Občudovala sva čudovit most, na drugi strani reke pa novo pokrajino Palencio. Zapustila sva pokrajino Burgos in vstopila v rodovitno pokra‐ jino Palencio. Pokrajina je precej enolična, brez dreves

in rastlinja, ki bi romarju nudila blagodejno senco. Tako sva ob 16. uri, zdelana od vročine, prispela v Fromisto. Spet sva doživela, da sta bila prva dva riffugia zasedena. Vesela sva bila informacije, da je še en R (riffugio) prost, kljub temu, da je precej daleč. Ko sva jo mahala tja, sva se seznanila z Italijanoma iz Arezza, ki sta tudi iskala prenočišče. Eden je dobro govoril nemško in skupaj smo prišli do železniške postaje, kjer je bilo v bivšem skladišču lepo prenočišče.

Notri je bilo prostora za 100 romarjev! Bili smo med prvimi in ponudili so nam tudi večerjo in zajtrk, kar je bilo zelo dobrodošlo, saj smo bili daleč od centra. Večerja je bila zgodaj in dobro vino tinto nama je zelo prijalo (vsaj meni, saj sta nama Italijana pustila še polovico steklenice). Srečo je malo pil, jaz se pa nisem branil. Če bi še dolgo hodil po Španiji, ne vem kako bi se končalo. Vino tinto je res dobro. Ker smo bili ob progi, smo pričakovali nemirno noč. 47

13. dan hoje Datum: 28. 5. 2010 Dolžina poti: 19 km Začetek poti Fromista Odhod: 7.30

Konec poti Carion de los Condes Prihod: 13.00

Zaradi zajtrka smo odšli bolj pozno. Spali smo odlično in tudi vlakov ni bilo slišati. Srečo z zajtrkom ni bil zadovoljen, zanj a je bilo premalo. Kot že večkrat, sem poslušal zgodbo o njegovem »fruštku«, kaj in koliko poje in koliko pernovskega mleka spije. Zajtrk je bil skromen, a za pot primeren. Kadar kaj ni bilo po željah, sem rekel: "Todos esta es Camino‐ vse to je Camino". Danes nisva načrtovala dolge poti. Prve dni sva hodila več, kot priporočajo vodniki. Vsi svetujejo po 20 – 25 km na dan. Srečo pa je prve dni kar priganjal, da bi imela kak dan v rezervi, da ne bi zamudila odhoda. Pa ni bilo skrbi, saj je on hodil vedno hitro, zlasti v hrib ga je neslo kot srnjaka. No, jaz sem hodil po svoje, normalno. Niti en dan pa nisem rekel, da ne morem hoditi. On je velikokrat šel naprej in me potem čakal. Ob koncu dneva sva bila vedno na cilju po programu. Iz mesta so znaki vodili v oblačen dan. Pot je bila značilna. Malo gor, malo dol do postanka v vasi Villamentero de Campos. Sledil je odmor za kavo. Nebo se je razjasnilo in posijalo je sonce. Počasi sva prišla v lepo mesto Carrion de los Condes. Tudi to mesto sem dobro poznal iz vodnikov in spletnih dnevnikov. Prišla sva prezgodaj in pred R je že nastala vrsta. Srečo je sedel v vrsto in čakal. Tu je bilo kar zanimivo. Naenkrat je prišla skupina

Špancev in se postavila kar spredaj, a so jim prvi v vrsti odločno pokazali, kje je rep. Kmalu so se odprla vrata in prijazna nuna je začela pred uradnim začetkom sprejemati utrujene romarje. Spet sem prosil 2x debajo (spodaj). Ponavadi so najraje dali en pograd za dve osebi (eden zgoraj, drugi spodaj). Skoraj vedno mi je uspelo. Nuna nas je povabila na sprejemno prireditev, a midva sva bila lačna in sva se kar hitro napotila v trgovino. Na programu je bila zopet ensalada mixta. V kuhinji je bilo veliko romarjev, kuhalo se je in kadilo. Neka Francozinja, katero sva še večkrat srečala, mi je ponudila pasulj. Rekla je, da ima preveč. Zahvalil sem se in dobro jed hitro pojedel. Neki mladi Nemec nama je ponudil testenine. Tudi te sva pospravila. Na vrtu sva opravila toaleto stopal. Moj noht je bil kar zoprno zagnojen. Ker sem imel dosti časa, sem ga namakal v vroči vodi in vsak dan dobro previl,s a o da me ne bi oviral pri hoji. Potem sva še šla na srečanje,ki ga je vodila nuna, ki nas je vpisovala. Romarji so prepevali pesmi v svojih jezikih. Potem smo se predstavljali, zanimivo , od kod vse smo bili. Na koncu smo dobili zvezdo in poljub za buen Camino. Zvezdo sem nalepil v credencial. Mislim, da sem dobil prvič in menda zadnjič v življenju poljub od nune. Popoldan sem preživel na vrtu in pisal dnevnik. Srečo pa je šel spat. Srečo je veliko spal. Zvečer sem šel k romarski maši. Bilo je zanimivo. Berilo so brali romarji v raznih jezikih. Tudi pri tej maši smo na koncu povedali, od kod prihajamo. Moram reči, da so bili ob besedi Eslovenia kar pozorni. Spala sva odlično. 49

14. dan hoje Datum: 29. 5. 2010 Dolžina poti: 26 km Začetek poti Carrion de los Condes Odhod: 6.30

Konec poti Terradillos de los Templaros Prihod: 13.00

Zgodaj sva vstala in po zajtrku iz zaloge odšla iz R. Ker sem zadnja dva dni kar naprej iskal kavo, sem v prvi ulici zavil v bar, ki je bil tako zgodaj že odprt. Privoščil sem si dobro kavo in kar dva rogljiča. Srečo ne pije kave, za kokakolo pa je bilo pa še prezgodaj, zato me je čemerno čakal zunaj. Začela sva običajno pot, malo gor in malo dol. Prispela sva v Calzadilla de la Cueza.

Ustavila sva se v obcestem baru in zagledala znano Slavonko. Ponovna srečanja z nekaterimi znanimi romarji so bila včasih kar čudna in nepričakovana. Včasih sem mislil, koliko so naju prehiteli, a jih presenečen kako bolj hitreje hodijo, nato pa jih ponovno srečaš. 50

V kraju Ledigos sva se ustavila v barčku ½. Tukaj je bila tudi lepa cerkev sv. Jakoba in opomnik. Ime bara Ena polovička sta dala vedeti, da je do cilja Santiaga le še 392 km! Pred dvema dnevoma sva izdelala nekakšen načrt poti. Odločila sva se, da ne bova ostajala v večjih mestih. No, včasih že. Tako sva se ustavila v Terradillos de los Templaros. Nekdaj je bil to sedež vitezov templjarjev, na katere spominja le templjarski znak v obliki križa. Znašla sva se v lepem, novem R. Na cilj sva prišla zelo zgodaj. Pričakale so naju lepe sobe in velika jedilnica. Odločila sva se za kosilo. Popoldan je bilo veliko časa za male počitnice. Privoščil sem si dobro kopel. Bilo je zelo vroče, zato sem se odločil za poletno popoldne, malo sončenja ob bazenu, ki bo odprt šele naslednje leto (tako je zatrdil hospitaljer). Srečo pa je imel veliko »žehto« in je na vročem soncu vse posušil. Opazil sem, da ima čudne nogavice, debele, muckaste. Ker sem imel sam 3 pare, sem mu en par posodil do konca romanja. V ta R. sta prišla tudi Slavonka in njen fant. Opazil sem, da je čudno utrujena. Vprašal sem jo, če se slabo počuti. Potrdila je in kar oblečena ležala. Rekla je, da bo šla naslednji dan z avtobusom do Sahaguna (Šaguna) k zdravniku in mogoče končala pot. Kar težko mi je bilo. Srečo se je popoldan še več pogovarjal z njo. Ugotovil je, da ni imela nič vitaminski tablet in podobnih pripomočkov. Midva sva vsak dan z vodo použila 1 tableto magnezija in 1 multivitaminsko tableto. Dal ji je eno multivitaminsko tableto in ji svetoval obisk lekarne. To popoldne sem tudi sam nekaj opral in ko sem šel od vode, sem v travi zagledal Srečotovo denarnico. Kar hitro sem mu jo odnesel v sobo, kjer je že veselo dremal. Odšel sem na zrak in užival v lepem poletnem vremenu. Slavonke pa nisva več srečala. 51

15. dan hoje Datum: 30. 5. 2010 Dolžina poti: 22 km Začetek poti Terradillos de los Templaros Odhod: 6.30

Konec poti Bercianos Prihod: 13.00

Spet zgodnji odhod. V daljavi se je videlo večje mesto Sahagun (Šagun). Tudi v tem mestu smo se ustavili na našem izletu‐ romanju v Compostello s Trudom pred tremi leti. Pot je vodila med polji. Toliko ptičjega petja že dolgo nisem slišal, zlasti zjutraj. Peli so nam škrjančki, kukavice in še drugi neznani pernati pevci. Srečota so spet zasrbeli podplati. Brez komentarja je pospešil korak in spet sem bil (kot večkrat) sam na poti. Ni me motilo. Odločil sem se za počitek, potem pa pospešil korak in očitno spregledal znak. Tako lepa pot me je vodila ob reki in ptičje petje me je povsem prevzelo in sploh nisem pogrešal znakov. Šele po dvajsetih minutah hoje sem postal pozoren, da ni nikjer nikogar. Takrat sem se zavedel, da zagotovo hodim po napačni poti. Obrnil sem se, ko me je po telefonu klicala Francka. Spraševala me je, kje sem, češ da jo Srečo kliče, ker sem se menda izgubil. Res sem se razjezil. Potolažil sem jo, da sva pred Šagunom in da sem malo zašel in da se bova, kot vedno, že našla. Srečo namreč ni imel urejenih številk na svojem telefonu. Jaz ga po tistem, ko je rekel, da ne ve, kdo ga kliče, nisem več hotel klicati in ga tudi nisem. Pospešil sem korak in seveda našel pravo pot in kmalu bil med romarji, ki so hiteli proti Šagunu. Ko sem se bližal kapeli San Nikolasa, sem ga že videl, ko me je čakal in mi mahal. Kar hitro sem korakal in se nisem ustavljal. Preden si je oprtal nahrbtnik, sem že bil pred njim in kmalu na ulicah Shaguna in zavil v prvo kafeterijo na kavo in prigrizek. O telefonu sem seveda molčal in tudi kava me je pomirila. Jezilo me je, da v Slovenijo javlja, da sem se izgubil.

Ko sva popila, sva nadaljevala pot. Srečo me je vprašal, zakaj pri kapeli nisem prišel k njemu, saj me je čakal. Takrat se mi je utrgalo. Rekel sem, da mi je dovolj tega prehitevanja in da sem zašel po svoji krivdi, on pa je zato klical v Slovenijo in obveščal ljudi o moji nerodnosti. Spet sem bil na poti, kjer smo romali pred tremi leti. Cilj za ta dan je bil Bercianos, kamor sva prišla v hudi vročini že ob 13. uri.

V veliki vasi je bilo polno veselih ljudi. Gasilci so imeli svoje srečanje. Kmalu sva našla zelo staro hišo, v kateri je bil lep, starinski R. Ker še ni bil odprt, smo nahrbtnike postavili v vrsto, mi pa smo čakali v senci. Ob 14. uri smo se lahko prijavili. Rifuggio je imel lepo spalnico v nadstropju in le eno stranišče, tako da sva sklenila, da bova zjutraj pač zgodaj vstala. Kmalu sva bila v vrvežu gasilske prireditve. Trgovine nisva našla, zato sva obiskala gostišče in se odločila za nekakšno krompirjevo solato. Jedi z majonezo so lahko v taki vročini tvegane, a sva vseeno poskusila, ker druge izbire ni bilo. Jed sva zalila s pivom.

Popoldan se je nadaljeval s pranjem na dvorišču. R. se je polnil in kmalu so romarji napolnili še kapelo, saj je bil ta R cerkven. Dvorišče je bilo polno perila, ki se je veselo sušilo na soncu. Sedel sem v senci in pisal popotne vtise, ko pride Srečo in pove, da se v kuhinji nekaj dogaja. Šel sem na oglede v jedilnico in videl, da Srečo pomaga pri urejevanju miz (jedilni pribor itd) in kmalu smo bili vsi povabljeni na kosilo, ki so ga pomagali pripraviti romarji.

Hospitaljer je pozdravil romarje in povedal, da je v jedilnici čez 80 romarjev. Najprej smo seveda zmolili zahvalno molitev in potem je vsak romar povedal, od kod je. Bili smo od vse povsod, celo iz Koreje, Japonske, Kanade … in, seveda, Eslovenie! Potem se je začelo: ensalada mixta (mui bien), pa testenine z morskimi sadeži. Mislili smo, da bo tretja jed postre (sladko), zato smo začeli pospravljati posodo. Takrat pa smo izvedeli, da prihaja še ena jed, in sicer krompirjeva juha z mesom! Neumite krožnike, ki so jih že pobrali, smo pričeli vračati. Zanimivo je bilo gledati zlasti gospe, ki so z mešanimi občutki sprejemale krožnik, ki je prišel na vrsto. Juha je bila odlična . Dobili smo še sadno solato, ki je bila zelo bogata, celo ananas je bil v njej. Po večerji so nas pogostili še z vinom. Potem se je začelo pomivanje posode. Jaz sem se vključil v vrsto brisalcev jedilnega pribora. Kar dobro sem "odslužil" tole obilno večerjo. Sledil je še odhod v posteljo. 54

16. dan hoje Datum: 31. 5. 2010 Dolžina poti: 21 km Začetek poti Bercianos Odhod: 6.30

Konec poti Reliegos Prihod: 13.00

Zjutraj sva zopet zgodaj vstala. Imel sem srečo, saj sem prejšnji dan pred pospravljanjem posode odložil dnevnik in z njim tudi credencial na neko polico in ga potem tam pozabil. Zjutraj, ko sem se tam obuval, sem zagledal svoje reči. Zagotovo je bil sv. Jakob tudi tokrat z menoj, v to sem bil prepričan. Po tem pripetljaju sem bil še bolj pozoren na to, da nisem kje česa pozabil. Pot se je nadaljevala po znani ravnici. Ko smo tu hodili pred tremi leti, so bila drevesa še majhna, sedaj pa so zrastla. V El Burgu Raneros sem hotel na kavo, a se je z menoj začelo nekaj dogajati. Bilo mi je slabo. Nekaj časa sem bil tiho in potrpežljivo hodil. Srečo ta dan ni odšel naprej. Precej časa sva hodila do prvega počivališča. Ker ni bilo sence, so postavili nad klopi streho, kjer je že počivalo veliko romarjev. Jaz pa sem imel s seboj hude težave. Nekaj mi je reklo, naj se oddaljim. Res sem odšel malo proč in prišlo je kar samo od sebe ‐ očiščenje, olajšanje. Ko sem se vrnil, je večina romarjev že odšla in Srečotu sem preprosto rekel, da bom malo počival. Popil sem steklenico čiste vode (večna rezerva) in legel na spalno vrečo v senco. Srečo je sicer malo čudo pogledal. Nisem mu rekel, da gre lahko naprej. V hipu sem zaspal. Mislim, da sem spal skoraj eno uro. Ko sem se zbudil, sem bil pokrit z mojo arafat ruto. Srečo me je prijazno pokril, ker je ta čas sonce na svojo dnevni poti začelo sijati na mene. Počasi sem se dvignil in sklenila sva, da skrajšava predvideno pot‐ namesto v Mansilli de las Mulas sva se ustavila v Reliegosu, kamor sva prispela že ob 13. uri. Kljub mojim težavam sva hodila po ravni vroči pokrajini približno 25km. Reliegos je kar prijeten kraj, v katerem je lep R in gostilna, ki je bila tudi priročna trgovina. Jaz sem ta dan pil samo čisto vodo.

Srečotu sem predlagal, da je britje prestavil na popoldan, saj je zjutraj bilo premalo časa. Sam pa sem britje enostavno opustil in do tega dne sem bil že kar lepo obraden, čemur bi Francka verjetno protestirala. Prhal se nisem vsak dan, saj skoraj nikoli nisem bil prepoten, ker sem se sproti "čebulno" oblačil in slačil. Če je bila gneča v pralnici, sem dal majico in srajco kar na tla kabine in malo pohodil in potem spral, ampak samo takrat, če je bila kabina čista. Popoldan je sledil počitek in oskrba nog, kopanje v vroči in hladni vodi ter dobro spanje. 17. dan hoje Datum: 1. 6. 2010 Dolžina poti: 28 km Začetek poti Konec poti Reliegos Leon Odhod: 6.00 Prihod: 12.15 Hoditi sva začela ob 6. uri zjutraj. Pot je bila nekoliko bolj razgibana‐ konec Mazette, ravne enolične pokrajine. Najprej sva se ustavila v Mansilli de las Mulas in v bifeju sem že naročil kavo. Običajno sem prosil za cafe con leche in še cafe solo (kava z mlekom in še kava expresso), kar je bila "ta prava kava".

Gostejša poseljenost nas je počasi pripravljala na bližino velemesta. V naseljih pa sva ponovno opazila vodnjake. Bil sem, hvala bogu, spet v formi. Prispela sva v Valdelafuente, predmestje velemesta Leona. To je največje mesto na Caminu s petsto tisoč prebivalci. Ustavila sva se v prvem prenočišču. Tako sva bila na cilju že ob 12,15. Vstopila sva v sodoben velik R., ki je bil v 2. nadstropju velikega poslopja. Zagotovo je to bil nekoč velik cerkveni objekt (semenišče s šolami), sedaj pa objekt z več ustanovami. Kar precej romarjev je že čakalo na 13. uro, ko smo se lahko vselili. Sobe so bile zelo lepe in tudi ostali prostori so bili zelo udobni. Pogledala sva tudi v jedilnico. Ker ni bilo kuhinje, sva se odločila za trgovino. Ta je bila zelo blizu. Jedla sva zelo dobre ribe v konzervi, kruh, paradižnik pa razno pecivo, jogurt in drugo. Popoldan sva šla malo pohajat po Leonu.

Ogledovala sva si poti za jutranji odhod, saj je v mestih malo oznak. Do R. sva po mestu hodila več kot uro. V najino sobo sta prišla romarka Francozinja in še eden neznan romar. Gospa nama je v Carrionu dala pasulj. Veselo smo se pozdravili. Tako

smo bili v sobi samo 4 romarji, R torej ni bil poln. Zvečer se je zaslišalo prelepo zborovsko petje. Čudoviti glasovi, lleno da vida ‐ polni življenja, so bili podobni Juretovemu Canticumu. Spal sem odlično. 18. dan hoje Datum: 2. 6. 2010 Dolžina poti: 25 km Začetek poti Konec poti Leon San Martin del Camino Odhod: 6.00 Prihod: 13,00 Zjutraj je Srečo potarnal, da je slabo spal, saj sta oba soromarja strašno smrčala, zlasti gospa. Jaz sem, zahvaljujoč čepkom, dobro spal. V jedilnici sva pojedla zajtrk iz zaloge in že ob šesti uri korakala po ulicah Leona. Kar eno uro in pol sva hodila po mestu, da sva prišla v predmestje. Pozorna sva morala biti, da nisva prezrla znakov. Tudi precej jutranjih romarjev je že hitelo proti zahodu, proti Santiagu, našemu cilju. Kmalu sva prispela v Virgen del Camino. Seveda sem v prvem bifeju šel na kavo, Srečo pa na svojo kokakolo. Tu sva Srečala Italijana, s katerim smo se videli v Fromisti. Bil je sam. Vprašal sem ga, kje ima kolega, s katerim sta bila skupaj. Povedal je, da si je pri hoji navzdol poškodoval Ahilovo tetivo in da bo do cilja prepotoval z avtobusom, vlakom ali taksijem. Dnevno mora obiskovati zdravnike, dobiva injekcije. Ja, dokaz, da se tudi na romanju lahko zgodijo kar sitne reči, pa še mlajši je bil od naju. Tako sva ponovno dobila potrdilo, da dobro hodiva (tudi jaz). Predvsem pa sva bila pozorna na opozorilo, da je, posebej pri hoji navzdol, potrebno zelo paziti. Italijanu sem zaželel srečno pot. Odhitel je naprej –nisva ga več videla. Ogledala sva si pročelje čudovite cerkve Virgen del Camino. Nadaljevala sva pot precej ravni pokrajini in prišla v San Miguel del Camino. Lep kraj, s čudovitim cerkvenim stolpom, kjer je bilo

kar 5pet gnezd, kjer so domovale štorklje. Pa še do prijatelja Camina sva prišla. Stari gospod je pripravil male prigrizke bombone in seveda pečat. Celo pozdravili smo se in povedal nama je, da je malo naprej vodnjak.

Prispela sva do Villandagos del Parama, ki je kar velik kraj, kje stoji mogočna Jakobova cerkev. Ob cesti je bil velik R. Malo sva si ga ogledala, si privoščila počitek in nadaljevala pot proti San Martinu del Camino. Ob cesti je bil lep, nov, montažen R. Bila sva prva peregrina, saj je bila ura komaj eno popoldan. Oskrbnika, starejši zakonski par, sta naju prijazno sprejela. Z gospo sva se dogovorila za kosilo. Kot vsepovsod je bila hrana vedno v treh hodih (primer plato, segundo plato, postre – prva jed: juha ali solata, druga jed: glavna jed, sladica in seveda vino tinto). Dogovorila sva se za fuera en el patio (zunaj na dvorišču). Potem sva se seveda prijavila pri gospodu. Zdelo se mi je, da čudno počasi piše in potem je vprašal, kako to, da se enako piševa. Ni še videl takšnih osebnih izkaznic, zato je mislil, da se enako piševa; prebral je, da sva oba OSEBNI IZKAZNICI. Gospa je to opazila in mu namenila plaz očitkov, ki jih k sreči nisva razumela –je pa kar sočno regljala. Pomiril sem ga in mu lepo razložil, da je to Documento Nacional de Identidad‐ osebna izkaznica. Končno smo zapisali najina prava priimka in imeni. Za kosilo je bila dobra sopa galena (galska juha‐ zelenjavna, pa velik zrezek in pečen krompir in sladoled‐ mui bien (zelo dobro). Popoldan sva nameravala malo naprej v vas San Martin, a se je zelo 59

stemnilo. Raje sva počivala in si razvajala noge. Jaz seveda tudi koleno ‐ vsak dan sem si ga namreč dobro zmasiral in povil. Moj prehlad se k sreči ni razvil, saj sem si pravi čas pomagal in predvsem zelo pazil, zlasti pri hladnih pijačah. Popoldan se je razbesnela nevihta. Močno je deževalo. Bil sem vesel, da se nisva podala na ogled vasi (gracias Dio para illo – hvala bogu za dež!) Ta dan sem tudi sam kar dremal, Srečo pa je šel na večerjo. Gospa mu je pripravila dobro ensalado mixto. V R. je bilo danes zelo malo romarjev, saj je večina hodila mimo. Spanje je bilo mui bien (zelo dobro). 19. dan hoje Datum: 3. 6. 2010 Dolžina poti: 23 km Začetek poti Konec poti San Martin del Camino Astorga Odhod: 6.00 Prihod: 13,00 Odhod je bil zgodaj. Najprej sva prišla v vas San Martin in videla, kako romarji zapuščajo R. Kar dosti jih je bilo. To je bil torej stari riffugio, najin pa nov ‐ privaten. Seveda nama ni bilo žal, saj je bilo vse v redu. Jutro po dežju je bilo kar hladno in tudi ptiči so zelo živahno prepevali. Naj zapišem, da je v času od izdaje prvega Vinčecovega vodnika Romanje v Kompostelo (2007) nastalo veliko novih riffugov. V San Martinu takrat ni bilo nobenega, sedaj pa sta kar dva. Pot naju je vodila po ravnem delu in prišla sva do reke Orbigo. Prečkala sva jo čez čudovit most iz 13. stol. Zaradi svoje arhitekture in starosti je eden najizrazitejših mostov v Španiji. Prišla sva do kraja Hospital del Orbigo. Seveda sva obiskala bar, kjer sva si privoščila kavo in Srečo seveda kokakolo. Postalo je

že toplo, ko sva zapustila lepo mestece. Hodila sva Že kar nekaj časa, ko sem opazil, da je Srečo brez klobuka. Tudi topel flis je že nekje enkrat prej pozabil, a sva to prepozno opazila. Šel ga je iskat, saj ni bilo tako daleč, časa pa dovolj. Sam sem pa ta čas poklepetal s Francko. Postajalo je spet vroče in v daljavi se je že videla Astorga. Prišla sva do znanega križa (Cruciero de Santo Toribo. Od tu je edinstven pogled na Astorgo.

Polagoma sva se spustila v mesto in zagledala čudovito Gaudijevo mojstrovino .

Kmalu sva prišla do prvega riffugia, a se zanj nisva odločila (po informacijah iz vodnika ni bil preveč dober). Pri iskanju drugega sva se malo izgubila in prehodila kar lep del mesta. Končno sva ga našla. Ta je bil zelo lep, muzejski riffugio. Za dobrodošlico so naju počastil is čašo ananasovega soka. Dobila sva bon za kosilo v lepem, klasičnem hotelu Gaudi. Po kosilu je na vrtu sledila oskrba stopal. Tam sva videla Nemko, ki je imela velike žulje. Kar neverjetno, kako je sploh lahko hodila. Popoldan sva se napotila v mesto. Srečo je iskal flis, pa ga glede na to, da smo bili na pragu poletja, ni našel. Iskal je tudi srajco, tako lahko, z rokavi. Imel je samo majice z zelo kratkimi rokavi, zato ga je sonce zelo opeklo. Tudi s srajco ni bilo sreče. Kupil je samo žarnico za jaslice. Bilo je zelo vroče. Popoldan je bilo čez 30 stopinj Celzija. Seveda sva nakupila malo hrane za zalogo. 62

20. dan hoje Datum: 4. 6. 2010 Dolžina poti: 22 km Začetek poti Astorga Odhod: 6.00

Konec poti Rabanal del Camino Prihod: 11.30

Po ustaljeni navadi sva na pot odšla zgodaj. Bilo je namreč zelo vroče, zato je bila jutranja hoja najboljša. Istočasno je šla na pot tudi Nemka. Vprašal sem jo, kako je noga. Odgovorila, da kar dobro in hitro odšla. Spomnil sem se, kako smo pred tremi leti hodili po tej poti. Agencija Trud je namreč načrtovala ne preveč naporne poti. Pšenična polja so v tem delu poti zamenjala polja rži. Po enajstih kilometrih sva zagledala kraj St. Catalino. Tu sva se seveda ustavila in si privoščila kavo in kokakolo. Sledil je posnetek na dvorišču meni znanega riffugia. Pot se je začela malo dvigovati, opazila sva strehe, krite s slamo.

Na poti je bilo veliko romarjev, ki so se tudi odločili za jutranjo hojo. Kar prehitro sva prišla na cilj ‐ v Rabanal del Camino. Nisem mogel verjeti, kako so ga v teh letih obnovili. Videla sva veliko lepo urejenih hiš in na voljo kar tri reffugie; prostih pa je bilo še nekaj sob (habitaciones libres).

Poiskal sem že znano prenočišče Maria Pilar. Prelepo dvorišče je bilo kljub zgodnji uri že polno romarjev. Na vrsto je prišlo pranje perila in dobro kosilo. Srečo je končno prišel do pečenih jajc s slanino, jaz pa sem vzel spagette milanese in vino tinto. Popoldan je sledilo lenarjenje, zabava s kužkom in ogledovanje znamenitih pohodniških cokel.

Ta dan sem ves dan mislil na svoje sošolce. Praznovali smo namreč 50‐letnico mature. Zlata obletnica je minila brez mene. Sicer sem se udeležil sestanka, kjer me je sošolec in predsednik pripravljalnega odbora, Marjan Marinšek vprašal, če sem naredil oporoko. Vsi so me zelo nejeverno gledali. Prosil sem sošolko Fani Kozinc, da je namesto mene predstavljala naš razred. Poslal sem ji SMS in pozdravil sošolke in sošolce. Popoldan je sledil ogled lepo obnovljene vasi. Zvečer pa sem sprejel sporočilo. Sošolci so bili navdušeni, da sem šel na Camino. Mislim, da so bili tudi začudeni, saj sem bil v šoli slab športnik. Naj omenim, da je nekaj dni pred pisanjem teh vrstic Marjan Marinšek umrl.

21. dan hoje Datum: 5. 6. 2010 Dolžina poti: 25 km Začetek poti Rabanal del Camino Odhod: 5.40

Konec poti Molinaseca Prihod: 14.10

Zelo zgodaj sva se odpravila na pot. Danes je bil pred nama namreč vzpon na Cruz dr Ferro (Železni križ). Treba je poudariti, da je to najvišja točka na Caminu – 1505m, vendar pot naj ne bi bila prenaporna, saj smo se do Rabanala že počasi dvigali (Rabanal 1150m). Srečo je, kot po navadi, spet hitro hodil navkreber. Na mali jasi sem zagledal prodajalko češenj. Seveda sem si jih kupil. Spomnil sem se mladosti, ko sem na celjskem trgu prodajal sadje s Pečovnika in bil zelo vesel, če sem sadje kmalu prodal. Tudi prva romarja za mano sta kupila češnje in češnjarica je bila vesela. Zaželel sem ji dober posel, ona pa meni buen Camino. Kmalu sva prispela v Foncebadon, gorsko vasico, ki je bila do nedavnega kup ruševin – sedaj pa je bilo precej hiš lepo obnovljenih. Oglasila sva se v prvem riffugiu, ki so ga romarji že zapuščali. Nekateri so zajtrkovali in tudi sam sem si privoščil jutranjo kavo. Lepo obnovljena cerkev in še dva riffugia sta kazala, da se tudi sem po zaslugi romarjev vrača življenje. Po poti sva občudovala razno‐barvno cvetje. Pravi majski vrt. Čez nekaj časa sva prišla do železnega križa, ki predstavlja izjemno znamenje tisoč‐letnega romanja. Sodi med starejše verske simbole ob poti. Običaj je, da romarji tu

odvržejo kamen, ki so ga prinesli s seboj. Tako naj bi odvrgli težave in skrbi. Tudi midva sva odvrgla svoj kamen in potem še malo postala ob mali cerkvici. Spomnil sem se našega romanja v Santiago. Mi smo se na Cruz pripeljali in na poti z avtobusa opazovali romarje, ki so rinili v breg. No, danes pa sva bila popotnika midva.

Potem se je začel spust, najprej po lepi poti, ki je kmalu postala strma in precej kamnita. Najprej sva obiskala zapuščeno naselje Manjarin, kjer je bil zanimiv riffugio in seveda zastave – tudi slovenska je veselo vihrala. Videla sva tudi razvaline zapuščenega zavetišča.

Po pripovedi Riglerjev ga je imel nek upokojen Nemec. Sledil je postanek v El Acebu, kje sem prišel do dobre kave. Tudi ta vas je čudovito obnovljena.

Obnova teh vasi je skrbno nadzorovana, saj zelo čuvajo staro arhitekturo. Pot je bila res strma in morala sva kar paziti in uporabljati palice. Prehitela naju je Nemka iz Astorge, ki je veselo hodila, torej ni imel več težav z žulji. Prehitel naju je tudi Nemec, ki nama je v Carrionu dal makarone. Srečevala sva torej

romarje, za katere sva menila, da so že daleč pred nama. Končno sva v dolini zagledala vas Molinaseco, najin današnji cilj. Čez reko Maruelo sva preko znamenitega romarskega mostu stopila v lepo obnovljeno vas ‐ za naše pojme kar malo mesto. Po dolgi poti po naselju sva našla zelo lep nov riffugio. Dobila sva postelji v sobi v 2. nadstropju. Ko sva se namestila, sva se po ogledu kuhinje odločila za hrano iz trgovine. Za solato se tokrat nisva odločila, saj ni bilo nobene posode. Spet sva se napotila nazaj v vas in našla trgovino. Prijazna trgovka nama je podarila podobico tukajšnje zavetnice Virgen de las Angustias (Pieta). Ko sva se vrnila, nisva bila več sama. V sobo so se vselili kolesarji, kar glasni Španci. Popoldan sva v glavnem preživela na prijetnem, senčnem vrtu. Tudi na tem vrtu so bile češnje in smo jih kar pridno obirali, čeprav še niso bile najbolj zrele. Toaleta stopal tudi ta dan ni izpadla. Srečotovi obtiščanci so se kar lepo umirili. Rekel je, da bo moral po vrnitvi domov zares na kirurški poseg. Moj žulj na mezincu je lepo saniran, noht pa je že skoraj odpadel. Zvečer kolesarjev ni bilo več. Verjetno so se odpravili v vas na večerjo. Jaz sem, kot po navadi s čepki, zaspal in jih sploh nisem slišal, ko so se pozno, hrupno vrnili. Sem se pa proti jutru zbudil, saj je v sobi obupno smrdelo pa česnu. Sigurno so si privoščili dobro, začinjeno hrano, ki so jo krepko zalili. Tudi smrčali so kot medvedi. 69

22. dan hoje Datum: 6. 6. 2010 Dolžina poti: 31 km Začetek poti Molinaseca Odhod: 5.40

Konec poti Villafranca del Bierzo Prihod: 14.00

Zjutraj sva spet zgodaj startala. Srečo je potarnal, kako glasni so bili sostanovalci. Zapustila sva riffuigio in kmalu prišla do državnega riffugia, kjer sva videla, da so romarji še spali, saj je bilo še temno. Midva sva bila torej v privatnem R. Najin je bil dražji – 8€. Zapustila sva Molinaseco in se bližala zadnjemu večjemu mestu na poti, Ponferradi. Tudi v tem mestu smo bili pred tremi leti. Ime Pons Ferrata pomeni železni most, ki so ga zgradili v 11. stol. Zopet sva hodila po ravnini in prišla v mesto. Znašla sva se na lepem trgu. Poiskal sem poštni nabiralnik, saj sem spet napisal nekaj razglednic. Naenkrat pa si je Srečo na hitro oprtal svoj nahrbtnik. Začudeno sem ga pogledal. Rekel je, da gremo naprej, saj je vse enako. Mirno sem mu rekel, da bom v Ponferradi vsaj pol ure, da hočem še enkrat videti templjarski grad in seveda v miru popiti kavo. V Ponferrado je kralj Ferdinand II. leta 1178 povabil templarske viteze, da bi varovali romarje na poti. Trdnjava je zelo velika, videla sva samo del. Po kavici sva zapustila mesto. V predmestju je bilo

videti mnogo lepih blokov in začela sva pot do Cacabelosa. Prišla sva do ravnice češenj. Nazobala sva se jih. Videl sem, kako je ženska iz obcestnega jarka speljala vodo na svojo krompirjevo njivo. Odstranila je desko in voda je stekla na njeno njivo. Hodila sva po precej ravni pokrajini. Prehitevali so naju kolesarji in tudi najini sostanovalci so se peljali mimo in naju veselo pozdravljali. Zagotovo so dolgo spali. Midva sva jim tudi želela buen Camino in med drugim vpila: Adijo smrduhi! Saj naju niso razumeli! Tako sva prišla do mesteca Cacabelos. Bil je čas, ko so ljudje hodili v cerkev k nedeljski maši. Pred cerkvijo sva videla na tleh lep aranžma. Vprašal sem nekega gospoda, kaj je to. Odgovoril mi je, da je to Cuerpo Christi. Spomnil sem se, da je čas telovskih procesij in tu v Španiji imajo navado, da naredijo tak aranžma, pri nas pa trosijo cvetje. Po navadi uporabijo cvetje potonik. Začela sva se ozirati, kje bi bil riffugio. Morala bi seveda vprašati, a sva se preveč zanašala na znake, a jih ni bilo. Tako sva bila že kar precej iz mesta in z nama je šlo veliko meščanov,ki so verjetno odhajali na nedeljski izlet. Potem sem vendar enemu mimoidočemu domačinu postavil večkrat postavljeno vprašanje: donde esta el albergue de peregrinos? (Kje je romarsko zavetišče?) Ta mi je malo čudno, a sočutno rekel, da dva kilometra nazaj! No, nazaj pa ne greva, sva si rekla in sva se odločila za naslednji kraj Villafranco del Bierzo, do kateregaje bilo še 7, 5 kilometra.

Bilo je vroče in prišla sva v Pieros, malo vas, kjer je zvonilo poldan. Pri vaškem vodnjaku sva se napila dobre vode in nadaljevala po poti navkreber. Prišla sva do ceste, kjer so puščice vodile levo po cesti, znaki za Camino pa desno v hribe, med vinograde. Kasneje sem se doma spomnil na Srečota, kako mi je na sestanku, ko sem ga povabil v kavarno pri splavarju, da bi dala piko na i –Caminu, dopovedoval, da bi morala tam na levo, po cesti. Jaz sem mu takrat odločno rekel, da grem po znakih Camina, on pa lahko gre po cesti. No, zavila sva med vinograde. Hodila sva sama in res sem že mislil, da sva zašla. Kmalu sva prispela v neko manjšo vas, kjer je bil v stari šoli riffugio, v gostilni pa precej romarjev. Torej je bila pot med lepimi vinogradi prava. Ob štirinajsti uri sva prišla v Villafranco del Bierzo in takoj našla riffugio municipal – državno prenočišče. Ta dan sva spet prehodila malo daljšo pot – 31km. Hospitaljerka je bila odločna in nama je dala pograd‐ enega zgoraj, drugega spodaj. Tako je ostalo in Srečo je rekel, da bo zgoraj. Potem sva se uredila in se kmalu potepala po lepem mestecu. Bilo je dosti gostinske ponudbe. Odločil sem se za pico, Srečo pa za paello. Tu sva še zadnjič pozdravila Nemko iz Astorge. Rekla je, da hiti na cilj zaradi odhoda domov. Midva sva zavila v prelepo glavno cerkev, kjer sva prižgala svečko Marjani – bil je 6. junij – njen rojstni dan. Blizu najinega riffugia je bila cerkev sv. Jakoba iz 12. stol. Lepa stara cerkev, imenovana mali Santiago. Srednjeveški romar, ki ni mogel nadaljevati poti, je v tej cerkvi lahko dobil odpuščanje in blagoslov. V veži R. sem zagledal kup praznih pogradov. Hitro sem si izbral eno mesto debaho (spodaj) in šel k Srečotu, ki se je že odpravljal spat, in mu rekel, naj se prestavi spodaj, da bom jaz na hodniku. Tako sem sam rešil problem. Bilo je še zgodaj in sem se odpravil k Jakobovi cerkvi in užival v lepem večeru. Bilo je zelo vetrovno. 72

23. dan hoje Datum: 7. 6. 2010 Dolžina poti: 18 km Začetek poti Villafranca del Bierzo Odhod: 6.00

Konec poti Vega de Valcarce Prihod: 11.00

Zjutraj sem, kot vsako jutro, ob peti uri zbudil Srečota. Ugotovil sem, da so bile vse postelje na hodniku zasedene. Sploh nisem slišal, kdaj so prišli še romarji in zasedli vsa mesta na hodniku, za katere sem mislil, da so bolj rezerva. Tako je bilo jasno, da je ta čas bilo na Caminu res veliko romarjev. Ker je bilo še temno, smo kot običajno spet "tazgodnji" švigali z lučkami sem in tja. Ob šestih je že bilo toliko svetlo, da sva začela hoditi. Odločila sva se za lažjo varianto, saj je bilo možno čez hribe spet navkreber. Tako sva se kmalu znašla v dolini in precej časa hodila ob avtocesti. Za romarje je bila pot ob avtocesti lepo speljana. Za kratek čas smo se oddaljili od avtoceste in prišli smo Pereje, kjer sem v bifeju popil kavo, Srečo pa kokakolo. Nato sva nadaljevala pot ob avtocesti, ki je bila zelo prometna.V tem času sem zaslišal svoj telefon. Pogledal sem in se hotel oglasiti, a je bilo klica že konec. Klicala je Boža in to trikrat zaporedoma in takoj prenehala. Hotel sem poklicati nazaj, a je bilo preveč ropota s ceste. V Vego de Valcarce sva prišla že ob 11. uri. Kamlu sva zagledala privaten riffugio, a sva malo naprej prišla do riffugia municipal, ki je bil bregu, v stari (spet opuščeni) šoli. Bila sva prva peregrina. Nek romar je želel podaljšati bivanje za še en dan. Hospitaljer je hotel imeti zdravniško potrdilo. V riffugiu namreč romar lahko prespi samo eno noč. Če zboliš, lahko bivanje podaljšaš.

Ko sva se končno namestila in si ogledala ostale prostore in ugotovila, da je kuhinja lepa. Odločila sva se za solato. V trgovini sem za vsak slučaj nabavil še juho v vrečki. Tako sem danes poleg izdatne solate skuhal (prvič) dobro juho. V hladilniku sem našel zapuščeno posodo fižola in jo dodal v juho. Tako je nastala dobra fižolova juha in običajna mešana solata, začinjena s tuno. Za spremembo sva pila pivao. Popoldan so sledili običajni opravki: pranje, toaleta stopal, počitek, popoldan pa sprehod po mestecu, ki je spominjalo na naše Luče. Zelo lep kraj, turistov je bilo kar nekaj. Zanimivo je bil opazovati razliko med peregrini in turisti ‐ prvi smo bili obvezno v sandalih, turisti pa lepše oblečeni in seveda v bolj primernih obuvalih. Obsedela sva ob pivu v lepi gostilni. Obiskala sva tudi banko in oba brez težav dvignila dineros. 24. dan hoje Datum: 8. 6. 2010 Dolžina poti: 19 km Začetek poti Konec poti Vega de Valcarce Hospital de Condesa Odhod: 6.00 Prihod: 13.00 Na pot sva odšla zgodaj. Prvič na poti je malo deževalo. Nekaj časa sva hodila še po ravnem, nato pa sva se dvignila v hribe proti OCebreiru.

V nekem vodniku sem prebral, da je na Caminu vzponov za pet Triglavov. Meni se ta primerjava ni zdela tako huda, vendar je bila pot res naporna, gor in dol pa gor in dol. Tako sva prihodila v La Fabo, 900 m visoko, in prilegla se je dobra kava. Ves čas je deževalo. Ko sva šla mimo Lagune de Castillije, so peregrini ravno zapuščali prenočišče, midva pa sva nadaljevala pot do Cebreira (1300 m). Malo pred vasjo sva zapustila pokrajino Castillijo in prišla v Galicijo. Odprli so se prelepi razgledi na čudovito naravo. Prišla sva do mejnega kamna. Dohitel naju je zasopihan Španec in prosil, da ga slikava. Seveda je uslugo vrnil. Naj ob tem zapišem, da je bilo v tem delu med romarji veliko Špancev. Ponavadi začenjajo romanje v Ponferradi, zato je v prenočiščih kar naval. Naj omenim, da so od tega kamna dalje pa vse tja do Santiaga postavljeni kamni na vsak kilometer. Cebreiro je odlično ohranjena srednjeveška vas. Cerkev svete Marije je lep primer romanske arhitekture devetega stoletja. V cerkvi hranijo čudežni kelih – spomin na evharistični čudež.. Tudi v tej vasi je šolsko poslopje predelano v zavetišče za romarje, vendar sva sklenila, da greva naprej, saj je bila ura komaj 10.30. Ustavila sva se v edini odprti gostilni. Privoščil sem si dobro omleto in seveda vino tinto, Srečo pa pivo.

Spomnil sem se na naše romanje pred tremi leti, ko je bilo tu ogromno ljudi in sploh nismo mogli v cerkev. Danes pa je bilo deževno, zato je bilo v vasi samo nekaj peregrinov. Nadaljevala sva pot in začelo je močno deževati. Tudi veter je bil močan. Ustavila sva se v prvi večji vasi Hospital de Condesa. Nastanila sva se v popolnoma novem riffugiu. Kljub palerini sva bila zaradi vetra precej mokra. Prenočišče je bilo zelo lepo in udobno. Kmalu je bilo polno in še dobro, da sva prišla na današnji cilj pravočasno. Do naslednjega prenočišča je bilo namreč kar 16 km. Palerine smo obesili na pred hišo, na verando na veter. Ker je bilo precej hladno, je hospitaljerka prižgala gretje in kmalu so bili radiatorji prijetno topli. Seveda smo vsi želeli na radiatorjih sušiti mokra oblačila, a ni šlo. Ženščina nas je kar naprej nadzirala. Ni nam namreč pustila, da bi na radiatorjih sušili. Tako smo se morali znajti po svoje. Popoldan sva šla iskat hrano. Trgovine v vasi ni bilo, a našla sva lepo gostilno. Dobila sva čudovito kosilo, za sladico je bila narodna jed, skuta z medom ‐ mui bien in seveda vino tinto. Zelo je deževalo. Jure mi je sporočil, da bo najmanj tri dni še brez sprememb. Popoldan sem tudi jaz lenaril. Opazil sem, da

nekateri romarji odhajajo v pritličje, nekateri so nazaj prišli obvezani. Zvedel sem, da je v riffugio prišel zdravnik. Tudi zdravniška oskrba na poti je bila zadovoljiva. Malo sem premišljeval, da bi šel pokazat svoj (zagnojeni)noht, a sem si premislil. Bal sem se, da bi zdravnica začela kaj komplicirati, saj noht ni izgledal dobro. Vsak dan sem ga namakal, razkuževal, mazal in lepo zavijal. Če bi se kaj poslabšalo, sem imel s sabo antibiotik. 25. dan hoje Datum: 9. 6. 2010 Dolžina poti: 16 km Začetek poti Konec poti Hospital de Condesa Triacastela Odhod: 7.30 Prihod: 12.30 Zjutraj je še kar deževalo. Za silo sva posušila nekaj obleke. Nahrbtnik je bil zaradi dobre palerine suh. Na pot sva ta dan odšla pozneje, saj se nama ni mudilo in tudi vroče ni bilo. Včerajšnji bar je že bil odprt in odločila sva se, da pogledava, če imajo kaj za zajtrk. Seveda sem naročil kavo, Srečota pa sem vprašal, če bi imel vroče mleko. Naročil sem ga. Seveda je bila to ena skodelica vročega mleka. Imeli so tudi različno pecivo. Srečo je začel komplicirati, da bi rad imel pol litra vročega mleka. Ženska je debelo gledala, kaj da gospod hoče. Rekel sem mu, naj ne teži. Ko sva prišla ven, me je nadrl, da ima pravico naročiti kar hoče, saj je v gostilni. Utihnil sem in si mislil‐ naroči si, če znaš. Spet sva se vzpenjala čez Alto do Poio (1330 m). Tu, prav na vrhu, je bila lepa planinska postojanka, a sva zaradi močnega dežja nadaljevala pot in se spustila do Ramila, kjer sva se ustavila na malici in seveda kavi.

Hodila sva po Galiciji – pokrajini Lugo. Prebivalstvo se je skozi zgodovino otepalo z revščino, a je ohranilo bogato duhovno in kulturno izročilo. Pot do Triacastele se je v zadnjem delu strmo spuščala in ob 12. 30 sva že prispela v lepo mestece. Poiskala sva riffugio Aitzenea, lep starinski albergo. Deževati je za nekaj časa prenehalo. Ko sva se namestila, sva se namenila v market, ki so ga ravno zapirali. Prijazna trgovka naju je spustila v trgovino in zaklenila vhod. Lepo sem se zahvalil z že znanim stavkom ‐ gracias, es muy amable de su parte. Nakupila sva si hrano za naprej in seveda spet vse za ensalado mixto. Po dobrem obedu so sledili dnevni opravki, tokrat predvsem sušenje mokre garderobe. Tu so imeli sušilne stroje in kmalu je bilo vse suho. Imel pa sem še operacijo. Končno mi je odpadel desni noht. Kar oddahnil sem se. Ni izgledalo preveč hudo. Upal sem, da ne bo komplikacij. Popoldne je sledil počitek in pisanje dnevnika ter kratek sprehod po mestu, ki nosi ime po treh gradovih, los tres castillos. Obiskala sva tudi lekarno, saj je zmanjkalo tirit (obližev). Jure mi je poročal, da so nad pokrajino, kjer vodi Camino, trije dežniki. Vendar sva bila lahko kar zadovoljna, saj sva 22 dni imela prelepo suho vreme.

26. dan hoje Datum: 10. 6. 2010 Dolžina poti: 28 km Začetek poti Konec poti Triacastela Barbadelo Odhod: 6.30 Prihod: 13.00

Triacastela je na nadmorski višini 660m. Zjutraj je ponovno močno deževalo. Od tod vodi Camino do Sarrie po dveh poteh; ena je ob glavni cesti, druga pa pelje čez hribe (San Xil). Ker je bilo slabo vreme, sva se odločila za hojo ob cesti. Zavila sva zavila levo. Ob cesti je bilo kar zoprno, saj so nama delali "družbo" tovornjaki. Ta dan je mene nekaj gnalo, da sem hodil naprej – mogoče sem zaradi izgubljenega nohta imel bolj prožen korak. Pri San Christoforu je pot zavila v gozd in precej časa sva hodila čisto sama. Malo me je skrbelo, če sva na pravi poti, saj so bili znaki redki. Končno so naju prehiteli neki peregrini in tako potrdili, da je pot prava. Kmalu sva v dolini zagledala Samos, čudovit samostan iz šestega stoletja, ki je bil prenovljen v 14. stol. Samos je eden najstarejših samostanov v Španiji in je poznan kot Galician Escorial, kulturni spomenik v Galiciji. Še danes so v njem redovniki. 79

Počasi sva se spustila v dolino in v kraju obiskala kavarno, saj je bil čas za kavo. Potem sva nadaljevala pot so Sarrie, kjer sva si privoščila banane in se odločila za nadaljevanje poti. V Riglerjevi knjigi sem prebral, da je blizu prijeten kraj Barbadelo in tako sva ob 13. uri prisopihala v vas. Zadnji del poti je bil precej strm. Vas je bila ena sama ulica. Srečala sva čudno staro gospo, ki se je vpiknila v Srečota. Kar ganljivo je bilo, saj ga je hotela objeti –mogoče jo je na koga spomnil. Ko sva prišla iz vasi, sva zagledala lep, nov riffugio. Bil je privaten in doslej najdražji (10€). Ko sva se namestila, sem hotel poklicati Francko in prvič ni bilo signala. Mislil sem, da pač zaradi hribov ni zveze, zato sem poslal SMS. Ta pa je bil uspešen in ko me je Francka poklicala, je nisem slišal. Zaenkrat še nisem delal panike. Iz Riglerjevega vodnika sem vedel, da v kraju ni trgovine, zato pa romarjem lahko postreže nek privatnik v šotoru. Šla sva na oglede. Ta čas sva bila edina romarja v riffugiu. Našla sva fondo – gostilno pod šotorom.

Prijazen možakar nama je pripravil čudovit bocadillo (sendvič) in ga celo pogrel. Popila sva vino tinto, ki naju je ogrelo. Bil sem zelo zadovoljen, Srečotovo razpoloženje pa kaže slika. Opazovala sva staro gospo, ki je bila očitno gostilničarjeva mama. Srečota sem spet potolažil – todos es esta Camino. Vrnila sva se v dom, kjer sta bili že dve romarici iz Mehike. Popoldan sem za 4€ v sušilnem stroju posušil vse najine mokre obleke. Srečotu sem že prej posodil jopič, saj je zelo pogrešal izgubljeni ali pozabljeni flis. Ker je bilo zelo hladno, je hospitaljer začel prostor ogrevati, kar je bilo zelo dobrodošlo. Malo sem se razgledal po lepi kuhinji in se odločil skuhati juho, saj sem imel še eno vrečko iz Vege de Valcarce. Dal sem malo več vode in še malo soli, našel pa sem tudi neko dišavo. Juha je bila odlična. Vroča juha nas je pogrela in malo smo se pogovarjali o poti. Gospe (mati in hči) sta bili iz Mexica. Razumel sem, da sta se za nekaj zaobljubili, da sta šli na Camino. V bližnji cerkvi je zvon vabil k večerni maši. Čeprav je spet zelo deževalo, sem se odločil, da grem. Srečotu se ni ljubilo, zato sem odšel sam. Zunaj le lilo, a palerina je bila kar v redu. Tudi mlada Mahičanka se mi je pridružila in v lepi, stari romanski cerkvi sv. Jakoba smo bili trije: midva in tista stara gospa, ki sva jo Srečala na začetku vasi. Mašo je bral zelo star gospod. Po maši nama je ljubeznivo razlagal zgodovino cerkve, razumel sem bolj malo. Ko sva se vrnila, sta naju Mehičanki povabili na znane bokadillose in seveda vino tinto. Prišla sta še dva romarja, tako nas je bilo 6. Seveda me je skrbel telefon, saj se je Srečo po svojem telefonu normalno pogovarjal. Tako sem s Francko kontaktiral samo s SMS. 81

27. dan hoje Datum: 11. 6. 2010 Dolžina poti: 18 km Začetek poti Barbadelo Odhod: 8.00

Konec poti Portomarin Prihod: 14.00

Zjutraj sem v kuhinji prvič skuhal čaj (imel sem nekaj vrečk čaja in sladkorja od mojih dnevnih kavic). Povabil sem Srečota na zajtrk, saj sem imel še malo ostankov. Ko sva zapuščala Barbadelo, sva zagledala še riffugio municipal (državno zavetišče), ki ga je zapuščalo malo več romarjev. Po Riglerjevi knjigi sem želel najti kmetijo, kjer sta onadva pred 10‐imi leti dobro jedla. Začela sva se vzpenjati in kmalu prišla v naslednjo vas, kjer sem na neki hiši zagledal napis ‐ casa rural (kmečka hiša). Čeprav kava še ni bila zaslužena, sem vseeno Srečotu predlagal, da greva pogledat. Ni bil preveč navdušen, a sva vseeno vstopila. Bila sva presenečena nad lepo urejeno hišo. Prijazna gospodinja mi je prinesla dobro kavo, Srečo pa ni želel ničesar, tudi vročega mleka ne. Zunaj sva fotografirala lepo galicijsko kaščo. Za galicijske kmetije so značilne kamnite kašče na štirih stebrih, dvignjene od zemeljske vlage. Od daleč spominjajo na kapelice. Moj telefon se še vedno ni oglasil. Tako sem s Francko komuniciral samo z SMS. Seveda me je takoj poklicala in včasih sem slišal kak glas. Nadaljevala sva pot mimo vasi Leiman, do Santiaga je bilo le še 100 km. Ustavila sva se v vasi Ferreiros. Tu so v starih časih

domovali kovači, ki so romarjem okovali čevlje, jezdecem pa konje. Ustavila sva se v prijetnem baru in naročil sem seveda že zasluženo jutranjo kavo. Spet sem poskušal telefonirati, a zaman. Francka me je hotela slišati in je poklicala Srečota, a tudi njega ni mogla priklicati. Vzel je namreč svojo kokakolo in šel nekam za vogal, da ni "slišal", kako je njegov mobitel dvakrat neuspešno zvonil. Takoj sem poslal SMS Francki in Juretu, da naj ga ne kličeta več. Jure mi je potem dajal navodila. Predvideval je, da je v telefon prišla vlaga. Seveda sem imel telefon vedno blizu, zadnje dni pa sem hodil po vetru in dežju in se je aparat zagotovo navlažil. Na to res nisem bil pozoren. Srečo je imel telefon vedno v nahrbtniku, med oblekami in pod pelerino na varnem. Jaz tega nisem vedel! Smola! Takoj sem ga zavil v polivinil in upal, da se bo osušil. Jure mi je tudi naročil, naj poiščem WC, kjer je na voljo sušilnik za roke in ga poskušam osušiti. Zapustila sva Ferreiros in kmalu prišla do najslabšega dela poti. Pot je bila zaradi obnavljanja trase speljana po začasni poti. Strma in blatna steza je bila kar dolga. Spomnil sem se na nekatere starejše romarje, ki so hodili s palicami, z nekakšnimi vozički … Počasi sva prešla vasi Peno, Loio, Vilacho. Ponekod sva videla zelo zanemarjena dvorišča, polna gnoja in zapuščene mehanizacije. Podobne slike najdemo na žalost tudi na našem podeželju.

V daljavi sva zagledala nekakšno jezero in na drugi strani naselje. Na poti sva ostala sama – ni bilo romarjev in v klepetu sva zagotovo zgrešila znake. Hodila sva in hodila proti severu. Ker sem imel slab dan, mi je bilo skoraj vseeno, kje hodim. Srečo je ugotavljal, da sva zagotovo zašla, zato je korajžno ustavil nek kombi in vprašal voznika: Camino?! Voznik je pokazal nazaj. Obrnila sva se in po isti cesti hodila kar dolgo, dokler končno nisva prišla do križišča, kje so s hriba hodili romarji. Predvidevam, da sva hodila najmanj eno uro. Todos es… Tako pač je. Prišla sva na pot, ki vodi samo na zahod in kmalu zagledala zajezeno reko Minjo. Čez mogočen most sva prišla v mesto Portomarin in po stopnicah prišla v center mesta, kjer je kraljevala mogočna romanska cerkev sv. Nikolaja. Moram reči, da sem bil ta dan nekam nataknjen. Prvič na poti me je zares bolelo koleno. Pa še težave z mobitelom ter enourno blodenje – vse to je bil dovolj, da sem bil čisto na tleh. Če bi bilo mogoče, bi šel na prvi avtobus ali na karkoli in se odpeljal v Santiago. Ko sem to povedal Srečotu, me je debelo gledal. Prišla sva do velikega državnega riffugia. V veži je bilo že dosti romarjev, saj je bila ura že dve popoldan, čas, ko se naj bi dnevna tura končala. Prijazna hospitaljerka mi je brez težav dala dve ležišči debaho. V spalnem prostoru je bilo veliko dvonadstropnih pogradov. Kmalu sva se uspešno ugnezdila. Kopalnice so bile vse zasedene. Kljub dežju so se romarji veselo tuširali. Ker se je dež malo umiril, sem šel malo ven, na zrak, saj je bilo vse tako vlažno. Malo stran od vhoda sem zagledal veliko lužo, ki je bila polna čiste vode, zato sem si brez sramu očistil blatne hlače in čevlje. Seveda sem v stranišču iskal sušilo za roke, da bi lahko posušil telefon, a ni bilo nič iz tega. Ubogi Jure se je trudil in me vsake toliko časa klical. Jaz sem ga celo slišal, ko me je klicala Francka, pa spet ni bilo nič. Za kosilo sva hotela na Menu de peregrinos, a ni bilo nič. Vse je bilo zaprto –siesta! Zato sva po uspešni kopeli pač počivala. 84

Moram povedati, da so stopala bila v dobrem stanju. Moj noht se je lepo celil, Srečotovi obtiščanci so tudi mirovali in ni bilo več treba dnevno menjavat obližev. Ob 17. 30 je bila siesta končana in napotila sva se po lepi ulici in se odločila za eno od fond (gostilna), ki so ponujale menu za romarje. Dobro sva izbrala, saj je bila hrana odlična. Vino tinto mi je povrnilo energijo. Na WC sem našel sušilec ra roke, a pokvarjen. Sedaj sem telefon zavil še v papir, da bi popivnal vlago. Kakšna komedija! Spet je začelo deževati. Poiskala sva še tiendo in nabavila malo hrane. Ko sva se vrnila v zavetišče, se je to že napolnilo. Srečo je šel spat, jaz pa sem še malo hodil okoli riffugia. V bližini sta bila še dva, a ne tako polna, kot naš. Bila sta privatna. Potem sem šel v eno od "dnevnih sob". Zanimalo me je, če bo na tv kaj o vremenu, saj mi je Jure po SMS še kar napovedoval dež. Spet sem poskusil poklicati in nisem mogel verjeti, da po treh dneh slišim Francko in Jureta. Izgledalo je, da sem telefon le osušil. Pred spanjem sem ugotovil, je prenehalo deževati. Malo pred 22. uro sem šel spat. Luč je še gorela, a večina romarjev je že spala. Nekateri so že vlekli dreto. 28. dan hoje Datum: 12. 6. 2010 Dolžina poti: 26 km Začetek poti Konec poti Portomarin Palas de Rei Odhod: 6.00 Prihod: 13.00 Zjutraj sva med prvimi krenila na pot. Hvala Bogu, ni deževalo. Spustila sva se po stopnicah, po starem mostu prečkala reko Minjo in po lepih planjavah prišla v Gonzar. Tam sva se seveda ustavila na kavi.

Precej poti sem prehodil sam, Srečo jo je skoraj vedno ubral po svoje, kar sploh ni bilo slabo. Tako sem lahko mirno hodil in premišljeval o svojih stvareh. Camina nisem potreboval za nekakšno očiščevanje ali kaj podobnega, kot sem bral v dnevnikih. Meni je Camino pomenil nekakšno potrditev, da to pot zmorem. Pot je vodila po lepih krajih, kot so Hospital de la Cruz, Ventas de Naron, Ligonde, Eirexe, Brea in kmalu sva prišla na cilj – Pales de Rei (kraljeva palača). Palas je starodavna vas s keltsko utrdbo. V tem malem mestu sva hitro našla prenočišče in se prijavila med prvimi (spet sva imela srečo, saj nama je hospitaljerka ustregla in nama dala dve ležišči debaho). Ogledala sva si kuhinjo in ugotovila, da štedilniki ne delujejo(to me tako ni zanimalo), a tudi posode ni bilo. Tudi v tem kraju sva se znašla ravno med siesto, zato sva se počasi urejala. Našel sem sušilnik in neki fant mi je predlagal, da skupaj osušiva ravno oprana oblačila. Kmalu je bilo vse suho. Zunaj je bilo zelo hladno, prišel j nekakšen hladen val. Ko sva se vrnila v sobo, je prišla skupina Špancev, ki so hrupno zasedli vsa ležišča. To je bila skupina mladih glasnih Špank. Ženska družba z dvema ali tremi fanti je izgledala kot nekakšna Marijina družba. Ena od njih je prišla k meni in mi odločno nekaj hitro govorila. Ker je toliko regljala in kazala ARRIBA in DEBAHO, sem razumel, da želi, da se midva prestaviva gor, ona in njena amiga pa dol. Odločno in prijazno sem odklonil in je bila sprva kar osupla, da nisem kavalir. Odločno sem ji rekel, da me boli koleno. Seveda so jo prijateljice vprašale, kaj sem rekel in se je začela dreti –me male la rodilla, me malle la rodilla (boli me koleno)! Nisem se več menil za nje. Če je hotela, je lahko videla, da imam koleno povito. Koleno me v resnici ni več tako bolelo, saj sem vsak dan sem nosil bacontrack in po hoji sem se zmasiral in povil. Popoldan sva malo pohajala po mestecu. Ker je bila sobota, sva spet nabavila malo hrane in čakala na 19. uro, ko naj bi se odprla gostilna za MDP (menu de peregrinos). Ko sva hodila po ulici, je 86

Srečo padel. Gledal je okoli in se zapletel v nekak steber na tleh, ki je menda preprečeval, da bi kolesarji vozili po peš coni. K sreči se je samo malo opraskal, a je zvil očala. Kar nekaj mimoidočih je želelo pomagati, a sem se zahvalil, da ni problema. Prosil sem ga, naj vendar vstane, da ne bo "viejo senjor" stari gospod sedel na tleh, a je trmasto popravljal očala. Potem se je le pobral. Odšla sva na večerjo, kjer sem končno prišel do pulpe, to so kuhani lignji, odlična stara galska jed. Zvečer sem bral Riglerjevo knjigo in pisal kroniko današnjega dne, nato pa sladko zaspal. Malo pred 22. uro so pridrvele Španke. Na pograda nad nama sta se spravila dva njihova fantov. Čeprav je bila že "hora para dormir" ura za spanje, so se drle kot srake, se hihitale. Kaj hočemo, mladost je pač norost. S čepki sem se odklopil in zaspal. 29. dan hoje Datum: 13. 6. 2010 Dolžina poti: 30 km Začetek poti Konec poti Palas de Rei Arzua Odhod: 6.00 Prihod: 14.00 Zjutraj je sledil normalen odhod. Srečo je potarnal, da je slabo spal. Njegov nadsosed se je verjetno, po naročilu, divje prestavljal po postelji nad njim. Pravil je, da je skakal, da se je skoraj vse podrlo. Jaz nisem nič slišal. Hvala vam, čepki. Po informaciji iz Vinčecovega vodnika bi morala današnja pot voditi daleč od mestnega hrupa čez vrhove in doline; prečkala naj bi šest dolin in šest rek. Za cilj je bil določen Ribadiso, a se je, kot že večkrat, drugače izteklo. Pot se je vila navzgor, pa spet navzdol čez starodavne mostove. Prišla sva v nekakšno močvirje. Pot je bila označena čez vodo in skozi črno močvirje! Namesto pričakovane brvi so bili

postavljeni kamni; eni lepo ploščati, drugi za hojo zelo neprikladni. Srečo je bil gibčen kot srnjak,zame pa ni bilo tako enostavno. Po treh kamnih sem naredil usodno napako. Obrnil sem se in se dobesedno podelal. Tresel sem se, kot šiba na vodi. Srečo meje vzpodbujal, a jaz si nisem upal prečkati te čudne mlake. S palico sem ocenjeval globino. Skoraj 1m sem nameril, pa še mehko dno sem otipal. Še nekajkrat sem poskušal. Kot nalašč ni bilo nikjer nobenega romarja, da bi mi še kdo nudil korajžo. Gledal sem, če bi se dalo to zadevo obiti, a ni bilo mogoče. Premišljeval sem, kako prečkajo to pot še starejši, pa ženske…Srečo me je še kar vzpodbujal. Bal sem se, kajti, če padem v vodo, bo vse mokro in tudi telefon! Komaj sem ga osušil. Kar smešno! Ni bilo pomoči! Rekel sem si – Jakob, pomagaj mi in stekel čez kamne. Srečo mi je zaploskal. Kar sram me je bilo. To je bila na Caminu moja najhujša izkušnja. V Laboreiru sva se ustavila na zasluženi kavi in kokakoli. V tem kraju sva videla čudne koše – verjetno za golobe. Pot naprej ni bila prezahtevna, hribi pa spet doline in kmalu sva v daljavi opazila večje mesto. To je bila Melida. Ker to ni bil današnji cilj, sva mesto obšla. V predmestju sva se ustavila pri prijazni cerkvi. Prišla sva na ravnino in Srečo jo je spet mahnil naprej. Zaklical sem mu, da naj me v Ribadisu počaka. Tako sem prehodil Peroxo, Boente.

Moram povedati, da sem precej Camina prehodil sam. To me sploh ni motilo, saj mi samemu ni bilo treba hiteti in nikamor se nama ni mudilo. Že tako sva prehitro hodila, glede na čas, ki nama je bil na voljo. Kadar pa sva hodila skupaj, sva med drugim tudi načrtovala, kako bova organizirala predstavitvena Srečanja za sorodnike. Tako sem prišel v Ribadiso. Na lepem starem mostu je bila skupina španskih izletnikov. Neke starejše, prijazne gospe so me občudovale, ko sem jim na vprašanje, od kod hodim odgovoril da iz SJPDP . Nekaj so me fotografirale, a nisem hotel biti kot kočevski medved, zato sem jim pomahal in odšel naprej. Seveda sem se oziral, kje bi bil Srečo. Spet me ni čakal na dogovorjenem mestu! Zagledal sem ga visoko v bregu nad Ribadisom. Ker nisem videl oznak za riffugio, sem šel pač v hrib za njim in kmalu sva prišla v naslednji kraj Azruo, zadnje večje mesto pred Santiagom. Poiskala sva riffugio municipal, ki pa je bil v Vinčecovem vodniku slabo ocenjen, vendar sva bila presenečena. Bil je lep, prijazen albergo, kamor sva prišla ob 14. uri. Namestila sva se v lepo spalnico, kjer so bile normalne postelje. Popoldan pa zopet siesta, nato urejevanje, pranje, sušenje v sušilniku, počivanje. Še vedno je bilo za ta čas precej hladno in oblačno, vendar smo bili vsi zadovoljni, saj dežja ni bilo. Proti večeru sva našla dober MP in potem zavila še v župnijsko cerkev sv. Jakoba, kjer sva ostala na maši, na kateri je bilo veliko romarjev. Videl sem glasne Španke iz Palasa, prejeli pa smo tudi peregrinski blagoslov. Spomnil sem se na Gregorja in mu za rojstni dan poslal SMS. 89

30. dan hoje Datum: 14. 6. 2010 Dolžina poti: 31 km Začetek poti Konec poti Arzua Labacolla Odhod: 7.00 Prihod: 15.00 Zjutraj sva na pot krenila malce bolj pozno. Sva pa doživela neprijetno izkušnjo. Prvič nisem pri toaleti imel s seboj torbice z dokumenti in denarjem. Tudi Srečo je pustil svojo denarnico v nahrbtniku. Ko sva se drug za drugim vrnila, sva ugotovila, da so bile stvari nekam čudno drugače postavljene. Očitno je nekdo poskušal nekaj brskati, a sva se k sreči hitro vrnila. Nasvet: Nikoli ampak res nikoli ne puščajte karkoli vrednega brez nadzora. Čeprav je to božja pot, so na njej različni ljudje. Ko se bližaš Santiagu, je vse manj albergov. Odločila sva se, da greva do Arca o Pina. Pot je vodila mimo lepih vasi: Calcada, Calle, Salceda, Brea. Kmalu sva prišla v območje Arca o Pino. V prijetnem baru je sledila kava in kokakola. V kraju sva se ozirala za rifffugiom. Priznati je treba, da včasih ni bilo dobro označeno. Tako sva nevede šla naprej in se ustavila pri nekem hotelu in spraševala za riffugio. Natakar nama je rekel, da je treba dva km nazaj. Odšla sva naprej. Pot je bila lepa in nenaporna. V San Paiu sva spraševala za možnost prenočitve, a se ni dalo dogovoriti. Popila sva malo vode in napolnila čutarice. Prišla sva na območje letališča. Kar lep čas sva hodila ob letališču aerodromu in opazovala gost promet, predvsem pa mislila na dan, ko bova poletela domov. Srečo je, kot ponavadi, hodil daleč pred menoj in me počakal pred velikim hotelom. Šel sem vprašat, kako in kaj, a se nisem odločil, da bi ostala. To je bil kar precej luksuzen hotel, zato sva se odločila, da greva naprej. Hodila sva po mestecu Labacolli. Naselje ob cesti je bilo zelo raztegnjeno. Ker sva imela na

razpolago še kar nekaj časa,sva se odločila, da ostaneva v manjši gostilni s prenočišči. Soba za dva je stala 35€. Bila je lepa soba s kopalnico in prvič po 30 dneh sem legel v normalno posteljo. Jaz sem izbral ožjo, ki je bila zelo prijetna. Tokrat sva zaradi hoje mimo Arca o Pina, kjer je bil zadnji riffugio, spet prehodila kar 31 km in ob 15. uri prišla na cilj. V kraju sva našla lepo trgovino in celo pekarno in se dobro založila. Srečo je častil z vinom, ki je pri dobri (suhi) hrani teknilo. Privoščila sva si dolgo kopel in potem dober počitek. Naj še zapišem, da sva iskala MP, a je bila večerja v fondi šele ob 20. uri, zato sva se odločila za običajno prehranjevanje. 31. dan hoje Datum: 15. 6. 2010 Dolžina poti: 5 km Začetek poti Konec poti Labacolla Monte del Gozo Odhod: 8.00 Prihod: 11.00 Ker je bilo časa dovolj, sva se odločila za kasnejši odhod. Zjutraj sv popila kavo . Vreme je bilo oblačno in za ta letni čas precej hladno. Prišla sva v lepe evkaliptove gozdove. Pot je bila dokaj ravna in spomnil sem se, da smo pred tremi leti tukaj hodili, tedanjo zadnjo "turo". Kar naenkrat sva se znašla na Monte del Gozu. Romarji, ki so varno prišli do cilja, kar je bilo v starih časih resnično herojsko dejanje, so hrib krstili

Monte de Gozo. Gora radosti. Tekli so na vrh hriba in vpili od veselja, Ultreia – naprej! Na tem miradorju (razgledu) so prvič po dolgi poti, zagledali kupole mogočne cerkve sv. Jakoba. Pot je včasih trajala tudi leto ali več, saj so romarji hodili v Compostello iz cele Evrope.

Najprej sva se ustavila v cerkvici sv. Marka. Seveda sem se spomnil na naš pohod pred tremi leti. Takrat je bilo zelo toplo, na poti pa veliko ljudi, romarjev in tudi izletnikov, saj je Monte del Gozo tudi cilj izletnikov in sprehajalcev iz Santiaga. Ko smo takrat posedali okoli cerkvice, smo naenkrat zaslišali petje, pravzaprav čudovito arijo O, bambino mio caro. Osupnili smo nad čudovitim glasom. Potem smo izvedeli, da je neki gospod iz naše skupine spoznal romarico, operno pevko iz ZDA, ki je tudi romala po Caminu in jo naprosil, da nam je zapela. Nepozabno doživetje. 92

Danes se mi je zdelo tako čudno, da je večina romarjev kar hitela navzdol proti Santiagu. Za naju pa je bilo danes zadosti le 5 km, saj sva načrtovala postanek na MdG. Zato sva odšla na že znani el mirador (razgledna točka). In res so se v daljavi lepo videle kupole cerkve sv. Jakoba v Santiagu. Srečotu sem predlagal, da se objameva, kakor je na caminu navada in si odpustiva vse, kar je bilo narobe. Običajno ostanejo romarji, ki potujejo skupaj "amigos para siempre". Potem sva se odpravila v hotelsko naselje, kjer sem bil tokrat že tretjič, Srečo pa drugič.

To je prava vas, saj lahko tukaj prespi do 800 gostov. Res je ogromen hotel z lepo urejeno okolico. Tudi romarjem je namenjen en del, kamor sva se napotila. Za čuda je pred vhodom kljub zgodnji uri že čakalo nekaj romarjev. Pogovarjal sem se z nekim Nemcem, ki je tako kot midva, imel preveč časa do odhoda in se je odločil, da bo dan preživel tukaj. Kmalu sta prišli dve prijazni hospitaljerki in obljubili, da bosta odprli riffugio pred določeno uro. In res sva se kmalu namestila v zelo lepo urejen albergo de peregrinos. Popoldan sva lenarila in se malo pred 16. uro odpravila v hotelsko restavracijo na MDP. To sva raje opravila v tem času, saj je bila potem znana siesta kar do 20. ure. Proti večeru sva se udeležila še romarske maše v Markovi cerkvici. Pred zadnjim spanjem na poti sva se še malo sprehajala po okolici. 93

Zvečer nisem mogel zaspati, saj nisem mogel verjeti, da je poti konec. Vse je bilo pozabljeno, vsi žulji, vse bolečine, mraz, veter, sonce, žeja pa nočno smrčanje. Ostala sta le veselje in radost, da smo priromali v Kompostelo. Premagala sva ves napor, zmagala je volja. Uresničilo se je upanje, da bom prehodil Camino, da me, hvala Bogu, ni izdalo koleno. 32. dan hoje Datum: 16. 6. 2010 Dolžina poti: 5 km Začetek poti Konec poti Monte del Gozo Santigo de Compostella Odhod: 8.00 Prihod: 9.00 Zjutraj je sledil zadnji odhod. Nisva hodila daleč in kmalu sva bila v predmestju. Zavila sva v bife in si privoščila kavo in vroče mleko. Kot že večkrat na poti sva tudi tokrat pojedla znano tarto Santiago. Od tam je bilo samo nekaj korakov in …

… naenkrat sem že tretjič stal pred veličastno katedralo sv. Jakoba. Njena zgodovina se je začela leta 813, ko so pastirji odkrili grob apostola Jakoba. Jakob, Jezusov apostol, je oznanjal evangelij po Samariji in Judeji in pozneje tudi v Španiji. Potem se je vrnil v Judejo, okoli leta 44 pa ga je dal kralj Agripa I. obglaviti. Njegova učenca Teodor in Atanazij sta po legendi njegovo truplo prepeljala v Španijo in pristala v rimskem pristanišču nedaleč od Kompostele. Izkrcala sta se in mučenikovo truplo pokopala v španski zemlji. V 9. stol. so odkrili njegov grob, ker je nad njim zasijala zvezda ‐ Campo de stella (zvezdno polje). Okoli 830 leta so po legendi našli njegov sarkofag, leta 842 pa je bila postavljena prva cerkev. V letu 1075 so pričeli z gradnjo sedanje veličastne bazilike. V prvih stoletjih novega tisočletja so tja množično romali iz vse Evrope. 1175 je bila ustanovljena bratovščina svetega Jakoba, ki naj bi ščitila romarje na poti. Od leta 1050 do 1300 je bil čas, ko so bila romanja v Compostelo najbolj pogosta. Navajam nekaj osnovnih podatkov. Prva cerkev je bila zgrajena leta 842, 899 pa prva katedrala, okoli leta 1000 jo požar uniči, 1075 pa se začetek gradnja nove, kakršno poznamo danes. Leta 1211 jo posvetijo, sredi 18. stol pa ji dodajo baročno pročelje. 1750. leta ji je galski arhitekt Fernando de Casas dodal čudovito baročno fasado. Število romarjev se je po letu 1300 zmanjšalo in srednjem v veku skoraj zamrlo. Treba je poudariti, da je sv. Jakob zaščitnik Špancev zato, ker se je leta 842 v sanjah prikazal kralju Ramirezu I., ki je okleval, ali naj napade Arabce. Sv. Jakob je v sanjah kralju obljubil pomoč. Naslednji dan se je Sv. Jakob na belem konju spustil v bitko in z mečem pobijal Mavre –od tu ime Santiago Matamoros – sveti Jakob, pobijalec Mavrov. Danes je Santiago kamnita priča tisočletne krščanske zgodovine. Zadnje počivališče apostola je v kripti pod glavnim oltarjem v srebrnem sarkofagu. Da se je romanje v Santiago spet razmahnilo, je pomembno leto 1987, ko je Svet Evrope dodelil Jakobovi poti status evropske kulturne dediščine, in 1989, ko je 95

Santiago obiskal papež Janez Pavel II., kateremu so na Monte del Gozu postavili veličasten spomenik. Leta 2004 je bilo v Komposteli že preko 250.000 romarjev, ki so priromali peš. In zakaj je postalo romanje v Santiago de Compostela tako priljubljeno? V 11. stol so Jeruzalem zasedli muslimani in romanje na Božji grob ni bilo več mogoče. Tudi romanje v Rim je bilo zaradi verskih vojn v srednjem veku zelo oteženo. Tako je Santiago de Compostela postal romarska pot, kamor so prihajali romarji iz vse Evrope. Večina romarjev je prišla iz Francije in preko Francije, zato so imenovali to pot Francoska pot – Camino Frances. Ker je bila cerkev še zaprta, sva se namenila proti palači Casi del Dean, kjer je Urad za romarje (Oficina del Peregrino). Tam je bilo že veliko romarjev. Srečala sva zdravnico iz Murske Sobote, ki je tudi srečno priromala v Santiago. Srečno pravim zato, ker je imela pred pol leta operativni poseg na kolenu. Videla sva tudi dve Francozinji, s katerima se je Srečo na poti večkrat pogovarjal. Ob 9. uri je urad začel z delom. Hitro sva uredila vse formalnosti, saj je delo potekalo tekoče in natančno. Credencial so primerjali s podatki na računalniku. Končno sva dobila compostelo – potrdilo o opravljenem romanju.

Do 12. ure, ko je bila maša narodov, sva si morala poiskati prenočišče za dva dni. Odločila sva se za Seminario Menor, to je glavni riffugio v Santiagu. Malo sva spraševala in ga našla. To je veliko poslopje, v njegovi bližini pa so bile za romarje pripravljene še druge ustanove (šole, internati…). Prijazen hospitaljer naju je sprejel, čeprav je bila ura sprejema šele ob dveh popoldan. Zelo sem mu bil hvaležen, saj sva se morala

rešiti nahrbtnikov, ker pri cerkvi ni bilo garderobe; vstop v cerkev s prtljago namreč ni dovoljen. Spremljalo naju je dekle. Kar nekaj časa smo hodili do najinih postelj. Ni bilo pogradov, bile pa so lepe velike sobe in normalna ležišča. Zraven je bila omarica, v katero sva zaklenila osebne stvari. Odločila sva se, da bova vzela s seboj pelerini, saj se je zjutraj spet obetal dež. Ko sva se spuščala po stopnicah, je Srečo ugotovil, da je pozabil pelerino. Bil je besen in mi je zasikal, da sem ga preveč priganjal –pa sem bil spet jaz kriv. Potolažil sem ga, da menda ne bo deževalo. Bil je slabe volje. Mislim, da je imel počasi vsega dovolj. Potem sva se vrnila k cerkvi in si pred mašo privoščila malico. Po njej pa sva šla malce po nakupih. Sam nisem imel posebnih želja, kupil sem samo lep templjarski križ, Srečo pa je nakupil več. Pri vhodu v cerkev so nas strogo pregledali, kar sva pričakovala. Cerkev je bila že zelo polna. Komaj sva našla prostor, da sva se lahko vsaj naslonila na steber. Da bi sedela, ni bilo mogoče. Maša je bila dolga in kot vedno, zelo slovesna. Maševal je kardinal ob nadškofu in mnogih duhovnikih. Na koncu maše so objavili število romarjev po državah. Kar lepo je bilo slišati: tres peregrinos de Eslovenia. Ob

koncu maše je zanihala tudi velika kadilnica (botalfumiera), ki jo obesijo pod kupolo. Osem mož jo niha od enega konca prečne ladje do drugega. Nekoč so z vonjem kadila malo "popravili" zrak, saj so romarji zelo smrdeli. Po maši sva šla še mimo svetnika v glavnem oltarju in še v kripto mimo sarkofaga. Povsod je bila gneča, a se nama ni mudilo. Tudi vreme se je izboljšalo – sonce je toplo grelo. Mogoče pa sem dež pregnal s svojo rdečo pelerino odgnal dež. Napotila sva se v najin dom za dva dni. Seveda sva se morala pripraviti za zadnji dan, ko sva želela obiskati Fines Terro, najbolj zahodno točko na španski obali. Tja so romarji hodili po opravljenem romanju na Kompostelo v prepričanju, da je to konec sveta, a je Krištof Kolumb rekel drugače. Odšla sva na avtobusno postajo,ki je bila kar daleč. Spotoma sva v supermerkatu kupila potrebno hrano. Na avtobusni postaji sva našla vse potrebne informacije za naslednji dan. Pri vrnitvi v albergo je Srečo zagledal obvestilo, da vozi vsak dan iz Seminaria avtobus na Fisterro. Pri hospi‐ taljeru sva se prijavila in vplačala po 25€ za vozovnico. Enaka cena je bila tudi na avtobusni postaji. Za naju je bilo to bolj ugodno, saj nama ni bili treba zjutraj pešačiti do oddaljene avtobusne postaje. 99

Ta dan je bil precej naporen. Srečo je šel počivat, jaz pa sem še malo pohajkoval okoli in se potem tudi odpravil na zaslužen počitek. Pred tem sem napisal še zadnje razglednice. Čisto zadnjo sem pisal dr. Sajovcu, mojemu ortopedu, kot resnično zahvalo. 33. dan Datum: 17. 6. 2010 Santigo de Compostella Odhod: 9.30

Fisterra Santigo de Compostella Vrnitev: 22.00

Predzadnji dan najinega potepanja po Španiji se je začel bolj turistično. Pozno sva vstala. V albergu je bilo ta čas že zelo živahno. Naša soba, lahko bi rekel kar dvorana, je bila polna. Sanitarij je bilo dovolj in vse je bilo zelo lepo urejeno. Zajtrkovala sva v veliki jedilnici, kje so bili tudi razni avtomati (kava, pijače). Ob 9. 30 sva se odpeljala. Prijeten, manjši avtobus ni bil poln, tako je bilo dosti prostora – mislim, da nas je bilo manj kot 20 romarjev – izletnikov. Zjutraj, ko sva čakala na odhod, sva videla precej romarjev, ki so se opravljali peš na Finesterro. Midva sva se že doma odločila, da greva na FT z avtobusom. Camino Fisterra je še tri do štiri dni hoje. Po skoraj treh urah vožnje po zelo ovinkastih cestah smo se pripeljali na polotok Fisterro, najzahodnejšo točko španske obale. Kraj je 140 km oddaljen od Santiaga. V pojmovanju srednjeveškega človeka je Galicija pomenila pokrajino, kjer se svet konča. Tako je v starih časih romar na rtu tega polotoka pobral školjko, si ju zataknil za pas kot dokaz, da je dosegel cilj svojega romanja. Sedaj je običaj, da se zažge kakršna koli cunja z romanja. Tako sem jaz skuril ene spodnjice, Srečo pa povoj. Sva morala kar paziti, saj je bilo zelo vetrovno. V okolici je bilo kar nekaj kurišč. Občudovala sva čudovito obalo polotoka, v katero se zajedajo podivjani valovi Atlantskega oceana. Na koncu obreda sva zmolila desetko v zahvalo za vse lepo na poti in za zdrav prihod na cilj po uspešno prehojenih 100

800 km v 30 dneh. Zahvalila sva se za uspešno premagane težave, sneg, vročino, žejo, 4 dni hudega dežja in vetra, vzpone in zlasti spuste, zdržalo pa je tudi moje koleno in tudi noht je bil že pozabljen.

Obiskala sva še stojnice, kjer sem kupil nekaj školjk. Srečotu sem našel prikupnega peregrinčka in mu ga priporočil, saj je hotel 101

vnuku kupiti neprijazno čarovnico. Nato nas je šofer odpeljal v center mesteca Finesterre, kjer je bilo precej turistov in romarjev. Nekaj časa sva pohajala po ulicah in srečala doktorico iz Murske Sobote, ki je sem prišla na kratek oddih. Za domov je imela enak načrt kot midva, le da dan pozneje. Zaželeli smo si srečno pot in se poslovili. Postalo je zelo toplo, zato sva poiskala vsak svojo klop v parku in lenarila na soncu. Pred odhodom sva zavila še na zadnji Menu de peregrinos in ob 17. uri smo se odpeljali nazaj v Santiago. Pot je kar hitro minila. Prelepa pokrajina ‐ veliko galicijskih kašč, vinogradov in kostanjevih gozdov ne bo pozabljenih tako hitro. Po vrnitvi v Santiago sva nabavila še nekaj hrane za zajtrk in pot domov. Srečo je šel počivat in videl sem, kako ima vse zunaj in nekaj divje išče ‐ rekel je, da so mu ukradli spalno vrečo. Jaz sem jo takoj zagledal – vrgel jo je na sosednjo posteljo. Sam sem šel nabrat malo resja in še nekaj cvetk za domov. Šopek, ki sem ga nabral po poti, je namreč uvenel. Čudil sem se, da resje še cveti. Potem sem obujal spomine na prejšnje obiske Santiaga. Prvič sva bila tukaj s Šetinovima, ko smo šli na potovanje po Portugalski – Fatima, Compostela. Takrat je zelo deževalo. Drugič je bil obisk Santiaga zaključek romanja po delu Camina (St. Domingo della Calcada – Santiago). Takrat je bilo zelo lepo vreme. Najbolj pa mi je ostalo v spominu, ko nas je vodič 18. septembra povabil v slaščičarno – prodajalno slavne torje Santiago. To je bila pogostitev agencije Trud za Franckin rojstni dan. In tako sedaj končujem svoj tretji obisk Jakobovega mesta. Sam Bog ve, če bom še kdaj tu …

102

34. dan Datum: 18. 6. 2010 Santigo de Compostella – Mallorca – Graz – Celje Vstala sva pozno in si privoščila obilen zajtrk, nato je sledilo spominsko fotografiranje in odhod na avtobusno postajo. Že dan prej sva se odločila za avtobusni prevoz na letališče. V vodnikih sem prebral, da so romarji iz Seminaria šli na letališče s taksijem, midva pa sva izbrala avtobus. Spotoma sva še zadnjič odšla na kavo in potem z udobnim avtobusom na letališče Santiago.

103

Čeprav sva imela precej časa do odhoda letala, sva šla kar na letališče. Ko sem šel k okencu Air Berlina, mi je uslužbenka prijazno rekla, da sva zelo zgodnja. Potrdil sem, da vem in da je danes dan, določen za pot. Jaz sem večino časa preždel na udobni klopi in še urejal zapiske, Srečo pa si je ogledoval letališče. Pripravil sem posebno torbo, ki sem jo pridno nosil v nahrbtniku. Vanjo sem zložil tiste predmete, ki ne smejo biti v osebni prtljagi: pohodne palice, tekočine, nožke in drugo. Bila je kar polna. Čas je hitro mineval. Potem je prišel cheking. Vse je potekalo v redu, le pri nahrbtnikih se je zataknilo – bila sta pretežka in neprimerna za osebno prtljago. Morala sva se posloviti od njih. Žal nama je bilo za hrano, ki sva jo imela za popotnico. Tako sva lahko obdržala le dokumente in nujno obleko. Trud s posebno torbo je bil torej nepotreben.

104

Let z družbo Air Berlin do Mallorce je bil lep in miren in kmalu sva vstopila na letalo družbe FlyNiki. Kot da bi vedeli, kako sva lačna, so nam postregli z dobrim sendvičem in pijačo. Zvečer sva pristala v Grazu, kjer sta me čakala Francka in Jure, Srečota pa prav tako žena in sin. Bliža se konec leta 2011. Še vedno skrbno zasledujem dogajanje na Caminu. Vsak dan pregledam novice. Ob koncu bi se rad zahvalil Francki in Juretu, da sta mi pomagala uresničiti moje sanje. Juretu še posebej, da me je zelo potrpežljivo naučil nekaj skrivnosti interneta in sploh za vso tehnično pomoč, da lahko pišem te vrstice, ki bodo, želim si namreč tako, tudi natisnjene. Če sem ob vsem dogajanju na poti ali doma koga prizadel, naj mi, prosim, oprosti! Prav na koncu pa se najlepše zahvaljujem Srečotu, da je šel z menoj, saj bi me Francka na nepozabno pot zagotovo ne pustila samega.

105

106

2. del

In potem… Silvestrovo 2011 začenjam drugo, in upam, da ne zadnjo zgodbo o mojih poteh … Že kmalu na začetku leta 2011 sem začel s pripravami za Camino 2011, to je slovenski Camino Slovenska vas – Trst. Pri Riglerjih sem naročil vodnik Kje so tiste stezice. Seveda sem iskal informacije na internetu. Precej sem izvedel od pohodnikov, ki so slovenski Camino že prehodili. Za skupno pot sva se dogovorila z Ivanom Srebotom, Srečota pa na pot nisem povabil. Gospoda Srebota sem že prej poznal. Bil je moj pacient. Leta 2009 sem ga videl na eni od predstavitev Camina pri sv. Jožefu. Po moji vrnitvi iz Španije me je poklical, da bi rad nekaj informacij. Z veseljem sem mu dal nekaj napotkov, slik namreč še nisem imel urejenih. S sestro sta prehodila Camino v septembru 2010. Septembra sem praznoval svojo 70‐letnico s prijatelji na Velbanigorci, z domačimi pa kar doma. Nekoč sem ga vprašal, če bi šel z menoj na slovensko pot. Takoj je pristal. Decembra 2010 sem končal nadomeščanje v Slov. Konjicah in se 2011 spet vrnil v Zdravstveni dom. Celje, kjer sem začel sem z delom v ordinaciji dr. Pungerškove, ki je bila na porodniškem dopustu. Za Za odhod sva z Ivanom določila junij 2011. Posebnih kondicijskih treningov ni bilo, vsaj jaz jih nisem izvajal, saj niti ni bilo časa. S Francko sva dnevno hodila ob Šmartinskem jezeru vsaj eno uro hitre hoje. Začel sem preučevati pot, prenočišča, razne telefonske številke gostišč, trgovin in podobno. V veliko pomoč mi je bila spletna stran Jakobova pot. Običajno traja Slovenski Camino devet dni – manj je skoraj nemogoče. Lahko pa se hodi tudi več, vendar je devet dni nekakšna zapoved, saj zaradi razporeda prenočišč poti skoraj ni mogoče drugače načrtovati. Slovenski Camino obsega pot od hrvaške meje – mejni prehod Obrežje skozi Slovensko vas po Dolenjski do Ljubljane in nato čez Barje. Pot se nadaljuje po Notranjski na Kras in pod Nanosom proti Trstu. Obsega okoli 107

300 km. Pot je nadaljevanje hrvaške poti z vzhoda čez Slovenijo preko Italije, Francije do St Jeana Pied de Porta čez Pireneje po Caminu frences do cilja ‐ Santiaga de Compostela. Kot sem omenil že v prejšnjem zapisu, so romarji hodili v Compostelo po več mesecev. V Sloveniji sta, poleg slovenskega Camina, še Višarska veja (Ljubljana, Škofja loka, Kranjska gora, Trbiž, Višarje) in Ogrska veja, ki je nadaljevanje madžarske poti. Tudi ta pot vodi z vzhoda (Dobrovnik, Ormož, Galicija pri Celju, Kamnik in se pri Žlebah združi z Višarsko potjo). Tako so torej nekoč romali romarji iz vse Evrope v daljno Compostelo – daleč na zahod! Skupna značilnost teh poti je, da so ob poti Jakobove cerkve. Na Slovenkem Caminu je kar 12 Jakobovih cerkva, zadnja 13. je v Trstu. Za Slovenski Camino sta Marjeta in Metodij Rigler napisala vodnik – Kje so tiste stezice (Ljubljana 2010). DPSJ (Društvo poti sv. Jakoba v Sloveniji) je poskrbelo, da je pot označena z znaki, markacijami, kažipoti. Prav tako je DPSJ poskrbelo za potni list – credencial. Naslov se pridobi na spletni strani Jakobova pot. Jure, ki mi je pomagal tudi to pot, mi je pripravil simpatično razglednico, s katero sem se potem javljal prijateljem in znancem. Pri DPSJ sem naročil 3 kredenciale in od Riglerjev sprejel tudi dobre želje za pot. Za odhod sva določila junij, ko še ni prevroče in tudi vreme je bolj zanesljivo. Najprej sva nameravala na pot v začetku junija, vendar sva zaradi Ivanovih obveznosti (sinova poroka) določila datum za odhod 23. junij. Seveda sem si moral za ta čas (čeprav že kar dolgo upokojenec) planirati dopust. Zelo sem si želel, da bi pot res prehodila v devetih dneh.

108

109

1. dan hoje Datum: 23. 6. 2011 Dolžina poti: 30 km Čas hoje: 11 ur Začetek poti Slovenska vas Odhod: 6.45

Konec poti Kostanjevica Prihod: 17.45

Zjutraj smo se ob 4. uri odpeljali iz Vojnika. Ivan in Ivanova soproga, ga. Mojca, sta prišla pome. Ustavili smo se še na Ostrožnem, kjer se nam je pridružil Vinko, ki naj bi z nama hodil samo dva dni. Malo po 6. uri smo prispeli v Slovensko vas, naše izhodišče. Poiskali smo hišo št. 9 in ugotavljali, kje bi dobili pečat za označitev začetka poti v credencial. Nameravali smo celo na mejni prehod Obrežje, a smo si premislili in raje zavili v breg in ob 6. 45 začeli s SLO Caminom. 110

Po lepih poteh smo prišli v vasico Brezje in se ustavili pri Bercetovih. Malo pred vasjo smo bili prvič v precepu– zaviti desno ali levo. Bili smo mnenja, da bi moral kje biti kakšen kažipot. V vrtičku imajo lepo maketo Jakobove cerkvice na Ponikvah in tudi maketo njihove prvotne hiše. Gospodar nam je postregel s šilcem žganja in nam razložil zgodovino njihove kmetije. Tu hranijo ključ Jakobove cerkve, a se za obisk nismo odločili, saj bi porabili preveč časa. Tako smo od daleč pomahali našemu zavetniku in nadaljevali pot mimo lepih zidanic. Hodili smo mimo vinogradov in po lepi gozdni poti tik ob hrvaški meji. Srečali smo tudi obmejna policista in policistko, s katerima smo tudi pokramljali. Ob koncu sta nama zaželela srečno pot. Pri naslednjem postanku smo se ustavili in si privoščili Franckino tarto Santiago. Potem smo odšli čez hrib Kremenjak v 111

dolino mimo nekdanjega Subanovega mlina. Prišli smo v vas Izvir in nato po strmi poti do starega izvira, kjer smo se osvežili. Nadaljevali smo mimo Poštene vasi, Bušeče vasi in naenkrat zagledali zasanjano lepotico Krko, ki se je leno vila med bujnim zelenjem. Ustavili smo se v vasi Dobrova. Bilo je zelo vroče. Prijetna senca pri Slomškovi kapeli je nudila prostor, kjer smo se malo okrepčali (ostalo je še nekaj torte, ki smo jo zalili z vodo iz čutaric. Nato smo po cesti, ki se je vila malo po soncu, malo po gozdu prišli v Podbočje. Vas se je včasih imenovala Sveti križ. Ob potoku Sušici smo videli kar enajst mostičkov in prišli v središče vasi. V baru Jeruzalem smo končno dobili kavo. V vasi je zelo znana gostilna Gadova peč, a smo se zadovoljili kar s tekočim okrepčilom. Obiskali smo tudi cerkev. Tu bi lahko že prenočili, saj imajo v župnišču možnost prenočevanja. Mi pa smo jo po cesti mahnili proti Kostanjevici. Počasi smo prispeli na hrib Slinovico, kjer smo v dolini zagledali Kostanjevico. Tu, na Slinovci, je lepa božjepotna Marijina cerkev. Hodili smo precej časa in se oddaljili od Kostanjevice,

112

saj naš cilj ni bilo mesto, ampak vas Orehovec nad Kostanjevico. Tako smo po 11 urah utrujeni prišli v hišo, kjer živi Vinkova hči. Ta nam je prijazno odstopila svoj dom, saj je bila z družino na dopustu. Sprejela nas je njena stara mama, ga. Francka Štokar. Namestili smo se v čudovitem stanovanju, še prej pa smo se v kuhinji odžejali s cvičkom. Po nastanitvi nam je prijazna gospa postregla s čudovito obaro. Potem nas je Vinko odpeljal v Kostanjevico in obiskali smo drugega Jakoba na poti. Udeležili smo se telovske maše. Po končanem obredu smo v župnišču dobili prvi pravi žig v naš credencial. Po maši smo še dolgo v noč klepetali z gospo Francko in njeno hčerko, gospo Olgo. Sledil je še zaslužen počitek.

113

2. dan hoje Datum: 24. 6. 2011 Dolžina poti: 36 km Čas hoje: 13 ur Začetek poti Kostanjevica‐Orehovec Odhod: 6.30

Konec poti Novo mesto Prihod: 19.30

Zjutraj nam je Vinko postregel s kavo in skromnim zajtrkom in zapustili smo prijazno Štokarjevo hišo ter se za spomin slikali pri vaški kapeli. Potem smo zagrizli v hrib. Pod seboj smo gledali prebujajočo se Kostanjevico. Zanimivo je bilo opazovati mirno pokrajino, ki so jo leto pred tem prizadele hude poplave. Po strmi poti smo prišli na Male Vodenice, kjer je romarska cerkvica Marije Tolažnice. Našli smo tudi dokaz, da je tod mimo resnično potekala starodavna Jakobova romarska pot, saj je bila na vhodni stopnici vdolbena Jakobova školjka.

114

Potem je pot vodila mimo Velike Vodenice v Ržiše, kjer smo pri cerkvici Marije Magdalene na vzpetini občudovali prelepo Dolenjsko s čudovitimi hribčki in dolinami ter seveda vinogradi. Slika prikazuje naše jutranje poročanje kje smo, in kako smo. Prišla je domačinka in nam v klepetu razkrila temačno zgodbo, ki se je pred leti zgodila v bližnji mežnariji – umor in samomor. Žal je tragediji botroval alkohol.

Na poti navzdol smo naleteli na gozdne jagode, s katerimi smo se precej časa sladkali. Malo pozneje smo odkrili tudi bele hrustavke. Tudi te smo si privoščili, saj ni bilo nikjer nikogar. Prišli smo v vas Veliki Ban, kjer nikakor nismo našli oznak za Jakobovo pot. Zašli smo, saj nam tudi domačini niso znali pomagati. Obšli smo Novi Lurd, zanimiv nov romarski kraj na Dolenjskem. Žal nam je bilo, ker bi si tam lahko zagotovo privoščili kavo.

115

Tako smo prišli v območje kartuzije Pleterje. Da smo v območju samostana, nas je opozorila tabla. V samostanski predstavitveni trgovini smo dobili pečat. Zanimivo je, da so nam namesto pečata Jakobove poti dali pečat z oznako E7‐ Pleterje SLO. Torej označevanje poti še ni urejeno. Kupili nismo ničesar, saj smo že tako ali tako imeli težke nahrbtnike in jih nismo želeli še obtežiti s kakšno hruško v žganju ali medom. Res pa je bila trgovina zelo dobro založena. Želel sem popiti kakšno kavo, a je niso imeli. Zapustili smo kartuzijo, ki jo je leta 1407 ustanovil celjski grof Herman II zato, da bi beli menihi molili zanj. Tu je tudi pokopan. Pot smo nadaljevali na hrib Stražnik, navkreber do vasi Vratno in se ustavili pri neki zidanici, saj smo bili na nogah že več kot 4 ure. Prilegala se je malica iz nahrbtnika. Bili bi zelo veseli, če bi kdo prišel v zidanico – ker ni bilo nikogar, smo morali piti vodo, ki smo jo imeli s seboj. Precej žalostno, a ne? V deželi cvička pijemo vodo! Nadaljevali smo pot in prišli v sotesko potoka Kobile. Spet smo se zmedli. Zaradi slabih oznak smo se tu motovilili več kot pol ure, lezli po grapi gor in spet dol in končno prilezli v Cerov log, kjer nam je prijazna domačinka povedal žalostno zgodbo o vaškem umetniku. V grapi smo namreč prišli 116

do spominskega križa – spomin na njegov konec. Ta lep smerokaz je njegovo delo. Prišli smo do gradu Prežek, ki so ga Auerspergi zgradili leta 1511. Leta 1833 je grad kupila mati Andreja Smoleta. Smole ni bil kaj prida gospodar, na gradu je rad veseljačil s prijatelji (France Prešeren, Anastazij Grun). Znamenitost gradu je bila, da je pot iz jedilnice vodila kar v klet, kjer so se prijatelji podpisovali na zid. Malo pred smrtjo (1840) je bil grad na dražbi prodan. Med II. svetovno vojno so ga partizani požgali. Po vojni so ga delno popravili (pokrili streho), sedaj pa čaka, da ga mogoče kdo odkupi. Spomnili smo se Andreja Smoleta in iz vodnika prebrali znano kitico iz pesmi V spomin na Andreja Smoleta: Mogla umreti ni stara Sibila, da so prinesli ji z doma prsti; ena se tebi je želja spolnila: v zemlji domači da truplo leži. Potem je pot vodila naprej mimo gradu Vrhovo v vas Velike Brusnice – nehote pravim zato, ker so nas znaki vodili čez polje, mi pa smo raje šli skozi vas po daljši poti ‐ po trdni cesti. Pri neki hiši smo se malo "obirali" in prijazna gospa nas je vprašala, če smo kaj žejni. Ker smo prikimali, smo se kmalu odžejali z odličnim cvičkom. Slišali pa smo tudi žalostno zgodbo – sin se je

117

pred nekaj leti smrtno ponesrečil z motorjem, mož pa je od žalosti umrl. Končno smo prišli v Hrušico, vas, v kateri tudi stoji Jakobova cerkev. Vas je precej raztegnjena in pri manjši cerkvi sv. Jošta smo vprašali domačine za pot. Svetovali so nam, da nadaljujemo pot po označeni smeri. To je bila verjetno Trdinova pot in naposled smo prišli Žabjo vas in končno v Novo mesto. Ustavili smo se pri trgovini Spar, da sva z Ivanom nakupila hrano. Kar v trgovini sem spil Coca colo. Bil sem utrujen, zato sem kar v trgovini popil kokakolo; do Novega mesta smo namreč hodili 13 ur. Poslovila sva se od Vinka. Pri hotelu Belokranjec ga je čakal sin, midva pa sva se sprehodila do hostla Situla. Dobila sva skupno ležišče. Bilo je prazno, tako da sva sama kraljevala v veliki spalnici na podstrešju. Bilo je dovolj časa za vse dnevne opravke – hrano in toaleto. Ivan je šel celo na predavanje v spodnje prostore, kjer so se zbirali kolesarji, jaz pa se sem posvetil pisanju dnevnika. 118

3. dan hoje Datum: 25. 6. 2011 Dolžina poti: 35 km Čas hoje: 12 ur Začetek poti Novo mesto Odhod: 6.15

Konec poti Vrhtebnje Prihod: 18.15

Zjutraj je sledilo presenečenje. Dobila sva namreč obilen zajtrk in še dobro kavo, vse skupaj za solidno ceno15€. Prijazen hospitalier se je za slovo z nama še fotografiral in zapustila sva Novo mesto. Precej časa sva hodila ob leni Krki in prišla v Stražo, kjer sva zavila v bar na kavo. Po prečkanju mostu sva zavila v Vavto vas k Jakobovi cerkvi, da bi dobila pečat. Župnikj e bil žal odsoten, zato šla naprej. Poslovila sva se od ravnine in se pričela vzpenjati v hribe proti domu na Frati.

119

Ustavila sva se pri koči. Ivan je povprašal, če bi lahko kje prespala, saj sva hodila že skoraj 6 ur. Čeprav je dom na Frati kar sodobna, po vojni zgrajena stavba, nimajo prenočišč, ker ni tekoče vode. Tako sva naročila pijačo in pojedla svojo malico ter se spustila v dolino in kar precej časa hodila skozi Dolenji, Srednji in Gornji Globodol. V slednjem sva se ustavila, ko naju je prijazen možakar povabil na cviček, ki je bil dobrodošla osvežitev in seveda energija za ponovno vzpenjanje.

Do dnevnega cilja Vrhtrebnje je bilo še kar daleč, vendar sva napredovala hitreje, saj ob poti ni bilo jagod, češenj in sliv. Vzpenjala sva se čez Šmaver, kjer nama je prijazna vikendašica ponudila dober sok in nama napolnila prazni čutari. Kar ni bilo še konca. Na Gorenjem vrhu sva se pogovarjala s prijazno ženico, ki ni mogla razumeti, da se nama ljubi hoditi po taki vročini. Pozabil sem omeniti, da je bil prejšnji dan oblačen, zelo prijeten za hojo. Nekaj kapelj dežja nas je 120

za hip pregnalo v pelerine. Ta dan pa je bilo ves dan poletno vroče. Prihodila sva v vas Vrhtrebnje in se ustavila pri cerkvi sv. Jakoba. Zapisati moram, da sem že zjutraj poklical družino Smolič, saj je bilo nekako dogovorjeno, da se lahko Jakobovi romarji tu ustavijo in prenočijo. Pri Jakobovi cerkvi sva zagledala doprsni kip nadškofu Šuštarju, ki je kot mlad fant hodil sem iz bližnje rojstne vasi Grmada. Potem je tu še obeležje za 15. poldnevnik, ki teče skozi vas. Od cerkve sva se spustila v vas, v kateri je veliko lepo obnovljenih hiš. Med njimi sva našla Semoličevo in bila prijazno sprejeta. Za spanje sva v veliki sobi dobila vsak svoj kavč. V primeru večjega števila romarjev pa morajo le‐ti spati v spalnih vrečah ali blazinah kar na tleh. Gospa nama je pripravila okusno večerjo, ki sva jo seveda zalila s cvičkom. Potem so naju še povabili na dober zavitek. Spanje je bilo po 35 km seveda več, kot zasluženo. Pri Smoličevih sva dobila prvi pečat: slovenska Jakobova pot. 121

4. dan hoje Datum: 26. 6. 2011 Dolžina poti: 25 km Čas hoje: 9.30 ur Začetek poti Vrhtebnje Odhod: 6.15

Konec poti Stična Prihod: 18.15

Gospa Smolič naju je povabila na razkošen zajtrk in ker vsega nisva mogla pojesti, sva dobila še popotnico in že zjutraj dobro kavo. Zapustila sva prijazno domačijo. Zakonca Smolič sta bila zaposlena na pošti v Ljubljani in sta zbrala ogromno starih telefonskih naprav. Želita urediti nekak PTT muzej. Sicer je v romarski sobani ogromno starin, vse skupaj je podobno že nekakšnemu muzeju.

Spustila sva se v dolino in kmalu prišla v vas Grmada, kjer je bil rojen nadškof Alojzij Šuštar, in postala pred njegovo rojstno hišo. Tu sva zašla, ker na križišču ni bilo znaka na pravem mestu. Tako sva hodila daleč po cesti in nekje na potii vprašala domačine za pravo smer. Morala sva se vrniti kar daleč nazaj, 122

saj pot ni bila prava. Prispela sva v Malo vas in se ustavila pred mogočno staro hišo – rojstno hišo škofa Friderika Barage. Tu blizu je bil grad Kozjak, čigar ruševin nisva videla. Josip Jurčič je namreč napisal povest Jurij Kozjak, slovenski janičar, ki se je dogajala prav na tem gradu. Potem sva na poti na Krušni vrh spet zašla. Kar precej časa sva blodila po travnikih, se prebijala mimo pašnikov in ugotavljala, če "kravji pastirji" kaj tresejo. Končno sva v daljavi zagledala veliko vas. Sklepala sva, da so to Sela pri Šumberku. In res sva prišla v vas malo pred 11. uro.

Zavila sva v cerkev in naletela na slovesno mašo v čast zavetniku Janezu Krstniku. Po maši se je pred cerkvijo zbralo ogromno ljudi, saj so praznovali lepo nedeljo. Kot se za tak praznik spodobi, so pripravili pogostitev. Midva sva se seveda umaknila malo stran, a so nas domačinke opazile in nama postregle s sendviči, pecivom in seveda tudi pijačo–pivom. Opazil naju je tudi župnik in naju prišel pozdravit. Povabila sva ga na kavo v bar poleg cerkve. Ta bar Brigita je zelo naklonjen Jakobovim romarjem in gospa nama je ponudila pečat.

123

Tu sem prvič videl spominsko ploščo žrtvam povojnih pobojev. Potem je sledilo nadaljevanje poti navzdol proti vasi Podboršt in kmalu sva prišla v bližino dolenjske avtoceste. Precej časa sva hodila ob avtocesti do vasi Velike Pece, potem do Vrhpolja pri Šentvidu in ko sva hodila ob železnici proti Ivančni Gorici, naju je po telefonu pozdravil Vinko. Povedal je, da je zdravniški pregled na žalost odpadel. Seveda sva ga nagovarjala, da bi se nama v Ljubljani ponovno pridružil. Nato me je po telefonu pozdravila kolegica, dr. Gradtova Erika – pri njej je bil namreč na obisku. Mimo železniške postaje Ivančna Gorica sva prišla v naselje in se ustavila v baru na popoldanski kavi. Nadaljevala sva pot in počasi prišla v Stično. Pred nama je stal najstarejši slovenski samostan iz leta 1135. Napotila sva se k vratarju in prvi odgovor na prošnjo, če bila dva Jakobova romarja dobila prenočišče, je bil, da je hiša polna. Pa sva lepo prosila in nato je je stari gospod cisterijanec nekam telefoniral. Mogočna vrata so se odprla.

124

V samostanu naju je sprejel mlajši menih, ki je simpatično zavijal po dolenjsko in nama pokazal čudovito lepo opremljeno sobo. Na hodniku so bile lepo urejene sanitarije. Ugotavljala sva, da je ta del verjetno namenjen udeležencem duhovnih vaj. Potem sva se udobno namestila in šla povečerjat hrano iz nahrbtnika na dvorišče. Nato sva šla še k vratarju, da nama je dal pečat v credencial – tu sva dobila pečat Emina romarska pot. Vprašala sva ga, če lahko še malo skočiva v vas na ogled Stične in kak kozarec pijače, a je rekel, da naj ostaneva v samostanu, ker bo kmalu zaklenil vrata. Seveda sva ga ubogala. Čas sva izkoristila za pranje majic, ki so se čez noč delno posušile. 5. dan hoje Datum: 27. 6. 2011 Dolžina poti: 37 km Čas hoje: 14 ur Začetek poti Konec poti Stična Ljubljana Odhod: 6.00 Prihod: 20.00 Zjutraj sva pri izhodu iz samostana na poti skozi cerkev prisluhnila jutranji molitvi, pravzaprav petju psalmov. Ko so končali, sva se poslovila od prijaznega meniha, ki naju je prejšnji dan sprejel. Vprašala sva ga za račun, a je odgovoril, da so pri njih Jakobovi romarji dobrodošli. Zahvalila sva se za gostoljubnost in se poslovila. Seveda sva, kot v Španiji, dala "donativo". Zapustila sva samostansko ozemlje in na meji sta naju pozdravila prijazna konjička.

125

Nadaljevala sva pot proti Mali Dobravi, kjer poklepetala s prijazno domačinko. Zanimalo jo je,zakaj hodiva in da je že videla kar nekaj ljudi z nahrbtniki. Z veseljem sva ji predstavila Jakobovo pot v Sloveniji. Kar težko si je predstavljala, da hodiva iz Slovenske vasi od hrvaške meje in nato vse tja do Trsta. Tudi o španski poti sva ji povedala. Ponudila nama je žganje, a sva se zahvalila, saj je bilo res malo prezgodaj. Nato sva prišla v Veliko Dobravo, kjer sva se ustavila ob lepo obnovljeni, a zaprti Jakobovi cerkvi. Malo sva se ozirala, če bi bil kje kak bife, saj je bila vas kar velika, a zaman. Popila sva malo svoje vode in se spustila v zelenje ‐ zaraščeno območje. Kar težko je bilo verjeti knjigi Riglerjevih, kjer v uvodniku piše, da ta pot vodi po bivši deželni cesti. Ponekod sva se komaj prebila skozi grmovje in potem le prišla do vodnega zajetja in polagoma v raztegnjeno naselje Stari trg. V daljavi sva že videla avtocesto in se ob cesti ustavila pri osamljenem vikendu. Zaraščena pot je pričala, da so obiski redki, a je bilo vse lepo urejeno. Privoščila sva si pozen zajtrk, saj sva hodila že tri ure. Seveda so bili vmes tudi postanki za komunikacijo z domačimi z vsakodnevnimi vprašanji: kje smo, kako smo, kako so, kam gremo… Hodila sva ob avtocesti mimo Višnje Gore, ki je bila drugi strani.

126

Spomnil sem se na Gregorja, ko je pripovedoval, da so šli iz Radeč, kjer je bil zaposlen v zavodu za mladoletne prestopnike, na obisk v podobno ustanovo v Višnjo Goro. Prvič sem hodil po teh krajih. Pot sva nadaljevala čez Dedni dol. Postalo je zelo vroče, sicer pa smo bili že v poletju. Potem sva se na poti na Blečji Vrh spet izgubila. Na križišču poti ni bilo znaka. Končno sva prispela na Polico in se ustavila pri Jakobovi cerkvi. Pod cerkvijo sva zagledala župnišče, kjer so imeli obrtnike – polagali so ploščice. Župnik naju je bil vesel in rekel:« O, Jakobova romarja, malo me počakajta, pridem gor.« Na pokopališču sva se odžejala in napolnila čutari ter čakal in čakala. Ker župnika ni bilo od nikoder, sva odšla. Res je bil čas oratorijev, zato je imel verjetno veliko dela. Malo naprej sva vprašala prijazno gospodično, če je kje kak bife, a je rekla, da je to šola. Zapustila sva Polico in ob najinem odhodu se je začelo pod cerkvijo zelo kaditi. Upam, da niso nama na čast zakurili gume. Pot naju je vodila nekaj časa po ravnem in ponovno sva prišla do avtoceste. Skozi vasi Gradišče, Veliko in Malo staro vas sva prišla do križišča. Desno je pot vodila navzgor proti Perovem, levo proti Grosuplju in velikem bencinskem servisu, kjer bi zagotovo dobila kavo. Nek šofer nam je svetoval, da je bolje, da greva na Perovo, ker je to po Jakobovi poti. Povedal nama je tudi, da je na vrhu klanca gostilna Kramer. Zagrizla sva se v klanec in že sem vohal dobro kavo, ko sem se spomnil, da je ponedeljek, ko so gostilne "rade" zaprte. In res je bilo tako. Malo sva raziskovala, če bi bil kdo doma, a je bilo vse tiho. Zadovoljiti sva se morala s svojo vodo in šla naprej. 127

Ivana sem gnjavil, da bi poklical v Ljubljano za prenočišče. Imel sem veliko naslovov. Vedel sem, vedno bolje prej rezervirati prenočišče. Izgovarjal se je, da ne ve, če bo sploh lahko prišel do Ljubljane. Pomislil sem, da v bližini ni prenočišč. Pot je ponovno vodila v hribe in prišla sva na Magdalensko goro ter se ustavila pred lepo obno‐ vljeno gotsko cerkvijo Marije Magdalene. To je področje najzna‐ menitejših halstatskih najdišč na Slovenskem. Z Magdalenske gore so domačini s kresovi naznanjali ljudem, da se bližajo Turki. Sledil je spust. Ob poti sva dvema dekletoma razlagala, kakšna romarja sva. Sledilo je nekaj hoje po ravnem, potem pa spet v hrib in začela sva se vzpenjati proti znani vasi Orle. Vas Orle je bila poznana po izkopavanju črnega premoga, še bolj pa po češnjah, ki so jih kmetice pripeljale na ljubljansko tržnico. Ustavil sem se pri spomeniku iz zadnje vojne. Tu so potekali namreč srditi boji. Hodil sem naprej in včasih gledal nazaj, če mi Ivan sledi. Čeprav je bilo že pozno popoldan, je bilo še vedno zelo vroče. Prišel sem že precej visoko. Ivana ni bilo, zato sem se vrnil in ga videl, kako se pogovarja z nekimi ljudmi, ki so se hladili na terasi. Enostavno ni »šparal« jezika in jih je vprašal, če nama skuhajo kavo. Najprej so naju odžejali z dobro šabeso, potem pa sva končno le prišla do kave. Niso mogli verjeti, od kod hodiva in kam greva. Tudi oni so že videvali pohodnike in niso vedeli, da so to Jakobovi romarji. Tako sva spet promovirala Jakobovo pot. Povedali so nam tudi,

128

da je bila na Orlah mala gostilna, a so se lastniki sprli med seboj in je sedaj vse zaprto. Gospodar nama je pokazal svojo galerijo mozaikov. Zahvalila sva se prijaznim gostiteljem. Gospa nama je dala za seboj vrečko hrušk in steklenico orehovca. Nadaljevala sva pot in prišla na Golovec. Tam človek že sluti Ljubljano. Ustavila sva se na gozdnem počivališču in čas je bil, da se pozanimam, kje bova ta dan spala. V bližini je sedela sprehajalka in naju zvedavo gledala. Bila je Avstralka na potovanju in se je tudi zanimala, kakšna romarja sva. Tudi njej sva malo razložila, kam greva in da sva Jakobova romarja. Poklical sem prvi naslov – hostel Emonec. Vse zasedeno. Potem sem poklical Dom duhovnih vaj pri jezuitih. Nihče se ni oglasil – predvideval sem, da so zaposleni. Nato sem poklical gostišče Mrak. Takoj sem dobil odgovor, da imajo prostor, a se Ivan s ceno ni strinjal. Nastal je kratek stik. Bil sem malce jezen, ker Ivan ni dovolil, da bi sam že zjutraj rezerviral prenočišče. Vprašal me je, če bi poklicala patra Roberta, če bi naju vzeli pod streho v kapucinskem samostanu v Štepanji vasi. Ponudil sem mu telefon, rekoč: » Kar ti ga pokliči, sam si tega skoraj ne upam". Ivan je poklical in p. Robert se je javil iz bolnice. Potem je steklo vse, kot namazano. Kmalu naju je poklical, da naj pokličeva patra Štefana in potem sva dobila zagotovilo, da lahko prideva. Začela sva zadnji del poti. Hodila sva zelo daleč, saj je Ivan odklonil, da bi se do prenočišča peljala. Čeprav sem kar nekaj let živel v Ljubljani, mi je bil ta predel pod Gradom popolnoma neznan. Ko sva končno prišla do Roške ulice, se mi je malce zasvetilo. Šla sva proti Štepanjskemu naselju celo predaleč in sva se morala še malo vrniti, saj je samostan popolnoma obzidan z bloki. Tudi Mercator so nama pred nosom zaprli in končno sva zagledala samostan. 129

Ta dan sva prehodila 37 km in še več, ker sva tudi danes zašla, pa še po Ljubljani sva kar dolgo iskala pravo pot do samostana. Hodila sva dobrih 14 ur. Pozvonila sva in pater Štefan naju je že čakal. Kar takoj je ugotovil, da sva lačna, žejna in zelo izmučena in naju povabil v jedilnico. Postregel nama je z ostanki kosila. Vendar so bili suhi zrezki, paradižnik in paprika, solata in kruh tisti trenutek najboljša hrana pod soncem. Kozarec vina nama je povrnil moči. Kmalu sva se vselila vsak v svojo sobo in kopel je prijala kot že dolgo ne. Zvečer sem Srečal patra Marka, ki je bil pred leti v Celju. Leta 2000, ko sva imela s Francko težko leto, nama je veliko pomagal. 6. dan hoje Datum: 28. 6. 2011 Dolžina poti: 35 km Čas hoje: 11 ur Začetek poti Konec poti Ljubljana Stari maln pri Vrhniki Odhod: 6.00 Prihod: 20.00 Zjutraj sva vstala že pred 6. uro in pater Štefan nama je postregel s kavo! Kakšna pozornost – že zjutraj kava! Lepo sva se zahvalila za gostoljubnost in se poslovila od patra Štefana in patra Marka. G. Štefan nama je dal tudi pečat v kredencial. Ivanu

sem predlagal, se do Jakobove cerkve peljeva s taksijem in tako sva se lepo pripeljala na tržnico.

130

Sledil je lep sprehod mimo stolnice, Robbovega vodnjaka do cerkve sv. Jakoba. Ivan je šel v župnijski urad, da bi dobila še tukaj pečat, vendar so še spali, zato sva odšla na pot in ob 7. uri začela s hojo. Čez Šentjakobski most sva ob obrežju Ljubljanice prišla na Pot spominov in tovarištva, kjer se vsako leto odvija Pot okoli okupirane Ljubljane. Pot naju je vodila čez del Murgelj na Cesto dveh cesarjev in potem mimo paviljona, ki so ga leta 1815 postavili v spomin na obisk dveh cesarjev (ruskega in avstrijskega) v Ljubljani. Takrat je potekal v Ljubljani kongres svete alianse. Nato se je začela hoja po ljubljanskem Barju. Spet se je nakazoval vroč dan in hodila sva malo po senci več pa po vročini. Danes sva za cilj določila Logatec, zato sem že poklical gospoda župnika. Potrdil je, da lahko prideva. Kot sva opazila, ni bilo na poti nobenega Jakobovega romarja. Dosti drugače kot na Caminufrances v Španiji. Počasi sva prišla v Notranje Gorice. Tu sva se malo oddaljila od znakov, ki so označevali Jakobovo pot, da sva prišla v naselje Notranjih Goric. Obiskala sva market Tuš. Obnovila sva zalogo hrane in seveda prišla tudi do kave. Potem sva hotela na pot po bližnjici, a sva se nehote odmaknila od Jakobove poti. Tako sva ponovno zašla in kar lep čas križarila po travnikih.

131

Težava je v tem, da je Barje prepredeno z globokimi jarki, mostov pa je malo. Naletela sva na prijaznega traktorista, ki naju je usmeril na pravo pot. Nato sva dolgo hodila čez Bevke in prihodila do Blatne Brezovice, kjer je bila na hribu spet Jakobova cerkev. Malo iz vasi sva se ustavila pri neki hiši, kjer je bila prijetna senca. Čez nekaj časa je iz hiše prišel fant, ki ga je pazila mama. Opazila sva, da je Tilen, tako je bilo fantu ime, prizadet. Precej smo se pogovarjali. Gospa je rekla, da bi nama skuhala kavo, a mora kar naprej paziti na fanta, ki je doma na počitnicah, sicer pa je v domu. Zato pa nama je namesto kave postregla s pivom. Kar lep čas sva počivala v senci. Sledila je hoja po lepem Barju. Veliko je obdelane površine, večji del pa predstavlja močvirje, rastišče čudovitega cvetja. Počasi sva prišla v Vrhniko. Ustavila sva se v prvi gostilni. Ivan se je zanimal, če bi lahko tu prespala. Natakarica je rekla, da imajo dve sobi, a bo vprašala šefa, ki pa ji je po telefonu odgovoril, da nimajo dovoljenja, da bi oddajali sobe. Čudno, a ne? Svetovala nama je, da naj greva v Stari maln, ki je tudi na Jakobovi poti. To je izletniška destinacija pri Vrhniki, saj je bilo do Logatca, kamor sva se namenila, zagotovo še tri ure hoje. Barje naju je res zdelalo. 132

Na poti do najinega prenočišča sva se ustavila seveda še Na klancu in potem več kot eno uro hodila po prijetni dolini. Ob 18. uri sva končno prispela na najin novi cilj. Hodila sva 11 ur in prehodila dobrih 35 km. Že prej sva se najavila. Drugih gostov sicer ni bilo, a je bilo vseeno dobro, da sem prej poklical, da so pripravili ležišča. Seveda sem poklical tudi g. župnika v Logatec in mu povedal, da bova ostala v Vrhniki, ker naju je hoja čez Barje zelo izmučila. Tu so bila velika skupna ležišča in solidne sanitarije. Na vrtu je dišalo po čevapčičih. Seveda sva jih tudi midva naročila –res so bili okusni. Precej gostov je bilo, saj je Star mlin prijetna izletniška točka za Vrhničane. Zvečer je bilo dosti časa za pisanje dnevnika in razglednic. Z Ivanom sva debatirala o poti. Ugotavljala sva, da je pot veliko bolj naporna kot španski Camino. Vsakodnevne ture so predolge in to predvsem zaradi prenočišč. Še dobro, da je bilo danes možno prenočiti tu, sicer bi morala do Logatca.

Danes sem imel malo več časa za moja stopala. Žuljev sicer še ni bilo, a mi je ponovno, tako kot lani na Caminu, počrnel desni noht. Ni bil še zagnojen, a je slabo kazalo. Začel sem ga mazati in povijati. Premišljeval sem, da za to morda kriv premajhen čevelj. 133

7. dan hoje Datum: 29. 6. 2011 Dolžina poti: 31 km Čas hoje: 14 ur Začetek poti Stari maln pri Vrhniki Odhod: 5.00

Konec poti Studeno Prihod: 19.00

Vstala sva pred peto uro, saj so napovedovali vroč torek. Izgledalo je, da sva bila čisto sama v hiši. Lastnik in natakar sta po opravljenem delu odšla domov. Zapustila sva prenočišče. Od Starega malna (mlina) do ceste v Logatec je bilo okoli 200m. Lepa pot je vodila navkreber, saj sva zapuščala dolino potoka Bele. Kmalu sva prišla na cesto, ki ji rečejo tudi tankovska cesta, saj so po njej v času naše osamosvojitvene vojne krenili tanki iz Vrhnike na svojo pot. Prišla sva v opuščeno tankovsko bazo na hribu. Čeprav je bila na vhodu tabla, ki je prepovedovala vhod, sva vseeno hodila po področju, kjer je bila v času SFRJ močna tankovska postojanka. Danes je vse podrto in uničeno. Spustila sva se s hriba na Logaško polje do ceste Vrhnika – Logatec. Čakala naju je hoja ob Napoleonovem drevoredu. Hoditi sva morala previdno, ker je bila cesta zelo prometna. Tako sva v malo manj kot treh urah prišla v Logatec. Poiskala sva cerkev sv. Nikolaja in seveda župnišče, kjer sva pri g. župniku dobila pečat za najin kredencial.

134

Pogovarjali smo se o poti. Župnik nama je svetoval, naj raje hodiva kar po cesti do Studena, kamor naj bi danes prišla. Potem sva šla malo po mestu in našla prijetno pekarno, kjer sva si privoščila pozen zajtrk in zapustila Logatec. Nekaj časa sva hodila po cesti, potem pa jo mahnila spet v hrib, saj sva se odločila za Jakobovo pot čez hribe. Hoja po cesti v tem vročem dnevu bi bila prehuda. Prišla sva na lepo planjavo z označeno učno potjo in razglednim stolpom, a ta se nama je zdel bolj trhel. Potem sva spet zašla. Pri partizanskem spomeniku bi morala levo. Ker ni bilo nikjer znaka, naju je zavedla lepa pot desno in prišla sva v Grčarevec. Nisva se takoj zavedla, kako sva ga polomila. Pri neki novi hiši sva se ustavila. Prijazen fant nama je dal vodo in nama tudi napolnil čutari. Povedal nama je, da morava do Planine pri Rakeku po cesti. Res nama je bilo žal, da sva po nerodnosti prišla v Grčarevec. Tako sva lepo pot po območju Planinskega polja zamenjala s prašno cesto. Imel sem celo telefonsko številko, da bi lahko vprašal, če je Unica prehodna – pa sedaj teh skrbi ni bilo. Poletje in sušno obdobje je bilo zagotovilo za krajšo pot. No, vse to je odpadlo, naju pa je čakala hoja po glavni, stari cesti Ljubljana – Koper. Fant, ki nama je postregel z vodo, je rekel, da je do Planine debelo uro, nek drug možak pa, da bo hoja trajala le pol ure. Začela sva v opoldanski vročini in do Planine sva hodila skoraj uro in pol! Jaz sem se trmasto držal leve, pač pravilne strani in bil res ves čas na soncu. Ivan se je znašel in je hodil po desni, kjer je bilo vsaj malo sence. Poti ni in ni bilo konec. Včasih sem v avtomobilih, ki so mi vozili nasproti videl začudene obraze, češ, le kaj tu v tej vročini hodiš s takim nahrbtnikom, butelj nesrečni. Sam sem si večkrat dejal, da verjetno delam pokoro za vse tisto, kar sem morda v življenju komu žalega storil. Malo pred Planino sem pogledal nazaj, a Ivana nisem opazil. Ko sem prišel do skednja v Planini sem ga, prvič na poti, poklical. Javil se je, da je zavil malo s ceste k neki češnji. Potem sva hodila še malo med samotnimi hišami, kjer je bilo v furmanskih časih sedem gostiln, danes pa ob cesti še vode ni bilo. Zavila sva desno 135

v hrib in začela hoditi po stari romarski poti na Planinsko goro. Šla sva mimo porušene cerkve sv. Duha in malo naprej srečala sprehajalko.

Prišla sva do cerkve Marije, Pribežališče grešnikov. Po tej poti so namreč zares hodili sami grešniki. Cerkev je bila včasih velika romarska pot za vernike iz Istre, Dolenjske in Notranjske. Menda so v prejšnjem stoletju v trhlem deblu našli zaklad in cerkev obnovili. Tokrat pa so obnavljali streho. Ko sva se pogovarjala z delavci, so nama povedali, da je na vrhu nek dom in da ni daleč. Odšla sva še više v hrib. Na poti sva srečala skupino oratorijcev. Ivan jim je razlagal, kakšna romarja sva. Potem sva lezla strmo gor in prišla pred zaprt dom. Nisva mogla verjeti, da so naju delavci tako nasmolili. Pojedla sva nekaj suhe hrane in nisva imela niti kaplje vode.

136

Ivanu je postalo slabo. Ko sva si malo opomogla, sva jo ubrala nazaj. Ivan je bil besen in je hitro šel navzdol, mene pa je noro bolel palec pri hoji navzdol in sem hodil bolj previdno. Ko sem prišel do cerkve, mi je že od daleč mahal s steklenico vode. Dobila sva vsak svojo pločevinko piva, tako so se krovci malo odkupili. Sva jim pa pivo plačala. Začela sva zadnji del poti proti Studenem. Del poti je vodil po bodečem grmovju in prišla sva do vasi Strmica. V daljavi sva videla Nanos in ob poti obirala divje češnje. Bile so drobne, a sladke. Na koncu vasi sva se ustavila pri neki hiši. Ivan je vprašal starejšega gospoda, če se lahko malo usedeva na njihovo klop. Malo pozneje je prišla še gospa in nama prinesla vsakemu eno pločevinko piva. Res do bili prijazni do naju. Kar dolgo smo govorili, v glavnem o zdravstvenih težavah. Gospa nama je ponudila streho nad glavo, če bi na Studenem ne uspelo najti prenočišča. Na poti iz vasi sem poklical na Studeno. Oglasil se je nek moški, ki je rekel, da kličeva prepozno. Tam naj bi prespala v gasilskem domu, a on je daleč nekje in ne ve, kdo bi nama lahko gasilski 137

dom odprl. Kar nerodno! Spet se je izkazalo, da se je treba za prenočišče pozanimati zjutraj. Da bi se vrnila na Strmico, se nama je zdelo predaleč. Poklicala sva še eno številko in oglasil se je nek moški, ki nama je rekel, naj prideva ob devetnajsti uri k maši., kar sva tudi storila. Bil je praznik apostolov Petra in Pavla in bila sva že drugič pri maši na poti. Ugibala sva, kdo bi nama ponudil prenočišče. Kar težko sem čakal konec maše, saj sva bila danes 14 ur na poti. Nekaj časa sva sicer počivala, a na poti sva bila od 5. ure zjutraj. Izkazalo se je, da bi nama pomagal gospod, ki je pri maši ministriral. On je po maši odpeljal gospoda, ki je maševal, v dolino in ni bilo še jasno, kako bova prišla do prenočišča. Iz neke sobe sva zaslišala petje. Ivan je vstopil in vprašal, kje bi lahko dobila nekoga, ki bi naju spustil v gasilski dom, kjer je bilo že iz vodnika zagotovljeno prenočišče za Jakobove romarje. Po še nekaj peripetijah sva izvedela, da naju malo višje čaka gospa, ki nama bo omogočila prenočevanje. Bila je že skoraj tema, ko sva prišla k Pečarjevim. Tako dobre juhe še nisva jedla. Postregli so nama še s pečenimi jajci s slanino, kislimi kumaricami in seveda, steklenico vina. V tem času naju je poklical Vinko, najin izgubljeni soromar, ki naju je zapustil v Novem mestu. Rad bi se nama pridružil. Precej časa se je Ivan pogovarjal z njim, kje točno bi se naslednji dan našli. Tudi Pečarjevi so sodelovali s predlogi. Ko so se končno odločili, da bi bil najprimernejši kraj Razdrto, si je premislil. Pozno sva prišla v gasilski dom in prvič na poti prespala na tleh. V Veliki dvorani je bil kup tankih telovadnih blazin in naredila sva si vsak svoje ležišče ter se po dobrem prhanju odpravila na zasluženo spanje. 138

8. dan hoje Datum: 30. 6. 2011 Dolžina poti: 35 km Čas hoje: 15 ur Začetek poti Studeno Odhod: 5.00

Konec poti Podraga Prihod: 20.00

Tudi to jutro sva vstala pred peto uro. Ivan je tarnal, da je zelo slabo spal. No, tudi jaz se ne bi mogel preveč pohvaliti, a sva vseeno bila lahko hvaležna, da so naju vzeli pod streho. Še v temi sva zapustila gasilski dom in ključ odvrgla v nabiralnik, kot nama je naročila gospa Pečarjeva, ki naju je prejšnji dan nahranila. Na poti po vasi sva šla mimo Napoleonovega vodnjaka. To je bil že tretji spomin na Napoleona na Jakobovi poti. Najprej je bila pred Novim mestom Napoleonova vrba, ki je sicer nisva opazila, potem pred Logatcem Napoleonov drevored in tukaj vodnjak – spomin na Ilirske province. Spustila sva se v dolino proti vasi Belsko in že kar takoj izgubila pravo smer. Znak naju je dvoumno zapeljal v hrib in kar precej časa sva hodila navkreber in prišla do osamljene pastirske staje z velikim ograjenim pašnikom. Nekaj krav naju je zvedavo ogledovalo, sicer pa ni bilo žive duše, da bi vprašala za pravo pot. Vrnila sva se na začetek najinega zgrešenega vzpona (skoraj Anski vrh nad Celjem) in šla naravnost. Končno sva našla znak. Torej sva se izgubila že za zajtrk.

139

V Španiji sem ob neprijetnostih rekel – todos esesta Camino (vse to je Camino). Tako sva prišla v vas Bukovje in nato po cesti do Predjamskega gradu. Postala sva pred gostilno. Jasno je, da je bila v tem času še zaprta. Da bi pričakala odprtje, ni imelo smisla, saj je na vratih pisalo, da je ob sredah zaprto. Ponekod je zaprto torej ob ponedeljkih, drugod ob sredah – vse za turizem!

Po krajšem vzponu sva prišla na pokrajino pod Nanosom. Prva vas je bila Šmihel pod Nanosom, kjer sva našla lično urejen prostor za počitek s pitno vodo. Za nama je bilo že kar nekaj poti

140

in prilegel se je počitek za zajtrk – malico, ki sva jo zalila s svežo vodo. Nato sva prišla v Strane ob vznožju Nanosa. Pred cerkvijo Svetega križa, eno najstarejših cerkva na Postonjskem stoji ena najdebelejših tis. Ljudsko izročilo pravi, da je bila zasajena že leta 350 po Kristusu. Tu naj bi se ustavila sveta brata Ciril in Metod, ki sta leta 867 potovala v Rim, saj tu poteka prastara pot. Pot se je spet vzpenjala. Razumljivo, saj sva hodila pod Nanosom in prišla v vas Veliko Ubeljsko. Ivan je predlagal počitek. Usidrala sva se na trati ob cerkvi. Takoj sem zaspal. Kar eno uro sva dremala in potem nadaljevala pot. Malo iz vasi sva našla ob cesti češnjo, belo hrustavko. Češnje so bile odlične. Nekaj časa sva hodila po rimski cesti, ki je sedaj samo še steza in poteka ob vznožju Nanosa. Spustila sva se do avtoceste, jo preko nadvoza prečkala in se znašla v vasi Razdrto. Zavila sva v Mercator in obnovila zalogo hrane, malce naprej našla prijetno vinoteko in končno prišla do kave. Tu me je poklical vnuk Martin in mi zaželel dobro pot. Potem sva se vrnila na Jakobovo pot in opazovala živahen promet na avtocesti. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj tu pešačil. Po cesti sva spet rinila navzgor in po dolgi poti prišla do vodnjaka, kjer sva se malo ustavila in poklepetala z dvema domačinoma. Svarila sta naju, da naj paziva, da ne zaideva v Vipavo namesto v Podrago. Že dopoldan sem naju najavil v Podragi. Poklical sem g. župnika Bogdana Vidmarja, ki je velik prijatelj romarjev sv. Jakoba po Sloveniji.

141

Začela sva se spuščati v dolino in prišla na lepo jaso, kjer naju je puščica usmerjala na desno. Seveda sva ji verjela in lep čas hodila. Dolgo ni bilo znaka, ki bi potrdil, da sva na pravi poti. Vrnila sva se do znaka in ugotovila, da je bila puščica premaknjena. To sva doživela prvič na poti. Dostikrat je bil znak odstranjen ali uničen. Popravila sva ga in se potem napotila in končno prišla v dolino. Po podhodu sva prišla na drugo stran vipavske avtoceste in v Podrago prišla že skoraj ob mraku. Ko sva prišla pod župnišče, naju je g. župnik že čakal. Mislim, da sva spet izgledala izmučeno, saj sva bila na 35 km dolgi poti že 15 ur. Če bi prištel še kilometre, ker sva dvakrat zašla… G. Vidmar nama je postregel s hladnimi picami. Povedal je, da je imel na obisku 70 oratorijcev (otrok na duhovnih vajah). Potem je prinesel še krompir izpod peke, dobro vino in na koncu pečene bučke. Potem sva se odpravila na zadnje prenočevanje na slovenskem Caminu. Prespala sva vsak v svoji spalnici – v vsaki je bilo 10 vzmetnic. Poleg je bila lepa kopalnica – zares lep riffugio na našem Caminu.

142

9. dan hoje Datum: 1. 7. 2011 Dolžina poti: 42 km Čas hoje: 11 ur Začetek poti Podraga Odhod: 5.00

Konec poti Trst Prihod: 18.00

Zadnji dan Slovenskega Camina sva vstala že pred peto uro in se potihoma splazila iz župnišča. G. Vidmar nama je zvečer ob slovesu rekel, da nama bo zjutraj skuhal kavo, če se bo zbudil. Zahvalila sva se za gostoljubnost in se poslovila že zvečer. Zapustila sva Podrago in se med vinogradi začela vzpenjati proti Vrhem nad Vipavsko dolino. Pot ni bila prenaporna in po y2 urah sva prispela do Štjaka . Tudi tu patronuje Jakob – zato je iz prvotnega Šentjakoba nastal sedanji Štjak. To je lepa vas z mogočno Jakobovo cerkvijo iz leta 1603. Seveda so jo potem še povečevali in takšna, kot je danes, je iz leta 1839. Najprej sva se ustavila na pokopališču, kjer sem se umil, saj sva en del poti hodila po grmovju in sem bil precej opraskan, pa tudi hladne vode sva se napila. Ustavila sva se pri cerkvi. Zapustila sva vas in potem med vinogradi spet zašla. Končno sva se znašla v vasi Ravnje. Ne vem več, ali sva prezrla znak ali pa ga ni bilo na pravem mestu. Skratka, morala sva se vrniti – tako sva se dejansko na vsaki etapi zašla.

143

Potem sva se po strmi poti spustila v dolino Raše. Ustavila sva se pri samotni hiši in pomalicala. Ta dan ni bilo prevroče, bilo je prijetno oblačno, zelo primerno za hojo. Enkrat naju je celo presenetila osvežilna ploha. Drugič na poti sva za kratek čas oblekla pelerine.

Potem je sledil vzpon po gozdni poti in nato med vinogradi prihod v hribovsko vas Avber. Odločila sva se za počitek in se ustavila ob veliki cerkvi sv. Nikolaja. Postalo je vroče in Ivan je vprašal neko mimoidočo domačinko, če je kje kak bife, da bi rada popila kavo. Rekla je, da ji je žal, da nama ne more postreči, ker 144

je na prehodu z otroki, da gostilne, v sicer veliki vasi, ni. Potem sva nekaj časa dremala na trati ob cerkvi. Ivan še ni izgubil volje in je pri neki hiši vprašal dekle, če bi nama lahko dala malo vode. Poklicala je mamo in iz hiše je prišla prijazna gospa, ki naju je povabila na dvorišče. Ivan je želel naročiti kavo in povedal, da zanjo plačava 5€. Gospa se je nasmehnila in nama postregla z odlično kavo celo z mlekom. Jaz pa sem se spoprija‐ teljil s prelepim mu‐ com, ki mu je prijala bližina mojega nahr‐ btnika – mogoče mu je prijal vonj mojih naramnic! Zapustila sva prijazen Avber in pod vasjo naletela na dobre slive (po naše špenglje – podobne sva rabutala po Dolenjski). Počasi sva se spustila v dolino. Lahko rečem, da sva zapustila hribe. Potem sva prišla v kraško gmajno in po lepem gozdu prišla v Kosovelov Tomaj. Ustavila sva se bifeju Pavlovič in napisala zadnje razglednice. Tam sva si seveda privoščila zadnjo kavo v Sloveniji. Na poti iz Tomaja naju je ustavil prijazen domačin in nama postregel z odličnim teranom. Oddala sva še pošto in zapustila Tomaj.

145

Podobno, kot je hodila Kosovelova družina peš v Trst, sva tudi midva krenila čez kraško gmajno do vasi Kreplje mimo cerkvice sv. Notburge po vasi in po nasvetu nekega domačina naprej po kraški gmajni in malo po tirih opuščene železnice čez bivšo mejno področje prišla do Repentabra. Povzpela sva se na hrib do stare božjepotne cerkve Matere božje na Repentabru. Repentabor je trdnjava slove‐ nskega kmeta, ki se je sem zatekal pred turškimi vpadi. Od tukaj sem se že javil Francki in Juretu,ki sta že čakala na najin prihod v Izoli. Pri cerkvi sva še zadnjič poma‐ licala. Želela sva dobiti pečat, a župnika ni bilo. Pot sva nada‐ ljevala skozi vas Col in nato spet hodila po grmovju. Tukaj ni bilo več znakov, a je Ivan suvereno hodil naprej. Malo sem bil skeptičen, a sva kmalu prišla do železniške postaje na Opčinah. 146

Tam sva vprašala nekega uslužbenca za pot do tramvajske postaje. Za pot do središča Trsta sva se odločila za tramvaj. Vedno sem si želel te vožnje in sedaj je bila edinstvena prilika. Vožnja je bila res enkratna in tako sva se s hriba nad mestom pripeljala skoraj na obalo.

Jure mi je po SMS poslal navodilo, kako bova brez težav prišla na cilj – do Jakobove cerkve v Trstu. Pot je vodila naravnost po Vii Carducci kar nekaj časa do trga z kipom zlate Marije, nato pa sva morala na tretji ulici zaviti desno. Seveda sva si z vožnjo skrajšala današnjo kilometrino za zagotovo 10 km. Pa nič zato, saj sva zagotovo tako nadoknadila pot, ker sva večkrat tudi zašla. Ivan ni verjel, da hodiva po pravi poti, in je večkrat spraševal za Jakobovo cerkev. Pove‐ dal sem mu, da je Jure pot dobro "naštudiral", saj je prav zaradi tega šel dvakrat s kolesom v Trst in vse dobro pogle‐ dal, zato sem šel kar naprej. Tako je zaradi semaforjev ostal zadaj, jaz pa sem, kljub 147

bolečinam zaradi mojega šmentanega nohta, hodil zelo hitro, ker sem želel čim prej videti Francko in Jureta. In res, že na vhodu v tretjo ulico sem ju zagledal. Srečni, da smo spet skupaj, smo se objeli. Potem smo malo višje zagledali še 13. Jakobova cerkev. Vstopila sva in ujela zadnji del maše in potem v zakristiji dobila tudi zadnji pečat. Francka in Jure sta naju kraljevsko pogostila. Ko smo zapuščali Trst, je začelo deževati…

148

149

Tako sva v devetih dneh prehodila slovenski Camino. Lahko rečem, da je bila pot naporna, predvsem zaradi dolgih dnevnih tur – in to zaradi razporeditve krajev, kjer je mogoče prenočiti. Če se bo število romarjev povečevalo, bodo na poti morali urediti več prenočišč. Sicer je na poti že nekaj kmečkih turizmov, vendar le‐ti ponujajo boljšo (dražjo) ponudbo, česar pa romar, željan preprostega ležišča, prhe ter večerje in morda zajtrka, ne potrebuje. Po prihodu domov je sledilo zdravljenje mojega nohta. Končno sem prišel do zaključka, da imam premajhne čevlje. Že drugič sem imel težave desnim nohtom. Kar nerodno mi je bilo, vendar sem se moral sprijazniti z ugotovitvijo in čevlje zavreči. Imam že nove, večje. Upam, da bom kmalu šel na kakšno podobno pot; upanje namreč umre zadnje!

150

Potem sva z Juretom uredila slike. Predstavitev je bilo manj, saj te poti nisem preveč obešal na veliki zvon. Najprej sem povabil Cvetkota in Frica – Šetinova sta se opravičila … Potem so prišli Ivan z ženo Mojco in Vinko z ženo. Sledila je še predstavitev za Francko, Jureta Martina, Gregorja, Natalijo, Aleša in potem smo na SLO Camino počasi pozabili. V novembru sva se z Ivanom napotila v Ljubljano k Riglerjem, da bi dobila potrdilo o prehojeni poti. Gospod in gospa sta naju lepo sprejela. Povedala sva, kako sva hodila. Ivanu sem malo namignil, naj ne bo prehud kritik, a se ni mogel zadržati in je povedal nekaj pripomb glede označevanja. Sam sem na slabo pozabil in ohranil samo dobro, podobno kot na španski poti. Obnovil sem članstvo DPSJ. Potem sva se napotila še v Škofjo Loko in se zahvalila patru Robertu za pomoč pri najinemu prenočevanju v Ljubljani. Ob koncu svojega pisanja sem dolžan zahvalo vsem, ki so mi kakorkoli pomagali pri pripravi in izvedbi moje Poti. Če sem koga kakorkoli ob tem prizadel, ga iskreno prosim, da mi oprosti. 151

152