Matevž Tomšič: Četrta veja oblasti – ena najbolj nevralgičnih točk postkomunistične Slovenije

Mediji kot institucionalno ogrodje javne sfere

Brez medijev si komuniciranja v sodobni družbi ni mogoče predstavljati. Zato se okoli njih vrtijo številne diskusije in polemike glede njihovega mesta v ustroju sodobne družbe in vloge, ki jo imajo v tem kontekstu. Običajno se z mediji povezuje opravljanje funkcij, kot so obveščanje javnosti, tj. poročanje o dogodkih, pa tudi druge, banalnejše, kot so zabava, razvedrilo itd. Tudi v povezavi s političnim življenjem se pogosto poudarja njihov pomen. Od tod označevanje medijev kot »četrte veje oblasti«, v kateri nastopajo od oblasti neodvisni medijski akterji, ki predstavljajo javno mnenje, kar jim omogoča, da nadzorujejo ostale veje oblasti. Seveda v tem primeru ne gre za oblast v smislu formalnih pooblastil (tako kot jih imajo izvršna, zakonodajna in sodna veja), ampak za vpliv, ki ga imajo mediji s tem, ko državljanom posredujejo informacije o stanju v politiki, gospodarstvu in na ostalih področjih doma in v tujini. Pri tem niso mišljene informacije zgolj v faktografskem smislu., tj. kot navajanje dejstev, ampak tudi ali še posebej v smislu interpretacije teh dejstev. V zvezi s tem se na eni stani navaja pozitivne vidike njihovega delovanja, predvsem nadzor nad oblastniki in s tem omejevanje njihove samovolje. Na to se navezuje sintagma o medijih kot »psih čuvajih demokracije«. Na drugi strani ne moremo mimo njihovih negativnih vidikov. Sem nedvomno sodi poseganje v zasebnost posameznikov v funkciji pridobivanja dobičkov preko zadovoljevanja senzacionalističnih hotenj ljudi. Še bolj problematična pa je instrumentalizacija medijev v smislu njihove zlorabe za razne partikularistične cilje.

Ta dvojna narava medijev izhaja iz njihove sistemske umeščenosti. Medije je mogoče razumeti kot posredniški podsistem družbe. V tem smislu je njihova funkcija posredovanje informacij o različnih relevantnih družbenih pojavih in procesih. Pri tem gre tako za »suhe« informacije, tj. poročanje o dejstvih, kot tudi za interpretacije teh dejstev. V razvojnem smislu, tj. v smislu krepitve razvojnih performanc družbe, se rezultat te funkcije izraža predvsem v, prvič, krepitvi kompetenc državljanov (njihovega znanja in sposobnosti, da delujejo kot aktivni državljani) in, drugič, v vzdrževanju normativnega konsenza v družbi (soglasja o tistih temeljnih vrednotah in načelih, ki predstavljajo »vrednotno jedro družbe«).

Delovanja javne sfere v sodobni družbi si ni mogoče predstavljati brez množičnih medijev. Medije lahko razumemo kot njeno institucionalno ogrodje. Predstavljajo mehanizem družbene komunikacije med akterji z različnih družbenih področij, pri čemer je še posebej pomembna njihova vloga mediatorja med državljani oz. civilno družbo na eni strani in oblastno-političnimi strukturami in njihovimi nosilci na drugi strani. Poleg funkcije izmenjave informacij, katere namen je izobraževanje tako državljanov kot tudi nosilcev oblasti, je, kot rečeno, posebej pomembna njihova funkcija nadzora nad oblastno elito. Pri tem služijo po eni strani kot sredstvo prezentacije stališč, idej, kritik in predlogov, oblikovanih v sferi civilne družbe; po drugi pa le-te sami producirajo, s čimer nastopajo v vlogi kreatorjev javnega mnenja. Tako medijske institucije – časopisi, radijske in televizijske hiše, spletni portali – posredno, a pogosto zelo pomembno vplivajo na potek in rezultate političnega procesa, s čimer nastopajo kot element političnega prostora. Članek ali oddaja, kjer so razkrite nepravilnosti ali celo nezakonitosti v delovanju določenega državnega organa, lahko denimo sproži postopek ugotavljanja odgovornosti in posledično sankcioniranja odgovornih.

Medijski prostor in medijski protagonisti

Da lahko mediji upravljajo to funkcijo, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji oz. morajo biti realizirane določene karakteristike glede njihove strukture in delovanja. Medije je namreč mogoče razumeti tako v smislu institucionalizirane strukture sistema (medijski prostor) kot v smislu akterjev delovanja tega sistema (medijski protagonisti). Institucionalni elementi, kot so zakonodaja, ki ureja medijsko področje (pa tudi druga področja), lastniška struktura medijskih organizacij, njihova morebitna povezanost z drugimi družbenimi podsistemi itd. so dejavniki, ki nedvomno determinirajo delo novinarjev in ostalih medijskih ustvarjalcev. Vendar pa so slednji vendarle tisti, ki ustvarjajo medijske vsebine, zato je od njihovih konkretnih ravnanj v končni fazi odvisna vsebina sporočil, ki so plasirane v javnost. Ta ravnanja so poleg z omenjenimi sistemskimi dejavniki povezana z njihovimi vrednotami, etičnimi standardi, ideološkimi orientacijami in političnimi afiliacijami.

Seveda se močno razlikuje »teža« posameznih medijskih ustvarjalcev v smislu njihovega vpliva na delovanje njihovih organizacij, na vsebine, ki jih ponujajo, in s tem vpliva na stanje v javnem mnenju. Tu igrajo odločilno vlogo uredniki, osrednji komentatorji in kolumnisti. Ti tvorijo medijsko elito,

205

ki bi jo lahko šteli za sestavni del kulturne elite določene družbe. Sodijo namreč med najpomembnejše mnenjske voditelje, ki jih državljani pogosto smatrajo za intelektualne in moralne avtoritete, zato imajo veliko vpliv na to, kako le-ti dojemajo svet in dogajanje v njem. Vendar pozitivni učinki medijske elite na demokracijo niso nekaj samoumevnega. Rečemo lahko, da medijska elita lahko svojo demokratično funkcijo opravlja le, če, prvič, izraža ustrezno stopnjo neodvisnosti (tako nasproti politični kot nasproti gospodarski eliti), drugič, sledi standardom profesionalizma in, tretjič, dosega zadostno stopnjo notranje pluralnosti. Bistveno je, da ustvarjalce medijskih vsebin, ne glede na njihovo politično in nazorsko usmerjenost, vodi resnicoljubnost, kar pomeni, da se izogibajo aktivizmu, manipulacijam, zavajanju in širjenju lažnih novic, in da so sposobni kritične distance tudi do tiste politične opcije, ki jim je blizu.

Mediji kot ideološki aparat v bivšem režimu

Za nedemokratične režime vseh vrst in ideoloških barv velja, da so v njih mediji podrejeni vladajoči eliti, ki ji služijo kot sredstvo za ohranjanje njene oblasti. Obsežnejši kot je nadzor te vladajoče elite nad družbo, trdneje so mediji vpeti v pogon režima. Njihova glavna funkcija je propagiranje režima in njegove ideologije, z namenom indoktrinacije državljanov in njihove mobilizacije za podporo oblastnikom.

Takšna je bila vloga medijev v komunističnih režimih. Bili so del tega, kar je Louis Althusser poimenoval »ideološki aparat države« (on je sicer o ideološki instrumentalizaciji področij, kot so mediji, šolstvo, znanost, govoril v kontekstu kapitalističnih družb, vendar pa je to v bistveno večji meri veljalo za komunistične). To je seveda veljalo tudi za slovenske medije v času komunistične Jugoslavije. Ti so bili ves čas podrejeni direktivam državno-partijske nomenklature. Vse medijske hiše so bile v državni oz. t. i. družbeni lasti. Novinarji in ostali medijski ustvarjalci so bili obravnavani kot »družbeno-politični delavci«. To pomeni, da so pri svojem delu morali slediti uradni ideologiji t. i. socialističnega samoupravljanja z vsemi njenimi dogmami (kot je bila denimo tista o »bratstvu in enotnosti« jugoslovanskih narodov). V tem smislu je šlo za izrazito regresijo v primerjavi s časom prve Jugoslavije, ko je bil medijski prostor sicer izrazito polariziran na katoliški in liberalni del in kjer je bila večina medijev izrazito politično opredeljenih in pristranskih v svojem obravnavanju dogajanja v politiki in družbi, vendar pa je bil medijski prostor nedvomno precej pluralen. Ta pluralnost je bila z vzpostavitvijo komunističnega režima radikalno odpravljena.

Za imenovanje ljudi na osrednje pozicije v medijskih hišah je bil ključni kriterij »moralno-politična primernost«, se pravi privrženost komunistični partiji (kasneje zvezi komunistov) in njenemu nauku. Mesta direktorjev in urednikov na RTV Ljubljana (predhodnici RTV Slovenija) in v osrednjih časopisnih hišah so zasedli izključni partijski kadri. Velika večina novinarjev je pristajala na omenjeno vlogo družbeno-političnih delavcev. Tisti redki med njimi, ki so delovali na nekonformističen ali celo do režima kritičen način, so bili iz novinarskih vrst odstranjeni, nekateri pa celo obsojeni na zaporne kazni, kot se je to zgodilo denimo Viktorju Blažiču ali Dragu Jančarju.

Resda se je v zadnjem obdobju bivšega režima (tj. v osemdesetih letih), ko je prišlo do njegovega postopnega mehčanja, pojavila niša za nekonformistično delovanje tudi na medijskem področju. Predvsem t. i. »mladinski« mediji, v prvi vrsti Mladina (ki je bila uradno sicer glasilo Zveze socialistične mladine Slovenije), pa tudi študentska časopisa Tribuna in Katedra med tiskanimi mediji ter Radio Študent med elektronskimi mediji, so v javni prostor prinašali tematike, ki so bile s strani režimskih struktur nezaželene, ter prispevke, ki so kritično reflektirali takratno stanje v družbi in katerih kritična ost je bila uperjena celo v tedaj »nedotakljive« institucije, kakršna je bila jugoslovanska vojska. Ti mediji so, skupaj z nekaterimi kulturnimi revijami, med katerimi je še posebej izstopala Nova revija, odigrali zelo pomembno vlogo v procesih demokratizacije. Vendar je šlo pri tem za izjeme. T. i. osrednji mediji so ves čas služili za oporo vladajoči nomenklaturi, ki se je sicer – vsaj navzven – na koncu reformirala (sicer pod velikih pritiskom splošnega nezadovoljstva ljudi s stanjem v državi).

Monopoli, kontinuitete, hegemonija

Principi, ki so bili v veljavi v bivšemu komunističnem režimu, so se v pretežnem delu slovenskega medijskega prostora ohranili tudi po formalnem prehodu v demokracijo. Govorimo lahko o visoki stopnji medijske reprodukcije. Mediji, ki so obstajali že v bivšem režimu, so se večinoma uspeli ohraniti na prizorišču. Vsaj na določenih segmentih so bile spremembe po letu 1990 relativno majhne. To še

206

posebej velja za tiskane medije. Tako se v poosamosvojitvenem obdobju ni uspel uveljaviti niti en sam resen splošen dnevni časopis. Spomnimo se poskusov s Slovencem, pa Republiko ter kratkotrajne epizode z Jutranjikom. Obstala sta le dva tabloida, Slovenske novice in novejši Svet 24, ter specializirani poslovni časnik Finance. Uredniki in novinarji, ki so opravljali to delo v bivšem režimu, so v veliki meri ohranili svoje pozicije tudi v »novih časih«.

Nekateri mediji so sicer v določenih obdobjih vzdrževali nekakšno notranjo pluralnost. To je denimo veljalo za nekdaj »osrednji« dnevni časopis Delo v prvi polovici devetdesetih let, do odhoda skupine novinarjev pod vodstvom Danila Slivnika, in potem še v sredini naslednjega desetletja, ko je taisti Slivnik postal predsednik uprave, Peter Jančič pa odgovorni urednik. Podobno je bilo z Večerom. Vendar sta oba na koncu prešla v objem t. i. »starih sil«.

Če bi morali izpostaviti glavno značilnost medijskega prostora v postkomunistični Sloveniji, je to šibko razvit pluralizem. Gre za močno neravnovesje, ker večina medijev bolj ali manj odkrito daje prednost tistemu delu slovenske politike, ki se ga označuje za levico. To so pokazale tudi sicer maloštevilne do sedaj opravljene raziskave na temo medijskega pluralizma (Stanje medijskega pluralizma v Sloveniji iz l. 2006, Študija medijske svobode in avtonomije medijskega prostora v Republiki Sloveniji v letu 2007, Medijska svoboda v Sloveniji 2008, Raziskava medijske krajine 2020). Skupna ugotovitev je bila, da mediji v splošnem bistveno bolj naklonjeno obravnavajo leve politične akterje kot pa njihove tekmece z desnice. Poleg tega v medijskih vsebinah prevladujejo vrednote in stališča, ki jih v nazorskem smislu lahko označimo za levo orientirana – gre seveda za opredelitev »levice« in »desnice« v slovenskem kontekstu, ki v določenih elementih ni skladna se tem, kar predstavljata ti dve kategoriji v etabliranih demokracijah (tako je za razliko od situacije na Zahodu v Sloveniji »levica« kapitalsko bistveno bolje založena kot desnica).

V postkomunistični Sloveniji lahko govorimo o obstoju kulturne hegemonije tranzicijske levice. Gre za hegemonijo, kot jo je opredelil Antonio Gramsci, v smislu ideološke dominacije, s katero oblast pridobi soglasje za svojo vladavino od tistih, ki si jih je podredila. To se izvaja s pomočjo simbolnih sistemov, ki dolgoročno vplivajo na to, kako posamezniki doživljajo določene dogodke, preko oblikovanja kognitivnih in afektivnih struktur, s katerimi posamezniki zaznavajo in vrednotijo družbeno resničnost. Na ta način se vzpostavi stanje, ko določene ideje in vrednote dobijo status naravnosti ali kar samoumevnosti, zato nanje pristajajo celo tisti, katerim ne prinašajo nikakršnih koristi. Končni namen hegemonije pa je ohranjanje statusa quo in s tem privilegijev vladajoče elite.

V našem primeru hegemonija levice pomeni, da so vrednote, ideje in rešitve, ki jih razglašajo njeni protagonisti, deležne veliko več javne pozornosti in podpore mnenjskih voditeljev ter imajo s tem veliko večjo »težo« javnosti kot tiste, ki jih zagovarjajo njihovi nasprotniki z »desnice«. Prve se predstavljajo kot nekaj »običajnega« ali celo »splošno sprejemljivega«, slednje pa kot nekaj »nenavadnega«, »problematičnega« ali celo direktno »nezaželenega«.

Za takšno stanje imajo zelo velike zasluge prav množični mediji, katerih večina, kot rečeno, bolj ali manj odkrito favorizira »levico«. Mediji namreč pomembno oblikujejo dojemanje družbene in politične realnosti s strani državljanov, s tem pa tudi njihovo ocenjevanje političnih in drugih družbenih akterjev. Pomanjkanje medijskega pluralizma lahko tako povzroči popačeno in pristransko dojemanje javnosti. In prav temu smo priča v Sloveniji. Tu mediji preko svojih mnenjskih voditeljev sistematično promovirajo vse tisto, kar sodi v ideološki repertoar levice, in stigmatizirajo vse tisto, kar velja za desničarsko.

Izpostavimo naj samo dva eklatantna primera – odnos do istospolnih in vprašanje migracij. Pri vprašanju istospolnih je še posebej kontroverzno vprašanje možnosti tovrstno usmerjenih parov, da posvojijo otroka. Glede tega večinski mediji ves čas razlagajo, kako da je to njihova neodtuljiva pravica, zato bi to moralo biti nujno uzakonjeno. Tiste, ki nasprotujejo tej možnosti, pa označujejo za »nazadnjake«, »homofobe« ali še kaj hujšega. Gre za očitno ideološko pristranost, ki ignorira dejstvo, da je to vprašanje v državah Evropske unije (če se že omejimo na ta okvir) zelo različno urejeno, saj je to stvar odločitve posamezne nacionalne države. Podobna ideološka pristranost osrednjih medijev je očitna pri obravnavi migracij, predvsem tistih iz večinsko muslimanskih dežel. Glede tega vztrajno pridigajo multikulturalistično agendo, po kateri bi morala Slovenija in z njo ves zahodni svet izvajati politiko »odprtih meja«, ki v praksi pomeni neomejeno priseljevanje ljudi iz Tretjega sveta. Tudi v tem primeru so tisti, ki temu nasprotujejo, deležni diskvalifikacij in etiketiranja z »nestrpneži«, »ksenofobi«, »islamofobi« ali celo »rasisti«. V svojem kulturnem relativizmu multikulturalisti in njim na-

207

klonjeni mediji stalno zanikujejo možnost, da ljudje iz določenih kulturnih okolij negujejo vrednote in prakticirajo navade, ki so preprosto nekompatibilne s standardi zahodnih družb. Predvsem to velja za ljudi iz muslimanskega sveta. Ta nekompatibilnost je lahko podlaga za nesporazume, konflikte ali celo nasilje. Vendar dominantni mediji varnostna tveganja praviloma ignorirajo. Tako so tiste, ki so nanje opozarjali ob velikem migrantskem valu leta 2015, odpravljali z zgoraj omenjenimi etiketami, čeprav se je izkazalo, da so imeli prav, saj je množičnemu prihodu muslimanskih migrantov sledil razmah nasilja in terorizma.

Množični mediji sistematično zagovarjajo agendo leve politike, tudi če je ta v nasprotju z voljo večine državljanov, kar velja v omenjenih dveh primerih. Možnost posvojitve otrok s strani istospolnih parov je bila zavrnjena na dveh referendumih (o Družinskem zakoniku in o Zakonu o družinski zvezi in družinskih razmerjih). To, da večina ljudi nasprotuje bolj množičnim migracijam iz Tretjega sveta, predvsem iz muslimanskih držav, so pokazale tako rekoč vse do sedaj opravljene javnomnenjske raziskave. Tu gre za očitno težnjo po socialnem inženiringu, se pravi po načrtnem preoblikovanju mentalitete ljudi v skladu z načrti določenih političnih krogov.

Medijsko konstruirana politična realnost

Pogosto lahko poslušamo o tem, kako nizki standardi da vladajo v slovenskem političnem prostoru in kako nizka da je raven politične kulture na Slovenskem. S tem se je vsaj do neke mere mogoče strinjati. Vendar nosijo za takšno stanje velik del odgovornosti prav množični mediji. Ti s svojo pristranskostjo, ki pogosto prerašča v odkrito politično navijaštvo, obilno pripomorejo k ideološki polarizaciji in radikalizaciji slovenske politike in družbe. Večina slovenskih medijev načrtno in sistematično sodeluje pri vzdrževanju dominacije tranzicijske levice. Le-ta je na oblasti skoraj tri četrtine časa obstoja samostojne Slovenije. Kadar pa pride do oblikovanja vlade, v kateri igrajo prevladujočo vlogo desne stranke, se nemudoma aktivira ves podporni sistem levice z namenom zrušitve le-te. In v tem podpornem sistemu imajo ključno vlogo mediji, tako tiskani kot elektronski. Tako so se marca 2020, ko je nastopila mandat tretja Janševa vlada, nemudoma začeli sistematični medijski napadi nanjo, v katerih sta sodelovali obe največji televiziji, skoraj vsi dnevni časopisi in kopica ostalih glasil. Pri tem jih ni niti najmanj oviralo dejstvo, da se je zaradi epidemije koronavirusa država znašla v najhujši zdravstveni krizi v vsej svoji zgodovini. Malodane vsak ukrep vlade je bil pričakan »na nož«. Ves čas se medijsko promovira »kolesarske« in podobne protestnike, ki se rekrutirajo iz vrst t. i. kulturnikov, nevladnikov in vseh ostalih, katerih (ne)delo je levica dolga leta financirala z davkoplačevalskim denarjem (in so se sedaj ustrašili, da se bo »pipica zaprla«). Ti mediji se obnašajo, kot da so del levičarske politične opozicije. Kot takšni aktivno sodelujejo v oblikovanju t. i. alternative aktualni vladi. Tako so botrovali nastanku koalicije zavajajočega imena KUL, kar naj bi pomenilo »koalicijo ustavnega loka«, čeprav jo sestavljajo stranke, ki se požvižgajo na ustavo, saj sistematično ignorirajo odločbe ustavnega sodišča. Najprej so javnomnenjsko »pumpali« konvertitskega ekonomista Jožeta Damijana brez resnih operativnih izkušenj kot »kandidata za mandatarja«; ko se je izkazalo, da nima nobenih možnosti, da zbere potrebno večino, so začeli propagirati političnega povratnika Karla Erjavca, čeprav gre za človeka, ki mu je na zadnjih volitvah uspelo prepoloviti podporo stranki DeSUS, njemu samemu pa se sploh ni uspelo izvoliti v parlament. Očitno je zanje dober dobesedno kdorkoli, samo da zamenja Janeza Janšo in s tem omogoči nadaljnjo vladavino postkomunističnih omrežij. Se mar lahko ob takšni negativni selekciji potemtakem čudimo nižanju političnih standardov?

Slovenski dominantni mediji dejansko delujejo kot »kartel« medsebojno povezanih subjektov. Pogosto se zdi, kot da bi bilo njihovo delovanje usmerjeno iz enega centra. Kot da bi se pri širjenju svojih zgodb in interpretacij usklajevali med seboj. Enaka sporočila, pogosto celo enak slog poročanja. In seveda, politična usmerjenost je vselej enaka. Vselej velja princip: levo dobro, desno slabo! In kot takšni dejansko umetno konstruirajo javno mnenje, ki je po meri njihove politične agende.

Ko govorimo o odgovornosti za opisano stanje, nikakor ne moremo mimo obnašanja nacionalne radiotelevizije. Pri zasebnih medijih sta politična opredeljenost in pristranskost še nekako razumljivi, saj sta ne nazadnje odvisni od volje lastnikov. Za javno medijsko hišo, ki ima za svoje poslanstvo nepristranskost in uravnoteženost pri svojem poročanju in ki smo jo povrhu vsega primorani financirati vsi odjemalci električne energije, pa to nikakor ne more veljati. Vendar je pristranskosti v zadnjem času vse več. Nekateri novinarji, uredniki in voditelji svojega aktivizma sploh ne skrivajo. Očitna je pristranskost

208

pri izbiri gostov, saj izrazito prevladujejo tisti, ki podpirajo levo politično opcijo. Da ne govorimo o tem, da obstajajo določene oddaje, ki so namenjene eksplicitnemu širjenju levičarske ideologije. Najbolj tipičen primer propagiranja najbolj radikalnih levičarskih idej je oddaja Studio City, ki je za povrh predvajana ob najbolj gledanem televizijskem terminu. A ta oddaja nikakor ni izjema. Tako v smislu politične nevtralnosti in ideološke uravnoteženosti »nacionalka« nikakor ne izstopa v primerjavi z ostalimi mediji, čeprav bi glede na svoje poslanstvo morala. Njeno favoriziranje političnih akterjev iz vrst levice in promoviranje idej, ki veljajo za levičarske, ni nič manj intenzivno, kot to velja za ostale osrednje medije.

Kako do pluralnega in profesionalnega medijskega prostora?

Rečemo lahko, da je medijski prostor ena od najšibkejših točk slovenske postkomunistične tranzicije. S svojo enostranskostjo in politično instrumentaliziranostjo predstavlja oviro za vzpostavitev resnično pluralistične demokracije, utemeljene na razpršenosti moči in kontinuiranih menjavah političnih elit na oblasti.

Resnici na ljubo smo priča tudi pojavom, ki rahljajo obstoječe medijske monopole. Sem sodi predvsem razmah družbenih omrežij, kar omogoča širjenje tudi tistih informacij, ki jih etablirani mediji prikrivajo, saj bi lahko škodovale njihovim političnim botrom. Zato si slednji na vsak način prizadevajo za to, da bi pod krinko boja zoper »dezinformacije« in »sovražni govor« uvedli nekakšno obliko spletne cenzure.

Ko govorimo o sistemskih ukrepih, usmerjenih v krepitev medijskega pluralizma, ob hkratnem višanju poklicnega nivoja, bi bilo treba začeti pri izobraževanju bodočih novinarjev in ostalih medijskih ustvarjalcev. Na tem področju še vedno obstaja dejanski monopol, saj je možno brezplačno študirati novinarstvo zgolj na eni ustanovi v državi. In to močno zaznamuje stanje duha v novinarski srenji. Tako se dogaja, da se celoten oddelek za novinarstvo na ljubljanski univerzi javno »družbeno-politično« opredeli, kot se je to zgodilo ob aktualnih debatah o stanju v medijskem prostoru. Nekaj podobnega se je zgodilo ob referendumu o Zakonu o RTV leta 2005. To priča o njegovi izraziti spolitiziranosti, ki ne bi smela imeti mesta v akademskem prostoru. Glede na to težko pričakujemo kaj drugega od indoktrinacije bodočih novinarjev. Zato je treba spodbujati pluralizem tudi na izobraževalnem področju, tako da bi pod enakimi pogoji omogočili izobraževanje ustvarjalcev medijskih vsebin na različnih akademskih ustanovah.

Treba bi bilo tudi dosledno udejanjati zakonodajo o preprečevanju medijskih koncentracij. Tem pojavom smo že nekaj časa priča, čeprav je to v nasprotju s pravili. Podobno velja za izsiljevanje posebnega položaja v shemah kabelskih operaterjev ali vzpostavljanje monopolov pri oglaševanju v medijih. Vse to počne predvsem največja komercialna televizija. Čas je, da pristojni regulatorji, pa tudi pravosodje, začnejo učinkovito izvajati svoje naloge.

209

In končno, potreben bo resen razmislek o vprašanju javnega financiranja medijskih vsebin. To je povezano predvsem s položajem in vlogo javne radiotelevizije. Seveda obstaja potreba po medijski obravnavi določenih tematik, ki niso tržno zanimive. Zato je obstoj kakovostnih javnih medijev nekaj, kar je nedvomno zaželeno. Vendar v Sloveniji velika vloga države, ki se izraža na eni strani skozi ustanoviteljstvo nacionalne radiotelevizije in nekaterih drugih medijev, na drugi strani pa skozi javno financiranje medijev, nikakor ne prispeva k depolitizaciji in krepitvi konkurence v medijskem prostoru, ampak prej k utrjevanju obstoječih monopolov.

Javna radiotelevizija, ki namesto resnicoljubnosti postavlja na prvo mesto politične, ideološke ali kakšne drugačne partikularistične interese, zagotovo ne opravlja dela tako, kot bi ga morala. Zato je rešitev bodisi v načrtni pluralizaciji javne radiotelevizije (denimo v smislu oddaj, ki obravnavajo družbena vprašanja z različnih politično-nazorskih zornih kotov) bodisi v odpiranju prostora za javno financiranje vsebin, ki so v splošnem interesu, ki bi jih lahko pripravljali različni medijski akterji. V sedanjem stanju namreč javna radiotelevizija preprosto ne služi svojemu poslanstvu.

210