Kirurške stroke, ginekologija in porodništvo by Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem

Zvonka Zupanič Slavec

ZGODOVINA ZDRAVSTVA IN MEDICINE NA SLOVENSKEM K I R U R Š K E S T R O K E , G I N E KO LO G I J A I N P O R O D N I Š T VO

THE HISTORY OF HEALTHCARE AND MEDICINE IN THE SLOVENE LANDS S U RG E RY, GY N A E CO LO GY A N D O B S T E T R I C S

urednica Senta Jaunig

22018 017

KAZALO

Kazalo

Kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3

Uvodniki Editorials Akad. prof. dr. Vinko Dolenc . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 Prof. dr. Borut Geršak . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10 Prof. dr. Adolf Lukanović . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 Avtorica ob izidu knjige . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 RAZVOJ KIRURGIJE SKOZI ČAS Surgery through Time . . . . . . 19 Razvoj kirurgije v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj kirurgije na Slovenskem do konca 19. stoletja . . . . . . . . Snovanje strokovne in znanstvene kirurgije v 20. stoletju . . . . Razvoj kirurgije v slovenskih bolnišnicah in sanatorijih do leta 1941 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj kirurgije po letu 1945 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki kirurškega oddelka Civilne bolnice Ljubljana . . . . Predstojniki kirurškega oddelka Deželne bolnice Ljubljana . . . Predstojniki Kirurgične klinike Kliničnih bolnic Ljubljana . . . . . Predstojniki Kirurške klinike UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . Pedagoško delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki Katedre za kirurgijo Medicinske fakultete UL . . . . . Kirurški podiplomski tečaji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Temeljna dela/učbeniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Učbeniki kirurgije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Učbeniki prve pomoči oz. nujne medicinske pomoči . . . . . . Vodilne osebnosti in predstojniki v kirurgiji ljubljanske bolnišnice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

20 23 25 26 27 31 31 31 31 32 32 32 33 33 33 33

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38

RAZVOJ SPLOŠNE KIRURGIJE IN ZDRAVLJENJE KIRURŠKIH OKUŽB General Surgery and the Treatment of Surgical Infections . . . . 41 Razvoj obravnave kirurških okužb . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj splošne kirurgije in kirurških okužb v osrednji Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki na področju kirurških okužb Kirurške klinike UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Glavne medicinske sestre na področju kirurških okužb Kirurške klinike UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju kirurških okužb . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

42 42 45 45 46

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 46 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47

RAZVOJ ABDOMINALNE KIRURGIJE Abdominal Surgery . . . . . 49 Razvoj abdominalne kirurgije v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50 Razvoj abdominalne kirurgije v osrednji Sloveniji . . . . . . . . . . . 51 Organiziranost abdominalne kirurgije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 Strokovno delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53

Laparoskopska kirurgija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Sodobna organiziranost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Sodelovanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki na področju abdominalne kirurgije UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Glavne medicinske sestre na področju abdominalne kirurgije UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj abdominalne kirurgije v mariborski in celjski bolnišnici . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju abdominalne kirurgije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

56 57 57 58 58 58 59

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62

RAZVOJ TRAVMATOLOGIJE Traumatology . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj travmatologije v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj travmatologije v osrednji Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . Sodobna organiziranost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Strokovna srečanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki na področju travmatologije UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Glavne medicinske sestre na področju travmatologije UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj travmatologije v Mariboru in Celju . . . . . . . . . . . . . . . . . . Raziskovalno delo in strokovno povezovanje . . . . . . . . . . . . . . . . Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju travmatologije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

63 64 65 70 71 71 71 71 72 72

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 75 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76

RAZVOJ KARDIOVASKULARNE KIRURGIJE Cardiovascular Surgery . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77 Razvoj kirurgije srca in ožilja v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj kirurgije srca in ožilja v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Prva operacija na odprtem srcu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Operacije srčnih zaklopk in prof. Michael DeBakey v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vsaditve srčnih spodbujevalnikov in kardioverter-defibrilatorjev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Operacije na ožilju srca . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Operacije na srcu pri otrocih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Transplantacija srca . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Operacije na delujočem srcu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Drugi sodobni dosežki slovenske kardiokirurgije . . . . . . . . . . . . Spremembe na oddelku . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Žilna kirurgija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Strokovno povezovanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Mednarodno sodelovanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kardiokirurški sodelavci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki srčno-žilne kirurgije UKC Ljubljana . . . . . . . . . . .

78 79 80 81 82 83 83 84 85 86 86 87 87 88 88 88

KAZALO 4

Glavne medicinske sestre srčne in žilne kirurgije v UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj kardiokirurgije drugod po Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj žilne kirurgije drugod po Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vodilne osebnosti in redni profesorji kardiovaskularne kirurgije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

88 89 89 90

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 93

RAZVOJ NEVROKIRURGIJE Neurosurgery . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 95 Razvoj nevrokirurgije v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 96 Razvoj nevrokirurgije v osrednji Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97 Sodelavci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 102 Predstojniki nevrokirurške dejavnosti Kirurške klinike UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103 Glavne medicinske sestre nevrokirurške dejavnosti Kirurške klinike UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . 103 Razvoj nevrokirurgije v Mariboru . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103 Vodilne osebnosti in redni profesorji s področja nevrokirurgije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 106 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 108

RAZVOJ TORAKALNE KIRURGIJE Thoracic Surgery . . . . . . . . . . 109 Razvoj torakalne kirurgije v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj torakalne kirurgije v osrednji Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . Videotorakoskopska kirurgija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Interdisciplinarno sodelovanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Otroška torakalna kirurgija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Presaditev pljuč . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki na področju torakalne kirurgije UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Glavne medicinske sestre na področju torakalne kirurgije UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj torakalne kirurgije v mariborski bolnišnici . . . . . . . . . . Torakalna kirurgija pri zdravljenju tuberkuloze . . . . . . . . . . . . . Bolnišnica na Golniku . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Obseg operativnega dela . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Bolnišnica v Topolšici . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju torakalne kirurgije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zanimivosti iz torakalne kirurgije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

110 111 113 114 115 115 117 117 117 117 117 119 120 121 121

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 121 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123

RAZVOJ PLASTIČNE, REKONSTRUKTIVNE, OPEKLINSKE IN ESTETSKE KIRURGIJE Plastic, Reconstructive, Burns and Aesthetic Surgery . . . . . . . . . . . . . . . 125 Razvoj plastične kirurgije v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj plastične kirurgije v osrednji Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . Klinični oddelek za plastično kirurgijo in opekline v letih 1990–2006 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Sprememba vizije in strategije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kožna banka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj opeklinske kirurgije v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zdravljenje opeklin pri otrocih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Sodobno zdravljenje opeklin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

126 127 132 133 137 137 139 140

Predstojniki na področju plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije v UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vodje Opeklinskega oddelka v UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . Glavne medicinske sestre na področju plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije ter opeklin UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj opeklinskega oddelka v Mariboru . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj plastične kirurgije v Mariboru in Celju . . . . . . . . . . . . . . Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju plastične in opeklinske kirurgije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Iz sveta plastične kirurgije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

140 140

141 141 142 142 145

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 145 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 147 RAZVOJ UROLOGIJE Urology . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 149 Razvoj urologije v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj urologije na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Ljubljanski klinični oddelek za urologijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Stanovsko povezovanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki urološkega oddelka ljubljanske bolnišnice . . . Glavne medicinske sestre Urološke klinike UKC Ljubljana . . Razvoj urologije v mariborski in celjski bolnišnici . . . . . . . . . . . Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju urologije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

150 151 152 155 155 155 156 157

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 159 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 160

RAZVOJ OTROŠKE KIRURGIJE IN INTENZIVNE TERAPIJE Paediatric Surgery and Paediatric Intensive Care . . . . . . . . . . . 161 Razvoj otroške kirurgije v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj otroške kirurgije v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Centralizacija intenzivne terapije otroka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Pedagoško delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki na področju otroške kirurgije v UKC Ljubljana Glavne medicinske sestre na področju otroške kirurgije v UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj otroške kirurgije v Mariboru . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj otroške kirurgije v Celju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Specializacija otroške kirurgije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju otroške kirurgije in intenzivne terapije . . . . . . . .

162 162 165 167 168 168 168 169 169 170

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 171 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 173

RAZVOJ MAKSILOFACIALNE IN ORALNE KIRURGIJE Maxilofacial and Oral Surgery . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175 Razvoj čeljustne kirurgije v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 176 Razvoj čeljustne kirurgije na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . 176 Sodobna organiziranost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 179 Stanovsko druženje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 180 Predstojniki na področju maksilofacialne in oralne kirurgije UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 181 Glavne medicinske sestre na oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 181 Pedagoško delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 181 Predstojniki Katedre za Maksilofacialno in oralno kirurgijo Medicinske fakultete UL . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 181

Temeljni učbeniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 181 Čeljustna kirurgija v mariborski in celjski bolnišnici . . . . . . . . . 181 Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju čeljustne kirurgije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 182 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 183 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 184

RAZVOJ SKUPNIH KIRURŠKIH DEJAVNOSTI Centralized Surgical Facilities and Surgical Patient Care . . . . . 185 Urgentni kirurški blok . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 186 Razvoj urgentnega kirurškega bloka v Ljubljani . . . . . . . . . . . . 186 Sodobna organiziranost Urgentnega kirurškega bloka UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 188 Pedagoško delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 190 Vodje Urgentnega kirurškega bloka UKC Ljubljana . . . . . . . 190 Mreža urgentnih centrov po Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 190 Urgentni center Maribor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 190 Urgentni center Celje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 191 Vodilna osebnost na področju urgentne službe . . . . . . . . . . . . 191 Operacijski blok UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 192 Razvoj Operacijskega bloka v ljubljanski bolnišnici . . . . . . . . . 192 Sodobna organiziranost Operacijskega bloka . . . . . . . . . . . . . . 194 Pedagoško in raziskovalno delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 195 Vodje Operacijskega bloka na ljubljanski kirurški kliniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 196 Vodilna osebnost s področja operacijskih medicinskih sester . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 196 Zdravstvena nega kirurškega bolnika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 196 Zgodovinski prikaz . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 196 Razvoj zdravstvene nege kirurških bolnikov . . . . . . . . . . . . . . . . 197 Zdravstvena nega kirurškega bolnika v drugi polovici 20. stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 198 Medoperacijska zdravstvena nega . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 199 Zgodovina medoperacijske zdravstvene nege . . . . . . . . . . . . . 200 Operacijske medicinske sestre v UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . 201 Organizirano delovanje operacijskih medicinskih sester . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 202 Prve šolane medicinske sestre Kirurške klinike . . . . . . . . . . . . 202 Glavne medicinske sestre Kirurške klinike v Ljubljani . . . . . 202 Posebnosti zdravstvene nege na kirurških kliničnih oddelkih UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 202 Zdravstvena nega v intenzivni terapiji na področju kirurške dejavnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 203 Zdravstvena nega v splošni kirurgiji (kirurške okužbe) . . . . . 204 Zdravstvena nega v travmatologiji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 204 Zdravstvena nega v abdominalni kirurgiji . . . . . . . . . . . . . . . . . 205 Zdravstvena nega v srčno-žilni kirurgiji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 206 Zdravstvena nega v nevrokirurgiji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 206 Zdravstvena nega v torakalni kirurgiji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 207 Zdravstvena nega v plastični kirurgiji in pri opeklinah . . . . . . 207 Zdravstvena nega v urologiji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 208 Zdravstvena nega v otroški kirurgiji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 208 Zdravstvena nega v maksilofacialni kirurgiji . . . . . . . . . . . . . . . 209 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 209 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 211

RAZVOJ OFTALMOLOGIJE Ophthalmology . . . . . . . . . . . . . . . . . . 215 Razvoj oftalmologije v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 216

KAZALO

Začetki oftalmologije na Slovenskem in prvi očesni oddelek v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Raziskovalno in publicistično delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki oftalmološke dejavnosti v ljubljanski bolnišnici . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Glavne medicinske sestre Očesne klinike v Ljubljani . . . . . Sodelavci Očesne klinike UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . Pedagoško delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki Katedre za oftalmologijo Medicinske fakultete UL . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Temeljni učbeniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Oftalmologija drugod po Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Iz sveta oftalmologije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Trahom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije . . . . . . . . . . . . . . Kontaktne leče . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vodilne osebnosti in redni profesorji oftalmologije . . . . . . . .

218 222 223 223 223 223 224 224 224 226 226 226 227 227

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 229 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 230

RAZVOJ OTORINOLARINGOLOGIJE IN CERVIKOFACIALNE KIRURGIJE Otorhinolaryngology and Cervicofacial Surgery . 231 Razvoj otorinolaringologije v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 232 Otorinolaringologija na Slovenskem do leta 1919 . . . . . . . . . 233 Razvoj otorinolaringologije v ljubljanski bolnišnici . . . . . . . . 233 Foniatrična in logopedska dejavnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 239 Sodelavci ljubljanske otorinolaringološke klinike . . . . . . . . . . 240 Sodobna organiziranost klinike . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 241 Predstojniki otorinolaringološke klinike v Ljubljani . . . . . . . 241 Glavne medicinske sestre otorinolaringološke klinike v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 241 Pedagoško delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 241 Predstojniki Katedre za otorinolaringologijo Medicinske fakultete UL . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 242 Temeljni učbeniki in drugo učno gradivo . . . . . . . . . . . . . . . . 242 Razvoj otorinolaringologije drugod po Sloveniji . . . . . . . . . . . 242 Iz sveta otorinolaringologije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 244 Gluhonemnica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 244 Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije . . . . . . . . . . . . . . . 245 Društvo laringektomiranih Slovenije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 246 Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju otorinolaringologije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 246 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 248 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 250

RAZVOJ ORTOPEDIJE Orthopaedics . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 251 Razvoj ortopedije v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 252 Razvoj ortopedije na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 252 Ortopedska bolnišnica Valdoltra . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 254 Zavod za predšolsko invalidno mladino Stara Gora . . . . . . . . 256 Ortopedija v Mariboru . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 256 Ortopedija v Celju in drugod po Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . 257 Razvoj Ortopedske klinike v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 257 Strokovni razvoj Ortopedske klinike v Ljubljani . . . . . . . . . . . . 258 Predstojniki ortopedske dejavnosti v ljubljanski bolnišnici . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 261 Glavne medicinske sestre ortopedske dejavnosti v ljubljanski bolnišnici . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 261

KAZALO 6

Sklep . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Pedagoško delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki Katedre za ortopedijo Medicinske fakultete UL . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Temeljni učbeniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju ortopedije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

261 261 262 262 262

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 265 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 266

RAZVOJ GINEKOLOGIJE IN PORODNIŠTVA Gynecology and Obsterics . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 267 Razvoj porodništva v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 268 Razvoj ginekologije v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 268 Začetki porodništva in izobraževanja babic na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 270 Institucionalizacija porodništva in ginekologije . . . . . . . . . . . . 271 Bolnica za ženske bolezni in porodništvo v Ljubljani . . . . . . . 272 Klinična bolnišnica za ginekologijo in porodništvo v Ljubljani po letu 1945 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 274 Organiziranost Ginekološke klinike . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 277 Ginekološka klinika v samostojni Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . 277 Predstojniki ljubljanske ginekološko-porodniške dejavnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 278 Glavne medicinske sestre Ginekološke klinike UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 278 Pedagoško delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 278 Predstojniki Katedre za ginekologijo in porodništvo Medicinske fakultete UL . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 279 Nekaj temeljnih učbenikov in monografij . . . . . . . . . . . . . . 279 Razvoj perinatologije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 280 Nova porodnišnica v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 280 Ambulantno delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 284 Carski rez . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 286 Rezultati perinatalnega razvoja v ljubljanski porodnišnici . . 286 Maternalna umrljivost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 288 Šola za starše . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 288 Razvoj neonatologije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 289 Predstojnice Porodnišnice Ljubljana – Klinični oddelek za perinatologijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 292 Glavne medicinske sestre Porodnišnice Ljubljana – Klinični oddelek za perinatologijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 292 Medicinska genetika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 292 Razvoj genetike na Ginekološki kliniki v Ljubljani . . . . . . . . . . 292 Vodje genetske službe oz. Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 294 Glavne medicinske sestre Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 294 Razvoj operativne ginekologije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 295 Razvoj operativne endoskopske kirurgije . . . . . . . . . . . . . . . . . 295 Operativna laparoskopija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 295 Laparoskopija in zdravljenje akutnih pelvičnih vnetij . . . . . . . 296 Laparoskopska histerektomija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 296 Histeroskopske operacije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 296 Razvoj ginekološke onkologije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 297 Otroška ginekološka kirurgija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 300 Ginekološka urologija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 300 Predstojniki Kliničnega oddelka za ginekologijo . . . . . . . . . . 301

Glavne medicinske sestre Kliničnega oddelka za ginekologijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 301 Razvoj reproduktivne medicine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 301 Načrtovanje družine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 301 Splav . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 303 Vakuumska aspiracija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 303 Medikamentna umetna prekinitev nosečnosti . . . . . . . . . . . . 303 Neplodnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 304 Ginekološka endokrinologija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 305 Začetki in razvoj oploditve z biomedicinsko pomočjo v Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 305 Razvoj oploditve z biomedicinsko pomočjo – OBMP (1983–2017) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 306 Zbiranje in spremljanje podatkov o zunajtelesni oploditvi . . 308 Zakonske določbe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 308 OBMP in razvoj andrologije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 309 Endoskopsko operativno zdravljenje ženske neplodnosti . . . 309 Menopavza in njena medicinska obravnava . . . . . . . . . . . . . . . 311 Predstojniki Kliničnega oddelka za reprodukcijo . . . . . . . . . . 311 Glavne medicinske sestre Kliničnega oddelka za reprodukcijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 311 Razvoj porodništva in ginekologije drugod po Sloveniji . . . . 312 Razvoj ginekološko-porodniških oddelkov po Sloveniji . . . . . 314 Maribor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 314 Celje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 316 Kranj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 317 Slovenj Gradec . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 318 Koper . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 318 Šempeter pri Gorici . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 319 Postojna . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 319 Brežice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 320 Trbovlje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 320 Ptuj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 321 Jesenice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 321 Novo mesto . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 322 Murska Sobota . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 323 Babištvo v 20. stoletju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 323 Babiška šola v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 324 Babiška šola po letu 1945 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 325 Stanovsko združenje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 326 Ravnatelji in predavatelji na Babiški šoli v Ljubljani . . . . . . . . . 327 Zdravstvena nega na področju ginekologije in porodništva . 327 Vodilne osebnosti in redni profesorji v ginekologiji in porodništvu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 328 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 335 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 341

RAZVOJ ANESTEZIOLOGIJE Z REANIMATOLOGIJO IN PERIOPERATIVNO INTENZIVNO MEDICINO Anaesthesiology with Reanimatology and Perioperative Intensive Medicine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 345 Razvoj anesteziologije v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj anesteziologije v osrednji Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . Združenje za anesteziologijo in intenzivno medicino . . . . . . . Podiplomsko izobraževanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Organiziranost ljubljanskega kliničnega oddelka za anesteziologijo v začetku 21. stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki anesteziologije v ljubljanski bolnišnici . . . . . .

346 347 352 352 353 354

Glavne medicinske sestre anesteziologije v ljubljanski bolnišnici . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Pedagoško delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Simulacijski center . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki Katedre za anesteziologijo in reanimatologijo Medicinske fakultete UL . . . . . . . . . . . . . . . Temeljni učbeniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj anesteziologije drugod po Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj anesteziologije v začetku 21. stoletja . . . . . . . . . . . . . . Iz sveta anesteziologije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vodilne osebnosti in redni profesorji s področja anesteziologije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

KAZALO

354 355 355 356 356 356 356 358 358

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 360 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 361

RAZVOJ RADIOLOGIJE Radiology . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 363 Razvoj radiologije v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 364 Razvoj radiologije na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 365 Razvoj ultrasonografije in magnetne resonance . . . . . . . . . . . 367 Razvoj radiologije v ljubljanski bolnišnici . . . . . . . . . . . . . . . . . 368 Rentgenološki inštitut v letih 1923–1945 . . . . . . . . . . . . . . . . . 368 Rentgenološki in radiološki inštitut v letih 1945–2000 . . . . 370 Klinični inštitut za radiologijo danes . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 373 Predstojniki radiološke dejavnosti v ljubljanski bolnišnici . 374 Vodje radioloških inženirjev v ljubljanski bolnišnici . . . . . . . 374 Radiološki sodelavci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 374 Pedagoško delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 374 Predstojniki Katedre za radiologijo oz. slikovno diagnostiko Medicinske fakultete UL . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 374 Temeljni učbeniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 375 Vodilne osebnosti in redni profesorji radiologije . . . . . . . . . . . 375 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 377 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 378

RAZVOJ TRANSFUZIJSKE MEDICINE Transfusion Medicine . . 379 Razvoj transfuzijske medicine v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 380 Začetki transfuzijske medicine na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . 381 Razvoj transfuzijske medicine po slovenskih bolnišnicah . . . 381 Razvoj Zavoda Republike Slovenije za transfuzijsko medicino (ZTM) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 382 Reorganizacija transfuzijske službe ZTM . . . . . . . . . . . . . . . . . . 384 Sistem vodenja kakovosti na ZTM . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 384 Služba za hemovigilanco ZTM . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 385 Strokovne dejavnosti ZTM . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 385 Organizacija krvodajalstva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 385 Laboratorijska dejavnost ZTM . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 386 Preprečevanje prenosa bolezni s krvjo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 386 Zagotavljanje skladnosti transfuzije in diagnostično testiranje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 386 Farmacevtska dejavnost v transfuzijski medicini . . . . . . . . . . . 387 Predelava krvi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 388 Obvladovanje hemolitične bolezni ploda in novorojenčka (HBPN) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 389 Tipizacija tkiv . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 389 Razvojno-raziskovalno delo na ZTM . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 390 Izobraževalna dejavnost ZTM . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 390 Zdravniki – direktorji transfuzijske dejavnosti v Ljubljani . . 391 Strokovni direktorji transfuzijske dejavnosti v Ljubljani . . . . 391

Vodilne osebnosti in redni profesorji transfuzijske medicine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 391 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 393 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 394

RAZVOJ NUKLEARNE MEDICINE Nuclear Medicine . . . . . . . . . 395 Razvoj nuklearne medicine v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj nuklearne medicine v Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj nuklearne medicine po slovenskih bolnišnicah . . . . . Razvoj Klinike za nuklearno medicino UKC Ljubljana . . . . . . . Vrhunsko tehnično znanje v nuklearni medicini . . . . . . . . . . . Predstojniki Klinike za nuklearno medicino UKC Ljubljana Glavne medicinske sestre na Kliniki za nuklearno medicino UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Pedagoško delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Temeljni učbeniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju nuklearne medicine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

396 396 399 400 403 403 403 403 403 404

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 405 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 405

RAZVOJ TRANSPLANTACIJSKE MEDICINE Transplantation Medicine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 407 Razvoj transplantacijske dejavnosti v svetu . . . . . . . . . . . . . . . 408 Razvoj transplantacijske dejavnosti v Sloveniji . . . . . . . . . . . . 409 Presajanje organov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 410 Presajanje tkiv . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 410 Presajanje mrtvih tkiv . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 410 Presajanje živih tkiv – kostnega mozga . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 411 Transplantacijska medicina pri otrocih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 411 Organizacija transplantacijske medicine v Sloveniji . . . . . . . . . 412 Razvoj Slovenija-transplanta po letu 2002 . . . . . . . . . . . . . . . . 414 Predstojniki Slovenija-transplanta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 416 Publikacije Slovenija-transplanta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 416 Vodilne osebnosti s področja transplantacijske medicine . . 416 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 417 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 419

RAZVOJ REHABILITACIJSKE MEDICINE Rehabilitation Medicine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 421 Razvoj medicinske rehabilitacije v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj medicinske rehabilitacije na Slovenskem . . . . . . . . . . Tehnična ortopedija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Fizikalna terapija/medicina in rehabilitacija . . . . . . . . . . . . . . Strokovna združenja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Nadaljnji razvoj stroke . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Rehabilitacijske delovne skupine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta RS - Soča (URI - Soča) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Univerzitetni rehabilitacijski inštitut RS – Soča v drugem desetletju 21. stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki rehabilitacijskega zavoda v Ljubljani . . . . . . . . Glavne medicinske sestre rehabilitacijskega zavoda v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razvoj Inštituta za medicinsko rehabilitacijo UKC Ljubljana Predstojniki Inštituta za medicinsko rehabilitacijo UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

422 423 425 426 426 427 427 430 432 433 433 433 434

KAZALO 8

Glavne fizioterapevtke Inštituta za medicinsko rehabilitacijo UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Pedagoško delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki Katedre za fizikalno in rehabilitacijsko medicino Medicinske fakultete UL . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Temeljni učbeniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vodilne osebnosti in redni profesorji rehabilitacijske medicine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

DODATKI Appendix . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 441 434 434 435 435 435

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 438 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 439

Kratice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 442 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 443 Recenzenta o knjigi – knjižni povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 455 Abstract . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 457 Misli knjižnih sopotnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 459 Kazalo preostalih knjig Zgodovine zdravstva in medicine na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 460

RAZVOJ KIRURGIJE SKOZI Ä&#x152;AS Surgery through Time

RAZVOJ KIRURGIJE 20

irurgija je medicinska stroka, ki z operacijo popravlja prirojene anomalije in poškodbe ter odkriva in zdravi pridobljene bolezni, ki zahtevajo operativno zdravljenje.I Deli se na številne zvrsti: abdominalna ali trebušna kirurgija, ki je omejena na področje prebavil in velikih prebavnih žlez; maksilofacialna (čeljustna) kirurgija, ki je omejena na ustno votlino ter na dele glave in vratu, ki obdajajo in napolnjujejo ustno votlino; kardiovaskularna (srčna in žilna) kirurgija, ki kirurško zdravi bolezni srca (tudi prirojene srčne napake) in ožilja; plastična kirurgija, ki oblikuje in spreminja zunanji videz telesa ter ponovno vzpostavlja delovanje tkiv in organov; rekonstruktivna (reparacijska) kirurgija, pri kateri se skuša vzpostaviti prvotno ali normalno telesno stanje in/ali funkcijo; estetska kirurgija, ki oblikuje in spreminja zunanji videz telesa; torakalna kirurgija, ki zajema kirurške posege na organih v prsni votlini; urološka kirurgija, ki obsega posege na ledvicah in drugih delih sečil; nevrokirurgija, ki izvaja posege na možganih, lobanji in lobanjskem dnu, na hrbtenjači in hrbtenici, na perifernih živcih in na ožilju centralnega živčevja; travmatološka kirurgija, ki obravnava različne telesne poškodbe, in vojna kirurgija z organiziranostjo in doktrino, prilagojeno izrednim razmeram, ki oskrbuje zelo različne rane, amputira dele telesa, ustavlja krvavitve idr.1 Kirurško zdravljenje pa ni samo domena kirurških klinik in oddelkov, ampak sodi tudi v naslednja področja: ortopedija, otorinolaringologija, okulistika, stomatologija, ginekologija in porodništvo ter dermatologija.

Razvoj kirurgije v svetu Kirurgija je pomembna veja medicine, njen razvoj pa je tesno vezan na razvoj medicine nasploh. Kirurška praksa sega daleč v zgodovino: že v kameni dobi so poznali različne kirurške prijeme – amputacijo prstov in celih okončin, zaustavljanje krvavitve z žganjem ran, kastracijo, trepanacijo lobanje idr. Razvoj kirurgije je bil prisoten pri vseh starih civilizacijah: ohranjen je staroegipčanski Edwin Smithov papirus (ok. 1550 pr. n. št.), v katerem so podrobno opisane različne poškodbe glave in prsnega koša z navodili za zdravljenje ter sondiranje in šivanje ran. Babilonski kirurgi so se ukvarjali predvsem s travmatologijo – v Hamurabijevem zakoniku se npr. omenjajo operacije ran in očesne mrene. Stari Indijci so že izvajali plastične operacije, npr. rinoplastiko, pa tudi incizije abscesov, litotomijo in kirurško zdravljenje analnih fistul.2 O poznavanju medicine in kirurgije v antični dobi nam pričajo pisni viri, kot tudi številni ohranjeni kirurški instrumenti, njihove upodobitve na kamnitih spomenikih ter arhitekturni ostanki objektov, kjer so zdravili bolne. Oče medicine, Hipokrat (4. st. pr. n. št.) v svojih delih dobro prikazuje helensko kirurško znanje: kirurško ordinacijo (iatreon), najpomembnejše instrumente, tehniko zdrav ljenja ran, zdravljenje zlomov (repozicija, fiksacija), trepa nacijo lobanje, amputacije okončin, torakalno paracen tezo, operacije danke (fistule, hemoroidi), litotomijo idr. Poudarja tudi čistočo pri operacijah. Izjemno delo o antični medicini in kirurgiji je Celzusova knjiga »De Medicina« iz 1. st. n. št., del enciklopedije v osmih knjigah,II ki pa po večini povzema grškodobno znanje. V njej je dobro opisana reklinacija očesne mrene, trepanacija lobanje, abdominalna paracenteza, tonzilektomija, popisane so nekatere plastične operacije, operativno zdravljenje hernije, zdravljenje fraktur in odprtih ran ter metoda hemostaze. Le-to je dosegel s tkanino, I K irurgijo lahko definiramo tudi kot konservativno, saj pomaga ohranjati bolezensko prizadeti organ ali prizadeto strukturo oz. obnoviti funkcijo organa ali tkiva. Izraz aseptična kirurgija pomeni, da se pri operacijah rokuje samo s sterilnimi predmeti, od instrumentov do rok, perila … II Aurelius Cornelius Celsus (25. pr. n. št.–50) v osmih knjigah »De Medicina« enciklopedično opisuje antično medicinsko znanje, v sedmi knjigi predvsem klasične operacije, v osmi pa zlome in dislokacije.

Staroegipčanski kirurški Edwin Smithov papirus, najstarejši kirurški pisni vir, nastal okoli leta 1600 pr. n. št. (vir: Wikimedia)

Starorimski kirurški instrumenti – forceps za uvulo (vir: Historical Collections at the Claude Moore Health Sciences Library)

RAZVOJ KIRURGIJE

Salernska medicinska šola iz 11. stoletja, prva zdravstvena šola na evropskih tleh, predhodnica evropskih univerz (Schola Medica Salernitana) – miniatura iz Avicennovega dela »Canon Medicinae« (vir: Wikipedija)

namočeno v hladno vodo ali kis, če pa to ni zadostovalo, je podvezal tkivo okoli mesta krvavitve skupaj s krvavečo žilo. Celzusova metoda odstranjevanja kamna iz sečnice z incizijo skozi presredek se je ohranila vse do 16. stoletja. Iz grške šole izhaja rimskodobni zdravnik Galen (2. st. n. št.), eden najodličnejših zdravnikov svojega časa in avtor številnih del o medicini iz tega obdobja. Napisal je več kot 60 knjig o diagnosticiranju, anatomiji in kirurških postopkih. S seciranjem živali si je pridobival znanje o anatomiji in delovanju telesa, saj je bilo seciranje človeških trupel takrat prepovedano. Največ znanja si je pridobil kot zdravnik v gladiatorskih šolah in kasneje v vojaških taborih. V srednjem veku se je ohranila tradicija antične grško-rimske kirurgije: najprej v Bizancu, nato pa tudi v arabskem svetu in v zahodnoevropskih državah. S kirurgijo so se večinoma ukvarjali v obrti izučeni ranocelniki, brivci in padarji, organizirani v rokodelske cehe.3 V 9. stoletju je bila ustanovljena laična medicinska šola v italijanskem Salernu, kjer so začeli poučevati teoretično in praktično kirurgijo. V 11. in 12. stoletju so v Evropi nastale univerze in medicinske fakultete, prve v Bologni, Padovi, Parizu, Montpellierju, pa v Londonu in Oxfordu, kjer je bila kirurgija vključena v učne načrte. Učitelji, ki so poučevali kirurgijo, so bili večinoma duhovniki in redovniki. Po kanonskemu pravu je bilo opravljanje duhovniškega poklica prepovedano, če sta duhovnik ali redovnik zakrivila smrt bolnika, kar se je pri kirurških primerih z lahkoto dokazalo. Pomembno vlogo je pri tem igrala tudi kri, ki so se je od nekdaj bali, saj so verjeli, da se z njo prenašajo kužne bolezni. S sklepom cerkvenih koncilov v letih 1130, 1163 in 1215 je bilo posvečenim ljudem prepovedano ukvarjanje s praktično kirurgijo, kar je kirurgijo ločilo od medicine in dolgoročno zavrlo njen razvoj. Pol tisočletja je bila nato kirurgija rokodelska obrt, ki se je šele z razsvetljenstvom ponovno priključila medicini in študiju na univerzah.4 V 16. stoletju je z razvojem anatomije, s splošnim teh nološkim razvojem in spremembo družbenega položaja kirurgov stroka močno napredovala. Francoski kirurg Ambroise Paré (1510–1592) je s ponovno uvedbo podvezovanja žil pri ustavljanju krvavitev, običajno pri amputacijah ob vojaških poškodbah, poskrbel za pravi preobrat v

Najpomembnejši kirurški instrumenti v rimskem času: 1, 2 – skalpel, 3 – nož, 4 – litotomijska lopatica, 5 –škarje, 6 – žagica, 7 – trepan, 8 – dleto, 9 – dvižnik, 10, 11 – kavelj, 12 – klešče za rane, 13 – klešče za zobe, 14, 15 – klešče za epiglotis, 16, 17 – pinceta, 18 – pinceta z zaporo, 19 – šivanka, 20 – ventuza, 21 – preprosta dvojna sonda, 22 – preprosta dvojna sonda z odebelitvijo, 23, 24 – sonda z lopatko, 25 – sonda z dvojno lopatko, 26 – žličkasta sonda, 27 – ušesna sonda, 28 – moški kateter, 29 – ženski kateter (vir: Matthäus, H. 1989, Der Artz in der römischen Zeit. Medizinische Instrumente und Arzneien. – Schriften des Limesmuseums Aalen 43. 70, 71, Abb. 18)

kirurgiji.5 Ta se je nato do 19. stoletja nepretrgoma razvijala, vendar brez hitrih skokov in revolucionarnih odkritij. Razvoj tehnike in izboljšanje socialnega položaja kirurgov je spremljalo izpopolnjevanje operativnih metod, izdelava novih kirurških instrumentov pa je prispevala k uvajanju novih posegov. V 17. stoletju je prišlo do napredka pri abdominalnih operacijah ter na področju operativne ginekologije in porodništva. Šele v 18. stoletju je kirurgija postala bolj ali manj enakopravna z ostalimi področji medicine. Ločevati in izpopolnjevati so se začele nekatere kirurške veje, kot so operativna ginekologija, ortopedija, urologija in druge, nazadnje še stomatologija.

RAZVOJ KIRURGIJE 22 Motiv srednjeveškega brivca kirurga (Lucas van Leyden, 1524)

Prva javna demonstracija splošne anestezije Williama T. G. Mortona (1819–1868), Splošna bolnišnica Boston, 16. 10. 1846 (vir: Wikipedija)

V 19. stoletju sta na razvoj kirurgije pomembno vplivali uvedba splošne anestezije z etrom leta 1846 (William Thomas Green Morton, 1819–1868) in uvedba antisepse leta 1867 (Joseph Lister, 1827–1912). Vodilni kirurški centri so bili v Franciji (Pariz, Lyon), Veliki Britaniji (London, Edinburg), Nemčiji (Berlin) in ZDA (Baltimore, Rochester). V 2. polovici 19. stoletja so tako prvič izvedli niz velikih operacij: odstranitev žolčnika – holecistektomija (John Bobbs, 1867), resekcija reber pri empiemu (Gustav Simon, 1869), resekcija požiralnika (Theodor Billroth, 1872), resekcija želodca (Theodor Billroth, 1881), gastroenterostomija (Anton Wölfler, 1881), ekscizija trebušne slinavke (Theodor Billroth, 1884), operacija hrbtenjačnega tumorja (Victor Horsley, 1887), prva na moderni način izvedena odstranitev slepiča (Thomas Morton, 1887), radikalna herniotomija (Eduardo Bassini, 1889), gastrostomija (Friedrich Witzel, 1891), uspešno podvezovanje subklavijske arterije (William Stewart Halsted, 1892), torakoplastika (George R. Fowler, 1893), uspešna cirkularna anastomoza krvnih žil (John B. Murphy, 1896), šiv srca (Guido Farina in Ludwig Rehn, 1896) in drugo.6 Po drugi svetovni vojni (1945) je kirurgija z novimi dognanji v fiziologiji, patofiziologiji in farmakologiji, reanimatologiji z intubacijo in endotrahealno anestezijo, z antibiotiki, uporabo konzervirane krvi in z novimi tehničnimi pripomočki (npr. aparatura za zunajtelesni krvni ob-

tok) hitro napredovala. Razvile so se posamezne kirurške veje: kirurgija prebavil, kirurgija srca in ožilja, čeljustna kirurgija, nevrokirurgija, ortopedija, plastična in rekonstruktivna kirurgija, torakalna kirurgija, travmatologija, urologija ter kirurgija v okviru otorinolaringologije, ginekologije in okulistike.7 Trendi razvoja kirurgije v 21. stoletju so v nadaljnjem izpopolnjevanju kirurškega instrumentarija, ki postaja vse bolj natančen – kirurški mikroskop (nevrokirurgija, plastična kirurgija, otorinolaringologija, oftalmologija) – in uvajanju novih metod zdravljenja in diagnostike (laser, ehografija). V ospredje prihajajo manj invazivne kirurške metode zdravljenja z endoskopskimi operacijami, pri katerih bolezenske procese v votlih organih zdravijo oz. odstranijo skozi naravne odprtine ali majhne vstopne rane. Zato ni zapletov, povezanih s kirurško rano na površini telesa (vnetje, popuščanje šivov, hipertrofične brazgotine), posegi so krajši, rehabilitacija po operaciji je hitrejša. Prav tako stremijo k čim boljšim kozmetičnim učinkom, da so brazgotine po kirurškem posegu čim manjše, oz. da jih sploh ni, kot je to pri laparoskopskih operacijah. V razmahu je tudi lepotna kirurgija. V kirurgiji se odražata tudi ekonomsko stanje in socialne razmere prebivalstva. Razlike med narodi se vse bolj kažejo še v dostopnosti zdravstvenih, in s tem tudi kirurških storitev. Pruski kirurg Theodor Billroth (1829–1894) pri operaciji v dunajski splošni bolnišnici. Delo slikarja Adalberta Franza Seligmanna (1862–1945) ok. leta 1890 (vir: Wikimedia Commons)

Škotski zdravnik, sir Joseph Lister (1827–1912), utemeljitelj antisepse, s karbolno kislino škropi operacijsko polje (vir: www.nature.com)

RAZVOJ KIRURGIJE 32

Pedagoško delo

Prof. dr. Bogomir Skerget (1924–1997)

Prof. dr. Vladimir Smrkolj (vir: Delo, d. d.; foto: Dragica Bošnjak)

Na ljubljanski nepopolni Medicinski fakulteti (MF) so leta 1938 začeli vpisovati v pripravljalni peti klinični semester, v katerem je doc. dr. Božidar Lavrič predaval kirurško propedevtiko in topografsko anatomijo.36 Leta 1940 je bila ustanovljena Kirurgična klinika, leta 1941 pa je MF dobila tretji klinični letnik, ki je vključeval tudi pouk kirurgije in doc. Lavrič je postal prvi učitelj za ta predmet. To leto je tudi formalno nastala Katedra za kirurgijo, a pedagoškega dela zaradi vojne ni izvajala do leta 1945. Takrat je bil za predstojnika Katedre za kirurgijo MF imenovan prof. dr. Božidar Lavrič.37 Kirurška katedra je druga največja klinična katedra na ljubljanski medicinski fakulteti. Zaradi njene široke specializiranosti so jo leta 1991 razdelili v deset razredov: za splošno kirurgijo, urologijo, abdominalno kirurgijo, plastično kirurgijo, torakalno kirurgijo, nevrokirurgijo, travmatologijo, kardiovaskularno kirurgijo, kirurgijo v izrednih razmerah in anesteziologijo. Vsak razred ima svojega vodjo in koordinatorja pouka ter je samostojen in odgovoren za pouk na svojem strokovnem področju. Na Katedri je bilo leta 2015 zaposlenih 22 učiteljev, med njimi šest rednih profesorjev. V okviru Katedre je v istem letu delovalo 64 nazivnih asistentov, ki so večinoma sodelovali pri izvajanju vaj, dva med njimi sta bila univerzitetna učitelja z nazivom profesor in 15 učiteljev z nazivom docent. Katedra izvaja dva predmeta na dodiplomskem študiju: kirurgija in nujna medicinska pomoč. Pouk se izvaja v več slovenskih bolnišnicah, pa tudi v tujini: v UKC Ljubljana, UKC Maribor (do ustanovitve MF v Mariboru, 2004), Splošni in učni bolnišnici Celje, Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca Nova Gorica, Splošni bolnišnici Novo mesto in Splošni bolnišnici Jesenice, St. Luke´s Hospital v Houstonu (Texas, ZDA) in na Federal University of Pernambuco v Recifeju v Braziliji. Pouk kirurgije po bolonjskem sistemu od leta 2009 poteka v prvem, četrtem in šestem letniku študija medicine. V prvem letniku izvajajo za študente medicine in dentalne medicine predmet nuj na medicinska pomoč, najprej v obliki predavanj in na-

vodil za praktično delo, ki jim sledijo še tematske vaje. V četrtem letniku se študenti spoznajo z vsebino posameznih kirurških strok, pri čemer študenti dentalne medicine poslušajo predmet v manjšem obsegu. V šestem letniku poteka pouk 12 dni v kirurških ambulantah. Študent pod vodstvom ambulantnega mentorja dela osem ur na enem delovišču (ambulante, mala operacijska dvorana, mavčarna in drugod). V hospitalnem delu pod vodstvom izbranega mentorja študenti opravljajo kirurško oddelčno delo in sodelujejo pri operacijah. Sodobne vaje iz kirurgije so zasnovane tako, da ima mentor ves čas samo enega študenta. Poleg rednega pouka Katedra za kirurgijo MF UL izvaja izbirne predmete in druge oblike pouka: počitniško prakso, delo v operacijskih dvoranah, na oddelkih in v ambulantah ter delo pri raziskovalnih projektih. Izvajajo tudi študij na podiplomski ravni.38 Prvi slovenski učbenik Kirurgija – kompilacija učne vsebine vseh kirurških panog – za študente medicine in dentalne medicine so slovenski kirurgi izdali leta 1977, urednik je bil doc. dr. Zvonimir Šusteršič. Sledile so dopolnjene izdaje leta 1995 in 2014 pod uredništvom prof. dr. Vladimirja Smrkolja. Leta 1994 se je od kirurške katedre ločil razred za anesteziologijo, ki je postal samostojna Katedra za anesteziologijo z reanimatologijo. (Glej tudi poglavje o razvoju anesteziologije z reanimatologijo.) V okviru kirurških strok je samostojna Katedra za maksilofacialno in oralno kirurgijo MF UL, ki je edina tovrstna učna ustanova v dodiplomskem in podiplomskem izobraževanju v Sloveniji in tudi osrednja raziskovalna ustanova za to področje. (Glej poglavje o razvoju maksilofacialne kirurgije.) Širše je razvoj kirurškega pedagoškega dela skozi čas predstavljen v jubilejnem zborniku MF Univerze Ljubljana ob 90-letnici ustanovitve, leta 2009. Pouk kirurgije poteka tudi na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. Širši prikaz presega knjižni koncept.

Predstojniki Katedre za kirurgijo Medicinske fakultete UL akad. prof. dr. Božidar Lavrič (1945–1960) prof. dr. Vladimir Guzelj (1960–1964) prof. dr. Martin Benedik (1964–1976) prof. dr. Franjo Zdravič (1976–1980)

prof. dr. Bogomir Skerget (1980–1991) prof. dr. Vladimir Smrkolj (1991–2013) prof. dr. Alojz Pleskovič, v. d. (2013–2015) prof. dr. Matjaž Veselko (2015–)

Kirurški podiplomski tečaji

Naslovnica enega izmed zbornikov predavanj podi plomskega tečaja iz kirurgije, ki so izhajali v letih 1965–2010: izšlo je kar 45 zvezkov. Dolgoletni urednik je bil prof. Pavle Kornhauser

Leta 1964 je kirurška klinika na pobudo prof. dr. Martina Benedika začela prirejati podiplomski tečaj iz kirurgije za splošne zdravnike in mlajše kirurge ter izdajati zbornike s teh predavanj. Na prvih podiplomskih tečajih po drugi svetovni vojni je Kirurgična klinika želela obravnavati čim več področij svoje dejavnosti. Težili so k sodelovanju zdravnika splošne medicine in kirurga na skupnih področjih, čeprav z različnimi delovnimi metodami. Na tečajih so predstavili tudi najnovejše izsledke in dosežke specializirane kirurške stroke. Skušali so osvežiti nekatera poglavja iz kirurgije, hkrati pa udeležence seznaniti z novimi stališči, ki so se pojavila v kirurgiji. Tako bi pri obravnavi bolnika lahko bistveno izboljšali sodelo-

vanje splošnega zdravnika in kirurga ter izpolnili vrzel, ki je bila posledica preredkih stikov prezaposlenih zdravnikov splošne prakse na eni in kirurgov na drugi strani. Že takrat so k sodelovanju povabili tudi strokovnjake drugih specialnosti. Posledica kirurških podiplomskih tečajev je bila kmalu vidna kot plodnejše in tesnejše sodelovanje med zdravniki splošne medicine in kirurgi. Sodobna usmeritev seminarjev se je izoblikovala po stopoma; teži k manjšemu številu tem, izbrana področja kirurgije pa naj bodo široko in zanimivo zajeta. Poudarek naj bo na demonstraciji kirurških posegov, ki jih lahko opravi zdravnik v okviru zdravstvenega doma.

Zbornik ljubljanske kirurške klinike, ki so ga izdali ob desetletnici leta 1950

RAZVOJ KIRURGIJE

Naslovnica znanstvene monografije o zgodovini Medikokirurškega učnega zavoda v Ljubljani, avtorja doc. dr. Ivana Pintarja iz leta 1939

Pri analizi zadnjih dveh desetletij (1995–2015) lahko ugotovimo, da so »kirurški dnevi« pridobili značilnosti, ki jih imajo še danes: - predstavitev novih kirurških spoznanj, - izbira snovi je prilagojena potrebam zdravnika splošne/ družinske medicine, - snov je posredovana na razumljiv in zanimiv način, - v tisku se ohrani enak slog kot na predavanjih, neobremenjen s podrobnim navajanjem operativnih tehnik, brez naštevanja tujega slovstva in brez podrobnosti, ki so koristne le za ožjega specialista. Za dosego teh ciljev so izbrali »razpravo za okroglo mizo« kot organizacijsko najbolj ustrezno obliko podiplomskih seminarjev. Značil-

Naslovnica znanstvene monografije o razvoju ranocelništva in kirurgije na Slovenskem, avtorja prof. dr. Petra Borisova iz leta 1977

Naslovnica prvega slovenskega univerzitetnega učbenika za kirurgijo iz leta 1977, urednik je bil doc. dr. Zvonimir Šusteršič

nost seminarjev je tudi, da je moderator teme praviloma kirurg, prvi predavatelj, če to snov zagotavlja, pa je zdravnik specialist splošne/družinske medicine. Njegova naloga je predstaviti obravnavano temo s stališča terenskega zdravnika. Objava predavanj v zborniku je v pomoč zdravniku splošne/družinske medicine pri rutinskem delu z bolniki, saj večina člankov poudarja diagnostiko in najnovejše dosežke v terapiji. Zborniki so tudi uporabno učno gradivo. Podiplomski tečaji iz kirurgije imajo pomembno mesto v razvoju kirurške doktrine in so prispevali k tesnejši povezavi kirurgije s sorodnimi strokami in k boljši timski obravnavi bolnika.

Naslovnice večkrat ponatisnjenih učbenikov za prvo pomoč, kirurgov profesorjev Mirka Derganca, Ivana Kalinška in Uroša G. Ahčana

Temeljna dela/učbeniki UČBENIKI KIRURGIJE Šusteršič Z, ur. Kirurgija. 1. in 2. zv. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977–1979.

Smrkolj B, ur. Kirurgija. Ljubljana: Sledi, 1995. Smrkolj B, ur. Kirurgija. Celje: Grafika Gracer, 2014.

UČBENIKI PRVE POMOČI OZ. NUJNE MEDICINSKE POMOČI Derganc M. Osnove prve pomoči za vsakogar. Ljubljana: Jugoslovanski rdeči križ, Glavni odbor Slovenije, 1963 (ponatisi in dopolnjene izdaje: 1965, 1969, 1976, 1982, 1994). Kalinšek I. Nujna medicinska pomoč. Ljubljana: Dopisna delavska univerza Univerzum; 1984 (dopolnjena izdaja: 1987). Pečan M, Vlahović D. Temeljni postopki oživljanja. Navodila za vaje. Ljubljana: Medicinski razgledi, 1997.

Vlahović D, Pečan M, urednika. Oživljanje. Priročnik za študente medicine in zdravnike. Ljubljana: Medicinski razgledi, 1999. Ahčan U., et al. Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 2006 (ponatis 2007). Slednji je izšel v veliko modificiranih izdajah za bolničarje, voznike motornih vozil, za prvo pomoč na delovnih mestih in podobno.

Naslovnica kirurškega učbenika iz leta 2014, urednik je bil prof. dr. Vladimir Smrkolj

Vodilne osebnosti in predstojniki v kirurgiji ljubljanske bolnišnice Prof. dr. Vincenc Kern (1760–1829), zdravnik kirurg, začetnik znanstvene kirurgije, profesor na Dunaju, cesarjev osebni kirurg Bil je najpomembnejši kirurg na Kranjskem v prvi polovici 19. stoletja: kot predhodnik antisepse je uvedel lastno metodo odprtega zdravljenja ran in utemeljil znanstveno urologijo. Sprva je deloval kot ranocelnik, leta 1784 pa je na Dunaju opravil magisterij iz kirurgije in porodništva, leta 1789 postal doktor kirurgije in nato leta 1799 doktor medicine. V letih 1795–1797 je delal v

gluhonemnici na Dunaju. Leta 1797 je postal profesor anatomije, kirurgije in porodništva na ljubljanski kirurški šoli, kjer je ostal osem let. V času epidemij koz v letih 1798–1801 je v Ljubljani izvajal cepljenje proti tej bolezni in v letu 1798 v nemščini napisal spis o cepljenju, ki ga je v slovenščino prevedel Valentin Vodnik (»Nauk od koze stavlenja«).39 Tako je dr. Kern v slovenski prostor takoj prenesel Jennerjevo spoznanje o možnosti zaščite pred kozami s cepljenjem, kar je eden temeljnih prispevkov k zgodnjemu razvoju javnega zdravstva in preventivne

Prof. dr. Vincenc vitez Kern (1760–1829), sin Ljubljančana (vir: Ginekološka klinika Ljubljana)

RAZVOJ NEVROKIRURGIJE Neurosurgery

RAZVOJ NEVROKIRURGIJE 96

evrokirurgija je medicinska stroka, ki se ukvarja z diagnostiko in s pretežno operativnim zdravljenjem bolezni in poškodb centralnega živčnega sistema (možganov in hrbtenjače) ter perifernih živcev. Tesno je povezana z nevrologijo in nevrofiziologijo, nevrokirurgi pa tesno sodelujejo tudi s patohistologi, radiologi, onkologi, fiziatri in drugimi strokovnjaki.1

Razvoj nevrokirurgije v svetu Prve posege na lobanji – trepanacije – so opravljali vrači že pred tisočletji, o čemer pričajo takratna grobišča. V nekaterih poznejših kulturah, npr. pri Inkih, pa so se ti posegi močno razmahnili. Tudi Hipokrat je pisal o poškodbah možganov, za katere naj bi bilo primerno zdravljenje s trepanacijo. Podobno je rimski zdravnik Galen opisoval kirurške poskuse odstranitve drob cev poškodovane lobanje. V srednjem veku ni bilo pomembnejšega napredka v razvoju nevrokirurgije. Šele 19. stoletje je prineslo prvo uspešno operacijo na možganih: leta 1884 je Anglež Rickman Godlee (1849–1925) bolniku odstranil možganski tumor. Znani kirurgi ob koncu 19. stoletja, ki so opravljali operacije na možganih, so bili še Škot William Macewen (1848– 1924), Anglež Victor Horsley (1857–1916) in Nemec Ernst V. Bergmann (1836–1907). Nevrologi so s takratnim poznavanjem možganskih funkcij usmerjali kirurge na ustrezna operacijska mesta.2 Kljub uspešnim začetkom pa lahko o razvoju prave nevrokirurgije govorimo šele po prvi svetovni vojni leta 1918. Razvijati se je začela v Veliki Britaniji, kasneje pa v Nemčiji, Franciji in ZDA. Američan Harvey W. Cushing (1869–1939), t. i. oče moderne nevrokirurgije, je na začetku 20. stoletja razvil in uvedel številne kirurške tehnike pri operacijah osrednjega živčevja. S tem se je

precej izboljšalo preživetje bolnikov po težkih operacijah intrakranialnih tumorjev. Bil je tudi prvi, ki je uporabil rentgen za diagnosticiranje možganskih tumorjev in električne dražljaje za preučevanje senzorične skorje človeških možganov. Prav tako je imel ključno vlogo pri razvoju t. i. elektrokavterizacijskega orodja, skupaj s fizikom Williamom T. Boviejem (1882–1958). V prvih desetletjih 20. stoletja je bil vodilni svetovni učitelj nev rokirurgije.3 Z nastankom samostojne kirurške veje – nevrokirurgije se je postopoma začela njena subspe cializacija na tumorsko, spinalno, vaskularno in pedi atrično nevrokirurgijo. Silovit napredek je nevrokirurgija doživela v zadnjih desetletjih 20. stoletja zaradi razvoja novih diagnostičnih orodij in napredka operativnih tehnik. Uvedli so mikro kirurško tehniko, začeli so uporabljati sodobne tehnične prijeme, kot so bipolarna koagulacija, volumska aspi racija, laserska tehnika in ultrazvočna aspiracija. Uvedli so tudi medoperacijsko nevrofiziološko kontrolo funkcije dela živčevja. Zelo je napredovalo zdravljenje bolezni živčevja pri otrocih. Uveljavil se je timski pristop pri zdravljenju nevrokirurških bolnikov, kar je izboljšalo ka kovost njihove obravnave in postopoma pri vedlo do uspešnejšega preprečevanja usodnih zapletov po hudih intrakranialnih krvavitvah.4 Angleški kirurg Rickman Godlee (1849–1925) je leta 1884 bolniku prvi odstranil možganski tumor (vir: Wikipedia)

Trepanacija lobanje, poseg, s katerim so se skozi čas empirično lotevali zdravljenja hudih bolečin v glavi (vir: http://imgkid.com/)

Ameriški kirurg Harvey W. Cushing (1869–1939) velja za začetnika moderne nevrokirurgije (foto: T. W. Dixon; vir: Harvey Cushing/ John Hay Whitney Medical Library)

RAZVOJ NEVROKIRURGIJE

Razvoj nevrokirurgije v osrednji Sloveniji Že pred prvo svetovno vojno je kirurg prim. dr. Edo Šlajmer (1864–1935) pisal o poškodbah lobanje, posamezne opera cije na centralnem živčevju pa so v Ljubljani opravljali že med leti 1920 in 1940, a o njih ni objavljenih dokumentov.I Leta 1935 je predstojnik 1. kirurškega oddelka prim. dr. Božidar Lavrič operiral možganski tumor, v letu 1938 je zaradi po trebe po subspecializaciji poslal dr. Milana Žumra (1908– 2001) na prvo nevrokirurško izobraževanje (devetmesečno) v Pariz,5 kjer se je strokovno izpopolnjeval pri francoskem nevrokirurgu, prof. dr. Clovisu Vincentu (1879–1947), v Hôpital de la Pitié-Salpêtrière. Šef 2. kirurškega oddelka prim. dr. Robert Blumauer (1895–1970) je skoraj istočasno poslal dr. Otona Bajca (1903–1993) na podobno izo braževanje v Nemčijo. Slednji je nato vsako leto opravil nekaj znotrajlobanjskih posegov na 2. kirurškem oddelku ljubljanske splošne bolnišnice. Druga svetovna vojna (1941– 1945) je preprečila nadaljnji razvoj nevrokirurgije v večjem obsegu, tako da se je novi oddelek za nevrokirurgijo začel naglo razvijati šele po koncu vojne. Kirurgi so tedaj delali v težavnih razmerah, saj ob po manjkanju instrumentarija za nevrokirurgijo, ustreznih zdravil in splošne anestezije z intubacijo niso imeli niti lastne operacijske dvorane. Enkrat ali dvakrat tedensko so razpolagali z eno izmed dveh operacijskih miz v travmato loški operacijski dvorani, tu in tam pa so operirali v »mali« operacijski dvorani. Takoj po operacijah se je isti prostor spremenil v urgentno ambulanto.6 Prvi nevrokirurgi niso imeli na voljo ne strokovne literature ne ustreznih prostorov za pooperativno nego. Nevrokirurške bolnike so namestili v t. i. »stransko sobo« s približno 10 bolniškimi posteljami za moške, ženske bolniške postelje pa so si izposojali na trav matološkem oddelku v znani »veliki sobi«. Kljub slabim delovnim pogojem so že leta 1945 opravili nekatere zah tevne možganske operacije, prve totalne ekstirpacije mož

Nevrokirurg asist. dr. Anton Čas (1918–1964) (stoji) pri anatomski preparaciji možganov v 60. letih 20. stoletja

Vhod v stavbo ljubljanske kirurške klinike, zgrajene leta 1895, kjer je bil prvi sedež nevrokirurškega oddelka (vir: Inštitut za zgodovino medicine MF UL – dalje IZM)

ganskih abscesov, prve osteoplastične trepanacije ter prve pnevmoencefalografije. Okrog leta 1950 so opravili prve takrat sodobne diagno stične posege – ventrikulografijo in cerebralno arteriografi jo, postopoma pa so uvajali tudi nove terapevtske posege v intrakranialnem prostoru pri poškodbah in tumorjih ter posege na hrbtenjači. Prvo možgansko anevrizmo so ope rirali leta 1956.7 Z reorganizacijo Kirurške klinike je v Ljubljani leta 1951 nastal Nevrokirurški oddelek, ki ga je do leta 1975 vodil prof. dr. Milan Žumer. Še vedno so delali v slabih razmerah, borili so se s prostorsko stisko, od 40 do 50 bolnikov so imeli na treh različnih lokacijah. Prof. Žumer je v začetku petdesetih let 20. stoletja opravil več operacij po Freemanu – frontalna lobektomija – pri shizofreniji in nekaj let kasneje več hemisferektomij po Laineju zaradi epilepsije pri otroški encefalopatiji s hemiplegijo.8 Delo je oteževalo tudi pomanjkanje zdravniškega in sred njega medicinskega osebja, vendar so na oddelku po stopoma zaposlili posamezne kirurge. Prof. dr. Boris Klun (1925–2017) se je v petdesetih letih 20. stoletja edini specializiral za nevrokirurga v tujini, Nemčiji in ZDA.9 Takrat so na oddelku pričeli uvajati kirurgijo spinalnega kanala, diskopatij, otroško nevrokirurgijo (prof. dr. Boris Klun), tudi derivantne likvorske operacije pri komunikantnih in obstruktivnih hidrocefalusih (najprej s Pudenzovo valvulo leta 1965).10 Od 1971 do 1976 je deloval multidisciplinarni tim za preučevanje mielomeningokel. Timsko so delali: nevrokirurg, pediater, urolog in ortoped. Asist. dr. Anton Čas (1918–1964)II se je učil nevrokirurgije leto dni (okrog 1956) pri profesorjih Normanu Dottu (1897–1973) v Edinburghu na Škotskem in pri Wilhelmu Toennisu (1927–2010) v Nemčiji. Zanimal se je za kirurgijo

I A rhiv ljubljanskega kirurškega oddelka je bil ob selitvi Kirurške klinike v novo stavbo UKC v Ljubljani leta 1975 večinoma zavržen. Le najstarejši popisi bolezni od delovanja kirurškega oddelka na Zaloški cesti leta 1895 naprej so ohranjeni na Inštitutu za zgodovino medicine MF UL. II Dr. Anton Čas je diplomiral na Medicinski fakulteti v Zagrebu leta 1940. Med drugo svetovno vojno je bil mobiliziran v nemški Rostock. Ustanovil je prvo subspecialistično ambulanto na ljubljanski polikliniki, kjer je tudi poskrbel za sodobno medicinsko dokumentacijo. Leta 1946 je uvedel cerebralno angiografijo kot rutinsko metodo, prvi je pri nas tudi interpretiral encefalogram in ventrikulogram in bil v Slovenji največji poznavalec očesnega ozadja. Bil je tudi prvi v srednji in južni Evropi, ki je pričel sistematično opozarjati na pogostnost subarahnoidne krvavitve ter možnosti njene kirurške terapije.

RAZVOJ PLASTIÄ&#x152;NE, REKONSTRUKTIVNE, OPEKLINSKE IN ESTETSKE KIRURGIJE Plastic, Reconstructive, Burns and Aesthetic Surgery

RAZVOJ PLASTIČNE, REKONSTRUKTIVNE, OPEKLINSKE IN ESTETSKE KIRURGIJE 128

1. jugoslovanski kongres plastičnih kirurgov leta 1957 – sprejem na Izvršnem svetu Republike Slovenije. Z leve: prof. Arneri (Zagreb), prof. Burian, prof. Skoog (Uppsala), doc. Mirko Derganc, sir Harold D. Gillies (London), dr. Jakovljevićeva (Novi Sad), prof. Lavrič, prof. Čupar (iz zasebne zbirke Jasne in Dušana Müllerja)

Ker so pri rekonstrukciji razcepov ustnic in nebaIV sode lovali s čeljustnimi kirurgi, predvsem s prof. dr. Jožetom Rantom (1896–1972) in akad. Francem Čelešnikom (1911–1973), so leta 1955 načrtovali združitev obeh od delkov, a do tega ni prišlo. Skupno pa je bilo Združenje plastičnih in maksilofacialnih kirurgov, ki se je razdružilo leta 1992, ko je dr. Zoran M. Arnež sprva ustanovil Sloven sko društvo za plastično kirurgijo, leta 1995 pa Slovensko združenje plastičnih kirurgov. Veliko prostorsko razbremenitev ljubljanskega oddelka je leta 1955 prinesla ustanovitev Oddelka za plastično kirurgijo v Splošni bolnišnici Maribor.10 Podobno razbre menitev je prineslo tudi odprtje sodobnega oddelka na novozgrajeni Polikliniki v Ljubljani leta 1957, kjer so stro kovnjaki spremljali posameznega bolnika ves čas zdrav ljenja in rehabilitacije.11 Kirurško zdravljenje opeklin in plastična kirurgija sta se pri nas začela hitreje razvijati po hudi nesreči britanskega potniškega letala nad Brnikom leta 1966, v kateri je umrlo 98 potnikov,12 preživelih 19 potnikov pa je bilo

Na strokovnem sestanku vodilnih opeklinskih kirurgov ob koncu 60. let 20. stoletja. Z leve sedijo: prof. dr. Franjo Zdravič, strokovnjak iz tujine, prof. dr. Mirko Derganc, prof. dr. Zora Janžekovič. V ozadju je Ana Rustja, tajnica Kirurgične klinike v Ljubljani

hudo opečenih in so jih zdravili na ljubljanskem oddelku za plastično kirurgijo. Hospitalizirani so bili v povprečju 40 dni. Zaradi strokovnosti in požrtvovalnosti slovenskih zdravnikov sta vlada Združenega kraljestva in turistična družba Thompson takratnim Kliničnim bolnicam v Ljub ljani podarili prvi kirurški mikroskop in veliko modernih kirurških inštrumentov za opeklinsko kirurgijo. Nadaljnja materialna pomoč v obliki instrumentov in štipendij za izobraževanje v angleških bolnišnicah je bila pomembna spodbuda za razvoj plastične in opeklinske kirurgije ter nevrokirurgije v Sloveniji.13 V začetku sedemdesetih let je s selitvijo v osmo nadstrop je nove stavbe Kliničnega centra (KC) v Ljubljani Oddelek za plastično kirurgijo in opekline prerasel v samostojno kliniko. Leta 1974 so dobili moderno opremljene prosto re v prvem in drugem nadstropju osrednje stavbe KC.14 Sredi sedemdesetih let 20. stoletja se je po nakupu modernejšega operacijskega mikroskopa OPMI 6 začela intenzivno razvijati rekonstrukcijska mikrokirurgija, saj je večkratna povečava približala in povečala drobne ana Kirurška ekipa med operativnim posegom v 60. letih 20. stoletja. Z leve: Albina Sluga, instrumentarka, ter profesorja Franjo Zdravič in Mirko Derganc. V ozadju je anesteziologinja Darja Hočevar

IV Shize so razcepi ustnic, čeljusti in neba, npr. zajčja ustnica in volčje žrelo.

129

tomske strukture in omogočila šivanje zelo tankih žil in živcev. Tako se je razvila mikrovaskularna kirurgija. Njen začetnik v Sloveniji asist. Marko Godina (1943–1986) se je začel zanimati za mikrokirurgijo leta 1972, ko je obiskal angleškega kirurga Johna R. Cobbetta (1930–2016) v East Grinstedu. Njegovo zanimanje se je še poglobilo leta 1973, ko je obiskal bolnišnico za plastično kirurgijo Canniesburn v Glasgowu na Škotskem, kjer se je naučil osnov ne mikrokirurške tehnike pri pionirju te stroke Robertu D. Aclandu (1941–2016). Plastične kirurgije se je učil tudi pri velikem švedskem kirurgu Tordu Skoogu (1915–1977) in vodilnem nemškem kirurgu za roko Dietru Buck Gramcku (1927–2012) ter leta 1978 v bolnišnici Jewish Hospital v Louisvillu (Kentucky, ZDA) pri ameriškem kirurgu za roko Haroldu E. Kleinertu (1921–2013). Med Godinovimi so dobniki je bil pomemben tudi hrvaški plastični kirurg Neven Olivari (r. 1932), ki je delal na Kliniki za plastično kirur gijo v Kölnu in ga je prvi nagovoril, da bi poskusil uporabi ti kožno-mišični reženj velike hrbtne mišice m. latissimus dorsi kot prosti prenos tkiva. Asist. Godina je z nekaj so delavci številne ure vadil mikrokiruške prenose na poskus nih živalih in nato začel udejanjati Olivarijevo zamisel.V Marko Godina, ki ga je prof. Derganc povabil v Ljublja no iz novomeške bolnišnice, Andrej Banič, Janez Bajec, Matjaž Šolinc in Božo Prezelj so bili leta 1976 člani t. i. mikrokirurškega (replantacijskega) tima, katerega idej ni vodja in ustanovitelj je bil asist. Godina. V istem letu se jim je že kot študent pridružil še Zoran M. Arnež. Re plantacijski tim je bil v stalni pripravljenosti na mikroki rurške posege za območje celotne Jugoslavije. Ljubljana je postala z Münchnom, Dunajem in Strasbourgom enakovreden center s tako organizirano dejavnostjo. V osemdesetih letih 20. stoletja so prihajali novi zdravniki in postajali mlajši člani mikrokirurškega tima Egon Eder, Albin Stritar, Barbara Čokl, Tomaž Janežič in Aleš Leskov šek. Z mikrokirurgi so na začetku najpogosteje sodelovale anesteziologinje: asist. mag. Majda Sladić, prim. Marje ta Ferluga, prim. Metka Pevec Gašperin in prof. dr. Mi riam Petrun Ulaga.

RAZVOJ PLASTIČNE, REKONSTRUKTIVNE, OPEKLINSKE IN ESTETSKE KIRURGIJE

Veliko hrbtno mišico m. latissimus dorsi je Godina s so delavci uporabljal predvsem pri odprtih zlomih goleni, kjer je bila izpostavljena kost z defektom mehkih tkiv po poškodbah pri delu in v prometu ter za zdravljenje osteo mielitisa. 532 takih operacij, ki so bile zelo uspešne, je asist. Godina popisal v disertaciji, ki je izšla posthumno: »A thesis on the management of injuries to the lower extremity«.15 S to metodo mu je uspelo na velikem številu uspešno operiranih bolnikov dokazati, da zgodnje pokri vanje (v 72 urah po poškodbi) in mikrokirurška oskrba travmatskih vrzeli (na udih) s prostimi režnji daje boljše rezultate kot z vezanimi in manj kasnejših zapletov, pred vsem okužb mehkih tkiv in kosti.16 Njegovi sodelavci so delo na novih režnjih nadaljevali, za kar so potrebovali veliko anatomskega znanja.VI V Ju goslaviji so prvi prosti ingvinalni reženj prenesli leta 1976. To je bil postopek, ki ga je vpeljal škotski kirurg Ian A. McGregor (1921–1998). Slovenski plastični kirurgi so na daljevali anatomsko raziskovalno delo in se mednarodno povezovali. Leta 1979 so na 7. mednarodnem kongresu plastične in rekonstrukcijske kirurgije v Braziliji predsta vili kirurško uporabo prostega režnja saphenus, ki je bil delo multinacionalne ekipe pod vodstvom Roberta

Posvet ljubljanskih plastičnih kirurgov pred operacijo v 70. letih 20. stoletja Izmed zdravnikov od leve stojijo (brez nazivov): Marko Go dina, Cvetka Testen, Franjo Zdravič, Arsen Brčić (foto: Vlastja Simončič; vir: IZM)

Prvi mikrokirurški tim plastičnih kirurgov v Ljubljani leta 1978. Z leve sedi takratna ekipa plastičnih kirurgov: asist. Marko Godina, prim. Matjaž Šolinc, Egon Eder, Zoran M. Arnež, Milenko Kersnić in dr. Janez Bajec V Asist. Godini je verjetno uspelo prvemu na svetu prenesti kožno-mišični reženj mišice m. latissimus dorsi. Opravil ga je po nesreči rudarja iz Trbovelj, ki se je poškodoval z rudniškim vozičkom. Natančen datum prvega prenosa je v operacijskih zapisnikih operacijske dvorane 53 UKC Ljubljana v letih 1975 ali 1976. V svetu sicer velja, da je reženj latissimus dorsi prvi prenesel francoski kirurg Jacques Baudet. VI V pomoč so bili takratni študentje me dicine Egon Eder, Andrej Vogler in Albin Stritar.

RAZVOJ PLASTIČNE, REKONSTRUKTIVNE, OPEKLINSKE IN ESTETSKE KIRURGIJE 130 Prva heterotopna transplantacija, ki jo je izvedel asist. Marko Godina s sodelavci leta 1985. Kmetu je kombajn odtrgal roko, ki so jo prišili nazaj in ji vrnili funkcijo (vir: IZM)

D. Aclanda, v kateri sta sodelovala tudi asist. Godina in Egon Eder. Metoda prenosa prostega režnja saphenus s pomočjo drobnožilne povezave je prešla v mednarodne učbenike plastične kirurgije.17,18 Mikrokirurška ekipa je za čela opravljati interdisciplinarne posege z otorinolaringo logi, maksilofacialnimi kirurgi, onkologi in drugimi. Z njo so od samega začetka sodelovali (brez nazivov): kardioki rurg Aleš Brecelj, travmatologi Milenko Kersnić, Andrej Baraga, Andrej Aleš in Janko Heberle, ortopedi Boštjan Baebler, Vinko Pavlovčič in Marjana Čuček Pleničar, ne vrokirurg Rado Pregelj, ginekologinji Alenka Fetih in Mar tina Ribič Pucelj ter onkolog Janez Novak. Mikrokirurgija je omogočila napredek tudi drugih operativnih strok, zlasti rekonstrukcijske kirurgije po onkoloških operacijah na glavi in vratu. Začetnik rekonstrukcije dojke po mas tektomiji zaradi raka pa je bil prof. dr. Zoran M. Arnež.VII Pomembno področje razvoja na Oddelku za plastično in rekonstruktivno kirurgijo je bila kirurgija roke, ki sta jo v Sloveniji prva razvijala primarija Rafael Šabec v Ljub ljani in Heribert Strokol v Celju. Slednji je svoje znanje pridobil pri prim. Šabcu. Izvajali so številne reparativne posege na revmatično spremenjenih rokah, pri njenih prirojenih anomalijah, degenerativnih spremembah in pri spastični roki. Pri akutni travmi s poškodbo tetiv, kost nega tkiva in nevrovaskularnih struktur pa so velik napre dek naredili asist. Marko Godina, dr. Andrej Banič in Božo Prezelj. Pri kirurgiji poškodovane roke, katere razvoj je z mikrokirurškim in anatomskim znanjem pospeševal dr.

Velik strokovni dosežek je bila mikrokiruška rekonstrukcija nogic dveletnemu dečku po nesreči s kosilnico (fotografije levo). Replantacijo je opravil prim. Matjaž Šolinc (levo) s sodelavci. Desno je na fotografiji asist. Marko Godina (vir: nemška revija »Bunte«, leta 1986) VII Onkološka kirurgija je prikazana v naslednji knjigi Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem.

Andrej Banič, so specialisti plastične kirurgije sodelovali predvsem z že imenovanimi travmatologi in ortopedi, pomembna pa je bila tudi rehabilitacija s fizioterapevtko Vido Potočnik in delovno terapevtko Ksenijo Berger. Amputiran prst je asist. Godina s sodelavci prvič replantiral leta 1975, okoli leta 1978 pa je prvič prenesel prosti reženj, pri čemer sta mu asistirala dr. Janez Bajec in Egon Eder. Asist. Godina je oktobra 1984 z isto ekipo opravil prvo ektopično transplantacijo roke.19 Mlajšemu kmetu iz okolice Koprivnice (Hrvaška) je stroj za ličkanje koruze amputiral podlaket. Amputat je bil v dobrem meh kotkivnem stanju, medtem ko je bil krn zelo poškodovan zaradi obsežne opekline iztrgane roke. Ker je krn rabil daljši čas za celjenje, da ne bi prišlo do prevelike skraj šave, so v tem času odrezano roko prišili v desno pazduš no regijo na torakodorzalno arterijo. Tako se je podlaket – dlan ohranila, po 65-ih dneh pa so jo mikrokirurško prišili nazaj na podlaket. Roka je postopoma dobivala svojo funkcijo, primer pa je imel velik medijski odmev, tudi mednarodni, saj je bil prvi tovrstni poseg na svetu.20 Prav tako sta svet navdušili replantirani amputirani nogici pri dveletnem fantku, ki je po tem spet uspešno hodil. Mikrokirurško operacijo je leta 1983 izvedla ekipa Klinike za plastično in rekonstrukcijsko kirurgijo Univerzi tetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana s kirurgi: prim. doc. dr. Janezom Bajcem, prim. Matjažem Šolincem, Egonom Ederjem in asist. Milenkom Kersnićem ter so delavci. Bila je ena prvih takšnih operacij na svetu. Po

215

RAZVOJ OFTALMOLOGIJE

RAZVOJ OFTALMOLOGIJE Ophthalmology

MIRABILE VISU Ä&#x152;udovito je videti

RAZVOJ OFTALMOLOGIJE 216

kulistika ali oftalmologija je veja medicine, ki obravnava zgradbo, delovanje in refrakcijo očesa in patologijo, klinično obravnavo in terapijo očesnih bolezni in anomalij očesne refrakcije.1

Razvoj oftalmologije v svetu

Vsestranski arabski učenjak Ibn al-Haitam (lat. Alhacen, 965–1039 ali 1040) je prvi opisal temno komoro (camera obscura) in iz nastanka slike v njej sklepal na princip nastanka slike v očesu (vir: Wikipedia)

Helmholtzev oftalmoskop iz leta 1851 (vir: Science Museum, London) in sodobni oftalmoskop (leto 2010)

Že v Mezopotamiji so poznali številne vzroke za vzdra ženost in vnetje očesa. Znali so opisati videz oči in tudi simptome očesnih bolezni. Najstarejši zapis o očesnem zdravljenju, nastal okoli leta 1900 pr. n. št., najdemo v Hamurabijevem zakoniku. Že v starem Egiptu so imeli specialiste za očesne bolezni. Na papirusnem zvitku, ki ga poznamo kot Ebersov papirus (okoli 1550 pr. n. št.) in je nekakšna farmakopeja, najdemo tudi okoli 100 receptov za različne očesne bolezni. Navedeni so očesni posegi pri trahomu, omenjene pa so še druge bolezni in očesni simptomi. V Hipokratovem času (5. st. pr. n. št.) se je okulistika osredotočila na bolezni zunanjih delov očesa. Rimski zdravnik Galen iz 2. st. je opisal solzni aparat in križanje vidnih živcev ter napisal razpravo o očesnih bo leznih. V Rimu so obstajali očesni specialisti »medici ocularii«. Oftalmološki priročnik Demostena Filaletesa je bil glavni vir okulističnega znanja do konca srednjega veka. V srednjem veku so se z okulistiko ukvarjali predvsem arabski zdravniki. Vsestranski učenjak Ibn al-Haitam (lat. Alhacen, 965–1040) iz Basre je ovrgel pri Grkih prevla dujoče optične teorije, ki so delno slonele na ljudskem verovanju, pretežno pa na kvaziznanstvenih teorijah raz ličnih filozofov in so vse po vrsti predpostavljale takšno ali drugačno obliko fizičnega procesa in stika med očmi in predmetom videnja. Zdaj v pasivni, drugič v aktivni obliki naj bi med predmetom in očmi potekal snovni proces: enkrat ognjeni žarek ali snop svetlobe iz oči, ki dela pred mete vidne, drugič tok delcev ali samo odsev s predmeta, ki se skozi zračni medij zliva v oči in zavest ter, ne brez materialnih posledic na svoji poti, v zavesti vzpostavlja sliko in zaznavo predmeta. Zato so v antiki verjeli, da se celo nekatere bolezni, recimo trahom ali epilepsija, lahko prenašajo s pogledom. Hud pogled lahko človeku škoduje na sto načinov, zato se je bilo treba pred njim zavarovati s pravočasno odvrnitvijo svojega pogleda, pa tudi s posebnimi preventivnimi ali naknadnimi apotro pejskimi postopki ter zaklinjanji. Alhacen je prvi opisal temno komoro, iz nastanka slike v njej pa sklepal tudi na način nastanka slike v očesu. Svetloba, katere vir je sonce ali kakšno drugo svetlobno telo, se od obdajajočega nas sveta odbija in posamični odboj od predmeta, in s tem predmet, je v očesu razpoznaven le, kolikor odbiti snop

Young-Helmoholtzeva teorija barvnega vida: Thomas Young in Hermann Helmholtz sta domnevala, da vsebuje očesna mrežnica tri različne svetlobne receptorje: za rdečo, zeleno in modro (vir: Wikipedia)

svetlobe zadene oko pod pravim kotom. Kakor v cameri obscuri se tudi na očesni mrežnici vzpostavi na glavo obr njena slika videnega. Njegova optika je imela pomem ben vpliv na poznejšo evropsko znanost. V severni Italiji so v letih 1285–1290 odkrili očala, ki so bila sprva iz naravnih kristalov, leče pa samo bikonveksne. V 16. in 17. stoletju so dozorela nova spoznanja na po dročju očesne anatomije; pomembna so bila zlasti dog nanja o funkciji roženice in mrežnice, ki je pravo središče vida. Leta 1604 je Nemec Johannes Kepler (1571–1630) ugotovil, da se svetlobni žarki lomijo v roženici in očesni leči in se združujejo na mrežnici, kjer v procesu zrenja na staja obrnjena slika predmetov, ki jih gledamo. Nemški astronom Christoph Scheiner (1575–1650) je leta 1619 prvi pravilno razložil akomodacijo. V tem času so odkri li tudi slepo pego. Kljub znanstvenemu napredku pa so se z oftalmologijo še naprej ukvarjali predvsem popotni šarlatani, ki so po sejmih zdravili očesne bolezni ali »pre badali očesno mreno«.2 V 18. stoletju so izvedli prvo bužiranje solznih poti, vid nejši dosežek je bila tudi prva ekstrakcija katarakte leta 1745. Leta 1784 je Francoz Valentin Haüy (1745–1822) izvedel prvo reedukacijo slepih in postavil temelje tiflologiji. V Ameriki so izdelali bifokalne naočnike. Na prehodu v 19. stoletje je angleški fizik in zdravnik Thomas Young (1773–1829) predstavil tri tipe fotorecep torjev, teorijo pa je dopolnil pruski znanstvenik Hermann von Helmholtz (1821–1894), zato se imenuje YoungHelmholtzeva teorija barvnega vida. Young je prvi opisal astigmatizem in je začetnik perimetrije. Revolucionaren izum v oftalmologiji je bil Helmholtzev oftalmoskop iz leta 1851. Najpomembnejša oftalmološka ustanova tis tega časa pa je bila Očesna klinika v Berlinu. Njen ravna telj pruski očesni kirurg Albrecht von Gräfe (1828–1870) je zaslužen na področju glavkomatologije, dopolnil je tudi oftalmoskop in prvi opozoril na pomembnost zastoj ne papile pri diagnostiki možganskega tumorja. Izboljšal in utemeljil je še vrsto drugih diagnostičnih in terapevt skih postopkov. Leta 1837 je učitelj slepih Francoz Louis

217

RAZVOJ OFTALMOLOGIJE

Louis Braille (1809–1852) in Brailleva pisava za slepe in slabovidne (vir: Wikipedia)

Franc Tratnik: Slepci, 1911

Franc Tratnik: Slepa, 1921

Slike slepih so objavljene z dovoljenjem Moderne galerije, Ljubljana. (foto: Lado Mlekuž in Matija Pavlovec)

Braille (1809–1852) iznašel pismenke za slepe. V drugi polovici 19. stoletja pripada vidno mesto Francozu Louisu Émilu Javalu (1839–1907), ki je izvajal rehabilitacijo strabizma (1861) z vajami na stereoskopu lastne izdelave. Javal je uporabil cilindrične leče pri korekciji astigma tizma in skonstruiral oftalmometer. Leta 1843 so uvedli prve optotipe za merjenje ostrine vida. Tedaj so napravili tudi prvi perimeter (1866) in leta 1875 še prvi elektromagnet, s pomočjo katerega so pobirali iz oči železne tujke. Oftalmokirurgija je zelo napredovala po uvedbi splošne anestezije, koristna pridobitev pa je bila tudi lokalna anestezija s kokainom ameriškega kirurga Karla Kollerja (1858–1944). V 19. stoletju se je oftalmologija dokončno ločila od kirurgije in začela svojo samostojno pot. Napredek naravoslovnih znanosti in tehnike v 20. stoletju je pospešil tudi razvoj oftalmologije. Odkritje stereoskopskega oftalmoskopa in špranjske svetilke je obogatilo diagnostiko očesnih bolezni. Biomikroskopija je bila naslednji korak v diagnostiki očesnih bolezni. Špranjska svetilka je omogočila gonioskopijo, aplanacij sko tonometrijo in pregled očesne notranjosti s pomočjo kontaktne prizme. Oftalmoskopijo sta dopolnili uporaba električnega oftalmoskopa in binokularna oftalmo skopija. Skonstruirali so preprost tonometer (1905) za rutinsko merjenje očesnega tlaka, veliko kasneje pa so uvedli še aplanacijsko tonometrijo in merjenje pretoka očesne vodice. Perimetrski lok je z mnogimi izboljšavami nadomestil kupolasti perimeter, v novejšem času pa ra čunalniška perimetrija. Razvila se je elektroretinografija (ERG), sprva kot laboratorijska elektrofiziološka metoda. Moderni razvoj ERG pa se je začel po letu 1941, ko sta Američan Lorrin Andrews Riggs (1912–2008) in Šved Gösta Karpe (1908–1990) neodvisno drug od druge ga iznašla elektrodo v obliki kontaktne leče. V nekoliko modificirani obliki se elektroretinografija uporablja še danes.3 Ultrazvočne metode pregledovanja oči so se začele leta 1956. Leta 1961 so v diagnostiko uvedli fluorescenčno angiografijo mrežničnih krvnih žil. Razvoj

Rihard Jakopič: Slepec, 1926

stroke je prispeval tudi pomembna odkritja o nastanku strabizma. Zdravljenje očesnih bolezni je močno napredovalo z uporabo antibiotikov in imunosupresivov. V zadnjih letih pa je poglavitna pridobitev oftalmologije uvedba bioloških zdravil pri zdravljenju bolezni mrežnice. Uvaja se tkivna terapija z »biogenimi stimulatorji« (sprva s celi cami placente, danes z uporabo matičnih celic) pri hudih poškodbah očesne površine ter nekaterih degenerativnih očesnih boleznih. Uveljavlja pa se tudi genska terapija pri zdravljenju distrofij mrežnice. Operativno zdravljenje je močno napredovalo po izumu operacijskega mikroskopa ob koncu 19. stoletja. Omogočil je razvoj očesne mikrokirurgije. S transplan tacijo roženice so eksperimentirali že v 19. stoletju, prvo uspešno keratoplastiko pa so izvedli šele leta 1906. Leta 1960 je poljski oftalmolog Tadeus Krwawicz (1910–1988) uvedel krioekstrakcijo katarakte, leta 1967 pa je Charles Kelman (1930–2004) s pomočjo slovenskega inženirja Antona Banka začel z njeno ultrazvočno fragmentacijo. Kirurgija glavkoma se je razvila v 20. stoletju. Operativna kirurgija odstopa mrežnice se je začela leta 1916, ko so izvedli prvo termokavterizacijo. Do druge svetovne vojne so izvajali diatermično metodo, po vojni so jo zamenjali s cerklažo, z intraskleralnimi in episkleralnimi vstavki, s kriopeksijo in fotokoagulacijo (1954). Uspešna preventiva očesnih bolezni (izboljšanje hi gienskih in življenjskih razmer, zdravstvena vzgoja) je zmanjšala število obolelih s trahomom in s spolno pre nosljivimi očesnimi boleznimi. Trahom je v Evropi povsem odpravljen. Zaradi boljše zaščite pri delu in v prometu se je zmanjšal travmatizem oči, zaradi sistematskih pedia tričnih in šolskih pregledov je manj refrakcijskih anomalij in ambliopije, kseroftalmije pa je vse manj tudi zaradi izboljšanja prehrane in uporabe vitamina A. Sodobna računalniška tehnologija ter tvorno sodelovanje oftal mologov in defektotiflopedagogov sta spodbudila rehabilitacijo slepih in slabovidnih.4

RAZVOJ OFTALMOLOGIJE 218

Začetki oftalmologije na Slovenskem in prvi očesni oddelek v Ljubljani

Bolniki s sestrama usmiljenkama sv. Vincencija Pavelskega na terasi očesnega oddelka ljubljanske bolnišnice leta 1915 (vir: Gorazd Kolar)

Začetki strokovne obravnave očesnega bolnika na Slo venskem segajo v zgodnja leta 19. stoletja, ko so se v Ljub ljani pojavili prvi klinično izobraženi zdravniki. Pred tem so na Kranjskem iz kraja v kraj potovali le t. i. »prebadalci mren«, ki so svoje delo opravljali kar na sejmih. Leta 1800 se je v Ljubljani naselil kirurg in magister oftalmologije Ferdinand Tschernitsch (Černič). Užival je sloves dobrega oftalmologa in izvedenca za operaci jo sive mrene. Na začetku tridesetih let 19. stoletja je v Ljubljani živel in deloval tudi prvi slovenski klinično šolani oftalmolog dr. Ludvik Grbec (1805–1880). Naslednji of talmolog, ki je deloval v Ljubljani, je bil kirurg in očesni zdravnik dr. Ljudevit Jenko (1841–1912).5 Prvo oftalmološko knjigo v slovenščini »Oko in vid« je leta 1880 napisal Jakob Žnidaršič. Razvoj bolnišničnega zdravljenja oči v Ljubljani je bistven sestavni del zgodovine oftalmologije na Slovenskem. Specialistično obravnavo očesnih bolezni so v ljubljanski Civilni bolnici na Ajdovščini omogočili šele leta 1890, ko so v njej ustanovili prvi očesni oddelek s 34 bolniškimi posteljami v treh sobah.6 Mesto primarija je prevzel dr. Emil Bock (1875–1916), ki se je specializiral za oftalmologijo in splošno kirurgijo na Dunaju. V novo ljubljansko Deželno bolnico se je leta 1895 preselil tudi Očesni oddelek. Dobil je 61 bolniških postelj v samostojni stavbi paviljona številka 5. Leta 1912 so oddelek dodat no razširili in je štel kar 118 bolniških postelj. Imel je za tedanje čase veliko in moderno operacijsko dvorano, sobe za preiskave, temno sobo in prostore za bolnike. Tudi aparature so bile za tedanji čas sodobne. V prvih desetih letih so zdravili okoli 7600 bolnikov. Dr. Emil Bock je v tistem času opravil okoli 500 operacij sive mrene;

uvedel je zdravljenje očesnih bolezni z radijem – v tem času modno, pozneje opuščeno terapijo. Otroški oddelek je bil prenapolnjen z malimi bolniki, ki so trpeli za očesno tuberkulozo in škrofulozo.7,8 Uspešno delo dr. Bocka je po njegovi smrti leta 1916 nadaljeval dr. Albert Botteri (1879–1955), prav tako na Dunaju izobražen oftalmolog, ki je oddelek reorganiziral in nanj vpeljal sodobno diagnostiko ter konservativno in operativno zdravljenje. Od anatoma prof. dr. Janeza Plečnika (1875–1940) je prevzel predavanja iz anatomije očesnega organa. Leta 1920 je bil habilitiran za profesor ja na Medicinski fakulteti v Ljubljani, vendar se je takoj za tem odločil za sprejem ponudbe iz Zagreba, kjer je nato ustanovil očesno kliniko in kot profesor na tamkajšnji me dicinski fakulteti predaval oftalmologijo.9 Po končani prvi svetovni vojni in razpadu habsburške monarhije je leta 1920 vodenje očesnega oddelka prev zel eden najvidnejših slovenskih oftalmologov, kasnejši profesor Leopold Ješe (1886–1958). Bil je izvrsten očesni kirurg, ki je v slovenski prostor prenesel sodobne opera tivne tehnike. Že leta 1930 je operativno zdravil odstop mrežnice, leta 1936 pa je opravil prvo intrakapsularno ekstrakcijo katarakte.10 Pomemben je tudi za razvoj slovenske oftalmološke terminologije: leta 1918 je prvi popisal očesne bolezni v slovenskem jeziku, leta 1920 pa je v Liječničkem vjesniku objavil 655 nemških, latinskih in grških oftalmoloških izrazov in jih poslovenil.11 Oddelek je vse do druge svetovne vojne širil svojo dejavnost in zmogljivosti; leta 1940 je imel 136 bolniških postelj in štiri zaposlene zdravnike.12 Takoj po koncu druge svetovne vojne se je očesni oddelek preimenoval v očesno kliniko. Oftalmologija je vse bolj napredovala. Prvi doktor znanosti s področja oftalmologije prof. dr. Stane Stergar (1915–1998) je uvajal učinkovitejše načine zdravljenja toksoplazmoze, ukvarjal se je s slepoto in sla bovidnostjo, keratoplastiko, krioekstrakcijo sive mrene in z intrabulbarnimi tujki. Leta 1952 je izvedel prvo uspešno transplantacijo roženice pri Slovencih. (Glej poglavje o razvoju transplantacijske medicine.) Leta 1953 je usta novil bolnišnico za očesno tuberkulozo na Jezerskem.13 Prof. dr. Stanislav Novak (1920–1995) je vpeljal lasersko zdravljenje očesnih bolezni, ki so ga kasneje izvajali tudi številni drugi. Prof. dr. Gorazd Kolar (r. 1934) je podrobne je obravnaval diabetično retinopatijo.14 Leta 1959 je postala predstojnica Očesne klinike in Katedre za oftalmologijo prof. dr. Carmen Dereani Bežek (1911–2008).15 V času njenega vodenja je bilo na kliniko sprejetih več specializantov oftalmologije in Katedra je Stavba prvega samostojnega očesnega oddelka ljubljanske bolnišnice na Zaloški cesti (vir: Inštitut za zgodovino medicine UL – naprej IZM)

RAZVOJ GINEKOLOGIJE IN PORODNIŠTVA Gynaecology and Obstetrics

AD FUTURAM REI MEMORIAM Za bodoči spomin na dogodek

RAZVOJ GINEKOLOGIJE IN PORODNIŠTVA 280

RAZVOJ PERINATOLOGIJE Perinatologija združuje delovanje strokovnjakov, ki skrbi jo za nosečnico, plod, porodnico, otročnico in novoro jenčka. Zajema načrtovanje zanositve, nadzor nosečnice in njenega plodu, vodstvo poroda in nego otročnice ter novorojenčka po rojstvu. Pri opravljanju teh nalog so delujejo ginekologi porodničarji, pediatri neonatologi,

Rojstvo. Anka Grm, medicinska sestra babica, demonstrira drenažni prijem novorojenčka pri praktičnem pouku učenk babiške šole (ok. leta 1960, foto: Vlastja Simončič)

Skupina medicinskih sester babic v 70. letih na štaciji novoro jenčkov v »stari porodnišnici« v Ljubljani

anesteziologi, babice in medicinske sestre ter drugi.56 Perinatologija vključuje klasično porodništvo, babištvo, fetalno medicino, neonatologijo, genetiko, fetalno pa tologijo, anesteziologijo in del reprodukcije ter psiholo gijo in fizioterapijo. V Sloveniji se je začela razvijati konec šestdesetih let 20. stoletja. Ima tri glavna področja dela: klasično porodništvo in fetomaternalno medicino, ki pa niti strokovno niti organizacijsko nista jasno ločeni, ter neonatologijo. Nova porodnišnica v Ljubljani na enem mestu združuje dejavnosti sekundarnega in terciarnega zdravstva. Ukvarjajo se s fetomaternalno medicino, ki obravnava bolezni nosečnice in plodu, spremlja bolne nosečnice in njihov plod. Z razvojem novih tehnologij (med drugim ultrazvočnih preiskav, magnetno-resonanč nih slikanj, genetskih preiskav in kardiotokometrije) je postalo spremljanje stanja in razvoja ploda boljše, mož no je postalo načrtovanje poroda v optimalnem trenut ku za nosečnico in plod ter celo intrauterino zdravljenje. Klasično porodništvo je osredotočeno na normalno no sečnost, manjše zaplete v njej, na porod in poporodno obdobje. Z razvojem kliničnih potiXI v drugem desetletju 21. stoletja so z določenimi kompetencami v porodništvo bolj vpete diplomirane babice, mdr. z vodenjem normal nega poroda brez zdravnika ter s sodelovanjem v vodenju zdravih nosečnic.57

Nova porodnišnica v Ljubljani Po že omenjeni epidemiji salmoneloze aprila in maja 1979 se je ponudila priložnost, da zgradijo novo porod nišnico s pomočjo samoprispevka. Odločili so se za gra ditev porodnišnice, ki bi bila sekundarna porodnišnica za ljubljansko regijo in hkrati terciarni center za bolne in bolj ogrožene nosečnice iz vse Slovenije. Predvideli so tudi ve lik oddelek za intenzivno terapijo in nego nedonošenčkov ter bolnih novorojenčkov.

Sledila so različna pripravljalna dela in oktobra 1979 so oblikovali iniciativni odbor za gradnjo nove porodnišnice, ki mu je predsedovala prof. dr. Lidija Andolšek Jeras, XI Kinične poti so orodje, s pomočjo katerega združujejo različne vidike obravnave pacienta. Obenem s kliničnimi potmi konk retizirajo klinične smernice in priporočila v načrt oskrbe posa meznega pacienta.

281

njegovi člani pa so bili: prim. dr. Vasilij M. Cerar, prim. Josip Cindro, prof. dr. Julij (Jule) Kovačič, Jasna Knego, VMS, prim. Rihard Pestevšek, prim. Franc Pleško, glavna medicinska sestra porodnišnice Hedvika Škraban, VMS, prof. dr. Bojan Vrtovec in pediatrinja dr. Jelka Zupan. Od bor je prevzel dve veliki nalogi: pripravo strokovno-medi cinskih izhodišč za gradnjo nove porodnišnice in pripravo propagandnega gradiva za obveščanje občanov o stanju v stari porodnišnici ter nameravani novogradnji.58 Kot podpredsednik odbora je prim. dr. Cerar idejno vodil stro kovno-medicinska izhodišča in pripravo konkretnih ukre pov za varno in učinkovito delo v novih prostorih. S tem so zagotovili: reševanje strokovno higienskih problemov,

RAZVOJ GINEKOLOGIJE IN PORODNIŠTVA

oblikovanje sodobnega terciarnega perinatalnega centra (maternity hospital), gradnjo enote za intenzivno nego in terapijo novorojenčkov, sobivanje matere in novorojen čka (rooming-in), transport in utero, intenzivno nego no sečnic in postoperativno nego otročnic, primerno število strokovnjakov na področju porodništva, neonatologije in porodniške anesteziologije, uvedbo vseh ukrepov za preprečevanje infekcij in humanizacijo postopkov pri po rodih.59 Strokovni kolegij Ginekološke klinike je sprejel odloči tev, da bo nova porodnišnica grajena za 8000 porodov letno. Gradnjo so financirali zdravstvena zavarovalnica in sredstva iz samoprispevka III, temeljni kamen pa je bil

Tako imenovana »rdeča hiša« na Šlajmerjevi ulici je leta 1945 po stala sedež učne ustanove Medicin ske fakultete ginkološko-porod niške klinike. Po izgradnji nove po rodnišnice leta 1987 se je je prijelo ime stara porodnišnica (levo, 60. leta). V njej so imeli novo rojenčke v skupnih sobah, ki so jih imenovali »štacije« (desno, 70. leta 20. stoletja)

Gradnja nove porodnišnice v Ljubljani, delo arhitekta Vladimirja Koželja, v letih 1985–1986

Slavnostno odprtje nove porodnišnice v Ljubljani dne 16. maja 1987. Odpira jo ljubljanska županja Nuša Kerševan

Stavba nove Porodnišnice Ljubljana s 300 posteljami za porodnice in novorojenčke z južne strani (z Zaloške ceste), leto 2009

313

RAZVOJ GINEKOLOGIJE IN PORODNIŠTVA

Pojavila se je tudi potreba po delitvi dela in regionalizaciji zdravstvenega varstva nosečnic in porodnic. Uvedli so primarno, sekundarno in terciarno raven delovanja. Vse porodnišnice so bile uvrščene na sekundarno raven, le porodnišnici v Ljubljani (od leta 1945) in v Mariboru (od leta 1996) sta postali porodnišnici terciarne ravni. Na mesto helikopterskega prevoza nedonošenčkov in bolnih novorojenčkov so konec osemdesetih let 20. stoletja uvedli »transport v maternici« z avtomobilom v terciarni center. Leta 1987 je v vseh slovenskih porodnišnicah zaživel sistem zbiranja podatkov oz. Perinatalni informacijski sistem Slovenije, v katerem so se do leta 2002 zbrali po datki o več kot 250.000 porodih. Podatki o materi, no sečnosti, porodu in novorojenčku se prenašajo v zbirko iz enotnega obrazca porodnega zapisnika. Potek noseč nosti in porod opišeta zdravnik porodničar in babica pred porodom, med njim in po njem, podatke o novorojenč ku pa opiše zdravnik pediater takoj po rojstvu. V času po porodu se zapisnik dopolnjuje s poporodnim potekom pri materi oz. morebitnimi boleznimi in zdravljenjem no vorojenčka. Obrazec porodnega zapisnika se posodobi vsakih pet let. Preverjanje zapisov se opravlja na Nacio nalnem inštitutu za javno zdravje RS, ki preveri ujemanje z uradnim registrom rojstev in smrti in je tudi uradni skrb nik baze podatkov. Analiza kakovosti v perinatologiji pred videva sprotno spremljanje izbranih kazalcev. Na ta način stroka lahko pravočasno ukrepa, če se pojavijo negativni trendi. Poleg tega posameznim porodnišnicam omogo ča, da primerjajo svoje rezultate s slovenskim povprečjem ter na osnovi te primerjave ukrepajo, če je potrebno.250 Slovenija je postala vzorčna država z regionalno od lično organiziranostjo zdravstvenega varstva nosečnic in porodnic. Dolžnost države je, da skrbi za reproduktivno zdravje državljank, za načrtovanje družine, za kar se je zavezala s podpisom agende na mednarodni konferenci o populaciji in razvoju (International Conference on Population and Development) v Kairu leta 1994.251 Slovenski ginekologi so po slovenskih ginekoloških od delkih uvajali sodobne diagnostične metode in izvajali moderno kirurško zdravljenje ter nenehno sledili novo stim s tega področja. V šestdesetih letih 20. stoletja so uvajali vaginalno histerektomijo in razširjali diagnostične preiskave predvsem na področju raka rodil in tuberkulo ze. Leta 1970 so ginekološko-porodniški oddelki v Slove niji opustili izvajanje kuldoskopije. Na preventivni ravni so že v petdesetih letih 20. stoletja promovirali kontra cepcijske metode, kontracepcijske tabletke pa so bile na voljo slovenskim ženskam že kmalu po njihovem odkri

tju (1960), in sicer že leta 1964. Ginekologi so spodbujali tudi smotrno načrtovanje družine. V sedemdesetih letih se je iz Švice razmahnila laparoskopska diagnostika. Pionirji razvoja diagnostične la paroskopije v Sloveniji so bili na Jesenicah in v Ljubljani: Branislav Vladiković, Tone Cizelj, Stojan Havliček in Dimi trij Mikuš. Julija 2003 je bila v Sloveniji uvedena ambulantna histeroskopija. Metoda omogoča usmerjene biopsije in zdravljenje določenih benignih sprememb cervikalnega kanala in maternične votline ter daje takojšnje rezulta te. Prav tako znižuje stroške zdravljenja in omogoča hitro okrevanje bolníc.252 Dežurna ginekološko-porodniška služba je v Sloveniji v 21. stoletju organizirana po regionalnem načelu in jo za gotavlja deset regionalnih splošnih bolnišnic (v Brežicah, Celju, na Jesenicah, v Kopru, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem mestu, na Ptuju, v Slovenj Gradcu in Trbovljah), dve bolnišnici za ginekologijo in porodništvo (v Kranju in Postojni) ter dva univerzitetna klinična centra (v Ljubljani in Mariboru). Specialisti ter specializanti ginekologije in porodništva dežurajo na 21 dežurnih mestih, šest dežur nih mest pa je v pripravljenosti. V Sloveniji je leta 2009 delovalo 287 aktivnih specialistov ginekologije in porodništva. Od tega jih je 139 (48,4 %) na primarni ravni (dispanzerska dejavnost), 148 (51,6 %) pa v bolnišnicah in obeh kliničnih centrih.253 Štiri po rodnišnice so imele povprečno manj kot dva poroda na dan (Brežice 1,08; Trbovlje 1,4, Jesenice 1,7; Koper 1,9), od 2 do 3 porode na dan so imeli v petih porodnišnicah (Nova Gorica 2,0; Murska Sobota 2,1; Slovenj Gradec 2,3; Ptuj 2,4; Novo mesto 3,0), od 3 do 6 porodov na dan so imele štiri porodnišnice (Kranj 3,6; Postojna 4,0, Maribor 5,1; Celje 5,5), v ljubljanski porodnišnici pa je bilo dnevno 16 do 17 porodov.254 Leta 2015 je bilo v Sloveniji 265 aktivnih specialistov ginekologije in porodništva in 69 specializantov. V osnovnem zdravstvu jih je bilo 72 zaposlenih v javnih 14,0

45.000 40.000

12,0

35.000

10,0

30.000

8,0

25.000

NEONATALNA UMRLJIVOST PERINATALNA UMRLJIVOST

6,0

20.000 4,0

15.000

2,0

5.000

Število porodov v Sloveniji v letih 1920–2015

2015

2010

2005

1995

2000

1985

1990

1975

1980

1970

1965

1955

1960

1945

1950

1935

1940

1925

1930

1920

1987 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015

10.000

Perinatalna in neonatalna umrljivost v Sloveniji v letih 1987–2015 (vir podatkov za tukajšnje grafe je Perinatalni informacijski sistem Slovenije; pripravil dr. Ivan Verdenik, inž.)

V Sloveniji imajo naziv Novorojencem prijazna porodnišni ca, ki ga podeljuje UNICEF, porod nišnice v Brežicah, Celju, na Jesenicah, v Kranju, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Novem mestu, Novi Gorici, na Ptuju, v Slovenj Gradcu in Trbovljah

RAZVOJ GINEKOLOGIJE IN PORODNIŠTVA 314

zavodih, 31 je bilo zasebnikov, v zasebnih specialističnih ambulantah jih je delalo 16, v zdraviliščih en zasebnik, v splošnih bolnišnicah 107, v specialnih bolnišnicah 22 in

na klinikah 80. Eden je delal v okviru zavoda za zdravstve no varstvo, trije na zavodih za zdravstveno zavarovanje in eden v upravnih organih.255

Razvoj ginekološko-porodniških oddelkov po Sloveniji Maribor V mariborski splošni bolnišnici so leta 1928 dobili samostojni ginekološko-porodniški oddelek, pred tem so nujne ginekološke in porodniške operacije opravili kirur gi na kirurškem oddelku. Tedaj so v Mariboru delali trije ginekologi: dr. Franc Toplak, dr. Benjamin Ipavic in dr. Josip Benčan. Pomembno vlogo za razvoj ginekologije v Mariboru so imeli tudi trije sanatoriji, ki so jih ustanovili: brata Tavčar Janko in Jožko, dr. Mirko Černič in dr. Benja min Ipavic. Začetki operativne ginekološke onkologije segajo v leto 1921, dr. Benjamin Ipavic pa je v tem času bolníce tudi že zdravil z rentgenskimi žarki. Zdravljenje ne plodnosti so začeli kmalu po ustanovitvi oddelka, čeprav je prva antisterilitetna ambulanta delovala šele od leta 1961. Pred drugo svetovno vojno je le malo žensk rojevalo v bolnišnici. V letih 1928–1940 je bilo v njej opravljenih 9070 porodov oz. 400 do 960 na leto, umrljivost mater pa je bila visoka in je znašala 7,4 %. Visoka umrljivost je bila tudi pri novorojenčkih. Število porodnic, ki so rojevale na ginekološko-porodniškem oddelku, je sicer stalno na raščalo, predvsem po drugi svetovni vojni. Način vodenja poroda je dolgo ostal klasičen, tj. ekspektativen.256 Po letu 1945 se je v Mariboru izoblikoval močnejši gi nekološki center. Leta 1955 so ustanovili okrajni ginekološki dispanzer s posvetovalnicami za nosečnice in za kon tracepcijo. Leta 1958 se je Ginekološko-porodniški odde lek razdelil in nastale so tri enote: Porodnišnica s postajo za dojenčke, Ginekologija I. in Ginekologija II. Delitev je omogočila postopno povečanje števila bolniških postelj in s tem tudi večji obseg dejavnosti. Komisijsko odobrene splave so v šestdesetih letih 20. stoletja izvajali večinoma z vakuumsko aspiracijo. Ginekologi so načrtno širili kon tracepcijske metode in spodbujali smotrno načrtovanje družine. Po letu 1950 so organizirali zgodnje odkrivanje raka materničnega vratu. Mariborski ginekologi in porodničarji so v nekdanji Ju goslaviji s prof. dr. Viljemom Brumcem prvi v šestdesetih letih razvili amnioskopijo, mikroanalizo fetalne krvi in s prim. Igorjem Japljem ter doc. dr. Alenko Saks uvedli ultrazvočno diagnostiko srca ploda in genitalnih orga Stavba prvega mariborskega ginekološko-porod niškega oddelka v Vinarski ulici, kjer je deloval v letih 1928–1945 (vir: osebni arhiv Alenke Radšel Medvešček)

nov. Leta 1968 sta prof. Brumec in doc. dr. Anton Vein gerl opravila prve intrauterine izmenjalne transfuzije pri hemolitični bolezni ploda. Klinično porodništvo v Mari boru je z omenjenimi protagonisti postopoma doseglo svoj vrh in postalo vodilno v Jugoslaviji. S prof. dr. Elkom (Gabrielom) Borkom so uvedli tehniko prekinitve noseč nosti z menstrualno regulacijo.257 Prof. dr. Borut Gorišek s sodelavci je izvajal radikalne vulvektomije pri raku vulve, za diagnosticiranje tumorjev dojk pa so uporabljali ter movizijski aparat. Prav tako so pomembno posegli tudi v strokovni ra zvoj slovenske novodobne ginekološke onkologije. Že leta 1973 je tedanji predstojnik prim. Franc Rostaher prvi v Sloveniji organiziral ambulanto za bolezni dojk. Vodil jo je dr. Borut Gorišek, ki se je za diagnostiko, obsegala je klinični pregled, mamografijo, termografijo, citološko diagnostiko in kasneje tudi ultrasonografijo, dodatno izpopolnjeval v Veliki Britaniji. Ginekologi iz Slovenije in tedanje Jugoslavije so se v Mariboru učili postopkov in principov odkrivanja raka dojk. To so bili začetki zgodnje diagnostike in presejanja raka dojk v Sloveniji. Leta 1974 je dr. Gorišek začel operirati rakave bolezni zunanjega spolovila z multidisciplinarnim pristopom in skupaj z dr. Elkom Borkom sta pri zdravljenju raka jajčnikov začela uporabljati citoreduktivne operacije in uvajati polikemo terapijo. Onkološko usmerjenim ginekologom v maribor ski bolnišnici sta se kasneje pridružila še Iztok Takač (leta 1992), ki se je posvetil predvsem raku na rodilih, in Darja Arko (leta 1993), ki se je usmerila v delo z bolnícami z rakom na dojkah. Leta 1992 so na ginekološkem onkolo škem oddelku poleg sodobne diagnostike uvedli tudi so dobne načine operativnega, citostatskega in hormonske ga zdravljenja raka dojk. Ginekološki oddelek se je v sedemdesetih letih 20. sto letja prostorsko širil in posodabljal v opremi, dobil je še drugo aseptično operacijsko sobo, tako da sta odtlej lah ko hkrati operirali dve ekipi. Imel je 106 bolniških postelj, vključno z devetimi posteljami v sobi za intenzivno nego. Porodnišnica je imela v tem času 100 bolniških postelj.258 Leta 1990 se je Ginekološki oddelek razdelil na Odsek za splošno ginekologijo, Odsek za patologijo zgodnje no sečnosti, Odsek za reprodukcijo in endokrinologijo ter Odsek za ginekološko onkologijo. Ko je leta 1993 Splo šna bolnišnica Maribor postala javni zavod, so Oddelek za ginekologijo in Oddelek za porodništvo ponovno zdru žili v Službo za ginekologijo in porodništvo. Njen pred stojnik je postal takratni doc. dr. Borut Gorišek, ki je nato postopno povezoval delo obeh oddelčnih kolegijev. Leta 1996 je komisija Ministrstva za zdravstvo in Medicinske fakultete v Ljubljani ocenila, da Služba za ginekologijo in porodništvo v Mariboru izpolnjuje vse pogoje za pridobi tev naziva klinika in oktobra 1996 ji je bil podeljen naziv Klinični oddelek za ginekologijo in porodništvo Maribor. Leta 1999 so potrdili novo organizacijsko strukturo, v okviru katere je ginekološko-porodniška klinična služba

RAZVOJ TRANSFUZIJSKE MEDICINE Transfusion Medicine

OCCASIONEM RAPERE PRUDENTIS EST Pametni zgrabi priloÅ¾nost

RAZVOJ TRANSFUZIJSKE MEDICINE 386

Laboratorijska dejavnost ZTM Preprečevanje prenosa bolezni s krvjo Leta 1960 so začeli kri vseh krvodajalcev testirati na povzročitelja sifilisa, leta 1970 na virus hepatitisa B (HBV), leta 1986 na humani virus imunske pomanjkljivo sti (HIV) in leta 1993 na virus hepatitisa C (HCV). Tehnike testiranja so se razvijale, začenši s testom VDRL in testom po Kolmerju za testiranje na sifilis, ki je trajalo dva dni in je bilo zanj potrebno pripraviti tudi reagente, npr. kom plement iz zajčje krvi. V ta namen so vzdrževali živalsko stajo. Velik napredek je bil uvedba radioimunskega (RIA) in encimskoimunskega (EIA) testiranja leta 1979. Uved ba avtomatiziranih sistemov za serološko testiranje na označevalce okužb in uvedba aparata za popolnoma avtomatizirano testiranje (1996) je pomenila pomembno

izboljšanje in dopolnitev programa. Neposredno dokazo vanje virusa HCV z metodo PCR so uvedli leta 2000, leta 2007 pa molekularno testiranje vseh treh omenjenih virusov in s tem je možnost prenosa bolezni s krvjo skoraj nična.27 Avtomatizacija testiranja in nove zahtevne tehni ke testiranja so bile nujne, pogojevale pa so racionalizaci jo, tj. testiranje velikega števila vzorcev na eni lokaciji, kar je pripeljalo do reorganizacije testiranja in transfuzijske službe, tako da teste EIA izvajajo v Ljubljani in Mariboru, teste PCR pa le v Ljubljani.28 Od leta 1986 testirajo kri za bolnike s pomanjkljivim ali nezrelim imunskim sistemom na citomegalovirus (CMV).

Zagotavljanje skladnosti transfuzije in diagnostično testiranje Napačna transfuzija je za prejemnika lahko usodna, zato je zelo pomembno zagotavljanje skladnosti med dajal cem in prejemnikom. Pri krvodajalcu določajo krvne skupine AB0 (1945), RhD (1953), od leta 2006 ostale antigene sistema Rh ter antigen K, po potrebi pa še dru ge antigene. Pred posamezno transfuzijo se od leta 1963 vedno izvede »navzkrižni preizkus« med krvjo prejemni ka in dajalca. Tehnika se je spreminjala od aglutinacijskih metod, uporabe encimov, antiglobulinskega testa in raztopin za pospešeno reakcijo do sodobnih mikrometod (test v gelu 1987) in računalniške podpore (1993). Po letu 1986 pri bolnikih z avtoimunsko hemolitično ane mijo (AIHA) in senzibilizacijami uporabljajo zahtevnejše tehnike elucije ter avtologne in alogenske adsorbcije. Za zahtevnejše primere senzibilizacij, prenatalno zaščito in sodelovanje pri proizvodnji IgG anti-D so od leta 1974 V odvzeti dajalčevi krvi redno preverja jo možnost okužbe z bolezenskimi kli cami, od leta 1986 tudi z virusom HIV. Fotografija z novi narske konference v letu 1986, ko so javnost seznanili z uvedbo testiranja krvi na virus HIV

uporabljali avtoanalizator za določanje eritrocitnih pro titeles.29 Od leta 1990 poteka avtomatizirano določanje krvnih skupin in nepričakovanih eritrocitnih protiteles pri krvodajalcih, pozneje delno tudi pri določanju skladnosti krvi za transfuzijo. Po uvedbi računalniškega informacijskega sistema v laboratorijih (1991–1993) je postalo mogoče sestavljanje registra redkih krvnih skupin, ki je nenadomestljiv pri iskanju krvi za senzibilizirane paciente. Sicer pa v prime rih, ko med slovenskimi krvodajalci ne najdejo skladnih eritrocitov za transfuzijo, sodelujejo s transfuzijskimi usta novami v Londonu, Amsterdamu in Bristolu. Leta 2014 so uvedli testiranje za register oseb s pomanjkanjem IgA. Osnovne teste so prva desetletja izvajali v vseh, tudi najmanjših transfuzijskih laboratorijih, z uveljavljanjem zahtev po zagotavljanju kakovosti, enaki varnosti trans fuzije v vseh bolnišnicah in nove tehnologije pa so bile potrebne in mogoče še organizacijske spremembe. Po letu 2005 rezultate predtransfuzijskih preiskav odčita vajo na daljavo s t. i. telekonzultacijami (prim. Irena Bricl, prof. dr. Primož Rožman ter inženirja mag. Marko Breskvar in dr. Marko Meža s Fakultete za elektrotehniko UL). Na ta način nadomestijo dežurnega zdravnika na centrih za transfuzijsko dejavnost in v bolnišničnih krvnih bankah.30,31 Do uvedbe novejših tehnik testiranja ni bilo veliko mož nosti za imunohematološko testiranje pri boleznih trom bocitne in granulocitne vrste. Po letu 1987 je določanje trombocitnih protiteles s fluorescenčno mikroskopijo se stavni del diagnostike pri bolnikih s sumom na imunsko

Priprava kostnega mozga (s celičnim ločevalcem) za zamrzovanje pred prvo presaditvijo ob koncu 80. let 20. stoletja. Na fotografiji sta hematolog, ka snejši primarij Jože Pretnar, in transfu ziolog Ljubiša Lukić (desno) Plazmafereza, moderen način odvzema plazme (ok. 2010). Na levi je transfuziologinja Melanija Vuksan

387 RAZVOJ TRANSFUZIJSKE MEDICINE

Razvoj dela v transfuzijskih laboratorijih (1950–2015) od steklenih pipet in pipetiranja z usti z nevarnostjo okužbe, do avtomati ziranega testiranja, varnega za osebje. Zapisovanje in večkratno prepisovanje podatkov z možnostjo človeške napake je ob uvajanju

računalniško podprtega informacijskega sistema nadomestilo odčitavanje črtne kode na epruvetah, vrečkah, izpisih, izvidih (na fotografiji je laboratorijska tehnica Irena Zadnikar)

trombocitopenijo in pri bolnikih z neodzivnostjo na trans fuzije trombocitnih komponent (prim. Marjeta Potočnik). Novejše tehnike testiranja (prof. dr. Primož Rožman, dr. Tadeja Dovč), delno razvite na ZTM (MAIPA), delno ko mercialne (ELISA) uporabljajo po letu 2001 za specifikaci jo trombocitnih protiteles. Po letu 2000 ugotavljajo pri sotnost HIT-protiteles (s heparinom induciranih protiteles proti trombocitom), po letu 2011 pa HIT funkcijski test s pretočno citometrijo, delno razvito na ZTM. Poleg granulocitnih antigenov ugotavljajo prisotnost granulocitnih protiteles pri imunskih nevtropenijah in sumu na imunski TRALI (s transfuzijo povzročena akutna okvara pljuč) (mag. Marjeta Maček). Z molekularnobiološkimi preiskavami so začeli leta 2004. Z njimi omogočajo tipiziranje antigenov na ravni DNA oziroma določanje krvnih skupin na genski ravni. Te postopke uporabljajo, kadar običajna serološka fenotipi zacija ni uspešna, zlasti po masivnih transfuzijah zaradi prisotnosti dajalčevih eritrocitov v krvi bolnika. Uvedba

genske tipizacije je olajšala tudi določanje trombocitnih in granulocitnih antigenov pri trombocitopeničnih in nevtropeničnih bolnikih.32 Do leta 1991 je bilo nemogoče ali težko kupiti serume za določanje krvnih skupin in so bili vezani na lastno pro izvodnjo. Serume za določanje krvnih skupin AB0 so za čeli proizvajati leta 1947, anti-D in antiglobulinski serum pa leta 1953. Monoklonska protitelesa anti-A in anti-B so pripravili leta 1987 v sodelovanju z Inštitutom Jožef Stefan in jih leta 1994 začeli proizvajati za rutinsko upo rabo (prof. dr. Vladka Čurin).33 Z uvedbo mikrometod in avtomatizacijo testiranja je proizvodnja serumov upadla. Leta 2003 so v okviru sistema kakovosti ustanovili laboratorij za končno kontrolo komponent krvi, kar je dop rineslo k nadaljnjim izboljšavam postopkov pri pripravi komponent, k zagotavljanju njihove kakovosti in varnosti transfuzije. Leta 2005 so uvedli označevanje vzorcev krvi bolnikov s črtno kodo in shranjevanje zamrznjenih vzorcev.34

Farmacevtska dejavnost v transfuzijski medicini V Sloveniji za odvzem krvi sredi 20. stoletja še ni bilo mo goče kupiti steklenic z ohranitveno raztopino za odvzeto kri, ne sistemov za transfuzijo. Vse to so morali pripraviti v Zavodu. Razvoj je potekal od gumijastih cevi do plastič nih sistemov za enkratno uporabo. Odvzem krvi so do leta 1982 opravili v posebej pripravljene steklenice z oh ranitveno raztopino, ki je omogočala shranjevanje krvi. Dopolnjevali in izboljševali so to metodo tako, da se je uporabnost konzervirane krvi podaljšala do 21 dni pri uporabi ACD in do 28 dni s CPD od leta 1985. To zahtevno delo je opravila mag. farm. Vera Maher. Na farmacevt skem oddelku so pripravljali tudi steklenice s heparinom za transfuzije pri srčnih operacijah in novorojenčkih. S pripravo reagenčnih raztopin za laboratorijsko uporabo, npr. raztopino papain-cisteina in drugih po naročilu labo ratorijev, so podpirali razvoj dejavnosti. Leta 1986 so za zbiranje krvi začeli uporabljati izključno plastične vrečke zaradi večje varnosti in širitve kom ponentne terapije, zato se je priprava steklenic za konzer

viranje krvi zmanjšala. Leta 1989 so pod vodstvom mag. farm. Nade Irgolič posodobili oddelek in začeli proizvajati infuzijske raztopine. V kontrolnem laboratoriju so izvajali kemijske in bio loške kontrole. Pripravljali so reagenčne raztopine ter sterilizirali medicinske pripomočke z vročim suhim zra kom, nasičeno vodno paro in z etilenoksidom za lastne potrebe in za potrebe slovenskih bolnišnic.35 Po spremembi tržnih razmer so prešli na dejavnost prometa z zdravili iz krvi, predvsem iz plazme slovenskih dajalcev in rekombinantnih zdravil na debelo. To delo je vodila mag. farm. Marjana Rus Iskra. Leta 2005 so pridobili verifikacijsko odločbo s strani Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP). Druga farmacevtska dejavnost je oskrba ZTM in cen trov z medicinskimi pripomočki in diagnostičnimi reagen ti. Še vedno izdelujejo laboratorijske raztopine, sterilizira jo in pripravljajo demineralizirano vodo za ZTM.