GRŠKA IN RIMSKA RELIGIJA, BOGOVI

IVAN TUŠEK - PAJO

Ελληνική και ρωμαϊκή; θρησκεία, οι θεοί ημίθεους και ήρωες

GRŠKA IN RIMSKA RELIGIJA ; BOGOVI, POLBOGOVI TER JUNAKI

ZA INTERNO UPORABO! 2017

GRŠKA IN RIMSKA RELIGIJA; BOGOVI, POLBOGOVI TER JUNAKI I.

DEL

VSEBINA 2013 Le za interno uporabo!

Vsebina 1 Uvod 2 Grčija, Hélada, Héleni 3 Pólis – grška mestna država 5 Grška in rimska relgija ter bogovi (religija, kult, prazniki) 6 Zgodovina grške religije 7 Predolimpijski bogovi (Káos, Gaîa – Gea – Gája, Réa – Rhéa – Reja, Urán, Krónos, Hiakínt, Titáni, Gigánti – Atlánt, Kiklópi, Prometêj) 10 Bogovi 14 Grški bogovi 19 (Zévs, Hêra, Témida, Héstija, Aténa, Apólon, Artémida, Áres, Hefájst, Afrodíta, Hêrmes, Démetra, Hád, Perséfona, Pozêjdon, Áte, Plúton, Tártar, Hélij, Dioníz, Pan, Seléna, Níke, Áol - Éol, Éos, Mája, Métida, Aheloos, Némezis, Galatêja, Nerêj, Prótej, Kibéla, Hésper, Hespêrija, Tíhe) Grška mitološka bitja in junaki – heroji 36 (Dioskúra, Devkálion, Múze, Sátiri, Kabíri, Tríton, Siréne, Nímfe-Nereíde, Narcís, ErínijeEvmeníde-Semnai, Gorgóne, Plejáde, Gráje, Móire, Hlórida, Níoba, Íris, Ejlejtíja, Ejréne, Hóre, Léto, Hárite, Menáde, Héstija, Harpíje, Harmoníja, Kalípso, Héba, Hékaba, Haríbda, Skíla, Ehídna, Grifóni, Evrópa, Évros, Léda, Neoptólem, Sízif, Héla, Astérija, Hékata, Atamánt, Ganiméd, Hipólit, Tífon, Pandóra, Êros, Erizíhton, Etéokles, Oríon, Plútos, Háron, Éter, Êreb, Hesperíde, Atalánta, Hipómen, Kliména, Hekatonhêjri, Amazónke, Pégaz, Hrizáor, Tánatos, Hípnos, Kêrber, Aherónt, Levkótea, Énio, Pont, Prótej, Kádmos, Hêraklej, Tezêj, Perzêj, Órfej, Jázon, Medêja, Ojdíp, Tétida, Ahíl, Héktor, Páris, Hélena, Mínos, Laokoónt, Enêj, Askánij, Orést, Ájak, Belerefónt, Himenáj, Asklépij, Kentávri, Agénor, Stíks, Kéto, Kére, Higiêia, Pelêj, Tántal, Télamon, Aktájon, Telémah, Hídra, Hiperborêjci, Lakedájmon, Argonávti, Enéida, Iliáda, Odisêja, Dájdal in Íkar, Endimíon, Adónis, Délos, Délfi, Laomedónt, antestêrije, lampadedromíja, Olimpijske igre, Olímp, Trója, Máraton, Termópile, Kólos) Zgodovina mesta Rima (Róma) 86 Zgodovina rimske religije 90 Rimski bogovi 94 (Júpiter, Junóna-Iuno, Vénera, Neptún, Plúton, Vulkán, Merkúr, Apólon, Márs, Diána, Minêrva, Cêrera, Satúrn, Bákhus, Prozêrpina, Kvirín, Vésta, Sol, Viktórija, Fortúna, Óps, Mája, Épona, Marmogio, Líber, Líbera, Juvéntas, Termín, avgúrstvo) Rimska mitološka bitja in junaki 104 (Favni-Silváni, Fúrije-Dire, Vestálke, Párke, Grácije, Flóra, Belóna, Ámor in Kupído, Páles, Kástor in Póluks, Lári, Máni, Penáti, Lemúri - Lárve, Fávstul, Genij, Fasti, Ekórna, Sibíla, Eskuláp, Hêrkul, Mítra, Fasces, Flamen, Tuliján, Órk, navmahíja, avatarji, Kdo je bil barbar?, Kolosêj) Dodatek: Etruščáni (Etrúsci), Amazónke, Itáliki, Latíni, Ilíri, Kélti, Véneti, Italija,… 113 Primerjava med grškimi in rimskimi bogovi (po imenih) 119 Izgovorjava nekaterih grških in rimskih mest 120 Uporabljena literatura 121 (I. del) in 399 (II. del) 1

UVOD Grško in rimsko obdobje, ki ga nekateri imenujejo tudi »antika«, je čas, ki ga lahko imenujemo tudi »obdobje herojev in junakov«, pa ne le po verskih prepričanjih in legendah, ampak po resničnih dogajanjih, ki imajo korenine v tem čudovitem svetu najlepših pripovedk iz starega sveta. Brez tega in priznavanja zunanjih sil ter moči, ki jim niso bili sami kos, so v strahospoštovanju do njih in tesnobnih občutkih na samotnih krajih, verjeli v bogove in duhove, ki so upravljali z njihovimi usodami in svetom, v katerem so živeli. Vse okoli ljudi je bilo večkrat nadnaravno, nerazumljivo in nepojmljivo, vendar božansko in le z obredi, ceremonijami in le s spoštovanjem so lahko zaustavili nepredvidljiva dogajanja v naravi, ki jih je obdajala in ki so jo morali ne glede na posledice sprejeti. Življenje ljudi je bilo tako odvisno od bogov in le-ti so jim dajali svoj blagoslov ali prekletstvo.

V boju z naravnimi silami so se obračali na heroje ali junake, ki so razpolagali z nadnaravno močjo (Hêraklej ali Hêrkul). Verjeli so, da jim ti junaki pomagajo v stiskah in posredujejo pri bogovih v človeško dobro, pa so tako bogovom in junakom pripravljali različne obrede, jih častili in jim žrtvovali. Bili so nesmrtni. Vendar je potrebno poudariti, da se tudi ti junaki niso mogli kosati z nesmrtnimi bogovi in so se spuščali v razne pustolovščine, kjer so tudi trpeli, prenašali hude muke, so pa za svoja dobra dela zaslužili tudi nesmrtnost in s tem prišli med bogove (Hêraklej, Ganimêd). Ob vsem tem pa ne gre zanemariti dejstva, da so imeli »prste vmes« bogovi, tako pri mučenju, kakor pri sprejemanju med nesmrtnike.

Nesmrtni bogovi niso le vladali svetovnemu vesolju, ampak so se med ljudi tudi vpletali (posebno v vojnah – trójanska) in na človeških hrbtih reševali svoje spore in medsebojna nesoglasja (tudi ljubosumje). Bogovi in junaki so bili prisotni povsod v naravi ter znani po divji moči in junaških dejanjih (tako nesmrtniki, kakor smrtniki) in le njim gre zahvala, da svet teče po ustaljenih tirnicah, kakršne določajo, pa čeprav so le-te včasih nepredvidljive in takrat šele pokažejo svojo moč, ki se ji ni mogoče upirati in nasprotovati.

Vsaka zgodba ali legenda ima več različic, ki pa se med seboj dopolnjujejo in tako zasledimo v njih ljubosumje (Hêra), prelepe čarodejke (Kírka, Medêja), strašne pošasti (Siréne, Gorgóne, Skíla in Háribda, Tifon, Kiklópi,…), pogumne in nepremagljive junake (Hêraklej, Tezêj, Perzêj), dobrotnike človeštva (Prometêj, Kentáver Híron), radovedna ženska bitja (Pandóra), ki so tudi neusmiljeno kaznovane (Antígona), lepotice (Afrodíta, Diána), modre in bojevite boginje (Aténa, Minêrva), pa tudi bojevite (Áres) in maščevalne bogove (potop Atlantíde). Veliko je opisanih pustolovščin (Odisêj, Enêj, Jázon in Argonávti, Dédal in Íkar, …) in seveda tudi krvnih pregreh (Ójdip in Jokásta, Medêja, rojstvo Adónisa) ter veselja in razvratnosti (Pán, Dioníz,…). Tako se srečujejo nadnaravne sile, junaki s svojimi junaškimi deli in trpljenjem ter peklenske pošasti. Razkriva se ljubosumnost, strastne ljubezni in z grozo vzbujajoče muke (Prometêj, Sízif,…) ter mlake krvi. Zgodbe o njihovih doživetjih in delih se pojavljajo v literaturi, v slikarstvu in kiparstvu (Hêraklej,Tezêj, Perzêj,…) in ne nazadnje imajo svoje mesto v arheologiji (reliefi na grobnicah in v templjih), saj so njihova junaška dejanja in bogovi vedno prisotni: izklesani v kamnu, na freskah, keramičnih predmetih, kovancih in vpihnjeni v različnih prizorih na steklu. Vendar bogovi, kakor njihovi junaki, živijo kot ljudje, podobno razmišljajo in se tudi podobno obnašajo (se prepirajo, zganjajo ljubosumje, se veselijo in se tudi jezijo), vendar pa vedno ohranjajo določene moralne vrednote.

In na koncu lahko ugotovimo, da so si Grki in Rimljani ustvarili podobno mitologijo, le da imajo bogovi in njihovi junaki o vesolju nekoliko drugačna razmišljanja in drugačna imena.

Ljudem so pomembne njihove predstave o nastanku vesolja, nesmrtnih bogovih in smrtnih junakih, ki jim nato služijo v boju za premagovanje vsakdanjih težav v življenju. Ljudje večno živijo v strahu pred nadnaravnimi silami in bogovom, za uspešna posredovanja ob naravnih neprilikah ter pomoči, postavljajo svetišča, kjer jim prerokujejo prihodnjost, v zahvalo pa jim žrtvujejo ter opravljajo obrede v njihovo čast. Gospodarici človeške usode pa sta bili grška Tíhe in rimska Fortuna, boginji sreče tako grškega kot rimskega ljudstva.

2

GRČIJA, HÉLADA, HÉLENI (Hellás, Héllenes; po letu 27 pr.n.št. so Rimljani večji del Grčije imenovali provinca Ahája)

Hélada in Héleni sta naziva, s katerima so Grki v klasični dobi označevali Grčijo in Grke.

Grčijo lahko razdelimo na tri dele: 1) na polotok južno od Istmósa (Korintska ožina široka 6 km; danes prekop) ali znan kot polotok Peloponéz; 2) na ozemlje severno od Istmósa ali Ambrákijskega zaliva na zahodu in reke Penêj na vzhodu (Tesálija ali celinska Grčija); 3) in na Épir, Makedonijo in Trákijo (katerih prebivalci so se v južnih delih komaj prištevali med Grke).

Homêr jih je imenoval Ahájci, Argivci in Danájci; z imenom »Panhéleni« je označeval severne Grke v nasprotju z južnimi. Hézíod ime Hélada uporablja kot splošno oznako za Grčijo od 7. stoletja pr.n.št. in tako označujejo Grki sebe in svojo deželo z imenoma, ki so ju izvajali iz mitološkega prednika Hélena [Héllen, prednik in ustanovitelj Hélenov, Pirína in Devkálionova hči-sin ter mati-oče Dórosa (Dôros), Ájola (Éol) in Ksuta (Xoûthos), katerega sinova sta bila Íon in Aháj (Acháios)]. To so bili torej predniki etničnih skupin Grkov v zgodovinskih časih: Dórcev, Eólcev, Jóncev in Ahájcev.

Homêr Hélada je bila dežela Hélenov, ki so imeli skupen jezik, vero in običaje, v nasprotju z deželo barbarov. To ime je zaobjelo vse dežele, kjer so bili naseljeni Héleni (grško celino, Peloponéz in grške otoke), kar je vključevalo tudi kolonije in grška mesta na obali Male Azije. Od 4. stoletja dalje so se Grki iz Vzhodnorimskega cesarstva sami poimenovali za Romajce (Rhomaioi, »Rimljani«), ime »Héleni« Héziod pa je pridobilo pomen poganov. Rimljani so si grški svet začeli prisvajati v 2. stoletju pr. n. št. in so ga do konca osvojili v 1. stoletju n. št.

Pa še to: Grki so sami sebe imenovali Héleni po nekem prvotnem plemenu na jugu Tesálije.

Graji pa so bili pripadniki nekega plemena na zahodu Grčije in je na splošno postalo ime za Grke in tako sta imeni Graeci in Graecia izpeljanki iz Graji. Le-ti so se udeležili kolonizacije Kúm (Cúmae zahodno od Neapólisa), najstarejše grške naselbine v Italiji (okrog leta 750 pr.n.št). Rimljani so po letu 27 pr.n.št. ustanovili grško provinco, ki so jo imenovali Ahája. »Grški svet« je bilo področje, kjer je bila grščina glavni jezik ali jezik vladarjev in uprave. To je bilo področje klasične Grčije (Peloponéza, Épira, Makedónije, Trákije in kolonij Velike Grčije ali Magna Graecia z južno Italijo in Sicílijo), ki se je polagoma romaniziralo skupaj z Egiptom, Kirenáiko, Malo Azijo, Sírijo, severno Arabijo in Mezopotamijo. Ves grški svet (klasična Grčija z otoki in Velika Grčija) in tudi dele severne Afrike, Hispánije, Gálije, Britanije, Ilírika, Panónije, Dácije, Mézije s Póntom, Malo Azijo, Sirijo in Judejo so Rimljani osvojili do konca 1. stoletja n. št. in jih spremenili v province.

3

GRŠKE POKRAJINE: -

na severu Makedónija in Halkídika, južno Tesálija in Epir (na jugozahodu); sledi otok Evbéja (Eubóia) in južneje polotok Átika; na severu polotoka Peloponéza je pokrajina Ahája; nato so proti jugu Arkádija in Argólija ter proti zahodu Élida; še južneje Mesénija in vzhodno od nje Lakónija; in nato otok Kitêra (Kýthera).

Grčija okrog leta 330 pr.n.št.

4

PÓLIS (»mesto«) – grška mestna država

Pólisi so bile grške mestne državice. To so bile neodvisne skupnosti, ki jih je bilo v Grčiji in njenih kolonijah nekaj sto in so bile ob koncu »temne dobe« (to je čas železne dobe od 1125 dalje, ki je trajal okrog 300 let in v katerem je značilno redčenje ter izseljevanje prebivalstva v odmaknjene dele grškega sveta; zabrisal se je spomin na vrednote in blišč mikénske kulture; izginilo je tudi poznavanje pisane besede) značilna politična enota grškega sveta. V 7. stoletju pr. n. št. je bilo v Grčiji okrog 800 samostojnih držav – polisov.

Dogodki v zvezi s »temno dobo« so: propad mikenske Grčije ali »vrnitev Hêraklovih sinov«, pa tudi »dorska selitev« (okrog 1200 pr. n. št. se Dorci, pod pritiskom drugih ljudstev, predvsem Ilírov, naselijo v severni in gorati Grčiji, na otokih s Kikládi, Kréto ter Ródosom ter vzhodno in južno obalo polotoka Peloponéza) ter preselitev Grkov prek Egejskega morja na obalo Male Azije, ki so se imenovali »jonski« Grki. Leta 800 pr. n. št. so bili prebivalci Grčije v glavnem razporejeni kot v klasični dobi, strnjeni v majhnih, samostojnih mestih. V naslednjem stoletju so ponovno odkrili veščino pisanja.

Pólis je sestavljalo eno samo mesto s trdnjavo (akrópolo) in trgom (ágora) ter sosednjimi vasmi. V mestu in okolici so živeli državljani, upravljanje pa je bilo v mestih v rokah meščanov, ki jih je za to delo pooblaščala ustava. To so bili aristokrati (»vladajoče plemstvo«), oligarhi (»vladajoča premožna peščica posameznikov ali družin«) in demokrati (»moški državljani iz ljudstva«, ki so se najbolj približali »vladavini ljudstva« v Aténah v 5. stoletju pr. n. št.). Na čelu vlade so bili: skupščina (eklesía; ki je v Aténah vključevala vse odrasle državljane moškega spola nad 18 leti), svét (bulé ali »svetovanje«, »skleniti«; državni svét, ki je izvrševal odločitve skupščine in pomagal pri vsakodnevnem vodenju države med prvimi pripisujejo Sólonu v Aténah v začetku 6. stoletja pr. n. št., kjer je svét štel 400 moških članov ali »svét štiristotih«) in oblastniki (arhónti, gr. árchon; najvišji državni uradniki, ki so imeli široka sodna in izvršna pooblastila; verske dolžnosti je prevzel kraljevski arhónt ali bazilej - »archón basileus«, ki je bil odgovoren za stare verske obrede: misterije, lenáje in antestêrije ter predsedoval sodnemu zboru areopága; polemárh ali gr. polémarchos, ki je prevzel poveljstvo nad vojsko; in še prvi ali eponimni arhónt ali archón epónymos, po katerem se je imenovalo tekoče leto; njegova dolžnost je bila varstvo državnega premoženja in družine ter je vodil praznike: panatenáje, ki so jih praznovali 28. in 29. julija skupaj z rojstvom boginje Aténe, zaščitnice mesta in dionízije, praznovanja v čast boga Dioníza, ki so se delila na »kmečke dionízije« v mesecu decembru in »mestne« ali »velike dionízije« v mesecu marcu).

Državljani v pólisu so imeli določene obveznosti: častiti so morali državne bogove, prisostvovati njihovim obredom, izpolnjevati vojaško obveznost, plačevati davke in se ravnati po zakonih. Veliko prebivalstva v mestih so predstavljali sužnji in priseljenci (metójki), ki pa niso imeli državljanstva.

Med pólisi so bile neskončne vojne, saj so bili le-ti neodvisne mestne državice. Med najbolj znane štejemo Aténe in Šparto (Spárta). V 4. stoletju pr.

Aténe n. št. so v osvajalnih pohodih Aleksándra Makedonskega izgubile neodvisnost, vendar Aristótel pravi, »da pólis pripada vsem stvarem v naravi in tako je človek tudi bitje, ki po naravi mora živeti v pólisu«.

Podobne mestne državice so se ustanavljale tudi še kasneje v zgodovini (keltski oppidum, italska mesta), vendar niso bile nikoli več popolnoma samostojne v političnem in vojaškem pogledu.

5

GRŠKA IN RIMSKA RELIGIJA TER BOGOVI Religija izhaja iz grško-latinske besede religiō, -ōnis, kar pomeni: bogoslužje, bogočastje, čaščenje (bogov), pa tudi verski obred. Poznali so tudi nočno bogoslužje ali slovesnosti (predvsem v čast Príapu, bogu plodnosti). V drugačni besedni zvezi pa lahko pomeni tudi svetinja, svetost, sveta verska obveza ali verska zavezanost.

Kult je čaščenje boga ali junaka z različnimi obredi in ceremonijami. Verovanje v bogove, njihovo spoštovanje in priznavanje je bilo pri Grkih in Rimljanih stvar izpolnjevanja dejanj, povezanih z njihovim čaščenjem. Najpomembnejše pri kultu je bila daritev bogu v obliki žrtve, pitne daritve ali posvetitve (darovanje predmeta). Daritev pa je spremljala molitev po načelu »do ut des« (»dam, da boš dal«).

Prazniki niso bili vedno religioznega značaja, pa tudi ne povsem posvetni. Pogosto so nudili priložnost za vsesplošno zabavo: gostije, atletska tekmovanja, dramske igre in opolskosti. Grški praznik (panegyrikós) pomeni srečanje celotnega (vsega) ljudstva pri čaščenju v skupnem svetišču. Bili pa so tudi krajevnega značaja ali pa odprti za vse prebivalstvo (panhélenske igre), na deželi pa so bili predvsem agrarnega izvora. Svoj praznični dan je imel vsak bog.

Rimski prazniki (feriae) se po vsebini niso veliko razlikovali od grških, predvsem pa ne v igrah (športnih), nekoliko bolj v gledališču (teater – grška tragedija, rimska komedija in amfiteater – borba in kri).

Káos

Krónos

Atlánt

6

Urán

ZGODOVINA GRŠKE RELIGIJE O religiji celinske Grčije vse do prihoda mikenskih (indoevropskih) Grkov okoli leta 2000 pr. n. št., ne vemo ničesar. Verjetno pa je bila le-ta podobna religiji minójske Kréte, kamor je vpliv mikenske Grčije segel šele po letu 1450 pr. n. št.

1. a) Minójska (kretska) religija Čaščenje se je odvijalo sprva v votlinah in svetiščih na vrhu planin. V njih so ponoči v čast bogovom kurili kresove. V palačah so arheologi odkrili majhne oltarje, nato pa še svetišča, ki so bila poznana iz ikonografije, kjer je prikazan tudi obstoj drevesnih svetišč. Povsod sta prisotna kultna simbola: bikovi rogovi in dvoglava sekira – labrýs (po Plútarhu), orodje za žrtvovanje pa v rokah kralja. Ti predmeti in miti o Minotávru kažejo na kult bika, ki pa ni nikjer omenjen. Razvidno je, da je h kultu sodil tudi ples, obstajajo pa tudi številne podobe boginj: Velike Matere ali Kibéle (»golobja boginja«, »kačja boginja«, »gospodarica živali«), ob njih pa se občasno pojavi tudi manjše moško božanstvo.

1. b) Mikénska religija Mikénska Grčija ima za osnovo domače izročilo, ki očitno sprejema tudi dele minojske religije z ženskimi božanstvi. Na glinastih ploščicah so v linearni piktografski pisavi odkrili imena številnih bogov iz poznejših časov, kot so: Zévs, Pozêjdon, Eniálij, Paján – ime boga zdravilstva na tablicah, Ejlejtíja, Hêra, Arés ali Hêrmes in Dioníz. Številne boginje imajo ime Potnia (»gospodarica«), kar pomeni pomembnost in priljubljenost ženskih božanstev, saj so to »gospodarice« Atáne (mogoče v povezavi z Aténami), labirinta, konj in zrnja. Po zapisih na ploščicah sodeč so bila darovanja velika, saj so bila gospodarsko pomembna tudi za svečenike in druge božje služabnike. Tako piše, da so bogu Pozêjdonu darovali pšenico, vino, bika, deset hlebcev sira, ovnovo runo in med. Daritev je imela vrstni red: najprej zrnje, nato pijača (vino), živalsko meso, brezmesna daritev in nazadnje za očiščenje ovčje runo. Vse z verovanjem je potekalo v organizaciji kraljevske palače.

2.) Temna doba Ta je trajala od propada mikénske civilizacije okoli leta 1125 pr. n. št., pa skozi čas revščine v temni dobi do okoli leta 900 pr. n. št. Eden od vzrokov propada je »dorska selitev« Grkov v severno Grčijo, na Kikládske otoke, Kréto in Ródos ter na Peloponéz in »jónska selitev« Grkov preko Egejskega morja v Malo Azijo. Ohranila se je vsaj polovica mikénskih bogov, na ploščicah pa sta zapisana tudi dva nova: Apólon in Afrodíta.

V začetku 8. stoletja, ko je pričelo življenje v Grčiji ponovno cveteti in se razvijati, je bilo opaziti, da kulti iz mikénskega časa odhajajo v pozabo tudi v svetih krajih, kot so: Délfi, Délos, Elevzína in Olímpija. Zaobljubne daritve so cenili le še kot starinske vrednote in jih polagali v svetišča, ki so nastala med temno dobo ali v 8. stoletju. Tip grškega svetišča, ki je izšel iz temne dobe se je razlikoval od prejšnjega po trojni sestavi: oltar na prostem za žgalne daritve, tempelj in kultna podoba v njem. Pomembno je vedeti, da so bila grška svetišča domovanja njihovih bogov, ne pa mesta, kjer so se verniki zbirali k čaščenju.

Takšno najstarejše svetišče je ohranjeno v Herájonu na otoku Sámosu.

V naslednjem stoletju so zopet odkrili veščino pisanja, ki je s padcem Mikén utonila v pozabo. Zopet so navezali trgovske stike z Vzhodom in pričeli raziskovati Zahod, kjer so ustanavljali nove naselbine in Grčija je izstopila iz »temnega obdobja« ter prestopila v čas, o katerem že obstajajo pisna pričevanja.

7

3.) Klasična doba Grki bi se nemara strinjali z zgodovinarjem Heródotom, da sta pesnika Homêr in Héziod dala imena bogovom in njihovemu čaščenju. Homêr je imel božjo družino sestavljeno iz 12tih olímpijskih bogov (Zévs, Hêra, Pozêjdon, Aténa, Apólon, Artémida, Afrodíta, Hêrmes, Démetra, Dioníz, Hefájst in Áres), ki imajo človeške značaje in obnašanje, vendar se od ljudi ločijo po svoji moči in nesmrtnosti. Pesnik Hezíod jih je v svoji »Teogoníji« (Theogonía; grška pesnitev z okoli 1000 verzi v heksámetru – šesterec ali pripovedni šesterostopni verz o bogovih in njihovem rodoslovju) povezal v rodovnik in sistematiziral množico božanstev. Zévs in olímpijski bogovi so opisani kot »tretja generacija bogov«, ki imajo moč: od »prve« je pomembna le Gáia (Zemlja), od »druge« pa prastarša olímpijskih bogov Krónos (Čas) in Réa (Velika mati). Grki pa so imeli poleg 12-tih olímpijskih bogov še mnoga druga božanstva, ki jih je Homêr izločil. Tako sta bila recimo Démetra in Dioníz, ki predstavljata plodnost in naslado, pri Homêrju komajda omenjena.

Po ljudskem verovanju so bili bogovi vsepovsod, vsaka stvar je imela svojega boga ali nímfo (Nýmphai; izvir, reka, morje, zemlja, nebo, vino,…), splošen pomen je imel kult junakov in kult mrtvih, prav tako kulti frátrij (bratovščin) in démov (manjša božanstva med človekom in bogovi). Čaščenja bogov so bila na prostem, procesije z glasbeno spremljavo (lirika) pa so romale k oltarju boga, kjer so opravljali svečeniki žrtvovanja. V religiji ni bilo nobene organiziranosti ali verovanja v posmrtno življenje, razen v misterijih.

Izraza »religija« Grki ne poznajo, vendar ima podobnost v besedi eusebéia, kar pomeni »pobožnost«. Novosti v čaščenju bogov in novih bogov niso marali. Vsako mesto je častilo svoja božanstva in imelo svojega boga zaščitnika: Kórint je imel Pozêjdona, Árgos je imel Hêro, Aténe so imele Aténo,… S tujci so sprejemali tudi tuje bogove. Aténe so tako sprejele traško boginjo Béndido (enačijo jo z Artémido in slavnosti v njeno čast so bile konjske dirke z baklami), pa tudi Pána (boga pastirjev) in Asklépija (sin boga Apólona in polbog zdravilstva). Tuje bogove so spoštovali in jih poizkušali enačiti s svojimi. Skupaj pa jih je držala vera v Hélado (Grčijo) in Olímpijo (Olympía; Zévsovo svetišče na gori Olímp) ter olímpijske igre, ki so se odvijale v kraju 275 km severno od gore Olímp (Ólympos) od leta 471 pr. n. št.

4.) Poklasična doba Stari bogovi in miti so izgubili svoj pomen med izobraženci v času helenizma (obdobje grške kulture po smrti Aleksándra Velikega leta 323 pr.n.št.). Središče helenizma je bili mesto Aleksandríja (gr. Alexándreia, lat. Alexandria) v Egiptu, tekmeci pa so bili Pêrgamon (Pérgamon) v Mali Aziji, Antiohíja (Antiócheia) v Siriji in Aténe v Grčiji.

Ob nasledstvenih bojih po smrti Aleksándra Velikega: Ptolemájci v Egiptu, Selevkídi v Siriji in Mali Aziji, Antigonídi v Makedoniji in nazadnje Atalídi, ki so s pomočjo Rimljanov ob koncu 3. stoletja pr.n.št. dobili večji del selevkídskega ozemlja, je helenizem prodrl v vse oblike grškega duhovnega življenja: književnost (Políbijeve zgodbe,…Apolónij Rodoški z Epom o Argonávtih,…), filozofijo (epikúrejci in stóiki, ki imajo vpliv tudi na Rimljane in krščanstvo), religijo (mestni kulti in stara vera z olímpijskimi bogovi so izumirali in s tem so veliki pomen dobila azijska in egipčanska božanstva, Sarápis – bog mrtvih in obnovljenega življenja ter zaščitnik mesta Aleksandríje; prišlo je do vzpona mističnih verovanj), znanost in izobrazbo (muzêion je bil namenjen proučevanju jezika in književnosti, dosežki v matematiki: Arhiméd, Evklíd, astronomiji: Aristárh je postavil prvi hipotezo, da se Zemlja in planeti vrtijo okoli Sonca, Hipárh, biologiji in v medicini: Herófil in Erazistrát) ter umetnost (Praksítel: Afrodíta z Mélosa, Míron: Metalec diska, Samotraška krilata Níke, Umirajoči Galec iz Pêrgamona).

8

V antični Grčiji ni bilo politične, bila pa je religiozna enotnost. Zévsa so v začetku častila vsa plemena, ki so se v Grčijo priselila in prav tako so častili tudi Apólona, Pozêjdona, Aténo, Hêro, Démetro, ki so počasi prevzemali lastnosti predgrških božanstev. Postopoma pa se je razvila predstava o olímpijskih bogovih in v ta »svet bogov« sta vnesla red Homêr in Hezíod. Zévs je postal vrhovni bog, ki so mu bili podrejeni njegova žena Hêra, Pozêjdon, Démetra, Apólon, Artémida, Hêrmes, Héstija, Áres, Afrodíta, Hefájst, Aténa in drugi.

Bogove so častili s priprošnjami in žrtvami na odprtem, v svetih gajih in pri določenih naravnih znamenjih ali krajih in prav na takih mestih so nato nastali templji. V pohomêrskem obdobju pa se je razvilo veliko orgiastičnih kultov (Dioníz). Voljo bogov so skušali dognati preko orakljev, nazadnje pa so bile tu še boginje usode, na katere človek ni mogel vplivati. Grška religija je bila pripravljena sprejeti tudi druga božanstva in tako je za helenizem (pa tudi rimsko cesarstvo) značilen razvoj kultov v čast boga zdravja (Eskuláp), misterijev, prerokovanj in čaščenje tradicionalnih lokalnih kultov; sledil je množičen vdor orientalskih božanstev (Ozíris, Ízida, Serápis, Kibéla, Adónis, Astárta, Dérketo, Mítra,…), pa tudi kaldejske astrologije (Babilon) in egipčanske čarovniške prakse; temu je sledil kult vladarjev (apotheóza ali »pobožanstvenje«) povezan s kultom herojev (Lizánder, Aleksánder Veliki,… ki so jim pridajali imena: Sóter – »rešitelj«, Everget – »dobrotnik«, Epifan – »prikazujoči se bog«, Státor – »ohranitelj« ali »ustavitelj«,…). Po 2. stoletju pr.n.št. so sprejeli tudi kult Rima in z njim povezan tudi kult cesarjev.

Grška religija je doživela propad le zaradi svoje okostenelosti mitologije, razbohotenja zapletenega praznoverja in neobvezujočega pojma boga.

Sem sodijo še razlage pojmov: demon, hêrme, magija, oskrunitev, posmrtno življenje, prazniki, preročišča in prerokbe, vedeževanje, Tíhe, žrtvovanje,…

Apólonovo preročišče v Délfih

9

PREDOLIMPIJSKI BOGOVI

KÁOS (Cháos; »zevajoča praznina«) V grški mitologiji »brezoblična gmota« ali počelo vseh stvari in začetek prvih grških prabogov.

Grška mitološka zgodba pravi, da je bil v začetku le Káos – praznina, napolnjena z meglo in nato so iz Káosa nastali: Gája (Gheía, lat.: Géa ali Zemlja), Tártaros (brezno podzemlja ali temna globina) in Êros (ali sila ljubezni), pa tudi Êrebos (Tema, Mrak) in Nyx (Noč). Iz Teme in Noči sta nastala Zrak (Aer) in (dnevna) Svetloba (Leykós).

Noč je tudi mati božanstvev: Usode, Smrti, Spanja, Starosti in Bede. Nato je Gája sama iz sebe rodila Urána (Ouranós) – Nebo (Aithér; lat.

Caelum), Gore in Mórja (Póntos), nato pa še (z Uránom) Titáne (6 velikanov), Titánke (6 velikank) in Kiklópe (enooke velikane, kovače Gája in Krónos Zévsovih strel; prav tako sinovi Urána in Gáje: Brónt – »gromovnik«, Stêrop – »bliskač« in Árges – »lesketač«), ki so za Zévsa izdelovali »grome in strele« in mu pomagali v vojni proti Titánom ter so tudi Hefájstovi pomočniki.

Gája je rodila tudi storoke pošastne Gigánte, Hekatonhêjre (Hkatóncheires, »storoki«) po imenih: Briárej, Kótos in Gíes, ki prav tako pomagajo Zévsu v vojni proti Titánom.

Hiakínt (gr. Hyákinthos), tudi Hijacínt (lat. Hyacinthus) je bil v grški mitologiji eden izmed predolímpijskih bogov (vegetacije), drugače pa prelepi mladenič iz Amíkel (Amyklai je bilo starodavno mesto in sedež kraljeve palače v bližini Šparte), ki sta ga ljubila tako bog Apólon kakor Zéfir (zahodni veter), vendar mu je bil Apólon ljubši. Zéfir je iz ljubosumnosti pihnil v disk, ki ga je vrgel Apólon, z njim zadel Hiakínta in ga ubil. Iz njegove krvi je pognala roža, ki nosi njegovo ime (vrsta perúnike): hijacínta (sredozemska čebulnica).

Biblija pravi: »Na začetku je bila BESEDA!«; pesnik Hezíod pa: »Najprej je bil KÁOS!«

Gája, mati vseh bogov 10

TITÁNI (Titânes; »bogovi«) Predolímpijski bogovi so bili otroci Urána (Nebo) in Gáje (Gaía, lat. Gea; Zemlja), ki je bila hči Kaósa ter Uránu mati in žena.

Rodila mu je 6 sinov (Titánov: Okéan, Kojós, Krios, Hiperíon, Jápet in Krónos) in 6 hčera (Titaníd: Téje, Réje, Témide, Mnemózine, Fójbe in Tetíje), ki jih je Titán Krónos požrl. Njegov najmlajši sin Zévs je s pomočjo matere in Titánke Réje (Rhéa) prisilil Titána ter očeta Krónosa, da je otroke izbljuval in vnela se je bitka (titanomahija; mahairos pomeni v grščini meč) med Titáni in kasnejšim vrhovnim bogom Zévsom. Na stran Zévsa so stopili tudi Kiklópi (enooki velikani), Hekatonhêjri (»storoke« pošasti s petdesetimi glavami) in Titán Prometêj. Titáne so po desetih letih premagali ter jih zaprli v Tártaros, kjer jih stražijo Hekatonhêjri. Prometêj in Atlánt (tudi Átlas) sta bila tudi otroka Titánov in prav Atlántu so za kazen naložili, da mora na plečih nositi nebo.

Najpomembnejša Titána sta bila Okéanos (svetovno morje, ki iz vseh strani obdaja zemljo) in njegova žena ter morska boginja Tétis. Iz njunega zakona izvirajo vse reke in studenci.

Titánski par Kojós in Féba sta rodila Léto (Apólonovo in Artémidino mater) in Astérijo (boginjo zvezd in mater nočne boginje Hékate). Titána Hiperíon in Teá sta imela otroke: Hélija - Sonce, Seléno – Mesec in Éos – Zóra (tudi Zarja). Titán Krios se je oženil s hčerko Póntosa Evribijo in iz njunega zakona so se rodile Zvezde in Vetrovi, Titán Iápetos se je oženil z drugo hčerjo Morja Kliméno, ki je rodila sinove Atlánta (nosi nebo), Prometêja, Epimetêja in Menetija (pastir Hádovih čred). Titánki Mnemózina (boginja spomina in mati devetih muz) in Témida (boginja pravnega reda), pa sta postali Zévsovi ženi.

Titána Krónos in Réa pa sta bila oče in mati olímpijskih bogov.

Eden najbolj znanih Kiklópov (Titán) je bil tudi Polifém (Polýphemos), ki je bil Pozêjdonov sin in je opisan (Homêr: Odisêja) kot divji, enooki velikan, pastir ovac in koz na otoku Sikelía (domnevno na Sicíliji).

Legenda: Na svoji desetletni poti proti domu je Odisêj z dvanajstimi svojimi vojščaki vstopil tudi v Polifémovo votlino. Ko se je Polifém s čredo vrnil domov v votlino, je z ogromno skalo zaprl vhod v votlino, kjer je odkril vsiljivce ter dva ubil in požrl. Naslednji večer je Odisêj, ki je bil čez dan zaprt v votlini in videl kako so bili razkosani še štirje izmed njegovih mož, Poliféma opil z vinom in ga z ošiljeno palico oslepil. Polifému je pred tem dejal, da mu je ime Nihče (Outis) in ko so na Polifémov krik prihiteli ostali Kiklópi, jim ta reče, da ga ubija Nihče in so odšli. Naslednje jutro je Odisêj zvezal po tri ovne skupaj in pod njih skril po enega svojih bojnih tovarišev. Slepi Polifém je zjutraj spustil svojo čredo na prostost in z njo tudi Odisêja s tovariši. Ker je Odisêj zasmehoval Poliféma, je le-ta za odhajajočo ladjo metal skale in jo skoraj zdrobil. Po helenističnem pesniku Teókritu, se je neomikani Polifém zaljubil v nímfo Galatêjo, ki pa ga je zavrnila, medtem ko je pesnik Ovídij zapisal, da je jezni Kiklóp Polifém s skalo zdrobil Galatêjinega ljubimca Ákisa.

Zévs jih je za kazen zaprl v Tártaros (najgloblje brezno), ki mu je vladal Zévsov brat in sin Krónosa ter Réje, Hád (v grščini pomeni »gospodar podzemlja«), Titánu Atlántu (Atlás) pa je za kazen naložil, da mora na svojih plečih nositi nebo (glej Atlás; str. 400). Med Titáni so bili tudi Okéanos, ki je iz vseh strani obdajal Gájo (Zemljo) in Hiperíon (Hyperíon), mož svoje sestre Téje, s katero je spočel sina Hélija (boga Sonca) ter hčere Seléno (boginjo noči ali Luno), Éos (boginjo jutranje Zarje) in Astêrio (boginjo zvezd). Še enkrat se vrnimo k 11

Gáji, ki je bila vedno navzoča pri zaprisegah, saj je vedela vse, kar se je dogajalo na Zemlji.

Po njenem nasvetu je Krónos (najmlajši med Titáni) skopil s srpom svojega očeta Urána in Gája, ki je bila poškropljena z njegovo krvjo, je postala mati Gigántov (pošastna in orjaška bitja) in Erínij (boginje maščevanja in kaznovanja); svojemu sinu Tártaru pa je rodila Tífona (pošast s stotimi kačjimi glavami, ognjenimi očmi in gromkim glasom), ki ga je Zévs napadel s strelami, zalučal v Tártar in pri tem mimogrede zanetil in zbudil Etno.

Prometêj (Promethêus; »naprej misleči«) je bil sin Titána Jápeta in Nereíde Témide (ali Okéanove hčere Kliméne) ter eden od Titánov. Bil je bog ognja (Zévsu je ukradel iskro iz Hefájstovega ognjišča – ker Zévs ljudi ni maral – in le-to prinesel med ljudi v steblu janeža – narthex) in borec za človeštvo proti sovražnosti bogov. Ljudi, ki jih je ustvaril iz gline, je naučil raznih spretnosti in tako izboljšal njihovo primitivno življenje ter je bil zato tudi bog rokodelcev. Ker Zévsu ni hotel izdati skrivnosti o Tétidini poroki, ga je le-ta priklenil na skalo (v Kavkazu), kjer mu je vsak dan orel kljuval jetra, ki so se mu ponoči obnovila.

Legenda: Po legendi je Prometêj ustvaril ljudi iz gline. Osvobodil ga je Hêraklej. Prometêj je z zvijačo premamil Zévsa, da je ob žrtvovanju bogovom dobil slabši del žrtve (kosti in mast), ljudem pa je pustil meso. Za maščevanje je Zévs ukazal Hefájstu (grški bog ognja in rokodelcev), da naj iz gline naredi žensko – Pandóro, ki ji je Aténa vdihnila življenje, ostali bogovi pa oskrbeli z vsemi darovi (od tod ime »z vsem obdarjena«), Hêrmes jo je naučil laskanja in prevare, Zévs pa ji je podaril eno od dveh amfor s pokrovom (tudi »Pandórina skrinjica«). Kot darilo so jo dali Prometêjevemu bratu Epimetêju (Epimethêus, »pozneje misleči« ali »pozno razmišljajoči«), ki jo je z veseljem sprejel, čeprav ga je brat posvaril, da naj ne sprejema Zévsovih daril. V prvi amfori so bile shranjene vse dobre stvari, v podarjeni amfori pa so bile shranjene vse vesoljne tegobe in bolezni. Prelepa Pandóra ni mogla prepričati moža, da bi amforo odprl, pa jo je iz radovednosti odprla sama. Iz nje so švignile vse nesreče za ljudi, kot so nasilje, sovraštvo, ljubosumje, krutost, jeza, ošabnost, norost in strast, revščina, lakota, bolezni, muke, starost in smrt ter se razsejale po vsem svetu. Na dnu amfore pa je v uteho ljudem ostalo le še upanje. Epimetêju je Pandóra rodila hči Piro. Danes je Epimetêj satelit planeta Satúrna.

Po zmagi nad Titáni so si Krónosovi sinovi Zévs (Zeús), Pozêjdon (Poseidôn) in Hád (Háides) razdelili svet ali z drugimi besedami: Titán Krónos (čas) in Titánka Réja (»Velika mati« → Kybéla) sta bila prastarša olimpijskih bogov (Zévsa, Pozêjdona, Háda in Hêre).

Réjo velikokrat enačijo s prastaro frigijsko boginjo ognjišča in mater Kibélo (Kybele), Rimljani pa z boginjo Óps (boginja obilja).

Tako so po žrebu dobili vsak svoj del zemlje: Zévs je dobil nebo, Pozêjdon morje, Hád pa podzemlje.

GIGÁNTI (Gígantes) To so bila pošastna bajeslovna in orjaška bitja in po Héziodu sinovi Gáje (Zemlje), ki so bili spočeti iz Uránove krvi in katera je ob njegovi skopitvi tekla na zemljo. Bojevali so se proti Zévsu za vrhovno oblast na svetu in so predstavljali mladost, moč in možatost. Imenovali so jih »iz zemlje rojeni«. Ubijeta jih lahko le bog in človek skupaj. Njihova bitka z bogovi je bila priljubljena tema kiparjev, ki z deli nakazujejo simbol boja med civilizacijo in barbarstvom.

12

Atlánt (Átlas) je bil eden od Gigántov, sin Titána Jápeta in Okéanide Kliméne, ki se je oženil z Okénaido Plejóno. Njegovo ime pomeni »kdo nosi« ali »kdo vzdrži«. Njegove hčere so Plejáde (sedem, med njimi Mája), Dióna, nimfe Hiáde (pet, med njimi Kalípso) in brat Hias. Je čuvaj nebeških stebrov (ki podpirata nebesni svod), pozneje pa je moral za kazen, ker je sodeloval v uporu Titánov, sam podpirati nebo. Istovetili so ga z gorovjem Atlás v severni Afriki ali z južnim Hêraklovim stebrom. Poznejša zgodba pravi, da ga je užaljeni Perzêj, ker mu je odklonil gostoljubje, spremenil v kamen (gora Atlás), ko mu je pokazal Gorgónino glavo. Ko je Hêrakles iskal zlata jabolka Hesperíd, mu je Atlánt dejal, da mu jih prinese, če namesto njega Hêrakles podrži nebo. Potem bremena ni hotel več sprejeti, dokler mu ga Hêrakles ni z zvijačo zopet naložil (glej Atlás, str. 400, II. del).

Relief iz Pêrgamona: Boj Gigántov Legenda: Uprli so se Zévsu in olímpijskim bogovom in ob odkritju, da ne morejo bogovi zmagati, če jim ne pomaga smrtnik, so poklicali na pomoč Hêrakleja (ki še ni bil razglašen za boga). Gája je hotela rešiti sinove in je iskala zanje zelišče nesmrtnosti, vendar jo je Zévs prehitel, svet potopil v temo in čudežna zel je izginila. Gigánti so bili premagani pri Flégri (Pallena na zahodnem robu Halkídike) in bi naj bili pokopani pod vulkani na različnih koncih Grčije in Italije. Svojo moč so po porazu uporabljali le za obrambo božjih zakonov.

KIKLÓPI (Kýklopes) So bili enooki velikani, ki so bivali na oddaljenem otoku (Homêr). Odisêj je na svoji poti domov obiskal votlino enega izmed njih, Poliféma. Po Héziodu so bili sinovi Urána (Neba) in Gáje (Zemlje). Znani so trije: Brónt (»gromovnik«), Stêrop (»bliskač«) in Árges (»lesketač«).

Izdelovali so Zévsove grome in strele ter mu pomagali v vojni proti Titánom. Pogosto se pojavljajo tudi kot Hefájstovi pomočniki in jim pripisujejo gradnjo obzidij (»kiklopska obzidja«) starodavnih mest, kakor sta Tirínt (na jugu argoške ravnice) in Mikéne (na severovzhodu argoške ravnice na Peloponézu).

13

BOGOVI

Bogovi so prebivali na visokih gorah, v temnih zemeljskih globinah in v morskih vodah.

Božanka bitja so živela povsod, tudi v studencih in rekah, drevesih in skalah ter gajih in ravnéh. Jedli so in pili, počivali, imeli žene in otroke, bili pa so večni in nesmrtni. Jedli so ambrozijo (nebeški kruh), pili nektar (nebeško pijačo) in po žilah se jim je pretakal ihor in ne človeška kri. Ljudje so jim darovali in žrtvovali. Dan se je velikokrat zaključil s petjem v čast bogov.

Poleg stalnih bogov so si ljudje izmišljali vedno nove in nove bogove in polbogove (heroje ali junake), jih častili, dokler jim niso vsi njihovi bogovi »umrli«.

Grški bogovi so prebivali na gori Olímp in bilo jih je dvanajst. Upodobljeni so na frizu na, Pártenonu: Zévs, Hêra, Pozêjdon, Aténa, Apólon, Artémida, Afrodíta, Hêrmes, Démetra, Dioníz, Hefájst in Áres. Sem je sodila še Héstija. Med manjša, pa vseeno pomembna sodijo še: Asklépij, Kabíri, Hárite, Kibéla, Ejlejtíja, Eniálij, Êros, Hád, Hékata, Hélij, Léto, Levkótea, Múze, Pán, Tétida, Titáni in morski bogovi: Glávk, Nerêj, Pont in Prótej.

Razlikujemo štiri velike skupine bogov, ki so vladali Zemlji pod varstvom boginje Démetre: 1. Bogovi neba: Zévs, Hêra, Témida, Héstija in Zévsovi otroci: Aténa, Apólon Artémida, Áres, Afrodíta, Hêrmes, Hefájst in množica manjših bogov, kot so Hélij, Seléna, Éol, Íris,…

2. Bogovi vodá: Pozêjdon, Amfitríta, Tríton, Nerêj, Okéan, Glávk,…

3. Bogovi zemlje: Démetra, Perzéfona, Dioníz in Pán.

4. Bogovi podzemlja: Hádes, Hékata in Erínije.

Najlepša iz antičnega sveta je pripovedka o PROMETÊJU in nastanku človeškega rodu, ki se je pod njegovim vodstvom uprl Zévsu. V naslednjih stavkih bom podrobneje opisal njgovo zgodbo v zvezi z njegovim življenjem in trpljenjem.

PROMETÊJ (Prometheús, »preudarnež«, dobesedno »naprej misleči«) je bil Titán, sin Jápeta in Témide ter Uránov vnuk. Ustvarjeno je bilo nebo in zemlja, v morju ribe, v zraku krilate ptice, na zemlji je mrgolelo živali, ni pa bilo na zemlji stvora, ki bi se vanj naselil duh in vladal zemeljskemu svetu. Tu se pojavi Prometêj («naprej misleči«), ki ga je Zévs vrgel s prestola , pameten in iznajdljiv, ki je vedel, da v zemlji dremlje nebeško seme. Vzel je glino, jo zmočil, zgnetel in izoblikoval lik po podobi bogov. Da bi to glineno podobo oživel, je vzel od vsake živalske duše dobre in slabe lastnosti in jih zaprl v človekove prsi. Njegova prijateljica boginja Aténa, se je čudila Prometêjevemu delu in vdihnila liku božanskega duha. Nastali so ljudje, ki so se kmalu razmnožili in napolnili zemljo. Vendar ljudje niso vedeli kaj početi na svetu. Niso znali klesati kamenja, podirati dreves in iz lesa napraviti domove; niso znali izkoristiti zime, ne cvetoče pomladi, ne rodovitne jeseni in karkoli so delali, vse je bilo brez 14

premišljenega načrta.

Prometêj se je zavzel za ljudi in jih naučil opazovati vzhod in zahod, odkril jim je umetnost štetja in pisanja črk. Naučil jih je uporabljati živino za pomoč pri delu, konje vpregati v vozove, izumil jim je čolne in jadra za plovbo. Ob bolezni niso znali lajšati trpljenja, niti kaj je okusno in kaj strupeno, pa so zaradi pomanjkanja zdravil bedno umirali. Pokazal jim je, kako se zdravijo bolezni, naučil vedeževanja, razlagal znamenja in sanje, obrnil jim je pogled v zemljo, kjer so odkrili železo, srebro in zlato.

Nad njimi (v nebesih) pa je vladal Zévs s svojimi otroki-bogovi, ki je očeta Krónosa in tudi Prometêja (stari rod bogov) pahnil s prestola. Novi bogovi so postali pozorni na človeški rod in zahtevali od njih, da jih za varstvo častijo. V Mekoni (Sikiónu) v Grčiji je prislo do sestanka med nesmrtniki in smrtniki, kjer so določili pravice in dolžnosti ljudi. Prišel je tudi Prometêj, zagovornik svojih ljudi. Titánovega sina zavede premetenost in prevara bogove.

V imenu ljudi zakolje bika in bogovi naj bi izbrali dobrote zase. Prometêj je razkosal daritveno žival in napravil dva kupa: na enega je naložil meso, drobovje z maščobo in vse zavil v bikovo kožo, na vrh pa položil želodec; na drugi kup pa obrane kosti, ki jih je prekril z lojem daritvene živali. Drugi kup je bil večji, vendar Zévs, vsevedni, sprevidi njegovo prevaro in reče: »Sin Jápetov, presvetli kralj in dobri prijatelj, kako neenaka dela si napravil!« in Prometêj, ki je bil sedaj še bolj prepričan, da ga je prevaral, se smeji in reče: »Presvetli Zévs, največji med večnimi bogovi, izberi si del, ki si ga želi tvoje srce v prsih!« Zévsa popade jeza in nalašč zgrabi loj. Ko je zagledal obrane kosti, se je delal, kakor da šele zdaj vidi prevaro in jezno rekel: »Vidim dobro, dragi Jápetov sin, da še nisi pozabil umetnosti prevare.« Vendar od takrat dalje ljudje vselej, ko so žrtvovali bogovom, zažigajo predvsem kosti. Bogovi so vonj vdihovali in si le zamišljali okus mesa, medtem ko so se ljudje do sitega najedli mesa žrtvovanih živali.

Zévs je sklenil, da se bo Prometêju maščeval in ljudem odreče zadnji dar, ki jim je bil potreben za napredek v življenju, ogenj. Pa tudi tukaj si je premeteni Prometêj znal pomagati. Vzel je janeževo steblo in ga približal sončnemu vozu (mogoče ga je ukradel iz Hefájstove kovačije), ki je pridrvel mimo ter steblo zažgal. S tem je prišel na zemljo in takoj je zagorela prva grmada proti nebu. Vendar je ogenj izgubil svojo večnost, saj so ga ljudje morali stalno varovati in vzdrževati, postal je smrten, tako kot človek. Ravno ob tem pa je nastala razlika med človekom in živaljo, saj je bil človek bogovom bližji, ko s pomočjo ognja žrtvuje bogovom. V dno duše je zabolelo Gromovnika, ko zagleda med ljudmi ognjeni sij. Uporabe ognja smrtnikom ni mogel več vzeti, izmisli pa si novo zlo.

Hefájstu (bogu ognja) je dal napraviti navidezni kip lepe mladenke in sama Aténa, ki je bila Prometêju naklonjena, deklico ogrne v belo, bleščečo haljo, lica ji zastre s tančico, glavo ovenča s svežim cvetjem in ga zaveže z zlatim trakom. Tega je očetu Zévsu na ljubo izdelal Hefájst in okrasil s pisanimi živalskimi podobami. Hêrmes (božji sel) je moral ljubkemu bitju podariti dar govora, Afrodíta pa čar in milino. Tako je Zévs pod podobo dobrotnika ustvaril vabljivo zlo, imenovano Pandóra (»obdarjena z vsem«).

Vsak nesmrtnik je lepo deklico Pandóro obdaril z zlonosnim darilom za ljudi. Hêrmes je odvedel deklico na zemljo, kjer so se sprehajali z bogovi pomešani ljudje. Vsi so lepo deklé občudovali, saj ljudje še nikoli niso videli žena. Ona pa je šla naravnost k Epimetêju (Epimetheús; »pozneje 15

misleči«), Prometêjevemu bratu, da bi mu izročila Zévsov dar. Zamanj ga je brat opominjal, da naj ne sprejme nobenega darila od Zévsa, da ne bi med ljudmi prišlo do nesreče in naj darilo pošlje nazaj. Epimetêj ni pomislil na bratove besede, sprejel je lepo deklé, nesrečo pa je občutil šele, ko je prišla nadenj. Do takrat so namreč človeški rodovi živeli po nasvetih Prometêja brez vsega hudega, brez težkega dela in brez mučnih bolezni. Ženska pa je nosila v svojih rokah darilo, veliko posodo s pokrovom. Ko je prišla do Epimetêja, je dvignila pokrov in pri priči se je iz posode vsulo na pretek vsega hudega ter se razneslo kot blisk po vsej zemlji. Edino dobro je ostalo na dnu posode in to je bilo upanje. Pandóra je po nasvetu Zévsa spet spustila pokrov in tako za večno zaprla v posodo upanje. Beda napolni zemljo, zrak in morje, bolezni se med ljudmi širijo ponoči in podnevi, skrivoma, molče, ker jim Zévs ni dal daru govora. Smrt se je plazila po zemlji med ljudmi, ki je prej skoraj niso poznali.

Zévsovo maščevanje je občutil tudi Prometêj. Izročil ga je Hefájstu in njegovima služabnikoma Krátosu (Moč) in Bia-i (Sila). Odvleči sta ga morala v skitsko puščavo in ga nad strašnim prepadom z nerazvezljivimi verigami prikovati na steno Kavkaza. Hefájst je to delo nerad storil, saj je v titánovem sinu videl in ljubil svojega pradeda Urána, enakopravnega potomca bogov. Tako je Prometêj, kljub Hefájstovim sočutnim besedam, moral viseti na steni v pokončnem položaju in nikoli ni mogel zaspati ali vsaj upogniti utrujenega kolena. Hefájst mu je dejal: »Veliko in zamanj boš tožil in vzdihoval, zakaj Zévs ne pozna usmiljenja, trdosrčni so pa vsi, ki so prav tako pred nedavnim prišli na oblast.« In zares naj bi Prometêjeve muke trajale celo večnost ali vsaj trideset tisoč let. Čeprav je vzdihoval in klical za priče svojih muk vetrove, reke, stedence in morske valove, mater zemljo in vsevidno Sonce, z duhom ni klonil. »Kar je usoda odločila, mora prenašati tisti, ki se je naučil spoznavati nepremagljivo moč nujnosti«, je govoril. Niso ga omajale niti Zévsove grožnje. Ta je prikovanemu Prometêju poslal orla, ki mu je vsak dan kljuval jetra, le-ta pa so mu vsako noč ponovno zrastla. Njegovih muk ne more biti konec, dokler se ne pojavi namestnik, ki bo prostovoljno sprejel smrt.

Naposled pa je le prišel dan rešitve. Po stoletjih strašnih Prometêjevih muk, je mimo na pečini visečega Prometêja prišel Hêraklej, ki je potoval k Hesperídam po zlata jabolka. Ko je videl vnuka bogov, ki je visel priklenjen na steno in z orlom na kolenih, ki mu je kljuval jetra, se mu je zasmilil in nadejal se je tudi kakšnega dobrega nasveta na svoji poti. Odložil je kij in levjo kožo, napel lok, sprožil puščico in ustrelil grozno ptico z mučenikovih jeter.

Razklene mu verige in vzame rešenega Prometêja s seboj. Da bi pa izpolnil pogoj kralja bogov, je postavil na njegovo mesto Kentávra Hírona, ki je bil pripravljen umreti namesto Prometêja, čeprav je bil poprej nesmrten. Da pa bi Zévsova obsodba za dolgo dobo trpljenja na steni držala Hêraklej rešuje Prometêja (Zévs je bil ponosen na junaštva svojega sorodnika – brata), je Zévs kazen ublažil in tako je moral Prometêj zmeraj nositi železen prstan narejen iz njegovih okovov, v katerega je bil vdelan kamenček iz tiste kavkaške stene, kjer je bil prej prikovan, kar je bil tudi simbol kazni. Tako se je Zévs lahko vedno hvalil, da je njegov nasprotnik še živ in prikovan na steno v Kavkazu. Nesmrtni Híron, ki ga 16

je ranila Hêraklejeva puščica, je tako trpel vsak dan, da je končno prosil za smrt. Prometêj mu je ponudil smrt v zameno za nesmrtnost in Híron je to sprejel, saj ni mogel več prenašati bolečin. Tako je Prometêj postal nesmrten po zaslugi Kentávra Hírona.

Tukaj se zgodba o Prometêju in njegovem bratu Epimetêju konča, saj je bil eden redkih Titánov (Prometêj), ki je postal bog in s tem nesmrten. Takšna je bila pripoved o dobrotniku ljudi in njegovih mukah, Prometêju, ki si je strastno želel, da bi bil enak bogovom, pa čeprav simbolizira upor človeka proti bogovom. Kakor iz zgodbe vidimo, je bil Prometêj inteligenten, premeten in premišljen, medtem ko je bil njegov brat Epimetêj glasen, lahkoveren, naiven in neodgovoren.

Ena od pripovedk pa pravi, da so bogovi ustvarili prve ljudi, ki so se imenovali zlati rod.

Doklej je Krónos vladal v nebesih, so bili brez skrbi, brez dela in živeli so v izobilju. Ljudje so z bogovi živeli v slogi in sedeli z njimi za isto mizo. To je bil čas brez sovraštva in vojn, živeli so v ljubezni in spoštovanju do bližnjih. Po sklepu usode je ta rod izginil iz zemlje in bogovi so ustvarili nov, srebrni rod. Čez čas niso hoteli ljudje več spoštovati in častiti bogov, pa jih je Zévs odstranil in danes hodijo po zemlji le še kot umrljivi demoni. Novo ustvarjen je bil bronasti rod in tudi te je Zévs preselil v strašno noč podzemlja. Četrti rod naj bi prebival na zemlji »rednici«. To je bl rod herojev in polbogov, ki pa so bili v nenehnih prepirih in vojnah (nesloga pred sedmerimi vrati Téb, borba za Ojdípovo državo, vojna za Trójo) in Zévs jim je za bivališče določil rob vesolja, v Okéanu in na »otokih blaženih«. Današnji peti, železni rod, pa je rod škodoželjnih in nevoščljivih ljudi, hudodelcev, zlobnežev, sleparjev in lažnivcev, od katerih so se odvrnili tudi bogovi. Malo je ostalo plemenitosti, pravice in zmernosti. Sramežljive in žalostne boginje pa so si odele bela oblačila, zapustile zemljane in se vrnile med večne bogove.

Dvanajst glavnih grških bogov in boginj: Zévs, Hêra, Apólon, Áres, Hefájst, Hêrmes, Pozêjdon, Afrodíta, Artémida, Aténa, Démetra in Héstija.

17

GRŠKI BOGOVI

ZÉVS (Zeús; lat. Iupiter) je postal najvišji bog v grški mitologiji. Bil je bog neba in svetlobe, gospodar bliska in groma in zaščitnik pravice, resnice in zakona. Bil je vladar Olímpa in oče vseh drugih bogov, polbogov in ljudi, vladar nad vladarji, ki je vladal oblakom, vetrovom, dežju, gromu in blisku. Njegova žena je bila boginja Hêra, kraljica bogov, ki je imela s Zévsom otroke: Hefájsta (bog ognja in rokodelcev), Arésa (bog vojne in boja), Hébo (božja točajka in Hêraklejeva žena) in Ejlejtíjo (boginja porajanja,ki ni sodila med 12 olimpijskih bogov). Za Grke je bil vremenski bog ali bog »vedrega neba« podnevi. Njegovo prebivališče je bilo na vrhovih gora, kjer so se zbirali oblaki: na gori Likájon v Arkádiji (Lýkaion, kjer sta bila na vrhu gaj in Zévsov oltar ter hípodrom in stádion; tudi rojstni kraj boga Pána s svetiščem v bližini stádiona; pogled na celoten Peloponéz), na gori Ídi v bližini Tróje (vrh v južni Frigiji, od koder je Zévs opazoval trójansko vojno) ali pa na Olímpu (najvišja gora v Grčiji) v severni Tesáliji, kjer bi naj bivališče bogov zgradil bog Hefájst. Veljalo pa je tudi, da bogovi prebivajo v »nebesih« nad Olímpom. Strela v Zévsovih rokah pomeni njegovo neustavljivo moč nad drugimi bogovi in nad ljudmi, omogočila pa mu je zmago nad Titáni, Gigánti in Tifónom.

Zévsa je bilo potrebno zaprositi in mu darovati za zmago v vojni. Zévs Elevterij (»osvoboditelj«) in Zévs Soter (»odrešenik«) sta bila zaščitnika politične svobode; imenujejo pa ga tudi Zévs Htonij (»zemeljski«, saj njegova moč seže tudi na zemljo, kjer pričakujejo dobrega pridelka). Vrhovni položaj mu daje opraviti tudi z vsakdanjimi človeškimi skrbmi ob vojnah, kmetovanju, rokodelstvu in vsem drugem.

V laseh je imel trak, v roki žezlo, njegovo orožje je bil snop bliskov, ščit iz kozje kože pa se je imenoval égida. Njegova žival je bil orel, rastlina pa hrast.

Je edini grški bog, čigar otroci Apólon, Artémida, Hêrmes, Dioníz, Aténa in Perséfona so bili tudi bogovi. Žena Hêra mu je rodila Áresa, Hébo in Ejlejtíjo. Med njegovimi umrljivimi potomci so bili Hêraklej, Hélena, Perzêj, Epaf (sin Zévsa in Ío ter vladar Egipta), Mínos ter brata Amfíon in Zétos (Dioskúra). Aténini materi Métidi (»Modrost«) je bilo usojeno, da bo rodila otroka, ki bo močnejši od svojega očeta, pa jo je zato Zévs pogoltnil, in s tem v sebi združil največjo moč in modrost. Bil je varuh hiše (Herkej), ognjišča (Efestij), pravice do gostoljubja (Ksenij in Hikezij), priseg (Horkij) in čuvaj imetja (Ktezij). Edino nad Mójro (»usodo«) ni imel moči. Njegov praznik so bile olímpijske igre v Olímpiji, kjer je utrdil svoj vrhovni položaj in enotnost vseh, ki so ga častili. Častili so ga tudi ob nemejskih igrah, ki so jih prirejali v Zévsovem svetišču v Neméji v Argólidi (na Peloponézu). Prve uradne igre so v Neméji priredili leta 573 pr. n. št. in nato v drugem ali četrtem letu vsake Olímpijade.

Zmagovalec je bil ovenčan z vencem iz divje zelene. Udeležba na njegovem prazniku je pomenila, da si Hélen (Grk). Da so se ga smeli udeležiti tudi Makedonci in kasneje Rimljani, je bilo velikega političnega pomena.

Njegovo ime Zévs je indoevropskega izvora, kakor je grščina in kasneje tudi latinščina.

Najdemo ga pri indijskem nebesnem bogu Dyaus pita, rimskem najvišjem bogu Júpitru,

18

germanskem bogu Tues-day, v latinski besedi deus – »bog«, dies – »dan« in grškem eudia – »lepo vreme«.

Indoevropejski jezik so govorili narodi, ki so živeli v 3. tisočletju na območju južne Rusije, grška veja pa na območju zahodnih obal Črnega morja, od koder so se pričeli okrog 2.200 pr. n. št preseljevati v Evropo in se naselili tudi na Balkanu; Indoevropejci so bili pastirsko ljudstvo, odvisno od goveda in konj, manj od poljedelstva, vendar brez stika z morjem ali morsko plovbo; njihova družba je bila patriarhalna; povezani so bili v plemena, ki mu je bil na čelu kralj s skupščino svobodnjakov; bil je bojevit nomadski rod, ki je zagospodaril sčasoma vsem civilizacijam, kamor se je doselil. Za predindoevropsko religijo, kot je matriarhat z boginjo Materjo – Magna Mater in »Gospodarico živali« na čelu pa do danes še ni jasnih dokazov.

Legenda: po najstarejšem mitu je bil rojen na Kréti ali pa v Arkádiji in prinešen na Kréto, kjer so ga skrili v jami na gori Díkta (Díkte, gora na vzhodu Kréte, kjer ni dokazov za obstoj votline, kjer bi naj Zévs zrastel) ali pa na gori Ídi (gora sredi Kréte) in kjer ga je dojila koza Amaltéja. Da bi kuréti (Kourêtes; polbožanski spremljevalci boginje Réje) prikrili otroški jok so plesali okrog njega in žvenketali z orožjem. Ko je Zévs strmoglavil Krónosa si je z brati z žrebom razdelil vesoljni svet, kjer si je sam obdržal nebo, Pozêjdon je dobil morje in Hádes podzemlje.

HÊRA (Héra; lat. Iunona) je bila Krónosova in Réjina hči ter Zévsova sestra in žena, s tem pa kraljica bogov ter boginja zakonske zveze, družine in poročenih žensk ter utelešala moralno moč zákona. S Zévsom sta imela otroke: Hefájsta (bog ognja in rokodelcev), ki ga je spočela brez pomoči Zévsa, Arésa (bog vojne in boja), Hébo (božja točajka in Heraklejeva žena) in Ejlejtíjo (tudi Itílija; boginja porajanja, ki ni sodila med 12 olímpijskih bogov). Bila je deviško božanstvo rastja. V mitologiji se pojavlja kot ljubosumna ženska in se za moževo nezvestobo pogosto maščuje ter preganja njegove otroke (Dioníz, Hêraklej, Dioskúra, Hélena,…) z drugimi lepoticami (Ío, Lédo, Evrópo,…). Znana je njena udeležba pri Párisovi sodbi, kjer je bilo zlato jabolko, predmet spora.

Glavno kultno mesto je bilo v Árgosu, kjer so vsako pomlad praznovali njeno obletnico poroke s Zévsom.

Svetišča pa je imela po vsej Grčiji in največje ter najstarejše (iz 6. stoletja pr. n. št.) je bilo na otoku Sámosu, kjer naj bi se Hêra rodila. Pri Herájonu (svetišče blizu Mikén) je stal Poliklêjtov (Polykleitos; kipar iz Árgosa v 5. stoletju pr.n.št.) kip Hêre na prestolu, narejen iz zlata in slonove kosti.

V Bojótiji na gori Kitájron so slavili vsakih 59 let praznik »dajdala« (»zapletene izdelave«), kjer so več lesenih kipov oblečenih v neveste skurili na grmadi. Njena praznovanja so se imenovala hêreje in matronálije (1. marca, nekdanji novoletni dan, ko so počastili njo in njenega sina Mársa z molitvami in na ta dan so možje obdarovali žene, gospodarice pa so pogostile svoje ženske sužnje). Na glavi je nosila diadem, pajčolan in žrtveno posodo v rokah. Njene svete živali so bili: kukavica, pav in žerjav, rastlina pa granatovec.

Legenda: V sporu med Hêro in Zévsom, je le-ta dal izdelati leseno lutko, oblečeno v nevesto in dejal, da se bo z njo poročil. Hêra je pridrvela iz skrivališča na gori Kitájron, da bi napodila tekmico, vendar se je ob potegavščini radostno spravila z možem, »nevesto« pa so vseeno zažgali.

19

TÉMIDA (Thémis, »pravični red«; lat. Iustitia) je bila sicer Titánida. Bila je hči Gáje (Zemlja) in Urána ter druga Zévsova ljubica. S Zévsom je bila mati Hór (spremljevalke bogov) in treh Mójr (Moírai: to so Klóto, Láhezis in Átropos; Sojenice ali «predice življenja«; napovedovalke usode ob rojstvu – rimske Párke), po nekaterih virih pa tudi mati Prometêja, grškega boga ognja. Modra boginja je bila izvedena v prerokovanju in zakonih. Bila je boginja nravstvenih pravil, v kasnejši grški mitologiji pa je postala poosebljenje pravice in kreposti. Imamo dve boginji: Témida je boginja prava (zakonitosti), druga boginja Díka (Díke) pa pravičnosti.

Boginja pravice drži v desnici tehtnico, v levici meč in ima prevezane oči. Boginja nepravde in nepravičnosti pa je bila Díkina sestra, Adikíja.

Pri Rimljanih je bila to ena boginja Iustitia, boginja pravičnosti in prava z zavezanimi očmi ter mečem in tehtnico v rokah, ki je tehtala resnico in nedolžnost od neresnice (laži).

HÉSTIJA (Hestía, »ognjišče«; lat. Vesta) je bila Krónosova in Réina (Rhéa) deviška hči; Zévsova, Hêrina, Pozêjdonova, Hádova in Démetrina sestra, boginja domačega ognjišča, gospodinjstva ter simbol doma in družine. Nikoli ni imela izdelanega lika ali človeških potez (pa vseeno je bila upodobljena v grškem, predvsem pa v rimskem mitološkem svetu). Kadar se je v družini rodil novorojenec in so mu dali ime, je nekdo (oče) z njim stekel okoli ognjišča. V vsaki prestolnici (in v Délfih ter Olímpiji) ji je bilo posvečeno ognjišče z večnim ognjem, drugače pa je imela žrtvenik v vsaki hiši, kjer ogenj nikoli ni smel ugasniti. Iz svetišča so odnesli ogenj v vsako novo kolonijo, ki jo je osnovalo novo mesto (pólis). Žrtvovanje se je pričelo s pitnimi daritvami Héstiji, ob molitvah se je darovala »mala daritev«, ki so jo dali na ogenj.

Predstavlja resno deklé s pajčolanom, v rokah pa drži butaro vejevja, palico ali žezlo. Rimljani so jo častili kot Vésto.

ATÉNA (Athenâ, Athéne; lat. Minerva) sodi med 12 olimpijskih bogov in je bila zaščitnica Atén ter boginja vojne, modrosti, znanja, rešitve, zdravja in umetnosti. Bila je tudi zaščitnica mestnih obrti (predvsem predenja in tkanja); kmetijstva, družine in doma, navdihovala je umetnost in književnost ter bila poosebljenje modrosti. Izumila je glasbeni instrument avlos (piščal) in poljedelsko orodje. Bila je predhélenska boginja in znana kot Pálada Aténa (Pallás Athéna; »deviška« ali »deklé«), Aténa Pártenos (devica, »vihteča« orožje; častili so jo po vsej Grčiji, posebno pa na Akrópoli v njenem svetišču Pártenonu), nejasen pa je vzdevek Aténa Tritogenêja (morda »trikrat rojena«), Aténa Níke (boginja zmage) in Aténa Higiêja (boginja zdravja). Svetišča je imela na Akrópoli v Aténah, Árgosu, Šparti in Larisi (v Tesáliji). V trójanski vojni je bila na strani Grkov, pa vseeno boginja trójanske trdnjave, kjer je bil shranjen kipec grške 20

boginje Pálade Aténe – páladij in je dajal Tróji desetletno nepremagljivost (zato sta ga grška junaka Dioméd in Odisêj ukradla). Njena praznovanja se imenujejo panaténske svečanosti (panatenáje so praznovali vsako leto ob koncu julija, 28. in 29. hekatómbajona, ko so prirejali konjske dirke in glasbena tekmovanja). Njena žival je bila sova (modrost) in rastlina oljka.

Legenda: Aténa je bila hči Zévsa in Métide (Métis ali »preudarnost«; Tétidina in Okéanova hči, prva Zevsova žena in najmodrejša od bogov). Ko sta Zévsa, Gája in Urán posvarila, da bodo otroci z Métido nevarno bistri in močni, jo je nosečo požrl in si s tem dejanjem pridobil njeno modrost. Čez čas mu je bog Hefájst (po drugih zapisih Prometêj) zaradi hudega glavobola s sekiro odprl glavo, iz nje pa je skočila v oklepu in s čelado na glavi Aténa, ki je takoj zakričala bojni krik. Bila je krepostna boginja in devica, pa jo je zato Zévs namenil za ženo Hefájstu. Hefájstovo seme je padlo na zemljo, ko je hotel nasilno vzeti Aténo. Gája (zemlja) je nato rodila otroka, ki je postal mitični atenski kralj Erihtónij. S Pozêjdonom se je potegovala za oblast nad Átiko in zmagala s pomočjo prebivalcev Átike, ki jim je podarila oljko.

V umetnosti jo upodabljajo kot boginjo stroge lepote, v oklepu, s čelado, égido (aigís je atribut – znamenje grških bogov Zévsa in Aténe – ščit iz kozje kože), okrašen s šopom kač in Gorgónino glavo za ustrahovanje sovražnikov in zaščito prijateljev) in kopjem. Na ramenu ji pogosto sedi sova in od tod njen vzdevek Glávkopida (glaúkopis; »s sovjim obrazom« ali bolje »bistrooka«). Rimljani so jo istovetili z Minêrvo.

APÓLON (Apóllon, Phoíbos; lat. Apollo) je bil sin Zévsa in Léto (ena od Titánid, tudi mati dvojčkov Apólona in Artémide) in bog moške lepote ter moralne čistosti. Bil je tudi bog kuge in zavetnik zdravilstva (bil je zdravnik grške vojske pred Trójo), lokostrelstva in preroštva, kasneje pa tudi bog svetlobe (dobil vzdevek Phoíbos ali Fójb → »svetli«; sijoči, izžarevajoći) in poosebljen s Soncem (čist in svetel). Bil je Zévsov najpomembnejši sin in tudi po značaju takoj za očetom.

Njegovi žarki so premagali temne sile na zemlji, zdravili, očiščevali in prodirali v prihodnjost. Častili so ga tudi kot boga petja in glasbe (igranja na liro).

Njegov polbrat Hêrmes mu je v zameno za ukradeno govedo ponudil svojo liro in Apólon se je, očaran nad njenim zvenom, strinjal z zamenjavo. Na zborovanjih bogov je nanjo brenkal, zbor Múz pa je ob njegovi spremljavi prepeval. Kasneje je postal tudi bog plesne umetnosti in pesništva. Njegovo ime so največkrat povezovali z apollými (uničiti), apolýsis (odrešiti, osvoboditi) ali pa z apoloúsis (očiščenje). Praznovanja so se imenovala pitijske igre (druge najpomembnejše igre v Grčiji so potekale v njegovo čast v Délfih kot glasbena tekmovanja v himnah, ki so se odvijale od leta 582 pr. n. št. vsaka štiri leta in so po vzoru olímpijskih iger prirejali tudi konjske dirke in atletske tekme).

Njegove insignije so bile: lok, mošnja, puščice, lira in trinožnik. Njegove živali so bile labod, jastreb in delfin, rastlina pa lovor. Apolon je imel tudi svojo temno stran, ki jo simbolizirata temni ptici krokar in vran, pa tudi kača in volk. Bil je poosebljeno Sonce.

Grška kultura je po njem razvila svoj ideal lepega, atletsko raščenega, krepostnega in omikanega mladeniča. Vzdevek Nomij (»pašniški«) je dobil po skrbi za ovce in živino. V Délfih je za svoje bivališče v jami, štiri dni po rojstvu, opravil junaško dejanje, ko je ubil 21

zmaja – kačo Pítona (»varuha podzemnih sil«) in se z njim »zlil« v Apólona Pítijca (Apóllon Pýthios). Imel je ljubezensko razmerje s Korónido, Asklépijevo materjo (Asklépij je grški bog zdravilstva). Bil je najmlajši bog, ki se je pojavil ob koncu »temne dobe«.

Boginja Artémida je bila Apólonova sestra dvojčica. Njuno orožje je bil lok. V začetku sta oba veljala za božanstvi smrti, saj sta s svojima lokoma in ostrimi puščicami prinašala hitro in nebolečo smrt, Apólon moškim, Artémida pa ženskam. Bila sta nezmotljiva strelca in njune puščice nikoli niso zgrešile cilja. Častili so ju zaradi čistosti, bila pa sta čustveno hladna in nedostopna ter sta lahko hitro izginila – ona v gozd, on pa v skrivnostno nedosegljivo severno deželo Hiperborêjcev.

Apólona upodabljajo kot čednega golobradega mladeniča s kodrastimi zlatimi lasmi in njegovimi znaki (insignije), predvsem z liro v rokah.

Legende: Noseča Titánka Léto je na Zemlji iskala mesto, kjer bi rodila Zévsovega sina , vendar je bila povsod zavrnjena, ker so se vsi upravičeno bali Hêrine jeze. Skrivala se je pred Hêro in končno jo je, po posredovanju boga Pozêjdona, sprejel nenaseljen otok Ortígija (»Otok prepelic«), ki je kasneje dobil ime Délos (»Slavni«). Porod je trajal 9 dni, ker jezna Hêra ni dovolila boginji poroda Ejlejtíji, da bi Léto prišla na pomoč. Pri porodu ji je pomagala nekaj prej rojena Apólonova sestra (dvojčica) Artémida. Ob Apólonovem rojstvu so pojoči labodi sedemkrat obkrožili otok Délos. Ko se je rodil mu je Zévs dal kočijo z labodi in od takrat so labodi Apólonove »svete ptice«.

Apólon je zaradi nezvestobe Korónido (Asklépijeva mati) ubil, kar je obžaloval in je zato vrano, ki mu je povedala za nezvestobo spremenil iz bele v črno. Svojega še nerojenega sina Asklépija, pa je rešil med pogrebnim obredom tako, da ga je potegnil iz trupla mrtve matere in ga dal v oskrbo Kentávru Híronu (sin nímfe Filíre in Krónosa - pol človek pol konj, ker se je Krónos približal Filíri v obliki konja, da ga ne bi videla ljubosumna žena Réja), od katerega se je naučil umetnosti zdravljenja. Asklépij je nekoč oživil Hipólita, s čemer se je vmešal v Hádove zadeve in Zévs je zato Asklépija s strelo ubil. Apólon se je za sinovo smrt maščeval tako, da je pobil Kiklópe, ki so kovali strele za Zévsa. Zévs je zaradi posredovanja matere Léto omilil kazen Apólonu tako, da je moral trdo delati v Ahmétovih hlevih, vendar je zaradi prijaznega sprejema pri Ahmétu poskrbel, da so vse živali povrgle dvojčke.

Med ljubicami, ki jih je Apólon imel, so bile Kasándra (tudi Aleksándra, ki je bila preroška hči trójanskega kralja Príama in žene Hékabe), kúmska Sibíla (Sibíla je bila prerokovalka iz Kúm v Kampániji, ki je prerokovala v še danes vidni votlini), Kiréna, Dáfna (»lovor«; nímfa in hči rečnega boga Penêja v Tesáliji), Hiakínt (lepi mladenič iz Amíkel v bližini Šparte) in Marpésa (hči rečnega boga Évena).

Prva Apólonova ljubezen je bila nímfa Dáfna. Apólon se je posmehoval Érosovi moči nad lokom in puščicami, pa mu je Éros vrnil tako, da je v njegovo srce izstrelil zlato puščico in tako v njem vnel ljubezen do Dáfne. V Dáfnino srce pa je izsrelil svinčeno, ljubezen odbijajočo puščico in Dáfna se ni mogla ogreti za Apólona. Apólon, goreč od strasti, je Dáfno zasledoval, jo skoraj dohitel, vendar je Dáfna zaprosila za pomoč svojega očeta, rečnega boga. Oče jo je spremenil v lovorovo drevo, Apólon pa jo je še vedno ljubil. Liste drevesa je spletel v lovorov venec in si ga dal na glavo, lovor je tako postal njegovo »sveto drevo«.

Zaljubil se je tudi v Kasándro, Príamovo (kralj Tróje) in Hékabino hči. Naučil jo je prerokovanja pod pogojem, da bo nato postal njen ljubimec. Kasándra mu je ljubezen obljubila, nato pa je besedo prelomila. Apólon ji ni mogel odvzeti daru prerokovanja, vendar ji je naložil prekletstvo tako, da njenim prerokbam nihče ne bo več verjel. Tako so Trójanci imeli njene prerokbe za neumno govoričenje, njo pa so priprli, ker so mislili, da je zblaznela.

Njegov ljubimec je bil tudi Hiakínt, sin špartanskega kralja. Vendar je v tej ljubezni Apólon doživljal muke. Ko sta nekoč tekmovala v metanju diska, je odbiti disk do smrti poškodoval

22

Hiakínta. Apólon se je v žalosti za ljubimcem zaobljubil, da bo spomin nanj ostal živ. Iz Hiakíntove krvi je vzcvetela rastlina, ki še danes nosi njegovo ime – hijacinta.

Apólona so začeli častiti v preročišču v Délfih šele v 8. stoletju pr. n. št. Še pred tem časom je v preročišču prerokovala boginja, verjetno kačja boginja, po kateri so dobile Apólonove svečenice ime. Po nasvete so tja prihajali tudi kralji in Apólon je na njihova vprašanja odgovarjal preko ust svečenice Pítije (ime je dobila po kači Pythios). Po njej je Grkom dajal verske zakone in jih opominjal ter vzgajal k redu v življenju. Grki so v njem videli zaščitnika vsega nravnega, preudarnosti in zmernosti, kar je bilo potrebno za uravnoteženo življenje. Nad vhodom v preročišče sta bila vklesana dva njegova izreka: »Spoznaj se!« in »Zmernost v vsem!« Veliko njegovih preročišč pa je bilo tudi v Mali Aziji. Znana preročišča so še v Jóniji pri Branhidih in v Klárosu ter na svetem otoku Délosu. V večini so bila neopredeljena, razen med perzijskimi vojnami, ko je délfsko preročišče podpiralo Perzijce in med peloponeško vojno, ko so Délfi podpirali Šparto.

ARTÉMIDA (Ártemis; lat. Diana) je bila hči Zévsa in Léto (ena od Titánid) ter Apólonova sestra dvojčica. Je bila boginja življenja v naravi in lova, ter je bila čaščena v vsej Grčiji in v Mali Aziji. Bila je tudi boginja Meseca, plodnosti ljudi in čred divjih živali, ladij, zaščitnica deklet, porodnic in deviška lokostrelka s puščicami, ki povzročijo takojšnjo smrt.

Med drugim je ubila Oríona (velikan in lovec iz Bojótije, pokrajine v osrednji Grčiji, severno od Átike) in Níobine otroke.

Najbolj znan tempelj je imela v Éfezu (mesto na zah. obali Male Azije), še posebej pa so jo častili v Arkádiji.

Njena praznovanja so se imenovala elafebólije (vzpodbujanje ali kaj sličnega).

Njeni spremljevalci (insignije) so lovski pes in vse divje živali (predvsem srnjak ali jelen) in je neusmiljeno pobijala vse, ki so si upali žaliti njeno božansko osebo ali njeno mater Léto (kot Níoba).

Njeni simboli so bili: lok, puščice, polmesec na glavi in jelenova koža čez ramo.

Legenda: Níoba je bila Tántalova hči in bahava žena tebanskega kralja in slavnega glasbenika Amfíona (Zévsov sin z Antíopo) ter mati sedmih sinov in sedmih hčera. O svoji večvrednosti se je bahala pred boginjo Léto, ki je rodila le Apólona in Artémido. Apólon in Artémida sta s puščicami pobila vse njene otroke, razen hčere Hlóride. Níoba je tako dolgo jokala za njimi, da se je spremenila v skalo. V Iliadi jo Hêra pretepe z njesnim lokom in jokajočo odslovi. Središče Artémidinega kulta je bilo v Bravronu v Átiki, kjer so v čast Artémidi potekali bravronijski prazniki.

V antiki so jo večkrat zamenjevali s Hékato (hči Titánov Perzêsa in Astêrije - Létine sestre) in Seléno (boginja Meseca - rimska Luna; hči Titánov Hiperíona in Téje ter sestra Hélija – Sonca in Éos - Zarje), ki sta bili prav tako ženski boginji.

Zamenjevali so jo tudi s krétsko boginjo Britomártis (boginja lova in ribištva) in rimsko boginjo Diáno.

23

ÁRES (Áres; lat. Mars) je bil edini sin Zévsa in njegove žene Hêre ter bog vojne in boja (pa tudi prepira, jeze, strahu in smrti) in Afrodítin ljubimec. Je eden od 12 olimpijskih bogov, nepriljubljen, neviteški in zdrahar ter se le redko srečuje s pravimi smrtniki. Ni se razvil v boga z visoko moralo in so ga pogosto povezovali z Afrodíto - Hefájstovo ženo, ki mu je rodila hči Harmoníjo (postala je Kádmosova žena, ki je za poročno darilo dobila peplos – obleko, ki jo je stkala Aténa in ogrlico, ki jo je izdelal Hefájst – to sta bili darili. ki sta lastniku prinesli nesrečo; Kádmos je bil legendarni ustanovitelj Téb). Istovetili so ga z rimskim Mársom, ki pa je bil mnogo bolj dostojanstven in odgovoren v neusmiljenem boju.

Insignije: kopje, ščit in goreča bakla.

Sinova sta bila Déjmos in Fóbos (»Strah in Groza«).

Najbolj so ga častili v Arkádiji (osrednji Peloponéz).

Njegovi živali sta volk in detel. Praznovanja (equirria; dvakrat na leto: 27. februarja in 14. marca) so se imenovala ekvirije (praznovanje predvsem v Rimu v čast Mársu).

HEFÁJST (Héphaistos; lat. Vulcanus) je bil grški bog ognja, kovaške spretnosti in rokodelcev, pri katerih se uporablja ogenj. Izvor njegovega imena je verjetno azijski. Bil je Zévsov in Hêrin od rojstva hrom sin. Za grške junake je izdelal: Ahílov ščit; Harmoníji ogrlico (ki je prinašala lastniku nesrečo); po Zévsovem ukazu je izdelal (iz gline) prvo žensko, imenovano Pandóra. Veljal je za prednika Aténcev, ki so mu postavili svetišče nad Keramêjkom (obrtniška četrt severozahodno od Akrópole), kjer so stale kovaške, kleparske in lončarske obrtniške delavnice.

Svetišča je imel na Étni in Hieri (danes otok Vulkano) ter drugih ognjenikih (Imbros, otok v Egejskem morju).

Bil je ljubimec nímfe Etne na Sicíliji (mesto Palica).

Praznovanja so se imenovala hefájstije, halkéje, vúlkanalije (23. maj in 23. avgust) in apatúrije v mesecu pianópsije (pyanópsia; od oktopbra do novembra; pa tudi frátrije ali genos – je »rod« ali skupina družin – in je praznovanje sorodnih družin ob novorojencih, odraslih fantih in novoporočenih dekletih).

Legenda: Hêra ga je ob rojstvu vrgla iz Olímpa in padel je na otok Lémnos, ki je postal središče njegovega kulta.

Po drugi različici je sodeloval v sporu med Zévsom in Hêro, pa ga je Zévs zgrabil za stopalo in zalučal na zemljo. Hefájst se je Hêri maščeval tako, da jo je zvabil v spretno sestavljeni prestol, kjer je bila primorana obsedeti, nakar je Hefájsta Dioníz opil in jo privedel nazaj na Olímp. Z mrežo, ki jo je izdelal sam, je ujel svojo nezvesto ženo Afrodíto z Áresom in ju izpostavil posmehu bogov.

24

AFRODÍTA (Aphrodíte; lat. Venus) je bila grška boginja lepote, ljubezni, rojstva, morjeplovstva (navtike) in plodnosti, ki so jo Rimljani istovetili z Vénero. Bila je tudi zaščitnica mornarjev in boginja vojne. Njena najpogostejša naslova sta Uránija (»nebeška«) in Pándemos (»ljudska«). Njeno znamenito svetišče je bilo na gori Êriks na obali Sicílije. Še posebej so jo častili Rimljani, saj je bila Afrodíta kot Enéjeva mati, njihova prednica. Od tod tudi ime za svetišče v Rimu na Kapitolu Vénus Erycina, zunaj Kolínskih vrat (Porta Collina).

Legendi: po Héziodu (grški epski pesnik Hesíodos iz ok. leta 700 pr.n.št.) je skočila iz morske pene (áphros), ki se je nabrala okoli odrezanega penisa boga Urána, potem ko ga je skopil njegov sin Krónos (najmlajši od Titánov).

Po Homêrju je bila hči Zévsa in Dióne (Krónosova in Gájina hči in Zévsova družica v Dodóni) in jo imenuje »Ciprijka« (saj je verjetno v mikenski dobi res prišla iz Cipra v Grčijo). Homêr pravi, da je bila najlepša med bogovi in Hefájstova žena – le-ta je odkril njeno ljubezensko razmerje z Áresom, zaljubljeni par je ujel v mrežo in ju izpostavil posmehu ostalih bogov.

Njeni vzdevki nakazujejo vzhodnjaški izvor in sorodstvo z azijsko boginjo Astarto. Pristala naj bi najprej pri Páfosu na Cipru ali na otoku Kitêri – vzdevek »Kitérska«.

Afrodíta je imela s Trójancem Anhízom (v grški mitologiji trójanski princ Anchises) sina Enêja in tako je v trójanski vojni ves čas podpirala Trójance proti Grkom. Bila je tudi mati Érosa, ki je brzdala njegovo moč. Predstavljala je mikavnost, ljubkost, nežnost, milino in sladki užitek, Éros pa poželenje, moč nagona in nasilno spolnost. Zato so vsi verjeli, da je največji grški lirski pesnik Píndar (Píndaros; 518 – 446 pr. n. št.) njen sin, Íbik njen in Hefájstov sin, Simónid njen in Áresov sin in Cícero tudi njen in Áresov sin. Vsekakor pa so vsi rezultat očarljivosti in zapeljivosti.

Njene živali so bile golob, labod, zajec in delfin, rastlini pa mirta in jablana. Njena praznovanja so se v Rimu imenovala prve vinálije (Vinalia priora; 23. aprila) in kmečke vinálije (Vinália rustica; 19. in 20. avgusta). Ob prvih so odprli vinske sode, napolnjene prejšnjo jesen in prvi curek (calpar) namenili Júpitru, ki naj bi imel izvor v Enêjevi prisegi, da bo trgatev namenil Júpitru, če zmaga v vojni proti Turnu. Drugi praznik pa je bila otvoritev trgatve in takrat so Júpitru žrtvovali jagnje in svečenik – flamen dialis je obral prvo grozdje.

O njej so znane še legende o Adónisu, Párisu in jabolku spora.

HÊRMES (Hermês; lat. Mercurius) je bil sin Zévsa in Plejáde Máje; bog trgovanja in najbolj spreten izmed vseh grških bogov: rodil se je zjutraj, opoldne zlezel iz plenic, zvečer si je snel plenice in bratu Apólonu ukradel del črede. Čredo je odpeljal v votlino na Pílosu tako, da so živali hodile ritenjsko in s tem prikril krajo. Ko mu je Apólon očital krajo, se je Hêrmes tako spretno zlagal, da je moral, v prepir poseči sam Zévs, vendar se je Hêrmes zopet tako spretno zagovarjal, da je Zévs »pokal od smeha«. Začel je igrati na liro takó milo melodijo, da mu je Apólon prepustil vso ukradeno živino in mu podaril še glasniško palico (kerykeion), s katero je širil blaginjo in napredek. Postal je sel bogov in vzdrževal zvezo med bogovi in smrtniki. Preko dežel in morij je letal v zlatih sandalih s perutnicami. Z glasniško palico v roki je vodil ljudi skozi nevarnosti, varoval je popotnike in trgovce ter skrbel za varnost na poteh in cestah.

25

Bil je Zévsov glasnik, pa tudi bog premetenosti, kraje, pastirjev, glasbe in pesništva; in med drugim tudi bog cest, prelazov ter zaščitnik popotnikov, glasnikov in govornikov; pokojnike pa je spremljal tudi na oni svet, ko jim je z zlato palico zapiral oči ali pa jih zbujal iz spanja.

Največkrat ga prikazujejo s krili na sandalah, krilato kapo ali širokokrajnim klobukom (petasos, kakršne so nosili éfebi ali »mladeniči« med 15. in 20. letom – éphebos) in glasniško palico s krilci, ki jo v pretrgani obliki osmice ovijata kači (kaducej).

Najpomembnejše svetišče je imel v Kileni v Arkádiji (osrednji Peloponéz), praznovanja pa se imenujejo hêrmaje. Rimljani so ga istovetili z Merkúrjem.

DÉMETRA (Deméter; lat. Ceres) je bila hči Titána Krónosa in njegove žene ter sestre Réje (Rimljani enačijo z Ops) ter Zévsova sestra in Perséfonina mati. Bila je boginja žita, zemlje, zaščitnica poljedelstva in boginja elevzinskih misterijev (slavili so se ob času žetve v mesecu boedrominu – september/oktober, ko je svečenik je oznanil, da ne prisostvujejo le tisti, »ki nimajo čistih rok in govorijo nerazumljiv jezik«, to so bili morilci in barbari).

Zbrali so se v Aténah, se okopali v morju, nato pa je vsak žrtvoval prašička in se odpravili do Elevzíne od koder so svete in skrite predmete odnesli nazaj v Aténe ter nato iz Elevzínije zopet odnesli po Sveti cesti nazaj v Elevzíno. Dan po žrtvovanju so posvečenci ostali doma, se postili, kakor se je postila Démetra, ko je objokovala Perséfono (Démetrina hči, ki jo je ugrabil Hád). Po prekinjenem postu so pili pijačo (kykeon) iz ječmenove vode, začinjene z meto. Med sprevodom so na določenih mestih kričali žaljive šale, ki so Démetri izvabile nasmešek. Svečenik je v telesteriju (velika dvorana za več tisoč ljudi v Elevzíniju) pokazal svete predmete posvečencem. V temni dvorani je za tem zasijala luč in oznanila rojstvo božanskega otroka in potrtost je zamenjalo veselje. Ti misteriji (Démetri, Perséfoni, Jakh-Dionízu, Plútonu in Triptólemu – mitološki junak poljedelstva) naj bi pregnali grozo pred smrtjo in posvečencem zagotavljali srečno posmrtno življenje. Med posvečenci so bili v večini Aténci. Upodabljajo jo z gostimi, kot žito svetlimi lasmi, z vencem iz klasov in maka, v rokah drži plamenico in košaro s klasjem, voz pa ji vlečejo kače.

Njene živali so bila goveda in svinje, rastline pa vsa žita.

Kult Démetre je leta 393 izkoreninil rimski cesar Teodózij, tri leta kasneje pa so svetišče v Elevzíni (ki je delovalo od mikénskih časov) uničili kralj Alárik z Zahodnimi Goti.

HÁDES (Háides, tudi Hád; lat. Pluton) je bil eden od treh sinov Krónosa in Réje in je dobil po žrebu podzemlje ali »deželo mrtvih«, ki jo od sveta živih loči reka Stíks. Bil je tudi Zévsov in Pozêjdonov brat. Na glavi je nosil čarobno čelado (darilo Kiklópov), ki ga je naredila nevidnega in je bil gospodar vseh zemeljskih zakladov. Sodeloval je v boju proti Gigántom. Njegova žena je bila Perséfona (Zévsova in Démetrina hči), imenovala se je tudi Kóra (»deklé« ali »hči«), ki jo je ob nabiranju rož na sicilskih livadah ugrabil Hád. Postala je kraljica podzemlja in vladarica mrtvih, od koder je ni mogel rešiti niti Zévs, ker je že prej pojedla semena granatnega jabolka. Izdal jo je Askálaf, sin podzemne reke Aherónta, ki ga je zato Démetra spremenila v sovo.

Končno so se bogovi dogovorili, da bo Perséfona osem mesecev preživela na zemlji, ostale pa s Hádom v podzemlju.

26

V podzemlju je Perséfona (Kóra) postala tako okrutna kot njen mož Hád. Postala je kraljica vseh, ki so bili obsojeni na večne muke: Sízifu (Sísyphos), ki mora neprestano valiti skalo po bregu navzgor in se ta nato z vrha zvali zopet navzdol; Tántalu (Tántalos), ki je bil obsojen na večno lakoto in žejo; Danaídam (Danaídes; 50 Danáovih hčera, ki so za umore svojih mož dobile kazen), ki so v podzemlju morale zajemati vodo s preluknjanimi vrči in Iksíonu (Ixion), ki je bil za kazen (ker je ubil svojega brata in zapeljeval Hêro na Olímpu) privezan na kolo, ki se nikoli ni ustavilo.

Ker je bil Hád mračen in strah vzbujajoč bog so ga ljudje olepševalno imenovali Plúton (»bogat«, »delilec bogastva«), saj so v podzemlju nahajališča kovin, mogoče pa tudi zato, kakor pravi pisec tragedij Sófoklej: »mračnega Háda bogatijo naše solze in trepet«.

Hádovo kraljestvo je bila mrka Asfodelska poljana (mogoče v Siriji, kjer raste divje cvetje asfodele – cvetovi smrti), kjer živijo duhovi mrtvih nedoločno, nesnovno življenje. Nekaj srečnejših se tej usodi izogne in jih sprejmejo v Elízij; tiste, ki pa so bili bogovom sovražni za kazen premestijo v Tártar (v posmrtno življenje). Kraljestvo mrtvih od kraljestva živih loči le reka Stíks (reka v podzemlju, preko katere brodnik Háron prevaža umrle, če so bile primerno pokopani) ali pa Aherónt (ena od rek v podzemlju ali splošno ime za podzemlje).

Ob vhodu v podzemlje stoji pes čuvaj Kêrber, ki mrtvim onemogoča vrnitev. Neusmiljeni bog podzemlja Hád nikoli več ni izpustil tistih, ki so prestopili prag njegovega kraljestva, pomagali pa so mu demoni. Notri sedijo sodniki: Mínos (kralj Kréte, pravičen vladar in sodnik mrtvih), njegov brat Radamántis (Zévsov in Evrópin sin, ki ni umrl, ampak prišel v Elízij in postal sodnik mrtvim v podzemlju) ter Ájak (tudi Éak, ki je bil sin Zévsa in nímfe Ajgíne ter sodnik mrtvih v podzemlju in, ki jim je nalagal kazni za hudodelstva v življenju).

Podzemlje križajo še tri reke: Flegetónt ali Piriflegetónt (Phlegéthon ali Pyriphlegéthon; »ognjena reka«), Kokít (Kokytós) in Léte (Léthe; »pozabljenje«).

Hád v svojem kraljestvu ni slišal nič drugega, razen človeških priseg in kletev. Ko so ga ljudje klicali, so tolkli po zemlji, žrtvovali pa so mu črne ovce in ob tem so darovalci odvračali obraz od žrtve. Ljudje so ga sovražili, se bali izgovarjati njegovo ime in celo bogovom je bil zoprn. Častili so ga redko in je zato ohranjenih le malo njegovih kipov.

V Rimu so ga častili in istovetili s Plútonom (bogataš).

PERSÉFONA (Persephóne; lat. Proserpina), tudi KORA (»hči«) je bila hči Zévsa in Démetre in ko je nabirala rože (narcise – cvet smrti) v družbi nímf na sicilskih (tudi nicejskih) livadah, jo je skozi oprtino v zemlji ugrabil bog podzemlja Hád, se z njo poročil in postala je kraljica v podzemlju. Zévs ni mogel, na prošnjo Démetre (podlost Háda), Perséfone rešiti, ker je pojedla semena granatnega jabolka (simbol ženitve; to je razkril Askálaf, sin Aherónta in ga je za kazen Demetra spremenila v sovo). Na koncu so se domenili, da bo osem (ali 6) mesecev na leto Perséfona preživela na zemlji, ostale pa s Hádom v podzemlju. V davnih časih je simbolizirala pšenično seme, ki mora priti v zemljo, da lahko iz navidezne smrti vzklije v novo življenje (jara pšenica) in šele nato je postala simbol smrti (glej Hád, str. 26/27, I. del).

27

Hád je ugrabil Perséfono

POZÊJDON (Poseidôn; lat. Neptun) je bil grški bog morja in življenja v njem, krotilec konj ter povzročitelj potresov in viharjev, saj njegovo ime pomeni »gospodar voda« in »gospodar zemlje« (temni lasje in namrščen; »Zemljin mož«). Bil je Zévsov in Hádov brat ter Krónosov (najmlajši od Titánov) in Réijin (Titánida in Krónosova žena) sin.

Njegov znak je bil trizob, s katerim je razburkal morje in povzročil viharje ter stresal zemljo. Častili so ga ob vseh prilikah, ki so bile povezane z morjem in plovbo. »Istmijske igre« so njemu v čast prirejali v svetišču na Ístmosu (otok v Mali Aziji; tako se imenuje tudi Koríntska ožina), saj je imel Korínt nadzor nad morjem proti vzhodu in zahodu. Kot bog potresov je dobil vzdevek »potresnik« (Enosichthon ali Ennosigaios).

Druga svetišča so bila še na otoku Párosu v Kikládih in na jugu Átike na rtu Súnion. Živel je v globinah Egejskega morja in se po morju vozil z zlatim vozom, ki so ga vlekli konji z zlato grivo. Ljudem je dal konja, posvečen pa mu je bil tudi delfin. Grki so ga imeli za krotilca konj z vzdevkom Pozéjdon Hípija (Hippíos, »konjski«); menili so, da je povezan s konji in (bojnimi) vpregami, ki so v Grčijo prišle iz Anatólije v zgodnjem 2. tisočletju pr.n.št. Prikazan je kot oče prvega konja ali čarobnih konj (Pégaz je »krilati konj« in njegov brat Hrizáor, ki jima je bila mati Gorgóna Medúza ter hitrega konja Aríona, ki je bil potomec Pozêjdona in Démetre). Imel je veliko ljubic, njegovi otroci pa so bili pokvarjeni in nasilni: z nímfo Tooso Kiklópa Poliféma, z Medúzo velikana Hrizáorja, z Danájo Amimóno Návplija, s Heníoho hudodelca Skírona in z Ifimedejo velikana Aloêjda.

Na Peloponézu se je pojavil kot konj, da bi se paril z boginjo Démetro, ki se je spremenila v kobilo in iz njune zveze se je rodil konj Aríon in hči, katere ime so lahko zvedeli le posvečenci. Predstavljajo pa ga tudi kot očeta pošasti Hrizáorja in Antaája. Z ženo Amfitríto je imel sina Trítona, ki je imel človeško glavo in trup, od pasu navzdol pa ribji rep (upodobljen, kako piha v trobljasto školjko). Izvor materinega in njegovega imena ni jasen, ni grški. Amfitríta (ena izmed 50-tih Nereíd ali morska nímfa) je skrbela za življenje v morjih. Reševal je mornarje in odločal o zmagi v pomorskih bitkah in ljudem dal konja. Žrtvovali so mu bike (tudi njegov simbol). Insigniji sta bili še delfin in konj, rastlina pa bor.

V Rimu so ga enačili z Neptúnom. Igre njemu v čast so se imenovale neptunálije.

Legenda: V tekmovanju z Aténo za Átiko je udaril ob Akrópolo in na dan je privrel slani izvir vode, Aténci so prisodili zmago Aténi, ki jim je darovala v zahvalo oljko.

V drugi legendi je Tezêjev oče ((aténski junak in sin kralja Ajgêja), ki so ga v Aténah častili kot Pozêjdona Erehtêja (Erechtheîon) in je bil sovražnik Trójancev, ker sta ga trójanski kralj Laomedónt skupaj z Apólonom ogoljufala, ko sta gradila mestne zidove. Vztrajno si je prizadeval uničiti Odisêja, ker je ta oslepil njegovega sina Kiklópa Poliféma.

Najbolj znano njegovo svetišče Jóncev (Panjónij) je bilo na gori Míkala (med Éfezom in Milétom v Mali Aziji); iz poznega 5. stoletja pr. n. št. pa je svetišče na rtu Súnion v Átiki, ki je tudi kažipot pomorcem (svetilnik). ÁTE je bila ena od prispodob boginj hudobnosti in jeze. Bila je hči Êride (boginja prepira) in Zévsa, ki se je hitro naveličal njene hudobnosti, jo zgrabil za lase in zalučal na zemljo ter ji prepovedal vrniti se med bogove. Smrtnike je nato zapeljevala v slepo zablodo in pogubo.

28

PLÚTON (Plúton, Hád) v grški mitologiji eden od vzdevkov boga podzemlja, Háda. Ime izhaja iz besede ploútos, kar pomeni (zemeljsko) bogastvo. Njegova žena je bila Perséfona.

Legenda: Plútos (Plûtos, »bogastvo«) je bil Démetrin in Jazíonov sin in pomeni poosebljenje bogastva. Najprej je bil povezan z obiljem pridelkov in je bil bolj ljudski, kakor mitološki lik. Skupaj z Démetro so ga slavili v Elevzíni (najpomembnejše átiško mesto za Aténami in pristanom Pirêjem, blizu morja in 20 km severovzhodno od Atén). Zévs ga je oslepil iz jeze do ljudi tako, da ne bi mogel ločiti dobrih ljudi od slabih (slabi ljudje bogatijo, pošteni pa ostajajo revni) in tako ni mogel biti pristranski pri razdeljevanju bogastva. Svetišče je prenehalo delovati po opustošenju Zahodnih Gotov in Alárika leta 395. Podobno svetišče boginjama Démetri in Perséfoni imenovano Elevzínij je stalo tudi pod aténsko Akrópolo in je nastalo v 7. stoletju pr. n. št. Pluton je bil pri Rimljanih bog podzemnega sveta.

TÁRTAR (Tártaros; lat. Tartarus) je bil prvinski bog, sin Étra (Nebo) in Gáje (Zemlja), ki je imel s svojo materjo sina Tífona. Je tudi drugo ime za najgloblje brezno podzemlja, kjer so bili hudodelci kaznovani predvsem zaradi grehov nad bogovi (Iksíon in Tántal).

Povezujejo ga tudi s Hádom.

HÉLIJ (Hélios; lat. Sol): grški bog sonca, luči in svetlobe; sin Titánov Hiperíona in svoje sestre Téje, brat Seléne (Lune) in Éos (Zarje) ter Ajétov (kralj Kólhide in Medêjin oče), Kírkin (čudodelna boginja na otoku Ajája, ki je Odisêjeve može spremenila v svinje) in Faétontov oče. Lahko je prodrl v vse skrite kotičke na zemlji, kjer je vse videl in je vse vedel.

Prikazan je kot kočijaž, ki vsak dan čez nebo od vzhoda proti zahodu pelje svoj voz in ponoči v »zlati skodeli« (ki si jo je nekoč izposodil Hêraklej) po vodah Okéana odpluje nazaj proti vzhodu. Po 5. stoletju pr.n.št. so ga istovetili z grškim bogom Apólonom in je bil glavni bog na otoku Ródosu, kjer so mu postavili ob vhodu v pristanišče sloviti Kólos.

DIONÍZ (Diónysos; lat. Bacchus) je bil sin Zévsa in Seméle (hči tébanskega kralja Kádmosa – ustanovitelj Téb in sin Agénorja, kralja v Tiru) ter bog vina in vinske trte, ki je spustil z vajeti norost, divjanje, orgije, delirij, evforijo in mistične ekstaze. Po zgodbici je prišel iz Trákije v Grčijo, sprejeli so ga z odporom in je bil verjetno sprejet med olímpijske bogove kasneje. V Grčiji ga omenjajo že v bronasti dobi v zvezi z vinsko trto. Arheološke najdbe kažejo da so ga na otoku Kéos častili od 15. stoletja pr.n.št. naprej, sam dionistični praznik vina. Antestêrije (praznovanje boga Dioníza v Aténah je trajalo 3 dni in po tem je dobil ime mesec antestêrion - mesec februar-marec) so praznovali že pred jónskim preseljevanjem v 10. stoletju pr.n.št. To dokazuje, da je bilo njegovo ime in kult izvorno mikénski. Bil je prinašalec veselja in tešitelj skrbi, pa tudi obsedenosti, bičanja in ubojev. Častilci ga doživljajo skozi ekstazo in omamo, značilna za njegov kult je bila maska.

Dioníz ni spoštoval ne zakonov in ne vsakdanjih navad, se družil z ženskami in sužnji ter imel nadvse rad razuzdani ples.

29

Legende: Seméla (hči tébanskega kralja Kádmosa in Harmoníje) je s Zévsom spočela otroka, ljubosumna Hêra pa jo je v človeški podobi nagovorila, naj si od Zévsa izprosi, da jo obišče v svojem božanskem sijaju. Ko ji je ustregel, jo je pokončala njegova strela. Zévs je iz pepela rešil še nerojeno dete in ga skril v svoje stegno. Ko se je otrok rodi (Dioníz), so ga zaupali Semélini sestri in Atamántovi ženi Íno, vendar ju je ljubosumna Hêra kaznovala z blaznostjo tako, da je Atamánt ubil svojega sina Léarha, Íno pa je z drugim sinom Melikêrtom pognala v morje. Takrat se je Íno spremenila v morsko boginjo Levkóteo, Melikêrt pa je postal morski bog Palájmon. Dioníz je zbežal (v obliki kozlička) in so ga nato v vzgojo izročili nímfam na gori Niza, po kateri je dobil ime in kjer je uvedel gojenje vinske trte. Tukaj so ga tudi častili. Preganjalce je premagal in osvojil velika ozemlja v Aziji in Indiji. V Bojótiji mu je nasprotoval le tébanski kralj Pentêj in hčere árgoškega kralja Projta (Proîtos), ki so zblaznele. Ozdravil jih je slavni videc in prerokovalec Melámpus, ki je potem, ko so mu kače v spanju obliznile ušesa, razumel vse jezike živih bitij.

Nekoč so Dioníza ugrabili pirati, ga privezali za jambor na palubi, vendar so vezi odpadle, ob jamboru pa je pognala vinska trta, ujetnik pa se je spremenil v leva. Pirati so v grozi poskakali v morje, kjer so se spremenili v delfine.

Ko je bil majhen so ga zvabili Titáni z različnimi igračami (jelovimi storži, vrtavkami, zlatim sadjem in klobčičem volne) v past. Razkosali so ga, vrgli v veliki kotel ter ga skuhali in spekli. Aténi je uspelo rešiti le njegovo srce. Zévs je dal preostale dele dečkovega telesa Apólonu, ki jih je pokopal na Parnásu. Titánka Réja jih je zbrala in mu ponovno vdihnila življenje. Dioníz je zato veljal za boga, ki je umrl in vstal od mrtvih.

Dioníz je vino in vinsko trto predstavil Ikáriju (Ikários; Átičan, ki je gostil Dioníza in od njega sprejel vinsko trto), ki se je s pastirji opil. Prišlo je do prepirov in pretepa, v katerem so Ikárija ubili, njegova hči Erígona pa se je obesila nad očetovim truplom. Dioníz je kot maščevanje za nesmiselne žrtve poskrbel, da so v Átiki vse mlade ženske ponorele. Živel je vedno v spremstvu svojih častilcev, moških in žensk, sátirov (demoni plodnosti s konjskim repom in kozjo brado), silénov (pijani in plešasti vodje zbora satírov), menád (obsedene ženske spremljevalke s trsom v rokah) in basaríd (tráške plesalke, ki nosijo lisičje kože). Na čelu te svoje vojske (silénov, menád, bakhántk in sátirov) je hotel osvojiti Indijo (vojaška sila). Znani so bili kot bakhi in bakhe ali bolj ali manj nori bogovi. Dioníza so upodabljali v večini kot pomehkuženega mladeniča bujnih svetlih las, ki vihrajo okrog njegove glave, ki počiva z grozdjem in vinsko kupo v rokah ali pa drži v roki tirs (thyros), palico, ki je imela na vrhu privezan šop bršljana, močna ramena pamu prekriva temno ogrinjalo. Velikokrat je prikazan tudi na vozu, ki ga vlečejo panterji. Bil je pijani bog, ki ni imel doma in se je potikal in živel po špiljah.

Apólon in Dioníz sta predstavljala dva nasprotna pola človeka in družbe. Prvi umirjen, dostojanstven, ponosen in zadržan, drugi pa divji in preprost, ki se je družil z izobčenci in vsemi z družbenega roba. Apólon je ljubil svetlobo in slavo, Dioníz pa je hrepenel po noči in mračnih krajih. Svetu pa sta bila oba potrebna.

Grki so ga enačili z egipčanskim bogom Ozírisom (imenovali do ga tudi Bákhos), Rimljani pa s svojim bogom vina, Líberom, ki so ga imenovali tudi Bakh (Bacchus). Njegov kult so poskušali obsojati in osamiti. Z veselim razpoloženjem, ki ga je pripeljal do vrhunca, je zmanjševal pregrade med bogovi in ljudmi.

PÁN (Pán; lat. Faunus) je bil grški bog pastirjev in plodnosti čred. Rodil se je v Arkádiji na gori Likájon. Bil je sin Hêrmesa, mati pa je bila nímfa Kalísto (ali nímfa Dríopa, ki se ga je sramovala) ali v drugih zgodbah Penélopa. Bil je pol človek, pol kozel. Imel je zaraščen dolg in zguban obraz, pohotne oči in na glavi dva roga. Drugi del telesa je bil kozlovski in na nogah je imel razcepljena kopita. Kot bog pastirskih predelov, je bil hiter in spretno je skakal iz enega kraja v drugi kraj. Bil je ljubitelj planin, jam in samotnih krajev.

Najraje je imel strme griče, po katerih se je vzpenjal; izvire, kjer si je gasil žejo in gozdičke, 30

kjer je v senci počival. Večkrat je naletel na pastirje s čredami, ki jih je imel za svojo družino, jih čuval in varoval. Pán je nosil pastirsko palico, iznašel in igral je na pastirsko piščal (siringo ali Pánovo piščal). Zvoki njegove piščali so pripovedovali, kje so dobri pašniki.

Prikazovali so ga s pretirano velikim falósom (gr. phallós, lat. phallus), pohotnega in razuzdanega.

Najbolje se je počutil v Dionízijevih sprevodih. Vedno je preganjal nímfe in bil zaljubljen v nímfo Ého, ki pa ga je zavrnila. Kdor se mu je nastavil na pot, ga je neusmiljeno napadel. Razbesnjeni pastirji so nato nímfo ujeli, jo raztrgali, njeni udje pa so bili še vedno polni glasbe. Med popoldanskim počitkom se ni dal motiti in še danes smo čisto tiho, če se sredi dneva znajdemo v bližini votline. Nímfe so se skrivaj ljubile z njim in takrat so v votlinah odmevali njihovi kriki.

Pánovo besnilo (prepevanje, vik, krik) je pripeljalo do tega, da so ga krivili za nenadzorovane »napade panike« in tako je postal bog nepojasnjenega. Povzročal je nenaden, tudi neosnovan strah, »paniko«, ki jo čutimo na samotnih krajih. S Pánom obsedena oseba je prevzela njegov način vedenja: blodila je po divjini, se smejala brez razloga, nadlegovala osebe drugega spola ali pa zbolela za pádavico. Bog narave Pán je imel svetišča v mestih: v Megalópoli je bil glavni bog, v Olímpiji so mu posvetili tri oltarje, častili pa so ga tudi v Aténah, posebno po zmagi nad Perzijci pri Máratonu leta 490 pr.n.št., ko se je prikazal aténskemu tekaču Fejdipídu in mu obljubil pomoč. Aténci so mu postavili v votlini na Akrópoli oltar, ki je še danes viden na severnem pobočju. Rimljani so ga istovetili s Favnom (Faunus), včasih pa tudi z bogom gozdov in gajev, s Silvánom.

Legende: Izumil je piščal iz sedmih trstik, ki jo je imenoval siringa (syrinx) po nímfi, ki jo je ljubil in ki se je v begu pred njim spremenila v trs. Nanjo je tako lepo igral, da se je poleg nímf vanj zaljubila tudi boginja Seléna.

Druga pa pravi, da je ljubil nímfi Pítis in Ého, ker pa sta mu ubežali je prvo spremenil v jelko, drugo pa v odmev, ki ponavlja besede.

Ena od zgodb, pripoveduje zgodovinopisec Plútarh, da so v času cesarja Tibêrija (14 – 37) potniki na ladji, ki je plula ob zahodni obali Grčije, zaslišali mogočen glas iz smeri otočkov južno od Korkíre (danes Paxi), ki je vpil, da je bog Pán mrtev. V krščanstvu je ta zgodba povezana s smrtjo in vstajenjem Kristusa, posledica česar je bila smrt poganskih bogov. V grščini pomeni Pán tudi »vse« in v poznejših časih so mu Grki pripisovali pomen vesoljnega boga. Najdemo pa tudi skupino Pánov, ki namesto enega boga skupaj predstavljajo pastirsko naravo.

SELÉNA (Seléne; lat. Luna): grška boginja meseca (rimska Luna), hči Titánov Híperiona in Téje ter sestra Héliosa in Éos (Sonca in Zarje). Enačijo jo z boginjo Artémido, obe pa so istovetili s Hékato (grška boginja bogastva, zmage, modrosti ter prinašalka sreče mornarjem in lovcem). Ljubimec Pán ji je podaril snežno bel kožuh, Zévsu pa je rodila hčer Pandéjo.

Legenda: mit z Endimíonom, ki spi večno spanje v jami na gori Látmos v Káriji v Mali Aziji (prikaz v reliefu na Órfejevem spomeniku na Ptuju) pravi, da se je v prelepega mladeniča zaljubila Seléna, se z neba spustila k njemu, ga začarala v večni sen, da ga lahko neopažena ponoči objema z žarki in poljublja.

31

NÍKE (Níke, »Zmaga«; lat. Victoria) je grško poosebljenje zmage in hči Titána Palánta (Pállas) in Okénaido Stígo ter sestra Zétosa (»Vnema«), Krátosa (»Moč«) in Bíe (»Sila«). Na strani bogov se je bojevala zoper Titáne. Na tekmovanjih je navduševala tudi atlete in glasbenike. Na aténski Akrópoli ima svoj tempelj. Posebno priljubljena je postala po zmagi nad Perzijci pri Salamíni (480 pr.n.št.) in Aténci so ji posvetili kip v Délfih. Pogosto so jo upodabljali s krili in takšna je Níke Samotraška (»Krilata zmaga«), ki je naslonjena na ladijski kljun. Predstavljajo jo kot krilato žensko, ki nosi palmo in zmagovalni venec za bogove in junake.

V Rimu so jo enačili z Viktórijo, ki ima tempelj na Palatínu. ÁJOL (Aíolos), tudi ÉOL (lat. Aeolus) je bil po Homêrju Hipótov sin, smrtnik in prijatelj bogov, ki mu je Zévs zaupal nadzor nad vetrovi. Kasneje so v njem videli boga vetrov. Živel je na plavajočem otoku Ájolija, kjer je gostoljubno sprejel Odisêja in mu podaril usnjeno vrečo, v kateri so bili zavezani vetrovi, ki so nasprotovali Odisêjevi vrnitvi domov.

Legenda: Bil je Hélenov (?)sin in legendarni prednik Éolcev. Med drugim je bil oče Sizífa(Sizifove muke – na hrib je moral zvaliti skalo, ki se je vedno znova skotalila nazaj; ustanovitelj mesta Korínt), Atamánta (kralj v Tébah), Salmonêja (kralj Élide in oče Tíro – ljubica boga Pozêjdona ter Péliasov in Jázonov prednik; zaradi bahavosti je Zévs uničil njega in njegovo mesto), Alkíone (Ájolova hči in žena Kéiksa, Éosforovega – »zvezda danica« - sina, Kalíke (Ájolova hči in Endimíonova mati), Kánake (Ájolova in Enaretina hči, ki se je zaljubila v brata Makáreja in oče jo je dal usmrtiti) in drugih. ÉOS (Eós; lat. Aurora) boginja jutranje zarje in svitanja (Éos je »zvezda danica«, ki se vsako jutro dvigne iz svetovnega morja in prinese ljudem dnevno svetlobo ter se pojavlja predvsem v zgodbah). Je bila hči Hiperíona in Téje ter sestra Hélija (Sonce) in Seléne (Luna). Ugrabila je več mladcev, ki so sloveli po lepoti: Titóna (Tithonós), ki mu je povila Ematíona (ubit, ker je Hêrakleju poskušal preprečiti, da bi Hesperídam ukradel zlato jabolko) in Mémnona (bojeval se je na strani Trójancev; ubil ga je Néstorjev sin Antíloh Antílochos, njega pa Ahíl); Oríona, ki ga je ubila Artémida; Kléjta, Mantijevega sina in Prókridinega moža Kéfala (mož Erehtêjeve hčere Prókride).

Legenda: Éos je pri Zévsu za Titóna izprosila nesmrtnost, vendar je pozabila na večno mladost, pa je tako ostal večni starček. Ker mu je ostal le še glas, ga nekateri primerjajo s škržatom, ki vsako leto obnovi svojo kožo.

MÁJA (Maîa) je bila v grški mitologiji najstarejša izmed Plejád (sedem hčera Gigánta Atlánta: Mája, Tajgéta, Eléktra, Alkíona, Astêropa, Kelájno in Mêropa; Gigánt, ki za kazen v uporu podpira nebo ali nebesni svod) in hči Atlanta in Okéanide Plejóne. Zévsu je rodila boga Hêrmesa in živela v votlini na gori Kiléna v Arkádiji (glej Atlánt; str. 400, II. del).

MÉTIDA (Mêtis, »preudarnost«) je bila Tétidina in Okéanova hči, prva Zévsova žena in najmodrejša med bogovi. Zévsa sta boginja Gája in bog Urán posvarila, da bodo otroci z Métido nevarno bistri in močni in ko je Métida zanosila, jo je požrl. Nato se je iz Zévsove glave rodila Aténa in ker je Métido požrl, si je Zévs s tem pridobil tudi njeno modrost.

AHÉLOJ, tudi ÁHELOOS (Achéloos, Acheló[i]os; lat. Achelous) je bil grški najstarejši rečni bog ter Okéanov (Okéanos; eden od Titánov je bil sin Urána in Gáje – Gaia) in Tétijin sin (Tethýs; Uránova in Gájina hči; tudi Titánida, Okéanova sestra in žena, začetnica vseh voda in na začetku tudi bogov) oče sirên, ki se je spopadel s samim Hêraklejem. Upodobljen je na steli v Celêji kot vodno božanstvo Savinje (z rogovi in 32

štrlečimi ušesi), katera je najbolj poplavljala predvsem v letih 268 do 270. Iz tega časa izvira tudi miljnik cesarja Klávdija II. Gotskega najdenega v Šempetru ob Savinji. Áheloos je druga najdaljša reka v Grčiji, dolga 220 km (danes Aspropótamos, pomeni »bela reka«), ki izvira v gorovju Píndos in se izliva v Patraški zaliv (glej Ahéloj; str. 128, II. del).

NÉMEZIS (Némesis) je bila boginja maščevanja in hči Níks (Noč) ter poosebljenje jeze bogov nad domišljavostjo ljudi. Častili so jo v Ramnuntu v Átiki, kjer so ji v 5. stoletju pr.n.št. zgradili čudovito svetišče.

Legenda: Némezis (in ne Lédo) naj bi ljubil Zévs. Znesla naj bi mu jajce, iz katerega se je izvalila Hélena (Trójanska).

GALATÊJA (Galáteia, »mlečno bela«; lat. Galatea): grška morska boginja, hči Nerêja in Doris. Snubil jo je grdi Kiklóp Polifém (pišejo pesniki: Teókrit, Vergílij, Ovídij,…). Ovídij piše, da se je zaljubila v pastirja Ákisa, Polifém je vanj zalučal skalo, vendar ga je ob padcu Galatêja spremenila v reko, ki nosi po njem ime. Druga zgodba pravi, da je imela Galatêja s Polifémom otroka, ki je postal prednik Gálcev (»Galačánov«).

Galačáni (Galátai) so bili galsko ljudstvo, ki se je v 3. stoletju pr. n. št. iz Evrope prek Helespónta naselilo v Mali Aziji, v Frígiji, okoli današnje Ankare v osrednji Turčiji.

Ustrahovali so zahodno Azijo, pergamski kralj Átal I. jim je zadal zadnji udarec leta 230 pr. n. št., kar ponazarja kip »Umirajoči Galec«. Dokončno jih je pokoril leta 188 pr. n. št. prokonzul Manlij Vúlson, cesar Avgúst pa je Galátiji priključil sosednja ozemlja in ustanovil leta 25 pr.n.št. provinco Galátijo.

NERÊJ (Nereús; lat. Nereus) je bil v grški mitologiji morsko božanstvo, ki so ga upodabljali kot starca in je bil Pontov sin, mož Okénaide Doris in oče Nereíd. Bil je dobrohoten in pravičen (ga opisujeta pesnika Héziod in Píndar) ter kot drugi »starci morja« moder in je znal prerokovati (Hêraklejeva dela). Privzel si je lahko različne podobe (primerjaj morsko božanstvo Prótej; glej str. 213, II. del).

KIBÉLA (Kybéle, tudi Kybébe; lat. Cybele): frigijska boginja-mati, velika mati in darovalka plodnosti ter spremljevalka in ljubica mladega Átisa. Kasneje je postal njen svečenik in mož, ki ga je iz ljubosumja udarila z blaznostjo tako, da se je sam skopil, kakor drugi Kibelini svečeniki – Gáli (Gálloi; po reki Gálos v bližini svetišča v Gálatiji, od tod rek: » če piješ iz reke zblazniš«), ki so bili skopljenci. Po mitu je bila Kibéla (frigijsko: Agdístis) rojena kot moški in ženska hkrati, nakar so jo bogovi skopili. Njeni spremljevalci so se imenovali koribánti, ki so bili često povezani tudi z Réjo in drugimi boginjami materami. Zamenjujejo jih s polbožanskimi kuréti, spremljevalci boginje Réje.

V Rimu so jo od leta 204 pr.n.št. častili kot VELIKO MATER (Magna Mater ali Dindiména). Njeno kultno središče je bilo na gori Dindim pri Pesinuntu (tu so jo imenovali Agdístis), kjer je stala njena kamnita podoba, za katero so verjeli, da je padla z neba. Kot boginjo plodnosti in divje narave so jo spremljali levi. Cesar Klávdij je dovolil njeno in Átisovo čaščenje kot del državne religije, kar je postalo eno od misterijev rimskega cesarstva.

33

HÉSPER (Hésperos, lat. Vesper) je bila »zvezda večernica« (Éos pa »zvezda danica«).

HESPÊRIJA (Hesperia) prihaja iz grške besede hespêra (»zahod« ali »zahodna dežela«) in je za Grke oznaka za Italijo, za Rimljane pa za Hispánijo.

TÍHE (Týche; »usoda« ali »sreča«; lat. Fortúna) je bila boginja sreče, obilja in naklonjenosti. Živela je v Zévsovi družbi na Olímpu in je bila hči Okéana in Tétis. Najbolj iskrena je bila z bogom bogastva Plútosom, ki ga je vzgajala že od otroštva, skupaj z boginjo miru, Ejréno. Po ljudskem verovanju je v vsakem človeku ali mestu, pa naj bo to zla ali dobra sreča, tudi usoda. Vera v ta abstraktni pojem ali »božanski duh« (demon) se je močno okrepila v 5. stoletju pr. n. št., ko je pričelo slabiti čaščenje starih bogov. Grški lirski pesnik Píndar (Píndaros; 518 – po letu 446 pr. n. št.) imenuje Tíhe kot eno izmed Mójr (Móire), ki je močnejša od svojih sestrá, vendar je nikoli niso poosebili in vključili v grško mitologijo.

Upodobljena je stoje ali sede in ima glavo okrašeno z vencem, ki spominja na mestno obzidje. Mestom podeljuje srečo in obilje ter tako uravnava njihovo usodo. Njeni atributi so venec v roki ali na glavi in rog (iz)obilja (Cornicopia).

Rimljani so jo poistovetili z boginjo Fortúno.

34

GRŠKA MITOLOŠKA BITJA IN JUNAKI (HEROJI)

DIOSKÚRA (Dióskouroi pomeni v gr. »božja sinova«; gr. Kástor je v gr. »bober« in Polydeúkes je v gr. »zelo ljubljen« - »Zévsova sinova«; lat. Dioscuri ali Gemini) sta bila Zévsova sinova Kástor in Polidévk (lat. Póluks) in dorska junaka po rodu iz Šparte, kjer so ju tudi častili. Veljata za dvojčka (po Homêrju in Héziodu), ki sta se rodila Lédi in špartanskemu kralju Tindaréju in sta bila brata (trojanske) Hélene; vsi trije so se rodili iz dveh jajc.

Polidévk naj bi bil nesmrten, medtem ko je bil Kástor smrten. Ko je bil Kástor smrtno ranjen, sklene Polidévk z bratom deliti nesmrtnost in tako prebijeta pol časa v podzemlju in drugo polovico pri bogovih na Olímpu.

In tukaj se začnejo legende: junak Tezêj je odnesel Héleno kot otroka s seboj, vendar sta brata-dvojčka odšla na vojni pohod v Átiko, jo dobila nazaj in z njo tudi Tezêjevo mater Ájtro, da bi postala Hélenina sužnja. Hélenino skrivališče pa je razkril junak Akadém, vendar so njegovi posesti Lakedájmonci (Špartanci) vselej prizanesli. Druga legenda pripoveduje, da sta se udeležila potovanja Argonávtov in Polidévk se je izkazal v boju proti Ámiku (Ámykos; rokoborec, Pozêjdonov sin in kralj bitinijskega plemena Bebrikov, ki ga je Polidévk premagal).

Končno sta ugrabila hčeri Levkípa (Leúkippos) sin Ojnómaosa-kralja v Pízi (Písa; majhen okraj okrog Olímpije na Peloponézu) in nímfe Dáfne, Hilaéjro in Fójbo, ki sta bili obljubljeni bratrancema Idasu in Linkêju. V spopadu so bili ubiti Kástor in oba njegova nasprotnika. In prav takrat je dal Polidévk bratu Kástorju del svoje nesmrtnosti. Enačijo ju z ozvezdjem Dvojčkov, zaščitnikoma mornarjev, ki sta se jim prikazovala med viharji kot Élijev ogenj (ogenj svete Élme). Bila sta slavna boksarja in »jezdeca na belih konjih« in tako zaščitnika atletov in atletskih tekmovanj. V Rimu ju enačijo s Kástorjem in Polúksom.

DEVKÁLION (Deukalíon) je bil Prometêjev sin. Zévs se je tako razsrdil nad človeškimi zločini, da je sklenil človeštvo uničiti s povodnijo. Devkálion, ki ga je posvaril Prometêj, je zase in svojo ženo Piro zgradil čoln, v katerem sta plula, dokler niso vode upadle in sta pristala na gori Parnás. Po nasvetu preročišča naj bi vrgla kosti svoje matere čez ramo, kar sta tudi storila. Razpoznala sta v njih zemeljske kamne in tako so iz kamnov, ki jih je vrgel Devkálion nastali moški, iz kamnov, ki jih je vrgla Pira pa ženske. Novi rod so poimenovali Lelégi. Rodila se jima je hči Hélena, ki je postala mitološka ustanoviteljica Grkov.

MÚZE (Moûsai) so bile hčere Zévsa in Titánide Mnemózine (Spomin). Njihovo poslanstvo je bilo navdihovati pesnike in seznanjati ljudi z umetnostjo. Bile so boginje književnosti, glasbe in plesa, pa tudi razumniških poklicev (znanosti). V prenesenem pomenu múza pomeni umetniški dar ali umetniški navdih in zaščitnica. Bilo jih je devet: Êrato (ljubezensko pesništvo, lira), Evtêrpa (lirsko pesništvo – tudi zavetnica slovesnosti in zabav; njen atribut je bila piščal), Kalíopa (»z lepim čelom«; epsko pesništvo, filozofija, retorika), Klío (zgodovinopisje), Melpómena (tragedija), Polihímnija (himnično in zborovsko petje, pantomima), Terpsíhora (ples in pesmi), Talíja (komedija) in Uránija (astronomija).

35

Prebivajo na Helikónu (gorovje v Bojótiji v Grčiji) ali na Parnásu (gora v Grčiji, severno od Délfov). Muzêjon (Mouseion) je kraj povezan z Múzami ali kraj, kjer so gojili umetnost in učenost. Razveseljevale so bogove in navdihovale pesnike. Uresničevale so vse tisto, o čemer so prepevale. V Muzêjonu v Aleksándriji (poleg aleksándrijske knjižnice), ki ga je ustanovil Ptolemáj I. Soter (323 – 283 pr.n.št.) so bivali učenjaki in so potekala predavanja ter razprave ali kraj, kjer so gojili umetnost in učenost. Značilnost Muzêjona so bile večerje z modrimi pogovori (»valilnica múz«). Današnja beseda muzej pomeni v grščini »sedež in svetišče múz«, danes pa so to prostori namenjeni zgodovinskim, znanstvenim in tehničnim zbirkam. Pitágorovi učenci so jih slavili kot zaščitnice znanja in vesoljskih načel, ki so omogočala pot k večnim bogovom.

Legenda: Z njimi je tekmoval tráški pesnik in glasbenik Támiris, ki je ob širokoustenju, da je boljši od Múz izgubil vid (oslepel) in moč pesništva so izbrisale iz njegovega spomina. Z njimi so tekmovale tudi Siréne (pol ženske pol ptice), ki so bile poražene, izgubile krila in skočile v morje. Bile so razsodnice tudi v tekmovanju med Apólonom in Mársom, kjer je Apólon po njihovem izboru postal simbol lepote nasploh, bil pa je tudi pokrovitelj pesništva in glasbe.

Afrodíta in Sátir

SÁTIRI (Sátyroi; lat. Satyri) so bili pohotni spremljevalci boga Dioníza, bogovi plodnosti in razposajena ter divja (demoni) bitja gozdov, gričev in gorá. Zgoraj imajo človeško podobo s konjskimi ušesi, bujnimi lasmi in brado, spodaj pa nabrekel falus, debelo kozlovsko zadnjico, konjske noge s kopiti, oslovskim repom ali kozjimi nogami. Sorodni so silénom, postaranim spremljevalcem Dionízovega sprevoda, ki so prikazani kot pijani, robati, plešasti in komični starčki.

Njihov oče Paposilén, je bil vedno pijan, jezdil je na grbastem oslu in bog Apólon ga je opremil z dolgimi uhlji. Bil je vzgojitelj mladega Dioníza in po dvoboju z Apólonom (igral je na piščal), ga je bog premagal (sodnice so bile Múze) in ga za kazen živega odrl (Mársias; frigijsko: sátir povezan z istoimeno reko v Mali Aziji).

36

KABÍRI (Kábeiroi) so bili bogovi negrškega porekla (ime v zvezi s Semiti), ki so bili skupaj z boginjo materjo – Kibélo osnova misterijskim kultom. Včasih so jih opisovali kot sinove Hefájsta. Grški pesnik in pisec tragedij Ájshil jih opisuje kot zbor, ki je spremljal Argonávte na Lémnos in so jih imeli za dobre pivce vina. Njihove misterije so zganjali poleg otoka Lémnosa, še na otoku Sámotraka, v 6. stoletju pr. n. št. so jih častili v Tébah, v 5. stoletju pr. n. št. so jih poznali v Aténah, častil jih je zgodovinopisec Heródot, z Aleksándrom Velikim (4. stoletje pr. n. št.) pa se je razširil po vsem grškem svetu.

TRÍTON (Tríton) je bil demonski povodni mož s človeško glavo in trupom, od pasu navzdol pa z ribjim repom. Bil je Pozêjdonov in Amfítritin sin. Izvor njegovega imena morebiti ni grški. Pesnik Vergílij ga opisuje, kako je tekmoval s trobentačem Mizénom in ga je Tríton utopil. Upodabljajo ga, kako piha v trobljasto školjko. V zgodbah je tudi več Tritonov.

Grški pisec in popotnik Pavzánij (Pausanías), ki je opisoval grške znamenitosti, je videl nekaj, kar so mu predstavili kot v slanici ohranjenega Trítona (glej Tríton; str. 401, II. del).

SIRÉNE (Seirênes): v grški mitologiji so to ženska bitja kot morske pevke (demoni smrti ali duše mrtvih), ki so imele moč, da so moške (mornarje) s svojim petjem zvabljale v pogubo (Odisêj). Bile so hčere Múze Terpsíhore (je bila múza zborskega plesa in pesmi) in boga Áheloja (rečni bog; tudi druga največja reka v Grčiji, danes Aspropotamos) ter družice Perzéfone. Bile so tri: Písinoa, Aglajófona in Telksiépija, ki pa jih kličejo tudi Parténopa, Levkózija in Ligéja.

Prva je igrala na liro, druga je pela in tretja je igrala na piščal. Z igranjem so začarale mornarje, povzročale brodolome in mornarje požrle. Edino Órfejevo petje na Árgu je preglasilo petje Sirén.

Upodabljajo jih kot čudovita dekleta in navdihovalke glasbe, v začetku pa kot pol ženske in pol ptice. To so bila bitja ki so očarala in tudi začarala. Rimski zgodovinopisec Caius Suetonius Tranquillus pravi, da je cesar Tibérij rad dražil učenjake na dvoru z nemogočim vprašanjem: »Katero pesem so pele Siréne?« V poznejši mitologiji je to harmonija sfer in simboli nesmrtnosti.

NÍMFE (Nýmphai) so Zévsove hčere (slovensko vile) ali NEREÍDE (Nereídes; so hčere morskega božanstva Nerêja) so lepa in mlada ženska bitja, ki pooebljajo lepoto in čarobnost izvirov, gozdov in vse narave (po številu jih je 50, predvsem morskih nímf) in se lahko naredijo nevidne (plešejo v zboru in se pojavljajo v spremstvu bogov Artémide, Dioníza, Hêrmesa in Pána). Živele so v votlinah, kjer so predle in prepevale.

Dajejo plodnost, so pomočnice pri porodu ter navdihujejo pesnike in pevce. Bile so mlade, lepe in ljubiteljice glasbe ter plesa. Živele so dolgo, a ne večno; večkrat nežne, pa tudi strašne. Pripisovali so jim tudi dar prerokovanja. Delijo se na drevesne nímfe (posebno hrasta) imenovane Driáde (drys pomeni »drevo«, običajno pa »hrast«; slov. gozdne vile), med njimi so znane Hamadriáde, katerih življenje je bilo odvisno 37

od življenja njihovega drevesa; Okénaide, ki so živele v morju; nímfe izvirov, rek in jezer so bile Najáde in nímfe gorskih vrhov, Oreáde. Bile so spretne zdravilke, vendar so lahko bolezni tudi širile. Imele so veliko ljubimcev: Pána, Príapa, sátire in vse tiste, ki so živeli v naravi. Njihove očarljivosti se niso branili niti bogovi: Zévs, Apólon, Hêrmes in Dioníz. Tudi same so iskale lepe mladeniče in ker jih je Hílas (Hýllas; sin kralja Driópov, ki ga je Hêraklej vzel s seboj na odpravo Argonávtov) prevzel s svojo lepoto, so ga ugrabile Hêrakleju in ga odvlekle na dno jezera (morjá).

Najstarejše nímfe so se imenovale meliáde, ki so se rodile iz kapelj krvi iz rane skopljenega Urána. Živele so na jésenih in zato so ljudje jésenov les uporabljali za izdelavo kopij.

Najbolj znane Nereíde so bile Pozêjdonova žena Amfítrita, Tétida (Peléjeva žena in Ahílova mati), Galatêja (»mlečno bela« nímfa, ki jo je snubil grdi Kiklóp Polifém) in Orestêja.

Poleg ostalih bogov na gori Kitájron so bile pred bitko Grkov s Perzijci pri Platájah (leta 479 pr.n.št.) tudi nímfe, h katerim je moral po prerokbi iz délfskega svetišča moliti aténski poveljnik vojske Aristíd.

Apólon in nimfa Dáfna Njihov kult je bil zelo priljubljen in so jih častili brez pomoči svečenikov. Njihovi oltarji (nímfeji) so bili kraji v naravi, kot so izviri, gozdovi, pečine ali vrelci, ki so jih ljudje (kmetje) okrasili tako, kot so si sami želeli.

NARCÍS (Nárkissos) je bil tako lep mladenič, da so vsi fantje in dekleta nenehno vanj strmeli in je bil simbol ljubezni do samega sebe; bil je sin bojótskega rečnega boga Kefíza (Kephis[s]ós je glavna reka aténske ravnice, ki izvira na gori Parnás ter teče okrog 3 km Z od Atén v Faleronski zaliv) in nímfe Lejriope. Videc Tejrézijas mu je napovedal, da bo živel samo tako dolgo, dokler ne bo ugledal svoje lastne podobe. Vanj se je zaljubila nímfa Ého (nímfa, ki jo je Hêra kaznovala, za zalezovanje boga Zévsa, s popolnim odvzemom govora in ko je bila od Narcísa zavrnjena, je shirala tako, da je od nje ostal le še glas ali odmev).

Njegov prijatelj Améjnias se je zaradi njega celo ubil. Čas je preživljal na Narcís in nímfa Ého (občuduje sam sebe namesto nímfo) lovu in vse, ki so se zaljubili vanj, je pognal v obup. Afrodíta ga je za njegovo krutost kaznovala z urokom, zaradi katerega se je zaljubil v lastno podobo, ki se je zrcalila v vodi. Brezuspešni poskusi, da bi se približal svojemu čudovitemu odsevu, so ga pognali v obup in shiral je do smrti. Po drugi verziji je ob poskusu približanja svoji podobi izgubil ravnotežje, padel v vodo in utonil. Bogovi so ga spremenili v cvetlico (narciso) z rumenim cvetom in belimi cvetnimi listi na sredini, ki nosi njegovo ime. Tako je Narcís umrl, ker se ni hotel darovati drugim.

38

ERÍNIJE (Erinýes) ali EVMENÍDE (»dobre«, »dobrohotne«) ali SEMNAI (»svete«): boginje kaznovanja in maščevanja so predvsem tri: Alékto, Tízifona in Megájra. Po Héziodu so bile hčere Gáje (Zemlje), ki so bile spočete iz kapelj krvi, katera se je prelila, ko je Krónos skopil (odrezal spolni ud) očeta Urána (Nebo; podobno so nastali Gigánti).

Rodile so se torej iz zločina, ki ga je sin storil nad očetom. Neusmiljeno so kaznovale in maščevale vsako krivico ter kršitev nepisanih nravstvenih zakonov: krivo prisego, kršitev gostoljubja in ponižnosti, umor – posebno umor sorodnika (ali nasploh v družini),…

Naseljene so bile na aténskem Areopágu (starodavno vrhovno sodišče ali državni svet, ki so ga sestavljali aristokrati – evpatridi in ki so svetovali kralju; po odstavitvi kraljev in Sólonovih reformah, so ga sestavljali arhónti, izvoljeni iz vrst plemičev za dobo 10 let, kasneje pa so postali dosmrtni člani areopága), od koder so varovale pravni red. Eriníje oblasti bogov z Olímpa niso priznavale. Bile so slepe in kazni so izvajale nepreklicno.

Upodobljene so s kačami v laseh, srditih potez ter z biči in baklami v rokah. So starejše od olímpijskih bogov, vendar so častile Zévsa, ki pa mu niso bile podložne. Kasneje so prevzele vlogo boginj, ki po smrti kaznujejo krvave zločine in se le redko pojavljajo na zemlji. Svoje žrtve so pripeljale do blaznosti. V Rimu so jih imenovali Fúrije.

PLEJÁDE (Pleiádes, »gostosevke«; lat. Pliades ali Virgiliae) so bile hčere Titána Atlánta in Plejóne (Pleióna, Okéanova in Tétijina hči, mati Plejád, ki jo je zasledoval Oríon, potem pa se je spremenila v zvezdo). Bilo jih je sedem po številu ali skupina sedmih zvezd: Mája (s Zévsom je bila Hêrmesova mati), Tajgéta (Taygéte, nímfa visoke gorske verige zahodno od Šparte, ki jo je Artémida spremenila v srno, da bi ubežala Zévsu, pa je vendar imela z njim sina Lakedájmona), Eléktra (hči Atlánta in po Zévsu Dárdanova mati), Alkíona (ptica vodomec in Ájolova hči ter žena Kéiksa, Éosforovega sina – »zvezda danica«), Astêropa, Kelájna in Mêropa (tudi Sízifova žena). Zasledoval jih je Oríon (velikan in lovec iz Bojótije), ki se je skupaj z njimi spremenil v ozvezdje (kakor njihove sestre Hiáde – »prinašalke dežja« - ena od petih Atlántovih hčera, ki so zemljo oskrbovale z vlago in so bile Dionízove pestunje; označujejo začetek deževnega obdobja na začetku novembra).

Pomembno vlogo imajo ob času setve, ko vzidejo s sončnim vzhodom (zgodaj maja) in saditve (v začetku novembra), ko zaidejo malo pred sončnim vzhodom – to je čas oranja in setve. Ime je morebiti indoevropsko, ni pa jasno opredeljeno.

GORGÓNE (Gorgónes) so bile v grški mitologiji ženske pošasti. Ena, ki vzbuja grozo je naslikana ali pritrjena na ščitu boginje Aténe (égida), da je obdržala svojo moč. Po grškem pesniku obstajajo tri Gorgóne: Sténo (»mogočna«), Evríala (»daljna popotnica«) in Medúza (»kraljica«), ki so živele daleč na Zahodu, ob Okéanu, kot hčere morskih božanstev Fórkisa, njegove sestre Kéto ter sestre Gráj. Imele so pošasten videz: strupene kače namesto las, srepeč pogled, 39

merjaščeve čekane, bronaste roke in zlata krila. Medúza, med njimi edina smrtna, je imela tako strašno glavo, da je vsak ob pogledu nanjo okamenel. Ljubil jo je Pozêjdon, s katerim je v času, ko jo je Perzêj ubil, pričakovala otroka. V trenutku smrti je rodila Pégaza (krilati konj) in Hrizáorja (»zlati meč«). Verjeli so, da ima njena glava moč odganjanja zlih duhov in jo imajo zato pogosto kot zaščitni lik vrezano na oklepih, ščitih in na zidovih. V 5. stoletju pr. n. št. se je njena glava počlovečila in pozneje v trenutku smrti pogosto prikazana kot lepa glava žene (na nagrobnih stelah). Evríala je predstavljala pretirano spolnost, Sténo družbeno pokvarjenost, Medúza pa nečimrnost in le ona je bila ranljiva in umrljiva.

GRÁJE (Graîai; lat. Graiae) so bile tri sestre Gorgón (ženske pošasti) in Fórkisove ter Kétine hčere: Pefrédo, Énio in Déjno. So bile poosebljenje starosti in od rojstva sivolase, vse skupaj pa imajo le eno oko in en zob. Perzêj (grški junak ter Zévsov in Dánajin sin) jim je to oko ukradel in jih tako prisilil, da mu pokažejo bivališče Gorgón.

MÓJRE (Moîrai; lat. Parcae) so bile tri sestre in hčere Zévsa ter Témide (hčere »Noči«), ki so se po Homêrju predstavljale kot stare predice. Bile so poosebljenje neizprosnega zakona ali nasploh: usoda. Gospodovale so vsem: od najmogočnejših do najponižnejših, od najmlajših do najstarejših in od najmočnejših do najšibkejših. Imenovale so se Klóto (Klothó, »predica«), ki je držala preslico in predla nit življenja od rojstva; Láhezis (Láchesis, »dodeljevalka«). ki je vlekla nit in razpredala ter vsakomur dodelila odmerjeno mu usodo in Átropos (Átropos, »neprilagodljivka« ali »neupogljiva«), ki je s škarjami prerezala življensko nit in to je pomenilo smrt. Bile so slepe in so določale uro začetka in konca. Navzoče so bile tudi ob poroki, kjer so pele. Častili so jih kot boginje rojstva, saj so jim aténske neveste darovale kodre las in ženske so se nanje zaklinjale. Zelo so bile povezane s sestrami Erínijami, ki so kaznovale vse zločine.

V Rimu so jih istovetili s Párkami (Parcae), ki so bile prvotno duhovi in zaščitnice rojstva (»sojenice«). Prebivale so na Fórumu in so se imenovale tri boginje usode (Tria Fata).

HLÓRIDA (Khlôris) je bila Amfíonova in Níobina hči. Ko sta Apólon in Artémida pobijala Níobine hčere in sinove, je Hlóridi uspelo ubežati pokolu, vendar se je tako prestrašila, da je za vselej ohranila mrtvaško bledo polt.

NÍOBA (Nióbe; lat. Niobe ali Nioba) je bila Tántalova hči in Amfíonova žena. Bila je mati sedmih sinov in sedmih hčera. Pred boginjo Léto se je bahala o svoji večvrednosti, ker je Léto imela le dva otroka: Apólona in Artémido. Zato sta se Apólon in Artémida v imenu svoje matere maščevala in s puščicami pobila vse njene otroke, razen hčere Hlóride. Níoba je jokala za svojimi otroki, dokler se ni spremenila v skalo.

Njeno usodo je opeval rimski pesnik Ovídij v pesnitvi Metamorfoze (Metamorphoses). ÍRIDA (Íris) je bila boginja mavrice in hči Tavnanta (Pontovega sina) in Eléktre (Okéanove hčere) ter sestra Harpíj. Bila je tudi Hêrina glasnica (kurirka).

40

EJLEJTÍJA (Eileíthya, tudi Ilitíja) je bila boginja rojevanja, manj pomembna in ni sodila med 12 olímpijskih bogov. Njeno ime pomeni »prihod« otroka. Ker je bila Hêra sama boginja rojstva, so jo proglasili za Hêrino in Zévsovo hči. Izvirno je bila lahko minójska boginja rojstva (svetišče na Kréti pri Amnizu). Njeno ime se pojavlja tudi na ploščicah iz Knósosa, največkrat pa v zgodbah o rojstvu. Rimljani so jo enačili z Lucíno (Junóno).

EJRÉNE (Eiréne; »mir«) je bila boginja miru in hči Témide ter Zévsa. Bila je ena od Hór.

HÓRE (Hôrai; lat, Horae) so bile hčere Zévsa in Témide (Thémis ali »pravični red« je bila hči Gáje-Zemlja ter s Zévsom mati Hór in Mójr – »sojenic«, pa tudi Prometêjeva mati) in spremljevalke bogov. Predstavljajo naravni red in letne čase: Tálo (boginja cvetenja), Ávkso (boginja rasti) in Kárpo (boginja plodov) ter Evnomíja, Díke in Ejréne, ki skrbijo za zakonitost, pravičnost in mir.

LÉTO (Letó; lat. Latona) je bila ena od Titánid (Titáni so bili predolimpijski bogovi), hči Kójosa in Fójbe. Bila je mati dvojčkov Apólona in Artémide, oče pa je bil Zévs.

Legenda: Ljubosumna Hêra je nad Lêto poslala kačo Pitóna. Ko se je bližal čas Létinega poroda, je pred jezo Zévsove žene Hêre in kačo zbežala na plavajoči otok Ortígijo (pozneje Délos), ki se je medtem vsidral v morsko dno. Tam je z zamudo rodila Apólona in Artémido, ker Hêra ni dovolila Ejlejtíji (boginji poroda), da bi šla k njej. Ob rojevanju se je naslanjala na goro Kintós ali na palmo, ki je kasneje obveljala za »sveto drevo«.

HÁRITE (Khárites; rimske Gracije) so bile v grški mitologiji manj pomembne boginje, drugače pa so veljale za hčere Zévsa in morske boginje Evrióne ter so bile tri po številu.

Grški pesnik Hezíod jih je imenoval Evfrózina, Aglája (tudi Hefájstova žena) in Talíja. Vse tri so poosebljale milino, čar in lepoto, istočasno pa so ljudem lepšale življenje. Bile so spremljevalke Múz (hčere Zévsa in Mnemózine - »Spomin«), ki so bile boginje književnosti, umetnosti, glasbe in plesa. Njihovo delo so le najpomembnejši umetniški izdelki, modrosti podeljujejo čast, blažijo razdražljivi učinek vina in so večne spremljevalke Áfrodíte in Érosa. V začetku jih upodabljajo oblečene, v kasnejšem obdobju pa vselej gole.

MENÁDE (Mainádes; lat. Maenades, »nore ženske«) so bile ženske, ki jih je bog Dioníz navdihnil z vročično zamaknjenostjo, kar je najvišja stopnja blaženosti. To je bilo stanje, ko je postal človek »čisto duhovno bitje«, ali ko se je »duša združila z bogom«. Oblačile so se v živalske kože in bršljanove liste ter živele v gorah.V Rimu so jih imenovali Bakhántke.

HARPÍJE (Hárpyiai, »tatice«) so bile hčere Tavmánta (sina Póntosa - Morja) in Eléktre (Okéanove hčere). Pesnika Homêr in Hezíod sta jih imela za poosebljenje viharnih vetrov, ki so odnesli Pándarejevi (Pándar je bil vodja Trójancev, ki so živeli pod goro Ída) hčeri Kleótero in Mêropo, da bi postali sužnji Erínij. Imele so telo jastreba s krili in kremplji ter žensko glavo.

Harpija

HARMONÍJA (Harmonía) je bila Arésova in Afrodítina hči in žena Kádmosa (ustanovitelj Téb v Bojótiji in sin kralja Agénorja v Tíru v Feníciji). Kot poročno darilo ji je boginja Aténa stkala peplos in ji dala ogrlico, ki jo je izdelal Hefájst. Vsem, ki so ti dve darili dobili v last, sta prinesli nesrečo (Kádmosu, Amfiaráju – Amphiáraos je bil argoški junak in jasnovidec in Alkmájonu – tudi Alkméon, ki je bil vojskovodja na pohodu epigónov – sedmerice ali »sedmih junakov proti Tébam«).

41

KALÍPSO (Kalypsó; lat. Calypso) je bila boginja ali nímfa, Atlántova hči, ki je živela na otoku Ogígija, kamor je vrglo Odisêja po brodolomu.

HÉBA (Hébe; lat. Hebe) je bila Zévsova in Hêrina hči. Bila je božja točajka in Hêraklejeva žena po njegovi smrti ter premestitvi na Olímp. Bila je poosebljenje grške besede za mladost in so jo istovetili z rimsko boginjo Juvéntas.

HÉKABA (Hekábe; lat. Hecaba) je bila žena trójanskega kralja Príama in mati 19-ih njegovih otrok, med katerimi so bili najbolj znani: Héktor, Tróil, Páris, Kasándra, Kreúza in Polikséna. Bila je užaloščena kraljica, ki preživi opustošenje Tróje, izgubo moža ter skoraj vseh svojih otrok. Grški pesnik Evrípid pravi, da jo kot vojni plen dodelijo Odisêju, pretrpeti mora žrtvovanje svoje hčere na Ahílovem grobu in umor Héktorjevega edinca Astiánaksa.

Hékuba (Hecuba) je bilo latinsko ime za Príamovo ženo Hékabo.

HARÍBDA (Khárybdis; lat. Chárybdis), tudi Karíbda je bil vrtinec v ozki morski ožini v Mesinskem prelivu med Kalábrijo (Italijo) in Sicílijo. Homêr jo je prikazal kot morsko pošast, hčerko Pozêjdona in Gáje, ki je trikrat dnevno vsrkala vase in nato izbruhala morsko vodo. Enako nevarna je bila na nasprotni obali Skíla (Skýlla), tudi Scíla. Grški junak Odisêj se je moral odločiti, kateri naj se izogne.

V pregovoru obe nastopata kot neprijetnosti: »Kdor se hoče izogniti Haríbdi, naleti na Skílo!« SKÍLA (Skýlla), tudi Scíla (lat.

Scylla) je bila Fórkisova (Phórkys) in Hékatina hči. V začetku je imela človeško podobo, nakar jo je tekmica v ljubezni spremenila v pošast.

Upodabljajo jo s šestimi glavami, od katerih ima vsaka tri vrste zob in z dvanajstimi nogami. Živela je v votlini v Mesinskem prelivu, nasproti pa ji je bilo žrelo (vrtinec) Haríbde.

Hranila se je z ribami, včasih pa je požrla tudi kakšnega mornarja. Pluti »med Skílo in Haríbdo« pomeni, da je to položaj, iz katerega sta oba izhoda enako nevarna.

EHÍDNA (Ékhidna) je pomenilo »kača«, v grški mitologiji je bila pošast, pol ženska in pol kača. Verjetno je bila hči Fórkisa in Kéto (Gorgóna) in je živela v podzemlju. S Tífonom je spočela Órt(r)osa (Geríonovega psa), Kêrbera in Hídro (ali Hímero), nato pa še Sfíngo in neméjskega leva (Hêraklej).

GRIFÓNI (Grýps; lat. Gryp(i)s, Griphus) so bile pošasti z levjim telesom, orlovo glavo in krili, ki bi naj prebivali na daljnem severu pri Hiperborêjcih (Hyperbóre[i]oi; »prebivalci onstran severnih vetrov« in Apólonovi častilci; živijo v krajih severno od Jadrána) in enookih Arimáspih (Arimaspoí; enooko ljudstvo na severu, ki se je borilo s krilatimi levi, kateri so varovali zlati zaklad) in stražili zlato. Predstava grifóna najverjetneje izvira iz vzhoda.

42

EVRÓPA (Európe; lat. Europa) je bila hči tirskega kralja Agénorja in po zgodovinarju Heródotu feničanska princesa. Postala je krétska boginja, kjer so jo tudi častili. Heródot je sredi 5. stoletja pr. n.št. vse do tedaj znano ozemlje imel za eno celino, razdeljeno na tri predele: Azijo. Libijo in Evropo, ki sta jo omejavala Sredozemlje in Atlantik. Zahodno mejo sta določevala Hêrkulova stebra (Gibraltar), vzhodno (med Evropo in Azijo) reka Fázis (danes Rioni) ob Črnem morju, kasneje pa reka Tánais (danes Don), severno gorska veriga, ki teče severno od Trákije, Italije in Španije. Severna Rusija in Skandinavija sta bili za Grke neznane in bajne dežele. Kopensko raziskovanje Evrope so v glavnem v zadnjih stoletjih pr. n. št. in v n. št. opravili nadzorniki rimske armade pod vodstvom Gaja Julija Cézarja in cesarja Avgústa. Bik je postal ozvezdje Bika.

Legenda: Vanjo se je zaljubil Zévs, si prevzel podobo lepega bika, ki je priplaval na morski breg, kjer se je igrala. Bil je dobrodušen in Evrópa se mu je povzpela na hrbet. Z njo je odplaval do Kréte, kjer je Zévsu rodila Mínosa (kralja Kréte), Radamántisa (Rhadámanthys ni umrl, ampak je postal kralj Elízija) in Sarpédona (Zévsov in Laodamêjin sin, vodja Líkijcev in najboljši bojevnik med zavezniki v trójanski vojni).

Druga legenda: Sarpédon je bil, po Homêrju, skupaj z Mínosom in Ájakom (sodnik mrtvih v podzemlju) Zévsov sin in eden od sodnikov mrtvim v podzemlju. Umrl je v trójanski vojni pod Pátroklovim mečem. Zévs je ukazal Apólonu, da Sarpédonovo truplo odnese z bojišča, Spanec in Smrt pa sta ga odnesla v Líkijo, kjer so ga pokopali.

Tretja legenda pa pravi, da je bil Sarpédon Zévsov in Evrópin sin in tako Mínosov in Radamántisov brat. ÉVROS (Eûros, lat. Eurus) je bil v latinski književnosti vzhodni ali jugovzhodni veter. Bil je sin Titána Astrêja in boginje zarje Éos.

LÉDA (Léde; lat. Leda) je bila hči in princesa Téstija, kralja Ajtólije in žena špartanskega kralja Tindaréja (Tyndaréos) ter mati Klitajméstre (hči Tindaréja in mati Orésta), trójanske Hélene ter dvojčkov Kástorja in Polidévka (Dioskúra). V lepotico se je zaljubil Zévs, se ji približal v podobi laboda in zaplodil otroke Hêleno in vsaj enega od dvojčkov Kástorja ali Polidévka.

Legenda: Po zaploditvi s Zévsom je Léda znesla dvoje jajc, iz enega se je rodila trójanska Hélena, iz drugega pa Kástor in Polidévk (Dioskúra). Mlajši Grki tej zgodbi niso verjeli in so se iz nje norčevali.

43

NEOPTÓLEM (Neoptólemos, v grški mitologiji so ga zaradi rdečih las imenovan tudi Pír; lat. Pyrrhus) je bil Ahílov in Dejdamêjin sin, ki so ga vzgajali na dvoru kralja Likomêda, vladarja na otoku Skírosu.

Legenda: Po Ahílovi smrti je Odisêj prišel k njemu na otok Skíros, da bi ga prepričal, naj se udeleži obleganja Tróje, kar je bil pogoj za zavzetje mesta. Bil je nato eden od bojevnikov skritih v trójanskem konju in je ubil trójanskega kralja Príama. S tem dejanjem je razjezil boga Apólona in so ga kasneje délfski svečeniki ubili. Na grobu svojega očeta Ahíla je ubil tudi trójansko princeso Polikséno. Za nagrado pri plenjenju v Tróji je dobil Hêktorjevo vdovo Andrómaho in Hêktorjevega brata Hélena. Po Homêrju se je varno vrnil domov in spátranski kralj Meneláj mu je za ženo poslal svojo hčer Hermíono. Po Evrípidu se je z njo tudi oženil, nakar ga je umoril Orést in mu vdovo tudi odpeljal.

SÍZIF (Sísyphos; lat. Sisyphus) je bil v grški mitologiji kórintski kralj ter Ájolov (Aíolos ali Éol) in Enarétin sin ter ustanovitelj mesta Kórint. Bil je zelo zvit in so ga primerjali z mojstrom tatov Avtólikom (sin boga Hêrmesa in Hióne ter oče Odisêjeve matere Antiklêje, ki jo je Sízif iz maščevanja zapeljal in tako bi bil prej njegov oče kot njen mož Laêrt; udeležil se je odprave Argonávtov in Hêrakleja naučil borbe s pestmi), morda pa je bil tudi Odisêjev oče (podedovani dar prebrisanega sleparja in tatu).

Zévsa je zalotil ob zapeljevanju nímfe Ajgíne.

Za izdajo (zatožil jo je pri očetu, rečnemu bogu Azópu) ga je Zévs kaznoval tako, da je ponj poslal smrt (Tánatos), vendar jo je Sízif uklenil in dal v ječo tako, da smrtniki niso več umirali.

Bogovi so poslali Áresa, da reši Smrt in ta je znova prišla po Sízifa. Sízif pa je naročil ženi Mêropi, naj pusti njegovo truplo nepokopano in naj ne daruje bogovom. Zato sta podzemna bogova Hád in Perséfona navidez ogorčenemu Sízifu dovolila, da se vrne na zemljo in kaznuje ženo ter jo prisili, da pokoplje njegovo truplo. Sízif je nato na svetu ponovno zaživel in dočakal visoko starost. Ko pa je umrl, so mu bogovi podzemlja naložili kazen, da je moral na hrib valiti skalo, ki se je tik pod vrhom ponovno skotalila nazaj (»sízifovo delo« ali »sízifove muke« in tako delo pomeni »delo brez kakršnegakoli učinka«). Imel je štiri sinove in eden med njimi je bil Glávk, Belerofóntov oče.

44

Karikatura, kako Sízif počiva in sanja o mukah

HÉLA (Hélle) je v grški mitologiji Friksova sestra. Ko sta nekoč z bratom na hrbtu zlatorunega ovna letela po zraku, da bi pobegnila očetu Atamántu in mačehi Íno, je Héla strmoglavila v morje, se utopila, morska ožina pa se po njej imenuje Hélespont (»Hélenino morje«).

ASTÊRIJA (Astería) je bila hči Titána Kojosa in Fójbe, Létina sestra, Perzêsova žena (Perzês je bil Perzêjev sin in vladar Perzijcev) in Hékatina mati. Zaradi Zévsovega zalezovanja se je spremenila v prepelico, skočila v morje in tako postala otok Ortígija (»prepeličji otok«), kasneje imenovan Délos.

HÉKATA (Hekáte; lat. Hecate) je skrivnostna grška boginja in po Hezíodu vir neštetih blagoslovov za človeštvo: bogastva, zmage, modrosti, prinašalka sreče mornarjem in lovcem ter je bila edina, ki je smela obdržati svojo (titánsko) moč pod Zévsovo vladavino. Bila je hči Titánov Pérzesa in Astêrije (Létine sestre) in so jo zamenjevali z Artémido (v Rimu Diáno). Grki so jo povezovali s svetom duhov, pa tudi kot spremljevalko kraljice podzemlja Perséfone in tako kot vladarico nad dušami umrlih.

Ponoči je hodila naokrog z dušami mrtvih in njeno navzočnost je zaznalo zavijanje psov (kot v keltski mitologiji). Častili so jo na križiščih, kjer so ji ob koncu meseca puščali posode z jedačo.

Običajno so ji žrtvovali pse. Upodabljali so jo s trojnim obrazom (križišče; zazrta na tri strani ceste).

ATAMÁNT (Athámas; lat. Athamas) je bil Ájolov sin in kralj v Tébah. S prvo ženo Nefélo (boginjo oblakov) je imel otroka Friksa in Hélo. Njegova druga žena Íno (Kádmova hči) pa je otroka sovražila, zato sta preko morja pobegnila na zlatorunem ovnu. Héli se je zvrtelo v glavi in je padla v morje, danes Hélespont. Friks je varno prispel v Kólhido, kjer ga je kralj Ajét gostoljubno sprejel, ovna so žrtvovali Zévsu, zlato runo pa izobesili in zastražili z zmajem (glej: Argonávti).

Z Íno je imel Atamánt tudi dva sinova, Leárha in Melikêrta. Hêra je zakonca sovražila (ljubosumje), pa je Atamánta kaznovala z blaznostjo, ki je v trenutku neprištevnosti ubil sina Leárha, Íno pa je z drugim sinom skočila v morje. Atamánt je moral v izgnanstvo in v Délfih je dobil nasvet, da naj se naseli tam, kjer ga bodo zveri povabile k obedu. Tako je v Tesáliji naletel na volkove, ki so žrli ovna in ob njegovem prihodu zbežali. Tukaj se je nato naselil, ustanovil mesto Hálos, dežela pa se je po njem imenovala Atamánija.

GANIMÉD (Ganymédes, lat. Catamitus, tudi Ganimedes) je bil sin Trósa (ali Laomedónta), trójanskega kralja. Zaradi lepote so ga ugrabili bogovi (Zévsov orel ali Zévs sam), da bi postal njegov točaj. V zameno za dečka je Zévs očetu dal par božanskih konj in Ganiméda (znamenje Vodnarja) so uvrstili med nesmrtnike, postal je Zévsov točaj in ljubljenec. V srednjem veku je poosebljal homoseksualno ljubezen.

HIPÓLIT (Hippólytos; lat. Hippolytus) je bil sin Tezêja in kraljice Amazónk Hipólite.

Druga žena Tezêja Fájdra se je med njegovo odsotnostjo zaljubila v Hipólita, vendar jo je le-ta iz občutka časti zavrnil. Napisala je Tezêju pismo, v katerem je njegovega sina obtožila, da jo je zapeljal in se obesila. Tezêj ni verjel sinovim zatrdilom, da je nedolžen in oče ga je spodil ter nad njim izrekel eno od treh prekletstev, ki mu jih je dal na voljo bog Pozêjdon. Ko se je Hipólit peljal iz palače ob obali, je pošast ali bik, ki ga je Pozêjdon poslal iz morja, splašil konje. Hipólit je padel z voza in so ga konji vlekli za seboj, dokler ni umrl. Tezêj je od Artémide prepozno izvedel za svojo zmoto.

45

Hipólitov kult častijo v Trojzénu (na SV Peloponéza), kjer so ga ob njegovi smrti objokovali; dekleta, ki naj bi se v kratkem omožila, pa so v žalosti darovala svoje lase.

Pesnik Vergílij pripoveduje, da je Asklépij (grški bog zdravilstva in sin boga Apólona) Hipólita oživil, Diána (italska boginja gozdnatih pokrajin) pa ga je nato odvedla v gaj nímfe Arícije ob Némorejskem jezeru v Láciju, kjer je preživel preostanek svojih dni kot Vírbij (vir bis; »dvakrat mož«). Sin, ki ga je imel z Diáno se je prav tako imenoval Vírbij in je bil eden od junakov, ki je nasprotoval Enêjevi naselitvi v Láciju.

TÍFON (Typhôn ali Typháon; lat. Typhon) je po Héziodu sin Tártara (je bil prvinski bog in sin Étra-Nebo in Gáje) in Gáje (Zemlja), ki se je rodil po Zévsovi zmagi nad Titáni. Bil je pošast s stotimi kačjimi glavami, ognjenimi očmi in gromkim glasom. Zévs ga je napadel s strelami, ga zalučal v Tártar in pri tem nehote zanetil Étno. Tífon je tleča iskra (sila) pod vulkanom in izvor vetrov, ki povzročajo viharje, brodolome in opustošenja.

Enačijo ga z egipčanskim bogom Setom.

Legenda: Set (grški Tífon) je umoril in razkosal truplo brata Ozírisa, ki je bil egípčanski bog moške plodnosti v naravi in je utelešen v svetem biku Ápisu, ki je kot faraon izobrazil svoje ljudstvo. Žena in sestra Ízida je koščke trupla zbrala, pokopala in se s sinom Hórom (Sonce) maščevala Setu, stvaritelju vsega zla. Ozíris je nato veljal za boga mrtvih in skupaj s Hórom za vir obnovljenega življenja, kakor tudi Sarápis (tudi Serápis).

PANDÓRA (Pandóra, »z vsem obdarjena«; lat. Pandora) je bila v grški mitologiji mladenka ali prva umrljiva ženska, ki jo je ustvaril Zévs iz jeze nad Promêtejem (Promêtej je Zévsu ugrabil ogenj, da bi ga prinesel ljudem). Bogovi so jo poslali na Zemljo, da bi svet okužila z zlom ter da bi kaznovali človeški rod, ki je živel do tedaj brezskrbno in malomarno.

Sprejel jo je Promêtejev brat Epimêtej (Epimêtheus, pomeni »pozneje misleči«) in se z njo poročil. Zévs ji je za poročno darilo podaril amforo (skrinjico), zapečateno s pokrovom, v njej pa polno božjih darov. Ko je Pandóra iz radovednosti amforo (skrinjico) odprla, so vse nesreče, ki so se skrivale v njej švignile na dan in se razširile po vsem svetu. Na dnu amfore (skrinjice) pa je ljudem ostalo le še upanje.

Po drugi legendi pa so blagi božji darovi (blagri) zapustili zemljo in se vrnili k bogovom na Olímp, na svetu pa je zavladalo zlo. ÊROS (Éros; lat. Amor ali Cupido) je bil bog ljubezni, ki je bil v rimski obliki Ámor ali Kupído. Hezíod ga je vključil med prve bogove (Éreb), s čimer je poudaril moč, ki jo ima ljubezen nad ljudmi in bogovi. Êros je bil pradavni bog, sodobnik Káosa in je obstajal davno pred Krónosom in Zévsom.

Skočil je iz jajca, ki se je razklalo ob stvarjenju zemlje in neba. Včasih je ljudi prignal do brezumja, omrtvil njihovo voljo in navdihnil Zévsove spolne podvige. Užival je v družbi z Dionízom, bogom nasilja, orgij, zmede in vojn ter so tako mislili, da Êros sploh ni bog, ampak demon.

46

Pri lirskih pesnikih je bil utelešenje telesnega poželenja, krut in nepredvidljiv, vendar mlad in lep. Êros je Afrodítin družabnik ali celo sin. Lok in puščice, tudi baklja v rokah in kažejo ga v vlogi objestnega fantiča, kakršnega so opisovali helenistični pesniki in upodabljajoči umetniki. Njegova naloga je bila ohranitev človeške vrste in s tem celega sveta.

Legendi: To je zgodba o njegovem rojstvu. Póros (bog izobilja) je zaspal v Zévsovem vrtu in mimo je prišla Penija (boginja revščine). Čeprav njej ni bilo namenjeno nič dobrega, je dobila zamisel, da bi imela otroka s tistim, ki mu ni nič dovolj dobro, je razlagal grški filozof in idealist Pláton (427 – 347 pr. n. št.). Zato se je podrgnila obenj in tako spočela Êrosa. Êros je bil tako obsojen na večno iskanje in kot Póros, je vedno našel sredstva za uresničitev svojih namer in ciljev.

Vendar Êros ni bil vedno pregrešen. Bil je zaljubljen v Psího (Psyché; »dih«, »duša«; življenska sila) je pripovedoval govornik in filozof Apulêj (Lucius Apuléius, rojen okrog leta 125 pr. n. št.; romanopisec: »Zlati osel«). Imela je še dve sestri, vendar je bila Psíha najlepša tako, da je mladeniče celo plašilo in ni mogla dobiti moža. Preročišče je svetovalo, da naj deklé lepo oblečejo in posadijo na pečino, kamor bo prišla pošast in se z njo poročila. Psíha je privolila in znašla se je v veličastni palači iz marmorja in zlata, kjer so z njo ravnali, kakor s princeso, pošasti pa ni bilo. Ko se je znočilo, je legla v posteljo in začutila, da ni sama. Zdelo se ji je, da v sobi ni pošasti, katere se je tako bala, ni pa smela pogledati. Bila je srečna, vendar je bila skušnjava prevelika in pri pridušeni svetlobi spoznala, da je njen ljubimec čeden mladenič, sam Êros. V tistem trenutku je izginil in zapuščena Psíha je hudo trpela, vendar Êrosa ni mogla pozabiti. Ko je nekega dne zaspala, jo je Êros zanesel na Olímp in prosil Zévsa za dovoljenje, da se z njo poroči (glej Psíha; str. 214, II. del). Ta legenda je enaka rimski, le da Êrosa zamenja Ámor, Psího pa Vénera.

ERIZÍHTON (Erysíkhthon; lat. Erysichthon) je bil mož, ki je Démetri posekal posvečeni gaj, nakar ga je kaznovala z nepotešljivo lakoto in s tem uničila vso njegovo družino.

ETÉOKLES (Eteoklês, -os; lat. Eteoclus, -es) je bil starejši Ójdipov in Jokástin sin ter Polinêjkov, Antígonin in Isménin brat.

ORÍON (Oríon) je bil v grški mitologiji velikan in strasten lovec iz Bojótije, sin Pozêjdona.

Legendi: Oríon je preganjal Plejáde (hčere Titána Atlánta in Plejóne) in se skupaj z njimi spremenil v ozvezdje.

Druga pravi, da mu je bog Dioníz odvzel vid ali pa ga je ubila Artémida, ker jo je izzval, da vanj zaluča disk ali iz ljubosumja, ker je ljubil Éos.

Morda ga je pičil škorpijon, ki ga je poslala Gája (Zemlja), ker se je bahal, da bo pobil vse divje zveri.

PLÚTOS (Ploûtos, »bogastvo«) v Grčiji poosebljenje bogastva ter je bil Démetrin in Jazíonov sin (Dárdanov brat in Démetrin ljubimec). Démetro je srečal na poroki Kádmosa (ustanovitelj Téb, ki so ga poslali, da poišče Evrópo, ki jo je odnesel Zévs v podobi bika) in Harmoníje (Áresova in Afrodítina hči), z njo je legel na trikrat preorano polje in sad tega je bil Plútos.

Legenda pravi, da ga je Zévs oslepil, da ne bi bil pristranski pri razdeljevanju bogastva.

HÁRON (Kháron; lat. Charon) je bil brodnik, ki je v čolnu prevažal mrtve čez reko Stíks v podzemlje, v njihovo zadnje prebivališče. Vozil je le tiste, ki so imeli opravljene primerne pogrebne obrede in plačano brodnino (óbol – majhen srebrnik v ali na ustih umrlega). ÉTER (Aithír; lat. Aether) je bil bog Neba (tu lebdijo zvezde in bogovi) in Zraka, tudi bog svetlobe in Tártarov oče. Bil je Êrebov (Tema) in Niksin (Noč) sin ter brat Hemére (Dan).

47

ÊREB (Érebos) je bil bog večne teme, eno od prvobitnih božanstev, ki so izšla iz Káosa (Praznine); druga so še Gája (Zemlja), Tártar, Êros (Ljubezen) in Níks (Noč). Níks in Êreb (Tema) sta bila starša Étra in Dneva (svetloba) ter Hesperíd (hčere Noči – Níks in Teme – Êreb, ki so živele na skrajnem Zahodu, na robu Okéana in čuvale drevo z zlatimi jabolkami).

HESPERÍDE (Hesperídes; lat. Hesperides) so bile hčere Noči (Níks) in Teme (Êreb), ki so čuvale drevo, katero je obrodilo zlata jabolka (Hêraklej). Gája je dala jabolka Hêri ob poroki z Zévsom. Drevo je varoval zmaj Ládon, ki ga je Hêrakles ubil. Od tod izvirajo utrgana zlata jabolka , s katerimi je Hipómen (Pozêjdonov vnuk in Atalántin mož) ukanil Atalánto (tekačica, ki se je ukvarjala z lovom in bojnimi veščinami). Po drugi verziji so bile hčere Atlása in Hesperíde, ki so poosebljale zlato obarvane oblake zahajajočega sonca.

ATALÁNTA (Atalánte) je bila hči kralja Jázosa iz Arkádije ali hči kralja Shojneja iz Bojótije (Beócije) in matere Kliméne (v bistvu gre za dve kraljevski hčeri, ki so ju antični pisci izenačili).

Slovela je po hitrosti in drznosti. Ni se hotela omožiti s snubcem, ki je ne bi premagal v teku. Vsakega, ki je tekmo izgubil, so usmrtili. Hipómen je sprejel izziv in na Afrodítin nasvet vzel s seboj tri zlata jabolka (dobil od Afrodíte). Med tekom jih je odvrgel in Atalánta se ni mogla upreti skušnjavi, jih pobrala in tekmo izgubila. Poročila sta se in imela sina Partenopája.

V drugi zgodbi pa ju je Afrodíta začarala v leoparda (Grki so verjeli, da se te živali ne plodijo), ker se ji je Hipómen pozabil zahvaliti za nasvet.

HIPÓMEN (Hippoménes; lat. Hippomenes) je bil Pozêjdonov vnuk in Atalántin mož zgodbo že poznamo, kako je odvrgel tri zlata jabolka, ki so jih čuvale Hesperíde.

KLIMÉNA (Klyméne) je bila Okéanova in Tétijina hči ter žena Titána Jápeta, s katerim je imela otroke Atlánta, Promêteja in Epimêteja. Bila je tudi mati Atalánte.

HEKATONHÉJRI (Hekatónkheires, »storoki«) so bile pošasti s petdesetimi glavami in stotimi rokami, ki so pomagale Zévsu v boju proti Titánom: Gigánt Briárej, Gigánt Kótos in Gigánt Gíes ter sinovi Urána (Neba) in Gáje (Zemlje).

AMAZÓNKE (Amazónes; lat. Amazones) so bile legendarne bojevnice iz Male Azije, za katere so Grki domnevali, da so živele v herojski dobi. Njihovo ime je menda pomenilo »ženske brez dojk« (po eno so si same odrezale, da so lažje metale kopja, streljale z lokom in jezdile na konjih). Bile so »tiste, ki so v večni vojni proti moškim« (antianeirai); misel, da so živele v matriarhatu, pa je bila za Grke zelo vznemirljiva. Živele so na robu znanega sveta, v SV Aziji. Moške so imele le za opravljanje suženjskih del in se enkrat letno sestale z moškimi iz okolice ter najlepše za 48

partnerje. Z njimi so občevale v mračnem gozdu, tako da se niso videli med seboj. Moškim so »kradle« seme, po rojstvu so dečke ubile, oslepile ali pohabile. Moški so jim služili zgolj za »semensko banko«, pravi zgodovinar Díodor Sicílski. Vzgajale so samo svoje hčere.

Imenovali so jih tudi »kreoboroi« (»požiralke mesa«), pa tudi »androktones« (»ubijalke moških«), kakor ugotavlja grški zgodovinar Heródot (glej tudi str. 114, I. del).

Legendi: Bile so zaveznice Trójancev in njihovo kraljico Pentezilêjo (Penthesíleia), ki je z Amazónkami prišla na pomoč Trójancem, je po nesreči ubil Ahíl in pozneje nad njenim truplom žaloval. Kraljico Hipólito (Hippolýte; tudi Antiopa) pa je v vojni, ki jo je zanetila Hêra, ubil Hêraklej, da bi ji s trupla snel pas, ki ji ga je podaril oče Áres in si ga je zaželela Adméta, hči tírintskega kralja Evristêja.

Nastopajo v junaških podvigih grških junakov vse do Aleksándra Velikega, ki je njihovo kraljico srečal na indijski meji.

PÉGAZ (Pégasos) je bil pri Grkih krilati konj, ki je kot njegov brat Hrizáor zrasel iz krvi Medúze (zanosila je s Pozêjdonom), ki jo je ubil Perzêj. Pégaz se pojavlja na kórintskih novcih kot simbol mesta (pri studencu v Kórintu se je napajal).

Legendi: Ob udarcu Pegazovega kopita on tla, je vzniknil studenec Hipokrén na gori Helikón v Bojótiji (dežela v osrednji Grčiji z glavnimi mesti Orhómen in Tébe na meji z Átiko; druga gora v pokrajini je Kitájron), ki je bil posvečen Múzam.

Z božjo pomočjo je Belerefónt konja ujel in ga zauzdal, ko se je napajal pri studencu Pejréna v Kórintu. Zajahal ga je in uspelo mu je ubiti Himájro (ogenj bruhajoča pošast z levjo glavo, kozjim trupom in kačjim repom), vendar ga je Pégaz vrgel raz sebe, ko je na njem poskušal poleteti v nebesa (Olímp).

HRIZÁOR (Khrysáor) je v grški mitologiji (morda pošasten) brat krilatega Pégaza ter sin Pozêjdona in Gorgóne, Medúze. Brata sta vzniknila iz krvi, ki jo je prelil Perzêj ob tem, ko je obglavil Medúzo. Poročil se je s Kalíroo (Kallirrhóe, »lepo tekoča«) in bil oče Geríona (Geryón; bil je velikan s tremi glavami in tremi telesi, ki je živel na zahodu otoka Eriteja, v vodah Okéana za Hêraklovimi steri – Gibraltar, od koder je moral Hêraklej vrniti čredo čudovitega goveda v Grčijo) in Ehídne (Échidna; pošast, ki je bila pol ženska in pol kača).

HÍPNOS (Hýpnos, »Spanec«, »Sen«, lat. Somnus) je bil bog spanca, sin Níks (Noči) in brez očeta. Bil je brat Tánatosa (Smrt), ki je živel v podzemlju, v votlini na otoku Lémnos, vendar je bil ljudem naklonjen. Kot nočna ptica je uspaval tudi Zévsa. Zamišljali so si ga kot krilatega mladeniča, ki iz roga izliva uspavalno tekočino ali pa se utrujenih dotakne s čarobno paličico in popahlja s krili. Pesnik Ovídij ga je postavil v mračne megle na daljnem severu. Njegov sin je bil Morfêj (bog sanj), atributa pa sta bila rog in mak.

KÊRBER (Kérberos; lat. Cerberus) je bil pošastni pes s tremi (tudi 50) glavami, grivo in repom iz kač, ki je stražil pri vhodu v podzemlje. Hêraklejeva naloga je bila, da izvleče Kerbera iz podzemlja in ga pokaže Evristêju (kralj Tirínta v Árgosu – glej: Hêraklove naloge) ter ga nato vrne v podzemlje.

Sibíla (Síbylla) je bila svečenica v preročišču v Kúmah, ki je spremljala Enêja na poti v podzemlje do reke Stíks, kjer je z medenim kolačem in mamili uspavala Kêrbera, da ju ni oviral ob vstopu.

49

Rimska legenda po Vergílijevi Enéidi: Ko Sibíla in Enêj prideta do reke Stíks, vidita tam duhove nepokopanih mrtvecev, ki ne morejo čez reko in med njimi tudi Palinúrja (Enêjev krmar, ki je padel čez krov ladje v morje in ga je naplavilo na italsko obalo, kjer so ga umorili), kako prosi za pokop. Háron jima dovoli prehod čez reko, uspavata psa Kêrbera in v njegovi votlini vidita skupine mrtvih otročičkov, krivično obsojene in tiste, ki so umrli od ljubezni ter padle v boju. Nato prideta v Tártar, kjer so duše najhujših grešnikov in ne vstopita. Pot nadaljujeta v Elízij, kjer Enêj pozdravi očeta Anhíza, vendar ga ne more objeti. Enêj nato vidi duše, ki pijejo iz Léte, reke pozabljenja in oče mu pojasni, da so to duše, ki se bodo utelesile. Očiščene vseh pregreh bodo prišle na svet in se nato proslavile v rimski zgodovini. Enêj tukaj zagleda tudi vse svoje potomce: Rómula, prve kralje ter vojskovodji Cézarja in Avgústa. Nato Sibíla in Enêj odideta iz podzemlja skozi slonokoščena vrata in tukaj govorijo verzi o usodi Rima.

AHERÓNT (Achéron) je bila ena izmed rek v podzemlju (glej: Hád; glej: str. 26, I. del) in je danes reka Aherónt v južnem Épiru, ki izvira v globoki in temačni soteski ter teče skozi jezero Aheruzija in se združi s pritokom Kokíta ter izliva v Tesprótijski zaliv. Čez to reko (in prav tako čez Stíks) je brodar Háron za srebrni novčič (obolós) vozil mrtve v Hádovo oskrbo. V podzemlju (sozvočnica Háda) so bile tri reke: Aherón, Kokitós in Stiks.

LEVKÓTEJA (Leukothéa, lat. Albúnea ali Matúta) je bila grška boginja morja in Atamántova druga žena Íno, ki jo je ljubosumna Hêra pognala v morje s sinom Melikêrtom. Íno se je spremenila v morsko boginjo Levkóteo, sin Melikêrt pa je postal morski bog Palájmon(Palaímon). Bila je tudi boginja mornarjev (tudi v krščanstvu). ÉNIO (Enyó, Ennyó; lat. Enyo) je lahko ena od Gráj (sestre Gorgón) ali pa tudi grška boginja vojne, po pomenu takoj za Áresom. Rimljani so jo istovetili z Belóno.

PONT (Póntos; lat. Pontus) je bil poosebljenje morja in po pesniku Héziodu Gájin sin in Nerêjev (morsko božanstvo, sin Okéanide Doris; upodobljen kot starec) ter Fórkisov oče (grški bog morja in oče Gráj, Gorgón ter Skíle). V latinščini pomeni to širše območje okrog Črnega morja.

PRÓTEJ (Proteús) je bil manj pomembno morsko božanstvo, ki je pasel tjulenje, se rad spreminja, pozna vse stvari, vendar se izogiba odgovorom na vprašanja. Odgovoril bo le takrat (?), ko bo ujel dovolj časa (?), da prevzame svojo naravno obliko.

KÁDMOS (Kádmos) je bil feničanski kralj ter legendarni ustanovitelj Téb v Bojótiji in sin Agénorja, kralja v Tiru (v Feníciji). Poiskati je moral svojo sestro Evrópo (po neki različici njen stric), ki jo je ugrabil Zévs v podobi bika. Ni je našel in se je naselil v Trakiji. Po délfski prerokbi je moral slediti kravi, ki se je ulegla na mestu, kjer je ustanovil mesto Tébe.

Njegove tovariše je pri bližnjem vodnem izviru pobil zmaj, ki ga je nato Kádmos ubil in po nasvetu Aténe posejal polovico zmajevih zob, iz katerih je vzklilo krdelo oboroženih mož.

Mednje je vrgel kamen in jih naščuval, da so se borili med seboj, dokler jih ni ostalo le še pet. Teh pet Spártov (»posejani možje«) je pomagalo zgraditi Kádmejo (trdnjava v Tébah).

Zévs je dal Kádmosu za ženo Harmoníjo (Áresovo in Afrodítino hčer) in na svatbo so prišli vsi bogovi. Nevesta je dobila v dar ogrlico, ki jo je izdelal Hefájst (mož Afrodíte) in je odigrala usodno vlogo v tébanski zgodbi. Njune hčere, ki so vse nesrečno končale, so bile Íno (po smrti se je preobrazila v morsko boginjo in med drugim rešila Odisêja), Seméla (Dionízova mati), Avtónoa (Aktájonova mati; Aktájon je užalil z bahanjem Artémido, ki ga je spremenila v jelena in so ga raztrgali njegovi lastni psi) in Agáva (Pentêjeva mati).

V poznih letih je imel sina z imenom Ilír, po katerem se imenuje dežela Ilírija (Illyricum).

50

Kádmos se je nazadnje odrekel prestolu v korist hčerinega sina Pentêja, vendar se je po njegovi smrti vrnil in se nato z ženo umaknil v Ilírijo (južnodalmatinako območje), kjer sta se spremenila v kači, Zévs pa ju je odnesel v Elízij (na »otoke blaženih« ali v posmrtno življenje grških junakov in njihovih družic). Kádmos naj bi bil civiliziral Bojótijce in jih je naučil veščine pisanja s feničanskimi črkami (od koder grški alfabet dejansko izhaja). V Kadmêji ali tébanski kraljevi palači (tudi trdnjava) so arheologi našli veliko predmetov iz Bližnjega vzhoda, kar kaže močan feničanski vpliv na tebanski prostor.

Legenda: V tébanski mitološki zgodovini je zmaga zmagovalcu velikokrat prinesla nesrečo, pa je tako »kádmejska zmaga« postala pregovorna za zmago z veliko izgubami, kakor »pirova zmaga«. To kralju Épira, v Grčiji Píra (Pýrrhos, »rdečelasi«; bratranec Aleksándra Velikega) pripisujejo po bitki pri Askulu leta 279 pr.n.št., kjer je z velikimi izgubami sicer porazil Rimljane, vendar dejal: »Še ena taka zmaga, pa smo uničeni!« Pír je bil sicer sijajen taktik, vendar trajnih vojaških uspehov ni dosegel nikoli. V mnogih bitkah je zmagal (s Kartážani in Rimljani), vendar z velikimi izgubami. Bil je častihlepen vojni pustolovec, ki je hotel obnoviti Aleksándrov imperij.

HÊRAKLEJ (Heraklês; lat. Hercules) je bil Zévsov in Alkménin sin ter eden najslavnejših grških junakov (herojev). Izhajal je iz Perzêjevega rodu (Perzêj je ubil Medúzo in ob vrnitvi rešil še na skalo pripeto Andrómedo ter se z njo poročil) in po Perzêjevi materi Dánaji, je bil Dánajec (skupno ime za peloponeško grško ljudstvo, ki so naseljevali ozemlje Árgosa). Znan je bil po pogumu, moči, vzdržljivosti, dobroti in sočutju, pa tudi po poželenjih, pohoti in požrešnosti.

Imenovali so ga tudi Alexikakos (»odvračevalec zla«).

Bil je plemenit, delal v dobro človeštva in bil sprejet med bogove (Aleksánder Veliki je dal njegovo podobo vtisniti na svoje novce). Rodil naj bi se v Tébah (kjer so rodile umrljive ženske, ki so postale matere bogov: Hêraklej in Dioníz) in Zévs je razglasil, da prihaja otrok, ki bo postal kralj. Že v zibki je zadavil dve strupeni kači, ki jih je nadenj spustila ljubosumna Hêra in ga nato preganjala vse življenje med ljudmi (zato je nerazložljivo, zakaj so mu nadeli ime, ki pomeni »Hêrina glava«). Poučevali so ga največji mojstri: Apólonov vnuk Évrit v lokostrelstvu, Avtólik (sin boga Hêrmesa in Híone) v rokoborbi, Polidévk (Kástorjev brat; lat. Dioskúra) v rabi orožja in Linos (mitični pevec) v glasbi, katerega je Hêraklej ubil z njegovo liro, ko je grajal njegovo igranje.

Amfítrion (sin kralja Alkája v Tiríntu, ki mu je žena Alkména rodila Zévsovega sina Hêrakleja) se je bal nagle jeze Hêrakleja ter ga poslal čuvat ovce na goro Kitájron in tam je pri 18-tih letih ubil orjaškega kitájronskega leva, ki je ogrožal črede domačih živali. Na leva je čakal 50 dni in hodil prenočevat h kralju Téspiju. Kralj si je želel vnuke in mu je vsako noč poslal v posteljo eno od svojih 50 hčera. Tako je dobil 50 sinov Téspijadov, ki so kasneje naselili Sicílijo. Na gori sta se mu prikazali dve ženski: Užitek in Krepost. Prva mu je ponujala življenje polno užitkov, druga pa življenje polno truda in slave.

Izbral je drugo pot. Nato je mesto Tébe razbremenil davka in 51

kralj Kreónt mu je dal za ženo svojo hčer Mégaro. Hêra je zopet poslala nadenj napad blaznosti, v katerem je zaslepljen ubil Mégaro in svoje otroke. Za tem je šel v pregnanstvo in v délfsko preročišče, kjer so mu svetovali, da naj odide v Tirínt, kjer naj se 12 let udinja pri kralju in bratu Evristêju (rojen pred Hêraklejem) ter si z opravljanjem težkih del pridobi nesmrtnost. Spremljal je Argonávte (Jázona z ladjo Árgo) na njihovem potovanju v Kólhido, rešil je Admétovo ženo pred smrtjo (prestregel je Tánatosa - Smrt, mu odvzel Alkéstido in jo vrnil možu), zaljubil se je v Jólo, ki je v začetku ni dobil, nato je v navalu besa zabrisal Ífita (eden od Jólinih bratov) čez mestno obzidje Tirínta. Za ta umor mu ga je delfsko preročišče po svečenici Pítiji poslalo v suženjstvo. Kupila ga je lidijska kraljica Ómfala. Tam je opravljal ženska dela v ženski obleki, Ómfala pa si je prisvojila njegovo levjo kožo in gorjačo. Trójanski kralj Laomedónt mu je obljubil svoje slovite konje, če ga reši pred morsko kačo, ki jo je nadenj poslal Pozêjdon. Hêraklej jo je ubil in ker kralj ni izpolnil obljube, je zbral vojsko, ki sta se ji priključila Télamon (Ajántov oče) in Pelêj (Ahílov oče). Napadel je Trójo, ubil Laomédonta in jo zavzel. Nazadnje je napadel Ojhálijo in odpeljal Jólo s seboj. Jóla je poslala Hêrakleju obleko, premazano s krvjo Kantávra Nésosa, ki pa je bila zastrupljena s Hídrino krvjo, v katero je Hêraklej namakal svoje smrtonosne puščice. Obleka se je oprijela Hêraklejevega telesa in mu povzročila strašne muke. Prenesli so ga na vrh gore Ójte in ga položili na grmado. Jólo je dal svojemu sinu Hílosu, Filoktéta pa podkupil s svojim lokom in puščicami, da je podnetil grmado. Ko je ogenj zagorel, je vanj udarila strela in Hêraklej se je dvignil v nebo, v nesmrtnost. Nato so ga ponesli na Olímp, spravil se je s Hêro in se poročil z njeno hčerjo Hébo (večna mladost).

Dvanajst Hêraklejevih del ki jih je opravil za Evristêja, kralja v Tiríntu (upodobljene so na metopah – z reliefi okrašeno polje med triglifi, to so okrasne plošče, razdeljene na tri polja, na dorskih frizih Zévsovega svetišča v Olímpiji iz okrog leta 460 pr.n.št.: 1. Némejski lev: to neranljivo pošast je nadenj poslala Hêra v árgoško Némeo. Hêraklej je pošast zadušil v svojem objemu, se odel z njeno kožo, ki jo je odrl z njenimi kremplji, saj jo je bilo moč razparati le na ta način.

2. Lernájska Hídra: je bila strupena vodna kača, ki je prebivala v močvirjih Lerné blizu Árgosa. Imela je več glav in po vsaki odsekani ji je zrastla nova. Poleg tega ji je Hêra na pomoč poslala še orjaškega raka (od tod reklo: »dvema še Hêrakles ni kos«). Zato je junak na pomoč poklical prijatelja Jolája, da je z ogorki smodil štrclje odsekanih glav, nato pa je Hêraklej pomočil puščice v Hídrino kri, kar je preprečevalo celjenje ran.

Rak, ki ga je zdrobil pod svojo nogo je postalo novo ozvezdje Rak. 3. Erimántski merjasec: merjasca je moral na gori Erimánt v Arkádiji ujeti živega.

Nagnal ga je na snežišče, ga utrudil in ujel v mrežo. Med iskanjem merjasca mu je Kentáver Fólos podaril vino, katerega vonj je druge Kentávre privabil v jamo, kjer so se napili, napadli Hêrakleja, ki pa jih je z zastrupljenimi puščicami pobil.

4. Kerinejska košuta: po enoletnem lovu Hêraklej košuto živo ujame in jo odpelje v deželo Hiperborêjcev. Samica je imela pozlačene rožičke in je bila posvečena boginji Artémidi ter je živela v gozdovih Ójnoe v Argólidi.

5. Stímfalske ptice: ptice, ki so pustošile gozdove okoli jezera Stímfala v Arkádiji.

Imele so bronasto okovane konice svojih kril, ki so jih uporabljale kot puščice in pobijale ljudi in živali za hrano. Hêraklej jih je prestrašil z bronasto ragljo, ki mu jo je izdelal Hefájst, jih nato s svojimi puščicami nekaj pobil, preostale pa prepodil.

52

6. Ávgijev hlev: Ávgij, kralj v Élidi je imel kot njegov oče Hélij ogromne črede živine in Hêrakleju je bilo ukazano, da v enem dnevu očisti hleve, ki še niso bili nikoli očiščeni. Preusmeril je tok reke Alfêj na Peloponézu, jo speljal skozi hleve in jih očistil.

7. Krétski bik (tu se začnejo dela zunaj Peloponéza): to je bil bik, v katerega se je zaljubila Pazífaja (žena krétskega kralja Mínosa) ali pa bik (?), ki je Evrópo prinesel na Kréto. Hêraklej ga je živega ujel, ga odvedel in pokazal Evristêju in ga nato izpustil. Bik se je klatil po Grčiji in se končno umiril v bližini Máratona.

8. Diomédove kobile: Dioméd je bil sin Áresa in nímfe Kiréne ter kralj traških Bistónov. Njegove kobile so se hranile s človeškim mesom in Hêraklej je Dioméda ubil in z njegovim mesom nahranil kobile, ki so postale krotke in jih je odvedel v Árgos.

9. Pas kraljice Amazónk: kraljici Amazónk Hipóliti je oče Áres podaril pas, pa si ga je zaželela Evristêjeva hči. Hipólita bi Hêrakleju pas izročila prostovoljno, pa je medtem Hêra zanetila vojno. V bitki je Hêraklej ubil Hipólito in z njenega trupla snel pas.

Po drugi različici, pa je ujel kraljičino namestnico Melánipo, ki mu je pas dala v zameno za svobodo.

10. Geríonovo govedo: govedo se je paslo na mitičnem otoku Eritéja (»rdeči otok«) v Okéanu. Hélij (Sonce) je občudoval Hêraklejevo srčnost, ko je razsrjen zaradi vročine uperil lok proti njemu in mu za jadranje do otoka Eritéje posodil svojo zlato kupo. Na koncu potovanja je Hêraklej postavil dva stebra (Kálpa in Ábila), imenovana Hêraklejeva stebra, po enega na vsaki strani Gibraltarske ožine. Na otoku je ubil psa Órtrosa, pastirja Evritíona in nato še Geríona (triglavega velikana) in odpeljal njegovo živino v zlati kupi, morda po dolgi kopenski poti skozi Hispánijo, Gálijo, Italijo in Sicílijo, pa vse do Črnega morja. Med potjo je doživel še nove pustolovščine (Kákus je bil ogenj bruhajoča pošast, Vulkánov sin, ki naj bi živel pod enim izmed rimskih gričev in Veliki oltar ali Ara Maxima, pa Hêrkulov oltar na Govejem trgu ali Forum Boarium v Rimu, kjer so darovali desetino vojnega plena in trgovskih dobičkov) preden je prispel varno domov.

11. Zlata jabolka Hesperíd (»hčera noči«): to so bila jabolka, ki jih je Hêra dala Gáji kot poročno darilo in hranila na vrtu na robu sveta. Hêrakleju, ki mu je bilo ukazano, da jabolka prinese nazaj, jih je z veliko težavo našel in prisilil Nerêja (morsko božanstvo; starec, ki je bil zelo moder in je znal prerokovati), da mu je izdal pravo smer. Po poti je ubil velikana Antája in nato še zmaja Ládona, ki je varoval jabolka ter jih odnesel s seboj. Po drugi verziji je pregovoril Atlánta, naj gre po jabolka, sam pa je medtem pridrževal nebo, ki ga je nato s težavo vrnil na Atlántova pleča.

12. Kêrber: spust v podzemlje po psa Kêrbera je bilo Hêraklejevo zadnje delo. V podzemlje se je spustil s pomočjo bogov Hêrmesa in Aténe v bližini rta Tájnaron v Lakóniji. Najprej je v podzemlju osvobodil junaka Tezêja, ni pa uspel osvoboditi Píritoa (»Hêraklejevo besnilo«). Ob tej priliki je verjetno s puščico ranil Háda, ujel in zvezal psa Kêrbera, ga privedel h kralju Evristêju in ga nato vrnil v podzemlje.

Legenda (mit) namiguje na to, da si je Hêraklej s tem, da je premagal smrt, dokončno prislužil nesmrtnost.

53

HÊRAKLOVA STEBRA sta dva stebra, imenovana Kálpa in Ábila, ki naj bi ju postavil Hêraklej na vsaki strani Gibraltarske ožine.

TEZÊJ (Theseús) jer bil sin aténskega kralja Ajgêja in Ájtre (hči trójzenskega kralja Pitêja na Peloponézu), ki so ga prikazovali kot Hêraklejevega prijatelja, s čigar junaštvi se je pogosto kosal. Tezêja je vzgojil njegov ded Pitêj. Ko je Ajgêj pustil Ájtro v Trójzenu, ji je naročil, da naj njun sin na prehodu v moško dobo (ali ko bo dovolj močan) dvigne veliko skalo in mu v Aténe prinese meč in sandale, ki ležijo pod njo. Tezêj je to pri šestnajstih letih z lahkoto opravil in se po nevarni poti odpravil v Aténe k očetu. Spotoma je premagal in ubil vrsto razbojnikov in pošasti: med njimi hromega Periféta (ki je popotnike moril z gorjačo), nato Prokrústa (ropar, Pozêjdonov sin), ki je ropal na cesti med Aténami in Elevzíno.

Zgodba pravi: …«če je bila postelja prekratka je človeku odsekal noge, če pa predolga, ga je nategnil… in tako mu je Tezêj tudi odsekal glavo«), Skírona (ropar, ki je potnike prisilil, da mu operejo noge, ob tem pa jih je porinil s pečine, kjer jih je požrla želva velikanka), Sínisa (ropar, ki je človeka privezal med dva borovca, upognjena do tal, nato pa izpustil, da je žrtev razpolovilo). Z enim zamahom meča je ubil Kromiónovo sivo svinjo (velikanka je pustošila po deželi) ter na bojnem polju premagal še Kerkióna, ki ga je zabil v zemljo. Ob prihodu v Aténe ga je Medêja spoznala in ga sklenila pokončati. Kralja Ajgêja je prepričala, da ga je poslal nad máratonskega bika ali nad Pazifájinega bika, ki ga je s Kréte pripeljal Hêraklej. Po poti do Máratona ga je gostoljubno sprejela starka Hékala in ko je bika ubil ter se vračal po isti poti, je našel Hékalo mrtvo in je ukazal, da počastijo njen spomin. Ob vrnitvi v Aténe (Ajgêj še ni vedel, da je ta junak njegov sin) je skušala Medêja na gostiji pogumnega mladeniča zastrupiti, vendar ji ni uspelo, ker je Ajgêj po meču s katerim je Tezêj poskušal razrezati meso spoznal, da je to njegov sin in to tudi oznanil meščanom Atén. Kralj Ajgêj je nato Medêjo primoral, da se je vrnila v Kólhido (Kolchís, dežela na vzhodnem koncu Črnega morja) s sinom Medósom, ki mu ga je medtem povila.

Kraljev sin Tezêj je postal nadloga svojim bratrancem, petdesetim Palántovim sinovom (Palántidi; Palánt je bil sin aténskega kralja Pandíona, ki je veljal za samozvanca ali uzurpatorja), ki so brez zakonite pravice do prestola, hoteli priti nanj s silo. Razdelili so se v dve skupini. Ena se je odkrito spopadla z Tezêjem, druga pa je čakala v zasedi. Eden med njimi je izdal načrt Tezêju, ki je najprej opravil s četo v zasedi, ostali pa so se nato prestrašeni razbežali.

Tezêj je kmalu izvedel, kakšen davek je Ajgêju in Aténam naložil krétski kralj Mínos. Vsako leto so morali na Kréto pošiljati po sedem mladenk in mladeničev, da jih je Minotáver lahko požrl. Tezêj se je prostovoljno javil za enega od žrtev, saj je vedel, da bo tisti, ki bo bika ubil, dobil moč in ugled. Postal je vodja odprave na Kréto, še prej pa se je dogovoril o barvi jader, ko se bo vračal (bela za zmago, črna za poraz). Na ladji je bila tudi Peribója (ena od mladenk, ki bi naj bile žrtvovane Minotávru), v katero pa se je Tezêj zaljubil. Ob prihodu na Kréto se je vanjo zaljubil Mínos, ki je prosil očeta Zévsa, da bi pokazal svojo moč in naj pošlje na zemljo blisk, istočasno pa je v morje vrgel zlati prstan. Tezêj se je brez oklevanja potopil v morje in se vrnil s prstanom ter s tem dokazal, da je Pozêjdonov potomec in Peribója je postala njegova prva žena (kasneje se je z njo poročil Télamon, kralj Salamíne, imel z njo sina Ajánta-Aiax in je bil eden od Argonávtov). Junak je zapeljal tudi Ariádno (hčer krétskega kralja Mínosa in Pazífaje), ki mu je dala klobčič niti (pod pogojem, da se z njo poroči), da je našel pot iz labirinta, potem ko je ubil Minotávra (telo človeka in glava bika). Ko je odplul z otoka je vzel Ariádno s 54

seboj in jo pustil na otoku Náksosu (tukaj jo je našel bog Dioníz, se z njo poročil in ji podaril nesmrtnost), nato je odjadral na otok Délos, kjer je s prijatelji prvič zaplesal zapleteni ples žerjava in s tem počastil spomin na labirint. Z očetom Ajgêjem se je dogovoril, da bo ob vrnitvi razvil belo jadro, če bo ostal živ, vendar ga je pozabil razviti namesto črnega in oče je bil prepričan, da je sin mrtev. Ajgêj se je pognal s pečine v smrt in na ta smrtni skok spominja ime Egejskega morja.

Tezêj je postal aténski kralj, prevzel oblast in združil átiške skupnosti v državo s prestolnico v Aténah. Uvedel je demokracijo, postavil je napomembnejše spomenike, začel kovati denar, uvedel istmijske igre v čast Pozêjdonu in panaténsko praznovanje, na katerem so slavili enotnost Átike. Z Amazónkami (zaradi bojevnice Antíope) je sklenil mirovni sporazum.

Legende: Ajgêj (Tezêjev oče) je imel veliko žena, vendar še nobenega otroka. Na poti iz délfskega preročišča, ki mu je dalo nejasne napovedi, se je ustavil pri trójzenskem kralju Píteju in ko je le-ta videl Ajgêja tako obupanega, ga je napil tako, da se je onesvestil. Nato mu je v posteljo poslal svojo hčer Ájtro s katero se je ljubil in rodila mu je otroka, Tezêja.

Očetovstvo ni zanesljivo, saj je bila Ájtra, preden je šla v posteljo z Ajgêjem, na nekem otoku, kjer je žrtvovala Pozêjdonu, ki pa jo je ob tem posilil.

Tezêj se je s Hêraklejem udeležil pohoda proti Amazónkam in si vzel za ženo kraljico Amazónk Antíopo (Antiópe), ki mu je rodila sina Hipólita (Hippolytos). Da bi si vrnile kraljico, so Amazónke vdrle v Átiko, osvojile Akrópolo, doživele nato poraz in se umaknile.

Ko je Antíopa umrla, se je Tezêj poročil z Ariádnino sestro Fájdro (Phaídra; tudi Fédra; hči krétskega kralja Mínosa in Pazífaje), ki se je zaljubila v njegovega sina Hipólita, ki pa jo je iz občutka časti do očeta, zavrnil. Tezêju je napisala pismo, da jo je njegov sin zapeljal in se obesila, ker se je zavedala krive obtožbe. Tezêj ji je verjel in sina najprej obsodil na smrt, nato pa izgnal ter nad njim izrekel prekletstvo.

Ko je kralj Lapítov (pleme na severu Tesálije) Pejrítoos napadel Máraton (átiški okraj, občina ali dem), ga je tam pričakal Tezêj in moža sta se spoprijateljila. Tezêj je bil navzoč na njegovi poročni gostiji in priča spopadu med Lapíti (Lapíthai; grško pleme ne severu Tesálije; njihov kralj je bil Pejrítoos, Iksíonov sin, Tezêjev prijatelj in prvi Grk, ki je umoril krvnega sorodnika, svojega tasta) in Kentávri (strašna bitja s konjskim telesom spodaj, zgoraj pa s človeškim telesom) in pomagal je Pejrítooju pri vstopu v podzemlje in poskusu ugrabitve Perséfone.

Nazadnje je Tezêja rešil Hêraklej, ki mu je iz hvaležnosti ponudil zatočišče takrat, ko je Hêraklej v blaznosti ubil ženo in otroke. Kasneje je dal zavetje tudi slepemu Ojdípu.

Tezêj naj bi ugrabil tudi Héleno (izvalila se je iz Lédinega jajca in postala žena špartanskega kralja Menelája), ko je bila še otrok. Med Tezêjevim obiskom podzemlja sta jo njena brata Kástor in Polidevk – Dioskúra ali »Zévsova sinova« - rešila in jo z materjo Ájtro vred odpeljala v Šparto (ob poroki so spoštovali Odisêjev predlog, da naj si moža izbere sama, drugi pa so prisegli, da bodo njeno izbiro spoštovali. Hélena se je nato poročila z Menelájem in mu rodila hčer Hermíono).

Tezêj je podprl kralja Árgosa Adrásta, ker kralj Kreónt ni hotel pokopati trupel »sedmerice proti Tébam« (»Heptá epí Thébas«); Adrást – kralj Árgosa, Tidêj – izgnan na Árgos iz Kalidóna, Partenopáj – Arkádijec, sin Atalánte, Kapanêj – bahač v Tébah, ki ga je ubil s strelo Zévs, Hipómedont (Hippomedon; Aristómahov sin in Adrástov nečak, ki je padel v napadu »sedmerice« na Tébe), Amfiaráj (Amphiáraos; Ojklóv in Hiperméstrin sin, vztrajen in pogumen je bil sprejet v vrste junakov, Zévs pa mu je podaril nesmrtnost) in Polinêjk (Tébanec, ki se je rodil iz krvoskrunske zveze med Jokásto in Ojdípom ter je padel v borbi proti bratu, samodržcu Etéoklu pred Tébami). Včasih nastopata namersto Adrásta Jokástin sin Etéokles (zasedel tébanski prestol proti bratu Polinêjku; oče Ojdíp, ki sta ga izgnala, ju je preklel in napovedal da bosta končala v bratomornem boju) in namesto Polinêjka Adrástov brat Mekistêj. Vsi, razen Adrásta, ki ga je rešil konj Árion (darilo Hêrakleja) in se 55

je vrnil v Árgos, so padli v boju. Tezêj je z vojsko odkorakal nad Kreónta in trupla pokopal.

Tezêj se je kot orjaški velikan bojeval na strani Grkov pri Máratonu (490 pr.n.št.).

Nazadnje so ga izgnali iz Atén, zatekel se je na otok Skíros k sorodniku Likomêdu (kjer se je Ahílu in Likovi hčeri rodil sin Neoptólem), kjer je tudi umrl ali bil umorjen. Navidezno prijateljsko so ga sprejeli, vendar ga je kralj Skírosa, Likomêd odpeljal v gore in pahnil v sotesko. Po perzijskih vojnah leta 475 pr.n.št. je dal Aténec Kímon (državnik in vojak; sin Miltíada), ki je osvojil otok Skíros, domnevne kosti Tezêja pokopati v aténskem svetišču na južni strani ágore v svetišče Tezêjon, ki je bilo sprva verjetno brez strehe, v 4. stoletju pr.n.št. pa so ga dogradili s pokrito stavbo. Njegov grob je postal pribežališče pobeglih sužnjev in nesrečnikov, ki so prestali mučenje. Pri Aténcih je Tezêj veljal za enega njihovih prvih kraljev. Bil je največji junak med ljudmi, kakor je bil Hêraklej med bogovi.

Tezêj

Hêraklej ubija Hídro

Zévs in Léda z otroki

56

PERZÊJ (Perseús) je bil Zévsov in Dánajin sin.

Preročišče je opozorilo Akrízija (kralja Árgosa), da ga bo ubil lastni vnuk, zato je svojo hčer Dánajo zaprl v bronasto podzemno ječo. Zévs pa se je vanjo zaljubil in se spremenil v zlati dež, da je lahko vstopil v njeno sobo skozi razpoko v strehi.

Pridobil si je dekletovo naklonjenost in Dánaja mu je rodila sina Perzêja in ga nekaj mesecev skrivaj dojila. Otrok je rastel, se vse glasneje igral in nekega dne gaje slišal Akrízij. Razjezil se je, ker so ga prevarali in dal dojiljo ubiti. Nato je hčer in njenega sina dal zapreti v skrinjo in jo vrgel v morje. Skrinja je po Zévsovem ukazu pristala na serifski obali. Brodolomca je sprejel Díktis, brat otoškega tirana Polidékta. Perzêj je v nekaj letih zrasel v ponosnega, srčnega in čednega mladeniča.

Lepo Dánajo je Polidékt neusmiljeno obletaval, vendar je Perzêj njegove namere preprečil. Med možema se je porodilo sovraštvo, vendar prikrito z navidezno vljudnostjo, saj je bil eden kralj, drugi pa Dánajin sin. Med gostijo je Polidékt vprašal povabljence, kaj bi bilo najlepše darilo za kralja. Vsi so odgovorili, da bi to bil konj, le Perzêj je dejal, da bi to lahko bila Gorgónina glava. Naslednjega dne je vsak od gostov pripeljal konja, Perzêj pa nič. Polidékt je zahteval Gorgónino glavo in če je Perzêj ne bo prinesel, bo Dánajo posilil. Perzêj je krenil na pot, na kateri sta mu pomagala bogova Hêrmes in Aténa. Odpravil se je k trem Grájam (Fórkisove in Kétine hčere ter sestre Gorgón: Pefrédo, Énio in Déjno), ki so čuvale deželo Gorgón. Vse tri so imele eno oko in en zob in Perzêju je uspelo, da je uspaval Grájo, ki je čuvala oko, ga ukradel in nadaljeval pot. Nímfe so mu dale krilate sandale, čarobno torbo in Hádovo čelado, ki je nositelja naredila nevidnega. Hêrmes ga je oborožil z ostrim zakrivljenim mečem, ki se ni dal zlomiti. Tako opremljen se je pojavil v brlogu spečih Gorgón. Kdor je pošasti z bronastimi pestmi in zlatimi krili pogledal, je okamenel. Dve Gorgóni sta bili nesmrtni, Medúza pa je bila umrljiva in Perzêj se je odločil, da obglavi prav njo. S pomočjo letečih sandal in bleščečega ščita, ki je bil kot ogledalo, je priletel, Medúzi odsekal glavo z mečem in iz njene krvi se je rodil krilati konj Pégaz. Spravil je glavo v čarobno torbo in pobegnil. Ostali Gorgóni ga nista mogli zasledovati, ker si je nataknil Hádovo čelado in postal neviden. Na poti domov je opazil Andrómedo, ki jo je Pozêjdon priklenil na pečino kot žrtev sestradani morski pošasti. To bi naj bila kazen za njeno mater Kasíopo, ki se je drznila trditi, da je lepša od Hêre. Perzêj ji je obljubil, da jo bo rešil, če bo postala njegova žena. Dogovorila sta se in Perzêj je ubil morsko pošast ter zahteval nagrado. Andrómeda pa je bila obljubljena že enemu od stricev, ki so pričeli Perzêja preganjati. Perzêj jim je pokazal Medúzino glavo, ki še ni izgubila moči in vsi napadalci so okameneli. ÓRFEJ (Orpheús) je bil po grški legendi predhomêrski pesnik, ki so ga Grki dajali v čas pred trójansko vojno. Bil naj bi Tráčan, častilec boga Dioníza in sin kralja Ojágra in ene izmed Múz (hčere Zévsa in Mnemózine – Spomin), verjetno Kalíope. Bil je izvrsten igralec na liro (glasbeni instrument s strunami), tako da je s svojo glasbo očaral divje živali, ki so mu sledile ter ganil celo drevje, ki se je nagibalo k njemu, ko je šel mimo. Z igranjem na liro in pesmijo je očaral tudi nežive reči, kot so skale in pečine. Poročil se je z Evrídiko (Eurydíke), eno izmed nímf. Sodeloval je tudi v odpravi Argonávtov; močan, pogumen in neustrašen bojevnik in junak.

57

Órfej igra Hádu, da bi rešil Evrídiko iz podzemlja Njegova moč je izhajala iz čarobnegnega igranja (divji hudournik se je umiril, ko je zaigral in zapel). Preglasil je spev Siren in Odisêjeve tovariše pripeljal zopet na pravo pot. Moč njegove pesmi in poezije je premagovala napade vojakov, naravne sile in želje bogov.

Legenda po Vergíliju in Ovídiju: Ko je Evrídika bežala pred Aristêjem (sin boga Apólona in tesálske nímfe Kiréne) je stopila na strupeno kačo in zaradi pika umrla. Órfej se je spustil ponjo v podzemlje, s svojo glasbo je očaral demone in prepričal boginjo Perséfono (Zévsova in Démetrina hči, ki jo je ugrabil Hád, da bi postala kraljica podzemlja, vendar so bogovi odločili da bo osem mesecev na leto preživela na zemlji, ostale pa s Hádom v podzemlju) ter dokazal, kako ljubi svojo ženo, da jo je spustila pod pogojem, da se Órfej po poti ne ozre nazaj, medtem ko mu bo Evrídika sledila. Órfej je na obljubo pozabil in ko sta se približala svetu živih, je pogledal nazaj in Evrídika je že umirala ter za vedno izginila v podzemlju. Órfeju je ponovno vrnitev preprečil neizprosni Háron. Tako Órfej ni mogel žene še enkrat rešiti ter se je žalosten vrnil v svet živih. Od žalosti ni pogledal več nobene ženske, ampak so ga privlačili dečki, tako, da je tudi on bil eden od začetnikov pederastov. Kasneje so ga na kosce raztrgale ženske ali Tráčanke, ki so bile ljubosumne na Evrídiko, ali pa Bakhántke, ker ni hotel častiti boga Dioníza. Potem sta le njegova lira in še zmeraj govoreča glava plavali po tráški reki Hébros, dokler nista pristali na otoku Lézbosu (največji grški otok ob obali Male Azije), domovini lirskega pesništva (tu so se rodili pesniki Terpánder, Aríon, Sápfo in Alkáj), kjer so glavo pokopali. Mimogrede: otok Lézbos je bil že tedaj znan po ženski homoseksualnosti, ki je po otoku tudi dobila ime. Njegov grob je v Metímni na Lézbosu, kjer je Dionízovo svetišče napovedalo, da ga bo porušila svinja, če bodo meščani pustili, da na Órfejev pepel pade dnevna svetloba, čemur so se prebivalci smejali, saj se niso bali svinj. Nekoč je na Órfejevem grobu zaspal pastir in sanjal ter prepeval pesnikove hvalnice. Z bližnjih polj so pritekli kmetje in se prerivali okrog Órfejevega sarkofaga, ki se je odprl. Razdivjala se je strašna nevihta in narasla reka Sys (gr.: »svinja«) je poplavila mesto in ga zrušila.

58

JÁZON (Iáson) je bil sin Ájzona (Aíson), kralja Jólkosa v Tesáliji in Polimêde ter vodja Argonávtov. Bil je zakoniti naslednik kralja Ájzona, vendar si je prestol prilastil njegov polbrat Pélias (sin boga Pozêjdona in Tíro). Zaradi varnosti so Jázona poslali na šolanje h Kentávru Híronu, ki je vzgojil veliko grških junakov. Naučil ga je umetnosti vojskovanja, lova, glasbe in medicine. Pélias je bil preko prerokbe posvarjen, da ga bo ubil Ájolov potomec, ki bo prišel k njenu z eno samo sandalo na nogah. Prerokba se je izpolnila, ko se je odrasli Jázon vrnil v Jólkos in zahteval svojo dediščino. Ko je med potjo pomagal neki starki čez reko (preoblečena boginja Hêra), je izgubil eno sandalo. Pélias mu je obljubil prestol, če mu prinese nazaj zlato runo ali krzno zlatega ovna, ki je ponesel Friksa in Hélo čez Hélespont in je sedaj viselo v Áresovi votlini v Kólhidi (na vzhodnem delu Črnega morja), kjer ga je čuval vedno budni zmaj. Jázon se je lotil podviga in skupaj s še 50-timi grškimi junaki izplul na ladji Árgo (glej pripoved o Argonávtih). Zlatega runa se je dokopal ob pomoči lepe čarovnice Medêje. Poročila sta se in nekaj let srečno živela v Jólkosu in nato v Koríntu. Po nekaj letih je spoznal, da ljudje njegovih otrok z Medêjo ne bodo priznali za naslednike, zato se je ločil in poročil s Kreúzo, hčerjo koríntskega kralja Kreónta. Nevesti je ljubosumna Medêja podarila s strupom prepojeno obleko, ki jo je ubil in zastrupil se je tudi Kreónt. V besu je Medêja ubila otroke (prvi detomor v zgodovini), ki ga je imela z Jázonom in pobegnila z letečim vozom. Obupani Jázon je sedel pod krov ladje Árgo, premišljeval o svoji nesreči in takrat je z ladje padla gred in ga ubila.

MEDÉJA (Médeia; lat. Medea) je bila čarovniška hči kólhidskega kralja Ajéta, ki je najprej zaradi Jázona, po vrnitvi v Jólkos, ubila kralja in očetovega (Ájzon) polbrata Pélia in sta nato pobegnila v Korínt. Jázon, ki je imel dovolj častihlepne in barbarske princese, se je dogovoril s kraljem Kreóntom za poroko z njegovo hčerjo. Maščevalna Medêja ni skrivala svojih čustev in Kreónt jo je z otrokoma odgnal v pregnanstvo. Medêja je Kreónta prosila, da se izvršitev odloži za en dan, nato pa je z zastrupljeno obleko in diademom umorila Jázonovo nevesto in njenega očeta. Umorila je še svoja otroka (prvi detomor v zgodovini), da bi se tako Jázonu maščevala in da bi ostal brez potomstva ter naposled, posmehujoč se Jázonovemu obupu, pobegnila v Aténe, kjer si je zagotovila zatočišče pri kralju Ajgêju.

OJDÍP (Oidípous, »oteklih nog«; lat. Oedipus) je bil sin tébanskega kralja Lája (Lábdakov sin in Kádmosov pravnuk). Ko sta dvojčka Amfíon in Zétos (sinova Zévsa in Antíope, hčere bojótskega kralja Niktêja) zavzela Tébe, se je Láj zatekel k Pélopsu (lídijski kralj Tántala – pokrajina severno od Átike in okrog gore Sipil; po njem se imenuje Peloponéz; njegova mati je bila Okéanova ali Atlántova hči Dióna), ki mu je ob odhodu odpeljal sina Hrizípa. Ob tem ga je Apólon posvaril, da če bo imel kdaj sina, ga bo le-ta ubil. Tébanski kralj Láj, ki si je po smrti Amfíona in Zétosa povrnil kraljestvo, se je poročil z Jokásto (Ojdípova mati in žena) in rodil se mu je sin. Láj je sinu ob rojstvu z ostjo prebodel noge in naročil, da so ga pustili na gori Kitájron. Rešil ga je pastir, ki ga je odpeljal h koríntskemu kralju Pólibu in kraljici Merópi. Bila sta brez otrok in sta mu zaradi pohabljenih nog dala ime Ojdíp.

Odraslega Ojdípa je vznemirjala misel, da ni Pólibov sin in je odšel po odgovor v preročišče Délfe. Napoved je bila, da bo ubil očeta in se poročil z materjo. Odločil se je, da se ne bo nikdar več vrnil v Korínt, ampak je odšel v Tébe. Mesto Tébe je takrat ustrahovala Sfínga, ki je požrla vsakogar, ki ni znal rešiti zastavljene mu uganke. Tébanski kralj Kreónt (Jokástin brat) je ponujal kraljestvo in sestro za ženo tistemu, ki bi jih rešil pošasti.

59

Ojdíp je razvozlal uganko, se poJročil z Jokásto (svojo materjo) in imel z njo dva sina, Etéokla in Polinêjka ter dve hčeri, Antígono in Isméno.

Ko je Jokásta izvedela, da se je poročila z lastnim sinom, se je obesila (Homêr), Ojdíp pa je naprej vladal v Tébah. V Sófoklejevi tragediji je mesto zajela kuga in lakota, česar bi se rešili, če bi Lájevega morilca izgnali iz mesta (tako se je glasil délfski orakelj). Ojdíp je končno razkril, da je sam Lájev sin in morilec ter da se je njegova mati in žena Jokásta obesila. Ojdípa so oslepili in odstavili ter ga zaprli v Tébah. Kasneje je odšel v izgnanstvo in v spremstvu hčere Antígone odtaval v Kolón v Átiki, kjer mu je zavetje ponudil Tezêj in kjer je tudi umrl.

Ker sta se njegova sinova prepirala kdo bo zasedel prestol, je Ojdíp na smrtni postelji nad njima izrekel prekletstvo, po katerem naj bi brat ubil brata. Ko sta prevzela prestol sta se zmenila, da bosta izmenično vladala kraljestvu. Prvi je prevzel oblast Etéokles, ki se po letu vladanja ni hotel umakniti Polinêjku, ki ga ni bilo v Tébah. Čas, ko ni vladal, je prebil na dvoru árgoškega kralja Adrásta in se poročil z njegovo hčerjo Argêjo. Adrást je podprl svojega zeta in zbral vojsko, ki jo je vodilo sedem junakov ali »sedmerica proti Tébam«. To so bili: Adrást, Polinêjk, Tidêj (sin kalidónskega kralja Ojnêja in drugi Adrástov zet), Kapanêj (povzpel se je na tébansko obzidje in se hvalil, da ga ne more ustaviti niti Zévs; Zévs je vanj treščil strelo, njegova žena Evádna pa je storila samomor na grmadi, kjer je gorelo Kapanêjevo truplo), Hipómedont (sin árgoškega kralja Aristómaka), Partenopáj (sin Atalánte in Meleágra) in Amfiaráj (jasnovidec in Óiklov sin, ki je vedel, da se iz Téb razen Adrásta, nobeden ne bo vrnil živ). Vsak junak je korakal proti enim od tébanskih vrat in podobno se je odločil Etéokles v obrambi, sam pa se je odločil pomeriti z bratom Polinêjkom. Árgoško vojsko so pognali v beg, vendar so vsi padli, razen Adrásta (vsi junaki in Etéokles).

Tébanski kralj Kreónt je ukazal, da ne smejo trupel nasprotnikov pokopati, s čemer bi naj, po verovanju, preprečil duhovom junakov vstopiti v podzemlje.

Legenda: Sófokles je pripovedoval v tragediji, da se je Ojdípova hči (z Jokásto) Antígona uprla kralju Kreóntu in skrivaj pokopala bratovo – Polinêjkovo truplo. Kreónt jo je zato dal živo zazidati v kamnito grobnico, pa čeprav bi se morala poročiti z njegovim sinom Hájmonom. Antígona se je v grobnici obesila, Hájmon pa se je ob njenem truplu zabodel.

TÉTIDA (Thétis) je bila hči morskega boga Nerêja (oče Nereíd; Pontov sin in mož Okéanide Doris) in Doris, najznamenitejša od Nereíd (morske nimfe). Bila je Ahilova mati. Tétida je pred izgubo oblasti rešila tudi Zévsa in mu poslala v pomoč Briáreja (velikana s stotimi rokami), ki je premagal zarotnike Héro, Pozêjdona in Aténo, kateri so poskušali Zévsu prevzeti prestol. Bila je zelo lepo deklé in želeli so si jo celo bogovi. Vendar so vedeli za prerokbo in Zévs jo je poročil s smrtnikom, kraljem Pelêjem. Tétidi ni bil všeč in mu je pobegnila. Na begu se je spreminjala v ptico, kačo, leva, ribo, sipo ter celo v ogenj in vodo.

Pelêj pa je vstrajal, jo obvladal in celo prepričal, da sta imela otroke. Otroke je hotela narediti nesmrtne, vendar so pomrli (sinove je zažgala), le Ahíl je ostal živ. Končno ni več zdržala ob starajočem se Pelêju in se vrnila domov v svojo pečino in k sestram Nereídam. Vendar je Tétida 60

storila vse, da bi sina zaščitila. Ni ga mogla odvrniti, da bi odšel v trójansko vojno, vendar je prvi stopil na obalo Tróje. Dala mu je orožje, ki ga je zanj skoval Hefájst, ni pa ga mogla odvrniti od borbe s Héktorjem. Usoda je zahtevala, da je umrl tudi Ahíl in tako je »najnesrečnejša vseh boginj lahko dala sinu le slavo«. Postala je Hérina zaveznica, njenemu sinu Hefájstu je naklonila svoje varstvo in vodila ladjo Argo skozi ožino Simplegáde (Symplegádes, »treskajoče skale« na severu Bospora na poti do Črnega morja).

Legenda: Pelêj, kralj Ftije v Tesáliji, se je poročil z boginjo Tétido. V Tétido pa je bil zaljubljen tudi Zévs, vendar mu je Prometêj povedal, da bo dobila otroka, ki bo močnejši od svojega očeta. Zévs se je odločil, da jo bo dal za ženo smrtniku in tako bo tudi njen sin smrten. Njen sin je bil Ahíl, ki ga je Pelêj dal v vzgojo Kentávru Híronu.

ODISÊJ (Odysseús; lat.: Ulixes) je bil sin Laêrta, kralja na Ítaki in Avtólikove hčere Antiklêje. V mladosti je bil, tako kot Ahíl, učenec Kentávra Hírona. Nekoč je bil ranjen v koleno in to brazgotino je nosil vse življenje. Podedoval je ítaški prestol in je bil eden od Héleninih snubcev, vendar ni imel nobenih možnosti, ker je bil reven.

Héleninemu očetu Tindaréju je svetoval, naj vse snubce zapriseže, da bodo podpirali izbranega ženina. Nato se je poročil s Penélopo, hčerko špartanskega kralja Ikárija. Ko so Héleno odpeljali v Trójo, ga je kot druge snubce vezala prisega in priključil se je grški odpravi, ki jo je šla reševat, potem ko se mu ni posrečilo izogniti se obvezi s hlinjenjem norosti (razkrinkal ga je grški junak Palaméd). Ko je odšel na vojno je bil njegov sin Telémah še otrok. Po Ahílovi smrti sta se Télamonov (Télamon; kralj otoka Salamína) sin Ajánt in Odisêj sprla zaradi Ahílovega orožja. Odisêj je bil boljši govornik in je vojsko prepričal, da je napravil več kot drugi za grško stvar. Osramočeni Ajánt je napravil samomor. Bil je tisti, ki je z Neoptólemom z otoka Lémnosa pred Trójo pripeljal Filoktéta (s Hêraklovim lokom strelja ptice, vendar mu ga je hotel Odisêj z zvijačo odtujiti).

Izkazal se je za enega najpogumnejših bojevnikov pred Trójo. Na koncu se je izkazalo, da so Grki potrebovali tako Ahílov pogum, kakor Odisêjevo premetenost. Bil je strokovnjak za vojaško strategijo: iz trójanskega tabora je ukradel Paládin (Aténin) kip, njegova je bila zamisel o »trojanskem konju« in nagovoril je Héleno k izdaji. Trójanci so zaradi njega imeli velike izgube.

Njegove dogodivščine ob vrnitvi izpred Tróje domov so opisane v Homêrjevi Odisêji. Odisêj je umrl od roke svojega sina Télagona, ki ga je imel s Kírko (mogočna boginja in čarovnica iz otoka Ajája). Sin je prišel v Ítako, da bi se dal očetu prepoznati in ga je nevede ubil.

61

V Iliádi je Odisêj prikazan kot dober svetovalec, dober vojak, umirjen, odločen, preudaren in pretkan (zvit). V Odisêji pa so njegove glavne značilnosti hrepenenje po domu, prenašanje trpljenja, da bi dosegel Ítako in samoobvladovanje, dokler ni napočil trenutek, da uniči Penélopine snubce.

AHÍL (Akhilleús; lat. Achilles) je bil sedmi sin smrtnika in kralja Pelêja, kralja Ftije v Tesáliji in morske nímfe Tétide (Nerêjeva hči in oče Nereíd, morskih nímf). Mati je želela, da bi postali njeni otroci nesmrtni in jim je podnevi v telo vtirala ambrozijo (hrana bogov), ponoči pa jih je kalila z ognjem. Ahíl se je temu izognil, piše grški učenjak iz Atén Apolodór (Apollódoros), in ogenj mu je opekel samo ustnice in desni skočni sklep. Kentáver Híron mu ga je nadomestil s sklepom velikana in hitrega tekača Damazija, kar je Ahil podedoval (vzdevek »hitronogi«). Pisec Fulgencij pa pravi, da je Tétida otroka, ki bi naj postal nesmrten, potopila v vodo reke Stíks in ker ga je držala za levo peto, je ta ostala ranljiva (»Ahílova peta«). V trójanski vojni je bil osrednji junak na grški strani, ki je prišel pred Trójo s 50 ladjami in številnimi privrženci (Aják). Bil je neobvladljive jeze (spor z Agamémnomom), strašne žalosti (ob izgubi prijatelja Pátrokla) in ko je v njem jeza polegla, je dovolil Héktorjevemu očetu, da odkupi sinovo truplo. Med drugim je ubil kraljico Amazónk Pentezilêjo, ki je bila na trójanski strani in ker se mu je zaradi žalovanja za ubito lepotico posmehoval Terzít (nizkega rodu) in je zasmehoval Grke ter Ahílu izmaknil Brizéido, hčero svečenika Brizéja, ga je tudi ubil, nato pa še Mémnoma (Titónov in Éosin sin), ki je pred tem ubil Néstorjevega sina Antíloha (branil očeta pred Mémnomom). Kmalu je umrl tudi sam, ko ga je Páris s puščico zadel v peto (Ahílova peta), mesto, kjer je bil edino ranljiv (edino mesto, kjer ga mati Tétida ni uspela narediti neranljivega). Ko ga je ubil Páris, je Tétida njegove posmrtne 62

ostanke prenesla na Beli otok (Lévki) ob ustju Donave, kjer so mornarji slišali žvenket orožja ali pa uživa v Elíziju (»Otoki blaženih«). Po padcu Tróje je njegov duh zahteval kot vojni plen Príamovo hčer Polikséno, ki so jo nato žrtvovali na njegovem grobu. Kenotaf (prazen grob) je imel v Šparti in Olímpiji, svetišče pa v Sigetu, pravi grški zemljepisec Strábon (64 pr. n. št. – po 24 n. št.). Pelêj in Tétida sta ga skušala rešiti pred usodo, poslala sta ga preoblečenega v deklico na otok Skíros, vendar ga je Odisêj našel in ga odpeljal v vojno, kajti po prerokbi brez Ahíla grška vojska ne bi mogla zavzeti Tróje in zmagati.

Znano je bilo, če je bil kot bojevnik nerazpoložen, je bil poraz v bitki neizbežen in obratno, če se je bojeval, je bila zmaga zagotovljena.

HÉKTOR (Héktor) je bil starejši sin trójanskega kralja Príama in žene Hékabe, Andrómahin mož in oče Astiánaksa, vodja in najpogumnejši med Trójanci (Iliáda).

Poskrbel je za dvoboj med Párisom in Menelájem. V dvoboju z Ajántom (Télemonov sin) se njegov boj konča neodločeno, nato usmrti Ahílovega tovariša Pátrokla. Trójanci so bili nato pred mestom premagani in Ahíl podi Héktorja okoli mesta, dokler se ta ne ustavi, Ahíl ga ubije, iznakazi njegovo truplo in ga z bojnim vozom vleče do grških ladij. Trójnski kralj Príam prosi Ahíla ter z odkupnino za sinovo truplo, tudi konča s Héktorjevim pogrebom. Je plemenit in hraber, vendar manj vreden od Ahíla, ki po zmagi in oskrunitvi trupla napove dokončno uničenje Tróje.

PÁRIS (Páris) je bil sin trójanskega kralja Príama in njegove žene Hékabe, ki so ga klicali tudi Aleksánder.

Ob rojstvu so ga zavrgli, ker je njegova mati sanjala, da bo nosila plamenico, ki bo uničila celotno mesto, prerokovalec pa ji je povedal, Héktor, Páris in Hélena da bo rodila izobčenca, ki bo povzročil propad Tróje. Rešili in vzgojili so ga pastirji in je mladost preživel na gori Ída ob paši ovac, kjer je bil poročen z nímfo Ojnóno. Najljubšega bika so mu Príamovi služabniki odpeljali za nagrado na pogrebnih igrah. Páris se je odločil, da ga bo pripeljal nazaj, se udeležil iger in zmagal v vseh panogah. Ob tem ga je prepoznala Príamova hči Kasándra in ga pripeljala nazaj v družino. Príam je nato s poslanico Párisa poslal k špartanskemu kralju Meneláju, katerega žena Hélena se je vanj zaljubila (»jabolko spora«). Skupaj sta zbežala v Trójo in sprožila vojno, v kateri je Páris kot izurjen lokostrelec sodeloval. Pred Menelájevim srdom v dvoboju ga je rešila Afrodíta, njegova puščica, ki jo je vodil Apólon pa je ubila Ahíla. Ob padcu Tróje je Párisa smrtno ranila zastrupljena puščica iz Filoktétovega loka, in zamanj je za zdravilo prosil nímfo Ojnóno, ki jo je zapustil (»Jabolko spora«, str. 84, I. del).

HÉLENA (Heléne) je bila najlepša ženska med smrtnicami. Očarala je vse moške in posledično sprožila trójansko vojno. Rodila jo je Léda, žena špartanskega kralja Tindáreja.

Poleg nje je rodila še dvojčka Kástorja in Polidévka ter Klitajmnéstro. Oče je bil v resnici Zévs, ki je Lédo obiskal v obliki laboda. Léda je znesla jajce in iz njega se je izvalila 63

Hélena. Ponašala se je z izjemno lepoto in v mladosti jo je ugrabil Tezêj, vendar so jo rešili bratje in jo vrnili v Šparto. Snubili so jo vodilni možje Grčije, vendar so na Odisêjevo pobudo sklenili, da si sama izbere moža. Prisegli so, da bodo spoštovali njeno izbiro in podprli njenega moža. Poročila se je z Menelájem, mlajšim bratom Agamémnoma in mu rodila hčer Hermíono. V Šparto je nato prišel Páris in jo prepričal, da pobegne z njim v Trójo, medtem ko je bil Meneláj na obisku na Kréti. Afrodíta je Párisu za ženo obljubila najlepšo žensko na svetu.

Meneláj je ob vrnitvi domov z bratom zbral vojsko za pohod na Trójo. Po vojni je Meneláj odpeljal Héleno domov v Šparto.

Po drugi verziji naj bi jo rodila boginja maščevanja Némezis, ki je bežala pred Zévsom spremenjena v gos. Zévs se ji je približal v obliki laboda v Ramnuntu v Átiki. Héleno je vzgajal očim Tindárej, ki ga je skrbelo, ko je videl koliko snubcev jo je prišlo prosit za roko, ki so bili za lepega dekleta pripravljeni raztrgati drug drugega. Po Odisêjevem nasvetu so spoštovali njeno izbiro in prisegli, da bodo izbrancu pomagali. Izbrala je Menelája in mu rodila hčer Hermíono. V Tróji jo je Príam pričakal kot hčer edinko, Grki pa so jo zahtevali nazaj. Prišlo je do vojne. Trójanci so jo sovražili, ker je bila vzrok vojni. Párisu in njegovim vojakom je opisala Grke, vendar ji niso verjeli. Ko je prišel Odisêj v mesto, ga je spoznala, vendar ga ni izdala. Igrala je dvojno izdajalsko vlogo, saj je vedela, da jo bo lepota rešila iz vsake zagate. Nazadnje je Grkom izkazala pripadnost in jih ni izdala. Ko je Meneláj z mečem v roki prihitel k njej, ga je pričakala napol gola in orožje mu je padlo iz rok. Kljub razdiralni moči svoje lepote, je našla zaveznike.

Po enem izročilu je Hélena po padcu Tróje še večno živela na Belem otoku v ustju Donave ob Črnem morju z Ahílom, s katerim sta se slavnostno poročila.

Legenda: Na poti domov sta z Menelájem prispela v Árgos v času, ko je Orést ubil svojo mater Klitajmnéstro ter hotel ubiti tudi Héleno s trditvijo, da je kriva za njegovo nesrečo.

Zévs in Apólon, ki sta videla njeno lepoto in vedela, da ni gospodarica svoje usode, sta jo rešila in naredila nesmrtno. Kot odškodnino za vse muke, ki jih je povzročila Meneláju, je nesmrtnost priskrbela tudi njemu.

Ahíl pred Trójo po spopadu s Héktorjem 64

MÍNOS (Mínos) je bil kralj Kréte. Zgodbe o njem zrcalijo zgodovinsko pomembnost kretsko – minojske kulture in »mínos« je bil morda vladarski naslov za ustanovitelja te kulture, kakršen je bil naziv »faraon«. Mínos je bil sin Zévsa (bik) in Evrópe, ki ga je vzgojil krétski kralj Astêrion. Mínosova žena je bila Pazífaja. Imel je brata Sarpédona (Sarpedón; Zévsov in Evrópin sin, poveljnik Likijcev in najboljši bojevnik pri zaveznikih Trójancev) in Radamántisa (Rhadámanthys; vladar Elízija ter skupaj z Mínosom in Ájakom sodnik mrtvim v podzemlju). Mínos je imel s Pazífajo dve hčeri: Fájdro (Phaídra; Ariádnina sestra, ki se je poročila z aténskim kraljem Tezejem) in Ariádno (zaljubila se je v Tezêja in mu dala klobčič niti, da se je po uboju Minotávra, lahko vrnill iz labirinta; z njo se je poročil Dioníz in ji podaril nesmrtnost) in sina Devkáliona? (ded Idomenêju, ki je vodil krétsko vojsko pred Trójo). Bil je strog, pravičen in ponosen mož. Ker je vedel, da ga podpirajo bogovi, je imel velike ambicije in veliko mero poguma. Bil je tudi lep, močan in privlačen. Imel je veliko žensk v naročju (Skíla, hči kralja Mégare in Aténka Périboja, ki so jo žrtvovali bogovom), pa tudi dečkov in ga imajo za prvega pederasta. Zaradi tega je bila Pazífaja besna in ga je uročila tako, da so vsa ženska bitja iz njegovega semena bile žrtve kač in škorpijonov. Ko je Astêrion umrl, je Mínos svoje brate poslal v izgnanstvo in sam zavladal. Po njegovih besedah so tako odločili bogovi. Molil je k Pozêjdonu, da mu pošlje bika, ki mu ga bo žrtvoval. Prošnja mu je bila uslišana, bik pa je postal zaščitni znak krétske kraljeve palače. Pozêjdonov bik je bil prekrasna žival in Mínos je žrtvoval drugega bika in s tem razjezil boga. Pozêjdon je bika obdaril z zastrašujočo okrutnostjo in Pazífaji vzbudil poželenje po njem. Da bi zadovoljila svojo strast je na pomoč poklicala Dédala, ki ji je naredil junico iz lesa in kravje kože, v katero je zlezla in se ponudila biku. Pazífajo je bik oplodil in rodil se je Minotáver (Minótauros; »Mínosov bik«), pošast z bikovo glavo in človeško postavo. Mínos je bil zgrožen in je prosil Dédala, da mu zgradi ogromno palačo s sobanami povezanimi s hodniki, kjer ni bilo mogoče najti izhoda. Le bik je poznal izhod iz labirinta (blodnjaka), kjer je izživljal svojo okrutnost. Vsako leto mu je moral Mínos žrtvovati sedem aténskih deklet in mladeničev, ki jih je pošast požrla. Temu prelivanju krvi je napravil konec junak Tezêj, ki se je pomešal med žrtve in Minotávra ubil.

Mínos je bil kralj, ki so ga vsi spoštovali in njegove odločitve so bili zakoni tudi za druge države. Ob tem ga je navdihoval Zévs, ki ga je Mínos vsakih devet let spraševal za nasvete v votlini na gori Ídi, kjer je kralj Olímpa odrasel. Imel je močno mornarico in z otoka je pregnal gusarje in razširil kretsko kulturo po otokih Egejskega morja. Imel je številne vojaške pohode. Mesto Mégara so zavzeli zaradi izdaje kraljeve hčere Skíle, ki jo je Mínos zapeljal. Po epidemiji kuge je, v času kralja Ajgêja, podjarmil Aténe, ki so bile vpletene v umor njegovega sina Andrógeja. Mesto mu je zato moralo vsako leto poslati žrtve za Minotávrovo hrano. Nadarjeni izumitelj Dédal je s Kréte pobegnil k sicíljskemu kralju Kókalu in Mínos je z vojsko šel za njim. Dédala ni našel, vendar se je domislil prevare in prebivalce izzval, da naj poskusijo vdeti nit skozi spiralo polževe hišice. Dédal je nit navezal na mravljo, jo poslal skozi polževo hišico in rešil uganko ter se s tem tudi sam izdal. Da bi se ga Dédal znebil, se je s Kókalovimi hčerami dogovoril, naj Mínosa spravijo v kopel, kjer so ga utopile. Tako je umrl prvi krétski kralj in postal sodnik v podzemlju.

LAOMEDÓNT (Laomédon) je bil trójanski kralj in Príamov oče. Za upor proti Zévsu sta bila Apólon in Pozêjdon kaznovana tako, da sta morala delati pri smrtniku. Sprejel ju je Laomedónt tako, da sta gradila trójansko obzidje. Ker jima po končanem delu ni hotel plačati je Pozêjdon v Trójo poslal morsko pošast. Tej nevarnosti bi se izognili, če bi Laomedónt pošasti žrtvoval svojo hčer Hezíono. Po naključju je takrat v Trójo prišel Hêraklej in se odločil, da bo pošast ubil, če mu Laomedónt podari svoje slavne konje, vendar je Laomedónt opeharil tudi njega. Po nekaj letih se je Hêraklej vrnil z vojsko, zavzel mesto, ubil Laomedónta in njegove sinove, razen Príama. Hezíono je podaril Télamonu (kralj otoka Salamína in sin Ájaka ter Endeíde, Pelêjev brat in oče Ajánta Velikega ter 65

Tévkre), ki se je izkazal v napadu. Laomedónta so pokopali nad Skájska vrata v Tróji in je veljalo, da bo Trója varna, dokler bo tam počivalo truplo Laomedónta. Vrata so razvalili, da so lahko v Trójo potegnili konja in s tem izničili varnost mesta. Kadar rečemo »Laomedóntovi sinovi« pomeni vsaj namig na izdajstvo.

LAOKOÓNT (Laokóon) je bil Apólonov svečenik v Tróji in Anténorjev sin ter Anhízov brat. S svojo ženitvijo je zagrešil svetoskrunstvo in Apólon je bil jezen nanj. Ko so Grki pred Trójo privlekli konja (»trójanski konj«) je vanj zalučal kopje, da bi Trójancem dokazal, da je konj votel. Takrat sta po morju priplavali orjaški kači in ga skupaj s sinovi pokončali. Trójanci, ki so bili prepričani, da je to kazen zaradi njegovega dvoma, da je to Aténino darilo, so za konja odprli mestna vrata, portušili del obzidja, da so konja lahko zvlekli v mesto in s tem zapečatili svojo usodo.

ENÊJ (Aineías, lat. Aeneas) je bil eden najpogumnejših trójanskih voditeljev v vojni, sin dárdanskega kralja Anhíza in boginje Afrodíte (rimske Vénere), ki se je spremenila v Otrejo, hčer frigijskega kralja. V zgodbi o trójanski vojni ni kakšen poseben junak, čeprav je izhajal iz mlajše veje trójanske kraljeve družine, toda grški bog Pozêjdon je prerokoval, da bodo on in njegovi potomci vladali Trójancem. Od tod tudi Homêrjeva legenda »o Enêjevem begu iz porušene Tróje z očetom Anhízom (na ramah) in sinom Askánijem (v naročju) ter mestnimi penati (v rokah; bogovi »kašč« in zaščitniki Rima, kar priča o njegovi vestnosti in pobožnosti) in blodnjah po svetu (Tabula Ilíaca – »trojanska tablica« je marmorni relief iz okrog 15. leta pr.n.št., ki so ga našli ob Ápijevi cesti blizu Bovil – 20 km JV od Rima – na katerem so prizori iz trójanske vojne, kjer je prikazan Enêj v spremstvu sina Askánija, kako iz goreče Tróje na ramenih odnaša očeta Anhíza, zraven pa je napis, da bo odplul v Hespêrijo, današnjo Italijo).

Legenda: Nekateri pišejo, da je Enêj preplul Helespónt (Helléspontos, danes Dardanéle) in skozi Tesálijo, Makedonijo, na Kréto in Délos prišel v Kartágino in nato v Italijo. Tako je prispel v Kúme, kjer je srečal prerokinjo Sibílo. Opozorila ga je na nevarnosti, ki ga čakajo, ga peljala v podzemni svet, kjer je obiskal svoje prednike in mrtvi oče mu je razkril skrivnosti vesoljstva. Plul je ob obali Italije in se ustavil v ustju Tíbere. Vendar s tem še ni nobenega dokaza, da bi Rimljani videli v njem svojega Enêj beži z iz očetom in začetnika, čeprav umetnostni dokazi pričajo, da je bil Enêj sinom iz goreče Tróje v 6. stoletju pr. n. št. znan v Etrúriji. Grki so zelo radi 66

pripisovali ustanovitev naselbin na zahodu grškim junakom. Morda se je Álba Lónga (ustanovil jo je Enêjev sin Askánij) v tem obdobju začela sklicevati na to, da je Enêj prednik njihovih kraljev. V Rimu pa se ta zgodba razvije o Enêju kot ustanovitelju Rima, saj je Rimljane ponos silil, da so svojo zgodovino povezovali z grško. Zgodba o trójanskem izvoru Rima je nastala v 3. stoletju pr. n. št., ko se je združila s kronološko težavno legendo o Rómulovi (po materi Enêjev potomec) ustanovitvi Rima. Verjetno sta tako rimski zgodovinar Fábij Píktor (Quintus Fabius Pictor je bil najstarejši rimski zgodovinar, sodeloval je tudi v punskih vojnah), kakor pesnik Énij (Quintus Ennius; 239 – 169 pr.n.št.; eden največjih zgodnjih rimskih pesnikov), nedvomno zapolnila vrzel med domnevnima datuma padca Tróje (1184 pr.n.št.) in Rómulove ustanovitve Rima (753 pr.n.št.) z domnevo o začasnem bivanju Enêjevih potomcev v Álbi Lóngi (latinsko mesto zgrajeno na pobočju Álbanske gore – Mons Álbanus, blizu današnjega Castel Gandolfa jugovzhodno od Rima, ki bi ga naj leta 1132 pr.n.št. ustanovil Enêjev sin Askánij in kamor je tudi prenesel svoj glavni sedež iz Lavínija – v 7. stoletju pr.n.št. je mesto Álba Lóngo bojda uničil Rim in to v času vladanja kralja Tula Hostilíja). Od 2. stoletja pr.n.št. so Julijci (predvsem Cézar) zgodbo o njihovem rodu (gens), ki izhaja od Enêja in Vénere, izkoriščali v politično poveličevanje.

Pesnik Vergílij je ob poveličevanju Oktavijánovega trójanskega porekla, tudi Enêja naredil za nacionalnega junaka (pobožnega – pius in vestnega moža, ki se zaveda usode ustanovitelja Rima, uboga voljo bogov in je ljubeč sin in oče).

Enêj je za vedno izginil med nevihto. Kot Afrodítin sin je Rimljane obdaril z božanskim izvorom in to »najpobožnejše ljudstvo na svetu« (pravi Cíceron v De natura Deórum) se je ponašalo z Afrodítino naklonjenostjo. Veliko znanih rimskih družin je trdilo, da njihov rod izhaja od Askánija (sin Enêja), ki ga je Julij Cézar imenoval Jul. ASKÁNIJ (Askánios, lat. Ascanius), tudi JUL (Iulus) je bil po rimski legendi sin Enêja in trójanske princese Kreúze. Po padcu Tróje je spremljal očeta v Italijo. Rimski zgodovinar Lívij (Titus Livius; 59 pr.n.št. – 17 n.št.) ima drugo verzijo, po kateri je bila njegova mati italska princesa Lavínija. Rimska rodbina Julijcev je trdila, da njihov rod izhaja od njega.

ORÉST (Oréstes) je bil Agamémnonov in Klitajmnéstrin sin ter Ifigénijin in Eléktrin brat.

Legenda po Evrípidovi tragediji: Ko je Orést ubil mater Klitajmnéstro in njenega ljubimca Ajgísta, so ga Erínije spravile v blaznost in sestra Elékra ga je v tem stanju negovala.

Prebivalci Árgosa so za Oréstov zločin pričakovali smrtno kazen. Prav takrat pa se pojavi Agamémnonov brat Meneláj, ki se je s Héleno vračal izpred Tróje. Zaradi strahopetnosti zavrne Oréstovo prošnjo za pomilostitev in tako Orésta in Eléktro obsodijo na smrt. Na Píladovo prigovarjanje (Oréstov stalni spremljevalec) načrtujeta, da bosta Héleno ubila in ugrabila Menelájevo hčer Hermíono za talko. Hélena je skrivnostno izginila, na smrt obsojena pa sta Meneláju zagrozila, da bosta Hermíono ubila, če jima na reši življenja.

Tedaj se pojavi bog Apólon in zahteva mir ter pojasni, da je Hélena odšla v nebesa, Oréstu pa je usojen sodni proces v Aténah ter da se bo po oprostilni sodbi s Hermíono poročil in postal vladar Árgosa (glej Orést; str. 400/401, II. del). ÁJAK (Aiakós), tudi Éak (lat. Aecus) je bil sin Zévsa in nímfe Ajgíne. Poročil se je z Endeído in imel z njo sinova Télamona (oče Ajánta Velikega in kralj na Salamíni in v Ériboji ali Périboji) in Pelêja (Ahílovega očeta). Bil je pobožen mož in njegove molitve so nekoč prispevale h koncu suše v Grčiji; ob priliki pa, ko je njegove prebivalce na otoku Ajgíni pokosila kuga, se mu je Zévs oddolžil tako, da je ponovno otok obljudil in ustvaril ljudi iz mravelj (myrmekes), ki so se imenovali Mirmidóni ter so po Homêrju Pelêjevi in Ahílovi podložniki. Po smrti je skupaj z Mínosom (kralj Kréte) in Radamántisom (Rhadámanthys; Zévsov in Evrópin sin, ni umrl, ampak je prišel v Elízij, kjer je postal vladar) postal sodnik mrtvih v podzemlju ter jim nalagal kazni za hudodelstva v življenju.

67

BELEROFÓNT (Bellerophóntes, Bellerophón) je bil Glávkov in Evrimédin sin ter Sízifov vnuk; po drugih izročilih pa sin morskega boga Pozêjdona. Belerofónt je bil star koríntski junak, ki mu je likijski kralj Jobát (Iobátes) naložil več pogubnih nalog, podobno kot so bile Hêraklejeve, pa tudi Tezêjeve dogodivščine.

Najprej je nekaj časa prebil v palači árgoškega kralja Projta (Proítos), katerega žena Stenebója (v Íliadi Antéia) se je vanj zaljubila, vendar jo je zavrnil. Iz maščevanja ga je zatožila možu, da jo je skušal posiliti. Projt (Proítos) ni želel kršiti zakonov gostoljubja, pa ga je poslal k svojemu tastu Jobátu, ki ga je v pismu prosil, da naj Belerefónta ubije. Le-ta mu je za kazen naložil več nalog: ubiti bi moral Himájro (ogenj bruhajopča pošast z levjo glavo, kozjim trupom in kačjim repom) ter premagati Solímce in Amazónke (Amazónes). Ob pomoči krilatega konja Pégaza je vsa dela uspešno rešil, se spravil s kraljem in poročil z njegovo hčerjo. Ker je poizkušal s Pégazom odjezditi v nebesa, si je nakopal jezo bogov in izgubil življenje, ko ga je Zévs pahnil s sedla; po drugem izročilu pa naj bi umrl kot osamljen izobčenec.

Legenda o Amazónkah pravi, da oznaka Amazónes pomeni »ženske brez dojk«. Baje so si odrezale desno dojko, da so lahko ravnale z orožjem.

Ukvarjale so se z lovom in bojevanjem. Bile so bojevnice na konjih iz herojske dobe Grkov, ki so se združevale z moškimi iz sosednjih plemen in potem vzgajale samo svoje hčere. Bile so zaveznice Trójancev in njihovo kraljico Pentezilêjo je ubil grški junak Ahíl. Aleksánder Veliki naj bi njihovo kraljico srečal pri vojnem pohodu na indijski meji.

68

ASKLÉPIJ (Asklepiós, lat. Aesculapius) je bil grški bog zdravilstva in sin boga Apólona ali Fójba (Sonca) ter smrtne lapíčanke (pleme Lapítov) Korónide, hčerke tesálskega kralja Flégia. Imel je čudežno moč (metis) zdravljenja in oživljanja. Bolj kot bog je bil Asklépij polbožanski heroj, ki se je zdravilstva naučil od Kentávra Hírona. Postal je tako vešč, da je znal oživljati tudi mrtve, saj mu je Aténa dala čarobni napoj iz Gorgónine krvi. Če so napoj zaužili na levi strani pošasti, je bil hud strup, če pa so ga zaužili na desni, je postal čudežno zdravilo. Na željo boginje Artémide je vrnil življenje njenemu ljubljencu Hipólitu, Tezêjevemu sinu. Njegove dobrodelnosti so bili deležni tudi slavni aténski govornik Likúrg (Lykoûrgos; 390 – 325 pr. n. št.) in sin Mínosa s Kréte Glávka (Glaûkos), ki se je utopil v sodu medu. Vse to bi lahko privedlo do nesmrtnosti ljudi. Zévsa je to vmešavanje razjezilo in je Asklépija ubil s strelo, Apólon pa je iz maščevanja zaradi sinove smrti pobil Kiklópe, ki so strelo izdelali. Apólon je za pokoro moral za leto dni postati Admétov (Ádmetos; kralj Fér v Tesáliji) suženj. Čuval je njegove krave, ker pa ga je kralj prijazno sprejel, je poskrbel, da so vse živali povrgle dvojčke. Asklépija Homêr prikazuje kot očeta Maháona in Podalêjrija, ki sta bila zdravnika grške vojske pred Trójo. Njegov simbol je bila kača ovita okrog palice. Glavno svetišče je bilo v Epidávru (Epidáuros v Argólid na Peloponézu).

Po legendi je Apólon ženo Korónido ubil, ker mu je bila nezvesta, kar je kasneje obžaloval.

Svojega nerojenega sina Asklépija pa je med pogrebnim obredom rešil iz trebuha mrtve matere in ga zaupal v oskrbo Kentávru. Vrano, ki mu je povedala za nezvestobo žene, je za kazen spremenil iz bele ptice v črno.

KENTÁVRI (Kéntauroi) so bila strašna bitja s konjskim spodnjim delom telesa in človeškim zgoraj. Bili so potomci Iksíona (kralj Lapítov) in Neféle (»oblak«). Živeli so na gori Pélion v Tesáliji in simbolizirali pohlep živalske narave in barbarstva. Ob pojedini sosedov Lapítov, so bili povabljeni, vendar so hoteli ugrabiti nevesto kralja Pejrítooja, Hipodamêjo in tudi druge ženske. Ta dogodek je bil upodobljen na Zévsovem svetišču v Olímpiji. Po tem dogodku so Kentávre spodili iz Tesálije na polotok Peloponéz. Najbolj znani so Fólos (gostil je Hêrakleja, ko je zasledoval erimántskega merjasca), Híron (moder, prijazen in spreten v zdravilstvu, glasbi, lovu in umetnosti prerokovanja; učitelj Asklépija, Jázona in Ahíla) in Nésos (hotel ugrabiti Dejanêjro, vendar ga je Hêraklej ustrelil z zastrupljeno puščico).

69

PIRA (Pyrra) je bila hči Titána Epimetéja in žene Pandóre ter žena Devkáliona (Prometêjev sin) in stvariteljica žensk, ker je hotel Zévs dvakrat uničiti človeški rod.

HIMENÁJ (Hyménaios, Hymén) je bil grški bog svatbe in Apólonov ali Dionízov sin.

Upodabljali so ga s poročno bakljo v roki, piščaljo in vencem vrtnic na glavi.

AGÉNOR (Agénor) je bil Bélosov brat dvojček in kralj v Tiru (Bêlos; egiptovski kralj ter sin Pozêjdona in Okéanide Libije ali Evrínome) in Kádmosov ter Evrópin oče. Bil je oče Ajgípta in Dánaje (hči árgoškega kralja Akrízija).

STÍKS (Stýks, »ostudna«) je bila hči Titána Okeána in žene Tétije in ena od treh rek v Hádu, preko katerih je po izročilu brodnik Háron prevažal duše umrlih. Grški zgodovinar Heródot pravi, da so ljudje svečano prisegali ob rečici s tem imenom v Arkádiji, ki še danes pada z visoke pečine (slapovi Mavronéri) in pušča na skalah črno sled. Njena voda je bila baje strupena. Grški zgodovinopisec Plútarh in vojaški poveljnik Ariján poročata, da se je Aleksánder Veliki zastrupil s to vodo, ko so mu jo natočili iz mulinega kopita.

Legenda: Po pesniku Héziodu je bila Stíks ena od rečnih nímf, hčera Okéana in Tétije.

Stíksini otroci Zélos (Vnema), Níke (Zmaga), Krátos (Moč) in Bíja (Sila) so pomagali Zévsu v boju s Titáni in so jo zato zelo častili, saj prisega, dana pri reki Stíks, je bila za bogove neprelomljiva.

KÉTO (Ketó) v grški mitologiji je bila Pontova (»morska globina«) in Gájina (Zemlja) hči ter z možem Fórkisom (varuh morskih pošasti), mati pošastnih Gráj (sivolase ženske z enim zobom in enim očesom), Gorgón (ženske pošasti), zmaja Ladona (nikoli ne spi) in grde nímfe Toóse, matere enookega Kiklópa Poliféma.

KÉRE (Kerés) so bile hčerke boginje noči in mržnje Níks (Nýx) ter duhovi nasilne smrti krvoprelitja v vojnih pokolih,…). Njeni otroci so bili Tánatos (Smrt), Hípnos (Spanec) in tri Mójre (Klóto, Lahézis in Atrópos; glej Mójre: str. 40 in Hípnos, str. 49, I. del).

HIGÍEJA (Hygíeia; lat. Hygia) je bila grška boginja zdravja in Asklépijeva hči (glej: Zdravje).

PELÊJ (Peleús; lat. Peleus) je bil sin Ájaka, kralja Ajgíne in je bil kralj Ftije v Tesáliji.

Ime mu je pomenilo »človek iz Péliona« (gora v Tesáiji). Ko sta z bratom Télamonom (kralj otoka Salamíne) ubila polbrata Fókosa, ju je Ájak izgnal. Pelêj je odšel v Ftijo, kjer se je poročil s hčero kralja, ki mu je dal tudi pol kraljestva. Udeležil se je lova na kalidónskega merjasca, ki ga je vodil (lov) kralj Kalidóna Meleáger. Pelêj je po nesreči ubil enega od udeležencev lova in je bil spet pregnan. Odšel je v Jólkos v Tesáliji, kjer ga je Peliov sin Akást očistil, se udeležil Pelijevih pogrebnih iger in se boril z Atalánto (hči Jázona in Kliméne), ki se je ukvarjala z lovom in borilnimi veščinami in kjer se je vanj zaljubila Akástova žena Astidámeja. Pelêj jo je zavrnil, pa je poslala njegovi ženi sporočilo, da se bo v kratkem poročil z drugo žensko in žena se mu je obesila. Astidámeja pa je možu rekla, da jo je Pelêj poskušal zapeljati. Akást je vzel Pelêja na lov na goro Pélion, kjer mu je med spanjem skril meč in pustil, da so ga napadli Kentávri. Kentáver Híron pa mu je vrnil meč, nakar je Pelêj z vojsko zavzel Jólkos ubil Astidámejo in z vojsko korakal med deli njenega razkosanega telesa. Poročil se je z boginjo Tétido, v katero je bil pred tem zaljubljen Zévs. Promêtej mu je povedal, da mu jeusojen otrok, ki bo močnejši od svojega očeta in Zévs se je odločil, da jo bo dal za ženo smrtniku, da bo tudi njen sin smrten. Da bi si jo pridobil, se je moral Pelêj z njo pomeriti v borbi in Tetidin otrok je bil Ahíl, ki ga je Pelêj dal v vzgojo Kentávru Híronu.

70

TÁNTAL (Tántalos; lat Tantalus) je bil sin Zévsa in Titánide Plúto ter kralj pokrajine okrog lidijske gore Sípil. Poročil se je z Dióno (Atlántova hči, ki je imela s Zévsom hčer Afrodíto), s katero je imel hčer Níobo (mater sedmih sinov in sedmih hčera) in sina Pélopsa (ustanovitelj rodbine Pélopidov, po katerih se imenuje Peloponéz). Tántal je razsrdil bogove, ki so ga kaznovali z žejo in lakoto in se po njem imenujejo Tántalove muke. Pod sadnim drevesom je moral stati do pasu v vodi. Vendar, ko je hotel piti, je voda presahnila, ko pa je skušal z drevesa utrgati sadež, je veter zanihal veje vstran.

Po drugi različici pa mu je nad glavo visela skala, ki je grozila, da ga bo zdrobila. Tako od strahu ni mogel zaužiti hrane, ki so jo postavili predenj.

O razlogu za kazen je več razlag. Prva pravi, da je povabil bogove na gostijo, kjer jih je pogostil z mesom lastnega sina Pélopsa, ki ga je kot otroka ubil, da bi videl ali so bogovi res vsevedni (bogovi so razkrili zločin in le Démetra je pojedla del ramena). Bogovi so Pélopsa oživili, manjkajočo ramo pa so nadomestili s slonokoščeno. Tántal je zato v Hádu bil obsojen na »Tántalove muke«. Druga zgodba pa pravi, da je z mize bogov, kamor je bil povabljen, ukradel nektar in ambrozijo (pijača in hrana bogov) in ju dal svojim prijateljem.

Po tretji pa, da je svojim prijateljem izdal božanske skrivnosti. Vendar mora, ne glede na zgodbo, trpeti »Tántalove muke«.

TÉLAMON (Telamón; lat Telamon) je bil kralj otoka Salamína ter sin Ájaka (kralj otoka Ajgíne v Saronskem zalivu, 20 km JZ od Atén)) in Endeíde, Pelêjev brat in oče Ajánta Velikega in Tévkra (pomeni »Trójanec«, ker je bila mati hči trójanskega kralja Laomedónta). S Pelêjem sta ubila polbrata Fókosa (njegova mati je bila Nereída Psámata) na prigovarjanje Endeíde. Ko ju je Ájak izgnal, je šel Télamon na otok Salamíno, kjer se je poročil s kraljevo hčerjo Glávko in nasledil prestol. Po ženini smrti se je poročil z Éribojo (ali Péribojo), s katero je dobil sina Ajánta Velikega. Kot eden od Argonávtov se je udeležil lova na kalidónskega merjasca, ki ga je vodil Meleáger. Hêrakleju je pomagal pri prvem plenjenju Tróje in Hêraklej mu je v zahvalo dal za ljubico Laomedóntovo hčer Hezíono.

Hêraklej je prosil bogove, naj Télamonu in Ériboji podarijo junaškega sina in Zévs je prošnji ugodil. V potrditev je poslal orla (aietos), po katerem je Ajánt dobil ime (gr. Aias).

Sina mu je rodila tudi Hezíona, ime mu je bilo Tévker (»Trójanec«). Télamon je umrl na Salamíni, potem ko je izgnal Tévkra, ker le-temu ni uspelo preprečiti Ajántove smrti.

TELÉMAH (Telémachos; lat. Telemachos) je bil Odisêjev in Penélopin sin, ki se je poročil s čarovnico Kírko (po Homêrju). Homêr ga v Odisêji predstavi kot plašnega mladeniča, ki mu manjka očetove energije in spretnosti. Vendar je presenetil mater, ko po očetovem odhodu prevzame skrb nad hišo in družino ter se odločno bori proti Penélopinim snubcem.

AKTÁJON (Aktaíon), tudi AKTÉON (lat. Actaeon) je bil sin Arísteja (grški popotnik obdarjen s čarovniško močjo: lahko je zapuščal telo in se vračal vanj) in Kádmosove hčere Avtónoe in Apólonov vnuk in strasten lovec. Presenetil je deviško boginjo lova Artémido golo pri kopanju in boginja se mu je maščevala tako, da ga je spremenila v jelena, ki so ga raztrgali njegovi lastni psi. Morebiti pa jo je užalil, ker se je bahal, da je boljši lovec od nje.

HIPERBORÊJCI (Hyperbóre(i)oi, »prebivalci onstran severnih vetrov«; lat. Hyperborei) so bili bajeslovno ljudstvo in Grki so verjeli, da živijo v blagostanju na oddaljenem in nedosegljivem severu. Častili so boga Apólona, ki je po izročilu pri njih prebil tri mesece v letu. Darove naj bi mu pošiljali severno od Jadrána (Délfsko preročišče), torej so Grki že nekaj vedeli o krajih ob severnem Jardánu. Darovi Hiperborêjcev naj bi najprej prihajali v Apólonovo svetišče na Délosu in nato naprej proti severu. Grki so verjeli, da so

71

Hiperborêjci živeli v večnem miru, ker jih ni dosegel noben smrtnik, ampak so le posebni ljubljenci bogov posmrtno življenje preživljali med tem severnim ljudstvom.

HÍDRA (Hýdra) je bila pošastna vodna kača z devetimi glavami ter hči Tífona (pošast s stotimi kačjimi glavami in ognjenimi očmi) in polžene Ehídne (pol ženska, pol kača). Če so ji odsekali eno glavo, sta zrasli dve novi. Druga Hêraklejeva preizkušnja je bila, da jo ubije.

Ob pomoči svojega spremljevalca Jolája ji je odsekal vse glave ter tudi tisto, ki je bila nesmrtna in jo pokopal pod velikansko skalo. Hídrin strup je bil smrtno nevaren in puščice namočene v njem, so pobile prenekaterega junaka.

HÍMERA (Khimaíra; lat. Chimaera) je bila pošast, ki je bruhala ogenj in je imela levjo glavo, kozji trup in kačji rep. Bila je Tífonova hči in jo je ubil Belerefónt, ki je jezdil na svojem krilatem konju Pégazu.

DÉLOS (Délos) je otoček (meri okrog 5 km2) v Egejskem morju sredi Kikládov in obenem rojstni kraj boginje Artémide in boga Apólona. Na njem je bilo Apólonovo preročišče, ki izgubi v grški klasični dobi svojo veljavo. Po Homêrju je bil Délos že v 8. stoletju pr.n.št. prizorišče praznika bogu Apólonu in takrat so pesem, ples in igre tja privabile Jónce (tudi Aténce) z egejskih otokov in obale. Kasneje pa je veljalo, da so Aténci praznik vpeljali v počastitev srečne vrnitve Tezêja in njegovih sopotnikov s Kréte.

DÉLFI (Delphoí) je bilo mesto v državi Fókida v osrednji Grčiji, kjer je bilo slavno Apólonovo preročišče zgrajeno na pobočjih gore Parnása (2457 m) severno od Délfov. Iz severa je v mesto pritekal studenec Kastálija (v njem je nímfa Kastálija naredil samomor pred Apólonovim zasledovanjem), ki je delil Parnás na dva dela. V svetišču je gorel večni ogenj in ob njem je na trinožniku dvoumno prerokovala Apólonova svečenica Pítija. V notranjosti je stal kamen omphalos (»popek«), ki naj bi označeval središčno točko Zemlje, katero je določil Zévs. Tukaj sta se srečala dva orla, prvi po poletu iz vzhodne in drugi iz zahodne meje sveta. Za zidom, severno od svetišča, je bila Neoptólemova grobnica in za njo kamen, ki ga je po grškem verovanju pogoltnil Krónos, namesto svojega sina Zévsa.

LAKEDÁJMON (Lakedaímon) je bil sin boga Zévsa in Plejáde Tajgéte ter je bilo ime za Šparto (Lakedaimónios), ki so ji pravili tudi Lakónija (ali mož iz Lakónije, »Špartanec«).

Apólonovo preročišče na Délosu 72

ARGONÁVTI (Argonaûtai; »mornarji z Árga«) so bili junaki, ki so pod Jázonovim vodstvom odpluli z ladjo Árgo v Kólhido, da bi dobili nazaj runo zlatega ovna. Bil je sin Ájzona (ki je bil sin Kretêja in Tíro), zakonitega kralja Jólkosa v Tesáliji, vendar si je prestol prilastil njegov polbrat Pélias (sin boga Pozêjdova in Tíro, hči élidskega kralja Salmonêja – bil je brezbožni ošabnik, ki je hotel posnemati Zévsa). Jázona pa so zaradi varnosti poslali na šolanje k Kentávru Híronu. Péliasa je prerokba posvarila, da ga bo ubil Ájolov potomec, ki bo prišel k njemu z eno sandalo na nogah. Ko se je Jázon vrnil v Jólkos po dediščino,je med potjo pomagal neki starki (Héri) čez reko in pri tem izgubil eno sandalo. Pelias mu je obljubil, da mu bo vrnil prestol, če mu prinese nazaj zlato runo. To je bilo runo zlatega ovna, ki je ponesel Friksa in Hélo (otroka Atamánta, kralja v Tébah, ki sta pred njegovo drugo ženo Íno, ki ju je sovražila, pobegnila na ovnu z zlatim kožuhom čez morje. Hélo je padla v morje, ki je dobilo po njej ime Helespont, Friks pa je prišel v Kólhido, kjer ga je kralj Ájet gostoljubno sprejel, ovna pa so žrtvovali Zévsu, njegovo zlato runo pa izobesili in zastražili z zmajem) čez Helespónt in je zdaj viselo v Áresovi votlini v Kólhidi, kjer ga je čuval vedno budni zmaj.

Jázon je sklenil, da bo šel po zlato runo in se s še petdeseterico drugih grških junakov vkrcal na ladjo Árgo. Med temi junaki so bili Hêraklej, Órfej, Pelêj (Ahílov oče), Télamon (Pelêjev brat), Dioskúra (Zévsova sinova Kástor in Polidévk), Zétes in Kálais (sinova Bóreasa, severnega vetra s krili na ramenih – burja), Ídas in Linkêj (sinova Afarêja, kralja Mesénije), krmar Tífis, graditelj ladje in rokodelec Árgos, Admét (Féresov sin in kralj Fér v Tesáliji), Ávgij (kralj v Élidi) in Nelêjev (kralj Pílosa) sin Periklímen ter nazadnje še Akást (Alkéstidin brat, ki je proti Jázon in Árgo očetovi volji odplul z Argonávti).

Legenda: Po številnih pustolovščinah s Hílasom (sin kralja Driópov, ki ga Hêraklej ubije), katerega je vzel s seboj na Árgo in je pri Híosu na obali Mízije izginil (iskat je šel zlomljeno Hêraklejevo veslo in so se vanj zaljubile vodne nímfe ter je v studencu izginil - Mízijci so nato vsako leto opravljali obredno iskanje mladeniča), Hipsípilo (Hypsipýle; Argonavti so leto dni na otoku Lémnosu prebili pri kraljici Hipsípili, kjer so žene že pred njimi pobile vse moške na otoku; Argonávti so se poročili z ženami iz otoka in tako zaplodili nov rod Lémnijcev, kasneje znani pod imenom Mínijci; kraljica Hipsípila je tudi Jázonu rodila dva sina, Evnéja in Toánta), Fínejem (tráški kralj, ki so ga trpinčile Harpíje, ki so mu ukradle ali oskrunile vso hrano - Argonávtom naj bi prerokoval nadaljnjo pot, če ga rešijo Harpíj – »ptice tatice«, pa sta Kálais in Zétes ptice pregnala in se pri otokih Strófadih – »otoki obračanja« - obrnila ter se vrnila na Árgo) in Simplegádami (»treskajoče skale« na severu Bóspora, ki so zdrobile vsako ladjo in skozi katere je morala pluti Árgo v Črno morje), je odprava Argonávtov končno prispela v Kólhido.

Kralj Ajét je Jázonu obljubil zlato runo, če opravi zanj »nemogoče« naloge. V plug je vpregel dva bika z bronastimi kopiti, ki sta bruhala ogenj, preoral polje in ga posejal z zobmi zmaja (ki ga je tébanski kralj Kádmos ubil in polovico zob poslal Ajétu), iz njih pa naj bi vstali oboroženi vojaki, ki bi se obrnili proti Jázonu. Jázon je nalogo uspešno opravil 73

s pomočjo kraljeve hčere in čarovniške močji Medêje, ki se je vanj zaljubila. Jázon je tako nalogo opravil in je z Medêjo in drugimi junaki odšel po zlato runo in se vrnil v Jólkos.

Od tod dalje pa je več zgodb, ki pripovedujejo o Jázonu, Medêji in vrnitvi Argonávtov v Jólkos. Po eni varianti so jadrali proti zahodu in s tokom Okéana stopili v Sredozemsko morje skozi Hêraklova stebra (Gibraltar). Drugi omenjajo smer povratka Donavo, Pad in Rodan. Plínij Starejši pa podpira najverjetnejšo smer: iz Črnega morja po Donavi, Savi in Ljubljanici ter nato po suhem od Vrhnike (Nauportus) čez Kras do Jadranskega morja.

Tudi o Jázonu in Medêji je več zgodb. Jázon je verjetno umrl v Kórintu, ko je pod staro ladjo Árgo počival in mu je kos lesa (greda) padel na glavo in ga ubil.

To je eden najstarejših grških mitov o nevarnem potovanju in težkih nalogah, ki jih je moral opraviti junak Jázon. Zgodba je bila zanimiva tudi v evropski književnosti, srečamo pa jo tudi v Bobrih slovenskega pisatelja Janeza Jalna.

Olímp in bogovi

74

ENÉIDA (lat. Aeneis) je Vergílijeva epska pesnitev, kateri je bila osnova legenda o Enêju, trójanskem junaku, ki je preživel padec Tróje in je po dolgih blodnjah ustanovil trójansko naselbino Lavínij v Láciju v Italiji, ki jo je imenoval po svoji italski nevesti Lavíniji in prek svojega trójanskega sina Jula postal prednik Júlijcev (gens Iulia) in ustanovitelj mesta Álba Lónga (in naposled Rima). Pesnitev (12 spevov v heksametrih – pripovedni šesterostopni verz), je nastala med letoma 29 in 19 pr.n.št., potem, ko se je po bitki pri Ákciju (leta 31 pr.n.št.) dokončno utrdila Oktavijánova oblast. Pesnitev seveda slavi in poveličuje nastanek in rast rimskega imperija ter dosežke Rimljanov in cesarja Avgústa.

Pesnitev o nastanku Rima je nadvse zapletena. Okvir ji je bila homêrska epika, ki je bila odvisna od prisotnosti bogov in njihovega vmešavanja v človeško početje. V njej so dejanja herojske narave, kar je prepojeno z rimskimi temami, vrednotami in rimsko zgodovino.

Rimljani so tako osrednje rodbine poveličevali z upodobitvijo prednikov v herojski dobi, dosežki rimske zgodovine pa so bili prikazani v perspektivi, kakor da vsi vodijo v Avgústovo vladavino, predvsem pa sta bila tako prikazana Rim in Italija. Verska prepričanja so bila veliko bolj globlja, kakor mitološka z bogovi in boginjami. Starodavna verovanja in običaji so bili obravnavani s spoštovanjem in so bili nehote v sožitju s filozofskimi idejami, ki so bile prevzete od Grkov, vendar prilagojene rimskim razmeram.

Pesnik poveličuje po božji volji določeno usodo Rima kot tistega, ki vlada, prinaša mir, vzgojo in kulturo ter strašno trpljenje zavojevalcev in zavojevanih, plemenitih in manj plemenitih.

Po Vergílijevi smrti sta Enéido izdala njegova prijatelja Várij Rúf (Lucius Varius Rufus, rimski pesnik, ki je napisal ep o Juliju Cézarju in Avgústovih vojskovanjih) in Plótij Túka (rimski pesnik).

Vsebina pesnitve: Prvi spev opisuje Enêjeve blodnje po padcu Tróje na poti v Lácij. Boginja Junóna ve, da bo rod trójanske krvi ogrozil njeno ljubljeno Kartágino in zato nahujska Ájola (bog vetrov), da digne vihar, v katerem je veliko trójanskih ladij razbitih, bog Neptún pa vihar pomiri. Enêja je zaneslo na líbijsko obalo. Vénera (Enêjeva mati) privede sina in tovariše v Kartágino, kjer so po posredovanju Merkúrja gostoljubno sprejeti pri kraljici Didóni, ki je sem pobegnila iz Tira pred kraljem in bratom Pigmálionom, kateri ji je ubil moža Siheja. S tirskimi begunci je zgradila Kartágino in Vénera pred Junónino sovražnostjo sklene, da se Didóna zaljubi v Enêja.

Drugi spev: Enêj je Didóni pripovedoval o padcu Tróje in dogodkih, ki so povezani s tem: trójanski konj, Sínonova zvijača, Laokoóntovi smrti, požigu mesta , Príamovi smrti in o begu iz Tróje na Vénerin ukaz ter o ženi Kreúzi, ki se mu je izgubila in njenem duhu, ki mu je razodel njegovo (Enêjevo) usodo.

Tretji spev: Enêj je skupaj s tovariši zgradil ladjevje in odplul proti Trákiji in ko je Enêj našel tam grob svojega sorodnika Polidóra (Príamovega sina) in sliši njegov svareči glas, Trákijo zapustijo. Odpluli so na Délos, kjer jim je Apólon sporočil, da poiščejo deželo, od koder izhaja njihov rod. Najprej so pomislili na Kréto, nato pa je Enêj v sanjah izvedel, da je to Italija. Med potjo so se Trójanci ustavili na otoku Harpíj, ki jih napadejo in Harpíja Kelájno jim je prerokovala, da ne bodo ustanovili nobenega mesta, dokler jih ne bo lakota prisilila »glodati mize z zobmi in jih nato oglodane jesti«. V mestu Butrot v Haóniji so našli vedeža Hêlena (Príamov sin poročen z Andrómaho, Héktorjevo vdovo), ki jim je prerokoval, kaj jih čaka: Enêju je svetoval, da obišče Sibílo v Kúmah in da naj ustanovi svoje mesto tam, kjer bo ob samotnem potoku našel belo svinjo s tridesetimi prašički. Enêj je nadaljeval pot in obiskal deželo Kiklópov na Sicíliji, nakar mu je v Drepánu umrl oče. Od tam je odšel v Líbijo. Četrti spev: Didóna, ki je bila sicer z obljubo zavezana svojemu pokojnemu možu, je zaupala svojo ljubezen do Enêja sestri Ani. Vénera in Junóna sta uredili, da se združita v votlini, kamor sta se zatekla med nevihto. Glas o tem se je hitro širil in prišel na ušesa 75

sosednjemu kralju Jarbánta, ki ga je Didóna zavrnila. Le-ta se je pritožil pri Júpitru. Bog je ukazal, da mora Enéj zapustiti Kartágino in izpolniti, kar mu je bilo določeno. Ko je Didóna opazila, da se brodovje pripravlja na odhod, je stopila do Enêja in ga poskušala zadržati.

Dejal ji je, da nima izbire in da mora odpotovati v Italijo, četudi proti svoji volji. Didónin bes ni zaustavil trójanskih priprav na odhod, Enêj se ni omehčal in ob odhodu trójanskega ladjevja si je prebodla prsi in med preklinjanjem Enêja in njegovih potomcev umrla.

Peti spev: Trójanci so se vrnili na Sicílijo, kjer jih je gostoljubno sprejel rojak Ajgést (tudi Akest – Aigéstes, Akéstes, sin rečnega boga Krimiza, na Sicíliji je ustanovil mesto Segesto).

Ker je minilo leto, odkar je tukaj umrl Enêjev oče Anhíz, so z igrami in daritvami počastili obletnico njegove smrti: tekmovali so z ladjami, v teku, rokoborbi (nastop Dáresa), v igrah fantov na konjih, kjer se je odlikoval Enêjev sin Askánij (Jul). Te igre so postale kasneje v Rimu tradicionalne. Medtem so Trójanke, naščuvane od Junóne in site dolgih blodenj, zažgale ladje, vendar zgorijo le štiri, ker je Júpiter na Enêjevo prošnjo ogenj pogasil z nalivom. Enêju se je nato v sanjah prikazal oče, ki mu svetuje, da naj ženske in ostale spremljevalce (neoborožence) pusti na Sicíliji, sam pa naj z izbranimi odjadra proti Italiji.

Tako je tudi storil, vendar mu je med potjo utonil krmar Palinúr, ki je med plovbo zaspal. Šesti spev: Enêj je obiskal prerokinjo Sibílo in ta mu pove, kaj ga bo čakalo v Láciju.

Poučila ga je, da naj odlomi zlato vejico, posvečeno Junóni, ki jo bo moral na Prozêrpinin ukaz položiti na prag Plútonove palače. Nato se je s Sibílo spustil v podzemlje in ko prideta do reke Stíks, sta našla tam duhone nepokopanih mrtvecev, ki zato niso mogli na drugi breg. Med njimi sta zagledala tudi krmarja Palinúra, ki jima je pripovedoval o svoji usodi in ju prosil za pokop. Ko je Háron zagledal zlato vejico, jima je dovolil prehod čez reko.

Psa Kêrbera sta uspavala s kolačkom, v katerem je bilo mamilo. Za njegovo votlino sta videla različne skupine mrtvih (otročiče, krivično obsojene, umrle zaradi ljubezni, med njimi tudi Didóno in padle v boju). Nato sta prišla v Tártar, kjer so trpele duše največjih grešnikov, vendar nista vstopila in Enêj je le poslušal, kaj mu je Sibíla govorila o tem kraju.

Pot ju je nato zanesla v Elízij, kjer so blaženo živele duše krepostnih pokojnikov. Tukaj je Enêj pozdravil očeta Anhíza, vendar ga je zamanj poskušal objeti. Oče ga je nato vodil po Elíziju, kjer je videl duše, kako pijejo iz Léte (reke pozabljenja) in oče mu je pojasnil, da so to duše, ki se bodo očiščene vseh pregreh, utelesile. Tako mu je Anhíz pokazal duše, ki bodo šele prišle na svet in se proslavile v rimski zgodovini: Rómula, prve kralje, velike vojskovodje, Cézarja, Avgústa in njegovega nečaka Marcela (sin Gaja Klavdija Marcela in Oktávije, sestre cesarja Avgústa). Tako je Enêj ugledal vse svoje potomce do pesnika Vergílija. Nato sta Enêj in Sibíla odšla iz podzemlja skozi slonokoščena vrata, ki pošiljajo smrtnikom napačne vizije. To je bila osnovna misel pesnitve: …tebi, Rimljan, je dano poslanstvo, da narodom vladaš, tebi je dana umetnost, da red in mir zagotavljaš, ljudstva ošabna upogneš do tal, prizaneseš podložnim.

(Prevedel: dr. Kajetan Gantar) Sedmi spev: Enêj in Trójanci so končno prispeli do izliva Tíbere in se izkrcali v Láciju.

Tako se je izpolnila prerokba Harpíje Kelájno, ker so pojedli kolače, ki so jih med obedom uporabljali za krožnike. Enêj je poslal sle z darili h kralju Latínu (vladar Lácija), ki ga je prosil za kos zemlje, kjer bi sezidali mesto. Latín jim je obljubil, da bo prošnji ustregel, vendar s pogojem, da Enêj vzame njegovo hčer Lavínijo za ženo, ker so mu bogovi ukazali, da jo naj omoži s tujcem, ki bo prišel. Lavínija pa je imela veliko snubcev, med njimi tudi kralja Rutúlije, Turna (Turnus, sin nímfe Venilije). Junóna je videla, da se hočejo Trójanci naseliti in je naščuvala Fúrijo Alékto, da je vzbudila pri Turnu in kraljici Amáti (Lavínijini materi) srdito sovraštvo, kar je pripeljalo do spopadov med Trójanci in Latínovimi kmeti.

76

Prišlo je do spopada med prišleki in italskimi plemeni pod vodstvom njihovih voditeljev: poleg Turna so bili med njimi še Mezéncij (zasmehovalec bogov in osovražen tiran), Mesáp (kralj Mesápije v južni Apúliji), Vírbij (Hipólitov sin) in vólščanska vojščakinja Kamíla (hčerka kralja Vólskov, imenovan Metába).

Osmi spev: Rečni bog Tiberín je zaskrbljenemu Enêju sporočil, da naj gre po pomoč k Arkádcem (Arkádija je gorata pokrajina na Peloponézu, ki je povezana z nastankom Rima) in njihovem kralju Evándru, ki so pomagali graditi mesto na griču Pálatinu. Ko Enêj vesla po Tíberi zagleda na bregu svinjo s prašički, kakor mu je bilo prerokovano. Evánder jeobljubil pomoč, Vúlkan pa na Vénerino prošnjo skuje za Enêja orožje. Evánder je Enêja silil v zavezništvo z Etruščáni. Vénera prinese sinu orožje in med drugim ščit, na katerem je Vúlkan upodobil dogodke iz prihodnjosti Rima od Rómula pa vse do bitke pri Ákciju.

Deveti spev: Enêj je Trójancem ukazal, da ostanejo v taborišču in se zato nočejo bojevati, ko jih obkoli Turn. Ko je Turn poskušal zažgati trójanske ladje, jih je Neptún spremenil v nímfe. Nízus in Evríal (prijatelja in tekmovalca v teku) sta se ponoči splazila v trójanski tabor po Enêja, pobijeta nekaj nasprotnikov, ki omamljeni od vina spijo, vendar so ju opazili trójanski konjeniki, ju obkolijo in ubijejo. Rutulci so napadli tabor in v srditem boju se je izkazal Askánij, ki je ubil bahatega nasprotnika, veliko jih je pobil tudi Turn, ki je nato skočil v reko in pobegnil.

Deseti spev: Na Olímpu so se posvetovali bogovi, Enêj pa si je pridobil zavezništvo etruščánskega kralja Tarkona in se je s Palántom (Evándrovim sinom) vrnil na prizorišče borbe. Ko je Turn pristal z ladjami ob obali, je Trójance napadel in vnel se je boj, v katerem Turn ubije Palánta. Junóna je medtem ustvarila prikazen v obliki Enêja, ki jo Turn zasleduje z ladjo, ta pa ga je odpeljala stran. Enêj je ranil Mezéncija in je s težkim srcem ubil njegovega sina Lavza, ki je poskušal braniti očeta. Mezéncij je nato zajahal svojega konja Rebusa, napadel Enêja, ki pa je oba pokončal.

Enajsti spev: Enêj je proslavljal trójansko zmago in objokoval Palántovo smrt. Látini so poslali odposlance, da bi sklenili premirje in v miru pokopali mrtve. Kralj Latín in italski poglavarji so razpravljali in Dránces je predlagal, da naj Turn, ki je zakuhal vojno, sam poravna račune v dvoboju z Enêjem in Turn je srejel izziv. Látini so izvedeli, da se jim Trójanci in Etruščáni približujejo, pa so se jim Kamíla in njeni konjeniki postavili po robu in v bitki, ki je sledila, je Kamíla ubila veliko junakov, nazadnje pa jo je zadelo Árunsovo kopje, maščevala jo je Opída (poslanka boginje Diáne), vendar so bili Volski premagani.

Enêjeva in Turnova vojska sta se srečali, do spopada pa ni prišlo, ker se je znočilo.

Dvanajsti spev: Látinom je zmanjkalo poguma in Turn se odloči za dvoboj med njim in Enêjem, kljub temu, da sta dvoboju nasprotovala Amáta in Látin (kraljica in kralj).

Pripravila sta se na boj in sklenila, da bo Lavínija postala žena zmagovalca. Vojski sta se namestili za spremljanje dvoboja, vendar je Turnova sestra Jutúrna (tudi italska boginja izvirov) naščuvala zaskrbljene Rutulce in vojski sta se zopet spopadli. Enêja je ranila puščica, vendar ga je Vénera ozdravila tako, da je lahko spet zasledoval Turna. Tedaj je opazil, da latinsko mesto ni zastraženo in je obrnil trójansko vojsko ter napadel mesto z ognjem. Amáta si je v obupu vzela življenje, Turn pa je poiskal Enêja in vojski sta se umaknili, medtem ko sta se njuna vojskovodja bojevala med seboj. Enêj je s kopjem ranil Turna in ko je videl, da ta nosi na sebi bojni plen, odvzet Palántu, ga je neusmiljeno pokončal z mečem. Pesnitev je v slovenščino prevedel Fran Bradač (leta 1964).

ILIÁDA (Iliás) je Homêrjeva epska pesnitev v 24 spevih (heksametrih). Naslov izvira iz drugega imena za Trójo, ki se je po legendarnem ustanovitelju Ílosu imenovala Ílion. Tema pesnitve je »Ahílova jeza«, ker je Agamémnon (kralj v Mikénah ali v Árgosu; Atrêjev sin in Menelájev brat ter Klitajmnéstrin mož in vodja grške vojske pred Trójo) razžalil Ahílovo čast in tragične posledice te jeze. To je epizoda v zgodovini obleganja Tróje, ki zajema le del desetega, zadnjega leta vojne, ki se konča s smrtjo trójanskega junaka Héktorja in padca 77

Tróje nedolgo za tem. Olímpijski bogovi, ki niso složni, so se vmešavali zdaj v eno, nato v drugo stran in se nazadnje med seboj spopadli.

Dogodki se vrstijo v naslednjem zaporedju: 1.– 8. spev: V grškem taboru je izbruhnila kuga in videc Kalhánt izjavi, da jo je povzročil Apólon, besen zaradi svojega svečenika, ki so mu ujeli hčer Hrizéido, jo izročili Agamémnonu kot častni dar, vendar, če se ji odreče, bo kuga prenehala moriti.

Agamémnon se ji jezen odreče, v zameno pa si vzame Brizéido, Ahílovo sužnjo in priležnico.

Ahíl se razsrjen umakne s svojimi Mirmidóni (prebivalci otoka Ajgína, ki jih je pokosila kuga, Zévs pa je iz mravelj – myrmekes ustvaril ljudi, ki so se imenovali Mirmidóni, Pelêjevi in Ahílovi podložniki) in Pátroklom (Menojtijev sin in Ahílov najljubši prijatelj) v šotor in se odpove boju. Grška vojska brez njega utrpi hude izgube in se je morala izpred Tróje umakniti v svoj tabor na obali.

9. spev: Agamémnon v stiski spozna, kaj je zakrivil in pošlje k Ahílu poslanstvo z obljubo, da se bo izdatno oddolžil, če Ahíl zataji jezo. Ahíl se ni dal pregovoriti in oznani, da ne bo šel v boj, dokler Héktor ne bo zažgal grškega ladjevja.

10. -17. spev: Ahíl je priča, kako Grki ponovno utrpijo hude izgube, v prijatelju Pátroklu pa ti porazi vzbudijo sram in obžalovanje, zaprosi Ahíla za udeležbo v boju, ko Trójanci že zažigajo grške ladje. Ahíl je bil sam prizadet, posodi svojo bojno opravo Pátroklu, Trójance preženejo, vendar Héktor v boju ubije Pátrokla in Ahíl je bil primoran, da se maščuje.

18 -22. spev: Ogorčen Ahíl pozabi na spor z Agamémnonom, se neoborožen pojavi pred Trójanci, ki se odmaknejo od Pátroklovega trupla. Ahílova mati Tétida mu prinese novo orožje, ki ga je skoval bog Hefájst in Ahíl je šel maščevat prijateljevo smrt. Ubije Héktorja in v nepopisnem besu priveže truplo za pete na svoj bojni voz ter ga po prahu vleče za seboj.

23. in 24. spev: Ostareli kralj Príam pride k Ahílu prosit za truplo svojega sina, da ga ne bi dali v žrtje psom. Ahíla obide sočutje do Príama ter mu vrne truplo in pesnitev se konča s Héktorjevim pogrebom.

Pesnitev pokaže podobo življenja v Tróji in tragedijo po Héktorjevi smrti; Héleno, ki se zaveda svoje krivde in zaničuje Párisa, še posebej, ker so jo Trójanci, Príam in Héktor gostoljubno sprejeli. V pesnitvi so izčrpno orisani značaji junakov (Ahíl, Héktor, Príam, Agamémnon, Páris,…), kovanje Ahílovega orožja in pogrebne slovesnosti za Pátroklom.

Pesnitev je v slovenščino prevedel dr. Anton Sovrè leta 1950.

ODISÊJA (Odýsseia) je Homêrjeva epska pesnitev, razdeljena na 24 spevov (v heksametrih). Je zgodba o tem, kako se je Odisêj po obleganju Tróje vračal domov na Ítako in kako se je maščeval nad snubci svoje žene Penélope. Bogovi niso pristranski, kot v Íliadi, Aténa celo Odisêju pomaga in ga varuje pri vrnitvi domov. Dogodki obsegajo obdobje desetih let in nato še deset let na otoku nímfe Kalípso.

Zgodba se začne deset let po padcu Tróje. Vsi grški bojevniki so se že vrnili domov ali pa so bili mrtvi, le Odisêj je na otoku Ogígija, kjer ga že sedem let zadržuje boginja Kalípso.

Odisêjeva žena Penélopa še upa, da je živ, zato odganja snubce številnih otoških veljakov, s pretvezo, da mora najprej stkati mrtvaški prt za Odisêjevega očeta Laêrta. Zavlačevala je in kar je podnevi stkala, je ponoči skrivaj razparala, vendar so njeno ukano odkrili in mora se nemudoma odločiti. Snubci živijo v Odisêjevi palači razkošno in se zabavajo na njegov račun. V upanju, da bi kaj izvedel, gre njegov sin Telémah na obisk k Néstorju v Pílos (Neléjev sin in kralj Pílosa; doživel je duševno in telesno visoko starost) ter k Meneláju in Hêleni, ki so se že vrnili iz Tróje. Snubci medtem kujejo zaroto, da bi Telémaha na poti domov iz zasede ubili. Zévs ukaže nímfi Kalípso, da naj Odisêja spusti domov. Naredil si je splav in na njem je plul 17 dni. Bog Pozêjdon, ki je Odisêja sovražil, ker mu je oslepil sina Poliféma, je povzročil vihar in uničil splav. Odisêja je po treh dneh na morju naplavilo na obalo Shêruje (enačijo jo s Korkíro, danes Krf), v deželi Fajákov, kjer ga najde Navzíkaja (hči fajáškega kralja Alkínosa) in z njeno pomočjo ga v kraljevski palači gostoljubno 78

sprejmejo. Tukaj ga s svojimi pesmimi zabava pevec Demódok in ogledal si je tudi atletska tekmovanja Fajákov.

Odisêj jim je pripovedoval svoje dogodivščine, odkar je zapustil Trójo: o piratskem napadu na Kikóne v Ismáru (na južni obali Trákije), o obisku v deželi Lotofágov in o deželi Kiklópov (oslepil Poliféma), o obisku pri Ájolu (bogu vetrov) in mehu s sovražnimi vetrovi, ki so jih njegovi tovariši spustili. Nato o dogodivščinah pri Lajstrigónih (ljudožerski velikani, ki so mu uničili 11 od 12 ladij), o obisku pri čarovnici Kírki (tovariše mu je spremenila v svinje) na otoku Ajája, kjer ga je varoval zdravilni koren, ki mu ga je podaril bog Hêrmes. Ko ga je po letu dni Kírka izpustila, ga je poslala po nasvet v podzemlje k Tejréziju (Teiresías; slepi videc iz Téb). V podzemlju je srečal duše mrtvih junakov, njihovih žena in hčera, se z njimi pogovarjal, tudi z materjo Antiklêjo. Tejrézijas mu je prerokoval , kako se bo vrnil domov. Pripovedoval jim je, kako je plul mimo Sirén, med Skílo in Haríbdo, prišel v Trinákijo (Thrinakía; verjetno danes otok Sicílija), kjer so njegovi tovariši pobili govedo sončnega boga Hélija, Zévs je zaradi tega svetoskrunstva s strelo uničil ladjo in posadko. Odisêja, ki ni nič jedel, pa je na razbitini zaneslo v Ogígijo, kjer ga je nímfa Kalípso prijazno sprejela in ga ni hotela izpustiti deset let. Hêrmes je nímfi ukazal, naj Odisêja izpusti, nakar je Odisêj doživel še en brodolom in se rešil na otok Fajákov. Njihov kralj Alkínoos ga je prijazno sprejel, prisluhnil njegovin dogodivščinam in mu dal ladjo za vrnitev domov.

Ko vse to izpove, ga fajáška ladja ponese do Ítake, kjer ga boginja Aténa spremeni v starega berača. Od zvestega pastirja izve, kaj se dogaja v njegovi palači. Izve za orgije snubcev, razkrije pa se sinu Telémahu, ki se je izognil zasedi in se varno vrnil iz Šparte.

Skupaj pripravita načrt, kako bosta uničila snubce. Na domu ga prepozna edino njegov pes Árgos, zaradi beraške preobleke pa ga pretepejo in žalijo (posebno pastir Melántij in snubca Antínoos in Evrímah). Odisêja prepozna tudi njegova dojilja Evriklêja, ki ji ukaže, da skrivnost ohrani zase. Penélopa, ki je Odisêja čakala 20 let in se otepala nadležnih snubcev, s pretvezo, da bo enega izbrala, ko bo stkala mrtvaški prt za Odisêjevega očeta Laêrta, ki se je med čakanjem na smrt umaknil na deželo. Čas je pridobivala tako, da je ponoči sparala vse, kar je podnevi stkala. Ko odločitve ni mogla več odlagati snubcem sporoči, da se bo naslednjega dne poročila s tistim, ki bo napel Odisêjev lok in ustrelil puščico skozi ušesa dvanajstih sekir. Videc Teoklímen sluti usodo snubcev, saj je lok lahko napel le Odisêj. V palači se je nato pojavil v berača oblečeni Odisêj, iz katerega se norčujejo (predvsem pastir Melántij in snubca Antínoos ter Evrímah) in ga pretepejo, nato pa mu vseeno dovolijo, da tekmuje. S pomočjo loka, ki ga je lahko napel le on, ustreli puščico skozi ušesa dvanajstih sekir in nato ustreli še Antínoosa, s sina pomočjo Telémaha pa še Evmája ter vse snubce, njihove ljubice pa pobesijo. Ker Odisêj pozna skrivnost zakonske spalnice, Penélopa končno le spozna moža po brazgotini na kolenu. Odisêja prepozna tudi oče Laêrt, Aténa pa zaustavi krvno maščevanje, ki ga načrtujejo sorodniki pobitih snubcev.

Pesnitev je v slovenščino prevedel dr. Anton Sovrè leta 1951.

79

DÁJDAL (Daídalos, »spreten delavec«), tudi DÉDAL (lat.

Daedalus) in ÍKAR (Íkarus; lat. Icarus) sta bila bajeslovni oče, ki je bil legendarni aténski rokodelec in izumitelj in njegov sin Íkar. Živela sta v Mínosovi dobi, ki je za Grke veljala kot poosebljeni razvoj kiparstva in arhitekture, kar je bilo povezano s tehničnimi izumi in vznemirljivimi zgodbami.

Dájdalovi kipi naj bi se celo sami premikali in da ga ne bi prekosil nečak in učenec Tálos (izumil je žago in lončarsko kolo), ga je pahnil iz aténske Akrópole v globino ali v morje, kjer ga je Aténa spremenila v jerebico – perdix. Za ta zločin mu je Areopág (aténsko vrhovno sodišče) izreklo obsodbo, vendar je zbežal na Kréto, kjer je za kralja Mínosa izdelal labirint (zapletena stavba ali blodnjak, v katerem je bil zaprt bik Minotáver in ga je ubil Tezêj). Mínos ga ni več izpustil z otoka in da bi ubežal je zase in za sina Íkara izdelal krila iz ptičjih peres in voska. Ko sta odletela z otoka, se je Íkar preveč približal soncu, vosek na krilih se je stopil in padel je v morje ter se utopil. Dájdal je pristal na otoku Íkaria v Sporádih in tam pokopal sinovo truplo. Od tod je pobegnil h kralju Kókalu na Sicílijo, kamor mu je sledil Mínos. Mínosa so v palači zvabili v kopel, ki jo je pripravil Dájdal in je umrl od opeklin. Vergílij opisuje v Enéidi Dájdalov prihod v Kúme, njegov pobeg iz Kréte in posvetitev njegovega svetišča v Kúmah.

ENDIMÍON (Endymíon) je bil prelep mladenič, ki je na gori Látmos v Káriji (Mala Azija) spal večno spanje. Bil je sin Ájolove hčere Kálike in Aétlija ali Zévsa ter kralj Élide. Najbolj ga je ljubila Seléna (Luna) in ko je na gori Látmos v jami spal, se je k njemu z neba spustila, ga ovila v večni sen, da ga je lahko neopažena objemala in poljubljala. Eden od njegovih otrok je bil Ajtól (Aitólos, ni bil sin Seléne), ustanovitelj pokrajine Ajtólije v osrednji Grčiji.

Endimíon in Seléna

Adónis in Afrodíta

ADÓNIS (Ádonis) je bil lep mladenič in sin cíperskega kralja Kiníra in njegove hčere Smírne ali Míre (krvoskrunstvo). Njuno združitev je zakrivila Afrodíta, ker ji Smírna ni počastila. Oče je zato hotel Smírno ubiti, vendar so jo bogovi spremenili v drevo míro in iz tega drevesa se je rodil Adónis. V lepega mladeniča se je zaljubila tudi boginja Afrodíta.

Legenda: Afrodíta ga je posadila v skrinjo, ki jo je dala v varstvo Perséfoni. Zévs pa se je odločil, da bo skrinja del leta pri Perséfoni, del leta pa pri Afrodíti.

Druga legenda pravi, da so ga vzgojile nímfe, nato je šel na lov, kjer ga je videla Afrodíta in se vanj zaljubila. Ubil ga je merjasec, iz njegove krvi je pognala vrtnica, iz Afrodítinih solz pa je zrasla anémona.

80

ANTESTÊRIJE (Antestéria) so bila praznovanja Dionizíjevega praznika v Aténah.

Praznovanje je trajalo tri dni in po njem je dobil ime mesec antestêrion (februar-marec). V tem času začnejo rasti cvetlice (anthe). S cvetličnimi venci so ovenčali triletne otroke, saj so otroci sodelovali pri praznovanju, ker je bil Dioníz tudi bog življenja in rasti.

V Dionizíjevem svetišču so prvi dan odpirali vrče z vinom (pithoigia), drugi dan se je imenoval khoes ali »vinski vrči« (khous je bil vrč s širokom in oblim trebuhom ter kratkim vratom in deteljasto odprtino), ki se jih je v ohranilo veliko v miniaturi, saj so bili verjetno namenjeni otrokom. Veliko se je pilo in ljudje so hodili v procesiji, kjer so na »leseni ladji na kolesih« peljali Dioníza na poroko z ženo kraljevskega arhónta ali arhónt bazilej, ki je bil poleg državnopravne oblasti, odgovoren tudi za verske obrede. Tretji dan se je imenoval khýtroi ali »lonci«, v katerih so kuhali zelenjavo vseh vrst in jo v imenu umrlih darovali bogu Hêrmesu Htóniju (»iz podzemlja«). To je bil zadnji in slab dan, ker so verjeli, da na ta dan po mestu tavajo duše umrlih (Kére), ki so jih ob koncu dneva preganjali s kriki: »Izginite, Kére, antestêrij je konec!«.

LAMPADEDROMÍJE (lampadedromía) je bila baklada ali tek s plamenicami 28. in 29. julija. V Aténah so bile del panatenáj (stari aténski praznik v čast rojstva Aténe, zaščitnice mesta, ki so ga praznovali konec julija – 28. in 29. Hekatombájon) in slavnosti posvečenih bogovoma ognja, Prometêju in Hefájstu. Tekmovalci so morali do cilja prinesti prižgane bakle in nato še do oltarja bogov ali boginj, ki so jih častili. Komur je bakla ugasnila je bil iz tekme izločen, zmagovalec pa je svojo baklo postavil na oltar bogov. Tekmovali so lahko posamezniki ali cele ekipe iz fil (phýle; po krvnem sorodstvu povezana skupina, ki se je delila na »bratstva« - fratrije). Danes bi temu najbrž rekli štafetni tek.

OLÍMPIJADA (Olympiás) je bilo štiriletno obdobje med dvema olímpijskima slovesnostima, ki se je imenovala grške ali olímpijske igre. Na ta način so Grki slavili Zévsa v Olímpiji. Izvor iger sega vse v mikénski čas in praznikov v čast rodovitnosti (1.600 – 1.100 pr.n.št.). Vsaka olímpijada je bila oštevilčena v zaporedju od prvih zabeleženih iger naprej leta 776 pr.n.št. (kar potrjujejo trinožniki iz 8. stoletja pr.n.št., ki so jih arheologi odkrili v Olímpiji in so jih zmagovalni športniki posvetili Zévsu, kot zahvalne daritve). Do leta 724 pr.n.št. so tekmovali le v teku na en stádij (192,27 m), kasneje pa se je število športov razširilo na 18 disciplin: teki na 2 (diáulos) in 24 stádijev (dolihos), tek z orožjem, peteroboj (pentátion), rokoborbo, pankrátion (boj s pestmi in rokoborba), boj s pestmi, tekmovanje z vozmi in jahanje. Časovno so se v določeno olímpijado umeščali tudi pomembni dogodki. Seznam olímpijskih zmagovalcev je v kronološke namene (koledar) v 5. stoletju pr.n.št. prvi zapisal Hípias (Hippías; sin aténskega tirana Pejzístrata; gramatik, matematik, poet in astronom; sofist iz Élide in Sókratov sodobnik). Leta znotraj ene Olímpijade so bila po Eratóstenu (učenjak iz Kiréne in vodja Aleksandrijske knjižnice) oštevilčena od ena do štiri in bi se po tem računanju tako bitka pri Máratonu (leta 490 pr.n.št.) odvijala v času 72. Olímpijade, leta 3 (olimpijsko leto se je začelo poleti). Večina zmagovalcev je v začetku prihajala iz zahodnega Peloponéza, Aténe pa so dobile prvega zmagovalca leta 696 pr.n.št. Bile so osnova za kronologijo (časovno štetje let) najprej grške, nato pa tudi rimske zgodovine.

V Olímpiji je bilo v 7. stol. pr.n.št. zgrajeno Hêrino svetišče, ki je bilo široko 19 m in dolgo 50 m, v notranjosti pa je stal kip Hêre. Drugo je bilo Zévsovo svetišče, ki so ga dokončali leta 457 pr.n.št. in je bilo široko 28 m, dolgo 64 m ter visoko 20 m. Dorski stebri so v premeru merili več kot 2 m. V njem je bil sedeči kip boga Zévsa iz zlata in slonovine (»hrizelefantinski«) na leseni podlagi, ki ga je izdelal kipar Fêjdias (Pheidías, Fídija; 490 – 432 pr.n.št.). Glava kipa Zévsa se je dvigala 12 m nad piédestal (podnožje) svetišča. Pred njim je bil plitek mozaični bazenček z oljem za vzdrževanje slonovine in po potrebi lesene osnove kipa. Verjetno je bil posvečen leta 448 pr.n.št. Ob svetiščih je bilo na svetem kraju 81

tudi veliko kipov atletov in lastnikov dirkalnih konj, učenjakov, državnikov in kraljev, ki so bili tudi darežljivi dobrotniki iger. Nekatere države pa so imele tukaj tudi svoje zakladnice.

Olímpijske igre so v starem veku so se odvijale vse do leta 394 n.št. (čeprav so jih prepovedali že leta 381 na 2. ekumenskem koncilu v Konstantinóplu, ko jih je prepovedal skupaj s poganskimi verovanji in običaji vred rimski cesar Teodózij I. Veliki). V 6. stol. je kraj spremenil v ruševine potres, ki je pod seboj pokopal številne spomenike.

Proti koncu 19. stol. je francoski baron Pierre de Coubertin olimpijske igre obnovil. Po 1500 letih je leta 1894 v Parizu ustanovil Mednarodni olimpijski komite, ki mu je sam predsedoval do leta 1925. Tako so bile leta 1896 v Aténah 1. Olimpijske igre moderne dobe. Od tedaj dalje se prirejajo (razen včasu 1. in 2. svet. vojne) vsaka štiri leta in to v različnih državah. Od leta 1924 pa se odvijajo tudi zimske olimpijske igre, ki prav tako potekajo vsaka štiri leta. Že od prvih olímpijskih iger v Grčiji pa velja, da med potekom iger ni prepirov in ne vojn, kar je bilo predvsem pomembno za grške mestne državice, ki so se vedno med seboj vojskovale. V času olímpijskih iger je zavladal mir in na tekmovališčih so se srečevali tudi tekmovalci, ki so bili drugače med seboj sovražniki, pa tudi med vojskujočimi se državami.

OLÍMP (Ólympos) je najvišja gora v Grčiji (2918 m) nad dolino reke Témpe. Po grški mitologiji je tukaj domovalo 12 olímpijskih bogov. Bivališče na Olímpu naj bi jim zgradil božji kovač Hefájst, na vrhu gore pa naj bi stalo Zévsovo domovanje. Tako je veljalo, da bogovi prebivajo visoko med oblaki nad Olímpom ali v »nebesih«, kjer pijejo néktar in jedo ambrozíjo (pijača in jedača bogov).

TRÓJA (Troía), tudi Ílion (lat. Ilium) je bilo starodavno mesto v severozahodni Mali Aziji, 6 km od Egejskega morja, nekoliko južneje od Hélesponta pri Hissarliku, ki jo je med leti 1870/90 raziskoval Nemec Heinrich Schliemann. Najstarejši naselitveni sloji (I – IV) segajo v zgodnjo bronasto dobo (3. tisočletje pr. n. št.), ko je bila Trója utrjena naselbina.

Plast VI kaže prihod novega ljudstva okrog leta 1900 (čas srednje bronaste dobe), ki so s seboj privedli konja in žganje lončenine (mínijska keramika je sivo pološčena), kar je bilo sorodno grško govorečim osvajalcem celinske Grčije (okrog leta 2000 – 1900 pr.n.št.). Troja VI je bila utrdba (1900 – 1300 pr. n. št.) podobna mikénski utrdbi znotraj mogočnega obzidja (debelina 3 m in višina do 6 m) z mestnimi vrati in obrambnimi stolpi ter osrednjo trdnjavo (Akrópolo). Trója je tako uživala 6 stoletij blagostanja, vendar se ne ve, od kod je bil vir njenega bogastva.

Nadzorovala je trgovske poti med 82

Vzhodom in Zahodom, imela je v lasti okolna rodovitna zemljišča in je bila znana po konjih ter izdelovalcih tkanin. Okrog leta 1300 je mesto uničil rušilni potres, preživelo prebivalstvo pa se je takoj lotilo obnove (Trója VII a). Okrog leta 1250 je bila Trója zopet razdejana, uničil jo je požar ter nasilje in prav to bi naj bil čas trójanske vojne. Grški pisci za to vojno navajajo različne letnice od 1280 do 1184 in še pozneje. Najsigurnejši pa je datum, ki ga je izračunal Eratósten (285/80 – ok. 194 pr. n. št.; Aleksandrijski učenjak in pentáthlos ali »vseved«), ki je selitev Dórcev umestil v leto 1104 pr.n.št., kar je okrog 80 let po trójanski vojni.

Razdejanje Tróje (Ílion pérsis): lesenega konja privlečejo v Trójo, kači ubijeta Laokoónta ter njegova sinova, Grk Sínon v konju da umikajoči grški vojski znak, da se naj vrnejo in Grki zasedejo Trójo; Neoptólem ubije Príama, Meneláj najde Héleno, Ajánt (Oilêjev sin) je poskušal ugrabiti Príamovo hčer Kasándro in je ob tem po nerodnosti prevrgel Aténin kip; pretkani Odisêj je medtem umoril Héktorjevega sina Astiánaksa, Neoptólem pa je kot vojni plen odpeljal Héktorjevo ženo Andrómaho; Grki so v mestu zanetili požar, nato so žrtvovali Polikséno (hči kralja Príama in Hékabe) ob Ahílovem grobu in končno so odpluli proti domu, medtem pa boginja Aténa že načrtuje maščevanje za Ajántovo oskrunitev (Ajánt in Odisêj sta se prepirala, kdo bo dobil Ahílovo orožje, ki so ga grški voditelji z glasovanjem prisodili Odisêju, Ajánt pa je od užaljenosti znorel in se ubil).

DRUŽINSKO DREVO TRÓJANSKIH KRALJEV (glej str. 400, II. del) OLÍMPIJSKE IGRE so se odvijale od leta 776 pr.n.št. vsaka 4 leta do prepovedi rimskega cesarja Teodozija I. Velikega leta 394 n.št. V Olímpiji so tako slavili vrhovnega boga Zévsa. Najprej tekmujejo le v teku na 1 stadij (192,27 m), kasneje pa so se igre razširile na 18 disciplin. Proti koncu 19. stoletja, leta 1894, je olímpijske igre obnovil Pierre de Coubertin, ko je v Parizu ustanovil Mednarodni olimpijski komite in tako so bile 1. olímpijske igre moderne dobe v Aténah leta 1896 in od leta 1924 potekajo vsaka 4 leta tudi zimske olímpijske igre.

V času iger je v svetu vedno vladal mir! (podrobnosti glej: Olímpijada na str. 81/82, I. del) MÁRATON (Marathón) je bil veliki átiški okraj (dem) na severovzhodni átiški obali, ki je obsegal dolgo plodno ravnico vzdolž globokega zaliva, ki je bil povezan z Aténami s cesto, južno od gore Pentelík (Penteikós; 1100 m visoka gora, 16 km od Atén; kamnolomi belega marmorja – 22.000 ton so ga porabili za gradnjo aténskega Pártenona leta 432 pr.n.št.). Na Máratonskem polju so Aténci in Platájci (skupaj okrog 11.000) pod poveljstvom vojskovodje Miltíada leta 490 pr. n. št. zadali osvajalnim Perzijcem hud poraz.

V Máratonu se je rodil grški govornik in učitelj Heród Átik (Heródes Attikós; lat. Lucius Vibullius Hipparchus Tiberius Claudius Atticus Heródes, 101 – 177), ki je bil leta 143 konzul v Rimu (skupaj s Fróntonom) in je užival podporo cesarjev Hadrijána in Antonína 83

Pija (»pobožni«) ter poučeval cesarja Marka Avrélija in sovladarja Lúcija Vêra. Ponašal se je s predniki grškega junaka Ájaka. Z bogastvom, ki ga je baje skril pred cesarjem Domicijánom njegov ded, je postavil stádion v Aténah iz pentelíškega marmorja, v Olímpiji ákvedukt, v Délfih dirkališče in v Termópilah bolnišnico. Prijatelj Gélij (Aulus Gelius, 130 – 180), rimski antikvar in pisec, je poročal o prijetnih dneh, ki jih je preživel sredi gozdov v Heródovi vili v Kefísiji na Átiki.

TERMÓPILE (Thermpýlai), tudi PÍLE (Pylai) so bile ozek prehod med Tesálijo in Lókrido, ki se je skoraj dotikal morja, na drugi strani pa so bile strme pečine gore Ójta. Leta 480 pr. n. št. so Perzijci po izdaji Grka Efiálta našli gorsko »kozjo« stezo in porazili Špartance s kraljem Leónidom. Leónid se je s 300 Špartanci junaško boril do smrti.

Postavili so jim spomenik, na katerem piše: Tujec, ko prideš v Šparto, povej, da še zmeraj ležimo v klancu stražarji zvesti, kakor je vêlel ukaz.

(Prevod: dr. Anton SOVRÉ) Na podoben način so leta 279 pr. n. št. Galci obkrožili Ajtólijce, leta 191 pr. n. št. pa Káton Starejši z rimsko vojsko Antíoha III. iz Sirije. Leta 352 pr. n. št. pa je aténska vojska uspešno obranila Termópile pred Fílipom Makedonskim.

KÓLOS (kolossós; »kip nadnaravne velikosti«) z Ródosa je bil bronasti kip sončnega boga Hélija in eno od sedmerih čudes starega sveta. Kip je vlil iz brona Háres iz Lindosa, da bi stal razkrečenih nog na vhodu v pristanišče (verjetno neresnično). Bil je visok 32 m in se je zrušil ob potresu leta 224 pr. n. št. ali pa 66 let potem, ko so ga postavili.

»JABOLKO SPORA«: Lepi mladenič Páris naj bi odločil, katera boginja (Hera, Atena, Afrodita) je najlepša in ji pripada »zlato jabolko«. Odločil se je za boginjo Afrodito, kar je imelo nato dalekosežne posledice (tudi trójanska vojna).

ZNAMENJA (insignije: bliski, sulica, harpuna, zmagovalni venec, rog obilja,…) grških bogov se prenašajo tudi na rimske bogove, saj je rimska mitologija takorekoč kopija grške.

Zato jih pač ni (ali vsaj nepomembno) potrebno še enkrat omenjati!

84

RIM, NJEGOVA ZGODOVINA IN RELIGIJA

KRATKA ZGODOVINA MESTA RIMA Stari Rim je stal na levem bregu reke Tíbere, oddaljen okrog 22 km od morja, na ozemlju Lácija, južno od Etrúrije. Območje je bilo naseljeno že v drugi polovici 2. tisočletja pr. n. št. Prvotna naselbina naj bi nastala na griču Pálatin, ki je le eden od gričev ob reki, visokih med 30 do 50 m. Območje se je imenovalo Septímontij (»sedem vrhov«) ali sedem gričev: trije vrhovi Pálatina, trije Eskvilína in grič Célij. Vse vrhove je obdajala »sveta meja« (pomerium, pas zemlje, ki je določal mejo zunaj ali znotraj mestnega zidu). Tukaj bi naj zgradil Rómul, utrjeno mesto, ki so ga kasneje imenovali »četverokotni Rim« (Róma Quadrata). Naselbina naj bi se razširila v sredini 8. stoletja pr. n. št. in kmalu nato je bil poseljen tudi grič Kvirinál, ki so ga poselili Sabínci.

Naselbina se širi še na grič Viminál in znotraj meja mesta je bilo tudi močvirno območje bodočega rimskega Foruma, ki so ga izsušili med leti 625 – 575 pr. n. št., v času kraljevanja etruščánskega kralja Sérvija Túlija, bolj verjetno pa v 4. stoletju pr. n. št., ko so mesto obdali z obzidjem (»Sérvijev zid«), znotraj katerega je bilo sedem rimskih gričev: Pálatin, Áventin, Kapitól (tudi Kapitólij), Célij, Eskvilín, Viminál in Kvirinál (v lat.: prvih pet pomeni »montes« ali »vrhovi«, zadnja dva pa »colles« ali »griča«).

Legenda: Izročila o ustanovitvi Rima pišejo zgodovinopisci, ki so pisali več kot 500 let po dogodkih, ki bi naj govorili o času nastanka mesta. Poleg tega so Rimljani svojo zgodovino želeli povezovati z grško zgodovino in to z legendo o trójanskih prednikih prvih Rimljanov, predvsem z Enêjem (Aineías, lat.: Aeneas), sinom trójanskega kralja Anhíza in boginje Afrodíte, ki je bil eden od trójanskih poveljnikov v trójanski vojni. Enêj je izhajal iz trójanske kraljevske družine, ki je z očetom pobegnil iz porušene in goreče Tróje in po mnogih pustolovščinah preplul Helespónt (danes Dardanele) in prišel morda res v Italijo.

Júlijci, zlasti Cézar, so razširili zgodbo, da njihov rod izhaja prav od Enêja in Vénere, kar poveličuje tudi pesnik Vergílij, ki mu doda tudi Oktávijanovo trójansko poreklo in s tem naredi Enêja za rimskega narodnega junaka.

Da bi uskladili trójanski izvor in glavnim mestom Látinske zveze Álbo Lóngo, so vrzel med padcem Tróje (leta 1184 pr. n. št.) in ustanovitvijo Rima po Rómulu in Remu v 8. stoletju, so oba predstavili kot Enêjeva potomca po materini strani in dodali (izumili) še vrsto albánskih kraljev, katerih prvi naj bi bil Enêjev sin Askánij. Zgodba se nadaljuje in tako je bil zadnji v vrsti albánskih kraljev Amúlij, ki je izgnal brata Númitorja (pravega kralja) in je njegovega edinega otroka, hčero Réo Sílvijo, poslal med vestálke tako, da se ne bi nikoli omožila in imela potomcev. Zopet nastopijo bogovi in Réa Sílvija je imela z bogom Mársom sinova, dvojčka Rómula in Réma. Amúlij je nato mater zaprl, dvojčka pa dal vreči v Tíbero.

Tíbera ju je naplavila na obalo in našla ju je volkulja, ki je dvojčka hranila, dokler ju ni našel kraljevi pastir Fávstul, ki je dvojčka z ženo Áko Laréntijo (Acca Larentia) vzgojil. Ko sta odrastla, sta odstavila Amúlija in na prestol postavila Númitorja ter se odločila, da bosta tam, kjer sta bila naplavljena na obalo reke Tíbere, ustanovila in zgradila novo mesto.

Po znamenju iz leta ptic sta se odločila, da bo kraljevska čast pripadla Rómulu in na griču Pálatin je pričel graditi mesto. Kljub različnim datumom je obveljalo, da je bil Rim ustanovljen leta 753 pr. n. št. in je dobil ime po ustanovitelju Romulu. Rém je ob tem negodoval, preskočil obzidje in Rómul ali pa eden od njegovih tovarišev ga je ubil. Rómul 85

je mesto širil tako, da je k naselitvi nagovarjal pobegle sužnje, pa tudi hudodelce. Svojim možem je zagotovil žene tako, da je povabil na svoje igre (konzúalije) sosednje Sabínce in njegovi možje so med igrami odpeljali Sabínke (»ugrabitev Sabínk«). V vojni pod vodstvom Títa Tátija so Sabínci oblegali Kapitól. Poveljnikova hči Tarpêja (Tarpeia, njeno ime je etruščánsko in tako se imenujejo pečine na Kapitólu, od koder so metali na smrt obsojene zločince) je obljubila, da bo trdnjavo na Kapitólu izdala, če ji Sabínci izročijo »kar imajo na levi roki«. To so bile zlate zapestnice. Sabínci so vdrli v trdnjavo in njeno izdajstvo plačali tako, da so jo obkolili in s ščiti na levi roki zdrobili. Rimljani so imeli Pálatin še vedno v oblasti in so se s pomočjo ujetih žena s Sabínci (živeli so na najsevernejšem griču Kvirinálu) sporazumeli ter se skupaj naselili. Nato je Rómul med nevihto, obdan z oblakom, izginil iz zemlje, razglasili so ga za boga Kvirína (božanstvo Sabíncev) in ob združitvi z Rimom so med mestne bogove skupaj z Júpitrom in Mársom šteli tudi Kvirína. Praznik njemu v čast, imenovane kvirinálije so častili 17. februarja in ga kot boga (mogoče boga vojne) enačili z Rómulom. Praznik larentálije 23. decembra pa v čast dojilje Áke Laréntije.

Za Rómulom je v Rimu vladalo še šest kraljev (rex): Núma Pompílij, Túl Hostílij, Ánk Márcij, Tarkvínij Prisk, Sérvij Túlij in Tarkvínij Supérb (»Ošabni«). Tarkviníji so bili etruščánskega porekla in to trgovsko ter obrtniško ljudstvo je lahko Rim celo zavzelo ali pa so etruščánska mesta sprejela Tarkviníje za svoje kralje. Rim naj bi uničil mesto Álbo Lóngo v času kralja Túla Hostílija, pod kraljem Ánkom Márcijem pa so ustanovili kolonijo Óstijo ob ustju reke Tíbere. Etruščánski kralj Sérvij Túlij je mesto razširil in ga obdal z obzidjem, pripisujejo mu upravne (prebivalstvo je po premoženju razdelil na pet razredov) in vojaške reforme (stotnije – centurije) ter je bil eden od Tarkvínijev, ki je dal zgraditi Veliko kloáko (kanalizacijo) in Júpitrovo svetišče na Kapitólu. Leta 510 pr. n. št. so Tarkvínije izgnali in pričela se je doba rimske republike.

Vojaška osvajanja in širjenje države pa je že predmet in zgodovina rimske vojske in njene ureditve v času republike in cesarstva do njenega razkroja ter padca Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 in zadnjega cesarja Rómula Avgústula (vojskovodja in kralj Odoáker).

RÓMA je bila poosebljena boginja mesta Rima, ki so jo častili v cesarstvu med 1. in 5. stoletjem. To je bil kult, ki se je razširil izven meja mesta Rima, tudi v province in so ga poistovetili s kultom cesarja. Boginjo Rómo so upodabljali s čelado na glavi in rogom izobilja v rokah. Najbolj znani svetišči Róme in Avgústa sta bili v Ankíri (Ancyra, danes Ánkara v Mali Aziji) ter Vénere in Róme v Rimu.

Ruševine starega Rima 86

PA ŠE TO: Rimljani, ki so bili delovno in natančno ljudstvo so imeli množico bogov, vendar ne kot Grki, in ne samo čaščenja naravnih sil, strahu, nrávi in reda, ampak je imela pri Rimljanih vsaka njihova dejavnost v življenju svojega varuha in zaščitnika.

Na primer: Ko je kmet krčil gozd je daroval štirim boginjam: eni, ki je drevesa podirala; drugi, ki je sekala, tretji, ki je na drobno cepila in četrti, ki je sežigala. Gnojišče je stražil bog gnojar Sterculínius, mestni vodovod in kanalizacijo boginja grezničarica Vénus Cloacína, hišni prag in začetek leta bog Jan (Ianus), ki je imel dva obraza, z enim je gledal v preteklost, z drugim pa v prihodnjost. V svoji oblasti je imel tudi vojno in mir. V miru so bila tako vrata njegovega svetišča zaklenjena.

Rimljani so sicer sprejeli grška sporočila in pripovedke o bogovih in jih prenesli na svoje bogove, le imenovali so jih po svoje (latinsko). Na nebu so tako vladali: Júpiter, Junóna, Merkúr, Vénera, Márs, Neptún in Satúrn, samo Urán je ostal Grk. Sem sodita še Minêrva in Diána. Šele Enêj (po Vergíliju iz Mantue) je molil k rimskim bogovom. Apólon je pri obeh narodih enak, samo Rimljani pa imajo láre in penáte, družinske in hišne duhove.

Za grškega vrhovnega boga Zévsa (Zeu pater ali »oče Zeus«) in podobno rimskega Júpitra (imenoval se je Jov pater ali »oče Jov«), pravijo učeni možje, da imata isti besedni koren, kar bržčas pomeni »svetlo nebo«.

Bogovi se niso sramovali hoditi med ljudmi v človeški podobi, kot knezi ali berači in vernik je čutil njihovo bližino. Tako so imeli apostola Pavla in Barnabo, ki sta hotela na trgu v Listri (lat. Listro; starodavno mesto v osrednji Mali Aziji, danes v provinci Konya v Turčiji) oznanjati Krista, za Hêrmesa in Zévsa (Zgodovina apostolov v 14. poglavju). Pred kipi cesarjev so v mestih vsak dan gorele daritve in mrtvoudna ženska iz Trsta je ozdravela, ko se je dotaknila oblačil umirajočega cesarja Hadrijána (G. Schwab: Najlepše antične pripovedke, str.59).

Maketa starega Rima

87

Italija v času cesarja Avgústa

88

ZGODOVINA RIMSKE RELIGIJE

Sam izvor besede religio je nejasen. Na vsak način pa lahko izraža človekovo priznavanje zunanje sile, ki ima nad ljudmi zavezujočo moč (lat. ligans), občutek strahospoštovanja in tesnobe na krajih, kot so gozdni gaji ali izviri, za katere so verjeli, da so domovanja božanstev (numen) in zato svéta. V Vergilíjevi Enêidi je kralj Evánder o gozdu, ki je obdajal Kapitól pravi: »…neki bog domuje v tem gaju.« Ljudje, ki so vsiljivci v to domovanje duhov, si morajo pridobiti njihovo naklonjenost z daritvami in obredi. Ta duhovnost je pričujoča v vsakdanjem življenju, tako doma kot zunaj na poljih. Njihov vpliv se kaže v lárih (v začetku božanstva polj - na mejah treh ali štirih kmetij so jim postavili oltarje, na katere so obesili plug in lutko za vsakega svobodnjaka ter žoge za vsakega sužnja; kasneje so postali varuhi hiš in domov ter so jih častili ob domačem ognjišču ob kalendah, nonah in idah), ki so imeli v vsaki hiši v atriju svoj oltarček, imenovan larárij (larárium). Med podobami v laráriju je bil tudi kip psa, simbol zvestobe.

Tukaj so še penáti (zaščitniki kašč in domov), Jan (Ianus, bog vrat in hišnega praga, pa tudi začetkov in je bil prvi mesec rimskega koledarja, njegov svečenik je bil rex sacrórum, simbol pa glava z dvema obrazoma in je bil po rimskem izročilu eden prvih kraljev v Láciju, njegov sin Tíberin je utonil v Tíberi, ki je dobila po njem ime), Têrminus (bog mejnih kamnov, katerega mejnik je stal v Júpitrovem svetišču na Kapitólu, Véste (Vestae devicesvečenice, ki so bile zadolžene, da noč in dan vzdržujejo ogenj v Véstinem svetišču poleg rimskega Foruma).

Nejasen pa ostaja odnos Rimljanov do mrtvih. Verjeli so v nesmrtnost duhov umrlih, ki na nepojasnjen način vplivajo na usode živih. V začetku so verjeli, da so lémuri (sovražni duhovi) ljudem sovražni, kasneje pa se je strah umaknil prijateljskim občutkom, kar je pomenilo vez med mrtvimi in živimi člani družine ali máni (duhovi umrlih – »dobrotljivi« in parentálije, 21. februarja, ko je bil zadnji dan praznika mrtvih in javna slovesnost, medtem ko so bile ferálije drugi dnevi za zasebne žalne slovesnosti ob družinskih grobovih, od 13. do 20. februar).

Pod grškim vplivom se je pojavilo verovanje v bogove podzemlja – di inferi (Plúton, Prozêrpina in Hékata) in di mánes (duhove umrlih), pa še v druge temačne bogove so verovali: v Vêjovisa (Veiovis je bil »Júpitrovo nasprotje«, ki so ga imeli za škodljivega; njegov praznik so slavili 21. maja), Áko Laréntijo (Acca Larentia ali Larentina je bila žena pastirja Fávstula, mati prvotnih árvalskih bratov – frátres árvales, ki so bili najstarejši svečeniški kolegij v Rimu; bila je tudi dojilja dvojčkov Rómula in Rema) in Tarpêjo (Tarpeia je bil etruščánski ženski lik iz zgodnje rimske zgodovine, ki pojasnjuje Tarpejske pečine na jugozahodu griča Kapitóla, s katerih so metali na smrt obsojene zločince).

Latinski izraz za slovesnosti in praznike je bil férije (feriae) in ob njih so Rimljani obiskovali svetišča ter opravljali daritve bogovom. Prazniki so bili javni in jih je slavila vsa država ali pa zasebni, ki jih je praznovala družina (rojstni dan). Nekatere je določal koledar (feriae stativae), drugi pa so bile slovesnosti, ki so jih določili svečeniki ali državni uradniki (feriae conceptivae).

V starem rimskem koledarju so bili zaznamovani dnevi, v katerih je bilo dovoljeno ali pa prepovedano opravljati sodne, politične in javne posle, da ne bi onečastili svétega časa. To so bili díes fásti in díes nefásti. Vrhovni pontifík je določil vrsto dela, ki bi utegnilo biti dovoljeno. Pontifík Scévola je dovolil vsakršno delo, pri katerem bi odlašanje povzročilo poškodbe ali trpljenje, recimo reševanje vola, ki je padel v jamo. Pozneje so temu dodali še sezname kónzulov (fásti consuláres), svečenikov (fásti sacendotáles) in zabeleške o triumfih (triumphus). Vse to je izdal leta 304 pr. n. št. edíl Gnéj Flávij (tajnik cenzorja Ápija Klávdija Slepega), ki je objavil in ljudstvu predstavil pravila koledarja (fásti).

89

1.) Prvotno rimsko verovanje Ko so se družine povezale in osnovale prvo rimsko skupnost, so državni kult utemeljili na družinskem kultu in obredih. Najprej je bil vrhovni svečenik kralj, po njihovem izgonu ob koncu 6. stoletja pr.n.št. (leta 509 pr.n.št.) pa se je naslov ohranil v službi »kralja svetosti« (lat.: rex sacrorum). Nekatera božanstva pod državnim nadzorom so dobila nove zadolžitve: Júpiter, bog odprtega neba je postal bog dejanj, ki so se zgodila pod nebom ali bog pravice; Márs se je preko kmetov-vojakov spremenil iz poljedelskega duha v boga vojne. Z vplivom iz Etrúrije in Velike Grčije (Magnae Graeciae) se je oblikovalo s svetiščem na Kapitólu trojstvo (triada) bogov: Júpiter, Márs in Kvirín (bog Sabíncev, ki so pred ustanovitvijo Rima živeli na griču Kvirinálu in so ga v obdobju kraljev pobožanili z Rómulom; praznik njemu v čast so bile kvirínalije in so jih slavili 17. februarja); pod vplivom Etruščánov pa je nastalo novo trojstvo: Júpiter, Márs in Minêrva.

Obstajale so tri poti približevanja k bogu: z molitvijo, da se pritegne božja pozornost na prošnjo; z žrtvovanjem, da se boga napelje na poslušanje prošnje in z vedeževanjem, preko katere se raspozna božja volja. Vse verske svečanosti so bile obredne in podvržene natančnemu postopku (svečanost so lahko prekinili zaradi cviljenja podgan,…), zaklinjanja in molitve pa so bile zapisane v svetniških kolegijih. Pontifíki (zbor svečenikov) pa so zapisovali tudi razne državne zaobljube in zaobljube posameznikov in so se imenovale voti reus (»zavezan izpolnitvi zaobljube«). Pontifíki so imeli najvišji nadzor nad vprašanji državne religije, bili so izvedenci za koledar in določali datume in dneve (fasti in nefasti) za praznovanja. V obdobju kraljev so bili pontifíki njihov verski svèt, v času republike pa odgovorni za organizacijo državne religije, posebej pa njihov vrhovni duhovni vodja póntifex maximus. V začetku so bili le trije, nato se je njihovo število večalo in na koncu pod Julijem Cézarjem jih je bilo že šestnajst. Kadar so bili v službi so nosili togo pretexto, oproščeni so bili davkov in vojaške službe. Njegovi uradni prostori so se imenovali Domus Publica. Naslov pontifex maximus je imel Gaj Julij Cézar in vsi cesarji do cesar Grácijana leta 381, ki je ta naslov opustil.

Odnos Rimljanov do mrtvih je nejasen. V začetku so verjeli v nesmrtnost umrlih, ki lahko vplivajo na usodo živih in ti duhovi so bili sovražni. Kasneje se je strah umaknil prijateljskim občutkom in nastalo je verovanje v povezavo med mrtvimi in živimi člani družine, ki so jih imenovali máni (»dobri duhovi umrlih«) in so jih častili kot di mánes (»božanski mrtvi«) na ferálijah (slovesnost v spomin mrtvih), ki so jih prirejali 21. februarja, ko je bila javna slovesnost na zadnji dan parentálij (od 13. do 21. februarja). Takrat uradniki niso smeli nositi insignij, svetišča so bila zaprta in poroke prepovedane. Tega dne so mrtvim v družinske grobnice prinesli hrano. Drugi dan, 22. februarja pa so praznovali karístije (čaščenje družinskega duha umrlih - lar familiaris), za potrditev vezi med mrtvimi in živimi družinskimi člani.

Obred, ki je po rimski religiji prinesel očiščenje in zaščito pred zli duhovi se je imenoval lustracija (lat. lustratio). K obredu je sodila procesija, žival, namenjena za žrtvovanje, ter molitve in žrtvovanja na določenih mestih.

2.) Grški vplivi Prvotna rimska religija se je z grško srečala predvsem v Veliki Grčiji (Magnae Greciae) in tako so rimska božanstva enačili z grškimi bogovi, jim dajali enake lastnosti in spletali podobne mite. Júpitra so tako enačili s Zévsom, Junóno s Hêro, Minêrvo z Aténo, Vénero z Afrodíto, Vulkána s Hefájstom,… Snov za svoje zgodbe in barvitost so prevzemali iz grških mitov, saj jih rimska religija ni premogla. Vera v hišne in podeželske duhove pa se je 90

ohranila predvsem v kmečkih področjih. V 3. stoletju pr.n.št. je bilo vse bolj čutiti vpliv grške filozofije, od šol pa sta bili najpomembnejši stoiška in epikúrejska filozofija. Najbolj jim je ustrezal delno prikrojeni stoicizem (preučevala: Panájtij - grški stoiški filozof iz Ródosa, ki je zagovarjal velikodušnost in dobrohotnost ter podrejanje osebnega častihlepja dobrobiti države in zatiranje popustljivosti do lastnih želja in Pozejdónij → filozof iz Apamêje v Síriji,ki je živel večinoma na Ródosu in ki je govoril o sorodnosti vsega človeštva, saj je nameravalo zaobseči vsa ljudstva sveta; v tem naj bi se zrcalilo božansko posvečeno posmrtno življenje, ki mu filozofi in državniki lahko pripadajo po smrti; pisal je o plimovanju in vulkanih) z odlikami, ki so jih zelo cenili, s pietas in gravitas, z vestnim izpolnjevanjem dolžnosti do bogov, družine in države ter obvladovanjem samega sebe v vseh okoliščinah. Stoicizem je različne bogove ljudskega verovanja predstavil v različnih oblikah, ki si jih nada en sam bog - usklajevanje monoteističnega sistema s politeizmom.

3.) Vzhodni vplivi, predvsem čaščenje vladarjev Iz Vzhoda so v 2. in 1. stoletju pr.n.št. prodirali novi verski vplivi. Že leta 204 pr.n.št. je iz Frígije prišel kult Velike Matere (Kybéle), nato so se pričela orgije v čast boga Dioníza, ki so ga leta 186 pr.n.št. s težavo zatrli. V času vojn proti pontskemu kralju Mitridátu, je v začetku 1. stoletja pr.n.št. v Rim iz Kapadókije prišel tudi kult Máe (boginje vojne), ki so jo enačili z italsko boginjo Belóno.

Stiki z Egiptom so prinesli kult Ízis in Ozírisa. Rim je nove kulte dobro sprejel in v treh stoletjih n. št. so se razširili po vsem imperiju (obriti in v platno oblečeni Ízidini svečeniki).

Posebno kult Ízide je postal posebno privlačen za ljudske množice, »najsijajnejše boginje tisočerih imen, katere božanstvo v mnogih podobah časti ves svet«. Kljub nasprotovanju se je v cesarstvu razširil kult frígijskega Sabázija (simbol kača) in sírijske Atargátide (boginja plodnosti). V 1. stoletju n. št. se je po celem cesarstvu s pomočjo vojakov in trgovcev razširil kult perzijskega boga svetlobe Mítra. Omejen je bil izključno na moške. Kult Cézarja (cesarja ali vladarja) so vzpodbudili stiki z Vzhodom. Grki in Rimljani so gledali na človeka z zaslugami kot boga ali bogu podobnega. Cézarja so za boga proglasili po smrti (leta 42 pr.n.št.), cesar Avgúst pa je podpiral širjenje take ideje na Zahod. Med leti 13 in 12 pr.n.št. je cesar Avgúst kot vrhovni svečenik (pontifex maximus) uvedel kult vladarja kot del državne religije, ampak ne živečemu cesarju, temveč njegovemu geniju (duhu). Po smrti so njega in naslednike proglasili za bogove. Vsak Rimljan je lahko častil katerokoli božanstvo, ampak ob tem je moral izkazovati čast tudi vladarju. Taki prazniki na čast cesarju so bili tudi po dvakrat na mesec.

Orientalski kulti so z osebnim odnosom med bogovi in ljudmi vplivali na stoícizem. Potreba po uskladitvi verovanj in filozofij je postal monoteizem (enoboštvo), ki se mu je pridružilo tudi krščanstvo, ki je zahtevalo odpoved vsemu staremu, nov začetek in ni dovoljevalo kompromisov z drugimi verovanji. Odklanjalo je tudi čaščenje božanskega cesarja. To je povzročilo preganjanje kristjanov, istočasno pa tudi dokončno zmago nove vere.

Zgodnja rimska religija ni imela nikakršne povezave z moralo. Vseeno pa so gojili strogo moralo, ki je religija ni ovirala, mitologija pa tudi ne. Niso imeli svetih spisov in o bogovih so mislili, kar so hoteli. Opravljali so le verske dolžnosti in dejanja, ki so pomagala vzdrževati red in poslušnost državi. Rimljani so imeli svoj lastni občutek za moralo: občutek, da so bogovi tu zato, da potrdijo človeške zakone. V zasebnem življenju pa je hišna religija – občutek božje navzočnosti v vsakdanjem življenju, ki zahteva vzdrževanje dobrih odnosov z bogovi (lat. pietas) in člani družine – utrdila družinsko vez, kot temelj rimske družbe. Poudarjali so vrline, kot so domoljubje in dolžnost – »plemeniti Rimljani« so imeli izraziti občutek dolžnosti do doma, do bogov in do države. Vzdrževanje letnih državnih praznovanj v čast različnih bogov pomeni, da je religija imela za posledico 91

složnost in je postala posvetitev domoljubja. To vrednoto sta poudarjala govornik Cícero in cesar Avgúst. V to zvrst častitve sodijo tudi svečeniki (flamen), ki obrede opravljajo, usoda (fatum: je, »kar je rečeno«) in ki določa, kaj se bo v življenju posamezniku zgodilo in tudi božanske predice življenja od rojstva do smrti (Párke → Sojenice).

Dvanajst glavnih rimskih bogov in boginj: Júpiter, Junóna, Apólon, Márs, Merkúr, Neptún, Vulkán, Vénera Cêrera, Diána, Minêrva in Vésta.

92

RIMSKI BOGOVI

JÚPITER (Iupiter) je bil najvišji rimski bog z istimi lastnostmi kot grški Zévs (Iovis = »oče neba«). Posvečen mu je bil (Iúppiter Capitólinus ali državni bog) glavni tempelj na Kapitólu (postavil etruščánski kralj Tarkvínij Supérb) v Rimu in je skupaj z boginjama Junóno in Minêrvo tvoril »kapitólsko trojico«. V njem se je pred vsakim začetkom in ob koncu vojne zbral senat z vojskovodji ob daritvah bogu Júpitru. On je odločal o izhodih bitk na bojnih poljih.

Posvečen mu je bil orel in hrast. V Rimu so mu bile posvečene ide (dnevi s polno luno). Njegova žena je bila Junóna (Iunona). Za Rimljane je bil bog atmosferskih prikazni na nebu (»Chrysippus disputat aethera esse Iovem«).

Júpitra so častili ob podeželskih vinálijah (prve 23. aprila so bile vinalia priora in druge 19. in 20. avgusta so bile vinália rustica). Ob prvih so odprli vinske sode napolnjene v jeseni in prvi curek (»calpar«) so posvetili Júpitru, ob drugih so pričeli s trgatvijo grozdja in Júpitru žrtvovali jagnje, Júpitrov svečenik – »žrtvovalec« (flamen dialis) pa je obral prve grozde. Takšnih svečenikov je bilo 15 in so bili člani zbora starorimskih svečenikov (»collegium pontifícum«), kamor so bile vključene tudi vestalke in jim je načeloval vrhovni svečenik (»póntifex maximus«). Etruščánski kralji so ga imenovali Iúpiter Óptimus Maximus (»Júpiter Najboljši in Najvišji«). Na Kapitólu so častili tudi Júpitra Feretrija (»Júpiter prinašalec« → v zvezi z vojnim plenom), svetišče iz 7. ali 6. stoletja pr.n.št. pripisujejo Rómulu, ko je obesil svoj vojni plen pridobljen med sovražnostmi ob ugrabitvi Sabínk (»spólia óptima« ali »častni plen« → orožje, ki ga je vojskovodja uplenil iz trupla nasprotnika) na sveti hrast na Kapitólu. V templju na Kapitólu je bilo žezlo (simbolizira »vojaški uspeh«) in sílex (meteorit za obredje ob vojnih napovedih in sklepanju mirovnih pogodb). Na Júpitrov kamen so tudi prisegali (prisegajoči je s kamnitim nožem zaklal svinjo, drugi kamen imenovan Iovem lapidem → kamena strela iz kremena → Júpitrov simbol, pa je vrgel iz rok).

Praznovali so tudi Júpitra Státorja (»ustavljalca bega«) kot zaščitnika v bitki in podeljevalca zmage. Svetišče zgrajeno leta 294 pr.n.št., je stalo blizu najvišje točke na Via Sacri (»Sveti cesti«), kot izpolnitev obljube v kritičnem trenutku bitke s Samničáni. Júpiter Depulsoris je bil »odvračevalec ali odbijalec« strel ali neviht, Júpiter Culminális pa je bil »nebeški«, najvišji, ali drugače »cesar višin«. Poleg vseh omenjenih so častili tudi Júpitra Fulminálisa (»Gromovnik« ali »metalec strel« ali »besneč, kot gromska strela«). Častili so tudi Júpitra Latiárisa in njemu v čast so prirejali feriae Latínae (»latinski praznik«) ali praznovanje v čast »bogu latínske zveze«, ki so ga praznovali vsako leto ob koncu aprila.

To je bilo praznovanje Rimljanov in Latínov. Ob dnevu, ki so ga določili državni uradniki (»feriae conceptivae«), so žrtvovali živali, ki so jih pojedli predstavniki vseh mest »Latínske zveze« in izvira še iz obdobja, ko je bilo glavno mesto še Álba Lónga in ne Rim. Praznovali so ga še v 3. stoletju.

Omenja pa se tudi Júpiter Uxelímus, za katerega pa pomena in čaščenja ne vem! Morebiti je bil zaščitnik »poročenih ali oženjenih mož«. Júpiter je največji planet v našem osončju.

93

JUNÓNA (Iuno, gr. Hêra) je bila staroitalska boginja in žena najvišjega rimskega boga Júpitra. Enačili so jo z grško Hêro. Bila je varuhinja žensk predvsem pri poroki in porodu (vsaka ženska je imela svojo Junóno, ki ji daruje na svoj rojstni dan, nasproti moškemu Géniju). Bila je boginja svetosti zakona in »začetkov«: začetek ali prvi dan meseca imenovan kalende (prvotno povezan z Janom) in zaščitnica italskih mest in boginja države (Iuno Regina, tudi mesto »kraljice«). Povezovali pa so jo z Luno (Seleno) in plodnostjo.

Z Júpitrom in Minêrvo je tvorila »kapitólsko trojico« in imela tempelj na Kapitólu. Imenovali so jo Lucína (»tista, ki prinese – otroka – k luči«) ali Opigéna (»tista, ki prinaša pomoč ženskam pri porodu«).

Legenda: Junóna, ki je vedela, da se je grška boginja Aténa rodila brez matere, se odloči, da bo tudi ustvarila otroka brez očeta. Ko se je dotaknila rastline, ki ji jo je dala Flóra (rimska boginja cvetja in pomladi), je zanosila in rodila Mársa (boga vojne). Izmišljeno zgodbo so Rimljani uporabljali pri ženskam namenjenih slovesnostih, imenovanih matronálije, ki so potekale 1. marca in s tem tudi Mársu posvečenega meseca. Ženske slovesnosti so potekale tudi v čast Junóne Kaprotíne. To je bilo 7. julija na Nonae Caprotínae ali »none divjega figovca« (caprifícus), ko so praznovali stari obred plodnosti; kasneje so ga slavili le še sužnji. Eden od njenih nazivov je bil tudi »Monéta« (»pomnilka« ali boginja naj pomni svoje nekdanje usluge Rimu) in je imela svetišče na vrhu Kapitóla.

Zaobljubljeno je bilo v vojni leta 345 pr.n.št. in je nadomestilo starejše svetišče, kjer so hranili »svete gosi«. Svetišče se je imenovalo Mánlij Kapitolín (Marcus Manlius Capitolinus) po rimskem poveljniku, ki je Kapitól ubranil pred Galci (le-ti so okrog leta 390 pr.n.št. pustošili po Rimu in zbudilo ga je gaganje »svetih gosi«, medtem ko je spal v svoji hiši na Kapitólu. Sklical je stražarje in odbil napad Galcev). V sosednji stavbi je bila rimska kovnica denarja (»Monéta«, kar pomeni kovani denar). Junóna je imela svetišča tudi na Mársovem polju in na griču Aventínu, ki ga je posvetil vojskovodja Mark Furij Kamíl (M. F. Camillus; zavojevalec mesta Vêji v 4. stoletju pr.n.št.) in v njem postavil Junoni lesen kip.

VÉNERA (Venus) je bila staroitalska boginja ljubezni, pomladi in vrtov in njeno ime pomeni »čar« in »lepoto«. Poistovetili so jo z grško boginjo Afrodíto in prevzeli Afrodítin kult preko gore Ériks na Sicíliji. (Legenda: Afrodítin kult na gori Ériks naj bi po izročilu osnoval Enêj po smrti svojega očeta Anhíza). Vénera iz Ériksa (Vénus Érycina, tudi Vénera »z gore Eryx«) je imela svetišče na Kapitólu, posvečeno leta 217 pr.n.št. ob 2. punski vojni in drugo zunaj Kvirináskih vrat.

Legenda: Enêj je bil Vénerin sin. Njegova zgodba o potovanjih in naselitvi v Italiji je bila pomembna za patricijsko družino Júlijcev (njen član je bil Gaj Julij Cézar in vsi cesarji do vključno Nérona).

Zatrjevali so, da izhajajo od Enêjevega sina Jula (Askánija) in s tem tudi od Vénere (tudi »mati Eneádov«). Po zmagi v bitki pri Farzálu (leta 46 94

pr.n.št.) je posvetil na Júlijevem forumu v Rimu svetišče Véneri Materi (Vénus Genetrix).

Vénero pojmujejo tudi kot Mársovo družico. Nadzirala je plodnost zelenjavnih vrtov.

Najvišji met pri igri s kockami, se je imenoval »Vénus«. Posvečen ji je bil golob.

NEPTÚN (Neptunus) je bil rimski bog morja in tekoče vode. Njegov znak je bil trizob, povezan je bil s konji, saj so rimskega boga Konza (Consus; bog žetve, žitnih kašč in konj) poistovetili z Neptúnom. Častili so ga ob neptunálijah: 23. julija. Postavili so iz listja narejene senčne ute, s čemer so hoteli zagotoviti dovolj vode v tem vročem in suhem letnem času (poletju).

Poistovetili so ga z grškim Pozêjdonom, ki je bil povezan s konji. Enačili so ga tako z rimskim bogom Konzom (Consus pomeni tudi »skladiščnik«), ki so ga poistovetili z Neptúnom.

Konz je bil tudi bog žitnih kašč, čigar praznovanja konzuálije (»Consualia«) v avgustu in decembru kažejo, da je povezan z žetvijo in jesensko setvijo.

Podzemski skedenj v Kolosêumu je bil odprt le med praznovanjem in so ta praznik povezovali tudi s konji. Ob konzuálijah so potekale dirke z vozovi, drugi konji in osli pa so imeli tega dne »počitnice« in so jih ovenčali s cvetjem.

PLÚTON (Pluto, gr. Ploúton) je bil bog podzemlja. V grški mitologiji je bil Ploúton eden od vzdevkov boga Háda. Ime plútos (ploûtos) pomeni bogastvo. Rimljani so ga imenovali tudi Dis Pater (»Oče bogastva«) in so mu pripisovali strahoten značaj - simbol smrti.

Njegova žena je bila Prozêrpina, grška Persêfona.

VULKÁN (Vulcanus) zgodnje rimski bog ognja in kovaštva, ki so ga kasneje poistovetili z grškim Hefájstom (bog ognja in rokodelcev, ki imajo opraviti z ognjem). Istovetili so ga tudi z etruščánskim bogom Valhansom (bog ognja in požara). Njegov praznik 23. maj se je ujemal s tubilústrijami (očiščevanje svetih trobent → kvinkvatrus), ki so se praznovale tudi 23. avgusta. Bil je zaščitnik rimskega pristanišča Óstije. Pod Etno je koval strele za Júpitra.

MERKÚR (Mercurius) je bil sin Máje (itálska boginja povezana z Vulkánom) in Júpitra, bog trgovcev (merx; pa tudi prevarantov), posebej trgovine z žitom in božji sel (kakor grški Hêrmes), pa tudi bog prometa.

Njegovo svetišče je stalo na Aventínu nad Kolosêjem in je bilo posvečeno v času gospodarske krize leta 495 pr.n.št.

Bil je tudi bog tekočega govora. Upodabljali so da z glasniško palico v roki (»caduceus«; palica, ki je ovita z dvema kačama), s prepletenima kačama, s krilatim pokrivalom, perutnicami na nogah in čevlji. Veljal je za posrednika med božansko in človeško modrostjo in ker ni imel svojega svečenika (flamen), verjetno ni bil božanstvo najzgodnejših časov v Rimu.

Po tem urnem slu je dobil ime najhitrejši med planeti, Merkúr.

95

APÓLON (lat. Apollo): na področju Italije je Apólonov kult prišel prek Etruščánov in delno preko grških naselbin v Veliki Grčiji (Magna Graecija).

Uvedli so ga kot boga zdravilstva, vendar je bil kmalu bog orakljev (preroških napovedi) in prerokovanja.

Njegova svečenica je kúmska Sibíla. Bil je zaščitnik lepih umetnosti in učenosti in skupaj z Múzami, simbol lepote. Pri pesniku Vergíliju je bil zaščitnik pesništva in glasbe.

Najstarejše svetišče v Rimu so mu postavili leta 432 pr.n.št. Igre v njegovo čast so se imenovale ludi Apollináres. Cesar Avgúst je kult Apólona še razvil in mu je v Rimu na Pálatinu postavil svetišče, sam pa ga vzel za svojega osebnega zavetnika.

MÁRS je bil italski bog vojne, ki so ga enačili z grškim Áresom in zato sinom Junóne. V Rimu je bila arhaična trojica bogov Júpiter – Márs – Kvirín in je bil oče Rómula in Rema, tako je bil praded Rimljanov. Káton Starejši (Marcus Porcius Cato Censorius Maior; 234 – 149 pr.n.št.) navaja obred za zaščito pred zlimi vplivi (lustracijo), s katero se je moral kmet v mesecu marcu (Mársov mesec) za boljšo letino na poljih obrniti na Mársa. Tako se je vsako leto začela sezona poljedelstva in bojnih pohodov ali mešanica funkcij kmetovalcev (kmet – bojevnik). Márs je imel svojega svečenika (flamen martiális), svetišče na Mársovem polju (Campus Martius) in sveti živali: volk in detel. Upodabljajo ga v bojni opremi (v oklepu, s čelado na glavi in sulico v desnici).

Marčevske slovesnosti in obredje simbolizirajo priprave na vojno: konjske dirke na Mársovem polju 14. marca, očiščevanje vojnih trobent (tubilústrije) 23. marca; več dni v marcu so sálijci (mársovi svečeniki) oblečeni v stare oklepe uprizarjali bojne plese in nosili »svete ščite« (ancilia) ter prepevali bojne himne. V mesecu oktobru pa so podobne slovesnosti oznanjale tisti del leta ko vojaki in kmetje odložijo orožje in orodje. Velika dirka z dvovpregami 15. oktobra je bila povezana z Mársovim kultom, saj so po dirki žrtvovali desnega konja zmagovite vprege in 19. oktobra so zopet prirejali očiščenje orožja ter so nastopali sálijci.

Vsakih 5 let so se na očiščevanju ljudje zbrali na Mársovem polju in Mársu žrtvovali suovetavrílije (prašiča, ovco ali vola) za uspeh v vojni. Ime Gradivus (»silni«), kakor so ga tudi imenovali, verjetno zaznamuje Mársa, kot »njega, ki koraka naprej« v vojno.

Mársovo svetišče je stalo ob Apijevi cesti zunaj mesta in je bilo posvečeno med galsko vojno leta 390 pr.n.št. Tukaj, ob jezeru Regil, so vsako leto praznovali zmago. Posebno je vzpodbujal čaščenje Mársa cesar Avgúst, kot očeta Rómula, ustanovitelja Rima, z imenom Ultor (»maščevalec«). Z namenom, da bi »maščeval očeta« (Julija Cézarja) je posvetil svetišče Mársu že leta 42 pr.n.št., leta 20 pr.n.št. pa je naročil izgradnjo svetišča Mársu Ultorju na rimskem Forumu. V to svetišče so postavili prapore, ki so jih Párti odvzeli Krásu 96

in Antóniju in si jih je Avgúst spet priboril nazaj. Svetišče so posvetili leta 2 pr.n.št. Cesar Avgúst mu je postavil tudi svetišče na Pálatinu, saj je bil njegov osebni zavetnik. V rimski mitologiji je bil zaščitnik lepih umetnosti ter skupaj z Múzami učenosti in seveda simbol lepote.

Priljubljena tema umetnikov pa je bila Mársova ljubezen do Vénere.

DIÁNA je bila staroitalska boginja gozdnatih pokrajin in neukročene narave, zaščitnica žensk in lova. Imela je svetišče na Aventínu, ki ga je postavil med leti 578 – 535 kralj Sérvij Túlij, najslavnejše svetišče pa je bilo v Aríciji (danes Nemi) ob jezeru v Albánskih gorah. Tam je stal njen oltar v gaju, kjer so jo častili skupaj z Egêrijo (italska vodna nímfa, ki so ji darovale noseče ženske) im moškim božanstvom gozdov Vírbijem, ki so ga kasneje istovetili z grškim Hipólitom (Hippólytos; sin Tezêja in kraljice Amazónk Hipólite, ki so jo v Grčiji imenovali tudi Antíopa). Svečenik tega svetišča je bil pobegli suženj in so ga, potem ko je z drevesa v gaju odlomil vejo in ubil svojega predhodnika, poimenovali rex (»kralj«). Diána je predstavljala tudi lunino boginjo, ker so jo častili na križiščih kot Hékato (skrivnostna grška boginja, hči Titánov Perzêsa in Astêrije ter je bila pravi blagoslov za človeštvo, saj jim je prinašala bogastvo, zmage in modrosti, pa tudi srečo mornarjem in lovcem), zato je dobila vzdevek Diána Trivija (trivium, »kraj, kjer se stikajo ceste«).

Istovetna z grško Artémido.

MINÊRVA je bila italska (sabínska in etruščánska Me(ne)rva) boginja obrtniških in trgovskih bratovščin ter ena izmed velike kapitólske trojice, skupaj z Júpitrom in Junóno. Bila je tudi zavetnica umetnikov, učiteljev in zdravnikov. Imela je svetišči na gričih Céliju in Aventínu, zunaj mestnega obzidja. Tu je prirejala bratovščina igralcev na piščali ob junijskih idah (13. junija) slovesnost, na kateri so si zvečer nadeli maske in dolge halje ter se klatili po ulicah. Prava Minêrvina slovesnost je bila 19. marca imenovana kvinkvátrus (quinquatrus), na dan posvetitve njenega svetišča. Med 19. in 23. marcem, pet dni po marčevih idah, so imeli tudi šolarji počitnice.

Istovetili so jo z grško Aténo – Aténo Promahos (ima vojaške značilnosti). Njen kult se je nedvomno širil na račun Mársa, kajti kvinkvátrus je bila v začetku Mársova slovesnost. Rimski pesnik Vergílij jo predstavlja istočasno kot boginjo rokodelstva in vojne.

97

CÊRERA (Ceres) stara latinska boginja razmnoževanja, rasti in zorenja. Bila je povezana z boginjo zemlje Télus (povezana s poljedelskimi prazniki ali fordícidije: so prirejali 15. aprila, ko so v vseh 30 mestnih okrožjih ali kurijah žrtvovali brejo kravo imenovano forda za plodnost živine in polj. Njen praznik cérealije so obhajali 19. aprila in je potekal na Aventínu.

Legenda: Ko je prišlo leta 496 pr.n.št. do hude lakote, so Rimljani vprašali za nasvet Sibílijske knjige, ki so jim priporočale, da naj vpeljejo čaščenje grških bogov Démetre, Kóre(»deklé«, tudi Persêfona) in Jákha (Íakchos so bila praznovanja elevzinskih misterijev v Elevzíni, to je 20 km od Atén, ko so množice na sprevodu od Atén do Elevzíne vzklikale »Íakch΄ o Íakche«, ki so ga poistovetili s klici k bogu Bákhu in Líberu) ter jih poistovetili z rimsko Cêrero, Líbero (praznik liberálije 17. Marca, ko prepevajo robate pesmi in maske) in Líberom (italski bog plodnosti, ki so ga povezovali z Dionízom in vinom!, drugače pa njegovo ime povezujejo s »Svobodo«, Líbertas).

O obredu se malo ve, le o čudnem običaju, da so privezovali prižgane bakle na repe lisic, ki so jih nato spustili v Kolosêj (Colosseum). Cêreri so kot boginji zemlje žrtvovali tudi po pogrebu, da bi hišo pokojnika očistili. Poistovetili so jo z grško boginjo Démetro.

SATÚRN (Saturnus) je bil starodavni italski bog, ki ni imel jasne vloge v mitologiji. Vera vanj se je lahko prenesla z grškimi priseljenci, Etruščáni ali Sabínci.

Njegovo ime je povezano s »setvijo« (satus) in je verjetno bolj bog semen, kar potrjujejo njegovi prazniki imenovani saturnálije, ki so jih slavili od 17. do 19. decembra (to je bil čas uživanja, dobre volje in svobode, čas ljudskega rajanja, čas obdarovanja in prižiganja sveč, podoben današnjemu božiču). To je bil čas med konzuálijami (za boga kašče) in opálijami (za boga izobilja), velikokrat pa ga enačijo tudi z bakhanálijami (verski obredi v čast bogu Bákhu; orgije). V tem času so bile šole, sodišča in uradi zaprti ; ljudje pa so tekali po cestah in kričali: »Ío Saturnália! Bona Saturnália!« dovoljeno je bilo vse, celo sužnjem. Odložili so toge in si nadeli pilleus (klobučevinasto kapo) kot simbol enakosti in svobode. Nekateri gospodarji so celo stregli sužnjem, ki so si seveda dajali duška svojim zatrtim čustvom. Izjemoma je bilo 98

dovoljeno pitje vina in marsikdo se je pošteno opil. Hkrati so slavili tudi prehod iz starega v novo leto. Med darili so bili tudi simboli Sonca, voščene sveče (sigillária), to je bil čas, ko postaja svetloba z vsakim dnem daljša, noč pa vse krajša. Danes lahko to povežemo s praznovanjem božiča in novega leta. Satúrn v bistvu simbolizira svobodo. Žrtvovanja so potekala na grški način z nepokrito glavo (svečenik-žrtvovalec je imel v Rimu glavo pokrito s togo). Rimljani, ki so trdili, da je kult prišel iz Grčije in so ga enačili z grškim bogom Krónosom (tudi žrl svoje, komaj rojene otroke), Zévsovim očetom in tako je postal simbol »Zlate dobe«. V Rimu ga je sprejel bog Jan (Ianus) in to je bilo obdobje blaginje in izjemnega razcveta mesta. Naučil je ljudi pridelovati vino, obdelovati polja in prinesel jim je prve zakone. Vedno ga prikazujejo s srpom in koso.

Njegovo svetišče je stalo ob vznožju griča Kapitóla (blizu Foruma) in so ga uporabljali za zakladnico rimskega ljudstva, erárij (aerarium). V njem so bile shranjene tudi tablice zakonika in zapisi odlokov senata. Bil je Ópsin mož (boginja obilja) in Píkusov oče (italski bog poljedelstva).

PROSÊRPINA (Proserpina) je bila prvotna italska boginja zemlje, morda pa tudi personifikacija grške boginje Persêfone in je prav tako postala kraljica podzemlja. Še posebej je varovala klitje rastlin. Bila je družica Dis Patra (»oče bogastva«) ali v grški mitologiji Persêfona, družica boga Plútona, kar je bil eden od vzdevkov grškega boga podzemlja Háda.

BÁKH (Bacchus, Bákchos) rimski bog vina, ki so ga poistovetili z bogom Líberom. Ime je verjetno lídijskega izvora. Že v 6. stoletju pr.n.št. so ga enačili z Bákhom ali z grškim bogom Dionízom. Njemu v čast so prirejali bakhanálije (orgije, divjaški izpadi, razuzdane veselice in popivanje), kjer so častilci pod krinko religije uprizarjali razna hudodelstva. Ob vinskih orgijah je bil normalno tudi bog uživanja in plodnosti. Obredi so bili prenešeni iz Etrúrije in južne Italije v Rim. Senat je bakhanálije z znamenitim odlokom leta 186 pr.n.št. prepovedal.

99

KVIRÍN (Quirinus) je bil prvotno krajevno rimsko božanstvo (morda bog vojne) Sabíncev, ki so še pred ustanovitvijo Rima živeli na griču Kvirinálu. Ko so se združili z Rimom, so med mestne bogove skupaj z Júpitrom in Mársom vključili tudi Kvirína. Njegov praznik kvirinálije so slavili 17. februarja, vendar o obredih ne vemo ničesar. V pozni republiki so ga enačili s pobožanjenim Rómulom. Imel je svojega svečenika flamen Quirinális.

Grki so ga enačili s svojim bogom vojne Áresom. Opisovali so ga tudi kot Mársa, pristojnega za mir in je skrbel za blaginjo skupnosti, torej je bil popolno nasprotje boga vojne. Njegovi svečeniki so se imenovali sálijci. Njegov sin Módij Fábij je ustanovil mesto Kúres, kar v sabinskem jeziku pomeni »kopje«.

VÉSTA je bila starodavna rimska boginja ognjišča, ki je bila enakovredna grški boginji Héstiji. Častili so jo ob vsakem družinskem ognjišču in ker je bil državni kult osnovan na družinskem, so v majhnem okroglem svetišču na rimskem Forumu vzdrževali sveti ogenj na državnem ognjišču.

Ponovno so ogenj prižgali vsako leto 1. marca (staroveški novoletni dan) z drgnjenjem dveh paličic drugo ob drugo (opravila ponavadi najvišja svečenica Vésta), ostali del leta pa so zanj skrbele svečenice, vestálke (v začetku naj bi bilo to ognjišče rimskega kralja, vestalke pa njegove hčere), izbrana nedolžna dekleta, ki so morale služiti nedolžne do 30 let. V svetišču je bila tudi državna zakladnica (erárij ali penus), kjer so shranjevali svete predmete, kakor paládij (Palládion, kipec grške boginje Aténe, ki so ga prinesli iz Tróje) in pepel za parílije (praznik v čast bogu čred in pastirjev Pálesu, ki so ga slavili 21. avgusta na rojstni dan Rima). Parílije so bile namenjene čiščenju ovčjih ograd, ki so jih nato okrasili z zelenjem in ob kresu sežigali žveplo, da je dim očistil ovce. V zakladnico so imele vstop le vestálke in vrhovni svečenik (póntifex maximus). Častili so jo tudi Grki in Trójanci.

Vsako leto 9. junija so na Véstin praznik, »vestálije«, odprli svetišče poročenim ženskam, ki so vanj stopile bose in nosile v dar preproste jedi. To je bil tudi pekovski praznik , ko so osle oprostili vleke pri mlinih in jih okrasili s kitami cvetja in pečenimi kolački. Hramsvetišče je bilo odprto do 15. junija, ki je bil na koledarju označen kot Q(uando) St(ercus) D(elatum) F(as) ali navaden delovnik, »ko je bila umazanija zakonito odstranjena«.

SOL je bil staro sabínsko božanstvo in rimski bog Sonca, ki je ustrezal grškemu bogu Héliju. V začetku se je imenoval Sol Indiges, kar je poosebljena dnevna svetloba in toplota, brez katerih ni življenja in zemlja ne more roditi. Pod rimskim cesarjem Elagábalom (Heliogabal; 218 – 222) je bil sončni bog iz Emêse prikazan v obliki fetiša (predmet, ki mu pripisujejo čarovne ali nadnaravne sile: črni meteorit) in je z imenom Sol Invictus (»nepremagljivi sončni bog«) postal začasno najvišje rimsko božanstvo. Cesar Avrelijan (270 – 275) je ustvaril nov kult »nepremagljivega boga« (Sol Invictus), kot vrhovnega varuha cesarja in cesarstva ali ob Mítru (spopad dobrega in zla), ki je postal državni kult. Vedno so ga povezovali z Luno, ki je simbolizirala ciklus letnih časov.

100

VIKTÓRIJA (Victoria) je bila rimska boginja zmage, ki so jo izenačevali z grško Níke. Svetišče je imela na Pálatinu in ga je postavil junak Paláns (Enêjev zaveznik v bojih z Rutulci, plemenom na obali Lácija, ki so po tem izginili iz zgodovine). Največkrat je upodobljena z zmagovalnim vencem v rokah in nad glavo zmagovalca (boga Júpitra). Kult je nastal v 4. ali 3. stoletju pr.n.št. in konzul Avgúst ji je dal leta 29 pr.n.št. postaviti oltar v senatu. Od Avgústa naprej sta bila simbola rimske oblasti nad tujimi ozemlji ali zmag nad tujimi ljudstvi Viktórija Romána in Viktórija Avgústa.

FORTÚNA ali FÓRS FORTÚNA je bila italska boginja, prvotno kot »prinašalka« plodnosti (ferre: »prinesti«, nositi) in ker so jo enačili z grško boginjo Tíhe, je postala boginja naključja in sreče. Je eno najstarejših božanstev, saj je njen kult vpeljal v Rim kralj Sérvij Túlij in je imela svetišče na Govejem trgu (Forum Boárium), tudi »živinski trg«. Častili so jo v Ánciju, v Prénestu pa je imela svoje preročišče. Njen praznik, 24. junij, je bil v Rimu zelo priljubljen in k njenemu svetišču ob reki Tíberi (2 km iz mesta) so se zgrinjale množice ljudi, tudi sužnji, da bi prisostvovali žrtvovanju pridelkov (in dugega), ki so jih darovali ljudje, da bi jim prinašala srečo ali vsaj določeno vrsto sreče.

ÓPS je bila rimska boginja obilja, ki je imela slovesnosti opálije 19. avgusta in opikonzívije 25. avgusta. Obe praznovanji sta bili blizu konzuálijam v čast Konzu (Consus, »skladiščnik«), bogu kašč, ki je bil v avgustu in decembru povezan z žetvijo in jesensko setvijo. Ker je bila decembrska slovesnost blizu saturnálijam (17. do 19. december), so jo povezovali s Satúrnom, in ker je ta istoveten grškemu Krónosu, so jo enačili z njegovo ženo Réo. Imela je majhno svetišče v Régiji, stari kraljevi palači, kjer so prirejali njen obred žetve. Udeležili so se ga lahko le vrhovni svečenik (póntifex maximus) in vestálke, kot kralj in njegove hčere (kako shranjujejo državni pridelek).

MÁJA (Maîa) je bila manj znana italska boginja, ki so jo povezovali z rastjo živih bitij in verjetno je iz njenega imena izšlo tudi ime za mesec maj. Praznovanje so povezovali z Vulkánom in Merkúrjem, ki mu je vsakega 1. maja žrtvoval flamen volcanális (»Vulkanov svečenik«).

101

ÉPONA (»velika kobila«) je latinsko ime kéltske boginje in varuhinja konj, mul in na splošno vprežne živine. V začetku je bila predstavljena v živalski podobi (kobila), v rimski dobi pa jahaje na konju ali sede med dvema konjema. Pod grško-rimskim vplivom je dobila človeško podobo.

MARMÓGIO je bil verjetno kéltski bog vojne in boja.

LÍBER je bil italski bog plodnosti, ki so ga že v 6./5. stoletju pr.n.št. enačili z grškim bogom Dionízom in rimskim Bákhom, čeprav verjetno ni imel nič opraviti z vinom. V Rimu ni imel svetišča, na Aventínu pa je imela svetišče njegova ženska polovica Líbera skupaj s Cêrero (svetišče trojici bogov: Cêrera – Líber Pater – Líbera). Njegova praznovanja liberálije so potekale 17. marca. Na njegov praznik so dečke proglasili za može in oblekli v moške toge. Rimljani so njegovo ime povezovali s »Svobodo« (Líbertas).

LÍBERA je bila ženska različica boga Líbera.

JUVÉNTAS (Iuventas) je bila rimska boginja mladosti, ki so jo enačili z grško Hébo.

TERMÍN (Terminus) je bil rimski prabog mejá na zemlji, ki so ga poznali že Sabínci, Ligúrci in Etruščáni. Júpiter je razmejeval prostor na nebu, Términus pa je delil prostor na zemlji. Predstavljal ga je že en sam mejnik (mejni kamen ali poljedelski mejnik), ki so mu na piramidalni kamen kasneje dodali še človeško glavo. Bil je brez rok in brez nog in se ni mogel premikati ter je tako trdno in nespremenljivo zaznamoval meje zemljišča. Njegov obred (terminálije) so praznovali 23. februarja in je vključeval darovanje ter skupno pojedino zemljiških posestnikov, katerih posesti so mejile druga na drugo. Kamen – mejnik – terminus je stal v svetišču Júpitra na Kapitólu, po izročilu še preden je bilo svetišče zgrajeno. Kamen je stal znotraj svetišča, ki je imelo v strehi odprtino, kakor da bi kamen ostal na prostem.

AVGÚRSTVO (lat. augurium) to je bila umetnost vedeževanja rimskih svečenikov (avgúrov), ki so razbirali znamenja iz ptičjega leta, oglašanja in zobanja zrnja. Oni niso razkrivali prihodnosti, ampak ugotavljali ali bogovi predlagani postopek odobravajo ali ne.

Po diktatorju Súli je kolegij avgúrov štel 15 dosmrtno izvoljenih članov iz najuglednejših rimskih družin. Avgúri so bili edini, ki so smeli »jemati avspícije« (auspicare) ali brati znamenja. Nabolj znan primer je opazovanje »svetih piščancev«, ki so jih vojaki nosili na bojišče, jih tam hranili in če so piščanci jedli zrnje požrešno, da jim je padalo iz kljunov, je bilo to dobro znamenje. Pred pomorsko bitko med Rimljani in Kartažáni pri Drepanu leta 249 pr.n.št., piščanci niso hoteli zobati in jih je kapitan vrgel čez krov rekoč:«Pa naj pijejo!« in Rimljani so to bitko izgubili. Kadar je bilo treba opazovati divje ptice, je avgúr s palico naznačil del neba, ki naj bi ga opazoval (templum – tudi del tal, ki so ga posvetili avgúrom) in ga razdelil na levi, desni, sprednji in zadnji predel. Nato se je postavil z obrazom proti jugu ali vzhodu in tako je pomen ptičjega leta ali krika razlikoval glede na to, iz katere strani je prišel. Odgovorni vojskovodje so smeli nasvet avgúrov zavreči, če jim je bilo tako ljubše.

Omembe vreden primer se je zgodil med 2. punsko vojno. V jutru pred bitko ob Trazimenskem jezeru leta 217 pr.n.št. se konzul Gáj Flamínij ni zmenil za napovedi avgúrov, kar je imelo pogubne posledice. Senator in govornik Cícero, čeprav tudi sam avgúr, je dokazoval lažnivost tega početja.

Mimogrede naj omenim, da so na rimskih nagrobnikih velikokrat upodabljali v frizih »lov na vepra« ali »lov na leva«, kar so nedvomno prikazi v čast bogu Apólonu in junaku Hêrkulu.

102

RIMSKA MITOLOŠKA BITJA in JUNAKI (HEROJI)

FAVN (Faunus) ali SILVÁN (Silvanus, »gozdni«) je bil Píkusov sin, Satúrnov vnuk in oče Látina (najstarejšega kralja Látinov) pred prihodom Enêja. Faunus je drugače italski bog pastirjev, lovec in zavetnik kmetijstva, toraj podeželsko božanstvo. Bil je zaščitnik italskih ljudstev in je prvi naznanil Enêjev prihod. Povezan je bil z luperkálijami, pastirskimi slovesnostmi, ki so se odvijale vsako leto 15. februarja, verjetno v zvezi z odganjanjem volkov (lupi) od čred. Častilci so se zbirali ob Luperkálu, votlini na Pálatinu, kjer naj bi Rómula in Rema dojila volkulja. Tu so lúperki – svečeniki žrtvovali koze in psa, dva mladeniča plemenitega rodu pa namazali s krvjo žrtev, kar je pomenilo simbolično očiščenje pastirjev. Nato so njuni goli telesi odeli v kože žrtvovanih koz, del pa so jih razrezali v jermene, ki sta jih mladeniča vzela in tekla po ulicah prvotnega Rima (Róma Quadrata je bila prva naselbina na griču Pálatinu) in z jermeni tepla vse na svoji poti, posebno pa ženske, ki so se udarcem celo nastavljale, da bi postale plodne. Obred se je ohranil vse do krščanstva in so ga zatrli šele leta 494 n.št.

Drugi favnov praznik so častili (predvsem praznik lova) 5. decembra z veselimi slavji na deželi (kmetijska območja). Zaradi pošastnih podob in grozljivih krikov v gozdovih, so ga upodabljali kot pošast s kozjimi kopiti in rogovi. Enačili so ga z arkádskim bogom Pánom in grškimi sátiri, vendar je bil favn prijazen in naklonjen ljudem. Imel je v oblati plodnost vsega rastlinskega sveta. Bil je zasidran v blaginji in razcvetu Rima in prerokoval je le ponoči. Tisti, ki ga je prišel vprašat za nasvet, je moral zaspati na pregrinjalu iz kozje kože in sprejemati prerokbe v obliki strašnih sanj. Favn je užival v naravi in v družbi nímf.

Njegova žena, prerokinja Favna je bila zaščitnica žensk in so jo istovetili z boginjo Bona Dea. Hérkulu je rodila sina, kralja Latína. Ta dobra boginja je bila tako skromna, da ni nikoli zapustila svojih prostorov in tako ni poznala nobenega moškega, razen svojega moža.

Svetišče je imela na griču Aventínu. V skupini so bili razposajeno spremstvo boga Bákha.

FÚRIJE (Furiae) ali DIRE (Dirae) so bile starorimske boginje maščevanja; v prenesenem pomenu razjarjene ženske. V rimski mitologiji so hčere Teme in Noči. Ni dokazov, da bi imele kdaj svoj kult v Italiji.

VESTÁLKE (virgines Vestáles) so bile device, ki naj bi bile v začetku hčere zgodnjih rimskih kraljev in zadolžene, da se noč in dan izmenjujejo pri vzdrževanju ognja na državnem ognjišču v Véstinem svetišču. Nastavitev vestálk je verjetno zapovedal kralj Núma in so bile potomke patricijskih družin, deklice med 6. in 10. letom. V začetku so bile štiri (kasneje šest), izbral pa jih je vrhovni svečenik (póntifex maximus).

Služiti so morale 30 let, vendar so ostale Vésti (glavni svečenici) zveste 103

vse do konca svojih dni. Prebivale so v Véstinem atriju (Atrium Véstae) vzhodno od rimskega Foruma (Forum Romanum), kjer so še danes vidni ostanki iz dobe cesarstva, odkrili pa so tudi temelje iz dobe republike. V svetišču so pripravljale tudi slano pogačo (mola salsa) za razne praznike, v varstvo pa so jim bili zaupani številni sveti predmeti: paládij (kipec grške boginje Paláde Aténe, ki so jo Rimljani enačili z boginjo Minêrvo) in pepel za parílije (praznik v čast bogu čred in pastirjev Pálesu, 21. avgusta, ko so praznovali tudi rojstni dan Rima in takrat so ob obrednem očiščevanju pastirjev in čred zažigali žveplo, katerega dim je bilo očiščevalno sredstvo, pastirji pa so se umili z roso in skakali čez kresni ogenj). Če je vestálkam ogenj ugasnil, so jih lahko prebičali; morale so ostati neoskrunjene (nedolžne), v nasprotnem so jih lahko tudi žive pokopali. Tak dogodek se je zgodil v času cesarja Domicijána (81 – 96). Oblečene so bile v lanena oblačila starinskega kroja in so bile zelo spoštovane in upoštevane, ker so se zavzemale za ljudi v stiski.

PÁRKE (Parcae) so bile tri sestre: Nóna ali Chlótho, Dékuma in Mórta, ki so jih Rimljani enačili z grškimi mójrami ((hčere Zévsa in Témide ali Noči; stare predice ali boginje usode). Imenovali so jih tudi Tria Fata (»tri usode«), od katerih je bila prva zadolžena za prezgodnji porod, druga za donošeni porod in tretja za mrtvorojenost. Prvotno so bile verjetno boginje rojstva. Nedvomno pa se je njihovo predenje začelo ali pa tudi zaključilo v trenutku rojstva, se nadaljevalo skozi vse življenje in končalo, ko je zmanjkalo niti na preslici. Takrat je zadnja od sester s škarjami prerezala nitko življenja in nastopila je smrt. Ljudje so se jim najraje umikali (če bi bilo to le mogoče).

GRÁCIJE (Gratiae): so poosebljale milino, čar in lepoto ter lepšajo življenje; so Zévsove hčere (grške Hárite ali Chárites) in spremljevalke Múz.

FLÓRA je bila italska boginja cvetja in pomladi. Imela je svojega svečenika (flamen floralis), svetišče pa je dobila šele leta 238 pr.n.št. blizu Velikega cirkusa (Circus Maximus – hipodrom), kjer so aprila prirejali vesela in razuzdana praznovanja, ki so dosegla vrhunec 1. maja. Njen praznik se imenuje florálije.

Legendi: Pesnik Ovídij jo je istovetil z grško Hlórido, ki se je zaradi Zéfirovega (Zéphyros; zahodni veter in mož boginje mavrice Íride) zasledovanja spremenila v Flóro in izdihnila cvetje, ki se je razširilo po vsej deželi.

Hlórida je bila Amfíonova in Níobina hči, ki je ubežala Apolonovemu pokolu Niobinih hčera, vendar je imela zaradi prestanega strahu mrtvaško bledo polt.

104

BELÓNA (Bellona; stara oblika imena Deullona) je bila rimska boginja vojne, ki so jo imeli za Mársovo ženo ali sestro. Ni imela ne praznika in ne svečenika. Prvo svetišče ji je posvetil Ápij Klávdij Slepi v bojih z Etruščáni. Postavil ga je na Mársovem polju blizu Flaminíjevega cirkusa in ker je bilo izven rimske mestne meje (pomêrija; pomerium je bil pas zemlje, ki je označeval mejo zunaj, pa tudi znotraj mestnega zidu), ga je senat uporabljal za sprejem tujih odposlancev in vračajočih se vojskovodij ob triumfu. Tukaj je stal tudi steber, ki je simboliziral sovražnikovo mejo, preko katere je feciál (fetiales je bil kolegij dosmrtno izbranih svečenikov iz uglednih rimskih družin in eden izmed njih je kopje zalučal na košček zemlje on Belóninem svetišču, ki so ga določili za sovražno ozemlje) vrgel sulico, kadar je bila napovedana vojna. Grška inačica za Belóno je bila boginja Énio.

ÁMOR (starolat. Amós; »ljubezen«), tudi KUPÍDO (Cupido; »poželenje«) je bil rimski deški bog ljubezni, sin Vénere in Vulkána (oblika grškega Érosa). Upodobljen je s perutnicami, lokom in polnim tokom puščic in je bolj literarni kajor kultni lik.

Priljubljen je bil pri rimskih pesnikih kot simbol ljubezni in posmrtnega življenja in jih vidimo kasneje v cerkvah kot krilati angelčki ali kerubi. V Vergílijevi Enêidi mu Vénera ukaže naj zamenja Askánija in v Didóni vzbudi ljubezen do Enêja.

Pojavljajo se tudi na starih krstah kot simbol posmrtnega življenja.

PÁLES je bil bog čred in pastirjev, podobno kot pri Grkih Pán, ki je bil po Váronu (Horácijev prijatelj) moškega, po Ovídiju in Vergíliju pa ženskega spola. Njegov praznik (21. avgust) se je imenoval parílije.

KÁSTOR in PÓLUKS (Castor in Pollux) sta bila Ledina dvojčka in brata trójanske Hélene. V Rimu so čaščenje Kástorja in Póluksa uvedli že v zgodnji dobi, vendar je bil Kástor bolj priljubljen. Njunemu svetišču v Rimu (predvsem Kástorju) se je zaobljubil diktator Ávlus Postúmij v bitki med Rimljani in Latíni leta 496 pr. n. št. pri jezeru Regíl (Regíllus). Takrat sta se dvojčka bojevala na čelu rimske armade in novico o zmagi prinesla v Rim, saj so ju videli, ko sta napajala konja pri Jutúrninem ribniku (Lácus Iutúrnae) na rimskem Forumu. Na tem mestu so jima poleg Véstinega postavili svetišče.

Zgodba: Cícero (rimski govornik) pripoveduje, da je Publij Vatínij (Publius Vatinius; ded slavnega tribuna) obvestil senat, da je srečal 105

dvojico mladeničev na belih konjih, ki sta mu povedala, da so tistega dne (leta 168 pr. n. št.) ujeli Perzêja Makedonskega, nakar so ju vrgli v ječo. Sli so nato njune izjave potrdili in rimski vitezi (ordo equester ali kasneje vir egregius) so v dvojčkih videli svoja osebna zaščitnika.

LÁRI (Lares) so bili duhovi in varuhi naselbin ter zemlje (numen je bila božanska sila, pa tudi bog, saj glagol nuere pomeni »kimati« in bog s kimanjem nakazuje svojo voljo).

Poznajo različne láre, kot so lári »z razpotij« (Láres compitales), ki so jih častili ob januarskih poljedelskih slovesnostih – kompitálijah. Na razpotjih, kjer so se stikale meje treh ali štirih kmetij, so postavili oltarček, ki je bil odprt na vse štiri strani, da je imel lár dober pregled in je bdel nad vsemi kmetijami. Ob prazniku so na oltar obesili plug in po eno volneno lutko za vsakega svobodnjaka v hiši ter volneno žogo za vsakega sužnja. S tem so klicali láre, da bi jim »dali dober pridelek in vino« in da so družinskega lára (Lár familiaris) kasneje v svoje domove vpeljali tudi kmečki sužnji. Le-ti so bili dobri in radodarni, če so z njimi spoštljivo ravnali. Gospodar doma jim je med molitvijo prinesel venec in dejal: »Naj nam bo to prebivališče vir dobrote, blagoslova, veselja in sreče.« V klasičnem obdobju so bili duhovi varuhi, ki so skrbeli za hišo in dom in so jih častili ob domačem ognjišču ob kalendah, nonah in idah v vsakem mesecu. Slavili so jih tudi ob porokah. Vsaka hiša je imela v kotu atrija postavljen oltar larárij (larárium), kjer so bile majhne podobe lárov. Družinski lári so bili podobni mestnim zaščitnikom (Láres praestites), ki so imeli svetišče na začetku Svete ceste (via Sacra) in kjer je med njihovimi podobami stal kip psa, simbol njihovega zvestega varuštva. Lára so prikazovali kot dečka, ki ju spremlja pes. V kasnejših časih so lare enačili z Dioskúroma (dvojčka Kástor in Póluks; »Zévsova sinova«).

Legenda: Júpiter je bil zaljubljen v nímfo Jutúrno, vendar mu je vedno ušla. Bog je poklical na pomoč druge nímfe, ki so privolile, vendar se ni odzvala le Lára in je vse povedala Junóni. Jezni Júpiter je Lári izpulil jezik, jo izročil Merkúrju, da jo je odpeljal v pekel. Med potjo jo je Merkúr posilil in rodila je dvojčka Lára, pravi Ovidíj.

MÁNI (Manes) so bili tudi duhovi umrlih in bogovi podzemnega sveta, ki so jih imenovali tudi »dobrotljivi« (starolatinsko: mánus je »dober«). Ker gre za skupno božanskost so jih častili kot Dis manibus (»božji Máni«) na ferálijah (Feralia, »komemoracija mrtvih«) 21. februarja, na zadnji dan parentálij (Parentalia je bil praznik mrtvih, ki je trajal od 13. do 21. februarja), ko so mrtvim v grobnice prinesli hrano, lemúrijah in rozálijah. Na praznik rozálij v maju ali juniju so grobove prekrili z vrtnicami in vijolicami. Ime mánes so razširili tudi na podzemne bogove (di inferi): Dísa, Órka, Hékata in Prozêrpina. Rimljani so bili prepričani, da je kult mánov ustanovil Núma Pompílij.

Parentálije (Parentalia) so bili prazniki mrtvih, ki so bili pridržani za zasebne žalne slovesnosti ob družinskih grobovih. V tem času od 13. do 21. februarja državniki niso nosili službenih insignij, svetišča so bila zaprta in poroke prepovedane. Nekateri dnevi so se imenovali comitiáles ali dnevi, ko so bili javni shodi dovoljeni). Takoj po parentálijah, 22. februarja, so praznovali karístije, to je bil družinski shod in čaščenje družinskega lára (kar familiaris) in s tem potrditev vezi med mrtvimi in živimi družinskimi člani.

Ker so mrtve pokopavali vsakega v svoj grob, je veljalo, da ima vsak mrlič svojega duha in čeprav v množinski obliki (mánes), je beseda zaznamovala posameznega duha. V začetku so bili grobovi posvečeni vsem mrtvim skupaj ali dis mánibus sacrum (»posvečeno božanskim mrtvim«), v času cesarstva pa so dodali še ime mrtvega človeka (na vrhu nagrobniku sta bili črki D in M, kar pomeni Dis Mánibus) in tako bi bil pomen »posvečeno božanskemu duhu tega in tega pokojnika«. Mánom so darovali tudi ob suši, ko so prek kamnite plošče nad jamo za žrtvovanje svečeniki zlivali vodo in klicali dež.

106

PENÁTI (Penates) so bili po rimskem verovanju »bogovi, ki stanujejo v omari v kašči« (pénus, »zaloge«). Na splošno so bili zaščitniki rimskih ognjišč, družine in države. Njihove podobe so bile v atriju vsake hiše in skupaj z lári so bili zaščitniki doma. Obstajajo tudi državni penáti (penates publici), zaščitniki Rima, katerih kult je bil povezan z Véstinim svetiščem. Vergílij pravi, da je kult iz Tróje prinesel Enêj in da je penáte imela tudi sovražna Kartágina. Čaščenje pánatov in lárov je bilo vezano tudi na družinsko kosilo, saj so del jedi za bogove vrgli v plamen družinskega ognjišča, na mizi pa je bila vedno solnica in manjši darovi prvih pridelkov. Ob vrnitvi s poti je član družine najprej pozdravil penáte, nato šele žive člane družine in popotno palico obesil ob božje podobe. Častili so jih v posebnih hišnih kapelicah (larárijih ali penetralia sacra). Kult Véste in državnih penatov so v Rim prenesli iz Lavínija in Álbe Lónge, ki sta bili predhodnici Rima. Tako so rimski konzuli pred nastopom službe žrtvovali Vésti in penátom v Lavíniju. V Rimu je majhno svetišče penátov obnovil Oktaviján. V njem sta bila kipa Kástorja in Póluksa (Dioskúrov), ki so ju častili kot državna penáta. Drugim lárom niso postavljali kipov, njihovi simboli so bili v skrivnem delu Véstinega svetišča (Pénus Véstae). Imenovali so jih tudi Veliki bogovi (Dii mágni) in jih istovetili s samotráškimi Velikimi bogovi, ki so jih prenesli z otoka Samotráke (v Egejskem morju južno od Trákije) v Trójo, od tam pa jih je Enêj prenesel v Italijo.

LEMÚRI tudi LÁRVE (Lemures, Larvae) so bili zli duhovi umrlih, ki so se vsako leto 9., 11. in 13. maja vračali na svoje domove in plašili žive. Najstrašnejši med njimi so bili tisti, ki so umrli mladi in s tem nosili s seboj neko zamero. Da bi jih odgnali, so v tem času slavili praznik lemúrije (Lemúria).

Legenda: po pesniku Ovídiju naj bi vsak prebivalec odgnal duhove po svoje. Opolnoči je vstal in bos obhodil hišo, med hojo pa izpljunil devet črnih bóbov (krmna rastlina sorodna fižolu) za hrano duhovom in s tem je odkupil še živeče člane družine, ki bi jih sicer duhovi ogrožali. Po opravilu še drugih obredov je odgnal duhove od hiše.

FÁVSTUL (Faustulus) je bil po rimski legendi pastir, ki je našel Rómula in Rema v volkuljinem brlogu in ju je nato vzgojila njegova žena Áka Laréntija (Acca Larentia, -ina).

GENIJ (genius »roditelj«) je bil človekov duh varuh, ki mu omogoča spočeti otroke.

Njegovo območje je bila zakonska postelja (lectus genialis). Vsaka družina je imala svojega hišnega genija na rojstni dan hišnega gospodarja (pater familias ali »družinski oče«). Bili so dvojniki stvari, bitij in dogodkov. Njegov simbol je bila hišna kača. Prepričani so bili, da imajo lahko tudi kraji in celo mestni svet svojega genija. Posebno znana sta genius populi Románi (»genij rimskega ljudstva«) in genius urbis Rómae (»genij mesta Rima«). V cesarskih časih je prišlo tudi do čaščenja kulta cesarjevega genija. Obstajali so sami po sebi, nejasna in nenavadna bitja, ki so bili nepredvidljivi in bolje se jim je bilo ukloniti, kakor upreti. Poleg genijev rek, potokov, drevja, poti in morij, so bili tudi tisti, ki so upravljali z dogodki (vojnami, lovom, zmagami). Rimljani so imeli tudi genija zakonske postelje, ki je domu daroval plodnost in genija jedilnice, ki je bdel nad hrano. Žrtvovali so celo božjim genijem: Mársov in Júpitrov genij, kar je preseglo samo pokornost bogu.

Ni verjetno, da bi imela beseda genij isti značaj kakor danes, ki označuje izjemne umske sposobnosti človeka, ali pa prevladujoči duh nekega naroda, dobe ali jezika. Pri ženskah ima enako funkcijo duha Iuno (Junóna).

FASTI se je imenoval stari rimski koledar, ki je zaznamoval dneve, v katerih je bilo dovoljeno ali pa prepovedano opravljati sodne in javne posle (dies fasti in nefasti). Kasneje so dodali še sezname konzulov (fasti consulares), svečenikov (fasti sacerdotales) in zabeležke o triumfih. Izdal jih je leta 304 pr.n.št. edil Gnej Flávij (Gnaeus Flavius).

107

EKÓRNA Aecorna, Aecurna, Aequorna) je bilo krajevno božanstvo v rimski Emóni.

Mogoče je bilo to v povezavi z »vodnatim« barjanskim območjem (aequor).

ESKULÁP (Aesculapius) je latinska oblika imena grškega boga zdravilstva Asklépija. Bil je sin Apólona in smrtne Korónide (hčere tesálskega kralja Flégija). Njegov kult so prenesli v Rim leta 293 pr.n.št. iz slovitega svetišča v Epidávru v Argólidi, potem ko so Rimljani zaradi resne kužne bolezni poiskali nasvet v Sibílinskih knjigah (devet knjig Sibílinskih prerokb, vendar jih je šest sežgala; glej Sibíla). Njegovo svetišče z zdraviliščem je stalo na otočku v Tíberi.

Njegov znak je bila kača ovita okrog palice (gož), ki je še danes zdravniški simbol. Razlagajo tudi, da je na palico navit medicinski črv (»gvinejski črv« - povzročitelj tropske bolezni drakunkuloze, ki je bil dolg do 1 m in se ga da odstraniti, če se ga navije na paličico).

HÊRKUL (Hercules) je bila latinska prikrojitev grškega junaka Hêrakleja. Verjetno je njegov kult prvi, ki so ga prinesli naseljenci iz Velike Grčije (Magna Graecia). Njegov Veliki oltar (Ára Maxima) je stal na Govejem trgu (Forum Boárium), kjer so ga častili kot boga zmage in trgovske podjetnosti. Za njegov kult so več generacij skrbeli patricijski družini Poticiji in Pinariji, rod (gens) Fábijev pa je od njega izviral. Mit o Hêrkulu in Kákusu (Vulkánov sin in ogenj bruhajoča pošast) je rimskega izvora in so si ga izmislili, da bi opravičili njegov oltar na Govejem forumu.

108

SIBÍLA (Síbylle) je ime, ki so ga Grki in Rimljani dajali razlićnim prerokinjam v grškem in rimskem svetu. Najstarejša je bila Herófila, ki je pred vojno prerokovala trójanski kraljici Hékabi. Znana je bila tudi pod imenom eritréjska Sibíla (doma iz Eritréje v Mali Aziji).

Prerokovale s v ekstatičnem stanju, »ko jih je imel v oblasti bog« (Apólon), ki je govoril skozi njihova usta (délfska Pítija). Prerokbe so zapisovali in zbirali izreke. V Aténah so tako zbirko prerokb (v času tirana Pejzístrata jih je v 6. stoletju pr.n.št. čuval Aténec Onomáktit) hranili na Akrópoli.

Najslavnejša Sibíla v antiki je bila Sibíla iz Kúm v Kampániji, ki jo je obiskal Enêj. Votlina, v kateri je prebivala še vedno obstaja. Njene prerokbe so bile napisane na palmovih listih.

Legenda: pravi, da je zadnjemu rimskemu kralju Tarkvíniju Supérbu za visoko ceno ponudila devet knjig prerokb. Ko je ponudbo odklonil je tri knjige sežgala in mu preostale ponudila po isti ceni in ko je zopet odlonil, je sežgala še tri ter mu preostale tri le prodala po začetni ceni. Kralj je te Sibílinke knjige (gr. Sibýlleia biblía, lat. Libri Sibyllini) dal v varstvo dvema patricijema.

Kúmski Sibíli je nekoč Apólon ponudil vse, kar si želi, če bi postala njegova ljubica.

Zahtevala je, da bi živela toliko let, kot je zrnc v kupu peska (na tisoče), vendar je pozabila zahtevati, da bi ostala večno mlada. Trimálhion (Trimalchio; osvobojenec, prostaški povzpetnik, pijanec in pretepač, piše Petronij v »Satirikonu«) je pripovedoval, da jo je videl v votlini viseti s stropa in je na vprašanje, kaj hoče, odgovarjala: »Hočem umreti!«; medtem ko grški popotnik in geograf Pavzánij (rojen v Lídiji je deloval okrog leta 160 n. št.) pa pravi, da so v Kúmah kazali žaro, v kateri naj bi bile Sibíline kosti.

Kakorkoli že, te knjige so v zgodnjem rimskem obdobju res obstajale. V njih niso bili le nasveti za prihodnjost, ampak tudi, kako potolažiti srd bogov v času velikih nesreč (potresov, kuge). Hranili so jih v skrinji, v kamniti votlini pod svetiščem Júpitra Kapitólskega. Nekaj zapisov iz teh knjig: leta 496 so v obdobju lakote dobili nasvet, da naj ustanovijo kult Líbera, Líbere in Cérere; ob pojavu slabih znamenj v letu 461 so svetovale določene obrede in svarile pred nemiri; v času kuge leta 433 so svetovale postaviti Apólonovo svetišče. Leta 367 se je število varuhov prerokb povečalo na deset (polovica plebejcev), v 1. stoletju pr.n.št. pa na petnajst (lat. quindecimviri sacris faciundis) z nalogo, da so vprašali za nasvet prerokbe, kadar je to zahteval senat. Ko so bile prerokbe ob požaru v svetišču leta 83 pr.n.št. uničene, so v različne kraje poslali sle, da bi zbrali novo zbirko preroških izrekov, ki jih je nato cesar Avgúst shranil v Apólonovem svetišču na Pálatinu.

Zadnjič so se nanje obrnili leta 363 n.št. Zbirko, ki je bila shranjena v svetišču je vojskovodja cesarjev Teodózija I. in Honórija, Flavij Stilihon (Flavius Stilicho – rimski vojskovodja vandalskega rodu; 365 – 408 je bil na Honórijev ukaz ubit) v 5. stoletju uničil.

Krščanstvo je začelo Sibíle enačiti s starozaveznimi preroki.

109

MÍTRA (Míthras) je bl staro indo-iransko božanstvo svetlobe in resnice, v zoroastrski religiji pa zavetnik dobrega in borec proti zlu, kot Ahura Mazda, temó in zlo pa pooseblja Ahriman. Njegov kult se je v Rimu razširil v drugi polovici 1. stoletja pr.n.št. v obliki misterija, ki je bil namenjen izključno moškim. Skrivnostno obredje je imelo sedem stopenj posvetitve (córax, nýmphus, míles, léo, pérses, heliodrómus, páter) in je vernikom obljubljalo srečno življenje. Kult je pritegnil zlasti vojake-legionarje, trgovce in uradnike (v Petovióni carinike) ter se iz Vzhoda (vojaki in trgovci) razširil po celem rimskem cesarstvu, posebno v večjih mestih in pristaniščih, ne le ob Sredozemlju, ampak tudi v provincah. Upodabljali so ga z bikom, ki ga vleče v votlino, njegovimi simboli (bodalo, lok in puščice) in prijatelji (Kávtes z dvignjeno plamenico, Kavtopátes s spuščeno plamenico, pes in kača). Svetišča (mitréje) so gradili v zemljo (v osnovi trodelno: srednji poglobljeni del in dvignjeni stranski »tribuni«, kjer so verjetno verniki imeli skupen obed po obredu) v umetnih votlinah, vrtačah ali naravnih spodmolih, ki bi naj ponazarjali votlino, kamor je Mítra zvlekel bika (Transitus) in ga žrtvoval.

Tavrobólij (Taurobolium) je bilo obredno ubijanje bikov, kar je bilo del mítrovega, pa tudi kibélinega kulta. Rodil se je iz skale (petrae genetrici) 25. decembra, na dan zimskega solsticija ali sončnega obrata (najdaljša noč in najkrajši dan). Na vrhu skoraj vsakega oltarja so izklesane črke: D(eo) S(oli) I(nvicto) M(itrae), kar je pomenilo: Bogu Sonca, nepremagljivemu Mitri (tudi D.I.M ali samo Invicto Mitrae).

Velikokrat so ga istovetili s Solom (Soncem). Spomin na ta kult je še danes prisoten v tujih jezihih, kot »Sončni dan« ali v angleškem jeziku Sunday ter v nemščini Sonntag.

LUNA je bila rimska boginja meseca (Mesec; gr.

Seléna). Včasih so jo enačili z boginjami rojstva, kot sta Diána in Junóna (Lucína). Žene in otroci so nosili Luno v obliki polmeseca, kot amulet proti zlu in obešali so ta simbol tudi na opravo vprežnih konj.

Luna je danes naravni zemljin satelit.

110

FLAMEN (v lat. prevodu »svečenik« ali »žrtvovalec«) je bil v Rimu svečenik, zadolžen za služenje enemu izmed najstarejših rimskih bogov. Takih svečenikov je bilo po številu 15 in so bili del zbora visokih svečenikov (colegium), vodil jih je vrhovni svečenik (póntifex maximus). Najstarejši in najčastitljivejši svečeniki (maióres) so bili Júpitrov flamen diális, Mársov flamen martiális in Kvirínov flamen quirinális. Izbrani so bili iz vrst patricijev, medtem ko so bili ostali maióres iz vrst plebejcev.

Predlagalo jih je ljudstvo in so bili na tem položaju do smrti. Na glavah so imeli stožčasto pokrivalo iz belega usnja (apex). Največjega spoštovanja je bil deležen flamen diális, ki se je moral držati zapletenega sistema prepovedi in pravil, da se ne bi oskrunil in da bi imel svoje zadolžitve vedno pred očmi. Zapovedano je bilo tudi obnašanje njegove žene.

Prvotno ni smel zasesti nobene od državnih služb, kar pa je s časom prenehalo veljati.

Podeželska mesta (municípiji) so imela tudi svoje svečenike (razvpiti umor Klódija, ko je bil njegov morilec in diktator Tit Anik Mílon (Titus Annius Milo) leta 52 pr.n.št. na poti v Lanúvij, da bi razglasil izvolitev novega svečenika). Ko so se lahko vladarji proglašali za božanstva – prvi tak je bil Julij Cézar leta 42 pr. n. št. (po smrti leta 44 pr. n. št.) – so v Rimu in po provincah določali svečenike, ki so nadzirali njihovo čaščenje.

TULIJÁN (Tullianum) je bila v Rimu podzemna celica ob vznožju Kapitóla, kjer so v ječi izvrševali smrtne kazni. Tukaj so usmrtili večino državnih ujetnikov in med njimi Jugúrto, Katilínove pajdaše in princa ter kralja galskega plemena Arvernov Vercingétoriksa.

NAVMAHÍJA (naumachía) je bila igrana pomorska bitka v areni amfiteatra, ki so jo poplavili z vodo ali pa so se bitke odvijale v posebej narejenih umetnih jezerih. Takšne igre so bile priljubljeno razvedrilo Rimljanov. Prvi je tak boj pipravil Julij Cézar leta 46 pr. n. št. na umetnem jezeru na Mársovem polju, kjer je posnemal bitko med Tirénci in Egipčáni.

Cesar Avgúst je na umetnem jezeru na desnem bregu reke Tíbere leta 2 pr. n. št. uprizoril bitko pri Salamíni. Leta 52 je cesar Klávdij pripravil na Fucínskem jezeru (v Sámniju) spopad ladjevij s po 12 trierami med Sicílijanci in Ródošani. V teh bitkah so se borili vojni ujetniki in obsojeni zločinci do smrti, če jim cesar ni prizanesel.

AMBARVÁLIJE (Ambarvalia, »procesija okrog polj«) so bila vsakoletna slovesna očiščevanja polj na rimskem ozemlju (ager Románus). Okrog starih rimskih meja so vodili žrtvene živali. Svinje, drobnico in govedo (suovetavrílije), ki so jih žrtvovali na posebnih mestih. Ta obred je verjetno istoveten z darovanjem Dei Dii v mesecu maju, ki so ga opravljali arválski bratje (fratres arváles je bil najstarejši svečeniški kolegij v Rimu, ki je štel 12 dosmrtno izbranih članov najuglednejših senatorskih rodbin, vključujoč tudi cesarja) in prosili za rodovitnost. Njihova pesem (carmen arvále) se je ohranila na napisu iz leta 218 n. št., izvira pa iz 6. ali 5. stol. pr. n. št., kar je najstarejši ohranjeni primer latinskega pesništva.

FASCES so bili svežnji šibja ali butare s sekiro v sredini, povezane z rdečimi trakovi, ki so jih na ramah nosili liktorji (lictor; državni sluga, spremljevalec rimskih uradnikov in nekaterih svečenikov), kateri so imeli pravico uradnika, ki so lahko ljudi zapirali, jih privedli pred sodišče in v začetku celo usmrtiti. Običaj je bil verjetno etruščánskega izvora in v času kraljev je bila v sredini vsakega svežnja sekira, kar je dalo kralju pravico bičanja in celo usmrtitve, v zgodnji republiki pa so bile sekire dovoljene samo za diktatorje. Fasces so ovenčali ob triumfu in zmagi vojskovodje in so ga za svoj simbol sprejeli tudi italijanski fašisti. ÓRK (Orcus) je bil v rimski religiji sinonim za Plútona (boga podzemlja, ki so ga predstavljali kot slepega starca), ki je bil simbol smrti. Tudi ime za rimsko podzemlje.

111

AVATARJI so bili preoblikovalci, ki so se lahko preobrazili v druga živa bitja (Zevs v laboda – z Ledo ali bika – z Evropo, …) in podobno moč so imeli tudi rimski bogovi.

BARBAR (bárbaros, »tujec«) je beseda, ki jo je v pridevniški obliki prvi uporabil Homêr za opis jezika Kárijcev iz Male Azije, čeprav se ne služi s to besedo. Kasneje se je to ime uporabljalo za vse negrško govoreče ljudi, posebno za Perzijce, ker je njihov vzpon pričel ogrožati grško svobodo v 5. stoletju pr. n. št. To ime je opisovalo vse ljudi, ki so živeli izven meja grških pólisov, pa če so govorili grško ali ne. Barbari so veljali za necivilizirane, bojazljive, krute, izdajalske ljudi; pač ljudi, ki se ne znajo obvladati. Grki so gledali na svet, kakor da na njem živijo Grki z vsemi vrlinami in barbari z vsemi njihovimi pregrehami.

Nekateri intelektualci (Demókrit – filozof iz Abdére v Trákiji; Evrípid – aténski pesnik) so nasprotno poudarjali naravno enakost med ljudmi. Eratósten (285 – 194 pr. n. št.; učenjak iz Kiréne in »vseved«) je nasprotoval delitvi suhe zemlje na tri celine in pravi, da bi morali biti ljudje razdeljeni na dobre in slabe in ne na Grke in barbare, kajti mnogo Grkov je slabih in mnogo barbarov civiliziranih (Indijcev in Arijcev), kot so Rimljani in Kartažáni. Rimljani so besedi »barbar« dali splošen pomen in so jo uporabljali za vse, ki niso bili Grki ali Rimljani. In prav barbarski vdori prek rimskih meja (limes) v 4. in 5. stoletju so pripeljali zloma rimskega cesarstva.

KOLOSÊJ (Colosseum) je bil od 8. stoletja n. št. dalje znani Flavijski (Vespazijánov) amfiteater. Ime prihaja od orjaškega kipa (kólos) cesarja Nérona, ki je stal v bližini.

Postavljen je bil ob vznožju griča Eskvilína, vzhodno od rimskega Foruma. Zgrajen je bil v obliki elipse, visok 48,5 m, arena pa je bila dolga 85,7 m in široka 53 m ter je sprejel okrog 50.000 ljudi. Graditi ga je začel cesar Vespaziján, dokončala pa njegova sinova Tit in Domiciján in Tit ga je leta 80 slovesno odprl. V njem so prirejali gladiatorske igre (tudi z živalmi), če so pa areno napolnili z vodo tudi za prave pomorske bitke (navmahíje). V ta namen je služil vse do 6. stoletja.

112

DODATEK

ETRUŠČÁNI (Etrusci): Grki so jih imenovali Tirénci (Tyrrhenoi), latinsko govoreči pa Tusci, Etrúski ali Lýdiji. Bili so predrimsko ljudstvo v osrednji Italiji in v davnih časih glavni tekmeci Rima, v boju za oblast. Njihova civilizacija je nastala okrog leta 700 pr.n.št. in se je verjetno razvila z združitvijo úmbro-sabélske skupine Itálikov iz zgodnje železnodobne vilanove kulture in ljudstva, ki je pripotovalo iz vzhodnoegejskega območja (Lémnos). Sami so se imenovali Raséni. Živeli so v politični zvezi (skupnosti) samostojnih mest (12 mestnih državic) in so na višku moči okrog let 620 – 500 pr.n.št. vladali imperiju, ki je segal od reke Pád na severu do Kampánije na jugu, vključno z zgodnjim Rimom. Edini tekmeci v Sredozemlju so jim bili Kartažáni. Ni naključje zato, da so bili trije rimski kralji Tarkvínij Prisk (616 – 579 pr.n.št.), Sérvij Túlij (579 – 534 pr.n.št.) in Tarkvínij Supêrbus – Ošabni (534 – 509 pr.n.št.) etruščánskega rodu. Po izgonu Tarkvínijcev iz Rima ob koncu 6. stoletja pr.n.št., Etruščáni počasi izgubljajo svoja južna ozemlja in okrog leta 504 pr.n.št. doživijo znameniti poraz pri Aríciji, verjetno pa so že prej predali svoje dežele na severu prodirajočim Kéltom, ki so prodrli do Rima (kéltski princ Bren: »Viae Victis« ali »Gorje premaganim!«) in ga (razen Kapitóla) požgali (po porazu ob reki Áliji leta 387 pr.n.št.).

Vodilno vlogo na Apeninskem polotoku so Etruščáni imeli do vzpona Rima v 4. in 3. stoletju pr.n.št. Glavno mesto je bila Volsínija (danes Orvieto v Umbriji).

Kartažáni so bili leta 474 pr.n.št. poraženi pri Kúmah od združenega kúmsko - sirakúškega ladjevja pod vodstvom sirakúškega tirana Hiérona I. in s tem izgubili premoč v Sredozemlju. Do konca 3. stoletja pr.n.št. pa se je Rim polastil že vse Etrúrije. Dokončno jih je podredil rimski diktator Súla (82 – 79) ter jih romaniziral.

Izvor Etruščánov je bila tema ugibanja že sredi 1. stoletja n.št. (cesar Klávdij je napisal njihovo zgodovino, ki pa se ni ohranila). Grški zgodovinopisec Heródot je domneval, da so se naselili iz maloazijske Lídije v 9. stoletju pr.n.št., drugi (z Dionízijem iz Halikarnása) pa so jih imeli za prvotne prebivalce Italije. Bogato okrašene in opremljene grobnice kažejo na grške in vzhodnjaške vplive, kar je podobno z etruščánsko religijo in astrologijo. Na tisoče napisov (več kot 10.000), zvečine epitáfov, je izdelanih v grškem alfabetu, nastalih od 7. stoletja pr.n.št. do obdobja cesarja Avgústa. Njihov jezik ni bil indoevropski, niti povezan s kako drugo jezikovno skupino in do danes skorajda ni raziskan. Poznamo jih po njihovih grobnicah, oblikovanih kot hiše, ki so nastajale v času od 7. stoletja pr.n.št. dalje in so veličastno okrašene s freskami pokojnikov pri njihovih vsakdanjih opravilih ali s kipi, ki se zdijo kot živi (predvsem portreti pokojnikov).

Bronasta kipa Volkulja iz Kapitóla in Hímera iz Arezza sta etruščánska. Njihovo življenje je uravnaval Zakonik verskih običajev (Etrúsca disciplina). Posebej so sloveli po veščini vedeževanja, ki je temeljilo na opazovanju drobovja, zlasti jeter žrtvovanih živali (haruspex je bila razlaga volje bogov iz drobovja žrtvovanih živali – exta s pomočjo čudežnih znamenj – monstra in bliskov – fulgura; zadnji dve kategoriji sta bili predvsem svarilo, poslano od bogov). V arhitekturi so Rimljanom in kasnejšim generacijam dali tempelj bogov, átrij, lok ali obok, zasnovo cest in kanalizacijo. Poleg tega so Rimljani od njih prevzeli sistem osebnih imen (ime, rodbinsko ime, priimek), sistem števil, gladiatorske boje, cirkuške arene, gledališke igre; pri državnih ustanovah pa liktorje, triumf in uradna znamenja plemstva (sella curulis – kurulski uradni sedež, zaklopni stol brez naslona in obložen s slonovino, toga praetexta – škrlatno obrobljena toga).

Etruščánski vrhovni bog je bil Tínija in skupaj z Úni in Menêrvo so bili »božja trojica«, ki je varovala mesto. Zanimiva sta bila še: bog vojne Laran (Márs) in bog vina Fufluns (Bákhus). Najdaljši ohranjen etruščánski napis hrani arheološki muzej v Zagrebu, ki je na povojih egipčanske mumije: LIBER LINTEUS ZAGRABIENSIS (malo dvomim!).

113

Znana najdišča etruščánske kulture so v Chiusi, Cerveteri, Tarquinia, i. dr. (grobišča, gomile in grobovi v skalnih stenah - tufu in v njih stenske slike ter keramični in bronasti izdelki.

V Sloveniji imamo manjše število bronastih izdelkov iz njihovih delavnic, bolj opazen pa je njihov kulturni vpliv.

AMAZÓNKE (Amazónes) so bile legendarno ljudstvo bojevnic, za katere so Grki domnevali, da so živele v herojski dobi. Njihova dežela je bila oddaljena na robu zunanjega sveta, nekje na Kavkazu in v Mali Aziji ob reki Termodontu, kjer so ustanovile mesto Temiskiro. Nastopajo ob grških junakih vse od Aleksándra Velikega, ki naj bi srečal njihovo kraljico ob indijski meji. Njihovo ime naj bi pomenilo »ženske brez dojk« in prihaja iz izročila o običaju, da so si odrezale desno dojko, da jih ne bi motilo pri uporabi orožja. Vedno so bile na konjih in so se ukvarjale le z lovom in bojevanjem ter bile okrutne. Ob določenem času (le enkrat na leto)so se družile z moškimi iz sosednjih plemen, da so zaplodili potomstvo. Po rojstvu otrok so vzgajale samo svoje hčere. Pesnik Homêr jih omenja kot zaveznice Trójancev in tako je Ahíl ubil njihovo kraljico Pentezilejo, nastopajo pa tudi v Hêraklejevih junaških delih in v mitu o Tezêju. Po izgonu iz Atén so odšle v Líkijo, kjer jih je premagal tudi Belerofónt.

ITÁLIKI so bila zahodnoindoevropejska plemena, ki so od leta 1200 pr.n.št. vpadla na Apeninski polotok. Ob velikih jezikovnih razlikah sta izstopali dve večji in močnejši skupini. Latíno-Falíski, ki so vpadli po letu 1200 pr. n. št. in se naselili v dolini Tíbere in v Kampániji. Apenine in Toskano pa so v 10. stoletju pr.n.št. naselili Úmbro-Sabélci (tudi Ósko-Úmbrijci), med katerimi so pomembna plemena: Úmbri, Ékvi, Vólski, Sabínci, Mársi in Sabéli. Óski so naselili južno Italijo, Samníti pa Abruce, ki jih je leta 82 pr.n.št. vojskovodja Súla porazil (pri Pórta Collina) in skoraj izkoreninil.

K Itálikom so sodili tudi Ilíri pomešani z Japígi v Apúliji, ki so prispeli in se naselili najpozneje v 8. stoletju pr.n.št. ter Véneti, ki so se naselili severovzhodno od Adiže.

Italiki so bili živinorejci in kmetje s sprva nizko kulturno ravnijo.

LATÍNI so bili italsko ljudstvo, eno od plemen Itálikov in nekakšna mešanica indoevropejskih zavojevalcev in prvotnega prebivalstva, ki so se v 12. stoletju pr.n.št. (v zgodnji železni dobi) naselili na jugu spodnjega dela reke Tíbere in to med grško kulturo Velike Grčije na jugu in etruščánsko kulturo Etrúrije na severu. To ozemlje je po njih dobilo tudi ime Lácij (Latium) in Latíni so se že zgodaj povezali proti rimskemu osvajanju v Latínsko zvezo mest. Živeli so v zahodni Italiji on gori Albán (20 km južno od Rima), med Apenini in Tirenskim morjem. Počasi se je Lácij razširil do Tíbere na severu in pristanišča Sinuese na jugu (Sinuesse, severno od reke Volturnus). V 6. stoletju pr.n.št. so bili podrejeni Etruščánom in leta 493 sklenili prvo pogodbo o zavezništvu z Rimom. V latínski vojni med letoma 340 – 338 so Latínsko zvezo mest Rimljani razbili in Latíni so postopoma (še posebno po letu 89 pr.n.št.) dobili rimsko državljanstvo.

ILÍRI (Illyrii) so bila indoevropejska ljudstva, ki so zavzela območje vzhodno od Jadranskega morja, ob meji med Epírom in Makedonijo. Po grškem mitu naj bi bil njihov 114

praoče Ilírij (Illýrios), sin Kiklópa Poliféma in nímfe Galatêje. Sodobne raziskave opozarjajo, da je bilo prvotno poselitveno ilírsko območje ob Neretvi in v današnji zahodni Srbiji ter Makedoniji. V grškem in rimskem pisanju je ime kot geografska oznaka tudi za plemena, ki niso bila z Ilíri v sorodu. Povezani so tudi z območjem, kjer so živeli Véneti in Japódi (v Liki in ob srednji Uni). V poročilih o rimskih osvajanjih vzhodne jadranske obale je govora o ilírskem plemenu Ardiájci, ki so prebivali v 3. stoletju pr.n.št. ob spodnjem toku Neretve, Avtariátih v sedanji Bosni, Daórsih v sedanji Hercegovini ter Desidiátih v Bosni, od koder izvirata tudi Bátona (ime pomeni plemenskega poglavarja), vodji delmatskopanonskega upora med letoma 6 – 9. Njihove kulturne skupine so tudi v Albaniji, Črni gori in dalmatinski Hrvatski. Njihove sledi vodijo v bronasto dobo (Glasinac), Noša, oborožitev in preostala kultura dokazujejo povezavo s spodnjeitalsko Apúlijo. Za etnične in jezikovne potomce se štejejo Albánci V 19. stoletju je tradicija Ilírov vplivala na poimenovanje: Ilírskih provinc, Ilírskega kraljestva in ilírizma.

Ilírik (Illyricum) je bilo v antiki območje naseljeno z Ilíri med Savo in obalo Jadranskega morja. Grške kolonije na obali in bližnjih otokih so se leta 229 pr.n.št. združile in zatekle v varstvo Rima proti ropanju na morju (piratstvo) ilírske kraljice Tévte, ki je Ilíre združila. V 2. stoletju pr.n.št. se je začelo rimsko osvajanje, ki se je končalo leta 168 pr.n.št. Julij Cézar je Ilíre vključil v provinco, vendar sta šele cesarja Avgúst (leta 35 – 33 pr.n.št.) in Tibêrij (leta 9 n.št.) deželo dokončno pokorila. Ilírik je bil razdeljen med provinci Panónijo in Dalmác(t)ijo. V 3. in 4. stoletju je bil domovina več cesarjev (Avreliján, Diokleciján, Konstáncij).

VÉNETI je bilo ime več ljudstev starega sveta, morda pa je to ime za srednjezahodne Indoevropejce. Pojavljali so se na območju od Baltika do Male Azije. V severovzodni Italiji sta bili njihovi središči v mestih Éste in Patávium (Padova). Imajo bogato materialno kulturo, ki jo povezujejo s »kulturo žarnih grobišč« (KŽG) in situlsko umetnostjo.

Razvili so svojo kulturo in posebno različico pisave. Mednje so se po 5. stoletju pr. n. št. naselili Kélti. Od njihovega jezika, ki je soroden óskijsko-úmbrijskemu, latinščini in morda libúrnijskemu narečju, ne poznamo slovnice. Iz več kot 100 napisov v vénetskem jeziku (v latinici in v svoji pisavi, ki so jo povzeli po etrúrski) pa lahko izluščimo okrog 60 splošnih in 300 osebnih imen. Jezik še ni razrešen.

Z njimi so bili v starejši železni dobi morda v sorodu ali kulturno povezani takratni prebivalci naših krajev (Kélti), o čemer pričajo napisi in najdbe v Idriji ob Bači, v Škocjanu, z Vač, Gradišča nad Vintarjevcem, Ženjaka pri Benediktu in Stare Sušice pri Košani.

Pisava je podobna vénetski, jezik pa je drugačen, neznan in tako prebivalci v naših krajih niso identični z Véneti. Véneti so dali ime rimski provinci Hístria, Benetkam (Venézia), pa tudi pokrajinem (Benečija, Beneška Slovenija).

Bili so znani kot odlični rejci konj.

Po vzponu Rima so se začeli opirati nanj, v vojnah z Gálci (leta 225 pr.n.št.) so bili rimski zavezniki, po ustanovitvi kolonije Akvilêje (180 pr.n.št.) pa se je pričela močna in hitra romanizacija ter vključitev v rimsko državo, ki se je končala nekako v prvi polovici 1. stoletja pr.n.št.

Gálski (kéltski) Véneti, ki so se naselili na južni obali današnje Bretánije so imeli središče v Dariorígu Venétoru (Dariorigum Venetorum, danes Vanessa) in so se ukvarjali s trgovanjem prek Rokavskega preliva. Leta 57 pr.n.št. jih je Gaj Julij Cézar podredil Rimu in po neuspelem uporu leta 56 pr. n. št. tudi zasužnjil.

Ime Véneti je tudi sopomenka imenu etnične skupine Véndov. V širšem pomenu je to nemško ime za Slovane, ki so se v dobi preseljevanja ljudstev naselili med Báltikom in Jadranskim morjem. Od tod prihaja izraz Vindišar (nem. Windisch), kar je bil splošen, od 19. stoletja naprej pa zaničljiv nemški izraz za Slovence (na Koroškem še danes). Podobno

115

velja tudi za madžarsko poimenovanje prekmurskih in Porábskih Slovencev, ki jih imajo za Vénde. To je sopomenka za stare Vénete, v ožjem pomenu pa nemško ime za Lužiške Srbe.

KÉLTI (gr. Keltoí, lat. Celtae ali Galli) je skupno ime za ljudstva, ki so v predzgodovinskih in zgodovinskih časih (prvič jih omenja grški zgodovinopisec Heródot) prebivala v večini na ozemljih severno od Sredozemlja, od hispanskega polotoka in britanskih otokov na zahodu do Galátije v osrednji Mali Aziji – Anatóliji (Galačáni). Imajo skupen jezik, ki ga razpoznamo iz imen krajev in skupnega umetnostnega sloga. Prevladuje mnenje, da se je najstarejša predkeltska kultura razširila s področja ob zgornji Donavi v bronasti dobi (času kulture žarnih grobišč – KŽG, ki bi bila v srednji Evropi lahko izvirno kéltska) okrog 1200 pr.n.št.

Nasledniki le-teh v srednji Evropi so bila ljudstva železnodobne (halštatske) kulture v obdobju od leta 800 do 450 pr.n.št. (ime po bogatih grobnih pridatkih v 980-ih grobovih iz Hallstatta v Avstriji, ki so bili odkriti leta 1846). Od poznega latenskega obdobja (450 pr.n.št.) do rimskih osvajanj se je kéltska kultura razširila na Britansko otočje (Otoški Kélti – Kaledónci, Pikti), Francijo (Gálci) in dežele Beneluksa (Bélgi), na Iberski polotok (Keltiberi), Švico, v severno Italijo (Cisalpinski Galci in Golaseki) in čez Balkan leta 279 pr.n.št. vse do osrednje Anatólije (Galačáni). Kélti so bili skupno ime za plemena, ki so v tem času živela tudi v Posavini (Skordíski), na ozemlju današnje Slovenije in Avstrije (Tavríski, Kárni, Noričáni), na Dolenjskem (Japúdi), v Posavju (Latobiki), v Istri (Hístri), Međimurju, Prekmurju in na Gradiščanskem (Bóji).

Keltska kultura se je ohranila samo na Irskem, v zahodnih in severnih delih Britanskega otočja (Wales, Škotska, Cornwall in otok Man) in v severni Franciji (Bretanija). V zgodovini jih imenujejo »šest keltskih narodov«. V 6. stoletju n. št. so kontinentalni keltski jeziki izginili iz širše rabe (lokalno so še ostali živi).

Plemena, ki so vdirala prek Rena in se naselila v Gáliji, so Gálci. Plemena, ki so vdirala v Italijo okrog leta 370 pr.n.št. (poraz Rimljanov ob reki Áliji) in leta 390 opustošila Rim (kéltski princ Brénnus), vdrla na Balkan in leta 279 pr.n.št. izropali Délfe ter 278 pr.n.št. prečkala Helespónt, omenjajo kot Kélte ali Galce. Po njih se imenuje tudi Galátija, kjer so še v 5. stoletju n. št. govorili kéltsko. Kélti so ob prvih bojnih pohodih na jug in vzhod ter premikov iz enih selišč v druga, več sto let in vse do rimske okupacije, bistveno sooblikovali velike predele Evrope in ob tem tudi zdajšnje slovensko ozemlje.

Umirajoči Galec Večina rimskih staroselskih imen je v teh krajih v osnovi iz kéltskega besednega zaklada. Severno od Alp so Kélte preplavili Germani, ki so od 3. stoletja pr.n.št. dalje vdirali čez Ren, vse večji pa je bil tudi pritsk Kímbrov in Tevtónov po letu 120 pr.n.št., tako, da so se Kélti umaknili iz ozemlja današnje Češke in južne Nemčije.

V gálskih vojnah (niz bojnih pohodov rimskega prokonzula v provincah Cisalpinski Gáliji in Iliriku Gaja Julija Cézarja proti galskim plemenom med letoma 58 do 50 pr.n.št.), ki so dosegle višek v odločilni bitki pri Aléziji leta 52 pr.n.št., so Rimljani prepričljivo zmagali (Vercingétoriks). Rimska republika je zasedla celo Gálijo in s tem omogočila Rimu 116

zavarovanje severne meje na Renu. Vojskovodja Gaj Julij Cézar se je v teh vojnah v glavnem opiral na 4 legije: 7. in 8. legijo, 9. Špansko in 10. legijo. Te dogodke je Julij Cézar opisal v knjigi »Commentarii de bello Gallico«.

Na posameznih plemenskih območjih so se v 2. stoletju pr.n.št. gradila osrednja utrjena naselja – óppidum, nikoli pa niso ustvarili trdnejše plemenske skupnosti ali svoje samostojne države (plemenski prepiri).

Imeli so zelo razvito poljedelstvo in obrt. Poznali so lončarsko vreteno in stružnico. Bili so strokovnjaki pri pridelavi in obdelavi železa, pridobivanju soli, predelavi stekla in emajliranju (latenska kultura). Trgovali so s kmetijskimi pridelki in železom, pa tudi s soljo. V religiji so se prepletali čarovništvo, mitološko izročilo in od sredozemskih razvitih kultur prevzete predstave. V pozni dobi so božanstva že upodabljali v človeški podobi (Épona, Kérnum, Belén s kladivom, kult matron), ki so bila pogosto v živalski podobi (konj, merjasec, jelen). Kulti so potekali v »svetih gajih« na štirikotnih z nasipi omejenih prostorih. Vodili so jih druídi, ki so tudi prerokovali, skrbeli za praznični koledar in sodelovali pri sojenju ter recitirali junaške epe. Ob prodiranju ob Savi in Donavi so se Kélti na Balkanu pomešali z Ilíri, okrog leta 300 pr.n.št. so poselili vzhodne Alpe, Podravje, Posavje, Savinjsko dolino in Dolenjsko – to so bili Tavríski, proti katerim so Rimljani leta 129 pr.n.št. poslali kazensko ekspedicijo. Na Koroškem je bilo središče Noričánov v Nóreji (Noreia). Njihovo kraljestvo Nórik si je Rim dokončno podvrgel šele leta 15 pr.n.št.

Potomci Kéltov še danes živijo v Walesu, Cornwalu, na Irskem, Škotskem, otoku Mánu in na polotoku Bretanji v Franciji.

Njihov jezik je najbolj znana zahodna veja indoevropskih jezikov, ki je najbližja itálskim jezikom. Danes živi le še otoška kéltščina (1. galski jezik: irski jezik, škotski jezik, manski jezik; 2. britanski jezik: kimrijski ali valižanski ali valeški jezik, kornijski jezik, je izumrl, pa se ponovno razvija in bretonski jezik). Danes govori kéltski jezik še okrog 3 milijone ljudi.

Pa še to: Grški zgodovinopisec iz 1. stoletja pr.n.št. Diodor Sicilski (Diodorus Siculus) pravi, da so bile »keltske ženske lepe, vendar so moški raje spali skupaj«.

Spolno svobodo žensk v Britaniji opisuje rimski zgodovinopisec Kasij Dio (Cassius Dio Cocceianus; 150 – 229): cesarici Juliji Avgusti je Argentokoksova žena (Kaledonka), ki se je šalila na račun njenih spolnih odnosov z moškim, dala duhovit odgovor: »Me zadovoljujemo naravne zahteve na mnogo boljši način kot ve Rimljanke, ker se odprto družimo z najboljšimi moškimi, medtem ko ve to počnete skrivoma z največjimi pokvarjenci.« Keltske ženske so bile izjemne bojevnice (Boudika), pogumne in brez strahu pred smrtjo. V grobovih (v Vixu) so našli, v ženskem grobu, poleg ženskega nakita tudi orožje (pa tudi v drugih grobovih).

ITALIJA (Italia): beseda verjetno pomeni »dežela telet« (nedvomno je izpeljanka iz vitellus in pomeni teliček, icek; lat. vitulus pomeni »tele«, pa tudi »junec« ali »žrebe«, na splošno: leto dni star mladič) in so jo v začetku uporabljali za južni del (palec) italijanskega škornja z gorato Lukánijo (danes Kalabrija) ki so jo do leta 400 pr.n.št. naselili Brúti. Do 3. stoletja pr,n,št. je področje zajemalo že celoten italijanski polotok južno od Ligúrije in Cisalpinske Galije in po smrti Julija Cézarja (leta 44 pr.n.št.) tudi Cisalpinsko Galijo.

Na tem prostoru so v času neolita okrog 2000 pr.n.št.) živele razne predindoevropske civilizacije, bronasta doba (1800 do 1300 pr.n.št.) je naznanila prihod indoevropskih osvajalcev; na Sicilíjo in Sardinijo pa prihaja kretska kultura (masivne utrdbe na Sardiniji – nuraghi). Prehod v železno dobo (okrod leta 900 pr.n.št.) je prišlo do stika z egejskim in donavskim prostorom, toje bila vilanovska kultura, južno od Bonónije (Bologne), pa vse do Etrúrije in Lácija. Okrog leta 600 pr.n.št. pride na severovzhodu Italije (med Padom in 117

Alpami) do vzpona Vénetov, severno od Rome so živeli Etruščani, južno od Tíbere pa Latini, ki so postali vodilno ljudstvo v Italiji. Doline južnih Apeninov so poselila plemena Úmbro-Sabélcev (Úmbrijci, Sabínci, Ékvi, Mársi, Vólski in Sámniti ali Sabéli). Vse to so bila, razen Ligúrov in Etruščánov, potomci indoevropskih osvajalcev. Severna narečja so bila úmbrijska, južna pa óskijska. Tako so v 6. stoletju pr.n.št. italski polotok naseljevali: Kélti na severu, južno od njih Etruščáni, Grki na jugu v osrednjem delu pa skupek sorodnih plemen, kot so Úmbrijci, Sabéli, Óski in Látini. Razlika med njimi je bila le v rasi, jeziku in kulturi. V Apeninih in drugih gorskih verigah je živelo utrjeno in skromno gorsko prebivalstvo, na toplem obalnem pasu pa Grki.

Rim je v republikanskem času vsrkal vse prebivalce Apeninskega polotoka, ga zavzel, posebnosti in razlike pa se kažejo predvsem v rimski književnosti.

Rimski bogovi, ki pa ne domujejo »na Triglavu«.

118

PRIMERJAVA med grškimi in rimskimi bogovi (Kdo je kdo?)

Grški:

Rimski:

ZÉVS HÊRA

JÚPITER JUNÓNA (IUNO)

AFRODÍTA

VÉNERA

APÓLON

APÓLO

ÁRES

MÁRS

ARTÉMIDA ATÉNA DÉMETRA

DIÁNA MINÊRVA CÉRERA

HEFÁJST HÊRMES

VULKÁN MERKÚR

HÉSTIJA (»ognjišče«) VÉSTA

POZÊJDON

NEPTÚN

NÍKE (s perutnicami) VIKTÓRIJA HÉLIJ SOL DIONÍZ BÁKHUS PLÚTON HÁD HÊRAKLEJ HÊRKUL

Opis:

kralj bogov, najvišji, bog groma in bliska kraljica bogov, zavetnica žena in poroda; posvečen ji je bil mesec junij boginja lepote, pomladi in ljubezni; v prepiru, katera od boginj je najlepša, je Zévs za razsodnika določil Párisa – trójanskega princa, ki se je odločil za Afrodíto → »trójanska vojna« bog sonca in preroštva, pesništva in zaščitnik lepih umetnosti bog vojne in oče Amazónk, zaščitnik vojakov in plodnosti, rimske države; Rimljani so mu posvetili prvi mesec v letu → marec; bil je oče dvojčkov Rómula in Rema, ki ju je rodila vestalka Réa Sílvia, dojila volkulja, vzredil pastir in Rómul je bil ustanovitelj Rima na sedmerih gričih; posvečeni živali: volk in žolna boginja lova, zaščitnica živali in otrok boginja modrosti in vojne boginja poljedelstva, sadja in žita; plodnosti, rasti, zorenja bog ognja in kovaštva božji sel, bog popotnikov in trgovcev (bogatih); trgovine (merx) boginja ognjišča, simbol doma in družine; starodavna rimska boginja ognjišča → sveti ogenj so vzdrževale vestalke, ki ga je na novo prižgala 1. marca vsako leto Vésta z drgnjenjem palice ob palico; Véstin praznik → vestaliae so praznovali vsako leto 9. junija in do 15. junija je bilo svetišče odprto in »očiščeno umazanije« → »Q(uando) St(ercus) D(elatum) F(as)« bog potresov, vode in morja; povezan s konji→oče prvega konja Pégaza; simbol trizob; Pozêjdonu so žrtvovali bike; Neptúna so častili ob neptunalijah: 23. Julija boginja bitke in zmage bog Sonca, luči in svetlobe bog vina in veselja vladar in bog podzemlja Zévsov in Alkménin sin; najslavnejši grško rimski junak; znan po moči, pogumu, dobroti, sočutju, vzdržljivosti, pa tudi 119

PERSÉFONA SÁTIRI

PROSÊRPINA FÁVN

po poželenjih, požrešnosti in pohoti, ki je po smrti prišel med bogove boginja plodnosti, zemlje in kraljica smrti razposajena bitja, pol ljudje, pol kozli

Mimogrede še naglaševanje grških in rimskih mest: ÁKVE JÁSE, AKVILÉJA. ÁLBA LÓNGA, ATÉNE, CELÊJA, DÉLFI, DÉLOS, EMÓNA, FLÁVIJA SÓLVA, JUÉNA, KIRÉNA (Libija). KOLACIÓNA, KÚME, MIKÉNE, NEVIODÚN, NORÊJA, OLÍMPIJA, PETOVIÓNA, POMPÊJI, RÓMA, SAVÁRIJA, SEGÉSTA, SIRAKÚZE, SPÁRTA, TÉBE, TEÚRNIJA, TRÓJA, VIRÚN, ZÁMA (Nubija).

Vse slike in razpredelnice so pridobljene s pomočjo interneta.

Zapisoval, po literaturi zbiral in primerjal v letih 2011 - 2013.

Ivan Tušek – Pajo Zamenjaj v naslovu spodaj: levo – Greek god, desno – Roman god

Seléna in Endimíon

120

UPORABLJENA LITERATURA

Leksikon ANTIKA, Cankarjeva založba, ljubljana, 1998 (prevod: Oxford University press, M. C. Howatson, 1989).

Arthur COTTERELL, ENCIKLOPEDIJA: MITI IN LEGENDE, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1998 (prevod: The Macmillan Illustrated Encyclopedia of Mytha &Legends, Marshall Publishing, London, 1997).

Iva NOVAK, BOGOVI IN JUNAKI V GRŠKI IN RIMSKI MITOLOGIJI, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2012 (prevod:Bogovi i heroji u grčkoj i rimskoj mitologiji, Mozaik knjiga, Zagreb, 2008).

Gustav SCHALK, PRIPOVEDKE O RIMSKIH BOGOVIH IN JUNAKIH, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1964 (prevedel: Jože Dolenc).

Joël SCHMIDT, SLOVAR GRŠKE IN RIMSKE MITOLOGIJE, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1995 (prevod:Larousse, 1993).

Gustav SCHWAB, NAJLEPŠE ANTIČNE PRIPOVEDKE, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1961 (prevod:Die Schönsten sagen des Klassichen Altertums, prevedel: dr.

Fran Bradač).

Vojtech ZAMAROVSKÝ, JUNACI ANTIĆKIH MITOVA, Leksikon grčke i rimske motologije, Školska knjiga, Zagreb, 1989 (prevod: Bohové a hrdinové antických báji, Praha, 1983).

Georg WESTERMANN, GROßER ATLAS ZUR WELTGESCHICHTE, Braunschweig, 1976.

GROSSER HISTORISCHER WELTATLAS; I. Teil, Vorgeschichte und Altertum; München, 1963.

Ojdíp in Sfinga

Márs in Vénera

121

GRŠKI JUNAKI po abecednem redu in še kaj: Adónis Agénor Aherónt Ahíl Ájak Aktájon Amazónke ARGONÁVTI Askánij Asklépij Astérija Atalánta Atamánt Belerefónt Dájdal in Íkar Devkálion Dioskúra

Héktor Hélena Hêraklej Hesperíde Héstija Hídra Higíja Himenáj Hímera HIPERBORÊJCI Hípnos Hipólit Hipómen Hlórida Hóre Hrizáor ILIÁDA Jázon

Ehídna Ejlejtíja Ejréne Endimíon ENÉIDA Enêj Êreb Erínije (Evmeníde – Semnái) Erizíhton Êros Etéokles Éter Evrópa Évros Ganiméd Gorgóne Gráje Grifóni Haríbda Hárite Harmoníja Háron Harpíje Héba Hékaba Hékata Hekatonhêjri

Kabíri Kádmos Kalípso Kentávri Kêrber Kére (duhovi smrti) Kéto Kliména Kólos (Helij) Laokoónt Laomedónt Léda Léto Levkótea Medêja Menáde Mínos Mójre Múze Narcís Neoptólem Nímfe – Nereíde Níoba

122

Odisêj ODISÊJA Ojdíp Orést Órfej Oríon Pandóra Páris Pégaz Pelêj Perzêj Plejáde Plútos Pont Prótej Sátiri – Siléni Siréne Sízif Skíla Stíks Tántal Télamon Telemáh Tétida Tezêj Tífon Tríton (str. 400, II. del) OLÍMP OLÍMPIJSKA IGRE MÁRATON TERMÓPILE ANESTÊRIJE LAMPADEDRÓMIJE ATÉNE DÉLOS DÉLFI PÓLIS

LAKEDÁJMON

RIMSKI JUNAKI po abecednem redu: Ámor in Kupído Belóna Ekórna Eskuláp Fásti Favni (Silváni) Fávstul Flóra Fúrije (Dire) Genij Grácije Hêrkul Kástor in Póluks Lári Lemúri (Lárve) Lúna Máni Mítra Páles Párke Penáti Sibíla Tuliján Vestálke ÓRK AMBARVÁLIJE AVATARJI FASCES FLAMEN KOLOSÊJ RIM NAVMAHÍJA ITALIJA KDO JE BIL BARBAR?

Hêrkul in Vulkánov sin Kákus

Ptuj, 17. 7. 2013

Pajo

123

DODATEK K GRŠKI IN RIMSKI MITOLOGIJI II. DEL

Za interno uporabo!

Ptuj, 2013 – 2017

124

ŠE NEKAJ BESED O MANJ ZNANIH BOGOVIH, POLBOGOVIH IN JUNAKIH ===============================================================

II. DEL: Dodatek k grški in rimski mitologiji

Stran 124

VSEBINA V II. DELU

125

Grški mitološki svet (bogovi, polbogovi in junaki)

126

Rimski mitološki svet (bogovi, polbogovi in junaki)

228

Pa še to (gore, reke, otoki, mesta, prazniki in vse mogoče)

249

Odnos: Mikéne – Kréta – Knósos

343

Za priboljšek pa še nekaj znanih vojskovodij in cesarjev (glej seznam)

344 - 352

Alegorična božanstva (opis) (Grška: str. 353; Rimska: str. 355)

353

KRATEK SEZNAM VSEBINE v II. DELU po abecednem redu

358

Grški mitološki svet

358

Rimski mitološki svet

375

Pa še to (seznam vsega mogočega)

380 - 395

Za priboljšek (seznam vojskovodij in cesarjev: Hánibal, Scípion Afričan, Scípion Emiliján, Rómul, Gaj Julij Cézar, Avgúst, Tibérij Klávdij, Néron, Tit Flavij Vespaziján, Traján, Mark Avrélij, Mark Valérij Maksimiján mlajši, Septímij Sevér, Mar Avrélij Prob, Konstantin I. Veliki, Teodózij Veliki, Átila)

396

Alegorična božanstva

397

Poenostavitev grškega nastanka sveta ter predolimpijskih in olimpijskih bogov

398

Literatura

399

Dodatek dodatka (Družinsko drevo trojanskih kraljev, Atlás, Orést, Tríton, Larentálije, Kolonizacija) 125

400 - 404

GRŠKI MITOLOŠKI SVET

A ABÁNT (Ábas; lat. Abas) je bil sin árgoškega kralja Linkêja (sin Ajgísta in edini, ki mu je Hipermêstra na poročno noč prizanesla) in Hipermêstre (Dánaova hči), árgoški kralj in Akrizíjev ter Projtov oče. ÁBDER (Ábderos; lat. Abderus) je bil sin boga Hérmesa in prijatelj Hêrakleja, ki je divje konje (hranili so se s človeškim mesom) bistónskega kralja Dioméda čuval, medtem ko se je Hêraklej boril z Diomédom in njegovo vojsko. Hêraklej je Dioméda ubil in ko se je vrnil k ladji, da bi vkrcal konje, je zagledal strašen prizor, saj so konji njegovega prijatelja Ábdera, razkosali in požrli. Pripravil mu je pogreb na mestu, kjer je nastalo mesto Ábdera.

ADIKÍJA (Adikía, »krivica«) je bila boginja krivice in sestra boginje pravice Díke.

ADMÉT (Ádmetos; lat. Admetus) je bil Ferésov sin (kralj Fér v Tesáliji). Ker je Zévs ubil Asklépija (ki je obudil v življenje Hipólita), Apólonovega sina, je le-ta pobil Kiklópe, ki so kovali strele za Zévsa. Zévs ga je za zločin kaznoval tako, da je moral biti leto dni Admétov služabnik. Z njim so lepo ravnali in Apólon je Admétu v zahvalo pomagal pridobiti Alkéstido (Pelióva in Anaksíbijina hči) za ženo. Mójre so na svatbi Apólonu izdale, da bo Admét hitro umrl. Posredoval je Apólon in Mójre so mu obljubile daljše življenje za Adméta, če kdo namesto njega umre. Žrtvovala se je žena Alkéstida (saj zanj nista hotela umreti ne njegov oče in ne njegova mati) in umrla. Kmalu za tem je dvor obiskal Hêraklej, ki ga je Admét lepo pogostil, vendar prikril ženino smrt. Hêraklej je kmalu odkril resnico, stopil za Tánatosom (Smrt), ga pobil na tla, mu odvzel Alkéstido ter jo vrnil možu.

ADRÁST (Ádrastos, Ádrestos; lat. Adrastus) je bil sin Talaósa in Lizímahe ter kralj Árgosa v času, ko sta se v Tébah za kraljestvo prepirala Etéokles in Polinêjk. Zaradi sporov med kraljevskimi družinami je pobegnil v Sikión, kjer je postal kralj in je z Árgosom sklenil mir. Vrnil se je v Árgos in dal svojo sestro Erifilo za ženo Amfiaráju (Árgoški junak in jasnovidec). K njemu sta se zatekla Tídej (sin kalidónskega kralja Ojnêja) in Polinêjk. Polinêjk se je poročil z Adrástovo hčerjo Argêjo, Tídej pa z njeno sestro Deipílo. Da bi jima povrnil kraljestvi, je pripravil vojaški pohod »sedmerice proti Tébam«, vendar je doživel poraz. Pobegnil je na hitrem konju Aríonu (potomcu Pozêjdona in Démetre), nakar je na stara leta vodil (edini preživeli od »sedmerice proti Tébam«) še bojni pohod epigónov (»sinov sedmerice«), uničil Tébe (malo pred trójansko vojno), vendar je na poti domov umrl od žalosti za padlim sinom Ajgialéjem. Nasledil ga je vnuk Dioméd (sin Tídeja in Deipíle).

ADRÁSTIJA (Adrásteia; lat. Adrastea) je bila nímfa, ki je s sestro Ído vzgajala boga Zévsa, ko ga je mati Réa skrila pred očetom Krónosom v votlino na gori Díkta (tudi Ída) sredi Kréte.

AEDÓNA (Aedóne) je bila hči Pándareja in žena tébanskega kralja Zétosa (Antíopina dvojčka s Zévsom: Amfíon in Zétos). Svakinji Níobi je zavidala številne otroke in je sklenila, da jih bo pobila. Po pomoti pa je ubila svojega sina Ítila (ali Ítisa) in za njim je žalovala tako hudo, da jo je Zévs spremenil v slavčka (aedon).

126

AÉLO (Aelló; »viharna sapa«) je bila ena od Harpíj, ki so poosebljale viharne vetrove.

AERÓPA (Aerópe; lat. Aerope) je bila žena krétskega (mikénskega) kralja Atrêja (Pélopsov sin ter Agamémnonova in Menelájeva mati), ki jo je v borbi za prestol zapeljeval Atrêjev brat Tiést. Kralj je vseeno postal Atrêj, Tiésta pa so izgnali.

AÉTLIJ (Aéthlios; lat. Aethlius) je bil brat praočeta Grkov (Epéjcev in Etólcev), Hélena.

Bil je sin Devkáliona (sin Prometêja) in Píre (Pýrra je bila hči Titána Epimetêja in njegove žene Pandóre).

AFÁJA (Aphaía, Aphéia; lat. Aphaia) je bila grška boginja lova in ribolova, ki so jo častili na otoku Ajgína v Sarónskem zalivu (tudi Egína, otok 20 km JZ od Atén) in so jo istovetili s krétsko boginjo Britomártis (glej: pod Britomártis), pogosto pa tudi z boginjo Artémido.

AFARÉJ (Aphareús; lat. Aphareus) je bil kralj Mesénije in sin spártanskega kralja Périjera ter njegove žene Gorgofóne.

AGAMÉMNON (Agamémnon; lat. Agamemnon) je bil Atrêjev sin, Menelájev brat, Klitajmnéstrin mož, kralj v Mikénah ali Árgosu in poveljnik grške vojske v trójanski vojni.

Bil je junaški borec, strasten mož, vendar omahljiv in podvržen malodušju, pa tudi nasilju.

Na poti proti Tróji, je Agamémnonovo ladjevje obtičalo v Ávlidi (Bojótija), vendar je potolažil boginjo Artémido tako, da je žrtvoval svojo hči Ifigénijo ter si tako priskrbel ugodne vetrove. V trenutku žrtvovanja je Ifigénijo rešila Artémida (glej: Agamémnon).

AGAMÉD (Agamédes) in TROFÓNIJ (Trophónios, »hranitelj«) sta bila sinova Ergîna (Ergînos) iz Orhoména (v Bojótiji), ki je živel v Hêraklejevem času. Trofónij je veljal celo za Apólonovega sina. Kot arhitekta sta bila domnevna graditelja Apólonovega svetišča v Délfih ter zakladnice bojótskega kralja Hírieja (ali élidskega kralja Ávgija). Brata sta oropala kraljevsko zakladnico in kralj jima je nastavil past, v katero se je ujel Agaméd. Da ga ne bi prepoznali, mu je Trofónij odsekal glavo, njega pa je pri Labadéji v Bojótiji pogoltnila zemlja. Ob suši v Bojótiji jim je délfsko preročišče naročilo, da naj iščejo nasvet v Trofónijevem svetišču, za katerega niso vedeli. Vendar je eden od iskalcev sledil roju čebel v neko jamo, kjer se mu je prikazal Trofónij in mu dejal, da je zdaj tukaj jamski orakelj. (glej: Trofónij).

AGAPÉNOR je bil poveljnik arkádskih čet proti Tróji v trójanski vojni. Na poti domov je prišel na Cíper, kjer je ustanovil mesto Páfos (ob JZ obali, kjer se je iz morske pene rodila Afrodíta).

AGÁVA (Agaúe; lat. Agaue) je bila hči tébanskega kralja Kádmosa in Pentêjeva mati (sin Ehióna in Agáve).

AGDÍSTIS je bilo frigijsko ime za »veliko boginjo mater«, Kibélo.

AGÉNOR (Agénor; lat. Agenor) je bil sin boga Pozêjdona in Okêanide Líbije ter kralj v feničanskem mestu Sídonu, ki se je proslavil predvsem s svojimi potomci: bil je oče Zévsove ljubice Evrópe, tébanskega kralja Kádmosa, feničánskega kralja Féniksa, kilíkijskega kralja Kílika in tračánskega kralja Finêja.

Starejša razičica tega mita pa pravi, da je bil Agénor Tébanec in sin kralja Féniksa, po katerem je pokrajina z mestom Sídonom dobila ime Fenícija. Drugi Agénor je bil sin

127

arkádijskega (psófidskega) kralja Fegêja in je s svojim bratom Pronójem ubil epigóna Alkméona (glej: Alkmájon; str. 133, II. del in Epigóni; str. 150/151, II. del).

Tretji Agénor je bil sin trójanskega junaka Anténorja, ki se je po porazu trójanske vojske pred ustjem reke Skámandra (Skámandros v Míziji na SZ obali Male Azije), edini postavil po robu prodirajoči grški vojski in Ahílu, da bi ščitil umik Trójancev.

AGEZILÁJ (Agesílaos, 444 – 361 pr.n.št.) je bil od leta 398 pr.n.št. kralj Spárte. Za kralja je bil imenovan pod vplivom spartánskega vojskovodje Lizándra (Lýsandros, umrl 395 pr.n.št.). Bil je šepav, vendar učinkovit mož in zgled spártanskih vrlin, pa čeprav je orakelj svaril pred »šepavo vladavino«. Uspešno se je boril v letih 396/395 pr.n.št. s Perzijci ter premagal leta 394 pr.n.št. še Bojótijo in Aténe, piše grški zgodovinar Ksenofónt.

AGLÁJA (Aglaîa) je bila ena od treh Hárit (še Evfrózina in Talíja), Zévsovih hčera, ki je bila znana po lepoti in ljubkosti in je bila spremljevalka Múz. Po pesniku Héziodu je bila Hefájtova žena.

Aglája je bila tudi hči arkádskega junaka Mantinêja in žena árgoškega kralja Abánta, s katerim je imela sinove Akrízija (Dánain oče) in Prójta.

AGLÁVRA (Agláuros) je bila Kékropsova (prvi aténski kralj) hči, ki ji je boginja Aténa zaupala košaro, v bistvu Erihtónijevo zibelko (Erichthónios, kasnejši kralj Atén je bil Aténin sin, ki ga je rodila iz stegna) ter ji ukazala, da naj je ne odpira. Aglávra in sestri Hérsa ter Pandróza so bile preveč radovedne in so košaro odprle ter zagledale v njej dojenčka s kačjimi nogami. Omračil se jim je um in so se vrgle z Akrópole. V Aglávro je bil zaljubljen bog Áres in rodila mu je hčerko Alkípo, v katero se je zaljubil eden od Pozêjdonovih sinov, Halirótij (Halirrhótios), ki pa ga je Áres iz maščevanja ubil.

AHELÔJ (Akheló(i)os, Ahéloi; lat. Achelous) je bil grški rečni bog, najstarejši (od tri tisoč sinov) Okéanov in Tétijin sin, ki se je spopadel s Hêraklejem, ker mu je Ahelôj zasledoval ženo Dejanêjro in se ob tem spremenil najprej v kačo, nato v bika in končno v reko. Rog, ki ga je Hêraklej biku odlomil, so morske boginje Nereíde (Amfitríta, Tétida,…; vseh je bilo 50) napolnile z raznimi plodovi in to je postal znameniti »rog (iz)obilja« (Cornucopia; kakor rog koze Amaltêje, ki je z mlekom hranila boga Zévsa). Bil naj bi tudi oče Sirén.

Njegovo ime je po značaju (spremenljiv) tudi v poimenovanju kuščarja »kameleona«. Áheloos (Aspropótamos) je druga najdaljša reka v Grčiji (220 km), ki izvira na gori Píndos in se v Pátraškem zalivu izliva v Jonsko morje (glej tudi Áheloos; str. 32, I. del).

AHERÓNT (Achéron) je ena od rek v grškem podzemlju (glej Aherónt; str. 50, I. del).

AIGÉST (Aigéstes), tudi ACÉST (lat. Acestes) je bil kralj Sicílije in sin rečnega boga Krimíza (tudi reka na Sicíliji, blizu katere je leta 339 pr.n.št. vojskovodja Timoleónt iz Korínta porazil Kartažáne; glej: Sirakúze) in njegove žene Trójanke Segéste ali Egéste.

Med postankom na Sicíliji je Krimíz gostil Enêja in njegove tovariše in tisti, ki so na Sicíliji ostali, so ustanovili mesto Segésto (Egésto), ki so jo najprej imenovali Akésta.

AJÁNT VELIKI (Aías Télamonios; lat. Aiax) je bil sin Télamona (kralj otoka Salamíne) in kralj na Salamíni. Imenovali so ga tudi Telamónijec ali Ajánt Veliki in je bil poveljnik Salamíncev pred Trójo, ker se ostareli kralj ni mogel udeležiti trójanske vojne na strani Grkov. Bil je borben, pogumen (sam je odbil napad Trójancev, ki so grozili, da bodo zažgali grško brodovje na obali) in trmast junak, ki se je po Ahílovi smrti z Odisêjem prepiral za junakovo orožje. Orožje je pripadlo Odisêju, Ajánt pa je od užaljenosti znorel (ponoči je poklal čredo ovac, misleč, da ima pred seboj bojevnike in naslednjega dne je bil 128

tarča posmeha) ter se ubil (padel je na svoj lastni meč). Ranil je celo Héktorja. Kljub nasprotovanju poveljnika Menelája, so Ajánta odnesli v grob. Na Salamíni so ga častili s posebnim kultom in mu postavili svetišče.

AJÁNT MALI (Aías Oileús) je bil sin kralja Ojléja in poveljnik Lókrijcev pred Trójo, pa tudi najhitrejši tekač. Pogumnega, vendar nadutega moža so bogovi sovražili, še posebno Aténa. Ko je padla Trója, je za lase zvlekel izpred Aténinega oltarja Príamovo hčer Kasándro, ki se je oklepala kipa Paláde. Za pokoro so morali Lokríjci vse do 2. stoletja pr.n.št. pošijati dve dekleti plemenitega rodu v Aténino svetišče v Tróji, kamor so morale priti neopaženo, drugače bi ju meščani ubili.

AJÉT (Aiétes; lat. Aietes) je bil kralj Kólhide ter sin Hélija in Okéanide Pérze, Medêjin oče in Kírkin brat. Njegovo kraljestvo je ležalo ob črnomorski obali pod Kavkazom, ki so ga Grki spoznali preko Argonávtov (glej: Argonávti; str. 73/74, I. del).

AJGÊJ (Aigeús), tudi EGEJ (lat. Aegeus) je bil sin kralja Pandíona in žene Pílije, kralj v Aténah in Tezêjev oče. V začetku so ga z očetom izgnali iz Atén, nato pa je s pomočjo bratov Nízosa, Palánta in Líkosa, znova prišel na oblast. Ker ni mogel imeti otrok, je skoraj obupal, vendar se je združil z Ájtro, hčerjo kralja Píteja v Trojzénu (mesto na Peloponézu), ki mu je rodila sina Tezêja. V Aténah se je Tezêj ob vrnitvi boril proti 50-im sinovom (bratrancem) Palánta, ki so si prilastili oblast, jih premagal in zopet postavil očeta na prestol. Po zmagi nad Minotávrom se je Tezêj vračal domov, vendar je pozabil zamenjati črna jadra z belimi, kakor je bil dogovorjen z očetom. Ajgêj (Egej) je mislil, da je sin mrtev in se od žalosti vrgel v morje in padel na skale ter umrl. Po njem je dobilo ime Egejsko morje (Aigaîos pélagos). Nekateri ga povezujejo tudi z grško besedo aigis, ki pomeni »vihar« (glej: Tezêj; str. 54/55, I. del).

AJGIALÉJ (Aigialeûs) je bil Adrástov sin in edini od epigónov (sinovi »sedmerice proti Tébam«), ki je bil v pohodu na Tébe ubit.

AJGÍMIJ (Aigimiós) je bil kralj Dóride v Grčiji (pokrajina na jugu Peloponéza, kjer živijo Dórci, katerih začetnik je bil Dóros, sin prednika Hélena). Ajgímij je prosil Hêrakleja za pomoč proti Lapítom (grško pleme na severu Tesálije). Hêraklej je za nagrado dobil zatoćišče v Dóridi, kjer so se kasneje naselili Heraklídi (otroci Hêraklejevih potomcev).

Tako so se tri dorska plemena poimenovala po Ajgímijevih sinovih Dimántu in Pamfílu ter Hêraklejevem sinu z Dejanêjro, Hílosu.

AJGÍNA (Aígina) je bila hči rečnega boga Ázopa in nímfe, ki jo je Zévs odnesel na otok Egína (lat. Aegina), kjer je z njim imela sina Ájaka.

Egína je otok v Sarónskem zalivu, okrog 20 km JZ od Atén, ki so ga okrog leta 1100 pr.n.št. zasedli Dórci in na njem uvedli dórsko narečje in običaje. V 7. stoletju pr.n.št. pa je prišla pod oblast árgoškega tirana Fájdona ter se izredno trgovsko razvila in imela v 5. stoletju mornarico, ki ji ni bilo para v Grčiji.

AJGÍPT (Aígyptos), je bil Dánaosov brat in sin egíptovskega kralja Bélosa (sin Pozêjdona in Okéanide Líbije ali Evrínome).

AJGÍST, tudi EGÍST (Aígisthos) je bil sin Tiésta in njegove hčere Pelopêje. Mati ga je ob rojstvu zavrgla, vzgojili so ga pastirji in ko je mikénski kralj Atrêj (njegov stric) zvedel za fanta, je poslal ponj in ga vzgajal kot lastnega sina. Ko je Ajgíst odrasel, ga je stric poslal, da bi ubil očeta Tiésta, ki pa ga je prepoznal in skupaj sta skovala načrt za Atrêjevo smrt.

129

1) ÁJSA (Aísa, »Usoda«; glej: Alegorična božanstva, str. 353). ÁJSAK (Aísakos), tudi ÉSAK (lat. Aesacus) je bil sin trójanskega kralja Príama in nímfe Aleksíreje. Zaljubljen je bil v nímfo Hespêrijo, ki je živela na obronkih gore Íde. Ob neki priliki jo je videl, kako si je na soncu sušila lase in nímfa je pred njim zbežala, stopila na strupeno kačo in po nekaj korakih umrla. Ker je zakrivil njeno smrt, je skočil z visoke skale v morje, toda boginja Tétija ga je rešila tako, da ga je spremenila v ptico, ki nenehno pada z višine v morje, se potaplja in se znova dvigne iz morja. Ptici danes rečemo ponirek. ÁJTRA (Aíthra) je bila hči Píteja (kralj v Trójzenu na Peloponézu), Egéjeva žena in mati aténskega kralja Tezêja (glej: Ajgêj; str. 129, II. del). ÁJZON (Aíson) je bil sin tesálskega kralja Kretêja in Tíro ter oče junaka Jázona. Bil je zakoniti kralj Jólkosa v Tesáliji, vendar mu je prestol prevzel polbrat Pélias, ki je bil sin boga Pozêjdona in Tíro (hči élidskega kralja Salmonêja).

AKADÉM (Akádemos; lat. Academus) je bil aténski heroj, ki mu je bil v Aténah posvečen oljčni gaj s svetiščem in prva gimnazija, imenovana Akademíja (Akadémeia, lat.

Academia). Pokazal naj bi Kástorju in Polidévku, kje je aténski kralj Tezêj zaprl njuno sestro Héleno, ki so jo ob pomoči lapítskega kralja Pejrítoosa (Peiríthoos) ugrabili v Spárti.

AKAMÁNT (Akamás; lat. Acamas) je bil Fájdrin in Tezêjev sin ter brat Demofónta, ki so ga Grki poslali k Trójancem zahtevat Héleno, ki jo je ugrabil Páris. Med pogajanji je Akamánt zapeljal Laódiko, eno od Príamovih hčera, ki ji je bilo všeč njegovo dvorjenje.

Bil je eden od osmih junakov, ki so se skrili v trójanskem konju.

Drugi Akamánt je bil Anténorjev in Téanin sin, ki je sodeloval v trójanski vojni in je v vojni padel v dvoboju s krétskim vojskovodjem Meriónom(Meriónes).

Tretji Akamánt je bil Tračan na strani Grkov v trójanski vojni in ga je ubil Ajánt.

AKARNÁN (Akarnán; lat. Acarnan) je bil Alkmájonov in Kalírojin (hči rečnega boga Ahelója) sin, ki je skupaj z bratom Amfotérjem maščeval očetovo smrt in sta ubila arkádskega kralja Fegêja (oče Arsínoe, žene Alkmájona) ter njegova sinova.

AKÁST (Ákastos; lat Acastus) je bil sin jolkóškega kralja Péliasa in njegove žene Anaksíbije ter Alkéstin (žena kralja Admêta) brat. Bil je kralj Jolkósa po očetu, ki si je prestol prisvojil proti bratu Jázonu. Proti očetovi volji je odšel na avanturo z Argonávti.

AKÓNTIJ (Akóntios) je bil lep mladenič, vendar nižjega stanu, ki se je ob Artémidinem prazniku odpravil na Délos. Po poti je srečal lepo Aténko Kidípo, plemenitega rodu in da bi se lahko z njo poročil, se je domislil zvijače. Na jabolko je zapisal: »Pri Artémidinem svetišču prisegam, da se bom poročila z Akóntijem« in ji jabolko vrgel k nogam.

Radovedna Kidípa je glasno prebrala zapis in ko se je zavedla, kaj pomeni, je bilo že prepozno. Artémida ni priznala neveljavnosti prisege in Kidípa se je trikrat zaročila, vendar nikoli z Akóntijem in zato jo je Artémida udarila z boleznijo. Oče je vprašal délfsko preročišče, ki mu je razkrilo resnico. Ob vrnitvi je oče prosilcu ponudil hčerkino roko.

AKRÍZIJ (Akrísios; lat. Acrisius) je bil sin árgoškega kralja Abánta (sin Linkêja in Hipermêstre) in Dánain oče. Po drugi verziji pa je bil sin rečnega boga in prvega árgoškega kralja Ínaha. Imel je hčer Dánajo, v katero se je zaljubil Zévs. Akríziju je bilo prerokovano, da ga bo ubil hčerin sin in Dánajo je zato zaprl v bronast stolp (ali v 130

podzemno ječo), da je ni mogel doseči noben moški. Toda k njej se je spustil Zévs v obliki zlatega dežja in rodila mu je sina Perzéja. Akrízij je oba zaprl v veliko skrinjo in ju prepustil morskim valovom. Skrinjo so valovi odnesli do otoka Sérifa (Sériphos), kjer ju je vzel v zaščito Díktis, brat otoškega kralja Polidékta. Perzêj se je po mnogih letih vrnil v Árgos, od koder je Akrízij sicer zbežal, ni pa se izmaknil usodi in tako je na svečanih igrah v mestu bil le gledalec, vendar ga je po nesreči smrtno zadel disk, ki ga je vrgel Perzêj.

Prójt je bil Akrízijev brat, dvojček.

AKTÁJON (Aktaíon; lat. Actaeon) je bil strasten lovec in je v kitájronskih gozdovih (na gori Kitájron je bila votlina nímf) vstopil v votlino, kjer je zalotil deviško boginjo lova Artémido pri kópanju. Ko so ga zagledale nímfe, ki so pripravljale kopel za Artémido, so pričele vreščati in boginja ga je za kazen, ker jo je videl golo, spremenila v jelena. Nedolgo zatem so mu prišli na sled njegovi lastni lovski psi, ki niso slutili, da je v jelena spremenjen njihov gospodar. Napadli so ga, zgrizli ter raztrgali na koščke. To je bila zelo kruta kazen, ki mu jo je namenila boginja. ÁKTOR je bil Pátroklov ded, kralj v Férah, kjer je sprejel in očistil Pelêja po umoru Ájakovega sina Fókosa.

ALÁSTOR (Alástor; lat. Alastor) je bil Nelêjev (sin boga Pozêjdona in Tíro ter kralj Pilosa, kraljestvo na Peloponézu) sin, ki ga je kakor ostale Nelêjeve sinove ubil Hêraklej, razen Néstorja (lik kralja Pílosa in državnika, ki je dočakal visoko starost ter ohranil duševno in telesno moč).

Alástora srečamo tudi kot demona maščevanja, ki nastopa v vlogi »maščevalca« za zločin.

Povzdignil ga je grški traged in pesnik Ájshil (Aischýlos, 525 – 456 pr.n.št.).

ALEKSÁNDER (Aleksándros; lat. Alexander) iz Fér v Tesáliji je bil Jázonov nečak, naslednik in tiran v Férah v letih 369 do 358 pr.n.št. Nasprotovala so mu vsa tesálska mesta, razen Atén. Ko ga je premagala tébanska vojska, je postal njihov zaveznik. Ob piratskem pohodu nad Aténce leta 362 je opustošil pristanišče Pirêj. Leta 358 pr.n.št. so ga ubili ženini bratje.

Aleksánder je bil častni pridevek trójanskega kraljeviča Párisa, ki pomeni »zaščitnik móž«.

Najbolj znan pa je Aleksánder Makedonski Veliki (356 – 323 pr.n.št.), eden največjih vojskovodij in osvajalcev starega veka (glej: Aleksánder Makedonski; VSL, 1997, str. 79).

ALÉKTA (Alékto; lat. Alecto) je najbolj neutrudljiva Erínija (boginja kaznovanja, ki je maščevala krivice še posebej, če so bili prizadeti sorodniki), boginja maščevanja in prekletstva.

ALÉT (Alétes; lat. Aletes) je bil sin Ajgísta in Klitajmnéstre (žena mikénskega kralja Agamémnona) ter mikénski kralj (uzurpator – samozvanec) po odhodu Orésta na čiščenje (za uboj matere Klitajmnéstre) v daljnjo Tavrído (danes Krim) in po smrti kralja Agamémnona. Z njim se končuje serija umorov, ki so pretresali mesto Mikéne. Orést ga je s pomočjo Piláda ubil (glej: Pélops, str. 205 in Orést, str. 401, II. del).

ALFÉJ (Alpheiós; lat. Alpheus) je bil rečni bog, po katerem se imenuje reka v Élidi na Peloponézu. Posebej se je proslavil s svojimi ljubezenskimi prigodami z nímfo Arétuzo, ki je spremljala boginjo Artémido.

ALFEZIBÓJA (Alphesíboia), tudi ARSÍNOA (Arsinóe) je bila hči kralja Fegêja v Arkádiji in prva Alkmájonova žena.

131

ALGÁVRA je bila ena od treh hčera prvega aténskega kralja Kékropsa.

ALKÁJ (Alkaîos; tudi Alkêj; lat. Alcaeus) je bil Perzêjev in Andrómidin sin, tiríntski kralj ter Amfítrionov oče. Alkáj je imel brata Elektríona, ki ga je po nesreči ubil Amfítrion.

ALKÁTOOS (Alkáthoos) je bil Pélopsov in Hipodamêjin sin in se je oženil z Megájrino hčero Evájhmo potem, ko je na gori Kitájron ubil strašnega leva. Prevzel je Onhéstov prestol v Bojótiji in obnovil obzidje Mégare (porušili Kréčani) in pozidal eno od mestnih trdnjav. Ob tem mu je pomagal Apólon, ki je na kamen položil liro in zato le-ta zazveni, če po kamnu udariš.

ALKÊJD (Alkeídes, tudi »Alkájev potomec«) je ime, s katerim so označevali Hêrakleja, katerega smrtni oče Amfitrion, ki je bil sin tiríntskega kralja Alkája in žene Astidamêje.

ALKÉSTIDA (Álkestis; lat. Alcestis) je bila Péliasova (kralj Jolkósa) in Anaksibíjina (Anaksibía je bila hči mikénskega kralja Atréja) hči in žena kralja Fér v Tesáliji, Adméta.

Oče jo je obljubil tistemu snubcu, ki bo v voz vpregel leva in merjasca ter se z njim peljal.

S pomočjo boga Apólona je to uspelo Admétu. Kasneje je Alkéstida zanj prostovoljno umrla, vendar jo je iz Háda rešil Hêraklej, ker je njena vdanost možu tako zelo ganila kraljico podzemlja, Perzéfono.

Po drugi legendi pa jo je rešil zopet Hêraklej, ki je v rokoborskem dvoboju premagal Tánatosa (Smrt).

ALKÍDAS je bil spartánski mornariški vojskovodja na začetku peloponéške vojne (vojna med Spárto in Aténami; 431 – 404 pr.n.št.).

ALKÍNOOS (Alkínoos; lat. Alcinous) je bil kralj Fajákov, ki so živeli na otoku Shêrija, kamor je naplavilo Odisêja. Bil je oče Navzíkae, ki je ob igri z žogo Odisêja našla na obali.

Oče je Odisêja gostil in mu dal čudežno ladjo, s katero se je varno vrnil domov na Ítako.

ALKÍONA (Alkyóne; lat. Alcyone) je bila Ájolova (tudi Éol, bog vetrov) in Enarétina hči ter žena tráškega kralja Kéiksa, ter mati Fosfórjevega (tudi Eosfór) in Éosinega (»zvezda Danica«) sina. Z možem sta bila spremenjena v ptici, ona v vodomca, on pa v čigro ali belega morskega vrana. On se je v viharnem morju utopil in njena velika žalost (skočila je v morje in z možem utonila) je prepričala bogove, da so ju znova združili. V antiki »vodomčevi dnevi« pomenijo štirinajst dni mirnega vremena okrog zimskega solsticija, ki ga je Ájol (Éol, bog vetra) poslal v času, ko vodomci valijo.

Alkíona se imenuje tudi ena od sedmih Plejád (sedem hčera Gigánta Atlánta in Okéanide Plejóne). Vanjo se je zaljubil Pozêjdon in z njim je imela številno potomstvo.

ALKIONÉJ (Alkyoneús; lat. Alcyoneus) je bil najmočnejši Gigánt matere Gáje in krvi skopljenega Urána (Nebo). Bil je vodja upora Gigántov proti olímpijskim bogovom. V boju ni zapuščal rta Paléne (Palléna je zahodni rt Halkídike), ker je bil v rojstnem kraju zaradi matere Gáje, nesmrten. Hêraklej, ki je prišel na pomoč bogovom, ga je ustrelil s puščico, vendar se je Alkionéj dvignil še močnejši. Nato ga je Hêraklej zgrabil, vrgel prek meja Paléne in Gigánt je izgubil svojo moč ter umrl.

ALKITÓA (Alkithóe) je bila Mínijeva hči (prednik Mínijcev v Bojótiji), ki se je spremenila v netopirja, ker se ni hotela pridružiti Dionízovim misterijem. Njeni sestri Levkípa in Arsípa pa sta zblazneli, saj je Levkípa požrla lastnega sina in nato s sestro Arsípo zbežala na goro, kjer ju je Hêrmes spremenil in sicer Levkípo v čuka, Arsípo pa v sovo.

132

ALKMÁJON (Alkmaíon), tudi ALKMÉON (lat. Alcmaeo) je bil Amfiarájev in Erifílin sin, ki je po Apólonovem namigu iz preročišča postal vojskovodja uspešne odprave epigónov na Tébe. Ob vrnitvi je izpolnil drugo očetovo željo in maščeval smrt očeta tako, da je umoril svojo mater Erifílo. Eriníje (boginje kaznovanja) so ga zaradi umora preganjale in končno je našel zavetje v Psófidi (Psóphis na Peloponézu) v Arkádiji, kjer naj bi ga greha očistil kralj Fegêj, ki mu je dal za ženo svojo hčer Arsínoo (tudi Alfezibójo). Dal ji je Harmoníjino ogrlico (nesreča!) in deželo je prizadela nerodovitnost, sam pa se je odpravil iskat deželo, kjer v času, ko je umoril mater, ni sijalo sonce. Našel jo je na otoku v ustju reke Ahéloj in se oženil s hčerko rečnega boga Ahéloja, Kalíroo. Prosila ga je za Harmoníjino ogrlico, ki jo je nato s pretvezo izmamil od Arsínoe in Fegêja. Kmalu je prišlo na dan, da ima že drugo ženo in Arsínojina brata sta ga ubila. Arsínoa ju je za umor moža preklela, pa sta jo zaprla v zaboj in jo prodala za sužnjo. Alkmájonova sinova Akarnán in Amfotér, ki ju je imel s Kalíroo, sta maščevala očetovo smrt in ubila Fegêja in njegova sinova. Usodno Harmoníjino ogrlico so potem posvetili Apólonu v Délfih.

ALKMÉNA (Alkméne; lat. Alc(u)mena) je bila žena mikénskega kralja Amfítriona (sin Alkája, kralja v Tiríntu) in hči mikénskega kralja Elektríona ter njegove žene Anákse. Bila je tudi mati Hêrakleja, ki mu je bil oče Zévs, nato pa je rodila še možu Amfítritu sina Ífikla. Po Amfítrionovi smrti se je Alkména poročila s Zévsovim sinom Radamántisom, v katerega se je zagledala, ko je bil Hêraklejev učitelj. Ko je Alkména umrla, je Zévs poslal boga Hêrmesa, da je vzel njeno truplo iz krste in jo odnesel na elízejske poljane. Kamen, ki ga je v bližini Téb pustil namesto trupla, pa je postal predmet čaščenja.

ALOÁDA (Aloádai ali Aloeîdai; lat. Aloidae) sta bila sinova Gigánta Aloéja (ali boga Pozêjdona) in njegove žene Ifimedéje. Pretila sta bogovom, da bosta, ko odrasteta, naložila grške planine drugo na drugo in se povzpela po njih do neba, kjer bosta ugrabila Zévsovo ženo Hêro in boginjo Artémido. Apolónu je bilo dovolj hvalisanja in je oba ustrelil s puščicami iz srebrnega loka. Pred smrtjo pa jima je uspelo ujeti boga Áresa, ga vkovati v verigo in zapreti v medeninasto posodo.V njej je Áres ostal trinajst mesecev, nato pa ga je osvobodil bog trgovine in božji sel Hérmes.

ALÓPA (Alópe) je bila hči kralja Elevzíne, Kerkióna (Hefájstov sin) v Arkádiji, ki jo je zapeljal Pozêjdon, vendar si ni upala priznati greha in je otroka zavrgla. Novorojenca je dojila kobila in ko so ga našli pastirji, so videli, da je zavit v kraljevske povoje. Ko je to izvedel Kerkión, je dal hčer živo zakopati, vendar so jo bogovi spremenili v studenec.

ALTÁJA (Althaía; lat. Althaea) je bila hči etólskega kralja Téstija, Meleágrova mati, ki je bila žena Ojnêja, kralja mesta Kalidóna v pokrajini Ajtóliji (tudi Etólija v osrednji Grčiji).

AMALTÊJA (Amáltheia; lat. Amalthea) je bila koza ali nímfa, ki je na Kréti dojila in hranila Zévsa. V zahvalo ji je Zévs podaril rog, ki je lahko pričaral vse, kar si je lastnik poželel. Imenujemo ga tudi »rog izobilja« (Cornucopia).

AMFIARÁJ (Amphiáraos; lat. Amphiaraus) je bil árgoški kralj in jasnovidec ter Ojklóv sin. Živel je v času pred trójansko vojno. Oženil se je z Erifílo (Adrástova sestra), ki mu je rodila dva sina (Alkmájona in Amfíloha) in dve hčeri. Polinêjk je Erifílo s Harmoníjino ogrlico podkupil, da je pregovorila Amfiarája, naj se udeleži pohoda »sedmerice proti Tébam«, pa čeprav je vedel, da se bo živ vrnil le Adrást. Na pot ni šel z veseljem, otroke pa je zaprisegel, da bodo maščevali njegovo smrt, ubili svojo mater in pripravili nov pohod proti Tébam. Alkmájon je nato vodil epigóne (otroke padle »sedmerice«) v uspešen spopad s Tébanci.

133

Ob vrnitvi izpred Téb je Amfiarája pogoltnilo žrelo v zemlji, ki ga je napravila Zévsova strela in tako je nastalo slovito Amfiarájevo svetišče v Orópu (Oropós je mesto ob morju na meji med Átiko in Bojótijo), kjer sprejemajo oraklje prek razlage sanj.

AMFÍKTION (Amphíktyon) je bil drugi Devkálionov in Pírin sin ter brat eponimnega prednika Grkov, Hélena. Bil je kralj Átike, ji dal ime, jo posvetil boginji Aténi in je bil ustanovitelj verske ter politične skupnosti dvanajstih največjih grških mest. Bil je pobožen kralj in je na svoj dvor sprejel boga Dioníza in prvi modro predpisal, da se mora vino mešati z vodo.

AMFÍLOH (Amphílochos) je bil sin vidca (vedeževalca) Amfiarája, Erifílinega moža in Alkmájonov brat. Bil je udeleženec uspešne odprave epigonov nad Tébe in je ob vrnitvi bratu pomagal umoriti mater. Erínije (boginje kaznovanja) so Alkmájona preganjale, medtem ko so Anfíloha pustile pri miru, ker je imel kot oče preroški dar. Bojeval se je pred Trójo in pomagal grškemu vidcu Kalhántu (sodeloval pri gradnji trójanskega konja). Nato je odpotoval v Kilíkijo in ustanovil mesto Málos, vendar se je z vidcem Mópsom sprl zaradi oblasti nad mestom. V medsebojnem spopadu sta oba padla, njuni duši pa sta se pobotali in govorili v orakljih (prerokbah), kjer so prosilci dobivali odgovore v sanjah.

AMFÍON (Amphíon; lat. Amphion) in ZÉTOS (Zéthos; lat. Zethus) sta bila dvojčka, ki ju je rodila Antíopa, hči bojótskega kralja Niktêja (Nykteús) s Zévsom. Niktêj ju je izpostavil na gori Kitájron, kjer ju je rešil in skrbel zanju neki pastir. Bog Hêrmes je Amfíonu podaril liro, ki je nanjo tako vešče igral, da je prestavljal kamne v mestnem obzidju. Brata sta postavila obzidje okrog mesta Tébe, ki sta mu vladala. Amfíon se je poročil z Níobo (Tántalova hči in mati sedmih sinov in sedmih hčera), Zétos pa z nímfo Tébo, po kateri je dobilo mesto tudi ime. (glej še: Líkos – Lýkos; str. 187, II. del) AMFÍTRION (Amphitrýon; lat. Amphitryon) je bil sin kralja Alkája v Tiríntu (mesto na južnem robu árgoške ravnice) in žene Astidamêje ter Perzêjev vnuk. Njegova sestra Anákso se je poročila s stricem in mikénskim kraljem Elektríonom (Alkmájev brat), njuna hči Alkména pa je bila zaročena z Amfítrionom. Elektríon je med plemenskim sporom izgubil oba sinova in kraljestvo prepustil Amfitríonu. Ko je pomagal vračati ukradeno govedo, je po nesreči ubil Elektríona in moral se je zateči k tébanskemu kralju Kréontu. Amfítrion je na pobudo Alkméne maščeval njena brata in šele nato se je poročila z njim. V njegovi odsotnosti pa se je v Alkméno zaljubil Zévs, jo obiskal v Amfítrionovi podobi in rodila mu je dvojčka: smrtnega Ífikla (Iphiklês) in božanskega Hêrakleja.

Amfítrion je postal simbol prevaranega moža in to dvakrat, saj se je zakonolom zgodil proti ženini volji.

AMFITRÍTA (Amphitríte; lat. Amphitrite) je bila hči morskega boga Neréja in njegove žene Dóride ter ena od 50-ih Nereíd (morske nímfe) in Pozêjdonova žena. Bog morja Pozêjdon se je vanjo zaljubil, ko jo je videl plesati na otoku Náksosu (Náxos). V začetku ga ni hotela za moža, vendar se je na prigovarjanje morskih bitij le poročila z njim in mu rodila morskega boga Trítona. ÁMIK (Ámykos; lat. Amycus) je bil sin Pozêjdona in nímfe Melíje ter kralj bitínijskega plemena Bébrikov (Bithínia je bila pokrajina v Mali Aziji ob Črnem morju). Bil je silen rokoborec in ko so Argonávti prišli v njegovo deželo, je sprejel Polidêvkov izziv in Polidêvk ga je podrl na tla. Bébriki so hoteli maščevati svojega kralja, vendar so jih Argonávti premagali.

134

AMÍKLAJ (Amýklas; lat. Amycles) je bil spártanski kralj ter sin kralja Lakedájmona in njegove žene Spárte. Z ženo Diomédo je imel dva sina: Kinórta, ki je postal po očetovi smrti spártanski kralj in mlajšega Hiakinta, ki ga je po nesreči ubil Apólon. Postavil je temelje mestu Amíklu (južno od Spárte), ki je postalo rojstno mesto dvojčkov Kástora in Polidévka ter njunih sester Klitajmnéstre in Hélene.

AMIMÓNA (Amymóne) je bila ena od 50-ih Dánaid, hčerá kralja Danája, ki jo je bog Pozêjdon rešil pred Sátirom, jo nato zapeljal in v njen spomin postavil studenec Amimóna.

AMINTÓR (Amyntór) je bil tesálski kralj Dolópov (ilirko pleme na ozemlju Tesálije), Kleobúlin mož, ki je imel sina Fójniksa. Le-ta je na materino pobudo zapeljal očetovo priležnico in oče je sina preklel ter ga udaril s slepoto. Kasneje je bil Amintór Ahílov tovariš v trójanski vojni. Po vojni ni hotel, da bi prišel v njegovo deželo Hêraklej in mu tudi odrekel roko hčere Astidamêje. Hêraklej ga je zato ubil in ugrabil Astidamêjo, ki mu je nato rodila sina.

AMITÁON (Amytháon, lat. Amythaon) je bil sin jolkóškega kralja Kretêja in žene Tíre ter oče prerokovalca (vrača) Melámpusa in brat junaka Biánta (z ženo je dobil tretjino tiríntskega kraljestva; glej Melámpus). Bil je oče Amfiarája, ki je sodeloval s »sedmerico proti Tébam« in začetnik družine slavnih vračev Amitáonidov.

AMPÉL (Ampélos) je bil sin Sátira in Nímfe, poosebljena trta in Dionízov spremljevalec.

V zgodnji mladosti ga je ubil bik in je bil na Dionízovo prošnjo sprejet na nebu med zvezde.

Druga različica pa pravi, da je padel z bresta, obraslega z vinsko trto, na katerega je plezal, da bi si natrgal grozdja.

ANAKSARÉTA (Anaxaréte) je bila mlada Ciprčánka, v katero se je zaljubil pastir Ífis.

Zaradi prezira mladenke, se je obupani mladenič obesil na podboj njenih vrat, ki je pa samomor ni prav nič ganil. Ko se je čez nekaj dni nagnila prek okna, da bi si ogledala mladeničev pogreb, to ni bilo všeč Afrodíti in jo je spremenila v kamniti kip.

ANAKSIBÍJA (Anaksibía) je bila hči mikénskega kralja Atrêja in njegove žene Aêrope.

Poročila se je s fókidskim kraljem Strófijem in ko je bil njen brat Agamémnon ubit je vzela k sebi njegovega sina Orésta in ga vzgojila ob svojem sinu Píladu. Potem je sprejela v svoj dom tudi Oréstovo sestro Eléktro, ki se je po maščevanju nad očetovimi morilci poročila s Píladom.

ANÁKSO (Anáxos) je bila sestra Amfítriona (sin kralja Alkája v Tiríntu), ki se je poročila s svojim stricem in mikénskim kraljem Elektríonom (Alkájev brat) ter imela z njim hčer Alkméno (Amfítrionova žena).

ANDRÓGEJ (Andrógeos; lat. Androgeus) je bil sin krétskega kralja Mínosa in žene Pazífaje, ki je bil prvi zmagovalec na športnih tekmovanjih v Aténah. Aténski kralj Ajgêj (Égej) ga je ubil, ker ni prenesel poraza domačih tekmovalcev. Kralj Mínos je iz maščevanja napadel Aténe z velikim brodovjem in je Aténce prisilil, da so vsako deveto leto morali poslati sedem mladeničev in sedem mladenk, ki so jih dajali za hrano pošasti (biku) Minotávru v labírint. S pomočjo Andragójeve sestre Ariádne je pošast ubil Tezéj in Aténce rešil groznega davka.

135

ANDRÓMAHA (Andromákhe; lat. Andromache) je bila hči tébanskega kralja v Bojótiji, Eétiona in Héktorjeva žena. Ahíl ji je ubil moža, očeta in brate, mater pa so odvedli v ujetništvo in jo kasneje za odkupnino izpustili. Sina Astiánaksa so Grki po padcu Tróje ubili. Andrómaha je kot vojni plen pripadla Ahílovemu sinu Neoptólemu, kateremu je rodila tri sinove: Mólosa, Piéla in Pérgama (ime je dobil po trójanski trdnjavi). Imela je spor z ljubosumno in jalovo Neoptólemovo ženo, Hermíono. Po Neoptólemovi smrti se je poročila s trójanskim vidcem Hélenom, Príamovim sinom in živela v Epíru (grška pokrajina ob Jonskem morju). Ko je Hélen umrl jo je sin Pérgam odpeljal v Malo Azijo, kjer je ustanovil mesto Pérgamon.

ANDRÓMEDA (Androméda; lat. Andromeda) je bila hči etiópskega kralja Kéfeja in žene Kasiopêje. Kasiopêja, ki se je bahala, da je njena hči Andrómeda lepša od nímf Nereíd in užaljene nímfe so se pritožile morskemu bogu Pozêjdonu, ki je poslal morsko pošast, da bi uničila deželo. Prerokba se je glasila tako, da lahko pomiri pošast samo žrtvovanje Andrómede, ki so jo priklenili na čer ob obali. Rešil jo je Perzêj, ki je pošast spremenil v skalo, ko ji je pokazal Gorgónino glavo in se poročil z Andrómedo. Tráški kralj Finêj, ki mu je bila Andrómeda obljubljena, je napadel Perzêja, pa je tudi njega spremenil v skalo.

ANHÍZ (Ankhíses; lat. Anchises) je bil trójanski princ in Trósov pravnuk. Vanj se je zaljubila boginja Afrodíta in rodil se je Enêj. Anhíz se je v pijanosti hvalil z boginjino naklonjenostjo in Zévs je vanj treščil s strelo, ki je Anhíza oslepila in ohromila. Iz goreče Tróje ga je na hrbtu odnesel sin Enêj, ki ga je spremljal v blodnjah po svetu. Kraj njegove smrti je bil Drepán na Sicíliji.

Anhíz je bil tudi rimski junak in umrljivi ljubimec boginje Vénere, ki mu je rodila sina Enêja (glej: Enêj; str. 66, I. del).

ANKÁJ (Ankáios), tudi ANKÉJ (lat. Ancaeus) je bil Likúrgov sin in Agapénorjev oče ter vodja Arkádijcev na grškem pohodu proti Tróji. Bil je tudi krmar na ladji Árgo na poti v Kólhido in je med odpravo Argonávtov nasledil krmarja Tífisa.

Ankáj je bil tudi lovec iz Arkádije, ki je z Meleágrom sodeloval pri lovu na kalidónskega vepra in je ob tem izgubil življenje. Po drugi inačici pa je bil drzen mladenič, ki se je hotel kosati s slavnimi junaki, kar je preseglo njegove moči. Napadel je vepra, ki ga je že s puščico ranila Atalánta, da bi dokazal, da ženska ne more biti po orožju enaka moškemu, pa ga je ranjeni veper do smrti razmesaril.

ANTÁJ, tudi ANTÉJ (Antaîos; lat. Antaeus) je bil velikan ter sin Pozêjdona in Gáje (Gaîa, lat. Gea je bila boginja Zemlje in Kaósova hči), ki je živel v Líbiji (Libýa v Afriki) in se hranil z levi. Hêraklej se je z njim spopadel, ko je šel iskat zlata jabolka Hesperíd (hčere Noči. – Níks in Teme – Êreb) in ga nekajkrat vrgel po tleh, vendar je bil Antáj po stiku z materjo Gájo (Zemljo) vedno močnejši. Hêraklej je to spoznal, ga vzdignil od tal in ga v zraku zadavil.

ANTÉNOR (Anténor; lat. Antenor) je bil eden od trójanskih starešin, ki je hotel, da Héleno vrnejo Grkom, saj je bila ugrabljena z zvijačo. Ker so njemu in njegovi družini Grki po zasedbi Tróje prizanesli, so ga imeli za izdajalca, saj naj bi Grkom svetoval, da naj ukradejo Aténin kipec in zgradijo lesenega konja.

ANTÉROS (Antéros, Protiéros, »nasprotje ljubezni«) je bil po pesniku Ovidíju maščevalec zavrnjene ljubezni in brat boga ljubezni Erósa.

136

ANTIFÁT (Antiphátes; lat. Antiphates) je bil kralj Lestrigóncev, ljudožerskih velikanov, na katerih obali je pristal Odisêj ob vrnitvi iz trójanske vojne. Poslal je odposlance s prošnjo za pristanek ladij, pa je kralj Antifát enega nataknil na raženj in ga spekel za večerjo. S kamenjem so nato Lestrigónci napadli zasidrane ladje, jih večino potopili, z ujetimi mornarji pa so si pripravili gostijo. Z ladjo se je rešil le Odisêj in del vojske, s katero je nadaljeval pot proti domu.

ANTÍGONA (Antigóne) je bila ena od štirih otrok (dveh hčera in dveh sinov), ki so se rodili Ojdípu (sin tébanskega kralja Lája) z materjo Jokásto (Iokáste). Spremljala je slepega Ojdípa po izgonu iz Téb in tako sta prišla v Kolón (Sófoklejev rojstni kraj) blizu Atén. Njena brata, Polinêjk in Eteókles, sta umrla od ran, ki sta jih dobila v borbi za tébanski prestol in tébanski kralj je postal Jokástin brat Kreónt, ki je prepovedal pokopati Polinêjka. Antígona je njegovo truplo na skrivaj pokopala in ko so jo odkrili, so jo živo zazidali v grob, čeprav je bila zaročena s Kreóntovim sinom Hájmonom. Antígona se je v grobu obesila, Hájmon pa si je ob njenem truplu vzel življenje z mečem.

Po drugih različicah je Antígono rešil Kreóntov sin Hájmon, ki jo je poslal živet med pastirje.

ANTIKLÊJA (Antíkleia) je bila Laêrtova (Laértes) žena in Odisêjeva mati. Ker o sinu dolga leta ni slišala nobenih novic, je od žalosti umrla. Pred poroko je živela s Sízifom, ki naj bi bil po eni različici Odisêjev oče.

ANTÍLOH (Antílochos; lat. Antilochus) je bil Néstorjev sin in pogumen bojevnik na strani Grkov proti Trójancem. Padel je, ko je branil očeta pred Mémnonom (Titónov in ÉosinZarja sin in etiópski kralj, ki se je boril na strani Trójancev) in ga je kasneje ubil Ahíl.

ANTÍNOJ (Antínoos; lat. Antinous) je bil sin Evpíta z Ítake, ki je bil ošaben in grob ter najobjestejši med Penélopinimi snubci. Skušal je ubiti Telemáha ter zapravljal Penélopino premoženje. Odisêj ga je med prvimi ubil, prav takrat ko je nesel kupico k ustom.

ANTÍOPA (Antiópe) je bila hči tébanskega kralja Niktêja. Pesnik tragedij Evrípid pravi, da jo je zapeljal Zévs v podobi sátirja in rodila mu je dvojčka Amfíona in Zétosa. Niktêj je dvojčka izpostavil na gori Kitájron, kjer ju je našel pastir in tudi skrbel zanju. Kasneje je odraslemu Amfíonu bog Hêrmes podaril liro. Antíopa je medtem pred očetovo jezo pobegnila v Síkion. Niktêj se je iz obupa ubil, še prej pa je bratu Líkosu (Lýkos je vladal v Tébah do Lájeve polnoletnosti) naročil, naj Antíopo kaznuje. Líkos je Síkion zavzel, Antíopo zaprl v ječo, kjer so, zaradi ljubosumne Líkosove žene Dírke (Dírke) okrutno z njo ravnali. Antíopi se je posrečilo pobegniti in najti svoja že odrasla sinova, ki sta se Dírki maščevala tako, da sta jo privezala biku na rogove, ki jo je vlekel za seboj, dokler ni umrla.

To je pa užalilo boga Dioníza, saj je bila Dírka velika častilka njegovega kulta, pa je Antíopo udaril z norostjo in jo poslal, da je brez cilja tavala po Grčiji. Nazadnje jo je ozdravil neki Fókos in jo vzel za ženo.

Antíopa je imela opraviti tudi z rodovitnostjo zemlje, saj so ljudje posipali njen grob s prstjo za boljšo letino.

Prav tako sta brata odstavila kralja Líkosa, sama zavladala v Tébah in postavila mestno obzidje. Legenda pravi, da je Amfítrion tako lepo igral na liro, da so se kamni sami postavljali na pravo mesto v obzidju. Poročil se je z Níobo (Tántalova hči), Zétos pa z nímfo Tébo, po kateri je mesto dobilo ime.

Antíopa je tudi drugo ime za Hipólito (Hippolýte), kraljico Amzónk.

1.) APÁTA (Apáte, »Prevara«; lat. Fraus; glej: Alegorična božanstva, str. 353).

137

APSÍRT (Ápsyrtos), tudi ABSÍRT (lat. Absyrtus) je bil v grški mitologiji Medêjin brat. Ko je z Jázonom zbežala iz Kólhide (Kolchís), je brata ubila in ga razkosala, dele trupla pa vrgla z ladje v morje, da bi zadržala očeta, ki ju je zasledoval.

ARÁHNA (Aráchne, »pajek«; lat. Arachne) je bila Lídijka (Lydía je dežela v srednjem delu zahodne Male Azije z glavnim mestom Sarde), ki je izzvala boginjo Aténo na tekmovanje v tkanju. V svojo tkanino je vtkala ljubezenske pustolovščine bogov in Aténa je njeno tkanino raztrgala na koščke, tkalko pa pretepla. Aráhna se je v obupu obesila, Aténa pa jo je spremenila v pajka.

ARÉTA (Aréte; lat. Arete) je bila žena fajáškega kralja Alkínosa, ki je postal naslednik kralja Navzítoja in je imel z njo hčer Navzíkajo, ki je sprejela Odisêja na povratku iz Tróje, ki se je po brodolomu rešil na otok Shêrija, domovino Fajákov.

ARETÚZA (Aréthousa; lat Arethusa) je bila ena od Hesperíd (to so bile hčere Noči – Níks in Teme – Éreb, ki so čuvale drevo z zlatimi jabolkami).

Aretúza se imenuje tudi izvir na otoku Ortígija v sirakúškem zalivu.

Po legendi se je rečni bog Alfêj zaljubil v nímfo Aretúzo, ki se je kópala v njegovi reki v Arkádiji. Pred njim je pobegnila v Ortígijo, kjer jo je boginja Artémida spremenila v sudenec, toda Alfêj je stekel pod morjem na Ortígijo in se združil z njo, saj so Grki verjeli, da sta reka in studenec pod morjem povezana. ÁRGES (Árges, »lesketač«) je bil eden od Kiklópov, enookih velikanov. ÁRGOS (Árgos; lat. Argus) je bil stooki velikan (Gigánt) ter Zévsov in Níobin sin in je za boginjo Hêro nadzoroval Zévsovo ljubico Ío, ki jo je Zévs spremenil v junico. Klicali so ga tudi Panóptes (»tisti, ki vse vidi«), ker je imel po vsem telesu oči. Ubil je bika, ki je pustošil po Arkádiji in pošast Ehídno (pol ženska pol kača). Ko ga je Hêrmes ubil, je Hêra njegove oči namestila na pavji rep (perje). Árgos se je imenoval tudi rokodelec (Téspijec), ki je zgradil ladjo Árgos. Árgos je bil tudi sin Fríksa in Ajétove hčere Halkiópe, ki je doživel brodolom in so ga rešili Argonávti, s katerimi se je nato udeležil odprave po zlato runo. Árgos se je imenoval Odisêjev pes, ki je prvi prepoznal svojega gospodarja ob vrnitvi na otok Ítako in nato poginil.

ARÍADNA (Ariádne) je bila hči krétskega kralja Mínosa in Pazífae. Ko je prišel Tezêj na Kréto, da bi ubil Minotávra (Minótauros), se je zaljubila vanj in mu dala klobčič prediva (Aríadnina nit), ki mu je pomagal, da je našel pot iz labirinta nazaj in ušel. Tezêj jo je odpeljal s seboj, vendar jo je pustil na otoku Náksos (Náxos), kjer se je z njo poročil bog Dioníz in Zévs ji je podaril nesmrtnost ter postavil njeno poročno krono na nebo med zvezde.

ARIKÍJA (Arikía; lat. Aricia) je bila hči kralja Palánta, brata in smrtnega sovražnika aténskega kralja Ajgêja (Égeja). Poročila se je z Ajgêjevim vnukom Hipólitom, ki je bil umorjen, ker je njegov oče Tezêj verjel lažnim obtožbam njegove mačehe Fájdre (Fédra) in s tem izzval boga Pozêjdona. Arikíja je nad njegovim truplom naredila samomor.

Hipólita je ponovno oživil bog zdravilstva Asklépij, boginja Artémida (Diána) pa ga je odvedla v Italijo, kjer je dobil ime Vírbij in ji je ob Nemorenskem jezeru postavil svetišče, ob katerem je nastalo mesto Aricíja (danes Ariccia JV od Rima).

138

Po drugi verziji pa je imela Arikíja z možem Hipólitom sina Vírbija in le-ta bi naj postavil svetišče, ne pa njegov oče, na novo oživeli Hipólit. Pomembno je, da se v tej legendi povezujejo grški in rimski elementi.

ARÍON (Aríon; lat. Arion) je bilo ime legendarnemu konju (potomec Pozêjdona in Démetre), ki je pripadal árgoškemu kralju Adrástu in mu je omogočil beg po polomu pohoda »sedmerice proti Tébam«.

Aríon je tudi pesnik, glasbenik in pevec, ki je potem, ko so ga mornarji v Kórintu poskušali oropati in ubiti, raje skočil v morje, pa ni utonil. Njegovo zadnje igranje in lepa pesem je ob ladji ganilo jato delfinov in eden ga je vzel na hrbet ter ga odnesel do Lakónije (Spárte), kjer ga je pustil živega na obali.

ARISTÁ(É)J (Aristaîos; lat. Aristaeus) je bil sin boga Apólona in tesálske nímfe Kiréne (Apólon jo je odnesel v severno Afriko, ki ima po njej ime Kirenájka). Aristáj je bil zaščitnik moških del v družini, vključno z vzgajanjem čebel in lovom. Zaljubil se je v Driádo Evrídiko (drevesna nímfa in Órfejeva žena), ki je poskušala pred njim pobegniti, vendar je stopila na kačo in umrla. Driáde so iz maščevanja pobile vse Aristájeve čebele, vendar se je na pobudo boga Próteja spravil z njimi in iz okostij poginulih bikov izdelal nove panje.

Poročil se je s Kádmosovo hčerko Avtónoo in postal oče Aktájona (glej: Órfej, str. 57. I. del).

ARÍSTEAS (Aristéas) je bil znan grški popotnik iz otoka Prokonéza v Propóntidi (Marmarsko morje med Egejskim in Črnim morjem) v 7. stoletju pr.n.št. Obdarjen je bil s čarobno močjo, ki mu je omogočila, da je lahko zapuščal telo in se vanj vračal. Kot Apólonov častilec je njegov kult prenesel v Metapont (JZ od Tarenta) v južni Italiji.

Navdušen apólonist je s kultom seznanil tudi ljudstva severno od Črnega morja (Pontus Euxinus) do dežele Isedónov, za katero je ležala še dežela Arimáspov (Arimáspi so bili enooko ljudstvo na daljnem severu, ki se je bojevalo s krilatimi levi, kateri so varovali zlati zaklad).

ARISTODÉM (Aristódemos) je bil eden izmed Hêraklidov (otroci Hêraklejevih potomcev; z ženo Dejanêjro je imel več sinov, najstarejši je bil Hílos in eno hčero Makárijo;«vrnitev Hêraklídov« pomeni selitev Dórcev po celem Peloponézu; »tretji rod« otrok si je razdelil Peloponéz na tri dele: Kresfónt si je vzel Mesénijo, Témen je vzel Árgos, Aristodémova sinova Evristên in Prókles pa sta dobila Lakedájmon ali Sparto) ter Evristêjev in Próklov oče. Bil je brat kralja Árgosa in Heraklída Temena.

Drugi Aristodém je bil edini od Leónidovih 300 (verjetno 1000) Spártancev, ki se je po bitki v Termópilah (leta 480 pr.n.št.) vrnil domov, ker se zaradi bolezni bitke ni udeležil.

Zadela ga je sramota in odvzeli so mu državljanske pravice, vendar se je naslednje leto v bitki pri Platájah (mesto v Bojótiji) odkupil, saj se je neustrašno boril do smrti.

Tretji Aristodém je bil mesénski junak v prvi vojni proti Spárti (735 do 715 pr.n.št.) in v skladu z orakljem (prerokbo), da bo za ohranitev Mesénije potrebno žrtvovati devico, ubil svojo hčer. Postal je kralj, premagal Lakedájmonce, vendar si je v obupu ob končnem neuspehu, vzel življenje na hčerinem grobu.

ARISTOGÊJTON (Aristogéiton) je bil ljubimec Harmódija in skupaj sta ubila leta 514 pr.n.št. Hipárha (Hípparchos, 527 – 514 pr.n.št.; sin aténskega tirana Pejzístrata), mlajšega brata aténskega tirana Hípiasa (Hippías, 527 – 510 pr.n.št.).

ARISTÓMEN (Aristoménes) je bil mesénijski junak v drugi mesénijski vojni proti Spárti (po letu 669 pr.n.št.), ki je bil na koncu poražen.

139

ARKÁD (Arkás; lat. Arcas) je bil sin boga Zévsa in nímfe Kalísto ter mitološki prednik Arkádijcev. Ljubosumna Hêra je Kalísto spremenila v medvedko in ko je po mnogih letih Arkád šel na lov, je v gozdu zagledal medvedko in napel lok, da bi jo ustrelil. Takrat se je vmešal Zévs in da ne bo postal Arkád morilec svoje matere, je tudi njega spremenil v medveda. Oba je nato nagradil tako, da ju je vzel na nebo in spremenil v ozvezdji Velikega in Malega medveda.

ARKTÚR (Arktoúros) je še danes najsvetlejša zvezda v ozvezdju Volarja (Boótes).

ARSÍNOA (Arsinóe) je bila Fegêjeva hči (Phegeús; arkádski kralj) in Alkmájonova žena.

Bratje so jo zaprli v skrinjo in jo prodali v sužnjost, ker je ugovarjala, ko so ubili njenega norega moža Alkmájona. Za nameček pa so bratje obdolžili Arsínoo >za umor moža.

ASÁRAK (Assárakos; lat. Assaracus) je bil Enêjev praded in sin dardánskega kralja Trósa in njegove žene Kalíroje, kralj Dardánije ter brat božjega točaja Ganiméda. Njegov brat je bil tudi Íl, ustanovitelj Tróje. Z drugo ženo Hierómnestro je dobil sina Kápija, ki ga je nasledil na prestolu. V tem času se je dardánska kraljevska dinastija razdelila tako, da so Asárak in njegovi potomci še naprej vladali v Dardániji, Ílovi nasledniki pa so vladali v novo nastali Tróji (Troía, Íllio).

ASKÁLAF (Askálaphos) je bil Aheróntov sin in stražar (določil ga je Hád), ki je povedal, da je Perséfona v podzemlju pojedla nekaj semen granátnega jabolka (v gr. mitologiji simbol rodnosti; rdeči cvetovi pa simbol ljubezni) in jo je s tem obvezal, da je morala del vsakega leta prebiti v podzemlju. Po pesniku Ovídiju ga je Perséfona zato spremenila v sovo.

ASÓP (Asopós; lat. Asopus) je bil sin Titána Okéana in žene Tétije ter istočasno bog istoimene reke v Bojótiji (Beóciji). Bil je oče nímfe Egíne (Ajgína je bila mati Éaka, ki je po smti postal eden od sodnikov v Hádovem podzemlju). Po drugi verziji pa je bil oče Zévsove ljubice Antíope (hči bojótskega kralja Niktêja), matere tébanskih kraljev Amfíona in Zétosa.

ASTÉRION (Astérios, tudi Asteríon; lat. Asterius) je bil krétski kralj in mož Zévsove ljubice Evrópe ter je vladal na Kréti, preden je Zévs ugrabil Evrópo in jo pripeljal na otok.

Zévs mu je zapovedal, da se poroči z Evrópo in vzgaja njegove sinove Mínosa, Sarpédona in Radamántisa. Po njem se kraljevska družina v Knósosu imenuje Astérionidi. Zévs ga je spremenil v zvezdo v ozvezdju Lovskih psov, ki je od zemlje oddaljeno toliko, kot Sonce (30 svetlobnih let).

ASTÊROPA (Asterópe) je bila ena od Plejád (sedmih hčera Titána Atlánta in Plejóne). Po zasledovanju Oríona so se z njim vred spremenile v skupino sedmih zvezd, ki imajo poseben pomen pri letnih časih, posebno v času setve in saditve. Po pesniku Héziodu je čas, ko Plejáde prvič vzidejo pred sončnim vzhodom, čas žetve (zgodaj maja), ko pa zaidejo malo pred sončnim vzhodom, je čas za oranje in setev (v začetku novembra).

ASTIÁNAKS (Astyánaks), dobil je tudi vzdevek SKÁMANDER (Skámandros) ter je bil Héktorjev in Andrómahin sin, ki se je rodil med obleganjem Tróje. Kot zadnjega kraljevega dediča so ga, po zavzetju Tróje, Grki ubili, da se ne bi nikoli več trójansko kraljestvo obnovilo. Po eni verziji bi ga naj eden od ahájskih vojakov iztrgal iz materinega naročja in Ahílov sin, Neoptólem ga je pred očmi kralja Príama vrgel z mestnega obzidja, po drugi pa naj bi ga ubil Odisêj.

140

ASTIDAMÉJA (Astydaméia) je bila žena Akásta (Péliov sin), kralja Jólkosa, ki se je zaljubila v junaka Pelêja, vendar jo je Pelêj zavrnil. Iz maščevalnosti je Pelêjevi prvi ženi Polimêli (hči kralja Ftíje ali Ojhálije Evríta – Eúrytos) poslala sporočilo, da se bo Pelêj v kratkem poročil z drugo žensko. Polimêla se je obesila, možu Alkástu pa je Astidaméja rekla, da jo je skušal Pelêj zapeljati (glej: Pelêj; str. 70, I. del).

ASTRÁJA (Astraía; lat. Astraea) je bila v časih »zlate dobe« (prvi božji ljudje, ki so živeli brez skrbi in je bogovom vladal Krónos) hči boga Zévsa in boginje pravnega reda Témide, ki je bila poistovetena s Pravico (Dike). Po pesniku Arátu pa je bila zadnje žensko božanstvo, ki je zapustilo Zemljo. Danes je to ozvezdje Devica (Virgo).

Razlaga: Astrája je v zlati dobi živela med ljudmi, v srebrni se je umaknila v gore, v brezbožni bronasti pa je pobegnila na Nebo.

ASTRÉJ (Astraîos; lat. Astraeus) je bil sin Titána Kríja in njegove žene Evríbije ter je bil oče zvezd in vetrov. Potomce mu je rodila žena Éos in to so vse zvezde (razen ozvezdij kasnejših grških junakov – herojev) in vsi vetrovi: severni veter Bóreas (burja in nevihta), vzhodni veter Évros, vlažni južni veter Nót in zahodni veter Zéfir. Kljub mnogim potomcem je Éos ljubimca Astréja zapustila in iz Tróje rešila sina kralja Laomédonta, lepega Titóna in se z njim drugič omožila, kar ji Astréj ni zavidal (glej: Titón; str. 224, II. del).

ATARGÁTIDA (Atargátis) je bila imenovana tudi kot »sirska boginja« in si jo kot boginjo plodnosti častili Híerapodi (pleme Bámbikov) v največjem svetišču v Síriji. Njen mož je bil Hadad. V grška mesta se je razširilo v 2. stoletju pr.n.št. na vzhodu, na zahodu pa le občasno. Grški pisec sírskega rodu Lukiján (Loukiános; 115 – 180) opisuje njen kult, rimski pisec in filozof Lúcij Apulêj (Apouléios, Lucius Apuleius; rojen okrog 125 pr.n.št.) pa življenje njenih potujočih skopljenih svečenikov (galov; tudi svečeniki boginje Kibéle). ÁTE (Áte; lat. Ate) je bila hči boginje prepira Éride in Zévsa. Bila je poosebljeje slepe zablode, nesloge in hudobije, ki ljudi spravlja v zmedo in pogubo, saj po njenem človek ne more razločevati med tem, kaj je prav in kaj narobe. Z »jabolkom spora« in napisom »za najlepšo«, ki ga je vrgla med svate na poroki Pelêja in Tétide, je razsodba Párisa pripeljala do trójanske vojne. Zévs je Áte za to hudobijo vrgel z Olímpa (glej tudi Áte; str. 28, I. del). ÁTIS (Átys in Áttis) je bil mladostni spremljevalec boginje Kibéle. Po frígijski verziji naj bi bil sin Náne (hči rečnega boga Sangárija, tudi reka v Mali Aziji), ki ga je spočela, ko si je nabrala cvetja mandljevca, ki je pognal iz odrezanih moških organov Kibéle (rojena je bila kot dvospolnik, bogovi pa so jo skopili). Ko se je hotel Átis oženiti, ga je ljubosumna Kibéla udarila z blaznostjo tako, da se je sam skopil in umrl. V Grčiji se redko pojavlja, v Rimu pa so ga v času cesarja Klávdija skupaj s Kibélo sprejeli kot božanstvo. Pesem o Átisu je napisal rim. pesnik iz Verone Gaj Valerij Katúl (Gaius Valerius Catullus; 84 – 54 pr.n.št.). ÁTLAS (Átlas, tudi Atlánt; lat. Atlas) je bilo drugo ime za Gigánta Atlánta, sina Titána Jápeta in Okéanide Kliméne. Na ramenih je nosil nebo, v začetku pa je varoval stebre, ki so nosili nebesni obok.

Atlánt je bilo tudi ime enemu izmed kraljev pravljične Atlantantíde.

ATRÉJ (Atreús; lat. Atreus) je bil eden od Pélopsovih sinov, mikénski kralj, Aêropin mož ter Agamêmnonov in Menelájev oče. Umirajoči Mírtil (Ojnómaov kočijaž, ki ga je Pélops namesto nagrade vrgel v morje) je preklel Pélopsa in tako so bili prekleti tudi njegovi potomci. Atrêjev brat Tiést se je hotel polastiti prestola v Mikénah z zapeljevanjem Aêrope, vendar je zavladal Atréj. Brata je pognal z dvora, s pretvezo sprave pa ga je povabil na 141

gostijo, kjer mu je postregel z mesom njegovih sinov, ki jih je dal pobiti. Tiést ga je preklel in pobegnil ter se kasneje poročil s svojo hčero Pelopêjo (Pelópeia), imel z njo sina Ajgísta in prekletstvo se je nadaljevalo. ÁTROPOS (Átropos, »neupogljiva«; lat. Mórta) je bila ena od treh Mójr, ki je prerezala nit življenja in določala čas smrti (ni je dobro čakati ob mimohodu Mójr; op. p.). ÁVGA (Aúge) je bila Télefova mati (Télephos je bil sin Hêrakleja in Ávge – hči arkádskega kralja), ki jo je Hêraklej posilil. ÁVGIJ (Augeías; lat. Augeas) je bil sin boga sonca Hélija in Hirmine, hčere kralja Nelêja (Neleús je bil sin boga Pozéjdona in Tíro) ter kralj v Élidi. Ena od Hêraklejevih nalog je bila, da mu je očistil hleve (zatočišče za tri tisoč ovac in govedi, med njimi ducat svetih bikov, ki ni bilo počiščeno trideset let; glej: Hêraklej, I. del). Baje sta Ávgijevo zakladnico zgradila bajeslovna stavbenika Trofónij (Trophónios) in Agamêd (Agemêdes). Ávgija je ubil Hêraklej. ÁVKSO (Auksó; lat. Auxo) je bila ena od Hór (boginja rasti), ki so bile hčere Zévsa in Témide (še Talo – boginja cvetenja in Karpo – boginja plodov), ki so skrbele za letne čase.

Druge, z imeni Evnomíja (Eunomía), Díke (»pravica«) in Ejréne (Eiréne, »mir«) pa so predstavljale zakonitost, pravičnost in mir.

AVTÓLIK (Autólykos; lat. Autolycus) je bil sin boga Hêrmesa in Hióne ter oče Odisêjeve matere Antiklêje. Znan je bil kot mojstrski slepar in tat (to je podedoval po očetu), saj se je lahko skupaj s plenom naredil nevidnega ali pa spremenil videz ukradenega, da ga ni bilo mogoče prepoznati. Edino Sizíf ga je prelisičil, ker je živino prej zaznamoval in je ukradeno zlahka prepoznal. Udeležil se je odprave Argonávtov in Hêrakleja učil borbe s pestmi.

AVTOMEDÓNT (Automédon) je bil voznik Ahílovega bojnega voza, ki je bil doma na otoku Skírosu v Egejskem morju. Znan je bil po prijaznosti in zvestobi (v franc. automedon pomeni spretnega in zvestega kočijaža).

AVTÓNOA (Autonóe) je bila Kádmosova hči (ustanovitelj Téb v Bojótiji) in Aktájonova mati.

B BÁTOS (Báttos) je bil legendarni voditelj dórskih Grkov, ki so se okrog leta 630 pr.n.št. po ukazu délfskega preročišča izselili iz otoka Téro in kolonizirali Kiréno v Líbiji v Afriki.

Naj bi bil potomec Mínijcev, starodavnih junakov in Evfêma, enega od Argonávtov.

Njegovo ime naj bi bila libijska beseda za kralja (pomeni tudi »jecljavec«). Njegovi nasledniki so v Kiréni vladali več kot 200 let.

Po legendi naj bi Hêrmes gnal ukradeno čredo (ukradel jo je bogu Apólonu) in srečal starca po imenu Bátos. Da pa ga starec ne bi izdal, mu je obljubil za nagrado junico. Nato pa se je Hêrmes spremenil v iskalca črede in vprašal starca, če je videl kje ukradeno čredo.

Bátos mu je takoj izdal skrivnost in jezni Hêrmes ga je spremenil v skalo.

142

BAVKÍDA in FILÉMON (Baûcis in Philémon; lat. Baucis in Philemon) sta bila stara frígijska zakonca, ki sta edina gostoljubno sprejela Zévsa in Hêrmesa, ko sta obiskala zemljo in človeštvo (glej: Filémon; str. 158, II. del).

BÉLOS (Bêlos; lat. Belus) je bil egiptovski kralj, sin Pozêjdona in Líbije ali Evrínome, Agénorjev brat dvojček (Agénor je bil kralj v Tiru) ter oče Ajgípta (Aígysthos; imel je 50 sinov) in Dánaosa (Danaós; imel je 50 hčera; prednik Danájcev). Postal je prednik več kraljevskih hiš v Grčiji in Egiptu.

Bélos je bilo ime tudi Didóninemu očetu (kralj v Tíru).

BÉNDIDA (Bendís) je bila boginja življenja v naravi in lova, ki so jo najprej častili v Trákiji in jo istovetili z boginjo Artémido. Kult je bil pri Trákijcih uradno sprejet leta 430/429 pr.n.št., slavnosti pa so vključevale tudi konjske dirke.

BIÁNT (Bías; lat. Bias) je bil brat slavnega grškega vidca Melámpusa (Melámpous), ki so mu med spanjem kače obliznile ušesa tako, da je razumel jezike vseh živih bitij. Biánt bi se rad poročil s Pêro, Nelêjevo hčerjo (Nelêj je bil Pozêjdonov in Tírin sin, ki ga je ubil Hêraklej), ki je za nevesto zahteval govedo. Bratu Melámpusu se je posrečilo, da je dobil govedo in Biánt se je lahko poročil (glej: Melámpus; str. 191, II. del).

BÍTON in KLÉOBIS (Bíton; lat. Biton in Kléobis) sta bila sinova Hêrine svečenice v Árgosu, Kipíde, ki ju je državnik in pesnik v Aténah Sólon opisal kot najsrečnejša človeka med ljudmi. Ker svečenici nekoč niso privedli volov za voz, sta ga sinova na precejšnji razdalji vlekla sama. Svečenica je zato pri boginji Hêri prosila za največji možni blagoslov za smrtnike in boginja ju je v svetišču zazibala v sen in mirno smrt. Našli so tudi njuna kipa, ki so ju Árgošani postavili v Délfih v zgodnjem 6. stoletju pr.n.št.

BOJÓT (Boiotós, lat. Boeotus) je bil sin boga Pozêjdona in Éolove hčerke Melanípe (ali Árne) ter je bil praoče Bojótijcev (Bojótija leži v osrednji Grčiji med Átiko in Fókido).

Njegovega brata Éola (vnuka boga vetrov Éola) pa so Grki imeli za praočeta Eólcev (Eólija leži v SZ delu Male Azije in njeni prebivalci so se ob koncu 2. stoletja pr.n.št. izselili iz Bojótije in Tesálije ter so prve naselbine ustanovili na otoku Lézbosu).

BÓREAS (Boréas; lat. Aquilo, kasneje pa tudi Boreas) je bil neizprosen severni veter (burja) ter sin Titána Astrája (»zvezdnatega«) in boginje Éos (Zarja). Njegova rojstna dežela je bila Trákija. Krilati starec je bil oblečen v kratko tuniko. Za ženo si je v vrtincu prahu odnesel hčer enega prvih aténskih kraljev Erehtêja, nímfo Oréjtijo. Še posebej so ga častili Aténci, ko je leta 480 pr.n.št. uničil perzijsko brodovje ob rtiču Sépiada, in od takrat dalje so ga častili kot državni kult. Bil je oče vetrov Zétesa in Kálaisa, ki sta spremljala Argonávte. Po drugi legendi pa je se je spremenil v konja in se združil z Erihtónijevimi (aténski kralj, ki ga radi zamenjujejo z Erehtêjem) kobilami, ki so povrgle 12 žrebcev.

Njihov tek je bil tako lahkoten, da se žitno klasje ni osulo in ne morje vzvalovilo.

BRIÁREJ (Briáreos; lat. Briareus) je eden od treh sinov Urána (Nebo) in Gáje (Zemlja).

Bili so Hekatonhêjri, »storoki« pošastni Gigánti: Briárej, Kótos in Gíes. Bojevali so se na Zévsovi strani proti Titánom in je bil za nagrado stražar Titánov v Tártaru. Ko so drugi olímpijski bogovi skušali Zévsa ukleniti, ga je Briárej, na Tétidin poziv, rešil (tako so se ustrašili njegovega izgleda, da so jim vrvi padle iz rok).

143

BRITOMÁRTIS (Britómartis) je bila hči Zévsa in kréčanke Kárme ter krétska boginja lova in ribolova, morja, divjine in čistoče, ki so jo istovetili z grško Artémido. Njeno ime naj bi pomenilo »ljubko deklé«. Devet mesecev jo je zasledoval krétski kralj Mínos in da bi mu ušla je skočila v morje, kjer se je sicer zapletla v mreže, vendar mu je ušla. Zbežala je na otok Ajgíno (Egína), kjer so jo častili pod imenom Afája. Artémida jo je povzdignila med boginje in njen kult so častili le na otoku Sámosu.

BRIZÉIDA (Briseís; lat. Briseis) je bila hči Apólonovega svečenika Brizéja, ki so jo Grki zasužnjili v trójanski vojni. Bila je dodeljena za priležnico in ljubljenko, Ahílu.

Agamémnon, ki pa je na Apólonov ukaz moral vrniti svojo priležnico Hrizéido očetu, je vzel Brizéido zase in s tem zanetil Ahílovo jezo.

BRÓMIJ (Brómios) je bilo drugo ime za grškega boga Dioníza in pomeni »hrupen«, »bučen« v grščini.

BRÓNT (Bróntes; »gromovnik«) je bil eden imed treh Kiklópov, enookih velikanov, ki so bili po pesniku Héziodu sinovi Urána (Nebo) in Gáje (Zemlja).

BUZÍRIS (Boúsiris; lat. Busiris) je bil egíptovski kralj in sin Pozêjdona ter egipčánske kraljice Lizijáne, ki je po nasvetu cíprskega vidca Frázija žrtvoval vse tujce in druge goste, ki so prišli v njegovo kraljestvo, vrhovnemu bogu Zévsu, da bi se tako končalo sušno obdobje. Kmalu je prišel k njemu Hêraklej, ubil vidca Buzírisa in njegovega sina Amfídamanta ter vse njegovo spremstvo. Tako za tujce Egípt ni bil več smrtno nevaren.

D DÁFNA (Dáphne, »lovor«; lat. Daphne) je bila rečna nímfa in hči rečnega boga Ládona v Arkádiji (pa tudi Penêja v Tesáliji) in ena najlepših nímf. Posvečala se je lovu ne glede na ljubimce, vendar ji je Levkíp (Léukippos, Ojnómaov sin) preoblečen v deklé sledil na prostor, kjer se je Dáfna z drugimi nímfami kopala. Razkrile so ga in ubile. Zavrnila je tudi boga Apólona, ki jo je skoraj zadavil, mu pobegnila ter prosila za rešitev rečnega boga Penêja, ki jo je nato spremenil v lovorov grm.

DÁFNIS (Dáphnis, lat. Daphnis) je bil sin Hêrmesa in neke nímfe ter sicílski pastir, ki je tudi povezan z lovorjem (mati ga je zavrgla v lovorovem gaju). V lepega mladeniča se je zaljubil bog Apólon, ki ga je naučil umetnosti igranja na piščal, boginja Artémida pa ga je učila lovskih zvijač. Vzgojile so ga gozdne nímfe in je živel mirno, dokler ni razjezil boginje Afrodíte, ker se je širokoustil, da se lahko upre vsakršnim ljubezenskim skušnjavam.

Afrodíta je uredila tako, da se je strastno zaljubil v vodno nímfo Nómijo, ki se ga je usmilila s pogojem, da ji bo večno zvest. Ko si pa ga je poželela nímfina tekmica Himájra, ga je opijanila, ustregel je njenemu poželenju in Nómija je Dáfnisa oslepila. Pozneje je utonil v reki, ker se nímfe niso odzvale na njegove klice na pomoč. Hêrmes ga je spremenil v skalo, po drugem izročilu pa ga je vzel s seboj v nebo.

DÁKTILI (Dáktyloi Ídaioi) so bili v grški mitologiji čarodejni kovači. Prebivali naj bi na krétski ali frígijski gori Ídi, kjer se je rodila njihova mati Réa. Njihovo ime pomeni »prsti«, ker je njihova mati v porodnih krčih krivila prste in grebla po tleh. Po drugem izročilu pa so se rodili iz prahu, ker so ga Zévsove dojilje metale za seboj, da bi zabrisale sledi in Zévsa obvarovale pred požrešnim in nasilnim očetom Krónosom.

144

DÁNA(J)A (Danáe; lat. Danae) je bila hči árgoškega kralja Akrízija (Prójtovega brata), v katero se je zaljubil Zévs (glej: Akrízij). Oče jo je zaprl v bronasti stolp, ker mu je bilo prerokovano, da bo rodila sina, ki bo ubil deda. Zévs je v njeno ječo prišel v obliki zlatega dežja in mladenko zapeljal. Tako se je rodil Perzêj in razsrjeni Akrízij je dal hčero in sina zapreti v skrinjo, ki jo je spustil po morju. Skrinja je nasedla na obalo otoka Sérifa (Sériphos v Kikládih), kjer je vladal Polidékt. Kralj je hotel Dánao zapeljati, vendar jo je sin rešil in se z njo vrnil v Árgos.

DANAÍDE (Danaídes; lat. Danaides) je bilo 50 Dánaosovih hčera. V poročni noči so po zapovedi svojega očeta pobile (razen Hipermêstre) svoje može (glej: Dánaos; str. 145, II. del).

DÁNAOS (Danaós; lat Danaus) je bil sin egipčanskega kralja Bélosa (ki je bil sin Pozêjdona in Evrinóme) in Anhinóje, potomec Ío (hči prvega árgoškega kralja Ínaha) in Ajgíptov brat (dvojček) ter praoče grškega plemena Danájcev. Dánaos je imel 50 hčera, Ajgípt pa 50 sinov. Kralj Bélos je Ajgíptu podelil kraljevino Arabijo, Dánaosu pa Líbijo, vendar se je počutil od Ajgípta ogroženega in je s svojimi hčerami odjadral v Árgos, v mesto, od koder je izvirala Ío, tamkaj zavladal in prebivalci so se po njem imenovali Danájci. Ajgíptovi sinovi so se napotili za svojimi sestričnami v Árgos, da bi se proti njihovi volji z njimi poročili. Dánaos je bil primoran privoliti v poroko, vendar je od hčera zahteval, da v poročni noči usmrtijo z bodali svoje može. Tako so tudi storile, razen Hiperm(n)êstre, ki je prizanesla svojemu možu Linkêju. Oče jo je dal zapreti in javno obtožiti, vendar jo je árgoško sodišče, po posredovanju boginje Afrodíte, oprostilo. Po njegovi smrti so bile Danáide v podzemlju za svoj zločin obsojene tako, da so morale zajemati vodo s preluknjanimi vrči (ali z vrči brez dna, kar se imenuje »danaidsko delo«).

DÁRDAN (Dárdanos; lat. Dardanus) je bil sin Zévsa in Eléktre (hči Titána Atlánta), ki je bil legendarni prednik trójanskih kraljev in je baje živel na otoku Samotráki (Samothráke v SV delu Egejskega morja), od koder je odšel v Frígijo. Tam ga je prijazno sprejel kralj Tévker in mu dal svojo hčer za ženo in še del ozemlja v posest. Dárdan je na pobočju gore Íde (JV od Tróje) zgradil mesto Dardánija. Prav sovražnost Zévsove žene Hêre do Trójancev v vojni je delno izvirala iz ljubosumja do Eléktre, ki si je pridobila Zévsovo ljubezen (glej: Družinsko drevo trójanskih kraljev; str. 400, II. del).

DÁRES (Dáres; lat. Dares) je bil trójanski svečenik boga ognja Hefájsta v Tróji in rokodelcev. Imel je sinova Fégeja in Ída.

Prvi Dáres je padel med prvimi v trójanski vojni, drugi pa je iz bitke pobegnil.

Bolj pomemben je drugi Dáres, ki je napisal zgodovino uničenja Tróje s strani obleganih Trójancev z naslovom »De excidio Troiae historia« (»Poročilo o uničenju Tróje«), kjer omenja izgube v vojni: padlo naj bi 886.000 Grkov in 676.000 Trójancev, kar nekateri smatrajo za pristen (izviren) opis dogajanj (številke so verjetno pretirane; op. p.).

DEÍFOB (Deíphobos; lat. Deiphobus) je bil sin trójanskega kralja Príama in Hékabe, ki se je po Párisovi smrti (kljub nasprotovanju brata Hélena) poročil s Héleno ter ga je ob ropanju Tróje pohabil in nato ubil Meneláj. Njegovo truplo je izginilo, toda Enêj mu je na rtiču Rojtéjon (tudi mesto Rhoitéion), nedaleč od Helespónta, postavil kenotaf. Ko je Enêj obiskal podzemlje mu je Deífob povedal zgodbo o svoji smrti.

DEJANÊJRA (Deiáneira; lat. Deianira) je bila druga, srečno poročena Hêraklejeva žena (sestra Meleágra). Bila je zaročena z rečnim bogom Ahelôjem, ki ga je Hêraklej premagal in Dejanêjro odpeljal v svoje mesto Tirínt. Ko sta prišla do poplavne reke Éven (v Ajtóliji 145

ali Etólija), se je Kentáver Nésos ponudil, da jo prenese čez reko in jo je nato skušal ugrabiti. Hêraklej pa ga je s puščico ubil (glej: Nésos: str. 198, II. del ali Hêraklej; str. 51, I. del ).

DEJDAMÊJA (Deidámeia; lat. Deidamia) je bila hči Likoméda, kralja Dolópov na otoku Skíros, kamor sta hotela Pelêj in Tétida skriti Ahíla (preoblečenega v deklico), da se ne bi udeležil trójanske vojne, kjer mu je bila prerokovana smrt.

Drugi viri trdijo, da je Dejdamêjo zapeljal Ahíl in je postala mati Pírosa, ki je bil v trójanski vojni bolj znan pod imenom Neoptólem.

DEMÓDOK (Demódokos; lat. Demoducus) je bil slepi pevec na dvoru fajáškega kralja Alkínoa, ki mu je v usta »vstavil« pesnik Homêr dve pesmi iz pesnitve o Odisêju: »Pesem o ljubezni med Áresom in Afrodíto« in »Pesem o zavzetju Tróje«. Slednjo je pel Demódok v čast kralju Odisêju, ki je bil gost kralja Alkínoa potem, ko je na poti domov doživel brodolom. Pesem Demódoka je Odisêja ganila do solz.

Slepi pevec Demódok je v antiki predstavljal dvojnika slepega pesnika Homêrja.

DEMOFÓNT (Demophón, Demophóntes; lat. Demophon) je bil Fájdrin in Tezêjev sin in Akamántov brat, ki je po Hêraklejevi smrti nudil zatočišče njegovi materi in potomcem, katere je preganjal mikénski kralj Evristêj.

Drugi Demofónt pa je bil sin elevzínskega kralja Kelêja in žene Metanêjre, ki sta gostoljubno sprejela boginjo Démetro, ko je iskala svojo hčer Perzéfono. Da bi se oddolžila, je postala vzgojiteljica njunega sina Demofónta, ki ga je masirala z nebeško ambrozijo (ambrosía) in kalila nad ognjem. Ko je to videla Metanêjra, je zakričala in Démetri je padel deček v ogenj in zgorel. Démetra ji je povedala kdo je, vendar užaloščeni materi ni mogla več pomagati.

DÉMONI (Daímones; lat. Genius) so bila nadnaravna bitja, ki so vplivali na človekovo življenje, pa tudi manjša božanstva. Ljudje so tem nadnaravnim bitjem pripisovali svojo usodo. To so bila bitja, ki so bila nekakšna zveza med bogovi in ljudmi in so bili lahko dobri (agathodaímoni) ali zlobni (kakodaímoni) démoni. Med vsemi je bil najbolj spoštovan démon, ki je bil zaščitnik doma. Ob vsaki jedi je bil običaj, da so mu darovali na oltar vino ali vodo, proti zlim duhovom pa so se branili z amuleti ali zaklinjanjem (rotenjem). Taka démonska bitja so živela tudi v gorah, klancih, špiljah, votlinah, rudnikih,… Nabolj znani med njimi so bili koribánti, kuréti, pa tudi palčki (lat. pumilio ali slov. pritlikavec) in čarodejni kovači (dáktili).

DÍKE (Díke, »pravica«; lat. Iustitia) je bila grška boginja pravice, hči Témide in Zévsa ter ena od Hór. Vedno je stala ob Zévsu in materi Témidi in obe boginji (pravice in pravnega reda) sta bili zaščitnici prava (zakonitosti). Nasprotje Díke je bila njena sestra Ádikija, ki je zastopala nepravdo (krivico).

DIKTÍNA (Díktynna; lat. Dictynna) je bila krétska (minójska) boginja gore Díkta, ki so jo imenovali tudi Britomártis in so jo kasneje enačili z boginjo Artémido.

DÍKTIS (Díktys; lat. Dictys) je bil brat kralja Polidékta na otoku Sérifu (Sériphos v Kikládih) in njegov naslednik. Bil je strasten ribič in je iz morja je potegnil skrinjo, ki jo je valovom prepustil árgoški kralj Akrízij in vanjo zaprl ženo Dánajo ter njenega sina Perzêja.

Perzêj je po nekaj letih ubil kralja Polidékta (zaradi preganjanja njegove matere Dánaje) in na mesto kralja postavil Díktisa (glej tudi Polidékt; str. 210, II. del).

146

Drugi Díktis je bil Kréčan, ki je spremljal krétskega vojskovodjo Idomenêja na trójansko vojno in pisal dnevnik o tamkajšnjem dogajanju z naslovom »Dnevnik trójanske vojne« (Ephemeris helli Troiani), ki je bil v sredini 1. stoletja n.št. najden v neki krétski grobnici, v času vladavine cesarja Nerona (54 – 68). Ker je bil zapisan s feničánskimi črkami, so ga prečrkovali v grški alfabet in shranili v knjižnici, kasneje (v 4. stoletju) pa v latinico.

DINDIMÉNA (Dindyméne) je bilo drugo ime boginje Kibéle z gore Dindím v Frígiji.

DÍMOS (Deîmos) je bil sin Áresa in Afrodíte, ki je po očetu nasledil jezljivo naravo in je kot poosebljena groza ter strah sodeloval s svojim bratom Fóbom (Phóbos) in očetom Áresom z ramo ob rami v vseh bitkah.

DIOMÉD (Diomédes; lat. Diomedes) je bil Tráčan, sin Áresa in nímfe Kiréne ter kralj Bistóncev. Njegove ljudožerske konje je ujel Hêraklej in kralja ubil.

Diomêd je bil tudi sin kalidónskega kralja Tídeja in njegove žene Déjpile in kralj Árgosa.

Bil je hraber, močan in najuspešnejši ahájski borec »pohoda epigonov proti Tébam«.

Verjel je v zmago v trójanski vojni, vestno izvrševal povelja Agamémnona, ni se ustrašil nobene naloge in bil tako najbolj simpatičen vojskovodja pred Trójo. Pred Trójo je imel 80 bojnih ladij, v medsebojnih dvobojih je ubil 10 pomembnih trójanskih mož (tudi Pándara, ki je pred tem ranil Menelája), napadel je tudi Héktora in pognal v beg Afrodíto; napadel je tudi Áresa in ga s pomočjo boginje Aténe ranil in ko je Áres zatulil od bolečine se je z bojišča umaknilo več deset tisoč bojevnikov. Odisêju je omogočil, da je iz Tróje ukradel kip Pálade Aténe in bil eden od borcev v »trójanskem konju«. Agamémnona, ki je hotel odstopiti iz vojne, je javno opredelil za izdajalca ter končno videl gorečo in uničeno Trójo.

Vrnil se je domov, vendar zaradi nezveste žene Egijálije kmalu zapustil Árgos, se odselil v Italijo, kjer je našel zatočišče pri kralju Dávnu v Apúliji, kjer se je potem tudi oženil z njegovo hčerko.

DIÓNA (Dióne; lat. Diona) je bila Okéanova in Tétijina hči (ali Krónosova in Gájina hči) ter Zévsova družica v mestu preročišč, v Dodóni, kjer je imela edino svetišče. Bila je boginja dežja in izvirov. S Zévsom je imela hči Afrodíto.

DÍRKA (Dírke; lat. Dirce) je bila žena tébanskega kraljevega namestnika (regenta) Líkosa (Lýkos). Antíopina sinova (Amfíon in Zétos) sta jo ubila iz maščevanja za grdo ravnanje z njuno materjo tako, da sta jo privezala biku na rogove, ki jo je vlekel za seboj, dokler ni umrla. Po smrti se je spremenila v potok, ki je postal simbol za Tébe in grško književnost (pesnik Píndaros, 518 – 446 pr.n.št.: »Dírkin labod«).

DÓLIJ (Dólios) je bil Odisêjev služabnik, ki je zvestobo dokazal po gospodarjevi vrnitvi iz Tróje. Dólij in njegovih šest sinov so Odisêju pomagali pri ponovnem prevzemu oblasti na Ítaki. Ubili pa so njegovega sina Melántija in hčer Melánto, ker sta bila med Odisêjevo odsotnostjo na strani Penélopinih snubcev.

DÓLON (Dólon; lat. Dolon) je bil v Homêrjevi Iliadi trójanski vohun, ki je šel v nočno patrolo (izvidnico), vendar sta ga ujela ter ubila Odisêj in Diomêd (sin Áresa).

DÔROS (Dôros; lat. Dorus) je bil sin Hélena (eponimnega prednika Hélenov-Grkov) in je veljal tudi za Devkálionovega sina. Hélen je z nímfo Orséido postal oče mitičnih prednikov treh vej grške rase: Eóla (Aiólos; prednik Eólcev), Ksúta (Xoúthos; prednik Jóncev in Ahájcev) in Dórosa (Dôros; prednik Dórcev, ki so jim pripadali Spártanci, Argéjci, Korínčani, Kréčani, prebivalci otoka Ródosa in mesta Halikarnása). Dôrosa in njegova 147

brata (Láodoka in Polipójta) je v Koríntskem zalivu ubil Endimíon (kralj Élide in lep mladenič, ki ga je ljubila boginja Seléna – malo verjetno, da je bil oboje; op. p.), zavojevalec dežele, ki je po njem dobila ime Ajtólija.

DRIÁDE (Dryádes; lat. Dryades) so bile drevesne (gozdne) nímfe. Ena od njih je bila Evrídika (Eurydíke), ki je bila Órfejeva žena. Njihovi spremljevalci so bili Siléni. Če je drevo umrlo od starosti, groma ali bliska, pa tudi človeka (poseka), je z njim umrla tudi Driáda. Živele so svobodno v gozdovih, gajih in v votlinah (kakor tudi Hamadryádes).

DRIÓPA (Dryópe; lat. Driope) je bila ena najpogostejših imen nímf. Najbolj znana je bila nímfa in mati boga pastirjev Pána, ki mu je bil oče Hérmes ali sam Zévs. Ime izhaja iz grške besede drys, kar pomeni »drevo, hrast«.

Druga Driópa je bila hčerka kralja Ojhálije Évrita (Jólin oče), ki je imela z Apólonom sina Amfísa. Nekoč je ob jezeru nabirala cvetove lotosa in med njimi tudi nekaj cvetov iz drevesa, kjer je živela nímfa Lótida in jih dala sinu Amfísu, da se z njimi igra. Iz cvetov je pričela kapljati kri in nesrečna Driópa se je spremenila v lotos.

Podobna je tudi zgodba o tretji Driópi, ki je bila tudi rimska nímfa in naj bi bila hči kralja Driópsa, ki jo je prav tako ljubil Apólon. Ko se je igrala s prijateljicami hamadriádami, se je Apólon spremenil v želvo, ki so jo nímfe uporabljale za žogo. Ko je žoga (Apólon) padla Driópi v naročje, se je spremenila v kačo in se združila (Apólon) z njo. Osramočena Driópa je rodila sina Amfísa, ki je na gori Éti posvetil svetišče bogu Apólonu, v katerem je Driópa postala svečenica. Dogodek z Apólonom je prikrivala, vendar se je kasneje vseeno omožila.

E ÉAK (Aiakós; lat. Aeacus), tudi ÁJAK je bil sin Zévsa in nímfe Egíne (Aigína), kralj otoka Egíne (lat. Aegíne) in po smrti sodnik v podzemlju (glej: Ájak; str. 67, I. del).

EÉTION (Eetíon) je bil kralj Téb v Míziji (pokrajina na SZ Male Azije) in Andrómahin oče. Ubil ga je Ahíl in ga pokopal v bojni opremi ter priredil veličasten pogreb. Okoli groba so nímfe posadile mlade breste, katerih listje je bilo zdravilo za rane, še posebej, če so listje nabirali z dreves v bližini grobov ljudi, ki so umrli od ran.

EFIÁLT (Ephiáltes; lat. Ephialtes) je bil sin Aloêjda in Ótosov brat (Ôtos; orjaška sinova Gigánta Aloêda, ki sta se uprla Zévsu in olímpijskim bogovom). Tako so Grki poimenovali tudi démona nočne more.

Efiált je bil tudi mož iz Tráhine, ki je Perzijcem in kralju Ksérksu pokazal pot, po kateri so prišli pri Termópilah (480 pr.n.št.) kralju Leónidu za hrbet. Njegovo ime je sinonim za izdajalca.

EGÉJ (Aigeíus; lat. Aegeus) je bil sin kralja Pándiona in njegove žene Pílije (glej: Ajgêj).

EGEÍON (Aigaíon; lat. Aegaeon) je ime storokega velikana, ki so mu bogovi rekli Egeíon, ljudje pa Briárej.

EGIALÉJ (Aigialéus) je bil sin árgoškega kralja Adrásta in junak pohoda epigónov proti Tébam. Njegov oče se je edini vrnil iz pohoda »sedmerice proti Tébam«, Egialéj pa je bil edini, ki je bil na pohodu ubit. Ubil ga je tébanski kralj Laodamánt.

148

EGÍST, tudi AJGÍST (Aígisthos; lat. Aegisthus) je bil sin Tiésta in njegove žene Pelopêje (glej: Ajgíst; str. 129, II. del ). ÉGLA (Aígle; lat. Aegle) je bila najlepša Najáda (Naiádes so bile nímfe izvirov, studecev, rek in jezer), ljubljenka boga Hélija in mati Hárit (rimskih Gracij), ki so bile boginje lepote in ljubkosti.

EHIÓN (Echión) je bil eden izmed petih otrok, ki so bili rojeni iz zmajevih zob, katere je posejal Kádmos, ustanovni kralj Téb. Poročil se je z Agávo in postal oče Pentêja.

Ehión je bil tudi eden od Hérmesovih sinov in glasnik Argonávtov. Med drugim se je udeležil tudi lova na kalidónskega merjasca (vepra). ÉHO (Echó; lat. Echo) je bila gorska nímfa in spremljevalka Artémide, ki jo je brez uspeha snubil bog pastirjev Pán. Iz maščevanja je okolne pastirje udaril z blaznostjo, tako da so nímfo raztrgali na kosce in njene ude raztresli po vsej zemlji. Čepraj je mrtva, se je povsod ohranil njen glas (odmev).

Druga legenda pa pravi, da je bila Ého nímfa, ki jo je Hêra kaznovala zato, ker jo je pri zalezovanju Zévsa z ljubicami, zapletla v pogovor. Odvzela ji je možnost govora, razen ponavljanja zadnjih besed sogovornika. Ko se je nímfa zaljubila v Narcísa, jo je le-ta zavrnil, sama pa je tako shirala, da je od nje ostal le še glas.

EJDÓTEA (Eidothéa) je bila nímfa, ki je bila hči morskega boga Próteja. Na poti domov iz Tróje je Menelájeva ladja ob egíptovski obali zašla v brezvetrje in Meneláj bi skoraj umrl od lakote. Takrat mu je Ejdótea povedala, kako naj prisili njenega očeta, pa čeprav se je oče spreminjal v različne oblike, da mu razkrije vzrok nesrečnega položaja (brezvetrja).

EJRÉNA (Eiréne, »mir«) je bila hči boga Zévsa in boginje miru Témide ter ena od treh Hór (Díke – »pravica« in Evnomíja – »zakonitost«). Bila je zaščitnica miru in reda v naravi in družbi. Ni sodila med olímpijske bogove, ker je bil njen najhujši nasprotnik bog vojne Áres. Ejréna je skupaj z boginjo Tíhe skrbela za majhnega Plútosa (boga bogastva), ko je Zévs s strelo ubil njegovega očeta Jazíona (Dárdanov brat in Démetrin ljubimec – sad njune ljubezni je bil bog Plútos). Ta povezava simbolizira soodvisnost bogastva in miru.

ELÉKTRA (Eléktra; lat. Electra) je bila smrtna hči mikénskega kralja Agamémnona in Klitajmnéstre. Bila je nespravljiva sovražnica Klitajmnéstre in njenega ljubimca Ajgísta ter je bila zvesta spominu na svojega očeta in predana bratu Oréstu. Podprla ga je pri maščevanju nad Klitajmnéstro in njenim ljubimcem Ajgístom ter se poročila z Oréstovim prijateljem Píladom (Pyládes, sin kralja Fókide).

Eléktra je bila tudi hči Titána Atlánta in Okéanide Plejóne ter po Zévsu Dárdanova mati (Dárdanos je bil prednik trójanskih kraljev, ki je živel na otoku Samotráki).

Tretja Eléktra pa je bila hči Titána Okéana in njgove žene Tétije. Poročila se je z bogom naravnih pojavov na morju, Távmantom in imela z njim štiri hčere: boginjo mavrice in božjo kurirko (glasnico) Írido ter tri pošastne Harpíje (pol žene, pol ptice).

ELEKTRÍON (Elektrýon; lat. Electryon) je bil sin Andrómede (hči etiópskega kralja Keféja) in Perzêja, ki ga je nasledil na mikénskem prestolu. Postal je oče Alkméne (Hêraklejeve matere) in šestih sinov. Ubil ga je po nesreči nečak Amfítrion, kateremu je obljubil hčer za ženo. S Frígijko Midéo je imel sedmega sina, Likimnija.

149

ELPÉNOR (Elpénor; lat. Elpenor) je bil Odisêjev tovariš, ki je padel s strehe Kírkinega bivališča in se ubil. Odisêj je v podzemlju najprej srečal njegovo senco ali duhá in potem uslišal njegovo prošnjo, da ga pokopljejo in mu na grob zasadijo njegovo veslo.

EMATÍON (Emathíon) je bil sin boginje Éos z ugrabljenim mladeničem Titónom (Tithonós je bil sin kralja Laomedónta in Príamov brat). ÉMPUZA (Émpusa; lat. Empusa) je bila Hékatina hči in pošast iz Hádovega podzemlja, ki je imela eno oslovsko nogo ter bronasta stopala in je prihajala na zemljo le ponoči ter se prikazovala ljudem v različnih podobah. Ljudi je zmamila na osamljene kraje, kjer jih je ubijala in jim pila kri ter jedla njihovo meso. Neposredno je bila odgovorna le triglavi in tritelesni pošastni boginji Hékati (spremljevalka podzemne kraljice Perséfone). ÉNIO (Enyó ali Ennyo; lat. Enyo) je bila ena od Gráj (sestre Gorgón, poosebljenje starosti, ki so bile sive od rojstva do smrti in skupaj so imele le eno oko in en zob). Énio je bila tudi grška boginja vojne, takoj za Áresom. Rimljani so jo istovetili z Bélono.

ENKÉLAD (Enkélados; lat. Enceladus) je bil sin Tártara in Gáje ter eden izmed Gigántov s stotimi rokami (sinovi Gáje spočeti iz Uránove krvi, ki se je ob njegovi skopitvi potočila na zemljo). Udeležil se je boja proti olímpijskim bogovom in Zévs je vanj treščil strelo ter vrgel nanj otok Sicílijo. ÉOS (Eós; lat. Aurora) je bila boginja jutranje zarje in hči Titána Hiperíona in njegove sestre Téje. Pesnik Ovídij pa pravi, da je bila hči Titána Palánta ali Gigánta ter sestra Hélija (Sonce) in Seléne (Luna). Vsako jutro se pojavi na obzorju, na vozu, ki ga vlečejo zlati konji in s tem naznanja vrnitev sonca. Imela je nešteto mož in ljubimcev, ki so sloveli po lepoti ter rodila mnogo otrok. Bila je Astrájeva žena in mu povila zvezdo Jutranjico, vetrove in še druge zvezde, vendar je bolj ljubila Oríona, ki ga je ubila Artémida; ljubila je Prókridinega moža Kéfala; Mantijevega sina Kléjta; Laomedóntovega (trójanski kralj) sina Titóna, ki mu je rodila Mémnona (etiópski kralj) in Ematíona (egíptovski kralj). ÉPAF (Épaphos; lat. Epaphus) je bil sin Zévsa in Ío (hči prvega árgoškega kralja Ínaha) ter je bil po grški mitologiji prvi egipčánski kralj (tega Egipčáni ne priznajo). Pred ljubosumno Hêro se je spremenila v junico in zbežala v Egípt, kjer se je zopet spremenila v mladenko in na obrežju Nila rodila sina Épafa. Zévsovega sina so pred materjo na Hêrin ukaz skrili kureti, vendar ga je Ío našla in ko je odrasel, je postal egíptovski kralj. Z ženo Mémfido je imel tri hčere: Liziánaso, Tébo in Líbijo. Libija je s Pozêjdonom imela sinova, dvojčka Agenórja (kralj v Tíru in Kádmosov ter Evrópin oče) in Bélosa (egíptovski kralj) in ko je Épaf umrl, so ga v Egíptu častili kot utelešenje boga Apísa (»sveti bik« in bog moške plodnosti).

Drugi Épaf je bil kralj v Sikiónu in mož Antíope (hči bojótskega kralja Niktéja), ki je imela s Zévsom sinova Amfíona in Zétosa, kasnejša kralja Téb (glej: Antíopa; glej: 137, II. del).

EPÊJ (Epeiós; lat. Epeus) je bil sin Fókijca Panopéja in izdelovalec lesenega trójanskega konja, v katerega trebuh so se skrili izbrani grški vojaki in med njimi tudi Odisêj. Pred Trójo je sodeloval na grški strani s 30-imi bojnimi ladjami. Ko se je vračal iz Tróje, je pristal v Italiji in ustanovil mesto Metapónt.

Druga zgodba pa pravi, da so mu Trójanke zažgale ladje in se je moral ob vrnitvi naseliti v Etrúriji, kjer je ustanovil mesto Pízo (Písa) v spomin na peloponéško mesto blizu Olímpije.

150

EPIGÓNI (Epígonoi, »nasledniki«) so bili sinovi »sedmerice proti Tébam«, ki so pod vodstvom Adrásta (kralj Árgosa), edinega preživelega od prvotne »sedmerice«, zavzeli in uničili Tébe. To so bili: Amfiarájeva sinova Alkmájon in Amfíloh, Adrástov sin Ajgialéj (edini, ki je bil v tej odpravi ubit), Tidêjev sin Diomêd, Hipomedóntov sin Polidór, Partenopájev sin Prómah, Kapanêjev sin Sténel in Polinêjkov sin Tersánder. Tako so se kasneje imenovali tudi poveljniki Aleksándra Velikega, ki so po njegovi smrti podedovali njegov imperij (diádochoi, »nasledniki«).

EPIMETÊJ (Epimetheús, »pozneje misleči«; lat. Epimetheus) je bil Titán in Prometêjev brat, ki se je poročil s prvo smrtnico na zemlji, Pandoro (glej: Prometêj; glej. 14 – 17, I. del). ÉPONA (»velika kobila«) je bilo latinsko ime za kéltsko boginjo, ki je bila povezana s konji in mulami. Upodabljali so jo na konju ali pa na prestolu z dvema žrebetoma, ki sta jedla iz njenega naročja. Konjušniki (oskrbniki konjev) so ji postavljali oltar v hlevih in njen kult je bil razširjen po vseh zahodnih rimskih provincah. ÉRATO (Erató; lat. Erato) je bila ena od Múz (hčere Zévsa in Mnemózine – Spomin), zaščitnic določenih umetnosti. Érato je bila zaščitnica lire, lirskega in erotičnega pesništva. Nekoliko je v upodobitvah podobna Afrodíti in zato je bila verjetno zavetnica svatbe in ljubezenskega pesništva. Umetniki jo predstavljajo ovenčano z mirto in vrtnicami, z liro v levici in lokom v desnici. ÉREB (Érebos; lat. Erebus) je bil sin Káosa in bog večne teme in je predstavljal najmračnejši ter najbolj nedostopen kraj v podzemlju in ker je pomagal Titánom v boju proti olímpijskim bogovom, ga je Zévs strmoglavil v podzemlje. Érebos pomeni v semítskem jeziku »zemljo na zahodu« in to v geografskem smislu pomeni Evropo.

EREHTÊJ (Erechtheús) je bil mitični aténski kralj, Gájin sin, ki ga večkrat zamenjujejo z Erihtónijem (sin Hefájsta, čigar seme je padlo na zemljo, ko je skušal posiliti Aténo). Oba sta vzniknila iz zemlje in ju je vzgojila Aténa. Po Homêrju ga je Aténa nastanila v svojem svetišču Erehtêjonu in si ga vzela za družabnika.

Legernda pripoveduje, da je Erehtêj v času, ko so Elevzínci in Pozêjdonov sin Evmólp (Tračán) iz Trákije vdrli v Átiko, vprašal za nasvet délfsko preročišče in dobil v odgovor, da bo zmaga njegova, če žrtvuje eno od svojih hčera. Erehtêj je žrtev opravil, nato je ubil Evmólpa in porazil Elevzínce. Pozêjdon je v jezi poslal nadenj in njegovo potomstvo, smrt.

ERGÍN (Ergînos; lat. Erginus) je bil orhómenski kralj, sin in naslednik kralja Kliména.

Napadel je tébanskega kralja Kreónta in ga prisilil, da mu je vsako leto plačeval davek v obliki stotih volov. To Tébancem ni bilo težko, vendar so težko preboleli davek kot simbol prevlade (oblasti) Ergína. Davka jih je osvobodil Hêraklej, ki je polovil orhémenske pobiralce davka zaradi njihove drznosti in ravnodušnosti do ljudi, jim porezal ušesa, nosove in ustnice, ter jim naročil, naj to ponesejo kot davek Ergínu. Kralj Ergín se je z vojsko napotil nad Tébe, vendar se je na čelo Tébancev postavil Hêraklej, porazil Ergína in ga prisilil, da vrne Tébancem dvakrat več, kakor so mu morali oni prej plačati. ÉRIDA (Éris; lat. Discordia)) je bila hči boginje noči Niks in boginja ter poosebljenje prepira. Na svatbi Pelêja in Tétide je med boginje vrgla jabolko z napisom »najlepša«.

Prišlo je do Párisove sodbe in trójanske vojne (»jabolko spora«; glej: 84, I. del).

151

ERIFÍLA (Eriphýle; lat. Eriphila) je bila hči árgoškega kralja Tálaja, Adrástova sestra in Amfiarájeva (árgoški junak in jasnovidec; Ójklov sin) žena. Bila je utelešena lakomnost in grabežljivost. Amfiaráj in njegov bratranec Adrást sta bila v večnih sporih, pa sta Erifíli obljubila in se obvezala, da se ne bosta več kregala in bosta samo njo poslušala. To priliko je izkoristila, da bi si pridobila Harmoníjino ogrlico, s katero jo je podkupil izgnani tébanski kralj Polinêjk, da bi mu njen mož pomagal do tébanskega prestola. Amfiaráj ni hotel prekršiti dane obljube Erifíli in se je pridružil »sedmerici proti Tébam«, od koder se več ni vrnil. Ko je njen sin Alkméon (tudi Alkmájon) izvedel, da je Erifíla poslala njegovega očeta v smrt, jo je z enim udarcem roke ubil.

Druga Erifíla je bila hči kralja Levkípa, ki jo je ugrabil eden od Dioskúrov (glej: Levkíp; str. 186, II. del).

ERÍGONA (Erigóne; lat. Erigone) je bila hči aténskega kralja Ikárija (Ikários; gostil je boga Dioníza in od njega dobil v dar vinsko trto) iz Átike, ki so ga ubili sodeželani potem, ko jim je dal pokusiti vino in so mislili, da pijejo strup. Ko je Erígona s pomočjo psa Májre (Ikárijev pes, ki ga je bog Dioníz postavil na nebo kot »pasjo zvezdo«, kar je Sirij v ozvezdju Velikega psa) našla njegovo truplo, se je obesila, pa čeprav je bila Dionízova ljubljenka.

Erígona je bila tudi hči Ajgísta (bratranec Agamémnona) in Klitajmnéstre (hči spártanskega kralja Tindaréja).

ERIHTÓNIJ (Erichthónios; lat. Erichthonius) je bil aténski (»kačji kralj«) junak in mitični aténski kralj, ki ga zamenjujejo z aténskim kraljem Erehtêjem. Gája (Zemlja) je otroka rodila, Aténa pa ga je skrivaj vzela in dala v zaboj, le-tega pa v varstvo hčeram prvega aténskega kralja Kékropsa (vzniknil naj bi iz zemlje in ker je imel od pasu navzdol kačjo obliko, ga imenujejo tudi »kačji mož«) z naročilom, da zaboja ne odpirajo.

Radovednice so zaboj odprle in se zgrozile, ko so v njem zagledale dojenčka (malega Erihtónija) s kačjimi nogami. Pomračil se jim je um in skočile so z Akrópole ter se ubile.

Aténa je kralju Erihtóniju dala dve kaplji Gorgónine krvi, od katerih je ena zastrupljala, druga pa zdravila. Kralja so v Aténah častili v podobi kače (Aténci so kače častili in zakon je zahteval, da se mrtve kače pokopavajo). Za njegovega naslednika in sina je veljal Pandíon, ki je bil tako tudi vnuk kralja Erehtêja ter Próknin in Filomélin oče. Erihtónij je izumil voz, da bi lahko skril svoje kačje ali zmajevske noge (glej: Erehtêj ter Filoméla in Prókna).

Pravijo tudi, da je bil sin Hefájsta (Héphaistos) in Gáje (Géa). ÉRIKS (Éryx; lat. Erycus) je bil sin Argonávta Búta ali Pozêjdona in boginje Afrodíte, ki je živel na Sicíliji in je skušal ukrasti kravo iz črede, ki jo je Hêraklej ukradel Geríonu ter jo je vodil v Mikéne h kralju Evristêju. Zaradi tega ga je Hêraklej zadavil (ali vrgel v zrak in se je ob padcu ubil).

Po Ériksu sta dobila ime tudi gora in mesto na Sicilíji, ki se danes imenuje Erice.

ERIZÍHTON (Erysíhthon; lat. Erysichthon) je bil tesálski kralj in naslednik kralja Triópa, ki je v Démetrinem gaju posekal stoletni hrast in s tem ubil njegovo Driádo, Démetrino ljubljenko. S tem dejanjem je izkazal nespoštovanje do boginje plodnosti in zaslužil si je kazen. Obsodila ga je na vse večjo požrešnost in bolj je jedel, bolj je bil lačen.

To je veliko stalo in moral je v suženjstvo prodati še hči Mnéstro, ki pa se je znala preoblikovati v konja, ptico ali kakršnokoli drugo žival ter se vračala k očetu, ki jo je nato lahko ponovno prodal. Vendar še to ni bilo dovolj in je pričel jesti svoje lastno telo in preden se je uspel pojesti, je umrl v strašnih mukah. Erizíhton je bil tako v antiki simbol oholosti, brezbožnosti in požrešnosti.

152

EÚFEM (Eúphemos; lat. Euphemus), tudi ÉVFEM je bil sin boga morja Pozêjdona in Evrópe (hči tírskega kralja Agénorja), ki je lahko hodil po morski površini (darilo očeta).

Bil je na pohodu z Argonávti in je ob vrnitvi dobil od bratranca Trítona grudo zemlje, ki mu je padla v Egejsko morje. Tako je nastal otok, ki so ga Argonávti imenovali Téra (Théra), na italijanskih zemljevidih pa se imenuje Sántorin.

EVÁDNA (Euádne; lat. Euadne) je bila Pozêjdonova hči, ki je bogu Apólonu povila Jámosa, prednika vedeževalske družine Jamídov, ki so v Olímpiji opravljali svečeniška dela.

Evádna je bila tudi žena Kapanêja (eden od »sedmerice proti Tébam«), ki se je vrgla na moževo pogrebno grmado.

EVÁGORA (Euagóras, ok. 435 – 374 pr.n.št.) je bil kralj Salamíne (glavno mesto) na Cípru, ki bi jo naj ustanovil Télamonov sin Tévker. Bil je prijatelj Atén in sprejel po peloponéški vojni (med Spárto in Aténami med leti 431 – 404 pr.n.št.) številne aténske begunce. Zaradi prijateljevanja z Grki, se je sprl s Perzijci, ki so ga porazili in je bil nazadnje naklepno umorjen v dvorni spletki.

EVÁNDER (Eúandros, »dobri človek«; lat. Euander) je bil manj pomembno grško božanstvo povezano s Pánom. Častili so ga predvsem v Arkádiji, posebej v mestu Palantiju Pallanthíon). Bil je sin Hêrmesa in nímfe Témide ali Kalísto (spremljevalko boginje Artémide), ki so jo istovetili z rimsko vodno boginjo Karménto (s tem je bila tudi mati prvega rimskega naseljenca Evándra). Ravno Evánder naj bi popeljal manjšo skupino naseljencev iz Arkádije na kraj bodočega mesta na griču Palantéum, Pálatin v Rimu. Od tod izvira tudi arkádski praznik likáje v čast bogu Pánu, ki so ga kasneje v Rimu poimenovali luperkálije s čaščenjem Favna. Prav na tem mestu se vidi povezava med grškimi in rimskimi kulti.

EVFÓRB (Euphórbos) je bil med najpogumnejšimi trójanskimi bojevniki, ki je v boju s Pátroklom zadal prvi udarec. Ubil ga je Meneláj, ki je nato posvetil njegov ščit Hêri.

EVFROZÍNA (Euphrosýne; lat. Euphrosyne) je bila ena od Hárit, boginj lepote in ljubkosti.

EVMÁJ (Eúmaios; lat. Eumaeus) je bilo ime zvestemu Odisêjevemu pastirju, ki ga je v svoji koči gostoljubno sprejel ob vrnitvi na Ítako. Bil je kraljevi sin, ki so ga ugrabili feničánski pirati in postal je suženj ter pastir kralja Laêrta na Ítaki. Kasneje mu je tudi pomagal opraviti s Penélopinimi snubci.

EVMENÍDE (Eumenídes, »dobrotljive, milostne«; lat. Eumenides) je bilo olepševalno ime za Erínije (boginje kaznovanja). Ime so dobile, ko se je morilec Orést opral zločina.

Bile so tudi boginje rodovitnosti zemlje in so poosebljale moralne zakone.

EVMÓLP (Eúmolpos; lat. Eumolpus) je bil Tračán in Pozêjdonov ter Hiónin (hči tráškega kralja Bóreasa) sin, ki je bil zaradi posilstva izgnan iz Trákije. Obiskal je Elevzíno, kjer je bil začetnik elevzínskih mistérijev (slavili so jih v mesecu boedromionu – septembru/oktobru ali v času žetve). Postal je kralj Trákije in poslal je sina Ímarada, da bi pomagal Elevzíncem v boju proti aténskemu kralju Erehtêju, ki je Evmólpovega sina smrtno ranil. Pozêjdon je nato Erehtêja s trizobom ubil in tako pripomogel k njegovi nesmrtnosti, saj je Erehtêj padel v boju za domovino. Aténci so mu na Akrópoli postavili razkošno svetišče, Erehtêion.

153

Evmólp je bil prednik družine Evmolpídov, ki so bili zadolženi za pravilni potek aténskih misterijev.

EVNÓM (Eunómos) je bil mladi točaj na dvoru kalidónskega kralja Ojnêja v Tiríntu in Arhitélov sin, ki je moral nekoč umiti roke Hêrakleju. Nekaj vode je polil po junakovih nogah in ta je otroka v jezi tako udaril, da ga je ubil. Hêraklej se je za ta zločin odločil oditi z ženo Dejanêjro v izgnanstvo v Trahíno (malo zahodno od Termópil).

EVNOMÍJA (Eunomía, »zakonitost«) je bila grška boginja zakonitosti in pravičnih zakonov. Bila je hči Témide in Zévsa ter ena od Hór (ki so bile spremljevalke bogov ter so predstavljale naravni red in letne čase) Evnomíja, Díke in Témida so se v Rimu združile v eno boginjo prava in pravice, Justicijo (Iustitia).

EVRIÁL (Euryálos) je bil sin Adrástovega brata iz Árgosa, Menkistêja, ki je sodil k epigónom in se boril proti Tébam. Pridružil se je Argonávtom in spremljal Diomêda v trójanski vojni skupaj s Kapanêjevim sinom Stenélom.

Evriál je bil tudi trójanski bojevnik, ki je z Nízusom, Enêjevim prijateljem prišel v Italijo in padel v spopadu z Rutúlci ob poskusu bega iz trójanskega tabora.

EVRÍALA (Euryále, »daljna popotnica«) je bila ena od Gorgón (ženske pošasti, hčere morskih božanstev Fórkisa in njegove sestre Kéto ter sestre Gráj).

EVRÍDIKA (Eurydíke; lat. Eurydica) je bilo ime več ženskam v grški mitologiji. Ena od njih je bila žena tébanskega kralja Kreónta (Kréon, »princ«).

Najbolj znana pa je bila nímfa (Driáda) Evrídika in Órfejeva žena, ki jo je ob begu pred Aristá(é)jem (sin boga Apólona in tesálske nímfe Kiréne) pičila kača in je umrla (glej: Órfej ali Avrísta(e)j). Driáde so se maščevale tako, da so pobile vse Aristájeve čebele. Órfej jo je šel iskat v Hádovo kraljestvo in obljubljeno mu je bilo, da jo lahko odpelje nazaj v življenje, če se ne bo oziral nazaj, ko bosta hodila proti dnevni svetlobi. Órfej je na obljubo pozabil in Evrídiko za večno izgubil.

EVRIKLÊJA (Eurýkleia; lat. Euryclea) je bila stara Odisêjeva dojilja in pestunja. Po Odisêjevem odhodu v trójansko vojno je skupaj s Penélopo vodila hišne posle. Po vrnitvi je Odisêja spoznala po stari brazgotini na nogi, ko mu je umivala podplate. Ni ga izdala, saj je hotel Odisêj preveriti Penélopino zvestobo, preden je obračunal s snubci in izdajalskimi deklami. Evriklêji je iz spoštovanja pravil »mati«.

EVRÍLOH (Eurýlochos: lat. Eurylochus) je bil mož Odisêjeve sestre Ktímene, ki je bil Odisêju neizmerno zvest. Ob oknu Kírkine palače je gledal, kako je Kírka njegove tovariše spremenila v svinje in na to opozoril Odisêja. Ker ob koncu potovanja ni veliko jedel, je potešil lakoto tako, da je kljub Odisêjevi prepovedi ubil nekaj junic iz Hélijeve črede in bog je v jezi potopil vse ladje, razen Odisêjeve, Evríloha pa ubil.

EVRINÓMA (Eurynóme; lat. Eurynome) je bila hči Okéana in Tétije, ki se je združila s Titánom Ofiónom. Bila je ena od prvotnh božanstev, ki so vladali na Olímpu, preden so se pojavili bogovi. Oba so pregnali in strmoglavili v morje.

Zévs je bil vanjo zaljubljen in jo je naredil za mater treh lepih in očarljivih Hárit (spremljevalke Múz: Evfrózina, Aglája – Hefájstova žena in Talíja – zavetnica komedije) in rečnega boga Ázopa.

Hárite so Rimljani istovetili z Grácijami.

154

EVRÍPIL (Eurýpilos; Eurypylus) je bil kralj otoka Kósa ob JZ obali Male Azije, kjer je hotel pristati Hêraklej, vendar so ga odbili domačini. Kralja je kmalu nato Hêraklej ubil in vdrl v mesto.

Drugi Evrípil je bil Télefov (kralj Mízije) ter Astióhin sin. Mati, ki je od Priáma dobila vinsko trto, ga je primorala, da se je kot vodja Mízijcev boril na strani Trójancev. Pobil je veliko grških junakov in med njimi tudi Asklépijevega sina Maháona in končno je padel pod mečem Neoptólema, ko so skušali Trójanci zažgati grške ladje.

Evrípil je bil tudi Grk, ki se je bojeval proti Trójancem kot poveljnik Tesálcev.

Pesnik Píndar (Píndaros, 518 – 446 pr.n.št.) pa piše, da je bil Evrípil Pozêjdonov sin, ki je utelešal boga Tritona (povodni mož s človeško glavo in trupom ter ribjim repom).

EVRISTÊJ (Eurystheús) je bil kralj Tirínta v Árgosu in sin mikénskega kralja Sténela ter njegove žene Níkipe, pa tudi Perzêjev potomec. Zévs je prisegel, da bo prvi Perzêjev potomec, rojen na določen dan, postal vladar okoliških ljudstev, ker je mislil, da se bo prvi rodil Hêraklej. Ljubosumna Hêra pa je poskrbela, da se je prvi rodil Evristêj. Hêrakleju, ki je v blaznosti ubil ženo in otroke, je délfsko preročišče zapovedalo, da mora oditi v Tirínt, kjer bo moral 12 let, kot suženj, služiti pri kralju Evristêju in kjer je moral opraviti celo vrsto nevarnih nalog. Ob delu ga je Evristêj (sam je bil slabič in strahopetec) hudo poniževal in žalil ter hotel, da bi mu služili tudi Hêraklejevi potomci. Hêrakleja je izgnal iz Tirínta in junak se je zatekel k aténskemu kralju Demofóntu. Aténci mu Hêrakleja niso hoteli izročiti ter so njegovo vojsko pred Aténami porazili. Hêraklejev nečak Joláj je Evristêja pripeljal v mesto kot ujetnika. Zagledala ga je Hêraklejeva mati Alkména in preden so ji lahko preprečili, mu je za vse sinove žalitve izkopala oči in ga z bodalom ubila. ÉVRIT (Eúrytos; lat. Eurytus) je bil kralj Ojhálije in Jólin (vanjo zaljubljen Hêraklej) oče ter najboljši lokostrelec na svetu. Bil je Hêraklejev učitelj v lokostrelstvu, ga premagal, vendar mu Évrit ni hotel dati hčere Jóle za ženo. Po nekaj letih je Hêraklej z vojsko zravnal Ojhálijo z zemljo, Évrita ubil in njegovo hčerko Jólo odpeljal.

Drugi Évrit je bil Gigánt, ki je sodeloval v uporu proti olímpijskim bogovom in kjer ga je z enim udarcem omamil bog Dioníz, Hêraklej pa ga je ubil.

EVRITÍON (Eurytíon; lat. Eurytion) je bilo ime Geríonovemu pastirju, ki je pasel črede pri Geríonu (velikan s tremi glavami in tremi telesi) na otoku Eritéja (»rdeči otok«) v Okéanu. Hêraklej je ob prihodu na otok ubil psa Órtrosa (potomec pošasti Tífona), nato pastirja Evritíona in tudi Geríona ter odpeljal živino v zlati kupi vse do Črnega morja.

Evritíon je bilo tudi ime Kentávru, ki se je sramotno obnašal (ugrabitev neveste Hipodamêje in drugih žensk) na gostiji lapítskega kralja Peirítoja, kar je bil povod za vojno med Kentávri in Lapíti. Kentávre so potem izgnali iz Tesálije.

Evritíon se je imenoval tudi ftijski kralj, ki je vzel v zaščito Pelêja, ko je le-ta zapustil domovino. Podaril mu je tretjino kraljestva in hči Antígono za ženo. Umrl je pri lovu na kalidónskega merjasca, ko ga je po nesreči ubil prav Pelêj. ÉVROS (Éuros; lat. Evrus, prvobitno Vulturnus) je bil sin Zarje (Éos) in Titána Astrája (ozvezdje) ter je bil bog vzhodnega ali jugovzhodnega vetra.

EVTÊRPA (Eutérpe; lat. Euterpe) je bila hči Zévsa in boginje spomina Mnemózine ter ena od Múz, ki je bila zaščitnica lirskega pesništva, slovesnosti in zabav ter iger na piščal.

S cvetjem ovenčana Múza je imela za atribut piščal.

EVTÍFRON (Euthýphron) je bil videc, ki ga je srečal filozof Sókrat (Sokrátes, 469 – 399 pr.n.št.) pred sodiščem, kjer so ga obtožili brezbožnosti. Sókrat ga je prosil, da opredeli 155

pobožnost in dobi izjavo, da je pobožnost tisto, kar je všeč bogovom, torej se je treba za vse stvari obrniti na bogove in njim je potrebno stvari tudi prepustiti. Ta dialog je bil blaga satirana prezira vredno doumevanje vere. Evtífron je imel nekaj let pred tem srečanjem razpravo, kjer je tožil lastnega očeta nenamernega uboja, da bi se tako opral madeža, ki spremlja vsakršno vpletenost v umor.

F FAÉTONT (Phaéthon, tudi Fáeton; lat. Phaethon) je bil sin Hélija (Sonce) in Kliméne (Okéanova in Tétijina hči ter žena Titána Jápeta). Odrasel je šel iskat očeta, da bi dokazal svoj božanski rod, kakor se je bahal pred tovariši. Ko ga je našel, ga je oče prepoznal in mu ponudil, da si izbere darilo, ki si ga nedvomno želi. Faéton ga je prosil, da bi rad en dan vozil očetov voz po nebu. Kljub Hélijevemu svarilu in strahu (saj noben smrtnik ni bil tako močan, da bi ukrotil njegove konje), se je izkazalo, da ne more obvladati konj. Konji so ušli iz začrtane smeri, kjer je skoraj udaril ob ozvezdja in Zemlja je bila v nevarnosti, da bo zgorela, voda pa izpuhtela iz rek in morij (konji z vozom so mu pobegnili prenizko). Vse je rešil Zévs, ki je poslal nad Faétona strelo ter zdrobil njegov voz. Faéton je padel v reko Erídan (Eridanós; danes reka Pad, ki je s seboj prinašala jantar). Njegove sestre Heliáde (Lampétija – Lampetíe, Faetúza – Phaéthousa in Fójba – Phoíbe, »svetla«) so ga objokovale, dokler jih bogovi niso spremenili v topole, njihove solze, ki so tekle po deblih topolov, pa so se strdile v jantar. Na njegovem grobu ob reki Erídan so Heliáde napisale: »Padel je, vendar ob velikem, pogumnem delu!« FAETÚZA (Phaéthousa) je bila ena od sester Heliád (hčere boga Hélija: Lampétija, Faetúza in Fójba).

FÁJDRA (Phaídra), tudi FÉDRA (lat. Phaedra) je bila hči krétskega kralja Mínosa in Pazífae ter Ariádnina sestra. Poročila se je z aténskim kraljem Tezêjem, vendar se je kmalu na smrt zaljubila v njegovega sina iz prejšnjega zakona, Hipólita, katerega so ubile Pozêjdonove morske pošasti (glej: Tezêj, str. 54 in Hipólit, str. 45; I. del).

FÁNTAST (Phántasos; lat. Phantasus) je bil sin boga spanca Hípnosa in Morfêjev (bog sanj) brat, ki si je lahko pridobil najrazličnejše oblike neživih stvari, ki so bile za ljudi le domišlijske in fantastične prikazni (fantazija). Njegovo ime je še danes prisotno v vseh jezikih.

FÁON (Pháon) je bil čolnar iz Mitiléne (Mytiléne na Lézbosu), ki mu je Afrodíta poklonila mladost in lepoto, ko jo je (kot starko) prepeljal čez morje, ne da bi zahteval plačilo. Grška lirska pesnica Sápfo (Sapphó iz 7. stoletja pr.n.št., rojena v Érezu na Lézbosu) je bila vanj nesrečno zaljubljena (glej: Sápfo, str. 311, II. del).

FEGÊJ (Phegeús) je bil kralj Arkádije in oče Arsínoje, Alkmájonove žene (glej:Alkmájon).

Arsínojina očetova darila (podaril ji je ogrlico in Harmonijin péplos – ženski plašč brez rokavov) ji je Alkmájon odvzel in dal drugi ženi Kalíroi, hčeri rečnega boga Ahelója. Fegêj je za zetovo izdajstvo ukazal sinovoma Prónoju in Agénorju, da ga ubijeta. Ovdovela Arsínoa je očeta in brata preklela in Kalíroina sinova sta nato ubila Fegêja ter njegova sinova.

FEJDIPÍD (Pheidippídes), tudi FILIPÍD (Philippídes) je bil aténski junak, ki je pretekel 42 km iz Atén na Máraton, da bi se udeležil bitke proti Perzijcem (490 pr.n.št.), nato pa se vrnil nazaj v Aténe, da bi oznanil zmago nad Perzijci. Zmago je naznanil z besedami 156

«Pozdravljeni, zmaga je naša!« in se mrtev zgrudil. Že pred bitko pri Máratonu so ga iz Atén poslali po pomoč v Spárto, kamor je prišel v enem dnevu in tako pretekel več kot 200 km. Na poti nazaj na bojišče je srečal boga Pána.

Prvič so »maraton« tekli na prvih modernih olímpijskih igrah v Aténah leta 1896.

FÊJDON (Pheídon) je bil kralj Árgosa v 7. stoletju pr.n.št., Heraklíd (potomec Hêrakleja) in Témenov potomec (tudi Hêraklid, ki je dobil svoj delež v Árgosu). Povečal je svojo posest, postal je tiran, ponovno je zbral »Témenovo skupino« (združil Argólido), standardiziral je mere in uteži, od kraljestva Élide pa je sprejel upravljanje olímpijskih iger. V Árgos je vpeljal hoplítsko falángo in tako je Árgos imel najmočnejšo vojaško silo v tedanji Grčiji. Z reformo uteži in mer je določil težo železnih obolov (obeloi, tudi obolós), ki so bili predhodniki grških kovancev (glej: filipêj; glej str. 261/262, II. del).

FÉMIJ (Phémios; lat. Phemius) je bil sin Ítačana Térpija, ki je prepeval v Odisêjevi palači in je s petjem zabaval Penélopine snubce, ki so bili prepričani, da se Odisêj ne bo več vrnil iz trójanske vojne. Ko pa se je vseeno vrnil po desetletnih pustolovščinah domov, se je hotel maščevati Fémiju, ker se je le-ta prilizoval snubcem, vendar je Fémij dokazal, da so ga snubci prisilili k petju in zabavljaštvu. Odisêj mu je nato na prošnjo sina Telemáha vse oprostil. V Fémiju so Grki, kakor tudi pri slepem pevcu Demódoku, videli avtoportret samega (slepega) pesnika Homêrja.

FÊNIKS (Phoîniks; lat. Phoenix) je bil sin sidónskega (kasneje kralj v Tíru) kralja Agénorja, ki je z bratoma Kádmosom in Kíliksom šel iskat ugrabljeno sestro Evrópo, pa se je kmalu utrudil in se naselil na vzhodni obali Sredozemlja, ki je dobila po njem ime Fenícija (Phoînike, lat. Phoenicia, biblijski Kanaán) in je obsegala mesti Tír in Sidón.

Drugi Fêniks je bil sin bojótskega kralja Amintóra. V mitih se pojavlja kot star, iskušen in moder mož, ki je v mladosti zapustil domovino, da ne bi ubil očeta, kateri mu je hotel ugrabiti zaročenko. Zatekel se je k ftíjskem kralju Pelêju in je postal vzgojitelj njegovega sina Ahíla, največjega junaka pred Trójo. Bil je član poslanstva z nalogo, da se pomirita Ahíl in Agamémnon (spor zaradi ujete Briséide, zaradi česar je Ahíl odbil sodelovanje v borbah pred Trójo). Ahíl je poslance sprejel dostojno in s spoštovanjem, vendar ni ugodil njihovim prošnjam.

FÉRES (Phéres; lat. Pheres) je bil sin kralja Kretêja, ki je bil ustanovitelj in prvi kralj Fér v Tesáliji (zahodno od današnjega pristanišča Volos). Bil je brat Ájzona, Péliasa, Amitáona, oče Adméta in stric Jázona, junakov iz mitov o Argonávtih, Hêrakleju in »sedmerice ptoti Tébam«.

FILÁMON (Philammón) je bil sin Apólona in Hióne (Dájdalionova hči in ljubica dveh bogov: Apólona in Hérmesa ter Heosfórjeva vnukinja), sloviti pevec, ki je izumil zbore mladenk in vpeljal Démetrine misterije. Zaljubil se je v nímfo Argiópo, s katero je imel sina Tamírisa. Oče in sin sta bila slavna glasbenika.

FILÉJ (Phyleús; lat. Phyleus) je bil sin élidskega kralja Ávgija, ki je bil znan po zanemarjenih hlevih. Ker kralj ni hotel plačati Hêrakleju obljubljene nagrade za očiščene hleve, je za razsodnika v sporu določil sina Filéja. Le-ta je razsodil v prid Hêrakleju in Ávgij je razjarjen sina izgnal.

Po drugi verziji pa se je Filéj, jezen na očeta, samovoljno odselil iz Élide na otok Dulihion, kjer je do smrti srečno vladal. Njegov sin Megént je sodeloval v trójanski vojni z vojsko, ki jo je pripeljal na 40-ih ladjah in je bil pogumen borec.

157

FILÉMON (Philémon; lat. Philemon) je bil starec iz Frígije, ki sta z ženo Bávkido (Baûkis) kljub revščini gostoljubno sprejela in pogostila v smrtnika zakrinkana boga Zévsa in Hêrmesa, potem ko so ju drugi vaški bogataši odgnali. Reveža sta ponudila vse, kar sta imela (košček sira, klobase, jajca in redkvice, malo meda in sadja ter kislega vina), revščino pa sta nadomestila z ljubeznivostjo. Kmalu sta v gostih spoznala boga in ju prosila naj jima oprostita, ker sta siromaka in Bávkida je hotela takoj zaklati edino gos. Boga sta jo zaustavila in ju pozvala, da gresta z njima na grič nad hišo. Od tam sta opazovala, kako je bogato vas uničila poplava, nedotaknjena pa je ostala le njuna hišica, ki se je spremenila v veličastno svetišče. Filémonu sta boga rekla, naj si zaželi kar si hoče in bosta željo izpolnila.

Z ženo sta si zaželela, da bi ostala čuvaja novega svetišča in ko bo prišla smrt, naj oba odpelje ob istem času. Želja se jima je izpolnila in postala sta svečenika v svetišču, ko pa je prišla smrt, sta se spremenila v drevesa (on v hrast, ona pa v lipo) pred svetiščem tako, da Filémon ni nikoli videl ženinega groba, Bávkida pa ga nikoli ni mogla objokovati.

FÍLIDA (Phýllis; lat. Phillis) je bila hči tráškega kralja Finêja (?) v deželi, kjer se je izkrcal Démofont ali njegov brat Akamánt, Tezêjev sin, ki se je vračal iz trójanske vojne.

Postal je Fílidin mož, vendar jo je zapustil in se vrnil v domovino. Ob odhodu mu je dala skrinjico, kjer naj bi bili bogati darovi za čaščenje boginje Réje ter mu dejala, naj jo odpre, ko bo izgubil upanje, da bo še kdaj videl svojo ženo. Naselil se je na Cipru in na Fílido pozabil. Na dan, ko bi se moral vrniti v Trákijo, je Fílida devetkrat odšla na morsko obalo, da bi zagledala njegovo jadrnico. Ker je ni bilo, se je od bolečine obesila. Istega dne je Démofont odprl skrinjico in iz nje je ušel zli duh, prestrašeni mladenič pa je zdrsnil s konja in se nasadil na lastni meč.

Po drugi verziji se je spremenila po smrti v jalov mandljevec in le strasten objem skesanega Démofonta, ki je prišel prepozno, je imel moč, da je drevo ozelenelo in rodilo.

FILÍRA (Philýra) je bila Okéanova in Tétijina hči, ki jo je ljubil Krónos in ju je njegova žena Réja našla skupaj. Krónos je sebe in Filíro spremenil v konja in njun otrok je bil Kentáver Híron (Kéntauroi Cheíron) in ko je dojenčka videla, je prosila bogove, naj tudi njej spremenijo obliko in se je spremenila v limonovec (philyra), po katerem je dobila ime.

FILÓJTIJ (Philóitios) je bil čuvar Odisêjeve živine, ki se je skupaj s svinjskim pastirjem Evmájem postavil na stran gospodarja proti kozjemu pastirju Melántiju in Penélopinim snubcem. Po poboju snubcev je Odisêj za izdajo Melántija kaznoval tako, da mu je odrezal nos in ušesa, izruval spol in končno odsekal roke in noge.

FILOKTÊT (Philoktêtes; lat. Philoctetes) je bil tesálski kralj in sin kralja Pójanta (Poítos) iz Melibóje (Melibóia) ob vzhodni tesálski obali. Hêraklej je Pójanta prepričal, da naj zakuri grmado, da bo pri živem telesu zgorel (hudo je trpel, ker mu je žena Dejanêjra, nič hudega sluteč, dala obleko pomazano z zastrupljeno Hídrino krvjo), v zameno pa mu je podaril svoj lok in zastrupljene puščice. Oboje je od očeta podedoval Filoktêt, ki je bil vodja sedmih ladij iz Metóne na pohodu proti Tróji. Na poti so Grki opravili žrtvovanje na otoku Ténedu (Ténedos ob maloazijski obali), kjer je Filoktêta pičila kača. Rana se ni hotela zaceliti in smrad iz rane ter njegovi kriki od bolečin so Grke prepričali (Odisêjeva ideja), da so ga pustili na samotni obali otoka Lémnosa, kjer se je preživljal z lokom in puščicami, ki nikoli niso zgrešile cilja. Po mnogih letih je trójanski vedež Hélen razodel Odisêju, da Trója ne bo nikoli padla, če ne bodo prepričali Filoktêta, da pride in se s puščicami bori ob Grkih. Odisêj in Neoptólem sta ga z Lémnosa pripeljala nazaj, Maháon (kirurg v grški vojski pred Trójo) mu je pozdravil gnojno rano (pičila ga je strupenjača v svetišču) in ko je Filoktêt s strupeno puščico ustrelil Párisa, je nedolgo za tem padla tudi

158

Trója (bil je med vojaki v trójanskem konju). Po vrnitvi izpred Tróje je Filoktêt Hêraklejev lok poklonil bogu Apólonu.

FILOMÉLA (Philoméla; lat. Philomela) in PRÓKNA (Prókne, lat. Procne) sta bili hčeri aténskega kralja Pandíona. Prókna je bila poročena s trákijskim kraljem Terêjem (Terreús), ki pa se je zaljubil v Filomélo. Ko jo je posilil, ji je odrezal jezik in jo skril v trdnjavo, da ne bi mogla povedati, kaj se ji je zgodilo. Vendar je Filoméla svojo nesrečo upodobila na vezenini, ki jo je poslala Prókni. Med praznovanjem dionízij se je preoblečena v bakhántko pritihotapila k Filoméli, ki jo je podobno oblečeno rešila. Iz maščevanja možu Terêju, je do smrti zabodla svojega sina Ítisa (Itys) in z njegovim mesom postregla možu. Po jedi mu je Filoméla prinesla na krožniku fantovo glavo in ko je Terêj videl, kaj se je zgodilo, je potegnil meč, da bi sestri ubil, vendar se je spremenil v smrdokavro. Filoméla se je spremenila v lastovko (brez jezika je lahko le žvrgolela), Prókna pa v slavčka.

FINÊJ (Phineús; lat. Phineus) je bil tráški kralj in sin kralja Agénorja ter mož Kleópatre (hči severnega vetra Bóreasa), ki so ga bogovi kaznovali z večno lakoto ter so ga trpinčile Harpíje (pol ženske – pol ptice), katere so mu kradle in oskrunile vso hrano. Argonávta in Bóreasova (severni veter) sinova, krilata junaka Kálais in Zétes sta jih pregnala in se pri otokih Strofádih (»otoki obračanja«) obrnila in vrnila nazaj. Finêj se je Argonávtom zahvalil tako, da jim je svetoval, kako naj se izognejo nevarnostim na poti v Kólhido in kako se naj od tam srečno vrnejo.

Drugi Finêj je bil brat etiópskega kralja Kéfeja in obljubljeni ženin njegove hčere Andrómede. Dokler ni Andrómede rešil pred morsko pošastjo Perzêj mu ni nič pomenila.

Ko pa se je hotela poročiti s Perzêjem, ki jo je rešil, je hotel izpeljati svoje (pred)pravice (pravico prvega ženina) do Andrómede. Z vojsko je prišel na poroko Perzêja in Andrómede in ker ni imel Perzêj orožja, je iz torbe vzel Medúzino glavo, pa so postali Finêj in njegovi vojaki kamniti kipi.

FLEGÍJ (Phlegýas; lat. Phlegyas) je bil sin boga Áresa in orhómenske princese Hríze ter kralj Lapítov. Kraljevina je nekoč pripadala Etéoklu (preden je padel v boju »sedmerice proti Tébam«) in Flegíj je ozemlje nasledil od tasta Álme. Imel je sina Íksiona, ki je bil oče Kentávrov in hči Korónido, ki je bila mati Asklépija, boga zdravilstva. Ko je izvedel, da mu je hči Korónido zapeljal Apólon, je zažgal njegov tempelj v Orhómenu in Apólon ga je zato ubil, Zévs pa kaznoval tako, da ga je poslal v podzemlje. Kakšna pa je bila kazen v podzemlju, se ne ve. Govori se tudi, da je Flegíj po Íksionovem posredovanju, postal praoče Kentávrov.

FÓBOS (Phóbos) je bil sin boginje Afrodíte in poosebljenje strahu. Na bojnih poljih je spremljal očeta Áresa in v srcih bojevnikov vzbujal strahopetnost in jih gnal v beg. Imel je tudi brata Déjmosa, ki je bila poosebljena Groza.

FÓJB (Phoîbos, »sijajni«; lat. Phoebus), tudi FÓBOS (Phóbos; lat. Phobus) je bilo drugo ime za boga moške lepote, Apólona.

Po drugi verziji pa je bil sin boga Áresa in boginje Afrodíte ter bog preplaha na bojišču.

Bil je očetov spremljevalec, njegov brat pa je bil bog strahu, Déjmos. Drugi, ki pa je povzročal paniko (na bojišču in ob zborovanjih), je bil bog Pán.

FÓJBA (Phoíbe, »sijajna«; lat. Phoibe), tudi Féba (Phébe; lat. Phebe) po Héziodu je bila Titánida in Uránova (Nebo) ter Gájina (Zemlja) hči. Postala je Kojósova (Titán) žena in

159

mati Léto ter tako babica Apólonu in Artémidi. V poznejši mitologiji so njeno ime uporabljali za Seléno (Mesec).

Fójba je bila tudi Levkípova hči in Aténina svečenica. Obljubljena je bila bratrancu Ídasu, vendar jo je ugrabil Polidévk in se z njo oženil.

Fójba je bila tudi ena od treh Héliad (hčere Hélija in Kliméne).

FÓJNIKS (Phoînix) je bil sin kralja Tesálije, Amintórja. Mati ga je iz ljubosumja prepričala, da je zapeljal očetovo priležnico in oče je zato nad njim izrekel prekletstvo, da ne bo imel otrok. Zapustil je dom in odšel v Ftíjo, kjer ga je lepo sprejel Pelêj in mu v varstvo zaupal sina Ahíla. Ahíla je spremljal v trójansko vojno in bil eden od odposlancev, ki so Ahílu prinesli Agamémnonovo ponudbo o spravi.

Fójniks je bil tudi eponimni prednik Feničánov ter Kádmosov (ustanovitelj Téb) in Evrópin (hči tirskega kralja Agénorja) brat. Z bratoma Kádmosom in Kilíkom (ustanovil na južnem delu maloazijske obale Kilíkijo) je šel iskat izginulo sestro Evrópo, vendar se je utrujen od iskanja ustalil na obali vzhodnega Sredozemlja; na obali, ki je po njem dobila ime Fenícija.

FÓKOS (Phôkos) je bil Pelêjev in Télamonov polbrat, ki sta ga na prigovarjanje Endeíde ubila. (glej: Télamon).

Fókos je bil Sízifov vnuk, ki je Antíopo ozdravil blaznosti (Dioníz jo je udaril z blaznostjo, da je tavala po vsej Grčiji) in se z njo oženil v Fókidi. Fókijci so ga pokopali v Titoréji (Tithórea), ker je neko preročišče narekovalo, da bo to pobožno dejanje prineslo v deželo plodnost.

Fókos je bil tudi Bojótijec, ki je hotel hčer Kalíroo poročiti z mladeničem, ki ga bo premagal v boju z orožjem. Snubci so zahtevnega očeta ubili, Kalíroa pa je zbežala in se skrila. Ko so Bojótijci izvedeli za umor, so morilce poiskali, polovili in kamenjali do smrti.

FÓLOS (Phólos; lat. Pholus) je bil moder in dobrohoten Kentáver (sin Siléna in neke Hamadriáde), ki je gostil Hêrakleja, ko je le-ta zasledoval erimántskega mesjasca. Umrl je po boju med Hêraklejem in Kentávri, ko je pregledoval eno izmed Hêraklejevih puščic in se z eno puščico ranil v stopalo ter se smrtno zastrupil. Hêraklej je Fólosa z vsemi častmi pokopal pod gorovjem, ki je po njem dobilo ime Phóloe.

FÓRKIS (Phórkys; lat. Phorcys ali Phorcus) je bil morski bog, sin Nerêja (Nereús) ali Ponta (Póntos; Morje) in boginje Gáje (Zemlja) ter je z ženo Kéto bil oče Gráj, Gorgón, Skíle (s Krateído, boginjo morske moči ali sile), zmaja Ládona (čuvaj zlatih jabolk pri Hesperídah) in nímfe Toóse, ki je Pozêjdonu rodila enookega Kiklópa Poliféma.

FORONÉJ (Phoronéus; lat. Phoroneus) je bil árgoški kralj ter sin rečnega boga Ínaha in njegove žene Laódike. Po legendah naj bi bil prvi človek na svetu (kakor Adam, op. p.).

Ljudem je uredil naselja, jih naučil prvih veščin in daroval ogenj. Zedinil je Peloponéz in začetek njegovega vladanja, naj bi bil začetek štetja let in računanje časa. Z ženo Laódiko je imel sina Apísa in hči Níobo, ki pa nimata nobene zveze z egíptovskim bogom in tébansko kraljico. Njegova sestra Ío je bila svečenica boginje Hêre in priležnica boga Zévsa. Árgošani so se zato imeli za najstarejše grško pleme in Árgos naj bi bil najstarejše mesto na tleh Grčije.

FOSFÓR (Phosphóros ali Eosphóros) je bil sin boginje jutranje zarje (rumenila) Éos (lat.

Aurora), ki je bolj poznan pod latinskim imenom Lucifer.

160

FRÍKS (Phríksos; lat. Phrixus) je bil sin Atamánta, kralja v Tébah. Njegova sestra Hélo je pri begu na zlatem ovnu padla v morje (ime Helespónt), Fríks pa je varno prišel v Kólhido, kjer ga je gostoljubno sprejel kralj Ájet.

FRÍNA (Phrýne) je bila slavna hetêra (hetaíra, »ženska družabnica«; priležnica ali kurtizana) v 4. stoletju pr.n.št., katere lepota je navdihnila umetniška dela, kot sta Apélova slika »Afrodíta, ki se dviga iz morja« (Aphrodíte Anadyomene) in Praksítelov kip »Knidska Afrodíta«, kakršen je pozlačen stal v Délfih.

G GÁJA (Gaîa; lat. Gea, Tellus ali Terra) je bila predolimpijska boginja, poosebljena Zemlja, Káosova kči ter mati in žena Urána (Nebo); njuni potomci so tudi Titáni in Kiklópi. Po njenem nasvetu je najmlajši med Titáni, Krónos, skopil svojega očeta Urána.

Uránova spolovila so padla v morje in tam zaplodila boginjo ljubezni Afrodíto, ki se je rodila iz morske pene. Gája, poškropljena z njegovo krvjo, je postala mati Gigántov in Erínij (boginje kaznovanja) ter je kasneje svojemu sinu Tártaru rodila Tífona. V Délfskem preročišču je veljala za prvotno zaščitnico, dokler se ga ni polastil z ubojem kače Píton (Pýthon), Apólon. Prisotna je bila pri vseh zaprisegah, kot tista, ki ve za vse, kar se dogaja na zemlji.

GALATÊJA (Galáteia, »mlečno bela«; lat. Galatea) je bila morska nímfa, hči morskega boga Nerêja (upodobljen kot moder starec) in Okéanide Dóris, ki jo je snubil grdi Kiklóp Polifém. Pesnik Ovídij pravi, kako je ljubila pastirja Ákisa, kar je odkril Polifém in v pastirja zalučal skalo. Pred padcem skale je Galatêja pastirja spremenila v reko, ki je nato nosila njegovo ime. Po drugi zgodbi pa naj bi Galatêja Polifému rodila sina, ki je postal epomimni prednik Gálcev (»Galačánov«).

GÁLEOT (Gáleotes) je bil Apólonov sin, ki mu je na potovanju v deželo Hiperborêjcev (bajeslovno ljudstvo v pravljični deželi in častilci Apólona na oddaljenem in nedosegljivem severu, kjer niso poznali noči) poklonil preroški dar. Odšel je tudi na Sicílijo v mesto Hiblo, ki se je imenovalo tudi Gáleotis in je bil začetnik rodu slavnih vidcev na Sicíliji, Gáleotov.

GERÍON (Geryón, Geryónes ali Geryoneús; lat. Geryonus) je bil Hrizáorjev in Kaliróin sin, velikan s tremi glavami ali tremi telesi. Živel je na zahodnem delu otoka Eritéja, v vodáh Okéana za Hêraklejevimi stebri. Tam je s pomočjo pastirja Evritíona in psa Órth(r)osa pasel čredo čudovitega goveda. Hêraklej ga je moral ukrasti in pripeljati nazaj v Grčijo.

GÍES (Gýes) je bil eden od Gigántov, sinov Urána (Neba) in Gáje (Zemlje), ki so pomagali Zévsu v boju proti Titánom.

GÍGES (Gýges; lat. Gyges, 685 – 657 pr.n.št.) je bil lídijski pastir in vojak, ki je po naključju postal kralj. Po prvi legendi je bil kot pastir v službi lídijskega kralja Kandávla (Kandaúles). Pod podrtim hrastom je videl vhod v jamo, kjer je bil skrit bronast konj, ki je imel na boku vratca in za njimi je otipal telo mrtveca, ki je imel na roki prstan. Vzel je prstan s črnim kamnom, se z njim igral in nato ovce odpeljal v stajo. Prijatelji so se čudili, kako gredo ovce same v stajo, sam pa je prisedel k pastirjem in zopet obrnil prstan.

Začudeni pastirji so ga zagledali in Gíges je ugotovil, da če obrneš čudežni prstan, postaneš neviden in ko je kamen obrnil od dlani, je postal spet viden. Odločil se je, da bo tajno ohranil za sebe in ko so ovce izginjale, je obrnil kamen k dlani, postal neviden ter videl, 161

kako dva mlada pastirja kradeta ovce za preprodajalca. Vsakega od tatov je premikastil in ovce vrnil v stajo, pastirjem pa drugo jutro dejal, da jih je kradel volk, ki ga je pregnal, prebita pastirja pa sta to potrdila. Gíges je postal tako velik junak in kralj Kandável ga je poklical k sebi. Po poti k kralju je neviden sedel med ljudi pri ognju in izvedel, da pripravljajo napad na kralja in kraljevo palačo. To je povedal kralju, ki je pojačal straže, odbil razbojniški napad in Gígesa imenoval za svojega prvega ministra. Kljub visoki časti in moči, Gíges svoje nevidnosti ni zlorabil. Uporabil jo je za popravljanje krivic in Lídija je postala najbolj pravična dežela.

Neke noči je sanjal, da mu je mrtvec, ki mu je vzel prstan dejal, naj ga tako pravično uporablja še naprej, vendar naj gre v kraljevo spalnico, kjer je videl, da je poveljnik kraljeve telesne straže pravkar izvlekel zlomljen meč iz kraljevih prsi. Le-ta pa je Gígesa obtožil, da je ubil kralja. Prijeli so ga in odpeljali pred kraljico, kjer je dejal, da naj vsi možje svoje meče položijo pred kraljico. To se je zgodilo in poveljinikov meč je bil krvav in zlomljen.

Pregledali so kraljevo rano in v njej našli kos meča. Po kraljevem pogrebu in usmrtitvi poveljnika straže, je postal Gíges kraljičin sovladar in se nazadnje z njo poročil.

Zahvaljujoč prstanu je bil pravičen in moder vladar. Ker pa ni izdal svoje tajne, so ga pokopali s prstanom, njegovega groba pa niso nikoli več našli.

Po zgodovinarju Herodótu pa je bil Gíges vojak telesne straže kralja Kandávla. Kralj mu je zaupal najpomembnejše stvari v deželi in se večkrat z njim pogovarjal o ženskah. Strinjal se je s kraljem, da je kraljica najlepša ženska, vendar mu kralj tega ni verjel, ker je še ni videl gole. Kralj mu je predlagal naj jo skrivaj pogleda v spalnico, kjer jo bo videl golo. Kraljica je za to zaroto izvedela in Gígesu dala na izbiro, ali ubije kralja, ali pa bo sam z življenjem plačal njeno onečaščenje. Gíges je z bodalom, ki ga je dobil od kraljice, ubil Kandávla, se s kraljico oženil in postal lídijski kralj.

V legendah je vse mogoče, vendar je bil Gíges resničen lídijski kralj in v času njegove vladavine je Lídija doživela velik razcvet.

GLÁVK (Glaúkos; lat. Glaucus) je bil ribič iz Antédona v Bojótiji, ki je videl oživeti ribo, katero je položil na neko zelišče. To čudodelno rastlino je použil, zrasle so mu plavuti in dobil je ribji rep, skočil je v morje in postal je nesmrten morski bog.

Drugi Glávk je bil Sízifov in Mêropin (ena izmed Pléjad) sin ter Belerofóntov oče. Bil je kralj v Koríntu in je pri Pótnijah v Bojótiji redil vprego kobil. Ni jim dovolil parjenja, pa jih je razsrjena Afrodíta pognala v blaznost ali pa so poblaznele, ker jih je Glávk hranil s človeškim mesom. Ko je izgubil tekmo z vozovi na Péliovih (samozvani kralj Jólkosa v Tesáliji) pogrebnih igrah, so ga raztrgale in požrle. Njegov duh Taráksip je strašil po stádionih in plašil konje na istmijskih igrah.

Tretji Glávk je bil v Homêrjevi Ilíadi Belerofóntov vnuk in vodja trójanskih zaveznikov Líkijcev. V bitki sta se srečala z Grkom Diomêdom in ko sta ugotovila, da je njuna deda vezalo prijateljstvo, sta izmenjala oklepe. Glávk je dal Diomêdu zlato opravo, vredno sto volov, v zameno pa prejel bronasto, vredno devet volov. Ubil ga je Télamonov sin Ajánt.

Glávk je bil tudi sin kralja Mínosa iz Kréte, ki se je utopil v sodu medu in ga je nato oživil árgoški videc Poliid (potomec Melámpusa, ki je razumel jezik vseh živih bitij). Ker je izgubljenca našel, so ga skupaj z mrtvim dečkom zazidali v grobico. Zagledal je kačo, ki se je bližala Glávkovemu truplu in jo ubil. Zatem je opazil drugo kačo, ki je na ubito položila zel in ubita kača je oživela. Vzel je zel in jo položil na dečkovo truplo in Glávk je oživel.

Glávk je bil tudi Spártanec, ki ga je v Délfih kaznoval Apólon, ker je v njegovi navzočnosti krivo prisegel.

GLÁVKA (Glaúke; lat. Glauce) je bila hči koríntskega kralja Kreónta, ki je ponudil zatočišče Jázonu in Medêji. Mlada Glávka se je zaljubila v Jázona in Jázon jo je nagovoril, da bi se oženila z njim. Kralj Kreónt je bil zadovoljen, vendar se je vmešala Medêja. Poslala 162

je Glávki čudovito poročno obleko natopljeno s strupom in diadem, ki ji je, ko si ga je nadela, stisnil glavo kot kovinski obroč. S temi darovi je uničila tudi kralja Kreónta, ki je umirajočo hčer objel in strup je z obleke prešel na kralja in ga ubil. Nekateri Glávko kličejo tudi Kreúza.

GÓRDIJ (Górdios; lat. Gordias) je bil ustanovitelj in prvi kralj mesta Górdiona v Frígiji.

Simbol njegove kraljevske moči je bil vozel na vozu, ki ga imenujejo »gordijski vozel«, za katerega je bilo v preročišču rečeno, da bo tisti, ki ga bo razvozlal, postal vladar sveta. To je naredil Aleksánder Makedonski, ki ga je enostavno presekal z mečem.

GORGOFÓNA (Gorgophóne; lat. Gorgophona) je bila hči Perzêja in njegove žene Andrómede. Bila je mati spártanskih kraljev Hipokónta in Tindaréja, mesénskih kraljev Afaréja in Levkípa in ítaškega kralja Ikárija. Prav tako so pomembni junaki sinov teh kraljev (Tindaréja: Kástor in Polidévk ter hčere Klitajmnêstra in Hélena; Afaréjevi sinovi: Ídas in Linkêj; Ikárijeva hči Penélopa;…). Po smrti njenega moža, spártanskega kralja Perijêra, se je poročila z njegovim naslednikom, kraljem Ebálom.

GRÁNIK (Gránikos; lat. Granicus) je bil bog istoimene reke v Míziji in oče nímfe Aleksíreje, ki je imela s trójanskim kraljem Príamom sina Ésaka. Reka Gránik ima zgodovinski pomen, saj sta se ob njej srečali vojski Aleksándra Makedonskega in Perzijcev, Aleksánder je zmagal in si s tem odprl pot za osvajanja dežel proti Vzhodu.

H HÁJMON (Haímon) je bil Kreóntov sin, ki bi se naj poročil z Antígono (Ojdípova hči).

Ker se je uprla Kreóntu in pokopala svojega brata Polínejka, jo je dal živo zazidati. V grobnici se je obesila, Kreóntov sin Hájmon pa se je ob njenem truplu zabodel.

HALIRÓTIJ (Halirrhótios) je bil sin Pozêjdona in nímfe Évrite, ki je skušal posiliti Alkípo, Áresovo in Aglávrino hči. Bog vojne jo je branil in ga ubil. Áres je za to dejanje moral stopiti pred božje sodišče, ki ga je oprostilo. Grič, na katerem se je odvijalo sojenje, je postal kraj, kjer je kasneje vedno zasedalo aténsko sodišče, Areopág (Áreios págos, »Áresov grič«).

HAMADRIÁDE (Hamadryádes) so bile grške drevesne nímfe, ki so umrle skupaj s svojimi drevjem. Njihov dom so bili gozdovi in so živele v sožitju z izbranim drevesom, pod njegovim lubjem in ko je drevo umrlo, so izdihnile tudi hamadriáde. Tako so morali drvarji poslušati njihovo prestrašeno moledovanje in paziti pri poseki, da jih niso ranili.

HARPOKRÁT (Harpokrátes; lat. Harpocrates) je bilo grško ime za egípčanskega boga Hóra (Hór je bil v podobi sokola najprej nebesni bog, kasneje pa kraljevski bog). Sin Ízide in Ozírisa je »maščeval« svojega očeta in postal njegov dedič.

HÉLA (Hélle; lat. Helle) je bila Fríksova sestra, ki je z bratom letela na hrbtu zlatega ovna, da bi pobegnila očetu Atamántu in mačehi Íno. Strmoglavila je v morje, se utopila in po njej se imenuje preliv Helespónt ali »Helino morje«.

HÉLEN (Héllen; lat. Hellen) je bil sin Devkáliona, ustanovitelja človeškega rodu in njegove žene Píre (glej: Devkálion; str. 35, I. del) ter praoče (prednik) Helénov ali Grkov.

Imel je tri sinove: Éola, Dórosa in Ksúta, ki so postali eponimni predniki grških plemen: Éol plemena Eólcev, Dóros plemena Dórcev in Ksút, jónskih ter ahájskih plemen, ki so se 163

imenovala po njegovih sinovih s Kreúzo, Íonu in Aháju. Hélen pa je imel še brata Étlija, katerega sinova Etól in Epêj sta bila prednika Etólcev in Epêjcev.

HÉLENOS (Hélenos; lat. Helenus) je bil sin trójanskega kralja Príama in žene Hékabe, ki je bil vrač in je uporno odvračal Párisa od poti v Spárto, katere posledice so pripeljale do trójanske vojne. V vojni je bil hraber mož in svetovalec Héktorju ter je preživel uničenje Tróje. Neoptólem ga je z Andrómaho (Héktorjeva žena) odvedel v ujetništvo v Ftíjo. Ko sta postala svobodna, sta se Andrómaha in Hélenos poročila in nato živela na zahodni obali Épira.

Drugi Hélenos, bojevnik iz trójanske vojne, je bil Ahájec, sin Enópa, ki je padel v boju s Héktorjem.

HELIÁDE (Heliádes, lat. Heliades) so bile hčere boga Hélija in nímfe Kliméne. Ponavadi se omenjajo tri: Lampétija (Lampetíe), Faetúza (Phaéthousa) in Fojba (Phoíbe, »svetla«).

Njihov brat Féton (Faéton) je padel v reko Erídan in utonil. Objokovale so ga tako dolgo, da so se zasmilile bogovom, ki so jih spremenili v topole, njihove solze pa v jantar.

HEMÉRA (Heméra) je bila boginja dnevne svetlobe in hči boginje noči Níks in boga teme Êreba. Kasneje je izenačena z boginjo zore Éos (rimsko Auroro).

HERAKLÍDI (Herakleîdai) so bili potomci Hêraklejevih otrok – vnuki (več sinov, najstarejši je bil Hílos in ena hči, Makárija), ki jih je po njegovi smrti preganjal Evristêj, in so se najprej zatekli h kralju Kéiksu v Trahíno, vendar jih je odslovil, ker se je bal maščevanja in vpadov v svojo deželo. Zatočišče jim je nato ponudil aténski kralj Tezêj, ki je začel vojno z Evristêjem, vendar je s sinovi vred v njej padel. Heraklídi so nato zavzeli Peloponéz in se tam naselili. Kmalu pa jih je pregnala kuga, ki so jo poslali bogovi, ker Heraklídi niso počakali na trenutek, ki jim ga je določila usoda in oraklji. Nato so dvakrat (vodil najprej Hílos, nato pa Aristomáh) poskušali priti nazaj na Peloponéz, vendar so bili odbiti. Končno so se odločili za morsko pot med celinsko Grčijo in Peloponézom in uspeli.

Zasedli so polotok in si ga razdelili med seboj na tri dele: Krésfont je dobil Mesénijo, Témen Árgos, Aristodémova sinova Evristén in Prókles pa sta dobila Lakedájmon (Spárto ali Lakónijo).

HERMAFRODÍT (Hermaphróditos; lat. Hermaphroditus) je bil Hêrmesov in Afrodítin sin, ki je odraščal v Frígiji in v katerega je bila do ušes zaljubljena Salmákida (Salmakís), nímfa izvira blizu Halikarnása, v katerem se je kopal. Objela ga je in zaprosila bogove, naj ju spremenijo v eno telo, kar so tudi storili. Hermafrodíta tako prikazujejo kot mladeniča z razvitimi dojkami. Hermafrodít je drugo ime za dvospolnika, saj sta v enem telesu moški in ženska. Ni pa bil prav nič podoben frígijskemu rojaku Atísu (Átys ali Áttis), ki se je sam skopil in se tako prikrajšal za spol.

HERMÍONA (Hermióne) je bila hči spártanskega kralja Menelája in Hélene Trójanske, pa tudi Neoptólemova (Ahílov in Dejdamêjin sin) in nato Oréstova (Agamémnonov in Klitajmnestrin sin) žena.

HÊRO (Heró; lat. Hero) je bila lepa Afrodítina svečenica v mestu Séstu (Sestós je bilo izhodno pristanišče za tiste, ki so pluli iz Evrope v Azijo) na grškem bregu. Vanjo se je zaljubil mladenič Leánder iz Ábida, ki je živel na azijski strani Helespónta (glej: Leánder; str. 186, II. del).

164

HÉRSA (Hérse) je bila ena od treh hčera prvega aténskega kralja Kékropsa, ki se je vanjo zaljubil Hérmes in ker je ni dobil, jo je posilil in rodila je sinova Kéfala (mož Prókride) in Kériksa (»glasnik« elevzínskih misterijev).

HÉSPER (Hésperos) je bil sin Zarje (Éos) in Atlásov brat, ki je izginil iz sveta smrtnikov.

Velja, da se je spremenil v zvezdo Večernico.

HESPÉRIJA (Hespéria) je bila gozdna nímfa iz Tróade in hči rečnega boga Kébrena. Živela je na pobočju gore Ída in se je, zaradi lepote in čudovitih las, vanjo zaljubil sin trójanskega kralja Príama in nímfe Aleksíreje, Ésak. Ko je zagledal nímfo na osamljeni livadi, je pričela pred njim bežati, kjer je stopila na strupeno kačo, ki jo je pičila in usmrtila. Od žalosti je Ésak skočil z visoke stene v morje, vendar ni utonil, ampak ga je boginja Tétida spremenila v ptico ponirka, ki se še danes potaplja (glej: Arístáj; str. 139, II. del).

HEZÍONA (Hesióne; lat. Hesione) je bila hči trójanskega kralja Laomedónta in žene Levkípe, Télamonova žena in Tévkrova mati. Ker oče Laomedónt ni držal besede (obljubljena nagrada: konji deda Trósa), je to Hêrakleja pripeljalo do osvajanja Tróje.

Pri utrjevanju Tróje sta Laomedóntu pomagala bogova Apólon in Pozêjdon, vendar kralj o obljubljeni nagradi bogovom ni hotel nič slišati in je celo zagrozil, da jima bo odrezal ušesa. Zato ja Apólon poslal nad Trójo kugo, Pozêjdon pa morsko pošast, katere se je Trója lahko rešila, če kralj žrtvuje svojo hčer Hezíodo. Tako so Hezíodo prikovali na skalo nad morjem, vendar se takrat pojavi Hêraklej, ki se je vračal s pohoda proti Amazónkam.

Laomedóntu je obljubil, da bo rešil hčer, če mu da konje, ki jih je od Zévsa dobil njegov ded Trós v zamenjavo za Ganiméda, ki je odšel na Olímp. Hêraklej je morsko pošast pričakal in ubil, Laomedónt pa o nagradi ni hotel nič več slišati, ampak je Hêrakleja celo izgnal iz Tróje.

Tega mu junak ni pozabil in ko je opravil vse naloge pri mikénskem kralju Evristêju, je zbral prijatelje, priplul pred Trójo s šestimi ladjami, zavzel mesto in Laomedónta ubil.

Ujeto Hezíono je dal za ženo svojemu prijatelju Télamonu, ki jo je kot drugo ženo odpeljal v svoje kraljestvo na Salamíno. Hezíona je Télamonu rodila sina Tévkra, ki je skupaj z bratrancem Ajántom sodeloval na pohodu proti Tróji, katerega je vodil mikénski kralj Agamémnon.

Hezíona se je imenovala tudi hči Titána Jápeta, s katero se je oženil Titán Prometêj.

HÍADE (Hyádes, »prinašalke dežja«; lat. Suculae) so bile nímfe (pet) in hčere Titána Atlánta, ki so oskrbovale zemljo z vlago in so bile Dionízijeve pestunje. Bilo jih je pet ali največ sedem: Ambrózija, Evdóra, Fésila, Korónida, Políksa, Fêja in Dióna. Kot ozvezdje na glavi Bika jih je Zévs postavil med Plejáde in Oríona. Začetek deževnega obdobja se je tako pričel v začetku novembra, kar je označeval zaton njihovega ozvezdja tik pred sončnim vzhodom.

HIAKÍNT (Hyákinthos; lat. Hyacinthus), tudi HIJACÍNT (lat. Hyacinthus) je bil mladenič iz Ámikel (blizu Spárte), ki sta ga ljubila tako bog Apólon, kakor »zahodni veter«, Zéfir. Njemu je bil bolj všeč Apólon, pa je Zéfir pihnil v disk, ki ga je vrgel Apólon, ta je zadel Hiakínta in ga ubil. Iz njegove krvi je pognala roža, ki nosi njegovo ime (hiacinta, vrsta perunike).

HÍDRA (Hýdra) je bila pošastna in strupena vodna kača, ki je prebivala v močvirjih v bližini Árgosa. Bila je seme Ehídne (pol ženska, pol kača) in Tífona (pošast s stotimi kačjimi glavami, ognjenimi očmi in gromkim glasom). Imela je devet glav in če je bila ena 165

odsekana, sta ji zrasli dve novi. Ubil jo je Hêraklej, ki je s pomočjo bojnega prijatelja Jólaja, premagal hídro in orjaškega raka. Glave ji je sekal Hêraklej, Jólaj pa je štrclje smodil z ogorki. Nato je Hêraklej pomočil svoje puščice v hídrino kri tako, da so postale strupene in preprečevale celitev ran. Od teh strupenih puščic je padlo veliko grških junakov. Raka pa je Hêraklej zdrobil z nogo in postal je ozvezdje Rak. Hídrino nesmrtno glavo pa je zakopal pod skalo.

HIL(A)ÉJRA (Hilaeíra) je bila hči Levkípa in žene Filodíke, ki je bila Artémidina svečenica, njena sestra Fójba, pa Aténina svečenica. Imenovali so ju tudi Levkipídi.

Ugrabila sta ju Dioskúra in Hiléjra se je omožila s Kástorjem.

HÍLAS (Hýllas; lat. Hylas) je bil sin kralja Driópov, Teodamánta (Driópi so bili predgrško ljudstvo, ki je živelo na otoku Evbója). Ko je Hêraklej ubil fantovega očeta, je Hílasa vzel s seboj na odpravo Argonávtov. Ko se je Árgo ustavila pri Kiósu na obali Mizije, so Hílasa poslali po vodo, vanj so se zaljubile vodne nímfe, ga potegnile v studenec in pogubile.

Argonávti so odpluli dalje, Hêraklej pa je ostal, da bi poiskal mladeniča.

HÍLOS (Hýllos; lat. Hyllus) je bil najstarejši Hêraklejev sin z ženo Dejanêjro in eden od Heraklídov. Ko je bil Hêraklej prodan v suženjstvo lídijski kraljici Ómfali, je mikénski kralj Evristêj izgnal Hêraklejevo ženo Dejanêjro in otroke iz mesta Tirínta. Zatočišče so našli pri trákijskem kralju Kéiksu, kjer so čakali, da se Hêraklej vrne. Po treh letih je Dejanêjra poslala sina Hílosa, da bi poiskal očeta, ki ga je našel v mestu Ojháliji, kamor se je Hêraklej napotil, da se maščuje kralju Évritu zaradi razžalitve, ker mu kralj ni hotel dati hčerke Jóle za ženo (glej: Hêraklej; str. 51/52, I. del).

HIMÁJRA (Khímaira; lat. Chimaera), tudi HIMÉRA je bila ogenj bruhajoča pošast z levjo glavo, kozjim trupom in kačjim repom. Bila je potomka Ehídne in Tífona ter jo je ubil Belerofónt, ko je jezdil na krilatem konju Pégazu.

HIMENÁJ (Hyménaios, Hymén; lat. Hymanaeus, Hymen) je bil bog svatbe in svatov ter je bil sin Apólona (mati je bila ena od Múz: Kalíopa, Uránija ali Terpsihóra) ali pa sin Dioníza (mati pa Afrodíta). Spoštovali so ga predvsem mladi ljubezenski parčki in zakonci.

Na vsaki poroki so mu v čast prepevali pesmi.

Legenda pravi, da je bil v začetku siromašen aténski mladenič, ki se je zaljubil v lepo in bogato mladenko. Ker mu pa starši niso dovolili, da bi se ji približal, se je preoblekel v deklé in jo takšen spremljal na svečanost v čast boginji Démetri. Pri Elevzíni pa so dekleta s Himenájem vred ugrabili gusarji. Gusarji so svoj uspešni pohod proslavili z gostijo, kjer so se napili do nezavesti. Himenáj je izkoristil priliko in z mečem pobil vse gusarje, se vrnil v Aténe in objavil, da jim bo vrnil vsa ugrabljena dekleta, če dobi za ženo svojo izbranko. Na pritisk ostalih staršev, so tudi starši izbranke pristali na njegov pogoj. Držal je obljubo in vrnil staršem dekleta, sam pa je dobil izbranko za ženo. Srečno sta živela in zato so ljudje na porokah peli pesmi njemu v čast. Končno ga je Afrodíta sprejela v svojo družino in zaprosila Zévsa, da ga je z ženo vred sprejel med bogove. Pri Rimljanih je imel dvojnika v bogu poroke Talásiju.

Vedno so ga upodabljali s poročno baklo, piščaljo in vencem vrtnic v rokah.

HÍMER (Hímeros) je bil bog strastne ljubezni in sin boginje Afrodíte ter je bil njen pomočnik in spremljevalec.

Hímer je bilo ime tudi sinu spártanskega kralja Lakedájmona (»Spártanec«), ki je v strastni ljubezni posilil svojo sestro in nato napravil samomor.

166

HIÓNA (Chióne) je bila hči boga severnega vetra, Bóreasa in Oréjtije, ki je imela s Pozêjdonom sina Evmólpa. Vrgla ga je v morje, da ne bi razjezila očeta, vendar je bog morja našel sina in ga zaupal eni od Amfitrítinih hčera.

Hióna je bila tudi Dajdaliónova hči, ki je rodila dvojčka Filámona (Apólonov sin) in Avtólika (Hérmesov sin). Bila je ponosna, da je bila ljubica dveh bogov ter se je primerjala z Artémidino lepoto in ogorčena boginja jo je pokončala s puščicami.

HIPALEKTRÍON (Hippalectrýon, »petelin-konj«) je bila pošast s konjsko glavo in prednjimi konjskimi kopiti, zadaj pa je imel petelinje kremplje, rep in trup.

HIPERÍON (Hyperíon; lat. Hyperion) je bil eden od Titánov in je bil eden najstarejših grških bogov sonca in mož svoje sestre Téje (morebiti tudi Gáje), s katero je spočel Hélija (Sonce), Seléno (Luno) in Éos (Zarjo). Kasneje je tako kot Hélija, nasledil bog Apólon.

HIPERM(N)ÊSTRA (Hyperm(n)éstra; lat. Hyperm(n)estra) je bila ena in najmlajša od 50-ih Dánaovih hčera in edina, ki ni na očetov ukaz, na poročno noč usmrtila moža Linkêja (sin árgoškega kralja Ajgípta). Bogovi so jo zato nagradili s srečnim zakonom in slavnimi potomci ter junaki, kot sta Perzêj in Hêraklej.

HIPODAMÊJA (Hippodámeia, lat. Hippodamia) je bila Ojnómaova (kralj v Pízi, v okolici Olímpije)) hči in Pélopsova (sin lídijskega kralja Tántala) žena (glej: Ojnómaos; glej: str.

200, Ii. del).

HIPOKÁMP (Hippókampos) je bila pošast, na kateri so jezdili morski bogovi. Imela je konjsko telo in ribji rep. Velikokrat se pojavlja v reliefih na nagrobnikih.

HIPOKÓNT (Hippokóon) je bil brat Tindáreja in si prilastil spártanski prestol ter je s pomočjo dvanajstih sinov uvedel strahovlado. Hêraklej je brez težav ubil Hipokónta in njegove sinove ter spet postavil na oblast Tindáreja.

HIPÓLITA (Hippolýte; lat. Hippolyte) je bila hči boga Áresa in nímfe Ótrere ter kraljica Amazónk, ki so jo imenovali tudi Antiópa.

Hipólita pa je bila tudi Akástova (eden od Argonávtov) žena, ki je znana tudi pod imenom Astidamêja (zaljubljena v Pelêja).

Hipólita se namesto Antíope omenja kot Tezêjeva žena in mati sina Hipólita.

HIPOMÉDONT (Hippomédon) je bil Aristómahov sin in Adrástov nečak, ki je padel v napadu na Tébe med odpravo »sedmerice proti Tébam«. Zapustil je sina Polidóra, ki je z »epigóni proti Tébam«, maščeval očeta.

HIPOMÉN (Hippoménes; lat. Hippomenes) je bil Mégarejev sin in Pozêjdonov vnuk ter Atalántin mož (glej: Atalánta; glej: str. 48, I. del).

HIPOTÓOS (Hippothóos) je bil sin velikana Kerkióna, ki ga je na arkádijski prestol postavil Tezêj, ko je ubil njegovega očeta. Hipotóosa je po naključju ubil nečak Télef in nasledil ga je sin Ajpít, ki je umrl, ko ga je oslepil Pozêjdon, ker je vdrl v njegov tempelj.

HIPSÍPILA (Hýpsipyle; lat. Hypsipyle) je bila kraljica otoka Lémnosa, ki je z ostalimi ženámi zanemarila kult boginje Afrodíte na otoku. Boginja jih je kaznovala s smrdljivim vonjem tako, da so jih možje zapustili in bili bolj naklonjeni priležnicam iz Trákije. Ženske so zato v ljubosumju pobile vse moške na otoku, le Hipsípila je prizanesla svojemu očetu, 167

kralju Tóantu (sin boga Dioníza) in mu pomagala pobegniti. Ko so na otok Lémnos prišli Argonávti in so tam prebili leto dni, so se poročali s tamkajšnjimi ženami in ustvarili nov rod Lémnijcev, znanimi pod imenom Mínijci. Hipsípila je Jázonu rodila dva sina, Évneja in Tóanta in ko so druge žene ugotovile, da je rešila svojega očeta, so jo pregnale z otoka in ujeli so jo pirati ter jo prodali neméjskemu kralju Likúrgu. Ko se je v Neméji zaustavila »sedmerica proti Tébam«, je Hipsípila, dojilja kraljevega otroka Ofélta (ali Arhemóra), fantka odložila za hip na zemljo, da bi prišlekom pokazala pot do studenca v gozdu. Med njeno odsotnostjo je kača ubila otroka, ki mu je nato »sedmerica« priredila veličasten pogreb, Hipsípilo pa obranila pred Likúrgovim srdom. Nazadnje sta jo rešila sinova (Évnej in Tóant), ki sta prišla v Neméjo in jo prepoznala.

HÍRON (Kheíron; lat. Chiron) je bil eden od Kentávrov, sin Krónosa in nímfe Filíre. Bil je pol človek, pol konj in to zato, ker se je Krónos približal nímfi v obliki konja, da ga ne bi opazila ljubosumna žena Réa. Zato je bil po naravi drugačen od drugih Kentávrov, bil je moder, prijazen in spreten v zdravilstvu, glasbi, lovu in umetnosti prerokovanja, saj sta ga poučevala Apólon in Artémida. Kasneje je bil učitelj najslavnejših grških junakov: Asklépija, Jázona in Ahíla. Bil je oče Pelêja (prek hčere Endeíde), ki mu je pomagal dobiti nevesto Tétido. V boju s Kentávri ga je oprasnila Hêraklejeva strupena puščica in čeprav nesmrten, je hudo trpel. Ni si želel več živeti in je nesmrtnost podaril Titánu Prometêju, Zévs pa ga je na nebo postavil kot ozvezdje Kentáver.

HRÍZ (Khrýses; lat. Chryses) je bil Apólonov svečenik iz mesta Hríza blizu Tróje v Míziji in oče Hrizéide.

HRIZÉIDA (Khryséis; lat. Chryseís) je bila hči Apólonovega svečenika Hríza na otoku Hríz blizu Tróje. Grki, ki so opustošili otok, so jo dali v znak spoštovanja kralju Agamémnonu, ki jo je vzel za priležnico in izjavil, da jo ima rajši od svoje žene Klitajmnêstre ter odklonil odkupnino, ki mu jo je zanjo ponudil oče in svečenik Hríz.

Apólon je zaradi razžalitve svojega svečenika nad Grke poslal kugo in tako prisilil Agamémnona, da je Hrizeído vrnil očetu. Vendar jo je vrnil le pod pogojem, da dobi v zameno dekle Brizeído, ki pa so jo dali kot vojni plen junaku Ahílu (Ahílova jeza).

HRÍZIP (Khrýsippos; lat Chrysippus) je bil sin élidskega kralja Pélopsa in nímfe Aksióhe.

V prvi zgodbi Pélopsova žena Hipodamêja zahteva od sinov Atrêja in Tiésta, da Hrízipa ubijeta, tako da bi se maščevala za Pélopsovo nezvestobo.

Po drugi zgodbi pa je hotel njegovo mladost in lepoto tébanski kralj Láj spolno izrabiti in Hrízip je raje napravil samomor.

V prvi verziji je Pélops preklel svoja sinova, ki sta se pobila v medsebojni borbi in prav tako tudi njuna sinova Agamémnon in Egíst.

V drugi pa je preklel kralja Lája tako, da bo umrl od roke svojega sina in res je Lája ubil lastni sin Ojdíp.

HRIZOTÉMIDA (Khrysóthemis; lat. Chrysothemis) je bila hči mikénskega kralja Agamémnona in žene Klitajmnéstre ter sestra Eléktre, ki jo je vdova poslala na grob kralja Agamémnona zlit pitno daritev (glej: Eléktra; glej: str. 149, II. del).

HTÓNIJA (Chthónia) je bila ena od šestih hčera kralja Erihtónija in žene Praksitéje (rodila mu je tudi štiri sinove). Htónijo je poročil njen stric Bútes, ki je bil Pandíonov sin. Še bolj pa je znana Foronêjeva hči, ki je s sestro Klimenájo postavila tempelj Démetri.

Današnji mitografi večino podzemeljskih bogov imenujejo s prilastkom »htonični«.

168

I IÁMBA (Iámba) je bila nímfa, ki je hotela potolažiti boginjo Démetro, ko jo je sprejel elevzínski kralj Kelêj. Jokajoča boginja je bila žalostna, ker ni našla hčere Perséfone (ugrabil jo je Hád), pa jo je hotela nímfa razvedriti s smešnimi stihi (izvor jamba in pesmi, ki jih pojejo med elevzínskimi misteriji; glej: Démetra; str. 26, I. del).

IÁSOS je bilo ime večih junakov. Eden med njimi je bil Atalántin oče, ki je vladal v Arkádiji, drugi je bil Amfíonov oče, tretji pa árgoški kralj Ínah, ki ga štejejo za očeta Ío (glej: Ío; str. 171, II. del).

IDÁJA (Idáia; lat. Ida) je bila nímfa s krétske gore Ída, ki je s sestro Adrásto vzgajala vrhovnega boga Zévsa, ko ga je mati Réja tajno rodila v votlini na gori Díkta ali na gori Ída.

Druga Idája je bila nímfa iz Troáde, ki je imela z rečnim bogom Skámandrom sina Tévkra, prvega kralja v Troádi in praočeta dardánskih ter trójanskih kraljev. ÍDAS (Ídas; lat. Idas) je bil sin mesénskega kralja Afáreja (kraljestvo je zapustil Nerêju) in žene Aréne, ki je bil zelo močan in se je v boj vozil s krilatim vozom, ki ga je dobil od boga Pozéjdona. Z bratom Linkêjem, ki je imel oster vid, je sodeloval v lovu na kalidónskega merjasca (vepra) in pohodu Argonávtov v Kólhido. Prišel je v spor z bratoma Kástorjem in Polidêvkom zaradi ukradene živine in v boju je ubil Kástorja. Ko je pa hotel ubiti še Polinêjka, je posredoval Zévs in ga ubil s strelo.

V spor je prišel tudi z Apólonom, ker se je oženil z Evénovo (Evén je bil kralj v Etóliji) hčerjo Márpeso, v katero je bil zaljubljen tudi Apólon, ki si jo je želel prilastiti. Konec je sporu naredil Zévs, ki je Márpesi dovolil, da si sama izbere ženina in ona je izbrala Ídasa. ÍDMON je bil sin Apólona in Astêrije (Létina sestra in žena Titána Pérzesa) ali tudi Kiréne; nekateri mu dajejo za očeta Abánta. Bil je videc in svetovalec Argonávtom, ki ga je v deželi Mariándincev napadel merjasec in čeprav je merjasca Ídas s kopjem ubil, je Ídmon umrl za dobljenimi ranami.

IDOMENÊJ (Idomeneús; lat. Idomeneus) je bil sin krétskega kralja Devkáliona, njegov naslednik, Mínosov vnuk in poveljnik Krečánov pred Trójo. Ko se je vračal domov, je v viharju prisegel, da bo za varno vrnitev žrtvoval prvo osebo, ki jo bo srečal. Prvi, ki ga je srečal, pa je bil njegov sin in poskušal je izpolniti obljubo. Izbruhnila je kuga in Krečáni so ga izgnali. Po pesniku Vergíliju naj bi odšel v južno Italijo.

IFIANÁSA (Iphiánassa) je bilo po Homêrju drugo ime za Ifigénijo. ÍFIDA (Íphis; lat. Iphis) je bila hči krétskega poljedelca Lígda in njegove žene Telétuse.

Njen oče je hotel imeti samo sinove in je naročil ženi, če se rodi hči, da jo takoj ubije. Dejal ji je, da je usoda žene na tem svetu tako huda, da njeno življenje nič ne pomeni. Na nesrečo, pa je rodila hčer in je ni ubila. Po nasvetu egipčánske boginje Ízide, ki jo je pred porodom obiskala, je zatajila spol otroka ter ga oblačila in vzgajala kot dečka. Ko je odrasla, jo je oče zaročil z najlepšo Krečánko, Jánto. S poroko se je bližala tudi tragedija, vendar je boginja Ízida uslišala Telúsino prošnjo in deklico spremenila v fanta, ki je na žrtvenik boginji napisal: »Ífis ti kot moški poklanja dar, ki ga je obljubil še kot Ífida!« IFIGÉNIJA (Iphigéneia; lat. Iphigenia) je bila Agamémnonova in Klitajmnéstrina hči, ki jo je bil oče primoran žrtvovati, ker so grško ladjevje na poti v Trójo zadrževali nasprotni

169

vetrovi. Videc Kalhánt je dejal, da boginja Artémida zahteva žrtvovanje Agamémnonove hčere. Agamémnon je poslal ponjo s pretvezo, da se bo poročila z Ahílom.

Legenda pravi, da jo je pred žrtvovanjem Artémida odnesla in postavila za svojo svečenico na otoku Távridi (Taûroi, danes Krim), namesto nje pa je dala na oltar košuto. Tavríjci so imeli obred, da so vsakega tujca na svojem ozemlju žrtvovali Artémidi. Zaplete je rešil njen brat Orést, ki mu je bog Apólon za zločin (ubil je svojo mater Klitajmnéstro) naložil, da naj gre po podobo távrijske Artémide in jo prinese v Átiko. Távrijci so ga skupaj s prijateljem Píladom (Pyládes) ujeli in ju hoteli žrtvovati. Ifigénija je brata Orésta spoznala, z njim pobegnila in s seboj odnesla tudi podobo boginje, ki so jo postavili v enem od átiških svetišč, medtem ko se je po drugih pripovedovanjih na otoku Lévki (Léukas) ali v Elíziju (»Otoki blaženih » v Okéanu) poročila z Ahílom. ÍFIKLES (Iphiklês; lat. Iphiclus) je bil Amfítrionov in Alkménin sin ter Hêraklejev mlajši brat dvojček, ki je imel sina Jolája (Iólaos). Ni pa bil tako močan kot njegov brat Hêraklej. ÍFIKLOS (Íphiklos) je bil Filákov sin. V ječo je zaprl za leto dni vidca Melámpusa, ki je odkril, zakaj Ífiklos nima otrok, ga ozdravil (povedal mu je jastreb, saj je Melámpus poznal jezike vseh živih bitij) in Ífiklos je dobil otroka Podárka in Protezilája (bil ubit, ko je prvi z ladje skočil na trójansko obalo). ÍFIT (Íphitos; lat. Iphitus) je bil sin kralja Ojhálije (Oichália) Évrita, ki ga je Hêraklej v navalu blaznosti zalučal z mestnega obzidja Tirínta (Týrins na jugu árgoške ravnice na Peloponézu). Obnovil naj bi olímpijske igre in ustavil sovražnosti med Grki v času iger.

IKÁRIJ (Ikários; lat. Icar(i)us) je bil Átičan, ki je gostil boga Dioníza in od njega prejel v dar vinsko trto. Z vinom je gostil tudi sosede, ki pa so ob vinskem učinku mislili, da jih je zastrupil, pa so ga ubili (ob njegovem truplu je hči Erígona od žalosti naredila samomor).

Bog Dioníz jo je z njenim psom vred sprejel na nebo in ju spremenil v ozvezdji Devico ter Velikega psa. Po njem se tudi imenuje eden izmed aténskih demov (okraj ali občina v Átiki).

Drugi Ikárij je bil kralj Akarnánije (pokrajina južno od Epíra), sin špártanskega kralja Périera in njegove žene Peribóje (Peribóia) ter oče Odisêjeve žene Penélope, ki mu je za doto prinesla Ítako in okolne otoke.

IKSÍON (Iksíon; lat. Ixion) je bil Tesálec in kralj Lapítov, ki se je poročil z Dejonéjevo (tudi Ejonéjevo) hčerjo Díjo in sta imela sina Pejrítoosa (Tezêjev prijatelj; glej: Tezêj), ki je tudi postal kralj Lapítov. Bil je prvi Grk, ki je bil kriv umora sorodnika, svojega tasta Dejonéja (tudi Eionéa), ki je poskrbel, da je ob prihodu po obljubljeno nevestino doto, padel v jamo z gorečim premogom. Umora ga je lahko očistil samo Zévs, Iksíon pa mu je ob prihodu na Olímp poskusil zapeljati Hêro. Da bi Iksíona ujel v past, je Zévs oblikoval oblak v Hêrini podobi, Nefélo. Z oblakom je Iksíon zaplodil Kentávra (pol konj, pol človek), pošast, ki se je parila s kobilami na gori Pélion in zaplodila še druge Kentávre. Za kazen pa ga je dal Zévs privezati na nenehno vrteče se ognjeno kolo v podzemlju. Njegova kazen je bila podobna Tántalovim ali Sízifovim mukam.

ILIONÉJ (Ilioneús; lat. Ilioneus) je bil najmlajši sin tébanskega kralja Amfíona in njegove žene Níobe. Bil je prav tako žrtev maščevanja boga Apólona (skupaj s šesterico bratov), ker je njegova mati Níoba užalila Apólonovo mater Léto. Bil je najmlajši in na vrsto za »odstrel« je bil zadnji. Apólon bi se ga rad usmilil ter mu poklonil življenje, vendar je že izstrelil vanj puščico, ki ga je ubila. Antični pregovor pravi, da izstreljene puščice (ali obsodbe) ne more zaustaviti niti sam bog.

170

ILITÍJA (Eileíthyia; lat. Lucina) je drugo ime za boginjo poroda Ejlejtíjo, ki je bila hči boga Zévsa in Hêre. Korenine ji segajo verjetno v predgrško Kréto, v Rimu pa so jo enačili z Junóno ÍLOS (Ílos; lat. Ilus) je bil sin dardánskega kralja Trósa in njegove žene Kalíroe ter je bil ustanovitelj Tróje. Prostor, kjer bo zgradil trójansko utrdbo, mu je pokazal sam Zévs tako, da je na zemljo vrgel lesen kip Pálade Aténe (paládij), ki bo Trójo branil pred osvajalci. Ko so Grki napadli Trójo, je odbijala vse napade grške vojske, dokler paládija nista tajno odnesla (ukradla) Odisêj in Diomêd. Ílos je imel sestro Kleópatro in sinova, brata Asáraka in Ganiméda. Asárak je po Trósovi smrti postal kralj v Dardániji, Ganimêda pa je Zévs ugrabil, da mu je na Olímpu služil kot božji točaj. Z ženo Levkípo je imel Ílos še sina Laomedónta (Príamov oče), ki je po njegovi smrti postal kralj Tróje. Njegov je še sin Titón (Príamov brat) in hči Hezíona, ki se je poročila s Télamonom in mu je rodila sina Tévkra, Ajántovega polbrata.

Po Ílosu se Trója imenuje tudi Ílion ali Ílios, lat. Ilium in od tod naslov Homêrjeve Iliade. ÍNAH (Ínachos; lat. Inachus) je bil prvi árgoški kralj, ki je hčer Ío zaradi Zévsove pohote spodil od doma. Ínah je bil tudi sin Titána Okéana in njegove žene Tétije, ki je bil tudi bog istoimene reke v Argólidi. Po vesoljnem potopu je v Árgosu izkopal kanale, po katerih je voda odtekla v morje in tako omogočil ljudem, da so se ponovno vrnili in naselili. Imel je sina Foronêja, ki je bil po árgoški legendi prvi človek na svetu (Adam, op. p.) in je zgradil prvo naselbino na zemlji. ÍNO (Inó; lat. Ino) je bila hči Kádmosa (ustanovitelj Téb v Bojótiji) in Harmoníje (Áresova in Afrodítina hči) ter druga Atamántova žena (orhómenski kralj). Morala bi skrbeti za novorojenega Dioníza (Zévsovega sina, ki ga je imel z njeno sestro Semélo), vendar jo je ljubosumna Hêra kaznovala z blaznostjo in Íno se je z drugim sinom Melikêrtom (prvega je ubil poblazneli Atamánt) pognala v morje ter postala morska boginja Levkótea, sin pa je postal morski bog Palájmon. Rešila je Odisêja, ko se mu je razbil splav in mu dala svoj šal, ki ga je obdržal na površju (glej: Atamánt; str. 45, I. del). ÍO (Ió) je bila hči Ínaha, prvega kralja Árgosa, v katero se je zaljubil Zévs, kralj Ínah pa jo je spodil od doma. Da bi Zévs prikril njeno pravo podobo pred Hêro, jo je spremenil v junico, Hêra pa je naročila pastirju Árgosu (oči je imel po vsem telesu) naj jo čuva, nadnjo pa poslala obada, ki jo je nenehno obletaval in zbadal, da ni mogla mirovati in dati Zévsu priliko, da bi potešil svojo slo. Po Zévsovem ukazu je Hêrmes ubil Árgosa, Ío pa je preganjal njegov duh v obliki obada. Prečkala je Bóspor (Bósporos se imenuje po njej »kravji brod« ali »volovski brod«) in prišla do Prometêja, prikovanega na steno v Kavkazu.

Nazadnje je prišla v Egípt, kjer ji je Zévs vrnil podobo, se je dotaknil z roko in tako spočel sina Épafa (»nastal z dotikom«), ki so ga istovetili z božanskim bikom Ápisom. Épaf je bil prednik Dánaosa in Ajgípta.

Po drugi verziji pa naj bi se ji Zévs približal v obliki oblaka, da ga Hêra ne bi videla. ÍON (Íon; lat. Ion) je eponimni (po njem se imenujejo) prednik Jónskih Grkov. Po legendi je Apólon ljubil Kreúzo (hčer aténskega kralja Erehtêja), ki mu je rodila sina Íona. V strahu pred očetom ga je pustila v jami pod Akrópolo, kjer ga je našel Hêrmes, ga odnesel v Délfe, kjer so ga vzgajali v svetišču kot služabnika. Kreúza se je nato poročila s Ksûtom (Xoûthos je bil prednik Jóncev in Ahájcev) in ker nista imela otrok, sta odšla v Délfe prosit za potomce. Apólon je Ksûtu ukazal, da mora sprejeti za sina prvega človeka, ki ga bo srečal, ko bo odšel iz svetišča in to je bil Íon, ki pa ga Kreúza ni hotela, ker je mislila, da je 171

nezakonski sin moža in ga skušala ubiti. Ob tem so jo odkrili in zatekla se je k Apólonovem oltarju, kjer ji je svečenica prinesla v plenice zavito dete, Íona. Kreúza je spoznala svojega otroka, Aténa pa ji je razložila pretekle dogodke. Íon se je s Ksûtom in Kreúzo vrnil v Aténe in postal prednik jónskega rodu. ÍRIDA (Íris; lat. Iris) je bila čudovita boginja mavrice, hči Távmanta (Pontovega sina) in Eléktre (Okéanove hčere) ter sestra Hárpij (»tatice«; ptice z ženskimi obrazi). Ni bila samo poosebljenje mavrice, ampak tudi glasnica bogov, posebno Zévsova in Hêrina. Po pesniku Vergíliju, je mavrica pot, po kateri je Írida hodila, po lirskem pesniku Alkáju (rojen 620 pr.n.št.) iz otoka Lézbosa, imela z Zéfirom (zahodni veter) sina Êrosa. Njena posebna naloga je bila, da osvobaja duše umirajočih žensk tako, da jim je pretrgala življensko nit. ÍROS (Íros; lat. Irus) je bil v Odisêji berač, s katerim se je Odisêj bojeval, ker ga je Íros hotel s pestmi izgnati iz lastne hiše. Odisêj, ga je brez problema premagal in vrgel iz hiše.

Znan je bil tudi Íros, oče Argonávtov Evridamánta in Evritíona. Pelêj (kralj Ftíje), ki je po nesreči ubil enega od njegovih sinov, je očetu v tolažbo podaril čredo živine, vendar je Íros darilo odbil in ni skrbel za živino, ki jo je nato požrl volk. Volk se je nato spremenil v kamniti kip.

ISMÉN (Ismenós; lat. Ismenus) je bil najstarejši sin tébanskega kralja Amfíona in njegove žene Níobe. Bil je prva žrtev boginje Léto (Níobine hčere in sinove sta pobila Létina otroka Apólon in Artémida).

ISMÉNA (Isméne; lat. Ismena) je bila Ojdípova (tébanski kralj) hči z Jokásto (svojo materjo) in Antígonina sestra, ki za razliko od sestre ni očeta Ojdípa spremljala v izgnanstvo. Isména pa je bila ob očetovi smrtni postelji in se je z Antígono po očetovi smrti v Kólonu vrnila v Tébe, kjer je bila priča bratomornemu boju med Etéoklom in Polinêjkom. Ko pa je hotela umreti skupaj z Antígono, jo je le-ta odbila z besedami: »Nisi si zaslužila smrti, izbrala si življenje!« ITÁL (Italós; lat. Italus) je bil sin Telégona (Telégonos je bil Kírkin in Odisêjev sin) in njegove žene Penélope. Ko je Telégon odrastel, je šel iz Kírkinega otoka iskat svojega očeta Odisêja in tako je prišel na Ítako. Tukaj se je v nesrečnih okoliščinah spopadel z Odisêjem in očeta v boju nehote ubil. Nato se je oženil s Penélopo, ki mu je rodila sina Itála. Po njem je dobila ime Italija. ÍTIL (Ítilos), tudi ÍTIS (lat. Itys) je bil sin Aedóne, ki ga je po nesreči ubila in tako žalovala za njim, da so jo bogovi spremenili v slavčka (aedon).

J JÁKH (Íakkhos; lat. Iacchus) je veljal za Zévsovega in Démetrinega ali Perséfoninega sina, ki so ga v Aténah slavili med praznovanjem elevzínskih misterijev (skrivne oblike čaščenja, ki so bile dostopne le posameznikom) in so jih slavili v času žetve v mesecu boedromionu (september/oktober). Po nekaterih virih je bil Jakh brat Perséfone – Kóre in Dionízov polbrat. Osrednji dogodek je bil sprevod od Atén do Elevzíne po Sveti poti, ob kateri so ljudje vzklikali »Iakch’ o Iakche«, kar je bil poziv bogu Jákhu, ki so ga slavili skupaj z Démetro in Perséfono. Mladi bog, ovenčan z mirto in baklo v roki. je stopal pred procesijo proti Elevzíni. Njegovo svetišče v Aténah se je imenovalo Jákheon in je bilo središče razlagalcev sanj. Rimljani so Jákha istovetili z Liberom in z obredi v Cêrerinem svetišču na Aventínu.

172

V drugih različicah naj bi bil Jakh, Dionízov sin in še nekaj različic so razvili v órfičnih misterijih (po Órfeju; udeleženci teh misterijev, naj bi se odrešili krivde, kar jim je dajalo upanje na posmrtno življenje).

JÁMOS (Íamos) je bil sin boga Apólona in smrtnice Evádne (Pozêjdonova hči), istočasno pa prednik grškega vedeževalskega rodu Jámidov, ki so v Olímpiji opravljali svečeniška dela in prerokovali iz znakov darovanj na Zévsovem oltarju. K temu rodu je sodil tudi videc Tejzámen (Teisaménes), ki je z jasnovidnostjo Spárti in njenim zaveznikom izboril 5 zmag na bojnem polju v perzijskih vojnah (v bitki pri Platájah leta 479 pr.n.št. so Grki porazili perzijsko vojsko).

JÁPET (Iapetós; lat. Iapetus) je bil eden od Titánov (Gájin in Uránov sin), ki je bil z Okéanovo hčerjo Kliméno Prometêjev, Epimetêjev, Menétijev in Atlántov oče. V borbi za oblast nad bogovi je sodeloval z bratom Krónosom in zmagovalec Zévs ga je zato pahnil v večno temo Tártara.

Latinsko ime njegovega brata Krónosa je bilo Satúrnus in je z njim ostal na nebu vse do danes.

Od renesanse dalje so ga istovetili z Noetovim sinom Jafetom.

JAZÍON (Iasíon) je bil sin Zévsa in Atlántove (Titán) hčere Eléktre ter Dardánov brat in Démetrin ljubimec, ki jo je srečal na poroki Kádmosa in Harmoníje in legel z njo na trikrat preorano polje ter je tako postal zaščitnik plodne notranjosti zemlje. Iz njune združitve se je rodil bog Plútos (poosebljenje bogastva zemeljskih rudnin). Ko je za njegovo ljubezen z Démetro zvedel Zévs, se je hudo razjezil in ga ubil s strelo. Po drugi verziji pa je Jazíon živel zelo dolgo in je Démetrin kult uvedel na Sicíliji.

Drugi Jazíon je bil kralj v Arkádiji (kot oče se omenja tudi Shojnéj iz Bojótije) in oče slavne lovke Atalánte, ki se je ukvarjala tudi z borilnimi veščinami in se ji nikakor ni mudilo k možitvi.

JOBÁT (Iobátes; lat. Iobates) je bil líkijski kralj, ki mu je tast in átiški kralj Prójt poslal Belerofónta, da ga ubije. Belerofónt je spomočjo krilatega konja Pégaza rešil vse pogubne naloge, ki mu jih je naložil Jobát. Spravil se je s kraljem Jobátom in se celo poročil z njegovo hčerko Stenebójo (tudi Antéja), medtem ko se je njegova druga hči Filonóa omožila z Belerofóntom.

JOKÁSTA (Iokáste; lat. Iocaste) je bila žena tébanskega kralja Lája ter Ojdípova mati in žena, ki jo pesnik Homêr imenuje Epikásta (glej: Ojdíp; str. 59/60, I. del).

JÓLA (Ióle) je bila hči kralja Ojhálije, Evríta, v katero se je zaljubil Hêraklej, vendar mu je njeni bratje niso hoteli dati za ženo, čeprav je Evríta prekosil v streljanju z lokom. Po Hêraklejevi smrti je postala žena njegovega najstarejšega sina Hílosa (Hýllos; glej: Hêraklej; str. 51/52, I. del).

JOLÁJ (Iólaos; lat Iolaus) je bil sin Hêraklejevega polbrata Ífikla in njegove druge žene Avtómeduze, ki je postal Hêraklejev zvesti prijatelj in kočijaž. Spremljal je Jázona in Argonávte v Kólhido in medtem, ko se je Hêraklej potepal po svetu in pri mikénskem kralju Evrísteju, se je zaljubil v njegovo ženo Dejanêjro in Hêraklej mu jo je velikodušno prepustil.

173

K KAIRÓS (Kairós) je bil najmlajši Zévsov sin in bog trenutne sreče, ki se je hitro in neslišno sprehajal med ljudmi. Prav zato je bilo težko izkoristiti srečno priliko, ki jo je nudil vsakemu človeku vsaj enkrat v življenju in kdor je to znal ob pravem času izkoristiti, se mu je nasmehnila sreča. Na reliefih je v večini primerov prikazan kot mladenič z bujnimi lasmi in tehtnico v roki.

Takšen relief (izdelan po Lizipovem – Lýsippos – originalu iz 4. stoletja pr.n.št.) je danes shranjen v benediktinskem ženskem samostanu v Trogiru.

KAJNÉJ (Kainéus) je postal moški, ko je hči Lapíta Élata (Lapíti so bili grško pleme na severu Tesálije) prosila boga Pozêjdona, da bi jo spremenil v neranljivega bojevnika. Tako je nastal Kajnéj, ki se je z Lapíti boril proti Kentávrom in ker ga niso mogli ubiti, so ga živega zakopali in nanj nagrmadili skale in drevesna debla. Po smrti se je spremenil v ptico, kasneje pa se je zopet spremenil v žensko.

KÁKOS (Kákos; lat. Cacus) je bil troglavi velikan, ki je bruhal ogenj in dim ter je bil sin Hefájsta in Medúze. Bival je v temačni votlini na Pálatinu in se ukvarjal s plenjenjem in pobijanjem. Vhod v votlino je bil okrašen s človeškimi lobanjami. Ko je Hêraklej mimo njegove votline vodil čredo velikana Gériona za mikénskega kralja Evristêja, mu je Kákos ukradel štiri bike in štiri krave. Da Hêraklej ne bi videl sledi ukradene živine, jih je vlekel za repe v votlino, vendar ga je izdala ena krava z mukanjem. Hêraklej je vdrl v votlino in Kákosa zadavil. Na upodobitvah je Kákosa težko prepoznati, ker ima na ramenih namesto treh, samo eno glavo.

KÁLAIS (Kálais; lat. Calais) in ZÉTES (Zétes; lat. Zetes) sta bila sinova severnega vetra Bóreasa. Imela sta človeški postavi in krila na ramenih in sta se udeležila pohoda Argonávtov v Kólhido. Na potovanju sta rešila trakijskega kralja Finêja iz rok Harpíj, ki so mu kradle in zastrupljale hrano. Na poti domov ju je ubil Hêraklej, ker sta ostale Argonávte prepričala, da so ga pustili pri Kíosu na obali Mízije, ko je šel iskat izgubljenega kralja Dríopov, Hílasa, katerega so poslali po vodo in se ni vrnil. Na njun grob je Hêraklej postavil dva stebra, od katerih se je eden vedno premikal, kadar je pihal severni veter.

KALHÁNT (Kálchas; lat Calchas) je bil sin vedeževalca Téstorja in vnuk Alkméona (vojskovodja uspešnega pohoda epigónov nad Tébe) ter grški videc v trójanski vojni, ki nastopa predvsem v pripovedih o osvojitvi Tróje (žrtvovanje Ifigénije, gradnja trójanskega konja). »Nepogrešljiv vedež« pa je vseeno srečal pametnejšega od sebe in ko se je vračal iz trójanske vojne je v maloazijskem mestu Kolofónu srečal vedeža Argonávtov, Mópsa, ki ga je v vedeževanju premagal. Ker mu je bilo prerokovano, da v življenju ne bo srečal pametnejšega vedeža od sebe, Kalhánt tega ni prenesel in je od žalosti umrl.

KALIDÓN (Kalydón) je bil Téstijev sin, ki ga je ubil oče, ko ga je presenetil v postelji z materjo in oče je mislil, da je storil krvoskrunstvo. Ko je Téstij spoznal zmoto, se je vrgel v reko in umrl, reka pa je dobila po njem ime in se je kasneje imenovala Ahelôj.

Kalidón je bila tudi stara prestolnica Ajtólije (dežela kurétov, spremljevalcev boginje Réje), ki je znana predvsem po kalidónskem merjascu. Mesto je merjasec, ki ga je poslala Artémida, razdejal. Ranila ga je Atalánta, pokončal pa Meleáger. Mestu so vladali trije mitični kralji: Meleáger, Ojnêj in Diomêd (glej: Meleáger; str. 192, II. del).

KALÍOPA (Kalliópe, »z lepim čelom«; lat. Calliope) je bila ena od devetih Múz, zaščitnica epskega pesništva in z atributoma: pisalno deščico ter pisalom. Bila je hči boga Zévsa in Titánide Mnemózine (Spomin) in po nekem izročilu je bil Órfej njen sin.

174

KALÍPSO (Kalypsó; lat. Calypso) je bila boginja ali nímfa, Atlántova hči, ki je živela na otoku Ogígija, kamor je vrglo Odiséja po brodolomu. Zadrževala ga je sedem let in mu obljubljala nesmrtnost, če bi postal njen mož. Zévs ji je po Hêrmesu naročil, da naj ga izpusti in tako mu je pomagala zgraditi splav, da je odplul domov. Po drugem izročilu je Odisêju rodila sina Avzóna, ki je postal eponimni prednik itálskih Avzónijcev (Avzónija je pesniško ime za Italijo).

KALÍROA (Kallirhóe, »lepo tekoča«; lat. Callirhoe) je bila Okéanova hči ter Geríonova mati in je ob združitvi s Hrizáorjem, rodila pošasti Ehídno in Geríona.

Kalíroa je bilo ime tudi hčeri rečnega boga Ahelója, ki je postala Alkmájonova žena ter Akarnánova in Amfotérova mati. Možu je prepovedala približevanje, dokler ji ne prinese Harmoníjine ogrlice in peplosa. Alkmájon je bil ubit, ko je skušal svoji prvi ženi Arsínoi odvzeti darila in njena sinova Amfotér in Akarnán (po zaslugi Zévsa sta odrasla v enem dnevu) sta maščevala očeta (Alkmájona) tako, da sta ubila Arsínoinega očeta, kralja Fegêja in njegova sinova.

Kalíroa se imenuje tudi slavni vrelec pri Aténah. Na aténski Ágori (trg) je bila zgrajena znamenita hiša izvirov (Eneakrúnos, »devet izvirov«), kamor je bila speljana voda po glinastih ceveh iz Kalíroe.

Kalíroa je bila tudi hči rečnega boga Skámandra in žena Trósa, eponimnega ustanovitelja Tróje ter Ílosova in Ganimédova mati.

KALÍSTO (Kallistó; lat. Callisto) je bila hči Likáona, kralja Arkádije in nímfa, ki je spremljala boginjo Artémido in je bil vanjo zaljubljen Zévs. Rodila mu je sina Arkáda, eponimnega prednika Arkádijcev. Da bi jo obvaroval pred Hêrino ali Artémidino jezo, jo je spremenil v medveda. V taki podobi je blodila naokoli, dokler je ni srečal njen sin in jo skoraj ubil s kopjem. Zévs ju je spremenil v ozvezdji Velikega in Malega medveda.

Pozêjdon, ki je ustregel zadnji Hêrini prošnji, jima je prepovedal, da bi šla na Okéanovem obzorju v zaton.

KÁNAKA (Kanáke) je bila Ájolova (tudi Éol, bog vetrov) in Enarétina hči, ki se je zaljubila v brata Makáreja in jo je zato dal oče usmrtiti.

KANDÁVLES (Kandaúles; lat. Candaulus) je bil lídijski kralj, ki ga je leta 685 pr.n.št. ubil Gíges (Gýges, 685 – 657; Gíges je bil Kandávlov najljubši častnik, ki mu je kralj nastavil kraljico golo. Kraljica je zaslutila njegovo navzočnost, ga poklicala k sebi in mu dala na izbiro, da umre ali pa umori kralja, prevzame kraljestvo in njo za kraljico. Gíges se je odločil za drugo možnost).

KÁOS (Kháos, »zevajoča praznina«) je v grški mitologioji prvo ustvarjeno bitje in iz njega so nato izšla prvotna božanstva: Gája (Géa – Zemlja), Tártar, Êreb (Tema), in Níks (Noč).

Po drugi legendi je Káos začetek in izvor vsega na svetu, kar je bila zmes elementov brezoblične pramase, nastale in urejene v neskončni (pra)temí; tako so si Grki predstavljali in utelesili prva mitična božanska bitja: rodila se je Gája (Géa, Zemlja), Tártar (strašljivo in temno Podzemlje) in Êros (večna Ljubezen). Gája je nato rodila Urána (Nebo) in Ponta (Morje); z Uránom pa je nato imela še dvanajst sinov in hčera, takoimenovane Titáne (velikane) in Titánke. Urán je prevzel oblast na svetu po zmagi nad Káosom, vendar je Gájo kmalu prepustil svojemu upornemu sinu Krónosu, le-ta pa svojemu sinu Zévsu.

Káos je torej po grški razlagi začetek sveta in vsega življenja na njem. Po Bibliji je rečeno: »Na začetku je bila Beseda!«, pesnik Héziod pa pravi: »Naprej je bil Káos!«

175

KAPANÊJ (Kapaneús; lat. Capaneus) je bil eden od »sedmerice proti Tébam«. V Tébah se je postavil na obzidje in se bahal, kako ga niti Zévs ne more ustaviti. Zévs je vanj treščil strelo, Kapanêjeva žena Evádna pa se je vrgla na grmado, kjer je gorelo moževo truplo.

KÁPIS (Kápys; lat. Capys) je bil dárdanski kralj ter sin kralja Asáraka in žene Hiêromnene. Njegov sin je bil dárdanski kralj Anhíz, vnuk pa trójanski junak Enêj.

Drugi Kápis je bil Enêjev soborec, ki se je po padcu Tróje rešil in v Italiji ustanovil mesto Kápuo (Capua) in tretji je bil kralj Álbe Lónge in daljni potomec Enêja.

KÁRPO (Karpó; lat. Carpo) je bila ena od treh Hór, ki so bile hčere Zévsa in Témide ter predstavljajo naravni red in letne čase. Kárpo je bila boginja plodov.

KASÁNDRA (Kassándra; lat. Cassandra), tudi ALEKSÁNDRA je bila preroška ter najlepša hči trójanskega kralja Priáma in njegove žene Hékabe. Ljubil jo je Apólon, ki ji je dal dar preroštva, vendar ga je zavrnila. Kaznoval jo je z usodo, da bo prerokovala resnico, vendar ji nihče ne bo verjel. Tako je zamanj napovedovala padec Tróje. Óilejev sin Ajánt jo je po zavzetju Tróje našel v Aténinem svetišču, kako je objemala kip boginje Aténe (Paladij), vendar jo je zvlekel stran in jo posilil. Da bi se Lókrijci za to svetoskrunstvo spokorili, so morali tisoč let pošiljati po dve dekleti vsako leto v Trójo služit Aténinemu svetišču. Če pa so ju prebivalci ujeli, preden sta prišli do svetišča, so ju ubili. Ko je bila Trója uničena, so Kasándro dali grškemu vojskovodji Agamémnonu kot priležnico, ob vrnitvi v Mikéne pa jo je dala njegova žena Klitajmnêstra umoriti.

KASÍOPA (Kassiópeia), tudi KASIOPÊJA (Kassiópeia; lat. Cassiope) je bila žena etiópskega kralja Keféja. Ker se je hvalila, da je njena hči Andrómeda lepša od Nereíd ji je za kazen Pozêjdon poslal morsko kačo, ki je pustošila po deželi in bi ji morala biti žrtvovana tudi Andrómeda. Rešil jo je Perzêj. Po smrti sta Kasíopa in njena družina postali ozvezdji.

KASTÁLIJA (Kastalía) je bila nímfa, ki jo je zalezoval Apólon in se je pred njim vrgla v studenec na gori Parnás blizu Délfov. Studenec, ki je dobil po njej ime »Kastálide«, je bil posvečen Apólonu in Múzam. Vsi, ki so prišli po nasvet v délfsko preročišče, so se morali prej očistiti v njegovi vodi. V njem se je kopala tudi vedeževalka Pítija in v njem so si gasili žejo pesniki ter tako dobivali navdih za pisánje. Še danes je studenček mogoče videti v bližini Délfov.

KATRÉJ (Katreús; lat. Catreus) je bil sin krétskega kralja Mínosa in njegove žene Pasifáje. Nikoli ni postal kralj (kralj Kréte je bil njegov starejši brat Devkálion), bil pa je vezni člen med krétsko in mikénsko kraljevsko hišo (njegova hči Aêropa se je poročila z mikénskim kraljem Atréjem), kar v herojski dobi potrjujejo kulturni in arheološki dokazi.

Pomembno pa je, da je ob Katréjevi smrti prišel na pogreb spártanski kralj Meneláj, v odsotnosti pa mu je trójanski princ Páris ugrabil ženo Héleno.

KÉFAL (Képhalos; lat. Cephalus) je bil sin boga Hêrmesa in Hérse (hči aténskega kralja Kékropsa) ter mož Erehtêjeve (Erechtheús, aténski kralj) hčere in Kéfalove žene Prókride (Prókris). Vanj se je zaljubila Éos (»Zarja«) in zanetila spor med zakoncema. Boginja Artémida je Prókridi podarila lovskega psa, ki je vedno ulovil svoj plen in dala kopje, ki ni nikoli zgrešilo cilja. Darili je Prókrida podarila možu Kéfalu in med njima je prišlo do sprave. Ljubosumna Prókrida pa je vseeno mislila, da se Kéfal na lovu druži z Éos in se je skrila v grmovje, da bi opazovala moža. Kéfal je mislil, da sliši v grmovju žival, zalučal

176

kopje in nevede Prókrido smrtno ranil. Vzel jo je v naročje, ji razložil nesporazum in Prókrida je umrla z nasmehom na ustnih.

KEFÉJ (Kepheús; lat. Cepheus) je bil sin egipčánskega kralja Bélosa in njegove žene Anhinóje ter etiópski kralj. S svojo ženo Kasiópejo (tudi Kasiópa) je imel hčero Andrómedo, ki bi jo moral žrtvovati morski pošasti, katero je poslal bog Pozêjdon, ker je Antinója žalila morske nímfe. Rešil jo je Perzêj in postala je njegova žena, nakar sta dolga leta srečno kraljevala. Po Perzêjevi smrti so ju bogovi spremenili v ozvezdji in prav tako njene starše Keféja in Kasiopêjo.

KEFÍZ (Kephisós; lat. Cephisus) je bil rečni bog istoimenih rek v Fókidi, Bojótiji in Átiki.

Bojótijski Kefíz je bil oče Narcísa, ki se je po smrti spremenil v cvet in postal simbol samozaljubljenosti. Átiška reka Kefíz je bila zahodna meja Atén in na njeni levi obali je bil oljčni gaj in gimnazija (gymnásion, iz gymnós - »gol«; telesno urjenje mladeničev in moških za vojsko) heroja Akadéma, kjer je leta 387 pr.n.št. filozof Pláton (427 – 347 pr.n.št.) ustanovil filozofsko šolo, Akademíjo.

KÉIKS (Kéyks; lat. Ceyx) je bil sin trahínskega (Tráchis v Málisu, zahodno od Termópil) kralja Fósfora (Phosphóros ali Eosphóros) in boginje jutranje zarje, Éos (zvezda Danica) ter Alkíonin mož (Alkyóne je bila Ájolova hči; Ájol pa je bil bog vetrov, Éol). Zatočišče je dal Hêraklejevi ženi Dejanêjri in njenemu sinu Hílu (proti mikénskemu kralju Evristêju, ki bi z vojsko lahko uničil mesto Tráhis), kar je bilo zelo pogumno dejanje, vendar se je bal za mir v svojem kraljestvu in je oba odslovil.

Bil je tudi strasten pomorščak in se ni zmenil za ženina opozorila (hči boga vetra, Éola), ki je vedela, kaj se zgodi, če se vetrovi razjezijo. Ob lepem vremenu se je nenadoma razpihala nevihta, prevrnila ladjo in Kéiks je utonil. Alkióna se je vrgla v morje, da umre skupsj z možem. Bogove je ganila njena ljubezen in so oba spremenili v ptici, vodomca. (glej: Alkíona, str. 132, II. del).

KÉKROPS (Kékrops; lat. Cecrops) je bil utemeljitelj Atén in prvi aténski kralj, ki naj bi vzniknil iz zemlje in so ga prikazovali od pasu navzdol v podobi kače. Tako se je Átika po njem včasih imenovala Kekrópija. Z ženo Aglávro je imel tri hčere in v sporu med Aténo in Pozêjdonom je prav on bil tisti, ki je oblast v deželi prisodil Aténi. Na Akrópoli ji je zgradil veličastno svetišče, njegove hčerke Aglávra, Hérsa in Pandrósa pa so postale prve Aténine svečenice. Odpravil je žrtvovanje ljudi bogovom v Átiki in je bil prvi vladar, ki je Zévsu priznal prvenstvo v oblasti.

Legenda: Najvišji bog Zévs je na aténski Akrópoli razglasil, da bo oblast v mestu dobil tisti bog, ki bo dal mestu vrednejše darilo. Ob tem je sodeloval kot razsodnik tudi Kékrops, ki se je moral odločiti o pomembnejšem darilu. Pozêjdon je v zemljo zabil svoj trizob in iz zemlje je bruhnila slana voda, Aténa pa je v zemljo zabila svoje koplje in iz njega je zrasla oljka.

Kéklops se je brez oklevanja odločil za oljko in Ateno, saj je imel slane morske vode povsod dovolj. Tako je oblast nad Átiko pripadla Aténi.

KELÁJNO (Kelainó) se je imenovala ena od Plejád (sedem hčerá Titána Atlánta in Plejóne). Rodila je kralja Mariándincev Likósa, ki je bil član odprave Argonávtov. Plejáde je zasledoval Oríon in so se skupaj z njim spremenile v ozvezdja.

KELÊJ (Keleós; lat. Celeus) je bil kralj Elevzíne in skupaj z ženo Metanêjro (Metáneira) sta gostoljubno sprejela Démetro, ki je bila preoblečena v starko. Démetra je postala varuška njunemu novorojencu, Demofóntu. Drugi sin Kelêja je bil Triptólem, ki ga je Démetra izbrala, da je šel po svetu in ljudi poučeval o poljedelskih veščinah in žitaricah.

177

Boginji Démetri je kralj Kelêj v Elevzíni pri izviru Kalihóra dal postaviti svetišče, ki je postalo središče boginjinega kulta in elevzínskih misterijev.

KENÉJ (Kaineús; lat. Caeneus) je bil sin in naslednik lapítskega kralja Élata. Rodil se je kot deklé, umrl pa kot moški. Bog Pozêjdon ga je po njegovi volji spremenil v moškega in tako se je odpravil v boj s Kentávri, ki pa so ga premagali, vendar ga ubiti niso mogli, ker mu je Pozêjdon namenil nesmrtnost. Zato so ga Kentávri ujeli in z gorjačami ter kamenjem zabili v zemljo. Po neki verziji so ga tako močno zabili v zemljo, da se je znašel v podzemnem svetu, kjer se je zopet spremenil v deklé. Po drugi verziji pa je Kentávrom ušel spremenjen v ptico. Ko je bil deklé, se je imenoval Kénida (lat. Caenis).

KERKIÓN (Kerkyón; lat. Cercyon) je bil razbojnik in tat, ki je postal strah in trepet v okolici Elevzíne. Za očeta so mu pripisovali Pozêjdona, za mater pa nímfo Argiópo. Nekoč je bil kralj v Arkádiji, zakaj pa je postal tolovaj, nihče ni vedel. Bil je velik in močan (kakor velikan Antáj, tudi Antéj) in je vsakega, ki ga je pot zanesla mimo njegovega bivališča prisilil, da se z njim bori. Vse nasprotnike je premagoval, jih ubijal in si prisvajal njihovo imetje, dokler ni naletel na aténskega junaka Tezêja, kjer je pomembno vlogo odigrala njegova ostroumnost in ne le veličina in moč.

KERKÓPI (Kérkopes; lat. Cercopes) so bili opicam podobni mali ljudje (maloazijski narod), ki jih je Zévs iz neznanih razlogov spremenil v palčke in jih je mati Téja opozorila, da naj se pazijo nekega Melámpiga (»črna zadnjica«). Bili so vsiljivi in drzni, vendar nenevarni. Ko so Hêrakleju poskušali ukrasti oklep, jih je ujel in jih za noge obesil na drog, ki ga je nosil prek ramen. Tako viseči so gledali naravnost v njegovo kosmato zadnjico in šele takrat razumeli materino opozorilo. Zbijali so šale na račun Hêraklejeva poraščenosti, ki so ga tako zabavale, da jih je izpustil.

Dva od Kerkópov, Ól in Évribal (tudi Sil in Tribal) sta Hêrakleja napadla blizu Termopíl, vendar ju ni kaznoval, ampak se je nasmejal njuni drznosti. V nekaterih mitih so se Kerkópi in Daktíli (Dáktyloi so bili čarodejni kovači) združili in postali povsem podobni našim palčkom ali pedenjmožem.

KÉTOS (Kétos) je bila morska pošast, ki je bila znana iz mita o Perzêju (spremenil pošast v skalo) in Andrómedi. Grki so vsaki veliki morski živali nadeli to ime in enako tudi kitu, največjemu živečemu bitju na planetu.

KIBÉLA (Kybéla, tudi Kybébe; lat. Cybele) je bila maloazijska (frígijska) boginja plodnosti in divje narave, ki so jo Grki (od 5. stoletja pr.n.št.) in Rimljani (od 3. stoletja pr.n.št.) častili kot »Veliko mater bogov«. V domovini so jo imeli za začetnico vsega živega na zemlji: bogov, ljudi, živali in rastlin. Vladala je tako zemlji, kot podzemlju. Ime je dobila po gori Kibéli (tudi Dindim) pri Pésinuntu (Péssinus, danes Balhisar) v Frígiji, kjer se je rodila in so jo imenovali Agdístis. Tukaj je stal njen kip, ki naj bi padel z neba. Družila se je z levi, leopardi in gorskimi demoni (glej tudi Kibéla; str. 33, I. del).

Grki so jo enačili z boginjo Zemlje, Gájo, pa tudi s Zévsovo materjo, Réo; velikokrat pa tudi z boginjo Démetro.

Rimljani so njen kult uvedli v 3. stoletju pr.n.št. po prerokbi iz Sibílijskih knjig ter nasvetu iz preročišča v Délfih (njen kip je konzul Kornelij Scípion Nazika – Publius Cornelius Scipio Nasica – pod pritiskom druge punske vojne leta 204 pr.n.št. prenesel iz frígijskega mesta Pésinunta v Rim) in so jo enačili z boginjo Óps. Z njo pa so tako v Grčijo, kakor v Rim prišle mnoge legende: o njenem spremljevalcu, ljubimcu ali možu Átisu, njenih sinovih Mársiji in Mídu,… Nastali so razni skrivnostni obredi, povezani z orgijami in skopljenimi svečeniki Gáli (Gálloi), kar pa je bilo nasprotno z grškimi in rimskimi obredi ter verovanji.

178

Njen kult se je imenoval megalénzije (megalénsia), častili so ga 4. aprila. Njena svetišča so bila v Mali Aziji, Grčiji in v Rimu (Smirni, Éfezu, Magnéziji, Milétu, Kíziku, Priéni, Rimu – na Pálatinu,…) in kipe (Magna Mater) so ji postavljali po vsem cesarstvu (tudi v Petovioni), državna religija z misteriji pa je postala šele s cesarjem Klávdijem v 1. stoletju.

KIDÍPA (Kydíppe; lat. Cydippe) je bila najstarejša svečenica boginje Hêre v Árgosu ter mati bratov Bítona in Kléobisa. Ker sta mater pripeljala na svečanost v nekaj kilometrov oddaljeno svetišče pravočasno (sama sta se vpregla v voz), je ganjena mati prosila boginjo Hêro, da obema podari največ, kar si lahko smrtnik poželi. To so bile lepe sanje, in ko sta zaspala, se nista več prebudila. Takšna lepa in nenadejana smrt v mladosti, je nekaj najlepšega, kar si lahko človek poželi.

KÍKNOS (Kýknos; lat. Cycnus) je bil Áresov in Pelópijin sin, ki je ropal (kradel darove) in pobijal popotnike, ki so bili z daritvami namenjeni v Délfe in skušal iz njihovih lobanj zgraditi svetišče bogu Apólonu. Ubil ga je Hêraklej, ko je šel po zlata jabolka k Hesperídam (čuvajke zlatih jabolk na Zahodu, na robu Okéana). Áresa, ki mu je prihajal na pomoč, je Hêraklej tako težko ranil, da sta ga sinova (Áresa in Afrodíte) Dejmos (bog strahu) in Fobos (preplah na bojišču) morala odnesti na Olímp.

Drugi je bil sin Apólona in nímfe Hírije. Rad je preizkušal zvestobo prijateljev in jim je zadajal težke naloge. Mnogi so izgubili pogum in čudaka zavrnili. Ko ga je zapustil še prijatelj, Fílij, je skočil v morje, da bi se utopil in enako je storila tudi njegova mati.

Apólon je oba rešil in ju spremenil v laboda.

Kíknos je bil tudi Pozêjdonov sin, zaveznik Trójancev v vojni in neranljiv za človeško orožje. Zadavil ga je Ahíl, ko je skušal preprečiti Grkom pristati v Tróji. Tudi njega je oče spremenil v laboda.

KÍLIKS (Kíliks; lat. Cilix) je bil sin kralja v Tíru, Agénorja, Bélosov brat dvojček, Kádmosov in Evrópin brat ter prvi kralj Kilíkije. Ko je Zévs ugrabil Evrópo, jo je šel z bratoma Fêniksom in Kádmosom iskat v Egípt. Utrujen se je odločil ustaviti v Mali Aziji, v deželi Hipahájcev in s spremstvom počasi naselil kilíkijsko ravnico. Bil je prijatelj z líkijskim kraljem Sarpedónom in skupaj sta premagala pleme Mílijcev.

KINÍRAS (Kinýras; lat. Cinyras) je bil ciprski kralj in ustanovitelj Afróditinega kulta na tem otoku. Včasih so ga častili kot Apólonovega sina ter ga imeli za vidca in glasbenika. Iz krvoskrunske zveze s hčerko Smírno (tudi Miro), je bil oče Adónisa (lep mladenič, ki se je rodil po zaslugi Afróditinega maščevanja Smírni, katero so bogovi pred očetovo jezo spremenili v drevo miro, iz katerega se je nato rodil Adónis; glej Adónis: str. 80, I. del).

KÍNTIJ in KÍNTIJA (Kýnthios in Kynthía) sta bila vzdevka bogov Apólona in Artémide.

Bili sta izpeljanki iz gore Kíntos na njunem rojstnem otoku Délosu.

KIPÁRIS (Kypárissos; lat. Cyparissus) je bil lep mladenič z otoka Kósa (eden od Sporádov ob obali Male Azije) in prijatelj boga Apólona. Njegov najboljši prijatelj je bil velikanski jelen, posvečen Nímfam, ki ga je vodil na pašo in po vodo. Ko ga je po nesreči na lovu ubil misleč, da ima pred seboj divjega jelena, se je odločil umreti. Prosil je Apólona, da bi lahko za vedno žaloval za svojim ljubimcem. Apólon ga je spremenil v vitko cipreso (gr. »kypárissos«), ki raste vedno na mestu žalovanja (na pokopališčih).

KÍRKA (Kírke; lat. Circe) je bila hči Hélija in Perzéide, Ajétova sestra (kralj Kólhide) ter čudodelna boginja (slavna čarovnica) na otoku Ajája (Aiaíe), ki je vračajočim se Argonávtom, Jázonu in nečakinji Medêji oprostila ubojstvo Ajétovega sina Apsírta in jim 179

pokazala pot domov v Jólkos. Naslednji je na Kírkinem otoku pristal Odisêj in čarovnica je spremenila njegove može v svinje. Edino Odisêj se ji je uprl s pomočjo protičarobne zeli (dal mu jo je bog Hêrmes). Z Odisêjem je imela dva ali tri otroke in eden je bil Telégon, ki je kasneje nevede ubil svojega očeta. Ko je izvedel, da je ubil očeta, ga je svečano pokopal na otoku Ajája.

KÍZIK (Kýzikos; lat. Cyzicus) je bil potomec boga Pozêjdona in kralj istoimenega polotoka (danes Kapidagi) v Mármarskem morju. Ob vračanju iz Kólhide so se tukaj ustavili Argonávti in so bili gosti kralja Kízika, ki se je prav takrat poročal s hčerko vedeževalca Mêropa. Kralj jih je opozoril na strašne šeststoroke velikane na nasprotni obali, ki so jih sledečega dne Argonávti pobili in nadaljevali svojo pot proti domu. Nočni veter pa je njihovo ladjo ponovno odnesel na Kízikovo obalo. Argonávti so se izkrcali, domorodci pa jih niso prepoznali, saj so mislili, da so pristali gusarji. Prišlo je do bitke, v kateri je Jázon ubil Kízika. Ko so zjutraj spoznali zmoto, niso krivili nikogar, ampak so ob obojestranski žalosti pokopali Kízika v gomili.

KLÉOBIS (Kléobis) in BÍTON (Bíton; lat. Biton) sta bila sinova Hêrine svečenice Kidípe v Árgosu (glej: Bíton in Kléobis). Za pobožnost sta bila poplačana s smrtjo (s spanjem).

KLEÓMEN (Kleoménes) I. (520 – 490 pr.n.št.) je bil kralj Sparte iz rodu Agiádov, ki je leta 510 iz Atén pregnal tirana Hípiasa (Hippiás). V njegovem času je prišlo do ljudske vstaje v Aténah in moral se je ukloniti tiranu Klêjstenu (Kleisthénes, 525 - 507), ki je bil vodja aténske oligarhije. Tudi v kasnejših poskusih, da bi postavil na oblast Izágoro (vodja aristokratov v Aténah) in kasneje tirana Hípiasa, ni uspel. Vedno mu je načrte prekrižal kralj Démarat, ki je preprečil tudi kaznovanje otoka Ajgíne leta 491, ki je bil domnevno na strani Perzijcev.

Kleómen III. (260 – 219 pr.n.št.) je bil od 235 do 219 pr.n.št. spártanski kralj. Poročil se je z vdovo svojega predhodnika Ágisa IV. Uvajal je različne reforme za obnovo spártanske moči, toda po zmagi Ahájcev pri Seláziji leta 222 pr.n.št. je zbežal k zaščitniku Ptolemáju III. Evergetu v Egípt in tam napravil samomor. Bil je velik rodoljub in idealist, ideali so ga preživeli, vendar ni zapustil trajnih pridobitev.

KLEOPÁTRA (Kleopátra; lat. Cleopatra) je bila hči severnega vetra Bóreasa in žena tráškega kralja ter vedeža Finêja (trpinčile so ga Harpíje za zločin nad sinovoma). Te nesreče sta Finêja rešila Kleopátrina krilata brata Kálais in Zétes, ko sta se vrnila z Argonávti. Vrnila sta tudi svobodo njenima sinovoma, ki ju je po Kleopátrini smrti (na obrekovanje druge žene Idotêje) Finêj oslepil in zaprl v ječo pod zemljo.

Druga Kleopátra je bila hči mesénskega kralja Ídasa in žena Meleágra (sin Ojnêja, kralja Kalidóna in njegove žene Altáje).

Tretja Kleopátra pa je bila hči dardánskega kralja Trósa (sin kralja Tévkra; Tévkri, pa so tudi Trójanci in Tróada).

Najbolj znana pa je bila Kleopátra, egipčanska kraljica iz rodu Ptolemájevičev in ljubica (priležnica) vojskovodij Júlija Cézarja ter Marka Antónija.

KLÍO (Kleió, »slava«; lat. Clio) je bila hči Zévsa in boginje Mnemózine (Spomin) ter Múza zgodovine. Zavetnica zgodovine drži v desnici trobento, s katero oznanja slavo, ali kitaro za opevanje junaških del ali pa vodno uro (klepsídra), simbol časovnega zaporedja dogodkov.

KLITAJMÉSTRA, tudi KLITAJMNÉSTRA (Klytaim(n)éstra; lat. Clytam(n)estra) je bila hči spártanskega kralja Tindaréja in Léde, sestra Trójanske Hélene in Dioskúrov 180

(Kástorja in Polidêvka). Poročila se je z mikénskim kraljem Agamémnonom in mu rodila otroke: Ifigénijo (ali Ifiánaso), Hrizotémido (Chrysóthemis), Eléktro (Eléktra) in Orésta (Oréstes). Med Agamémnonovo odsotnostjo je imela ljubimca Ajgísta (Aígisthos) in ko se je mož vrnil s trójansko priležnico Kasándro, je oba ubila (Agamémnona med kopanjem).

Orést je kasneje maščeval očetovo smrt in ubil Klitajmnéstro in njenega ljubimca. Bila je ena najslavnejših junakinj grške tragedije.

KLITÍJA (Klytíe; lat. Clytie) je bila nesrečna nímfa, ki jo je bog sonca Hêlij spremenil v sončnico. Njena podoba v mitih je edintvena, saj bogovi ponavadi med ženami in mladenkami iščejo ljubezen ter se z njimi ljubijo, pa čeprav so v razmerje prisiljene (proti njihovi volji in volji njihovih žena – Hêra). Klitíja pa se je zaljubila v boga, ki zanjo ni pokazal nobenega zanimanja. Spoznala je, da je vzrok njenega ljubenskega neuspeha do boga Hêlija, hči kralja Órhama, Levkótea. Klitíja je pred kraljem očrnila njegovo hči ljubezenskega razmerja s Hélijem in oče je Levkóteo dal živo zakopati v pesek. Bog Hêlij je s svojimi žarki razgrnil pesek, vendar je bila njegova ljubezen, Levkótea, že mrtva. Da pa bi bila tudi po smrti blizu bogovom, je Levkóteo spremenil v dišeč timijan (materina dušica), medtem ko je Klitíjo zasovražil. Ker je pa do vsega tega prišlo zaradi Klitíjine neuslišane ljubezni, jo je kaznoval tako, da jo je spremenil v rastlino z dlakastim steblom in veliko glavo, postala je sončnica, ki se vedno obrača k svoji ljubezni, Soncu (Hêliju; zgodba v Ovídijevih Metamorfozah).

KLOÁNT (Cloánthus) je bil Enêjev spremljevalec, ki je nastopal v tekmovanju s čolni.

KLÓTO (Klothó, »predica«; lat. Chlotho ali Nona) je bila ena od Mójr, ki je držala preslico in predla nit življenja (boginja usode).

KÓDROS (Kódros; lat. Codrus) je bil potomec kralja Erehtêja in Melántov sin ter potomec Nelêja (sin boga Pozêjdona in Tíro) in član mesénske kraljevske družine (Mesénija je v JZ delu Peloponéza). Ko so Dórci zasedli Mesénijo, je Kódros prišel v Aténe, kjer je postal kralj. V 11. stoletju pr.n.št, so Dórci vpadli v Átiko in prerokovano jim je bilo, da bodo zmagali, če bodo prizanesli kralju. Kódros je za to izvedel in se preoblečen pretihotapil v dórski tabor, kjer je izzval prepir in je bil ob tem ubit. Aténcem ni bil nihče več toliko vreden, da bi nadomestil kralja, pa so imenovali iz plemstva tri arhónte, ki je postal najvišja državnopravna oblast: 1) kraljevski arhónt ali arhónt bazilej (archón basileos), ki je predsedoval sodnemu zboru areopága (Áreos págos, »Áresov grič«); 2) polemárh (polemchos), ki je imel poveljstvo nad vojsko, vendar je po letu 487 pr.n.št. to vlogo dobil strateg in 3) prvi ali eponimni arhónt (archón eponymos), po katerem se je imenovalo tekoče leto ali drugače, bil je glavni državni uradnik. Prvi arhónt je bil Kódrosov sin Medónt, prednik pesnika in državnika Sólona (640 – 561 pr.n.št.) ter aténskega tirana Pejzístrata (Peisístratos, 600 – 527 pr.n.št.). Kódros je bil zadnji aténski kralj.

KÓJOS (Koîos; lat. Coeus) je bil eden od Titánov, sin boga Urána in boginje Gáje, ki je imel s svojo ženo Fójbo hči Léto, mater Apólona in Artémide.

KÓKAL (Kókalos; lat. Cocalus) je bil kralj in ustanovitelj mesta Kamíka na Sicíliji, ki je sprejel in skril Dédala na njegovem begu s Kréte. Kralj Mínos ga je zasledoval in ko je prišel v mesto Kamíkos, je ponudil visoko nagrado tistemu, ki bo potegnil nit skozi polžjo hišico. Kókal je vprašal za svet Dédala, ki je nalogo rešil tako, da je na mravljo privezal nit, ki jo je nato speljala skozi polžjo hišico. Mínos je vedel, da je tako bistroumen le Dédal (glej: Mínos; str. 65, I. del).

181

KÓMOS je bil bog, ki se je pojavil ob koncu grške antike in je bil zavetnik vseh radosti za mizo, obilne hrane in pojedin. Pred njim je ponavadi hodil Silén ali Mómos (Mômos, »krivda«; bog poroga in tudi škodoželjnosti), ki mu je sledil sprevod veselih pivcev.

KOPRÉJ (Kopreús; lat. Copreus) je bil glasnik (kurir) mikénskega kralja Evristêja in je Hêrakleju prinašal sporočila kralja o nalogah, ki jih je moral opraviti, ker se je kralj tako bal Hêrakleja, da ni upal stopiti pred njega. Kopréj je bil »neranljiv« (neobčutljiv), medtem ko kralj ni bil tak. Imel je sina Periféta, ki se je odlikoval z odločnostjo in pogumom v trójanski vojni in Homêr ga je imenoval »dober sin slabega očeta«.

KÓRA (Kóra ali Kóre, »deklé«, »mladenka«) je bilo drugo ime za grško boginjo Perséfono, Zévsova in Démetrina hči ter Hádova družica in kraljica podzemlja. Tako se je imenovala, preden je izginila v podzemlje.

KORÓNIDA (Korónis; lat. Coronis) je bila hči tesálskega kralja Flegíja ter ljubica boga Apólona in mati njegovega sina Asklépija, boga zdravilstva.

Korónida je bila tudi ena od Hiád (»prinašalke dežja«) v ozvezdju Bika. Enako ime je imela tudi hči fókidskega kralja Koróna, ki jo je hotel vzeti Pozêjdon (ali rimski Neptún), a jo je pred njegovim nadlegovanjem rešila Aténa, ki jo je spremenila v vrano.

Koronídi (Koronídes) se imenujeta tudi Oríonovi hčeri (Oríon je bil velikan in lovec iz Bojótije), Metíoha in Menípa.

KOTÍTO (Kotyttó) je bila tráška boginja, katere orgianistični (v zvezi z orgijami) kult je bil razširjen tako v Grčiji, kakor med Rimljani. Povezana je bila s frígijsko boginjo Kibélo.

KÓTOS (Kóttos) je bil eden izmed Gigántov, sinov Urána (Nebo) in Gáje (Zemlje), ki so pomagali Zévsu v boju proti Titánom.

KRÁNAOS (Kránaos) je bil legendarni kralj Atén, ki je vladal za Kékropsom, kačjim možem, ki se je rodil iz prsti in čeprav je tudi Kránaos prišel iz zemlje, ni imel kačjega telesa. Ko je vladal, je Zévs poslal na zemljo povoden in Devkálion (grški dvojnik Noeta) je pri kralju poiskal zavetja. Ko pa je voda upadla, je baje Devkálionov sin, kralja Kránaosa vrgel s prestola in sam zavladal.

KREÓNT (Kréon, »princ«; lat. Creon) je bil koríntski kralj, pri katerem sta Jázon in Medêja poiskala zatočišče. Jázon je Medêjo zapustil in se poročil s kraljevo hčero Glávko, Medêja pa je iz maščevanja poskušala umoriti kralja in hčerko (glej: Argonávti).

Kreónt je bil tudi tébanski kralj in brat Ojdípove žene Jókaste. Bil je trikrat kralj v Tébah: po Lájevi smrti (Láj je bil Ojdípov oče), po Ojdípovem padcu in ponovno po smrti Ojdípovega sina Etéokla. Svojo hčer Mégaro (prva žena Hêrakleja) je omožil s Hêraklejem, ki jo je junak ob napadu blaznosti z otroki vred ubil.

Mimogrede: Ojdíp je v času vladanja Kreónta rešil Tébe pošastne Sfínge.

KRESFÓNT (Kresphóntes) je bil Heraklíd, ki si je z bratoma Témenom in Aristodêmom in nečakoma Próklesom in Evrístenom, razdelil ozemlje Mesénije in se oženil z Mêropo, hčerko arkádijskega kralja Kipséla. Mesénijci so zanetili upor in ubili Kresfónta in njegova sinova, smrti je ubežal le tretji sin Ájpit. Čez nekaj let se je Ájpit z materjo Mêropo vrnil in se maščeval ter ubil Polifónta (tudi Heraklíd), ki se je polastil Kresfóntovega kraljestva. Ájpit je postal kralj.

182

KRETÊJ (Kretheús; lat. Cretheus) je bil Ájolov (tudi Éol, bog vetra) in Ajnarétin sin ter oče Ájzona (zakoniti kralj Jólkosa v Tesáliji; glej Argonávti). Bil je vnuk praočeta Grkov, Hélena in prvi kralj Jólkosa v Tesáliji (iz mesta Jólkos je nastalo današnje mesto in pristanišče Volos). Njegov sin je bil Ájzon (Argonávt), ki ga je s prestola vrgel njegov polbrat (Pozêjdonov sin) Pélias; vnuk Jázon, vodja Argonávtov, pa je umrl v pregnanstvu in brez domovine.

KREÚZA (Kréousa, »princesa«, ženska inačica Kreónta; lat. Creusa) je bila hči aténskega kralja Erehtêja in mati Apólonovega sina Íona (prednik Jónskih Grkov).

Kreúza je bila tudi hči trójanskega kralja Príama in njegove žene Hékabe, Enêjeva žena in Askánijeva (Enêjev sin) mati. Umrla je na begu iz Tróje in njen duh svari Enêja (po Vergíliju) pred pustolovščinami, ki ga čakajo.

Tretja pa je bila hči koríntskega kralja Kreónta, ki je postala žrtev maščevalne Medêje, Jázonove žene. Imenujejo jo tudi Glávka.

KREZ (lat. Croesus), tudi KRÓJZ (Kroîsos) je bil zadnji kralj Lídije (vladal okrog 560 – 546 pr.n.št.), sin Aliáta, katerega bogastvo je prešlo v pregovor. Zasedel je sicer grška mesta na maloazijski obali, vendar je bil Grkom naklonjen, posebno svetiščem (Délfi), ki jim je dajal bogate darove.

KRÓKOS je bil smrtnik, ki se je zaljubil v nímfo Smílaks, ki pa ga ni hotela uslišati.

Bogovi so ga spremenili v žafran.

KRÓNOS (Krónos; lat. Satúrnus) je bil najmlajši in najpomembnejši od Titánov in prednikov olímpijskih bogov. Titáni so bili otroci Urána (Nebo) in Gáje (Zemlje) ter je po nasvetu matere Gáje skopil svojega očeta Urána in tako rešil druge Titáne iz Gáje (Zemlje), kjer jih je Urán držal zaprte. Postal je Uránov naslednik in vladar sveta. Nato se je poročil s sestro Réo in postala sta starša mnogih bogov. Krónos je vedel, da ga bo eden od otrok zamenjal in je ob rojstvu vse Réjine otroke požrl, vendar ko se je rodil Zévs, mu je Réa podtaklnila kamen, otroka pa skrila na Kréti. Rimljani so ga istovetili s Satúrnom.

Krónos je tudi poosebljenje časa in bog vremena, ki ga pa grški miti sploh ne omenjajo.

Zaradi enakega imena so ga Grki izenačevali s Zévsovim očetom Krónosom, Rimljani pa s Satúrnom.

KSÁNT (Ksánthos, »rjavec«; lat. Xanthus) in BÁLIJ (Baliós, »serec«, lat. Balious) sta bila nesmrtna Ahílova konja, potomca zahodnega vetra Zéfira in Harpíje Podarge (»urnonoge«), ki so ju bogovi dali Ahílovemu očetu Pelêju, kot poročno darilo. Po smrti Pátrokla, njunega kočijaža in Ahílovega prijatelja, sta konja bridko jokala in Zévs je nato obžaloval, da je dopustil udeležbo nesmrtnih bitij ob smrti in trpljenju smrtnikov. Ksánt je imel dar govora in ko je pred Trójo Ahíla opozoril na grozečo smrt, so mu Erínije glas odvzele.

Ksánt je bil med ljudmi tudi bog, ki se je imenoval Skámander, kakor je bilo ime tudi največji reki v Troádi (glej: Skámander, str. 218, II. del).

Ksánt je bil tudi sin trójanskega zaveznika Fenópa in ga je ob obrambi Tróje ubil skupaj z bratom Toónom árgoški kralj Diomêd.

KSÚT (Ksûthos; lat. Xuthus) je bil aténski kralj, ki je po sinovih (s Kreúzo) Íonu in Aháju postal prednik Jóncev in Ahájcev ter je bil Hélenov sin in Dórosov ter Ajólov (Éolov) brat ali pa je veljal tudi za Ajólovega sina.

183

KTIMÊNA (Ktimêne) je bila Odisêjeva sestra in žena Evríloha, ki je Odisêja spremljal na poti domov. Ni ga več videla, saj je vanj udarila strela in ga ubila, ker je zaradi lakote dal zaklati (kljub Odisêjevi prepovedi) nekaj govedi Hélijeve »svete« črede.

L LÁBDAK (Lábdakos; lat. Labdacus) je bil sin tébanskega kralja Polidóra in njegove žene Nikteíde ter vnuk tébanskega kralja Kádmosa. Lábdaov sin je bil Láj, ki ga je nasledil na tébanskem prestolu, vnuk pa Ojdíp.

LÁDON (Ládon; lat. Ladon) je bil v grški mitologiji zmaj, ki je stražil zlata jabolka Hesperíd, ki jih je Hêra dobila v dar ob poroki z najvišjim grškim bogom Zévsom. Bil je sin morskega boga Fórkisa in njegove žene Kéto. Velikanski zmaj nikoli ni zaspal in vedno je imel odprte oči.

Ládon je bil rečni bog istoimene reke v Arkádiji in oče nímfe Sirínge, ki se je tako prestrašila Pána, da se je spremenila v trsko. Ob imenu rečnega boga Penéja, se Ládon omenja kot oče nesrečne nímfe Dáfne. Na vsak način pa se mu ni bilo potrebno sramovati sester, kakor so bile grde in prepirljive starke Gráje, tri pošastne Gorgóne in Scíle ter popačene nímfe Toóse.

Tébanski lovec Aktájon je dal ime Ládon tudi svojemu psu, ki ni prepoznal Aktájonove sledi, ko ga je boginja Artémida (ker se je bahal, da je boljši lovec) spremenila v jelena. Pes Ládon je s seboj povedel tudi druge lovske pse, ki so gospodarja (jelen) raztrgali.

LAÊRT (Laértes; lat. Laertes) je bil sin Arkízija in njegove žene Halkoméduze ter oče Odisêja, kralja na Ítaki (kraljestvo mu je »prinesla« kot doto žena Penélopa, hči akarnánskega kralja Ikárija). V mladosti se je proslavil z junaškimi dejanji, vendar zaradi starosti ni sodeloval v trójanski vojni. Ko je sin odšel na vojno, je živel v njegovi palači, od koder se je zaradi nasilnih Penélopinih snubcev preselil v bližnjo vas, kjer je na siromašnem posestvu obdeloval vinograd. Vedno je bil prepričan, da se bo Odisêj srečno vrnil iz trójanske vojne in srečanje sina z očetom je po Homêrju najbolj ganljiv prizor v pesnitvi, Odisêji.

LÁHEZIS (Lákhesis, »dodeljevalka«; lat. Decuma) je bila ena od Mójr, ki je vlekla nit in tako vsakomur dodelila namenjeno mu usodo.

LÁJ (Láios; lat. Laius) je bil kralj v Tébah, Ojdípov oče, Labdákov sin in Kádmosov pravnuk. Do Lájeve polnoletnosti je v Tébah vladal očetov brat Niktêj, po njegovi smrti (samomor) pa je zavladal Lájev stric Líkos (Lýkos). Z ženo Jokásto ni imel otrok (glej: Antíopa; str. 137, II. del in Ojdíp; str. 59/60, I. del).

LAKEDÁJMON (Lakedaímon; lat Lacedaemon) je bil sin boga Zévsa in Plejáde Tajgéte (nímfa visoke gorske verige na Peloponézu, ki jo je boginja Artémida spremenila v srno, da bi ušla nadležnemu Zévsu, pa je vseeno imela z njim sina Lakedájmona) ter ustanovitelj lakedájmonskega (spártanskega) kraljestva in mesta Spárte. Oblast v pokrajini je dobil od rečnega boga Evrótasa, ki je bil oče njegove žene Spárte. Postal je oče sinov Ámikla in Hímera ter hčerk Evrídike, Asíne in Kleódike.

LÁMIJA (Lámia) je bila pošast iz Hádovega podzemlja, ki je ponoči prihajala na svet in kradla materam otroke, jih ubijala in pila njihovo kri. Bila je najprej lepa mladenka in hči líbijskega (tudi egíptovskega) kralja Bélosa ter ljubica Zévsa. V pošast, ki žre dojenčke, pa

184

jo je spremenila ljubosumna Hêra, ki ji je odvzela spanec, vendar je Zévs preganjani ljubici dal v tolažbo moč, da lahko med spanjem gleda, ker lahko vzame oči iz glave.

LAMPÉTIJA (Lampetíe) je bila ena od treh hčera boga Hélija in nímfe Kliméne. Zaradi žalosti (za bratom Faetóntom) se je s sestrami spremenila v topole, njihove solze pa v jantar.

LÁODAMANT (Láodamas; lat. Laodamas) je bil sin trójanskega vojkovodja Anténorja, ki je bil pogumen borec, najhitrejši tekač ter nadutež, ki ga bogovi niso marali in ga je pred Trójo ubil grški junak Ajánt.

Drugi Láodamant je bil sin kralja Fajákov Alkínoosa na otoku Shêrija, ki je sprejel Odisêja na dolgi poti domov. Odisêj je odbil, da bi se v rokoborbi spoprijel z Láodamantom na igrah, ki jih je njemu v čast priredil kralj Alkínoos, kajti »moder in razumen človek se s pestmi ne bori s tistim, ki ga gosti!« Láodamant v tébanskih mitih nastopa kot sin kralja Etéokla in vnuk nesrečnega Ojdípa.

Vladal je v Tébah, ko je izbruhnila vojna z épigoni (potomci »sedmerice proti Tébam«) in je bil pri obrambi mesta ubit v dvoboju z árgoškim junakom Alkméonom.

LAODAMÊJA (Laodámeia; lat. Laodamia) je bila Protezilájeva (Protesílaos; tesálski princ in Ífiklov sin) žena.

Laodamêja je bila tudi Belerofóntova (koríntski junak, Glávkov in Evrímedin sin, Sizífov vnuk, pa baje tudi sin boga Pozêjdona) hči in Sarpédonova (Zévsov in Laodamêjin sin ter zaveznik Trójancev) mati.

Tretja Laodamêja pa je bila žena Pélopsovega sina Tíesta, ki je z mikénskim kraljem in bratom Atrêjem vodil kruto bitko za prestol (glej: Atrêj).

LÁODOK (Laodókos) je bil sin Odisêja in Kalidíke ter brat Polipójta in Dórosa.

LAÓDIKA (Laódike, »princesa«) je bila najlepša hči trójanskega kralja Príama, ki se je zaljubila v enega od grških poslancev, ki so prišli v oblegano Trójo in zahtevali, da se Hélena vrne v Spárto. Ob padcu Tróje so se odprla tla in pogoltnila Laódiko.

LEÁNDER (Léandros, Leíandros; lat. Leander) je bil mladenič iz Abída, ki je bil zaljubljen v Afrodítino svečenico Hêro in je iz ljubezni, ker se kot svečenica ni smela poročiti, vsak večer preplaval Helespónt in se skrivaj dobival z njo. Pot mu je kazala bakla na grški strani, ki jo je Hêro prižigala vsak večer, da bi Leándra vodila čez ožino. Neke viharne noči pa je veter baklo upihnil in nesrečnik je utonil. Ko je Hêro na obali našla njegovo truplo, se je v obupu vrgla v morje in utonila.

LÉARH (Léarchos) je bil sin kralja Atamánta, ki ga je ljubosumna Hêra udarila z blaznostjo, v kateri je ubil Léarha (glej: Atamánt; str. 45, I. del).

LÉLAPS (Laîlaps; lat. Laelaps) se je imenoval pes aténskega lovca Kéfala, ki je dobil psa in kopje (ki nikdar ni zgrešilo) v dar od žene Prókride. Darila je dobila od boginje lova Artémide v znak sprave zakonskega razdora, ki ga je sprožila boginja zarje Éos (glej: Kéfal; str. 177, II. del).

LELÉKS (Leléks) je bil eponimni kralj Lelégov v Spárti, ki je imel sinova Mílesa in Polikáona. Míles je bil oče rečnega boga Evróta, Polikáon pa je dal deželi Meséniji, ki ji je vladal ime po ženi Meséni. Včasih so ga imeli tudi za Telébojovega deda in je bil tako prednik Telébojcev, podložnikov kralja Pterelája.

185

LÉTE (Léthe, »pozabljenje«) so hčere Êride (»prepir, razprtije«) in pesnik Héziod je zapisal, da so poosebljenje pozabe. Mesto pozabe v podzemlju je ravan, po kateri teče »reka brezbrižnosti« (ameles potamos) in iz te reke so pile duše, ki so bile tik pred ponovnim utelešenjem, istočasno pa so pozabile na svojo bedo prejšnjega obstoja in so tako lažje prenašale bedo novega življenja. Po pesniku Ovídiju je to reka, ki žubori v votlini Spanca in povzroča »dremavico«.

LEVKÍP (Leúkippos; lat. Leucippus) je bil Belerofóntov potomec in sin Ksánta, ki je po uboju očeta v Tesáliji, bil prisiljen poiskati si zatočišče na Kréti, nato pa v Mali Aziji, kjer je ustanovil mesto Magnézijo (Magnésia).

Enako se je imenoval Hêraklejev sin, pa sin kralja Makárije (perzijska satrapija) in sin élidskega kralja v Pízi, Ojnómaosa. Približal se je nímfi Dáfni (hči rečnega boga Ládona) preoblečen v žensko, vendar so nímfe odkrile njegovo prevaro ter ga ubile in razkosale, v drugi različici pa so ga odnesli bogovi.

Najbolj znan pa je bil sin spártanskega kralja Périera (v času spártanskega osvajanja Mesénije) in žene Gorgofóne. Z ženo Filódiko (hči rečnega boga Ínaha) je imel hčeri Hilájro in Erifílo (kasneje žena árgoškega junaka Amfiarája), ki sta ju zaročencema Ídasu in Linkêju (sin Afarêja, kralja Mesénije in Ídasov brat) ugrabila Dioskúra, Kástor in Polidêvk. To je bil tudi povod njihovega medsebojnega boja, v katerem so bili vsi štirje ubiti. Tretja hči Arsínoa pa je bila Apólonova ljubica in Asklépijeva mati. Ta Levkíp je dal tudi ime mestu Lévkram.

LÍHAS (Líkhas; lat. Lichas) je bil Hêraklejev kurir, ki ga je poslal k ženi Dejanêjri, da ji sporoči vest o skorajšnjem povratku. S seboj je med ujetniki iz uničenega mesta Ojhálije (Oichália) pripeljal tudi hčerko kralja Évrita, Jólo, nekdanjo Hêraklejevo ljubezen. Zaradi strahu, da jo bo Hêraklej zapustil, je Líhasu dala skrinjo s plaščem v znak zahvale za zmago (glej: Hêraklej; str. 51/52, I. del).

LIKÁJ (Lýkaios) je bil Zévsov pridevek po gori Likájon na Peloponézu.

LIKÁJON (Lykáion; lat. Lycaon) je bil sin kralja Pelázga (Pelasgós je bil eden prvih kraljev Árgosa) in kralj Arkádije (mesta Likosúra), ki je zasnoval kult Zévsa Likája. Bil je tudi oče Zévsove priležnice nímfe Kalíste. Žrtvoval je otroka (sina Niktíma) na oltarju in ga v juhi ponudil Zévsu, ki je bil preoblečen v berača. Ta je otroka obudil od mrtvih, pobil njegove brate, Likájona pa spremenil v volka in od takrat dalje se je vsak, ki je žrtvoval otroka na tem oltarju, spremenil v volka. Po devetih letih se je zver lahko povrnila v človeško podobo, če ni okusila človeškega mesa. To bi lahko bil povod Zévsu za vsesplošni »vesoljni potop«.

V trójanski vojni nastopa Likáon, kralj Líkije (Lýkia je pokrajina na jugu Male Azije) in oče trójanskega zaveznika Pándara, ki je s puščico ranil spártanskega kralja Menelája in ga je ubil Diomêd.

Likáon je bil tudi sin trójanskega kralja Príama, ki ga je ubil ahájski vojskovodja Ahíl.

LIKÊJ (Lýkeios) je bil pridevek Apólona, kot boga svetlobe.

LIKÍMNIJ (Likýmnios) je bil sin Elektríona (mikénski kralj) in sužnje Midéje, ki je po očetovi smrti spremljal Amfítriona in polsestro Alkméno v Tébe, kjer se je oženil z Amfítrionovo sestro Perimédo, katera mu je rodila tri sinove: Ojnóna, Argêja in Melása.

Vsi trije so bili spremljevalci Hêrakleja pri njegovih podvigih. Ojnóna so ubili v Spárti sinovi Hipókonta, druga dva pa sta padla v spopadu s kraljem Évritom na Ojháliji. Po

186

Hêraklejevi smrti je Likímnija in ostale Heraklíde preganjal Evristêj in zamanj so se poizkušali naseliti na Peloponézu.

LIKOFRÓN (Lykóphron) je bil nadarjen sin koríntskega tirana Periándra (glej: Periánder), ki ga je oče zaradi nasprotovanja izgnal na grški otok Korkíro (Kórkyra, danes Krf). Periánder je na stara leta hotel prepustiti kraljestvo sinu Likofrónu, vendar so Kórkirci Likofróna umorili. Periánder je nato dal prijeti 300 mladeničev vodilnih korkírskih družin, ki jih je poslal v Sárde (Sárdes v Mali Aziji), kjer naj bi iz njih naredili evnuhe. Pred to kruto usodo so jih rešili prebivalci otoka Sámosa.

LIKOMÊD (Lykomédes; lat. Lycomedes) je bil kralj na otoku Skirósu (Skyrós) in oče Ahílove ljubice Dejdamêje (mati Neoptólema, imenovan tudi Pýrrhos, »rdečelasi«). V svoji palači je skrival Ahíla, ki ga mati Tétida ni hotela poslati v trójansko vojno, vendar kljub temu, da je bil preoblečen v deklé in skrit med dvorjankami, sta ga Odisêj in Diomêd odkrila in ga odpeljala v vojno. Med bivanjem pri Likomêdu se je Ahíl zaljubil v njegovo hči Dejdamêjo, ki je po njegovem odhodu rodila sina Neoptólema.

Likomêda srečamo tudi v legendi o Tezêju, kjer sta se pričkala okrog posestev na otoku Evbóji in ko sta šla na sprehod, ga je Likomêd pahnil s skale v morje, kjer se je Tezêj utopil.

LÍKOS (Lýkos; lat. Lycus ali Lycas) je bil sin tébanskega kralja in brata Niktêja, Hírija.

Líkos je po želji svoje žene Dírke preganjal njeno sestrično Antiópo, mater Zévsovih sinov Amfíona in Zétosa. Zaprl jo je v grajski stolp in ko se je Antiópa rešila temnice, jo je Dírka na vsak način hotela ubiti. Po srečnem naključju sta jo rešila sinova Amfíon in Zétos ter ubila Dírko (privezala sta jo biku na roge, da jo je vlekel za seboj do smrti) in kralja Líkosa ter sama postala tébanska kralja.

Sledeči Líkos je tudi bil tébanski kralj, ki je v času, ko je šel Hêraklej v podzemlje po troglavega psa Kêrbera, hotel izkoristiti Hêraklejevo odsotnost ter je ugrabil njegove otroke in ženo z namenom, da jih ubije. Vendar se je junak pravočasno vrnil, rešil ženo in otroke ter Líkosa ubil. Še en Líkos, Pandíonov sin, pa je bil izgnan iz Atén po zaslugi brata Egéja in se je zatekel v Mesénijo, kjer je postal velik svečenik boginj Démetre in Perséfone in je bil posvečen v misterije ter je dobil preroški dar. Pripovedujejo, da je od tod odšel v Malo Azijo in se je po njem poimenovala dežela Líkija.

Likós je bilo ime kralju Mariándincev v Míziji, ki si je s Hêraklejevo pomočjo (Hêraklej je bil na pohodu proti Amazónkam) prilastil kraljestvo divjih Bébrikov. Líkos je Hêrakleju v čast, kraljestvo poimenoval Hêrakleja.

LIKÚRG (Lykûrgos; lat. Lycurgos) je bil legendarni kralj Édoncev (trákijsko ljudstvo), ki je preganjal mladega Dioníza, ko je prišel s svojimi negovalkami (nímfe) iskat zatočišče.

Zaradi preganjanja je oslepel ali znorel, tako da je ubil svojega sina Driánta, si z mečem odsekal nogo (mislil, da je vinska trta) in nato so ga na gori Pángej (Pángaion na JZ Tesálije) živega raztrgali in požrli divji konji.

Drugi Likúrg je bil kralj v Neméji (Nemeia) v Argólidi, ki je imel z ženo Evrídiko sina Ofélta, kateri je bil ubit na začetku vojne »sedmerice proti Tébam« po zaslugi svoje dojilje, lémnoške (otok Lémnos) kraljice Hipsípile.

Arkádski kralj Likúrg je znan po tem, da je ubil velikana Arejtója, ki je bil oborožen z železnim kijem in kralj Pílosa (mesto Pýlos je ležalo na zahodni obali Peloponéza v Meséniji), Néstor (tudi Homêr) pravi, da sta živela v času najstarejše železne dobe v Grčiji.

187

LINKÊJ (Lynkeús; lat. Lynceus) je bil sin Afaréja, kralja Mesénije in Ídasov mlajši brat.

Neločljiva brata sta plula skupaj z Argonávti. Linkêj je videl na velike razdalje in celo v globino zemlje. Z bratom ter nečakoma Kástorjem in Polidêvkom je sodeloval tudi pri lovu na kalidónskega vepra in končno pri kraji živine v Arkádiji. Pri razdelitvi plena je Linkêj varal in v boju s Kástorjem in Polidévkom sta bila oba brata in Polidêvk ubita, ranam pa je kasneje podlegel tudi Kástor (glej: Ídas; str. 169, II. del).

Linkêj je bilo ime tudi sinu kralja Ajgípta (brat Dánaosa; oba sta bila sinova kralja Egípta Bélosa) in je bil edini, ki mu je njegova nevesta Hiperméstra (ena od Dánajevih hčera) prizanesla na poročno noč. Postal je árgoški kralj in nasledil ga je sin Abánt (Akrízijev in Projtov oče).

LÍNKOS (Lýnkos, lat. Lyncus) je bil skítski kralj, ki ga je boginja Démetra spremenila v risa. Démetra je mladega Triptólema, sina elevzínskega kralja Kelêja, poslala z vozom, ki so ga vlekli krilati zmaji, da je lahko prenašal poljedelsko znanje in gojenje žitaric po svetu in tako je prišel tudi v Skítijo (Skýthia), deželo ob severni obali Črnega morja. Kralj Línkos si je hotel prisvojiti Triptólemovo slavo in znanje, kakor da je on pravi učitelj poljedelstva in ko se je v okrilju noči splazil v Triptólemovo spalnico, da bi ga ubil, ga je boginja Démetra spremenila v risa. Od takrat naprej pa do konca grških mitov se ris izogiba obdelanim žitnim poljem.

LÍNOS (Línos; lat. Linus) je bilo ime dveh sinov boga Apólona. Prvi je bil sin Apólona in Psamáte (hči árgoškega kralja Krótopa). Zaradi očetove jeze je sina Línosa rodila in pustila v gorah, kjer so ga našli pastirji in ga vzgojili, vendar so ga kot mladeniča raztrgali na sprehodu v gozdu divji psi (doživel je usodo tragično umrlih mladeničev, kot pred njim Adónis in Hiakínt).

Drugi Línos je bil sin Apólona in nímfe Kalíope (ali Uránije) in brat Órfeja ter je bil učitelj glasbe in petja mladega Hêrakleja, vendar te umetnosti mlademu junaku niso šle posebno dobro od rok. Ko ga je nekoč Línos okaral zaradi slabega sodelovanje pri učenju, ga je Hêraklej z liro tako udaril po glavi, da je bil na mestu mrtev. V opravičilo lahko Hêrakleju vzamemo dejstvo, da je bil mlad (mladost) in še ni poznal svoje moči, vendar pa je bilo ubojstvo učitelja (tudi samo pretepanje) tudi v antiki neprimerno dejanje in obnašanje.

LITÉ (Litaí) so bile hčere boga Zévsa in neznane matere, drugače pa tudi poosebljene boginje prepira Éride in neznanega očeta. Vedno so bile v spremstvu svoje sestre Áte, boginje prevar, ukan in zaslepljenosti, ki je ljudi vodila v pogubo, zablodo in zmedo. Bile so počasne in brez rok in so vedno k ljudem, ki so potrebovali pomoč, prihajale prepozno.

Vsekakor pa je bilo bolje, da so se, pa čeprav prepozno, ljudem prikazale, kajti v nasprotnem bi bili ljudje popolnoma zgubljeni. Imeli so jih tudi za boginje priprošnje.

LITIÊRZ (Lityérses) je bil sin frígijskega kralja Mídasa, ki je od vseh prišlekov zahteval pomoč pri žetvi in če ga niso prekosili, jih je ubil ali vsaj pretepel, dokler se ni našel močnejši junak v podobi Hêrakleja in ga ubil.

LOTÍDA (Lotýs) je bila nímfa, ki ji je uspelo zbežati pred bogom Príapom, ki jo je skušal zapeljati. Vedno jo je rešilo riganje Silénovega osla in je zbežala, ko se ji je Príap približeval. Ko pa se mu je končno vdala, se je spremenila v drevo, lotos.

188

M MAGNA MATER je bila »Velika mati bogov«; boginja, ki so jo že od nekdaj častili v Aziji in so jo vpeljali tudi v Grčijo (glej tudi Kibêla; str. 33, I. del). Njen dan so v Rimu praznovali 4. aprila, ko so bogataši prirejali razkošne zabave.

MAHÁON (Makháon; lat. Machaon) in PODALÊJRIJ (Podaleírios) sta bila sinova Asklépija in Epióne ter zdravnika grške vojske pred Trójo. Bila sta zraven tegá še junaška borca in Homêr je dejal: »Zdravnik je vreden več (v vojni), kot cela kopica borcev!« Maháon je bil kirurg (tudi Hélenin snubec), Podalêjrij pa splošni zdravnik. Maháon je ozdravil Menelája, ko ga je ranila Pándarjeva puščica in zastrupitve Filokteta, ki se je ranil s Hêraklejevo puščico. Bil je med skritimi vokaki v trójansken konju in ga je ubil Télefov sin Evrístil. Posmrtne ostanke tega čudodelnega zdravnika je Néstor prenesel v tempelj v Geréniji (Gerénia, mesto na jugu Peloponéza v Mesénskem zalivu), kamor so se prihajali zdravit razni bolniki.

MÁJA (Maîa) je bila najstarejša (od sedmih) izmed Plejád in hči Titána Atlánta. Zévsu je rodila boga Hêrmesa (poleg božjega kurirja in zavetnika trgovcev, je bil tudi bog romarjev, govorcev, tekmovalcev, zdravnikov, pa tudi prevarantov in lopovov) in je živela v votlini na gori Kiléna v Arkádiji.

MAJÁNDER (Maiándros), tudi MEÁNDER je bil rečni bog ter sin Okéana in Tétije.

Izviral je v Frígiji in se izlival v Íkarijsko morje. Bil je oče Kianéje, Kávnove matere, ki je ubežal grešni ljubezni s sestro Bíblido v Karijo (Caria v Mali Aziji) in ustanovil mesto Kávnos (Caunus v JZ delu Male Azije).

MÁJRA (Maîra) je bil pes Átičana Íkarija, ki ga je bog Dioníz postavil na nebo kot »pasjo zvezdo« (Sirius v ozvezdju Velikega psa). Íkarija so ubili, ker so mislili, da jim je dal piti strup, namesto vina. Z ženo Erígono ju je Zévs, na prošnjo Dioníza, spremenil v ozvezdje.

MAKÁRIJA (Makaría; lat. Macaria) je bila edina Hêraklejeva in Dejanêjrina (druga Hêraklejeva žena) hči. Da bi se rešila pred zasledovanjem mikénskega kralja Evristêja je iz rodnega Tirínta pobegnila v Aténe. Evristêj je z vojsko prišel pred Atene in zahteval, da mu izročijo Makárijo in Hêraklejeve otroke. Aténski kralj Demofónt (sin Hêraklejevega prijatelja Tezêja) jih ni hotel izročiti, prerokovalci pa so mu sporočili, da bo premagal nasprotnika, če žrtvuje eno od deklet. Ko je Makárija to izvedela, je stopila na žrtvenik in darovala življenje za rešitev bratov, sester in svojih novih zaščitnikov. V antiki je bil to simbol bratske ljubezni med ljudmi.

2.) MANÍJA (manía, »blaznost«; glej: Alegorična božanstva, str. 351).

MÁNTO (Mantó; lat. Manto ) je bila hči tébanskega vidca Tejréziasa (bil je slep), ki je kot častilka boginje Artémide in boga Apólona, prepričevala žene v Tébah, da se poklonijo in žrtvujejo materi obeh bogov Léti (glej: Níoba). Mánto je imela sina Mópsa, ki je prav tako postal znani videc.

Mánto se je imenovala tudi Hêraklejeva hči, ki je bila prav tako vedeževalka in mati Enêjevega zaveznika Etruščána Ókna, ki je v Italiji ustanovil mesto Mántuo (danes Mantova), blizu katerega se je rodil rimski pesnik Vergílij.

MARPÉSA (Marpéssa) je bila hči ajtólskega kralja Évena in Áresova vnukinja, ki jo je oče obljubil tistemu, kateri ga bo premagal v dirki z vozovi, poraženec pa bo ob glavo.

Mnogi so se norčevali iz tega in bili nato obglavljeni. In tako je Ídas, ki je bil zaljubljen v 189

Marpéso, prosil očeta Pozêjdona, naj mu podari čudežni voz in je Marpéso ugrabil, vendae ga je Apólon, ki je bil vanjo tudi zaljubljen, pozval na dvoboj. Zévs je bojevnika ločil in dal Marpési na izbiro, katerega hoče za moža. Izbrala je smrtnika, ker se je bala nestanovitnega boga, ki bi jo zapustil, ko bi se pričela starati. Tako Marpésa v antiki simbolizira razumno previdnost.

MÁRSIAS (Marsýas; lat. Marsyas) je bil sátir ali silén (povezan z istoimeno reko v Mali Aziji) iz Frígije, kateremu je bila verjetno mati boginja Kibéla, oče pa rečni bog Éagar (?) iz Trákije, kralj Bistonov (plemena v Trákiji: Peti, Kikonci, Bistonci, Sarejci, Dersejci, Edonci in Satiri; njihov kralj pa je bil Diomêd). Našel je piščal, katero je izumila in zavrgla boginja Aténa, saj je popačila obraz tistemu, ki je nanjo igral. Postal je spreten igralec na piščali in izzval na tekmovanje boga Apólona, sodile pa so Múze. Zmagovalec je lahko poražencu napravil, kar se mu je zahotelo (tudi živemu odrl kožo) in ker je bil zmagovalec Apólon (na liro), je privezal Mársiasa na drevo, ga živega odrl in iz njegove krvi in solza objokovalcev je nastal izvir reke Marsias (pritok reke Majandrós v Frígiji).

MÉDONT (Médon; lat. Medon) je bil glasnik in oskrbnik pri Odisêju, ki je po njegovem odhodu v trójansko vojno skrbel za njegovega sina Telemáha. Odisêj mu je zato ob vrnitvi odpustil, da se je preveč gostiteljsko obnašal do nesramnih snubcev Penélope, ki so mu hoteli vzeti ženo in kraljestvo.

Drugi Médont je bil sin lókridskega kralja Ojlêja in njegove priležnive Réne. V trójanski vojni je poveljeval vojakom tesálskega kralja Filoktéta, ki so ga Ahájci pustili na samotnem in zapuščenem otoku Lémnosu (zastrupitev zaradi kačjega pika). Po njega sta prišla po dolgem času Odisêj in Neoptólem, ker po prerokbi Tróje brez njega ne bi bilo mogoče zavzeti. Ustrelil je s puščico Párisa in se je po zavzetju Tróje varno vrnil domov.

MEDÚZA (Médusa; lat. Medusa) je bila ena izmed treh Gorgón, hči morskega boga Fórkisa in njegove žene Kéto ter edina smrtna. Prikazana je s potlačenim nosom, skremžljenim obrazom, živalskimi zobmi, kovinskimi krili in namesto las je imela na glavi kup strupenih kač. Če jo je človek videl, je od groze okamenel. Še celo po njeni smrti je vsakdo, ki je pogledal njeno glavo, okamenel. Ubil jo je Perzêj. Ko ji je oddrobil glavo, sta iz umirajoče Medúze izšla velikan Hrizáor in krilati konj Pégaz. Iz krvi, ki je kapljala iz torbe, v kateri je Perzêj nosil Medúzino glavo, pa so se izlegle strupene kače. Perzêj je trikrat uporabil njeno glavo: prvič, ko ga je užalil velikan Atlánt; drugič, ko ga je napadel tráški kralj Finêj, odbiti in užaljen snubec njegove žene Andrómede in tretjič, ko se je maščeval kralju otoka Shêrija (pleme Fajákov), Polidéktu za nasilje nad njegovo materjo Dánao. Medúzino glavo je nato Perzêj predal boginji Aténi, ki si jo je pričvrstila na prsni oklep; Medúzino glavo pa je imel na svojem ščitu (égida, atribut bogov Zévsa in Aténe) najvišji grški bog Zévs. Po njegovem vzgledu so si ščite in oklepe okrasili z Medúzino glavo tudi drugi grški in rimski mitološki junaki.

Potomca je Medúza imela tudi z bogom Hefájstom in to pošastnega in ogenj bruhajočega velikana Kákusa (v rimski mitologiji je bil sin boga Vulkána, ki je živel v eni od jam na griču Aventínu in ga je ubil Hêrkul).

MEGÁJRA (Mégaira) je bila ena izmed Erínij, ki so bile boginje kaznovanja in maščevalke krivic. Erínije so bile hčere Gáje (Zemlje), ki so bile spočete iz kapelj krvi skopljenega Krónosovega očeta Urána (Nebo).

MEGAPÉNT (Megapénthes; lat. Megapenthus) je bil sin kralja Prétesa, ustanovitelja mesta Tirínta (na južnem delu árgoške ravnice) in njegov naslednik na tiríntskem prestolu.

Bil je prijatelj árgoškega kralja Perzêja, ki je po nesrečnem naključju na igrah v Árgosu 190

ubil svojega deda Akrízija. Perzêj se je zaradi tega odločil, da bo zapustil Árgos in je zaprosil Megapénta, da bi zamenjala kraljestvi in tako je Megapént postal kralj v Árgosu, Perzêj pa v Tiríntu.

Drugi Megapént je bil sin spártanskega kralja Menelája, katerega mati je bila Menelájeva služabnica, ker žena Hélena po povratku iz Tróje ni mogla več imeti otrok.

MEGÁRA (Megára ali Megáre) je bila hči tébanskega kralja Kreónta in prva žena junaka Hêrakleja. Tébance in kralja Kreónta je rešil sramotnega davka, ki so ga plačevali orhómenskemu kralju Ergínu in kralja prisilil, da dvakratno povrne ves davek Tébam. V zahvalo mu je dal Kreónt polovico kraljevske palače in hčer za ženo. Dolgo sta bila srečno poročena in rodila mu je tri sinove. Vendar ga je ljubosumna Hêra preganjala (bil je Zévsov sin) in je nadenj poslala blaznost, v kateri je ubil svoje otroke. Za zločin, ki ga je storil, je moral zapustiti mesto in ženo, ter se je odpravil v preročišče Délfe. Megáro je v njegovi odsotnosti tolažil polbrat Ífikles, kateremu je svojo prvo ženo tudi prepustil, sam pa se je odpravil po svetu novim dogodivščinam nasproti.

Megára je bila tudi žena megárskega (Mégara je bilo dórsko mesto ob Koríntski ožini) kralja Nízosa, s katero je imel hči Skílo (glej: Nízos; str. 199, II. del in Skíla; str. 42, I. del).

MELÁMPUS (Melámpous; lat. Melampus), tudi MELÁMPOD je bil slavni videc, sin Ájolovega (bog vetrov, tudi Éol) vnuka Amitáona ter njegove žene Idomêne in prednik preroškega rodu Melampídov. Poskrbel je za mlade kače pred preganjanjem in te so mu med spanjem obliznile ušesa tako, da je razumel jezik vseh živih bitij. Ífiklosu (sin Fílaka) je tudi povedal, zakaj nima otrok, ga ozdravil in postal je oče Podárka in Protezilája (Protesílaos, tesálski princ). Norosti je ozdravil tudi Prójtove (Proîtos, brat Akrízija in sin árgoškega kralja Abánta) hčere in v Grčijo uvedel kult Dioníza. Med njegovimi mitološkimi potomci sta bila Amfiaráj (jasnovidec, ki se je dal pregovoriti, da je sodeloval v pohodu »sedmerice proti Tébam«, čeprav je vedel, da se ne bo vrnil) in Teoklímen (Theoklýmenos, ki je slutil, da bo Odisêj pobil vse Penélopine snubce). Končno je bil kralj v Árgosu.

MELANÍP (Melaníppos; lat. Melanipus) je bil sin Tezêja in hčere razbojnika Sínisa (Tezêj ga je ubil).

Najslavnejši pa je bil Melaníp, ki se je boril na Etéoklovi strani proti »sedmerici proti Tébam« in ubil Mekistêja in Tidêja. Slednjemu je Amfíarej prinesel tik pred smrtjo Melanípovo glavo in divji Tidêj je v poslednjem zamahu zdrobil sovražnikovo lobanjo, mu posesal možgane in izdihnil. Aténa, ki je bila zgrožena nad to okrutnostjo, Tidêju ni naklonila nesmrtnosti, pa čeprav je to nameravala.

MELANÍPA (Melaníppe) je bila hči Hípe (hči Kentávra Hírona), ki jo je na gori Pélionu zapeljal Hélenov sin Ájol (prednik Éolcev). Hípa je pri Pozêjdonu dosegla, da jo je postavil na nebo kot ozvezdje Konja in tako Kentáver Híron nikoli ni izvedel za hčerin greh.

Zapeljal jo je tudi Pozêjdon, ki mu je rodila dva sina: Bojóta (eponimni prednik Bojótijcev) in Ájola (prednik Eólcev).

V drugi zgodbi pa je bila Melanípa kraljica Amazónk in ko jo je ujel Hêraklej, jo je odkupila sestra Hipólita, ki jo je nato ubil Télamon, ker je prekršila premirje (glej: Amazónke, str. 48/49, I. del).

MELÁNTIJ (Melánthios; lat. Melanthius) je bil kozji pastir v službi ítaškega kralja Odisêja. Ocenil je, da bi bilo zanj najbolje, če se priključi snubcem. Pridno jim je služil in bil prepričan, da mu bo novi Penélopin mož (če se slučajno Odisêj ne vrne) predal Odisêja 191

njemu, ki ga bo nato lahko prodal v suženjstvo. Ko se je po vrnitvi Odisêj spustil v borbo s snubci, jih je neopazno oskrboval z orožjem in jim pomagal, kolikor je bilo v njegovi moči.

Ubil ga je Odisêjev sin Telemáh v obračunu z izdajalci in njegovo truplo vrgel psom. Tako je Melántejevo ime skozi stoletja ostalo simbol za izdajalca ali zlega človeka.

MELÁNTO (Melántho) je bila Devkálionova hči, ki se je združila s Pozéjdonom in mu rodila Délfa, eponimnega prednika Délfov.

Druga Melánto pa je bila sestra Melántija, Odisêjevega kozjega pastirja, ki sta se z bratom izdajalsko postavila na stran Penélopinih snubcev (glej: Melántij zgoraj).

MELEÁGER (Meléagros; lat. Meleager) je bil sin Ojnêja (Oineús), kralja Kalidóna (pólis v Ajtóliji ali Etóliji) in žene Altáje. Poročil se je s Kleópatro (Marpésina hči). Ob njegovem rojstvu so se pojavile Mójre, ki so mu prerokovale, da bo živel tako dolgo, dokler bo na ognjišču gorelo poleno. Mati Altája je poleno skrila. Oče Ojnêj pa je pozabil darovati Artémidi in jezna boginja je poslala merjasca, da bi opustošil Kalidón. Kralj Ojnêj je junakom obljubil, da bo tistemu, ki bo zver ubil prepustil kožo. Ranila ga je Atalánta (deviška lovka), ubil pa Meleáger, ki ji je, iz zaljubljenosti, prepustil plen. Bratje matere Altáje so ji poskušali plen odvzeti, pa je vse pobil. Ko je mati slišala za poboj bratov, je vzela poleno in ga zažgala, Meleáger pa je umrl. Ženske, ki so ga objokovale, so se spremenile v pegatke (»meleágrides«).

Meleáger je bil tudi grški pesnik iz Gadare v Síriji, ki je živel okrog leta 100 pr.n.št. Pisal je elegijske pesmi o ljubezni in smrti, ki so zelo ganljive.

MELIÁDE (Meliádes) so bile nímfe, ki so se rodile iz Uránove krvi, ko ga je skopil Krónos. Grki so jim dali bivališča v jesénih (drevesih), iz katerih so izdelovali držaje kopij, s katerimi so prelili veliko krvi. Varovale so tudi otroke, ki so bili zapuščeni pod jeséni, katerih vejevje jih je varovalo pred slabim vremenom. Predvsem pa jih štejejo za varuhinje živine.

MELÍJA (Melía) je bila nímfa Okéanida, ki se je poročila z rečnim bogom Ínahom in mu rodila Foronêja (kralja v Árgosu), Fegêja (kralja v Arkádiji) in Ajgialéja (edini od epigónov, ki je bil na pohodu nad Tébe ubit).

MELIKÊRT (Melikértes; lat. Melicertes) je bil sin orhómenskega kralja Atamánta in njegove žene Íno, ki se je pred Hêro pognala v morje in postala morska boginja Levkótea, njen sin Melikêrt pa morski bog Palájmon (Palaímon). Njegovo truplo je naplavilo v Koríntski ožini, kjer so v njegovo čast uvedli istmijske igre. V Koríntu je stalo tudi Palájmonovo svetišče.

MELPÓMENA (Melpoméne; lat. Melpomene) je bila ena od devetih Múz. Bila je zaščitnica tragedije. V desnici drži Hêraklejevo gorjačo (gledališče je rado slavilo podvige tega junaka), v levici pa drži tragično masko.

MÉMNON (Mémnonos; lat. Memnon) je bil Titónov (sin trójanskega kralja Laomedónta in Priámov brat) in Éosin (Zarja) sin, etiópski kralj in brat egíptovskega kralja Ematíona (Emathíon). Bojeval se je na strani Trójancev in ubil Antíloha (sin Néstorja, kralja Pílosa na Peloponézu), njega pa je ubil Ahíl. Zévs naj bi ga naredil nesmrtnega. Njegov kip naj bi po legendi stal v Tébah in naj bi ob zori, ko ga je oblilo sonce, zapel.

MENELÁJ (Menélaos; lat. Menelaus) je bil spártanski kralj, Atrêjev in Éosin sin, Agamémnonov mlajši brat in mož Hélene, ki jo je Páris odpeljal v Trójo in s tem sprožil 192

vojno. V dvoboju bi lahko Párisa ubil, pa ga je rešila Afrodíta. Odlikoval se je v boju za Pátroklovo truplo, vendar ga je vedno zasenčil vodja grške vojske in Menelájev brat Agamémnon. Po vojni se je vrnil v Spárto, ko je Orést ubil bratovo ženo Klitajmnéstro (hči spártanskega kralja Tindaréja in Léde) in njenega ljubimca Ajgísta (Aígisthos, Agamémnonov bratranec in morilec).

MENESTÉJ (Menesthéus) je bil pravnuk aténskega kralja Erehtêja in sin Péteosa, ki je vodil aténsko vojsko v trójanski vojni. Imel je petdeset ladij z vojsko mladih in pogumnih vojakov, pa tudi sam je bil izvrsten strateg. Bil je najboljši pri upravljanju z bojnimi vozovi in razporejanju pešcev na bojišču. Kástor in Polidévk sta ob osvoboditvi sestre Hélene (ugrabil jo je Tezêj s pomočjo lapítskega kralja Pejrítoosa), predala Menestéju oblast v Aténah.

MENÍPA (Meníppe) je bila Oríonova hči, ki se je skupaj s sestro Metióho brez pomisleka žrtvovala, da bi pomirila bogove, ki so nad deželo Orhómen poslali kugo. Njun pogum in požrtvovalnost sta ganila bogove, ki so ju spremenili v zvezdi, Korónidi.

MENÓJKEJ (Menóikeus) je bil Pentêjev vnuk ter Jokástin in Kreóntov oče, ki se je vrgel s tébanskega obzidja, da bi napravil konec kugi, ki je pustošila po mestu zaradi Ojdípovega krvoskrunstva.

Menójkej se je imenoval tudi Kreóntov sin, ki je naredil samomor, da bi si pridobil naklonjenost boga vojne Áresa v vojni med Tébami in »sedmerico proti Tébam«. Ti so bili nato odbiti in šest jih je v boju padlo.

MENÓJTIJ (Menoítios; lat. Menoetius) je bil sin fókidskega junaka Áktora in oče Ahílovega prijatelja Pátrokla. Oče je Pátroklu naročil, da kot starejši pazi na Ahíla in naj mu bo svetovalec in zaščitnik. Vendar se je zgodilo ravno obratno, pa se je Pátroklos podredil Ahílu in izpolnjeval njegova naročila.

MÉNTES (Méntes; lat. Mentes) je bil sin táfijskega kralja Ánhiala in prijatelj Odiséja. V njegovi podobi se je boginja Aténa prikazala Odisêjevemu sinu Telemáhu, da bi mu svetovala, kako naj se reši neznosnih snubcev matere Penélope, ki so se hoteli na vsak način polastiti nje in kraljestva.

MÉNTOR (Méntor, lat. Mentor) je bil sin Ítačana Alkíma, prijatelj kralja Odisêja in vzgojitelj njegovega sina Telemáha, ko je Odisêj odšel v trójansko vojno. Bil je moder in razumen in ga je Telemáh poslušal, kakor svojega očeta. Imel je takšno avtoriteto, da je boginja Aténa prevzela njegovo podobo, če je hotela karkoli svetovati Telemáhu. Še danes mentor pomeni vzgojitelja in svetovalca. Danes pomeni tudi človeka, ki koga graja, kara, obsoja, kaznuje, pa tudi moralista v ironičnem smislu.

MERIÓN (Meriónes; lat. Meriones) je bil vnuk krétskega kralja Devkáliona in poveljnik krétske vojske v trójanski vojni. Boril se je skupaj s krétskim kraljem Idomenêjem in se je odlikoval v boju s kopjem ter lokom in puščico. V čast mrtvemu Pátroklu je ustrelil goloba, ki je letel »visoko pod samimi oblaki«. Iz vojne se je srečno vrnil domov.

MÊROPA (Merópe; lat. Merope) je bila v grški mitologiji Kresfóntova žena (eden od treh Hêraklejevih potomcev in kralj Mesénije). Kresfónta in dva njegova sina je ubil Polifónt (tudi Hêraklejev potomec), tretjega sina Ajgípta pa je rešila Mêropa s tem, da ga je poslala iz dežele. Mêropa se je bila prisiljena poročiti s Polifóntom in ko je Ajgípt odrastel, se je vrnil, ubil Polifónta in si tako pridobil nazaj prestol.

193

Plejada Mêropa je bila edina, ki se ni poročila z bogom, ampak s smrtnikom Sízifom in mu rodila sina Glávka, Belerofóntovega očeta. Ker jo je bilo sram te zveze, ni hotela sijati na nebu kot zvezda (v zvezdo jo je spremenil Zévs), pa je najmanj sijoča med vsemi zvezdami na nebu.

Tretja Mêropa pa je bila žena koríntskega kralja Póliba, ki je vzgojil Ojdípa in je bila znana tudi kot Póliboja.

METANÊJRA (Metáneira) je bila žena kralja Kelêja (Keleós) v Elevzíni (Démetra je bila varuška njunemu sinu Demofóntu, ki mu je povzročila smrt; glej: Démetra; str. 26, I. del).

MÉTIDA (Mêtis, »razumnost, preudarnost, bistrost«; lat. Mens) je bila Tétidina (je Nereída in Ahílova mati) in Okéanova hči, najmodrejša med bogovi in Zévsova prva žena.

Zévs jo je prepričal, da je dala Krónosu pijačo, od katere je izbruhal njegove brate in sestre.

Gája in Urán sta Zévsa posvarila, da bodo Métidini otroci nevarno bistri in ko je z njim zanosila jo je Zévs požrl, kmalu za tem pa se je iz njegove glave rodila boginja Aténa (modrost).

METIÓHA (Metióche) je bila Oríonova hči in sestra Menípe, ki se je spremenila v zvezdo Korónido.

MÍDAS (Mídas; lat. Midas) je bil frígijski kralj in sin kralja Górdija ter boginje Kibéle, ki je zelo spoštoval boga Dioníza. Ko se je Dionízov spremljevalec Silén (Dionízov očim) izgubil, ga je Mídas gostoljubno sprejel in po desetdnevni »pijanki« ga je odpeljal k Dionízu. Srečen Dioníz mu je obljubil, da mu bo izpolnil eno željo. Zaželel si je, da bi se vse, česar bi se dotaknil spremenilo v zlato in ker je ugotovil, da to velja tudi za njegovo hrano, je prosil, da ga odreši tega daru. Tako se je v umil v reki Paktól (Paktolós, danes se imenuje Gedir in je pritok reke Hermós v Lídiji v Mali Aziji), ki je bila poslej vedno polna zlatega peska.

Druga zgodba o Mídasu pa pravi, da je Silén zahajal na njegov vrt in ker se je Mídas hotel naučiti njegove modrosti, ga je opijanil z mešanico vina in vode. Nihče ne ve, kaj je Silén rekel Mídasu; morda le to, da je za človeka najbolje, da se sploh ne rodi, če pa se že, naj čimprej umre.

Ob neki drugi priložnosti je bil Mídas tudi razsodnik na glasbenem tekmovanju med bogom Apólonom (igral je na zlato piščalko) in bogom pastirjev Pánom (igral je na svojo leseno piščal; morebiti pa je to bilo tekmovanje s Sátirom Mársiasom). Ker je razsodil v škodo Apólonu, ga je bog povlekel za ušesa tako močno, da jih je nategnil kot oslovska ušesa, da bi tako vsak videl kraljevo neumnost (Mársiasa pa je Apólon privezal na drevo in ga živega odrl). Mídas je ušesa sicer skrival pod dolgimi lasmi, vendar pa je zgodbo moral povedati brivcu. Tu je bila prizadeta kraljevska lepota. Brivec skrivnosti ni mogel obdržati zase, pa je odšel iz mesta in jo zašepetal v luknjo v zemlji (»Kralj Mídas pa ima oslovska ušesa!«) ter je luknjo zasul. Nad luknjo je zraslo trstičje, ki je vsakokrat, ko je zapihal veter, zgodbo ponovilo.

MILÉT (Milétos) je bil mladenič, po katerem naj bi dobilo ime mesto Milét v Mali Aziji.

Imel je ljubezensko razmerje z líkijskim kraljem Sarpédonom (pravi ustanovitelj mesta Milét), pa ju je ljubosumni kralj Kréte Mínos izgnal s Kréte. Naj omenim, da je imel Milét že od začetka močno mornarico, ki je bila trn v peti krétskemu kralju Mínosu.

MÍLITA je bila po zgodovinopiscu Heródotu (Heródotos, 490 – 425 pr.n.št.) bábilonska boginja, ki so jo enačili z Afrodíto. Heródot se je zgražal nad običajem, ko se je v Babilonu morala vsaka ženska enkrat v življenju vsesti v Ištarin (boginja ljubezni in spolnega 194

življenja ter zaščitnica vlačug in pivnic, bojev in vojn ter boginja zvezde Vénere - Večernica, ki nosi poteze materinstva) tempelj in biti na razpolago vsakemu moškemu, ki si jo je v imenu Mílite poželel.

MÍNIJAS (Minýas; lat. Minyas) je bil legendarni prednik Mínijcev in ustanovitelj mesta Orhómen v Bojótiji. Bil je sin boga Pozêjdona in kralj Orhómena v Bojótiji. Njegov znameniti »zaklad« je izkopal arheolog H. Schliemann in šlo je za mikénsko grobnico.

Mínias je bil oče Kliméne (mati Atalánte; iz zveze s Hélijem pa se je rodil Faetónt, ki je hotel voziti očetov sončni voz, pa so mu konji zbežali iz smeri in Zévs ga je moral s strelo ubiti) in drugih hčera, ki so se upirale Dionízijevem kultu. Pahnil jih je v blaznost tako, da so na kosce raztrgale Hipáza, sina Levkípe. Spremenile so se nato v netopirje.

MÍNOS (Mínos; lat. Minos) je bil sin Zévsa in hčere tírskega (sidónskega) kralja Agénorja, Evrópe ter legendarni kralj Kréte, ki bogu Pozêjdonu ni žrtvoval lepega bika.

Evrópa je Zévsu rodila še Radamántisa in Sarpédona (z Mínosom sodniki v podzemlju).

Mínosu je žezlo predal sam Zévs, saj sta se na mestu, kjer se je Zévs rodil (v jami-špilji na gori Díkti), posvetovala o zakonih in vladanju. Blagostanje in bogastvo mu je prinašala trgovina in velikansko brodovje, ki so se ga še posebno bali gusarji. Bil je v prijateljskih vezah z Aténami, kjer je večkrat na igrah sodeloval njegov sin s Pazífajo, Andrógej (Andrógeos). Na teh igrah je enkrat zmagal in aténski kralj Ajgêj (Egej) ga je v besu ubil.

Mínos je z brodovjem napadel Aténe in prisilil Ajgêja, da kot odškodnino vsako leto pošlje (devet let zapored) po sedem mladeničev in sedem mladenk. Na Kréti so mladi Aténci morali umreti, ker so jih metali Minotávru (pošasti s človeškim telesom in bikovo glavo), ki ga je poleg štirih sinov (Andrógej, Devkálion, Glávk in Katréj) in dveh hčera (Ariádna in Fédra) rodila Mínosova žena Pazífaja. Za Minotávra je dal Mínos zgraditi labirint (zgradil izumitelj in letalec Dédal), kjer je živel do svoje smrti (ubil ga je Tezêj). Mínos je hotel, da Dédal in njegov sin Íkar ostaneta na Kréti, vendar sta hotela oditi z otoka po zraku. Iz ptičjega perja sta si naredila krila, jih učvrstila z voskom in poletela. Sončni žarki so raztopili voščeno lepilo in Íkar je strmoglavil v morje ter se utopil, Dédalu pa je uspelo pobegniti na otok Sicilíjo (glej tudi Mínos; str. 65, I. del).

Mínos mu je dolgo sledil in ga končno izsledil pri sicílijanskem kralju Kókalu. Zvabili so ga v kraljevsko palačo, kjer mu je Dédal pripravil kopel, v kateri je umrl od opeklin. Kralj Kókal pa mu je pripravil veličasten pogreb.

MINOTÁVER (Minótauros; lat. Minotaurus) je bil pošasten sin Pazífaje (Pasipháe), Mínosove žene. Ker Mínos ni daroval Pozêjdonovega bika, je ta začaral Pazífajo, da se je v bika zaljubila in rodil se je Minotáver (»Mínosov bik«), ki je imel človeško telo in glavo bika. Dájdal (izumitelj in prvi letalec) je za Minotávra zgradil labirint (zapleteni blodnjak), kamor so pošast skrili. Junak Tezêj (sin aténskega kralja Ajgéja), se je pomešal med žrtve Minotávru in ga ubil.

MÍRA (Mýrrha; lat. Myrrha), tudi SMÍRNA (Smýrna) je bila grška princesa, ki se je zaljubila v svojega očeta, cíprskega kralja Kinírasa (ustanovitelj Afrodítinega kulta na otoku). Pestunja ji je pomagala, da je zakrinkana spala z očetom in ko je kralj to zvedel, jo je hotel ubiti, vendar mu je zbežala v Sabéjo, kjer se je spremenila v mirto, ki daje dišavo miro. Čez deset mesecev se je iz mirte rodil lep mladenič Adónis (glej: Adónis, str. 80).

Smírna je grško mesto v Mali Aziji blizu Kolofóna in je bilo eno od sedmih mest, ki se je potegovalo za čast Homêrjevega rojstnega kraja.

MIRTÍL (Myrtílos; lat. Myrtilus) je bil sin boga Hêrmesa in voznik élidskega kralja Ojnómaja. Pomagal je Pélopsu, da premaga v vožnji z vozovi élidskega kralja (odstranil 195

osnik s kolesa voza v dirki), ki se je na tekmi ubil, Pélops pa dobil njegovo hčer Hipodamêjo za ženo (glej: Pélops; str. 205, II. del).

MNEMÓZINA (Mnemosýne) je bila Titánida in hči Urána ter Gáje in poosebljenje Spomina, ki je Zévsu rodila Múze, katere so svoje znanje dobile od matere, Métide.

MNÉSTRA (Mnéstre) je bila hči tesálskega kralja Erizíhtona, ki je dal posekati Démetrin gaj, pa so ga bogovi kaznovali z večno lakoto. Da bi jo potešil je prodal vse, kar je imel in nazadnje je prodal še svojo hčer Mnéstro. Bog Pozêjdon, ki je bil vanjo zaljubljen, jo je obdaril z možnostjo spreminjanja oblike in tako se je lahko kupcem vedno izmuznila. Ko je to spoznal Erizíhton, je ni mogel več prodati in začel je jesti svoje lastno meso, dokler ni umrl.

MOLÍONA (Moliónes) sta bila dvojčka Évrit (Eúrytos) in Ktéat, sinova Áktorja (ali Pozêjdona) in Molíone. Verjetno sta bila siamska dvojčka in sovražnika Pílošanov (Meséncev na Peloponézu) ter sta sodelovala pri lovu na kalidónskega vepra. Borila sta se proti Hêrakleju in ubila njegovega polbrata Ífikla, pa ju je kasneje Hêraklej iz zasede ubil.

MOLÓS (Molóssos) je bil sin Andrómahe, ki jo je po zavzetju Tróje kot ujetnico dobil Neoptólem. Mati ga je izpostavila, vendar ga je prepoznal oče, ki se je medtem poročil s Hermíono. Ker je bila Hermíona brez otrok, je preganjala Andrómaho in ju hotela s sinom Molósom vred zaklati na Tétidinem oltarju. Rešil ju je Pelêj, Tétida pa je ukazala Andrómahi naj gre s sinom v Epír, kjer se je Andrómaha poročila s kraljem Hélenom, ki ga je kmalu nasledil Molós, po katerem se imenuje ljudstvo Molósov.

MÓMOS (Mômos, »krivda«; lat. Momus) je božanstvo in poosebljenje (po Héziodu) sina Níks (Noči). Je pa tudi bog sramote in neumnosti.

MÓPSOS (Mópsos; lat. Mopsus) je bil videc in sin prerokinje Mánto, ki je bila hči Tejréziasa (slepi videc iz Téb). Po trójanski vojni je srečal Kalhánta (videc v trójanski vojni) in zakrivil njegovo smrt, ker ga je premagal v vedeževanju.

Isto ime je imel videc, ki je spremljal Argonávte. Umrl je na potovanju za posledicami kačjega pika v Líbiji (Libýa).

MORFÊJ (Morpheús, »oblikovalec«; lat. Morpheus) je bil grški bog sanj in sin boga Hípnosa (Spanec). Ko je ljudi premagal njegov oče Hípnos, se je pojavil Morfêj. Ljudem je prinašal sanje, njegova brata Fóbetur in Fántasos pa sanje živalim in neživim stvarem.

Grki in Rimljani so si ga predstavljali kot mladeniča z majhnimi krili. Po njem se imenuje mamilo morfij.

MÚZAJ (Moúsaios) je bil sin Órfeja ali Evmólpa in boginje Seléne, ki je sodil v rod tráških mitičnih pevcev, kateri so igrali pomebno vlogo pri nastajanju órfičnih misterijev.

Múzaju so pripisovali, da lahko vpliva na bogove, mistične posvetitve in iznadbo novih obrazcev za očiščevanje. Nanj se je baje obrnil tudi Hêraklej, s tem, da bi ga v Elevzíni sprejeli med posvečence.

N NAJÁDE (Naiádes; lat. Naiades) so bile nímfe studencev, rek in jezer. Bile so najštevilčnejše, mlade in lepe ter ljubiteljice glasbe in plesa. Imele so tudi dar prerokovanja.

Ljudem so bile prijazne in so skrbele za vlažnost tal na poljih in plodnost njiv. Najčešče so 196

bili njihovi spremljevalci Sátiri, Siléni ter od bogov Pán, Apólon, Hêrmes in boginja Artémida. Večkrat so pohabile tiste, ki so se brez dovoljenja kopali v njihovih prepovedanih svetih vodah. Bile pa so radodarne do tistih, ki so prosili za ozdravljenje in se kopali v izvirih ali rekah z zdravilnimi, termalnimi učinki.

NAPÁJE (Napáiai) so bile čudovite nímfe, ki so hodile pojoč po hribih, senčnih dolinah, bujnih gozdovih in vzpodbujale rast popkov in zelenja.

NÁRKIS (Nárkis) je bilo drugo ime za Narcísa, čudovitega sina rečnega boga Kefísa in nímfe Lejriópe.

NÁVPLIJ (Naúplios; lat. Nauplius) je bil doma iz Árgosa, Argonávt in Palamédov oče (Palamêdes; junak, ki je odkril nekaj črk alfabeta in izumil igro »dama«).

Drugi Návplij se je oženil s Kliméno, hčerjo krétskega kralja Kátreja. Bil je slaven pomorščak in je pogosto pomagal izgnati ali odpeljati nezaželene osebe iz kraljestva. Kralj Aléos ga je prosil, da utopi njegovo hčer Ávgo, ki jo je zapeljal Hêraklej. Na poti pa je rodila sina Télefa in ganjeni Návplij jima je prizanesel ter prodal trgovcem v Tevtránijo (mesto Teuthránia ob reki Kaikos ob zahodni obali Male Azije) v Míziji.

Najslavnejši del Návplijeve zgodbe pa je povezan s Palamédom, ki ga je Odisêj po krivem obdolžil izdajstva in Grki so ga med trójansko vojno kamenjali do smrti. Návplij je sklenil, da ga bo maščeval in je ženam grških junakov pred Trójo natvezil, da so njihovi možje padli ali pa, da jih brez zadrškov varajo ter tako žene napeljeval k prešuštvu. Tako je dobila Agamémnonova žena Klitajmnêstra ljubimca Ajgísta, Diomêdova žena Ajgialéja je postala Kométova ljubica, Idomenêjeva žena Méda, pa je bila Levkóva ljubica. Vendar se ni zadovoljil s tem, da je zasejal prepir med zakonce, ampak je po padcu Tróje zanetil bakle na nevarnem rtu Kaferéju na evbójski obali ter tako privabil grško ladjevje, ki se je potopilo do zadnje ladje.

Mesto Návplija je dobilo ime po njegovem predniku in soimenjaku, ki je bil sin Pozêjdona in Amimóne (ena od 50 Danaíd, hčera egíptovskega kralja Dánaosa).

NAVZÍKAJA (Nausikáa; lat. Nausicaa) je bila hči Alkínoa, kralja Fajákov (Phaíakes) na otoku Shérija. V noči, ko je Odisêj doživel brodolom, se ji je v sanjah prikazala Aténa in ji naročila, naj gre naslednji dan prat perilo k reki. S služabnicami je zjutraj odšla k reki, kjer so se igrale z žogo. Odisêja so vznemirili vriski in se prikaže iz grmovja. Služabnice so se prestrašile, Navzíkaja pa mu je ponudila pomoč in mu pokazala pot v mesto. Da bi se izognila govoricam sta se pred mestom ločila, kralj Alkínoos pa je kot hči Navzíkaja mislil, da je dobil ženina za hčer. Pogostijo ga in kasneje obdarijo za nadaljevanje poti.

NEFÉLA (Nephéle) je bila oblak, ki ga je ustvaril Zévs, da se je združila s tébanskim kraljem Atamántom ter mu rodila Fríksa in Hélo. Mož jo je kmalu zapustil zaradi Íno in hotel je Zévsu žrtvovati Fríksa, da bi končal hudo sušo v Tébah. Neféla je otroka rešila tako, da ju je naložila na hrbet zlatorunega ovna, ki je z njima poletel v Kólhido (glej: Fríks in Hélo).

Pravijo tudi, da je Zévs dal Neféli navidezno obliko svoje žene Hêre in ko se je združila z Iksíonom, je rodila pošastne Kentávre.

NELÊJ (Neleús; lat. Neleus) je bil sin boga Pozêjdona in Tíro (hči élidskega kralja Salmonêja) ter kralj mesta Pílosa (v Meséniji). Poročil se je s Hlórido, edino preživelo hči Níobe. Hêraklej je Nelêja prosil za očiščenje, ker je ubil polbrata Ífikla (Iphiklês), vendar Nelêj prošnji ni ugodil. Hêraklej je zato ubil njega in vse sinove, razen Néstorja.

197

NÉMEZIS (Némesis) je bila ena od boginj maščevanja, Erínij in hčere Niks (Noči) ter boga temé Êreba. Bila je poosebljenje pravične jeze, še posebej jeze bogov nad domišljavostjo ljudi. Njo naj bi ljubil (in ne Lédo) Zévs in ona bi mu naj znesla jajce, iz katerega se je izvalila Hélena (trójanska). Častili so jo v Ramnúntu (Rhamnús) v Átiki, kjer so ji v 5. stoletju pr.n.št. zgradili čudovito svetišče.

NERÊJ (Nereús; lat. Nereus) je bilo morsko božanstvo (starejši od Pozéjdona), sin Ponta in Gáje (Zemlje), mož Okénaide Dóris in oče Nereíd, morskih nímf. Upodabljali so ga kot starca in kot pravičnega moža sta ga poveličevala pesnika Héziod (Hesíodos, okrog 700 pr.n.št.) in Píndar (Píndaros, 518 – 446 pr.n.št.), saj je med drugim, kot drugi »starci morja« znal prerokovati.

Po drugih legendah pa je bil sin Titána Okéana in njegove žene Tétije.

3.) NESMRTNOST (immortális; glej: Alegorična božanstva, str. 354).

NÉSOS (Néssos; lat. Nessus) je bil Kentáver, ki je živel v Tesáliji in Epíru in je nesel Héraklejevo ženo Dejanéjro preko poplavne reke Éven v Ajtóliji in jo poskušal posiliti.

Hêraklej ga je zato ustrelil z zastrupljeno puščico in ko je umiral je Nésos svetoval Dejanéjri, naj shrani nekaj njegove krvi, da bo z njo namazala oblačilo Hêrakleju in si tako ponovno pridobi Hêraklejevo ljubezen, če bi ji slučajno postal nezvest. Dejanéjra ga je ubogala (glej: Hêraklej; str. 51/52, I. del).

NÉSTOR (Néstor; lat. Nestor) je bil Nelêjev sin in kralj Pílosa. Dosegel je visoko starost in ohranil duševno ter telesno moč. Bil je svetovalec med trójansko vojno in se je varno vrnil iz Tróje v Pílos ter gostil Odisêjevega sina Telemáha. Bil je najstarejši borec armade preko sto tisočih bojevnikov, ki so z mikénskim kraljem Agamémnonom krenili nad Trójo in se je tudi edini upal kritizirati Agamémnona v sporu z Ahílom. Njegov sin Antíloh je bil pogumen bojevnik na strani Grkov pred Trójo, kjer je padel, ko je branil očeta pred Mémnonom (etiópski kralj in brat egíptovskega kralja Ematíona – Emathíon; ubil ga je Ahíl).

NIKTÉJ (Nykteús; lat. Nycteus) je bil tébanski kralj, sin in naslednik kralja Hírieja ter oče Antíope, matere Zévsovih sinov Amfíona in Zétosa, ki sta tudi postala tébanska kralja.

Po Niktéjevi smrti je postal kralj Líkos.

NIRÉJ (Nireús; lat. Nireus) je bil sin símskega kralja Háropa (?) in njegove žene Agláje ter je bil eden najlepših bojevnikov v ahájski vojski med sto tisoči borcev pred Trójo. Po junaštvu in moči pa je precej zaostajal za svojimi soborci po orožju.

NÍSOS (Nýsos) je bil krušni oče Dioníza, ki mu je zaupal tébansko kraljestvo, preden je odpotoval v Indijo. Ko pa se je vrnil, mu Nísos ni hotel predati oblasti. Dioníz je potrpežljivo čakal nekaj let, nato pa je prosil, če bi lahko v Tébah slavil praznik. Kralj mu je dovolil in bojevniki, preoblečeni v bakhántke so ugrabili Nísosa in tako vrnili bogu vse pravice do oblasti.

NÍZOS (Nîsos; lat. Nisus) je bil Pandíonov (Pandíon, aténski kralj) sin in kralj Mégare na Sicíliji, čigar življenje in varnost mesta (nedotakljivost) sta bili odvisni od kodra rdečih las med belimi na njegovi glavi. Hči Skíla mu je koder odrezala in Nízos se je spremenil v morskega orla, Skíla pa v morsko ptico (keiris). Po njem se imenuje pristanišče Nízaja, mesto, ki se je kasneje imenovalo po Mégareju, Mégara in se je poročil z Nízosovo hčerjo Ífinojo.

198

NOČ ali NÍKS (Nýks; lat. Nox) je bila hči Káosa in ena prvih božanstev na svetu. Med njenimi otroci so bili Smrt (Tántalos), Spanec (Hípnos) in tri Mójre (Klóto, Láhezis in Atrópos).

NÓTOS (Nótos; lat. Notus) je bil sin Titána Astréja in boginje jutranje zarje Éos, pa tudi bog južnega vetra. Bil je močan in nevaren veter ter so se ga zelo bali, predvsem pomorščaki. Razbesnel se je še posebej, ko je srečal brata Bóreasa (severni veter).

O OFÉLT (Ophéltes; lat Opheltes) je bil sin neméjskega kralja Likúrga in njegove žene Evrídike. Njegova dojilja Hipsípila (pregnanka iz otoka Lémnosa) se je nekoč z Oféltom v naročju sprehajala po neméjskih livadah in je srečala vojake árgoškega kralja Adrásta, ki so se odpravili na bojni pohod »sedmerice proti Tébam« in jo prosili naj jim pokaže pot do studenca, kjer bi se lahko napili vode (Zévs je bil proti pohodu na Tébe in je naročil nímfam, da pred prihodom Argéjcev izsušijo in zasipajo vse studence). Hipsípila je položila za trenutek otroka na tla in pohitela, da vojakom pokaže pot do studenca v gozdu. Takrat je iz grmovja prilezla velikanska kača, ovila otroka in ga zadušila. Kralj Likúrg je hotel pri priči ubiti Hipsípilo, vendar mu je to preprečil argéjski junak Tidêj. Árgošani (Argéjci) so Ofélta svečano pokopali in v njegov spomin priredili vojna tekmovanja. ÓJAGER (Óiagros) je bil rečni bog in kralj Trákije, ki se je oženil z Múzo Kalíopo in bil po neki različici Órfejev oče. S Kaliópo je imel sina pevca, Linósa. ÓJAK je bil brat Palamêda, ki ga je Agamémnon v trójanski vojni po krivici obsodil na smrt. Zaradi krivice prizadet, je šel Ójak k Klitajmnêstri v Mikéne in ji dejal, da se njen mož Agamémnon vrača iz bojev s trójansko priležnico Kasándro. Klitajmnêstra se je maščevala tako, da si je vzela za ljubimca Ajgísta in z njim skovala zaroto proti možu.

OJKLÉS (Oiklés; lat. Oicleus) je bil sin argéjskega kralja Antifáta in prijatelj junaka Hêrakleja ter je bil tudi udeleženec trójanske vojne in poveljnik Hêraklejevega brodovja, kjer je izgubil življenje. Po drugi zgodbi se je srečno vrnil iz Tróje in je doživel vojni pohod »sedmerice proti Tébam«, kjer je padel njegov sin Amfiaráj.

OJLÉJ (Oileús) je bil lókridski kralj ter oče Ajánta in Medónta, ki sta sodelovala na grški strani v trójanski vojni. Zaradi visoke starosti ni sodeloval v vojni, ampak je v vojno poslal sina Ajánta (Ajánt Mali), ki je bil najboljši metalec kopja v ahájski vojski in sina Medónta, ki je bil vojskovodja bojnih enot tesálskega junaka Filoktéta. Ojléj je bil v mladosti zelo hraber in je sodeloval v pohodu Argonávtov v Kólhido, kjer je bil ranjen z bakrenim peresom stímfalskih ptic v bližini otoka Aréta (Aréthusa pred mestom Sirakúzo na Sicíliji), ki so s bakrenimi peresi, kakor s puščicami, zasule Argonávte. Ozdravil ga je njihov zdravnik Asklépij in se vrnil živ in zdrav domov.

OJNÊJ (Oineús) je bil kralj Kalidóna, ki je zbral skupino junakov, da bi se rešil velikega merjasca (vepra), kateri je pustošil po pokrajini. Poslala ga je boginja Artémida zaradi Ojnêjevega nespoštovanja žrtvovanja boginji. Prva ga je ranila deviška lóvka Atalánta, ubil pa ga je Ojnêjev sin Meleáger.

OJNÓMAOS (Oinómaos, lat. Oenomaus) je bil kralj v Pízi v Élidi (majhen okraj Písa okrog Olímpije), sin boga Áresa in Hipodamêjin (Hippodámeia je bila Pélopsova žena) oče. Po prerokbi naj bi Hipodamêjin mož povzročil njegovo smrt. Zato je vsakega njenega 199

snubca izzval na tekmovanje v vožnji z vozom, da bi se prepričal o sposobnostih bodočega zeta. Dodal pa je pogoj, da lahko zmagovalec poraženca prebode s trizobom (sulica) in ga ubije (odseka glavo). Trinajstim je že nabil glave na kol pred kraljevo palačo in tako je prišel na vrsto tudi sin lídijskega kralja Tántala, Pélops. Prišel je v Élido kot izgnanec in si je zaželel lepe Hipodamêje za ženo, še bolj pa élidski prestol. Kralj Ojnómaj, prepričan v svojo zmago, mu je postavil iste pogoje kot predhodnim snubcem. Pélops pa je imel izredno hitre krilate konje, ki jih je dobil od boga Pozéjdona. Zaradi sigurnosti pa je podkupil še kraljevega kočijaža Mírtila, da je iz osi kolesa izpulil zatič (po drugi verziji je to storila v Pélopsa zaljubljena Hipodamêja). Pélopsu je kralj dal prednost in tik pred ciljem, pred Apólonovim templjem, je kralj zamahnil s trizobom, da bi prebodel Pélopsa, vendar je z osi odpadlo kolo in kralj se je ubil. Pélops ga je nato svečano pokopal in se oženil s Hipodamêjo ter postal kralj v Pízi.

OJNÓNA (Oinóne, lat. Oenone) je bila nímfa z gore Ída v bližini Tróje, v katero se je zaljubil Páris preden je izvedel, da je trójanski princ. Ker je bila vedeževalka, ga je skušala prepričati, da naj ne odpljuje v Grčijo, kjer je živela lepa Hélena. Ker pa ni uspela, mu je obljubila, da ga bo ozdravila, če bo v vojni ranjen. Ko ga je Filoktét (Philoktétes) zadel z zastrupljeno puščico, mu je pomoč zavrnila, kar je kasneje obžalovala in se v obupu obesila.

OJNOPÍON (Oinopíon, »pivec vina«) je bil sin boga Dioníza in Ariádne, hčere krétskega kralja Mínosa. Bil je kralj otoka Híosa ter mojster vinogradništva in je iz svojega otoka Kíosa napravil vodilnega pridelovalca vin. Svojo hčer je obljubil za ženo velikanu Oríonu, vendar je kasneje besedo požrl.

OKÉAN (Okeanós; lat Oceanus) je bil Titán in sin Urána ter Gáje in oče vseh vodnih bogov ter nímf, razen Pozêjdona. Upodabljali so ga kot dobrohotnega starca z dolgo brado in bikovimi rogovi. Bil je poosebljenje istoimene reke, ki je obdajala svet in so iz nje izvirale vse reke, pa tudi sonce in mesec sta vzhajala iz nje ter vanjo tudi zahajala. Ta predstava o pramorju verjetno izvira iz Egípta in Mezopotamije, kjer so si zemljo predstavljali kot nekakšen splav, ki plava po prvobitnih kozmičnih vodah in iz katerega se črpa vse življenje.

OKEANÍDE (Okeanídes, lat. Oceanides) so bile hčere Titána Okéana in njegove žene ter morske boginje, Tétije (hči Gáje – Zemlje in Urána – Nebo). Bile so boginje Okéanovega cesarstva, »zunanjega morja«. Pesnik Héziod jih je naštel preko tri tisoč, vendar jih poimensko poznamo le okrog petdeset. Najbolj znane med njimi so: Dióna, Eléktra (tudi hči Titána Atlánta), Kalíroa, Kliména (tudi žena Titána Jápeta), Métida, Píta, Pêrza, Stíks (tudi rečna nímfa) in Tíha.

OKIPÉTA (Okypéte, »hitro leteča«) je bila Harpíja, ki jo imata Homêr in Héziod za poosebljenje viharnih vetrov (tudi Harpíje Aelló ali »viharna sapa«, Podárga in Kelájno). ÓKNOS (»lenoba«) je bil simbolični lik v grškem podzemlju. Bil je delaven mož, vendar mu je žena zapravila vse, kar je zaslužil. Simbolizira jalov napor, kjer brez konca plete vrv, katero za njim oslica nenehno žre. Njegovo ime najbolj zaznamuje obotavljivost. ÓKSIL (Óxylos) je bil potomec Endimíona (mladenič, ki ga je ljubila Seléna) in élidskega kralja Ajtóla, ki je bil izgnan in je zavladal v Ajtóliji (Etólija). Óksil je zagrešil umor in je moral za eno leto oditi v izgnanstvo v Élido. Prav v tem času so Heraklídi iskali trooko bitje, ki naj bi jih po oraklju zapeljalo v deželo, katero jim je namenila usoda. Zagledali so 200

Óksila, ki se je po prestani kazni vračal v Ajtólijo. Jahal je enookega konja tako, da sta imela skupaj troje oči. Prosili so ga, naj jih vodi na Peloponéz, kjer je Óksil ob delitvi zemlje dobil obljubljeno deželo Élido, katero so posedovali že njegovi predniki. Vladal je modro in dal novo veljavo olímpijskim igram, ki jih je vpeljal Hêraklej. Z ženo Piêrijo je imel sina Lájasa, ki ga je nasledil na prestolu.

OLÍMPIJSKI BOGOVI je skupno ime za dvanajst grških bogov: »vladar bogov in ljudi« Zévs, njegovi sorodniki Pozêjdon, Hád, Hêra, Héstija in Démetra in še njihovi potomci Aténa, Apólon, Artémida, Hefájst, Hêrmes in Áres. ÓMFALA (Omphále; lat. Omphale) je bila hči kralja Jórdana in žena gorskega boga Tmóla ter lídijska kraljica (okrutna in prebrisana), h kateri je moral kot suženj oditi služit Hêraklej zaradi umora prijatelja in Jólinega brata Ifíta. Opravljati je moral z Ómfalinimi služkinjami ženska dela v ženski obleki (neprestano poniževanje), medtem pa si je Ómfala prisvojila njegovo levjo kožo (ki si jo je pred njim oblačila) in gorjačo. Hêraklej je preživel v treh letih vsa njena poniževanja in se od nje celo prijateljsko poslovil. Z njim si je želela sina, ga dobila in mu dala ime Átis. Postal je utemeljitelj nove dinastije lídijskih kraljev.

Pred Átisom je imela sina že tudi z bogom Zévsom, po imenu Tántal. Po drugi zgodbi pa je bil Tántal sin Zévsa in Titánide Plúto in je bil kralj pokrajine okrog lídijske gore Sípil.

OREÁDE (Oreiádes; lat. Oreades) so bile nímfe gorskih vrhov. Pred bitko pri Platájah proti Perzijcem leta 479 pr.n.št. so bile nímfe z gore Kitájron med božanstvi, h katerim je moral moliti po prerokbi délfskega preročišča aténski vojskovodja Aristíd. Njihova mati je bila boginja zemlje Gája in so se po pripovedi rodile istočasno z gorámi. Uživale so v pesmi, plesu in zabavah s Sátiri in Siléni ter Pánom. Rade so se tudi priključile bogu Apólonu in boginji Artémidi pri lovu v gorah in zato imajo tudi imena po gorah, kjer so živele, n.pr.: »díkte« po gori Díkti na Kréti, »pélije« po gori Pélionu v Tesáliji,…

ORÉJTIJA (Oreíthyia; lat. Orithyia) je bila hči aténskega kralja Erehtêja in žena boga severnega vetra Bóreasa, ki se je bala plašnega boga vetra in ni hotela niti slišati, da bi se omožila z njim. Ker je pa njegove obljube niso ganile, jo je enostavno ugrabil. Sčasoma se je nanj privadila in mu rodila dva sina, Kálaisa in Zétesa (na zunaj človeka s krili na ramenih) ter hčer Kleópatro, ki se je poročila s trákijskim kraljem Finêjem. ÓRTROS (Órth(r)os), tudi ÓRTOS ali ÓRTHOS (lat. Orth(r)us) je bil Geríonov dvoglavi pes ter potomec stoglave pošasti Tífona (sin Tártara in Gáje) in Ehídne (»kača«; pošast, ki je bila pol ženska in pol kača). Bil je celo Kêrberov brat. Varoval je živino velikana Geríona na otoku Eríteji (Eríthai, manjši jónski otok). Psa je ubil Hêraklej, ker je besno branil živino, ki jo je nato neovirano odpeljal. ÓTOS (Ótos; lat. Otus) in EFIÁLT (Ephiáltes; lat. Ephialtes), tudi ALOÊJDA (Aloeîdai) sta bila orjaška sinova Aloêja ali Pozêjdona in Aloêjeve žene. Napadala sta bogove in poskušala postaviti goro Óso na Olímp ter nanjo še goro Pélion, da bi tako dosegla nebesa in napadla bogove. Homêr v Iliádi pripoveduje, kako sta ujela boga vojne Áresa in ga za 13 mesecev zaprla v bronast vrč, kjer bi umrl, če ga ne bi rešil Hêrmes. Ubil ju je Zévs.

Po nekem izročilu sta širila čaščenje Múz.

P PAJÁN (Paián ali Paión) je bilo ime boga zdravilstva, ki so ga uporabljali tudi za olimpijskega boga Apólona, kateri odganja kužne bolezni, odvrača zlo in prinaša zmago.

201

Paján je bila himna in ples zdravilstvu v Spárti; praznik, ki je bil povezan z Apólonovim čaščenjem, kasneje pa tudi z drugimi bogovi. Pesnik Sófokles (Sophoklês, 496 – 406 pr.n.št.) je himno (paján) spesnil v čast bogu Asklépiju, zgodovinopisec Ksenofónt (Xenophôn, 428 – 354 pr.n.št.) pa je zapisal, da so Grki peli paján (himno) bogu Zévsu.

PAKTÓL (Paktolós) je bil Zévsov in Levkótein sin, ki je imel hčerko Evriánaso (Tántalova žena). Ker je nehote zagrešil krvoskrunstvo s sestro Demódiko, se je iz sramu vrgel v reko Hrízoroas (»reka, ki nosi zlato«). Postal je tako rečni bog in reka je po njem dobila tudi ime. Paktólov zlati pesek je prešel v zgodbo: kralj Mídas se je v reki okopal, ker se je vse, česar se je dotaknil spremenilo v zlato (tudi hrana) in tako se je znebil tega nadležnega daru (glej: Mídas; str. 194/195, II, del).

PALÁDA (Pallás) je bilo ime boginje Aténe (Pálada Aténa), kar je pomenilo »deklé« ali »tista, ki zamahuje« (z orožjem). Po legendi naj bi bil Palánt (átiški junak) prijatelj Aténe, ki ga je po nesreči ubila.

PALÁJMON (Paláimon; lat. Palaemon) je bil vzdevek Melikêrta, ko se je njegova mati Íno-Levkótea na begu z njim vrgla v morje. Zévs ga je naredil za enega od bogov morjá ter ga na delfinovem hrbtu poslal na koríntsko obalo. Njegovo truplo je našel in pokopal Sízif, ki je v njegovo čast ustanovil istmijske igre (glej: Dioníz; str. 29/30, I. del).

PALAMÊD (Palamédes; lat. Palamedes) je bil plemeniti junak, sin evbójskega kralja Návplija (Argonávt) in njegove žene Kliméne, ki je odkril mere in tehtnico, častniške čine, dodal nekaj črk alfabeta, uredil mešanje vina z vodo (dva proti pet) in izumil igro dama.

Razkril je Odisêja (ko je oral polje in sejal sol, je Palamêd pred konje položil malega Odisêjevega sina Telemáha, zavitega v plenice in Odisêj je takoj konje ustavil, da ne bi pohodili sina), ki je hlinil norost, da ne bi odšel v trójansko vojno. Odisêj se je maščeval tako, da ga je očrnil kot izdajalca Grkov (zaradi zavlačevanja vojne v neskončnost je nagovarjal Ahájce, naj se vrnejo domov in v šotoru so mu našli tudi zlato, ki naj bi ga dobil za izdajo) in Ahájci so Palamêda kamenjali do smrti. Oče Návplij pa je sina maščeval tako, da je grško vojsko ob vračanju domov, z napačnimi signali zvabil na evbójske pečine.

PALÁNT (Pállas; lat. Pallas) so bila imena: Titána, Gigánta in nekega átiškega junaka, vendar ni bil nobeden posebno pomemben. Palánt je bil arkádski junak, ki je ustanovil mesto Palánteon in je bil Evándrov ded (»dobri človek«, ki je postavil zaselek na kraju, kjer stoji danes Rim) ter nastopa v zgodbi o ustanovitvi mesta Rima. Evánder je bil poveljnik arkdánske konjenice, ki je prišla na pomoč trójanskemu beguncu Enêju in je v bojih z rutúlskim kraljem Turnom, padel.

Titán Palánt, sin Titána Kríja in njegove žene Evríbije, se je oženil z Okéanido Stígo in imel z njo otroke: Krátosa (»Moč«), Bíjasa (»Sila«), Zêlosa (»Častihlepnost«, »Gorečnost«) in Níke (»Zmaga«).

Palánt je bilo tudi ime sinu aténskega kralja Pandíona, ki je imel petdeset sinov in jih je vzgajal v sovraštvu do brata, aténskega kralja Ajgêja (Egeja). Palántide je porazil Ajgêjev sin Tezêj, kasnejši aténski kralj.

PALÉMON (Palaímon; lat.Palaemon) je bil bog morjá, v kar je bog Zévs spremenil Melikêrta, sina orhómenskega kralja Atamánta in njegove žene Íno (glej: Palájmon in Atamánt).

PANAKÉJA (»zdravi vse«) je bila hči boga zdravilstva, Asklépija. Vse bolezni je zdravila z zdravilnimi zelišči.

202

PÁNDAR (Pándaros; lat. Pandarus) je bil Likáonov (kralj Lykáiona in kralj Arkádije in sin Pelázga, kralja Árgosa) sin in vodja Likéjcev v trójanski vojni. Živeli so ob vznožju gore Ída. Prekinil je premirje, s puščico ranil spártanskega kralja Menelája in na koncu ga je ubil Diomêd.

PANDÁREJ (Pandáreos; lat. Pandareus) je bil milétski kralj ter potomec vedeža (vrača) in prerokovalca Mêropsa, ki je na Kréti ulovil zlatega psa. Pes je stražil kozo Amaltêjo, Zévsovo dojiljo in ob tem tudi Zévsa. Pandárej je zlatega psa privedel v svojo palačo, vendar se je prestrašil posledic, saj bi mogoče s tem dejanjem užalil bogove in da ne bi trpel posledic, je psa takoj odpeljal k lídijskemu kralju Tántalu v Sipíl (Sypílos). Zévs je poslal k Tántalu glasnika Hêrmesa z naročilom, da mu psa preda. Tántal se je delal nevednega ter, da psa ni nikoli videl in se zaklel, da ga tudi ni pri njem v palači. Vendar s tem ni mogel rešiti Pandáreja in njegove žene Hármotoje, saj ju je Zévs spremenil v skale, Tántala pa za kazen pokopal pod goro Sipílo.

PANDÍON (Pandíon; lat. Pandion) je bil aténski kralj, Filomélin in Próknin oče, ki je opisan tudi kot Erehtêjev (Erechtheús, aténski kralj) vnuk ali pravnuk, včasih pa so ga opisali tudi kot Erihtónijevega (Erichthónios, aténski kralj) sina (glej: Filoméla in Prókna).

Drugi Pandíon (pravnuk prvega) je bil aténski kralj, ko je bil Orést očiščen umora svoje matere. Izgnali so ga iz Atén in se je zatekel v Mégaro ter se oženil s hčero kralja Pílasa in ga tudi nasledil. Iz te zveze so se rodili: Egêj, Palánt, Nízos in Líkos.

PANDRÓSA (Pandrósos) je bila ena od treh hčera prvega aténskega kralja Kékropsa in sestra Aglávre. Zblaznela je, ko je odprls skrinjo z malim Erihtónijem in se vrgla v globino z Akrópole, kjer se je na skalah raztreščila.

PÁNISKI (Pániskoi) so bila mala, kosmata bitja, pol ljudje, pol koze, ki sodijo med številna gorska božantva. Zabavali so se tako, da so mučili popotnike s tem, da so skakali po pečinah in se skrivali po votlinah.

PANJÓNIJ (Paniónion) je bilo drugo ime za boga potresov in morja, Pozêjdona. Panjónij pa se je imenovalo Pozêjdonu posvečeno svetišče na gori Míkala (nasproti otoka Sámosa) v Mali Aziji, ki je bilo versko središče Jóncev.

PÁRIS in zgodba o »jabolku spora« (glej stran 63, 84, I. del) in najlepši boginji (Afrodita).

PARTÉNOPA (Parthenópe; lat. Parthenope) je bila v Grčiji ena od Sirén, bilo pa je to tudi ime najzgodnejše grške kolonije v Italiji, v Kúmah (Kýme, lat. Cumae) na ozemlju današnjega Neaplja.

Parténopa je bila tudi hči Élata, kralja mesta Stímfala (Stýmphalos) v Arkádiji.

PARTENOPÁJ (Parthenopaíos; lat. Parthenopaeus) je bil eden od »sedmerice proti Tébam«, mati mu je bila Atalánta, oče pa Meleáger ali Milánion. Njegovo smrt je maščeval sin Prómah, ki se je boril med epigóni (sinovi »sedmerice proti Tébam«).

PASITÉJA (Pasithéa) je bila ena od Hárit (tri Zévsove hčerke) ter boginja ljubkosti in lepote.

PÁTROKLOS (Pátroklos; lat. Patroclus) je bil po Homêrju v Ilíadi sin Menójtija in njegove žene Sténele (ali Poliméle) ter Ahílov najboljši prijatelj. Bil je z vsakim ljubezniv, v govoru iskren, v pregovarjanju časten in v borbi hraber. V mladosti je zagrešil zločin 203

(ob kockanju je ubil prijatelja Amfidamánta) in oče ga je odvedel h Pelêju, kralju Ftíje v Tesáliji, kjer se je spoprijateljil z njegovim sinom Ahílom in z njim odšel v trójansko vojno.

Oče Menójtij je Pátroklu naročil, naj bo Ahílov zaščitnik in svetovalec. Zgodilo pa se je prav obratno ter je vedno in v vsem poslušal nasvete Ahíla in živel v njegovi senci ter se mu ni nikoli zoperstavil.

Porazi Grkov so vzbudili v Pátroklu sram, nestrpnost in obžalovanje ter je prosil Ahíla, da mu posodi bojno opremo za boj proti Trójancem. Trójanci so ob izpadu iz Tróje prišli požigat grške ladje in Ahíl, ki je bil tudi sam prizadet, je prijatelju posodil bojno opremo ter poslal tudi po svoje Mirmidóne. Trójance preženejo, vendar Héktor v boju ubije Pátrokla (razgalil ga je bog Apólon, ko mu je z glave zbil čelado in razvezal oklep, s kopjem pa ga je nato zadel kopjenosec Evfórb in na koncu ga je s sulico prebodel še Héktor). Ahíl je prevzel nase dolžnost maščevanja. Po svečanem pogrebu, sta se Ahíl in Agamémnon pobotala, nakar je Ahíl ubil Héktorja in padel tudi sam. Pepel Pátrokla in Ahíla so dali v isto žaro in ju pokopali v skupni grobnici.

PAZÍFAJA (Pasipháe; lat. Pasiphae) je bila žena krétskega kralja Mínosa, Hélijeva hči in Ariádnina ter Fájdrina mati. Ker Mínos ni hotel žrtvovati Pozêjdonovega bika, ga je le-ta kaznoval tako, da je Pazífaji vsadil poželenje po biku in postala je mati pošasti Minotávra (pol človek, pol bik). Pazífajo je nato Mínos dal zašiti v kravjo kožo in jo vreči pred divjega bika, ki jo je raztrgal.

PEJRÍTOOS (Peiríthoos, Peiríthos) je bil kralj Lapítov in Tezêjev prijatelj. Pejrítoj je napadel dem (»občina« v Átiki) Máraton, kjer je srečal Tezêja in se z njim spoprijateljil.

Tezêj je bil tudi na Pejrítojevi poroki, kjer je bil zaradi neveste Hipodamêje (Hippodámeia) priča spopadu med Lapíti in Kentávri. Tezêj mu je tudi pomagal pri vstopu v podzemlje in poskusu ugrabitve Perséfone. Mračni bog Hád ju je sprejel in dejal, da bo o njuni prošnji (o ugrabitvi) premislil, onadva pa naj tačas sedeta v preddvorju na kamnita sedeža. Ko sta se hotela vstati, sta bila prirasla na sedeža, vendar je po dolgem času Tezêja rešil Hêraklej, medtem ko mu je Zévs prepovedal rešiti Pejrítoja. Tako je Pejrítoj večno ostal kaznovan z nepremičnostjo v Hádovem preddvorju.

PELAZGÓS (Pelasgós; lat. Pelasgus) je bil praoče (mitološki prednik) ljudstva Pelazgóv in kralj v Argólidi (pokrajina na SV Peloponéza), ki se je rodil iz zemlje in je bil prvi živeči človek na svetu. Ustvarila ga je boginja Evrinóma (hči Titána Okéana in njegove žene Tétije). O njegovem nastanku je znanih več verzij (sin kralja Pálehtona ali sin kralja Fóroneja), vendar je najsigurnejša ta, da je bil sin Pálehtona, ki je nudil zatočišče líbijskemu kralju Dánaosu, katerega je preganjal egípčanski kralj Ajgípt (kralj Egípt).

Hotel ga je prisiliti, da bi se 50 njegovih sinov poročilo s 50-imi Dánaosovimi hčerami (Danaíde). Pelazgós se je Ajgíptu in njegovim sinovom uprl, vendar so ga premagali.

Pobegnil je in umrl nekje na severu Peloponéza (glej: Dánaos; str. 145, II. del).

PÉLIAS (Pelías: lat. Pelias) je bil sin boga Pozêjdona in Tíro (hči élidskega kralja Salmonêja) in samoznani kralj Jólkosa v Tesáliji. Pravi kralj Jólkosa je bil njegov polbrat Ájzon, Jázonov oče (glej: Argonávti; str 73/74, I. del).

PELOPÊJA (Pelópeia) je bila Tiéstova (brat mikénskega kralja Atrêja) hči in Ajgístova mati (Ajgíst je bil sin Tiésta in njegove hčere Pelopêje – krvoskrunstvo), ki je sina zavrgla, vendar so ga vzgojili pastirji (glej: Pélops; spodaj!).

PÉLOPS (Pélops) je bil sin lídijskega kralja Tántala in žene Dióne, Atlántove hčere. Bil je ustanovitelj rodbine Pelopídov, po katerih se imenuje polotok Peloponéz. Po legendi bi naj 204

oče Tántal sina ubil in njegovo meso ponudil bogovom na zabavi v jed, da bi preizkusil ali so bogovi res vsevedni. Bogovi so zločin odkrili, le Démetra, žalostna zaradi Perséfonine smrti, je pojedla del otrokovega ramena. Pélopsa so bogovi nato oživili, manjkajoči del rame pa nadomestili s slonokoščeno. Tántal je bil za ta zločin kaznovan v podzemlju (»tantalove muke«). Tako prenovljeni Pélops je odšel v Grčijo, kjer ga je sprejel v Élidi kralj Píze (okolica Olímpije), Ojnómaos. Hotel je za ženo Ojnómaovo hči Hipodamêjo, vendar je moral zanjo dirkati z vprego, da ga Ojnómaos ne bi ujel in ubil. Pélops je podkupil kraljevega voznika vpreg Mírtila, da je odstranil osnik (zatič) s kolesa in v dirki se je kolo snelo, kralj je padel in se ubil. S to dirko bi naj Pélops postal (po legendi) še pred Hêraklejem prvi ustanovitelj olímpijskih iger. Odpeljal si je svojo nevesto, ni pa izplačal obljubljene nagrade Mírtilu, pač pa ga je vrgel v morje (Mírtojsko morje ob Peloponézu).

Umirajoči Mírtil je preklel Pélopsa in njegovo potomstvo. Pélopsovo življenje je bilo sicer srečno, rodilo se mu je šest sinov, vendar dva od njih nista ubežala kletvi. Sinova Atrêj in Tiést sta prekašala drug drugega v surovosti.

PENÉLOPA (Penelópe; lat. Penelopa) je bila hči špártanskega kralja Ikárija (Tindaréjev brat) in njegove žene Périboje in je še danes najlepši primer zakonske ljubezni in zvestobe.

Zvesto je čakala na moževo vrnitev in odbijala okoliške snubce in bogataše (bilo jih je 108). Izgovarjala se je, da se ne more znova poročiti, dokler ne stke mrtvaškega prta za ostarelega Odisêjevega očeta, Laêrta. Vsako noč je razparala, kar je podnevi stkala in tako dela nikoli ni dokončala. To njeno skrivnost je snubcem razkrila služabnica in Penélopa je bila prisiljena prt dokončati. Snubcem je nato obljubila, da se bo poročila s tistim, ki bo lahko napel velikanski lok njenega odsotnega soproga in bo puščico ustrelil skozi dvanajst ušes v zemljo zabitih sekir. Boginja Aténa je Odisêja spremenila v starega berača, ki ga je Penélopa sprejela in ni dopustila, da berača žalijo ter naročila služabnici in stari dojilji Evriklêji, da mu opereta noge in mu ponudita prenočišče. Dojilja ga je spoznala po ožiljku na nogi, vendar je molčala in prav tako njegov sin Telemáh, ki ga je šel iskat s pomočjo boginje Aténe. Tako je prvič po dvajsetletnem blodenju po svetu prespal v svoji domači hiši ter spoznal plemenitost svoje žene. Drugo jutro pa loka niso mogli napeti niti snubci, niti Odisêjev sin Telemáh. Takrat se je pojavil Odisêj v obleki berača in prosil, če bi lahko tudi on napel lok. Kljub temu, da so se snubci norčevali iz njega, je Penélopa dopustila, da poskusi napeti lok. Napel je lok in puščico ustrelil skozi dvanajst ušes sekir, vrgel raz sebe beraška oblačila in začel streljati po snubcih. Po poboju snubcev ga je prepoznala tudi Penélopa (tajna zakonske postelje, ki se ni dala nikamor prenesti) in edina njena želja tedaj je bila, da se ne bi nikoli več ločila.

PÉNIJA (Pénia) je bila boginja, ki se je združila s sinom Métide (Razumnost) Pórosom (Najdipotom) in rodila naj bi Érosa (Ljubezen), pravi filozof Platon v svojem delu Simpózion (prevedel dr. Anton Sovré leta 1960).

PENTÊJ (Pentheús) je bil sin Ehióna in Agáve (Agaúe), hčere tébanskega kralja Kádmosa. Zgodba pravi, da je bil sovražen do nove vere v boga Dioníza in da bi le-ta dokazal svojo moč, je Pentêja pripravil do tega, da namesto njega obvlada bika, povzroči potres in s tem poruši palačo. Nato ga napelje, da se preobleče v žensko, kjer ga odkrijejo poblaznele tébanske ženske, preoblečene v bakhántke (Dionízovo maščevanje) in ga raztrgajo. Mati Agáva v blaznosti zmagoslavno odnese njegovo glavo v Tébe in ko se zave, odkrije, da je ubila lastnega sina.

Druga zgodba o Pentêju, tébanskem kralju, pravi, da je sovražil Dioníza zato, ker je ljudi odvračal od vojn, junaške smrti in odrekanja. Bog je Pentêja tako podpiral, da je le-ta na koncu znorel in trdil, da na nebu vidi celo dva Sonca. Na koncu je tako podivjal in razsajal kakor ponoreli pijanec, da so ga Tébanci izgnali in kamenjali pod obzidjem mesta.

205

PENTEZILÊJA (Penthesíleia; lat. Penthesilea) je bila kraljica Amazónk, hči Otére i Áresa, ki so prišle po Héktorjevi smrti na pomoč Tróji. Morala je zapustiti domovino, ker je po nesreči ubila sestro Hipólito. Bila je odlična bojevnica, ki jo je po nesreči ubil Ahíl in se vanjo zaljubil, nato je žaloval in jokal nad njenim truplom. Térzit, največji blebetač in grdoba v grški vojski, se je norčeval iz poveljnikove bolečine, pa ga je Ahíl ubil. Sorodnik Térzita, Diomêd je iz maščevanja Amazónkino truplo vrgel v reko Skámander, vendar je Ahílu uspelo truplo rešiti in pokopal jo je z vsemi pogrebnimi častmi.

PÉON (Péonos) je bil grški bog zdravilstva, ki je pozdravil rano Hádu, katero mu je zadal Hêraklej, ko je le-ta ukradel njegovega triglavega psa Kêrbera, čuvaja podzemlja. Ob tem zdravljenju je Hád opravil enega od redkih obiskov med bogovi na Olímpu.

PÊRDIKS (Pérdiks, »jerebica«; lat. Perdix) je bil sin Dájdalove (Dédalov) sestre in s tem njegov nečak, imenovan tudi Tálos (izumil žago, šestilo in lončarsko kolo) ter vajenec, ki ga je Dájdal iz zavisti pahnil z Akrópole v morje. V drugi zgodbi se je Pêrdiks imenoval Tálos in boginja Aténa ga je, preden je padel na skale, spremenila v jerebico (pêrdix).

Areopág je za ta zločin obsodil Dájdala na izgnanstvo (glej Dájdal; str. 80, I. del).

PÊRGAMON (Pérgamon) je bil Neoptólemov in Andrómahin sin, po katerem se je imenovala trójanska utrdba in včasih so tako imenovali tudi mesto, pa tudi mesto Pêrgamon v Mali Aziji.

PERIÁNDER (Períandros) je bil koríntski tiran (ok. 625 – 585), ki je nasledil očeta Kipséla in je Korínt pripeljal do slave in razcveta. Bil je strog vladar in je ubil ženo ter se sprl s sinovi. Bil je znan po zdravem razumu in so ga nekateri prištevali med »sedem modrih«. Bil je zaščitnik umetnosti in povzdignil mesto z veličastnimi zgradbami, predvsem Apólonovega svetišča in Pejréninega studenca. V njegovem času je bilo najbolj cenjeno koríntsko lončarstvo in čudovite vazne poslikave. On in njegov oče sta v zahodni Grčiji ustanovila kolonije: Levkádo, Anaktórion, Ambrákijo, Apolónijo in Epidámnos, ki so slovele po trgovini z Italijo. Zgradil je transportno cesto čez Ístmos (Koríntska ožina).

PERÍBOJA (Períboia) je bila Télamonova žena in mati Ajánta Velikega, ki je bila med mladenkami namenjenimi kot žrtve Minotávru, pošasti, ki jo je Tezêj premagal. Ko jo je zagledal krétski kralj Mínos, se je vanjo zaljubil, vendar mu je zapeljevanje preprečil Tezêj.

Druga Períboja je bila žena Políba, kralja v Sikiónu, ki je našla zapuščenega Ojdípa v košari in vladarja sta ga nato posvojila in vzgojila. Ko je Ojdíp kasneje izvedel, da je ubil očeta in se oženil z materjo, je zbežal, ubil tébanskega kralja Lája in prispel v Tébe, kjer se je oženil z Lájevo vdovo Jokásto. Od Períboje je izvedel, da s Políbom nista njegova starša in takrat se je zavedel, kaj je storil (ubil očeta in se oženil z materjo).

Tretja je bila Íkarijeva žena in Penélopina mati. Četrta je rodila Navzítoa, ustanovitelja kraljestva Fajákov.

Peto Períbojo so Lókrijci poslali v Trójo, da bi kot Aténina služabnica pomirila boginjo, ki je bila jezna na Ajánta Malega, kateri je v enem od njenih templjev posilil Kasándro.

Zadnja Períboja pa je bila Ojnêjeva žena in Tidêjeva mati.

PERIFÉT (Periphétes; lat. Periphetes) je bil eden od sinov boga Hefájsta, ki je bil šepavi velikan, vendar razbojnik (tolovaj). Z bronasto berglo je pobijal potnike v soteski med Epidávrom in Trojzénom (obe mesti sta na vzhodnem delu Peloponéza). Premagal ga je aténski junak Tezêj, ki ga je pobil prav z njegovo berglo.

Drugi Perifét je bil sin Evristêjevega sla in glasnika Kopréja, ki ga je Héktor v junaškem boju ubil pod obzidjem Tróje. Pravijo da je bil »boljši sin slabega očeta«.

206

Tretji pa je bil Trójanec, ki je padel v boju z áhajskim junakom Tévkrom.

PERIJÉR (Periéres; lat. Perieres) je bil spártanski kralj in oče Tindaréja in Hipokónta in so ga v začetku imeli za sina Éola, prednika Eólcev in njegove žene Enaréte. V najstarejših mitih, je bil kralj v Meséniji in tako je namesto Éola dobil za očeta spártanskega kralja Kinórta in se izenačil s Kinórtovim sinom Ébalom. Perijéru in njegovi ženi Gorgofóni sta se poleg sinov Tindaréja in Hipohónta, ki sta vladala v Spárti, rodila še Afarêj in Levkíp, ki sta postala kralja Mesénije ter še akamánskega kralja Ikárija. Njegove vnukinje so bile: Klitajmnêstra, žena mikénskega kralja Agamémnona; Hélena, žena spártanskega kralja Menelája in Penélopa, žena itáškega kralja Odisêja.

PERIKLÍMEN (Periklýmenos; lat. Periclymenus) je bil sin pílskega kralja Nelêja (sin boga Pozêjdona in žene Tíro) in njegove žene Hlóride ter Eteóklov zaveznik v boju proti Polinêjku in »sedmerici proti Tébam«. V borbi je ubil Partenopája in po zmagi Tébancev je preganjal Amfiarája, ki ga je na Zévsov ukaz pogoltnila zemlja.

Imel je sposobnost, da se je lahko spremenil v leva, kačo ali čebelo. Z očetom in brati (deset) je sodeloval v vojni proti Hêrakleju, kot zaveznik élidskega kralja Ávgija in ko je Hêraklej šel z vojsko nad Pílo (Pýlos je bilo mesto v Meséniji na zahodu Peloponéza), se je Periklímen spremenil v čebelo, vendar ga je po opozorilu boginje Aténe junak ubil z enim udarcem dlani. S tem pa Nelêjev rod ni izumrl, ker je ostal pri življenju še najmlajši njegov sin Néstor, ki je bil v času vojne še otrok. Néstor je nato prevzel oblast v Píli in je bil najstarejši ahájski udeleženec v trójanski vojni.

Pripovedujejo pa tudi, da se je Periklímen vendar še utegnil spremeniti v orla in Hêraklej ga je nato s puščico ubil.

PÊRO (Peró) je bila Nelêjeva (Neleús je bil sin boga Pozêjdona in Tíro) hči, s katero se je hotel poročiti Melámpusov brat Biánt. Nelêj pa je za nevesto zahteval govedo, ki ga je Ífiklos ukradel njegovi materi. Melámpus je hotel bratu ustreči, vendar so ga ujeli in zaprli. Ker pa je poznal govor vseh živih bitij, je Ífiklosu povedal, zakaj ne more imeti otrok in le-ta mu je govedo vrnil. Tako se je brat Biánt lahko srečno poročil z Nelêjevo hčero Pêro.

PÉRZA (Pérse ali Perseís; lat.Perse) je bila hči Titána Okéana in žene Tétije ter žena boga sonca Hêlija. Bila je mati Hélijevega sina Ajéta, kralja v Kólhidi, ki je bil brat čarovnice Kírke.

4.) PHTHÓNOS = ZAVIST (glej: Alegorična bžanstva, str. 354).

PIERÍDE (Pierídes, »prebivalke Pieríje«) so bile Múze, ki so jih častili v Pieríji, gori blizu Olímpa v Tesáliji in tudi na gori Helikón v Bojótiji. Zato jim tudi pravijo Pieríde ali Helikónke.

Druga legenda pravi, da so bile hčerke makedonskega kralja Piéra in Evípe. Pieríd je bilo po številu devet in so se po nadarjenosti za glasbo lahko primerjale z Múzami, ki so jih na pevskem tekmovanju premagale. Za svojo ošabnost so bile kaznovane tako, da so se spremenile v srake.

PIGMÁLION (Pygmalíon; lat. Pygmalion) je bil legendarni kralj Tíra, Elísin brat (Elísa se je v Kartágini imenovala Didóna), ki ji je ubil moža Sihéja v upanju, da si bo prisvojil njegovo bogastvo.

Pigmálion je bil tudi legendarni kralj Cípra, ki se je zaljubil v kip. Boginjo Afródito je prosil, da bi mu naklonila ženo, ki bi bila podobna kipu. Boginja je kipu vdihnila življenje 207

in s tako ustvarjeno ženo se je poročil in imel z njo hčero Páfos, ki je postala Kinírova mati (Kinýras je bil cíprski kralj, ki je z lastno hčero Smírno imel lepega sina Adónisa; krvoskrunstvo je zakuhala Afródita).

PÍLAD (Pyládes; lat. Pylades) je bil sin Strófija, kralja Fókide in žene Anaksíbije, ki je bila sestra Oréstovega očeta Agamémnona ter stalni Oréstov spremljevalec. Spremljal ga je v deželo Távrijcev (prebivalci polotoka Krima v Črnem morju), nato še v Mikéne, kjer se je Orést maščeval nad Klitajmnêstro in Ajgístom. V Délfih je ubil Neoptólema in se poročil z Eléktro (hči Agamémnona in Klitajmnêstre, ki je bila zelo predana bratu Oréstu).

PÍRA (Pýrra) je bila hči Titána Epimetêja in njegove žene Pandóre ter žena Prometêjevega sina Devkáliona. Zévs je hotel uničiti človeški rod dvakrat. Prvič zaradi nerazumnosti in zlonamernosti ljudi, vendar pa je ljudi rešil Titán Prometêj, ki jim je prinesel ogenj, veliko znanja in umetnosti življenja. Ko pa je postal Zévs vrhovni bog in absolutni vladar sveta, je hotel drugič uničiti ljudi, ker so postali preveč razumni in tako močni, da so prenehali spoštovati bogove. Nad ljudi je poslal vesoljni potop, vendar je njegovo namero spregledal Prometêj in je hotel rešiti vsaj svojega sina Devkáliona in njegovo ženo Píro (glej: Devkálion; str. 35, I. del).

Devet dni in deset noči je neprestano padal dež in je trajal potop, nato pa so vode usahnile in Devkákion je z ženo pristal na vrhu gore Parnás. V zahvalo za rešitev, sta Zévsu darovala žrtev, kar je bilo vrhovnemu bogu všeč in poslal je k njima Hêrmesa s sporočilom, da jima bo izpolnil kakršnokoli željo. Želela sta le, da bi svet zopet napolnil z ljudmi.

Ustregel je njuni želji in dejal, naj gresta naprej ne da bi se obračala, ter čez ramena mečeta »kosti svoje matere«. Ugotovila sta, da je mislil kamenje, ki ga je bilo povsod dovolj in tako sta tudi storila: iz Devkálionovih kamnov so nastali moški, iz Pírinih pa ženske.

Tako je na svet prišlo novo pokolenje ljudi, ki so nastali iz zemeljskih kamnov in so se imenovali Heléni.

Po drugih grških mitih sta Devkálion in Píra napolnila svet z ljudmi, ki so bili potomci njunega sina Hélena in ki je tako postal legendarni prednik Helénov, Grkov.

PIRENÉJ (Pyreneús; lat. Pyreneus) je bil trákijski kralj, ki se ni zadovoljil z zmago v Fókidi, ampak je hotel kraljevati tudi Múzam, ki so živele na Parnásu. Múze so mu pobegnile in ob preganjanju je prišel na vrh stolpa, s katerega je omahnil in bil takoj mrtev.

To je v zgodovini poučni primer, da sila in moč nista dovolj za obvladovanje umetnosti.

Kralj Pirenéj nima nobene zveze z gorovjem Pireneji, ki se imenujejo po majhni jónski naselbini Piréna (SZ od današnjega Marseillesa) v takratni deželi Gálcev (Keltov).

PÍROS (Pýrrhos) je naziv, ki pomeni rdečelasi in so ga uporabljali za Neoptólema, Ahílovega in Dejdamêjinega sina.

PÍTEJ (Pittheús) je bil trojzénski (Troizén na Peloponézu, južno od Atén) kralj in Pélopsov ter Hipodamêjin sin, ki je slovel po znanju, modrosti in preroškem daru.

PÍTIJA (Pythía; lat. Pythia) je bila Apólonova svečenica in prerokovalka v Délfih. Skupaj z drugimi svečenicami je skrbela za svetiščno ognjišče in ko je bila izbrana za glavno svečenico je bila stara preko 50 let. Ime je dobila po Pitonu, ki ga je ubil bog Apólon in je prerokovala po Apólonovem navdihu. Med prerokovanjem je sedela na visokem trinožniku, ki je bil postavljen nad razpoko, iz katere so se dvigali plini. Spraševalcem je odgovarjala v verzih ali nevezani besedi.

208

PÍTIS (Pítys) je bila nímfa, v katero se je zaljubil (poleg nímfe Ého) Pán, vendar mu je pobegnila in bog pastirjev jo je spremenil v jelko.

PITÓ (Peithó:lat. Suada) je bila hči Titána Okéana in njegove žene Tétije ter boginja dobrikanja (prilizovanja), dvorjenja in ljubezenskega ogovarjanja. Bila je prijateljica boginje Afrodíte in njeno naklonjenost je iskal vsak človek in to, vsaj enkrat v življenju.

Najpomembnejšo vlogo je odigrala v Spárti, kjer je pomagala Párisu nagovoriti Héleno, da je zapustila svojega moža.

PÍTON (Pýthon; lat. Pytho) je bila pošast (kača), katere naloga je bila preganjati Léto (Létoja), ki jo je poslala Gája na prošnjo Hêre, kajti Léto je bila Zévsova ljubica. Léto se je posrečilo pobegniti, skriti in rodila je Artémido ter Apólona. Apólon je zrasel v štirih dneh (po zaslugi Zévsa) ter odšel v Délfe, kjer je ob vznožju Parnása srečal kačo Pítona, ki je preganjala njegovo mater. Zasledoval jo je celo v svetišče, kjer je bil sedež preročišča Matere Zemlje (Gáje) in kačo s puščicami ubil. Na tem mestu so naleteli na zbirko ženskih kipcev iz žgane gline, narejenih v 12. stoletju pr.n.št., kar pojasnjuje svetišče zemeljske boginje Gáje.

Ena od zgodb o Pítonu pravi, da sta hiperborejska svečenika Pégaz in Ágijej (svečenika bajeslovnega ljudstva na daljnem severu, ki so bili častilci boga Apólona) povzdignila Apólonovo svetišče nad orakelj Matere Zemlje in v spomin na to zmago je Apólon ustanovil pítijske igre ter si nadel naziv Pítijec (Pýthos).

PÍTON (Pýthon; lat. Pytho) je bila v Délfih poosebljenje zemeljske boginje Gáje (zmajkača, verjetno ženskega spola), ki jo je bog Apólon pregnal in ubil v globokem prepadu pod goro Parnás. Na tem mestu je Apólon sezidal svetišče in preročišče, kjer je svečenica Pítija razlagala voljo olímpijskega boga Zévsa. Da pa od zmaja-kače ne bi ostal noben spomin, se je kraj Piton preimenoval v Délfe.

PLEJÓNA (Pleióne) je bila Okéanova in Tétijina hči, ki se je združila z Titánom Atlásom in je postala mati sedmih Plejád. Pet let jo je zasledoval Oríon (velikan in lovec iz Bojótije), potem pa se je spremenila v zvezdo.

PLÉJSTEN (Pleisthénes; lat. Plisthenes) je bil sin mikénskega kralja Atrêja in Aêrope, ki ga je ugrabil brat Tiést in je moral po neuspelem prevratu iz Mikén pobegniti. Vzgajal ga je v mržnji do lastnega očeta Atrêja in ga, potem ko je odrastel, poslal v Mikéne, da bi ubil očeta. Atrêj je Pléistena ubil in šele takrat spoznal, da je ubil lastnega sina. Atrêj se je maščeval tako, da je ubil Tiéstove sinove in ponudil njihovo meso za jed očetu Tiéstu (»Tiéstova gostija«; glej: Atrêj; str. 141/142, II. del ).

PLÚTO je bila tudi ena od Titánid in v grški mitologiji tudi ena od žena boga Zévsa.

PODALÊJRIJ (Podaleírios) in MAHÁON (Makháon; lat. Machaon) sta bila sinova Asklépija in Epióne ter zdravnika grške vojske pred Trójo. Podalêjrij je bil splošni zdravnik, Maháon pa kirurg.

PODÁRGA (Podárge) je bila ena od Harpij, ptic z ženskimi obrazi. Bile so poosebljenje viharnih vetrov in Podárga je bilo ime za močan veter (»hitronoga«, burja).

PÓLIB (Pólibos; lat. Polybus) je bil kralj Korínta, ki ni imel otrok. Z ženo sta posvojila Ojdípa, ko je bil še dete in ga vzgajala kot lastnega sina (glej Ojdíp:str. 59/60, I. del).

Pólib se je imenoval tudi egíptovski kralj, ki je nudil zatočišče Héleni in Meneláju (kar pa ni posebej prepričljivo, saj obstaja veliko različnih zgodb o Hélenini usodi pred trójansko 209

vojno, med vojno in končno, o vrnitvi z Menelájem v domovino, pa tudi o Menelájevi in Hélenini smrti ter nesmrtnosti; op. p.).

Pólib je bil tudi kralj v Sikiónu, ki ga je nasledil Adrást, preden je dobil prestol v Árgosu.

PÓLIBOT (Pólybotes) je bil eden od Gigántov, ki se je udeležil vojne proti olímpijskim bogovom. Pozêjdon je s trizobom odlomil del otoka Kósa, ga vrgel v Pólibota in ga zdrobil.

Tako je nastal nov otok, Nísiros (Nísyros je otok ob JZ obali Male Azije).

POLIDAMÁNT (Polydamás; lat. Polydamas) je bil sin Trójanca Pantóa in žene Fróntide ter Evfórbov brat. Bil je prijatelj in svetovalec junaka Héktorja in mu je v spopadih velikokrat pomagal.

POLIDÉKT (Polydéktes; lat. Polydectes) je bil kralj otoka Sérifa (Sériphos v Kikládih), na katerega obalo so valovi vrgli skrinjo, v kateri sta bila zaprta hči árgoškega kralja Akrízija, Dánaa in njen sin Perzêj, kateri naj bi po prerokbi ubil svojega deda. Polidékt ju je lepo sprejel, čeprav Dánaa ni tajila, da je bila Zévsova ljubica. Ko ji je Polidékt ponudil poroko, ga je odbila in sčasoma je postal napadalen in jo hotel tudi posiliti. Perzêj je branil mater in bil vedno večja ovira Polidéktu, ki je celo posumil v njegovo božansko poreklo.

Predlagal mu je, da ubije Medúzo in s tem dokaže svojo božanskost. Perzêj je s pomočjo bogov premagal vse nevarnosti in na koncu je Medúzo tudi ubil. Ko se je vrnil na otok Sérif, je izvedel, da je morala mati pred Polidéktom poiskati zatočišče v svetišču. Šel je pred kralja in mu povedal, da je izpolnil zaupano mu nalogo, vendar Polidékt tega ni verjel in mu smeje dejal, naj dokaže svojo trditev. Perzêj je iz malhe potegnil Medúzino glavo in vsi gosti s kraljem vred so okameneli. Oblast na otoku Sérifu je predal Polidéktovemu bratu Díktisu, ki ju je z materjo rešil iz morja ter se vrnil nazaj v rodni Árgos (glej: Perzêj; str.

37, I. del).

POLIDÉVK (Polydeúkes, lat. Pollux) je bil Kástorjev brat dvojček, oba pa sta bila Dioskúra (po rodu iz Spárte) in Zévsova sinova z Lédo (hči kralja Ajtólije, Téstija).

POLIDÓR (Polýdoros; lat. Polydorus) je bil najmlajši sin trójanskega kralja Príama in njegove žene Hékabe, ki ga je umoril Poliméstor, kralj Tráškega Herzonéza (Galipoli). Ko je Enêj pristal v Trákiji, je izruval nekaj drenovih grmičev in videl, da so korenine prepojene s krvjo ter slišal stokanje iz gomile. Glas mu je povedal, da je tukaj pokopan Polidór in Enêj opravi pogrebni obred tako, da lahko Polidórov duh v miru počiva naprej.

Polidór (Polydóros) je bil tudi sin kralja Kádmosa in Harmoníje (hči Áresa in Afrodíte), ki je na tébanskem prestolu nasledil očeta. Bil je Niktéjin mož in je z njo imel sina Lábdaka, Ojdípovega deda.

POLIFÉM (Polýphemos; lat. Polyphemus) je bil sin boga Pozêjdona in nímfe Tóoze ter Kiklóp, enooki velikan, pastir ovac in koz na otoku (stanoval je v votlini blizu gore Etne), ki ga enačijo s Sicilíjo. Bil je zaljubljen v Galatêjo, Ákisovo ljubico, ki se jima je kruto maščeval (glej: Galatêja). Odisêj je na svoji poti v domovino pristal na otoku, kjer ga je s tovariši v votlini zajel Polifém, vendar ga je Odisêj oslepil in s tovariši pobegnil. Z ladje zasmehujejo slepega velikana in ta jih je skoraj potopil z metanjem skal proti ladji. Nato je Polifém prosil še očeta Pozêjdona, naj ga maščuje in res je bog poslal nad Odisêjevo brodovje hude viharje.

Drugi Polifém je bil Elátov in Hípin sin, ki se je udeležil odprave Argonávtov v Kólhido in se nato naselil v Míziji v Mali Aziji. Tam je premagal mesto Kiós (Kiós ali Cius ob Propóntidi – Mármarsko morje), ki mu je vladal do smrti. Ubili so ga Halibi (pontsko ljudstvo).

210

POLIHÍMNIJA (Polyhýmnia), tudi POLÍMNIJA (Polýmnia) je bila hči Zévsa in Mnemózine ter ena od devetih Múz ter je bila zavetnica himn (himna je pesem, ki so jo peli v čast bogu ali junaku).

POLIKRÁT (Polykrátes; lat. Polycrates) je bil tiran z otoka Sámosa, ki je resnično vladal med leti 538 in 522 pr.n.št. Povsod je imel veliko srečo in prijatelj, egipčánski kralj Amózis II. (570 – 526) mu je sporočil, naj se pazi, ker z boginjo sreče, Tíhe se ni dobro igrati, saj se še nikoli ni vse dobro končalo. Polikrát je priznal, da je to dober nasvet, se vkrcal na ladjo in daleč na odprtem morju vrgel v vodo zlat prstan s smaragdom. Po nekaj dnevih, ki jih je žalosten preživel, je prišel do njega ribič s čudovito ribo in Polikrát ga je povabil na večerjo. Kmalu so pritekli kuharji z novico, da so v ribi našli čudovit prstan in Polikrát je mislil, da je to dar bogov in da bo njegova sreča stalna. Egípčanski kralj Amózis II. je za ta dogodek zvedel in je s Polikrátom prekinil prijateljstvo, saj si je mislil, da bo vsej tej sreči sledila nesreča. In res: perzijski satrap Oret je Polikráta namamil v Magnézijo ob reki Meánder (Mala Azija) in tam so ga ubili.

POLIKSÉNA (Polykséne) je bila hči trójanskega kralja Príama in njegove žene Hékabe.

Vanjo se je močno zaljubil Ahíl, ko je prišla s Príamom in Hékabo po Héktorjevo truplo in zanjo bi bil Ahíl pripravljen izdati Grke (ali bi odšel izpred Tróje ali pa prestopil celo na trójansko stran), vendar ga je kmalu nato Páris ubil. Po padcu Tróje je bila žrtev Ahílovega duha, ki je kot vojni plen zahteval Polikséno, katero so nato žrtvovali (Ahílov sin Neoptólem) na njegovem grobu.

PÓLIKSO (Pólyxo) je bila dojilja kraljice Hipsípile na otoku Lémnosu, ki je svetovala kraljici, da naj sprejme Argonávte, ker bo drugače rod Lémnijcev izumrl.

Druga Póliksa je bila Niktéjeva žena, ki mu je rodila hči Antíopo.

Najslavnejša Póliksa pa je bila vdova Hêraklejevega sina Tlepólema, ki je padel na čelu Ródijcev pred Trójo. Hotela je maščevati moževo smrt in je gostoljubno sprejela Menelájevo ženo Héleno, ki ji je nato naprtila odgovornost za trójansko vojno. Svoje služabnice je oblekla v Erínije (boginje kaznovanja) in prestrašena Hélena se je napol blazna obesila (to je ena od zgodb o Hélenini smrti; op. p.).

POLIMÉSTOR (Polyméstor; lat. Polymestor) je bil kralj plemena Bistóncev v Trákiji in mož Priámove hčerke Ílione. Kralj Príam je na začetku trójanske vojne poslal k njemu najmlajšega sina Polidóra, da bi mu prizanesel pogled na vojne grozote. Po padcu Tróje pa je Poliméstor sina ubil, da bi prišel do njegovega bogastva. Príamova žena Hékaba, ki je padec Tróje preživela, se je Poliméstru za zločin maščevala in ga ubila.

POLINÊJK (Polyneíkes; lat. Polynaeces) je bil Ojdípov in Jókastin sin (krvoskruntvo), ki bi naj po očetovi smrti z bratom Etéoklom zavladal Tébam. Brata sta se dogovorila, da bosta izmenoma vladala in ko je hotel po letu dni izostanka na prestol Polinêjk (medtem se je poročil z Argéjo, hčerko árgoškega kralja Adrásta), se Etéokel ni hotel umakniti. Adrást je podprl zeta, zbral »sedmerico junakov proti Tébam«, vendar so se Tébanci ubranili in árgoško vojsko pognali v beg. Padli so vsi junaki, razen Adrásta, brata Etéokles in Polinêjk pa sta se v medsebojnem dvoboju pobila. Najprej je padel smrtno ranjen Polinêjk in ko mu je Etéokles snemal oklep kot vojni plen, ga je ranjenec z zadnjimi močmi prebodel z mečem. Smrti je ušel le vodja argéjcev, Adrást.

POLIPÓJT (Polypóites) je bil Péjritoov in Hipodamêjin sin ter kralj Lapítov v Tesáliji. Bil je tudi eden od Héleninih snubcev in se je udeležil trójanske vojne. Bil je zelo pogumen in je pobil veliko trójanskih junakov ter bil eden od Grkov v trójanskem konju.

211

Drugi Polipójt je bil sin Odisêja in Kalídike, ki je nasledil mater kot kralj Tesprótov v Epíru.

PÓNTOS (Póntos; lat, Pontus) je bil po Héziodu poosebljenje notranjega morjá (med celinami), njegovih valov in globin. Rodila ga je Gája, s katero se je nato združil in rodili so se: Okéan, Nerêj, Fórkis, Kéto in Tavmánt. Njegovo ime je s pridevkom »gostoljubni«, označevalo Črno morje.

PORFIRÍON (Porphyríon; lat. Porphyrion) je bil sin boginje zemlje Gáje, ki se je rodil iz kapljic krvi boga neba Urána in je bil eden najmočnejših Gigántov. V boju z olímpijskimi bogovi je napadel Hêro in Zévs ga je s strelo zbil na zemljo, kjer ga je ubil Hêraklej.

PÓTOS (Póthos) je bil Afrodítin sin, ki je z Êrosom, s katerim ga istovetijo, utelešal ljubezensko slo. O njem ni nobene zgodbe.

PRAKSITÉJA (Praksithéa; lat. Praxithea) je bila hči aténskega kralja Erehtêja, ki je prosil délfsko preročišče za nasvet v neuspešni vojni z mestom (pólisom) Elevzíno in njenimi zaveznicami. Pítija mu je odgovorila, da bo zmagal, če bogovom žrtvuje eno od svojih hčera. Ko je to izvedela Praksitéja, je stopila na žrtvenik in dobrovoljno žrtvovala svoje življenje za zmago aténskega orožja in s tem rodoljubnim dejanjem, si je zaslužila nesmrtno slavo.

PRÍAM (Príamos; lat Priamus) je bil sin Laomedónta in kralj Tróje v času trójanske vojne z Grki ter Hékabin mož. Imel je 50 sinov in nebroj hčera s Hékabo, pa tudi z drugimi ženami in priležnicami. Med najbolj znanimi njegovimi otroki so bili Héktor, Páris, Polidór, Kasándra in Kreúza. Bil je star mož, ki je objokoval smrt mnogih svojih sinov, hčera in trpljenje ljudstva, vendar pa je bil zvest in prijazen do Hélene, ki je bila vzrok vseh teh nesreč, katere so ga doletele. Po smrti sina Héktorja je s pomočjo boga Hêrmesa odšel skrivaj v grško bojno taborišče, da bi za bogato nagrado od Ahíla odkupil sinovo truplo.

Legenda govori, kako se je ob padcu Tróje, zatekel v palači ob oltar Zévsa Herkeja (»dvoriščnega Zévsa«), kjer ga je našel in ubil Neoptólem (Ahílov in Deidamêjin sin).

Njegovo ime je postalo sinonim za človeka, ki je izkusil obe skrajnosti, srečo in nesrečo.

PRÍAP (Príapos; lat. Priapus) je bil bog plodnosti, ki so ga najprej častili v Lámpsaku v Helespóntu in verjeli, da je sin Dioníza in Afrodíte ali pa tamkajšnje nímfe. V helenizmu se je razširil po vsej Grčiji (po letu 300 pr.n.št.) ter se razširil tudi v Italijo, kjer pa ga niso jemali resno. Njegov simbol je bil falus in v Lámpsaku so mu žrtvovali osle, ker so verjeli da simbolizirajo slo. V Italiji so ga častili kot boga vrtov, kamor so mu namestili kipe, ki so ga prikazovali kot stvor z ogromnim falusom. Odganjal je tatove in ptice ter je bil strašilo in čuvaj obenem.

5.) PRIJATELJSTVO (Amicitia; glej: Alegorična božanstva,str. 354).

PRÓKNA (Prókne;lat. Procne) in FILOMÉLA (Philoméle; lat. Philomela) sta bili hčeri aténskega kralja Pandíona. Po legendi je Prókni uspelo dobiti sporočilo sestre Filoméle, ki jo je njen mož Terêj (Tereús, kralj Trákije) posilil, ji odrezal jezik in zaprl (glej: Filoméla; str. 159, II. del).

PROJT (Proîtos) je bil sin árgoškega kralja Abánta (sin Linkêja in Hipermêstre) in Agláje ter dvojček Akrizíja (Dánain oče). Brata sta se celo življenje pravdala in ko je oče Abánt

212

obema zapustil kraljestvo, sta se med seboj borila za oblast. Akrizíj je pregnal Projta, nato pa je bil tudi sam izgnan.

PROJTÍDE (Proitídes) so bile hčere tirínskega kralja Prójta: Ífiasa, Ífiona in Lízipa.

Hêra jih je pahnila v blaznost, ker so se primerjale z njeno lepoto. V blaznosti so se imele za krave, tavale po poljih in mukale. Ozdravil jih je videc Melámpus, ki je postal kralj polovice Prójtovega kraljestva.

PRÓKRIDA (Prókris) je bila ena od Erehtêjevih (mitični aténski kralj) hčera in žena Kéfala. Med zakoncema je napravila razdor boginja zarje Éos (glej: Kéfal; str. 177, II. del).

PROKRÚST (Prokrústes, »nategovalec«; lat. Procrustes) je bil Pozêjdonov sin in ropar, ki je živel na cesti med Aténami in Elevzíno. Tujce je sprejemal gostoljubno, jih nato oropal in privezal na posteljo, ki je bila prirejena tako, da če je gost imel predolge noge, mu jih je odsekal; če pa so bili udi prekratki, jih je nategnil. Tezêj je enako ravnal s Prokrústom in mu odsekal glavo. Prokrústa so imenovali tudi Damást (Damástes) ali Polipémon.

PRÓTEJ (Proteús; lat. Proteus) je bil sin Pozêjdona in nímfe Naíde, drugotno božanstvo morja, ki je varovalo črede tjuljenjev, kateri so bili last njegovega očeta. Živel je na otoku Fárosu, blizu reke Ajgípta. Pesnik Vergílij pa piše, da je živel na otoku Karpátu (Carpathus), med Kréto in Ródosom. Imel je dar prerokovanja, ki mu ga je podelil oče in je znal ntančno napovedati, kaj je bilo, kaj je in kaj še bo. Vendar ta »morski starec« ni hotel vedno prerokovati in kdor je hoterl vedeti, za svojo prihodnjost, je moral k njemu priti okrog poldneva, ko je počival in ga dal vkleniti. Presenečeni in besni Prótej se je spremenil v pošasti, ki so bile ena bolj strašna kot druga, pa tudi v neulovljivo vodo in ogenj. Če se spraševalec ni prestrašil, si je Prótej nadel prvotni videz in mu prerokoval, pa je tako Meneláj izvedel, kako se lahko vrne v domovino in je s pomočjo njegovih nasvetov Aristáj ponovno napolnil čebelje panje, ki so jih uničile Driade (drevesne nímfe).

PROTEZILÁJ (Protesílaos; lat. Protesilaus) je bil tesálski princ, Ífíklov sin, ki se je udeležil grške odprave proti Tróji. Prvi je skočil na trójansko obalo in bil tudi prvi ubit.

Njegova žena Laodamêja je tako žalovala za njim, da so mu bogovi dovolili, da se je za tri dni vrnil k njej. Ko pa jo je zopet zapustil, je naredila samomor.

PSÍHA (Psykhé; lat. Psyche) je bila najprej ljubica, nato pa žena boga ljubezni Êrosa.

Neki kralj in kraljica sta imela tri zelo lepe hčerke. Dve sta se poročili, najmlajša pa je bila tako lepa, da so jo vsi občudovali kot kip ali boginjo. Mislili so, da je to nova Afrodíta in ji izkazovati božanske časti. Afrodítina svetišča so opustela, saj so vsi hodili gledat in častit Psího. To ni bilo Psíhi všeč, še manj pa Afrodíti in boginja se ji je maščevala tako, da je nagovorila sina Êrosa, da naj s puščico ljubezni rani Psíhino srce tako, da se bo zaljubila v najgršega človeka na zemlji, po prerokbi v strašnega zmaja, ki pa je bil preoblečeni Êros (glej: Erós; str. 46/47, I. del).

Nadaljevanje legende: Njeno srečo z Êrosom sta prekinili njeni ljubosumni sestri, ki sta pričeli razmišljati, kako priti do njenega bogastva. Po večkratnem srečanju s Psího sta ugotovili, da Psíha v resnici ne ve, kdo je njen ljubimec in sta jo prepričali, da je to ostudni zmaj ter ji dali svetilko, da ponoči pogleda, kdo leži poleg nje in ji dali tudi oster nož, da pošast ubije. Tako je Psíha prekršila svojo obljubo in ponoči je pri svetilki videla, da je njen ljubimec sam bog ljubezni, Êros. Prebujeni bog ljubezni, ki mu je na ramo padla kapljica vročega olja iz svetilke, je hotel takoj odleteti vendar mu je Psíha objela noge in z njim poletela visoko v zrak. Ko je izgubila moč, se je Psíha izpustila, vendar jo je Êros, 213

kljub njeni izdaji, ljubeče vrnil na zemljo. Nato se je hotela od žalosti utopiti, pa jo je reka izvrgla na obalo in končno se je maščevala sestrama, ki so jo zavedle tako, da sta skočili z visoke stene in mislile, da ju bo Êros rešil. Bog vetra Zéfir pa ju je prepustil, da sta padli v globino in se ubili.

Ko je boginja Afrodíta izvedela za sinovo pustolovščino in nato še, da bo Psíha rodila otroka in bo postala babica, se je hudo razjezila, vendar niti njene spremljevalke, niti Hêrmes, Psíhe niso našli, kajti le-ta se je odločila in bo sama odšla pred Afrodíto. Ko je zagledala pred seboj lepše deklé, kot je bila sama, jo je iz mržnje skupaj s spremljevalkami bičala, dokler ji niso pošle moči. Ker ni nič pomagalo, ji je Afrodíta zastavila tri naloge in če jih reši bo svobodna, drugače pa bo umrla. Rešila je vse s tujo pomočjo (mravlje so ji pomagale pri urejanju pomešanih semen; trske se ji svetovale, kako naj pride do zlatih kosmov ovčje volne in s pomočjo Zévsovega orla je Afrodíti prinesla vodo z visokega izvira na strmi in gladki skali) in ko je Afrodíta to izvedela, ji je zadala še eno nalogo takó, da gre v podzemlje in od boginje Perséfone izprosi skrinjico s čarobnim lepotičjem (»ličilom«).

Ker to enostavno ni bilo mogoče, je splezala na visok stolp, da bi se pognala v smrt in takrat je stolp spregovoril in ji povedal, kako naj pride do Perséfone, kako se naj pred njo obnaša in dobila je skrinjico, vendar z naročilom, da je ne sme odpreti. Ko se je Psíha vrnila na zemljo, jo je radovednost premagala in odprla je skrinjico, v kateri ni bilo čarobnega ličila, bil pa je sen smrti. In tako je obležala v smrtnem snu, vendar jo je na Afrodítino nesrečo Êros našel, jo s puščico ljubezni obudil in ji naročil, da gre do njegove matere Afrodíte, ostalo bo pa on uredil. Êros je šel k Zévsu in mu obljubil, da mu bo našel najlepšo ljubico na svetu, če mu dovoli, da vzame Psího za ženo. Tako je Zévs povišal Psího v boginjo in jo sam izročil Êrosu za ženo. Končno se je tudi Afrodíta s tem pomirila in po poroki je postala babica lepe deklice, ki so ji dali ime Hédona, kar po naše pomeni »sladkost« (»cukrček«; glej: rimska Psíhe; str. 242, II. del ).

PTERELÁJ (Ptereláos) je bil nesmrten Pozêjdonov sin, ki je imel na glavi zlati koder.

Pterelájevi sinovi so nekoč obiskali mikénskega kralja Elektríona in zahtevali oblast, ki je nekdaj pripadala njihovemu predniku Méstorju. Nečak Elektríona, Amfítrion je po njegovi smrti odšel z vojsko nad Pterelája. Kraljeva hči Komájto se je zaljubila v Amfítriona in izdala domovino ter očetu odrezala zlati koder in Ptereláj je takoj umrl. Amfítrion je Komájto obsodil na smrt.

R RADAMÁNTIS (Rhadámanthys; lat. Rhadamanthys) je bil Zévsov in Evrópin sin, ki ni umrl, ampak prišel v Elízij (to so »otoki blaženih«, kamor so bogovi pošiljali posebno ljubljene smrtnike) in tam postal vladar. Po nekaterih zgodbah ji skupaj z Mínosom in Ájakom postal sodnik mrtvim v podzemlju.

RÉA (Rhéie; lat. Rhea ali Ops) je bila ena od Titánid, Uránova in Gájina hči, Krónosova žena (in sestra) ter mati Zévsa in drugih olímpijskih bogov. Enačijo jo s frígijsko boginjo Kibélo, Rimljani pa z Óps. Ker je Krónos žrl svoje otroke, je Réa šla rodit Zévsa v skrivno votlino na Kréti. Bila je tudi mati Pozêjdona, Háda, Héstije, Hêre in Démetre.

RÉZOS (Rhésos; lat. Rhesus) je bil trákijski kralj, ki mu je bilo prerokovano, da Trója ne bo osvojena, dokler bodo njegovi konji jedli trójansko krmo in pili iz reke Skámandre in tako je na prošnjo Trójancev stopil v boj proti Ahájcem (Grkom). Za njegov prihod pa sta izvedela ahájska kralja, Odisêj in Diomêd, ki sta brez oklevanja napadla Rézosov vojni tabor in tako se prerokba ni izpolnila. Diomêd je Rézosa ubil, Odisêj pa je njegove konje odpeljal v ahájski vojni tabor.

214

RÓDA (Rhóde; lat. Rhode) je bila hči morskega boga Pozéjdona in nímfe Hálije ter žena boga sonca Hélija. Po njej je dobil ime otok Ródos, ki ga je iz morskega dna dvignil na površino Hélij, Bil je na potovanju po nebesnem svodu takrat, ko so si bogovi delili oblast na zemlji, pa za njega ni nič ostalo. Bolj znana je bila njegova druga žena Okéanida Pérza.

RÓDOPA (Rhodópe), tudi RODÓPIDA (Rhodôpis) je bila grška kurtizana, Tračánka in skupaj z Ezópom (Aísopos; lat. Aesopus; pisec basni, ki je živel kot suženj na otoku Sámos v 6. stoletju pr.n.št.) sužnja, ki naj bi jo odpeljali v Návkratis v Egíptu (velikokrat jo po Heródotu zamenjujejo s kurtizano Dóriho). Zgodba pripoveduje, da se je nekega dne Ródopa kopala in ji je orel odnesel sandalo ter jo spustil v naročje faraona Psametiha.

Sandala ga je očarala in ukazal je, da naj poiščejo lastnico, nakar se je z njo poročil (kakor pri Pepelki, op.p.).

S SABÁZIJ (Sabásios) je bil frígijski bog, ki so ga v Aténah sprejeli v 5. stoletju pr.n.št. in so ga enačili z bogom Dionízom. Njegovo čaščenje je povezavo s častitvijo Velike Matere (Magna Mater ali Kibéla). Njemu v čast so prirejali tajne obrede, vendar so ga šele v cesarstvu začeli častiti po vseh provincah in v Italiji. Njegov simbol je bila kača. Kipec boga Sabázija so našli tudi pri nas v Drnovem (rimski Neviodunum).

SALMAKÍDA (Salmakís; lat. Salmacis) je bila nímfa gorskega izvira pri Halikarnásu (blizu današnjega Bodruma). Zaljubljena je bila v Hermafrodíta. (glej: Hermafrodít).

SALMONÊJ (Salmoneús; lat. Salmoneus) je bil élidski kralj (Élida na SZ Peloponéza) in s tem legendarni praoče Eólcev, eden od sedmih sinov Ájola (Éol) in oče Tíro ter s tem tudi Pélijev in Jázonov prednik. Pesnik Vergílij ga je postavil na dno Tártara, ker je trdil, da je enak Zévsu in celo večji od njega. Naokoli se je vozil v bronasti kočiji, posnemal grom in metal ognjene strele, da bi oponašal bliskanje. Zévs je zato s strelo ubil njega in uničil njegovo mesto.

6.) SANJE (Óneiroi; lat. Somnia; glej: Alegorična božanstva, str. 354).

SARÓN je bil božanstvo morja, ki so ga častili mornarji in je bil v začetku smrtnik in kralj v Trojzénu. Kult je posvetil Artémidi in je bil tudi navdušen lovec. Nekoč je zasledoval košuto vse do morja in žival je skočila v valove ter s seboj zvabila tudi Saróna, ki je od izčrpanosti utonil. Truplo je naplavilo na obalo nedaleč od zaliva, ki nosi danes ime Sarónski zaliv (zaliv med Átiko in Argólido). Podložniki so ga imeli za nesmrtnega in so ga častili kot boga.

SARPÉDON (Sarpedón; lat. Sarpedon) je bil Zévsov in Laodamêjin sin ter vodja Líkijcev in njihov najboljši bojevnik med zavezniki Trójancev. V borbah na trójanski ravnini je rešil poveljnika Trójancev, Héktorja, ko ga je Ajánt onesvestil s kamnom in v napadu na ahájski tabor je prvi razbil in prešel grški prsobran. Padel je pod Pátroklovim mečem in njegov oče Zévs je zaradi Hêrinih očitkov dopustil, da je umrl. Bogu Apólonu pa je ukazal, da naj njegovo truplo odnese iz bojišča. Spanec in Smrt pa sta ga odnesla v Líkijo, kjer so ga pokopali.

Druga zgodba pravi, da naj bi bil Sarpédon Zévsov in Evrópin sin ter Mínosov in Radamántisov brat.

215

SEDMERICA PROTI TÉBAM (Heptá epí Thébas): Ojdípov sin Polinêjk je prišel z árgoško vojsko pred Tébe, da bi izterjal prestol, ki si ga je prisvojil brat Etéokles. Sedem árgoških junakov je vodilo napad na tébanska vrata. Etéokles je vsakemu določil nasprotnika, sebi pa brata Polinêjka. Oba brata sta v medsebojni bitki padla in veliki žalosti sta se pridružili tudi njuni sestri Isména in Antígona. Razen árgoškega kralja Adrásta so vsi junaki padli. Kréont, novi tébanski kralj je ukazal, da ne smejo pokopati trupla Polinêjka, ker je svojemu lastnemu mestu napovedal vojno. Antígona se je temu uprla in na skrivaj pokopala brata, za kar jo je dal Kréont živo zazidati v grobnico (glej: Ojdíp).

SELÉNA (Seléne) je bila boginja Meseca (grška boginja Luna) ter hči Titánov Hiperíona in Téje ter sestra Hélija (Sonca) in Éos (Zarja). Je bila mladenka, bleščeče belega obraza in ko se v srebrnem vozu pelje čez nebo, zbledijo vse zvezde. Imela je polno ljubimcev (Zévsa ali Pána, ki jo je zvabil v gozd in ji podaril snežno belo runo), vendar je bil njena ljubezen pastir Endimíon, ki je bogove prosil za nesmrtnost, čeprav se je moral pogrezniti v večni spanec. Seléna ga obišče vsako noč in ga ljubkuje s srebrnimi žarki. Bila je najbolj zaželena med boginjami in jo ob mrku hočejo požreti zmaji, ki pa jih tesálske čarovnice uspešno odganjajo. Nekateri jo enačijo z Artêmido morda zato, ker so obe istovetili s Hékato (boginja bogastva, zmage, modrosti in na splošno blagoslova za človeštvo).

SEMÉLA (Seméle; lat. Semele) je bila hči tébanskega kralja Kádmosa in njegove žene Harmoníje, s Zévsom pa je imela boga Dioníza. Zgodba pravi, da ji je Zévs pri reki Stiks dal vedeti, da ji bo izpolnil vsako željo in Hêra, v podobi stare dojilje, ji je svetovala, naj si poželi, da zagleda gromovnika v vsej njegovi veličini. Značilno je, da moški radi podležejo ženskim čarom in pokažejo, kaj vse znajo in Zévs ni bil izjema, pa se je prikazal Seméli v vsej svoji »gromovitosti«. Na nesrečo pa je ena od strel zadela Kádmosovo palačo, ki je zagorela. V smrtnem strahu je Seméla rodila nedonošenčka, nato pa zgorela. Zévs je sina rešil in dobil je ime Dioníz. Ko je odrasel, je postal bog vina in vinogradništva, rešil mater iz podzemnega sveta ter jo vzel k sebi na Olímp, kjer je živela v družbi ostalih bogov in je dobila ime Tióna.

SFÍNGA (Sphínks, iz gr. sphíngein in pomeni »hitro zvezati«; lat. Sphinx) je bila pošast z žensko glavo in s krilatim levjim telesom. V zgodnji grški umetnosti je bila predstavljena tudi kot moška, bradata Sfínga. Pesnik Héziod pravi, da je bila otrok Himájre (ogenj bruhajoča pošast z levjo glavo, kozjim trupom in kačjim repom, ki jo je ubil Belerofónt) in Órtrosa (Geríonov pes in potomec pošasti Tífona), drugi pa. Da je otrok Ehídne (pol ženska in pol kača, ki je bila tudi mati Kérbera, Hidre in Himájre) in Tífona (pošat s stotimi kačjimi glavami in ognjenimi očmi). Njeno uganko (»Kdo zjutraj hodi po štirih, opoldne po dveh in zvečer po treh?«, to je »Človek!«) je rešil Ojdíp in osramočena se je vrgla s pečine.

SHOJNÉJ (Skhoineús) je bil bojótijski kralj in oče (tudi Jazíon iz Arkádije) lovke in bojevnice Atalánte, njena mati pa je bila Kliména. Ker ni hotel imeti hčere, je novorojenko pustil v gozdu, kjer jo je sprejela in oddojila medvedka. Odrasla je v tako močno ženo, da se je po moči, spretnosti in hitrosti lahko kosala z vsakim tedanjim junakom v Grčiji.

SIBÍLA (Síbylle) je bila poosebljenje prerokovanja in Apólonova svečenica. V antiki so znane štiri Sibíle: »marpéška«, ki je živela v votlini na gori Ída v Troádi, »eritréjska«, »tíburtinska« in »kúmska«, ki nastopa predvsem v zgodbi o Enêju in o kralju Tarkvíniju (sibílinske knjige so bila »sveta besedila rimske države«; glej: Sibíla – »kúmska«; str. 110, I. del).

216

SIDÉRO SALMONÊJ je bil kralj Salmóne v Élidi, ki se je oženil z Alkídiko, s katero je imel hčer Tíro. Ko mu je prva žena umrla se je poročil s Sidéro, ki je grdo ravnala s pastorko. Kasneje se je Tíron združila s Pozêjdonom in mu rodila dvojčka Pélija in Nelêja, ki ju je izpostavila, da ne bi razjezila Sidéro. Ko sta dvojčka odrasla in slišala za preganjanje njune matere, sta sklenila kaznovati mačeho. Prestrašena Sidéro se je zatekla v Hêrino svetišče, kjer ji je Pelias brez razmišljanja na oltarju prerezal vrat.

SIHÁJ (Sykhaîos, fenič. Sicharbal) je bil mož Didóne (v Kartágini; v Tíru imenovana Elísa), sestre tírskega kralja Pigmáliona. Ker je bil eden najbogatejših ljudi v Feníciji, ga je pohlepni Pigmálion ubil. Didóna je pobegnila iz Fenícije in po dolgi plovbi pristala v severni Afriki, kjer je bila ustanoviteljica mesta Kartágine (glej Enêj; str. 66, I. del ).

SIKIÓN (Sikyón) je bil kralj mesta Sikióna (Sikyon na severu Argólide) in naslednik kralja Lamedónta. Njegovi rodovniki se zelo razlikujejo, saj naj bi bil sin aténskega kralja Erehtêja, pa tudi Pélopsa, drugič zopet Máratona (Epopéjev sin), najpogosteje pa je bil vnuk aténskega kralja Erehtêja in eponimni kralj mesta Sikióna.

SILÉN (Silenós, tudi Seilenós; lat. Silenus) je bil satir s konjskim repom in nogami ter vzgojitelj in spremljevalec boga vina Dioníza. Verjetno je bil sin boga Hêrmesa ali Pána in boginje Kibêle ter je vedno predstavljen kot starček. Vesel, prostodušen, trebušast, plešast, imel je ploščat nos (ostudno grd) in vedno pijan, se je najboljše počutil na oslu (noge so bile »težke«) in je bil najraje v družbi s Pánom, Sátiri in nímfami ter je vedno pel in se smejal. Siléna so imeli za najstarejšega Sátira (glej: Pán, str. 30 in Sátiri, str. 36; I. del).

SÍNIS (Sínis, lat. Sinis) je bil ropar, ki ga je ubil Tezêj. Sínis je imel grdo navado, da je svoje žrtve privezal med dva borovca, ki ju je upognil do tal in nato izpustil tako, da je žrtev raztrgalo na dvoje.

SÍNON (Sínon; lat. Sinon) je bil ahájski vojak, ki je moral prepričati Trójance, da zvlečejo »trójanskega konja« za obzidje Tróje, kar je Grkom omogočilo zavzetje in uničenje Tróje.

Tako se je imenoval tudi lesen trójanski konj.

SÍPIL (Sípylos; lat. Sipylus) je bil sin tébanskega kralja Amfíona in njegove žene Níobe.

Ime je dobil po mestu Sípilu na maloazijski obali, kjer je bil kralj ženin oče Tántal. Bil je žrtev Apólonove puščice, ker je njegova hvalisava mati užalila Apólonovo mater Léto.

SÍRINGA (Sýrinks; lat. Syrinx) je bila hči rečnega boga Ládona in ljubezenska žrtev boga gozdov in pastirjev Pána. Bila je najlepša med arkádijskimi gorskimi nímfami, v katero se je zaljubil neprivlačen bog Pán. Nekoč jo je iznenadil in od njegove pojave (polžival) je pobegnila, skočila v reko in prosila očeta Ládona, da jo reši. Spremenil jo je v trstiko in Pán, ki je sedel na obali reke, je slišal čudovito pesem trstik, ki so trepetale v vetru. Odrezal je dve neenaki trstiki, ki jih je spojil z voskom in ko je pihnil vanju, sta zazveneli kot večglasna frula. V spomin na nesrečno nímfo jo je imenoval siringa.

SKÁMANDER (Skámandros; lat. Scamander) je bil bog največje reke v Tróadi, ki so ga bogovi imenovali tudi Ksánt in je imel z nímfo Ído (gorska veriga v Frígiji) sina Tévkra (mitološki kralj v Tróadi), kateri je skušal ubiti grškega junaka Ahíla. Danes se reka imenuje Mendéres.

SKÍRON (Sk(e)íron; lat. Sciron) je bil razbojnik in ropar, ki je plenil popotnike ob prepadni steni med Aténami in Mégaro. Prisilil jih je, da so si pri studencu umivali noge, 217

sam pa jih je nato porilil s pečine, kjer jih je požrla želva velikanka. Ubil ga je na poti v Aténe junak Tezêj.

SMRT (Tánatos) je bil sin Noči (Níks) in Hípnosov (Hýpnos, lat. Somnus, bog spanca) brat, dvojček. Smrt je bila abstrakten pojem ali občutek neznanega.

SPANEC (Hýpnos; lat. Somnus) je bil sin Noči (Níks), brez očeta in brat Tánatosa (Smrt).

SPÁRTA (Spárte) je bila hči rečnega boga Evrótasa in žena kralja Lakedájmona (grško ime za Spártanca). Njeno ime se je proslavilo po hrabrosti svojih mož, lepoti žená in kruto vzgojo mladine. V mitih se omenja le ob svojih potomcih: sinovih Ámiklu, Hímeru, Asínu, Kleódiku ter hčeri Evrídiki.. Drugače pa se ime nanaša na mesto Lakedájmon v pesniškem in domoljubnem smislu.

STENEBÓJA (Sthenéboia, v Ilíadi se je imenovala Antéja; lat. Stheneboea) je bila žena árgoškega kralja Prójta, ki se je zaljubila v Belerofónta (glej: Belerofónt).

Enako se je imenovala hči líkijskega kralja Jóbata in žena kralja Prójta, ustanovitelja mesta Tirínta.

STÉNEL (Sthénelos; lat. Sthenelus) je bil sin Perzêja in njegove žene Andrómede in je po smrti brata Elektríona postal zakoniti kralj v Mikénah. Z ženo Menípo je imel sina Evristêja, ki ga je Hêra izbrala za orožje maščevanja proti Hêrakleju.

Drugi Sténel je bil sin kralja Kapanêja (znan iz vojne »sedmerice proti Tébam«) in je sodeloval v trójanski vojni kot voznik bojnega voza árgoškega kralja Dioméda, ki mu je bil vdan in neustrašen borec.

Tretji Sténel je bil lígurski kralj in oče Faétontovega (Phaéthon je bil sin boga Hélija in njegove ljubice Klímene) prijatelja Kíkna (Kýknos), ki je po Faétontovi smrti tako žaloval za njim, da so ga bogovi spremenili v laboda.

STÉNO (Sthenó, »mogočna«) je bila po pesniku Héziodu ena od treh Gorgón, ki so imele namesto las kače in srepeče oči. Živele so daleč na Zahodu, ob vodah Okéana in so bile hčere morskih božanstev Fórkisa (oče Gráj, Gorgón in Skíle) in njegove sestre Kéto, ter sestre Gráj (tri sestre: Pefrédo, Énio in Déjno, ki so bile od rojstva sivolase starke).

STÉNTOR (Sténtor; lat. Stentor) je bil grški glasnik, ki je bil tako glasen kot 50 mož in je sodeloval pri obleganju Tróje. Umrl je za poškodbo, ki jo je dobil, ko je v vpitju tekmoval s Hêrmesom.

STÊROP (Sterópes, »bliskač) je bilo ime enemu od treh Kiklópov, ki so izdelovali grome in strele za Zévsa.

STÊROPA (Sterópe; tudi Astêropa) je bila ena od sedmerih Atlásovih hčera, Plejád (glej: Plejáde, str. 39, I. del in Astêropa; str. 140, II. del).

STÍKS (Stýks) je bila hči Titána Okéana in žene Tétije, boginja in poosebljenje istoimene reke podzemnega sveta. Imela je preko tri tisoč sester in je bila poročena s Titánom Palántom. Ko se je Zévs uprl svojemu očetu Krónosu, je bila na strani Zévsa in na pomoč mu je pripeljala tudi svoje otroke Krátosa, Bíjo, Zélosa in Níke. Zévs je nato v zahvalo njene otroke vzel na Olímp in postali so njegovi stalni spremljevalci. Odredil je tudi, da je zakletev bogov pri njenih vodah postala svéta in kdo bi jo prekršil, je izgubil nesmrtost.

218

STÍMFAL (Stýmphalos) je bil sin kralja Élata in žene Laódike in je bil kralj mesta Stímfal v Arkádiji. Ena od njegovih hčera, Parténopa, je bila ljubica Hêrakleja in postala je mati sina Éveresa.

Druge zgodbe pa pravijo, da je bil Stímfal oče stímfalskih ptic, ki jih je pobil Hêraklej.

Pélops ni mogel osvojiti Peloponéza, ker ni mogel premagati kralja Stímfala, pa ga je povabil na gostijo, kjer ga je ubil, razkosal in raztresel njegove ostaline.

STRÓFIJ (Stróphios; lat. Strophius)je bil kralj Fókide (dežela v osrednji Grčiji) in oče junaka Pílada (Pyládes). Po uboju mikénskega kralja Agamémnona, sta z ženo Anaksíbijo sprejela Agamémnonovega sina Orésta in ga vzgajala skupaj s sinom Píladom. Ko je Orést kaznoval očetove morilce in postal kralj v Mikénah, se je Pílad poročil z njegovo sestro Eléktro, ki mu je rodila sina Strófija.

STOROKCI (Hekatóncheires, »storoki«) so bili storoki pošastni Gigánti ter sinovi Urána (Neba) in Gáje (Zemlje), ki so pomagali Zévsu v boju proti Titánom.

T TAJGÉTA (Taygéte) je bila Plejáda (sedem hčera Titána Atlánta in Plejóne, ki jih je Zévs spremenil v ozvezdja) in nímfa visoke gorske verige na Peloponézu, ki se po njej tudi imenuje. Boginja Artémida jo je spremenila v srno, tako da je lahko ušla nadležnemu Zévsu, vendar je vseeno z njim imela sina Lakedájmona, prednika Lakedájkmoncev.

TALÍJA (Tháleia, lat. Thalia) je bila ena od Múz, ki je bila zavetnica grške komedije.

Druga Talíja pa je bila hči Okéanide Evrínome in ena od Hárit (Rimljani so jih imenovali Grácije).

TÁLO (Thalló) je bila ena od Hór, boginja cvetenja, ki je predstavljala enega od letnih časov. Bile so hčere Zévsa in Titánide Témide ter večne spremljevalke bogov.

TÁLOS (Tálos; lat. Talos) je bil bronasti mož s Kréte, ki ga je naredil Hefájst in ga poklonil kralju Mínosu. Trikrat na dan je obhodil otok in če so se mu približali tujci, se je razžarel in tujce med pristankom stisnil v smrtni objem. Edina ranljiva točka na njem je bila na glavi, ki je bila zaprta z žebljem. Ob pristanku Argonávtov na Kréti, je Medêja na njem preizkusila svojo čarovniško moč, odstranila z glave žebelj in Tálos je izkrvavel.

Tálos je bil tudi nečak in učenec Dájdala (Dédal je bil Íkarov oče), izumitelj žage in lončarskega kolesa, ki ga je Dájdal pahnil iz Akrópole, ker se je bal, da ga bo v izumiteljstvu prekosil.

TÁNATOS (Thánatos; lat. Mors) je bil v grški mitologiji sinonim (soznačica) za Smrt.

Imel je železno srce in črna, ledena krila, sočutja pa ni poznal. Sejal je strah, ne samo med ljudmi, ampak tudi med nesmrtnimi bogovi. Dan smrti je bil določen po usodi in ko je ta dan prišel, je priletel Tánatos, ugrabil človeku dušo, jo odnesel v podzemni svet in jo predal Hádu.

Le dvakrat so Tánatosa izigrali. Enkrat Hêraklej, ko mu je ugrabil dušo Alkéstide, žene kralja Adméta. Drugič pa ga je ukanil (prelisičil) koríntski kralj Sizif, ki se je bogu smrti izmaknil, ga zvezal in zaprl v železen sod (ali klet). Ljudje so nehali umirati ter se niso bali več bogov in jim niso prinašali žrtev. Zévs je poslal boga Áresa, ki je Tánatosa osvobodil in le-ta je takoj odnesel Sízifovo dušo k Hádu. Vendar je Sízif nagovoril Háda, da ga izpusti in bo šel ženo Merópo opozorit na njene dolžnosti (darovanje bogovom). Hád ga je izpustil, Sízif pa se ni več vrnil ter užival življenje na svobodi. Ponovno je moral ponj Tánatos, ki je 219

Sízifu v pijanosti odnesel dušo nazaj v podzemlje in jo izročil bogu Hádu. Tako nikoli več ni prišel iz podzemlja.

TÁVMANT (Thaúmas) je bil bog naravnih pojavov na morju in sin boga morskih globin Ponta ter boginje zemlje Gáje. Ljudem se je redko prikazoval, vendar si ga je vsak želel videti vsaj enkrat v življenju. Njegova žena je bila Okéanida Eléktra, ki je z njim imela štiri hčere: tri pol žene-pol ptice, Harpije in krasno boginjo mavrice ter božjo kurirko (posebno Hêrina glasnica), Írido (Îris).

TEATER (théatros, »gledati«; lat. theatrum) je bilo gledališče, kjer so neposredno prikazovali človeška dejanja v umetniški obliki, ali v obliki komedije (veseloigre) ali drame (žaloigre). Osnove segajo v čas 3. tisočletja pr.n.št., ki so igrali v čast bogu Ozírisu. V Evropi so bili začetki v Grčiji in to v čast bogu Dionízu (govornik je imel na obrazu masko v predstavi boga Dioníza), kasneje so dosegli višek v dramski umetnosti, bilo pa je tudi zbirališče za odločanje in posvetovanje o političnik vprašanjih. Rimsko gledališče pa je dobivalo bolj satirične ali posmehljive poteze in komediji (glej: Gledališče v Velikem splošnem leksikonu, DZS, Lj., 1997/98; str. 1268 ss).

TÉJA (Theía) je bila hči boga neba Urána in boginje zemlje Gáje. Poročila se je s Titánom Hiperíonom. Bila njegova sestra in imela z njim boga Hélija (Sonce), boginjo Seléno (Mesec) in boginjo Éos (jutranja zarja).

TEJRÉZIJAS (Teiresías) je bil slepi videc iz Téb in sin nímfe Hárikle. Oslepel je, ker je videl boginjo Aténo pri kópanju, vendar mu je boginja podelila dar prerokovanja in življenje dolgo sedem generacij, ker je bila njegova mati njena prijateljica.

Po drugi razlagi, pa je videl kače pri parjenju in se spremenil v žensko in ko se je to ponovilo, se je zopet spremenil v moškega. Tako izkušenega sta ga Zévs in Hêra vprašala, kdo je bolj užival pri ljubezenskem aktu, moški ali ženska. Ko je Tejrézias odgovoril, da ženska uživa devetkrat bolj kot moški, ga je Hêra oslepila, Zévs pa mu je podelil nezmotljiv dar prerokovanja.

TEJZÁMEN (Teisaménes) je bil Oréstov in Hermíonin sin ter kralj Spárte, ki so ga Heraklídi izgnali iz dežele in je v boju padel. Druga izročila pa pravijo, da je ostal živ in se je zatekel na jónsko obalo in njegovi sinovi so ozemlje, kjer je umrl, imenovali Ahaja.

Njegov sin je bil Kométes, ki je odšel v Azijo.

Tejzámen se je imenoval tudi Terzándrov in Démonasin sin, kateremu je očeta ubil Télef, Tejzámen pa je bil še premlad, da bi Bojótijce vodil v trójanski vojni. Namesto njega je nad Trójo odšel bojótijski junak Penélos, ko pa je Tejzámen odrasel, je postal tébanski kralj.

TÉLEF (Télephos; lat. Telephus) je bil sin Hêrakleja in Ávge (hčere arkádskega kralja), ki ga je skrivaj rodila v Aténinem svetišču. Zategadelj je deželo prizadela kuga in kralj, ki je izvedel za vzrok, je dal otroka zavreči, Ávgo pa prodal čez morje. Ávgo je posvojil Tévtrant, kralj Tevtránije v Míziji (Mýsia, dežela na SZ Male Azije), otroka pa so rešili pastirji.

Odrasel je odšel v Mízijo in se skoraj poročil z Ávgo, ko pa je izvedel za njuno pravo razmerje (mati in sin), je od poroke odstopil. Postal je kralj Mízije, kjer so na poti proti Tróji pristali Grki, ki so mislili, da so pred Trójo. Vnel se je boj in Ahíl je Télefa ranil. Ob grški vrnitvi izpred Tróje, se Télefova rana še ni zacelila, vendar je bilo iz délfske prerokbe moč sklepati, da ga bo pozdravilo tisto, kar ga je ranilo. Izkazalo se je, da je bilo to Ahílovo kopje, katerega rja je zacelila rano.

220

TELÉGON (Telégonos; lat. Telegonus) je bil Odisêjev in Kírkin sin, ki je nevede umoril svojega očeta. Ko je izvedel, da je ubil lastnega očeta, ga je prepeljal na materin otok, kjer ga je pokopal z vsemi častmi. Po legendi se je poročil z vdovo Penélopo, s katero jer imel sina Itála, po katerem je dobila ime Italija. Po eni itálski legendi je Telégon ustanovil mesto Túskul (blizu današnjega Frascatija) v Albánskih gorah blizu Rima, po drugi pa mesto Praenesto vzhodno od Rima (Praeneste, današnjo Palestrino).

TELHÍNI (Telchînes) so bila magična in zla bitja, Pozêjdonovi potomci (podobni človeku z ribjim repom in plavutastimi nogami), ki so živela na Ródosu, morebiti so bili to prvotni naseljenci, ki so sloveli po izdelavi kovinskih izdelkov. Naposled jih je uničil bog Zévs, ki jim je poslal poplavo.

TÉMEN (Témenos) je bil eden izmed Heraklídov (otrok Hêraklejevih potomcev), ki se je z bratoma Krésfontom in Aristodémom in po Aristodemovi smrti, z nečakoma Próklesom in Evristênom, hotel polastiti Peloponéza. Ko pa je eden od Heraklítov, Hipótes ubil akarnánskega pesnika Kárnosa, so jezni bogovi potopili ladjevje Heraklídov in nad vojsko poslali lakoto. Po nasvetu iz preročišča v Délfih, so morilca izgnali in za vodjo izbrali »bitje s tremi očmi«, in to je bil Óksil (glej: Óksil), ki je jahal na enookem konju. Témen se je izkrcal na élidski obali in postal kralj v Árgosu na Peloponézu.

Drugi Témen je bil Pelázgov sin, ki je našel boginjo Hêro, katera se je rodila na otoku Sámosu in jo je vzgojil v Arkádiji. Njej v čast je dal v Stímfalu zgraditi tri Hêrina svetišča: prvega v čast božanskega otroka, drugega v čast Zévsovi ženi in tretjega v čast vdovi Hêri, ko se je začasno ločila od Zévsa.

TEMÍSTO je bila Ílosova hči z drugo ženo in Enêjeva babica.

TÉNES (Ténnes, tudi Ténes; lat. Tenes) je bil sin boga Apólona in trójanske princese Próklije ter kralj otoka Téneda (Ténedos, otok severno od Lézbosa ob obali Male Azije).

Znan je bil po tem, da je iznašel način, kako razbremeniti sodišča in prekiniti tožarjenje v nedogled. Če so komu dokazali krivdo, so ga na licu mesta s sekiro obglavili in od tod reklo: »ténedska sekira«, kar pomeni »strogo in brezobzirno«. Zaradi te okrutnosti si je pridobil veliko sovražnikov na otoku in pri sosedih. Ko je plulo mimo otoka ahájsko brodovje proti Tróji, ga je zasul s kamenjem, pa se je zato na otoku izkrcal Ahíl in Ténesa ubil. Apólon se mu je za smrt sina maščeval tako, da je usmeril smrtonosno puščico v Ahílovo peto.

Po drugi zgodbi je bil sin Kíknosa, kralja Kolón (Kolónai, mesto južno od Tróje) in njegove prve žene Prókne. Druga Kíknosova žena Filoméla pa si je poželela Ténesa, ki pa ji je »dal korpico« in ga oklevetala pri očetu (glej: Filoméla in Prókna; str. 159 in 213, II. del).

TEOKLÍMEN (Theoklýmenos) je bil videc in potomec vidca Melámpusa, ki je razumel jezike vseh živih bitij.

Teoklímen se je imenoval tudi sin Próteja (Proteús, manj pomembno morsko božanstvo), ki je hotel prisiliti Héleno (Trójansko), da se poroči z njim (glej: Evrípidova tragedija: Hélena).

TERÊJ (Tereús; lat. Tereus) je bil kralj Trákije in mož Prókne (Prókna in Filoméla sta bili hčeri Pandióna, aténskega kralja). Njeno sestro Filomélo pa je Terêj posilil, izrezal jezik,…(glej: Filoméla in Prókna; str. 159 in 213, II. del).

TERPSIHÓRA (Terpsikhóra; lat. Terpsichora) je bila hči boga Zévsa in Mnemózine in je bila Múza plesa in zborovske pesmi (glej Múze; str. 35/36, I. del).

221

TERSÁNDER (Thérsandros; lat. Thersandrus) je bil sin Polinêjka (Ojdípovega sina) in njegove žene Argêje. Bil je udeleženec uspešnega pohoda epigónov proti Tébam in postal tudi tébanski kralj. Z Grki se je odpravil proti Tróji, vendar ga je v Míziji ubil Télef (sin Hêrakleja in Ávge). Za njegovega potomca se je oklical Têron (Théron, tiran v Akragántu – danes Agrigento na Siciliji med leti 488 – 472 pr.n.št.).

TERZÍT (Thersítes; lat. Thersites) je bil v Homêrjevi Ilíadi edina oseba nizkega rodu med Grki pred Trójo, grde zunanjosti in žaljiv do grških vojskovodij. Besedno je napadel poveljnika Agamémnona, ker je Ahílu zmaknil Brizeido in hotel, da se vojska vrne v Grčijo. Zaradi predrznosti ga je Odisêj pretepel. Ko je Ahíl ubil kraljico Amazónk in za njo žaloval, se mu je Terzít posmehoval in Ahíl ga je v besu ubil.

TÉSPIJ (Théspios) je bil Erehtêjev sin in eponimni kralj v Téspijah v Bojótiji. Sprejel je na dvor Hêrakleja. Imel je 50 hčera in Hêrakleju je dovolil, da se je z vsako petdeset noči zapovrstjo združil (pa več njih tudi v eni sami noči) in tako zaplodil mnogo otrok. Sedem otrok je ostalo v Téspijah, dva sta bila poslana v Tébe, drugi pa so pod Jolájevim (Ioláos, sin Avtomedúze in Ífikla) vodstvom odšli na Sardinijo, kjer so ustanovili novo kolonijo.

TÉSTIJ (Théstios; lat. Thestius) je bil sin tírskega kralja Agénorja ali boga vojne Áresa ter etólski kralj. Njegovo ime je znano predvsem zaradi hčere Altáje, matere Meleágra in Léde, matere Kástora, Polidévka, Klitajmnéstre ter Hélene. Imel je tudi dva sina, Péksipa in Tókseja.

TETÍJA (Tethýs; lat.Tethys) je bila po pesniku Héziodu Titánida, hči Gáje (Zemlje) in Urána (Nebo) ter Okéanova žena. Možu, najstarejšemu Titánu in bogu »odprtega morja«, je rodila tri tisoč hčerá in tri tisoč sinov. To so bile vse reke in potoki, ki se izlivajo v morje.

V mitih se pojavi zaradi tega, ker je dala zatočišče Hêri med vojno Zévsa proti njenemu očetu Uránu in bratu Krónosu. Ko je Zévs v tej vojni zmagal, je odvedel Héro kot svojo ženo na Olímp.

TÉVKER (Teûkros, »Trojanec«; lat. Teucer) je postal preko svoje hčere, ki se je poročila z Dárdanom (sin Zévsa in Eléktre ter prednik trójanskih kraljev, ki je živel na otoku Samotráki), prvi trójanski kralj in zato so se imenovali Trójanci tudi Tévkri. Njegov naslednik na prestolu je bil Dárdan in zadnji njegov potomec je bil kralj Príam.

Tévker (Trójanec) je bil tudi Télamonov in Hezíonin sin (Hesióne je bila Laomedóntova hči in Télamonova žena) in Ajántov polbrat. Mati je bila hči trójanskega kralja Laomedónta.

Bil je najboljši lokostrelec med Grki in ko se je iz Tróje vrnil na Salamíno brez polbrata Ajánta (pred zavzetjem Tróje je naredil samomor), ga je oče izgnal, ker ga je krivil za polbratovo smrt. Odšel je v Fenícijo in kralj Bélos mu je za pomoč v boju, odstopil otok Cíper, kjer je ustanovil mesto Salamína (glej: Druž. drevo trój. kraljev; str. 400, II. del).

TIDÊJ (Tydeús; lat. Tydeus) je bil sin kalidónskega kralja Ojnêja (Oineús je bil kralj mesta Kalydón v Etóliji) in je zaradi umora (strica; o žrtvi se poročila razlikujejo) moral v pregnanstvo. V Árgosu se je poročil z Adrástovo hčerjo Deípilo, brat Polinêjk (tudi izgnan) pa z njeno sestro Argêjo. Bil je eden od vodij »sedmerice proti Tébam« in Diomédov oče (Diomédes je bil kralj Bistónov).

TIÉST (Thyéstes; lat. Thyestes) je bil Pélopsov (sin lídijskega kralja Tántala) in Hipodamêjin (hči kralja Ojnómaosa v Pízi) sin ter sovražnik svojega brata Atrêja. Zapeljal je bratovo ženo Aêropo, brat pa ga je izgnal, s pretvezo sprave pa povabil na gostijo in

222

postregel z mesom Tiéstovih otrok (»Tiéstova pojedina« je sinonim za uživanje otroškega mesa). Ko je to izvedel je brata Atrêja in vse njegovo sorodstvo preklel.

TÍJA (Thýia) je bila hči Dionízovega svečenika Kástalija ali rečnega boga Kefíza, v katero je bil zaljubljen Apólon in mu je rodila sina Délfa, eponimnega junaka Délfov. Bila je prva ženska, ki je darovala Dionízu in uvedla njegov kult na gori Parnás. Vsako leto so ga na gori praznovale menade (»nore ženske«, ki jih je Dioníz navdahnil z vročično ekstazo; v Rimu bakhántke), ki so se ob tej priliki imenovale tíade.

TIMOLEÓNT (Timoléon) je bil zanesenjaški Kórinčan, ki je okrog leta 365 pr.n.št. s prijatelji skoval zaroto za uboj svojega brata Timofána, ko se je skušal oklicati za tirana.

Po tem dogodku so ga Korínčani leta 345 pr.n.št. s četo najemnikov poslali v pobrateno mesto Sirakúze na prošnjo sirakúških aristokratov (plemičev), da bi jim pomagal v boju proti njihovemu tiranu, Dioníziju II. Kot moder državnik je Dionízija II. poslal v Korínt, kjer je umrl, nato pa v Sirakúzi vzpostavil mir, vpeljal zmerno oligarhično (oblast je bila v rokah peščice plemičev in finančnikov) vlado in ostal v mestu, kot svetovalec ljudstva.

TINDÁREJ (Tyndáreos; lat. Tyndareus) je bil spártanski kralj, sin kralja Périjera in Perzêjeve hčere Gorgofóne. Mladost je preživel na dvoru etólskega kralja Téstija, kamor se je zatekel, ko ga je iz Spárte izgnal brat Hipokónt. Poročil se je s Téstijevo hčerko Lédo in ko je Hipokónt umrl (ubil ga je Hêraklej), je v Spárti prevzel oblast. Nudil je zatočišče sinovom mikénskega kralja Atrêja, Agamémnonu in Meneláju, ki sta zbežala pred stricem Tiéstom. Posebno pa je znan po svojih potomcih: Kástorjem in Polidévkom ter Klitajmnéstri in Héleni.

TINDARÍDA (Tyndarídai; lat. Tyndarida) je bilo ime, ki so ga nadeli včasih Kástorju in Polidévku (Dioskúra), ker je bila njuna mati Léda žena spártanskega kralja Tindaréja.

TÍONA (Thýone) se je imenovala Seméla (hči tébanskega kralja Kádmosa in mati boga Dioníza) in ko je sin Dioníz odšel v podzemlje, jo je vzel s seboj in odnesel na Olímp, kjer je postala nesmrtna.

TIRÉN (Tyrrhenós; lat. Tyrrhenus) je bil sin lídijskega kralja Átisa in ustanovitelj etrúščanskega kraljestva v Italiji. V času kralja Átisa je v Lídiji vladala huda lakota, ki so jo Lídijci hrabro prenašali in da bi pozabili na lakoto, so si izmislili razne igre. Kockali in žogali so se vsaki drugi dan in tako so en dan pozabili na lakoto. To je trajalo 18 let, nato pa se niso več zabavali, ker je vse postalo preveč vsakdanje in da bi rešil problem, se je kralj domislil dokaj razumno rešiti problem. Zbral je Lídijce, jih razdelil na dva dela in vrgel kocko, ki bo določila, kdo bo ostal v domovini, kdo pa se bo moral izseliti. Določil je, da bo izseljence vodil sin Tirén. Zgradili so ladje in odpluli na zahod ter se naselili v srednji Italiji. Tirén je ustanovil mesto Agilo (etruščánsko Cisro, kasneje Caero in danes Cerveteri) ter so se po svojem prvem kralju imenovali Tirénci. Etruščáni so nedvomno bili predrimsko ljudstvo (priseljenci), kjer je okoli leta 700 pr.n.št. nastala civilizacija ali železnodobna kultura villanova, katera ima osnove v vzhodnoegejskem prostoru. Tako je zapisal zgodovinopisec Heródot.

Grški zemljepisec Strábon (Strábon, 64 pr.n.št. – 24 n.št.) pa trdi, da je Tirén po sebi imenoval novo pokrajino in Tirénci so dobili po njej ime. Grki jih od najstarejših časov imenujejo Tirrhenoí ali Tirsenoí, Úmbrijci so jih imenovali Túrskus, Rimljani pa Etrúsci ali Túsci, pa celo Lídiji (dežela izvora). Danes se tako imenuje Tirénsko morje in pokrajini Etrúrija ter Toskana. Sami Etruščáni pa so se v svojih napisih imenovali Rásna, Raéti ali Rasénni. Res pa je, da so v maloazijski Lídiji našli grobnice podobne etruščanskim in tudi 223

en napis z otoka Lémnosa, je zapisan v še danes nerazvozlani etruščánski pisavi. Vendar naj dodam, da je izvor Etruščánov še danes nejasen, saj je tukaj udeleženih več etničnih skupin (avtohtoni ali priseljenci), enačenje z nosilci villanova kulture pa ostaja sporno, saj je izvor ljudstva s to kulturo še danes nezanesljiv. Zelo zapleteno pa je tudi vprašanje jezika pri Etruščánih.

Tako lahko Tirén mirno ostane mitski junak, kakor so: Hélen, Dardán, Enêj ali Rómul.

TÍRO (Tyró; lat. Tyro) je bila hči élidskega kralja Salmonêja, ki jo je vzgojila okrutna mačeha. Ljubil jo je bog Pozêjdon, ki se je spremenil v tesálsko reko Énipej in nanjo poslal velik val. Rodila je dva sinova, Pélia (Argonávti) in Nelêja (Néstorjev oče), ki pa ju je zapustila. Poročila se je z očetovim bratom Kretêjem ter postala Ájzonova mati (Ájzon je bil sin Kretêja in Tíro) in Jázonova babica.

TITANÍDE se imenujejo hčere Urána in Gáje: Tétija, Téja, Témida, Mnemózina, Réa in Fójba. Združile so se s svojimi brati in rodile veliko bogov in božanstev.

TÍTIJ (Tityós; lat Tityus) je bil Gigánt, Gájin sin, ki ga je zaradi napada na boginjo Léto ubil Zévs ali pa sta ga ubila Létina otroka, Apólon in Artémida. Odisêj ga je videl ležati v podzemlju, kako pokriva s svojo veličino 9 »juter« (plethra) zemlje, dva jastreba pa sta mu kljuvala jetra. Najbolj znana med njegovimi potomci je bila Evrópa, ki je imela z bogom Pozêjdonom sina Evféma, kateri je lahko hodil po površini morja.

TITÓN (Tithonós; lat. Tithonus) je bil sin trójanskega kralja Laomedónta, kralj Etiópcev (Aithiopía je bila dežela »ljudi ožganih obrazov »Aithiopes«) in Príamov starejši brat (?), v katerega se je zaljubila Éos (Zarja) in mu rodila sinova Ematíona (ubil ga je Hêraklej, ker mu je skušal preprečiti, da bi ukradel zlata jabolka Hesperídam) in Mémnona (ubit pri Tróji). Pri Zévsu je Éos zanj izprosila nesmrtnost, vendar pozabila tudi na večno mladost in Titón je postal usahel starček, ki mu je ostal le še slab glas. Nekateri so mnenja, da ga je Éos spremenila v škržata, ki vsako leto obnovi svojo kožo (se levi). Po drugi verziji naj bi postal kobilica.

TIZIFÓNA (Tisiphóne; lat. Tisiphone) je bila ena od treh boginj maščevanja in je preganjala predvsem ubijalce in morilce.

TLEPÓLEM (Tlepólemos) je bil sin Hêrakleja in Astíone, ki se je udeležil odprave na Peloponéz, ki je Heraklídom prinesla oblast nad polotokom. Dobil je Árgos in ko je nekega dne s palico po nesreči ubil starega strica Likímnija, so ga izgnali. Odšel je na Ródos in postal kralj otoka ter se oženil s Políkso. Bil je eden od Héleninih snubcev in je z devetimi oboroženimi ladjami odplul pred Trójo, kjer je padel v boju s Sarpédonom. Njegovi bojevniki so se po koncu vojne naselili na ibérskih otokih (?).

TÓANT (Thóas; lat. Thoas) je bil kralj Távride (današnji Krim), ko je bivala tam Artémidina svečenica Ifigénija, hči mikénskega kralja Agamémnona.

Drugi Tóant je bil kralj otoka Lémnosa, dokler ga ni ob vstaji proti možem s prestola vrgla Hipsípila.

Tretji je bil Trójanec, ki je padel v boju s spártanskim kraljem Menelájem in četrti Ahájec, ki je vodil v vojni Etólce.

TRIPTÓLEM (Triptólemos; lat. Triptolemus) je bil sin elevzínskega kralja Kelêja in žene Metanêjre ter mladenič, ki ga je boginja Démetra izbrala, da po svetu poučuje ljudi v poljedelskih veščinah. Po poreklu je bil lahko sin elevzínskega junaka ali sin Titána 224

Okéana in boginje Gáje (Zemlja). Daritve je sprejemal v svetišču v Elevzíni. Filozof Pláton (427 – 347 pr.n.št.) pa ga je povezal z Mínosom in Radamántisom in ga napravil za sodnika mrtvim v podzemlju.

TRITOGENÊJA (Tritogéneia), »ob Trítonu rojena«) je bil okrasni pridevek boginje Aténe z razlago, da je bila rojena ob potoku Tríton ali pa ob jezeru Tritónis, ki naj bi bilo v Bojótiji ali v Líbiji ali na Kréti.

TROFÓNIJ in AGAMÉD (Trophónios, »hranitelj«; Agamédes) sta bila sinova Ergína iz mesta Orhómena (v Bojótiji), ki je živel v času Hêrakleja. Trofónij je veljal tudi za Apólonovega sina. Bila sta arhitekta in domnevna graditelja Apólonovega svetišča v Délfih ter zakladnice bojótskega kralja Hirieja (ali élidskega kralja Ávgija).

Preročišče v Bojótiji je imelo nenavaden način spraševanja za nasvet. Po zapletenih pripravah, ki so vključevale tudi pitje iz studencev Pozabe in Spomina, se je spraševalec spustil v tesen, ki je imela na dnu majhno odprtino. V odprtino je vtaknil noge in potegnilo ga je nekam drugam, kot bi te »ujel tok hitre reke in posrkal v globino«. Tam se je spraševalec iz stvari, ki jih je videl in slišal, poučil o prihodnosti, nato se je pa po isti poti, z nogami naprej, vrnil na površje. Svečeniki so ga odvedli k Prestolu spomina in kar je izvedel so zapisali ter tablico posvetili bogu. Ko se je spraševalec spet pojavil med ljudmi, je bil bled in prestrašen. Tako stanje je prešlo v pregovor, saj ljudje zamišljenega videza tako prihajajo s posveta v Trofónijevem oraklju (glej tudi Agaméd; str. 127, II. del).

TROÍL (Troílos; lat. Troilus) je bil mlajši sin trójanskega kralja Príama in Hékabe, ki ga je ubil Ahíl. Ljubil je Krésido, ki mu je prisegla, da mu bo ostala zvesta, ko so jo zamenjali za nekega trójanskega vojnega ujetnika. V grškem taboru, kjer je bil tudi njen izdajalski oče, pa se je zaljubila v Diomêda in Troíl je šel v svoji žalosti namenoma umret v boj.

TRÓS (Trós; lat. Tros) je bil dardánski kralj in sin aténskega kralja Erihtónija in njegove žene Astióhe. Bil je vnuk Dárdana, ki je ustanovil dardánsko kraljestvo (v Mali Aziji okoli današnjih Dardanel). Ko je umrl, se je Dárdanija razdelila na del, kjer je vladal Asárak, v Tróadi pa Íl, ki je ustanovil mesto Trójo ali Ílion. Trós (ali Laomédon-ta, Priamov oče) je imel z ženo Kalírojo še sina Ganimêda, ki ga je vzel Zévs na Olímp za božjega točaja.

Po Asárakovi strani sta bila potomca kralja Kápij in Anhíz, po Ílovi pa Laomedónt in Príam, ki sta vladala v Tróji. Vladavina obeh kraljevskih rodov se je končala z ahájsko osvojitvijo Tróje, saj je Príamov naslednik Héktor v vojni padel, Anhízov sin Enêj pa je po pobegu iz Tróje v Italijo ustanovil mesto Lavínij, iz katerega je nastal Rim.

U URÁNIJA (Uranía, »«Nebeška«; lat. Urania) je bila hči boga Zévsa in boginje Mnemózine ter Múza astronomije.

Uránija je bil tudi naziv za boginjo Afrodíto, kadar je opisana kot »nebeška«, »poduhovljena«, v primerjavi z Afrodíto Pándemos, »vulgarno« boginjo ljubezni.

Pomembno je, da so Grki v astronomiji bili še v povojih, ko so se rodile Múze. Potem pa so v 3. stoletju pr.n.št. dosegli sijajne rezultate: Aristárh iz Samosa (320 – 230 pr.n.št.) je prvi zagovarjal heliocentrično teorijo in poskušal izmeriti oddaljenost Zemlje in Lune od Sonca; Eratósten iz Kiréne (285/80 – 194 pr.n.št.) v Líbiji z astronomskimi izračuni postavil temelje današnjem koledarju in Hipárh iz Nikeje (190 – 126 pr.n.št.), ki je prvi »preštel zvezde« in sestavil atlas zvezd stalnic. Vsi ti so bili ljubljenci grške Múze Uránije.

225

V 26.) VETROVI (venti; glej: Aledgorična božanstva, str. 357).

7.) VOZ (vehiculum, »prispodoba moči in oblasti«; glej: Alegorična božanstva, str. 354).

Z ZAGRÊJ (Zagreús) je bil sin Zévsa in Perséfone (Hádove žene in kraljice podzemlja), ki se ji je približal v obliki kače. Zévs je dal otroku oblast nad svetom, ga posadil na prestol in mu za stražarje dal koribánte (svečeniki frígijske boginje Kibéle). Ljubosumna Héra se je s Titáni dogovorila, da so otroka z igro zamotili, ga nato zgrabili, raztrgali in požrli. Požrli so vse, razen srca, ki ga je rešila Aténa in ga odnesla Zévsu. Zévs je sina poustvaril in ga vstavil v Semélo (hči tébanskega kralja Kádmosa), ki je nato povila novega Dioníza Zagrêja. Titáne je za kazen udaril s strelo in iz dvigajočih se saj je nastal človeški rod, rod upornikov proti bogovom, ki pa imajo v sebi le nekaj božanskega. Ta zgodba ima pomen v misterijskih verstvih (misterijih), ki so se ukvarjala s posmrtno sodbo, odrešitvijo pred kaznijo, ponovnim rojstvom in na koncu z blaženostjo.

ZARJA je slovensko ime za ÉOS (grška boginja jutranjega rumenila ali jutranje zarje; glej: Éos; str. 150, II. del).

5.)ZAVIST (Phthónos, lat, Individia; glej: Alegorična božanstva,str. 354).

9.)ZDRAVJE (Hygíeia; lat. Salus; glej: Alegorična božanstva, str. 354).

ZÉFIR (Zéphiros; lat. Zephyrus) je bil pri Grkih sin Titána Astréja in boginje zore Éos ter poosebljenje zahodnega vetra, ki so ga imeli tudi za moža Íride, boginje mavrice. S Harpíjo (viharni vetrovi), Podárgo (»urnonoga« ptica z ženskim obrazom) je spočel Ahílova konja Ksánta in Bálija. Zaljubljen je bil v mladeniča Hiakínta, vendar je bilo njegovo srce že oddano bogu Apólonu. Maščeval se je tako, da je vržen Apólonov disk preusmeril in tako smrtno ranil Hiakínta. Zéfir je bil oče nesmrtnih Ahílovih konj. Bil je tudi služabnik boga ljubezni Êrosa, ki ga spoznamo v mitu o Êrosu in Psíhi. Njegovo ime se ni uporabljalo le za zahodni veter, ampak na splošno za Zahod. Rimljani so ga imenovali Favonij.

ZÊLOS (Zêlos, »Skrbnost«, tudi «Častiljubnost«) je bil sin Titána Pálanta in njegove žene Stíks. S svojo materjo in sorodniki (Krátosom-Moč, Bíjo-Sila in Níke-Zmaga) se je pridružil Zévsu v borbi za oblast proti očetu Krónosu. Po Zévsovi zmagi se ni vrnil v podzemlje k materi, ampak je bil povišan v stalnega Zévsovega spremljevalca in pomočnika ter je ostal na Olímpu.

ZEMLJA je slovensko ime za Gájo, Kaósovo hči ter mater in ženo Urána (Nebo).

ZÉTES (Zétes; lat. Zetes) je bil sin boga severnega vetra Bóreasa in njegove žene Orítije, ki je imel človeško zunanjost in krila na ramenih. Z bratom Kálaisom se je udeležil odprave Argonávtov po zlato runo (glej: Kálais in Zétes). Ob tej odpravi sta brata iz temnice osvobodila sinova trákijskega kralja Finêja (za zločin nad sinovi je bil Finêj od bogov kaznovan z lakoto, hrano pa so mu zastrupljale z iztrebki in pojedle pošastne Harpíje) in pregnala Harpíje proti Jonskemu morju do Plótskih otokov (južno od otoka Zakynthosa, danes Zakinta), ki se danes imenujejo Strofádi (Strophádes, »Otoki vrnitve«).

226

ZÉTOS (Zêthos; lat. Zethus) je bil sin Antíope, ki jo je zapeljal Zévs in brat dvojček Amfíona. Antíopin mož Niktêj (bojótski kralj) je dvojčka dal izpostaviti na goro Kitájron, vendar ju je rešil pastir in skrbel zanju. Zétos se je poročil z nímfo Tébo, po kateri se imenuje mesto v Bojótiji.

ZMAGA je slovensko ime za grško boginjo Níke (str: 32, I. del) ali rimsko boginjo Viktórijo (str. 101, I. del; glej tudi str, 248 in 250, II. del: Alegorije).

Grčija, Egipt in Bližnji vzhod v starem veku.

227

RIMSKI MITOLOŠKI SVET

A ABEÓNA (abitus, »odhajanje«) in ADEÓNA (aditus, »prihajanje«) sta bili rimski boginji, zavetnici potovanja. Abeóno kličejo tisti, ki odhajajo na pot od doma (abire), Adeóno pa tisti, ki se vračajo s poti domov (adire). Poseben pomen pa imata pri »prvih korakih« otrok in sta varuhinji tekanja otrok iz naročja enega, v naročje drugega človeka.

Tako je Abeóna varuhinja odhajanja otrok iz naročja, Adeóna pa varuhinja prihajanja otrok v naročje.

ACÉST (Acestes), tudi AKÉST ali AJGÉST (Aigéstes) je bil kralj Sicílije in sin rečnega boga Krimíza (po njem se imenuje reka na Sicíliji) ter Trójanke Aigéste (Segèste; z njo se je združil v podobi medveda; oče jo je poslal na Sicílijo, da je ne bi žrtvoval Pozêjdonu), ki je gostil Enêja in njegove tovariše v svojem kraljestvu na Sicíliji. Enêjevi sopotniki, ki so ostali na Sicíliji in Ajgèst so ustanovili mesto, ki so ga prvotno imenovali Akésta. V novejšem času je prevladalo mnenje, da je to danes mesto Segésta (imenovano pa Ajgèstovi materi Segèsti) na Sicíliji. ÁCIS (Acis; gr. Ákis) je bil sicílski kmet in pastir, v katerega se je zaljubila Nereída Galatêja (morska boginja, »mlečno bela«), kar je odkril divji in grdi Kiklóp Polifém, ki je zaljubljenca zagledal na morski obali in nanj vrgel skalo. Skala je pastirja Ákisa usmrtila, Galatêja pa je njegovo kri spremenila v bistro reko, ki teče ob vznožju vulkana Etne ter je po njem dobila ime. Njen izvir se še danes imenuje Fiume d’Iaci.

AHÁT (Achátes) je bil eden najboljših prijateljev junaka Enêja, ki je iz goreče Tróje zbežal na goro Ído in od tam v Italijo. Ahát je Enêja spremljal povsod na njegovih nevarnih potovanjih in njegova zvestoba je prešla v pregovor.

Ahát pa se imenuje tudi reka na Sicíliji, v kateri so prvič našli dragi kamen ahát.

AJGÉST (Aigéstes; glej: Acést; zgoraj!). ÁKA LARÉNTIJA (Acca Larentia ali Larentina) je bila manj zgodnja italska boginja domačega ognjišča, katere praznik larentálije so častili 23. decembra. Po legendah je bila žena kraljevega pastirja Fávstula, mati prvotnih »arvalskih bratov« (lat. fratres arvales; najstarejši svečeniški kolegij v Rimu, ki je obstajal od začetkov republike) in tudi dojilja dvojčkov Rómula in Rema, ki ju je oddojila volkulja Martia (Marsova volkulja), ki je danes simbol mesta Rima (glej str. 243 – gesli: Réa Sílvija in Rómul in Rem).

AKVILON (Aquilo) je bilo staro latinsko ime boga severnega vetra, ki so ga Grki imenovali Boréas.

ALBÚNEJA (Albúnea) je bila nímfa in Sibíla (prerokovalka), ki je živela pri Tiburju (danes mesto Tivoli) v srednji Italiji, kjer so častili njen kult. Prerokovala je v gozdu, na kraju, kjer pada slap reke Anio v Tíbero in buči kot grom. Mislili so, da je ta grom Júpitrov glas, v bližini pa iz zemlje puhtijo strupene žveplove pare tako, da so verjeli, da so tukaj neposredno navzoči bogovi. Njene oraklje (prerokbe) v verzih so s Sibílinskimi knjigami hranili na Kapitólu v Rimu.

228

AMÁTA (Amata) je bila Latínova žena in Lavínijina mati. Hčer Lavínijo je hotela poročiti z rutúlskim kraljem Turnom, vendar je zaroko razdrl njen mož in kralj Latín, ki je po prerokbi dal Lavínijo za ženo Enêju (prerokba je velela, da bo njen mož, človek iz daljnje dežele). Amáta se je ob tem tako razjezila, da je znorela in naredila samomor. ÁMOR (Amor, »ljubezen«), tudi KUPÍDO (»poželenje«) je bil rimski deški bog ljubezni ter sin Vénere in Vulkána. Upodabljali so ga s perutmi in lokom ter polnim tokom puščic.

Bil je bolj literaren, kakor kultni lik. Priljubljen je bil pri rimskih pesnikih, kjer mu Vénera ukazuje, pri kom naj vzbudi ljubezen (Didóni, hčeri kralja iz Tira, do Enêja). Na krstah je še danes simbol posmrtnega življenja, v cerkvah pa so upodobljeni kot krilati kerubi.

AMÚLIJ (Amulius) je bil zadnji kralj Álbe Lónge ter sin in naslednik kralja Prókusa, ki je izgnal pravega kralja in brata Númitorja. Bil je oče Réje Sílvije (Rhea Silvia), matere dvojčkov Rómula in Rema. Ko sta odrasla, sta strmoglavila Amúlija in vrnila prestol Númitorju. Tam pa, kjer ju je naplavilo na obalo, sta sklenila ustanoviti novo naselje, ki se je (bo) po Rómulu imenovalo Róma (danes Rim).

ANA (Anna) je bila Didónina sestra (Didóna je bila legendarna hči kralja iz Tíra, Bélosa in kartažanska kraljica). Pesnik Ovídij pravi, da je z Enêjem prišla v Italijo, kjer se je naselil in Ano zaupal svoji ženi Lavíniji, hčeri kralja Lácija, Latína (Latinus). Lavínija je bila nanjo ljubosumna in Ana je pobegnila k reki Numiciji (Numicus), kjer ji je ponudil zatočišče rečni bog in se je spremenila v nímfo. Ana je prepričala sestro Didóno, da se je vdala trójanskemu princu in beguncu Enêju.

ANA PERÉNA je bila rimska boginja stalno obnavljajočega se leta ali nesmrtnosti, ki so jo vsak marec častili z veselim praznovanjem na poljih ob Tíberi. Njen praznik so bile marčeve ide (15. marec). Enačili so jo s sestro kartažanske kraljice Didóne. Po eni od zgodb naj bi postala boginja, ker je s pripravljenimi kolači rešila lakote plebejce, ki so se odselili na Sveto goro.

ANGÍTIJA (Ang(u)ítia) je bila rimska boginja, ki so jo častili Márzi (Mársi) v okolici Fucinskega jezera (Fucinus lacus) vzhodno od Rima. Bila je prava umetnica v pripravljanju strupov in protistrupov in je znala uročiti kače ter poznala zagovore zoper zle duhove. V mitih jo velikokrat enačijo s čarovnicama Kírko in Medêjo.

ANKSUR (Anxur) je bil bog podzemlja itálskega plemena Volskov, ki so ga Rimljani izenačili z Júpitrom in je dobil ime Júpiter Anksur. Svetišče njegovega kulta je bilo v Terracinu (JV od Rima) in sodi v 1 stoletje pr.n.št.

ANTÍNOOS je bil izredno lep bitínijski mladenič, ljubljenec cesarja Hadrijána, ki je leta 130 utonil v Nilu. Cesar Hadriján je v njegov spomin ustanovil ob Nilu mesto Antinoopolo in v njej svetišče mladeniču.

APÍCIJ (Marcus Gavius Apicius) je bil rimski sladokusec iz časa cesarja Tiberija (14 – 37). Njegovi recepti so zapisani v kuharski knjigi »O kuharstvu« (»De re coquinaria«) in jo je prevedla Svetlana Slapšak leta 1966 z naslovom »Umetnost kuhanja«. Najdemo pa njegove recepte tudi v knjigi Ljudmile Plesničar Gec in Borisa Kuharja z naslovom: »Emona in rimska kuhinja. Apicijevi recepti za današnjo rabo« iz leta 1996.

229

ARMÍNIJ (Arminius) VÁR (Varus) je bil priimek (cognomen) nekega prijatelja pesnika Horácija. V nekaterih rokopisih ga imenujejo tudi Kvintílij (Quintilius). Lahko se je imenoval tudi Publij Alfen Var, pravnik in literarni mecen.

AVENTIN (Aventinus) je bil sin junaka Hêrkula in svečenice Réje ter albanski kralj. Bil je zaveznik rutúlskega kralja Turna v vojni proti Enêju. Mati ga je rodila tajno (saj kot svečenica ni smela imeti otrok) na enem od sedmih gričev, ki je po njem dobil ime Aventin.

AVRÓRA (Aurora; gr. Éos) je bila rimska boginja jutranje zarje, ki se pogosteje pojavlja v zgodbah kakor v kultih.

B BAKHÁNTKE (Bákchai, »Bákhove ženske«; gr. Bakkhai) so bile ženske, ki so opravljale Bákhove ali Dionízove obrede. Imenovale so se tudi menáde (mainádes). Rimski bog Bákh (grški Dioníz) jih je spravljal v ekstazo tako, da so se oblečene v panterjeve ali jelenje kože in ovite z venci bršljana, hrastovega listja ali hoje (jelka, iglavec) ter s tirsom (palico ovito z bršljanom in trtnimi listi ter borovim storžem na vrhu) v rokah, ob glasbi in plesu podile po gorah ter kazale svojo nadnaravno moč s tem, da so ruvale drevesa, lovile in trgale divje živali in jedle tudi surovo meso.

BELÓNA (Bellona, stara oblika imena Duellona) je bila rimska boginja vojne, ki so jo velikokrat imeli za Mársovo ženo ali sestro. Ni imela ne svečenika, ne praznika in prvo znano svetišče ji je posvetil Ápij Klávdij Slepi (Appius Claudius Caecus; govornik in rimski cenzor leta 312 pr.n.št.), ki je zgradil prvi rimski vodovod – Aqua Appia, cesto med Rimom in Brindizijem – Via Appia in trg s poštno postajo – Forum Appii). Bil je ponosen in trmast človek, ki se je leta 269 pr.n.št. bojeval z Etruščáni. Svetišče je stalo na Mársovem polju ob Flaminijevem hipodromu (Circus Flaminius). Stalo je zunaj rimske mestne meje (pomêrija), pa ga je senat prostor uporabljal za sprejem tujih odposlancev in vračajočih se vojskovodij, za katere ni bilo sigurno, da jih bodo spustili v mesto. Tu je stal tudi steber, ki je simboliziral sovražnikovo mejo čez katero je rimski arvalski svečenik (fecial) vrgel sulico, ko je bila napovedana vojna. Grki so Belóno enačili z Énio (Enyó).

BÓNA DÉA (»dobra boginja«) je bila zelo malo znano rimsko božanstvo, ki so ga častile samo ženske. Povezovali so jo s kačo in v njenem templju na Aventínu so imeli veliko udomačenih kač.

Legenda pravi, da ji je poskušal vzeti nedolžnost sam oče Fávn (dvojnik grškega boga Pána).

BRUT (Brutus) je bil priimek rimske plebejske družine iz rodu Junijcev, katerega predniki so izhajali od Lucija Junija Bruta (Lucius Iunius Brutus). Le-ta je postal leta 509 pr.n.št. rimski konzul in je strmoglavil Etruščána Tarkvínija Superba. Pretvarjal se je, da je bebast (brutus) in tako se je izognil usodi svojega brata, ki ga je dal Superb umoriti. Ko je Tarkvinijev sin onečastil (posilil) Lukrécijo, je zbral ljudstvo in dosegel, da so Tarkvínije izgnali, njega pa izvolili za konzula skupaj z Lukrécijevim možem Lucijem Tarkvínijem Kolatinom. Slovel je po dosledni pravičnosti in je dal umoriti svoja sinova, ki sta hotela ponovno ustoličiti Tarkvínijce. V tem boju z etruščánsko vojsko je padel. S svojo strogostjo je izpričal moralno trdnost, ki so jo Rimljani imeli za svojo narodno vrlino.

C CÉLUS (Caelus) je bil rimski bog Neba in sin elementarnega boga Étra (Aether) ter oče bogov Vulkána in Merkúra. Rimljani so ga imeli za očeta boga Satúrna, ko je na zemlji 230

vladal v predolímpijskem času »zlate dobe« in je bil vladajoči bog Krónos. Celusa so imeli tudi za očeta boginje lepote, Venere.

CINCINAT (Lucij Kvin(k)cij Cincinat) je bil junak mlade rimske republike, ko je leta 458 pr.n.št. rešil domovino pred usodnim vojaškim porazom. Pleme Akvéjcev je zajelo rimske bojne enote in takrat je senat za šest mesecev izvolil Cincinata za diktatorja. Ko so ga prišli odposlanci iskat, je delal na polju, si nato nadel togo in pohitel v Rim. Takoj je vpoklical vse za boj sposobne može in z odlično vodenim vojaškim posegom so Rimljani premagali Akvéjce. Cincinat se je nato po petnajstih dneh odpovedal diktatorstvu in se vrnil domov.

CYMBELIN (Cymbelinus) je bil britanski kralj, ki je petintrideset let vladal pod Rimljani (leta 10 – 40 ali v času cesarjev Avgústa in Tiberija), nato pa prestol predal sinu Guidáriju (Guidarius), ki pa Rimljanom ni hotel izkazovati pokorščine. Osnovo ima v zgodovinski osebi Cunobelina, po katerem je dobilo ime mesto Camalodunum (Colchester) v Essexu.

D DÁFNIS (Dáphnis) je bil legendarni sicílski pastir, ki je bil začetnik pastirske pesmi (bukólika). Je poosebljenje glasbenika-pastirja in človek, ki v takem (tudi idiličnem pastirskem svetu) svetu ne more uiti mukam nesrečne ljubezni in smrti. Njegov oče naj bi bil bog Hêrmes, mati pa nímfa, ki ga je pustila pod lovorovim grmom (daphne). Bil je umrljiv, vendar se je vanj zaljubila nímfa, ki ji je obljubil večno zvestobo. Neka princesa pa ga je opila in zapeljala. Nímfa ga je zato oslepila in preostanek življenja je prebil pri sestavljanju otožnih pesmi o svoji nesrečni usodi. Po drugi zgodbi pa Dáfnis umre od ljubezni.

DÉCIMA (decima), tudi DÉKUMA (starejše Decuma, gr. Lákhezis) je bila ena od treh Park, ki je nadzirala deseti (zadnji) mesec nosečnosti.

DEÍFOBA (Deiphóbe) je bilo drugo ime kúmske Sibíle (v Vergílijevi Enêidi).

DIDÓNA (Dido; gr. Didó, fénič. Elissa) je bila hči kralja iz Tíra, ki ga je pesnik Vergílij imenoval Bélos. V Tíru naj bi se imenovala Elísa ter šele v Kartágini Didóna. Poročena je bila s stricem Sihéjem (Sykhaîos, fen. Sicharbal), ki ga je zaradi bogastva umoril njen brat Pigmálion in postal tírski kralj. Didóna je pobegnila v Líbijo (Libýe v severni Afriji) in v 8. stoletju pr.n.št. ustanovila »novo mesto« Kartágino (fen. Kart Hadašt in od tod ime mesta Kartágina). Tamkajšnji kralj Járbant ji je podelil toliko zemlje kot ga lahko prekrije volovska koža. Razrezala jo je v trakove in raztegnila. Da bi se izognila poroki z Járbantom, je postavila grmado, domnevno za daritev in se vrgla v plamene.

DIESPITER je bila arhaična latinska oblika imena za boga Júpitra (v imenovalniku), ki ga je ponavadi nadomestil 5. sklon (vokativ), Iuppiter.

DÍRE ali FÚRIJE so bile rimska različica grških boginj kaznovanja Erínij ali Evmeníd.

DIS PATER (lat. »oče bogastva«) je bilo drugo ime za rimskega boga podzemlja Plútona.

DRÁNCES je bil itálski poglavar, ki se je norčeval (»naj se sam spopade z Enêjem, če si upa«; glej Enêida, 9. do 12. spev) iz kralja Turna (Turnus), kateri je vodil staro sabínsko pleme Rutúlcev.

231

DUELONA (Duellona) je drugo in starejše ime rimske boginje vojne Belóne.

E EGÊRIJA (Egeria) je bila itálska vodna nímfa, ki so ji darovale nosečnice za lahek porod. Častili so jo z boginjo Diáno pri Aríciju v Láciju ter s Kaménami (boginje izvirov in gozdov) v gaju pred Kápenskimi vrati, od koder so vestálke, iz vrelca, vsak dan zajemale vodo. Bila je žena in svetovalka drugega rimskega kralja Núme Pompílija (715 – 673 pr.n.št.), ki ga je ponoči pričakala pri Kápenskih vratih in vabila na skrivne zmenke v jamo blizu izvira ter ga poučevala o vladanju in veri. Po njegovi smrti je odšla v Arícijo (25 km južno od Rima) blizu Diáninega svetišča, kjer je potočila toliko solza, da se je sptemenila v studenec.

EKÓRNA (Aecorna, Aecurna, Aequorna) je bila lokalno božanstvo v rimski Emóni, ki je izpričano na napisih in je bila poleg Júpitra najbolj čaščeno božanstvo v rimski Emóni in širšem območju. Mogoče prihaja od besede aequor, ki pomeni božanstvo v »vodnatem« Ljubljanskem barjanskem okolju.

Tudi krajevni bog Laburus, katerega kult je izpričan v Emóni, je verjetno povezan s plovbo po reki in morebiti celo z imenom Ljubljane.

ELÍSA (Elissa) je bilo ime, pod katerim je bila znana kartažánska kraljica Didóna v Tíru, kjer je kraljeval njen oče Bélos. ÉNIO (Enyó) je bila rimska boginja vojne, ki so jo istovetili z Belóno in so ji bili všeč pokoli in kri. Sredi bojnih polj je rada poslušala bojne krike in stoke ranjencev ter smrtno hropenje umirajočih.

EVROS (Eurus; gr, Eûros) je bil v rimski književnosti bog vzhodnega ali jugovzhodnega vetra.

F FAMA (Fama; gr. Féme ali Óssa) je bila v rimski mitologiji hči boginje zemlje Tére (Zemlje) in je bila poosebljena prenašalka slabih in lažnih vesti. Po pesniku Vergíliju je bila pernata pošast z velikimi krili in hitrimi nogami in kolikor je imela perja, je imela oči, ušes in jezikov. Rimljani so to krilato in pošastno božanstvo častili s strahospoštovanjem.

Imela je več ust in številne oči, s katerimi je lahko odkrivala najintimnejše skrivnosti smrtnikov in jih razglašala po vsem svetu. Nobeden se ni mogel meriti z njo v hitrosti in poveličevanju vesti do take mere, kolikor je le bilo mogoče vesti »napihniti« (lažnih vesti).

Ljudje so se je bali in nagnala jim je »strah v kosti«, ker je širila izmišljotine in laži. Pesnik Horácij pa je dejal, da stanuje v gradu brez oken in vrat, ki je bil odprt na vse strani, da so lahko nemoteno vstopali njeni pomočniki (Zmota – Erratum, Čenča – Nugae), kateri so si izmišljali vesti in bili razširjevalci usodnih zablod, nerazložljivih radosti, lahkovernosti, groze in strahu. Vse to tudi do danes ni izginilo in beseda »fama« nam ni nič tuja.

10.) FATUM (volja bogov, »Usoda«; glej: Alegorična božanstva, str. 355).

FAVÓNIJ (Favonius) je bil bog zahodnega vetra, ki so ga povezovali s pomladjo.

Povezovali so ga z grškim zahodnim vetrom Zéfirom.

FÉDRA (Phaedra) je bila izenačena z grško Fájdro (Tezêjeva žena, ki jo je njegov sin Hipólit zavrnil; glej: Tezêj; str. 54/55 ali Hipólit; str. 45/46, I. del).

232

11.) FELÍCIJA (Felícitas, »Sreča«; glej: Alegorična božanstva, str. 355).

FERÓNIJA (Feronia) je bila v začetku staroitálska boginja gozdov. O kultu in njeni vlogi v etimologiji (prvotni pomen imena) pa ne vemo ničesar. Vendar se ve, da so jo šteli za boginjo polj in gozdov, ker jim je dajala plodnost. Spoštovali in častili so jo predvsem sužnji – osvobojenci in v njenih svetiščih so osvobojenci dobili kapo (pilleus), ki so jo smeli nositi le svobodni Rimljani. Njeni templji so bili v gajih v Terracinu pod goro Sorákte, ob Kápenskih vratih v Rimu in na Mársovem polju.

12.) FÍDES (Fidere, »zaupanje, poštenje«; glej: Alegorična božanstva, str. 355).

FONTAN (Fons, Fontanus) je bil bog izvirov in sin boga Jánusa ter nímfe Jutúrne. Bil je eden najstarejših rimskih bogov in na njegov dan, 13. oktober, so vodnjake okrasili z venci, v izvire pa metali cvetje. Njegovo svetišče je bilo na griču Janíkulu na desnem bregu reke Tíbere (danes Gianicolu).

FORS (Fors) je bila boginja srečnega naključja in so jo enačili z itálsko boginjo Fortúno.

FORTÚNA ali Fors Fortuna je bila itálska boginja, ki je bila morda v začetku prinašalka »plodnosti« (ferre pomeni nositi, prinesti), ki so jo enačili z grško boginjo Tíhe. Svetišče je imela na Govejem trgu (Forum Boarium) v Rimu. Njen kult je v Rim vpeljal kralj Sêrvij Túlij in kot eno najstarejših božanstev ni imela določenega svečenika ali žrtvovalca (flamen). Častili so jo v Ánciju in Prenéstu (Praenéste, danes Palestrina), kjer je imela tudi svoje preročišče. Praznik, ki so ga častili 24. junija, je bil v Rimu zelo priljubljen in k njenemu templju ob Tíberi (2 km iz mesta), so se zgrinjale velike množice in tudi sužnji.

FURÍNA (Fur(r)ina) je bila stara itálska boginja (vodá). O njeni naravi in funkciji lahko le ugibamo (kot že Ciceron). Svoj gaj je imela na griču Janikula (lat. Ianiculum;ime povezano z bogom vrat in hišnega praga Janom – lat. Ianus) ob zahodnem obrežju Tibere, nasproti Rima (ni bil eden od sedmih gričev), svojega svečenika (flamen) in svoj praznik furinalije (25. julij). V njenem gaju je leta 121 pr.n.št. suženj po ukazu ubil tribuna Gaja Grakha.

G GÉMINI (dobesedno »dvojčka«) je bilo latinsko ime za Dioskúra, Kástora (lat. Castor) in Póluksa (lat. Pollux).

GENIJ (genius) pomeni dobesedno »roditelj«, tudi »spočetnik« in je bil po rimskem verovanju človekov duh varuh, ki mu je omogočal spočeti otroke. Njegovo območje je bila zakonska postelja (lectus genialis). Vsaka hiša je častila svojega hišnega genija na rojstni dan družinskega poglavarja (pater familias). Genij je s človekom delil vse radosti in žalosti ter je umrl istočasno s človekom. Posvečen mu je bil dan rojstva človeka, kateremu je bil zaščitnik in ob tej priliki so mu poklanjali cvetje in toliko pesti meda, kolikor je imel človek let. Njegov simbol je bila hišna kača in mnogi so ga istovetili z larom. Poznamo tudi dvojne genije, enega dobrega in drugega zlobnega. Vladalo je prepričanje, da imajo tudi kraji in celo mestni sveti svojega genija in tako sta znana predvsem »genius populi Romani« (»genij rimskega ljudstva«) in »genius urbis Romae« (»genij mesta Rima«) in končno privede v cesarskih časih do naslova »genius caesar«(»cesarjevega genija«). Vsekakor pa beseda genij nima istega pomena kakor danes, ko označuje človeka izjemnih umskih sposobnosti ali prevladujoči duh nekega naroda, dobe ali jezika in še kaj. Bil je dvojnik grškega daímona (»božanski duh«).

233

GRÁCIJE (Gratiae) so bile manj pomembne rimske boginje (grške hárite). Veljale so za Zévsove (jupitrove) hčere in so bilé tri po številu: pesnik Héziod jih je imenoval Evfrózina, Aglája (tudi Hefájstova žena) in Talíja (zavetnica komedije). Poosebljale so milino, čar in lepoto ter lepšale življenje. Najprej so jih upodabljali oblečene, kasneje pa vselej gole.

H HÉKUBA (Hecuba) je bila latinska oblika imena Priámove žene Hékabe.

HERÓFILA (Herophíle) je bila najstarejša Sibíla (prerokovalka), ki je pred trójansko vojno prerokovala trójanski kraljici Hékabi. Bile so tako grške, kakor rimske prerokovalke.

HERSILIJA (Hersilia) je bila uspešna posredovalka v vojni med Sábinci in Rimljani in se je omožila z Rómulom ter mu rodila hčer Primo in sina Aolija (Avilija). Umrla je, ko je vanjo udarila Júpitrova strela in na nebu je postala boginja Hora ali Horta ter je postala zavetnica poguma, ki jo je častila rimska mladina.

HIGIJA (Hygia) je bila hči boga zdravilstva, Eskulápa. Upodabljali so jo kot mlado ženo s kačo v roki, ki pije iz skodelice; simbol, ki je še danes simbol zdravstva (zdravilstva).

HONOR (Honor) je bila utelešena rimska boginja časti. Rimljani so čast tako močno cenili, da so jo utelesili v božanstvo. Najprej je bil njen kult izenačen z »vojaško ali borbeno hrabrostjo« (bojevitostjo), nato pa so jo poenotili z boginjo Virtus (»bojevniška hrabrost«) in obe sta imeli svetišči pri Kápenskih vratih; od 3. stoletja pr.n.št. pa sta imeli obe en tempelj, imenovan Templum Honoris et Virtutis. Postavil ga je po zmagi nad Kímbri (Cimbri) leta 101 pr.n.št. konzul Gaj Marij (Caius Marius, 156 – 86 pr.n.št.), vendar kraj postavitve templja ni znan.

HORÁCIJI (Horátii) so bili trije slavni bratje iz Rima, ki so se borili za prevlado Rima nad Álbo Lóngo. Dva sta v boju padla, tretji pa je ubil sestro, ki je objokovala smrt nasprotnega zaročenca (enega od Kuriácijev) in se je moral v posebnem obredu očistiti.

Drugi Horácij (Horatius Cocles) je še z dvema sobojevnikoma branil most na Tíberi pred Etruščáni in jim preprečil vdor v Rim. Rešil se je s skokom v Tíbero in čeprav ranjen pripraval k svojim sobojevikom.

Tretji Horácij je rešil Rim pred Etruščáni tako, da je zavpil iz gozda, da so Etruščani izgubili bojevnika več, kakor Rimljani in sovražni Etruščáni so planili v beg, s čemer je dosegel zmago za Rim.

I ÍLIJA je bilo drugo ime vestalke v Álbi Lóngi, Réje Sílvije, ki je z bogom Mársom postala mati dvojčkov Rómula in Rema.

5.) INDIVIDIA (»Zavist«; glej: Alegorična božanstva,str. 354). ÍNFERI (lat. di inferi, »spodnji bogovi«) v rimskem verovanju so bili to bogovi podzemlja.

J JAN (Ianus) je bil bog vrat in hišnega praga in s tem bog začetkov. V začetku je bil eden glavnih rimskih bogov ali »bog bogov«, ki so ga sálijci (kolegij dvanajsterice Mársovih 234

svečenikov iz vrst patricijev) omenjali v molitvah pred Júpitrom. Po njem je dobil ime prvi mesec koledarja, njegov svečenik se je imenoval rex sacrorum, upodabljali pa so ga kot doprsno hermo v obliki glave z dvema obrazoma, ki gledata vsak na drugo stran (nasproti). V Rimu je imel majhno bronasto svetišče na Forumu (Ianus Geminus, »dvojni Janus«) z vrati na vzhodni in zahodni strani, ki so bila zaprta le v času miru. Ob vojni pa so slovesno odprli vrata templja in tako pokazali, da je bog odšel v boj. Po izročilu je bil Jan prvi kralj v Lácíju (Latium) in zavetnik mesta. Njegov sin Tiberín (Tiberinus) pa je utonil v reki Tíberi (reka je dobila ime po njem).

Pesnik Ovídij je trdil, da ima Janus dvojni obraz zato, ker ima moč nad Zemljo in Nebom.

Verjetno ni kozmogoničen bog, ampak simbolizira varstvo mesta, iz katerega trguje po Tíberi navzgor in navzdol ter pomeni raznolikost sveta in mesta, ki se poljubno odpira in zapira.

JUL (Iulus), tudi ASKÁNIJ (Ascanius, gr. Askánios) je bil po rimski legendi sin Enêja in (po Vergíliju) trójanske princese Kreúze, medtem ko rimski zgodovinar Lívij ((Titus Livius; 59 pr.n.št. – 17 n. št.) trdi, da je bila njegova mati itálska princesa Lavínija in odtod bi naj izhajala rodbina Júlijcev.

JÚLIJ CÉZAR (Gaius Iulius Caesar; 12. julija leta 100 – umorjen 15. marca leta 44 pr.n.št.) je bil rimski vojskovodja, državnik in diktator. Najbolj znani so njegovi Zapiski ali Komentarji (Comentarii), zapisi O galski vojni (»De bello Gallico«) in O državljanski vojni s Pompêjem (»De bello civili«; glej: Cézar: str. 343/344, II. del).

16.) JUSTICIJA (Iustitia, »Pravičnost«; glej: Alegorična božanstva, str. 355).

JUTÚRNA (Iuturna) je bila stara itálska boginja in nímfa izvirov ter mati Fontana, boga izvirske vode (fontana). Ljubil jo je Júpiter, ki jo je obdaril z nesmrtnostjo in ji dal oblast nad studenci in rekami. Jutúrna je hotela bratu Turnu povrniti izgubljeni meč, ki ga je skoval Vulkán, vendar jo je Júpiter prek Fúrije prisilil, da je prepustila brata njegovi usodi, sama pa se je žalostna vrnila k svojemu studencu na Rimskem forumu. Ob njem naj bi brata Kástor in Póluks napojila svoja konja po bitki pri jezeru Réguli (bitka med Rimljani in Latíni leta 496 pr.n.št.). Svetišče na Mársovem polju ji je posvetil Kvint Lutacij Katul (Quintus Lutatius Catulus), ki se je leta 241 pr.n.št. s tem zahvalil boginji za pomembno pomorsko zmago v 2. punski vojni blizu Sicilíje.

14.) JUVENTAS (Iuventas, »Mladost«; glej: Alegorična božanstva, str. 355).

K KAJKÚL (Caeculus) je bil Vulkánov sin in ustanovitelj mesta Prenéste vzhodno od Rima (Praenéste v Láciju, danes Palestrina). Pastirja Dipídija sta našla novorojenčka, ki ga je v naročju njune sestre spočela iskra iz ognjišča. Dobil je ime Kajkúl in na slovesnosti pred ustanovitvijo mesta Prenéste, jih je bog Vulkán obdal s krogom plamenov, ki je ugasnil takoj, ko mu je ukazal Kajkúl. Po tem so začeli Kajkúla po božje častiti in mnogo kmetov se je preselilo v Prenésto, da bi živeli pod njegovo zaščito.

KÁKUS (Cacus) je bila ogenj bruhajoča pošast, Vulkánov sin, ki je živel v votlini na enem od rimskih gričev (Aventin) in ustrahoval deželo. Kákus je Hêrkulu ukradel nekaj živine, ki jo je le-ta vzel pošasti Geríonu in jo gnal domov v Grčijo. Ukradeno živino je Kákus odgnal v svojo votlino z repi naprej tako, da ne bi bilo mogoče odkriti sledov. Ko je preostala živina šla mimo jame, so v votlini pričele krave mukati in tako je bilo skrivališče izdano.

235

Hêrkul je Kákusa nato ubil. Zgodba verjetno izvira iz Etrúrije (glej: grški Kákos; str 174, II. del).

KAMÉNE (Camenae) so bile itálske boginje v začetku povezane z izviri in gozdovi, kasneje pa so jih istovetili z grškimi Múzami. Zunaj Kápenskih vrat (Porta Capena) so imele svoj gaj in studenec, kamor so hodile vestalke zajemat vodo za vsakdanje verske obrede.

KAMÍLA (Camilla) je bila bojevnica iz plemena Vólskov (Volsci) in Turnova (itálski junak in brat nímfe Jutúrne) zaveznica. Ko je bila še otrok, so njenega očeta Metába, kralja Vólskov, izgnali zaradi krutosti. S hčerjo je prišel do poplavne reke Amazen, jo privezal na kopje ter priporočil v varstvo boginji Diáni (camilla, »mlada žrtvena strežnica«). Nato jo je vrgel čez reko, nakar je reko tudi sam preplaval. Bila je hitrejša od vetra in se bojevala z razgaljeno dojko, da je lažje streljala z lokom. Po izročilu jo je ubil Etrúščan Áruns.

KANENS (Canens) je bila rimska boginja petja in žena kralja Píkusa (»detel«), v katerega se je zaljubila čarovnica Kírka (»jastreb«), vendar jo je zavrnil. Moža ji je zato Kírka spremenila v merjasca, nato pa v detla. Kanens je od bolečine znorela in ga šla iskat. Šestega dne se je od izčrpanosti zgrudila na bregu reke Tíbere, še zadnjič odpela svojo pesem in se koprneč razblinila.

KARDEJA je bilo eno od božanstev, ki so jih Rimljani povezovali z vrati. Limentin je varoval prag, Forkul vratno krilo in Kardeja vratne tečaje.

KARMÉNTA (Carmenta ali Carmentis) je bila preroška boginja in mati prvega rimskega naseljenca Evándra ter ljubljenka boginje Diáne. V začetku je bila vodna boginja (nímfa izvirov in hči reke Ládona), sigurno pa zaščitnica porodnic in otročnic (ženske po porodu), pa so jo zato častile matrone (poročene žene ali gospe). Neko izročilo pravi, da je imela preroški dar in je oraklje izrekala v stihih (carmen). Njeno slavje, imenovano karméntalije (Carmentalia), so praznovali 11. in 15. januarja. V Rimu je dobila ime Nikostráta in je bila Merkúrjeva žena in mati Evándra, ki je z njim odšla iz Arkádije in se zatekla k lacíjskem kralju Fávnu. Senat je slavje vpeljal v 3. stoletju pr.n.št., da bi s tem zaznamoval uspešen protest žená, ki niso hotele imeti otrok, dokler jim senat ne vrne pravice do vožnje v pokritih vozovih (to pravico jim je dal vojskovodja Mark Furij Kamil leta 396 pr.n.št. za bogata darila rimskih matron ob zmagi nad mestom Vêji v Etrúriji). Rimska vrata ob vznožju Kapitóla so se imenovala Karméntina (Porta Carmentalis).

KARNA (Carna) je bila nímfa z obrežja Tíbere, ki je dala zaobljubo čistosti, nam opisuje pesnik Ovídij. Prenašati je morala nasilje boga Janusa, ki ji je v zameno ponudil varstvo nad tečaji vrat. Nekateri so ji pripisovali skrb za telesno zdravje smrtnikov in varovala je novorojenčke. Štejejo jo med podzemeljska božanstva in so ji darovali bob, simbolično rastlino podzemlja.

KLÉLIJA (Cloelia) je bila po rimski legendi ena od talk, ki so jih Rimljani dali etruščánskemu kralju Porsénu (Lars Porsen(n)a). Leta 510 pr.n.št. se je bojeval z mlado rimsko republiko. Pobegnila je in z ostalimi rimskimi dekleti preplavala Tíbero in se zatekla v Rim, vendar so njo in ostale pobegle Rimljanke morali, v skladu s takratnim pravom, kralju Porséni vrniti. Ta je tako občudoval njen pogum, da je njo in njene spremljevalke osvobodil in ji dopustil, da si med rimskimi ujetniki izbere spremljevalca (zaščitnika ali telesnega stražarja). Namesto bojevnika, pa je Klélija izbrala za spremljevalce mlade dečke, da bi jim tako prihranila muke v ujetništvu. Tako sta se sprti 236

strani (Rimljani in Etruščáni) spravili, Kléliji pa so Rimljani ob Sveti cesti (Via Sacra) postavili spomenik, ki jo prikazuje na konju.

17.) KONKÓRDIJA (Concordia, »Sloga«; glej : Alegorična božanstva, str. 356).

KONZ (Consus, »skladiščnik«) je bil rimski bog žitnih kašč, katerega praznovanja konzuálije (Konsualia) so se odvijala v avgustu in decembru, kar kaže, da je bil povezan z žetvijo in jesensko setvijo. Imeli so ga za podzemno božanstvo in je imel svoj podzemni skedenj in oltar v Velikem cirkusu ali hipodromu (Circus Maximus), ki je bil ob praznovanjih odkrit. Ker so ga Rimljani povezovali s konji, so ga istovetili z grškim bogom Pozêjdonom. Ljudi je varoval pred mrazom, slabim vremenom in škodljivci, še posebej pa je skrbel za seme, ki je bilo zasejano v mrzlem letnem času. Ob konzuálijah so se odvijale dirke z vozovi, ostali konji in mule pa so imeli počitnice in so jih ovenčali s cvetjem.

KORIOLÁN (Gnaeus Marcius Coriolanus) je bil rimski junak, patricij in poveljnik, pa tudi rimski izdajalec iz prvih dni republike, ki si je priimek pridobil z zavzetjem vólskovskega mesta Korióli leta 493 pr.n.št. Ljudje so ga preganjali zaradi njegove ošabnosti v času pomanjkanja hrane (žita, ki ga je zaradi lakote v Rim poslal sicíljanski kralj Gelon, ni hotel dajati revežem brezplačno) z obtožbo, da hoče postati tiran in so ga sicer obsodili na smrt, vendar je bil zaradi prejšnjih zaslug samo izgnan. Umaknil se je k sovražnim Vólskom in jih, pod poveljstvom sovražnega vojskovodje Tula Amfídija, popeljal na pohod proti Rimu. Poslanstvo svečenikov ga je sicer prosilo za milost in rešitev mesta, vendar jih je odbil ter ostal v svoji jezi neomajen in tudi vrniti se ni hotel v rojstno mesto. Takrat je posegel vmes zaščitnik mesta Rima, Júpiter in h Koriolánovi materi poslal Rimljanko, da ga prepriča, naj stopi pred sina in ga prosi, da prizanese Rimu. Mati Vetúrija in žena Volúmnija sta ga nato tako s prošnjami ganili (prepričali), da mesta ni napadel ter oblegal in se je s sovražno vojsko umaknil. Vrnil se je v vólskovsko mesto Áncij in izdajalec Rima je tako postal tudi izdajalec Vólskov, ki so ga nato na povelje Tula Amfídija, ubili.

KUPÍDO (Cupido, »poželenje« ) in ÁMOR (Amor, gr. Êros, »ljubezen«) sta bila bogova ljubezni ter sinova Vénere in Vulkána. Istovetili so ju z grškim Êrosom.

KVIRÍN (Quirinus) je bil najprej krajevno božanstvo (mogoče bog vojne) Sabíncev, ki so že pred ustanovitvijo Rima živeli na griču Kvirinálu. Po združitvi z Rimom so Kvirína vključili skupaj z Júpitrom in Mársom med mestne bogove. Praznik, kvirinálije, so slavili 17. februarja. Na tem mestu so že od nekdaj živela različna plemena Etruščánov, Sabíncev in Latínov. Enačili so ga s pobožanjenim Rómulom, ki je skrivnostno izginil v viharju in so mu nadeli ime boga Kvirína. Cesar Avgust pa si je tudi sam nadel ime Quirínus. Od tod izhaja tudi beseda Quirínes, kar pomeni »meščani«. Nedvomno je imel v davnih časih miroljubno vlogo zavetnika poljedelcev. Njegov svečenik je bil flamen Quirinális.

L 18.) LAKOTA (Fames; glej: Alegorična božanstva, str. 356).

LÁRA je bila rimska boginja tišine, ki so jo imenovali tudi Muta ali Tacita. Bila je nímfa studenca Almóna, ki se izliva v Tíbero in se ni hotela ukloniti Júpitrovim ukazom. Júpiter je ukazal rečnim bogovom, da bi mu pomagali ugrabiti Jutúrno, v katero je bil zaljubljen.

Lára je pa vse izblebetala Junóni in Jutúrni, besni bog pa ji je iztrgal jezik in ukazal Merkúrju, da jo odpelje v podzemlje. Na poti jo je Merkúr zapeljal in jo naredil za mater 237

larov (hišni bogovi; glej: Lari). Rimljani so jo šteli za boginjo klevete in božanstvo večne tišine, smrti.

LATONA (Lato ali Latona) je bilo latinsko ime za Apólonovo in Artémidino mater Léto (glej: Léto, I. del).

LAVZ (Lausus) je bil Mezéncijev (krut in brezbožni tiran v Etrúriji) sin, ki ga je med poskusom rešitve svojega očeta, ubil Enêj.

Lanz pa je bilo ime tudi enemu od sinov Númitorja (ki ga je izgnal brat Amúlij), zakonitega kralja Álbe Lónge. Ubil ga je stric Amúlij, ki je prevzel oblast v Álba Lóngi.

LAVERNA (Laverna) je bila rimska boginja trgovine, zaslužka in prevar. V začetku je bila verjetno boginja podzemlja in je bila sorodna lárom in lemúrom. Kasneje se je združila z Merkúrjem, kot božanstvo pa so jo posebej spoštovali ljudje, ki so skrivali svoje nakane in to so bili predvsem trgovci, prevaranti in lopovi, če so poskušali kogarkoli prevariti, oropati ali okrasti. V Rimu ni imela svojega svetišča, ampak le žrtvenik blizu mestnih vrat na Aventínu, ki se še danes imenujejo Porta Lavernale.

LAVÍNIJA (Lavinia) je bila hči kralja Latína in njegove žene Amáte in druga žena Enêja.

Najprej je bila zaročena z rutúlskim kraljem Turnom, Latínovim zaveznikom. Ko pa je prišel v Italijo Enêj in se naselil v Láciju, je kralj razveljavil, proti volji svoje žene, zaroko in Lavínijo poročil z Enêjem. Z njim je imela sina Askánija, ki ga imenujejo tudi Jul, vendar rimski pisci dokazujejo (med njimi tudi Vergílij), da je bil Askánij sin Enêjeve prve trójanske žene Kreúze. Po njej se je imenovalo mesto Lavínija, ki ga je v novi domovini ustanovil Enêj. Ruševine tega mesta se še danes nahajajo na Lidu di Lavinio v Láciju.

19.) LIBERTAS (libertas, »Svoboda«; glej: Alegorična božanstva, str. 356).

LIBITÍNA je bila itálska boginja pogrebov. V njenem svetišču v Rimu so hranili sezname mrtvih. Enačili so jo z itálsko boginjo zemlje in smrti Prozêrpino (Prosêrpina). Zaradi napačne razlage prvobitnega pomena besede (etimologija) so jo povezali z Libido (»Poželenje«) in je postala Vénerina pomočnica.

LIKÁJON (Lycaon) je bil kralj Arkádije. V rimski različici je Júpiter ob neki priliki obiskal zemljo, da bi se prepričal, če držijo govorice, da so ljudje brezbožni. Ko je prišel v Likáonovo palačo in se predstavil kot bog, so mu ljudje takoj pripravili daritve. Likáon pa je želel preizkusiti njegovo božanskost ter vsevednost in dal ubiti svojega služabnika, ki so ga v juhi postregli Júpitru. Bog je s strelo zažgal palačo, Likáona pa spremenil v volka.

LUA je bila prvotna itálska boginja, ki so ji darovali vojni plen in orožje, ki so ga v bitkah uplenili pobitim sovražnikom. Včasih so jo zato umeščali med podzemeljska božanstva pod imenom Lua Satúrni.

LUCIFER (Lucifer; gr. Eosfóros ali Fosfóros) je bil sin boginje jutranje zarje (jutranjega rumenila) Avrore (grške Éos) in Titána Astréja. Bil je poosebljenje zvezde Danice in je vsaki dan prinašal ljudem in vsej naravi svetlobo, drugače pa v rimski in grški mitologiji ni imel večje vloge. V krščanski mitologiji je bil eden od vrhovnih angelov, ki je postal »gospodar pekla«, kamor ga je zaradi upora vrgel Bog. LUCÍNA (Lucina) je bila rimska boginja poroda in zaščitnica staršev ter drugo ime za rimsko boginjo Junóno. Primerjajo jo z grško boginjo poroda Ilitíjo (Ejlejtíja).

238

LUKRÉCIJA (Lucretia) je bila žena Lúcija Tarkvínija Kolatina (Lucius Tarquinius Collatinus, konec 6. stoletja pr.n.št.), ki je bil eden prvih konzulov v rimski republiki in vnuk kralja Tarkvínija Priska. Lukrécija je bila sestra drugega rimskega konzula Lucija Junija Bruta (Lucius Iunius Brutus), katero je leta 510 pr.n.št. posilil Sekst Tarkvínij, sin kralja Tarkvínija Ošabnega (Tarquinius Superb). Lukrécija je zbrala sorodnike in jim povedala, kaj se ji je primerilo ter nato naredila samomor. Brut in Kolatin (prva rimska konzula) sta ljudstvu pokazala njeno telo in jih pozvala na orožje, da maščujejo zločin.

Tarkvínij Superb in njegov sin sta bila izgnana in Rim je postal republika. Rimljani pa niso hoteli, da javno službo opravlja član osovražene družine Tarkvínijev in so Kolatina nagovorili, da se umakne na svoje posestvo in namesto njega so za konzula izvolili Publija Valerija Poplikola.

LUNA (Luna; gr. Seléna, »mesec«) je bila rimska boginja Meseca, katere kult je v Rim uvedel Rómul s svojim sovladarjem Titom Tátijem (kralj Sabíncev). V Rimu so jo izenačili z grško boginjo Seléno. Najrazkošnejše lunino svetišče je bilo na Aventínu. V tem svetišču na Pálatinu so vsak večer v njeno čast zakurili ogenj.

LUPÉRK (Lupércus) je bil itálski bog in prijatelj pastirjev, ki je varoval črede pred volkovi in so ga Rimljani istovetili s Favnom, po osvojitvi Grčije pa s Pánom. V njegovo čast so opravljali praznik luperkálije, ki bi naj preprečil ženskam neplodnost.

M MÁJA (Maîa) je bila malo znana itálska boginja, ki so jo povezovali z Vulkánom. Vsakega 1. maja ji je žrtvoval flamen volcanalis, kar je bilo povezano z rastjo živih bitij. Iz tega obreda je izšlo tudi ime za mesec maj. Povezovali so jo tudi z Merkurjem.

MAJUS (Maius) je bil staroitalski bog in zaščitnik rastja rastlin. Tako je bilo ime tretjemu mesecu (kasneje petemu) v letu po starem rimskem koledarju.

MÁMERS je v óskijskem narečju bilo ime za rimskega boga Mársa.

3.)MANÍJA (manía; glej: Alegorična božanstva, str. 356).

MARK MÁNLIJ KAPITOLÍN (Marcus Manlius Capitolinus) je bil poveljnik, ki je branil Kapitól pred napadom Gálcev leta 390 pr.n.št., ki so Rim oplenili. Zbudilo ga je gaganje gosi (psi so ga pustili na cedilu), medtem ko je spal v svoji hiši na Kapitólu in tako je pravočasno zbudil zaspale stražarje in vojake ter odbil napad Gálcev, ki so hoteli rimsko obrambo presenetiti. Od takrat naprej je hranjenje »svetih gosi« na Kapitólu bila odgovornost cenzorjev in hrano je plačevala država. Ob raznih svečanostih so gosi nosili na nosilnicah s škrlatnimi in zlatimi blazinami, pse pa so kaznovali za njihovo nebudnost in žrtvovali na bezgovih grmadah. Mánlij, čeprav patricij, je po odhodu Gálcev podpiral reveže, ki so trpeli pod strogimi dolžniškimi zakoni. Končno so ga obsodili, da hoče postati tiran in pahnili v smrt s Tarpejske pečine (kot zločinca). Naziv Kapitolín je dobil zaradi prejšnjih junaštev (pa tudi živel je na Kapitólu), po njegovi »sramoti« (usmrtitvi) pa ni noben član družine več dobil osebnega imena Mark.

MARIKA (Marica) je bila po pesniku Vergíliju staroitálska nímfa, ki je bila žena Favna in mati Latína, kralja v Lacíju. V svetem gaju ob reki Lirisu, so jo častili prebivalci mesta Minturn na meji s Kampánijo.

239

MATÚTA je bila rimska boginja zore ter s tem povezana z mladim rastjem. Polagoma so jo častili kot zaščitnico poroda in jo žrtvovali na matrálijah (11. junija). Poistovetili so jo z grško boginjo Íno, ki so ji rekli tudi Levkótea.

MENS (Mens) je bila rimska boginja razuma, ki se je enačila z grško Métido. Svoje svetišče je imela v Rimu na Kápitolu.

Od tod najverjetneje tudi izrek: »Mens sana in corpore sano!« ali »Zdrav duh (razum) v zdravem telesu!« MONÉTA je bilo drugo ime za rimsko boginjo Junóno.

MÓRTA (Morta; gr. Átropos) je bila ena od treh sester Párk, ki so jih Rimljani enačili z grškimi Mójrami. Bila je zadolžena za mrtvorojenčke. Párke so bile tudi abstraktne sile usode.

MORS (Mors; gr. Thánatos) je bila rimska boginja smrti in smrt sama.

MUCIJ SCAEVOLA (Caius Mucius Cordus Scaevola) je bil Rimljan, ki je poskušal ubiti etruščánskega kralja Porzéno (Lars Porsén(n)a je bil vladar v Kluziju ob koncu 6. stoletja pr.n.št.), ki je oblegal Rim (pretihotapil se je v sovražni tabor, da bi ubil kralja, vendar je ubil enega od njegovih etrščánskih vojskovodij). Prijeli so ga in pripeljali pred Porzéno, kjer je položil desnico na žerjavico in tako pokazal nasprotnikom, da se Rimljan ničesar ne boji.

Porzéno je to pogumno dejanje očaralo in vrnil mu je prostost, Mucij pa ga je pred odhodom opozoril, da mu streže po življenju 300 Rimljanov. Prestrašeni kralj je zahteval premirje in ustavil obleganje Rima. Mucija so doma častili kot junaka in dobil je vzdevek Scaevola (»Levičar«).

MÚLCIBER (»talilec«) je bilo ime rimskega boga Vulkána, kar pomeni »talilec« kovin.

N NÍZUS (Nisus) in EVRÍAL (Euryalus) sta bila Enêjeva vdana prijatelja in tovariša, ki sta nastopala v tekmovanju na tekih, kjer se je odlikoval tudi Enêjev sin Askánij. Nízus se je udeležil pogrebnih iger v čast Anhízu, kjer mu je med tekom spodrsnilo in je padel, nato pa spotaknil enega najhitrejših tekmovalcev in tako Evríalu omogočil zmago. Kasneje sta prijatelja med vojno proti Rutúlcem v nasprotnem taboru presenetila sovražnike, ki so spali. Ubila sta poveljnika Rámnesa in še veliko nasprotnikov in ko sta se hotela vrniti v svoj tabor, so ju presenetili rutúlski konjeniki, vendar sta se uspela skriti v gozd. Evríala so kmalu ujeli, Nízus pa je sam napadel Rutúlce in nerazdružljiva prijatelja sta v srditem boju umrla tako, kakor sta skupaj tudi živela.

NONA (Nona; gr. Klothó) je bila ena od Park (prva), rimskih boginj usode, ki je predla nit človeškega življenja in bila zadolžena za prezgodnji porod.

O ÓRK (Orcus) je bil v rimski religiji sinonim za boga podzemlja Plútona ali pa za samo podzemlje. Prevajali so ga tudi kot Dis. Veljal je za mrko božanstvo, ki brezbrižno nabira duše umrlih in se ne meni za dela in veljavo posameznikov. Ni pa bil nikoli krivičen ali hudoben.

240

P 21.) PAKS (Pax, »Mir«; glej: Alegorična božanstva, str. 356).

PÁLES (Pales) je bil med Rimljani znan kot staroitálsko božanstvo čred in pastirjev (kasneje boginja), kakor pri Grkih Pán ter je imel, dokler je bil še moški, ženo Palatuo.

Njegov praznik, 21. aprila se je imenoval parílije (Parilia). Kmetje so tega dne očistili staje, jih dimili z žveplom in okrasili z zelenimi vejicami. Pastirji so zažgali slamo, gnali preko ognja živino in na koncu tudi sami skakali čez ogenj.

PALÍKA (Palicus) sta bila dvojčka in sicílska boga ter Júpitrova sinova, ki so ju najbolj častili v sicílskem mestu Palica, ki leži nedaleč od Sirakúz ob istoimenem vulkanskem jezeru, ki je znano po vročih žveplenih vrelcih. Njuna mati je bila nímfa Etna (zaščitnica vulkana in jezera), katere ljubimec je bil bog ognja Hefájst (glej: Hefájst, I. del).

PALINÚR (Palinurus) je bil Enêjev krmar, ki je padel čez krov ladje, ker ga je uročil bog Spanca (Hípnosa), nakar ga je naplavilo na obalo Italije, kjer so ga tam živeči naseljenci umorili. Enêj je njegov duh srečal v podzemlju, kjer Palinúr ni mogel preko reke Stíks, saj je njegovo truplo ostalo nepokopano. Kasneje so Palinúrju postavili spomenik in po njem imenovali rt na zahodni obali Italije.

22.) PIETÁS (pietás, »čut dolžnosti; pobožnost«; glej: Alegorična božanstva, str. 356).

PIKÚMNUS (Picumnus) in PILÚMNUS (Pilumnus) sta bila v rimski mitologiji brata, verjetno božanstvi poljedelstva, dobrotljiva bogova poroke in zaščitnika žena ob porodu.

Verjeli so, da je Pilúmnus iznašel tolkač (pilum) za drobljenje žita v možnarju, atributa pa sta mu bila tudi metla in sekira za krčenje.

PÍKUS (Picus, »detel«) je bil itálski bog poljedelstva in večkrat opisan kot Satúrnov sin ter prvi kralj Italije, ki ima moč prerokovanja in si lahko privzame podobo Mársovega svetega ptiča, detla. Bil je mož nímfe Kanens in je oraklje prenašal skozi kljune detla ali žolne, iz videza ptic pa so risali znamenja. Ker je znal napovedati dež, je slovel kot kmetijsko božanstvo, ki varuje polja pred sušo in živini zagotavlja pašo.

Pomagal naj bi tudi hraniti Rómula in Rema. Ena od zgodb pravi, da je Píkusa v detla spremenila jezna boginja Kírka (»jastreb«), ker je zavrnil njeno ljubezen, saj je bil zaljubljen v Pomóno (etruščanska nímfa sadja).

PIR (Pyrrhus; gr. Pýrrhos, »rdečelasi«) je bilo latinsko ime za Ahílovega sina Neoptólema, ki je dobil ta nadimek zaradi barve las, saj Pirhos pomeni »rdečelasi«.

PÓLUKS (Pollux) je bilo latinsko ime za Polidêvka, enega od bratov, Dioskúrov.

POMÓNA (Pomona) je bila rimska boginja sadežev (poma) in Vertúmnova (bog sadovnjakov, sadežev in menjave letnih časov) žena. Imela je svoje osebne svečenice in ji je bil posvečen gaj med Ostijo in Ardejo (južno od Rima). Pomóna in Vertúmen sta imela svetišče na Aventínu.

PORTÚN (Portunus) je bil rimski bog in zaščitnik vrat, kasneje pa tudi pristanišč in mornarjev. Upodabljali so ga s ključem v roki. Njegov praznik se je imenoval portunálije, 17. avgusta in imel je svojega svečenika, imenovanega flamen portunalis. Svoje svetišče je imel na Forumu Boariju (»živinski trg«) ob Pálatinskem mostu.

241

PORZEN (Porsenna) je bil etruščánski kralj.

PROZÊRPINA (Proserpina) je bila morda prvotna itálska boginja zemlje in podobna grški boginji Perséfoni (kraljica podzemlja), s katero sta se v rimski mitologiji enačili.

24.) PRUDENCIJA (Prudentia, »znanje, preudarnost, veda«; glej: Alegorična božanstva, str. 357).

PSÍHA (Psyche; gr. Psýkhe) je bila najlepša in najmlajša med tremi hčerami nekega kralja (tako je zapisano v pesnitvi »Metamorfoze« rimskega pisatelja Lúcija Apulêj-a; v 2. – 4. knjigi starka pripoveduje zgodbo o Ámorju in Psihi), ki so podložniki v kraljestvu hodili občudovat njeno lepoto tako, da so pozabili na izkazovanje božje časti boginji Véneri. V maščevanju je boginja poklicala k sebi sina Kupída (tudi Ámor) in mu naročila, da naj navdihne mladenko tako, da se bo zaljubila v najgršega človeka. Kupído je šel k mladenki, vendar ga je njena lepota prevzela in se je vanjo zaljubil ter pozabil na materin ukaz (v nadaljevanju je kakor Grimmova pravljica o Pepelki, op. p.).

In tako gre dalje: Sestri sta se omožili, Psiha pa ni izbrala nobenega snubca. Zaskrbljeni oče je prosil za nasvet Apólonovo svetišče, ki mu je dejalo, da naj hčerko obleče v črno, pospremi na vrh gore, kjer se bo z njo združila ostudna pošast-kača. Čeprav obupan je oče izvršil prerokbo bogov in jo odvedel ter pustil na vrhu gore. Tedaj je zapihal veter (Zéfirjev piš), deklé dvignil v zrak in jo odložil na dišečem travniku, kjer je zaspala. Naslednje jutro se je prebudila v čarobnem vrtu v srebrni palači, kjer so bili v stene vdelani dragulji. Psíha je radovedna vstala in neki glas jo je vabil, da je odprla vrata v razkošno dvorano, kjer jo je čakala kopel, večerja in postelja. Ko je ob mraku legla, je začutila, da nekdo leži ob njej in nežni ljubimec ji je zabičal, da ga ne sme pogledati. Čez nekaj časa se je mladenka vrnila domov in ko sta jo zavistni sestri videli srečno, sta ji dejali, da se nedvomno pod okriljem noči dobiva s kakšno pošastjo. Vznemirjena Psíha se je vrnila v palačo in se približala možu, da bi si ga ob oljenki ogledala. Namesto pošasti je zagledala Kupída, najlepšega in nabolj prijaznega med bogovi. Zaslepljena od lepote se je z oljenko preveč približala mladeniču in kaljica olja je padla na ramo mladeniča. Prebudil se je, planil kvišku, jo okaral, ker mu ni zaupala in odletel. Žalostna nesrečnica ga je šla iskat in se nazadnje obrnila na boginjo Vénero, ki je tako dobila priliko za maščevanje.

Psího je vzela za sužnjo in ji nalagala težka in ponižujoča dela. Mladenka je opravljala v svoji zaljubljenoti vse naloge in tako ob pomoči mravelj prebrala pomešano semenje, s pomočjo trske prinesla zlato volno divjih ovnov, orel ji je pomagal zajeti vodo iz nedostopnega izvira reke Stíks, nato je uspavala Kêrbera in prišla do Prosérpine, da bi Véneri prinesla posodico in nekaj lepote od kraljice senc. Vendar radovednost ji je bila zopet v pogubo. Odprla je posodico, ki ji jo je dala Prosérpina in padla v globok spanec.

Medtem je Kupído, zaprt v materini palači, koprnel po ljubezni do lepe Psíhe. Nekega dne mu je uspelo pobegniti skozi okno in spečo mladenko zbudil z dotikom svojih puščic. Ob tolikšni ljubezni tudi boginja Vénera ni ostala brezčutna. Postala je tudi babica lepe deklice, ki so jo imenovali Hedona (Haedona, Slast). Merkúr je Psího odnesel z zemlje in jo odložil v palači bogov, kjer je jedla ambrozíjo in pila néktar, postala nesmrtna in se za vselej združila s Kupídom (Ámorjem).

Pomen zgodbe je: Psíha je simbol človeške duše, očiščene strasti in tegob ter pripravljene, da nekega dne v ljubezni užije večno srečo (tako, kakor se končajo vse »naše« pravljice: «…in srečno sta živela do konca svojih dni!«, op. p.)

242

R RÉA SÍLVIJA (Rhea Silvia), tudi ÍLIJA (Ilia) je bila po legendi hči Númitorja (izgnani brat samooklicanega kralja Amúlija), kralja v Álbi Lóngi, vestálka, ki je z bogom Mársom spočela dvojčka Rómula in Rema in so jo po ukazu njenega strica Amúlija vrgli v reko Tíbero. Za ženo jo je vzel rečni bog.

REM (Remus) je bil sin Réje Sílvije, hčere kralja Álbe Lónge. Bil je brat dvojček prvega rimskega kralja Rómula. Znamenje v obliki leta ptic je odločilo, da bo prva kraljevska čast pripadla njegovemu bratu Rómulu, ki je pričel na griču Pálatinu graditi mesto, katero je po njem dobilo ime Roma. Mesto bi se naj pričelo graditi leta 735 pr.n.št. Rem je svoje negodovanje pokazal s tem, da je preskočil mestno obzidje in za to gesto ga je Rómul ali nekdo od njegovih tovarišev (Celerum), ubil.

ROBÍG (Robigus) je bil rimski bog »sneti« (bolezen poljščin), ki je z družico Robígo odganjal snet ali rastlinsko rjo od poljščin. Na praznik robigálij, 25. aprila, so vsako leto opravili daritev in odgnali nadlogo z žrtvovanjem rjasto pobarvanega psa.

RÓMA (Roma) je bila rimska eponimna (oseba, po kateri se kaj imenuje) boginja, ki so jo častili v cesarstvu tako v Italiji, kakor v provincah. Ponavadi so jo upodabljali s čelado in rogom (iz)obilja (Cornucopia) v rokah. Njen kult se je najbolj razvil v času cesarstva in to mnogo prej v vzhodnih provincah, kakor v Rimu. Svetišča in žrtveniki Romi so bili posvečeni vedno skupaj s cesarjem (predvsem z Avgústom v Óstiji, Tarracéni, na aténski Akrópoli, Lyonu,…). Najbolj znani svetišči sta bili svetišče Róme in Avgústa v Ankíri (Ancýra, danes Ankara) ter svetišče Róme in Vénere v Rimu, ki ga je posvetil cesar Hadriján, 21. aprila leta 121.

RÓMUL AVGÚSTUL (Romulus Augustulus) je bil zadnji rimski cesar (475/476) pred padcem zahodnorimskega cesarstva (glej: kratka Rimska zgodovina; VSL 1997/98, DZS Ljubljava, zvezek 6, P – R, str. 3630 - 3633).

RÓMUL in REM (Romulus in Remus) sta bila legendarna brata dvojčka, sinova boga Mársa in Númitorjeve hčerke Rée Sílvije. Rómul je bil tudi zaščitnik Rima in njegov prvi kralj.

Ko je Sílius Prókus, kralj Álbe Lónge in potomec Enêja, umrl, je zapustil dva sina, Númitorja, zakonitega naslednika in Amúlija. Častihlepen Amúlij je dal Númitorja vreči v ječo ali izgnal, si prisvojil oblast in med lovom ubil nečaka Láususa, nečakinjo Réo Sílvijo pa prisilil, da je postala vestálka. S tem je odstranil vse pretendente na prestol, vendar so se bogovi odločili drugače.

Nekoč je bog Márs zapeljal v Svetem gaju Réo Sílvijo, ki je hodila po studenčnico za darovanje in postala je mati sinov-dvojčkov Rómula in Rema. Ker je Réa prekršila zaobljubo deviškosti, jo je dal Amúlij usmrtiti, dvojčka pa v košari iz vrbja izpostaviti v Tíberi, ki je ravnokar naraščala. Usoda pa je hotela, da je vodna struja košaro odložila na bregu ob vznožju gričev bodočega mesta Rima. Novorojena dvojčka je našla volkulja, ki je izgubila svoje mladiče in ju oddojila ter tako rešila lakote in smrti.

Kasneje sta ju vzgajala in učila pastir Fávstul in njegova žena Áka Laréntija in ko sta dvojčka odrasla sta brez skrbi z okoliškimi fanti ropala in kradla živali iz Amúlijeve črede.

Kraljevi stražarji so zgrabili Rema in ga vrgli v ječo. Kmalu je Rómul od Fávstula izvedel za svoje poreklo, pokončal kralja Amúlija, osvobodil brata in postavil svojega deda Númitorja na prestol. Dvojčka sta nato odšla iz Álbe Lónge in se odpravila na mesto, kjer ju je Tíbera odložila, da bi tukaj ustanovila novo mesto. Sloga med bratoma ni dolgo trajala in sprla sta se zaradi prostora, na katerem naj bi stalo novo mesto. Za svet sta 243

vprašala bogove, ob tem pa je Rem zagledal šest jastrebov na Aventínu, Rómul pa dvanajst na Pálatinu in se je odločil, da so mu ptičja znamenja naklonjena. Rem se je s tem strinjal in Rómul je s plugom zaoral brazdo okrog bodočega prostora za mesto ter prepovedal, da bi kdorkoli prestopil mejo. Rem pa je v znak omalovaževanja skočil čez mejo in Rómul (ali morilec Celerum) je brata ubil.

Rómul je postal tako edini gospodar na ozemlju in začel graditi Rim. Naseljencev ni bilo dovolj, pa je grič Kapitól določil za pribežališče okoliških zlikovcev in pobeglih sužnjev ter se proglasil za kralja teh pridaničev. Primanjkovalo pa mu je tudi žensk in si je domislil zvijače. Razglasiti je dal, da bodo v Rimu potekale igre v čast bogu Konzu (bog žitnih kašč, »skladiščnik«) in na praznovanje (konzuálije) je povabil sosednje Sabínce. Med slovestnostmi so Rómulovi ljudje ugrabili Sabínke, kar je sprožilo krvavo vojno (sem sodi zgodba o Tarpêjinem izdajstvu). Rómulu bojna sreča ni bila naklonjena in je poklical na pomoč boga Júpitra ter mu obljubil, da mu bo postavil tempelj, če mu bo naklonil zmago.

Končno so Sabínci in Rimljani sklenili zavezništvo in novi državi sta vladala Rómul in sabínski voditelj Tit Tátij, ki pa je bil kasneje izdajalsko ubit.

O smrti ustanovitelja Rima pa obstajata dve zgodbi. Po prvi je Rómula po triintridesetih letih vladanja med neko nevihto odnesel v nebo oče Márs in Rómul, ki je bil obsijan z nadnaravno lučjo se je prikazal nekemu senatorju ter mu ukazal, da naj ga razglasijo za boga z imenom Kvirín. Po drugi pa, da je bil Rómul neusmiljen tiran in senatorji naj bi ga ubili, razkosali in pod obleko odnesli krvaveče kose njegovega trupla.

Rómul je bil legendarna oseba, ki daje božansko svetost ustanovitvi Rima, ki mu je bilo usojeno, da zavlada Sredozemlju.

RUMÍNA je bila boginja in zaščtnica mater, ki dojijo otroke. Svetišče je imela ob vznožju griča Pálatina, kjer je stal figovec (ficus Ruminális), pod katerim naj bi volkulja dojila Rómula in Rema.

S SALACIJA (Salacia) je bila rimska boginja izvirov in žena boga vodá ter kasneje morjá Neptúna.

SALUS (Salus, »Zdravje«) je bila rimska boginja zdravja in splošnega blagostanja. Ena od najstarejših boginj je bila poosebljenje državljanskih vrlin v življenju Rimljanov. Njena predhodnica je bila sabínska boginja Strémija. Po uvedbi Eskulápovega kulta se je združila v celoto z njegovo hčerko Higíjo. Kot boginjo splošnega blagostanja, je bila boginja uradne religije (Salus publica populi Romani), v času cesarstva pa boginja blagostanja rimskih cesarjev (Salus Augustorum).

SANKÚS (Sancús) je bil eden najstarejših bogov v rimski religiji. Bil je sabínskega izvora in so ga kasneje imenovali Dius Fidius ter je imel svetišče na Kvirinálu in je bil tudi zavetnik priseg.

SÊRVIJ TÚLIJ (Sevius Tullius; 578 – 535 pr.n.št.) je bil šesti rimski kralj, ki je v hiši Tarkvínija Priska odraščal kot suženj. Po legendi naj bi se rodil sužnji in bogu ognja Vulkánu. Pripisovali so mu številna javna dela (obzidje Rima) in ustavne reforme. Vpeljal je kult boginje Diáne na Aventínu. V 6. stoletju pr.n.št. je postavil tudi svetišči Fortúni (boginja sreče) in Matúti (boginja zore in zaščitnica poroda). Ubili so ga po nalogu Prískovega sina Lucija Tarkvínija (kasnejši Tarkvínij Superb Ošabni) na prigovarjanje njegove hčere Tulije, Lucijeve druge žene.

244

SILVÁN (Silvanus, »gozdni«) je bil bog divjine onstran meja obdelane zemlje. Bil je tudi božanstvo logov, sadovnjakov in gajev ter so ga najprej častili v podobi drevesa, kasneje pa je dobil človeški videz. Podoben je bil grškim satirom ali sílenom, najpogosteje pa ga enačijo z grškim bogom Pánom in rimskim Fávnom. Dobro si je bilo z žrtvovanjem pridobiti njegovo naklonjenost, posebno ob sečnji dreves. Upodabljajo ga kot veselega starca, ovenčanega z bršljanom in kosírjem v roki.

SMÍRNA (Smyrna ali Zmyrna) je bila hči cíprskega kralja Kiníra in Adónisova mati. O njej je znana pripovedna pesem (ep), ki pripoveduje o njenem krvoskrunskem razmerju z očetom Kinírom (Kinýras, cíprski kralj) in jo je spesnil rimski pesnik Gaj Helvij Cína (Gaius Helvius Cínna, 70 – 44 pr.n.št.). Pesnitev je ustvarjal 9 let, priča pa o vplivu helenizma na rimsko poezijo. Pesnik Katúl (Gaius Valerius Catullus, 84 – 54 pr.n.št.) je v svojih pesmih Smírni napovedal nesmrtnost.

6.) SOMNIA (»Sanje«; glej: Alegorična božanstva, str. 354).

SOMNUS (Somnus, »Sen«) je bil rimski bog sna, ki se je povezoval z grškim bogom Hípnosom.

SPÁRTAK (Spartacus) je bil suženj, gladiator iz Trákije, ki je po pobegu iz gladiatorske šole vodil upor sužnjev in gladiatorjev (40.000 mož) v Kápui (Capua, glavno mesto Kampánije) leta 73 pr.n.št. proti Rimljanom. Premagal je dve rimski vojski in opustošil južno Italijo. Leta 72 pr.n.št. je premagal še tri rimske vojske, dosegel Cisalpinsko Gálijo in se nato obrnil na jug. Končno ga je leta 71 pr.n.št. (po izdaji piratov) premagal in ubil (?) triumvir Mark Licinij Krás (Marcus Licinius Crassus, 115 – 53 pr.n.št.), ki je nato 6.000 upornikov križal na Vii Apiji (via Appia). Spártakov namen je bil osvoboditev sužnjev, ki jih je nameraval odpeljati v Gálijo ali v Trákijo. Spártak je postal legenda in junak zaradi svojih osebnih lastnosti, drznosti, junaštva, moči in človečnosti.

SUADA (Suada, tudi Suadela) je bila rimska boginja dobrikanja (prilizovanja, dvorjenja) in ljubezenskega nagovarjanja. Istovetili so jo z grško Píto (Pýtha).

T TÁGES je bil legendarni ustanovitelj etruščánskega avgúrstva in je bil upodobljen kot Júpitrov vnuk, ki je izšel iz zemlje kot deček in Etruščáne naučil razložiti strelo in druga znamenja. Iz zemlje ga je blizu mesta Tarkvínija blizu Rima, izkopal neki orač. Kot otrok je imel že v mladosti od modrosti sive lase in ko je opravil svoje delo na zemlji se je vanjo zopet vrnil.

TALÁSIJ (Talassius) je bil rimski bog poroke, ki je obredno vzkliknil Talássio takrat, ko so nevesto spremili v ženinovo hišo. Primerjali so ga z grškim Himenájem (Dionízov sin).

TARHON (gr. Tirén) je bil vodja priseljencev iz Lídije na njihovi poti v Italijo. Lakota v Lídiji jih je prisilila, da so se naselili v Etrúriji (danes Toskani). Tarhon je pomagal Trójancem pod Enêjem, da so se naselili na bregovih reke Tíbere (glej: Tirén). Tirén in Tarhon (mogoče je to celo ena oseba) se smatrata za prva kralja Etruščánov v novi domovini v srednji Italiji, ki so se naselili na ta prostor že v 8. stoletju pr.n.št. (glej: Tirén; str. 224, II. del).

245

TARKVÍNIJ PRISK (Tarquínius Priscus; 616 – 579 pr.n.št.) je bil peti rimski (etruščánski) kralj, ki je dal zgraditi glavno rimsko kanalizacijo (Cloaca Maxima), dirkališče na Mársovem polju (Circus Maximus) in pričel je graditi Júpitrov tempelj na Kapitólu. Njegovo pravo ime je bilo Lukumo in je bil sin Démarata iz Kórinta, ki je iz političnih razlogov moral zapustiti rodno mesto in se naseliti v mestu Tarkvíniji (Tarquinia SZ od Rima), glavnem od 12-ih etruščánskih mest. Lukumo, ki se je rodil etruščánski materi, se je poročil z Etruščánko Tanákvil, se preselil v Rim in nadel ime Tarquínius (»iz Tarkvínijev«). Postal je zelo priljubljen in po smrti kralja Ánka Márcija (Áncus Martíus; četrti rimski kralj), so ga izbrali za kralja. Sinovi prejšnjega kralja, ki so se počutili ogoljufane za prestol, so ga po 38 letih vladanja, umorili. Vendar jim zarota ni uspela, ker je nasledstvo prišlo v roke Sêrviju Túliju, ki je bil vzgojen v hiši Tarkvínijev. Ena od hčera Tarkvínija Priska, Tanákvil se je poročila s Sêrvijem Túlijem, druga pa z Markom Brutom in dobila je sina Lucija Junija Bruta, ki je Tarkvínije izgnal iz Rima.

TARKVÍNIJ SEKST (Tarquínius Sextus) je bil najmlajši sin Takvinija Ošabnega, etruščánskega kralja v Rimu, ki je povzročil odpravo rimske kraljevine. Posilil je Lukrécijo, ženo konzula Lucija Tarkvínija Kolatina in s tem zanetil upor proti kralju.

Lukrécija se je zabodla do smrti, še prej pa prosila moža in očeta, da jo bosta maščevala.

TARKVÍNIJ SUPERB (Lucius Tarquínius Superb »Ošabni«; 534 – 510 pr.n.št.) je bil sedmi (zadnji) rimski kralj, ki je premagal bojevite Ékve (Equi) in Vólske (Volsci, itálski plemeni). Po vrsti umorov (ženo, brata in očeta druge žene Sérvija Túlija) je prišel na oblast in njegovo tiransko vladavino je zrušil leta 510 pr.n.št. Lucij Julij Brut.

TÉLUM (Tellumo) je bil rimski bog plodnosti zemlje in moško nasprotje (tudi spremljevalec) boginje zemlje Télure.

TÉLUS ali TÉLURA (Tellus, tudi Terra) je bila rimska boginja zemlje, ki je bila povezana s poljedelskimi prazniki, imenovanimi fordicídije (praznovali so jih 15. aprila).

Bila je božanska mati zemlje, kateri je iz krila padalo rastlinstvo in je s svojimi plodovi hranila ljudi. Spodbujala je plodnost, razvoj človeškega rodu in varovala pridelek.

Upodabljali so jo kot žensko z več dojkami in je kot boginja izobilja bila predvsem v družbi podzemeljskih božanstev. Bila je najbolj podobna rimski boginji Céreri ali grški boginji Démetri. Svetišče je imela v Rimu na Eskvilínu.

TERMIN (Terminus) je bil rimski bog mejašev in mejá ter zaščitnik posestev. Ko je hotel kralj Tarkvínij zgraditi tempelj najvišjemu bogu Júpitru na Kapitólu, so si bili bogovi edini, da porušijo druga svetišča, le Termin se ni hotel umakniti z mesta. Njegovo svetišče (običajni mejni kamen) so pustili v Júpitrovem svetišču. Smisel tega dejanja je, da mora vera potrditi nespremenljivost zemljiških meja in nedotakljivost privatnega zemljišča.

Terminu v čast so vsakega 23. februarja slavili »terminálije«, ko so se lastniki zemljišč sestali na mejah svojih posestev in po žrtvovanju nadaljevali v prijateljskem vzdušju gostijo. Tako je še danes, saj je za dan izplačila ali vračanje dolga določen »termin«.

TIBERÍN (Tiberinus, tudi Tiberis) je bil eponimni junak, po katerem se imenuje reka Tíbera. Bil je najbolj spoštovan rimski rečni bog. Opisan je kot sin boga Jana (Ianus je bil bog hišnega praga in nasploh začetkov) ali pa Enêjev potomec in kralj Álbe Lónge. Utopil se je v reki Albúla, ki se je nato po njem preimenovala v Tíbero. V Rimu je imel svoje svetišče na Tibérskem otoku, kjer so ga spoštovali kot Očeta Tibere (Pater Tiberinus).

246

TIN je bil etrúščanski bog Neba, ki se je poistovetil z rimskim Júpitrom in grškim Zévsom.

Z boginjo Uni in Minérvo so bili najvišji etrúščanski bogovi, iz katerih se je razvila kapitólska trojica: Júpiter, Junóna in Minérva.

TIT TÁTIJ (Titus Tatius) je bil legendarni kralj Sabíncev, ki je po spravi med Sabínci in Rimljani (po ugrabitvi Sabínk), skupaj z Rómulom vladal združenima ljudstvoma.

TRÍVIJA (Trivia, »tripotna«) je bil eden od vzdevkov rimske boginje Diáne.

TURN (Turnus) je bil itálski princ, sin apúlijskega kralja Dávna in nímfe Venílije ter brat nímfe Jutúrne (boginja izvirov). Bil je kralj Rutúlcev in snubec ter zaročenec Latínove hčere Lavínije in je z Latíni sodeloval v vojni s Trójanci. Ubil je Evándrovega (Eúandros, »dobri človek«; vpeljal kult Favna in Hérkula) sina Palánta, dvakrat ga je rešila boginja Junóna, nazadnje pa ga je le ubil Enêj. Enêj je nato s pomočjo boginje ljubezni Vénere dobil Lavínijino roko.

U ULÍKS (Ulixes) je bilo latinsko ime za Odisêja.

UNI (Uni) je bila etrúščanska boginja, iz katere se je razvila boginja Junóna, žena najvišjega boga Júpitra (etruščánski Tin, grški Zévs).

V VAKÚNA (Vacuna) je bila sabínska boginja oddiha (pesnik Horácij).

VÊJOVIS (Veiovis) je bil staro rimsko božanstvo, ki so ga imeli za »Júpitrovo nasprotje« ali za škodljivega, vendar se o njem ve zelo malo. Njegov praznik so slavili 21. maja.

VERGINIJA (tudi Virgilia) je bila lepo rimsko deklé, ki jo je ubil lastni oče (ali se sama zabodla), da bi jo rešil pred pohoto sprijenega uradnika Apija Klávdija (Appius Claudius).

Legenda močno spominja na zgodbo o Lukréciji in Verginijina žrtev je leta 449 pr.n.št. naredila konec tiraniji plemstva ali starih rimskih oblastnikov (kolegij decemvirov).

VERTÚMNIJ (Vertumnus) je bil rimski bog sadovnjakov in sadja, ki je vladal nad letnimi spremembami. Bil je mož Pomóne (boginja sadežev), ki jo je snubil v različnih oblikah, kot žanjec, orač, sadjar,… Njegovo ime je povezano z vertere (»obračati«), kar pomeni spreminjati obliko ali pa nadzorovati letni »obrat« (jesen).

VIRBIJ (Virbius) je bil ustanovitelj svetišča Diáni Némorejski ob Némorejskem jezeru v Ariciji (JV od Rima) in se je v grški mitologiji imenoval Hipólit (glej: Hipólit; str. 45, I. del).

VIRTUS (Virtus) je bila rimska boginja vojaške hrabrosti, časti in poguma. Rimljani, ki so jo povzdignili v božanstvo, so zahtevali, da ji mora pripadati državljanska čast in častitev.

Svetišče ji je postavil konzul Gaj Márij po zmagi nad Kimbri leta 101 pr.n.št. Tako je skupno svetišče »Državljanskim vrlinam« (Templum Honoris et Virtutis) stalo ob Kápenskih vratih v Rimu.

247

VOLTÚRN (Volturnus) je bilo drugo ime za rimskega junaka Tiberína, po katerem se imenuje reka Tíbera (glej: Tiberín). Najverjetneje pa izhaja iz religije Etruščánov, ki so častili rečnega boga Voltúrna v Kampániji.

VOLÚMNIJA (Volumnia) je bila Koriolánova žena (glej: Koriolán).

27.) VOLUPTAS (»užitek, slast, naslada«; glej: Alegorična božanstva, str.357).

VORTÚMNUS je drugo ime za boga sadovnjakov in sadežev Vertúmnusa.

Z ZEFIR (Zephyrus; gr. Zéphyros) je bila rimska personifikacija zahodnega vetra, ki je prinašal hlad in dobrodejni dež v megleno podnebje Italije. Bil je sin Titana Astréja (Astraîos) in boginje zarje Éos (Eós) ter bolj poznan pod imenom Favonius. Bil je krilati mladenič, ki počasi leti skozi ozračje in naznanja vlažno pomlad (glej: grški Zéfir). Ko se je združil s Hlorido, boginjo novega rastlinja, mu je le-ta rodila sina Kárposa (sadež).

ZEMLJA je slovensko ime za rimsko boginjo Télus, ki je povezana s poljedelskimi prazniki (fodicídije) in grško boginjo Gájo.

ZMAGA je slovensko ime za rimsko boginjo Viktórijo z zmagovalnim vencem v roki (svetišče na Palatinu) in grško boginjo Níke s krili, čaščena po grški (zmagi nad Perzijci pri Salamini (leta 480 pr.n.št.) in upodobljena največkrat na kljunu bojne ladje (Samotraška Nike – »Krilata zmaga«, danes v Louvru).

Dragoceni okrasni kamen z reliefom: »Gemma Augustea« (na Dunaju) z likom cesarja Avgústa, Tibêrija in Germánika s skupino bogov, pod njimi pa je prikazano bojno polje.

248

PA ŠE TO (gore, reke, otoki, mesta, svetišča, prazniki in še kaj,…):

A ABDÊRA (Ábdera) je bilo grško mesto na trákijski obali, ki je bilo ustanovljeno v 7. stoletju pr.n.št., pa so ga v 6. stoletju pr.n.št. ponovno ustanovili Jónci iz Téosa v Mali Aziji.

Bila je rojstni kraj filozofov: Protágora (Protagóras, rojen 485 pr.n.št.) in Demókrita (Demókritos, 460 – 357 pr.n.št.) ter je prešlo v pregovor po topoumnosti svojih prebivalcev, Abdêritov (»Butalci«).

ABÍD (Ábydos) je bila milétska kolonija na azijski strani Helespónta. Na tem mestu je perzijski kralj Kserks leta 480 pr.n.št. prečkal ožino iz Azije v Evropo.

ACTA so bile v rimskem cesarstvu cesarjeve odredbe, za katere so državni uradniki in cesarski nasledniki prisegli, da jih bodo spoštovali; razen, če ne bodo preklicane takoj po cesarjevi smrti. Delile so se na »acta senatus« (»senatorske odredbe«), kar je pomenilo uradni zapisnik postopkov v senatu in »acta diurna« (»dnevni dogodki«), ki je bil uradni list z družbenimi in političnimi novicami, ki so ga od leta 59 pr.n.št. izdajali dnevno in so bili z njim seznanjeni tako v Rimu, kakor v provincah.

ADRIANÓPEL (Adrianopolis, tudi Hadrianópolis; danes Edirnev Turčiji) je bilo »Hadrijánovo mesto« v Trákiji, ki je bilo znano po bitki leta 378, v kateri so Rimljani premagali Góte.

AGANÍPA (Aganíppe) je bil studenec v Bojótiji, ob vznožju gorovja Helikóna, kjer je voda privrela na površje pod kopitom krilatega konja Pégaza. Tu je bilo bivališče neke nímfe, hčerke Pérmesa (rečnega boga v Bojótiji) in najljubše domovanje Múz. S tem studencem so si pesniki gasili žejo in ob tem dobivali navdih za pisanje.

AHÁJA (Achaía) je zgodovinska pokrajina na severu Peloponéza in južno od Tesálije (kjer je živel Ahíl). ÁIUS LOCÚTIUS je bil glas z Neba, ki je leta 390 pr.n.št. Rimljane svaril, da bodo v Rim vdrle tuje tolpe (Gálci), vendar se za opozorilo ni nihče zmenil. Plemena Senonov so pod vodstvom kéltskega poglavarja Brena (princ Brennus) vdrla v Rim, so ga požgali, pobili veliko Rimljanov in mesto izropali: Rimljani so se z zlatom odkupili, Bren pa je takrat izrekel preroške besede »Vae victis!« (»Gorje pramaganim!«). Ko so se Gálci umaknili, so Rimljani preroški glas poosebili, mu izkazovali božje časti, diktator Márk Kamil (Marcus Furius Camillus) pa mu je postavil svetišče, ki so ga poimenovali Áius Locútius (»napovedujoči govornik«).

AJÁJA (Aiaíe) je bil otok mogočne čarovnice Kírke, ki je Odisêjeve tovariše spremenila v svinje.

AJGA (Aigai) je bila nekdanja (starodavna) prestolnica antične Makedonije, iz katere se je kasneje razvila antična Edesa (Edessa), danes središče okrožja Pela.

AKÁDINA (Acádina) se je imenoval studenec na Sicíliji, ki je bil posvečen poljedelskim božanstvom. Vanj so metali (keramične?) plošče, kjer so bile zapisane prisege. Če so plošče potonile je pomenilo, da so prisege zlagane, če pa niso, so bile prisege iskrene.

249

AKRÓPOLA (Akrópolis) je bila trdnjava na 50 m visoki skalni polici v Aténah (še danes vidne ruševine z dobro ohranjenimi templji – Partenon in Erehteion).

ALEGORIJE (allegoricos, »prispodobe«) nimajo ne rodovnika in ne mita, ampak so božanstva moralnih abstrakcij (pojem, le v mislih obstoječih lastnosti neživih pojavov), kakor so Vrlina (Virtus), Pravičnost (Iustitia), Prijateljstvo (Amicitia), Prevara (Apate, lat.

Fraus), Govorica (Fama, gr. Óssa, Phéme); političnih, kot so Mir (Pax), Zmaga (Victoria) in Svoboda (Libértas); družbene, kot je Revščina (Miseria) ali Bogastvo (Fortuna, Felicitas) in fizičnih abstrakcij, na primer Zdravja (Sanitas, Felicitas), Blaznosti (Manía) ali Bolezni (Morbus), Usoda (Áisa),… Grkom so bile v večini neznane, pri Rimljanih pa jih je bilo vse več, jim postavljajo kipe in včasih tudi templje (Sloga ali Concórdia in Nesloga in hudobija ali Áte), ki predstavljajo njihov pomen in atribute.

AMBROZÍJA (ambrosía) je bila po pesniku Homêrju hrana bogov, ki so jo pripravljali iz medu in uporabljali za pripravo najbolj prijetnih dišav in najslastnejših napitkov. Imela je čarobno moč ter je dajala bogovom neranljivost; ljudem, ki so bili sprejeti med božje junake, pa večno mladost, popolno srečo in nesmrtnost. Ponavadi so jo postregli z nektarjem, sladkano pijačo, ki so jo pridobivali z destilacijo nekaterih rastlin.

AMFÍTEATER (gr. amphí, »okoli« in théatron, »gledališče«) je bila rimska oblika okroglega ali elipsastega gledališča z areno na sredi in stopničasto dvigajočimi vrstami sedežev okrog nje. Tako so lahko vsi gledalci videli boje gladiátorjev med seboj, boje z divjimi zvermi, dirke z vozovi in navmahije (igrana pomorska bitka v amfíteatru). Gradili so jih po rimskih mestih in mestih v provincah: ohranjeni v Italiji, Franciji, Španiji in tudi na Hrvaškem (znan amfiteater v Puli). Največjega so zgradili v Rimu leta 80 (cesarji Vespaziján, Tit in Domiciján), ki so ga poimenovali Kolosej (glej: Kolosej; str. I. del) in je sprejel okrog 50.000 ljudi.

AMPSÁNKT (Ampsanctus lacus) je bilo jezerce med Apúlijo in Sámnijem, nedaleč od Ajkúlana, glanega mesta plemena Hirpínov. Iz jezera so uhajali smrdljivi in strupeni plini, kar bi naj pomenilo, da je tukaj bližina vhoda v podzemlje.

ANAHÁRZIS (Anákharsis) je bil po zgodovinarju Heródotu skitski knez iz 6. stoletja pr.n.št., ki je veliko potoval in je bil zelo moder. Ko se je vrnil v Skitijo (Skiti so bili iransko govoreče nomadsko ljudstvo med Donom in Dnjestrom), je bil usmrčen, ker je hotel uvesti kult Velike matere (Magna Mater ali Kibéla). Kot gosta pri Sólonu v Aténah so ga uvrščali med »sedem modrih«. Preziral naj bi vse Grke, razen Spártancev in tako je nastala podoba »plemenitega divjaka«, ki je nastopal s kratkimi nravstvenimi predavanji (diatríba je tudi retorska šola) proti sprijeni družbi, tudi razprave (diatribé pomeni kratek »nagovor« ali »predavanje« in kmalu je bil pomen besede enak današnji »žaljivki«).

ANÍGROS je élidska reka, ki se izliva v Jonsko morje in je imela njena voda neprijeten vonj. Pripoved pravi, da so se v njej okopali kentávri, ki so jih ranile Hêraklejeve puščice in tako pustili za seboj v vodi neprijeten vonj ali smrad.

APÚLIJA (Apulia) je pokrajina v JV Italiji, danes Puglia. Suha zemlja in rodovitna tla so bila odlična za gojenje ovac (cenjena apúlska volna). Pokrajino so Grki helenizirali v 4. stoletju pr.n.št., nato pa je postala zaveznica Rima, ki mu je ostala zvesta tudi med vojno s kraljem Epíra, Pírom (Pýrrhos, 319 – 272 pr.n.št.). Mnogi Apúlci pa so se Rimljanom uprli med vojnami s Kartažáni (punske vojne) in državljanskimi vojnami med Márijem in Súlo

250

(88 – 82 pr.n.št.), Cézarjem in Pompêjem (49 – 45 prn.št.) ter Antónijem in Oktavijánom (44 – 30 pr.n.št.). Rimljani so nato za nezvestobo, deželo hudo opustošili.

ARGILÉT (Argiletum) je bil v Rimu predel severovzhodno od Foruma (med gričema Eskvilínom in Kvirinálom), kjer so živeli predvsem trgovci in rokodelci, zlasti čevljarji in prodajalci knjig. ÁRGO (Árgo) je bila ladja na petdeset vesel, s katero so Jázon in Argonávti odpluli v Kólhido, da bi dobili zlato runo. V ladijskem kljunu je bil vdelan les s čarobno močjo, darilo boginje Aténe. Doživela je svoj konec v Koríntu, kjer je pod njenim trupom umrl tudi Jázon.

ARGÓLIDA (Árgolis) je pokrajina v severovzhodnem delu Peloponéza z glavnim mestom Árgos, kasneje Návplion ter središče mikénske kulture ter je rodovitna ravnica, kjer pridelujejo pomaranče, mandarine, marelice in artičoke. Tukaj je bilo v davnini Agamémnonovo kraljestvo. ÁRGOS (Árgos; lat. Argus) je ima večim mestom v antični Grčiji. Najbolj slavno je mesto v Argólidi na Peloponézu, ki ga je ustanovil rečni bog Ínah ali njegov sin Fóronej ali pa njegov vnuk Árgos. S prestola so prvi kraljevski rod vrgli Danáos in potomci, njih pa Pélops. Kraljestvo se je nato razdelilo na dva dela: Mikéne, ki jim je vladal Atrêj in njegov naslednik Agamémnon, in Árgos, ki je zacvetel pod vladavino Orésta. Ob vdoru Dórcev je ves Peloponéz z Árgosom vred prišel pod oblast Heraklída Témena (vnuk Hêrakleja) in njegovih potomcev.

ARHELÁJ (Archélaos) je bil makedonski kralj od ok. 413 do 399 pr.n.št., ki je nsledil kralja Perdikasa II. (kralj 452 – 413) in je ustanovil novo prestolnico v Peli, ki je postala središče grških umetnikov in pesnikov (Evrípida, Agátona, Hójrila s Sámosa, Timóteja in Zévksisa). V njegovem času so tudi opustili veliko »barbarskih običajev«, predvsem tetoviranje.

ARHITEKTURA (architéktoriai; lat. architectura): glej sliko: Grška in rimska arhitektura na str. 287 a; pa tudi Leksikon antika, CZ, Ljubljana 1998, str. 49 s.

ARKÁDIJA (Arkadía) je gorata pokrajina sredi Peloponéza, ki ima na vzhodu planote Orhómen, Mantinêjo in Tégeo. Znane so reke Alfêj, Stímfal (tudi jezero) in Stíks.

ARVALSKI BRATJE (fratres arvales) je bil najstarejši svečeniški kolegij v Rimu, ki je obstajal že od začetka republike, cesar Avgúst pa ga je obnovil. Sestavljalo ga je 12 dosmrtno izbranih članov iz najuglednejših senatorskih rodbin. Najpomembnejši obred je bil v mesecu maju v čast boginji poljedelstva Dei Dii (boginja žita), ki so ji na poljih (lat. arvum, »zorano polje«) javno darovali in prosili za rodovitnost. Njihova pesem carmen arvale se je ohranila na napisu iz leta 218 n.št., izvira iz 6. ali 5. stoletja pr.n.št. in je najstarejši ohranjeni primerek latinskega pesništva. Drugi ohranjeni napisi pa so pomembni za razvoj jezika in kronologijo cesarstva, saj so svečeniki opravljali spominske slovesnosti za številne dogodke na dvoru cesarja in jih tudi zapisovali.

ARX (»trdnjava«) je bila trdnjava v Rimu, na vrhu griča Kapitóla, kjer je bilo svetišče Junóne Monéte. ASTÁRTA (Astárte; lat. Astarte) je bila féničansko - sírijska boginja plodnosti. Njeno poreklo izhaja iz babilonske in asirske mitologije ter se je pri njih imenovala Ištar, boginja ljubezni in je živela na planetu Véneri. Pri Féničanih in Sírijcih je 251

postala boginja plodnosti in je živela na Mesecu (Luna). Grki so v njej videli boginjo ljubezni in neba, pa so jo izenačili z boginjo Afrodíto in kasneje s Seléno, Rimljani pa so jo pod vplivom Grkov izenačili z boginjo ljubezni Vénero.

ASTRÁGALI (Astrágaloi) je bila priljubljena igrača za ženske in otroke, podobna frnikulam. Uporabljali so jih tudi kot kocke z različnimi stranicami: ploska, nepravilne oblike, konkavna in konveksna, ki so pomenile vrednosti: 1 6 3 9 ASTRÁJA (Astraía) je ozvezdje Danice (Virgo; glej grško Astrájo; str 141, II. del).

ASTÝNOMOS je bil nižji državni uradnik v Aténah, ki je nadomeščal tudi policijo.

ATÉNE (Athênai) so bile glavno mesto Átike v Grčiji in so bile okrog 5 km oddaljene od morja. Za nadvlado nad mestom sta se v davni preteklosti borila boginja Aténa in bog Pozêjdon (glej: Kékrops). Okrog mesta na átiški planoti, razen na jugu, so bile goré: na severu Párnes (Párnes), na SV Pentélik (Pentelikós), JV Himét (Hymettós) in na SZ Ajgálej (Aigáleos). Aténsko trdnavo Akrópolo, ki leži na kvadratasti, 50 m visoki ploščadi, so imenovali tudi pólis (»mesto«). Na zahodu od Akrópole je grič Areopág (Áreios págos, »Áresov grič«, vrhovno sodišče), na JZ pa Pniks (kjer se je shajala skupščina aténskih meščanov, eklesía). Na SV je koničasti grič Líkabet, vzhodno in zahodno od mesta tečeta reki Ilís (Ilis(s)ós s pritokom Erídan) in Kefíz (Kephis(s)ós). Na severu in SZ od Akrópole je bila lončarska četrt, ki se je imenovala Keramêjk, zunaj obzidja pa je bilo pokopališče. Na Akrópolo so lahko prišli skozi Propiláje (Propýlaia, nadstrešeno preddverje, okrog 4m širok in 7 m visok vhod je varoval vhod s streho na šestih jonskih stebrih), Temístoklovo obzidje (zgrajeno po izgonu Perzijcev leta 479 pr.n.št.) pa je bilo predrto z ducatom mestnih vrat, od katerih so bila najbolj znana Dípilon (Dípylon, »Dvojna vrata«), skozi katera je vodila cesta od Agore (agorá, trg, »prostor za zbore«) proti Akademíji (Akadémeia, svetišče v oljčnem gaju, nato pa sedež gimnazije, ki je bila šola grških dečkov in mož, kjer so telovadili goli) in okrog 50 m južneje takoimenovana »Sveta vrata« v Elevzíno (glej: Elevzína; str.

258, II. del). Promet med Aténami ter pristaniščema Pirêjem (Peiraieús, glavno aténsko pristanišče) in Falêronom (Pháleron, odprto sidrišče zahodno od Pirêja) sta varovala »Dolga zidova« (okrog 6 km dolga zidova do Pirêja, zgrajena v letih 461 do 456 pr.n.št.).

Več o mestu Aténe (Zgodovinski oris, Uprava in Gospodarske razmere) najdemo v Leksikonu Antika, CZ, 1998, str. 63, pa tudi v drugih leksikonih. ÁTIKA (Attiké) je gorata in v večini nerodovitna dežela na jugovzhodu osrednje Grčije.

Glavno mesto so Aténe; gorovja so Ajgaléj, Himét (marmor), Pentélik (marmor) in Lávrion in tri planote: elevzínska, aténska in máratonska planota. Glavni reki sta Kefíz in Ílis.

ATLANTIDA je bil legendarni otok iz evropskega mitološkega izročila, ki ga je potopil potres v Atlantskem oceanu, kakor ga omenja filozof Pláton (427 – 347 pr.n.št.). Legenda se nemara nanaša tudi na ognjeniški izbruh na otoku Théri v Kikládih (današnjega Santorínija) okrog leta 1.500 pr.n.št. Položaj Atlantide (morebiti v bližini Azorskih otokov) in njeno izginotje še do danes ni prepričljivo dokazan.

Legenda: Filozof Pláton (427 – 347 pr.n.št.) je v dialogih s Krítijem (Krítias je bil bratranec njegove matere) in Timájem (Tímaios je bil pitagorejski filozof), opisal zgodbo o zmagi Aténcev nad prebivalci izginulega otoka Atlántide. Ko so bogovi delili svet je mesto Aténe dobila boginja Aténa, otok Atlántido (deželo Atlántov), zahodno od Hêraklejevih stebrov (Gibraltar), pa bog Pozêjdon. Le-ta je tam živel z mladenko Kléjto, ki mu je rodila 252

10 otrok. Njen prvorojenec Átlas je otok razdelil na deset delov in sebi dodelil goro na sredini otoka.

Tukaj so kralji Atlántide, njihovi potomci in prebivalci izkoriščali naravna bogastva (baker, železo, zlato), ustanavljali mesta in v njih čudovite palače, okrog mest pa obzidja in prekope za obrambo. 9.000 let pred Plátonom so skušali zasesti Afriko in Azijo, vendar so jih Aténci s svojimi zavezniki odbili. Otok Atlántido je zaradi pokvarjenosti in ošabnosti prebivalcev požrl Okéan. To pravljično deželo so v antiki zamenjevali z Azorskimi otoki, o katerih so pomorci in trgovci Feničáni (Phoeníces) pripovedovali nenavadne zgodbe. Obstoj dežele je še danes zavit v pravljično meglo.

V slovenščino je zgodbo pod naslovom »Poslednji dnevi Sókrata« (tudi Krítias) pevedel leta 1955 dr. Anton Sovré. ÁTOS je 2.000 m visoka gora na Halkídiki, ki se strmo dviga iz morja in je bila posvečena Zévsu. Danes je na njej več samostanov.

ATRIJ SVOBODE (Atrium Libertatis) je bila v Rimu stavba, kjer so bili uradi cenzorjev, shranjeni njihovi spisi ter bronaste plošče, na katerih so bili vrezani nekateri zakoni. V Cíceronovem času so tukaj zasliševali in mučili sužnje in jih tudi osvobajali (imenovano manumissio ali osvoboditev sužnja). ÁVSTER (Auster; gr. Nótos) je bilo latinsko ime za boga južnega vetra.

AVTARIÁTI (Autariatae) je bilo ilirsko pleme, ki je prebivalo v 3. stoletju pr.n.št. v današnji Bosni.

AVZÓNIJA (Ausonia) je bilo pesniško ime za Italijo, ki najverjetneje izhaja iz grškega imena Ausones, kakor so Grki imenovali prebivalce srednje in južne Italije. ÁZOP (Ásopos) je peloponéška reka, ki se izliva v Koríntski zaliv in so jo častili po božje.

Rečnega boga sta zaplodila Okéan in Tétija. S hčero reke Ladon, Metopo, je imel dva sina in dvajset hčera. Eno od hčera, Ajgino, je v obliki orla ugrabil Zévs in ko je koríntski kralj Sízif to povedal rečnemu bogu, je ta iz jeze narasel in poplavil vso deželo. Zévs je Sízifa vrgel v podzemlje (glej: Sízif), s strelo pa udaril ogorčenega očeta in vode so morale nemudoma upasti in se vrniti v struge.

B BAKHANÁLIJA (Bacchanália) je bil verski obred (orgije) v čast bogu Bákhu (tudi grškega Dioníza). Opisani in znani so divjaški izpadi in hudodelstva, ki so jih povzročili častilci pod krinko religije in kasneje so se obredi prenesli iz Etrúrije v južno Italijo in Rim. Senat jih je leta 186 pr.n.št. z odlokom v Rimu prepovedal.

BÁTON je bil eden od voditeljev delmatsko-panonskega upora (bellum Batonianum) ali ilirskih staroselcev proti rimski oblasti med leti 6 – 9 n.št. Upor opisuje rimski zgodovinopisec Velêj Patêrkul (C. Velleius Paterculus; ok. 20 pr.n.št. – po 30 n.št.), ki je bil sam udeleženec bojev, predvsem pa se je poglobil pri opisu vojskovodje in cesarja Tibêrija (14 – 37). Báton je bila oznaka za ilirske plemenske poglavarje, tako med Delmati kot med Desidijati in panonskimi Breuki. Tako sta se imenovala tudi voditelja upora, ki je trajno zaustavil (skupaj z Varovim porazom v Tevtoburškem gozdu leta 9 n.št.) rimska osvajanja prek Donave v srednji Evropi (poraz avgustovega vojskovodje Kvintilija Vára leta 9 v

253

Tevtoburškem gozdu, ko so Germani pod vodstvom Arminija uničili tri rimska legije, 17., 18. in19. legijo) in delno na Balkanu.

BAZILIKA (basilikós; »kraljevski«) pomeni v latinščini ime za veliko javno dvorano, razdeljeno v ladje z vrstami stebrov in polkrožno apsido na koncu (na vzhodu). Uporabljali so jo v trgovske, verske in sodne namene in je nasledek grške stoe ter pomeni pokrito stebrišče ali portik (v Grčiji pomeni tudi samostojno zgradbo poleg svetišča; najbolj znana je bila Pisana stoa – stoa poikile, ki so jo obiskovali filozof Zénon in njegovi učenci – zato filozofska šola stoikov). Najzgodnejšo baziliko je dal leta 184 pr.n.št. zgraditi v Rimu politik, govornik in književnik rimske proze Káton Starejši (Marcus Porcius Cato Censorius Maior; 234 – 149 pr.n.št.). Bazilika ima stranske ladje z apsidalnim zaključkom in je močno vplivala na cerkveno arhitekturo 4. stoletja n.št. in še kasneje.

BEÓCIJA, tudi BOJÓTIJA (Boiotía) je dežela v osrednji Grčiji, ki na jugu meji z Átiko.

Glavni mesti sta Orhómen in Tébe, znani góri pa Kitájron in Helikón. Vode reke Kefíz so se iztekale v plitvo Kopájsko jezero, ki pa je danes izsušeno.

BERENÍKA (Bereníke, rojena 273 pr.n.št. in se poročila 247 pr.n.št.) je bila hči kirénskega kralja in egíptovska kraljica ter žena faraona Ptolemája III. Evergéta (280 pr.n.št., faraon 246 – 221 pr.n.t.). Ko se je mož odšel bojevat v Sírijo, je obljubila bogovom, da bo koder svojih las darovala na oltarju, če bodo varovali kralja. Kralj se je vrnil domov živ in zdrav, ker pa je posvečen koder izginil iz templja, je bil postavljen med zvezde (Bereníkin koder, Coma Bereníces, Bereníkes Plókamos) v bližini Levovega repa.

BÍBLOS (Býblos) je bilo mesto v Feníciji znano po kultu v čast Adónisa. Ime je dobilo po Mínosovi pravnukinji Bíblidi, ki se je od groze in obupa obesila, da bi ubežala krvoskrunski ljubezni brata Kávnosa.

3.)BLAZNOST (Manía; glej: Alegorična božanstva, str. 353).

BOADÍCEA (Boadicea, Boudicca), tudi BOUDIKA je bila žena keltskega kralja Icenov (Prasutaga), plemena na vzhodu Anglije. Po kraljevi smrti leta 60 je zaradi rimske nadutosti do njene družine (njo so po smrti kralja bičali, njeni hčeri pa posilili), pričela z uporom združenih keltskih plemen (Iceni, Trinovati,…) proti rimski upravi. Med uporom so Kelti (Briti, -tanci) oplenili rimska mersta in pobili rimsko prebivalstvo (70 000 – 80 000 ljudi) v Kamulodunu (Colchester), Londiniju (London) in Verulamiju (St. Albans). Leta 61 so jo Rimljani premagali (guverner province Gaj Svetonij Pavlin) in razgnali njene upornike. Da ne bi padla v rimske roke, je ubila svoji hčeri, nato pa še sama storila samomor (zastrupila).

BÓJI (Boii) so bila keltska plemena, ki so se v 5. stoletju pr.n.št. skozi severno Italijo pomikala proti vzhodu in en del se jih je ustalil na Češkem in Slovaškem. Po letu 60 pr.n.št. pa so se pred Dačani premaknili v severni Norik in se z njimi (Noričani) sčasoma »stopili«.

BREN (Brennus) je bil vodja (princ) senonskih Gálcev, ki so leta 390 pr.n.št. vdrli v Italijo, premagali Rimljane ob reki Áliji (Allia; to se je zgodilo 18. julija in za Rimljane »črni dan« ali dies ater) in zavzeli Rim. Galci so po legendi pobili vse svečenike in stare patricije, ko so ti sedeli na prestolih v svojih hišah. Pa še o goseh, ki so rešile Kapitól. Šest mesecev so Galci oblegali Kapitól, dokler se niso dogovorili za odkupnino v zlatu. Med tehtanjem se je rimski tribun pritožil zaradi napačnih uteži, princ Bren pa je na tehtnico vrgel še svoj meč in vzkliknil: »Vae victis!« (»Gorje premaganim!«).

254

BREVKI (Breuci) je bilo ilirsko ljudstvo v spodnji Panoniji.

BRIT (Brýt) je bil legendarni ustanovitelj Britanije. Verjetno je bil pravnuk trójanskega junaka Enêja, ki se je naselil v Italiji. Orakelj mu je ukazal, da naj ustanovi kraljestvo na otoku severno od Gálije (današnje Francije), kar je z bojnimi tovariši tudi storil. V boju so zajeli tudi zadnje velikane, ki so nekdaj vladali na otoku.

BUKÉFAL (Bouképhalos, »volovska glava«), tudi BUKEFÁLAS (Boukephálas) je bil črni konj Aleksándra Velikega, ki je po 20-ih letih v boju poginil od ran, dobljenih v bitki pri Hidaspu proti indijskemu kralju Porosu leta 326 pr.n.št. V njegov spomin je Aleksánder ustanovil mesto Bukefalo (danes Jhelum v zahodnem Pakistanu) ob reki Ind, kjer je konj zadnjič prečkal reko. Aleksánder je dobil konja v dar od očeta Filipa II., on pa od grškega prijatelja Demarata, ker konja ni mogel nihče ukrotiti. Dvanajstletni Aleksánder pa je opazil, da se konj boji lastne sence, ga obrnil proti soncu in ga pomiril ter zajahal.

C CENZOR (lat. censor) je bil v Rimu eden od dveh državnih uradnikov, ki sta bila izvoljena vsakih 5 let, službovala pa sta le 18 mesecev. V tem času sta sestavila cenzus, kar je uradni seznam državljanov po premoženju in na koncu opravila slovesno očiščenje (lustrum), ki je dalo ime obdobju petih let med obema očiščevalnima obredoma. Imela sta popolni nadzor nad vedenjem državljanov in sta svoje delo opravljala v posebnih prostorih na Mársovem polju. Njuna moč je izhajala iz dolžnosti, da sta preverjala spisek senatorjev in lahko odstranila tiste, ki so delali protizakonito in proti moralnim vrednotam ter jih nadomestila z drugimi. Sklepala sta pogodbe za javna dela in pobiranje davkov ter dajala v zakup državna zemljišča. Moč cenzorja je bila najvišja stopnja politične kariere (cursus honorum), vendar je Súlova zakonodaja njegovo moč zmanjšala. Cenzorji so dajali pravico pobiranja dohodkov za določeno število let v najem publikanom, ki so pobirali tudi davek ali desetino v naturalijah (decumae), kar je omogočalo bogatenje posameznikov, kar pa je v času cesarstva zamrlo, saj je davek temeljil na cenzusu (imetje posameznika za odmero davka), ki so ga v cesarstvu pobirali krajevni uradniki. Cesarji so poskušali cenzorsko moč dobiti v svoje roke, da bi tako lahko sami nadzorovali in spreminjali sestavo senata.

CURSUS HONORUM (cursus honorum, »zaporedje častnih služb«) je bil izraz, ki je v Rimu označeval uveljavitveni vrstni red političnih služb in časovna obdobja, ki so morala preteči med njihovim službovanjem in napredovanjem. Uzakonjen je bil leta 180 pr.n.št. in z dodatki (amandmaji, katerih iniciator je bil predvsem vojskovodja in diktator Súla, živel 138 – 78 pr.n.št.) po letu 82 pr.n.št.

Zaporedje služb (primer): Najprej je bilo pomembno službovanje v vojski, ki mu je sledila po določenem času služba kvestorja in nato pretorja, konzula in cenzorja. Starost konzula je morala biti vsaj 42 let, najmanjši presledek med službami pa je bil vsaj 2 leti., kar pa se je sčasoma spreminjalo.

Zgodilo pa se je tudi, da se na te ustavne zahteve niso ozirali. Če si le dobil službo v svojem »lastnem letu« (suo anno) je pomenilo, da si dobil službo pri najnižji možni starosti (izjeme ali visok položaj v državni službi).

D DECEMVÍRI (»deset mož«) je bil v Rimu upravni svet desetih mož, ki so bili izbrani za posebne namene v državni ali mestni upravi. Med najbolj znanimi so bili decemvíri legibus scribundis (»decemvíri za pisanje zakonov«), ki so jih imenovali že leta 415 pr.n.št. Ker 255

rimski zakoni niso bili objavljeni v pisni obliki, so bili preprostemu ljudstvu nedostopni in nerazumljivi, kar so v svojo korist obračali vladajoči (bogati) patriciji. V letu 451 pr.n.št. so bili izbrani decemvíri (patriciji), ki so bili imenovani na zahtevo ljudstva zato, da se zakoni zapišejo, kodificirajo (sistematično uredijo v enoten kodeks – zbornik zakonov) in objavijo.

Po legendi so decemvíri prvo leto ravnali odgovorno, ko pa so bili ponovno izvoljeni, so se pod vplivom svojega vodje in patricija Apija Klávdija (Appius Claudius) pričeli obnašati oblastno. Apija Klávdija so leta 449 pr.n.št. odstavili, zaprli in naredil je samomor še pred sojenjem (postal je simbol aristokratske objestnosti in ošabnosti).

Decemvíri so nato sestavili besedilo zakonika v obliki Zakona dvanajstih plošč (»Leges duodecim tabularum«). Na dvanajstih bronastih ploščah so bila zajeta zasebno, kazensko, javno in versko pravo; zakoni, ki so ostali v veljavi več kot 1.000 let do bizantinskega cesarja Justinijana I. (Justinijan I., rojen 482, cesar 527 – 565; izdal novo zbirko rimskega prava: »Corpus iuris civilis«) in so se jih morali šolarji učiti na pamet.

Decemvírom je bila zaupana izboljšava koledarja, imenovanje konzulov in kvestorjev, preureditev cenzusa in sodnega postopka in delovali so tudi kot porota, ki je odločala o tem, ali je posameznik suženj ali svobodnjak.

DELMÁTI (Delmatae), tudi DALMÁTI so bila železnodobna plemena (Iliri) kraških polj srednje Dalmacije, jugozahodne Bosne in spodnje Panonije, ki so se v 4. stoletju pr.n.št. začela širiti na sosednja ozemlja. Oslabili so Liburne, napadali grške kolonije in se po letu 156 pr.n.št. zapletli v boje z Rimljani, ki so se s prekinitvami nadaljevali vse do konca upora leta 9 n.št.

DELMATSKO - PANONSKI UPOR (bellum Batonianum) je bil upor domačih ilirskih plemen proti rimskemu osvajanju naših krajev v času cesarja Avgusta v letih 6 – 9. Uprla so se ilirska plemena Desidiátov (Daesidiates, središče v okolici Sarajeva) in Delmatov (Delmatae) pod vodstvom poglavarja Batona (»baton« pomeni plemenski vodja), pridružili so se jim Delmáti (središče na Duvanjskem polju) in še panonski Brevki (Breuces, s središčem v okolici Siska, Turopolje, Moslavina in Lonjsko polje) in Mazaji (Maezaei v severozahodni Bosni). Vzroka za upor sta bila predvsem brezobzirno pobiranje davkov in prisilno novačenje mladih Delmatov v rimsko vojsko. Plemenski poglavarji v Iliriku so za upor izkoristili zapletenost rimske vojske v boje z germanskimi Markománi na donavski meji leta 6 n.št. Ilirska vojska naj bi štela okrog 200.000 pešcev in 9.000 konjenikov (od 800.000 prebivalcev v upor zajetega območja), kar bi bilo nedvomno preveliko število bojevnikov, vendar resna nevarnost Rimu (cesar Avgúst je senat opozoril na resnost položaja). Uporniki so pripravili načrt za napad v treh smereh: najprej naj bi prodrli v smeri proti Italiji prek Navpórta (Nauportus, danes Vrhnika), Ókre (Ocra, danes Nanos in Razdrto) in Tergesta (danes Trst), drugi naj bi vpadli v Makedonijo in tretji pa naj bi ostali v centru upora za zaščito uporniškega ozemlja.

Desidijatski Baton je brez uspeha oblegal Salono (Salona, danes Solin pri Splitu), vendar pa so uporniki ob Jadranski obali prodrli vse do mesta Apolonije (Appolonia), južno od mesta Epidámnusa (Epidámnus, Dyrrhachium, danes Drač) in prav tako so panonski Brevki neuspešno napadali mesto Síscijo (Síscia, danes Sisak). Poraz so uporniki doživeli nato še pod Fruško goro, ki so jim ga zadali rimski zavezniki Tračani. V sporih med uporniki je desidijatski Baton ubil brevškega Batona in Rimljani so upornike leta 8 v bitki pri reki Bathinusu (reka Bosna) premagali. Končno zmago je leta 9 za Rimljane dosegel vojskovodja in kasnejši cesar Tibérij (Tiberius Claudius Nero Caesar, cesar 14 – 37), ki je imel vojaško bazo v Sisciji. Desidijatskega Batona so ujeli in zaprli v Ravéni (Ravénna, danes Ravenna) v severni Italiji. Tri leta kasneje sta vojskovodja Tibérij in cesar Avgúst praznovala s triumfom zmago nad Ilirci.

256

Anekdota: Rimski življenjepisec Svetónij (Gaius Suetonius Tranquillus, 70 – 140; njegov oče Svetonij Letus je kot tribun 13. Dvojne (Gemina) legije, sodeloval leta 69 v bitki pri Bedríaku) je zapisal, da je bil delmatsko-panonski upor za Rimljane eden od najtežjih rimskih vojn po punskih (kartažánskih) vojnah.

Ko so uporniškega Batona privedli pred cesarja Tibérija, le-ta ni prosil za svoje življenje, ampak je glavo zastavil in prosil za milost svojega naroda. Tibérij ga je radovedno vprašal, kaj je upornike nagnilo k vstaji proti Rimljanom in Baton je odgovoril: »Sami ste temu vzrok! Za varstvo svojih čred niste poslali psov ali pastirjev, temveč volkove!« DESIDIÁTI (Daesidiates), tudi DESITIATI so bila ilirska plemena okrog mesta Sarajeva.

DIONÍZIJE (Dionýsia) so bila v Grčiji praznovanja v čast boga Dioníza, ob katerih so uprizarjali tudi drame. V Átiki (v Aténah) sta bila letno to dva praznika: kmečke dionízije v mesecu pozejdeonu (decembru) in velike dionízije (mestne) v mesecu elafebolionu (marcu).

Drugega je vpeljal tiran Pejzístrat (Pejsístratos; 600 – 527 pr.n.št.) leta 534 pr.n.št., ko je kult iz mesta Elévter (Bojótija) prenesel v Aténe. Podobo boga so najprej postavili v staro Dionízijevo svetišče, nato so ga dan ali dva pred začetkom slovesnosti prenesli v svetišče izven Atén in nato so božjo podobo Aténci v procesiji ob baklah spremili nazaj, kakor njegov prvi prihod v Aténe iz mesta Elévter. Začele so se točno desetega dne elafeboliona z versko procesijo (izstopala je nošnja falusov bogu v čast), nato pa so sledile daritve.

Sprevod so zaključili horegi (bogati posamezniki, ki so poravnali stroške oskrbe dramskega zbora) raznih dramskih predstav v svečanih oblačilih. Veliki dionízij pomeni tudi konec zime, morja so postala plovna in v Aténe so prišli številni obiskovalci. Le-ti so prinesli v Aténe svoje dajatve, jih razkazovali, potekali so sprejemi tujih poslancev in skozi gledališče so smeli korakati otroci mož, ki so padli v bojih za Aténe. Javno so objavili tudi imena državljanov-dobrotnikov, ki so dobili venec in takšnega je leta 338 pr.n.št. na predlog govornika Ktezifónta (Ktesiphôn) dobil največji aténski govornik Demósten (Demosthénes; 384 – 322 pr.n.št.).

DODÓNA (Dodóne) je bilo grško mesto najstarejših preročišč v Epíru, ki so ga ustanovili Pelazgi (predgrško ljudstvo v Grčiji) v čast bogu Zévsu. Na postavljena vprašanja je Zévs odgovarjal s šelestenjem hrastovih in bukovih vej v vetru. Na veje so obešali bronaste posode, ki so ob vetru trkale druga ob drugo in te zvoke so svečeniki v orakljih razlagali.

E EFÉZ (Ephésos) je glavno mesto Jónije na obali Male Azije, ki je bilo znano po prekrasnem templju boginji Artémidi, ki je eno od sedmih čudes na svetu. ÉGIDA (gr. aigís, »kozja koža«; ščit) je bil Zévsov in Aténin atribut, ki so ga upodabljali kot ščit iz kozje kože ali z njo prevlečen, kasneje pa okrašen s šopom kač in Gorgónino glavo. Iznašel naj bi ga Zévs, ko je v boju s Titáni odrl kozo Amaltêjo (ki ga je dojila na Kréti) in se tako obvaroval pred udarci nasprotnikov. Uporabljala sta ga za ustrahovanje sovražnikov in zaščito prijateljev. Kasneje je ta atribut postal znamenje božanske moči, ki so ga nosili kralji in cesarji.

ELATÊJA (Eláteia) je bilo mesto v Fókidi, okrog tri dni hoda od Atén, ki je bilo velikega strateškega pomena, saj je nadzorovalo prehode med severno in južno Grčijo. Leta 339 pr.n.št. je makedonski kralj Filip II. zavzel Elatêjo in ogrožal Bojótijo ter Aténe, ki sta po

257

zaslugi govornika Demóstena, sklenili zavezništvo s Tébami. Filip II. je nato leta 338 pr.n.št. pri Hajronêji v Bojótiji premagal grške zaveznike.

ELEVZÍNA (Eleusís) je bilo átiško mesto med Aténami in Pirêjem, ob morju 20 km SV od Atén. Mit o Erehtêju odraža atênsko podjarmljenje po Trákijcih (glej: Erehtêj). Perséfona, ki jo je ugrabil podzemni bog Hád, je bila v Elevzíni vrnjena materi Démetri. Elevzína dolguje slavo misterijem, ki jih je uvedla sama Démetra in so privabljali obiskovalce iz vse Grčije.

ELEVZÍNIJ (Eleusínion) je bilo svetišče pod aténsko Akrópolo in vzhodno od panaténajske ceste, ki je bilo posvečeno boginjama Démetri in Perséfoni. Ob koncu 7. stoletja pr.n.št. se je Elevzína dokončno spojila z Aténami. Tukaj so shranjevali svete predmete elevzínskih misterijev.

ELEVZINSKI MISTERIJI so se slavili v mesecu boedromionu (september/oktober) ob času žetve. Svečenik, ki je odprl slovesnost, je naznanil, da naj se umaknejo vsi tisti, ki »nimajo čistih rok in govorijo nerazumljiv jezik« (morilci in barbari). Sodelujoči Aténci so se okopali v morju in nato je vsak žrtvoval prašička. Z obredom posvečeni novinci v Elevzíniju na Ágori (prostor za zborovanja), so nato svete in skrite predmete, ki so jih nekaj dni pred tem prinesli éfebi (dečki med 15. in 20. letom) iz Elevzíne v Aténe in jih položili v Elevzínij (svetišče), nato odnesli v dolgem sprevodu po Sveti cesti nazaj v Elevzíno. Obred je ponazarjal mit o Démetri in Perséfoni.

Na dan po žrtvovanju so posvečenci ostali doma in se postili, kakor Démetra, ki je objokovala izgubo hčero Perséfone. Nato so posvečenci, kakor Démetra, prekinili post s posebno pijačo (kykeon) iz ječmenove vode, začinjene z meto. Med sprevodom na poti v Elevzíno, so vpili obscenosti (nespodobnosti) in posnemali žaljive šale neke ženske Jambe, ki naj bi Démetri izvabila nasmešek na usta. Obračali so se tudi k bogu Dionízu z vzkliki »Iakch’ o Iakche« (poziv božanstvu Jákhu, ki je veljal za Démetrinega ali Perséfoninega sina – podobnost Jákh ali Bákh ali Dioníz). V posvetitveni dvorani v Elevzíni, v telesteriju, ki je sprejela več tisoč ljudi, je svečenik pokazal svete predmete posvečencem. Verjetno je bila dvorana v temi, nakar je posvetila luč in oznanili so rojstvo božanskega otroka, potrtost pa je zamenjalo vsesplošno veselje. Démetra in Kóra (»hči«, to je Perséfona), Jákh – Dioníz, Plúton in Triptólem so imeli v poljedelstvu vsak svojo vlogo. Ti skrivnostni misteriji naj bi pregnali grozo pred smrtjo in posvečencem zagotavljali srečno posmrtno življenje. ÉLIDA (Êlis) je bila pokrajina in mesto v rodovitni ravnici na SZ Peloponéza, ki je slovela po vzreji konj. Ime je dobila po eponimnem junaku Élisu, ki je nasledil svojega deda in kralja Endimíona (ljubimec Seléne). Tu leži mesto Olímpija, kjer so prebivalci Élide že od leta 471 pr.n.št. uradno predsedovali olímpijskemu prazniku in igram, čeprav jim je to pravico oporekalo majhno, sosednje mesto Piza (Pîsa). Élida je bila zvesta zaveznica Spárte do leta 420 pr.n.št., in ko je Spárta ogrozila neodvisnost male sosede Lépreona, Élida prestopi na stran Atén. Spárta jo je zato leta 399 pr.n.št. kaznovala tako, da je aténskemu zgodovinarju Ksenofóntu (Xenophôn) dodelila posestvo blizu Olímpije, vendar ga je v znak kljubovalnosti do Spárte, Élida leta 371 pr.n.št. prisilila k odhodu.

ELÍZIJ (Elýsion pedíon, »Elízijske poljane«), tudi Otoki blaženih (Makáron nêsoi) je bil kraj, ki sta si ga Homêr in Héziod zamišljala daleč na Zahodu, za širnim Okéanom, kamor so bogovi pošiljali posebej ljubljene smrtnike, predvsem junake (heroje) in ljudi »zlate dobe«, ki so tam uživali blaženo posmrtno življenje (domovanje srečnih in krepostnih).

Pesnik Vergílij postavlja Elízijske poljane v osrčje podzemlja in ko je Enêj tam obiskal 258

očeta, se je čudil smejočim se gozdovom in večno zelenim travnikom, po katerih kroži prijeten zrak in se kopljejo v škrlatni in sinje obarvani svetlobi duše pravičnih in junakov, ki so dokazali v življenju svojo bogaboječnost. Možno je, da so vstop v Elizíj obljubili posvečenim v elevzínske misterije. Med njimi naj bi tu živela tudi druga bajeslovna bitja: Hrizáor, Kalíroa (Okéanova hči in Geríonova mati), Gorgóne, Hesperíde, Hekatonhêjri in Siréne. Po Otokih blaženih so dobile ime tudi Elízijske poljane pri Parizu.

EMÓNA (danes Ljubljana) je bila rimska kolónija ob prometnem križišču in prastarem selišču v sedanji Ljubljani. Že pred 2. stoletjem je bilo to ozemlje pomembna obrambna cona proti Italiji (Praetentura Italiae et Alpium je vojno-upravna enota pred dostopom v Italijo, kar je bila osnova rimskemu zapornemu zidu Claustra Alpium Iuliarum, zgrajenim v 4. stoletju). Zgrajena je bila ob koncu 1. stoletja pr.n.št. in v začetku 1. stoletja n.št. po vzoru severnoitalskih kolonij. Življenje v mestu je potekalo znotraj obzidanega kvadratnega prostora. Bila je tudi pomembno zgodnjekrščansko središče.

ENEAKRÚNOS (Enneákrounos, »devet izvirov«) je bila hiša z vodometi v Aténah, ki jo je dal zgraditi tiran Pejzístrat.

ENIPÉJ (Enipéus) je bila tesálska reka, ki je izvirala na gori Ótris. V njej je bival bog Pozêjdon (bil je Tírin ljubimec), da se je lahko združil s Tiro (žena élidskega kralja Salmonêja, ki je postala mati Pélija (Pélias) in Nelêja (Neleús, Néstorjev oče).

EÓLIJA (Aiolía) je bila pokrajina na severozahodu maloazijske obale od Troáde (Troiás je ozemlje okrog Tróje) do reke Hermós, ki so jo zasedli eolski Grki.

EPONÍM (epónymos, »tisti, ki poimenuje«) je izraz, ki se ga uporablja za tista mesta ali prednike, po katerih so se imenovani kraji ali ljudstva (Aténe po boginji Aténi, Dorci po praočetu Dórosu, Eólci po predniku Éolu,…).

ERÁRIJ (aerarium) je bila rimska državna zakladnica v Satúrnovem svetišču pod Kapitólom, v kateri so hranili tudi važne državne dokumente. Vodil jo je kvestor (questor) pod nadzorstvom senata. V tajnem eráriju je bil shranjen tudi denar, ki so ga dvignili le v skrajni sili. Kasneje pa so vse dohodke preusmerili v cesarsko blagajno, ki so ji rekli fiskus in so jo ustanovili v 1. stoletju n. št.

ERÍDAN (Eridanós) je reka v Átiki, severno od Atén, ki je s seboj prinašala jantar (glej: Faetónt, str. 156, II. del).

Erídan se imenuje tudi majhen pritok reke Ílis v Aténah.

ETIÓPCI (Aithiópes) so bili mitično ljudstvo, ki so vedno trdili, da živijo v najbolj sončnih pokrajinah na svetu (v SV Afriki ob Nilu), kjer vzhaja in zahaja Hélij in žge njihovo kožo, pa so zato črne polti. Živeli so v popolni sreči in življenje posvečali Apólonu, njihovemu bogu luči, katere dobrodejni učinki so dajali rodovitnost njihovim poljem. Njihov kralj Mémnon (brat egíptovskega kralja Ematíona) je bil sin Zarje (Éos, Avrora), katere rožnati svit so opazovali vsako jutro. Kralj Mémnon je tudi vodil skupino Etiópcev v Tróji, kjer je tudi padel. ÉTNA (Aetna), tudi ÁJTNA (Aítne) je najvišji evropski delujoči vulkan na vzhodni obali Sicílije. Njegove izbruhe so pripisovali pošasti Tifónu ali velikanu Enkeládu (Gigánt), ki ga je Zévs zaprl v ječo pod vulkan (ali poveznil čezenj otok Sicílijo). Rimljani so grškega

259

boga Hefájsta povezovali s svojim bogom kovačev Vulkánom in tako opisovali Étno tudi kot Vulkánovo kovaško delavnico.

EVKSÊJNOS (Eúxeinos, »gostoljubno morje«) je bilo »ljubkovalno ime« za viharno Črno morje, po katerem so pluli že v 7 stoletju pr.n.št. raziskovalci iz Miléta in drugih jónskih mest, kar se odraža tudi v legendi o podvigu Argonávtov na potovanju v Kólhido (dežela ob vzhodni obali Črnega morja) in nazaj. Leta 600 pr.n.št. so bile njegove obale že posejane z grškimi kolonijami.

EVRÓTAS (Eurótas) se je imenovala osrednja reka Lakónije (Lakoniké) ali Spárte.

EZÓP (Aísopos; lat. Aesopus) je bil avtor grških basni, katerega življenska zgodba (poznal že Heródot v 5. stoletju pr.n.št.) je v večini izmišljena. Verjetno je bil rojen v Trákiji in živel kot suženj na otoku Sámosu v začetku 6. stoletja pr.n.št. Pod njegovim imenom je krožilo veliko živalskih zgodb – basni z moralnim in satiričnim koncem. Po njem je zbirko latinskih basni v petih knjigah (okrog 100 zgodbic) povzel Fédrus (Phaedrus, 15 pr.n.št. – 50 n. št.), ki je bil tráški suženj in je prišel v Rim ter postal osvobojenec v Avgustovi hiši.

EXOMÍS je grški naziv za tuniko z enim rokavom na ramáh, druga rama je bila gola. V Grčiji so jo nosili le sužnji in obubožani.

F FAJÁKI (Phaíakes; lat. Phaeaci) je bilo bajeslovno ljudstvo na otoku Shêrije, kamor je naplavilo Odisêja. Kralj otoka je bil Alkínoos. Nekateri so otok enačili s Korkíro (danes otok Krf).

FALÊRON (Pháleron) je bilo glavno aténsko pristanišče do 5. stoletja pr.n.št., se pravi pred perzijskimi vojnami in pred razvojem ter utrditvijo glavnega aténskega pristanišča Pirêja (Peiraieús, lat. Piraeus). V bistvu je bilo bolj odprto sidrišče, ki je dajalo le malo zaščite zasidranim ladjam.

FALÍSKI (Falisci) je bilo itálsko železnodobno ljudstvo tesno povezano z Latíni, ki je živelo na desnem bregu reke Tíbere, severno od Lácija. Njihov jezik je sodil v latínofalískiško jezikovno skupino.

FALUS (phallós; lat. phallus) je bil model moškega spolnega organa in simbol plodnosti, ki so ga nosili v sprevodih pri mnogih starih verskih obredih, da bi vzpodbudili plodnost zemlje, čred in ljudi ter s tem preprečili šibkost rase.

FENÍCIJA (Phoínike; lat. Phoenicia) je bila dežela na ozkem pasu ob obali Sírije in je obsegala mesti Tír in Sidón. Tukaj so živeli predvsem obrtniki in trgovci. Okrog leta 1000 pr.n.št so Feničáni (semitsko ljudstvo) izumili svojo pisavo, na kateri bazira grški alfabet.

Prislužili so si sloves odličnih trgovcev in pomorščakov. Do leta 900 pr.n.št. so prodrli do obal Črnega morja in njihova kraljica Didóna je okrog leta 814 pr.n.št. ustanovila mesto Kartágino. Najbolj pomemben predmet njihovega trgovanja je bilo škrlatno barvilo (pridobivali so ga iz žlez školjke lupinarja – murex).

FENIKS (Phoíniks; lat. Phoenix) je bila sončna ptica, ki je zašla v grške in rimske mite iz Egípta. Egipčáni so jo imenovali »boinu« (čaplja), ki je živela v močvirjih in Egipčáni so verovali, da se je rodila iz vode, kakor se je po njihovem mišljenju rodilo sonce. Tako je 260

ptica postala utelešenje sonca, ki po vladanju na svetu umre in se znova rodi v svetlobi zore. Pri Grkih in Rimljanih se je tako rodil Feniks; ptica, ki je imela nadnaravno moč, da vsakih pet sto let v gnezdu zgori, iz pepela pa se pomlajena rodi v novo življenje. Tako je postala simbol vstajenja, ki so ga prevzeli kristjani (glej: Feniks v grški mitologiji).

FERÁLIJE (feralia, »komemoracija mrtvim«) je bila po rimskem koledarju slovesnost v spomin mrtvim, 21. februarja. To je bil zadnji dan parentálij (13. – 21. februar), ko je bila javna slovesnost in so mrtvim v grobnice prinesli hrano. Ostali dnevi so bili namenjeni osebnim žalnim slovesnostim.

FERIJE (feriae) so Rimljani imenovali slovesnosti ali praznike, ko so obiskovali svetišča in opravljali daritve bogovom. Prazniki so bili javni (slavila jih je cela država) ali pa zasebni (slavili so jih v družini, rojstni dan,…). Tiste, ki jih je določal koledar, so se odvijali točno na določen dan (feriae stativae), drugim gibljivim slovesnostim pa so dan določili svečeniki ali državni uradniki (feriae conceptivae). Ob javnih praznikih (dies nefasti), se je bilo potrebno vzdržati dela ter sodnih in političnih poslov, da ne bi onečastili »svetega časa«.

Vsekakor pa so bile tudi nekatere zanimive odločitve vrhovnih svečenikov (pontifikov) v zvezi z vrstami dela. Vrhovni pontifik Scévola je dovolil vsako delo, ki bi utegnilo biti nujno in bi odlašanje lahko povzročilo poškodbe ali trpljenje (recimo: reševanje vola, če je padel v jamo,…).

FILIPÊJ je bil izraz za denar, ki so ga kovali v času po makedonski zasedbi Grčije. To so bili zlati staterji, ki so se imenovali po kralju Filipu II. Makedonskem, »filipêji«. Lidijski stater je imel vrednost dveh srebrnih drahem (8,736 g ).

Grški denar: Pred pravim kovanim denarjem so imeli Grki primitivno valuto, ki je temeljila na podlagi železnega režnja (obelós, tudi obolós, lat. obolus, kar pomeni »reženj«; to je bila šestina drahme, kar je 0,728 g srebra) in to je bil najmanjši srebrnik, óbol (šestina drahme). Od teh srebrnikov so nato dobili tudi imena in vrednosti grških srebrnikov. Prvi novci so bili izdelani iz elektruma, to je samorodna mešanica srebra in zlata, ki so ga največ našli v rečnih strugah v Lídiji in so imeli obliko majhnih ploščatih ali okroglih kamenčkov. Take novce so kovali že v 6. stoletju pr.n.št. v Lídiji, prvi od grških pólisov pa po letu 595 pr.n.št. v Ajgíni, takoj za njo pa v Koríntu.

Tako je bil najmanjši srebrnik (óbol) vreden en (železni) reženj. Šest óbolov je bila ena drahma (»peščica«, 4,368 g srebra) ali novec, vreden toliko režnjev, koliko jih je bilo mogoče držati v pesti ene roke (ocenili so to na šest režnjev). Večje so bile didrahme (dve drahmi) in tetradrahme (štiri drahme). 100 drahem je ustrezalo eni mini (gr. mina; 436 g) srebra, 60 min (srebra) pa enemu talentu, kar je bilo kakšnih 26 kg srebra.

Bronaste novce so v Grčiji vpeljali šele ob koncu 5. in začetku 4. stoletja pr.n.št. in so jih imenovali halkov (chalkoi, »bakrenci«) in tako je 12 halkov štel za en obol.

Lídijci so bili prvi, ki so uporabljali kovani denar (glej: zgoraj).

Rimski denar: Pólisi v Veliki Grčiji (Magna Graecia) v južni Italiji in Etrúriji so imeli v obtoku čudovite srebrnike že v 6. stoletju pr.n.št., severno od Rima pa v 5. stoletju. Drugod so imeli za »denar« grobe kepe brona (aes rude) brez označb in vrednosti. V resnici latinska beseda za denar pecunia izvira iz besede pecus (»živina«), kar je bilo najprej sredstvo menjave. Kasneje je krožil bron v obliki štirioglatih palic, ki so jim v 3. stoletju pr.n.št. dali standardno težo (1,5 kg) in je bila na obeh straneh okrašena (aes signatum) z reliefom slona ali prašiča. Pravi rimski novci pa so prišli v obtok v sredini 3. stoletja (okrog leta 260 pr.n.št.) in so se imenovali bakreni as-i. As je bil okrogle oblike in določene teže 261

ter se je imenoval tudi libra (as libralis ali aes grave), kar je ustrezalo teži 327 g brona. As se je delil na 12 rimskih uncij, imel pečat na obeh straneh in označeno vrednost. Iz asa so izšli semis (pol asa), triens (tretjina asa, 4 uncije), kvadrans (quadrans, četrtina asa, 3 uncije), kvinkunks (quincunx, 5 uncij), sekstans (sextans, šestina asa, 2 unciji) in uncija (uncia, dvanajstina asa). Po punskih vojnah je bil as vreden le še tretjino prvotne vrednosti, po letu 155 pr.n.št. pa samo še dvanajstino.

Ob koncu 3. stoletja so Rimljani vpeljali nov denarni sistem, ki je temeljil na srebrnem denariju (denarius) in je po vrednosti ustrezal grški drahmi. Če je tako as tehtal 55 g, je imel denarij vrednost 10-ih asov, kvinarij (quinarius) 5 asov in sestercij (sestertius) dva in pol asa. Denarij je tehtal 4,5 g, kar pomeni, da je bilo srebro vredno 120-krat več kot bron.

Rimske novce so kovali najprej v svetišču Junóne Monéte v Kápui, šele kasneje pa so nastale kovnice denarja tudi v provincah (Siscia,…).

Zlato se je kot denarna enota pojavilo prvič zaradi stroškov druge punske vojne v vrednosti 60, 40 in 20 asov. Zlate aureuse (aurei) različne teže so kovali Kornelij Súla (138 – 78 pr.n.št.), Gnej Pompêj (106 – 48 pr.n.št) in Júlij Cézar (100 – 44 pr.n.št.) ter naprej v času cesarstva. Od Júlija Cézarja naprej je na eni strani novca portret cesarja z imeni in funkcijami v obliki kratic, na drugi pa simboli Rima (Jan), konjske dvo- in štirivprege, Kástor in Póluks, Aténa in drugi liki.

Leta 312 je cesar Konstantín I. Veliki (Constantinus; 306 – 337) začel kovati nov zlatnik, imenovan solidus.

FILÍPI (Phílippoi) je bilo mesto v Makedoniji na meji s Trakijo in vzhodno od reke Strimon (Strymon, danes Struma), ki ga je ustanovil Filip II. Makedonski leta 356 pr.n.št.

Tukaj je bilo prizorišče poraza rimske vojske in smrti (samomor) Marka Junija Bruta in Gaja Kasija (Cezarjevih morilcev) leta 42 pr.n.št., ki sta jih premagala Mark Antonij in Oktavijan.

FLÁVIJA SÓLVA (Flavia Solva, danes Lipnica v Avstriji) je bilo rimsko mesto ob cesti proti Vindoboni (danes Dunaj) v rimski provinci Norik (Noricum).

FLEGETÓNT (Phlegéthon), tudi PIRIFLEGETÓNT (Pyriphlegéthon) je bila ena izmed rek v podzemlju.

FOKÁJA (Phókaia) je bila najsevernejša jónska naselbina (pólis) na obali Male Azije.

Zaslovela je kot pomorsko mesto in Fokíjci so bili po Heródotu prvi, ki so odjadrali na zahod do južne Hispánije in obiskali Tartés (pokrajina v južni Hispániji). Okrog leta 600 pr.n.št. so ustanovili mesto Masílijo (Massilia, gr. Massalía; danes Marseille). Ko je Jónijo zavzel perzijski kralj Kir (leta 540 pr.n.št.), so se Grki raje odselili na jug Italije, kakor da bi se podredili Perzijcem. Naselili so se v Élei (Velia) v Lukániji na jugu Italije.

FÓKIDA (Phokís) je majhna dežela zahodno od Bojótije, kjer je pomembno preročišče v Délfih. Leta 346 pr.n.št. jo je zasedel Filip II. Makedonski.

FONS TIMAVI, tudi FONTES TIMAVI je izvir rečiče Timave, kjer je bil v grški mitologiji eden od vhodov v podzemlje. Grški zemljepisec Strábon (864 pr.n.št. – 24 n.št.) omenja, da je bilo ob izviru Timava tudi svetišče, posvečeno Diomêdu.

FORDICÍDIJA (fordicidia) je bila v Rimu slovesnost v zvezi s povečanjem plodnosti živine in polj. Slavila se je 15. aprila, ko so v vsaki od 30 mestnih okrožij (kurij) žrtvovali brejo kravo (forda).

262

FÓRMIJE (Formiae, danes mesto Formia) je bilo staro vólskovsko mesto ob Ápijevi cesti.

V klasičnem rimskem obdobju je bilo letovišče, kjer so imeli številni bogati Rimljani (tudi Cícero, ki je bil v bližini ubit) svoje vile.

FORNAKÁLIJA (fornacalia) je bil rimski verski praznik, ki so ga obhajala mestna okrožja (kurije) v začetku februarja. S praznikom naj bi vzpodbudili delovanje peči (fornaces), v katerih so sušili žito.

FORUM (»trg«) je bil pravokotni prostor v središču vsakega večjega rimskega mesta.

Tukaj se je trgovalo, prodajalo in izdelovalo, kasneje pa je postal središče političnega, družbenega, obrtniškega in trgovskega življenja v mestu. Forum so obdajale številne najpomembnejše državne zgradb in svetišča. Včasih je mesto dobilo tudi po njem ime, kakor je Julijev Forum (Forum Iulii, današnji Fréjus, tudi Čedad).

FRÁTRIJA (phratría, »bratovščina« ali »bratstva«) je bila v Aténah in drugih mestih skupina sorodnih družin, ki je obstajala že od najzgodnejših časov kot sestavni del fil (phýle). Dórci so se delili na tri file: Hili (Hylleis), Pamfili (Pamphyloi) in Dimani (Dymanes). Jónci pa so bili razdeljeni na štiri file: Ajgikori (Aigikoreis), Hopleti (Hopletes), Geleonti (Geleontes) in Argadi (Argadeis).

V Aténah so Klêjstenove demokratične reforme vključevale razpustitev fil in ustanovitev desetih novih okrajev – dem. File so dobile nova imena, ki jih je z božansko podporo podelilo délfsko preročišče in so bile poimenovane po enem salamínskem in devetih átiških herojih, ki so jim na ágori (agorá) postavili kipe. Imenovali so se: Erehtêida (Erechthêis), Ajgêida (Aigêis), Pándionida (Pándionis), Leóntída (Leóntis), Akamántida (Akamántis), Ojnêida (Oinêis), Kékropida (Kékropis), Hipótontida (Hippóthontis), Ajántida (Aiántis) in Antíohida (Antíochis). Vsako od imen je grški ženski pridevnik, ki se sklada z ženskim samostalnikom phyle, »plemenska skupnost«.

13.) FRAUS (gr. Apáte, »Prevara«; glej: Alegorična božanstva, str. 355).

FRÍGID (Frigidus) je ime reke (morda cestne postaje) v sklopu kraških zapor (Claustra Iulia Alpium) na našem ozemlju, kjer gre verjetno za reko Vipavo ali Hubelj. 5. in 6. septembra leta 394 se je odvijala bitka v okolici Vrhpolja ali Zemona med krščanskim cesarjem Teodózijem Velikim in poganskim samodržcem Evgenijem. Zmagal je cesar Teodózij in krščanstvo.

FRÍGIJA (Phrygía) je pokrajina na zahodu Male Azije in delom osrednje planote, ki ga je v 2. tisočletju pr.n.št. zasedlo evropsko ljudstvo Frígijcev. Njihovo kraljestvo je povezasno z dvema besedama: Górdij (górdijski vozel, ki ga je presekal Aleksánder Makedonski; glej »górdijski vozel«) in Mídas (sin kmeta Górdija in frígijski kralj). Po zasedbi Lídije, Frígija ni bila nikoli več samostojna. V 3. stoletju pr.n.št. so Frígijo opustošili še keltski Galačáni, nato pa je bila po letu 116 pr.n.št. večina ozemlja priključena rimski provinci Aziji.

G GAJ je bil simbol rastlinske moči, kjer so visoka drevesa ljudem dajala nauke nebes in nasvete bogov. V njih so postavljali svetišča, kjer so bogovi dajali oraklje. Vstop v gaj je bil dovoljen le majhnemu številu posvečencev in svečenikov. Sečnja dreves v njem je veljala za svetoskrunstvo. Najbolj znani so bili: Áresov gaj v Kólhidi (Argonávti odnesli zlato runo), Zévsov gaj v Dodóni, gaj Evmeníd v Kolónu (umrl Ójdip), Pánov gaj v Arkádiji, Zévsov gaj v Olímpiji in Afrodítin gaj v Páfosu na Cípru.

263

Rimljani so svojim junakom (Enêj, Rómul) in bogovom posvetili nešteto gajev.

GALAČÁNI (Galátai) so bili gálsko ljudstvo (Kelti), ki je v 3. stoletju pr.n.št. na poti iz Evrope v Malo Azijo prečkalo Helespónt in se naselilo v Frígiji okrog današnje Ankare.

Več kot sto let so ustrahovali zahodno Azijo (bojevniško ljudstvo) in šele leta 188 pr.n.št. jim je dokočni udarec zadal rimski prokonzul Mánlij Vúlson in jih pokoril, cesar Avgúst pa je leta 25 pr.n.št. s priključitvijo sosednjih ozemelj, ustanovil novo provinco Galátijo.

GALAKTOFÁGI (Galaktophágoi) so bili bajeslovno ljudstvo, na katere je naletel srečno ali nesrečno Odisêj. Bili so ljudje, ki so se hranili, kot pove njihovo ime, samo z mlekom.

GÁLI (Gálloi) so bili skopljeni svečeniki boginje Kibéle, ki bi se naj imenovali po reki Gálos v Galátiji, ker je tekla mimo prvotnega Kibélinega svetišča in vsak, ki je iz nje pil, je zblaznel. Svečeniki naj bi se, posnemajoč mladostnega spremljevalca Kibéle Átisa, skopili sami.

GÁLIJA (Gallia) je bila dežela Gálcev, ki se je delila na dva dela (glej: Gálija in Italija): 1) Na Cisalpinsko Gálijo, ki so jo Rimljani pred letom 42 pr.n.št. imenovali območje na severu Italije, med Apenini in Alpami ter s tem imenom označili »Gálijo tostran Alp«. Z imenom Gálci so označevali keltske napadalce iz krajev ob gornji Donavi, ki so se v 8. in 7. stoletju pr.n.št. pomikali proti zahodu in okrog leta 400 pr.n.št. dosegli severno Italijo. Kljub uspešnemu odporu Vénetov, so njihove roparske horde leta 390 pr.n.št. zavzele Rim; 2) in na Transalpinsko Gálijo ali »Gálija onstran Alp«, je bilo območje, ki ga z eno besedo imenujemo Gálija, to je današnja Francija. Prebivalci tega področja so bili večinoma keltskega rodu in so po naselitvi iz porečja gornje Donave prevladali nad starejšim prebivalstvom, znanim pod imenom Líguri (Ligures).

GAVDÉNCIJ (Gaudentius) je bil škof v rimski Celeji.

GERMANIJA (Germania) je bilo za Rimljana neopredeljeno območje vzhodno od Rena (Rhenus) in severno od Donave (Danuvius ali Ister) ter je zajemala tudi današnjo Dansko, Švedsko in Norveško. Okrog leta 1.000 pr.n.št. so se pričela germanska plemena iz južne Skandinavije in Jutlandije (pradomovine), seliti proti jugu, kjer so prišli v stik s Kélti, ki so se jim uprli. V 3. stoletju pr.n.št. so plemena prečkala reko Ren ter pritiskala na jug in na vzhod. Plemensko ime Germani so prvi uporabili Gálci, v rimski zgodovini pa so se prvič pojavili okrog leta 120 pr.n.št., ko so plemena Kímbrov (Cimbri) in Tevtónov (Teutoni) zasedla SV Gálijo in tudi severno Italijo, ter v Rimu vzbudila velik preplah. Dokončno jih je premagala rimska vojska pod Márijevim poveljstvom. V začetku 1. stoletja pr.n.št. so v porečje Majne (Moenus) in Rena udarili germanski Svebi, ki jih je po njihovih vpadih v Gálijo umiril leta 58 pr.n.št. šele Gaj Júlij Cézar. Zaradi neuspešnih poskusov, da bi se sporazumel z germanskim voditeljem Arióvistom, jih je Gaj Júlij Cézar porinil nazaj čez Ren, ki je poslej ozvačeval severno rimsko mejo (limes). Uspešne boje z Germani so kasneje vodili še cesar Avgúst, vojskovodja Drúz (Germanik) in njegov brat in cesar Tibérij.

Germani so bili poljedelsko in pastirsko ljudstvo, bojeviti, za bojne pohode pa so poveljnike volili. Njihovi najbolj znani bogovi so bili: Odin, Frigg, Thor in Nerthus, ki so jih častili na prostem, v gajih in gozdovih. Za pisavo so uporabljali rune.

GIMNÁZIJ (gymnásion, od besede gymnós, »gol«) je bila šola, ki je dobila ime po ustaljenem grškem običaju, da so dečki in odrasli moški telovadili goli. Izobrazba je pri 264

Grkih pomenila umsko in telesno urjenje. Duhovna izobrazba se je ob koncu doraščanja končala, telesna pa se je nadaljevala v vseh starostih. Gimnázij je postal razpoznavni znak helenizma.

GIMNOPÉDIJE (gymnopaidíai) je bila letna slovesnost »golih mladeničev« v Spárti, ki so jo Spártanci uvedli po hudem porazu od Argošánov leta 669 pr.n.št. pri Hizijah. Več dni so prirejali prikaze gimnastike in plesa dečkov ter odraslih moških. V čast bogov in spártanskih junakov so tudi prepevali himne.

GLADIÁTOR (gladiátor) je bil mož (pa tudi ženska) oborožen z mečem (gladius), ki se je v rimskih amfiteatrih (arenah) v zabavo gledalcev boril z drugimi gladiátorji ali z divjimi zvermi. Gladiátorski boji izvirajo iz Etrúrije. Igre so v Rimu uvedli leta 264 pr.n.št. in so bile najprej prikazanene na javnih pogrebih, leta 46 pr.n.št. pa jih Júlij Cézar ni imel le za žalne, ampak zabavne in krvave. Leta 107 je cesar Traján priredil igre, kjer se je borilo 5.000 parov. Gladiátorji so bili predvsem vojni ujetniki, obsojeni hudodelci, pa tudi kupljeni sužnji ali prostovoljci, ki so se borbe udeležili le za plačilo (auctorati). Razdeljeni so bili v družbe (familiae), ki so jim načelovali učitelji (magistri, lanistae). V drugem pomenu besede gladiátor, se je smatral tudi pretepač ali razbojnik.

Zaradi težkih razmer v gladiátorskih šolah je prišlo leta 73 pr.n.št. do Spartakovega upora v šoli v Kapui. Gladiátorji so se delili na: murmille (borec s čelado, na kateri je bil greben v obliki ribe, podolgovatim ščitom in mečem), retiarije (retiarius, oborožen samo z mrežo in trirogom); Samníte (oboroženi s podolgovatim ščitom, čelado z naličnikom in mečem), Tračáne (okrogel ščit in krivo sabljo) in med temi borci so bile tudi ženske. Večkrat zmagoviti gladiátor je dobil v znak naklonjenosti publike in cesarja, lesen meč (rudis) in je bil oproščen bojevanja. Svojo odločitev je publika pokazala s stiskom palca ob kazalec (premere pollicem), kar je bilo dobro znamenje ali pa so palec obrnili navzdol, pa tudi k svojim prsom (vertere pollicem), kar je bil znak za smrtni udarec.

Najdaljše gladiátorske igre so bile uprizorjene leta 80 n.št., ki jih je priredil cesar Tit (Titus Flavius Vespasianus, 79 – 81) v čast očeta Vespazijána ob otvoritvi amfiteatra Kolosêja (Colosseum) in so trajale 100 dni.

GÓRDIJSKI VOZEL (nódus Górdii) je bil vozel, ki ga je Aleksánder Makedonski presekal in razglasil, da to pomeni oster poseg v reševanje kakšne zadeve. Nanj je naletel ob prihodu v Górdij v Frígiji, kjer je bila na akrópoli volovska vprega, pri kateri je bilo oje pritrjeno k jarmu z vozlom iz drenovega lubja.

Po legendi je v starih časih s tem vozom kmet po imenu Górdij, njegova žena in sin Midas po naključju prispeli na zborovanje Frígijcev takrat, ko jim je preročišče razodelo, da bo voz pripeljal kralja, ki bo naredil konec državljanskim nemirom. Frígijci so Górgija takoj proglasili za kralja, on pa je na akrópoli mesta, Zévsu v čast, posvetil voz in jarem, v katerega sta bila vprežena vola, mesto pa so preimenovali v Górgij. In naslednji orakelj je napovedal, da bo tisti, ki bo vozel razvozlal (do tedaj ni uspelo nikomur), zavladal Aziji. To je torej uspelo Aleksándru Makedonskem, ki ga je z mečem presekal.

GOVEJI FORUM (Forum Boarium) je bil »živinski trg« v starem Rimu, kjer je bilo tudi prometno središče med gričem Palatínom (mons Palatinus) in reko Tíbero.

GROMÁTIK (lat. groma ali gruma, »zemljemerski merilni drog«) je bila merilna palica, ki so jo uporabljali Rimljani v zemljemerstvu.

265

H HÁLIS je bila mejna reka med kraljevino Lídijo in Perzijo.

HÁRAKS (Cháraxos) je bil Sápfin brat in trgovec z vinom, ki se je zaljubil v Dóriho, kurtizano iz Návkratisa (grško mesto v delti reke Nil), s čemer se je Sápfo hudo zameril.

HARÍBDA (Chárybdis), tudi KARÍBDA se v grški mitologiji enači z vrtincem v morski ožini v Mesínskem prelivu med Sicílijo in Italijo.

HEDUČÁNI (lat. Aedui, Haedui) so bili gálsko pleme na ozemlju današnje Burgundije, z glavnim mestom Bibrakte (danes Mont-Beuvray, blizu Autuna). V času cesarstva so bili prvo gálsko pleme, ki so imeli svoje predstavnike v rimskem senatu.

HEKATÓMBA je bilo v Grčiji žrtvovanje stotine volov (hekaton bous). Tako se je imenoval tudi mesec v Aténah, hekatónbajon (»čas, primeren za darovanje hekatomb) je bil mesec julij.

HEKATÓMPEDON (»svetišče stotih stopal«) je bilo svetišče, ki je stalo na mestu današnjega Pártenona na aténski Akrópoli. Hekatómpedon se je imenovalo zato, da so ga ločili od svetišča Aténe Poliás na Akrópoli. Leta 488 pr.n.št. so ga namenoma razrušili, da bi napravili prostor predhodniku današnjega Pártenona, tako imenovanem »starejšem Pártenonu«.

HELESPÓNT (Helléspontos) je ožina (danes Dardanele), ki povezuje Egejsko morje s Propóntido (Propontís je Marmarsko morje) in tako deli Evropo od Azije.

HELÓTI (heilótai) so bili v Spárti tlačani (sužnji). Bili so potomci prvotnih prebivalcev (pred dórsko zasedbo v 7. stoletju pr.n.št.). Niso imeli nobenih pravic in le država jim je lahko podelila prostost. Živeli so v družinah in bili podložni (tudi potomci) posameznikom in državi. Gospodarje so bili dolžni oskrbeti z odmerjeno količino pridelkov, višek pa so lahko uporabili sami. Le redko so bili osvobojeni suženjstva (morebiti le ob pomanjkanju vojakov, ko so bili vpoklicani v vojsko in so se imenovali »novi meščani« - neodamódes).

HELVEČÁNI (Helvetii) so bili kéltsko pleme, ki se je skušalo v 1. stoletju pr.n.št. naseliti v Gáliji, ko so se iz svojega ozemlja ob Ženevskem jezeru skozi rimsko provinco Narbonsko Gálijo pomaknili v ožjo Gálijo.

HERÁJON (Heraîon) je bilo Hêrino leseno svetišče v Árgosu, 3 km JV od Mikén, ki je leta 423 pr.n.št. pogorelo; novo, kjer je stal zlati in slonokoščeni Poliklêjtov kip Hêre, pa so zgradili okrog leta 416 pr.n.št.

Intermezzo (medznanje): Poliklêjt (Polykleitos; živel v 2. polovici 5. stoletja pr.n.št.) je bil ob Fídiji (Pheidías, lat. Phidia; 490 – 432 pr.n.št.), ki je izdelal bronasti kip boginje Aténe (bronasta konica sulice in greben čelade – pozlačena, sta bila mornarjem kažipot okrog rta Súnion) na aténski Akrópoli, najslavnejši grški kipar iz Árgosa.

HÊRME (Hermaî) so bili četverokotni kamniti stebri, na katerih je stal pokončen falus, nad njim pa se je dvigalo oprsje boga Hêrmesa s koničasto brado. Postavljali so jih kot mejnike na križiščih in ob cestah ter tudi pred hišami. Njihova faličnost je bila namenjena odvračanju zlih vplivov.

HÉSPER (Hésperos; lat. Vesper) se imenuje tudi zvezda Večernica.

266

HESPÊRIJA (Hesperia) v latinščini pomeni »zahodna dežela«. Pojem je bil vzet iz grške besede hespera, kar pomeni »zahod«. V grškem gledišču je to bila Italija, z rimskem pa Hispánija (pač različna gledanja na prostor, op. p.).

HETÊRA (hetaíra, »ženska družabnica«) je bil vzdevek priležnice ali kurtizane. Hetêre so uživale določeno zakonsko zaščito, vendar so morale plačevati davek, pa naj so živele v bordelu ali pa zasebno. Nikoli niso bile državljanke, ampak samo sužnje, tujke ali osvobojene ženske, ki so bile tudi glasbenice in plesalke ter skrbele predvsem za večerne zabave.

HIBÊRIJA (Ibêrija) je bilo latinsko ime za Ibêrski polotok (danes Španija in Portugalska).

HIBÊRNIJA (Hibêrnia) je latinsko ime za Irsko.

HIERÓNIM (Hieronymus, 345 – 420) je bil cerkveni oče, ki se je rodil v Stridonu, o katerem je znano, da je bil kraj v rimski provinci Dalmaciji blizu meje s provinco Panonijo (nekateri pisci ga dajejo v bližino Akvileje – danes Ogleja). Drugi rojstni kraj pa locirajo od SZ Bosne do Kvarnerskega zaliva; zelo verjetno pa je kraj ležal nekje na Notranjskem (F. Cavallera, J. Labourt, F. K. Lukman). Kot mladenič je študiral v Rimu in od tam je odšel v Gálijo. V letih 369 – 374 se je zadrževal in asketsko živel v Ogleju, kjer je navezal stike s cerkvenim pisateljem in zgodovinarjem T. Rufinom, povezan pa je bil tudi z asketi v Emóni. Leta 374 je odšel na Vzhod v Antiohíjo v sírsko puščavo (učil se je grščine), nato pa je šel med leti 375 do 378 v Halkídiko, v puščavo ob meji s Sírijo, kjer se je učil hebrejščine. Med leti 382 in 385 se je vrnil v Rim, kjer je postal tajnik papeža Damaza I. (305 – 384, zavetnik arheologov), kjer je pridigal o asketstvu. Med kristjankami so bile nad njegovimi nauki navdušene Marcela, Pavla in njena hči Evstóhija in ker so domnevali, da se poteguje za papeški stol, si je nakopal sovraštvo ter s Pavlo in Evstóhijo odšel v Jeruzalem, nato pa še v Egípt in Palestino. Končno se je naselil v Betlehemu, kjer je Pavla ustanovila samostan, katerega vodja je postal in ostanek življenja preživel v njem, kjer je pisal in se posvetil učenosti.

Njegovo najpomembnejše delo je bil prevod Biblije (iz hebrejščine in grščine) v latinščino, imenovan Vulgáta in prevedel je še Svetovno zgodovino grškega pisca Evzébija (Eusébios, 260 – 340) iz 4. stoletja.

HIMÉT (Hymettós) je gora na Átiki, ki se vzpenja nad Aténami in je znana po marmorju in medu. Marmor je modrikasto sive barve in ko je goro obsijalo zahajajoče sonce je filozof Sókrat izpil čašo s strupeno trobeliko.

HIMNA (hýmnos) je bila pesem, ki so jo peli v čast bogu ali junaku.

HIPÓDROM (hippódromos) v Grčiji in v Rimu je bila steza za konjske dirke in dirke z vozovi.

HIPOKÁVST (gr. hypó, »spodaj« in kaíein, »zažgati«) je bil sistem za ogrevanje prostorov v hiši z dovajanjem toplega zraka (rimska »centralna«, op. p.), ki so ga leta 100 pr.n.št. iznašli v Rimu in ga najprej uporabili za parno kopel. Tla so bila dvignjena na stebričke, med njimi in pod tlemi pa je bil speljan topel zrak, ki ga je ogrevala peč in s tem tudi vse prostore v hiši (tudi stene).

267

HISPÁNIJA (Hispania; gr. Ibêria) je bila dežela na skrajnem zahodu takrat znanega sveta, kjer so se mešale že od neolitika naprej različne rase. Prihajala so ljudstva iz Afrike, ki so se pomešala na zahodu s severa prihajajočimi Kélti. V 7. in 6. stoletju pr.n.št. so Fokájci prodrli na zahod do feničánskega Tárdesa in kolonizirali Gádes (danes Cádiz) Njihova kolonija Masílija (Massilia, danes Marseille) je kolonizirala vzhodno obalo Hispánije. V 3. stoletju pr.n.št. so prevzeli nadzor nad Hispánijo Feničani iz Kartágine, pod Hamílkarjem, Házdrubalom in Hánibalom so dosegli reko Ibêr (danes Ebro) in ustanovili Novo Kartágino (Carthago Nova) na Sredozemski obali. Pričele so se punske vojne med Rimljani in Kartažáni in leta 197 pr.n.št. so v Hispániji ustanovili dve rimski provinci: Hispánia Citerior ali Tarraconensis (Bližnja ali Tarakonska) in Hispánia Ulterior (zgornja Hispánija, danes Andaluzija).

V državljanskih vojnah 1. stoletja pr.n.št. se je Hispánija pod vodstvom Márijevega vojskovodja Sertorija (Quintus Sertorius) borila proti Súli in pozneje proti Pompêju.

Vojskovodja Júlij Cézar je dokončno zmagal pri mestu Múndi leta 45 pr.n.št. in ustanovil mesti Hispális (danes Sevilla) in Tarakóno (danes Tarragona). Dokončen mir na polotoku je dosegel cesar Avgúst.

Najbolj znani rimske ostaline v Španiji so mostovi v Alcantari in Meridi.

HÍSTRI je bilo skupno ime za plemena med rekama Rašo in Timavom v Istri, ki so bila že v prazgodovini povezana z grškim, itálskim, posebno pa vénetskim svetom. Ker so bila nevarna rimskemu pomorskemu prometu, so bila od konca 3. stoletja pr.n.št. večkrat cilj rimskih vojaških pohodov.

HÍSTRIJA (Histria; gr. Ístros) je bila dežela v Istri, kjer so živeli Hístri. Obsegala je ozemlje Vénetov, Kárnov, Japódov in Libúrnov, torej vso Istro ter se je raztezala vse do roba notranjskega Krasa. V 2. in 1. stoletju pr.n.št. so tukaj nastajali rimski municipiji (Póla - Pula, Tergéste – Trst in Égida – Srmin ali lat. Capris – Koper) in do leta 32 pr.n.št. je bilo vse ozemlje do Raše upravno pripojeno 10. regiji kot »Vénetia et Hístria«. Ob koncu Zahodnorimskega cesarstva je bila del Odoákerjevega ali Vzhodnogótskega kraljestva, nato pa od leta 553 pa do konca 8. stoletja del Bizantinskega cesarstva.

HITÓN (chitón) je bila tunika, ki so jo Grki nosili kot spodnjo srajco.

HLAMÍDA (chlamýs) je bil kratek plašč, ki so ga nosili grški jezdeci, ali nasploh vojščaki.

HOPLÍTI (hoplítes) so bili v Grčiji pripadniki težko oborožene pehote mestnih držav (pólisov), sestavljenih iz državljanov, ki niso mogli vzdrževati konjev, lahko pa so si privoščili bojno opremo.

HÓR (Horus) je bil egipčanski bog, Ízidin in Ozírisov sin (Grki so ga imenovali Harpokrát), ki je po smrti očeta Ozírisa ubil zlobnega Seta. Večkrat ga predstavljajo kot otroka s prstom pred ustnicami, kar pomeni skrivnostnost ali molčečnost. Rimljani so v njem videli boga tišine, grški zgodovinar Heródot pa ga je istovetil z Apólonom.

HOROLÓGIJ (horológion; lat. horologium) je bila ura, ki je služila kot koledar; datum je kazala dolžina sence, ki ga je vsakega dne opoldne na merilno lestvico metal obelisk na Mársovem polju, katerega so prinesli iz egiptovskega mesta Héliopolisa. Gnomon (obelisk ali »palica«) je dal postaviti cesar Avgúst in je bil visok 100 rimskih čevljev (okrog 30m).

Androníkov horológij je bila vodna ura (gr. klepsýdra), ki je bila znana tudi kot »Stolp vetrov« v Aténah. Postavil jo je v 1. stoletju pr.n.št. Androník iz Kírosa in je še danes ohranjen. To je osmerokotni stolp iz pentéliškega marmorja, stranice so obrnjene proti 268

stranem neba in na vsaki je bila sončna ura. Na vrhu stolpa je bil friz-relief z liki, ki ponazarjajo vetrove in prav tako je bila na vrhu stolpa vetrnica v obliki Trítona (bronast povodni mož s človeško glavo in trupom ter ribjim repom) in v notranjosti zapleten mehanizem štiriindvajseturne klepsidre, ki je z vodo oskrbovala zbiralnik v stolpu na južni strani.

I ÍBIK (Íbykos; grški lirik v 6. stoletju pr.n.št.) je bil po rodu iz Régije (Regia) v južni Italiji, kjer je nameraval postati tiran, vendar se je umaknil na otok Sámos, kjer je delal na dvoru kralja Polikráta (okrog leta 540 pr.n.št.). Njegove pesmi so učenjaki razvrstili v 7 knjig.

Po legendi ga je nedaleč od Korínta smrtno ranila tolpa razbojnikov in Íbik je prosil žerjave, ki so prav takrat leteli po nebu, da naj ga maščujejo. Kmalu nato se je nad koríntskim gledališčem, kjer je bila zbrana množica ljudi in si ogledovala igre, pojavila jata žerjavov in eden od morilcev med gledalci je zakričal: »Prišli so Íbikovi maščevalci!« Tako je v strahu morilec javno priznal zločin, pa so njega in sokrivce usmrtili. ÍDA (Íde) je gorstvo na jugu Frígije, kjer naj bi izpostavili trójanskega princa Párisa, katerega so nato vzgojili pastirji. Zaljubil se je v nímfo Ojnóno na gori Ída v bližini Tróje.

Z vrha gore je Zévs opazoval trójansko vojno. Ída je tudi gora na sredi Kréte, kjer je bil v jami rojen Zévs. ÍLION (Ilium) je bilo drugo ime za Trójo.

ILÍS (Ilis(s)ós) je eden od potokov, ki napajata aténsko ravan (drugi je Kefíz). Izvira na gori Himét in se po kamniti átiški planoti vije mimo Atén. Čeprav je bilo rečno korito običajno suho, filozof Platon (427 – 347 pr.n.št.) nepozabno opisuje njegove senčne bregove in košata drevesa.

INDOEVROPEJCI so bili pastirsko ljudstvo, odvisno od gojenja goveda in konj, manj pa od poljedelstva in niso imeli stika z morjem in plovbo po njem. Družba je bila patriarhalna in so bili povezani v velike rodovne skupnosti ali plemena. Vsakemu plemenu je vladal plemenski poglavar ali kralj s pomočjo zbora ter skupščine svobodnjakov. Bili so bojevit, napol nomadski rod, ki je polagoma zagospodaril nad civilizacijami, s katerimi je prišel v stik ali se mednje doselil. Pri Indoevropejcih je bil razvit kult bogov in pesništva, ki je opevalo bogove in heroje-junake. Izvorno indoevropejski je »oče Nebeščan« tako pri Grkih (Zévs Pater), kot pri Rimljanih (Diespiter, Júpiter) in prav tako sončni bog Hélij in boginja zore Éos (Avróra). Indoevropejci so nedvomno poznali izročilo ustnega, v verzih sestavljenega pesništva, ki je opisovalo podvige bogov in junakov. In prav tako na indoevropski izvor (podobnost med grškimi, indijskimi in iranskimi verskimi obredji) kažejo grška čaščenja mrtvih, pitne daritve (choai) in žrtvovanja živali (in podobno je tudi pri Rimljanih).

Jeziki Indoevropejcev so tesno povezani med seboj (tudi grščina in latinščina). Med evropskimi jeziki, ki ne sodijo v ta indoevropejski razred, so: baskovščina, estonščina, finščina, madžarščina, laponščina in turščina.

INKUBACIJA (incubatio, »ležanje«) je bil pri Grkih in Rimljanih običaj, da so ob izbruhu bolezni prenočevali v svetišču kakšnega boga, najbolj običajno pri Asklépiju, da bi dobili navodila za ozdravitev. Pred spanjem v svetišču, je bolnik moral najprej opraviti tridnevno obredno očiščevanje, nato pa je sledil sprejem darov in izročitev treh pogač: Uspehu (Felícitas, Evéntus), Spominu (Mnemózini) in Veljavnemu redu (Témidi). Na svetiščnem zemjišču je bolnik spal z lovorovim vencem na glavi.

269

ISTMIJSKE IGRE (Isthmia) so prirejali v Ístmosu v Koríntu v prvem in tretjem letu vsake olímpiade bogu Pozêjdonu v čast. Osnoval naj bi jih Sízif v čast svojega sorodnika Melikêrta, po aténskem izročilu pa Tezêj v spomin na svoja junaška dela na poti med mesti Trojzénom in Aténami. Po zgodovinskih podatkih naj bi se začele leta 580 pr.n.št. Pesnik Píndar (Píndaros, 518 – 446 pr.n.št.) je v 5. stoletju zapisal, da so zmagovalce istmijskih iger ovenčali z venci iz divje zélene (posušene rastline), v drugih obdobjih pa so jih izdelovali iz borovih vejic. Na istmijskih igrah je konzul Tit Flaminín (Titus Quinctius Flamininus) leta 196 pr,n.št. razglasil grško neodvisnost. ÍSTMOS (Isthmós) je bila Koríntska ožina ter je kopenska ožina vzhodno od Korínta, ki je na najožjem delu široka 6 km. Ladje so vlekli po transportni cesti (diolkos), ki je še danes delno vidna in jo je nemara zgradil Periánder (Períandros; 625 – 585; koríntski tiran, ki je pripeljal Korínt do največje slave in uspeha). ÍTAKA (Itháke) je eden od sedmih grških otokov, kjer je bila Odisêjeva kraljevina in domovina.

ITINERÁRIJ (»potopis, potovalni načrt«; lat. iter, itineris, »pot«) je bil seznam postaj na rimskih cestah, razdalj medpostajami in mesti in še veliko drugih podatkov je označenih.

14.) IUVENTAS (»Mladost«; glej: Alegorična božanstva, str. 355). ÍZIDA (Îsis) je bila egipčanska boginja ženske ustvarjalne sile narave. Bila je Ozírisova sestra in žena ter Hórova mati. Ob Ozírisu je veljala tudi za gospodarico podzemlja. Njen atribut je bila krava. V Grčijo se je kult razširil v 4. stoletju pr.n.št. iz Pirêja, v 2. stoletju pr.n.št. pa tudi v Rim. Tako je postala tako grška kot rimska boginja.

J 15.) JALOVOST (sterilitas; glej: Alegorična božanstva str. 355).

JANÍKUL (Ianiculum) je grič in trdnjava na zahodnem bregu Tíbere (in ne eden od sedmerih), kar je povezano z imenom kralja Jána, ki naj bi tukaj imel utrdbo. Kadar so se zbrali na Mársovem polju, je na trdnjavi zaplapolala zastava, če pa so zastavo sneli je pomenilo, da se bliža sovražnik in so prekinili vse javne posle.

JAPÓDI (Iapodes) so bili ilírsko in delno (zelo malo) kéltsko ljudstvo, ki so v železni dobi živeli na območju med Belo Krajino (do Vinice), Velebitom in reko Uno (v Liki in na Notranjskem). Izhod na morje so si izborili v Kvarnerskem zalivu. Že v 2. stoletju pr.n.št. so se borili z Rimljani, sklepali z njimi kratkotrajna zavezništva, jim plačevali davek (tribut) in končno so prišli pod rimsko nadoblast v času konzula Oktavijána v letih 35 – 33 pr.n.št.

Dokončno pa so jih Rimljani pokorili leta 9 n.št. in prišli so v sklop province Ilirik s sedežem v Skardóniji (danes Skradin). Njihovo glavno gradišče Metúlum (danes Viničica pri Ogulinu) v današnji Liki so skušali nekateri pisci locirati na Kranjsko. Ukvarjali so se s pastirstvom in kovinarstvom. antični JÓNIJA (Ionía) je področje, ki je vključevalo zahodno obalo Male Azije, od Smírne do Miléta in bližnje otoke, kjer so živeli Jónci, ki so se tja naselili okrog leta 1.000 pr.n.št.

Aténe se niso štele za prvotno mesto vseh Jóncev, so pa zaslužne za prva preseljevanja átiških plemen (Geleóntov, Ajgikoréjcev, Argadéjcev in Hoplétov, ki so imenovani po Jónovih sinovih) na otoke in maloazijsko območje.

270

JÚLIJCI (gens Iulia) so bili cenjena patricijska rodbina v Rimu, katere pripadniki so trdili, da izvirajo od Askánija ali Enêjevega sina Jula in s tem tudi od boginje Vénere. Njihova potomca sta bila tudi Gaj Júlij Cézar in cesar Avgúst.

JUNAK (Heros) je vsak, ki se pogumno bojuje, opravi drzna dejanja in se vzpne nad druge smrtnike, celo v bližino bogov in si po smrti zasluži čaščenje ter poseben kult. Največkrat nastopajo junaki v epskem pesništvu (trójanski junaki, aténski, tébanski, árgoški in bojótski junaki) ali pa izvirajo tudi od mitičnih prednikov (vidci od Melámpusa, Cézar od Enêja in tudi od Vénere, Mark Antónij od Hêrkula,…). Grki so podobne kulte posvetili tudi politikom, filozofom in tragikom (Pêrikleju, Plátonu, Sófokleju, Homêrju,…).

K KADMÊJA (Kadmeía) je bila trdnava v Tébah, ki se je imenovala po ustanovitelju mesta Kádmosu (glej: Kádmos).

KALÁBRIJA (Calabria) je bila pokrajina na »peti« italijanskega »škornja« in ne tako kot danes (»prst«). Je rodovitna in slovi po oljkah, sadju, vinu in konjih. Glavno mesto je Brundizij.

KALOKAGATÍJA (kalokagatía, gr. kalós kaì agathós, »lep in dober«) je bilo pri Grkih idealno razmerje lepega in dobrega v človekovem ravnanju. Mož, ki ga je odlikovala ta značilnost, ni bil samo dobrega rodú, lep, izobražen in visoko na družbeni lestvici, ampak je bil tudi odličen ter dejaven v vojni in politiki, pogumen, pravičen in predvsem častitljiv.

KAMEJE in GEME je bilo dragoceno (žlahtno) kamenje (granati) zaradi magičnih in zdravilnih lastnosti, pa tudi za okras in nakit. Gravirane so rabili za pečate. Vrezovanje v dragocene kamne je pri Grkih doseglo vrhunec v poznem 5. in 4. stoletju pr.n.št.

Aleksándrov portret je v kamen vgraviral vrezovalec Pirgotel.

V Rimu so bili v pozni republiki žlahtni kamni uporabljani predvsem za pečatne prstane.

Vzorec gravure je bil lahko vdolben (intaglio) in s tem primeren za pečat ali pa je bil vzorec izbočen v relief (kameja) in je služil samo okrasu. Najlepša večja primerka sta: Gemma Augustea (na Dunaju), ki prikazuje cesarje Avgústa, Tibérija in Germánika ter skupino božanstev, pod njimi pa bojišče in drugi Grand camée (v Parizu), kjer so prikazani Tibérij, Lívija in Germánik z različnimi simboli. Največji mojster vrezovanja v avgustéjski dobi je bil Dióskorid.

KAMPÁNIJA (Campania) rodovitna vulkanska pokrajina v Italiji južno od Lácija ter med Apenini in Tirenskim morjem. V Kampániji so znana mesta: Kúme, Kápua, Báje, Neápelj, Pompêji in Herkuláneum. Kampánijci so svoje ozemlje prepustili rimski oblasti šele leta 343 pr.n.št., cesar Avgúst pa je pokrajino priključil Láciju. V Kampániji so imeli veliko razkošnih vil bogati Rimljani.

KÁNE (Cannae) je vas v Apúliji, kjer je Hánibal leta 216 pr.n.št. zadal Rimljanom hud poraz (padel je konzul Emilij Pavel in 50.000 Rimljanov).

KAPITÓL ali KAPITÓLIJ (Capitolium) je bil jugozahodni vrh Kapitólina (mons Capitolinus) in eden od sedmerih gričev v Rimu. Na drugem vrhu (severnem vrhu) je stala trdnjava (arx). Kapitól je bil že od začetkov bolj utrdba in versko središče, kakor prostor za bivanje. Na njem je stalo svetišče Júpitru (IOM, Iuppiter Optimus Maximus, »Júpiter, najboljši in največji«) in svetišči boginjama Junóni ter Minêrvi. Svetiščni prostor je začel 271

postavljati že kralj Tarkvínij, posvečeno pa je bilo v času republike leta 509 pr.n.št.

Uradniki so tu opravljali razne daritve, zmagoviti vojskovodje pa triumfe. Leta 82 pr.n.št. je pogorelo in nemudoma so ga ponovno zgradili. Tu je bilo tudi svetišče Júpitru Ferétriju (vzdevek Júpitra kot boga plena, ki so mu zmagoviti vojskovodje darovali del plena, ponavadi opravo ubitega vojskovodje – spolia optima), ki ga je osnoval že Rómul. Nasproti Kapitóla je bila Tarpéjska pečina (Tarpêja je bil ženski lik iz Etrúrije), s katere so metali na smrt obsojene zločince.

Kapitól so leta 390 pr.n.št. napadli Gálci potem ko so oplenili Rim. Branil ga je poveljnik Mánlij Kapitolín, vendar so stražarji zaspali. Gálci so hoteli presenetiti branilce, vendar jih je prebudilo gaganje svetih gosi, tako da so branilci napad odbili. Od takrat naprej je svete gosi na Kapitólu hranila država. Ob svečanostih so gosi nosili na nosilnicah s škrlatnimi in zlatimi blazinami; pse, ki so branilce pustili na cedilu, pa so žrtvovali na bezgovih grmadah.

KARIATÍDE (karyatídes) so bile v grški arhitekturi izraz za stebre, ki nosijo streho in so izklesani v obliki žensk v dolgih oblačilih. Najbolj znanih je šest kariatíd, ki podpirajo streho v preddverju Erehtêjona na aténski Akrópoli (Erechtheús; Erehtêj je bil mitični aténski kralj, ki je vzniknil iz zemlje in ga je vzgojila Aténa). Ime verjetno izvira iz Lakónije in pomeni »dekleta iz Kárije«, kar je verjetno povezano s plesalkami, ki so plesale v čast Artémidi.

KARNÊJE (Kárneia) je bilo praznovanje žetve v Spárti in od tod izhaja tudi dórsko ime karnêj (Karnéios) za mesec avgust/september. Slavili so predvsem boga Apólona (značilno za vojaško življenje v Spárti), vključevali pa so tudi tekmovanje med dečki, ki so nosili grozdje. K vsemu temu so dodali še glasbeno tekmovanje.

KÁRNI (Carni) so bili kéltsko pleme ali skupina plemen na območju Vzhodnih Alp, v Posočju in na Krasu. Prelaz Ókra (Razdrto, Nanos) je bila njihova JV meja in Rimljani so si poskušali zagotoviti prost prehod prek njihovega ozemlja že v 2. stoletju pr.n.št., osvojili pa so ga šele med leti 35 – 33 pr.n.št. Nanje spominja več imen: Kárnija, Kárnijske Alpe in Kárneola (Cárneola) – Kranjska.

KARNÚNT (Carnuntum) je bil utrjen vojaški tabor na meji ob desnem bregu Donave v Panoniji, ki je bil v osnovi staro kéltsko mesto. Od 1. stoletja dalje je bil tukaj vojaški tabor 7. Galbove legije in 14. Dvojne (Gemina) legije (danes leži med Deutsch-Altenburgom in Petronellom v Spodnji Avstriji).

KÁSTRA (Castra, danes Ajdovščina) je bila trdnjava v pasu poznorimskih kraških zapor v današnji Ajdovščini (Castra) in sestavni del kraških zapor, Claustra Alpium Iuliarum.

Obrambno obzidje rimske trdnjave in stolpi so še danes vidni. Zgrajena je bila na mestu starejšega obcestnega zaselka. Ob koncu 4. stoletja so bivališča ostala delno nedokončana, čeprav je dokazan obstoj življenja med obzidji, ki pa so iz poznejšega časa.

KATAKÓMBE je bil izraz, ki je označeval krščansko pokopališče s cerkvijo sv.

Sebastijana na Apijevi cesti, 5 km južno od Rima. Pokopališče je bilo zgrajeno z ozkimi podzenimi galerijami in v skalo vsekanimi celicami. Ime se je začelo uporabljati za vsa pokopališča, vkopana pod zemljo. V vdolbinah je bilo prostora za eno do štiri krste.

Vdolbine so bile zapečatene s kamnitimi ploščami ali opekami. Stene in stropi so bili pogosro pobarvani. Rimske katakómbe se raztezajo na stotine kilometrov daleč vzdolž glavnih cest zunaj mesta. Po priznanju krščanstva kot uradne rimske vere, so postale katakómbe romarski kraji. Ponovno so vzbudile pozornost javnosti po letu 1578.

272

KATEDRALA je škofova stolna cerkev, imenovana tudi glavn cerkev ali stolnica.

KEFÍZ (Kephis(s)ós) je bila glavna reka aténske ravnice, ki je izvirala na gori Parnás in teče okrog 3 km zahodno od Atén v Falêronski zaliv. Aténski lončarji so pridobivali v njej glino.

Kefíz je tudi glavna reka Fókide in Bojótije, ki se izliva v Kopájsko jezero (Kopaìs límne, danes ne obstaja več).

KERAMÊJK (Kerameikós) je bila lončarska četrt v Aténah, SZ od Akrópole. Ko so gradili Temistóklejevo obzidje, je polovica četrti ostala izven obzidja in so jo nato uporabljali za pokopališče.

KIKLÁDI (Kykládes) je skupina otokov v južnem delu Egejskega morja, ki oblikujejo nekakšen krog (kyklos). Glavni otoki so: Délos, Kéos, Náksos, Páros, Andrós in Tenós. Od leta 3.000 do okrog 1.000 pr.n.št. so imeli samostojno »kikládsko kulturo«, nato pa so prišli pod vpliv »mikénske« Grčije. Okrog leta 1.000 pr.n.št. pa so jih podjarmili jónsko govoreči Grki, po perzijskih vojnah so se priključili Délsko-átiški pomorski zvezi.

KILÍKIJA (Kilikía) je bila dežela na vzhodu južne maloazijske obale. Kilíkijci so živeli v južni Troádi. Zahodni del je divji in gorat, na vzhodu pa se širi rodovitna ravnina. V 2. stoletju pr.n.št. postane Kilíkija piratsko oporišče vse do Pompéjevega bojnega pohoda leta 67 pr.n.št. Njihovo najpomembnejše mesto je bil Tárz, sedež filozofske šole in rojstni kraj apostola Pavla.

KÍME (Kýme; lat. Cumae) je bila najbolj oddaljena grška naselbina v Italiji.

KÍMBRI (Cimbri) je bilo germansko pleme, ki ga je podnebna sprememba v 2. stoletju pr.n.št. pregnala iz severa v Srednjo Evropo. Skupaj s Tevtóni (Teutoni) in drugimi plemeni so se leta 113 pr.n.št. pri Noréji prvič srečali z Rimljani. Ogrožali so Gálijo, vendar so jih leta 101 pr.n.št. premagali Rimljani v severni Italiji (vojskovodja Marij; Gaius Marius, 157 – 86 pr.n.št.), nakar so izgubili med krajevnim prebivalstvom.

KIMÊRIJCI (Kimmérioi) so bili ljudstvo, ki so (po Homêrju) živeli na robu sveta ob obali Okéana, kjer sta vladala megla in večni mrak. Zgodovinar Heródot pravi, da so to nomadsko skítska plemena, ki so bila v 8. in 7. stoletju pr.n.št. pregnana iz domovine severno od Črnega morja. Še v 7. stoletju pr.n.št. zrušijo Mídasovo kraljestvo v Frigíji, napadejo Lídijo, ubijejo kralja Gigésa in okrog leta 644 pr.n.št. zavzamejo glavno mesto Lídije, Sarde. Nazadnje je prišla mednje kuga in preživeli so se umaknili na vzhod.

KINOSÁRG (Kynósarges) je bil gimnazij (šola, kjer so moški in dečki telovadili goli in se ob tem tudi umsko izobraževali) zunaj Atén, ki je bil posvečen Hêrakleju in je bil namenjen tistim, ki niso bili čiste aténske krvi. Pravijo, da je tam pričel učiti Antísten (Antisthénes, 445 – 360 pr.n.št.), ki je bil Sókratov učenec.

KIP je v začetku božanstvo upodobljeno v grobo izklesanem kamnu simbolične oblike.

Kasneje, ko so dobili človeško podobo, so se sveti kipi najbolj razmnožili (v večjem številu stali) v templjih in celo na križpotjih (Hérmes, Hékata), se pravi, na krajih, ki jih je varoval bog. Tak božji kip je varoval tudi vsako mesto (Pálada Aténa v Tróji). V mitologiji so se lahko tudi osebe spremenile v kipe, če so razjezile bogove ali pa vzbudile njihovo usmiljenje (kralj Cípra Pigmálion je bil zaljubljen v kip ženske in Afrodíta je kip oživila, da se je lahko z njo poročil).

273

KÍPROS (Kýpros; lat. Cyprus) je otok v JV Sredozemlju, okrog 80 km južno od Kilíkije v Mali Aziji. V bronasti dobi so ga naselili prebivalci Anatólije, ki so prišli pod okrilje mikénske Grčije in ob koncu 13. stoletja pr.n.št. je njihova domača kultura izginila. Po mikénski dobi so prišli na otok številni priseljenci iz Fenícije, katerih vpliv je vse bolj naraščal, dokler ni bil v 4. stoletju pr.n.št. ves Cíper pod njihovim nadzorom. Poprej, leta 525 pr.n.št., so padli v roke Perzijcem, po letu 411 pr.n.št. pa so le užili nekaj let neodvisnosti. V začetku 3. stoletja pr.n.št. je prišel otok za več kot dve stoletji pod vpliv makedonsko-grške dinastije Ptolemájcev, ki je vladala v Egiptu po Aleksándrovi smrti.

Končno pa so ga leta 58 pr.n.št. Rimljani priključili k provinci Kilíkiji. Na otoku sta svetišči Afrodíte pri Páfosu in Amáti, ki so jo klicali kar »Cíprijka« (Kýpris), saj ena izmed legend govori, da je bila prav pri Páfosu Afrodíta rojena iz morske pene.

KIRÉNA (Kyréne) je bila pomembna grška kolonija v Líbiji v severni Afriki. Razcvet je doživela po letu 630 pr.n.št. ob vse več naseljencih iz Grčije. Njeno ozemlje (Kirenájka) je bilo bogato z žitom, volno, oljem in skrivnostno rastlino silfij (silphium); trgovanje z njo pa je bil monopol vladarjev. Ustanovitelj Kiréne je bil Batos in njegova kraljevska dinastija je vladala do leta 460 pr.n.št., ko pridejo za 200 let na oblast Arkeziláji (Arkesíla(o)s). Leta 74 pr.n.št postane rimska provinca. Tukaj so se rodili filozofa Aristíp (Arístippos, 435 – 355 pr.n.št.) in Karnéad (Carneádes; 213 – 129 pr.n.št.), pesnik Kalímah (Kallímachos, 310 – 240 pr.n.št.) in novoplátonistični filozof in matematik Sinézij (Synésios, 370 – 413).

KITÁJRON (Kithairón) je zahodni del gozdnate gorske verige, ki deli Átiko od Bojótije.

Vrh je bil posvečen Zévsu, gora Dionízu in na enem od grebenov je bila votlina nímf in Múz. Ime je gorovje dobilo po Kitájronu, kralju v Platájah (mesto v Bojótiji).

Drugi so trdili, da je bil Kitájron lep mladenič, ki se ni zmenil za ljubezen Erínije Tizífone.

Njen las se je spremenil v kačo, ki ga je ob vznožju gorá pičila, zastrupila in je umrl. Tukaj sta umrla tudi Pentêj in Aktájon.

KITÊRA (Kýthera) je otok nasproti Lakónije na Peloponêzu. Naselili so ga Feničáni, ki so sem zanesli Afrodítin kult.

Po legendi bi se naj prav tukaj rodila iz morske pene Afródita in jo zato tudi imenujejo »Kitêrida«.

KLEÓPATRA VII. (Kleopátra, 69 – 30 pr.n.št.) je bila hči egíptovskega faraona Ptolemája XII. (umrl leta 51 pr.n.št.), ki jo je skupaj z bratom Ptolemájem XIII., s katerim je bila poročena, imenoval za naslednika. Bratovi privrženci so jo pregnali, vendar jo je na prestol vrnil Júlij Cézar leta 48 pr.n.št., ki je v Egíptu premagal Pompéja. Pretihotapila se je k Cézarju zavita v balo blaga in mu leta 47 pr.n.št rodila sina Cezarióna. Leta 46 pr.n.št. je šla s Cézarjem v Rim in se po njegovi smrti vrnila v Egípt. Leta 41 pr.n.št. se je pri Tárzu v Kilíkiji srečala z Markom Antónijem in mu rodila dvojčka, sina in hčer. Rimljani so verjeli govoricam, da bo ona delila pravico na Kapitólu. Rimski imperij in Oktaviján (Avgúst) so videli v njej nevarnost in po izgubljeni bitki pri Ákciju (2 septembra leta 31 pr.n.št) sta Mark Antónij in Kleópatra naredila samomor.

Kleópatra je bila tudi Grkinja iz rodu aleksándrovega vojskovodje Ptolemája Soterja.

KLEPSÍDRA (klepsýdra) je bila vodna ura, sestavljena iz plovne posode z majhno odprtino na dnu, skozi katero je pronicala (kapljala) voda. Najprej so jo uporabljali na aténskem sodišču za odmero časa, ki je bil dan ljudem na voljo za govorjenje. Podobne ure so uporabljali tudi v vsakdanjem življenju za delitev časa od sončnega vzhoda do zahoda na 12 enakih delov (kalibracija je bila dokaj netočna). Klepsídro so uporabljali na sodiščih tudi Rimljani od Pompéjevega tretjega konzulata (52 pr.n.št.) dalje.

274

KLÍENT (cliens) je bil v času zgodnje rimske republike svobodnjak, ki se je zaupal v varstvo močnemu patronu (lat. patronus), kateremu je izkazoval usluge, on pa ga je ščitil.

Klíent je moral patronu izkazovati spoštovanje, posebno z jutranjim pozdravom, ga spremljati po cesti in ga politično podpirati. V zameno je dnevno prejel podporo v hrani in denarju (sportula).

KNÓSOS (Knossós) je bilo znamenito mesto na otoku Kréti, 6 km od obale. Ustanovitev mesta pripisujejo kralju Mínosu, ki je dal zgraditi labirint (labýrinthos) in vanj zaprl Minotávra (Minótauros, pošast s človeškim telesom in glavo bika; ubil ga je junak Tezêj).

Civilizacija iz 3. in 2. tisočletja pr.n.št. se je imenovala »minojska kultura«. Palače iz neolitskega obdobja so bile ogromne (glavna stavba pokriva 1,2 ha površine in ima ogromno dvorišče ter številne prostore za skladiščenje.). Stavbe so okrog leta 1350 pr.n.št. dokončno razrušili mikénski Grki, ki so se naselili iz kopnega in zasedli otok.

KOCKE (cyboi; lat. tesserae): Grki so poznali kocke s štirimi ploskvami ali »astrágale« (astrágaloi; lat. tali, »členki«), ki so bile oštevilčene z 1, 3, 4 in 6 ter dvema zaobljenima stranema, pa tudi kocke s šestimi oštevilčenimi ploskvami, kakor so današnje (gr. cyboi; lat. tesserae, »kubusi«). Kockanje in igranje na igralnih deskah je bilo, kakor je še danes, v starem veku zelo priljubljeno. Kadar so igrali s tali so uporabljali štiri kocke. Najboljši je bil met, kadar so vse štiri kocke pokazale različne številke in so ga imenovali »Venera«, najslabši pa je bil canis, »pes«, kadar se je na vseh kockah pokazala enica. V igrah s tesserae (s kockami) so uporabljali le tri kocke.

KOKÍT (Kokytós) je bila ena od rek v Hádu in tako se je imenoval tudi pritok reke Aherónt (Achéron) v Epíru, ki je tekla v podzemlje. Polnila se je s solzami hudobnežev, ob bregu Kokíta pa so tavale duše nepokopanih mrtvecev, ki so čakale na odločitev sodnikov o svoji nadaljni usodi.

KOLEDAR je merjenje časa po zaporedju letnih časov, ki je določeno s kroženjem Zemlje okrog Sonca v približno 365 dneh in četrt, kar je sončno leto, ki je približno 11 dni daljše od 12 lunarnih mesecev. Večina ljudstev je uporabljala lunarni mesec, to je čas med dvema mlajema.

Grško koledarsko leto je bilo sestavljeno iz 12 mesecev, ki so imeli izmenično po 29 in 30 dni. Vsak mesec se je začel z mlajem. Tako je leto imelo le 354 dni in potreben je bil popravek zaradi ujemanja s sončnim letom. Uradniki so delali na podlagi izkušenj in brez posvetovanja z zvezdoslovci. Upoštevali so osemletni ciklus (99 lunarnih mesecev je približno osem sončnih let in napaka je bila le en dan in pol). Aténski astronom Méton pa je leta 432 pr.n.št. odkril še boljši 19-letni ciklus (po njegovem sistemu je na vsakih 76 let prišlo do enodnevnega zamika). Imena mesecev v aténskem koledarju, ki so bile izpeljanke iz imen praznovanj, se delno ujemajo z današnjimi: - hekatómbajon (Hekatombaion, ko so darovali hekatombe – hekatom bous ali stotine volov) je naš julij, (kajti koledarsko leto se je začelo s prvim mlajem po poletnem solsticiju – 22. junija); - metagéjtnion (Metageitnion), avgust; - boedrómion (Boedromion), september; - pianópsion (Pianopsion), oktober, (se imenuje po aténskem praznovanju v čast bogu Apólonu); - majmakterion (Maimakterion), november, (po praznovanju v čast bogu Zévsu Majmaktu, »razposajenemu«); - pozêjdeon (Posêideon), december, (vrinjeni mesec); - gamélion (Gamélion), januar, (je bil priljubljen mesec za poroke – gamos); 275

-

antestérion (Anthestérion), februar, (je bil imenovan po antestérijah – »prazniku cvetlic«, v Aténah je bilo trodnevno praznovanje v čast bogu Dionízu); - elafebólion (Elaphebólion), marec, (je bil imenovan po elafebólijah, praznovanju v čast boginje Artémide, »strelki srnjadi«; Spártanci so ta mesec imenovali artémizion); - munihíon (Mounychíon), april, (je bil imenovan po praznovanju v čast boginji Artémidi, ki je imela svetišče v Munihíji, akropola - trdnjava v Pirêju); - targélion (Thargélion), maj, (se je imenoval po praznovanju v čast boginji Artémidi in bogu Apólonu); - skirofórion (Skirophórion), junij, (imenovan po praznovanju v čast boginj Démetre in Aténe).

Imena mesecev in praznovanja so bila zelo stara in zgodovinar Heródot pravi, da je koledar naraven, kakršnega so uporabljali predvsem mornarji in kmetje ter je bil osnovan na spremembah letnih časov, ki so bile vidne iz vzhajanja in zahajanja zvezd, rasti cvetlic in vedenja živali.

Rimski koledar pripisujejo Rómulu in je bil izključno poljedelski ter sestavljen iz desetih zelo nepravilnih mesecev, ki so skupaj šteli 304 dni in so potekali od marca do decembra (»deseti mesec«, decem), s praznino pozimi, ko ni bilo možno nobeno poljedelsko opravilo.

Spremembo v 12-mesečni lunarni koledar so pripisali kralju Númi Pompíliju (715 – 673 pr.n.št.).

Pontifiki so nato leta 153 pr.n.št. določili januar za prvi mesec v letu in tako je bilo leto sestavljeno iz 355 dni v 12 mesecih: januar (Ianuarius) je imel 29 dni; februar (Februarius) 28 dni; marec (Martius, najprej prvi mesec) 31 dni; april (Aprilis) 29 dni; maj (Maius) 31 dni; junij (Iunius) 29 dni; kvintil (Quintilis, »peti mesec«), kasneje julij (Iulius) 31 dni; sekstil (Sextilis, »šesti mesec«), kasneje avgust (Augustus) 29 dni; september (September, »sedmi mesec«) 29 dni; oktober (October, »osmi mesec«) 31 dni; november (November, »deveti mesec«) 29 dni in december (December, »deseti mesec«) 29 dni. Ta koledar se ni ujemal niti s Soncem, niti z Luno in razlika je do leta 46 pr.n.št. narasla (to je razlika med koledarskim in sončnim letom) na približno tri mesece. Gaj Júlij Cézar je po nasvetu matematika Sozígena letu 46 pr.n.št. določil 445 dni za odpravo razlike.

S 1. januarjem leta 45 pr.n.št. pa je vpeljal leto, dolgo 365 dni, v njem pa so bili meseci podobno dolgi, kakor danes. Imenoval se je »julijanski koledar«. Dneve so v koledarju imenovali glede na tri stalne dneve vsakega meseca. Prvi dan v mesecu se je imenoval kalende (Kalendae), peti (ali sedmi v mesecih z 31 dnevi) none (Nonae) in trinajsti (ali petnajsti z 31 dnevi) ide (Idus).

Rimljani so leta datirali z imeni konzulov.

KÓLHIDA (Kolchís) je bila dežela ob Črnem morju, ki jo je na severu omejavalo gorovje Kavkaz. Sem so potovali Argonávti po »zlato runo« in tu je živela čarovnica Medêja.

Nekoč je veljalo, da plovna reka Fázis (Phasis, danes Rioni se izliva v Črno morje na sredini vzhodne obale) loči Evropo od Azije.

KOLONIJE so bili kraji naselitve, kamor so hodili Grki iz različnih razlogov potem, ko so dobili nasvete (oraklje) v preročiščih v Dodóni ali v Délfih. Izbrali so si vodjo, ustanovitelja kolonije, ki je prižgal bakljo na domačem svetem ognjišču in jo odnesel v novo nastalo mesto. Vsak od kolonistov je nesel s seboj kipce svojega ljudstva ali družine in tako so se Grki razpršili po vsem Sredozemlju, ob tem pa niso izgubili občutka pripadnosti matičnemu kraju in ljudstvu ter niso pozabili svoje vere in bogov, ki so bili porok njihove vzajemne pomoči in povezanosti (to je pravo domoljubje, op. p.).

KOLONIZACIJA je bilo grško in rimsko osvajanje obal Sredozemlja ter Črnega morja (možnost pristanišč) in tudi notranjosti celine ob trgovskih poteh (glej str. 402, II. del).

276

KOLONADA je vrsta stebrov, ki so med seboj povezani z arhitravom (vodoravna kamnita preklada na stebrih ali pilastrih).

KOLOSÊJ (Colosseum) je elipsaso gledališče, ki je že od 8. stoletja n.št. znan kot Flavijev (ali Vespazijanov) amfiteater, ki je služil predvsem za gladiatorske borbe.

KÓLOS z RÓDOSA (kolossós, »kip nadnaravne velikosti«) je bil bronasti kip sončnega boga Hélija in je postal eno od »sedmih čudes starega sveta«. Stal je nad vhodom v pristanišče, iz brona pa ga je vlil Háres iz Lindosa. Visok je bil 32 m in se je zrušil ob potresu leta 224 pr.n.št., le 66 let po postavitvi.

KOMÍCIJ (Comitium) je bilo v Rimu glavno prizorišče političnih zborovanj (comitia) v času republike. Bil je posvečen prostor, tlakovan in velik okrog 75 m2 na SZ strani Rimskega foruma. Tukaj je bilo največ zborovanj rimskega ljudstva o vseh zadevah, razen o volitvah (to pa je odvijalo na Mársovem polju). Severno od Komícija je bila kurija, južno pa Rostra.

KOMPITÁLIJA (Compitalia) je bil v Rimu praznik lárov iz razpotij (križišč). Datum praznovanja ni bil stalen, določil ga je pretor (praetor) v začetku januarja in z njim so zaznamovali konec poljedelskega leta. Sužnji so imeli pri praznovanju svoj delež in dopuščeno jim je bilo veliko svoboščin. Med državljanskimi vojnami so praznik opustili, cesar Avgúst pa ga je ponovno oživil.

KONJSKE DIRKE (equirria) so leta 648 pr.n.št. vključili v olímpijske igre. Ta osrednji dogodek, kakor tudi dirke z vozovi, so prirejali na hipodromu (hippódromos). Konji so morali preteči en krog (okrog 800 m) in so bili nepodkovani, jezdeci pa so jezdili brez sedel in stremen.

KONSTANTINÓPEL (Constantinopolis) je bilo grško mesto, ki se je imenovalo Byzántion (Bizanc) ob Propóntidi (Propontís ob Marmarskem morju), po letu 330 Konstantinópel (po cesarju Konstantínu Velikem, 285 - 337; mesto je znano kot Carigrad) in danes Istanbul (ko je mesto in bizantinsko cesarstvo padlo leta 1453 v roke Turkov).

KORIBÁNTI (korýbantes) so bili krétski zavetniki in svečeniki frígijske boginje Kibéle, ki so jo spremljali z divjimi plesi in glasbo. Ob Zévsovem rojstvu so peli okrog njegove zibelke, da bi preglasili otrokovo vekanje in ga obvarovali pred Krónosom, ki bi ga rad dobil in požrl. Zamenjujejo jih s kuréti (spremljevalci boginje Rée).

KORÍNT (Kórinthos) je bilo eno najpomembnejših starogrških mest na zemeljski ožini Ístmos, ki povezuje celinsko Grčijo s polotokom Peloponézom. Korínt med Egejskim (Aigaîos pélagos) in Jonskim morjem (Ioníos pélagos) je bil velika pomorska sila in križišče trgovskih poti. Po teh poteh je prihajalo luksuzno blago iz vzhoda in kovine iz zahoda. Nedvomno je bilo lažje vleči ali iztovoriti ladje na ožini, kakor pa se podati na dolgo in viharno pot okoli Peloponéza (glej: Korínt).

KÓRINŠKA VOTLINA (Korýkion ántron) je bila votlina na gori Parnás nad Délfi, ki je bila posvečena Pánu in nímfam. Pred perzijskim vdorom leta 480 pr.n.št. so jo Délfijci uporabili za zatočišče.

Je pa tudi votlina pri Kóriku v Kilíkiji v Mali Aziji, kjer je bilo domnevno bivališče velikana Tífona (imel je sto kačjih glav, ognjene oči in gromki glas) in kjer je rasel žafran, iz katerega so pridobivali barvilo.

277

KORKÍRA (Kórkyra, danes Krf) je otok v Jonskem morju, nasproti obale Epíra. V antiki so ga imenovali Shêrija (Scheríe) in je bil dežela Fajákov (Phaíakes). Morda so ga najprej naselili Eritréjci, po letu 733 pr.n.št. pa Korinčáni.

KOS je otok v Sporádih ob obali Male Azije, južno od polotoka Halikarnása (Halikarnassós), ki so ga naselili Dórci.

KÓTTABOS je bilo ime za grško družabno igro, ki so jo igrali ob večerih in izvira iz Sicílije. Tisti, ki je obedoval, je moral, sloneč na levem komolcu, z desno roko vreči zadnje kaplje vina iz svoje čaše v kovinsko posodo. Ob tem ni smel nič politi. Če pa je bila igra prelahka, je obstajalo še več težjih različic. Še bolj priljubljena je bila igra, ko so v posodi, napolnjeni z vodo, plavale skodelice, ki jih je bilo potrebno z vinom zadeti in potopiti.

Metalec je z metom v posodo in proizvedenim zvokom, lahko izvedel ali mu je bila ljubezen uslišana.

KOTÚRN (kóthornos; lat. cothurnus) je bil do meč segajoč visok vezan čevelj iz mehkega usnja, s tankim podplatom in navzgor zavihanim prstnim delom. Ker so čevelj lahko nosili na eni ali drugi nogi, so besedo kotúrn uporabljali tudi za politike, ki so podpirali tako eno kot drugo stran ali so se »OBRAČALI PO VETRU«!(Značilno za SLO politike,…!, op. p.).

KRÉTA (Kréte) je največji grški otok v Sredozemlju (8.200 km2). Zaradi lege je odskočna deska iz Evrope v Egipt, na Ciper in v Azijo. Krétska kultura v bronasti dobi (okrog 3.000 do 1.000 pr.n.št.) se je imenovala minójska civilizacija po kralju Mínosu. Glavni naselbini sta bili Knósos in Fájstos (Phaistós). Za to dobo se začne vzpon krétske kulture (2.200 .

1.450 pr.n.št), v kateri je veliko sledov o stikih z Egíptom. Pisave v obliki piktogramov na kamnitih pečatih, še niso razvozlali. Že okrog leta 1.700 pr.n.št. in nato še okrog leta 1.500 pr.n.št. so bila Knósos in druga mesta razdejana zaradi potresov. Nato Knósos doživlja nov razcvet, na jezik in pisavo pa vplivajo predvsem mikénski Grki iz celine, katerih moč ob propadu krétske kulture, vse bolj narašča. Končno katastrofo doživijo okrog leta 1.375 pr.n.št., ki jo je povzročil potres ali vojaški prevrat. Prebivalstvo zbeži v hribe v notranjosti otoka, kjer se je bilo moč braniti. Ob koncu bronaste dobe (okrog leta 1.000 pr.n.št.) je bila minójska kultura povsem v zatonu.

Kréta je bila pretežno dórska in pomembna mesta so bila ob Knósosu še vedno Gortína, Litós in Kidónija (Hánia). Slovela je po odličnih pračarjih in lokostrelcih. V 3. stoletju pr.n.št. je bila znano piratsko zatočišče. Pirati so podpirali pontskega kralja Mitridata IV. v boju proti Rimljanom. Krétske pirate je leta 68/67 pr.n.št. porazil rimski vojskovodja Kvint Metél, ki je porušil Knósos. Kmalu za tem je Kréta skupaj s Kirenájko (Cyrénaica) postala rimska provinca.

KRIMÍZ (Krímis(s)os; lat. Crimis(s)us) je reka na zahodni strani Sicílije, ob kateri je Timoleónt (Timoléon; Korinčán, ki so ga Sirakúze prosile za pomoč proti tiranu Dioníziju II.) iz Korínta leta 339 pr.n.št. premagal Kartažáne.

KRIPTÍJA (krýpteia) je bila v Spárti tajna policijska enota iz izbranih mladcev, ki so s pooblastili efórov (éphoros; državni uradniki v Spárti) patruljirali po spartánskem podeželju in pobijali vse sumljive ali nevarne helóte (heilótai; tlačani in potomci prvotnih prebivalcev v Spárti).

KRÍZA (Krúsa), tudi KÍRA (Kírrha) je bilo mesto v Fókidi, ki je obsegalo plodno ravnico in so ga pogosto uporabljali za označitev Délfov.

278

KRÓTON (lat. Crotona ali Cortona, danes Crotone) je bila grška kolonija na zahodni obali Tarentskega zaliva v južni Italiji in južneje od svoje tekmice Sibaris. Leta 709 pr.n.št. so ga ustanovili Ahájci s Peloponéza. Bilo je znano po zdravilstvu in atletskih tekmovanjih.

Okrog leta 530 pr.n.št. se je tukaj naselil filozof, mistik, matematik in astronom Pitágora (Pythagóras, 6. stoletje pr.n.št.). Znan je Pitágorov izrek: v pravokotnem trikotniku je kvadrat nad hipotenuzo enak vsoti kvadratov nad katetama.

KRŠČANSTVO v rimskem svetu: Rimljani so v kristjanih videli težavno judovsko sekto, ki jih Svetónij v času cesarja Klávdija (41 – 54) opisuje kot stalne povzročitelje nemirov v Rimu. Začetnik njihove sekte, pravi zgodovinopisec Tácit, je bil Kristus, ki ga je dal usmrtiti Poncij Pilát med vladavino cesarja Tibérija (14 – 37).

Judje so bili zavezniki Rima v boju proti Selevkídom v 2. stoletju pr.n.št. in so imeli pravico do svoje nacionalne religije. Rimljani so bili do njih strpni, odnosi pa so se poslabšali po letu 6 n.št., ko je postala Judeja rimska provinca. Rimljani so na kristjane gledali kot na Jude, vendar so bili Judje do kristjanov sovražni in si prizadevali, da bi jih sprli z Rimom.

Ko je leta 64 pogorel Rim, je cesar Néron okrivil za požar kristjane. Sovraštvo je naraščalo in posledica je bila preganjanje kristjanov. Kristjani so se vedli dokaj izzivalno in niso nasprotovali mučeništvu. Vendar so proti koncu stoletja mnogi pogani videli v njih nadlogo in grožnjo za državno varnost. Videti je bilo, kakor da so kristjani med seboj povezani v tajne družbe, ki so jim dolžni večjo zvestobo, kakor državi. Ker je rimska religija bila nekaka pogodba med bogovi in ljudmi, so bogovi ščitili ljudi le tako dolgo, dokler bodo sprejemali dolžno čaščenje, pa so to vsaj simbolično zahtevali tudi od kristjanov (sodelovanje pri poganskih verskih obredih). S kljubovanjem so kristjani nehote vzbujali trmoglavost in s tem nezvestobo Rimu. V drugi polovici 2. in 3. stoletju nekaj poganskih razumnikov poskuša sprejeti krščanskega Boga v svoj pánteon (cesar Aleksánder Sevér, 222 – 235, je imel v svoji zasebni kapeli Órfeja, Abrahama, Kristusa in Apolónija iz Tiane, ki jih je vse enako spoštoval). Ob koncu vlade Aleksándra Sevêra je bil tudi konec uradne strpnosti do kristjanov. Sistematično jih je začel iztrebljati cesar Décij (249 – 251), nadaljevala pa sta še cesarja Valeriján (253 – 260) in Galijén (253 – 268). Najhuje je bilo v letih 258/259 in še zadnji poskus vlade, da bi kristjane zatrli, je naredil cesar Diokleciján leta 303, vendar je prepovedal njihovo ubijanje. Cesar Galêrij (305 – 310) jim je zagotovil versko strpnost in leta 313 je cesar Konstantín Veliki izdal Milanski edikt o enakosti verovanj v cesarstvu. Leta 325 na nicejskem koncilu je postalo krščanstvo priznana religija rimskega cesarstva. Pobožni cesar Teodózij I. Veliki (378 – 395) je leta 381 dokončno potrdil Konstantinovo podporo krščanstvu na koncilu v Carigradu in leta 391 je prepovedal vse poganske obrede, odlok, ki ga nikoli več niso preklicali. Krščanstvo je postala državna vera, prepovedal pa je tudi olímpijske igre.

Vera se je širila v Podonavje predvsem iz Akvilêje. Velika mesta Póla (Pulj), Salóna (Solin pri Splitu) ob Jadranu, Sírmij (Sremska Mitrovica) v Panoniji, pa so postala močna žarišča nove vere. Sledovi cerkva iz 5. stoletja so tudi na slovenskem ozemlju: Ajdovski gradec nad Vranjem, Rifnik, Ajdna in Tonovcov grad pri Kobaridu.

KSANTÍPA (Xanthíppe) je bila žena grškega filozofa Sókrata (Sokrátes, 469 – 399 pr.n.št.).

KUGA je bila nadloga, ki so jo pošiljali bogovi za zločine in svetoskrunstvo nad ljudi, posameznike (junak ali kralj), ali deželo. Ponavadi dolgo niso vedeli, zakaj jih kaznujejo bogovi in so hodili spraševat v preročišča, da bi zvedeli za vzrok in sredstvo proti kugi. V odgovor so bogovi zahtevali žrtve, dajatve ali izgon (Idomenêj, ki je žrtvoval sina, je priklical grozno kugo, ki je nehala moriti, ko je odšel v izgnanstvo; ker je Egej umoril Andrógea, so morali Aténci Mínosu vsako leto pošiljati sedem mladenk in sedem 279

mladeničev, ki so bili žrtve Minotávra; Ójdip, ki je ubil očeta in se oženil s svojo materjo je bil izgnan iz Téb, nad katere je prišla kuga;…)

KÚME (Kýmai, lat. Cumae) je bila najzgodnejša grška kolonija v Italiji, severno od Neapeljskega zaliva. Ustanovili so jo Evbójci iz Hálkide (Chalkís) in Erétrije po letu 750 pr.n.št. Ime je dobila po mestu Kimi v Mali Aziji. Zaradi plodne zemlje v okolici in pristanišč je hitro bogatela in razcvet doživela med leti 700 do 500 pr.n.št. Leta 474 so Kúme s pomočjo sirakúškega tirana Hiêrona porazile združrno etrúrsko in kartažánsko ladjevje, vendar so jih okrog leta 421 zavzeli Samníti. Pod oblastjo Rima (leta 338 pr.n.št.) pa so počasi propadale.

V bližini je bila votlina kúmske prerokinje Sibíle, ki je bila znana po orakljih, s katerimi jo je navdihoval sam bog Apólon. Votlino lahko še danes vidimo v bližini Avêrnskega jezera (v Kampániji). Verjeli so, da je tukaj vhod v podzemlje, od koder je Enêj s Sibílo odšel v kraljestvo senc.

KURÉTI (Kourêtes; lat. Curetes) so bili spremljevalci boginje Réje, ki so bili v začetku polbogovi živeči na Kréti. Réja je tem gorskim demonom zaupala v varstvo svojega otroka Zévsa, da bi ga zaščitili pred očetom Krónosom. Skrili so ga tako, da so plesali okrog njega in z žvenketom orožja ter petjem pridušili njegov jok. Pogosto jih zamenjujejo s koribánti, spremljevalci boginje matere, Kibéle.

KÚRIJ DENTÁT (Manius Curius Dentatus, 3. stoletje pr.n.št.) je bil rimski junak in konzul, ki je bil poznan po preprostosti in strogosti (rimske vrednote). Leta 290 pr.n.št in nato še leta 275 pr.n.št. je Kúrij Dentát premagal Sabínce, Samníte in Apúlce in tako končal t. im. »samnítske vojne«. Ko so ga hoteli Samníti podkupiti z dragimi darili, jim je odvrnil, da »raje vlada tistim, ki imajo zlato, kakor da bi ga imel sam« (Zelo podobno današnji SLO politiki; s tem, da bi zlato radi imeli tudi sami!, op. p.). V triumfalnem sprevodu (275 pr.n.št. porazil Samníte in nato še epírskega kralja Píra istega leta pri Benevéntu v Samníji) so sodelovali tudi štirje sloni, ki so jih v Rimu prvič videli.

KVÁDI (Quades) in MARKOMÁNI so bila germanska plemena, ki jih je okrog leta 8. pr.n.št. kralj Marbód (Maroboduus) iz srednje Nemčije povedel v današnjo Češko, na ozemlje, ki so ga zapustili Bóji (kéltski Boii) Bili so predstavniki germanske moči, vendar se niso preveč vpletali v boje z Rimljani (pa vseeno je rimski vojskovodja Kvintilij Vár padel leta 9 n.št. v Tevtoburškem gozdu v zasedo in izgubil tri legije: 17., 18. in 19 legijo, s čemer so se končala rimska osvajanja v Germaniji). Kasneje so sicer ogrožali rimske meje in v času cesarja Marka Avrelija (161 – 180) prodrli do Italije.

KVADRANS (quadrans, »belič«) je bil najmanjši rimski kovanec, ki ni bil skoraj nič vreden. To je bila četrtinka asa ali 3 uncije, ki so ga včasih imenovali trojak (triuncius) ali drobiž (»belič«), kar je bila običajna cena (vstopnina) v kopališče – terme (kopališčina«).

Kot poljska mera je označevala četrt orala, dolžinska četrt čevlja, tekočinska ali prostorninska pa četrt sekstarija (trije »cyathi«). Če je pa služila kot obrestna mera je pomenila četrt odstotka na mesec (quadrantes usurae), kot utež pa četrt funta ali tri uncije (mittebas libram).

KVESTOR (quaestor) je bil v Rimu državni uradnik. V zgodnji republiki sta konzula izbrala dva kvestorja, ki sta bila njuna namestnika na kazenskih procesih. Po letu 451 pr.n.št. so kvestorji postali po vseh pravilih imenovani državni uradniki, ki jih je vsako leto izbralo ljudstvo (glej: Decemvíri). Od leta 421 pr.n.št. se je njihovo število povečalo na štiri, od katerih sta dva upravljala z državno zakladnico (aerarium) in sta se imenovala »mestna 280

kvestorja« (quaestores aerarii ali quaestores urbani). Po letu 267 pr.n.št. pa so bili imenovani še dodatno štirje (torej jih je bilo 8), kasneje pa je njihovo število naraslo zaradi potreb po finančnih uradnikih v rimskih provincah. Vojskovodja Súla jih je imel 20, Júlij Cézar 40, cesar Avgúst pa je njihovo število zmanjšal zopet na 20. Súla je določil obvezno starost kvestorjev na najmanj 30 let in njihovo službo uvedel kot obvezno v okviru politične kariere (cursus honorum), saj je bila to prva služba na poti do sprejetja med senatorje.

KVINKVÁTRUS (Quinquatrus) je bil v Rimu verski praznik, ki so ga praznovali od 19. do 23. marca in se je začel pet dni po idah. Prvi dan so praznovali rojstni dan boginje Minérve, zadnji dan pa tubilústrije (praznik boga Mársa, ko so očistili svete trobente – tubae). Ta praznik so praznovali predvsem tisti, ki jim je bila Minérva zaščitnica: predilci, tkalci in barvarji.

KVIRINÁL (mons Quirinalis) je bil najsevernejši od sedmih rimskih gričev, kjer so prvotno živeli Sabínci. Na njem je bilo ob drugih tudi Kvirínovo svetišče, rezidenca in utrdba kralja Núme Pompílija (drugi rimski kralj), Flórino svetišče, svetišče boginje zdravja Sálus, oltar Dius Fídius, svetišče Vénere Éricine in hiši pesnikov Marka Marciála ter Cíceronovega prijatelja Tita Átika.

KVIRÍTI (Quirites) so bili prvi prebivalci Rima (Latíni in Sabínci) in je bilo uradno ime za rimsko ljudstvo z vsemi državljanskimi pravicami, ki jih je nadomestil izraz Rómani (Rimljani) ali populus Rómanus (rimsko ljudstvo). Izraz je veljal za tiste, ki so služili v vojski.

L LABÍRINT (labýrinthos) je bila zapletena stavba ali blodnjak, ki ga je zgradil Dájdal (aténski rokodelec, izumitelj, letalec in oče Íkara) za kralja Mínosa iz Kréte, od koder ni mogel nihče pobegniti in je v njem živela pošast Minotáver. Ubil ga je junak Tezêj. Beseda labrys izvira iz indoevropejščine in pomeni »dvoglavo sekiro«, kraljevi ali verski simbol, ki je pogost na ostalinah palač iz minojske dobe. Zapletene figure »plesa žerjavov« na freskah morebiti predstavljajo zavoje labirinta.

LACERNA je bilo robato rimsko moško ogrinjalo, ki so ga nosili na potovanjih ali ob slabem vremenu.

LÁCIJ (Latium) je bilo majhno ozemlje v zahodni Italiji ob gori Álban, med Apenini in Tirenskim morjem. Postopoma se je razširil do reke Tíbere na severu in do mesta Sinnuese na jugu. Tukaj so bivali Latíni, ki so bili mešanica indoevropejskih zavojevalcev in domačega prebivalstva.

LÁDON je reka v Arkádiji in pritok Alfêja na Peloponézu.

Ládon je tudi reka v Élidi in pritok Penêja v Tesáliji ter teče med gorama Olímp in Ósa.

Tudi ime zmaja, ki je stražil zlata jabolka Hesperíd (hčere Noči-Niks in Teme-Êreb) je bilo Ládon.

LAKEDÁJMON (Lakedaímon), tudi LAKÓNIJA (Lakoniké; lat. Laconia) je bilo ime za Spárto, ki so ga uporabljali tako za deželo, kakor za prestolnico na JV Peloponéza. Kasnejši grški pisci so deželi pogosto pravili Lakónija (iz besede Lakón, kar je krajše od Lakedáimonios, »Spártanec«).

281

LAPÍTI (Lapíthai) je bilo grško pleme, ki je živelo na severu Tesálije in njihov kralj je bil Pejrítoos (na poroko s Hipodamêjo so bili povabljeni Kentávri, ki so jih nato zaradi poskusa ugrabitve neveste in drugih žená, izgnali iz Tesálije; Tezêjev prijatelj), Iksíonov sin (kralj Lapítov).

LARENTÁLIJE je bil praznik 23, decembra posvečen Áki Laréntiji (glej str. 401, II. del).

LAJSTRIGÓNI (Laistrygónes) so bili ljudožerski velikani, ki so Odisêju na poti domov uničili 11 od 12-ih ladij. Odisêju je uspelo zbežati, veliko mornarjev pa so z ogromnimi rokami polovili in jih požrli.

LATIFUNDIJ (latifundium) je bilo v Itasliji obsežno poljedelsko posestvo iz 2. stoletja pr.n.št., ko so ager publicus (»zemljo v lasti države«) podelili v zakup. Na vsaki je bila velika kmečka hiša (villa) z večjim številom sužnjev (familia), ki so bili poceni delovna sila.

LATÓBIKI (Latobici) so bili kéltsko pleme v severnih alpskih predgorjih, ki se omenjajo v 1. stoletju pr.n.št., naseljujejo pa se tudi v Vzhodnih Alpah in so tesno povezani s Tavríski. Omenjajo se v bojih z Rimljani in Germani. V 1. stoletju pr.n.št. so zaznamovali kulturno ozemlje današnje Dolenjske, pa tudi v imenih se vidi njihova prisotnost: naselje pri Trebnjem se imenuje Pretorij Latobikov (Praetorium Latobicorum) in v Drnovem pri Krškem, Neviodun (Municipium Flavium Latobicorum).

LEKÍT (lekýthos) je bila majhna podolgovata steklenička za olje (oljna čutara) s cevastim grlom in pokončnim držajem. Olje v njej so uporabljali predvsem za osebno nego (po kopanju).

LÉMNOS (Lêmnos) je velik otok v SV delu Egejskega morja, kamor naj bi padel Hefájst, ugasli ognjenik na otoku pa je njegova kovačnica. Na nenaseljeno območje otoka so izgnali junaka Filoktéta (je bil sin Pójanta), ki je podedoval po očetu Hêraklejev lok in puščice.

Zaradi zastrupitve so ga na poti v Trójo pustili na otoku Lémnosu. Na otok so prispeli tudi Argonávti, ki so v letu dni zaplodili naslednjo generacijo Lémnijcev. Kasneje so jih imenovali Minijci. Na otoku so živeli tudi predgrški Pelázgi, ki so pomorili svoje ženske in otroke in tako so »lémnoška dejanja« postala sinonim za grozodejstva. Okrog leta 500 pr.n.št. se je otoka polastil aténski vojskovodja Miltíad, kralj Traškega Hersonéza (Galipoli v SV delu Egejskega morja) in končno so ga poselili aténski kolonisti.

LENÁJE (Lénaia) so bile v Aténah slovesnosti v čast bogu Dionízu Lenáju (pridevek prihaja od lénos, kar pomeni «vinska kad« ali pa od lénai, »menáde«). Praznovali so jih na 12. dan meseca, ki so mu Grki pravili na splošno lénajon, v Aténah pa gaméion, kar ustreza današnjemu januarju. Takrat so pripravili tudi dramska tekmovanja; po letu 440 pr.n.št., pa so bila posebej pomembna tekmovanja v komedijah.

LESTRIGÓNCI (Laistrygónes; lat. Laestrygones) so bili velikani in ljudožerci daleč na zahodu. Podobni so bili Kiklópom, vendar so za razliko od njih živeli v mestih, imeli svojo skupščino ter zakone in kralja. Odisêj je ob vračanju iz Tróje pristal na njihovi obali in jim poslal odposlance in čeprav so poslanci in glasniki nedotakljivi, je kralj Lestrigóncev Antifát enega odposlanca nataknil na raženj in spekel sebi za večerjo. Nato so ostali Lestrigónci napadli Odisêjeve ladje s skalami, jih veliko razbili, mornarje, ki jih niso pobili ali se niso utopili, pa so ujeli in pojedli. Rešila se je le posadka Odisêjeve ladje, ki je bila precej oddaljena od obale. Grški pisci govorijo o njihovi domovini na vzhodni obali Sicílije.

282

LÉZBOS (Lésbos) je bil največji grški otok ob obali Male Azije, ki so ga poselili Eólci.

Pomembnejši mesti sta bili Mitiléna in Métimna. Na njem so se rodili lirski pesniki Terpánder, Aríon, Sápfo in Alkáj. Otok je bil že tedaj znan po ženski homoseksualnosti – lezbična ljubezen (amor lesbicus; sapfizem – istospolna ljubezen med ženskami), ki je po njem tudi dobila ime. V času peloponéške vojne se je otok Aténcem uprl (razen Métimne), vendar do načrtovane morije po letu 427 pr.n.št. ni prišlo, usmrtili so le vodje upora.

LIBÁCIJA (libatio) so bile pitne daritve bogovom v obliki čistega vina, mleka, medu in drugih tekočin, vključno z vodo, ki so jih zlili po tleh. Pitne daritve so vedno spremljale žrtvovanja ob podpisih pogodb. Na začetku pivske gostije (simpozij) so po tleh zlili malo čistega vina za dobrega demona, nato pa so v treh vinskih mehih (kraterjih) mešali vino, v enem za Zévsa, v drugem za junake in v tretjem za Zévsa Soterja (»Rešitelja«).

LIBERÁLIJA (Liberalia) je bila slovesnost v čast itálskemu bogu Líberu, ki so jo praznovali 17. marca. Za njo so bile značilne robate pesmi in maske.

LIBÚRNI so bila ilírska plemena na vzhodni jadranski obali med rekama Rašo v Istri in Krko v Hrvatskem Primorju. Obvladovali so v začetku celotni Jadran, od 4. do začetka 1. stoletja pr.n.št. pa zaradi premikov Kéltov, Etruščánov in širjenja rimske, oblasti počasi izgubljajo svoj pomen na severu. Bili so dobri pomorci, pa tudi morski razbojniki.

LÍDIJA (Lydía) je dežela v središču zahodne Male Azije, ki na severu meji na Mízijo, na vzhodu na Frígijo in na jugu na Kárijo. Skoznjo teče reka Hérmos s pritoki, njeno glavno mesto pa so Sárde. Obogatela je s trgovino, saj je ležala na križišču trgovskih poti, pa tudi z naravnim bogastvom: zlato. Vladala ji je dinastija Mermnádov, katere začetnik je bil Gíges v 7. stoletju pr.n.št, končala pa se je s Krójzom sredi 6. stoletja. Lídijsko kraljestvo se je raztezalo od Tróade na severu in do ozemelj grških obalnih mest na zahodu. Uživala je velik ugled kot polhelenska država. Po zmagi perzijskega kralja Kíra nad Krójzom, je postala Lídija glavna perzijska satrapija na zahodu, s središčem v Sárdah. Leta 333 pr.n.št. jo je osvojil Aleksánder Makedonski, poselili so jo grški kolonisti in postala je del atalídskega kraljestva. Po letu 133 pr.n.št. pa je prišla pod rimski nadzor. Staro ime Lídije je bilo Majonija in bili so prvi, ki so uporabljali kovani denar.

LIKÊJON (Lýkeion) je bil gaj in gimnazij v bližini Atén, posvečen Apólonu Likêju, kjer je poučeval grški filozof Aristótel. Likêjon je ležal vzhodno od mesta, v bližini reke Ilís.

LÍGURI (Ligures) so bili predindoevropejsko ljudstvo, ki so v času železne dobe (do okrog leta 600 pr.n.št.) živeli na SZ Italije in Korzike. V zgodovinskih časih so že govorili indoevropsko narečje.

LIKÁJON (Lýkaion) je gora na zahodu Arkádije, od koder se vidi večji del polotoka Peloponéza. Bila je posvečena Zévsu. Na vrhu gore sta bila gaj in Zévsov oltar, pa tudi hipódrom in stádion. Gora je bila tudi rojstni kraj boga Pána, ki je imel svetišče v bližini hipódroma.

LÍKTOR (lictor) je bil državni sluga in spremljevalec rimslih uradnikov. Hodili so v gosjem redu in vsak je imel na rami fasces (butara šibja s sekiro v sredini), kar je simboliziralo pravico uradnika, da sme ljudi zapreti, jih privesti pred sodišče in v začetku tudi usmrtiti. Oznaniti so morali, da prihaja višji uradnik in pregnati ljudi s poti (razen vestalk in matron). Število liktorjev je bilo odvisno od položaja uradnika: diktator je imel 24 liktorjev, konzuli 12 liktorjev in pretorji po 6 liktorjev.

283

LIRA (lýra) je bilo glasbilo, ki naj bi ga izumila Múza Polihímnija, drugi pa pravijo, da naj bi to bil Hêrmes, ki je zbežal iz zibelke in se spotaknil ob želvo, jo ubil in čez vbočeno stran oklepa napel sedem strun. Ni bilo samo najljubše glasbilo Apólona, ampak tudi Órfeja, ki je z njo očaral Siréne ali Tamárisa, kateri se je hotel kosati z Múzami in je bil za nečimrnost kaznovan s slepoto.

LOTOFÁGI (Lotophágoi) je bilo bajeslovno ljudstvo, ki jih je obiskal Odisêj. Hranili so se z lotosi (rastlina), katerih lastnost je bila, da vsak, ki jih zaužije, pozabi na svojo domovino in si želi za zmeraj ostati v domovini Lotofágov. Ko so lotose zaužili Odisêjevi mornarji in vojaki, so pozabili na svoje prijatelje in domove, tako da jih je moral Odisêj s silo nagnati nazaj na ladje.

LUDD je bil rimsko-britanski bog morja, ki je imel svetišče v rimskem Londiniumu (danes London). Pripisujejo mu ustanovitev Londona in obvaroval je Rimljane pred tremi nadlogami: napadom plemena Korántov, ki so znali vse jezike; krika, ki se je oglašal vsakega maja in uničeval pridelek, ubijal otroke in živali ter napravil ženske jalove in še dveh zmajev.

LUKÁNIJA (Lucania) je bila pokrajina in drugo ime za Italijo.

LUPERKÁLIJA (lupercalia) je bila stara (verjetno pastirska) slovesnost, ki se je odvijala vsako leto 15. februarja v čast bogu Fávnu, ki so ga imenovali Lupérk in je bila nedvomno v zvezi z odganjanjem volkov od čred in ljudi. Častilci so se zbrali ob Luperkálu, votlini na Pálatinu, kjer naj bi volkulja dojila Rómula in Rema. Tukaj naj bi Lupérki (svečeniški kolegij) žrtvovali koze in psa; dva mladeniča pa so nato premazali s krvjo žrtev. To je bilo nekako simbolično očiščenje pastirjev. Nato so mladeničema na goli telesi nadeli kože žrtvovanih koz, ki sta z njimi tekala po ulicah prvotne rimske naselbine. Z jermeni v rokah pa sta tepla mimoideče, predvsem ženske, ki so se jima nastavljale, da bi postale plodne.

Obred se je odvijal vse do časov krščanstva in so ga zatrli šele leta 494.

LUSTRACIJA (lustratio) je bil rimski obred, ki naj bi prinesel očiščenje in zaščito pred zlemi vplivi in na očiščeni kraj privabil srečo.

M MAGNA GRAECIA (Megále Helás, »Velika Grčija«) je bilo naselitveno območje Grkov, ki v 5. stoletju pr.n.št. dobi ime »Velika Grčija«. Preko trgovine so se Grki naseljevali na Sicílijo in v južno Italijo, na rodovitna območja z ugodno klimo in bogastvom naselbin tukajšnega prebivalstva. Naseljevali so se že mnogo prej in ustanavljali na teh območjih grške kolonije. Ob tem širjenju proti zahodnemu Sredozemlju (že od 8. stoletja pr.n.št. naprej) so trčili na Kartažáne in Etruščáne, ki so jim kmalu postali glavni tekmeci.

Prva grška kolonija, že v sredini 8. stoletja pr.n.št. v južni Italiji, so bile Kýme (Cumae) v Kampániji, ki so jo ustanovili Halkídi (Chalkís) iz otoka Evbóje. Druga kolonija ob Kýmah je bila Parténope (Prthenópe), ki se je kasneje imenovala Neapólis. Kmalu zatem so ustanovili naselbino Pýrgoi SZ od Rima in preko nje so navezali stike z Etrúrijo. Ob Tarentskem zalivu so Grki iz Lókride ustanovili naselbino Lokroi Epizephyrioi, Ahájci s Peloponéza pa Króton, Síbaris in Metapónt. Na Tirenski strani Kalabrije (lat. Bruttium) so Grki ustanovili koloniji Éleo (lat. Velia) in Poseidónio (lat. Paestum).

Na Sicíliji so ustanovili 20 naselbin in med pomembnimi so: Náxos, Katáne, Zánkle (kasneje Messána, danes Messina), Rhégion, Géla, Akragánt (lat. Agrigentum, danes

284

Agrigento) in koríntska naselbina Sirakúze (ustanovljena leta 736 pr.n.št.), na SZ delu pa so bile pomembne kolonije Panórmos, Mótye in Sólus.

Državna ureditev teh skupnosti je bila primerljiva z razmerami v arhaični Grčiji, ki je pa aristokratsko ureditev ponekod dokaj hitro zamenjala (okrog leta 600) s tiranijo (Leontíni, Akragánt; po letu 500 pa tudi v Rhégionu, Géli in Sirakúzah).

Grki so na staroselska ljudstva (Italiki, Latíni, Etruščáni, sicílski Sikúli in Sikáli ter Kartážani) v južni Italiji in na Sicíliji vplivali zlasti pri materialni in duhovni kulturi: na pisavo, umetnost in religijo.

MÁJNAL (Maínalos) je vrh v bližini gore Likájon v Arkádiji, kjer se je rodil bog pastirjev in plodnosti čred Pán.

MAKEDÓNIJA (Makedonía) je politična enota, pa tudi zemljepisno območje med balklanskimi deželami in grškim polotokom. Nekoč se je dežela raztezala okrog zahodnih in severnih obrežij Solunskega zaliva, od gore Olímp na jugu do reke Strimon na severu, kjer je bila meja s Trákijo. Njene meje so se močno povečale pod kraljem Filipom II. in njegovim sinom Aleksándrom Makedónskim v 4. stoletju pr.n.št. (glej: Aleksándra Velikega in borbe za njegovo nasledstvo ter Antigonídi in boji z Rimom).

MÁNLIJ TORKVÁT (Titus Manlius Imperiosus Torquatus) je živel v 4. stoletju pr.n.št., ki je v bojih proti Gálcem leta 361 pr.n.št. v dvoboju ubil ogromnega Gálca in si tako prislužil pridevek Torques, ker je ubitemu nasprotniku z vratu snel dragoceno ovratnico. Bil je vzor rimskega »čuta dolžnosti« (pietas), ker je rešil očeta pred pregonom. Po latinski vojni leta 340 pr.n.št. so konzuli (med njimi tudi Torkvát) prepovedali dvoboje z nasprotniki na bojnih poljih. Ker pa se je njegov sin, kljub prepovedi, spopadel in ubil nekega Latínca, ga je dal oče zaradi nepokorščine usmrtiti. Tako izraz »Manliana imperia«(»manlijski ukazi«) pregovorno pomenijo izjemno stroga povelja.

MANTINÊJA (Mantíneia) je bila mestna državica v Arkádiji, ki je nastale okrog leta 500 pr.n.št. z združitvijo petih vasi. V 5. Stoletju pr.n.št. je bila naklonjena Spárti in je leta 464 pr.n.št. pomagala Spártancem v boju proti upornim helótom (sužnjem). Nato so sklenili b peloponéški vojni (431 – 404 pr.n.št.)zavezništvo z Aténami. Po spártanskem napadu je leta 387/386 razpadla na vasi in po bitki pri Lévkri leta 371 (poraz Spártancev) so mesto obnovili. Bila je tudi prizorišče bitke leta 362 pr.n.št. med Spárto in Tébami, kjer so Tébe slavile zmago, vendar je v bitki padel tébanski vojskovodja Epaminóndas (Epameinóndas).

Tik pred glavno bitko je bil tukaj v konjeniškem spopadu ubit tudi sin aténskega zgodovinarja Ksenofónta (Xenophôn), Gril.

MÁNTO (Mantó) je bila grška prerokovalka in hči Tejréziasa (slepi videc iz Téb). Njen sin je bil Móps (videc in vedeževalec, ki je premagal vidca Kalhánta).

MÁNTUA (danes Mantova) je bilo mesto ob reki Míncij v Cisalpínaki Gáliji. Redko omenjeno mesto, pa vseeno slovi kot rojstni kraj pesnika Vergílija.

MANTUM, tudi MANTUS je bila hispánska beseda za kratek plašč.

MÁRATON (Marathón) je bil veliki átiški okraj (dem) na SV obali Átike z dolgo plodno ravnico ob globokem zalivu, ki je bil z Aténami povezan z glavno cesto, katera je potekala južno od gore Pentélik (Pentelikós, 1100 m; kamnolomi marmorja). Máraton je bil prizorišče perzijskega poraza leta 490 pr.n.št., ki so ga Perzijcem prizadejali Aténci in

285

Platájci pod poveljstvom aténskega vojskovodje Miltíada (Miltiádes, 550 – 489 pr.n.št.).

Zmago je Aténcem sporočil sel in tekač Fejdipíd in umrl – maratónski tek (42.195 m).

MARBÓD (Maroboduus) je bil kralj germanskega plemena Markománov, ki so se med leti 9 do 3 pr.n.št. pred rimsko nevarnostjo iz srednje Nemčije preselili na ozemlje današnje Češke (zapustili so ga kéltski Bóji).

MARIÁNDINCI (Mariándyni) je bilo pleme na severu Bítinije (Bíthynia) v Mali Aziji, ki jim je vladal kralj Likós in si je s Hêraklejevo pomočjo prilastil kraljestvo Bébrikov.

MÁRSI so bili itálsko pleme v srednji Italiji, ki je sprožilo zavezniško vojno v letih 90 do 88 pr.n.št. (čas rimskega konzula Gaja Márija, 157 – 86 pr.n.št.), ker jim Rim ni hotel podeliti rimskega državljanstva. Rimljani so nato popustili glavni zahtevi in dodelili polno državljanstvo vsem Itálikom južno od reke Pad. MÁRSOVO POLJE (Campus Martius) je bil prvotno pašnik v Rimu, last Tarkvínijcev, po padcu kraljev pa je postal državna last. Postal je park in prostor namenjen zabavi. Ležal je zunaj mestnega obzidja in je bil prvotno vežbališče rimske vojske. Ime je dobilo po Mársovem oltarju in postopoma so se na njem pojavile tudi javne zgradbe. Leta 221 pr.n.št. je dal cenzor in vojskovodja C. Flaminij (Caius Flaminius, umrl 217 pr.n.št) zgraditi hipodrom (dirkališče), Circus Flaminius, rimski vojskovodja Gnej Pompêj (Gnaeus Pompeius, 106 – 48 pr.n.št.) pa leta 52 pr.n.št. v bližini prvo stalno gledališče v Rimu in cesar Avgust leta 9 pr.n.št. horológij (sončna ura, ki je imela za gnomon 30 m visok obelisk iz Egípta).

MASÁDA je bila judovska utrdba ob Mrtvem morju, ki so jo zasedli Judje v vstaji proti Rimljanom leta 66 n.št.

MASÍLIJA (Massilia; gr. Massalía; danes Marseille) je bila grška kolonija ob sredozemski obali današnje Francije, ki jo je leta 600 pr.n.št. ustanovilo jónsko mesto Fokája (Phókaia, jónska naselbina na obali Male Azije). Tukaj je bilo izhodišče trgovskih poti v notranjost celine. V državljanski vojni proti Pompêju, se je mesto leta 49 pr.n.št. predalo vojskovodji Júliju Cézarju.

MATRÁLIJA (matralia) so bila praznovanja matron, 11. junija, ko so častili boginjo Matúto (boginja zore), ki je bila povezana z mladim rastjem.

MATRONÁLIJA (matronalia) je bila Junónina slovesnost 1. marca, ko so njo in njenega sina Mársa počastili z molitvami. Pravili so jim tudi »ženske saturnalije«, ko so možje obdarovali žene, gospodarice pa so pogostile svoje ženske sužnje.

MEGALÉNZIJA (megalensia) je bila slovesnost v Rimu, pa tudi igre v čast frigíjske boginje Velike matere (Magna Mater), ki je bila znana tudi pod imenom Kibéla (Kybéle).

Praznovali so jih 4. aprila v Rimu od leta 204 pr.n.št. dalje.

MEGALÓPOLA (Megále pólis, »veliko mesto«) je bilo mesto v Arkádiji, ki ga je med leti 369 in 362 pr.n.št. ustanovil tébanski vojskovodja Epaminóndas (Epameinóndas, ki se je upiral spártanski nadvladi) po zmagi nad Spártanci pri Levkri leta 371 pr.n.št. Postalo je eno največjih mest na Peloponézu in prestolnica Arkádske zveze. V 4. stoletju pr.n.št. je bilo vedno na strani Makedoncev. Bila je rojstni kraj Filopójmena (Philopoímen, 250 – 182pr.n.št.; državnik in vojskovodja) in zgodovinopisca Políbija (Polýbios, 200 – po letu 286

118 pr.n.št.; prijatelj vojskovodje Filopójmena in mu je bilo v čast, da je lahko nesel žaro z njegovim pepelom k pogrebu).

MÉGARA je bilo dórsko mesto ob Koríntski ožini nad otokom Salamíno, ki se je prvotno imenovalo Nísa po prvem kralju Nísosu. Kraj je bil pomemben zaradi kopenskega prehoda med osrednjo Grčijo in Peloponézom. Med leti 730 in 550 pr.n.št. je s kolonizacijo ustanovila mesti Halkédon (Chalkedón) in Bizánc (Byzántion) ob Bósporu, Hêraklejo Pontiko v Bitíniji in Mégaro Hiblajo na Sicíliji. Korínt si je počasi prilastil zahodni del Mégare, Aténe pa otok Salamíno (Salamís). Malo pred letom 500 pr.n.št. se je pridružila Peloponéški zvezi in se udeležila perzijskih vojn (glej: Mégara).

MÉLOS (Mêlos) je grški otok, ki je skupaj s Tero (Thera) najjužnejši v Sporadih. Bil je naklonjen Spárti in leta 416 pr.n.št. so ga Aténci zahrbtno napadli (aténski državnik in vojskovodja Alkibíad) in so s premaganci ravnali zelo okrutno (odrasle moške so pobili, ženske in otroke pa zasužnjili). Mélos je rojstni kraj lirskega pesnika Melanipída (Melanippídes) in po njem se imenujeta najlepša kipa helenizma Milóška Vénera ali Afródita z Mélosa.

MEÓNIJA (Meioníe, Maionía) je staro ime za Lídijo, deželo, v kateri se je rodil Homêr.

MESÁNA (Messana, danes Messina) je mesto na Sicíliji, nasproti italijanskega škornja, ki so ga okrog leta 730 pr.n.št. pod imenom Zánkla (Zankle-Messana) ustanovili Evbójci.

Kasneje so jo naselili prebivalci iz Mesénije na Peloponézu in mu s tem spremenili ime v Meséno. Dórska oblika Mesána se je pričela uoporabljati v 5. stoletju pr.n.št. Po letu 241 pr.n.št. pa je cvetoče mesto stopilo v zavezništvo z Rimom.

MESÉNA (Messéne) je mesto na Peloponézu ustanovljeno leta 369 pr.n.št. in je bilo prestolnica neodvisne Mesénije.

MESÉNIJA (Messenía) je pokrajina na JZ delu Peloponéza. Bila je kraljestvo Afaréja, ki je kralju Pílosa, Nelêju (Neleús, sin boga Pozêjdona) iz Tesálije najprej nudil zatočišče, nato pa mu prepustil tudi kraljestvo. Zavladal mu je Nelêjev sin Néstor. Ob dórski naselitvi je postal kralj Mesénije Kresfónt in za njim sin Ájpit. V 8. in 7. stoletju pr.n.št. jo zasedejo Spártanci in Mesénci so postali njihovi helóti (heilótai; »tlačani«, ki so pripadali državi Spárti). Neodvisnost je Meséniji prinesel leta 369 pr.n.št. tébanski vojskovodja Epaminóndas, v 2. stoletju pr.n.št. pa so prišli pod rimsko oblast.

METAMORFOZE (Metamorphoses) je Ovídijeva pesnitev o preobrazbah v 15 knjigah, ki vsebujejo 240 zgodb. Izbor pesnitve je prevedel Kajetan Gantar (leta 1977).

METÓJKI (métoikoi, »sostanovalci, priseljenci«) v grških pólisih so bili prostovoljni tujci s statusom in stalnim bivališčem v skupnosti. Najbolj znani so bili v Aténah, kjer so imeli le civilne pravice, niso pa smeli sklepati porok z državljani. Plačevali so visok davek na lastnino, davek na volitve in davek na javne službe (liturgije, gr. leitourgía). Ukvarjali so se predvsem s trgovskimi in gospodarskimi posli (bankirji, ladjarji, uvozniki in podjetniki).

Bili so tudi zdravniki, filozofi in govorniki (Aristótel, Protágora, Lízias).

METÓPA (métopon, »čelo«) v arhitekturi je bila to opečna plošča stene med odprtinami za konce stropnih tramov. Izraz je pomenil na vznoter umaknjeno okrasno ploščo med triglífi (»trojna reža«; plošča z dvema navpičnima zarezama na sredini in polzarezama na stranskih robovih na dorskih templih; glej: slika grških arhitekturnih elementov).

287

GrĹĄka arhitektura

288

Grška arhitektura ne pozna loka med stebri, medtem ko ga rimska arhitektura pozna, najprej pa se lok pojavi pri Etruščanih, ki so rimski arhitekturi dodali tudi atrij, posredovali številke, kult prednikov in mantiko (gr. mantikos iz mantike scilicet techne – treba je vedeti ali to je…: vedeževanje in prerokovanje – napovedovanje prihodnjosti s tolmačenjem sanj, branjem iz kart potez na dlani,…).

Rimska arhitektura

289

METRÓON (Metrôion) je bilo svetišče Velike matere (Kibéle) v Aténah na ágori (»zbor«; trg ali središče javnega življenja). Manjše svetišče je datiralo v začetek 5. stoletja pr.n.št. in je bilo uničeno med perzijskimi vojnami (480 pr.n.št.), pa ga niso več obnovili. Kasneje so ga preselili v bližnjo sejno dvorano (bouleutérion; bulevtêrij je »zbornica«), kjer je stal kultni Fídijev (Pheidías) Kibélin kip. Novi bulevtêrij iz konca 5. stoletja pr.n.št. so imenovali Metróon in v sredini svetišča je stala kad, v kateri naj bi prebival filozof (kinik brez občutka sramu je dobil vzdevek »pes«) Diógen iz Sinope (Diogénes, 400 – 325 pr.n.št.).

MÉZIJA (Moesia) je bila rimska provinca južno od Donave, ki je obsegala velik del Srbije in Bolgarije. Znana so bila mesta: Naís (Naíssus, danes Niš), Sêrdika (Sêrdica), Ójsk (Óescus), Nové (Novae) in Nikópolis ad Ister ter najdišča iz poznorimskega in bizantinskega časa: Gamzigrad in Caričin grad v Srbiji.

MÍDAS je bil frígijski kralj, ki je sprejel in zabaval Dionízovega spremljevalca Siléna in Dioníz mu je obljubil, da mu bo izpolnil eno željo. Mídas si je zaželel, da naj se vse spremeni v zlato, česar se bo dotaknil. Ker je to veljalo tudi za hrano, je prosil, naj ga odrešijo tega daru. Rečeno mu je bilo, naj se umije v reki Paktól, pritoku reke Hérmos v Lídiji, ki je bila poslej vedno polna zlatega peska.

Bil je tudi sodnik na glasbenem tekmovanju med Apólonom in Pánom in ker se ni pravilno odločil, mu je Apólon dal oslovska ušesa, da bi vsi videli, kako je neumen. Skrival jih je pod pokrivalom in dolgimi lasmi, vendar jih je moral pokazati brivcu. Ker brivec ni mogel skrivnosti zadržati zase, jo je zašepetal v zemeljsko luknjo in jo zasul. Vendar je iz nje zraslo trstje, ki je ob vetru vsakokrat zgodbo ponovilo.

MÍKALA (Mykále) je gorato predgorje ob Egejskem morju v JZ Mali Aziji nasproti otoka Sámosa, kjer so Grki leta 479 pr.n.št. uničili perzijsko vojsko in ladjevje.

MIKÉNE (Mykênai) je bilo grško mesto na hribu v SV kotu árgoške ravnice na Peloponézu. Ustanovil naj bi ga Perzêj in so bile kraljestvo Agamémnona, poveljnika Grkov v trójanski vojni. Njihov zaton se je začel z vzponom Argósa. 80 mikénskih Grkov se je udeležilo bitke pri Termópilah (Thermopýlai) leta 480 pr.n.št. Mesto je Árgos uničil leta 468 pr.n.št. Ruševine je v 2. stoletju pr.n.št. obiskal grški popotnik in geograf Pavzánias (Pausanías), ki je dokaj zanesljivo in verodostojno poročal o grobovih, veličastnem obzidju in Levjih vratih, ki jih vidimo še danes, v delu Vodič po Grčiji (»Periegesis tesHellados«).

Arheološka izkopavanja je opravil nemški trgovec in arheolog Heinrich Schliemann (leta 1876).

MILÉT (Míletos) je jónsko mesto blizu ustja reke Majánder v Mali Aziji. Izkopavanja so dokazala minójsko in mikénsko kulturo. V 7. in 6. stoletju pr.n.št. je Milét ustanovil mnoge kolonije ob Črnem morju in bil pomembna pomorska sila. Najbolj se je razcvetel v 7. stoletju pr.n.št. v času tirana Trazibúla (Thrasýboulos). V 6. stoletju pr.n.št. so iz njega izšli filozofi Táles (Thalés, 624 – 545), Anaksimánder (Anaxímandros, 610 – 545) in Anaksímen (Anaximénes, 585 – 528), logograf (predhodnik zgodovinopiscev; kasneje tisti, ki so po naročilu pisali govore) Hekatáj (Hekataîos. 560 - 480) in pesnik Fokílid (Phokylídes, sredina 6. stoletja pr.n.št.). Jónski vstajniki iz Miléta so se leta 499 pr.n.št. uprli Perzijcem, ki so Milét leta 94 pr.n.št. oblegali, ga zavzeli in požgali. Na novo so ga ustanovili leta 479 pr.n.št., se priključili Délfsko-átiški pomorski zvezi (zveza grških pólisov proti Perzijcem iz leta 478, kjer so Aténe vse bolj prevzemale vodstvo) in se leta 412 pr.n.št. uprli Aténam.

Leta 334 pr.n.št. ga je zavzel Aleksánder Veliki. Bil je središče volnarske obrti (miletska volna).

290

MILJNIKI so bili stebričasti okrogli kamni ob rimskih cestah, na katerih je bila označena (zapisana) razdalja do (ali od) središča rimske države (Rima), včasih pa je bilo na njih tudi ime graditelja ceste ali cesarja, ki je dal postaviti miljnik ali je bila cesta zgrajena.

Najpomembnejši je bil Zlati miljnik (Miliarium Aureum), ki ga je dal postaviti cesar Avgúst na gornjem delu rimskega foruma (forum Romanum) kot točko, od koder so ceste peljale v različne dele Italije in province po vsem cesarstvu. Kamnit steber je bil lahko prevlečen tudi s pozlačenim bronom in popisan z imeni krajev ter njihovo oddaljenostjo od Rima.

MILVIJSKI MOST je bilo prizorišče bitke za rimski prestol. Zahodnorimski cesar (proglasila ga je vojska v Britaniji) Konstantín Veliki (Flavius Valerius Constantinus Augustus, cesar 306 – 337) je v začetku leta 312 napadel skupaj z Licínijem Italijo in šel nad Rim. Vzhodnorimski cesar Galêrij je leta 311 umrl, na Zahodu pa se je za cesarja oklical Makséncij, ki ga je v bitki pri Milvijskem mostu prek Tíbere, Konstantin premagal, Makséncij pa je na begu v Tíberi utonil.

MÍNIJCI (Minýai) je bilo staro ljudstvo junakov, ki so živeli v Grčiji v bojótskem Orhómenu in tésalskem Jólku. Večina Argonávtov je bila potomcev Mínijcev.

MIRMIDÓNCI (Myrmidónes) so bili ljudje iz mravelj (myrmekes), ki so postali Pelêjevi in Ahílovi podložniki ter so živeli na otoku Ajgína (Aígina). Ustvaril jih je Zévs, ki je otok po hudi kugi ponovno obljudil z ljudmi, z Mirmidóni. Otoku je vladal pobožen mož Ájak, sin Zévsa in nímfe Ajgíne.

MISTERIJI so bili v nasprotju z javno naravo večine grških in rimskih verskih obredov, skrivne oblike čaščenja, ki so bile dostopne samo posameznikom, kateri so bili v kult posebej posvečeni. Posvečenca je čakalo srečno posmrtno življenje. K posvetitvi je sodilo razkritje skrivnosti. V Grčiji so bili taki Démetrini in Perséfonini misteriji v Elévzini.

Misteriji (orgia) povezani z Bákhom (Dionízom) so bili starega porekla, ki niso imeli stalnih kultnih prizorišč, ampak so bili tam, kjer so se zbrali privrženci naključno. Cilj takih misterijev je bila osvoboditev in predaja bákhični norosti, kjer so udeleženci dobili občutek svobode in blagostanja. Podobno je bilo verovanje v Mítra (mitraizem) v Rimu in v provincah.

MITILÉNA (Mytiléne) je mesto na največjem grškem otoku Lézbosu.

MITOLOGIJA je izraz, s katerim označujemo proučevanje mitov, bolj ohlapno pa tudi mite same.

MÍTRA (Míthras) je bil stari indo-iranski bog svetlobe in resnice ter zaveznik dobrih sil Ahura Mazde in nedvomno v sorodu s hindujskim sončnim bogom Mítro. Kult je prišel v Rim v drugi polovici 1. stoletja pr.n.št. v obliki misterijskega verovanja, ki je bilo izključno namenjeno moškim. Imelo je skrivnostno obredje in različne stopnje posvetitve (sedem: Krokar, Nymphus, Miles, Leo, Perses, Heliodromus in Pater), ki je svojim vernikom obljubljalo srečno življenje. Kult je pritegnil zlasti vojake, trgovce, uradnike in celo cesarja. Razširil se je po celem cesarstvu in tudi po provincah. K obredu sta sodila nekakšen krst in skupen obed. Upodabljali so ga z bikom, ki ga je ujel in moral žrtvovati za novo življenje (transitus). Svetišča so se imenovala mitréji in so jih gradili pod zemljo, v umetne votline ali spodmole, ki so predstavljale votlino (naročje matere Zemlje), v kateri je moral Mítra bika darovati. Mitréji, sestavljeni iz poglobljenega dela v sredini in dvignjenih ob obeh podolžnih stranicah, so se pri nas ohranili na Ptuju, v Rušah, Modriču na Pohorju, Rožancu v Beli krajini, Zg. Pohanci pod Orlico in Mitrovi jami pri Štivanu. Mitrovi 291

pomočniki so bili Kávtes (Cautes; dvignjena plemenica, sončni vzhod, rojstvo), Kávtopates (Cautopates; spuščena plamenica, sončni zahod, smrt), pes (zvestoba), kača (poosebljena Zemlja) in zlo v škorpijonu (scorpio). Kult predstavlja večno borbo med dobrim in zlom ter srečo in nesrečo. Mitra so istovetili s Soncem (Sol; D.S.I.M ali Deo Soli Invicto Mitrae).

Ljudem je pomagal tudi ob pomanjkanju vode, ko je streljal v skalo in na dan je pritekel studenček. Tavrobolij (Taurobolium) pa je bilo obredno ubijanje bikov, kar je bil del Mítrovega, pa tudi Kibélinega obreda. Bil je kult, ki je zagotavljal blaginjo na tem svetu in blaženost na onem svetu.

Po izgubi veljave poganskih bogov v rimskem cesarstvu, je Mítrov kult postal še posebno priljubljen med bogatimi in tudi cesarji. Cesar Julijan Odpadnik (Flavius Claudius Iulianus Apostata; 361 – 363), ki je bil nečak Konstantína Velikega, je leta 361 nasledil svojega bratranca Konstancija II. Zavrgel je krščansko vero in poskušal znova vpeljati poganske kulte, pa so mu kristjani nadali ime Apostata (Odpadnik). Smrtno je bil ranjen leta 363 v bojih proti Perzijcem, pred tem pa je v svoji bizantinski palači postavil svetišče poganskim bogovom in Mítri ter opravljal vse mogoče obrede.

MIZÉN (Mísenus) je rt v Neapeljskem zalivu, ki je dobil ime po trójanskem trobentaču Mizénu, ki je prišel z Enêjem iz Tróje. Morski bog Tríton je bil nanj ljubosumen in je ob pristanku Trójancev v Kúmah, Mizéna zvlekel v morje in ga utopil. V rimskem cesarstvu je bilo v Mizénu eno največjih oporišč rimskevojne mornarice.

14.) MLADOST (Iuventas; glej: Alegorična božanstva, str. 355).

20.) MODROST (Sophia, Sapientia – »življenska modrost«; glej: Alegorična božanstva, str. 356).

MOLA SALSA (»slana kaša«) je bil v rimskem obredju kolač ali lahek prigrizek iz píre (vrsta pšenice), ki so jo nabrale, spražile in zmlele deviške vestalke (čuvajke ognja) in ji primešale sol. Uporabljali so ga pri žrtvovanjih.

MOZAIK je bila tehnika izdelovanja tlakov (hodnih površin) iz barvnih kamenčkov (ali drugače, to je figuralen ali ornamentalen okras ravne površine z barvastimi kamenčki ali steklenimi kockami), ki so bili v začetku predvsem črne in bele barve. Okrog leta 400 pr.n.št. so prevladovali beli geometrijski vzorci na črni podlagi, ki so se razširili v južno Grčijo, na Sicílijo, v Malo Azijo in Aleksándrijo. Na Sicíliji so v 3. stoletju pr.n.št. pričeli izdelovati tlake iz malih kvadratnih kockic (tesserae) iz naravno obarvanega kamna, marmorja ali opeke. V skoraj istem času so se pojavili tudi slikovni mozaiki s človeškimi in živalskimi figurami z učinkom tridimenzionalne tehnike. V 2. stoletju pr.n.št. se je ta umetnost začela širiti v Rim in druga itálska mesta. Stene in oboke so pričeli z mozaiki oblagati v 1. stoletju pr.n.št. in ker ni bilo nevarnosti obrabe, so jih izdelovali iz bolj krhkih materialov, kot je steklo ali zlato in kar deluje bleščeče. V starokrščanskem obdobju v 4. stoletju je ta oblika okraševanja postala priljubljena predvsem v bazilikah (Rim, Milano, Ravena). Bizantinski mojstri v 6. stoletju dajo mozaikom nov razcvet z zlatim ozadjem, predvsem v Rimu, Raveni in Poreću. V 10./11. stoletje je bil novi vzpon okraševanja z mozaiki v sredozemskem prostoru (Hagia Sofija, Sicílija). Po 13. stoletju pa je mozaike spodrinilo stensko slikarstvo.

MUNICÍPIJ (municipium, »podeželsko mesto« ali »malo mesto«) je bil izraz, ki je v začetku označeval mesta v Etrúriji, Láciju in Kampániji ter določal njihov status: prebivalci so imeli dolžnosti rimskih državljanov (bili so vojaški obvezniki in plačevali so davke) in zasebne pravice državljanov, javnih pravic pa ne. Tako so imeli »državljanstvo 292

brez pravice glasovanja« (civitas sine suffragio). Municípiji so ohranili večino krajevne samostojnosti, imeli so svoje uradnike, v mednarodnih odnosih pa so bili pod pristojnostjo višjih rimskih uradov. Po zavezniški vojni (90 – 88 pr.n.št.) so imele vse itálske skupnosti pravico do glasovanja in prebivalci so postali polnopravni rimski državljani. Municípij je tako postal mestna občina v Italiji. V cesarskem času je municípij postal oznaka za mesta, ki so imela v večini domače, staroselsko prebivalstvo, vendar ob lastni samoupravi tudi pravice rimskih državljanov.

MUNÍHIJA (Mounychía) je bila akropola (trdnjava) v Pirêju in majno pristanišče ob njem.

MUZÊJON (Mouseîon) je bil v Grčiji kraj, povezan z Múzami ali kraj, kjer so gojili umetnost in učenost. Muzêjon v Aleksándriji je ustanovil Ptolemáj I. Soter (323 – 283 pr.n.št.) in je bil ločen od aleksándrijske knjižnice. V njem so se zbirali učenjaki in tukaj so potekala predavanja ter razprave. Po ustanovitvi Konstantinópola leta 324 se je tja preselilo veliko učenjakov iz Muzêjona. Značilnost Muzêjona so bile večerje z modrimi pogovori. Neki pesnik iz 3. stoletja pr.n.št. ga je poimenoval »valilnica Múz«.

N NAÍS (Naíssus, danes Niš) je mesto v rimski provinci Méziji.

NAKSÓS (Naxós) je otok v Kikládih (oblikujejo nekakšen krog – kyklos) v južnem delu Egejskega morja. Ime je dobil po eponimnem junaku Naksósu, ki se je na otoku naselil s kárijsko kolonijo. Na Naksósu je Tezêj zapustil Aríadno, ki se je nato poročila z Dionízom, katerega so na otoku častili.

NARBONSKA GÁLIJA (Gallia Narbonensis) je bila provinca, ki so jo leta 121 pr.n.št. preprosto imenovali Provinca (današnja Provansa v južni Franciji), nato pa so njeno ozemlje razširili proti vzhodu in leta 118 pr.n.št. so ustanovili kolonijo Narbono in provinco poimenovali Narbonsko Gálijo.

NARÓNA je bila grška kolonija ob Jadranu, ki je postala cvetoče rimsko mesto (danes Vid pri Metkoviću).

NÁVKRATIS (Naúkratis) je bilo grško mesto, 50 km oddaljeno od morja ob rokavu (delti) Nila, ki je bilo ustanovljeno okrog leta 620 pr.n.št. pod kraljem Psametihom I. V mestu z močno trgovino z žitom pod faraonovim nadzorom so bile četrti za Ajgínce, Samošáne in Milečáne, ki pa so imeli skupno svetišče Helénij. Pred Aleksándrijo je bilo glavno egiptovsko pristanišče, ki je slovelo po hetêrah (priležnice in kurtizane: Tračánka Rodópida, v katero se je zaljubil Sápfin brat Háraks in jo je poročil kralj Psametih I. ter neka Arhédika, ki jo je »poznala vsa Grčija po dolgem in počez«, pravi Heródot). Tukaj sta se rodila pisec Atenáj in učenjak ter govornik in učitelj cesarja Kómoda, Júlij Póluks.

NAVPÓRT (Nauportus) rimsko tržišče in pristanišče na območju Vrhnike. Povezujejo ga z Argonávti, zgodovinopisec Velêj Patérkul (Gaius Velleius Paterculus, 19 pr.n.št. – 30 n.št.) pa tukaj locira pohode ob delmatsko-panonskem uporu (bil je sam navzoč).

Zgodovinar Tácit navaja uporne legionarje leta 14 n.št. Kasneje je postal obcestna postaja na poti med Emóno in Aquilejo (Oglejem).

293

NÉKTAR (gr. néktar; iz fenič besede niqtar – »dišavno vino«) je pijača olimpijskih bogov s čarobno močjo (daje nesmrtnost), ki sta ga točila nesmrtni božji točaj Ganimed in nesmrtna božja točajka Heba (gr. »poosebljena mladost«).

NEMÉJSKE IGRE (Neméia) so prirejali v Zévsovem svetišču pri Neméji v Argólidi in jih je najverjetneje osnoval Hêraklej potem, ko je ubil neméjskega leva ali pa jih je osnovala »sedmerica proti Tébam« v spomin na nesrečno Oféltovo smrt (glej: Hipsipíla). Prve uradne igre so priredili leta 573 pr.n.št in nato vsako drugo in četrto leto olímpijade.

Zmagovalec je dobil venec iz sveže zélene.

NÉNIJA (naenia) je bila v Rimu pogrebna pesem, ki so jo pele sorodnice umrlega (praeficae) ali pa najete naricalke (žalovalke). Kasneje so jih nadomestili pogrebni govori.

NEVIODÚN (Neviodunum) je bil municipíj na področju današnjega Drnovega pri Krškem. Omenjen je bil pri geografih (Klávdiju Ptolemáju, 100 – 178) in v seznamih obcestnih postaj. Arheološko je bilo ugotovljeno tudi rimsko rečno pristanišče v stari strugi Save, tržno poslopje in grobovi.

NÍNOS (Nínos) je bil asirski kralj in ustanovitelj mesta Ninive ter sin boga Bála (Baala) in mož Semiramíde, za katero je dal zgraditi legendarne »viseče vrtove«, eno od »sedmih čudes sveta«.

NOMEN je bilo rimsko rodbinsko ime.

NOMÉNT (Nomentum, danes Mentana) je bilo mesto v Italiji ob robu sabínskih hribov, 23 km od Rima, ki ga je z Rimom povezovala Noméntanska cesta (Via Noméntana) čez most reke Aniéne, ki stoji še danes. Tukaj je imel Átik (Titus Pomponius Atticus, 110 – 32 pr.n.št., vitez in prijatelj Cícerona) kmetijo, govornik Séneka Starejši (Lucius Anneus Seneka Maior, 55 pr.n.št. – 37/41 n.št.) podeželsko hišo, pesnik Mark Marciál (Marcus Valerius Martialis, 40 – 103/104) pa kočo, ker zaradi hrupa v Rimu ni mogel spati.

NÓRIK (Noricum) je bila leta 42 oblikovana rimska provinca v Vzhodnih Alpah na ozemlju vse do Donave. Rimskemu cesarstvu je bilo ozemlje priključeno med leti 16 – 14 pr.n.št. Iz njenega JV dela poznamo mesti Celejo (Celeia) in Flávijo Sólvo (Flavia Solva, Lipnica v Avstriji) s klesarskimi delavnicami in manjša kraja: Kolacióna (Colatio, danes Stari trg pri Slovenj Gradcu) in Juena (Iuenna, danes Globasnica v Avstriji). Meja je potekala po vzhodnih obronkih Pohorja, Kozjanskem, po Savi in obsavskih gričih ter Karavankah. Po Dioklecijánovih reformah je južni del province spet vključeval petovionsko mestno ozemlje. V zgornji Dravski dolini je romansko prebivalstvo vztrajalo v Agúntu (Aguntum, danes Lienz v Avstriji) in Teurniji (Teurnia, danes St. Peter im Holz pri Spittalu v Avstriji) še v poznorimskem času 5. stoletja.

NÓRIKI (Norici), tudi Noričáni so bili predrimsko kéltsko ljudstvo v Vzhodnih Alpah. V 2. in 1. stoletju pr.n.št. so bili z Rimljani v dobrih odnosih, s čemer so prevzeli nekaj vpliva tudi na ozemlju kéltskih Tavrískov (Taurisci). Noričáni so tako vodili obsežno plemensko zvezo. Njihovo središče Noreja (Noreia) je izpeljano iz imena božanstva, po katerem se je imenovalo tudi ljudstvo in pokrajina.

NÓTOS (Auster) je bilo rimsko ime in bog južnega vetra.

294

NÚMA POMPÍLIJ (Numa Pompilius, vladal 715 – 673 pr.n.št.) je bil legendarni drugi rimski kralj in Rómulov naslednik. Vladal je mirno in to je bila »zlata doba Rima«.

Pripisovali so mu številne verske postave: svečanosti, žrtvovanja in druge obrede ter uvedbo pontifíkov, vestálk in sálijcev. Kraljevo palačo Regijo je postavil blizu Rimskega foruma.

Sestavil naj bi tudi koledar in desetmesečnemu letu dodal meseca januar in februar. Naj bi bil učenec grškega filozofa in mistika Pitágora (Pythagóras, 6. stoletje pr.n.št.).

NUMÁNCIJA (Numantia) je bilo mesto v Hispániji, ki se je v 2. stoletju pr.n.št. uspešno upiralo rimski oblasti in klonilo (izstradano) po obleganju vojskovodje Scípiona Emiliana (Publius Cornelius Scipio Aemilianus, 185 – 129 pr.n.št.) leta 133 pr.n.št., ki je bil znan tudi pod nadimkom Afričan Mlajši (Africanus Minor).

NUMEN je bila v rimski religiji božanska sila, bog. Beseda je izpeljanka iz nuere, kar pomeni »kimati« (bog je s kimanjem nakazal svojo voljo). Pri Rimljanih ustreza skrivnosti božanske moči, ki usmerja vsako človeško dejanje. Zaobjeta je v vsaki stvari, rastlini in živali ter jim daje življensko silo in voljo. Numina so brezštevilna in ljudje si skušajo pridobiti njihovo pomoč s prazniki in žrtvovanji.

NÚMITOR (Numitor) je bil v 3. stoletju pr.n.št. zakoniti kralj Álbe Lónge, ki ga je brat Amulij izgnal, njegovo hči Réo Sílvijo (tudi Ilijo) pa poslal med vestalke, da ne bi rodila dediča, vendar je imela z bogom Mársom sinova dvojčka, Rómula in Rema (glej: Rim).

O OBEDI so bili med Grki in Rimljani precej različni.

Grški obedi: mednje je sodil zgodnji zajtrk (ariston), ki mu je opoldne sledil glavni obrok (deipnon) in zvečer, večerja (dorpon). V klasičnih Aténah sta bila v navadi le dva obroka: ariston zjutraj in deipnon zvečer. Od 4. stoletja pr.n.št. pa so dodali še zgoden zajtrk, akratisma.

Rimski obedi: na začetku so jedli kosilo (cena), opoldne in večerjo (vesperna) zvečer.

Kasneje se je glavni obrok (cena) premaknil na kasnejši čas, vpeljali pa so zgodnejše, lažje kosilo (prandium), večerjo pa so opustili. Zajtrk (ientaculum), če je že bil, je bil ponavadi le kos kruha. ÓBOL (obolós) je bil od 6. stoletja pr.n.št. manjši srebrnik, šestina drahme, ki so ga dajali pokojniku pod jezik kot plačilo brodniku za prevoz prek reke Pozabljenja ali v Hád.

Kasneje so ga uporabljali tudi kot manjšo utežno enoto in najmanjša plačilna vrednost.

OČIŠČENJE je bila verska navada, ki bi jo naj uvedel Apólon, ko je ubil kačo Pitóna.

Vsak umor, celo uboj pošasti ali zločinca je bil madež, ki je zahteval očiščenje. Apólon se je tedaj odpravil v Tesálijo in se okopal v reki Témpi. Prav tako so morali junaki, ki so zagrešili umor ali svetoskrunstvo oditi v izgnanstvo in se poskušali na vse načine očistiti ali pomiriti podzemeljska božanstva. Ponavadi jih je očistil kralj sosedne dežele in če se je zločinec skesal, so mu bogovi takoj oprostili.

ODÁJNAT (Odaínathos) je bil vladar Palmíre, mestne državice v Síriji, ki ga je morda ubila žena Zenóbija leta 266 n.št. Palmíra je bila v 3. stoletju pod zaščito nekaterih rimskih cesarjev.

ODA (oidé, »pesem«) je bila v grščini in latinščini lirska pesem v kitični obliki.

295

ODÉON (Oideîon; lat. Odeum) je bilo v Grčiji gledališče za glasbene prireditve, ki je imelo v nasprotju z drugimi gledališči streho. Takšen odéon je zgradil v Aténah okrog leta 444 pr.n.št. državnik Pêriklej za koncerte in glasbena tekmovanja v okviru panatenáj (praznik v čast rojstva boginje Aténe ob koncu julija; 28. in 29. hekatombajona). Najlepšega in največjega (za 5.000 gledalcev) je zgradil med leti 160 in 174 n.št. Heród Átiški (Heródes Attikós, 101 – 177 n.št.; imel je marmorne stene in streho iz cedrovine).

ODOÁKER (Odoacer, 476 – 493 n.št.) je bil prvi barbarski vladar in kralj Italije (rex Germanorum Italiae) po padcu Zahodnega rimskega cesarstva.

OGÍGIJA (Ogygía) je bil Kalípsin otok (nímfa in Atlántova hči), ki je ležal (po Homêrju) daleč na zahodu, onstran Shêrije (enačijo ga s Korkíro, danes Krf) in je bil »popek morja«, kamor je po brodolomu vrglo Odisêja. Ni pa jasno ali je ležala v Sredozemlju ali še dlje na zahodu. ÓKRA (Ocra - Nanos) je bilo ime za rimsko oporišče na območju kraških zapor pod Nanosom in okrog Razdrtega. Zemljepisec Strábon (64 pr.n.št. – 24 n.št.) omenja Ókro kot najnižji del Alp – je kraška planota v jz. SLO med Postojnsko kotlino in Vipavsko dolino.

OLJKA je bila simbol miru in bogastva ter osnovno živilo Grkov. V Grčijo jo je prinesla Aténa prav v sporu s Pozêjdonom za oblast nad Atiko (glej: Pozêjdon; str. 14 – 16, I.del).

OLTAR MIRU (Ara Pacis) je bil oltar na Mársovem polju v Rimu, ki so ga gradili v letih 13 do 9 pr.n.št. po nalogu senata in varne ter srečne vrnitve cesarja Avgusta iz Gálije.

Zidovi okrog oltarja so bili prekriti s čudovitimi kipi in reliefi, ki prikazujejo procesijo na dan posvetitve, 4. julija leta 13 pr.n.št. ÓMFALOS (Ómphalos, »popek«) je kamen, ki naj bi v notranjosti svetišča v Délfih označeval središčno točko zemlje in jo je določil Zévs na kraju, kjer sta se srečala dva orla – prvi po poletu iz vzhodne, drugi pa po poletu iz zahodne meje sveta. Kamen se je imenoval ómphalos (»popek«) ali središče sveta.

ORAKELJ (manteion, chresterion; lat. oraculum) je bila prerokba ali odgovor boga na vprašanje njegovega častilca ali prosilca. Pomeni pa lahko samo svetišče, v katerem so se odgovori dobili. Orakelj je bil dokaz, da se smrtniki podrejajo božji volji in v mitologiji se jim ni mogel izmakniti noben junak.

ORGIJA (órgia) je bilo skrivno obredje, s katerim so častili bogove v misterijskih verovanjih; recimo Démetro, Bákha ali Mítra.

ORHÓMEN (Orchomenós) je bilo mesto v Bojótiji na severu kopájske ravnice (tudi Erhómen), ki je bilo glavno bojótsko mesto, dokler ga niso zasenčile Tébe. Slovel je po bogastvu, ki ga je prinesla plodna kopájska ravnica, ko je izhlapelo Kopájsko jezero (Kopaìs límne). Propad mesta se je začel, ko je Hêraklej porušil namakalni sistem in poplavil ravnico. Bil je kraj starega in slavnega kulta Hárit (so bile tri Zévsove hčere, ki so jih Rimljani enačili z Grácijami). Leta 364 pr.n.št. je mesto uničila Zveza bojótskih mest.

ORÓP (Oropós) je bilo mesto blizu morja na meji med Átiko in Bojótijo. Tukaj je bilo slovito Amfiarájevo svetišče na mestu, kjer je Zévsova strela napravila luknjo v zemlji in kamor je Amfiarája na begu izpred Téb, pogoltnilo.

296

ORTÍGIJA (Ortygía) je bil plavajoči otok (kasneje so ga istovetili z Délosom), ki se je nato varno vsidral v morsko dno in na katerega se je zatekla Titánida Léto pred Hêrinim srdom in tam rodila Zévsove otroke, dvojčka Kástora in Polidéjka ter Apólona in Artémido. ÓSA (Óssa) je 1978 m visoka gora v Tesáliji. Titáni so napadli Olímp in naložili Óso (Óssa) na Pélion (1548 m, ali obratno), obe pa na Olímp (Ólympos, 2918 m) ter metali skale in drevje v Zévsa. Iz tistih skal, ki so padle nazaj na zemljo, so nastale gore; iz onih, ki so padle v morje, pa otoki. ÓSKI (Osci; gr. Opikoí) so bili zgodnjeitálsko (indoevropsko) ljudstvo v južni Italiji, ki so se naselili pretežno v Kampániji. Izrinili so jih Sabéli, vendar se je njihovo ime ohranilo, saj so vsi prišleki: Sámniti, Fréntani, Kampánijci, Lukánci; Brúti, Mamertíni in Apúlijci govorili óskíjsko obliko jezika. Po zavezniški vojni leta 90 – 88 pr.n.št. je óskajščino zamenjala latinščina, vendar so jo leta 79 n.št. še vedno govorili v Pompêjih. ÓSTRAKA (»črepinja«) so bili koščki keramike, na katere se je pisalo (zlasti v Egiptu).

Ostrakízem (ostrakismós) ali »črepinjska sodba« je bil v Aténah v 5. stoletju pr.n.št. postopek, s katerim so lahko uglednega, vendar nepriljubljenega meščana za deset let izgnali, ne da bi mu odvzeli premoženje.

OSTROGÓTI ali Vzhodni Goti so bili germansko ljudstvo iz Ukrajine, ki so jih okrog leta 370 n.št preplavili Huni in so se v 5 stoletju izselili in leta 489 pod vodstvom kralja Teodórika Velikega dosegli Italijo. Sledili so ukazu vzhodnorimskega cesarja, naj itálsko ozemlje »zaščitijo« pred barbarskim kraljem Odoákrom. Leta 493 sta Odoáker in Teodérik Veliki sklenila mir in slednji je postal kralj Italije s prestolnico v Ravéni.

OZÍRIS (Ósiris; lat. Usirea) je bil egipčanski bog moške plodnosti v naravi in je bil utelešen v svetem biku Ápisu. V začetku je bil bog zemlje in rastlinstva, nato pa se je preobrazil v boga podzemnega sveta, vladarja duš mrtvih in cesarstva senc. Nastopal je kot egipčanski faraon, ki je izobrazil svoje ljudstvo, nato pa ga je brat Set (stvaritelj vsega zla, grški Tifón) umoril in njegovo truplo razkosal. Njegova žena Izída je dele telesa našla, jih spojila in Ozírisa po Anúbisovem (bog grobišč) balzamiranju, oživila. Veljal je za boga mrtvih in preko Hóra (Sonce) za vir obnovljenega življenja. Grki so ga istovetili z Dionízom, pa tudi s Harpokrátom in kasnejšim egipčanskim bogom Sarápisom.

P PÁFA (Páphos) je bila hči cíprskega kralja in kiparja Pigmáliona ter žene, morske boginje Galatêje. Imela sta sina, ki mu je tudi bilo ime Páfos in je bil oče cíprskega kralja Kinírasa, ki je ustanovil mesto Páfos.

PÁFOS (Páphos) je bilo mesto ob JZ obali Cípra, kjer naj bi se po izročilu rodila iz morske pene boginja Afrodíta in kjer je stalo tudi njej posvečeno svetišče iz 12. stoletja pr.n.št., ko so se tja naselili mikénski Grki.

PAGANÁLIJA (paganalia) je bilo praznovanje setve po rimskih vasicah (pagus) povezano z boginjama Cérero in Télus (Tellus), ki sta bili varuhinji semen. Datum praznovanja ni bil stalen.

PAGUS (»vasica«)je bila najmanjša enota v skupnosti itálskega podeželja.

297

PAKTÓL (Paktolós) je pritok reke Hermós v Lídiji, ki je s seboj nosila zlatonosni pesek.

PALÁDIJ (Palládion) je bil kipec grške boginje Paláde Aténe (Pallás Athenâ), ki so jo Rimljani enačili z boginjo Minêrvo. V desnici drži kopje, v levici pa preslico in vreteno.

Zévs je kipec vrgel z Olímpa in le-ta je padel k nogam Ílosa, ustanovitelja Tróje. Ílos je to imel za znak naklonjenosti bogov in je z največjimi častmi kipec postavil v Aténino svetišče. Neki orakelj je zagotovil, da Trója ne bo padla, dokler bo paládij v mestu. Grki, ki so za prerokbo izvedeli, so hoteli kipec ukrasti, kar se je posrečilo Odisêju in Diomêdu, ki sta se ponoči pritihotapila v podzemni del svetišča. Druge različice pravijo, da so se Trójanci bali za kipec ter naredili repliko in če so prvega res ukradli Grki, je drugega odnesel s seboj Enêj in ga dal v varstvo v Véstinem templju v Rimu. Tako se je vseeno uresničila prerokba, ki je napovedala, da bo Trója ponovno oživela.

PALATÍN (mons Palatinus) je bil glavni izmed sedmih rimskih gričev, kjer je nastala prva rimska naselbina. Manj znano grško božanstvo Evánder, sin Hêrmesa in rimske nímfe Karménto, je z naseljenci iz Arkádije postavil zaselek, ki ga je imenoval Palantéum in iz katerega izhaja ime griča Palatína ter vpeljal praznik luperkálij (15. februar), ki je bil v začetku povezan s čaščenjem Pána, kasneje pa Favna. Evánder je pokazal Enêju Luperkálovo votlino (volk je lat. lupus), kjer naj bi volkulja dojila Rómula in Rema. Od leta 330 pr.n.št. so si zgradili tukaj hiše Horténzij, Cícero, Krás, Milon in Márk Antónij. Cesar Avgúst je postavil na Palatínu jedro zgradb, ki so se imenovale palatia (palača). Tukaj je bil v 6. stoletju tudi sedež bizantinskega namestnika.

PALÉSTRA (palaístra, »rokoborska šola«) je bil v Grčiji prostor, kjer so se dečki učili rokoborbe in telovadnih veščin. Bila je v zasebni lasti. Osrednji prostor je bilo igrišče, kjer so bila tla posuta s finim peskom, obdajale pa so ga slačilnice.

PALÍKA (Palíkoi) je bilo mesto v vzhodnem delu Sicílije, kjer sta prišla iz zemlje na svet dvojčka, ki jih je rodila nímfa Taléja (Zévsova ljubica), katero je Zévs pred ljubosumno Héro, skril v notranjost zemlje. Takoj sta postala podzemeljski božanstvi, ki so jima (Palíkoma) Grki v čast zgradili svetišče, nedaleč od vulkanskega jezera z žveplenimi vodámi in vrelci. Vanj so metali keramične ploščice, na katere so pisali prošnje ter različne želje in če so ploščice priplavale na površje, je bil to dober znak.

PALMÍRA (Pálmira) je bilo mesto med Sírijo in Babilonijo, ki ju je povezovalo medsebojno trgovanje. V rimskem cesarstvu je bilo mesto med rimskim in partskim cesarstvom, v 3. stoletju n.št. pa je podpiralo Rim. PANATENÁJA (Panathénaia) je bil stari aténski praznik, ko so že v Tezêjevem času praznovali rojstvo boginje Aténe in to konec julija (28. in 29. hekatombajon). Od sredine 6. stoletja pr.n.št. (arhónt Hipoklêjd) dalje, so ga praznovali vsako četrto leto in to od 21. do 28. hekatombajona (julij) in to so bile »velike panatenáje«. Prirejali so razne igre, konjske dirke in glasbena tekmovanja. Za glasbeno tekmovanje je Pêriklej zgradil Odéon, na atletskih tekmovanjih pa so zmagovalci dobili prelepe vaze polne olivnega olja. Nekatere (izročenih je bilo 140) so ohranjene še danes (najstarejše iz let 570 do 560 pr.n.št.).

Veličasten sprevod na zadnji dan se je vil po Panatenájski cesti do Pártenona, kjer so k Aténinemu kipu (Erehtejon) prinesli novo oblačilo (peplos). To je bilo dragoceno oblačilo, ki so ga stkale Aténke iz bogatih družin in ga okrasile z vezeninami iz bitke med Aténo in Gigánti in so ga peljali na ladji na kolesih. Na glavah so nosile košare z žrtvenimi darili (kanephoroi). Dekletom so sledili fantje z vrči, starci z oljčnimi vejicami, vprege in možje

298

na konjih. Praznik so zaključili z volovsko hekatombo (žrtvovanje stotine volov) in meso pobitih živali so razdelili med ljudi.

PANÓNIJA (Pannonia) je bila rimska provinca, ki je bila oblikovana na začetku 1. stoletja n.št. iz severnega in obdonavskega dela Ilírika ter ozemelj, kjer so živeli Jasi (Iasi), Brevki (Breuci), Skordiski (Skordisci) in drugi ter se je imenovala po ljudstvu iz panonske in Ilírom sorodne skupine. Cesar Traján jo je razdelil na Zgornjo (Pannonia Superior) in Spodnjo Panonijo (Pannonia Inferior). Prometne poti so zavarovali s kolonijami, kot je Savarija (Savaria, danes Szombately na Madžarskem) ali mesti z vojaškimi posadkami, kot so Petoviona (Poetovio), Siscija (Siscia, prej Segestica, danes Sisak) in Sirmij (Sirmium, danes Sremska Mitrovica). Podobno so utrdili tudi mejo (limes) na Donavi z mestom Karnunt (Carnuntum, danes Deutsch Altenburg v Avstriji), ki je bil glavno mesto province, Akvink (Aquincum, danes Budimpešta) in Mursa (danes Osijek ob Dravi, vendar blizu Donave).

Skupaj z manjšimi mesti, kot so Neviodun (Neviodunum, danes Drnovo pri Krškem) in Akve Jase (Aquae Iasae, danes Varaždinske toplice) so postala središča širjenja rimskega vpliva in posrednik pri poznavanju rimske duhovne kulture in spomenikov (zapisi na nagrobnikih in oltarjih). Ozemlje je bilo še bolj razkosano po Dioklecijanovih reformah.

PÁNTEON (Pantheon) okroglo svetišče posvečeno vsem bogovom, ki je še danes eden najlepših in najbolje ohranjenih arhitekturnih spomenikov v Rimu. V času cesarja Avgústa (med leti 27 in 25 pr.n.št.) ga je na Mársovem polju zgradil vojaški in mornariški poveljnik ter Avgústov dosmrtni prijatelj Vipsanij Agrípa (Marcus Vipsanius Agrípa, 64 – 12 pr.n.št.).

Svetišče je kasneje pogorelo in na novo ga je dal postaviti cesar Hadriján (cesar 118 – 138) Imelo je obliko rotunde s pročeljem iz granitnih stebrov v korintskem slogu, notranjost je bila obložena z marmornimi ploščami, v nišah pa so stali kipi raznih bogov. Zidovi in bronasta vrata so še danes ohranjena. Leta 609 ga je papež Bonifacij IV. posvetil v krščansko cerkev.

PARASÁNG je bila perzijska dolžinska mera, ki ustreza trem miljam.

PARENTÁLIJE (Parentalia) je bil v Rimu praznik mrtvih ( 13. do 21. februar). Na zadnji dan je bila javna slovesnost (ferálije), ostali dnevi pa so bili določeni za žalne slovesnosti ob družinskih grobovih. V tem času uradniki niso smeli nositi službenih insignij, svetišča so bila zaprta in poroke prepovedane. Takoj po parentálijah, 22. februarja, so praznovali karístije (Caristia) ali družinski shod in čaščenje družinskega lara (lar familiaris), s čemer so potrdili vezi med mrtvimi in živimi člani družine.

PARÍLIJE (parilia) je bil praznik v čast bogu Pálesu, na rojstni dan Rima, ki so ga slavili 21. avgusta. Praznik je bil namenjen obrednemu očiščevanju pastirjev in čred ter je bil tesno povezan z ustanovitvijo Rima. Ovčje ograde so bile očiščene in okrašene z zelenjem, na kresu pa so sežigali žveplo in nastali dim je očistil ovce. Pálesu so nastavljali pogače in mleko, pastirji so se umili z roso, pili mleko in skakali čez kresni ogenj. Pesnik Ovídij je verjel, da so parílije starejše od samega Rima.

PARNÁS (Parnassós) je gora v Grčiji severno od Délfov, visoka 2467 m. Na jugu se razteza planota Kríza in visoka dolina s preroćiščem v Délfih. Na njem sta Kóriška votlina (votlina je bila posvečena Pánu in nímfam) in studenec Kastálija (nímfa, ki se je vrgla pred Apólonovim zasledovanjem v studenec), vsi ostali sveti izviri pa so bili povezani s čaščenjem Apólona in Múz. Na njenem pobočju je z ladjo pristal Devkálion, ko so vode upadle po Zévsovi zemeljski povodnji.

299

PÁRTENON (Parthenón, »svetišče device«) je bilo svetišče boginje Aténe, ki so ga zgradili na najvišjem delu Akrópole v Aténah in še vedno stoji. Postavljeno je bilo v času Periklêjeve vladavine, leta 447 pr.n.št., posvetili pa so ga s kipom Aténe leta 438 pr.n.št.

Gradil ga je arhitekt Iktín s Kalikrátovo pomočjo, vse delo pa je nadzoroval kipar Fêjdias (Fídija). Je najpopolnejša zgradba iz pentéliškega marmorja. Obdan je bil s 46 stebri, ki so visoki 11m, ploščad pa je merila 70 x 31 m. V dvorani, ki je bila obrnjena na vzhod, je stal Fídijev zlati in slonokoščeni kip boginje Aténe. Pred vhodom je bilo stebrišče iz šestih stebrov, za njim pa manjša dvorana, ki je služila za zakladnico. V reliefu so izdelani frizi, ki na vzhodni strani prikazujejo bitke bogov z Gigánti, na zahodni zmago Grkov nad Amazónkami, na severu trójansko vojno in na južni strani boj Kentávrov in Lapítov. Na vzhodnem pročelju je prikazano rojstvo Aténe iz Zévsove glave, na zahodnem pa tekmovanje med Zévsom in Aténo za Átiko. Večina teh kipov in reliefov je zdaj v Britanskem muzeju.

PÁRTIJA (Parthía) je majhna pokrajina v zahodni Aziji, po kateri so dobili ime Párti, ki so se proglašali za skítsko pleme. Tu so živeli Párti do leta 247 pr.n.št., kasneja pa se je njihovo kraljestvo širilo od Evfrata do Inda. Kralj Ársak I. je vrgel s prestola dinastijo Selevkídov in ustanovil dinastijo Arsakídov. Borili so se proti širjenju Rimljanov, ki jim do cesarjev Trajána, Antonína in Karakále (v 2. in 3. stoletju n.št.) ozemlja ni uspelo zavzeti.

Bili so odlični konjeniki, ki so nosili oklepe in dolge meče. Posebno so se odlikovali v streljanju z lokom in puščicami, na konjih obrnjeni nazaj, ko so se umikali (»partski strel«).

PATER FAMILIAS (»družinski oče«) je bil v Rimu (moška) glava družine. V času republike je imel veliko moč (patria potestas, »očetovska oblast«) nad družino. Bil je edini lastnik posesti, vključno z ženino doto in je imel popolno oblast nad življenjem in smrtjo svojih otrok. V pozni republiki so sinovi postali »emancipirani« ali osvobojeni izpod očetove popolne oblasti. Tudi žene so imele precejšnjo svobodo v upravljanju s svojo lastnino.

PATER PATRIAE (»oče domovine«) je bil v Rimu častni naslov, ki so ga dobili tisti, kateri so imeli vidne zasluge za narod. Tak naslov je senat dodelil politiku in govorniku Cíceronu, ki je končal službo kot konzul leta 63 pr.n.št. in še cesarju Avgústu leta 2 pr.n.št.

PATRICIJI so bili pripadniki določenih družin, privilegiran sloj. Beseda je nedvomno povezana s pater (»član senata«). Ker je pravica do članstva, v zgodnjem obdobju, postala dedna, so se nekatere družine dvignile nad preostali del meščanstva. Vendar so se tudi tukaj pokazale razlike med »manjšimi rodovi« (gentes minores, ki so nastali kasneje) in »velikimi rodovi« (gentes maiores, ki so obstajali dlje časa). Do leta 445 pr.n.št. se patriciji niso smeli poročati s plebejkami in tako je lahko samo patricij postal rex sacrorum (lat. »kralj svetosti«, svečenik), interrex (lat. »vmesni kralj«, ki ga je ob kraljevi smrti postavil na oblast senat) in princeps senatus (lat. »prvak v senatu«, ki so ga postavili cenzorji na čelo senata). V 5. stoletju pr.n.št. poznamo okrog 50 patricijskih rodov, ob koncu republike pa le še 14. Júlij Cézar in Oktaviján (kasnejši cesar) sta sprejemala med člane nove senatorje.

PATRON (patronus) je bil v Rimu vpliven mož, ki je vzel v zaščito drugega moža, ta pa je postal njegov klient. Patrona je ob nastopih spremljalo več klientov. Osvobojeni sužnji so postali klienti prejšnjega gospodarja. Poveljniki so vzeli pod patronat cela zavojevana ljudstva, kar je prešlo tudi na njihove potomce (Pompejevemu sinu Sekstu je uspelo dobiti podporo pri očetovih klientih v Hispániji in v Aziji).

300

PEJRÉNA (Peiréne), tudi PIRENA je bil znameniti koríntski studenec, kjer je ob udarcu Pégaza s kopitom, vzniknil studenec Hipokréna na gori Helikon v Bojótiji. Bil je posvečen Múzam in kdor je iz njega pil, je dobil pesniški navdih. Belerofónt je konja ujel, ga zauzdal in napajal pri studencu Pejréna v Koríntu.

PÉLA (Pélla) je bilo glavno mesto antične Makedonije od okrog leta 400 do 167 pr.n.št. (od kralja Arhelája do rimske zasedbe). Do leta 146 pr.n.št. je bila največje makedonsko mesto, nato pa se je dvignila Tesaloníka (Thessaloníce, danes Solun).

PELÁZGI (Pelasgoí) je bilo severnoegejsko ljudstvo, ki se je v bronasti dobi razkropilo ob preseljevanju po vsej Grčiji in ohranilo skupen, negrški jezik. Grki so jih imeli za prvotne predgrške prebivalce egejskega področja in mednje so prištevali tudi Etruščáne (Tyrrhenoi).

PELÍGNI (Paeligni) je bilo itálsko pleme, ki je naseljevalo visoke planote v Apeninih, vzhodno od Rima. Pred letom 300 pr.n.št. so bili stalni zavezniki Rima, in to vse do državljanske vojne (90 – 88 pr.n.št.), ko je njihovo glavno mesto Korfínij postalo prestolnica Itálikov. Po letu 90 pr.n.št. so jih na hitro porimljanili. Na njihovem ozemlju je stala Sulmóna, Ovídijev rojstni kraj.

PÉLION je visoka, z gozdom porasla gora v Tesáliji, ki je bila dom Kentávra Hírona. Po grški legendi sta se hotela Gigánta Ótos in Efiált povzpeti v nebesa in strmoglaviti bogove tako, da bi postavila Pélion (1548 m) na Óso (Óssa, 1978 m) ter obe skupaj na Olímp (2918 m). Vrh Péliona je krasilo slavno Zévsovo svetišče.

PELOPONÉŠKA VOJNA (431 – 404 pr.n.št.) je bila vojna za premoč v Grčiji med Aténami in Spárto. Aténe so bile demokratična in pomorska sila, ki je imela v oblasti tudi Délfsko-átiško pomorsko zvezo (namenjena obrambi pred Perzijci) in Spárto, aristokratsko in nazadnjaško silo, katere pehota je bila najučinkovitejša vojaška moč tistega časa in je skupaj z Bojótijo bila na čelu večine peloponéških držav. Na kopnem so bile Aténe šibkejše, spártanski in bojótski hopliti pa najboljša kopenska vojska v Grčiji. Na morju pa so bile Aténe po številu ladij in spretnosti mornarjev daleč najmočnejše. Vodja Aténcev Pêriklej je prepričal prebivalce podeželja, da se umaknejo za aténske zidove.

Prvih deset let vojne, imenovane po spártanskem kralju Arhidámova vojna (431 – 421 pr.n.št.), je bil rezultat neodločen. Spártanci so leta 431 pr.n.št. sicer opustošili Átiko, vendar so se iz zapuščene dežele vrnili domov. V Aténah je izbruhnila leta 430 pr.n.št. kuga in poleg četrtine prebivalstva je umrl tudi Pêriklej, ki je Aténcem vsilil enotno politiko.

Aténci pa kljub vsemu v pomorskih bitkah zmagujejo (Demósten premaga leta 426 pr.n.št.

Spártance pri Amfilohíji, nato so zavzeli mesto Pílos v Meséniji) in Spártanci so pričeli ponujati mir.

Aténci so ponudbo Spártancev zavrnili, spártanski vojskovodja Brazídas pa je nizal uspehe na kopnem. V vojni je sodeloval, vendar brez uspeha, tudi aténski zgodovinar in politik Tukídid. Leta 422 pr.n.št. sta oba nasprotnika miru padla (aténski Kléon in spártanski Brazídas), pa je bil sklenjen Níkijev mir (Níkias 470 – 413 pr.n.št.; aténski politik in vojskovodja), kar je bila »mala zmaga« za Aténe, saj so sovražniki ostali razcepljeni, ker Bojótija in Korínt nista hotela miru podpisati.

Pričel se je drugi del vojne imenovan jónsko-dekelêjska vojna (413 – 404 pr.n.št.).

Spártanci so takoj zasedli mesto Dekelêjo v Átiki in s tem ohromili átiško gospodarstvo (množičen pobeg sužnjev iz rudnikov). Leta 412 pr.n.št. je na strani Spártancev stopila v vojno še Perzija in tako je Spárta postala Aténam enakovredna tudi na morju. Aténski državnik in vojskovodja Alkibíjad (Alkibiádes, 450 – 404 pr.n.št.) je bil po začetnem 301

uspehu, leta 407 pr.n.št. pti Notionu (v Joniji) poražen ter je odšel v izgnanstvo. Leta 405 pr.n.št. je spártanski mornariški poveljnik Lizánder (Lýsandros) dosegel odmevno zmago nad aténskim ladjevjem pri reki Ajgospótamu (»kozje reke«) v Trákiji. Aténe so tukaj doživele dokončni pomorski poraz v peloponéški vojni. Aténe so ostale brez ladjevja, denarja in zaveznikov ter so se po obleganju leta 404 pr.n.št. morale vdati.

PELOPONÉZ (Pelopónnesos, »Pélopsov otok«) je južni del Grčije, ki je z osrednjo povezan prek Koríntske ožine (Ístmos). Politično so se na njem oblikovali Árgos, Lakónija (Spárta), Mesénija, Élida, Ahája in Arkádija.

PELTÁSTI (peltastés) so bili pripadniki lahko oboroženih enot grške vojske.

PENÊJ (Peneiós) je glavna reka Tesálije, ki teče skozi dolino Témpe med gorama Olímp in Ósa (Óssa) ter izvira na gori Píndu. Kot rečni bog je bil sin Okéana in Tétije. Reka je bila posvečena Apólonu, saj se je Penêjeva hči Dáfna spremenila v lovor, ker je zavrnila ljubezen tega boga.

PENTÉLIK (Pentelikós) je 1100 m visoka gora, 16 km od Atén. Najprej se je imenovala Brilés, ime Pentélik pa izvira od slavnega marmorja, ki so ga pridobivali na njenem pobočju. Je čiste, bele barve, trd in drobnozrnat in ga je težko obdelovati, ker vsebuje drobce kremena in kremenjaka. Na prostem postane zlatorjave barve. Največ so ga uporabljali do 5. stoletja pr.n.št., ko so za gradnjo aténskega Pártenona porabili 22.000 ton marmorja. Po 4. stoletju pr.n.št. so raje uporabljali v kiparstvu in arhitekturi pároški marmor (Marmor Parium z otoka Páros).

PEPLOS je bila splošna oznaka za »dolgo obleko« (tudi plašč brez rokavov) in je bila pri ženskah kot šal ali pa je bila podobna orientalskemu moškemu oblačilu.

PÊRGAMON (Pérgamon) je bilo mesto v Míziji v dolini reke Káik v SZ Mali Aziji. Ime je dobil po eponimnem junaku Pêrgamonu, ki je bil Neoptólemov in Andrómahin sin.

Najprej je bila to trdnjava na griču, ki so jo ustanovili Grki, v 3. stoletju pr.n.št. pa je postal glavno mesto grške dinastije Atalídov, ki se je pojavila po smrti Aleksándra Velikega. V začetku je bil Pêrgamon sicer pod vrhovnim gospodstvom Selévka I. (Selevkídi), vendar je postal kmalu središče dinastije Atalídov. Pod Atalídi je postal Pêrgamon razkošno mesto s kiparsko šolo in knjižnico. Bilo je mesto, ki je prvo razširilo uporabo pergamenta za knjige.

PERÚZIJA (Perusia, danes Perugia) je gorsko mesto v Etrúriji, ki je bilo prizorišče vojne med Antónijevim bratom in konzulom Lúcijem ter Oktavijánom leta 41/40 pr.št. Po zmagi je dal Oktaviján pobiti peruzijski senat, konzulu Lúciju pa je odpustil.

PÉSTUM (Paestum; gr. Poseidonía) je bilo obalno mesto v Lukániji (Lucania) v južni Italiji, ki se je kot ahájska kolonija ob ustanovitvi leta 720 pr.n.št. imenovala Síbaris (Sýbaris). Mesto je postalo pomembno trgovsko središče ob Tirenskem zalivu. Okrog leta 510 pr.n.št. je bilo mesto Síbaris uničeno (uničila ga je nasprotna grška kolonija Króton ob Tarentskem zalivu, danes Crotone) in poplavljeno z bližnjo reko Krátis in nikoli več pozidano. Rimljani so grško kolonijo Síbaris leta 273 pr.n.št spremenili v latinsko kolonijo, ki je bila znana po svetiščih, katerih ruševine še danes obstajajo. Pesnik Vergilíj omenja tukaj vrtnice, ki cvetijo dvakrat na leto.

302

PETOVIÓNA – POETÓVIO (Colonia Ulpia Traiana Poetovio, danes Ptuj) je staro naselje (eneolit, okrog 3.500 pr.n.št.) ob prehodu čez reko Dravo. Na strateško pomembnem prehodu so Rimljani zgradili v začetku 1. stoletja n.št. stalni vojaški tabor (legiji VIII Avgusta in XIII Gemina), ob njem pa je nastalo najprej obtaborno naselje (canabae) s skladišči (horreum) in nato mesto mesto, kot upravno, kulturno in gospodarsko središče rimske province Panonije. V mestu je bil urad ilirske carine (publicum portorium Illyricum) za Panonijo. Omenja se od Tácitovega poročila o dogodkih v letu 69 (cesar Vespaziján) do slavnh zmag krščanskega cesarja Teodózija Velikega leta 388 (nad Marcelínom na Ptujskem polju) in nato še z drugimi dogodki v 5. stoletju. Po Dioklecijánovih reformah je bilo mesto v 4. stoletju zopet priključeno Noriku (provinci Noricum Mediterraneum; prej je sodil petovionski ager v provinco Panonijo Superior) s stalno(?) vojaško posadko in sedežem škofije in občasna rezidenca najvišjih vojaških in civilnih predstavnikov oblasti. Omenja se sovladar cesarja Konstáncija, cesar Konstáncij Gall, ki je (leta 354) v mestu prenočeval in bil ujet v palači zunaj obzidja Petovióne ter izgnan v Pólo (danes Pula), kjer je tudi umrl.

V mestu so še danes ohranjeni rimski spomeniki iz pohorskega marmorja: nagrobniki (Órfejev spomenik), oltarji (Povodnov muzej na prostem, »sub divo«), pet mitrovih svetišč (I. in III. mitréj in situ), mozaiki (Belerofónt) in tu so ohranjeni podatki o starokrščanski občini (škof in mučenec Viktorin Ptujski). Edina znana rimska četrt je bila Vicus Fortunae.

PIERÍJA (Piería) je bilo območje na severnem pobočju gore Olímp, južno od Makedonije , od koder se je že v prazgodovini prebivalstvo preselilo h gori Helikón v Bojótiji. Pokrajina je bila znana po čaščenju Órfeja in Múz, katerih kult je bil prenesen tudi v Helikón iz Pieríje, pa so zato Múze imenovali Pieríjke ali Pieríde.

PIGMÁJCI (Pygmaîoi) so bili v grški mitologiji pritlikavo ljudstvo, ki naj bi živelo v Afriki (pa tudi v Indiji in Skítiji) in se je večno bojevalo s štorkljami, ker so le-te hotele ugrabiti enega od pritlikavcev. Ime izhaja iz dolžinske mere pygme, kar je enako 18-im daktilom ali 18-im palcem (daktyloi je oznaka za prst ali palec; tako je 18 daktyloi 1 pygme ali kratek vatel, kar je dolžina od komolca do prstnih členkov).

Druga zgodba pa pravi, da so se hoteli vedno boriti z večjimi od sebe in so napadli Hêrakleja v spanju, ki je bil utrujen od boja z Antájem (velikan ter sin Pozêjdona in Gáje).

Vendar se je junak zbudil in jih v enem mahu zajel v levjo kožo in odnesel v palačo k kralju Tirínta Evristêju, kjer je 12 let moral služiti za kazen.

PÍLE (Pŷlai) je drugo ime za Termópile, ali ozek prehod med morjem in gorami med Tesálijo in Lókrido.

PÍLOS (Pýlos) je bilo legendarno Nelêjevo in Néstorjevo kraljestvo na Peloponézu.

Pílos je bilo tudi mesto na zahodni obali Peloponéza, ki s sosednjim zalivom ter otokom Sfaktêrija (Sphakterí) zapira ustje zaliva in kjer je bilo leta 425 pr.n.št. prizorišče pomorske bitke, v kateri so Aténci porazili Spártance.

PÍRAM (Pýramos) in TÍZBA (Thísbe) sta bila mlada človeka iz Babilona, ki sta se zelo ljubila, pravi pesnik Ovídij. Živela sta v hišah drug do drugega in sta se skozi razpoko v zidu, ki ju je ločil, lahko gledala. Njuni starši so nasprotovali poroki, vendar sta se zaljubljenca zmenila, da se bosta dobila pod belo murvo. Tízbo je presenetila levinja, vendar ji je uspelo zbežati, ob tem pa je izgubila tančico, ki jo je žival umazala s krvjo. Ko je prišel na kraj zmenka Píram, je našel okrvavljeno tančico in mislil, da je Tízbo požrla kakšna zver. Zato se je z mečem zabodel pod belo murvo, katere sadeži so pordeli kot kri.

Tízba, ki se je vrnila, je odkrila truplo svojega dragega in se je v obupu tudi sama ubila.

303

Po drugi, starejši različici, je Tízba s Píramom zanosila še pred poroko in je šla od sramu v smrt, ljubimec pa ji je sledil.

PIŠČAL (sŷrinx, »siríngo«; lat. tibia) je v antiki poleg lire poglavitno glasbilo. Izumil naj bi jo Hêrmes, da bi si krajšal čas in lepšal samoto. Zvoki iz tega instrumenta so premamili Apólona tako, da je zanjo zamenjal zlati kaducéj, Merkúrjevo palico in tudi sam postal vešč igralec na piščalki. Tudi sátir Mársias je znal dobro igrati na piščal tako, da je izzval boga Apólona na tekmovanje in so ga nazadnje živega odrli. Siríngo so držali vodoravno in Pán jo je izdelal iz trstik, v katere se je spremenila nímfa, ki jo je zalezoval (glej: Mársias in Pán).

PIRÊJ (Peiraieús) je bilo in je še danes glavno aténsko pristanišče, ki leži le 8 km JZ od Atén. Utrdil ga je Temístoklej (Themistoklês, 524 – 459 pr.n.št.) v času svojega arhóntstva v letih 493/492 pr.n.št., še preden so izvedli svojo prvo invazijo na Grčijo, Perzijci. Aténsko ladjevje je tako dobilo varnejši pristan, kot pa je bilo odprto sidrišče v Falêronu (Pháleron).

PIRIFLEGETÓNT (Pyriphlegéthon, »ognjena reka«), tudi FLEGETÓNT je bila ena od petih rek, ki tečejo v podzemlju Háda (Stíks, Aherónt, Flegetónt, Kokít in Léte).

PISAVA (littera): Grška abeceda se imenuje alfabet in je še danes v rabi: grška črka ime črke transliteracija α А alfa a β B beta b γ Г gama g δ Δ delta d ε E epsilon e ζ Z zeta, dzeta z η H eta e θ Θ theta th ι I jota i κ K kapa k λ Λ lambda l μ M mi m ν N ni n ξ Ξ ksi x ο Ο omikron o π Π pi p ρ Ρ ro rh ς1, σ Σ sigma s τ Τ tav t υ Υ ipsilon y φ Φ fi ph χ Χ hi ch ψ Ψ psi ps ω Ω omega o ς1 Sigma je oblika, ki stoji na koncu besede.

304

podomačitev a b g d e z, dz e t i k l m n ks o p r s t i f h ps o

PITIJSKE IGRE (Pythiai) so bile druge najpomembnejše igre v Grčiji (prve: olímpijske igre) in so potekale v Apólonovo čast v Délfih ter so vključevale že od začetka glasbena tekmovanja v himnah, ki so bile posvečene bogu Apólonu. Od leta 582 pr.n.št. dalje so jih prirejali vsaka štiri leta in to v tretjem letu olímpijade. Značilna so bila glasbena tekmovanja, atletske tekme, konjske dirke pa so dodali po zgledu olímpijskih iger.

Zmagovalcu je pripadal venec iz lovora, ki so ga nabrali v dolini Témpe (soteska ob reki Témpi v Tesáliji).

PITNE DARITVE (loibaí, spondaí; lat. libationes) so bile daritve bogovom v obliki čistega vina, včasih pa tudi mleka, medu in drugih tekočin, vključno z vodo, ki so jo zlili po tleh. Pitne daritve so vedno spremljale žrtvovanje ob sklenitvi mirovne pogodbe. Najprej so malo mešanega vina zlili po tleh za dobrega demona, nato pa so vino mešali v treh vinskih mehih: eno daritev za Zévsa in olímpijske bogove, drugo za junake in tretjo za Zévsa Sóterja (»rešitelja«).

PÍZA (Pîsa) je bilo ime majhnemu okraju okrog mesta Olímpije na Peloponézu. Mesti sta se večkrat prepirali o nadzoru nad olímpijskim praznovanjem in igrami. Tukaj sta imela svoja dvorca kralj v Pízi Ojnómaos in Pélops, ki se je poročil z njegovo hčerjo Hipodamêjo.

PLATÁJE (Plataiaí) so bile mesto v Bojótiji na meji z Átiko, ki je bilo leta 479 pr.n.št. prizorišče bitke med Grki pod vodstvom Spártanca Pavzánija (Pausanías; sin spártanskega kralja Kleómbrota I. iz 5. stoletja pr.n.št.) in Perzijci, ki jih je vodil Mardónij (Mardónios; nečak in zet perzijskega kralja Darêja). V bitki so bili Perzijci premagani, Mardónij pa je bil ubit.

Zvestoba Platáj do Atén je pripeljala do tega, da so jih sovražne Tébe leta 431 pr.n.št. napadle. Po hrabri obrambi so Peloponežáni leta 427 pr.n.št. branilce obleganega mesta izstradali in prisilili k vdaji. Kdor se ni rešil z begom v Aténe, je bil ubit, mesto pa so do tal porušili.

PLEBEJCI, tudi PLEBS (»preprosto ljudstvo«) je bil sloj rimskih državljanov (malo ali nič premoženja), ki niso spadali med privilegirance. Zakoni dvanajstih plošč so plebejcem prepovedovali poroke s patriciji. V času republike so bili plebejci izključeni iz verskih kolegijev, magistratur in senata. Ob koncu 3. stoletja pr.n.št. pa so plebejci le dosegli svoje politične pravice.

23.) PLODNOST (fertilitas), tudi RODOVITNOST (fecunditas; glej: Alegorična božanstva, str. 356/357).

PNÍKS (Pnýx) je bil grič v Aténah, zahodno od Akrópole, kjer se je od 6. stoletja pr.n.št. naprej shajala skupščina aténskih državljanov (eklezíja; gr. ekklesía). Področje so nato zravnali in na severni strani zgradili podporni zid, kjer so meščani sedeli ali stali na pobočju, obrnjenem proti mestu. Tu so postavili tudi kamnite in lesene klopi, ki pa niso bile nikoli uporabljene. V času 30-ih tiranov v letu 404/403 pr.n.št. so govorniški oder (bema) premestili tako, das so bili meščni obrnjeni proti mestu s hrbti. Grič so ponovno preoblikovali in povečali v letih 330 do 326 pr.n.št. V rimskem času (po letu 146 pr.n.št.) je izgubil svoj pomen, saj se je skupščina sestajala v Dionizíjevem gledališču.

POBOŽANSTVENJE (apoteóza) je bila odločitev bogov, da so nekatere junake-heroje odnesli na Olímp, kjer so postali nesmrtni, na zemlji pa so jim izkazovali božje časti. Tega je bilo deležnih malo smrtnikov in ti véliki možje-junaki-heroji grške in rimske zgodovine 305

so pričali bodočim rodovom o pretekli veličini ter služili ljudem za trajen vzgled ljudskih in vladarskih dejanj. Predvsem v rimski zgodovini je večina cesarjev že za življenja dobila božje pridevke in jim je po smrti senat podelil apoteózo ter so njihove podobe postavili med podobe bogov. To je bil tudi eden od vzrokov mučenja (križanja in pobijanja) ter grozovitega preganjanja kristjanov, ki niso hoteli častiti bogov cesarjev.

PODZEMLJE (inferi, orcus) je bil prostor in kraji pod zemeljsko površino, kjer so bivale duše umrlih, ne glede na njihovo predsmrtno zemeljsko delovanje (dobri ali hudobni, verni ali neverni,…). Podzemlju sta vladala pri Grkih Hád in njegova žena Persêfona, pri Rimljanih pa Pluton in žena Prozêrpina in tu so bili še sodniki (Mínos, Ájak in Radamántis), ki so vsaki duši za njene zasluge dosodili prekletstvo v Tártaru ali pa blaženost na Elizéjskih poljanah.

PÓLA (danes Pula) je bila rimska kolonija iz 1. stoletja pr.n.št., ki je nastala na skrajnem jugu polotoka Hístrija (Istra).

POLBOG (héros) je bil junak, ki sta ga lahko spočnela nesmrtni oče in smrtna mati, pa tudi človek in nesmrtnica. Polboga je čakala smrt in po njej ni vedno postal junak ter prišel na Olímp, kakor Hêraklej, pa tudi ne v deželo večne blaženosti (Elizíj), kakor Ahíl.

POLEMÁRH (polémarchos) je bil v Aténah eden od devetih arhóntov, ki je bil prvotno glavni poveljnik vojske. Kasneje je vodil le nekatera žrtvovanja in reševal pravne zadeve v zvezi z ljudmi, ki niso bili aténski državljani.

PÓLIADE (Póliades) so bili bogovi in boginje, ki so bili zavetniki grških mest (pólis: v Aténah so častili boginjo Aténo kot zavetnico Akrópole).

POMPÊJI (Pompeii) je bilo cvetoče trgovsko mesto in pristaniščev Italiji, 8 km JZ od vulkana Vezuva, ki je bilo zaradi izbruha vulkana 24. avgusta leta 79 uničeno. V njem je živelo okrog 20.000 ljudi in je bilo ob izbruhu pokopano pod več kot 5 m debelo plastjo lave in pepela. Umrlo naj bi okrog 2.000 ljudi in šele od leta 1748 dalje so ga začeli izkopavati. Do danes je izkopanega večina mesta, ki daje, po ostalinah (tlakovane ulice, hiše bogatašev z mozaiki, vodometi, kipi in kopališči, trgi, tabernami, javno hišo, amfiteatrom in atletsko šolo,…) vpogled v pestro rimsko mestno življenje.

PONT (Póntos) pomeni v grškem in latinskem jeziku Črno morje ter širše območje okrog njega. Ime je sicer pomenilo območje Male Azije južno od Črnega morja, med Bitínijo in Arménijo, ki je bilo središče kralja Ponta, Mitridáta VI. (Mithridátes, vladal 120 – 63 pr.n. št.). Pont se je ob koncu mitrídatskih vojn leta 63 pr.n.št. razdelil in rimski vojskovodja Pompêj je zahodni del priključil provinci Bitíniji (Bitínia in Pont), leta 64 n.št. pa je cesar Néron vzhodni del priključil provinci Galátiji.

PÓNTIFEKS, tudi PONTÍFIK (póntifex, množ. pontífices) je bil starorimski svečenik.

Pontífiki so bili zbor svečenikov (kolegij), ki so imeli nadzor nad vprašanji državne religije.

Pod kralji so bili poosebljenje verske tradicije. Najprej so bili le trije, sčasoma pa se je njihovo število povzpelo na 16. Bili so izvedenci za koledar ter določali praznovanja in beležili dogajanja v tekočem letu. Najprej so bili v tej službi le patriciji, po letu 300 pr.n.št. pa so sodelovali (vsaj polovica) lahko tudi plebejci. V službi so nosili togo preteksto (toga praetextata, »obrobljena«), ki je imela spodaj škrlaten rob. Bili so oproščeni davkov in vojašle službe. Vrhovni svečenik se je imenoval póntifex maximus (»najvišji póntifex«) in

306

je imel nadzor nad celotno državno religijo. Bil je vrhoni svečenik v službi konzula Júlija Cézarja in za njim so jih imeli vsi cesarji do cesarja Gracijána leta 381.

POPULUS (»ljudstvo«) je bilo »rimsko ljudstvo« (populus Romanus) in je pomenilo ljudi, ki so bili vojaško obvezni in so lahko sodelovali pri javnih verskih obredih ter se skupaj z družino udeleževali ljudskih zborovanj. V frazi »senat in rimsko ljudstvo«, senatus populusque Romanus (SPQR) označuje izraz populus ljudstvo kot suvereno politično telo.

POROKA (ritus connubii sanciendi) je bilo dejanje, ki ga je varovalo določeno število božanstev, ki so posebej pazili, da je bilo med zakoncema razumevanje in plodnost.

Zaročenka je tako na večer pred poroko darovala boginjama Artémidi in Afrodíti igrače kot zaobljubni dar, da bi si pridobila njuno naklonjenost. Na dan poroke so klicali Junóno (Hêro), ki je bila zavetnica žensk ter jedli kolač, ki je vzpodbujal spočetje otrok.

POTEJDÁJA (Poteídaia) je bila koríntska kolonija, ki je bila ustanovljena okrog leta 600 pr.n.št. na zahodnem rtu polotoka Halkídika zaradi trgovanja z Makedonijo. Vpletena je bila v vsako sovražnost med Aténami in Koríntom in leta 432 pr.n.št. se je uprla Aténam, vendar so jo po obleganju Aténe takoj dobile nazaj. Leta 356 pr.n.št. pa je padla v roke Filipu II. Makedonskem. Skupaj z Olíntom je bila v vojni leta 348 pr.n.št. uničena.

Ponovno je bila ustanovljena leta 316 pr.n.št. pod imenom Kasandréja.

PRAENOMEN pomeni rimsko osebno ime.

PRAETENTURA ITALIAE ET ALPIUM (»obmejna straža«) je bila oznaka za vojnoupravno ozemeljsko celoto pred vzhodnim vstopom v Italijo v 2. stoletju. To je bila ena od stopenj v razvoju kraških zapor, ki so varovale prehod pod Ókro (Ocra, danes Nanos, pa tudi Razdrto) proti itálskemu prostoru pod imenom Claustra Alpium Iuliarum.

PRENÉSTE (Praenéste, danes Palestrina) je bilo staro latínsko mesto, ki ga je ustanovil Vulkánov sin Kajkúl. Ustanovitev mesta pripisujejo tudi Odisêjevemu in Kírkinemu sinu Telégonu. Slovelo je po templju boginji Fortuni, pred katero so metali kocke, da bi izvedeli za svojo usodo.

PREOBRAZBA (Metamorphoses) je znamenje navzočnosti bogov in so tisti, ki se spremenijo (preobrazijo), ker bežijo pred ljubezenskim zasledovanjem bogov ali ljudi ali pa pred sovražnimi smrtniki in nesmrtniki. Prevzemajo različne oblike: živali, rastlin ali celo kamenja: nímfa Dafna se je spremenila v lovor (preganjal jo je Apólon), nímfa Aretuza se je spremenila v studenec (bežala pred rečnim bogom Alfêjem),…Tudi bogovi, ki so koga zapeljevali, so se spreminjali v živali: Zévs v bika (ugrabil Evrópo) ali v laboda (zapeljal Lédo),… V jezi pa so bogovi lahko koga spremenili v kamen (kip) ali v večno negibnost, lahko pa je tudi dar bogov za hvalevredno dejanje (Filemon in Bavkida spremenjena v drevesi), včasih pa je bil to znak tudi usmiljenja bogov (nesrečne Heliáde ob smrti brata Faetona so se spremenile v topole, njihove solze pa v jantar).

PREROČIŠČE je bil prostor, kjer so se izrekale prerokbe (glej: Orakelj; str. 294).

PREROKOVANJE (auguratio) je bila sposobnost spoznavanja misli in volje bogov, ki so jo imeli le nekateri smrtniki. Ta dar so dobili od boga ali pa so izšli iz rodu vidcev. Tako je imela vsaka država, vsak kralj, vsaka vojska in vsaka odprava svojega vidca, ki je prerokoval izhod odprave ali vojne, pa tudi še kaj drugega. Kasneje so to vlogo sprejeli kolegiji svečenikov.

307

PRITANÊJ (prytaneîon) se je imenovala mestna hiša v glavnem mestu vsake grške države, kjer je bilo ognjišče, na katerem je neprestano gorel ogenj in iz katerega so odnesli ogenj v vsako novo kolonijo. V Aténah je bil pritanêj na ágori (trgu ali »prostoru za zborovanja«). Tu so bili uradi lokalnih oblastnikov, kjer so gostili odposlance in ugledne meščane nagrajevali z obedi na državne stroške (KAKOR JE ŠE DANES!, op. p.)

PROKONZUL (proconsul) je bilo v Rimu zaradi vojaških potreb podaljšano službovanje konzula ali pretorja še za eno leto tako, da je oblast zadržal kot prokonzul (pro consule) ali propretor (pro praetore). Drugače bi lahko dejali, da je bil to bivši konzul. Naziv prokonzul pa je dobil tudi upravitelj province.

PROKURATOR (procurator) je bil cesarski nameščenec, ki je delal v državni upravi.

Nadzoroval je dohodke cesarskih provinc in lahko je bil tudi upravitelji manjših provinc.

PROLETARCI (proletarii) so bili v Rimu meščani, ki so spadali v najnižji premoženjski razred in so bili zaradi revščine oproščeni vojaške službe, plačevanja davka na posest; državi pa so služili tako, da so imeli otroke (proles).

PROPILÁJE (propýlaia) je bilo v Aténah nadstrešeno preddrerje in vhod na Akrópolo na zahodni strani, ki je bilo zgrajeno med leti 437 do 432 pr.n.št iz pentéliškega marmorja.

Načrt zanje je naredil Mneziklêj (Mnesiklês, aténski arhitekt). Glavni vhod, ki je bil širok 4 m in visok 7 m, je vodil v preddverje, katerega strop je podpiralo šest jónskih stebrov. Po tej poti (po Propilájah) so na Akrópolo stopali panaténajski sprevodi na svoji poti k glavnemu oltarju boginje Aténe. Večina Propiláj je še danes nedotaknjena.

PROPÓNTIDA (Propontís) je danes Marmarsko morje, ki povezuje Egejsko morje s Črnim morjem. Glavni mesti ob njem sta bili Bizánc (Byzántion na evropski strani) in Halkédon (Chalkedón na azijski strani) ob vhodu v Bóspor (Bósporos, »volovski brod«).

PYRRHÍCHE (gr. »ples v orožju«, tudi »piríški ples«) je bil spártanski mimični bojni ples ali oblika hiporhéme (hypórchema, »ples ob glasbi« z mimičnimi gibi). Moški so izvajali ples v skupinah in to z orožjem v rokah in okretnimi telesnimi gibi, ki so ponazarjali, kako se vojak izogne udarcem z mečem in izstrelkom. Ples bi naj imel izvor pri Dórcih s Kréte.

Plesali so ga ob spártanskem prazniku gimnopédije (letna slovesnost »golih mladeničev«), v Aténah pa ob praznovanju panatenáj. Izvor imena »pirihe« je neznan.

Q QUAESTIO je bilo v Rimu redno kazensko sodišče.

R RÁMNI (Ramnes) je bil eden od treh tribusov (»okrajev«), ki so bili v sestavi prvotne rimske upravem (»plemenske zveze« osnovane na krvnem sorodstvu). Druga dva tribusa v Rimu sta bila Títija (Tities) in Lúceri (Luceres).

RAVÉNA (Ravenna) je mesto ob severni Jadranski obali v Italiji, južno od reke Pad. Po vpadih Zahodnih Gótov v letih 401 do 403 je zahodnorimski cesar Honórij (sin Teodózija I. Velikega) iz Rima preselil svoj dvor v Ravéno in njemu so sledili vsi ostali cesarji do padca Rima leta 476. Tukaj je bil center tudi kasnejših gótskih kraljev.

308

REGIFÚGIJ (regifugium, »beg kralja«) je bila slovesnost, ki so jo v Rimu prirejali 24. februarja, katera se je po žrtvovanju »kralju svetosti« (rex sacrorum je bil v Rimu leta 510 pr.n.št. po izgonu kraljev, svečenik, katerega dolžnost je bila opravljanje kraljevskih verskih funkcij) zaključila tako, da je kralj stekel proč od Komícija (posvečen prostor za zborovanja). To dejanje je simboliziralo pobeg zadnjega etruščánskega kralja (Tarkvínija Superba ali »Ošabnega«) iz Rima.

RÉGIJA (Regia) je bila kraljeva palača v Rimu, ki jo je dal zgraditi kralj Núma Pompílij (drugi rimski kralj, vladal 715 – 673 pr.n.št.) ob vznožju griča Pálatina in ob robu Rimskega foruma. Ob njej je bilo Véstino svetišče in hiša vestálk. Največ ostalin je iz 6. in 5. stoletja pr.n.št. V času republike je bil v Régiji glavni urad vrhovnega svečenika (pontifex maximus). Nekajkrat je pogorela in leta 36 pr.n.št. so jo popolnoma prenovili v marmorju in so na njene zidove vpisali seznam rimskih konzulov in triumfov (fasti consulares et fasti triumphales).

REGÍL (Regillus) je bilo jezero v Láciju (Latium), na katerega obali so Rimljani v prvih dneh republike leta 496 pr.n.št. premagali Latíne, ki so hoteli na rimski prestol zopet spraviti Tarkvínije. V bitki sta sodelovala tudi Kástor in Póluks (Dioskúra), ki sta prinesla novico o zmagi v Rim in so ju videli, kako napajata svoja konja pri Jutúrninem studencu (Locus Iuturnae) na Rimskem forumu. Tukaj so jima ob Véstinem svetišču tudi postavili svetišče.

RÉTIJA (Raetia) je bila rimska provinca, ki je dobila ime po staroselcih v osrednjih Alpah. Obsegala je večino sedanje Švice in Bavarske ter zahodni del Avstrije. Ime živi še danes v imenu Retoromani.

RETOR (rhétor) je bil v Aténah prvotno javni govornik v eklezíji (gr. ekklesía je bil ljudski zbor ali skupščina v Aténah, ki je vključeval vse državljane moškega spola nad 18 leti, kjer so lahko javno govorili vsi, ki so imeli volilno pravico), pozneje pa je bil v Aténah, v Rimu je bil retor, učitelj javnega govorništva. Prva učitelja retorike sta bila Kóraks in Têjzias iz Sicílije v 5. stoletju pr.n.št. Med Rimljani pa so imeli velik ugled retor (govornik) in cenzor (leta 312 pr.n.št.) Ápij Klávdij Slepi (Appius Claudius Caecus na prehodu iz 4. v 3 stoletje), ki je avtor pregovora »Faber est suae quisque fortunae!« (»Človek je sam svoje sreče kovač!«); Káton Starejši (Marcus Porcius Cato Censorius Maior, 234 – 149 pr.n.št.), govornik, književnik, tribun v drugi punski vojni in začetnik rimske proze ter avtor izjave »Ceterum censeo Carthaginem esse delendam!« (»Sicer pa mislim, da je treba Kartagino razdejati!«); oba brata Grákh (Tiberius Sempronius Gracchi, 164 – 133 pr.n.št. in Gaius Sempronius Gracchi, umrl 121 pr.n.št.) ter Cícero (Marcus Tullius Cícero, 106 – 43 pr.n.št.), govornik in najpomembnejši prozni pisec (dovršena klasična latinščina),…

RIM (Roma; vse o rimkem cesarstvu glej: Rimska zgodovina; Veliki splošni leksikon, DZS, Lj. 1997/98, str. 3624 ss).

RIMSKI FORUM (Forum Romanum) je bila rimska tržnica in nato politično, trgovsko in versko središče Rima, ki je nastalo prvotno v močvirni dolini, ki je služila kot ena od utrdb prvega mesta na Palatínu in ga tudi ločevala od gričev Kapitóla in Kvirinála. V 6. stoletju pr.n.št. je Velika kloaka (Cloaca Maxima je bil zidan, obokan in tlakovan glavni rimski odvodni kanal) območje izsušila in nastala je tržnica. V 2. stoletju pr.n.št. je postal forum tako pomemben, da so sem preselili komícije (ljudska zborovanja), branjevce, obrtnike in trgovce so zamenjali bankirji in oderuhi ter so ob njem zgradili bazilike, pokrite dvorane za sodišča in razprave, v času cesarja Avgústa Zlati miljnik (Miliarium Aureum je bil začetni 309

steber, od koder so šle ceste v različne smeri Italije), leta 203 slavolok cesarja Septimija Severa in razna svetišča (Satúrnovo, Cézarjevo, Kástorjevo in Konkórdijino, Vespazijánovo in Fávstino svetišče).

RÓDOS (Rhódos) je bil najvzhodnejši egejski otok v bližini Male Azije, ki so ga kolonizirali dórski Grki in na njem osnovali tri mestne države: Jáliz, Líndos in Kamír. Vsa tri mesta so leta 408 pr.n.št. ustanovila eno državo z glavnim mestom Ródos. Po uspešno prestanem egípčanskem obleganju leta 304 pr.n.št. (Ptolemáj I. Sóter) so Rodošáni ob vhodu v pristanišče postavili ródoški Kólos, orjaški kip sončnega boga Hélija. Bil je rojstno mesto filozofa Panájtija (Panaítios, 185 – 109 pr.n.št.), filozofsko šolo je ustanovil njegov učenec Pozejdónij (Poseidónios, 135 – 50 pr.n.št.), tukaj je živel matematik in geograf Hipárh (Hípparchos, 190 – 126 pr.n.št.). Mesto in Kólos sta uničila potresa leta 225 in 155 pr.n.št., vendar so ga obnovili.

ROG (IZ)OBILJA (cornu Copiae, Cornucopia) je bil simbol bogastva, ki ga je Hêraklej iztrgal rečnemu bogu Ahelôju. Z rečnim bogom se je junak skregal zaradi Dejanêjre.

Spremenil se je v bika, vendar ga je Hêraklej premagal in bog ga je prosil naj mu rog vrne v zameno za rog Amaltêje, koze z gore Ída, ki je bil pravi rog izobilja (Cornucopiae).

Po drugi različici pa je Zévs kot otrok iz neprevidnosti zlomil en rog koze Amaltêje, svoje dojilje in ji v tolažbo obljubil, da bo postala prispodoba vsakršnjega bogastva .

ROKSÁNA (Roxáne) je bila žena Aleksándra Velikega Makedonskega (Aléxandros, lat.

Alexander Magnus, 356 – 323 pr.n.št.).

RÓSTRA je bil v Rimu govorniški oder, ki je stal na Rimskem forumu in je dobil ime po bronastih kljunih (rostra) ladij, ki so jih leta 338 pr.n.št. zajeli med latinsko vojno pri Ánciju. S temi ladijskimi kljuni je bil okrašen, na njem pa so stali kipi slavnih mož in tukaj so tudi postavili prvo rimsko sončno uro, horológij.

RÚBIKON (Rubico) je italijanska rečica (potok), ki se izliva v Jadransko morje in je njena voda rdeče barve (od tod ime). V času republike je bila meja med Italijo in Cisalpinsko Gálijo, kjer je moral pred vstopom na itálski svet vsak vojskovodja razpustiti vojsko. Júlij Cézar je leta 49 pr.n.št. prečkal rečico ne da bi razpustil vojsko, kot mu je ukazal senat in s tem napovedal vojno senatu in vojskovodju Gneju Pompêju (Gnaeus Pompeius Magnus, 106 – 48 pr.n.št.; leta 60 pr.n.št. sklenil zvezo s Krasom in Cezarjem ali prvi triumvirat) in senatu. Rimski življenjepisec Gaj Svetónij (Gaius Suetonius Tranquillus, rojen 70 n.št.) pravi, da je Cézar takrat dejal: »iacta alea est« ali »kocka je padla« (v pregovorih je ustaljeno »alea iacta est«). Ta pregovorni izraz je premišljeno dejanje nepreklicne odločitve.

RUTÚLCI (Rutúli) so bili staro sábinsko pleme, ki so živeli na ozemlju južno od Tíbere, na obali Lácija. Na pobudo svojega vojskovodje in kralja Turna (brat nímfe Jutúrne) so se bojevali s Trójanci, da bi preprečili Lavínijino poroko z Enêjem. Turn je v tem boju padel, Rutúlce pa so Rimljani premagali in so nato kmalu izginili iz zgodovine.

S SABÉLI (Sabelli) je bilo skupno ime za plemena osrednje Italije, katerih jezik je bila óskijska različica itálskih jezikov. Sem spadajo tudi Samníti in Apúlci. Sabéli, ki so tudi prihajali iz dežele Sabíncev, so se mednje naselili in jim vsilili svoj jezik.

310

SABÍNCI (Sabini) je bilo itálsko ljudstvo, ki je živelo SV od Rima in je slovelo po preprosti morali, junaštvu, bojevitosti in močnem verskem čutu. V rimskih verskih obredih je veliko sabínskih prvin, ki kažejo na močne medsebojne odnose. Družina (gens) Klávdijcev je izvirala od Sabíncev, ki so se v zgodnjem obdobju mirno naselili v Rimu.

Zgodovinar Lívij (Titus Livius, 57 pr.n.št. – 17 n.št.) pa vseeno poroča o številnih vojnah Sabíncev z Rimljani, ki so se leta 449 pr.n.št. končale s popolno zmago Rimljanov. Konzul Mánij Kúrij Dentát (Manius Kurius Dentatus, 3. stoletje pr.n.št.) jih je leta 290 pr.n.št. dokončno podjarmil in bili so pripojeni k rimski državi ter leta so 268 pr.n.št. dobili polne državljanske pravice.

Legenda: Ustanovitelj Rima Rómul je hotel svojim možem zagotoviti žene in tako je k svojim igram (konzualije) povabil sosednje Sabínce ter jim poskušal odpeljati Sabínke (»ugrabitev Sabínk«). Sledila je vojna, v kateri so Sabínci pod vodstvom kralja Tita Tátija (Titus Tatius) oblegali Kapitól. Poveljnikova hči Tarpêja je bila pripravljena izdati trdnjavo na Kapitólu, če ji Sabínci izročijo, »kar imajo na levi roki« in to so bile zlate zapestnice. Ko so Sabínci po izdaji vdrli v trdnjavo, so jo za izdajstvo zdrobili s svojimi ščiti, ki so jih prav tako nosili na levi roki. Rimljani, ki so imeli Pálatin še v oblasti in so se s Sabínci dogovorili, da se bodo naselili skupaj. Nato pa je Rómul med nevihto, obdan z oblakom, izginil iz obličja zemlje in priče tega, so ga takoj proglasile za božanstvo.

SAGÚNT (Sagúntum, danes Sagunto) je bilo mesto v Hispániji okrog 30 km severno od današnje Valencije. Zavezništvo z Rimom in Hánibalovo zavzetje mesta leta 219 pr.n.št., je pripeljalo do 2. punske vojne. Rimljani so ga ponovno zavzeli leta 212 pr.n.št.

SALAMÍNA (Salamís) je otok blizu Pirêja in v neposredni bližini obale Átike. Tu je bilo domovanje Télamona, legendarnega kralja in Ajántovega ter Tévkrovega očeta. Najprej je pripadal Ajgíni, okrog leta 600 pr.n.št. ga je zasedla Mégara, vendar so ga kmalu nato zavzeli Aténci. Septembra leta 480 pr.n.št. je bila prizorišče pomorske zmage Grkov nad Perzijci. Bila je tudi rojstni kraj grškega pesnika Evrípida (Euripídes, 485 – 406 pr.n.št.).

Salamína je bilo nekoč tudi glavno mesto Cípra na vzhodni obali, ki jo je ustanovil Télamonov sina Tévker.

SÁLIJCI (salii) je bil v Rimu starodavni kolegij dvanajsterice svečenikov, kasneje pa štiriindvajšet Mársovih svečenikov, ki so morali biti patricijskega rodu in imeti oba starša še živa. Ime izvira iz glagola salire, kar pomeni »plesati«. Na sebi so nosili stara itálska vojaška oblačila, meč, bronast prsni oklep, kratek vojaški plašč in značilno koničasto okrasje v laseh (apex). V desnici so nosili kopje ali palico, na levici pa so imeli svete osmerokotne ščite (ancilia). Pomembna praznovanja so bila v marcu in oktobru (začetek in konec vojnih pohodov), ko so v sprevodih hodili skozi mesto in uprizarjali zapletene obredne plese. Ob tem so s palicami udarjali ob ščite in peli sálijsko pesem, tako staro, da je sami svečeniki niso več razumeli. Primerjamo jih lahko z arvalskimi brati (fratres arvales).

SALÓNA (Salonae, danes Solin pri Splitu) je bilo sprva naselje ilirskih Delmátov, ki pa je kasneje postalo upravno središče rimske province Dalmacije. Rimska kolonija je dobila ime Martia Iulia Salóna in je bila ustanovljena leta 47 – 44 pr.n.št. Postala je najpomembnejše pristanišče ob srednjem Jadranu.

SAMNÍTI so bili ljudstvo Itálikov v goratih Abrúcih v osrednji Italiji, ki so bili del úmbrosabélske jezikovne skupine. Ko so se v 5./4. stoletje pr.n.št. širili proti Apúliji in Kampániji, je izbruhnil spopad z Rimom (samnitske vojne: 343 – 341, 328 – 304, 299 – 290 pr.n.št.) in Rimljani so jih šele leta 290 pr.n.št. porinili nazaj v njihovo deželo Samníum ter si jih 311

podredili. Leta 82 pr.n.št. jih je vojskovodja Sula pri Porti Collini porazil in jih skoraj izkoreninil.

SAMOMOR (nex voluntaria) so v grškem in rimskem pravu šteli za zločin, ki je bil sicer pogost, ne pa vedno kaznovan. Junaki so si zadali smrt, da bi njihove maščevalne duše neprestano mučile vest sovražnikov. Neutolažljivi zaljubljenci pa so naredili samomor, da bi se združili onstran smrti in bogovi so jim takšna usodna dejanja oprostili. Samomor je postal žrtvovanje ali dejanje ljubezni v nadnaravnih razsežnostih v čast boginji Afrodíti in poplačan s preobrazbo (metamorfozo) v zvezde ali ozvezdja.

SÁMOS je jónski otok ob JZ obali Male Azije, ki so ga naselili Jónci v 6. stoletju pr.n.št.

Slovel je po svoji mornarici, kovinskih in volnenih izdelkih ter pomembnih arhitektih, kiparjih in draguljarjih. V času perzijskega kralja Darêja so zgradili most čez Bóspor.

Sámos se je leta 441 pr.n.št. uprl Aténam, vendar ga je zopet zasedel državnik in vojkovodja Pêriklej. Bil je edini, ki se po peloponéški vojni, Aténam leta 405 pr.n.št. ni uprl in je bil zato nagrajen z državljanskimi pravicami. Sledila je nadoblast Spártancev in Perzijcev, pa zopet Atén,…

Sámos je bil rojstni kraj fizika in matematika Pitágora (Pythagóras, 6. stoletje pr.n.št.) ter astronoma in matematika Kónona (3. stoletje pr.n.št.).

SAMÓZATA (Samósata, danes Kummuch)) je bilo mesto na desnem bregu Evfrata, rojstni kraj rimskega pisca Lukijána (Loukianós, 115 – 180) in prestolnica kraljev iz Komagéne, ozemlja na severu Sírije.

SÁPFO (Sapphó) je bila grška lirska pesnica, ki je bila rojena okrog leta 600 pr.n.št. v Érezu na otoku Lézbosu in je bila sodobnica lézboškega pesnika Alkája. Njen oče je bil Skamandrónim, mati pa Kléida. Tako Alkáj, kot Sápfo sta bila žrtvi političnih nemirov na Lézbosu in še mlada je Sápfo odšla v izgnanstvona na Sicílijo. Kasneje se je vrnila v Mitiléne (Mytiléne na Lézbosu) in tam preživela ostanek svojega življenja. Imela je tri brate in eden od njih je bil vinski trgovec Háraks, ki je s tovorom vina odplul v Návkratis (grško mesto v ustju Nila, 50 km od obale) v Egiptu in se tam zapletel s kurtizano Dóriho (kar pesnica ni odobravala). Sápfo se je poročila s Kérkilom in z njim imela hčer Kléido.

Zgodba pravi, da se je nesrečno zaljubila v mladega in lepega čolnarja iz Mitiléne. Ker jo je zavrnil, je skočila s pečine na otoku Levkásu (otok Leukás leži ob zahodni obali celinske Grčije) in se ubila.

Sápfina poezija je bila lirična in razdeljena na 9 knjig, ki pa niso v celoti ohranjene.

Okrog sebe je zbirala mlada dekleta v družbo, ki je bila posvečena Afrodíti in Múzam ter jih poučevala vse do sklenitve zakonske zveze. S tem povezane pripovedi o njenem življenju so v večini literarna izmišljotina, predvsem lezbične ljubezni. Njene pesmi so spesnjene v »sapfiških verzih«, svatovske in ljubezenske pesmi v obliki molitev, božje himne pa v obliki strastno izraženih čustev. Ohranjena je le ena cela z naslovom »Nagovor Afrodíti«, kjer poziva boginjo, da jo naj odreši neuslišane ljubezni do neke deklice. Ostale pesmi so ohranjene le v odlomkih.

Izbor pesmi pesnice Sápfo je prevedel v slovenščino dr. Anton Sovré leta 1964 z naslovom »Starogrška lirika«.

SARÁPIS (Sárapis), tudi SERÁPIS (Sérapis) je bil bog (obnovljenega življenja), ki ga je v Egipt vpeljal Ptolemáj I. Soter (367 – 283 pr.n.št.) in je izšel iz mešanice božanstev Ozirísa in Ápisa ter so ga častili v Memfisu. Novi kult je bil pomemben pri združevanju grških in egiptovskih prvin med prebivalstvom. Hitro se je razširil po grških mestih in so ga enačili z Dionízom ter Hádom, v zdravilstvu pa tudi z Asklépijem. Istovetili so ga tudi s Zévsom in 312

Hélijem. Njegova žena je bila Ízida, otrok pa Harpokrát ali Hór. Njun zvesti spremljevalec je bil Anúbis, ki je Ozirísu prinašal duše mrtvih. Bil je nekakšen posrednik med živim in mrtvim svetom. Pri Grkih je bil zaščitnik višjih uradnikov in kraljevske hiše.

SATURNÁLIJE (saturnalia) so bile prazniki, ki so ga slavili od 17. do 19. decembra. To so bili najbolj veseli prazniki v letu, čas uživanja, dobre volje in svobode, čas obdarovanja in prižiganja sveč; podobni so bili današnjemu božiču. Najprej so žrtvovali v Satúrnovem templju in sledila je javna pojedina. Poslovanja so zastala in ljudje so si nadeli svečana oblačila ter si na glave »nataknili« mehke kape (pileus). Edino v teh dneh so lahko igrali v javnosti za denar, sužnji so bili oproščeni svojih dolžnosti in celo stregli so jim gospodarji.

Do 4. stoletja n.št. so veliko teh praznikov prestavili na prvi dan novega leta, nato pa prešli na praznovanje božiča.

SEDEM RIMSKIH GRIČEV je sedem gričev na levem bregu reke Tíbere, na katerih je nastal Rim: Kapitól (Kapitólin), Pálatin, Áventin, Kvirinál, Viminál, Eskvilín in Célij.

Najstarejše naselje je nastalo na Pálatinu (Roma quadrata).

SEDEM RIMSKIH KRALJEV je vladalo v Rimu od ustanovitve (leta 753 pr.n.št.) do republike (leta 509 pr.n.št.): prvi je bil Rómul (ustanovitelj mesta), sledili pa so Núma Pompilíj, Túl Hostilíj, Ánk Márcij, Tarkvínij Prísk, Sérvij Túlij in Tarkvínij Súperb.

SENAT (senatus) je bil v Rimu kraljevi svét, ki se je obdržal tudi v času republike in cesarstva. Najprej je bilo število senatorjev 300, vojskovodja Sula ga je povečal na 600, Júlij Cézar na 900, cesar Avgúst pa znižal njihovo število na 600. V začetku je bil senat popolnoma patricijski in so jih imenovali patres conscripti ali »zbrani očetje« (kasneje so sodelovali v senatu tudi plebejci). Senat je bil glava države, ki je sprejemal zakonske predloge (in jih predstavil tudi ljudstvu), skliceval razsodišča in imel sodno oblast ter upravljal s financami. V cesarstvu se je ta njihova oblast nekoliko razgubila in zmanjšala.

Premoč v državi so prevzeli cesarji, vojaški voditelji in vojska. Senator, ki je bil na čelu senata, ne glede na stan, se je imenoval princeps senatus ali »vodja senata«. Prvo zasedanje v letu je bilo v svetišču Júpitra Kapitolína in tukaj so sprejemali odločitve, kjer so vsakega senatorja vprašali za njegovo mnenje. Vsakič so imeli prednost patriciji pred plebejci.

SÉRIF (Sériphos) je otok v Kikládih v Egejskem morju, kamor je naplavilo Dánao in njenega sina Perzêja, ki ju je árgoški kralj Akrízij izpostavil v skrinji. Na otoku je Perzêj odrasel in odšel junaštvom nasproti. Medtem ko je bil odsoten, se je Dánaa upirala zalezovanju otoškega kralja Polidékta, ki jo je na vsak način hotel zapeljati. Ko se je Perzêj vrnil je jezen pokazal kralju in njegovim privržencem Medúzino glavo in vsi so v trenutku okameneli.

SÊRVIJ TÚLIJ (Servius Tullius, vladal 578 – 535 pr.n.št.) je bil šesti rimski kralj in je nasledil Tarkvínija Príska, v čigar hiši je bil suženj. Legenda pravi, da se je rodil sužnju in bogu ognja Vulkánu. Bil je dobrohoten vladar, ki so mi pripisali številne ustavne reforme in vpeljal je kult boginje Diáne. Ubiti ga je dal Prískov sin Lúcij Tarkvínij, ki je postal znan pod imenom Lúcij Tarkvínij Súperb (»Ošabni«) in katerega so ga leta 510 pr.n.št. izgnali.

Pričelo se je obdobje rimske republike.

313

SEST (Sestós) je bilo glavno mesto tráškega Hersonéza (polotok Galipoli), na Helespóntu (Dardanele), dokler ga ni zasenčil Bizanc (Byzáantion). Bil je izhodno pristanišče za vse, ki so pluli iz Evrope v Azijo in tukaj se je stikal s celino zahodni konec pontonskega mostu, ki ga je zgradil perzijski kralj Kserks za prehod vojske v Grčijo.

SESTÊRCIJ (sestertius) je bila rimska denarne enota. Bil je najmanjši srebrnik (0,14 EUR) in en denarij (srebrni novčič, danes vreden 0,56 EUR, je bil vreden 10 asov) je veljal 4 sestercije SFAKTÊRIJA (Sphaktería) je bil otok pred Píloškim zalivom (Pýlos je bilo mesto v Meséniji ob zahodni obali Peloponéza), znan po bitki pri Navarinu 20. oktobra leta 1827 (v grški osamosvojitveni vojni je združeno francosko-britansko-rusko ladjevje premagalo turško floto).

SHÊRIJA (Scheríe) se je imenoval otok Fajákov (bajeslovno ljudstvo, katerega kralj je bil Alkinóos) v Jonskem morju, kamor je po brodolomu naplavilo Odisêja. Nekateri ga enačijo z otokom Korkíro (Kórkyra, danes otok Krf).

SÍBARIS (Sýbaris) je bila ahájska kolonija v Tarentskem zalivu v Italiji, ki je bila ustanovljena leta 720 pr.n.št. V 6. stoletju je bil Síbaris pomembno trgovsko središče in znan po bogastvu in razkošju. Okrog leta 510 pr.n.št. pa ga je uničil njegov mestni tekmec Króton ter mesto poplavil z bližnjo reko Krátis in ni bil nikoli več pozidan.

SICÍLIJA (Sikelía; lat. Sicília) je otok, ki ga od južne Italije loči Mesinski preliv. Enačimo jo lahko s pesniškim imenom Trinakija (pravi Homêr; gr. thrinax pomeni »trizob«) Zaradi osrednjega položaja v Sredozemskem morju je postala stičišče priseljencev iz Vzhoda in Zahoda ter iz Italije in Afrike. Antični pisatelji omenjajo na otoku tri narode: Élimi na zahodu, Sikáni ob zahodnem robu osrednjega dela in Sikéli na vzhodu. Zgodovinar Tukídid pravi, da so bili Sikáni Ibêrci, Sikéli Itáli in Élimi, pribežniki pred obleganjem Tróje. V 8. in 7. stoletju pr.n.št. so Grki ustanovili na obalah Sicílije veliko svojih kolonij, Kartágina pa je v 5. stoletju pr.n.št. izkoristila perzijski napad (Kserks) in razširila feničánsko oblast tudi na Sicílijo, verjetno v dogovoru s Perzijci. Kartážane sta porazila leta 480 pr.n.št sirakúški tiran Gélon iz Géle (540 – 478 pr.n.št.; tiran v grškem mestu Géli na jugu Sicílije) in Téron iz Akragánta (Akragánt, lat. Agrigentum, danes Agrigento) pri Hímeri in odtlej je zgodovina Sicílije neposredno povezana s Sirakúzami.

SÍFAKS (Sýphax) je bil numidijski kralj v času kartažánskega vojskovodje Házdrubala (2. punska vojna, 218 – 202 pr.n.št.).

SIGÊJON (Sígeion) je bila átiška kolonija ob Črnem morju, ki je nastala okrog leta 610 pr.n.št. na žitorodnih območjih.

SÍKINNIS je pomenil v Grčiji divji ples, povezan z uprizoritvami sátirskih iger. Ples naj bi izviral s Kréte in se je verjetno razvil iz plesov, ki so jih plesali Bákhovi in Dionízovi častilci in častilke.

SILVÁN (Silvanus, »gozdni«) je bil bog divjine onstran meja obdelane zemlje. Podoben je bil grškim Satírom ali Silénom in ga enačijo z bogom Pánom. Ni bil preveč naklonjen ljudem, ki so posegali na njegovo področje ob sečnji dreves. Dobro si je bilo pridobiti njegovo naklonjenost ob vstopu na njegovo ozemlje.

314

SIMPLEGÁDE (symplegádes, »treskajoče«) so bile v mitologiji »treskajoče skale« na severu Bóspora, skozi katere so se morali prebiti Argonávti na poti proti Črnemu morju.

Zadevale so se druga ob drugo tako, da so strle med seboj vsako ladjo.

SIRAKÚZE (Syrákousai) je bila grška kolonija na JV obali Sicílije, ki jo je ustanovil Korínt (mesto še danes s čudovitimi rimskimi ostalinami in »Dionízovim ušesom«). Mesto je bilo sprva omejeno na otoček Ortígijo, ki je bil v neposredni bližini kopnega, nato pa se je razširilo na sosednji prostor Ahrádino in Epipóle. V začetku so v Sirakúzi vladali aristokrati (gamoroi, »posestniki«), elita, posestva pa so obdelovali domačini kot sužnji. Do konca 6. stoletja pr.n.št.so bile cvetoče mesto, ki je ustanavljalo kolonije (Kámarino), mesto pa je povzdignil Gélon, ki je bil najprej poveljnik konjenice, po smrti tirana Hipókrata pa se je leta 490 pr.n.št. povzpel na oblast. V mesto je prenesel sedež vlade, vladavino v Géli pa prepustil bratu Hiêronu. Prebivalce Géle je, po uničenju mesta Kámarina, preselil v Sirakúzo in se po bitki pri Hímeri leta 480 pr.n.št. ovenčal s slavo. Nasledil ga je brat Hieron I. (478 – 467), ki je Sirakúzo dvignil v kulturno središče Velike Grćije (Magna Graecia). Po njegovi smrti so v Sirakúzah uvedli demokracijo, notranje razprtije pa so pripeljale do pogubne aténske bojne odprave leta 413 pr.n.št. (peloponeška vojna). Po tej aténski polomiji je prevzel oblast Dionízij I. (405 – 367), ki je sirakúško skupščino prepričal, da ga je izvolila za vodilnega stratega in mu oskrbela telesno stražo.

Zagospopdaril je polovici Sicílije in razširil svojo oblast tudi na itálsko celino. Njegov dvor je obiskal tudi filozof Pláton, ki ga je mislil Dionízij I. ob odhodu prodati v suženjstvo, vendar so ga prijatelji obvarovali. Ob smrti leta 367 pr.n.št. se je zapletel v vojno s Kartágino, vendar je njegova vladavina prinesla Sirakúzi kulturni vzpon (tragiški pesnik Ájshil – Aischýlos, 525 – 456 pr.n.št., ki je napisal 80 – 90 dram; tragedije pa je pisal tudi njegov sin Evforíon).

Nasledil ga je sin Dioníz II., ki ga je oče prikrajšal za izobrazbo in je doma izdeloval lesene igrače. Užival je deset let mirne vladavine, nato pa je njegov stric in svak Díon osvojil Sirakúze in ga izgnal, sam pa leta 355 pr.n.št. končal nasilne smrti. Nato je kljub vrnitvi Dioniza II. iz izgnanstva v Sirakúzah zavladala anarhija, pa so aristokrati prosili za pomoč matično mesto Korínt in vojskovodja Timoleónt je leta 339 pr.n.št. izgnal Dioníza II. ter prinesel mir in uredil strankarske razprtije (glej: Timoleónt; str. 223, II. del).

SÍRIJ (Seírios) je zvezda v ozvezdju Velikega psa in je po pesniku Homêru pes lovca Oríona (velikan in lovec iz Bojótije, ki mu je Dioníz odvzel vid ali pa ga je ubila Artémida).

SÍRIJA (Syría) je v starem veku obsegala območje današnje Sírije (meje niso točno določene). V največjem obsegu je mejila na reko Evfrat na vzhodu in Sredozemlje na zahodu, na severu je bila meja gorovje Távros in na jugu Arabska puščava. Vključevala je tudi Fenícijo.

SIRÍNGA (sŷrinx) je bila piščal iz sedmih trstik, ki jo je iznašel bog pastirjev in čred, Pan in jo je poimenoval sirínga (glej: Pan; str. 30/31, I. del).

SÍRMIJ (Sirmium) je bilo rimsko mesto z vojaškim taborom v Panoniji (danes Sremska Mitrovica), ki je bilo večkrat prestolnica rimskih cesarjev.

SIRMIÓNA (Sirmio) je bil polotok na južni obali Benaškega jezera (danes Gardsko jezero), na katerem je imel vilo rimski pesnik Katul (Gaius Valerius Catullus, 84 – 54 pr.n.št., rodil se je v Veroni), ki je bil prijatelj govornika Cícerona, v pesmih pa žalil vojskovodjo Cézarja in arhitekta Mamúra (Mamurra, ki si je v Hispániji in Gáliji nagrabil ogromno bogastvo in imel v Rimu prvi hišo obloženo z marmorjem).

315

SÍRTA (Sýrtis) je ime dveh zalivov ob severni obali Afrike, kjer je nekoč plovba veljala za nevarno. Velika Sírta (danes Sirta) je zaliv vzhodno od Tripolisa, Mala Sírta (danes Gabeški zaliv) pa ob tunizijski obali.

SÍSCIJA (Siscia) je bilo rimsko mesto z vojaškim taborom v Panoniji (danes Sisak), ki se je po predrimski kéltski naselbini plemena Tavrískov imenovala Segésta.

SKIROFÓRIJE (skirophoria) je bil aténski praznik, ki so ga praznovali sredi poletja, 12. dan v mesecu skiroforion (mesec junij). To je bil praznik žensk (device niso sodelovale), ki je bil posvečen Démetri, pa tudi Aténi, ob katerem so številne daritve metali v jamo, iz katere so jih po treh mesecih, ob praznovanju tezmofórij (med 11. In 13 pianepsionom – oktober/november), pobrale.

SKORDÍSKI (Scordisci) je bilo bojevito kéltsko ljudstvo na ozemlju med Donavo in spodnjo Savo, kateri so se naselili med ilírskim in tráškim prebivalstvom. Bili so zavezniki Dačanov in so se v 2. in 1. stoletju pr.n.št. borili proti Rimljanom, predvsem na ozemlju Makedonije. Po rimski osvojitvi ozemlja do Donave v 1. stoletju pr.n.št., so prišli kot civitas Scordiscorum pod rimsko vojaško upravo.

SKYTÁLE je bila palica, ki so jo Spártanci uporabljali za pošiljanje skrivnih sporočil.

Uporabnika sta imela palici enakega premera ter dolžine in pošiljatelj je okrog palice ovil usnjen trak in čez stične točke napisal sporočilo, ga nato odvil in poslal zaupniku. Ta pa je trak ovil okrog svoje palice in tako prebral sporočilo.

SMÍRNA (Smyrna ali Zmyrna) je grško mesto v Mali Aziji blizu Kolófona in eno od sedmih mest, ki so se potegovala za čast Homêrjevega rojstnega mesta.

SOCCUS je bil udoben čevelj z nizko peto, kakršne so nosili rimski igralci komedij.

SOCII pomenijo v Rimu v začetku rimske itálske zaveznike (socii Itálici; Itáli, Grki, Etruščáni), ki so živeli v okrog 150 skupnostih in so bili z Rimom povezani z uradnimi pogodbami. Kljub temu, da so govorili drugi jezik in imeli drugačne zakone ter običaje, so bili dolžni nuditi Rimu vojaško podporo, kadar je to zahteval. Kasneje so imeli podobne zaveznike (socii) tudi zunaj meja Italije.

SOLEAE so bili neka vrste sandal, ki so jih Rimljani nosili doma, vendar so jih sezuli, kadar so se pri kosilu udobno zleknili. Tako je recimo gost, ki je zaprosil za soleae (sandale), dal vedeti, da se odpravlja.

SORTES (»žrebi«) je bil orakelj, ki so ga dobili Rimljani v Prenéstu (Praeneste), v svetišču boginje sreče Fortúne in se jim je reklo sortes. Otrok je premešal tablice popisane z različnimi oraklji (prerokbe), nato je eno izvlekel in jo dal spraševalcu.

SPÁRTA (Spárte), tudi LAKEDÁJMON je bilo glavno mesto pokrajine Lakónije Lakoniké, lat. Laconia), ki je ležala na JV delu Peloponéza in so jo v 10. stoletju pr.n.št. ustanovili Dórci. Državo so ponavadi imenovali Lakedájmon, ime Spárta pa se je nanašalo le na mesto, ki je stalo na dvignjenem svetu ob reki Evrótas, kjer je bila skupina dorskih vasic okrog trdnjave. Do 4. stoletja pr.n.št. je bilo dokaj neurejeno in brez lepih zgradb.

Vladali sta jim dve kraljevski družini Agiádov (Agiádai) in Evripontídov (Eurypontídai), ki naj bi izvirale od Hêrakleja. Staroselcem in prvim Dórcem so Spártanci odvzeli

316

neodvisnost in jih imenovali periojki, »okoliške prebivalce« pa so naredili za tlačane ali helóte, ki so obdelovali zemljo za svoje spártanske gospodarje.

Spártancem je bilo prepovedano ukvarjati se s trgovino ali obrtjo. S tem so se ukvarjali periojki. Ko je spártanski deček dopolnil 7 let, se je moral podrediti vojaškemu režimu in od tod je izšla najboljša grška vojska. Do 14 leta so se nato urili v nepopustljivosti, vzdržljivosti in vojni disciplini. Tudi dekleta so se morala telesno uriti. V učnem načrtu sta bili glasba in ples, učili pa so se tudi osnov branja in pisanja. Pri 30 letih je postal polnopraven državljan s pravico glasovanja v zboru in je imel pravico udeleževati se pri sisitijah (syssitia, »skupni obredi«). V vojski je služil do 60. leta in se šele takrat lahko poročil. V tako strogo urejeni družbi ni bilo prostora za umetnost (glej: Spárta).

SPÁRTI (»zasejani možje) so bili možje, ki so zrasli iz zob tébanskega zmaja, ki ga je Kádmos ubil, Aténa pa mu je svetovala, naj pol njegovih zob poseje. Iz njih je pri priči zrasla množica oboroženih orjakov in Kádmos jih je premagal tako, da jih je naščuval drug na drugega. Preživelo jih je pet in to so bili predniki vodilnih tébanskih družin.

SPOLIA OPIMA (»častni plen«) je bilo orožje, ki ga je rimski vojskovodja vzel s trupla premaganega poveljnika nasprotnikov, katerega je ubil v dvoboju. Rimljani so ga osvojili trikrat (Rómul ob ugrabitvi Sabink, ko je ubil kralja; Kornelij Kos, ki je leta 437 pr.n.št. ubil etruščánskega kralja Tolumnija; M. Klavdij Marcel, ki je leta 222 pr.n.št. ubil Gálca Viridomara), spolio opimo je zahteval leta 29 pr.n.št. Licinij Kras, prokonzul Makedonije, ki je premagal Bastarne in ubil njihovega vodjo Deldo, pa ga je Oktavijan zavrnil. Plen so posvetili Júpitru Ferétriju, manj pomemben plen (spolia secunda ali tertia) pa Mársu in Jánu Kvirínu.

SPQR je okrajšava na rimslih posvetilnih in drugih dokumentih (tudi na vojaških praporih – z zlatom izvezene črke na rdeči podlagi in zlatimi resicami ob robovih svile) in pomeni senatus populusque Romanus, z dovoljenjem »rimskega senata in ljudstva«.

STÁDIJ (stádion) je bila grška dolžinska mera, ki je v dolžino merila 600 grških čevljev ali 175 – 200 m. V Olímpiji je bilo tekališče dolgo točno en stadij in tako je beseda »stadion« postala izraz za vsako grško tekališče.

STÁDION je bilo grško tekališče ali del ravnega ozemlja, dolg okrog 200 m in širok 40 m in je imel na vsaki strani narejeno startno črto. Na sredini vsake črte je stal drog, okoli katerega so morali v tekmi teči tekači in je bila daljša od enega stádija. Ker v gorati Grčiji tako velikega ravnega terena skoraj ni bilo, so stadion naravno ukrivili v pobočje, da je dobil obliko črke U. Taki so ohranjeni še v Olímpiji, Délfih, Aténah in Epidávru. Aténski stadion je na novo sezidal v marmorju in s 50.000 sedeži grški govornik in konzul Heród Átik (101 – 177 n.št.) iz Máratona (podedoval je ogromno bogastvo), ki je imel podporo rimskih cesarjev Hadrijána (P Aelius Hadrianus, 76 – 138; cesar 117 – 138) in Antonína Pija (T. Aelius Hadrianus Antoninus Pius, 86 – 161; cesar 138 – 161).

STAGÍR (Stág(e)iros), tudi STAGÍRA (Stág(e)ira) je bilo grško mesto na vzhodni obali Halkídike, ki je postalo slavno kot rojstno mesto grškega filozofa Aristótela (Aristotéles, 384 – 322 pr.n.št.; bil je učitelj trinajstletnemu Aleksándru Makedonskemu).

28.) STAROST (Géras; lat. Senectus; glej: Alegorična božanstva, str. 357).

STATÊR je bil srebrni grški novec, ki je imel vrednost dveh ali treh drahem (vrednost denarja je bila v teži srebra). 100 drahem je bila ena mina, 60 min pa en talent (talanton), 317

kar je zneslo okrog 26 kg srebra. Vsi trije izrazi (stater, mina in talent) so se zaznamovali tudi v teži zlata, seveda z ustrezno višjo denarno vrednostjo.

STÍMFAL (Stýmphalos) se je imenovalo jezero v ozki gorski dolini pod goro Kiléna v severni Arkádiji. Rimski cesar Hadriján je zgradil od tod vodovod, po katerem je voda pritekala v Korínt (Kórinthos).

STÍMFALSKE PTICE so bile ptice, ki so pustošile gozdove okoli jezera Stímfala v Arkádiji. S svojimi bronasto okovanimi konicami kril so ubijale ljudi in živali ter jih požrle. Hêraklej jih je prestrašil z bronasto ragljo (izdelal mu jo je Hefájst), jih nekaj pobil s puščicami, ostale pa pregnal.

STÓBI je bilo v rimskem cesarskem času mesto na severni meji (porečje Vardarja) Makedonije, ki je postala provinca skupaj z Grčijo šele v Avgústovem času.

STOLA je bila dolga bogata obleka, ki je na pol pokrivala stopala in so si jo poročene Rimljanke oblekle preko tunike. Stola je bila tako značilna za rimske matrone, kakor toga za moške.

STOLP VETROV (horológium) je olajšal merjenje časa v Rimu in je služil tudi kot koledar. Najbolj znan je bil Androníkov horológij ali Stolp vetrov v Aténah. V drugi polovici 1. stoletja pr.n.št. ga je postavil rimski pisec Androník iz Kirosa (Lucius Livius Andronicus, 284 – 204 pr.n.št.) in je še danes dobro ohranjen. Osmerokotni stolp so zgradili iz pentéliškega marmorja in je s stranicami obrnjen proti stranem neba, na vsaki stranici pa je sončna ura. Na vrhu je bil izdelan friz z liki, ki ponazarjajo osem vetrov v človeški podobi, nad stolpom pa se je dvigala vetrnica v obliki bronastega Trítona. V notranjosti je bil zapleten mehanizem 24 urne klepsídre (vodne ure), ki jo je z vodo oskrboval zbiralnik v stolpiču na južni strani.

Figure se imenujejo in predstavljajo vetrove: Bóreas (severnik), Kaíkias, Apéliot, Évros (vzhodnik), Nótos (južni veter), Lips, Zéfir (zahodnik) in Skíron.

Tako so osnovni grški vetrovi: Boréas (severnik), Zéfir (zahodnik), Nótos (južnik), ki je imel otroka Astrájo in Éos ter Évros (vzhodnik).

Rimski vetrovi pa so: Akvilon (aquila – orel, severnik), Favonij (zahodnik), Auster (južni veter) in Eurus (vzhodnik).

Dobrodelnim vetrovom so žrtvovali bele živali, viharnim pa črne. V Rimu je vremenskim boginjam bilo postavljeno svetišče, ki je bilo posvečeno boginjam Tempestátes.

29.) STRAHOVI (larvae; glej: Alegorična božanstva, str. 357).

STRELA (fulgur, »blisk«) je Zévsov atribut (znamenje), ki jo predstavljajo trije vzporedni žarki in so bile eden od svetih znamenj (atribut) moči najvišjega boga. Kamor je treščila so dobili kraji svetost, trupla pa so samo posuli s prstjo. Tako zaznamovani kraji in predmeti so bila skrivnostna znamenja in svečeniki, izvedenci za strelo in blisk, so jih razlagali smrtnikom.

STVARJENJE (creatio) je lepo opisal pesnik Héziod, ki govori o nastanku vesolja in rojstvu bogov. Vesolje so v začetku tvorili trije elementi: Káos (je bil prvotno stanje sveta in že od vekomaj bivajoči »prostor«, iz katerega so se razvile vse pozitivne in negativne ustvarjalne in razdiralne sile), Gája (je simbolizirala neizoblikovano zemljo, polno kataklizem, kjer so se morale za stvarjenje in rojstvo te prvine združiti in takat se je pojavil Erós, kot sila, ki je bitjem omogočila, da se zbližajo, staknejo in pomešajo med seboj ter je 318

tako sredi noči in teme nastal prvi rod bogov in prvo rastje) in Okéan z ženo Tétijo (ki sta bila mogočna vzpodbuda življenja, ki oplaja prvobitno vodo, ta pa poraja reke, izvire in morja, kar neprestano oživlja naravo).

Po izročilu so ljudje naselili svet, ko je Prometêj ustvaril prvega človeka iz gline.

Legenda pravi, da sta Píra in njen mož Devkálion, Prometêjev sin, potem, ko je povodenj uničila vsakršno življenje na zemlji in so vode upadle čez ramo metala kamne, ki so se spremenili v moške in ženske (glej: Predolímpijski bogovi; str. 10 in Prometêj; str. 14 – 16, I. del).

SUBÚRA (Subur(r)a) je bila v Rimu gosto naseljena dolina med gričema Viminál in Eskvilín, kjer so v večini živeli trgovci in obrtniki in je bila znana po hrupu in umazaniji. V tem delu je živel tudi ugledni vojskovodja Gaj Júlij Cézar.

SULMÓNA (Sulmo) je bilo mesto v dolini pod Apenini, vzhodno od Rima in rojstni kraj pesnika Ovídija (Publius Ovidius Naso, 43 pr.n.št. – 17 n.št.).

SÚNION (Soúnion) je bil rtič nad najbolj južno točko Átike. Na tem mestu naj bi Apólon ubil krmarja, ki je vodil Menelája na poti v Trójo. Tukaj so v 5. stoletju pr.n.št. postavili svetišče bogu Pozêjdonu, kjer še danes stoji enajst dorskih stebrov tega svetišča.

SUOVETAVRÍLIJE (suovetaurilia; iz besed sus – »svinja«, oves – »ovca« in taurus – »bik«) je bilo v Rimu žrtvovanje prašiča, ovce in vola, glavnih živali na kmetiji. Obred so opravljali ob določenih kmečkih praznikih – ambarvalijah, ki so jih opravljali arvalski bratje.

SUPPLICATIO (»rotitev«, »molitev«) je bila v Rimu in drugod svečana počastitev bogov ob večji državni nesreči ali slavju, kakor je bilo to ob vojaškem porazu ali pa zmagi.

SVETA ČETA (gr. hieròs lóchos) je bila v Tébah elitna enota tristotih hoplitov, ki so bili izbrani iz plemiških družin, jih vrhunsko izvežbali, ustanovil pa jih je leta 378 pr.n.št. vojskovodja Górgidas, da bi Tébe ubranil pred izurjeno spártansko vojsko. Četa je bila sestavljena iz 150 parov ljubimcev, ki so bili med seboj močno čustveno povezani in zvesti.

Poveljnik jim je bil tébanski vojskovodja Pelópidas in zasluga čete sta bili zmagi nad Spártanci pri Lévkri leta 371 pr.n.št. in Mantinêji leta 362 pr.n.št. V bitki pri Hajronêji leta 338 pr.n.št. pa so jih premagali Makedonci in četa se je borila do zadnjega moža.

SVETA CESTA (via Sacra) je bila cesta v Rimu, ki je povezovala Rimski forum z Velijo (ozko sleme med Pálatinom in Ópijevimi griči). Ime je dobila po svetiščih, mimo katerih je vodila (Véstinem,… in Régiji – kraljeva palača).

Sveta cesta v Aténah je vodila do Elevzíne (mesto ob obali SV od Atén), ki je pri Svetih vratih zapustila Keramêjk (lončarsko-obrtniško četrt SV od Akrópole).

SVETE GOSI (anseres sacri) so bile gosi na Kapitólu, ki so z gaganjem opozorile spečega poveljnika Kapitolína (Mark Mánlij Kapitolín) na napad Gálcev, ki so leta 390 pr.n.št. oplenili Rim. Sklical je stražarje, odbil napad Gálcev in »svete gosi« so postale tako odgovornost cenzorjev, saj je njihovo hrano v zahvalo za bujenje, plačevala država.

SVETI ŠČITI (ancilia) so bili ščiti, ki so imeli osmerokotno obliko in so bili shranjeni v Mársovem svetišču pod varstvom svečenikov sálijcev, ki so jih vsako leto v mesecu marcu slovesno nosili po Rimu. Po legendi naj bi v času kralja Núma Pompilíja (715 – 673 pr.n.št.) v Rim z neba padel ščit (1. marca) in po prerokbi je moral tam, kjer je padel ščit, 319

biti sedež kraljestva. Kralj Núma je naročil naj izdelajo še 11 enakih ščitov, tako da pravega ne bi bilo mogoče ukrasti. Ob vsaki vojni napovedi je rimski vojskovodja stresal ščite in ob tem govoril: »Zbudi se, Márs!« 19.) SVOBODA (Libertas; glej: Alegorična božanstva, str. 356).

Š ŠEMPETER V SAVINJSKI DOLINI je mesto v Savinjski dolini, kjer je bilo najdenih več členov marmornih grobnic, od katerih so danes 4 prezentirane (Énnijeva, Secundínova, Priscijánova in Vindónijeva grobnica) in sodijo v čas od 1. do 3. stoletja. Tukaj je bilo grobišče premožnih rimskih družin, ki je ležalo ob cesti Emóna – Celêia – Poetóvio. Na grobnicah so izklesani reliefi iz grško-rimske mitologije, v nišah grobnic (v obliki kapelic) pa so s kipi predstavljeni pokojniki. ŠKRLAT (porphýra; lat. purpuro) je bilo barvilo, ki so ga odkrili Feničáni in so ga pridobivali iz žlez školjke lupinarja (murex), katere živijo v Sredozemskem morju.

Najboljšo škrlatno barvilo so izdelovali v feničánskem mestu Tir, in je imelo visoko ceno.

Uporabljali so barvilo za barvanje slovesnih oblek aténskih arhóntov, Rimljani pa za škrlatne proge na togah rimskih državnih uradnikov, vojaki pa tudi za perjanice na čeladah. ŠPANIJA (Hispánia) je dežela na skrajnem zahodu takrat znanega sveta (glej: Hispánia). ŠPÁRTA; ŠPARTÁNCI (Spárta, Lakedájmon; Spárti) je bila dežela na JV delu Peloponéza, ki so jo ustanovili v 10. stoletju pr.n.št., Dórci. Tako se je imenovalo tudi glavno mesto pokrajine Lakónije, njeni prebivalci pa Špártanci (glej: Spárta). ŠTALENSKI VRH (Virunum, Virún) je bilo glavno mesto rimske province Nórik, ki leži na Gosposvetskem polju v Avstriji. Železnodobna naselbina iz 3. do 2. stoletja pr.n.št. je bila kasneje versko središče in zbirališče predstavnikov posameznih plemen ter kraj srečevanja z Rimljani (ustanovljeno v času rimskega cesarja Klávdija) ter tržišče, ki je bilo v 1. stoletju pr.n.št. zgrajeno v rimskem slogu in je stalo na Štalenskem vrhu (danes Magdalensberg). ŠTEVILA (numeria): Grška števila: izrazi za števila od 1 do 10 so: heis, duo, treis, tessares (tudi tettares), pente, hex, hepta, okto, ennea in deka.

Na napisih je bil drugačen sistem in so se uporabljale okrajšave, predvsem za zapisovanje denarnih vsot: Γ = 5 (pente); Δ = 10 (deka); H = 100 (hekaton); X = 1000 (chilioi), M = 10.000 (myrioi). Ob tem so se lahko znaki ponavljali: ΔΔΔ = 30.

Rimska števila: latinski izrazi od 1 do 10 so: unus, duo, tres, quattuor, quinque, sex, septem, octo, novem in decem. Številčna znamenja pa so: I = 1, V = 5, X = 10, L = 50, C = 100, D = 500 in M = 1000. Znaki za števila se lahko odštevajo (IX = 9) ali seštevajo (XI = 11); DCCC = 800, CM = 900, MDCLIII = 1653, MCM = 1900, MMXIV = 2014).

Raba arabskih številk je poenostavila aritmetične račune in je bila sprejeta po vsej Evropi v 15. stoletju.

320

T TABULA ILIACA (»trójanska tablica«) je bil marmorni relief iz leta 15 pr.n.št., ki so ga našli ob Ápijevi cesti blizu Bovil (Bovillae, 20 km JV od Rima) in kjer so upodabljali prizore iz trójanske vojne in viri, iz katerih so reliefi vzeti.

TABULA PEUTINGERIANA je cestni zemljevid (itinerárij, »potopis, potovalni načrt«, lat. iter, itineris, »pot«), ki se imenuje po učenjaku Peutingerju iz 16. stoletja. To je več kot 6 m dolg in okrog 30 cm širok trak, ki prikazuje trase rimskih cest in ima seznam postaj na rimskih cestah, razdalj med njimi in druge pomembne podatke. Podatki so bili vklesani tudi v kamne – miljnike, ki so bili posejani po vsem cesarstvu ob rimskih cestah.

Najpomembnejši od rimskih ohranjenih itinerárijev je Antonínski itinerárij (Itinerárium Antonínianum) iz 3. stoletja n.št. s popisom poti, ki je nedvomno služil za premike rimske konjenice. Burdigalski itinerárij (Itinerárium Burdigalense, tudi Jeruzalemski itinerárij) iz 4. stoletja pa je popis poti od Burdigale (danes Bordeaux) prek Mediolana (danes Milano) v Jeruzalem in je eden od vodnikov za krščanske romarje.

TALÉNT (tálanton) je bila standardna utež v antičnem svetu, ki je predstavljala tovor, katerega lahko nese en mož.

Talént pa je bila tudi denarna vrednost, kjer je 60 min bilo enako enemu taléntu, kar je veljalo okrog 26 kg srebra.

TANIT je bila feničánska boginja Meseca. ki je bila še posebej spoštovana v Kartágini (v ruševinah Kartágine so našli precej kipov in stel boginje Tanit iz časa pred letom 146 pr.n.št., se pravi pred rimskim uničenjem mesta). Po romanizaciji severne Afrike v 1. in 2. stoletju n.št. so pod njenim imenom častili boginjo Junóno.

TAPS (Thápsos) je bilo mesto v severni Afriki, znano po bitki, v kateri je Gaj Júlij Cézar leta 46 pr.n.št. premagal Pompêjevo vojsko.

TARÉNT (Tarentum, danes Taranto), tudi TARÁNT (gr. Táras) je mesto in pristanišče v južni Italiji. Ustanovila ga je leta 706 pr.n.št. Spárta potem, ko si je priključila Mesénijo.

Prebivalci Tarénta so se imenovali Parténiji (»otroci neporočenih mater«), ki so bili Spártanci, rojeni v okoliščinah, zaradi katerih niso dobili popolnih državljanskih pravic.

Razcvet je doživel v 4. stoletju pr.n.št., v času Plátonovega prijatelja in filozofa Arhíta (izumil je vijak, škripec in klopotec). Leta 282 pr.n.št. so se uprli Rimljanom in s tem povzročili vojno med Pírom (Pýrrhos) in Rimljani. Leta 213 pr.n.št. ga je zasedel Hanibal, po letu 209 pr.n.št. pa je zopet prišel pod Rim in Fabij Kunktator ga je temeljito oplenil.

Leži v rodovitni pokrajini (med, olive, klapavice-školjke, volna, škrlat) z borovimi gozdovi.

TARGÉLIJA (thargélia) je glavni Apólonov praznik v Aténah, ki so ga slavili 7. targéliona (maj/junij), ko so pred žetvijo darovali prve, nedozorele plodove vseh vrst žitaric in zelenjave, kar so skuhali v enem loncu (thargélos). Dan pred slovesnostjo so dva moška grde zunanjosti med pítanjem vodili po mestu, nato pa obsuli s kamni, prebičali s figovimi vejami in napodili iz mesta (da bi odnesla s seboj vsakršno oskrunitev).

TARKVÍNIJ (Tarquínius) je bilo ime etruščánske kraljevske družine, ki je vladala v Rimu ob koncu 7. in v 6. stoletju pr.n.št. Peti rimski kralj, Tarkvínij Prisk (Tarquinius Priscus ali Lukumo, 616 – 579), ki je vladal 38 let, se je proslavil z zmagovalnimi pohodi proti Latínom in postavitvijo Júpitrovega svetišča na Kapitólu. Po njegovem uboju je prišel na prestol kralj Sêrvij Túlij.

321

Drugi Tarkvínij je bil zadnji (sedmi) rimski kralj Tarkvínij Superb (Tarquinius Superbus) Ošabni, ki ga Rimljani niso spoštovali, ker je bil nadut, jih silil k najtežjim delom in se postavil nad zakone. Po njegovem odhodu s kraljevskega prestola leta 510 pr.n.št., je rimska država postala republika.

Tretji je bil sin Tarkvínija Superba, Tarkvínij Sekst, ki je onečastil Lukrécijo, ženo Tarkvínija Kolatina, kar je bila zadnja kapljica čez rob nezadovoljstva rimskega naroda pod vladavino kraljev.

TARPÉJA (Tarpéia) je bila v zgodnji rimski zgodovini hči poveljnika mesta Rima na Kapitólu, Spurija Tarpéja (Spurius Tarpêius). Romúl je potem, ko je ustanovil mesto Rim, hotel svojim bojnim tovarišem priskrbeti žene, ker bi drugače Rim propadel. Priredil je veliko slavje v čast bogu Neptúnu, kamor je poleg drugih povabil tudi Sabínce. Na določeno znamenje sredi gostije, so Sabíncem Rimljani ukradli hčere. To je bil povod za vojno in sabínski kralj Tit Tátij je obkolil Rim. Nato je z zlato ogrlico podkupil hčer poveljnika obrambe, Tarpéjo in ona jim je ponoči odprla skrivna vrata. Rimljani so se uspeli rešiti v trdnjavo, ki je Sabínci niso mogli zavzeti, Sabínke pa so postale žene Rimljanov in le-te so primorale Romúla in Tita Tátija, da sta sklenila mir, postala kralja in skupno zasedla prestol. Izdajalsko Tarpéjo pa so Sabínci obsodili na smrt in jo zasuli s svojimi ščiti in tako izpolnili dano obljubo, da ji »dajo to, kar nosijo na levi roki«.

Po njej je dobila ime tudi strma pečina (»Tarpéjske pečine«) na južni strani Kapitóla, od koder so v brezno metali na smrt obsojene zločince in izdajalce.

TARTÉS (Tartessós) je bila pokrajina v južni Hispániji ob reki Betis (danes Guadalquivir), ki teče na jug od gorovja Sierra Morena, bogatega s srebrom.

TÁVRI (Taúroi) ali TÁVRIJCI so bili prebivalci Távrijskega Hersonéza ob Črnem morju (danes Krim).

TAVRÍJSKI HERSONEZ (»polotok«) je bilo območje ob Črnem morju, današnji Krim.

TAVRÍSKI (Taurisci) so bili kéltsko vzhodnoalpsko in zahodnopanonsko pleme na čigar ozemlju je stalo mesto Noréja (Noreía). Nadzorovali so kovinarstvo in trgovino v Panonijo do Segéstike (Síscia, danes Sisak). Njihovo moč so oslabili Dačani. V 2. stoletju pr.n.št. so se spopadali z Rimljani in Nóriki. V začetku 1. stoletja n.št. o njih ni več nobenih omemb.

TÁZOS (Thásos) je kamniti otok ob obali Trákije, ki so ga okrog leta 680 pr.n.št. kolonizirali naseljenci s Párosa. Bogastvo so jim prinesli tamkajšnji zlati rudniki in rudniki na celini, kamor so otočani hodili po rudo.

TÉBE (Thébai) so bile glavno mesto Bojótije v Grčiji in najpomembnejše za Aténami in Spárto. Bile so sedež mikénske Grčije, nikoli pa niso bile dovolj močne, da bi se povezale v enotno državo. Podpirali so v 6. stoletju pr.n.št. Perzijce in nespravljivo sovražili Aténe ter Platáje. Z zavzetjem Platáj so Tébe leta 431 pr.n.št. izzvale peloponéško vojno. Tebánci so se leta 335 pr.n.št. uprli Aleksándru Makedonskemu, ki je nato mesto zavzel in Tébe so porušili do tal. Takšna kazen je vseeno presunila Grčijo in leta 317 pr.n.št. je Kasánder Tébe ponovno pozidal, s prispevki pa so pomagala mnoga grška mesta. V Tébah se je rodil Tejrézias (slepi videc) in Amfíon (Zévsov in Antíopin sin ter Zétosov brat dvojček). Tukaj se je rodil tudi lirski pesnik Píndar (Píndaros, 518 – 446 pr.n.št.) in lirska pesnica Korína (Kórinna iz druge polovice 6. stoletja pr.n.št.).

Tébe so bile tudi grško mesto v Zgornjem Egiptu, kjer stoji danes Luksor. V času 12. dinastije (okrog 2000 pr.n.št.) so postale egiptovska prestolnica, največji razcvet pa so 322

dosegle v času 18. do 20. dinastije (1400 – 1100 pr.n.št.). Danes je znano po ostalinah veličastnih svetišč in kraljevskih grobnic.

TÉGEA (Tegéa) je starodavno mesto v Arkádiji, kjer je bila nekoč mikénska naselbina.

Uspešno so se borili proti Spárti. Tegéjci so jih porazili in spártanski ujetniki (po prerokbi iz Délfov) so morali obdelovati zemljo vkovani v verige, ki so jih prinesli s seboj za Tegéjce.

Kasneje so zopet po nasvetu iz Délfov prinesli iz Tegéje kosti junaka Orésta (Agamémnonov sin), premagali Tegéjce in le-ti so postali spártanski zavezniki.

TEOKSÉNIJA (theoxenía) je bilo v Grčiji praznovanje v čast različnim bogovom, kjer so se udeležili skupne gostije z ljudmi, ki so jim za počitek pripravili ležišča. Najbolj znan tak praznik so slavili v Délfih v mesecu teokseniju (marec/april).

TÊRA (Théra, danes Santorini) je bil grški otok v Sporádih, ki je nastal iz stožca nekdanjega vulkana. Kolonizirala ga je minójska Kréta še preden je v bronasti dobi večji del kopnega izginil pod morjem. Do izbruha vulkana naj bi prišlo okrog leta 1500 pr.n.št. ali stoletje prej. Takrat uničena naselja še danes izkopavajo. V 7. stoletju pr.n.št. so Dórci kolonizirali (dórske Grke je vodil Bátos) Kiréno v Libiji v Afriki. Niso se udeležili perzijskih vojn in tudi v peloponéških vojnah so bili na strani Atén.

TERGÉSTE (danes Trst) je bil rimski municipij iz časa bojev z ilirskimi Histri. Nastal je na prazgodovinskem naselbinskem prostoru ob severnem Jadranu.

TÉRME so bila pri Grkih in Rimljanih kopališča, v katerih so sedeli in se polivali z vodo.

Za umivanje so uporabljali neke vrste milo in kovinsko strgalo za odstranjevanje olja in umazanije s kože. Po kopanju so si telesa zopet naoljili.

Najstarejša ogrevana javna kopališča s toplo vodo so našli v Pompêjih in sodijo v 1. stoletje pr.n.št. Ogrevalne peči (hipokavst) so grele toplo vodo in zrak. Kopališča so bila skupna last in vsako je bilo veliko kot manjši, plitek plavalni bazen. Cena za kopanje je bil en kvadrans, najmanjši kovanec skoraj brez vrednosti. Najpomembnejši prostori v kopališču so bili: slačilnica (apoditérij), prostor za mrzlo kopel (frígidarij) in prostor s toplo kopeljo (kaldárij); potem so bile tople sobe (tepidárij), vroča parna kopel (lakónik), potilnica (sudatórij), več sob za rekreacijo, telovadno igrišče, kolonáde in vrtovi za sprostitev.

TÉRMINUS je bil mejni kamen. Vsako leto 23. februarja so numen (sveti prostor ali domovanje božanstev, božanska sila, pa tudi bog) počastili z obredom (terminálije), ki je vključeval darovanje in skupno pojedino zemljiških posestnikov, katerih posest je mejila druga na drugo. V državi so častili boga Terminusa, čigar mejnik je stal v svetišču boga Júpitra (Optimo Maximo, »Največjega« in »Najboljšega«) na Kapitólu. Kamen je stal znotraj svetišča, ki je imelo v strehi odprtino, tako kakor da bi stal na prostem.

TERMÓPILE (Thermopýlai), tudi PÍLE (Pýlai) je bil ozki prehod med Tesálijo in Lókrido, ki se je skoraj dotikal morja, na drugi strani pa strmih pečin gore Ójte. Tukaj so Grki leta 490 pr.n.št. pričakali Perzijce, ki so se jim dolgo z manjšim številom vojakov upirali, vendar so jih Perzijci po izdajstvu obkolili in pobili (glej: Perzijske vojne).

TESÁLIJA (Thessalía) je gričevnata pokrajina v SV Grčiji. Na severu je mejila na gorsko verigo, ki se na vzhodu (na egejski strani) naslanja na goro Olímp ter na Píndsko gorovje.

Osrednja reka je bila Penêj, ki teče skozi dolino Témpa med gorama Olímpom in Óso. Bila je bogata z žitom, konji in govedom. V 12. stoletju pr.n.št. so pokrajino preplavili

323

zavojevalci iz severa, ki so odšli nato proti jugu, Tesálci iz Tesprótije (ob épirski obali) so ostali in prvotno prebivalstvo ponižali na raven tlačanov (penestai, »delavci«).

V mitologiji je bila Tesálija domovina Kentávrov in Lapítov (grško pleme), od tod so odšli na pot Argonávti, saj sta bila tukaj doma Pélias in Ájzon, kralja Jólkosa. Bila je tudi »dežela čarovnikov«.

TÉTI (thêtes) je bil najnižji od Sólonovih (Sólon, 640 – 561 pr.n.št., državnik in reformator) premoženjskih razredov.

TÉVTA (Teuta) je bila kraljica ilírskega plemena Ardiájcev. Po moževi smrti je vodila plemensko zvezo, ki je nadzirala pomorski promet po Jadranu in ogrožala grške kolonije.

Leta 230 pr.n.št. je napadla Iso (Issa, danes Vis), kar je bil povod Rimljanom, da so se vmešali v razmere na ilírski obali. Leta 228 pr.n.št. je bila premagana, vendar so se boji z njenim poveljnikom Demetrijem iz Hvara (Pharos) nadaljevali še vse do leta 219 pr.n.št.

TEVTÓNI (Teutoni) so bili germansko pleme ob Renu, ki so se skupaj s Kímbri ter drugimi plemeni leta 113 pr.n.št. pri Nóreji prvič spopadli z Rimljani.

TEZMOFÓRIJA (thesmophoría) je bil tridnevni ženski praznik, ki so ga slavili v Aténah in drugod po Grčiji v čast boginje Démetre. Praznovali so ga v Aténah med 11. in 13. pianópsionom (oktober/ november), obrede – »misterije« pa so poznale samo udeleženke.

Namen je bil, da se zagotovi obilje žitnih posevkov, značilnost pa pobiranje ostankov odojkov in drugih simbolov, ki so jih ob prejšnjih praznikih metali v jamo (verjetno ob skiroforijah – tudi praznik žensk posvečen Démetri). Ostanke (thesmoi) so položili na oltarje skupaj s semeni in nato vse zakopali v zemljo. Prvi dan so pripravili prostor za slavje (thesmophorion), kjer so se ženske utaborile in prespale. Drugi dan je sledil post, ki se je končal z ritualnim medsebojnim zmerjanjem žensk (ena najlepših ženskih navad, op. p.).

Obredi tretjega dne pa nam niso znani, imenovali so se kaligenéje (kalligeneía).

TÍBERA (Tiberis) je glavna reka osrednje Italije, ki izvira v Apeninih, od koder teče proti jugu med Etrúrijo in Úmbrijo ter deželo Sabíncev na vzhodu in Lácijem na jugu. Zaradi mulja, ki ga nosi s seboj 400 km, je voda rumeno obarvana. V njo se izlivajo reke Klitumnus, Ánio in Álija. Na njenem bregu, 25 km od ustja pri Óstiji, so zgradili mesto Rim (Róma).

TÍBIJA (tibia, »piščal«; gr. aulós) je bila piščal (kot grški aulos), katere glasba je spremljala molitve, žrtvovanja, zmagovalne vojaške pohode na Kapitól, sprevode v Veliki cirkus (dirkališče Circus Maximus) in pogrebne sprevode. Število igralcev na piščali je bilo z »Zakoni dvanajstih plošč« omejeno na deset.

TÍBUR (danes Tivoli) je mesto 28 km SV od Rima. Tam so bile vile premožnih meščanov (pesnik Katúl, cesar Avgúst, pesnik Horácij), najmogočnejša pa je bila Hadrijánova vila (cesar 117 – 138).

TIRÍNT (Týrins) je grško mesto na južnem delu árgoške ravnice, ki je bilo naseljeno že v bronasti dobi (pred 2200 pr.n.št.) in so ga zasedli grški osvajalci. Orjaško kiklópsko obzidje iz grobo obdelanih kamnitih klad je nastalo okrog leta 1400 pr.n.št. in stoji še danes. Mesto je povezano z Mikénami in zgodbo o Hêrakleju.

TIRS (thýrsos) je bila palica boga Dioníza, ki je bila okrašena z bršljanom in listi vinske trte. Na vrhu je imela borov storž.

324

TÍTIJI (Tities) je bil eden od treh tribusov (Títiji, Rámni in Lúceri), ki so predstavljali prvotne tri rimske okraje. Izvor imen ni znan. Vodili so jih tribuni.

TITOV SLAVOLOK (Arcus Titi) je najstarejši rimski slavolok, ki ga je dal postaviti Titov brat in kasnejši cesar Domiciján na Rimskem forumu v spomin na Titove zmage v Judeji leta 70. Slavolok stoji še danes in je obnovljen.

TOGA je bila težko volneno, polkrožno ter kakšnih 5 m dolgo in 2 m široko zunanje oblačilo moških, vendar je bila velikost prilagojena okusu nosilca. Ravni rob so od zadaj položili čez levo ramo, tako da je toga s tretjino dolžine padala nositelju čez prednji del (prsi) in bila oprta na levo ramo. Nato so jo spustili čez hrbet, kjer je zaobljen rob padal navzdol do desne noge, jo potegnili pod desno roko in znova vrgli čez levo ramo, da je visela čez hrbet. Postala je zaščitno znamenje rimskega moškega državljanstva. Običajna moška toga (toga virilis) je bila popolnoma bela. Toga pretekstata (toga praetextata, »obrobljena«), ki so jo v večini nosili svečeniki in državni uradniki (pa tudi svobodno rojeni dečki, dokler niso dobili moške toge), je imela škrlaten spodnji rob. Bila je znamenje dostojanstva in predpisano oblačilo ob uradnih priložnostih tudi v cesarstvu. Zaradi kompliciranega oblačenja, toge Rimljani niso posebej oboževali. Kasneje so prišla v rabo prikladnejša oblačila (sythesis), ohlapni in pisano obarvani kosi obleke, ki so bili primerni za slavnostne večerje.

TOLÓS (thólos) je bila javna zgradba krožne oblike na aténski Ágori, ki so jo postavili okrog leta 465 pr.n.št., kot nadomestilo za stavbo iz 6. stoletja pr.n.št., ki je bila uničena v perzijski vojni leta 480/479. Tukaj je bil sedež pritánov (pritaní so bili z žrebom izbrani člani – 50 po številu – desetih novoustanovljenih fil – so skupine krvnih sorodnikov, ki so službovali v buléju ali skupščini državljanov ali državnem svétu – vsaka petdeseterica je službovala desetino leta), kjer so obedovali na državne stroške (zelo značilno za naše državnike, op. p.), opravljali žrtvovanja in pitne daritve. Tukaj so hranili uradne uteži in druge mere (pritanêj ali mestna hiša).

TOLÓZA (Tolosa, danes Toulouse) je bilo mesto v rimski provinci Narbonska Gálija, ki je v času gálskega upora (107 pr.n.št.) padlo v roke osvajalcev. Leta 106 pr.n.št. jo je zavzel konzul Kvint Servilij Cepion, ki je oplenil svetišča in s posvečenih daritev potrgal zlato. Ta skrunitev je morala prinesti nesrečo in tako je zlato na poti v Rim izginilo, spremstvo pa pogubljeno. Izraz »toulouško zlato« (aurum Tolosanum) pomeni nepošteno pridobljene dobrine.

TÓMI (lat. Tomis, Tomi, danes Constanţa) je bila milétska kolonija na zahodni obali Črnega morja, ki je prišla pod rimsko oblast leta 72 pr.n.št., vendar so jo še naprej ropala okoliška plemena, dokler ni v 1. stoletju postala rimska provinca Mézija. To je bil tudi kraj Ovidíjevega pregnanstva.

TOREVTIKA (gr. toreutés, »rezbar«) je bila umetnost cizeliranja ali vrezovanja (graviranja) v kovino. Tako okrasno obdelovanje kovine je bilo v Grčiji eno glavnih umetnosti. Pesnik Homêr omenja okraševanje vojne opreme, zaponk in čaš. Veliko takih predmetov so našli v mikénskih grobnicah. Blizu Spárte so v grobnici našli v tolčeni kovini prikazane prizore moških pri lovu na bike. Za tako delo so v helenistični Grčiji uporabljali srebro. Oprema celih obednic (cizelirane in vgravirane srebrne posode) je znana iz Hildesheima v Nemčiji, Augsta v Švici, Boscoreala v Italiji, pa tudi iz Emóne in Polhovega Gradca. To so bili izdelki vrhunskih mojstrov.

325

TRABEA je bila kratka toga ali ogrinjalo, ki so jo ob uradnih priložnostih nosili vitezi (gr. hippeis, lat. equites), ob določenih obredih konzuli in avgúri ter drugi svečeniki v Rimu.

TRAJÁNOV STEBER (Columna Traiáni) je bil steber na Trajánovem forumu v Rimu, ki je bil votel in s spiralnim stopniščem, ki je vodilo na vrh stebra ter je bil s podstavkom vred visok 43 m. Okrašen je bil s spiralnimi reliefi, ki prikazujejo vojne z Dačáni. V njem je bila nekoč zlata žara s Trajánovim pepelom, na vrhu dorskega kapitela pa je stal pozlačen cesarjev kip, ki pa ga je papež Sikst V. zamenjal s kipom sv. Petra. Steber z reliefi je še danes dobro ohranjen.

TRÁKIJA (Thráike; lat. Thracia) ni imela točno določenih meja in je v rimskem času obsegala večji del severne Grčije ter je na severu mejila na reko Íster (Donava), Črno morje in Bóspor na vzhodu, Propóntido (Marmarsko morje), Helespónt (Dardanele) in severno Makedónijo na jugu ter Ilírijo na zahodu. Rimljani so jo razdelili na dva dela, ki ju je ločilo gorovje Hajmos (Haemos mons, danes Stara planina): na severnega ali Mézijo in Trákijo na jugu. Tračane so Grki imeli za primitivno ljudstvo, mesta pa so se razvila šele pod Rimljani.

TRANSALPINSKA GÁLIJA to je območje, ki ga z eno besedo imenujemo Gálija in ga danes imenujemo Francija. Prebivalci so bili pretežno kéltskega rodu, ki so se preselili iz porečja gornje Donave ter prevladali nad starejšim ljudstvom, Lígurov. Prvič so prišli v stik s sredozemsko kulturo, ko so Grki ustanovili kolonijo Masílijo (Massilia, danes Marseilles). Rimljani so se začeli zanimati za to Gálijo zaradi stikov s trgovskim zaveznikom Sagúntom (30 km severno od Valencije) v Hispániji. V bojnih pohodih proti Ligurom in kéltskim plemenom (Alobrogi in Arverni) so si pridobili gálsko ozemlje med Alpami in reko Rono, na severu pa do današnje Ženeve. Leta 121 pr.n.št. so jo oklicali za Provinco (današnja Provansa), nato so jo razširili proti vzhodu in leta 118 pr.n.št. ustanovili rimsko kolonijo Narbóno ter provinco imenovali Narbónska Gálija (Gallia Narbonensis).

Naslednja grožnja je bil vdor Kímbrov in Tevtónov iz severa, ki so v Gáliji ustvarili nepopisno razdejanje in jih je leta 101 pr.n.št. premagal vojskovodja Gaj Márij (Gaius Marius, 157 – 86 pr.n.št.). Konzul Gaj Júlij Cézar je leta 58 pr.n.št. pridobil provinci Cisalpinsko in Narbónsko Gálijo, Transalpinska Gálija pa je utrpela vdor Germanov pod Ariovístom (poglavar germanskih Svébov) in grozil je tudi vdor Helvečánov. Leta 51 pr.n.št. je Cézar pridobil celo Transalpinsko Gálijo in jo spremenil v rimsko provinco. Deželo je razdelil na tri dele: Akvitánijo, Kéltiko in Bélgiko. Dokončno pa je deželo uredil cesar Avgúst med leti 27 in 13 pr.n.št.: Narbónska Gálija je postala senatorska provinca, ostali trije deli s skupnim imenom Gálija Komata (»dolgolasa«) pa so postali ena cesarska provinca. Kéltika je izginila in nastala je nova provinca, Lugdúnska Gálija (po naselbini Lugdúnumu, danes Lyon).

Gálci so zemljo obdelovali, gojili vinsko trto, redili prašiče in govedo ter konje na pašnikih.

Dobre ceste in mostovi so bili pomembni za trgovanje z Britanijo, od koder so uvažali kositer. Imeli so železove rudnike, obdelovali kovine, cvetela je lončarska obrt in uporabljali so že novce (predvsem srebrnike). Mogočna zveza svečenikov so bili druídi, ki so imeli sodne pristojnosti. Cesar Klávdij jih je najbolj zatiral zaradi njihovega gorečega čuta narodne pripadnosti. Na mestih, kjer so bile nekdaj utrdbe na gričih, so nastajala rimska mesta, vpeljali so rimski način mišljenja in kult cesarjev. V 2. stoletju je pričelo v Gálijo prodirati krščanstvo in gálščina je ob latinščini pričela izumirati. Rimska vladavina se je v Gáliji končala v 5. stoletju, ko so se pričele umikati vojaške posadke in vse bolj razvijale naselbine.

326

Iz vrst Gálcev je izšlo veliko latinskih piscev: sin zdravnika in pesnik Avzónij (Decimus Magnus Ausonius, 310 – 393 n.št.), Pavlín iz Nóle in gálsko-rimski pesnik Sidónij (Gaius Sollius Modestus Apollinaris Sidonius, 430 – 480 n.št.).

TRAŠKI HERSONÉZ (Chersónesos Thráike, »polotok«; lat. Chersonesus Thracia, danes Galipoli) štrli v Egejsko morje in ga od Male Azije loči Helespónt (Dardánele).

Tukaj so gojili predvsem pšenico in na poti med Evropo in Azijo se je tukaj nadzoroval dotok žita s Krima. Okrog leta 560 pr.n.št. ga je osvojil Miltíad, njegov nečak, tudi Miltíad, pa ga je leta 493 pr.n.št. prepustil Perzijcem. Po perzijskih vojnah so Aténci tu naselili klerúhe (aténski meščani, ki so dobili zemljo v tuji deželi). Ogrožal ga je makedonski kralj Filip II., kar je privedlo do sovražnosti med Aténci in Makedónci.

Tavrijski Hersonéz je območje ob v Črnem morju, današnji Krim.

TRAZIMENSKO JEZERO (lacus Trazimenus) je bilo jezero v osednji Italiji (zahodno od Perusie), znano po bitki med Hánibalom in Rimljani v 2. punski vojni leta 217 pr.n.št.

TRIBUN (tribunus) je bil v času kraljev načelnik treh najstarejših mestnih okrajev, tribusov. V času republike so bili ljudski tribuni plebejci svobodnega rodu. Leta 450 pr.n.št. jih je bilo deset in njihova naloga je bila zaščititi življenja in premoženje plebejcev (ljudstva). Bili so nedotakljivi (sacrosancti) in imeli pravico »veta« (veto pomeni »prepovedujem«), s čemer so lahko onemogočili volitve, zakone in sklepe senata (senatus consulta).

Tribuni državne zakladnice (tribuni aerarii) so bili uradniki tribusov, ki so pobirali vojni davek na imetje (tributum) in skrbeli za vojaške plače.

Vojaški tribuni (tribuni militum) so bili višji vojaški uradniki (šest v vsaki legiji) in njihova služba je bila enakovredna drugim magistratom (cenzor, edil, konzul, kvestor in pretor). V času konzula Gaja Júlija Cézarja je pomen tribunov nazadoval zaradi vzpona legijskih poveljnikov, legatov.

TRIBUS (»okraj«) so bile v začetku tri plemenske skupnosti, ki so bile osnovane na krvnem sorodstvu: Títije na Kvirinálu, Rámne na Pálatinu in Lúcere na Céliju. V času vojne se je v en tribus združilo deset kurij (okrožij) in vsak tribus je prispeval za vojsko 1000 pešcev in 300 konjenikov. Pešcem so poveljevali vojaški tribuni (tribunus militum), konjenikom pa konjeniški tribuni (tribunus Celerum, kasneje tudi tribunus equitum).

Tribusi so bile upravne enote za popis prebivalstva, obdavčenje in vojaški nabor, pa tudi za skupščine plebsa.

TRIBÚT (tributum) je bil v Rimu davek na premoženje (tudi zemljiški davek). Drugi davki so bili: davek na zemljo (zemljiški davek) se je imenoval tributum soli; davek na volitve ali davek na glavo (glavarina) je bil tributum capitis; davek za uporabo javnih posestev in pašnikov je bil tributum ager publicus; cesarska davščina se je imenovala tributum imperare; nazadnje pa so tukaj še carinske dajatve ali portoria. Javni denar se je stekal v državni erárij (aerarium, «državna zakladnica«), ki je bil pod nadzorstvom dveh mestnih kvestorjev (quaestor).

TRIKLÍNIJ (triclinium) je najprej pomenil razporeditev ležišč (trije prostori ob vsakem koncu mize) okrog treh koncev četverokotne mize, kasneje pa se je ta izraz prenesel na jedilnico. Tako Grki, kakor Rimljani, so imeli navado, da se po obedu naslonijo na blazinjak. Naslonili so se na levi komolec, stopala pa odmaknili od mize in jih oprli na pručice. To je bila navada bogatega in brezdelnega razreda, siromaki in sužnji pa so sloneli na slamnjačah ali pa sedeli vzravnano.

327

TRINÁKIJA ali TRINÁKRIJA (Thrinakía, Trinakría) je bil otok, na katerem je imel Hélij svoje govedo. Enačijo ga s Sicílijo.

TRINOŽNIK (trípous) je bil vsak kos pohištva ali naprava na treh nogah. V Grčiji je bil to kotel, v katerem so kuhali meso in je stal na trinožnem podstavku ali pa je bil narejen na treh nogah. Pri verskih obredih je služil trinožnik za posodo, v kateri so kuhali žrtvovanju namenjeno meso in je bil predmet, primeren za posvetitev bogu. V Délfih je bil Apólon predstavljen, kako sedi na trinožniku, kakor na prestolu. Prerokovalka Pítija (Pythía), ki je izgovarjala njegovo voljo, je med prerokovanjem prav tako sedela na trinožniku.

TRIRÉMA (trirémis, iz trés in remus »triveseln«), tudi gr. TRIÉRA (gr. triéris) je bila bojna ladja s tremi klopmi veslačev. Triéra je bila dolga 37 m in široka 5 m, pokrita s palubo za bojevanje ter je imela koničast in zakrivljen premec okovan z bronom za zaletavanje in prebijanje nasprotnikove ladje. Nosila je trierarha (poveljnika) in 200 mož, od katerih je bilo 170 veslačev (nautai), 10 vojakov (epibatai), 4 lokostrelci (toxotai) in s krmarjem (kybernetes, ki je na dvignjeni krmi krmaril ladjo) 16 drugih mož. V zgornji vrsti je bilo po 31 vesel in takoj pod njo je bilo na vsaki strani v dveh vrstah še po 27 vesel.

Veslači so tako sedeli v treh vrstah, ki so bile bolj ali manj ena vrh druge, imenovali pa so se thranitai, zygioi in thalamioi (»na dnu«). Noben veslač ni sedel takoj eden nad drugim, kar je dajalo videz poševne razvrstitve. Vsak veslač je imel svoje veslo ter niso sedeli po trije na eni klopi. Taka razporeditev je dala večjo moč veslanja in ob naletu na drugo ladjo, so bili bolj učinkoviti. Triéra (triréma) je na ta način ob ugodnih vremenskih razmerah dosegla hitrost 7 do 8 vozlov (1 morski vozel danes je 1852 m/h). Ladje so imele tudi jambor (ki so ga lahko podrli) in jadro, ki so ga uporabljali po potrebi.

Najzgodnejša grška bojna ladja je bil dolgi pentekonter (pentekonteros, »petdesetveslača«), ki je imela na vsaki strani po 25 veslačev in vsak je imel svojo klop.

TRIUMF (triumphus) je bil v Rimu slavnostni sprevod zmagovitega vojskovodje ali cesarja do svetišča Júpitra Kapitólina. Za to je bila potrebna zmaga nad nasprotnikom, kjer je bilo pobitih več kot 5000 sovražnih vojakov. Zmagoviti vojskovodja je moral počakati zunaj mesta, dokler mu vstopa ni dovolil senat. Ko je dobil dovoljenje so v sprevodu pred njim korakali liktorji, on pa se je peljal v bogatem oblačilu in lovorovim vencem na glavi, v štirivprežnem bojnem vozu. Vojska je klicala »io triumphe« in zraven prepevala pesmi. Sprevodu so se pridružili še drugi uradniki, senatorji, ujetniki, plen in žrtvene živali. Triumfalni sprevod se je napotil od Mársovega polja zunaj mestnih meja skozi Triumfalna vrata, Flaminijev cirkus, Veliki cirkus (Circus Maximus) in okrog Pálatina po Sveti cesti do Kapitóla, kjer je v svetišču Júpitra Kapitólskega zmagoviti vojskovodja ali cesar opravil daritev in predal lovorike bogu. Če niso dovolili triumfa, so dopustili ovacijo (ovatio), kar je bila manj razkošna oblika triumfa.

TRIUMVIRAT (triumviratus, »trije možje« ali »zveza treh«) je vladavina treh mož in prvi triumvirat je bila zveza med vojskovodji Cézarjem, Pompêjem in Krásom sklenjena leta 60 pr.n.št., drugi triumvirat pa je bil sklenjen leta 43 pr.n.št. med Antónijem, Lépidom in Oktávijanom.

TROÁDA (Troiás) je bilo ozemlje okrog Tróje, kar je bilo področje Male Azije med Helespóntom (Dardanele) in otokom Lézbos, vključno z goro Ída.

328

TRÓJA (Troía), tudi ILION (lat. Ilium) je bilo mesto v SZ delu Male Azije, 6 km od Egejskega morja in malo južneje od Helespónta. Na griču Hissarliku jo je našel nemški ljubitelj arheologije Heinrich Schliemann med leti 1870 do 1890 (glej: Trója). Tukaj se je odvijala trójanska vojna, ki se je končala s trójanskim konjem in uničenjem mesta Tróje.

Znana je bila po trgovini med vzhodom in zahodom ter po vzgajanju konj in izdelavi tkanin.

TROJANSKI KONJ (equus Tróianus) je bila Odisêjeva ideja (baje pa je konj bil tudi ideja vidca Prílisa ali vidca Kalhánta), ki je Agamémnonu svetoval, da naredijo lesenega konja, saj po desetih letih obleganja Tróje, Grkom ni uspelo mesta zavzeti. Kralj je nalogo zaupal Epéju in Panopéju, ki sta naredila votlega lesenega konja, v katerega so se poleg drugih grških oborožencev skrili tudi Démofont, Meneláj in Odisêj. Grki so pustili lažnega konja na trójanski obali, sami pa so navidezno odpluli. Mnenja o konju so bila različna.

Prerokinja Kasándra, ki so jo bogovi obsodili, da ji ne bo nihče več verjel, je bila proti in dejala, da je to grška zvijača in istega mnenja je bil svečenik Laokoónt s sinovi. V konja je vrgel kopje in zvok je dokazal, da je votel. Takrat sta iz morja planili kači, ki sta Laokoónta in sinove umorili, Trójanci pa so mislili, da je zagrešil svetoskrunstvo in konja odpeljali v mesto, pri čemer so morali porušiti tudi del obzidja Tróje. Ponoči so grški bojevniki skočili iz notranjosti konja, napadli mesto in ga z ostalimi grškimi bojevniki, ki so se vrnili, naposled zavzeli.

TROJZÉN (Troizén) je bilo mesto na Peloponézu na rtiču Argólidi in južno od Atén. Bil je dom Tezêjeve matere Ájtre in kraj smrti Tezêjevega sina Hipólita. Ob perzijskem vdoru leta 480 pr.n.št. so v Trojzén pobegnile mnoge Aténke in njih otroci.

TUBILÚSTRIJE (tubilustria) je bil v Rimu praznik boga Mársa, 23. marca, ko so očistili »svete trobente« (tubae), ki so jih v začetku uporabljali v vojaške, kasneje pa v obredne namene.

TÚLA (Thoúle) je bila dežela, ki ni bila nikoli natančneje opredeljena. Ležala je na skrajnem severu, šest dni jahanja na sever od Britanije, kjer sonce ni nikoli zašlo.

TUL HOSTÍLIJ (Tullus Hostilius) je bil tretji rimski kralj (673 – 642) in ves čas njegovega vladanja je bilo v deželi vojno stanje, v katerem so zajeli in uničili mesto Álbo Lóngo.

TULIJÁN (tullianum) je bila v Rimu podzemna celica za obsojene na smrtno kazen v ječi ob vznožju Kapitólina. Tukaj so usmrtili večino državnih ujetnikov in med njimi Jugúrto, Katilínove pristaše in Gálca Vercingétoriksa.

TUNIKA (tunica) je bilo moško dolgo oblačilo (do stopal) z rokavi in je postala znak pomehkuženosti. Pozneje so nosili dve tuniki, cesar Avgúst pa celo štiri. Senatorji so nosili tunike s široko škrlatno progo (latus clavus), ki je potekala spredaj in zadaj od obeh ramen do roba; vitezi pa so imeli ozko progo (clavus angustus). Rimljanke so nosile dolge tunike, ki so bile pod prsmi prevezana s pasom ali trakom. Tunike z rokavi, kot spodnje in vsakdanje oblačilo, so bile lahko tudi kratke (do kolen).

TÚRIJA (Thoútioi) je bila grška kolonija v južni Italiji, ob Tarentskem zalivu blizu mesta Síbarisa (leta 510 pr.n.št. je to bogato trgovsko središče uničilo sosednje mesto Króton).

Potomci Síbarisa, ki so bili iz mesta izgnani so prosili za pomoč Spárto in Aténe, da bi naselbino obnovili. Leta 443 pr.n.št. so poslali aténske priseljence pod vodstvom 329

vedeževalca Lampóna in Ksenokríta, katerima so se pridružili tudi ljudje iz drugih grških pokrajinin in so mesto obnovili. Ob tem so domnevno sodelovali tudi zgodovinopisec Heródot, átiški govornik Lízias, arhitekt Hipodám in filozof Protágora.

TÚSKUL (Tusculum, blizu današnjega Frascatija) je bilo itálsko mesto v gorah, 24 km JV od Rima in je bilo priljubljeno počitniško letovišče. Tukaj so imeli bogate vile: Sulov vojskovodja in član obubožane plemiške družine Lukúl (Lucius Licinius Lucullus, 114 – 57 pr.n.št.), literarni pokrovitelj Mecenat (Gaius Cilnius Maecenas, 8. stoletje pr.n.št.) ter govornik in državnik Cícero (Marcus Tullius Cicero, 106 – 43 pr.n.št.).

U ÚMBRIJA (Umbria) je bila pokrajina v osrednji Italiji, SV od Rima. Jezik sodi med itálska narečja in se je ohranil v napisih iz okrog 400 – 90 pr.n.št. Pisali so v grščini in latinščini.

25.) UPANJE (Élpis; lat. Spes; glej: Alegorična božanstva, str. 357).

1.) USODA (Moîra ali Aîsa, »usojeni delež«; lat. Fátum ali Fortúna, »kar je rečeno«; glej: Alegorična božanstva, str. 355).

UTEŽI in MERE (pondera et mensurae): V Grčiji: 1) Utežne mere: v Grčiji so imele utežne enote enaka imena kot enote za denar in so temeljile na naravnih pridelkih in telesni prostornini (talent je predstavljal tovor, ki ga je lahko nosil en moški; srebrni obol pa težo 12 ječmenovih zrn). Standardi za denar in uteži so se razlikovali od kraja do kraja in tudi v različnih časovnih obdobjih.

6 obolov = 1 drahma 100 drahem = 1 mina 60 min = 1 talent V Aténah je mina tehtala (átiško-evbójski standard) 431 g. Talent je tehtal 25,86 kg srebra, drahma 4,31 g in obol 0,72 g stebra.

Druga utežna enota je bil stater, ki je bil enak 2 drahmama.

2)Dolžinske mere: osnove le-teh so bili deli človeškega telesa in osnovna mera je bil čevelj (pous). Enota čevlja in nekaj drugih, daljših dolžinskih mer, so merili v prstih ali v palcih (daktyloi): 2 daktyloi = 1 kondylos (srednji prstni členek) 4 daktyloi = 1 palaste (dlan) 12 daktyloi = 1 spithame (pedenj) 16 daktyloi = 1pous (čevelj) 18 daktyloi = 1 pygme (kratki vatel, od komolca do prstnih členkov) 20 daktyloi = 1 pygon (kratki vatel, od komolca do prvega zgiba) 24 daktyloi = 1 pechys (vatel ali laket, od komolca do prstnih konic) 27 daktyloi = 1 »kraljevski« vatel Mnogokratniki čevlja so bili: 2½ podes (čevlja) = 1 bema (korak) 6 podes = 1 orguia (seženj, razpon dveh rok) 100 podes = 1 plethron Površina 100 kvadratnih čevljev, grški »aker«, je predstavljala površino zemlje, ki jo je bilo moč preorati v enem dnevu in to je bil plethron.

330

Imamo pa še kasnejše grške mere, stadion (stadij), je enak 600 grškim čevljem ali danes 175 – 200 m; parasang (parasanges) obsega 30 stadijev in to mero so sprejeli od Perzijcev.

Heródot poroča, da je egipčánska zemljiška mera, schoimos bila enaka 60-im stadijem.

Grški čevelj je kot gradbena enota meril 294 – 296 mm, olímpijski čevelj, kakršnega so uporabljali za tekaško progo v Olímpiji pa 320 mm (moderen čevelj meri 305 mm). En stadij torej meri 192 m, kolikor meri olímpijska tekaška steza (gr. »stadion«) in tako izraz stadion pomeni vsako tekaško stezo.

3)Prostorninske ali votle mere: osnovne mere za suhe snovi, predvsem žita, so bile: 4 kotylai = 1 choinix (dnevni obrok) 48 choinikes = 1 medimnos (mernik) In za tekočine: 12 kotylai = 1 chous (množina: choes) Kotyle so uporabljali tako za merjenje suhih snovi, kakor tudi za tekočine in je znašala okrog ¼ litra, medimnos pa je torej znašal 48 litrov.

V Rimu: 1)Utežne mere: osnova utežnih mer v Rimu je bila libra (funt), njihova največja utež pa enaka 327 g. Razdeljena je bila na 12 uncij (unciae, unče, »dvanajstine«), uncijo pa so naprej delili na scripulum (»trohica«) ali njen 24. del. 2 libri sta dali 1 bilibro.

2)Dolžinske mere: rimski čevelj, pes (množina: pedes) so delili na 16 prstov (digiti), običajno pa na 12 uncij (unciae, palci ali cole, »dvanajstine«). 1 digitus je meril približno 1,85 cm.

Druge enote so bile: palmus (pedenj) = 4 digiti pes (čevelj) = 16 digiti cubitum (laket, vatel) = 24 digiti gradus (korak) = 2½ pedes (čevljev) passus (dvojni korak) = 5 pedes stadium = 125 passus (dvojnih korakov) mille passus (rimska milja) = 1000 passus Rimski čevelj je meril 296 mm in milja 1480 m.

3)Prostorninske ali votle mere: osnovna mera za suhe snovi, predvsem žita, je bila sextarius (polič), kar znaša nekaj več kot pol litra. 16 sekstarijev je znašalo 1 modij (modius). Osnova tekočinskim meram je bila amfora (amphora) ali prostornina rimskega kubičnega čevlja, ki se je delila na: 12 heminae = 1 congius 8 congii = 1 amphora Amphora je znašala okrog 26 litrov in hemina nekaj več kot 1/3 litra.

V VANDÁLI (Vandálos, tudi Vándili ali Vandálios) so bili germansko ljudstvo, ki je zapustilo svoja bivališča v Skandinaviji, se naselilo ob južni obali Baltika in se od tod selilo še bolj na jug (v Šlezijo in Poljsko), dokler niso postali sosedje Zahodnih Gotov. V 3. in 4. stoletju n.št. so napadli rimske province in 31. decembra leta 406 so pri Mogontiaku (Mogontiacum, danes Mainz) prečkali reko Ren, opustošili Gálijo in leta 409 vdrli v Hispánijo. Leta 429 jih je večina prečkala morje in se pod vodstvom kralja Gajzerika napotilo v severno Afriko. Leta 455 so zavzeli in oplenili Rim in šele zadnjega kralja Gelimerja je porazil bizantinski vojskovodja Belizar, ga ujel in odpeljal v Konstantinopel.

331

VÊJI (Veii) je bilo etruščánsko mesto 20 km od Rima, s katerim so bili Rimljani v vojni v celem 5. stoletju. Mesto Vêji je padlo po dolgem obleganju in leta 396 pr.n.št. ga je zasedel rimski vojskovodja in diktator Mark Furij Kamíl (Marcus Furius Camillus, vojskovodja v 4. stoletju pr.n.št.).

VELÁBRUM je bil gosto naseljen in zanemarjen predel v Rimu med Pálatinom in Kapitólinom, skozi katerega je potekala Tuskijska ulica (Vicus Tuscus), ki je Rimski forum povezovala z Govejim forumom (Forum Boárium).

VELIKA GRČIJA (Magna Graecia; gr. Megále Hellás) je bilo skupno ime za grška mesta (pólise) v južni Italiji in na Sicíliji ter nasploh v Sredozemlju, ki so jih ustanovili ob kolonizaciji z grške celine in mest v Mali Aziji. Trgovina in plodna zemlja je bila osnova za razcvet mest, kulturo in filozofske šole (Pitágora in eleáti). Zaradi medsebojnih sovražnosti (mesto Króton uniči mesto Síbaris) se je v 5. stoletju pr.n.št. pričel propad Velike Grčije.

Leta 300 pr.n.št. je večina mest že iskala rimsko varstvo, dokočno uničenje pa so doživela po vojnah s Hánibalom in Pírom (glej: Magna Graecia).

VELIKA KLOAKA (Cloaca Maxima) je bil velik rimski odvodni kanal. Najprej je bil odprt, nato pa zidan, obokan in tlakovan kanal za odvajanje odpadnih voda iz Eskvilína, Viminála in Kvirinála v reko Tíbero in to čez Rimski forum. Njegov začetek je bil v Argilétu med Eskvilínom in Kvirinálom. Gradnjo kanala pripisujejo Tarkvínijcem (Tarkvíniju Superbu) v poznem 6. stoletju pr.n.št. Ogradili so ga v 3. stoletju pr.n.št. in je ponekod še danes v uporabi.

VELIKI CIRKUS (Circus Maximus) je bilo predvsem dirkališče (hipodrom) za dirke z vozovi in konjske dirke. V srednjem delu dirkališča je bil nizek zid z obračališčem na vsakem koncu, ki je delil površino na dve elipsasti stezi. Leži na ravnini med gričema Pálatinom in Áventinom in je bil najprej zabaviščni prostor za Rimljane. Največjo velikost in sijaj je dosegel v času cesarja Trajána. Tekmovalni krog je bil dolg 1500 m.

Druga dirkališča (hipodromi, cirkusi) v Rimu so še: Flamínijev cirkus (Circus Flaminius) iz leta 221 pr.n.št. na Mársovem polju, Gájev in Néronov, pa tudi Vatikanski cirkus (Circus Gai et Neroni, tudi Cicus Vaticanus) iz okrog leta 40 n.št., ki je bil prizorišče krščanskega mučeništva (v bližini so zgradili baziliko Sv. Petra) ter Makséncijev cirkus (Circus Maxentius) na Ápijevi cesti, ki je bil odprt leta 309 n. št. in je danes najlepše ohranjen.

VELIKI OLTAR (Ara Maxima) je bil pravzaprav Hêrkulov oltar na Govejem forumu (Forum Boárium) v Rimu. Enêj bi naj na tem mestu naletel na Evándra (legendarno in manj znano grško božanstvo, ki je postavil zaselek na mestu, kjer je zrasel Rim) pri žrtvovanju. Kraj je povezan tudi z legendo o Hêrkulu in Kákusu (Cacus je bil ogenj bruhajoča pošast in Vulkánov sin). Na tem oltarju so darovali desetino vojnega plena in trgovskih dobičkov (nasploh značilno za današnji čas, posebno delitev dobička!, op. p.).

VÉNETI (Veneti; gr. Enetoí) je bilo zbirno ime za več ljudstev, morda za srednjezahodne Indoevropejce. S tem imenom označujejo tudi železnodobne prebivalce (8. do 1. stoletja pr.n.št.) v SV Italiji (na ozremlju današnje Benečije), med katere so se v 5. stoletju pr.n.št. naselili Kélti. Razvili so posebno različico pisave, jezik pa je bil soroden oskijskoumbrijskim narečjem in delno latinščini. Poznano je nekaj slovnice in 60 splošnih ter okrog 300 osebnih imen. Z njimi so morda v »sorodu« prebivalci naših krajev v starejši železni dobi (napisi najdeni v Idriji ob Bači in Škocjanu, Vačah, Gradišča nad Vintarjevcem, Ženjaku v Slovenskih goricah in Stari Sušici pri Košani), vendar pa z njimi Slovenci nikakor

332

nismo identični. Véneti so dali ime rimski provinci Histrija, pa tudi Benetkam (Venecia) in nekaterim pokrajinam (Benečija, Beneška Slovenija).

Véneti so bili tudi kéltsko pleme, ki je živelo v Lugdunski Gáliji na južni obali Bretanije, katerih glavno mesto je bilo Vénetae (danes Vannes).

VENÚZIJA (Venusia) je bilo mesto ob reki Avfid v Apúliji, v južni Italiji. Leži na meji z Lukánijo in je rojstni kraj pesnika Horácija (Quintus Horatius Flaccus, 68 – 8 pr.n.št.).

VERCINGÉTORIKS (Vercingetorix) je bil kralj (princ) kéltskega (gálskega) plemena Arvêrnov, ki so se borili s Hedučáni za prevlado v Gáliji. Leta 52 pr.n.št. so v Gáliji dvignili vstajo proti Rimljanom. Gaj Júlij Cézar jih je premagal pri kéltski trdnjavi Alêsio v osrednji Gáliji. Vercingétoriks se je predal in odpeljali so ga v Rim na Cézarjev triumfalno povorko leta 46 pr.n.št. Kasneje so ga v tulijánskih ječah ubili.

VÊRIJ FLÁK (Marcus Verrius Flaccus, umrl leta 14 n.št.) je bil osvobojenec v času cesarja Avgústa, najbolj učen mož svojega časa in učitelj Avgústovih vnukov. Učencem je za znanje delil nagrade v obliki antičnih knjig. Ukvarjal se je tudi s koledarjem in je v svojem rojstnem mestu Prénesti (Praeneste, danes Palestrina vzhodno od Rima) postavil kamniti koledar s časovnimi zabeleškami.

VER SACRUM (»spomladansko žrtvovanje«) je bila slovesnost v antični Italiji (pa tudi v Grčiji) v času hude stiske in lakote, ko so posvetili (žrtvovali) vse, kar se je v tisti pomladi porodilo, kakšnemukoli bogu, predvsem Júpitru. Žrtvovali so mu živali, v tistem času rojene otroke pa so po 20. letu izgnali iz dežele, da gredo, kamor hočejo in si poiščejo novo skupnost ali domovino. Ta obred so obnovili (kuge, vojaški porazi) v času druge punske vojne leta 217 pr.n.št. in tega strašnega leta so vpeljali še mnoge druge verske običaje.

VESOLJNI POTOP (unioversus demersum) je bil posledica božje jeze ter je skupen vsem vzhodnim in zahodnim religijam (ep o Gilgamešu, v Svetem pismu, v grško-rimski mitologiji). Nenavadna zgodba o izginotju Zemlje pod vodo, je nedvomno nastala po eni od katastrofalnih poplav Tigrisa in Evfrata v Mezopotamiji.

Zévs je ljudi kaznoval v bronasti dobi in je dovolil ubežati le Devkálionu (sin Prometêja) in njegovi ženi Píri (hči Epimetêja in Pandóre), ki ju je po upadlih vodah naplavilo na goro Parnás. Iz tega potopa in njegovega niča je izšel nov rod ljudi (Devkálion in Píra sta metala kamne čez ramena; glej: Devkálion).

VÉSTIN ATRIJ (Atrium Vestae) je bilo bivališče vestálk ob Rimskem forumu. Današnje gradbene ostaline so iz časa cesarstva, vendar so odkrili tudi temelje atrija iz časa republike.

26.) VETROVI (venti; glej: Alegorična božavstva, str. 357).

VIA ÁPIJA (via Appia, »Ápijeva cesta«) je bila glavna rimska cesta, ki jo je dal leta 312 pr.n.št. zgraditi Ápij Klávdij Slepi (Appius Claudius Caecus, ponosen in trmast rimski cenzor leta 312 pr.n.št.). Tekla je v ravni črti proti jugu od Rima mimo Albánskega jezera (Lacus Albánus) v Tarancino (Tarracino) in naprej ob Tirenski obali do Kápue.

VIA SAKRA (via Sacra, »Sveta cesta«) je bila cesta, ki je v Rimu povezovala Rimski forum z Vélijo (sleme med Pálatinom in Opijevimi griči). Ime je dobila po svetiščih ob njej (Véstino, Régija,…).

333

VIGILLA je bila nočna straža v Rimu, ki jo je ustanovil cesar Avgúst po požaru leta 23 pr.n.št. in ko je ponovno zagorelo leta 6 n.št. je ustanovil zbor 7000 osvobojencev (»prostovoljcev«), ki jim je poveljeval prefekt (paefectus vigillum) in ga je imenoval cesar.

VIKTORÍN PTUJSKI (Victorinus iz Petovione) je bil starokrščanski pisec iz 3. stoletja in eden od cerkvenih učiteljev, ki je bil doma na ozemlju današnje Slovenije. Leta 304 naj bi prestal mučeništvo (mogoče nekaj desetletij prej!). Bil je vodja krščanske skupnosti v Petovioni in prvi latinski razlagalec Sv. pisma (njegove spise je izdal cerkveni oče Hierónim). V celoti sta ohranjeni dve deli (Razlaga Razodetja in O zgradbi sveta) ter njegovi komentarji k Apokalípsi, vendar le v citatih, od koder je mogoče spoznati kulturno okolje, v katerem je živel in filozoske okvire časa, v katerem je živel. V njegovih delih je čutiti izhodišče za poznavanje značilnosti krščanstva v Petovioni, kar jasno kaže na njegovo nasprotovanje herezijam (krivoverstvu). Ker je zastopal t. im. »milenarizem« ali »hiliazem« (nauk o tisočletnem Kristusovem kraljestvu na Zemlji, ki bi se naj začelo 1000 let pred »koncem sveta«), so bila kasneje njegova dela prepovedana. Na novo ga je odkril M. Dulaey: Victorin de Poetovio, premier exégète latin I – II (Paris, 1993), Le Fragment chronologique de Victorin de Poetovio et la culture grecque aux confins de l΄Empire dans la seconde moitié di IIIe siècle (Roma 1993) in Sur l΄Apocalypse suivi de Fragment chronologique et de La construction du monde (Paris, 1997).

VILA (villa) je izraz, v katerega je zajeta villa rustica, podeželski dvorec, ki ima poleg kmetijskih poslopij (hlevi, barake za orodje) in kovačije, še bivalne prostore za gospodarja in njegovo družino ter sužnje, kar je razporejeno okrog prostranega dvorišča in vodnjaka.

Vse skupaj je bilo ograjeno z zidom, kjer je bil vhod, nekatere pa so bile utrjene na vogalih z obrambnimi stolpi (Stari trg pri Ložu, Bohova pri Mariboru). Bivalni prostori so bili ločeni od gospodarskih (velikost posestva do 200 ha). V taki »skromni vili« je živel vojaški tribun Scípion Afričan (Publius Cornelius Scípion Africanus Maior, 236 – 183 pr.n.št., ki je bil v bitki pri Zami v Afriki leta 202 zmagovalec nad Hánibalom), v razkošnejših pa sta prebivala govornik Cícero (Marcus Tullius Cícero, 106 – 43 pr.n.št.) in njegov brat. V okolici so bili ponekod tudi vinogradi in oljčni nasadi.

Rimski senatorji in bogataši so imeli posestvo z več stavbami, ki so bile postavljene v parkovno zasnovo. Takšne so bile v predmestjih villae suburbanae, mestne pa so se imenovale villae urbanae. V provincah so prevladovale villae rusticae, ki so postale središče latifundij ali po naše veleposestev (v Bohovi in Radvanju ter pri Betnavi pri Mariboru), ki so bile sploh v poznorimskem obdobju zelo razkošne in opremljene z mozaiki (vila cesarja Trajána v Tíburju, danes Tivoli; v Barkovljah, Simonovem zalivu v Izoli, v zalivu Verige na Brionih, Tac in Balaca na Madžarskem,…).

Delno ohranjene (ob arheoloških izkopavanjih) pa so tudi bogato opremljene podeželske vile v Grubelcah blizu Dragonje in na Velikih Malencah. Najmlajše iz 5. stoletja pa je pritegnila tudi zgodnjeslovanska poselitev (zemljanke v Slivnici pri Mariboru in Novi tabli blizu Murske Sobote).

VINÁLIJE (Vinalia) je bil praznik v Rimu, ki so ga povezovali s pridelovanjem vina in tako so bile prve vinalije (Vinalia priora) 23. aprila, nato pa še kmečke vinalije (Vinalia rustica) 19. in 20. avgusta. Ob prvem so odprli vinske sode, ki so jih napolnili prejšnjo jesen in prvi curek, imenovan calpar, posvetili Júpitru, kar prihaja od Enêjeve prisege, da bo trgatev podaril Júpitru, če zmaga v vojni proti Turnu (kralj Rutúlcev). Drugi praznik pa označuje začetek trgatve, ko so Júpitru žrtvovali jagnjeta in svečenik (flamen diális) je ubral prve grozde.

334

VINO (oînos; lat. vinum) je tako v Grčiji kot v Rimu sodilo k vsakdanji prehrani, vendar so ga vedno pili razredčenega z vodo (»špricar«). Ko so grozdje stisnili so sok hranili v večjih vrčih (gr. pithoi, lat. dolia), kjer je vrel. Znamenito vinsko leto je bilo leto 121 pr.n.št., ko so ubili tribuna Gája Grákha in je bil konzul Lucij Opimíj. Júlij Cézar je leta 46 pr.n.št. priredil gostijo, kjer so najprej postregli s štirimi vrstami vina. Grška vina, pri katerih nikoli niso do konca zaustavili fermentacije, so pili, ko so dosegla 3 do 4 leta in taka so pili tudi Rimljani, vendar so nekatera zorela tudi 10 do 15 let. Homêr je poznal dobra tráška vina in zelo skrivnostno »pramnijsko« vino. Grki pa so nasploh najbolj cenili vina z otokov Híosa, Tázosa, Lézbosa in Kosa.

Najbolj priljubljena itálska vina pa so prihajala iz področij Álbe, Sétije in Cekúbe (vse je v Láciju) ter iz Kampánije. Znano je bilo tudi »mamertinsko« vino iz Mesáne (danes Messina na Sicíliji) in »mareotsko« vino iz Egípta (ob Aleksandríji). Da bi zavaroval proizvodnjo domačih vin, je cesar Domiciján (Titus Flaviud Domitianus, cesar 81 – 96) prepovedal gojiti trto v provincah (ne preveč uspešno!), cesar Prob (Marcus Valerius Probus, cesar 276 – 282) pa je v 3. stoletju to prepoved preklical (razveljavil), predvsem zato, da bi pomagal obubožanim provincam v Podonavju, kjer je tudi sam pospeševal sajenje vinske trte (Fruška gora, pa tudi v Halozah in Slovenskih goricah).

VIRÚN (Virunum) je bilo glavno mesto rimske province Nórik ob vznožju Štalenske gore, ki leži danes blizu Celovca na Gosposvetskem polju. To je bil kraj srečevanja Noričánov z Rimljani in hkrati tržišče, ki je bilo v 1. stoletju pr.n.št. bogato in zgrajeno v rimskem slogu, kjer je bil tudi sedež provincialnega guvernerja. Nasledil je bližnjo Nórejo (keltska naselbina na višinin 900 m) na Štalenski gori (Magdalensberg).

VIZIGÓTI je drugo ime za germansko pleme Zahodnih Gótov.

VODOVOD (áquaeductus) je eden največjih dosežkov rimske arhitekture in najpomembnejše javno delo v rimski državi. Te mogočne zgradbe so bile namenjene oskrbi z vodo v Rimu in drugih mestih v rimskem cesarstvu. V mesta so tako speljali ogromne količine pitne vode z okoliških, pa tudi bolj oddaljenih hribov. Če je bilo le mogoče so jih gradili pod zemljo, ki so jih spremljala številna nadzorna mesta, da ne bi prišlo do okužbe z onesnaženjem. Podzemne kanale (specus) so gradili s pomočjo jaškov (putei), ki so jih izdolbli v kratkih razdaljah in so bili zgrajeni iz kamnov ali kamnitih plošč ter zaliti s posebnim cementom ali glino (petovionski iz Frama pod Pohorjem prek Brunšviga in Hajdine ter drugi iz Vurberga in Grajene do Ptuja). Odprte kanale na zidanih temeljih ali mostovnih lokih nad zemljo z rahlim padcem, ki so jih pred dežjem in soncem zaščitili s streho (prekrili s kamnitimi ploščami ali oboki iz opeke), so gradili šele v bližini mest. Za premostitev težavnih zemljišč pa so uporabili cevi iz gline, svinca, lesa ali usnja ter pokrite kanale na srebričastih obokih.

Prva rimska vodovoda sta potekala pod zemljo in to sta bila Ápijev vodovod (Áqua Áppia) dolg 18 km, ki ga je leta 312 pr.n.št. dal zgraditi cenzor Ápij Klávdij Slepi in vodovod Stara Aniéna (Anío Vetus, imenovan po reki Anío, danes Aniene), dolg 70 km, zgrajen med leti 272 in 269 pr.n.št. ter plačan z vojnim plenom, ki so ga zasegli kralji Píru. Tretji je bil Márcijev vodovod (Áqua Márcia), ki ga je med leti 144/143 pr.n.št. dal zgraditi senat in je bil podprt z loki ter dolg skoraj 100 km (11 km je potekal nad zemljo).

Drugi so še: vodovod Tepula (Aqua Tepula), ki je bil zgrajen leta 125 pr.n.št.; Avgústov vojaški poveljnik Agrípa (Marcus Vipsanius Agrípa, 64 – 12 pr.n.št.) je leta 33 pr.n.št. dal zgraditi Julijev vodovod (Áqua Iulia) leta 19 pr.n.št.; Deviški vodovod (Áqua Virgo) je prav tako dal zgraditi Agrípa in je z vodo oskrboval njegovo kopališče na Mársovem polju; cesar Avgúst je leta 2 pr.n.št. dal zgraditi Alziétski vodovod (Áqua Alsiétina ali Áqua

335

Augústa), katerega voda je bila tako oporečna, da so jo uporabljali le za zalivanje vrtov in navmahíje (borbe bojnih ladij v Kolosêju).

Najveličastnejša pa sta bila Klávdijev vodovod (Áqua Cláudia) iz leta 47 in Nova Aniéna (Anío Novus) iz leta 52, ki ju je dal zgraditi cesar Klávdij. Drugi je bil dolg 95 km, katerega loki so presegali višino 30 m. Pred Rimom sta se vodovoda združila in potekala dalje po istih lokih, zgoraj nova Aniéna, spodaj pa Klávdijev vodovod. Cesar Traján je dal leta 109 zgraditi Trajánov vodovod (Áqua Traiani); leta 226 pa je cesar Aleksánder Sevêr dal zgraditi Aleksándrov vodovod (Áqua Alexándrina). V provincah je najslavnejši rimski vodovod Pont du Gard pri Nimesu na jugu Francije.

Gradnja akveduktov je bila draga in splošna obveznost. Za nadzor z oskrbo z vodo so bili zadolženi édili. V mestih se je voda zbirala v glavnih rezervoarjih (castella), nato pa so vodo po ceveh speljali v javne vodnjake in kopališča, kjer so zasebni uporabniki plačevali vodarino. V času cesarstva so bili dovoljeni zasebni rezervoarji za oskrbo z vodo le v gostinstvih.

VOJSKA (milites, exercitus) je bila vojaška sila v Grčiji in v Rimu, ki pa sta se po ustroju, številčnosti in bojni taktiki med seboj zelo razlikovali (glej: Grška in rimska vojska).

VOLÁR (gr. Boótes) je manjše ozvezdje v bližini Velikega voza. Veliki voz je znan tudi kot Veliki Medved, medtem ko se Volár imenuje Arktofílaks, »medvedji čuvar«.

VÓLSKI (Volsci) so bili staroitálsko pleme v Láciju (osrednji Italiji), ki je govorilo umbrijskemu narečju soroden jezik. Do leta 500 pr.n.št. so živeli vzhodno od Rima in najpomembnejša njihova mesta so bila Árpin (Cíceronov rojstni kraj), Áncij in Táracina (volskovski Anksúr). Bili so resna grožnja rimski neodvisnosti in Rimljani so sklenili zavezništvo z Latíni. V to obdobje sodijo Koriolánova junaštva. Rim si je v 4. stoletju pr.n.št. Vólske pokoril in jih kmalu romaniziral.

VULGÁTA (editio ali lectio vulgata, »običajno besedilo«) je latinski prevod Svetega pisma, ki je na pobudo papeža Damaza I. (305 – 384; zavetnik arheologov) v večini delo Sv. Hierónima (Hieronymus, 345 – 420).

VZHODNI GÓTI (Ostrogóti) so bili germansko pleme, ki se je iz baltskega prostora (območje izliva Visle) preselilo nekoliko severno od Črnega morja, od koder so v 3. stoletju vpadali na ozemlje rimskega cesarstva. Okrog leta 370 so Ostrogóte iz Ukrajine preplavili Huni.

V 5. stoletju so se Vzhodni Góti pod vodstvom Teodérika I. Velikega (leta 489) preselili v Italijo po ukazu vzhodnorimskega cesarja Zénona (474 - 491), da bi deželo »zaščitili« pred prvim barbarskim kraljem Odoákrom. Vendar sta Teodérik in Odoáker leta 493 sklenila mir in Teodérik (Odoákra so v Ravéni umorili) je postal kralj Italije s prestolnico v Ravéni.

V to državo je sodilo tudi ozemlje današnje Slovenije.

Z ZAHODNI GÓTI (Vizigóti) so bili tudi germansko pleme, ki so v 3. stoletju zasedli Dákijo, severno od Donave. Huni so jih leta 376 pregnali prek reke in leta 378 so v bitki pri Adrianóplu (Adrianopolis) ubili vzhodnorimskega cesarja Válensa (Flavius Valens, 321 – 378; cesar na Vzhodu 364 – 378) in opustošili Grčijo ter leta 403 pod vodstvom Alárika zopet vdrli v Italijo in se vmes vojskovali tudi v Dalmaciji. Med leti 407/408 so prodrli pred Emóno in taborili tudi na ozemlju Celeje in Petovione. Leta 410 so zavzeli Rim ter tri dni

336

plenili po njem (omikani svet je bil ob tem globoko pretresen, saj se je to zgodilo prvič po gálskem vdoru v Rim leta 390 pr.n.št.).

Kasneje so se Zahodni Góti pomaknili v Gálijo in Hispánijo, kjer se je kraljestvo Gótov ohranilo do leta 711, ko so ga preplavili Arabci. V 4. stoletju so se Zahodni Góti spreobrnili v ariansko krščanstvo, v 6. stoletju pa so postali katoliki.

ZAKONI DVANAJSTIH PLOŠČ (Leges duodecim tabularum) je bil najstarejši rimski zakonik, ki ga je na zahtevo plebejcev sestavila komisija desetih izvedencev (decemviri legibus scribundis ali »deset mož, ki naj zapišejo zakone«). V celoti se nam ni ohranil, navedbe so zvečine odrezavi in jedrnati ukazi, ki so se ohranili v dokaj nejasni arhaični latinščini in obliki. Najprej je skupina poslancev odšla v Aténe preučit grške zakone, nato pa so svoje sestavili na dvanajstih bronastih ploščah za pravno-znanstvena področja: zasebno, kazensko, javno in versko pravo. Teh zakonov nikoli niso ukinili in so bili v veljavi do Justinijanovega zakonika (Corpus iuris civilis), torej celo tisočletje. Do Cíceronovega časa in še dlje so se jih šolarji morali učiti na pamet (kot mi poštevanko; op.p.).

ZÁMA je mesto v Numidiji, kjer je v bitki leta 202 pr.n.št. Scípion Afričan dokončno premagal Hánibala in s tem končal 2. punsko vojno.

ZARJA je slovensko poimenovanje boginje Éos (glej: str. 150, II. del).

ZEMLJEVIDI (tabulaer geographicae) so karte z grafičnim prikazom prostorskih podatkov za potrebe vizualnega komuniciranja. Prvi zemljevid naseljenega sveta so pripisovali naravoslovcu iz Milèta Anaksimándru (Anaxímandros, 610 – 545 pr.n.št.), ki je bil morda vgraviran v bronasto ploščo in jo je tiran Aristágora (Aristgóras) iz Milèta (ki se je leta 499 pr.n.št. uprl Perzijcem) leta 499 pr.n.št. pokazal spártanskemu kralju Kleómnu I. (Kleómen I., 520 – 490). Zgodovinopisec Heródot se je norčeval iz zemljevidov svojih sodobnikov, ki so prikazovali zemeljsko gmoto obdano z Okéanom in na njej prikazane znane pokrajine v skoraj enakih odsekih.

Za Rimljane so bili zemljevidi cesarstva nekaj povsem običajnega. Prvi uradni zemljevid (sveta) cesarstva je napravil vojaški poveljnik Agrípa (Marcus Vipsanius Agrípa, 64 – 12 pr.n.št.) v času cesarja Avgústa. O oblikovanju zemljevidov pa je razpravljal grški zemljepisec iz Amazéje v Pontu, ki je živel od leta 44 pr.n.št. v Rimu, Strábon (64 pr.n.št. – 24 n.št.). Med drugimi so se ohranili zemljevidi in načrti rimskih ulic in različni cestni zemljevidi (itinerariji), kot je Peutingerjev zemljevid (Tabula Peutingeriana) iz 16. stoletja.

ZENÓBIJA (Zenobía) je bila vdova in naslednica vladarja Palmíre (mestna državica v Síriji), Odájnata (Odaínathos). V letih 266/267 je bila morda morilka svojega moža, vendar je uživala zaščito rimskih cesarjev. Z osvajalnimi vojnami je leta 269 zasedla Egípt in razen Bitínije leta 270 opustošila Malo Azijo. Potem ko je leta 271 svojega sina proglasila za Avgústa, je cesar Mark Avrélij ponovno osvojil Malo Azijo in zavzel Palmíro skupaj s kraljico in njenimi sinovi. Palmíro je uničil, kraljico pa postavil na ogled ob triumfu, nato pa so ji podelili rento in vilo v Tíburju.

ZGODOVINOPISCI (historiográphos; lat. historiographus), tudi zgodovinarji, so bili zapisovalci grških in rimskih zgodovinskih dogodkov.

Grški: Apiján iz Aleksandrije (2. stoletje n.št.), Apolodór iz Atén (deloval okrog leta 140 pr.n.št.), Ariján iz Nikomédije v Bitíniji (rojen okrog leta 90 n.št.), Díodor Sicilski (Diódoros je napisal Občo zgodovino – gr. Bibliotheke historike v 40 knjigah), Dionízij iz 337

Halikarnása (od leta 30 pr.n.št. živel v Rimu), Éfor iz Kíme – Kúme (Éphoros, 4. stoletje pr.n.št.), Eratósten iz Kiréne (Eratosthénes, 285/280 – 194 pr.n.št.), Evzébij iz Cézareje v Palestini (Eusébios, 260 – 340; delo Cerkvena zgodovina – gr. Ekklesiastike historia v 10 knjigah), Herodiján iz Sírije (Herodianós, deloval okrog leta 230 n.št.), Heródot iz Halikarnása v Káriji (Heródotos, 490 – 425 pr.n.št.), Hierónim iz Kárdije (Hierónymos iz 3. stoletja pr.n.št., je opisoval zgodovino od Aleksándrove smrti leta 323 pr.n.št. do smrti épirskega kralja Píra 272 pr.n.št. v delu: Dogodki po Aleksándru – gr.: Ta epi Alexandrou prachthenta), judovski zgodovinar Jožef Flávij (Josephus Flavius, 37 – po 93 n.št,), Kalísten (Kallisthénes, rojen ok. 370 pr.n.št.), Kásij Díon iz Nicéje v Bitíniji (Díon Kokkeianós, lat. Cassius Dio Cocceianus, 150 – 235), Ksenofónt iz Atén (Xenophón, 428 – 354 pr.n.št.), Ktézias iz Knída v Mali Aziji (Ktésias, 4. stoletje pr.n.št. in je napisal Perzijsko zgodovino – gr. Persika v 23 knjigah), Onezíkrit (Onesíkritos je bil z Aleksándrom Velikim v Indiji in je veljal za velikega lažnjivca), Plútarh iz Hajronéje v Bojótiji (Ploútarchos, ok. 46 – ok 120), Políbij iz Megalópole v Arkádiji (Polýbios, ok. 200 – po 118 pr.n.št.), Pozejdónij iz Apamêje v Síriji (Poseidónios je bil vodja stoiške šole na Ródosu, ok. 135 – ok. 50 pr.n.št.), Teopómp iz Híosa (Theópompos je napisal grško – gr. Hellenika in Filipovo zgodovino – gr. Philippika v 58 knjigah, ok. 376 – po 323 pr.n.št. ), Timáj iz Tavroménija (Taormina) na Sicíliji (Tímaios je napisal Sicílsko zgodovino – gr. Sikelika v 38 knjigah, ok.

356 – 260 pr.n.št.), Tukídid iz Atén (Thoukydídes je napisal zgodovino Peloponéških vojn – gr. Syngraphe peri toi polemou ton Peloponnesion kai Athenaion v 8 knjigah, 460 – 399 pr.n.št.), Zósim (Zósimos, 5. stoletje n.št.; napisal Novo zgodovino – gr. Historia nea v 4 knjigah, kjer opisuje tudi Alaríhov tabor pri Emóni) in logográfi (pisci izročil iz najstarejše grške zgodovine, predvsem tisti pred Heródotom).

Pisali so v grščini, nekateri med njimi pa so se ukvarjali tudi z rimskim zgodovinopisjem.

Rimski: Amiján Marcelín iz Antiohíje v Síriji (Ammiamus Marcellinus je napisal zgodovino, kot nadaljevanje Tácitovih del med leti 96 – 378 v 31 knjigah, ok. 330 – 395), Análi (Annales pontificum so zbirka kolegija svečenikov o najpomembnejših dogodkih v Rimu: Fabij Piktor, Cincij Aliment, Postumij Albin, Gaj Acilij, vse pa je zbral vrhovni svečenik – pontifex maximus Múcij Scévola leta 130 pr.n.št. v 80 knjigah z naslovom Najpomembnejši anali – Annales maximi), Cézar (Gaius Iulius Caesar, 100 – 44 pr.n.št., vojskovodja in državnik je napisal Komentarje k gálski vojni – De bello Gallico in državljanski vojni – De bello civili), Evtrópij (Eutropius, 364 – 378, je napisal Kratek prikaz zgodovine od osnovanja Rima – lat. Breviarium ab Urbe condita v 10 knjigah), Fést (Sextus Pompeius Festus iz 2. stoletja n.št. je napisal leksikon, kjer je zapisal imena piscev iz zgodnje republike, ki jih navaja učeni mož avgústove dobe Vêrij Flák – Marcus Verrius Flaccus, ki je umrl leta 14 n.št.), Flor (Florus je živel v 2. stoletju in napisal latinsko zgodovino z naslovom Povzetek iz Tita Livija ali Povzetek vseh vojn v 700 letih – lat.

Epitome ex Tito livio ali Epitome Bellorum omnium annorum DCC), Hírtij (Aulus Hirtius je bil Cézarjev pomočnik in konzul ter k gálski vojni dodal še osmo knjigo - Aleksandrinsko vojno), Mark Justín (Marcus Iunianus Iustinus, živel v 2. ali 3. stoletju n.št., in je bil avtor Povzetka Filipove zgodovine – lat. Epitome Historiarum Philippicarum ter je povzetek Filipove zgodovine, ki jo je napisal Pompêj Tróg), Kremúcij Kord (Aulus Cremutius Cordus, ki je v 1. stoletju n.št. napisal zgodovino državljanskih vojn in ker ga je preganjal cesar Tibêrij, je naredil samomor; njegovo delo ni ohranjeno), Kúrcij Ruf (Quintus Curtius Rufus iz 1. stoletja n.št. je v 10 knjigah napisal Zgodovino Aleksándra Velikega – lat.

Historiae Alexandri Magni Macedonis), Lívij iz Patávije, danes Padova, (Titus Livius, 59 pr.n.št. – 17 n.št., napisal je 142 knjig rimske zgodovine Od ustanovitve Rima – lat. Ab urbe condita, ki jo je objavljal v nadaljevanjih; veliko knjig je izgubljenih ali pa niso popolne), Kornélij Nepót iz Cisalpinske Gálije (Cornelius Nepos ok. 100 – ok. 25 pr.n.št., napisal je občo zgodovino ali Kroniko – lat. Chronica v treh knjigah in življenjepisno delo O slavnih 338

možeh – lat. De viris illustribus v 16 knjigah, kjer je veliko nepravilnosti in izpuščanj), Orózij iz Hispánije (Paulus Orosius iz 5. stoletja n.št.; pred barbari se je zatekel k sv.

Avguštinu v Severno Afriko, kjer je spisal Zgodovino proti poganom – lat. Historiae adversus paganos v 7 knjigah), Salústij iz Amiterna v deželi Sabíncev (Gaius Sallustius Crispus, 86 – 35 pr.n.št.; opisal je Katilínovo zaroto – lat. Bellum Catilinae ali De coniuratione Catilinae, Jugúrtino vojno – lat. Bellum Iugurthinum, zgodovino – lat.

Historiae, Pismi staremu Cezarju o državi – lat. Epistulaead caesarem senem de re publica in Invektivo proti Ciceronu – lat. Invectiva ad Ciceronem), Kornélij Sizéna (Lucius Cornelius Sisenna, 1. stoletje pr.n.št., napisal je Zgodovino – lat. Historiae v 12 do 24 knjigah od leta 91 pr.n.št. do Súlove smrti), Svetónij Trankvil (Gaius Suetonius Tranquillus; življenjepisec, rojen ok. 70 n.št. in je bil sin Svetónija Letusa, ki je bil sin tribuna 13. Dvojne legije v bitki pri Bedríaku; ohranjeni so Življenjepisi cesarjev – lat. De vita caesarum in del knjige O slavnih možeh – lat. De viris illustribus, katere polovica je posvečena slovničarjem – lat. De grammaticis in govornikom – lat. De rhetoribus; poleg tega je napisal še življenjepise Teréncija, Vergílija, Horácija in Lukána), Kornélij Tácit iz Narbonske Gálije (Publius Cornelius Tacitus, 56/57 – po 117; napisal je delo Agríkola ali Življenje in značaj Julija Agríkole – lat. De vita et moribus Iukii Agricolae in Zgodovino – lat. Historiae, ki je obsegala 14 knjig o obdobju med leti 69 in 96 ter vladavine cesarjev Gálbe, Ótona, Vitélija, Vespazijána, Títa in Domicijána), Pompêj Tróg (Pompeius Trogus, 1. stoletje pr.n.št.; častnik Júlija Cézarja, ki je napisal svetovno ali Filipovo zgodovino – lat. Historiae Philippicae v 44 knjigah), Valêrij Máksim (Valerius Maximus iz .1. stoletja n.št., sestavljalec zbirke anekdot z naslovom: Dejanja in izreki, vredni spomina – lat. Facta et dicta memorabilia) in Velêj Patêrkul (Gaius Velleius Paterculus,ok. 19 pr.n.št. – po 30 n.št.; napisal je Rimsko zgodovino – lat. Historia Romana v dveh knjigah od začetkov do leta 29 n.št.). Zadnji veliki rimski zgodovinar je bil Amiján Marcelín iz Antiohije (Ammianus marcellinus, ok. 330 – 395; zgodovina v 31 knjigah je nadaljevanje Tacitovih del od leta 96 do 378 in vsebuje znameniti opis Hunov).

ZLATA DOBA je bila doba, ki jo je najbolje opisal pesnik Héziod in to pradavne rodove in pokolenja, ki so živeli v najsrečnejših časih in katerih življenje je potekalo najbolj brezskrbno. To je bil »zlati rod«, ki je bival v času, ko je vladal Zévsov oče Krónos (rimski Satúrn). Temu rodu so nato sledili manj popolni »srebrni«, »bronasti« in »železni rod«, ki bi mu naj pripadali tudi Grki Héziodove dobe. Popolno izroditev je prekinil »rod junakov« (herojev, ki so se borili v tébanski in trójanski vojni) in so bili pravi grški predniki.

Rimski pesniki Horácij, Vergílij in Ovídij so si izposodili to zamisel, vendar so Rimljani s prevajanjem grške besede »genos« (»pokolenje« ali »rod«), v latinščini »saeculum«, dali besedi dodatni pomen, namreč »doba« ali »daljše časovno obdobje« in od tod se je porodila misel o »zlati dobi«.

ZLATA HIŠA (Domus aurea) je bila velikanska palača v Rimu, ki jo je dal postaviti cesar Néron po požaru leta 64 in je obsegala okrog 50 hektarov zemljišča med Pálatinom ter Eskvilínom. V osrednjem delu je bilo jezero, kjer je pozneje stal Kolosêj. Cesar Traján je dal ostaline palače po požaru leta 104 prekriti, pa so ruševine danes dobro ohranjene (posebno poslikave).

ZLATI MILJNIK (Miliarium Aureum) je bil miljnik, ki ga je dal postaviti cesar Avgúst na Rimskem forumu kot točko, od koder so vodile ceste v različne dele Italije in provinc.

To je bil steber prevlečen s pozlačenim bronom in popisan z imeni krajev ter njihovo oddaljenostjo od Rima.

339

ZLATO RUNO je runo (koža) zlatokrilega ovna, ki je nekoč odnesel Fríksa in Hélo, otroka Atamánta, kralja v Tébah, ki sta pred sovražno mačeho pobegnila na zlatem kožuhu ovna, vendar je Héla padla v del morjá, ki so po njej imenuje Helespónt (današnje Dardanele). Po zlato runo, ki je viselo v Áresovi votlini v Kólhidi ob Črnem morju, so šli tudi Jázon in Argonávti, da bi zadovoljili Jázonovega brata in kralja Pélija. Fríksa je ob prihodu v Kólhido, prijazno sprejel kralj Ajét (Aiétes) in Fríks je ovna žrtvoval Zévsu ter runo obesil v Áresovi votlini. Argonávti so ob pomoči Ajétove hčere Medêje, ki se je zaljubila v Jázona, runo našli in ga odnesli nazaj v Grčijo.

ZNAČAJI (Ethikoí charaktêres) so nranstveni odmiki od človeških vedenjskih norm, ki jih je v 30-ih knjigah opisal grški filozof Teofrást (Theóphrastos, 370 – 287 pr.n.št.) iz Éreza na otoku Lézbosu. Prikazujejo neko slabost, recimo brezobzirnost, ki mu sledi seznam postopkov, kakršne je lahko pričakovati od brezobzirneža. Najpomembnejša je bila ta vloga pri sodnem govorništvu, kjer je bilo potrebno opisati vlogo določenega značaja pri človeku. Ta dela niso bila mišljena kot niz nravstvenih razprav, ampak kot vrsta dramskih monologov, ki so namenjeni zabavi in prej omenjenemu sodnemu govorništvu. »Značaje« sta v slovenščino prevedla dr. Anton Sovré in dr. Kajetan Gantar leta 1971.

ZNAMENJA (lat. omina, edn. omen) so bila v grški in rimski miselnosti pojavi ali okoliščine, ki so napovedovale v prihodnjosti srečo ali nesrečo (zmago ali poraz), kakršno so ljudem poslali bogovi. Takšne so bile sanje, še posebej pa nebesni pojavi, kot so strele, kometi, mrki, dežne kaplje, pa tudi kihanje, spotikanje, izgovorjeno ime ali cel stavek, ki ga je kdo po naključju slišal.

Primeri: Takšen je bil primer ob gálskem vdoru v Rim leta 390 pr.n.št., ko so tekle razprave o odhodu iz porušenega mesta, ki pa ga ni preprečil Kamílov govor, ampak pripomba nekega centuriona, ki je z legionarji korakal prek Rimskega foruma in so jo v senatu po naključju slišali:« Pa se ustavimo tukaj!« Vraževerni strah je Aténce med peloponéško vojno na Sicíliji sončni mrk zadržal, namesto da bi se umaknili in so bili nato poraženi.

Podoben pojav pa ni zbegal Rimljanov v bitki z Makedonci pri Pídni (Pýdna) leta 168 pr.n.št. Makedonci so videli v tem znamenje propada njihovega kraljestva in so se prestrašili ter bili na koncu poraženi.

Poseben pomen je imelo opazovanje ptičjega leta. Pomembno je bilo, katero ptico si zagledal: ptico roparico (jastreba ali orla) in v kateri smeri je letela (levo ali desno) in od kod se je ptica pojavila (za Grke je bila desna smer dobra, leva pa slaba). Znamenje je imelo večjo težo, če je bil opazovalec obrnjen proti severu.

Primer: Zgodovinar Ksenofónt (Xenophôn, 428 – 354 pr.n.št.) je leta 401 pr.n.št. zaslišal orlovski krik z desne strani in to razložil kot dobro znamenje.

Najbolj pomembno pa je bilo žrtvovanje, saj je za Grke bilo velikega pomena ali se je žrtev rada ali nerada približala žrtvenemu oltarju. Najpomembnejša dolžnost vidca, ki je spremljal vojsko, je bila, da je ob pregledovanju drobovja žrtve napovedal izhod bitke v vojni.

Primer: Pred bitko pri Platájah leta 479 pr.n.št. med Grki in Pérzijci, so oboji deset dni mirovali, ker znamenja na obeh straneh niso bila ugodna za napad. V perzijskih vojnah so Spártanci največ dali na mnenje svojega vidca Tejzámena, ki je bil potomec mitičnega vidca Jámosa. Tako so si Spártanci in njihovi zavezniki z njegovo jasnovidnostjo izborili pet zmag.

Rimljani pa so poleg branja znamenj iz ptičjega leta, strel in žrtvovanih živali, pripisovali poseben pomen po naključju izgovorjeni besedi ali frazi (podobno je bilo tudi pri Grkih) Primer: .Ko je konzul Lucij Emilij Pável (Lucius Aemilius Paullus, 230 – 160 pr.n.št., zmagovalec pri Pídni leta 168 pr.n.št.) slišal svojo hčerkico reči, da je njihov pes Perza

340

mrtev, je to vzel kot dobro znamenje za bojni pohod proti makedonskemu kralju Perzêju (179 – 160) in povsem razbil makedonsko vojsko.

Pri Rimljanih je ponavadi veljalo (nasprotno kot pri Grkih), da je znamenje na levi ugodno, na desni pa slabo, vendar so tolmačenje pod grškim vplivom včasih tudi spremenili.

ZÓDIAK (Zódiakod kyklos, »Živalski krog«) je bil celota nebeških krajev, skozi katere je šel v enem letu bog Hélij. Razdeljen je bil na dvanajst delov in znakov, kjer vsak predstavlja mit, legendo ali ozvezdje. Tako predstavlja Oven mitično žival z zlatim runom, Bik pa žival, ki je ugrabila Evrópo. Dvojčka obujata spomin na Dioskúra, Kástorja in Polidêvka, medtem ko je Rak velikanska žival, ki jo je Hêra poslala nad Hêrakleja, Leva pa je Hêraklej ubil v Neméji. Devica je za ene Astrája, za druge pa Erígona (hči Ikárija iz Átike in ljubljenka Dioníza), Tehtnica pa atribut Pravičnosti. Škorpiona je Artémida poslala pičit Oríona, Strelec je podoba Kentávra Hírona, Kozorog pa koze Amaltêje, Zévsove dojilje. Vodnar je povezan z Ganimêdom, Ribi pa sta živali, ki sta nosili na svojem hrbtu Kupída in Afródito, ko sta se reševala pred Tífonom (morska pošast s stotimi kačjimi glavami).

Ž ŽELEZNA DOBA je bilo obdobje ki je sledilo bronasti dobi in je v Grčiji trajala od okrog 1050 pr.n.št. do okrog 850 pr.n.št. Imenujejo jo tudi temna doba, protogeometrična doba in geometrična doba (ornamentika).

V Italiji je ta doba trajala od okrog 1000 pr.n.št. do okrog 600 pr.n.št. ŽIVALI (»svete«) imajo v nekaterih mitih o bogovih in junakih posebno mesto in vlogo.

Ene so samo žrtvene živali, druge pa simbolizirajo bogove (ki se v razne živali spreminjajo: Zévs v bika ali laboda, Bóreas v konja,…) in so povezane z njimi. Žrtvene živali so bile predvsem jagnjeda, ovce, voli in svinje. Druge pa so bile simboli najvišje oblasti: orel je vselej povezan z Zévsom, kače so bile posvečene podzemeljskim bogovom, sove (znanost) so bile Aténine preroške spremljevalke, bele golobice so spremljale boginjo Afródito, ko se je rodila iz morske pene. Kuščar je bil Apólonova žival, riba Artémidina, pes pa Hékatina.

Petelin je bil posvečen bogu Asklépiju in pav boginji Hêri. So pa tudi živali, ki vlečejo vozove bogov, kot so Kibélini levi, Pozêjdonovi, Hádovi, Hélijevi in Éosini konji ter Neptúnovi delfini. Grki in Rimljani so skozi te živali častili tudi bogove in so bili njihovi sveti simboli. ŽREB (sors; žrebanje: sortitio) je bila oblika izbiranja oblastnikov v Grčiji. Uvedbo takih volitev so v Aténah pripisovali pesniku in državniku Sólonu (640 – 561 pr.n.št.) v zgodnjem 6. stoletju pr.n.št. Sigurno pa je arhónt (najvišja državna oblast, tudi sodna) Klêjsten člane sveta (bulé – zbor državljanov) volil z žrebom med moškimi državljani. Po letu 487 pr.n.št. so tudi člane arhónta volili z žrebom iz izbranih kandidatov, nato pa še z dvojnim žrebanjem (?). Po zapletenem postopku so tudi porotnike izbirali z žrebom. Ta način volitev je omogočal velik pretok ljudi na odgovornih položajih in krepil neodvisnost skupščine. Z glasovanjem so volili le stratege in finančnike, ki pa so morali imeti določeno znanje za te funkcije. ŽRTVENIK (ara) je oltar, kjer so v antiki ob vsaki verski dejavnosti opravljali daritve in so bili nepogrešljivi del čaščenja boga ali kakega junaka (ne pa podzemeljskim božanstvom, ki so jim žrtve prinašali v votline). Oltarji so obstajali daleč pred svetišči, ko pa so pričeli graditi svetišča, je oltar stal zunaj pred njimi in to nasproti glavnega vhoda. Bil 341

je podolgovate oblike s stopnicami v podnožju, po katerih so žreci (žrtvovalci) prišli do zgornje žrtvene plošče. Obstajali pa so tudi manjši oltarji, kjer so opravljali le žgalne in pitne daritve. V zasebnih hišah so imeli lastne, zasebne oltarčke ali pa je temu služilo ognjišče, kot sveti prostor. Oltarji so tako bili zatočišče priprošnjikov, kamor so prišli pod zaščito božanstva, kateremu na čast je bil oltar postavljen. ŽRTVOVANJE (sacrificium, »posvetitev«) je bilo darilo bogovom, med katere so sodili tudi junaki in mrtvi. Žrtvene daritve so bile lahko živali ali rastline in so jih včasih ljudje delili z bogovi ob skupni gostiji ali pa so jih v celoti sežgali.

V številnih kultih so darovali sadje in zelenjavo, pa pogače, sir, med, vino in olje. To so bile nekrvave žrtvene daritve.

Zakol in použitje domače živali v čast bogovom so bile krvave žrtvene daritve.

Najsijajnejša daritev je bilo žrtvovanje bika, vendar so bolj pogosto žrtvovali ovce, koze ali prašiče, pa tudi perutnino, ptice in redko ribe. Živali svetle barve so bile za nebeška božanstva, temne barve pa za bogove podzemlja in za mrtve. Če so žrvovali vola, so mu rogove okrasili in zvezali s trakovi. Na čelu procesije je šlo dekle s košaro v kateri je bil žrtveni nož pokrit z zrnjem, nekdo pa je nosil tudi posodo z vodo in kadilom. Ob žrtveniku so si roke polili z vodo in poškropili žival, da je stresla z glavo v privolitev žrtve. Pest ječmena so vrgli na žrtvenik in na žival, žrtvovalec pa je vzel iz košare nož, živali odrezal nekaj dlake, ki jo je nato vrgel na žrtvenik. Žival (vola) so nato omamili s sekiro, mu odprli vratno arterijo in kri polili po žrtveniku. Nato so žival odrli in razkosali, drobovino pa zažgali na žrtvenem ognju. Za bogove so nato kosti in salo s pogačami sežgali na žrtveniku in vse skupaj polivali z vinom. Sledilo je kuhanje mesa za pojedino navzočih, kar so pojedli v svetišču, svečenik pa je smel obdržati kožo žrtve. V Grčiji je imel žrtvovalec glavo odkrito, ob rimskih žrtvovanjih pa vseskozi pokrito s togo. V obeh primerih pa je žrtvovanje potekalo ob glasbi (piščali).

Bogovom so žrtvovali tudi ljudi: kralj Agamemnon hčer Ifigenijo za ugoden veter in plovbo proti Troji, ki pa jo je rešila gotove smrti boginja Artemida (gl. sliko na str. 341).

Včasih so žrtvovano žival v celoti sežgali in tako daritev so imenovali holokavst. Take daritve so imeli ob očiščevanjih, pogrebih, za bogove podzemlja, pred bitkami in ob krizah.

Darovali so tudi živali, ki niso bile človeška hrana: Hékati in Ejlejtíji so žrtvovali pse, Pozêjdonu in Héliju konje ter Príapu osle, Démetri in Dionízu pa svinje.

Sledi o človeških žrtvah pa obstajajo le v zgodbah. Verjetno pa je res, da so Rimljani po porazu v bitki pri Kánah leta 216 pr.n.št. dva Grka in dva Gálca živa sežgali na Govejem trgu v Rimu. O žrtvovanju ujetih Perzijcev po bitki pri Salamíni leta 480 pr.n.št. in devic pred bitkami (Ifigenije v Avlidi za rešitev grške odprave v Trójo) pa so le nepreverjene govorice.

Žrtvovanje živali 342

ODNOS: MIKÉNE (kraljestvo grškega kralja Agamémnona v Argólida na Peloponézu) – KRÉTA (otok v Egejskem morju) – KNÓSOS (najpomembnejše mesto iz minojske dobe 3. in 2. tisočletja pr.n.št. na otoku Kréta)

Mikéne (trdnjava in mesto) v Argólidi na Peloponézu je ustanovilo negrško ljudstvo (kakor na Kréti). Po legendi naj bi jih ustanovil Perzêj (sin Zévsa in Dánae, ki je ubil Gorgóno Medúzo) in tukaj naj bi bila tudi Agamémnonova rezidenca. V 16. stoletju pr.n.št. naj bi Mikéne bile mogočno mesto (jaškasti grobovi, bronasti in zlati izdelki, nakit iz jantarja in perle iz fajanse,…); iz 15. – 13 stoletja izvirajo najlepše ohranjeni kupolasti grobovi (tholos) z bogatimi pridatki (zakladnica kralja Atréja, Klitajmnêstrina grobnica in Mínijeva zakladnica v Orhómenu,…). V 14 stoletju pr.n.št. je va vrhu griča nastala mogočna palača in okoli kiklopski zidovi (obzidje) z Levjimi vrati. V času kretsko-mikenske kulture v 12. stoletju pr.n.št. pa sta bila mesto in trdnjava porušena.

Kréta, največji otok na jugu Egejskega morja, se je kulturno najbolj razvil razvil v času bronaste dobe (ok. 3000 do 1000 pr.n.št.), ko se je tukaj naselilo negrško ljudstvo iz Male Azije (Anatolije) in so bili nosilci minojske civilizacije (po prvem kralju Mínosu), na katero so prvič opozorila izkopavanja v Knósosu. V srednjem obdobju te kulture (ok. 2200 – 1450 pr.n.št.) pride do vzpona krétske kulture (razkošne palače, pisava v obliki piktogramov – odtisi žigov in šil – na kamnitih ploščah ali keramičnih ploščicah, glaziranje – »fajansa«,…). Glavni naselbini in mesti sta bili Knósos in Fájstos. Večkrat so jih prizadeli potresi in izbruhi vulkana (otok Tera) in po letu 1350 pr.n.št. otok zasedejo in zavladajo mikénski Grki. Počasi prevlada mikénska kultura, medtem ko je minojska kultura po letu 1000 pr,n,št. v zatonu. Delno je še danes ohranjena čudovita »nova palača«, štirinadstropna stavba, ki z zapleteno členitvijo spominja na Dedálov zapleteni labirint (zgrajen za pošastnega Minotávra).

Knósos ostane pomembno mesto še tudi v kasnejši železni dobi, strateški položaj pa mu je zagotavljal nepretrgan kultuni sloves. V helenističnem obdobju (doba v drugi pol. 4. stoletja pr.n.št. do ustanovitve province Azije leta 133 pr.n.št. ali od smrti Aleksandra Velikega leta 323 pr.n.št. do konca 1. stoletja pr.n.št.) je bil Knósos najmogočnejše mesto na Kréti.

Galerija Zadra: Žrtvovanje Ifigenije 343

ZA PRIBOLJŠEK PA ŠE NEKAJ ZNANIH VOJSKOVODIJ IN CESARJEV:

KARTAŽÁNSKI VOJSKOVODJA HÁNIBAL HÁNIBAL (gr. Annibas, lat. Hannibal; 247 – 183/182 pr.n.št.) je bil najstarejši sin Hamílkarja Bárkasa in vojskovodja Kartážanov proti Rimu v drugi punski (kartažanski) vojni (218 – 201 pr.n.št.). Hamílkar ga je leta 237 pr.n.št. odvedel v Hispánijo, še prej pa mu je Hánibal moral priseči večno sovraštvo do Rima. Ko so Házdrubala leta 221 pr.n.št. umorili, je vojska za poveljnika izbrala Hánibala. Dve leti je večal kartážansko oblast in osvajanja v Hispániji, nato pa leta 219 pr.n.št. namerno napadel mesto Sagúnt (30 km severno od Valencije), ki je bilo rimski zaveznik, ga zavzel in s tem izzval Rimljane na novo vojno. Njegov cilj, da bi osvojil Italijo, mu je za las spodletel (leta 218 pr.n.št. je s sloni prečkal Alpe in pridružili so se mu Gálci), saj so mu po 16-letnem nenehnem vojskovanju v Italiji leta 203 pr.n.št. ukazali, da naj se njegova nikoli poražena vojska vrne v Afriko branit Kartágino pred rimskimi zavojevalci. Ko ga je leta 203 pr.n.št. pri Zámi vendarle premagal rimski vojskovodja Scípion Afričan, se je rešil v Kartágino in pozval k takojšnji sklenitvi miru. Leta 201 pr.n.št. je sklenil z Rimom premirje, v Kartágini pa izpeljal ustavne in upravne reforme, s katerimi je oslabil položaj oligárhov (vladavina bogate peščice).

Nato so njegovi sovražniki obvestili Rim, da z Antíohom III. iz Sirije in Fílipom V. iz Makedonije, kujejo zaroto in Hánibal se je resnično združil z Antíohom III. in je leta 190 pr.n.št. v njegovi službi premagal na morju Rimljane, povezane z Rodošáni. Nato je poiskal zatočišče pri Pruziju II. v Bitíniji in zanj premagal ladjevje kralja Évmena II. iz Pêrgamona. Ker je Rim ponovno zahteval njegovo izročitev, je šel leta 183 pr.n.št. prostovoljno v smrt z zastrupitvijo v Líbisi (Libyca blizu Kartágine).

Velja za enega največjih vojskovodij v zgodovini, ki se je odlikoval kot odličen strateg in spreten taktik. Vedel je kako povezovati, predvsem pehoto in konjenico, da lahko obkoliš nasprotnika in ga poraziš. Kljub porazom in v stiski je vedno znal ohraniti zvestobo najemniških enot in zaradi svoje značajnosti ni podlegel obtožbam o izdajstvu in krutosti, ki so prihajale s strani Rimljanov.

RIMSKI VOJSKOVODJA SCÍPION AFRIČAN Osvajalec Hispánije in zmagovalec v 2. punski vojni Públij Kornélij Scípion Afričan (Publius Cornelius Scipio Africanus Maior, 236 – 183 pr.n.št.), ki je leta 218 pr.n.št. v bitki pri Ticinu očetu in konzulu rešil življenje in kot vojaški tribun z delom vojske preživel katastrofalen rimski poraz (glej: Hánibal) v bitki pri Kánah v Apúliji leta 216 pr.n.št. Bil je prvi »privatus« ali prokonzul (»navadni meščan«), ki ga je ljudstvo izbralo za poveljnika v bojih v Hispániji. Do leta 206 pr.n.št. je pregnal Kartažáne v Hispániji in je kot konzul v senatu trdil, da je treba Hánibala premagati doma, v Italiji, vendar je s svojo vojsko (večina prostovoljcev) odšel v Afriko ter naposled leta 202 pr.n.št. premagal, v bitki pri Zámi, vojskovodjo Hánibala ter si s tem prislužil pridevek (agnomen) Afričan.

Leta 199 pr.n.št. je bil izvoljen za cenzorja in postal »princeps senatus« (vodja senata«) in leta 190 pr.n.št. vodil prvo rimsko vojsko v Azijo proti upornemu Antíohu III. (Anthiochos iz dinastije Selevkídov) iz Sírije, kjer so Rimljani trikrat zmagali. Po vrnitvi v Rim, sta z bratom, konzulom Lucijem Scípionom (Lucius Scipio) ,postala tarče političnih napadov, ki jih je vodil politik in govornik Káton Starejši. Sledili so številni procesi proti bratoma, v katerih sta Scípiona izgubila politični vpliv in Afričan se je umaknil na svoje posestvo v 344

Litérnu v Kampániji, kjer je tudi umrl. Kot goreč privrženec grštva in po vojaških sposobnostih in s privlačno osebnostjo je bil močno podoben Aleksándru Velikem. Poročil se je z Emilijo, sestro konzula Lucija Emilija Pavla (Lucius Aemilius Paullus; 230 – 160 pr.n.št.) in njuna hči Kornelija je bila mati bratov Grakh.

RIMSKI VOJSKOVODJA SCÍPION EMILIJAN Rimski vojskovodja in vojaški tribun Públij Kornélij Scípion Emiliján (Publius Cornelius Scipio Aemilianus; ok. 185 – 129 pr.n.št.), imenovali so ga tudi Afričan Mlajši (Africanus Minor), je bil med pomembnimi vojaškimi in političnimi vodji v Rimu. Sodeloval je pod očetovim vodstvom v bitki pri Pídni leta 168 pr.n.št., s katero se je končala 3. makedonska vojna. Bil je vojaški tribun in se odlikoval v 3. punski vojni 149/148. Uspešno je končal obleganje Kartágine leta 146 pr.n.št., mesto uničil in praznoval v Rimu veličasten triumf.

V vlogi konzula je leta 133 pr.n.št. končal dolgo vojno v Hispániji (uporno mesto Numáncijo oblegal in izstradal) ter leta 132 pr.n.št. v Rimu praznoval drugi triumf. Leta 129 pr.n.št. je v času političnih nemirov (bil proti reformam bratov Grákh) nenadoma umrl (umorjen).

RIMSKI KRALJ RÓMUL Ustanovitelj Rima in prvi rimski kralj Rómul (Romulus; 753 – 715 pr.n.št.) je bil dvojček brata Rema in sin boga Mársa in Númitorjeve hčere (zadnji albánski kralj Amúlij je izgnal brata Númitorja) ter vestálke Rée Sílvije, ki je bil skupaj z bratom spuščen po reki Tíberi (mater pa zaprl) in reka ju je zanesla na obalo. Tukaj ju je našla volkulja in ju hranila, dokler dvojčkov ni našel kraljevi pastir Favstul in ju je skupaj z ženo Áko Laréntijo vzgojil.

Ko so brata prepoznali, sta strmoglavila s prestola Amúlija in na prestol Álbe Lónge postavila Númitorja. Kmalu na to sta se odločila, da bosta na kraju, kjer ju je reka naplavila na obalo, ustanovila novo mesto. Znamenje v obliki leta ptic je pokazalo, da bo prva kraljevska čast pripadla Rómulu. Na griču Pálatin je pričel graditi mesto (753 pr.n.št.), ki se je imenovalo po njem, vendar je v nesporazumu med bratoma (Rem je preskočil obzidje) prišlo do spora in Rómul ali kateri od njegovih tovarišev (namestnik Rómula, »morilec« Celerum) je Rema ubil. Rómul je nato mesto razširil in vanj naseljeval svobodnjake, pobegle sužnje in celo hudodelce, da pa bi jim zagotovil žene in z njimi otroke (nove prebivalce Rima) je prišlo do »ugrabitve Sábink« in vojne s kraljem Sábincev Titom Tátijem (glej: Zgodovina Rima).

RIMSKI VOJSKOVODJA IN KONZUL GAJ JÚLIJ CÉZAR Vojskovodja in konzul Gaj Júlij Cézar (Caius Iulius Caesar; 100 – 44 pr.n.št.) se je rodil 13. 7. leta 100 pr.n.št. v Rimu in bil ubit na marčeve íde 15. 3. leta 44. pr.n.št., tudi v Rimu.

Leta 73 pr.n.št. je postal senator, leta 69 pr.n.št. kvestor, leta 65 pr.n. št. edil in leta 62 pr n.št. pretor. Leta 60 pr.n.št. je sklenil prvi triumvirat (trovladje) z Gnejem Pompêjem in Lucijem Krásom, leta 59 pr.n.št. je postal konzul in med letoma 58 in 51 pr.n.št. prokonzul v Gáliji, kjer je leta 52 pr.n.št. zatrl vstajo Galcev pod vodstvom keltskega kneza Vercingétoriksa pri utrjenem mestu Aléziji. Leta 49 pr.n.št. je prekoračil z vojsko rečico Rúbikon (»Aleia iacta est«), leta 48 pr.n.št. je premagal Pompêja pri Farzálu v Tesáliji in leta 47 pr.n.št. ustoličil Kleópatro za kraljico Egípta. Leta 45 pr.n.št. je bil v senatu imenovan za dosmrtnega diktatorja in je tako postal absolutni vladar v državi. Februarja 345

leta 44 pr.n.št. je zavrgel časti kralja (ponudil Mark Antónij) in 15. marca (»na marčeve íde«) leta 44 pr.n.št. so ga v senatu umorili. Voditelja zarote sta bila Gáj Kásij (Caius Cassius) in Mark Junij Brút (Marcus Iunius Brutus). Opišemo ga lahko kot velikega državnika in vojskovodja, ki je bil tudi literarno zelo dejaven; med drugim je napisal komentarje o osvajanju Gálije (De Bello Gallico) in o državljanski vojni s Pompêjem (De bello civili).

Legenda pravi, da je na začetku svojih bojnih pohodov čital zgodovino bojnih pohodov Aleksándra Makedonskega, ki mu je bil vzornik. Ob čitanju so mu nenadoma pritekle solze.

Poveljnikom, ki so ga začudeni opazovali, je dejal: »Zakaj ne bi jokal, če pomislim, da je Aleksander v mojih letih osvojil in vladal tolikim deželam, jaz pa še nisem storil nič pomembnega!«

RIMSKI CESAR AVGÚST Cesar Avgúst (Caius Iulius Caesar Octavianus Augustus; 63 pr.n.št. – 14 n.št., cesar 27 pr.n.št. – 14 n.št.), Cézarjev pranečak in posvojenec, se je rodil 23. 9. leta 63 pr.n.št. v Vélletri (kraj južno od pristanišča Óstije) kot Gáj Oktávij (od tod vzdevek Oktaviján, ki pa ga sam ni uporabljal) in umrl 19. 8. leta 14 n.št. v Nóli (kraj severovzhodno od Vezuva). Po Cézarjevem umoru leta 44 pr.n.št. je postal konzul in je leta 43 pr.n.št. z Markom Antónijem in Markom Emilijem Lépidom sklenil drugi triumvirat. Pri Fílipih leta 42 pr.n.št., ko je premagal Cezarjeva morilca Kásija in Brúta, so si razdelili cesarstvo tako, da je dobil Lepid Afriko, Mark Antónij Vzhodni del in Oktaviján Zahodni del države.

Po bitki pri Ákciju (leta 31 pr. n. št.), kjer je premagal Marka Antónija, Lépida pa pregnal v izgnanstvo, je postal prvi rimski cesar (27 pr.n.št. – 14 n.št.). Z vojskovodjem Drúzom in kasnejšim cesarjem Tibérijem (14 – 37) je zavaroval meje proti Gáliji, v Ibériji, na Donavi in Renu, Bližnjem vzhodu in v Afriki. V roke je dobil od državljanskih vojn obubožano državo, ki jo je vojaško in finančno reformiral. Boril se je proti zapravljivosti, prešuštvu, osvobajanju sužnjev in vzpostavil stari red. Leta 27 pr.n.št. je odložil diktaturo in oblast vrnil senatu, obdržal pa je mesto konzula ter Hispánijo, Gálijo, Sírijo in Egípt kot province in oblast nad večino vojske. Leta 23 pr.n.št. je postal dosmrtni tribun.

Podpiral je znanost in umetnost, predvsem pesništvo in tedaj znane pesnike: Ovídija (Publius Ovidius Naso), Vergílija (Publius Vergilius Maro) in Horácija (Quintus Horatius Flaccus).

Utrdil je vladavino principáta (»Primus inter pares!« ali »Prvi med enakimi!«) ali drugače, oblast je imel v rokah princeps senátus (»prvak v senatu«) in vse to je združeval v nazivu »augústus« (na pobudo Lucija Munacija Planka kar je častni naziv v pomenu «vzvišeni«, pa tudi »veličastni«), ki je skupaj z oznako imperator (»vrhovni poveljnik«) postal uradni naslov rimskih cesarjev.

RIMSKI CESAR TIBERIJ KLÁVDIJ Cesar Klávdij (Tiberius Claudius Nero Germanicus; 10 pr.n.št. – 54 n.št., cesar 41 – 54) je bil sin Drúza in Antónije (hči Marka Antónija) ter izbran za cesarja, ko je bil star že 50 let in so pretorijanci ubili njegovega cesarskega predhodnika Kalígulo. Bil je razborit in sposoben cesar. Osvojil je Britanijo, ki je postala samostojna cesarska provinca skupaj z Mavretanijo v severozahodni Afriki ter Trákijo in Panfílijo v Mali Aziji. Uredil in izvedel je reforme zakonskega, dednega in suženjskega prava. Leta 43 je začel preurejati pristanišče v Óstiji, leta 51 pa je imel težke borbe s Párti v Armeniji. Rad je podeljeval državljanske pravice in kot politik prihajal vse bolj pod vpliv svojih uradnikov in odvisnost od žensk.

346

Leta 48 je dal umoriti svojo tretjo razuzdano (zastrupljevalka in spletkarka proti cesarju) ženo Mesalíno in se nato poročil z Agripíno Mlajšo, ki ga je zastrupila potem, ko je posvojil njenega sina in bodočega cesarja Nérona (54 – 68). Néron je dal leta 59 ubiti lastno mater.

RIMSKI CESAR NÉRON Cesar Néron (Nero Claudius Caesar Augustus Germanicus; 37 – 68; cesar 54 – 68) je bil sin Gneja Domicija Ahenobárba (»rdečebradi«) in Agripíne mlajše, ki je bila četrta žena cesarja Klávdija. Ko se je poročila s cerarjem Klávdijem, ga je posvojil in ga dal v vzgojo govorniku Séneki Mlajšemu. Po zaslugi Séneke in prefekta pretorijancev Bura je bil v začetku zmeren in uspešen v zunanji politiki, vendar je kmalu postal brezobziren despot, ki je dal zastrupiti leta 55 svojega polbrata Britanika, leta 59 mater in leta 62 svojo prvo ženo Oktávijo, da se je lahko oženil s Popêjo Sabíno (Poppaea Sabina). Osumili so ga, da je leta 64 povzročil hud požar v Rimu, ki je uničil skoraj pol Rima, sum pa je zvrnil na kristjane, ki so jih pričeli okrutno preganjati. Ob vnovični graditvi Rima je postavil razkošne stavbe (»Zlata hiša«). Bil je tekmovalec na vozu, pesnik in pevec ter je po odkritju Pízonove zarote (govornik in priljubljen meščan) leta 65 je preganjal tudi aristokrate (Séneka je naredil samomor). Povzročil je smrt žene Popêje Sabine ter se leta 66 poročil s Statílijo Mésalino.

Po uporih vojske v Gáliji in Hispániji leta 68 (cesar Galba), je bil odstavljen in naredil je samomor. Preden se je odločil za samomor je dejal: »Qualis artifex pereo!« (»Kakšen umetnik umira z menoj!«).

RIMSKI VOJSKOVODJA IN CESAR TIT FLÁVIJ VESPAZIJÁN Vojskovodja in cesar Vespaziján (Titus Flavius Vespasianus; 9 – 79, cesar od 69 – 79) je postal rimski cesar po »vojaškem puču« v Petovioni in je bil začetnik dinastije Flávijcev.

Imel je uspešno vojaško kariero. Bil je tribun v provinci Trákiji, v času cesarja Klávdija je bil konzul in vojaški poveljnik (legat) legij na pohodu v provinco Britanijo in leta 62 cesarski namestnik (procurator) v Afriki. Cesar Néron mu je dal v upravljanje provinco Azijo, kjer je uspešno zadušil »judovski upor« leta 67. V letu »štirih cesarjev« (Gálba, Óton, Vitélij in Vespaziján) ga je vojska leta 69 imenovala za cesarja tako v Panoniji, kakor v Egiptu in po priznanju senata 22. decembra leta 69, je leta 70 prišel v Rim kot novi cesar.

Bil je uspešen vojak, trezen in pravičen, znan po preprostem življenju ter gospodarnosti in učinkovitosti svoje državne uprave, s katero je zopet napolnil državno blagajno (vojni plen po zmagi nad Judi; davek na javna stranišča pa ni bil všeč sinu Titu in je cesar vzel sesterec v dlan in mu dejal: »Povohaj, ali smrdi!« in ko je Tit moral priznati, da nima slabega duha, je pristavil »Pecunia non olet!« ali »Torej denar ne smrdi!«). Med njegovimi javnimi deli v Rimu je bil amfiteater Koloséj, obnova svetišča Júpitra Kapitólinskega in svetišče Miru (po zmagi nad Judi), ki so jo krasili bogati predmeti zaplenjeni v jeruzalemskem svetišču (ogromen zlati svečnik in vojni plen). Plinij Starejši (Gaius Plinius Secundus Maior, 23 – 79 n.št,) je svetišče ocenil kot najčudovitejšo zgradbo na svetu. Ponovno je utrdl mejo na Renu in ob Donavi ter vzel za sovladarja sinova Títa in Domicijána.

RIMSKI CESAR TRAJÁN Cesar Traján (Marcus Ulpius Traianus; 53 – 117, cesar 98 – 117) je izhajal iz senatorske družine in ga je leta 97 posvojil cesar Nérva, da bi si pridobil zaupanje v vojski, saj je bil Traján odličen vojskovodja in takrat tudi cesarski namestnik (prokonzul) v provinci 347

Germaniji. Bil je na visokih vojaških položajih in leta 91 je postal konzul. Po Cézarju je z osvajalno politiko najbolj razširil meje rimskega cesarstva. V »dačánskih vojnah« od leta 101 do 106 si je podredil Dákijo (upodobitve teh bojev so na Trajánovem stebru v Rimu), leta 106 je zavzel državo Nabatéjcev v Arabiji in se med letoma 114 do 117 bojeval s Párti.

Leta 115 je osvojil tudi Mezopotámijo in hotel nadaljevati pot proti Indiji, pa so ga upori v Kirenájki, Egiptu in na Cípru prisilili k vrnitvi.

Po zadušitvi uporov ni imel več dovolj sredstev za takšen podvig, kot bi bila pot v Indijo. Pa tudi zdravje mu je začelo pešati in 8. avgusta leta 117 je umrl v mestu Selinúntu na Sicíliji.

Po letu 100 prisotnost legije v Petovioni ni bila več potrebna, tabor je bil opuščen, razvijala pa se je civilna naselbina s svojo upravo. Zato ji je med letoma 101/103 cesar Traján podelil pravice rimske kolonije kot samoupravne enote v cesarstvu s polnim imenom Colonia Ulpia Traiana Poetovio.

Poleg tega, da je bil izvrsten vojskovodja, je skrbel tudi za revno prebivalstvo, ki mu je dajal kredite za majhne obresti. Ustvarjal je mestni proletariat. Veliko je dal na šolanje revnih otrok in sirot, ki jih je bilo v tem času iz dneva v dan vse več zaradi osvajalnih vojn po vsem cesarstvu. To mu je že za časa življenja ustvarilo velik ugled in dobil je naslov optimus (»najboljši«).

V njegovem času je bila vloga pretorijánske garde in še posebej njihovega prefekta vse večja. Prefekt pretorijáncev je postajal vse močnejši in je kmalu bil za cesarjem drugi človek v cesarstvu. Ob slabih vladarjih, ki so nasledili Trajána, se je to pokazalo zelo negativno, saj so postajali pretorijánci vse bolj samostojni in so pričeli sami odločati o postavitvi ter odstopanju cesarjev in če ni šlo drugače, so to opravili tudi z umori.

RIMSKI CESAR MARK AVRÉLIJ Cesar Mark Avrélij (Marcus Aurélius Antoninus; 121 – 180, cesar 161 – 180) je bil rojen v konzulski družini in si je že kot otrok pridobil naklonjenost cesarja Hadrijána, ki ga je večkrat šaljivo imenoval »Verissimus« (»najbolj resnicoljuben«). Deležen je bil skrbne vzgoje in izobrazbe pri najboljših učiteljih (govorniku Fróntonu in govorniku in učitelju Heródu Átiku). Ko je leta 138 Hadriján za svojega naslednika imenoval in posvojil Antonína Píja (cesar 138 – 161; »pobožni«), je ta posvojil Marka Avrélija, ki se je leta 145 poročil z Antonínijevo hčerko (lastno sestrično) Fávstino. Prestol si je delil z Lúcijem Vérom (tudi Antonínov posvojenec) do njegove smrti leta 169. Uspešno se je boril proti Pártom (166), z manj sreče pa v letih 166 – 180 z Markománi, Kvádi in drugimi germanskimi plemeni, ki so vdirala prek limesa na severu v cesarstvo.

Za časa življenja je bil stoik (»filozof na cesarskem prestolu«) in pisec znamenitega dela v grščini »Dnevnik cesarja Marka Avrelija«. Umrl je leta 180 v Vindobóni (danes Dunaj).

Nasledil ga je sin Kómod (cesar 180 – 192).

VOJSKOVODJA IN KONZUL MARK VALERIJ MAKSIMIJAN MLAJŠI V Petovioni rojen rimski vojskovodja Mark Valerij Maksimijan Mlajši (Marcus Valerius Maximianus; ok. 135 – po letu 192) iz družine rimskih vitezov Valerijev (ordo equester), se je odlikoval kot poveljnik rimske konjenice (praefectus: mavrske in afriške konjenice ter mizenske, ravenske in britanske mornarice) in legij (legatus) v času cesarja Marka Avrélija (Marcus Aurelius Antoninus; 161 – 180) in njegovega sovladarja Lúcija Véra (Lucius Aurelius Verus; 161 – 169). Bil je oskrbnik (praepositus) vojske v provinci Pont ob Črnem morju in panonskih legij ob Donavi, cesarski upravnik (procurator) provinc Zgornje in Spodnje Mezije, Porolisenske Dakije ter province Numídije in poveljnik legij (legatus) 1.

348

Adjutriks v Brigeciju (Komáron/Szöny na Madžarskem) ob Donavi in 2. Adjutriks v Lavgaricioni (danes Trenčin na Slovaškem), 5. Makedonske legije v Potaissi (danes Turda v Romuniji), 1. Italske legije v Novae (danes Svištov v Bolgariji), 13. Dvojne legije v Apulumu (danes Alba Iulia v Romuniji) in 3. Avgustove legije v Lambezidi (danes Lambeze v Alžiru).

Za zasluge v vojnah z germanskimi Markomani ga je cesar Mark Avrelij, ob podpori vojskovodje in kasnejšega cesarja Pertináksa (cesar leta 193), odlikoval z vojnimi odličji leta 172 in leta 175 in ga leta 179 povzdignil med senatorje (vir clarissimus), da je lahko prevzel poveljstvo nad legijami. Višek svoje vojaške in poveljniške kariere pa je dosegel, ko je bil v Rimu leta 185 imenovan za konzula. O vseh teh njegovih vojaških funkcijah in odlikovanjih govori napis na kamnitem podstavku za spomenik v Diani Veteranov (Diana Veteranorum, danes Zana v Alžiriji) Bil je častilec mitrovega kulta in v vojaških taborih legij, ki jim je poveljeval najdemo zaobljubne napise nepremagljivemu Mitri (Apulumu, Akvinku in Lambezidi).

Ta naš rojak iz Petovione je dosegel (kakor sem na simpoziju dejal) v rimskem političnem in vojaškem življenju tako rekoč vse, le cesar ni bil.

RIMSKI CESAR SEPTÍMIJ SEVÊR Cesar Septímij Sevêr (Lucius Septimius Severus Pertinax; 146 – 211, cesar 193 – 211) je bil reformator in je prevzel čast cesarskega namestnika (prokonzula) nad Italijo ter blizu Rima nastanil legijo ter se s tem izenačil s provincami. Poročen je bil z Júlijo Dómno in s številnimi ugodnostmi vojakom je principát spremenil v vojaško monarhijo. V čast njegove zmage nad Párti leta 197 – 199 (oplenil njihova glavna mesta Ktezifónt, Selevkéjo in Bábilon) in Arabci je leta 199 obnovil provinco Mezopotamijo ter leta 208 opravil še vojni pohod v Britanijo. V Rimu so mu v čast postavili slavolok (Arcus Septími Sevêri), ki je bil visok 23 m in širok 25 m in je še ohranjen.

RIMSKI CESAR MARK AVRÉLIJ PROB Rimski cesar Prob (Marcus Aurélius Probus; 232 – 282, cesar 276 – 282) se je rodil in bil ubit v provinci Panoniji, v Sírmiju (Sírmium, danes Sremska Mitrovica). Bil je vojak »od glave do pete« in je iz barbarskih rok osvobodil svojega sorodnika cesarja Avrelijána (270 – 275), ki ga je nato postavil na čelo svoje vojske in ga imenoval za tribuna. V njegovem času so prek Rena v Gálijo vdrli Fránki in Alemáni, Prob jih je premagal, nato pa še Burgúndce, Vandále in Góte ob Donavi ter s tem utrdil rensko-donavski limes.

Onemogočil je tudi uzurpatorje v Gáliji. Čeprav je bil kratek čas na oblasti, je bilo ta čas v cesarstvu dakaj mirno. Vojska je morala graditi ceste, izsuševati močvirja, regulirati reke in saditi vinsko trto v Gáliji, Méziji in v Panoniji, torej tudi pri nas v Halozah in Slovenskih goricah. Vojska ga je leta 282 ubila, ker so morali brez počitka izsuševati močvirja v okolici rodnega Sírmija.

Legenda pravi, da se je vojski zameril, ker je vojakom nekoč dejal: «…da naj odložijo orožje in se privadijo na poljedelsko orodje, saj v miru, ki prihaja, orožje ne bo potrebno« (saj poznamo rek: »Kdor ne dela, naj ne je!«, vendar to vojakom ni preveč »dišalo«; op. p.).

S tem je izzval ogorčenje pri plačani vojski, ki ga je ubila, kar je bila velika škoda za cesarstvo.

349

RIMSKI CESAR KONSTANTÍN I. VELIKI Cesar Konstantín I. Veliki (Flavius Valerius Constantinus Augustus; 273 – 337, cesar 306 – 337) je bil sin Konstáncija I. (Caius Flavius Valerius Constantius Chlorus, cesar od 293 do 306 na Zahodu) in Heléne. Po očetovi smrti (Konstáncij) leta 306 so ga čete oklicale za cesarja - avgusta. Borba za prestol je dosegla vrhunec leta 311 in Konstantín je leta 312 napadel Italijo in šel nad Rim. v bitki pri Milvijskem mostu je porazil Makséncija, ki se je proglasil za avgusta na Zahodu in je po porazu utonil v reki Tiberi. Senat je Konstantína sprejel kot rešitelja in mu dodelil naslov avgusta. Leta kasneje je Konstantin pripovedoval, da se mu je pred prihodom v Rim prikazala vizija Kristusovega križa in na njem napis «in hoc signo vinces« (»v tem znamenju boš zmagal«) in pod obzidjem je imel še eno vizijo, ko mu je bilo rečeno, da naj si vojaki ščite označijo s Kristusovim monogramom, prekrižanima grškima črkama hi in ro (začetnici imena Christos, Kristus) in si s tem pridobijo naklonjenost krščanskega boga. Leta 313 sta se Konstantín in cesarski pretendent Licínij srečala v Milanu in sporazumno podelila v milanskem ediktu kristjanom versko svobodo.

Licínij, ki je postal avgust na Vzhodu je pričel zopet preganjati kristjane in Konstantín ga je leta 324 premagal, ga dal usmrtiti in tako je postal sam edini avgust in cesar. Prestolnico je iz Rima preselil v Bizánc in jo leta 330 preimenoval v Konstantinópel. Še vedno pa so obstajala poganska svetišča, ob katerih pa so nastajale številne krščanske cerkve. Že ko je bil vladar na Zahodu je podpiral krščanstvo, kot vladar na Vzhodu pa je bil vse bolj prepričan v nadmoč krščanskega boga in potrebo po njegovi božanski podpori. Leta 325 je sklical prvi vesoljni cerkveni zbor (koncil) v Nikéji, kjer je uredil spor med arijánstvom in katoličanstvom in tako poenotil krščanski svet. Krščanstvo polagoma postaja edina državna religija. Umrl je leta 337 in bil na smrtni postelji krščen.

Konstantín je imel bleščeč dvorni ceremonial, ki je zaznamoval absolutno oblast cesarja, kateremu je ob strani stal cesarski kronski svet (konsistorij) s sedmimi ministri (comites).

Utemeljil je stabilno zlato denarno valuto (solid) in zemljiške dajatve.

RIMSKI CESAR TEODÓZIJ I. VELIKI Cesar Teodózij I. Veliki (Theodosius Flavius; 347 – 395, cesar 379 – 395): po smrti vzhodnorimskega cesarja Válensa I., je leta 379 zahodnorimski cesar Graciján (Flavius Gratianus; 367 – 383) v Sírmiju imenoval za novega vzhodnorimskega cesarja sina vojaškega poveljnika in vojskovodjo Teodózija I. (Flavius Theodosius; 379 – 395). V tem času je bil Balkan preplavljen z barbarskimi plemeni, predvsem z Zahodnimi Góti, ki so jih iz domovine izrinili Huni. Teodózij I. se je prebil do Soluna, kjer je zbral malo, toda srčno vojsko in z njo prodrl v Posavino. Leta 382 je Zahodne Góte kot zaveznike (foederatae) naselil v Méziji, južno od Donave. Pod vplivom krščanskega škofa Ambrózija je preganjal arijance in leta 381 sklical drugi ekuménski koncil v Konstantinóplu ter razglasil krščanstvo za državno vero, preganjal in prepovedal je poganske kulte ter olimpijske igre.

Leta 391 je verjetno pod Ambrozijevim vplivom osnoval ortodoksno (držeč se ustaljenih, doslednih pravil in naukov; »pravoveren«) krščansko državo.

Ko je samooklicani socesar v Britaniji, Gáliji in Hispániji Mágnus Maksím vdrl v Italijo, je iz nje izgnal cesarja Valentinijána II., ki je zbežal v Solun k Teodóziju. Kmalu je imel cesar Teodózij I. Maksímovih osvajanj dovolj in je leta 388 z vojsko, ki so jo sestavljali tudi zavezniški Goti in Fránki, prodrl proti severu in je s konjenico premagal Maksímove bojne enote pri Sísciji ob Savi, nato pa še na Ptujskem polju, kjer je vodil vojsko Maksímov brat Marcélin in na koncu še Maksíma pri Aquileji (danes Oglej).

Pot proti Emóni in Italiji, ki jo je skupaj z zahodnim Ilirikom vrnil mlademu zahodnorimskemu cesarju Valentinijánu II., je bila odprta. Teodozij I. je tako v prvem delu 350

vojne v borbi za cesarski prestol zmagal. Mladega cesarja Valentinijána II. je leta 392 na Dunaju dal umoriti frankovski vojskovodja Árbogast in se proglasil za socesarja poganskega Evgénija.

Cesar Teodózij I. je z veliko vojsko maja leta 394 krenil iz Konstantinópla proti severu, kjer se mu je v Trákiji pridružilo mnogo zavezniških Gótov (okrog 20 000 mož) in še drugih zaveznikov iz pokrajin ob Donavi in Črnem morju, predvsem Huni in Aláni. V bitki pri Mrzli reki (Frígidus) v Vipavski dolini je 5. in 6. septembra leta 394 cesar Teodózij I., tudi s pomočjo narave (močna burja) zmagal, dal obglaviti Evgénija in za kratek čas (5 mesecev) zopet združil rimsko cesarstvo. Pred smrtjo leta 395 je cesarstvo razdelil med svoja sinova Honórija, ki je dobil zahodni del in Arkádija, ki mu je dodelil vzhodni del cesarstva. Meja med cesarstvoma je potekala skoraj ravno od Budve proti severu do Drine, Save in Donave. Ta razdelitev cesarstva je bila zadnja, saj je Zahodno rimsko cesarstvo propadlo po 81-tih letih (leta 476), medtem ko je Vzhodno rimsko cesarstvo, imenovano Bizantinsko cesarstvo, obstajalo še skoraj 1000 let, ko preide leta 1453 Konstantinópel (danes Carigrad) v turške roke.

RIMSKI CESAR RÓMUL AVGÚSTUL Cesar Rómul Avgústul (Romulus Augústulus; ok.463 – 476, mogoče živ do leta 500, cesar 31. oktobra 475 – 4. septembra 476) je bil zadnji zahodnorimski cesar. Ko je njegov oče, vojaški poveljnik Orést, pregnal zadnjega zahodnega cesarja Júlija Népota (po drugi verziji je bil ubit leta 480 v Dalmaciji), je bil kot dvanajstletni otrok v Ravéni oklican za cesarja. Vzhodni del rimske države ga ni priznal, odstavil pa ga je germanski vojskovodja Odoáker, cesarske insignije pa poslal na Vzhod, bizantinskemu cesarju. Odoáker ga ni ubil, ampak ga je poslal v ujetništvo na otok Cápri ob Neapeljskem zalivu.

GERMANSKI VOJSKOVODJA IN KRALJ ODOÁKER Skirski poglavar Odoáker (Odoácer; 430 – 493, barbarski vladar Italije 476 – 493) je leta 470 prišel v Italijo z rimskimi najemniki. Leta 475 ga je z drugimi najel Orést, da bi zrušil Júliusa Népos(t)a, rimskega namestnika v provinci. Ker mu Orést ni hotel plačati obljubljene nagrade, so ga najemniški vojaki avgusta leta 476 razglasili za kralja in pet dni po zasedbi mesta Ticinuma (danes Pavia), je Orésta v njem ujel in ga dal ubiti. Bil je sin skirskega kneza in se je leta 476 dal oklicati za kralja germanske Italije (»Rex Germanorum Italiae«) ter je tako zamenjal zadnjega zahodnorimskega cesarja Rómula Avgústula. Vzhodnorimski cesar Zénon (475 – 491) ga je priznal, podpirala pa sta ga tudi senat in papež. Zahodnemu delu kraljevine je priključil Dalmacijo in leta 487 uničil donavsko državo Rúgijcev. Večkrat ga je po letu 488 premagal (pri Soči – Sontius 28. avgusta leta 489 in še 30. septembra pri Veroni; avgusta leta 490 pri Addi) kralj Vzhodnih Gótov Teodérik I. Veliki (471 – 526) in ga po zasedbi Ravéne (Ravenna) leta 493 (oblegal od leta 490 do februarja leta 493) dal zahrbtno umoriti.

GOTSKI KRALJ ALÁRIK Kralj Zahodnih Gótov Alárik I. (Alaricus, tudi Alárih; 370 - 410) je 24. avgusta leta 410 zavzel Rim in tri dni plenil po njem. To se je zgodilo (na začudenje in pretresenost javnosti) prvič po vdoru Gálcev leta 390 pr.n.št., da je sovražnik zasedel Rim in ga dodobra oplenil.

Nedolgo za tem je jeseni Alarik umrl.

351

GÓTSKI VOJSKOVODJA IN KRALJ TEODÉRIK I. VELIKI Kralj Vzhodnih Gótov Teodérik I. Veliki (tudi Teodórik; 454 – 526, kralj 471 – 526) je bil sin Amalca (vzhodnogótska kraljevska rodbina) Tiudimera in talec v Konstantinóplu (461 – 471). Na pobudo vzhodnorimskega cesarja Zénona je postal kralj Vzhodnih Gótov v Panoniji in se je leta 488 odpravil na vojni pohod proti Odoákerju z vojsko, ki je štela okrog 150.000 bojevnikov. Po zasedbi Ravéne so zagotovili Italiji vojaško obrambo in mir za 30 let, vendar so prepovedali mešane zakone med Rimljani in Góti. Vzpodbujal je učenje in napredek. Konstantinópel ga je kot kralja zahodnih rimskih dežel priznal leta 497, Teodérik pa si je utrjeval svoj položaj s povezavami z Vandali, Zahodnimi Góti, Burgúndi, Fránki in Turíngijci. Združitev germanskih plemen pa mu je spodletela zaradi osvajalne politike frankovskega kralja Klodviga I. (466 – 511), vendar mu je Teodérik I. Veliki preprečil osvojitev sredozemske Provanse. Hotel je ponovno oživitev Zahodnorimskega cesarstva, vendar mu je načrte prekrižala smrt leta 526. Po eni strani je bil krut vladar, po drugi pa trezen in preudaren vodja germanskih plemen.

HUNSKI KRALJ ÁTILA Hunski kralj Átila (Áti; 434 – 453; got. »očka«, nem. Etzel, nord. Atli) je bil samostojen vladar Hunov in je vladal imperiju, ki je segal od Alp do Kaspijskega morja. Bil je divji osvajalec, državnik in spreten vojskovodja. Átila je postal vodja hunske plemenske zveze (Črni Huni) leta 445. Dve leti kasneje je prekoračil Donavo in vdrl v Vzhodnorimsko cesarstvo. Leta 451 je prodrl do mesta Metz in na Katalavnijski poljani v Gáliji (Katalónsko polje) sta se z njim spopadli rimska ter zahodnogotska vojska in vojskovodja Aécij ga je premagal. Nato je leta 452 krenil v Italijo (pomikal se je čez Slovenijo), oplenil nekaj mest (zažgal Ptuj, Oglej), prodrl do Rima, vendar se je umaknil. Rimljani so hoteli s pogajanji in darovi preprečiti ponovne vdore Hunov in so mu poslali odposlance, ki so šli tudi skozi Petoviono. Ob pripravah na napad proti Vzhodnorimskemu cesarstvu (opustošil že v 40. letih) je leta 453 na poročno noč ob burgundski nevesti Íldiko umrl. Po njegovi smrti je velika hunska država razpadla, njeno jedro se je ohranilo na ozemlju današnje Madžarske, kjer so pričakali prihod sorodnih Avárov.

Ljudsko izročilo povsod išče Átilov grob, o katerem se spletajo vsemogoče pripovedke. Grob naj bi vseboval ogromno bogastvo in po legendi naj bi bil tudi na Hajdini pri Ptuju (pod cerkvico sv. Roka), po drugi pa, da bi Huni reko zajezili (mogoče Dravo?) in v strugi pokopali Átila, nato pa reko zopet spustili v strugo in tako zabrisali vse sledi o njem. Bil je sinonim za krvoločnega osvajalca, ki mu ni bilo nič svetega.

Cesar Avgust

Cesar Vespazijan

352

Cesar Trajan

ALEGORIČNA BOŽANSTVA

GRŠKA MITOLOGIJA (opisi):

1.) ÁJSA (Aísa), tudi ÉSA je bila boginja usode in še posebno človeške usode, ki si jo po grškem prepričanju: človek usodo sam sebi ustvari in določi. (str. 130; strani so iz II. dela) 1.) USODA (Moîra ali Aîsa, »usojeni delež«; lat. Fátum ali Fortúna, »kar je rečeno«) je v grški in rimski religiji dodelitev ali delež, ki določa, kaj se bo neki osebi zgodilo v življenju, najpogosteje pa se nanaša na njeno smrt, kajti ta je namenjena vsakemu. Večkrat se vidi, da so usoda in bogovi neodvisni drug od drugega, kajti bog se pred nasprotujočo usodo odreče lastnim željam. Pesnik Homêr je prepričan, da je usoda navita okrog človeka kot nit in od tod tudi predstave o grških Mójrah (Klóto, Láhezis in Átropos) ali rimskih božanskih predicah, Párkah (Nóna, Dékuma in Mórta) in sojenicah. Grki so nekoliko ublažili pojem krute usode in so raje častili Tíhe, ki je bila manj strašljiva ter je poosebljala dobro in slabo, pravično ali krivično naključje ter se vmešavala, če je bilo potrebno, v usodo ljudi in držav, ki jim je lahko tudi spreminjala življensko pot.

Med Rimljani pa je Fátuma tudi dobila bolj blago človeško podobo in se razdelila na Fátusa za moške in Fáto za ženske, ki sta bila nekakšna duhova in sta sledila vsakemu smrtniku in mu vodila življenje, katero jima je bilo zaupano. Drugačna pa je bila Fortúna, ki je bila podoba samovoljnega in muhastega naključja, polnega nedoslednosti, krivic in pristranosti. Usodi je bilo pač nemogoče ubežati. (str. 330) 2.) APÁTA (Apáte, »Prevara«; lat. Fraus) je bila boginja prevare in boginja temne Noči (Niks), ki se je rodila brez očeta. S temo se je prikradla med ljudi na zemlji in tudi med bogove na Olímpu. Pred njo je bil nemočen celo Zévs. Ljudje je niso spoštovali in jo klicali tudi »sleparka« ter so dajali prednost celo bogu trgovcev in lopovov, Hêrmesu. V mitih je bila starejša od Krónosa, Zévsa in ostalih bogov, pa tudi od ljudi. (str. 137) 3.) MANÍJA (Manía) je poosebljenje norosti, blaznosti in besnosti, ki je med ljudmi povzročila pretirano samoljubje, katero je lahko privedlo do raznih duševnih bolezni. Ker te moči v takratnem svetu niso razumeli, je bila to božanska moč in so nanjo gledali s strahospoštovanjem (saj so se je bali). Grški umetniki so jo prikazovali kot staro ženo, kratkih las, prodornega pogleda in skoraj brez prsi. Težko jo je bilo ločiti od Evmeníd (»dobrotljive«), Erínij in Semnái (»svete«), boginj, ki so brez usmiljenja kaznovale krivice, še posebno umore v družini. Svetišče je imela v Arkádiji. (str. 190) 3.) BLAZNOST (Manía) je ponavadi izraz jeze kakega boga, predvsem za morilce in zločince, ko bogovi pošljejo nad ljudi Eriníje (boginje kaznovanja), ki ljudi mučijo, dokler se jim ne pomrači um. Napad blaznosti je končan, ko se kakorkoli očistijo in to je znamenje, da so jim bogovi odpustili in zločinec postane navaden človek. Nekateri pa izgubijo razum in se poženejo v noro divjanje. Rimljani so blaznost istovetili z božjastjo, »sveta bolezen«, ki je sicer norost, vendar pomeni navzočnost (včasih dobrohotno) bogov. (str. 254)

353

4.) NESMRTNOST (immortális) je bila dana vsem bogovom, ki so jo uživali na Olímpu z nektarjem in ambrozijo, edino hrano in pijačo bogov. Včasih so lahko postali nesmrtni tudi ljudje, ki so se spremenili v bogove (ribič Glávkos v morskega boga, ko je pojedel čarobno zel), večina junakov in junakinj pa, ker so bili božanskega rodu ali pa so dokazali nadčloveški pogum in smelost (Hêraklej). Zgodilo pa se je, da so se junaki zaradi svoje krutosti zagnusili bogovom (Tidéj). Nekateri smrtniki so bili deležni pogojne nesmrtnosti (kralj Ptereláos je umrl šele, ko mu je hči odrezala zlati koder, ki ga je ohranjal pri življenju). Včasih pa se je zgodilo, da je hotel kdo nesmrtnost zamenjati za smrt (ranjeni Kentáver Híron je trpel tako hude bolečine, da se je odločil raje za smrt, kakor za večno trpljenje in je svojo nesmrtnost podaril Prometêju). (str. 198) 5.) ZAVIST (Phthónos, lat. Individia) je bila grška alegorična boginja, ki je poosebljala »hudobni pogled« in gleda z zavistjo tiste, katerih sreče ne more doseči. Zavist je večni zli duh, ki mu nenehno srce grizejo kače ter je strašno mršava, ker jo razjedajo vse nepotešene želje. (str. 208, 226, 234) 6.) PRIJATELJSTVO (Amicitia) je bila alegorična boginja, ki so jo častili tako v Grčiji, kakor v Rimu. Upodabljali so jo kot mladenko v obleki, speti ob strani in je bila ovenčana z rožami ali mirtovimi vejicami, v roki pa je ponavadi držala trtno vejo z grozdjem. (str. 213) 7.) SANJE (Óneiroi; lat. Somnia) so v grški in latinski književnosti poosebljene; pri pesniku Héziodu so hčere Noči, po Homêrju pa živijo onstran Okéana, v bližini sončnih vrat. Kasnejši pesniki so opevali boga sanj, Morfêja (Morpheús, »morfij«) tako, da so se ljudem v sanjah prikazovale človeške oblike (morphai). Pesnik Vergílij pa pravi, da duhovi umrlih ljudem pošiljajo iz podzemlja sanje in to: resnične skozi vrata iz roževine in lažne skozi vrata iz slonovine. (str. 216, 245) 8.) VOZ (vehiculum, »prispodoba moči in oblasti«) je bil v mitologiji prispodoba moči in najvišje oblasti, saj so bogovi tako prišli iz enega konca sveta na drugega in oglušujoče ropotanje koles na kovinski osi, je strašilo duše in od njih zahtevalo tišino. To je bilo bojno in tovorno vozilo bogov in junakov. Tako sta se Zévs in Pozêjdon vozila vsak s svojim vozom , ki so ga vlekli po štirje iskri konji. Hád je tako z vozom prišel iz podzemlja, da bi ugrabil Persêfono in Hélij lahko tako vodi svoj ognjeni ali sončni voz po nebesnem svodu od vzhoda proti zahodu. (str. 226) 9.) ZDRAVJE (Hygíeia; lat. Salus) je bila alegorična boginja, ki se je v Grčiji imenovala Higíeja in je bila Asklépijeva hči, Rimljani pa so ji rekli Salus in ji postavili veliko templjev v Rimu. Pod njenim zavetjem niso bili le ljudje, ampak cela država, kot narodovo živo telo.

Simbolizirala je obči blagor in blaginjo ter je imela praznik v januarju, kakor Sloga in Janus. Daritve je prinašala k oltarju, okrog katerega se je vila kača. (str. 226)

Grška pesnica Sapfo

Sanje 354

Maratonec Fejdipid

RIMSKA MITOLOGIJA:

10.) FATUM (volja bogov, »Usoda«) je bila pri Rimljanih poosebljena Usoda in izraz, ki je pomenil nepreklicno voljo bogov in usodo vsakega posameznika. (str. 232, 330) 11.) FELÍCIJA (Felícitas, »Sreča«) je bila rimska boginja sreče, ki pa je niso poznali do sredine 2. stoletja pr.n.št., ko ji je obubožani rimski vitez (vir equester) Lúcij Licínij Lukuúl (Lucius Licinius Lucullus; 114 – 57 pr.n.št.) postavil prvo svetišče. Drugega je načrtoval Júlij Cézar, vendar so ga zgradili po njegovi smrti. Felícija je bila rimsko alegorično božanstvo, ki je bila največkrat upodobljena na novcih. Je žena, ki drži v rokah kadúcej (cadúceus je bila Merkúrjeva glasniška palica, okoli katere se ovijata dve kači) in rog izobilja (Cornucopia). Palica simbolizira zdravje, rog izobilja pa bogastvo.

Bila je pomemben kult v času cesarjev, kamor sodi tudi Fortúna (prinašalka plodnosti), ki so jo enačili z grško boginjo Tíhe in je tako postala boginja naključja in sreče. (str. 233) 12.) FÍDES (Fídese, tudi Fidere; »zaupanje, vera, prepričanje«) je bila rimska alegorična boginja poštenja in javnega zaupanja ter dane besede (prisege), katere čaščenje je uvedel drugi rimski kralj Núma Pompílij. Upodabljali so jo kot v belo oblečeno devico, ki se pelje na vozu in z desno razprto dlanjo izpričuje svojo odkritost in dobronamernost. Fídes je bila prisednica (pri sodstvu) boga Dius Fídius, pri katerem so Rimljani prisegali, da govorijo resnico. (str. 233) 13.) FRAUS (gr. Apáte, »Prevara«) je bila alegorična podzemska boginja ter utelešenje krivih priseg, ki je živela v Kokítovih vodah, kjer je skrivala svoje pošastno telo s kačjim repom in kazala hinavsko ljubeznivi obraz. Upodabljali so jo z dvema glavama in masko na obrazu. (str. 263) 14.) IUVENTAS (»Mladost«) je bilo v rimski mitologiji alegorično božanstvo mladosti, ki so jo enačili z grško Hébo. Častili so jo predvsem mladostniki takrat, ko so oblekli togo.

Bila je zavetnica njihovega vstopa v svet odraslih. (str. 270, 292) 14.) JUVÉNTAS (Iuventas) je bila rimska alegorična boginja mladosti, ki so jo poistovetili z grško boginjo Hébo (hči Hêre, božja točajka in Hêraklejeva žena po njegovi premestitvi na Olímp, kjer je postal nesmrten). (str. 235) 15.) JALOVOST (sterilitas) je bila kazen bogov, ki zadene tako ljudi, kakor zemljo.

Ponavadi je to kazen za krvoskrunstvo, ki lahko zadene tudi deželo. Traški kralj Likúrg, ki je Dioníza neprijazno sprejel, je bog poslal nad deželo jalovost, tako da so se reke izsušile, zemlja razpokala in rastje je odmrlo. Likúrga so morali usmrtiti, da so besnega boga pomirili. Z neplodnostjo pa so lahko bili kaznovani tudi smrtniki: zakon Neoptólema in Hermióne ter Egeja in njegovih prvih dveh žená. Da so dobili potomstvo so morali v oraklju vprašati jezne bogove, ki so jih nato rešili prekletstva. (str. 270) 16.) JUSTICIJA (Iustitia) je bila rimska alegorična boginja prava in pravičnosti. Njen oče naj bi bil Júpiter, pa tudi njegov predhodnik Satúrn, vendar se o njenih starših redko govori.

Grki so imeli za pravo in pravičnost dve boginji (Díke za pravičnost in Témido za pravo), Rimljali pa so vse združili v eni osebi. Prikazovali so jo z zavezanimi očmi in mečem v desnici, v levici pa je držala tehtnico, da bi lahko pravično razsodila med nedolžnimi in krivičnimi deli. Njeni kipi in slike so povsod na pročeljih sodnih palač (sodišč). (str. 235)

355

17.) KONKÓRDIJA (Concorsia, »Sloga«) je bilo alegorično (prikaz česa v drugačni, pesniški obliki; prispodoba) rimsko božanstvo, ki pooseblja slogo. Skrbela je za razumevanje med družinami, državljani in zakonci ter jo enačijo z njeno sestro in boginjo Miru, Paks (Pax). Prvo svetišče Slogi v Rimu je posvetil Mark Furij Kamíl (Marcus Furius Camillus, državnik in vojskovodja v 4. stoletju pr.n.št.) leta 367 pr.n.št. Obnovil ga je Lucij Opimíj po smrti Gaja Grákha leta 121 pr.n.št. (njegov oče, svobodomislec Tiberij Grákh je kot pretor v Hispániji napravil konec iztrebljanju Kéltoiberov) in ponovno cesar Tibérij leta 10 n.št. Postavili so ga na nekoliko dvignjenem delu Rimskega foruma, kjer se je pogosto zbiral senat in tukaj so na smrt obsodili pretorijánskega prefekta Sejána (Lucius Aelius Seianus, po letu 20 pr.n.št. - 31 n.št.). (str. 237) 18.) LAKOTA (Fames) je bila boginja, ki je živela v preddvorju podzemlja; hči Noči, ki jemljejo poljem plodnost, tako pravi Vergílij. Ovídij pa jo opisuje kot žensko, ki čepi v nerodovitnem polju in iz njega puli posušene bilke. Najbolj tragična žrtev Fame je bil tesálski junak Erizíhton (posekal je Démetrin gaj in boginja ga je obsodila na večno lakoto). (str. 237) 19.) LIBERTAS (Libertas, »Svoboda«) je bila poosebljena rimska boginja svobode. V njenem čaščenju so prednjačili plebejci zaradi pritiska bogatejših patricijev na plebejsko svobodo. Njeno svetišče je bilo na griču Aventínu, nekakšni trdnjavi ali oporišču plebejcev, ki je bilo posvečeno leta 238 pr.n.št. (str. 238, 318) 3.) MANÍJA (manía) je bila alegorična rimska boginja, ki je bila podobna grškim Erínijam (boginje kaznovanja) in je imela moč, da je krivca spravila v blaznost, ki je nato zagrešil nepremišljena dejanja, zločine, umore in svetoskrunstva. (str. 239) 20.) MODROST (Sophia, Sapientia – »življenska modrost«) je bilo alegorično božanstvo, ki ga je dolgo poosebljala Aténa, katera je pri Grkih predstavljala razum in mir. Njena atributa sta bili sova in oljčna vejica. (str. 292) 21.) PAKS (Pax, »Mir«) je bila rimska boginja miru, ki ni imela niti staršev, niti potomcev.

V tisočletni rimski zgodovini je vladal mir le sedem krat. Žrtvenik ji je postavil cesar Avgúst po vrnitvi iz Hispánije (gr. Ibería) in Gálije med leti 13 do 9 pr.n.št. in se je imenoval Ara pacis Augustae (»Žrtvenik Avgustovega miru«), kamor so prinašali žrtve in darovali 30. januarja in 30. marca. Kasneje so ji postavili svetišče na Vespazijánovem trgu po zmagi nad Judejo leta 71 n.št. in tako je ta trg dobil ime Forum Pacis (»Trg miru«). Žrtvenik miru je bil s svojimi reliefi eden izmed največjih umetniških del avgustejskega časa, vendar je do danes popolnoma razpadel. (str. 241) 22.) PIETÁS (pietás, »čut dolžnosti; pobožnost«) je bilo alegorično rimsko božanstvo, ki predstavlja človekovo ljubezen in čut dolžnosti do bližnjega, svojcev, prijateljev, bogov in kasneje cesarskega genija, katerega Pietás je postala mogočen simbol. Boginja ima dva atributa, ki ponazarjata: izobilje (rog izobilja s sadjem ali cvetjem) in zvestobo (štorklja). (str. 241) 23.) PLODNOST, tudi RODOVITNOST so častili predvsem v misterijih (Bona Dea), ki so bili strogo pridržani le za rimske ženske. Le-te so se zahvaljevale boginji, ker jim je namenila veliko otrok, jalove ženske pa so jo prosile, da bi zanosile in postale matere.

Posebno rimske cesarice so posvečale alegorični (poosebljena prispodoba) boginji plodnosti poseben kult in jo prosile za bogato potomstvo, s čemer bi zagotovile večnost rimskega cesarstva. Pod zavetjem teh bogov (gr. Pán in rim. Páles sta bili božanstvi čred in 356

pastirjev) so bile tudi domače živali, saj so zagotavljali njihovo hitro in obilno razmnoževanje.

Dež, vlaga in izobilje pridelkov so bili bistveni pogoji za preživetje. Posebno Rimljani pa so imeli cel kup bogov in boginj za rodovitnost, ki so se kar naprej množili (boginja žetve Cêrera, bog vrtov in sadovnjakov Príap, boginji izobilja Óps in Kopija, boginja cvetja Flora, boginja zorenja sadja Pomóna) in so jim postavljali kipe ter simbole na polja in jim posvečali praznike. (str. 305) 24.) PRUDENCIJA (Prudentia, »znanje, preudarnost, veda«) je bila rimsko, žensko alegorično božanstvo z dvojnim obrazom, od katerih je bil eden obrnjen v preteklost, drugi pa v prihodnjost. Grki so jo poistovetili s prvo Zévsovo ženo Métido (»preudarnost«). (str.

242) 25.) UPANJE (gr. Élpis, lat. Spes) je bilo edino alegorično božanstvo, ki ni ušlo iz Pandórine skrinjice, ki jo je Epimetêjeva žena iz radovednosti odprla.

Rimljani so jo častili in imenovali Spes ter ji postavili več svetišč. Upodabljali so jo kot ljubko mladenko, ki z eno roko dviga rob svoje obleke, v drugi pa drži komaj razcvetelo rožo. (str. 330) 26.) VETROVI (venti) so bili tako za Grke, kakor za Rimljane, pooebljeni kot bogovi.

Vsem vetrovom po pesniku Homêrju vlada Ájol ali Éol. Lahko so jih priklicali ljudje z molitvijo in darovanjem ali pa jim je tako ukazal Zévs. Pesnik Héziod omenja tri vetrove: Bóreas (severnik), Zéfir (zahodnik) in Nótos (južni veter) ter njihove otroke Astrája (»zvezdnat«, sozvezdje Devica - Virgo) in Éos (Zarja). Homêr pa omenja še četrti veter Évros (vzhodnik). Andrónikov horológij ali »Stolp vetrov« v Aténah prikazuje osem vetrov v človeški podobi in to so: Bóreas, Káikias, Apéliot, Évros, Nótos, Líps, Zéfir in Skíron.

Med Rimljani je bil najbolj priljubljen Favónij (zahodnik), severni veter Ákvilon (Aquilo, »orel«) pa kaže, da so si ga predstavljali kot mogočno ptico. V Rimu je stalo svetišče posvečeno vsem vremenskim boginjam, Tempestates, kjer so opravljali žrtvovanja: dobrodejnim vetrovom so žrtvovali bele živali, viharnim pa črne. (str. 226, 333) 27.) VOLUPTAS (»užitek, slast, naslada«) je bilo poosebljenje slasti in naslade v vseh mogočih oblikah. Upodabljali so jo kot mladenko lepe in žive polti ter mehke in čutne drže. Častili so jo predvsem v Rimu, kjer so ji v cesarski dobi postavili tempelj. (str. 248) 28.) STAROST (Géras; lat. Senectus) je bila hči Êreba (prvobitno božanstvo Praznine – Káosa) in Noči, ki so jo kot alegorično božanstvo častili v Aténah in v Rimu. Njeni atributi so bili žalost in propadanje in je bila upodobljena kot starka, oblečena v črno, vsa sključena in se je opirala na palico. (str. 317) 29.) STRAHOVI (larvae) so bili zli demonski duhovi, ki so jih pogosto zamenjevali z lemuri. Larve so duhovi nepokopanih mrtvecev, ki so v življenju zagrešili nepopravljive zločine. Na zemljo so se vračali mučit žive, ki so se jim prikazovali kot okostnjaki ali strahovi in s tem povzročali med ljudmi živčne bolezni in tudi božjast. (str. 318)

Venera in Rim 357

KRATEK SEZNAM VSEBINE V II. DELU PO ABECEDNEM REDU

GRŠKI BOGOVI, POLBOGOVI IN JUNAKI A ABÁNT (Ábas; lat. Abas): sin árgoškega kralja Linkêja. ÁBDER (Ábderos; lat. Abderus): sin boga Hêrmesa.

ADIKÍJA (Adikía, »krivica«): boginja krivic.

ADMÉT (Ádmetos; lat. Admetus): sin kralja Ferésa.

ADRÁST (Ádrastos, Ádrestos; lat. Adrastus): sin Talaósa in kralj Árgosa.

ADRÁSTIJA (Adrásteia; lat. Adrastea): nímfa, ki je vzgajala malega Zévsa.

AEDÓNA (Aedóne): hči milétskega kralja Pándareja.

AERÓPA (Aerópe; lat. Aerope): žena krétskega kralja Atréja.

AÉTLIJ (Aéthlios; lat. Aethlius): brat Hélena, eponimnega prednika Grkov.

AFÁJA (Aphaía, Apheía; lat. Aphaia): boginja lova in ribolova.

AFARÉJ (Aphareús; lat. Aphareus): kralj Mesénije.

AGAMÉMNON (Agamémnon; lat. Agamemnon): kralj v Mikénah in Menelájev brat.

AGAMÉD (Agamédes) in TROFÓNIJ (Trophónios, »hranitelj«): sinova orhómenskega kralja Ergîna.

AGAPÉNOR: poveljnik arkádijskih čet pred Trójo.

AGÁVA (Agaúe; lat. Agaue): hči tébanskega kralja Kádmosa.

AGDÍSTIS: frígijsko ime za »boginjo mater«, Kibélo.

AGÉNOR (Agénor; lat. Agenor): sin boga Pozêjdona in tírski kralj.

AGEZILÁJ (Agesílaos, 444 – 361 pr.n.št.): kralj Spárte.

AGLÁJA (Aglaía): hči Zévsa in spremljevalke Múz, Hárite.

AGLÁVRA (Agláuros): hči aténskega kralja Kékropsa.

AHELÔJ (Akhelô(i)os, Ahéloi; lat. Achelous): rečni bog in sin Okéana.

AHERÓNT (Achéron): ena od rek v grškem podzemlju (danes v Epíru).

AIGÉST (Aigéstes), tudi ACÉST (Acéstes): sin rečnega boga Krimíza in kralj Sicílije.

AJÁNT VELIKI (Aías Télamonios; lat. Aiax): sin kralja na otoku Salamína, Télamona.

AJÁNT MALI (Aías Oileús): sin lókridskega kralja Ojléja.

AJÉT (Aiétes; lat. Aietes): sin boga Hélija in kralj Kólhide.

AJGÊJ (Aigeús), tudi EGEJ (lat. Aegeus): sin aténskega kralja Pandíona.

AJGIALÉJ (Aigialeús): sin árgoškega kralja Adrásta.

AJGÍMIJ (Aigimiós): kralj Dóride na Peloponézu.

AJGÍNA (Aígina): hči rečnega boga Ázopa in nímfe.

AJGÍPT (Aígyptos): sin egíptovskega kralja Bélosa.

AJGÍST (Aígisthos), tudi EGÍST: sin Tiésta in njegove hčere Pelopêje (krvoskrunstvo).

1) ÁJSA (Aísa), tudi ÉSA (»Usoda«; glej: Alegorična božanstva, str. 350). ÁJSAK (Aísakos), tudi ÉSAK (lat. Aesacus): sin trójanskega kralja Príama. ÁJTRA (Aíthra): hči Píteja, kralja Trojzéna na Peloponézu. ÁJZON (Aíson): sin tesálskega kralja Kretêja.

AKADÉM (Akádemos; lat. Academus): aténski junak, ki ima blizu Atén posvečen gaj.

AKAMÁNT (Akamás; lat. Acamas): sin aténskega kralja Tezêja.

AKARNÁN (Akarnán; lat. Acarnan): Alkmájonov in Kalirójin sin, ki je odrasel v eni noči.

AKÁST (Ákast0s; lat. Acastus): sin jólkoškega kralja Péliosa v Tesáliji.

AKÓNTIJ (Akóntios): lep mladenič, ki je odšel na otok Délos.

AKRÍZIJ (Akrísios; lat. Acrisius): sin árgoškega kralja Abánta.

AKTÁJON (Aktaíon; lat. Actaeon): strasten lovec. ÁKTOR: Pátroklov ded in kralj v Tébah.

358

ALÁSTOR (Alástor; lat. Alastor): sin Neléja, kralja Pílosa.

ALEKSÁNDER (Akeksándros; lat. Alexander): častni vzdevek trójanskega princa Párisa in pomeni »zaščitnik mož«; tudi Jázonov nečak in tiran v Férah.

ALÉKTA (Alektó; lat. Alecto): neizprosna Erínija, boginja maščevanja.

ALÉT (Alétes; lat. Aletes): mikénski kralj in sin Aigísta (Egísta).

ALFÉJ (Alpheíos; lat. Alpheus): rečni bog v Élidi na Peloponézu.

ALFEZIBÓJA (Alphesíboia), tudi ARSÍNOA (Arsinóe): hči arkádskega kralja Fegêja.

ALGÁVRA: hči aténskega kralja Kékropsa.

ALKÁJ (Alkaîos, tudi Alkêj; lat. Alcaeus): tiríntski kralj in sin Perzêja ter žene Andrómede.

ALKÁTOOS (Alkáthoos): sin kralja Élide in osvajalca Peloponéza, Pélopsa.

ALKÊJD (Alkeîdes, tudi »Alkájev potomec«): drugo ime za Hêrakleja.

ALKÉSTIDA (Álkestis; lat. Alcestis): hči jolkóškega kralja Pélija.

ALKÍDAS: spártanski mornariški vojskovodja.

ALKÍNOOS (Alkínoos; lat. Alcinous): kralj Fajákov na otoku Shêrija.

ALKÍONA (Alkyóne; lat. Alcyone): hči boga vetra Ájola (tudi Éol).

ALKIONÉJ (Alkyoneús; lat. Alcyoneus): najmlajši Gigánt.

ALKITÓA (Alkithóe): hči kralja in prednika Mínijcev, Mínija v Bojótiji.

ALKMÁJON (Alkaíon), tudi ALKMÉON (lat. Alcmaeo): sin árgoškega kralja Amfiarája.

ALKMÉNA (Alkméne; lat. Alc(u)mena):žena mikénskega kralja Amfítriona.

ALOÁDA (Aloádai, tudi Aloeîdai; lat. Aloidae): sinova Gigánta Aloéja.

ALÓPA (Alópe): hči kralja Elevzíne, Kerkióna.

ALTÁJA (Althaia; lat. Althaea): hči etólskega kralja Téstija.

AMALTÊJA (Amáltheia; lat. Amalthea): kôza (Zévsova dojilja) ali nímfa na Kréti.

AMFIARÁJ (Amphiáraos; lat. Amphiaraus): jasnovidec in árgoški kralj.

AMFÍKTION (Amphiktýon): sin krétskega kralja Devkáliona.

AMFÍLOH (Amphílochos): sin vidca Amfiarája.

AMFÍON (Amphíon; lat. Amphion) in ZÉTOS (Zéthos; lat. Zethus): Antíopina dvojčka.

AMFÍTRION (Amphitrýon; Amphitryon): sin tiríntskega kralja Alkája.

AMFITRÍTA (Amphitríte; lat. Amphitrite): hči morskega boga Neréja. ÁMIK (Ámykos; lat. Amycus): sin Pozêjdona in kralj Bébrikov v Bitíniji.

AMÍKLAJ (Amýklas; lat. Amycles): spártanski kralj in sin kralja Lakedájmona.

AMIMÓNA (Amymóne): ena od 50-ih Danáid.

AMÍNTOR (Amýntor): tesálski kralj Dolópov.

AMITÁON (Amytháon; lat. Amythaon): sin jolkóškega kralja Kretêja.

AMPÉL (Ampélos): sin Sátira in Nímfe.

ANAKSARÉTA (Anaxaréte): mlada Cíprčanka, ki se je spremenila v kamniti kip.

ANAKSIBÍJA (Anaksibía): hči mikénskega kralja Atréja in žene Aerópe.

ANÁKSO (Anáksos): sestra mikénskega kralja Amfítriona.

ANDRÓGEJ (Andrógeos; lat. Androgeus): sin krétskega kralja Mínosa in žene Pazífaje.

ANDRÓMAHA (Andromákhe; lat. Andromache): hči tébanskega kralja Eétiona.

ANDRÓMEDA (Androméda; lat. Andromeda): žena Perzêja ter hči etiópskega kralja Keféja in žene Kasíopeje.

ANHÍZ (Ankhíses; lat. Anchises): trójanski princ in z Afrodíto, oče Enêja.

ANKÁJ (Ankáies), tudi ANKÉJ (lat. Ancaeus): sin arkádskega kralja Likúrga; tudi krmar na ladji Árgo; tretji Ankáj pa je sodeloval tudi pri lovi na kalidónskega vepra.

ANTÁJ, tudi ANTÉJ (Antaîos; lat. Antaeus): močan velikan in sin boga Pozêjdona.

ANTÉNOR (Anténor; lat. Antenor): trójanski starešina, ki je hotel, da Grkom vrnejo Héleno in končajo vojno.

ANTÉNOS (Anténos, Antiéros, »nasprotje ljubezni«): bog zavrnjene ljubezni.

ANTIFÁT (AntiphÓtes; lat. Antiphates): kralj Lestrigóncev (orjaški ljudožerci).

359

ANTÍGONA (Antigóne): ena od štirih hčera tébanskega kralja Ojdípa, ki jih je imel z materjo Jokásto.

ANTIKLÊJA (Antíkleia): žena kralja Ítake in Odisêjevega očeta, Laêrta.

ANTÍLOH (Antílokhos; lat. Antilochus): sin pílskega kralja Néstorja.

ANTÍNOJ (Antínoos;lat. Antinous): sin Evpíta iz Ítake, surov in grob Penélopin snubec.

ANTÍOPA (Antiópe): hči tébanskega kralja Niktêja.

2) APÁTA (Apáte, »Prevara«; glej: Alegorična božanstva, str. 350).

APSÍRT (Ápsyrtos), tudi ABSÍRT (lat. Abyrtus): Medêjin brat.

ARÁHNA (Arákhne, »pajek«; lat. Arachne): Lídijka, ki je odlično tkala.

ARÉTA (Aréte; lat. Arete): žena fajáškega kralja Alkínoa.

ARETÚZA (Aréthusa; lat. Arethusa): ena od Hesperíd, varuhinje zlatih jabolk. ÁRGES (Árges, »lesketač«): eden od enookih Kiklópov. ÁRGOS (Árgos; lat. Argus): stooki velikan.

ARÍADNA (Ariádne): hči krétskega kralja Mínosa.

ARIKÍJA (Arikía; lat. Aricia): hči arkádijskega kralja Palánta.

ARÍON (Aríon; lat. Arion): ime konja árgoškega kralja Adrásta; tudi ime pesnika in pevca, ki so ga hoteli mornarji v Koríntu ubiti, pa so ga rešili delfini.

ARISTÁ(É)J (Aristaîos; lat. Aristaeus): sin boga Apólona.

ARÍSTEAS (Aristéas): popotnik z otoka Prokonéza v Propóntidi (Marmarsko morje), ki je lahko čudežno zapuščal telo in se vanj vračal.

ARISTODÉM (Aristódemos): eden od Heraklítov, vnukov junaka Hêrakleja.

ARISTOGÊJTON (Aristogéiton): ljubimec Harmódija.

ARISTÓMEN (Aristoménes): mesénijski junak.

ARKÁD (Arkás; lat. Arcas): sin boga Zévsa in nímfe Kalíste ter prednik Arkádijcev.

ARKTÚR (Arktoúros): najsvetlejša zvezda v ozvezdju Volarja.

ARSÍNOA (Arsinóe): hči arkádijskega kralja Fegêja.

ASÁRAK (Assárakos; lat. Assaracus): Enêjev praded.

AKÁLAF (Askálaphos): sin rečnega boga Aherónta.

ASÓP (Asopós; lat. Asopus): sin titána Okéana.

ASTÉRION (Astérion, tudi Astérios; lat. Asterius): krétski kralj.

ASTÊROPA (Asterópe): ena od Plejád, sedmih hčera Titána Atlánta.

ASTIÁNAKS (Astyánaks): Héktorjev najmlajši sin in vrhovni poveljnik trójanske vojske.

ASTIDAMÉJA (Astydaméia): žena jolkóškega kralja Akásta.

ASTRÁJA (Astraía; lat. Astraea): hči boga Zévsa in boginje pravnega reda Témide.

ASTRÉJ (Astraîos; lat. Astraeus): sin Titána Kríja.

ATARGÁTIDA (Atargátis): sírska boginja plodnosti. ÁTE (Áte; lat. Ate): hči boginje prepira (Éride). ÁTIS (Átys, tudi Áttis): spremljevalec boginje Kibéle. ÁTLAS (Átlas; lat. Atlas), tudi ATLÁNT: drugo ime za Gigánta Atlánta.

ATRÉJ (Atréus; lat. Atreus): mikénski kralj in eden od Pélopsovih sinov. ÁTROPOS (Átropos, »neupogljiva«; lat. Mórte): ena od Mójr, ki je prerezala nit življenja. ÁVGA (Aúge): mati mízijskega kralja Télefa. ÁVGIJ (Augeías; lat. Augeas): sin boga sonca Hélija. ÁVKSO (Auksó; lat. Auxo): ena od Hór, boginja rasti ter hči boga Zévsa in Témide.

AVTÓLIK (Autólykos; lat. Autolycus): sin boga Hêrmesa.

AVTOMEDÓNT (Automedón): voznik Ahílovega bojnega voza.

AVTÓNOA (Autonóe): hči tébanskega kralja Kádmosa.

B BÁTOS (Báttos): legendarni voditelj dórskih Grkov (Dórci).

360

BÁVKIDA (Baûkis; lat. Baucis) in FILÉMON (Philémon,lat. Philemon): frígijska zakonca, starčka, ki sta pogostila boga Zévsa in boga Hêrmesa na poti po svetu.

BÉLOS (Bêlos; lat. Belus): egíptovski kralj in sin Pozêjdona.

BÉNDIDA (Bendís): trákijska boginja lova in življenja v naravi.

BIÁNT (Bías; lat.Bias): brat vidca Melámpusa.

BÍTON (Bíton; lat. Biton) in KLÉOBIS (Kléobis): sinova Hêrine svečenice v Árgu, Kipide, ki sta v mladosti (kot mladeniča) srečno zaspala.

BOJÓT (Boiotós; lat. Boeotus): sin boga Pozêjdona.

BÓREAS (Boréas; lat. Aquilo): severni veter.

BRIÁREJ (Briáreos; lat. Briareus): eden od treh sinov Urána (Nebo).

BRITOMÁRTIS (Britómartis): hči boga Zévsa in Kréčanke Kárme; boginja lova, morja,…

BRIZÉIDA (Briseís; lat. Briseis): hči Apólonovega svečenika Brizéja.

BRÓMIJ (Brómios): drugo ime za boga vina, Dioníza.

BRÓNT (Bróntes, »gromovnik«): eden od treh enookih Kiklópov.

BUZÍRIS (Boúsiris; lat. Busiris): egíptovski kralj in sin Pozêjdona.

D DÁFNA (Dáphne, »lovor«; lat. Daphne): hči rečnega boga Ládona in nímfa.

DÁFNIS (Dáphnis; lat. Daphnis): sin boga Hêrmesa.

DÁKTILI (Dáktiloi; Ídaioi): čarodejni kovači.

DÁNA(J)A (Danáe; lat. Danae): hči árgoškega kralja Akrízija.

DANAÍDE (Danaídes; lat. Danaides): 50 Dánaosovih hčera.

DÁNAOS (Danaós; lat. Danaus): sin egípčanskega kralja Bélosa.

DÁRDAN (Dárdanos; lat. Dardanus): sin Zévsa in Eléktre.

DÁRES (Dáres; lat. Dares): trójanski svečenik boga ognja, Hefájsta.

DEÍFOB (Deíphobos; lat. Deiphobus). sin trójanskega kralja Príama.

DEJANÊJRA (Deiáneira; lat. Deianira): druga Hêraklejeva žena.

DEJDAMÊJA (Deidámeia; lat. Deidamia): hči kralja Dolópov na otoku Skîros, Likoméda.

DEMOFÓNT (Demophón, Demophóntes; lat. Demophon): Tezêjev sin.

DEMÓDOK (Demódokos; lat. Demoducus): slepi pevec na dvoru fajáškega kralja Alkínoa.

DÉMONI (Daímones; lat. Genius): dobra in slaba nadnaravna bitja.

DÍKE (Díke; lat. Iustitia): boginja pravice ter hči Zévsa in Témide.

DIKTÍNA (Díktynna; lat. Dictynna): krétska boginja gore Díkta.

DÍKTIS (Díktys; lat.Dictys): brat kralja Polidékta na otoku Sérifu.

DINDIMÉNA (Dindyméne): ime boginje Kibéle na gori Dindím.

DÍMOS (Deîmos): jezljivi sin Áresa in Afrodíte.

DIOMÉD (Diomédes; lat. Diomedes): Tráčan ter sin Áresa in nímfe Kiréne.

DIÓNA (Dióne; lat. Diona): boginja dežja in izvirov ter hči Okéana in Tétije.

DÍRKA (Dírke; lat. Dirce): žena tébanskega kraljevega namestnika Líkosa.

DÓLIJ (Dólios): Odisêjev služabnik.

DÓLON (Dólon; lat. Dolon): trójanski vohun, ki sta ga ubila Odisêj in Dioméd.

DÔROS (Dôros; lat. Dorus): sin Hélena (prednika Grkov) in Devkáliona.

DRIÁDE (Dryádes; lat. Dryades): drevesne nímfe.

DRIÓPA (Dryópe; lat. Dryope ali Driope): nímfa in mati boga pastirjev, Pána.

E ÉAK (Aiakós; lat. Aeacus), tudi ÁJAK: sin boga Zévsa in nímfe Egíne.

EÉTION (Eetíon): kralj v Tébah.

EFIÁLT (Ephiáltes; lat. Ephialtes): sin Gigánta Aloêja in demona nočne more; tudi izdajalec Grkov v bitki pri Termópilah, leta 480 pr.n.št.

361

EGÉJ (Ajgeús; lat. Aegeus): sin kralja Pándiona.

EGEÍON (Aigaíon; lat. Aegaeon): storoki velikan, ki so mu ljudje rekli Briárej.

EGIALÉJ (Aigialéus): sin árgoškega kralja Adrásta in junak pohoda epigónov nad Tébe.

EGÍST, tudi AJGÍST (Aígisthos; lat. Aegisthus): sin mikénskega kralja Tiésta. ÉGLA (Áigle; lat. Aegle): Najáda, najlepša nímfa ter boginja izvirov in studencev.

EHIÓN (Echión): eden od petih otrok, ki so se rodili iz zmajevih zob, tudi glasnik (kurir) Argonávtov. ÉHO (Echó; lat. Echo): gorska nímfa in spremljevalka boginje Artémide.

EJDÓTEA (Eidothéa): nímfa in hči morskega boga Próteja.

EJRÉNA (Eiréne, »mir«): hči boga Zévsa in boginje miru Témide ter ena od treh Hór.

ELÉKTRA (Eléktra; lat. Electra): hči mikénskega kralja Agamémnona; tudi hči Titána Atlánta.

ELEKTRÍON (Elektrýon; lat. Electryon): sin Andrómede in Perzêja.

ELPÉNOR (Elpénor; lat. Elpenor): Odisêjev tovariš, ki je padel s strehe Kírkinega dvorca.

EMATÍON (Emathíon): sin boginje jutranje zarje, Éos. ÉMPUZA (Émpusa; lat. Empusa): pošast iz podzemlja in Hékatina hči. ÉNIO (Ényó ali Ennyo; lat. Enyo): ena od Gráj; poosebljenje starosti, Gorgóna.

ENKÉLAD (Enkélados; lat, Enceladus): Gigánt ter sin boga Tártara in boginje Gáje. ÉOS (Eós; lat. Aurora): boginja jutranje zarje. ÉPAF (Épaphos; lat. Epaphus): sin boga Zévsa in Ío, tudi kralj v Sikiónu in mož Antíope.

EPÊJ (Epeiós; lat. Epeus): sin Fókijca Panopéja, izdelovalca »trójanskega konja«.

EPIGÓNI (Epígonoi, »nasledniki«): sinovi »sedmerice proti Tébam«.

EPIMETÊJ (Epimetheús, »pozneje misleči«; lat. Epimetheus): Prometêjev brat. ÉPONA (»velika kobila«): latinsko ime za kéltsko boginjo konj. ÉRATO (Erató; lat. Erato): Múza in zaščitnica lirskega pesništva. ÉREB (Érebos; lat. Erebus): sin boga večne teme, Káosa.

EREHTÊJ (Erechtheús): legendarni aténski kralj.

ERGÍN (Ergînos; lat. Erginus): orhómenski kralj. ÉRIDA (Éris; lat. Discordia): hči boginje Noči, Niks.

ERIFÍLA (Eriphýle; lat. Eriphyla): hči árgoškega kralja Tálaja.

ERÍGONA (Erigóne; lat. Erigone): hči aténskega kralja Ikárija.

ERIHTÓNIJ (Erichthónios; lat. Erichthonius): mitični aténski kralj (»kačji kralj«). ÉRIKS (Éryx; lat. Erycus): sin Argonávta Búta ali Pozêjdona.

ERIZÍHTON (Erysikhthon; lat. Erysichthon): tesálski kralj.

EÚFEM (Eúphemos; lat. Euphemus), tudi ÉVFEM: sin boga morja Pozêjdona.

EVÁDNA (Euádne; lat. Euadne): hči boga morja Pozêjdona.

EVÁGORA (Euagóras, ok. 435 – 374 pr.n.št.): kralj Salamíne.

EVÁNDER (Eúandros, »dobri človek«; lat. Euander): božanstvo povezano z bogom Pánom.

EVFÓRB (Euphórbos): najpogumnejši trójanski bojevnik.

EVFROZÍNA (Euphrosýne; lat. Euphrosyne): ena od boginj lepote in ljubkosti, Hárit.

EVMÁJ (Eúmaios; lat. Eumaeus): zvesti Odisêjev pastir.

EVMENÍDE (Eumenídes, »dobrotljive, milostne«; lat, Eumenides): olepševalno ime za Erínije, boginje kaznovanja.

EVMÓLP (Eúmolpos; lat. Eumolpus): Tračán in sin boga Pozêjdona.

EVNÓM (Eunómos): mladi točaj na dvoru kalidónskega kralja Ójneja.

EVNOMÍJA (Eunomía, »Zakonitost«): boginja zakonitosti in pravičnih zakonov.

EVRIÁL (Euryálos): sin Adrástovega brata Menkistêja.

EVRÍALA (Euryale, »daljna popotnica«): ena od pošastnih Gorgón.

EVRÍDIKA (Eurydíke; lat. Eurydica): žena tébanskega kralja Kreónta; tudi nímfa Evrídika in Órfejeva žena.

362

EVRIKLÊJA (Evrýkleia; lat. Euryclea): Odisêjeva dojilja.

EVRÍLOH (Eurýlochos; lat. Eurylochus): Odisêjev zvesti tovariš in mož njegove sestre Ktímene.

EVRINÓMA (Eurynóme; lat. Eurynome): hči Okéana in Tétije.

EVRÍPIL (Eurýpylos; lat. Eurypylus): kralj otoka Kósa; tudi sin mízijskega kralja Télefa.

EVRISTÊJ (Eurystheús): sin mikénskega kralja Sténela in žene Níkipe; tudi kralj Tirínta. ÉVRIT (Eúrytos; lat. Eurytus): kralj Ojhálije in odličen lokostrelec (Hêraklejev učitelj).

EVRITÍON (Eurytíon; lat. Eurytion): ime Geríonovega pastirja. ÉVROS (Éuros; lat. Eurus, prvobitno Volturnus): bog JZ vetra ter sin Éos (Zarja) in Titána Astrája (ozvezdje).

EVTÊRPA (Eutérpe; lat. Euterpe): hči boga Zévsa in boginje spomina Mnemózine.

EVTÍFRON (Euthyphron): videc, ki ga je pred sodiščem srečal filozof Sókrat…

F FAÉTON (Phaéthon, tudi Fáeton; lat. Phaethon): sin boga Hélija (Sonce) in Klímene.

FAETÚZA (Phaéthousa): ena od Heliád (hčere boga Hélija).

FÁJDRA (Phaídra, Phaídre), tudi FÉDRA (lat. Phaedra): hči krétskega kralja Mínosa.

FÁNTAST (Phántasos; lat. Phantasus): sin boga spanca, Hípnosa.

FÁON (Pháon): lep mladenič in čolnar iz Mitílena na otoku Lézbosu.

FEGÊJ (Phegeús): kralj Arkádije.

FEJDIPÍD (Pheidippídes), tudi FILIPÍD (Philippides): aténski junak, ki je pretekel 42 km od Atén do Máratona.

FÊJDON (Pheídon): kralj Árgosa in Heraklíd (Hêraklejev vnuk).

FÉMIJ (Phémios; lat. Phemius): sin Ítačana Térpija in pevec v Odisêjevi palači.

FÊNIKS (Phoîniks; lat. Phoenix): sin sidónskega kralja Agénorja.

FÉRES (Phéres; lat. Pheres): sin férskega kralja Kretêja.

FILÁMON (Philammón): sin boga Apólona in Hióne (hči boga severnega vetra Bóreasa).

FILÉJ (Phyleús; lat. Phyleus): sin élidskega kralja Ávgija.

FILÉMON (Philémon; lat. Philemon): starec iz Frígije z ženo Bávkido.

FÍLIDA (Phyllis; lat. Phillis): hči tráškega kralja Finêja (?).

FILÍRA (Philýra): Okéanova in Tétijina hči.

FILÓJTIJ (Philóitios): čuvaj in pastir Odisêjeve živine.

FILOKTÊT (Philoktétes; lat. Philoctetes): tesálski kralj.

FILOMÉLA (Philoméle; lat. Philomela) in PRÓKNA (Prókne; lat. Procne): hčeri aténskega kralja Pandíona.

FINÊJ (Phineús; lat. Phineus): tráški kralj.

FLEGÍJ (Phlegýas; lat.Phlegyas): sin boga Áresa in orhómenske princese Hríze.

FÓBOS (Phóbos; lat Phobus): sin boginje Afrodíte in poosebljenje strahu.

FÓJB (Phoîbos, »sijajni«; lat. Phoebus), tudi FÓBOS (PHóbos; lat. Phobus): drugo ime za boga Apólona.

FÓJBA (Phoíbe, »sijaj«; lat. Phoibe), tudi FÉBA (Phébe; lat. Phebe): hči (Titanída) Urána (Nebo) in Gáje (Zemlja).

FÓJNIKS (Phoînix): sin kralja Amintórja.

FÓKOS (Phôkos): Pelêjev in Télamonov polbrat.

FÓLOS (Phólos; lat. Pholus): moder in dobrohoten Kentáver.

FÓRKIS (Phórkys; lat. Phorcus ali Photcys): morski bog ter sin Nerêja ali Ponta in Gáje.

FORONÉJ (Phoroneús; lat. Phoroneus): árgoški kralj.

FOSFÓR (Phosphóros ali Eosphóros): sin boginje jutranje zarje, Éos.

FRÍKS (Phríksos; lat. Phrixus): sin tébanskega kralja Akamánta.

FRÍNA (Phrýne): slavna hetêra (priležnica, kurtizana).

363

G GÁJA (Gaîa; lat. Gea, Tellus ali Terra): predolímpijska boginja Zemlje.

GALATÊJA (Galáteia, »mlečno bela«; lat. Galatea): morska nímfa ter hči morskega boga Nerêja in njegove žene, Okéanide Dóris.

GÁLEOT (Gáleotes): sin boga Apólona.

GERÍON (Geryón, Geryónes ali Geryoneús; lat. Geryonus): velikan ter sin Hrizáorja in žene Kaliróe.

GÍES (Gýes): eden od Gigántov.

GÍGES (Gýges; lat. Gyges, lídijski kralčj. 685 -657 pr.n.št.): lídijski pastir in vojak, ki je po naključju postal lídijski kralj.

GLÁVK (Glaúkos; lat. Glaucus): ribič iz Antédona v Bojótiji; tudi istoimeni sin kralja Mínosa; tudi Belerofóntov vnuk.

GLÁVKA (Glaúke; lat. Glauce): hči koríntskega kralja Kreónta.

GÓRDIJ (Górdios; lat. Gordias): ustanovitelj in kralj mesta Górdiona v Frígiji.

GORGOFÓNA (Gorgophóne; lat.Gorgophona): hči Perzêja i njegove žene Andrómede.

GRÁNIK (Gránikos; lat. Granicus): rečni bog istoimene reke v Míziji.

H HÁJMON (Haímon): sin kralja Kreónta.

HALIRÓTIJ (Halirrhótios): sin boga Pozêjdona in nímfe Évrite.

HAMADRIÁDE (Hamadryádes): drevesne nímfe.

HARPOKRÁT (Harpokrátes; lat. Harpocrates): grško ime za egípčanskega boga Hóra.

HÉLA (Hélle; lat. Helle): Fríksova sestra.

HÉLEN (Héllen; lat. Hellen): eponimni prednik Grkov (Helénov); tudi sin Devkáliona in njegove žene Píre (ustanovitelja človeškega rodu).

HÉLENOS (Hélenos; lat. Helenus): sin trójanskega kralja Príama in njegove žene Hékabe.

HELIÁDE (Heliádes; lat, Heliades): hčere boga Hélija in nímfe Kliméne.

HEMÉRA (Heméra): boginja dnevne svetlobe in hči boginje Noči (Níks).

HERAKLÍDI (Herakleîdai): potomci Hêraklejevih otrok, vnuki.

HERMAFRODÍT (Hermaphróditos; lat. Hermaphroditus): sin boga Hêrmesa in boginje Afrodíte.

HERMÍONA (Hermióne): hči spártanskega kralja Menelája in njegove žene Hélene.

HÊRO (Heró; lat. Hero): Afrodítina svečenica v mesru Sésto.

HÉRSA (Hérse): hči aténskega kralja Kékropsa.

HÉSPER (Hésperos): sin jutranje zarje (Éos) in brat Gigánta Atlása.

HESPÉRIJA (Hespería): gozdna nímfa iz Tróade in hči rečnega boga Kébrena.

HEZÍONA (Hesióne; lat. Hesione): hči trójanskega kralja Laomedónta in žene Levkípe.

HÍADE(Hyádes, »prinašalke dežja«; lat.Suculae): nímfe in hčere Titána Atlánta.

HIAKÍNT (Hyákinthos), tudi HIJACÍNT (lat. Hyacinthus): mladenič iz Ámikel, ki sta ga ljubila bog Apólon in bog vetra Zéfir.

HÍDRA (Hýdra): strupena in pošastna vodna kača.

HILAÉJRA (Hilaeíra): hči Levkípa in njegove žene Filodíke.

HÍLAS (Hýlas; lat. Hylas): sin kralja Driópov, Teodamánta.

HÍLOS (Hýllos; lat. Hyllus): najstarejši sin junaka Hêrakleja in njegove žene Dejanêjre.

HIMÁJRA (Khímaira; lat. Chimaera), tudi HIMÉRA: ogenj bruhajoča pošast z levjo glavo, kozjim trupom in kačjim repom.

HIMENÁJ (Hyménaios, tudi Hymén; lat. Hymenaeus, tudi Hymen): bog svatbe in svatov ter sin boga Apólona.

HÍMER (Hímeros): bog strastne ljubezni in sin boginje Afrodíte; tudi sin spártanskega kralja Lakedájmona.

HIÓNA (Chióne): hči boga severnega vetra Bóreasa in Oréjtije.

364

HIPALEKTRÍON (Hippalectrýon, »petelin – konj«): pošast s konjsko glavo in kopiti ter petelinjim trupom, kremplji in repom.

HIPERÍON (Hyperíon; lat. Hyperion): eden od Titánov.

HIPERM(N)ÊSTRA (Hyperm(n)éstra; lat. Hyperm(n)estra): najmlajša od 50-ih Dánaosovih hčera.

HIPODAMÊJA (Hippodámeia; lat. Hippodamia): hči kralja Ojnómaja.

HIPOKÁMP (Hippókampos): pošast s konjskim telesom in ribjim repom, ki so jo jezdili morski bogovi.

HIPOKÓNT (Hippokóon): brat spártanskega kralja Tindáreja.

HIPÓLITA (Hippolýte; lat. Hippolite): hči boga Áresa in nímfe Ôtrere; tudi Akástova žena; tudi Tezêjeva žena.

HIPOMÉDONT (Hippomédon; lat. Hippomedon): sin Aristómaha in Adrástov nečak.

HIPOMÉN (Hippoménes; lat. Hippomenes): Mégarejev sin in vnuk boga Pozêjdona.

HIPOTÓOS (Hippothóos): sin velikana Kerkióna.

HIPSÍPILA (Hýpsipyle; lat. Hypsipyle): kraljica otoka Lémnosa.

HÍRON (Kheíron; lat. Chiron): eden od Kentávrov iz Tesálije.

HRÍZ (Khrýses; lat. Chryses): Apólonov svečenik iz mesta Hríz.

HRIZÉIDA (Khryséis; lat. Chryseis): hči Apólonovega svečenika.

HRÍZIP (Khrýsippos; lat. Chrysippus): sin élidskega kralja Pélopsa.

HRIZOTÉMIDA (Khrysóthemis; lat. Chrysothemis): hči kralja Agamémnona in njegove žene Klitajmnéstre.

HTÓNIJA (Chthónia): hči aténskega kralja Erihtónija in žene Praksitéje.

I IÁMBA (Iámba): nímfa in tolažnica boginje Démetre ob izgubi hčere Perséfone.

IÁSOS (Iásos): Atalántin oče in kralj Arkádije.

IDÁJA (Idáia; lat. Ida): nímfa s krétske gore Ída. ÍDAS (Ídas; lat. Idas): sin mesénskega kralja Afáreja. ÍDMON: sin boga Apólona in Astêrije (hči Titána Kójosa in Létine sestre Fójbe).

IDOMENÊJ (Idomeneús; lat. Idomeneus): sin krétskega kralja Devkáliona.

IFIANÁSA (Iphiánassa): drugo ime za Ifigénijo. ÍFIDA (Íphis; lat. Iphis): hči krétskega poljedelca Lígda in njegove žene Telétuse.

IFIGÉNIJA (Iphigéneia; lat.Iphigenia): hči kralja Agamémnona in žene Klitajmnéstre. ÍFIKLES (Iphiklês; lat, Iphiclus): sin Amfítriona in Alkméne. ÍFIKLOS (Íphiklos): sin Ífiklosa, kralja Tesálije. ÍFIT (Íphitos; lat. Iphitus): sin kralja Ojhálije, Évrita.

IKÁRIJ (Ikários; lat. Icar(i)us): Átičan, ki je gostil boga Dioníza; tudi kralj Akarnánije.

IKSÍON (Iksíon; lat. Ixion): Tesálec in kralj Lapítov.

ILIONÉJ (Ilioneús: lat. Ilioneus): najmlajši sin tébanskega kralja Amfíona in žene Níobe.

ILITÍJA (Eileíthyia; lat. Lucina): drugo ime za boginjo porode Ejlejtíjo. ÍLOS (Ílos; lat. Ilus): sin dardánskega kralja Trósa in njegove žene Kalíroe. ÍNAH (Ínachos; lat. Inachus): mitični árgoški kralj. ÍNO (Inó; lat. Ino): hči tébanskega kralja Kádmosa in žene Harmoníje. ÍO (Ió): hči árgoškega kralja Ínaha. ÍON (Íon; lat Ion): eponimni prednik Jónskih Grkov ter sin boga Apólona in Kreúze. ÍRIDA (Íris; lat. Iris): boginja mavrice ter hči Távmanta in njegove žene Eléktre. ÍROS (Íros; lat. Irus): berač, ki je hotel Odisêja vreči iz hiše, pa ga je junak premagal.

ISMÉN (Ismenós; lat. Ismenus): najstarejši sin tébanskega kralja Amfíona.

ISMÉNA (Isméne; lat. Ismena): Ojdípova hči, ki jo je imel s svojo materjo Jokásto.

ITÁL (Itálos; lat. Italus): sin Telégona in žene Penélope.

365

ÍTIL (Ítilos), tudi ÍTIS (lat. Itys): sin Aedóne (hči Pándarja, ki je v vojni vodil Trójance), žene tébanskega kralja Zétosa.

J JÁKH (Íakkhos; lat.Iacchus): sin boga Zévsa in boginje Démetre (ali Perséfone); tudi ime sina boga Dioníza.

JÁMOS (Íamos): sin boga Apólona in smrtnice Evádne.

JÁPET (Iapetós; lat. Iapetus): eden od Titánov.

JAZÍON (Iasíon): sin boga Zévsa in Eléktre ter Dardánov brat.

JOBÁT (Iobátes; lat. Iobates): líkijski kralj JOKÁSTA (Iokáste; lat. Iocaste): žena tébanskega kralja Lája.

JÓLA (Ióle): hči kralja Ojhálije Evríta in žena Hêraklejevega sina Hílosa.

JOLÁJ (Iólaos; lat. Iolaus): sin Hêraklejevega polbrata Ífikla.

K KAIRÓS (Kairós): najmlajši sin boga Zévsa in bog trenutne sreče.

KAJNÉJ (Kaineús): moški, ki jo je iz Elátove hčere Kajnéje, bog Pozêjdon spremenil v bojevnika (kasneje pa zopet nazaj v žensko).

KAKÓS (Kakós; lat. Cacus): troglavi velikan, ki je bruhal ogenj in dim.

KÁLAIS (Kálais; lat. Calais) in ZÉTES (Zétes; lat. Zetes): sinova boga severnega vetra Bóreasa.

KALHÁNT (Kálkhas; lat.Calchas): sin vedeževalca Téstorja.

KALIDÓN (Kalydón): sin Téstije, ki ga je oče presenetil v postelji z materjo.

KALIÓPA (Kalliópe, »z lepim čelom«; lat. Calliope): Múza epskega pesništva.

KALÍPSO (Kalypsó; lat. Calypso): nímfa in Atlántova hči.

KALÍROA (Kallirhóe, »lepo tekoča«; lat. Callirhoe): Okéanova hči in Geríonova mati; tudi hči rečnega boga Ahelója.

KALÍSTO (Kallistó; lat. Callisto): hči in nímfa kralja Arkádije, Likáona.

KÁNAKA (Kanáke): Éolova (bog vetra) in Enarétina hči.

KANDÁVLES (Kandaúles; lat. Candaulus): lídijski kralj, ki ga je ubil Gíges.

KÁOS (Kháos, »zevajoča praznina«): začetek in izvor vsega na svetu in to je bila zmes elementov brezoblične pramase, nastale in urejene v neskončni temí.

KAPANÊJ (Kapaneús; lat. Capaneus): eden od »sedmerice proti Tébam«.

KÁPIS (Kápys; lat. Capys): dardánski kralj in sin kralja Asáraka.

KÁRPO (Karpó; lat. Carpo): ena od treh Hór, hčere boga Zévsa in boginje Témide.

KASÁNDRA (Kassándra; lat. Cassandra), tudi ALEKSÁNDRA: najlepša hči trójanskega kralja Príama.

KASÍOPA (Kassiópea; lat. Cassiope), tudi KASIOPÊJA (Kassiópeia): žena etiópskega kralja Keféja.

KASTÁLIJA (Kastalía): nímfa studencev, ki jo je zalezoval bog Apólon.

KATRÉJ (Katreús; lat. Catreus): sin krétskega kralja Mínosa.

KÉFAL (Képhalos; lat. Cephalus): sin boga Hêrmesa in Hérse.

KEFÉJ (Kepheús; lat. Cepheus): sin egípčanskega kralja Bélosa in žene Anhinóje.

KEFÍZ (Kephisós; lat. Cephisus): rečni bog rek v Fókidi, Bojótiji in Átiki.

KÉIKS (Kéyks; lat. Ceyx): sin trahínskega kralja Fósfora.

KÉKROPS (Kékrops; lat. Cecrops): ustanovitelj in prvi kralj Atén.

KELÊJ (Keleós; lat. Celeus): kralj Elevzíne.

KENÉJ (Kaineús; lat. Caeneus): sin lapítskega kralja Élata.

KERKIÓN (Kerkyón; lat. Cercyon): razbojnik in tat okrog Elevzíne.

KERKÓPI (Kérkopes; lat. Cercopes): mali ljudje ali palčki.

KÉTOS (Kétos): morska pošast, po kateri je verjetno dobil ime kit.

366

KIBÉLA (kybéla, tudi Kybébe; lat. Cybele): frígijska boginja plodnosti in divje narave.

KIDÍPA (Kydíppe; lat. Cydippe): najstarejša svečenica boginje Hêre v Árgosu.

KÍKNOS (Kýknos; lat. Cycnus): razbojnik ter sin boga Áresa in boga Pozêjdona.

KÍLIKS (Kíliks; lat. Cilix): sin tírskega kralja Agénorja.

KINÍRAS (Kinýras; lat. Cinyras): cíprski kralj.

KÍNTIJ (Kýnthios) in KÍNTIJA (Kynthía): vzdevka bogov Apólona in Artémide.

KIPÁRIS (Kypárissos; lat. Cyparissus): mladenič z otoka Kósa in prijatelj boga Apólona.

KÍRKA (Kírke; lat. Circe): čarovnica z otoka Ajája ter hči boga Hélija in Perzéide.

KÍZIK (Kýzikos; lat. Cyzicus): potomec boga Pozêjdona.

KLÉOBIS (Kleóbis) in BÍTON (Bíton; lat. Biton): sinova Hêrine svečenice Kidípe.

KLÉOMEN I. (Kleoménes, 520 – 490 pr.n.št.) in KlÉOMEN III. (260 – 219 pr.n.št.): spártanska kralja.

KLEOPÁTRA (Kleopátra; lat. Cleopatra): hči severnega vetra Bóreasa; tudi hči dardánskega kralja Trósa; tudi hči mesénskega kralja Ídasa; in tudi egípčanska faraonka iz rodu Ptolemájcev.

KLÍO (Kleió, »slava«; lat. Clio): hči bogov Zévsa in Mnemósine in Múza zgodovine.

KLITAJM(N)ÉSTRA (Klytaim(n)éstra; lat. Clytam(n)estra): hči spártanskega kralja Tindaréja in žene Léde.

KLITÍJA (Klytíe; lat. Clytie): nesrečna nímfa, ki jo je bog Hélij spremenil v sončnico.

KLOÁNT (Cloánthus): Enêjev spremljevalec, ki je tekmoval s čolni.

KLÓTO (Klothó, »predica«; lat. Chlotho, tudi Nona): ena od Mójr, ki je držala preslico.

KÓDROS (Kódros; lat. Codrus): potomec aténskega kralja Erehtêja.

KÓJOS (Koîos; lat. Coeus): eden od Titánov.

KÓKAL (Kókalos; lat. Cocalus): kralj in ustanovitelj mesta Kamíka na Sicíliji.

KÓMOS: bog vseh radosti za mizo, obilne hrane in pojedin.

KOPRÉJ (Kopreús; lat. Copreus): glasnik mikénskega kralja Evristêja.

KÓRA (Kóra, tudi Kóre, »dekle, mladenka«): drugo ime za boginjo Perséfono.

KORÓNIDA (Korónis; lat. Coronis): hči tesálskega kralja Flegíja; tudi ena od Hiád (»prinašalke dežja«); dve sta tudi Oríonovi hčeri.

KOTÍTO (Kotyttó): tráška boginja, povezana s Kibélo.

KÓTOS (Kóttos): eden od Gigántov.

KRÁNAOS (Kránaos): mitični kralj Atén, ki je vladal za Kékropsom (»kačji kralj«).

KREÓNT (Kréon; lat. Creon): koríntski kralj.

KRESFÓNT (Kresphóntes): vnuk Hêrakleja, Heraklíd.

KRETÊJ (Kretheús; lat. Cretheus): sin tesálskega kralja Éola in Ajnaréte.

KREÚZA (Kréusa, »princesa« ali ženska inačica Kreónta; lat. Creusa): hči aténskega kralja Erehtêja, tudi hči trójanskega kralja Príama.

KREZ (lat. Croesus), tudi KRÓJZ (gr. Kroîsos): zadnji kralj Lídije.

KRÓKOS: smrtnik, ki se je zaljubil v nímfo Smílaks.

KRÓNOS (Krónos; lat. Satúrnus): najmlajši Titán in prednik olímpijskih bogov.

KSÁNT (Ksánthos, »rjavec«; lat. Xanthus) in BÁLIJ (Bálios, »serec«, lat. Balious): nesmrtna Ahílova konja.

KSÚT (Ksûthos; lat. Xuthus): aténski kralj.

KTIMÊNA (Ktimêne): Odisêjeva sestra in žena Evrilóha.

L LÁBDAK (Lábdakos; lat. Labdacus): sin tebánskega kralja Polidóra.

LÁDON (Ládon; lat. Ladon): zmaj, ki je stražil zlata jabolka Hesperíd; tudi rečni bog v Arkádiji in oče nímfe Sirínge; tudi ime psa tebánskega lovca Aktéona.

LAÉRT (Laértes; lat. Laertes): sin Arkízija in oče Odisêja.

LÁHEZIS (Lákhesis; lat. Decuma): ena od Mójr, ki je držala in vlekla nit (prejo).

367

LÁJ (Láios; lat. Laius): kralj v Tébah.

LAKEDÁJMON (Lakedaímon; lat. Lacedaemon): sin boga Zévsa in Plejáde Tajgéte ter kralj, ustanovitelj spártanskega kraljestva in mesta Spárte.

LÁMIJA (Lámia): pošast iz Hádovega podzenlja.

LAMPÉTIJA (Lampetíe): ena od hčera boga Hélija in nímfe Kliméne.

LÁODAMANT (Láodamas; lat. Laodamas): sin trójanskega vojskovodje Anténorja.

LAODEMÊJA (Laodámeia; lat. Laodamia) : Protezilájeva (tesálski princ) žena.

LÁODOK (Ladokós) je bil sin Odisêja in Kalidíke ter brat Polipójta in Dórosa.

LAÓDIKA (Laódike, »princesa«): najlepša hči trójanskega kralja Príama.

LÉANDER (Léandros, tudi Leíandros; lat. Leander): mladenič iz Abída, ki je bil zaljubljen v Afrodítino svečenico Hêro.

LÉARH (Léachos): sin orhómenskega kralja Atamánta.

LÉLAPS (Laîlaps; lat. Laelaps): ime psa aténskega lovca Kéfala.

LÉTE (Léthe, »pozabljenje«): hčere boginje prepira Êride.

LELÉKS (Leléks) : eponimni kralj Lelégov v Spárti.

LEVKÍP (Leúkippos; lat. Leucippus): sin Ksánta in Belerofóntov potomec.

LÍHAS (Líkhas; lat. Lichas): Hêraklejev kurir.

LIKÁJ (Lýkaios): Zévsov vzdevek po gori Likájon.

LIKÁJON (Lykáon; lat. Lycaon): sin kralja Pelázga v Árgosu.

LIKÊJ (Lýkeios): vzdevek Apólona (kot boga svetlobe).

LIKIMNÍJ (Likýmnios): sin mikénskega kralja Elektríona.

LIKOFRÓN (Lykóphron): sin koríntskega tirana Periándra.

LIKOMÊD (Lykomédes; lat. Lycomedes): kralj na otoku Skirósu.

LÍKOS (Lýkos; lat. Lycus, tudi Lycas): sin tébanskega kralja Hírija; tudi Pandíonov sin, ki je bil izgnan iz Atén; tudi kralj Mariándincev v Míziji.

LIKÚRG (Lykûrgos; lat. Lycurgos): mitični kralj trákijskih Édoncev; tudi arkádijski kralj.

LINKÊJ (Lynkeús; lat. Lynceus): sin mesénskega kralja Afaréja.

LÍNKOS (Lýnkos; lat. Lyncus): skítski kralj.

LÍNOS (Línos; lat. Linus): imena dveh sinov boga Apólona.

LITÉ(Litaí): hčere boga Zévsa.

LITIÊRZ (Lityérses): sin frígijskega kralja Mídasa.

LOTÍDA (Lotýs): nímfa, ki je bežala pred bogom Príapom in se spremenila v lotos.

M MAGNA MATER (Kibéla): »Velika mati bogov«, ki so jo častili v Frígiji v Mali Aziji.

MAHÁON (Makháon; lat. Machaon)in PODALÊJRIJ (Podaleírios): sinova boga zdravilstva Asklépija in Epióne.

MÁJA (Maîa): najstarejša Plejáda in hči Titána Atlánta.

MAJÁNDER (Maiándros), tudi MEÁNDER: rečni bog ter sin Okéana in Tétije.

MÁJRA (Maîra): ime psa Átičana Íkarija.

MAKÁRIJA (Makaría; lat. Macaria): edina Hêraklejeva in Dejanêjrina hči.

3) MANÍJA (Manía,«blaznost«; glej: Alegorična božanstva, str. 346).

MÁNTO (Mantó; lat. Manto): hči tébanskega vidca Tejrézijasa.

MARPÉSA (Márpessa; lat. Marpessa): hči ajtólskega (etólskega) kralja Évena.

MÁRSIA (Marsýas; lat. Marsyas): selén ali sátir iz Frígije.

MÉDONT (Médon; lat. Medon): glasnik in oskrbnik pri Odisêju.

MEDÚZA (Médusa; lat. Medusa): ena od treh pošastnih Gorgón.

MEGÁJRA (Mégaira): ena od boginj kaznovanja (Erínij).

MEGAPÉNT (Megapénthes; lat. Megapenthus): sin kralja in ustanovitelja mesta Tirínta, Préteja.

MEGÁRA (Megára, tudi Megáre): hči tébanskega kralja Kreónta.

368

MELÁMPUS (Melámpus; lat. Melampus), tudi MELÁMPOD: sin Amitáona (Éolov vnuk) iz Jolkósa in žene Idoméne, vrač, zdravilec in na koncu kralj v Árgosu.

MELANÍP (Melánippos; lat. Melanipus): sin Tezêja in hčere razbojnika Sínisa.

MELANÍPA (Melaníppe): hči Hípe, ki jo je zapeljal Ájol (Éol, prednik Eólcev).

MELÁNTIJ (Melánthios; lat. Melanthius): kozji pastir v službi Odisêja.

MELÁNTO (Melántho): hči krétskega kralja Devkáliona; tudi sestra Odisêjevega pastirja Melántija.

MELEÁGER (Meléagros; lat. Meleager): sin kalidónskega kralja Ojnêja.

MELIÁDE (Meliádes): drevesne nímfe, ki so stanovale v jesénih.

MELÍJA (Melía): nímfa Okéanide (hči Okéana), ki se je poročila z rečnim bogom Ínahom.

MELIKÊRT (Melikértes; lat. Melicertes): sin orhómenskega kralja Atamánta.

MELPÓMENA (Melpoméne; lat. Melpomene): Múza, zavetnica tragedije.

MÉMNON (Mémnon; lat. Memnon): Titónov in Éosin sin.

MENELÁJ (Menélaos; lat. Menelaus): spártanski kralj.

MENESTÉJ (Menestheús): pravnuk aténskega kralja Erehtêja.

MENÍPA (Meníppe): Oríonova hči, ki se je žrtvovala, da bi preprečila kugo.

MENÓJKEJ (Menóikeus): vnuk tébanskega kralja Pentêja, ki se je žrtvoval, da bi napravil konec kugi; tudi sin tébanskega kralja Kreónta.

MENÓJTIJ (Menoítios; lat. Menoetius): sin fókidskega junaka Áktora in oče Odisêjevega prijatelja Pátrokla.

MÉNTES (Méntes; lat. Mentes): sin táfijskega kralja Anhíola.

MÉNTOR (Méntor; lat. Mentor): sin Ítačana Alkíma, Odisêjevega prijatelja.

MERIÓN (Meriónes; lat. Meriones): vnuk krétskega kralja Devkáliona.

MÊROPA (Merópe; lat. Merope): žena kralja Mesénije, Kresfónta.

METAMORFOZE (Metamorphoses): Ovídijeva pesnitev o preobrazbah (str. 287, II. del).

METANÊJRA (Metáneira): žena kralja Kelêja v Elevzíni.

MÉTIDA (Mêtis, »razumnost, preudarnost, bistrost«; lat. Mens): Okéanova in Tétijina hči.

METIÓHA (Metióche): Oríonova hči.

MÍDAS (Mídas; lat. Midas): frígijski kralj.

MILÉT (Milétos): mladenič, ki je imel ljubezensko razmerje z líkijskim kraljem Sarpedónom.

MILITA: bábilonska boginja, ki so jo enačili z Afrodíto.

MÍNIJAS (Minýas; lat. Minyas): legendarni prednik Mínijcev in ustanovitelj mesta Orhómen v Bojótiji.

MÍNOS (Mínos; lat. Minos): sin boga Zévsa in Evrópe, hčere tírskega kralja Agénorja; tudi legendarni kralj Kréte.

MINOTÁVER (Minótauros; lat. Minotaurus): pošasten (pol človek, pol bik) sin Pazifáje.

MÍRA (Mýrrha; lat. Myrrha), tudi SMÍRNA (Smýrna): grška princesa, ki se je zaljubila v svojega očeta, cíprskega kralja Kinírasa.

MIRTÍL (Myrtílos; lat. Myrtilus): sin boga Hêrmesa in voznik kralja Ojnomája.

MNEMÓZINA (Mnemosýne): boginja spomina, Titánida ter hči Urána in Gáje.

MNÉSTRA (Mnéstre): hči tesálskega kralja Erizíhtona.

MOLÍONA (Moliónes): sinova Áktorja in žene Molíone, dvojčka Évrit in Ktéat.

MOLÓS (Molóssos): sin Andrómahe (hči tébanskega kralja Eétiona).

MÓMOS (Mômos, »krivda«; lat. Momus): bog sramote in neumnosti.

MÓPSOS (Mópsos; lat. Mopsus): videc in sin prerokinje Mánto.

MORFÊJ (Morpheús, »oblikovalec«; lat. Morpheus): bog sanj in sin boga Hípnosa.

MÚZAJ (Moúsaios): sin Órfeja ali Evnólpa in boginje Seléne.

369

N NAJÁDE (Naiádes; lat. Naiades): nímfe studencev, rek in jezer.

NAPÁJE (Napáiai): pojoče nímfe hribov, dolin, gozdov in zelenja.

NÁRKIS (Nárkis): drugo ime za Narcísa.

NÁVPLIJ (Naúplios; lat. Nauplius): Argonávt in Palamédov oče.

NAVZÍKAJA (Nausikáa; lat. Nausicaa): hči kralja Fajákov, Alkíona.

NEFÉLA (Nephéle): oblak, ki ga je ustvaril bog Zévs za tébanskega kralja Atamánta.

NELÊJ (Neleús; lat. Neleus): sin boga Pozêjdona in Tíre (kraljica Jolkósa).

NÉMEZIS (Némesis): ena od boginj maščevanja in kaznovanja (Erínij).

NERÊJ (Nereús; lat. Nereus): morsko božanstvo ter sin Ponta in Gáje.

4) NESMRTNOST (immortális; glej: Alegorična božanstva, str.351).

NÉSOS (Néssos; lat. Nessus): Kentáver v Tesáliji.

NÉSTOR (Néstor; lat. Nestor): kralj Pílosa in Nelêjev sin.

NÍKTEJ (Nykteús; lat.Nicteus): tébanski kralj.

NIRÉJ (Nireús; lat. Nireus): sin símskega kralja Háropa in žene Agláje.

NÍSOS (Nýsos): krušni oče Dioníza.

NÍZOS (Nîsos; lat. Nisus): kralj Mégare na Sicíliji in Pandíonov sin.

NOČ ali NÍKS (Nýks; lat. Nox): hči Káosa.

NÓTOS (Nótos; lat. Notus): sin Titána Astréja in boginje Éos.

O OFÉLT (Ophéltes; lat. Opheltes): sin neméjskega kralja Likúrga in žene Evrídike. ÓJAGER (Óiagros): rečni bog in kralj Trákije. ÓJAK: brat Palamêda (Návplijev sin).

OJKLÉS (Oiklés, tudi Oikleús; lat. Oicleus): sin argéjskega kralja Antifáta.

OJLÉJ (Oileús): lókridski kralj in oče Ajánta ter Medónta.

OJNÊJ (Oineús): kralj Kalidóna.

OJNÓMAOS (Oinómaos; lat. Oenomaus): kralj v Pízi v Élidi (v okolici Olímpije).

OJNÓNA (Oinóne; lat.Oenone): nímfa z gore Ída.

OJNOPÍON (Oinopíon, »pivec piva«): sin boga Dioníza in Ariádne.

OKÉAN (Okeanós; lat. Oceanus): Titán ter sin Urána in Gáje.

OKEANÍDE (Okeanídes; lat. Oceanides): hčere Titána Okéana in žene Tétije.

OKIPÉTA (Okypéte, »hitro leteča«): Harpíja in poosebljenje viharnih vetrov. ÓKNOS (»lenoba«): delaven mož v podzemlju, ki mu je žena zapravila vse, kar je zaslužil. ÓKSIL (Oxylos): potomec mladeniča Endimíona (ljubimec Seléne).

OLÍMPIJSKI BOGOVI: naštetih 12 olímpijskih bogov. ÓMFALA (Omphále; lat. Omphale): hči lídijske kraljice in kralja Jórdana.

OREÁDE (Oreiádes; lat. Oreades): nímfe gorskih vrhov. ÓRTROS (Órth(r)os, tudi ÓRTHOS (lat. Orth(r)us) ali ÓRTOS: Geríonov dvoglavi pes. ÓTOS (Ôtos; lat. Otus) in EFIÁLT (Ephiáltes; lat. Ephialtes, tudi ALOÊJDA (Aloeîdai): orjaška sinova velikana Aloêja ali boga Pozêjdona in Aloêjeve žene.

P PAJÁN (Paián ali Paión): ime boga zdravilstva, ki so ga dajali tudi bogu Apólonu.

PAKTÓL (Paktolós): sin boga Zévsa in boginje morja Levkóteje .

PALÁDA (Pallás): drugo ime boginje Aténe.

PALÁJMON (Paláimon; lat. Palaemon): vzdevek morskega boga Melikêrta.

PALAMÊD (Palamédes; lat. Palamedes): sin evbójskega kralja Návplija.

PALÁNT (Pállas; lat. Pallas): imena Titána, Gigánta in tudi átiškega junaka.

PALÉMON (Palaímon; lat. Palaemon): bog morja.

PANAKÉJA (»zdravi vse«): boginja zdravilstva in hči Asklépija.

370

PÁNDAR (Pándaros; lat. Pandarus): sin arkádijskega kralja Likáona.

PANDÁREJ (Pandáreos; lat. Pandareus): milétski kralj.

PANDÍON (Pandíon; lat. Pandion): aténski kralj.

PANDRÓSA (Pandrósos): hči aténskega kralja Kékropsa.

PÁNISKI (Pániskoi): mala, kosmata bitja (pol ljudje, pol koze) in sodijo med grška gorska božanstva.

PANJÓNIJ (Paniónion): drugo ime za boga Pozêjdona.

PARTÉNOPA (Partenópa; lat. Partenope): ena od Sirén.

PARTENOPÁJ (Parthenopaíos; lat. Parthenopaeus): eden od »sedmerice proti Tébam«.

PASITÉJA (Pasithéa): ena od Zévsovih hčera in boginj ljubkosti, Hárit.

PÁTROKLOS (Pátroklos, lat.Patroclus): sin Menójtija in žene Sténele ter Ahílov najboljši prijatelj.

PAZÍFAJA (Pasipkáe; lat. Pasiphae): žena krétskega kralja Mínosa.

PEJRÍTOOS (Pejríthoos; lat. Peirithos): kralj Lapítov.

PELAZGÓS (Pelasgós; lat. Pelasgus): prednik ljudstva Pelazgóv in kralj v Argólidi.

PÉLIAS (Peliás; lat. Pelias): sin boga Pozêjdona in Tíro (hči élidskega kralja Salmonêja).

PELOPÊJA (Pelópeia): hči Tiésta (brat mikénskega kralja Atréja).

PÉLOPS (Pélops): sin lîdijskega kralja Tántala in njegove žene Dióne.

PENÉLOPA (Penelópe; lat. Penelopa): hči spártanskega kralja Ikárija in Odisêjeva žena.

PÉNIJA (Pénia): boginja, ki je rodila Êrosa.

PENTÊJ (Pentheús): tébanski kralj in sin Ehióna in Agáve (Kadmósova hči).

PENTEZILÊJA (Penthesíleia; lat. Penthesilea): kraljica Amazónk.

PÉON (Péonos): grški bog zdravilstva.

PÊRDIKS (Pérdks, »jerebica«; lat. Perdix): Dájdalov (Dédalov) nečak in izumitelj Tálos.

PÊRGAMON (Pérgamon): Neoptólemov in Andrómahin sin.

PERIÁNDER (Periándros): koríntski tiran (625 – 585), ki je nasledil očeta Kipséla.

PERÍBOJA (Períboia): Télamonova žena in mati Ajánta Velikega.

PERIFÉT (Periphétes; lat. Periphetes): eden od sinov boga Hefájsta.

PERIJÉR (Periéres; lat. Perieres): spártanski kralj.

PERIKLÍMEN (PEriklýmenos; lat. Periclymenus): sin píloškega kralja Nelêja.

PÊRO (Peró): hči píloškega kralja Nelêja.

PÉRZA (Pérse ali Perseís; lat. Perse): hči Titána Okéana in žene Tétije.

5) PHTHÓNOS (»Zavist«; glej: Alegorična božanstva, str. 351).

PIERÍDE (Pierídes, »prebivalke Pieríje«): Múze glasbe.

PIGMÁLION (Pygmalíon; lat.Pygmalion): legendarni kralj Tíra.

PÍLAD (Pyládes; lat. Pylades): sin kralja Fókide, Strófija in žene Anaksíboje.

PÍRA (Pýrrha): hči Titána Epimetêja in njegove žene Pandóre ter žena Devkáliona.

PIRENÉJ (Pyreneús; lat. Pyreneus): trákijski kralj.

PÍROS (Pýrrhos; lat Pyrrhus): latinsko »rdečelasi«, vzdevek kralja Neoptólema.

PÍTEJ (Píttheus): trójanski kralj.

PITÍJA (Pythía; lat. Pythia): Apólonova svečenica v Délfih.

PITÓ (Peithó; lat. Suada): hči Titána Okéana in žene Tétije.

PÍTON (Pýthon; lat. Pitho): kačja pošast, ki je preganjala Léto.

PÍTON (Pýthon; lat. Pitho): poosebljenje boginje Gáje v Délfih.

PLEJÓNA (Pleióne): hči Titána Okéana in žene Tétije.

PLÉJSTEN (Pleisthénes; lat. Plisthenes): sin mikénskega kralja Atréja.

PLÚTO (Plúto?): ena od Titaníd in ena od žena boga Zévsa.

PODALÊJRIJ (Podaleírios) in MAHÁON (Makháon; lat. Machaon): grška zdravnika v trójanski vojni ter sinova Asklépija in Epióne.

PODÁRGA (Podárge): ena od ptic z ženskimi obrazi, Hárpij.

PÓLIB (Pólybos; lat. Polybus): kralj Korínta.

371

PÓLIBOT (Pólybotes): eden od Gigántov.

POLIDAMÁNT (Polydamás; lat. Polydamas): sin Trójanca in svečenika Pantóa in žene Fróntide.

POLIDÉKT (Polydéktes; lat. Polydectes): kralj otoka Sérifa.

POLIDÉVK (Polydeúkes; lat. Pollux): Kástorjev brat in Dioskúr (dvojčka).

POLIDÓR (Polýdoros; lat. Polydorus): najmlajši sin trójanskega kralja Príama.

POLIFÉM (Polýpkemos; lat. Polyphemus): enooki velikan, Kiklóp, sin boga morja Pozêjdona in nímfe Toose.

POLIHÍMNIJA (Polyhýmnia),POLÍMNIJA (Polýmnia): hči bogov Zévsa in Mnemózine.

POLIKRÁT (Polykrátes; lat. Polycrates): tiran z otoka Sámosa.

POLIKSÉNA (Polykséne): hči trójanskega kralja Príama.

PÓLIKSA (Pólikso): dojilja kraljice Hipsípile.

POLIMÉSTOR (Polyméstor; lat. Polymestor): kralj plemena Bitóncev v Trákiji.

POLINÊJK (Polyneíkes; lat. Polynaeces): Ojdípov in Jokástin sin.

POLIPÓJT (Polypóites): Péjritoov in Hipodamêjin sin.

PÓNTOS (Póntos; lat. Pontus): sin Gáje in poosebljenje notranjega morja.

PORFIRÍON (Porphyríon; lat. Porphyrion): sin boginje Gáje.

PÓTOS (Póthos): sin boginje Afrodíte in boga ljubezni Êrosa.

PRAKSITÉJA (Praksithéa; lat. Praxithea): hči aténskega kralja Erehtêja.

PRÍAM (Príamos; lat. Priamus): trójanski kralj.

PRÍAP (Príapos; lat.Priapus): bog plodnosti ter sin boga Dioníza in boginje Afrodíte.

6.) PRIJATELJSTVO (Amicitia; glej: Alegorična božanstva, str. 351).

PRÓKNA (Prókne; lat.Procne) in FILOMÉLA (Philoméle; lat. Philomela): hčeri aténskega kralja Pandíona.

PRÓJT (Proîtos; lat.Proetus): sin árgoškega kralja Abánta.

PROJTÍDE (Proitídes): hčere tiríntskega (Tirínt, mesto Týrins v Átiki) kralja Prójta.

PRÓTEJ (Proteús; lat. Proteus): morski bog ter sin boga Pozêjdona in nímfe Naíde.

PROTEZILÁJ (Protesílaos; lat. Protesilaus): tesálski princ in Ífiklov sin.

PSÍHA (Psykhé; lat.Psyche): ljubica in žena boga ljubezni, Êrosa.

PTERELÁJ (Ptereláos): nesmrten sin boga Pozêjdona z zlatim kodrom las na glavi.

R RADAMÁNTIS (Rhadámanthys; lat. Rhadamantys): sin boga Zévsa in Evrópe ter sodnik mrtvim v podzemlju.

RÉA (Rhéie; lat. Rhea ali Ops): ena od Titaníd, Uránova in Gájina hči, Krónosova žena in mati boga Zévsa ter drugih olímpijskih bogov.

RÉZOS (Rhésos; lat. Rhesus): trákijski kralj.

RÓDA (Rhóde; lat.Rhode): hči boga Pozêjdona in nímfe Hálije.

RÓDOPA (Rhodópe), tudi RODOPÍDA (Rhodópis): Tráčanka in grška kurtizana.

S SABÁZIJ (Sabásios): frígijski bog, ki so ga enačili z bogom vina, Dionízom.

SALMAKÍDA (Salmakís; lat.Salmacis): nímfa gorskega izvira na Halikarnásu.

SALMONÊJ (Salmoneús; lat. Salmoneus): élidski kralj.

6) SANJE (Óneiroi; lat. Somnia; glej: Alegorična božanstva, str. 351).

SÁRON: kralj v Trojzénu in božanstvo morja.

SARPÉDON (Sarpedón; lat. Sarpedon): sin boga Zévsa in Laodamêje.

SEDMERICA PROTI TÉBAM (Heptá epi Thébas): Polinêjk z árgoško vojsko pred Tébami.

SELÉNA (Seléne; lat. Luna): boginja Meseca (Luna) ter hči Titánov Hiperíona in Téje.

SEMÉLA (Seméle; lat. Semele): hči tébanskega kralja Kádmosa.

372

SFÍNGA (Sphínks, gr. »sphingein« je »hitro zvetati«; lat. Sphinx): pošast z žensko glavo in krilatim levjim telesom.

SHOJNÉJ (Skhoineús; lat. Schoeneus): bojótski kralj.

SIBÍLA (Síbylla): svečenica boga Apólona in poosebljenje prerokovanja.

SIDÉRO SALMONÊJ: kralj Salmóne v Élidi, ki se je poročil z Alkídiko, ki mu je rodila hčer Tíro.

SIHÁJ (Sykhaîos; fen. Sicharbal): mož Kartažánke Didóne (v Tíru se je imenovala Elísa).

SIKIÓN (Sikyón): kralj mesta Sikióna na severu Argólide.

SILÉN (Silenós ali Seilenós; lat. Silenus): spremljevalec boga vina Dioníza.

SÍNIS (Sínis; lat. Sinis): ropar, ki ga je ubil Tezêj.

SÍNON (Sínon; lat. Sinon): ahájski vojak, ki je prepričal Trójance, da zvlečejo lesenega konja v Trójo.

SÍPIL (Sípylos; lat. Sipylus): sin tébanskega kralja Amfíona.

SÍRINGA (Sýrinks; lat. Syrinx): hči rečnega boga Ládona.

SKÁMANDER (Skámandros; lat. Scamander): bog največje reke v Tróadi.

SKÍRON(Sk(e)íron; lat. Sciron): razbojnik in ropar med Aténami in Mégaro.

SMRT (Thánatos; lat. Mors): sin Noči (Niks) in boga spanca, Hípnosa.

SPANEC (Hýpnos; lat. Somnus): sin Noči (Niks) in brat Tánatosa.

SPÁRTA (Spárte): hči rečnega boga Evrótasa.

STENEBÓJA (Stheneboía; lat. Stheneboea), tudi ANTÉJA: žena árgoškega kralja Prójta.

STÉNEL (Sthénelos; lat. Sthenelus): sin Perzêja in njegove žene Andrómede.

STÉNO (Sthenó, »mogočna«): ena od pošastnih Gorgón.

STÉNTOR (Sténtor; lat. Stentor): grški glasnik, ki je imel glas, močan za 50 mož.

STÊROP (Sterópes, »bliskač«): eden od Kiklópov.

STÊROPA (Sterópe): ena od Atlásovih hčera, Plejáda.

STÍKS (Stýks): hči Titána Okéana in žene Tétije.

STÍMFAL (Stýmphalos): sin kralja Stímfala Élata in žene Laódike.

STRÓFIJ (Stróphios; lat. Strophius): kralj Fókide.

STOROKCI (Hekatóncheires, »storoki«): pošastni storoki Gigánti.

T TAJGÉTA (Taygéte): nímfa gorske verige na Peloponézu, tudi Plejáda.

TÁLIJA (Tháleia; lat. Thalia ali Thalea, »razcvetena«): Múza komedije.

TÁLO (Thalló): boginja cvetenja, Hóra ter hči boga Zévsa in boginje Témide.

TÁLOS (Tálos; lat. Talos): bronasti velikan s Kréte; tudi nečak izumitelja Dédala.

TÁNATOS (Thánatos; lat. Mors): soznačnica (sinonim) za smrt.

TÁVMANT (Thaúmas): bog naravnih pojavov na morju.

TEATER (théatros, »gledati«; lat. theatrum): gledališče.

TÉJA (Theía): hči Urána in boginje Gáje.

TEJRÉZIJAS (Teiresías): slepi videc iz Téb in sin nímfe Hárikle.

TEJZÁMEN (Teisaménes): Oréstov in Hermónin sin ter kralj Spárte.

TÉLEF (Télephos; lat. Telephus): sin Hêrakleja in Ávge ter kralj Mízije.

TELÉGON (Telégonos; lat. Telegonus): Odisêjev in Kírkin sin.

TELHÍNI (Telchînes): Pozêjdonovi potomci, ki so bila magična ter zla bitja.

TÉMEN (Témenos): eden od Heraklídov.

TEMÍSTO: Ílosova hči z drugo ženo in Enêjeva babica.

TÉNES (Ténnes ali Ténes; lat. Tenes): sin boga Apólona in trójanske princese Próklije ter kralj otoka Téneda ob SZ obali Male Azije (Ténedos).

TEOKLÍMEN (Theoklýmenos): videc in potomec vidca Melámpusa.

TERÊJ (Tereús, lat. Tereus): kralj Trákije in mož Prókne.

TERPSIHÓRA (Terpsikhóra; lat. Terpsichora): hči boga Zévsa in boginje Mnemózine.

373

TERSÁNDER (Thérsandros; lat. Thersandrus): sin Polinêjka in žene Argêje.

TERZÍT (Thersítes; lat. Thersites): grda oseba nizkega rodu med Grki pred Trójo.

TÉSPIJ (Théspios): kralj v Téspijah v Bojótiji in Erehtêjev sin.

TÉSTIJ (Théstios; lat. Thestius): sin tírskega kralja Agénorja.

TETÍJA (Tethýs; lat. Tethys): Titanída ter hči boginje Gáje in prvobitnega boga Urána.

TÉVKER (Teûkros; lat. Teucer): prvi trójanski kralj.

TÍDEJ (Tydeús; lat. Tydeus): sin kalidónskega kralja Ojnêja.

TIÉST (Thyéstes; lat. Thyestes): Pélopsov in Hipodamêjin sin.

TÍJA (Thýia): hči Dionízovega svečenika Kastalíja ali rečnega boga Kefíza.

TIMOLEÓNT (Tímoleon): tiran v Koríntu.

TINDÁREJ (Tyndáreos; lat. Tindareus): spártanski kralj.

TINDARÍDA (Tyndáreos; lat. Tyndareus): pridevek Dioskúrov, Kástorja in Polidêvka.

TÍONA (Thýone), tudi SEMÉLA (Seméle, lat. Semele): hči tébanskega kralja Kadmósa.

TIRÉN (Tyrrhenús; lat. Tyrrhenus): sin lídijskega kralja Átisa in ustanovitelj etrúščanskega kraljestva v Italiji.

TÍRO (Tyró; lat. Tyro): hči élidskega kralja Salmonêja.

TITANÍDE (Titanídes): hčere boginje Gáje in prvobitnega boga neba Urána.

TÍTIJ (Tityós; lat. Tityus): eden od Gigántov.

TITÓN (Tithonós; lat. Tithonus): sin trójanskega kralja Laomedónta in kralj Etiópcev.

TIZIFÓNA (Tisiphóne; lat. Tisiphone): ena od boginj maščevanja.

TLEPÓLEM (Tlepólemos): sin Hêrakleja in Astíone.

TÓANT (Thóas; lat. Thoas): kralj Távride; tudi kralj otoka Lémnosa.

TRIPTÓLEM (Triptólemos; lat. Triptolemus): sin elevzínskega kralja Kelêja in njegove žene Metanêjre.

TRITOGENÊJA (Tritogéneia): vzdevek boginje Aténe, ker je bila rojena ob potoku Trítonu ali ob jezeru Tritonis v Bojótiji, Líbiji ali na Kréti.

TROFÓNIJ (Trophónios, »hranitelj«) in AGAMÉD (Agamédes: sinova kralja Ergîna iz mesta Orhoména v Bojótiji.

TROÍl (Troílos; lat.Troilus): sin trójanskega kralja Príama in žene Hékabe.

TRÓS (Trós, lat. Tros): sin kralja Erihtónija in žene Astióhe ter dardánski kralj.

U URÁNIJA (Uraníja; lat. Urania): hči boga Zévsa in boginje spomina, Mnemózine ter Múza astrologije.

V VETROVI (venti): sinovi boginje Éos (Zarja) in Astrája (ozvezdje); njihov bog je bil Éol.

7) VOZ (vehiculum, »prispodoba moči in oblasti«; glej: Alegorična božanstva, str.

351).

Z ZAGRÊJ (Zagreús): sin boga Zévsa in boginje Persêfone.

ZARJA; slovensko ime za boginjo Éos.

5) ZAVIST (Phthónos; glej: Alegorična božanstva, str. 351).

8) ZDRAVJE (Higijena; glej: Alegorična božanstva, str. 351).

ZÉFIR (Zéphyros; lat. Zephyrus): sin Titána Astréja in boginje Éos.

ZÊLOS (Zêlos, »Skrbnost«, tudi »Častiljubnost«): sin Titána Pálanta in žene Stíks.

ZEMLJA: slovensko ime za boginjo Gájo (Gea).

ZÉTES (Zétes; lat. Zetes): sin boga severnega vetra Bóreasa in žene Orítije.

ZÉTOS (Zêthos; lat. Zethus): sin Antíope, ki jo je zapeljal bog Zévs.

ZMAGA: slovensko ime za boginjo Níke.

374

RIMSKI BOGOVI, POLBOGOVI IN JUNAKI

A ABEONA (lat. abitus, odhajanje) in ADEONA (lat. aditus, prihajanje): boginji in varuhinji otroškega tekanja iz naročja v naročje ter zavetnici potovanja.

ACÉST (Acestes), tudi AKÉST ali AJGÉST (Aigéstes): kralj Sicílije in sin rečnega boga Krimíza. ÁCIS (Acis; gr. Ákis): sicílski kmet in pastir, v katerega je bila zaljubljena Galatêja.

AHÁT (Achátes): prijatelj Enêja.

AJGÉST: kralj Sicílije (glej: Acést). ÁKA LARÉNTIJA (Acca Larentia ali Larentina): dojilja dvojčkov Romúla in Rema.

AKVILON (Aquilo): rimski bog severnega vetra.

ALBÚNEJA (Albunea): nímfa in Sibíla, prerokovalka iz Tíburja (Tivoli) v srednji Italiji.

AMÁTA(Amata): žena kralja Latína in Lavínijina mati. ÁMOR (Amor, »ljubezen«), tudi KUPÍDO (»poželenje«): bog ljubezni ter sin Vénere in Vulkána.

AMÚLIJ (Amulius): zadnji kralj mesta Álbe Lónge.

ANA (Anna): sestra kartažánske kraljice Didóne, ki naj bi prišla v Italijo (Ana) z Enêjem.

ANA PERÉNA: rimska boginja nesmrtnosti.

ANGÍTIJA (Ang(u)ítia): rimska boginja zastrupljevalcev in uročevalka kač.

ANKSUR (Anxur): bog podzemlja in itálskega plemena Vólskov.

ANTÍNOOS: bitínijski mladenič in ljubljenec cesarja Hadrijána.

APÍCIJ (Marcus Gavius Apicius): rimski sladokusec in pisec kuharske knjige z naslovom: »De re coquinaria«.

ARMÍNIJ VAR (Arminius Varus): prijatelj pesnika Horácija.

AVENTIN (Aventinus): sin junaka Hêrkula in svečenice Réje ter albánski kralj.

AVRÓRA (Aurora; gr. Éos): boginja jutranje zarje.

B BAKHÁNTKE (Bákchai, »Bákhove ženske«; gr. Bákkhai), tudi MENÁDE (Menádes): ženske, ki so opravljale Bákhove obrede.

BELÓNA (Bellone, stara oblika imena Duellone): rimska boginja vojne.

BÓNA DÉA (»dobra boginja«): boginja kač, ki so jo častile samo ženske.

BRUT (Brutus): priimek rimske plebejske družine iz rodu Junijcev.

C CÉLUS (Caelus): bog Neba in sin boga Étra (Aether).

CINCINAT (Lucij Kvin(k)cij Cincinat): junak in rešitelj mlade rimske republike.

CYMBELIN: britanski kralj, ki je 35 let vladal pod Rimljani (v letih 10 – 40).

D DÁFNIS (Dáphnis): sicílski pastir, začetnik pastirskih pesmi (bukolično pesništvo).

DECIMA (Decima), tudi DECUMA (Decuma; gr. Lákheris): ena od treh Párk.

DEÍFOBA (Deiphóbe): drugo ime kúmske Sibíle.

DIDÓNA (Dido; gr. Didó; fenič. Ellisa): hči kralja iz Tíra, ki je ustanovila Kartágino.

DIESPITER: arhaična oblika imena boga Júpitra.

DÍRE ali FÚRIJE: boginje kaznovanja.

DIS PATER (»oče bogov«): drugo ime za boga podzemlja, Plútona.

DRÁNCES: itálski poglavar, ki se je norčeval iz kralja Rutúlcev, Turna.

DUELONA (Duellone): drugo ime za boginjo vojne, Belóno.

375

E EGÊRIJA (Egeria): itálska vodna nímfa.

EKÓRNA (Aecorna, Aecurna, Aequorna): lokalno božanstvo v Emóni.

ELÍSA (Elissa): drugo ime za kartažánsko kraljico Didóno.

ENIO (Enyo): rimski bog vojne.

EVROS (Eurus; gr. Eûros): bog vzhodnega in JV vetra.

F FAMA (Fama; gr. Féne, Óssa): hči boginje zemlje Tére in prinašalka slabih vesti.

9) FATUM (volja bogov, »Usoda«; glej: Alegorična božanstva, str. 350).

FAVÓNIJ (Favonius): bog zahodnega vetra.

FÉDRA (Phaedra): enačijo jo z grško Fájdro (hči krétskega kralja Mínosa).

10) FELÍCIJA (Felicitas, »Sreča«; glej: Alegorična božanstva, str. 352).

FERÓNIJA (Feronia): staroitálska boginja gozdov.

11) FÍDES (Fidese, »poštenje, zaupanje«; glej: Alegorična božanstva, str.352).

FONTAN (Fons, Fontanus): bog izvirov ter sin boga Janusa in nímfe Jutúrne.

FORS (Fors): boginja srečnega naključja.

FORTÚNA ali FORS FORTUNA: itálska boginja, prinašalka »plodnosti«.

12) FRAUS (gr, Apáte, »Prevara«; glej: Alegorična božanstva, str. 352).

FURINA (Fur(r)ina): stara itálska boginja, o katere funkciji lahko le ugibamo!

G GEMINI (dobesedno »dvojčka«): latinsko ime za Dioskúra, Kástora in Póluksa.

GENIJ (Genius, »roditelj, spočetnik«): človekov duh, varuh.

GRACIJE (Gratiae): boginje lepote, miline in spremljevalke Múz (Zévsove hčere: Evfrózina, Aglája in Talíja; rimske Grácije).

H HEKUBA (Hecuba): latinsko ime Príamove žene Hékabe.

HERÓFILA (Herophíle): najstarejša Sibíla (prerokovalka).

HERSILIJA (Hersilia): posredovalka v vojni med Sabínci in Rimljani.

HIGIJA (Hygia): hči boga zdravilstva, Eskulápa.

HONOR (Honor): rimska boginja časti.

HORÁCIJI (Horátii): trije bratje iz Rima, ki so se borili proti Álbi Lóngi.

I ÍLIJA: drugo ime za vestalko Réjo Sílvijo v Álbi Lóngi.

5.) INDIVIDIA (»Zavist«; glej: Alegorična božanstva, str. 351).

INFERI (lat. di inferi, »spodnji bogovi«): bogovi podzemlja.

J JAN (Ianus): bog vrat in hišnega praga.

JUL (Iulius), tudi ASKÁNIJ (Ascanius; gr. Askánios): sin Enêja in trójanske princese Kreúze.

JULIJ CÉZAR (Gaius Iulius Caesar, rojen: 12. julija leta 100 – umorjen v rimskem senatu: 15. marca leta 44 pr.n.št.): rimski vojskovodja, državnik in diktator.

16) JUSTICIJA (Iustitia, »Pravičnost«; glej: Alegorična božanstva, str. 352).

JUTÚRNA (Iouturna): itálska boginja in nímfa izvirov terr mati Fontana.

14) JÚVENTAS (Iuventas, »Mladost«; glej: Alegorična božanstva, str. 352).

376

K KAJKUL (Caeculus): Vulkánov sin in ustanovitelj mesta Prenéste.

KÁKUS (Cacus): Vulkánov sin in ogenj bruhajoča pošast.

KAMÉNE (Camenae): itálska boginja izvirov in gozdov.

KAMÍLA (Camilla): bojevnica iz plemena Vólskov.

KANENS (Canens): rimska boginja petja in žena kralja Píkusa (»detel«).

KARNEJA: božanstvo vratnih tečajev (Limentin – bog praga, Fortul – bog vratnega krila).

KARMÉNTA (Carmenta ali Carmentis): preroška boginja in mati prvega rimskega naseljenca Evándra ter ljubljenka boginje Diáne.

KARNA (Carna): nímfa z obrežja reke Tíbere, ki se je zaobljubila čistosti.

KLÉLIJA (Cloelia): ena od talk, ki so jih Rimljani dali etruščánskemu kralju Porzéni.

17.) KONKÓRDIJA (Concordia, »Sloga«; glej: Alegorična božanstva, str. 353).

KONZ (Consus, »skladiščnik«): bog žitnih kašč.

KORIOLÁN (Gnaeus Marcius Coriolanus): patricij in izdajalec iz prvih dni rimske republike.

KUPÍDO (Cupido, »poželenje«) in ÁMOR (Amor, »ljubezen«; gr. Éros): bogova ljubezni ter sinova boginje Vénere in boga Vulkána.

KVIRÍN (Quirinus): krajevno božanstvo Sabíncev.

L 18.) LAKOTA (Fames; glej: Alegorična božanstva, str. 353).

LÁRA: rimska boginja tišine.

LATONA (Lato, tudi Latona): latinsko ime za grško Titanído Léto.

LAVZ (Lausus): Mezéncijev sin, ki ga je ubil Enêj; tudi ime sinu kralja Númitorja.

LAVERNA (Laverna): rimska boginja trgovine, zaslužka in prevar.

LAVÍNIJA (Lavínia): hči kralja Latína in žene Amáte ter druga žena Enêja.

19.) LIBERTAS (Libertas, »Svoboda«; glej: Alegorična božanstva, str. 353).

LIBITÍNA: itálska boginja pogrebov.

LIKÁJON (Lycaon): kralj Arkádije, ki je ubil služabnika, da bi postregel bogu Júpitru in s tem naj bi bog dokazal božanskost in vsevednost bogov.

LUA: itálska boginja vojnega plena.

LUCIFER (Lucifer; gr. Eosfóros, tudi Fosfóros): sin boginje jutranje zarje, Avrore.

LUCINA (Lucina): rimska boginja poroda in zaščitnica staršev (roditeljev).

LUKRÉCIJA (Lucretia): žena Lucija Tarkvínija Kolatina (posiljena).

LUNA (Luna, »Mesec«; gr. Seléna): boginja Meseca (Lune).

LUPÉRK (Lupércus): itálski bog pastirjev, ki je varoval črede pred volkovi.

M MAJA (Maîa): itálska boginja , ki je bila povezana z rastjo živih bitij (mesec maj).

MAJUS (Maius): itálski bog rastja rastlin.

MÁMERS: v óskijskem narečju ima za boga Mársa.

3.) MANÍJA (Manía, »blaznost«; glej: Alegorična božanstva, str. 353).

MARK MÁNLIJ KAPITOLÍN (Marcus Manlius Capitolinus): poveljnik Kapitóla pred Gálci leta 390 pr.n.št.

MARIKA (Marica): itálska nímfa in žena Favna ter mati Latína (kralj v Láciju).

MATÚTA: rimska boginja zore, povezana z mladim rastjem in zaščitnica poroda.

MENS (Mens): boginja razuma (gr. Métida).

MONÉTA: drugo ime za boginjo Junóno.

MÓRTA (Morta; gr. Átropos, »neupogljiva«): ena od Párk (zadolžena za mrtvorojence), ki so jih Rimljani enačili z grškimi Mójrami.

MORS (Mors; gr. Thánatos): rimska boginja smrti.

377

MUCIJ SCÉVOLA (Caius Mucius Scaevola): Rimljan, ki je skušal ubiti etruščánskega kralja Larsa Porzéna (poglavar združenih vojaških sil Etrurije v 6. stoletju pr.n.št.).

MÚLCIBER (»talilec«): drugo ime boga Vulkána.

N NÍZUS (Nisus) in EVRÍAL (Euryalus): zvesta Enêjeva prijatelja.

NONA (Nona; gr. Klothó): boginja usode in ena od Párk, zadolžena za prezgodnji porod.

O ORK (Orcus): sinonim za rimskega boga podzemlja in podzemlje nasploh.

P 21.) PAKS (Pax, »Mir«; glej: Alegorična božanstva, str. 353).

PÁLES (Pales): itálski bog čred in pastirjev (kasneje boginja).

PALINÚR (Palinurus): Enêjev krmar, ki je padel čez krov ladje in utonil.

22.) PIETÁS (Pietás, »čut dolžnosti, pobožnosti«; glej: Alegorična božanstva, str. 353).

PIKÚMNUS (Picumnus) in PILÚMNUS (Pilumnus): brata in božanstvi poljedelstva; tudi zaščitnika poroke in žena ob porodu.

PÍKUS (Picus, »detel«): itálski bog poljedelstva in Satúrnov sin ter prvi kralj Italije, ki je imel tudi moč prerokovanja.

PIR (Pyrrhus, »rdečelasi«; gr. Pýrrhos): latinsko ime za Ahílovega sina, Neoptólema.

POLUKS (Pollux): latinsko ime za Polidêvka, Dioskúr.

POMÓNA (Pomona): boginja sadja in Vertúmnova žena.

PORTÚN (Portunus): bog in zaščitnik vrat, kasneje pa pristanišč in mornarjev.

PORZÉN (Porsenna): etruščánski kralj.

PROZÉRPINA (Proserpina): itálska boginja zemlje, kasneje pa podzemlja.

24.) PRUDENCIJA (Prudentia, »previdnost, modrost«; glej: Alegorična božanstva, str. 354).

PSÍHA (Psyche; gr. Psýkhe): kraljeva hči in Ámorjeva (Érosova) žena.

R RÉA Sílvija (Rhea Silvia), tudi Ílija (Ília): hči kralja Númitorja.

REM (Remus): sin Réje Sílvije, hčere kralja Álbe Lónge, Amúlija in brat, dvojček Romúla.

ROBÍG (Robigus): rimski bog »sneti« (bolezen poljščin).

RÓMA (Roma): rimska eponimna boginja glavnega mesta Rimljanov.

ROMUL AVGÚSTUL (Romulus Augustulus): zadnji rimski cesar.

ROMÚL in REM (Romulus in Remus): brata dvojčka, sinova boga Mársa in Réje Sílvije ter ustanovitelja ter zaščitnika Rima.

RUMINA: boginja in zaščitnica mater, ki imajo otroke na prsih (dojilje).

S SALACIJA (Salacia): rimska boginja izvirov in žena boga vodá, Neptúna.

SALUS (Salus; »Zdravje«): rimska boginja zdravja in blagostanja.

SANKÚS (Sancús): sabínski bog in zavetnik priseg.

SÉRVIJ TÚLIJ (Servius Tullius, 578 – 535 pr.n.št.): šesti rimski kralj.

SILVÁN (Silvanus, »gozdni«): bog divjine.

SMÍRNA (Smyrna, tudi Zmyrna): hči cíprskega kralja Kiníra in Adónisova mati.

SOMNUS (Somnus, »Sen«): rimski bog sna (grški Hípnos).

SPÁRTAK (Spartacus): vodja upornih gladiátorjev.

SUADA (Suada, tudi Suadela): rimska boginja dobrikanja.

378

T TÁGES: legendarni ustanovitelj etruščánskega avgúrstva in Júpitrov vnuk.

TALÁSIJ (Talassius): rimski bog poroke.

TARHON (gr. Tirén): vodja priseljencev iz Lídije v Italijo.

TARKVÍNIJ PRISK (Tarquiniua Priscus, 616 – 579 pr.n.št.): peti rimski kralj.

TARKVÍNIJ SEKST (Tarquinius Sextus): najmlajši sin Tarkvínija Superba (Ošabnega).

TARKVÍNIJ SUPERB (Lucius Tarquinius superb, »Ošabni«, 534 – 510 pr.n.št.): sedmi in zadnji rimski kralj.

TÉLUS, tudi TÉLURA (Tellus, tudi Terra): rimska boginja Zemlje.

TERMIN (Terminus): rimski bog mejašev in mejá.

TIBERÍN (Tiberinus, tudi Tiberis): eponimni junak, po katerem se imenuje reka Tíbera.

TIN: etruščánski bog Neba.

TIT TÁTIJ (Titus Tatius): kralj Sabíncev.

TRÍVIJA (Trivia, »tripotna«): eden od vzdevkov boginje Diáne.

TURN (Turnus): itálski princ in sin kralja Dávna ter brat nímfe Jutúrne.

U ULÍKS (Ulixes): latinsko ime za Odisêja.

UNI (Uni): etruščánska boginja, ki so jo istovetili z Junóno.

V VAKÚNA (Vacuna): sabínska boginja oddiha.

VÊJOVIS (Veiovis): bog, ki je bil Júpitrovo nasprotje (škodljiv).

VERGINIJA: deklé, ki jo je oče ubil, da bi jo rešil pred pohoto uradnika Apija Klávdija.

VERTUMNIJ (Vertumnus): rimski bog sadovnjakov in sadja.

VIRBIJ (Virbius): ustanovitelj svetišča Diáne Nemorejske.

VIRTUS (Virtus): boginja vojaške hrabrosti, časti in poguma.

VOLTÚRN (Volturnus): drugo ime za rimskega junaka Tiberína.

VOLÚMNIJA (Volumnia): Koriolánova žena.

27.) VOLUPTAS (»slast, užitek, naslada«; glej: Alegorična božanstva, str. 354).

VOLTUMNUS: drugo ime za boga sadovnjakov Vertumnija.

Z ZEFIR (Zephirus; gr. Zéphiros): rimska personifikacija vzhodnega vetra.

ZEMLJA: slovensko ime za rimsko boginjo Télus (gr. Géa ali Gája).

ZMAGA: slovensko ime za boginjo Viktórijo (gr. Níke).

Levja vrata (levo) in maketa Miken 379

PA ŠE TO (gore, reke, otoki, mesta, prazniki in še vse mogoče)

ABDÊRA (Ábdera): grško mesto ob trákijski obali.

ABÍD (Ábydos): milétska kolonija ob Helespóntu (danes Dardanele).

ACTA: cesarske odredbe za državne uradnike in cesarske naslednike.

ADRIANÓPEL (Adrianopolis, tudi Hadrianópola, danes Edirne v Turčiji): »Hadrianovo mesto« v Trákiji.

AGANÍPA (Aganíppe): studenec v Bojótiji ob gori Helikón.

AHÁJA (Achaía): pokrajina na Peloponézu. ÁIUS LOCÚTIUS: glas z Neba, ki je Rimljane leta 390 pr.n.št. svaril pred vdorom Gálcev.

AJÁJA (Aiaíe): otok čarovnice Kírke.

AKÁDINA (Acádina): studenec na Sicíliji, ki je bil posvečen poljedelskim bogovom.

AKRÓPOLA (Akrópolis): grška trdnjava v Aténah.

ALEGORIJE (allegoricos, »prispodobe«): božanstva moralnih abstrakcij (vrlina, pravičnost, modrost, mir, prevara, revščina, usoda, …).

AMBROZÍJA (gr. ambrosía): hrana bogov.

AMFÍTEATER (gr. amphí, »okoli« in théatron, »gledališče«): gledališče za gladiátorske borbe in borbe z divjimi živalmi.

AMPSÁNKT (Ampsanctus lacus): jezerce med Apúlijo in Sámnijem (pokrajina južno od Apúlije – Sámnium).

ANAHÁRZIS (Anákharsis): moder skítski knez iz 6. stoletja pr.n.št.

ANÍGROS: élidska reka, ki se izliva v Jonsko morje.

APÚLIJA (Apulia, danes Puglia): pokrajina v JV Italiji.

ARGILÉT (Argilétum): predel v Rimu, SV od Foruma (tu so živeli trgovci in rokodelci). ÁRGO: ladja na petdeset vesel, ki so jo uporabljali Argonávti.

ARGÓLIDA (Árgolis): pokrajina na SV Peloponéza. ÁRGOS (Árgos; lat. Argus): ime več mestom v Grčiji.

ARHELÁJ (Archeláos): makedonski kralj v 5./4. stoletju pr.n.št.

ARHITEKTURA: str. 287 a (glej sliko).

ARKÁDIJA (Arkadía): gorata pokrajina sredi Peloponéza.

ARVALSKI BRATJE (fratres arvales): najstarejši svečeniški kolegij v Rimu.

ARX (»trdnjava«): trdnjava v Rimu.

ASTÁRTA (Astárte; lat. Astarte): féničansko – sírijska boginja plodnosti.

ASTRÁGALI (Astrágaloi): priljubljena igra s kockami za ženske in otroke.

ASTRÁJA (Astraia): ozvezdje Daníce.

ASTÝNOMOS: najnižji državni uradnik v Aténah.

ATÉNE (Athênai): glavno mesto Átike. ÁTIKA (Attiké): gorata in nerodovitna pokrajina na JV osrednje Grčije.

ATLANTIDA: mitološki otok v Atlantskem oceanu. ÁTOS: 2000 m visoka gora na Halkídiki.

ATRIJ SVOBODE (Atriun Libertatis): stavba v Rimu, kjer so imeli urade cenzorji. ÁVSTER (Auster; gr. Nótos): južni veter.

AVTARIÁTI (Autaríatae): ilírsko pleme v današnji Bosni.

AVZÓNIJA (Ausonia): pesniško ime za Italijo. ÁZOP (Ásopos): reka na Peloponézu, ki se izliva v Koríntski zaliv.

B BAKHANÁLIJA (Bacchanália): verski obred v čast bogu Bákhu (gr. Dioníz).

BÁTON: eden od voditeljev delmatsko-panonskega upora (leta 6 – 9 n.št.).

380

BAZILIKA (gr. basilikós, »kraljevski«): velika javna dvorana z več vrstami stebrov in polkrožno apsido.

BEÓCIJA, tudi BOJÓTIJA (Boiotía): dežela v osrednji Grčiji, severozahodno od Átike.

BERENÍKA (Bereníke): hči kirénskega kralja in egíptovska faraonka iz 3. stoletja pr.n.št.

BÍBLOS (Býblos): mesto v Féniciji.

3.)BLAZNOST (Manía, glej: Alegorična božanstva, str. 350).

BOADÍCEA (Boadicea, Boudicca, tudi Boudika): kéltska kraljica v 1. stoletju.

BÓJI (Boii): kéltsko pleme v zahodni Panoniji.

BREN (Brennus): princ in vodja senónskih Gálcev v Rimu leta 390 pr.n.št.

BREVKI: ilirsko ljudstvo v spodnji Panoniji.

BRIT (Brýt): legendarni ustanovitelj Britanije.

BUKÉFAL (Bouképhalos, »volovska glava«), tudi BUKEFÁLAS (Boukephálas): črni konj Aleksándra Velikega Makedonskega.

C CENZOR (censor): rimski državni uradnik.

CURSUS HONORUM (cursus honorum, »zaporedje častnih služb«): izraz, ki je v Rimu označeval vrstni red političnih služb in časovna obdobja med napredovanji.

D DECEMVÍRI (»dest mopž«): uradniki v državni in mestni upravi.

DELMÁTI (Delmatae), tudi DALMÁTI: ilírska železnodobna plemena na območju današnje Dalmacije in Bosne.

DELMATSKO-PANONSKI UPOR (bellum Batoniarum): upor ilírskih in panonskih plemen proti Rimljanom leta 6 – 9 n.št.

DESIDIÁTI (Daesidiates), tudi DESITIATI: ilírska plemena v okolici Sarajeva.

DODÓNA (Dodóne): grško mesto najstarejših preročišč v Epíru.

E EFÉZ (Ephésos): glavno mesto Jónije. ÉGIDA (gr. aigís, »kozja koža«): ščit, ki je bil Zévsov in Aténin atribut.

ELATÊJA (Eláteia): mesto v Fókidi, nedaleč od Atén.

ELEVZÍNA (Eleusís): átiško mesto med Aténami in Pirêjem.

ELEVZÍNIJ (Eleusínion): svetišče pod aténsko Akrópolo.

ELEVZINSKI MISTERIJI: slavje v mesecih (september/oktober) ob času žetve. ÉLIDA (Êlis): pokrajina na SZ Peloponéza.

ELÍZIJ (Elýsion pedion, »Elízejske poljane«), tudi OTOKI BLAŽENIH (Makáron nêsoi): kraji daleč na Zahodu, za širnim Okéanom.

EMÓNA (danes Ljubljana): rimska mestna kolónija v Sloveniji.

ENEAKRÚNOS (Enneákrounos, »devet izvirov«): hiša vodometov v Aténah.

ENIPÉJ (Enipéus): tesálska reka, ki je izvirala na gori Ótris.

EÓLIJA (Aiolía): pokrajina na SZ Male Azije.

EPONÍM (epónymos, »tisti, ki poimenuje«): imena krajev ali ljudstvev po prednikih ali junakih.

ERÁRIJ (aerarium): rimska državna blagajna, ERÍDAN (Eridanós): reka v Átiki, severno od Atén.

ETIÓPCI (Aithiópes): mitično ljudstvo v sončnih pokrajinah SV Afrike. ÉTNA (Aetna), tudi ÁJTNA (Aítne): delujoči vulkan na V obali Sicílije.

EVKSÊJNOS (Eúxeinos, »gostoljubno morje«): ljubkovalno ime za Črno morje.

EVRÓTAS (Eurótas): osrednja reka Lakónije (Spárta).

EZÓP (Aísopos; lat. Aesopus): grški basnopisec iz 6. stoletja pr.n.št.

381

EXOMÍS: grški naziv za tuniko z enim rokavom (druga rama je bila gola).

F FAJÁKI (Phaíakes; lat. Phaeaci): bajeslovno ljudstvo na otoku Shêrije.

FALÊRON (Phaléron): glavno aténsko pristanišče v zgodnji dobi.

FALÍSKI (Falisci): itálsko železnodobno ljudstvo.

FALUS (phallós; lat. phallus): model moškega spolnega organa.

11.) FELÍCIJA (Felícitas, »Sreča«; glej Alegorična božanstva, str. 352).

FENÍCIJA (Phoínike; lat. Phoenicia): dežela ob vzhodni Sredozemski obali.

FENIKS (Phoenix; gr. Phoíniks): »sončna ptica« iz Egípta, nadnaravna moč in simbol vstajenja.

FERÁLIJE (feralia, »komemoracija mrtvim«): slovesnost v spomin mrtvim.

FERIJE (feriae): prazniki, ko so se obiskovala svetišča in opravljale daritve.

FILIPÊJ: makedonski denar (po Filipu II. Makedonskem; glej: pregled grškega in rimskega denarja, str. 261/262, II. del).

FILÍPI (Philippoi): mesto v Makedoniji in bitka med Brutom in Kasijem ter Antonijem.

FLÁVIA SÓLVA (Flávia Sólva, danes Lipnica v Avstriji): rimsko mesto ob cesti proti Vindoboni (danes Dunaj).

FLEGETÓNT (Phlegéthon), tudi PIRIFLEGETÓNT (Pyriphlegéthon): reka v grškem podzemlju.

FOKÁJA (Phókaia): najsevernejša jónska naselbina v Mali Aziji.

FÓKIDA (Phokís): dežela zahodno od Bojótije.

FONS TIMAVI, tudi FONTES TIMAVI: izvir rečice Timave, ki je bil, po grški mitologiji, eden od vhodov v podzemlje.

FORDICIJA (fordicia): slovesnost v Rimu za povečanje plodnosti živine in polj.

FÓRMIJE (Formiae, danes mesto Formia): Vólskovsko mesto ob Apijevi cesti.

FORNAKÁLIJA (fornacalia): rimski verski praznik za vzpodbujanje delovanja peči, kjer je bila sušilnica žita.

FORUM (»trg«): prostor (tržnica) v rimski mestu za trgovanje in izdelavo obrtniških izdelkov.

FRÁTRIJA (phratría, »bratovščina« ali »bratstva«): skupina sorodnih družin.

13.) FRAUS (gr. Apáte, »prevara«; glej: Alegorična božanstva, str. 352).

FRÍGID (Frigidus): reka v sklopu kraških zapor (reka Hubelj ali Vipava).

FRÍGIJA (Phrygía): pokrajina na zahodu Male Azije.

G GAJ: simbol rastlinske moči (pesniško: gozd).

GALAČÁNI (Galátai): gálsko ljudstvo (Kélti) v Mali Aziji.

GALAKTOFÁGI (Galaktophágoi): bajeslovno ljudstvo, ki se je hranilo z mlekom.

GÁLI (Gálloi): skopljeni svečeniki boginje Kibéle.

GÁLIJA (Gallia): dežela, kjer živijo Gálci: 1) Cisalpinska Gálija: na severu Italije med Apenini in Alpami.

2) Transalpinska Gálija (»Gálija onstran Alp«): današnja Francija.

GAVDÉNCIJ (Gaudentius): škof v rimski Celeji.

GERMANIJA (Germania): območje vzhodno od Rena in severno od Donave.

GIMNAZIJ (gymnásion, gymnos pomeni »gol«): šola za dečke in odrasle, kjer so goli telovadili in se urili v bojnih veščinah.

GIMNOPÉDIJE (gymnopeidíai): letna slovesnost golih mladeničev v Spárti.

GLADIÁTOR (gladiátor): mož, oborožen z mečem (gladius) v amfiteatru.

GÓRDIJSKI VOZEL (nódus Górdii): vozel v mestu Górdiju, ki ga je presekal Aleksánder Makedonski, s čemer bi lahko postal kralj vse Azije.

382

GOVEJI FORUM (Forum Boarium, »živinska tržnica«): živinski trg v Rimu.

GROMÁTIK (lat. groma ali gruma, »zemljemerski merilni drog«): »merilna palica«, ki se je uporabljala v zemljemerstvu.

H HÁLIS: mejna reka med Lídijo in Perzijo.

HÁRAKS (Cháraxos): Sápfin brat in trgovec z vinom.

HARÍBDA (Cháribdis), tudi KARÍBDA: vrtinec v morski ožini med Sicílijo in južno Italijo (Mesinski preliv).

HEDUČÁNI (lat. Aedui, Haedui): gálsko pleme na ozemlju Burgundije.

HEKATÓMBA: žrtvovanje stotih volov.

HEKATÓMPEDON (»svetišče stotih stopal«): svetišče v Aténah na Akrópoli.

HELESPÓNT (Helléspontos): ožina med Egejskim in Marmarskim morjem (Dardanele).

HELÓTI (heilótai): tlačani v Spárti.

HELVEČÁNI (Helvetii): kéltsko pleme v Transalpinski Gáliji.

HERÁJON (Heraîon): Hêrino svetišče v Árgosu.

HÊRME (Hermaí): četverokotni kamniti stebri (podstavki za falus).

HÉSPER (Hésperos; lat. Vesper): zvezda Večernica.

HESPÊRIJA (Hesperia): »zahodna dežela«; za Grke: Italija, za Rimljane pa Hispánija.

HETÊRA (hetaíra, »ženska družabnica«): priležnica, kurtizana.

HIBÊRIJA (Ibêria): Ibérski polotok (danes Španija in Portugalska).

HIBÊRNIJA (Hibêrnia): latinko ime za Irsko.

HIERÓNIM (Hieronymus, 345 – 420): cerkveni oče in pisecVulgáte.

HIMÉT (Hymettós): gora v Átiki.

HÍMNA (Chýmnos): pesem v čast bogu ali junaku.

HIPÓDROM (hippódromos): steza za konjske dirke ali za dirke z vozovi.

HIPOKÁVST (gr. hypó, »spodaj« in kaíein, »zažgati«): ogrevanje prostorov s toplim zrakom (rimska »centralna«, op. p.).

HISPÁNIJA (Hispania; gr. Ibêria): dežela na zahodu do takrat znanega sveta.

HÍSTRI: ime ilírskega plemena med rekama Rašo in Timavom v Istri.

HÍSTRIJA (Histria, gr. Ístros): polotok Istra, kjer so živeli Hístri.

HITÓN (chitón): grška tunika (spodnja srajca).

HLAMÍDA (chlamýs): grški konjeniški kratek plašč.

HOPLÍTI (hoplítes): težko oborožena pehota v Grčiji (Spárti).

HÓR (Horus): egipčánski bog skrivnosti in tišine.

HORÓLOGIJ (horológion; lat. horologium): ura z merilno palico (gnomon).

I ÍBIK (Íbykos): grški lirik v 6. stoletju pr.n.št. ÍDA (Íde): gora na jugu Frígije. ÍLION (Ilium): drugo ime za Trójo.

ILÍS (Ilis(s)ós): potok na aténski ravnini, ki izvira na gori Himét.

INDOEVROPEJCI: nomadsko ljudstvo, ki je zagospodarilo nad civilizacijami, s katerimi so prišli v stik; nosilci prajezika.

INKUBACIJA (incubatio, »ležanje«): običaj, da se je ob bolezni poležavalo v svetišču za ozdravitev.

ISTMIJSKE IGRE (Isthmia): igre v Ístmosu v Koríntu. ÍSTMOS (Isthmós): Koríntska ožina. ÍTAKA (Itháke): grški otok in Odisêjeva domovina (kraljestvo).

ITINERÁRIJ (»potopis«, potovalni načrt; lat iter, itineris, »pot«): seznam cest, cestnih postaj in razdalj med rimskimi mesti.

383

14.) IUVENTAS (»Mladost«; glej: Alegorična božanstva, str.352). ÍZIDA (Ísis): egipčánska boginja ženske ustvarjalne sile.

J 15.) JALOVOST (sterilitas; glej; Alegorična božanstva, str. 352).

JANÍKUL (Ianiculum): grič na zahodnem bregu reke Tíbere.

JAPÓDI (Iapodes): ilírsko (kéltsko) ljudstvo med Belo krajino, Velebitom in reko Uno. JÓNIJA (Ionía): pokrajina ob zahodni obali male Azije.

JÚLIJCI (gens Iulia): patricijska rodbina v Rimu.

JUNAK (Heros): pogumni borec.

16.) JUSTICIJA (Iustitia, »Pravičnost«; glej: Alegorična božanstva, str. 352).

K KADMÊJA (Kadmeía): trdnjava v Tébah.

KALÁBRIJA (Calabria): pokrajina v južni Italiji, glavno mesto Brundizij.

KALOKAGATÍJA (kalokagatía; gr. kalós kaí agathós, »lep in dober«): pri Grkih idealno razmerje lepega in dobrega v človekovem ravnanju.

KAMEJE in GEME: dragoceno kamenje za okras ali nakit.

KAMPÁNIJA (Campania): vulkanska pokrajina v Italiji.

KÁNE (Cannae): vas v Apúliji, kjer je Hánibal premagal Rimljane leta 216 pr.n.št.

KAPITÓL ali KAPITÓLIJ (Capitolium): eden od sedmerih gričev v Rimu.

KARIATÍDE (karyatídes): arhitekturni izraz za stebre v obliki žensk.

KARNÊJE (Kárneia): praznovanje žetve v Spárti.

KÁRNI (Carni): kéltsko pleme v Vzhodnih Alpah.

KARNÚNT (Carnuntum): utrjen vojaški tabor ob Donavi.

KÁSTRA (Castra): trdnjava v pasu kraških zapor (danes Ajdovščina).

KATAKÓMBE: oznaka za krščansko podzemno pokopališče.

KATEDRALA: škofovska cerkev (stolnica).

KEFÍZ (Kephis(s)ós): glavna reka aténske ravnine, ki izvira na gori Parnás.

KERAMÊJK (Kerameikós): lončarska četrt v Aténah.

KIKLÁDI (Kykládes): skupina otokov na jugu Egejskega morja.

KILÍKIJA (Kilikía): dežela na JV Male Azije.

KÍME (Kýme; lat. Cumae): grška naselbina v Italiji.

KÍMBRI (Cimbri): germansko pleme v Srednji Evropi.

KIMÊRIJCI (Kimmérioi): ljudstvo na robu sveta ob obali Okéana.

KINOSÁRG (Kynósarges): gimnazij zunaj Atén.

KIP: najprej božanstvo upodobljeno v izklesanem kamnu, …

KÍPROS (Kýpros; lat. Cyprus): otok v JV delu Sredozemlja.

KIRÉNA (Kyréne): grška kolonija v Líbiji v severni Afriki.

KITÁJRON (Kithairón): gorska veriga med Átiko in Bojótijo.

KITÊRA (Kýthera): otok nasproti Lakónije na Peloponézu.

KLEÓPATRA VII. (Kleopátra, 69 – 30 pr.n.št.): egipčánska faraonka in hči faraona Ptolemája XII. KLEPSÍDRA (klepsýdra): vodna ura.

KLÍENT (client): svobodnjak v rimski republiki, ki se je zaupal patronu (zaščitniku).

KNÓSOS (Knóssos): mesto na otoku Kréti.

KOCKE (cyboi; lat. tesserae): igralne kocke.

KOKÍT (Kokytós): ena od rek v Hádu, ki se je polnila s solzami hudobnežev; tudi reka v Epíru.

KOLEDAR: merilo časa (grško in rimsko).

KÓLHIDA (Kolchís): dežela ob Črnem morju.

384

KOLONIJE: kraji grške na(po)selitve izven matične Grčije.

KOLONADA: vrste stebrov.

KOLOSÊJ (Colosseum): ime amfiteatra v Rimu, kjerr so se odvijale gladiatorske igre.

KÓLOS z RÓDOSA (kolossós, »kip nadnaravne velikosti«): kip boga Hélija nad vhodom v pristanišče na Ródosu.

KOMÍCIJ (Comitium): prizorišče političnih zborovanj v Rimu.

KOMPITÁLIJA (Compitalia): praznik lárov na razpotjih (križiščih).

KONJSKA DIRKA (equirria): osrednji dogodek na olímpijadi (dirka z vozovi).

KONSTANTINÓPEL (Constantinopólis): grško mesto ob Marmarskem morju.

KORIBÁNTI (korýbantes): svečeniki boginje Kibéle.

KORÍNT (Kórinthos): starogrško mesto ob ožini Ístmos.

KORINŠKA VOTLINA (Korýkion ántron): votlina na gori Parnás nad Délfi; tudi votlina pri Kóriku v Kilíkiji v Mali Aziji.

KORKÍRA (Kórkyra, danes Krf): otok v Jonskem morju.

KOS: otok v Sporádih ob obali Male Azije.

KÓTTABOS: grška družabna igra.

KOTÚRN (kóthornos; lat. cothurnus): visok čevelj iz mehkega usnja.

KRÉTA (Kréte): največji grški otok v Sredozemlju.

KRIMÍZ (Krímis(s)os; lat. Crimis(s)us): reka na Sicíliji.

KRIPTÍJA (krýpteia): spártanska tajna policija.

KRÓTON (lat. Crotona ali Cortona, danes Crotone): grška kolonija na jugu Italije.

KRŠČANSTVO: verovanje.

KSANTÍPA (Xantíppe): žena grškega filozofa Sókrata.

KUGA: bolezen in nadloga.

KÚME (Kýmai; lat. Cumae): grška kolonija v Italiji.

KURÉTI (Kourêtes; lat. curetes): spremljevalci boginje Réje.

KÚRIJ DENTÁT (Manius Curius dentatus): rimski konzul in junak, preprost in strog.

KVADI (Quade) in MARKOMÁNI: germanska plemena severno od Donave.

KVADRANS (quadrans, »belič«): najmanjši rimski kovanec (drobiž), ki je služil za vstopnino v terme (»kopališčina«).

KVESTOR (quaestor): državni uradnik v Rimu.

KVINKVÁTRUS (quinquatrus): rimski verski praznik v čast boginje Minérve.

KVIRINÁL (mons Quirinalis): eden od sedmih gričev v Rimu.

KVIRÍTI (Quirites): prvi prebivalci Rima.

L LABÍRINT (labýrinthos): zapleten blodnjak na Kréti.

LACERNA: robato rimsko moško ogrinjalo.

LÁCIJ (Latium): ozemlje v zahodni Italiji ob gori Álban.

LÁDON: reka v Arkádiji; tudi reka v Élidi; ime zmaju, ki je stražil zlata jabolka Hesperíd.

LAKEDÁJMON (Lakedaímon), tudi LAKONIJA (Lakoniké; lat. Laconia): ime za Spártanijo.

LAPÍTI (Lapíthai): grško pleme na severu Tesálije.

LARENTÁLIJE: rimski praznik (23. dec.) boginji Zemlje in mrtvih (glej str. 401, II. del).

LAJSTRIGÓNI (Laistrygónes): ljudožerski velikani.

LATIFUNDIJ (latifundium): obsežno poljedelsko posestvo v rimskem času.

LATÓBIKI (Latobici): kéltsko pleme v alpskih predgorjih.

LEKÍT (lekýthos): majhna, podolgovata steklenička za olje.

LÉMNOS (Lêmnos): otok v SV delu Egejskega morja.

LENÁJE (Lénaia): slovesnost v Aténah v čast bogu Dionízu.

LESTRIGÓNCI (Laistrygónes; lat. Laestrygones): velikani in ljudožerci.

385

LÉZBOS (Lésbos): grški otok ob obali Male Azije.

LIBÁCIJA (libatio): pitne daritve bogovom.

LIBERÁLIJA (liberalia): slovesnost v čast bogu Líberu.

LIBÚRNI: ilírska plemena med rekama Rašo in Krko v Hrvatskem primorju.

LÍDIJA (Lydía): dežela v središču zahodne Male Azije.

LIKÊJON (Lýkeion): gaj in gimnazij v bližini Atén.

LÍGURI (Ligures): predindoevropejsko ljudstvo železne dobe na SZ Italije in Korzike.

LIKÁJON (Lýkaion): gora na zahodu Arkádije.

LÍKTOR (lictor): državni sluga in spremljevalec rimskih uradnikov.

LIRA (lýra): glasbilo boga Hêrmesa in Órfeja.

LOTOFÁGI (Latophágoi): ljudstvo, ki se je hranilo z lotosi (rastlina).

LUDD: rimsko – britanski bog morja.

LUKÁNIJA (Lucania): drugo ime za Italijo.

LUPERKÁLIJA (lupercalia): slovesnost v čast bogu Fávnu.

LUSTRACIJA (lustratio): rimski obred za zaščito pred zlemi vplivi.

M MAGNA GRAECIJA (Megále Hélas, »Velika Grčija«): naselitveno območje Grkov v Italiji in na Sredozemskih otokih ter ob obalah zahodnega Sredozemlja.

MÁJNAL (Maínalos): vrh v bližini gore Likájon v Arkádiji.

MAKEDONIJA (Makedonia; lat. Macedonia): zemljepisno in politično območje med balkanskimi deželami in grškim polotokom.

MÁNLIJ TORKVÁT (Titus Manlius Imperiosus Torquatus): rimski junak in konzul, ki je leta 361 pr.n.št. v dvoboju ubil ogromnega Gálca.

MANTINÊJA (Mantíneia): mestna državica v Arkádiji, nastala iz združitve petih vasi.

MÁNTO (Mantó): grška prerokovalka.

MÁNTUA (Mántua, danes Mantova): mesto in rojstni kraj pesnika Vergílija v Cisalpinski Gáliji.

MANTUM, tudi MANTUS: kratek plašč (hispánska beseda).

MARATON (Marathón): átiški okraj (dem) ob SV obali Átike.

MARBÓD (Maroboduus): kralj germanskega plemena Markománov.

MARIÁNDINCI (Mariándyni): pleme na severu Bitínije v Mali Aziji.

MÁRSI: itálsko pleme v osrednji Italiji.

MÁRSOVO POLJE (Campus Martius): prvotno pašnik v SV delu Rima.

MASÁDA: judovska utrdba ob Mrtvem morju.

MASÍLIJA (Massilia; gr. Massalía, danes Marseille): grška kolonija ob sredozemski obali v južni Franciji.

MATRÁLIJA (matralia): praznovanje matron, 11. junija.

MATRONÁLIJA (matronalia): Junónina slovesnost, 1. marca.

MEGALÉNZIJA (megalensia): slovesnost v Rimu v čast boginje Magnae Mater.

MEGALÓPOLA (Megále pólis, »Veliko mesto«): mesto v Arkádiji.

MÉGARA: dórsko mesto ob Koríntski ožini.

MÉLOS (Mêlos): grški otok na jugu Sporádov.

MEÓNIJA (Meoníe, Maonía): staro ime za Lídijo.

MESÁNA (Messana, danes Messina): mesto na Sicíliji.

MESÉNA (Messéne): mesto na Peloponézu.

MESÉNIJA (Messenia): pokrajina na JZ Peloponéza.

METÓJKI (métoikoi, »sostanovalci, priseljenci«): prostovoljni tujci v grških pólisih.

METÓPA (métopon, »čelo«): v arhitekturi: opečna plošča stene nad odprtinami stropnih tramov.

METRÓON (Metrôion): svetišče Velike Matere v Rimu.

386

MÉZIJA (Moesia): rimska provinca južno od spodnje Donave (danes Srbija in Bolgarija).

MÍDAS: frígijski kralj.

MÍKALA (Mykále): predgorje ob Egejskem morju.v JZ Mali Aziji.

MIKÉNE (Mykênai): grško mesto na SV árgoške ravnice na Peloponézu.

MILÉT(Míletes): jónsko mesto ob reki Majánder v Mali Aziji.

MILJNIKI: stebričasti okrogli kamniti stebri ob rimskih cestah (oddaljenost krajev označena v rimski miljah).

MILVIJSKI MOST: prizorišče bitke za rimski prestol.

MÍNIJCI (Minýai): staro ljudstvo v Jólku (Argonávti).

MIRMIDÓNCI (Myrmidónes): ljudje, ki so nastali iz mravelj (myrmekes; Ahíl).

MISTERIJI: skrivni grški in rimski verski obredi.

MITILÉNA (Mytiléne): mesto na otoku Lézbosu.

MITOLOGIJA: proučevanje verovanj in mitov (legend).

MÍTRA (Míthras) in MITRAÍZEM: božji poslanec na zemlji (Mítra) in vera v sončnega boga Sóla ter njegovega odposlanca na zemlji Mítra.

MIZÉN (Mísenus): rt in mesto v Neapeljskem zalivu.

14.) MLADOST (Iuventas; glej: Alegorična božanstva, str. 352).

20.) MODROST (Sophia; lat. saphientia; glej: Alegorična božanstva, str. 353).

MOLA SALSA (»slana kaša«): obredni kolač vestálk.

MOZAIK: tehnika izdelovanje tlakov iz raznobarvnih kvadratnih kamenčkov.

MUNICÍPIJ (municipium, »podeželsko mesto« ali »malo mesto«): izraz za rimska mesta, kjer je v večini staroselsko prebivalstvo (Kélti: municpij Celeja).

MUNÍHIJA (Mounychía): trdnjava v Pirêju.

MUZÊJON (Mouseîon): kraj, povezan z Múzami.

N NAÍS (Naíssus, danes Niš): mesto v provinci v Méziji (danes v Srbiji).

NAKSÓS (Naxós): otok v Kikládih.

NARBONSKA GÁLIJA (Gállia Narbonensis): rimska provinca (danes Provansa v južni Franciji).

NARÓNA: grška kolonija ob južnem Jadranu (danes Vid pri Metkovićih).

NÁVKRATIS (Naúkratis): grško mesto v delti Nila v Afriki.

NAVPÓRT (Nauportus, danes Vrhnika): rimsko tržišče in pristanišče na območju Vrhnike.

NEKTAR: pijača bogov.

NEMÉJSKE IGRE (neméia): igre v Zévsovem svetišču pri Neméji v Argólidi.

NÉNIJA (naenia): pogrebna pesem v Rimu.

NEVIODÚN (Neviodunum, danes Drnovo pri Krškem): municipij ob stari strugi Save.

NÍNOS (Ninos): asirski kralj.

NOMEN: rimsko rodbinsko ime.

NOMENT (Nomentum, danes Mentana): mesto ob robu sábinskih hribov v Italiji.

NÓRIK (Noricum): rimska provinca v Vzhodnih Alpah.

NÓRIKI (Norici): kéltsko ljudstvo v Vzhodnih Alpah.

NÓTOS (Auster): ime južnega vetra.

NÚMA POMPÍLIJ (Numa Pompilij, 715 – 673 pr.n.št.): legendarni drugi rimski kralj.

NUMÁNCIJA (Numancia): mesto v Hispániji.

NUMEN: v rimski religiji božanska sila.

NÚMITOR (Numitor): zakoniti, vendar izgnani kralj Álbe Lónge.

O OBEDI: imena grške in rimske hrane čez cel dan.

387

OBOL (obolós): manjši srebrnik.

OČIŠČENJE: verska navada pranja zločinov.

ODÁJNAT (Odaínathos): vladar Palmíre.

ODA (oidé, »pesem«): lirska pesem.

ODÉON (Oideîon, lat. Odeum): gledališče za glasbene prireditve.

ODOÁKER (Odoacer, 476 – 493): prvi barbarski vladar Italije.

OGÍGIJA (Ogygía): Kalípsin otok, ki je ležal daleč na Zahodu. ÓKRA (Ocra, danes Razdrto): rimsko oporišče pod Nanosom in Nanos sam.

OLJKA: drevo in simbol miru.

OLTAR MIRU (Ara Pacis): oltar na Mársovem polju v Rimu. ÓMFALOS (Ómphalos, »popek«): kamen v svetišču v Délfih.

ORAKELJ (mantéion, chrestérion; lat oraculum): prerokba.

ORGIJA (órgia): skrivno obredje v čast bogu Bákhu (Dionízu); razuzdano veseljačenje.

ORHÓMEN (Orchomenós): mesto v Bojótiji.

ORÓP (Oropós): mesto ob morju med Átiko in Bojótijo.

ORTÍGIJA (Ortygía): plavajoči otok. ÓSA (Óssa): gora v Tesáliji. ÓSKI (Osci, gr. Opikoí): zgodnjeitálsko ljudstvo v južni Italiji. ÓSTRAKA (»črepinja«): »črepinjska sodba« v Grčiji.

OSTROGÓTI ali VZHODNI GÓTI: germansko ljudstvo, ki se je preselilo iz Ukrajine.

OZÍRIS (Ósiris; lat. Usirea): egipčánski bog moške plodnosti v naravi.

P PÁFA (Páphos): hči cíprskega kralja Pigmáliona.

PÁFOS (Paphos): mesto na JZ obali Cípra.

PAGANÁLIJA (paganalia): praznovanje setve pri Rimljanih.

PAGUS (»vasica«): najmanjša enota naselbine itálskega podeželja.

PAKTÓL (Paktolós): pritok reke Hermós v Lídiji.

PALÁDIJ (Palládion): kipec boginje Paláde Aténe.

PALATÍN (mons Palatinus): glavni (sedmi) rimski grič.

PALÉSTRA (palaístra, »rokoborska šola«): , prostor, kjer so se dečki učili rokoborbe.

PALÍKA (Palíkoi): mesto na vzhodnem delu otoka Sicílije.

PALMÍRA (Pálmira): mesto med Sírijo in Babilonijo.

PANATENÁJA (Panathénaia): aténski praznik on rojstvu boginje Aténe.

PANÓNIJA (Pannonia): rimska provinca v Panoniji.

PÁNTEON (Pantheon): okroglo svetišče vsem bogovom.

PARASÁNG: perzijska dolžinska mera.

PARENTÁLIJA (parentalia): rimski praznik mrtvih (13. do 21. februar).

PARÍLIJA (parilia): praznik v čast bogu Pálesu in rojstni dan Rima (21. avgust).

PARNÁS (Parnassós): gora v Grčiji, severno od Délfov.

PÁRTENON (Parthenón, »svetišče device«): svetišče boginje Aténe na Akrópoli.

PÁRTIJA (Parthía): pokrajina v zahodni Aziji, ki je dobila ime po skítskem plemenu Pártov.

PATER FAMILIAS (»družinski oče«): v Rimu »glava družine«.

PATER PATRIAE (»oče domovine«): častni naslov v Rimu.

PATRICIJI: pripadniki privilegiranih družin v Rimu.

PATRON (patronus): vpliven mož v Rimu.

PEJRÉNA (Peiréne): znameniti koríntski studenec.

PÉLA (Pella): glavno mesto Makedonije v 5. stoletju pr.n.št.

PELÁZGI (Pelasgoí): severnoegejsko ljudstvo.

PELÍGNI (Paeligni): itálsko pleme v Apeninih.

388

PÉLION: gora v Tesáliji.

PELOPONEŠKA VOJNA (431 – 404 pr.n.št.): vojna za premoč v Grčiji med Aténami in Spárto.

PELOPONÉZ (Pelopónnesos, »Pelopsov otok«): polotok na jugu Grčije.

PELTÁSTI (peltastés): pripadniki lahko oborožene grške vojske.

PENÊJ (Peneiós): glavna reka Tesálije.

PENTÉLIK (Pentelikós): 1100 m visoka gora blizu Atén (beli marmor).

PEPLOS: dolga ženska obleka pri Grkinjah.

PÊRGAMON (Pérgamon): mesto v Míziji v SZ Mali Aziji.

PERÚZIJA (Perusia, danes Perugia): gorsko mesto v Etrúriji.

PÉSTUM (Paestum; gr. Poseidonía): obalno mesto v Lukániji v južni Italiji.

PETOVIÓNA (Colonia Ulpia Traiana Poetovio, danes Ptuj): rimsko mesto ob Dravi.

PIERÍJA (Piería): območje severnega pobočja na gori Olímp.

PIGMÁJCI (Pygmaîoi): pritlikavo ljudstvo v Afriki.

PÍLE (Pýlai): drugo ime za Termópile.

PÍLOS (Pýlos): legendarno kraljestvo in mesto na zahodu Peloponéza.

PÍRAM (Pýramos) in TÍZBA (Thísbe): mlada zaljubljenca iz Babilona.

PIŠČAL (sŷrinx, »siringo«; lat. tibia): poleg lire pomembno glasbilo.

PIRÊJ (Peiraieús): glavno aténsko pristanišče.

PIRIFLEGETÓNT (Pyriphlegéthon, »ognjena reka«), tudi FLEGETÓNT (Phlegéthon): reka v grškem podzemlju.

PISAVA (littera): grški alfabet in rimska latinica.

PITIJSKE IGRE (Pythiai): druge najpomembnejše igre v Grčiji v čast bogu Apólonu.

PITNE DARITVE (loibaí, spondaí; lat. libationes): daritve bogovom v obliki čistega vina.

PÍZA (Pîsa): majhen okraj okrog Olímpije na Peloponézu.

PLATÁJE (Plataiaí): mesto v Bojótiji, kjer so Grki leta 479 pr.n.št. premagali Perzijce.

PLEBEJCI, tudi PLEBS (»preprosto ljudstvo«): sloj preprostih rimskih državljanov.

23.) PLODNOST (fertilitas), tudi RODOVITNOST (fecunditas; glej: Alegorična božanstva, str. 353/354).

PNÍKS (Pnýx): grič v Aténah.

POBOŽANSTVENJE (apoteóza): odločitev bogov o nesmrtnosti junakov.

PODZEMLJE (inferi, orcus): kraji pod zemeljsko površino.

PÓLA (danes Pula): rimska kolonija na jugu Istre.

POLBOG (héros): junak, ki sta ga spočela nesmrtni oče in smrtna mati.

POLEMÁRH (polémarchos): eden od devetih arhóntov v Aténah.

PÓLIADE (Póliades): bogovi in boginje, ki so bili zavetniki grških mest.

POMPÊJI (Pompeii): rimsko mesto, ki ga je pokopal izbruh vulkana Vezuva leta 79 n.št.

PONT (Póntos): grško ime za Črno morje.

PÓNTIFEKS, tudi PONTIFIK (póntifex, množ.. pontifices): rimski vrhovni svečenik.

POPULUS (»ljudstvo«): rimsko ljudstvo (populus Romanus).

POROKA (ritus connubii sanciendi): razumevanje in plodnost med zakoncema.

POTEJDÁJA (Poteídaia): koríntska kolonija na polotoku Halkídika.

PRAENOMEN: rimsko osebno ime.

PRAETENTURA ITALIAE ET ALPIUM (»obmejna straža«): oznaka za »vojno krajino« pred vstopom na itálski prostor.

PRENÉSTE (Praenéste): latínsko mesto, ki ga je ustanovil Kajkúl.

PREOBRAZBA (metamorphoses): spreminjanje bogov v druga bitja.

PREROČIŠČE (glej: Orakelj).

PREROKOVANJE (auguratio): sposobnost spoznavanja misli in volje bogov.

PRITANÊJ (prytaneîon): mestna hiša v grškem pólisu.

389

PROKONZUL (proconsul): podaljšano službovanje konzula, bivši konzul; tudi upravitelj province.

PROKURATOR (procurator): cesarski nameščenec (upravnik) v državni upravi.

PROLETARCI (proletarii): najnižji premoženjski razred.

PROPILÁJE (propýlaia): nadstrešeno preddverje na Akrópoli v Aténah.

PROPÓNTIDA (Propontís): Marmarsko morje.

PYRRHÍCHE (gr. »ples v orožju«, tudi »piríški ples«): spártanski mimični bojni ples.

Q QUAESTIO: rimsko redno kazensko sodišče.

R RÁMNI (Ramnes): eden od treh rimskih tribusov (še Títies in Lúceres).

RAVÉNA (Ravenne): mesto ob SZ jadranski obali v Italiji.

REGIFÚGIJ (regifugium, »beg kralja«): slovesnost, posvečena izgonu kraljev iz Rima leta 510 pr.n.št.

RÉGIJA (Regia): kraljeva palača v Rimu.

REGÍL (Regillus): jezero v Láciju.

RÉTIJA (Raetia): rimska provinca v osrednjih Alpah (Švica in Bavarska).

RETOR (rhétor): javni govornik v Grčiji.

RIM (Róma; glej: Zgodovina Rima, Veliki splošni leksikon, DZS, Lj. 1998, str. 3624 ss).

RIMSKI FORUM (Forum Romanum): rimska tržnica.

RÓDOS (Rhódos): egejski otok v bližini Male Azije.

ROG (IZ)OBILJA (cornu Copiae, Cornucopia): simbol bogastva.

ROKSÁNA (Roxáne): žena Aleksándra Makedonskega.

RÓSTRA: govorniški oder v Rimu, sestavljen iz bronstih ladiskih kljunov.

RÚBIKON (Rubico): italijanska rečica (potok), ki se izliva v Jadransko morje.

RUTÚLCI (Rutuli): staro sabínsko pleme, ki je živelo v Láciju.

S SABÉLI (Sabelli): skupno ime za plemena v osrednji Italiji.

SABÍNCI (Sabini): itálsko ljudstvo, ki je živelo SV od Rima.

SAGÚNT (Sagúntum, danes Sagunto): mesto v Hispániji, severno od Valencije.

SALAMÍNA (Salamís): otok v Egejskem morju blizu Pirêja.

SÁLIJCI (salii): starodavni kolegij dvanajstih svečenikov.

SALÓNA (Salonae, danes Solin pri Splitu): naselbina ilírskih Delmatov.

SAMNÍTI: ljudstvo Itálikov v goratih Abrúcih v osrednji Italiji.

SAMOMOR (nex voluntaria): po grškem in rimskem pravu je bil to zločin.

SÁMOS (Samos): otok ob JZ obali Male Azije.

SAMÓZATA (Samósata, danes Kummuch): mesto ob Evfratu v Mezopotamiji.

SÁPFO (Sapphó): grška lirska pesnica.

SARÁPIS (Sárapis), tudi SERÁPIS (Sérapis): egipčánski bog obnovljenega (novega) življenja.

SATURNÁLIJA (saturnalia): praznik uživanja in obdarovanja (17. do 19. december).

SEDEM RIMSKIH GRIČEV: sedem gričev, na katerih je nastal Rim. SEDEM RIMSKIH KRALJEV: našteti rimski kralji (sedem).

SENAT (senatus): kraljevi svet, ki se je obdržal tudi v republiki in cesarstvu.

SÉRIF (Sériphos): otok v Kikládih.

SÊRVIJ TÚLIJ (Servius Tullius, vladal 578 – 535 pr.n.št.): šesti rimski kralj.

SEST (Sestos): glavno mesto Tráškega Hersonéza (polotok Galípoli).

SESTÊRCIJ (sestertius): rimska denarna enota.

390

SFAKTÊRIJA (Sphakteria): otok pred Píloškim zalivom.

SHÊRIJA (Scheríe): otok Fajákov v Jonskem morju.

SÍBARIS (Sýbaris): ahájska kolonija v Tarentskem zalivu v Italiji.

SICÍLIJA (Sikelía; lat Sicilia): otok v Sredozemskem morju.

SÍFAKS (Sýphax): númidijski kralj.

SIGÊJON (Sígeion): átiška kolonija ob Črnem morju.

SÍKINNIS: divji ples povezan s sátirskimi igrami.

SILVÁN (Silvanus, »gozdni«): rimski bog divjine.

SIMPLEGÁDE (symplegádes, »treskajoče skale«): »treskajoče skale« na severu Bóspora.

SIRAKÚZE (Syrákousai): grška kolonija ob JV obali Sicílije.

SÍRIJ (Seírios): zvezda v ozvezdju Velikega psa.

SÍRIJA (Syría): območje današnje Sirije.

SIRÍNGA (sŷrinx; lat. tibia): piščal iz sedmih trstik.

SÍRMIJ (Sirmium): rimsko mesto v Panoniji.

SIRMIÓNA (Sirmio): polotok ob južni obali Benaškega jezera (danes Gardsko jezero).

SÍRTA (Sýrtis): imena dveh zalivov ob severni obali Afrike.

SÍSCIJA (Siscia), tudi SEGÉSTA: rimsko mesto v Panoniji.

SKIROFÓBIJA (skirophóbia): aténski praznik žensk, posvečen Démetri.

SKORDÍSKI (Scordisci): kéltsko ljudstvo med rekama Donavo in Savo.

SKYTÁLE: palica, ki so jo Spártanci uporabljali za pošiljanje skrivnih sporočil.

SMÍRNA (Smyrna ali Zmyrna): mesto v Mali Aziji.

SOCCUS: udoben rimski čevelj z nizko peto.

SOCII: rimski zavezniki (predvsem v vojski).

SOLEAE: rimski sandal »za doma« (copat, op.p.).

SORTES (»žreb«): orakelj (prerokba«), ki so jo dobili Rimljani v mestu Prenéste, v svetišču boginje Fortúne.

SPÁRTA (Spárte), tudi LAKEDÁJMON: glavno mesto pokrajine Lakónije na JV Peloponéza.

SPÁRTI (»zasejani možje«): možje, ki so zrasli iz zob tébanskega zmaja.

SPOLIA OPIMA (»častni plen«): orožje, ki so ga rimski vojskovodje vzeli s trupla premaganega poveljnika nasprotnikov, katerega so ubili v dvoboju.

SPQR (senatus popolusque romanus): (z dovoljenjem) rimski senat in ljudstvo.

STÁDIJ (stádion): grška dolžinska mera (600 grških čevljev ali 175 – 200 m).

STÁDION: grško tekališče dolgo okrog 200 m in široko 40 m.

STAGÍR (Stág(e)iros), tudi STAGÍRA (Stág(e)ira): grško mesto ob obali Halkídike.

28.) STAROST (Géras; lat. Senectus; glej: Alegorična božanstva, str. 354).

STATÊR: srebrni grški novec.

STÍMFAL (Stýmphalos): jezero pod goro Kiléna v Arkádiji.

STÍMFALSKE PTICE: ptice z bronasto okovanimi konicami kril, ki so ubijale živali in ljudi.

STÓBI: rimsko mesto v porečju Vardarja v Makedoniji.

STOLA: dolga, do stopal segajoča rimska obleka, ki so jo poročene žene oblekle prek tunike.

STOLP VETROV (horológium): osmerokotni stolp s sončno uro in podobami osmih vetrov na stranicah.

29.) STRAHOVI (larvae; glej: Alegorična božanstva, str. 354).

STRELA (fulgur, »blisk«): Zévsov atribut (znamenje): trije žarki, ki se v sredini križajo.

STVARJENJE (creatio): zgodba o nastanku vesolja in rojstvo zemlje ter bogov.

SUBÚRA (Subur(r)a): gosto naseljena dolina v Rimu med gričema Viminálom in Eskvilínom.

SULMÓNA (Sulmo): mesto v dolini pod Apenini, vzhodno od Rima.

391

SÚNION (Soúnion): rtič na jugu Átike.

SUOVETAVRÍLIJE (suovetaurilia, lat. sus – »svinja«, oves – »ovca« in taurus – »bik«): v Rimu žrtvovanje prašiča, ovce in vola.

SUPPLICATIO (»rotitev, molitev«): čaščenje bogov ob vojaški zmagi ali porazu.

SVETA CESTA (via Sacra): »sveta« cesta k svetišču Júpitra na Kapitólu v Rimu.

SVETA ČETA (gr. hieròs lóchos): elitna enota tristotih hoplitov v Tébah.

SVETE GOSI (anseres sacri): gosi v Rimu na Kapitólu.

SVETI ŠČITI (ancilia): osmerokotni ščiti, shranjeni v Mársovem svetišču v Rimu.

19.) SVOBODA (libertas; glej: Alegorična božanstva, str. 353). Š ŠEMPETER V SAVINJSKI DOLINI: mesto z ohranjenimi rimskimi grobnicami v obliki kapelic. ŠKRLAT (porphýra, lat. purpura): rdeče (škrlatno) barvilo, ki so ga odkrili Feničáni. ŠPANIJA (Hispánia): dežela na zahodu takrat znanega sveta. ŠPARTA; ŠPARTANCI (Spárta, Lakedájmon; Spárti): dežela in prebivalci na JV delu Peloponéza. ŠTEVILA (numeria): izrazi za grške in rimske številke.

T TABULA ILIACA (»trójanska tablica«): marmorni relief iz leta 15 pr.n.št.

TABULA PEUTIGERIANA: cestni zemljevid iz 15. stoletja.

TALÉNT (tálanton): standardna utež v antičnem svetu.

TANIT: feničánski bog Meseca.

TAPS (Thápsos): mesto v severni Afriki.

TARÉNT (tarentum; danes Taranto), tudi TARÁNT (gr. Táras): mesto in pristanišče v južni Italiji.

TARGÉLIJA (thargélia): glavni Apólonov praznik v Aténah.

TARKVÍNIJ (Tarquinius): imeni dveh rimskih etruščánskih kraljev (Prisk in Superb).

TARPÉJA (Tarpéia): hči in izdajalka poveljnika mesta na Kapitólu (8./7. stoletje pr.n.št.).

TARTÉS (Tartessós): pokrajina v južni Hispániji ob reki Betís.

TÁVRI (Taúroi), tudi TAVRIJCI: prebivalci Tavrijskega Hersonéza ob Črnem morju (danes Krim).

TAVRÍJSKI HERSONÉZ: je bilo območje ob Črnem morju, današnji Krim.

TÁZOS (Thásos): kamniti otok ob obali Trákije.

TÉBE (Thébai): glavno mesto Bojótije.

TÉGEA (Tegéa): mesto v Arkádiji.

TEOKSÉNIJA (theoksenía): praznovanje v Grčiji v čast različnim bogovom.

TÊRA (Théra, danes Santorini): grški otok v Sporádih.

TERGÉSTE (danes Trst): rimski municipij ob severnem Jadranu.

TÉRME: kopališča pri Grkih in Rimljanih.

TÉRMINUS: mejni kamen.

TERMÓPILE (Thermopýlai), tudi PÍLE (Pýlai): ozek prehod med Tesálijo in Lókrido.

TESÁLIJA (Thessalía): gričevnata pokrajina v SV Grčiji.

TÉTI (thêtes): najnižji premoženjski razred v Grčiji.

TÉVTA (Teuta): kraljica ilírskega plemena Ardiájcev.

TEVTÓNI (Teutones): germansko pleme ob Renu.

TEZMOFÓRIJA (thesmophoría): tridnevni ženski praznik v Aténah v čast boginje Démetre.

TÍBERA (Tiberis): glavna reka osrednje Italije.

392

TÍBIJA (tibia, »piščal«; gr. aulós): piščal, ki je spremljala molitve, žrtvovanja in zmagoslavja.

TÍBUR (danes Tivoli): rimsko mesto SV od Rima.

TIRÍNT (Týrins): mesto na jugu árgoške ravnice.

TÍRS (thýrsos): palica boga Dioníza.

TÍTIJI (Títies): eden od treh rimskih tribusov.

TÍTOV SLAVOLOK (Arcus Titi): najstarejši rimski slavolok.

TOGA: težko volneno, polkrožno zunanje oblačilo moških.

TOLÓS (Thólos): zgradba krožne oblike na aténski Ágori.

TOLÓZA (Tolosa, danes Toulouse): mesto v rimski provinci Narbonski Gáliji.

TOMI (lat. Tomis, Tomi, danes Constanţa): milétska kolonija ob zahodni obali Črnega morja.

TOREVTIKA (toreutés, »rezbar«): umetnost vrezovanja (graviranja) v kovino.

TRABEA: kratka toga ali ogrinjalo, ki so ga nosili konzuli in svečeniki v Rimu.

TRAJÁNOV STEBER (Columna Traiáni): steber na Trajánovem trgu v Rimu visok 43 m (na njem reliefi s prizori iz vojne z Dačani).

TRÁKIJA (Thráike; lat. Thracia): pokrajina na severu Grčije.

TRANSALPINSKA GÁLIJA: območje Gálije (danes Francija).

TRAŠKI HERSONÉZ (Chersónesos Thráike; lat. Chersonesus Thracia, danes Galipoli): polotok na severu Egejskega morja.

TRAZIMENSKO JEZERO (lacus Trazimenus): jezero v Italiji.

TRIBUN (tribunus): načelnik mestnega okraja, kasneje vojaški uradnik in poveljnik.

TRIBUS (»okraj«): rimska plemenska skupnost.

TRIBÚT (tributum): rimski davek na premoženje.

TRIKLÍNIJ (triclinium): prostor in razporeditev ležišč ob rimski mizi.

TRINÁKIJA, tudi TRINÁKRIJA (Thrinakía, Trinakría): otok ob Sicíliji.

TRINOŽNIK (trípous): kos pohištva (stol) na treh nogah.

TRIRÉMA (trirémis, iz trés in remus, »triveseln«), tudi TRIÉRA (gr. triéris): bojna ladja s tremi vrstami veslačev.

TRIUMF (triumphus): slavnostni sprevod zmagovitega vojskovodja v Rimu.

TRIUMVIRAT (triumviratus, »trije možje« ali »zveza treh«): vladavina treh mož v Rimu.

TROÁDA (Troás): ozemlje okrog Tróje.

TRÓJA (Troía), tudi ILION (lat. Ilium): mesto v SZ delu Male Azije.

TROJANSKI KONJ (equus Tróianus): Odisêjeva zvijača za osvojitev Tróje.

TROJZÉN (Troizén): mesto v Argólidi na Peloponézu.

TUBILÚSTRIJA (tubilustria): praznik boga Mársa v Rimu.

TÚLA (Thoúle): dežela, ki je ležala daleč na skrajnem severu.

TUL HOSTÍLIJ (Tullus Hostilius): tretji rimski kralj.

TULIJÁN (tullianum): podzemna celica na smrt obsojenih v Rimu.

TUNIKA (tunica): moško dolgo ali kratko oblačilo z rokavi.

TÚRIJI (Thoútioi): grška kolonija v južni Italiji.

TÚSKUL Tusculum, blizu današnjega Frascatija): itálsko mesto v gorah JV od Rima.

U ÚMBRIJA (Umbria): pokrajina v osrednji Italiji.

25.) UPANJE (Élpis; lat. Spes; glej: Alegorična božanstva, str. 354).

1.) USODA (Moîra ali Aîsa, »usojeni delež«; lat. Fátum ali Fortúna, »kar je rečeno«; glej: Alegorična božanstva, str. 350).

UTEŽI in MERE (pondera et mensurae): imena grških ter rimskih uteži in meril.

393

V VANDÁLI (Vándalos tudi Vandili, Vandálios): germansko ljudstvo iz Skandinavije, ki se je preselilo na jug v Šlezijo in na Poljsko.

VÊJI (Veii): etruščánsko mesto, 20 km od Rima.

VELÁBRUM: gosto naseljen in zanemarjen predel v Rimu med Pálatinom in Kapitólinom.

VELIKA GRČIJA (Magna Graecia; gr. Megále Hellás): skupno ime za grška mesta (pólise) v južni Italiji in v Sredozemlju.

VELIKA KLOAKA (Cloaca Maxima): rimski odvodni kanal (kanalizacija).

VELIKI CIRKUS (Circus Maximus): dirkališče (hipodrom) med Pálatinom in Áventinom.

VÉNETI (Veneti; gr. Enetoí): skupno ime za ljudstva v SV Italiji in tudi v kéltski Bretaniji.

VENÚZIJA (Venusía): mesto ob reki Avfid v Apúliji.

VERCINGÉTORIKS (Vercingetorix): kralj kéltskega plemena Arvêrnov.

VÊRIJ FLAK (Marcus Verrius Flaccus,umrlleta 14 n.št.): osvobojenec in učitelj vnukov cesarja Avgústa.

VER SACRUM (»spomladansko žrtvovanje«): slovesnost in žrtvovanje v Rimu (in tudi v Grčiji) v času hude stiske ali lakote.

VESOLJNI POTOP (universus demersum): posledica božje jeze nad ljudmi.

VÉSTIN ATRIJ (Atrium Véstae): bivališče vestálk ob Rimskem forumu.

26.) VETROVI (venti; glej: Alegorična božanstva, str. 354).

VIA APIJA (via Appia, »Apijeva cesta«): glavna rimska cesta od Rima do Kápue.

VIA SAKRA (via Sacra, »Sveta cesta«): cesta, ki je povezovala v Rimu forum z Vélijo (sleme med Pálatinom in Opijevimi griči).

VIGILLA: nočna straža v Rimu.

VIKTORIN PTUJSKI (Victorinus iz Petovione): starokrščanski pisec in cerkveni učitelj iz 3. stoletja.

VILA (villa): izraz za podeželske (villa rustica) ali mestne dvorce (villa urbana).

VINÁLIJE (vinalia): praznik v Rimu v zvezi s pridelavo vina.

VINO (oînos; lat. vinum): povreti sok iz grozdja (vsakdanja prehrana).

VIRÚN (Virunum): glavno mesto rimske province Nórika.

VIZIGÓTI: drugo ime za Zahodne Góte.

VODOVOD (áquaeductus): rimski zidan kanal za pretok pitne vode.

VOJSKA (milites, exercitus): vojaška sila v Grčiji in Rimu.

VOLÁR (gr. Bootés): manjše ozvezdje v bližini Velikega psa.

VÓLSKI (Volsci): staroitálsko pleme v Láciju.

VULGÁTA (editio ali lectio vulgata, »običajno besedilo«): latinski prevod Svetega pisma.

VZHODNI GÓTI (Ostrogóti): germansko pleme, ki je iz črnomorskega in baltiškega prostora vpadlo v Italijo.

Z ZAHODNI GÓTI (Vizigóti): germansko pleme, ki je iz Vzhoda (Dákije) vpadalo čez rimske meje.

ZAKONI DVANAJSTIH PLOŠČ (Leges duodecim tabularum): najstarejši rimski zakonik.

ZÁMA: mesto v Númidiji, kjer so leta 202 pr.n.št Rimljani premagali Hánibala.

ZARJA: slovensko ime za boginjo Éos (jutranja zarja).

ZEMLJEVIDI (tabulae geographicae): grafični prikaz prostorskih podatkov.

ZENÓBIJA (Zenobía): vdova in naslednica vladarja Palmíre v Síriji.

ZGODOVINOPISCI (historiographus): spisek grških in rimskih zgodovinopiscev.

ZLATA DOBA: pradavna doba, ko so ljudje živeli še v najsrečnejših časih in brez skrbi.

ZLATA HIŠA (Domus aurea): velikanska palača v Rimu, ki jo je dal zgraditi cesar Néron.

394

ZLATI MILJNIK (Miliarium Aureum): miljnik, ki ga je cesar Avgúst dal postaviti na forumu.

ZLATO RUNO: koža zlatokrilega ovna.

ZNAČAJI (Ethikoí charaktêres): nravstveni odmiki od človekih vedenjskih norm.

ZNAMENJA (lat. omina, edn. omen): napovedovanje sreče ali nesreče v prihodnjosti, kakršno so pač ljudem poslali bogovi.

ZÓDIAK (Zódiakod kyklos, »Živalski krog«): celota nebesnih znamenj. Ž ŽELEZNA DOBA: obdobje, ki je sledilo bronasti dobi v Grčiji (1050 – 850 pr.n.št.). ŽIVALI (»svete«): imajo pomembno vlogo v grških in rimskih mitih o bogovih in junakih. ŽREB (sors, sortitio: žrebanje): oblika izbiranja oblastnikov v Grčiji. ŽRTVENIK (ara): oltar, namenjen žrtvovanju in verskim dejavnostim. ŽRTVOVANJE (sacrificium, »posvetitev«): darovanje bogovom.

Atene: Partenon (danes)

Atene: maketa Akropole

395

ZA PRIBOLJŠEK PA ŠE NEKAJ ZNANIH VOJSKOVODIJ IN CESARJEV

Opisi so na straneh: 344 – 352.

1). Kartažánaki vojskovodja HÁNIBAL ..2). Rimski vojskovodja SCÍPION AFRIČAN 3). Rimski vojskovodja SCÍPION EMILIJÁN 4). Rimski kralj RÓMUL 5). Rimski vojskovodja in konzul GAJ JULIJ CÉZAR 6). Rimski cesar AVGÚST 7). Rimski cesar TIBERIJ KLÁVDIJ 8). Rimski cesar NÉRON 9) Rimski vojskovodja in cesar TIT FLÁVIJ VESPAZIJÁN 10) Rimski cesar TRAJÁN 11) Rimski cesar MARK AVRÉLIJ 12). Rimski vojskovodja in konzul MARK VALÉRIJ MAKSIMIJÁN MLAJŠI 13). Rimski cesar SEPTÍMIJ SEVÊR 14).Rimski cesar MARK AVRÊLIJ PROB 15) Rimski cesar KONSTANTIN I. VELIKI 16) Rimski cesar TEODÓZIJ I. VELIKI 17) Rimski cesar RÓMUL AVGÚSTUL 18) Germanski vojskovodja in kralj ODOÁKER 19) Gotski kralj ALÁRIK 20) Gótski vojskovodja in kralj TEODÉRIK I. VELIKI 21) Hunski kralj ÁTILA

396

ALEGORIČNA BOŽANSTVA

Opisi so na straneh: 353 – 357.

GRŠKA: 1) ÁJSA (Ájsa, »Usoda«; strani v tekstu 130 in str. 328) USODA (gr. Moíra, »usojeni delež«; lat. Fortúna ali Fatum, »kar je rečeno«; str.

328) 2) APÁTA (Apáte, »Prevara«; str. 137) 3) MANÍJA (manía, »blaznost«; str. 190; str. 239) BLAZNOST (manía; str. 254) 4) NESMRTNOST (immortális; str. 198) 5) PHTHÓNOS (zavist; str. 208); ZAVIST (str. 226); INDIVIDIA (str. 234) 6) PRIJATELJSTVO (amicitia; str. 213) 7) SANJE (Óneiros; lat. Somnia; str. 216; str. 245) 8) VOZ (vehiculum, »prispodoba moči in oblasti«; str. 226) 9) ZDRAVJE (Hygíeia; lat. Salus; str. 226)

RIMSKA: 10) FATUM (gr. Ájsa, »Usoda«; str. 232; str. 328) 11) FELÍCIJA (Felícitas, »Sreča«; str. 233) 12) FIDES (fidere, »zaupanje, poštenje«; str. 233) 13) FRAUS (gr. Apáte, »Prevara«; sr.263) 14) IUVENTAS (»Mladost«; str. 270; str. 290) 15) JUVENTAS (str. 235) 16) JALOVOST (sterilitas; str. 270) 17) JUSTICIJA (Iustitia, »Pravičnost«; str. 235) 18) KONKORDIJA Concordia, »Sloga«; str. 237) 19) LAKOTA (fames; opis: str. 237) 20) LIBERTAS (Libertas, »Svoboda«; str. 238; str. 318) 21) MODROST (sapientia; str. 290) 22) PAKS (Pax, »Mir«; str. 241) 23) PIETÁS (Pietás; str. 241) 24) PLODNOST (fertilitas), tudi RODOVITNOST (fecunditas; str. 303) 25) PRUDENCIJA (Prudentia, »modrost, previdnost«, 242) 26) UPANJE (gr. Élpis, lat. Spes; str. 328) 27) VETROVI (venti; str. 226; str. 331) 28) VOLUPTAS (»užitek, slast«; str. 248) 29) STAROST (Géras; lat. Senectus; str. 315) 30) STRAHOVI (larvae; glej: Alegorična božanstva, str. 316).

397

POENOSTAVITEV NASTANKA GRŠKEGA SVETA TER PREDOLIMPIJSKIH IN OLIMPIJSKIH BOGOV

V samem začetku sveta je bil Káos (praznina), iz katerega so nastali Gája (Gheía; lat.

Gea; Zemlja), Tártaros (brezno podzemlja ali temna globina) in Êros (sila ljubezni); nato pa še Êrebos (tema, mrak) in Nyx (noč).

Iz Nyxa in Êrebosa sta nastala Aéros (zrak) in Leykós (svetloba – dnevna; lat. lumen). Nyx pa je bila tudi mati Moîre (usode), Némeze (maščevanja), Apáto (prevare), Tánatosa (smrti), Hípnosa (spanca), Géras (starosti), Êris (prepirljivosti) in Mizêrije (bede).

Pramati stvarstva Gája je nato iz sebe rodila še: Urána (Nebo), Gore, Morja (Póntos) in še Titáne (6 velikanov), Titánke (6 velikank) ter Kiklope (okroglooke pošastne velikane in kovače Zévsovih strel).

Eden od predolimpijskih bogov je bil tudi bog rastlinstva (vegetacije), Hijacint (Hiakínt, po katerem se imenuje tudi perunika: hijacinta-iris) in nekateri mitografi menijo, da izhajajo nesrečni mladeniči: Narcis, Adonis (anemona-vetrnica; pa tudi vsakoletno umiranje-pozimi in oživljanje-spomladi narave) in Hijacint iz arhaičnih običajev žrtvovanja ljudi, kjer so zlili kri darovanih žrtev na zemljo, da bi bila ta nadvse plodna.

Mati olímpijskih bogov je bila Titánida Réa, katere mož Krónos (čas, ki je s srpom skopil svojega očeta Urána), je ob rojstvu (zaradi prerokbe, da bo sam doživel enako usodo, kakršno je namenil očetu Uránu) požrl vse svoje novorojence (Héstijo, Démetro, Hêro, Hádesa in Pozêjdona), vendar mu je najmlajšega Réa rodila in skrila na otoku Kréti ter mu namesto novorojenca podtaknila v plenice zavit kamen, ki ga je Krónos pogoltnil.

Ko je Zévs postal odrasel in močan, je očeta Krónosa prisilil, da je izbruhal najprej kamen in nato še pred njim rojene brate in sestre, ki so postali olímpijski bogovi, dvanajst po številu, ki so imeli svoje bivališče na gori Olímpu. Na frizu v Pártenonu so upodobljeni: Zévs, Hêra, Pozêjdon, Aténa, Apólon, Artémida, Afrodíta, Hêrmes, Démetra, Dioníz, Hefájst in Áres. Mednje je sodila tudi Héstija, ki pa je namesto Dioníza upodobljena na aténski ágori. Pomembno vlogo pa so odigrala tudi manjša božanstva: Asklépij, Kabíri, Hárite, Kibéla, Ejlejtíja, Êros, Hádes, Hékata, Hélij, Seléna, Éos, Léto, Levkóteja, Múze, Pán, Tétida, Titáni, božja strežnika Héba in Ganiméd ter razni morski (pol)bogovi: Glávk, Nerêj, Pont in Prótej.

Na Olímpu so okrog Zévsa živeli njegovi bratje, sestre, otroci (z drugimi boginjami in smrtnicami) in seveda nekatere matere njegovih otrok: kot so Léto, Témis, Dióna ter ljubljena in hkrati ljubosumna žena Hêra. Pri mizi jim je stregla hrano Héba (večna mladenka), pijačo pa dvorni točaj Ganiméd (lepi mladenič; ugrabljen očetu, trójanskemu kralju Trósu). Za petje, ples ter ljubklost, pa so skrbele Múze in Hárite (lat. Gracije).

Vladar morskega valovja Pozêjdon, je vladal s svojo kraljico Amfitríto (hči starca Nerêja) in mu je poleg Nerêja služil še Tríton in Nereíde (Nímfe).

Pri vratih v podzemlje pa je stražil troglavi pes Kêrber. Čez reko Pozabljenja (Stíks) je duše prevažal sivi brodnik Háron. Duše so nato stopile pred vladarsko dvojico podzemlja, Háda in Perséfono ter služabnice in maščevalke Erínije ter boginje mučenja, Pójne. Sodniki v podzemlju, Ájak (tudi Éak), Mínos in Radamántis pa so odločali o odhodu duše v Elízij (otoki blaženih ali »raj«) ali v Tártar (med hudodelce v »pekel« ali v najgloblje brezno). Za srečo in blagoslov globine pa je imel Hád ob sebi še Plútosa, darovalca bogastva.

Ob koncu naj dodam, da v grščini niso (so) vsi naglasi pri bogovih in drugih bajeslovnih bitjih pravilni, medtem ko pa je v latinščini besedni zaklad avtorjev dokaj dojemljiv.

398

LITERATURA Michael GRANT: Miti Starih Grkov in Rimljanov; DZS, Ljubljana 1968.

SVETOVNA ZGODOVINA od začetkov do danes, CZ, Ljubljana 1971.

SLOVNÍK ANTICKÉ KULTURY, Nakladatelstvi SVOBODA, Praha 1974.

Vojtech ZAMAROVSKÝ: Junaci antičkih mitova, ŠK, Zagreb 1989.

Alain PASQUIER, Catherine METZGER in drugi: Formen und Stile in der Antike (upodobitve v slikah); Benedikt Taschen Verlag GmbH, Bratislava 1994.

Peter BENTLY: The Hutchinson Dictionary of World Myth, Helikon Publishing Limited, British Library Cataloguing in Publication Data, Singapore 1995.

Joël SCHIDT: Slovar grške in rimske mitologije, MK, Ljubljana 1995.

Oskar SEYFFERT: The Dictionary of Classical Mythology, Religion, Literature and Art; Gramarcy Books of Randon House Value Publishing; USA, New Jersey 1995.

Gerhard J. BELLINGER: Leksikon mitologije (prevod Vitomir Belaj); DZS, Ljubljana 1997.

VELIKI SPLOŠNI LEKSIKON, 8 knjig, DZS, Ljubljana 19997 – 1998; VSL 1997/98.

ANTIKA, Leksikon, CZ, Ljubljana 1998.

Arthur COTTERELL: Miti in legende (enciklopedija), MK, Ljubljana 1998.

Janez J. ŠVAJNCER: Vojna zgodovina, DZS, Ljubljana 1998.

Rajko BRATOŽ: Rimska zgodovina 1, ZČ, Zbirka Skripta, Ljubljana 2007.

Alain BELLET in drugi: Najlepši miti in legende, Readerꞌs Digest, MK, Ljubljana 2011.

Iva NOVAK: Bogovi in junaki v grški in rimski mitologiji, MK, Ljubljana 2012.

Fran WIESTHALER: Latinsko slovenski slovar, 6 knjig, Z Kres, 1993 – 2007.

GROSSER HISTORISCHER WELTATLAS, I. Teil, Vorgeschichte und Alterrtum, Bayerischer Schulbuch Verlag, München 1963.

WESTERMANN, Groser Atlas zur Weltgeschichte, Georg Westermann Verlag, Braunschweig 1976.

Kreta: maketa Knósosa PTUJ, 26. marec 2014 – 27. junij 2017

V nekaj letih za sebe zbral avtor zapisa.

399

ŠE DODATEK DODATKA DRUŽINSKO DREVO TRÓJANSKIH KRALJEV: Grški pesnik Homêr pravi, da se je Zévsov in Eléktrin sin Dárdan, »ustanovitelj Dardánije«, severovzhodno od Tróje, poročil z Batoáejo (Ba tea), hčerko tamkajšnjega kralja Tévkra (Teûkros), ki je tako postal prednik trójanskih kraljev (po njem se Trójanci imenujejo tudi Tévkri) in morda ustanovitelj Tróje. Imel je dva potomca: Trósa (po katerem so dobili ime Trójanci in Troáda – ozemlje okrog Tróje, katerega južna meja je gorovje Ída) in Ílosa (Ílos, ki pa naj bi po legendi bil sin Trósa in nímfe Kalíroe – »lepo tekoča«, katera je bila hči rečnega boga Ahelôja – glej Ahelôj; str. 128, II. del – in s tem je bil Ílos Dárdanov pravnuk), ki je osnoval Trójo - Ílion in imel z Evrídiko dva sinova: Príamovega očeta Laomedónta (Laomédon) in Titóna (Tithonós in Príamov starejši brat?) ter hčer Hezíono (Hesióne), ki je s Télamonom (Telamón) dobila še enega Tévkra, Ajántovega (Aías ali Ajánt Veliki, kralj na otoku Salamíni) polbrata (glej: Dárdan, str. 145 in Tévker, str. 223, II. del; vodilo na str. 83, I. del). Ílosova druga žena je rodila hčer Temísto, ki je bila Enêjeva (Aineías, lat. Aeneas) babica.

ATLÁS, tudi ATLÁNT je bil Gigánt in sin Titána Jápeta (Iapetós) ter Okenaíde Kliméne (Klyméne) in se je z očetom v vojni bogov boril proti Zévsu, za kar je bil obsojen, da na plečih nosi nebo, oče pa je bil za kazen z drugimi Titáni in bratom Krónosom strmoglavljen na dno Tártara (glej tudi Titáni; str. 11 in 13, I. del).

Drugi Atlánt je bil kralj Atlántide, ki je kraljestvo upravljal ter vodil z dobroto in pravičnostjo tako, da je postalo eno najbogatejših kraljestev na Zemlji.

Zgodovina mita o Atlásu (Atlántu): Atlás (Atlánt) je simbol moči, ki podpira vesolje in se po njem tudi imenuje atlas.

Književniki so ustvarjali metafore (prispodoba ali prenašanje lastnosti z enega predmeta na drugega, n.pr. »sonce se smeje«) in alegorije (prispodoba ali prikazovanje nekega pojma v drugačni obliki, n.pr. »plodnost v človeški podobi z atributi«), kjer Atlása primerjajo z moškimi, ki opravljajo več nalog hkrati in gojijo eklekticizem (izbiranje najboljšega – elementa ali nauk). Tako je v 18. stoletju pisatelj Voltaire z očesom Hesperid (čuvajke drevesa z zlatimi jabolki) primerjal angleškega fizika Newtona, ki je odkril zakon gravitacije in pojasnil gibanje planetov okrog Sonca ter izračunal njihove mase; svetlobo pa pojmoval kot valovanje velikega števila majhnih delcev, ki se gibljejo po prostoru.

Prav tako je to zemljepisni pojem: Atlas je 2.000 km dolga gorska veriga na jugu Magreba v Afriki, ki je zaradi širine in višine nad ravnim puščavskim predelom tudi v antiki veljal za gorovje, ki podpira svet. Poteka v več verigah: V Maroku: Rif, Srednji Atls, visoki Atlas (Jebel Toubkal, 4165 m) in Antiatlas; v Alžiriji in Tuniziji: Telski Atlas (Djurdjura, 2308 m) in Saharski Atlas; med njima pa leži 1000 m visoko Šotsko višavje (slano močvirje brez odtokov) In ne nazadnje imenujemo v anatomiji »atlas« prvo vratno vretence (nosač) pri višjih vretenčarjih in človeku, na katerem sloni vsa teža telesa.

Atlás je tudi satelit planeta Saturn (velikost 40 x 20 km).

Atlas je sistematična zbirka kart izbranih območij in tematiko(šolski, splošni,…). Prvič se je v knjigi – zbirki zemljevidov pojavil leta 1595.

V biologiji se po njem imenuje eden največjih (razpon kril 25 cm) nočnih metuljev - atlasov pavlinček (Attacus atlas) ali atlasov prelec. Živi v jugovzhodni Aziji.

ORÉST (Oréstes; glej tudi: Orést, str. 67) je bil sin mikénskega (ali árgoškega) kralja Agamémnona in žene Klitajmnéstre (hči špártanskega kralja Tindáreja in sestra Trójanske Hélene) ter Ifigénijin in Eléktrin brat. Ko se je Agamémnon vrnil iz trójanske vojne, kot poveljnik zmagovite ahajske (grške) vojske, ga je na pogostitvi njemu – zmagovalcu v čast, 400

ubil morilec, ki ga je najel njegov bratranec Ajgíst (Aígisthos; glej Ajgíst, str. 129, II. del) in Klitajmnéstra (glej Klitajmnéstra, str. 181, II. del), da bi sam postal kralj, se poročil s Klitajmnéstro in tako preprečil zasesti prestol zakonitemu nasledniku kralja Agamémnona, Oréstu. Pred pogubo je Orésta rešila sestra Eléktra, ki mu je s pomočjo dojilje našla zatočišče pri fókidskem kralju Strófiju (Stróphios; Fókida leži v osrednji Grčiji, zahodno od Bojótije), ki je bil mož Agamémnove sestre Anaksibije in je Orésta vzgojil kot lastnega sina. Po sedmih letih, ko se je Orést naučil rokovati z mečem, je v spremstvu Strófijevega sina Piláda (Pyládes), odšel na pot maščevanja in tako je s pomočjo sestre Eléktre maščeval očeta ter ubil Aigísta in Klitajmnéstro. Tako se je Tiéstivo (Thyéstes) prekletstvo nadaljevalo (glej Tiést, str. 223 in Atréj, str. 142/143, II. del), dokler ne bo Orést očiščen.

Za krvoskrunstvo (uboj matere Klitajmnéstre) so ga preganjale boginje maščevanja Eriníje (Erinýes).Skoraj je ponorel od njihovih žarečih oči in sikajočih kač namesto pramenov las, ki so ga spremljale povsod. Na pomoč mu je prišel bog Apólon, ki ga je sicer spodbujal k maščevanju. Po prerokbi iz délfskega preročišča (Apólonovo svetišče), sta se prijatelja Orést in Pilád napotila v Távrido (Taûris; dežela ob Črnem morju – Krim), divjo deželo, kjer bi se naj Orést očistil krivde pred kipom boginje Artémide (zaščinica žená, ki je bila ob krvoskrunstvu najbolj užaljena).

Prijatelja so na poti ujeli na Távridi (danes Krim) vojaki kralja Tóanta (Thóas), ki jim je naročil, naj ju spremljajo pred Artémidino svečenico Ifigénijo (Iphigéneia), ki ju bo žrtvovala boginji. Ifigeniji sta se mladeniča zasmilila in se je odločila, da bo enega rešila.

Orést je dobrovoljno kazen sprejel, vendar se je namesto njega hotel žrtvovati Pilád.

Ifigénija je po govoru spoznala, da prihajata iz Mikén in ju je vprašala o usodi njenega očeta, kralja Agamemnona (glej Ifigénija: str. 170 in Agamémnon, str. 127, II. del). Kralj jo je, pred odhodom v trójansko vojno, bil primoran za srečno plovbo žrtvovati boginji Artémidi. Vendar je Ifigénijo boginja z žrtvenika uspela rešiti in prenesti v svoje svetišče na Távridi. Ko je izvedela, da je Orést njen brat, se je odločila, da bo oba rešila. Prevarala je kralja Tóanta, pobegnila z Oréstom in Piládom ter s seboj odnesla tudi kip Artémide. Po mnogih dogodivščinah so se vrnili v domovino, kjer je Ifigénija postala svečenica v novem Artémidinem svetišču v Brávronu (Braúron, danes Vraona) v Átiki. Orést, rešen strašnih Erinij, pa se je s prijateljem Piládom vrnil v Mikéne.

Oblast v Mikénah si je medtem nezakonito prigrabil Alét (Ajgístov sin), ki se je hotel maščevati Oréstu (za smrt očeta Ajgísta) in Piládu (da bi se rešil zaročenca Eléktre).

Krvoprelitje ni uspelo, saj ga je Orést v samoobrambi in v dvoboju ubil. Kralj, z zlatom bogatih Mikén, je tako postal Orést, potomec pravega kraljevskega rodu in krvi.

TRÍTON (Tríton) je bil grški demonski bog morja, ki se je rodil iz zveze med Nereído (Nereídes) Amfitríto (Amphitrítes) in bogom vseh mórij Pozêjdonom (Poseidôn). Sprva ga v Grčiji niso poznali, častili pa so ga mornarji in tako dobi svoj kult in legendo. Od različnih upodobitev, je najbolj znana predstavitev v človeški podobi, katerega telo (spodnji del v luskah) se končuje v dveh velikanskih ribjih repih. Dobrodušen bog je bil obenem strašen in je pihal v velikansko morsko školjko zavito kot polžja hišica. Ta instrument (školjka) je bučal nad viharji ter je tako za pomorščake umirjal valove in tako posredoval med vodami morjá in bogom Pozêjdonom (glej tudi stran 37, I. del).

Po legendi naj bi Argonávtom pokazal pot in poklical k sebi poplavljajoče vode ter s tem ublažil vihar, ki ga je izzvala boginja Junona proti Trójancu Enêju.

LARENTÁLIJE (larentalia) so Rimljani praznovali 23. decembra v spomin na ženo pastirja Favstula, ki je našel Romula in Rema, Áko Laréncijo (Acca Larentia). Praznik je bil posvečen stari boginji Zemlje in varuhinji mrtvecev Acci Larentii ali Larentini (imenujejo jo tudi Mater Larum ali Mania – lares publici). Poleg mrtvecev je varovala tudi posevke. Grob Áke Laréncije pod Palatinom v Rimu je postal žrtvenik umrlim.

401

Podobno vlogo sta imeli tudi grška boginja Perzefóna (Persephóne) ali rimska boginja Prozerpina (Proserpinae).

KOLONIZACIJA je bilo grško in rimsko razseljevanje po celotnem sredozemskem svetu in ob obali Črnega morja (možnost ureditve pristanišč), pa tudi v notranjost celine, zaradi trgovskih poti (ob rekah: Rhôni, Tiberi, Himeri na Siciliji,…). V bistvu je bilo to le nadaljevanje razseljevanja ob Egejskem morju in na območju Male Azije, ki so jih ustanavljali grški pólisi od 11. do 9. stoletja pr.n.št.

Grška kolonizacija: Potek grške kolonizacije je zaradi skromnih in poznih pisnih virov, vendar ob obsežnih arheoloških raziskavah, vseeno dobro poznan. Pomemben je bil grški vpliv na staro itálska ljudstva v materialni in duhovni kulturi, zlasti v pisavi, umetnosti in religiji. Preko zgodovinskega izročila so bili Itáliki tesno povezani z grško kulturo. V religiji pa nedvomno Sibílijino preročišče v Kúmah in tamkajšnja zbirka prerokb (gr.

Sibýlleia biblía, lat. Libri Sicyllini; glej Sibíla, str. 109, I. del).

Prvo obdobje grške kolonizacije je bilo v času 8. (okrog 750) do 6 stoletja pr.n.št. Novo nastali pólisi so ohranili svojo neodvisnost tudi v izven domačih meja. Novo nastale grške kolonije so ostale sicer neodvisne države (tudi politično), so pa ohranjale tesne stike z matično deželo. Važno vlogo ob tem so igrala preročišča (délfsko), ki so kolonizatorjem svetovala, kje naj ustanovijo novo kolonijo in kateri bogovi bodo njihovi zaščitniki.

Glavni vzrok preseljevanja v 8. stoletju pr.n.št. je bil pomanjkanje zemlje v Grčiji in s tem v zvezi revščina in lakota. Ob zatiranju aristikratov doma, so možje odšli iskat boljše življenske pogoje drugod, najpomembnejša pa so bila poročila trgovcev in trgovske poti, kakor n.pr. pot iz pristanišča Masílije (Massalía, danes Marseille), ki je nadzorovala trgovske poti ob reki Róni (Rhodanus). Za preseljevanje in nastajanje novih kolonij pa so bili tudi drugi vzroki: pólis Kiréna (kolonija Cirenajka) v severni Afriki zaradi dolgotrajne suše na otoku Tera (danes Santorini). Grki so iskali rodovitna območja, ki jih je bilo lahko braniti in so imela možnost ureditve pristanišča. Takšen je bil tudi vzrok naselitve Sicilije in južne Italije in kar se je skupaj imenovalo Velika Grčija (Magna Graecia).

Tako so Jónci (Halkidci) iz Evbóje (Eubóia) naselili otok Korkíro (Kórkyra, danes Krf), od koder so jih pregnali Korínčani. V južni Italiji sta evbojski mesti Halkída in Erétrija ustanovili Kúme (Kýme; lat. Cumae) v Kampaniji ob Neapeljskem zalivu, pa čeprav je bila prvotna naselbina (leta 759 pr.n.št.) na otoku Pitekúze (Pithekússae, tudi Aenária; danes otok Ischia) in kot sekundarna kolonija iz Kúm je bila ustanovljena naselbina Parthenope, kasnejši Neápolis (danes Neapelj). Neposredne stike z Etruščani pa so Grki navezali preko naselbine Pirgo (Pýrgoi), severozahodno od Rima. Jónci so ustanovili prvo grško kolonijo tudi na Sicíliji, Naksós (Naxós) pod Étno (Aítne), naseljenci iz Mesénije (Messenía) na Peloponézu pa Massáno (danes Messina), kateri so bili tudi ustanovitelji pólisov Hímere (Himéra ob sev. obali Sicilije) in Régije (Rhegión na itálski strani »škornja«). Dórski Korínčani so ustanovili kolonijo Sirakúze (Syrákousai; lat. Syracusae) na Sicíliji, saj je bilo večino kolonij na Sicíliji dórskih (Mégara; Akragánt, lat. Akrágas, danes Agrigentum; Thermái Selinúntiai, lat. Aetermae Selinýs, danes Selinunt,…).

Ahájci s Peloponéza so naselili večino kolonij v južni Italiji: Síbaris (Sýbaris), Króton (Cróton, lat. Cortona, danes Crotone) in Metapónt (Metapóntion, danes Lido de Mataponto). Lókrijci so ustanovili naselbino Lokri (Lócroi Epizephýrioi, danes Locri); dórska in edina špartanska kolonija je bilo pristanišče Tarént (Táras, lat. Tarentum, daves Taranto),… Ob tirenski obali Kalabrije (Brutti) so Grki ustanovili koloniji Elea (lat. Vélia) in Pozêjdonijo (Posêidonia, lat. Paestum).

Ob reki Rhôni (Rhône, lat. Rhodanus) so Masílijci ustanovili Arélate (danes Arles) er ob obali Ágato (Ágathe, danes Agde), Antipolo (Anthipólis, danes Antibes), Nicejo (Nicaea, danes Nice) in Pireno (Pýrenaeum; izvirno ime za Pireneje) ter ob južni obali Hispánije Málaco (Málaca, danes Malaga).

402

Grška kolonizacija se je odvijala tudi ob Egejskem in Črnem morju (Póntos) ter Propóntidi (Propontís, danes Mármarsko morje). Glavni ustanovitelji kolonij so bili Evbójci iz Halkíde in Erétrije, Mégarci, Korínčani in Jónci iz Miléta (Mala Azija). Znani so bili pólisi Potejdája (Poteídaia) na Halkidíki (Chalkidíke), Pídna (Pýdna) in Metóna ob makedonski obali, vse do Helespónta (Helléspontos, danes Dardanele), kjer so Miléčani ustanovili pólise Sést (Sestós) in Abíd (Ábydos), ob Propóntidi pa Kízik (Kizikós), Bizanc (Byzántion, danes Carigrad), ob obalah Črnega morja pa Sinópo (Sinópe), Trabzon (Trapezunt) in Ólbijo (Ólbia) ter Heraklêjo (Heraklêa Póntica) ob Tanaísu (reka Don) na Távrijskem Hersonézu (Hersónesos, danes Krim). To so bila predvsem trgovska središča (uvažali: zlato, sužnje, ribe, govedo in konje; izvažali pa vino in olje).

Kolonizirali so tudi afriško obalo (Egípt in Sírijo, Aígyptos in Syría) in tako so nastali pólisi Pozidéjon (Poseidéion ali Al Mina), Návkratis (Naúkratis), Orónt (Orthosía) v Síriji in Kiréna Kyréne) v Líbiji. Filozof Pláton je dejal da so se te grške kolonije razlezle okrog Sredozemlja in Črnega morja »kot žabe okrog ribnika.« Druga doba grške kolonizacije območij Perzije, Makedonije, Indije in Afganistana pa se je pričela v času Aleksandra Velikega v 4. stoletju pr.n.št. (Aleksandrija, Antiohija, Selevkija,…).

Kolonije so tudi same ustanavljale nove kolonije, kot so Fáros (Pháros, danes Hvar) in Ísa (Íssa, danes Vis) v Jadranu.

Najmočnejši tekmeci Grkov pr širjenju kolonij v Sredozemlju so bili Etruščani in Katažani.

Konec grške kolonizacije zahodnega Sredozemlja je bil leta 540 pr.n.št. po pomorski bitki pri Alériji (Alalia) ob vzhodni obali Korzike, kjer je bilo grško ladjevje poraženo od združenega ladjevja Fokajcev, Kartažanov in Etruščanov.

Rimska kolonizacija: prve kolonije v Rimu niso nastale na zasebno pobudo, kakor pri Grkih, ampak je na osvajalne pohode ljudstvo (vojsko) poslala država. V večini so bile namenjene za obrambo obale, nastajale pa so tudi znotraj Italje. Tako naj bi nastala prva kolonija v 4. stoletju pr.n.št. Ostija (Ostia), nato pa še Ancij (Antium) in Taracina (Tarracina); ob širitvi rimske države pa so nastajale še mnoge nove kolonije, ljudje v njih pa so ohranjali rimsko državljanstvo (civis Romanus). Latinske kolonije so bile sicer samostojne države, vendar v zunanji politiki podrejene Rimu (dolžne so bile pošiljati vojake v rimsko vojsko), prebivalci kolonij pa so se raje odpovedali rimskemu državljanstvu samo zato, da so lahko obdržali pravico do trgovanja, pravico do poroke z rimskimi državljani in pravico do zaščite na rimskih sodiščih.

Ob koncu 2. stoletja pr.n.št. so se kolonije ustanavljale po vsej Italiji, prebivalci pa so se imenovali koloni. Ustanavljali so jih izven meja iz gospodarskih razlogov in prva taka naselbina izven Italije je bila Junonija na ozemlju Kartágine, ki jo je ustanovil Gaj Grakh leta 122 pr.n.št., z več uspeha pa je bila ustanovljena Narbóna v Provansi (Narbonénsis, Narbónska Gálija).

S kolonijami naj bi pridobili obdelovalno zemljo za vojne veterane (rimski vojskovodja Súla, 138 – 78 pr.n.št.), iz pozne republike so tako znane Korduba (danes Cordoba) v Hispániji, Akve Sekstije (Aquae Sextiae, danes Aix-en-Provence) in Arelate (danes Arles) v južni Gáliji. Ob osvajanju Vzhodnih Alp pa je bila pomembna kolonija v Akvileji (Aquileia), mnogi veterani pa so se naselili tudi na afriški obali in ustanovili kolonijo Kirto (Cirta, kasneje Constantina, danes Constantive v Alžiriji).

V času cesarstva je bilo potrebno vedno več zemlje za potrebe veteranov in tako so zrasle kolonije v bližini trdnjav (kjer so nato nastajale civilne naselbine – canabe). Tako so nastali zametki sodobnih mest: kolonija Agripina (Köln), Lindum (lincoln), Eborak (York) in pri nas naselja z rimskim prebivalstvom: Emóna, Petoviona, Virun (glavno mesto province Norik),…

403

Podobna je bila rimska kolonizacija tudi ob obali severne Afrike, Male Azije, Sirije, Palestine, v Armeniji (Parthi), Angliji, Franciji, Španiji, Iliriji,…

Za Zgodovinsko društvo Kidričevo Avtor zapisa in izbora božanstev je vsebino izbral iz različne literature (glej str. 121 str.

399 in str. 404), kjer je opisan božanski nastanek sveta, bogov in drugih osebnosti in njih božansko delo iz grške in rimske mitologije.

Večina uporabljenega slikovnega gradiva je pridobljeno iz interneta (Google).

ZAPIS JE NAMENJEN IZKLUČNO ZA INTERNO UPORABO!

Dokaj podobno je zapisano v Slovarju antične mitologije (Google)! ali »…le čevlje sodi naj kopitar!«… (dr. France Prešeren)

Z dodatki končal 30. junija 2017. arheolog Ivan Tušek - Pajo

404