Kako iz majhnega zraste veliko Z Evo Bolha se je pogovarjala Katka F. Slosar, fotografija: Matej Verbuč.
Evina prva rutka je bila rdeča, tabornikom se je namreč pridružila v prvem razredu osnovne šole. To je bil eden izmed krožkov v šoli in ker so se vpisali vsi njeni prijatelji, se je seveda pridružila tudi ona. Glavna motivacija je bila torej družba, ampak so ji taborniške aktivnosti - vozli, ognji, šotori, tekmovanja, zimovanja, taborjenja - hitro zlezle pod kožo. Evina zgodba je prva od štirih zgodb plemenitosti narave in vrednot, ki jih bomo v letu 2021 delili v reviji Tabor in ena izmed mnogih, ki jih bomo predstavili v sklopu praznovanja 70. obletnice ZTS. Imaš lepe spomine na svoj (prvi) vod? Kašna anekdota ali posebna dogodivščina, ki bi jo delila? Zelo lepe spomine, spomnim se, da smo imele v prvem razredu dve vodnici in ena izmed njiju je bila kasneje celo moja sodelavka v službi. Svet je včasih res majhen. V našem vodu smo bile sicer same punce in bile smo res dobre prijateljice. Spomnim se, da smo ušpičile marsikatero neumnost in velike tekmovalnosti s fantovskim vodom, ki je bil ponavadi vedno boljši na tekmovanjih. Ampak se nismo dale. Danes sicer večina ni več aktivnih tabornikov, se pa vsi z veseljem spominjamo teh časov. marec 2021
Kdaj si prvič pomislila, da bi bila kaj več kot samo članica rodu? Da bi prevzela kakšno funkcijo. Katera je bila tvoja prva funkcija kot prostovoljka? Mislim, da nisem ravno razmišljala o tem, da bom postala vodnica. Pač pa je bil to naslednji korak. Celoten vod je šel v vodniško šolo. Spomnim se, da mi je bila že med vodniško šolo všeč vloga vodnika. Dobro sem se znašla, rada sem se ukvarjala z otroki. Ko sem bila enkrat vodnica, pa nisem preveč uživala. Vsaj na začetku ne, ker je bil moj prvi vod precej živahen. Uživanje v vodništvu je prišlo kasneje, ko sem bila malo starejša in sem lažje postavila avtoriteto Taborniške zgodbe
33
