O tabornikih, reviji Tabor in drugih stvareh Besedilo: Igor Bizjak – Bizi, urednica zgodbe: Nina Kapelj Lukman, urednik prispevka: Rok Šarić
Taborniki v 70. letu obstoja ZTS zbiramo taborniške zgodbe – tokrat v Taboru objavljamo zgodbo, ki jo je napisal dolgoletni soustvarjalec revije, Bizi.
Foto: Barbara Železnik
na fotostavni stroj, v širini stolpcev "ogledala" strani v reviji. Takratni tehnični urednik je nato vsako stran posebej postavil tako, da je na "ogledalo" postavil stolpce iz fotostavnega stroja in vmes prilepil fotografije, ilustracije in mašila.
Moja taborniška pot se je začela v Rodu dobre volje ob koncu osnovne šole, peljala pa me je od vodnika do načelnika Rodu Dveh rek in kasneje tudi načenika ZTS za odnose z javnostmi. Ker sem bil že po naravi bolj "likovno" navdahnjen, vsaj tako so mi vedno pravili, sem že zgodaj na svoji taborniški poti skrbel za razne taborniške oglasne deske in rodove kronike. Z revijo Tabor sem se srečal prvič v osemdesetih. K sodelovanju me je povabil Frane, ki sem ga spoznal na propagandnem tečaju za rodove propagandiste v gozdni šoli. V začetku sem bil pri reviji zadolžen za razne ilustracije in mašila med stolpci. Eno leto sem celo risal strip o skavtu Petru, po predlogi Frana Milčinskega. Revijo se je takrat delala še zelo "na roke". Prispevki so bili pripravljeni na pisalni stroj ali pa napisani ročno. To so potem pri časopisni hiši Delo pretipkali maj 2021
Ko sem v devetdesetih tehnično urejanje Tabora ali "postavljanje", kakor danes temu rečemo, prevzel jaz, smo prešli na računalnisko postavljenje. To je privedlo do bolj oblikovno razgibane revije, ker so programi omogočali več možnosti vstavljanja slik, ilustracij, imeli smo večji nabor pisav in lažje je bilo urejanje strani, kvaliteta tiska pa je bila slabša. Revijo smo natisnili na paus papir in takega nesli na osvetljevalni stroj, kjer so potem osvetlili tiskarske plošče za tiskarski stroj. S pausom so bile vedno težave. Najprej črke niso bile dovolj ostre, potem smo strani natisnili zrcalno, tako da debelina pausa ni vplivala na ostrino črk, in posprejali s posebnim sprejem, ki je črke malo zmehčal. In ker je šel razvoj na tem področju zelo hitro, smo kmalu namesto tiskanja na folije v laserskih tiskalnikih, revijo nosili na osvetljevalne stroje, ki so imeli veliko večjo ločljivost in tam je revija spet pridobila na kvaliteti tiska.
Ko sedaj pomislim nazaj, kako sem postavljal revijo v časih, ko računalniki še niso bili tako močni in programi ne tako uporabni, je še sreča, da je revija sploh izšla vsak mesec.
Taborniške zgodbe
33
