Od coachinga do camina Z Zalo Reberc se je pogovarjal Mark Baltič. Fotografiji: Zala Rebec.
Zala Reberc prihaja iz Rodu kraških j'rt Sežana in se je v svojem zadnjem letu kot PP odločila preizkusiti coaching. Zase pravi, da je precej sproščena in razmišljujoča, svoje ideje najraje izraža z neumnimi stripi, pogosto se enostavnih težav loti preveč filozofsko in je izrazito jutranja oseba. Trenutno študira, ko ji čas dopušča, vskoči k tabornikom, sicer pa preko študentskega servisa / za študentsko delo streže tortice v slaščičarni. Skupaj sva pokramljala, kako si je s pomočjo tabornikov obarvala letošnje čudno (vsi vemo, zakaj) leto. V tem letu si uspela zaključiti prvi cikel coachinga. Kaj se ti je pri tem zdelo najbolj presenetljivo? Kako sta si coachem organizirala srečanja (in kako pogosto)? Kako si dojemala coaching skozi čas? Vsekakor je bilo zame najbolj presenetljivo, kar sem preko coachinga dosegla. Poleg tega tudi, kako zgolj pravilno zastavljena vprašanja, v tem primeru s strani coacha, zmorejo odkriti, razvijati in osmisliti, kar želiš doseči. Zdi se mi, da sem zaradi tega precej
30
Popotniki in popotnice
bolje opremljena za samostojni napredek. S coachem sva se po Zoomu slišala približno enkrat na mesec, običajno tako, da sem imela čas opraviti zastavljene vmesne cilje. Na začetku so mi bili odgovarjanje na vprašanja, pri katerih težko "zblefiraš" odgovor, postavljanje konkretnih planov in datumov precej mučni. Nisem preveč organiziran tip človeka, vsaj na osebni ravni ne, bojim se urnikov in raznih rokov. Sčasoma pa sem vzporedno s svojim napredkom zares začela ceniti vsako srečanje. številka 3
