ŽUPNIJSKA CERKEV SV. NIKOLAJA V SEVNICI – 1. del Na god sv. Ane, 26. julija letos, je minilo 150 let od posvetitve sedanje župnijske cerkve sv. Nikolaja. Praznovanje okrogle obletnice bo svoj vrhunec doseglo v dnevih ob prazniku našega župnijskega in cerkvenega zavetnika sv. Nikolaja v začetku decembra. V Miklavževem zvonu bo do tedaj v nadaljevanjih izhajal podlistek o zgodovini cerkve. Naša župnijska cerkev je opisana v pred desetimi leti izdani knjigi Župnija sv. Nikolaja v Sevnici: sakralne stavbe in znamenja, ki je nastala izpod peresa Oskarja Zorana Zeliča. Ker sem v zadnjih letih našel precej novih podatkov, ki odstirajo preteklost našega osrednjega božjega hrama, je prav, da so ta ob tej visoki obletnici prestavljena širši javnosti. Današnja župnijska cerkev je že najmanj tretja cerkev na tem mestu. Kljub temu, da nam za najstarejšo zgodovino cerkve manjka veliko pomembnih podatkov, pa je vendarle mogoče rekonstruirati vsaj približen čas, ko naj bi bila prva cerkev postavljena. Da lahko o njej govorimo, pa moramo poseči v listinsko gradivo in pogledati o samem nastanku Sevnice. Področje ob Savi se prvič nedvoumno omenja v 11. stoletju, in sicer v dveh listinah nemških vladarjev, Henrika II. in Konrada II. iz let 1016 in 1025. Z njima je savinjski krajišnik, Viljem II. Breže-Selški iz pomembne koroške visokoplemiške rodbine, dobil v last obsežno vladarjevo zemljo na obeh straneh Save, natančneje med Krko in Savo ter med Savinjo in Savo. Po Viljemovi smrti je celotno družinsko ozemlje pripadlo njegovi vdovi Hemi (sv. Emi), ki je že pred tem ostala brez otrok. Ta je leta 1043 »posestvo Rajhenburg ob Savi« (Brestanica), kamor je sodilo tudi sevniško območje, prepustila salzburškemu nadškofu Balduinu, s čimer je bil postavljen temelj kasnejšega salzburškega ozemlja ob Savi. Cerkveno središče ozemlja je bilo pri cerkvi sv. Ruperta na Vidmu pri Krškem, ki se prvič omenja leta 1155, cerkvenopravno pa je pripadal oglejskemu patriarhatu. Je pa druga polovica 12. stoletja predstavljala čas intenzivnega koloniziranja tako Dolenjske kot ozemlja ob Savi. Verjetno smemo za ta čas tudi domnevati, da se je meja med cesarstvom in madžarskim kraljestvom počasi ustalila ob reki Sotli in Bregani, na obeh straneh reke Save. S to ustalitvijo meje ter sočasno razširitvijo ozemlja se je ob Savi pojavila potreba po ponovni organizaciji salzburškega ozemlja na levem bregu Save. Nadškofje
so najbrž že konec 12. stoletja dotlej enotno ozemlje razdelili v dva urada. Sama razdelitev je bila motivirana z lažjim upravljanjem sedaj večjega (delno po geografskem obsegu, predvsem pa po številu prebivalcev) ozemlja. Tako so bile v začetku 13. stoletja načrtno ustanovljene Brežice kot središče in salzburški urad vzhodne polovice posesti in enako Sevnica kot salzburški urad zahodne polovice posesti. Ob tem se zastavlja vprašanje, zakaj je bilo potrebno ob starejšem, že uveljavljenem središču v Rajhenburgu postaviti nov center - Sevnico. Po mnenju Toneta Ravnikarja (Grad Sevnica, 2011) se odgovor na to vprašanje najverjetneje skriva v želji nadškofov, da bi obdržali popolno kontrolo nad strateško (vojaško in trgovsko/gospodarsko) pomembnim ozemljem. Za sedež upravnega središča zahodnega dela posavskih posesti so salzburški nadškofje na njegovem zahodnem robu ozemlja (meja je bil potok Sevnična) na začetku ali v prvi polovici 13. stoletja sezidali grad Sevnico. Na položni ravnici pod grajsko vzpetino se je sočasno razvila naselbina, ki se v pisnih virih prvič omenja 4. aprila 1256. Ta se je namestila med Drožanjskim potokom na zahodu, Florjanskim potokom na vzhodu, savsko strugo na jugu. Ob tranzitni cesti je ustvarila nekoliko nepravilen dolg pravokoten tržni prostor, obdan z okoli 40 trškimi in široko dvorovo parcelo (trški dvorec). Cerkev, ki je verjetno nastala sočasno z naselbino, se je tej izognila na severovzhodni rob nad Florjanskim potokom ob vznožju grajske vzpetine. Posvetili so jo sv. Nikolaju, zavetniku brodarjev in ribičev, saj je bila Sava v srednjem veku glavna prometna pot. Cerkev je prvič omenjena v listini z dne 25. julija 1323 (prepis iz 19. stoletja), ki jo hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Z njo je prvi znani samostojni sevniški duhovnik Janez (»Johanns pfarrer ze Liechtenwald«) potrdil, da je za 30 mark dunajskih fenigov prejel hišo v Sevnici, ki je bila last salzburškega nadškofa (slednji si je v listini pridržal pravico do ponovnega odkupa hiše za isto vsoto), pri čemer je morala biti vsota porabljena za potrebe sevniške cerkve (»chirchen ze Liechtenwald«). Cerkev je bila tedaj sedež vikariatne in ne samostojne župnije, zato je sevniškega dušnega pastirja, ki se omenja kot župnik (»pfarrer«), treba razumeti kot vikariatnega župnika, ki je bil podrejen višji cerkvenoupravni ustanovi (pra)župniji na Vidmu. Sevniški vikariat se je iz videmske pražupnije najbrž odcepil že konec 13. ali v začetku 14. stoletja. (Nadaljevanje sledi) Oskar Zoran Zelič