ŽUPNIJSKA CERKEV SV. NIKOLAJA V SEVNICI – 2. del 27. junija 1331 je oglejski patriarh Paganus della Torre (1318–1332) z odlokom priključil pražupnijo sv. Ruperta na Vidmu, kamor je tedaj spadal tudi sevniški vikariat, cistercijanskemu samostanu v Kostanjevici. Cerkev v Sevnici se nadalje omenja v listini, izdani 20. aprila 1376, kjer piše, da je ta podružnica župnije sv. Ruperta (»te geris pro rectore filialis ecclesie sancti Rudperti in Lyechtenbald«), posredno pa v listini z dne 10. januarja 1431, ko sta dva sevniška tržana svojo hišo, ki je ležala v Cerkveni ulici (»in der Chirichgassen«), prodala nekemu Martinu »Puechschreiber«, se pravi knjigopiscu. V listinskem gradivu imamo tako prvič za trg Sevnico zapisano ime neke ulice, tj. ulice, ki je vodila iz trga proti nekoliko vstran ležeči župnijski cerkvi. Pri tem pa moramo seveda upoštevati, da v tem času v Sevnici še ne moremo govoriti o pravem poimenovanju ulic, temveč je v navedenem primeru šlo bolj za oznako ceste, ki je vodila proti cerkvi. O stavbnem izgledu prve sevniške cerkve lahko le ugibamo, saj o njej ni znanih podatkov. Najbrž je šlo za enoladijsko gotsko cerkev, orientirano v smeri vzhod - zahod, ki je imela poleg glavnega oltarja sv. Nikolaja vsaj še kapelo, posvečeno rožnovenski Mariji. Okoli leta 1562 so Sevničani na istem mestu sezidali novo večjo cerkev v gotskem slogu, od stare cerkve pa ohranili le rožnovensko kapelo. Nova cerkev v Sevnici je bila dvoranska dvoladijska cerkev z osrednjim stebrovjem, ki je imela ob zahodni steni zidan pevski kor, in nižjim, tristrano zaključenim prezbiterijem, ki so ga na zunanji strani obstopali oporniki. Na južni strani prezbiterija je stala od prejšnje cerkve ohranjena kapela Marije Rožnovenske. Štirinadstropni zvonik je stal na zahodni strani ladje ločeno od nje, kar je značilno predvsem za cerkve na Primorskem in v okolici Kamnika, v naši bližini pa ima takšen samostojni zvonik župnijska cerkev sv. Križa na Svibnem pri Radečah. Leta 1668 je bila podaljšana cerkvena ladja, o čemer je nekoč nad glavnimi vrati sporočala letnica. Od kdaj je Sevnica župnija ni znano, verjetno je, da se je oblikovala v času med letom 1545, ko je Ivan Sevniški, župnik v Gotovljah, ustanovil kaplanijo v Sevnici s pomočjo desetin podložnikov Gornjega in Dolnjega Brezovega, in letom 1727, ko je znana najstarejša rojstna knjiga župnije Sevnica. Z ustanovitvijo samostojne župnije je cerkev sv. Nikolaja v Sevnici postala župnijska cerkev.
O zunanjem izgledu druge sevniške cerkve pričajo grafične upodobitve. Na prvi upodobitvi sevniškega gradu Georga Matthäusa Vischerja iz okoli leta 1681 je pod stavbo Lutrovske kleti v vogalu slike skromno prikazan del sevniškega trga iz jugozahodne strani. Iznad streh trških hiš se dviga župnijska cerkev od katere najbolj izstopa zvonik s piramidasto streho. Od ostale cerkve je vidna le njena streha, pri čemer je sleme prezbiterija nižje od slemena ladje, oba slemenska zaključka pa poudarjata križa. Zunanjščina župnijske cerkve naslednjih nekaj desetletij najbrž ni bila deležna sprememb. Cerkev je zato na kolorirani risbi v knjigi lastniških oz. z ženitvami pridobljenih gradov in dvorcev hrvaške plemiške rodbine Patachich iz leta 1740 upodobljena v enaki obliki kot na Vischerjevi upodobitvi iz 17. stoletja. Cerkev je večje spremembe verjetno doživela po letu 1740. Cerkveni stolp je dobil novo v baročnem duhu oblikovano zvonastolaternasto streho, pod vrhnjim oknom na južni strani pa stolpno uro. Tako preoblikovani zvonik prikazuje upodobitev cerkve iz jugovzhodne strani iz okoli leta 1780, ki se je ohranila na poznobaročni stenski poslikavi v kapeli sv. Frančiška Ksaverija v podružnični cerkvi sv. Lovrenca na Žabjeku pri Sevnici. Sevniška župnijska cerkev je v prvi polovici 19. stoletja upodobljena še na dveh slikovitih vedutah Sevnice iz jugovzhodne strani. Okoli leta 1830 je nastala Wachtlova upodobitev v Stari Kaiserjevi suiti, okoli leta 1845 pa še upodobitev Josepha Kuwassega v Lamplovi suiti. Za ugotavljanje stavbnih značilnosti cerkve nam še največ povesta že omenjena poznobaročna stenska poslikava v cerkvi na Žabjeku in Wachtlova upodobitev. Iz njiju razberemo, da sta južno steno ladje predirali dve veliki pravokotni okni, enako pa tudi v južni steni rožnovenske kapele, kjer je pod venčnim zidcem v južni in vzhodni steni videti tudi lunetasti okni. Prezbiterij so razsvetljevala po vsej verjetnosti dve gotski šilastoločni okni, v njegovi vzhodni steni pa še okroglo okno. Okoli cerkve je bilo pokopališče, s treh strani obdano s kamnitim parapetnim zidom, na severni strani pa ga je zamejevala kamnita škarpa nad katero je stala lesena stavba kaplanije. Leta 1847 so pokopališče opustili in ga prestavili na grič zahodno od trga pod kapelo Božjega groba iz leta 1730, kjer je še danes. (se nadaljuje) Oskar Zoran Zelič