ŽUPNIJSKA CERKEV SV. NIKOLAJA V SEVNICI - 3. del Predhodnica sedanje župnijske cerkve je imela kripto v kateri sta bila vzidana nagrobna spomenika. Pod enim od njiju je bil iz opeke sezidan grob v katerem je ležalo truplo, oblečeno v rdeče oblačilo. Oba nagrobnika sta ohranjena in ju lahko vidimo še danes. Prvi nagrobnik iz leta 1579 je vzidan v severni steni pod pevskim korom. Na njem je v polizbokli obliki Križani pod katerim klečita pokojnik in njegova žena pri molitvi, spodaj pa je izklesana plošča z nemškim napisom. Gre za Ožbolta (Osvalda) Geriacherja, salzburškega oskrbnika Gradu Sevnica med letoma 1558 in 1563 ter lastnika gospostva Pišece, ki je umrl 2. junija 1575, in njegovo ženo Dorotejo, rojeno Semelrok, ki je umrla 23. marca 1579. Po mnenju dr. Daše Pahor gre pri njuni upodobitvi pod Križanim za značilen protestantski spomenik (Grad Sevnica, 2011). Drugi ohranjen nagrobnik je vzidan v zahodni steni severne stranske ladje. Izklesana plošča z nemškim napisom, ki ima v zgornjem delu grb z lilijo, je v spomin pokojni Ani, hčeri oskrbnika Erazma Lingiča. Poleg omenjenih pokojnikov je znan še en pokop v kripto sevniške župnijske cerkve. 30. januarja 1764 so vanjo pokopali Petra Dominika pl. Dienersperga, lastnika gospostva Spodnja Sevnica, ki je v sevniškem trškem dvorcu tudi umrl. Pri njem velja kot zanimivost omeniti, da je bila njegova žena, sicer mrzla sestrična, Jožefa pl. Dienersperg vnukinja slavnega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (Golec 2008: 106). Potem ko je leta 1751 papež ukinil oglejski patriarhat, je njegov avstrijski del naslednjega leta prišel pod novoustanovljeno goriško nadškofijo. Prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems (1752–1774) je v drugi polovici 18. stoletja sam ali preko svojih odposlancev izvedel pet vizitacij župnij v Posavinju in Posavju. Sam je osebno obiskal Sevnico 15. julija 1760. Po vizitacijskem zapisniku je imela župnijska cerkev sv. Nikolaja v Sevnici tedaj kar sedem oltarjev. Poleg glavnega oltarja sv. Nikolaja je imela še oltarje posvečene sv. Janezu Nepomuku, sv. Notburgi, sv. Rozaliji, sv. Kristusovemu telesu, sv. Fabijanu in Sebastijanu ter očiščenju Blažene device Marije. V noči na 5. marec 1763 je Sevnico prizadel požar v katerem je z izjemo obeh cerkva in treh hiš pogorel ves trg. Leta 1792 je tedanji zakupnik gospostva Zgornja Sevnica Martin Šinkovec kupil za cerkev pet novih bronastih zvonov. Ti so skupaj tehtali 58 centov (1 cent = 100 kg), od teh je veliki zvon tehtal 24 centov. Zaradi tega se je iz cerkvene blagajne vsako leto na dan sv. Martina brala sv. maša in tudi druge dni čez leto je bila plačana tiha maša. Cerkev je
leta 1843 dobila nove orgle z dvanajstimi registri, ki jih je naredil sevniški orglarski mojster Janez Welley. Stare orgle so bile prestavljene v podružnično cerkev sv. Roka. Na binkoštno nedeljo, 4. junija 1854, ob treh popoldan, se je nad slemeni trških hiš zopet pojavil rdeči petelin. Razplamtel se je velik požar, ki ga je na zahodnem delu trga zanetil neki fantič, ki se je igral z vžigalicami. V cerkvi je bila ravno božja služba. Ker se je ogenj širil z veliko hitrostjo, se je iz cerkve rešilo malo vrednosti. Požar je uničil ostrešje cerkve in zidovje je dobilo razpoke. Zvonovi so popadali iz stolpa in se raztopili v brezoblično maso. Ker je cerkev utrpela prevelike poškodbe, je bila edina rešitev zidava nove, večje cerkve. Do zgraditve nove župnijske cerkve se je božja služba osem let opravljala v podružnični cerkvi sv. Florijana v trgu. Že novembra 1854 so bili v zvonolivarni Antona Samasse v Ljubljani izdelani štirje novi bronasti zvonovi. 22. novembra jih je posvetil ljubljanski knezoškof Anton Alojzij Wolf, nato pa so jih odpeljali na ljubljanski kolodvor. Zvonove so z vlakom pripeljali do Zidanega Mosta, od tu do Sevnice pa po vsej verjetnosti z vozovi, saj proge od Zidanega Mosta mimo Sevnice do Zagreba tedaj še ni bilo. Veliki zvon je tehtal 24 centov in 90 funtov, drugi 12 centov in 70 funtov, tretji 7 centov in 50 funtov, četrti pa 3 cente in 8 funtov. Zahvala za nove zvonove gre daljnovidnemu župniku Francu Fonu. Ta se je ob svojem prihodu v Sevnico leta 1851 zavedel velike nevarnosti za cerkev in zvonik sredi trga v primeru požara in je župljane prepričal, da so dali tudi zvonik z zvonovi zavarovati. Takoj po nesreči je tržaška zavarovalna družba župniku izplačala ves zavarovalni znesek, le toliko je odbila, kolikor je bil vreden bron, ki v požaru ni zgorel. S tem denarjem je bilo mogoče zvonik takoj z novimi še 10 centov težjimi zvonovi opremiti in jih je župnik do zadnjega vinarja plačal brez nabirke pri tržanih, katere je požar že tako v velike nadloge spravil. Leta 1855 je bila postavljena nova stolpna ura, ki jo je izdelal urar Mihael Hrastnik iz Laškega. Takoj po požaru so Sevničani začeli popravljati svoje hiše ali pa jih na novo zidati. Ko so si uredili domove, so konec petdesetih let začeli misliti na svojo novo župnijsko cerkev. Za zgraditev nove cerkve so ustanovili cerkveni odbor, kateremu je predsedoval cerkovnik in mizarski mojster Lenart Dereani, ki je živel v današnji Gabričevi hiši. Stekla je zavzeta akcija za zbiranje darov za njeno gradnjo daleč naokoli. Zidavo nove cerkve je izdatno podprl Ludvik Händl pl. Rebenburg, lastnik gradu Gornja Sevnica. Zidovje od stare cerkve so podrli in kamenje porabili za zidavo nove cerkve. Kripto v cerkvi so odstranili, pred tem pa oba nagrobnika v njej demontirali in shranili. (se nadaljuje)