ŽUPNIJSKA CERKEV SV. NIKOLAJA V SEVNICI - 5. del Na drugo nedeljo v adventu 7. decembra 1862 je dekan Anton Rajc ob spremstvu sosednjih duhovnikov in navzočnosti 4.000 vernikov novo cerkev slovesno blagoslovil. Zatem je imel Ferdinand Ramor, rojen Sevničan, profesor verouka višje gimnazije v Celju, krepak nagovor navzočim vernikom. Samo slovesnost in božjo službo je spremljalo močno streljanje, da se je razlegalo po celi okolici. Ob zgraditvi je bila cerkev sv. Nikolaja največja župnijska cerkev v Posavju in je ta primat obdržala celih 52 let - vse do leta 1914, ko je bila zgrajena nova župnijska cerkev v Brestanici. Na god sv. Ane 26. julija 1863 je novo župnijsko cerkev slovesno posvetil lavantinski knezoškof Jakob Maksimilijan Stepišnik. O slovesnem dogodku je poročal katoliški časopis Zgornja Danica: »V nedeljo jutro kmali po sedmih se je pričelo posvečevanje cerkve in terpelo je skorej do enajste ure. Potem so višji pastir vernim, kterih je bilo veliko tavžent iz bližnjih in daljnih krajev, mične besede govorili, kako naj farmani svojo farno cerkev spoštujejo in skerbijo za njeno lepoto in krasoto. Očitno so izrekli hvalo, komur hvalo, komur hvala gre. Po pridigi so imeli sv. mašo, in podelili so še 687 birmancem sv. birmo«. Iz tega časa izvira tudi prva znana upodobitev nove župnijske cerkve na veduti Sevnice, avtorja Karla Reicherta, izdana leta 1863. Si predstavljate, kako je izgledala notranjost sedanje župnijske cerkve ob posvetitvi pred 150. leti? Cerkev se tedaj ni ponašala z okrasjem kot so barvna okna, ni bila poslikana, ni imela pet oltarjev, niti še današnjih glavnega oltarja in prižnice, po tleh ni imela položenih keramičnih ploščic, ne orgelskega pozitiva na korni ograji, kaj šele daritvenega oltarja obrnjenega proti ljudstvu ter poleg stoječih krstnega kamna in ambona. Ja, kakšna pa je bila potem naša župnijska cerkev, se verjetno sprašujete. Današnjo podobo je dobila predvsem v času od konca 19. stoletja pa tja do prve svetovne vojne. Kako so ljudje videli in doživljali novo božjo hišo v Sevnici, nam priča njen opis, objavljen v časopisu Kmetijske in rokodelske novice leta 1864: »V sredi trga, na podnožji grajskega holmca se ponosno v zrak dviguje stolp župne cerkve, ktera je nedavno jako lepo v čistem bizantinskem skladu vsa novo sezidana bila. Navdaja te sveti mir, ko vstopivši v Božji hram ne slišiš druzega nego odmevajoči jek svojih korakov, in ko zagledaš véliki oltar brez vsega nepotrebnega kinča, Te veličanstvo tega pogleda s sveto grozo prešine. Cerkvena ladja je razdeljena po močnih, široko se razpenjajoči obok podpirajočih stebrih v tri dele in ima samo dva stranska oltarja. Cerkvena okna so z okusnimi steklenimi slikarijami ozaljšane in jako povzdigujejo cerkveno lepoto. / … / Orgle so lepe in cerkvi primerne velikosti; neki jako lepo pojó. Klopi so iz trdega lesa prav
okusno rezane, in vsaki sedež ima napisano imé svojega lastnika. Na stenah visi okusno naslikani križev pot s slovenskimi napisi.« Leta 1871 je cerkev dobila oljni sliki Srca Jezusovega in Srca Marijinega, delo Henrike Langus, ki danes visita v kapeli blaženega A. M. Slomška v župnišču. Leta 1882 je stekla akcija za nov glavni oltar sv. Nikolaja. Med posebnimi dobrotniki se je odlikoval z izdatnimi darovi cesar Franc Jožef I., ki je za olepšanje cerkve v Sevnici istega leta podaril 200 goldinarjev. Drugo nedeljo v adventu leta 1884 je nov glavni oltar sv. Nikolaja slovesno blagoslovil dekan Matija Stoklas iz Brežic. Stari oltar je bil po izročilu prestavljen v podružnično cerkev sv. Štefana v Vranju, kjer ima še danes mesto glavnega oltarja. V adventu leta 1892 je župnik Edvard Janžek, ki je bil velik častilec Lurške Marije, sprožil misel, da bi njej na čast postavili oltar in je začel zbirati prostovoljne darove. Tako je bil oltar, ki so ga postavili ob zunanjo steno severne stranske ladje, 30. aprila 1893 po dekanu Francu Ferenčaku iz Brežic slovesno blagoslovljen. Leta 1897 se je prekrila cerkvena streha in cerkev znotraj prebarvala. Leta 1903 se je naročil pri podobarju Andreju Rovšku v Ljubljani nov oltar Srca Jezusovega, ki ga je isto jesen blagoslovil dekan Jožef Žičkar. Oltar so postavili ob zunanjo steno južne stranske ladje. Leta 1906 je bil popravljen zvonik. Leta 1907 je bilo v Sevnici ustanovljeno cerkveno olepševalno društvo, katerega namen je bilo olepšati župnijsko cerkev. V juliju 1908 se je pogodilo s tirolskim podjetjem Neuhauser dr. Jele & Company iz Innsbrucka za slikana barvna okna v cerkvi. Lavantinski knezoškof dr. Mihael Napotnik je daroval najlepše okno s podobo sv. Mihaela in njegovim knezoškofijskim grbom, ki je v prezbiteriju na levi strani. Visokega mecena so posnemali tudi drugi verniki. Leta 1909 v mesecu maju so bila dela izvršena. Slikarijo cerkve je istega leta prevzel Osvald Bierti iz Gemone. C. kr. namestnija je za to odredila komisijo, v kateri so bili: dr. Avguštin Stegenšek, cerkveni konservator in profesor bogoslovja v Mariboru, inženir Weingerl, državni tehnik v Celju, Bruckner, stavbni tehnik patronata in zastopnik patronata, ki so se izrekli o potrebi renovacije in slikanja. Delo - opresno slikanje se je začelo ob Veliki noči leta 1909 in bilo končano 9. avgusta 1909. Slikarjev je bilo od velike noči do binkošti šest, od binkošti do 9. avgusta pa trije, ker so odšli trije v Podturn na Madžarsko slikat tamkajšnjo cerkev. Ko je bila slikarija dovršena, je prišlo na vrsto renoviranje glavnega oltarja. Tudi ta se je prenovil po navodilu dr. Stegenška. Tabernakelj se je vnovič pozlatil, ravno tako tudi okraski. Glavni oltar je renoviral Alojz Zoratti, pozlatar iz Maribora. Kipar Peindl je popravil kipe »v lice«. Drugi deli oltarja pa so bili marmorirani. Za menzo in podnožje je bila potrebna imitacija »mauthausnerjevega« granita, za nastavek rumenega aflenškega (tirolskega), za napuste belega »laškega«, za stebre zelenega italijanskega »bardiglio verde« in rdečega solnograškega, za tablice pa se je rabila imitacija deloma rdečega
veronskega, deloma italijanskega »bardiglio verde«. Istočasno so bili pozlačeni tudi lestenci, svečniki, ciborij, kelih in križ. Ker poslikava in prenovitve, katere bi po želji Sevničanov naj blagoslovil knezoškof, do časa birme v videmski dekaniji v mesecu juliju še niso bile dokončane, je bila birma za Sevnico in obenem za Rajhenburg (Brestanica) preložena na poznejši čas. 10. septembra 1909 je lavantinski knezoškof dr. Mihael Napotnik zopet prišel v videmsko dekanijo, da dokonča tam birmovanje ter blagoslovi med tem časom lepo prenovljeno sevniško župnijsko cerkev. Knezoškof je pripel v Sevnico iz Brestanice naslednji dan. O slovesnem dogodku je poročal časopis Slovenski gospodar: »Sevnica je svojega bivšega dušnega pastirja (tu je bil dva meseca kaplan 1880–81) sprejela izredno slovesno. Pozdravili so jih poleg duhovščine med drugimi: župan g. Mijo Starkl z dvema svetovalcema, načelnik žendarm. postaje g. Zupan, učenec P. Kladnik, učenka Bl. Kokot in poklonil se jim je začasni šolski vodja in organist g. Ivo Pišel, ki je na večer s svojim izborno izvežbanim pevskim zborom tudi priredil pred župniščem sijajno serenado. Od 8. do 9. ure zvečer so žarela okna vseh, z zastavami in zelenjem bogato okrašenih hiš v trgu, v čarobni razsvetljavi. Dne 12. septembra (1909), na praznik imena Marijinega, so nadpastir pred sv. opravilom blagoslovili tabernakelj s križem, kipe farnega patrona sv. Nikolaja, slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda ter štirih angelov na glavnem oltarju, katerega je prav povoljno prenovil in pozlatil Al. Zoratti iz Maribora za 654 K (kron). Na to so blagoslovili nova slikana okna, katera je dobro znana tvrdka Neuhauser, Dr. Jele in C. (Company) v Inomostu (Innsbruck) v splošno zadovoljnost izdelala za 4.850 K. Okno na evangeljski stani so sevniški cerkvi podarili mil. nadpastir ter zanj na dan blagoslovitve g. župniku izplačali 520 K. Predstavlja sv. nadangelja Mihaela, v spodnjem delu pa grb prevz. darovatelja. Ono na episteljski strani krasi zgoraj podoba sv nadangelja Gabrijela. Občudovanje vzbuja okusna slikarija, izdelana od slikarja Osv.(alda) Bierti iz Gemone za 6000 kron. / … / V prazniškem govoru so mil. blagoslovitelj priporočali vzgled imenovanih svetnikov in svetnic božjih v posnemanje ter slavili trojno mater vsakega kristjana: telesno mater, sveto mater Cerkev in božjo mater Marijo, kater god smo ravno praznovali, h koncu pa so birmali 837 otrok. V ponedeljek, dne 13. septembra, so nadpastir obiskali zavod Salezijancev na Radni v boštanjski župniji na Kranjskem, tam služili sv. mašo, podelili gojencem sv. obhajilo ter v dovršenem latinskem nagovoru opominjali, naj si ohranijo znamenja dobrih seminaristov.« O blagoslovitvi prenovljene cerkve še danes sporoča napis na notranji strani nad glavnim vhodom v cerkev: »SLIKAL-OSWALD BIERTI-IZ-GEMONE. TER BLAGOSLOVILI-V 20. LETUSVOJEGA-VLADIKOVANJA-PREVZVIŠENI KNEZ IN ŠKOF MIHAEL 12 - IX - 1909.« Olepšana cerkev je bila v letih do prve svetovne vojne deležna še novih izboljšav in okrasitev. Leta 1911 so bile v cerkvi položene nove
keramične ploščice ter kamnite stopnice pri obhajilni mizi in dveh stranskih oltarjih. Leta 1914 je cerkev dobila nov križev pot. Podobe je slikal po Furich-M. Akartu Osvald Bierti iz Gemone. Okvirje pa je iz hrastovega lesa po Biertijevem načrtu napravil mizarski učitelj salezijanske kongregacije na Radni. Blagoslovljen je bil slovesno 28. oktobra 1914 po p. Albinu Pircu, gvardijanu iz Brežic. Leta 1915 sta bila renovirana Rožnovenski oltar in oltar sv. Križa ter cerkev je dobila novo prižnico. Spodnji del prižnice je nov, baldahin pa je ostal še od stare prižnice. Prva svetovna vojna je odnesla tri bronaste zvonove. V novembru leta 1916 je vojna najprej vzela mali zvon. Zvon, ki so ga vrgli na zadnjo stran zvonika, je pri tem poškodoval kamnite stopnice ob zvoniku. Leta 1917 je vojna vzela še veliki in srednji zvon. Poleg obeh zvonov so istočasno pobrali še vse cinaste piščali iz orgel. Od starih zvonov je ostal samo manjši bronasti zvon, imenovan firkličar. 6. aprila 1924 so v zvonik potegnili tri nove železne zvonove, ki jih je izdelala Kranjska industrijska družba na Jesenicah. Zvonove je blagoslovil dekan in sevniški rojak Janez Medvešek, doma z Gornjega Brezovega (danes Radej), ki je za nove zvonove daroval 2000 kron. Druga svetovna vojna je vzela še edini stari bronasti zvon, ki je preživel prvo svetovno vojno. V času od tedaj do danes je bila cerkev deležna še več manjših sprememb z odvzemanjem ali dodajanjem elementov, največja pa se je zgodila leta 1978, ko je bil prezbiterij preurejen po novih liturgičnih predpisih. V prezbiteriju so odstranili kamnito obhajilno mizo, zvišali in razširili tlak do obeh stranskih oltarjev in na novo postavili daritveni oltar, ambon, svečnika, podstavek z velikonočno svečo in sedeže, izpod pevskega kora pa so ob daritveni oltar prestavili krstilnik, ki je ohranil kamnito posodo. Leta 1988 je cerkev dobila nov, četrti bronasti zvon - »navček«, ki ga je vlilo podjetje Feralit iz Žalca. Velika triladijska bazilikalno zasnovana župnijska cerkev sv. Nikolaja v Sevnici izrazito mogočnih dimenzij sodi s svojo celovito obdelavo notranjega prostora med pomembne sakralne arhitekture 19. stoletja. S svojo lokacijo in monumentalno maso ustvarja največjo in najpomembnejšo dominanto starega mestnega jedra ter ambientalno pomemben prostor pod grajsko vzpetino. KONEC Oskar Zoran Zelič