Potepanja 2 by Petra Močnik

Potepanja

20 izbranih potovanj po Sloveniji z avtomobilom ali avtodomom

…potopisi z dodanimi zemljevidi, koordinatami, višinskimi diagrami in podrobnimi turističnimi informacijami

9 789 619 25 783 8

14 €

+ izleti in sprehodi za vso družino + kolesarske ture + opisi skritih slovenskih lepot

uvodnik

Potepanja 2, julij 2009

Povsod lepo… Lanskoletna posebna poletna izdaja revije Avto-Dom s tridesetimi izbranimi potopisi z vse Evrope in Bližnjega vzhoda je požela precej zanimanja tudi med širšim bralstvom, ne samo med ljubitelji karavaninga. Vseh trideset poti popotnik težko prevozi celo v dolgih desetih letih, zato je bilo smiselno, da se letos posvetimo domovini, kjer naj bi bilo po stari modrosti najlepše. Koliko to drži, je seveda stvar posameznika oziroma njegove nacionalnosti; saj je vsaka domovina najlepša. O osebnem okusu se pa itak ne razpravlja, tudi pravijo modreci. Ampak eno drži kot pribito: Slovenija je lepa dežela. V zadnjem letu sem precej potoval, veliko tudi v tujino, ki je z drugačnimi kulturnimi vzorci tista, ki širi obzorja, a vsak mesec sem bil na poti po Sloveniji, v iskanju skritih kotičkov, ki jih poznajo le redki. Slovenija ni zgolj Postojna, Bled in Portorož, ampak tudi mala vas Podpeč pod Kraškim robom, Slovenija so Matjaževe kamre v Rovtah, kjer so našli najstarejša slovenska okostja, Slovenija je tudi vasica Šmaver pri Solkanu, ki premore nič več kot eno hišo. Takšne znamenitosti niso pompozne, a prav to je njihov čar. Tam ostanete sami z domačini, morda v gostilni, kjer lokalne specialitete pripravijo bolje kot največji kuharski mojstri. Tam je prava Slovenija, ki jo intenzivno spoznavam zadnje leto. In ugotovil sem predvsem, da bom rabil še dolga leta, da domovino zares spoznam. Marsikatero znamenitost, kako staro drevo ali v gozdu skrito cerkvico, sem težko našel, a zdaj je odkrita in opisana s številkami - kot navigacijska koordinata, ki poskrbi, da se za menoj ne boste izgubljali tudi vi. Pravi čar potovanja je seveda v odkrivanju novega, še neopisanega, in kljub našemu trudu je ob poti zagotovo še veliko lepot, ki čakajo na vas. Zato predlagam, da raziskujete sami, da skrenete z začrtane poti, da se izgubite in vprašate za pot domačina, ki je neusahljiv vir informacij, tistih, ki vam jih v turističnem informativnem centru večinoma ne vedo ponuditi. Zato Potepanja 2 vidim predvsem kot vodnik, ki se ne omejuje na oštevilčene znamenitosti, ampak tudi vabi k raziskovanju. Naj bo v koristno pomoč, a hkrati izhodišče. Spodobi se, da se v imenu vsega uredništva zahvalim. Najprej seveda Jožetu Petrovčiču (in njegovi zvesti sprožilki Dragici), ki je prispeval polovico ali še več idej za izlete. Ker sem si jih po njegovih napotkih večinoma tudi sam ogledal, vem, da uspe najti vsak skriti kamenček in izbrskati informacije, kot jih zmore malokdo. Zahvala velja tudi gospodu Dragu Kralju, ki sem si mu dovolil slediti na njegovih nekdanjih potovnicah – včasih imam občutek, da pozna vsako cerkvico v Sloveniji. Hvala tudi kolegicam in kolegom iz založbe Kartografija, ki so nas opremili s svojimi zemljevidi. In seveda hvala podjetju Porsche Slovenija. Slovenijo smo leto dni odkrivali z njihovo Californio in vseh 40 tisoč kilometrov je bilo z njimi prijetno sodelovati. Bralcem pa želim čim več lepih izletov in čim manj žuljev in sedalnih odrgnin. Ker se bomo odslej v malo manj obsežni, a vendar podobni obliki bolj pogosto srečevali, pa še vabilo k nadaljnjemu branju: nove revije Potepanja, ki bo vsak mesec odkrivala skrivnostno Slovenijo.

je zbirka 20 potovanj po Sloveniji, za popotnike z avtom, avtodomom, peš ali s kolesom. Naročniki na mesečni reviji Avto-Dom in Potepanja z veljavno naročnino julija 2009 prejmejo zbirko Potepanja 2 kot darilo. Cena izvoda je 14 EUR in vključuje 8,5% DDV (ZDDV-URL RS 106/01).

urednik zbirke Potepanja 2 / chief editor Potepanja 2 Matej Zalar, matej@as-press.si

odgovorni urednik edicij AS-Press / executive editor AS-Press publishing Primož Longyka, primoz@as-press.si

avtorji besedil in fotografij/contributors

Dragica in Jože Petrovčič, Matej Zalar, Primož Longyka, Anton Plaznik, Marko Pleško, Stojan Štepič, Jernej Urbančič

oblikovanje in prelom/design & production AS-Press design Katja Lesjak, katja@as-press.si Gregor Rojko, gregor@as-press.si

tisk in naklada / print & circulation Korotan-Ljubljana, Ljubljana. 4000 izvodov.

distribucija / distribution

AS-Press, Delo prodaja, Buča, MK Trgovina

AS-Press založba

AS-Press d. o. o. Jurčkova 231, 1000 Ljubljana GSM: 00 386 (0)41 388 189 T: 00 386 (0)1 620 25 50 F: 00 386 (0)1 620 25 51 info@as-press.si • www.as-press.si ID DDV: SI 90285719 • matična št.: 5691575 TRR/IBAN UniCredit: SI56 2900 0005 5679 506

naročniška služba / subscriptions: Maja Zalar, maja@as-press.si

direktor / managing director : Primož Longyka

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 913(497.4)(036) 796.51/.52(497.4)(036)

Matej Zalar urednik

POTEPANJA. 2, Zbirka 20 potopisov po Sloveniji, z dodatnimi idejami za izlete peš ali s kolesom ter opisom mnogih manj znanih zanimivosti, vrednih ogleda / [urednik Matej Zalar]. - Ljubljana: As-Press, 2009 ISBN 978-961-92578-3-8 1. Zalar, Matej, 1983-246214400

Potepanja 2

navodila za uporabo

Kako na potep? Pri snovanju Potepanj 2 smo se trudili bralcem ponuditi prijetno čtivo, popotnikom pa olajšati načrtovanje, tako da se na pot lahko praktično odpravijo samo z našim vodnikom in dobrim zemljevidom pod pazduho ter morda z navigacijskim sistemom. Vseh dvajset popotovanj smo spisali v potopisni obliki, in jim dodali konkretne informacije o turističnih informativnih centrih, turističnih društvih, muzejih ter ostalih znamenitostih in o prenočiščih ob poti. Potepanja 2 so sicer zbirka izletov po Sloveniji, ki smo jih v reviji Avto-Dom objavili v zadnjih treh letih, a vse podatke smo letos spomladi ponovno preverili na terenu (ja, veliko smo potovali!) in že napisane potopise dopolnili z dodatnimi informacijami, navigacijskimi koordinatami ter fotografijami. Vsako popotovanje je razdeljeno na štiri sklope: prvi trije so vsebinski, zadnji pa vsebuje praktične informacije za popotnike.

1. Potovanje z avtomobilom

Opisujemo pot, ki jo lahko prevozimo z motornim vozilom. Mi smo vse prepotovali z avtodomom, a je pot seveda primerna tudi za motocikliste ali za voznike osebnih avtomobilov, na ožjih poteh celo še bolj. Do mnogih krajev in znamenitosti se prav lahko pripeljete tudi z vlakom. V okviru tega prvega sklopa je opisana tudi zgodovina obiskanih krajev in znamenitosti ter lokalnih posebnosti. V okvirčke pa smo dodajali obširnejše opise muzejev, tipičnih kulinaričnih dobrot ali znanih osebnosti. Na začetku potopisa je zemljevid z vrisanimi potmi za voznike, pohodnike in kolesarje, ki so mu dodani simboli z zaporednimi številkami, ki označujejo najpomembnejše znamenitosti ali izhodišča za izlete – podroben opis s kontaktnimi podatki, koordinatami in odpiralnimi časi najdete na zadnji strani potopisa.

2. Pešačenje

Nekateri izleti so prilagojeni mladim družinam, spet drugi zaljubljenim parom (npr. grajski parki) ali celo botanikom, opisanih pa je tudi nekaj učnih poti, o katerih lahko dobite bogato gradivo v lokalnih turističnih informativnih centrih. Nekateri sprehodi, predvsem tisti, ki jih je opisal Jože, pa zahtevajo precej ur hoje, mnogi so pravzaprav celodnevni izleti, a načeloma tehnično nezahtevni in primerni tudi za manj izkušene pohodnike. V primeru nevarnosti ste nanjo v besedilu seveda opozorjeni.

3. Kolesarjenje

Izbirali smo različno dolge kolesarske poti, od nekaj kilometrskih pa do celodnevnih z veliko višinsko razliko. Najprimernejše je treking kolo, čeprav so mnoge ture v celoti asfaltirane in jih je možno prevoziti tudi s cestnim kolesom. Besednemu opisu kolesarske ture v zelenih okvirčkih je dodana tabela s podatki o krajih na poti, razdalji in višinski razliki, poleg je tudi višinski prerez poti, s katerega je mogoče hitro razbrati primernost poti glede na kondicijsko pripravljenost. Kolesarske poti, ki ponujajo prenekatero zanimivost, so večinoma prevozne tudi z avtomobilom ali celo z avtodomom, kar je ob kolesarskem izletu tudi ustrezno označeno s simbolom.

4. Osnovni podatki

V prvem delu navajamo lokalne turistične informacijske centre s kontaktnimi podatki in odpiralnimi časi. V drugem delu so navedeni kontaktni in lokacijski (večinoma s koordinatami) podatki glavnih znamenitosti in izhodišč za izlete. Označeni so z zaporedno številko, ki jo najdemo tudi v besedilu in na zemljevidu. V tretjem delu so podatki o prenočiščih neposredno ob poti. Ponekod v bolj turističnih krajih je prenočišč enostavno preveč, da bi zapisali vsa, zato navajamo samo spletno stran, kjer so zbrana na enem mestu.

zaporedna številka ključne točke turistične informacije podatki o ključnih točkah postajališča in parkirišča za avtodom kampi hoteli, gostišča, turistične kmetije in apartmaji prevozno z avtodomom in avtomobilom prevozno z avtomobilom

Za opisana potepanja ne bo dovolj en dan, raje si vzemite vsaj cel vikend časa, nekatera pa so celo daljša. Seveda se ne gre slepiti, da boste sledili točno naši začrtani poti; skrajšajte jo, podaljšajte, združujte jih, ali pa mimogrede, ko ste slučajno v bližini in imate urico časa, skočite do skritega muzejčka, slapu ali votline. S sistemom za satelitsko navigacijo ne bi smelo biti zadreg, saj so opisi znamenitosti opremljeni z GPS koordinatami. Marsikateri muzej je zgolj ljubiteljski in seveda ne premore zaposlenih, zato se je potrebno za ogled dogovoriti vnaprej. A lastniki so večinoma doma, zato lahko poskusite tudi na slepo. Obširnim in ažuriranim informacijam navkljub pa priporočamo, da se pred potjo še sami prepričate o odpiralnih časih, saj često prihaja do sprememb urnikov. Srečno pot!

Potepanja 2

kazalo Kazalo

Po fužinarskih poteh Selške doline

Po robovih Triglavskega narodnega parka

Srčika slovenstva

Ogenj in mraz ob Soči

Mediteranski vplivi

Čez Kraški kraški rob

Slovenski in zamejski Kras

Na stičišču treh pokrajin

Pentlja po Morostu

Proti morju po stari potovnici

106

Od Krpanove do Klepčeve dežele

120

Od Litije do (temalnega) Čateža

136

Nebeške ključe ima sveti Rupert

144

Suha Krajina, mokra Krka

152

Belo zavetje miru

160

Raztegnjene pohorske Pohorske mehkobe mehkobe

168

K izvirom Savinje

176

Rajska lepota med Šentjurjem in Olimjem

186

Štajerske graščine

196

Okrog valovitega Goričkega

206

500družinskih doživetij - SLOVENIJA

217

Kamping Kamping in in karavaning karavaning vodnik vodnik 2009 2009 -- SLOVENIJA SLOVENIJA

Potepanja Potepanja 22

227

kazalo

Potepanja 2

Od Krpanove do Klepčeve dežele

Jože Petrovčič in Matej Zalar

Od Krpanove do Klepčeve dežele Dva slovenska junaka, oba močna hrusta, oba zmagovalca nad Turki. Za Petra Klepca ni dvoma – bil je iz Osilnice ob Kolpi. Za Martina Krpana so mnenja deljena, prepiri, čigav je bil junak, ki je rešil dunajski dvor, pa trajajo že od nekdaj. Pivčani onkraj Javornikov seveda trdijo, da je bil iz njihovih krajev – konec koncev imajo tam Sveto Trojico. Cerkničani trdijo obratno in da bi svoje stališče podkrepili, so sredi Cerknice Krpanu in njegovi kobili postavili spomenik. Z Jožetom sva pripravila potovnico za podaljšan vikend, ki poveže oba slovenska silaka. Od Cerknice v Osilnico, pa še malo naprej, do Petrine. Do Cerkniškega jezera ni težko priti. Najlažje je zaviti s primorske avtoceste na odcep za Unec, od koder je dobrih deset kilometrov do Cerknice in še dva kilometra do jezera. Lahko pa pridemo sem tudi po mnogih drugih poteh. Ena pripelje iz ljubljanskega konca čez Rakitno, druga z Dolenjske čez Bloke, tretja iz hrvaškega Gorskega Kotarja mimo Babnega polja in skozi Loško dolino, četrta s primorskega konca in Kvarnerja skozi snežniške gozdove in Loško dolino, peta iz Postojne skozi Rakov Škocjan, šesta pa iz Logatca mimo Planinskega polja in skozi Rakek.

Za Rimljani so prišli Slovani

Precej odkritih gradišč priča, da je bila okolica Cerkniškega jezera poseljena zelo zgodaj (od 9. do 5. stol pred n.š.). Gradišča so bila utrjena naselja na težje dostopnih vzpetinah, obdana z nasipi iz

120

Potepanja 2

kamna in zemlje. Takrat so v teh naselbinah živeli Iliri, v 3. stol. pred n. š. pa so nekatere utrdbe zavzeli Kelti. Še zdaj je lepo vidno, kje je bila prazgodovinska naselbina na zahodnemu odrastku Slivnice. Ta zahodni vrh se še zdaj imenuje Gradišče (858 m). Leta 35 pred n. š. so to območje zavzeli Rimljani, ki so imeli te kraje v posesti več stoletij. Na Sinji gorici (osamelec na Cerkniškem polju) je bilo rimsko grobišče, na bližnji vzpetini pa naselbina, kajti Rimljani so skozi te kraje naredili pomembne poti, ki so se križale prav tam, kjer je zdajšnja Cerknica. Z Emono je bila povezana po dveh poteh: ena je bila speljana proti severu, čez Bezuljak, Dobec in Pokojišče v Borovnico, druga pa proti zahodu čez Rakek in Laze do ceste, ki je povezovala Trst preko Logatca z Emono. Rimljani so zgradili vojaške utrdbe in zaporne obrambne zidove,

ki so tvorili prvo obrambno črto pred mogočnim rimskim zidom (limes) in glavno vojaško posadko na Hrušici (Ad Pirum). Zapirali so vse lažje prehode in dostope (Pokojišče, Rakitna, Bloke …), vendar preseljevanja in vpadov barbarov niso mogli preprečiti. Skozi te kraje so zato zdivjali Huni, Goti, Langobardi, v zgodnjem srednjem veku pa seveda Slovani. Poti so se obdržale, nastale so celo nove preko Loža proti morju, čez Bloke na vzhod in čez Unec v Postojno, ob njih pa so se začela razvijati naselja. Leta 1040 je to območje pripadlo Oglejskemu patriarhu, ko pa je moč patriarhije začela upadati, je v drugi polovici 14. stoletja deželnoknežja oblast pripadla Habsburžanom. Proti koncu 15. stoletja so te kraje večkrat opustošil Turki, zato so v obrambo zgradili več protiturških utrdb in taborov. V Cerknici je nastala najbolj mogočna utrdba na celotnem

Od Krpanove do Klepčeve dežele

fotografije Dragica Petrovčič in Matej Zalar

3 2

15 1

8 7

Po štirih kolesih Po dveh kolesih - skozi Škocijan Po dveh kolesih - okoli jezera Peš na coprniško goro Peš na coprniško goro - daljša Notranjskem s petimi tabori in visokim obzidjem okoli cerkve. Tudi bližnji Lož, ki je dobil celo mestne pravice, so obzidali.

Od furmanov…

Pod avstrijskim cesarstvom se je zelo razmahnila trgovina in obrt. Skozi te kraje sta bili povezani dve različni gospodarstvi - panonsko in jadransko. Proti morju so zato tovorili les in lesne izdelke, z morja pa so po tovornih poteh prihajale ribe, vino, sadje in sol. Njihove poti so iz doline peljale na vse strani: proti Kvarnerju, proti Dolenjski in Zagrebu, proti Kočevski, najbolj pomembna pa je bila glavna cesarska pot od Trsta do Ljubljane (mimo Logatca, skozi Planino in Postojno). V Cerknici so bila skladišča soli, od koder so jo mali tovorniki razvažali po celi deželi. Na to menda še zdaj spominja priimek Braniselj, to so bili tisti, ki so branili sol. Ko so v 18. stoletju zgradili belo cesarsko cesto med Vrhniko in Postojno, je tovorništvo začelo upadati, razvijati pa se je začelo prevozništvo, ki je prinašalo

kar dober zaslužek, čeprav je bilo prevažanje tovorov naporno delo. Furmani so vozili v Trst in na Dunaj, zato so bili zdoma po teden dni in več. Iz okoliških gozdov in žag so vozili les predvsem v Trst, nazaj do Ljubljane in do Dunaja pa blago, ki je prišlo z ladjami. Voznik je dobil za furo plačilo, s katerim je plačal krmo, kovače in kolarje, precej denarja je pustil v gostilnah ob cestah, nekaj pa seveda prinesel tudi domov. Furmanstvo je zahtevalo veliko iznajdljivosti. Kdor se je hotel ukvarjati z njim, je moral imeti vsaj en par dobrih konj, ki so jih navadno kupovali na Hrvaškem, in dva vozova. Začetna naložba je bila velika in se ni prav hitro povrnila. Zato je prevozništvo podobno kot obrt prehajala iz roda v rod: sin jo je dedoval po očetu. Ko so bili fantje stari 16 let, so začeli pomagati očetu v prevozniški dejavnosti.

…do kontrabantarjev

Ko je bila leta 1857 zgrajena južna železnica, je prevozniška dejavnost v vsej Sloveniji upadla, toda furmani iz oko-

Čufarji

Predvsem onkraj Javornikov, torej na Pivškem in Postojnskem, radi imenujejo prebivalce osrednje Notranjske (Rakek, Cerknica, Lož, Bloke) za Čufarje, celotni pokrajini pa pravijo Čufarija. S tem hočejo povedati, da so Čufarji v vseh pogledih nekoliko bolj težavni ljudje. Tega posmehljivega izraza pa se Notranjci iz tega konca ne branijo pretirano, ker jih spominja na bogato prevozniško tradicijo. Izraz prihaja iz nemškega glagola zufahren (voziti, peljati se proti… ), ki so ga furmani uporabljali, kadar so šli pripregati, ko so v strmih klancih furmanskemu vozu dodali še en par konj, ker tovora en sam par ni zmogel prepeljati. Iz tega nemškega glagola izhaja tudi beseda furman in fura. Čufarji pa predvsem Postojncem niso ostali dolžni. Njim pravijo Torbarji, ker je bila v Postojni pomembna poštarska postaja, kjer so prelagali poštarske torbe z enega voza na drugega. S tem hočejo povedati, da se Postojnci ne oprimejo radi resnega dela, ampak skušajo priti do zaslužka na lahek način.

Potepanja 2

121

Od Krpanove do Klepčeve dežele 10

11 lice Cerknice so še vedno imeli kar nekaj dela, ker so vozili žagan les iz okoliških žag na železniške postaje na Rakeku, v Postojni in na Pivki. Trst je postal dostopnejši tudi tem krajem, ki so bili vedno močno navezani na Ljubljano, povečali pa so se tudi medsebojni kulturni vplivi. Te vezi s Primorsko so bile pretrgane po prvi svetovni vojni, ko je rapalska meja kraje onkraj Javornikov priključila Italiji, Cerkniška dolina pa je ostala v Jugoslaviji. Gospodarska osamitev je prisilila tukajšnje prebivalce, tako moške kot ženske, da so se začeli ukvarjati s tihotapljenjem, s kontrabantom, ki je prinašal hitre zaslužke. Glavne kontrabantske poti so tekle iz Jugoslavije v Italijo čez Javornike, kjer je bilo mejo težko nadzirati zaradi obširnih gozdov. V Italijo so tihotapili večinoma konje in vole, meso, moko, kavo, cigarete in les, v nasprotno smer pa je po kontrabantskih poteh prihajala svila, saharin, obleke … Ženske so tihotapile predvsem hrano, moški pa živino.

Značilne jedi

Ribe so znali v teh krajih pripraviti na različne načine, a starih receptov zdaj nihče več ne upošteva, zato tudi teh jedi ni moč dobiti v nobeni gostilni. Lahko pa si naročite drugo značilno jed iz teh krajev in sicer kavro (enolončnica iz kolerabe, krompirja, fižola, lahko tudi korenja in suhega svinjskega mesa), ki jo kuhajo samo v tem delu Notranjske. Z vinom so se vedno oskrbovali iz Vipavske doline. Vsekakor pa kaže poizkusiti tukajšnje domače žganje, ki ga še vedno kuhajo na veliko, v preteklosti pa je bila žganjekuha pomembna postranska dejavnost. Nekoč so bila posebna specialiteta sušene in dimljene ribe iz Cerkniškega jezera. Zanimiv je še vedno uporaben recept, kako pripravimo dimljenega linja, klena ali ščuko: linja očistimo lusk in sluzi ter izčistimo tako, da ga prerežemo po hrbtnem delu. Najmanj 6 dni ga pustimo v nasoljeni česnovi vodi in obračamo v nasolu. Po končanem mariniranju ribo napnemo s pomočjo naklanih letvic, tako, da se lahno zadrejo v hrbtenico na obeh stranskih koncih. Zadostujejo dve do tri letvice. Za razpolovljeno glavo privežemo vrvico in obesimo v dim. Dimimo po želji, vendar najmanj 3 dni. Tako dimljene linje so včasih ovili v papir in shranili v lesene skrinje. Na enak način se ravna s ščuko ali klenom.

122

Potepanja 2

Organizator tihotapskega posla je na primer kupil na Hrvaškem več konj, podkupil italijanske in jugoslovanske vojake, trajbarji pa so jih gnali čez mejo. Zaslužek je bil izjemen in po tukajšnjih gostilnah je vino teklo v potokih, res pa je, da so bili tudi zapori polni. Furmanstvo je začelo v 50. letih prejšnjega stoletja hitro zamirati, ker so tovore prevzeli tovornjaki, izumrle pa so tudi obrtne dejavnosti, povezane s furmanstvom (kovaštvo, kolarstvo, sedlarstvo…).

Rakov Škocjan

Med Cerkniškim in Planinskim poljem leži sredi javorniških gozdov kraška dolina, ki se imenuje Rakov Škocjan. Med

Rak, ko prikuka na plano.

obema poljema teče pod zemljo reka, ki se prav v Rakovem Škocjanu prikaže na svetlo. Reka ima tu ime Rak, v bistvu pa je to Ljubljanica. Rak namreč na koncu kraške doline ponikne in izvira spet na Planinskem polju kot Unica, njene vode pa privrejo na dan na robu Ljubljanskega barja kot izviri Ljubljanice.

Od Krpanove do Klepčeve dežele

Veliki naravni most je tako mogočen, da je po vrhu speljana cesta.

Dolina Rakovega Škocjana je nastala zato, ker je voda v podzemlju topila apnenec. Nastale so razpoke, jame in jamske dvorane. Voda je toliko časa tanjšala kamnino jamskega stropa, da se je ta pod lastno težo porušil – nastal je kanjon, ki ga je voda oblikovala v dolino. Le dva dela se nista porušila. Manjši del stropa je ostal v zgornjem delu doline in se imenuje Mali naravni most 1 (razpenja se 42 metrov nad reko), v spodnjem delu doline pa je ostal Veliki naravni most 2 , ki je tako velik in močan (debel je 23 m, visok pa 37 m), da je po njem speljana široka cesta in prav zaradi njega je Rakov Škocjan poznan po vsem svetu. Od leta 1949 je zavarovan krajinski park. Ime je dobil po reki Rak in po bližnji cerkvi sv. Kancijana 3 , ki je stala

ob Velikem naravnem mostu, danes pa so od nje ostale le še ruševine z oltarjem. Po krajinskem parku so speljane označene naravoslovne učne poti, ob katerih so številne razlage posameznih pojavov.

Tri cerkve v Cerknici

Ogleda je vredna župnijska cerkev. Takšno, kot je zdaj, so začeli graditi leta 1480, ker so starejšo požgali Turki. Zgradili so poznogotsko triladijsko dvoransko cerkev, ki ima zanimive oboke v notranjosti. Kasneje so cerkev barokizirali, velika šilasta okna pa so naredili v 19. stoletju, ko so cerkev regotizirali. Orgle na koru so največji ohranjeni inštrument ljubljanskega orglarja J.G. Kunata iz leta 1820, oltarna slika pa je delo Lojzeta Perka. V kraju sta še dve zanimivi cerkvi in Prvi silak…

sicer cerkev sv. Roka, ob kateri so pokopavali mrliče v času kuge, in cerkev sv. Janeza Krstnika na zdajšnjem pokopališču, ki je arhitekturno posebna oblika zapoznele gotike. V središču kraja stoji pred občinsko zgradbo lep spomenik junaku Martinu Krpanu, ki v naročju seveda drži svojo kobilo, obloženo s pretihotapljeno soljo. Trgec pred spomenikom pa je vreden ogleda že zato, ker so po njem razstavljene fotografije Cerkniškega jezera in Rakovega Škocjana.

Cerkniško jezero

Jezero je bilo menda prvič omenjeno že v antiki. Takrat so ga imenovali Žalostno jezero (Lugeon Palus). Omenjali so ga pogosto tudi kasneje in kmalu je po-

Protiturški tabor v Cerknici

Potepanja 2

123

Od Krpanove do Klepčeve dežele Prva od tisočih podob Cerkniškega jezera

stalo naravna znamenitost. Opisovali so ga kot čudežni kraj, kjer lahko domačini na istih mestih v enem samem letu kosijo, žanjejo, pasejo, lovijo ribe in vodne ptice in se drsajo po ledu. Njegovi prvi izpričani lastniki, ki so imeli ribolovno pravico, so bili Oglejski patriarhi, ki so to pravico prodajali in podarjali različ-

Zakaj jezero presiha

nim mestom ali plemičem (na primer leta 1319 čedadskemu Odalriku ali sto let kasneje postojnski graščini). Nato je pravico do ribolova podarjal avstrijski cesar. Prvi je Cerkniško jezero leta 1689 temeljito opisal J.V. Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske (zaradi opisa je postal

Po novejših razlagah nastane jezero takrat, kadar se dvigne gladina kraške vode v zaledju polja (voda se sem steka iz zaledja, ki obsega 475 kvadratnih kilometrov) in pod samim poljem. Ko se gladina dvigne, začne voda vreti iz tal skozi odprtine, ko pa gladina talne vode upade, se skozi iste odprtine voda vrača v podzemlje. Te kraške luknje imenujejo estavele. Njihovo značilno podobo lahko najlepše občudujemo v tistem predelu jezera, ki se imenuje Zadnji kraj. Gladina jezera niha med 546 in 552 metri nadmorske višine. Ko doseže najvišjo gladino, je dolgo 10,5 km in široko 4,7 km, zalije pa lahko največ 30 kvadratnih kilometrov Cerkniškega polja. Pri najvišjem vodostaju nastaneta dva večja otoka (Goričica in Otok, na katerem je tudi vas Otok) in polotok Drvošec, za njim in med Javorniki pa je Zadnji kraj, kjer se voda zadrži najdlje. Ko jezero presahne, teče po njegovem dnu v plitvi strugi glavni vodni tok Stržen, ki dobiva vodo iz največjega kraškega dotoka Obrha. Do različnih požiralnikov pa tečejo tudi struge drugih kraških rečic, ki dobivajo vodo iz zaledja.

124

Potepanja 2

član takrat najbolj znamenite znanstvene družbe na svetu, londonske Kraljeve družbe). Že pred njim je jezero obiskalo veliko tujcev, a ga ni nihče opisal tako natančno kot Valvasor. Izčrpno knjigo o jezeru je sedemdeset let po Valvazorju napisal Steinberg in naredil tudi številne bakroreze. Oba, pa tudi A. Kircher, sta presihanje jezera razlagala kot delovanje veznih posod, ki so nastale v zapletenem sistemu podzemeljskih zbiralnikov vode in vodnih tokov. Kasneje sta T. Gruber in B. Hacquet razlagala presihanje kot poplave na Krasu - ko priteče več vode, kot je lahko odteče, nastane jezero.

Osušitev ali ojezeritev

Vseskozi so imeli lastniki parcel v jezeru veliko težav zaradi vode, ker niso mogli pospraviti sena in pogosto so morali žeti trstno vršičevje s čolni. Do srede 19. stoletja so pustili jezero takšno, kot je bilo od nekdaj, takrat pa so začeli domačini čistiti in širiti večje požiralnike, da bi povečali odtok in skrajšali trajanje »poplav« ter pridobili več obdelovalne zemlje. Pred dva največja požiralnika Veliko in Malo Karlovico so na primer postavili rešetke za lažje čiščenje. Jezero je res začelo pogosteje in prej presihati, ni pa se znižala njegova gladina, zato so bile poplave pogoste in leta 1881 je za več tednov poplavilo celo naselje Do-

Od Krpanove do Klepčeve dežele

Druga od tisočih podob Cerkniškega jezera

lenjo vas. Zato so velike požiralnike še bolj širili in razstreljevali vodne ovire, poglabljali strugo, naravne vijugaste dotoke so prekopavali v ravne kanale … Jezero so skratka hoteli osušiti. Dosegli so, da je začela voda presihati mesec dni prej kot običajno, vendar so osuševalna dela povzročila vsako leto katastrofalen pogin rib. Ko se je v desetletjih po drugi svetovni vojni začelo kazati, da bi jezero lahko izkoriščali v turistične namene, in ker so spoznali, da na močvirnih kislih tleh kmetovanje nima prihodnosti (le krma za konje), so skušali s pregradami in jezovi pred ponikalnicami doseči, da bi se voda dalj časa zadrževala. A voda je vseeno odtekla skozi prej neopazne ponore. »Ojezeritev« jezera pa spet ni bila vsem povšeči in so zato pred kratkim spet začeli odstranjevati zadrževalce vode, češ, da skušajo jezero povrniti v prvotno »naravno stanje.« Kljub vsem človekovim posegom jezero še vedno presiha po svojih zakonitostih. Presahne sicer prej kot nekoč, kar je povezano tudi z manjšo količino padavin v poletnem času in z novimi idejami o »vrnitvi jezera v nekdanje stanje«. Ker je vode manj, so ogrožene ribe in ptice (teh živi na jezeru in v okolici 100 vrst), največje bogastvo jezera.

Potepanje po jezeru

Vse te posebnosti (požiralnikov, ponikalnic, estavel, strug…) si je najbolje ogledati v spremstvu dobrega poznavalca jezera, to pa so predvsem domačini. Vendar se lahko na ogled podate tudi sami, kadar je jezero popolnoma

suho in če imate dober zemljevid. A nikar z avtom, marveč s kolesom in peš, pa tudi primerno opremljeni. Opremo je treba prilagajati razmeram na jezeru, ki se ne spreminjajo tako kot letni časi, marveč veliko hitreje; včasih lahko samo v nekaj dneh ali celo urah. Spremembe so včasih tako hitre, da kmetje ne morejo pobrati niti pokošenega sena. Prav te spremembe so največji čar Cerkniškega jezera. Za njihovo opazovanje

Muzej Jezerski hram

pa si je treba vzeti čas, pravzaprav veliko časa. Zato se veliko ljudi kar naprej vrača na Cerkniško jezero in občuduje njegove posamezne značilnosti.

Slivnica in čarovnice

Poleg dveh svetovno znanih naravnih znamenitosti (presihajočega Cerkniškega jezera in kraške doline Rakov Škocjan) je Cerknica znana po svojih čarovnicah – coprnicah, ki prebivajo na

Težko je razložiti zapleteno presihanje jezera in specifičnega življenja ob njem. K sreči je iznajdljivi domačin Vekoslav Kebe iz Dolenjega Jezera, velik poznavalec vsega, kar se je na jezeru dogajalo in se še dogaja, naredil veliko živo maketo jezera, na kateri lahko nazorno prikaže, kako se jezero polni in kako odteka voda. Ob tehnični mojstrovini pa je uredil še etnološki muzej. Na ogled je vse, kar je povezano z jezerom: ribolovni pripomočki, kmečko orodje, predstavitev obrti in orodje obrtnikov, stari dokumenti, jezikovne posebnosti… Še posebej zanimiv je prikaz izdelave tipičnega jezerskega čolna drevaka in kakšno orodje so pri tem uporabljali mojstri. Na ogled je celo značilna žaga venecijanka, na kateri so žagali les za drevak, in žagarsko orodje. Muzej je najbogatejša etnološka jezerska zbirka, kakršne pri nas ne premore nihče. Ljubitelj je opravil delo, ki ga bi morali profesionalni muzealci, in rešil veliko gradiva o Cerkniškem jezeru, ki bi se sicer zanesljivo izgubilo, pri čemer si je pomagal z nasveti znanstvenih krogov. O jezeru je Vekoslav Kebe napisal tudi zanimivo knjigo (2001), ki pa je ni več moč dobiti. Muzej ima tudi multivizijsko predstavitev jezera. Leta 2001 je Vekoslav Kebe prejel priznanje društva geografov Slovenije za svoje delo in izvirno predstavitev Cerkniškega jezera. Po mnenju stroke sodi muzej kot izobraževalno središče po kakovosti v sam vrh izobraževalne ponudbe v slovenskem prostoru.

Potepanja 2

125

Od Krpanove do Klepčeve dežele Tretja od tisočih podob Cerkniškega jezera (v ozadju pa coprniška gora)

Ribolov na Cerkniškem jezeru

Zaradi presihanja Cerkniškega jezera se je razvila posebna oblika ribolova, ki se je spremenila šele v zadnjem času, še pred nekaj desetletji pa so lovili ribe na enak način kot stoletja poprej. Valvazor piše, da v jezeru nihče ni lovil, ko je bilo polno vode. Čas za ribolov je nastopil šele, ko je jezero začelo usihati. Tedaj so začetek ribolova oznanili z zvonjenjem v cerkvi sv. Kancijana na zgornjem delu jezera. Domačini so takrat začeli loviti ribe s saki na Malem Obrhu v zgornjem delu; del ulova je dobila gospoda, del pa kmetje. Lov se je nato nadaljeval v Velikem Obrhu in se pomikal proti spodnjemu delu jezera (Vodonos, Rešeto, Retje… ). Konec ribolova so naznanili z zvonjenjem v cerkvici sv. Janeza Krstnika pri Cerknici in potem so lahko lovili ribe vsi prebivalci iz okoliških vasi in pobrali v jamah vse, kar je ostalo, pri čemer so uporabljali različne lovske pripomočke. Če voda kakšno leto ni odtekla, to pa se je zgodilo zelo redko, je bil ulov obilen. Tak obilen lov je bil leta 1655, ko jezero ni presahnilo pet let. O tem poroča Valvazor. Rib in rakov je bilo povsod polno. Ko je knez Eggenberški v Rešetu prvič vlekel mrežo, je nalovil dvajset voz rib. Sedemnajst voz rib je nalovil grof Turjaški ob drugem vleku. Tretji vlek je darovala kneginja Eggenberška Stiškemu samostanu, ko je dobil devet voz rib. Podoben ulov je bil leta 1714, ko jezero ni presahnilo sedem let (Steinberg). V zadnjih desetletjih je vode manj in jezero redno presiha. Domačinom ribolov še vedno veliko pomeni, vendar pa si ribiči zdaj prizadevajo, da ribe rešujejo iz presihajočih jam in jih prenašajo v umetne ribnike, ki so jih naredili pred večjimi požiralniki (Rešeto). Kako so včasih lovili ribe in kakšne pripomočke so pri tem uporabljali, si lahko še vedno ogledamo v bogati muzejski zbirki Jezerski hram.

126

Potepanja 2

Slivnici (1114 m) oziroma v Coprniški jami, malo pod njenim vrhom. Iz jame se zlasti pozimi dviguje topel in vlažen zrak v obliki megle in prav zaradi tega pojava so menili, da se na Slivnici zbirajo coprnice. Zbirale so se zato, da bi delale točo, nevihte, povzročale bolezni ljudem in živalim … Letale so na metlah, povezane so bile s hudičem. Nekdaj so bili ljudje prepričani, da so na Slivnici videli coprnice. Zlasti pred nevihto so videli lučke, ki tavajo sem in tja. Lučke so res videli, a to niso bile čarovnice, kot je razložila kmetica iz vasi Brezje; to so bili kmetje, ki so pred nevihto z lučmi iskali razkropljene krave, ki so se prosto pasle po Slivnici. Coprniško »delovanje« so v zadnjih de-

Vera v čarovnice

setletjih znali domačini izkoristiti v turistične namene. Močno tradicijo pustovanja so povezali s čarovništvom in vse skupaj združili v karneval, ki je vsako leto v Cerknici na pustno nedeljo.

Lož in Stari Lož

Cesta po severnem robu Cerkniškega polja vodi tik pod pobočjem Slivnice. V Martinjaku se splača na začetku vasi ustaviti poleg zanimive gotske cerkvice sv. Vida 5 , ki so jo bili postavili v nekakšno globel, da pozorno oko s ceste sprva opazi le zvonik, zgrajen po Plečnikovih načrtih malo pred začetkom druge svetovne vojne. V Grahovem, ki leži le nekaj kilometrov naprej, pa

O coprništvu so se spletle številne zgodbe. Jožef Žirovnik piše leta 1898 v knjigi o Cerkniškem jezeru tudi tole: »O Slivnici vedo ondotni prebivalci marsikaj čudovitega povedati. Dasi je po zunanji podobi prijazna, vendar je baje polna zlobe in hudobije. Ob času bližnje nevihte se zavije vsa v gosto meglo. Kmalu začno iz globoke jame, ki je na najvišjem vrhu, prihajati - po starem ljudskem mnenju - toča, nevihta in strele. Še pred 220 leti so hodili duhovniki iz Cerknice blagoslavljat omenjeno jamo, da bi zarotili hudo uro. Velika procesija se je pomikala tja vsako leto na binkoštni ponedeljek. Ko je duhovnik odmolil, pokadil in pokropil jamo z blagoslovljeno vodo, postavili so ljudje poleg nje mlaj s križem na vrhu. Nekateri so celo metali darove notri, da bi menda utolažili zle moči. Nekdaj so hoteli to jamo zadelati z veliko skalo in zapreti pot toči in nevihti, da bi ne mogla ven. V ta namen so premaknili skalnato ploščo in jo valili proti jami, kar jim uide in drvi skokoma v dolino, kjer podere skoraj cerkvenikovo hišo v Martinjaku. Vzrok vsem tem nesrečam so bile baje čarovnice, ki so prebivale v tej jami. Vera v čarovnice je bila v prejšnjih stoletjih zelo razširjena, posebno okoli jezera so jih slutili vse polno, bivajočih po luknjah in jamah. Ko se je pripravljalo k nevihti, je zazvonil v cerkniškem zvoniku mali zvon, s katerim so odganjali čarovnice in točo.«

Od Krpanove do Klepčeve dežele Le Plečnikov zvonik je videti s ceste v Martinjaku.

je vredno poiskati fužino. Kovaštvo je bilo v teh krajih zelo razvito. Njihove storitve so potrebovali predvsem tovorniki in furmani. V Grahovem se je ohranila fužina, kakor pravijo domačini zgradbi ob potoku, v kateri je bila hkrati kovačija in mlin, oba pa sta izkoriščala vodno energijo. Voda iz skupnega jezu je poganjala mlin in kovaško kladivo (norca). Mlin in kovačija v isti stavbi sta redka posebnost pri nas. Fužino so začeli pred leti obnavljati. Kašča je že obnovljena, za mlin in kovačijo pa je zmanjkalo denarja. Skozi vas Bločice kmalu prispemo do pomembnega križišča na Bloški Poli-

Fužina v Grahovem

ci. Tam se ena cesta že vzpne na Bloke, mi pa zavijemo desno in mimo Križne jame. 6 Če si jo želite ogledati, je najbolje, če urnike preverite na spletni strani. Ob predhodni rezervaciji pa si lahko jamo ogledate kadarkoli. Naslednja vas ob poti pa je Lož, ki se praktično drži Starega Trga pri Ložu. Ta je starejši, omenjajo ga že v 12. stoletju, takrat kot Lož. Kasneje pa so poleg graščine dogradili novo mesto, ki je prevzelo tako njegove trške pravice (leta 1477) kot tudi njegovo ime. Od gradu Lož, ki so ga pred slabimi 900 leti postavili oglejski patriarhi, so do danes ostale zgolj ruševine.

Luksuzna lovska postojanka

Naslednji kraj ob poti je Pudob, kjer se splača zaviti desno in nad vasjo Kozarišče obiskati renesančni grad Snežnik 7 , ki ga imamo za enega od najbolje ohranjenih slovenskih, zagotovo pa najbolje opremljenih, saj premore izvrstno ohranjeno opremo iz druge polovice 19. stoletja. Lovska pristava je bila na tem mestu že v 13. stoletju, grad pa so nad izvirom studenca Brezno oglejski patriarhi zgradili sredi 15. stoletja in ga sprva imenovali dvor Sneberk. Kamniti most, ki vodi do gradu prek zajezenega studenca, ki ustvari manjši ribnik, so zgradili kasneje, kot tudi stranske stolpiče. Četrta od tisočih podob Cerkniškega jezera

Potepanja 2

127

Od Krpanove do Klepčeve dežele

Grad Snežnik – komentar ni potreben Po dolgotrajni obnovi in birokratskih zapletih so grad za javnost odprli šele prejšnje leto. Tudi če ne ujamete vodenega ogleda (v pomožnem poslopju je danes Lovsko-polharski muzej 8 ), lahko v okolici gradu uživate mir ob zajezenem potoku, ki pred gradom s kamnitim mostom ustvari prijetno jezerce, tako da je pod pobočjem javorniškega gozda tudi v poletnih mesecih prav prijetno. Na vzhodnem robu doline pa leži vas Vrhnika. Okrog gručastega jedra vasi s cerkvijo sv. Frančiška je posejanih še več zaselkov, pri Žagi (in hkrati elektrarni) pa je zelo vodnat izvir druge Ljubljanice, Obrh 9 .

Najhladnejši slovenski kraj

Iz Loške doline se po Rjavem klancu cesta vzpne na gozdnati Jermendol, ki kmalu preide v prostrano Babno polje, kjer na jugovzhodu leži istoimenska vas, ki jo imenujejo tudi slovenska Sibirija, saj gre dokazano za najhladnejši kraj pri nas. Uradno merjenje pravi, da se je temperatura leta 1956 spustila vse do -34,5° C, neuradni podatki iz leta 1929 pa govorijo celo o temperaturi -39,6° C. Kljub segrevanju ozračja zna biti na Babnem polju še danes zelo mraz in zadnjo ekstremno temperaturo so (neuradno) izmerili pred tremi leti, ko naj bi bilo le -36° C! Sicer samoten kraj s približno 300 pri-

128

Potepanja 2

jaznimi prebivalci ima ob glavni cesti bife in trgovino, glavnina hiš pa je odmaknjena na južni rob polja. Suho kraško polje je travnato, deloma obdelano, z vseh strani pa ga obdajajo prostrani gozdovi. Na južni strani se nad polje dvigata Snežnik in hrvaški Risnjak, na severu pa Racna gora. Za mirno vasico boste sicer lahko slišali, da se ponaša z nekdanjo partizansko bolnišnico, a je menda tako skrita v gozdu, pa še to na hrvaški strani meje, da naj jo poiščejo le avanturisti. Le medveOb Obrhu

dov se gre menda bati! S komerkoli sem spregovoril besedo, vsi so bili zgovorni in veseli obiska. Še posebej toplo priporočam kavo v Toni baru. Krčmarka bo gotovo vesela obiska, pa še kakšno zanimivo vam bo povedala, čeprav ni od tod, ampak s Turjaka.

Iskanje rimskega zidu

Od Babnega Polja do mejnega prehoda je približno pol kilometra, takoj ko prečkate slovenski prehod, pa bodite na levi pozorni na star mejnik, ki je nekoč

Od Krpanove do Klepčeve dežele

Starodavni mejnik ob novodobnih tablah označeval mejo med ogrsko Hrvaško in avstrijsko Kranjsko. Postavljen je točno ob tabli, ki označuje prihod v Republiko Slovenijo in Evropsko unijo. Oblast se spreminja, a meje ostajajo! Ob cesti razpotegnjeni Prezid je od meje oddaljen le slabe pol kilometra, ena od zgodovinskih zanimivosti pa so ostanki rimskega zidu iz 3. stoletja, po katerem je kraj tudi dobil ime. Zid je tedaj Rimsko cesarstvo ščitil pred barbari med Baško grapo in Trsatom nad Reko. Ostanki ležijo malce južno od mejnega prehoda, da jih najdete, pa se je potrebno malo potruditi, pa še bolj slabo so vidni, tako da naj to raziščejo le najbolj navdušeni. Najbolje, da na začetku vasi sledite tabli, se nekaj sto metrov zapeljete po makadamski cesti, potem pa po prostranem polju iskanje nadaljujete peš. Obcestna vas je polna gostišč in zanimivih starih hiš, od katerih so številne lepo obnovljene in dajejo vasi zanimiv

Goranska kuća v Prezidu pečat. Na majhnem osrednjem trgu stoji cerkev sv. Vida, ob njej pa pošta, z etnografskim muzejem 10 , za katerega ogled se je dobro predhodno najaviti po telefonu. Drugi del muzeja, na levi strani ceste ga najdete nekaj sto metrov dalje, je nastanjen v Goranski kući »Vesel«, ki jo razkaže gospa Božena Leskovar. Na koncu vasi, kjer se začne cesta na serpentini vzpenjati, pa vodi kilometer dolga pot v gozdnat zatrep, v katerem izvira Trbuhovica, prva izmed sedmih Ljubljanic. Trbuhovica v kraških tleh ponikne že po treh kilometrih, ponovno pa privre na dan kot Obrh, ki smo si ga že ogledali pri Vrhniki na Loškem polju. Obrhu na Cerkniškem polju sledi Stržen, temu Rak v Škocjanu, naslednjič privre reka na plano na Planinskem polju kot Unica in slednjič na Barju, pri Močilniku, kot prava Ljubljanica. Kot sedma je dodana Pivka, ki se v podzemlju Planinske jame združi z Rakom. Dvorec Zrinski

Gorski Kotar

Cesta pelje na dobrih 150 metrov višji prelaz, ki pomeni razvodnico med Trbuhovico in komaj opazno Sušico, ki, podobno kot Trbuhovica, kmalu ponikne, svojo vodo pa pod zemljo oddaja Čabranki. Nadaljujemo skozi vas Gorači in na razpotje naletimo v Pargu. Vas leži med slikovitimi stenami Gorskega Kotarja, ko v križišču zavijemo levo, pa se po serpentinah strmo spustimo v več kot 300 metrov nižje ležeči Čabar, ki je bil nekoč fužinarski in drvarski trg. Na Čabranki, ki izvira povsem v bližini, so postavili številne žage in kovačije in zanimivo je, da so se dobrih tristo let nazaj v Čabar priselili mnogi fužinarji, drvarji in oglarji iz Železnikov, Bohinja in Krope, torej slovenskih fužinarskih krajev. Še danes med prebivalci Čabra najdemo mnoge slovenske priimke, zanimivo pa je tudi krajevno narečje, pomešano s slovenskimi besedami. Na Čabranki je bilo nekdaj vse polno žag in fužin.

Potepanja 2

129

Od Krpanove do Klepčeve dežele

…drugi silak

Starodavne cerkve v dolini Kolpe: najstarejša je cerkev sv. Egidija v Ribjeku. Cerkev sv. Vida v Bosljivi Loki

Urmoharji

Cerkev sv. Ane in Joahima visoko nad okljukom Kolpe

V prejšnjem stoletju so bile ure bolj cenjene kot danes, ker so bile razmeroma poceni, pa so tako imenovane šutarce v teh krajih tik-takale skoraj v vsaki domačiji. Tako se je v Osilniški dolini razvilo urmoharstvo. Urmoharji so s košem, v katerem so hranili orodje, potovali daleč od doma in popravljali ure. Pohajali so v vzhodno Slavonijo, Bačko, Baranjo, Bosno in tudi na Madžarsko. S popravljanjem ur so se ukvarjali v obdobju, ko niso imeli dela s kmečkimi opravili, torej od začetka zime do pozne pomladi.

Čabar je sprva sodil pod Frankopane, potem pa so si ga podajali Ortenburžani in v naših krajih dobro znani Celjani, Habsburžani, Turjačani in drugi. Slednjič so pridobili posest Zrinski, njihov Dvorec Zrinski 11 iz leta 1645 stoji še danes, v njem pa je nastanjen muzej, ki poleg etnografske zbirke hrani tudi lovske trofeje in slikarije Vilima Svečnjaka. Žal boste po mojih izkušnjah težko ujeli uro, ko je muzej odprt, ker jih nisem uspel niti priklicati, pa sumim, da vse skupaj ni več odprto za širšo javnost.

Turistični kraj sredi ničesar

Tesno ob Čabranki se proti Osilnici dvanajst kilometrov zlagoma spušča precej dobra cesta. Na drugi, slovenski strani reke, se dvigajo pobočja s skalnimi robovi Goteniške gore (1290 m). Med Čabrom in Osilnico so po pobočju raztresene številne vasice: Črni Potok, Žurge, Belica, Papeži, Bezgarji, Bezgovica, Podvrh, Strojiči ter Križmani, Čačiči in Padovo. Veliko vasi, toda skupaj naj bi v njih živelo le še petdeset ljudi.

130

Potepanja 2

Glavna cesta na hrvaški strani vodi skozi več vasi, edini večji kraj pa so zelo lepo urejene Plešce, ki se skorajda držijo Zamosta. Tam pazimo, da zavijemo levo prek mostu, kjer je maloobmejni prehod, kar pomeni, da vam bodo morali organi napisati prepustnico. Če nimate 3 kun za vsak list papirja, jih lahko za evre menjate v krčmi v Plešcah. Tik za mejnim prehodom nas Peter Klepec, v rokah držeč drevo, opozori, da prihajamo v njegovo deželo in že kmalu vstopimo v vas Sela, ki se pravzaprav drži Osilnice. Ležita ob sotočju Čabranke in Kolpe in nudita aktivnim turistom mnogo možnosti, prednjačijo seveda vodne aktivnosti – nepogrešljivo kopanje, veslanje, hydrospeed in ribolov. Skratka, Osilnica je v tem odročnem kotičku Slovenije pravi živahni turistični center, kjer pa še vedno najdemo mir. Potem, ko so si Osilnico izmenjevale številne AvstroOgrske rodbine, so jo leta 1930 priključili hrvaški Dravski banovini in jo Sloveniji vrnili takoj po drugi svetovni vojni.

Če ste iz Osilnice namenjeni naravnost proti Kočevju, se nikar ne podajte na cesto, ki je na nekaterih zemljevidih označena med Čačičem in Borovcem pri Kočevski Reki. Del ceste, ki naj bi Osilnico po krajši poti povezala s Kočevjem, vodila naj bi prek 1000 metrov visokega Goteniškega roba, namreč kljub obljubam še vedno ni zgrajen, je pa vrisan na nekaterih kartah. Domačini so mi sicer povedali, da je osnova za cesto že narejena, vendar je vožnja po njej trenutno (poletje 2009) še načeloma nemogoča.

Končno ob Kolpi!

Kolpa izvira pod Risnjakom na Hrvaškem, le nekaj kilometrov od Osilnice, po 292 kilometrih pa se izlije v Savo, kar pomeni, da pripada črnomorskemu povodju. Zanimivo, če vemo, da je izvir le 25 kilometrov oddaljen od Jadranskega morja. V svojem zgornjem toku se vrezuje med ponekod 1000 metrov visokimi kraškimi planotami in hribi, tako da je v Kolpski dolini le

Od Krpanove do Klepčeve dežele malo ravnega sveta, reka pa se umiri šele v Beli Krajini. Do Petrine nas loči še 21 kilometrov ozke, a razmeroma dobre ceste, ki se vije pod mogočnimi skalovitimi Loškimi in Kuželjskimi stenami. Tja gor, med gore, s ceste vodijo številne planinske poti, pogosta obcestna parkirišča pa so kot nalašč za piknik ob reki, v vročem vremenu pa še za obvezen skok v vodo. Prva vas za Osilnico je Ribjek. Ime ni naključje, saj je le nekaj metrov levo od glavne ceste ribogojnica z izvrstnimi postrvmi. Tik ob cesti stoji cerkev sv. Egidija 12 , najstarejša izmed sedmih cerkva iz davnine. Pozna renesančna arhitektura je v celoti ohranjena, dodana ji je zgodnje baročna oprema. Na nadaljnji poti se peljemo skozi vasico Ložec, ki leži točno pod Loško steno (876 m) in grebenastim Fistrovim repom (1002 m), potem pa skozi Grintovec do nekoliko večje vasi Bosljiva Loka s cerkvijo sv. Vida 13 iz 17. stoletja. Tesno jo obdaja vaško pokopališče. Če vam za piknik zmanjka hrane in pijače, je Bosljiva pomembna predvsem zaradi dobro založene trgovine Ana, edine med Osilnico in Petrino.

Kolpa je v zgornjem delu še malo besna… …kasneje pa se počasi umirja.

Po stari romarski poti nad Kolpo

Cesta se iz Mirtovičev počasi vzpne na preval, manj kot sto metrov višinske razlike napravimo. Tu iz osilniške vstopimo v kostelsko občino. Na vrhu prevala, na ozkem naravnem pomolu nad okljukom Kolpe, stoji nekdanja romarska cerkev sv. Ane in Joahima. 14 Enoladijska cerkvica z lesenim zvonikom skriva v svoji notranjosti podobo zavetnika drvarjev, sv. Simona z žago. Parkirate lahko na razširjenem prostoru ob levem ovinku tik pod vrhom prelaza, kjer boste takoj ugledali informacijsko tablo in ozko pot, ki že v dveh minutkah pripelje do cerkve. Pogled med drevesnimi krošnjami razkrije vse glavne značilnosti zgornjega toka Kolpe in njene ozke doline – poraščenost z gozdovi in strma pobočja na obeh straneh. Po spustu s prevala najprej naletimo na vasico Srobotnik, po več kilometrih pa v nekoliko večji Kuželj. Ta ima na drugi strani reke svojega dvojnika, vas na hrvaški strani se namreč imenuje enako, povezuje pa ju most brez mejnega prehoda. Do končnega cilja, Petrine z mednarodnim mejnim prehodom, nas loči le še nekaj kilometrov skozi vasici Gladloke in Grivac. Na drugi strani reke stoji velika vas Brod na Kupi, od koder cesta vodi naprej v večji kraj Delnice. Druga cesta, če zavijemo na levo, pa vodi naprej ob Kolpi, razen, če v Fari zavijemo levo in se napotimo proti Kočevju. Še enkrat silni Peter Klepec

Potepanja 2

131

Od Krpanove do Klepčeve dežele

Pešačenje Na coprniško goro 15 Cerknica je najbolj pogosto izhodišče za vzpon na Slivnico (1114 m). Ta gora je čedalje bolj priljubljena med planinci, nanjo pa se povzpnejo z avtomobili tudi razgleda lačni izletniki. Ne preveč naporno vzpenjanje na Slivnico, ki ga tudi ne posebej dobro izurjeni hodci zmorejo v poldrugi uri, se vam bo poplačalo z bogatimi razgledi. S Slivnice so najbolj čudoviti pogledi na Cerkniško jezero. Če pot začnemo pri Martinu Krpanu, moramo po cesti čez potok proti vzhodu do tovarne Brest. Brez težav bomo našli balinišče in kegljišče, mimo katerega moramo do parkirnega prostora, kjer najdemo prvo markacijo in se zagrizemo v strmino. Steza je vseskozi široka in poti ne moremo zgrešiti tudi, če se ne oziramo po markacijah. Začetni vzpon je v poletni pripeki nekoliko zoprn, toda že po desetih minutah steza zavije v borov gozd. Senca nas spremlja, dokler se ne povzpnemo do Gradišča (858 m). Ta del poti je najbolj strm, a že pod Gradiščem se odprejo prvi razgledi na Cerkniško jezero. Od tu se povzpnemo na naslednji, Široki hrib. Na njem rad razsaja veter, ker je odprt na vse strani. Na tem delu Slivnice se vse poletje pasejo konji in krave, ki pa so obiskovalcev že tako navajeni, da se zanje sploh več ne zmenijo. Na Širokem hribu bodimo pozorni na spodaj ležeče Gradišče: opazili bomo, da ima Gradišče poravnan vrh, ker so ga porezali Iliri, ki so živeli na njem in imeli svoje naselje zavarovano s suhim zidom. Od tu se v lepem vremenu (predvsem pa pozimi) odprejo prvi čudoviti pogledi proti Julijskim Alpam in Karavankam, pa na Nanos, Snežnik in Javornike. Z vsakim korakom so razgledi lepši. Pod nami se razpre celotno Cerkniško polje in presihajoče Cerkniško jezero. S Širokega hriba, kjer so tudi hlevi, se zdi dom na Slivnici (nekoč planinski dom je zdaj gostilna) prav blizu, a je treba še enkrat krepko zagristi v hrib čez razgledne pašnike. Nekdanji planinski dom, kjer si lahko privoščimo tudi dober obed, ni povsem na vrhu Slivnice. Od doma do vrha je še pet minut. Na drugi strani vrha je še ena koča, kjer se zadržujejo radioamaterji. Še ena, lovska koča (922 m) pa je na severovzhodni strani Slivnice; do nje je pol ure hoda po poti, ki pelje čez Kozje peči v vas Otonico oziroma zgornji

Sprehod po Rakovem Škocjanu

Če vas pot na Slivnico ne mika, si lahko izberete sprehajalno pot po Rakovemu Škocjanu. Zapeljemo se v Rakov Škocjan do gostišča. Tam nas velike informativne table poučijo, kje in kako teče naravoslovna učna pot po tej kraški dolini sredi gozdov. Za celotno zelo slikovito pot, ki nikakor ni naporna, ima pa čudovite kotičke za počitek, potrebujemo okoli tri ure, a si pot lahko tudi poljubno skrajšamo. Lahko jo brez težav opravimo v lahkih športnih čevljih.

132

Potepanja 2

del doline Cerkniščice (po tej poti bi šli, če bi hoteli na Kožljek in od tam v Pekel nad Borovnico ali na Ljubljanski vrh, a je do tam s Slivnice hudo daleč). Od lovske koče se (neoznačena) pot spusti tudi proti jezeru po grapi do Grahovega mimo nekdanje romarske cerkve sv. Miklavža, ki pa je popolnoma porušena. Z vrha Slivnice, kjer se odpre tudi pogled na Bloke, Loško Dolino in naprej na hrvaško stran, se spustimo najprej do parkirnega prostora in mimo njega na »vzletno ploščad«, ki jo uporabljajo zmajarji. Od tam se po edini uhojeni razgledni stezi nekoliko spustimo po strmih travnikih do Coprniške jame, kjer se zabavajo coprnice z delanjem toče. Tod mimo gre tudi označena pot v dolino. Ko steza doseže gozd, se kmalu cepi: en krak pelje v Grahovo, drug, desni in bolj strm pa v Martinjak. Izberemo tega, ki nas nad vasjo pripelje na nekdanjo glavno cesto (zdajšnja leži še nižje in bolj proti jezeru). Po njej se vrnemo v izhodišče v Cerknici. Seveda se lahko v Cerknico vrnemo tudi po isti poti. Pot pa si lahko popestrimo in pred Gradiščem zavijemo desno po gozdni poti in takoj poiščemo markacijo na levi, ki nas bo peljala v dolino po severozahodnem delu (ko se steza spet cepi, se držimo desnega kraka, kajti levi nas bi spet pripeljal na južno stran). Zgubiti se ne moremo. Tik nad vasjo Brezje steza štrbunkne na cesto, po kateri lazijo na vrh Slivnice z avtomobili. Po njej se spustimo do prvih hiš in potoka, ob kateremu se vrnemo do Martina Krpana mimo glavne cerkve. Za vse tri poti potrebujemo približno enako časa (dobre tri ure), le krožna pot čez Martinjak je morda nekoliko daljša.

Od Krpanove do Klepčeve dežele

Kolesarjenje Skozi Škocjan Cerknica – Dolenja vas – Zelše – Rakov Škocjan – Dolenje Jezero – Martinjak – Grahovo – Žerovnica – izvir Obrha – Lipsenj – Goričice – Gorenje Jezero – Otok – Dolenje Jezero – Cerknica Razdalja: 48,2 km Višinska razlika: 350 m Začnemo v Cerknici pri Martinu Krpanu, kjer je križišče in pot v Dolenjo vas. Po dveh kilometrih se v vasi cesta odcepi desno. Tu zavijemo, če smo se odločili za daljšo možnost, ki nas bo peljala v Rakov Škocjan. Skozi industrijsko cono zavijemo proti Zelšam. Že od daleč zagledamo čudovito cerkvico sv. Volbenka 16 , s tlorisom v obliki deteljice. Nadaljujemo po makadamu do Rakovega Škocjana, si ogledamo visok Mali naravni most, takoj za tem pa zavijemo z glavne poti na desno cesto, ki je zaprta za avtomobile. Po njej bomo po desni strani obkrožili dolino Raka, ko pa spet pridemo do glavne ceste, zavijemo levo (desna pot pelje v Postojno). Prevozimo Veliki naravni most in se počasi vzpenjamo do gostišča, od koder je le še strm klanec do Malega naravnega mosta. Vračamo se po poti do prvega križišča, kjer moramo zaviti desno (po levi poti smo prišli

iz Zelš), nato pa zapeljemo na prvi levi odcep, ki nas bo pripeljal do Cerkniškega jezera prav tam, kjer so največji jezerski požiralniki (Mala in Velika Karlovica), do katerih pa s kolesom ne moremo, ker so globoko v skalah pod cesto. Ovinek skozi Škocjan do Karlovice je dolg več kot deset kilometrov. Od tod se lahko vrnete v Cerknico skozi Dolenjo vas ali nadaljujete po v nadaljevanju opisani poti.

500 250

Okoli jezera Cerknica – Dolenja vas – Dolenje Jezero – Martinjak – Grahovo – Žerovnica – izvir Obrha – Lipsenj – Goričice – Gorenje Jezero – Otok – Dolenje Jezero – Cerknica Razdalja: 37,5 km Višinska razlika: 220 m Če smo v Dolenji vasi nadaljevali ob potoku, je do požiralnikov komaj dober kilometer. Kadar je jezero suho, do požiralnikov lahko pridemo po kolovozu iz Dolenje vasi mimo cerkvice. Slab kilometer naprej moramo zaviti levo. Pot je speljana po gozdu nad jezerom. Prav tu se glavna jezerska struga najbolj približa Javornikom. Na križišču, kjer kolesarski smerokaz kaže navzdol (in proti Dolenjem Jezeru), se začne pot spuščati proti jezeru. Pripelje nas do Goričice, ki je ob visoki vodi otok, nato pa jo uberemo po nasipu čez most pri vasi. Na levi ponika voda v Rešetu, na desni pa v Vodonosu. V Dolenjem Jezeru poiščemo vaško cerkev, blizu je tudi muzej Jezerski hram. Takoj za Jezerskim hramom pelje poljska pot proti vznožju Slivnice in do glavne ceste, po kateri nadaljujemo v Martinjak. Nadaljujemo do Grahovega, kjer pa se je treba zapeljati do fužine, ki je takoj za novim gasilskim domom. Nato poiščemo pot za Žirovnico, ki je zelo značilna vas obcestnega tipa. Prav na

vrhu vasi je znamenita stara kašča 17 , ob kratkem potoku navzgor pa je bilo nekdaj vse polno mlinov. Na vrhu vasi zavijemo levo proti Podšteberku, kjer je močan izvir Obrh, ki pa se takoj preimenuje v Šteberščico. Dolina, kjer je izvir, je skrivnostno zamaknjena pod gozdovi Križne gore (nedaleč proč je tudi znamenita Križna jama), na levi vzpetini pa je bil nekdaj Šteberški grad. Vrnemo se in zavijemo levo proti Lipsenju, od tam pa nadaljujemo proti Gorenjemu jezeru. Tu se nam pokaže Cerkniško jezero v povsem drugačni podobi kot z južne ali severne strani. V Gorenjem jezeru se že na začetku vasi spustimo proti jezeru, prečkamo glavni jezerski vodni pritok Obrh in se dvignemo v vas Laze. Samo streljaj od vasi je ob cesti v gozdu skrita nenavadna cerkev sv. Brica. Na prvem križišču moramo spet zaviti desno proti jezeru (po levi poti bi se vzpeli v javorniške in snežniške gozdove). Kmalu se nam odpre pogled na vas Otok, do katere pridemo po nasipu (ko ga še ni bilo, je bil Otok pogosto otok in so morali vaščani s čolni na drugi breg). Z Otoka se po cesti spet spustimo k jezeru, preskočimo jezersko ožino in nadaljujemo po suhem jezerskem bregu do naslednjega križišča, kjer se odcepi pot v Zadnji kraj, morda najlepši del jezera. Cesta se nekoliko dvigne v gozd, pod nami pa je prekrasen zaliv. Na naslednjem križišču spet zavijemo desno in kmalu smo v kraju, ki nam je znan, saj smo s te ceste zavili proti Goričici in Dolenjemu Jezeru. Ta kos poti prekolesarimo še enkrat, le v vasi ne zavijemo desno, ampak peljemo naravnost v Cerknico.

500 250

Potepanja 2

133

Od Krpanove do Klepčeve dežele

TIC Cerknica

Cesta 4. maja 51, 1380 Cerknica T: 01 709 36 36 www.cerknica.si Odprto od ponedeljka do sobote od 8.30 do 15.30. Ob nedeljah in praznikih zaprto.

Turistična kmetija Logar - Hiša Pri Lunkovih

TeliCo

Žerovnica 16 1384 Grahovo T: 01 709 20 71 www.tk-logar.com

Brestova 9 1380 Cerknica T: 01 709 70 90 www.telico.info

Gostišče Dom na Slivnici Slivnica 1380 Cerknica T: 01 709 41 40

Turistična kmetija Levar Dolenje jezero 33 1380 Cerknica T: 01 709 19 14

Mali naravni most

N 45° 47' 27'' (45,790833) E 14° 18' 16'' (14,304444) 2 3

Veliki naravni most Cerkev sv. Kancijana

N 45° 47' 43'' (45,795278) E 14° 17' 16'' (14,287778) 4

Muzej Jezerski hram

Dolenje jezero 1e, 1380 Cerknica T: 01 709 40 53 www.jezerski-hram.si

N 45° 46' 36'' (45,776667) E 14° 21' 38'' (14,360556)

Za posamezne obiskovalce ogled muzeja vsako soboto ob 15.00. 5

Cerkev sv. Vida v Martinjaku

N 45° 46' 39'' (45,777500) E 14° 24' 0'' (14,400000) 6

Žerovnica 54 1384 Grahovo T: 01 709 15 25

Gostišče Mlakar

Markovec 15 1386 Stari trg pri Ložu T: 01 705 83 47

Grad Snežnik

Križna jama

N 45° 44' 43'' (14,467372) E 14° 28' 2'' (14,467222)

Od aprila do junija: vikendi in prazniki ob 15.00. Od julija do avgusta vsak dan ob 11.00, 13.00, 15.00 in 17.00. Septembra vsak dan ob 11.00, 13.00 in 15.00. Od oktobra do marca le z rezervacijo.

Potepanja 2

Vrhnika pri Ložu 33, 1386 Stari trg pri Ložu T: 01 705 82 15

Turizem Jure

Dolenje poljane 3, 1386 Stari trg pri Ložu T: 01 705 76 06

Hotel Kovač

Sela 5, 1337 Osilnica T: 01 8941 508 www.kovac-kolpa.com

Prenočišča Janez Alojz Sela 7a, 1337 Osilnica T: 01 705 80 59

Cerkev sv. Egidija v Ribjeku

T: 01 705 78 14

N 45° 31' 54'' (45,531667) E 14° 43' 56'' (14,732222)

Od 1. aprila do 30. septembra vodeni ogledi vsako polno uro od 10.00 do 18.00. V zimskem času od 1.10. do 31.3. vodeni ogledi vsako uro od 10.00 do 16.00. Ogled traja 40 minut.

N 45° 30' 44'' (45,512222) E 14° 45' 50'' (14,763889)

N 45° 40' 57'' (45,682500) E 14° 28' 14'' (14,470556)

Lovsko-polharski muzej

TD Loška dolina Kozarišče 70 T: 01 705 75 16

N 45° 40' 57'' (45,682500) E 14° 28' 14'' (14,470556)

Odprto od 15. aprila do 30. oktobra vsak dan od 10.00 do 13.00 in od 15.00 do 18.00. 9

Izvir Obrha

N 45° 41' 59'' (45,699722) E 14° 30' 39'' (14,510833)

Cerkev sv. Vida v Bosljivi Loki Cerkev sv. Ane in Joahima

N 45° 30' 16'' (45,504444) E 14° 47' 29'' (14,791389) 15 Slivnica Izhodišče

N 45° 47' 34'' (45,792778) E 14° 22' 2'' (14,367222)

Dom na Slivnici

N 45° 47' 24'' (45,790000) E 14° 24' 21'' (14,405833) 16

Cerkvica sv. Volbenka

Goranska kuća Vesel in Zavičajna zbirka Prezid

N 45° 47' 38'' (45,793889) E 14° 19' 39'' (14,327500)

N 45° 38' 19'' (45,638611) E 14° 34' 37'' (14,576944)

N 45° 45' 26'' (45,757222) E 14° 25' 35'' (14,426389)

T: 041 632 153 krizna_jama@yahoo.com

134

Prenočišča Zigmund

Prenočišča Trubačev

T: +385 981 347 793

Obisk je mogoč ob predhodni najavi pri gospe Boženi Leskovar. 11

Dvorec Zrinski v Čabru

N 45° 35' 47'' (45,596445) E 14° 38' 47'' (14,646411)

Kašča v Žirovnici