3 Potepanja 15 POTOVANJ PO EVROPI … POTOPISI Z OPISI MEST, ZNAMENITOSTI IN OBIČAJEV TER DODANIMI ZEMLJEVIDI, KOORDINATAMI IN TURISTIČNIMI INFORMACIJAMI
14 €
AVSTRIJA BOSNA IN HERCEGOVINA DORDONJA FINSKA GRČIJA IRSKA KALABRIJA LANGUEDOC-ROUSSILLON NEMČIJA PORTUGALSKA PROVANSA IN AZURNA OBALA ŠPANIJA ŠVEDSKA ŠVICA TOSKANA 9 789 619 25 786 9
uvodnik
fotografija na naslovnici Irska fotolia.com
Matej Zalar urednik
Potepanja 3, junij 2010 je zbirka 15 potopisov po Evropi. Naročniki na mesečni reviji Avto-Dom in Potepanja z veljavno naročnino julija 2010 prejmejo zbirko Potepanja 3 kot darilo. Cena izvoda je 14 EUR in vključuje 8,5 % DDV (ZDDV-URL RS 106/01). urednik / editor Matej Zalar, matej@as-press.si
Navdih
avtorji besedil in fotografij / contributors Rastko Aleš, Katarina Alič, Majda Anders, Matej Cvikl, Vojko Klančnik, Ana Koderman, Jure Markič, Robert Merzel, Aleš Udovč, Tadej Vene, Urška Vene, Leon Vidic, Jorik Zalar, Matej Zalar, Zlata Zalar
Uvodnik pišem, kot vedno, tik pred zdajci. Navdih je včasih hudo zagatna reč in ideja pod pritiskom rokov praviloma švigne skozi možgane, ko je že skoraj prepozno. Problem je le, če točno takrat mrkne računalnikov trdi disk in kup podatkov plane v nerazumljivo kibernetično dimenzijo, ki jo razumejo samo tisti, ki ne razumejo nič drugega. Podatke med pisanjem uvodnika počasi dobivam nazaj, tudi moj ne vedno zvesti prenosni prijatelj se bo nekako pobral, uvodnik pa nastaja na rezervnem računalniku. Navdih, torej. Pogosto se srečujem z vprašanji, kam in kako odpotovati na dopust. Ljudje si želimo potovati, Slovenci menda še posebno, a očitno se mnogokrat srečujemo s strahom pred neznanim, morda zaradi slabega znanja tujega jezika, sploh če vemo, da marsikje v Evropi niti z izvrstnim znanjem treh ali štirih jezikov ne pridemo daleč, če med njimi ni avtohtonega. Pa vendar: če sem v Keniji barantal (in mi je uspelo ceno znižati za stokrat) z masajsko ženico, ki je znala samo jezik svojega plemena, v Evropi ne bi smelo biti večjih težav niti v najzakotnejših francoskih ali italijanskih vasicah. Če že pišem o strahu – vsi poznamo pregovor o votlosti strahu. Čeprav sodi Slovenija med najbolj varne države na svetu, drugod po Evropi ni nič slabše, če se primerjamo na primer s kenijskim glavnim mestom Nairobijem, kjer si peš nismo upali dlje kot dvesto metrov od hotela. Če damo pamet v roke, se nam seveda ne bo zgodilo nič hujšega, kot bi se nam na rodni grudi. Mnogo pa je tistih, ki enostavno ne dobijo dobre ideje, kam in kako se odpraviti na pot. Bolj ali manj suhoparni turistični vodniki so sicer odličen vir informacij, nič kaj prida pa ne pomagajo pri ideji. S tem v mislih izdajamo Potepanja 3, zbirko petnajstih potovanj po Evropi, ki niso samo zbirka koristnih turističnih informacij, ampak poskušajo z doživetimi zgodbami navdušiti, podati idejo in izbezati na plan tiste, ki se jim ne ljubi ukvarjati z dolgotrajnim sestavljanjem itinerarja. Z zbirko potopisov Potepanja si želimo dati popotnikom kar največ informacij, da lahko enostavno krenejo na pot le z našo knjigo in dobrim zemljevidom. Toda Potepanja naj ne bodo namenjena samo tistim, ki bodo zares odšli v svet, ampak tudi vsem, ki sem jih opisoval v prvem odstavku. Prispevki v zbirki Potepanja 3 so namreč zanimivi tudi kot sproščujoče večerno branje, med katerim se lahko marsikaj naučimo o tujih deželah. Navsezadnje bo naslednja zbirka Potepanja izšla prehitro, da bi se nam do takrat uspelo odpraviti na vseh petnajst predlaganih poti.
lektura / proof reading Alja Špiljak
Prijetno branje in še prijetnejši oddih želim!
oblikovanje in prelom / design & production AS-Press design Katja Lesjak, katja@as-press.si Gregor Rojko, gregor@as-press.si vodja oglasnega trženja / sales manager Urška Končar, urska@as-press.si tisk in naklada / print & circulation Razvedrilo d.o.o., Ljubljana, 4000 izvodov distribucija / distribution AS-Press, Avrora, Delo prodaja, MK Trgovina izdajatelj / publisher AS-Press d.o.o. Jurčkova 231, 1000 Ljubljana GSM: 00 386 (0)41 388 189 T: 00 386 (0)1 620 25 50 F: 00 386 (0)1 620 25 51 info@as-press.si • www.as-press.si ID DDV: SI 90285719 • Matična št.: 5691575 TRR/IBAN UniCredit: SI56 2900 0005 5679 506 naročniška služba / subscriptions Maja Zalar, maja@as-press.si direktor / managing director Primož Longyka
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-992 910.4(4) POTEPANJA. 3, 15 potovanj po Evropi : --- potopisi z opisi mest, znamenitosti in običajev ter dodanimi zemljevidi, koordinatami in turističnimi informacijami / [urednik Matej Zalar]. - Ljubljana: As-Press, 2010 ISBN 978-961-92578-6-9 1. Zalar, Matej, 1983-251480320
Potepanja 3
3
navodila za uporabo
Kako na potep? Pri ustvarjanju Potepanj 3 smo se bralcem trudili ponuditi prijetno čtivo, popotnikom pa olajšati načrtovanje, tako da se na pot lahko praktično odpravijo samo z našo knjigo in dobrim zemljevidom pod pazduho ter morda z navigacijskim sistemom. Vseh petnajst potovanj smo opisali v doživeti potopisni obliki ter večini dodali opise zanimivih večjih mest in članke o lokalnih zanimivostih. Zbirka je namenjena predvsem individualnim popotnikom, ki se na potep odpravljajo na lastno pest: z avtomobili, avtodomi, motocikli ali celo s kolesi. Prispevki so med seboj združljivi. Primer: opisane so tri poti v Franciji, ki jih brez težav povežemo in združimo v eno daljše, vsaj tri tedne dolgo potovanje ali pa si na isti poti ogledamo le znamenitosti, ki nas še posebno zanimajo. Seveda se ne gre slepiti, da boste sledili točno naši začrtani poti; skrajšajte jo, podaljšajte, združujte več poti ali pa mimogrede, ko ste v bližini in imate urico časa, skočite do skritega muzejčka, slapu ali votline. Pravi čar potovanja je v odkrivanju novega, še neopisanega in gotovo je ob poti še mnogo lepot. Naj bodo Potepanja 3 dober pomočnik, ki ne omejuje, ampak vabi k odkrivanju še neznanega. V prvem delu prispevka je objavljen potopis, na zadnji ali na več zadnjih straneh pa najdete naslove in lokacije turističnih informacijskih centrov ter podatke o turističnih znamenitostih in prenočiščih. Vsi prispevki so opremljeni s podatki o turističnih informacijah: kontakti in naslovi turističnih informacijskih centrov, kjer večinoma najdete tudi podrobne informacije o prenočiščih, ki jih lahko večinoma tudi rezervirate po spletu. Kontaktni in lokacijski podatki o turističnih znamenitostih so opremljeni z zaporednimi številkami, ki jih najdemo tudi v besedilu in na zemljevidu. Kjer je bilo to mogoče, smo znamenitosti locirali tudi z navigacijskimi koordinatami GPS (razen v večjih mestih, kjer je do znamenitosti dostop lažji s sredstvi javnega prevoza) in dodali za leto 2010 veljavne okvirne odpiralne čase in cenike vstopnic. Ker so naši avtorji popotniki z avtodomom, so povsod navedeni podatki za prenočevanje na postajališčih za avtodome ali v kampih. Kjer se nam je zaradi manj turističnih območij in težjega iskanja prenočišča to zdelo potrebno, smo navedli tudi namige o drugih vrstah nastanitve. Navajanje možnosti nastanitve v velikih mestih ali izrazito turističnih krajih zaradi bogate ponudbe seveda ni smiselno, zato priporočamo, da jih poiščete na spletnih straneh turističnih informacijskih centrov.
1
zaporedna številka ključne točke turistične informacije
urejen dostop za veslanje javni prevoz
podatki o ključnih točkah vlak postajališča in parkirišča za avtodom kampi hoteli, gostišča, turistične kmetije in apartmaji
4
Potepanja 3
trajekt dodatne informacije o muzejih
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15
Avstrija in Bavarska:
Aktivni družinski oddih Bosna in Hercegovina:
Kjer življenje počaka, da se umiriš Finska:
S prikolico v Božičkovo deželo Provansa:
Od Azurnega morja do vijoličnih polj Languedoc-Rossillon:
Je tod vladal Zlodej? Dordonja:
Od Sredozemskega morja do Atlantika Grčija:
Sanjske plaže z avtodomom Irska:
Dežela Keltov Toskana:
Pozimi v zavetju muzejev Kalabrija:
Najskrivnostnejši kotiček Italije Sylt, Hamburg, Würzburg:
Na skrajni sever Nemčije München, Köln, Düsseldorf:
Po poti nemškega piva
Lurd, Kompostela in Fatima:
Top Romarska središča Evrope Švedska:
Potep po južni polovici Kraljevine Švica:
Na švicarskem štiritisočaku
8 28 46 62 72 88 98 124 140 156 178 194 212 236 250
foto fotolia.com
Rastko Aleš, rastko.ales@siol.net
5
Languedoc-Roussillon
Languedoc-Roussillon:
Je tod vladal Zlodej? Čeprav sem imel nocoj precej barvite sanje, sem se zbudil z občutkom, da imam glavo napol votlo, prazno … Some Like it Hot – Nekateri so za vroče, komično – gangsterska filmska uprizoritev (1959) z Marilyn Monroe, mi je kot odmev, nekje iz ozadja lobanje, kjer nikoli ni vakuuma, rinila naprej in me silila v premišljevanje: v kakšni zvezi je Marilynin dekolte z današnjim dnem, ko s Heleno vendar odhajava na pot v jugozahodno Francijo? Najbrž se mi vse to dogaja zaradi tistih smešnih prizorov, ki so posneti na vlaku. Kdo ve? Še celo davno pokojni C. G. Young bi bil nemara v zadregi, če bi mu jaz svoje nocojšnje sanje podrobno opisal … V preteklosti sem veliko potoval: najdlje seveda z letali, časovno z ladjami, najmanj z vlakom in nič z avtodomom. Tokrat bo prvič. Veselim se in vznemirjen sem. Kot devica sem, ki čaka svojega prvega snubca, mladenič sem, ki ga je zapeljala izkušena ženska. Strah in radost mi hkrati polnita srce in stiskata grlo. Pogledam se v ogledalo in prav nič nisem podoben asketskemu vzhodnjaškemu božjemu častilcu bakhtiju, ki s priprtimi očmi umirjeno, negibno zre v nič in čaka razsvetlitve v nirvani. Ne, v meni že vre. Prebujen v tem svetu, ki ga občudujem, da je tak, kot je, da je čudežev že tu dovolj, sem odločen iti na potovanje, ki mi bo dalo novih spoznanj, doživetij, me utrdilo v domnevah in, ne na koncu, vlilo novih moči. Zato so vendar počitnice, kajne?
Prva noč v avtodomu
Rahlo dežuje, avtodom drvi proti Nici, kjer želiva danes zvečer vožnjo končati in prespati v kampu Le Vallon Rouge v kraju La Colle sur Loup. Hitiva mimo krajev, ki bi si jih bilo vredno znova ogledati, zato imam rahlo slab občutek. Toliko zanimivosti sva obšla. V opravičilo gre, da sem bil tu že velikokrat: v Genovi, Savoni, Imperii, San Remu, Mentonu, Monte Carlu … Tudi namen je drugačen. Obiskat greva jugozahod
Francije. Odkrit morda nekaj novega. V Nici dežuje in že je trda tema. Pogledujem na navigacijo in se vrtim v krogu. Garmin sicer deluje, vendar če vanj ne vpišeš točnega naslova, ki vsebuje kraj, ulico in številko, na želeno mesto ne bo pripeljal. Prepričan sem bil, da bo kamp veliko laže najti; jaz pa vozim med niškim letališčem in Promenade des Anglais že drugič. Upanje, da v kratkem najdeva kamp, naju zapusti. Končno pa sva v avtodomu, ki je namenjen tudi prenočevanju na divje. Priložnost se je ponudila in ob enosmerni cesti sva našla parkirišče. V nov dan sva se prebudila v prelepem okolju bujne vegetacije pod palmami. Še pred zajtrkom posnamem nekaj fotografij. Motivira me jutro po dežju, ko se listi dreves in rožno cvetje skozi rosne kaplje kažejo v čarobnem prelivanju in igranju barvne raznolikosti. Ko prispeva pred parfumerijo Fragonard 1 v Grasse, je še zgodaj. Obrat odprejo za obiskovalce šele ob devetih. Vratar naju prijazno povabi, da počakava na njihovem brezplačnem parkirišču v neposredni bližini glavnega vhoda, ki je, podobno kot v Nici, obdano s senčnimi palmami. V miru dišečega gaja zajtrkujeva; za predjed jajca z lisičkami, sledijo njoki v smetanovi omaki z gorgonzolo. Noben francoski kuhar ne bi pripravil boljše jedi. Heleno poljubim.
Kakšen je načrt? Načrt je na skrajni meji, razumljivo, počitniški, v konvencionalnem smislu pa niti ne; naredila ga je določena priložnost, pa tudi moje večletno zanimanje za urbane lepote jugozahodne Francije, njeno preteklost, njene skrivnosti, legende in mite, ljudi in darove njene narave. Hitro lahko ugotovite, da vinska trta, beli konji in črni biki iz Camarguea ob delti Rone, sodobna francoska upodabljajoča umetnost in glasba niso na zadnjem mestu mojega zanimanja za to deželo. Spet pa si želim predvsem tja, v deželo Katarov, v Pays du Cathare, v Languedoc, k reki Aude, v pokrajino s klicajem. Quelle Historie! Najbolj oddaljena zahodna in ciljna točka najine poti bo srednjeveška utrdba Queribus, ki jo nameravava zavzeti po notranjosti dežele, vračala pa se bova z najjužnejše točke, iz mediteranskega mesta Perpignana in sklenila potovanje v italijanskem narodnem parku Cinque Terre. Prevozila bova 3240 km dolgo pot, na voljo imava 8 dni in 7 noči. Več o deželi katarov in njihovih historičnih spomenikih si lahko preberete na spletni strani www.payscathare.org.
Potepanja 3
73
5
Languedoc-Roussillon
Zastave z značilnim simbolom, rdečim križem na rdečem polju, so znak templjarskega viteškega reda.
Od žlahtne kaplje do žlahtne kaplje
Ko si ogledava parfumerijo, nadaljujeva pot v notranjost Alpes-Maritimes, proč od poletnega vrveža in avtocest. Občudujeva pokrajino, vinograde, samoto. Pravzaprav je ura že ena popoldne in po dobri hrani bi se mi prilegel kozarec izbranega vina. Helenina intuicija presega večino tega, kar najdemo v potopisih, zemljevidih, zgodovinskih romanih, mitih in kažipotih. Glej, z leve strani ceste, ki pelje vzporedno z avtocesto A8 – La Provencale, v smeri proti Aix-en-Provence, 24 kilometrov pred Brignoles, zagleda značilne simbole – rdeč križ na belem polju – tri plapolajoče zastave templjarskega viteškega reda. Templjarji nosijo takšno ime zaradi kraja ustanovitve v enem izmed traktov mošeje Al Aksa v Jeruzalemu leta 1128. Tam se jim je zgodil nekakšen »charter party«, kot bi temu morda rekli danes v številnih novoustanovljenih Lions in Rotary klubih … Tudi pri nas so oživele prostozidarske
V vinogradih vinarne Peyrassol so templjarji pridelovali vino že v 13. stoletju. Posestvo je ogromno, na njem se stara umetnost in arhitektura prepletata z moderno.
lože, Opus Dei, obstaja mnoštvo viteških redov od slovitega malteškega pa do Neodvisnega reda templjarjev Slovenije. Veliko humanitarnih organizacij! Le kaj bo s tradicionalnima Karitas in Rdečim križem? Pravzaprav me ne bi smelo skrbeti za usodo in prebivalstvo Slovenije. Tudi v času recesije ne. Po navedenem sodeč je ogromno tistih, ki skrbimo za blagor in delimo dobro med ljudi. Na dopustu sem, potujem, in moja premišljevanja naj bodo drugje. Pravzaprav so mi nasploh, v tem trenutku, ko se je pojavila žeja v neposredni bližini vinske trte in kleti, zelo pri srcu le dame in vitezi vina. Ti menda z vinom res znajo … Helena vztraja. Obrneva in zavijeva levo v Commanderie de Peyrassol. 2 Poskusit grem. Degustirat grem. Kasneje zaradi mojega prijetnega počutja sede za volan Helena, jaz pa navigatorju rečem takole: »Izogibaj se avtocest, plačljivih cest in U-zavojev. Pelji v Aigues-Mortes.« Znova občudujem pokrajino. Garmin
Parfumerija Fragonard Parfumerija je poimenovana po umetniku, rojenem v Grassu leta 1732. Veliki slikar rokokoja Jean-Honoré Fragonard je s parfumi povezan le krajevno! Po obglavljenju francoske kraljice Marie-Antoinette leta 1793 in po eliminaciji večine njegovih mecenov je spet našel zatočišče v Grassu in kot nesrečnež umrl v popolni pozabi v Parizu leta 1806. Ukraden poljub, Deklica ki bere, Gugalnica, Ljubezensko pismo, La Gimblette, Primabalerina pariške opere – Marie Guimard in njegove druge reprodukcije so danes naprodaj v obliki posterjev v mnogih galerijah in spletnih trgovinah. Izvirniki pa so razstavljeni v
74
Potepanja 3
1
najvidnejših muzejih sveta. Vodič vam bo v znani tovarni dišav opisal mnogo postopkov pridobivanja parfumov, mil, kozmetičnih in »love set« izdelkov, ki na nekatere naredijo tako močan vtis, da se ne morejo upreti vonjavam in jih kupijo prav tu, kjer cene niso najnižje. Še dve podobni parfumeriji Fragonard in Galimard sta dobrih 60 kilometrov stran, v kraju Eze, ki je po obliki srednjeveško orlovsko gnezdo z botaničnim vrtom Jardin Exotique na višini 429 metrov in s katerega se razprostira čudovit razgled na obalo. www.fragonard.com
naju usmerja v kraje, ki jih sam ne bi izbral. Odročni so, manj obljudeni, pristni, predvsem pa nenasičeni s klasično turistično ponudbo in morda tudi zato zame bolj zanimivi. Čez 150 kilometrov sva že na prostranem biološko raznolikem barju ob delti reke Rone, globoko v Camargueu. Zaraščeno močvirje odkriva svoje skrivnosti. Beli konji in črni biki se svobodno pasejo. Lepo jih je opazovati.
Pogum par excellence
Prelepo sončno popoldne nama nakloni še eno doživetje. Na pol poti med Arlesom in Aigues-Mortes ležita vasica in bližnji ranč Saint Martin du Cru. 3 Ob parkirišču je arena. Odmevajo melodije iz Bizetove Carmen. Moderatorjeve napovedi in vzkliki občinstva postajajo čedalje glasnejši. Manjša arena, ki je del ranča, je nabito polna. Vstopnine ni. Sredi arene je črn, prav nič dobro razpoložen bik, okrog njega mladeniči v belem. Prvič gledam bikoborbo v živo.
5
Languedoc-Roussillon
Ne čisto prava bikoborba na ranču Saint-Martin-de-Crau. Pogumni fantje se biku sredi nabito polne arene uprejo golih rok, bik preživi. Nič krvi, nobenega nasilja. Če se fantje seveda pravočasno izmažejo s skokom čez ogrado. No ja, bikoborba pred mojimi očmi je pravzaprav draženje bika. Zaganja se v begajoče mladeniče, ki se mu spretno izmikajo in skačejo na ograjo, med občinstvo. Bik ostane živ, nihče ga ne prebada niti s sulicami niti z mečem. Ni pikadorjev, ni matadorja. Junaki so mladeniči, ki tvegajo življenje vsakokrat, ko bik napade. Fotografiram. Zdaj bika in pogumne mladeniče, zdaj občinstvo. Tudi mene spreleti zanos in najraje bi vzkliknil »ole!«, kot sem slišal in videl na platnu, v filmih … Tu pa samo kričijo nekaj meni nerazumljivega … Sledi prav nič robata, lahko rečem nežna točka s konji, ki je do tega trenutka še nisem bil videl. Jezdec si v galopu prizadeva iz rok drugega jezdeca iztrgati šopek in ga dati tretjemu jezdecu, ki je ženskega spola. Brez grobosti, le damin nagajiv nasmeh da vedeti, da gre le za ljubezensko naklonjenost enemu izmed snubcev. Zvečer se pripeljeva v Aigues-Mortes. Parkirava pred srednjeveško utrdbo, kjer je del parkirišča namenjen in urejen za avtodome. Za ogled mesta si bova vzela čas jutri. Zdaj bova samo radovedno pokukala in si ob sončnem zahodu postregla s sirovo ploščo z mocarelo in baziliko, melono ter pršutom. Primerno ohlajena penina je zagotovila miren in trden, oh ja, spanec.
Svetnik, križarski vitez in kralj
Dvakrat sem že obiskal Aigues-Mortes in najbrž je tokrat zadnjič. Sicer bo prešlo v navado. Ko sem bil nekoč tu z ugledno turistično agencijo, ki je zelo izbrano koncipirala izlet v Provanso, sem si želel ostati dlje časa, kot je bilo predvideno, in sem se zato čez eno leto spet vrnil v lastni režiji, z osebnim avtom. Tokrat sem tu z avtodomom. Vzel si bom čas in užival. Jutro je sveže. Temno modro nebo brez oblakov, s črnimi vranami, ki krožijo nad obzidjem, me polni s prikrito tesnobo, le zakaj? Aigues-Mortes, srednjeveška trdnjava, nekdaj edina francoska mediteranska luka, okno v svet in v Sveto deželo. O svetniku Louisu premišljujem, ko s Heleno sediva in pijeva nesramno drag sok v restavraciji poleg glavnega vhoda v utrdbo in od koder pogled uide skozi ozko ulico v muzej, posvečen heretikom, in naprej v stolp, v katerem je v obdobju protestantske herezije celih 38 let odsedela Marie Duran. Šest metrov debele krožne stene niso prepuščale zvoka niti krikov bolečine … Poskušam si predstavljati množico 15 tisočev ljudi. Med njimi je tri tisoč premožnih vitezov, ki so se s konji in lastnimi krstami vkrcali na 36 ladij in iz
Aigues-Mortesa odrinili na krvavi pohod v Sveto deželo. Odprava med letoma 1248 in 1254 je bila zelo draga; že za kasnejši odkup sv. Louisa iz ujetništva so odšteli 50 tisoč zlatih bezantov. Znesek letnega francoskega proračuna. Križarske vojne so bile krvave in mladeniči, ki so odhajali na VII. Odpravo, so verjetno slutili, da jih onkraj morja mameluki – osvobojeni vojni sužnji, ki so si v vojski izborili najvišje položaje, ne bodo ravno objeli od navdušenja. Čaka jih egipčanska armada pod vodstvom Sultana Turanšaha in Faris Ad Din Aktajevi, Aybakovi in kasneje še Baibarsovi mameluki. Po moje je bil moralni lik viteza precej drugačen od tistega, ki mi ga vsiljujejo romanopisci, »poznavalci« in ad hoc izobraženi turistični vodiči. V Aigues-Mortes so vitezi preživljali duševno krizo, se nalivali z vinom in žalost utapljali na različne načine. Križarski poveljnik, svetnik in kralj Louis, investitor stolpa, ki ga pravkar gledam in v katerem je skozi stoletja trpelo mnogo zapornikov, je žalostno končal. Umirajoč od dezinterije se je s svojo zadnjo izgovorjeno besedo - Jeruzalem, poslovil od življenja v nesnagi lastnih izcedkov v Afriki 25. avgusta 1270.
Potepanja 3
75
5
Languedoc-Roussillon
Aigues-Mortes z mogočnim mestnim obzidjem. V času križarskih vojn edino francosko pristanišče v Sredozemlju. Od tod so krenili križarji na VII. In VIII. odpravo.
Med brezčasno plovbo sva opazovala kamarške konje, nežno lepoto in moč v močvirju.
Filip Lepi Na glavnem trgu v Aigues-Mortesu, obkroženem s prefinjeno opremljenimi restavracijami in prodajalnami vseh vrst, stoji kip svetega Louisa, edinega kanoniziranega francoskega kralja, ki je imel dva razvpita potomca, ki sta obnovila mesto in obzidje: sina Filipa III., ta se je z njim podal na propadlo VII. križarsko vojno leta 1248, in vnuka, lepotca z dolgimi plavimi lasmi in modrimi očmi po imenu Filip IV., ki je javno sežgal papeževo bulo Unam Sanctam in v sedmih letih pokončal viteški red templjarjev z odlokom, ki ga je izdal v petek, 13. oktobra 1307, da bi se polastil njihovega premoženja, nagrabljenega v Sveti deželi. Od tod menda pregovor, da je petek, 13., sinonim za nesrečo. Iz jugozahodne Francije je pregnal Jude in italijanske bankirje Lombarde, ušpičil še veliko grdobij in dal na koncu svoje nečedne vladarske kariere na grmadi živega sežgati velikega mojstra Jaquesa de Molaya, ki je ob tej priložnosti preklel njega, njegovo potomstvo in papeža Clementa V., gorečneža, ki je tudi sodeloval pri sežigu templjarjev. In res, kralj in papež sta se De Molayu pridružila na oni svet še istega leta 1314. Kraljeva rodbina Capetienov ni imela moških potomcev … Podrobnosti najdete v zgodovinsko –fikcijskih romanih Mauricea Druona in nepregledni vrsti drugih avtorjev. Ironično, sicer v nobeni zvezi s pravkar opisanim, se mi Filip Lepi zdaj prikaže kot nekakšen poslednji Mohikanec …
76
Potepanja 3
Spomenik svetega Louisa, edinega kanoniziranega francoskega kralja v AiguesMortesu. Na svojem drugem križarskem pohodu je umrl v Tuniziji leta 1270.
Spravilo bikov za ogrado, nekakšen kamarški rodeo. Šov za turiste, kaljenje miru za zasanjanega popotnika.
Brezčasna kamarška plovba
Onkraj obzidja naju čaka ladjica, ki naju popelje na dvourno krožno plovbo po kanalih Rone. Pisana druščina z vseh koncev sveta na barki je še en dokaz v korist trditve, da je ta kraj res vreden ogleda. Pogled na bele konje, zeleno trto, žgolenje ptic, modro nebo, iskre v Heleninih očeh, božanje dlani, nasmeh na ustnicah in nežno odrivanje vode ob boku barke me silijo v občutek brezčasnosti. In misel mi ne da miru. Je že vse bilo, vse spet bo? Je tok zgodovine pozitiven? Kaj pa, če ni? Se zgodovina ponavlja, je naš svet samo svet nians s ponovitvijo? Ne, ne in ne. Gotovo je nekaj več, je presežek, ki se na koncu le odkrije kot zadnja skrivnost. Zato smo vendar tu. Tovorimo čas, mu dajemo svoj pečat, da lahko potuje po vesolju in se nikoli ne izniči. Za vsako dejanje smo odgovorni, nič ne gre v pozabo. Preteklost je vseprisotna. Ni odpustkov. Izkrcamo se na peščeno obalo in si ogledamo točko lokalnih kavbojev. Jezdec na belem konju v galopu prijezdi do črede bikov, enega izbere in ga odžene v ograjeno manežo. Naslednji ponovi vajo. Desetkrat z desetimi biki. Eni se upirajo bolj, drugi manj. Prava reč, bolje bi bilo, če bi me pustili v miru premišljevati.
5
Languedoc-Roussillon Na poti proti kampu v bližini Limouxa se bova spet izognila avtocesti in plačilu cestnine. Do cilja je okroglih 200 kilometrov. Voziva skozi Beziers, rojstno mesto Pierre-Paula Riqueta (1604-1680), prečkava Canal du Midi in se ustaviva v vasici Montclar v kampu Domaine d'Arnauteille. Potujeva že tri dni, prevozila sva skoraj 1500 kilometrov in potrebujeva počitek. Med vožnjo sva se sprla. S Heleno to ni težko. Oba sva trmasta in težko priznava napake. Argumentirava prehitro in potem je obema žal. Precej otročje reagirava in se umakneva v molk. Ta del poti je pela Tereza Kesovija. Helena pa je v besu premišljevala bog ve o čem …verjetno o meni: nemogoč je, tečen, star, zoprn …
Nenavadne jutranje asociacije
Plavanje v lepo urejenem kampu Domaine d'Arnauteille nama je vrnilo moči, še več energije pa je prispevala okusna Helenina večerja. Pečen losos z baziliko, kuhan krompir v smetanovi omaki … Za kazen sem pomil posodo. Spal sem slabo in se pozno v noč obračal z levega na desni bok. Vreme se spreminja, grmi, oblači se. Na nebu ni videti ne zvezd ne lune. Zjutraj mi je najprej vstalo tisto med nogami, potem še jaz. Vitez
klavrne postave, pomislim ob pogledu, ki mi ga ponuja ogledalo … Le kje je povpraševanje po mojem seksi telesu? Helena spi ali pa se dela, da še spi. Odkolajsam, ne, kot kakšen znan alpinist sestopim po dveh stopničkah iz avtodoma, zajamem zrak s polnimi pljuči in si leno pretegnem ude. Bo že končno škrtnilo v vsaj še enem sklepu? Starejša Nizozemka zajtrkuje pod baldahinom svoje prikolice in me začudeno gleda. Sem morda Marsovec? Dinarid z rahlo poležano glavo na temenu, neobrit z zlepljenimi očmi, slabo prespan, le to sem, draga gospa. Gledaš me kot Adolfa, ampak Adolf si ti, me spreleti misel. Drži. Težko najdemo lumpa v znani zgodovini človeštva, ki mu je enak. Čeprav je res, da zlodeji v človeški preobleki delujejo v vseh obdobjih, se s tem Adolfova krivda nič ne zmanjša, zanj opravičila enostavno ni. Konec vojne so Adolfa Judi, kar je meni povsem razumljivo, želeli diskvalificirati na vse možne in razpoložljive načine. Tudi z opisovanjem njegovih užitkov v zvezi s hrano in pijačo. Rečeno je bilo, da je kulinarični vrhunec doživljal ob čokoladni torti in pivu. Nič posebnega. A v prenesenem pomenu, kot so pisali ugledni psihiatri,
Simon de Montfort 1. avgusta 1209 so se križarji pod poveljstvom Simona de Montforta, izkušenega viteza, udeleženca IV. križarske vojne za Carigrad (1202-1204), utaborili pred obzidjem Carcassonna, zajezili reko Aude in ustavili dovod pitne vode. Mestni vodni jaški so bili po 14 dneh izsušeni. Obupno žejni meščani so vikonta Raymond-Roger Trencavela pozvali k pogajanju o usodi utrdbe, ki je bila sedaj odrezana od pitne vode. S svojimi poslanci je mladi vikont vstopil v križarske šotore ob reki Aude in se tam srečal z brezkompromisnim Simonom de Montfortom, ki ga je vklenil kljub beli zastavi in viteškim načelom. Carcassonne je križarjem odprl vrata, vikont Roger pa je v lastni ječi 10. novembra 1209 umrl, star komaj 24 let. Simon de Montfort je s svojo katoliško vojsko pustošil po Languedocu od leta 1209 pa vse do leta 1218, ko je smrtno ranjen svoje telo prepustil pogrebcem pred obzidjem Toulousa. Po legendi je krvoločni vitez v boju proti heretičnim katarom padel zadet s kamnom, ki ga je v katapult vstavilo neke mlado dekle.
Ulica v Carcassonnu, resničnem Disneylandu z resnično – krvavo – zgodovino.
Potepanja 3
77
5
Languedoc-Roussillon
Rennes-le-Chateau s svojim varovalcem, stolpom Magdala, leži v osrčju katarske dežele. je ob čokoladni torti prejudiciral drek in ob pivu, analogno povedanemu, scalnico. Zaključek: Adolf se je vedel kot pacek tudi v najbolj običajnih stvareh. Gospa soseda pravkar jé čokoladno torto in pije pivo. Navsezgodaj. In kdo izmed naju je podoben Adolfu? Morda jaz, ki se samo pretegujem? Če se dan začne s takšnimi asociacijami, ljubi bog …, kako se bo šele končal?!
Za dvojnim obzidjem
Carcassonne je oddaljen nekaj minut vožnje od kampa. V mesto bova vstopila še pred turisti, ki sem množično
Presunljiv prostoročni napis na tabli v cerkvi v Rennes-le-Cheatau Tako pravzaprav jaz razumem krščanstvo! Povzeto po Pavlovem pismu Korinčanom:
Bratje in sestre, Nahajate se v hiši, ki jo je zgradil Bog. Ne pozabite, da ste vi božji templji in da Sveti duh živi v vas. Božji tempelj je svet in ta tempelj ste vi. V tej cerkvi ste zaklad vi … 78
Potepanja 3
Okrog cerkve sv. Marije Magdalene so se spletle skrivnostne legende in teorije zarote. Danes razvpita cerkev je polna skrivnostnih podob.
prihajajo z agencijami in z letali. Rad bi doživel jutranji utrip mesta. V srednji vek, v »Disneyland« me vleče. Helene nočem zelo očitno priganjati, zato se mi obraz skrivenči v gubo, ki je najbrž odvratna in pokvari še tako lepo zamišljen načrt preživetja tega dne. Mencam in cepetam. Neučakano hodim okrog avtodoma, modrujem, negodujem zaradi vremena in stojé zajtrkujem. Avtodom elegantno parkirava tik pod dvižnimi vrati 4 in se po stopnicah vzpneva do vhoda v prebujajoče se mesto. Skoraj nikjer nikogar. Fotografiram pravljično, največje za turiste obnovljeno srednjeveško mesto na svetu. Menda je dobilo ime po »Dame Carcas«, ki je zatrobila v rog zmage, ko je pred davnimi časi Karel Veliki opustil obleganje. Prebivalcev ni bilo mogoče izstradati niti porušiti mogočnega obzidja. Še več, čeprav že močno lačni, so branilci utrdbe po dolgotrajnem obleganju začudeni vojski onstran obzidja vrgli pečenega prašiča. Zvijača je vžgala in oblegovalci so dolgh nosov pobrali šila in kopita ter opustili upanje, da bi lahko zavzeli mesto. Ob tem se spomnim posnetka jeznih obrazov jugoslovanske vojske, ki so se morali leta 1991 vkrcati na ladje v Kopru in za vedno zapustiti Slovenijo. Znotraj dvojnega mestnega obzidja si ogledava srednjeveški muzej. 5 Priporočam. Obiščeva še galerijo sodobnega francoskega, 54-letnega šarmantnega
slikarja in kiparja Lodziaka Thierryja, ki žal ne dovoli fotografirati razstavljenih umetnin. Res škoda. Ker sta dve njegovi sliki v baziliki Saint Nazaire, ju fotografiram tam, brez bliskavice. Zanimiv, estetsko in vsebinsko dovršen Kristusov portret je na prvi, cerkveni dostojanstvenik z lobanjo goveda, ki simbolizira minljivost v ozadju, na drugi sliki. Rahlo utrujena in polna vtisov se vrneva v kamp, kjer sva prespala minulo noč. Lep velik bazen imajo. Plavanje naju bo prenovilo. Helena pripravi, kot vedno, okusno večerjo. Kalamari na črno v rižoti, stročji fižol, sivi pinot. Sladica. Za kazen moram spet pomiti posodo.
Templjarsko bogastvo
Helena parkira avtodom v vasici Rennes-le-Chateau 6 , v katero vodi le ena pot. Danes sva prva obiskovalca cerkve sv. Magdalene in muzeja Berengerja Sauniera (1852-1917). Oblačno je, občasno dežuje. Ob sončnem vremenu bi bil razgled z Magdaleninega stolpa (na naslovni fotografiji) veliko lepši, saj vasica leži na vrhu hriba. Nelepo vreme naju je namesto v razgledovanje po okolici napotilo v notranjost župnišča. Pred leti je bila v tej cerkvi silna gneča, saj se je skrivnostna zgodba v devetdesetih letih bliskovito širila in radovedneži z vsega sveta smo prihajali gledat nenavadne podobe, ki krasijo cerkev. Danes pa sva tu sama in fotografiram lahko po mili
5
Languedoc-Roussillon
Najzahodnejša točka poti – grad Queribus na najvišji vzpetini v okolici. Verjetno je prav zato ostal zadnje zatočišče katarov. Od leta 1255 je s svojimi brati na sosednjih pobočjih varoval mejo s Španijo.
volji. Na vhodu, takoj za vrati, je kip zlodeja. Njegov spačeni, groteskni izraz na obrazu namiguje, da zre v grozljiv prizor … Ob oknu je kip sv. Magdalene, ki drži v levici križ, v desnici kelih, poleg njenega gležnja je človeška lobanja … in množica nenavadnih prizorov, upodobljenih na freskah, slikah in kipih, buri duha in sili v premišljevanje. Skrivnostni župnik Beranger Sauniere je »čudežno« obogatel, ko je pri obnovitvenih delih v cerkvi našel templjarski zaklad. Razlag in teorij zarot, ki vsebujejo zgodbe Merovingov, templjarjev, Habsburžanov in celo srbsko podzemlje, je toliko, da jih na tem mestu ne bom razkril, ker jih je preveč in so slabo argumentirane.
Legendarna gora Bugarach kot Matjaževa Peca
Naslednji izziv je skrivnostna gora Bugarach (1230 m), Pech de Thauze po katalonsko, od tod se lepo vidi. S svojo škrbino kot opomin mogočno štrli nad valovito pokrajino. O gori kroži niz legend in mitov. Številne jame in skrivne poti vodijo v podzemlje z vrati v svet neznanih skrivnostnih civilizacij, morda v druga vesolja … Drugi trdijo, da je v globinah pod goro »četrti rajh«, ki daje zavetje preživelim nacistom iz druge svetovne vojne … Tretji, da so tu našli Aronovo palico, tablico Mojzesovih desetih zapovedi, ki mu jih je narekoval sam Bog Oče, in mano, hrano, ki so jo je-
dli Judi, ko so bežali iz Egipta … najbolj sveti predmeti Peteroknjižja. Spominja me na našo Peco, kralja Matjaža in njegovo spečo vojsko … Čeprav je vasica Rennes-le-Chateau precej bolj razvpita, prah okrog gore Bugarach dviga zgodba Daniela Bettexa, švicarskega državljana, letališkega varnostnika, člana tajnih organizacij, ki je nekaj desetletij sistematično odkrival skrivnosti gore in leta 1988 tik pred najavo, da bo povedal, kaj je odkril, na gori skrivnostno umrl. Menda se je za odkritje zelo zanimal tudi general Moše Dayan. Zanimivo je, da so francoske oblasti vhod v jamo zabetonirale in preprečile nadaljnja raziskovanja … Jasni se. Dan postaja lepši, prijaznejši in midva sva že ob vznožju. Cesta je ozka, strma in vijugasta. Nepričakovano se pred nama pokaže neprijeten prometni znak: širina ceste je dva metra, višina do ovire 2,70 metra, za avtodome je prehod skozi ožino prepovedan. Adrenalin brizgne v kri. K sreči sem lahko obrnil. Prometa skoraj ni. Vsako srečanje z nasproti vozečim avtomobilom je dogodek.
Med katarskimi gradovi
Voziva se mimo razvalin gradu Peyrepertuse, ki je zgrajen nad manjšim naseljem Duilhac na 800 metrih nadmorske višine in je kot vklesan v skalovje. Katari so grad brez bojev predali francoski kroni leta 1242. Leta 1908 pa ga je francosko ministrstvo za kulturo razglasilo za zgodovinski spomenik. Še vedno očarana od pogledov na Peyrepertuse se pred nama že na naslednji vzpetini prikaže grad Queribus 7 , ki je hkrati tudi najina najzahodnejša točka potovanja. Posloviva se od gradu in katarov in se v poznih popoldanskih urah pripeljeva v mediteransko mestece Canet en Roussilon blizu Perpignana, v kamp Ma Prairie. Ob morju sva, vroče je. Zrak je
Gora Bugarach se pusti samo tistim, ki imajo majhne.
Grad Queribus Grad, od leta 1907 francoski zgodovinski spomenik, je eden od »petih sinov Carcassona«, ki je skupaj z gradovi Aguilar, Peyrepertuse, Termes in Puilaurens kasneje branil novo mejo s Španijo. Queribus je bil zadnje zatočišče katarov. Po padcu Montsegura so tu vztrajali še celih enajst let. Francoski kroni so ga priključili leta 1255. Grad leži na višini 728 metrov nad morjem, na najvišjem vrhu daleč naokoli. Grajski stolp so začeli restavrirati leta 1951, med letoma 1998 in 2002 pa so ga temeljito obnovili, tako da je danes dostopen turistom.
Potepanja 3
79
5
Languedoc-Roussillon
Gneča v mestu Sète. Ali drugače rečeno, mora voznikov avtodomov.
Naj sem si v rani mladosti še tako želel in se veselil dni, ko jutro preživiš
v postelji in premišljuješ po mili volji o tem in onem ali pa se objemaš z ljubljeno osebo; zrela leta prinesejo svoje, ni pomoči. Zbujam se ob svitu novega dne in pika. Dan me je že ujel, Plinio il Vechio in njegov »nulla dies sine linea« tudi. Vse me dohiti in prehitro vrže v navpični položaj. Ena sama prezgodnja ejakulacija sem. Na poskok! Kavo, črno in močno, pa brez sladkorja, prosim. Helena negoduje, medtem ko jaz namesto nje otipavam GPS in zemljevide. Sončno jutro je in jaz si ga ne dam odvzeti, motor zarohni. V bližnjem ribškem romantičnem mestu Sète je že vroče in gneča vozil
Ob dobrem belem vinu in kitarskih zvokih v Saintes-Maries-de-la-Mer se je dan končno obrnil v pravo smer.
Prava kamarška poroka. Ne predstava, poroka!
vlažen in težak. Osveživa se v bazenu, nato večerjava: lisičke v smetanovi omaki, torteline, sveže sadje in zelenjavo. Tokrat odprem francosko buteljko, chateau de grange. Ker je bila ena buteljka premalo, odprem drugo, potem ko je sosed Anglež odprl že najmanj tretjo … Kasneje, že v polsnu, zaslišim glasno odpiranje penin pri sosedih … Vstanem in grem v hladilnik po šveps. Tudi ta pijača v sebi zadržuje mehurčke, pomislim z rahlo zavistjo.
Tipične avtodomarske težave
80
Potepanja 3
na ozkih ulicah je nepopisna. Jeklena reka se pogosto ustavlja. Avtodoma ne morem parkirati, prvič zato, ker je previsok za podzemne garaže, drugič, ker nikjer drugod ne najdem prostega mesta. Mesto si ogledava skozi okna. Raztresen sem in zgrešim pravo pot, vračam se na začetno točko, kroživa po mestu. Pravzaprav sva si ga kar dobro ogledala … Heleni sem za kosilo obljubil sveže školjke, ki jih je tu v izobilju. Obljuba bo šla po vodi, strinja se, da greva čim prej od tod, v prijaznejši kraj. Ko v Saintes-Maries-de-la-Mer 8 najdeva ustrezno parkirišče nedaleč od dogajanja, se razveseliva. Vsaj jaz. Helena ima glede tega veliko boljše živce kakor jaz. Vedno najde parkirni prostor. Ne zadovolji se samo s tem, da je nezasedeno, hoče še senco. In jo tudi dobi. V restavraciji na trgu pred cerkvijo si naročim kozarec belega vina, ki takoj naredi dober vtis. Tudi kitarist, ki prepeva ciganske pesmi, se mi zazdi silno prijeten, njegov inštrument pa ubrano odmeva nekje globoko v meni. Dan se je zasukal v pravo smer. Končno.
Poroka bo!
Saintes-Maries-de-la-Mer obišče mnogo ljudi. Sladkorček je. Dušo mu dajejo cerkev, trgovinice s tekstilom, vinom in spominki ter mnoge galerije, prijetne restavracije in lokali. Vzela sva si čas za manjše nakupe. Helena upošteva, da mi je zoprno pomerjati in kupovati čevlje. Zato tudi danes z njo zgolj ho-
Saintes-Maries-de-la-Mer je med najbolj obiskanimi provansalskimi mesti.
5
Languedoc-Roussillon dim od prodajalne do prodajalne in bolj kakor blago in izdelke opazujem ljudi. Vse, kar sem moral storiti, je bilo, da sem povedal svoje mnenje na njeno vprašanje, ali mi je ta in ta stvar všeč. Zadovoljna je z nakupi in sedeva v senco lokala pred cerkvijo. Legenda pravi, da naj bi tri Marije v letih, ki so sledile Jezusovemu križanju, priplule sem iz Aleksandrije: Marija Klopa – svakinja sv. Jožefa, Marija Salome – mati dveh Jezusovih apostolov (ne tista hudobna Salome, ki je od Heroda zahtevala glavo Janeza Krstnika), in Marija Magdalena. Njihova egipčanska služabnica, svetnica Sara e Kali, pa je danes zavetnica Romov in prav tu jo zelo častijo. Spet imava srečo. Pravkar je mimo prišel jezdec na belem konju. Z njim jezdi tudi nevesta. In spremstvo konjenikov in svatov in lepo oblečenih ljudi. Hura! V tej slavni cerkvi bova priči kamarški poroki domorodnega para. Pomešava se med svate. Fotoaparat se bo vnel, moj prst je ves čas na sprožilcu. Kakšni prizori, kakšni ljudje, kakšni obrazi! Ne, to ni zrežirana kmečka ohcet sredi Ljubljane. Ta je pristna. Končno spoznam, kdo živi v teh krajih … Turisti smo jim v tem trenutku odveč. Japonci, Norvežani, Culukafrijci …pustite nas na miru, si misli ženin. V fotoaparat ga ujamem s to njegovo mislijo in kasneje ugotovim, da sem posnel najboljšo fotografijo v svojem življenju. Ne vtikajte nosu v našo zasebnost, je sporočilo, ki se ga v hipu zavem. Prespala bova v bližini Toulona ob Azurni obali v Sanary-sur-Mer. Namenjena sva v kamp Parc Mogador, a ni prostora, kamp je nabito poln. Neprijetna novica, zato telefoniram v bližnji kamp Clos Sainte Therese. Odgovor je enak - zasedeno. Nič zato, parkirava na obrobju mesta, ob obali z razgledom na morje. Čudovit večer in še boljša večerja me čaka. Helena jo že pripravlja. Čez cesto je slaščičarna, sladic jim ni zmanjkalo. Tudi vina imam še dovolj …
Ukradene rože so najlepše
Ob treh zjutraj se spanec nasilno konča. Pred slaščičarno se začne zbirati omotična, pijana in zakajena mularija, kdo ve, od kod. Verjetno iz kakšne diskoteke, žura … Stlačijo se v avto in odprejo vrata, da nama njihova preglasna glasba oziroma nekakšno bobnanje afriških ritmov prepreči spanec. Iz postelje jih opazujeva in komentirava njihovo početje vse do svita. Kreneva navsezgodaj in po zaslugi mladine v Saint Tropez prispeva že pred osmo uro. Mesto še spi, zato z lahkoto najdeva ustrezno parkirišče pred manjšim
Lorenzo – leteči Francoz Lorenzo – Flying Frenchman je trenutno gotovo najbolj znan meščan Saintes-Maries-de-la-Mer. Domačini ga obožujejo. Pa ne samo domačini. Živa legenda je. Prelep mladenič, star 27 let, je nedavno s svojimi belimi konji nastopal tudi pri nas na konjeniški prireditvi Saeta Equina na Gospodarskem razstavišču. Občinstvo je očaral predvsem zaradi naklonjenosti, ki so mu jo v vsakem trenutku nastopa izkazovali njegovi konji. Vdano, brez prisile so sledili njegovi igrivosti in gibčnosti. Spektakularno. Več na spletni strani www. lorenzo.fr in seveda na portualu Youtube (geslo Lorenzo National Horse Show). Zapiski so nastajali že med potjo.
hotelom, kjer Helena na moje začudenje iz cvetličnega korita ob pločniku izpuli rožo s koreninami vred. K sreči naju nihče ne zasači pri tem nečednem početju. Res je, nikogar nisva neposredno oškodovala, vegetacija je tu bujna, ena roža gor ali dol. Helena trdi, da ukradeno cvetje najlepše uspeva … In res je. Danes, ko to pišem in smo že v avgustu, rdeče obarvani popki v njenem vrtu spomnijo na Saint Tropez. Ob obali mesta petičnežev so privezane velike razkošne jahte, še večje so v marini, največje pa zasidrane v zalivu. Rabarama, »figlia d'arte«, 40-letna Paola Epifani razstavlja svoj kip v Saint Tropezu še do oktobra letos. Res je imeniten, name je naredil močan vtis. Njene umetnine so razstavljene po vsem svetu, tudi na Kitajskem, na vhodu v Shanghai Exhibition Centre.
Dih jemajoče potovanje
Nadaljujeva ob Azurni obali in se blizu Nice vključiva v avtocestni, plačljivi promet. Pozno popoldne sva že ob ligurskem morju, v bližini La Spezie, v Vernazzi. V pravljičnem italijanskem obmorskem mestecu večerjava v restavraciji, nato greva z vlakom v sosednji Monterosso al Mare, ki je tudi del Cinque Terre, ki so pod zaščito UNESCA, nato nazaj v Vernazzo, kjer prespiva še zadnjo noč na najini poti. Vožnjo nadaljujeva skozi Parmo, mimo Benetk v Ljubljano. Jutri moram avtodom vrniti agenciji, zato se odločiva, da bova prespala doma. Jaz v Ljubljani, Helena v Grosupljem. Potovanje je bilo dejavno, tudi naporno, a naj ga sklenem z mislijo Georgea Carlina, velikega ameriškega humorista, ki je umrl lani, tik preden je prejel
prestižno nagrado »Mark Twain Prize for American Humor«. Življenje se ne meri s številom vdihov, ki jih naredimo, temveč s trenutki, ki nam dih vzamejo.
Potepanja 3
81
5
Languedoc-Roussillon
Vitezi vina
Kakšen pogled! To je nekaj zame. Vinograd z ene, gozd z druge strani, jasno in modro nebo nad menoj, zunaj pa je prijetnih 22 stopinj. Po slabih dveh kilometrih vožnje vzdolž zelo ozke in deloma makadamske ceste se sredi vinograda prikaže helidrom s helikopterjem in nato graščina, ki zablesti v vsej svoji 800-letni tradiciji.
Commanderie de Peyrassol Leta 1256 so templjarji tu pridelali 28.000 litrov vina. Od leta 2001 Philippe Austruy nadaljuje vinsko tradicijo posestva, ki obsega 850 hektarov zemljišča, od tega je 80 hektarov vinske trte, 1500 oljčnih dreves, 150 hrastov … in zasebno lovišče z jeleni, košutami, mufloni in divjimi svinjami. Na zemlji, zmesi gline, ki vsebuje več kot 40 odstotkov apnenca, uspevajo vinske sorte Tibouren, Grenache, Cinsault, Mouverdre, Cabernet Sauvignon in Syrah, iz katerih proizvajajo rdeča in rose vina. Iz Ugni, Rolle, Semillon in Clairette pa nastajajo harmonična bela vina. Leto za letom klet proizvaja vina, v katerih so združeni znanje, izkušnje in potrpljenje. Več na www.peyrassol.com.
82
Potepanja 3
Čudovita je arhitektura okoliških stavb. Staro se prepleta z novim. Prefinjene skulpture, tudi moderne, so estetske in se zdijo naključno umeščene v prostor. Krasijo. Posestvo in vinsko klet. Sprehajava se. Pritiskam na sprožilec fotoaparata. Čepé ali ležé iščem ustrezne kote in pravo svetlobo, povečujem frekvenco na sprožilcu in kliknem večkrat, morda stokrat. Motivi se ponujajo sami. Kradem bogu lepoto narave; v objektiv lovim kreacije celih generacij … Oddaljeni glasovi in občasno udarjanje s kladivom naznanjajo, da so žive duše nekje v bližini. Okolica je prežeta z umetnostjo. Umetnine morajo biti tudi v vinski kleti, si mislim … In res. Kako prav sem imel! Vstopim. Tu, v najbolj »pravem« francoskem okolju, me pozdravi Škot. Ne skrivam presenečenja. Oh, saj res, v Evropi smo. Tudi pri nas, na Bledu, ko
sem pred kratkim vrnil najeto kolo v turistično agencijo, me je ogovorila Angležinja. »Ja, tu delam,« je rekla. Črnolas mladenič v še bolj črni majici z diskretno oznako posestva nad srcem spregovori s prijetnim škotskim naglasom, med nama zažari iskra naklonjenosti. Povabi me na pokušino vin v grajsko klet. Ostal sem brez glasu, zadržujem dih: nekaj let stari hrastovi sodi, označeni s templjarskim križem, zloženi v dolge vrste, počivajo na lesenih tramovih na s peskom posutih kamnitih tleh. Z visokega kletnega stropa se ob dvojnih spiralnih stopnicah iz nerjavečega jekla spušča kristalni lestenec. V predprostoru kleti je soba za degustacijo. Globoko vdihnem hladen zrak in si mislim, kako srečen sem, da sem tu. Prijazni Škot odpre prvo steklenico in natoči vsebino belega vina v kozarec, ki se takoj rahlo orosi. Ne bom podrobno
5
Languedoc-Roussillon
Sivka na vinogradniškem posestvu. V Provansi vzcveti ravno konec junija oziroma v začetku avgusta.
Moderne podobe na 800 let starem posestvu.
Kako nastane vino v vinarni Peyrassol?
Kleti so urejene.
opisoval vseh občutkov med degustacijo chateau peyrassol rose, rdeče in na koncu še tourmaline, vin vseh treh barv, polnega telesa in čarobnega okusa, in po njej. Helena mi s kretnjo in mimiko na obrazu, da to opazim samo jaz, namigne, naj končam, kajti pozna me predobro. Jaz bi še … Mlademu gospodu podarim buteljko odličnega vina sivi pinot iz kleti Slovenska Bistrica, s katerim me je za to pot izdatno opremila vinska dama, enologinja in direktorica kleti Darja Bovha. Nemalo presenečen se Škot vzravna, si ogleda buteljko in pozira za fotografijo, ki jo bom s ponosom poslal Darji. Njeno vino je zdaj na polici grajske kleti skupaj z nagrajenimi izbranci iz ocenjevanj: Concours des Vins de
Provence (Saint Tropez), Femmes et Vins du Monde Concours International in Concours des Œnologues de France. Resnici na ljubo, Škot še ni slišal za Mednarodno vinsko ocenjevanje na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, ki že od vsega začetka poteka pod pokroviteljstvom vseh treh najpomembnejših svetovnih organizacij, odgovornih za senzorično analizo vina: Mednarodne organizacije za trto in vino iz Pariza (OIV), Mednarodne zveze enologov iz Pariza (UIŒ) in Svetovne federacije mednarodnih ocenjevanj vina in žganih pijač iz Montreala (VINOFED). Darjino vino je letos na tem ocenjevanju dobilo zlato medaljo. S priporočilom, da v Slovenijo pošlje vinske vzorce, se s Škotom nadvse prisrčno posloviva.
Poleg znanja stavijo predvsem na strast in potrpljenje. Grozdje vedno trgajo ročno in ga tradicionalno previdno sortirajo v male košare. Ves postopek nastajanja vina opravijo v vinarni Peyrassol, da zagotovijo najboljšo kakovost vina, pa morajo biti pozorni na številne dejavnike, od katerih so za pravilno zorenje grozdja najpomembnejši prava temperatura v sodih, doslednost mešanja različnih sort, pa tudi nekaj sreče, ki je potrebna za nastanek pregrešno dobrega vina. A prvi pogoj za dobro letino je kakovostna zemlja, ki je v vinogradih Peyrassola izjemna. Na ilovnati in apnenčasti zemlji preživijo le oljke in vinska trta, ki naravnost obožuje slabe življenjske razmere. Seveda pa ne uspeva vsaka trta na vsaki zemlji – treba je najti pravo kombinacijo in v Peyrassolu jim to, glede na vse prejete nagrade, nadvse dobro uspeva.
Potepanja 3
83
5
Languedoc-Roussillon
fotolia.com
Kdo so katari?
O predmetnem smo nedvomno že veliko slišali, prebrali in videli. Katare, žrtve albižanske vojne, so opevali že takratni trubadurji – pesniki in pevci v srednjeveški Franciji, kjer je v južnem kulturno razvitejšem delu prebivalstvo govorilo provansalsko različico nastajajočega francoskega jezika, okcitanščino, po francosko »langue d'oc«. Izraz trubadur izhaja iz besede trobar, kar pomeni najti, iznajti. Opevali so čistost, lepoto dvorjank in dvorno ljubezen. Ženske so bile enakopravne moškim; dedovale so in v javnosti so smele govoriti. V Evropi so si to pravico izborile šele mnogo stoletij kasneje.
Obdobje je znano tudi po tem, da so na gradu Montsegur skrbno varovali skrivnost in se pustili sežgati na grmadi zato, da je nekaj oseb z gradu s skrivnostjo vred pobegnilo. O starodavni enkripciji in šifriranih sporočilih boste našli več v popularni Brownovi Da Vicijevi šifri, o kateri je londonsko vrhovno sodišče leta 2006 presodilo, da ni plagiat knjige Sveta kri in Sveti gral, ki so jo leta 1982 prvič izdali v Angliji, napisali pa: Michael Baigent, Richard Leigh in Henry Lincoln. Film Da Vincijeva šifra je dobil dovoljenje za predvajanje in bliskovito obšel ves svet, Baigent in Leigh pa sta se za odškodnino 15 milijonov evrov obrisala pod nosom. Pisci v obeh knjigah so
84
Potepanja 3
se dotaknili skrivnostnih teorij, da sta bila Jezus in Marija Magdalena poročena, imela otroka in da so njuni potomci še vedno živi. Katarski duhovniki, teologi, asketi, imenovani »bon hommes«, zaničevalno tudi »popolni«, so podeljevali le en zakrament, imenovan »consolamentum«. Molili so le eno molitev: očenaš, pridigali so na odprtih prostorih, cerkva niso gradili. Trdili so, da je snovni svet, v katerem živimo, Satanov izdelek. On nam tudi vlada. K bogu Očetu, ki živi v dobrem, ljubeznivem in duhovnem svetu, posameznik pride zgolj, če je prej prejel consolamentum, drugače se v ponovnem rojstvu vrne nazaj v snovni, Zlodejev svet. Zakrament so
prejeli tisti, ki so se odpovedali skoraj vsem posvetnim stvarem. Našel sem razlago, da je bila albižanska vojna neizogibna in v nekem smislu celo pozitivna, saj so katari šli tako daleč, da so od privržencev zahtevali spolno vzdržnost, in je bilo tudi zaradi tega treba gibanje zatreti. S pretirano širitvijo te vrste vzdržnosti bi lahko ljudstvo izumrlo. Popolni so zakrament podeljevali predvsem ljudem na smrtni postelji. S tem in drugimi dejanji so se privrženci učinkovito množili, saj jih je zelo malo zmoglo živeti po strogih načelih. Številni zagovorniki nauka, ki izhaja iz sedmega stoletja pr. n. št. z dodanimi krščanskimi in manihejskimi vrednotami, se niso hoteli
5
Languedoc-Roussillon
Plovba v Sveto vojno.
spreobrniti niti v težkem trenutku odločitve, ko je šlo za ohranitev lastnega življenja. Nesrečniki so običajno končali na grmadi. A vendar je šlo za množično gibanje, herezijo, ki je cerkev v vsej svoji zgodovini še ni doživela. Simon de Montfort je npr. v Beziersu dal pomoriti vse prebivalce. Tako katolike kot tudi katare. Klali so jih v cerkvi svete Magdalene v skladu z izjavo, ki naj bi jo dal papežev legat Arnaud Amaury: »Caedite eos! Novit enim Dominus qui sunt eius.« (Pobijte vse! Bog bo že prepoznal svoje.)
Vlada človeštvu Zlodej?
V dvajsetih letih (1209 do 1229) vojne proti heretikom s ciljem priključiti Languedoc francoski kroni ter zmanjšati vpliv sosednje Aragonije je izgubi-
Relief s prikazom okrutnih srednjeveških vojn. lo življenje med 200 tisoč in milijonom ljudi. Sklepam, da so to zelo približne ocene, saj so v razmerju 1 : 5. Koliko žrtev je bilo v resnici, po moje ne ve nihče. Da ima Zlodej na tem svetu res ogromno dela, je jasno, če naredimo majhno primerjavo. V znatno krajšem obdobju, od 1915 do 1917, naj bi pri nas na Soči v dvanajstih bitkah izgubilo življenje več kot milijon ljudi. Ve kdo, koliko ljudi je umrlo v enem samem trenutku eksplozije atomske bombe nad Hirošimo in Nagasakijem? Če je dnevno število inovacij in tehničnih izboljšav, ki pripomorejo k uničenju človeškega obstoja, večje od tistega za izboljšanje njegovega bivanja, potem bomo morali katarom v tem, da Zlodej vlada človeštvu, žal pritrditi …
Vitezov nagrobnikv Aigues-Mortesu.
2 8 4-5
1
3
6 7
Potepanja 3
85
5
Languedoc-Roussillon
TIC Aigues-Mortes Place Saint Louis, 30220 Aigues-Mortes T: +33 4 66 53 73 00 www.ot-aiguesmortes.fr TIC Grasse 22, Cours Honoré Cresp, 06130 Grasse T: +33 4 93 36 66 66 www.ville-grasse.fr TIC Carcassonne 28, rue Verdun, 11890 Carcassonne T: +33 4 68 10 24 30 www.carcassonne-tourisme.com Rennes-le-Chateau www.renneslechateau.com TIC Saint-Maries-de-la-Mer 5, av. Van Gogh, 13460 Saintes Maries de la Mer T: +33 4 90 97 82 55 www.saintesmaries.com TIC Saint Tropez BP 218, 83994 Saint-Tropez Cedex T: +33 8 92 68 48 28 www.ot-saint-tropez.com
Parkirišče/prenočišče v Nici N 43° 39' 52" (43.664514) E 07° 11' 48" (7.196731) PZA v Aigues-Mortes Boulevard d' Diderot, 30220 AiguesMortes N 43° 33' 55" (43.5653729 E 04° 11' 46" (4.196361) Domaine d'Arnauteille 11250 Montclar T: +33 4 68 26 84 53 www.arnauteille.com N 43° 07' 26" (43.24040) E 02° 15' 39" (2.0990) Camping-Club Ma Prairie 1, avenue des Coteaux, 66140 Canet-enRoussillon T: +33 4 68 73 26 17 www.maprairie.com N 42° 42' 04" (42.701137) E 02° 59' 55" (2.998621)
86
Potepanja 3
Parfumerija Fragonard 20, bd Fragonard, 06132 Grasse T: +33 4 92 42 34 34 www.fragonard.com N 43° 39' 24" (43.656842) E 06° 55' 22" (6.922933) 1
2 Commanderie de Peyrassol 22, Cours Honoré Cresp, 06130 Grasse T: +33 4 93 36 66 66 www.ville-grasse.fr 3 Ranč Saint-Martin-de-Crau Mas de Pernes N 43° 35' 37" (43.593722) E 04° 46' 17" (4.771622)
Carcassonne – parkirišče pod mostom Rue Gustave Nadaud, 11000 Carcassonne N 43° 12' 25" (43.207156) E 02° 22' 03" (2.367725) 4
Nica www.nicetourisme.com Če bi si na poti želeli privoščiti vsaj eno mondeno noč, to storite v katerem izmed prestižnih hotelov na Promenade des Anglais, ki je obalna promenada tega največjega mesta na Azurni obali. To vas bo za dvoposteljno sobo veljalo od 200 evrov na noč dalje. Aigues-Mortes www.ot-aiguesmortes.fr
namig: Hotel Chez Carriere** 18, rue Pasteru, 30220 Aigues-Mortes T: 00 33 4 66 53 73 07 www.chezcarriere.com Majhen (le 10 sob), vendar poceni hotel. Njegova prednost je, da imajo tudi nekaj sob za 4 osebe, kar je v Franciji redko, a še kako praktično za družine. Hotelček se nahaja v samem starem delu mesta. Carcassonne www.carcassonne.org
namig: Hostellerie Saint Martin Hameau de Montredon, 11090 Carcassonne T: 00 33 4 68 47 44 41 www.chateausaintmartin.net 3 km iz Carcassonne so poleg grajskega stolpa iz 13. stoletja postavili hotelček s 15 klimatiziranimi sobami in zunanjim bazenom. Hotel - rekonstrukcija languedoške domačije je lepo vtkan v naravo in lep park, ki ga obdaja. Cene so zelo razumne: dvoposteljna soba v polni sezoni pod 100 evri.
Musee Memoires Moyen Age Espace Pont Levis 40, Chemin des Anglais-La Cité, 11000 Carcassonne T: +33 4 68 71 08 65 http://mmma.chez.com Vstopnina za odrasle znaša 5 evrov, za otroke 3 evre. Odprto vsak dan (razen 25.12.) od 10.00 do 19.00. 5
Rennes-le-Chateau N 42° 55' 34" (42.926125) E 02° 15' 53" (2.264828) 6
Grad Queribus N 42° 50' 20" (42.839001) E 02° 37' 16" (2.621349) 7
8 Saint-Maries-de-la-Mer - parkirišče Rue Crin Blanc, 13460 Saintes-Maries-de-la-Mer N 43° 27' 19" (43.455508) E 04° 25' 39" (4.427628)
Canet-en-Roussillon www.ot-canet.fr
namig: Hotel Le Mas de la Plage et des Pins (prejšnji naziv Clos des Pins) 34, avenue de Roussillon, 66140 Canet Plage T: 00 33 4 68 80 32 63 www.lemasdelaplageetdespins.com Stilsko opremljenih 19 klimatiziranih sob v podeželskem hotelčku z bazenom nudi vse udobje, hkrati pa podeželski mir. Cene so zelo razumne: dvoposteljna soba stane v polni sezoni okrog 100 evrov. Lastnik Henri Delcros, ki je hkrati šef kuhinje, je nekdanji učenec mojstra Paula Bocusa, kar zagotavlja tudi gastronomske užitke v lokalnih specialitetah. Sanary-sur-Mer www.sanarysurmer.com
namig: Hotel Beau Sejour 13, rue Gabriel peri 83110 Sanary-sur-Mer T: 00 33 4 94 88 10 29 www.hotel-beausejour.fr Manjši hotel v strogem centru Sanaryja, v peš coni, blizu pristanišča in plaže. Njihova posebnost so moderne, unikatne in prostorne sobe, opremljene vsaka v drugačnem slogu: afriška, kitajska, orientalska, mehiška, romantična ter druge, medtem ko je cena skoraj simbolična: 57 evrov na noč za 2 osebi!