Franc Belčič - SPOMINI

Franc Belčič

SPOMINI spomladi … jeseni … poleti … pozimi

4

(Samo)Založba družine Belčič Kranj, 2021 Oblikovanje: Ana Belčič

5

KAZALO 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33

Uvod Rakova hiša, rojstna hiša Mlekarna, središče mojega otroštva Glej, glej, partizani gredo!

Vojna Čirče – Planina Roparska tolpa štirih Zlomljene smuči pod Barakarjem Gradnja hiše – srednji vek v dvajsetem stoletju Huraaa, počitnice, gremo na morje!

Skrivnostni kevdrc O priimku Belčič in nekaj o prednikih in sorodnikih Begunci med prvo svetovno vojno. Kje je mali Maks?

Nemški bombniki nad Podsabotinom Oče – gost pri predsedniku Jugoslavije, maršalu Josipu Brozu Titu Nogomet – od pionirjev Triglava do divje lige Radovednost – nevednost – nevarnost Z bratom Milošem v Goriških Brdih Sošolci iz srednje šole – minevanje časa Brata Miloša mladostni prijatelji Štiri anekdote iz osnovnošolskih – in tri iz študentskih let Trajno začasna in trajno občasna dela Železarna Jesenice, nova hladna valjarna Bela, izkušnja nad izkušnjami Krpanje srednješolske mreže na Gorenjskem 4. julij: Dan borca Fakulteta za organizacijske vede – poplava študentov O gobarjenju Kolega, za koga vi sploh navijate?

Pomanjkljivosti v delovanju samoupravnega socializma Saga o italijanski pokojnini Nekaj resnih besed o humorju Pisanje za otroke Je trikrat 9 naključje? In trikrat 22 naključje?

Doxa

4 8 14 20 24 28 37 41 52 63 66 88 95 97 104 111 119 124 128 131 148 165 177 180 183 190 192 195 197 205 221 231 232

6 Ne reci: naredil bom, ko bom imel čas, ker časa morda sploh nikoli ne boš imel.

Hilel, Talmud, Avot, II. 5 ¹ Osnovna značilnost našega bivanja je nepredvidljivost.

Nihče – sploh nihče – ne more reči, kaj bo iz njega nastalo.

Saul Bellow ²

1 Uvod

»Ljudem očitamo, da preveč govorijo le o sebi, » je zapisal Anatole France. »In vendar je to področje, ki ga najbolj obvladajo.« Kot naročeno za opravičilo, če se človek loti pisanja svojih spominov. »Spomni se, kako je bilo pred desetimi leti; vse je bilo drugačno, okoliščine, okus ljudi, skratka vse. Čez deset let se bo spremenilo veliko stvari. Ostaja nam, da nekaj naredimo …« Ta misel ni – morda se zdi - izrečena pred dnevi. Izrekel jo je pred stopetintridesetimi leti (1885) Vincent van Gogh v pismu svojemu bratu. Mnogi in še nekateri so prepričani, da je nenehno bežanje časa in vrtiljak sprememb zgolj značilnost modernih časov. Domišljavo si domišljajo, da pred njimi ni bilo ničesar - in da bo za njimi čisti nič. Kaj preostane preostalim?

Zgolj spomin kot nekakšen nezanesljiv in muhast varuh preteklosti, zasilna zavora pozabi, ki tiho, skoraj zahrbtno in vztrajno briše spominske sledí. … Spomladi … jeseni … poleti … pozimi … Spomini, zapisani v tej knjigi, tečejo od mojega otroštva, ki se je začelo kmalu po največji vojni vseh časov, drugi svetovni vojni. Do starosti, čeprav ni vedno povsem jasno, kdaj se starost sploh začne; po oguljenem gorenjskem vicu takrat, ko so sveče na rojstnodnevni torti dražje od 1 Werber, E. Talmud, Izbor tekstova. »Otokar Keršovani - Rijeka, 1982, str. 147 2 Bellow, S. Srebrna činija, Izdavačko preduzeče »Rad«, Beograd, 1990, str. 155

7 torte. To je pisanje o preverljivih dogodkih, torej o tistem, kar se je dogajalo zunaj, v realnem svetu. In o subjektivnih doživljajih, ki niso objektivno preverljivi. Koliko naj potem pričujočemu pisanju sploh verjamemo? Dogodki so – kakor rečeno - objektivni in preverljivi, a še to le načelno ali teoretično. Za mnoge dogodke namreč ni na voljo trdnih dokazov, pogosto so celó dokazi le subjektivna pričanja oseb; ampak mnogo oseb iz teh spominov sploh ni več med živimi.

Kako naj potem preverimo, ali so zapisani spomini sploh veljavni, zanesljivi, verodostojni? Ne moremo. Še najbolj moderne metode nevropsihologije se lahko le popraskajo po glavi. Ali po možganih, če jim je to bolj domače. Spomini naj bi zrcalili stvarnost, vendar so včasih pomešani z domišljijo kakor barve na sliki: zelena barva pomladnih trav sploh ni nujno zelena, morda je mešanica najrazličnejših odtenkov. Poleg tega so spomini – hočeš ali nočeš – muhasti, selektivni, avtocenzurirani, usmerjeni zlasti na prijetne in všečne. Kakor je rekel Stendhal: »Spomin je čudno sito: zadrži vse dobro o nas in vse slabo o drugih«.

Poglavja v tej knjigi – kar bo morda koga motilo - ne sledijo vedno in dosledno časovni premici, včasih preskakujejo naprej ali se vračajo daleč nazaj, morda zato, ker je takšna skrivna logika toka zavesti ali - še bolj banalno - čustvene muhavosti, slabe discipline, golega naključja.

In zakaj sploh spomini, kakšen je njihov pomen in smisel? Sloviti Philip Roth, ki je bil ovenčan z vsemi najbolj prestižnimi literarnimi nagradami, le Nobelova nagrada za književnost se mu je iz leta v leto (do smrti) izmikala kakor fata morgana, je o svojem očetu zapisal: »Vsak ulični vogal pozna. Kjer so zdaj ruševine, se on spominja stavb, ki so nekoč stale tam. Ničesar ne smeš pozabiti – to je napis na njihovem grbu. Biti živ zanj pomeni, biti narejen iz spomina – če človek ni narejen iz spomina, je zanj enako, kot če bi bil iz praznega niča. Vidiš tisto stopnišče, devetnajsto sedemnajstega sem sedel na tistile stopnici z Alom Borakom – se spomniš Ala Boraka? Imel je trgovino s pohištvom – tam sem sedel z Alom na dan, ko je Amerika stopila v vojno. Spomladi je bilo, aprila ali maja, to sem pozabil. Tamle

8 pa je imela tvoja stara teta trgovino s slaščicami. Tamle je imel moj brat Morris svojo prvo prodajalno za čevlje. Ti šment, pa ne, da še vedno stoji?« Spomini se običajno ohranjajo pri življenju z ustnim izročilom, pripovedovanjem v krogu sorodnikov, prijateljev, znancev … Morda bodo vsaj nekateri spomini s tem zapisom še nekaj časa preživeli, ne le kot moj spomin o meni in osebah in dogodkih, ampak o časih, ki se naglo potapljajo pod debelo in deročo naglico nenehnih sprememb.

Ali kot kamen, ki ga vržemo v tolmun; med ponikanjem v vodno globino se morda pod pramenom sončnih žarkov še malo zalesketa, a potem neizogibno potone na dno in se za vekomaj skrije med drugimi kamni, ki so pozabljeni že od prej, Bog ve od kdaj.

V prilogi so dodani nekateri dokumenti in fotografije o družini, prednikih, sorodnikih, prijateljih, poslovnem življenju in podobno.

Kranj, v januarju 2021

9

10

2 Rakova hiša, rojstna hiša

Rakovi hiši – takó so jo imenovali – se je že od daleč videlo, da je bila zgrajena v hudi naglici. Brez sramu je razkazovala hitro zazidano rdečo opeko, ki ni posebej zvesto sledila ravnim linijam; zunanje stopnišče je bilo brez ograje, a tudi znotraj hiše je povsem brez ograje grozilo vratolomno stopnišče od kleti do drugega nadstropja. »Kolikokrat na dan se na tem stopnišču ubijete?« je vprašal mojo mamo vodovodni inštalater, ki nam je popravil pipo. Otroci smo se hitro učili, kajti strah je bil najboljši učitelj. Hodili smo tesno ob steni, sicer bi kmalu in za vedno pristali v kleti. Še zunanji balkon v prvem nadstropju, obrnjen proti zahodu, je bil brez ograje. Ne znam razložiti, zakaj smo se tam pogosto brezskrbno igrali. Morda se nam je zdelo, da je padec na trdi beton v kleti smrten, padec na travo pa nič posebnega.

Bog je varoval naša življenja.

S tega balkona smo nekoč pozimi celó skakali brez vsakršnih skrbi, bilo je v letu 1952, ko je ob koncu februarja že skoraj odhajajoča zima nasula skoraj dva metra snega. Nikoli več do današnjih dni ni bilo tako debele snežne odeje.

Ne vem, zakaj se je hiša imenovala Rakova hiša. Njen lastnik je bil menda gospod K., ki naj bi pred drugo svetovno vojno na veliko gradil stavbe za najem. Prepričan je bil, tako so pravili, da bo z najemninami stanovalcev lepo in v izobilju živel do konca svojih dni.

Hiša je po svoji razsežnosti in visokosti dominirala nad ostalimi hišami. Verjetno je bila takrat najvišja hiša daleč naokoli. Še danes, ko so nove hiše po večini bistveno zrasle v višino in širino, je med večjimi. Po vojni je bila napolnjena večinoma s Primorci, z veliko sonca in veselja v njihovih genih, a tudi grenkobo, ki so jo okušali

11 ob trdih udarcih italijanskega fašizma, zaradi katerega so mnogi s Primorske pobegnili v Jugoslavijo³. A prizadevni, garaški gospod K. ni imel sreče. Druga svetovna vojna mu je prekrižala sladke poslovne načrte, še več, vzela mu je življenje. Vzela na zagoneten način, kakor so na pol v tišini govorili odrasli, nekateri prestrašeno, drugi privoščljivo, tretji oboje. Temačna zgodba se mi zdi preveč preprežena z malo verjetnimi domnevami, da bi jo tukaj popisoval z dodatno dozo otroškega nerazumevanja zapletenih odnosov med drugo svetovno vojno.

Slika 1 Veselo razpoloženje pred Rakovo hišo. Ob steni spredaj stoji Jože Kenda, zapriseženi voznik avtobusov, sicer brat Janka, tudi šoferja, moža moje tete Rozalije (Rozi). Za Jožetom stojijo ob steni: moja mati v črnem plašču, klobučku in torbici; gospa Vencelj; moj ata v plašču; za njim Jožetova žena Tončka. Drugih oseb se ne spominjam.

Fotografija je brez datuma – kakor večina v tej knjigi. Osebni arhiv.

3 V hiši so stanovale in se menjavale družine in posamezniki, po spominu bom naštel le priimke: Belčič, Brzin, Čuk, Kenda (dve družini), Komljenović, Piščanec, Štekar, Vadnov, Vencelj …

12 Najemnina se je v novem socialističnem sistemu spremenila v pravo nasprotje nekdanjim veselim (kapitalističnim) pričakovanjem gospoda K. Tudi če bi vojno preživel, bi verjetno težko prenašal nove razmere. Mama me je vsak mesec poslala h gospodinji, novi lastnici hiše, da poravna našo najemnino za stanovanje; stanovali smo v drugem nadstropju. Zakaj ni mama⁴ sama plačevala stanovanja?

Zato, ker bi ji bilo vedno znova nerodno ali celó sram, da plačuje tako bedno odmerjeno stanarino. Dobro se spominjam, ko mi je vsak mesec stisnila v dlan nekaj novčičev in rekla: »Na, odnesi gospodinji za stanovanje!« Vedno sem okleval, kaj naj storim. Naj potrkam ali pozvonim? Ko je zaškrtal ključ in mi je gospodinja odprla vrata, sem zagledal zlovoljen obraz, da mi je skoraj kri zaledenela v žilah. Vedel sem, da gospodinja ne bo rekla niti besede, le molče bo komaj krotila svojo jezo nad novim družbenim sistemom, ki se je lastnikom tako nesramno posmehoval. »Mama mi je naročila …« sem tiho zajecljal.

Jezno je zajela sapo, lica ji je zalila kri, skoraj teatralno je zavila z očmi in – enako, kakor vsak mesec – stegnila odprto dlan, v katero sem stresel tistih nekaj ubogih (po socialistično odmerjenih) novčičev.

Trdo je zaprla vrata. Nikoli ni nikogar spustila v svoje stanovanje.

Slika 2 Rakova hiša, tukaj nekoliko prenovljena, a osnovna podoba je enaka kakor neposredno po drugi svetovni vojni.

Danes je na steni pritrjena hišna številka Mlekarska ulica 14, ki je bila očitno dodeljena v obdobju, ko je ulica vodila do imenitnega (danes že opuščenega) kompleksa Mlekarne. Kdaj se bo kakšen občinski pametnjakovič domislil, da je treba ulico ponovno prekrstiti? Osebni arhiv.

4 V tem pisanju bom včasih uporabljal besedo mama; v pogovornem jeziku je bila vedno mama.

Pogosto bo tudi mati – glede na kontekst. Na enak način velja za očeta, ki bo ata ali oče.

13 V tej hiši sem se rodil, na tablici je pisalo: Čirče 109. Mama in ata sta me učila, kaj moram povedati ljudem, če se izgubim. Moja prva verzija je bila: »Becic Faci Cice stovet.« Tukaj sem živel do leta 1960, ko smo se preselili v novo zgrajeno hišo: v začetku s hišno številko Čirče 20, kasneje - po novi ureditvi naselja - s hišno številko Staretova ulica 28. (Preimenovanje natančno opiše birokratsko pamet, še bolj birokratsko lenobo. Staremu, vaškemu predelu, kjer so bile pretežno kmečke domačije v dolgi vzdolžni strnjeni poselitvi na robu brežine, ki vodi do Save, so dodelili ime Staretova ulica. Te domačije so imele (imajo) naslednja domača imena Pr´ Škrbélu Pr´ Škrlétu Pr´ Bréšarju Pr´ Mólu Pr´ Krtínarju Pr´ Kováču Pr´ Barákarju Pr´ Gregórju Pr´ Bíču Pr´ Strúpiju

Pr´ Jernéjovcu Pr´ Kozínu Pr´ Kájžu Pr´ Bežúrju Pr´ Česnu Pr´ Aléškovcu Pr´ Júrju Pr´ Španu Pr´ Martínovcu Pr´ Kodránu

Pr´ Košmélu Pr´Fírklčarju

(Ob tem pa so – si morete misliti - hišne tablice Čirče razdelili pretežno novim hišam, zgrajenim po 2. svetovni vojni. Narobe svet!

Ali si ni tedaj nihče iz občine vzel pet minut za premislek in urico za ogled na terenu? Po nekaj letih je vendarle nad občinsko birokracijo zmagala pamet, kar sicer ni neizbežno. Napako so popravili.)

Prvotno ime vasi oziroma naselja je bilo Čirčiče, kasneje skrajšano v Čirče, ki je danes naselje in krajevna skupnost v okviru Mestne občine Kranj. Nemška različica zapisa: Zirtschitsch. Neverjetno, koliko težav ima nemščina, da zapiše preprosto črko oziroma glas č. Ugibam, le ugibam, da so se zagate avtorji nemške inačice celó sami zavedali, saj bi za ekvivalentni zapis morali v nemškem jeziku napisati trikrat tsch, torej dvanajst črk namesto treh. Oglejmo si to čudo!

14 Tschirtschitsche.

Ampak to je očitno že presegalo tudi meje njihovega potrpljenja, zato so prvi Č preprosto nadomestili s črko Z. Prihranili so dve črki. Če nemško različico preberemo, se dejansko glasi Cirčič. Roko na srce, srbski Vuk Karadžić je bil po mojem mnenju genij. Če dopolnim, zgodovinar Franc Benedik (moj sošolec iz osnovne šole) piše, da so Nemci me drugo svetovno vojno Čirčiče pravzaprav preimenovali v Felsendorf⁵. Ampak Felsendorf pomeni – v prostem prevodu – Skalnata vas. Le od kje so Nemci privlekli takšno čudaško idejo? Obiskovalec tega naselja vidi namreč vsepovsod ravnino, polje, travnike, njive; nikjer nobenega skalnatega hriba, še griča ne. Niti majhne kamnite vzpetine ni nikoder! Skalnatih gora je sicer veliko, v daljavi lepo vidnih s prostim očesom (StorWžič, Kočna, Grintovec …), vendar nikakor ne pripadajo Čirčičam. A Nemci se očitno niso zanašali na prvi vtis in lenobo. Predsodki gor ali dol – bili so Nemci.

Skale, velike skale, so v Čirčah vidne spodaj, ne zgoraj! Tvorijo namreč dokaj mogočno skalnato sotesko Save, ki se ponekod dviguje do štirideset metrov nad vodno gladino, nekaj skal se je odkrušilo in so zgrmele v globel ali v Savo. Soteska je prikazana na sliki 15.

Rakova hiša je bila otroški magnet. Otroci privlačijo otroke. K številnim otrokom iz hiše so namreč nenehno prihajali otroci iz bližnje soseščine. Pravzaprav raj za otroško igro, a hkrati trpljenje za gospodinjo, kakor smo imenovali lastnico hiše. Pogosto smo – ob navdušenem sodelovanju otroške trojice Pergarjevih – okupirali tudi sosednjo Pergarjevo hišo, vendar le, če je bil zrak čist, torej ni bilo doma staršev. Poseben čar je ponujal bližnji Strupijev kozolec s pokrito streho, kjer so hranili seno in nekaj poljskega orodja. Nič lepšega v deževnih dneh kot šumenje kapljic na sivih lesenih strešnih deščicah in igranje v dišečem senu. A da ne bi nastal napačen vtis – ni bilo povsod razumevanja za naše razgrajanje. Pri mnogih hišah si česa takega še pomisliti nismo upali.

5 Benedik, F. (1999). Seznam ulic, cest in trgov v mestu Kranj – nastanek, poimenovanja in njih spremembe.

Kronika, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, sekcija za krajevno zgodovino, letnik 47, št. 12, Ljubljana

15

Slika 3 Verjetno edina fotografija iz otroškega obdobja potepanja okrog rojstne hiše. Na desni moj izvrstni prijatelj Franc Konobelj, v sredini moj brat Miloš, na levi jaz, zvit kot paragraf. Na hrbtni strani fotografije je zapisano: Po obiranju borovnic. Osebni arhiv

16

3 Mlekarna, središče mojega otroštva

Mlekarna v Čirčah. Pravijo, da ni bila le najboljša mlekarna v Sloveniji, ampak v nekdanji Jugoslaviji. Še več, da je bila najboljša mlekarna daleč naokoli.

Trdna, odlično zidana poslopja: na levi stanovanjski objekt, v katerem so stanovali delavci in uslužbenci mlekarne - in v katerem je bila uprava; na desni enaka stavba, na sliki 4 je skoraj ni videti, v njej je bila Mlekarska šola. Vmes so bili veliki proizvodni prostori mlekarne, ki so z obema stavbama sestavljali obliko podkve.

Slika 4 Spredaj travnik, nekdanje nogometno in športno igrišče; zadaj poslopje opuščene Mlekarne v Čirčah, poslopje Mlekarske šole ni vidno. Okrog leta 2010. Osebni arhiv.

17 Najbolj se spominjam gospoda S., obratovodja, ki je bil alfa in omega mlekarne. Vedno smo ugibali, kdaj sploh pride na delo, ugibali smo, kdaj z dela odide, saj ga nikdar ni bilo mogoče zgrešiti: resnega in natančnega, sistematičnega, na videz nenehno zaskrbljenega človeka, ki je nadziral in urejal najmanjše podrobnosti: od najzahtevnejših tehnoloških procesov pri izdelavi masla, sirov, jogurtov, skute … do zalivanja obsežnega okrasnega parka pred mlekarno.

V beli halji in v gumijastih škornjih je nekako drsel po vseh prostorih, neslišno kakor duh, z izrazom, ki ni dal niti najmanjšega namiga, kaj namerava storiti in kaj bo dejansko storil. Kadar je kaj povedal, je povedal kratko, jedrnato, odločno, nihče ni nikoli ugovarjal, ker je bilo vnaprej jasno, da gospod S. o izrečenem nima niti najmanjše volje še razpravljati in zapravljati časa. Toda to ni bila tista zoprna avtoritarnost, tako značilna za vodje, posebej za slabe vodje, napihnjene šefe s prazno glavo. Ne, pri gospodu S. smo avtoriteto sprejemali, razumeli smo jo kot docela jasno sporočilo pametnega, strokovnega, razgledanega, delavnega in skromnega človeka.

Ugovarjati glasno ali zgolj tiho v svoji glavi je bilo – preprosto povedano – nespodobno. Morda je v svoji bistroumnosti gospod S. doumel, da je končna ekonomija takšnega ravnanja pozitivna: res je nadpovprečni odmerek svojega življenja (v primerjavi s povprečjem) posvetil delu, a hkrati je bistveno več časa prihranil, ker mu ni bilo treba zapravljati časa za pojasnjevanje in prepričevanje svojih odločitev.

V tej mlekarni sem delal med počitnicami: en mesec po zaključku sedmega in en mesec po zaključku osmega razreda. Pomivanje velikih cistern za mleko: z brezhibno opranimi gumijastimi škornji in sveže oprano belo haljo sem se po lestvi spustil v notranjost, prepojeno z močnim vonjem po mleku. Pomivanje cisterne je bilo zamudno: s krtačo in krpami, z vročo, mlačno, mrzlo vodo. Čiščenju ni bilo videti ne konca ne kraja. Končano je bilo, po pravici povedano, ko je delovodja rekel, da je končano. Nosil in zlagal sem steklene jogurtove lončke v vroče komore. To delo smo imeli najrajši, čeprav je bilo naporno zaradi visoke vročine v komorah, toda gospod S. nam je za štiri ure takšnega dela priznal osem ur, celoten delovnik. Ob

18 desetih dopoldne smo že odšli domov. Delal sem v hladni kleti, kjer smo »negovali« sir. Velike težke kolobarje sira smo vzeli z lesenih polic, jih na trdno grajeni leseni mizi zmočili s slanico, zdrgnili s krtačo, obrisali ter zložili nazaj na police. »Ali lahko kaj sira tudi odrežemo in pojemo?« je nekoč gospoda S. vprašal Andrej Pavlovčič, moj najboljši prijatelj iz tistega mlekarskega obdobja. Kaj takega si je mogel privoščiti le Andrej. Vedno je namreč spraševal na neizrekljivo simpatičen način, ki naj bi ga mirno sprejel tudi gospod S. Gospoda S. je vprašanje presenetilo, za hip se je namreč ustavil, odsotno pogledal Andreja s svojimi vodenimi očmi, iz katerih ni bilo mogoče razbrati ničesar. Nadaljeval je pot proti izhodnim vratom kleti, kar je pomenilo, da se za sir lahko obrišemo pod nosom. Pogledal sem Andreja, ki ni mogel skriti poraza in razočaranja. Skomignil je z rameni, češ, naredil sem vse, kar je bilo mogoče narediti. Gospod S. je odprl vrata in odšel. »Saj sem vedel, saj sem vedel!« je rekel Mito, Andrejev mlajši brat. »Sir boš dobil od takšnega skopuha, kar domišljaj si! Zdaj vidiš, kako si mu simpatičen!« »Bi mu pa rekel ti, zakaj nisi?« je mirno odvrnil Andrej.

V tistem hipu so se vrata sirarne spet odprla, med vrati se je ustavil gospod S. Pomislil sem, da nas bo zdaj - z nekaj zamude - nahrulil, ker mu zastavljamo takšna nesramna vprašanja. Andrej in Mito sta se spogledala, zdelo se mi je, da pričakujeta enako sceno kakor jaz. »Fantje,« je rekel gospod S. Njegovi koraki niso izdajali ničesar, njegove oči ničesar, tudi barva njegovega glasu med vrati ni sporočala ničesar. »Fantje …« Ampak najbolj je zaupal Andreju, zato je nadaljeval: »Andrej, nekaj sira lahko pojeste, vendar le v primeru, če vam hlebec po nesreči pade na tla in se prelomi. Tisto, kar boste obrezali, lahko pojeste.« Gospod S. ni čakal, kaj bomo rekli. Obrnil se je in odšel. Prvi hip od presenečenja tudi nismo mogli reči niti besede. Andreju so se zmagoslavno zasvetile oči, Mito je rekel, da ima krompir in da je lahko malo manj važen.

19 Poskrbeli smo, da se je nesreča nekajkrat dogodila, vestno in hitro smo v želodce pospravili posledice nesreče. Vendar pa dobrosrčnega dovoljenja gospoda S. nismo želeli zlorabljati.

Temne sence dreves, na sliki 4 vidne kot ožilje zemlje, padajo na nekdanje nogometno igrišče, ki je bilo zasedeno v petek in svetek.

Nogomet zjutraj, nogomet dopoldne, popoldne, včasih do trde noči. Pravzaprav je bilo to igrišče last Mlekarske šole, v kateri so bili slovenski dijaki obrobna manjšina, večino dijakov so poslale na šolanje v Kranj mlekarne iz celotne Jugoslavije: Hrvaške, Srbije, Bosne, Kosova ... Danes bi rekli – mednarodna šola. Seveda smo igrišče lahko uporabljali le takrat, ko ni bilo zasedeno z dijaki šole.

Ampak lokalni mulariji ni bil naklonjen le gospod S., ampak še bolj inženir Lašič, direktor Mlekarne in ravnatelj Mlekarske šole. Zdel se nam je neizmerno pameten in razgledan, širok in prijazen, a hkrati odločen in zahteven. Domala vse nam je dovolil, čeprav bi nam lahko vse prepovedal. Vendar smo morali dosledno upoštevati pravila.

Dosledno. Natanko je znal ločiti, kje se konča otroška oziroma mladeniška radoživost, in kje začne objestnost, ki hitro preraste v nesramnost, razdiralnost, vandalizem … Tega ni prenašal, takoj je prepoznal takšne vzgibe in jih zatrl že v kali. Ko nam je dovolil, da lahko uporabljamo nogometno igrišče – kadar ni bilo zasedeno z dijaki šole - , smo se počutili kot v sedmih nebesih. Vendar se je pogosto dogajalo, da nismo imeli niti ene prave žoge. Usnjena nogometna žoga je bila največja dragocenost tistega časa. Nekoč smo brez žoge obupani čakali več tednov, da se je prijatelj Stane, ponosni lastnik žoge, vrnil iz bolnice. Veseli smo bili, da se je pozdravil, še bolj, da je prinesel žogo.

Ravnatelj nam je občasno dovolil, da smo v Mlekarski šoli igrali tudi namizni tenis. Pink – ponk smo imeli za skoraj kraljevsko igro, čeprav nihče ni imel pravega loparja, ampak improvizirane lesenjače. Naval na to nobel igro je bil nepopisen. V skopo odmerjenem času, ko je bila namizno-teniška miza sploh na voljo. Zato smo za selekcijo uporabljali hitri in kruti sistem »Amerikanca«, ki na koncu nagradi dva najboljša igralca z igro do enajst. Za izpadle tekmovalce seveda

20 nista bila najboljša igralca, ampak navadna srečkoviča, krompirjevca in goljufivca. »Samó do enajst!« smo se na vse grlo zadrli nesrečniki, ki smo izpadli. »Samo do enajst!« nismo odnehali in nestrpno čakali na naslednjo priložnost.

V Mlekarski šoli je bil edini televizor daleč naokoli. Izbrani dijak, neki Suljo iz nam neznanega kraja, je dobil od ravnatelja izjemno pooblastilo, da je enkrat na teden za eno uro v skupnem prostoru šole prižgal televizor. Prostor je bil skoraj vedno poln do zadnjega kotička. Suljo je počasi in vzvišeno - kot kakšen posvečen duhovnik na oltarju - s ključem odprl leseno omarico, v kateri je bil televizor.

Počakal je, da je zavladala popolna tišina. Šele tedaj je prižgal. Če je zaslišal najmanjši klepet, ropot, smeh, je molče premeril nestrpno množico in nekajkrat odkimal z glavo – češ, bili ste opozorjeni, zdaj boste plačali. Iz prsnega žepa je počasi izvlekel majhen ključek, skoraj teatralno ugasnil televizor, zaprl in zaklenil omarico in brez besed počakal, da se je prostor izpraznil. Izjemen eksperiment, kako je včasih mogoče doseči popolno disciplino množice ljudi z minimalnimi sredstvi in nekaj »naravne intuicije.« A ključni problem je, da deluje le v primeru, ko ga uporablja oseba s takšno naravno intuicijo. Ni vsak človek Suljo.

Slika 5 jasno razkriva, da je desno od opuščene Mlekarne nekdanja rodovitna polja okupiral velik kompleks trgovskih centrov Qlandia in Hofer, zadaj z betonsko višino dominira gosto pozidano naselje blokov Planina, spredaj desno spočije oči še nepozidano Čirško polje. In levo spodaj je naselje Čirče. Kje je zdaj v tej goščavi pozidave nekdanja Rakova hiša? Kar lepo je vidna, označena z vodoravno rdečo puščico. Panoramski pogled nazorno kaže, kako so se Čirče v nekaj desetletjih povsem zlile z urbanim delom mesta Kranj.

21

Slika 5 Poslopje Mlekarne in Rakove hiše (označeno s puščico).

22

4 Glej, glej, partizani gredo!

Od Kranja do Ljubljane je menda že od nekdaj vodila tudi cesta, ki je tekla mimo Čirč, Hrastja, Prebačevega … Od Rakove hiše, moje rojstne hiše, je bila ta cesta oddaljena le nekaj deset metrov. Po tej cesti naj bi v maju 1945 zmagoslavno korakali slovenski partizani, malo pred tem pa panično bežali poraženci druge svetovne vojne.

Na vogalu Rakove hiše se na neometano opeko s krušljivo apneno malto vzpenja trta, na kateri smo otroci na jesen do zadnje jagode obrali slastno temno modro grozdje, čeprav je imelo trdo in nekoliko trpko lupino. Na vogalu stoji mama, ki me pestuje v naročju, poleg je ata. Videti sta sproščena, srečna.

Le kako ne bi bila! Vojna, ki se je vlekla neizmerno dolgo, je končana.

Mamino sestro Rozi so belogardisti mrcvarili na Svetem Urhu pri Ljubljani. Sestro Francko so italijanski fašisti strpali v taborišče Gonars, brata Nečeta v taborišče na Rabu. Preživeli so, a posledice so nosili vse življenje, stric Neče v svoji neverjetni trdoživosti in garaškem življenju gradbenika do dopolnjenega 99. (devetindevetdesetega) leta … A niso preživeli vsi, dva (?) mamina brata sta padla v partizanih.

Na vrata kmečke hiše na Selah pri Ljubljani, kjer se je rodila mama, so med drugo svetovno vojno menda pogosto razbijali s puškinimi kopiti po hišnih vratih: enkrat belogardisti, potem plavogardisti, črnorokci, Nedićevci, partizani … Tako je pravila mama. In dodala: »Ata je vedno odprl vrata, kaj drugega mu je preostalo!« Pri hiši je bilo devet otrok, vsi so bili že nekako primerni, da se vključijo v kakšno vojno formacijo ali da delujejo kot pomočniki. Ampak z vsakim razbijanjem po vhodnih vratih je bil eden manj pri hiši. Zato je bil materin oče prisiljen zabrenkati na druge strune, namesto uslužnosti in prestrašenosti je nadute obiskovalce ogorčeno nadrl.

23

Slika 6 Leto 1945, druga svetovna se končuje. Na vogalu Rakove hiše, hitro zazidane z rdečo opeko, ki jo prerašča vinska trta. Videti je, da se dobro počutim v maminem naročju, ata ob strani. Osebni arhiv.

24 »Jaz sem vse otroke že oddal, nobenega ni več pri hiši. Ko boste prišli drugič, bom bolj vesel, če mi boste kakšnega vrnili!« »Glej, glej, partizani gredo!« mi je menda z roko pokazala mama. »Jih vidiš?« Morda sem jih videl, spominjati pa se jih ne morem, takrat sem bil star dobre štiri mesece. Vsekakor pa že sodim med vse bolj redko posejane ljudi, ki so prave partizane videli z lastnimi očmi.

Slika 7 Kranj je svoboden.

Partizani v središču mesta, 9. maj 1945⁶

Ko sem že pri partizanih in vojni. Nekega dne je v Rakovi hiši zavladala čudna napetost, odrasli so se zbirali v nekem stanovanju v pritličju Rakove hiše, otroci smo slišali le občasne glasne in nervozne prepire, po sestanku so starši hodili z zaskrbljenimi in mračnimi obrazi po hiši, za vsako malenkost so se znašali nad nami; čutili smo, da to ni zaradi nas, ampak zaradi stvari, ki prežijo izven nas.

Uganka je bila kmalu rešena. Neko popoldne smo še v daljavi zaslišali nenavadno glasno vzklikanje množice ljudi. Otroci iz Rakove hiše smo pohiteli na balkon, s katerega se je dobro videlo proti mlekarni.

6 https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/2/20/Osvoboditev_Kranja.jpg

25 Zagledali smo povorko, ki je strumno korakala po cesti in jezno, bojevito vzklikala: »Dajte nam puške, gremo nad Trst! Trst, Gorica, naša je pravica!

Tujega nočemo, svojega ne damo!« Gospod V., ki je veljal za najbolje obveščeno osebo v Rakovi hiši (in daleč naokoli), je rekel: »Kmalu bo vojna. Spet bo vojna, svetovna vojna!« Zelo smo se bali, kdaj se bo vojna začela. Šele mnogo kasneje sem se podučil, da se je to zgodilo leta 1953 ob tako imenovani Tržaški krizi. Star sem bil osem let.

Verjetno smo prav v tistem obdobju otroci radi prepevali zmerljivko na račun Benita Mussolinija, prepevali z mešanico razigranosti, nevednosti in privoščljivosti:

Benito Mussolini, iz rit' mu grejo plini, iz ust pa makaroni, debeli kot kanoni.

Ni se nam sanjalo, da takrat Mussolini ni bil več med živimi; ob koncu vojne so ga namreč ustrelili italijanski partizani in ga obesili na bencinski črpalki sredi Milana.

Vsestransko razgledani gospod V. je velikokrat pravil na zunanjem, betonskem stopnišču, kjer smo skupaj z odraslimi posedali na soncu: »Največja nevarnost ne bo prišla od blizu, prišla bo od daleč. Zelo od daleč. Rumena rasa! Rumena rasa bo zasedla svet, ves svet!« Odrasli so se mu največkrat nasmihali ali ga zasmehovali, da trosi neumnosti.

Bolj prizanesljivi so rekli: »Saj vemo, veliko bereš po teh tvojih tujih knjigah in revijah. Preveč bereš in preveč verjameš. Dobro veš, da z rumeno raso ne bo nikoli nič!«

26

5 Vojna Čirče - Planina

Kjer je v danes Qlandia – približno tam – je bil včasih majhen griček, groblja, ki so jo v mnogih letih naredili kmetje iz kamenja, ki so ga pobirali po svojih njivah na Čirškem polju. Narava je naredila svoje, vedno naredi po svoje: med kamenje so vetrovi nanesli prst, semena, zrasla je trava, predvsem pa grmovje, grmovje vseh vrst, celó nekaj večjih dreves je že zraslo. Vodstvo čirške mularije, sestavljeno iz nekaj starejših fantov, večinoma iz zadnjih letnikov osnovne šole, je sklenilo, da moramo na griču postaviti nekakšno vojaško postojanko, utrdbo. Nam, mlajšim vojakom, so v vojnem štabu naložili delovno obveznost: vsakdo mora opraviti vsaj dve uri vsak teden.

Postojanka, zbita iz starih desk, lesonita, lepenke in – kot imenitni dodatek – iz nekaj kosov bleščeče pocinkane pločevine, je zrasla v nekakšno strašljivo prikazen; na vrhu griča je na drogu ponosno vihrala bojna zastava, malo strgana in malo umazana, a prav zaradi tega še bolj ponosna in bojevita. Pripravljena je bila tudi potrebna oborožitev: leseni loki, zašiljene puščice, frače, nekateri so izdelali tudi ščite iz debele lepenke, najbolj elitni ščit je bil izdelan iz pločevine in prebarvan z rdečo minijevo barvo. Dozorel je čas za vojno napoved. O sovražniku ni bilo nikakršnega dvoma: Planinčani, otroci iz novozgrajenih socialističnih blokov. Otroci smo pravzaprav le prevzeli odpor, ki so ga izražali starejši do teh novih naseljencev iz naše bližine. Čirčani, pretežno veliki, dokaj premožni kmetje, so se s svojimi kmetijami ukvarjali od ranega jutra do poznega večera, v petek in svetek. Čirški delavci so po šihtu opravili nov, mnogokrat še težji šiht: večinoma so gradili svoje hiše ali popravljali in obnavljali tiste, ki so jih dobili od svojih prednikov, mnogi so – poleg tega pomagali kmetom. In kaj so delali Planinčani, »blokarji« - kot smo jim rekli?

27 Ljudska modrost zna pogosto karakterizacijo neverjetno zgostiti v bistvo, v nekaj besed. »Vse za v rit in za na rit! To znajo in to delajo, nič drugega!« je splošno mnenje povzela gospa R. »Od kosila na kavč, iz kavča v posteljo!« je rekel sosed. »Vmes pa klatijo traparije.« Nekaj razlogov za takšno označbo smo opažali tudi otroci. Ko je bil plačilni dan (colnga), so blokarji množično okupirali kranjske trgovine, kavarne in gostilne. Nekateri so se celó odpeljali v Ljubljano, kar je bilo za tiste čase nezaslišano potratno. »Ne bo deset dni po plači,« je rekel gospod V., »pa bodo ti blokarji jokali in stokali in gnjavili, kako težko je živeti!« Vojna med Čirčani in Planino je trajala – tako se spominjam – dva ali tri dni. Začetni spopadi so potekali globoko na ozemlju Planine, glavnina bitke se je razplamtela okrog poslopij mlekarne, kjer smo imeli veliko taktično prednost v poznavanju terena. Do naše postojanke na hribu sovražnik ni nikoli prodrl. Na naši strani je bilo nekaj ranjenih; najbolj jo je skupil Stane B., ki mu je kamen iz frače prebil ustnico in odlomil prednji zob; mene je manjši kamen iz sovražnikove frače oplazil po stegnu in mi za nekaj dni odtisnil vijolično črn madež. Zmagale so Čirče! Ko bo memoare pisal Planinčan, bo zmagala Planina. Mir ni bil nikoli sklenjen, zato sta Čirče in Planina tehnično še dandanes v vojni.

28

6 Roparska tolpa štirih

Gregorčičeva ulica v Kranju se na poti proti severu dvigne z majhno vzpetino; na levi strani je bila - v času te zgodbe – zelo dolga in zelo dolgočasna stavba podjetja VINO PIVO. Danes ni tamkaj ne duha ne sluha ne o vinu ne o pivu. A naziv firme je bil očitno tako preprost in zapomnljiv, da se je na moje začudenje ohranil, kajti v letu 2015 je bil pripravljen projekt za poslovno-stanovanjski kompleks VINO PIVO v Kranju (Protim Ržišnik Perc, arhitekti in inženirji)⁷. Na desni strani uličnega klanca pa se za visokim zidom še vedno na pol razkazuje, na pol prikriva razkošen vrt oziroma park - in v njegovem osrčju čarobna, skrivnostna, pravljična vila. Zame – in kolikor vem – za večino otrok, ki smo tam mimo vsak dan hodili v šolo, je bila v Kranju brez priziva najlepša stavba in najlepši kraj. Široka in visoka črna vrata iz kovanega železa so bila vedno zaprta, skoznje se je videlo le toliko, da se je naša domišljija vedno znova razvnemala. Streljaj naprej, na vrhu klančine je na desni strani Prešernov gaj, zadnji dom največjega slovenskega poeta dr. Franceta Prešerna, njegove hčere Ernestine Jelovšek, pesnika Simona Jenka, izumitelja Janeza Puharja, grobnica rodbine Majdič … In le še nekaj metrov dalje dominira razsežna stavba naše šole, šole Simona Jenka; danes⁸ na pol zapuščene, vendar naj bi bila kmalu temeljito prenovljena.

Prva leta po drugi svetovni vojni smo poštarja komajda videli. Nekaj pisem smo dobili od najbližjih sorodnikov iz Slovenije - za največje praznike. Skrbno, s tresočo roko in največjo natančnostjo sem odlepil znamko z vsakega pisma, vsake kartice. »Če se ti zatrga en sam zobec«, mi je zabičal sosed M., »je znamka brez vsake vrednosti! In še to ti moram povedati,« je poznavalsko dodal, »te tvoje znamke iz Slovenije so eno figo vredne, saj jih ima vsak, ki znamke zbira! Takšnih znamk je kot smeti!« Nekoč sem mu ponosno pokazal znamke iz pisem, ki smo jih dobili 7 www.protim.si/resources/files/pic/galerije/, pridobljeno 14.04.2019 8 V letu 2019, ko sem pisal to poglavje.

29

Slika 8 Poslopje moje nekdanje (stare) Osnovne šole Simona Jenka v Kranju. Na sliki le levi trakt in del povezovalne stavbe. Utrujena klop v parku označuje trenutno stanje v letu 2019. Obeta se temeljita prenova.⁹ Obet je bil uresničen: septembra 2020 poslopje blesti v polnem sijaju!

od sorodnikov iz Italije: pisala nam je družina Pisani, Rolich in Gorjan iz Gorice. »No, to je že nekaj, ni pa kaj posebnega, nikar si ne domišljaj!« Iz kuverte sem previdno izvlekel še znamko, ki je bila nalepljena na svileno tankem modrem papirju letalskega pisma iz daljne Argentine.

Iz Buenos Airesa. Pisal je stric Tone (Anton, Antonio). »Dobro, dobro,« je rekel prijatelj, »a moraš se zavedati, da na takšen način nikoli ne boš kaj prida zbiratelj.« Odšel je v dnevno sobo in prinesel nekaj debelih albumov, v katerih je bilo na stotine, kaj na stotine, na tisoče znamk. »To je moj oče podedoval, nekaj je sam dodal.« Nekaj časa sva skupaj pregledovala nepregledno zbirko, potem sem poparjeno vzdihnil: »Veš kaj, toliko znamk ne bi zbral, če bi imel deset življenj.« Poraz sem še kar dobro prebolel. Sklenil sem, da zbiranje znamk nepreklicno odpade.

9 Foto Tina Dokl, www.gorenjskiglas.si/opodjetju, pridobljeno 04.04.2019

30

Slika 9 Moj razred na Osnovni šoli Simon Jenko v Kranju. Verjetno okrog leta 1955. Sedim v tretji vrsti desno, poleg mene eden najboljših prijateljev, Janez Gradišar. Osebni arhiv.

Še manj mi je dišalo zbiranje značk na kolesih in na motorjih. Kolesa sicer ni bilo težko najti, vendar je zbirateljska epidemija večino koles že oskubila. Poleg tega je bilo puljenje in trganje kovinskih značk mnogo bolj zapleteno kakor odstranjevanje poštnih znamk.

In še nevarno, sošolca iz višjega razreda, nekega K. iz Planine, je pri mučnem odstranjevanju privarjene značke zalotil lastnik. Nesrečni K. je bil dvakrat tepen: od lastnika je sicer dobil le zaušnico, čisto nežno, je rekel z mešanico grenkobe in ponosa, toda glavnino batin mu je odmeril njegov oče, ki je moral lastniku povrniti povzročeno škodo. Denar, ki ga je mesece hranil za nakup nogometne žoge, se je poslovil za poplačilo škode. »Bodi vesel,« mu je rekel oče. »Lastnik kolesa mi je obljubil, da zadeve ne bo prijavil miličnikom.« Ne vem, da bi bilo takrat možno kakšno zbirateljstvo, s katerim so kasneje spretno manipulirali trgovci. Vendar pa se vedno najde rešitev – in naša generacija jo je hitro odkrila. Za to zbirateljsko strast ni bil potreben denar. Dobre oči, veliko časa in potrpljenja. Škatlice vžigalic (nekateri so jim pravili šibice ali žveplenke), ki so bile poslikane: serija

31 jugoslovanskih ladij, jugoslovanskih mest, jugoslovanskih ptic … Za sovražnike režima so bile te slike dobro premišljena komunistična propaganda, za druge simpatično spodbujanje domoljubja in nove družbene ureditve. Otroci o tem nismo niti malo razmišljali, a dobro se spominjam, da smo vsako sliko posebej občudovali; za podvojene

Slika 10 Nalepke na škatlicah vžigalic, dva primerka iz leta 1965.¹ 0

primerke je nenehno potekala živahna trgovska izmenjava. Najbolj ponosen je bil tisti najditelj primerka, ki ga ni imel še nihče. Ampak sladka slava je bila običajno kratka, kajti široka baza spodbujenih konkurentov ni odnehala, dokler ni nekdo našel iskani primat – in važiču pokvaril slavo.

Nekaj (praznih) škatlic smo dobili doma, kakšno od kadilcev, ki jih takrat ni manjkalo, a večino vendarle po cestah, ulicah … S prijateljem Janezom, ki je bil še bolj strasten zbiratelj kakor jaz, sva odkrila komunalno deponijo (smetišče) blizu Šenčurja. Velika gora smeti, ponekod blatna, umazana, včasih sem se komaj rešil lepljivih kosov papirja, cunj in druge navlake. Za naju le malenkostne nevšečnosti, kajti zlata jama so bile nalepke. V uri sva jih na tem smetišču nabrala več kot v tednih in mesecih običajnega lova po navadnih cestah. Že po prvi nabirki sva postala absolutna zmagovalca razreda, najdišče – tako sva se zaklela – bo ostala najbolj skrbno varovana skrivnost.

Po drugem in tretjem obisku sva v polmraku nabrala še več, čeprav sva nenehno trepetala, da naju ne bi odkril paznik. Vendar sva že 10 https://stareslike.files.wordpress.com/2018/01/160127512.jpg, pridobljeno 11.04.2019

32 slutila, da gre preveč gladko – in da se ne bo dobro končalo. In se ni. Pazniku deponije, nekoliko debelušnemu možakarju s košatimi rjavimi brki, sva se ob prvih nabirkah spretno prikrila. Uspeh naju je uspaval, čuječnost popuščala. Zasačil naju je iz zasede. Nenadoma sva ga ugledala, kako se nama približuje z visoko dvignjeno palico. »Prekleta mularija frdamana!« je zavpil s hripavim, jeznim glasom. »Ne bosta mi ušla, danes mi ne bosta ušla!« Že ob prvem obisku sva opazila, da paznik nekoliko šepa; zanašala sva se dejstvo, da naju nekoliko starejši, debelejši in šepavi paznik pač ne more ujeti.

A tokrat se nama je priplazil že skoraj za hrbet. S skrajnimi močmi sva se mu izmuznila. »Če se samo še enkrat prikažeta, bom poklical Ljudsko milico¹¹! Potem bosta že videla hudiča, banda pokvarjena!« je vpil za nama. Z miličniki pa niti v sanjah ne bi želela imeti opravka.

Smetišča pri Šenčurju nisva obiskala nikoli več. Za ohranitev zbirateljskega prvenstva med vrstniki je bilo torej potreben podvojen napor uličnega iskanja.

Zunaj se je na pol mračilo, ko smo zaključili drugo ali morda tretjo popoldansko izmeno pouka. Zapodili smo se – kakor običajno – po Gregorčičevi ulici. Zbiratelji, torej večina, smo napeto gledali na tla, da bi prvi opazili kašno odvrženo škatlico vžigalic. Na dnu vzpetine, tik ob visokem zidu Savnikove vile, sem zagledal škatlico. Bil sem nekaj korakov spredaj in bližje želenemu plenu kakor gruča za mano.

Razočarano sem opazil, da škatlica ni bila nič posebnega, še več, takšnih primerkov je bilo v tistem obdobju kot listja in trave. Skoraj brez vrednosti, saj je nisi mogel niti zamenjati. Ciril, sošolec, ki je bil dve ali tri leta starejši, je rekel: »Pusti pri miru, ni vredna prebite pare!« Za hip se je ustavil, stopil bližje meni in nekaj metrov stran pobral zmečkano modro kuverto. Verjetno je s tem zbudil pozornost, kajti pritekla sta še dva moja sošolca. Ciril je kuverto razprl in prestrašeno pogledal na vse strani. Hitro jo je stlačil v žep, se obrnil in nam – vsem trem – siknil: »Fantje, tišina!« Še enkrat se je ozrl po ulici in ukazal: »Gremo domov. Danes po Čirškem klancu!« Ubogali smo ga, čeprav nismo razumeli, zakaj moramo domov po daljši poti. Bil je precéj starejši, močnejši, bolj pameten in bolj izkušen. Pravzaprav nekakšen neformalni vodja. Leva stran Čirškega

11 Takratno ime za Policijo.

33 klanca (gledano proti Čirčam) je bila takrat strma, več metrov visoka brežina, na več mestih skalnata lapora z neštetimi razpokami, luknjami, vdolbinami, spodmoli, podobno kakor v bližnji soteski Save ali Kokre … Ciril se je malo pred vrhom klanca ustavil. Počakal je, da je mimo odpeljala konjska vprega z »gumiradlom«¹² . Zrak je bil čist. »Saj ste videli, kaj sem našel na tleh, ob zidu zraven vile?« Pogledal je mene, prikimal sem, zatem sta prikimala še sošolca, Janez in Milan. (Prava imena sem namenoma zamenjal.) Prikimala sta bolj zato, ker sta slutila, da morata tako storiti, ne iz prepričanja. »V kuverti je denar, mislim, da kar veliko denarja,« je – skoraj bežno, malomarno – omenil Ciril. »Za eno plačo, se mi zdi.« Segel je v žep in izvlekel kuverto. »Preštel bom pred vami. Vsi moramo vedeti, koliko je. Da ne bo kakšnih očitkov. Denar smo našli na pošten način, po slučaju smo ga našli. Naš je!« »Ti si ga našel, mi smo le na pol videli … Nobeden ni vedel, kaj je v kuverti. Ciril, le ti si vedel, » je rekel Milan.

Z Janezom nisva vedela, kaj naj rečeva. Molčala sva.

Ciril je z roko potipal pred manjšo skalno razpoko in vanjo porinil kuverto. Spredaj je položil majhen kamen, ne zato, da bi razpoko zaprl, ampak zato, da bo zanesljivo našel mesto skrivališča, ko bo to potrebno. »Tukaj bo na varnem. Nihče, razen nas štirih, tega ne more najti.

Povem vam, nemogoče, da bi kdo odkril!« Presenetila nas je hitrost in samoumevnost, s katero je skril denar.

Vzbujal je naše zaupanje, a tudi strah, kakor da imamo opravka s profesionalcem, ki je to storil že večkrat. »Kaj gledate kot prestrašeni zajci? Ali smo kaj narobe storili? Našli smo denar, nič drugega. Nismo ga ukradli!« »Res je,« je pripomnil Milan. »Nismo ga ukradli,« je ponovil s posebnim poudarkom, da bi bila njegova vest kar se da čista. »Kaj pa vidva? Ne znata govoriti?« se je Ciril na pol v šali in na pol v jezi obrnil proti meni – in potem še k sošolcu Janezu, ki je sramežljivo gledal v tla. Dvignil je pogled. »Lahko nekaj rečem? »Povej, kaj te muči,« je presenečeno rekel Ciril. »Slišal sem, da je moja teta iz Kočevja lansko leto nekaj našla in da je

12 Gumiradl smo imenovali lesen voz za konjsko vprego, ki je imel (za tiste čase) že moderna kolesa, gumijaste pnevmatike.

34 takoj odnesla na milico. Pohvalili so jo za poštenost in ji rekli, da bo dobila deset procentov od vrednosti. Deset procentov.« Spogledali smo se, najbrž kaj takega ni še nihče slišal. »Dajmo še mi, še mi tako naredimo,« je rekel Milan. »Deset procentov ni malo.« »Kaj misliš, da bi vsak dobil deset procentov?« se je posmehnil Ciril. »Res si bumbar. Deset procentov bi bilo za vse skupaj, za vse štiri!« Spogledali smo se.

Ciril je stegnil roko proti Milanu. »Ti si, sem slišal, glavca za matematiko. Pa nam povej, koliko bi torej dobil vsak med nami.« Milan je odgovoril tako hitro, da verjetno nihče ni dojel, kako je to sploh mogoče. »Vsak dva pa pol procenta.« »Ste slišali? Dva procenta in pol, nič več!« je ponovil Ciril. »Je to kakšen denar?!« Milan se je ob pohvali malo ojunačil in dodal: »Če pa računamo, da dobiš ti, ki si denar v resnici našel, polovico, to je pet procentov, potem dobimo ostali trije vsak … le malo več kot en procent in pol.« »Takole bomo delali …« je Ciril začel počasi, ker si je očitno še sproti - med govorjenjem – izmišljal pravila. »Denar bomo jemali na tri dni.

Brez izjeme!« »Zakaj samó na tri dni?« je nestrpno vprašal Milan. »Zato, da ti lahko kaj vprašaš! Pa še zato, da boste sploh razumeli, kako se dela v takšnih primerih.« Potem se je Ciril obrnil proti meni: »No, povej, kolikokrat greš ti v Delikateso in kaj kupiš? Kupiš zase in s svojim denarjem?« »Kako to misliš?« sem bil presenečen nad vprašanjem. In upal, da sem s tem pridobil nekaj trenutkov za dober odgovor. »Tako kot sem te vprašal,« je naglo odvrnil. »Enkrat … dvakrat na mesec mogoče že …« sem tehtal besede, s katerimi bi bil vsaj za silo prepričljiv. »Dobro, saj je vseeno. Recimo, da greš kaj kupit dvakrat na mesec,« je začel z razlago Ciril. »Potem pa se kar naenkrat pojaviš v Delikatesi skoraj vsak dan s polnimi žepi in na debelo zapravljaš. V trgovini bodo takoj posumili, da je nekaj narobe. Tisti zoprni poslovodja te bo zagrabil in te privil brez usmiljenja. Ne bo odnehal, dokler mu ne boš povedal od začetka do konca, do zadnje besede.«

35 Za hip sem pomislil, kako je mogoče, da si zna Ciril tako natančno predstavljati, kaj bi se zgodilo v trgovini. In zakaj je natančno in brez iskanja našel primerno mesto, kamor je skril denar?

Janez je molčal in Milan je bil tiho.

Ciril je na pol dvignil roko, kar naj bi pomenilo, da bo nadaljeval s svojimi navodili. »Vsakdo med nami sme v trgovino največ enkrat na teden. Nikoli dva ali trije skupaj. Vsak zase. Kupi le za malenkost. No, saj več denarja na teden nihče tudi ne bo dobil. To je edini način, da ne bomo nikomur sumljivi, in edini način, da bomo imeli denar … kar dolgo časa, kar dolgo časa.« Očitno je bil njegov načrt premišljen in dober, kajti vsi smo pokimali.

V resnici smo pokimali zato, ker Cirilu nismo upali oporekati – in ker nihče ni imel boljšega predloga.

Pomislil sem, da bi Cirila vprašal, kdo bo pa nadziral njega. A sem si premislil. »Pa še to!« je dodal Ciril. »O zadevi nikomur, ampak res nikomur niti besede! Tudi med sabo se o tem nikoli ne pogovarjamo! Drugače smo opleli!« Po treh dneh smo naredili takó, kot nam je razložil naš vodja. S prvim dodeljenim denarjem sem šel v trgovino Delikatesa na Maistrovem trgu. Kupil sem ribjo pašteto, ki je bila – podobno kakor zobna pasta - v manjši tubi. Pašteta se mi je zdela tako slastna, da sem jo pojedel do konca, še preden sem prišel do kruha, kamor sem jo nameraval namazati. Prijatelj Janez se je s težavo držal strogega navodila, da v trgovino nikoli ne gremo kupovati skupaj, kajti že to bi bilo lahko sumljivo. Počakati je moral kakšno uro – in prav tako iz Delikatese z žarečimi očmi prinesel majhno slaščico, ki je ni bilo več kakor za dva grižljaja.

To je bil prvi in zadnji dan našega obsežnega načrta. Naslednji dan, zadnjo uro pouka, je meni in Janezu tovarišica¹³ razredničarka naročila, da se takoj po pouku osebno oglasiva v tajništvu šole.

Opazil sem jezen preblisk v njenih očeh, stisnjene ustnice … Bežno sem pogledal Janeza, rahlo je odkimal, potem prikimal, nisem si znal razložiti, kaj hoče povedati. Potem sem opazil zelenkasto bledico

13 Tedanji naziv za učiteljico.

36 na njegovih licih, znamenje strahu. Svojega obraza nisem mogel opazovati, a čutil sem, da se tiha slutnja že preliva v resničnost.

Odšla sva do vrat tajništva oziroma ravnatelja. Presenečeno sva se spogledala, ko sta pred vrati že stala Milan in Ciril. Nekdo ni držal besede, nekdo je vse izdal, sem potrdil svojo slutnjo. Vrata so se nenadoma odprla, iz pisarne je v veliko šolsko avlo stopil tovariš ravnatelj. Običajno sem ga videl, kako neutrudno hodi po šoli. Ko je kdo od tovarišev ali tovarišic manjkal – nas je učil slovenščino, matematiko, glasbo, tudi telovadbo … Človek, ki se nikoli ne ustavi.

Nekateri odrasli ljudje so govorili, da neutrudni ravnatelj poleg nadomeščanja odsotnih učiteljev včasih tudi spi kar v šoli, če sploh kdaj spi. In da ob koncu šolskega leta sam osebno – namesto razrednikov - napiše skoraj vsa spričevala. To se mi je sicer zdelo že zlobno pretiravanje nekaterih ljudi, ki ga niso cenili ali so se – kar je še najbolj verjetno – počutili neprijetno ob njegovi izjemni delavnosti.

Posmeh kot nekakšna tableta za slabo vest. Najbrž so sovražili njegov neizčrpni optimizem, dobrovoljnost, skromnost, energijo. Vsekakor pa sem bil prepričan, da je podoba močno napihnjena kakor mnoge ljudske govorice. Ob pisanju teh spominov sem govorice mogel vsaj posredno in objektivno preveriti. Po daljšem brskanju sem odkril članek Nagelj s pesnikovega groba. Stanku Završniku v spomin.

Podpisal ga je Č. Z., skoraj prepričan sem, da se za inicialkama skriva Črtomir Zorec¹⁴. »Ko se danes spominjamo skromnega šolnika, nesebičnega človeka, ki je na sebe prečesto pozabljal, se mu kar ne moremo oddolžiti. Saj je sam vedno in dosledno odklanjal slehrno priznanje in zahvalo, češ da le z delom služi svojemu ljudstvu. (…) Kdor je sodeloval s Stankom, ta ne bo nikoli pozabil natančnega, vestnega in točnega tovariša, ki je vedno odkrito in iskreno povedal svoje misli in ki so mu bile prav vse materialne dobrine tuje, saj si ni privoščil niti poštenega spanja. Ni živel zase, živel je za druge. Prav gnal se je za delom.

In če je kdaj kak človek od žalosti umrl, lahko to rečemo za Stanka Završnika. Umrl je, čim je zaradi nastopajoče bolezni zvedel, da ne bo več mogel delati s šolsko mladino v razredu niti z njegovim "Odredom dobre volje" skrbeti za Prešernov gaj.« ¹⁵

14 Več o Črtomiru Zorcu na http://www.gorenjci.si/osebe/zorec-%C4%8Drtomir/567/ 15 Glas, 18. aprila 1964 (str. 4).

37 Ko je tovariš ravnatelj zaprl vrata pisarne in nas zagledal – skrušene in prestrašene – v veliki šolski avli, je z mešanico ogorčenja in prijazne popustljivosti rekel: »Junaki, tukaj boste počakali, dokler vas ne pokličemo v pisarno. Klicali bomo vsakega posebej. Ti greš v desni kot avle!« je z roko proti južnemu delu stavbe, ki je obrnjena proti Prešernovem gaju, pokazal Milanu. Nato je določil mesto še zame, za Cirila in za Janeza. »Vsak zase, vsak v svojem kotu,« je rekel, »boste tiho, brez besed, lepo počakali, da vas pokličemo. Mislim, da smo se razumeli!« Skozi veliko stekleno steklo na jugu šolske avle je posijalo sonce, dolg in bleščeč pramen svetlobe je kakor rezilo meča prerezal prostor.

To je konec, sem pomislil, več kot konec, skoraj konec sveta.

Na prvi poziv smo čakali morda minuto, morda uro ali več. Vsaj mene je občutek za čas docela zapustil. Janez je bil prvi, ki so ga poklicali.

Nisem ga mogel videti, saj smo bili vsi s hrbtom na pol obrnjeni proti vratom pisarne. Slišal sem le njegove korake in vrata pisarne, ki so se oklevajoče zaprla. Mogoče so se kar kmalu, ne vem, morda po petnajstih minutah ali še manj, zopet odprla. Slišal sem Janezove korake. Odšel je. A nisem mogel razbrati, ali so bili to koraki srečnega ali nesrečnega človeka. »Belčič!« je poklical ravnatelj, da sem se stresel do kosti. Že sedaj, sem pomislil. Zakaj ravno jaz? Upal sem, da bo vsaj še kdo pred mano. Ni res, upal sem, da bi bil čim prej na vrsti, čakanje se mi je zdelo najhujše.

V pisarni sta bila dva miličnika¹⁶ , spraševala sta mlajšo žensko, ali me pozna, sem jo morda jaz napadel ali sodeloval pri napadu ... Gospa je odkimala. Potem je rekla: »Tisti, ki me je napadel, je bil starejši, mnogo starejši. Mlad, odrasel moški. Ni bil več otrok.« »Ste res prepričani, da vas ta učenec ni napadel ali da ni sodeloval pri napadu?« je še enkrat počasi in razločno ter strogo uradno vprašal eden od miličnikov. »Ne, ni bil.« »Tovarišica, vzemite si čas za premislek,« je dodal drugi miličnik. »Nikamor se nam ne mudi.«

16 Miličnike so v letu 1991 v novi državi Sloveniji prekrstili v policiste.

38 Zgodba se je končala. Ženska je odločno zanikala, da bi bil kdorkoli med nami napadalec. Njen oče je moral na plačilni dan nujno službeno odpotovati, zato je domov sporočil, naj njegova hči pride po plačo v podjetje - in jo izroči mami, ker denar nujno potrebuje. Na poti domov jo je napadel mlajši moški, očitno je vedel, kaj prenaša. A napadalec je slabo ocenil situacijo, Gregorčičeva ulica je bila redkokdaj prazna.

Ko ji je skušal iztrgati kuverto, je to opazilo nekaj ljudi, skušali so posredovati. Ropar je v paniki zbežal, očitno se je znebil tudi kuverte.

In očitno je ležala, zmečkana in neopazna in nezanimiva ob zidu Savnikove vile do naslednjega dne, ko jo je našel Ciril – in smo še trije videli, kaj je našel.

A kdo je potem šoli naznanil, da se je kuverta znašla v naših rokah?

Tega nismo nikoli izvedeli. Ciril je moral takoj po zaslišanju na Čirški klanec, kuverto z denarjem je izročil miličnikoma, manjkala je le malenkost, nekaj dinarjev ali par, ki smo jih zapravili. Zgodbe šola ni povedala staršem (kakšno olajšanje!), tudi sicer smo se trudili, da vse skupaj pozabimo.

Nekaj let kasneje sem tisto oropano žensko, elegantno gospodično, bežno opazil, kako je v Kranju, na nasprotni strani ulice, zamišljeno hitela po opravkih. Prestrašil sem se, najrajši bi se udrl v zemljo, vendar to ni bilo več mogoče. Upal sem, da me ni opazila ali da me vsaj ni prepoznala. Ko me je zagledala, se je za nekaj trenutkov ustavila, rahlo odkimala z glavo, kar sem razumel kot nekakšno mešanico začudenja, očitka - in hkrati popolnega razumevanja. Zamišljeno je naredila še nekaj korakov, se na pol obrnila proti meni, se mi prijazno nasmehnila ter odhitela naprej. Nasmeh, ki sem ga še dolgo nosil v sebi. A videl je nisem nikoli več.

39

7 Zlomljene smuči pod Barakarjem

V okolici mojega domovanja ni bilo nobene spodobne vzpetine, kjer bi se lahko otroci pozimi smučali in sankali. Ravnina, sama ravnina.

Zakaj ne ravnina, bi se marsikdo vprašal, a v tistih časih je bil tek na smučeh ena najbolj dolgočasnih in duhamornih stvari pod soncem.

Okrog Kranja so vendar hribi, gore … Seveda so, a otrokom predaleč, nedosegljive. Še najbližji ustrezen teren je bila Torklja na Šmarjetni gori, vendar je od Čirč oddaljena preko šest kilometrov. Ni bilo avtomobilov, še koles ne, zato je takšna razdalja pomenila več kot uro za prihod in uro za povratek; preveč za pešačenje in za kratke zimske dni. Edina bližnja uporabna vzpetina je bil sorazmerno dolg Fučov klanec, ki se od naselja počasi spušča skoraj do nivoja Save. Na tem klancu je pogosto vladala nepopisna gneča sankačev, od najmlajših do starih, ki se je sicer disciplinirano vozila po desni navzdol in vlekla sani v brežino po nasprotni strani.

Na tem klancu sem nekoč s sestrično Milko zletel s proge in se ustavil ob drevesu z buško na čelu, na saneh je počil sicer trden bukov lok.

Te sani še danes hranim, lok je še vedno počen, buške pa ne čutim več. Na srečo so bile moje sanke dobro zavarovane pred hujšimi nesrečami, ker so imele kovinske tirnice iz slabe, mehke pločevine, pričvrščene ponekod s napol štrlečimi vijaki, ki so uspešno zavirali.

Hitra vožnja z njimi sploh ni bila mogoča.

Vendar pa zgolj sankanje ni potešilo naših potreb, želeli smo tudi smučati. Izbire skoraj ni bilo: gremo Pod Barakarja, na smučišče v neposredni bližini Fučovega klanca! Toda z bistveno razliko: če je Fučov klanec nedolžna, zložna strmina, je Pod Barakarja skoraj prepadna travnata brežina, ki se izteka naravnost v grmovje in valove Save. Bil sem med smučarskimi začetniki, ki so se jim že ob pogledu na teren tresle noge in šibila kolena. Starejši, izkušeni smučarji so

40 nam pokazali, kaj bi kot čisti začetniki sploh mogli početi. Štartati s polovice, ne z vrha – in voziti diagonalno; na ta način se je naklon proge močno zmanjšal. »Če ti bo kljub temu šlo za nohte,« mi je svetoval Stane, že izvrsten smučar, »se enostavno vrzi na bok proti brežini – in se boš ustavil.« Nekaj časa smo nasvete izkušenih spoštovali. Nekaj časa, kajti ambicije so rasle, spoštovanje kopnelo. Imel sem lesene Elanove smuči Pionir, ki so bile brez kant (kovinskih robnikov), z najbolj preprostim okovjem in usnjenimi vezmi, ki so hitro popustile. To je pomenilo, da je bilo zavijanje in zaviranje zelo omejeno. Neke nedelje smo se po dopoldanskem smučanju po varni diagonali štirje junaki naveličali počasnega cijazenja. Odločili smo se, da se bomo spustili z vrha. Proti večeru, smo pretehtali, ko bo večina smučarjev odšla; vedeli smo namreč, da bi nam kdo od odraslih na smučišču načrtovani podvig zanesljivo preprečil. Sredi popoldneva se je vreme naglo obrnilo: zapihal je močan in mrzel veter, na nebu so se kopičili in prerivali debeli oblaki, sivozelena voda Save je potemnela. Sem in tja je zaplesala kakšna drobna snežinka. Smučišče se je naglo izpraznilo. Ostali smo še trije.

Lado, med nami najboljši smučar, je rekel: »Lepa reč, Andrej je že stisnil rep med noge!« Z rokami je potolkel po stegnih, da bi se malce ogrel. Ne vem, ali je to kretnjo od nekje posnemal, ker se mu je zdela imenitna - ali jo je uporabil povsem spontano. Obrnil se je proti meni. »Začni štanfati ¹⁷, ti boš šel prvi.« »Zakaj pa ravno jaz?« »Dobro veš, zakaj. Zato, ker znaš najslabše smučati.« »Saj prav zato …« sem ugovarjal. »Ja, ja, saj prav zato!« Lado ni trpel praznih ugovorov. »Za prvega, ki se bo spustil, sneg še ni tako pomrzel in vidljivost je še dobra. Zadnji bo mnogo na slabšem. Jaz bom zadnji.« Začel sem se vzpenjati proti vrhu, mraz je vedno huje pritiskal ali se mi je le zdelo, da vedno bolj reže v kosti. Najbrž se je strah preoblekel v hlad, kajti ob strmem vzpenjanju bi se moral greti, ne hladiti. Ko sem stal povsem na vrhu kratkega, prepadnega smučišča, sem se - moker, premražen in prestrašen – odločil, da odneham. Ne bodi

17 Nekakšno bočno vzpenjanje s smučmi v breg, ki hkrati utrjuje progo.

41 neumen, potolkel se boš, grdo boš padel, je šepetal strah. »Kaj mečkaš, spusti se?! Spusti se že enkrat!« je nestrpno zavpil Lado.

Nič se ni zgodilo. Mislil sem oditi, a sem še vedno stal na vrhu. »Čakamo te, me slišiš, čakamo te! Dajmo, dajmo!« so Stanetu začeli popuščati živci.

Odločil sem se, da grem domov. Enostavno, to ni zame. Nisem še dovolj dober. Malo sem se prestopil, a preveč. Sneg je že povsem pomrznil, temeljito zvožena smučina je bila prekrita s tanko plastjo novozapadlega pršiča. Posledica – poledica. Le malo mi je namreč zdrsnilo – in že sem začel drseti po najhujši strmini. Povratek ni bil mogoč. Nasvet, da naj se vržem na bok, je bila ednina stvar, ki sem jo lahko storil. Sreča, da sem to naredil že takoj na začetku. Kljub zaviranju s celim telesom sem se hitro približeval grmovju, ki je raslo ob brežini Save. Na levi strani je iz snega, nekaj metrov pred reko, štrlel vrh večje skale. Opazil sem, da se mi je ena smučka odpela, oplazila tisto skalo in obtičala v grmovju. Samó ne v skalo, ne v skalo, ne v skalo … mi je kljuvalo v glavi kot obvezna zapoved, na katero pa nisem imel nikakršnega vpliva. Neslo me je, kamor me je neslo, elementarni zakoni fizike in mehanike se sploh niso zmenili za moje priprošnje.

Z eno nogo, pravzaprav s podplatom čevlja sem sicer – na mojo veliko srečo – le podrsal ob skalo in se s celim telesom nekako zagozdil v grmovju tik ob ledeno mrzli Savi. Drsenje po celotni strmini je že toliko upočasnilo hitrost, da je bil to kar mehak pristanek, ki so mu dodatno pomagale veje s svojo prožnostjo. »Si še cel?« sem nad sabo zaslišal zaskrbljeno vprašanje Staneta, čez nekaj trenutkov sta se mu pridružila še prezebla in prestrašena prijatelja. Smučanje je bilo namreč zaključeno. »Nič mi ni, v redu je,« sem rekel, čeprav o tem sploh nisem bil prepričan.

Smučka, ki se je odpela, je po udarcu v skalo na pol zlomljena obtičala v grmovju. Ne vem, kam sta odleteli smučarski palici. Spominjam se le tega, da so mi pomagali pri vzponu na vrh smučišča. Do bližnjega doma sem odšel sam, šepal sem, ker me skelelo v gležnju, najbolj pa sem čutil topo bolečino v rami, ki je skorajda nisem mogel premakniti - in skelenje številnih prask na vratu, ki sem jih pridelal ob pristanku v grmovju.

42 Moja smučarska kariera je bila s tem zaključena. Nepreklicno!

Povedano po pravici, mi smučanje že pred opisano katastrofo ni bilo všeč. Ne zato, ker ne bi bilo prijetno (seveda v normalnih razmerah, ki jih Pod Barakarjem sploh ni bilo). Všeč mi ni bilo zato, ker je to šport, ki zahteva preveč časa in denarja. Razmerje med neto učinkom (smučanjem) ter bruto potrošnjo, ki je potrebna za smučanje, je slabo, da slabše skoraj ne more biti. Če želiš igrati nogomet, potrebuješ le žogo in nekaj prijateljev. Včasih je dovolj domače dvorišče. Koliko časa in denarja je že treba nameniti za nekaj (neto) ur smučanja na Krvavcu, Kitzbühelu, Madonni di Campiglio, Chamonixu? Se bo smučarsko navdušenje ohladilo in nazadnje zamrznilo ob vse bolj toplih sapah vremenskih sprememb ali novih virusov?

18 Parcelo je prodal Franc Kozjek, kmetski posestnik, Čirče 46. Kupnina je znašala 40 din za m2. Kupna pogodba je bila sklenjena 27.01.1954. Predračunska vrednost je bila 3.116.384 din (po uradni cenitvi z dne 21.08.1955). Gradbeno dovoljenje je bilo izdano 07.05.1955.

43

8 Gradnja hiše – srednji vek v dvajsetem stoletju Starši so parcelo za novo hišo kupili v letu 1954¹⁸. To je bil gozd¹⁹, porasel pretežno z bukvami in gabri in nekaj hrasti. V bližini je bilo tedaj le nekaj hiš, danes je na tem območju hiša pri hiši. »Ivanka, nekaj ti povem,« je rekel moji mami gospod Vidmar, simpatični šaljivec iz bližnje hiše, zgrajene že daleč pred vojno. »Za kazen, ker boste zaradi gradnje posekali ta gozdiček, mi boš morala poleti vsak teden prinesti vsaj eno košarico jurčkov. Tukaj sem vedno nabiral najlepše primerke! Kaj bom pa potem mogel nabirati? Smeti ob vaši hiši? Sva se razumela?«.

Denar za parcelo? Mama je k privarčevanemu znesku iz vsakdana priložila denar od dedovanja iz sicer sorazmerno velike kmetije na Selah (blizu Rudnika pri Ljubljani); a kmetija je imela ob kopici otrok tudi kopico dedičev. Ata je lahko prodal – kolikor vem – v Podsabotinu v Goriških Brdih iz dedovanja le eno parcelo, ki pa ni imela posebne cene, saj je bil takrat Podsabotin zaradi meje z Italijo dobesedno odrezan od sveta, težko dostopen kraj, Bogu za hrbtom²0.

Najprej je bilo na parceli treba posekati drevje, poravnati teren. Ampak tedaj ni bilo motornih žag, ni bilo bagerjev in buldožerjev, da bi izruvali štore in poravnali teren. Navadna žaga je bila, ki je nihče ni znal dobro nabrusiti, kramp, lopata, vegasta lesena samokolnica. In volja, železna volja, ter čas, ves prosti čas: po službi do trdega mraka, od ponedeljka do nedelje, včasih tudi del nedelje. In pogosto mnoge praznike, predvsem državne. Vsak dopust je bil v celoti namenjen gradnji hiše, pravzaprav so bili dopusti najboljši čas za večja opravila. Na pomoč so priskočili sorodniki in prijatelji, pri nas atova sorodnika ali prijatelja s Primorske, ki sta živela v Kranju, Ervin in Nino, največ pa je pri gradnji pomagal mamin brat Neče (Jernej), izvrsten zidarski mojster, sicer zaposlen pri ljubljanski firmi Megrad, kar je bila verjetno okrajšava za »mestno gradnjo«.

19 Po sklepu Geodetske uprave Občine Kranj in Tržič z dne 20.10.1981 (po poravnavi s sosedi) obsega: 137/7 (hiša 97 m2, zgradba 106 m2, dvorišče 188 m2) ter 137/8 (njiva 292 m2). Če seštejemo: 683 m2.

20 Parcelo je kupil Jože (Pepi) Velikonja iz Podsabotina.

44 Podiranje dreves. Ne z motorno žago, takih žag tedaj ni bilo. Niti ne z ročno žago, ki so ji rekli »amerikanka«; če bi to storili, bi sicer drevo sorazmerno hitro podrli, ampak v zemlji bi potem ostal štor, ki bi ga bilo težko skopati. Kako torej? Trik je bil preprost: ata je s krampom, lopato in sekiro okrog debla skopal široko jamo, posekal vse debelejše korenine -kolikor jih je mogel. Pustil pa je veliko tanjših korenin, ki so bile sicer žilave kakor bi bile iz jeklene pletenice.

Računal je, da jih bo preprosto potrgala teža padajočega drevesa.

Kakorkoli, to je bilo težaško in zamudno delo. Ko je bilo opravljeno, je splezal na drevo in na vrhu trdno privezal močno vrv. »Ena … dva … tri … Ena … dve … tri … » so vrv vlekli trije, štirje odrasli, z veseljem smo se spektaklu pridružili tudi otroci. Vlekli smo vrv v ritmu zategovanja in popuščanja, ki je povzročilo postopno vse večje amplitude v nihajih debla. Počasi, trmasto so začele pokati korenine, zlepa niso popustile, izkazalo se je, da so v resnici skoraj jeklene; na koncu so se razcefrale še tiste, ki jih je ata spregledal ali namenoma pustil, ker je računal, da bo teža drevesa lažje premagala njihovo žilavo upiranje.

Drevo se je zrušilo, zasopli in prepoteni smo zmagoslavno gledali, kako je dostojanstveno zgrmelo po tleh, zdrobile so se drobne veje, okleščki so frčali naokrog, zašumelo je listje, na tleh je zazevala velika luknja. Izruvan štor je navadno počakal na kasnejšo obdelavo, pravili so, da je to najboljši les za kurjavo. Potem je pela žaga, pela sekira, drva za kurjavo sem dan za dnem na majhnem ročnem vozičku vozil proti večeru domov v Rakovo hišo. Najbolj pogosto mi je pomagal bratranec Srečko, včasih brat Miloš, ki pa takrat še sedem let ni imel.

Betoniranje. Za ročno pripravo betona sta bila potrebna vsaj dva človeka, dovolj krepka za dokaj težavno opravilo. Mešanico peska in cementa smo morali premešati štirikrat: najprej dvakrat suho, nato dvakrat mokro mešanico, ki je morala imeti ravno pravšnjo konsistenco; ni smela biti preveč mokra niti preveč suha. Ko je bil beton pripravljen, smo ga morali hitro naložiti v samokolnico in ga vgraditi, ob zavlačevanju bi se lahko preveč strdil.

Kadar je bilo na vrsti betoniranje plošče (»plate«), je bila pesem precéj drugačna. Množičen dogodek, največkrat ob nedeljah ali ob praznikih, saj zaradi obsežnosti dela ni bilo mogoče opraviti v nekaj

45 urah po službi. Zbralo se je deset do petnajst ljudi. Pri običajni hiši so bile potrebne tri betonske plošče: nad kletjo, nad pritličjem, nad prvim nadstropjem. Sestava ekipe: oskrbovalec s cementom, dva ali trije, ki so mešali beton, dva voznika samokolnic, trije so razporejali betonsko mešanico in jo ravnali na opažu, zidarski mojster za nadzor in zaključna dela. Za drugo in tretjo betonsko ploščo je bil problem mnogo težji: tone betona je bilo treba ročno spraviti tri, pet metrov v višino. Kako? Težko! S klančino iz desk in s samokolnico po dolgem lesenem ogrodju, zaradi teže je samokolnico nekdo pomagal vleči še spredaj z železno kljuko. Druga varianta: metanje betona z lopato iz enega na drug ali tretji podest; z ročnim škripcem in vedrom …

Utemeljujem naslov – delo ni potekalo dosti drugače kakor so gradili v srednjem veku. Nobene posebne razlike ne vidim.

Mama je skrbela, da nihče od delavcev ni bil med delom ne lačen ne žejen, po zaključku smo priredili pravo pojedino, gostijo, ki jo je mama pripravljala več dni. Ko jer bila betonska plošča položena, smo si globoko oddahnili in iskreno veselili. Tri plošče za eno hišo, saj to ni tako veliko!? Tri nedelje – in je za nami! Napačno sklepanje!

Ljudje, ki so pomagali, so praviloma tudi sami gradili hiše, zato jim je bilo treba uslugo vrniti z enako mero. Če je bilo pomočnikov deset, a toliko jih je bilo skoraj vedno, je to pomenilo, da je bilo treba pomagati pri polaganju tridesetih plošč. Žrtvovati je bilo torej treba trideset nedelj. (Koliko nedelj ima leto, in še zimo moramo odšteti, to ni čas za gradnjo?)

Vendar pa sem pri betonski plošči orisal le finalno fazo. Pred tem je bilo treba narediti opaž iz tramov, kolov (»puntov«) in desk. To dokaj obsežno delo je obvladal strokovno le tesar ali zidar, ki smo mu stregli spredaj in zadaj, kajti morali smo ga desetkrat prositi, da je enkrat prišel. Če je bila sreča. Potem je bilo treba razviti težke kolobarje betonskega železa, jih poravnati, narezati, položiti na opaž v obliki mreže … »Plate« so bile pomembna faza pri izgradnji hiše, a – gledano v celoti – le delček od prve lopate do vselitve.

Kaj je bilo za gradnjo najtežje kupiti, dobiti, izprositi, izpuliti?

Predvsem pesek za betoniranje, pesek in apno za pripravo malte,

46 betonsko železo, opeko, les za ostrešje, strešnike, okna, vrata … Vse, skoraj vse! Le voda je bila med redkimi dobrinami, s katero ni bilo posebnih težav.

Tudi žeblji, navadni žeblji so bili dragoceni. Pri drugi betonski plošči je pomagal graditi opaž (»šolngo«) gospod R., oče enega mojih najboljših prijateljev. »Kmalu mi bo zmanjkalo žebljev,« mi je rekel, ko je z eno žuljavo roko dvigoval desko, z drugo pa segel v skoraj prazno usnjeno malho, obešeno okrog pasu. Pohitel sem v klet in mu prinesel velik šop novih, bleščečih žebljev. Njegov pogled ni obetal nič dobrega. »Te žeblje nesi lepo nazaj, uporabil jih bom kasneje, ko bo to res nujno! Sva se razumela?!« Vedel sem, kaj me čaka. Odbrzel sem v klet, pograbil nekaj deset starih, rjavih, a lepo poravnanih žebljev, skrito zalogo. »Samo to imaš? Še za pasjo kočo premalo!« Slišal sem in doživljal sem, da sâmograditelji, bajtarji varčujejo pri vsaki lopati peska, da uporabijo vsako stvar, ki jim pride pod roke. Gospod R. je bil še nekoliko hujši. Zato so ga imeli vsi radi, če je prišel pomagat. Gospod R. si je otresel prašne hlače, vzravnal hrbtenico, sključeno od dela in pogledal v nebo. »Kmalu bo noč,« je rekel. »Do jutri napuli žeblje in jih poravnaj, čim več jih poravnaj. Veliko jih bom rabil, veliko. Nove pa pusti čisto pri miru!« Vzel sem klešče in kladivo, ruval stare žeblje iz starih desk, ki se jih je pogosto še držala cementna malta, potem pa jih – skrivenčene na najbolj nemogoče načine - potrpežljivo ravnal, čeprav so se mnogi temu trmasto upirali. A vztrajal sem, da so bili žeblji čim bolj ravni, skoraj tako ravni kot novi, le svetili se niso nikoli več. Nisem želel spet doživeti kakšne pikre pripombe gospoda R. V kletnem prostoru, kjer je danes kurilnica, sta ata in mama dan za dnem, tedne in tedne ročno izdelovala strešno opeko iz betona. Ni

47 izmišljija, ročno sta izdelovala betonske strešnike za celotno hišo s pomočjo preproste priprave, ki jo je posodil nek kmet iz vasi Jama. Že to garaško delo utemeljuje naslov poglavja: srednji vek v dvajsetem stoletju. Doma narejeni strešniki so zdržali trideset let, zamenjali smo jih – naključje ali ne – s podobnimi betonskimi strešniki, ki jih je izdeloval obrtnik Rajgelj iz Orehka.

Slika 11 Hiša s številko Čirče 20, kasneje Staretova ulica 28. Stene, razen ob vhodu, še niso ometane, na sivem betonskem "coklu" so jasno vidni sledovi lesenih opažev, marsikaj še manjka. A to ni skalilo zadovoljstva, ki sije iz obraza mame in ata.

Osebni arhiv.

Še nekaj zgodb o neverjetnih težavah pri nabavi materiala za gradnjo.

V stavbi v Kranju, tik ob Prešernovem gledališču, so bile pisarne Kranjskih opekarn, mislim, da se je firma tako imenovala. Tam so sprejemali kupce opeke in jih vpisovali v seznam čakajočih. »Danes popoldne, okrog ene ure, bodi pri Prešernovem spomeniku,« mi je rekel ata zgodaj zjutraj pred odhodom v službo. Vozil se je z mopedom. Hotel sem nekaj vprašati, a je predvideval moje

48 vprašanje. »Boš že videl!« je rekel. Ko sem se pripeljal s kolesom v mesto, sem zagledal množico ljudi, ki je v vijugavi vrsti kakor kača napolnila prostor na trgu. Nekajkrat sem obhodil vrsto, a ata nisem videl nikjer. Nekdo me je opazil in prepoznal mojo zmedenost, bil je gospod K., bližnji sosed, ki je gradil nedaleč od nas. Stal je bolj na začetku vrste, le nekaj metrov pred vhodom v stavbo, torej nekaj metrov pred velikim dosežkom – naročilom opeke. »Mar ne vidiš, si slep?« je pokazal pred vhodna vrata.

Ata! Končno sem ga zagledal. »Tukaj drži vrsto,« mi je rekel, »vrnil sem bom čez kakšno uro ali dve. Lahkó se zgodi, da boš moral čakati célo noč do jutra, ko bodo spet začeli vpisovati.« Dal mi je bundo. »Saj ni nobenega mraza, ampak čez noč se lahko ohladi,« je rekel. »Kaj pa če …« »Nič, nič, ti samo drži vrsto! Nič drugega ti ni treba početi.« Zdelo se mi je neznansko dolgo, da sem se premaknil za meter ali dva.

A dovolj, da sem že vstopil skozi glavna vrata stavbe in z začudenjem zagledal, da se vrsta čakajočih vije tudi po stopnišču. Morda je minila še kakšna ura – in že sem se povzpel za nekaj stopnic. Presenečeno sem zagledal ata, ki se je prebijal mimo vrste, čeprav je odšel pred kakšno uro. »Kam pa kam, tovariš!?« je nekdo jezno dvignil roko. »Tukaj je vrsta, to menda vidite! Nobene protekcije ne bo, prav nobene! To mi lahko verjamete!« Gospod K., naš prijazni sosed, je prehitel atovo pojasnilo. »Poslušajte, gospod, ne razburjajte se, le sin mu je držal vrsto, nič ne bo preskočil.« »Tukaj ne vidim nobenega gospoda!« je odrezavo zabrusil neznanec iz ozadja. »Gospodje sedijo po pisarnah, grejejo riti in se ne drenjajo v vrstah. To bi že morali vedeti.« Med množico se je zaslišal smeh, pomešan z nejevoljo, nekdo je zaklel in pljunil po tleh. »Še enkrat rečem, da v tej vrsti ne bo protekcije – in pika!« »Tako je! Poznamo takšne, ki se vedno štulijo naprej, nismo mi od včeraj!« se je iz ozadja oglasila neka ženska.

Takoj ji je pritegnil mlajši moški. »Niti na misel mi ne pade, da bi zaradi takšnih tukaj zastonj zapravljal svoj čas!« »Porkaduš, vedno se najde kdo, ki se preriva!« je z globokim glasom

49 zapretil možakar s košatimi brki, neobrit, zgaran, v zdelanem suknjiču, ki so se ga držali delci posušene malte.

Zrak se je zgostil od napetosti, situacija je postala nevarno vroča.

Ata mi je namignil, naj se hitro umaknem iz vrste. »Če bo po sreči, in kaže da bo, bomo danes končno na vrsti,« se je gospod K. zadovoljno obrnil proti mojemu atu; pri gradnji sta si večkrat pomagala.

Vrsta se je pomaknila za stopnico višje. »Ata, a lahko zdaj grem?« A komaj sem dokončal vprašanje, sem na vrhu stopnišča zaslišal, kako so se trdo zaprla vrata. Nejevoljno mrmranje ljudi, ki so bili pred mano na stopnicah, ni obetalo nič dobrega. »Za danes smo končali!« je glasno in odločno spregovoril nek moški, ki pa ga z dna stopnišča ni bilo mogoče videti. »Vse je prodano!« je pribil. »Čisto vse! Obveščeni boste, kdaj bomo spet vpisovali.« Po drugem ali tretjem poskusu smo opeko le dobili. Spominjam se velikega tovornjaka, ki je pripeljal na dvorišče in stresel tovor.

Opeke, ki so se vsipale na kup, so zvenele kakor bi bile izdelane iz kovine, ne iz gline. Le nekaj jih je počilo ali se zdrobilo. Bližnji sosed je strokovnjaško ocenil: »Odličen material! Prima roba! Sigurno iz Bobovka!« ²¹ Opeka je bila res odlična. To se je izkazalo kasneje, ko smo jo dobili od drugje. Tista iz Radomelj se je pri iztovarjanju drobila kot kruh.

Slika 12 Opeka iz kranjske opekarne v Bobovku se je po mnogih letih prikazala ob adaptaciji pritličja hiše na Staretovi ulici 28 (v letu 2013-14).

Osebni arhiv.

21 Opekarna v Bobovku pri Kranju je začela obratovati med prvo svetovno vojno, zaprli so jo v letu 1974. Glinokopno jamo je zalila voda, nastala je Čukova jama, kasnejše divje kopališče.

50 Pri veletrgovcu Merkurju smo čakali na cement. Vozili naj bi ga iz cementarne v Anhovem ali v Trbovljah. Ne spominjam se več, ali sem tam preživel vso noč ali le del noči, bilo je topla poletna noč, sedel sem na zložljivem stolu, opazoval avtomobile, ki so vozili po Jelenovem klancu. Zelo dobro pa se spominjam moškega v modri halji, ki je že takoj zjutraj oznanil, da cementa ni več. Noč je šla v nič. »Kdo pa je cement sploh dobil?!« je ogorčeno vprašal mlajši moški, neprespan in naveličan praznega čakanja. »Dobro vemo, kdo ga je dobil. Nihče od nas, ki smo tukaj. Tisti z zvezami in poznanstvi!« je rekla neka ženska. »Ali pa tisti, ki so podmazali poslovodjo!« Ko je hišo precéj kasneje gradil Miloš, se je položaj pri nabavi nekoliko izboljšal, a ne bistveno. Tukaj bom povedal le zgodbo o betonskem železu, ki ga ni bilo nikjer. Takrat sem že delal v Železarni Jesenice.

In kje bo železo, če ne v železarni? »Pojdi v Maloprodajo – in se vpiši v seznam, poklicali te bodo,« so mi rekli sodelavci. Vpisal sem se, poklicali me niso, potrpežljivo sem čakal več mesecev. Po mnogih poskusih in spraševanju levo in desno me je končno po telefonu poklical delovodja iz Valjarne Bela. »Danes proti večeru se oglasi, roba te čaka.« »Kako danes?« sem vprašal nejevoljno. »Lepo vas prosim, kje naj tako hitro dobim tovornjak za prevoz za Kranj?« »Poslušaj me, to ni moj problem. Če železa danes ne boš prevzel, bo jutri deset kandidatov. Stepli se bojo!« Pomagal mi je moj vodja v kadrovskem sektorju, ki je poznal domačo sceno. Naročil je šoferja in mi povedal, da se moram osebno oglasiti pri prevzemu. Da preverim, kar so pripravili - in da podpišem papirje.

Ko sem prispel na Belo, nisem mogel verjeti: med velikimi žičnimi kolobarji je bil komaj kakšen normalen, večina je bila »zavozlana«. »Kako bomo to železje sploh odvili in poravnali? Mar nimate ničesar drugega?« sem vprašal. »Še enkrat ti bom povedal. Če tebi ni všeč, bo všeč desetim drugim.

Jutri tega železa tukaj ne bo več. Vzemi ali pusti!« Vzel sem, velik tovornjak je že v mraku pripeljal v Kranj in stresel ogromno gmoto železja na Miloševo parcelo. Sosed Pavel me je s

51 svojim gromkim, a nagajivo simpatičnim glasom vprašal: »Kje pa si dobil to réno?« »Na Jesenicah, v železarni …« »No, seveda, boš pa ja dobil, saj si tam zaposlen. A ni tako?« Malo se je namuznil in dodal: »Kje pa imaš psa?« Nisem ga razumel, sploh ga nisem razumel. »Ne navadnega psa, kakšnega cucka. Velikega, hudega psa, to mislim. Mrcino!« Še vedno nisem razumel … »Poglej,« je rekel sosed. »Noč je že skoraj. Psa moraš privezati za ta kup, da ga bo varoval. Če tega ne boš naredil, kupa zjutraj ne bo več.

Ukradli ti ga bojo. Železa ni, nikjer ga ni! Če nimaš psa, pa z Milošem dežurajta vso noč!«

Slika 13 Hiša, Kranj, Staretova ulica 28. Posneto v oktobru 1976, okrog 16 let po vselitvi. Pred garažo, dozidano kasneje, kovinsko zeleni Renault 12. Avto, ki je dolga leta zvesto služil družinskim potrebam Osebni arhiv.

52 Pri izgradnji hiše brata Miloša, to moram dodati, se je situacija vsaj tehnološko že bistveno izboljšala, v nekaj letih smo le preskočili srednji vek. Leseno samokolnico je zamenjala kovinska z gumijastim kolesom; pesek so Milošu z nabrežja Save navozili za celotno gradnjo z ogromnim traktorjem in še večjo prikolico; beton se je mešal v betonskem mešalcu, ki ga je lahko oskrbovala le ena oseba; material (opeko, les, železo, beton …) smo v višino transportirali z dvigalom, Miloš ga je izdelal kar sam - in dvigalo je dobro delovalo. Miloš je bil naročen na znano hrvaško revijo Sam – mislim, da se je takó imenovala. Nenehno listal po reviji, razgrinjal načrte in skice, tuhtal in ustvarjal v svoji kleti.

V hišo smo se vselili, ko sem zaključil sedmi razred. V začetku je bilo izdelano le pritličje, ostalo smo počasi in postopoma dograjevali še dolga leta. Rim ni bil zgrajen v enem dnevu, hiša v tistih časih še toliko manj. Deset let je bilo za piko na i premalo, vsekakor premalo. Še to, za pomočnika pri gradnji hiše je moral biti človek tudi jezikovno izobražen. Stric Neče, naš zidar, je (na primer) rekel: »Prinesi mi fangl in kelo! Pa na vaservago ne pozabi!« V naslednji preglednici je nekaj pogostih besed. Kdo zna danes še prevesti iz te avstroogrske dediščine? Mlajšim reševalcem, mlajšim od štiridesetih, dajem velikodušno – kot naši trgovski centri – 60-odstotni popust!

1 Kela 2 Fangl 3 Ajmar 4 Vaservaga 5 Plajba 6 Štanga 7 Kajla 8 Šajtrga 9 Dera 10 Gumiradl 11 Kimpež 12 Šraufenciger 13 Šraufštôk 14 Štôk 15 Šlauf

16 Dila 17 Reml 18 Lajšta 19 Cegu 20 Šodr 21 Mešunga 22 Cimpr 23 Lojtra 24 Drat 25 Špaga 26 Ledr 27 Špica 28 Špohtl 29 Šmirgl 30 Farba

31 Penzl 32 Kevdr 33 Cokl 34 Pajzl 35 Špajza 36 Cimr 37 Štenge 38 Štenghaus 39 Štuk 40 Podn 41 Plata 42 Raufnk 43 Šporget 44 Kolmkišta 45 Firnk

46 Deka 47 Kostn 48 Štokerle 49 Nadlc 50 Cimperman 51 Tišlar 52 Šlosar 53 Špenglar 54 Štromar 55 Malar 56 Glažar 57 Raufnkirar 58 Furman 59 Golcar

53

Slika 13a Družinska fotografija, verjetno okrog leta 1960.

Osebni arhiv.

54

9 Huraaa, počitnice, gremo na morje

Ko sem končal prvi razred osnovne šole, so me dali v otroško kolonijo na morje. Takó so takrat rekli. Spominjam se le treh stvari. (1) Tik pred odhodom so me zalile solze, krčevito sem hlipal in se oklepal mame, vsaka beseda tolažbe je le še poglobila mojo žalost in strah.

(2) Dolga korita iz sivega betona in medeninaste pipe umivalnice, kamor smo morali zahajati vsako jutro in zvečer z vojaško disciplino in pod strogim nadzorom tovariša vzgojitelja. (3) In refren pesmi, ki mi je še dolgo odzvanjala v ušesih: O, kako je dolga, dolga pot od Savudrije do doma …

Slika 14 Savudrija. Iz kolonije, ko mi je bilo sedem let, sem si zapomnil le markantni svetilnik in betonska korita v umivalnici. Za ta korita – kljub vsevednemu internetu - nisem našel nobene fotografije. ²²

Po drugem, tretjem … sedmem, osmem razredu – nobenega morja!

Za družine, ki so v tistem času gradile hiše, je bil dopust na morju nekaj nepojmljivega, domala nezaslišanega. Najprej zato, ker je bilo treba vsak prihranjeni dinar desetkrat obrniti in vložiti v gradnjo, a tudi zato, ker je bil dopust najbolj dragoceno obdobje, ki ga je bilo treba izkoristit za delo. Jasno je bilo, da mnoge faze v tehnologiji gradnje zahtevajo čas za pripravo, za izvedbo in za pospravljanje.

Pri skopo odmerjenih urah vsakdanjega delovnika (običajno od treh 22 https://img.adriagate.com/cdn/photos/2149600-15/Svetilnik-Savudrija-Savudrija_0_550.jpg, pridobljeno 04.04.2019

55 popoldne do poznega večera) je bilo razmerje med izvedbo dela na eni strani - in pripravo ter pospravljanjem na drugi strani - dokaj neugodno. Včasih smo tri ure pripravljali in pospravljali za dve uri dejanskega dela. Med dopustom, ko je bil bajti posvečen ves božji dan, je bila učinkovitost bistveno boljša.

V srednji šoli – nikoli na morje! V novozgrajeno hišo smo se sicer vselili, a mnogo stvari je bilo nedokončanih. Poleg tega so se moje poletne šolske počitnice spremenile v nepočitnice. V prvem letniku srednje šole sem en mesec delal v tovarni Tiskanina, v drugem letniku sem bil en mesec na obvezni praksi v tovarni Inteks in en mesec v mladinski delovni brigadi pri izgradnji severne magistralne ceste Lenart – Benedikt. V tretjem letniku spet en mesec obvezne delovne prakse v tovarni Inteks in en mesec v zvezni mladinski delovni brigadi. Maršal Tito je namreč leta 1958 na VI. kongresu Ljudske mladine Jugoslavije oznanil: »Mi vam dajemo za nalogo, da zgradite mladinsko cesto Bratstva in enotnosti od Ljubljane do Gevgelije.« Naša brigada je delala na odseku od od Grdelice do Skopja.

Je potem sploh še ostal kakšen počitniški mesec?

Drugič v življenju sem bil na morju v drugem letniku fakultete, v študentskem kampu v Ankaranu. Dvajset let življenja – in le dvakrat na morju! Si morete predstavljati, kakšne strese sem moral preživljati?

Morebitne novodobne bralce moram razočarati: nobenega stresa ni bilo, niti sledu. Tudi pri svojih vrstnikih ga nisem opazil. Torej je tudi stres – kakor podobni pojavi iz preteklosti – morda do določene mere resnična težava ljudi, ki pa je družbeno preko medijev dodatno konstruirana in do nerazpoznavnosti napihnjena. Rumeni tisk (in z njim množica, ki ni zanemarljiva) ve o stresu veliko – in vse. Še več kot vse vedo vedno novi in novi terapevti, stres se širi, posel raste in cvetí. Železarna Jesenice je imela v kraju Biograd na moru izvrstne možnosti za sorazmerno poceni letovanje, ki jih v desetih letih – kolikor sem bil v železarni zaposlen - nisem nikoli izkoristil. Navada »ne na morje« je imela veliko moč. Morda sem mladostno prikrajšanje vsaj delno

56

Slika 15 Izkaznici z mladinskih delovnih brigad. V letu 1960 izgradnja severne magistrale Lenart – Benedikt. V letu 1961 velika zvezna jugoslovanska akcija: avtocesta Ljubljana – Skopje, naša brigada je delovala v Madžarih, predmestju Skopja. Osebni arhiv.

nadomestil kasneje, po poroki. Nekaj bežnih, raztrganih impresij v nadaljevanju po zasilno kronološkem zaporedju: Portorož – Hotel Bernardin. Pravzaprav na pol poti med Portorožem in Piranom. Novi hotel še v preizkusni fazi s prvimi gosti, eksperiment s samopostrežnim zajtrkom: vzemi, kar ti srce poželi. Mnogi menijo, da bo poskus klavrno propadel. Z ženo Ivanko prvič na letovanju.

Savudrija – Hotel Moj mir. Majhen hotel tik ob morju, sivi hodniki, skromne, a verjetno po takratnih standardih povprečne sobe. Skupno stranišče na hodniku – po pravilu zasedeno, ko si ga potreboval, sicer vedno prazno. Mlad rdečeličen natakar s košatimi črnimi brki, ki kipi od energije, prinaša na mize velikanske porcije slastno pripravljene lokalne hrane, tudi svežih rib, ulov vaškega ribiča. Kakovostna hrana, ki je bila ob kasnejših letovanjih večinoma le bled spomin.

57

Slika 16 Ivanka ob Hotelu Bernardin (1976 ?) in ob ogledu Pule – na letovanju v bližnji Verudeli (2008) Osebni arhiv.

Otok Krk – Hotel Punat. V manjšem zalivu pristajajo motorni čolni.

Zagledam mladega fanta, blizu dvajsetih, ki se razigrano požene iz pomola v morje, v katerem manevrira motorni čoln. Moški v čolnu z eno roko drži za krmilo, z drugo energično maha proti sopotnici, ki ji želi nekaj dopovedati. Sopotnica odkimava, krili z rokami, očitno se nikakor se ne strinja z moškim, verjetno možem. Pogovora, pravzaprav jezljivega prepira, zaradi ropota ne razberem, zdi se mi, da je italijanščina. Temperatura dialoga povsem oslabi pozornost voznika čolna, z vzvratno vožnjo »povozi« mladeniča, ki je skočil v vodo. Zagledam, kako se morje okrog čolna obarva s krvjo, slišim panično vpitje. Stečem po pomoč proti hotelski recepciji, a opazim, da trije, štirje od tam že hitijo proti obali. Ne morem razumeti, da

58 so nezgodo opazili takó hitro, in še hitreje reagirali. Kmalu zaslišim zavijanje sirene, pripelje rešilni kombi, kasneje še modri avto ljudske milice²³. »Težka poškodba noge,« reče receptor, ki se vrača proti hotelu. Nova nezgoda: Ivanko zakuha vročina, ki se naglo stopnjuje.

Moje znanje na zdravstvenem področju je zelo blizu ničle. Panika, ki sem jo pred dnevi opazoval ob nesreči s kopalcem, se hitro polasti tudi mene. Termometer leze na 38, nato 39, zelo blizu je 40. »Greva v kopalnico,« reče Ivanka. »Pod mrzel tuš.« Katastrofa, si mislim. Ko se stušira, naroči: »Vzemi rjuhe in jih namoči z mrzlo vodo!« Leže v posteljo, zavita v mrzle rjuhe do vratú, do nosú. Ne za dolgo - in rjuhe so povsem tople. Medtem v mrzli vodi banje že namakam nove.

Ne spominjam se, koliko časa je potekal ta terapevtski postopek.

Vsekakor pa je v celoti uspel. Morda bi se stanje izboljšalo tudi brez opisane procedure. Zakaj je potrebno o vsaki stvari dvomiti? Ker nas sta nas tako učila že Descartes in Popper.

Sveti Ivan pri Umagu. Merkurjeva počitniška prikolica (last podjetja, kjer je bila domala vso delovno dobo zaposlena žena) je postavljena le lučaj od morja. Ivanka že v visoki nosečnosti.

Jadranovo pri Crikvenici. Merkurjev počitniški dom. Dobra hrana, čisto morje, čeprav precej oddaljeno.

Savudrija – Zambratija. Prijazne gospe Plestenjakove lepa, razsežna vila, potopljena v sredozemsko zelenilo. Ivanka – ko s hčerko Evo še sladko spiva – gre domala vsako jutro kar daleč peš v Katoro po nakupih, kuhamo sami. Skromna plaža – podobno kakor drugje na tem območju. Na vrtnem kompostu večkrat srečam veliko, rjavočrno kačo z drobnimi belimi pikami. Ko jo zagledam prvič, se na smrt prestrašim. Gospa Plestenjak prostodušno razloži, da je kača morda res videti velika, debela in strašna, vendar ni nikakršna kača strupenjača klopotača, ampak njen gož, prijazen in nič strupen. Njen je zato, ker redno obiskuje njen vrt in njen kompostnik.

Otok Rab – Lopar – Rajska plaža. Govorice, da je na trajekt treba čakati célo večnost, upoštevamo z vso resnostjo. Krenemo ponoči, ob prvem svitu smo že blizu trajektu. Vendar videz vara. Po dolgih

23 Takratno ime za policijo.

59 serpentinah, ki se spuščajo proti morju, lezemo s hitrostjo polža.

Dopoldanska pripeka v avtomobilu brez klime (naprave, ki je takrat sploh nismo poznali) se stopnjuje, razdražljivost jo zasleduje. Do trajekta se pripeljemo živi le še do polovice. Vendar Eva vse tegobe junaško prenese, saj pričakuje, da se bo na morju srečala z Mojco in Tomažem, otrokoma naših družinskih prijateljev, ki na Rabu taborijo.

Našli smo jih hitro, upoštevali smo napotek Mojce in Tomaža: »Ko prideš v kamp, sto metrov naravnost in potem noter pri sladoledarju,« Poreč – Lanterna. Merkurjeva prikolica v tedaj visoko opevani Lanterni. Propaganda je bila uspešna: edina stvar, ki je bila vredna spomina, je bila nepopisna gneča.

Poreč – Lanterna, drugič. Osel gre le enkrat na led, človek večkrat v Lanterno. Prostor Zavoda za zaposlovanje je bil takó prikrit, da smo ga iskali kakor iglo v senu. Po dolgem iskanju smo odkrili zanikrno načečkan listek o lastništvu. Pralnice, umivalnice, stranišča … polno zasedena od jutra do noči. Najboljši operativni čas za obisk stranišča med četrto in peto uro zjutraj. Od te »infrastrukturne« stavbe polzí po brežini proti plaži nekakšen potoček izcednih vodà, obarvanih rjavo, rumenkasto, skoraj črno - odvisno od izvira. Po robovih »vodotoka« se razrašča spolzek mah. Sklep: Lanterna nikoli več!

Poleg našega bivališča letujejo Poljaki. Mlada Poljakinja, verjetno študentka, nenehno leži pred šotorom in bere, bere, bere ... Mlademu Italijanu je neizmerno všeč, mislim Poljakinja, ne branje, a zlepa ne najde priložnosti, da bi se ji približal, ker je »zastražena« enkrat z mamo, drugič z očetom, tretjič z bratom, četrtič z vsemi skupaj.

Nekega dne, ko se vrnem s plaže, zagledam Italijana, ki se skloni k njenemu ležalniku in vpraša s sladkobnim glasom: »No sole, no plavit?« Morda je s to latinsko-slovansko kombinatoriko mislil: »Mar se nič ne sončite, nič ne plavate?« Dekle odkima, se obrne proč, tega esperanta ne razume. A ni nujno, da je bil to edini razlog.

Otok Rab – bungalovi Suha punta. Letujemo skupaj z Olgo, ženino sestro, in Borisom, njenim možem. Z nami je tudi najboljša prijateljica hčerke Eve, Mateja Dolinar, prijateljstvo izhaja še iz dijaških let na škofjeloški gimnaziji. Potujemo z belim Peugeotom 405, na poti

60 kraljuje glasba The Doors. V prvem nadstropju velike jedilnice vlada ob kosilu gneča in kaos, vse mize so zasedene, v zraku visi zadušljiva vročina, ki jo nekoliko blaži prepih, ki vleče med vhodom in na stežaj

Slika 16a Ivanka. Sproščen, žareč nasmeh na obcestnem zidu pri Bakru. Ne brez razloga. Kratek postanek na poti od Opatije do Jadranovega. V Opatiji je opravila neprijeten obisk pri zobozdravniku, v bližnjem Jadranovem čaka dopust. Osebni arhiv.

61 odprtimi okni. »Tega ni več mogoče prenašati, tega prepiha,« reče Boris in prosi natakarja, da zapre na stežaj odprto okno. Naše omizje je namreč blizu. Natakar, nataknjen, premočen od dela in sopare in tečnih gostov, od katerih vsakdo vleče nekam drugam, vsak po svoje … natakar se torej sunkovito obrne in teatralno zaloputne ter zapahne veliko okno, da zarožljajo stekla v okvirih. Z roko si otre premočeno čelo, jezno poblisne z očmi in sikne: «Dobro, a sad se kuvajte!«

Slika 17 Družinsko letovanje na otoku Rabu, Suha punta, poletje leta 1997 Osebni arhiv.

Portorož – Hotel Bernardin (Histrion). Bernarda Jeklin Rakovec, bistroumna, izobražena, razgledana, komunikativna (in ostrega jezika, če je potrebno), spretna, podjetna ... Urednica ženske revije Jana²⁴, ki je nenehno širila in nadgrajevala stavbo svoje revije. V njenem okrilju je organizirala letovanje med zimskimi šolskimi počitnicami, ki pa ni zgolj posedanje po recepciji in poležavanje ob bazenu … Čas napolni do roba s predavanji, delavnicami o negi telesa, ličenju (Lili Carsten), rekreaciji, zdravju, kulinariki, modi, skoraj vse o vsem. Udeležimo se večkrat, nekoč skupaj z družino Poljšak.

Nečak Mitja in hčerka Eva odkrijeta novo čudo svetà, ki vozi nenehno in brezplačno navzgor in navzdol. Posebej imenitno je, da naprava poslušno uboga na vsak ukaz, le na tipko je treba pritisniti. Vrata dvigala se odprejo – Mitja. Zasmeje se in se odpelje navzgor. Vrata

24 Revija Jana je bila ustanovljena leta 1971. https://www.sta.si/251488/ob-25-obletnici-revijejana

62 dvigala se odprejo – Eva. Zasmeje se in se odpelje navzdol. Vrata dvigala se odprejo – Eva in Mitja, zvijata se od smeha in izgineta navzgor … Kjerkoli in kadarkoli želi človek v dvigalo, ni mogoče zgrešiti: pokazala se bo Eva ali Mitja - ali oba. Če je dvigalo polno ljudi, bosta med njimi zanesljivo tudi Eva in Mitja. Če bi prizore videl Charlie Chaplin, bi iz tega ustvaril burlesko.

Slika 18 V recepciji Hotela Bernardin na »zimskih« počitnicah skupaj z družino Poljšak (februar 1994). V sredini na pol obrnjen vidno zadovoljen obraz Ane, od leve v krogu – Boris, Eva, Mitja, Ivanka, Olga, jaz. Manjka Uroš. Osebni arhiv.

Popularni mladinski skladatelj Janez Bitenc prevzame pripravo programa za praznovanje Prešernovega dne ter Pusta. Med drugim izbere Evo, ki pa ji čast in slava ne diši preveč, kajti za program je treba vaditi takrat, ko se drugi otroci igrajo. Zabavni pustni program poteka v nabito polni dvorani. Vsakemu nastopajočemu gospod Bitenc zastavi nekaj vprašanj. Med nastopajočimi je tudi dekle, ki jo Mitja dobro pozna. »In ti si doma …?« vpraša Janez Bitenc. Dekle za trenutek pomisli in reče: »Lesce pri Bledu.« Mitja jezno udari s pestjo po kolenu, odkima z glavo in skozi stisnjene zobe ogorčeno

63 vzklikne: »Svina!« Nekaj glav v bližini se začudeno obrne nazaj, ker pač ne razumejo razlogov. Lesce so dejansko kraj, kjer živi dekle, a Mitja, njen sošolec (?), živi v Radovljici. In Lesce, lepo vas prosim, je kraj pri Radovljici, ne pri Bledu! Radovljica je bila takrat, ko se je to dogodilo, občina, v katero so spadale Lesce, Bled, Bohinj … Občina, upravna enota, vse pomembnejše stvari so v Radovljici. Ampak dekle objektivna dejstva nesramno zamolči. Lesce pri Bledu – in besedo Bled še poudari – reče zato, da zveni bolj imenitno. Bled pozna ves svet! Koliko ljudi pa pozna Radovljico? Nedolžna kletvica »svina«, izrečena hipno, spontano, iz srca, pravzaprav pomeni »umazana izdajalka«.

Na prireditvi je Eva v kulturnem programu prebrala svoj spis Živim v Kranju, Prešernovem mestu, Ana pa se je v otroški modni reviji šopirila kot manekenka. Eva je morala svoj prispevek pod kritično taktirko gospoda Bitenca in njegove soproge piliti in piliti in se sebi smiliti, ker so ji počitnice polzele skozi prste, o pripravah manekenke Ane pa ni zanesljivih podatkov.

Poreč – Červar. Skoraj nova, večnadstropna stavba, bloki tudi naokrog. Letujemo v pritličnem ograjenem atriju. V simpatičnem mestecu Červar se najbolj spominjam parkiranih motorjev, s katerimi so se pripeljali tuji turisti; to so bili težki, okorni, robati stroji, a hkrati izdelani z neverjetno natančnostjo, skoraj s filigranskimi detajli.

Nedvomno so izžarevali šarm, ki je hčerko Evo neverjetno prevzel, vanje se zaljubila na prvi pogled. Ko je motor zagledala, se je ustavila, krožila okrog njega, ga opazovala z vseh zornih kotov. Včasih je trajala skoraj ura, da se je naveličala, a blizu so bili še drugi motorji. Če sem šel z Evo – takrat staro okrog štiri leta - na plažo ali s plaže, sva več časa prebila ob motorjih kakor ob morju.

Slike 19 Trije modeli motociklov iz leta 1980 (od leve): Honda, Yamaha, BMW ²⁵ 25 http://moto.zombdrive.com/honda/1980-honda-cbx http://www.yamaha-klub.hr/forum/viewtopic.php?f=7&t=226 http://moto.zombdrive.com/bmw/1983-bmw-r80g-s.html

64 Letovali smo leta 1982, a tega ne vem po spominu, pač pa ob nesebični pomoči Googla, ki je povedal, kdaj je bila na sporedu usodna nogometna tekma na svetovnem prvenstvu med Španijo in Jugoslavijo. Na tej osnovi sem izračunal tudi pravkar zapisano starost hčerke Eve. 20. junija 1982 pridem na prizorišče prenosa že vsaj uro pred začetkom. Prepozno. Vsa dobra mesta pred velikim ekranom so zasedena, klopi ob grobo tesanih lesenih mizah nabito polne, trgovci in kramarji vseh strok si manejo roke, zaslužek bo izvrsten; že pred tekmo se polnijo blagajne, a najbolj pomembno je, da naši zmagajo, potem bo prava veselica. Na ražnjih se vrtijo odojki, pečejo se klobase, hrenovke, širi se oster vonj po čebuli, iz zvočnikov nabija sto decibelov glasbe. Tisti, ki smo prišli dovolj zgodaj, da je bilo prepozno, kmalu spoznamo, da niso pošla le dobra mesta za spremljanje spektakla, še slabih ni bilo več. Nekako se mi posreči, da najdem zasilno sedišče, od katerega tudi zasilno vidim na velik zaslon. Naši povedejo že v deseti minuti, strelec Ivan Gudelj.

Eksplozija navdušenja, množica skandira Ju-go-sla-vi-ja, Ju-go-slavi-ja …, čeprav jih naši verjetno ne morejo slišati. Izvrsten začetek, slab konec. Izgubili smo. Španija : Jugoslavija, 2 : 1. Tesno, za las. »Lopov, sudija, sram te bílo!« hripavo zavpije nekdo v množici in maha s pestjo. Njegov kolega zavihti pivsko steklenico in jo raztrešči po tleh. A najbolj osupljivo je bilo, kar se je primerilo le nekaj minut po koncu tekme. Velike množice domala v hipu ni bilo več, nikjer več je ni bilo - kakor bi kot dim izpuhtela v zrak ali se nevidno vdrla v zemljo.

Psihologija množice – prvo poglavje. Vedno znova me prepriča Gabriel Tarde s svojo znano teorijo imitacije, teorijo z veliko močjo pojasnjevanja družbenih in psiholoških pojavov. In še bolj pomembno – teorija ne zna razlagati le o sedanjem in preteklem, ampak dokaj zanesljivo napoveduje …

Otok Krk – Šilo. Manjše ribiško naselje, do katerega se pripeljemo po vijugavi makadamski, marsikje skalnati razdrapani cesti. Od prihoda do odhoda, vse dni neusmiljeno žari sonce, brez oblačka, brez sapice.

Ana sedi pod figo nad morjem. Uživa grozdje, bere, plava kravl; spet grozdje, knjiga, kravl; grozdje … Seba nekega jutra pričaka ribiča, kupi veliko svežih sardel, izvrstnih, uživamo jih več dni. Sonce tudi v Šilu ponoči zaide, vendar pa v zidovih hiše, kjer stanujemo, ves dan

26 Veliko pripetljajev je bilo tudi na drugih lokacijah: Medveji, Njivicah na Krku, v Verudeli pri Puli, Fiesi, Luciji, Ankaranu, Nerezinah na Malem Lošinju, Kanegri, Crikvenici, Baški na Krku …

65 nalaga toploto, ki se ponoči nikakor noče umakniti. Zjutraj nas sonce, preznojene in slabo naspane, obsije z novo močjo.

Naj bo dovolj počitniških prigod²⁶.

10 Skrivnostni kevdrc

Sava, nekdaj najdaljša jugoslovanska reka … No, zdaj ne več, morda le najdaljša slovenska reka je pri naselju Čirče na levem bregu, ter naselju Drulovka na desnem bregu, naredila slikovito, okrog 40 metrov globoko sotesko, ki poteka do kraja Trboje. Imenovali smo jo Zarta, v novejšem času so jo preimenovali v Zarico. Kot bi se pomladila, čeprav se je postarala. V Čirčah so do reke vodile številne stezice, nekatere izredno strme in težko prehodne. Sava je bila glavno lokalno poletno kopališče, skrivala pa je nekaj zahrbtnih vrtincev, ki so menda potonili v mokri grob že nekaj otrok še pred prvo in drugo svetovno vojno. Redno se je pojavljala zgodba, da je zahrbtni rečni vrtinec nekega vročega avgusta pogoltnil tudi konja, ki so ga pripeljali napajat k reki s čirške strani. Zato smo se pri plavanju vrtincev lotevali z velikim strahospoštovanjem. Starejši vrstniki so prirejali posebne »tečaje o plavanju v vrtincih«. Največjo čast sem v tistem obdobju doživel, ko mi je - pred nedavnim pokojni Stane Uranič - podelil »ustno licenco, da že smem v vrtinec.« Licenco brez kotizacije in brez administracije, vendar po dnevih in tednih resnega treninga.

66 V kanjonu je bila na dokaj nedostopnem mestu velika in skrivnostna votlina, ki so jo imenovali »kevdrc«, v prevodu torej nekakšna manjša klet. Starejši fantje, večinoma že srednješolci, niso v svojem junaštvu in nastopaštvu mogli več prenašati legend o tej votlini. Že od nekdaj se je menda govorilo, da se velika vstopna odprtina nadaljuje v vodoravni smeri in se postopno zožuje. Ob koncu je zasuta. Vendar to zasutje ni naravno, ampak je delo človeških rok, kajti votlina se v resnici nadaljuje skoraj vodoravno, kakšnih 20 metrov pod površino – pod Čirškim poljem – in se konča nekaj kilometrov severno, tik ob robu kranjskega pokopališča. Ko se domišljija vname, se spremeni v požar.

Pravili so, zaupno, s strahom v očeh, da so še od starih Rimljanov v »kevdrcu« skriti zakladi in da je ponekod v rovih več človeških kosti kakor peska. V srednjem veku je namreč zaklad poskušala odkriti in odnesti majhna skupina pogumnih in pohlepnih vaščanov, v strogi tajnosti so kopali več noči, nato se je del votline porušil in jih pokopal pod sabo. Nikoli niso našli ne zaklada ne izginulih vaščanov, a tudi reševati si nihče ni upal. O tem je bilo menda še govorjenje zelo nevarno.

Ko so starejši fantje do »kevdrca« čez širok previs naredili nekakšen most iz debelih, širokih lesenih plohov, smo si skrivnost ogledali.

Votlina je bila na vhodu res velika, razsežna, takšna še nekaj metrov v globino. Nato se je naglo ožila in bila po morda desetih metrih zaprta, zasuta z gruščem. Več starejših, krepkih fantov (vaških Herkulesov) se je s krampi in lopatami udarniško lotilo podviga, s katerim bi zaporo odprli in se podali v rov za skrivnostjo in zakladi.

Toda napredovali niso niti za dober meter. Kamenje je bilo bolj trdno od njihove odločnosti, grušča več kakor njihove ambicije. Jezni in razočarani so lopate in projekt odložili na boljše čase.

Menda se s tem kasneje ni nihče več ukvarjal. Mogoče je zamrla tudi legenda, zakladi starih Rimljanov torej še čakajo.

67

Slika 20 Hči Ana, osmošolka. V ozadju soteska Save, imenovana Zarta ali Zarica. Na pečinah na levi strani, čirški strani, je velika odprtina, ki vodi v »kevdrc«. Na tej sliki vhod v »kevdrc« zakriva bujno zelenje.

Osebni arhiv.

68

11 O priimku Belčič in nekaj o prednikih in sorodnikih V Sloveniji je iskanje oseb s priimkom Belčič še najbolj podobno iskanju igle v kopici sena. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) je bilo namreč - po stanju na začetku leta 2019 – skupaj le 56 oseb, ki so se podpisovale Belčič; po pogostosti je ta priimek na 7.000 mestu. Največ jih je v Primorsko-notranjski regiji (20), v Osrednjeslovenski regiji nekaj manj (17), na Gorenjskem le devet. Pričakoval sem, da bo največ Belčičev – glede na izvor mojega očeta – v Goriški regiji, vendar se je izkazalo, da je to docela zmotno, tam ni namreč nikogar. Nikogar!²⁷ No, bodimo bolj milostni: sprejmimo verjetno dejstvo, da se Belčič iz različnih razlogov spremeni v Bevčič ali Beučič, kar je zapisano v nadaljevanju. (Mimogrede, dekliški priimek moje matere je zanikrni Il segretario (tajnik) na uradnem dokumentu Ljubljanske pokrajine Kraljevine Italije 11.08.1944 gladko iz Vrbec prekrstil v Verbič. In kdo je Kraljevino Italijo sploh vabil v Ljubljano?)

Oseb s priimkom Bevčič je 69, torej samo deset več kakor Belčičev, oseb s priimkom Beučič pa je sploh malo, manj kot pet. Tudi Fikfaki (priimek moje babice po očetovi strani) so redke ptice, le 63 jih je naštel statistični urad. Za primerjavo: Rozman, dekliški priimek moje žene Ivanke, šteje 2.940 oseb. Kaj bi sploh mogel napisati o razširjenosti priimkov v Sloveniji, če ne bi imeli na voljo zgledno urejenih uradnih statističnih podatkov?

Bolj vsebinsko sem si zlasti pomagal z delom Petra Stresa, ki je napisal knjigo Priimki v Brdih, s podnaslovom Izvor in razvoj do 1. svetovne vojne²⁸. Proti »šlamparijam« tistih, ki so priimek zapisovali, in na drugi strani tistih, ki so priimek izgovarjali – se avtor elegantno zavaruje že kar v naslovu. Zaporedno namreč naniza priimke: BEVČIČ , BEUČIČ, BELČIČ²⁹. Poglejmo v celoti: 27 https://www.stat.si/ImenaRojstva, pridobljeno 12.11.2019 28 Stres, P. (2005). Priimki v Brdih. Izvor in razvoj do 1. svetovne vojne. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, str. 29

69 »BEVČIČ, BEUČIČ, BELČIČ »Prvi zapisi: Beucig Marina (1. polovica 19. stoletja, področje Kojskega) (14), Belčič Maksimilijan (1909 Podsabotin) (a), Belčič Paulina (1904 Podsabotin) (a), Beučič (9), Bevčič Ignacija (1982 Števerjan) (š). Na področju duhovnije Pevma je bil tudi priimek v obliki Bevčar. V Medani je hišno ime Belica.«

Kojsko, Podsabotin, Števerjan, Pevma. Rojstni kraj mojega očeta in kraji, o katerih je nekajkrat pravil, da tamkaj živijo njegovi sorodniki.

Vendar pa teh »prvih zapisov« ne morem sprejeti brez komentarja.

Belčič Maks(imilan) je moj stari ata, vendar ni bil rojen leta 1909, ampak 1877. Leta 1909, ob koncu leta, je bil 2. decembra namreč rojen moj oče. Morda … morda pa je bil tega leta res rojen tudi Maks Belčič, o katerem pišem v naslednjem poglavju. V tem zapisu se pojavlja še Paulina Belčič (1904). Ne spominjam se, da bi o tej osebi oče kadarkoli povedal karkoli.

In Stres o nastanku priimka? »Priimek izhaja iz pridevnika bel. Verjetno je označeval človeka z belimi lasmi ali svetlo poltjo oziroma njegovega sina. Primerjaj tudi priimek Belin.«

Stres v tej zvezi navaja tudi priimek Belingar, in sicer za Tomaža Belingarja v prvem zapisu, ki se leta 1858 pojavi v Števerjanu. To je vas, ki je zelo blizu Podsabotina. Stresu se zdi nenavadna kombinacija v sestavi priimka, saj vsebuje nemško pripono –gar³0.

Italijanski fašisti so vestno prekrstili mnoge priimke. Menda druge izbire, razen tiste, ki so si jo sami naprtili, sploh niso imeli. Tudi priimek Belčič se jim ni izmuznil. Ker je črka č zanje iz drugega sveta, so pač pred resno prekrstitvijo najprej prekrstili priimek Belčič v Belcic. V knjigi Per l'italianita dei cognomi, ki je izšla v Trstu leta 1929³¹, je na strani 162 zapisano, da se Belcic spremeni v Belci (Belcic in Belci)³². Neverjeten dosežek.

29 Oseb s priimkom Bevčič je (po že citiranem viru SURS) v Sloveniji 69, skoraj vsi iz Primorskonotranjske (21), Goriške (21) in Obalno-kraške regije (20) 30 Stres, P., op. cit., str. 25 31 Pizzagalli, A. (1929) Per l'italianita dei cognomi nella Provincia di Trieste, Libreria Treves – Zanichelli, Trieste 32 Ampak, Italijani menda res ne slovijo po kakšni doslednosti in sistematičnosti. V njihovih uradnih dokumentih – tistih dokumentih, ki so mi na voljo – priimek Belčič nikoli ni zapisan kot Belci.

70 Iz Stresove knjige še o priimku Fikfak, priimku moje babice Notburge.

O priimku, ki zveni za slovenska ušesa nenavadno, zelo nenavadno.

Kadarkoli sem ga komu omenil, me je prosil, če ga lahko povem še enkrat. Prepričan je bil, da sem se zmotil ali da zbijam neslane šale.

FIKFAK Prvi zapisi: Fichfakh Gregor (1523 Nozno, župan) (3), Ficfag Gendra (1628 Nozno) (7), Fifach (tudi Figfag) Štefan (1632 in 1635 Nozno) (7), Ficfac Janez 1733, 1741, 1742, 1743, 1746 (2), Ficfac Janez (1750 Hlevnik) (2), Ficfach 1770 (8), Fikfak Peter (1789 Kožbana) (k), Fikfak Anton (1904 Kožbana) (ko), Fikfak Mihael (1837 Hlevnik) (6), Fikfak (10), Fikfak Jožef (1871 Biljana (a), Fikfak Marija (1896 Podsabotin) (a). Priimek se je iz Noznega razširil v druge kraje.

Nastanek priimka: Priimek verjetno izhaja iz oponašanja prižiganja (netenja) ognja s furlanskimi besedami. Drugi del priimka je podoben priimku Fach/in. Hišno ime na Dobrovem (pri Fakovih)³³.

Ob priimku Fikfak še naslednji zapis: 9. junija 1909, torej v letu, v katerem se je rodil moj oče, Primorski list piše pod naslovom Darovi, da je Ciril Fikfak iz Podsabotina daroval 20 vinarjev za Slovensko sirotišče. In zaključuje:»Bog poplačaj stotero! Vse v boljšo bodočnost slovenskega naroda pod slavno vlado Njenega Veličanstva cesarja Franca Jožefa 1.!«³⁴ O prednikih in sorodnikih Očetovi predniki in sorodniki Moj oče Franc Belčič se je rodil 2. decembra 1909 v Podsabotinu pri Gorici materi Notburgi Fikfak (17.04.1886 – 15.05.1937) in očetu Maksu Belčiču (1877 – 1931). Podatke o očetovih starših sem prepisal iz nagrobnikov na podsabotinskem pokopališču; nobenih pisnih dokumentov namreč nisem našel v družinskem arhivu. O mojem pradedu in prababici torej ne vem ničesar. V družinskem arhivu sem o (nekdanjih) prebivalcih Podsabotina našel le obledelo skupinsko fotografijo.

33 Stres, P., op.cit., str. 61 34 Primorski list, XVII. Letnik. 23.številka. V Gorici, 9. Junija 1909

71 Slika 21 Grob Maksa Belčiča, mojega deda po očetovi strani, na pokopališču v Podsabotinu. Posnel v septembru 1975, kjer je fotografija še dokaj jasna, dandanes je že skoraj zabrisana. To je edina znana podoba, ki jo poznam.

O babici Notburgi nobene.

Osebni arhiv.

Očetov brat Anton se je rodil 21.11.1911; poročil³⁵ se je z Milko (Emilio) Mizerit, rojeno 10.01.1917. Skupaj z družino - z desetletnim Dominikom in petletnim Darkom – je v oktobru 1947 emigriral v Argentino, v Buenos Aires. Morda se je poleg mojega očeta in njegovega brata Notburgi in Maksu rodil še deček Maks. O tej megleni domnevi, ki jo trhlo podpira nekaj namigov, več v poglavju o begunstvu med prvo svetovno vojno.

V metežu nenehnih zgodovinskih sprememb se je Franc zapisoval kot Franz in Francesco, Maks kot Maximilian in Massimiliano, Belčič kot Beltschich in Belcic, Gorica kot Görz in Gorizia … Le Notburgo so pustili pri miru – in je v vseh dokumentih ostala Notburga. In Fikfak je bil povsod Fikfak, vsaj v dokumentih iz domačega arhiva. Bolj me je presenetilo, da se Nemci v svoji prislovični sistematičnosti, natančnosti, pedantnosti in doslednosti niso polotili predrugačenja imena vasi Podsabotin: tudi pod njihovo jurisdikcijo je obstala kot Poggio S. Valentino. Mimogrede, moj laični prevod v slovenščino bi bil – ob pomoči vsemogočnega Googla – Grič (morda Hrib) Svetega Valentina.

Le sedem let kasneje, novembra 1939, je moj oče dobil še dokument o jugoslovanskem državljanstvu, ki ga je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve Kraljevine Jugoslavije v Beogradu. Napisan je povsem drugače: v pravem srbohrvaškem jeziku, danes bi rekli, v srbskem jeziku. In v cirilici! (Mar ni tudi iz tega dokumenta razvidno, kdo je že v tedanji Jugoslaviji igral prvo violino?)

35 Poroka je bila 19.06.1937 v Števerjanu (San Florian del Colio)

72

Slika 22 Uradna dokumenta italijanskih in nemških oblasti o očetovem rojstvu (iz leta 1932).

Osebni arhiv.

73

74

Slika 23 Uradni dokument o priznanju očetovega jugoslovanskega državljanstva (1939), napisan v cirilici. Osebni arhiv.

75

76

Slika 24 Vaščani Podsabotina v Kuclju, predelu vasí oziroma naselja. Datuma ni. Ali je med njimi kdo od mojih prednikov, sorodnikov? Ne vem, ugibanje bi bilo nesmiselno.

Osebni arhiv.

Ata je prednike in sorodnike komaj kdaj omenil. Morda se mi takó le dozdeva, ker me ni zanimalo in nisem poslušal; morda mi je šlo pri enem ušesu noter, pri drugem ven; morda me ni bilo zraven, ko so se o tem pogovarjali. A tudi mama je večkrat rekla: »Še sam ne ve kaj dosti!« Spominjam se, da je govoril predvsem o krajih, kjer ima sorodnike. O imenih pa domala nič. Omenjal je kraje, ki danes v celoti pripadajo Italiji, a so čisto blizu Podsabotina ali kvečjemu oddaljeni deset kilometrov. Vedno je govoril slovenska imena, jaz jih bom (v oklepaju) zapisal tudi po italijansko: Šentmaver ali Šmavr ali Šent Maver (San Mauro), Pevma (Piuma), Oslavje (Oslavia), Podgora (Piedimonte del Calvario), Števerjan (San Florian del Colio), Gorica (Gorizia).

Zelo verjetno so moji sorodniki družina Terčič; tam smo se namreč vedno ustavili ob obisku Podsabotina, prenočili, pri njih sem še kot predšolski otrok preživljal poletne počitnice. Moje otroške

77 oči so videle, ušesa slišala Poldeta, očeta te družine, najbolj se ga spominjam po bakreno-zelenkasti škropilnici, oprtani na rami. Z njo je neutrudno hodil med sadnim drevjem in vinogradi; živo se spominjam Marice (Marije), njegove žene, ki je s svojo jasno, razločno in pojočo primorsko govorico napolnila célo hišo, dišečo po polenti (ki se je kuhala v bakrenem kotličku) in po sadju in po sredozemskih začimbah. Njena govorica je odsevala mešanico sproščenosti, veselja, a hkrati tudi resnobe in strogosti, ki jo je zahtevalo življenje v teh krajih, ki so bili z ostro in neživljenjsko državno mejo tedaj domala odrezani od sveta. (Tudi podsabotinski dialekt, piše dr. Danila Zuljan Kumar, je nekaj posebnega³⁶. Videti je, da ni prazen pregovor, po katerem ima vsaka vas svoj glas). Trije otroci so bili pri hiši Terčičevih: Gabrijela, Lojze in Ivo. Gabrijela, nekoliko starejša od mene, se mi je zdela povsem odrasla, odgovorna oseba, a svetla, z nasmehom, ki je že zjutraj polepšal dan. Z Lojzetom, starejšim sinom, sem pravzaprav med počitnicami preživel vse dneve, delal je od jutra do mraka, zdelo se mi je, da je bilo treba v enem samem dnevu postoriti tisoč stvari – in naslednji dan se je vse ponovilo. Ampak vsak večer sva skupaj sladko zaspala v prostoru nad hlevom, zakopana v dišeče in šelesteče seno, pokošeno in nagrabljeno po strmih brežinah okrog vasi. Nekaj sva ga nametala skozi odprtino v lesenem podu, da je padlo v jasli velikanskega vola, ki so mu pravili Temul.

Ob obiskih v Podsabotinu smo v Solkanu običajno obiskali Veroniko Fikfak, živela je v slikoviti primorski ulici, streljaj od slovitega Mostu čez Sočo, kjer se cesta v Goriška Brda kakor kača vijugavo vzpenja v brda. Nobenega dvoma ni (po priimku očetove matere Notburge), da je Veronika očetova sorodnica, a nikoli nisem ne vedel ne vprašal, kakšno sorodstvo je to. Njena sinova, Metod in Jurij, sta bila večkrat pri nas v Kranju: Metod nas je obiskoval na poti iz Švice, kjer je delal v gostinstvu, Jurij³⁷ pa je bil nekajkrat na obisku za daljši čas; najbolj se spominjam, kako je požiral knjige, eno za drugo, kasneje je knjige pisal, drugo za drugo. Doktoriral je iz etnologije in postal izredni profesor (v Cobissu ima 254 enot).

Zelo verjetno je, da je bil sorodnik gospod Pisani, urar iz Gorice.

Nekajkrat se je z družino pripeljal v Kranj na obisk, skupaj s sorodniki

36 Zuljan Kumar, D. (1997) Podsabotinski govor. Briški časnik, letnik 2, št. 7, str. 37 37 Več na: https://isn2.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/jurij-fikfak-sl#v

78 Rolichi. Z razkošnimi italijanskimi limuzinami so zasedli celotno dvorišče pred našo hišo. Četudi Pisanijevega poklica ne bi poznal, bi verjetno po zunanji podobi in po obnašanju uganil, da je urar. Seveda bi uganil, bi kdo pripomnil, če bi vedel, da je urar. Nekoč mi je podaril švicarsko ročno uro Levrette. Imenitno uro.

Iz Gorice naj bi bilo še več očetovih sorodnikov, takšno sklepanje sem si ustvaril, ko je oče predlagal, da se nekega toplega poletnega dne z avtomobilom zapeljemo v Gorico, z menoj je bila žena Ivanka in hčerka Eva. Radoživa, optimistična ulica odprtih vrat. Še danes jo imam pred očmi. Ustavimo se ob treh, štirih hišah, povsod nas postrežejo z izvrstnimi špageti, klepetajo brez prediha kakor bi bili že docela prepojeni z italijanskim temperamentom. Eva se je posebej bala nadležnega psa, ki je bevskal pod mizo, očitno nezadovoljen s količino hrane, ki je pristala pod mizo. Če imam ulico še vedno jasno pred očmi, pa se skoraj ne spominjam ničesar o vsebini pogovorov: ne vem, kdo so bili ti ljudje, in ne, o čem so govorili. Še en bežen spomin iz Gorice. Oče me je vzel s seboj, ko se je odpravil na obisk k Francu Gorjanu. Veliko, razkošno stanovanje na ulici Via Giuseppe Caprin. Dolga zračna ulica, potopljena v nekakšno meščansko spokojnost. Nikdar do takrat še nisem videl tako visokih stropov: kakor bi v prostor dolivali novo svetlobo, stanovanje je z njimi dihalo s polnimi pljuči, besede v živahnem pogovoru so se zmehčale. Gospod Gorjan je govoril – jasno in natančno - o svojem poklicu železniškega postajnega načelnika po italijanskih mestih med drugo svetovno vojno. Stanovanje sem si zapomnil bolje kot vsebino pogovora. Razlagal je, kako je pomagal beguncem, ki so bežali pred fašizmom in nacizmom. Omenil je neko judovsko družino.

Potarnal je, ker ne more z ženo k svojemu sinu v daljno Avstralijo, pedantna komisija v Rimu je že nekajkrat zavrnila njegov vlogo za vizum … Kakšen sorodnik je bil Franc Gorjan³⁸? Tega nisem mogel pozabiti, ker tudi vedel nisem nikoli.

38 V Gorici najdemo na spletnih straneh več oseb s priimkom Gorjan: Nevio, Carlo, Antonio, Gabriele, Anna …

79

Slika 24a Ulica Via Giuseppe Caprin v Gorici³⁹

Slika 24b Del pisma, ki ga je Franc Gorjan naslovil naši družini v Kranj. Iz pisave diha zrela urejenost, natančnost, sistematičnost, lepopis …

39 https://www.instantstreetview.com/@45.955647,13.632764,28.91h,5p,1z, pridobljeno 30.10.2020

80

Slika 26 Del mojega družinskega drevesa po očetovi liniji (zadnja znana prednika: Maks Belčič in Notburga Fikfak) . Lastni amaterski izdelek

Očetov brat Tone je z ženo Milko in sinovoma Dominikom in Darkom v letu 1947 emigriral v Argentino, v Buenos Aires, v predel Mar del Plata, sedaj mesto v Provinci Buenos Aires.

Slika 25 Buenos Aires, Mar del Plata⁴0.

Pozorno oko lahko odkrije nekaj manjših razlik v primerjavi s Podsabotinom.

40 https://cdn.budgetyourtrip.com/images/photos/articles/argentina_mardelplata2.jpg, pridobljeno 11.04.2021

81 Ko smo se iz dolgega služenja italijanski vojski vračali domov, smo se ustavili v Trstu, je povedal oče. Italijanščino smo Primorci takrat govorili že tako dobro, da nekateri sploh niso verjeli, da smo Slovenci, ampak so pravili, da govorimo tržaško italijanščino. To zgodbo je večkrat omenil, a le enkrat je mimogrede navrgel, da ima v Trstu verjetno neke sorodnike. Navrgel tako nejasno, da beseda verjetnost ni imela posebne verjetnosti. Ob pisanju teh spominov sem na spletu odkril zapis v Letnem poročilu slovenskih ljudskih šol »Družbe sv.

Cirila in Metoda« v Trstu za šolsko leto 1912/13. Črno na belem: Belčič Ana, VI. razred Dekliške šole v Acqedolttu (str. 36)

Pred stodesetimi leti je torej v Trstu neka Ana Belčič obiskovala šesti razred dekliške šole. Zgolj naključje ali kakšna sorodstvena povezava?

Materini predniki in sorodniki Moja mati se je rodila 7. avgusta 1918 na Selah pri Rudniku - nekaj mesecev pred koncem prve svetovne vojne v številni družini enajstih otrok. Dva otroka sta umrla že zelo zgodaj, je večkrat povedala mati.

Veliko otrok – veliko sorodnikov. Materine sestre: Angela, Francka (Frančiška), Rozi (Rozalija), Marija in polsestra Milena; bratje: Matija, France, Neče (Jernej). Za rod moje matere je bilo v družinskem arhivu precéj več podatkov kakor za očeta, čeprav je v takšni konkurenci zmaga enostavna. Našel sem namreč, kdo bi si mislil, celó podatek o pradedu Matiji Vrbcu, ki se je rodil 11. februarja 1832.

Sela so bila tedaj – in še dolgo zatem – res »sela«, torej vas v bližini Rudnika pri Ljubljani. In verjetno prav zaradi bližine Ljubljane se je vas hitro urbanizirala, sploh pa je urbanizacija v zadnjih desetletjih trgovske ere podivjala v njeni bližini: od rojstne hiše mojega pradeda do velikega trgovskega kompleksa na Rudniku je borih pet kilometrov.

Zato so uradniki – le kdo drug bi to mogel biti – Sela preprosto ukinili in jih prekrstili v Selsko cesto. Pradedov oče je bil Gregor Vrbec, njegova mati Marija Keber.

82

Slika 27 Rojstni list Matije Vrbca, mojega pradeda po materini strani. Družinski arhiv

83

Slika 28 Starša moje matere: Helena Žgajnar in Matija Vrbec. Fotografija iz grafičnega ateljeja Kunc v Ljubljani (pridobljena 1. novembra 1927).

Družinski arhiv

84 Predniki in sorodniki žene Ivanke Težave so bile tukaj glede na prednike in sorodnike mojega očeta mnogo lažje; bolj pravično bi bilo, če priznam, da težav sploh ni bilo. Delo so namesto mene opravili drugi. Ženin oče, Ciril Rozman, je namreč raziskal »svojo« linijo in jo prikazal v preglednici. Najbolj preprosto in verodostojno je, če jo predstavim v izvirniku (slika 29)

Slika 29 Predniki in sorodniki žene Ivanke po očetovi strani (zapis do leta 1972).

Avtor Ciril Rozman.

85 Ciril Rozman je bil službeno, družbeno in politično zelo dejaven. Večkrat je rekel: »Kdor ne dela vsaj dvanajst ur na dan, ni vreden, da ga sonce obsveti!« Gorenjski glas mu je ob smrti posvetil spominski zapis.

Slika 30 Zapis novinarja Andreja Žalarja o Cirilu Rozmanu v časopisu Gorenjski glas (06.11.1992)

86

Slika 30a Osmrtnica Cirila Rozmana v časopisu Gorenjski glas (03.11.1992)

87 Še globlje in še bolj podrobno je raziskan rod po ženini materi Lojzki (Alojziji) Smrekar iz Krope, po domače se je reklo pri Herclovih ali Hercelnovih. Raziskovalno delo je opravil prof. dr. Zmago Šmitek⁴¹, ki je v tovarniškem glasilu Plamena iz Krope objavljal nadaljevanko o kroparskih rodbinah. Iz tega zapisa izhaja, da rod ženine matere izhaja iz rodbine Hrovat: »Hrovati so spadali tri stoletja (od začetka 17. do konca 19. stoletja) med močnejše fužinarske družine v Kropi. V radovljiškem urbarju se kot prva pojavi leta 1602 Laura Hrobatt […]« piše dr. Šmitek. Dodaja, da bi bila potrebna še podrobnejša študija najstarejših matičnih knjig. Meni se zdi letnica 1602 že zelo častitljiva. Če preskočim dolg seznam imen in se ustavim pri izsledkih novejših matičnih knjig: »Iz novejših matičnih knjig je možno sestaviti posamezne veje rodu Hrovat […] Vsi izhajajo iz družine šestih sinov Jurija Hrovata.« Njihova imena: Jernej, Matevž, Matija, Janez, Jožef, Tomaž. Kopija sheme je prikazana na sliki 31.

Naj si privoščim še popolnoma amaterski razmislek. Priimke iz slike 31, ki kažejo sorodstvene povezave, sem izpisal – in naštel kar 36 priimkov, ki so tako ali drugače ženini sorodniki: Ažman, Bešter, Blažič, Božič, Fajgel, Feifer, Gartner, Grašič, Hafner, Hrovat, Jallen, Justin, Katrašnik, Klinar, Košmrlj, Kralj, Labernik, Lukman, Magušar, Osel, Perc, Pesjak, Pogačnik, Poglajen, Potočnik, Prezel, Resman, Smrekar, Šolar, Šular, Valand, Varl, Zelenc, Zgaga, Zupan, Žmitek.

41 Zmago Šmitek (1949-2018), slovenski etnolog, znanstvenik, univerzitetni profesor

88

Slika 31 Izrezek o rodoslovju iz tovarniškega glasila Plamen Kropa (leto, številka ?), str. 38 – 39).

89

90

12 Begunci med prvo svetovno vojno. Kje je mali Maks?

Najhujše bitke med véliko vojno, prvo svetovne vojno, so divjale ob Soči, neposredno tudi v rojstnem kraju mojega očeta. Šest let je bil star, ko je moral zapustiti rojstno vas in se podati z družino na dolgo pot kot vojni begunec.

Alojzij Res, primorski intelektualec, rojen v Gorici, umrl v Benetkah, je v svojem dnevniku 3. junija 1915 zapisal za Gorico: »Sredi visokih, vitkih nepremičnih cipres na starem pokopališču je ždela stara kapela.

Okoli nje vozovi, v naglici naloženi z omarami, posteljnjaki, lonci, s senom in culami.

Med njimi matere, starke in starci, otroci in živina. Begunci so. Ogromna, neusmiljena roka je zavihtela bič nad njimi, jih razkropila in pregnala z rodne grude. In zdaj romajo izgubljeni, izgnani v nepoznani svet, bogvekam, bogvekam. Oči jim begajo v daljavo in iščejo domove, skrite med zelenjem dreves, obdane z rodovitnimi polji. Zdaj leže ti domovi prazni, zapuščeni, mrtvi in vabijo nazaj, nazaj ...«⁴²

Dva meseca po tej objavi, v visokem poletju, zadnji dan julija 1915, je bila v begunstvu tudi Notburga, moja babica. Ni bila sama, štirje so bili. Slovenec, političen list za slovenski narod, je namreč 25. avgusta 1915 objavil: »Seznam slovenskih goriških beguncev, ki so odšli dne 31. julija 1915. iz Lipnicc na Štajerskem v Ilohen-mauth: … — Iz Podsabotina: Benčič. Notburga, 29 let. 4 osebe.«

Priimek Belčič se je v tem primeru spremenil v Benčič. Ampak ime Notburga (če ponovim že zapisano) ostaja v vseh dokumentih enako.

Morda zato, ker je to ime sorazmerno redko in nenavadno, morda zato, ker se zapisovalec tudi ob površnem ustnem navajanju ne more zmotiti. Še sreča, kajti ob pravilnem imenu in »napačnem«

42 Begunci med 1. Svetovno vojno na Kranjskem in drugod. Pridobljeno 08.01.2015 na: http:// www.kamra.si/Default.aspx?module=5&id=3136

91 priimku z veliko stopnjo verjetnosti vemo, da je Notburga Belčič ista oseba kakor Notburga Bevčič, Notburga Beučič, Notburga Benčič …

(Mimogrede, danes je po podatkih SURSa v Sloveniji oseb z imenom Notburga manj kot pet, ime bi morali pred izumrtjem skoraj zaščititi.)

Drugi dokaz, da je v tem zapisu moja babica, je navedba, da je bila tedaj stara 29 let. Na nagrobniku tistega tihega pokopališča v Podsabotinu, ki si ne pusti motiti niti hrupu z bližnje Osimske ceste, je vklesano v marmorno ploščo, da je bila rojena 17.4.1886, torej je bila v letu vojne groze in begunstva v letu 1915 stara 29 let. Nobenega dvoma, natančno tako kot navaja časopis Slovenec.

Slika 32 Nagrobnik stare matere Notburge Belčič, rojene Fikfak, na pokopališču v Podsabotinu.

Osebni arhiv

92 Umrla je devetnajst let po koncu prve svetovne vojne, v letu 1937, ko se je po malem že kuhala druga svetovna vojna. Doživela je 51 let. (Še ena pomota v dolgem nizu pomot ali nenatančnosti: na nagrobni plošči je vklesano Nodburga namesto Notburga, ampak avtor te napake je znan; vem, da je dal ploščo mnogo let po smrti svoje matere izdelati moj oče, in sicer pri nekem kamnoseku v Kranju.) Časopis Slovenec piše, da so bile štiri osebe. Katere štiri? Ugibam.

Notburga, nedvomno. Poleg nje njeni otroci: Franc, moj oče; Anton, moj stric; in Maks, moj ded. Vendar Maksa, njenega moža, mojega deda, ni bilo med omenjenimi štirimi osebami, kar bomo prebrali v nadaljevanju.

Lipnica (v citatu Lipnicc) je bilo mesto v nekdanji avstro-ogrski dvojni monarhiji. Danes ga označujejo kot manjše mesto in okrožno središče na Štajerskem v južni Avstriji. Imenuje se Leibnitz, iz katerega so begunci odšli v Ilohen-mauth. Niti vsevedni gospod Google ne ve nič jasnega o tem, kje bi bil lahko ta kraj, Ilohen-mauth …

Leto kasneje, v letu 1916, je Notburga že drugje, na Češkem. In oče je vedno govoril, da so bili na Češkem, o drugih državah ni govoril.

Ampak - ob odhodu v begunstvo je bil star šest let, ko se je vrnil, devet let. O begunstvu, morda proti pričakovanjem, je oče vedno govoril z zadovoljstvom, rekel je, da so se veliko igrali in kar dobro jedli – in da se je že nekoliko naučil govoriti po češko. Berem naprej iz časnika Slovenec: »Notburga Beučič iz Podsabotina št. 8, županstvo Podgora, ki se sedaj nahaja kot begunka v Svaženi, pošta Repniky, Vysoke Myto, Češko, se tem potom oglaša na pismo Jožefe Klanjšček iz Luke v Italiji. Predvsem se srčno zahvaljuje za vse dobrote, izkazane njeni materi; Bog stotero povrni! Naznanja, da so sedaj še vsi zdravi in jim gre dobro. Mali sinček Maks je umrl (podčrtal F. B.). Njen soprog Maks je še vedno na orožniški postaji v Gorici. Kje je družina Fikfak iz Podsenice in Frančiška ter Marija Terčič? Pri njih ne vedo za nobenega Sabotinca razen strica Žaka iz Stračic. Pozdravlja vse, posebno svojo drago mater.«⁴³

43 Slovenec: političen list za slovenski narod (04.02.1916), letnik 44, številka 27, str. 4

93 Slika 33 Kraj Repniky na Češkem, kjer je begunstvo preživljal moj oče s svojo mamo ter bratom Antonom in mlajšim (?) bratom Maksom.⁴⁴

Kraj Repniky je od Prage oddaljen okrog 160 kilometrov, od mesta Vysoké Mýto le devet kilometrov.

Slika 34 Mesto Vysoké Mýto na Češkem, v regiji Pardubice. ⁴⁵

44 https://www.google.com/maps/place/%C5%98epn%C3%ADky,+%C4%8Ce%C5%A1ka/ 45 https://www.facebook.com/mestovysokemyto/, pridobljeno 08.10.2019

94 Kdo je Jožefa Klanjšček, ki piše Notburgi na Češko? Po enem od virov se je oseba rodila v letu 1839, torej bi morala biti ob dopisovanju okrog leta 1916 stara 77 let. In živela naj bi takrat v Italiji, v mestu Luka (Lucca) v Toskani. Notburga se ji zahvaljuje za vse dobro, kar je storila njeni materi, tedaj moji prababici. Iz dostopnih virov pa ni jasno, ali sta bili z Jožefo Klanjšček v kakšnem (sorodstvenem ?) razmerju.

Za Jožefo Klanjšček najdemo podatek, da stanuje v Gorici (Via Dei Rabetta 10, 34170 Gorizia). Je to mogoče hči Jožefe Klanjšček, ki je pomagala moji prababici?

Marta Belčič, žena mojega pokojnega brata Miloša, se spominja, da je moj oče glede begunstva omenjal Novo Mesto (v izvirniku Nové Město na Moravě ), to je kraj v osrednji Češki, v regiji Vysočina; mesto (sedaj) šteje okrog deset tisoč prebivalcev. Marta dodaja, da so nameravali z avtom obiskati omenjeni kraj begunstva, vendar je očetova smrt v novembru 1991 namero prekrižala.

Slika 35 Nové Město na Moravě, mesto na Češkem ⁴⁶ 46 https://en.wikipedia.org/wiki/Nov%C3%A9_M%C4%9Bsto_na_Morav%C4%9B, pridobljeno 15.11.2019

95 Kje je bil torej kraj begunstva na Češkem: Repniky oziroma Vysoké Mýto ali Nové Město? V citiranem natančnem zapisu časnika Slovenec skoraj ne more biti pomote, a hkrati tud ne gre dvomiti o očetovih spominih. Pomeni, da je najbolj verjetno oboje, da je namreč begunstvo družina preživljala v obeh krajih. Še več, če sedaj strnemo celotno znano begunsko pot: (1) Lipnica (Lipnicc, Leibnitz) - (2) Ilohen-mauth - (3) Svažena, pošta Repnyky, Vysoké Mýto - (4) Nové Město na Moravě.

Vsekakor pa je šele brskanje po teh oddaljenih virih iz debele plasti pozabe razkrilo tisto, o čemer nisem nikoli slišal (oziroma niso slišali ali so zamolčali tudi sorodniki). Na begunski poti je umrl mali Maks, atov brat, ki je ime očitno dobil po svojem očetu. A morda je celó najbolje, da je to travmatično doživetje v begunski situaciji mati Notburga prikrila – in da o tem tudi kasneje niso govorili. Če si ogledamo podobe na sliki 36, bo takšno stališče najbrž še bolj utemeljeno.

Slika 36 »Naši goriški begunci se vračajo v svojo opustošeno domovino.«⁴⁷ 47 https://sl.wikisource.org/wiki/Zgodovina_slovenskega_naroda, pridobljeno 15.11.2019

96 V Koledarju za navadno leto 1921, izdanem v Gorici, je zapisano: »Žrtve svetovne vojske, Podsabotin, p. Pevma: štev. duš pred vojno vpoklicanih v vojsko padlih vojakov pogrešanih padlih civilistov umrlih vsled begunstva

401 49 9 4 37« ⁴⁸

Sedemintrideset življenj iz Podsabotina je torej vzelo begunstvo.

Med njimi – po vsej verjetnosti – tudi življenje malega Maksa. Žrtev prve svetovne vojne je bil med drugim tudi Anton Fikfak, rojen v letu 1876, umrl 28.12.1916, Podsabotin, Podgora. Pokopan je na vojaškem pokopališču Sveto, grob 60, vrsta III.⁴⁹

48 Koledar za navadno leto, 1921. Uredil Dr. A. Pavlic. Gorica: »Narodna tiskarna«.

49 https://zv1.sistory.si/zrtev?id=13640-Fikfak-Anton-1876-1916

97

13 Nemški bombniki nad Podsabotinom

Italija je v drugi svetovni vojni kapitulirala 3. septembra 1943. Za mnoge verjetno veliko olajšanje, a s tem svetovna vojna še zdaleč ni bila končana. Tudi za Podsabotin ne. Streznitev je sledila kot blisk, rušilna, boleča, tragična. Že 21. septembra 1943 so namreč nemška letala zahrumela na podsabotinskem nebu in odvrgla svoj tovor. Vas je bila poškodovana, porušena, tudi cerkev sv. Valentina. In v ruševino se je spremenila cerkvica sv. Lovrenca v bližnjem zaselku Podsenica⁵0. Za posledicami bombardiranja je umrlo deset ljudi.

Komisija o cenitvi vojne škode je v dokumentu - pod katerim so trije podpisi - ugotovila, da znaša vojna škoda, povzročena mojemu očetu, skupaj 118.942 din. Te škode neposredno prizadetim niso nikoli izplačali. Nekateri so govorili, da je menda Nemčija škodo poravnala posredno, in sicer celotni državi Jugoslaviji.

Vestnik, interno glasilo Društva izgnancev Slovenije 1941-45 (Ljubljana, marec – april - št. 126 -127 med drugim piše: »Vse od leta 1995 slovenska država ni sprejela zakona o povračilu vsaj simbolične gmotne škode iz druge svetovne vojne kljub številnim pobudam in argumentom, ki jih je Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945 dajalo vsem dosedanjim slovenskim vladam in Državnem zboru RS. Za sedanjo vlado in DZ smo januarja 2015 izdali še knjigo »Nemčija ni plačala vojne škode« z vsemi podatki o vojni škodi in vojnih odškodninah. Pobude Društva izgnancev Slovenije 1941–1945 je letos resno vzel predsednik Državnega zbora RS dr. Milan Brglez.«⁵¹

Zakon o povračilu premoženjske vojne škode iz druge svetovne vojne se je – kolikor sem uspel izbrskati iz spleta – zagozdil v parlamentu.

Potonil. Dokazana škoda neposredno prizadetim očitno ne bo nikoli povrnjena.

50 www.brda.si/spoznaj/od_vasice_do_vasice/2012012810493762/Podsabotin/, pridobljeno 26.06.2020 51 www.drustvo-izgnancev.si/media/pdf/vestnik/vestnik_126_127.pdf, pridobljeno 26.06.2020

98

Slika 37 Sklep o cenitvi vojne škode, izdan 16.07.1949 mojemu očetu, oškodovancu.

99

14 Oče – gost pri predsedniku Jugoslavije, maršalu Josipu Brozu Titu Moj oče je bil pred drugo svetovno vojno – po pobegu iz fašistične Italije v Jugoslavijo – zaposlen v Jugobruni, veliki kranjski tekstilni tovarni.

V tej tovarni je delal še nekaj let po vojni. O tem je večkrat govoril z zadovoljstvom, nagradili so njegovo tehnično izboljšavo pri izdelavi žameta; z odliko je končal tečaj iz tekstilne apreture. V tovarni je spoznal veliko ljudi, med drugim Vinka Hafnerja, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja.

Ob Jugobruni se – skoraj neverjetno - naplete še kopica asociacij. Po drugi svetovni vojni se je Jugobruna preimenovala v Tiskanino. Kasneje se je Tiskanina združila z veliko tovarno Inteks v še večjo tovarno z imenom Tekstilindus. V Inteksu je bila pred vojno zaposlena moja mama in njeni sestri Francka ter Rozalija (Rozi), sestri sta tamkaj delali tudi po vojni, do upokojitve.

V Tiskanini sem en mesec, verjetno v juliju, delal v obratu belilnice med šolskimi počitnicami po končanem prvem letniku srednje šole. V Inteksu sem opravljal med počitnicami obvezno enomesečno prakso, in sicer v drugem ter tretjem letniku srednje tehniške tekstilne šole. Na tej šoli sem diplomiral iz opisa novih tkalskih strojev (Vloga avtomatskih statev sistema Picanol v proizvodnji).

Mnogo, mnogo let kasneje sem bil – kot direktor Zavoda za zaposlovanje, območna enota Kranj – kratek čas zunanji član sanacijske ekipe Tekstilindusa, vendar sanacija ni uspela. Tovarna je namreč zabredla v stečaj in več let smo imeli na zavodu čez glavo dela s ponovnim zaposlovanjem odpuščenih delavcev ter drugimi ukrepi aktivne politike zaposlovanja, s katerimi je tedaj razpolagala država. O tem sem za Kranjski zbornik v letu 1995 napisal strokovni članek Tekstilindus Kranj, največji stečaj na Gorenjskem: tri leta po stečaju o usodi delavcev.

100 Slika 38 Spričevalo očeta o dokončanem tečaju iz apreture na Državni tekstilni šoli v Kranju (levo) ter dokument o njegovi tehnični izboljšavi pri izdelavi žameta (desno).

Osebni arhiv

In – da bo mera nenaključnih naključij oziroma naključnih nenaključij res polna: hči Ana je na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani v letu 2017 magistrirala z delom Idejna zasnova prenove in revitalizacije predilnice Intex v Kranju.

In zdaj je čas, da se iz tega obvoza vrnem na naslovno temo.

O Vinku Hafnerju je Miran Potrč v Dnevniku med drugim zapisal:

»In memoriam: Vinko Hafner, človek, ki je s kazalcem požugal Slobodanu Miloševiću (1920–2015) Umrl je Vinko Hafner, eden zadnjih vrhunskih politikov povojne Slovenije. Pred vojno je bil tekstilni delavec. Leta 1941 se je pridružil partizanom, zaradi česar so Nemci likvidirali njegovo družino. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941, udeleženec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, opravljal je pomembne vojaške in politične funkcije. Po osvoboditvi je bil najprej funkcionar ZK⁵² na Gorenjskem, nato je opravljal vrsto najodgovornejših dolžnosti v Sloveniji: bil je podpredsednik slovenskega izvršnega sveta, predsednik sindikatov, predsednik skupščine SRS ter več mandatov član centralnega komiteja ZKS in ZKJ.«⁵³

52 ZK, kratica za Zveza komunistov.

53 https://www.dnevnik.si/1042713644, pridobljeno 09.11.2019

101

Slika 39 »To so bili atovi najboljši prijatelji. Pred vojno.« To mi je povedala mama, ko je pokazala fotografijo. Ervina Bizaja se spominjam iz otroških let, pomagal je pri gradnji hiše. Stoji Vinko Hafner, kasneje zelo pomemben politični funkcionar. Osebe na levi ne poznam, mogoče je gospod Likozar ali Likar (?). Na hrbtni strani napis: Spominu mojih prijateljev v Kranju dne 17/IX 39. Osebni arhiv.

Žuganje Vinka Hafnerja je postalo legendarno, v preteklosti neštetokrat predvajano na televiziji, zato ga na fotografiji poglejmo še enkrat.

Slika 40 Žuganje Vinka Hafnerja Slobodanu Miloševiću. Moj vtis je, da je Miloševićev izraz na obrazu prekrilo veliko presenečenje, začudenje, skoraj osuplost, odpor - in kanček posmeha. ⁵⁴

54 http://informer.rs/vesti/balkan/214546/preminuo-vinko-hafner-slovenac-koji-milosevicu-pretio-prstom

102 Vinko Hafner je bil po splošnem mnenju, s katerim se popolnoma strinjam, izjemen primer skromnega, delovnega, poštenega človeka, kakršnih med tedanjo politično elito ni bilo v izobilju, v današnjem času pa jih je še toliko manj. Moje uvodne besede o njem so videti popolnoma logične glede na naslov poglavja. Vzbujajo namreč vtis, da je bilo prijateljevanje mojega ata z Vinkom Hafnerjem nekakšna osnova za srečanje z maršalom. Dejansko pa je bilo verjetno prav narobe. Mama mi je namreč nekoč bežno omenila, da sta bila s Hafnerjem res velika prijatelja, a to prijateljstvo se je ohladilo, morda celó ugasnilo, ker se ata ni želel včlaniti v komunistično partijo. Če bi se, bi bržkone tudi teh spominov ne bi bilo, ker mene ne bi bilo. Po znanem vzročno posledičnem vzorcu »če – potem, če – potem«…

Skratka, očetovo življenje se je obrnilo drugače, tik pred zaključkom vojne se je poročil, kmalu po vojni zaposlil kot ekonom v Dijaškem domu v Kranju. Pravzaprav je ta zaposlitev po spletu težko predvidljivih okoliščin botrovala dejstvu, da se je znašel v ozkem krogu štirih oseb, ki jih je osebno gostil maršal Tito. (Josip Broz Tito je bil nedvomno izjemno pomembna oseba, ne le v Jugoslaviji, ampak v svetu. O njegovem življenju je napisanih mnogo člankov, knjig. Užival je veliko podporo in slavo, toda primanjkovalo ni niti neizprosnih in srditih kritikov. Ko sem obiskoval osnovno šolo, smo vsako uro začeli z vzklikom: Reditelj: »Za domovino!« Razred (v en glas - in na ves glas): »S Titom naprej!« Morda o Titovem pomenu najbolje govori neverjetna udeležba najvišjih svetovnih voditeljev na njegovem pogrebu v Beogradu. A tudi javno mnenje v Sloveniji mu je (bilo) dokaj naklonjeno⁵⁵. »Pred mano je bil človek, kovinar, ki je naelektril vso deželo s svojo duhovnostjo, ki je združil agresivne Srbe, zatirane Dalmatince, ponosne Črnogorce, težavne Hrvate in intelektualne Slovence v eno veliko združeno borbeno enoto (…) Vsako besedo je spremljal pogled veselih modrih oči, govoril je tiho in mirno, brez težav me je sprejel 55 Ankete, ki jih je opravila Ninamedia v letih 1995, 1998, 2001, 2007 in 2010, kažejo stalno visok odstotek za ocene, da je Tito pozitivna zgodovinska osebnost (najmanj leta 1998: 63 %, največ leta 2007: 81 %) in nizek odstotek anketirancev, ki ocenjujejo Tita negativno (med 7 in 11 % v različnih letih; razlika neopredeljeni). https://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Broz_-_Tito (pridobljeno 08.11.2019)

103 kot pravega partizana – zaradi tega sem opustil izraz "diktator" in ga zamenjal za "rešitelja". Za tisti čas pravilna oznaka.« Tako je zapisal v svoji knjigi Partizanski kirurg Lyndsay Rogers. Knjige nisem bral, spremljal sem le dolgovezno, vročo in kontroverzno, a kvalitetno polemiko, ki je izhajala v časniku Delo v Poštnem predalu 29 pod naslovom Iz bogate zaloge antifašizma⁵⁶.

Vrnimo se k razlogom za srečanje. To je moja interpretacija, vsaj zdi se mi, da je sprejemljiva, oče je namreč o tem zelo malo govoril. V Kranj je v avgustu leta 1952 prišla na obisk delegacija otrok in mladine iz Trsta. Nastanili so se v Dijaškem domu, takrat je bil dom še prazen pred začetkom novega šolskega leta.

Slika 41 Napis na hrbtni strani: V spomin. Tržaška kolonija mladine pri Titovem lovskem domu dne 10.8.1952. Ata stoji med odraslimi, drugi z leve.

Osebni arhiv.

56 Milan Januška, 14. Julija 2020

104 Oče je – kot sem že zapisal – srečanje nekajkrat le mimobežno omenil.

Rekel je, da jim je Tito obširno pripovedoval o partizanskem zavzetju in osvoboditvi Trsta. Šele zdaj, ob pisanju spominov, se mi porajajo nekatere hipoteze, o katerih nisem nikoli razmišljal. Preverjal jih ne bom, ker bi to zahtevalo veliko brskanja po virih, a tudi zgodovinar nisem. Torej le moja subjektivna špekulacija. Srečanje s tržaško mladino v avgustu leta 1952 je bilo skrbno načrtovano. Ugibam, da se je namreč takrat prikrito že kuhala znana »Tržaška kriza«, ki je izbruhnila naslednje leto.

Oče se je med gosti maršala Tita znašel zgolj po naključju – kot oseba, ki je skrbela za namestitev mladine v Dijaškem domu. Vendar pa je malo verjetno, da ni bilo poprej o njem opravljeno temeljito varnostno preverjanje. In še pika na i k špekulacijam: pozitivno mnenje je morda

Slika 42 Sprejem pri predsedniku Jugoslavije, maršalu Josipu Brozu Titu na Brdu pri Kranju. Gostje: vodstvo kolonije tržaške mladine, ki je bila na počitnicah v Kranju v avgustu leta 1952. Med gosti se je znašel tudi moj oče, tedaj uslužbenec Dijaškega doma (sedi nasproti Tita).

Osebni arhiv.

105 podal Vinko Hafner. Naj mi bo odpuščeno govoričenje na osnovi nepreverjenih domnev, kar je v celoti sprto s načeli metodologije, ki nam jih je v glave vlival akademik prof. dr. Zoran Bujas pri študiju na Filozofski fakulteti.

Ali ni naključij že dovolj? Očitno ne, kajti 7. novembra 1970 je Josip Broz Tito obiskal tovarno Plamen v Kropi. Ker je bil direktor tovarne – tako sem slišal – prav takrat odsoten, je maršala osebno vodil po tovarni Ciril Rozman – v funkciji predsednika delavskega sveta. To je bil oče žene Ivanke, moj tast.

Slika 43 Obisk Josipa Broza Tita, predsednika Jugoslavije, v tovarni Plamen Kropa (7. novembra 1970). Tita je sprejel in vodil na obisku Ciril Rozman (desno), tedaj predsednik delavskega sveta. V ozadju prepoznam še nekaj vodilnih politikov tistega časa: Edvarda Kardelja, Sergeja Kraigherja, Franceta Popita …

Osebni arhiv Cirila Rozmana

106

15 Nogomet – od pionirjev Triglava do divje lige »Vpiši se k nam, k Triglavu!« mi je rekel Andrej P., tisti Andrej, ki nastopa že v poglavju o Mlekarni. »Boš videl, kaj vse boš pri nas dobil,« je navdušeno hitel. »Zlato uro!« sem se posmehnil s frazo, ki se je v tistih časih veliko uporabljala. »Dobiš boš dres, čisto pravi dres, nogometni, pobarvan, z napisi in vsem. In nogavice, prave nogometne nogavice …« »Kje naj se vpišem?« sem vprašal. »A me sploh poslušaš? Saj sem ti rekel! Pri Triglavu, pri nogometnem klubu!« »Dobro, no,« sem nejevoljno priznal, ker sem ga v začetku poslušal le z levim ušesom. »Ampak … kako se pa to naredi, mislim to, da se vpišeš«? »Šel boš z mano v Stražišče in ti bom vse razložil sproti.« »V Stražišče?« sem se začudil. Mislim, da dotlej sploh še nisem bil v Stražišču. »Saj ne morem verjeti,« je z glavo zmajeval Andrej. »A živiš na luni ali kaj? Iz Čirč – pa ne veš, kje je Stražišče?!« Potem je malo pomolčal in hitro povedal, česa se je domislil: »A si ti sploh slišal, da v Stražišču ne smeš na cesti oponašati mačjega mijavkanja?« »Ne,« sem zmignil z rameni. In res nisem slišal. »V Stražišču so bili včasih sitarji, ljudje, ki so delali sita. Iz konjske žime. Mačke pa za žimo niso uporabne. Zato so vsakega prebutali, ki jih je dražil z mijavkanjem. Ko bova skupaj hodila tam okoli, da ti ne bo kaj takega padlo v glavo!« me je resno posvaril.

Na začasnem nogometnem igrišču Nogometnega kluba Triglav Kranj, ki je bil v Stražišču, nas je sprejel tovariš Šegula, naš trener. Zbralo se nas je morda dvajset, trideset, ob prvem srečanju smo klepetali kot srake. Tovariš Šegula je nekaj minut rutinirano čakal, da smo se malo umirili, potem je dvignil roko.

107 »Poslušajte …« A ni kazalo, da smo pripravljeni zbrano poslušati.

Obrnil se je nekoliko stran, potem pa nepremično, brez besed opazoval tiste, ki so najbolj klepetali. Gledal jih je toliko časa, da so se počasi umirjali, po nekaj minutah je zavladala skoraj popolna tišina. »Kdor želi še klepetati …« Za nekaj trenutkov je pomolčal. »Lahko klepeta in dela nemir, vendar ne tukaj. Smo se razumeli?« In res sta dva odšla, ko sta bila že v varni razdalji, sta se na ves glas režala in nam kazala osle. Nista se več vrnila. »Povedal vam bom osnovna pravila, ki se jih dosledno držimo v našem klubu,« je nadaljeval trener. Dobili boste drese - majico, kratke hlače, copate. Za čiščenje in pranje bomo poskrbeli v klubu. Za vsak opravljen trening boste dobili bon oziroma kupon, ki ga boste lahko uporabili v Kranju v mlečni restavraciji. Samó v mlečni restavraciji, se razume. Ne poskušajte z boni v drugih trgovinah, kajti sprejemajo jih izključno v mlečni!« Večini so se zasvetile oči, kajti v mlečni so imeli številne dobrote. »Izdali vam bomo izkaznico Nogometnega kluba Triglav,« je nadaljeval trener. S to izkaznico boste lahko brezplačno gledali članske tekme Triglava. Praviloma bodo vsako drugo nedeljo popoldne na tem stadionu.« Zadovoljno smo se spogledali. »Treningi so obvezni za tiste, ki želijo konkurirati za igranje v pionirski ekipi Triglava. Igramo v gorenjski pionirski ligi, ko tekmovanje poteka, se tekme odvijajo vsako nedeljo dopoldne, eno nedeljo doma, v Stražišču, drugo nedeljo gostujemo na Jesenicah, v Lescah, na Bledu, v Tržiču, v Šenčurju …« Ponudba nas je tako vznemirila, da smo spet začeli klepetati.

Tovariš Šegula je dvignil roko, njegov nastop je bil nekakšna naravna, pristna mešanica strogosti, doslednosti, a hkrati dobrodušnosti.

Kombinacija, ki je učinkovala! Recept je preprost, vendar se ga verjetno ne da naučiti. Če bi tako ravnal kdo drug, se mi zdi, bi popolnoma pogorel, kajti zmešati strogost in doslednost skupaj z dobrodušnostjo v eni posodi, je vsekakor težko dosegljiva kombinacija. »Ko bomo gostovali,« je nadaljeval trener, »bo za prevoz z avtobusom poskrbel klub. Tudi za vsak nastop na tekmi vam pripada bon za mlečno restavracijo. (Današnji starši otrokom kupujejo vso opremo,

108 vozijo jih na treninge, na tekme, plačujejo trenerje, razne pristojbine, zavarovanja … Takrat starši za šport svojih otrok niso uporabili niti dinarja in večinoma niti ure svojega prostega časa. Pri starših, ki sem jih poznal, zanesljivo ne. Zdaj veste, kako krut je bil včasih socializem. »Kdo se bo uvrstil v tekmovalno ekipo?« nas je vprašal trener Šegula, pravzaprav je vprašal sebe. »O tem odloča trener, nihče drug. Zgledni treningi brez zamujanj so osnovni pogoj.« Zatem smo odšli v garderobo, izbrali opremo in začeli s prvim treningom. Mnogi smo mislili, da bomo takoj dobili žogo in igrali nogomet. Trener je rekel: »Osnova je kondicija. Danes bomo začeli s tekom okrog stadiona, naslednjič se bomo podali še malo v hrib, proti Šmarjetni gori…« Novico smo molče požrli s skisanimi obrazi.

Na nekaj naslednjih treningih smo posebej in vztrajno vadili osnovne nogometne veščine. Posebej sem si zapomnil trenerjeve besede o nabijanju žoge: »Začetniki mislijo, da je glavna naloga nogometaša, da žogo čim bolj nabije, pomeni, da jo izbije čim dlje od svojega gola in čim bolj stran od sebe. A kaj se zgodi? Žoga sicer lahko odleti daleč, vprašanje pa je, kam odleti. Če imate srečo, do vašega soigralca, če imate smolo, do vašega nasprotnika. Toda potem to ni nogomet, ampak srečelov, loterija. Če sem še bolj natančen,« je nadaljeval, »še mnogo slabše. Zakaj? Ker mnoge tako nabite žoge končajo izven igrišča, v avtu, kar po nogometnih pravilih pomeni, da pripadajo nasprotniku!« Tekem se le medlo spominjam, še najbolj živo prvenstvene tekme v Naklem. Igrali smo v hladnem, temačnem, vetrovnem nedeljskem dopoldnevu, gledalcev skorajda ni bilo, le kdo bi hodil v takšnem zoprnem vremenu. Že kmalu po začetku je začelo rositi, dež se je mešal s snegom, vidljivost je bila iz minute v minuto slabša. Po igrišču se je vlekla siva cunjasta meglica. Običajno sem v ekipi igral na levem ali na desnem krilu, tokrat je zbolel centralni branilec (»centerfor«), zato mi je trener rekel, da bom to mesto prevzel jaz. »Tovariš trener, nisem vajen tega mesta,« sem potožil pred začetkom tekme. In res – strah me je bilo, način igre levega krila se močno razlikuje od igre osrednjega branilca. »In jaz nisem vajen, da mi vedno kdo manjka!« je prošnjo zavrnil trener.

Bil sem prestrašen, vedno ko se je žoga bližala našemu golu, nisem

109 vedel, kje se me drži glava. Na mojo veliko srečo so bili nasprotniki precéj slabši in so bolj redko prešli na našo polovico igrišča. Nekdo od nasprotnikov je poslal visoko žogo, ki je priletela kakšnih trideset metrov pred naša vrata. Točno na tem mestu sem se znašel tisti trenutek, zbral vse moči in jo nabil kolikor je bilo mogoče daleč. Nabil, čeprav je trener takšen način najbolj sovražil. Tokrat je žoga srečno priletela do naših napadalcev, nasprotniki so se v celoti pomaknili proti svojim vratom. Nekdo od naših mi je mahal, naj se – čeprav se mora osrednji branilec praviloma gibati blizu svojih vrat – še bolj približam na nasprotnikovo polje. Ubogal sem ga, golu nakelskega vratarja sem se približal že na kakšnih dvajset, morda trideset metrov. Nasprotnik je žogo izbil, spet je v visokem loku priletela blizu mene. In spet sem jo s »štop-šusom« usmeril proti nasprotnikovim vratom. V tem trenutku sem se spomnil na osnovno dolžnost branilca, da varuje svoj gol – in ne da napada nasprotnikovega. Zato sploh nisem pogledal, kam je odletel moj »štop-šus«, panično sem se obrnil in tekel, kolikor so me nesle noge proti svoji obrambni liniji.

Nejasno sem slišal vpitje igralcev, celó glas trenerja, kar sem si razlagal kot kritično situacijo, ko nasprotnik nezadržno prodira proti našemu golu, pred katerim ni mene, centralnega branilca. Še bolj sem pospešil, a videl sem le zaveso dežja in snežink, ki so že rahlo pobelile travo na igrišču. »Usodna napaka, usodna napaka …« sem si ponavljal.

Nenadoma sem začutil, da me je od zadaj nekdo prijel za ramo. Ozrl sem se – in groza – sodnik s piščalko v ustih in beležnico v roki. To bo rumeni karton, še več, verjetno rdeči karton, sem pomislil. Začel sem se tresti, malo od mraza, še bolj od strahu. »Kako se pišeš?« je vprašal sodnik. Vprašal je nekako brezbrižno, brez jeze, kar me je še dodatno zmedlo. Pričakoval sem, da me bo najprej nahrulil, nato pokazal karton.

Nisem odgovoril tako hitro, kakor je pričakoval. Zazdelo se mi je, da moji soigralci nekaj vpijejo. Morda, sem pomislil, niso zadovoljni z odločitvijo sodnika. »Kako se torej pišeš?« je še enkrat, tokrat bolj nestrpno vprašal sodnik. »Belčič!« sem izdavil.

Obrnil sem se nazaj - dva vesela obraza mojih soigralcev. »Gol si dal, gol! Bravo, bravo!« sta kričala in mi hitela čestitat.

110 »To je bila resnično prava loterija!« sem pomislil, kajti dal sem gol, ki ga nisem nameraval dati – in tudi videl nisem, da sem zadel nasprotnikovo mrežo.

Iz pionirske ekipe Triglava sem se preselil v mladinsko. V tistem času je bil ob nedeljah stadion v Stražišču zelo dobro obiskan, ljubitelji so zvesto hodili na tekme članske ekipe Triglava⁵⁷. Mladinci so pogosto igrali predtekmo. Moj prvi nastop me je povsem prevzel: poln stadion, bučno navijanje, a tudi kritično ocenjevanje vsake poteze. Igral sem na levem krilu, v sredini drugega polčasa sem se v gneči znašel tik pred nasprotnikovem golom. »Le malo sreče, le malo sreče – in lahko zabijem gol,« sem si ponavljal, ko se je žoga odbijala sem ter tja znotraj šestnajstmetrskega prostora nasprotnika. Prejel sem žogo, jo nameraval udariti proti golu … Nenadoma sem začutil, kako se je nekdo z vso silo zaletel v moj hrbet. Spodneslo me je, kot snop sem padel preko soigralca … Nejasno - kakor iz velike oddaljenosti - sem slišal žvižge in vpitje gledalcev, morda so zahtevali enajstmetrovko, najstrožjo kazen, vendar sodnik ni dosodil ničesar. Ko sem se počasi pobiral s tal, sem začutil skelečo bolečino v rami, pod rebri in v zapestju, bolelo me je, da sem se komaj premikal. Pretvarjal sem se, da je z mano vse v najlepšem redu, vendar sem komaj še hodil. Na srečo se je tekma kmalu končala. In končala se je tudi moja nogometna kariera v Triglavu iz Kranja.

Kasneje se je v Kranju razcvetela divja nogometna liga, spontano športno amatersko gibanje z zgledno organizacijo. Skoraj študijski primer subkulture. Vsaka ekipa si je izbrala ime: Botafogo, Sedmina, Kamikaze, Hinavci … (ni zmanjkalo izvirnosti). Skoraj vsak igralec je dobil svoje ime, ki se ni ujemalo z rojstnim listom, na tekmah so se vodili uradni zapisniki, rezultati so bili tekoče objavljeni v Gorenjskem glasu.

Začel sem – povsem naravno – v domači ekipi z domačim imenom Čirče, s katero smo v jesenskem delu lige 1972 zasedli prvo mesto. Od ponosa

57 Obiskoval sem skoraj vse tekme članske ekipe. Seveda tudi zato, ker sem imel brezplačno vstopnico, a dejansko sem nogometaše občudoval, bili so moji idoli, vsak posebej. Še danes se spominjam mnogih imen: Brezar, Štular, Bajželj, Vagaja, Jerman, Norčič, Ugrica, Gošte, Cvirn, Binkovski, Perkovič, Šimnovec, Krašovec, Martinović, Verbič, Koban … Še več, ne spominjam se le imen, živo si lahko predstavljam njihov način igre, njihov slog, posebnosti – vsakega nogometaša posebej.

111

Slika 44 Od leve, zadaj: Jože–menedžer, Hafner-Merc, Žogca, Niko, Pristavnik-Zvezda, Brane.

Spredaj: Belčič-Franjo, Emil-Reml, Zdravc-Sinalco, Marjan-Medo, Hodžić (manjka: Andrej-Direktor) Slika 45 Lestvica Divje lige (objavljeno v Gorenjskem glasu)

112 bi nas kmalu razneslo. Vendar nas je kmalu tudi odneslo, ekipa je namreč razpadla, eden najboljših, Andrej Pavlovčič, me je povabil, da prestopim k Arestantom. (Na uradni majici je bila upodobljena karikatura arestanta: zanemarjena brada s štrlečimi kocinami, progasto zaporniško oblačilo, na rahlo dvignjeni nogi priklenjena veriga, na kateri je visela debela železna krogla.) Mislil sem, da je ime moštva zgolj posrečena domislica, zato sem sprejel. Pri Arestantih sem igral vrsto let, ob druženju sem spoznal, da ime le ni popolna izmišljija; nekateri soigralci so se menda dejansko že v živo srečevali z uradnimi možmi ljudske milice (policije) ali so si v mladih letih celó ogledali, kakšna je notranja zgradba zaporov. Drugi so se smejali, da so te zgodbe zgolj posrečena potegavščina. V vsakem primeru – bili smo homogeno moštvo, dobri prijatelji.

113

16 Radovednost – nevednost – nevarnost

Edo R., eden mojih najboljših mladostnih prijateljev, nekaj starejši od mene, je obiskoval tretji letnik Fakultete za naravoslovje in tehnologijo. Študiral je kemijsko tehnologijo. Jaz sem bil v drugem letniku Filozofske fakultete. Ne spominjam se, da bi se že takrat kdorkoli vzvišeno pačili »kao na filofaksu«. V otroštvu sem skoraj vsak dan občudoval mogočno, čarobno kuliso - dolg gorski venec Kamniško-Savinjskih Alp. Le kaj je na oni strani visoke gorske pregrade? Kdo ve, kaj je na drugi strani Kriške gore, Tolstega vrha, markantno simetričnega Storžiča, razsežne Kočne, zašiljenega Grintovca, razpotegnjeno dolgega Dolgega hrbta, Skute …? Večino sami dvatisočaki, mesece pobeljeni s snegom, v nebeških višinah pogosto zaviti v skrivnostne meglice, ki so še dodatno netile otroško domišljijo. Preverjanje je moralo počakati do odrasle dobe.

S prijateljem sva sklenila, da bova prehodila vse gore, ki so v vidnem polju iz domače perspektive - od leve do desne. V eni potezi! Po grebenih, od koder se bo jasno videlo, kaj je na drugi, nevidni severni strani. Odločila sva se za preprosto načelo – od lažjega k težjemu.

Pomeni, da začneva s Kriško goro in končava s Skuto ali morda s Tursko goro. V Kranju sva se vkrcala na avtobus in se odpeljala do Tržiča, izhodišča najinega pohoda, za katerega nisva vedela, kdaj se bo končal. Oprema? Nahrbtnik, nabasan do zadnjega kotička: rezervna srajca in nogavice, lahka odeja, čutarica s čajem, sicer pa konzerve vseh vrst: Gavrilovićeve paštete, najboljše paštete vseh časov; ribje konzerve v neprebojni pločevini, pravili so, da jih je mogoče odpreti le z brzostrelko. Edo je v velikem nahrbtniku prenašal podobno robo, dodal je lep kos suhe salame. No, imela sva sorazmerno solidne čevlje, usnjene gojzarice z grobo profiliranim gumijastim podplatom. Kot največjo dragocenost sva nosila čudovito izrisan Selanov barvni zemljevid Karavank in Kamniško Savinjskih

114 Alp, ki sva ga pred podvigom nekajkrat skrbno pregledala. Ker je bil ta Selanov zemljevid od nenehne uporabe že precej načet, na pregibih natrgan, da so se kazale špranje, ki so pojedle del risbe in napisov, sem ga nalepil na živo rdečo tkanino, s čimer sem dosegel, da se ni več trgal in cefral.

Začela sva torej po načelu od lažjega k težjemu: iz Tržiča na Kriško goro. Kriška gora se je zdela za začetek kot »mala malica«, vendar se mi je vlekla kot jara kača, brez konca in kraja. Kako bom plezal po prepadnih stenah dvatisočakov, če mi preseda že turistično lahka pot na Kriško!? Nadaljevala sva z vzponom na Tolsti vrh in potem na Storžič, prvo pravo resno goro, visoko 2.132 metrov.

Tukaj moram opomniti na luknje v mojem spominu. Nobenega dnevnika s pohoda nisem pisal, nobenih zapisov nimam … Ne spominjam se natančno, koliko dni sva hodila, vsekakor pa več kakor štiri, pet dni. Enkrat, morda dvakrat sva prespala v planinskih kočah, dvakrat na prostem, brez šotora, pod odejo. A s tem nisva imela težav, razen hude nevihte na Zaplati naju je vseskozi božalo suho, toplo (in včasih še preveč toplo) avgustovsko sonce.

Slika 46 Storžič … Cjanovca … Lanež … Zaplata … ⁵⁸

58 https://vozimse.si/cpp/prometni-izzivi-kranja-jih-znate-pravilno-prevoziti, pridobljeno 13.04.2021

115 Na severnem grebenu Storžiča se spominjam nekega precej nevarnega mesta, strah mi je začel kljuvati v prsih šele takrat, ko sem ga že preplezal - in me je Edo tolažil, da na kaj takó pasjega verjetno ne bova več naletela. Na Cjanovci (kako žlahtno, starožitno ime) in Zaplati naju je ujelo hudo neurje, dež se je iz črnih oblakov zlival v potokih, iz strupeno bleščečih bliskov je treskalo dobesedno pod nogami. Profesor Volk nas je pri predvojaški vzgoji učil, da lahkó sami brez težav ugotovimo, kako daleč od nas je udarila strela. Treba je poznati hitrost zvoka, to je približno 360 metrov na sekundo.

Ko zagledamo blisk, zagrmi pa pet sekund zatem … Pomeni, da je udarilo v oddaljenosti 1.800 metrov (5 X 360), torej kar daleč. Nobenih skrbi. Ampak tedaj so na Zaplati bliski parali nebo dobesedno hkrati s silovitim grmenjem. Šolsko štetje ni bilo ne možno ne smiselno. Strmo travnato pobočje Zaplate se je spremenilo v spolzko drsalnico, malo na nogah, malo po zadnji plati sva se kakor po grbastem toboganu približala Hudičevemu borštu, mokra, utrujena in prestrašena do kosti.

Slika 47 … Kočna, Grintovec, Dolgi hrbet, Skuta … Po grebenih najinega pohoda, a takrat brez snega ⁵⁹

59 https://jostgantar.com/2011/12/prvi-sneg-na-kamnisko-savinjskih-alpah-nocna-fotografija/, pridobljeno 13.04.2021

116 Na robu Hudičevega boršta sva zagledala rešilno leseno kočo z nekakšnim zunanjim pokritim hodnikom, balkonom. Koča je bila zaprta, a z zavetjem več kot dobrodošla. Odložila sva nahrbtnike, si nekoliko oddahnila, ko je začelo treskati še bolj silovito. Nenadoma je zagrmelo tik ob naju, takó se mi je zdelo. Oglušujoč, rezek kovinski zvok. Začutil sem, da sem izgubil tla pod nogami, padel sem kot snop po lesenih deskah … Hotel sem nekaj povedati, a nisem mogel. Kljub naporu nisem mogel! Obšla me je grozna slutnja, da sem onemel, da ne bom nikoli več mogel spregovoriti niti besede. Zapustil me je občutek za čas, ne vem, koliko časa sem ležal z grozno mislijo, da sem onemel. Vedno bolj boleče in nadležno mi je kljuvalo v glavi: »Konec je, konec je, konec je z mano! Nikoli več ne bom mogel govoriti. Mutec bom, odpiral bom usta brez glasu, ljudje me bodo začudeno gledali … Za kaj takega ni nobenega zdravila … Le kaj bo rekla mama, kaj bo rekel ata, kaj brat, kaj ljudje, ko se bom pojavil doma? Kako naj jim razložim, če bom mutast? Kako bom opravljal izpite na fakulteti?« Vedno več vprašanj, ki so se zoprno drug za drugim prerivali v zavest.

A nobenega odgovora, ki bi me vsaj malo pomiril.

Slika 48 Lovska koča ob Hudičevem borštu na Zaplati. Kraj, kjer naj bi me oplazila0 strela. ⁶ Kraj, kjer sem za nekaj (?) trenutkov izgubil dar govora, onemel …

60 http://www.hribi.net/slika.asp?razmere=3365, pridobljeno 10.02.2019

117 Za Edota se ne spominjam, ali je tudi padel ali je le sedel in počival.

Nič ni rekel, skušal je odpreti premočen nahrbtnik. »Najbolje bo,« je rekel, »da se slečeva do golega in vse posušiva, ko bo neurje minilo.« Razumel sem, kar je povedal, a odgovoriti nisem mogel. Zdelo se mi je, da odpiram usta, vendar ni bilo nobenega glasu. »Kaj praviš?« je rekel nekoliko začudeno in nekoliko prestrašeno, ker sem ga čudno gledal brez besed. Čez nekaj časa, ne vem, koliko mučnih trenutkov je minilo, sem iz sebe iztisnil prve besede. Nebesa!

Neurje se je umirilo, umaknilo v dolino, posijalo je sonce. Leseni balkon sva dobesedno prekrila z najinimi oblekami, brisačami, obutvijo … in čakala, da se osuši. Vsaj za silo. Sestopila sva v Preddvor in si v gostilni privoščila čaj.

Slika 49 Dolgi hrbet, Kamniško Savinjske Alpe. ⁶¹ Po teh vrtoglavih stenah sva lezla v avgustu leta 1965 (?)

61 http://www.hribi.net/slika.asp?gora=959, pridobljeno 16.04.2018

118 Na Jezerskem sva se ustavila pred tablo, ki je označevala pot za najin naslednji cilj – Kočno. Kot popolna amaterja in napihnjena mladca nisva mogla sprejeti podatka, da je za Kočno potrebno skoraj šest ur hoda po markirani poti. Saj nisva starčka, ki bi s palico šepala na goro! Z nekega travnika sva si ogledala mogočno podobo Kočne in sklenila, da jo bova urezala kar naravnost po svoji smeri – od dna do vrha. Prvih nekaj korakov je kazalo enostavno in optimistično, potem pa vedno težje in težje. Ne, ni bilo nevarno, ampak obupno počasno napredovanje od metra do metra po grušču in gosto zaraščenem, težko prehodnem ruševju; zgodnje jutranje avgustovsko sonce, sprva prijetno božajoče, je začelo pripekati in slepiti. (V najinem naboru opreme ni bilo ne kompasa ne čelade ne nepremočljive vetrovke in še marsičesa ni bilo. Je potem čudno, če tudi sončnih očal ni bilo?) Če bova tako napredovala, ne bova vrha dosegla do jeseni, sem se tolažil s klavrnim humorjem, saj sem s pogledom zlahka premeril skromno razdaljo od začetnih korakov na travniku.

Sestopila sva. Težko sva pogoltnila poraz, popoln poraz. »Še sreča, da naju ni nihče videl,« je rekel Edo. »Sicer bi bila šele sramota!« Polom brez očividcev je očitno mnogo lažji. Menda sem predlagal, da bi pred najino prvenstveno smerjo pritrdila tablo z napisom: Kočna – nova smer

27 h 30 min

Dozdeva se mi, da sva se na markantni Grintovec, najvišji vrh Kamniško Savinjskih Alp (2.558 m), povzpela dokaj enostavno, čeprav se je pot vlekla v nedogled. Toda prave preizkušnje so naju še čakale: Dolgi hrbet, ki ima ponekod vrtoglavo prepadne stene in zagotovljeno smrt za vsak napačen korak, podobno Skuta. Podcenjevanje gora, junačenje in bahavost iz doline se nama je začela naglo topiti. Za nameček nama je pot nekje nepričakovano prekrižal strnjen sneg ali led (?) v obliki dolgega jezika, ki sva ga morala prečkati, kajti nikakor ga bilo mogoče obiti, vsaj zdelo se nama je tako. Prečkati brez derez in cepina, to naju je toliko prestrašilo, da sva si vzela neizmerno časa za vsako stopinjo, ki sva jo z muko in tesnobo ob pogledu na prepad

119 izdolbla s čevlji. Vsakršen zdrs bi se verjetno končal tragično. Morda je bil to del ledenika pod Skuto? Čeprav vidim Kamniško-Savinjske Alpe vsaj dan s prostim očesom, dobesedno pred nosom jih imam, je moja nepoučenost pravzaprav nezaslišana. Šele ob pisanju teh spominov, torej okrog 55 let po pohodu na Skuto, sem se podučil, da je pod Skuto pravi ledenik, poleg tistega na Triglavu, edini ledenik pri nas. Morda se nama je to primerilo na kraju opisa, ki ga prevzemam iz spletne strani @Rokatarina . Bloger (Lahkih nog naokrog). Opis je nastal več kot petdeset let po najinem pohodu. Gore se ne spreminjajo tako hitro kakor se spreminjamo ljudje.

S Skuto imava eno slabo izkušnjo in zato sem imela kar malo treme pred vzponom. Štiri leta nazaj – julija, po mojem zadnjem izpitu na podiplomskem študiju, sva si vzela prost dan in se podala na Skuto. Malo naivno sva šla gor, ne da bi preverila razmere po poti.

Na melišču, ki ga je treba prečiti, je bila velika zaplata snega, ki je nisva mogla varno obhoditi. Poskušala sva namesto čez melišče preplezati eno skalo, ampak tam je pa mene zagrabila panika. Držala sem se skale, pogledala sem nazaj dol in videla daleč v dolino. Takrat sem ugotovila, da nisem privezana, tako kot po navadi pri plezanju, padem pa lahko res globoko dol. Panika, jok, nisem si upala ne naprej ne nazaj … ne vem kako, ampak Rok me je nekako spravil s tiste skale dol in potem sva se samo še obrnila nazaj.

Na Velikih in Malih podih sva hitela, skoraj tekla, da bi prispela (kam že?). Še pred nočjo sva bila na koncu z močmi. A noč je bila hitrejša od najinih utrujenih nog, v nekem manjšem zavetju, vsaj zdelo se je, da je zavetje, sva polegla, se pokrila z odejo in zaspala v nekaj minutah. Na tistem skalnatem ležišču sem v zgodnjih jutranjih urah prvič in zadnjič v življenju doživel prave halucinacije. Bile so kratkotrajne, vsebinsko nič posebnega, kar bi popestrilo ta zapis, a bile so halucinacije. Spomnil sem se razlage o halucinacijah iz predavanj predmeta Fiziologija, ki smo ga v prvem letniku poslušali na Medicinski fakulteti, predaval nam je legendarni prof. dr. Albin Seliškar. Vse se je ujemalo, do zadnje podrobnosti.

O nevarnosti – da bo mera polna - še pričevanje iz leta 2011 (Tomaža Šarca, nedvomno izkušenega planinca ali alpinista), ki je neprijetno že ob branju, prevzeto brez popravkov iz spletne strani.

120 »Na poti v dolino se nam je prvič zataknilo v Turskem žlebu, kjer je bilo zaradi strmine in poledenele podlage potrebno sestopati ritensko. S Tomažem nisva imela večjih težav, Primož pa je sestopal veliko prepočasi. Izven žleba, umaknjena od padajočega kamenja sva po polurnem čakanju že malce nervozna pogledovala proti izhodu iz žleba nakar zaslišiva precej močan pok.

Pogledava v smeri ropota in vidiva kako ostanki raztreščene velike skale letijo proti nama. Ubrano odvrževa nahrbtnika in istočasno opozoriva en drugega “u pi…. bejžva”!

Precej velik kos raztreščene skale se je ustavil v mojem nahrbtniku. Hvala bogu v tistem zagledava Primoža kako je končno izstopil iz žleba. Malce zelen v obraz nama prične razlagati, kako je velika skala švignila nekaj metrov mimo njega.«⁶²

Dni v avgustu je bilo še veliko, nerealiziranih ciljev še nekaj (Kalški greben, Veliki Zvoh …). A materialne zaloge so pošle: pojedla sva vse konzerve, vso salamo, ves kruh in prepečenec. Vse, do zadnje mrvice. Tudi ambicije so opešale. Morda sva na celotnem pohodu srečala le dva, tri planince, bila sva samohodca brez prič. Če se bova že kje bahala s podvigom, lahko mirno pritakneva še kakšno goro, še kakšen vratolomen prepad, še kakšno junaško epizodo. Verjeti nama bodo morali na besedo!

Predvsem pa se mi je dozdevalo, da sem na tem pohodu že izkoristil celotno porcijo sreče, ki naj bi bila namenjena človeku od rojstva do smrti.

62 https://tomazsarc.blogspot.si/2011/04/turska-gora-2342011.html, pridobljeno 30.06.2017

121

17 Z bratom Milošem po Goriških Brdih

Podsabotin. Pod bleščeče modrim nebom plava opojna mešanica vonjav opoke, zemlje, ki veliko zahteva in veliko daje, dišečih, slastnih hrušk iz farovškega vrta, zorečega grozdja in fig iz bližnjih gričev in dolin … Zdi se mi, da diši tudi Pevmica, bližnji potoček, ki je poleti tako plitek, da se komaj premika. Ko sem bil v Podsabotinu kot petletni, šestletni otrok, se mi je zdela Pevmica velika kakor Sava. Sorodnik Lojze je z roko nalovil nekaj rakov, teta Marica jih je skuhala, popekla; takrat mi je postalo jasno, zakaj ljudje rečejo, da je nekdo rdeč kot kuhan rak. In še vedno mi je jasno, da boljše jedi nisem jedel nikoli kasneje – in da je bilo kasneje lovljenje potočnih rakov prepovedano.

Bratranec Lojze (ne vem, ali je bil bratranec ali kašen drugačen sorodnik) me je vodil po Podsabotinu, ob potoku, kjer je pogosto pravil: »Vidiš, zdaj sva v Jugoslaviji.« Ne spominjam se, da bi kdaj namesto Jugoslavije rekel: »Vidiš, zdaj sva v Sloveniji.« Naredila sva nekaj korakov, preskočila ali prebredla potoček. »Vidiš, zdaj sva pa v Italiji.« Takó sva hodila ure in ure, pogosto sva srečevala do zob oborožene vojake, graničarje (granica = meja) s titovkami na glavi. Zdelo se mi je, da jim je v tej samoti dolgčas, zelo dolgčas - in so se srečanja z nama razveselili. Če bi bil kakšen neznanec, bi verjetno streljali. »Káko je mali, ima nešto novo?« »Ma … nema ništa novo,« se je Lojze pobahal s svojo srbohrvaščino. »Čuj, Lojze, dali si danas nešto uhvatio u Pevmici? Znam ja tebe, mali, znam te dobro, kakav si raubšic!« »A šta ti radi sestra?« je bilo naslednje, vedno obvezno vprašanje vojaka. Lojze je imel nekaj let starejšo sestro Gabrijelo.

122

Slika 50 Podsabotin, vas pod Sabotinom, tik ob državni meji z Italijo, očetova rojstna vas. S puščico je označena približna lokacija hiše očetovih prednikov. Hiša je bila med drugo svetovno vojno podrta oziroma poškodovana. ⁶³

Mnogo kasneje sem izvedel in se sploh zavedel, da sva se brezskrbno sprehajala po strogo varovanem območju, na meji med Jugoslavijo in Italijo, na meji med socializmom in kapitalizmom oziroma med komunizmom in imperializmom, med Vzhodom in Zahodom.

Začel sem razumevati, zakaj so rekli, da je tam stometrski pas, in razumevati, zakaj je ata v Kojskem pogosto čakal cele popoldneve, da so mu izdali nekakšne začasne dovolilnice, s katerimi je sploh lahko obiskal svojo rojstno vas.

Uradno sem v Kranju začel hoditi v osnovno šolo Simon Jenko, ko niti šestega leta nisem dopolnil. Neuradno pa sem hodil nekaj tednov v osnovno šolo, ko jih verjetno nisem dopolnil niti pet. V Podsabotinu je bila ob potoku Pevmica stara, tedaj že precej zdelana, osivela, z zelenimi in rdečkastimi madeži preprežena stavba – osnovna šola.

Toda v mlajših letih je bila za tiste kraje bržčas imenitna hiša, nekaj te solidnosti in ponosa je še ohranila, ko sem jo občudoval, kako odseva svojo podobo v bližnjem potoku. Ko so me starši pripeljali na obisk 63 https://www.brda.si/spoznaj/od_vasice_do_vasice/2012012810493762/Podsabotin/, pridobljeno 10.12.2019

123

Slika 51 Osnovna šola v Podsabotinu, ob potočku Pevmica. Osebni arhiv

oziroma na počitnice v Podsabotin, so odrasli zjutraj odšli na delo, moj bratranec in sestrična v šolo. Niso me mogli pustiti samega – pa sem preprosto odšel z njima.

Mislim, da je bila to štirirazredna šola, otrok ni bilo dovolj, zato so skupaj sedeli vsi učenci od prvega do četrtega razreda, tovarišica učiteljica je pouk vodila tako, da so bili hkrati zaposleni vsi, brez izjeme.

Celó mene je nekako vključevala v delo, spraševala me je pred tablo, vendar spričevala nisem imel in ocen nisem dobival. Nekakšen slepi potnik v hiši učenosti. Imenitna izkušnja. Takrat birokracija v šolstvu očitno še ni zadihala s polnimi pljuči, mojega primera ni obravnaval svet šole, morda zato ne, ker ga sploh ni bilo; šolski inšpektorji si niso podajali kljuk, niso pisali ločenih mnenj; civilna iniciativa se ni uspela sestaviti; ogorčeni starši nekega učenca iz četrtega razreda pa še niso uspeli najeti odvetnika …

124

Slika 52 Kraji, ki sva jih obiskala z bratom na kratkem potepu po Goriških Brdih. ⁶⁴

Ne spominjam se, kako je padla odločitev. In zakaj. Z bratom Milošem sva se odločila, da si vzameva nekaj dopusta - in si ogledava Brda, kolikor bo le mogoče stlačiti v skopo odmerjen čas. Vozila sva se z Lado Samaro, 1.500 kubičnim robustnim, trdno grajenim ruskim avtomobilom, za katerega sem bil prepričan, da bo brez težav premagal tudi kakšno slabo ali razdrapano kamnito pot v avgustovski pripeki brez nepotrebnega kujanja in godrnjanja. Podsabotin, Hum, Kojsko, Gonjače, kjer sva se nekoliko dlje zadržala na razglednem stolpu; Vedrijan, Šmartno, Dobrovo, Kozana, Vipolže, Ceglo … končala sva v Neblu, kjer sva obiskala sorodnico Gabrijelo Terčič Kodermac, dolgoletno učiteljico, kulturno delavko, neverjetno svetlo osebo, ki je izžarevala nalezljivi optimizem.

64 http://www.restavracije-gostilne.si/slikem/kv00010a.jpg, pridobljeno 27.12.2019

125

Slika 53 Cerkvica Sv. Lovrenca v Podsabotinu, v zaselku Podsenica. Zgrajena leta 1523. ⁶⁵

Med vožnjo mi je Miloš z iskrenim navdušenjem, občudovanjem in globokim spoštovanjem opisoval starejšo gospo Jerco iz Vedrijana, ki jo je z ženo Marto oziroma družino večkrat obiskoval; bila je menda tudi v nekem daljnem sorodstvu z našimi primorskimi koreninami.

Posebej sem si zapomnil Podsenico, zaselek v Podsabotinu, kjer stoji skrivnostno čarobna baročna cerkvica Sv. Lovrenca. Mislim, da sva se tjakaj pripeljala le kakšno uro po nedeljski maši. »Ženske tukaj v Brdih delajo, garajo od zore do mraka, v petek in svetek, « je rekel Miloš. »Po vinogradih, sadovnjakih, njivah, v hlevih in hišah … A v nedeljo se pražnje oblečejo in v cerkvici v Podsenici pri maši zapojejo. Kakšni glasovi! Pojejo lepše kot pojejo angeli.« Te Miloševe besede in njegovo občudovanje gospe Jerce mi je še dolgo odzvanjalo v spominu. Teorije, po katerih se izkušnje prostora, klime, kulture, družinskih vzorcev … preko genov na nerazložljiv način širijo iz roda v rod, ob takšnih doživljajih vstanejo iz mrtvih črk na papirju.

65 http://www.hribi.net/slika.asp?pot=293522, pridobljeno 04.04.2019

126

18 Sošolci, kolegi, obletnice – minevanje časa Dvaindvajset podpisov iz tekstilno mehanskega oziroma tkalskega razreda Srednje tehniške tekstilne šole v Kranju je na obrazcu Spominske diplome maturantov. Na dnu obrazca so obletnice mature – po desetletjih. Udeležil sem se le prve obletnice, ter tiste v letu 1972. In potem še dveh iz velike oddaljenosti: za petdesetletnico (2013) ter petinpetdesetletnico (2018). Tukaj je omenjeni uradni obrazec tudi odpovedal. Njegov avtor je očitno predvideval, da kasnejša srečanja (po petdesetih letih od mature) zaradi naravnih procesov hiranja in umiranja maturantov niso več smiselna. Kljub temu so bili naši organizatorji vztrajni. V letu 2018 smo se namreč v Kranju, v Hotelu Creina, srečali za petinpetdesetletnico. Prišli so iz vseh vetrov, vsekakor le živi, med njimi mnogi zdravi in čili. Avtor obrazca verjetno tedaj ni bil več med živimi.

Slika 54 Srednja tehniška tekstilna šola Kranj. Razsežna stavba, ki je včasih sprejemala srednješolce iz celotne Jugoslavije.⁶⁶ 66 https://www.drustvo-dal.si/foto/id531/Navinsek_tekstilna_sola.jpg, prodobljeno 04.04.2019

127 Slike 55 Nekaj ilustracij iz šolskega zvezka za predmet Vezave v 3. in 4. letniku.

Vezave smo risali s posebej prirezanim redis peresom. Največjo vezavo – se spominjam – sem risal skoraj brez prediha tri dni, med državnim praznikom Dneva Republike (29. november)

128

Slika 56 Pred Tehniško tekstilno šolo v Kranju, razred tekstilno mehanskih tehnikov, posneto verjetno v letu 1962 ali 1963, Osebni arhiv

Obletnice mature moje osnovne šole? Kako, prosim? Osnovne šole?

Nobene obletnice osnovnošolcev ni bilo. Nikoli!

Smo se kdaj srečali diplomanti moje generacije na Filozofski fakulteti? Nikoli!

Ali je bilo sploh kakšno srečanje s kolegi iz generacije, ki so večidel magistrirali na Fakulteti za organizacijske vede od leta 1983 do 1988?

Nobenega vabila ni bilo, nobenega srečanja.

Porazgubili smo se kot voda v pesku.

129

Slika 57 Ob petdesetletnici mature (Hotel Creina, Kranj, 18.05.2013).

Foto: Milan Šter (ki ga zato ni na sliki). ⁶⁷

67 Stojijo (od leve): Nada Florjančič, poročena ?, iz Tržiča; Miha Tabernik, iz Domžal; Meta Marinčič, poročena Vizovišek, iz Ljubljane, sedaj Sebenje; Dunja Vnuk, poročena ?, iz Ptuja; Greta Bratina, poročena ?, iz Maribora; Nenad Protić, iz Maribora, sedaj iz Podgorice, Črna gora Sedijo (od leve): Miroslav Rieger, iz Maribora; Helena Gabrovec, poročena Primožič, iz Ptuja; Franc Belčič iz Kranja; Nada Tomanič, poročena Lampret, iz Ptuja, sedaj iz Kranja Manjkajo na sliki: Milan Šter, iz Ljubljane, sedaj iz Trzina, fotograf; Niko Gorinšek, iz Celja, odšel predčasno; Andrej Ambrož, iz Ptuja, sedaj iz Kranja, med slikanjem drugje Niso prišli na srečanje: Tončka Goričan, poročena ?, iz Majšperka; ; Margita Rauter, poročena ?, iz Sevnice, sedaj iz Kranja ?; Marija Gajšek , poročena?, iz ?, sedaj v BiH ?; Slavko Došler, iz Polzele; Franc Brazda, iz Ljubljane; Andreina Može, iz Sežane; Suljo Zejnel Abedin, iz Makedonije, sedaj v ZDA Umrli: Aleksandra Hiti, poročena Toporiš, iz Ljubljane, po maturi iz Kranja; Erika Gerečnik, poročena ?, iz Ptuja; Marija Bevc, iz Tržiča, verjetno umrla v ZDA; Stojče Todov, iz Makedonije (Štipa ?), umrl med potresom v Skopju.

130

19 Brata Miloša mladostni prijatelji

Ne spominjam se natančno, ali je bilo v juliju ali v avgustu. Natančno pa vem, da je bil petek, kajti mama je v krožnike nalivala gosto temno rjavo fižolovo juho iz temno rjave, po robovih že malo okrušene emajlirane posode. Fižolovka je bila na jedilniku ob petkih, vedno ob petkih. Dnevi počitnic in dopustov so dihali sproščenost, nekakšno tiho veselje in spokojnost. Najprej sem zaslišal korake po stopnišču, hitre, nestrpne korake, potem je zazvonil zvonec, rezko, da bi mrtveca obudil. »Mama,« sem rekel, »tale zvonec bomo morali zamenjati.« »So še druge stvari, mnogo bolj nujne kakor zvonec.« Zvenelo je tako prepričljivo in dokončno, da nisem ugovarjal. »Kaj sediš, pridi odpret?!« Za motnim steklom vhodnih vrat sem zagledal postavo, silhueto, nobeni znani osebi je nisem mogel pripisati. Odprl sem vrata in začudeno vzkliknil: »O, Rado, ti si, Rado!« »Zdravo!« je odvrnil, nekako mimogrede, da opravi formalnost. »Kje je Miloš?« je vprašal na način, ki pričakuje odgovor, da je Miloš tukaj in da pride takoj. »Greva po gobe, po jurčke, po robu Zarte, tam jih vedno nabirava!« je pojasnil svoj obisk. »Kako to misliš, Rado, da jih vedno nabirata? Saj si že leta in leta v Nemčiji, v Stuttgartu, če se ne motim.« Nejevoljno me pogleda, videti je, da ne misli zapravljati časa za takšne razprave. »A Miloša ni doma?« »Rado, Miloš je še v službi, če bo normalno, bo prišel okrog pol treh.« Ni bil zadovoljen z odgovorom. Kakor da bi mu nekaj prikrival. »Saj zdaj so dopusti, kolektivci!« reče, kar pomeni, da bi vsekakor moral biti doma. »Res je, ampak Miloš danes dela, verjemi mi. Pridi ob štirih, takrat bo po mojem sigurno že prišel.« Razočaranja Rado ne more prikriti; stoji med vrati, ne ve, ali naj še

131 sprašuje ali naj odide.

Tedaj pride iz kuhinje pogledat mama. Presenečeno in veselo vzklikne: »O, Rado, ti si! Kdaj si pa prišel iz Nemčije? Koliko časa boš tukaj?« Položi mu roko na ramo in reče: »No pojdi v hišo, boš kaj povedal. Rado, kaj boš, kavo, sok …?« Rado R. je brat Edota, mlajši brat, morda pet let mlajši. Edo je bil, kakor sem že omenil, eden mojih najboljših mladostnih prijateljev.

In Rado je bil eden najboljših mladostnih prijateljev Miloša. To prijateljstvo se je z leti počasi krhalo, bledelo, ker je Rado delal v Nemčiji v tovarni BMW. Daleč oči, daleč srce. A tega julijskega ali avgustovskega opoldneva se je prijateljstvo očitno na novo obudilo, obudilo s táko močjo, da sem o tem še dolgo premišljeval.

Katere človekove lastnosti kot nevidni magnet vplivajo na navezovanje prijateljstev, ne tistih plitvih in površnih in hitro minljivih, ampak globokih in domala trajnih? Koncept »čustvene kemije« navidezno pove veliko - in hkrati ničesar; kvečjemu to, da eno neznanko pojasnimo z drugo, pač s »kemijo«, ki že s svojo naravoslovno trdnostjo zbuja spoštovanje, a v tem primeru Slika 58 Veliki idol nekdanje nogometne mladeži, legendarni jugoslovanski vratar Vladimir Beara. Vir slike je izgubljen.

132 spoštovanje brez osnove. Rado namreč ni bil edini Milošev tesni prijatelj. Več jih je bilo, nobenega človeka nisem poznal, ki bi bil v otroštvu in zgodnji mladosti takó močno povezan s tolikimi prijatelji.

Med sošolci v osnovni šoli posebej Janez Brešar, sin enega največjih kmetov v Čirčah, s katerim je prijateljeval tudi kasneje. Janez je bil velik prijatelj mojemu bratu Milošu in velik prijatelj nogometa.

Občasno je kupoval srbski časopis Futbal, ki je izhajal v cirilici, še bolj občasno je koga doletela sreča, da je časopis lahko polistal. Tam smo občudovali slovitega vratarja Bearo. Če je koga doletela čast, da je smel braniti gol, da je bil vratar ali »golman«, potem je zanesljivo vsako sproženo žogo hotel ubraniti tako, da je »naredil parado« kot Beara. Pri tem nismo razmišljali o tem, da nihče ni imel najmanjšega pojma, kako Beara dejansko brani; to so namreč videli le redki obiskovalci tekem. Televizije takrat ni bilo – in ne televizijskih prenosov. Vsekakor pa je o Beari legendarni ruski nogometni vratar Lev Jašin - najboljši vratar na svetu v tistem obdobju - rekel, da je Vladimir Beara najboljši vratar na svetu. Cirilice smo se ob prebiranju časopisa Fudbal naučili mnogo več kakor v šoli.

Posebej se med Miloševimi prijatelji spominjam, da se je v dijaških letih na kranjski gimnaziji veliko družil z Janezom Ažmanom, Rajkom in Nadižarjem »iz mestnega središča«; za Nadižarja sem pozabil ime, za Rajka pa priimek. Takó je s tem spominom za 60 let nazaj.

133

20 Štiri anekdote iz osnovnošolskih - in tri iz študentskih let Iz osnovne šole Resnica in poštenost Sošolec C. B. je zamudil jutranji pouk za debelo uro ali več, a je bil videti neverjetno sproščen, z zagonetnim nasmehom je kar med poukom vstopil, skoraj vdrl v razred.

Tovarišica (beri – učiteljica) je ostro vprašala: »Ali ne poznaš na uro?!

Zakaj si zamudil? Kje imaš opravičilo? »Zaspal sem …« »In to naj bi bilo opravičilo?« »Tovariš ravnatelj je rekel …« »Kaj ima pri tem tovariš ravnatelj?« je osuplo rekla tovarišica. »Zakaj klatiš takšne neumnosti?!« »Jaaa …« je zategnil sošolec kot bi še želel pridobiti nekaj sekund za prepričljiv odgovor. »Tovariš ravnatelj je rekel na roditeljskem … staršem je rekel, da je poštenost tudi v socializmu zelo pomembna. Če kdo pove po pravici, je rekel, se ga ne sme kaznovati. Zato sem po pravici povedal, da sem zaspal.« Menda so ljudje govorili, da je tovariš ravnatelj staršem na množičnem roditeljskem sestanku pred začetkom šolskega leta razlagal o vrednotah socialistične družbe, med drugim tudi o skromnosti, delavnosti, poštenosti, pravičnosti … Tem pogovorom med starejšimi je očitno skrbno prisluhnil moj sošolec C. B. – in jih je že v prvih dneh pouka ustvarjalno uporabil. V resnici, če smo že pri resnici, ni zamudil, ker je zaspal, ampak zato, ker se je pred začetkom pouka potepal po mestu.

134 Čiščenje razreda Profesor R. je že po nekaj urah opazil stvari, za katere smo bili prepričani, da jih ni mogoče opaziti, ker so odvijajo podtalno in v strogi konspiraciji: stripi in podobna literatura na kolenih, živahno popotovanje lističev med vrstami in med klopmi … Že po nekaj prvih urah poučevanja slovenščine je ukazal s svojim gromkim, a izjemno lepim glasom opernega basista: »Odprite okna!« Rediteljica se je obotavljivo dvignila s stola in pogledovala po razredu - kakor bi iskala odgovor sošolcev, ali naj ukaz spoštuje ali ne. Vsi vemo, kako težko je služiti, če je več gospodarjev. Očitno je docela zavozila v presoji profesorja, ki je rekel še mnogo bolj glasno, če je bolj glasno sploh mogoče govoriti: »Okna!!!« Rediteljica je spoznala, da je šala končana in je naglo odprla eno okno. Profesor se je med hojo po razredu – neprestano je hodil – za trenutek ustavil. »Okna, sem rekel! Nisem rekel - okno! Okno je ednina, okna so množina.« Rediteljica je skušala odpreti naslednje okno, a jo je profesor prekinil. »In nisem rekel, da mora to storiti reditelj. Rekel sem: Odprite okna.

To je menda množina!« Tokrat smo obotavljivo vstali in začeli na široko odpirati okna.

Profesor je pokimal in na naše veliko presenečenje nadaljeval s poukom. Nadaljeval kakor da se ni ničesar zgodilo. Hodil je po razredu, z rokami na hrbtu, njegovo izbrano govorjenje z žametnim basom je napolnilo učilnico. Vendar pa je bil profesor zmožen opravljati mnogo stvari hkrati. Nenadoma so začeli skozi okna leteti stripi, počečkani papirčki, igralne karte ... Glavni odmor je bil prekratek, ko smo pobirali svoje imetje na travniku ob stavbi. Pobirali zadnjič ob spoznanju, da s profesorjem R. ni dobro zobati češenj.

135 Glagol ali vêrbum Pred tablo sošolec, ki nam je večkrat tarnal, da od vse snovi najbolj sovraži stavčno analizo, zato ga je – je bil prepričan – profesor vprašal prav to. Izkazalo se je, da ne sovraži le on stavčne analize, ampak tudi stavčna analiza sovraži njega. Po krajšem uvodnem zapletanju, ki je viselo med dvojko in enko, je profesor R. rekel: »In zdaj povej, kaj je to?« M. K., najbolj pametna in najboljša učenka v razredu, je nesrečniku prišepnila: »Glagol ... glagol!« Prišepnila, čeprav je veljalo, da tega nikakor ni mogoče neopazno izpeljati pri profesorju R. »To je glagol,« je skoraj zmagoslavno rekel sošolec. Profesor je prikimal, sošolcu je vidno odleglo, saj se ni pogosto dogajalo, da bi profesor vsakomur pri spraševanju zadovoljno prikimal. »Glagol ali …?« je vprašal profesor.

Sošolcu se je verjetno svitalo, da bi moral povedati še latinski izraz za glagol. Tišina. Najbolj pametna sošolka v razredu je bila dovolj pametna, da ni več poskušala s prišepetavanjem, najbolj ugoden trenutek je namreč že izrabila. »Torej?« je ponovil profesor. »Glagol ali …?« Spoznal je, da iz glave, kjer ni nič, ne more priti nekaj. Zato je pristopil k učencu, ga z roko prijel za glavo in ga narahlo butnil ob tablo. »Ver …« je rekel. In nato dodal, oponašajoč zvok, ki nastane ob stiku glave s tablo: »Bum … bum.« Prijazno se je nasmehnil: »Skupaj torej: ver – bum. Verbum!

Glagol ali verbum!« O tem dogodku smo večkrat razpravljali. Menda smo si prav vsi zapomnili za vse večne čase, da se glagolu po latinsko reče verbum.

(In ne spominjam se, da bi se zaradi takšne metodike pouka vnela kakšna nervozna javna razprava. Še sreča. Treba je ločiti del od celote. Profesor R. je bil sicer izvrsten učitelj.)

136 Nepreklicne resnice V osnovni šoli so nam vztrajno – neposredno ali posredno – vtepali v glavo vrsto resnic, ki so bile videti domala nepreklicne, nedotakljive, večne. Mnogi so bili prepričani, da o teh resnicah ni vredno razpravljati in ni smiselno razpravljati. Meni so se nekatere vedno upirale. Predstavil bom le tri. Površno, a je docela mogoče, da sem jih tudi dojemal površno.

(1) Imperializem in kapitalizem bosta propadla, popolnoma propadla, so učili. Točnega datuma ni še mogoče napovedati, vendar je konec neizogiben – in zelo blizu. Zmagal bo nov družbeni red, socializem, nekateri so temu pravili komunizem. Pravzaprav je že zmagal, imamo ga, so govorili. A moramo veliko stvari še izboljšati. Med mojim študijem je krožila jata vicev iz nekdanje Sovjetske zveze. Enega za ilustracijo.

Učiteljica v osnovni šoli Sovjetske zveze vpraša Aleksandra v prvi klopi: »No, Aleksander, katera država na svetu je največja država?« Aleksander odgovori brez pomisleka: »Največja država na svetu je Sovjetska zveza!« »Odlično!« reče učiteljica. »In katera država na svetu je najmočnejša?« »Sovjetska zveza!« »Odlično! In katera država, Aleksander, je najbogatejša?« »Najbogatejša država je Sovjetska zveza.« (Zvrsti se še mnogo podobnih vprašanj in odgovorov v tej maniri). Zatem učiteljica vpraša: »Še to povej, Aleksander, v kateri državi na svetu se najbolje godí otrokom, kje zanje najbolje skrbijo?« »Otrokom se najbolje godi v Sovjetski zvezi,« odvrne Aleksander.

V zadnji vrsti učiteljica opazi malega Sergeja, kako neutolažljivo joče. »Ja, Sergej, zakaj pa ti zdaj jočeš?« »Učiteljica,« zahlipa Sergej, oblit s solzami, »jaz bi šel najrajši v Sovjetsko zvezo.«

137 (Resnici na rob in resnici na ljubo: podobna zgodba bi se lahko pojavila še marsikje na svetu, morda kjerkoli na svetu.)

(2) Nenehno so nam govorili, da je Jugoslavija majhna država. Razlogov nisem razumel. Mar so takó govorili zato, ker bi bilo mnogo bolje in lažje, če bi bili velika država? Ampak oblast na to običajno nima vpliva – in torej ni nič kriva. Države ni mogoče kar povečati. Včasih so k trditvi o majhnosti države dodali, da imamo v Jugoslaviji eno najbolj močnih armad na svetu. Verjel nisem ne prvi ne drugi resnici. Jugoslavije že trideset let ni več, a vseeno sem ob pisanju teh spominov želel natančno preveriti podatke. O velikosti države, se razume, merjene s številom prebivalcev. Podatki so zlahka in javno dostopni – pri roki so mi bili tisti po Eurostatu za januar 2015⁶⁸. Za Jugoslavijo, ki jo tega leta še zdavnaj ni bilo, sem enostavno hipotetično seštel – kot bi bila 2015 še pri življenju - števila prebivalcev po državah, ki so Jugoslavijo pred razpadom sestavljale; s tem je bila zagotovljena primerljivost⁶⁹.

68 Iz publikacije Evropska unija, Evropski parlament, ISBN 978-92-823-5986-0 69 Po teh podatkih je bilo število prebivalcev: SLOVENIJA 2.061.085 HRVAŠKA 4.246.700 ČRNA GORA 624.335 NEKDANJA JUGOSLOVANSKA REPUBLIKA MAKEDONIJA (sedaj SEVERNA MAKEDONIJA) 2.065.769 SRBIJA 7.146.759 BOSNA IN HERCEGOVINA 3.324.000 KOSOVO 1.845.000 SKUPAJ NEKDANJA JUGOSLAVIJA - 21.313.648 Podatki za Bosno in Hercegovino ter Kosovo so za leto 2018

138 Ali – za božjo voljo – iz slike 59 izhaja, da je bila Jugoslavija majhna država? Če odštejemo največjih sedem, je (bila) velika večina držav dokazljivo manjših od Jugoslavije.

Slika 59 Število prebivalcev držav Evropske unije in držav kandidatk za pristop ter Schengenskih držav, ki niso članice EU

(3) Znanost bo rešila vse, pometla bo z vsem, kar ni znanost, pometla z vso zgodovinsko navlako. Mnogo problemov je znanost sicer že rešila, vendar ni nobenega dvoma, da bo rešila vse – ali skoraj vse.

Tudi bolezni. Tako so nas učili v šoli. Učili brez sence dvoma. In kaj je resnica ob današnjih spoznanjih? Paolo Giordano, jedrski fizik in pisatelj:

139 »… Tudi fiziki prostodušno priznavajo, da ne vedo, iz česa je sestavljenega petindevetdeset odstotkov vesolja. Biotehnologi in strokovnjaki za DNK ne vedo, kakšna je vloga več kot polovice človeškega genoma. Virologom gre še slabše, ker sploh ne vedo za odstotek tistega, česar ne vedo ali poznajo: identificirali so nekaj tisoč virusov, ampak na našem planetu bi jih lahko bilo nekaj milijard. Ni ogromen samo delež tistega, česar ne vemo, ogromen je tudi delež tistega, česar ne vemo, da ne vemo …« ⁷ 0

(4) Nikoli nisem razumel, zakaj so nam na nenavadno grob, odbijajoč način zabijali v glavo sveto resnico o Darwinovi teorije evolucije in naravne selekcije. Spominjam se, da profesor na neko neprijetno in zapleteno vprašanje bolj razgledane sošolke o tej tematiki sploh ni poskušal odgovoriti, ampak je le osuplo poslušal in nato zadirčno stresel jezo ter vprašanje označil kot popolno neumnost.

Po šestdesetih in več letih sem po naključju prebral roman Juda, v katerem Amos Oz⁷¹ polaga besede v usta svojemu bistroumnemu osrednjemu liku, Geršomu Valdu: »Le kako jim je sploh prišlo na misel, da sta se oko in sam vidni živec razvila zaradi potrebe po videnju, s pomočjo nečesa, čemur pravijo naravna selekcija? Če na svetu ni bilo nobenega očesa in nobenega vidnega živca, vendar nihče ni mogel razviti potrebe po tem, da bi videl, in na svetu ni bilo ničesar in nikogar, ki bi si takšno potrebo lahko tudi zgolj predstavljal. Nikoli v življenju ne bi nikomur prišlo na misel, da lahko v nevidenju, v neskončni temi, za katero sploh ne ve, da je tema, nenadoma zraste celica ali skupina celic, ki polagoma, iz niča, začne videti oblike, barve in razsežnost. Tako kot se ujetnik reši iz ječe. Poleg tega: evolucijska teorija niti približno ne zna pojasniti prve žive celice ali prvega semena v večnem mirovanju nežive materije. In kaj je, iz niča, lahko zablodelo molekulo nežive materije pripravilo do tega, da se je nenadoma zbudila iz večne neživosti in začela spreminjati sončno svetlobo v ogljikove hidrate in te ogljikove hidrate uporabila za rast in razmnoževanje?

No, in tudi ne more biti nobene darvinistične razlage osupljivega dejstva, da mačka skoraj od dneva, ko pride na svet, ve, da si mora, če hoče opraviti potrebo, izgrebsti kotanjico in jo potem prekriti z zemljo. In komu bi padlo na pamet, da gre tukaj za naravni izbor. So vse mačke, ki niso bile sposobne te zapletene higienske akcije, brez potomstva izginile s sveta, razmnoževalo pa se je samo potomstvo mačk …«

70 Paolo Giordano, Biti v množici je zame nekaj najlepšega, kot praštevilo na koncertu Radioheadov (intervju Patricije Maličev), Delo, Sobotna priloga, 16.05.2020, str. 25.

71 Oz, A. Juda. Mladinska knjiga Založba, Ljubljana, 2014, str. 45-46

140 Isaac Bashevic Singer, sicer med mojimi najljubšimi pisatelji, je ob sprejemu Nobelove nagrade za literaturo (1978) povedal: " ... Vzgojen sem bil v veri v svobodno voljo. Čeprav sem začel dvomiti o vsem razodetju, se nikoli ne morem sprijazniti z mislijo, da je vesolje fizikalno ali kemično naključje, rezultat slepe evolucije. Čeprav sem se naučil priznavanja laži, klišeje in malikovanje človeškega duha, se še zmeraj oklepam nekaj resnic, o katerih se mi zdi, da jih bomo nemara nekega dne vsi sprejeli. Za človeka mora biti kakšna možnost, da doseže vse slasti, ki so mogoče, vso moč in znanje, ki mu jo more nakloniti narava, in še zmeraj služi Bogu - Bogu, ki govori v dejanjih, ne v besedah, in čigar besednjak je kozmos." ⁷²

O opici, ki so nam jo tako pogosto servirali »kot gotovo jed« pri pojasnjevanju evolucije, pa je prof. dr. Boris Sket z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani dejal: »… tudi človečnjaške opice imajo elemente zavesti, a med temi zasnutki in človeško zavestjo je globok prepad.«⁷³ Ob tem pisanju mi je spomin prišepnil še neko misel, ki sem si jo že davno v študentskih letih zapisal v zvezek z marmorno zelenimi trdnimi platnicami. Avtor je Albert Szent-Györgyi. »Prav nič ne dvomim, da je Stvarnik dobro poznal valovno mehaniko in fiziko trdne snovi – ter ju uporabljal. Ob ustvarjanju življenja se zanesljivo ni omejil na molekularno raven zgolj zato, da bi biokemikom olajšal razumevanje.« Danny Kaye (David Daniel Kaminsky), ki sem ga nekdaj občudoval v televizijskih oddajah: »Izvedenci so ljudje, ki vedo vedno več o čedalje manj stvareh, dokler ne bodo naposled vedeli vse o ničemer - in nič o vsem.« Le kdo bi si kaj takega mislil v času mojega (osnovnega) šolanja?

72 Sovražnice, Zgodba o ljubezni, Šoša, Nobelovci, 51, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979 73 S človekom se darwinistična teorija konča, Delo, 03.03.2017

141 Iz študentskih let Koliko brucev bo prišlo v drugi letnik?

V prvi letnik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani - na oddelek za psihologijo - sem se vpisal v študijskem letu 1963-1964. Omejitve vpisa (numerus clausus) takrat še ni bilo – in posledice so bile več kot očitne. (Nekateri so razlagali, da je omejitev vpisa študentov zahodna kapitalistična praksa, ki je v socializmu nesprejemljiva.

Kljub temu je oblast dopuščala izjemo: omejitev je veljala za vpis na Medicinski fakulteti in verjetno še na nekaterih umetniških akademijah.) Rezultat vpisa brez omejitev je bil na psihologiji skoraj neverjeten, vpisalo se nas je več kot 130, se mi zdi. Najbolj preprosta intuicija nam je govorila, da je to nekajkrat preveč – in da se takšna dolga povorka nikakor ne bo mogla vleči skozi vse letnike do diplome.

Vendar zgolj s takšnimi nejasnimi domnevami nismo bili zadovoljni, želeli smo kaj bolj oprijemljivega.

Na nekem predavanju, ki je potekalo v veliki pritlični predavalnici fakultete, se je eden od študentov opogumil in vprašal profesorja, koliko študentom bo uspelo, da se bodo naslednje leto vpisali v drugi letnik. Profesor mu je s prstom namignil, naj pride k njemu.

Začudeno smo opazovali, zakaj je to potrebno. Študent se mu je počasi približeval z negotovimi koraki; obstal je kakšen meter stran od profesorja. Nekajkrat bežno pogledal po radovednem avditoriju, pri katerem je najbrž iskal potrditev o pravilnosti svojega pristopa.

Najbrž ni dobil nobenega znamenja, razen kakšnega privoščljivega nasmeška. A profesor je pomignil, naj stopi še bližje. Spraševalec se je ponovno ozrl po predavalnici, zdelo se je, da na vsak način želi jasen namig, ali naj sledi napotkom profesorja. Vendar očitno ni dočakal nobenega signala, ki bi mu pomagal pri odločitvi. Zato se je docela približal in profesor mu je začel šepetati na uho. Radovednost med množico je naraščala. Le kaj razlaga našemu študijskemu kolegu?

Pogledal sem soseda, ki mi je samo odkimal, češ, počakaj, bomo že videli. Da je bila mera polna, je profesor spraševalcu nekaj položil v žep.

142 Študent je naglo zapustil predavalnico, profesor je zbrano in premišljeno – kakor da se ni nič dogodilo - nadaljeval s predavanjem.

Najbrž nihče med nami ni kaj prida sledil njegovim besedam, kajti tuhtali smo, kako se bo stvar končala. Predavanje se je vleklo, študenta od nikoder. Morda je trajalo pol ure, morda več, ko se je vrnil v predavalnico. V roki je držal ključ in ga vrnil profesorju, ki ga je z nasmeškom spustil v svoj žep. »No, kolega?« je rekel profesor. »Koliko stolov ste našteli?« V predavalnici je završalo od ugibanja, zakaj takšno vprašanje. »Dvaintrideset,« je odgovoril naš odposlanec. »Sedaj vidite,« se je namuznil profesor. »Vaš kolega je naštel dvaintrideset stolov. Toliko stolov je namreč v predavalnici prvega nadstropja, kamor boste hodili poslušat večino predavanj v drugem letniku in v ostalih višjih letnikih!« Začeli smo se razburjeno pogovarjati, nekateri šepetaje, drugi polglasno …

Profesor je dvignil roko, kar je pomenilo, da želi tišino in da bo nekaj še dodal. In je res dodal z nekakšno mešanico resnobe in humorja: »Mislim, da fakulteta ne bo kupovala dodatnih stolov.« Mirno je nadaljeval s predavanjem, verjetno pa se je večini začelo svitati, da je bil odgovor nazoren, prepričljiv in pošten.

A zgodi se le redkokdaj, da bi bili vsi enakega mnenja. V gneči študentov, ki smo se prerivali ob izhodu iz velike predavalnice, je študentka cinično zabrusila svoji kolegici: »No, znanstvenica, zdaj pa imaš svoj svobodni vpis!« »Imam, vsaj eno leto ga imam!« »In boš drugo leto svobodno prisiljena, da se svobodno, brez omejitev prepišeš spet za eno leto v prvi letnik… « Nato je dodala: »Če ne bodo naslednje leto vpisa brez omejitev nasploh ukinili.« »Kje si pa to pobrala?« je jezno vprašala. »Le kje? O tem se veliko govori!« Kolega, ki je ob prerivanju na hodnik poslušal ta dialog, je siknil skozi zobe: » Iz sto štirideset nas bodo zbili na štirideset! Svinjarija! Človek ne more verjeti!«

143

Slika 60 Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani ⁷⁴

Kje je predavalnica? »Kdo bo šel z mano na predavanje iz fiziologije?« je vprašal pred stavbo Filozofske fakultete J. M., postaven, urejen in uglajen mladenič. Vedno je nosil izbrana oblačila, vsak suknjič se mu je podal kakor bi bil ukrojen natančno po njegovi meri, čeprav ni imel svojega krojača; trdil je, da vedno kupuje v čisto navadnih trgovinah. Nihče mu ni verjel in nihče ni nikoli našel dobrega suknjiča. »Zakaj sprašuješ, če bo šel kdo s tabo na predavanje? Le zakaj bi hodili skupaj, saj so predavanja tukaj, pred nosom, na Aškerčevi 12?« se je posmehnil P. G., doma, doma nekje iz Tolminskega.

74 https://www.uni-lj.si/aktualno/novice/2015013011383887/, pridobljeno 17.04.2021

144 »Fantje, slabo ste informirani,« je odvrnil J. M. »Predavanja iz fiziologije niso tukaj, ampak daleč stran. Sem se pozanimal. Moj kolega, ki študira na medicinski, mi je pred dnevi osebno pokazal, v kateri stavbi so ta predavanja. To je skoraj na koncu Ljubljane.« »Ti pa že veš, kje je konec Ljubljane, kajne, saj si rojen Ljubljančan, rojen petsto kilometrov od Ljubljane?!« je zajedljivo pristavil nekdo, ki ga nisem poznal. »Dobro, dobro!« je L. M. preslišal puščico. »Nikogar ne silim.« Če dan ali dva smo se trije odločili, da sprejmemo ponudbo kolega, ki nas bo odpeljal do predavalnice. Tedaj ni bilo mobilnih telefonov in navigacijskih naprav, iz izkušenj smo vedeli, da neke oddaljene ulice v mestu ni lahko najti. Zdelo se mi je, da smo hodili od Aškerčeve do Inštituta za fiziologijo na Zaloški cesti dolgo, morda skoraj uro. A smo kljub temu prispeli mnogo prezgodaj.

Slika 61 Institut za fiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani ⁷⁵

»Danes se mi zdi bližje kakor takrat, ko sem šel s kolegom medicincem,« se je na pol opravičeval L. M. Nismo mu zamerili, takšna izkušnja je običajna. Ko večkrat hodiš po isti poti, se ti vsakokrat dozdeva krajša.

Vstopili smo v stavbo, spominjam se dolgih, visokih hodnikov, na katerih ni bilo nikogar. Nekakšna skrivnostna temačnost je še poudarila tišino. Nerodno smo se prestopali, ker nismo vedeli ne kod ne kam. Čez nekaj časa smo zaslišali korake, zatem zagledali starejšega gospoda, nosil je modro haljo. L. M. je stopil nekaj korakov nasproti, 75 https://www.mf.uni-lj.si/application/files/8915/3198/3768/hisa_in_logo.png, pridobljeno 17.04.2021

145 ga prijazno pozdravil s svojim žametnim baritonom: »Oprostite, majster, ali nam lahkó pokažete, kje je tukaj predavalnica.« Zdelo se je, da je se je s izrazom »majster« želel približati domnevni vlogi te osebe.

Gospod ga je nekoliko začudeno pogledal in molče, z rahlim gibom roke in glave pokazal pravo smer. Vstopili smo v popolnoma prazno predavalnico z lesenimi klopmi in preklopnimi sedeži na vzmet; predavalnica se je stopničasto dvigovala od katedra do zadnje stene.

L. M. in vsi trije sopotniki smo se družno posedli v drugo vrsto, tik za katedrom. Nekaj časa smo samevali, a kmalu se je prostor skoraj v celoti napolnil. Prikazal se je gospod v modri halji, v roki je držal nekakšen zvitek iz plastike; položil ga je na kateder in se bežno ozrl po avditoriju. »Hišnik je že nekaj prinesel,« je rekel L. M., na pol glasno, a dovolj glasno, da ga je zaradi bližine slišal tudi gospod v modri halji. (Zvitek iz plastike je bil, kakor se je kmalu izkazalo, porisana folija, ki se je vpela v grafoskop, aparat za projiciranje slik na platno.)

Gospod v modri halji je odšel iz predavalnice, a se je že po nekaj minutah vrnil, na kateder je postavil beležko in neke papirje. »Spet hišnik, zdaj se bo pa zares začelo!« je ponovno polglasno komentiral L. M. Vendar domnevni hišnik ni več zapustil predavalnice, ampak je začel s predavanjem.

Po predavanju je L. M. skrušeno rekel: »Dragi kolegi, profesor je vse slišal, vse je slišal, popolnoma vse! Kakšna blamaža! Če bi se lahkó pogreznil v zemljo, bi to sigurno storil. Jutri grem v tajništvo fakultete in se izpišem.« Ni se izpisal, izpit iz fiziologije je uspešno opravil, čeprav ga je skrbelo, da bi se mu profesor mogel kako maščevati.

Ob tem pisanju sem preveril podatke po spletu. Fiziologijo nam je predaval prof. dr. Albin Seliškar. (Ko se je to zgodilo, je bil profesor star 67 let.) Wikipedia o njem navaja: »Albin Seliškar, slovenski fiziolog in jamar, * 5. junij 1896, Vransko, † 30. april 1973, Ljubljana. Bil je eden od pionirjev fiziologije na Slovenskem in profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani.« ⁷⁶

76 https://sl.wikipedia.org/wiki/Albin_Seli%C5%A1kar

146 Njegova predavanja sem poslušal z velikim zanimanjem, skoraj nikoli jih nisem zamudil, čeprav so se nekaterim zdela preveč zahtevna in preveč dolgočasna. Do kosti nas pa nas je prestrašil učbenik za izpit, to je bila knjiga Udžbenik fiziologije v srbohrvaščini ruskega avtorja K. M. Bikova in soavtorjev⁷⁷, ki je štela strašljivih 842 strani.

Slika 62 Učbenik fiziologije ⁷⁸

Na našo srečo nas je nek ekspert, študent medicine, hitro potolažil, da bodo za nas pomembna le nekatera poglavja iz te zajetne knjige.

In Andrej O. Zupančič o profesorju med drugim piše: »Sredi tridesetih let nam je profesor Seliškar predaval fiziologijo čutov. Korak za korakom nas je vodil v svet, kjer fiziologija prehaja v psihologijo in se srečuje s filozofijo. Področje kot nalašč za človeka Seliškarjevega kova, ki je vsako vprašanje obvladal v globino, ne da bi izgubil niti, ki ga vežejo v širino. Govoril je preprosto in zahtevno hkrati, postajal si radoveden, kaj vse leži onkraj profesorjevih besed.[…]«⁷⁹

Naša generacija, ki je študirala psihologijo, je bila zadnja generacija, ki ji je predaval prof. dr. Albin Seliškar. In, mimogrede, zadnja generacija, ki sta ji predavala legendarna profesorja: akademik prof. dr. Zoran Bujas iz Zagreba in prof. dr. Nikola Rot iz Beograda.

77 Bikov, K. M., Vladimirov, G. E., Delov, V. E., Konradi, G. P., Slonim, A. D. (1960). Udžbenik fiziologije, Medicinska knjiga, Beograd, Zagreb, 1960 78 https://static.kupindoslike.com/Udzbenik-fiziologije-Bikov-Vladimirov-Delov-Konradi_ slika_O_99208827.jpg, pridobljeno 17.04.2021 79 Seliškarjev največji poskus v vsem naravoslovju ... eSinapsa, 2011-1

147 Slika 63 Prof. dr. Albin Seliškar ⁸0

Izpit iz politične ekonomije Izpit iz politične ekonomije ni bil mačji kašelj. To je bilo vsakomur jasno takoj, ko je začel listati po učbeniku, ki obsega 339 strani drobno tiskanega besedišča v srbohrvaščini. Zahtevno branje, čeprav sem kmalu užival v briljantnem slogu Karla Marksa, briljantnem tudi v literarnem pomenu, kar je bila prava redkost pri drugih znanstvenikih.

Izpit sem skupaj s kolegom, ki je prišel na študij v Ljubljano iz Hrvaške, opravljal pri profesorju Z. Dintinjani, mislim, da je bilo na Ekonomski fakulteti. Nekaj dni pred izpitom sva s kolegom študirala skupaj.

Izpita nimam v dobrem spominu, čeprav sem zavzeto in veliko študiral, mi ni šlo najbolje. Od treh vprašanj sem na enega odgovoril izvrstno, na enega za silo, pri zadnjem vprašanju pa sem skoraj potonil. Splošni vtis sem reševal ob dodatnih vprašanjih, kjer se je zataknilo kolegu, ki mu ni kazalo dobro. Profesor se je hitro naveličal njegovih pomanjkljivih odgovorov. Rekel je: »Povejte vsaj eno trditev, ki podpira vsebino politične ekonomije. Lahko kar po vaše.« Kolega je vprašanje presenetilo, pogledal me je, vendar mu nisem mogel ničesar pomagati. Nato je hitro, skoraj z nasmeškom ustrelil: »Ko je jači, taj tlači!« 80 https://www.najdigrob.si/slovenski-grobovi/204/albin-seliskar, pridobljeno 15.11.2019

148 Profesor se je presenečeno nasmehnil in odvrnil: »Izvrstno … Zadeli ste v sredino!« Kolegu se je razpoloženje v hipu izboljšalo, kri mu obarvala skoraj zeleno obličje, obrnil se je proti meni in mi diskretno pomežiknil. Verjetno je bil prepričan, da ima izpit v žepu. »Pravite, ko je jači, taj tlači,« je profesor zamrmral, ko je listal po indeksu. »Še enkrat, kolega, to sicer drži, vendar je premalo, da bi pozitivno opravili izpit. Saj veste, kdo je tukaj "jači"?!«

21 Trajno začasna in trajno občasna dela

Od prve zaposlitve do upokojitve sem bil redno zaposlen: za nedoločen čas in za polni delovni čas. Zaposlen pri dveh delodajalcih, če poenostavim z nazivi, ki so se večkrat spreminjali: v Železarni Jesenice (10 let) in na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (30 let). Polni delovni čas je pomenil v povprečju 40 ur tedensko, v začetnih letih v Železarni Jesenice še 48 ur (z delovnimi sobotami).

Za mnoge ljudi je bil takšen zalogaj dela čisto dovolj, več kot dovolj.

Niso se obremenjevali še z drugimi posli.

Ampak poleg mnogih smo bili mnogi nekoliko manj mnogi – in smo opravljali poleg rednega delovnega razmerja takó imenovana začasna in občasna dela, večinoma na osnovi pogodb o delu ali podjemnih pogodb ter avtorskih pogodb. Takšne pogodbe so me spremljale nenehno do upokojitve - in še čez.

149 Demonstrator pri predmetu statistika Prof. dr. Miran Čuk, legendarni profesor statistike – za številne študente utelešen strah in trepet – me je določil za demonstratorja pri predmetu statistika. Ni mi bilo docela jasno, zakaj je med množico sijajnih študentov, kasnejših univerzitetnih profesorjev, ki so se jim številke skoraj pretakale v krvi in formule svetile iz oči, izbral prav mene. Še danes mi ni jasno. Pred mano sta to funkcijo opravljala Benjamin Jurman in Janez Bečaj. O demonstratorskih prigodah bi lahko napisal posebno knjigo. V kontekstu tega poglavja le to, da sem za opravljeno delo prejemal kar spodoben honorar, ki sem ga zadovoljno vsak mesec preštel v petem nadstropju tajništva Filozofske fakultete. Tiste stopnice mi niso bile nikoli odveč. In deloma upravičeno – takó nepreverljivo deluje ta svet – se je name nalepila oznaka, da obvladam statistiko »v nulo«. (Takrat te fraze verjetno ni nihče uporabljal, morda je tudi sedaj, ko pišem te besede, že v zatonu, kakor je najbrž že v celoti na pokopališču fraz nekdaj kot virus razširjena označba vsega slabega in še slabšega – »pod'n«!)

Vendar – to moram dodati – se mi je kmalu po prevzemu kot začetniku grdo zataknilo. Če sem želel statistične izdelke študentov popravljati, sem moral vse rešitve nalog poznati do »zadnje decimalke«. In tako sem se po nekaj mesecih v tem poslu zagozdil pri neki komplicirani nalogi; nisem znal ne naprej ne nazaj. Kako naj torej popravljam, če ne poznam pravilne rešitve? V časovni stiski sem mrzlično pregledoval svoje zapiske, brskal po knjigah Blejca, Guilforda, težko dostopnega Yula in Kendalla … Ni šlo! Na temačnem peronu ljubljanske železniške postaje sem čakal vlak za Kranj. Odrešitev je prišla popolnoma nepričakovano. Srečal sem kolega Jožeta Jensterla, študiral je leto za mano, doma je bil z Bleda. Potožil sem o svoji zagati, s seboj gradiva nisem imel, zato sem se dodobra namučil, da sem mu nekako opisal labirinte zapletene statistične naloge. Spominjam se, da je rahlo odkimaval z glavo, kar si je bilo težko razložiti kot spodbudno znamenje. Vendar pa mi je namignil, kje bi bilo mogoče najti pot rešitve. Ko sem prišel domov, sem se takoj lotil dela – in nalogo rešil že globoko v noč. Z Jožetom sva kmalu postala izvrstna prijatelja, iz česar se je kasneje razvilo pravo dolgoletno družinsko prijateljstvo.

150 Slika 64 Jože Jensterle mi čestita ob petdesetletnici. Na Križu pri Kamniku, 1995. Osebni arhiv

Slika 65 Poroka med Mojco Jensterle in Matjažem Severjem. Pred poročno slovesnostjo na Dvorcu Zemono (16.04.2008). Žena Ivanka, hči Ana in jaz. Hčerke Eve ni na sliki, je že bližje poročnemu dogajanju. Osebni arhiv

151 Pomoč pri metodoloških in statističnih problemih Statistiki so na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v času mojega študija posvetili veliko pozornosti, v predmetniku je imela nadpovprečen delež ur, statistični oziroma širše povedano – metodološki vidik je bil pomemben tudi pri večini drugih predmetov (izrazito na primer pri psihometriji, ki jo je predaval akademik prof. dr. Zoran Bujas iz Zagreba). Po petdesetih letih od mojega študija v Ljubljani berem v Hararijevi knjigi SAPIENS Kratka zgodovina človeštva: Pomiku proti eksaktnim znanostim se ni mogoče upreti – »eksaktne« se imenujejo zaradi rabe matematičnih orodij. Na matematiko se čedalje bolj opirajo celo področja, ki so bila tradicionalno del družboslovja […] Statistika je zdaj redni predmet ne le pri študiju fizike in biologije, temveč tudi psihologije, sociologije, ekonomije ter politologije.

Na oddelku za psihologijo na moji univerzi je »Uvod v statistiko in metodologijo psiholoških raziskav« obvezen predmet prvega letnika. V drugem letniku pa je obvezen predmet »Statistične metode v psiholoških raziskavah« [ …] ⁸¹

Vendar ima tudi statistika svoje omejitve. Abraham Maslow, ime, ki ga ni potrebno posebej predstavljati, lucidno pravi: »S proučevanjem povprečnega s pomočjo statistike se ne dobi veliko. S tem le doženemo, kar je, ne pa tudi tistega, kar bi bilo možno ali nujno«.

A očitno je širše razumevanje zapletene tematike širših družbenih problemov s pomočjo statistike med pomembnimi dejavniki pri izbiri ključnih kadrov. Verjetno ni čisto naključje, da so štirje generalni direktorji velikih in pomembnih državnih institucij diplomirali iz psihologije: do leta 2020, ko se je upokojila, je bila Mavricija Batič dolgoletna pomočnica generalnega direktorja in kasneje generalna direktorica Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje; v letu 2020 je Marjan Sušelj generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije; Tomaž Smrekar v. d. generalnega direktorja Statističnega urada Republike Slovenije; Bojan Zalar generalni direktor Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana⁸².

81 Harari, Y. N. (2015) Sapiens : kratka zgodovina človeštva. Mladinska knjiga, Ljubljana (prvi ponatis) 82 Po javno dostopnih podatkih v avgustu 2020.

152 Na osnovi »reputacije« poznavalca statistike sem sprejemal številna naročila v slogu: »Lepo vas prosim, samo te podatke mi statistično obdelajte in interpretirajte …« Zdravniki medicine dela, prometa in športa so morali v okviru specializacije pripraviti določeno raziskavo.

Praviloma so zbrali solidno zbirko empiričnih podatkov iz svojega delovnega področja, vendar pa niso – ker tega ni bilo (dovolj) v njihovih študijskih programih – obvladali statistične obdelave. Običajno je bilo treba pripraviti ustrezno tabeliranje podatkov ter izračune standardnih statističnih parametrov: aritmetične sredine, mediane, modusa, frekvenčne porazdelitve, standardnega odklona, hi-kvadrat testa, Pearsonovega ali Spearmanovega korelacijskega koeficienta … Na tej osnovi so lahko preverjali veljavnost zastavljenih hipotez.

Podobno delo sem opravljal tudi za nekatere druge strokovne profile.

Poučevanje na srednjih šolah O zdravstvu se mi pri svojih pri svojih štiriindvajsetih letih ni niti sanjalo⁸³. O poučevanju še manj, če je lahko kakšna stvar manj kot manj. A kaže, da sem z delom v Železarni Jesenice že pridobil precejšen ugled in zaupanje jeseniškega okolja … »S septembrom začneš predavati na Srednji zdravstveni šoli,« mi je rekel moj šef v Kadrovskem sektorju. »Saj ne bo veliko, en razred medicinskih sester v tretjem letniku. Poklicali te bodo, kdaj se boš oglasil pri ravnateljici šole.« Pogodba, eno leto poučevanja. Ure, ko sem bil zaradi predavanj odsoten iz svojega delovnega mesta v Železarni, sem moral nadomestiti. *** Na Gimnaziji Jesenice se je primerilo, da profesor psihologije ni mogel več poučevati. Klic v Železarno: »Oglasite se pri ravnatelju gimnazije.« Kako naj učim na gimnaziji, če niti sam nisem obiskoval gimnazije? »Nimam izkušenj s poučevanjem na gimnaziji,« sem se skušal otresti ponudbe.

83 Niti enkrat med celotnim šolanjem oziroma študijem nisem izostal zaradi bolezni! Ne dneva ne ure v celotni delovni dobi do upokojitve nisem izostal zaradi bolezni. Prvič sem bil hospitaliziran, ko sem dopolnil 69 let, zjutraj sem odšel v jeseniško bolnišnico, naslednje jutro sem se vrnil domov; med močnim sneženjem me je do doma odpeljal Boris, mož ženine sestre Olge. Laparoskopsko so mi odstranili žolčne kamne.

153 »Tovariš Belčič, s poučevanjem v gimnaziji morda ne, imate pa izkušnje s poučevanjem na zdravstveni šoli. Ne vidim posebne razlike!« Čutil sem, da ravnatelj, profesor B. Š., človek hitrih kretenj in hitrih misli ter gladkega, kultiviranega govorjenja, ne misli odnehati. »Samó eno leto izkušenj imam, tovariš ravnatelj, nič več!« »Vsakdo jih ima na začetku samó eno leto, mar ne?« se je ravnatelj nasmehnil, čutil sem tudi pridih ironije. »Rad bi videl učni program, literaturo, zadeve ne poznam dovolj dobro, pravzaprav je sploh ne poznam.« »Vse vam bomo priskrbeli, to ni nikakršen problem.« Ravnatelj je nekoliko pomolčal, nato pa rekel s precéj trdim glasom: »Ampak pričakujem od vas, da nas ne boste pustili na cedilu! Tudi z Železarno smo že dogovorjeni.« Pogodba je bila sklenjena, pet let poučevanja (od šolskega leta 1973-74 do 1977-78) v tretjem letniku, tri paralelke vsako leto, skupaj okrog 450 dijakov in dijakinj. Mnogi kasneje zelo uspešni: zdravniki, med njimi primarij oddelka kirurgije, učitelji, univerzitetni profesorji, raziskovalci, novinarji, arhitekti, inženirji strojništva …⁸⁴ Ure, ko sem bil zaradi predavanj odsoten iz svojega delovnega mesta v Železarni, sem moral nadomestiti.

Slika 66 Del poslopja Bolnice Jesenice, kjer je delovala tudi Zdravstvena šola Jesenice.

Vir slike je izgubljen.

84 Nekaj nepreverjenih podatkov, ki sem jih nabral na internetu: dr. Jana Ambrožič, red. prof. dr. Milica Antić Gaber, izr. prof. dr. Dušan Kogoj, dr. Tomaž Beguš, mag. Juruj Beguš, mag.

Roman Grosmajer, dr. Dragica Jošt, mag. Darko Kovač, red. prof. dr. Robert Leskovar, mag.

Drago Sredanovič, prim. Janez Pšenica, predstojnik kirurškega oddelka Splošne Bolnišnice Jesenice.

154

Slika 67 Skupaj z dijaki jeseniške gimnazije (3. c razred v šolskem letu 1974-75). Prihajali so z vseh vetrov zgornje Gorenjske: Jesenic, Kranjske gore, Žirovnice, Radovljice, Bleda, Bohinja … Osebni arhiv

Tretji primer po podobnem vzorcu. Na Železarskem izobraževalnem centru so formirali en oddelek za strojne delovodje in en oddelek za metalurške delovodje. To je bilo dveletno šolanje, na katerega so se lahko vpisali tisti, ki so že dokončali triletno srednjo poklicno šolo, v tem primeru pa so bili ponovno v šolskih klopeh praviloma odrasli, ki so v Železarni že opravljali delo delovodje. Prevzel sem predmet Psihologija dela z osnovami didaktike. Tukaj nisem mogel ravnatelju opletati z argumentom, da tega področja ne poznam, kajti predaval sem dejansko tematiko psihologije dela, iz katere sem pravzaprav diplomiral. Hitro se je izkazalo, da mi je bilo to predavanje najbolj pri srcu, v šolskih klopeh so namreč sedeli odrasli, zreli ljudje, pozitivno selekcionirana skupina, ki je pretežno s svojimi kompetencami

155

Slika 68 Gimnazija Jesenice, kjer sem honorarno predaval pet let.

Zdi se mi kot stavba zmernega optimizma.⁸⁵

napredovala na prvi hierarhični nivo vodenja (prvi, če štejemo od spodaj). V tistem obdobju se je v Železarni krepilo prepričanje, da so prav delovodje ključne osebe, neposredni prenašalci in izvajalci odločitev in nalog, ki dotekajo z višjih nivojev vodenja. Če ključni člen odpove, je vse zaman. Ob zaključku tega šolanja sem bil prepričan, da sem se ob razpravah delovodij med predavanji več naučil jaz od njih kakor oni od mene.

Ure, ko sem bil zaradi predavanj odsoten iz svojega delovnega mesta v Železarni, sem moral nadomestiti, vendar se mi zdi, da je bilo tega zelo malo, ker so, kakor se nejasno spominjam, predavanja potekala praviloma ob prostih sobotah.

85 Vir: http://gimjes1.splet.arnes.si/files/2010/10/Gimnazija_1280.jpg (pridobljeno 19.05.2021)

156

Slika 69 Strogo, resnobno poslopje Železarskega izobraževalnega centra (ŽIC) Jesenice, kjer sem honorarno predaval strojnim in metalurškim delovodjem.⁸⁶

Kadrovska opravila za tovarno Veriga Lesce Slovenske železarne so vključevale več tovarn, med drugim tudi bližnjo in pomembno tovarno – Verigo Lesce. Na višjih nivojih so se dogovorili, da bo v tej tovarni potekal podoben sistem sprejemanja novih delavcev kakor v Železarni Jesenice. In ta sistem – brez lažne skromnosti – je bil v Železarni Jesenice po mnogih letih razvoja vsekakor med (naj)boljšimi v državi. »Mi nismo tako veliki kot železarna,« je rekel tovariš P. s kadrovske službe tovarne Veriga, resen, zamišljen možakar s košatimi brki, ki je bil z dogovorom očitno že seznanjen po drugi liniji. »Največkrat delavce sprejemamo enkrat na mesec, včasih niti to ni potrebno.

V železarno vam bomo poslali seznam kandidatov, potem se bomo 86 Vir: https://www.google.com/search?q=%C5%BEic+jesenice&client=firefox-b-d&tbm=isch& tbs=rimg:CbLQ8Q5_1Vct5Ijj4-5If-vaBkXeuAYaZPHvx7Pr7DncgDQhWBeNu(Pridobljeno 31.03.2019)

157 sproti dogovarjali za izvedbo.« S kolegom sva običajno aplicirala test Revidirana serija beta, Test mehanskih odnosov iz serije DAT, pregled vidnih funkcij z aparatom Orthorater … Napisala sva poročilo in mnenje, nisva pa odločala. To so storili v kadrovski službe Verige Lesce.

Ure, ko sem bil zaradi tega posla odsoten iz svojega delovnega mesta v Železarni, sem moral nadomestiti, vendar je bilo teh ur zelo malo, ker je postopek potekal v poznih popoldanskih urah, po končanem delovniku.

Predavanja na Šoli za poslovodne kadre v gospodarstvu Šola za poslovodne kadre. Direktorska šola, so ji rekli v žargonu.

Pod pokroviteljstvom Gospodarske zbornice Slovenije. Potekala je v prostorih hotela Transturist v Škofji Loki, tistega znanega hotela, ki je kasneje dolga leta klavrno propadal. Ne spominjam se več, kdo in na kakšen način me je povabil za predavatelja, tudi svoje tematike se ne spominjam več natančno. Mislim, da so bili sistemi vodenja in kadrovska dejavnost. Tamkaj sem prvič »v živo« videl nekaj znanih oseb, v glavnem direktorjev velikih organizacij, ki sem jih poznal le iz medijev. Kasneje sem nekaj časa sodeloval kot predavatelj in mentor v nadaljevanju tega usposabljanja za vodilne kadrovske delavce, ki je potekalo na Brdu pri Kranju.

Ure, ko sem bil zaradi predavanj odsoten iz svojega delovnega mesta v Železarni, sem moral nadomestiti, vendar se mi zdi, da tega ni bilo veliko.

Slika 69a

osebni arhiv

158 Priročnik k testu Revidirana serija beta V letu 1973 sem Zavodu SR Slovenije za produktivnost ponudil v objavo Priročnik k testu Revidirana serija Beta (za interno uporabo); ta zavod je namreč v tistem času skrbel za izdajo psiholoških testov.

Priročnik je večidel priredba mojega diplomskega dela, pri izdaji sta sodelovala dr. Miran Čuk in Janez Tušar.

Sinopsis in scenariji za TV serijo Psihologija dela Ali se po intenzivnem delu v Železarni ni nabralo dovolj izkušenj za predstavitev širši javnosti? Ne le v poljudnih in strokovnih člankih, ampak na televiziji, ki je takrat postajala vse bolj popularen medij.

Zamisel je hitro dozorela. Na TV Slovenija sem poslal sinopsis in scenarije za pet televizijskih oddaj. Za pregled sem prosil prof. dr.

Edvarda Konrada, ki je pred tem že sodeloval v povezavi s katedro za industrijsko psihologijo – in je na primeru Železarne opravil tudi empirične raziskave za svojo magistrsko delo ter doktorsko disertacijo.

Slika 71 Moj amaterski posnetek iz TV serije Psihologija dela (neposredno iz ekrana). Osebni arhiv

159

Slika 70 Snemanje TV serije Psihologija dela. Pred kamero jaz, za kamero snemalec Sandi Videnšek, fotografiral je Vladimir Suhi - Morvai, tudi režiser in realizator serije. V ozadju Železarna Jesenice, valjarne na Beli, avgust 1976. Osebni arhiv

Presenečen sem bil, da je bil predlog na RTV Slovenija (tedaj RTV Ljubljana) hitro in brez posebnih pripomb gladko sprejet. Celotno besedilo sem še enkrat nekoliko izpilil, sodeloval sem z redaktorjem iz TV hiše Danijelom Čakšom, diplomantom psihologije, živahnim, zgovornim, radoživim človekom, ki ga kasneje nisem več srečal.

Režiral je Lado (Vladimir) Suhi - Morvai. Z ženo Ivanko sva prebila na RTV precéj ur pri opazovanju dela izjemno spretne in zgovorne montažerke; mislim, da se je pisala Mori. Nekaj zadovoljstva in ponosa je bilo že tedaj ob nastajanju in predvajanju TV serije – in ostal je do danes.

Kolikor vem, je bila to nasploh prva slovenska TV serija oddaj o psihologiji dela. In zadnja do današnjih dni.

160 Demografska in kadrovska projekcija občine Kranj do leta 2000 O demografiji se mi do magistrskega študija ni dosti sanjalo, pravzaprav se mi sploh ni sanjalo. Oči mi je odprl prof. Dolfe Vogelnik (1909 – 1987), ki je demografijo predaval kot obvezen predmet na mojem magistrskem študiju. Danes besedo demografija slišimo pogosto kakor dober dan, tedaj pa se o tem širše domala ni govorilo.

Vendar so bile že v tistem obdobju za mnoga področja zlasti zanimive in uporabne projekcije prebivalstva in kadrov. Potrebo je zaznala, naročila in financirala Raziskovalna skupnost Kranj. Dodajam, da je bila takrat Občina Kranj še »spodobno« velika občina, ki so jo kasneje temeljito razrezali – in so na »njenem ozemlju« nastale nove manjše občine: Cerklje na Gorenjskem, Jezersko, Naklo, Šenčur, Preddvor.

Slika 72 Naslovnice študij. Osebni arhiv

161 Računalnikov ni bilo, pomagal sem si z nekim precéj zmogljivim kalkulatorjem, s katerim sem računal skoraj do onemoglosti. Ko mi je že tekla voda v grlo - rok za oddajo raziskave se je nepreklicno iztekal – sem ob računanju presedel skoraj vse proste sobote in nedelje. Res »spodbudno« za družino. Na prvi strokovni predstavitvi dela je neka arhitektka iz podjetja Domplan raziskavo ocenila: »Non plus ultra«. Takšne kratke pohvale še nisem doživel. Po prvem delu – zgolj demografskem – sem izdelal (s sodelavci)⁸⁷ še drugi in tretji del raziskave (kadrovske projekcije). Na tej osnovi sem napisal več člankov v strokovnem tisku.

Slika 73 List iz raziskave Demografska in kadrovska projekcija občine Kranj do leta 2000, II. Del. Osebni arhiv

87 Danica Babnik, soc. del., Betka Hribar, dipl. ekon., Ratomir Kafol. dipl. ekon., Mimi Pintar, ekon.

162 Slika 73a Nagrada Janeza Puharja – Občinska Raziskovalna skupnost Kranj.

Osebni arhiv

Raziskava o kulturnih potrebah in navadah v občini Jesenice »Vsi, ki pripravljajo delo, morajo v svojih preiskavah začeti na dnu.

Za tistega, ki pozna le teorijo, ne pa realne situacije, je preiskovalno delo še posebej pomembno, ker drugače ne more povezovati teorije s prakso. Kdor ne analizira, nima pravice biti sogovornik.« Misel Mao Tse Tunga, ki sem jo zapisal v uvod dokaj obsežne empirične študije.

Izbrali smo stratificirani vzorec vseh prebivalcev jeseniške občine v starosti 15 do 64 let. Timsko delo, pri katerem je sodelovalo deset oseb ter številni anketarji (pregled je v prilogi).

Revija 7D je raziskavi posvetila štiri strani. Novinar Janez Cundrič je med drugim zapisal: »Na Jesenicah je dve leti – takih stvari namreč ni moč narediti čez noč – nastajala izredno zanimiva in za Slovenijo edinstvena študija …« O raziskavi sem za časnik Železar napisal daljšo serijo člankov, kasneje še za popularno revijo Stop.

163 Slika 74 Članek v reviji 7D, 6. oktober 1977, štev. 40 (prva stran) Osebni arhiv

Kadrovski projekt za Karavanški program Zaradi vzdrževalnih del bo promet skozi predor Karavanke potekal izmenično enosmerno, čakanje pred predorom bo trajalo predvidoma 30 minut. Takšna in podobna medijska sporočila je zaradi pogostosti težko zgrešiti. Marsikdo se jezno sprašuje: ali je bil predor zgrajen zato, da promet ovira ali zato, da ga omogoča? Karavanški predor je namreč enocevni – in na slovenskem avtocestnem omrežju najdaljši.

Slovesno so ga odprli v letu 1991, v letu osamosvojitve slovenske države, ko so se naglo posušili jugoslovanski trgi in je brezposelnost skokovito naraščala. Vsako novo delovno mesto je bilo zato še posebej dragoceno – in Karavanški program je bil pri tem vsekakor pomemben.

Pred uradnim odprtjem so poleg poglavitnih del (priprave in izgradnje predora) potekale številne aktivnosti v okviru Karavanške poslovne skupnosti, ki jo je vodil Srečko Mlinarič. Med drugim je bil sprejet sklep, da se pripravi raziskovalna naloga Kadri za Karavanški program⁸⁸.

88 Raziskovalno nalogo, ki sem jo koordiniral, so sofinancirale občinske raziskovalne skupnosti Jesenice, Kranj, Radovljica, Škofja Loka in Tržič, pri pripravi so sodelovali Anica Robič, prof. psih. in ped., Francka Thaler, Janja Žunič Jenšterle, dipl.oec.

164

Slika 75 Objekti pred Karavanškim predorom. ⁸⁹

Nalogo, ki sem jo vodil, smo zaključili sredi leta 1988. Vsebuje globalno in strukturno bilanco med kadrovskimi potrebami (skupaj okrog 730 delovnih mest) in kadrovskimi viri v gorenjski regiji, načine za pridobivanje , izbiranje in usposabljanje kadrov, predlagali smo skupno javno objavo prostih delovnih mest in skupno zasnovo splošnega usposabljanja … Z realizacijo predlogov nisem bil posebej zadovoljen, še največji uspeh je bila skupna javna objava prostih delovnih mest za polnilnico vode Julijana, sicer poslovne zgodbe, ki se je leta in leta vlekla kot jara kača.

89 Vir: https://www.rtvslo.si/slovenija/foto-pred-25-leti-skozi-karavanke-zapeljal-prviavtomobil/394522

165 Zasnova projekcije o kadrovskih potrebah v osnovnih šolah kranjske občine Kako naj se občina pripravi na prihodnje kadrovske potrebe v osnovnih šolah, za katere je v dobršni meri tudi pristojna? Koliko učencev lahko pričakujemo, kakšen bo potrebni obseg in struktura pedagoškega kadra, kolikšne bodo potrebe na račun upokojevanja in dodatnega zaposlovanja, kolikšen bi moral biti obseg vpisa v visoko šolstvo, da bi zadoščal za predvidene kadrovske potrebe? Raziskavo sem pripravil po naročilu Izobraževalne skupnosti Kranj v letu 1987.

Spominjam se, da sem nekoliko podcenjeval obseg in zahtevnost, zato mi je začela teči voda v grlo; v novembru tega leta sem raziskavo še pravočasno oddal. In si oddahnil. *** Delo, skicirano na omenjenih in drugih področjih (nekatera so opisana drugje v tem besedilu), je zahtevalo svoj davek. Dokaj preprosto.

V Železarni je delo v skupnih službah, torej tudi delo v kadrovskem sektorju - in moje delo – potekalo od 6. do 14. ure, od ponedeljka do petka, v prvih letih tudi ob sobotah; najprej ob vseh sobotah, potem postopno tri, dve, eno soboto v mesecu. Železarna je bila menda med zadnjimi organizacijami v državi, ki so v celoti prešle na 40-urni delovni teden. Na delo v Železarno sem se običajno vozil z vlakom, z legendarno gomulko, robustno, trdno zgrajeno poljsko železniško kompozicijo na električni pogon. Zjutraj je vlak s kranjske železniške postaje odpeljal ob pol petih, vstajal sem ob štirih zjutraj. Od doma sem se namreč moral s kolesom odpraviti čez petnajst minut, da sem vlak lahko ujel. Verjetnost, da sem ob tej uri koga srečal na cesti, je bila podobna verjetnosti glavnega zadetka na loteriji. Včasih, kar je bila skoraj praznična varianta, sem se peljal tudi s svojim oziroma družinskim avtom, prva leta s čokoladno rjavim Citroënovim amijem 8, kasneje z »gosposko« kovinsko zeleno Renaultovo dvanajstico. ⁹0

90 https://en.wikipedia.org/wiki/Renault_12, Pridobljeno 19.05.2021.

166 Če bi delal po urniku, in ne bi nadomeščal izgubljenih ur s pogodbenim in honorarnim delom, bi se z vlakom v Kranj pripeljal nekaj po 15. uri. A se večinoma nisem! Največkrat sem bil doma šele v poznih popoldanskih ali večernih urah. Izgubljene ure s honorarnim in pogodbenim delom je bilo preprosto treba nadomestiti.

Vsa skrb, vsi opravki za dom in družino torej niso mogli pasti nikamor drugam - kakor na ženo Ivanko! Ni podpirala le treh vogalov hiše, tudi četrti bi se brez nje zanesljivo podrl. Podrl do tal.

Slika 76 Legendarna gomulka⁹¹, moje glavno prevozno sredstvo na relaciji Kranj – Jesenice Kranj v obdobju od leta 1968 do 1978. Od kranjske železniške postaje do doma pa z manj legendarnim kolesom⁹².

91 Vlakovna kompozicija je bila poimenovana po poljskem politiku Wladislavu Gomulki.

92 https://www.flickr.com/photos/sieczu/8375948644, pridobljeno 19.05.2021

167

22 Železarna Jesenice, nova hladna valjarna Bela – izkušnja nad izkušnjami Ali je verjetno, da se človek zaposli v kolektivu, kjer je zaposleno preko sedem tisoč (!) delavcev, a da pri tem iz podjetja ne pozna niti ene osebe? Niti ene! Da se ob tem zaposli v kraju, ki sicer ni zelo daleč od njegovega doma, a hkrati dovolj daleč, da ga nikoli dotlej ni obiskal? Oboje je skoraj neverjetno, a pri meni je bilo oboje resnično.

V letu 1968 sem se zaposlil v Železarni Jesenice. Nikogar nisem poznal, začel sem kot pripravnik v Kadrovskem sektorju. Če sem bolj natančen, poznal sem le profesorja dr. Mirana Čuka, pri katerem sem bil dve ali tri leta demonstrator na Filozofski fakulteti v Ljubljani pri predmetu statistika; in Miran Čuk je poznal osebo v Kadrovskem sektorju, osebo, ki je bil moj neposredni vodja.

Slika 77 Jesenice, večino ozemlja so »okupirali« obsežni obrati Železarne.⁹³

93 Vir: razglednica Jesenice 1958 - Železniška postaja, https://www.bolha.com/slovenija/ jesenice-1958-zelezniska-postaja-oglas-191769, pridobljeno 19.05.2021

168 Tudi na Jesenicah pred tem nisem bil, čeprav sem bil doma iz Kranja.

Zgolj mimo Jesenic sem se nekajkrat peljal z vlakom, ko sem še kot otrok potoval s starši v Novo Gorico – in sem na jeseniški železniški postaji, sivi in puščobni kakor vse (meni znane) železniške postaje, prestopil na drugo vlakovno kompozicijo, ki je iz sivine kmalu zapeljala proti jugozahodu v čarobno dolino smaragdne Soče.

V desetih letih dela v Železarni se je nabralo izkušenj in doživljajev za célo življenje – in tukaj jih bom nametal le nekaj: malo po razmisleku, malo po naključju. Bolj kot anekdote. Železarna se je v tem obdobju zelo hitro razvijala, odmirali in zapirali so se stari proizvodni obrati, gradili novi. Lakota po kadrih je bila za današnje pojmovanje nepopisna, prav tako fluktuacija. Pogosto je železarno v enem letu zapustilo iz različnih razlogov okrog tisoč delavcev, tisoč smo jih morali v enem letu zaposliti. Vsak teden (!) okrog dvajset novih delavcev. Dvajset novih delavcev danes mnoga podjetja ne zaposlijo niti v enem letu. Večina novih delavcev je »spontano« - dejansko po sorodstvenih in prijateljskih povezavah – prihajala iz Bosne. Na anketne liste ob kandidaturi za zaposlitev so kot kraj bivališča najbolj pogosto zapisali, mnogi z okornimi črkami: Cazin, Ključ, Bihać, Sanski most, Prijedor, Prnjavor … Torej iz Bosanske Krajine (nekdaj imenovane Turške Hrvaške). Na anketnem obrazcu je bilo tudi vprašanje o narodnosti. To je stvar, o kateri tedaj nisem nikoli razmišljal. Nekateri so napisali Srb, Hrvat, Musliman … Popolno presenečenje zame pa je bilo, ko je večina zapisala »neopredeljen«. Kar nisem vedel jaz, so verjetno vedeli ti ljudje, ki so živeli na narodnostno mešanih področjih. Nelagodje ob vprašanju so elegantno (kako človeško) razrešili s formulo »neopredeljen«.

V okviru solidno zasnovanega postopka izbire, razporejanja, uvajanja ter informiranja kadrov je bil med drugim apliciran tudi test motorične spretnosti in hitrosti. Preizkus je izvajal S. S. (sicer znani smučarski skakalec, jugoslovanski reprezentant in olimpijec), človek, ki je izžareval vitalnost, zdravje in dobro voljo. Pred preizkusom je moral vsako osebo vprašati, ali je desničar ali levičar, saj je dominantno ročnost upošteval pri pripravi naprave za preizkus. »Kaj ste, desničar

169 ali levičar? Delate z desno ali z levo roko?« vpraša nekega Ibrahima.

Malo pomisli Ibrahim, nato pa reče – še ves pod vtisom odgovora o narodnosti: »Neopredeljen!« V tistem jugoslovanskem obdobju se mi ni niti sanjalo, da bo mešanica narodov in kultur tudi na omenjenih ozemljih eksplozivno netivo za izjemno brutalno vojno, ki je v Bosni in Hercegovini divjala od leta 1992 do 1995. Za ilustracijo, v Sanskem mostu je bila narodnostna struktura po popisu prebivalstva iz leta 1971: Muslimani⁹⁴ (40,00 %), Srbi (49,99 %), Hrvati (10,16 %), Jugoslovani (0,314 %) … ⁹⁵ Kandidati za zaposlitev so morali uspešno dokončati vsaj šest razredov osnovne šole. Ta izobrazbeni pogoj, ki je veljal precéj časa, se je nekoč spremenil, zaostril: potrebna je bila uspešno zaključena osemletka. Dokazilo je bilo uradno šolsko spričevalo, javno veljavna listina. Znano je bilo, da se informacije – čeprav takrat ni bilo ne interneta ne mobilnih telefonov – med temi ljudmi širijo z neverjetno naglico, in hkrati dokaj natančno in zanesljivo. Vendar pa vsak sistem včasih zatají. Ponedeljek, kakor vsak ponedeljek, novi kandidati pred sprejemno pisarno v stavbi Kadrovskega sektorja. Vstopi Ibrahim, nek drugi Ibrahim. Uradnica vpraša: »Kakšno izobrazbo imate?« Ibrahim mirno, z nasmeškom na ustih: »Šest razreda osnovne škole.« (Tega menda ni treba prevajati.) Z nasmeškom zato, ker je bil prepričan, da izobrazbeni pogoj izpolnjuje. »Tovariš, to je veljalo doslej. Po novem sklepu železarne je odslej za sprejem potrebna uspešno dokončana osnovna šola. Osem razredov, razumete!« Ibrahim nejeverno gleda uradnico. »Tovariš, žal mi je … zelo mi je žal, ampak šest razredov je premalo,« reče uradnica. »Ko boste dokončali osem razredov, se lahko prijavite.« »Dobro,« počasi, še nekoliko med premišljevanjem, odgovori Ibrahim. »Dobro, če že tako zahtevate - potem se vrnem in prijavim naslednji teden ...«

94 Modaliteta Muslimani je danes zamenjana z Bošnjaki.

95 Vir: https://bs.wikipedia.org/wiki/Sanski_Most#Nacionalni_sastav_stanovni%C5%A1tva_-_ op%C4%87ina_Sanski_Most, pridobljeno 28.10.2018

170

Slika 78 Srce težke industrije, prizor iz Železarne Jesenice. Mogočni stroji, oblaki pare. Ali je delavec izgubljen v tem zapletenem in nevarnem procesu? Je njegov gospodar? ⁹⁶

Tajnica Kadrovskega sektorja mi sporoči, da so po telefonu klicali iz Glavne pisarne. Naslednji dan se bom moral oglasiti na pogovor z glavnim direktorjem. To se mi je zdela dotlej ena najhujših preizkušenj v življenju. Železarna ni bilo navadno podjetje, ampak veliko podjetje, veliko za deset velikih in sto majhnih podjetij. In izjemno pomembno podjetje, v socializmu pojem, skoraj mit, nekakšno srce proletariata in socialističnega sistema ter napredne misli, karkoli je ta vedno znova ponavljana fraza pomenila. (Ampak danes ni nič bolje: še tako bedna ideja, zamisel, artikel … se najbolje prodaja s cenenimi atributi: moderno, sodobno, v trendu, »in« …). Izjemno sem cenil, spoštoval in občudoval generalnega direktorja, mag. Petra Kunca, bistroumnega, izobraženega, strokovno podkovanega, razgledanega človeka, ki je hitro mislil, preudarno odločal, učinkovito ukrepal …

96 Vir: https://www.dnevnik.si/1042618744

171 Slika 79 Mag. Peter Kunc, glavni direktor Železarne Jesenice Fotografija, objavljena ob podelitvi častnega občana Jesenice v letu 2014⁹⁷. (Uporabne fotografije, mnogo mlajše, iz obdobja 19681978, nisem našel.)

Od trenutka, ko mi je tajnica povedala za sestanek, so se mi po glavi nadležno in brez prediha podile misli. Le zakaj pri glavnem direktorju? Nikakor ni človek, ki bi izgubljal čas, da bi mi sporočil kakšno banalnost. Sem kaj grdo zavozil pri delu? Z nekakšnim polovičnim olajšanjem sem se prepričeval, da ne … Ampak, sem o tem res prepričan!? Človek pogosto podcenjuje lastne napake in pomanjkljivosti. Poleg tega, če bi šlo za manjšo napako, problem, bi ga zanesljivo reševali znotraj oddelka, morda sektorja. Ni mogoče, da bi se v reševanje manjših težav, kakršnih je v tako velikem sistemu vsak dan na stotine, vpletal glavni direktor. Sklep, ki ni učinkoval prav pomirjevalno. Že nekaj časa je bilo znano, da se bo železarna lotila gradnje nove hladne valjarne na Beli. Govorili so, da bo to med največjimi in najdražjimi investicijami ne le v Sloveniji, ampak v Jugoslaviji v tistem obdobju. Velika reč! Dobro, ampak kaj imam jaz pri tem. Noč je bila dolga, spanec slab.

97 Vir: https://www.jesenice.si/o-obcini/obinska-priznanja/castni-obcani/item/10452-magpeter-kunc, pridobljeno 11.08.2020

172

Slika 80 Pogled na del, ampak res le majhen del Železarne Jesenice: nasproti avtobusne postaje je upravna zgradba oziroma glavna pisarna, desno poslopje kadrovskega sektorja, v ozadju industrijski objekti. Fotografija iz leta 1961. V letu 1968, ko sem začel z delom na Jesenicah, se verjetno ni veliko spremenilo, kasneje pa veliko - in še kasneje skoraj v celoti. ⁹⁸

Naslednji dan je bila uganka rešena. V svoji asketski pisarni mi je glavni direktor po nekaj kratkih vljudnostnih frazah z roko pokazal, naj sedem. »Prepričan sem, da veste, tovariš Belčič, kaj pripravljamo.

Pripravljamo se na gradnjo nove hladne valjarne. Odločili smo se, da bi vi prevzeli vodenje kadrovskega projekta!« Kamen se mi je odvalil od srca. Nobene napake, nobenih sankcij. A takoj zatem zelo neprijetna slutnja, dvomi … Bil sem še na začetku poklicne poti, in to nikakor ni zalogaj za začetnike! Začutil sem veliko težo odgovornosti. Preveč zahtevna naloga, o tem ni nobenega dvoma. A to razmišljanje, ki bi se lahko razlezlo na vse strani, sem moral hitro ustaviti, vedel sem namreč, da glavni direktor ne prenaša kakšnega dolgovezenja, še manj praznega govorjenja, nakladanja …

Potrebujem kratek in utemeljen odgovor.

98 Vir: http://kitana.si/polona-jaksic-arhitekturno-urbanisticno-o-jesenicah/, Pridobljeno 31.03.2019

173 Slika 80a Hladna valjarna, posebna priloga Železarja štev. 47 – 48 /XXV, dne 25. novembra 1976, izdana ob otvoritvi Nove hladne valjarne Bela, 28.09.1976. Osebni arhiv

»Oprostite, to je novo delovno mesto, ampak jaz že imam delovno mesto.« »Jaz tudi!« je rekel skoraj prej, preden sem dokončal stavek. Kakor da bi moj odgovor predvideval.

Moj prvi argument se je v hipu sesul. »Oprostite,« sem poskusil drugič. »S takšnim delom nimam nobenih izkušenj.« Spet je odgovoril bliskovito, na licih se mu je zarisal droben, odprt, skoraj prijateljski nasmeh. »Izkušenj da nimate? Jaz z novo hladno valjarno tudi ne!« Za hip je pomolčal. »Saj je graditi nismo niti prav začeli! Poleg tega,vodja projekta boste,« je dodal. »Mnogi vam bodo pomagali, to je timsko delo.«

174 29. novembra leta 1976 je bila nova hladna valjarna Bela slovesno odprta. Veljala je 1.753 milijonov dinarjev, znesek, ki si ga je bilo težko predstavljati izkušenemu finančniku, kaj šele običajnemu smrtniku.

O tem pomembnem dosežku, ki je daleč presegel jeseniški, gorenjski in slovenski okvir, so pisali številni mediji.

Slika 80b Franc Belčič: del članka v posebni izdaji ob izgradnji Hladne valjarne Bela (25.09.1976).

Osebni arhiv

175

Slika 81 Priznanje, na katerega sem pravzaprav najbolj ponosen. Veliko vloženega strokovnega znanja in dela. Osebni arhiv

176 Slika 82 Naslovnica knjižice Vodenje delovnih skupin (Jesenice, 1973). Osebni arhiv

Slika 83 Vsebina in avtorji knjižice Vodenje delovnih skupin. Osebni arhiv

177 *** »Že večkrat je bilo poudarjeno, da so delovodje oziroma vodje delovnih skupin ključne osebnosti v naši proizvodnji. Prav zaradi izredne pomembnosti teh ljudi smo se v letu 1971 odločili za obliko izobraževanja, ki dopolnjuje njihovo tehnično in tehnološko znanje z nekaterimi spoznanji iz vodenja delovnih skupin.«

Tako smo zapisali v predgovoru knjižice Vodenje delovnih skupin.

Nikakor ne na pamet, ampak po obsežnih pripravah. Vodje delovnih skupin – kot prva vodstvena linija - so ključni zato, ker morajo predloge in navodila višjega vodstva neposredno realizirati v praksi, a hkrati na višje nivoje vodenja prenašati izkušnje in pripombe delavcev, ki jih neposredno vodijo. V Železarni jih je bilo takšnih vodij okrog 260.

Slika 84 Del članka iz zagrebške revije Arena, 8. avgust 1975, str. 12. Osebni arhiv

178 Široko zasnovan projekt je postal kmalu znan v Sloveniji, Železarno so pogosto obiskovali predstavniki številnih tovarn oziroma delovnih organizacij, ki so se želeli s projektom seznaniti bolj podrobno. Dober glas ni segel le v deveto vas, ampak tudi v druge republike nekdanje Jugoslavije. Med drugim je bil obsežen članek objavljen v znani zagrebški reviji Arena.

Slika 85 Ekipa Upravnih služb – prvaki nogometnega prvenstva Železarne Jesenice v letu 1972. Zadaj levo stoji Lotrič kot vratar, sodelavec Kadrovskega sektorja, v sredini Mulej. Čepim v sredini, levo Stanko Smolej … Drugih imen se ne spominjam več tako natančno, da bi jih zapisal. Osebni arhiv

Železarna Jesenice je bila tudi »učna baza« za študente psihologije, ki so v industrijskem okolju opravljali študijsko prakso. Spominjam se mnogih, večina se je kasneje po diplomi izrazito uveljavila na strokovnih ter vodstvenih in vodilnih delovnih mestih⁹⁹. Prof. dr.

Edvard Konrad je na osnovi empiričnih podatkov iz železarne pripravil svoje magistrsko in doktorsko delo; menda je bil med prvimi v Jugoslaviji, ki je teze zagovarjal v prostorih tovarne in pred publiko oseb, ki so sodelovale v raziskavi.

99 Nekaj imen: Franc Čop, Irena Križnik, Ladislav Hočevar, Janez Rojšek, Franc Smerdu, Marjan Zavšek …

179

23 Krpanje srednješolske mreže na Gorenjskem Ali bi število vpisnih mest na jeseniški gimnaziji močno omejili?

Je sploh še smiselno na Jesenicah izobraževati medicinske sestre?

Zakaj je na Gorenjskem, ki je veljala za močno gostinsko in turistično regijo, možno le izobraževanje za kuharje in natakarje na Bledu? Zakaj ne še za tehnike kuharstva in strežbe, zakaj ne za turistične tehnike?

Zakaj se morajo dijaki iz zgornje Gorenjske (Radovljice, Bleda, Bohinja, Jesenic, Kranjske gore …) prevažati v Kranj v program ekonomskega tehnika, kjer je že sicer velika prostorska stiska?

Kaj narediti z Mlekarsko šolo v Kranju, ki je bila v prejšnji državi skoraj vsejugoslovanska, po samostojni Sloveniji pa nima več dovolj zaledja za ustrezen vpis? Ali ne bi bilo smiselno koncept razširiti še na srednješolsko izobraževanje za živilstvo, za kmetijstvo, za katerega je bilo med mladimi ustrezno zanimanje, a se iz pretežno kmečkih družin za to možnost niso odločali, ker je bilo predaleč (v Grmu pri Novem mestu)?

Hitro sem spoznal, da imamo na Zavodu za zaposlovanje mnogo kvalitetnih podatkov, ki lahko – ustrezno urejeni – ponudijo dobro strokovno osnovo za odločanje. Nobena institucija jih ni imela v tolikšni meri. Na eni strani podatke o učencih (o njihovih interesih, poklicnih namerah, socialnem statusu, sposobnostih, merjenih s psihološkimi testi, prijavah za vpis, dejanskem vpisu …). Na drugi strani s podatki o kratkoročnih in srednjeročnih kadrovskih potrebah, ki so jih sporočali delodajalci. In podatke o razpisanih kadrovskih štipendijah, ki so se izkazali za najbolj zanesljive indikatorje povpraševanja po kadrih.

Vsaj srednjeročno. Skratka, informacije o ponudbi in povpraševanju.

Metodiko teh podatkov smo prikazali v raziskavi.

O šolski mreži seveda ni odločal Zavod za zaposlovanje, ampak v tistem času posebne izobraževalne skupnosti ter Izobraževalna

180 skupnost Slovenije. Številne srednje šole, zlasti izven Gorenjske, ki so v procesu odločanja sodelovale, so naše podatke sprejemale z nejevoljo in odporom, ker so si namreč prilastile monopolni položaj. Prepričane so bile (ali so svojo prepričanost igrale), da so edine primerne in poklicane za izvajanje določenih izobraževalnih programov. Za obrambo svojih monopolov so na seje pošiljale izurjene, premetene, retorično nabrušene pogajalce z jasnim mandatom: v srednješolski mreži ni potrebno ničesar spreminjati.

Samó z objektivnimi, celovitimi in preverljivimi podatki je bilo mogoče obrambni zid obstoječega nekoliko premakniti. A še to ne vedno.

Slika 86 Raziskava o šolski mreži na Gorenjskem z zornega kota kadrovskih potreb.

Osebni arhiv

181 Kakšna podoba je videti danes? Pogledali bomo podatke o razpisu prostih srednješolskih mest za šolsko leto 2020-2021, kar sicer ni metodološko čista primerjava z opisanimi »davnimi dogodki«.

Verjetno pa je dovolj ilustrativna¹ 00.

Na jeseniški gimnaziji je na voljo 84 mest za program gimnazije in 18 za program športne gimnazije.

Na Jesenicah je obstalo tudi izobraževanje zdravstvene nege.

Okrepljeno (84 mest).

Dijakom iz zgornje dela Gorenjske ni več treba romati v Kranj, program ekonomskega tehnika je namreč na voljo v Radovljici (za nameček še program ekonomske gimnazije in medijskega tehnika).

Na Srednji gostinski in turistični šoli v Radovljici je na voljo 52 mest za gastronomskega hotelirja in 56 mest za gastronomsko-turističnega tehnika.

Domala neverjeten razvoj pa je pokazalo izobraževanje, ki je izrastlo iz nekdanjega mlekarskega izobraževanja v Čirčah. Takó impresivno, da ga citiram v celoti. mlekarskega izobraževanja v Čirčah. Takó impresivno, da ga citiram v celoti.

Vzgojno izobraževalni zavod

Program

Naziv poklicne/strokovne izobrazbe

Trajanje

Predvideno št.

izobraževanja

mest za novince

Biotehniški center Naklo Strahinj 99 Srednja šola

Pomočnik v biotehniki in oskrbi

Pomočnik v biotehniki in oskrbi

2

16

Gospodar na podeželju

Gospodar na podeželju

3

26

Pek

Pek

3

26

Slaščičar

Slaščičar

3

26

Cvetličar

Cvetličar

3

26

Vrtnar

Vrtnar

3

26

Mesar

Mesar

3

26

Mehanik kmetijskih in delovnih strojev

Mehanik kmetijskih in delovnih

3

26

Hortikulturni tehnik

strojev

4

28

28

Hortikulturni tehnik Kmetijsko-podjetniški tehnik

Kmetijsko-podjetniški tehnik

4

Živilsko prehranski tehnik

Živilsko prehranski tehnik

4

28

Naravovarstveni tehnik

Naravovarstveni tehnik

4

28

4

56

Tehniška gimnazija

126

100 https://www.gov.si/teme/vpis-v-srednjo-solo/, pridobljeno 14.10.2020

182

24 4. julij, Dan borca

4. julij je bil v nekdanji Jugoslaviji velik praznik, državni praznik, dela prost dan. Ne morem in ne morem se domisliti, kako sem se na ta dan znašel v Radovljici. Da bi se posebej odpeljal v Radovljico – nobenega smiselnega razloga. Bolj verjetno je, da sem bil na Jesenicah, čeprav tudi za Jesenice ne vem, kaj naj bi tam tega dne počel. Recimo, da sem bil na Jesenicah in sem se povsem po naključju – na poti v Kranj – mimogrede ustavil v Radovljici. Le zakaj? Morda iz dolgočasja. Po naključju, če ni posebnega razloga, je pač naključje. Parkiral sem pred kavarno, simpatičnim lokalom, ki je bil pravzaprav nekakšna kombinacija prodajalne in kavarne. Ob vstopu je bila prodajalna kruha, peciva, slaščic, morda še česa. Promet je bil živahen. Desno od te prodajalne je bil nekoliko dvignjen - za stopnico, dve – polkrožen prostor, ki je izžareval toplino, domačnost. Kavarna. Ne posreči se vsakemu prostoru, da bi postal prijazna kavarna.

Vsa omizja v kavarni, no, ni jih bilo veliko, so bila zasedena. Na pol sem se že obrnil, da bom odšel. Ob mizi na desni strani sem opazil mlado gospodično, vsaj zdelo se mi je, da je gospodična. Beseda je dala besedo, iskrica je preskočila, kakor se temu reče. Gospodična je morala tudi na praznični dan zaradi posebnih potreb še nekaj postoriti v Merkurju, kjer je bila zaposlena. V kavarni je čakala na avtobus, ki bi odpeljal z bližnje avtobusne postaje.

Z Ivanko Rozman sem se čez nekaj let poročil, iz Češnjice pri Kropi se je preselila v Kranj, dobila sva hčerki Evo in Ano. Eva, rojena v letu 1978, je diplomirala z diplomskim delom Umetnik kot slavnež pri mentorju prof. dr. Alešu Debeljaku na Fakulteti za družbene vede; Ana, rojena v letu 1989, pa z magistrskim delom Idejna zasnova prenove in revitalizacije predilnice Intex v Kranju (mentor prof. mag.

Tadej Glažar in somentorica izr. prof. dr. Sonja Ifko) na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani.

183 Eva je v izvenzakonski skupnosti s Sebastjanom Pirihom leta 2009 v jeseniški porodnišnici rodila sina Izaka.

Zakaj sem se torej na Dan borca znašel v Radovljici, če mi spomin ne razkrije prav nobenega prepričljivega razloga? Zakaj sem se ustavil pred kavarno? Zakaj je bila v kavarni …? Ali more splet naključij takó korenito spremeniti življenje? Aleš Debeljak, je povedala Eva, je vedno govoril: »V besedi naključje se skriva ključ.« Prastara vprašanja o skrivnostih, za katera nimamo - in verjetno nikoli ne bomo imeli - dobrih odgovorov. Če rečemo, da je to usoda … Kakor da ne bi rekli ničesar. Slab odgovor na dobro vprašanje.

Slika 87 Hčeri Ana in Eva, v sredini Evin sin Izak. Ob praznovanju Aninega magisterija (april 2017).

(Prevzeto iz Facebooka)

184

Slika 88 Poročna fotografija na ljubljanskem Magistratu, 13. avgusta 1977. Od leve (spredaj): Miha Rozman, priča, brat žene Ivanke; poročni par; Miloš Belčič, priča, moj brat; (zadaj): Marija Ropret, kasneje poročena z ženinim bratom; Olga Poljšak, ženina sestra, pred njo njen sin Uroš; Boris, njen mož; Marta Jensko, kasneje poročena z mojim bratom Milošem. Osebni arhiv

185

25 Fakulteta za organizacijske vede – poplava študentov Na Fakulteti za organizacijske vede (FOV) Univerze v Mariboru sem predaval dobro desetletje, in sicer predmet Proces zaposlovanja kadrov.

Vsako leto je bilo okrog sto rednih študentov, za izredne razmišljam, ali bi število sploh objavil, ker bo marsikdo podvomil, da je kaj takega sploh mogoče. Po uradnih podatkih fakultete je bilo (za primer) v študijskem letu 2004-2005 v drugem letniku visokošolskega strokovnega programa organizacija in managament kadrovskih in izobraževalnih procesov število vpisanih naslednje število izrednih študentov po lokacijah: Ajdovščina (30), Kočevje (30), Kranj (161+57), Ljubljana (148), Maribor (53), Ptuj (42), Trbovlje (36), Slovenj Gradec (22), Žalec (46).

V študijskem letu 2001-2002 sem imel za izredne študente skupaj 425 izpitov, in sicer po lokacijah: Ajdovščina – 34, Gornja Radgona – 21, Kočevje – 24, Kranj – 46, Ljubljana I. – 62, Ljubljana II. – 58, Maribor – 20, Trbovlje – 17, Žalec – 28. Na naslovnico fakultetnega rokovnika oziroma planerja, kamor sem vpisoval svoje študijske obveznosti (predavanja, vaje, govorilne ure, konzultacije za diplomska dela, zagovore diplomskih del …), sem z velikimi črkami napisal: VPREŽEN KOT VOL. Razlogi za takšen množični vpis so bili nedvomno številni in kompleksni.

Ti spomini niso esej, da bi se poglabljal v to tematiko. Zlobni jeziki so o fakulteti govorili kot o »Sorboni«, ki svoje profesorje - misijonarje pošilja v vsako slovensko vas. Druga, sicer zelo poenostavljena in površna interpretacija: fakulteta se je odzvala na študijski interes, ki ga je spretno uporabila in dodatno spodbudila - ter študij približala študentom. Preprosto, bolje je, če se profesor pripelje na Ptuj kakor da se 42 študentov iz Ptuja pripelje v Kranj. In še bolj ekološko, mar ne?

Tretja domneva: dekan je spretno ujel duh tedanjega časa in imeniten zven strokovnega naslova »manager«

186 Popolnoma drugačna je današnja podoba. Razlika je komajda verjetna. V prvi letnik visokošolskega strokovnega programa organizacija in management kadrovskih in izobraževalnih sistemov so bili v letu 2016 vpisani trije izredni študenti, 45 študentov v letu 2017 ter 55 študentov v letu 2018¹ 0 ¹.

Slika 89 Fakulteta za organizacijske vede v Kranju. V tem poslopju sem pedagoško delal v glavnem z rednimi študenti, za izredne sem spoznal na desetine stavb po slovenskih mestih¹ 0 ².

Ob tolikšni poplavi študentov sem moral torej v omenjenem študijskem letu (2004 – 2005) poleg domačega Kranja potovati na osem lokacij: ob petkih popoldne, ko so bila predavanja praviloma od 17. do 20. ure - in v soboto dopoldne od 9. do 12. ure. Izpite za izredne študente sem domala brez izjeme vsa leta izvajal ob petkih popoldne, ko se že večina ljudi s sladkim olajšanjem otrese delovnih obveznosti. Skratka z namenom, da sem večino dela na fakulteti opravil po rednem delavniku na Zavodu. Moj urnik je bil napolnjen do zadnjega kotička.

101 Analiza vpisa FOV, 2018/2019 102 https://studiraj.fov.um.si/img/nakvis.jpg, pridobljeno 20.05.2020

187 1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

910.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

petek sobota nedelja ponedeljek torek sreda četrtek petek sobota nedelja ponedeljek torek sreda četrtek petek sobota nedelja ponedeljek torek sreda četrtek petek sobota nedelja ponedeljek torek sreda četrtek petek sobota

služba + predavanje Maribor predavanje Maribor služba služba služba služba služba + predavanje Ljubljana (2. skupina) predavanje Ljubljana (2. skupina) služba služba služba + izpit Kranj služba služba + predavanje Ljubljana (2. skupina) predavanje Ljubljana (2. skupina) služba služba služba služba služba + predavanje Žalec služba + predavanje Žalec popravljanje izpitov, Kranj dopust + ustni izpiti za redne študente dopust + ustni izpiti za redne študente praznik služba služba

Slika 90 Slika 90 rokovnika za april 2005. Predavanja v petek popoldne in v soboto dopo Prepis iz žepnega Prepis iz žepnega rokovnika za april 2005. v petek popoldne in v soboto dopoldne …

Mariboru, Ljubljani, Žalcu, pisni inPredavanja ustni izpiti, popravljanje ob nedeljah v Mariboru, Ljubljani, Žalcu, pisni in ustni izpiti, popravljanje ob nedeljah...Osebni arhiv Osebni arhiv

Na naslovnicoNafakultetnega rokovnikarokovnika oziroma oziroma planerja za študijsko letoleto 2003-2004 naslovnico fakultetnega planerja za študijsko m vpisoval svoje študijske obveznosti (predavanja, vaje, govorilne ure, 2003-2004, kamor sem vpisoval svoje študijske obveznosti (predavanja, konzult lomska dela,vaje, zagovore diplomskih del …) sem z velikimi črkamidiplomskih napisal: VPREŽ govorilne ure, konzultacije za diplomska dela, zagovore L. del …) sem z velikimi črkami napisal: VPREŽEN KOT VOL.

188

Slika 91 Študijska literatura, Založba Moderna organizacija, izdaje iz leta 1998, 2001 (delovni zvezek) in 2002 (skripta oziroma učbenik). Osebni arhiv

Za redne študente sem s fakulteto sklenil pogodbo o zaposlitvi s tretjinskim delovnim časom (ob izrecnem soglasju svojega delodajalca), za izredne študente pa s podjemno pogodbo in pogodbo o avtorskem delu. Ta vrsta pogodbe je veljala tudi za mentorstvo pri diplomskih delih; skupaj sem od leta 1999 do 2016 sprejel in opravil mentorstvo za 183 diplomskih del. Posebno poglavje je bila tudi javno dokaj odmevna panika o dokončnem roku za diplomiranje v povezavi z Bolonjsko reformo. Zajela je številne študente, ki so večinoma sicer opravili glavnino izpitov, a so s pripravo diplome odlašali in odlašali in odlašali …

Ko je vrag vzel zadnjo šalo, je predpis določil dokončni nepreklicni rok! Na fakulteti so me prosili, ali bi zaradi izjemnega navala – čeprav sem se od predavanj že poslovil – kot upokojenec sprejel nekaj kandidatov. Sprejel sem, ker sem domneval, da »nekaj« pomeni tri, štiri diplomante. Nabralo se jih je okrog 40, diplomiralo jih je (večinoma v letu 2016) v tej skupini 33. Mimogrede, nove možnosti računalniškega komuniciranja so mi tehnično izdatno olajšale mentorska opravila.

Nekaj primerov diplomskih del (tri iz prvega in tri iz zadnjega obdobja):

189 • Nekateri vidiki brezposelnosti : diplomsko delo visokošolskega študija Kočar, Sergeja, diplomsko delo | slovenski | 1999 | e-dostop: SFX • Prispevek javnih del k zaposlovanju v Republiki Sloveniji : diplomsko delo visokošolskega študija Vrbnjak, Vladimir, diplomsko delo | slovenski | 1999 | e-dostop: SFX • Program usposabljanja in zaposlovanja mladih s težjo invalidnostjo : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Zadravec, Suzana, diplomsko delo | slovenski | 1999 | e-dostop: SFX • Usposabljanje na delovnem mestu kot program aktivne politike zaposlovanja na območju Ptuja : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Organizacija in management kadrovskih in izobraževalnih procesov Carli, Marjetka, diplomsko delo | slovenski | 2016 | e-dostop: SFX , • Vloga in pomen samozaposlovanja v Pomurski regiji : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Organizacija in management kadrovskih in izobraževalnih procesov Magyar, Daniel, diplomsko delo | slovenski | 2016 | e-dostop: SFX , • Zaposlovanje in brezposelnost za poklic kuharja : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Organizacija in management kadrovskih in izobraževalnih procesov Vodopivec, Ana, organizatorka, 1981- diplomsko delo | slovenski | 2016 | e-dostop: SFX ,

Slika 92 Sorazmerno veliko dela in časa sem (od leta 1999 do 2016) posvetil tudi mentoriranju diplomskih del. Dolgo sem jih doma nalagal na polico, skladovnica je segala domala do stropa. Osebni arhiv

190 Vaje iz predmeta Proces zaposlovanja kadrov, ki so izšle v letu 1998 in 2001, sem kasneje bistveno razširil in jih nameraval izdati pri Založbi Moderna organizacija. Doc. dr. Janez Mayer je že napisal recenzijo, vendar sem z uradno izdajo zamudil pravi trenutek. Uporabljal sem ga kot delovno gradivo in ga delil študentom. Včasih tudi kakšnemu profesorju. Tukaj je zapis z neke elektronske korespondence.

From: Gozdana Miglič To: franc.belcic@fov.uni-mb.si Sent: Sunday, May 15, 2011 1:09 PM Subject: prošnja Spoštovani, vljudno prosim za dovoljenje, da vaše gradivo, ki je v priponki, uporabim pri predmetu Sistemizacija dela (2. letnik UNI, FOV).

Za odgovor se vam že vnaprej najlepše zahvaljujem.

Lep pozdrav, doc. dr. Gozdana Miglič From: Gozdana Miglič To: Franc Belcic Sent: Monday, May 16, 2011 7:52 PM Subject: Re: prošnja Spoštovani, res iskrena hvala za soglasje. Gradivo je imenitno - strokovno in izjemno skrbno pripravljeno. Vsekakor bo vaše avtorstvo jasno razvidno iz naslova gradiva.

Lep pozdrav in upam, da kmalu tudi na svidenje v prostorih FOV. Gozdana Miglič

191 V vseh letih dela na fakulteti nisem niti enkrat izostal od predavanj ali izpitov ali zagovorov diplomskih del!

Ob pisanju teh vrstic sem se spomnil še dogodka, mnogo starejšega, vendar povezanega s Fakulteto za organizacijske vede. Takrat se je imenovala Visoka šola za organizaciojo dela. 11.07.1979 sem namreč prejel sklep, da so me izvolili za visokošolskega učitelja v naziv predavatelj višje šole za predmet Psihologija in fiziologija dela. Verjetno bi se danes marsikomu ob takšnem sklepu od sreče zavrtelo v glavi – in bi priložnost pograbil brez zadržka. Jaz sem po krajšem premisleku ponudbo zavrnil. Utemeljitev je bila preprosta in iskrena: nikoli si nisem znal in zmogel predstavljati, da bi poučeval na šolah o stvareh, ki jih nisem dnevno živel v vsakdanji praksi. Da bi bil zgolj učitelj? To je kakor riba na suhem. Mnogo let kasneje sem iz podobnih, čeprav vsebinsko nekoliko drugačnih razlogov, zavrnil ponudbo te fakultete, da bi prevzel mesto tajnika. In – če sem že pri teh stvareh: zavrnil sem ponudbo ministrice za delo, da bi prevzel mesto državnega sekretarja, če se še pravilno spominjam uradnega naziva. Vendar je bilo ob mojih zavrnitvah tudi nekaj dvomov in čudnega občutka. V radijskem intervjuju je znani igralec osrednje slovenske gledališke hiše, ki je odšel po novo znanje in kariero v ZDA, povedal, da mu je legendarni režiser ob slovesu iz Slovenije rekel (citiram po spominu): »Si se mar preobjedel belega kruha?«

192

26 O gobarjenju

Preden sem spoznal tasta Cirila, sem poznal le tri vrste užitnih gob: lisičke, jurčke in krempeljčke. S krempeljčki sem nekoč, hodil sem že v srednjo šolo, opravil za vedno, ker sem kmalu po prvih grižljajih vse grdo izbruhal. Mnogo kasneje sem se gobarsko toliko izobrazil, da sem spoznal zmoto: verjetno sem namesto bele ali rumene grive nabral tribarvno grivo (Ramaria formosa). Jože Grom¹ 0³ za to gobo navaja: »Uporabnost: neužitna. Opozorilo: zelo strupena; pri tribarvnih grivah moramo biti previdni.« Krempeljčke ali grive odsihmal načrtno ignoriram. V mojem kranjskem okolju je med otroci veljalo prepričanje, da je najbolj strupena goba od vseh gob zagotovo dežnikarica (Macrolepiota procera) ali marela, kakor smo ji pravili. Logika tega spoznanja je bila naslednja: če je zelena mušnica smrtno strupena, a je bolj majhna, kako je lahko strupena šele velika marela, saj je zgolj povečana smrtna mušnica. »Ena pomori najmanj pol Kranja,« se je širilo od ušes do ušes.

Slika 93 Levo: Z Urošem, starejšim sinom ženine sestre Olge, sva večkrat skupaj gobarila.

Svojo dejavnost sva »ustrezno« obeležila na drevesu najinega gozdnega okrožja.

V sredini: Friesova lisička (Cantharellus friessi). J. Grom piše skoraj v poetičnem slogu: » … le po težko dostopnih strminah in pobočjih, v ozkih dolinah s potjo in potočkom; posamezno, v majhnih skupinah…« Desno: Sivka (Tricholoma portentosum). Pozno jeseni. Zelo po mojem okusu. Osebni arhiv 103 Grom, J. (1981) Naše gobe. Gobarski priročnik. Cankarjeva založba, str. 135

193 Pravzaprav me je skoraj vse, kar vem o gobarjenju, mnogo kasneje naučil tast Ciril Rozman: počasi, od primerka do primerka, več let.

Gobarjenje nikakor ni primerno za hitre tečaje, ki vse probleme sveta rešijo v nekaj urah. So pa gobe primerne, da na svoj način uničijo zdravje ali celó vzamejo življenje človeka v nekaj urah ali dneh.

Slika 94 Žena Ivanka je pred mnogimi leti nabrala na nekaj kvadratnih mestrih enajst jurčkov (Boletus edulis ssp. pinicola?). Bolj natančna lokacija: severno pobočje Jelovice. Kaj podobnega se mi ni prav nikoli posrečilo.

Osebni arhiv

Slika 95 Nabrano s pomočjo tasta še v svinčenih časih: jurček, maslenka, macesnov goban, brezov goban, gabrov ded, plemenita sirovka, veliki slinar, marmorna golobica, plava golobica … Osebni arhiv

Kako opraviš z radovednim nabiralcem, ki ga muči vsebina tvoje košare? Tastova formula s krožno razlago: »Kje pa rastejo takšne gobe?« vpraša radovednež. »V gmajni,« mu odgovoriš. »In kje je ta gmajna?« »Tam, kjer rastejo takšne gobe!« »Če se odpraviš po gobe, ko je dan, je prepozno. Izgubil si igro!« je vedno pravil tast. »Ko napoči dan, moraš biti že na pravem mestu.«

194

27 Kolega, za koga pa vi sploh navijate?

V nekdanji socialistični Jugoslaviji je bilo obdobje, v katerem je dominiral delegatski sistem, in ta sistem je potreboval delegate: od člana hišnega sveta v stavbi Krive ulice 11, podpredsednika pikado sekcije Strelskega društva Tarča, do delegata na 11. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije. Železarna Jesenice je bila v slovenskem okviru nedvomno med največjimi in najpomembnejšimi organizacijami, iz katere so prihajali številni delegati za najrazličnejše funkcije. Železarna me je – med drugim – izvolila za delegata uporabnikov v svetu Fakultete za organizacijske vede, na to funkcijo se je za krajši čas prilepilo članstvo v uredniškem odboru revije Organizacija in kadri, kasneje sem postal še delegat uporabnikov v Svetu Univerze v Mariboru. Fakulteta je namreč bila (in je še) članica mariborske univerze. Že na prvi seji sem opazil, da se večina članov svéta pozna: živahno so se rokovali, pozdravljali, pomenkovali, prevladujoči štajerski dialekt je do stropa napolnil sejno dvorano. Blizu mojega sedeža sta se očitno srečala delegata, ki se nista videla prvič. Hitro sta si izmenjala nekaj zbadljivk: letele so v smeri Maribor Celje in Celje Maribor. Jaz nisem poznal nikogar, za hip se mi je zazdelo, da so me kot Marsovca poslali na Jupiter.

Seje sicer niso bile pogoste, vendar pa je bil dnevni red za posamezno sejo v večini primerov dokaj obsežen. Ovojnico z gradivom je poštar bržkone z odporom stlačil v nabiralnik. Večino gradiva – ki je bilo, kolikor se spominjam –, pripravljeno kvalitetno, sem pregledal, nekatera sem posebej preštudiral. Vsakdanje delo v industrijskem okolju železarne in spoznavanje s kadri najrazličnejših profilov (od inženirjev metalurgije, strojništva, elektrotehnike … do ekonomistov, pravnikov in podobno) mi je utrjevalo samozavest, da znam presojati

195 probleme na relaciji univerzitetnega izobraževanje in potreb uporabnikov. Verjetno kar nekoliko pretirane samozavesti. Že ob branju gradiva sem se praviloma odločil, kako bom glasoval, včasih je mojo odločitev spremenilo mnenje sodelavcev v tovarni, včasih razprava na seji sveta.

Ob tem sem se spomnil Franca Čopa, veslača, športnega delavca, psihologa, vodje kadrovske službe v Tovarni verig Lesce (očeta Iztoka Čopa, enega najpomembnejših slovenskih športnikov).

Franc Čop, močan, atletsko razvit mož z nabito energijo, ki jo je izžareval v okolico, je bil tudi predsednik skupščine samoupravnih interesnih skupnosti za zaposlovanje gorenjske regije. Pri vodenju sej je hitro opazil, da se običajno najbolj pogosto in najbolj glasno oglašajo nekateri delegati zgolj zato, da so bili opaženi in da so se postavljali. Nastopaštvo kot osrednji motiv, posebej še tedaj, ko so sejo spremljali novinarji. A lucidno je opazil še pomemben detajl: prav ti delegati so imeli na mizi še nedotaknjeno gradivo. V tistem obdobju je bil namreč natis gradiva tehnično pripravljen tako kot časopis, vendar ga je bilo treba za branje »prerezati«, da se je razprl.

Mnogi delegati ga niso prerezali, torej ga tudi prebrati niso mogli.

Zato je predsednik kmalu s svojim močnim, razločnim in odločnim glasom, ki je v podtonu razkrival še odmerek zdravega humorja, sejo začel takole: »Spoštovani delegati. Pričakujem, da bodo v razpravi sodelovali le tisti, ki so gradivo proučili. Delegati, ki imajo na mizi še nedotaknjeno gradivo, tega nikakor niso mogli storiti. Zato jim ne bom dovolil, da razpravljajo! Ne bom dovolil!« Že na prvi ali drugi seji v Mariboru sem opazil, da je z mojim glasovanjem nekaj narobe. Delegata, ki sta sedela poleg mene, sta me namreč ob mojem glasovanju nekajkrat začudeno in odklonilno pogledala.

Ostala glasovanja na tej seji – vse v najlepšem redu. Vendar sem že na naslednji seji po nekaj glasovanjih ponovno sprožil tiho, komaj prikrito nejevoljo. Postal sem bolj pozoren – nejevolje nista izražala le moja soseda, napolnila je celoten prostor. Ko sem se z vlakom vračal domov, sem želel »zapletom« na seji skoraj detektivsko priti do dna.

Ponovno sem prečesal gradivo. Praviloma sem potoval z vlakom, najboljšim in najbolj ekonomičnim prevozom. Na vlaku človek lahko

196 v miru bere, se sprosti, spočije, enakomeren takt železnih koles in tirnic spodbuja mišljenje. Ko sem v Ljubljani izstopil iz vagona, sem bil prepričan, da sem uganko razrešil.

Nova seja sveta v Mariboru. Ob odmoru se mi je približal tovariš, ki je takoj naredil vtis uglajenega, razgledanega, simpatičnega gospoda.

Ko sva izmenjala nekaj vljudnostnih fraz, me je vprašal, ali poznam neko znano zdravnico iz jeseniške bolnišnice. »Na žalost je ne poznam,« sem odvrnil. »Veste, nisem z Jesenic, na Jesenicah sem le zaposlen v železarni, sicer sem iz Kranja.« Zdravnice v resnici nisem poznal. »Železarna, velik sistem, kompliciran istem. Zahteven. Verjamem, da vam ni nikoli dolgčas.« »Res je, ni časa za dolgčas,« sem se nasmehnil. »Oprostite, ampak opazili smo, če naj se takó izrazim, da glasujete dokaj nekonsistentno.« Rekel je »opazili smo«, sem pomislil. Torej ni govoril le v svojem imenu, ampak tudi v imenu drugih. Katerih? Morda vseh, in je bil izbran, da mi to sporoči? »Kaj pomeni, da sem glasoval nekonsistentno?« sem vljudno vprašal. »Vidite, spoštovani kolega, velikokrat glasujete za predloge, ki so zanesljivo v korist naši univerzi, mariborski univerzi. Prav je tako.

Zato smo posebej presenečeni, da ne rečem razočarani, ko včasih glasujete tudi drugače.« Čeprav se mi je zdelo, da sem uganko že rešil po prejšnji seji z razmišljanjem na vlaku, sem želel svoje sklepanje še neposredno preveriti. »Odločil sem se, da bom na naših sejah glasoval za vsako točko posebej. Kako naj se izrazim … od točke, do točke,« sem pojasnil.

Sogovornik si je elegantno popravil bleščeče naočnike – kakor da pričakuje bolj utemeljen odgovor. »Razmišljam, ali bo predlog koristen za kvalitetno izvajanje študija po meri uporabnikov,« sem rekel, a nisem bil povsem zadovoljen s formulacijo. Zdela se mi je preveč klišejska. »Vidite, kolega Belčič, tudi mi se trudimo v tej smeri. Ali nismo na istem bregu?« Ker nisem takoj odgovoril, je moj sogovornik nadaljeval. »Ne bodiva naivna. Dobro vidite in veste, da nam iz Ljubljane nenehno nagajajo,

197 mečejo polena pod noge. Ne vem, ali vam je to znano. Tudi kranjske šole za organizacijo ljubljanska univerza ni in ni hotela. Zato se je morala vključiti k nam, v mariborsko univerzo. Čeprav je Kranj mnogo bližji Ljubljani kakor Mariboru, mar ne?« Za takšno interpretacijo še nisem slišal. »Zavedati se morate, dragi kolega, da Ljubljano drugi bolj malo zanimajo,« je sogovornik stopnjeval svoje zamere. »Tudi Kranj jih ne zanima, Jesenice še manj. Zgolj Ljubljana - potem pa dolgo nič.

Razmislite in upoštevajte to dejstvo, ko se odločate, kako boste glasovali.«

28 Pomanjkljivosti v delovanju samoupravnega socializma Kratka anekdota, nobenega strahu pred dolgim političnem traktatom.

Skladno z novo jugoslovansko ustavo in zakonom o združenem delu (1974) so se zavodi za zaposlovanje preoblikovali v samoupravne interesne skupnosti (SIS) za zaposlovanje ¹0⁴. Na Gorenjskem smo jih dobili pet: Jesenice, Kranj, Radovljica, Škofja Loka in Tržič.

Spremembe so bile obsežne in dokaj zapletene, zato jih ne bilo korektno predstaviti v nekaj besedah. Za to anekdoto je pomembno, da so ključno vlogo (vsaj formalno, pogosto pa tudi dejansko) pri odločanju prevzeli izvoljeni delegati, predvsem iz gospodarstva.

Nemalokrat se je primerilo, da je moral na sejah skupščin in odborov razpravljati delegat, ki o tematiki ni vedel veliko ali ni vedel skoraj ničesar. (Dandanes pa marsikje delavec želi, vendar ne more in ne sme niti pisniti!) Naš direktor strokovne službe občinskih skupnosti za zaposlovanje je zato – povsem razumljivo – pred vsako pomembno sejo v Ljubljani sklical izvoljene delegate in jih poskušal čim bolj strokovno pripraviti na diskusije.

104 V zavodu za zaposlovanje sem delal od leta 1978 do 2008.

198 Nekoč me je direktor zadolžil, da sem se poleg njega udeležil takšne pomembne seje v Ljubljani. Rekel mi je, da mora naslednika pripravljati.

Politika je začutila, da se samoupravni sistem med drugim kvari zato, ker se v delovanje samoupravnih interesnih skupnosti preveč vmešavajo strokovne službe, predvsem direktorji teh služb. Ključno besedo morajo imeti izvoljeni delegati – in nikakor strokovne službe z njihovimi direktorji! O tem je prepričljivo in zanimivo v uvodnem referatu razpravljala podpredsednica Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije (SZDL). Izrazila je zahtevo in pričakovanje, da se takšna praksa čim prej konča. Delegati so njene besede pozdravili z dolgim aplavzom.

V nadaljevanju seje so spregovorili delegati, med drugim delegat iz Gorenjske, tokrat iz znane tovarne v Škofji Loki, ki za študij obsežnega gradiva očitno ni imel dovolj časa. Na začetku je povedal, da se v celoti strinja z vsem, kar je povedala podpredsednica SZDL. Potem je dodal: »Direktor strokovne službe mi je naročil, da moram povedati tole …« Iz suknjiča je potegnil list papirja – in začel brati.

199

29 Saga o italijanski pokojnini

Če bi moral danes obiskati mogočno stavbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na Kolodvorski ulici 15 v Ljubljani, bi z bližnje avtobusne postaje do tam brez težav prišel z zavezanimi očmi. In v pritličju stavbe bi dotipal do okenca, kjer urejajo pravice s področja mednarodnega sodelovanja. Ta dosežek ne bi bil plod mojih posebnih sposobnosti za orientacijo, ampak dolgoletna praktika pri uveljavljanju italijanske vojaške pokojnine, ki je pripadala očetu.

Kadarkoli sem se oglasil, je uradnica izza okenca povedala: »Ni še rešeno … Čakamo odgovor italijanske strani … Obljubljajo naslednji mesec … naslednji teden …«. Brez konca in kraja. Najprej sem mislil, da sem le jaz takšen nesrečnik, a sem hitro spoznal, da ta molitveni obrazec poslušajo vsi po vrsti. »Ne vem, ali smo prav izbrali,« je rekla neka starejša ženska v nestrpni vrsti pred okencem. »Vedno ista lajna! Veste, moj mož, ki bi moral dobiti to italijansko penzijo, mi je že rekel, da hodim iz Postojne v Ljubljano na uro gledat, ker nikdar nič ne opravim. Bolan je moj mož, hudo bolan, ne more sam na pot. O, če bi on lahko sem prišel, bi pa drugače plesali. Do glavnega direktorja bi šel, to vam rečem!« Očitno so na zavodu čutili naraščajočo nejevoljo. Zato so po pošti poslali obvestilo, v katerem je pisalo: »Obveščamo vas, da smo vaš kompletirani zahtevek poslali italijanskemu nosilcu socialnega zavarovanja na naslov […] Prosimo, da v tem času ne urgirate rešitve niti pri nas, ko tudi ne pri italijanskem […] da bo lahko reševanje tovrstnih zadev potekalo nemoteno, saj veliko število nepotrebnih urgenc onemogoča tekoče in hitro reševanje zadev.«

Italijanske vojaške pokojnine so se pojavile iz nič, o tem nihče poprej ni govoril (?) In zneski so bili za naše razmere kar debeli – zlasti s takó imenovanim poračunom za nazaj. Nekoč sem kolegu iz Nove Gorice omenil, da sem vložil zahtevek za očeta.

200 Slika 96 Oče (stoji levo) v uniformi italijanskega vojaka. Družinski arhiv

Slika 97 Elba, toskanski otok v Tirenskem morju, kjer je moj oče služil vojaški rok v italijanski vojski.¹0⁵

105 https://theculturetrip.com/europe/italy/articles/12-reasons-to-visit-elba-the-italianisland-youve-never-heard-of/, pridobljeno 22.05.2021

201 »Ma, pri nas,« se je zasmejal, »ljudje s temi penzijami kupavajo avte, ne navadne, nobel avte kupavajo. Me prav zanima, s kakšno limuzino te bom videl naslednjič?« Ko sva se srečala čez nekaj let, ni bilo ne penzije ne limuzine. Zmajeval je z glavo: »Čudno, pri nas, kolikor jih poznam, so vsi že dobili.« Dokumentacijo smo začeli zbirati v januarju 1989, celotni zahtevek je bil preko pokojninskega zavoda odposlan na Instituto Nazionale Previdenza Sociale (INSP) v januarju 1990. Čez dobro leto (20.02.1991) nas je oblil hladen tuš. V dolgem uradnem dokumentu je pisalo: zahtevek zavrnjen, ključni dokument (foglio matricolare) ni avtentičen.

Takoj sem začel z iskanjem vseh možnih informacij in nasvetov, osebno sem obiskal urad Pisarne INCA v Novi Gorici, Patronat INCA OSO v Kopru … Z debelim svežnjem dokumentov sem se odpeljal v Trst na sedež INSP, Via Anastasio 5, kjer sem taval po pisarnah, dokler nisem po naključju naletel na prijaznega uradnika, tržaškega Slovenca.

Naš sorodnik iz Kranja ni hodil po pisarnah, ni pisaril prošenj, ni poizvedoval na vse strani, ni čakal brez konca in kraja … Zadevo je zanj in še za druge upravičence – takó sem razumel – v celoti prevzel nekakšen posrednik iz Primorske, prevzel na ključ. In sorodnik je pokojnino kmalu dobil, dobil je tudi poračun za nazaj. Zajeten znesek, s katerim je kupil manjšo hišo za svojo vnukinjo.

Ob koncu junija in začetku julija 1991 sva z očetom kopala gradbeno jamo in betonirala zidove za dodatno klet ob hiši. S hreščečega tranzistorja (s sivimi madeži iz zasušene cementne malte) sva poslušala nenehna poročila o vojni z Jugoslovansko ljudsko armado v boju za samostojno Slovenijo. Ni bilo potrebno, da verjameva novinarskim poročilom, ki so bili nekakšna mešanica vznesenosti, negotovosti in strahu. In ni bilo potrebno, da sumničiva in dvomiva. Neposredno sva namreč slišala močno bobnenje ob raketiranju televizijskega oddajnika na Krvavcu, kovinsko žvižganje krogel ob streljanja pušk iz bližnjega vojaškega skladišča na Bregu ob Savi, ropotanje ob nizkih preletih helikopterjev nad brniškim letališčem …

202 Spominjam se, da je ata ob teh negotovih trenutkih rekel: »Prav lahkó se še kaj zaplete z italijansko pokojnino. V vojni nikoli ne veš.« Ni se zapletlo zaradi vojne, vendar ata kljub mojim in bratovim prizadevanjem italijanske vojaške pokojnine ni dočakal. Njegove slutnje so se uresničile. Umrl je 22. novembra 1991 v ljubljanskem Kliničnem centru.

Začelo se je novo poglavje – uveljavitev vdovske italijanske pokojnine.

Dolga vrsta dokumentov, vsi v izvirniku, vsi ustrezno potrjeni z mednarodno veljavnostjo, vsi uradno prevedeni v italijanski jezik … Vsak dokument je bil – po treznem in logičnem premisleku – sicer utemeljen, a za vsakega je bilo treba odpreti številna vrata in poravnavati različne stroške. Veliko stvari se je dogajalo od očetove smrti. V februarju leta 1995 je mati končno dobila nakazilo zapadlih zneskov v enem kosu, denar je bil kar spodoben – ob vsej relativnosti tega pojma. Prejemala je tudi mesečna nakazila, ki so bila sorazmerno nizka. Prevzela jih je lahko samó osebno. Nisem razmišljal, zakaj takšna praksa. Šele mnogo let kasneje se mi je posvetilo: mediji so namreč ob znani grški krizi med drugim poročali, da so številni Grki, prejemali pokojnino leta in desetletja, čeprav so bili že na drugem svetu.

Za ilustracijo še moj neposredni zapis dogodka: Zavod za invalidsko in pokojninsko zavarovanje Slovenije, 3. julij 1995, okence številka 5, približno ob 11. uri. »Prosim?« reče uradnica, utrujeno in naveličano, a še rutinsko prijazno. Očitno je imela tega dne nadležnih strank že vrh glave. »Zanima me italijanska pokojnina, številka zadeve 210.674.« Mimogrede, številko sem znal na pamet, pred tem okencem sem v šestih letih stal vsaj petdesetkrat. Priložil sem še pooblastilo matere.

Uradnica si je zapisala podatke, hitro, po nekaj minutah, se je vrnila in odprla spis. »Če prav vidim,« je rekla in dvignila pogled, »čakate na odločbo iz Italije?« »Ne bo držalo, odločbo že imam.«

203

Slika 98 Baročno oblikovan dokument italijanske vojske, izdan očetu v Livornu 8. septembra 1931.

Družinski arhiv

204 »Mogoče …« Za trenutek je polistala po spisu. »Ampak jaz o tej odločbi ne vem ničesar, morali so jo vam poslati Italijani!« je rekla odločno. »Res so jo poslali Italijani, vendar ne neposredno na mojo mater.

Vi ste jo poslali, dobili smo jo namreč v vaši kuverti iz Ljubljane.« Pokazal sem uradno kuverto SPIZa. Nejevoljno je stresla z glavo. »In kje imate torej to odločbo?« Pokazal sem kopije. »To je kopija,« je ugotovila poznavalsko. »Potrebujete original!« »Res je kopija, kopirana po originalu. Po originalu, ki sem ga dobil od vas.« Začudeno me je pogledala in omenila neko ime uslužbenke. »Kako si lahko pomagam s tem imenom?« sem vprašal. »Ona vam bo razložila,« je odvrnila uradnica. »Počakajte, prosim …« Nisem čakal dolgo, morda deset, petnajst minut, ko zakliče na ves glas: »Belčič!« Potem še enkrat, ker je bilo v avli veliko trušča, tokrat že zadirčno. Če ne bi vedel, zakaj gre, bi mislil, da na takšen način kličejo pred vislice. Stopil sem k novi uradnici, ki sem jo poznal že s prejšnjih obiskov. Vedno mi je povedala nove stvari, ki sem jih že vedel. Prelistala je kopije dokumentov, ki sem jih podal skozi okence.

Ustavila se je pri sporočilu Kreditne banke Trst. »To je … to je pokojnina od Ivane Vrbec.« »Ne, gospa,« sem jo popravil. »To ni pokojnina, ampak le obresti.

Zaostale zneske pokojnine je banka sporočila na drugem dokumentu, ki ga nimam s seboj.« »A ja,« je rekla zamišljeno. »In kaj vas zanima?« »Na obvestilu banke piše, da je denar mogoče prevzeti le s specialnim pooblastilom. Zanima me, kje lahko dobim takšno pooblastilo?« »Gospod, seveda morate imeti takšno pooblastilo!« je rekla strokovnjaško in začela pregledovati liste. Našla je zapis oziroma navodilo banke, ki sem ji ga jaz izročil - in mi začela glasno in razločno prebirati stavek za stavkom. Odlomke, ki so se ji zdeli posebej pomembni, mi je kazala s prstom.

Moje potrpljenje je že nekoliko popustilo. »Oprostite, brati znam sam.

Zanima me le to, kje dobim takšno pooblastilo.« Ljudje, ki so stali za mano v vrsti, so godrnjali že poprej, ob bralnih vajah uradnice se je zrak nestrpnosti zgostil, da sem ga čutil na

205 svojem hrbtu. Kje so ga občutile uradnice Zavoda? Tudi njim ni bilo z rožicami postlano, končno so delale stvari, ki so jih stranke pogosto težko razumele, še težje pa sprejele. A mnogih stvari – tako se mi je vedno znova dozdevalo – enostavno niso poznale. Čez nekaj let sem zbral in uredil in popisal vse pomembnejše dogodke in dokumente o italijanski pokojnini. Pravzaprav večino dogodkov v pregledno tabelo. Tabela ima preko sto vrstic.

Slika 99 Del obsežnega, celostranskega članka v Primorskih novicah, 6. oktobra 1987, št. 78 (Jasna Arko-Kambič, Robert Škrlj).

*** Z očetom sva vstopila takoj, ko se je sodišče v Novi Gorici odprlo. Ne spominjam se, kdaj se je to zgodilo, morda sem bil star deset, morda petnajst let. Spominjam pa se, živo se spominjam, kakor da bi se zgodilo včeraj: ko je oče oddal neke papirje, sva sedla na leseno klop

206 ob oknu hodnika in čakala, čakala. Ljudje so prihajali, večinoma tiho in zaskrbljeno, nekateri so, preden so vstopili skozi vrata, še hlastno izmenjali nekaj besed. Ko so odhajali, je večini na čelu z velikimi črkami pisalo, kako se je zadeva razpletla: nekateri so se veselo in sproščeno pomenkovali, se trepljali po rami in vabili na pijačo, drugi so tiho in z mrkimi obrazi v hipu zapustili prizorišče, tretji so se kar na hodniku nervozno prepirali in jezno krilili z rokami. Ure so tekle, a očeta ni še nihče poklical. Rekel mi je, da je treba biti potrpežljiv.

Na silo se tukaj ne da doseči ničesar. Kljub temu je po nekaj dolgih urah sedenja vstal in se napotil proti nekim vratom. Tam je obstal, se počasi obrnil in se vrnil. Očitno je presodil, da še ni pravi čas za »intervencijo«. Vendar si je po krajšem času premislil, tokrat se je napotil bolj odločno in na kratko potrkal. Med na pol priprtimi vrati mu je uslužbenka zlovoljno rekla: »Tovariš Belčič, rekla sem vam, da vas bomo poklicali! Si tega res ne morete zapomniti?« Zdelo se mi je, da je oče hotel nekaj pripomniti, vendar ga je prehitela in mu pred nosom zaloputnila vrata. Življenje v stavbi je počasi zamiralo, glasovi, ki so se dotlej prelivali po stavbi, so skoraj potihnili. Nobena vrata se niso več odprla, nihče ni poklical očeta. Nenadoma so se odprla vrata, pred katerimi je bil oče zavrnjen. Na hodnik je stopil urejen starejši moški v elegantno krojeni sivi obleki (redko videni podobi tistih časov, bržkone je obleko kupil čez mejo), v roki je držal usnjeno aktovko. Oče se je naglo dvignil s klopí, demonstrativno znamenje, da pričakuje odgovor. Moški je že odkorakal proti izhodu, vendar je zaslutil, da mora nekaj povedati. Ni se z obrazom obrnil proti nama, za hip je zastal, zdelo se je, da tehta, kaj naj stori. Potem se je obrnil, a le na pol, gledala sva ga v profilu.

S polnim, prijetno globokim, skoraj žametnim glasom je rekel: »Za rešitev vaše zadeve, tovariš Belčič, to morate vedeti, ni zakonske podlage!«¹ 0 ⁶ »Ko bo možnost po zakonu,« mi je rekel oče, »potem je to treba storiti.« Od takrat do ustreznega zakona je minilo vsaj 30 let. Začela se je nova »saga«, ki sicer neposredno z italijansko vojaško pokojnino ni bila povezana.

106 Zakon o denacionalizaciji.

207

30 Nekaj resnih besed o humorju

Malokateri resni človek bi meni pripisoval smisel za humor, še manj, da bi se s humorjem resno ukvarjal. In z njim celó nekaj zaslužil!

Veliko neskladje med zapovedano resnimi profesionalnimi vlogami (strokovnjak za kadrovsko področje, direktor, profesor …) ter skrito željo po humornih in satiričnih prispevkih sem rutinsko zabrisal s psevdonimi. Običajno sem se podpisoval kot Albulus ali Halaban. To naj bi bil amaterski jezikovni približek priimku Belčič ali Beli človek, kar pa seveda ne vzdrži resne presoje, prej prizanesljiv nasmešek.

Včasih me je odneslo ali zaneslo – in sem se podpisal kar po nareku iz rojstnega lista. In pristaviti moram, da sem se s tem področjem ukvarjal bolj obrobno in večidel še v letih študentskega življenja.

Pavliha V strogem središču Ljubljane, na steni Hotela Slon, je bila nekdaj zaprta steklena vitrina časopisa Pavliha, v kateri so vsak teden predstavili nekaj izbranih karikatur iz prihodnje številke tega tednika, lista za pametne Slovence. Visoka šola humorja in satire, izvrstnih risb oziroma karikatur, ki so jih prispevali resnični mojstri: Bine Rogelj, Bine Kos, Marjan Amalietti, Jure Cihlař… Poskusil bom, sem si večkrat mislil, ko sem občudoval izjemne karikature, čeprav na najbolj ugledno naslovnico Pavlihe verjetno ne bom nikoli prišel. Pavliha je bil namreč sredi šestdesetih let tednik z neverjetno naklado 63.000 izvodov, kar je bila v tistem obdobju najvišja naklada kateregakoli tednika v vsej nekdanji Jugoslaviji! Naklada, ki jo danes večina slovenskih tednikov gleda le z zavistjo. Nikakršne jasne predstave nimam, kolikšen honorar sem dobil za svoje prispevke, takrat se mi je zdelo, da so bili zneski zelo spodbudni.

208 Predloge za objavo sem pošiljal kot tekste, pogosto pa zgolj kot ideje za karikaturo. Nekaj časa sem namreč doma kradel čas sebi in Bogu in uničeval gore papirja z vajami iz risanja – in naposled ugotovil, da je karikatura mojega zajca bolj podobna psu, včasih celó teletu, zato sem se ustrašil kot zajec in nisem hotel postati tele. Tudi uredništvu Pavlihe sem s tem prihranil nekaj prostora v košu za smeti.

Cilj sem kmalu dosegel, na srečo ne tistega o košu za smeti. Moja ideja za karikaturo se je namreč 11. julija 1967 (št. 28) pojavila na celotni naslovnici Pavlihe; karikaturist je bil »IN«.

Slika 100 Objavljena ideja za karikaturo na naslovnici Pavlihe, 11.07.1967

209 Drugič mi je to uspelo v 38. številki Pavlihe, v kateri je na naslovnici objavljena pesem Sodobna Lenka.

Slika 101 Dvoje objav v Pavlihi (12.09.1981), oboje na temo pesmi Otona Župančiča.

210

Slika 102 Prispevek, objavljen v Pavlihi 29.10.1983

211

Slika 103 Še nekaj primerov objav v časniku Pavliha.

Objavil sem vrsto domislic na temo Neljube pomote. Za pokušino: Pri razsodbi je igrala glavno vlogo pomota (porota).

Nikoli se ni ločil od vina (sina).

Levo krilo našega moštva je poskrbelo za zgago (zmago).

V tovarni so imeli veliko zalego (zalogo).

Hranil se je v Študentskem na zelju (naselju).

Janez je vedno ustregel svoji žeji (ženi).

V moderni literaturi se pojavljajo vedno nove smeti (smeri).

212 Tribuna Za študentski časopis Tribuna sem napisal le nekaj prispevkov, prikazujem enega (Izboljšajmo Tribuno).

Slika 104 Članek, objavljen v Tribuni 29.03.1967.

213 Nedeljski dnevnik V Nedeljskem dnevniku sem v letu 1980 objavil več prispevkov na temo Velike misli z majhnimi dodatki. Za pokušino:

BRADA ŠE NE NAREDI MODRECA. (GRŠKA MODROST) Nič čudnega, saj tega ne zmorejo niti naše fakultete.

MISLI SO PROSTE CARIN. (LUTHER) Nerodno pa je, da nekateri cariniki dobro berejo misli. ŽENSKE SOLZE VELIKO ODVRNEJO IN MALO STANEJO. (ŠPANSKI PREGOVOR) Darila, ki jih na ta račun kupijo moški, veliko stanejo in malo odvrnejo.

Preizkusil sem se tudi z enigmatiko (posetnice, logogrifi, premikalnice). Večino so mi objavili in solidno plačali, a sem sestavljanje kmalu opustil. Morda zato, ker sem se želel preriniti čisto na vrh – s pripravo velikih (celostranskih) križank. In se pošteno opekel! Po prvi poslani veliki križanki, s katero sem se dodobra namučil, so mi – nepoznavalcu - prijazno, a hladno in strokovno razložili, da moje križanke nikakor še ne morejo objaviti, ker veljajo pri profesionalni sestavi križanke (so veljala tedaj) zelo stroga pravila oziroma standardi.

214

Slika 105 Primeri enigmatike, ki so mi jo objavljali v Nedeljskem dnevniku.

215 Železar V tedniku Železar sem veliko objavljal, praviloma strokovne prispevke iz kadrovskega področja, s katerim sem se v Železarni Jesenice poklicno ukvarjal. Skupaj sem napisal okrog 80 člankov. Med drugim dolgo serijo poljudno strokovnih člankov pod naslovom Uporabna spoznanja iz psihologije, kar je pomenilo, da pošljem sestavek vsak teden, brez izjeme. To obveznost sem nekoliko podcenjeval, majhno zalogo iz rezerve sem hitro pokuril. Z legendarnim urednikom Jožetom Varlom sva bila namreč dogovorjena, da moram obvezno in brez izjeme vsak teden oddati tipkopis v ponedeljek dopoldne.

Mnoge nedelje so zato šle po gobe, bolj natančno, tast in žena sta šla nabirat gobe, medtem ko sem jaz sestavljal prispevek. Skoraj vedno se je izšlo. Skoraj. Nek ponedeljek zazvoni v naši pisarni telefon. »Tovariš Belčič, me slišite?« Ton urednika ni obetal nič dobrega. Ponedeljek – članek - urednik, me prešine. »Vem, tovariš Varl, ponedeljek …« »In kaj imava midva v ponedeljek?« mojo ugotovitev zlovešče nadaljuje urednik. »Doslej sem vedno, vsak ponedeljek …«. »Res je, ampak jaz vas nisem poklical zato, da bi obujala spomine.

Klical sem vas zato, ker je ponedeljek in ker mora biti vaš članek na moji mizi.« Za hip sem razmišljal, kaj naj odgovorim, kaj naj obljubim, ko me prehiti grožnja: »Takole bova storila, tovariš Belčič. Poslušajte me dobro! Če ne bo vašega članka, bom v Železarju, kjer bi članek moral biti … Me slišite?« »Slišim vas, slišim,« sem potrdil. Slutil pa sem, da se za tem vmesnim vprašanjem skriva nekaj, kar si najmanj želim. »Torej,« je nadaljeval urednik. »Na mestu, kjer bi moral biti vaš članek, bo velik, bel, prazen prostor …« »Kako to mislite?« sem ga prekinil kakor bi hotel s tem preprečiti nadaljevanje. »Velik, bel, prazen prostor bo!« je ponovil. »In v ta prostor bom napisal: Tukaj bi moral biti prispevek tovariša Belčiča!«

216 Železar je bil resen časopis, o tem ni nobenega dvoma. Glavnina tematike je bila namenjena dogajanju v tovarni in železarstvu, vendar je tednik dokaj obsežno pokrival tudi druga dogajanja v občini, gorenjski regiji, pisal je o politiki, kulturi, športu … Le humorja ni bilo v izobilju, zato sem predlagal uredniku, da sem pripravljen občasno pisati prispevke z naslovom Novice z bodeče žice. Predlog je bil sprejet. Nekaj novic za pokušino (pod psevdonimom Albulus): IZREDNO POVPRAŠEVANJE PO NOVIH ŽEBLJIH V žebljarni so začeli izdelovati nov tip žebljev »Amater«, za katere je značilna izredno velika glava, ki domala pokrije moško dlan. Pri zabijanju teh žebljev bo praktično nemogoče, da bi se človek udaril po prstih, zato je povpraševanje po novem tipu nad vsemi pričakovanji.

NOVE REŠITVE PRI DELITVI OSEBNEGA DOHODKA Na oddelku za obračun osebnih dohodkov Železarne se je včeraj oglasil sodelavec N. N. Prinesel je svoj plačilni listek, na katerem je bila napisana redna plačilna skupina 12 in občina 014. Predlagal je, da se podatka zamenjata: številka 14 naj bo plačilna skupina, številka 12 pa občina. Za to bistroumno potezo so na oddelku pokazali veliko razumevanja, vendar so jo morali zaenkrat zavrniti, ker se bojijo, da bi se le preveč razširila.

MALI OGLASI Zaradi selitve na višje položaje prodam nekaj dobro ohranjenih idej, ki jih nisem utegnil uresničiti. »Funkcionar« Inštruktiram Slovenski, srbohrvaškega grčki in ostale germanske jezike. Tako gramatika kot pogovorni. Vaše ponudbe pošljete pod »Izvanredna kvalitet!«

Sodelovanje na natečajih Leta 1985 je bila v Portorožu 16. mednarodna fizikalna olimpijada, v okviru katere so razpisali javni natečaj za humor v fiziki. Za sodelovanje sem prejel pohvalo in dobil nagrado: enodnevno potovanje v Benetke za dve osebi. Ženi sem na poti v Benetke rekel: »Resno ti povem: če ne bi imel vsaj malo smisla za humor, Benetk verjetno ne bi nikoli videl.« Iz otroštva se spominjam, da so nam starejši pogosto, če smo bili tečni kot muhe, pokazali stisnjeno pest v obliki »fige« - in rekli: »Sem gor se usedi – pa boš Benetke videl!«

217 Slika 106 Priznanje in zahvala za sodelovanje s časnikom Železar

Slika 107 Udeležba na dveh natečajih humorja

218 Mnogo kasneje sem sodeloval še na Borzi humorja v Rogaški Slatini (2001), kjer sem dobil priznanje za satirični prispevek Basen o živalski uniji.¹ 0 ⁷ Tedaj dvanajstletna hčerka Ana je ob povratku v Kranj rekla: »Ati, ko bom jaz velika, bom tudi kaj smešnega napisala.« Prispevek iz fizikalne olimpijade sem založil ali izgubil, morda celó založil in izgubil hkrati.

107 Kako sem postal pameten, Borza humorja, Rogaška Slatina 2001

219

220

221 Priložnostno pisanje - zabavljivi napisi V humornem in delno satiričnem slogu sem napisal zaključni govor ob srednješolski maturi. Verjetno je to prišlo na ušesa prirediteljem velikega brucevanja kranjskih študentov. Nekaj let starejši študent strojništva (doma iz Kokrice), ki sem ga sicer bežno poznal, me je zasačil na vlaku za Ljubljano in mi v spremstvu širokoplečega kompanjona črnih las in temnega pogleda skoraj ukazal: »Poslušaj, pripravljamo fešto za kranjske bruce, velika reč bo, Delavski dom bo premajhen za vse, ki bi radi prišli noter!« »In kaj imam jaz pri tem?« sem presenečeno vprašal. »No, ne delaj se neumnega,« je rekel študent strojništva. »Slišali smo, da si za maturo na vaši tekstilni tehniški šoli pripravil zelo dobro pisanje …« »Vsi so ga hvalili!« je vskočil kompanjon. »In še ga hvalijo. Mi nočemo kakšne polomije, ampak stvar, ki bo bruce zafrkavala in publiko zabavala. Ti samo napiši, vse drugo je naša stvar. Dobiš brezplačno vstopnico in hrano in pijačo. Částimo!« »Ne vem,« sem odvrnil. »Bom še premislil.« »Poslušaj, nimaš kaj premišljevati,« je skoraj ogorčeno dvignil roke študent strojništva, njegov kompanjon pa me je začel masirati, dokler ni vlak ustavil na ljubljanski železniški postaji. »Poslušaj,« je rekel študent strojništva. »Gremo na pijačo, da se v miru vse pogovorimo.« In sta me prepričala. Spominjam se le tega, da je bila na prireditvi velika gneča, nastopala je tedaj že legendarna glasbena skupina Bele vrane, kar je bil verjetno močan magnet za publiko. Besedila se ne spominjam, papir sem izgubil ali založil (učinek je podoben). Če sem bolj natančen, spominjam se le šale, če je sploh bila šala: »Kakšna razlika je med črnimi in belimi vranami?« (Publika ugiba vse mogoče …)

Odgovor voditelja: »Črne vrane nam krakajo zastonj, Bele vrane pa za drag denar!«

222 Za novoletno srečanje sodelavcev Zavoda za zaposlovanje v letu 1986.

Splošno navodilo. Izbrana žrtev med sodelavci mora ugibati, kar pa ne bo težko, ker je ugibanja že sicer navajena. Za vsako uganko je treba ugotoviti, katero osebo opisuje. Pri tem ena uganka lahko opisuje večje število oseb, vendar jih ne smeš našteti več kot je sodelavcev, prav tako ne smeš našteti manj kot ene osebe.

Čeprav že kakšen las siví, še vedno lepotica dneva in nočí.

Na sestanku – kakor riba v vodi, ko po dnevnem redu brodi.

In na vsaki seji – kakor ptič na veji.

Planira analize, analizira plane.

In še kaj – če mu le nekaj časa ostane.

Kje so tiste stezice, ki so včasih bile, ta novi na Zavodu so skvarili vse.

Vse hoče vedeti, vse hoče znati, zraven malce pobrkljati na svobodi zlati.

Dvanajst pametnih očí mežika v kupe papirja; in glej ga hudirja spet sklep se rodí!

Podobnih izdelkov je bilo še veliko. Spominjam se le, da sem vse pozabil.

223

31 Pisanje za otroke

Pisanje za radio Začel sem z radijskimi igrami, napisal sem tri, s katerimi sem uspel na javnih anonomnih natečajih Radia Slovenija (tedaj Ljubljana), prvo že davnega leta 1970. Sicer ne vem, zakaj naj bi bilo leto 1970 »davno leto«? Kakšno je potem leto 1870 ali 1170 …?

Tristo zelenih abrakadaber, Radijska igra za otroke, Radiotelevizija Ljubljana, 1970 (www.sigledal.org/geslo/Ale%C5%A1_Jan) Predvajano tudi na Radio Novi Sad, 1971 Izgubljeni računalnik, Radijska igra za otroke, Radiotelevizija Ljubljana, 1981 Narobe pravljica, Radijska igra za otroke, Radio, 1982¹ ⁸, repriza 0 07.10.2012 Radijska igra za otroke: Narobe pravljica Nedelja, 07.10.2012 ob 8:05 Nenavadna deklica Katarina, nenavadna babica, zelo nenavaden kozliček, ki se hrani z volkovi, pa nenavaden medved, ki se ženi, pa volčji pevski zbor – zelo nenavaden – pa nenavadna žaba na drevesu in celo popolnoma nenavadna Rdeča kapica. Vsi so prav narobe kakor v navadnih pravljicah.

Dramaturg je bil Ervin Fritz, tonski mojster Jure Culiberg, režiserka pa Irena Glonar. (www.si21.com/Glasba/3._program_Radia_Slovenija-Program_od_01._oktobra_ do_07._oktobra_2012) 108 Kopija ocene radijske Narobe pravljica igre v prilogi, vir: Delo, 22.12.1982; Stop, 23.12.1982, 06.01.1983

224 Predvsem Narobe pravljica je bila deležna imenitne kritike priznane kritičarke Rape Šuklje v Delu in Viktorja Konjarja v reviji Stop. Igra je bila leta 1982 nominirana za nagrado Radijskega viktorja. Izrezek iz časnika Delo (22.12.1982) in iz revije Stop (23.12.1982) je prikazan na naslednji strani.

Naopaka priča, Kazalište lutaka Rijeka, Sezona 1983/84 Adaptacija radijske igre Narobe pravljica. Kmalu po premieri radijske igre me je poklical znani lutkarski dramaturg in režiser Matjaž Loboda in rekel, da bi bi bilo moje besedilo primerno tudi za lutkarski oder – in da se bo povezal z Lutkovnim gledališčem na Reki, kjer je adaptacijo režiral kot gost.

Tako daleč sem zabredel v tistih časih s svojimi obveznostmi, da si nisem utegnil ogledati ne premiere ne ponovitev.

Slika 108 Gledališki list Lutkovnega gledališča Reka za predstavo Naopaka priča (Narobe pravljica)

225

226 Poleg radijskih iger sem mnogo mnogo kasneje sodeloval na javnem natečaju Radia Slovenija za oddajo Lahko noč, otroci. Kopiram predstavitev radijske hiše.

MUHE IN MED LAHKO NOČ, OTROCI! Datum predvajanja: 24. sept. 2015 (prva izvedba 25. september 2012) Dolžina: 7 min. 41 s.

Vsa poslušanja: 179 Veliki rjavi medved je predsednik Združenega gozdovja ...

Pripoveduje: Zvezdana Mlakar.

Napisal: Franc Belčič. (https://4d.rtvslo.si/arhiv/lahko-noc-otroci/174361772)

Knjige ugank Brez preglavice za bistre glavice, (Ilustrator: Cvetko, Marjeta), Mladinska knjiga, Knjižnica Čebelica, 253, Ljubljana, 1982. Natisnjena je bila v 11.000 izvodih, kar je za današnje razmere nekaj izjemnega.

Slika 109 Naslovnica knjige Brez preglavice za bistre glavice (1982) (http://sl.wikipedia.org/ wiki/Knji%C5%BEna_ zbirka_%C4%8Cebelica#Uganke)

227 Premisli, ugani, pomaga naj oči, pomaga naj mami /33 ugank/, (ilustrirala Erika Omerzel Vujić), Založba Morfem, Jezero, 2012.

Naklada 1.000 izvodov; po izjavi založbe je bila razprodana Slika 110 Naslovnica knjige Premisli, ugani, pomaga na oči, pomaga naj mami (2012) (http://www.morfem.si/ Uganka-zgibanka-z3)

Iskrica v glavi, rešitev na dlani. 60 ugank, (ilustrirala Erika Omerzel Vujić), Založba Celjska Mohorjeva družba, redna zbirka za leto 2018.

Naklada: 2.100 izvodov. Knjigo sem posebej posvetil vnuku Izaku.

Otroška knjiga tokratne Redne zbirke prinaša 60 iskrivih ugank, ki spodbujajo domišljijo, druženje in ustvarjalnost. Uganke, klasično oblikovane v rimah, segajo na različna področja življenja: od narave do igre, od otroškega do živalskega sveta. Ob igrivih celostranskih ilustracijah Erike Omerzel Vujić, ki posamezne uganke povežejo v novo zgodbo, iskanje rešitev ne bo pretežavno – prelahko pa tudi ne!

In seveda bodo nadobudneži rešitve lahko preverili ob barvnem ključu na koncu knjige. www.mohorjeva.org/izdelek/iskrica-v-glavi-resitev-na-dlani/)

228

Slika 111 Naslovnica knjige Iskrica v glavi, rešitev na dlani (2018)

229 Ugankarica: velika knjiga ugank, 500 najlepših slovenskih ugank, Uredil: Primož Hieng, Založba: Harlekin No. 1., Kamnik, 2003 Objavljenih je devet ugank iz knjige Brez preglavice za bistre glavice: krt (49), lipa (54), srce (101), veter (117), voda (119), vžigalice (122), zobje (127), žebelj (132), žlica (136).

Slika 112 Naslovnica knjige Ugankarica: Velika knjiga ugank, 500 najlepših slovenskih ugank (2003)

Slika 113 Hrbtna stran knjige Kaj je to?

230 Pisanje za Ciciban (in Cicido) V reviji Ciciban sem objavljal zlasti v obdobju od leta 2010 do 2015.

• Uganka, Cicido, štev. 8, april 1999, str. 14 (ponatis iz Brez preglavice za bistre glavice) • Uganka, Ciciban, štev. 4, december 1999, str. 28 (ponatis iz Brez preglavice za bistre glavice) • Skupaj, Ciciban, štev. 9, maj 2010, str. 2 (ilustriral Peter Škerl) • Težke uganke, Ciciban, štev. 11/12, julij - avgust 2010, str. 24 – 25 [karte; zemlja; čevlja; sanje] • Zakaj, Ciciban, štev. 2, oktober 2010, str. 19 (ilustrirala Suzi Bricelj) • Uganke, Ciciban, štev. 6, februar 2011, str. 54 - 55 [vrabec; letalo] • Uganka, Ciciban, štev. 7, marec 2011, str. 55 [senca] • Težke uganke, Ciciban, štev. 8, april 2011, str. 54 [avtomobilsko rezervno kolo; valovi] • Uganke, Ciciban, št. 11, 12, julij-avgust 2011, str. 46, 54 [oblaki; češnje; morska školjka; regrat; metulj] • Štiri uganke o živalih, Ciciban, št. 11, 12, julij-avgust 2011, (ilustrirala Anka Kočevar), str. 52-53 [polž; komar; sova; zajec] http://www.mladinska.com/ciciban/cici_vesela_sola/posamezna_cici_vesela_ sola?aid=1246 • Uganka, Ciciban, št. 3, november 2011, str. 48 [dvigalo] • Uganka, Ciciban, št. 4, december 2011, str. 60 [kruh] • Uganka, Cicido, št. 6, februar 2012, str. 20 [ponatis iz knjige Brez preglavice za bistre glavice] • Uganka, Ciciban, št. 6, februar 2012, str. 49 [luna / mesec] • Uganka, Ciciban, št. 8, april 2012, str. 48 [luže] • Uganki, Ciciban, št. 2, oktober 2012, str. 50, 51 [hrast, pes], RTV Slovenija, Radio, Prvi program, 25. september 2012, http://tvslo.si/predvajaj/franc-belcic-muhe-in-med/ ava2.146491732/ • Uganke in dopolnjevanke o ločilih, Ciciban, št. 4, december 2012, str. 58, 59 [vprašaj, klicaj, vejica, pika] • Uganke in dopolnjevanke, Ciciban, št. 5, januar 2013, str. 50 (sneg, ledene sveče) • Do besede dobesedno, Ciciban, št. 7, marec 2013, str. 29 (ilustrirala Tanja Komadina) • Sredi polja, sredi mize, Ciciban, št. 10, junij 2013, str. 33 (ilustrirala Bojana Dimitrovski) • Uganke, Ciciban, št. 3, november 2014, str. 18 – 19 (ilustriral Igor Šinkovec) [šah, kompas ali navigacijska naprava] • Uganka, Ciciban, št. 7, marec 2015, str. 27 (ilustriral Bojan Jurc) [kokoš – jajce] ¹ 0⁹ V Cicibanu (julij-avgust 2020, št. 11-12) so ponovno objavili tri moje uganke.

109 Številne objavljene uganke v Cicibanu so bile kasneje vključene v knjige.

231 Iz Cicibana za primer dve pesmi.

Slika 114 Pesem iz Cicibana št. 9, maj 2010

232

Slika 115 Pesem iz Cicibana, št. 7, marec 2013

233

32 Je trikrat 9 naključje?

In trikrat 22 naključje?

Prvič: Maks Belčič, moj stari ata po atovi strani, je bil rojen leta 1877.

Njegova žena Notburga Belčič, rojena Fikfak, je bila rojena leta 1886.

Pomeni, da je bila devet let mlajša.

Slika 116 Nagrobnik starega očeta in stare matere po očetovi strani – na pokopališču v Podsabotinu. (Vklesano ime Nodburga je napačno, pravilno Notburga.) Osebni arhiv

Drugič: Franc Belčič, moj ata, je bil rojen leta 1909. Njegova žena Ivana Belčič, rojena Vrbec, je bila rojena leta 1918. Pomeni, da je bila devet let mlajša.

Tretjič: Jaz sem bil rojen leta 1945. Moja žena Ivanka, rojena Rozman, je bila rojena 1954. Pomeni, da je devet let mlajša.

234 Moj ata je umrl 22. novembra.

Hči Ana je bila rojena 22. marca.

Vnuk Izak je bil rojen 22. februarja.

33 Doxa

Dvanajst nalepljenih zlatih ali pozlačenih razdelkov s črno vmesno črto na snežno beli krožnici; brez številk, kar daje uri večjo eleganco, lahkotnost. Urni in minutni kazalec s prav takšnim oblikovanjem, sekundni je tanjši od igle; ko se premika, je videti kakor da bi mehko lebdel v zraku. Kolesce za navijanje in premik kazalcev na desni strani, včasih se med navijanjem za hip trmasto upre. Kakšen centimeter pod vrhnjo oznako piše s preprostimi, dobro berljivimi črkami: DOXA, pod spodnjo oznako z majhnimi, komaj vidnimi črkami: SWISS MADE, ki sledi obliki krožnice. Na hrbtni strani so na kovinsko sivem pokrovu ure vtisnjene tovarniške oznake: z manjšimi in bolj finimi številkami: 6736864, pod tem zapisom z večjimi in globlje ugreznjenimi 10346 – 5.

Na sredini je bolj preprosto (ročno?) vgraviran napis: ZA 20 LET V DIJAŠKEM DOMU Mislim, da je bil ata v kranjskem Dijaškem domu zaposlen zadnjih 20 let pred upokojitvijo – in da se je upokojil, ko je dopolnil 60 let. Pomeni, da se je upokojil v letu 1969. Ne vem, koliko je sploh uporabljal to podarjeno uro. V neki kartonski škatli, ki ji je čas zmehčal in scefral robove, sem jo odkril po mnogih letih od atove smrti.

235 Sedaj jo nosim že vrsto let. Švicarska ura Doxa je stara skoraj 50 let – in deluje zanesljivo in natančno kakor švicarska ura. Le nekaj sekund na dan potrebujem, da uro navijem. Pred časom se mi je sicer ustavila – ali se mi je zdelo, da se je utrudila od dolgega življenja. Položil sem jo v predal in skoraj pozabil nanjo. Odkril jo je vnuk Izak, pregledal, navil. Zdaj spet teče kot ur'ca!

Neverjetno, kako pretkano in sleparsko so znali trgovci oziroma »strokovnjaki za marketing« navijanje ure prikazati kakor pravo môro, ki se je moramo nujno znebiti – in kupiti uro, ki se sama navija, uro na baterije. Še en majhen korak do sreče.

Doxa še teče, še meri čas. Koliko časa še? Komu?

236

Franc Belčič

SPOMINI priloge

238

(Samo)Založba družine Belčič Kranj, 2021 Oblikovanje: Ana Belčič

239

KAZALO 1 2 3 4 5

Prigodnice Še nekaj prispevkov, objavljenih v časniku Pavliha In nekaj objav v medijih Dokumenti Fotografije

240 268 270 276 284

240

1 Prigodnice

JANEZU ZALAZNIKU OB UPOKOJITVI

Korenine so veje v zraku.

Veje so korenine v zemlji.

(R. Tagore)

Spoštovani kolega, spomin je luknjičav in védenje je omejeno. Tega dejstva mi ne lajša spoznanje, da sva nekdaj kar tesno sodelovala; posredno si bil dobro desetletje moj šef v okviru PU-ja, kakor smo tedaj v “svinčenih” sedemdesetih in osemdesetih imenovali del dejavnosti zavoda. Zato mi boš – upam – oprostil, če bo kakšna misel meglena, ocena cenena.

V naši kulturi so visoko vrednotena “objektivna dejstva”, ampak te priložnostne besede bodo predvsem subjektivne. Utrinki spominov, ki bi jih rad povezal z današnjim dnem.

Pogosto se zdi, da se z novo generacijo svet začenja na novo. Kakor da bi bili za mizo pred nepopisanim listom papirja, ki ga moramo napolniti z modernimi spoznanji. A če si vzamemo malo časa, in začnemo brskati po predalih, bomo z osuplostjo spoznali, da so stvari, ki smo jih s ponosom “ustvarili”, že zapisane, izumi že izumljeni.

Seveda ne vsi, kajti sicer ne bilo nikakršnega napredka. Stroka se tudi na našem področju ne razvija tako, da bi bilo vse včerajšnje zanič, in vse današnje najboljše, razvija se mnogo bolj vijugasto. Mnogokrat spoznamo, da hodimo po poti, ki smo jo že prehodili, da zdrsnemo v globel, v kateri smo se že potolkli.

Poklicno usmerjanje. Kasneje poklicno svetovanje, danes poklicna orientacija. Hoteli smo razrešiti enačbo: uspešna zaposlitev = kadrovske potrebe = šolska mreža (kapacitete) = razpisane kadrovske

241 štipendije = odločitve mladine, skladne z njihovimi zmožnostmi ter motivacijo. Še najbolj se nam je zatikalo pri četrtem elementu, odločitvah mladine, ki so silile mimo potreb in mimo štipendij, celó tržni element v obliki dodatka za deficitarnost ni deloval po pričakovanjih. Vendar – gledano v celoti – zamisel ni bila brez solí.

Danes vemo, da je (skladno s tedanjim družbenopolitičnim sistemom) model škripal, ker je bilo tržne sestavine premalo, in danes vemo, da škriplje, če je te sestavine preveč. A vrnimo se k elementom enačbe.

Kadrovske potrebe. Letno napoved zbiramo še danes, četrtletne ocene tudi, še vedno smo prepričani, da je to koristna informacija za državo, regijo, za mnoge ukrepe. Šolska mreža. Dandanes ni več pod takó močnim diktatom kadrovskih potreb, v minulih letih se je zdelo, da jo lahko kar v celoti krojijo želje mladine (in odraslih), napake, izvirajoče iz presežkov in primanjkljajev v številu diplomantov pa bo popravljal vsak posameznik, saj se vendarle svobodno odloča, in torej odgovarja za posledice svojih odločitev. In popravljal ji bo (in dejansko jih) tudi zavod s široko paleto ukrepov iz košare aktivne politike zaposlovanja. Očitek, ki ga večkrat slišim: aktivna politika zaposlovanja kot moderna smer je le “popravljalnica” za napake, ki jih ne znamo preprečiti. Kirurg je bolj cenjen kakor zdravnik, ki sitnari s preventivo. Vem, da je to huda poenostavitev, kajti omenjena enačba temelji na podmeni, da so kar vse kadrovske potrebe napovedljive – in da je struktura dela nespremenljiva. V tržnem gospodarstvu prav gotovo niso, zato tudi enačba danes ni uporabna v “čisti” obliki.

Kadrovske štipendije. Prelom po uvajanju trga dela jih je domala odpihnil, od prevladujoče oblike so se spremenile v preostanek večinskih republiških štipendij. Toda ideja o bolj uravnoteženi strukturi različnih vrst štipendij je še vedno aktualna.

Odločitve mladine (in odraslih). Spoznati – kolikor je mogoče – posameznikove zmožnosti, jih uskladiti z objektivnimi okoliščinami.

Testiranja, anketiranja, predavanja za starše in učence, dijake, študente, odrasle, informativna gradiva, individualno svetovanje… Ni videti, da je to danes manj pomembno kakor pred desetletjem ali več.

Nasprotno, zaradi sprememb in koncepta kariere je potreba še večja.

242 Sodeloval si pri vseh nanizanih aktivnostih, pri mnogih si bil pobudnik, pogonski motor, osrednja figura in izvajalec. Tvoje delo je imelo največkrat povsem neposredne učinke na doktrine dela, predpise in praktike: od snovanja in spreminjanja šolske mreže, instrumentarija pri poklicni orientaciji, zasnove in izvedbe štipendijskega sistema, spremljanja šolske in študijske poti, evalvacij, publicističnega dela, intenzivnega sodelovanja v medijih.

Spominjam se, da si bil dolga leta nepogrešljiv in reden gost na radiu, ko je tekla beseda o vpisovanju svežih generacij, na okroglih mizah, na televiziji… In veliko si pisal. Samó v Virtualni knjižnici Slovenije (COBISS) sem našel pod tvojim avtorskim imenom 42 naslovov.

Svojo delovno kariero si na zavodu začel, morda je po upokojitvi ne boš kar v celoti končal. Pomembno je, da si zavodu vtisnil globok pečat. Mnogi, ki še niso dolgo v tem poslu, ne vidijo ozadja. A morda niti ni potrebno, da ga vidijo. Mlad analitik ne ve, da ima zamisel kakšne tabele ali obdelave že dolge korenine, zaposlovalec ne, da zaposlitveni intervju ter zaposlitveni načrt ni od včeraj, “apezejevec” ne, da delavnica o načrtovanju poklicne poti in iskanju zaposlitve… sloni na spoznanjih, ki so dolgo zorela in so se že dolgo uporabljala, čeravno ne pod današnjimi nazivi.

V Talmudu je zapisano: “Ni ti treba zaključiti dela, vendar ga moraš začeti.” (Avot, II/20). Mnogo stvari si začel, mnogo dokončal. Kdor jih pozna, jih bo spoštoval.

V Ljubljani, 02. Junija 1999

Franc Belčič

243 BRANKO BUKOVNIK (1952 – 2003) IN MEMORIAM

Mesec maj je za mnoge najlepši mesec, simbol življenja. Ne za vse.

Našemu sodelavcu Branetu Bukovniku je smrt prekrižala življenje: sredi življenja, nenadno, hitro in neizprosno.

Mesec maj je za mnoge najlepši mesec. Verjetno je bil tudi za Braneta, ko je v maju daljnega leta 1975 začel svojo poklicno pot na zavodu. Začel na področju, ki še dandanes velja za temeljno, to je kot svetovalec zaposlitve, sprva v Škofji Loki, kasneje v Radovljici. V letu 1982 je prevzel vodenje oddelka za splošne in pravne zadeve – in je to delo od tedaj opravljal v različnih organizacijskih oblikah do zadnjih dni pred svojo smrtjo.

Z leti je dozorel v strokovnjaka – specialista, ki je do najglobljih potankosti poznal zakonodajo, predpise s področja zaposlovanja, po drugi strani pa mu je njegov strokovni razvoj in formalni položaj omogočal, da je vedno znal specialistično znanje umestiti v širši družbeni okvir in v posameznikovo življenjsko situacijo. Le iz takšne kombinacije je nastala najboljša osnova za kvalitetno delo.

Osebno sem z Branetom sodeloval 20 let. Najbolj mi je ostalo v spominu obdobje od leta 1991 do 1996, ko je bila pred vrati njegove pisarne dan za dnem domala nepregledna množica ljudi. Jasno so vedeli, zakaj čakajo na njegov nasvet. Vedeli so namreč, da je prav Brane tisti, ki jim bo zmožen ponuditi najbolj strokovno kompetenten odgovor na njihova vprašanja. In ta vprašanja niso bila nepomembna in obrobna vprašanja, ampak so najbolj pogosto zadevala njihove vitalne interese in potrebe: pravice do denarnega nadomestila, denarne pomoči, zaposlitve, delovnih dovoljenj, upokojitve, socialne varnosti… Vprašanja, ki dandanes niso nič manj aktualna – in bodo verjetno ostala osrednja vprašanja tudi v prihodnosti.

Vrsta pred vrati njegove pisarne in nenehno zvonjenje telefona je vedno znova dokazovalo, da je Brane prava ali celó edina oseba, ki

244 zna poiskati pot iz zapletenega in nenehno spreminjajočega labirinta predpisov, ki zna povedati, kaj je možno, in hkrati zmore povedati, kaj ni možno. Mislim, da je bila prav ta stvarnost, treznost in zrelost njegovih nasvetov ter odločitev tista sorazmerno redka lastnost, ki je posebej vzbujala zaupanje. Boljših dokazov za vrednost njegovega dela ni – in boljši dokazi niso potrebni.

Naš sodelavec Brane je poleg omenjenih dolžnosti, ki so se v zadnjem obdobju razširile še na delo z republiškimi štipendijami, dolga leta skrbel za pravno, administrativno, prostorsko, tehnično in splošno urejenost kranjske območne enote oziroma službe, torej za stvari, za katere se včasih zdi, da so se naredile kar same po sebi. Vendar se niso. Brane je tudi na tem področju oblikoval in sooblikoval vse ključne odločitve – in zatem poskrbel za vse podrobnosti, ki so bile potrebne, da je bila odločitev uresničena.

Prepričan sem, da so ljudje, ki so hodili na zavod, njegovo delo cenili. Veliko jih je bilo, zelo veliko v osemindvajsetih letih, njihovega števila ne znam niti oceniti. In verjamem, da so ga sodelavci zavoda spoštovali.

Mesec maj je za mnoge najlepši mesec, simbol življenja. Mesec maj se izteka, vendar se bo znova pojavil naslednje leto. Življenje našega sodelavca Braneta Bukovnika se je izteklo. Vračalo se bo v spominu tistih, ki jim je bil blizu, ki so z njim sodelovali in prijateljevali. To je edina uteha za veliko praznino, ki je zazevala med sodelavkami in sodelavci zavoda. O bolečini, ki je zarezala med njegove najbližje, si ne upam govoriti.

Njegovi ženi, hčerki, sinu, sorodstvu našega Braneta izrekam nagloblje sožalje v imenu Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje.

Kranj, 29. maja 2003

Franc Belčič

245 LENCI TOMAŽEVIČ SAVNIK OB UPOKOJITVI

Ptič si želi, da bi bil oblak. Oblak si želi, da bi bil ptič.

R. Tagore

Ob izteku letošnjega leta se od našega zavoda poslavlja Lenca Tomaževič Savnik. Ne znam in ne zmorem sestaviti celotne slike o njenem dolgoletnem delu, še manj razbrati vse strokovne in človeške sledi, ki jih je vtisnila v doktrino in prakso poklicne orientacije. Le nekaj utrinkov, subjektivnih, nametanih po dolgi premici njenega dela.

Zgodnja dela. Današnje območne službe, tedaj skoraj scela samostojne. Stopnja brezposelnosti nizka, blizu ničli, še posebej v ljubljanski regiji. »Osrednja disciplina« v zavodu - poklicna orientacija. Štipendiranje v povojih. Kje dobiti dobre pripomočke, koristne informacije, od kje kar dobesedno prepisati dobre modele?

Pri Lenci, v Ljubljani. Na manjših zavodih smo se malce opravičevali, saj v Ljubljani so največji, največ časa imajo in največ potencialov.

In nekoliko pestovali lenobo. Ampak tedaj je bila poklicna orientacija v Sloveniji z generacijskim pristopom ter konsistentnim modelom priznana kot najboljša v nekdanji državi, redki posamezniki, ki so pogledali v Evropo, v svet, so bili pomirjeni. Le malo boljšega so lahko videli.

Razvoj ni miroval, okoliščine so se spreminjale. Lenca je odigrala dejavno vlogo pri celotnem prilagajanju poklicne orientacije, ki je bila prisiljena v drugačen zorni kot z naraščanjem brezposelnosti, uvajanjem programov zaposlovanja, spremenjeno normativno ureditvijo… Premiki iz stranske veje štipendij iz združenih sredstev v osrednjo obliko republiškega štipendiranja, veliki projekt štipendiranja nadarjenih (kasnejših Zoisovih štipendij), širitev informacijske osnove iz ožjih okvirov poklicne orientacije v Centre za poklicno informiranje in svetovanje, uvajanje novih instrumentov v psihološko diagnostiko. Mislim, da Lenca nikoli ni bila le »šefica«, kakor se motovili v marsikateri današnji glavi, tudi pri nas, na hitro navdušeni in še hitreje naučeni iz površnih molitvenikov menedžementa, po katerih se delovni procesi lahko vodijo »na

246 suho«. Vedno je bila tudi praktik, zato je znala prepoznati uporabnost, razlikovati med leporečjem »modernih« pristopov in njihovo pravo vrednostjo.

Lenca je bila tudi pionir na področju soupravljanja: prva predsednica Sveta delavcev, ki je utrla pot dokumentom, po katerih deluje svet tudi danes. Bila je med pobudniki, da se v Upravnem odboru, najvišjemu organu zavoda, sliši tudi glas zaposlenih – in bila prva članica s strani sveta delavcev. Zlasti med leti 1998 in 2002 je bila v središču večkrat burnih pogajanj o kolektivni pogodbi zavoda - skupaj z Zdenko Belina kot predsednico sindikata med najpomembnejšimi akterji za spremembo in dopolnjevanje plačnega sistema v zavodu, ki velja še danes.

Sodelavke in sodelavci z ljubljanske območne službe so prišepnili: vedno urejena; svetovljanska, a hkrati skromna; stroga do sodelavcev, a nič manj do sebe; topla, pripravljena pomagati sodelavcem, brezposelnim in mladim v osebni ali kakšni drugi stiski.

V današnji ihti se hitro pozablja. Pozablja dosežke, pozablja ljudi. Niso vsa strokovna dognanja, ki jih uporabljamo pri delu, le od včeraj. Bolj pomembna imajo daljše korenine. Če jih ne vidimo pri drevesu – kako jih bomo pri ljudeh. Morda je škoda, da Lenca ni našla več časa za širše objavljanje svojega dela; v Cobissu najdemo le nekaj publikacij, a verjetno je bolj pomembno, da je neposredno ali posredno pomagala tisočem pri iskanju najboljše poklicne poti.

V Ljubljani, 28. decembra 2005

Franc Belčič

247 JOŽE GLAZER Ob odhodu dolgoletnega generalnega direktorja

Pogled na spletno stran Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje.

Verjetno ni nikogar, ki bi suvereno in celovito poznal vse razsežnosti v dejavnosti zavoda - in nikogar, ki bi si to domišljal. Razumen človek ne bo trdil, da je vse od včeraj, čeprav se kolo sprememb vrti vedno hitreje. Razumen človek ne bo trdil, da je vse od nekdaj, čeprav ima zavod več kot stoletno tradicijo. Iz tega zgodovinskega razvoja so nastale temeljne usmeritve, toda, kot je učil že Herbert Spencer, sistemi se razvijajo od enostavnega h kompleksnemu. Ne bo daleč od resnice, če rečemo, da se je ta razvoj zlasti pospešeno odvijal od začetka devetdesetih let prejšnjega desetletja, ko je vodenje zavoda prevzel Jože Glazer.

Kdo je poganjal ta razvoj? Objektivne okoliščine družbenih sprememb, ki jim je zavod preprosto moral slediti – in z njim njegov generalni direktor – ali njegova avtonomna misel in volja? Na to vprašanje najbrž sploh ni mogoče dati dobrega odgovora, če ni že sâmo vprašanje zastavljeno napačno. A dejstvo je, da se je v tem obdobju veliko dogajalo in mnogo naredilo. Zavod se je postopno oblikoval v enovito institucijo na trgu dela, gradil je notranjo normativno in organizacijsko strukturo, iskal ravnovesje med prednostmi in slabostmi centralizacije in okvirom samostojnosti organizacijskih enot (območnih služb, uradov za delo), ustvarjal standardizacijo postopkov, uvajal prvine v kvaliteti dela, vstopil v mednarodno sodelovanje…S tem je odgovarjal na skokovit porast brezposelnosti v začetku devetdesetih letih, ki je doseglo vrh v letu 1993, s to pripravljenostjo je bil glavni izvajalec in pogosto sooblikovalec posredovanja zaposlitev, programov zaposlovanja, poklicne orientacije, zaposlovanja tujcev, socialne varnosti, štipendiranja… A saj nima smisla, da bi naštevali vse, s čimer se je zavod ukvarjal, in s čimer se ukvarja tudi danes.

Zavod se je v tem obdobju doživel mnogo pohval za uspešno delo, toda hkrati se je večkrat znašel v stiski: časovni, organizacijski,

248 kadrovski, finančni, vsebinski. Tematika, s katero se ukvarja, je družbeno občutljiva, dinamika sprememb velika, sposobnost nenehnega in hitrega prilagajanja ima omejitve. S temi izzivi se je moral spopadati Jože Glazer, a tisti na vrhu, čeprav s svojo ekipo, kot pravijo teoretiki, čisto na koncu vedno ostane sam, popolnoma sam.

Sodelavci odločitve predlagajo, odločiti mora prvi. Dolgo obdobje na čelu zavoda, dolga vrsta odločitev.

Nekateri bodo rekli, da je bilo obdobje, ko je zavod vodil Jože Glazer, obdobje razvoja, napredka, uspehov. Nekateri bodo kritično oporekali, da je bilo mnogo napak in zgrešenih odločitev. Nekateri bodo ocenili, da je bilo uspešnih potez veliko, a tudi nekaj napak. Bilo bi nenavadno, če bi v tako velikem sistemu slišali le eno mnenje.

Tole priložnostno pisanje je vsekakor preveč blizu dogodkom, da bi lahko sploh karkoli reklo o teh ocenah. Čas bo izluščil tisto, kar je Jože Glazer ustvaril veljavnega in pomembnega za razvoj zavoda. Verjetno pa ni dvoma, da je v delo vložil veliko energije, volje in ambicije.

Jože Glazer bo te dni prestopil na novo pot v svoji profesionalni karieri. Sodelavke in sodelavci zavoda mu želimo, da bi bila uspešna.

V Ljubljani, 15. januarja 2007

Franc Belčič

249 SLOVO OD ZAVODA

… in kdaj, če ne zdaj?

Talmud, Avot, 14/I

Na Zavodu sem bil dolgo, verjetno predolgo. Kaj bi lahkó sploh povedal po tolikih letih dela v tako velikem sistemu? Za vsako leto en stavek, odstavek? Dolgovezno branje. Naj zapišem sto ljudi, ki so mi bili bolj blizu? Še ena njegova tabela, jih ni bilo že dovolj!? Dobre poteze, pri katerih sem sodeloval? Neokusna samohvala. Slabe odločitve, napake? Lepo vas prosim, pri napakah nihče ne sodeluje, to je splošno znano. A resnici na ljubo, nekaj jih je bilo, za katere sem bil vsaj objektivno soodgovoren. In nekaj odločitev, kjer sem bil s svojimi stališči bolj ali manj osamljen v prevladujočem večinskem toku, ki je opravil svoje, kar se sicer vsakršnemu večinskemu toku praviloma posreči. Tri stvari želim posebej omeniti.

Podjetnik je desetletje in več razvijal produkt. Dobro mu je šlo. Potem se je odpravil v tuje dežele. Z začudenjem je opazil, da takšnega izdelka v razvitem svetu sploh ni. »Ali je mogoče, da sem le jaz tako pameten?« si je mislil. »Če se nihče od velikih in razvitih ni domislil česa takega, potem je z izdelkom nekaj narobe«. In je izdelek preprosto prepustil drugim, ki bodo delali slabše in po višji ceni. Ni znano, da bi takšni podjetniki sploh kdaj živeli, znano je kvečjemu, da je zlonamerna vsakršna podobnost s sistemom štipendiranja, ki ga je desetletja razvijal Zavod.

Na zadnji seji Sveta Zavoda (13.12.2007) se je ob obravnavi poslovnega načrta za leto 2008 presenetljivo razvila obsežna in kvalitetna razprava o poklicni orientaciji kot preventivni funkciji. Besede so stekle spontano in naravno ob aktualnih razmerah na trgu dela.

To se mi je zdelo posebej pomembno, kajti dolgoletno in vztrajno uničevanje tega področja v Zavodu po mojem videnju ni bilo niti najmanj motivirano in utemeljeno s spremembami na trgu dela, še manj s kakršnokoli razumno strategijo. V razpravi je bilo rečeno, da je bila dejavnost poklicne orientacije tudi s strani nekaterih uglednih institucij v tujini spoznana kot izvirna in kvalitetna. Ampak, mnenje iz tujine je enkrat suho zlato, drugič… Osebno sem prepričan, da je poklicna orientacija integralni del trga dela. In za nameček, mar niso vse ključne teorije, na katerih temelji neposredna doktrina in praksa

250 zaposlovanja v ožjem pomenu besede, zasnovane na spoznanjih poklicne orientacije (teorija lastnost – zahteva, profiliranje poklicev in lastnosti človeka, Gestalt psihologija, behaviorizem, humanistične smeri v psihologiji in podobno). Preprosta mehanika posredovanja: profil delovnega mesta – profil iskalca zaposlitve – skladnost – zaposlitev je seveda še vedno potrebna in učinkovita, nikakor pa ne edina in samozadostna. Vedno večji je delež primerov, ko je treba storiti bistveno več.

Kaj je treba storiti, ko za prepričevanje in za uvajanje sprememb zmanjka argumentov? Preprosto, treba je uporabiti magične besede: stvar je napredna, moderna. In kdo je lahko proti naprednemu, modernemu? Nazadnjaki, ki jih je povozil čas. Za Zavod bi bilo bolje, če bi ta ceneni trik uporabljali bolj varčno.

A te pripombe, povsem subjektivne pripombe, ne morejo skaliti celostnega vtisa in dogodkov, ki se jih spominjam z zadovoljstvom in ponosom. Predvsem ne bom nikoli pozabil izvrstnih sodelavk in sodelavcev Območne enote Kranj, ki so tudi v najtežjih letih visoke brezposelnosti (množično odpuščanje in stečaji velikih sistemov iz začetka devetdesetih let) z neverjetno prizadevnostjo in strokovno korektno opravljali svoje delo, včasih že na samem robu fizične vzdržljivosti. Uvajali smo številne programe zaposlovanja, s katerimi smo nedvomno pomagali mnogim ljudem na Gorenjskem, da so se zaposlili ali ponovno zaposlili, tudi v časih, ki niso bili prav nič prijazni zaposlovanju. Navezovali smo bolj neposredne stike s socialnimi partnerji, izvajalci programov, orali ledino pri zaposlovanju tujcev…

Z zadovoljstvom se spominjam dosežkov na kadrovskem in organizacijskem področju. Posebej področja izobraževanja in usposabljanja, ki po mnenju nekaterih sicer ni bilo vredno prebite pare, a je dobilo trikrat najvišje kompetentno priznanje v državi kot Zavod, letos pa še Sonja Maleš kot posameznica. Tudi na področju kadrovskega načrtovanja, kadrovsko informacijskega sistema (KIS), razvoja kadrov so sodelavke in sodelavci službe dosegli pomembne uspehe, s katerimi se lahko mirno postavimo ob bok primerljivim institucijam. Z dobrim občutkom se spominjam dolgoletnega in plodnega sodelovanja s svetom delavcev in sindikatom, predvsem v obdobju sprejemanja kolektivne pogodbe in štirih aneksov k tej pogodbi.

251 Najpomembnejši so kadri. Trditev, tolikokrat izrečena in zapisana, da je že povsem obrabljena, zlorabljena, votla, že skoraj nadležna.

Ampak tudi za Zavod vseeno velja, saj za svojo »produkcijo« nimamo strojev, tehnologije (če odmislimo informacijsko tehnologijo), ampak je količina in kvaliteta naših storitev za stranke odločilno odvisna od živega dela zaposlenih. Prepričan sem, da ima Zavod dovolj široko in trdno jedro odličnih strokovnjakov, pri čemer nikakor ne mislim samo tistih na najvišjih položajih, saj bi s tem imeli le vodeno glavo.

Mislim v enaki meri na ljudi pri operativnih opravilih na »prvi liniji« po uradih za delo, ki je najpomembnejše ogledalo uspešnosti. Ti ljudje so osnova in porok za nadaljnji razvoj.

Sodelavkam in sodelavcem želim mnogo sreče, zdravja in zadovoljstva v novem letu 2008.

V Ljubljani, 23.12.2007

Franc Belčič

252 Opomba. Te prigodnice v verzih so za silo urejene po kronološkem redu. Tiste, ki sem jih izgubil, niso objavljene. Nekatere sem iz starih listin le kopiral in lepil. Ne le zato, da bi s tem poudaril njihovo avtentičnost, ampak bolj zato, ker je kopiranje hitrejše kakor prepisovanje. Ali še bolj natančno in po pravici: ker lenoba nikoli ne počiva.

SONET ZA ŠESTDESET LET CIRILU ROZMANU

Na Češnjici ga mati je zibala, za temnimi jelovškimi gozdovi, pred Karavank svetlečimi vrhovi so deška leta kmalu mu zaspala. Še šolska leta niso se končala, ko vdrl je sovražnik k nam s topovi, Ciril pridružil se je vojski novi, ki okupatorja je pokopala.

Po taboriščih glad ga izsesava, dokler v Rusiji prostosti ne dočaka, na svoji zemlji spet trdno koraka.

V kroparskem Plamenu izgoreva, in vedno znova pot upira pravo – naj še naprej bo čvrsto, srečno, zdravo!

Tastu Cirilu Rozmanu, Češnjica, 25.06.1981 Recitiral je vnuk Uroš

253

OB ROJSTVU HČERKE ANE

Prvi zvončki, bele kape, prvi brsti, prve trave, prve spomladanske sape … Ščip po nebu mirno plava, v znaku ovna zvezdice, ko na svet prijoka Ana. Kranj, 22.03.1989

UROŠU POLJŠAKU

V Radovljici z odliko je Uroš na razred prvi že pritisnil piko.

Da misel ne zastane, bo knjiga ta - Svetlane – Ivanka, Eva, Frane

254

255

256 MARTI - BRATOVI ŽENI - OB UPOKOJITVI

257

Nejcu Pircu, ki je opazoval skozi okno letala dolgo potovanje v daljne južne kraje (2008)

258 OB ROJSTVU JONA

Marec 2007.

Dež umiva in svetlí prve pomladanske trave, v Alpah beli sneg bleščí.

Grenko-sladka bolečina zaskelí v tiho noč, v srečno jutro se prelije, ko se Barbari, Tomažu Jon rodí.

V marcu 2007

OB POROKI IRENE BELČIČ IN MATEJA PIRCA 07.07.2007

Sedmi julij.

Dan visokega poletja je razprl kakor ptica pisane peruti cvetja.

In vzletel nad Sorško polje, nad valove tihe Save, potopljene v Zariške kanjone, in še višje, nad zvonike svet ́ga Ožbolta, Martina, Kancijana, kjer bila sta, Irena in Matej, v svet poslana.

259

Sedmi julij. Vrba.

Pod zvezdastim prezbiterijem sv. Marka, roke, prstana, zvestoba.

Blejski grad kipí v nebó leskeče tam spodaj zeleno okó: rujno vino, glasba, ples, zven kristala, svatje, smeh…

Sedmi julij, dan visokega poletja razsipava sončno luč, Za Ireno, za Mateja, kje se skriva zlati ključ?

V srcu, v ljubezni, okrog in okrog, v dihu otrok…

Ob poroki Irene in Mateja: mama, Ana, Eva, Sebastijan, Ivanka, Frane.

V Kranju, 07.07.2007

260

SONET OB ROJSTVU NINE 29. NOVEMBER 2007

Nad gozdovi, nad vrhovi Blegoša, Lubnika, kjer nebo se z jutrom stika, dan odpre oči, dvigne se kot ptica, v globelih in debréh spi meglica.

In belo luč jesensko sonce pošlje, razlije čez Gorenjo vas, Poljane, prek senožeti do Žirov, Ljubljane, Mateji dobre misli še odpošlje.

Novembrski se dan v mrak preliva, pod srcem se Mateje radost skriva, prvi dih, jok hlipavi, vir življenja.

Andrej, Mateja, ljubo dete sta povila, do roba dom bo Nina napolnila, da sreče bo dovolj, skrbi, veselja.

261

MOJCI JENSTERLE OB ROJSTVU OTROKA /april 2008/

Kje začne se, kje konča vez, ki dve življenji spaja: Mojce in Matjaža?

Ko pomlad se je razlila v zelenje, cvet aprila, Mojca Svita je rodila…

262

(Opomba: Breda, Agata in Meta so bile Ivankine sodelavke v kranjskem Merkurju.)

263 OB ROJSTVU VNUKA IZAKA

264 PESEM ZA DVELETNEGA IZAKA

Babica moja: zajtrk, kosilo, pesmi, berilo, jaj'c, od Olge marmelada, kakšna skrita čokolada, nova plenička, stara v smeti, ata jo nesel bo, se že mudi da gre Izak ven, po Drulovki, duda pa v ustih le, kadar zaspi. Športni avto, kje pa je?

To edino Izak ve. Čas hiti, čas hiti, drugo leto ob tem času, Izak štel bo skoraj tri.

28. 12. 2010

PESEM ZA DVELETNEGA IZAKA

Nedelja.

Tih jesenski dan.

V zraku skoraj še poletje, na travnikih jesensko cvetje.

Nedelja.

Vesel in srečen dan.

Jonatan.

Mojci, 12. september 2010

265

ZA IZAKOV PETI ROJSTNI DAN

Februar prišel je spet, sneg in led, dež in žled, ampak zimsko sonce že pogreje, kadar Izak se zasmeje.

Koliko jih Izak šteje? Šteje jih že pet!

Na Staretovi doma, Izak, oči, mamica, v Stražišču Baraga, Alenka in Maruša, na Drulovki pa babica, včasih Ana in še ata, Izaku odprimo vrata, velik fant je že postal, štiri leta v kot je dal.

Kranj, 22.2.2014

266

IZAKU ZA DEVETI ROJSTNI DAN

Že spet, že spet leto hitrih nog je naokrog in Izak naš šteje jih devet.

Poštevanko pospravil je v svojo glavo. Če misliš, da rešitev komaj bo izdavil, in 7 X 9 da je že pozabil, potem si pač izgubil stavo.

V šoli, na kuharskem tečaju, ne sedijo le ob čaju, juhe in prikuhe kuhajo, se med lonci smukajo, cvrejo, pečejo, hladijo, vse pojejo – in adijo!

Hrib, strma pot navzgor, spust navzdol, nazaj v dolino, Izak sname svoj nahrbtnik in še en pohod je mimo.

267

Do-re-mi-fa-so-la … vadi, vadi šolski zbor, pili pesmi za izbor.

Ampak prav bi pa prišlo, ko bi fantov več bilo, ko bi poleg Izaka, pela vsaj še fanta dva.

Naj dovolj bo za devet, srečo Izaku želimo, drugo leto pa deset!

Kranj, 22.02.2018

EVI ZA ROJSTNI DAN

Koliko? Štiri krat deset.

Kdaj? Šestnajst v deset.

Kaj? Življenja cvet.

Do kdaj? Vsaj osem krat deset.

Zakaj? Ker takó je Bog ustvaril svet.

Kranj, 16.10.2018

268

2 Še nekaj prispevkov, objavljenih v časniku Pavliha …

269

270

3 In nekaj objav v medijih

271

272

273

274

275

276

4 Dokumenti

Priznanje Zveze društev kadrovskih delavcev Slovenije.

277

Priznanje za delo pri Titovem skladu za štipendiranje mladih delavcev in otrok delavcev v SR Sloveniji. Na Gorenjskem so se mnogi od teh štipendistov po diplomi izrazito uveljavili na gospodarskem, znanstvenem, upravnem, kulturnem … področju.

278

Sklep o izvolitvi za visokošolskega učitelja za predmet Psihologija in fiziologija dela (1979), ki ga tedaj nisem realiziral. Premislil sem si, nikakor nisem želel postati zgolj profesor. Mnogo let kasneje sem prevzel predmet Proces zaposlovanja kadrov, vendar le poleg svojega rednega delovnega razmerja.

279

Imenovanje delovne skupine za pripravo dolgoročnega plana razvoja Železarne Jesenice.

280

Mnenje o angažiranosti (dopis Slovenskih železarn, Železarne Jesenice)

281

Ožji sodelavci Kadrovskega sektorja Železarne Jesenice ob slovesu v letu 1978.

Ampak v železarni, kjer je bilo tedaj zaposlenih preko šest tisoč delavcev, so mi poleg ožjih sodelavcev ostali v živem in prijetnem spominu številni ljudje. Posebej mi je bilo všeč, ker moje delo ni bilo povezano le s sodelavci mojega »strokovnega kroga«, ampak s tehniki in inženirji metalurgije, gradbeništva, strojništva, elektrotehnike, računalništva, varnostnimi inženirji, zdravniki, pravniki, ekonomisti …Mnogo preveč imen, da bi jih lahko naštel. A vseeno, nekaj imen brez urejenega vrstnega reda in navajanja strokovnih in znanstvenih naslovov ter funkcij (ponekod le priimek, ker sem ime pozabil, morda je kakšno ime spomin po več kot štiridesetih letih spremenil): Stanislav Čop, Božidar Brudar, Anton Razinger, Rudi Rozman, Emil Ažman, Boris Bregant, Jože Jensterle, Branko Dražić, Aleksander Rjazancev, Severin Golmajer, Aleksander Jezeršek, Leopold Lamovšek, Soklič, Ščavničar, Peter Polak, Marin Gabrovšek, Miroslav Noč, Janez Pikon, Jakob Medja, Leon Mesarič, Janez Poljšak, Martin Šketa, Tomaž Keršmanc, Janko Perne, Jelka Vidali, Janez Miko, Avgust Karba, Janez Jamer, Miloš Svetina, Oton Pestotnik, Janko Kavalar, Janez Tušar, Albina Tušar, Marija Likozar, Iztok Federl, Lojze Pohar, Jože Kobentar, Janez Jenko, Tomaž Ertl, Božena Dolgan, Jožica Lukan, Vera Švent, Zoran Krejić, Maja Junež, Sonja Draksler, Jožica Bertalanič, Božo Sotlar, Šest, Stanko Smolej, Bojan Erjavšek, Franc Treven, Tone Varl, Žitnik, Kramar, Mitja Medvešček …

282

Priprava besedila v pred-računalniški dobi: spodobno čitljiv rokopis, ki ga bo mogoče brez večjih težav prepisati na pisalni stroj. Široko zasnovana raziskava je zahtevala timsko delo.

283

Dopis Občinske raziskovalne skupnosti Kranj (1983) o Demografski in kadrovski projekciji občine Kranj do leta 2000.

284

5 Fotografije

Opomba Precéj fotografij sem uvrstil v besedilo spominov, še več jih je ostalo za prilogo. Uporabil sem le fotografije, ki so mi bile zlahka dosegljive v hišnem arhivu ali na spletu. A ta arhiv je po eni strani preveč obsežen za objavo, po drugi strani močno pomanjkljiv: zlasti za mnoge sorodnike - tudi bližnje sorodnike - sploh nimam nobene fotografije ali dokumenta, tudi za mnoge sodelavce in prijatelje jih nimam.

Večina fotografij na hrbtni strani ne ponuja ničesar: nobene opombe o kraju, času, osebah … Zato sem si marsikje pomagal z ugibanjem.

Fotografije ne sledijo vedno, ponekod nikoli, časovni premici, še manj kakšni vsebinski tematiki. V tolažbo in potuho takšni bližnjici pri urejanju – tudi življenje je večkrat podobno, torej neurejeno ter naključno. Večina fotografij je iz osebnega arhiva, kar nisem posebej označil. Kjer je drugače, je dodan vir.

Priznam, drugega mi ne preostane - objava v tem gradivu je pomanjkljiva, subjektivna in pristranska.

285 Mati Ivana, verjetno še pred prihodom v Kranj.

Materini bratje (?). Prepoznal sem le Jerneja (Nečeta), sedi desno. Neče nas je namreč večkrat obiskal. In skoraj v celoti pozidal našo ter bratovo hišo v Kranju. Mojster zidar, garač, ki je preživel strahote italijanskega lagerja na otoku Rabu - in dočakal polnih 99 let.

286

Mati (desno) s sodelavko pred markantnim dimnikom tekstilne tovarne Inteks v Kranju, kjer je delala skoraj do konca druge svetovne vojne.

287

Nekaj materinih sorodnikov (od leve): Vilko Grum, bratranec; Milka, sestrična; Francka, sestra; brat France (?), padel v partizanih (?)

Stanislav (Stane), mož materine sestre Angele. Oče desetih otrok, desetih mojih bratrancev in sestričen.

288

Poročna fotografija mojih staršev. Poročni priči: Tone Vencelj (levo) in Ervin Bizaj.

Kranj, 16.12.1944 Poročna fotografija mojih staršev v okviru. Dolgo na steni njune spalnice, sedaj na novi lokaciji.

289

Materina sestra Rozi (desno) ob moji materi. Osebi na levi ne prepoznam.

Materina sestra Rozalija (Rozi) in Janko Kenda na poroki v Kranju, 9. novembra 1946.

Na levi njen brat Jernej (Neče) Vrbec, na desni Jože Kenda, brat ženina.

290 Materina sestrična Milka na poroki, 1942. Poročna priča Vilko Grum (?).

(Od leve): Srečko in Ljubica Kenda, otroka mamine sestre Rozi; Milka Kavčnik, hči mamine sestre Francke.

291 Ljubica in Srečo Kenda, otroka mamine sestre Rozalije (Rozi).

Sestrična Jana, hči mamine sestre Francke. Na hrbtni strani je zapisano: V spomin od Janice teti Ivanki, 29. IX. 1957

292 Ljubica Kenda (hči mamine sestre Rozi) in Franci Žepič.

Zadaj (levo) njen brat Srečo, za Francijem njegov brat. Poroka, Kranj, 29.08.1970

Milka, hči mamine sestre Francke na poroki. Na hrbtni strani napis: V spomin teti Ivanki na mojo poroko 28.4.1962 od Milke Hein.

293 Ani, hči mamine sestre Mici Gačnik, in Željko Popovič, na poroki, Šmarje, 01.07.1972. Zadaj levo Franci, Anin brat (ostalih ne poznam)

Srečo, sin mamine sestre Rozalije (Rozi), poroka s Todo. Kranj, 17.05.1981.

294

Poroka Dane, hčere strica Jerneja (Nečeta).

Na levi njena sestra Sonja.

Materina polsestra Milenca (?) z možem Pavčnikom. Leto 1959 ?

Fani in Rupert Stanič, poroka, Kranj, 17.07.1944. Družinska prijatelja.

295

Nasmejana Ana z babico Ivano pred hišo na Staretovi ulici v Kranju.

Ob mamini osemdesetletnici – snaha Ivanka in vnukinja Ana (8. avgust 1998).

296 Mati pred hišo. Fotografija, ki smo jo zaradi neposrednosti in neponarejenosti uporabili tudi ob njenem pogrebu.

Poletje 2008, nekaj mesecev pred smrtjo, v dnevni sobi.

297

23. oktober 2008. Vrtnice pred mamino spalnico so že zdavnaj odcvetele. A v dneh njenega umiranja se je razprl en sam cvet, velik cvet …

Osmrtnica na vratih cerkve v Čirčah, domačih hišnih vratih, na kranjskem pokopališču …

298

Nagrobnik nekaterih materinih sorodnikov na pokopališču na Rudniku pri Ljubljani² (fotografiral 2013). Na nagrobniku so le »Vrbčevi domačini«, pokopani na »svojem« pokopališču. Kar dolgoživ rod: moj ded Matija je dočakal 84 let, prav toliko njegov sin Matija, teta Marija 86 let, stric Jernej, ki ga ni na tem nagrobniku, je dočakal 99 let. Jožetu je življenje pri triintridesetih pretrgala druga svetovna vojna v partizanih, Francetu - če se prav spominjam pripovedi matere - prav tako v partizanih nekje na Primorskem, a njegov grob ni znan. Za mojo babico Heleno mi je mati vedno govorila, da je umrla »zelo zelo mlada«; umrla je namreč pri šestintridesetih, ko jih je moja mati dopolnila komaj devet.

In moja mati, pokopana v Kranju, je doživela dobrih devetdeset (7. 8. 1918 – 23. 10. 2008).

2 Pravzaprav je Rudnik po pripojitvi v letu 1961 sestavni del Ljubljane. https://en.m.wikipedia. org/wiki/Rudnik_(Ljubljana). Pridobljeno 03.10.2020.

299

Na hrbtni strani fotografije odtis »LA FOTOTECNICA« GORIZIA. Naslovljeno mojemu očetu. Diagonalno v lepopisu: Spomin tvojih treh prijateljic na Sabotinu.

Očetovi prijateljici, verjetno iz Podsabotina ali Gorice.

300

Poslovna knjižica Kraljevine Jugoslavije, izdana očetu 19.12.1939. V latinici in cirilici.

Zanimivost za današnje razmere: pod fotografijo je poleg mesta za podpis določena tudi opcija za nepismene.

Skupina kolesarjev, moj oče skrajno desno.

Očitno je bilo kolesarstvo razvito že daleč pred ero Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.

301

»Pred vojno,« mi je pravila mati, »pred vojno smo večkrat hodili na Kofce.« Na vrhu oče z dvignjeno levico, leto 1936.

Oče (levo), mati v sredini med dobrima prijateljicama, Kranj, 1940.

302

Družina očetovega brata Antona v Buenos Airesu: z ženo Milko ter sinovoma Darkom (levo) in Dominikom.

Sorodniki v Argentini (Buenos Aires), očitno poročna fotografija.

Prepoznam le bratranca Darka z nevesto, na levi njegov oče Anton, na desni mati Emilia (Milka).

Zadaj levo bratranec Dominik z ženo. Drugih oseb ne poznam.

303

Obisk sorodnikov iz Argentine v Kranju.

Od leve: Tone (?) Mizerit, brat Milke, žene Antona Belčiča; Franc Belčič, ob njem hči Ana z roko v mavcu; bratranec Dominik (Domingo), ob njem žena. Zadaj: moja mati in dve sorodnici iz Argentine, imen in sorodstvenih povezav ne poznam. Spominjam se le jezne, odločne opombe ene od njih: »Ma, slovensko jih pa v Argentini niso naučili skoraj nič! Sram naj jih bo!«

Sonja Bizaj, očetova sorodnica (?) iz Podsabotina, v Kranju 1944

304

Moj oče in mati pod domačo češnjo v Kranju. V naročju vnukinja Ana.

Moj oče (desno) in Janez Jensko, oče bratove žene. Pripravljata leseno streho za stopnišče ob cerkvi Svetega Ožbolta v Čirčah.

Grob na kranjskem pokopališču.

305 Poročni fotografiji ženinih staršev: Alojzija (Lojzka) in Ciril Rozman. Na Češnjici pri Kropi, 8. septembra 1947.

306 Ivanka in bratec Miha na Češnjici. Sanke, smuči, zima in sneg – okrog leta 1957.

Časi Ivankinega otroštva, mladosti: 1) na Tomosovem mopedu, ki ga ponosno vozi brat Miha ...

307

... 2) ob sestri Olgi, sosedi Magdi in bratu Mihu...

... 3) med bratom in sestro ...

308 ... 4) samostojni portret ...

... 5) v sredini med sestro Olgo in teto Meto, spredaj Honža, družinski prijatelj in sodelavec očeta v tovarni Plamen Kropa – tokrat v pomoč pri gradbenih delih.

309 Ivanka – najstnica

Ivanka z očetom (atijem) Cirilom na Češnjici. Sodeluje tudi psiček Taci.

310

Ivanka (druga z leve) z generacijo srednješolcev v Kranju.

Ivanka – fotografija iz dokumenta, 1974.

311

Poroka: Olga (ženina sestra) in Boris Poljšak, poleg Borisova starša, Dragica in Dušan (12.02.1972).

Radoveden in začuden pogled v svet: Uroš, starejši sin Olge in Borisa Poljšaka.

Uroš Poljšak, in Irena, hči mojega brata Miloša.

Boris Poljšak in njegov sin Mitja.

312

Uroš Poljšak, izvrstni flavtist klasične glasbe (v sredini), na koncertu s Klemenom Ramovšem (desno) in Matejo Bajt.

313

Članek novinarke Gorenjskega glasa Darinke Sedej o Cirilu Rozmanu (07.07.1981, št. 51)

314

Ivanka z Ano. Pred hišo na Staretovi 28 v Kranju. 1. novembra 1989.

Ivanka pestuje Ano, ki zavzeto gleda Mojco Jensterle, pozornost njenega brata Tomaža se posveča drugim stvarem.

315

Družina Jensterle in Poljšak na obisku v Kranju; na sliki Helena in Jože, Olga in Boris, med vrati Uroš.

Vesela druščina ob Aninem rojstnem dnevu: (od leve) bratranca Uroš in Mitja, sestra Eva, sestrični Irena in Mojca. Posebej židane volje je videti Ana. Zna kdo razbrati, kaj razmišlja Mitja?

316

Hči Eva (levo) in njena sestrična Irena. Fotografiral Janez Jensko, Irenin ded. Besnica, 18.01.1982. Mislim, da je to še vedno ena najboljših portretnih fotografij, kar sem jih videl.

317

En dan v Opatiji. Z Ivanko v starem avstro-ogrskem hotelu, ki je sijal od čistoče, uglajenosti in urejenosti.

318

Ivankina teta Barbara iz daljne Avstralije na obisku v Kranju: ob njej Ana in Ivanka, levo Barbarina sestra Ana, zadaj jaz.

Sodelavke žene Ivanke v oddelku reklamacij podjetja Merkur.

319

Ivanka na delovnem mestu v podjetju Merkur Kranj.

Bronasti kip Merkurja, grškega boga trgovcev, obrtnikov … Ivanka ga je prejela kot priznanje za dolgoletno delo v kranjskem podjetju Merkur.

Jakob Piskernik, dolgoletni legendarni direktor Merkurja, velikega kranjskega trgovca s tehničnim blagom, izroča Ivanki priznanje za dolgoletno delo …

320

Letovanje v Nerezinah na Malem Lošinju v Merkurjevi nastanitvi, avgust 1998.

Ivanka s hčerko Ano. Zadaj beli Peugeot 405, velik, eleganten in trpežen Francoz.

Žena Ivanka (iz Facebooka)

321

Uroš Poljšak, sin Ivankine sestre Olge. Poroka z Mojco.

Nagrobnik družine Rozman na pokopališču na Ovsišah pri Podnartu.

322

Franc Belčič, Tempi passati …

323

324 Brajde pod Kucljem

Vodnjak pri žegnu

Na klancu zgodnjega otroštva

Podobe iz zgodnjega otroštva. S fotografijo v septembru 1975 sem jih želel obuditi.

Ni mi posebej uspelo. Svet v očeh šestletnega otroka je bil drugačen, bolj pravljičen.

325

Zaključni nastop skupine kranjskih kitaristov, ki smo se učili privatno pri prof. Barovnici (če sem prav zapisal njegov priimek).

Stojim tretji od leve. Ampak moja kitarska kariera je bila po začetni evforiji hitro (v enem letu) končana. Med mojimi predstavami o igranju kitare in dolgotrajno vadbo po notah je namreč nastala razlika, ki sem jo težko prenašal, še težje pa moj profesor.

326

21. avgust 1968. Avtobus, nabit do zadnjega kotička, se v dolgi koloni prebija po stari cesti Ljubljana – Koper. Iz hreščečega avtobusnega radia zaslišimo dramatičen glas o novici, ki je v hipu utišala veselo, glasno razpoloženje potnikov. Sovjetska zveza je vojaško posredovala na Češkoslovaškem! Ob meni je sedel potnik, nekaj let starejši, od Ljubljane zatopljen v branje. Hitro sva ugotovila, da namerava na isti cilj: študentski tabor ali naselje v Ankaranu. To je bilo v mojem življenju drugo letovanje na morju, po prvem kot prvošolcu pri šestih letih. Moj sopotnik je bil Stevo (desno), že v avtobusu sva začela na široko debatirati – čeprav sva se videla prvič. Priimek sem pozabil, sicer so ga vsi klicali doktor, ker je bil tik pred zaključkom študija medicine – in je pomagal pri zdravstvenih težavah študentskih letoviščarjev.

A kratko letovanje je grdo skalila zlovešča tesnoba sovjetske armade v Pragi. Mnogi so namreč govorili: »Kmalu bomo na vrsti tudi mi, v Jugoslaviji! Rusi nas bodo napadli iz Madžarske, najprej bodo pregazil Prekmurje, šli bodo do konca, vse do Đevđelije … V nekaj dneh ali tednih bo z Jugoslavijo konec.!« Steva nisem videl nikoli več, listek z njegovim naslovom sem izgubil.

327

7. a razred Osnovne šole Simon Jenko v Kranju, 22.02.1958. Priklopi spomin.

Ponekod le ime ali le priimek, ponekod spominska luknja, označena kot ?

Od prve vrste in od leve: Marinka Grošelj, Bizjak, Draksler, Milena Košnik, Franc Belčič, Janez Gradišar, Ludvik Glavač, ?, ?, Jakše, Gunčar, Bogomir Novak, Štern, Nograšek, Mubi, Škerjanc, ?, Košnik, Vehar, ?, Rahne, Orehar, Slavica Stanič, Matjaž Kuralt, Mulej, ?, Janez Kozjek, ?, ?, ?,Vidmar, Stanislav Draksler, Eržen, ?, ?.

Stoji profesor Zemljak, naš razrednik.

328

Pred Tehniško tekstilno šolo v Kranju, razred tekstilno mehanskih tehnikov, posneto verjetno v letu 1962 ali 1963.

Od leve – zadnja vrsta: • Marija Bevc • Andrej Ambrož • Slavko Došler • Stojče Todov • Marija Gajšek Od leve – druga vrsta zadaj: • Nada Florjančič • Niko Gorinšek • (se ne spominjam) • prof. Kolar (učiteljica kemijske tehnologije) • Nenad Protič • Margita Rauter • Tončka Goričan

Od leve – sedijo: • Franc Belčič • Franc Brazda • Meta Marinčič • Aleksandra Hiti • (se ne spominjam) • Darja Dajčman (?)

• Nada Tomanič Od leve – sedijo: • Andreina Može • Dunja Vnuk • Erika Gerečnik • Helena Gabrovec Sedita spredaj – od leve: • Miroslav Rieger • Milan Šter

329

Ob petdesetletnici mature, (Hotel Creina, Kranj, 18.05.2013 Foto Milan Šter (ki ga zato ni na sliki) Stojijo (od leve): • Nada Florjančič, poročena ?, iz Tržiča; • Miha Tabernik, iz Domžal; • Meta Marinčič, poročena Vizovišek, iz Ljubljane, sedaj Sebenje • Dunja Vnuk, poročena ?, iz Ptuja • Greta Bratina, poročena ?, iz Maribora • Nenad Protić, iz Maribora, sedaj iz Podgorice, Črna gora Sedijo (od leve): • Miroslav Rieger, iz Maribora • Helena Gabrovec, poročena Primožič, iz Ptuja • Franc Belčič • Nada Tomanič, poročena Lampret, iz Ptuja, sedaj iz Kranja Manjkajo na sliki: • Milan Šter, iz Ljubljane, sedaj iz Trzina, fotograf • Niko Gorinšek, iz Celja, odšel predčasno • Andrej Ambrož, iz Ptuja, sedaj iz Kranja, med slikanjem drugje

Niso prišli na srečanje: • Tončka Goričan, poročena ?, iz Majšperka • Margita Rauter, poročena ?, iz Sevnice, sedaj iz Kranja ?

• Marija Gajšek , poročena?, iz ?, sedaj v BiH ?

• Slavko Došler, iz Polzele • Franc Brazda, iz Ljubljane • Andreina Može, iz Sežane • Suljo Zejnel Abedin, iz Makedonije, sedaj v ZDA Umrli: • Aleksandra Hiti, poročena Toporiš, iz Ljubljane, po maturi iz Kranja • Erika Gerečnik, poročena ?, iz Ptuja • Marija Bevc, iz Tržiča, verjetno umrla v ZDA • Stojče Todov, iz Makedonije (Štipa ?), umrl med potresom v Skopju

330

Petdesetletnica mature. Pred Hotelom Creina, Kranj, 18.05.2013 Od leve: • Miha Tabernik • Niko Gorinšek • Dunja Vnuk, poročena ?

• Franc Belčič • Miroslav Rieger • Nada Tomanič, poročena Lampret • Nada Florjančič, poročena ?

• Nenad Protić • Meta Marinčič, poročena Vizovišek • Andrej Ambrož • Greta Bratina, poročena ?

• Helena Gabrovec, poročena Primožič V sredini: • Milan Šter

331

Naključno sem se znašel na naslovnici časnika Delo.

Skrajno desno – moj kolega Toni Koren, skrajno desno jaz. Skupaj sva odšla s fakultete in se ustavila v središču Ljubljane.

Prvega septembra 1966 – nekaj po polnoči - se je takratnemu Aerodromu Ljubljana približevalo in v neposredni bližini (v kraju Lahovče) raztreščilo letalo britanske družbe Britania Airwais. Na kraju nesreče je umrlo 80 ljudi, večinoma britanskih potnikov, ki so prišli na dopust v Slovenijo oziroma takratno Jugoslavijo.

332

Absolventi mojega letnika psihologije na stopnišču Filozofske fakultete v Ljubljani.

Od leve: spredaj: • Gligor Gligorov • Toni Koren • Ljupčo Karašov • Alenka Dobeic • Pavle Ribarski; v sredini: • Robert Kovše • Marko Špacapan • Ignac Gerič • Jože Volf • Vladimir Sihur zadaj: • Breda Stepišnik • Ada Soldatič • Nuša Gabrijelčič • Marjana Kladnik • Jožica Cokan Ob tej fotografiji me ni bilo v Ljubljani. Nekaj absolventov še manjka, a ne veliko; zlasti manjkajo iz klinične in šolske smeri.

333

334

Poroka: Jože Jensterle in Helena Hari – srečna obraza pred ljubljanskim magistratom.

Brat Miloš in nevesta Marta Jensko na cerkveni poroki.

335

Brat Miloš z ženo Marto – po krstu Irene (?).

Brat Miloš in Helena Jensterle (verjetno v letu 1995).

336

Franc Osterman³. Po diplomi iz psihologije tudi magistriral ter doktoriral, specialist klinične psihologije, psihoterapevt. Veliko prijateljevanja v študentskih letih, kasneje tudi družinsko (poročen je bil z Elizabeto (Betko) Skuber. Obiski, nakupi v Trstu …

Frankofil in cineast.

Verjetno pod njegovim vplivom sem z navdušenjem gledal filme francoskega novega vala (Jean-Luc Godard, Francoise Truffaut, Agnes Varda), češkega novega vala (Jiři Menzel, Miloš Forman), italijanskih režiserjev (Federico Fellini, Bernardo Bertolucci), poljske filme (Andrzej Wajda, Roman Polanski), jugoslovanskega črnega vala (Aleksandar Petrović, Živojin Pavlović, Lordan Zafranović,) …

Doma iz Kočevja, leta 2011 je v samozaložbi izdal knjigo V ograji je bilo lepo, dokler nisi spoznal življenja drugje: kronika rodbine Osterman, kar je bil vsaj delno tudi impulz, da sem se lotil pisanja teh spominov.

3 Fotografija prevzeta iz https://www.psihoterapija-ordinacija.si/narocanje/narocanjena-psihoterapijo, pridobljeno 26.10.2020

337

S hčerko Evo. Kje? Rab, Jadranovo … ? Kdaj? Le kdo bi vedel. Po oceni starosti Eve morda okrog leta 1980.

338

Nogometni klub Čirče, uradni prvaki Divje lige v Kranju, sezona jesen 1972.

Stojijo (od leve): Janez Brešar (Jefa) – menažer; Škrle, Jur I, Duško, Jur II, Fikl, Janez Strupi (tehnični).

Spredaj (od leve): Andrej Pavlovčič (Direktor), Alešk, Marjan (Bežur), Janez, Franc Belčič (Franjo).

Smučarsko tekmovanje Kadrovskega sektorja Železarne Jesenice na Zatrniku, marec 1976.

Spredaj Liljana Markež (levo) in Albina Tušar.

Zadaj Pintar (?), varnostni inženir, levo jaz kot administrator tekmovanja. Smuči sem namreč že kot otrok obesil na klin. Ali bolj natančno, polomil sem jih skupaj z nogo.

339

Oče in mati na obisku v Podsabotinu, v sredini Jože (Pepi) Velikonja in njegova žena.

Morda sorodnika, morda le prijateljstvo iz mladosti? September 1976.

Takrat sem prvič v življenju popil kozarec izjemnega vina iz njegove kleti v Kuclju, verjetno rebule. In zadnjič. Ostala vina, s katerimi sem si kasneje le omočil usta, so se mi zdela slaba ali zanič.

Prof. dr. Edvard Konrad v TV seriji Psihologija dela. Prizor iz Železarne.

Posnetek iz TV ekrana.

340 Dovolilnica

Zavod za zaposlovanje, Območna enota Kranj (1986). Ob slovesu Magde Jensterle, dolgoletne sodelavke iz Radovljice.

Od leve: Egidij Biček, Mimi Pintar, Franc Belčič, Jelka Primožič, Branka Košič, Ivan Kepic.

341

Slavko Kalan je bil dolgoletni direktor Zavoda za zaposlovanje, Območna enota Kranj.

Po stažu vsekakor najstarejši med desetimi regijskimi direktorji – in – le z malo dvoma - med najbolj vplivnimi.

Moj šef je bil od leta 1978 do 1991, ko se je upokojil. Uradno smo se od njega poslovili v januarju 1992 na Območni enoti Sevnica. Levo od njega sedi Janez Žnidaršič, glavni direktor ter večina direktorjev območnih enot: Bojana Korent, Celje; Cveta Čahuk – Mandič, Murska Sobota; Franc Smerdu, Novo mesto; Franc Belčič, Kranj; Štefka Kordež, Velenje; Toni Koren, Sevnica; Andrej Frančeškin, Nova Gorica; Peter Miklič, Ljubljana. Za Slavkom Kalanom stoji Janez Zalaznik, pomočnik glavnega direktorja.

Vizitki oz. posetnici

342

Šibenik, v oktobru 1974. Hotêl poseljen predvsem z Nemci, morje še dovolj toplo, da sem šel na kratko plavanje (za mano sodelavka Albina Tušar).

Skupaj z mojim šefom Janezom Tušarjem smo se udeležili dvodnevnega intenzivnega seminarja o faktorski analizi, kompleksni, zapleteni statistični metodi. Seminar je vodil prof. dr. Ante Fulgosi iz oddelka za psihologijo na zagrebški Filozofski fakulteti. Tedaj še ni bilo ne duha ne sluha o računalnikih in izdelanih programih. Najbolj se spominjam njegovih uvodnih besed: »Ročno računanje korelacij je dolgo, mukotrpno, dolgočasno delo. Vidite, zato sem tako hitro ostarél. Si tega želite tudi vi? Če želite kaj več izvedeti o človekovi osebnosti, se ne mučite s faktorsko analizo. Bolje bo, da se lotite branja Dostojevskega.«

Letovanje v Savudriji (?), leto (?)

343

Z Ano na Bledu, september, 1994

344

Križ pri Kamniku, Igor Poljšak, mlajši Borisov brat, in njegova žena Majda, na mojem praznovanju petdesetletnice, 1995.

Zaključek programa usposabljanja Management v zaposlovanju, Ljubljana, 1997.

345

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. Večina vodstva na enem mestu - direktorji oziroma namestniki direktorjev območnih enot in ožje vodstvo generalnega direktorja.

Od leve: Vilma Thaler, Celje; Sonja Pirher, pomočnica generalnega direktorja; Tuga Licul, Nova gorica; Srdan Arzenšek, Velenje; Žarko Markovič, Ptuj; Franc Smerdu, Novo mesto; Peter Miklič, Ljubljana; Toni Koren, Sevnica; Cveta Čahuk – Mandič, Murska Sobota; Jože Glazer, generalni direktor; Mira Kočevar – Furlan, Koper; Marko Strban, Maribor; Mavricija Batič, namestnica generalnega direktorja; Franc Belčič, pomočnik generalnega direktorja.

346

V mandatu 1986 – 1990 sem bil neprofesionalni član Izvršnega sveta SO Kranj.

Posnetek iz srečanja 31.05.2012.

Od leve: Vojko Čujović, splošne zadeve; Bogataj; Ivan Torkar, župan; Franc Belčič, družbene dejavnosti (zunanji član); Aleš Krisper, trgovina, podjetništvo (zunanji član); Belita Kusterle; France Jamnik, pravno področje; Amalija Kavčič, družbene dejavnosti, namestnica predsednika; Milena Oman, finance; Henrik Peternelj, predsednik.

Manjkali so: Matjaž Burger, notranje zadeve; Jože Zorman, krajevne skupnosti (zunanji član); Vida Prinčič Gorjanc, gospodarstvo, plan; Jože Pešak, okolje in prostor; Mohor Bogataj, sekretar Umrli so: Franc Rihtaršič, Janez Kovačič, Zlatko Erzin.

Mojca – mlajša hči brata Miloša.

347

Irena, bratova hči, poroka z Matejem Pircem na Bledu, 07.07.2007.

348

Ob smrti Miloša je na vrtu hiše na Grintovški ulici 27 v Kranju (Drulovka) zagorela zemlja.

Rjava zemlja je začela tleti, potem goreti, iz rjave prsti je nastala prhka, zamolklo črna prst z močnim, prijetnim vonjem. Naravnega in zdravorazumskega razloga ni bilo mogoče najti: nihče ni kuril v neposredni bližini, nobena strela ni udarila … Kje je razlog, kje je vzrok?

349

Z ženo Ivanko pred Prešernovim gledališčem v Kranju, december 2019.

350

Eva, rojstni dan. Od leve bratranec Uroš in Mitja, sestrična Irena, mami Ivanka.

351

Eva praznuje rojstni dan. Od leve: sestrična Irena Belčič, Mojca Jensterle, Eva, Mojca Belčič, bratranca Uroš in Mitja, sestrična Katarina, Tomaž Jensterle (osebe v levem kotu ne prepoznam). Na mizi (zelo) slabo viden eden prvih komercialnih majhnih računalnikov, Spectrum ZX in majhen televizor znamke Feguson; do takrat sem bil prepričan, da je Ferguson lahko le traktor.

Hči Eva in Mojca Jenstrerle

352

»Gremo, gremo po mornarsko kapo!« je odločna Eva. »V Crikvenico gremo!« »Eva, ne danes … Me slišiš, ne danes. Kako smo se zmenili? Da gremo zadnji dan morja in nič drugače! Tako smo se že zmenili. Se nismo?« »Ne, mami! Ne zadnji dan. Danes gremo, danes! Takoj gremo! Po kapo gremo! Po mornarsko kapo!« »No, prav, jutri. Jutri gremo, da bo mir!« »Ne jutri, mami, ne jutri! Takoj moramo po mornarsko kapo! Res, mami, v Crikvenico!« (Kdo je zmagal? Poglej sliko!)

Ana v popolnoma novem, mnogo manjšem, a butično urejenem bazenu hotela Bernardin.

353

Janez Bitenc, znani otroški skladatelj nekaj razlaga Ani. Zadaj njegova soproga z Evo. Priprave na pustni nastop v hotelu Bernardin, ki Evi niso niti maloč dišale. Drugi so se lepo zabavali, Eva pa je morala vaditi, vaditi.

Tomaž in Mojca Jensterle, hči Eva.

354

Hči Eva in Ana, v sredini sestrična Katarina. Na Češnjici pri Kropi.

Hči Ana – prvi koraki v svet arhitekture.

355 Mitja Poljšak in Katarina Rozman: bratranec, sestrična.

Mnogo let pri hiši, nikjer nobene miši, če ne verjameš, kar napiši.

356

Eva v Benetkah, na zaključnem izletu po končani osnovni šoli.

Eva: gimnazijska matura pod streho, vpisnica na fakulteto, na domačem dvorišču nov, sinje moder Fiat Punto, ključi v njenem žepu.

Dovolj razlogov za dobro razpoloženje kljub dežnim kapljam na dežniku.

357

Anin rojstni dan. Na levi Sebastijan in Eva, na desni Mateja Dolinar, Evina izvrstna prijateljica, na steni slika Franca Novinca.

Hči Ana - sedi v drugi vrsti in v prvem razredu na Osnovni šoli Stane Žagar v Kranju.

358

Hči Eva, več let zaposlena v tem podjetju.

Od leve: Sebastijan Pirih in Eva Belčič v skupini Zenith Optimedia, Ljubljana, 2006.

359

Eva in Sebastijan.

Sebastijan, Verudela pri Puli, na balkonu sobe v hotelu Park (1999).

Eva s prijateljicami iz gimnazije, oktober 2017.

360

Hči Eva ob podelitvi diplome na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (28.01.2016). Na levi: dekan prof. dr. Rado Bohinc.

Prof. dr. Aleš Debeljak, mentor hčeri Evi pri diplomskem delu.

361

Hči Ana z diplomo magistrice inženirke arhitekture na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani (14.12.2017). Pred kipom slovitega Jožeta Plečnika.

362

Maja Makovec Brenčič, ministrica za izobraževanje, znanost in šport v pogovoru z Ano, tedaj kot ministrico za izobraževanje v študentski vladi Univerze v Ljubljani. 22.5.2015 v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču.

Hči Ana je zaključila osnovno šolo. Fotografija s pogostitve v Osnovni šoli Orehek.

363

Vnuk Izak: »Halo, halo! No, končno ena dobra vest.«

Vnuk Izak spi spanje pravičnega.

Skupaj z modro nogavico.

364

Izak z očijem Sebastijanom spoznava element vode.

Ni znano, ali morja ali Blejskega jezera.

Izak – ko pade sneg, zareže mraz.

365

Izak, na Drulovki, 2011.

Izak, D- dur, 2013.

366

Izak je v kranjskem vrtcu Baraga s prijateljem razvil posebno zgodbo o deželi ali državi ali kraljestvu Šiviviška.

Brez težav je razložil geografijo: začnemo iz Kranja s čolnom po Savi, potem najmanj trideset ur z letalom, potem z veliko ladjo še zelo daleč. Govorijo tamkaj seveda šiviviščino, Izak je začel sestavljati tudi slovensko-šiviviški slovar, vendar ni izšel zaradi težav z založbo.

Družbena ureditev je kraljevina, kar sklepam po vladarju, saj je iz uradne dokumentacije (glej Izakovo sliko) razvidno, da je kralj Krempeljc deželi vladal polnih 46 let.

367

Ana (desno) v plesni predstavi. Kamnik, 5. februar 2019.

368

Eva s sinom Izakom v Kranju, 8. februarja 2018.

Eva s sinom Izakom v Baški, avgust 2019.

369

Covid - 19, 14. maj 2020. Trojica v šoli: Izak kot učenec odgovarja; Nika kot stroga učiteljica, sicer hči Evine sestrične Irene; spredaj Zala, njena sestra, vpija učenost starejših – ali pa misli čisto druge misli.

Izak z orjaškim dežnikom (Macrolepiota procera), 14. maj 2020

370 Hči Eva, Kranj, v kanjonu Kokre, julij 2020.

Vnuk Izak na domačem dvorišču (stoji levo), desno Nika, hči Evine sestrične Irene, pred njo kleči Zala, njena sestra, v ležalniku Jonatan, sin Evine sestrične Mojce⁴. Jeseni 2020, era korona virusa, drugi val.

4 Facebook, pridobljeno 08.11.2020

371

Pred letom 1990. Oglas v časniku Delo: prodam ZX Spectrum z vsemi priključki in priročniki.

Nujno in takoj v Ljubljano, to je redka priložnost za nakup.

S hčerko Evo parkirava v središču Ljubljane, velika hiša v neposredni bližini Hotela Lev. (Takrat še ni bilo ne župana Jankovića ne pločevinaste gneče ne parkirnin …)

V velikem razkošnem stanovanju mlajši moški, bržkone študent. V naglici nama prijazno razkaže tako zaželeno čudo tistega časa.

Kupiva, doma po navodilih iz Cicibana sprogramiramo podobo snežaka in snežink, sicer igramo igrice, ki so verjetno še danes atraktivne: marjanco, zbijanje opeke, športne igre, zlasti se spominjam igrice Decathlon.

372

Hiša na Staretovi ulici 28 v Kranju, verjetno okrog leta 1965.

Ometan je le del fasade, garaže s teraso še ni – in marsikaj drugega tudi ne …

… in deset let kasneje (avgust 1975).

373 Prvi avto pred hišo: čokoladno rjavi Citroën Ami 8 (verjetno v letu 1968).

Kuhinjski stol iz trpežnega bukovega lesa. Dolga desetletja je trdno stal v kuhinji, kar se za dober stol spodobi. Nikoli polomljen, nikoli majav. Če bi znal, bi lahko marsikaj povedal, saj so se v kuhinji dogajale vse pomembnejše družinske stvari.

Pred nekaj leti sem stol »renoviral«, torej pokvaril, a je še vedno uporaben.

374

Hiša na blagi vzpetini, levo čebeljnak. Mogočni, zasneženi Stol v ozadju. Češnjica pri Kropi, št. 5, domovanje žene Ivanke pred selitvijo v Kranj.

Polna solidarnost ob pomoči sorodnikov, prijateljev … Prekrivanje z novimi strešniki na hiši v Kranju, Staretova 28. September 1987.

375

Ulica v Kranju, kjer smo leta 2000 kupili hišo.

Boljšega imena ulice niso mogli izbrati: Grintovška - po visokem, zašiljenem, prirezanem vrhu Grintovca; levo čokata Kočna, desno asimetrični Kalški greben.

Fotografija optično močno prevara, saj se zdi, da je ulica tik pod vršaci, čeprav je že do Jezerskega preko 30 kilometrov.

Pogled na del zunanjosti hiše na Grintovški ulici v Kranju.

376

Pogled na notranjost hiše na Grintovški ulici. Arhitektura Monika Cvirn, diplomirana inženirka arhitekture, prva (so)lastnica hiše.

377

DODATKI

Delo v Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje je bilo posebej dinamično v obdobju od leta 1991 do 1997, ko sem bil direktor Območne enote Kranj. To je bil čas po osamosvojitvi Slovenije, kjer so se podjetja znašla v metežu globokih sprememb: nekatera so se preoblikovala ali celó zacvetela, nastalo je mnogo novih, zlasti majhnih podjetij, številna, predvsem večja podjetja, so zabredla v hude težave in potonila … Na Zavod so pljuskali visoki valovi brezposelnih oseb, razvijali in uporabljali smo programe aktivne politike zaposlovanja, večidel prevzete iz razvitih zahodnih držav (usposabljanje na delovnem mestu z delovnim razmerjem ali brez delovnega razmerja, sofinanciranje pripravništva, javna dela, subvencioniranje novih zaposlitev, usposabljanje na področju računalništva, podjetništva, program Tisoč novih delovnih mest …) In tako skoraj brez konca in kraja. Pri izvedbi je nastalo veliko stikov in sodelovanja z izvajalci programov in delodajalci. Nekaj časa sem v predal svoje pisalne mize metal posetnice oziroma vizitke kot neme priče tega dogajanja.

378

379

380

381

382

383