Album svetovnih književnikov, 2. del by Andreja Petrovčič

sodobniki

kazalo ABECEDNO KAZALO

Douglas Adams. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8 Ivo Andrić. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10 Miroslav Antić . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12 Guillaume Apollinaire . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14 Richard Bach . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . James Matthew Barrie. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Samuel Beckett. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Harriet Beecher Stowe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Enid Blyton. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Jorge Luis Borges . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Bertolt Brecht . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Thomas Brezina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Charles Bukowski . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Mihail Afanasjevič Bulgakov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Frances Hodgson Burnett. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

16 17 19 21 23 25 27 30 32 34 36

Albert Camus . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Lewis Carroll. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Paulo Coelho. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Carlo Collodi. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

38 40 42 44

Karel Čapek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 46 Roald Dahl. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 49 Marguerite Duras . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 52 Friedrich Dürrenmatt . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54 Umberto Eco . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Thomas Stearns Eliot. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Paul Eluard . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Michael Ende . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

56 58 61 63

William Faulkner. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65 Zlata Filipović. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68 Ana Frank. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70 Andre Gide. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Maksim Gorki. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Rene Goscinny. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Günter Grass . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Maria Gripe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

72 74 77 78 80

Jaroslav Hašek. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 81 Ernest Hemingway. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 83 Hermann Hesse . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86 Eugène Ionesco . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 Sergej Aleksandrovič Jesenin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 91 James Joyce . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 94 Jovan Jovanović Zmaj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97 4

kazalo

Franz Kafka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 99 Erich Kästner . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 102 Rudyard Kipling. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104 Tadeusz Konwicki. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 106 Miroslav Krleža. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 108 Milan Kundera. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 110 Andrew Lang. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 112 Doris Lessing. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113 Astrid Lindgren . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 115 Jack London . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 118 Fedrico Garcia Lorca. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120 Vladimir Vladimirovič Majakovski . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123 Marie Majerova. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125 Thomas Mann. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 126 Gabriel Garcia Marquez . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 128 Alan Alexander Milne. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 130 Haruki Murakami . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131 Toni Morrison . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 132 Vladimir Nazor. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 134 Pablo Neruda . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 136 Christine Nöstlinger. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 138 Branislav Nušić . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 139

Eugene O'Neill . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 141 George Orwell. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143 John Osborne . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 145

Orhan Pamuk. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 147 Boris Leonidovič Pasternak . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 149 Eduard Petiška . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 151 Luigi Pirandello . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 153 Ezra Pound . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155 Jacques Prévert. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157 Marcel Proust . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 159 Salvatore Quasimodo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 162 Raymond Queneau . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 164 Rainer Maria Rilke. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 166 Gianni Rodari. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 168 Salman Rushdie . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 170 Antoine Saint-Exupéry . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 172 Nathalie Sarraute . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 174 Jean Paul Sartre. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 176 Mehmed Meša Selimović . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 179 George Bernard Shaw . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 182 Aleksander Isajevič Solženicin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185 Borisav Stanković Bora. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 188 John Steinbeck . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 190 Robert Louis Stevenson. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 193 5

kazalo

Patrick Süskind . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 195 Wislawa Szymborska. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 197 Rabindranath Tagore (Thakur). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 199 Dylan Marlais Thomas. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 201 John Ronald Reuel Tolkien . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 203 Sue Townsend. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 205 Georg Trakl . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 206 Pamela Lyndon Travers. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 208 Mark Twain . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 209 Tin Ujević . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 211 Paul Valery. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 213 Herbert George Wells . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 215 Jiři Wolker . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 217 Virginia Woolf . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 219 William Butler Yeats. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 222 LITERATURA IN VIRI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 224

zgradba ODPRTIH STRANI:

Mnenja in zapisi kritikov in poznavalcev ter zanimivosti

Literarna smer

Odlomek iz avtorjevega reprezentativnega dela

DEKADENCA, MODERNA PROZA

Osebna izkaznica avtorja: • datum rojstva in smrti • rojstni kraj • literarne vrste avtorjevega opusa • izobrazba, poklic • letnica dobitnikov Nobelove nagrade • žanri avtorjevega opusa

DEKADENCA, MODERNA PROZA

THOMAS MANN

tudi ameriško državljanstvo. Leta 1948 je Thomas Mann po šestnajstih letih obiskal Nemčijo. Istega leta je njegov sin Klaus naredil samomor. Umrla sta mu tudi oba brata, Viktor, dve leti kasneje še Heinrich. Leta 1952 se je Mann vrnil v Evropo in se naselil v Švici, vsako leto pa je obiskoval Nemčijo, kjer je bil izjemno priljubljen. Leta 1954 se je preselil v hišo v Kilchbergu pri Zürichu, kjer je leto kasneje umrl za posledicami tromboze.

• 6. 6. 1875–12. 8. 1955 • rojstni kraj: Lübeck, Nemčija • pisatelj • svobodni književnik, politik, univerzitetni predavatelj • Nobelova nagrada za literaturo, 1929 • meščanski družinski roman

DELA Epika (romani in novele): Mali gospod Friedemann (1898), Buddenbrokovi (1901), Tristan (1903), Smrt v Benetkah (1913), Čarobna gora (1924), Mario in čarovnik (1929), Jožef in njegovi bratje (1933–1944), Lotte v Weimarju (1939), Doktor Faustus (1947), Prevarana (1953), Izpovedi hohštaplerja Felixa Krulla (1954) Thomas Mann se je rodil kot sin veletrgovca z žitom in mestnega senatorja. Njegova babica je bila Brazilka kreolskega rodu. Do šole Thomas ni imel posebnega veselja, menda so ga odbijali neprijazni učitelji. V petih letih je s težavo končal dva razreda višje gimnazije. Medtem mu je umrl oče in družinsko podjetje so likvidirali. Thomas je z materjo odšel v München in stopil v službo pri neki zavarovalnici. V tem času je začel tudi pisateljevati . Na začetku je Thomas Mann pisal predvsem novele, med bivanjem v Italiji pa tudi romane in eseje. Zgledoval se je predvsem po Schopenhauerju, Wagnerju in Nietzcheju. Veliko je pisal tudi o Goetheju in Lessingu. Tema, ki jo mladi Thomas Mann obdeluje skoraj v vsakem svojem delu, je razmerje med »življenjem« in »duhom«. Pisatelj je tudi strastno ljubil glasbo, še posebej Wagnerjevo.

Osrednja avtorjeva dela in letnice izidov

Leta 1905 se je Thomas Mann poročil s Katjo Pringsheim iz bogate in ugledne judovske družine. Do leta 1910 so se jima rodili štirje

T. Mann je bil univerzitetni predavatelj.

V hiši v Kilchbergu je pisatelj z družino živel od leta 1954.

otroci. Družina je živela v svoji vili v Münchnu. Mann je veliko potoval in javno nastopal. S svojim delom in z ženino podporo se je vrnil na gosposko meščansko raven svojih prednikov. Miselno se je v tistem času veliko ukvarjal s pesnikom Goethejem, ki ga je čutil sebi duhovno sorodnega. V času prve svetovne vojne se je Thomas Mann začel ukvarjati tudi s politiko in s pisanjem o njej, po vojni pa se je utrujen od politike vrnil le k leposlovnemu ustvarjanju. Thomas Mann se nikoli ni odkrito ukvarjal s politiko, kljub temu pa so ga večkrat po krivici obtožili simpatiziranja z Nacionalsocialistično stranko Adolfa Hitlerja, kajti pisatelj ni nikoli odkrito obsodil nacizma. Mannovi kritiki so tudi vse preradi spregledali dejstvo, da se je pisatelj ravno zaradi razmaha nacizma preselil v Švico, njegov roman Buddenbrookovi pa so nacisti na sežigali. Leta 1938 se je pisatelj preselil v ZDA in postal gostujoči profesor na univerzi Princeton. Po preselitvi v Kalifornijo leta 1941 si je tam postavil svojo hišo, kjer sta z ženo živile v letih 1941–1952. Dobil je

Novela Smrt v Benetkah obravnava odnose, kot so smrt in lepota, življenje in umetnost, zmeda in red, strast in razum. Postala je tudi zgodnja klasika homoseksualne literature, čeprav se te teme ne dotakne eksplicitno. Gustav von Aschenbach, ugleden pisatelj, je svoje življenje posvetil umetnosti in iskanju lepote, že v poznih srednjih letih pa se zaljubi v štirinajstletnega poljskega dečka Tadzia, ki s starši počitnikuje v Benetkah. Na ulicah je ležala soparica; zrak je bil tako gost, da so vonjave, ki so kipele iz stanovanj, trgovin in gostilnic, oljna izparina, oblaki parfuma in še mnoge druge, stale v zraku kakor dim, ne da bi se razgubile. Cigaretni dim je obvisel na mestu in se le počasi razmikal. Prerivanje ljudi v tesnem prostoru je bilo sprehajalcu nadležno, namesto da bi ga zabavalo. Čim dlje je hodil, tem mučneje se ga je loteval tisti zoprni občutek, ki utegne nastati zavoljo morskega zraka in široka, občutek, ki pomeni hkrati vznemirjenje in mlahavost. Neprijazen znoj ga je oblil. Oči so mu odpovedale službo, prsi so mu bile stisnjene, bil je vročičen in kri mu je razbijala v glavi. Iz gneče poslovnih ulic je ubežal čez mostove na pota siromakov. Tam so ga nadlegovali berači, zoprne izparine kanalov so otežkočale dihanje. Na tihem trgu, enem tistih pozabljenih in kakor zakletih krajev, ki jih je moč najti v središču Benetk, je počival ob robu vodnjaka, si obrisal čelo in spoznal, da mora oditi. V drugo in zdaj dokončno se je izkazalo, da mu to mesto ob takem vremenu na moč škoduje.

Mannovo pripovedništvo izhaja iz objektivnega realizma 19. stoletja, vendar je prepleteno z močnimi prvinami psihološkega realizma, ponekod celo naturalizma, pa tudi dekadence. Motivno prikazuje osebnosti in umetnost. V kasnejši fazi ustvarjanja se je približal tudi miselno analitičnemu tipu modernega romana ter s pomočjo intelektualnih razmišljanj, simbolov in celo zgodovinskih motivov obravnaval probleme sodobne meščanske civilizacije, njenega propadanja in nadaljnjega razvoja, pa tudi usode Nemčije v času nacizma.

prikrita erotičnost. Njegova dela so bila vsaj delno avtobiografska, kajti sam se je večkrat zaman skušal spopasti z lastnimi homoerotičnimi nagnjenji.

Thomas Mann si je sloves odličnega pisatelja zgradil s simbolističnimi in vedno rahlo ironičnimi romani ter zgodbami, ki so jih odlikovale zanimive »psihološke študije« literarnih likov ter rahlo

O življenju Thomasa Manna so posneli tudi nadaljevanko Mannovi. Thomas Mann je nekoč ponosno dejal, da je s svojim pisateljskim delom povzdignil nemški roman na stopnjo svetovne literature.

Thomas Mann je leta 1929 dobil Nobelovo nagrado za literaturo predvsem za veliki roman Buddenbrookovi, ki je vedno bolj priznan kot klasično delo sodobne književnosti.

(Smrt v Beetkah, odlomek, MK, 1967)

Pisatelj je pokopan v Kilchbergu.

Anekdoti Ko je bil nemški pisatelj Thomas Mann prvič v Ameriki, so mu predstavili mladega književnika, ki je Manna na vse pretege hvalil, pri tem pa nenehno poudarjal, kako je sam pravo niče. Thomas Mann ga je vljudno in potrpežljivo poslušal. Ko se je poslavljal, je dejal gostitelju: »Temu človeku res ni treba, da se dela tako majhnega, saj zares ni velik.« Ko je pisatelj Thomas Mann prebival ob Züriškem jezeru, se je neki trgovec iz okolice zelo trudil, da bi ga pridobil za svojo stranko. Nobelov nagrajenec za književnost pa se za to ni zmenil, zato mu je trgovec poslal domov lep kos paštete iz gosjih jeter. Zraven je bil listek: »Če vam bo pokušnja teknila, nam zaupajte svoja naročila!« Thomas Mann je trgovcu poslal krajšo novelo in priložil vizitko s pripombo: »Za pokušnjo. Če vam bo všeč, si postrezite s knjigami.«

126

127

Avtorjeve misli in izjave

Anekdota

kazalo

POSTMODERNIZEM

DOUGLAS ADAMS

• 11. 3. 1952‒11. 5. 2001 • rojstni kraj: Cambridge, Velika Britanija • pisatelj • scenarist, svobodni književnik • znanstvena fantastika DELA Epika (romani): Štoparski vodnik po galaksiji (1979), Restavracija ob koncu vesolja (1980), O življenju, vesolju in sploh vsem (1982), Zbogom in hvala za vse ribe (1984), Pretežno neškodljiva (1992)

igre za BBC, ki se je v eter četrtega programa BBC-ja lansirala marca 1978 ob 22.30 in se je imenovala Štoparski vodnik po Galaksiji. Douglas je čez noč postal legenda. Čez eno leto je igri sledila prva istoimenska knjiga, nato pa še tri.

Douglas Adams se je rodil medicinski sestri Janet in podiplomskemu študentu teologije Christopherju, ki je kasneje postal predavatelj na teološki fakulteti. Ko je bilo Douglasu pet let, sta se starša ločila in mati se je z Douglasom in dve leti mlajšo sestro Susan preselila k svojim staršem v Brentwood. Oba Douglasova starša sta se kasneje ponovno poročila, zato je imel Douglas še druge polsestre in polbrate.

književnosti na Oxfordu. Leta 1991 se je poročil z Jane Belson in leta 1994 se jima je rodila hčerka Polly Jane. Sprva so živeli v Londonu, nato so se preselili v Santa Barbaro v Kalifornijo. Med pisanjem scenarija za film Štoparski vodnik po galaksiji je Adams zaradi srčnega infarkta umrl med treningom v telovadnici. V Santa Barbari so ga kremirali, pokopan pa je v Lon donu.

Osnovno in srednjo šolo je Douglas obiskoval v Essexu in ga je bolj zanimala znanost kot umetnost. Nato je v angleškem Cambridgeu študiral angleščino. Želel si je potovati do Istanbula in po vsej Evropi – denar je služil s priložnostnimi deli kot hlevar, skladiščnik in bolniški strežnik.

Njegovo življenje se je drastično spremenilo pri triindvajsetih, ko je takrat diplomirani anglist brez službe začel pisati prve pilote radijske

Adams je bil radijski in televizijski scenarist na BBC. Bil je scenarist pri znanstvenofantastični nanizanki Dr. Who, ki je bila popularna v sedemdesetih letih. Diplomiral je iz 8

Douglas Adams v svojem domu v Camdenu

Romani Douglasa Adamsa so klasična dela znanstvene fantastike. Tudi Štoparski vodnik je ena izmed najbolj uspelih satir vseh časov, ki se tokrat za razliko loteva človeštva tako, da ga najprej ukine, nato pa nam neusmiljeno razkrije, da vesolje in njegovi prebivalci najbrž niso nič boljši od nas, vsaj ne v lastnostih, v katerih lahko sklepamo, da so nam, kot tipičnim, le nekoliko zaostalim prebivalcem vesolja podobni. Roman je vodnik po poti življenja, po notranjem svetu človeka, ko potuje skozi življenjska obdobja. Posebnost so premeteni in izredno smešni dialogi, katerih je knjiga polna, zagotavlja ure zabave in je vredna ponovnega prebiranja. Uspešnica Štoparski vodnik po galaksiji je bila snov za televizijsko serijo, predelana je bila v dvojni album, računalniško igrico, monumentalno spletno stran (h2g2) in gledališko predstavo. V režiji

POSTMODERNIZEM

Gartha Jenningsa je l. 2005 nastal film, v katerem spoznamo najbolj nenavadnega moža na najbolj nenavadnem popotovanju po vesolju. Do svoje prezgodnje smrti je bil v njegovo nastajanje intimno in predano vpleten tudi pisec sam. Douglas Adams je tudi avtor znanstveno fantastično obarvanih bizarno humorističnih romanov o nekoliko nevsakdanjem detektivu Dirku Gentlyju, romanov Titanik in Sestanek z davno pozabljenimi bogovi ter številnih esejev, med katerimi sta najpomembnejši knjigi Last Chance To See in The Meaning Of Liff (slovenskih prevodov še ni), v katerih se zavzema za preživetje ogroženih živalskih vrst ter utemeljuje, zakaj naj bi bilo zavzemanje za vse to sploh v redu in vredno svojega časa. Napisal je tudi nekaj kratkih zgodb, ki so vsebinsko povezane s Štoparskim vodnikom po galaksiji, nekaj esejev in razprav, po njegovi smrti pa strokovnjaki zbirajo drobce njegovega ustvarjanja kar s trdega diska Adamsovega računalnika.

“Odlično! Nekdo naju skuša ubiti!” “Odlično.” “A ne veš, kaj to pomeni?” “Ja. Da bova umrla.” “Že, toda razen tega.” “Razen česa?” a!” “Pomeni, da sva na sledi nečesa pomembneg “Kako hitro se lahko spraviva s te sledi?” »Čisto sem zmešan,« je priznal Arthur. »Na, oglej si tole,« je rekel Ford. Sedel je na žimnico in pobrskal po svoji torbici. Arthur je žimnico najprej živčno podrezal, šele potem je sedel nanjo: pa je bila živčnost popolnoma odveč, kajti žimnice, ki jih gojijo v močvirjih Zeta Sqornupine, pred uporabo skrajno temeljito ubijejo in posušijo. Le prav redke so pozneje še oživele. Ford je pomolil Arthurju knjigo. »Kaj je to?« je vprašal Arthur. »Štoparski vodnik po galaksiji. Nekakšna elektronska knjiga. V njej zveš vse o vsem, kar te zanima. Zato tudi je.« Arthur jo je nerodno obračal v rokah. »Všeč so mi platnice,« je rekel. »Samo brez panike. Prva stvar danes, ki jo lahko razumem in ki mi kaj pomaga.«

Brez panike!

(Štoparski vodnik po galaksiji, odlomek, Tehniška založba Slovenije, 2005)

Slavni tipkalni stroj, na katerega je pisal Adams.

Anekdota Poleg številnih nevsakdanjih poklicev, ki jih je opravljal Douglas Adams, je nekoč celo igral kitaro pri skupini Pink Floyd. To se je zgodilo ob nekem njegovem rojstnem dnevu in je bilo pravzaprav nekoliko svojevrstno darilo siceršnjega kitarista skupine Pink Floyd Davida Gilmoura.

Štoparski vodnik po galaksiji, 2005

Pisatelj je pokopan v Londonu. 9

EKSISTENCIALIZEM, BLIŽINA GLEDLI©»U ABSURDA

ALBERT CAMUS

• 7. 11. 1913–4. 1. 1960 • rojstni kraj: Mondovi, Alžirija • pisatelj, dramatik, esejist • novinar, režiser, dramaturg, lektor • Nobelova nagrada za literaturo, 1957 DELA Epika (romani): Tujec (1942), Kuga (1947), Padec (1956), Srečna smrt (1970), Prvi človek (posthumna izdaja, 1995); (kratke zgodbe): Izgon in kraljestvo (1957), Gost (1957) Dramatika (gledališke igre): Kaligula (1938), Nesporazum (1944), Obsedeno stanje (1955), Pravični ljudje (1957) Filozofski eseji: Mit o Sizifu (1942), Uporni človek (1951)

svoje prve eseje in se uveljavljal kot pisatelj. Razkrival je bedo Arabcev v francoskih kolonijah in kritiziral stalinistični sistem. Ustanovil in vodil je delavsko gledališče. Od leta 1939 je bil novinar v Parizu, med drugo svetovno vojno pa je deloval v francoskem odporniškem gibanju. Ustanovil in vodil je časopis Bitka. Po vojni je bil režiser, dramaturg in lektor. Umrl je v Parizu v prometni nesreči (smrt je absurdna, saj je imel kupljeno vozovnico za vlak, a se je pozneje odločil za pot z avtom).

Albert Camus je izhajal iz delavski družine. Oče je bil obubožani kmetijski delavec alzaškega rodu in je leta 1914 padel v prvi svetovni vojni. Mati Catherine Helene Sintes je bila španskega rodu in nepismena. Delala je v tovarni, zaradi kapi pa je bila delno gluha, kar je vplivalo tudi na njene govorne zmožnosti. Albert je bil nanjo zelo čustveno navezan. V osnovni šoli je njegovo nadarjenost opazil in spodbujal učitelj Louis Germain. Leta 1923 je dobil štipendijo in od leta 1924 do 1932 je v Alžiru študiral filozofijo in književnost. Žal je v tem času zbolel za tuberkulozo, ki ga je zaznamovala za vse življenje. Med letoma 1935 in 1935 je v Alžiru opravljal različna priložnostna dela, pridružil se je tudi Komunistični partiji. Začel se je družiti s pisatelji, njegova prijatelja sta bila zlasti Andre Malraux in Andre Gide. Leta 1936 je diplomiral iz filozofije. Izdajal je 38

Camus z ženo Francine decembra 1957 v Stolkolmu

Poleg J. P. Sartra je Camus najvidnejši predstavnik francoske eksistencialistične književnosti. Njegova literarna dela izhajajo iz idej njegovih filozofskih in esejističnih spisov, to je iz filozofije absurda, ki temelji na racionalnem spoznanju o absolutni

V spomin na Camusa so v Villeblevinu v Franciji postavili spomenik.

Albert Camus college v Meauxu, 55 kilometrov od Pariza

EKSISTENCIALIZEM, BLIŽINA GLEDLI©»U ABSURDA

nesmiselnosti človekovega bivanja v svetu razpadajočih vrednot. Albert Camus je s svojo filozofijo odtujenosti in deli, ki vsebujejo odtujenost ter absurd, močno vplival na razvoj evropske književnosti v drugi polovici 20. stoletja.

Camus je tudi v svojih citatih trdil, da je razmerje med človekom in svetom absurdno.

Tujec je eksistencialistični roman, saj se glavna oseba Meursault počuti utesnjenega in odvečnega v svetu, ki mu pripada. V odlomku s konca romana je Meursault, ki je obsojen na smrt zaradi uboja nekega Arabca, v zaporu. Spominja se pokojne matere, čaka na izvršitev smrtne kazni in globoko v sebi čuti, da je pravzaprav srečen in da ničesar ne obžaluje. Zdelo se mi je, da razumem, zakaj je na koncu svojega življenja vzela »zaročenca«, zakaj se je igrala s ponovnim začenjanjem, tamkaj, tudi tamkaj, v tisti hiralnici, je bil večer kakor otožno premirje. V takšni bližini smrti se je morala mama počutiti kot osvobojena in pripravljena za ponovno življenje v vseh rečeh. Nihče, nihče ni imel pravice, da bi jokal za njo. In jaz sem se tudi čutil pripravljenega, da bi vse ponovno doživel. Kakor da bi me ta velika jeza očistila vsega hudega in me oropala upanja, sem se pred nočjo, ki je bila polna znamenj in zvezd, prvič odprl mili brezbrižnosti sveta. Ker sem dognal, da mi je podobna in da sva si pravzaprav kot brat in sestra, sem občutil, da sem bil in da sem še srečen. Zato da bi se vse izpolnilo in da bi ne bil tolikanj osamljen, mi je preostala samo še želja, da bi bilo mnogo gledalcev na dan mojega obglavljanja in da bi me sprejeli s kriki sovraštva. (Tujec, DZS, 1997)

je, ki ne sočuKdo bi imel potrebo po usmiljenju, če ne ljud stvujejo z nikomer. (O značaju) ine; tudi ni popolČlovek ni popolnoma kriv: ni začel zgodov i) noma nedolžen, saj jo nadaljuje. (O zgodovin rebami in neraAbsurd se rodi iz soočenja med človeškimi pot zumnim molkom sveta. (O razumu) zuje samega Intelektualec je človek, katerega razum opa sebe. (O inteligenci) n, katere sem bil V življenju sem spočel vsaj eno veliko ljubeze vedno predmet. (O ljubezni)

copyright MKZ V romanu Kuga je Camus poskušal najti pot iz absurdnosti v novi humanizem, ki bo temeljil na solidarnosti vseh ljudi v boju zoper nečloveške sile.

Anekdota

V Tujcu je za glavnega junaka življenje absurd. Za svoja ravnanja ne priznava socialno-moralnih meril in celo s smrtjo protestira zoper neiskreno razumnost meščanske družbe.

Camus je pokopan v Lourmarinu v Vauclusu.

Zakaj je bil Nobelov nagrajenec Albert Camus kot otrok vedno vratar, ko so igrali nogomet? a) Zaradi dolgotrajnega zdravljenja tuberkuloze ni mogel dobro teči. b) Tek za žogo se mu je zdel nesmiseln, saj je nikoli ne moreš ujeti. c) Bil je reven in če si pri nogometu vratar, se ti športni copati ne obrabijo tako hitro. č) Bil je debel in trenerji so predvidevali, da bo s telesom bolje prekrival gol. Pravilni odgovor je c). Albertova babica je vnuku vedno prisolila zaušnico, če se je po nogometu vrnil domov z obrabljenimi podplati. 39

PAULO COELHO

• 24. 8. 1947 • rojstni kraj: Rio de Janeiro, Brazilija • pisatelj • novinar, urednik, član Brazilske akademije družboslovnih ved • duhovna literatura DELA Epika: Alkimist (1999), Ob reki Piedri sem sedela in jokala (1994), Peta gora (1996), Priročnik bojevnika noči (1997), Veronika se odloči umreti (1998), Hudič in gospodična Prym (2000), Enajst minut (2003)

represiven režim, so motečega Paula strpali v zapor in ga mučili. Tam je le za las ušel smrti. Ta izkušnja ga je dokončno »spametovala« in se je odločil za nov stil življenja. Pri šestintridesetih letih si je priskrbel službo in se poročil, svojih sanj pa še vedno ni uresničil.

Paulo Coelho je že v osnovni šoli odkril, da bi bil rad pisatelj. Toda starša žal nista imela veliko razumevanja za njegovo željo. Hotela sta, da gre po očetovih stopinjah in tudi on postane inženir. Ko se je sin pri sedemnajstih letih začel upirati njunim načrtom, sta njegovo uporništvo razumela kot znamenje duševne bolezni in ga dvakrat poslala v psihiatrično bolnišnico. Tam so ga večkrat »zdravili« tudi z elektrošoki, seveda neuspešno.

Kmalu potem se je Coelho začel družiti z neko gledališko skupino, toda ker je bila v očeh staršev leglo nemorale, je moral že tretjič v umobolnico. Ko so ga odpustili, je bil Paulo izgubljen, zmeden in notranje opustošen. Postal je novinar in hipi. Začel je uživati mamila in se iskati v najrazličnejših duhovnih gibanjih, med drugim tudi v satanistični sekti. Obupana družina je poklicala na pomoč še enega zdravnika in samo njemu se Paulo lahko zahvali, da ni še enkrat končal v »norišnici«. 42

Coelho je prodal prek 86 milijard knjig v več kot 150 državah sveta.

Svojo izkušnjo norosti je trideset let kasneje opisal v romanu Veronika se odloči umreti. V sedemdesetih letih je Paulo Coelho prvič okusil slast uspeha, a ga je moral drago plačati. Zaslovel je kot pisec besedil za brazilsko rokovsko zvezdo Raula Seixasa in kot soavtor komičnih stripov, v katerih se je zavzemal za politično svobodo. Toda ker je takrat v Braziliji vladal zelo

Coelho se je zanimal za različne alternativne načine življenja, med drugim za ideologijo Hare Krišne. Leta 1977 je skupaj s prvo ženo zapustil Brazilijo in eno leto živel v Londonu, kjer se je posvetil pisateljevanju, a neuspešno. Po vrnitvi v Brazilijo je bil tri mesece zaposlen kot vodja založbe, nato pa tudi kot urednik glasbene revije in svojega časnika. Nenadoma se je odpovedal poklicnim ambicijam in se ločil od svoje žene.

Na nekem potovanju po Evropi je skupaj s prijateljico in kasnejšo ženo Cristino obiskal koncentracijsko taborišče v Dachauu. Coelho je pravil, da je tam doživel vizijo, v kateri se mu je prikazal moški, ki ga je čez dva meseca zopet srečal v amsterdamski kavarni. V pogovoru ga je moški prepričal, da je prestopil v katoliško vero in šel na romanje v Santiago de Compostela.

Med letoma 1980 in 1985 je Coelho živel odmaknjen v enem od starih španskih katoliških redov, kjer je študiral krščanski simbolni jezik. Nemara je šlo za red z imenom R.A.M. (Regnus Agnus Mundi), ki je bil ustanovljen leta 1492. Prelomnica v njegovem življenju je bilo romanje v špansko mesto Santiago de Compostello leta 1986. Šele na tej starodavni romarski poti se je pobotal z notranjimi demoni in odkril živo vero. To izkušnjo je opisal v svoji prvi knjigi Romanje. Naslednje leto je objavil kratko zgodbo Alkimist, od katere si je mnogo obetal, vendar so v Brazliji prodali le 900 izvodov in kazalo je, da z njegovo pisateljsko kariero ne bo nič. Toda bojevitemu Paolu se je zdelo vredno vztrajati. Našel je drugo založbo, ki je promoviranju knjige namenila več sredstev, in zgodil se je čudež. Knjiga je podrla vse rekorde in postala brazilska uspešnica. Ko je izšla tudi ameriška izdaja, je knjiga požela svetovni uspeh. Paulo Coelho je postal zvezda in častiti so ga začeli kot sodobnega mistika, duhovnega guruja in modreca.

imajo zelo jasno sporočilo, slog pa je minimalističen, okleščen vseh stilističnih okraskov. Roman Veronika se odloči umreti zavzema v avtorjevem opusu pomem bno mesto. Je najbolj avtobiografsko delo in bralcem ponuja zelo jasno sporočilo: bojujte se za svoje sanje, imejte pogum, da uresničite svoje želje, tudi če ljudje okoli vas mislijo, da ste nori. V nobeni drugi knjigi ni tako nazorno pokazal, da je življenje dragoceno, čudovito in čudež ter da ga moramo predvsem ljubiti. Coelhov najbolj znani in donosni roman je Alkimist, ki je bil leta 1988 prodan v več kot 27 milijonih izvodov. Coelho je od leta 2003 zapisan tudi v Guinnessovi knjigi rekordov, ker so njegovega Alkimista izdali v 53 različnih jezikih. Ob izidu Alkimista je pisatelj obiskal tudi Ljubljano.

Njegova dela vsebujejo številne avtobiografske prvine; v njih opisuje dežele in pokrajine, ki jih je sam obiskal. Njegov jezik je preprost in skop. Vključuje številne verske, simbolne in metafizične elemente. V zgodbo velikokrat vplete svetopisemske in spiritualistične motive. Kot motivi se v njegovih delih često pojavljajo ljubezen do druge osebe kot nasprotje ljubezni do sebe, iskanje življenjskega smisla in spiritualistična samoizpopolnitev. Trenutno živi s svojo drugo ženo, slikarko Christino Oiticica v Rio de Janeiru in v Tarbesu v Franciji. Za vse Coelhove knjige je značilno, da se ne dogajajo v rodni Braziliji, so pa značilno brazilske v pomenu, da je meja med resničnostjo in magičnim v njih zabrisana. Vse

25. julija 2002 je Paulo Coelho postal član prestižne Brazilske akademije družbenih ved. V noči, ki je sledila izvolitvi, je Coelho prejel več kot tri tisoč čestitk svojih bralcev in bil v središču medijske pozornosti po vsej državi.

Številne Coelhove izdaje

Pastirček Jakob se odpravi v Egipt po zaklad, ki se mu je prikazal v sanjah. Po napetih dogodivščinah mu Alkimist, ki ga spozna v puščavski oazi, razodene pravo skrivnost: zdramiti moraš čarobnost, ki počiva v tebi. Zaklad je torej pot, po kateri hodiš, in ne kraj, kamor si namenjen – edino učitelji so ti ljudje, ki jih na svoji poti srečuješ. Mladenič je torej še naprej prisluškoval svojemu srcu. Spoznaval je njegove zvijače in muhe in naposled ga je sprejel takšnega, kakršno je bilo. Tedaj se mladenič ni več bal in si želel vrnitve, kajti nekega popoldneva mu je srce zaupalo, da je srečno. »Pa četudi se kdaj pa kdaj malce pritožujem,« je reklo. »Človeško srce sem in človeška srca so pač taka. Bojijo se uresničiti svoje največje sanje, ker mislijo, da jih niso vredna in da jih sploh ne morejo doseči. Srca umiramo od strahu, če samo pomislimo na ljubezni, ki so za vedno odšle, na trenutke, ki bi lahko bili lepi, pa niso bili, na zaklade, ki bi lahko bili odkriti, pa so ostali pod peskom, zakopani za vedno. Kadar se kaj takega zgodi, strašno trpimo.« »Moje srce se boji trpljenja,« je mladenič rekel Alkimistu neke noči, ko sta gledala v nebo brez lune. »Povej mu, da je strah pred trpljenjem hujši kot trpljenje samo. Še nobeno srce ni nikdar trpelo, ko je iskalo svoje sanje.« (Alkimist, odlomek, Založba Vale-Novak, 2001) 43

NOVA ROMANTIKA, EKSPRESIONIZEM, NADREALIZEM

. Kot telo je vsakdo samski, kot duša nikdar

(Stepni volk)

aj, Kadar sovražite nekoga, sovražite v njem nek

kar je del vas.

(Demian)

ar, podložnega Človeka moči uniči moč, človeka denarja den človeka podložništvo, uživača uživanje.

(Stepni volk)

Glavni junak Harry Haller v Stepnem volku ob poglabljanju vase spozna tudi tiste dele sebe, ki jih je dolgo zanemarjal in zaničeval.

H. Hesse na poštni znamki

Na vrtna vrata svojega doma v Montagnoli, kjer je umrl, si je Hesse obesil napis: »Prosim, nobenih obiskov.« in besede iz stare kitajske poezije: »Ko se je človek postaral in je svoje storil, mu pristoji, da se v tišini sprijazni s smrtjo.«

Hessejeva spominska soba

Po Nobelovcu Hesseju se v Nemčiji imenujejo številne ulice.

Hessejev kip v Gaienhofnu blizu Bodenskega jezera 88

Hessejeva spominska plošča

GLEDALI©»E ABSURDA

EUGÈNE IONESCO

• 26. 11. 1909–28. 3. 1994 • rojstni kraj: Slatina, Romunija • dramatik • korektor, literarni kritik DELA Dramatika (drame): Plešasta pevka (1950), Učna ura (1951), Jakob ali pokornost (1953), Stoli (1952), Žrtve dolžnosti (1952), Ubijalec brez plačila (1957), Nosorogi (1959)

kovni priročnik, na osnovi katerega je nastala Plešasta pevka, prva prava »tragedija govora«.

Eugène Ionesco se je rodil očetu Romunu in materi Francozinji. Star je bil eno leto, ko se je družina preselila v Pariz. Nekaj let za tem so se starši ločili, oče se je vrnil nazaj v Romunijo in leta 1922 se je Eugene preselil k njemu v Bukarešto, kjer je študiral francoski jezik in književnost. Začel je tudi s pisateljevanjem.

sovražil gledališče, ker se je na predstavah dolgočasil, in do enega največjih preobratov 20. stoletja je prišlo, ko se je Ionesco odločil za učenje angleščine in si je kupil jezi-

Ionescov oče je med drugo svetovno vojno podprl fašistično Železno gardo, sin pa je zbežal iz Romunije v Francijo. Leta 1936 se je poročil z Rodico Burileano, študentko prava in filozofije. Istega leta mu je umrla mati. Med letoma 1940 in 1942 je bil spet v Romuniji. Nato je prejel štipendijo, ki mu je omogočila, da se je vrnil v Francijo. Z ženo sta živela v Marseillu. Veliko je bral Kafko, Prousta in Dostojevskega. Leta 1944 je dobil hčerko Marie-France. Po osvoboditvi so se vrnili v Pariz, Ionesco pa je dobil službo korektorja. Zapiski iz njegovega dnevnika pričajo, da je leta 1948 še vedno

Eugène Ionesco je eden glavnih predstavnikov dramatike absurda.

Od tedaj dalje je Ionesco veliko pisal in s svojimi dramami žel velike uspehe. Dejaven je bil tudi v literarni polemiki. Leta 1970 je potoval v Južno Ameriko, leta 1971 pa je bil izvoljen v Francosko akademijo. Umrl je v visoki starosti v Parizu. Eugène Ionesco se je sprva uveljavljal z moderno romunsko liriko in s književno kritiko, nato pa se je posvetil predvsem dramatiki. Do skrajnih meja modernih struj, do antidrame, je razvil komedijo in burko. Dramsko delo nima več realističnega poteka, je polno nelogičnosti, nesmiselnosti in nadrealistične fantastike. Na ta način je Ionesco prikazal odtujeno in prazno življenje meščanske družbe. Junaki so brez prave lastne osebnosti, skoraj kot govoreči stroji. Jezik je le prazen zvok brez pravega smisla. Kot dramatik absurda prek smešenja najbolj banalnih situacij, v svojem dramskem pisanju upodablja človeško samoto in nepomembnost posameznikove eksistence. 89

MODERNA PROZA, MODERNIZEM

rokopisni obliki. Leta 1925, po Kafkovi smrti, je po Brodovi zaslugi najprej izšel Proces, nato pa sta mu sledila še Grad in Amerika. Dvajset zvezkov in petintrideset pisem, ki jih je predal svoji ljubimki Dori Diamant, s katero je kratek čas živel v Berlinu, je leta 1933 zasegel gestapo, zato se iskanje manjkajočih členov nadaljuje še danes. Kafkovo ljubezensko življenje je sicer v največji meri zaznamovala Felice Bauer, ki jo je leta 1912 srečal v Berlinu. Njuna obsežna pisemska korespondenca, ki se je nakopičila v petih letih – v tem času sta se redko srečala in dvakrat zaročila, razmerje pa sta prekinila, ko je Kafka leta 1917 zbolel za tuberkulozo. Sicer se je Kafka v času svojega življenja petkrat zaročil in petkrat zaroko razdrl.

Kafka je svoje pripovedništvo oprl na like, dogodke in simbole sanj ter nezavednega. Z njihovo pomočjo je v romanih in novelah prikazoval eksistenčno in moralno problematiko lastne osebnosti, pa tudi človeka sodobne meščanske družbe in civilizacije sploh, zlasti njegovo zgubljenost in negotovost po razpadu tradicionalnih religioznih in moralnih norm in po nastanku tehnizirane, birokratske države. Sanjsko fantastiko je opisoval v

treznem in preprostem slogu. Z vsebino in obliko svojega pripovedništva je ustvaril enega najpomembnejših primerov moderne proze. Za Kafkov svet je značilen občutek tujosti, krivde in neodločnosti. Interpreti Kafkovih romanov in novel te razlagajo na različne načine. Nekateri vidijo v njih objektivno predstavljanje absurdnosti, drugi prepoznavajo avtobiografski značaj njegovih del.

Preobrazba je ena prvih Kafkovih novel. Če naslov povežemo z Ovidovimi Metamorfozami, ugotovimo, da se delo ukvarja z zelo starim pojavom, s starimi miti in pravljicami, ki vsebujejo nemogoča dogajanja. Človek se spremeni v hrošča in s tem postane drugačen od drugih. Drugačen od drugih pa med temi drugimi nima prostora in zato mora propasti. »O bog,« je pomislil, »kako naporen poklic sem si izbral! Iz dneva v dan venomer na poti. Poslovna razburjenja so dosti hujša kot pri navadnem poslovanju doma, zraven tega mi je pa še naložena muka popotovanja, skrb za zveze vlakov, neredna in slaba hrana, vselej drugačno in nikoli trajno, nikoli ne prisrčno občevanje z ljudmi. Vrag vzemi vse skupaj!« Začutil je rahlo srbenje na trebuhu; na hrbtu se je počasi zrinil bliže h končnici postelje, da bi laže privzdignil glavo; našel je mesto, kjer ga je srbelo, in videl, da je tam vse polno majhnih belih pičic; kaj naj bi to bilo, ni vedel; z eno izmed nožic je hotel mesto otipati, a jo je pri priči spet odmaknil, ker ga je presrhnil mraz, ko se je dotaknil trebuha.

Nemški žid Franz Kafka je živel v trojnem getu: v getu židovske tradicije, v ozračju svoje družine, v getu nemškega jezika, ki je bil jezik njegovih knjig, ne pa jezik ulice. Želel se je umakniti življenju in svojemu času – kot je to storil Gregor Samsa v Preobrazbi.

Leta 1919 je Kafka zahteval od prijatelja Maxa Broda, da po njegovi smrti zažge vse njegovo pisanje. Po Kafkovi predlogi novele Preobrazba je narejena tudi risanka.

Kafkov rokopis 100

Izdaje Kafkovih romanov

V tej hiši v Zlati ulici v Pragi je Kafka iskal navdihe za svoje zgodbe.

MODERNA PROZA, MODERNIZEM

Skulptura Franza Kafke v Pragi

Kafkova skulptura v parku na Češkem

Kafkov grob v Pragi

Praškega pisatelja Franza Kafko, ki ga literarni zgodovinarji in kritiki že desetletja imenujejo srednjeevropski literarni genij, so po več kot osmih desetletjih od njegove smrti »ujeli na delu«, saj so raziskovalci njegovega čudaškega zasebnega življenja našli dokaze, da je bil ta deklarirani nasprotnik spolnega življenja strastni odjemalec pornografske foto- in filmske produkcije, ki je v njegovem času, v 20. letih minulega stoletja, naredila prve vidne korake v komercialni smeri. Britanski pisatelj in raziskovalec življenja velikih ljudi tega obdobja in znani pisec srhljivk James Hawes je namreč ob pomoči praških sodelavcev našel obsežno pornografsko zbirko in dokaze, da je bil lastnik in uporabnik tega spornega gradiva prav Kafka. Na podlagi omenjenega odkritja je Hawes izdal knjigo Razkrinkani Kafka. Ker se je zavedal, da bi po njegovi smrti ob iskanju podrobnosti o njegovem skrivnostnem zasebnem življenju lahko kdo pokukal tudi na skrivna mesta samskega stanovanja, v katerem je živel samotarsko življenje, je Kafka svojo pornografsko zbirko skril v hiši svojih staršev, ki so živeli v bližnji praški četrti. Zanimivo je, da ta samotarski pisec ni skrival svojega odpora do spolnosti. Tako je v pogovorih z novinarji spolnost pogosto označil kot nizek nagon in “najbolj umazan način medčloveške komunikacije”, zaradi česar so bili najditelji njegove pornografske zbirke zaprepadeni. Kafka je svoje negativno stališče do spolnosti delno potrdil tudi s svojim zasebnim življenjem, v katerem je imel čustveno vez s štirimi ženskami, se z njimi zaročil, a poročil se ni z nobeno, saj so ga potencialne soproge po pravilu hitro zapustile, kar mnogi povezujejo z njegovo protiseksualno filozofijo.

Različne izdaje Kafkove novele Preobrazba 101

Kopenhagnu. Nikomur, niti svojim domačim, ni zaupala, kdo je otrokov oče. Vse do leta 1960, ko je objavila svojo avtobiografijo, švedska javnost ni vedela ničesar o njeni življenjski preizkušnji. Prvo zaposlitev je Astrid Lindgren našla kot tajnica pri Švedski centralni knjigarni. Nato je bila tajnica v Kraljevem avtomobilskem klubu. Leta 1930 je sina Larsa pripeljala na Švedsko. Nekaj časa sta živela skupaj v Stockholmu, nato Lars zaradi zdravstvenih težav odide na podeželje k starim staršem. Leta 1931 se je Astrid poročila s Sturejem Lindgrenom, vodjem Kraljevega avtomobilskega kluba. Skupaj z Larsom zaživijo kot družina. Leta 1934 je rodila hčerko Karin. Astrid Lindgren se je nato docela posvetila družini. Preselili so se v veliko stanovanje na Dalagatanu, poleg parka Vasa, v katerem je pisateljica živela do smrti. Poletja so preživljali na morju, na otoku Furusund blizu Stockholma, kjer so imeli počitniško hišico.

Astrid Lindgren je napisala več kot šestintrideset priljubljenih del za mladino, ki so pisana realistično in hkrati z bogato domišljijo. Izhodišče zanje so zelo živi spomini na lastno otroštvo in globoko razumevanje za potrebe otrok nasproti svetu odraslih, ki je ustaljen, običajen in brez domišljije. Je tudi avtorica

nepreglednega števila slikanic, filmskih scenarijev, napisala je tudi nekaj antologij in knjig za odrasle ter več gledaliških del.

»Pišem zgolj zase in za otroka v sebi.«

Pika Nogavička je ena najbolj priljubljenih mladinskih knjig na svetu, čeprav mnogi odrasli niso želeli, da bi jo otroci brali. Pika se namreč grdo vede, laže in sploh ne uboga odraslih. Starši in učitelji so se bali, da bi branje Pike Nogavičke lahko slabo vplivalo na njihove otroke. Njeni lasje so bili iste barve kot korenček in spleteni v dve trdi kitki, ki sta ji štrleli od glave. Njen nos je bil tak kot čisto majhen krompirček in je bil ves posut s pegami. Pod nosom so čemela hudo široka usta z belimi, zdravimi zobmi. Njena obleka je bila zelo smešna. Pika si jo je sama sešila. Čudovito lepo je bila rumena; ker pa ji je zmanjkalo blaga, je bila prekratka in zato so kukale izpod nje modre hlačke z belimi pikami. Na dolgih tankih nogah je imela dve dolgi nogavici, eno pisano marogasto in eno črno. Obuta je bila v črne čevlje, ki so bili natanko še enkrat večji kot njeni nogi. Čevlje ji je kupil oče v Južni Ameriki, da bi imela nekaj, kar bi raslo z njo, in Pika nikoli ni marala drugih. Najbolj začudeno pa sta gledala Tomaž in Anica opico, ki je sedela na rami tuje deklice. Bila je majhna morska mačka, oblečena v modre hlače in rumen jopič, z belim slamnikom na glavi.

Astrid Lindgren je prinesel svetovni sloves že njen prvi literarni poskus – sedemletni hčerki je Astrid v času njene bolezni pripovedovala zgodbe o Piki Nogavički. Ko si je pisateljica leta 1944 izpahnila gleženj, je prisilni počitek izkoristila za oblikovanje rokopisa, ki ga je hčerki podarila za deseti rojstni dan, en izvod pa je poslala tudi na založbo, a ga je ta zavrnila zaradi upornosti, antiavtoritativnosti zgodbe – dejali so ji celo, da jo bodo prijavili na urad za mlade. Kasneje je Pika Nogavička izšla pri drugi založbi in je takoj osvojila mlade bralce po svtu. Sto petdeset tisoč izvodov so prodali v trenutku, knjiga pa je danes prevedena v šestdeset jezikov. Naenkrat je postala urednica otroške literature pri založbi in je pregledovala rokopise drugih. Ko ji je leta 1952 umrl mož, se je posvečala le še pisanju. 116

Pika Nogavička odraža vse otroške želje, je prispodoba skromnosti in poštenosti. Tako npr. Pika nesebično deli cekine, se bori za pravico in izkorišča bogastvo v dobre namene ... ob tem pa je tudi neizmerno močna in ima sposobnost, da lahko dvigne konja ali poje torto v enem samem grižljaju.

Od leta 1990 v Velenju poteka vsakoletni Pikin festival, nekajdnevna prireditev za otroke. Astrid Lindgren je zaradi odmevnosti svojih literarnih del v slovenskem prostoru in tudi zaradi zaslug pri oblikovanju zglednih švedskih zakonov o varstvu narave januarja 1996 prejela slovensko državno priznanje.

Astrid Lindgren je prejela številna visoka priznanja: mednarodno nagrado za mladinsko književnost – Andersenovo medaljo, veliko zlato medaljo Švedske akademije za književnost, švedsko državno nagrado za književnost ter druga najvišja priznanja v Nemčiji, Veliki Britaniji, Italiji, Franciji, Nizozemski, Danski, Rusiji, Poljski in Sloveniji.

Astrid Lindgren je veljala za švedsko ikono, ki je vedno zagovarjala šibkejše, tako ljudi kot živali. Ob 100-obletnici njenega rojstva so Stockholm polepili z njenimi plakati.

Astrid Lindgren je svojo prvo knjigo izdala pri sedemintridesetih letih, danes pa so njena dela, predvsem po zaslugi Pike Nogavičke, prevedena v več kot osemdeset jezikov.

copyright MKZ Izjemno priljubljenost Astrid Lindgren potrjuje tudi dejstvo, da so po njej poimenovali asteroid. Gre za asteroid 3204 Lindgren, ki ga je leta 1978 odkril astronom Nikolaj Stepanovič Černikh.

IZ ŽIVLJENJA PISATELJICE

Kip Astrid Lindgren v Stockholmu

Pisateljičin grob

Marjan Marinšek, pobudnik Pikinega festivala v Velenju, je ob 90-letnici Astrid Lindgren napisal njeno biografijo. Spominja se je po neverjetni prijaznosti in ustrežljivosti. Z njo si je dopisoval in nekajkrat sta se tudi srečala. Pravi, da je bila neverjetno delovna in močna oseba. Živela je v navadni ulici in ko je leta 2002 umrla, so pred njeno stanovanje začeli prinašati svečke in rože. Mnogi kar niso mogli verjeti, da je ena najslavnejših oseb na svetu, ki so jo odlikovali s številnimi pomembnimi nagradami, živela v navadnem stanovanju. Nikoli ni marala računalnika, pisala je na pisalni stroj. Težko je odpirala konzerve; zelo rada je plezala po drevesih, kot otrok pa tudi po centralnem ogrevanju. Vozniški izpit je delala eno leto, inštruktor ji je dejal, da ji ga je pomagala opraviti Pika. Avta ni nikoli vozila, raje je imela kolo. Njen najljubši cvet so bile divje vrtnice, ki se pojavljajo v treh njenih delih, tudi v dolini v Bratih Levjesrčnih. Oboževala je naravo; njen grob krasi skala iz domačega gozda, za katero je na občini dosegla, da so jo zavarovali. Zvečer je komaj čakala, da bo jutro, saj je rada zgodaj vstajala in ustvarjala. Zjutraj je spila čaj z medom in pojedla kruh s slanino, nato je vzela stenografski blok in začela pisati. Bila je neverjetno bistra, znala je angleško in švedsko stenografijo. Po radiu je tako čudovito brala svoje zgodbe, da so bile takrat ulice povsem prazne … 117

MODERNIZEM

v kateri je Proust živel, se je ohranila, po aferah, kot parlamentarna demokratična vladavina. Svoj pogled na svet si je Proust izoblikoval v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Takrat so se po naturalizmu začele uveljavljati nove literarne smeri pod skupno oznako nova romantika, ki se je izraziteje uveljavila v poeziji kot v prozi (simbolizem, dekadenca). Začetnik je bil C. Baudelaire, sledili pa so mu, vsak na svoj način, P. Verlaine, A. Rimbaud in S. Mallarmé. Baudelaire je s svojo metaforiko navdihnil tudi Prousta. L. 1896 je objavil portrete slikarjev in izbor njegovih proznih spisov ter pesmi pod naslovom Užitki in dnevi. Vse, kar je Proust napisal pred Iskanjem izgubljenega časa, je bila priprava na to veliko delo. Navduševal se je nad romantikom Ruskinom, o katerem je napisal več esejev in dve njegovi deli tudi prevedel. Leta 1906 se je nastanil v stanovanju na Bulvarju Haussmann, v katerem je odtlej večji del svojega življenja preživel v sobi, v zavetju pred hrupom in prahom. V svojih člankih se je kritično opredeljeval do literarnega časa, v katerem je živel. Z enako zav zetostjo, kot je pisal o literaturi, je razmišljal tudi o likovni umetnosti in glasbi. V časopisu Figaro je leta 1908 napisal Afera Lemoine, stilne vaje, ponaredke znamenitih pisateljev, ki posnemanje združujejo z odlomkom, z ironizacijo in tako presegajo izvirni slog. V nedokončani študiji Proti Sainte-Beuvu je kazal dvome o temu literarnem kritiku, ki je vrednotil pisatelje in pesnike z vidika njihovih življenjskih navad in prepričanj. Proust je menil, da umetnost in literaturo ustvarja druga osebnost, drugi jaz, ne pa tisti, ki se kaže v praktičnem, dejanskem življenju pisatelja. Edino ta jaz je zmožen intuitivnega spoznanja bistva, globlje resnice žive in nežive stvarno-

sti, ki jo pisatelj izraža z ustvarjalno domišljijo, umetniškimi podobami. Na osnovi lastne skušnje je Proust kasneje ugotovil, da ta drugi jaz oživi v trenutkih spontanega, nehotnega spomina. Njegov drugi jaz je estetski, v umetniško ustvarjanje usmerjeni jaz. O njegovem življenju je znano, da je imel, razen redkih izjem, homoerotična razmerja. Kljub temu je bil pozoren na žensko lepoto. V njegovih knjigah je pripovedovalec, glavna oseba, zaljubljen v ženske, je pa vključil homoerotična nagnjenja v stranskih moških in ženskih likih. V letih 1915 do 1918 je razširil prvotno besedilo romana. Ničesar ni objavil, vzdrževal se je individualnega kulturnega molka.

Proust je s svojim pripovedništvom namesto psihološkega realizma 19. stoletja ustvaril moderni psihološki roman, zgrajen na opisih subjektivnega življenja, kot ga razkriva »nehotni spomin« s svojimi asociacijami. V slogu in kompoziciji je impresionistično tehniko oprl na analizo spomina in podzavesti. Na tej podlagi je zajel socialno in moralno življenje visoke francoske družbe v letih 1880–1916, ter na ozadju njenih značilnosti risal socialno in moralno brezizhodnost modernega senzualizma. Z obojim je postal prvi veliki predstavnik modernega romana.

Pred smrtjo je za tisk pripravil še zadnjo knjigo, Sodoma in Gomora II. Posmrtno izidejo zadnji trije deli cikla romanov Iskanje izgubljenega časa.

160

Poleg Joyca je Proust najpomembnejši preno vitelj tradicionalnega in začetnik modernega romana 20. stoletja.

SPOMINI

Proust je bil pri osemnajstih letih vojak v regimentu pri Orleansu.

Naj se to zdi še tako zagonetno, toda Alainu de Bottonu je na podlagi življenja in literarnega dela Marcela Prousta uspelo napisati knjigo »samopomoči« z naslovom Kako ti Proust lahko spremeni življenje. Izšla je leta 1997 ter v Veliki Britaniji in ZDA postala uspešnica. Eden izmed nasvetov, kako bi nam Proust lahko spremenil življenje, izhaja iz Proustovih zdravstvenih težav in se glasi “kako uspešno trpeti”. Namreč prav tako kot predlaga sam Proust, ki pozna dve metodi, kako si pridobiš modrost: brez bolečin s pomočjo učitelja ali z bolečino prek življenja.

MODERNIZEM V odlomku romana V Swannovem svetu opazimo t. i. nehotni spomin, ki se v pripovedovalcu odpre, ko okusi magdalenico, pomočeno v lipov čaj. Nehotni spomin temelji na čutnih zaznavah v preteklosti in sedanjosti, ki sprožajo vrsto asociacij iz preteklosti. In komaj sem prepoznal okus po koščku magdalenice, pomočene v lipov čaj, ki mi ga je dajala teta (čeprav takrat še nisem vedel in sem moral še dolgo čakati, preden sem odkril, zakaj me je ta spomin tako osrečeval), že se je stara hiša ob cesti, v kateri je bila njena spalnica, prislonila kot gledališka kulisa na malo vrtno krilo, ki so ga prizidali na zadnji strani za moje starše (to je bil tisti okrnjeni del slike, ki sem ga dotlej edinega videl); in s hišo se je prikazalo tudi mesto ob vseh urah od jutra do večera in ob vsakem vremenu. Glavni trg, kamor so me pošiljali pred kosilom, ulice, kamor sem hodil po opravkih, steze, po katerih smo se sprehajali ob lepem vremenu. In tako kot v igri, ki se z njo zabavajo Japonci, namočiš v porcelanasto, z vodo napolnjeno skodelico kosce brezobličnega papirja, ki se v vodi raztegnejo, dobe različne obrise, tako se zdaj vse rože v našem vrtu in iz parka gospoda Swanna, vsi lokvanji, ki so rasli v Vivonni, vsi dobri vaščani in njihove hišice in ves Combray z okolico – tako je vse, kar ima obliko in trdnost, vstalo z mestecem in vrtovi vred iz moje skodelice čaja.

Céleste Albaret, gospodinja francoskega romanopisca Marcela Prousta, se je šele petdeset let po njegovi smrti odločila, da spregovori. Napisala je spomine z naslovom Gospod Proust.

(V Swannovem svetu, odlomek, DZS, 1987)

Odsev dogodka v svojem romanu v Swannnovem svetu pisatelj prikliče iz globin s pomočjo okusa in vonja magdalenice, namočene v lipov čaj.

SPOMINI Céleste Albaret, gospodinja francoskega romanopisca Marcela Prousta je napisala spomine na pisatelja z naslovom Gospod Proust. V njih se je razodela kot pisateljeva gospodinja in zaupnica. Kmalu se je prilagodila dnevnemu ritmu pisatelja, ki je dan že zdavnaj zamenjal za noč – v posteljo je hodil zgodaj zjutraj ali dopoldan, »zajtrk« pa je zahteval okoli štirih, petih popoldan. Ali je sploh kdaj spal ali je ves čas pisal in premleval snov svojih romanov, ni vedela povedati niti Céleste. Vse, kar lahko potrdi, je, da je mižal in počival, je zapisala Albaretova. Moja draga Céleste, kot ji je govoril pisatelj, je bila njegova kurirka – prenašala je pisma, opravljala »telefonade«, kot sta jim rekla s Proustom, nakupovala in hodila po vseh mogočih opravkih namesto pisatelja. Doma ji kuhati skoraj ni bilo treba, saj je Marcel Proust živel le od kave z mlekom in rogljička, proti koncu pa je zahteval le še kavo. Skrbela je za stanovanje in predvsem za pisatelja, saj je uganila vsako njegovo željo – kdaj rabi še eno jopico, kdaj mu mora pogreti novo ogrevačo oziroma termofor ... Ponoči, ko je šel ven, je pospravljala njegovo sobo, mu pripravljala »skladovnice robcev in brisač« ... Kakšen je bil po pripovedovanjih Albaretove Marcel Proust in kako je živel? Neverjeno prijazen, inteligenten in duhovit ter tudi trmast, muhast, občutljiv in nostalgičen – užival je v spominih na otroštvo, mater, družino in nekdanje ljubezni. Parižani so umirali od želje, da bi bili v njegovi družbi. Ker je Proust bolehal za astmo, je ves čas poudarjal, da je njegovo življenje bitka s časom. Proust je živel le za svoje delo in ves čas govoril, da ne sme izgubljati časa, saj mu ga bo zagotovo zmanjkalo, še preden bo »napisal konec«. Ven je v osmih letih, ko je bila z njim Céleste, hodil malo in še to le zato, da je dobil in raziskoval snov za svoje romane. Gibal se je v pariški visoki družbi, hodil v salone in na imenitne večerje. Kot ljubitelj umetnosti, je poznal tudi veliko umetnikov.

Proustov grob v Parizu

Anekdota Marcel Proust, francoski romanopisec, je v pogovoru o moških dejal: »Pri neki starosti se hlinimo – malo iz samoljubja in malo iz lokave samoobrambe – da ne želimo stvari, ki si jih želimo bolj kot vse drugo.« O lepoti pa je rekel: »Pustimo lepe ženske moškim, ki nimajo domišljije.«

161

ANTOINE SAINT-EXUPÉRY

• 29. 6. 1900‒31. 7. 1944 • rojstni kraj: Lyon, Francija • pisatelj • pilot, časnikar • poetična pravljica DELA Epika (romani): Južna poštna služba (1929), Nočni polet (1931), Veter, pesek in zvezde (1943), Bojni pilot (1960); (pravljica): Mali princ (1943)

Po odsluženi vojaščini je postal Saint-Exupéry poklicni pilot. L. 1926 se je začela njegova pilotska kariera, ki ga je vodila na razne konce sveta. Nekaj časa je letal nad Saharo, dve leti je bil poveljnik samotnega letališča na zahodni afriški obali, potem je postal ravnatelj neke južnoameriške letalske družbe. S svojimi tovariši je prvič preletel Ande. Pozneje se je vrnil v domovino. Na poletu proti Indokini se je njegovo letalo zrušilo v libijski puščavi. Po nekaj dneh so Antoina našli živega. Ta dogodek je kasneje bil eden od motivov in misli za Malega princa.

Antoine de Saint-Exupéry se je rodil v obubožani plemiški družini in je zgodaj izgubil očeta. Bil je nenavaden deček, zgodaj ga je začel zanimati svet znanosti, zlasti fizika in tehnični napredek človeštva, obenem pa je ljubil leposlovje. Ko je kot mladenič pisal pesmi, je hkrati študiral Newtonove spise. Po končani srednji šoli, je SaintExupéry najprej mislil iti k mornarici, vendar je načrt opustil. K vojakom so ga poklicali v Strasbourg v letalstvo, vendar je bil samo med osebjem na letališču. Naučil se je pilotirati in se lepega dne skrivaj dvignil v enem izmed letal. Pri pristajanju se je letalo sicer vnelo, vendar so ogenj hitro pogasili, pisatelj pa je bil nepoškodovan. Poveljnik je poklical samozvanega pilota predse in mu rekel: »Fant, vi ne boste umrli v letalu, sicer bi vas zdaj ne bilo več med živimi …« Po nekaj dneh zapora so Saint-Exupéryja poslali v pilotsko šolo. 172

Francoski pilot Antoine de Saint-Exupéry je imel kratko življenje in pisal je kratke romane. To, da je z letalom izginil leta 1944, je bilo izpolnitev prerokbe, ki jo je popisal v Nočnem letu – tudi Fabien, pilot poštnega letala, namreč izgine.

Francoske oblasti so maja 2004 potrdile, da je letalo, ki so ga dvignili iz morja južno od Marseillesa tisto, s katerim se je ponesrečil Antoine de Saint-Exupéry, ki je izginil 31. julija 1944 na vojaški izvidniški misiji.

Leta 1937 je Saint-Exupéry kot časnikar republikancev šel v Španijo, kjer je divjala državljanska vojna. V Barceloni bi ga bili skoraj po pomoti ustrelili kot vohuna, ker pri sebi ni imel nobenih listin. Malo pred drugo svetovno vojno se je ponesrečil z letalom in se osem dni boril za življenje. Zlom francoske vojske ob nacističnem napadu je pisatelj doživel na jugu Francije. Potem je odšel v Lizbono in za tem v New York, kjer je živel samotno življenje. Ni prebiral časnikov in ni hotel vedeti, kako

poteka vojskovanje, ker je prišel do spoznanja, da je »vojna kužna bolezen, podobna tifusu«. Dneve je preživljal v mestnih parkih, v igri z otroki. Takrat je pisal Malega princa. Mali princ naj bi bil po nekaterih statistikah tretja najbolj brana knjiga na svetu, takoj za Biblijo in Koranom, svetima knjigama kristjanov oziroma muslimanov. Misel o »gledanju s srcem«, o človeški ljubezni, je poglavitno sporočilo te knjige.

V Malem princu, ki pride na Zemljo s svojega daljnega planetoida, bi skoraj lahko videli prispodobo pisatelja samega: kakor mali princ je prišel med ljudi, da bi jim odprl oči za lepoto okrog njih, ki je ne vidijo, in jih je potem spet zapustil, izginil na nočnem nebu … Ljudje namreč ne vidijo lepote tega sveta, ker jih slepijo njihove strasti in napake; zato so drug od drugega bolj oddaljeni kot zvezde. Šele v pilotu, ki je moral prisilno pristati v puščavi, si najde princ prijatelja. Potem se vrne na svoj planetoid k svoji roži, ki je tako dragocena zato, ker jo je ljubil. Teh resnic ga uči lisica, ki pravi: »… To je moja skrivnost. Prav preprosta je: dobro vidimo samo s srcem. Bistveno je nevidno za oči … Zaradi časa, ki si ga izgubil za svojo rožo, je ta roža tako pomembna … Ljudje so pozabili to resnico. Ti pa ne smeš pozabiti … Odgovoren si za svojo rožo …« (Mali princ, odlomek, MK, 1973)

Kasneje se je vrnil na stari kontinent, da bi se udeležil vojskovanja proti Hitlerju. V ameriško vojsko so ga sprejeli kot poveljnika neke ogledniške skupine. In tako se je zgodilo, da se besede letališkega poveljnika iz Strasbourga niso uresničile …

Z letalstvom se je Saint-Exupéryju odprl novi svet. V njem je videl celo vrsto novih priložnosti, hkrati pa je ljubil tudi nevarnosti, v katerih se mora človek pokazati s svojih najboljših strani. In kakor je zelo cenil pogum, je še bolj cenil tovarištvo, ki je združilo letalce v tistih začetnih časih. Letalski doživljaji so mu bili neizčrpna zakladnica snovi, ko se je v njem zbudila želja po pisateljevanju. V svojih delih se je navduševal nad nevarnimi pustolovščinami in izgubo življenja kot najvišjim uresničenjem človekovega smisla. Antoine Saint-Exupéry je napisal vrsto romanov iz pilotskega življenja v reportažnem slogu, intenzivne hvalnice človeški solidarnosti, herojske akcije in hkrati moralne meditacije o lastnostih (napetost, želja, stremljenje), zaradi katerih človek lahko premaga absurdno, stehnizirano stvarnost.

Mali princ, naslovnica slovenske izdaje

Angleška različica Malega princa

ANTOINE SAINT-EXUPÉRY IN MALI PRINC

15. decembra 1930 je Saint-Exupéry na letu iz Pariza v Saigon strmoglavil v libijskem delu Sahare. Skupaj s sopilotom sta sicer preživela zasilni pristanek, a jima je v puščavi grozila smrt zavoljo dehidracije. Potem, ko sta popila edino steklenico vina in pojedla pomarančo, ki jima je ostala, sta se predala usodi. Po enem dnevu v izjemni puščavski vročini sta pričela halucinirati, dokler ju ni našel in rešil beduin. Izkušnja dotikanja roba smrti, vstopa v vmesni prostor med vidno in prividno, kulturne tujosti rešitelja in vprašanja, ki se porajajo ob skrajni nemoči in brezihodnosti, so tudi gonilo knjige Mali princ, enega najbolj branih in občudovanih pisateljev in avanturistov dvajsetega stoletja.

Nočni polet je posvetil poklicnim civilnim pilotom in njihovemu mističnemu zanosu, ko v hudih težavah zrejo smrti v oči.

Kip v spomin na pisatelja v Lyonu 173