Berilo 2, Odkrivajmo življenje besed

Lidija Golc, Valentina Kobal, Alenka Žbogar, Janja Perko, Klemen Lah, Marijan Dović, Darja Pavlič

ODKRIVAJMO ŽIVLJENJE BESED 2, berilo za dijake 2. letnika srednjih strokovnih šol: • sledi najnovejšemu učnemu načrtu za srednje strokovne šole; • omogoča bogat in premišljen izbor književnih odlomkov iz tematskega sklopa Posameznik, družina, družba; biografij in avtobiografij; • sistematično in pregledno predstavlja poglavja iz starejše zgodovine književnosti (od evropske renesančne književnosti do slovenske književnosti med romantiko in realizmom); • pri analizi posameznega književnega dela upošteva načelo šolske interpretacije; • spodbuja medpredmetne povezave in razumevanje širšega konteksta dobe.

• omogoča dodatne obravnave književnih besedil na spletu.

LAH, BERNARDA LENARŠIČ

LIDIJA GOLC, VALENTINA KOBAL, KLEMEN LAH, BERNARDA LENARŠIČ

LIDIJA GOLC, VALENTINA KOBAL, KLEMEN LAH, BERNARDA LENARŠIČ

1. letnika srednjih strokovnih šol:

eva načelo šolske interpretacije;

ršega kulturno zgodovinskega ozadja.

RIVAJMO

vljenje besed

venščino – književnost v 3. letniku ednjih strokovnih šol

ODKRIVAJMO življenje besed

A KOBAL, KLEMEN LAH, BERNARDA LENARŠIČ

ODKRIVAJMO življenje besed

Učbenik za slovenščino – književnost v 4. letniku srednjih strokovnih šol

ODKRIVAJMO življenje besed

Učbenik za slovenščino – književnost v 1. letniku srednjih strokovnih šol

ODKRIVAJMO življenje besed

Učbenik za slovenščino – književnost v 3. letniku srednjih strokovnih šol

21,90 €

ODKRIVAJMO življenje besed

meri iz vseh književnih zvrsti;

zgodovine književnosti (do srednjega veka);

ODKRIVAJMO življenje besed

z osnovne šole;

ODKRIVAJMO življenje besed

srednje strokovne šole;

odlomkov ljubezenskih besedil,

ODKRIVAJMO življenje besed

Učbenik za slovenščino – književnost v 4. letniku srednjih strokovnih šol

ODKRIVAJMO življenje besed

• upošteva dijakovo predznanje iz osnovne šole;

2

ODKRIVAJMO življenje besed

Učbenik za slovenščino – književnost v 2. letniku srednjih strokovnih šol

vsebina

Vsebina

I. Posameznik, družina, družba Uvod............................................................................................... 6 France Prešeren: Nezakonska mati................................................ 12 Charles Baudelaire: Tujec. ............................................................. 15 Henrik Ibsen: Hiša lutk (Nora).. ...................................................... 19 Guy de Maupassant: Debeluška..................................................... 25 Srečko Kosovel: O preobrazbi sveta v Svet..................................... 30 Svetlana Makarovič: Desetnica...................................................... 33 Gustav Januš: Brez kategorij......................................................... 38 Maja Novak: Vstajanje z levo (Zverjad) .. ........................................ 41 Miha Mazzini: Kralj ropotajočih duhov.......................................... 45 Marjan Tomšič: Grenko morje . ...................................................... 54 Matjaž Zupančič: Hodnik............................................................... 63

II. Biografija Uvod............................................................................................. 72 Emil Ludwig: Napoleon, veliki Korzičan......................................... 74 Anton Slodnjak: Neiztrohnjeno srce.............................................. 80

III. Avtobiografija Uvod.............................................................................................

Janez Trdina: Moje življenje .. ........................................................

Matjaž Klopčič: Filmi, ki jih imam rad .. ..........................................

Alma Karlin: Sama.........................................................................

86 90 95 99

IV. Literarnozgodovinska poglavja Evropska renesančna književnost ...............................................

Renesančna lirika.....................................................................

Francesco Petrarca: Sonet št. 61...........................................

Renesančna dramatika.............................................................

William Shakespeare: Romeo in Julija..................................

Renesančno pripovedništvo.....................................................

Giovanni Boccaccio: Novela o sokolu ...................................

Miguel de Cervantes Saavedra: Veleumni plemič don Kihot iz Manče.....................................

106 110 111 113 116 123 124 127

3

vsebina

4

Slovenska protestantska književnost..........................................

Primož Trubar: Proti zidavi cerkva .. .....................................

Slovenska razsvetljenska književnost. ........................................

Valentin Vodnik: Dramilo.........................................................

Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi .............

132 138 142 145 149

Evropska romantika....................................................................

Johann Wolfgang Goethe: Trpljenje mladega Wertherja ...........

Aleksander Sergejevič Puškin: Jevgenij Onjegin ......................

Mihail Jurjevič Lermontov: Jadro .............................................

155 159 164 168

Romantika na Slovenskem ..........................................................

Spor med Kopitarjem in Čopom ter “abecedna vojna”...............

Prešernovo življenje in ustvarjanje .. ........................................

France Prešeren: Sonetje nesreče .. ...........................................

France Prešeren: Sonetni venec................................................

France Prešeren: Uvod v Krst pri Savici.....................................

171 176 179 183 187 191

Evropski realizem in naturalizem ................................................

Gustave Flaubert: Gospa Bovary .............................................. Émile Zola: Beznica ..................................................................

Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Plašč.................................................

Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Zločin in kazen.........................

Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Revizor.............................................

195 201 207 213 219 227

Slovenska književnost med romantiko in realizmom...................

Josip Jurčič: Deseti brat ...........................................................

Janko Kersnik: Jara gospoda....................................................

Ivan Tavčar: Visoška kronika ....................................................

Josip Jurčič: Telečja pečenka ....................................................

Simon Jenko: Tilka ...................................................................

Simon Jenko: Obrazi ................................................................

Simon Gregorčič: Njega ni!.......................................................

Anton Aškerc: Mejnik...............................................................

233 238 245 251 261 265 269 273 275

AV TO B I O G R A F I J A

Janez Trdina: Moje življenje •

Preberite odlomek in se pogovorite med seboj o zgledih srečne in nesrečne ljubezni.

V tej knjigi bom povedal več zgledov prave, srečne in nesrečne ljubezni, da dokaže resnico čutov, ki zvene v narodnih pesmih, tudi dejansko življenje.

Kakor spolni nagon pospešujejo društvena svoboda in mnogobrojne veselice na Dolenjskem tudi vnetje prve ljubezni. S štirinajstim letom gori že veliko mladih src, nekatera zadene Amorjeva strelica že v dvanajstem. Deklice skrivajo in zatajujejo svoj občutek, ali ne tako skrbno, da ga ne bi opazile bistrooka mati in šegave, vsevedoče vrstnice ...

(Vir: J. Trdina: Rože in trnje. Celje: Društvo Mohorjeva družba, 2005.)

Trdinovo Moje življenje

Trdinovo Moje življenje je nastalo leta 1905 na pobudo urednika Ljubljanskega zvona Derganca. Pri pisanju se je avtor opiral na lastni rokopis Spominov (1867/68), o če­ mer sam pravi: »Moje življenje je napisano v 14 pismih, naslovljenih na dr. Derganca v prvih treh mesecih leta 1905.« Ob Trdinovi petinsedemdesetletnici je urednik začel ta pisma objavljati; Trdina je doživel objavo treh (umrl je julija 1905), zadnje je bilo objavljeno avgusta 1906. Moje življenje je kasneje izšlo v samostojni knjižni obliki, preberemo ga lahko tudi v tretji knjigi (od dvanajstih) Zbranega dela Janeza Trdine.

Janez Trdina: Moje življenje, Radoslavo sem prvič videl v mengeški cerkvi, odlomek Po končani peti šoli sem šel domov v Mengeš. K teti Česnovki, pri kateri sem prebil vsake počitnice, začenši od druge šole, sem mislil iti šele pozneje. Po stari navadi sem hodil vsak dan v cerkev, najrajši sem sedel na koru, kjer ni bilo gneče. Tja sem šel tudi prvo nedeljo. S kora se je dobro videlo pred oltar. Po maši gre duhovnik obhajat ljudi, same ženske. Na koncu njih vrste je klečala po gosposko oblečena deklica, katero sem poznal, ki me pa drugače ni zanimala. Ko pa jo zdaj pogledam, se mi pojavi prečuden prizor, da sem kar ostrmel. Ta deklica je bila tako zamaknjena v svetost zakramenta, tako ginjena, navdušena in vneta po prejetju svojega zveličarja, da se ji je žarilo obli­ čje lepše od jutranje zarje in je sijala iz njega tako nepopisno sladka milina, da se je oči moje niso mogle nagledati. Srce se mi je odprlo na stežaj in jo sprejelo vase, glasno utri­ paje in vriskaje od rajske radosti prve ljubezni. Podoba te deklice me je spremljala od­ slej verno po vseh potih in krajih, kamor me je zanesla usoda, svoja volja ali naključje.

Takrat, ko je zagorela v mengeški cerkvi v meni prva in prav za prav edina prava ljube­ zen, sem imel sedemnajst let.

Bil sem šibak dečko, majhne rasti, na oči še na pol otrok. Dobro sem začel rasti še­ le po dopolnjenem osemnajstem letu. Radoslava je bila sedem let mlajša od mene. To ime sem ji dal jaz, ker mi je bila najradostnejši pojav v vsem mojem življenju; pri kr­ stu je dobila drugačno ime. Po letih njenih se je moglo reči, da je še otrok, ali v njenem

90

govorjenju in vedenju ni bilo nič otroškega. Dr­ žala se je resno in govorila tako pametno kakor kaka dobro vzgojena petnajstletna gospodična.

Bila je hči bogatih roditeljev, kar je pa ni čisto nič pokazilo. Ostala je vedno tiha, skromna, ne­ lišpava, pohlevna in pokorna. Z dekleti je obče­ vala prijazno in spoštljivo, kakor da so ji bližnje sorodnice. Materi njeni se je zdelo, da je za svoja leta premrtva, drugi ljudje je pa niso mogli pre­ hvaliti. Najbolj jim je bila všeč njena pobožnost. Oče njen je bil preprost kmet, ali s svo­ jim bistrim razumom in marljivostjo se je povzdignil med prve bogataše Kranjske de­ žele. Kupil je več graščin, osnoval pivovarno, trgovino z vinom, udeleževal se je velikih stavbnih podjetij, npr. gradnje kolodvorov. Otroci iz take rodovine so navadno strašno razposajeni. Zjutraj se valjajo v postelji ali pa nagajajo družini. Moja Radoslava pa je vstajala zgodaj zjutraj in hodila vsak dan k sedmi maši. V cerkvi se je ponašala tako le­ po kakor noben drug otrok. Mengšani so blagrovali njene roditelje, da imajo tako dobro hčerko. Z Radoslavo nisem imel prilike, da bi dosti govoril. Pozdravil sem jo prijazno vsak pot, kadar je šla v cerkev, in ona mi je ravno tako prijazno odzdravljala.

V šolo je hodila dve leti v Mengšu, potem so jo dali v Ljubljano. Stanovala je pri stri­ cu, ki je imel več precej ponemčenih hčera. Obiskovala je nunsko učilnico, v kateri se je slovenščina popolnoma zanemarjala. Moja milica se je ponemčevala zdaj v šoli in v društvu svojih sorodnic. Ko se je vrnila čez nekaj let domov, ji je tekla nemška beseda glaje od slovenske. V Mengšu se je pa kmalu zopet poslovenila, ker se v domači hiši ni ščeperila bahaška nemščina. Nemškovala je samo še s svastjo, ki je bila štajerska Slo­ venka, ali ji je nemška šola ukradla materni jezik. V Ljubljani sem Radoslavo malokdaj srečal. Občevala pa sva vsak dan o počitnicah. Že ko sem bil v osmi šoli, me je povabila mati njena večkrat na obed in južino. Meni se zdi, da je zapazila jako zgodaj mojo lju­ bezen. Ko sem se pripravljal na pot na Dunaj, mi je rekla, smejoč se: »Veste kaj, kadar dovršite svoje študije in dobite prvo službo, pridite po mojo hčer, dala vam jo bom od srca rada in tudi moj mož bo zadovoljen, ker vas jako ljubi in se z vami najraje pogo­ varja.« Lahko se misli, kako neskončno so me razveselile te besede. Prišedši z Dunaja na počitnice, nisem prebival več v domači hiši. Radoslavina mati mi je velela stanovati odslej v njenem gradu. Imeli so me ona in vsi njeni ljudje tako v čislu, kakor da bi bil že pravi ud njihove rodovine. Posebno tesno prijateljstvo sva sklenila jaz in brat moje lju­ bice, Vekoslav. Bila sva si nerazdružljiva tovariša, dasi je bil on precej mlajši od mene.

Obiskoval je i on ljubljansko gimnazijo, iz katere je prestopil čez nekaj let v semenišče.

Večkrat mi je rekel, kako se veseli že vnaprej, da me bo poročil on s svojo sestro. Moja sreča je dosegla vrhunec, ko sta prišla naslednje leto na Dunaj Radoslava in njen oče ter me obiskala. Vozili smo se skupaj po mestu in lepi okolici dva dni,. Očeta so bolele oči, pa je popotoval na Dunaj vprašat za svet tamošnje sloveče zdravnike.

Svoje dunajske študije sem končal in prebil izpit za vso gimnazijo leta 1853. Še isto leto sem dobil službo na hrvatski gimnaziji v Varaždinu. Vabili so me tudi v Trst, ali tja nisem maral iti, ker bi bil moral razlagati vse po nemško. Radoslava je dopolnila takrat šestnajsto leto in je bila že povse odrasla in godna za možitev. Ali moj roman se

Mengeška cerkev s Plečnikovo krstilnico

AV TO B I O G R A F I J A

milica – draga, ljubljena ženska

svastja – bratova žena ali sestra zakonskega partnerja, svakinja

91

AV TO B I O G R A F I J A

ni dovršil po šabloni. Drugi zaljubljenci se s svojimi dražicami poroče ali pa se izneveri prej on njej ali ona njemu. Meni je usoda drugače postregla. Zgodilo se je nekaj, česar nihče ni slutil in pričakoval. Iz sramežljivosti ali še iz kakega drugega, meni neznanega vzroka, je Radoslava odločila zatrdno, da se ne bo nikoli omožila. In res je odbila vse snubače, ki jih je imela na izber, in ostala je devica. Ker je bila moja ljubezen povsem idealna, me ta njena namera ni prav nič užalila, ampak mi je spoštovanje do nje še po­ večala. Ostal sem ji najiskreneši prijatelj do današnjega dne in moja prva ljubezen bo ugasnila šele z zadnjim trenutkom mojega življenja. Ali to se ve, da je moralo občeva­ nje med nama zdaj prenehati. V Mengeš nisem šel nikoli več. Z milico sva si pošiljala pozdrave po znancih in sorodnikih, ali videla se nisva celih štirideset let. Dobila sva se šele v Ljub­ljani pri njenem bratu, ki je bil že upokojen župnik. Starca sva bila oba, jaz sem imel 74, ona 67 let, ali oba še zdrava in trdna, ona se je v starosti celo precej zredi­ la. Pogovarjala sva se prav prijazno in živahno do malega dve uri, potem pa si podala večkrat roke in se ločila kot dobra, stara prijatelja.

• • • • • •

razmislimo

Nadaljevanje

92

Kdaj in kje je bodoči pisatelj prvič opazil Radoslavo? Ali sta se veliko družila?

S čim je Radoslava v pripovedovalcu zbudila pozornost?

Kako Radoslavo pripovedovalec še imenuje?

Obnovite zgodbo njegove ljubezni. Ali vas je v njej kaj presenetilo?

Ali lahko dolga ločenost utrdi ali prekine povezanost med ljudmi? Navedite primer.

Kaj vas pritegne na dekletih oz. fantih? Se vam je kdaj zgodilo, da niste ločili prijateljstva od ljubezni?

Pisatelj je bil na rojstni Mengeš zelo navezan, a v Ljubljano je šel leta 1840 rade volje.

Deset let je stanoval pri skrbni dijaški materi, finančno mu je pomagala teta. Razoča­ ranje prve ljubezni ga je pripeljalo v stisko, po njem ni bil več tako veren. Kritično je razmišljal o svojih učiteljih in vodstvu šole, saj je nekatere skrbela kariera, ne pa slo­ venstvo; od vseh je najbolj pohvalil učitelja fizike, očeta Janka Kersnika. Sposojal si je Vodnikove spise, predvsem ga je zanimala Zgodovina Kranjske dežele; dobro je po­ znal sestro Valentina Vodnika. Pomagal je razširjati Prešernovo pesem Nebeška pro­ cesja, primerjal Prešernovo Nezakonsko mater z Goethejevo, prva se mu je zdela veli­ ko boljša. Ko je Prešerna v mestu srečal, mu je pesem zrecitiral. Bral je Novice (začele izhajati 1843) in sočasno liriko, od neslovenskih avtorjev hvalil Friedricha Schillerja, Gottholda Ephraima Lessinga, Karolino Pichler, zaradi Prešernovega prevoda Leno­ re si je kupil Bürgerja, navduševal se je nad Shakespearom, Cervantesovim Don Ki­ hotom, razočarala pa sta Walter Scott in zgodbe iz zbirke Tisoč in ena noč. Leto 1848 je prineslo ustavo, svobodo tiska, osvobojenje kmetov tlačanov in na papirju enako­ pravnost narodov in jezikov, zato je sodeloval v slovenskem dru­ štvu, zbiral somišljenike in se jezil: »V slovenskem taboru slišiš iz ust naših krasotic malokdaj pravilno slovenščino.« Razen latinščine se je učil tudi češčine, ruščine in italijanščine, poskusil se je s francoščino, a mu je bila pretežka. Za denar je inš­ truiral, kot dijak je napisal kratko Zgodovino Slovencev, saj ga je ta tematika zelo zanimala. Vendar se je zavedal ne dovolj širokega znanja in vzporednega črpanja iz povesti in zgodovinskih virov, zato ni bil zadovoljen, ko je bilo mladostno delo res objavljeno.

AV TO B I O G R A F I J A

Kot študent na Dunaju in profesor na Reki je moral živeti skromno, tudi od inštrukcij, kritično je gledal na profesorje, posebej se mu je zameril Miklošič, ki je s slovenskimi študenti govoril nemško. Leta 1853 je opravil zadnje izpite in dobil povabilo na tržaško gimnazijo, a se je zaradi prevlade nemščine v tem zavodu raje odločil za hrvaško gi­ mnazijo v Varaždinu, od koder so ga namestili v gimnazijo na Reki. Na Reki se je do­ bro počutil zaradi profesure in čitalnice, kjer je prebiral slovanske časopise in se družil s Hrvati, Srbi, Slovenci, Čehi; ker je zavrnil ravnateljevo ponudbo, da bi mu poročal o profesorjih in »šolskih razmerah«, je padel v nemilost in se raje upokojil, kot da bi spre­ jel namig, naj prosi za katerokoli mesto v senjski ali vinkovški gimnaziji ali v Zagrebu, vendar se za to ni odločil: »Jaz sem užival rajši mirno svojo mikroskopično pokojnino, nego da bi se vrnil iznova v vrtinec politične kolaboracije /…/« Njegov reški gospodar si je ravno tedaj v Novem mestu kupil hišo, z njim se je na Dolenjsko preselil tudi Trdina.

Tudi tu se je vključil v čitalnico in začel svoja pešačenja po Dolenjski, veliko pogovorov si je zapisal kar v hiši, kjer je stanoval, saj je bila v njej gostilna.

Najraje je obiskoval Gorjance: »Gorjanci so se mi priljubili posebno zato, ker niso eno­ lična gora, ampak polni razlik in sprememb, tu divji, tam ljubki, idilični, tod kamni­ ta puščava, ondi prekrasen, obširen cvetnik.« Veliko je tudi izpisoval rusko zgodovi­ no ter v originalu prebiral ruske avtorje, najraje Gogolja, Turgenjeva in Čehova. Kot glavne razloge svojega zadovoljstva in sreče v življenju navaja ohranjanje mladostnih idealov, povezanost z naravo, branje literature, zgodovinskih in geografskih knjig in navdušenje za vsakršen napredek.

Trdina v odlomku opiše svoje prvo srečanje z Radoslavo, ki jo je, tako kot celo njeno družino, zelo spoštoval. Opis Trdinovega prvega srečanja z ljubljenim dekletom se zelo razlikuje od Slodnjakovega opisa Prešernovega srečanja z Julijo v trnovski cer­ kvi: Slodnjak v opisu prikaže vzdušje v cerkvi in vpliv dekleta na pesnika, Trdinov opis pa je stvaren, faktografski, v nekaj odstavkih izvemo za prvo srečanje in tudi, kako se je ljubezen končala.

V besedilu je urednik izpuščal začetke in zaključke pisem, tako da življenjepis nepri­ siljeno prehaja od dogodka do dogodka in bralci ne zaznamo, da je pripoved dopiso­ vanje med avtorjem in urednikom.

Objektivna pripoved

Slovenski pisatelj, zgodovinar in etnolog Janez Trdina se je rodil v Mengšu, umrl v Novem mestu. Obiskoval je ljubljansko gimnazijo in na Dunaju študiral zgodovino, zemljepis in klasično jezikoslov­ je. Kot profesor je služboval v Varaždinu in na Reki. Leta 1867 je bil kazensko upokojen, češ da zavaja mladino s svojimi politični­ mi nazori, tako se je preselil v Bršljin pri Novem mestu. Prehodil je Dolenjsko in Belo krajino in na svojih popotovanjih beležil svoja spoznanja o ljudskem življenju, delu, verovanju in navadah. To je kasneje uporabil v avtobiografskih delih, povestih, črticah in bajkah. Med najbolj zna­ nimi deli so njegove Bajke in povesti o Gorjancih. – Pisal je lep, ljudski jezik, tako da ga je Ivan Cankar označil za najboljšega stilista svoje dobe. Kjer je živel, je spoznaval okolje in ljudi in o njih pisal: Hrvaški spomini (1951), Bachovi huzarji in Iliri (1951),

Janez Trdina (1830–1905)

93

AV TO B I O G R A F I J A

Kraljevica (1952), Dolenjci (1956), Sprehod v Be­ lo krajino (1958). Njegovo obsežno zbrano delo so urejali Janez Logar, Slavko Tominec in Jože Munda. Na slovensko kulturo je močno vplival s svojimi etnološkimi iz zgodovinskimi raziska­ vami. Prehodil je Dolenjsko in Belo krajino in na svojih popotovanjih beležil spoznanja o ljud­ skem življenju, delu, verovanju in navadah.

• • • • •

ponovimo

O čem Trdina pripoveduje v Mojem življenju?

Kako je potekalo Trdinovo druženje z Radoslavo?

Katere razloge zadovoljstva s svojim življenjem navaja Janez Trdina ob zaključku svojih spominov?

Kaj vse na Slovenskem spominja na Janeza Trdino?

Kakšen je Trdinov prispevek v slovensko kulturno zakladnico?

• Poiščite še druge starinske besede. S katerimi kvalifikatorji SSKJ označuje

odkrivajmo

besede s časovnim prizvokom (neologizmi, starinske, zastarevajoče).

Izpišite iz odlomka časovno zaznamovane besede in poiščite v SSKJ njihovo časovno zaznamovanost.

• Ali SSKJ navaja pomen razlage besede milica kot prvi ali kot drugi? Ali navaja besedo dražica, če da, kako jo razlaga?

• Kot je Trdina svojo izvoljenko srečal v cerkvi, je svojo srečal Prešeren (Julijo v trnovski cerkvi, o čemer piše v sonetu Je od vesel'ga časa teklo leto), Kette v novomeški (Zakaj sem bil v kapiteljnu), Petrarka Lavro de Noves (6. aprila 1327) v avinjonski. Gotovo poznate verze O blažen bodi čas pomladnih dni.

Primerjajte besedila: Kakšna so bila srečanja? Ali so vsa soneti?

• Primerjajte odlomek iz Slodnjakove biografije Neiztrohnjeno srce z odlomkom iz Trdinove avtobiografije Moje življenje: predstavite skupni motiv obeh odlomkov, ugotovite, kateri je izražen bolj osebno in zakaj, kateri napoveduje srečnejši zaključek.

• Primerjajte Cankarjevo in Trdinovo Moje življenje glede na vsebino, pogled na svet in slog pisanja. Razložite svoje mnenje.

• O svojem življenju je avtobiografsko pisal v svojih spominih tudi pisatelj in gornik Janko Mlakar. Poiščite njegovo humoristično avtobiografsko delo Kako je Trebušnik hodil na Triglav v knjižnici, preberite ga in ga predstavite v razredu.

• Raziščite, ali se je Janez Trdina poročil ali ne. Navedite vir svojih poizvedovanj.

• Zadnje poglavje romana Izobčenec opisuje tudi nastajanje Mojega življenja. Zakaj nosi poglavje naslov Zmagal sem?

• Kateri dve Trdinovi poti poznate?

jezik jezik

geografija, etnologija

94

AV TO B I O G R A F I J A

Matjaž Klopčič: Filmi, ki jih imam rad Kateri so nepozabni trenutki vašega življenja?

Obnovite odlomek iz povesti Cvetje v jeseni (Odkrivajmo življenje besed 1) in ga povežite z naslednjim odlomkom iz avtobiografije Matjaža Klopčiča.

Crngrob nad Škofjo Loko

• •

Delo Matjaža Klopčiča Filmi, ki jih imam rad je izšlo leta 1998. Obsega študije o ne­ katerih klasičnih delih iz zgodovine filma (Pravilo igre Jeana Renoirja, Rim, odprto mesto Roberta Rossellinija, Divje jagode Ingmarja Bergmana). V njem so zbrani tu­ di spomini na dogodke in posameznike iz zgodovine slovenskega filma. V učbeniku Odkrivajmo življenje besed 1 (str. 62) ste spoznali Tavčarjevo idilično kmečko povest Cvetje v jeseni, tragično ljubezensko zgodbo med Meto in Janezom, nasprotja med mestom in podeželjem, avtobiografske elemente te povesti, razlagali ste okvirnost zgradbe in večpomenskost naslova. Čeprav obstaja v slovenščini več kot štirideset različnih izdaj te povesti in je istoimenski film nastal že leta 1973, v svojem spomi­ nu Slovenci večinoma povezujemo Cvetje v jeseni prav z obrazi iz tega filma. Scenarij zanj je napisal Mitja Mejak, v glavnih vlogah sta nastopala Milena Zupančič in Polde Bibič, potovko Marušo je igrala Ivanka Mežan. Več podatkov o tem filmu in o dru­ gih slovenskih filmih si lahko poiščete v knjigah Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931–1993 ter Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1994–2003, obe sta dvojezični, besedilo je zapisano v slovenščini in angleščini.

Filmi, ki jih imam rad

Matjaž Klopčič, Nepozabni trenutki mojih snemanj, odlomek Enega nepozabnih trenutkov mojih snemanj lahko navedem takoj: šlo je za posnetek, ki je povezoval vozeči posnetek z velikim zoomom na plesišču v Crngrobu pri Škofji Lo­ ki; postopoma nam je približeval zamaknjeno občudovanje sreče, ki je v življenju tako redka, v tem filmu pa tako usodna. Posnetek smo naredili v visokem poletju 1972. Na­ menjen je bil osebi, ki jo je predstavljala igralka ljubljanske drame, pa tudi nekdanjega »partizanskega« gledališča, s katero sem – s podatki iz drugih Tavčarjevih del – vpeljal v Mejakov scenarij, ki sem ga tako ali tako moral popraviti, osebo »potovke«. V moji predelavi je povezovala skrajno delikaten posnetek snubljenja doktorja Janeza z Metino

delikaten – kočljiv

95

AV TO B I O G R A F I J A

smrtjo, ki se mora že kdaj prej, na primer na plesišču na Gori, pojaviti v zaznavi bolne­ ga srca, ki potem tudi povzroči njeno smrt ob nenadnem in prevelikem občutku sreče …

Gospa Ivanka – tako sem jo namreč klical – je imela slikovit, malce pegast obraz s si­ jajnimi očmi in lepo oblikovanimi ličnicami, na katere se je včasih spustil kakšen pramen las, ki so že bili igrivo pisani; njen nasmeh je bil malce spogledljiv, kretnje rok pa odrezave in kratke. Ta obraz je spominjal na starejšo plemkinjo povojnih angleških filmov, ki nik­ dar ne dovoli, da bi osebne strasti odrejale in rušile zaželeno doslednost, ter brani vstop vsake sentimentalnosti, ki bi ji lahko segla do obraza. In predvsem: bila je vzorno vdana, ubogljiva, vodljiva in zelo točna. Eden dragocenih obrazov našega gledališča, ki je morda leta kasneje tako vzcvetel v Jovanovičevi dramatizaciji Dostojevskega, v filmu pa ne veli­ kokrat: bil je povsem neizrabljen obraz, ki mu življenje prav gotovo ni bilo zelo naklonje­ no. Zdelo se mi je, da njeni občutljivi pogledi poznajo odpovedi, pa tudi posebne odtenke strasti, ki so nam bili povsem neznani. Za dopisano vlogo v Cvetju v jeseni (1973) pa je bila idealna: o tem sem bil prepričan! Posnetek, ki ga želim omeniti med svojimi nepozab­ nimi dosežki, sem uvrstil med posnetke plesa na Gori, ko se lepota prvih objemov zrcali v ubranosti in iskrivosti plesa zaljubljencev Cvetja v jeseni. Naj pripomnim, da ga naša kri­ tika, kot navadno, ni niti omenila; kakor vedno je bilo »…nekaj dobrega, tudi nepozabne­ ga, v impresionističnih odtenkih slovenskih slikarjev …«. Bilo pa je seveda veliko več: šlo je za premišljeno vpeljavo »elipse«, ki je, v presenečenju nenadne harmonije, indirektno zrcalila ubogo potovko Marušo; ta je bila tedaj morda prvič priča izrazu urbane ljube­ zenske sreče, ki njej verjetno ni bila nikoli usojena. Naj takoj pripomnim, da bi brez tega posnetka težko izpeljal nesrečni konec filma, ki ga Maruša napoveduje s tleskom svojih dlani in z besedami: »Zdaj pa bo!« Ali tako nekako …

Vsa vožnja pri omenjenem posnetku je obkrožila izposojenega oštirja, zagrete plesal­ ce, ki so strmeli v plesni par, nato malce pijani obraz škofjeloškega amaterja, ki je no­ sil brke kot Chaplin, norčav obraz njegovega obraza, ki pa se nenadno zresni in skoraj grenko nasmehne, ko opazi skladnost plešočega para; posnetek je šel mimo vse te dru­ ščine – kakor je zdrsela mimo gospa Ivanka – proti travi, ki se je v rahli strmini spušča­ la za točilnico proti travniku nad cerkvijo v Crngrobu. Sledil sem bleščečemu pogledu gospe Ivanke, ki se je po nekaj korakih odmaknila in izstopila iz vrste gledalcev: sledil sem samo še njenemu gibanju, ki jo je zaneslo korak nižje, po strmini navzdol. Tam, oddaljena od drugih in zvokov Mihe Dolžana, ki nam je igral Kodrovo melodijo, se je onemogla sesedla, skrčila in se še enkrat zastrmela proti doktorju in Meti: v grenkobi, ki ni vsebovala niti trohice sentimentalnosti, samo iskreno občudovanje, je šepnila: »Kako lepa je! Kako sta lepa!« Njen dragoceni obraz, ki ga je pisana kmečka ruta podčrtala v ukradenem pogledu, je imel v sebi odtenek grenkobe, ki jo je nenadoma prevzela. Med igro in življenjem bi se takrat odločil za življenje, vendar sam nisem več poznal razlike …

Mojstrsko: gospe Ivanki bom večno dolžnik za dosežek tega posnetka, ki bo – morda – kdaj celo opažen.

Vrsto let je veljalo občudovanje mojemu posnetku slovesa med Meto in doktorjem Ja­ nezom iz filma Cvetje v jeseni. Posnel sem ga nekega jesenskega popoldneva leta 1973 v zlati barvi zahajajočega sonca. Janez je odhajal v Ljubljano. Po stari Tavčarjevi navadi je Meti rekel: »Prijatelja se ob slovesu poljubita, če se imata rada, če ne – si sežeta v ro­ ko. Midva se bova poljubila. »Pa se dajva,« je odvrnila Meta.

elipsa – izpust urban – mesten

96

AV TO B I O G R A F I J A

Po dolgem sprehodu in mnogih objemih je Bibič vedno bolj podaljševal poljub z Meto; na koncu mi je v kader vsakokrat prišel nek trak­ tor, ki je brnel po strmini, tako da sem moral posnetek ponoviti šestkrat ali sedemkrat. Ko sem ga končno posnel, kot sem želel, sem rekel, »Naj kamera še kar teče.« Hotel sem vide­ ti, kaj bo Meta (Milena Zupančič) naredila, ko bo Janez odšel od nje. Imel sem prav: Meta je objela rože in gledala za Janezom, v tistem trenutku pa se je rahel veter okrepil in ji razsul rože po obleki. Ta posnetek, tako kot sem ga posnel na koncu, se mi je zdel esenca kratke in nemogoče ljubezni med mladim dekletom in postaranim advokatom. Imel je vse, kar pogojuje dober filmski posnetek, pa tudi nekaj spontanosti in tistega presenečenja, ki naredi, da postane preprost filmski posnetek ujeto življenje z nekakšno neminljivo lepoto …

• • • • •

esenca – bistvo

Kateri prizor s snemanja je režiserju ostal v spominu in zakaj?

Kaj je v filmu Cvetje v jeseni povezoval posnetek potovke Maruše?

Zakaj se je zdela režiserju gospa Ivanka (Mežan) idealna za epizodno vlogo potovke?

Kako so kritiki komentirali ta prizor?

Zakaj prizor slovesa med Meto in Janezom, preden se Janez vrne v mesto, ponazarja njun odnos?

V čem se v tem prizoru filmska govorica razlikuje od pisane besede?

razmislimo

Nepozabni trenutki mojih snemanj so avtobiografsko besedilo, ker prikazujejo reži­ serjeve spomine na ustvarjanje filmov. Avtor prikaže natančno delo, priprave, razlo­ ge za snemanje in tako nastanek detajlov, ki filmu dajejo osebno noto, pri čemer ima veliko vlogo tudi glasba. V odlomku se režiser spominja snemanja Cvetja v jeseni po scenariju Mitje Mejaka. Posebej mu je ostalo v spominu snemanje dveh prizorov: kako potovka Maruša opazuje srečo zaljubljencev ter Metin in Janezov poslovilni poljub. Pripovedovalec občuduje mojstrstvo igralke, ki je znala izraziti občudovanje mladih zaljubljencev brez vsake sentimentalnosti, in je vesel spontanosti slučaja, ko ustvarjalcem filma pomaga narava: veter raztrese rože po igralkini obleki in tako z jezikom filma pomaga izraziti bistvo nemogoče ljubezni med mladim dekletom in postaranim advokatom.

Odlomek slikovito prikaže režiserjev pogled na film, kot bi na oder gledališča gleda­ li iz zakulisja.

Nepozabni trenutki mojih snemanj

Slovenski filmski režiser, scenarist in pedagog Matjaž Klopčič (1934–2007) izhaja iz znane družine: njegov oče je bil pesnik, dra­ matik in prevajalec Mile Klopčič, njegov brat je violinist in glas­ beni pedagog Rok Klopčič. V mladosti je zastopal Slovenijo v sab­ ljanju na mladinskih prvenstvih v Evropi. Čeprav je diplomiral iz arhitekture, se je pri inštruiranju sabljanja za film Jara gospoda usmeril v scenografijo, potem je v Parizu študiral režijo, za svojo filmsko dejavnost je prejel Župančičevo, Badjurovo in Prešernovo nagrado pa tudi

Matjaž Klopčič (1934–2007)

97

AV TO B I O G R A F I J A

Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju kinematografije. Nekateri od nje­ govih najboljših filmov so Na papirnatih avionih (1967), Strah (1974), Cvetje v jese­ ni (1974), Vdovstvo Karoline Žašler (1976), Nori malar (1978), Dediščina (1984), Moj ata, socialistični kulak (1987), Ljubljana ljubljena (2005). Bil je profesor filmske in te­ levizijske režije na AGRFT in njen predstojnik.

• • •

Razložite naslov in avtobiografičnost odlomka.

Odlomek povzemite; vam je bolj všeč zapis o snemanju potovke ali o skrivnostnem poljubu?

Kdo je pripovedovalec v odlomku in kakšno stališče ima do dogodkov v pripovedi? Ponazorite s primerom iz odlomka.

• Opredelite literarno vrsto besedila, po katerem je nastal Mejakov scenarij za Cvetje v jeseni, svoj odgovor utemeljite.

ponovimo

• V katerem Klopčičevem delu so izšli Nepozabni trenutki mojih snemanj? Sposodite si ga in ga predstavite v razredu.

odkrivajmo

• Kateri prizor iz filma Cvetje v jeseni se je vam najbolj vtisnil v spomin? Zakaj?

• Kdaj se vam je nazadnje kak prizor med ljudmi zdel zares lep? Pripovedujte o prizoru tako, da bo sošolcem zanimiv.

• Odlomek iz Klopčičeve avtobiografije Filmi, ki jih imam rad primerjajte z odlomkom iz Preglove avtobiografije S knjigo po svetu. Povzemite odlomka in pojasnite, na kakšen način avtorja predstavita dogodke. Kje se kaže avtorjevo subjektivno stališče? Utemeljite s primeri iz besedila.

• Kakšno vlogo imata v vašem življenju presenečenje in spontanost? Napišite spis na eno od obeh tem in ga izvirno naslovite. Ali pa pišite na enega od navedenih naslovov:

a) Nepozaben trenutek b) Glasba me je popolnoma prevzela

c) Pomena tega trenutka sem se zavedel/zavedla šele kasneje • Kot je Klopčič pisal o svojih nepozabnih trenutkih, lahko pišete tudi sami dnevnik ali spominske zapise o dogodkih iz svojega življenja, ki so na vas naredili še poseben vtis. Po določenem času jih preberite. Jih še vedno doživljate enako kot v času zapisa?

• V odlomku izberite najlepši odstavek in ga interpretativno preberite. Kako ste se na branje pripravili? Na kaj vse ste bili pozorni?

• Predstavite ustvarjalni opus Mileta in Matjaža Klopčiča.

• Poiščite še več podatkov o ustvarjalcih filma Cvetje v jeseni. Kateri ustvarjalci filma so v medijih običajno bolj v ozadju?

• Istega leta kot Cvetje v jeseni so nastali tudi slovenski filmi Ljubezen na odoru, Begunec in Pastirci. So tudi ti nastali po literarnih predlogah? Kaj prikazujejo?

• Kako sta s cerkvijo v Crngrobu povezana dva Janeza: Janez Ljubljanski in Janez Vajkard Valvazor?

• Mitja Mejak je dramatiziral tudi novelo Tantadruj Cirila Kosmača. Kje bi preverili, ali je dramatiziral tudi Butalce Frana Milčinskega?

jezik

film

umetnostna vzgoja

98

AV TO B I O G R A F I J A

Alma Karlin: Sama • • •

Ali radi potujete? Kako in s kom ste že potovali?

Kaj bi si najraje ogledali?

Ste že prebrali kakšen potopis?

Po osemdesetih letih je izšla avtobiografija slavne popo­ tnice, Celjanke Alme Maksimiljane Karlin. Alma M. Karlin je vsa svoja dela pisala in izdajala v nemškem je­ ziku, prva izdaja, ki je izšla najprej v slovenskem jeziku, je avtobiografija Sama, saj izvirnik obstaja le v tipkopi­ su. Predstavlja Almino otroštvo, mladost, študij v Londo­ nu, na Norveškem in Švedskem. Popotnico in pisateljico v njej spoznavamo ne le kot zanimivo in samosvojo oseb­ nost, ampak tudi kot tenkočutno opazovalko sebe in oko­ lice. Izvirni naslov knjige je Ein Mansch wird, dokončana je bila jeseni 1931, ko je bila Alma stara 41 let, za seboj je imela osem let potovanja okoli sveta in dve knjižni uspe­ šnici, Samotno potovanje in Urok južnega morja. Čeprav je bilo besedilo pripravljeno za nemškega založnika, doslej ni izšlo.

Popotnica Alma

Bila je nepričakovan otrok starejših staršev, oče je bil oficir, mama pa učiteljica. Ro­ dila se ni povsem zdrava, imela je ortopedske težave in nesimetrične oči, česar ni mogel odpraviti noben zdravnik. Očetova zgodnja smrt jo je zelo prizadela, saj ji je on dajal toplino in varnost.

Prvoosebna pripoved se giblje od rojstva do Alminega tridesetega leta. Ko knjigo od­ ložimo, razumemo, da je dosegla namen: v luči svojega poklica, pisateljevanja, je Al­ ma spoznavala samo sebe in svet.

Svetovna popotnica Karlinova je za preživetje poučevala, v Londonu med drugim tu­ di Kitajca, ki jo je prosil za roko. Da bi ga seznanila z domačimi, ga je povabila v Slo­ venijo, o čemer piše v poglavju Lažni videz, po tem se njuno druženje ne nadaljuje.

Alma Karlin: Sama, Lažni videz, odlomek Žal traja več kot polovico skopo odmerjenega življenja, preden postane jasno eno iz­ med najpomembnejših dejstev človeškega življenja: namreč, da moramo sprejeti sočlo­ veka takšnega, kakršen je, ne takšnega, kakršnega bi si želeli, saj je vsak odrasel človek nekaj popolnoma dokončanega, nespremenljivi jaz, s katerim se moramo sprijazniti.

Vendar pa je večina ljudi, ki vstopa v ožje odnose, prežeta z zaslepljujočim mnenjem, da bo lahko na partnerju nekaj spremenila. Iz tega rastejo razočaranja in nesmiselna trenja, ki postopoma vodijo v odtujitev ali celo razpad. Zato je priporočljivo, da pred zvezo preprosto premislimo, ali se lastnosti in slabosti partnerja kolikor toliko harmo­ 99

AV TO B I O G R A F I J A

nično ujemajo z našimi lastnimi senčnimi platmi ali so z našo naravo nezdružljive. Več na tem svetu nepopolnosti ne moremo doseči.

Tudi sama sem naredila napako, ko sem verjela, da bom malega Kitajca zdaj »pre­ oblikovala«; da bom lahko iz praktično naravnanega, zelo materialističnega fanta, ki sploh ni rad študiral, naredila moškega, ki se bo navduševal nad poezijo, se predajal abstraktnemu in se vnemal za vse, kar je veličastnega. Zelo dolgo je trajalo, preden sem opazila, da je bil »dokončan«, in sem ga morala hočeš nočeš vzeti takšnega, kakršen je pač bil.

Okoliščina, da se bova poročila v nejasno določeni prihodnosti, v najin obstoječi od­ nos pravzaprav ni prinesla nobene spremembe. Še naprej sem ga poučevala, pri njem kot ponavadi po urah pila čaj, vendar se med nama ni razvila niti telesna niti duševna zaupnost in sem svoje nedelje preživljala prav tako osamljeno in pobito kot prej. Kljub vsemu pa je bil njegov izbor zame priznanje, ki sem ga hotela biti vredna, in zato sem napela vse sile, da ga navdušim za kaj ne povsem praktičnega in mu naredim najine skupne ure prijetne.

Ker je obstajala možnost, da ga bo oče poklical domov, sem hotela imeti urejeno vsaj finančno plat te vprašljive poroke, in sicer sem hotela biti prepričana, da moj soprog ni­ koli ne bo imel niti najmanjše pravice razpolagati z mojo doto. To je bil moj edini pre­ vidnostni ukrep, ker sem – naj sem se temu prepričanju še tako upirala – notranje ve­ dela, da se tovrstni zakon konča lahko samo nesrečno. In v tem primeru je bilo bolje, da je umik zavarovan …

O tej točki sem se hotela pogovoriti s svojo mamo, in sicer jasneje, kot to lahko storiš v pismu, zato sem ji sporočila, da prihajam domov. Čudno je, da se ni nikoli upirala misli, da se poročim z Azijcem; malega je poznala, saj nas je peljal v Kitajsko restavra­ cijo, in bila je popolnoma zadovoljna s tem, da je bil sin mandarina in zelo bogat. Ker pa za nobeno ceno ni dopustil, da bi se odpeljala sama, temveč je hotel nadaljevati štu­ dij pri meni, je bila mama nad tem ogorčena zaradi domnevnega mnenja častivrednih someščanov, ki zame ni nikoli obstajalo in ne obstaja, ker malomeščani pač iščejo dlako v jajcu in se tako zelo trudijo zadostiti svoji opravljivosti (utemeljeni in neutemeljeni), da jih jaz pri tem ne želim ovirati. Ljudje na višjih ravneh stojijo nad tem, z ostalimi pa itak nimaš nič skupnega. Njihovo mnenje ne šteje.

Ta moja vrnitev domov je bila zame veliko razočaranje. Kakšno odvečno šušljanje, kakšna mreža laži, kakšno stokanje in cirkus, pri tem pa – če ne upoštevamo najine zaroke – med malim možem z Vzhoda in menoj ni bilo ničesar, kar bi lahko vzbujalo strah. Prav zabava me, ko se spomnim, kako mi je nekaj dni pred mojim rojstnim dnem večkrat povedal, da me bo takrat poljubil, in sicer s takšnim izrazom in pomembnostjo, kot da malemu otroku pripoveduješ o posebej lepi torti. Potem je res prišel z rožami in z darilom in njegov poljub je bil poljub otroka, zelo okusen ter popolnoma brez strasti in mlačen. Ni mi bil niti prijeten niti neprijeten; pustil me je takšno, kakršno me je na­ šel. Prav tako sem iz občasnih namigov razbrala, da je za Azijca to, kar mi imenujemo nežnost, brez vrednosti in da ima pravo vrednost zgolj spolnost v svoji zadnji manife­ staciji. Za Evropejca je ponavadi predigra tisto, kar ga razveseljuje in privlači; za Azij­ ca (to mi je na mojem kasnejšem potovanju po svetu potrdilo veliko ljudi) leži veselje v samem končnem dejanju in v zavesti, da si spočel otroka. Iz tega razloga mu žena 100

AV TO B I O G R A F I J A

ne pomeni nič kaj več kot katerakoli ženska, od tod izhaja mnogoženstvo.

Ker je pri meni vendarle šlo za usodno vprašanje in tak­ šno, ki mamo in otroka praviloma zbliža, sem upala, da se bova z mamo zbližali vsaj sedaj, a ostalo je pri nepo­ membnih trenjih o tem, kaj bodo rekli ali mislili ljudje in sorodniki ter ta in oni, in so glavna vprašanja ostala sko­ raj nedotaknjena. Mama si gotovo ni bila na jasnem gle­ de drz­nosti zadeve in verjetno sploh ni razmišljala o rasni razliki, saj bi se sicer verjetno z vsemi sredstvi borila proti tej resnično škandalozni zvezi. Tako pa sva se pogovarjali le o vožnji čez Moskvo v Peking … Čim sem imela malega Kitajca v lastni hiši, je bil zame izvor jeze. Niti za trenutek me ni izpustil iz oči in če sem morala iti ven, je desetkrat za­ povrstjo vdrl v sobo k moji mami in v zelo slabi nemščini s široko odprtimi očmi zakli­ cal: »Ona ne pride – ne pride – ne pride!« Poleg tega je bil obupno len, tako da sem se zjutraj sprla z njim in popoldne z mamo, ki naju nikoli ni pustila ven, temveč naju je popoldne peljala na sprehod kakor jaz danes na povodcu vodim svojega psa, in ko sva šla nekoč kupit zvezek (sama, ob enajstih dopoldne, po ulici), ni bilo konca očitkom in vzklikom: »Jezus, Jezus! Kaj bodo rekli ljudje?!« Kljub temu je bilo bivanje tudi veselo, saj smo bili pravzaprav vsi trije – moj nekdanji učenec španščine, ki me je pogosto obiskal, Kitajec in jaz – veliki otroci, in kadar smo drug drugemu grozili s spužvo za kopanje in se kot divji podili po sobah ali se lovili po podstrešju in stopnišču in je Kitajec kot prava majhna opica s štrlečimi lasmi stekel sko­ zi vrata in midva belca kot norca za njim, sem prvič v življenju čutila, da se mi po žilah ne pretaka ricinusovo olje ali postana voda, temveč kri, da sem lahko tekla in še nisem okamenela v mumijo. To odkritje je mojo mamo stalo veliko »Jezusov«, jaz pa sem se zelo zabavala, saj sem opazila, da sem mlada. To občasno norenje je bilo edina čedna plat moje azijske zaroke in prav gotovo nedolžno veselje …

Nad nekaterimi rojstvi vlada prekletstvo. Če bi bil mali rumenokožec otrok in deklica moje mame in jaz sin njegovega očeta, bi bila najinim staršem v veliko veselje, saj si je njegov oče želel dediča, ki bi ljubil študij, in je bil pripravljen vsak opravljeni izpit pla­ čati s svojo srčno krvjo, mali Sing pa je bil očarljiva deklica. Z navdušenjem je pogrinjal mizo, bil je blažen, če sem mu dovolila pobrisati prah s pohištva, zlaganje oblačil pa mu je bilo v duševni užitek; pogovor o nepomembnih stvareh, prazno kramljanje, po­ smehljive opazke, sedenje, opazujoče razčlenjevanje so bili njegova najljubša zaposlitev.

Takšen, kakršen je bil, bi bil pravšnja hči moje matere, jaz pravšnji sin njegovega očeta in obema bi v zamenjani vlogi šlo zelo dobro. Tako pa zanju, ki sta bila odgovorna za najini življenji, nisva bila drugega kot večni izvor razočaranj.

Zelo kmalu sem vedela, da ne bova mogla nikoli živeti skupaj, vendar sem bila vse svoje življenje zelo zvesta in še tujcu ne bi priznala, da mala krota ni bil takšen, kakr­ šen naj bi bil. Še sem občasno upala, da ga bom lahko spremenila, in v tej utvari sem se pogumno trudila povečati svoj vpliv.

(Prevedla Mateja Ajdnik Korošec.)

101

AV TO B I O G R A F I J A

• • • • •

razmislimo

Zakaj je avtorica naslovila poglavje Lažni videz?

Kakšno mnenje izraža pripovedovalka na začetku in koncu poglavja?

Kaj izvemo o pripovedovalki, njeni materi in Kitajcu?

Opredelite se do pripovedovalkinega odnosa do matere in do Kitajca.

Ali vas je v besedilu kaj presenetilo? Razložite, kako na problem gledate sami (npr. drugačnost, tujost, malomeščanstvo, azijski moški, odnos do otrok moškega oziroma ženskega spola, otročje vedenje, poskus spreminjanja osebnosti).

V navedenem celotnem poglavju Lažni videz iz avtobiografskega literarnega dela Sa­ ma pisateljica ob lastni izkušnji razmišlja o dejstvu, da moramo ljudi sprejeti, kakršni so, ne pa pričakovati, da bodo taki, kot bi si mi želeli, saj je vsak odrasel človek »že dokončan« in ga zato ne moremo spremeniti. Poskusi spreminjanja vodijo v razoča­ ranja in razpad zvez. Prehodi med posameznimi motivi so nakazani razen z odstav­ ki tudi s tropičji, kar dokazuje natančnost njenega pisanja. – Drugi daljši razmislek v odlomku izhaja iz njenega mnenja, da bi se Kitajec Sing in ona mo­ rala roditi zamenjanega spola in med seboj zamenjanim staršem, če naj bi jim bila v veselje. Racionalni razmislek in humor sta po­ sledica avtoričinega dolgoletnega samotnega popotovanja: brez te dolgoletne izkušnje in svojega trdnega značaja bi vsaj humorja ne zmogla. Objektiven pogled na upovedeno stvarnost nas spomni na Trdinove Spomine.

Druga pomembna oseba njenega življenja, o kateri pripoveduje od­ lomek, je njena mama: stroga, zaprta v okvire tradicije, se ob nena­ vadnem obisku boji le, kaj bodo rekli ljudje. Oznaka malomešča­ nov v odlomku je lucidna in ironična (… jaz jih pri tem ne želim ovirati, prav zabava me …). Tako lahko za avtobiografijo Sama za­ pišemo, da je podroben, razumski, luciden, tudi humoren zapis la­ stnega življenja svetovne popotnice Alme Karlin.

Alma Karlin (1889–1950)

102

Rodila se je očetu Jakobu Karlinu, upokojenemu majorju avstro-ogrske vojske, in petinštiridesetletni materi Vilibardi, učiteljici. Oče ji je umrl, ko je imela osem let.

Kot večji del tedanjega celjskega meščanstva je tudi Alma govorila in pisala v nem­ škem jeziku, slovenskega jezika pa ni govorila najbolje in ga ni uporabljala veliko.

Zgodaj je pokazala smisel za glasbo, risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov, ki se jim je posvetila še bolj, ko je morala pri trinajstih prestajati hude ortopedske opera­ cije: bolečine je začela premagovati z učenjem tujih jezikov. Srednjo šolo je končala v Gradcu, od tam pa je leta 1913 odšla v London študirat jezike. Študirala je angle­ ščino, francoščino, latinščino, italijanščino, norveščino, danščino, finščino, ruščino in španščino, kasneje pa se je učila še perzijščino, kitajščino in japonščino. V Lon­ donu se je prvič srečala s teozofijo. V začetku 1. svetovne vojne, leta 1914, se je mo­ rala umakniti na Švedsko in Norveško, ker je bila kot državljanka Avstro-Ogrske v Londonu nezaželena. Leta 1919 se je vrnila v Celje, vendar pa je že kmalu odšla na pot in bila zdoma vse do leta 1928. V tem času je prepotovala velik del sveta in med

Opus Alme Maksimiljane Karlin po do sedaj zbranih podatkih obsega štiriindvajset objavljenih knjig, več kot štirideset proznih del, novel, črtic, člankov, pesmi (ohra­ njene so v rokopisu), notnih zapisov ter risb. Pisala je v nemščini, nekatere članke v angleščini za angleško govoreča področja. Najpomembnejša dela – potopise, ro­ mane in etnološka dela – je izdala v prvem desetletju po vrnitvi s poti, od leta 1928 do leta 1938, 22 njenih knjig so med letoma 1921 in 1937 izdali pri različnih založ­ bah v Nemčiji, Angliji, na Finskem in v Švici. Nekatere izmed teh dvaindvajsetih knjig so tudi ponatisnili (troje njenih najpomembnejših popotniških knjig je takrat doseglo naklado 80.000 izvodov) in jih prevedli v angleščino, francoščino in fin­ ščino. Alma Maksimiljana Karlin je s svojim književnim delovanjem prevzela tu­ di švedsko pisateljico in Nobelovo nagrajen­ ko Selmo Lagerlöf, ki je Karlinovo predlagala za Nobelovo nagrado za književnost za delo Laterna smrti.

Leta 2009 je nastal igrani dokumentarni film o njenem življenju z naslovom Alma M. Kar­ lin: Samotno potovanje. Karlinovo je upodo­ bila igralka Veronika Drolc, film je režirala Marta Frelih.

• • • • •

Veronika Drolc kot Alma Karlin

drugim obiskala Južno in Severno Ame­ riko, Daljni Vzhod, Tihomorske otoke, Avstralijo in Azijo. O svojem potovanju in doživetjih je pisala v različne časopise in revije, med drugim tudi v glasilo celj­ skih Nemcev Cillier Zeitung, v nemška časopisa Neue Illustrierte Zeitung in Der deutsche Bergknappe. Bila je dolgoletna etnografinja in zbirateljica, večino pred­ metov, ki jih je nabrala na svojih potovanjih, je pošiljala domov (nekateri ohranje­ ni primerki z njenih potovanj so danes shranjeni v Pokrajinskem muzeju v Celju).

Njena zadnja postaja na potovanju je bila Indija, od koder se je januarja 1928 vrnila v Celje, kjer je živela do svoje smrti leta 1950. Pokopana je na Svetini nad Štorami.

Slika Alminega groba v Svetini

AV TO B I O G R A F I J A

Zakaj se je Alma najprej nameravala poročiti s Kitajcem in zakaj si je kasneje premislila?

O čem pripoveduje knjiga Sama?

S čim vse se je Alma Karlin ukvarjala in kaj je dosegla?

Kaj razen knjig v Sloveniji spominja nanjo?

Kako se je spoprijateljila s Theo?

ponovimo

103

AV TO B I O G R A F I J A

•

odkrivajmo

Preberite besedilo, poimenujte in opišite besedilno vrsto.

14. april 2005-5. maj 2005 ALMA KARLIN-1889-1950

jezik

RAZSTAVA OB 55-LETNICI SMRTI Svetovna popotnica, poliglotka, pisateljica Alma Maksimilijana Karlin je bila izjemna osebnost.

Najpomembnejša dela, med katerimi je največ potopisov, romanov in etnoloških del, je izdala v tridesetih letih 20. stoletja. S svojimi deli je zbudila pozornost švedske pisateljice Selme Lagerlöf, ki jo je predlagala za Nobelovo nagrado za književnost za delo Laterna smrti.

Avtor razstave: Gregor Erjavec (NUK) Prostor razstave: Razstavna dvorana NUK Otvoritev razstave: četrtek, 14. aprila 2005 ob 18. uri Odprto: o d ponedeljka do petka od 9. do 18. ure, ob sobotah od 9. do 13. ure

1969, Urok južnega morja, 1996, Zmaji in duhovi, 1997; Modri mesec, 1997; Popotne skice, 1997; Angel na zemlji, 1998; Svetlikanje v mraku, 1999; Pod košatim očesom, 2002; Samotno potovanje v daljne dežele, 2006; Japonske novele, 2006; Doživeti svet, 2006; Smrtonosni trn in druge nenavadne zgod(b)e iz Peruja in Paname, 2007; Moji izgubljeni topoli, 2007. Pripravite predstavitev katerega od njih in ugotovite, ali je v njem kaj humornega.

• Napišite humoren opis svojega potovanja. Izbirajte med naslovi:

a) Veselje, smeh in duhovitost na poti

b) Situacijo je rešil smeh

c) Šala je prebila led • Ali je bil še kateri slovenski književnik predlagan za Nobelovo nagrado?

• Kaj je teozofija? V čem jo povezujete z Almo Karlin?

• Obiščite Virtualno domovanje Alme Karlin – Osrednja knjižnica Celje. V čem še, razen v popotništvu, se vam zdi Alma posebna?

• Raziščite, zakaj so v Nemčiji po letu 1937 prepovedali njena dela.

• Spomenik Ane Četkovič Vodovnik in njenega moža Vasilija Ćetkovića-Vaska Almi Karlin stoji v centru Celja. Katere njene lastnosti poudarja ta kip v naravni velikosti?

• Po spletu raziščite, kako so z Almo Karlin povezana naslednja imena: Polona Vetrih, Uršula Cetinski, Alma M. Sedlar, Gregor Erjavec, Vlado Šlibar, Zmago Šmitek.

• Kdaj je začela sestavljati desetjezični slovar in zakaj?

• Kdo je poliglot? Poznate še koga, ki je znal (zna) veliko jezikov?

• Na spletni strani RTV Slovenija lahko poiščete oddajo Knjiga mene briga: Alma Karlin: Samotno potovanje, Doživeti svet, Japonske novele (15. februar 2007).

• Kaj bi vi vprašali prevajalko knjige Sama?

• Avtobiografijo Alme Karlin primerjajte z Rousseaujevimi Izpovedmi (odlomek in obravnavo preberite na www.mladinska.com/sola). Povzemite sporočilo obeh odlomkov. Katero dogajanje je vznemirilo obe osebi? Predstavite ga. Kaj menite o stališčih obeh avtorjev?

geografija

umetnostna vzgoja

104

Almina pot po svetu

• Nekaj prevodov del Alme Karlin v slovenščino je dosegljivih v knjižnicah: Samotno potovanje,

Lidija Golc, Valentina Kobal, Alenka Žbogar, Janja Perko, Klemen Lah, Marijan Dović, Darja Pavlič

ODKRIVAJMO ŽIVLJENJE BESED 2, berilo za dijake 2. letnika srednjih strokovnih šol: • sledi najnovejšemu učnemu načrtu za srednje strokovne šole; • omogoča bogat in premišljen izbor književnih odlomkov iz tematskega sklopa Posameznik, družina, družba; biografij in avtobiografij; • sistematično in pregledno predstavlja poglavja iz starejše zgodovine književnosti (od evropske renesančne književnosti do slovenske književnosti med romantiko in realizmom); • pri analizi posameznega književnega dela upošteva načelo šolske interpretacije; • spodbuja medpredmetne povezave in razumevanje širšega konteksta dobe.

• omogoča dodatne obravnave književnih besedil na spletu.

LAH, BERNARDA LENARŠIČ

LIDIJA GOLC, VALENTINA KOBAL, KLEMEN LAH, BERNARDA LENARŠIČ

LIDIJA GOLC, VALENTINA KOBAL, KLEMEN LAH, BERNARDA LENARŠIČ

1. letnika srednjih strokovnih šol:

eva načelo šolske interpretacije;

ršega kulturno zgodovinskega ozadja.

RIVAJMO

vljenje besed

venščino – književnost v 3. letniku ednjih strokovnih šol

ODKRIVAJMO življenje besed

A KOBAL, KLEMEN LAH, BERNARDA LENARŠIČ

ODKRIVAJMO življenje besed

Učbenik za slovenščino – književnost v 4. letniku srednjih strokovnih šol

ODKRIVAJMO življenje besed

Učbenik za slovenščino – književnost v 1. letniku srednjih strokovnih šol

ODKRIVAJMO življenje besed

Učbenik za slovenščino – književnost v 3. letniku srednjih strokovnih šol

21,90 €

ODKRIVAJMO življenje besed

meri iz vseh književnih zvrsti;

zgodovine književnosti (do srednjega veka);

ODKRIVAJMO življenje besed

z osnovne šole;

ODKRIVAJMO življenje besed

srednje strokovne šole;

odlomkov ljubezenskih besedil,

ODKRIVAJMO življenje besed

Učbenik za slovenščino – književnost v 4. letniku srednjih strokovnih šol

ODKRIVAJMO življenje besed

• upošteva dijakovo predznanje iz osnovne šole;

2

ODKRIVAJMO življenje besed

Učbenik za slovenščino – književnost v 2. letniku srednjih strokovnih šol