Po EPM konec mladine?!
Prostovoljstvo za »začetnike«
»3
Prisluhnimo gluhim
»5
»6
časopis za razvoj nevladnih organizacij v Podravju
Št.10, marec 2013 naklada: 31.000 izvodov www.nevladna.org
Koga moti sodelovanje?
O (ne)vključevanju nevladnih organizacij v pripravo razvojnih dokumentov države in regij Bojan Golčar, Zavod PIP in Tina Divjak, CNVOS Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja je pred dvema letoma na področje regionalnega razvojnega načrtovanja vnesel določilo, po katerem se v proces priprave in sprejemanja regionalnih razvojnih programov vključi tudi predstavnike nevladnih organizacij. Razvojni svet regije (RSR) je organ, v okviru katerega bi se naj, upoštevajoč načelo partnerskega sodelovanja med lokalnimi samoupravami, gospodarstvom in nevladnimi organizacijami, vršile priprave regionalnih razvojnih programov, ki predstavljajo med drugim tudi podlago za črpanje iz evropskih strukturnih skladov. Za obdobje 2014 – 2020 bo teh sredstev namenjenih Sloveniji okoli 5,3 milijarde evrov. Bilo bi res nenavadno, če omenjena sprememba med župani ne bi povzročila nemira in zaskrbljenosti. Posegla je namreč v prostor odločanja, v katerem so doslej del sredstev sami razporejali, pri čemer je bil poudarek predvsem na infrastrukturnih projektih. Ob tem pa so le redki zmogli pogled preko meja lastne občine. Regionalni razvojni programi so bili v preteklosti skupek regionalno nepovezanih parcialnih razvojnih zgodb posameznih občin, brez poglobljenega strateškega razvojnega premisleka o prihodnosti regije. Zdi se, da se v glavah županov še zmeraj ni zgodil miselni preskok. Zato se ne gre čuditi naporom, ki jih je t.i. županski lobi vložil v to, da se je omenjeni zakon, kmalu
po njegovem sprejetju, ponovno odprl in spremenil na način, ki županom oz. lokalnim samoupravam vrača odločilni vpliv na razdeljevanje razvojnih sredstev za projekte, ki se bodo financirali v okviru regionalnih razvojnih programov. In to se je zgodilo navkljub priporočilom Evropske komisije o upoštevanju načela partnerstva, v duhu katerega bi naj nastajali razvojni dokumenti za obdobje prihodnjega večletnega finančnega okvira. V skladu z uredbo EU, ki določa pravila črpanja sredstev iz vseh 5 evropskih skladov, bi naj posamezna država članica za oblikovanje programov in partnerskih sporazumov organizirala partnerstvo s pristojnimi javnimi organi, ekonomskimi in socialnimi partnerji ter relevantnimi organi, ki predstavljajo civilno družbo (okoljski partnerji, NVO, organi za spodbujanje enakosti in boja proti diskriminaciji). Vključevanje partnerjev naj bi po teh priporočilih potekalo na več ravneh, od priprave, izvajanja, spremljanja in ocenjevanja programov, kakor tudi do programiranja posameznih razpisov, pri čemer je potrebno poudariti, da partnerstvo v skladu z Evropskim kodeksom ravnanja za izvajanje načela partnerstva ni zgolj javno posvetovanje (tj. komentiranje že napisanih dokumentov), temveč gre za neposredno vključevanje (in upoštevanje) ključnih deležnikov v pripravo teh dokumentov. Ni odveč omeniti, da bodo
države članice dolžne o izvajanju načela partnerstva poročati Evropski komisiji. In ob tem bi nekaj moralo biti vnaprej jasno. Do tovrstnega sodelovanja ne bo mogoče priti v okoljih, kjer se bodo ohranjale razvojne paradigme preteklih obdobij, ko so prevladovali ozki lokalni pogledi na razvoj v regiji, ki je baziral prvenstveno na infrastrukturnih projektih. Tako evropske kot slovenske razvojne usmeritve za obdobje do leta 2020 v ospredje postavljajo pomen razvoja človeških virov oz. naložbe v ljudi ter znanje in inovativnost kot priložnost za zagotavljanje novih in kvalitetnih delovnih mest. To so razvojni potenciali, v katere je potrebno in vredno vlagati, pri čemer lahko tudi nevladne organizacije ogromno prispevajo z izvajanjem lastnih projektov, kot tudi s sooblikovanjem in vključevanjem v projekte občin in gospodarstva. Zato jim je potrebno dati priložnost. Glede na prisotno nenaklonjenost lokalnih odločevalcev za sodelovanje z ostalimi razvojnimi partnerji se lahko zgodi, da bo čez nekaj let Slovenija soočena s težavami ob poročanju pristojnim inštitucijam Evropske unije, kako so bili v razvojno načrtovanje, izvajanje in nadzor vključeni različni partnerji (tudi NVO, kot organizirana civilna družba) in predvsem koliko dejanskega vpliva jim je pri tem bilo dano s strani državnih in lokalnih inštitucij oblasti oz. ali je bilo njihovo vključevanje le kozmetične narave.
In kako se načelo partnerstva uresničuje v praksi?
Poglejmo nekaj podatkov, ki kažejo na to, kako se v času, ko se izteka rok za pripravo osnutkov RRP v slovenskih regijah odvijajo procesi njegove priprave s poudarkom na vključevanju nevladnih organizacij: V 12 slovenskih statističnih regijah, za katere smo zbrali podatke, so bili opravljeni izbori predstavnikov NVO v RSR. Ti so bili konstituirani v 5 regijah, čeprav dejansko delujejo le v Pomurski regiji. V vseh regijah, razen v Jugovzhodni Sloveniji, je bilo posredovano povabilo za sodelovanje pri identifikaciji nabora regijskih projektov oz. poziv za predlo-
Organizirana civilna družba mora smiselno sodelovati pri pripravi partnerskih sporazumov. Komisija sicer priznava, da imajo države članice in regije lastne mehanizme in strukture za sodelovanje s civilno družbo, hkrati pa se zaveda, da mora procese spremljati in tudi sama zagotavljati ustrezno varstvo v primeru kršitev. Kadar se ugotovi, da civilna družba ni bila primerno vključena, Komisija ne bi smela podpisati partnerskega sporazuma tako dolgo, dokler se ne vzpostavi ustrezno sodelovanje. nadaljevanje na strani 2 »
Po polžje do strategije socialnega podjetništva Goran Forbici, CNVOS
Dogajanje okoli strategije socialnega podjetništva se odvija kot v počasnem posnetku. Marca 2011 sprejeti Zakon o socialnem podjetništvu je določil, da bi jo morala vlada skupaj s programom ukrepov za leti 2012 in 2013 pripraviti najkasneje do 1. januarja 2012. Marca 2013 strategije še vedno nimamo. Imamo samo tri osnutke. Vse tri smo nevladniki in sindikati soglasno zavrnili. Prvi iz decembra 2011 recimo sploh ni ločil med socialnimi podjetji in nevladnimi organizacijami. V drugem je bila ta netočnost popravljena, a kaj ko v njem ni bilo zapisanih specifičnih ciljev in ni odgovoril niti na tri osnovna vprašanja – kaj, koliko in do kdaj. Kolegom iz vladnega Sveta za socialno podjetništvo sem ga zato oktobra 2012 komentiral takole: »Trije splošni strateški cilji brez kakršnih koli specifičnih ciljev in brez vseh kazalnikov. S tega vidika je edini mogoč sklep, da je v 10 mesecih MDDSZ uspelo doseči novo dno: iz enega vsebinskega zmazka v še hujšega.« Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve je bilo zato zopet naloženo, da pripravi novo verzijo. A se spet ni izteklo najbolj posrečeno. Konec decembra 2012 je ministrstvo objavilo nov osnutek. Upoštevali so pripombe, da si dokument, ki nima specifičnih ciljev in kazalnikov, ne zasluži imena strategija. A postavili so jih tako nizko, da smo se na Centru nevladnih organizacij enostavno morali vprašati, če oboji sploh govorimo o istem. Ni na-
mreč videti, da bi ministrstvo ob pripravi predloga imelo v mislih podjetništvo, ki v evropskih državah predstavlja pomemben del gospodarstva. Po podatkih Evropske komisije danes v EU deluje okoli 2 milijona socialnih podjetij, kar predstavlja približno 10% vseh evropskih podjetij. Zaposlujejo čez 11 milijonov oseb oziroma 6 % vseh zaposlenih v EU. Veliko. In predvsem precej več kot pri nas. Cilji Evropske komisije so še precej ambicioznejši. V socialnem podjetništvu namreč vidi pomemben potencial, ki lahko v gospodarstvo vnese bistveno več pravičnosti in pomembno prispeva v boju proti socialni izključenosti. Komisija ne ostaja le pri besedah. Pripravlja celo serijo ukrepov, s katerimi želi izboljšati dostop socialnih podjetij do financiranja, dopolniti evropsko zakonodajo ter zagotoviti večjo prepoznavnost socialnih podjetij. Posebno pozornost jim namenja tudi znotraj strategije 2020 in nove finančne perspektive, kjer je socialno podjetništvo eno od prioritet. Če sodimo po zadnjem osnutku strategije, ministrstvo za delo v socialnem podjetništvu vidi vse kaj drugega, predvsem pa nobene perspektive. Zastavljeni cilji so naravnost smešno neambiciozni in kažejo na to, da ministrstvo za delo socialnemu podjetništvu pripisuje podoben pomen, kot ga ima za ministrstvo za gospodarstvo proizvodnja pasti za lov na polhe.
MDDSZ je tako za naslednja 4 leta predvidelo 200 subvencij za zaposlitve v socialnih podjetjih. To je borih 50 na zaposlitev leto oziroma eno malo podjetje ali pet mikro podjetij. V CNVOS smo jih pred enim letom predlagali 2000 oziroma 500 na leto. Pri tem smo se opirali na število javnih delavcev, ki jih država na leto subvencionira. Lani jih je bilo recimo enormnih 3200, pri čemer javna dela preverjeno ne sodijo med trajnostne zaposlitve, saj večina skozi javna dela zaposlenih službe ne obdrži. Zato bi bilo po našem mnenju še vedno bolje, da bi vsaj del teh subvencij preusmerili v socialna podjetja. Podobno smešno nizki so tudi načrti MDDSZ glede podjetniških svetovanj, ki bi jih svežim socialnim podjetjem zagotavljale točke VEM, ki jih financira JAPTI. Ministrstvo jih je predvidelo skupaj 200 v štirih letih. To pomeni svetovanje in pol na leto po posamezni VEM točki, ki jih je okoli 30. Cilj je absurdno neambiciozen, saj je npr. že samo CNVOS v 2012 izvedel več kot 100 svetovanj na temo socialnega podjetništva. Že to prepričljivo dokazuje, da na terenu potreba vsekakor obstaja, zaradi česar se je naš lanski predlog glasil 2500 svetovanj v 4 letih. Prav tako zadnji osnutek strategije pozablja na številne druge ukrepe za razvoj socialnega podjetništva. V njem ni ne duha ne sluha o vzpostavitvi regijske
mreže inkubatorjev, kjer bi se valila socialna podjetja. Ministrstvo je očitno pozabilo tudi na predvideni državni sklad za socialno podjetništvo, 'izviselo' je odpiranje slovenskega podjetniškega sklada. Socialna podjetja tako ne morejo do denarja za zagon, niti ne do premostitvenih kreditov z jamstvom države ipd. Spregledana je tudi kakšna koli podpora inovativnim finančnim mehanizmom zasebnega sektorja, ki bi bili namenjeni socialnim podjetjem, pa čeprav je takšna podpora ena od prioritet Evropske unije. Ko smo na ministrstvu preverjali, kam so izpuhtele ambicije, so se sklicevali predvsem na slab zakon. Bojda naj bi bil preveč omejevalen, poln administrativnih bremen tako za socialna podjetja kot za ministrstvo. Za kronski dokaz navajajo, da se je v zadnjem letu med socialna podjetja vpisalo le 7 pravnih oseb. Ob takšnem tempu pa bodo njihovi ukrepi več kot zadostni, denarja in podpore pa še preveč. Brezhiben logični sklep, ni kaj. Žal tudi popolnoma skregan s stanjem stvari. V Sloveniji imamo 25 000 nevladnih organizacij, več kot 150 invalidskih podjetij, ki zaposlujejo več kot 5000 invalidov, ter več kot 400 zadrug. Več 100 med njimi jih deluje na način socialnega podjetja. Samo 7 med njimi je status socialnega podjetja tudi pridobilo. Pičel rezultat ni prav nobeno presenečenje glede na to, da
pridobitev statusa ne zagotavlja niti ene same ugodnosti. Zelo samoumevno je namreč, da si nihče ne bo nalagal administrativnih bremen, če mu ne prinašajo nič. Če torej želimo ambiciozna socialna podjetja, še kako potrebujemo ambiciozno strategijo, mnogo manj pa ministrstvo, ki je sposobno zamešati vzrok in posledico. Najdejo se seveda tudi takšni, ki ob zgornjih mislih zaženejo vik in krik, češ, kakšno pa je to podjetništvo, ki hoče subvencije in drugo državno podporo. Saj socialna podjetja vendar niso humanitarne organizacije! Drži, niso. A če si pogledamo, koliko subvencij in druge podpore so preko slovenskega podjetniškega sklada in drugih javnih razpisov deležna običajna slovenska podjetja (po uradnih napovedih bo v naslednjih 3 letih zanje namenjenih 457 milijonov EUR), bomo zlahka ugotovili, da predlagana državna podpora socialnim podjetjem predstavlja le drobec tega, kar se vsako leto namenja za zagon gospodarstva. Dosedanji osnutki strategije socialnega podjetništva zato ne morejo biti sprejemljivi za nikogar, ki si za cilj postavlja uspešen razvoj slovenskih socialnih podjetij. Sodijo kvečjemu tja, kamor odhaja prej omenjena industrija polharskih pasti potem, ko je 7. marca državni zbor sprejel zakon, s katerim je prepovedal polharstvo. V zgodovino.