/shs1_1

letnik 1 (2001), št. 1

S tudia

H istorica

S lovenica

Studia Historica Slovenica

Turnerjev zbornik

Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review

2001

1

Fotografija na naslovnici / Photography on the cover: Doprsni kip dr. Pavla Turnerja, delo akad. kiparja Viktorja Gojkov (Foto: S. Osebik)

S tudia

H istorica

S lovenica Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review

Turnerjev zbornik letnik 1 (2001), št. 1

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA, ODDELEK ZA ZGODOVINO IN ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU

MARIBOR 2001

ISNN 1580-8122

Studia Historica Slovenica

Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review

Izdajatelja / Published by UNIVERZA V MARIBORU, PEDAGOŠKA FAKULTETA, ODDELEK ZA ZGODOVINO IN ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU UNIVERSITY OF MARIBOR, FACULTY OF EDUCATION, DEPARTMENT OF HISTORY. AND HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR

Uredniški odbor / Editorial Board dr. Ivo Banac (ZDA / USA), dr. Rajko Bratuž, dr. Neven Budak, (Hrvaška / Croatia), dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Jože Mlinarič, dr. Anton Ožinger, dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Jože Pogačnik, dr. Dragan Potočnik, dr. Imre Szilágyi, (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Andrej Vovko, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria) Glavni in odgovorni urednik / Chief and Responsible Editor dr. Darko Friš Oddelek za zgodovino, Pedagoška fakulteta, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor, Slovenija telefon / Phone: 00386 2 229 3658 fax / Fax: 00386 2 251 81 80 e-pošta / e-mail: darko.fris@uni-mb.si Tehnična urednica / Tehnical Editor dr. Mateja Matjašič Friš Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji.

Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira.

The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles.

No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source. Žiro račun / Bank Account: Prevodi / Translation:

Lektoriranje / Language-editing: Oblikovanje naslovnice / Cover Design: Oblikovanje in računalniški prelom / Design and Computer Typesetting: Tisk / Printed by:

Krekova banka 51800-620-336 Sonja Sagadinj, Ivan Fras (nemščina / German) Klementina Jurančič Petek, Katja Plemenitaš (angleščina / English) Anita Vršič Altius d.o.o.

Altius d.o.o.

Tiskarna Florjančič tisk d.o.o.

Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavlja 'Historical - Abstracts'. //www.pfmb.uni-mb.si/shs/ Abstracts of http: this review are included in 'Historical - Abstracts'.

S

H

S

Kazalo / Contents DARKO FRIŠ: Časopisu na pot....................................................................... 7 ALBIN HOJNIK: Uvodne besede predsednika organizacijskega odbora..... 9 JOŽE KOROPEC: Dr. Pavel Turner - domačin framskega Pohorja.............. 11

Članki in razprave / Papers and Essays VASILIJ MELIK: Turnerjeva doba................................................................. 19 Turner's Time ANTON OŽINGER: Sekovska fara sv. Ane v Framu v prvi polovici 19. stoletja in mladi Pavel Turner.................................................................. 25 Sechau Parish of St. Anna in Fram in the First Half of the XIX. Century and the Young Pavel Turner ANDREJ VOVKO: Gimnazijska leta dr. Pavla Turnerja.................................. 33 The Academic Secondary School Years of Dr. Pavel Turner JANEZ ŠUMRADA: Turnerjeva študijska leta................................................. 53 Turner's Years of University Studies DRAGAN POTOČNIK: Turnerjevo publicistično delovanje.......................... 65 Turner's Publicistic Activity DARKO FRIŠ: Vzgojitelj dr. Pavel Turner (1875-1903).................................. 75 The Educator dr. Pavel Turner (1875-1903) JANA ZADRAVEC ŠPENDL: Turnerjeva mariborska doba (1903-1924)........ 89 Turner's Life in Maribor (1903-1924) BRUNO HARTMAN: Dr. Pavel Turner in Študijska knjižnica v Mariboru... 109 Dr. Pavel Turner and the Study Library in Maribor IGOR GRDINA: Turner na literarni sceni in v njenem zakulisju................. 117 Turner at the Literary Scene and in its Back Stage JANEZ CVIRN: Pavel Turner in literarno ustvarjanje Josipa Vošnjaka........ 129 Pavel Turner and the Literary Creativity of Josip Vošnjak FRANC ROZMAN: Turnerjevi štipendisti...................................................... 143 Turner's Scholarship-holders VERICA TRSTENJAK: Turnerjeva ustanova - fundacija............................... 157 Turner's Institution - Foundation

S

H

S

Viri in gradivo / Documentation MATEJA MATJAŠIČ FRIŠ: 'Spomini iz mojega življenja' dr. Pavla Turnerja........................................................................................... 165 'Reminiscences from my Life' by Dr. Pavel Turner'

Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts

S

H

S

Prireditev ob 160-letnici rojstva dr. Pavla Turnerja v Galeriji Gaberi (Foto: S. Osebik)

S tudia

H istorica

S lovenica

Časopisu na pot Spoštovani!

Pred vami je prva številka nove znanstvene publikacije Studie historice Slovenice (SHS), Časopisa za humanistične študije, ki smo jo pričeli izdajati na Oddelku za zgodovino Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru v sodelovanju z Zgodovinskim društvom dr. Franca Kovačiča v Mariboru.

Ideja o izdajanju revije na Oddelku za zgodovino je stara nekaj let in je dozorevala hkrati z rastjo samega oddelka, dokončno pa je dozorela konec leta 2000, ko sva z akademikom prof. dr. Jožetom Mlinaričem v dogovoru z ostalimi člani oddelka presodila, da je začetek novega tisočletja najbolj primeren čas za izdajo prvega letnika.

Kot že naslov pove, je revija v prvi vrsti namenjena objavam zgodovinarjev, kljub temu pa smo revijo zastavili interdisciplinarno, zato bomo objavljali tudi prispevke ostalih humanističnih in družboslovnih ved, ki mejijo na zgodovinsko znanost.

Revijo smo si zamislili kot vseslovensko, evropsko, mednarodno torej. Zato smo v uredniški odbor povabili poleg članov našega oddelka še najeminentnejše strokovnjake iz uglednih slovenskih institucij: Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani in Znanstveno raziskovalnega središča v Kopru. Da pa bi reviji dali tudi mednarodni pečat, smo v uredniški odbor povabili še najuglednejše strokovnjake iz Italije, Avstrije, Madžarske, Hrvaške in Združenih držav Amerike.

Prireditev ob 160-letnici dr. Pavla Turnerja v Galeriji Gaberi (Foto: S. Osebik)

7

D. Friš: Časopisu na pot

V posebno čast nam je, da so zaprošeni članstvo v uredniškem odboru SHS sprejeli, za kar se jim najlepše zahvaljujem, naklonjenost tako uglednih strokovnjakov pa ustanoviteljem revije predstavlja še dodatno obvezo izdajati kar se da kvalitetno znanstveno revijo.

Ustanovitelji se zavedamo, da je pričetek izdajanja vsake revije težak in da ga spremljajo začetne težave. Glavni problem nove revije je redno financiranje. Vendar smo optimistični in upamo, da bo nova revija zaživela in da bo uspela s svojo kvaliteto preseči vse ovire.

V uredniškem odboru smo prvo številko revije namenili dr. Pavlu Turnerju, svetovljanu, publicistu, mecenu in vzgojitelju, za katerega je Franjo Baš ob desetletnici smrti upravičeno zapisal, da je "eden od predstavnikov Slovencev, ki spada v aeropag slovenskih zgodovinskih osebnosti." Te besede povedo vse, v duhu današnjega časa pa lahko dodamo: "Dr. Pavel Turner, svetovljan, publicist, mecen in vzgojitelj Slovenec, za katerega niso obstajale niti državne niti jezikovne meje - Slovenec za 21. stoletje," zato ima prva številka prvega letnika s prispevki o življenju in delu dr. Pavla Turnerja in objavo njegovih spominov simboličen pomen.

Naj svoje misli končam z zahvalo vsem, ki so kakorkoli pripomogli k začetku izdajanja Studie historice Slovenice, Časopisa za humanistične in družboslovne študije: v prvi vrsti akademiku prof. dr. Jožetu Mlinariču, predstojniku našega zgodovinskega oddelka doc. dr. Draganu Potočniku in njegovim drugim članom.

Prisrčno zahvalo dolgujem tudi članom uredniškega odbora in dekanu Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru prof. dr. Josu Vukmanu za vso podporo in pomoč.

Glavni in odgovorni urednik prof. dr. Darko Friš

8

S tudia

H istorica

S lovenica

Uvodne besede predsednika organizacijskega odbora simpozija o delu in življenju dr. Pavla Turnerja Maribor - Fram, 17. do 19. junij 1999

Dr. Pavel Turner se je rodil 21. januarja 1842. leta v hiši, ki ji danes pravimo Turnerjev marof, v majhni pohorski vasici Planici na Pohorju, na 650 metrih nadmorske višine, kjer se je njegova družina ukvarjala s kmetovanjem, predvsem z govedorejo in gozdarstvom. Odraščal je na obronkih vzhodnih pohorskih leg, ki so bile poseljene že v mlajši kameni dobi. Po teh obronkih pa so hodili tudi Rimljani in tukaj je proti koncu 12. stoletja nastalo poznejše framsko zemljiško gospostvo. To je bilo po razsežnosti sorodno območju sedanje framske krajevne skupnosti in je segalo od železniške proge Maribor-Ljubljana vse do Frajhajma, torej do Areha. Sredi 15. stoletja se je že razširil sloves framskega vina in takrat se je začel tudi Fram z okoliškimi vasmi hitreje razvijati. Leta 1465 so Framčani pri svojem zemljiškem gospodu Urlihu Šaunbergu dosegli, da je spremenil njihove podložne kmetije iz tlačenstva v kupoprodajna razmerja. V popisu iz leta 1527 se prvič omenja večina framskih krajev ter priimki njihovih podložniških družin, kot hišna imena, med njimi tudi Turnerjevo. Framski zemljiški gospod, štajerski maršal Jurij III. Šaunberg, je bil tudi lastnik sosednjega slovenjebistriškega gospostva. Po njegovi volji so nastale cerkvice na obronkih Pohorja. Nad Framom so večinoma bili luteranski upravniki maršali, kar spominja tudi na hude čase 30-letne vojne. Zemljiški gospodi so se v Gradec pritoževali pri oblasteh zoper neposlušne, trmaste in uporne Framčane. V 20. letih 18. stoletja so modernizirali glavno cesto Dunaj-Trst, šla je tudi mimo Frama, ki je postal živahnejši, zraven cerkve so odprli furmansko gostišče, stalno pa se je tu naselil tudi trgovec in leta 1808 prvi učitelj.

Z učiteljem Francem Domajnkom je 1819. leta šola postala budilka narodne zavesti in trdnjava proti potujčevanju. Leta 1840 je novi kaplan v framski cerkvi Oroslav Caf osnoval prvo čitalnico na Slovenskem, na Framskem je uvedel pisavo gajico. Leta 1842 so prinesli h krstu dr. Pavla Turnerja. Leta 1846 so Framčani hodili v Rače "železne ceste gledat." 7. septembra 1848 je obrodila avstrijska revolucija velik sad, kmet je postal lastnik svoje zemlje. Leta 1854 je Oroslav Caf objavil v Rokodelskih in kmečkih novicah v Ljubljani Framsko pesem. Leta 1861 so na svetovni razstavi v Londonu odlikovali vino iz framskega Bukovca z zlato medaljo, takrat je bilo v Framu 30 obrtnikov, 28 mlinov, 18 gostiln, 4 žage, 3 trgovci, 2 oljarni in 2 letna sejma.

Leta 1865 je za 15 let zaživelo slovensko politično društvo, razmišljali so o velikem političnem zborovanju pod milim nebom, v velikem framskem taboru. V 70. letih 19. stoletja so podjetni krajani zgradili novo šolo in novo cerkev, leta 1882 pa so začeli s poukom v sedem kilometrov oddaljeni Planici. V tem ozračju in okolju je odraščal mladi Pavel Turner, tako ta čas vidi zgodovinar, zaslužni profesor, Framčan dr. Jože Koropec.

Danes na Framskem živi približno 2600 ljudi. Struktura Frama se je izredno spremenila. Fram dobiva podobo moderne globalne vasi postindustrijske družbe, ki s

9

A. Hojnik: Uvodne besede predsednika organizacijskega odbora

pomočjo svoje komunalne infrastrukture ter telekomunikacijskih povezav lahko vstopa v informacijsko svetovno globalno vas in sodeluje v njej. V Framu in sedmih okoliških vaseh živijo prebivalci, ki imajo radi svojo zgodovino, ki želijo ohraniti zgodovinske spomenike in spomin na velike Framčane, ki so ustvarjali del svetovne zgodovine, in tudi ohraniti obronke Pohorja in krajino takšno, kot je bila vsaj v Turnerjevem času. Zato smo Framčani preko svojega turističnega društva, KUD-a dr.

Pavel Turner in Osnovne šole Fram podprli projekt Univerze v Mariboru oz. rektorja prof. dr. Ludvika Toplaka s sodelavci zgodovinarji Pedagoške fakultete, da se v Framu organizira simpozij o življenju in delu dr. Pavla Turnerja. Naloga organizacijskega odbora je bila, da zagotovi pogoje za izvedbo simpozija v Framu ter da mariborski Univerzi podari doprsni kip Turnerja akademskega kiparja Gojkoviča ter po simpoziju izda Turnerjev zbornik kot trajni dokument časa. Organizacijski odbor je tako zagotovil potrebne vire za tri doprsne kipe Turnerja, ki smo jih podarili Univerzi v Mariboru, Osnovni šoli Fram in Srednji kmetijski šoli Maribor, kjer je imel Turner svojo mariborsko rezidenco.

Danes ugotavljamo, da smo z izdajo zbornika uspešno končali projekt, posebej pa nas veseli, da smo pred proslavo 160-letnice rojstva dr. Pavla Turnerja pritegnili tudi kiparja A. G. Gaberija, da je sprejel izziv in dobil umetniški navdih za svoj kip Turnerja. Zahvaljujem se vsem sponzorjem in Univerzi v Mariboru, članom organizacijskega odbora, prof. dr. Ludviku Toplaku in predsedniku organizacijskega odbora prof. dr. Darku Frišu z Univerze v Mariboru ter Framčanom, prof. dr. Jožetu Koropcu, Jelki Grafenauer, mag. Antonu Bergauerju, mag. Darku Ivanišinu, Mojci Jarc, Franciju Korenu, Miru Lešniku, Srečku Trglecu ter Antonu Krajncu, za projekt, ki smo ga uspešno zaključili prav na 160. rojstni dan dr. Pavla Turnerja.

Projekt je trajal od leta 1998 do 2001 in smo ga kljub problemom s pozitivno energijo vseh sodelujočih pripeljali do knjige z naslovom Turnerjev zbornik. Knjiga naj bo tudi spomin na Turnerja, ki je že takrat živel in mislil kot Evropejec ter kot mecen poskrbel, da tudi poznejši rodovi lahko razmišljamo kot Evropejci.

Predsednik organizacijskega odbora mag. Albin Hojnik

10

S tudia

H istorica

S lovenica

Dr. Pavel Turner domačin framskega Pohorja Fram 17. junij 1999

Prijazno framsko1 pogorje Pohorje je že pred štirimi tisočletji bolj privabljalo ljudi kot nevarna nižinska čistina - sedaj temu rečemo Dravsko polje - in del njih so morda tudi naši delni predniki. Pohorska framska voda iz zlatega studenca je napajala Ptuj, krasil ga je tudi pohorski marmor. V drugi polovici 6. stoletja so se staroselcem pridruževali večinski slovenski predniki. Okoli leta 623 se je Samova slovanska plemenska zveza za nekaj desetletij otresla Avarov. Samo je bil frankovski trgovec. Kot soprog dvanajstih slovanskih žena ni bil osamljen. Na Slovenskem je bil njegov zaveznik knez Valuk. Germanski Franki Karla Velikega so pred l. 800 zavladali našim krajem. Njihova in nato nemška oblast je trajala blizu 1000 let, a slovenski jezik se je kljub temu obdržal. Okoli 800 je bilo določeno, da bo Drava meja med Oglejem in Salzburgom. Frankovsko oblast je v Spodnji Panoniji za 7 let prekinil knez Kocelj, doma iz slovaške Nitre, severovzhodno od Bratislave.

Od srede 12. stoletja so tudi Pohorci postajali Štajerci. Po letu 1180 je štajerski vojvoda poskrbel za deželnega poveljnika konjenice, za deželnega maršala. Okoli 1195 je to bil Herand I. Vildonski. Že pred 1227 so njegovi dedni nasledniki maršali dobivali od vojvode v fevd naš framski grad in z njim seveda tudi ime. Vneto so se ukvarjali z vinsko trto. Leta 1318 izvemo za Frauhajm vzhodno od Vildona. Na Jurjevo, 24. aprila 1335, pa je izročil Henrik Masenberg Žičam sirnico švajgo, kmetijo z močno ovčerejo nad prvič omenjenim Framom (Vraunheim, kar pomeni gospodov dom). Od 1324 so bili maršali 114 let dolgo Ptujski, ki so se tudi že s haloškega območja dobro spoznali na vinogradništvo. Eden framskih grajskih oskrbnikov, Bernard Šrot, je imel bolno ženo. Zanjo je dosegel, da so ji od 1413 enkrat tedensko brali mašo pri občasnem oltarju na gradu. Friderik IX., zadnji Ptujski, je 1429 namenil Žičam vsakoletno pravico do 200 sirov v švajgi, ker je do tega imel samostan pravico že od 1335, ko se prvič omenja Fram, pa tudi švajga. Župnik v Slovenj Gradcu je 1435 kupil na Framskem večji vinograd. Enajst let kasneje si je pridobil vinograd še Gornji Grad. Vino framčan je že uživalo dober glas. Leta 1467 je prvi z imenom in priimkom znani pohorski domačin Tomaž Trglavc skrbel za svoj vinograd v Framu. Med 1472 in 1483, to se pravi 11 let, so se tod klatili zlasti balkanski 'turški' državljani. Te Turke dajem v narekovaj, ker jih velik odstotek turščine ni razumel. So pa Slovenci razumeli njihovo govorico. V letu 1486 zvemo za framsko cerkev s pokopališčem. Posvečena je bila Marijini materi, milostljivi Ani, in njenemu svetemu možu. Na Slovenskem je ta svetnik, Joahim imenovan, danes neznan, drugače je seveda z Jožefom. Pred omenjenimi 'Turki' so se domačini zavarovali s stražno grmado na stražni varti. To je del Frama in se zaradi te straže imenuje Varta. Kmalu po smrti kralja Matjaža so prišli nad framski grad leta 1492 še Ogri. Domačinom je sem prihitelo na uspešno pomoč okoli

1

Beseda Fram pomeni Gospodov dom.

11

J. Koropec: Dr. Pavel Turner - domačin framskega Pohorja

300 Mariborčanov.

Za poznavanje štajerske slovenske preteklosti je posebej zanimiv popis iz leta 1527 za protiturški davek. Rekli so mu glavarina, ker so obdavčili vse nad 12 let stare glave. V framskem gradu sta takrat živela tudi pisar Vid in brzi sel za pogosto hitro poštno zvezo z maršalom v Gradcu. Tako ima framska pošta zelo staro tradicijo. V framskem gospostvu je bilo okoli 180 podložnih družin. Vid jih je popisal z imeni, med njimi v župi Fram 33 in v pohorski župi Švajgi 22. Popis je prvi, ki je množično predstavil tudi ženski svet in mladež nad dvanajst let. Septembra 1532 je Sulejmanova vojska požgala Fram. V letih 1542 in 1544 so oblasti zahtevale posebna popisa za novo davčno osnovo. V uradu Fram je bilo 33 družin, od tega 9 velikih kmetov, 12 kočarjev, 12 navadnih kmetov. Skrbeli so za 44 gorninskih vinogradov, imeli pri hiši 12 konjskih sil, od 1 do 14 glav govedi, do 12 svinj, le eden 4 koze. V pohorskem uradu Švajgi je bilo 32 družin, torej samo ena manj kot v Framu, tu je bilo 11 velikih kmetov, drugi so bili srednji. Tudi niže pri Morju in Framu so obdelovali 12 gorninskih vinogradov, doma pa imeli 17 konjskih sil, do 18 govedi, do 9 svinj, za pridobivanje sira pa - še danes se kmetija po domače imenuje Višjesir - do 47 ovac in do 15 koz. Framski pohorski okoliš je na moč godil vinski trti in žejnim grlom.

Domači sogorniki so obdelovali 157 gorninskih vinogradov v bližnji podložniški pokrajini, poleg njih so bili bližnji podložniki z Dravskega polja, 27 jih je imelo tudi po en vinograd, 15 plemičev po enega, po enega tudi meščan iz Velikovca, ljubljanski škof Franc in koroška proštija Dobrla ves. Pred letom 1545 ne preseneča vest o treh frajhajmskih pohorskih cerkvah v sosedstvu Švajge - Arehovi, Primoževi in Tomaževi. Leta 1568 je bila zgrajena vedrilna kapela na križišču poti Fram-Rače s cesto Celje-Maribor. 15. oktobra 1951 so jo porušili, češ da je ogrožala promet. V bližnji Bohovi tega v našem času niso posnemali. Po stari so takoj postavili novo.

Leta 1571 je Fraunheim prvič izgubil črko N. Svoje čase so imeli Nemci namesto Herr izraz Fraun. Frau je bila gospa, Fraun je bil gospod - od tod ima tudi naš kraj ime. Potem ko je zgubil črko N, 1571. leta, pa je bil Frauheimpass. Od 1580 je središče framskega gospostva postajalo oporišče luteranov. Nagrobniki so ohranjeni na zunanji strani cerkvenega zidu. Zadnji protestantski upravnik Zaharija Schneeweiss iz Kozjega je v času ranega lastninjenja, 1495 kupil framsko gospostvo. Po blizu 370 letih je tako Fram prenehal biti maršalski. V Švajgi se je takrat vrtelo že 10 mlinskih koles. Z novim gospodom na Framskem niso bili zadovoljni. Od 1596 do Zaharijeve smrti so se 10 let vrstile pritožbe na razne instance. V letu 1608, torej že po Zaharijevi smrti, je sosednje slivniško gospostvo dobilo za nove gospodarje Herbersteine. Na Framskem so se odnosi z mladim Janezom Jakobom Schneeweissom še bolj zaostrili kot prej z Zaharijo. Leta 1611 se je čarovništva obdolžena Framčanka Elenka uspešno zagovarjala pred mariborskim deželskim sodiščem. Na Framskem so podložniki pod pretvezo sporov zaradi drobnarij odklanjali bistveno podrejenost in s tem vplivali na upornost območja. Leta 1616 so grozili, da se bodo odselili. 13. septembra 1616 je Schneeweiss tožil v Gradec, da hočejo biti podložniki na Framskem vedno svobodni, sami svoji gospodarji. 1618 se je vdova Urša Schneeweiss zadolžila pri slivniškem Herbersteinu. Odnosi med njima so se zelo zaostrili.

Leta 1631 je krenil iz Frama njen bojni pohod v Slivnico s prek 100 oboroženimi podaniki z zastavami in bobni. V spopadu so ubili slivniškega upravnika. Še isto leto je Urša umrla. Njen upnik Herberstein je postal tudi framski zemljiški gospod, tako da so Herbersteini poslej zemljiški gospodi tako slivniškega kot framskega zemljiškega gospostva. Framski grad je bil s tem obsojen na propadanje. Podložniki niso hoteli priznati Herbersteina za svojega zemljiškega gospoda, čeprav je imel silno

12

S tudia

H istorica

S lovenica

podporo visokih krogov v državi. V Gradec je sporočil, da bi bilo nujno kaznovati "te neposlušne, trmaste, uporne ljudi ". Spor naj bi rešile zaporedne komisije. Leta 1633 so na Framskem izjavili komisiji, da raje sprejmejo Turka za zemljiškega gospoda. V pismu 18. julija 1633 so predlagali, da bi sosednji rački zemljiški gospod Gotfried Tattenbaff postal tudi njihov. Ta predlog se je uresničil šele v sedanjem času. Rački grad, kjer je svoje čase živel Gotfried Tattenbaff, je sedaj sedež občine Rače-Fram. 19. decembra 1633 je že četrta komisija sporočila v Gradec, da ne mara več "mlatiti prazne slame z uporneži ". Dne 7. maja so puntarji v velikem slovenskem štajerskem uporu 1635 zavzeli tudi grad Gragič Schwarenstein v Lazah, jugovzhodno od Velenja, kjer je ponosno zazvenel njihov hola-hola, mi smo tu - "Hola-hola, wir sein da." Oblasti so punt strle s silo. V zahvalo za potlačen upor je Herberstein poslal s Framskega na Dunaj na dvor dobro vino. Sredi junija 1635 je devet oborožencev podilo 10 (16?) vodilnih upornikov s Celjskega mimo framske vedrilne kapele. V Mariboru so jih povsem izčrpane naložili na lojtrski voz na poti v Gradec.

Janez Jakob Herberstein, sicer tudi točaj in zakladnik nadvojvode Ferdinanda, je 1639 umrl. Nasledil ga je še višji štajerski deželni predsednik Janez Ernest Herberstein. V letih 1643 do 1654 je bil njegov framski upravnik Janez Jurij Ingolič. Za čuda ni imel težav s podložniki. Leta 1644 je moral izročiti oblastem čarovništva osumljeno Zofijo Korošič, rojeno Gorjup, šest let kasneje pa zaradi čarovništva v Orehovi vasi ponoči uloviti bivšo župnikovo kuharico. Kar 25 podložnikov je bilo dolžnih še za prejšnje leto, vse sta plačala samo dva, drugi so tudi tako izražali svojo upornost.

Filip Svete je moral zaradi tega osem tednov v železje. Po Herbersteinovi smrti 1676 je prevzela gospostvo njegova vdova Ana Krescencija. Razprodajala je ješenško gmajno, kjer imajo danes Framčani glavne površine. Na Planici je 1679 že stala kapela svetega Duha. Od 1680 je bil 21 let framski oskrbnik Janez Krištof Grah.

Odnose s podložniki je izboljševal. Iz začetka njegove uprave je ohranjena Fišerjeva slika framskega gradu iz leta 1681.

Leta 1686 sta slivniški župnik Matej Sedminek in njegov kaplan Pankrac Rupel začela pisati matrike. Najprej rojstno, potem tudi poročno in nato mrliško knjigo. Na ta način lahko zelo nadrobno spoznamo svoje prednike. Leta 1689 so pri Primoževi cerkvi, ki ni bila v Frajhajmu, pokopali neznanega berača. Beračev je bilo takrat zelo dosti, celo iz gornje Avstrije so prihajali sem med dobrodušne Pohorce iskat, kar so pač želeli dobiti. V matičnih knjigah srečujemo vse več viničarjev. Neverjetno, koliko jih je bilo na Framskem, in to je zgodba, ki se je vlekla do 20. stoletja. Poleti 1692 so zagrebli na Šmartnem na sosednjem pokopališču ostanke 9-letnega dečka in Lobanškovega hlapca. Pokončal ju je volk. Upravnik Grah je 1694 vodil gradbena dela pri novi grajski kleti na framskem Črešnjevcu, to je pri kapelici nad Framom. Pred tem je oskrbel do sedanjosti ohranjeno vzidano ploščo na kletni stavbi z nemškimi verzi, po naše bi se glasilo: "Ta vinski hram sem Janez Krištof Grah snoval, pri tem sem tlako v vinogradih opazoval in nadzoroval. Razmišljal sem dolge dneve in noči, penezi kako iz mošnje so pošli. Letos že mineva 14 let, ko prišel sem opravljat framski svet. Ko pa zaželi me slednjič smrt, pospremite me na božji vrt." V tem času so 10-krat letno prihajale procesije iz Slivnice. To je bil tudi turizem takratne dobe. Na Vidov dan pa je odšla procesija iz Frama na Šmartno. Grajski pisar je 1711 zabeležil novo pridelovanje ajde in boba. V gospostvu je bilo že 200 gorninskih vinogradov. V dvajsetih letih 18. stoletja so modernizirali glavno cesto Dunaj-Trst. Promet skozi Framsko je postajal živahnejši. Iz krstnih zapisov je ugotovljivo, da so se nezakonski pari zelo redko odločali za drugega otroka. To je bilo navadno samo enkratno dejanje. Leta 1738 je kupil plemič Kinburg obe zemljiški gospostvi v kinburški lasti sta ostali 64 let.

13

J. Koropec: Dr. Pavel Turner - domačin framskega Pohorja

V Framu so 1740 zapisali svoj kraj že v današnji obliki. V drugi polovici 18. stoletja je bila slivniška župnija po oglejskem patriarhatu od 1751 38 let podrejena goriški nadškofiji. Urbar iz leta 1755-1756 je še sedaj osnova zemljiških knjig. V Švajgi je bilo takrat 39 družin in 16 mlinov. Vpeljana je bila vojaška obveznost. 1756 je priromala iz Žič v areško cerkev 564 let stara nagrobna plošča prvega štajerskega vojvode Otokarja IV. Traungauca. Po državni cesti je mimo vedrilne kapele 18. marca 1782 proti Dunaju potoval papež Pij VI. v sprevodu pa je bilo 16 voz in 80 konj. S 1. novembrom 1783 je prišlo Framsko iz celjskega v mariborsko okrožje. Katastrske občine so začele dobivati meje. V framskem Morju je imelo gorninske vinograde 12 kmetij iz Švajge in 6 iz Planice. Framska cerkev je 1785 postala župnijska in je 1788 prešla v salzburško nadškofijo. Drava je po skoraj 1000 letih odplavila mejo. Leta 1802 je postal slivniški in framski zemljiški gospod Poljak knez Stanislav Poniatovsky. Framsko so še burili Napoleonovi vojni časi. Od leta 1806 so v framskem župnišču že vpisovali tudi porodne babice, med njimi prve z izpitom. Poniatovsky se je s predstavniki cerkve in domačini potegoval za šolo v svojem Framu. Čevljar in tkalec, 22-letni šolani Morčan, Andrej Eberl Blatnik je bil 1. novembra 1808 nameščen za učitelja in je že tisti dan takoj začel s poukom najprej v bližnji mežnariji. Leta 1810 je šolski nadzornik zapisal, da je Eberl vnet, priden in natančen učitelj. Živel je od šolnine staršev in od brezplačnih kosil. Pri trgovcu se je zadolževal. Pouk je obiskovalo 11 šolarjev s Framskega. Že 1812 so Eberla pritegnile Ruše s svojo ugledno šolo. Grajski upravitelj Anton Ambrožič je 1814 oblastem poročal tudi o razmerah na Framskem. Kmetje so že gojili koruzo, krompir in deteljo. Uvajali so trajno kolobarjenje. Za glavno cesto je skrbel domači glavni cestar. Ker je pred 1818 framski mlinar Krajnc s Hajdine že izdeloval bučno olje, so kmetovalci sadili buče. S Ptujskogorčanom Francem Domajnkom je 1819 šola postala tudi budilka narodne zavesti in trdnjava proti potujčevanju. V verzih je zapel: "Učenci so mi pravili, Slovenci smo, gospod." Framski žganjar Franc Rožanc je izdelal zemljevidno karto framske župnije že avgusta 1820, to se pravi še precej pred karto franciscejskega katastra.

Za razširjanje izobrazbe, znanja, vzgoje, kulture, skrbi za zdravje in za prebujanje narodne zavesti sta vzorno skrbela poleg Franca Domajnka framski župnik Matej Korošak in njegov kaplan, za Slovence in slovenščino vneti Jurij Oroslav Caf. Že leta 1840 je začela delovati zgodnja slovenska čitalnica. Uvajala se je sedanja pisava gajica. Priseljeni Dominik Longino je Cafu posredoval kulturno bogastvo svoje domovine, Beneške Slovenije. Že sta začela prihajati časnika Novice iz Ljubljane in Ilirske narodne novine iz Zagreba. Aprila 1841 sta spočela 26-letni kmet Jožef Turner Reberjanc in njegova 20-letna žena Neža Terglavčnik, morda potomka omenjenega Tomaža iz leta 1467, svojega prvorojenca, našega Pavla Turnerja. Takrat so pri hiši živeli poleg staršev tudi gospodarjev brat, dva hlapca in ena dekla. Pavel se je rodil na mamin god, na Nežino, 21. januarja 1842, na slivniškem Pohorju, ne na Planici, in to v hiši s številko 90, to se pravi, rodil se je v Švajgi, ki sem jo zato tolikokrat omenjal.

Leta 1845 je že tako slabo letino uničila še izredno močna toča. Tu in tam je podpis že izrinil podkrižanje. Caf je 1845 objavil v Novice: "Veseli pak vendar hodimo železne ceste gledat. Bog daj, da bi hlapon že skoro na Slovensko prisopihal." Že 1. junija 1846 so s Framskega od blizu občudovali hitrost prvega železnega slona na progi iz Maribora proti Celju. Novi časi so prihajali. Mariborski grof Clement Brandis jih ni dojel, ko je še 1847. leta za prelepe denarce kupil slivniško in framsko zemljiško gospostvo - samo za nekaj mesecev. Leto 1848 je bilo leto revolucij. 7. septembra 1848 je avstrijska revolucija obrodila plemenit sad - kmet je postal lastnik svoje zemlje. Kaplan Oroslav Caf se je oglasil v časnikih in se med drugim že takrat

14

S tudia

H istorica

S lovenica

potegoval za univerzo v Ljubljani. Dunajski Slovenci so ga predlagali za poslanskega kandidata. Oroslav Caf je 1854 objavil v Rokodelskih in kmetijskih novicah v Ljubljani svojo Framsko pesem. V njej naletimo tudi na pogorelo apno belo, težke voze desk, voglenja, žebljarja, na deskarja in valharja in tudi na prednosti zalih Termčank. Leta 1861 so vino z morskega Bukovca na svetovni razstavi v Londonu odlikovali z zlatom. Framski moški pevski zbor pa tudi godci so odhajali nastopat v bližnja mesta. Blizu 30 obrtnikov, 28 mlinov, 18 gostiln, 4 žage, 3 trgovci, 2 oljarni, 2 letna sejma, kamnolomi in peskolomi so bogatili proizvodnjo po Framskem. Sodobnik temu je bil naš mladi Pavel Turner.

Zaslužni profesor Univerze v Mariboru dr. Jože Koropec

Prof. dr. Jože Koropec pri odkritju doprsnega kipa dr. Pavla Turnerja pred osnovno šolo v Framu (Foto: S. Osebik)

15

S

H

S

ÄŒlanki in razprave Papers and Essays

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 929 Turner P.:821.163.6 1.02 Pregledni znanstveni članek

Turnerjeva doba

Vasilij Melik Dr., akademik, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani Cankarjeva ulica 11, SI - 1000 Ljubljana

Izvleček: Avtor v prispevku predstavlja čas, v katerem je živel in delal dr. Pavel Turner. Ker so vsa obdobja ustavnega življenja Avstrije in slovenskega političnega razvoja po februarskem patentu že dovolj znana, opisana in proučena, se je avtor dotaknil nekoliko manj obravnavanega problema tega obdobja - problema rasti naše inteligence.

Ključne besede: Pavel Turner, politična zgodovina, slovenska inteligenca.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 1, str. 19-23, 8 cit, 1 slika.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

19

V. Melik: Turnerjeva doba

Pavel Turner je bil osem let mlajši kot Josip Vošnjak in Janko Sernec, pa sedem oz. devet let starejši kot Fran Šuklje (1849), Ivan Hribar in Ivan Tavčar (1851). To se pravi, da je doživljal vsa obdobja ustavnega življenja Avstrije in slovenskega političnega razvoja po februarskem patentu: veliko slovensko volilno zmago v januarju 1867, taborsko gibanje, težek, včasih kar nesrečen boj za slovenske pravice pod nemškim liberalnim režimom, prehod v vladni tabor s Taaffejevo vlado, nastanek glavnih dveh slovenskih strank in malega socialističnega tabora, zmago splošne in enake moške volilne pravice in nastanek 24 slovenskih volilnih krajev, ki so segali od Trsta do Ljutomera pa od Pomjana do Borovelj in Pliberka, vdor jugoslovanske miselnosti v slovensko politično življenje. Turner je doživljal vse slovenske težave in uspehe tega časa: premajhen gospodarski razvoj in izseljevanje, pa veliki napredek, ki nas je privedel od zaostalosti v narod s povsem izoblikovanim jezikom, razvito kulturo, znanostjo in umetnostjo, političnimi, kulturnimi in gospodarskimi društvi ter razvitim časopisjem. 76-tim letom Turnerjevega življenja v Avstriji je sledilo še skoraj šest let v kraljevini SHS. Vsa ta avstrijska in jugoslovanska doba je dovolj znana, opisana in proučena. Zato se bom rajši dotaknil nekoliko manj obravnavanega problema obdobja, v katerem je živel in delal Pavel Turner - problema rasti naše inteligence.

Temu problemu bomo morali posvetiti precej več pozornosti kakor doslej. SBL je šele sredi 2. knjige začel pri življenjepisih navajati tudi starše in njihove poklice, tako da lahko sledimo, odkod izvirajo naši izobraženci. Kakor vemo, je bil pri Slovencih delež študentov in inteligence precej nižji kakor pri Nemcih, Poljakih ali Čehih. Po občevalnem jeziku so predstavljali Slovenci leta 1910 4,48% avstrijskih državljanov, med študenti z avstrijskim državljanstvom je bilo Slovencev leta 1913 samo 2,27%.1 Mnogo poročil in spominskih zapisov govori o dokaj težkem življenju slovenskih visokošolcev.

Marsikomu je bilo zaradi pomanjkanja sredstev onemogočen študij, ki si ga je želel, tako recimo medicina.

Slabo materialno stanje pa ni bil edini razlog za nizko število slovenske inteligence. Na domačih tleh je bilo mogoče študirati samo bogoslovje, vse univerze so bile zunaj slovenskega narodnostnega ozemlja.

Naša inteligenca je večinoma izhajala iz kmečkih vrst. Župniki so nasvetovali šolanje, marsikje tudi učitelji, ponekod pa je bila odločilna lastna krepka, uporna volja teh otrok, do so se mogli šolati. Življenje slovenskih visokošolcev je bilo pogosto kaj siromašno, celo na robu eksistenčnega minimuma. Izdatnejše podpore od doma so bili deležni le redki, mnogi so se preživljali z inštrukcijami in podporami posameznikov, štipendijami, od katerih so bile nekatere stare kakor Knafljeva, nekatere novejše, nekaterim so omogočala življenje podporna društva, ki so se začela ustanavljati po letu 1888. Število slovenskih izobražencev je zmanjševalo tudi to, da so se v 60-ih in 70-ih letih meščani, prav tako tudi študirani ljudje, ne glede na svoj izvor in materni jezik, narodnostno ločili: eni na slovensko, eni na nemško stran. Niso se vsi odločili takoj.

Mnogi so se opredelili najprej na eno, potem na drugo stran, nekateri se se premislili še pozneje. En sam primer: geolog Marko Vincenc Lipold (1816-83) je s Tirolskega, kjer je bil v službi, 1848 l. bratu župniku odpisal na njegovo slovensko pismo, da se ga je zelo razveselil in razumel, da pa mu ne more odgovoriti v slovenščini, da sicer

1

V. Melik - P. Vodopivec, Slovenski izobraženci in avstrijske visoke šole, Zgodovinski časopis 40, 1986, str.

274.

20

S tudia

H istorica

S lovenica

doma velikokrat govore slovensko, da znajo tudi vse njegove ženske nekaj malega slovensko, da pa jim vsem do knjižnega jezika še mnogo manjka, da pa vedno slovensko misli in čuti, vendar rabi v pismu izraz windisch, ki ga zavedni Slovenci niso več uporabljali.2 Sredi leta 1867 je postal Lipold ravnatelj idrijskega rudnika. Vpisal se je v kazino in tudi v čitalnico. Naročil se je na Slovenski narod. Marca 1869 je bil skoraj soglasno izvoljen za deželnega poslanca, ne da bi bil slovenski ali nemški kandidat. Januarja 1870 so ga ponovno izvolili volilci slovenske stranke.

Fotografija Pavla Turnerja iz mlajših let (PAM, Pavel Turner, škatla VII.)

2

Janez Cvirn, Marko Vincenc Lipold in leto 1848, Zgodovinski časopis 43, 1989, str. 100.

21

V. Melik: Turnerjeva doba

Vendar Lipoldu slovenska politika ni bila všeč: bil je proti temu, da bi zapustili državni zbor, kjer je smatral, da je federalizem za Kranjsko škodljiv. Tako je pred novimi volitvami junija 1870 kandidaturo odklonil, češ da so Slovenci preveliki federalisti. Slovenci so mu to zamerili, zato je užaljen izstopil iz čitalnice. Leta 1871 se je ponovno naročil na Neue Freie Presse, pozneje je imel naročen tudi Laibacher Tagblatt in nato Laib - Wochenblatt, vendar pa je bil tudi član Slovenske matice. Leta 1877 je glasoval za nemškega kandidata, pred naslednjimi volitvami 1883 pa je umrl.3 Inštrukcije in posli domačih učiteljev, ki so jih prevzemali naši študentje v meščanskih in plemiških rodbinah, so igrali dostikrat zelo pomembno vlogo. Odnos teh rodbin do študentov je bil zelo različen. Ponekod so jih gledali navzdol in jih skoraj enačili s služinčadjo."Bile pa so tudi krasne izjeme, da so dijaki že zgodaj prihajali v dobro meščansko družbo," je napisal Matija Murko.4 Ptujski mestni župan odvetnik dr. Bresnig si je želel za vsako nedeljo boljšega dijaka, s katerim bi se lahko sam in pa njegova žena pogovarjala."Ta gospa se je mnogo ukvarjala s slovstvom in glasbo, in tako sem imel prvič priložnost, biti v družbi resnične dame."5 Trdina piše o svojem študiju na Dunaju, da si je zaslužil toliko, da si je "pazé varčno na krajcarje, vsako leto toliko prihranil, da sem mogel iti o velikih šolskih praznikih domov. V historičnem semenišču sem dobil štipendij, drugi dohodki so mi tekli iz inštrukcij in pisarije." Pri Spitzerju, dvornem in sodnem advokatu, dvorskem liferantu in posestniku dveh velikih hiš v sredini mesta, "plačevali so mi res dobro, za nekoliko ur na teden po 10 gld razen darov, ki so padali o novem letu in dovršeni skušnjavi. Imeli so me prav radi, posebno Spitzer /…/ Večkrat me je vprašal, zakaj ne pridem bolj pogostoma na obed in večerjo, ker ga veseli najbolj, pogovarjati se odkritosrčno s poštenim človekom, ki ne pozna hinavščine in zvijače."6 Stritar si je opomogel kot domači učitelj v premožnih družinah (na Dunaju), tako pri tovarnarju Georgu Siglu in Rudolfu Kanitzu "pridobil si je tudi uglajeno družbeno vedenje velikega mesta."7 Jakob Missia je študiral graško gimnazijo kot gojenec škofijskega semenišča, od 5. šole naprej pa je prebil vsake počitnice pri škofu grofu Otokarju Attemsu na gradu Seggau pri Lipnici; "v teh krogih si je pridobil ono aristokratsko vedenje, ki mu je bilo lastno vse poznejše življenje."8 Mnogi dobri ljudje iz meščanskih in plemiških vrst daleč naokrog (iz bližnjih in oddaljenih dežel) so si pridobili velike zasluge pri rasti naših kmečkih mladeničev v slovenske kulturne može. Nekateri od teh so se pozneje oddolžili z ustanavljanjem štipendij, nagrad in podobnih ustanov za potrebne študente. Pavel Turner si je s svojim mecenstvom postavil velik in trajen spomenik.

3

Janez Cvirn, Finančno poslovanje družine Marka Vincenca Lipolda, Zgodovinski časopis 41, 1987, str.

115-137.

4 Matija Murko, Spomini, Ljubljana 1951, str. 20.

5 Prav tam, str. 21.

6 Janez Trdina, Zbrano delo, Druga knjiga, Ljubljana 1948.

7 France Koblar v Slov. biografskem leksikonu III, 1971, str. 514-515.

8 Josip Debevec, v Slov. Biografskem leksikonu II, 1933 - 1952, str. 135.

22

S tudia

H istorica

S lovenica

Vasilij Melik TURNERS PERIODE ZUSAMMENFASSUNG Dr. Pavel Turner wurde 1842 in Fram geboren. Er durchlebte alle Perioden des Verfassungslebens Österreichs und der slowenischen politischen Entwicklung nach dem Februarer Patent, aber auch alle slowenischen Unannehmlichkeiten und Erfolge jener Zeit: eine zu geringe wirtschaftliche Entwicklung und Aussiedlung, aber auch den großen Fortschritt, der uns aus der Rückständigkeit zu einer Nation mit vollständig entwickelter Sprache, Kultur, Wissenschaft und Kunst, mit politischen, kulturellen und wirtschaftlichen Vereinen und einem entwickelten Zeitungswesen brachte. Den 76 Lebensjahren Turners in Österreich folgten noch fast sechs Jahre im Königreich SHS. Diese gesamte österreichische und jugoslawische Periode ist bereits gut bekannt, beschrieben und ergründet. Daher setzt sich der Autor des Beitrags mit dem etwas weniger behandelten Problem jener Lebens- und Schaffensperiode Pavel Turners auseinander, die mit dem Probleme des Wachstums unserer Intelligenz in Zusammenhang gebracht werden kann.

Bei den Slowenen war der Anteil der Studenten und der Intelligenz wesentlich niedriger als bei den Deutschen, den Polen oder den Tschechen. Gemessen nach der Umgangssprache stellen die Slowenen 1910 4,48% der österreichischen Staatsangehörigern dar, unter den Studenten österreichischer Staatsangehörigkeit gab es 1913 nur 2,27% Slowenen. Das Leben der slowenischen Hochschulstudierenden war oft ziemlich dürftig, sogar an der Schwelle des Existenzminimums. Die schlechten materiellen Zustände waren aber nicht der einzige Grund für die niedrige Anzahl der slowenischen Intelligenz. In der Heimat konnte man nur Theologie studieren, alle Universitäten befanden sich außerhalb des slowenischen ethnischen Territoriums.

Unsere Intelligenz stammte vorwiegend aus der Bauernbevölkerung. Einer größeren Unterstützung von Zuhause ist nur wenigen zuteil geworden. Viele bestritten ihren Lebensunterhalt mit Instruktionen und Unterstützungen von Einzelpersonen und Stipendien, von denen einige älter waren, wie das Knafl-Stipendium, einige waren neuer. Einige wurden durch Hilfsorganisationen unterstützt, die man nach 1888 zu gründen begann.

Viele gute Männer aus den Reihen des Bürgertums und der Adeligen machten sich verdient für der Verwandlung unserer Bauernjungen zu slowenischen Kulturschaffenden. Einige von ihnen haben sich nachträglich durch Gründungen von Stipendienfonds, Preisausschreibungen und ähnlichen Institutionen für hilsbedürftige Studenten erkenntlich gezeigt. Pavel Turner stellte sich als Förderer ein bleibendes und großes Denkmal auf.

23

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 27(497.4 Fram)"18": 929 Turner P. 1.01 Izvirni znanstveni članek

Sekovska fara sv. Ane v Framu v prvi polovici 19. stoletja in mladi Pavel Turner Anton Ožinger Dr., docent Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor

Izvleček: Jožefinske reforme so ustvarile framsko faro, ki je s svojo trivialno šolo od leta 1810 naprej poleg župnije odločilno vplivala na vzgojo, izobrazbo in življenjsko usmeritev mladega Framčana Pavla Turnerja, saj gre za obdobje, ko so bili vpliv družine, šole in Cerkve bolj ekskluzivni, kakor v 20. stoletju ali danes. Pozitivno pa je bilo pri tem, da je to svojevrstno okolje znalo in zmoglo izjemne talente ne samo odkriti, ampak jim tudi omogočiti razvoj njihovih izjemnih sposobnosti; Turner vsekakor sodi mednje.

Ključne besede: Pavel Turner, cerkvena zgodovina, Fram, fara sv. Ane.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 1, str. 25-31, 14 cit., 1 slika, 1 preglednica.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

25

A. Ožinger: Sekovska fara Sv. Ane v Framu...

Zemljepisne razmere so ustvarile prometno žilo, ki nekako po sredini slovenskega narodnostnega ozemlja povezuje severno Italijo s Podonavjem in Balkanom. Po tej naravni prehodni poti so prihajali številna ljudstva, osvajalci in vsakovrstni vplivi. Že v antiki so bili naši kraji vsaj delno pokristjanjeni iz oglejske smeri, obstoječa cerkvena organizacija je zatonila z zahodnim rimskim imperijem ob njegovem propadu ob selitvi ljudstev.1 Od sredine 8. stoletja poteka intenzivna misijonska akcija pokristjanjevanja naših prednikov tako iz starega cerkvenega središča Ogleja (Aquileia) kot iz novega (iz smeri sever-jug) Salzburga. Sprva redke misijonske postojanke so postala središča oglejskih oziroma salzburških prafar prav blizu starih, še ohranjenih prometnic. Tako je nastalo eno od misijonskih središč oglejske cerkve Hoče in tudi nekoliko mlajša Slivnica; obe središči sta se izoblikovali v pomembni središči pražupnij. Postopoma so se velika območja prafara 'drobila'. Nastajala so nova farna središča in tudi t.i. hčerinske cerkve (ecclesiae filiales), za katere se je uveljavil naš terminus technicus podružnica.

Največji pospešek pri ustanavljanju novih farnih središč je prinesla cerkvena politika Jožefa II. (1780-1790) v letih 1785-1789. 30 junija 1785 je bilo s potezo peresa, s podpisom vladarja v kronovini Štajerski, kolektivno ustanovljenih 191 dušnopastirskih postojank, sicer različnega ranga: 40 župnij (Pfarre), 140 lokalnih kaplanij (Kurazie) in 42 ekspozitur.2 Lokalni kaplan (nem: Kurat) je bil po svojih pravnih kompetencah, tako civilnih kakor kanonskih, dejansko izenačen z župniki, ne zgolj kozmetična napaka pa je bila v tem, da je imel za polovico manjše dohodke kakor župnik, samo letnih 150 goldinarjev. Tako je bila ustanovljena fara pri nekdanji podružnici slivniške prafare sv. Ani v Framu, ki je bila posvečena že leta 1311.3 Nova župnija je torej že imela svojo cerkev, ne pa še tudi bivališča, župnišča, ampak zgolj neko zasilno bivališče, ki je morda še ustrezalo za potrebe podružnične cerkve, v novih razmerah pa ga je bilo nujno potrebno adaptirati in razširiti, kar je faranom uspelo šele leta 1797. S prvim januarjem 1796 je novoustanovljena framska župnija de facto začela delovati, s tem datumom se začenjajo v Framu voditi matične in seveda druge službene knjige.

Novoustanovljena framska fara je kot hčerinska, kakor se spodobi, zelo podobna svoji materi fari, Slivnici. Obe obsegata obsežno področje pohorskega gorskega masiva, ki prehaja v nizke vinorodne griče in v ravninski del Dravskega polja, le da je framsko ozemlje tudi po številu prebivalstva znantno manjše kakor slivniško. Ob ustanavljanju leta 1785 so v framski župniji predvideli samo 971 duš oziroma prebivalcev. Očitno pa so pri podrobni razmejitvi farne meje znatno razširili 'v škodo' Slivnice, saj podatek za leto 1808 izkazuje 1462 duš. Že leta 1808 je vizitator na župnikov predlog zahteval, da dobi fara kaplana, katerega bi honoriral Verski sklad.3 Zaradi pasivnosti Verskega zaklada, z drugimi besedami, pomanjkanja denarja, se je ta predlog uresničil šele l. 1838, ko je nastopil prvi kaplan Marko Niedorfer, temu je istega leta sledil Matej Korošak, poznejši župnik, po letu dni pa ga je nasledil v tej službi Jurij (Oroslav) Caf. Ta je v Framu služboval celih 20 let, od 15. septembra 1839 do 28. oktobra 1859. Naraščanje prebivalstva framske fare je opazno že v prvi

1

Miha Kosi, Potujoči srednji vek, Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem, ZRC Ljubljana 1998, str. 10-15.

2 Verordnungen in publico-ecclesiaticis... 1785, Wien, str. 85.

3 Hanns Pirchergger, Erläuterungen zum historischen Atlas der Österreichischen Alpenländer..., Wien 1940, str. 142.

26

S tudia

H istorica

S lovenica

polovici 19. stoletja, tako da že sredi stoletja (l. 1845) po podatkih šematizma sekovske škofije število duš doseže 1870.4 Število oziroma gibanje prebivalstva sploh lahko v tem času razmeroma točno spremljamo, seveda se je pa potrebno prebijati tudi po popisih dušnih zapisnikov (status animarum), šematizmih in celo matičnih knjigah. Bistveno lažje in bolj natančno je ugotavljanje števila prebivalstva v drugi polovici 19. stoletja, ko obstojajo poleg katastrskih še politično-upravne enote (občine) in moderni način štetja prebivalstva; rezultate štetja pa je potem lahko aplicirati na farne meje.

Razglednica s panoramo Frama okoli leta 1900 (PAM, fototeka)

Leta 1815 je sekovska škofija izpeljala neke vrste opis fara, ki je obsegal poleg popisa števila prebivalcev po naseljih oziroma vaseh še geografski opis fara, gora, hribov, potokov, rek, pa tudi cest, mlinov, žag... Framski župnik Filip Rošker (Roschker) je zelo podrobno naštel in opisal vsa naselja svoje fare (katastrskih občin takrat še ni!): Fram (Frauheim), Ješenca, Požeg (Jeschenzen, Poscheg), Morje (Mauerbach), Kopivnik (Kopiunig), Loka, Planica (Laak, Planitzen) in Pohorje (Pachern). H geografskemu opisu je dodal tudi oddaljenost od farnega središča (pr.: Planica je 1,5 do 2 uri oddaljena od farne cerkve). Glede števila prebivalstva pa je bil župnik Rošker zelo skromen. Sploh ne precizira števila prebivalstva po naseljih, ampak ga zaokroži (!) za celo faro skupaj in to na okroglih 1500 duš, ni pa pozabil navesti zemljiškopodložne pripadnosti in nabornega okraja.5 Podrobnejše podatke 4

Personalstand der Sekular- und Regular- Geistlichkeit... des Bisthums Seckau in Steyermark im Jahre 1845, Gradec 1844, str. 75.

5 Škofijski arhiv Maribor (dalje ŠAM), D 20, 1815.

27

A. Ožinger: Sekovska fara Sv. Ane v Framu...

nam nudi vsaj po zbiranju podatkov približno sočasni Schmutzev leksikon. Ta n.pr. za Fram navaja, da ima 429 prebivalcev, od teh je 220 žensk, vas šteje 108 hiš, 98 gospodinjstev (Wohnparteyen), kmetje so bili podložniki zemljiških gospostev Frama in Studenic. Pri staležu živine se omenja 19 konjev, 30 volov in 76 krav. Zanimiv je tudi natančen popis zemljišč. Od skupnih 887 oralov, 934 kv. sežnjev (1 oral = 1600 kv. sež; kv. seženj = 3,596 m2): 130 or., 1093 kv. sež. njiv, 27 or., 98 kv. sež. opuščenih njiv, 133 or., 381 kv. sež. travnikov, 30 or., 189 kv. sež. vrtov, 11 or., 494 kv. sež. ribnikov, 59 or., 1171 kv. sež. pašnikov, 91 or., 681 kv. sež. vinogradov, 403 or., 1090 kv. sežnjev gozdov.6 Iz Schmutzevega leksikona moremo razmeroma točno ugotoviti stanje prebivalstva, ki se številčno precej točno ujema s cerkvenimi, farnimi podatki. Iz sočasnih dušnih zapisnikov razberemo, da je povprečna kmečka družina v framski fari štela 5 do 7 oseb, res pa je nekaj velikih družin, ki štejejo tudi 10 ali več članov.

V tem obdobju, namreč za župnikovanja Mateja Korošaka in kaplanovanja Oroslava Cafa, v letih 1840-1861, moremo na osnovi skrbno, sproti vodenih dušnih zapisnikov (status animarum, Seelenprotokoll) zelo natančno spremljati gibanje

Prebivalstvo po posameznih naseljih:

LETO

Fram

Pohorje in Planica

Morje

Ješenca

Požeg

Koprivnik

Ranče

SKUPAJ

1840 1841 1842 1843 1844 1845 1846 1847 1848 1849 1850 1851 1852 1853 1854 1855 1856 1857 1858 1859 1860 1861

528 518 540 542 562 552 568 567 557 525 514 571 567 559 556 557 556 575 576 589 603 568

251 272 284 278 268 274 268 260 266 267 261 273 274 273 273 275 266 274 276 267 268 264

251 272 284 278 268 274 268 260 266 267 261 273 274 273 273 275 266 274 276 267 268 264

341 347 362 350 352 340 372 362 378 375 385 348 360 363 341 351 362 356 349 374 350 343

73 80 87 86 88 91 85 100 100 88 91 99 95 100 97 100 99 100 98 101 104 90

159 162 153 147 152 155 151 140 147 142 147 144 145 142 133 142 151 153 143 144 152 152

33 30 29 31 33 34 36 33 32 30 31 33 32 32 33 35 32 37 37 37 37 35

1.573 1.618 1.698 1.650 1.674 1.664 1.704 1.677 1.697 1.644 1.639 1.662 1.678 1.680 1.641 1.663 1.686 1.716 1.694 1.715 1.7157 1.649

6

Carl v. Schmutz, Historisch Topograpfischer Lexicon von Steyermark, I-IV, Graz 1822-1823. Župnijski arhiv Fram, Dušni zapisnik 1840-1861.

7

28

S tudia

H istorica

S lovenica

prebivalstva pa tudi socialni položaj framske fare. Nataliteta je bistveno večja kakor danes, družine z osem ali deset in celo več otrok niso redkost; res pa je smrtnost otrok, zlasti dojenčkov, izredno visoka. Približno polovica otrok umre še pred prvim letom starosti. Prevladujejo družine s štirimi ali petimi otroki, vštevši druge osebe (stari starši, posli) štejejo v povprečju družine sedem do devet članov.

Več kakor 'suhe' številke pove socialni, posestni, skratka gmotni položaj Framčanov. Od 350 družin je bilo pravih kmetov samo 32, v Morju 3, v Framu 6, v Planici in Pohorju 14, v Kopivniku in Rančah samo 1, na Ješenci in na Požegu 8. Polkmetov in četrtinskih kmetov, za katere se uporablja izraz želar, je bilo 27, v Morju 6, v Framu 12, v Pohorju in Ješenci nobeden, v Kopivniku in Rančah 2 ter na Ješenci in Rančah 8.

Za ljudi, ki so premogli v glavnem hišo, viničarji še tega ne, je šteti oznaki oštat in kočar. Posestnikov oštatov je bilo 11, v Morju 1, v Framu 7, v Pohorju in Planici 1, v Kopivniku in Rančah nobenega, na Ješenci in na Požegu 2, od teh je eden imel še mlin. Najštevilčnejša kategorija Korošakovega dušnega zapisnika so v prav vseh naseljih framske fare kočarji, mednje je župnik prištel v štiridesetih letih tudi železniško čuvajnico na progi Južne železnice (Bahnwächtehaus). Vseh kočarij je bilo v fari 160, v Morju 26, v Framu 35, v Pohorju in na Ješenci 28, v Kopivniku in Rančah 27, na Ješenci in Požegu 44. Viničarji so po vsem sodeč bili v gmotnem oziru na slabšem od kočarjev, ki so imeli vsaj svojo hišo in nekaj malega ohišnice. Bili so v neke vrste najemnem in pogodbenem odnosu do lastnika vinograda, vseh viničarij je bilo 91, od tega v Morju 51, v Framu 40, v ostalih naseljih framske fare pa nobene.

Razne obrtne ali rokodelske dejavnosti je opravljalo 15 domačinstev, nekateri od teh so si s to dejavnostjo izboljševali viničarski ali kočarski status, po enega pa najdemo med lastniki oštatov in polkmeti. Največje število obrtnikov najdemo v Framu, kar 13. To so gostilničarji, kovači, mlinarji, kolarji..., v Kopivniku in Rančah sta bila 2, v drugih naseljih pa nobenega. Kot posebni socialnih status, pač zato, ker ju ni mogoče stlačiti v nobeno od zgornjih kategorij, sta bila v Framu župnišče (Pfarrhof) na stari štev. 42 (38) in šola z učiteljevo družino F. Domanjka (Schulmeister) na stari štev. 23 (19). Bežni pogled na domača imena (nomen vulgare) nam odstira zelo pestro sestavo priimkov oziroma domačih imen, ki v mnogih primerih vznikajo iz istih korenin: osebnih imen (Adrus, Matek, Andrušek, Matjašek, Vajtel, Jozel, Jozelštefa, Matjaž, Mihotel...), poklicne dejavnosti, ki pa je morda ni bilo več pri hiši (Nagelšmid, Pinter, Tišler, Šnajder, Pokrivač, Jager....), ledinskih imen (Breznik, Blatnik, Robnik, Bočnik, Jerebič...), porekla gospodarja oziroma njegovega prednika (Krajnc, Kočevar, Tiroler ...). Še zanimivejše pa je poreklo domačih imen, ki si morda niso utrla poti do priimkov, gre pa za očitne, bolj ali manj dobronamerne vzdevke, ne brez priokusa hudomušnosti (Junec, Tancel, Gert, Gril, Mum, Doktor, Šajh ...).8 Dekanijsko vizitacijsko poročilo za l. 1805 pravi, da sta župnijska cerkev in župnišče v dobrem stanju, šolske stavbe pa v fari ni.9 Tudi naslednje poročilo dekanijskega šolskega nadzornika (ogleda) Franca Drozga iz l. 1809 pravi, da v Framu še ni šole.10 Zdi se, da so bili učinki 2. šolske naredbe iz l. 1805 že kaj kmalu vidni, pa je šolsko nadzorno poročilo dekana Drozga iz leta 1810 naravnost razveseljivo. Po vseh farah takratne slivniške dekanije so že imeli pouk, čeprav še nikjer ni bilo šolskega poslopja, na Ptujski Gori in na Hajdini je pouk potekal v mežnarjevem

8

Župnijski arhiv Fram, Dušni zapisnik 1840-1861. ŠAM, D 20, 1805: "Die ersten zwei sind in guten Stande, letzteres (=šola) befindet sich bey dieser Pfarr nicht."

10 ŠAM, D 20, 1809: " keines Schulhaus hergestellt worden."

9

29

A. Ožinger: Sekovska fara Sv. Ane v Framu...

stanovanju. Dekanovo poročilo izrecno poudarja, da framski učitelj, najbrž prvi, ki je bil nastavljen l. 1808, ni bil hkrati tudi mežnar in organist, kakor drugod, žal pa ta delavni vzorni in izobraženi mož ni imel zagotovljenih nobenih dohodkov razen skromne šolnine in podpore dobrotnikov, ki so mu zastonj nudili kosilo. Šola zasluži vso pohvalo, tudi župnik Filip Rošker se zelo trudi, prav tako framski trgovec Gregor Sagar (Žagar?), ki je za dobo 6 let na svoje stroške vzel v najem šolski prostor.11 Leta 1812 so bile še vedno težave s prostorom za farno šolo, se pa že delajo načrti za novo stavbo, kakor tudi za učitelja Jakoba Šena (Schön), ki je vzoren mož in dober učitelj.12 V naslednjem zanimivem šolskem nadzornem poročilu iz leta 1818 zvemo, da je šola že zgrajena, da je v zelo dobrem stanju, tako stavba kakor znanje otrok ter novega učitelja Franca Domajnka (Domaingo). Število šolanih stalno raste, v petdesetih letih 19. stol. doseže število 200, tem pa je prišteti še približno eno tretjino tistih, ki so obiskovali nedeljsko šolo.

Od ustanovitve framske fare sv. Ane so delovali župniki: Simon Maršič (Marschitz) 1796-1806. Mož je bil, po poročilih vizitacij, šibkega zdravja, posebno se je pritoževal zaradi bolečin v križu. V njegovem času so živeli v Framu kot upokojeni duhovniki Franc Migez (Mikec), Jakob Englmann in Lovrenc Rottar. Leta 1806, ko je bila fara izpraznjena, jo je nekaj mesecev kot provizor upravljal Maksimiljan Prikel. V začetku leta 1807 pa je prišel za župnika v Fram Filip Rošker, rojen 29. aprila 1763 v Mostju v fari Sv. Lovrenc v Slov. goricah, duhovnik je postal 21. avgusta 1791 v Gradcu, umrl 30. marca 1848 v Framu, kjer je 10 let živel v pokoju ob svojem bivšem kaplanu Mateju Korošaku. Župnik F. Rošker je bil zelo zaslužen za framsko šolo. Ko se je 1. oktobra 1839 Rošker upokojil, je framsko faro prevzel Matej Korošak. Rojen je bil 29. avgusta 1805 pri Sv. Juriju ob Ščavnici, duhovnik je postal 31. julija 1831 v Gradcu, kaplanoval je v Svečini, Hočah in v Framu samo eno leto. Ko se je Korošak 14. julija 1861 upokojil, je odšel iz Frama in se umaknil v rojstni kraj, kjer je umrl 29. februarja 1864. leta. Šele od leta 1838 je imela fara stalnega kaplana, omenjeni Marko Niedorfer in Matej Korošak sta službovala komaj po leto dni, framski kaplan Jurij Oroslav Caf, ki je nastopil 15. septembra 1839, pa je ostal kaplan v Framu polnih 20 let. 1. oktobra 1859 je odšel na Slomškovo vabilo za predavatelja na novoustanovljeno bogoslovno šolo v Maribor. Vsa službena (zaupna) poročila v teh 20 letih hvalijo kaplana Cafa kot odličnega kateheta in izvrstnega dušnega pastirja. V framskem župnijskem arhivu je ohranjen Cafov spis "Dopisovanje premilovanj ino predig v raznih cerkvah i farah deržanih od duhovnika... J. Cafa," ki vsebuje natančen datumski in vsebinski seznam pridig v letih 1845-1854. Dodanih pa je vrsta zgodovinskih, narodopisnih in jezikovnih beležk in krajevnih zanimivosti. Dekani so nadalje poudarjali njegovo učenost, znanje jezikov, zlasti slovanskih, ter pisateljske sposobnosti. Pri znanju jezikov je opazka, da poleg (takrat!) običajnega znanja latinskega, nemškega in slovenskega jezika, govori vse slovanske jezike ("alle slawische Zeugen", alle slawische idiome, alle slawische Dialekten, alle slawische Mundarten). Tudi nekoliko dvoumen in nejasen terminus "panslavist " iz poročila leta 1848 se po vsem sodeč nanaša na Cafovo izjemno poznavanje slovanskega

11

ŠAM, D 20, 1810. Poročilo dekana Franca Drozga pravi, da je pouk v mežnariji ali v stanovanju, ker šolskih poslopij še ni v Slivnici, na Hajdini, na Ptujski Gori, isto v Framu, kjer je učitelj Andrej Eberl zelo prizadeven. To je prvi znani učitelj v Framu.

12 ŠAM, D 20, 1812: "Der Schullehrer Jakob Schön ist ein geschickter Schullehrer /... / Die Kinder sind sehr gesittet, und unterrichtet."

30

S tudia

H istorica

S lovenica

13

jezikoslovja.

Pavel Turner se je rodil 21. januarja 1841 kot prvi otrok kmetu Jožefu Turnerju in ženi Neži, roj. Terglaušnik, v vasi Planici, dobro poldrugo uro daleč od farnega središča na pohorskem pogorju framske fare,14 kjer je dobil prva znanja; poleg družine moramo omeniti Mateja Korošaka, Jurija Oroslava Cafa in učitelja Franca Domajnka.

To okolje je nadarjenemu mladeniču dalo znanje, ki je bilo resda skromno, toda dobra osnova za njegovo izjemno bodočo izobrazbo in razgledanost.

Anton Ožinger DIE SECKAUER PFARRE ST. ANA IN FRAM IN DER ERSTEN HELFTE DES 19. JAHRHUNDERTS UND DER JUNGE PAVEL TURNER ZUSAMMENFASSUNG Die Josephinischen Reformen erschafften die Pfarre in Fram, die mit ihrer Trivialschule, schon von 1810 weiter, neben der Pfarre, maßgeblich auf die Erziehung, Bildung und die Lebensrichtung des jungen Framer Pavel Turner Einfluss hatte, denn es ging um eine Periode, wo der Einfluss von Familie, Schule und Kirche mehr exklusiver, als im 20. Jahrhundert und heute war. Wir müssen den strebsamen Framer Lehrer Franc Domajnko, den Pfarrer Matej Korošak und insbesondere den Kaplan Oroslav Caf ausklammern. Caf hat ohne Zweifel, mit seiner Strebsamkeit und ausnehmendem Wissen, großen Eindruck auf den jungen und vielversprechenden Turner gemacht, der ihm nach dem alten Erziehungsprinzip 'exempla trahunt' nachmachen wollte und hatte Sehnsucht nach dem Wissen. Dieser Wunsch führte ihn in das Mariborer Gymnasium und die, mit dem Vorzug bestätigte Reife im Wissen, öffnete ihm die Türen der österreichischen und europäischen Universitäten in aller Breite, wo er seine hervorragende Fähigkeiten entwickeln konnte und sich fortan in höheren Kreisen, sowie der Aristokratie und der Wissenschaft, leichthin bewegen konnte. Die Liebe zu der Heimat, von wo er in die Welt ging, war die Wegzehrung des Geburtsortes und Heimes, wegen der ihm das Ausland die Wurzeln nie abschneidete. Durchaus konnte und schaffte es das heimische Milieu ausnehmende Talente nicht nur zu entdecken, sondern ermöglichte ihnen ihre Fähigkeiten zu entwickeln. Unter ihnen gehört durchaus auch Pavel Turner.

13 14

ŠAM, D 20, 1839-1859.

Dušni zapisnik 1840-1861: Na hišni štev. 90 (98) je v teh letih v družini Turner poleg zakoncev živelo še 5 otrok, poleg najstarejšega Pavla še njuni sestri Marija (r. 1844) in Terezija (r. 1847) ter brata Mihael (r.

185o) in Franc (r. 1854).

31

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 929 Turner P.:373.5"18" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Gimnazijska leta dr. Pavla Turnerja

Andrej Vovko Dr., znanstveni svetnik, docent Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za biografiko in bibliografijo Novi trg 5, SI - 1000 Ljubljana e-mail: VovkoAn@alpha.zrc-sazu.si

Izvleček: Publicist, mecen in vzgojitelj dr. Pavel Turner se je šolal v času, ko je na področju osnovnega šolstva še veljal zakon iz leta 1805, imenovan Politična šolska ustava, z gimnazijsko reformo iz leta 1849 so namesto prejšnjih šestletnih uvedli osemletne gimnazije, ki so se končale z maturo. Prispevek na podlagi Turnerjevih spričeval, letnih poročil, Turnerjevih rokopisnih spominov, objavljenih spominov njegovega sošolca in dobrega prijatelja Josipa Serneca in še nekaterih drugih virov povzema njegova dijaška leta na mariborski gimnaziji v letih 1857-1865. Predstavlja Turnerjev šolski uspeh po posameznih šolskih letih, njegovo življenje zunaj šole in še zlasti njegovo versko krizo, ki je bila povod ter eden od vzrokov, da je sedmi razred gimnazije opravil na Reki. Naslednje leto se je vrnil v Maribor in z odliko maturiral.

Po maturi se je dal vpisati na klasično filologijo na dunajski univerzi, vendar tega študija ni začel, ker je odšel v Veliko Britanijo.

Ključne besede: Pavel Turner, šolstvo, gimnazija, Maribor, Reka.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 1, str. 33-51, 89 cit., 1 slika.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

33

A. Vovko: Gimnazijska leta dr. Pavla Turnerja

Preden se posvetimo prikazu gimnazijskih let publicista, mecena in vzgojitelja dr.

Pavla Turnerja (Planica nad Framom, 21. januar 1842 - Maribor, 25. september 1924),1 je primerno, da vsaj nekoliko predstavimo šolski sistem, v katerem je le-ta dobil svojo šolsko izobrazbo, tako na osnovni kot tudi na srednji stopnji. V Turnerjevem času je na področju osnovnega šolstva še veljal zakon iz leta 1805, imenovan Politična šolska ustava, ki ga je leta 1869 nadomestil novi osnovnošolski zakon. Šolski zakon iz leta 1805 je obdržal vse bistvene elemente terezijanske šolske reforme iz leta 1774, predvsem obvezno, a neenotno osnovno šolo. Poznal je tri tipe osnovnih šol: najnižje organizirane podeželske trivialke, glavne šole in normalke.

Slednje so delovale v deželnih glavnih mestih. Zakon je sestavila posebna dvorna komisija, v kateri sta imela vidno vlogo Slovenca, pomembna pedagoga in reformatorja šolstva v avstrijskih deželah Anton in njegov brat Jožef Špendov iz Mošenj na Gorenjskem. Nosil je izrazit pečat obdobja, ki ga je po eni strani zaznamovala francoska meščanska revolucija, po drugi pa prizadevanje tedanjih fevdalnih velesil, da bi preprečile njeno širjenje na ozemlja lastnih držav. Osnovna značilnost tega zakona je bila poudarjanje vzgojne vloge verouka in ponovna uvedba cerkvenega nadzorstva od krajevne do deželne stopnje. Krajevni šolski nadzorniki so postali krajevni župniki. Ti so nadzirali vsebino in metodo pouka, vedenje učencev in učiteljev ter odnos staršev do šole. Na naslednji stopnji so bili distriktni, dekanijski šolski nadzorniki, ki so bili dekani ali njihovi namestniki. V okviru škofij so bili za šolstvo odgovorni škofijski šolski nadzorniki, ki so o šolskih zadevah občasno poročali deželnim oblastem. Najvišji šolski forum v državi je bila študijska dvorna komisija.

Zakon iz leta 1805 je uvajal ponavljalne nedeljske šole, namenjene kot nekakšno podaljšanje šolske obveznosti tistim šolarjem, ki so že končali obvezno osnovno šolanje. Mnogo teh ponavljalnih nedeljskih šol se je zaradi nezadostne mreže osnovnih šol spremenilo v začetne nedeljske šole, v katerih so predvsem v naših podeželskih krajih duhovniki in drugi učitelji učili otroke branja in pisanja v slovenskem jeziku. Pojem nedeljskih šol je zlasti na slovenskem Štajerskem tesno povezan z delovanjem velikega Slovenca Antona Martina Slomška, ki je imel poleg drugega velike zasluge za pospeševanje razvoja osnovnega šolstva v slovenskem jeziku, tudi s svojimi šolskimi knjigami, med katerimi je najbolj znan priročnik za učitelje Blaže in Nežica v nedeljski šoli iz leta 1842. Šolski sistem, ki ga je uvajal zakon iz leta 1805, v slovenski šolski zgodovini poimenujemo tudi konkordatno šolstvo, čeprav to strogo vzeto lahko velja le od leta 1855 dalje, ko je bil resnično sklenjen konkordat med habsburško monarhijo in katoliško Cerkvijo.

Revolucionarno leto 1848 kljub nekaterim poskusom ni prineslo nobenih sprememb na področju osnovnega šolstva, spremenilo pa je srednje in visoke šole. Z gimnazijsko reformo iz leta 1849 so ukinili liceje - višje šole, dediščino jezuitskih visokih študij in njihove dvoletne filozofske študije priključili gimnazijam. Te so iz šestletnih postale osemletne in se delile na štiriletne nižje in štiriletne višje gimnazije.

Gimnazija se je končala z maturo in omogočala neposreden prehod na univerze. V tako organizirani gimnaziji je dijak Turner začel in uspešno končal svoje gimnazijsko šolanje.

Po ukinitvi licejev in mediko-kirurške šole je bilo na slovenskem ozemlju

1

Petre (dr. Fran Petre), Turner Pavel, Slovenski biografski leksikon (dalje SBL), 13. zvezek, Ljubljana 1982, str. 249-253.

34

S tudia

H istorica

S lovenica

mogoče nadaljevati študij samo na štiriletnih škofijskih bogoslovnih visokih šolah v Ljubljani, Mariboru, Celovcu in Gorici. Po letu 1848 se je razvila posebna oblika srednjih šol - realka oziroma realna gimnazija, v kateri so pri pouku posebno pozornost posvečali predmetom iz naravoslovne skupine. Namenjena je bila zlasti šolanju tehniških in trgovskih kadrov, najprej je delovala v okviru normalk, pozneje pa je postala samostojna. Realke so bile v začetku štiriletne, nato šestletne, po letu 1869 pa osemletne.

Od vseh sprememb, ki jih je prinesel Osnutek za organizacijo gimnazij in realk, je bilo za naše slovenske prednike nedvomno posebno pereče vprašanje uvajanja materinščine učencev kot učnega jezika. Temeljna značilnost reforme gimnazij po letu 1849 je bila odprava latinščine kot učnega jezika. Osnutek o organizaciji gimnazij in realk je dajal veliko težo materinščini dijakov, ki naj bi bila sredstvo za oblikovanje misli. Za materinščino slovenskih dijakov pa je bila proglašena nemščina, ki je postala gimnazijski učni jezik. Slovenščina je tako postala zgolj učni predmet in to v različni meri po različnih gimnazijah na slovenskem ozemlju, postopoma pa se je potem mukoma uvajala kot učni jezik pri posameznih predmetih vzporedno z nemščino, tako da so nekatere predmete poučevali v slovenščini, druge pa v nemščini.

Slovenščine kot učnega jezika je bilo več v nižjih gimnazijskih razredih, njen delež pa je proti višjim razredom padal. Odpor proti postopnemu uvajanju slovenskega učnega jezika v gimnazije je bil v nemških nacionalističnih krogih tako silovit, da je zaradi neuresničenega predloga slovenskih paralelk na celjski gimnaziji leta 1895 padla avstrijska vlada. Utrakvistične - dvojezične so tako postale gimnazije na Kranjskem, razen povsem nemške v Kočevju, v Mariboru in v Celju. Večino predmetov so poučevali v slovenščini v prvih dveh razredih idrijske mestne realke, ki je začela delovati v šolskem letu 1901/1902, leta 1909 pa je postala državna. Leta 1913 so gimnazijo v Gorici razdelili na nemški, italijanski in slovenski zavod in slednji je tako postal prva javna slovenska gimnazija s slovenskim učnim jezikom.

Pionirsko vlogo pri ustvarjanju slovenskega učnega jezika in pripravi učnih knjig za gimnazije in druge srednje šole je že pred goriško gimnazijo opravila prva popolna gimnazija s slovenskim učnim jezikom - zasebna škofijska gimnazija v Št. Vidu nad Ljubljano, ustanovljena leta 1905 po zaslugi naravnost gorenjsko trmastega vztrajanja škofa Antona Bonaventure Jegliča.2 Ker v znatnem delu svojega prispevka obravnavam Turnerjeve šolske ocene in spričevala, je primerno, da se teh vprašanj vsaj na kratko dotaknem. Tako spričevala kot šolske ocene so skozi šolsko zgodovino doživljala zelo raznolik razvoj. Kot bomo videli iz Turnerjevih ocen, je sistem ocen v času njegovega gimnazijskega šolanja temeljil v glavnem na osnovni petstopenjski lestvici: "vorzüglich " (odlično), "recht befriedigend " (zelo zadovoljivo), "befriedigend " (zadovoljivo), "genügend " (zadostno) in "nicht genügend " (nezadostno). Obstajali so tudi drugi izrazi za odlično n.pr. "lobenswert " (pohvalno), več variant zadostnega in nezadostnega, vzporedno pa tudi oceni "sehr gut " (zelo dobro) in "gut " (dobro). Osnovne ocene so

2

O šolstvu v tem obdobju glej: Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, II. Knjiga, DSZ, Ljubljana 1964, 351 str.; III. Knjiga, DZS, Ljubljana 1966, 495 str.; Jože Ciperle, Andrej Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1987, str. 51-68.; Jože Ciperle, Gimnazije na Slovenskem v letu 1848 in njihov razvoj do leta 1918, Razstavni katalog, Slovensko šolski muzej, Ljubljana 1979, 64 str.; Andrej Vovko, Oris šolske dejavnosti slovenskih katoličanov v dobi dozorevanja slovenskega naroda. V: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Mohorjeva družba, Celje 1991, str. 357-359.

35

A. Vovko: Gimnazijska leta dr. Pavla Turnerja

včasih bolj izjemoma kot praviloma tudi razložili. Poleg znanja pri posameznih predmetih so ocenjevali tudi učenčevo redoljubnost, pazljivost in marljivost.3 V ta šolski sistem je z devetimi leti stopil Pavel Turner. Najprej je obiskoval trivialko v Framu, katere začetki segajo po podatkih iz mape šole v Slovenskem šolskem muzeju v leto 1802, po podatkih, ki jih hranijo na šoli v Framu, pa v december 1808. V obeh primerih pa je začetnik zasilne šole v tem kraju Andrej Eberl, sicer čevljar in tkalec, ki je učil v mežnariji. Leta 1812 ga je nasledil učitelj Jakob Schön, njega pa 1819 dolgoletni 'prototip' framskega učiteljstva Franc Domajnko, rojen 5. maja 1799, umrl 27. oktobra 1858 v Framu, ki je na tej šoli poučeval do leta svoje smrti. Za njim so se zvrstili Mihael Pečnik do leta 1872, Anton Hren do leta 1886 in Franc Pirkmajer do leta 1921, kar pa seveda presega temo tega prispevka. Ko je Turner obiskoval framsko osnovno šolo, je bil pouk v sobi v skladišču slivniškega grofa, ki jo je le-ta dal brezplačno na razpolago. Tako je bilo do leta 1862, potem pa so za šolo vneti krajani na čelu s tamkajšnjim župnikom Francem Ratom to poslopje kupili, ga za silo preuredili, leta 1873 pa podrli in na njegovem mestu zgradili novo šolsko poslopje.4 Pavla Turnerja je najprej učil pomožni učitelj Šipek, nato pa ga je za vse življenje pozitivno zaznamovalo delovanje nadučitelja Franca Domajnka.5 V Turnerjevih Spominih iz mojega življenja, ki so zelo dragocen in vsaj že delno uporabljen vir6 tudi za njegovo osnovnošolsko in dijaško življenje, je Domajnko prikazan kot mož, ki je imel za takratne učitelje nadpovprečno izobrazbo - šestrazredno gimnazijo ter lep in krepko doneč glas. Bil je izurjen pevec in dober orglar, poleg tega pa "blagega srca, ljubezniv in potrpežljiv, zveden in vesten v podučevanju ter priljubljen v občevanju."7 V podobno lepem spominu je Turnerju, ki je kasneje v veri ubiral svoja pota, ostal njegov prvi katehet framski kaplan Oroslav Caf, bodoči profesor na mariborskem bogoslovju, kamor ga je poklical škof Slomšek.8 Cafa Turner v Spominih predstavi kot "slavnoznanega učenjaka " in ga označi kot duhovnika "v pravem pomenu besede po Božji milosti /... / pravi dušni pastir in kristjanski učitelj, izvanredno bla-gega srca in velike ljubeznjivosti ter zelo skromen."9 Po triletnem šolanju je Turner, kot zapiše sam, dosegel največje dostojanstvo pohorskega fanta - postal je volar. Pasel je vole in z njimi vozil, pri čemer se je slaboten in k tuberkulozi nagnjen deček Pavel telesno zelo okrepil. Medtem se mu je vedno bolj krepila želja po nadaljnjem šolanju, tudi zaradi njegove lastne želje postati duhovnik. Ta slednja želja je bila takrat in še nekaj časa kasneje združena z iskreno in tako veliko pobožnostjo, da je ta

3

O ocenah in spričevalih pri nas glej: Jože Ciperle, Šolska spričevala, Razstavni katalog, Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1991, 62 str.; Isti, Das Schulzeugnis in Jugoslawien - Historische Entwicklung und genegwärtige Problematik. - Johann Georg Prinz von Hohenzollern, Max Liedke (ur.), Schülerbeurteilungen und schulzeugnisse. Verlag J. Klinkhardt, Bad Heil-brunn 1991, str. 194-206.

4 Slovenski šolski muzej Ljubljana, Dokumentacijska zbirka (dalje SŠM), Šolska mapa osnovne šole v Framu.

5 Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Rokopisni oddelek, Pavel Turner, Spomini iz mojega življenja, rokopis 639, (dalje Turner, Spomini).(N.I. Vrabl), Dijaška leta dr. Pavla Turnerja, (Iz njegovih 'Spominov'), Koledar za 1931, Naba-vljalna zadruga državnih uslužbencev v Mariboru, R.Z.Z.O. Z., str.

101-105.

7 Turner, Spomini, str. 10-11.

8 Klč (dr. Rudolf Kolarič), Caf Oroslav, SBL, I. zvezek, Ljubljana 1925, str. 66-67.

9 Turner, Spomini, str. 11-12.

36

S tudia

H istorica

S lovenica

začela presedati celo njegovi pobožni materi. S to različico sicer običajne odločitve kmečkih ljudi, da bodo šolali nadarjenega sina, si je ob podpori nadučitelja Domajnka, župnika Mateja Korošaka in kaplana Cafa Turner po dveh letih priboril nadaljnje šolanje. Najprej je ponovno prišel v framsko šolo, da bi si osvežil med voli nekoliko zbledelo znanje, nato pa se je leta 1856, star že več kot štirinajst let, vpisal v 2. semester 3. razreda mariborske glavne šole z nemškim jezikom. V Maribor ga je oče pripeljal po 'nizozemski šegi' (in očitno tudi pohorski) obutega v cokle.10 Šola je bila za razliko od framske popolnoma nemška, kot glavna šola je bila ustanovljena leta 1780 kot naslednica deške šole, ustanovljene v 13. stoletju. Pri šoli je bil od leta 1892 dalje tečaj za učiteljske preparandiste, bodoče učitelje, kar je bila sicer praviloma domena višje organiziranih normalk. Te so bile, kot smo že povedali, samo v glavnih mestih dežel, kar pa Maribor ni bil. Od leta 1805 do 1814 so na glavni šoli poučevali dečke in deklice skupaj, tega leta pa se je razdelila na deško in dekliško.11 Težave z nemškim učnim jezikom je Turner, ki je kasneje izpričal velik dar za tuje jezike, kmalu premagal. Prišel je v 4. razred in ga končal kot prvi med 120 sošolci. Tudi o tej šoli naklonjeno poroča v Spominih, posebno še o učitelju Franzu Furregu, ki je bil, kot piše "energičen in fin mož," ki je v šoli vzdrževal "vzorni red, kakor ga še nisem videl potem nikde drugod," tudi po zaslugi takrat običajne vlade šibe in trstike. Poleg prijetnih stvari, povezanih z lepim uspehom, je Turnerju, vajenemu čistega pohorskega zraka, sedenje ob knjigah v "zaduhlem zidovju " v Mariboru spet pokvarilo zdravje, začel je bruhati kri, da se je bilo prav resno bati jetike.

Bolehnost ga je preganjala vso gimnazijo, ozdravil je šele kasneje med svojim bivanjem v Angliji. Turner še navaja, da je bil "prva leta /… / v Mariboru tudi sila pobožen ". Šolske maše mu niso zadostovale, v cerkev je hodil molit pozimi in poleti "na vse rano in na večer /… / da se je še strogi Andreas Lahocher, moj katehet na glavni šoli čudil moji pobožnosti." Turner zaključuje, da je bila to doba njegove "največje otročje naivnosti."12 Turner je končal glavno šolo s spričevalom, izdanim 11. avgusta 1857, "mit vorzug " (z odliko) s samimi najvišjimi ocenami "sehr gut " iz verouka, govorjene in pisane nemščine, računstva, lepopisa in risanja, slovenskega jezika pa na tej šoli niso učili, čeprav je bil natisnjen na obrazcu spričevala, ob njem pa je potegnjena črta.13 V jubilejnem šolskem letu 1857/58 je postal Turner v svojem šestnajstem letu dijak I. b razreda mariborske klasične gimnazije. Gimnazija je bila ustanovljena namreč leta 1758 kot najkasnejša oz. najnovejša jezuitska gimnazija na slovenskem ozemlju z vsemi tedanjimi šestimi razredi. Leta 1773 je bila ob ukinitvi jezuitskega reda zaprta, leta 1775 so jo spet odprli, na njej pa so učili redovniki piaristi in benediktinci. Prvi profesorji laiki so se pojavili na njej leta 1790. Po letu 1849 so jo preuredili v osemletno klasično gimnazijo, prva matura na njej je bila leta 1851, od leta 1853 pa so sistematizirali mesto učitelja za slovenščino in srbohrvaščino. Če posežemo iz našega okvira, dodajmo še, da so s šolskim letom 1889/90 odprli na vseh štirih nižjih razredih slovenske vzporednice s slovenskim učnim jezikom za

10

Franjo Baš, Dr. Pavel Turner, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 30/1935, št. 1-2, (dalje Baš, ČZN 1935), str. 46.

11 SŠM, Mariborske osnovne šole.

12 Turner, Spomini, str. 15-16.

13 Turnerjeva zapuščina v Pokrajinskem arhivu v Mariboru, VII. škatla, (Osebni in družinski dokumenti), (dalje PAM, Turner, škatla VII), št. 2198.

37

A. Vovko: Gimnazijska leta dr. Pavla Turnerja

14

slovenščino, verouk, latinščino in matematiko.

Iz jubilejnega Programa - letnega poročila mariborske gimnazije, natisnjenega leta 1858, razberemo, da jih je bilo v Turnerjevem I. b razredu ob koncu šolskega leta 45, v I. a razredu pa še 41 dijakov.15 Praviloma je bila b. vzporednica namenjena slovenskim dijakom, kljub temu je kar precej priimkov njegovih sošolcev očitno slovenskega izvora iz te vzporednice napisanih v nemški obliki: Josef Adanitsch, Ignaz Arich, Josef Arnusch, Franz Blauensteiner, Martin Elsnig, Felix, Friederich in Franz Ferk, Franz Ferlinz, Anton in Josef Frass, Franc Fürbass, Richard v. Gasteiger, Karel Gmeiner, Josef Golob, Johann Kattnigg, Ferdinand Kmetitsch, Alois, Franz in Johann Kotzmuth, Mathias Kukowetz, Friederich Mayer, Jakob in Veit Murschetz, Franz Orthaber, Franz Petrowitsch, Jakob Petschko, Franz Plochl, Johann in Josef Polanetz, Johann Puschenjak, Anton Schantel, Franz Sheidela, Johann Schilletz, Ignaz Schmidt, Heinrich Schopper, Josef Sernetz, Anton Tschech, Turner Paul, Johan Walch, Peter Wesiag, Rudolf Wittmann, Karl Wittmeier, Johann Wölla in Michael Wratschko.16 Josip Sernec, v zgornjem seznamu naveden kot Sernetz, je bil Turnerjev gimnazijski sošolec in prijatelj, sicer pa vseskozi odličnjak in prvak razreda. Kasneje je postal znan odvetnik, gospodarstvenik, štajerski deželni poslanec in voditelj celjskih Slovencev (Slovenska Bistrica, 4. marec 1844 - Ljubljana, 18. september 1925).17 O Turnerju zapiše v svojih spominih, da je bil rojen "visoko na Pohorju v framski župniji, kjer je bil njegov oče odličen, izobražen, prijazen mož z najuglednejšim vedenjem, četudi je bil samo navaden pohorski kmet." Pavel je očitno ta značaj podedoval, saj Sernec dalje zapiše, da od "tega pohorskega, kmetiškega sina, ki je bil vedno moj najiskrenejši prijatelj " ni "ne enkrat slišal kake grde besede ali psovke v vsej gimnazijski dobi, vedno je bil prijaznega in vzornega vedenja."18 Turnejev razrednik v I. gimnaziji je bil Johann Majciger, ki ga je učil latinščino in slovenščino. Verouk ga je učil Martin (Davorin) Trstenjak,19 nemščino Wilhelm Biehl, zgodovino in zemljepis dr. Rudolf Puff,20 matematiko Josef Essl in naravoslovne vede Carl Rieck.21 Turner je v svojih Spominih vse svoje prve gimnazijske profesorje označil zelo naklonjeno. Tako je imel zelo lepe besede za profesorja verouka Martina (Davorina) Trstenjaka, ki mu je postal kasneje, kljub Turnerjevi znani nepravoverni oz. svobodomiselni usmeritvi na verskem področju, pravi zvesti prijatelj. V Turnerjevih očeh je bil Trstenjak "razumen in visoko izobražen mož, ki ni učil verouka po suhoparni pedantični šabloni, temoč vedel nam je poleg vedno kaj zanimivega

14

SŠM, Gimnazije v Ljubljani in Mariboru.

Fest - Program des k.k. Gymnasiums in Marburg zur Erinnerung an die 'hundertjährige Jubelfeier' dieser Lehranstalts veroffentlich von der Direktion im Jahre 1858, (dalje Fest- Program 1858), str. 178-179.

16 Prav tam.

17 Mur (dr. Vladimir Murko), Sernec Janko st., Slovenski biografski leksikon (dalje SBL), 10. zvezek, Ljubljana 1967, str. 293-294.

18 Dr. Josip Sernec, Spomini, Komisijska založba Tiskovne zadruge, Ljubljana 1927, (dalje Sernec, Spomini), str. 12-13.

19 Sk (dr. Anton Slodnjak, Trstenjak Davorin, SBL, 12. zvezek, Ljubljana, 1980, str. 196-198.

20 Baš (dr. Fran Baš), Puff Rudolf Gustav, SBL, 8. zvezek, Ljubljana 1952, str. 593-595; N. Gspan (Naga Gspan), Puff Rudolf Gustav, Österreichisches Biographisches Lexikon 1815-1950, 8. Band, Wien 1983, (dalje ÖBL), str. 327.

21 Fest - Program 1858, str. 132-133.

15

38

S tudia

H istorica

S lovenica

22 pripovedovati, tako da smo se njegovih ur kar veselili." Razrednik Majciger (umrl 6. avgusta 1909) je bil takrat suplent, ki je ravno prišel z Dunaja. Po Turnerjevih Spominih je bil "rudečelični živahni mladenič," ki se je dijakom brž priljubil s svojo prijaznostjo, s Turnerjem pa je ostal v trajnem prijateljstvu. Kasneje naj bi svojo živahnost izgubil, ko se je oženil z vdovo profesorja Žnidariča.23 "Častni meščan, mnogostranski pisatelj " dr. Rudolf Puff je bil po Turnerju v Mariboru tedaj menda najbolj znana oseba, ki je dijakom ugajal po svoji šegavosti. Izvrstni matematik in fizik Essl je bil sicer nagle jeze, v razburjenosti je jecljal, bil pa naj bi zelo blagega srca in pravi prijatelj mladine, Karel Reick pa celo nekoliko predober.24 V svojih spominih piše Turner zelo spoštljivo tudi o gimnazijskem ravnatelju Adolfu Langu,25 sicer profesorju latinščine in grščine, Dunajčanu, ki mu je bil kasneje v osmem razredu razrednik in ga je učil latinščine. Po Turnerjevem pričevanju je bil pravi očetovski prijatelj izročene mu mladine, skoz in skoz pošten Nemec, humanist v najboljšem pomenu besede, pravičen tako Slovencem kot Nemcem. Tudi z Langom je ostal Turner prijatelj in se družil z njim v kasnejših letih, ko je ta prebival na Dunaju kot šolski nadzornik in dvorni svetnik v pokoju.26 Lepe spomine na Majcigerja je imel tudi Josip Sernec: "Bil je prijazen, navadil je vse dijake gledati mu pri razgovoru v oči in govoriti resnico; sploh je prav dobro vplival na značaj dijakov in s tem častno izpolnjeval najvažnejše delo vsakega pedagoga, posebno učiteljev srednjih šol."27 Turner je končal 1. gimnazijski razred kot drugi v razredu, za Jožefom Sernecem in pred Antonom Šantljem, v 'nemški' a paralelki pa je bil najboljši Karl Glaser pred Petrom Migličem in Gottliebom Meixnerjem.28 Drugi je bil že ob polletju, ko je bil v spričevalu, izdanem 13. februarja 1858, ocenjen z "vorzüglich " pri verouku, naravoslovju, latinščini, nemščini in slovenščini, z "recht befriedigend " pri zgodovini ter zemljepisu in matematiki, pri petju z "sehr gut," očitno pa je imel nekoliko težav z lepopisom, kjer je dobil le "gut."29 Turner je v končnem spričevalu prvega razreda, datiranim z 2. avgustom 1858, pri verouku, matematiki, nemščini, slovenščini, geografiji in naravoslovju dobil oceno "vorzüglich," v latinščini "recht befriedigend," v petju "sehr gut," ostale pa so njegove težave z lepopisom, kjer je ponovno dobil "gut."30 Pri primerjavi obeh spričeval lahko opazimo, da je matematiko ter zgodovino in zemljepis od polletja za eno oceno izboljšal, latinščino pa v enaki meri poslabšal.

Na tem mestu si še nekoliko oglejmo Turnerjevo življenje zunaj gimnazijskega poslopja. Ker se je zavedal, da je šel tako rekoč na silo študirat, ni hotel staršev nadlegovati za podporo, ker je vedel, da se je njim tudi težko godilo. Tako je začel inštruirati otroke meščanskih družin, predvsem sina Josipa in kasneje njegovo sestro Faniko mariborske pivovarniške družine Čeligi. Z omenjeno družino je navezal zelo prijateljske oz. kot piše "sorodniške " odnose. Po maturi si je za potovanje v Anglijo

22

Turner, Spomini, str. 16-17.

Prav tam, str. 17.

24 Prav tam.

25 Käfer (Hermann Käfer), Lang Adolf, ÖBL, 4. Band, Wien 1969, str. 438.

26 Turner, Spomini, str. 18.

27 Sernec, Spomini, str. 3.

28 Fest Program 858, str. 178-179.

29 PAM, Turner, škatla VII, št. 2199.

30 Prav tam, št. 1865.

23

39

A. Vovko: Gimnazijska leta dr. Pavla Turnerja

31

pri njih izposodil 100 goldinarjev. Kot drugi dijaki je stanoval pri družinah, ki so oddajala stanovanja, med drugim pri družini Jauk, kjer se je posebno priljubil stari gospe Jaukovi, ki je bila "blagodušna, pobožna, sicer priprosta žena." V tem dijaškem stanovanju je Turner nekoč pokazal tudi svoj udarni značaj. Enega od nemških dijaških sostanovalcev, ki se je "odlikoval z nemško oholostjo," je zaradi njegovih zbadljivk na račun Slovencev "koj pri mizi vpričo vseh navzočih hudo oklofutal."32 Za Turnerjevo nadaljnjo svetovnonazorsko usmeritev je bilo prelomno leto, ko je stanoval pri upokojenem Nemcu iz Šlezije, vrvarskem mojstru Schwanu. Ta ni imel "posebne izobraženosti /…/ pokusil pa si je precej sveta." Turnerja je zelo motil in zaviral pri študiju, saj sta skupaj bivala v eni sobi, mojster pa je bil zelo zgovoren in željan pogovarjanja. Posebno živahen je bil pozno v noč, ker ni mogel spati. Turnerju je pripovedoval vse dogodke svojega življenja, pozno v noč sta tudi kartala. Zaradi tega se je Turnerju "igra s kartami od tedaj tako ostudila," da ni potem "nikoli več maral za njo." Mojster je bil tudi zelo svobodomiselnih nazorov v verskih in drugih vprašanjih.33 Zelo verjetno je tudi zaradi bivanja pri Schwanu Turnerju začela katoliška vera v tretjem gimnazijskem razredu močno pešati.34 V drugem in tretjem razredu je učil Turnerja slovenščino, nemščino, zgodovino in zemljepis Viktor Lipež, v drugem mu je bil tudi razrednik. Na veliko Turnerjevo žalost je ta "idealni vneti Slovenec in izborni učitelj zapustil Maribor ter se preselil k bratom Hrvatom."35 To je moral storiti zaradi svojega "odločno narodnega mišljenja."36 Sicer pa so v drugem razredu, spet v b. oddelku, Turnerja učili še: verouk Trstenjak, latinščino Majciger, matematiko Essl in naravoslovje Rieck.37 V drugem razredu je bil Turner po uspehu tretji izmed 36 učencev. Pri splošnih ocenah njegovega šolskega dela je dobil v prvem polletju 2. marca 1859 iz redoljubnosti, pazljivosti in marljivosti po vrsti za prvo "musterhaftig " (vzorna), za drugo "gesamelt " (celovita) in za tretjo "recht thätig " (prav dejavna). "Vorzüglich " je imel pri verouku, zgodovini in geografiji, naravoslovju in slovenskem jeziku, "recht befriedigend " pri matematiki in latinščini, "befriedigend " pri nemščini, "gut " pri petju in zdaj že "genügend " pri lepopisju.38 Končno spričevalo 2. razreda, ki ga je prejel 28. julija 1859, je bilo precej boljše. Redoljubnost, pazljivost in marljivost so bile "musterhaftig " (vzorna), "gespannt " (napeta) in "ausdauered " (trajna). "Vorzüglich " je imel zdaj pri verouku, zgodovini in zemljepisu, matematiki, naravoslovju, nemščini in slovenščini, pri latinščini "recht befriedigend," pri lepopisju pa "genügend."39 V tretjem razredu, ki je bil tokrat en sam in sestavljen iz 'preživelih' dijakov obeh bivših paralelk, je bil Turnerjev razrednik Otto Jehlen, profesorja za verouk in naravoslovje sta ostala ista, latinščino ga je učil Johann Gutscher, grščino Majciger, matematiko pa Anton Schnidaritsch, ki ga je učil isti predmet tudi v 4. razredu, poleg tega pa je bil še razrednik. V tretjem razredu je bil Turner na koncu peti od 56

31

Turner, Spomini, str. 19.

Prav tam, str. 19-20.

33 Prav tam, str. 20.

34 Prav tam, str. 21.

35 Prav tam, str. 17-18.

36 Šr. (dr. Janko Šlebinger), Lipež Viktor, SBL, 4. zvezek, Ljubljana 1932, str. 673.

37 Program des k.k. gymnasiums in Marburg im Jahre 1859, str. 33.

38 PAM, Turner škatla VII, št. 1850.

39 Prav tam, št. 1849.

32

40

S tudia

H istorica

S lovenica

učencev. 13. februarja 1860 je prejel spričevalo za prvo polletje, njegove ocene za redoljubnost, pazljivost in marljivost pa so bile po vrsti "musterhaftig," "gespannt " (napeta) in "ausdauerend " (trajna). Kljub že omenjenim začetkom verskih dvomov je bil pri verouku še vedno "vorzüglich," enako oceno pa je dobil še pri zgodovini in zemljepisu ter nemščini. Pri grščini, matematiki in slovenskem jeziku je bil ocenjen z "recht befriedigend," pri latinščini z "befriedigend," pri lepopisju pa z "genügend."40 Tudi v tretjem razredu se je v drugem polletju izboljšal. Uvodne opisne ocene v njegovem spričevalu, izdanemu 30. julija 1860, so ostale iste, "vorzüglich " pa je dobil pri verouku, zgodovini in zemljepisu, nemščini in slovenščini, "recht befriedigend " pri grščini, matematiki in naravoslovju, "befriedigend " pri latinščini, pri lepopisju pa kot običajno "genügend."41 V četrtem gimnazijskem razredu je bil v šolskem letu 1860/61 Turnerjev razrednik Anton Schnidaritsch, ki ga je učil tudi matematiko. Verouk ga je učil Mathiaschitsch, latinščino in nemščino Johan Gutscher, grščino Sperka, slovenščino Majciger, zgodovino in zemljepis pa Puff.42 Turnerjeve ocene ob zaključku tega razreda v spričevalu, izdanem 31. julija 1861, so bile "vorzüglich " iz nemščine, slovenščine, zgodovine in zemljepisa ter izbirnega predmeta štajerske deželne zgodovine, ki ga je učil Rudolf Reichel, "recht befriedigend " iz verouka in naravoslovja, "sehr gut " iz petja, "befriedigend " iz grščine in matematike ter "genügend " iz latinščine. Njegove ocene iz redoljubnosti, pazljivosti in marljivosti so bile tudi v višjih šolskih razredih podobno zelo visoke in včasih opisane z nekoliko drugačnimi izrazi, zato jih več ne navajam.43 V petem razredu v šolskem letu 1861/62 je bil Turnerjev razrednik Philipp Klimcha, ki ga je učil tudi latinščino in grščino. Verouk ga je učil Jakob Tschutschek (Čuček), nemščino R. Puff, slovenščino A. Schnidaritsch, zemljepis in zgodovino A. Svoboda, matematiko J. Essl in naravoslovje C. Rieck.44 Dijaki mariborske gimnazije so v letnih poročilih po letu 1858 prvič ponovno navedeni za šolsko leto 1861/1862, ko je bil Turner v petem razredu. Tako lahko ugotovimo, da je bil ta razred sestavljen iz 'preživelih' iz obeh paralelk 1. in 2. razreda ter nekaterih dijakov, ki so prišli na novo. Opazna je sprememba, da je po treh letih pisava priimkov očitno slovenskih dijakov začasno v veliki večini slovenska, pri imenih pa je slovenskih oblik še bistveno manj. V sledečem seznamu so dijaki označeni z (a) iz bivše a-paralelke, z (b) (iz bivše b-paralelke, v kateri je bil tudi Turner) in (novi): Peter Bezjak (nov), Mihael Bračko (bivši Wratschko) (b), Andreas Dvoršak (a), Franz Edegger (nov), Franz Ferk (zadnji od treh Ferkov iz b), Karl Filaferro (iz a), Anton Fras (b), Franz Fürbas (b), Friederich v. Gasteiger (a), Karl Glaser (a) ( v naslednjem 6. razredu spet Carl Glasser), Karel Gmeiner (b), Josef Hernah (a), Amand Jüttner (a), Ferdinand Kmetič (b), Josef Košir (nov), Anton Kranc (a), Anton Kuher (nov), Johann Leitner (nov), Peter Miglič (a), Franz Orthaber (b), Georeg Payer (nov), Franc Peheim (a), Jakob Pečko (b), Janez Petrič (nov), Karl Pichs (a), Fran Plohl (b), Johann Polanec (b), Franz Rojko (a), Heinrich Schopper (b), Josef Stepišnik (nov), Josef Sernetz (Josip Sernec) (b), Alois Simonič (a), Ignaz Simonič (a), Anton Šantel (b), Peter Šuher

40

PAM, Turner, škatla VII, št. 1851.

Prav tam, št. 1852.

42 Program des kaiserl. königl. Gymnasiums in Marburg 1861, str. 29.

43 PAM, Turner, škatla VII, št. 1848-1857.

44 Program des kaiserl. königl. Gymnasiums in Marburg 1862, str. 38 in 43.

41

41

A. Vovko: Gimnazijska leta dr. Pavla Turnerja

(a), Franz Šteflič (a), Paul Turner (b), Johan Walch (Valh) (b), Alois Vaupotič (a), Karl Vitmajer (b), Fran Žajdela (b), Tomas Zartl (nov), baron Olav Zois (nov). Od skupno 43 dijakov jih je bilo 16 iz bivše a-paralelke, 17 iz bivše b-paralelke, 10 pa je bilo novih.45 V tem letu je imel Turner v prvem polletju (spričevalo je bilo izdano 1. marca 1862) "vorzüglich " pri slovenščini ter pri zgodovini in zemljepisu, "recht befriedigend " pri nemščini, zgodovini in zemljepisu ter pri naravoslovju, "befriedigend " pri latinščini, "genügend " pri verouku, matematiki in grščini ter "sehr gut " pri petju. V drugem polletju tega razreda, zaključenem 31. julija 1862, se je prvič med Turnerjevim gimnazijskim šolanjem zgodilo, da je kako oceno ob koncu leta poslabšal.

Tako se mu je zgodilo pri zgodovini in zemljepisu, nekatere druge ocene, n.pr. verouk, pa je izboljšal, kot sicer že večkrat prej. Tako je imel ob koncu leta "vorzüglich" samo še pri slovenščini, "recht befriedigend " iz verouka, nemščine, zgodovine in zemljepisa ter naravoslovja, "genügend " pa iz latinščine, grščine in matematike.46 V šestem razredu je bil njegov razrednik Leopold Vielhaber, ki ga je učil latinščino, grščino in nemščino, slovenščino ga je učil Majcinger, zgodovino in zemljepis Baukenhaider, matematiko Essl in naravoslovje Rieck.47 Ta razred je štel 39 dijakov, katerih imena in priimki so spet zapisani bolj po nemško; Karl Glaser iz prejšnjega leta je tako postal spet Carl Glasser. Od prejšnjih Turnerjevih sošolcev so odšli Karl Filaferro, Franc Peheim, Anton Kranc, Janez Petrič, Alois in Ignac Simonič, Alois Vaupotič in baron Zois, prišli pa so baron Lazarini, Anton Pallach in privatist Jakob Farnleiter.48 14. februarja 1863, ob koncu prvega polletja tega razreda, je dobil Turner "vorzüglich" iz slovenščine, zgodovine in zemljepisa, petja ter izbirnih predmetov francoščine in italijanščine, "recht befriedigend " iz verouka, nemščine in naravoslovja, "befriedigend " iz grščine in matematike ter "genügend " iz latinščine.49 Šesti razred je pomenil posebno prelomnico v Turnerjevem gimnazijskem šolanju. Sedmega ni opravil v Mariboru, pač pa na reški gimnaziji. Dosedanja literatura povzema predvsem Turnerevo razlago dogodkov in kot glavni vzrok za to dejanje navaja Turnerjev spopad z veroučiteljem škofijskim dvornim kaplanom Jakobom Čučkom (Tschutschkom). Ta naj bi po Turnerjevih spominih poučeval verouk v drugem polletju šestega razreda namesto obolelega rednega profesorja verouka. Turner ne navede tu že omenjenega dejstva, da ga je Čuček učil verouk že v petem razredu in ga v polletju ocenil z "genügend," na koncu pa z visoko oceno "recht befriedigend." Mogoče je sklepati, da ocena v polletju petega razreda že napoveduje bodoče Turnerjeve veroučne težave, čeprav sam o tem ne zapiše ničesar. Čučka naj bi spravila v slabo voljo Turnerjeva kritična stališča do krščanskih verskih resnic, predvsem do Kristusove navzočnosti v hostiji in vinu pri spremenjenju. Kot piše Turner v Spominih, je Čučku pri spraševanju verouka odgovoril, da kruh in vino "pomenja " telo in kri Kristusovo, veroučitelj pa je pričakoval svetopisemski odgovor

45

Program des kaiserl. königl. Gymnasiums in Marburg 1862, str. 54-55.

PAM, Turner, škatla VII, št. 1853, 1854.

47 Program des kaiserl. königl. Gymnasiums in Marburg 863, str. 25-26.

48 Prav tam, str. 30.

49 PAM, Turner, škatla VII, št.1855. Zaključnega spričevala 6. razreda med tem gradivom nisem uspel najti.

46

42

S tudia

H istorica

S lovenica

- "to je " Kristusovo telo, "to je " Kristusova kri. Ob konferenci je bil Turner zato iz verouka grajan.50 Možno je, da Turnerju veroučne teme v tem razredu še niso bile tako pereče ali pa je svoje verske poglede zaostril šele kasneje. V zadevo se je po službeni dolžnosti vključil tudi "blagi ravnatelj Lang," ki je moral Turnerja zaradi ocene grajati.51 Na koncu leta se je Turner javil za izpraševanje iz snovi vsega polletja in je dobro pripravljen na vsa vprašanja točno odgovarjal. V Spominih je Turner natančno popisal, kako ga je veroučitelj Čuček pustil čakati do zadnjega in mu po koncu spraševanja potem v nemščini dejal, da ob svoji nadarjenosti Turner zasluži, da bi ga korporal položil na klop in mu naložil 25 udarcev.52 S "korporalom " je veroučitelj najbrž mislil šolskega slugo, ki je bil pogosto odsluženi podčastnik ali vojak; šolski sluga na mariborski gimnaziji je bil v tem času "Patental Invaliden-Feldwebel " Franz Drexler.53 V spričevalu je nato Turner dobil najnižjo pozitivno oceno "ebengenügend " - še zadostno. Šesti razred je Turner torej kljub vsemu uspešno izdelal.

Sam Turner v spominih pred opisom tega spora54 in po njem55 na široko obravnava svoje verske dvome in iskanja, svojo verovanje izrazi celo v verzificirani Očitni spovedi, ki obsega več strani rokopisa.56 Te teme zaradi njene obsežnosti v pričujoči razpravi ne obravnavam. Nekateri znaki in mnenja pa kažejo, da je bil spopad s profesorjem verouka le povod ter eden od, nikakor pa ne edini vzrok za Turnerjev odhod iz Maribora. Tako je bil Baš prepričan, da je bila pravi vzrok Turnerjeva želja, da bi se izpopolnjeval v tujih jezikih, predvsem v srbohrvaščini ter italijanščini.57 Oba navedena jezika je skupaj s češčino in poljščino na nižji ter francoščino in angleščino na višji gimnazijski stopnji vključil v svoj študij kot neobvezne predmete. To potrdi sam Turner v svojih spominih, ko zapiše, da se je odločil "oditi iz Maribora v sedmi razred na Reški gimnazij,"58 ker se je želel naučiti hrvaškega in italijanskega jezika.

Videli smo tudi, da je že v petem razredu začel pešati pri nekaterih predmetih, predvsem v latinščini, grščini in matematiki, vsaj kar se tiče prejetih ocen v polletju in na koncu letnika. Vsekakor se je Turner odločil oditi iz Maribora, "da bi se rešil vse nevolje," vsaj tako dolgo, dokler bo na šoli poučeval Čuček. Najprej se je namenil v ranocelniško šolo na dunajski Josefinum, za kar pa je potreboval očetovo dovoljenje in spričevalo framskega župnika Franca Ratha. Ta že omenjeni prijatelj šole pa je prepričal Turnerjevega očeta Jožefa, naj mu ne da dovoljenja, sam pa zagotovil, da mu ne da spričevala, češ da sta mu zdaj všeč sablja in uniforma, kasneje pa mu bo žal, da ni postal kaj drugega kot vojaški kirurg. (Kirurgi so bili v tistih časih za razliko od zdravnikov še na zelo slabem glasu, skoraj na isti ravni z brivci.) Rath je menil, da se bo Pavel že premislil in pomiril ter jima bo kasneje hvaležen. Ko je Turner v starosti pisal svoje spomine, je rade volje priznal, da je župnik očetu prav svetoval.59 Turner je tako v šolskem letu 1863/64 odšel, po Bašu peš,60 po lastnih spominih s poštnim vozom, na Reko, kjer so ga brez ovir sprejeli na gimnazijo. Prvi od njegovih

50

Turner, Spomini, str. 24.

Prav tam.

52 Prav tam, str. 24-25.

53 Program des. kaiserl. königl. Gymnasiums in Marburg 1865, str. 39.

54 Turner, Spomini, str. 21-23.

55 Prav tam, str. 25-36.

56 Prav tam, str. 32-35.

57 Baš, ČZN 1935, str. 46.

58 Turner, Spomini, str. 36.

51

43

A. Vovko: Gimnazijska leta dr. Pavla Turnerja

novih profesorjev, na katerega je naletel, je bil Janez Trdina, ki ga je Turner že od prej dobro poznal po njegovem književnem delu, saj je že od prvih let na nižji gimnaziji prebral vse, kar se je Trdinovega dobilo v slovenščini. Trdina ga je sprejel nekoliko hladno in oprezno, kar pa naj ju ne bi oviralo, da ne bi kasneje postala iskrena dosmrtna prijatelja. Učil ga je hrvaščino, geografijo in zgodovino, Ljudevit Slamnik verouk, Pongračič latinščino, Žakelj grščino in nemščino, Bakotić matematiko in fiziko, Čeh Laun filozofsko propedevtiko in Kazali italijanski jezik. Težave je imel v začetku z Bakotićem, ki je zahteval točne odgovore v hrvaščini ali italijanščini, ni pa maral nemščine. Tudi z njim pa naj bi po Turnerjevih besedah kmalu postala iskrena prijatelja, "vobče pa so mi bili vsi ti možje z ravnateljem Mažuraničem na čelu vred prav prijateljsko naklonjeni." Kot opozarja tudi Turner, je Trdina na svoje profesorske kolege gledal precej manj prijazno. Turnerja, ki je spoštoval vse svoje reške "tako mi ljube učitelje kakor može poštenjake," je "precej presenetilo " Trdinovo avtobiografsko neugodno poročanje o njih. Turner je zapisal, da je Trdina nekoliko pretiraval, prepričan pa je bil tudi, da je imel ravnatelj Mažuranić v Bachovi dobi "precej težav z ultraradikalnim Trdino," ki ni "poznal drugih ozirov nego svojo pošteno slovansko prepričanje." Trdina pač "ni bil diplomat v nikakoršnem pomenu."61 Na tem mestu se ne mislim podrobneje spuščati v te znane Trdinove spore predvsem z njegovim ravnateljem Antunom Mažuranićem, bratom bolj znanega bana Ivana Mažuranića. O teh sporih je Trdina pisal obširno v svojih spominih Moje življenje.62 Dr. Janez Logar jih je v geslu o Trdini v Slovenskem biografskem leksikonu strnil v spopad med konzervativnim birokratom Antunom kot izvajalcem centralistične politike brata Ivana, ki je zagovarjal sodelovanja Hrvatov z Dunajem proti Budimpešti, ter Trdino kot vztrajnim nasprotnikom paktiranja z centralistično vlado in simpatizerjem hrvaške narodnoliberalne stranke Mrazovića, Strossmayerja in Račkega.63 Trdina je bil po Turnerjevem pričevanju imeniten profesor. V šolo je hodil v rjavi hrvaški surki, učne ure je začel s šalami, pri predavanjih in izpraševanju pa ni bil nikoli dolgočasen ali suhoparen. Govoril je vedno z velikim navdušenjem, "dasi vselej brez vsakega patosa."64 Ko je Trdina objavil svoje Hrvaške spomine, je to spodbudilo Turnerja, "da je po dvanajstih letih spet poiskal zvezo s svojim ljubljenim profesorjem," kot zapiše v opombah k tretji knjigi Trdinovega Zbranega dela urednik dr. Janez Logar.65 V svojem prvem pismu z dne 5. avgusta 1886 Turner meni, da 50

Turner, Spomini, str. 24.

Prav tam.

52 Prav tam, str. 24-25.

53 Program des. kaiserl. königl. Gymnasiums in Marburg 1865, str. 39.

54 Turner, Spomini, str. 21-23.

55 Prav tam, str. 25-36.

56 Prav tam, str. 32-35.

57 Baš, ČZN 1935, str. 46.

58 Turner, Spomini, str. 36.

59 Prav tam, str. 31-32.

60 Baš, ČZN 1935, str. 46.

61 Turner, Spomini, str. 36-38.

62 Janez Trdina, Zbrano delo, Tretja knjiga, DZS, Ljubljana Slovenska klasika, DZS, Ljubljana 1951, (dalje Trdina, Zbrano delo), str. 544-556.

63 Lgr. (dr. Janez Logar), Trdina Janez, SBL, 12. zvezek, Ljubljana 1980, str. 164.

51

44

S tudia

H istorica

S lovenica

Trdina, ki se tako točno spominja "vse preživene preteklosti," menda tudi ni poza-bil "nekega učenca, ki se je bil na šolsko leto 1863/64 iz Maribora k Vam na reko (!) priklatil." Dalje Turner zagotavlja, da sam Trdine ni mogel "nikoli ne za trenutek " pozabiti, spomini nanj pa mu ostanejo "vedno bolj dražji in naj blažejši iz mojega dijaškega življenja, in to tako, verujte mi, da Vas vselej v naj srečnejši hvaležnosti naj iskrenejše častim."66 Trdina je bil Turnerjevega pisma zelo vesel, ga prebral "gotovo 50 krat " in mu kljub svoji "epistolofobiji " 6. septembra 1886 obsežno odpisal. Turnerju je zapisal, da bo prišel na vrsto v Trdinovih Hrvaških spominih, kjer bo omenjen kot "najresnejši in najzrelejši izmed vseh mojih učencev," ki je znal imena "raznih filigranskih nemških držav in državčič bolje od mene, učitelja svojega, in da ste se porodili v takem slovenskem okraju, kjer se zove krompir bob." Turnerju zagotovi, 67 da lahko po tem vidi, "da se spominjam jako dobro Vašega dijakovanja na Reki."

Turner, ki ga kljub Trdinovemu namenu v omenjenih Hrvaških spominih zaman iščemo, je Trdini ponovno pisal 15. septembra 1886. Pohvalil je Trdinovo "memorio " kot vsega občudovanja vredno, tudi kar zadeva "bob." Turnejevi "zemljani, še pristni in nešolani Pohorci 'krompirja' ne poznajo, temoč le 'bob' - a sočivju, ktero drugi Slovenci bob imenujejo, pravijo 'stročji bob'." Po tem 'izletu' na dialektološko področje je Trdini ponovno zagotovil, da v "mojih dijaških spominih zauzemate Vi naj dražje mesto." Turner ne more mimo vzroka, ki ga je pripeljal na Reko. "Ko sem v Mariboru se bil hudo sprl z učiteljem verouka tajnim 'Tschuitschek'-om, bil sem mu namreč krivoverec v tridentinski katoliški dogmi o 'Transsubstanciacii', zbežal sem k Vam na Reko, kder sem pri Vas večo blagost našel."68 Na tem mestu se ne spuščam v ostalo korespondenco med Turnerjem in Trdino, ki sta postala dobra prijatelja.

Omenjam le Trdinovo spodbujanje v omenjenem pismu z dne 6. septembra 1866, da naj bi tudi Turner popisal svoje "zgode in nezgode, vsakovrstne izkušnje in opazke," ki da so tako zanimive, "da bi bila velika škoda, ko bi zatonile v pozabljenju."69 Turnerja so na Reki trle predvsem finančne težave. Živel je od svojih mariborskih prihrankov, na pomoč staršev ni računal. Ker je od desetih goldinarjev mesečnega proračuna šest porabil za stanovanje, jih je lahko "zajedel " le štiri. Tako je nekaj časa živel z zgolj za 10 krajcarjev kruha na dan. Stanje se mu je izboljšalo, ko je začel inštruirati sinova mestnega policijskega komisarja Lazzara. Ta zveza mu je zelo koristila v drugem semestru, ko so ga na Reki pozvali na policijski urad. Obtožili so ga izmikanja vojaški dolžnosti oz. begunstva, ker se ni niti v Mariboru niti na Reki odzval na vojaški nabor. Dijaki odličnjaki so bili sicer vojaščine oproščeni, če so pravočasno prišli na ustrezni urad s šolskimi spričevali. Po posredovanju Lazzara je bil Turner na besedo predsednika naborne komisije, pristnega graničarskega stotnika, proglašen za "ganz untauglich " (popolnoma nesposobnega), kar mu je kasneje ob njegovem odhodu v tujino še kako koristilo.70 Turner je na Reki zelo uspešno opravil sedmi razred kot prvi med enajstimi sošolci. Prišel je do edinih dveh nenemških spričeval na svoji šolski poti od framske osnovne šole dalje. V polletju

64

Turner, Spomini, str. 38.

Trdina, Zbrano delo, str. 578.

66 Prav tam.

67 Prav tam, str. 578-579.

68 Prav tam, str. 579.

69 Prav tam, str. 573.

65

45

A. Vovko: Gimnazijska leta dr. Pavla Turnerja

Spričevalo Pavla Turnerja iz 7. razreda gimnazije na Reki (PAM, Pavel Turner, škatla VIII.)

22. marca 1864 so bile njegove "čudorednost " odlična, pazljivost "napeta " in marljivost "neumorna ", sicer pa je bil "izverstan " (odličen) v verouku, zgodovini in zemljepisu, matematiki in filozofiji, "veoma dobar " v latinščini, nemščini in naravoslovju, "dobar za početnika " v hrvaščini ter "dobar " v grščini in italijanščini; na formularju spričevala zapisanega "krasnopisja ", pri katerem je imel Turner stalne težave, pa na njegovo srečo niso ocenjevali.71 V zaključnem spričevalu 7. razreda z dne 27. avgusta 1864 je bilo zapisano, da je "Pavao Turner iz Pohorja na Štajerskoj "

70

Turner, Spomini, str. 38-43.

46

S tudia

H istorica

S lovenica

končal razred z odliko in s šolsko nagrado. Njegove ocene so bile pri "čudorednosti," pazljivosti in marljivosti enake kot v polletju, sicer pa je od polletja izboljšal oceni iz hrvaščine in grščine, prvo kar za dve stopnji, poslabšal pa matematično oceno. "Izverstan " je dobil pri verouku, hrvaščini, zgodovini in zemljepisu, "veoma dobar " pri latinskem, grškem in nemškem jeziku ter matematiki in naravoslovju, "dobar " pa pri italijanskem jeziku. Na hrbtni strani spričevala je ravnatelj A. Madžuranić napisal, da je Turner prijavil svoj odhod iz reške gimnazije in "niema zaprečke, da se na drugem zavodu prima."72 Turner se je v zadnjem letu svojega gimnazijskega šolanja v šolskem letu 1864/65 vrnil na mariborsko gimnazijo. Njegov razrednik je bil gimnazijski ravnatelj Lang.

Poleg Langa so ga v osmem razredu učili še: verouk Blazius Slavinetz, grščino Johann Gutscher, nemščino Rudolf Reichel, slovenščino Majciger, zemljepis in zgodovino ter filozofsko propedevtiko Josef Schaller, matematiko in fiziko Essl.73 Turnerjevi sošolci iz 6. mariborskega gimnazijskega razreda so bili z njim tudi v njegovem zadnjem šolskem letu: Peter Bezjak, Mihael Bračko, Andreas Dvoršak, Anton Fras, Franz Fürbas, Friederich v. Gasteiger, Karl Glaser, Karel Gmeiner, Josef Hernah, Josef Košir, Peter Miglič, Franz Orthaber, Jakob Pečko, Fran Plohl, Johann Polanec, Franz Rojko, Josef Sernec, Anton Šantel, Peter Šuher, Paul Turner, Karl Vitmajer, Fran Žajdela; torej skupaj 22. Do 8. razreda mariborske klasične gimnazije niso prišli: Anton Pallach, Franz Edegger, Franz Ferk, Amand Jüttner, Ferdinand Kmetič, Anton Kuher, Johann Leitner, Georg Payer, Karl Pichs, Heinrich Schopper, Josef Stepišnik, Franz Šteflič, Johan Walch (Valh), Tomas Zartl in privatist Jakob Farnleiter, torej 15. Na novo so v 7. in 8. gimnazijskem razredu prišli Eduard Janžek, Georg Petelinšek, Ernest Schoch in Adolf Srabotnik, tehnično pa seveda po letu 'reškega izgnanstva' tudi Pavel Turner; baron Lazarini, ki smo ga zasledili že prej, je nadaljeval študij kot zunanji učenec. Od 86 dijakov, Turnerjevih sošolcev iz obeh paralelk, ki so z njim končali prvi gimnazijski razred, jih je tako prišlo do mature 26 rednih in 1 zunanji učenec, od tega iz prvotnega Turnerjevega razreda, ki je štel začetnih 41 dijakov, le 11: Fras, Fürbas, Gmeiner, Orthaber, Pečko, Plohl, Polanec, Šantel, Turner, Vitmajer in Žajdela.74 Josip Sernec navaja v svojih Spominih 25 dijakov osmega razreda, od katerih naj bi jih bilo na maturi uspešnih 24, med njimi sedem z odliko, eden pa je izstopil pred izpitom.75 Turner je končal osmi razred "mit vorzug " (z odliko) in bil posebej pohvaljen. Na častni lestvici maturantov je bil na šestem mestu izmed 26 sošolcev, za Sernecem, Šantlom, Migličem, Fürbasom in Glaserjem ter pred Žajdelo. Sedemindvajsetega dijaka privatista barona Piusa Lazarinija na tem mestu niso navedli.76 Kljub Čučku in svojim verskim dvomom oz. iskanjem je dobil Turner ob polletju osmega razreda 25. februarja 1865 iz verouka odlično oceno "vorzüglich," poleg tega pa je bil z odliko ocenjen še v slovenščini, matematiki in naravoslovju, z "recht befriedigend " v latinščini, nemščini, zgodovini in zemljepisu ter filozofski propedevtiki, z "befriedigend " pa v grščini.77 Tudi ob zaključku tega razreda je imel v spri71

PAM, Turner, škatla VII, št. 1871.

PAM, Turner, škatla VII, št. 1864.

73 Program des kaiserl. konigl. Gymnasium in Marburg 1865, str. 75.

74 Prav tam, str. 38-39.

75 Sernec, Spomini, str. 11.

76 Program des kaiserl. konigl. Gymnasium in Marburg 1865, str. 45.

72

47

A. Vovko: Gimnazijska leta dr. Pavla Turnerja

čevalu, izdanemu 29. julija 1865, verouk "vorzüglich," poleg tega pa je isto oceno dobil še pri nemščini in slovenščini, z "recht befriedigend " je bil ocenjen pri latinščini, zgodovini in zemljepisu, naravoslovju, fiziki in filozofski propedevtiki, z "befriedigend " pa pri grščini in matematiki.78 Od polletja si je uspeh torej nekoliko poslabšal. Gimnazijsko šolanje je Turner končal z maturo, ki je potekala od 31. julija do 3. avgusta 1865, njegovo maturitetno spričevalo, s katerim je bil potrjeno zrel za univerzo, pa je datirano s 4. avgustom 1865.79 Ob maturi je bil Turner star že več kot 23 let in pol, torej ni imela njegova 'zrelost' samo duševne, ampak tudi biološko težo. Zanimivo je, da Turnerja v mariborskem gimnazijskem letnem poročilo za leto 1866 ne najdemo med sošolci, katerih uspeh pri maturi je bil posebej naglašen: "Es bestanden diese Prfung mit Ausgezeicnung die Abiturienten " - Franc Fürbas, Karl Glaser, Peter Miglič, Anton Šantel in Josip Sernec.

Turner je naveden le med tistimi dijaki, ki so maturo uspešno končali, družbo mu tokrat dela tudi zunanji učenec baron Lazarini.80 Z izjemo kasnejšega vojaškega zdravnika Migliča Turner vse štiri pohvaljene sošolce: kasnejšega mariborskega notarja Firbasa, tržaškega profesorja in literarnega zgodovinarja Glaserja,81 goriškega profesorja in šolskega svetnika Šantela82 in Serneca proglasi za svoje najboljše prijatelje med sošolci. Kot prijatelja jim doda še kasnejšega profesorja in šolskega svetnika v Gorici Frana Plohla.83 Skoraj vsi med naštetimi so kasneje večkrat odločilno posegli v Turnerjevo življenje. Zanimivo je, da omenjene razredne prvake med svojimi 'gimnazijskimi tovariši' navaja tudi Sernec, doda pa jim poleg Turnerja še bodoča goriška profesorja Antona (!) (pravilno Franca, Sernečeva napaka pri imenu) Plohla in Antona Vraza, odvetniškega koncipienta v Mariboru dr. Jakoba Pečka, bodoča župnika Antona Gmajnerja in Rajka Janžeka ter Nemca pl. Gasteigerja in bodočega kapelnika kraljevske opere v Dresdenu (Sernec piše v Draždanih) Ernesta Schuha iz Gradca, ki je bil "ženijalen glasbenik." Sernec ob tem očitno s ponosom zapiše, da se ni od 22 slovenskih dijakov iz osmega razreda niti eden potujčil.84 Zadnje dejanje Turnerjevega gimnazijskega šolanja je pomenil za časa ravnatelja Langa tradicionalni slovesni zaključek šolskega leta v "krasni veliki dvorani grof Brandisovega gradu," kamor so bili povabljeni najuglednejši mariborski veljaki in starši abiturientov. Dva maturanta sta imela slovesna govora, eden v slovenščini, drugi v nemščini. Ravnatelj in profesorji so naklonili Turnerju še zadnjo čast. Imel je nemški govor, prijatelj Josip Sernec pa slovenskega. Na svečanosti je bil navzoč tudi Turnerjev oče in kot pravi Turner sam: "Moj nastop ga je vidno razveselil." Turner je spretno izrabil očetovo dobro voljo. Iz dvorane ga je odpeljal na pristojni urad, kjer je oče podpisal pristanek, da se sinu izda potni list.85 Turner je tako ob zaključku enega obdobja svojega življenja že jasno nakazal svojo nadaljnjo tavajočo - "ahasversko" življenjsko pot. Ni slučajno, da je svoje dopise s tujine Turner pogosto podpisoval tudi s psevdonimom Ahasver.86 77

PAM, Turner, škatla VII, št.1856.

Prav tam, št.2196.

79 PAM, Turner, škatla VII, 2203-2204.

80 Program des kaiserl. konigl. Gymnasium in Marburg 1866, str. 33.

81 Grf (dr. Ivan Grafenauer), Glaser Karel, SBL, 2. zvezek, Ljubljana 1926, str. 215-216.

82 Nk (dr. Vilko Novak, Šantel Anton, SBL, 11. zvezek, Ljubljana 1971, str. 576-577.

83 Turner, Spomini, str. 43.

84 Sernec, Spomini, str. 11.

78

48

S tudia

H istorica

S lovenica

Če ob koncu tega prispevka na kratko potegnemo črto pod Turnerjeva dijaška leta, lahko ugotovimo, da jih je z nekaj 'bunkami' kar uspešno previharil. K uspešnosti je nedvomno prispevala svoj pomemben delež njegova nadpovprečna starost, tako ob vstopu v gimnazijo kot tudi ob njenem zaključku, ko bi bil ob hitrejši učni poti lahko že pred koncem univerzitetnega študija. Zanimivo je, da je Turnerjev prijatelj Sernec, ki je bil od njega dobri dve leti mlajši, tudi nekoliko zakasnil z vstopom na gimnazijo, vendar pa ni kot Turner zgubil časa s pašo volov, ampak je pred tem opravil dva letnika realke. Sernecu, ki je bil "kot duševno bolje razvit skozi celih 16 semestrov /… / prvi v razredu," ti dve leti očitno nista škodili.87 Videli smo, da je Turner pred gimnazijo zelo uspešno zaključil osnovno šolo. Podobno uspešno je z daleč največ odličnimi ocenami zaključil prvi razred. Že od vsega začetka pa mu ni šlo sicer precej obrobno lepopisje. Podobno uspešno, vendar z nekoliko manj odličnimi ocenami je zaključil tudi drugi in tretji razred. V tretjem razredu, kjer se je v drugem polletju zelo izboljšal, je pri latinščini prvič padel na "befriedigend," v četrtem pa celo na "genügend." V četrtem razredu se je na "befriedigend " poslabšal tudi pri grščini in matematiki. V petem razredu je Turner v ocenah dosegel svojo najnižjo gimnazijsko točko. Očitno je nanj slabo vplivalo stanovanje pri mojstru Schwanu in vse, kar je bilo s tem povezano. V tem razredu se mu je prvič zgodilo, da je bil ob koncu leta slabši kot ob polletju. Odlično je imel samo še pri slovenščini, "genügend " pa iz latinščine, grščine in matematike, enako oceno iz verouka ob polletju pa je popravil v "recht befriedigend." V šestem razredu je Turner svoje ocene znatno izboljšal, z izjemo verouka, o čemer pa smo že obširno spregovorili. Sedmi razred reškega 'intermezza' je z odličnim končnim uspehom in nagrado spet pomenil enega vrhov Turnerjevega gimnazijskega šolanja. Ob vseh odličnih in prav dobrih ocenah je zelo opazen njegov preskok v hrvaščini od "dobrega za začetnika " ob polletju do odličnega na koncu leta. Zadnje šolsko leto so pri Turnerju spet močno prevladovale ocene "vorzüglich " in "recht befriedigend," edini nižji oceni "befriedigend " pa je dobil iz grščine in matematike. Matematiko je ob koncu leta celo poslabšal, saj je imel ob polletju iz nje "recht befriedigend." Navedli smo že, da je končal gimnazijo z odliko in pohvalo, mogoče pa ga je prav ta poslabšani red stal kakega višjega mesta od doseženega šestega na lestvici odličnjakov.

Za univerzo zreli Turner se je po končani maturi odločil vpisati na filozofsko fakulteto dunajske univerze s prvotnim namenom študirati grško in latinsko klasično filologijo, za kar ga je navdušil ravnatelj Lang. Zanimivo je, da se je vsaj na videz odločil prav za študij teh dveh predmetov, saj smo videli, da je imel prav pri njiju večji del svojega gimnazijskega študija najnižje ocene. V resnici pa je, namesto da bi se podal v dunajski hram učenosti, raje naprosil prijatelja in pobratima Serneca, da ga je najprej "v odsotnosti " vpisal, nato pa zanj pobiral podpise.88 Sernec, ki je na isti univerzi uspešno študiral in doštudiral pravo, je bil tudi pri tem zbiranju podpisov tako prepričljiv, da je neki profesor celo vpisal v Turnerjev indeks "diligenter frequentatis est " - "da je pridno obiskoval predavanja," čeprav Turner "še vedel ni, kje stoji na Dunaju univerza! "89 Vidimo torej, da za današnje študentske bližnjice in iznajdljivost zelo drži stari rek, da ni nič novega pod soncem. Namesto na Dunaj se je tako Turner,

85

Turner, Spomini, str. 44-45.

Primerjaj že navedeni Petretov članek O Turnerju v SBL, str. 252.

87 Sernec, Spomini, str. 2-3.

88 Baš, ČZN 1935, str. 47.

86

49

A. Vovko: Gimnazijska leta dr. Pavla Turnerja

kot je znano in je tema drugih razprav, raje odpravil v Veliko Britanijo, v 'beli svet' oziroma kot bi se moderno reklo danes - 'v Evropo'.

Andrej Vovko DIE GYMNASIALJAHRE VON DR. PAVEL TURNER ZUSAMMENFASSUNG Der Publizist, Gönner und Erzieher, Dr. Pavel Turner, drückte seine Schulbank in einer Zeit, als im Bereich des Grundschulwesens noch das Gesetz aus dem Jahr 1805 in Kraft war, bekannt als die Politische Schulverfassung. Dieses Gesetz wurde 1869 vom neuen Grundschulgesetz abgelöst. Das Gesetz aus dem Jahr 1805 behielt alle wesentlichen Elemente der theresianischen Schulreform aus dem Jahr 1774 bei, vor allem die Pflichtvolksschule, die jedoch uneinheitlich war. Die Grundeigenschaft dieses Gesetzes war das Hervorheben der erzieherischen Rolle des Religionsunterrichts und die Neueinführung der kirchlichen Aufsicht, vom Orts- bis zum Landesniveau. Durch die Gymnasialreform aus dem Jahr 1849 wurden die alten sechsjährigen Gymnasien von achtjährigen Gymnasien abgelöst, die in vier Unter- und vier Oberklassen gegliedert wurden und mit einer Matura endeten. Dieses Gymnasium ermöglichte allen, die es erfolgreich abgeschlossen haben, einen direkten Übergang auf die Universität.

Turners Gymnasialjahre begannen in Maribor im Schuljahr 1857/58, nachdem er im vorangegangenen Schuljahr die letzte Klasse der Mariborer Hauptschule mit Auszeichnung abgeschlossen hatte. Zu jener Zeit war er bereits über fünfzehneinhalb Jahre alt. Der gegenständige Beitrag bringt auf Grund der Zeugnisse Turners, der Jahresberichte, Turners handschriftlicher Memoiren, der veröffentlichten Memoiren seines Mitschülers und guten Freundes Josip Sernec und noch einiger anderer Quellen eine zusammenfassende Darstellung seiner Schuljahre. Turner hatte mit fast ausschließlich Bestnoten die erste Gymnasialklasse abgeschlossen. Mit ähnlich guten Leistungen, jedoch mit etwas weniger Bestnoten, schloss er auch die zweite und die dritte Klasse ab. In der dritten Klasse, wo er seine Leistungen im zweiten Semester stark verbessert hatte, war er in Latein zum erstenmal auf befriedigend herabgesunken, in der vierten Klasse aber sogar auf genügend. In der vierten Klasse verringerten sich seine Leistungen und fielen auf befriedigend auch in Griechisch und in der Mathematik. In der fünften Klasse fiel Turner auf den tiefsten Stand seiner schulischen Leistungen im Gymnasium. In dieser Klasse ist es zum ersten Mal vorgekommen, dass seine Leistungen am Ende des Schuljahres schlechter waren als am Ende des Semesters. Die Note vorzüglich hatte er nur noch im Fach Slowenisch, genügend aber in den Fächern Latein, Griechisch und Mathematik, die gleiche Note in der Religion am Ende des Semesters verbesserte er aber auf recht befriedigend. In der sechsten Klasse wurde Turners Schülerleben stark geprägt vom Bruch mit dem traditionellen katholischen Glauben, der ihm einen Streit mit 89

Sernec, Spomini, str. 13.

50

S tudia

H istorica

S lovenica

seinem Religionsprofessor bescherte. Dieser Konflikt dürfte sicherlich nicht die einzige Ursache, wohl aber der Beweggrund gewesen sein für Turners Entscheidung im Schuljahr 1863/64 Maribor zu verlassen. Nachdem er zuerst die Inskription auf die wundärztliche Militärschule in Wien erwogen hatte, ließ er diesen Gedanken über das Zureden von Vater Franc Rath, den Pfarrer von Fram, fallen und inskribierte die siebente Klasse des Gymnasiums von Rijeka. Dort übte sein Professor, der slowenische Schriftsteller Janez Trdina, einen starken Einfluss auf ihn aus. Turner schloss die siebente Klasse sehr erfolgreich ab, mit vorzüglich und einer Auszeichnung. Neben vielen Noten vorzüglich und sehr gut fällt seine Leistungsverbesserung in Kroatisch vom 'guten Anfänger' am Ende des Semesters zum 'Vorzüglichen' am Ende des Schuljahres stark auf. Die achte Klasse schloss er mit ähnlichem Erfolg, fast ausschließlich mit den Noten vorzüglich und recht befriedigend erneut auf dem Mariborer Gymnasium ab. Die einzigen schlechteren Noten, befriedigend, hatte er in den Fächern Griechisch und Mathematik. Er machte das Abitur am 4. August 1865 mit der Note vorzüglich als sechster von sechsundzwanzig Schülern. Danach inskribierte er die klassische Philologie an der Geisteswissenschaftlichen Fakultät der Universität in Wien. Mit diesem Studium hatte er niemals angefangen, denn er reiste nach Großbritannien ab.

51

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 929 Turner P.:378"18" 1.01 Izvirni znanstveni članek - ponatis

Turnerjeva študijska leta* Janez Šumrada Dr. zgod. znanosti Jamova cesta 10, SI - 1000 Ljubljana

Izvleček: Razprava obravnava študijska leta Pavla Turnerja od njegove mature (1865) do konca 'podoktorskega' študija leta 1874. Čeprav je bil med 1865-1868 formalno vpisan na klasično filologijo na dunajski univerzi, predavanj tam ni poslušal in ni opravil niti enega izpita, saj je bil v resnici od jeseni 1865 do pomladi 1869 v Veliki Britaniji, sprva v mestu Kingston-upon-Hull, zatem pa v Londonu. Aprila 1896 se je vrnil na Dunaj in vpisal pravo (1868-1873), da bi se kasneje potegoval za mesto univerzitetnega docenta narodnega gospodarstva na novonastali univerzi v Zagrebu, kar so mu ponudili nekateri vidni Hrvati. Junija 1873 se je imatrikuliral na novi Reichsuniversität v Strassburgu in decembra 1873 doktoriral z inavguralno disertacijo z naslovom "Eine vergleichende Darstellung des germanischen und slawischen Familienrechtes " (deloma objavljena kot "Slawisches Familienrecht," Strassburg, Trübner, 1874). Takoj po zagovoru doktorata se je Turner napotil v Pariz, kjer je do septembra 1874 študiral pri tedaj pomembnih francoskih ekonomistih M. Chevalierju, C.-J. Garnierju in M. Blocku.

Ključne besede: Pavel Turner, študij, pravo, narodno gospodarstvo, Dunaj, Strassburg.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 1, str. 53-63, 40 cit., 1 slika.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek francoski).

53

J. Šumrada: Turnerjeva študijska leta

Po zaključenih osmih gimnazijskih razredih - sedmega je, kot je znano, zaradi sporov z mariborskim gimnazijskim katehetom Čučkom Turner v šolskem letu 1863/64 opravil na Reki, kjer je bil njegov profesor med drugimi Janez Trdina1 - je Pavel Turner konec julija in v začetku avgusta 1865 v Mariboru maturiral.2 Zatem se je jeseni napotil študirat na Dunaj, kjer je na filozofski fakulteti v zimskem semestru 1865/66 vpisal klasično filologijo. Pri tem študiju je formalno vztrajal kar šest semestrov, do vključno poletnega semestra akademskega leta 1867/68, ne da bi se bil pojavljal - na predavanjih - izpite so tedaj opravljali ob koncu študija - inskripcije in frekvence pa mu je prizadevno pobiral prijatelj in nekdanji mariborski sošolec Josip Sernec.3 'Študent' Turner je bil v resnici od jeseni 1865 do spomladi 1869 v Veliki Britaniji, sprva kot sodelavec neke kreditne agencije v vzhodnoangleškem pristaniškem mestu Hull (danes Kingston-upon-Hull), zatem domači učitelj v družini Biedermannovih, bogatih judovskih bankirjev in borzijancev iz londonskega Cityja.4 Daljše bivanje v Veliki Britaniji je bilo pomembno za Turnerjevo nadaljnjo življenjsko pot, v marsičem je odločilno vplivalo na izoblikovanje njegove izrazite liberalne svobodomiselnosti,5 rafiniranega kozmopolitizma ter političnih, gospodarskih in moralnih nazorov, ki so se mu v precejšnji meri sooblikovali v stikih s finančno, intelektualno in politično elito tedanje londonske družbe.6

*Pričujoča razprava je bila objavljena v: Melikov Zbornik, Ljubljana 2001, str. 597-605, vendar se je uredništvo SHS v želji, da bi bilo življenje in delo dr. Pavla Turnerja v zborniku čim celoviteje predstavljeno, odločilo za ponatis.

1 Prim. "gimnazijalni svedočbi " za sedmi razred, ki ju je 22.3. in 27.8.1864 izdala gimnazija na Reki, v Turnerjevi zapuščini, ki jo hrani Pokrajinski arhiv Maribor, škatla VII, (poslej navajam: PAM, Turner, z zaporedno številko arhivske škatle, po potrebi tudi s številko dokumenta). - O svojem delu na reški gimnaziji, političnem preganjanju in šikaniranju, kar je časovno deloma sovpadalo s Turnerjevim šolanjem na Reki, govori Janez Trdina dovolj podrobno v znanem spisu Moje življenje (najnovejša izdaja v zbirki Slovenska klasika, Ljubljana, DZS 1998, str. 390-409).

2 Turnerjevo maturitetno spričevalo je bilo izdano v Mariboru 4.8.1865, gl. PAM, Turner, škatla VII, št. 22032204.

3 Potrdilo filozofske fakultete dunajske univerze z dne 30.5.1870, PAM, Turner, škatla VII, št. 2201-2202; gl. tudi članek Frana Petreta o Pavlu Turnerju v Slovenskem biografskem leksikonu (SBL) IV, Ljubljana, SAZU 1980-1991, str. 249-253.

4 Iz Turnerjeve ohranjene zapuščine izhaja, da je z Biedermannovimi dolgo ohranil stike. Prim. dve nemški pismi Charlotte Biedermann Turnerju, Dunaj 16.12.1907 in Dunaj 7.2.1908, PAM, Turner, škatla IX, št.

3073-3074.

5 Zdi se, da se je po obdobju verskih dvomov Turner prav v angleškem obdobju vsaj tako se da razumeti iz njegovega avtobiografskega besedila Spomini iz mojega življenja (Ms. 639 v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani; poslej citiram: Spomini) dokončno oblikoval kot "freethinker, človek svobodnega mišljenja." (Prav tam, str. 51). Prim. npr. njegovo mnenje o Sv. pismu, ki ga je v tej dobi podrobno proučeval, da bi se mogel enakopravno udeleževati pogovorov o veri z Angleži, predvsem z različnimi metodističnimi ločinami: "Natančnejše poznanje Biblije me vendar ni prepričalo o njeni svetosti, temoč mi je le potrdilo mnenje, ktero sem že imel poprej o nji, tako glede novega kakor starega testamenta; nabral sem pa mnogo orožja proti fanatično navdušenim bibličanom, ki se enako mohamedancem zgražajo nad človekom, kteri dvomi ali ne veruje, da bi v njihovih svetih knjigah bila samo neovrgljiva božja beseda, božje razodetje neka večna resnica." (Prav tam, str. 53; mnenje o Jezusu na str. 67-68).

Svoje poglede na Turnerjev svetovni nazor je Fran Kovačič strnil takole: "Njegovo svetovno naziranje je bila nekaka zmes angleškega deizma in agnosticizma s pristavkom idej starega liberalizma, ki je baš ob njegovem vstopu v široki svet preživljal svojo zlato dobo ", Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN) 20/1925, str. 107.

6 Poleg Biedermanna, v čigar hiši je bil Turner predstavljen vodilnemu britanskemu konservativnemu politiku tiste dobe, Benjaminu Disraeliju, je treba prištevati med tiste, ki so v Turnerjevi angleški dobi močno vplivali na njegov intelektualni razvoj, vsaj še: konservativnega poslanca in predsednika mogočne Alliance Israélite sira Mosesa Montefiorija, ki je Turnerju med drugim omogočal prisostvovati debatam spod-

54

S tudia

H istorica

S lovenica

Ko je leta 1869 Turnerjev znanec Nemec dr. Schmitz, nekdanji vzgojitelj otrok kraljice Viktorije in njenega soproga princa Alberta Koburškega,7 v Isleworthu pri Londonu odprl prestižni mednarodni kolidž, kamor sta se vključila Biedermannova otroka, se je njegovo londonsko vzgojiteljsko poslanstvo končalo in težkega srca povsem je bil že navajen "angležkih razmer in priljubljenega mi angležkega življenja "8 - se je vrnil na Dunaj. "Svoj cilj, da postanem v Avstriji gimnazijski učitelj, sem vedno imel pred očmi, odpravil sem se torej na Dunaj, da končam tam potrebne studije in napravim dotične izpite. "9 Turner je med bivanjem v Veliki Britaniji vsaj nekaj časa intenzivno študiral grške in rimske klasične avtorje.10 V obeh klasičnih jezikih je gotovo poučeval tudi Biedermannova sinova, po vrnitvi na Dunaj pa se je pričel "pripravljati k izpitom za gimnazijsko profesuro," kajti mudilo se je: "Moj blagi prejšnji ravnatelj Adolf Lang (ravnatelj mariborske gimnazije, op. J.Š.) bi me bil sprejel za suplenta pričetkom šolskega leta 1869-70."11 Ker je bil cesar Franc Jožef I. ob svojem obisku v Zagrebu leta 1869 privolil v ustanovitev "jugoslovanske "12 univerze s tremi fakultetami, naj bi po mnenju Frana Petreta na Turnerjevo odločitev - sam jo je imel za svoj "drugi preobrat " - da se bo preusmeril v študij prava in "narodnega gospodarstva " ter se zatem potegoval za docenturo na novi zagrebški univerzi, vplival Janez Bleiweis.13 Vendar sam Turner pripoveduje v Spominih, da so mu tako svetovali "dobri znanci, posebno Hrvati ", v tej zvezi pa našteva džakovskega škofa Josipa Juraja Strossmayerja, prvega predsednika JAZU, in hrvaškega zgodovinarja Franja Račkega ter Slovenca Franca

njega doma parlamenta; “pobožnega in premožnega ” bratranca najvidnejšega britanskega liberalnega politika Williama Ewarta Gladstona, ki je v svoji hiši v londonskem Bayswaterju blizu Biedermannovih prirejal debatne večere. Turner se jih je udeleževal in (najbrž bolj od daleč) kdaj občudoval tudi samega velikega politika. Osebno je Turner poznal še filozofa in političnega ekonoma Johna Stuarta Milla ter pisatelja Charlesa Dickensa, katerega je imel prav posebej v čislih (Spomini, str. 60-76, koder je Turner formuliral tudi svoje mnenje o Judih). V Turnerjevem poznejšem življenju je bilo posebej pomembno prijateljstvo z anglofilsko damo iz ruske visoke družbe Olgo Novikovo, ki se je začelo v drugi polovici sedemdesetih let, ko je s svojim gojencem grofom Leopoldom Edelsheim-Gyulajem redno zahajal v Marinske Lazne. Ob njenem posredovanju je Turner navezal stik z oksfordskim profesorjem zgodovine Edwardom Freemanom in njegovim zetom, znanim britanskim časnikarjem in arheologom Arthurjem Evansom (o Evansovih stikih z južnoslovanskimi deželami gl. Enciklopedija Jugoslavije. Izdaja v slovenskem jeziku, Zagreb, JLZ Miroslav Krleža, 1989, 4, str. 83-84). Najbrž je treba prav v povezavi z navedenimi tremi osebami iskati vzroke za Turnerjevo publicistično dejavnost v londonskem časopisu Echo (Turnerjeva francoska besedila člankov v Echo 1.10.1878 in 2.5.1879 gl. v PAM, Turner, škatla IV, med drugim št. 1507-1551). Čeprav Turner trdi, da je svojo korespondenco s Freemanom in Evansom "uničil ob nevarnosti, ki mi je pretila v Budapesti od strani ogerske vlade " (Spomini, str. 128), sta se v njegovi zapuščini vendarle ohranili dve Freemanovi pismi, datirani Oxford 15.11.1885 in s.l. 23.12.1885 (PAM, Turner, škatla VII, št. 1912-1913). Iz pisma angleškega učenjaka W.R. W. Stephensa, ki je med zbiranjem gradiva za svojo knjigo o Freemanu 4.11.1892 pisal Turnerju iz Midhursta v angleški grofiji Sussex pa izhaja, da je tedaj Turner razpolagal še z več Freemanovimi pismi, saj jih je Stephensu za njegove potrebe poslal kar - pet. (Prav tam, št. 1908-1909).

7 Turner navaja zanimive Schmitzove indiskretnosti o Viktorijinih in Albertovih otrocih, zlasti o valižanskem princu Edvardu, bodočem britanskem kralju Edvardu VII. (Spomini, str. 79-82).

8 Prim. Turnerjeve izjave o Angležih, Spomini str. 49-54, 56-58, 82-83.

9 Spomini, str. 82.

10 Prav tam, str. 50.

11 Prav tam, str. 84.

12 Izraz je Turnerjev, kot v op. 11.

13 SBL IV, str. 249.

55

J. Šumrada: Turnerjeva študijska leta

Miklošiča in Davorina Trstenjaka.14 Kdorkoli že ima zasluge za takšno Turnerjevo odločitev, gotovo je upošteval, da je imel tedaj že nekaj izkušenj z gospodarskimi temami, saj je v angleškem obdobju objavil nekatere tozadevne spise v Bleiweisovih Novicah in Razlagovem Pravniku.15 V poletnem semestru študijskega leta 1868/69 se je Turner torej vpisal na dunajsko pravno-politično fakulteto in v prvem semestru poslušal predavanja iz Justinijanovih Pandekt (profesor R. Thering), pravne filozofije, ki jo je podajal znameniti avstrijski pravnik in ekonomist baron Lorenz von Stein, nemške državne in pravne zgodovine (G. Phillips) ter rimskega družinskega prava (T. Pachmann), ob naštetem pa še predmet Kavzalni primeri iz zakonskega prava (Pachmann). V drugem, zimskem semestru akademskega leta 1869/70, je imel Turner vpisane naslednje predmete: zgodovino in institucije rimskega prava (Arndts), rimsko obligacijsko pravo (Thering), cerkveno pravo (Phillips) ter nemško državno in pravno zgodovino (H. Siegel), v tretjem (letnem) semestru cerkveno pravo (Phillips), rimsko dedno pravo (Pachmann) ter vaje (practicum) iz Pandekt (Thering). V študijskem letu 1870/71 so bili v (četrtem) zimskem semestru na seznamu predavanj naslednji predmeti: narodno gospodarstvo (v. Stein), pravo evropskih ljudstev (Europäisches Völkerrecht, L. Neumann), avstrijsko privatno (I. Unger) in kazensko pravo (I. Glaser), čemur so v (petem) poletnem semestru sledili: avstrijsko obligacijsko pravo (Unger), dedno pravo po avstrijskem državljanskem zakoniku (P. Harum), avstrijsko kazensko pravo (Glaser) ter finance (Finanzwissenschaft, v. Stein). In končno, v letu 1871/72 je Turner poslušal še: avstrijsko civilno procesno pravo (oba semestra, M. Heyssler), trgovsko in menjalno pravo (Heyssler) in upravni nauk (Verwaltungslehre, v. Stein), zatem pa še "Verfahren ausser Streitsachen " (A. Menger), statistiko avstrijskega cesarstva (Neumann) in avstrijsko ustavno in upravno pravo (W. Lustkandl). Skupaj je na dunajski pravno-politični fakulteti tako študiral sedem semestrov.16 Na Turnerja je od njegovih dunajskih profesorjev napravil najmočnejši vtis elegantni in gosposki v. Stein, "duhoviti hegelijanec, ki pa je ostal s svojo logiko na trdni realni podlagi. Poslušati tega učenjaka mi je bil pravi duševni užitek." V. Stein in Turner sta se tudi pobliže spoznala in bila v odličnih, "menda bi smel reči osebno prijateljskih " odnosih. Kljub temu meni Turner, da je Stein "vendar bil le nemški profesor, preveč theoretik, premalo praktik."17 Desetletja kasneje, leta 1908, ko je "na mnogotero prigovarjanje prijateljev, posebno še preljubega mi blagega starega prijatelja dr. Jože Vošnjaka,"18 začel pisati spomine, je z veseljem omenjal še strokovnjaka za rimsko pravo Theringa, kriminalista Glaserja in poznavalca civilnega prava Ungerja. "Manj so mi ugajali Schäffle (ta v indeksu sicer ne nastopa, op. J.Š.), ki je v svojih predavanjih kaj rad proti Steinu zabavljal, Siegel, ki je svojo Deutsche Reichsund Rechtsgeschichte predaval kakor kakšen 'pridigar' kaplan na kmetih, a Neu-

14

Kot v op. 11; Fran Kovačič omenja v nekrologu Turnerju, ČZN 20/1925, str. 107, da so Turnerja pregovorili k takšni odločitvi "razni odlični Hrvati ", Franjo Baš, Dr. Pavel Turner, ČZN 30/1935, str. 48, pa poudarja, da so bile v tem oziru pomembne prijateljske zveze Davorina Trstenjaka s škofom Strossmayerjem.

15 Prim. popis Turnerjevih gospodarskih člankov v SBL IV, str. 251.

16 Turnerjev indeks z dunajske pravno-politične fakultete je ohranjen v PAM, Turner, škatla VII, št. 21562168.

17 Spomini, str. 85.

18 Prav tam, str. 1.

56

S tudia

H istorica

S lovenica

mann čital je svojo skripto od dvanajste do ene ure o statistiki tako nezanimivo, da smo poleg dremali poslušalci in tudi on sam." "Lepobesedno " filozofijo profesorja Roberta Zimmermanna je Turner primerjal s "krasnimi, v zraku letečimi milnimi penami " in se zgražal zaradi "pobalinskega vedenja mladih slušateljev /…/ proslavljenega pandektista Arndtsa," saj zavoljo njihovega divjanja sploh ni bilo mogoče slediti profesorjevim predavanjem.19 Za prvi državni izpit iz prava se je Turner pripravil v enem letu in ga 26. julija.

1870 pred komisijo, kateri je predsedoval profesor Neumann, tudi pozitivno opravil.20 Potem pa se mu je študij začel vleči, saj je leta 1871 sprejel mesto domačega učitelja v družini grofa Vinzenza Nemesa, zeta predsednika dunajske borze barona Wodianerja. V tej službi je Turner "spoznaval zanikerni kult zlatega teleta " in zato zanemarjal študij, kar ga je "storilo zelo nesrečnega in konečno tako obupnega, da me je navdajala misel končat takšno nečimerno življenje." Rešitev je bila na dlani: povsem se je bilo treba posvetiti študiju, in to daleč stran od Dunaja, zato je z moralno oporo in finančno pomočjo prijatelja Frana Firbasa odšel študirat v Strassburg. "V Strassburgu je zaslovela nova nemška univerza in odločil sem se obiskat to almo mater."21 Zgodovina univerze v Strassburgu/Strasbourgu, kamor se je, kakor izpričuje ohranjeno latinsko inskripcijsko potrdilo, Pavel Turner vpisal 9. junija 1873,22 ni ne lahka in ne enostavna, saj se v njej zrcali nemško-francoska borba za Porenje in prevlado v Evropi med 17. in 20. stoletjem. Začetki strassburških visokih šol segajo v leto 1538, ko so v mestu osnovali protestantsko gimnazijo, le-ta pa je kmalu prerastla v 'privilegirano akademijo', ki jo je 1566. formalno ustanovil Maksimilijan II. Zlasti je širom po Evropi slovela njena teološka fakulteta; utemeljil jo je sam Jean Calvin, za njim pa vodili pomembni protestantski teologi kot npr. Martin Bucer, Wolfgang Capito ali pa Ljubljančan Janez Taufferer (1584-1617), ki je doktoriral 1614. prav v Strassburgu in nato ostal tam profesor, dekan filozofske ter nazadnje tudi teološke fakultete.23 V okviru strassburške akademije sta se že v 16. stoletju razvili filozofska in medicinska fakulteta ter juridični kolegij. Cesar Ferdinand II. je leta 1621 strassburško privilegirano akademijo povzdignil v popolno univerzo s teološko, filozofsko, pravno in medicinsko fakulteto. Ko je v drugi polovici 17. stoletja postala Francija Ludvika XIV. evropski hegemon, se je načrtno širila proti vzhodu na račun v tridesetletni vojni opustošenega in razdrobljenega Nemškega cesarstva. Da bi si oblikovali 'naravne meje' na Renu, so Francozi v sedemdesetih letih postopoma osvajali še zadnje dele Lotaringije/Lorene, leta 1681 pa anektirali Alzacijo s Strassburgom, na kar je morala Nemčija pristati v mirovnem sporazumu v Rijswijku (1697).

Francoski kralj je v celoti potrdil dotedanje privilegije in statute strassburške univerze (1681), ki je pa še dolgo ostala prevladujoče nemška. V 18. stoletju je v širših evropskih okvirih posebej slovela tamkajšnja pravna fakulteta, saj je kot prva v Franciji sprejela v svoj predmetnik naravno pravo, na njej pa so v drugi polovici stoletja študirale tako pomembne osebnosti kot Talleyrand, Metternich in Goethe.

19

Prav tam, str. 84-86.

Gl. potrdilo z dne 26.7.1870 v PAM, Turner, škatla VII, št. 2207; da je izpit deloma potekal anekdotično, gl. Spomine, str. 89-90.

21 Spomini, str. 92. O tem, kako bi Turner v času, ko je služboval v hiši grofa Nemeta, skoraj postal vzgojitelj španskega infanta, poznejšega kralja Alfonza XII., gl. prav tam str. 91-92.

22 PAM, Turner, škatla VII, št. 2109.

23 O Janezu Tauffererju gl. članek v SBL IV, str. 20-21.

20

57

J. Šumrada: Turnerjeva študijska leta

Skupaj z ostalimi francoskimi univerzami je bila med revolucijo leta 1793 ukinjena tudi strasbourška in zatem obnovljena 1802 (École de droit) oz. 1808 (Faculté de droit). Od tega leta je mogoče ponovno govoriti o delovanju strasbourške francoske univerze, ki je obstajala do francosko-pruske vojne 1870/71, ko se je preselila v lorenski Nancy.24 Nova nemška univerza, ustanovljena maja 1872 - po letu 1877 se je uradno imenovala Kaiser-Wilhelms-Universität Strassburg - je bila paradni konj zmagovite združene Nemčije in izvajalec ideologije ponovne (bolj politične kot kulturne in jezikovne) germanizacije sicer pretežno nemško govorečih Alzačanov in Lorencev, ki so se v veliki večini po skoraj dvestoletnem življenju v okviru Francije in francoski revoluciji smatrali za pripadnike francoske nacije in so novo nemško državo v glavnem sprejeli z odporom. Izjemni položaj strassburške nemške univerze se je odražal v njenem državnem statusu, saj so bile druge univerze v Nemčiji odvisne od posameznih dežel. Zatem, oblasti so imenovale v Strassburg vrhunske profesorje, univerza pa je dobivala širokogrudne državne dotacije, kar se je kazalo tako pri kvaliteti predavanj kot v odličnih pogojih za študij.25 Glede na povedano se Turner pač ni zmotil, ko se je napotil študirat v Strassburg!

Nikakor pa ni bil prvi Slovenec, ki si je tamkaj pridobil univerzitetno diplomo ali celo magisterij in doktorat. Poleg že omenjenega Tauffererja je v poldrugem stoletju od ustanovitve popolne univerze do njene ukinitve med francosko revolucijo (16211793) na štirih strassburških fakultetah študiralo kar 45 študentov iz Štajerske, Koroške in Kranjske, med njimi tudi marsikakšen Slovenec (študenti iz drugih slovenskih zgodovinskih dežel se v matrikah ne omenjajo).26 V poletnem semestru 1872/73 - predavanja je dejansko poslušal šele od junija 1873 naprej, ko je bil imatrikuliran - je Turner vpisal kot 'privatna predavanja' (Privat-Vorlesungen) naslednje predmete: narodno gospodarstvo z narodnogospodarskim in statističnim seminarjem (profesor Schmoller), finance (Geffcken) in nemško državno in deželno pravo (Laband), med 'brezplačnimi predavanji' (Gratis-Vorlesungen) pa najdemo angleško ustavno zgodovino (Geffcken) in predmet 'O so-

24

Za zgodovino nemško-francoskih odnosov, posebej v Porenju , gl. novo izdajo temeljnega dela Lucien Febvre, Le Rhin. Histoire, mythes et réalités, Paris, Perrin 1997, z obsežno bibliografijo novejših francoskih, nemških in mednarodnih publikacij, ki je delo Petra Schöttlerja. - O zgodovini univerze v Strasbourgu prim. Anton Schindling, Humanistische Hochschule und freie Reichsstadt. Gymnasium und Akademie in Strassburg 1538-1621, Wiesbaden, Franz Steiner 1977 (z bogato bibliografijo); Marc Lienhard éd., La Faculté de Théologie Protestante de Strasbourg hier et aujourd'hui (1538-1988), Strasbourg, Oberlin 1988; Matthieu Arnold, La Faculté de Théologie Protestante de l'Université de Strasbourg de 1919 ŕ 1945, Strasbourg 1990; L'Université de Strasbourg XIIIe-XXe si¤cle. La ville la région l'Europe, Strasbourg 1988 (razstavni katalog); Herwig Schäfer, Juristische Lehre und Forschung an der Reichsuniversität Strassburg 1941-1944, Tübingen, Mohr Siebeck 1998 (z izčrpno predzgodovino in obsežno blibliografijo). Za vrsto dragocenih napotkov v zvezi z literaturo o zgodovini strasbourške univerze in za organizacijo dela v Archives départementales du Bas-Rhin ter Biblioth¤que Nationale et Universitaire v Strasbourgu se iskreno zahvaljujem prorektorici za mednarodne odnose Univerze Robert Schuman iz Strasbourga gospe prof. dr. Dani¤le Alexandre in dekanu pravne fakultete prof. dr. Norbertu Olszaku.

25 John F. Craig, Scholarship and Nationbuilding. The Universities of Strasbourg and Alsatian Society, 18701939, Chicago-London, The University of Chicago Press, 1984, od koder izhaja, da je po zmagi v prvi svetovni vojni Francija pravzaprav prevzela dotedanjo nemško univerzitetno politiko v Strasbourgu, kar pojasnjuje, zakaj so bili leta 1919 za tamkajšnje profesorje imenovani tako pomembni humanisti kot Marc Bloch, Lucien Febvre in Antoine Meillet, o čemer sem pisal v drugi zvezi (gl. Janez Šumrada, Prenovitelj zgodovinopisja Marc Bloch, spremna beseda v delu Marc Bloch, Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic, Ljubljana, Studia humanitatis 1996, zlasti str. 166).

26 Podatke povzemam po Gustav C. Knod, Die alten Matrikeln der Universität Strassburg 1621-1793, I-III, Strassburg, Karl J. Trübner, 1897-1902.

58

S tudia

H istorica

S lovenica

dobnih družbenih teorijah in delavskem vprašanju' (Ueber die sozialen Theorien der Gegenwart und die Arbeiterfrage, Schmoller). V zimskem polletju akademskega leta 1873/74 je vpisal Turner med privatnimi predavanji nemško zasebno pravo s praktikumom (Laband), trgovsko, menjalno in pomorsko pravo (Laband) ter narodno gospodarstvo s seminarjem (Schmoller), od brezplačnih predavanj pa predmet 'Pruska ustavna in upravna zgodovina', ki ga je predaval prof. Schmoller.27 Na strassburški univerzi se je Turner "prav lepo udomačil in prav dobro počutil," je pa intenzivno študiral28 in je bilo zato njegovo življenje "sila naporno."29 Užival je naklonjenost profesorjev Labanda (smatral ga je za "naj bistrejšo glavo juridične fakultete "), Schmollerja in Geffckena, ki je bil tedaj dekan pravne fakultete. Kot svoj študijski cilj si je Turner zastavil "kolikor je mogoče dobro se pripraviti, dovršiti brž izpite za doktorat, potem se podati še v Pariz in tam se seznaniti z glasovitimi učenjaki na polju narodnega gospodarstva." Ker je pričakoval namestitev na "slovanskem vseučilišču " v Zagrebu, je izbral za naslov svoje doktorske disertacije 'Eine vergleichende Darstellung des germanischen und slawischen Familienrechtes' in imel velike težave pri zbiranju virov o slovanskem pravu, saj je bilo raziskovanje slovanske pravne zgodovine še v povojih. Disertacija je bila "v naglici spisana, fakulteti izročena in odobrena," zatem pa je dobil še dve "domači razpravi " (pač v smislu avstrijsko-nemškega Hausarbeit) o spornih vprašanjih iz rimskega in germanskega prava. Sledili so ustni izpiti "in slučaj je hotel, da sem jaz bil prvi kandidat, ki je dosegel juridični doktorat na strasburški nemški univerzi: 22. decembra 1873."30 Turner se je bil torej v Spominih povsem jasno izrazil: nikakor ni trdil, da je "končal študije /…/ kot prvi doktor nemške strassbourške univerze," kar se je napačno zapisalo Franju Bašu, ali celo, da je "bil dec (embra) 1873 prom (oviran) kot prvi doktor te univ(erze)," kot je menil Fran Petre.31 Turnerjevo verzijo v celoti potrjuje seznam

27

Prim. Turnerjevo 'prijavno knjigo' (Anmeldungs-Buch), ki jo je 6.6.1873 izdala univerza v Strassburgu je v PAM, Turner, škatla VII, št. 2192-2194.

28 Gl. Turnerjevo izkaznico za strassburško 'akademsko čitalnico' (Akademisches Lesezimmer), veljavno v zimskem semestru 1873/74, PAM, Turner, škatla VII, št. 1709.

29 Turner je kljub vsej zaposlenosti s študijem vendarle dobro dojel bistvo alzaško-lorenskega vprašanja, ki ga je strnil v Spominih na str. 94-96.

30 Spomini, str. 92-94; iz doktorske diplome, ki jo je dal natisniti doktorant na svoje stroške in je v PAM nepodpisana ohranjena v več primerkih, kot izvirnik pa velja le izvod, opremljen z univerzitetnim vodnim žigom in podpisom dekana pravne fakultete Friedricha Heinricha Geffckena (PAM, Turner, škatla VII, št. 1672), bi vendarle izhajalo, da je predložena doktorska disertacija nosila naslov 'Slavisches Familienrecht'. Vsekakor je Turner pod tem naslovom 1874. objavil publikacijo (gl. spodaj op. 33), za katero je kasneje trdil, da obsega le del predložene disertacije (Spomini, str. 94). Izvirne rokopisne disertacije v Biblioth¤que Nationale et Universitaire v Strasbourgu kljub pomoči bibliotekarjev gg. Martineza in Brandenbergerja obema velja tudi na tem mestu prisrčna zahvala nisem uspel odkriti, zato ni mogoče ugotoviti, v kakšni zvezi je Turnerjev nedatirani rokopis Grundzüge des ehelichen Güterrechts der Germanen und Slawen (Ms. 107 v Univerzitetni knjižnici Maribor) s strassburški pravni fakulteti predloženim besedilom disertacije.

31 Franjo Baš, Dr. Pavel Turner, ČZN 30/1935, str. 48; Fran Petre v SBL IV, str. 250. V Turnerjevem nekrologu, ki ga je objavil v ČZN 20/1925, str. 106-107, je bil Fran Kovačič v tej zvezi še povsem točen: "Opustil je tedaj študij klasične filologije ter se vpisal na juridični fakulteti od Nemcev ustanovljene univerze v Strassburgu. Po njegovem lastnem zatrdilu je bil on prvi doktor, promoviran na tej fakulteti."

59

J. Šumrada: Turnerjeva študijska leta

Doktorska diploma Pavla Turnerja (PAM, Pavel Turner, škatla VII.)

32

doktorskih disertacij na strassburški univerzi med leti 1872 in 1891, na katerem Turner po kronološkem vrstnem redu zavzema enainštirideseto mesto. Vsi doktoranti od 1872 naprej, ki so promovirali pred njim, so bili teologi, filozofi in medicinci, Turner pa je bil v resnici promoviran kot prvi doktor obojega prava po ustanovitvi nemške univerze 1872.

Z letnico 1874 je Turner izdal pod imenom znanega strassburškega knjigotržca in založnika Karla J. Trübnerja svojo disertacijo z naslovom 'Slawisches Familienrecht, Inaugural-Dissertation zur Erlangung der juristischen Doctorwürde an der Univer-

32

Archives départementales du Bas-Rhin, Strasbourg, sign. AL 103, État des th¤ses et de leurs auteurs.

Généralités sur Promotions- und Habilitationswesen (1872-1919), paquet 265, dossier 1222, Nachweisung der im Jahre 1872 bis 1891 bei der Universität Strassburg herausgekommenen Dissertationen und sonstigen Gelegenheitsschriften, No. 41, Paul Turner, Inaugural-Dissertation zur Erlangung der juristischen Doktorwürde an der Universität Strassburg. Opomba: Beilage zu IV 10 No. 34; 2 Hefte zu VII 2 II4 1 (v fondu ni nikakršnih prilog).

60

S tudia

H istorica

S lovenica

sität Strassburg, Strassburg, K. Trübner 1874'.33 Publikacijo v obsegu 4 1/4 pole (64 strani) v velikosti oktave je v 500 izvodih za ceno 295 tedanjih nemških mark, ki jih je seveda poravnal novi doctor iuris, natisnila strassburška tiskarna Johann Heinrich Eduard Heitz.34 Turnerju je pomenil doktorat veliko življenjsko prelomnico, saj je v fragmentu dnevnika iz tega časa na svoj rojstni dan zapisal: "V Strassburgu 21. januarja 1874.

Prošlo mi je leto menda naj večega pomena za moje življenje; nisem več upal tega dne dočakati, pred enim letom tudi nisem mislil več na življenje, temveč le na samovoljno smrt. Nerazumljiva usoda, ti si zmero(m) inače naklonila, ti si mi proti volji življenje ohranila, a za kakšen cilj in konec. Kde bodem ob leto ta večer, na kterem bi se rojstnega dneva spominjal, ali bode veselejši, ali v domovini ali v daljnem tujem svetu? Hvala tebi, vsemočna usoda! Vodi me še vnaprej k bolji in bolji poti, da postanem vreden ud človečanstva, njemu v prid in korist, za kar edino življenje posvetiti želim! "35 Po doseženem doktoratu se je 1874. Turner odpravil v Pariz, v žepu pa je imel priporočila svojega strassburškega profesorja dr. Schmollerja "za francoske učenjake in autoritete na polju narodnega gospodarstva: M. Block, J. Garnier, M. Chevalier."36 Kdo so bili ti možje? Najznamenitejši med njimi je vsekakor Michel Chevalier (18061879), ki je bil po poklicu rudarski inženir in v mladosti krajši čas zaprt kot pristaš utopičnega socialista Saint-Simona, zatem pa si je s svojimi gospodarskimi ekspertizami, izdelanimi po naročilu francoske vlade, pridobil takšen ugled, da je bil po vrsti imenovan za državnega svetnika, člana državnega trgovinskega sveta, profesorja politične ekonomije na prestižnem Coll¤ge de France (od 1840) in člana Inštituta (1850). Kasneje je bil tudi poslanec in senator, glavni organizator pariške Svetovne razstave 1855 ter soavtor trgovinskega sporazuma med Veliko Britanijo in Francijo (1860). Ob bogati znanstveni in publicistični dejavnosti je bil Chevalier 1869-1870 tudi predsednik Mednarodne lige za mir. Clément-Joseph Garnier (18131881), ekonomist, publicist in urednik strokovnega časopisa Journal des Economistes, avtor številnih narodnogospodarskih del, je bil član Académie des sciences morales et politiques in senator. Kariero je začel kot tajnik liberalnega gospodarskega teoretika Adolpha Blanquija (1798-1854), zatem pa je bil profesor matematike in politične ekonomije na École de commerce. Soustanovil je Société d'économie politique de Paris in bil njen stalni tajnik ter predsednik. Najmlajši, Maurice Block (1816-?), je bil kot avtor vrste publikacij o upravnih, gospodarskih in statističnih vprašanjih za svoje zasluge, ki si jih je pridobil tudi z dolgoletno službo v uradu za splošno statistiko ministrstva za kmetijstvo in trgovino, leta 1880 imenovan za člana Inštituta.37 Turner se je zlasti zbližal z Blockom, ga obiskoval na domu in z njim veliko debatiral; kasneje je napisal spremno besedo h Kukovčevemu prevodu in

33

Primerek tiskane disertacije je v Biblioth¤que Nationale et Universitaire v Strasbourgu pod signaturo F 150767; drug meni znani izvod hrani Univerzitetna knjižnica Maribor s sign. 13059, a mi kljub prijaznemu prizadevanju mag. Vlaste Stavbarjeve ni bil dostopen.

34 Račun tiskarne Heitz, Strassburg 13.2.1874 v PAM, Turner, škatla VII. - V zvezi s prodajo tiskane inavguralne disertacije prim. Trübnerjeve dopise Turnerju v Budimpešto, Strassburg 1.9.1875, 3.9.1875, 15.9.1875 in 26 10.1882, PAM, Turner, škatla VII, št. 2175; škatla IV, št. 1374-1376.

35 Univerzitetna knjižnica Maribor, Ms 71/1, str. 1-2.

36 Spomini, str. 97.

37 La Grande Encyclopédie. Inventaire raisonné des sciences, des lettres et des arts, Paris, H. Lamirault et Cie, s.d., Tôme VI, str. 1143 (M. Block); Tôme X, str. 1145-1146 (M. Chevalier); Tôme XVIII, str. 544 (C.-J. Garnier).

61

J. Šumrada: Turnerjeva študijska leta

priredbi Blockovega Uvoda v narodno gospodarstvo.38 Turner je v Parizu trdo delal in študiral: čez dan je obiskoval predavanja na pravni in medicinski fakulteti Sorbonne ter v Coll¤ge de France, zgodaj zjutraj praktične naravoslovne in gospodarske tečaje v Jardin des plantes, zvečer pa obrtna predavanja in prikaze v Conservatoire des arts et métiers. Občasno se je udeleževal različnih znanstvenih in političnih shodov ter hodil poslušat zanimivejše razprave na sodiščih, obenem pa spoznaval velemesto in ljudi v njem. Ugajal mu je svetovljanski značaj francoske prestolnice, kjer se je seznanil z vrsto zanimivih in pomembnih ljudi;39 hvalil je številne možnosti za izobraževanje, saj je na "vseh fakultetah svoboden pristop k predavanjem, nudi se brezplačen nauk v vseh strokah in oblikah: treba je le se zanj brigati in ga sprejemati." Dopadlo mu je tudi, da so bile študentske sobe v Parizu dobre in bistveno cenejše kot na Dunaju, precej natančno pa se je razpisal tudi o "divjih zakonih" pariških študentov z lokalnimi dekleti - pri tem je 'pozabil' zapisati, da je tudi nekaj mlajših slovenskih pariških študentov, bodočih znanih javnih delavcev, na prelomu iz 19. v 20. stoletje in še kasneje na tak način v Parizu spoznavalo svoje bodoče žene in se zatem z njimi vračalo v domovino. Na žalost je Turner septembra 1874. prejel šokantno novico: "Nisem dobil docenture v Zagrebu."

Vest ga je tako potrla, "da bi si bil naj rajši končal življenje, ko bi ne imel dolgov." V Parizu je namreč živel v glavnem s sredstvi, ki mu jih je posojal prijatelj Fran Firbas, in prav zavest, da je treba izposojeni denar vrniti, ga je spodbudila, da se je vrnil v domovino in začel iskati primerno zaposlitev.40

38

Spomini, str. 99-100; SBL, IV, str. 251.

V Parizu je Turner npr. spoznal ruskega profesorja Kirpičnikova, orientalista in prevajalca poljskega rodu Aleksandra Chodzka, ki je bil med 1858 in 1884 Mickiewiczev naslednik na stolici za slovanski jezik in literaturo (sic) v Coll¤ge de France (o njem La Grande Encyclopédie, kot v op. 37, Tôme XI, str. 199), njegovega poznejšega naslednika na tej katedri in prvega resnično pomembnega francoskega slavista Louisa Légerja, škotskega bančnega strokovnjaka in ekonomista Henryja Dunninga MacLeoda...

40 Spomini, str. 97-102.

39

62

S tudia

H istorica

S lovenica

Janez Šumrada LES ANNÉES D'ÉTUDES UNIVERSITAIRES DE PAVEL TURNER RÉSUMÉ Pavel Turner passa son baccalauréat en 1865 et s'inscriva × la philologie classique × l'Université de Vienne (1865-1868). Il ne suiva pourtant pas de cours ni passa aucuns examens, car en réalité il viva, de l'automne 1865 au printemps 1869, en Grande-Bretagne, tout d'abord × Kingston-upon-Hull et ensuite × Londres. De retour × Vienne en avril 1869, il étudia, jusqu'en 1873, × la Faculté de Droit, afin de se qualifier pour le poste de maître de conférences en économie nationale × la nouvelle Université de Zagreb que lui offrirent quelques éminents Croates. En juin 1873, il se fit immatriculer × la Reichsuniversität Strassburg, récemment fondée × Strasbourg par les occupants allemands, o¸ il fut reçu, en décembre 1873, docteur d'Etat en Droit avec la th¤se intitulée 'Eine vergleichende Darstellung des germanischen und slawischen Familienrechtes' (partiellement publiée sous le titre 'Slawisches Familienrecht', Strassburg, Trübner, 1874). Tout juste apr¤s la soutenance de sa th¤se, Turner partit pour Paris, afin d'y poursuivre, jusqu'en septembre 1874, ses études avec quelques importants économistes français de l'époque, tels M. Chevalier, C.-J. Garnier et M. Block.

63

S tudia

H istorica UDK 929 Turner P.:070 1.01 Izvirni znanstveni članek

S lovenica

Turnerjevo publicistično delovanje Dragan Potočnik Dr., docent Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor e-mail: dragan.potocnik@uni-mb.si

Izvleček: Pavel Turner, ki je v 38-tih letih, kar je živel zunaj domovine, prepotoval velik del Evrope, ni znan le kot izobraženec, mecen in vzgojitelj, ampak tudi kot publicist.

Turnerjevo dopisovanje v slovenske časnike, ki se je začelo v 60-ih letih 19. stoletja, v času po odhodu iz domovine, kaže njegove estetsko-moralne in politično-gospodarske nazore. V publicistiki se kaže, da je bil Turner narodno visoko zaveden izobraženec, ki se je z nadarjenostjo, vztrajnostjo in delavnostjo dvignil iz svojega okolja na družbeni položaj, kakršnega so dosegli le redki Slovenci. Za svojo obsežno snov dopisovanja je iskal izvirne oblike in iz prakse razvil poseben tip publicistike s kombinacijo potopisa, dopisa in članka. Prvi je uvedel v slovensko novinarstvo feljton.

Ključne besede: Pavel Turner, publicistika, feljton.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 1, str. 65-73, 38 cit., 1 slika.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

65

D. Potočnik: Turnerjevo publicistično delovanje

Turnerjevo prvo publicistično obdobje sega v čas njegovega bivanja v Londonu, ki je trajalo od leta 1865 do leta 1869.

Jeseni leta 1865 je star 23 let odpotoval prek Prage, Dresdna, Berlina in Hamburga v Anglijo. V Hullu je postal trgovski agent in korespondent. Na znanstvenem zavodu Christian and Literary Institution je obiskoval predavanja in diskusije iz zgodovine, literature, politične ekonomije ter tečaje iz govorništva.1 V Hullu, ki je predstavljal pomembno trgovsko središče, je dobil vpogled v angleško družbo in meščansko gospodarstvo, v okolici pa v kmetijstvo, o katerem je poročal Slovencem v Novicah.

Jeseni l. 1866 se je vračal preko Londona in Normandije na Dunaj; na poti je dobil vzgojiteljsko mesto v družini londonskega borzijanca Biedermanna in se tako za dve leti in pol ustavil še v Londonu. To, za njegovo izobrazbo izredno pomembno londonsko dobo, je Turner izrabil tudi za nadaljnji študij grške, rimske in angleške filozofije, predvsem pa angleških državnih in upravnih razmer. Prišel je v stik s pomembnimi angleškimi politiki, ekonomisti in pisatelji. Tako se je pri debatah v klubih osebno spoznal z Johnom Stuartom Millom in Charlesom Dickensom. V tej dobi je nadaljeval z dopisovanjem v slovenske liste. Z dopisi je želel pokazati Slovencem cilj, do katerega se morajo gospodarsko in kulturnopolitično povzpeti.2 Že kmalu po prihodu v Hull je v Bleiweisovih Novicah začel objavljati Popotnikove opazke. Prvi prispevek najdemo v rubriki Narodno-gospodarske stvari 11. oktobra 1865. Do 13. decembra se je tako zvrstilo 6 nadaljevanj. Z dopisovanji je nadaljeval v naslednjem letu. Tako od 14. februarja do 16. maja najdemo 8 nadaljevanj. Z objavami je nadaljeval tudi v letu 1867. Od 20. februarja do 14. avgusta se je zvrstilo 7 nadaljevanj. Prispevki niso podpisani, kažejo pa njegove estetsko-moralne in politično-gospodarske nazore. Pogosto v člankih uporablja latinske in grške pregovore, ki jih imenuje "grško-slovenski barbarizmi." To uporabo opravičuje z naslednjimi besedami "saj vsi slabi pisatelji radi čudne bombasto glaseče se besede za figovo perje rabijo, s katerim sramoto svojo zakrivajo."3 V prvih nadaljevanjih seznanja slovenske bralce s potovanjem od Dunaja proti Hullu. Že v teh prvih prispevkih je razvidno, da je Turner želel prikazati ključne probleme gospodarstva in politike, manj pa opisovati pokrajine ter pisati o kulturnozgodovinskih spomenikih. Ko v bližini Altone obišče grob slavnega pesnika Klopstoka, nam razodene, zakaj naj ne obiskujemo spomenikov: "Prijatelj, ako hočeš prav občutiti človeško veličast, pojdi v mirni uri na pesnikov grob. Slovenec romaj k Prešernovemu in ne v leskeče cesarske palače ne k napušnim kraljevskim grobom, kjer te omamlja le prazen lišp, pesnikov duh pa te vzdiguje k veličasti nebeški."4 Njegovo stališče do slovenske umetnosti, do Prešerna, do naturalizma in moderne, zlasti pa do Cankarja, se kaže skozi prizmo njegovega puritanskega gledanja na življenje. Čeprav Prešerna ni posebej cenil, pa ga je v tem zapisu izbral kot najpomembnejšega slovenskega pesnika.

Ena izmed izjem je potopis iz Berlina v Potzdam, v katerem predstavi pot in kulturnozgodovinske spomenike Potsdama.5 Taka izjema je tudi opis Hamburga, ki ga primerja s Trstom, kar kaže na to, da je bil v svojem reškem obdobju tudi v Trstu.

Ugotavlja, da Trstu manjka pravega trgovskega duha, ki ga ima Hamburg, zato kljub 1

Slovenski biografski leksikon, 13. zvezek, Ljubljana 1982, str. 249.

Franjo Baš, Dr. Pavel Turner, Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN) 33 (1938), str. 47.

3 Na Angležko se grem ženit, Zora 1(1872) 7, 1. IV., str. 88.

4 Popotnikove opazke, Novice 23(1865) 47, 22. XI., str. 382.

5 Popotnikove opazke, Novice 23(1865) 44, 1. XI., str. 356-357.

2

66

S tudia

H istorica

S lovenica

pomembnosti Avstriji ne prinaša koristi.6 Kot natančen potopisec se je izkazal v opisovanju vožnje od Hamburga v angleški Hull. Vse popotnike opozarja, da je potrebno biti dobro preskrbljen le z denarjem, za potne liste in prtljago te ob prihodu v Anglijo nihče ne vpraša. Nemce, ki mislijo, da z nemščino prideš povsod po svetu, pa opozarja, da naj kar pridejo v Anglijo, da bodo videli "kako piškave so njih besede."7 Potopisni je tudi članek Na poletnem sprehodu - Iz Londona v Avstrijo in nazaj, kjer v nadaljevanjih opisuje pot od Londona do Dovra, z ladjo v Calais in nato skozi Brussel, Köln, po Renu do Mainza, nato do Würzburga, Nürnberga in Münchna. Potopis zaključi s Salzburgom in z opisom turizma v avstrijskih Alpah. Navdušen nad urejenostjo in razmerami v Angliji je ves čas opisa nekoliko ciničen do Avstrije.8 Povsod, kjer je bival, je opisoval tudi šege in običaje. Tako se je ob spoznavanju načina življenja v Angliji navdušil nad redom, ki vlada v angleški družbi.9 Bralce je seznanjal s posebnostmi posameznih kultur. Tako je na primer izčrpno poročal o anglikanski cerkvi. Našim cerkvam je ob tem priporočal več reda in skromnosti ter več prave vere. V teh zapisih je opisoval tudi cerkve hrvaškega Primorja, tako zvemo, da je v svojem reškem obdobju obiskal tudi hrvaško Primorje.10 V člankih je zelo rad primerjal tamkajšnje razmere z razmerami na Slovenskem ali pa s političnim stanjem v Avstriji. Tako v opazkah o Berlinu očita Berlinčanom, da uporabljajo francoske fraze in napise. Primerja jih s Slovenci, ki so obsedeni z nemškimi frazami, čeprav nas ti isti teptajo, kjer le morejo.11 V opisovanju angleškega podeželja se kaže njegova globoka navezanost na obliko življenja, kakršna je vladala v njegovih otroških letih na kmetijah po obronkih Pohorja. Prijaznost in odprtost ljudi na angleškem podeželju primerja z domačimi kraji. Ugotavlja, da so Slovenci bolj prijazni in da v angleških vaseh ni tako živo kakor doma. Ni slišati veselega petja, ljudje ne posedajo po nepotrebnem. V času, ko je prepešačil angleško podeželje, je tudi praktično spoznaval angleško gospodarstvo.

Spoznanja je zaključil z ugotovitvijo, da angleški delavec ob pomoči strojev pridela veliko več kot naši delavci.12 Zelo izčrpna je primerjava angleških razmer v kmetijstvu z razmerami v Avstriji.

Ko primerja angleško ovčarstvo s pohorskim, ugotavlja, da Pohorci gojijo ovce tako kot jih je Abel, če ne še slabše. S primeri skuša spodbuditi bralce, da bi se zgledovati po umnem angleškem gospodarstvu. Še posebej poudarja pomen izobraževanja kmetov, saj sta po njegovem mnenju nevednost in nemarnost krivi za slabo gospodarjenje doma.13 Ugotavlja, da se v Avstriji premalo zavedajo pomena kme tijskih šol.

Poleg splošnih predmetov bi se v šolah morali učiti tudi umnega kmetijstva. Naši kmetje pa pošiljajo sinove v mestne šole, da bi postali gospodje in se rešili kmetovanja. V Angliji, kjer ima skoraj vsaka fara ljudsko šolo, je kmet izobražen. Je gospod in živi dobro.14

6

Popotnikove opazke, Novice 23(1865)45, 8. XI., str. 365.

Popotnikove opazke, Novice 23(1865)50, 13. XII., str. 406.

8 Na poletnem sprehodu, Iz Londona v Avstrijo in nazaj, Novice 25(1867)51, 18. XII., str. 419-420; Na poletnem sprehodu, Iz Londona v Avstrijo in nazaj, Novice 25(1867)52. 24. XII., str. 427-428.

9 Popotnikove opazke, Novice 24(1866) 9, 28. II., str. 71.

10 Popotnikove opazke, Novice 24(1866)13, 28. III., str. 103-104.

11 Popotnikove opazke, Novice, 23(1865)43, 25. X., str. 348.

12 Popotnikove opazke na Angležkem, Novice 25(1867)8, 20. II., str. 60- 61.

13 Popotnikove opazke na Angležkem, Novice 25(1867)14, 3. IV., str. 109.

7

67

D. Potočnik: Turnerjevo publicistično delovanje

V zadnjem nadaljevanju Popotnikove opazke po Angležkem se obrača na kranjski deželni zbor z željo, da naredi prvi korak v smeri, da bi se na vzornih posestvih učili praktičnega kmetovanja in tako prenašali izkušnje na druge kmetije.

Nagovarja pa tudi dijake, da si v času počitnic ogledajo kako kmetijo in se naučijo umnega gospodarjenja.15 Redki so njegovi dopisi, kjer so Slovenci zgled Angležem. Eden takih je, ko v enem redkih opisov angleške umetnosti opisuje angleško gledališče. Med drugim zapiše, da Angleži sicer zelo radi obiskujejo gledališče, toda na predstave ne prinašajo le sladkarij, temveč pivo, žganje, kruh, meso, sadje, orehe, lešnike. Tako,

Prvi Turnerjev prispevek Popotnikove opazke v Bleiweisovih Novicah, objavljen 11. oktobra 1865 (Foto: B. Čerin)

14 15

Popotnikove opazke na Angležkem, Novice, 25(1867)31, 31. VII., str. 252.

Popotnikove opazke na Angležkem, Novice, 25(1867)33, 14. VIII., str. 269-270.

68

S tudia

H istorica

S lovenica

da ves čas predstave "ljudstvo žre."16 Z opisovanjem ključnih problemov gospodarstva in politike v Angliji je začel s prvim nadaljevanjem v Novicah leta 1866. Tako slovenske bralce seznanja z družbeno razslojenostjo na otoku in z zunanjim in notranjim videzom hiš različnih slojev.17 Še posebej izčrpno seznanja bralce s položajem angleškega obrtniškega in trgovskega stanu. Ugotavlja, da predstavljajo glavni steber družbe, hkrati pa njihov materialni položaj primerja s položajem obrtnikov in trgovcev v Avstriji.18 Poudarja, da imamo Slovenci vse pogoje za ekonomski napredek, le da je treba več storiti za boljše poznavanje politične ekonomije.19 V Novice je pošiljal besedila tudi v rubriko Narodno-politične stvari, kjer je zanimivo besedilo z naslovom Angležke misli o avstrijskih zadevah in marsikaj druzega.

V prispevku seznanja slovenske bralce s pisanjem angleškega časopisja o političnem dogajanju v Avstriji. Med drugim so zapisali, da se v Avstriji mora vsem narodom dati enaka ustava in enaka svoboda. Vlada mora biti federalistična, noben narod, nobena narodnost, ne sme vladati nad drugim narodom, nad drugo narodnostjo.20 O gospodarski strukturi v Angliji, migraciji delovne sile, o verskih in političnih razmerah je pisal dopise tudi v list Slovenec, ki je izhajal v Celovcu. Tako je v rubriki Ptuje dežele slovenske bralce seznanjal z angleškim političnim življenjem, tako s političnimi boji med konservativci, liberalci in ultraliberalci, z vsebino parlamentarnih sej, z irsko krizo.

Poročal je tudi o pisanju angleškega časopisja o najbolj aktualnih svetovnih dogodkih, tako o vzhodnem vprašanju, o krizi v Avstriji itd. Še največkrat je pisanje povzemal po reviji Saturday Review, kjer so med drugim zapisali tudi, da so Srbi za južne Slovane to, kar so Prusi za Nemce. Edini Srbi so zmožni združiti južne Slovane.21 Njegov ljudsko demokratičen duh se je najbolj očitno pokazal, ko je v Slovencu leta 1867 v treh nadaljevanjih z naslovom Dajte Avstriji primerno ustavo med drugim zapisal, da bodo v Avstriji narodi zaživeli polno in srečno šele, ko bodo imeli pravo ustavo. Šele ustava jim bo zagotovila svobodo in enakopravnost. Avstriji daje za vzor Anglijo, ki je primer gospodarsko uspešne države, zato ker ima demokratično ustavo.22 Dalje ugotavlja, da je angleški narod v svojih zahtevah enoten. Prav nasprotno pa je v Avstriji, kjer se številni narodi med seboj prepirajo, zato vlada sebičnost, razdor in zavist.23 Ugotavlja, da je edina prihodnost Avstrije v federalizmu. Sreča se torej lahko pričakuje šele, ko bodo vsi narodi spoznali, da se vsi borijo za isto stvar, za svobodo, za splošne pravice in pravično ureditev.24 Svoje razmišljanje o političnih razmerah v Avstriji in Angliji je prav tako v Slovencu zapisal v dveh nadaljevanjih z naslovom Svoboda je le za pridne in omikane državljane. V dopisu opozarja bralce, da je ustavna država v korist le poštenim in

16

Popotnikove opazke, Novice 24(1866)15, 11. IV., str. 119.

Popotnikove opazke, Novice, 24(1866)7, 14. II., str. 56.

18 Popotnikove opazke, Novice, 24(1866)16, 18. IV., str. 126-127.

19 Popotnikove opazke, Novice, 24(1866)20, 16. V., str. 161.

20 Angležke misli o avstrijskih zadevah in marsikaj druzega, Novice 24(1866)35, 29. VIII., str. 281.

21 Ptuje dežele, Slovenec 3(1876)44, 16. IV., str. 184.

22 Dajte Avstriji primerno ustavo, Slovenec 3(1867)15, 5. II., str. 61.

23 Dajte Avstriji primerno ustavo, Slovenec 3(1867)16, 7. II., str. 65.

24 Dajte Avstriji primerno ustavo, Slovenec 3(1867)17, 9. II. str. 69.

17

69

D. Potočnik: Turnerjevo publicistično delovanje

delavnim državljanom, zanikrnim pa v škodo.25 Da je bil izjemen poznavalec angleškega političnega življenja, se lahko prepričamo tudi v njegovih člankih v Slovenskem narodu, kjer je v rubriki Listek, v zapisu z naslovom Volitve v angleški parlament, slovenske bralce seznanjal s sistemom splošnih volitev v angleški parlament.26 Vzporedno s podlistkom Popotnikove opazke je v Novice pošiljal tudi dopise.

Od 14. oktobra 1865 do 15. julija 1868 s prekinitvami, vsega 14. V dopisih je ponekod podpisan z inicialkami P.T. V njih je slovenske bralce na kratko seznanjal s političnim in gospodarskim dogajanjem v Angliji. Sporočal pa je tudi čisto vsakdanje reči, npr. podatke o vremenu, praznikih ipd.27 Z dopisi pa se je javljal tudi v Slovenski narod, kjer je v več prispevkih orisal angleško družbo.

6. junija 1868 v Slovenskem narodu zasledimo prvi zapis Črčarije iz Londona, kjer piše o življenju v Londonu, o Londonu kot središču trgovine, denarništva in sploh največjega urbanega središča tiste dobe. Primerja ga z Babilonom, saj tudi v Londonu živijo številne rase in govorijo številne jezike. Spregovori tudi o Londončankah, ki so lepe in bogate.28 Črčarije nato preimenuje v Črčkarije in v osmih zapisih lahko beremo doživljaje iz Rotterdama, satiričen zapis o ženskah v Angliji, zapis o Rusih in Poljakih, bralce pa seznanja tudi s praznikom zaljubljencev sv. Valentinom. Tri nadaljevanja so podpisana s psevdonimom Anonimus.

Leta 1869 se je Turner vrnil iz Londona na Dunaj. Do leta 1873, ko je zapustil Dunaj in se odpravil na univerzo v Strassbourg, govorimo o drugem Turnerjevem publicističnem obdobju. V tem obdobju se je z dvema prispevkoma oglasil za Slovenski narod, in sicer s potovanja po Ogrskem pod psevdonimom Črčkarius redivivus. V dopisih Pisma iz Ogerske I.-VII. opisuje predvsem življenje madžarskega kmeta.29 V istem obdobju je objavil tudi satirično humoristično črtico v mariborski Zori z naslovom Na Angleško se grem ženit, ki kaže na njegovo držo zahodnjaškega racionalističnega prosvetljenca. V tem prispevku uporablja za psevdonim turški rek Dil adamy bejan eder.30 V članku zaljubljence imenuje bedake in se sprašuje, zakaj je potrebno toliko poljubov, toliko solz, toliko zdihljajev ob poslavljanju na postajah.

Vesel je, da je sam in da se mu ni treba od nikogar posloviti. Pravi, da je dobil medvedjo naravo, brez nežnosti.31 Njegova asketska narava se je kazala tudi v odnosu do kajenja. Tako v članku O ti zakajeni svet v Ljubljanskem zvonu piše, da mu je med nemškimi pesniki najbolj simpatičen Goethe, pa ne zaradi Fausta ali drugih del, temveč ker je bil tako proti kajenju. Ugotavlja, da v zadnji dobi človeštvo na nobenem področju ni tako napredovalo kot na področju kajenja. Včasih so kadile le ciganke, danes že večina aristokratskih dam. Sprašuje se, ali kadijo že tudi naše

25

Svoboda je le za pridne in omikane državljane, Slovenec 3(1867)36, 28. III., str. 149; Slovenec 3(1867)37, 30. III., str. 153.

26 Volitve v angleški parlament, Slovenski Narod 2(1869)40, 6. IV. 27 Popotnikove opazke, Novice 23(1865)45, 8. XI. 28 Črčarije iz Londona, Slovenski Narod 1(1968)28, 6. VI. 29 Pisma iz Magjarskega, Slovenski Narod 5(1872)66, 11. VI. 30 Dil adamy bejan eder; turško: jezik je ogledalo človeka.

31 Na Angležko se grem ženit, Zora 1(1872)7, 1. IV., str. 88.

70

S tudia

H istorica

S lovenica

kmetice.32 Po večletni prekinitvi je začel z dopisovanjem v slovenske liste iz Budimpešte.

Tako lahko preberemo v Novicah leta 1880 in 1881 Pisma iz Ogerske I. do VII. in Izpod Karpatov. V tem obdobju se je dosledno podpisoval kot dr. Ahasverus. V potopisu izpod slovaških Karpatov ugotavlja, da se med vsemi slovanskimi narodi najslabše godi Slovakom, tako v moralnem kot v materialnem smislu. Ko ugotavlja razloge, opozarja Slovence, da glede na slovaške in ogrske izkušnje ne smejo narediti naslednjih napak: "1. da se kmetije ne smejo preveč razdrobit in 2. da se v naše vasi in naše kmete Judje ne naselijo, kajti kmetskemu ljudstvu ni večega zla, nego je judovstvo."33 Z objavami je nadaljeval v celovškem Kresu, kjer je v štirih nadaljevanjih z naslovom Popotne opazke zapisal razloge, ki so ga vodili v svet. Mladim svetuje, da naj se čimprej odpravijo v svet, saj jim bodo potovanja pomagala k splošni izobrazbi.

Ali kot je zapisal: "Potovanje mnogo koristi, saj odkriva človeku daljni razgled po širjem svetu, uči ga z lastnimi očmi in skušnjami svet spoznavati in o njem soditi; odvzema mu domače tesnosrčne predsodke ter vzbuja v njem nove misli in nazore, pripomaguje mu k svetovni omiki."34 In prav to so bili razlogi, ki so že zelo zgodaj Turnerja vodili v svet.

Z objavami pa se je javljal tudi v Slovenskem narodu. V rubriki Listek je sledilo več nadaljevanj z naslovom S pota. V njih opisuje Slovaško in jo primerja s Slovenijo.

Ugotavlja, da živimo tako Slovenci kot Slovaki v prekrasni deželi, toda oboji žal v 35 zelo slabih razmerah. Nadaljevanja so nastajala še v Pragi, Dresdnu, Berlinu in v Skandinaviji. Posebej so zanimivi zapisi s poti po Danski in Švedski. Ugotavlja, da je Skandinavija povsem drugačna, kot jo prikazujejo v učbenikih, kjer pišejo, da je temna in divja, v resnici pa je čudovita pokrajina, v deželi pa živijo srečni, zadovoljni in svobodni ljudje. Opisuje doživetje polarne noči, čudovite norveške fjorde ter prijazne in izobražene domačine. Ugotavlja, da so ljudje delavni in marljivi ter da petsto Norvežanov ne dela takega hrupa, kakor pet Italijanov ali tudi Slovencev pri bokalu vina.36 Popotne zapise zaključuje v Angliji, ki jo imenuje druga domovina.

Ugotavlja, da se je po tolikih letih, kar je ni obiskal, tudi Anglija spremenila. Primerja jo z ljubico, ki se je v letih odsotnosti spremenila. Angleški narod, ki je v prvi polovici 19. stoletja Evropo zelo prehitel, je v vztrajanju v konservatizmu vse bolj zaostajal. Po njegovem mnenju bo tudi Anglija morala doživeti spremembe na družbenem in političnem področju.37 Po letu 1884 je redno dopisovanje v časnike opustil, kajti poslej ni več najti strnjenih objav, verjetno pa segajo v ta čas nam težko ali sploh nedosegljivi članki v češkem, ruskem in angleškem tisku. Eden zadnjih zapisov v nadaljevanjih je v Ljubljanskem zvonu pod naslovom V svet. V prispevku daje mladim popotnikom napotke za potovanja. Opozarja jih, da si mora vsak sam iskati svojih poti, po svojih

32

Dr. Ahasverus, O ti zakajeni svet, Ljubljanski zvon 6(1886) 6, 1. VI., str. 339.

Izpod Karpatov, Novice, 38(1880)50, 15. XII., 403.

34 Popotne opazke, Kres 1(1881)1, 1. I., str. 24-26; Kres 1(1881)2, 2. II., str. 88-90; Kres 1(1881)3, 1. III., str.

160-162.

35 Dr. Ahasverus, S pota, Slovenski Narod 14(1881)146, 1. VII. 36 Dr. Ahasverus, S pota, Slovenski Narod 14(1881)185, 17. VIII. 37 Dr. Ahasverus, S pota, Slovenski Narod 14(1881)206, 11. IX. 33

71

D. Potočnik: Turnerjevo publicistično delovanje

izkušnjah. Svet primerja z labirintom, v katerem Minotaver požira neprevidne.38 Ob koncu lahko ugotovimo, da je v njegovih spisih razvidna močna navezanost na domač kraj, še posebej na Pohorje. Zaznati je tudi izrazito ljudsko demokratičen duh. V Turnerju je živel humanist s stoično ljubeznijo do življenja, poleg humanista pa tudi zahodni racionalni prosvetljenec. Z obema se je družil romantični narodnjak, ki je gledal v gospodarstvu, politiki in tudi v umetnosti samo sredstvo za kulturno narodno osamosvojitev ter kulturno in etično poglobitev Slovencev.

Za svojo obsežno snov dopisovanja je iskal izvirne oblike in iz prakse razvil poseben tip publicistike s kombinacijo potopisa, dopisa in članka, kakor pač je ustrezalo opisovani snovi. Drugačna oblika potopisa so dopisi, ki nimajo tako trdne notranje gradnje kakor potopisi v nadaljevanjih in zato zelo svobodno nizajo neposredne informacije. Prvi je uvedel v slovensko novinarstvo listek - feljton. V 38 letih, kar je živel zunaj domovine, je dopisniško delo opravljal le dvakrat od 1865 do 1869 in od 1880 do 1881. Tudi v publicistiki se kaže, da je bil Turner narodno visoko zaveden izobraženec, ki se je z nadarjenostjo, vztrajnostjo in delavnostjo dvignil iz svojega okolja na družbeni položaj, kakršnega so dosegli le redki Slovenci.

Dragan Potočnik TURNERS PUBLIZISTISCHE TÄTIGKEIT ZUSAMMENFASSUNG Turners publizistische Tätigkeit kann in drei Perioden gegliedert werden. Die erste Periode bezieht sich auf die Zeit seines London Aufenthaltes (1865-69). Diese für seine Bildung ausgesprochen wichtige Londoner Zeit nutzte Turner zum Studium der griechischen, römischen und englischen Philosophie, vor allem jedoch der englischen Staats- und Verwaltungsverhältnisse. Dies ist aber auch jene Zeit, wo er durch seine Beiträge in den slowenischen Zeitungen, den Slowenen jenes Ziel explizieren wollte, welches sie durch den wirtschaftlichen und kulturellen Aufschwung erreichen müssten.

Turners zweite publizistische Periode begann, als er im Jahr 1869 von London nach Wien zurückkehrte. Diese Periode dauert bis 1873, als er Wien verlassen hatte um sich nach Straßburg zu begeben, wo er im darauffolgenden Jahr auch promovierte. Seine Zuschriften an die slowenische Tagespresse, verweisen auf die Tatsache, dass sich sein erzieherisches Engagement in diesem Lebensabschnitt stark auf die Bereiche Bildung, Wirtschaft und Kultur konzentrierte.

Nach einer mehrjährigen Pause können wir ab 1881 über Turners dritte publizistische Periode sprechen, wo er in seiner Tätigkeit als Korrespondent aus Budapest für slowenische

38

Dr. Ahasverus, V svet, Ljubljanski zvon 8(1888) 11, 1. XI. , str. 663-667, Ljubljanski zvon 8(1888)12, 1. XII., str. 715-716.

72

S tudia

H istorica

S lovenica

Zeitungen schreibt. Nach 1884 hatte er seine regelmäßige journalistische Zusammenarbeit mit slowenischen Zeitungen aufgegeben. Man kann keine geschlossenen Veröffentlichungen vorfinden. In diese Periode gehören seine schwer oder gar nicht erreichbaren Artikel in der tschechischen, russischen und englischen Presse.

Turner durchreiste den Grossteil Europas: von Skandinavien bis nach Ägypten, von Balkan bis Schottland. Die Veröffentlichungen, die in den 38 Jahren seines Auslandaufenthaltes entstanden sind, geben seine ästhetisch-moralischen und politisch-wirtschaftlichen Anschauungen Preis. Aus ihnen geht aber auch hervor, dass Turner ein Intellektueller mit starkem Nationalbewusstsein war, der sich mit seinem Talent, seiner Aus-dauer und seinem Arbeitswillen aus seinem Umfeld zu einer gesellschaftlichen Stellung emporhob, der von kaum einen Slowenen erreicht wurde.

Er suchte nach originellen Formen für seine umfangreiche Korrespondenztätigkeit und entwickelte aus der Praxis heraus eine publizistische Sonderform als Kombination von Reisebericht, Zuschrift und Artikel. Zuschriften sind eine andere Form des Reiseberichts. Sie haben keinen derart festen inneren Aufbau wie die in Folgen erscheinende Reiseberichte, daher kommt es dort zu einer recht freien Anreihung von unmittelbaren Informationen. Er hat als erster 'das Blatt' das Feuilleton in den slowenischen Journalismus eingeführt.

73

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 929 Turner P. 1.01 Izvirni znanstveni članek - ponatis

Vzgojitelj dr. Pavel Turner (1875 - 1903)* "Pravi in res vestni vzgojitelj je suženj svojemu poklicu." 1

Darko Friš Dr., izredni profesor Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor e-mail: darko.fris@uni-mb.si

Izvleček: Dr. Pavel Turner je eden redkih Slovencev, ki so se obdali s svetovnim bliščem in kulturo, finančno uspeli ter ob tem ostali narodno zavedni in aktivni. Kot osebnost je bil izrazit vzgojitelj, mentor in skrbnik, ki se je v našo zgodovino zapisal kot edinstven primer mecena najvišjega razreda. Bilje močna osebnost s širokim znanjem in velikim vplivom na sogovornika, znal si je utreti pot do najvišjih evropskih znanstvenih, političnih in državniških krogov, ki jih je tudi sam vzgajal.

Ključne besede: Pavel Turner, vzgojitelj, London, Dunaj, Budimpešta.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 1, str. 75-88, 62 cit., 1 slika.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

75

D. Friš: Vzgojitelj dr. Pavel Turner (1875-1903)

2

Pavel Turner se je rodil 21. januarja 1842 leta kot prvorojenec očetu Jožefu Turnerju in mami Neži3 (roj. Terglavčnik) v kmečkem okolju na Pohorju. Turnerjeva rojstna hiša (po domače pri Rebernjaku) je bila najvišja kmetija framske župnije. Oče mu je že zgodaj namenil "najvišjo čast pohorskega fanta", kot je Turner zapisal v spominih,4 mesto volarja na domačem posestvu,5 ki bi ga za vedno privezalo na domačo grudo.

Kljub očetovi želji pa je mladega Turnerja vleklo v svet. Vztrajal je pri svoji odločitvi, da nadaljuje šolanje, in v naslednjih letih so ga talent, znanje, vztrajnost, delo in samoodrekanje zanesli v najvišje akademske in aristokratske kroge tedanje Evrope.

Prepotoval je ves stari kontinent, polnih 37 let svojega življenja živel med Nemci, Angleži, Francozi, Madžari, Švicarji, Rusi, Čehi ter Slovaki, in povsod kritično opazoval državne, socialne in narodne razmere in o njih poročal v slovenskih časnikih.

Po vedenju in življenju je bil pravi aristokrat z evropsko izobrazbo in širokim obzorjem, svetovljan v pravem pomenu besede. Fran Govekar je za Turnerja zapisal: "V fraku in rokavicah, pomadiziran in parfumiran je moral tičati tri četrtine svojega življenja. In tičal je rad. In pristajalo mu je izvrstno. /... / Njegova izobrazba je univerzalna, njegovo obzorje ogromno. A Slovenec, dobrosrčen, vedno šegav in dovtipen, vedno fino sarkastičen in ironičen, je ostal dotlej. In soliden. Med pustolovci ni

*Pričujoča razprava je bila objavljena v: Časopis za zgodovino in narodopisje, Koropčev zbornik, letnik 70(35), št.1-2, Maribor 1999, str. 127-142, vendar se je uredništvo SHS v želji, da bi bilo življenje in delo dr.

Pavla Turnerja v zborniku čim celoviteje predstavljeno, odločilo za ponatis.

1 Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, rokopisni oddelek, Pavel Turner, Spomini mojega življenja, rokopis (dalje Spomini), str. 107.

2 O Pavlu Turnerju glej: Fran Podgorjan, Pri Ahasveru v Petrovem selu. K 79. letnici slovenskega Ahasvera dr Pavla Turnerja, Tabor, 1921, št. 29, str 1-2; št. 30, str 1-2; Fran Govekar Ahasverus Primus. K 80-letnici dr Pavla Turnerja, Slovenski narod, Ljubljana, 1922, št. 23, str. 12; P S., Dr Pavel Turner - osemdesetletnik, Tabor, Maribor, 1922, št. 18, str 2; Dr. Pavel Turner, Jutro, Ljubljana, 1924, št. 227, str 3; Božidar Borko, Jutro, Ljubljana, 1924, št. 228, str 5; Dr Pavel Turner, Marburger Zaitung, Maribor, 1924, št. 220, str. 2-3; Dr Pavel Turner, Straža, Maribor, 1924, št. 111, str. 3; Franc Firbas, Najstarejšemu prijatelju dr. Turnerju v slovo, Slovenski narod, Ljubljana, 1924, št. 224, str 6; Dr. Pavel Turner, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 1925, l, str 106 in 107; Nagrobni spomenik za dr Pavla Turnerja, Mariborski večernik Jutra, Maribor, 1929, št. 235, str. 2; Dijaška leta dr Pavla Turnerja, Mariborski koledar za 1931, str 101-106; Franjo Baš, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 1935, 1-2, str 45-62; Slovenec svetovljan - slovenski mecen (Dr Pavel Turner), Slovenija, Ljubljana, 1936, št. 44, str l; št. 45, str. l; št. 46, str. l; št. 48, str 2; št. 52, str. 2; Franc Šrimpf, Ob 50-letnici smrti dr Pavla Turnerja. Prerez skozi Turnerjevo življenje in delo na razstavi v visokošolski in študijski knjižnici, Večer, Maribor, 1974, št. 283, str 5; Slovenski biografski leksikon (dalje SBL), Ljubljana, 1982, trinajsti zvezek, str. 249-253.

3 Oče Pavla Turnerja Jožef se je rodil kot drugorojenec 16. marca 1815. Leta 1838 se je poročil z Nežo Terglavčnik (po domače Domadenik). Poleg prvorojenega sina Pavla sta Jožef in Neža imela še štiri otroke (dva fanta in dve hčeri).

Spomini, str 1-2.

4 Pavel Turner je začel pisati svoje spomine (naslovil jih je Spomini iz mojega življenja), ko so s prijatelji Jožetom Vošnjakom in Josipom Sernecem prišli na misel, da naj "naši preporodni politiki in javni delavci napišejo in izdajo svoje spomine." Žal pa Turner svojih spominov ni dokončal, po mnenju Franje Baša zaradi preobremenjenosti z mariborskim in framskim posestvom, poleg tega pa naj po Bašu ne bi imel "pravih snovnih opor za popis svojega življenja, ki bi šle izven okvira avtobiografije tako, da bi res zgradile spomine na dobo in ne podale samo osebnih doživljajev. Enako so mu manjkale tudi za avtobiografijo in dobo zadostne kronološke opore." Navkljub Baševim ugotovitvam o Turnerjevih spominih (podobne ugotovitve lahko veljajo za vso spominsko literaturo) pa so vsekakor pomemben zgodovinski vir, še zlasti ker so ogromno dokumentov, ki jih je Turner leta 1914 shranil v viničarijo, po nesrečnem naključju uničili.

Glej: Franjo Baš, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 1935, 1-2, str. 58.

5 Spomini, str. 13.

76

S tudia

H istorica

S lovenica

6

postal še sam pustolovec in velikašar, nego je ostal trezen in skromen modrijan."

Turner, vseskozi dober dijak, je že od prvega gimnazijskega razreda v Mariboru živel sam in se preživljal s poučevanjem meščanskih otrok. "Ker sem tako rekoč siloma študirat šel, nisem rad nadlegoval starše za podporo, ker vedel sem, da se je njim tudi težko godil za denar. Hotel sem biti kakor le mogoče samostojen in neodvisen, nikomur ničesar dolžan."7 Združiti svoje šolske obveznosti z dodatnim poučevanjem je bilo pogosto naporno, vendar pa mladi Turner, kot mnogi revni dijaki, ki jih je od doma gnala neustavljiva želja po znanju in uveljavitvi, druge izbire ni imel.

Na finančno podporo od doma Turner ni hotel ali mogel računati. Ker ni imel drugih virov preživljanja, je bila edina možnost za dokončanje šolanja, da zasluži denar s poučevanjem drugih. In prava sreča je bila, da se je vedno našlo dovolj 'trdih glav' in premožnih staršev, ki so radi plačevali, da so jim revni študentje vtepali učenost v glave. V kako nezavidljivem položaju se je znašel leta 1863, ko je odšel na Reko in tam obiskoval sedmi razred gimnazije, je Turner opisal v pismih domačim in svojih spominih. Ko je zapustil Maribor, je ostal brez učencev, zato se je bil prisiljen preživljati samo s prihranki. Ti pa so bili pičli, in ker ni vedel, kdaj bo spet našel priložnost za zaslužek, si je, natančen in previden, kot je bil, izračunal, da lahko porabi natanko deset goldinarjev mesečno: šest za stanovanje in le štiri za hrano in druge izdatke. Kratek čas si je lahko še privoščil obed v gostilni, sčasoma pa mu prihranki niso zadoščali niti za en topli obrok dnevno. "Poskusil sem živeti od kruha in vode rajši nego da bi prosil koga za kakšno podporo ali miloščino. Sprva sem se odločil za takšen post na tri dni; kupoval sem na dan za deset krajcarjev kruha, ki mi je moral zadoščati za zajtrk, za obed in večerjo." Po skoraj mesecu dni takšnega životarjenja in prisilnega stradanja je Turner dobil inštrukcije dveh sinov, "sila razvajenih paglavcev " mestnega policijskega komisarja Lazzerja. In čeprav se mu je gmotni položaj občutno izboljšal, se je Turner postil s kruhom in vodo še naslednje tri mesece, kakor se je zaobljubil, ko je bil njegov položaj najtežji.8 In kot se ponavadi zgodi ljudem, ki so bili v življenju postavljeni pred velike preizkušnje, so tudi Turnerja na starost preganjali spomini na čas lakote, revščine in siromaštva, tako da ga je v najhujših morah preganjala misel, "da bo moral umreti od lakote."9 "Rečem vam čestiti gospod prijatelj, to vam je lepo delo, v čast onim, kateri ga hočejo dovršiti in v srečo mnogim otrokom," je delo vzgojitelja leta 1896 opisal ravnatelj ljubljanskega Marijanišča Franc Lampe.10 Za dobrega vzgojitelja je potrebno dvoje - dovolj veliko znanje in pa dar za poučevanje - in obojega je imel mladi Turner na pretek. S tem so se strinjali tako njegovi učenci kot njihovi starši. In ker je svoje delo opravljal dobro in zagnano, je vedno našel dovolj učencev, ki so bili potrebni dodatnih inštrukcij. Ker pa so ga povrhu vsega odlikovale prijaznost, simpatičnost in odprtost, je z nekaterimi učenci in družinami vzpostavil pristne prijateljske stike.

"Malo po malo je postalo moje razmerje z dotično rodbino tako intimno prijateljsko, kakor bi bil njen sorodnik, in to razmerje je ostalo do današnjega dne," je Turner v

6

Fran Govekar, Ahasverus Primus. K 80-letnici dr. Pavla Turnerja, Slovenski narod, Ljubljana, 1922, št. 23, str. 1-2.

7 Spomini, str. 19.

8 Pokrajinski arhiv Maribor, (dalje PAM), Pavel Turner, škatla VI., pismo Pavla Turnerja (dalje Turnerja) domačim, Reka, 29. marca 1864; pismo Pavla Turnerja domačim, Reka, 26. novembra 1864; Spomini, str.

40.

9 Glej: Franjo Baš, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 1935, 1-2, str. 55.

10 Prav tam.

77

D. Friš: Vzgojitelj dr. Pavel Turner (1875-1903)

svojih spominih ocenil svoj odnos do ugledne mariborske družine Čeligi, kjer je poučeval najprej sina Josipa in kasneje hčerko Faniko.11 Čeligi naj bi mu kasneje celo posodil 100 goldinarjev, s katerimi se je leta 1865 odpravil v Veliko Britanijo.12 Mladi dijak Turner je mladostna leta preživljal skromno in vse prej kot brezskrbno, kljub temu pa mu je trdo življenje veliko dalo. Pridobil je samodisciplino, delovne navade, osnove kasnejšega bogatega znanja, poleg tega pa se mu je poučevanje priljubilo in mu dalo izkušnje, ki so mu kasneje v življenju zelo koristile. "Moje izvenšolsko življenje /.../ je bilo težavno, sicer pa tudi neka priprava za vzmagovanje težav, ki so me čakale še v poznejšem življenju," je zapisal Turner.13 Z delom domačega učitelja se je ponovno srečal jeseni 1866, ko se je vračal iz Hulla (Velika Britanija) preko Londona na Dunaj. V angleški prestolnici se mu je ponudila odlična priložnost in prevzel je mesto vzgojitelja dveh sinov v družini bogatega judovskega borznika Bidermanna. Ali kot je o novi zaposlitvi zapisal sam: "Z Bidermannovimi /.../ se mi je počelo novo življenje." V Londonu je Turner ostal dve leti in pol, in to je bil čas, ki ga je bogato izkoristil za študij grške, rimske in angleške filozofije ter angleških državnih in upravnih razmer, spoznaval pa je tudi britansko parlamentarno demokracijo, saj mu je delodajalec omogočil tudi obiske debat spodnjega doma parlamenta. Z družino in svojima gojencema je tudi veliko potoval po otoku in kontinentu in spoznaval kulturne in naravne znamenitosti Anglije in zahodnoevropskih držav.14 Iz njegovih spominov in pisem lahko razberemo, da se je Turner v judovski družini Bidermannovih res dobro počutil. Gospodar ni bil pravoveren Jud, zanimivo pa je, da je v hiši zaposloval samo kristjane, hčerkina guvernanta pa je bila celo zelo pobožna katoličanka. Glede verske vzgoje svojih otrok je Turner od delodajalca dobil navodilo, da za svoje gojence iz vseh religij izbere najboljše, najplemenitejše in najrazumnejše. "Vcepljajte jim zdravo moralo, da bodo dobri in pošteni," je zahteval od vzgojitelja. Gospodarjeva soproga je bila po Turnerjevih besedah "prav razumna in dobra ženska." Čeprav Judinja, je ob božičnih praznikih svojo služinčad bogato obdarila, saj je želela, da so radostni in veseli, kot je to navada v krščanskih hišah. Zaradi zahtev šole in judovskih obredov pa je kasneje kljub zelo svobodnim načelom družine Biedermann v hišo začel prihajati rabin in učiti otroke verouk, ki mu je iz zanimanja prisostvoval tudi Turner. Rabin je bil razgledan in dober učitelj, ki je otrokom vcepljal samozavest in judovski narodni ponos, češ: "Ne sramujte se, da ste Židi, temveč bodite na židovsko ime, na židovsko kri ponosni! Židovski narod je vzvišen od Boga samega nad vse druge narode na Svetu. Njega si je sam Bog izvolil izmed vseh drugih posebno za svojega. Bodimo zato hvaležni in ponosni! " Tudi Turner je bil prepričan, da so Judje lahko ponosni na svojo narodno vero, ki jih je vzdrževala, ohranjala, jih krepila in varovala uničenja. "Židu je njegova vera zajedno njegova narodnost. Ako Žid izgubi svojo vero, zgubi tudi svojo narodnost ter zgine kakor kaplja v morju drugih narodnosti." Menil je, da takšne prednosti in samobitne veljave ni imela nobena druga veroizpoved. Kljub neprikritemu občudovanju judovstva pa je bil prepričan, da Jud ne more spremeniti svoje narave tudi ob najbolj moderni nejudovski vzgoji. "So trenutki, v katerih se Žid hote ali nehote pokaže Žida." To trditev je Turner nepristransko in kritično dokazoval na primeru svojih gojencev. Pogosto jima je razkazoval londonske znamenitosti, in ko so si 11

Spomini, str. 19.

Franjo Baš, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 1935, 1-2, str. 47.

13 Spomini, str. 38.

14 Spomini, str. 60-68, 77; Franjo Baš, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 1935, 1-2, str. 47.

12

78

S tudia

H istorica

S lovenica

ogledovali spomenik admiralu Nelsonu, ga je eden od njiju vprašal: "Je li bil bogataš? " Tega značilnega judovskega vprašanja Turner ni nikoli pozabil.15 V hišo uglednega delodajalca v londonskem okraju Pembridge Gardens Bayswater so zahajali mnogi londonski imenitneži, večinoma judovskega rodu. Turner se je tako osebno spoznal z dvema pomembnejšima angleškima politikoma tistega časa. Prvi je bil sir Moses Montefiori, konzervativni poslanec in predsednik Alliance Israélite, takrat star 87 let, za katerega je Turner zapisal, da tako lepega, ljubeznivega in čilega starostnika še ni videl, spoznal pa je tudi vodilnega britanskega politika tega časa, kasnejšega ministrskega predsednika Benjamina Disraelija,16 o katerem pa si ni ustvaril lepega mnenja: "Ob prvem pogledu na njega se je poznal v njem pravi židovski tip v nelepem pomenu." Veliko boljši vtis je nanj naredil bratranec vodilnega britanskega liberalnega politika Williama Edwarda Gladstona, ki je prirejal debatne večere, na katerih je z veseljem sodeloval tudi Turner. Poleg uglednih politikov je imel priložnost spoznati tudi filozofa in političnega ekonomista Johna Stuarta Milla in slavnega pisatelja Charlesa Dickensa, ki sta ga s svojo pojavo in delom naravnost navdušila.17 V kakšnih tesnih prijateljskih stikih mladi študent Turner z omenjenimi možmi najbrž ni bil, kljub temu pa so ta znanstva potrjevala, da je vzgojiteljsko delo v družinah visoke družbe omogočilo vstop v najvišje kroge tedanjega časa tudi revnim, a nadarjenim vzgojiteljem, kot je bil tedaj študent Turner.

Spomladi leta 1869 sta se Turnerjeva gojenca vpisala na Isleworther International College, ki ga je ustanovil Nemec dr. Schmitz.18 Omeniti je treba, da je rojaka Schmitza cenil tudi mož kraljice Viktorije,19 princ Albert Saško-Coburško Gothski, ki mu je zaupal vzgojo otrok. Med Schmitzem in mladim vzgojiteljem Turnerjem se je vzpostavila zaupna zveza. "V zaupnem izgovarjanju mi je pripovedoval marsikaj o Kraljevski družini in posebno o svojih Kraljevskih učencih," je Turner zapisal v spominih.

Schmitz je princa Alberta označil kot zelo izobraženega in poštenega moža, ki je v takšnem duhu želel vzgojiti tudi svoje otroke. Posebno skrb je namenjal prvorojencu in prestolonasledniku waleškemu princu Edvardu,20 ki ga je želel izobraziti častno in primerno bodočemu monarhu. Žal pa pri Edvardovi vzgoji in izobraževanju po besedah Schmitza ne starši ne učitelji niso imeli večjih uspehov. "Še palica ni pomagala, katero je oče včasih rabil prav po nemški pedagogiki, da bi Edvarda spravil na pravo pot. Ta se ni poboljšal ne glede vedenja ne glede učenja." Na Edvarda naj bi še dodatno slabo vplivali veliki dohodki njegove dedne posesti. S sinovim imetjem je do njegove polnoletnosti upravljal princ Albert, nato pa je Edvard "zaigraval in razsipaval svoj imetek na vsakoteri način tako v ženskih kakor moških družbah, ki mu nikakor niso bile v čast." Tudi v kasnejših letih se po Turnerjevih besedah princ Edvard ni veliko spremenil. Zimo leta 1899 je preživljal v Cannesu, kjer se je z družino mejnega grofa Aleksandra Pallavicinija mudil tudi Turner, ki je v aristo15

Spomini, str. 68-71.

Turner je v Spominih na str. 62 priimek napačno zapisal D'Israeli.

17 Spomini, str. 62-75; Franjo Baš, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 1935, 1-2, str. 47.

18 O dr Schmitzu, ki se je podobno kot kasneje Turner med najvišje aristokratske intelektualne vrhove povzpel z dna družbene lestvice, je Turner v Spominih zapisal, da se je najprej izučil za ključavničarja, pri delu pa mu je stroj zdrobil roko. Kot rokodelec se ni mogel več preživljati, zato se je oprijel študija, "premagal vse zapreke in postal učenjak." V domovini mu niso bili naklonjeni, zato se je odpravil v Edinburg na Škotsko, kjer je postal rektor na tamkajšnji univerzi.

Spomini, str 79.

19 Viktorija (1837-1901), kraljica Velike Britanije in Irske ter cesarica Indije.

20 Edvard VII. (1841-1910), kralj Velike Britanije in Irske ter cesar Indije med leti 1901-1910.

16

79

D. Friš: Vzgojitelj dr. Pavel Turner (1875-1903)

kratskih krogih velikokrat slišal: "Princ veleški me je povabil, naj pridem nocoj v njegovo družbo, pa ne grem. Ta človek igra nesramno: Kadar njega pograbi sreča, tedaj brž pograbi dobitek, kadar pa on zgubi, ne plača dotičnega dolga," in podobno. Edvard naj bi 'odrasel' šele po smrti svoje matere: "Sedaj menda ne greši po svoji prejšnji navadi, ker že pač ne more več in je že prestar," je v svojih spominih hudomušno zapisal Turner. Po Schmitzevih besedah je imel kraljevi par težave tudi s sinom vojvodo Edinburškim, ki "ni bil zmožen niti kakšnega lističa pravilno napisati." Edina 'svetla točka' med otroki kraljice Viktorije in princa Alberta je bila po Schmitzevem pripovedovanju Turnerju princesa Viktorija,21 žena nemškega prestolonaslednika in kasnejšega cesarja Friderika III. V celotni družini naj bi bila najbolj nadarjena, najboljša in najtemeljiteje izobražena, duhovita ženska, "vredna hči svojega očeta."22 Poleg pikantnih podrobnosti iz aristokratih krogov je Schmitz Turnerju najbrž dal tudi veliko koristnih nasvetov za njegovo kasnejše vzgojiteljsko delo.

Leta 1869 je bilo Turnerjevo vzgojiteljsko delo v Veliki Britaniji končano, zato se je vrnil na Dunaj, da bi dokončal študij. Bivanje na otoku se mu je izredno priljubilo, o čemer je pisal v spominih: "Težka pa mi je bila ločitev od angleške zemlje, od angleških razmer in priljubljenega mi angleškega življenja. Čutil sem, rekel bi, takšno domotožje kakor nekdaj, ko sem zapustil svoj 'planinski raj', svoje stariše ter mladostne tovariše in mile domačine. /.../ Med Angleži sem jaz, skromen neznaten tujec nahajal tudi povsod toliko ljubeznivosti in prijaznosti, kakor komaj kedaj prej v domovini." Najlepše spomine na svoje bivanje v Veliki Britaniji in lepo mnenje o Angležih je Turner ohranil vse življenje. Tudi v starosti je zapisal, da se ni motil, "ko sem dopisoval v slovensko časopisje, naj bi Slovenci posnemali Angleže." Pa še nekaj je zanimivo iz časa Turnerjevega bivanja v Veliki Britaniji. V času šolanja v Mariboru je Turner zbolel na dihalih in prerokovali so mu kratko življenje. "Angleško podnebje in angleško življenje pa me je popolnoma ozdravilo," je zapisal v spominih.23 O vplivu angleške miselnosti na Turnerja lahko preberemo v Časopisu za zgodovino in narodopisje: "Angleško življenje se mu je zelo priljubilo in angleška ideologija je znatno vplivala na njegovo miselnost. Njegovo svetovno nazorstvo je bila zmes angleškega deizma in agnosticizma s pristavkom idej starega liberalizma, ki je baš ob njegovem vstopu v široki svet preživljal svojo zlato dobo."24 Turner je po vrnitvi na Dunaj začel, tako je zapisal v spominih, "novo življenje." Z vzgojiteljskim delom v Veliki Britaniji je zaslužil dovolj denarja, da je lahko s prihranki nekaj časa živel brez dodatnih zaposlitev in študiral "k izpitom za gimnazijsko profesuro." Dogovorjeno je bilo, da ga bo ravnatelj mariborske gimnazije Adolf Lang v šolskem letu 1869/70 sprejel za suplenta. Leta 1869 pa je cesar Franc Jožef pristal na ustanovitev 'jugoslovanske' univerze s tremi fakultetami v Zagrebu. Novoustanovljeni univerzi je primanjkovalo predavateljev, zato so Turnerja "dobri znanci, posebno Hrvati "25 pričeli nagovarjati, da bi opustil dotedanji študij in se vpisal na pravno fakulteto. Do tega časa je Turner že objavil nekaj člankov z narodnogospodarsko tematiko v Razlagovem Slovenskem pravniku. Ponudbo je sprejel in se v letnem semestru 1868/69 prepisal na Pravno fakulteto, kjer ga je še zlasti zanimala

21

Viktorija (1840-1901), najstarejša hči britanske kraljice Viktorije.

Spomini, str. 79-82.

23 Spomini, str. 83.

24 Dr. Pavel Turner, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 1925, 1, str. 107.

25 V spominih Turner navaja Hrvata škofa Josipa Juraja Strossmayerja, zgodovinarja Franja Račkega ter rojaka Franca Miklošiča in Davorina Trstenjaka. Spomini, str. 84.

22

80

S tudia

H istorica

S lovenica

nacionalna ekonomija. V tem času je Turner pristopil k dunajskemu društvu Slovenija in se spoprijateljil s Josipom Jurčičem, Josipom Stritarjem, Franom Levstikom in drugimi.26 Angleški prihranki so kmalu skopneli in Turner se je bil ponovno prisiljen preživljati z inštrukcijami in vzgojiteljskim delom. Lotil se je poučevanja angleškega jezika v slovenski družini dr. Steinerja. Njegova učenka je bila Ana Bold, ki je bila kasneje privatna učiteljica angleškega in francoskega jezika v Ljubljani. Angleščino je učil tudi znamenitega univerzitetnega profesorja, egiptologa in jezikoslovca Lea Reinischa ter dva sinova in hčer dvornega piparja Petra Keisa.27 Leta 1871 je nastopil službo domačega učitelja pri grofu Vinzenzu Nemesu, zetu predsednika dunajske borze Wodianerja. Svojega delodajalca je Turner označil kot "res blagega človeka; istotako je bila njegova soproga dobra, razumna žena in mati." S svojim položajem v hiši je bil zelo zadovoljen, vendar ga je vzgojiteljsko delo oviralo pri študiju. Neuspeh pri študiju ga je tako potrl, da ga je "navdajala misel končat takšno nečimerno življenje."28 V času življenja in študija na Dunaju je Turner v aristokratskih krogih postal znan kot odličen vzgojitelj. Posledica slovesa, ki si ga je ustvaril, je bila ponudba pregnane španske kraljice Izabele,29 da bi poučeval njenega sina Alfonza,30 ki je bil gojenec na dunajskem Terezijanišču. S posrednikom, nekim španskim aristokratom, ki je Turnerju slikal vse ugodnosti nove službe, sta se že dogovorila o vseh vzgojiteljevih dolžnostih in zadolžitvah ter določila termin nastopa službe, nato pa se je zapletlo pri plačilu. Omenjeni aristokrat mu je ponudil 1000 goldinarjev letne plače, kar pa je bilo za Turnerja nesprejemljivo malo. "Gospod, veste, da bi mi ob službovanju pri njegovi kraljevi visokosti tisoč goldinarjev komaj zadostovalo za toaletne potrebe," je Turner, ki je v dotedanji službi zaslužil trikrat večjo vsoto, zavrnil ponujeno službo. Svoje odločitve nikoli kasneje ni obžaloval, čeprav je leta 1874 njegov nesojeni gojenec postal španski kralj Alfonz XII., v spominih pa je zapisal: "V svojem čisto demokratskem svetovnem naziranju nikoli nisem imel smisla za kakšne redove ali bleščeče naslove, prazne dvorske igrače, - smešne resnemu človeku."31 Turner je v aristokratskih družinah bival 32 let in v tem času je spoznal vse njihove dobre in tudi slabe lastnosti. Zato ta in podobne trditve, ki jih je zapisal o aristokratih, sploh ne presenečajo.

Na Dunaju Turner ni imel več obstanka, zato se je leta 1873 odpravil študirat pravo na nemško univerzo v Strasbourg, ustanovljeno po priključitvi Alzacije in Lorene Nemčiji. Denar za študij v Franciji si je izposodil pri sošolcu in prijatelju Franju Firbasu, kasnejšem mariborskem notarju. 22. decembra 1873 je v Strasbourgu obranil disertacijo o germanskem in slovanskem rodbinskem pravu.32 V času študija

26

Spomini, str. 84 in 88.

Spomini, str. 89.

28 Spomini, str. 92.

29 Izabela II., španska kraljica (1833-1868). Leta 1868 so jo s prestola vrgli liberali, leta 1870 se je odpovedala prestolu v korist sina Alfonza XII. 30 Alfonz XII., španski kralj (1874-1885), sin kraljice Izabele II. 31 Spomini, str. 91-92.

27

81

D. Friš: Vzgojitelj dr. Pavel Turner (1875-1903)

v Franciji je ponovno obudil misel na službovanje na zagrebški univerzi, zato se je po promociji doktorata odpravil v Pariz, kjer naj bi se seznanil "z glasovitimi učenjaki na polju narodnega gospodarstva."33 Kljub vsem zagotovilom 'dobrih prijateljev' Turner ni dobil mesta na novo ustanovljeni zagrebški univerzi. "Obsedel sem med dvema stoloma na praznih tleh, ostali so mi sami dolgovi," je zapisal v spominih. Zavrnitev v Zagrebu ga je še bolj bolela, ker je v času, ko je čakal na obljubljeno službo, zavrnil ponudbo za profesorsko mesto na novoustanovljeni univerzi v glavnem perujskem mestu Limi, ki mu ga je uredil nek francoski znanec. "Mene je mikalo podati se /.../ v Ameriko," je zapisal v svojih spominih. In čeprav je bil denarno in moralno popolnoma na tleh, je misel na samomor, ki ga je vse pogosteje obhajala, premagal njegov lastni pošteni in trdni značaj - smatral je "za skrajno podlo in sramotno," da bi na tak način rešil svoje tuzemske težave, prijatelju pa ne vrnil posojenega denarja. Hrvaški ban Ivan Mažuranić mu je v tem, zanj skoraj brezizhodnem položaju, ponudil neko uradniško mesto, vendar preponosni Turner na to ponudbo sploh ni odgovoril. Nesrečne zagrebške epizode ni nikoli povsem prebolel, čeprav je kasneje zapisal: "Pozneje mi je bila prilika poznati hrvaške razmere, in Boga sem hvalil, da me je obvaroval pred to propastjo."34 O Hrvatih ni nikoli več našel lepe besede, saj je ob neki drugi priložnosti o naših južnih sosedih zapisal, da je na Hrvaškem vladala silna korupcija, tako v vladnih krogih kot v privatnem življenju. V deželi je po njegovem mnenju vladala madžaronska popačenost, ki je celo presegala ogrsko. Kratko pa je potegnil hrvaški kmet, ki so ga vsi "gulili," še zlasti pa oholi judovski uradniki. In da bi bilo razočaranje še večje, je na Dunaju srečeval hrvaške domoljube, ki pa so bili takšni le ob kozarcu pijače, po vrnitvi na Hrvaško pa so se izkazali za navadne madžarone.35 Nič kaj lepo mnenje, ali ne?

Turner se je iz Francije vrnil v Maribor, kjer je skušal dobiti mesto profesorja angleškega in francoskega jezika na gimnaziji. Ta služba bi bila zanj le začasna rešitev, za "vsakdanji kruh," kot je zapisal, medtem pa je potiho računal na docenturo na graški univerzi. Deželni šolski nadzornik Holzinger mu je zagotovil, da zelo potrebuje učitelje angleškega in francoskega jezika, od prosilca pa je zahteval "kakšno uradno spričevalo " o znanju jezikov, ki pa ga Turner, čeprav strasbourški doktorant, ni mogel predložiti. Odpravil se je na Dunaj, kjer je ponovno doživel veliko razočaranje, ki mu je poslabšalo že tako slabo mnenje o avstrijskem univerzitetnem študiju. Predstojnik romanistike prof. Masssafio, po Turnerjevem mnenju dalmatinski Jud, ga je oholo sprejel in ga na vprašanje, katere izpite potrebuje za učenje na srednji šoli, poslal naravnost v prvi semester študija. Ker Turner ni bil človek, ki bi se ga dalo pošiljati iz kota v kot, se je odločil, da z oholim profesorjem ne bo več razpravljal. Radovednost pa mu ni dala miru in je šel poslušat, "kako ta veljak Mussafio razpravlja svojo učenost v svojem seminarju, a kaj sem tam slišal in videl, se mi je upravo zagabilo." Študentje francoščine so bili večinoma Nemci iz Tirolske in Vorarlberga, ki so že nemščino govorili v dialektu, "mehko francoščino pa v izgovarjanju mrcvarijo, da se Bogu usmili." Pa saj njihova francoščina ni mogla biti

32

Naslov Turnerjeve disertacije je: Eine vergleichende Darstellung des germanischen und slawischen Familinrecht. Disertacija je delno objavljena: Paul Turner, Slawisches familienrecht, Strassburg, 1874, 64 str.

33 Spomini, str. 94.

34 Spomini, str. 103.

35 Spomini, str. 124.

82

S tudia

H istorica

S lovenica

boljša, ker so se pri seminarju namesto s fonetiko ukvarjali z zgodovino jezika, je zapisal Turner. Po tej izkušnji se ni več čudil, da se ob neki priložnosti na sodišču nista razumela obtoženi Francoz in nemški profesor francoščine, ki je bil zaprošen za tolmača.36 Po dogodivščini s profesorjem Mussafio so Turnerju spodleteli tudi načrti z docenturo v Gradcu in znašel se je v na videz brezizhodni situaciji. Tolažbo je iskal pri prijatelju Josipu Šumanu,37 takratnem profesorju na akademski gimnaziji na Dunaju.

Ravno v času, ko se je Turner odločil, da ponovno odpotuje v London, kjer se mu je pokazala možnost za službo vzgojitelja, mu je Šuman povedal za podobno prosto mesto pri baronu Leopoldu Edelsheim-Gyulaiju, generalu in vrhovnem poveljniku

Del pisma grofa Poldija Edelsheim-Gyulaija vzgojitelju dr. Pavlu Turnerju, Budimpešta, 26. novembra 1885 (PAM, Pavel Turner, škatla VII.)

36 37

Spomini, str. 105.

Glej: SBL, III, str. 724 in 725.

83

D. Friš: Vzgojitelj dr. Pavel Turner (1875-1903)

ogrske vojske, ki je imel sina v tretjem razredu, kjer je poučeval Šuman. Turnerja je ta ponudba sprva presenetila: "Imel sem tudi pomisleke se ukvarjati zopet z vzgojiteljstvom." V težkem položaju je ponujeno službo sprejel, čeprav si po obrambi doktorata ni mislil, da bo še kdaj opravljal službo domačega učitelja.38 Akademska kariera Turnerju očitno ni bila usojena, vendar je včasih slabo lahko za kaj tudi dobro. S službo pri baronu Edelsheim-Gyulaiju, protestantu iz Švabske, se je za Turnerja pričela dolgoletna vzgojiteljska doba, za katero je Turner zapisal: "In sedaj v sivi starosti, ko premišljujem in razmotrujem prigodke prošlih let, mi res ni žal, da sem tako ravnal, ter hvalim Boga še posebno za tri milosti, namreč: da nisem postal profesor zagrebškega vseučilišča, da nisem leta 1881 prevzel uredništva Slovenskega naroda, in da se nisem ženil." Turner je službo vzgojitelja v Budimpešti nastopil 1. januarja 1875, prvotno dogovorjeno eno šolsko leto pa se je raztegnilo v skoraj 10 let, do časa, ko je njegov gojenec doktoriral. Turner je bil vzgojitelj, mentor in skrbnik z dušo in telesom. Zanimiv je njegov opis dela vzgojitelja, za katerega je sam trdil, da je vse prej kot lahek in prijeten posel: "Pravi in res vestni vzgojitelj je suženj svojemu poklicu. Naporno zaposlen noč in dan mora žrtvovati vse svoje moči svojemu gojencu, da se telesno in duševno prav razvija, da se mu zavaruje zdravje in zabranjujejo napačne in škodljive razvade, da se navaja v vsakem oziru k pravemu načinu življenja in vedenja. Navadno pa mora hišni učitelj in vzgojitelj nadomeščati svojemu gojencu privatistu še blizu pol ducata profesorjev ter poznavati njihove osebnosti in muhe, ker vsaki profesor ima svoje posebne nazore o svojem predmetu ter ga misli za najvažnejšega. Tu je treba za vestni in točni poduk mnogo pripravljanja, da učenec ne opazi kakšne pomanjkljivosti ali nevednost učiteljevo; sicer zgubi učitelj svoj ugled in svojo brezpogojno avtoriteto. Kjer so razumni stariši ter se dobro sporazumevajo z vzgojiteljem, se premagajo vse težave in doseže se zaželeni cilj, pa gorje učiteljem in vzgojiteljem, kjer ima opraviti z nerazumnimi z nerazsodnimi, nevednimi, pa domišljavimi in ošabnimi stariši - osobito s takšnimi materami! "39 Baron Edelsheim-Gyulai je na Turnerja naredil izredno dober vtis. O njem je v spominih zapisal, da je bil "izvanreden človek. On je s svojim odločnim, odkritosrčnim nastopom ugajal meni, jaz pa njemu. /.../ vsa čast Edelsheim-Gyulaiju."

Baron je bil bister in energičen mož, ki je slovel po tem, da ni dopuščal ugovarjanja podrejenih. Ob neki priložnosti je Turnerju očital slabo poučevanje, le-ta pa mu je odgovoril: "Excellenz, das verstehen Sie nicht " (Ekselenca, vi tega ne razumete). Barona je opazka silno presenetila, Turnerja pa nekaj dni pustila v negotovosti, kakšne bodo posledice. Bile so več kot presenetljive: baron je Turnerju povišal plačo za 20 goldinarjev, med njima se je razvilo celo zaupno prijateljstvo.40 Turnerjev gojenec Poldi je bil edinec, nadarjen fant, ki sicer ni imel vojaškega značaja, kar pa očeta sploh ni motilo. Leta 1880 je Poldi maturiral, nakar sta z učiteljem potovala po družinskih posestih na Ogrskem in Hrvaškem, kasneje pa še po Italiji, Franciji, Švici in Nemčiji, kjer sta obiskovala Edelsheimove sorodnike. Leta 1881 se je popotnikoma na trimesečnem potovanju pridružil edinec grofa Gyula Andrassyja, prvega ogrskega ministrskega predsednika v dualistični Avstro-Ogrski, mladi grof Aleksander Andráassy, pot pa jih je vodila po severni Nemčiji, Danski, Švedski, Norveški, Veliki Britaniji in Franciji. Potovanja je Turner opisal kot naporna in odgovorna. "Biti dobrim mentorjem, je v obče silno težak posel. Odgovornost, da se

38

Spomini, str. 106.

Spomini, str. 107.

40 Spomini, str. 108.

39

84

S tudia

H istorica

S lovenica

mladim pustolovcem kakšna nesreča ne prigodi, dela neprestano velike skrbi." Potopise s potovanj je Turner objavljal v časniku Slovenski narod.41 Med svojim bivanjem na Madžarskem je Turner nekajkrat prišel na obisk v domače kraje. Petre piše, da je bil leta 1879 in 1880 na Bledu in v Ljubljani, kjer se je srečal z Bleiweisom.42 V spominih pa lahko preberemo, da je avgusta 1880 na Bledu preživljal dopust s Josipom Jurčičem in pisatelja prepričeval, naj napiše roman iz srbsko-turške vojne.43 Po Jurčičevi smrti 1881. leta je Josip Vošnjak ponudil Turnerju mesto urednika Slovenskega naroda, ki ga pa je le-ta odklonil, po pisanju Petreta bojda zaradi spletkarjenja v novinarskih krogih. V spominih je Turner zgodbo s Slovenskim narodom opisal tako: "Prav si storil, da nisi sprejel uredništva (Josip Vošnjak piše Turnerju, op. p.), ker uredništvo političnega lista potrebuje nekoliko šufterije, katera pa tebi manjka. Z odkritosrčnimi, poštenimi nazori, bi ne bil shajal, bi ne imel sreče in uspeha."44 V tem času je Turnerju bolgarska vlada ponudila državno službo v Sofiji (Petre napačno piše, da je bilo ponujeno mesto profesura na univerzi).45 Turner je zavrnil tudi to ponudbo in se odločil ostati v baronovi službi kot njegov osebni tajnik.

Posvetil se je urejanju zelo zanemarjenih veleposestev grofa Edelsheim-Gyulaija. V tej službi je pogosto zahajal v Edelsheim-Gyulaijevo graščino Brezovica pri Zagrebu, kjer je sklenil prijateljstvo z baronovim pravnim zastopnikom Lovrom Vidrićem, tega pa je kasneje zamenjal advokat Crnkovič. Da so bili že v 19. stoletju advokati za svoje delo predobro plačani, je bil prepričan tudi Turner, saj se mu je zdelo 10 goldinarjev za en dopis več kot previsoko plačilo.46 Turner je tudi v službi pri baronu Edelsheim-Gyulaiju srečeval mnoge imenitneže tedanje dobe. Zanimiva je njegova anekdota o srečanju z znamenitim glasbenikom Francem Lisztom, za katerega je bilo znano, da je ljubljenec 'nežnega spola'. Na Turnerja je naredil skrajno negativen vtis, saj naj bi se nalezel Wagnerjeve neskromnosti. Ko sta z mladim gojencem Poldijem sedela s slavnim glasbenikom ob obedu, jima je ta dejal: "To si bodete pomnili, da ste pri mizi zraven slavnega Liszta sedeli."47 Neprimerno boljši vtis kot slavni Liszt je na Turnerja naredila Olga Novikova, rojena Kirjajeva - za to damo je Turner zapisal, da je bila najimenitnejša ženska, s katero se je kdajkoli srečal - žena ruskega generala in sestra Nikolaja Kirjajeva, polkovnika srbske vojske, ki je padel v srbsko-turški vojni leta 1876. Sila izobraženo in kultivirano damo - rusko vohunko - je srečeval med letoma 1876 in 1880, ko se je s svojimi delodajalci mudil v zdravilišču v Marienbadu (Marianskih Laznih). Med Turnerjem in Novikovo se je spletlo po njegovih besedah intimno razmerje, čeprav dama ni bila več "v cvetoči mladosti, temveč rekel bi v letih, v katerih so odlične ženske najbolj zanimive." Novikova je goreče podpirala panslovansko idejo, o čemer je pisala v ruske in francoske časnike. Leta 1880 je v Londonu izdala knjigo Russia and England from 1876 to 1880, v kateri je objavila svoje članke o rusko-angleškem zbližanju. Novikova je Turnerja spoznala z angleškim zgodovinarjem Edwardom

41

Spomini, str. 113; SBL, III, str. 250.

SBL, II, str. 250.

43 Spomini, str. 87.

44 Spomini, str. 123.

45 SBL, III, str. 250.

46 Spomini, str. 123.

47 Spomini, str. 125.

42

85

D. Friš: Vzgojitelj dr. Pavel Turner (1875-1903)

Freemanom, s katerim si je dopisoval vse do njegove smrti leta 1892. Dopisoval si je tudi z njegovim zetom, časnikarjem in arheologom Arthurjem Evansom, ki je živel v Dubrovniku, ker je bil zaradi protiogrskega pisanja v angleških časnikih obsojen za veleizdajo in izgnan iz države.48 Korespondenco z Freemanom in Evansom naj bi Turner uničil, vendar sta se v Mariborskem pokrajinskem arhivu ohranili dve Freemanovi pismi.49 Ko je Turnerjev gojenec Poldi uspešno obranil doktorat iz prava, se je Turnerjevo desetletno delo pri družini Edelsheim-Gyulai končalo. Grof Poldi Edelsheim-Gyulai je celo življenje ohranil prijateljske stike s svojim nekdanjim vzgojiteljem.50 Turner je 30. aprila 1885 na Dunaju prevzel v oskrbo sina mejnega grofa Aleksandra Pallavicinija. V tej službi je ostal sedemnajst let. Njegova nova naloga je bila precej naporna,51 saj je bil 8-letni fantič Alfonz težaven, razvajen otrok. Takšen je ostal tudi v naslednjih letih, o čemer je Turnerju leta 1902 pisal njegov varovanec, kasnejši pravnik, politik in publicist Vekoslav Kukovec,52 ki je fanta imel priložnost osebno spoznati: "Prav naravno se mi zdi, da imate obilo skrbi z Alfonzom kot maturantom." V Kukovčevem pismu pa lahko preberemo, da je poleg Alfonza Turner vzgajal še "bolnika Alija."53 Da bi bila naloga še težja, pa je bila gospodarica po Turnerjevih besedah "ultra aristokratična, ošabna in domišljavo abnormalna ženska." Mati je sina silila, da je pretirano jedel, zaradi česar je imel želodčne težave in bil celo podhranjen. V imenitni aristokratski družini so imeli tudi posebne metode pri fantovem umivanju. "Glede telesne snage sem našel fantiča tudi silno zanemarjenega. Ti dve ženski sta ga hoteli tako umivati in kopati, da bi ne postal niti malo moker." Kot pred leti z baronom Edelsheim-Gyulaijem je Turner tudi to pot moral najprej urediti zadeve z materjo, o čemer je plastično zapisal v spominih: "Tako sem se moral boriti proti vsakoterem bedastočam, proti abotnemu aristokratskemu domišljevanju in nečimerni prevzetnosti, vendar po odločnem zastopanju in do zadnje pičice vestnem izpolnjevanju svojih dolžnosti sem si pridobil potrebni ugled in končno zmago."54 Med učiteljevanjem pri Pallavicinijih je Turner srečeval otroke najvišje avstrijske aristokracije, med njimi tudi nadvojvodo Karla Habsburga.55 Turner je nadvojvodo Karla opisal kot najljubeznivejšega, najbolj skromnega in najbolj pohlevnega fantiča.

Le o njegovem vzgojitelju, ki ga je imenoval kar "aristokratska surovina," ni našel lepe besede.56 Leta 1903 se je Turner po večdesetletnem bivanju zunaj domovine vrnil v Maribor kot bogat svetovljan in pod Kalvarijo kupil veliko posestvo, Tusculum Turnerianum, vredno okoli 200.000 zlatih kron. Pri tem se nam kar samo zastavlja vprašanje, kakšna je morala biti njegova plača, če je takšno bogastvo57 zaslužil predvsem s hiš48

Spomini, str. 130.

PAM, Pavel Turner, škatla VII, osebni in družinski dokumenti, pismo Edwarda Freemana Turnerju, Oxford, 15. novembra 1885; pismo Edwarda Freemana Turnerju, Oxford, 15. novembra 1885; pismo Edwarda Freemana Turnerju, Oxford, 23. decembra 1885.

50 Glej korespondenco Pavla Turnerja s Poldijem Edelsheim-Gyulaijem v: PAM, Pavel Turner, škatla II. 51 Leta 1894 je pisatelj dr. Jakob Sket v pismu Turnerju zapisal: "Sedaj imaš tudi Ti mnogo dela s svojimi gojenci, ali v počitnicah si bodeš na vsak način privoščil tudi Ti več oduška."

52 Npr.: PAM, Pavel Turner, škatla II, pismi Vekoslava Kukovca Turnerju, Gradec, 18. novembra 1902.

53 PAM, Pavel Turner, škatla II, pismo Vekoslava Kukovca Turnerju, Gradec, 15. novembra 1902.

54 Spomini, str. 132.

55 Karel I., avstrijski cesar (1916-1918), kot kralj Ogrske Karel IV. 56 Spomini, str. 132.

49

86

S tudia

H istorica

S lovenica

nim učiteljskim in vzgojiteljskim delom. Turner o svojih dohodkih v spominih ne piše, izjemoma omenja plačo le v primeru, ko so mu ponudili mesto vzgojitelja kasnejšega španskega kralja Alfonza XII., ki ga je Turner zavrnil, ker je bila ponujena vsota 1000 goldinarjev letno trikrat manjša, kot jo je zaslužil do tedaj.58 Torej je njegova plača že v študentskih letih znašala 3000 goldinarjev letno, z opravljenim doktoratom pa se je še povečala. V njegovi zapuščini so se ohranili dokumenti, ki dokazujejo, da je leta 1902 zaslužil celih 11.560 goldinarjev letno,59 kar je bilo pravo bogastvo. Ker je bil samski, je lahko večino denarja privarčeval,60 v najvišjih aristokratskih krogih, kjer se je gibal, je verjetno prišel tudi do informacij o dobrih naložbah, s katerimi je imetje še povečal. Iz njegove korespondence je razvidno, da je svoje imetje oplemenitil tudi s posojanjem denarja.61 Kakorkoli že, Turner se je leta 1903 vrnil v Maribor bogat in uspešen, predvsem pa moder svetovljan. Kljub velikim udarcem in krizam, ki jih je prinašalo nerazumevanje v domovini, celo občasni veliki zadolženosti in revščini, je Turner v zgodovini eden redkih Slovencev, ki so se obdali s svetovnim bliščem in kulturo, finančno uspeli ter ob tem ostali narodno zavedni in aktivni. Kot osebnost je bil izrazit vzgojitelj, mentor in skrbnik, ki se je v našo zgodovino zapisal kot edinstven primer mecena najvišjega razreda. Bil je močna osebnost s širokim znanjem in velikim vplivom na sogovornika, znal si je utreti pot do najvišjih evropskih znanstvenih, političnih in državniških krogov, ki jih je tudi sam vzgajal. Naj zaključim s trditvijo Franja Baša, ki je Turnerja označil kot "vzgojitelja par excellence." Turnerjevo vzgojiteljsko delovanje pa je ocenil takole: "Po pomenu za Slovence najvažnejša je Turnerjeva vzgojiteljska doba, ko se je gospodarsko dvignil ter na podlagi tega začel s širokim podpiranjem naših pisateljev, prosvetnih ustanov, zlasti pa našega visokošolskega dijaštva."62

57

Franjo Baš je Turnerjevo imetje pred prvo svetovno vojno ocenil na najmanj 500.000 zlatih kron. Franjo Baš, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 1935, 1-2, str. 59.

58 Glej: Spomini, str. 91-92.

59 PAM, Pavel Turner, škatla VII, davčna napoved Pavla Turnerja za leto 1902.

60 Npr.: PAM, Pavel Turner, škatla II, pismo advokata Jerneja Glančnika Turnerju, Maribor, 30. decembra 1887.

61 PAM, Pavel Turner, škatla II, pismo Frana Hubada Turnerju, Dunaj 16. julija 1894.

62 Franjo Baš, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 1935, 1-2, str. 48 in 54.

87

D. Friš: Vzgojitelj dr. Pavel Turner (1875-1903)

Darko Friš DER ERZIEHER DR. PAVEL TURNER (1875-1903) ZUSAMMENFASSUNG Dr. Pavel Turner wurde in einer bäuerlichen Umgebung auf dem Pohorje-Gebirge geboren, auf dem am höchsten gelegenen Bauernhof der Pfarre von Fram. Der Vater bestimmte für ihn 'die höchste Ehre eines Pahern-Jungen,' wie Turner in seinen Memoiren festhielt, die Stelle des Ochsentreibers am heimatlichen Bauernhof, was ihn für immer und ewig auf die Heimaterde gebunden hatte. Jedoch haben ihm Talent, Wissen, Ausdauer, Arbeit und Entsagung den Weg in die höchsten akademischen und aristokratischen Kreise des damaligen Europa geebnet. Er durchreiste den alte Kontinent kreuz und quer, ganze 37 Jahre seines Lebens verbrachte er unter Deutschen, Engländern, Franzosen, Ungarn, Schweizern, Russen, Tschechen und Slowaken. Wo immer er sich auch aufhielt, hatte er die staatlichen, sozialen und nationalen Verhältnisse einer kritischen Beobachtung unterzogen und darüber in slowenischen Zeitungen berichtet. Seinem Verhalten und seiner Lebenshaltung nach war er ein richtiger Aristokrat mit einer europäischen Ausbildung und einem breiten Horizont, ein Mann von Welt im wahrsten Sinne des Wortes. Leider war aber ein Weltbürger seines Kalibers in der Heimat weder stets gut aufgenommen noch geachtet worden. Bereits im Mariborer Gymnasium unverstanden konnte er auch in Wien sein Studium nicht beenden, nach dem erfolgreich verteidigten Doktortitel auf der deutschen Universität in Strasbourg im Jahre 1874 bekam er keine Stellung an der neu gegründeten Universität in Zagreb. Auch seine Pläne bezüglich einer Dozentur in Graz scheiterten. Er befand sich in einer scheinbar ausweglosen Situation, als er von Freunden über eine freie Stelle als Erzieher beim Baron Leopold Edelsheim-Gyulai, dem General und Oberbefehlshaber der ungarischen Armee, Nachricht bekam. Turner nahm in seiner schwierigen Lage die angebotene Arbeit an, obwohl er nicht mehr in Erwägung zog, noch einmal den Dienst eines Hauslehrers versehen zu müssen, was er fast seine ganze Schulzeit hindurch zu versehen hatte. Eine akademische Karriere war für ihn offensichtlich nicht bestimmt, jedoch kann manchmal etwas Schlechtes für etwas anderes gut sein. Mit dem Dienst beim Baron Edelsheim-Gyulai begann für Turner eine 29 Jahre dauernde Erzieher-Karriere. Er hat den neuen Dienst am 1. Jänner 1875 in Budapest angetreten, wobei sich das anfangs festgelegte eine Schuljahr auf nahezu 10 Jahre ausdehnte, bis zur Verteidigung des Doktorats seitens seines Zöglings. Am 30. April 1885 übernahm Turner in Wien die Erziehung des Sohnes des Markgrafen Alexander Pallavicini. 1903 kehre Turner nach einem Jahrzehnte langen Aufenthalt außerhalb seiner Heimat als ein reicher Weltbürger nach Maribor zurück.

Trotz gewaltiger Schicksalsschläge und Krisen, die vom Unverständnis in seiner Heimat verursacht wurden, und sogar trotz einer zeitweiligen großen Verschuldung und Armut, ist Turner einer der seltenen Slowenen in der Geschichte, die sich mit dem Glanz eines Weltbürgers und mit der Weltkultur umgeben, finanziell erfolgreich und dazu noch nationalbewußt und aktiv werden und bleiben konnten. Als Persönlichkeit war er ein ausgeprägter Erzieher, Mentor und Kurator, der als ein einzigartiger Fall eines Mäzens von höchstem Rang in unsere Geschichte einging. Er war eine starke Persönlichkeit mit einem großen Einfluß auf seinen Gesprächspartner Er wußte sich den Weg zu ebnen bis in die höchsten wissenschaftlichen, politischen und staatsmännischen Kreise Europas, die er teilweise auch selber erzog.

88

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 929 Turner P.:908(497.4 Maribor)"1903/1924" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Turnerjeva mariborska doba (1903-1924) "Po dolgih letih življenje spet na slovenskih tleh."

Jana Zadravec Špendl prof. zgodovine in sociologije Ulica Kneza Koclja 33, SI - 2000 Maribor e-mail: jzadravec@hotmail.com

Izvleček: Vzgajati Slovence po vzoru zahodne Evrope, jih prepričati, da se morajo spogledovati s svetom, toda ohranjati in ustvarjati svojo kulturo, je bil Turnerju najvišji cilj. Tako se tudi v svoji 'mariborski dobi', ko je živel pod Kalvarijo, ni predal le delu, ki ga opravlja veleposestnik. Prevzel je predsedniško funkcijo Zgodovinskega društva v Mariboru, Dijaškega doma in opravljal še mnoge druge funkcije v korist ljudstva in znanosti, politično aktiven pa ni postal nikoli. Pravzaprav je njegovo delovanje v Mariboru od leta 1903 naprej temeljilo na uresničevanju idej, ki so se v njem porodile že pred vrnitvijo v domovino. Uspevalo mu je zaradi močne volje in seveda bogastva. Uspelo pa je tudi večini tistih, ki jim je velikodušno pomagal - med drugim štipendistom 'Dr. Pavel Turnerjeve ustanove'. Turner je bil eden redkih Slovencev, ki jim je uspelo postati svetovljan in obenem ostati narodno zaveden.

Ključne besede: Pavel Turner, Maribor, Zgodovinsko društvo v Mariboru, dijaški dom.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 1, str. 89-108, 123 cit., 1 slika.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

89

J. Zadravec Špendl: Turnerjeva mariborska doba (1903-1924)

"Z visokega mojega rojstnega kraja je krasen razgled v daleki svet, in v ta lepi daleki svet sem gledal in gledal, posebno osamljen na paši, ter si želel ga bliže si ogledovati in spoznavati, pa se nekaj več naučiti nego mi je bilo mogoče v skromni framski šoli."1 Tako je razmišljal Turner kot otrok, ki je hrepenel po znanju in spoznavanju sveta…

Toda nekako je, čeprav je 'plodnejši' del svojega življenja preživel v tujini, očitno ves čas vedel, da se bo nekega dne vrnil domov. Turner ni nikjer spletel niti, ki bi ga zadržale v tujini. Prav nikjer si ni ustvaril družine…, pa o tem kasneje.

Tako je že nekaj let pred prihodom domov, natančneje leta 1895, pridobil posest pod Kalvarijo, ki sta jo zanj kupila prijatelja Jernej Glančnik in J. Tscheligi.2 Iz njegove korespondence z Jakobom Sketom v času, ko je v svoje imetje predvsem vlagal, pa je razvidno, da z njim ni imel le veselja. Tako mu Sket piše: "Obžalujem, da Ti posestvo ne dela samo veselja, temveč včasi tudi žalost in jezo - Bode že boljše postalo. Iz svojega doma si boš pač napravil ves gradič in krasen Tusculum, ako toliko denarja investiraš. Saj pa ti stroški niso izgubljeni, ampak posestvo pridobi baš toliko na vrednosti /…/ Ako bi bila prilika kdaj, da se mudim v Mariboru, hočem si ogledati Tvoje novo domovje, najrajši bi pa pozdravil na njem novega gospodarja in graščaka. Čestokrat mislim, da boš v kratkem izpregel na Moravskem in se popolnoma preselil v mariborsko okolico."3 Iz zapisanega je mogoče razbrati, da je hotel Turner svoj dom kar najlepše urediti. Kako zelo pomembno je bilo zanj urejeno domače okolje, je jasno izpovedano v njegovih spominih, ko je z navdušenjem opisoval življenje, ki ga je spoznal v Angliji: "Lepo domače življenje v rednih, gospodarsko in družinsko razumnih Angležkih rodbinah se mi je res prikupilo in močno priljubilo.

Posebno mi je ugajal uzorni komfort v snažnih stanovanjih sicer celo skromnih in priprostih ljudij /… / Angležka navada, da v enem poslopju biva le ena družina je kaj prijetna in mnogo veljavna. My house is my castle - moja hiša je moj grad, ni prazna beseda. Kako sitno pa je pri nas na Kontinentu, kder stanujemo v mestih kakor v kasarnah, po toliko in toliko različnih družin v časih ena drugi v nadlego."4 Zanimivo je, da je o svojem domu zmeraj govoril kot o majhni hišici. Vsi drugi so njegov dom opisovali veliko mogočneje, nekako takole: "Tam doli že blizu ceste za Kamnico stojita desno dva velika topola, ki stražita vhod v velik, vzorno negovani sadovnjak - Že na spodnjih rebrih vinorodne Kalvarije stoji lična vila starejše arhitekture."5 Njegova posest v Mariboru resnično ni bila majhna. Ker Turner zaradi službovanja pred stalno vrnitvijo v Maribor pri nakupu ni mogel sodelovati, je pri nakupu npr. vinogradov zanj posredoval odvetnik Jernej Glančnik. Že februarja 1903 je Glančnik poročal Turnerju, da je pogodba za vinograd "ustmeno sklenjena kakor se razume s pridržkom cerkvenih in državnih oblastij, o katerem pa ni dvomiti /… / Dotični vino grad obstoji iz treh parcel, ki merijo skupaj po katastru, kakor sem se iz zemljeknjižnih aktov sam prepričal, 815 režnjev. Cena je 5000 kron, katera se plača kadar bode pogodba od metropolita in od c. kr. namestništva odobrena." Predlog pogodbe v nemščini je poslal Turnerju na vpogled.6 Turnerjeva posest v Krčevini pri Mariboru pa ni bila edina, ki jo je kupil v času, ko

1

'Spomini iz mojega življenja', Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Rokopisni oddelek, str. 13 (dalje Spomini iz mojega življenja).

2 Najstarejšemu prijatelju dr. Turnerju v slovo, Slovenski narod, 1. 10. 1924, št. 224, str. 6.

3 Pismo Jakoba Sketa Turnerju, 29. 12. 1898, PAM, Turner, škatla VI. 4 Spomini iz mojega življenja, str. 57.

5 Fran Podgorjan, Tabor, št. 29, 1921, str. 1-2.

6 Pismo dr. Jerneja Glančnika - odvetnika Turnerju, 12. 2. 1903, PAM, Turner, škatla II.

90

S tudia

H istorica

S lovenica

Tucsulum Turnerianum, Turnerjeva vila pod Kalvarijo (Univerzitetna knjižnica Maribor)

je živel še v tujini. Tako je Jernej Glančnik na dražbi v njegovem imenu kupil Vehovarjev vinograd. O nakupu je navdušeno poročal Turnerju: "Kupna cena za vinograd z vsemi prispevki - izuzemši travnik in njivo pri Slivnici je 7000 kron. Novo kupljeno posestvo je res krasno in cena primerno nizka. Čestitam Ti iz vsega srca na tej pridobitvi in na srečnej misli, ki Te je k njej napotila. Vino iz leta 900, ki smo ga po dražbi pili na zdravje 'novega posestnika', je izmed najboljših kar sem jih jaz tukaj skusil. Nadejam se, da bodeš mnogo veselja imel s tem vinogradom, ki je lepši od sosednega velikega."7 Sredi maja 1903 se je Glančnik še zmeraj dogovarjal glede cerkvenega vinograda v Krčevini, v tem času pa že dobil 'prisvojilno listino' Vehovarjevega vinograda s privoljenjem Turnerjeve lastninske pravice in izbrisa vknjiženih dolgov.8 V Maribor se je Turner preselil leta 1903, toda prvo zimo je preživel v Egiptu,9 potem pa je z malimi presledki zaživel v Krčevini, kjer se je posvetil obdelovanju svojih vinogradov in sadovnjakov, pa tudi drugih dejavnosti ni zanemarjal. Seveda pa zaradi velike površine zemljišč, ki jih je bilo treba obdelovati v Framu in Krčevini pri Mariboru, Turner vsaj v začetku posestnikovanja ni imel skoraj nič prostega časa.

Potožil se je svojim prijateljem, ki so ga takole spodbujali: "Urejevanje novega življenja Ti da seveda mnogo skrbi in dela. Pa tako je prav. Brez dela Ti itak ne bodeš mogel obstati, sama zijala pustiti po Mariboru in pohajkovati Ti ne more zadostovati.

Kdor je dela navajen ko Ti, se ne privadi tako hitro lenobe. Radoveden sem pač, kako bode šlo in česa se že lotiš tedaj si z delom preskrbljen v Mariboru in izven Mari-

7

Pismo Jerneja Glančnika Turnerju, 7. 4. 1903, PAM, Turner, škatla II. Pismo Jerneja Glančnika Turnerju, 19. 5. 1903, PAM, Turner, škatla II. 9 Najstarejšemu prijatelju dr. Turnerju v slovo, Slovenski narod, 1. 10. 1924, št. 224, str. 6. 1924, str. 6.

8

91

J. Zadravec Špendl: Turnerjeva mariborska doba (1903-1924)

10 bora." Toda tudi nekaj let kasneje se je pritoževal nad tem, da ima veliko dela, dobička pa nobenega.11 Kljub vsemu trudu in vloženem denarju pa včasih pridelek na posestvu ni bil takšen kot bi moral biti - narava pač naredi svoje. Tako je tudi na njegovem posestvu leta 1907 zaradi mrzle zime prišlo do velike škode,12 poleg tega je imel v tem času še nekaj težav z oskrbnikom svojega posestva. Ob koncu leta je bilo razpoloženje že čisto drugačno: "Torej tvojega skrbnika si se znebil, pač rad verjamem, da si dobil s tem težko butaro skrbi in opravil svoje namene, vendar pa se mi zdi, da mora imeti ta sprememba tudi svojo ugodnost. Mislim namreč na Cankarjevo povest "Hlapec Jernej in njegova pravica." Tak dolgoleten uslužbenec, četudi pošten je rad svojeglav in trmast in se rad obnaša bolj kot gospodar, nego kot uslužbenec. Želim, da bi se ti posrečilo dobiti zanesljivega in zvestega in pri tem zmožnega naslednika, da ti olajša skrbi in opravke."13 Kot že rečeno, kot veleposestnik ni imel več tako prostih rok za obiske in potovanja, čeprav si je to še zmeraj želel početi. In vendarle se je zaradi zdravstvenih težav, pa tudi zaradi želje po srečanju z znanci in prijatelji velikokrat odpravil v toplice, kjer si je nabiral novih moči. Tako npr. v Varaždinske toplice, od koder je avgusta 1912 pisal svoji svakinji: "Jaz pa se kopam dan za dnevom, bolje vendar se nič ne počutim. Tolažijo me, da zboljšanje še le pride."14 Kljub obilici dela, ki ga je imel z vinogradi in sadovnjakom (po njegovem mnenju z malo dobička), pa je imel svojo posest resnično rad. Njegov Tusculum Turnerianum je postal zbirališče slovenske in slovanske družbe. Na Picar-diji, kakor je sam rad imenoval svoje posestvo, po enem izmed prejšnjih lastnikov Picardu, je gostil znance, ki so prihajali k njemu od blizu in daleč v takem številu, da ni bil Turner skoraj nikoli sam. Tudi neredke seje Zgodovinskega društva so v času, ko je bil njegov predsednik, potekale na njegovem domačem naslovu. Življenje pa seveda ni teklo čisto gladko. Turner je bil že deset let pred smrtjo resno bolan. Tako mu je Berneker junija 1914 pisal: "Mislil sem, da Vam vreme ne pripusti popotovanje na rojstno zemljo 'Pohorje' niti pa si nisem nadejal, da Vas je napadla bolezen /…/ Prosim, ne trudite se preveč s skrbmi in s posestvom, da nam ne zmankate - z Vami bi nas mnogo kateri izgubil očeta."15 Toda bolezen mu ni mogla do živega. Še leta 1921 je bil v dobri življenjski formi, o čemer priča pismo dr. Murka: "Posebno je zelo mene veselilo, ko nam je te dni Melanija pisala, da si prav zdrav in hodiš v mesto. Ti si prava pohorska korenina, ki se ne da lahko izruvati."16 Toda sam je leta 1922 zapisal: "Jaz nisem za nobeno rabo več: stari pohabljenec, ki se komaj s svojim gospodarstvom peča! Mogoče da še to zimo preživotarim, mogoče pa odpotujem v Krtovo deželo, kamor sem že bil na potu. Z osemdeset leti je že čas, da človek tja odpotuje."17 Turner je na svojem posestvu v Krčevini pri Mariboru živel vse do svoje smrti.

10

Pismo Jelenca Turnerju, Dunaj, 27. 9. 1903, PAM, Turner, škatla II. Pismo Jelenca Turnerju, Dunaj, 6. 5. 1906, PAM, Turner, škatla II. 12 Pismo Antona Šantla Turnerju, Gorica, 19. 2. 1907, PAM, Turner, škatla V. 13 Pismo Šantla Turnerju, Gorica, 24. 12. 1907, PAM, Turner, škatla V. 14 Pismo Turnerja svakinji v Framu iz Varaždinskih toplic, 16. 8. 1912, PAM, Turner. škatla VIII. 15 Pismo Frana Bernekerja Turnerju, Dunaj, 28. 6. 1914, PAM, škatla I. 16 Pismo dr. Matija Murka Turnerju, Praga, 30. 12. 1921, PAM, Turner, škatla III. 17 Turner neznanemu naslovniku, PAM, Turner, škatla VII. 11

92

S tudia

H istorica

S lovenica

Dolgoletni predsednik Zgodovinskega društva Zgodovinsko društvo v Mariboru je bilo v času, ko se je Turner za stalno preselil v Maribor, že ustanovljeno. Toda kmalu se je vanj včlanil tudi sam in 17.aprila 1904 vplačal dosmrtno 'udnino' 100 kron.18 F. Kovačič je istega leta, v času, ko je Zgodovinsko društvo izbiralo novega predsednika, v Turnerju videl več kot le člana.

Verjel je, da bi moral prav on zasesti predsedniško mesto, zato ga je poprosil, da pristane na kandidaturo. "S svojo obsežno izobrazbo in občno priljubljenostjo bodete kot načelnik društvu veliko koristili, vrh tega ste tudi na vse strani neodvisni, kar pri naših društvih veliko velja! "19 Turner je tako prvič postal predsednik Zgodovinskega društva leta 1904, ko je bil soglasno izvoljen,20 leta 190621 in 1909 pa je bil ponovno izvoljen.22 Situacija se je ponovila na občnem zboru 29. decembra 1912, ko je Turnerja skrbelo, da ni novega priliva članov v društvo. "Živimo sicer v zgodovinski dobi, za Zgod. društvo pa slov. meščanstvo ne kaže posebnega zanimanja."23 Sam je predsedniško funkcijo obdržal do februarja 1921. Resnici na ljubo je sicer treba priznati, da je bil v Zgodovinskem društvu najbolj dejaven društveni tajnik, dr. F. Kovačič, ki je bil tudi eden izmed ustanoviteljev društva, pa vendar nekaterih pomembnih zadev brez Turnerja ne bi mogel nikoli izpeljati. Tako npr. je bil Kovačič prepričan, da bi Zgodovinsko društvo moralo urediti arhiv, ki bi bil urejen in zgodovinarjem zmeraj dostopen. Takega arhiva ni bilo na celem spodnjem Štajerskem in društvo bi si kot prvo, ki je tak arhiv ustanovilo, seveda dvignilo ugled… Zato sta skupaj s Turnerjem iskala primerne prostore za sestanke društva in arhiv.24 Konec leta 1913 je tako društvo najelo novi prostor na Koroški cesti 10 v prvem nadstropju, s tremi suhimi in svetlimi sobami za razmeroma nizko ceno. Najemna cena je znašala 24 kron, toda društvo je plačevalo le 12 kron, vsoto, ki jo je do sedaj plačevalo za sobico v Narodnem domu, ostanek pa je plačeval sprva neimenovani prijatelj društva.25 Kasneje se je izkazalo, da sta polovico najemnine plačevala dr. Kovačič in dr. Turner sama.26 Zgodovinsko društvo je v času, ko mu je načeloval Turner, organiziralo najrazličnejše proslave, srečanja, predavanja, izdajalo svoj časopis, podpiralo arheološka izkopavanja… Tako je npr. leta 1914 Zgodovinsko društvo priredilo proslavo ob 500letnici ustoličevanja koroških vojvod. Seveda tovrstna zadeva ni bila zastonj, zato je na pomoč priskočil sam predsednik društva in v pomoč podaril 50 K.27 Sicer pa je bil Turner, v skladu s svojimi materialnimi možnostmi, ki niso bile majhne, ves čas tudi finančni podpornik društva. Zdi se celo, da je zmeraj, kadar je v društvu nastala

18

Seznam članov Zgodovinskeg društva za Slovensko Štajersko za 1904, PAM, Fond: Zgodovinsko društvo v Mariboru 1903-1981, škatla I. 19 Pismo dr. Franca Kovačiča Turnerju, 9. 10. 1904, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla I. 20 Občni zbor, 12. 10. 1904, ČZN 1904, letnik I, str.214-216.

21 Zapisnik občnega zbora Zgodovinskega društva 25. 11. 1906, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla XII. Obenem je bil še v odboru Ciril-Metdodove družbe.

22 Zapisnik občnega zbora, 28. listopad 1909, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla XII. 23 Zapisnik občnega zbora, 29. 12. 1912, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla XII. 24 Pismo dr. Franca Kovačiča Turnerju, 5. 12. 1913, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla I. 25 Odborova seja, 24. 1. 1914, ČZN, 1911, letnik VIII, str. 106-107.

26 Odborova seja, 22. 9. 1920, ČZN, letnik XVIII, str. 125.

27 Zapisnik odborove seje, 16. maja 1914, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla II. .

93

J. Zadravec Špendl: Turnerjeva mariborska doba (1903-1924)

finančna 'kriza,' bil na potezi, da reče zadnjo s svojo denarnico. Tako je npr. novembra leta 1907 daroval za izkopavanje, 1917 prispeval za Stegnarjev grob, februarja 1921 pa Zgodovinskemu društvu namenil 200 kron.28 Bil je podpornik Trstenjakovega sklada, ki so ga v društvu ustanovili ob 100-letnici rojstva Davorina Trstenjaka.

Namen sklada je bil podpirati mlajše moči pri nabiranju arhivalnega gradiva. Turner je v ta sklad 13. marca 1918 prispeval 200 kron, kar je bilo za tedanje razmere izredno veliko. Poleg njega je Trstenjakov sklad podprlo še 179 ljudi, samo eden med njimi je daroval 500 kron, ostali med 5 in 100 kron.29 Leta 1918 je za društveno knjižnico na svoje stroške naročil vse pomembnejše publikacije Jugoslovanske akademije v Zagrebu.30 Tik pred smrtjo je dr. Turner daroval arhivu Zgodovinskega društva 53 listin iz 17. stoletja, Cimpermanove in Oblakove korespondence ter pisma Olge Novikove.31 Čeprav je Turner kar naprej poudarjal znanstveno stališče Zgodovinskega društva, ki se ne vmešava v politične in strankarske boje, temveč se peča le s čisto kulturnim in znanstvenim delom,32 pa se je društvo odzivalo tudi na tedanje aktualno dogajanje. Tako je decembra 1916 predsednik Turner na seji odbora izkazal žalost ob smrti cesarja Franca Jožefa I.: "Njegovo dolgoletno cesarstvo ostane neizbrisano tudi v zgodovini slovenskega naroda. Če primerjamo kaj smo bili Slovenci ob nastopu cesarja Franca Jožefa I. in kaj smo ob njegovi smrti, se moramo nabožno spominjati njegove vlade, ki je dala narodom svobodo in enakopravnost in s tem temeljni pogoj za napredek." Obenem je že klical na zdravje njegovemu nasledniku na prestolu avstrijskih vladarjev.33 Predsedniško funkcijo je opravljal do februarja leta 1921, ko se je zaradi bolezni predsedovanju odrekel, na njegovo mesto pa so izvolili dotedanjega tajnika društva F. Kovačiča. Na isti seji sta bila za častna člana društva soglasno izvoljena dr. Turner in dr. Kos.34 Stik z nekaterimi najpomembnejšimi slovenskimi pesniki, pisatelji in narodnimi delavci Kako zelo je bil Turner vse življenje povezan s slovenskim življem, čeprav je veliko časa preživel v tujini, pričajo nešteta pisma, ki jih je hranil sam, pa tudi njegovi korespondenti. Z veliko večino je obdržal stike tudi potem, ko se je za stalno preselil v Maribor. Ni skrivnost, da je prijateljeval z večino takratnih pomembnejših slovenskih pesnikov in pisateljev. O povezanosti s Trdino priča pismo, ki ga je Turner prejel od Majcna, v katerem ga je le-ta prosil, naj mu odstopi Trdinova pisma, saj bi jih in korespondenco, ki jo je že imel, uporabil v literarne namene. "In Vi velecenjeni gospod doktor ste bili eden izmed najboljših prijateljev našega Trdine, kakor kažejo Vaša pisma nanj."35 Tudi s Stritarjem je stike navezal že v mladosti in jih ohranil v čas, 28

Blagajniška knjiga, Seznam plačnikov članarine 1903-1913, podpore 1916-1922, Trstenjakov sklad, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla XXI 29 Blagajniška knjiga, PAM, Zgodovinsko društvo Maribor, škatla III; Trstenjakov sklad, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla XXI. 30 Redni občni zbor 13. februarja 1921, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla XII. 31 Odborova seja, 21. 7. 1924, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla XII. 32 Občni zbor, 23. 11. 1907, ČZN 1907, letnik IV, str. 239-241.

33 Odborova seja 10. 12. 1916, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla XII 34 Redni občni zbor 13. februarja 1921, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla XII. 35 Pismo Davorina Majcena Turnerju, Kandija pri Novem Mestu, 4. 3. 1911, PAM, Turner, škatla III.

94

S tudia

H istorica

S lovenica

ko se je preselil v Maribor. Leta 1907 mu je Stritar pisal tako: "Ali bodem še kaj pisal, vprašate. Rad bi, časa imam dovolj in tudi potrebne zmožnosti čutim še v sebi; ali čemu in komu? Kakor znam in morem jaz pisati, to ne ugaja sedanjemu rodu! Drug svet, drugo mišljenje in življenje! Kje so tisti časi, ko sem nekaj veljal Slovencem!, ali ti Slovenci so šli večinoma tja, odkoder jih ne bode več nazaj, in ostala peščica je raztresena po svetu 'Tako sam, tako sam!' Kako rad bi Vas videl še enkrat, govoril z Vami ter Vam potožil to in ono, kar me boli! "36 Izredno velik pomen pa je Turner pripisoval stiku z Aškercem in zato seveda hranil tudi ogromno njegovih pisem.

Septembra 1912 je Fran Govekar Turnerja 'spomnil', da ima obširno Aškerčevo korespondenco iz dobe, ko so ga mariborski inkvizitorji najhuje preganjali. Ker se mu je zdelo, da bi jih lahko izdal v Ljubljanskem Zvonu ali kje drugje, ga je prosil, naj mu jih zaupa. "Mislim pa, da so pisma Aškerčeva v Vaši posesti že vsaj 20-22 let stara in da zato ne bo treba izpuščati preveč. Osebe, o katerih Aškerc govori, so pač deloma že v grobeh, deloma pa izven aktivnosti."37 Turner je korespondenco pripravil v kratkem času, saj se mu je Govekar zanjo že februarja 1913 zahvalil, ker je bila vzorno sesta38 vljena. Za časa Aškerčevega življenja je Turner z Aškercem veliko občeval in ga občudoval. Ko je Aškerc izdal 'Jadranske bisere', je bil pobudnik ideje, da bi na enak način nabral in izdal 'Pohorske cvetlice' kot nekak pendant 'Jadranskim biserom' in tako upesnil njegovo Pohorje. Aškerc se je s Turnerjevo idejo strinjal, saj je sam pisal, da je tudi material za 'Jadranske bisere' lovil v tržaški okolici. In verjel, da je med ljudstvom še veliko snovi, ki ga zanimajo. Slutil je, da mora imeti tudi Pohorje kaj svojega.39 Toda vse Turnerjeve prošnje, naj se že oglasi v Mariboru, so bile dolgo časa neuslišane. Pesnik je kljub dogovoru odpotoval še v Egipt in Grčijo ter leta 1908 izdal delo 'Akropolis in piramide', o katerem je Turner navdušeno pisal Vošnjaku: "Aškerčeve pesnitve 'Akropolis in piramide' so tudi mene kakor Tebe prav razveselile. Upam pridobiti Aškerca, da bo proslavil tudi naše Pohorje. Nekoliko mi je že obečal."40 Aškerc je želel, da mu Turner pripravi material o Pohorju, ki bi ga on kasneje obdelal: "Hvaležen bi Ti bil tudi še posebno, če si kako pravljico, ko jo slišiš od kakega starca človeka - mladi ljudje so prazni!- zabeležiš kar tako na kratko, mimogrede! /…/ Par stavkov, par fraz zadoščenja."41 Julija 1909 je Aškerc končno pisal: "Zdaj pa Pohorje!

Kod naj tam hodim? Kod, po katerih vaseh naj iščem snovij, pravljic? Pri katerih ljudeh? Pohorje je veliko! "42 Turnerja naj bi obiskal v začetku avgusta, toda z obiskom je kar naprej odlašal, češ da je prezaposlen s sprejemanjem ruskih učiteljev in učiteljic.43 Razlog da se v Mariboru ni oglasil, je bilo tudi slabo vreme.44 Šesti september 1909 pa je bil vendarle dan, ko se je Turner na svojem domu razveselil posebnega gosta. Menda je Aškerc posebej poudarjal, da noče videti nikogar, kljub temu se je zvečer na Picardiji zbralo nekaj ljudi in skupaj so občudovali Turnerjevo kapljico. Naslednje jutro, ko so nameravali na Pohorje, se je prikazal čemerni Aškerc, 36

Pismo Josipa Stritarja Turnerju, Aspang, 11. 6. 1904, PAM, Turner, škatla VI. Pismo Frana Govekarja Turnerju, Ljubljana, 20. 9. 1012, PAM, Turner, škatla 1.

38 Pismo Frana Govekarja Turnerju, Ljubljana, 12. 2. 1913, PAM, Turner, škatla II. 39 Pismo Antona Aškerca Turnerju, 31. 1. 1908, objava Triglavanski list, letnik II, št. 4., december 1933.

40 Janko Glazer, Razprave, članki, ocene, Založba Obzorja Maribor 1993, str. 316-318.

41 Pismo Antona Aškerca Turnerju, 8. 5. 1908, objava Triglavanski list, letnik II, št. 4, december 1933.

42 Pismo Antona Aškerca Turnerju, 20. 7. 1909, objava Triglavanski list, letnik II, št. 4, december 1933.

43 Maja Boršnik, Anton Aškerc, Znameniti Slovenci, Partizanska knjiga, Ljubljana 1981, str. 208.

44 Turnerjevo pismo Vošnjaku, 2. 9. 1909 v: Janko Glazer, Razprave, članki, ocene, Založba Obzorja Maribor, 1993, str. 312-315.

37

95

J. Zadravec Špendl: Turnerjeva mariborska doba (1903-1924)

češ da celo noč ni spal, in se s prvim vlakom odpeljal v Ljubljano. Na Pohorju, kjer so bili obveščeni in pripravljeni, da pesnika sprejmejo, in ga je predsednik Podravske podružnice SPD, Davorin Lesjak, v Rušah nameraval povesti v nekatere kmetske hiše, pa so čakali zaman.45 To je že bilo obdobje, ki ga je v pismu Turnerju opisal Govekar, češ da si je Aškerc v Ljubljani domišljal, da ga vse sovraži, zavida ali prezira.

"Kritike sploh ni prenesel nobene in ugovorov ni trpel niti od najudanejših prijateljev."46 Obenem pa je bilo po dolgem času to prvo leto, ko ni izdal nobene svoje knjige.47 V kasnejših pismih ni nikjer več govora o tem, da bi Pohorje upesnili. Aškerc ni nikoli napisal Pohorskih cvetic, pa ga je Turner vendarle 'razumel' in spoštoval do konca. Ob Aškerčevi smrti je Turner prejel pismo z naslednjo vsebino: "Gotovo ste občutili tudi Vi, gospod doktor blagodejno zado ščenje, ko ste zrli v velikanski in veličastni sprevod, ki je spremil Aškerca k zadnjemu počitku. To je bila manifestacija narodne zavesti, kakor se pri Slovencih le redko kedaj pojavlja. Žal, da je treba za tak pojav veličastnega povoda! "48 O ubeseditvi Pohorja pa se je Turner pogovarjal in posvetoval z najrazličnejšimi ljudmi. Tako mu je Matija Murko pisal: "Za pravosodni, zgodovinski in tudi gospodarski popis Pohorja imate v Mariboru samem najboljše moči, ki bodo gotovo tudi pravo pot zadele. Misliti je pa tudi treba na narodno življenje Pohorcev. O narodnem življenju se je že marsikaj pisalo kar bo treba pregledati, še več bo pa treba novega gradiva, katero bi lahko zbirali razni ljudje (duhovniki, učitelji, dijaki, omikani kmečki fantje)."49 Jakob Sket pa je ob istem času zapisal: "Knjiga o Pohorju (ali misliš, ali smem to tukaj povedati - da ni to slovensko ime?), dobra misel! Ali za koga bodi ta knjiga? Za turiste, da to velja! Če pa taka ne, tedaj bodi le strogo znanstvena, po vašem Zgodovinskem društvu izdana. Slovensko monografijo le naj združene moči sestavijo; značaj take knjige to zahteva. Seveda mora pa eden biti glava, ki zdriži vse ude v eno skupino. Nič bi ne škodilo, če bi zopet Ti namočil svoje pero, ki je že zdaj želo zarjavelo. Pomisli: Kres! Knjiga bodi izvirna! Bog ne daj, da bi se slov. zmožnost in duhovitost le v prevodu kazala! "50 Iz vsega je lahko razbrati, da se je Turnerju zdelo izredno pomembno, da bi se pisalo tudi o štajerskih krajih in predvsem Pohorju.

Toda zahteval je slovenske pisatelje in pesnike, ki bi pisali na svoj, 'slo-venski način.'

Toda z vsemi slovenskimi pisatelji se Turner seveda ni strinjal. Tako je v Cankarjevih dramah videl predvsem šušmarstvo, in sam poudarjal, da je Slovencem potrebno zdravo in krepko slovstvo, ki ne joka nad kruto usodo. Toda slovenska knjiga bi morala biti takšna, "da se sme polagati na vsaktero mizo, da je ne bo treba skrivati pred mladino; bodimo svobodomisleni, pa ne razuzdani."51 O njegovem odnosu do Cankarja ob koncu prvega desetletja 20. stoletja nam govori pismo, ki mu ga je poslal dr. Jakob Sket. V njem pravi: "Glede Cankarja se strinjam popolnoma s Teboj. Morda se strezni enkrat. Hlapec Jernej je še najbolj pametno delo njegovo, če se nam le ena 'fiksna ideja' predstavlja, katere niti socijalni demokrati ne zagovarjajo.

Dalo bi se mnogo govoriti o teh strujah; pri vsem pa smo lahko ponosni na našega Aškerca; njegovi."52 Pripovedni spisi Josipa Jurčiča, Stritarjevi Dunajski soneti, pozneje pa Balade in 46

Pismo Frana Govekarja Turnerju, Ljubljana, 12. 2. 1913, PAM, Turner, škatla II. Marja Boršnik, Znameniti Slovenci - Anton Aškerc, Partizanska knjiga, Ljubljana 1981, str. 208.

48 Pismo dr. Josipa Westerja Turnerju, Ljubljana, 13. 6. 1912, PAM, Turner, škatla VIII. 49 Pismo Matije Murka Turnerju, Gradec, 17. 11. 1905, PAM, Turner, škatla III. 50 Pismo Jakoba Sketa Turnerju, Celovec, 5. 11. 1905, PAM, Turner, škatla VI. 51 Franjo Baš, ČZN Maribor 1935, str. 53.

52 Pismo dr. Jakoba Sketa Turnerju, 23. 1. 1908, PAM, Turner, škatla IV. 47

96

S tudia

H istorica

S lovenica

romance Anotna Aškerca so bili za Turnerja vrhunci, ki so jih ustvarili slovenski literati. Za slovensko literaturo pa je bila najpomembnejša Turnerjeva doba, ko se je gmotno dvignil in začel podpirati slovenske pisatelje, prosvetne ustanove in visokošolce.53 Sam se kot pisatelj ni proslavil. Dokončal ni niti svojih spominov, ki jih je začel pisati po vrnitvi v domovino. Res pa se je v času, ko ni bival na slovenskih tleh, s svojimi članki pojavljal v časnikih.

Mecen "Nekaj časa sem hodil obedovat kar mogoče skromno v pošteno gostilno z pomenljivim imenom 'K solncu;' vendar malo po malo sem moral opustiti topli obed, ker moji dohodki mi ga niso več dopuščali. Dohodkov sem mogel računati na mesec deset goldinarjev, od kterih je šlo za stanovanje šest; za živež in druge potrebe so mi torej ostajali četiri goldinarji. Poskusil sem živeti samo ob kruhu in vodi rajši nego da bi bil prosil koga za kakšno podporo ali miloščino. Sprva sem se odločil za takšen post na tri dni; kupoval sem na dan za deset krajcarjev kruha, ki mi je moral zadoščati za zajterk, za obed in večerjo. Tri dni sem dobro prestal, torej še tri dni! Tudi ti so srečno minoli. Odločil sem potem takšno krušno življenje na tri tedne in po preteku teh na tri mesece. O poldne sem navadno odhajal, češ, naj ljudje mislijo, da hodim obedovat 'K solncu.' In res, je bil moj obed pri samem solncu in večerja pri luni, ko sem se sprehajal ob morskem pristanišču."54 Tako je v spominih opisoval svoje šolsko leto na Reki.

Jasno je, da je Turner poznal ne le življenje z malo denarja, temveč tudi življenje skoraj brez denarja in vendar z izredno voljo in željo po znanju. Zagotovo je bil to kasneje eden izmed razlogov, da je marsikomu z veseljem priskočil na pomoč. S premoženjem, ki si ga je nabral v času službovanja v tujini in skromnim življenjem, pametnim nalaganjem denarja v hranilnice, itd., je posameznikom in institucijam lahko pomagal do konca življenja. Tako je podpiral visokošolce v Gradcu in jim 1908 namenil 50 kron,55 na vse mogoče načine pomagal Zgodovinskemu društvu (glej Predsednik Zgodovinskega društva) in ob 100-letnici Vrazovega rojstva na svoje stroške pri akademskem slikarju Žaboti naročil Vrazovo sliko za 120 kron.56 Mnogi so se k njemu zatekali po finančno pomoč in nasvete. Tako mu je tudi Ivan Hribar predlagal, naj podpre odbor, ki se je ustanovil v Ljubljani za postavitev spomenika Antonu Aškercu, in pove, koliko bo lahko za spomenik prispeval.57 Svojemu rojstnemu kraju, institucijam v Mariboru in domovini, prijateljem… je finančno pomagal že v času, ko je delal v tujini, in ob vrnitvi v domovino s tem nadaljeval. Tako je npr.

Cimperman dobival denar, ki bi ga časnik Zvon moral izplačati Turnerju za članke, npr. za spis 'V svet,' objavljen 23. januarja 1889.58 Prav tako je že leta 1900 za zvonove in popravljanje zvonika v svoji rojstni župniji daroval 1000 kron.59 Pet let kasneje pa mu je župnik Marušič ponovno pisal, da bi jeseni rad pričel z delovanjem bralnega 53

Franjo Baš, ČZN, Maribor, 1935, str. 54.

Spomini iz mojega življenja, str. 13.

55 Pismo Ipavca Turnerju, 7. 4. 1908, PAM, Turner, škatla II. 56 Zapisnik odborove seje, 6. sušca 1910, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla XII. 57 Pismo Ivana Hribarja Turnerju, 25. 6. 1922, PAM, Turner, škatla II. 58 Pismo - zahvala Cimpermana Turnerju 1889, PAM, Turner, škatla I. 59 pismo župnika Marušiča Turnerju, 21. 8. 1900, PAM, Turner, škatla III. 54

97

J. Zadravec Špendl: Turnerjeva mariborska doba (1903-1924)

društva, zato ga prosi, naj mu priskoči na pomoč z znatno denarno vsoto, saj je soba v Aninem dvoru na razpolago, toda manjka pohištvo, slike, peči... in pravi: "Čas je že skrajni, da začnemo ter rešimo ljudstvo, sicer podleže pod Štajerčevim upljivom in pod alkoholom." Toda to še ni bilo vse. Župnik je namreč vedel, da postaja pokopališče v Framu premajhno, zato bi moral na pogovor k slivniški graščakinji in v Maribor h glavarju. S Turnerjevo prisotnostjo si je pri obeh obetal več razumevanja, zato ga je prosil, da bi šla skupaj.60 Turnerju ni bilo vseeno, kaj se dogaja z domačim človekom in kaj ga uničuje, saj je v svojih spominih jasno opisal, kakšne so posledice alkohola: "Videl sem, koliko premore razumna gospodinja, dobra žena in mati za blagostanje in rodbinsko srečo, ter kako žalostne so razmere, kder je mož pijanec in zapravljivec."61 Proti pijančevanju je spodbujal ustanovitev bratovščine za zmerno, trezno in razumno življenje, ki naj bi jo Slovenci organizirali po vzoru Družbe Sv. Mohorja na cerkveni podlagi. Verjel je, da so krize slovenskega kmetijstva v drugi polovici XIX. stoletja posledica pijančevanja, ne pa razmaha gospodarskega liberalizma.62 Velikokrat je pomagal tudi knjižnicam. Iz svoje bogate osebne knjižnice je še za časa življenja daroval knjige. Tako so ga v začetku leta 1913 prosili, da bi jih nekaj daroval v dr. Vošnjakovo knjižnico v Slovenski Bistrici.63 Očitno je, da jim je Turner pomagal, saj so mu čez leto dni ponovno pisali: "Prosim zopet za kako malenkost za našo dr.Vošnjakovo ljudsko knjižnico."64 V zadnjem poletju svojega življenja je poklonil knjige Ljudski knjižnici v Mariboru. Iz njegove knjižnice v Framu so prejeli Jiraskove češke spise, slovenskih leposlovnih del pa menda ni bilo več tam.65 Turner je bil znan tudi po svojem vplivu, ki so se mu ljudje težko uprli. Tako ga je uradno za pomoč prosila tudi tako velika družba, kot je bila Prva Borovska orožnotovarniška družba Peter Wernig na Koroškem. Leta 1910 je puškarni, v kateri je delalo 45 domačih delavcev, poleg tega pa še zunanji puškarji, grozil propad.66 Oktobra leta 1910 je Sket še osebno urgiral pri Turnerju z besedami: "Morda je Tebi mogoče, da pri mariborskih veljakih in rodoljubih vkup spraviš večje število deležev za našo puškarno. Škoda bi bila velika, če bi morali slovensko podjetje opustiti /…/ Raztegni svoje vplivne roke tudi na slovensko Koroško."67 Ker Turner svojih otrok ni imel, je z nasveti in finančno pomagal svojim sorodnikom. Tako mu je nekega dne nečakinja Malči pisala, da bi se rada šolala v Ljubljani, vendar za to nima denarja.68 Velikodušni stric ji je seveda pomagal, tako da je lahko začela obiskovati želeno Gospodinjsko šolo.69

60

Pismo župnika Marušiča Turnerju, 27. 9. 1905, PAM, Turner, škatla III. Spomini iz mojega življenja, str. 56.

62 Franjo Baš, ČZN, 1935, Maribor, str. 51.

63 Pismo Guste Janežič (v imenu dr. Vošnjakove knjižnice) Turnerju, Slovenska Bistrica, 12.1.1913, PAM, Turner, škatla II. 64 Pismo Guste Janežič Turnerju, 21. 2. 1914. PAM, Turner, škatla II. 65 Zahvala Ljudske knjižnice Turnerju za knjige, 26. 7. 1924, PAM, Turner, škatla IV. 66 Uradna prošnja Prve Borovske orožnotovarniške družbe, Borovlje - Koroška, 26. 9. 1910, PAM, Turner, škatla IV. 67 Osebna prošnja Sketa, Celovec, 6. 10.1 910, PAM, Turner, škatla IV. 68 Pismo nečakinje Malči Turnerju, 29. 8. s.a., PAM, Turner, škatla I. 69 Pismo nečakinje Malči, 10. 11. 1901, PAM, Turner, škatla I. 61

98

S tudia

H istorica

S lovenica

Osebnost Razprava o Turnerjevi osebnosti bi morala biti pravzaprav delo skupine, ki bi lahko pojasnila nekatere okoliščine, ki so Turnerja naredile takega, kot smo ga imeli možnost 'spoznati.' Pa vendarle je na nekatere pomembne trenutke opozoril sam v nedokončanem delu 'Iz mojega življenja.' Vprašanje je sicer, koliko so lahko spomini v taki starosti še resnični izraz preteklih dogodkov ali že dodajanje in izkrivljanje 'resnic' in razlogov zaradi izkušenj in oddaljene preteklosti, toda tudi za opis 'mariborske dobe' so izrednega pomena, saj v njih z opisovanjem mladosti oriše svojo osebnost v starejši dobi. Spominov, ki so nastajali v času, ko je živel na svojem posestvu v Krčevini, ni nikoli dokončal, verjetno pa jih ne bi niti začel pisati, če ga k temu ne bi spodbujali nekateri njemu dragi in spoštovanja vredni ljudje. Tako je že v samem začetku spominov zapisal: "Že večkrat, še v mladostnih letih sem nameraval pisati dnevnik in zapisavati dogodke svojega življenja, vendar neka mržnja govorit o samem sebi kakor neznatnost moje osebe in tudi lenoba v pisanju, kedar baš ni treba, me je vedno odvračla od izvršitve tega namena. Na mnogotero prigovarjanje prijateljev, posebno še preljubega in blagega, starega prijatelja Dr. Jože Vošnjaka, mislim sedaj v šestinšestdesetem letu svoje starosti začeti pripovedovati in zapisavati kolikor še mogoče, kar sem doživel. Mogoče pa zamore preprosta povest o resničnem življenju še koga toliko zanimati ali komu toliko koristiti kakor čitanje življenja 70 namišljenih romanskih junakov." Občutek, da je njegova osebnost tako neznatna in nepomembna, je verjetno posledica osebnih poznanstev že takrat izredno cenjenih ekonomistov, sociologov, pravnikov ter mnogih drugih velikih ljudi. Kljub temu so ga k pisanju še kar naprej priganjali, kot že rečeno Josip Vošnjak: "Nadaljuj, 71 vendar spomine, saj še imaš veliko povedati! " in Jakob Sket leta 1908: "Kaj pa, ali pišeš spomine? Posnemaj Cicerona, ki je tudi na svojih posestvih se bavil s peresom, pa ne samo z brentami in prešo? "72 Ni skrivnost, da je Turnerja želja po izobrazbi vodila domala po celi Evropi.

Njegova pot pa ni bila nikoli brez ovir. Pomanjkanje denarja je bil največkrat razlog, da se je moral odreči nekaterim željam. Nikoli pa se ni zlahka vdal. O tem pričajo zapleti ob njegovem šolanju, ko je kar dvakrat moral v framsko šolo,73 da je ponovil, kar je pozabil, in dobil spričevalo za vstop v mestno glavno ljudsko šolo v Mariboru.

"Ko sem toraj veliki fantalin se pridružil mlajšim in malejšim paglavcem v šoli, so me ti kar debelo gledali. Ko so ljudje slišali, da sem začel drugoč v šolo hodit, da bi 'studiral' so le z glavami majali ter se mi več smejali nego manj."74 Toda sam je vedel zakaj. Od prvega gimnazijskega razreda naprej se je preživljal z inštrukcijami in tako pravzaprav že začel opravljati delo, ki je kasneje postalo njegova služba, sicer v nekoliko drugačni obliki. Toda kljub delu mu je denarja, dokler ni začel opravljati resne službe, zmeraj primanjkovalo. V času, ko se je odpravil v Strasbourg, kjer je 22. decembra 1873 doktoriral, in kasneje v Parizu, mu je s posojili pomagal predvsem 70

Spomini z mojega življenja, str. 1.

Pismo Josipa Vošnjaka Turnerju, Visole, 3. 1. 1908. PAM, Turner, škatla III. 72 Pismo dr. Jakoba Sketa Turnerju, 23. 1. 1908. PAM, Turner, škatla IV. 73 Po treh letih šolanja v framski šoli je Turner ostal doma. Toda želja po pridobivanju znanja in spoznavanju sveta ga je premamila. Da je lahko nadaljeval šolanje v Mariboru, je moral zaradi dvoletne prekinitve šolanja ponovno v framsko šolo, da bi osvežil znanje, ki si ga je že pridobil. Iz mojega življenja, str. 14.

74 Spomini iz mojega življenja, str. 14.

71

99

J. Zadravec Špendl: Turnerjeva mariborska doba (1903-1924)

prijatelj F. Firbas. Res je, da je v tem času že pomislil na smrt, toda občutek, da mora poravnati svoje dolgove, ga je gnala naprej. Prav zato, ker se je zavedal, da je brez primernega zaslužka nemogoče živeti človeka dostojno življenje, je odklonil možnost, da bi za majhen denar postal prefekt sinu pregnane španske kraljice Isabele, ki je kasneje postal španski kralj Alfonz XII. In žal mu ni bilo niti v starosti, ko je že pisal svoje spomine.75 Turner je pričel s pisanjem spominov v starosti 66 let, vendar jih ni pisal brez prekinitev. Med pisanjem je počival kar sedem let, potem pa sta ga k delu spet spodbudila ravnatelj Schreiner in prof. Pirc. Star 73 let je pri ponovnem pisanju zapisal: "A me spomin že močno zapušča, kako bom torej mogel vršiti zavzeto nalogo? "76 Kljub svojim letom pa je še zmeraj z občudovanjem opisoval študentsko življenje v Parizu, ki ga pred prihodom tja ni poznal. Primer navajam zato, ker se je v starosti s takim načinom življenja popolnoma strinjal. Zapisal je, da so v študentskih naseljih v skoraj vseh stanovanjih živeli študentje z družicami. Kmalu se je tudi njemu približalo dekle in mu dalo vedeti, da bi bila pripravljena biti njegova družica. Ponudbo je odklonil, čeprav je o tovrstnih dekletih zapisal: "Te grizetke niso gnusne brezvestne vlačuge, nasprotno, one skrbijo za svoje studentske 'soproge', kakor le dobre žene za svoje može skrbeti morejo: opravljajo za nje vestno vsakotero gospodinjstvo za primerno skromno plačilo. Kedar pa student dovrši svoje študije, se loči prav prijateljski od svoje začasne 'žene' skrbne družice."77 Turner je, kljub prvotnemu začudenju, tak način življenja odobraval. Tako življenje so živeli takrat tudi nekateri slovenski učenjaki, ki so študirali v Parizu in tam spoznali tovrstna dekleta, ki so kasneje postale njihove zakonite žene.78 Zaradi takih in podobnih izkušenj so mnogi, ki so živeli v tujini, poleg novih idej prinašali na slovenska tla bolj svobodomiselni duh.

Sam se kljub podobnemu mnenju za spremljevalko v Parizu ni odločil, prav tako pa tudi nikjer drugje ni navezal stika z žensko, ki bi postala pomembnejši del njegovega življenja. Odgovora na vprašanje zakaj, ni lahko najti, predvidevamo pa lahko, da zaradi neprestanih selitev, bivanja pri različnih družinah, kjer je vzgajal svoje gojence, predvsem pa zaradi želje po neprestanem izobraževanju. Žensk ni sovražil, toda izredno lepo je mislil predvsem o dveh, ki sta se pojavili v njegovem življenju, pa nista bili njegovi sorodnici. Olga Novikova, zanj ena najzanimivejših žensk, kar jih je spoznal, ga je očarala s svojo vsestransko izobraženostjo. Tekoče je govorila rusko, angleško, francosko in nemško. Ob vsem tem je imela še dobro glasbeno izobrazbo. Turner jo je pogosto obiskoval in nekoč zapisal: "Nastalo je med nama prav intimno razmerje."79 O aktivnosti Novikove, ki je podpirala panslovansko idejo, pričajo njeni številni članki v časnikih. Tudi Turnerja je prepričala, da je začel iz Budimpešte dopisovati v moskovski žurnal Sovremenija izvjestja. Zaradi navdušenja nad panslovansko idejo ni za dopisovanje zahteval nobenega plačila. Je to slučaj? Nekoč se je odpovedal poučevanju bodočega španskega kralja, ker bi premalo zaslužil, po drugi strani pa je z navdušenjem brezplačno pisal v časnik, kljub temu da se je zavedal morebitnih posledic.80 Je za to bila 'kriva' ideja ali ženska, ki ga je znala prepričati?

75

Spomini z mojega življenja, str. 91-92.

Spomini z mojega življenja, str. 93 77 Prav tam, str. 101.

78 O Turnerjevih študijskih letih glej razpravo J. Šumrade.

79 Spomini z mojega življenja, str. 125-126.

80 Prav tam, str. 129.

76

100

S tudia

H istorica

S lovenica

Druga, toda verjetno v Turnerjevem življenju najpomembnejša ženska, ki je z njim tudi živela, saj je bila njegova 'gospodinja,' je bila Josipina Kunović. V letu 1916 je namreč iskal novo gospodinjo. O tem, kako zelo si je ob sebi želel prav Josipino, pričajo pisma, ki jih je pisal, še preden sta se pogodila za delo. Turnerju je bila všeč najverjetneje zato, ker je v njej videl visoko inteligentno in izobraženo damo.

Nagovarjal jo je takole: "In Vaša družba mi bo zaradi tega zelo ljuba, ker živim zadržano in iščoč življenja. Ne obiskujem gostiln in kavarn in nobenih zabav ne prirejam, vam pa ta zaprtost ne bo neprijetna." Verjel je, da bosta ustvarila prijateljski odnos.81 Spet naslednjič ji je pisal: "Razume se samo po sebi, da Vam grobih del (kot je ribanje tal) ne bo treba opravljati sami. Prav tako bo perilo prala perica. Vi boste predvsem vodili gospodinjstvo za naju dva in boste neodvisna gospodarica." Obljubil ji je torej, da so bo pri njem v vsem dobro počutila.82 Dogovorila sta se, da bo z delom pričela januarja 1917.83 Kljub temu da je Turner v svoji spominih zapisal: "In sedaj v sivi starosti, ko premišljujem in razmotrujem prigodke prošlih let, /…/ hvalim Boga še posebno za tri milosti, namreč: da nisem postal profesor Zagrebskega vseučilišča,84 da nisem leta 1881 prevzel uredništva Slovenskega Naroda,85 in da se nisem ženil."

Toda družba Josipine Kunović mu je prijala. Kako navezan je bil nanjo, je izpovedoval v pismih, ki jih je svoji 'gospodinji' pošiljal iz toplic. Ko je junija 1917 prispel v toplice v avstrijskem Badgasteinu, se ji je oglasil takoj ob prihodu: "In kako je Vam? Ste se navadili na samoto? Imate novice od prijateljice? Upam, da bodo ti trije tedni za naju srečno minili in potem bo spet vse teklo po mirnem starem tiru. Uživajte medtem, predvsem brez vznemirjenja in bodite najlepše pozdravljeni."86 Že teden dni zatem spet: "Vele cenjena gospa! Vedno mislim na Vas, kako se imate in štejem dneve, da bi bil že zopet doma. Gostov je vsakojakih; živi se pa po "gramih" vse na merilo po oficijelno določenih kartah, brez kterih se ničesar ne dobi, ne zajterk, ne obed, ne večerja. Je prišla Vaša prijateljica da se morete veselo prijateljsko razgovarati? Kako pa shajate z viničarji? Ste čitali v Tagespostu kako Max Nordau sodi o Nemcih? Vojni še pač ne bode kmalu konca."87 Zadnje vprašanje potrjuje Turnerjevo mnenje, da je Kunovićeva izobražena dama, saj se je očitno zanimala tudi za aktualna politična vprašanja in jih razumela. Verjetno jo je tako častil predvsem zato, ker je ob sebi potreboval žensko, ki ne bo zanj skrbela le telesno, temveč ga razumela in podpirala tudi duhovno. Trije tedni v toplicah pa so se mu očitno zdeli izredno dolgi, zato ji je pisal še tretjič: "Prav srčno se veselim, da v malo dneh zapustim sedanji 'exil' ter bodem opet na ljubem mi domu, kterega mi Vi tako ljubeznivo oskrbivate, za kar se Vam še iskreno zahvaljujem. Tako si še nisem želel domu, kakor letos."88 Po pismih sodeč odnos med Turnerjem in njegovo gospodinjo ni bil le formalen. Ali bi se ji sicer oglasil tolikokrat in ji postavljal tako osebna vprašanja? Turner je v svoji zapuščini za

81

Pismo Turnerja Josipini Kunović, v Varaždin, Maribor, 6. 11. 1916, PAM, Turner, škatla VIII. Pismo Turnerja Josipini Kunović, Maribor 21. 11. 1916, PAM, Turner, škatla VIII. 83 Pismo Turnerja Josipini Kunović, Maribor, 27. 11. 1916, PAM, Turner, škatla VIII; Pismo Turnerja Josipini Kunović, Maribor, 15. 12. 1916, PAM, Turner, škatla VIII. 84 Turnerju so obljubili docenturo na takrat ustanavljajočem vseučilišču v Zagrebu, vendar kasneje tam svojega mesta ni dobil.

85 Leta 1881- po smrti Josipa Jurčiča naj bi Turner nastopil mesto urednika Slovenskega naroda, ki pa ga je odklonil.

86 Pismo Turnerja Josipini Kunovič, Badgastein, 13. 7. 1917, PAM, Turner, škatla VIII. 87 Pismo Turnerja Josipini Kunović iz Badgasteina, 20. 7. 1917, PAM, Turner, škatla VIII 88 Pismo Turnerja Josipini Kunović iz Badgasteina, 28. 7. 1917, PAM, Turner, škatla VIII. 82

101

J. Zadravec Špendl: Turnerjeva mariborska doba (1903-1924)

svojo gospodinjo izredno lepo poskrbel. Je bil to le izraz hvaležnosti za skrb, ki mu jo je namenila, ali… Kakorkoli že, Turner jo je spoštoval, ona pa mu je stala ob strani do zadnjega diha.

Kljub zadržanemu načinu življenja pa se je Turner že v mladosti poučil o nekaterih nevarnostih, ki so pretile mlademu človeku. Sam je namreč v času šolanja prepisoval tudi Prelogovo Makrobiotiko. Zapisal je sicer, da je s tem delom izgubil veliko časa za učenje, priznal pa je, da mu je Prelog skozi pogovore razkrival nevarnosti in vzroke, zaradi katerih človek zboli, in kako se varuje zdravje. "Na kar moram reči, da si nikoli nisem napasel kakšne bolezni, kakršne si navadno zakri vljajo mladi ljudje, po svoji lahkomišljenosti in nevednosti! " In v starosti, ko je pisal spomine, je spet poudarjal, kako pomembna je osveščenost mladih ljudi! "Ne morem si kaj, da bi tukaj tudi ne opazil, kako potrebno in dobro bi bilo, da bi se mladina na srednih šolah primerno podučevala, kako si naj varuje zdravje. Naj bi se vrglo čez krov nekaj za življenje celo nepotrebnega šolskega balasta ter učilo to, kar človek naj bolj potrebuje."89 Bil je med prvimi Slovenci, ki je opozarjal na pomembnost spolne vzgoje v šolah.

Opozoriti je potrebno še na eno temo iz Turnerjevega življenja. Tisti, ki so ga poznali kot otroka, bi verjetno pomislili, da bo postal duhovnik, oni, ki so ga poznali kot odraslo osebo, nič več. Zgodilo se je že v času šolanja, ko je v "tretjem gimnazijskem razredu začela moja katoliška vera že močno pešati: čital in čital sem različne knjige, posebno prav obširne o svetovni zgodovini. Začel sem primerjevati in razmišljavati različne verske sisteme naj znamenitejših narodov, in bolj ko sem razmišljeval, bolj sem dvomil, da bi katoliška cerkev bila edino prava, edino zveličavna /…/ Je li greh, smrtni greh, dvomiti o 'resnicah', kakor jih cerkva uči? Ali sme človek rabiti svoj razum, po svoji najboljši vesti, po svojem poštenem, naravnem prepričanju? Ta duševni boj in nemir preganjal in mučil me je noč in dan."90 Toda odgovorov na mnoga vprašanja kot otrok seveda še ni našel. Tako je v starosti opozarjal, da bi morali verouk poučevati posebno sposobni ljudje, "osobito pri inteligentno misleči mladini učitelji, ki bi znali upljivati na srce, ozbujati plemenita čustva in gojiti pravo naravno moralo. Ne smeli pa bi biti pusti formalisti: ki mislijo, da z naukom pustih formul že vse dosežejo, da če mladina se nauči na pamet katekizem in tako imenovane verske 'resnice' ter blebetanje raznih molitvic, potem bi bila vera že zavarovana in religioznemu čutenju in življenju zadoščeno. Po takem veronauku se vzgajajo verski formalisti, ki mislijo, da so najboljši kristjani, ter so jim nebesa že zagotovljena, dasi drugače grešno živijo, ako natančno opravljajo verske formalnosti! "91 Toliko o odnosu Turnerja do cerkve, čeprav je med njegovimi prijatelji bilo tudi veliko duhovnikov. O tem, kako veren je bil v resnici, pričajo besede neke grofice, ki mu jih je namenila: "Vi živite res tako korektno in tako moralno, da bi noben duhovnik bolje ne mogel; vendar kaj vse to pomaga, ko ste nevernik, in nekdaj bodo moji sinovi, ki vas poznajo, pravili: ta človek je o verskih zadevah svobodno mislil, pa je vendar moralnejše in poštenejše živel nego marsikdo, ki točno zvršuje vse cirkvene pobožnosti."92 Sam pa je zato, da nam ne bi bilo treba ugibati, kakšen je bilo njegov odnos do Boga, zapisal: "Sedaj v sivi starosti; ko te vrstice pišem, me verska vprašanja več ne vznemirjajo; že davno sem našel in utrdil svoje pošteno, mirno

89

Spomini iz mojega življenja, str. 30-31.

Prav tam, str. 22.

91 Prav tam, str. 22.

92 Prav tam, str. 22.

90

102

S tudia

H istorica

S lovenica

versko prepričanje brez vseh dogem, kakor jih duhovništvo različnih veroizpovedovanj uči. Da bi ljudje po moji smrti me glede verskega naziranja krivo ne sodili, se tukaj odkritosrčno spovedujem. Jaz verujem v Boga v vesoljnosti. Pa me kdo vpraša: 'V kakšnega Boga?' Točno označiti pojma 'Bog' jaz ne morem, ter ga tudi nobeden drugi človek ne more. Boga čutim v vsem njegovem ostvarjenju, vendar to 'Nekaj' je neoznačljivo, neizrekljivo. Večina ljudi o pojmu 'Bog' nič ne premišljuje, ter poznava Boga le po otročje, kakor si ga je v prvi mladosti poleg raznih bajk prisvojila.

Naravno je toraj, da so pojmi o Bogu vseh ljudskih ver tako naivni, tako otročji, da se nikakor ne razločujejo od samih bajk."93 Vprašanje pa je, kako je o verskem in cerkvenem vprašanju razmišljal pred svojimi gojenci - verjetno na način, kot ga je v starosti zahteval za tiste, ki poučujejo verouk. V resen spor zaradi njihove vzgoje z družinami menda ni prišel nikoli. Z vsemi družinami, katerih otroci so bili deležni njegove vzgoje, je obdržal stike tudi po prihodu v Maribor. Tako npr. leta 1907 mu je pisal Edelsheim-Gyulai, da mu je žal, ker jih Turner tisto leto ni obiskal, saj si je želel daljšega pogovora z njim.94 Prav tako mu je pisal leta 1912, da bi bilo lepo, če bi se videli v 'originalu.'95 Turnerja kot človeka je spoštovala tudi oblast. O tem priča tudi novica, ki mu jo je leta 1923 sporočil tedanji minister in pokrajinski namestnik Hribar, in sicer, da ga je "Njegovo Veličanstvo Kralj v priznanje Tvojega dolgoletnega in plodonosnega delovanja na polju narodne pobude in prosvete odlikoval z redom Sv. Save III. razreda."96 S čestitkami ni skoparil nihče. Že nekaj let pred tem ga je mariborski Mestni svet imenoval za člana kuratorija za dnevno deško zavetišče v Mariboru. To je bila pravzaprav človekoljubno častna funkcija.97 Mecen, vzgojitelj… Človek, ki je kljub težkim razmeram v času šolanja ohranil trdno voljo in uresničeval svoje želje. S svojim znanjem se je dokazal pred vsemi.

Občudovali so ga njegovi učitelji, vzgojitelji, sorodniki, prijatelji, znanci in tisti, ki jih ni poznal niti sam. Podpiral je umetnike, delavce, sorodnike, društva, vzgojne zavode, šole… Navduševal je ženske, one njega malo manj. Po njegovih spominih, pismih in dopisih sodeč je do vseh ljudi obdržal neko distanco, četudi jim je zaupal marsikatero stvar. Občudoval je izobražene in aktivne ljudi. V politiko se ni podal nikoli. Tudi po vrnitvi v domovino je ostal zvest svojemu načinu življenja in se kar naprej izobraževal. Kulturno, umetniško, športno, politično dogajanje je spremljal doma in po svetu. Šantel mu je leta 1907 pisal: "Veseli me, da si zasledoval poročilo o umetniški razstavi v Trstu, škoda pa, da je nisi sam videl; kajti ne verjamem, da bi se tvoja sodba povsem ujemala s kritikami, ki so jih prinesli različni naši listi."98 Smrt in zapuščina "V hiši pod Kalvarijo gore sveče. Tam spi dobri starec. Pokojno so mu sklenjene roke in oči voljno zaprte! "99

93

Prav tam, str. 25-26.

Pismo grofa Edelsheim-Gyulaija Turnerju, 2. 11. 1907, PAM, Turner, škatla II. 95 Pismo grofa Edelsheim-Gyulaija Turnerju, 21. 8. 1 912, PAM, Turner, škatla II. 96 Pismo Ivana Hribarja Turnerju, Ljubljana, 7. 3. 1923, PAM, Turner, škatla II. 97 Pismo Mestnega magistrata Maribor, 2. 9. 1919 Turnerju, PAM, Turner, škatla VI. 98 Pismo Šantla Turnerju, 24. 12. 1907, Gorica, PAM, Turner, škatla V. 99 Ahasverjeva osebnost, Jutro, 27. 9. 1924, št. 228, str. 5-6.

94

103

J. Zadravec Špendl: Turnerjeva mariborska doba (1903-1924)

Starosta mariborskih Slovencev, Pavle Turner, je umrl 25. septembra 1924 na svojem posestvu v takratni Krčevini pri Mariboru. Že nekaj let je bolehal zaradi arterioskleroze (poapnenje žil), ki pa se ji ni predal. Dober mesec pred smrtjo je dobil še akuten napad ledvičnih kamnov. Pri tem se je znova pojavila arterioskleroza, ki ji je končno podlegel.100 Vest o žalostnem dogodku so prenesli skoraj vsi časniki, v enem izmed njih pa so zapisali: "Vest o smrti dr. Pavla Turnerja bo najbolj pretreslo staro, zahajajočo generacijo, ki je toliko storila za prebujo in napredek slovenskega naroda in od katere so ostali le še redki posamezniki. Ahasver 101 je zaključil svoje potovanje /…/ do zadnjega trenutka je ostal narodnjak in načelen svobodomislec /…/ Z njim je izdihnil mož, ki bo za vsekdar ostal tip našega mecena v najplemenitejšem starorimskem smislu."102 Da bi svoje premoženje zapustil tistim, za katere je ocenjeval, da to zaslužijo, je napisal oporoko, ki pa jo je kasneje zaradi spremenjenih okoliščin spremenil. V prvotni oporoki iz leta 1898 je večino svojega imetja zapustil dijaškemu domu. Tako mu je Jernej Glančnik že ob koncu istega leta čestital za odločitev, ki je izrednega pomena za slovensko ljudstvo.103 V statutu, ki ga je izdelal Turner sam, je bilo med drugim jasno zapisano, da morajo biti člani kuratorija Slovenci in da bo občevalni jezik v dijaškem domu slovenski, saj naj bi s tem zagotovil narodni značaj zavoda.104 Njegova želja je bila, da bi dijaški dom, urejen v njegovem mariborskem Tusculumu, povzel pozitivne značilnosti takratnih dijaških internatov in angleških kolidžev.

Namenjen bi bil slovenskim dijakom iz Štajerskega in Koroškega. Od vodstva je zahteval, da vzgaja gojence telesno in duševno, da bi gojili šport in prebirali literaturo, ter svobodo v vzgoji verskega prepričanja. Terjal je visoko formalno vzgojo gojencev v olikanem vedenju in zahteval smotrno spolno vzgojo, katero bi vodil poklicni zdravnik. Z njegovim dijaškim domom naj bi se v Mariboru utrdil položaj slovenske mladine na gimnaziji, realki in učiteljišču, obenem pa naj bi se v okviru mariborskega dijaštva razvila v njegovem domu elita.105 Pa vendar je Turner Glančnika leta 1902 že povprašal, ali ne bi bilo bolje, če bi ustanovil raje štipendije za visokošolce kot pa dijaški dom. Ta se seveda ni hotel in mogel odločati namesto njega in mu je zato odvrnil: "Nalašč sem odlagal odgovor na Tvoje zadnje pismo s katerim si me vprašal za moje mnenje glede ustanovitve Dijaškega doma namesto stipendij za visokošolce.

Reči moram, da se še do danes nisem mogel dokopati do odločnega mnenja, vendar pa ne morem dalje odlašati /…/ Iz vsega tega bi jaz po sedanjih razmerah sodil da bi skor bolje dajalo da ostaneš pri svojem prvem načrtu. Kako bode v bodočih časih je seveda drugo vprašanje. Kakorkoli pa bodeš odločil, moreš biti prepričan, da bode Tvoja ustanova velekoristna in velikega pomena! "106 Očitno je Turner že v začetku 20. stoletja razmišljal o spremembi oporoke.

To vsebino svoje oporoke je Turner vzdrževal do konca svetovne vojne, po koncu pa so se tudi razmere v Mariboru spremenile. Narodni položaj na srednjih šolah ni bil več tako ogrožen in Turner se je odločil spremeniti svojo oporoko.

Njegova zadnja in uresničena oporoka (s tem je bila izničena oporoka, ki jo je 100

Dr. Pavel Turner, Jutro, 1924, št. 227, str. 3 Ahasver je bil njegov psevdonim, po katerem je nekoč zaslovel med slovensko inteligenco.

102 Dr. Pavel Turner, Tabor, 26. 9. 1924, št. 220, str. 1.

103 Pismo Jerneja Glančnika Turnerju, 23. 12. 1898, PAM, Turner, škatla II. 104 Pismo Jerneja Glančnika Turnerju, 25. 7. 1902, PAM, Turner, škatla II. 105 Franjo Baš, ČZN, Maribor 1935, str. 59.

106 Pismo Jerneja Glančnika, Maribor, 15. 5. 1902, PAM, Turner, škatla II. 101

104

S tudia

H istorica

S lovenica

sestavil junija 1922), ki jo je overil notar dr. Franc Firbas, nosi datum 18. avgust 1924.

Z njo je Turner jasno izpovedal 'poslednjo voljo' in v njej vse razpoložljivo premično in nepremično premoženje namenil za "Dr. Pavla Turnerja ustanovo (z juridično osebnostjo) za izpopolnjevanje strokovne in svetovne izobrazbe absolviranih slovenskih juristov in filozofov." Postavil je tudi pravila, ki so jih morali upoštevati pri podeljevanju štipendij slovenskim študentom, res pa je jasno zapisal, da imajo prednost pri pridobitvi štipendije tisti, ki so se rodili na področju bivše spodnje Štajerske.107 Da bi njegovo željo (zahtevo) lahko udejanjili, pa je bilo treba prodati njegovo posest Tusculum Turnerianum. Vendar je Jutro poročalo, da zanimanje za nakup posestva "krasen vinograd z velikim sadonosnikom tik poleg mestnega parka " - ni bilo ravno veliko. Menda naj bi se do avgusta 1926 javila samo dva resna ponudnika - dr. Franc Glančnik in bančni ravnatelj Klobučar.108 Zapuščina, ki so jo prodajali, naj bi bila ocenjena na 840.000 din, nekateri pa so trdili, je vredna le 450.000 din-, ob vsem tem je Jutro opozarjalo na 'Slovenčeve' pristaše, češ da bi oni sklenili kupčijo za 300.000 din.109 Končno je posest avgusta 1926 kupil dr. Glančnik in zanjo odštel 591.000 din.110 Dejavnost ustanove - uradno imenovane Dr. Pavel Turnerjeva študijska ustanova je bila izpričana z ustanovno listino, v kateri je bilo jasno zapisano, da je ustanovljena za izpopolnjevanje strokovne in svetovne izo-brazbe absolviranih slovenskih juristov in filozofov. Turnerjev namen je bil jasen, znanja in izkušenj, ki si jih je sam pridobil z izobraževanjem v tujini, ne bi mogel nikoli dobiti v domovini. Zato je hotel svojim štipendistom dati možnost, da nadal-jujejo svoje strokovne študije v tujini in si obenem pridobijo še splošno in družabno izobrazbo, ki je znak omikanega človeka.

S tem delom svoje oporoke je Turner še enkrat poudaril, kako pomembno se je izobraževati na dobrih in priznanih šolah ter nabirati izkušnje tudi v tujini. Štipendije so bile prvič razpisane 18. marca 1929, za šolsko leto 1929/1930.111 Sicer pa je velik del svoje zapuščine namenil Zgodovinskemu društvu. Zapuščina, ki jo je po Turnerju Zgodovinsko društvo prejelo 13. oktobra 1925, je znašala 500 dinarjev.112 Zaradi Turnerjeve korespondence, ki je po njegovi ustni oporoki pripadla društvu, se je nekaterih članov loteval strah, da se ne bi kaj 'izgubilo', zato je npr. ravnatelj Pirc predlagal, naj se kakor hitro mogoče prevzame in "ob navzočnosti dveh ali treh članov Zgod. društva ter takoj inventarizira." Nadaljnji Pirčev predlog je bil, naj bi se korespondenca prepustila nekomu veščemu tega dela, npr. dr. Prijatelju ali dr. Lončarju, da jo izrabi, vendar je bil predlog odklonjen, češ da se društvene arhivalije prepuščajo v uporabo samo na licu mesta.113 Kljub temu, da se je določila komisija, ki naj bi skrbela za pravilno razdelitev Turnerjevega premoženja, pa so prav člani te komisije ravnali v nasprotju s svojimi dolžnostmi. Tako naj bi dr. Žolger kot eden izmed kuratorjev zapuščine dr. Turnerja nameraval celo korespondenco spraviti v Ljubljano.114 Zgodovinsko društvo v Mariboru je leta 1925 od g. Tscheligija za muzej iz zapuščine Josipine Kunović, gospodinje pri rajnem Turnerju, sprejelo še 107

Turnerjeva oporoka, 18.8.1924, NUK, Rokopisni oddelek, str. 1-2 (Dalje Turnerjeva oporoka).

Zanimanje za nakup dr. Turnerjevega posestva, Jutro, 4. 8. 1926, št. 176, str. 4.

109 Slovenec in prodaja dr. Turnerjevega posestva, Jutro, 5. 8. 1926, str. 4.

110 Turnerjevo posestvo, Jutro, 10. 8. 1926, str. 4.

111 O Turnerjevih štipendistih glej razpravo Franca Rozmana.

112 Opravilni zapisnik, 1922- 21. 8. 1937, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla XX; Zapisi donacij, članarin idr. Za Zgodovinsko društvo za Slovensko Štajersko, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla XX. 113 Odborova seja 27. 10. 1924, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla XII. 114 Odborova seja, 5. 1. 1925, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla XII. 108

105

J. Zadravec Špendl: Turnerjeva mariborska doba (1903-1924)

115

kristalni bokal s srebrnim pokrovcem, Zgodovinsko društvo pa iz zapuščine Pavla Turnerja za muzej od istega človeka še zlato žepno uro z zlato verižico in dva zlata gumba.116 Iz zapuščine so dobili 10.000 dinarjev Marija Turner, vdova po Turnerjevem bratu, po 1000 dinarjev pa hčerka Turnerjeve nečakinje Amalije Beranič in hčerki Turnerjevega nečaka Jožeta Turnerja. Nečakinji Mariji Visočnik pa je bil odpisan dolg, kapital in obresti. Šola na Planici v framski župniji in šola v Krčevini pri Mariboru sta dobili po 500 dinarjev, ki sta jih morali varno naložiti in iz obresti kupovati šolske potrebščine ubožnim šolarjem in nujna šolska učila. Po 500 dinarjev so dedovali še Ciril-Metodova šolska družba, Glasbena Matica v Mariboru in Zgodovinsko društvu v Mariboru. O zbirki knjig sta se morala pogoditi Zgodovinsko društvo v Mariboru in Ljudska knjižnica v Mariboru, na podlagi napravljenega inventarja, kako se bodo knjige in predmeti po svoji kakovosti in potrebi porazdelili med oba zavoda. V primeru spora naj bi odločal gospod dr. Ivan Žolger, univerzitetni profesor.117 Davorin Žunkovič je leta 1925 objavil, da je vsa Turnerjeva knjižnica, ki je bila v fondih postavljena kot corpus separatum in tudi vidno označena Bibliotheca Turneriana, štela 1354 zvezkov,118 vsebovala predvsem antične in moderne klasike, filozofijo XVIII. in XIX. stoletja ter narodno gospodarstvo.119 Žal pa danes 'Bibliotheca Turneriana' nima svojega mesta v Univerzitetni knjižnici, temveč je v omenjeno knjižnico vključena po načelih modernega bibliotekarstva.

Turnerjeva zadnja in skrbna gospodinja, Josipina Kunović, je dobila 10.000 din in vso hišno opravo v njegovi spalni sobi, kredenco iz jedilne sobe in kuhinjsko opravo, kolikor bi je potrebovala za svoje gospodarstvo. Nekatere predmete je Turner že pred smrtjo podaril posameznikom, kasneje pa je ta darila potrdil tudi v oporoki.

Za izvršitelje oporoke so bili določeni: dr. Franjo Rosina, Jožef Tscheligi, dr. Ivan Žolger. Na koncu oporoke je Turner še zapisal: "Moj pogreb naj bo kolikor mogoče priprost. Osebe pa, ki so mi ob času kakšne mučne smrtne bolezni mi ljubeznivo stregle, naj se za njihovo ljubeznivost pošteno in primerno nagradijo. Vsem ljubim prijateljem izrekam najsrčnejšo zahvalo za njihovo blago prijateljstvo ter za vse kar so mi kedaj dobrega in ljubega storili. Za vse napake, pa, za vse kar sem kedaj proti komu zagrešil, prosim odpuščanja."120 Velikega mecena je na zadnjo pot pospremila množica ljudi - predstavniki oblasti, podjetij, kulturnih in dobrodelnih društev, ravnatelji, profesorji ter mnogi drugi iz Maribora in od drugod. Posebne skupine so tvorili dijaki vseh zavodov, sokoli in sokolice v uniformah. Skozi mesto je krenil dolg sprevod na pobreško pokopališče, množice ljudstva pa so na ulicah tvorile špalir.121 Septembra 1929, ko so mu postavili dostojen spomenik, je bil Turnerjev grob po petih letih dokončno urejen. Spomenik, ki je obrnjen proti Pohorju, kjer je bil Turner rojen, je seveda delo njegovega nekdanjega varovanca, akademskega kiparja dr. Bernekerja.122 Ureditev groba je plačala ljub-

115

Potrdilo Zgodovinskega društva v Mariboru, 1. 10. 1925, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla IV. Potrdilo Zgodovinskega društva v Mariboru, 1. 10. 1925, PAM, Zgodovinsko društvo, škatla IV. 117 Turnerjeva oporoka, str. 1-3.

118 Univerzitetna knjižnica Maribor 1903-1978, Jubilejni zbornik, Založba Obzorja, Maribor 1978, str. 40.

119 Franjo Baš, ČZN, Maribor 1935, str. 60.

120 Turnerjeva oporoka, str. 3-4.

121 Zadnja pot dr. Pavla turnerja, Tabor, 30. 9. 1924, št. 223, str. 2.

122 Mariborski večernik Jutra, 1929, št. 235, str. 2.; Dr. Bernekerja je Turner v času, ko je bil še na akademiji, 116

106

S tudia

H istorica

S lovenica

123

ljanska univerza.

Vzgajati Slovence po vzoru zahodne Evrope, jih prepričati, da se morajo spogledovati s svetom, toda ustvarjati in ohraniti svojo kulturo, je bil Turnerju najvišji cilj.

Tako se tudi v svoji 'mariborski dobi', ko je živel pod Kalvarijo, ni predal le delu, ki ga opravlja veleposestnik. Med drugim je bil predsednik Zgodovinskega društva, Dijaškega doma124 in opravljal še mnoge druge funkcije v korist znanosti in ljudstva, toda politično aktiven ni postal nikoli. Pravzaprav je njegovo delovanje v Mariboru od leta 1903 naprej temeljilo na uresničevanju idej, ki so se v njem porodile že pred vrnitvijo v domovino. Uspevalo mu je zaradi močne volje in seveda finančnih možnosti.

Uspelo pa je tudi večini tistih, ki jim je velikodušno pomagal. Turner je bil tudi eden redkih Slovencev, ki jim je uspelo postati svetovljan in obenem ostati narodno zaveden.

Jana Zadravec Špendl TURNERS MARIBORER ZEIT 1903-1924 "Nach vielen Jahren wieder ein Leben auf slowenischem Boden."

ZUSAMMENFASSUNG Die 'Mariborer Zeit' Turners begann im Jahr 1903, als er nach langen Jahren Studiums und Dienstes, für immer in die Heimat zurückkehrte und auf seinem Besitz, genannt Tusculum Turnerianum, unter dem Kalvarienberg in Krčevina bei Maribor, zu leben anfing. Er war ein Grossgrundbesitzer mit Besitzen in Fram und Krčevina. Aber die Weingarten und Obstgarten nahmen Turner nicht die ganze Zeit. Gemäss seiner Überzeugung und seinem Glauben blieb er auch auf anderen Bereichen aktiv. So wurde er im Jahr 1904 zum Präsidenten des Historischen Vereins in Maribor gewählt und blieb das bis 1921, als er wegen seiner schlechten gesundheitlichen Verfassung darauf verzichten musste. Schon in der Zeit, als er im Ausland lebte, nahm er Kontakt mit slowenischen Schriftsteller, Poeten und nationalbewussten Arbeiter auf. Wegen der Art und Weise wie Aškerc, Jurčič, Trdina und andere geschrieben haben, bewuderte er ihre Arbeit. Mit Aškerc war er im Gespräch, dass er zu den 'Jadranski biseri' (Adriatische Perlen), noch die 'Pohorske cvetlice' (Bachernblumen) schreiben möchte und so 'sein' Pohorje (Bachern) in ein Lied übertragen würde. Doch wegen den unangenehmen Zwischenfälle und Krisen, die Aškerc in dieser Zeit durchmachte, konnte Turner seine Ideen nicht verwirklichen.

Er hatte einen Namen als Mäzen. In der Zeit seines Dienstes und auch später hat er mit

podpiral tako moralno kot materialno.

O Turnerjevih štipendistih glej razpravo Franca Rozmana.

124 Pavel Strmšek, Maribor za svoje dijaštvo, Podporniki in podporne ustanove, Maribor 1929, Dijaška kuhinja, str. 17-19.

123

107

J. Zadravec Špendl: Turnerjeva mariborska doba (1903-1924)

seiner bescheidenen Lebensweise, hohem Gewinn und vernünftigen Investierungen viel Geld verdient. Er unterstützte Vereine, Anstalten, Schüler, Verwandte, Bibliotheken, Einzelpersonen. In der Glaubensfrage äusserte er sich als ein Freidenker und brachte auf den slowenischen Boden einen freidenkenden Geist. Eine Zeitlang schrieb er seine Erinnerungen 'Erinnerungen aus meinem Leben', die er nie beendete.

Auch nach der Rückkehr in die Heimat blieb er seiner Lebensweise treu und bildete sich andauernd fort. Er verfolgte und unterstützte die kulturkünstliche und sportliche Tätigkeit. Im Testament verliess er den Hauptanteil seines Vermögens der 'Dr. Pavel Turner Stiftung', die als Institution gegründet wurde, den besten Jura- und Philosophiestudenten, ein Auslandstudium ermöglichen zu können. Den anderen Teil seines Vermögens verteilte er einigen Vereinen, seiner letzten Hausfrau, Anstalten, Vewandten und Freunden. Seine umfangreiche Bibliothek schenkte er dem Archiv des Historischen Vereins und der Volksbibliothek in Maribor. Er war ein Weltmann, der sich sein ganzes Leben lang bewusst war, wie wichtig es ist, für das Wohlsein seines Volkes tätig zu sein.

108

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 027.8(497.4 Maribor): 929 Turner P. 1.01 Izvirni znanstveni članek

Dr. Pavel Turner in Študijska knjižnica v Mariboru Bruno Hartman Dr., redni profesor v pokoju Prežihova ulica 15, SI - 2000 Maribor

Izvleček: Prispevek opisuje vlogo dr. Pavla Turnerja, predsednika mariborskega Zgodovinskega društva, v začetku 20. stol. pri oblikovanju knjižnice društva, ki jo je gmotno podpiral in ji z oporoko zapustil bogat knjižni dar.

Ključne besede: Pavel Turner, Maribor, Študijska knjižnica v Mariboru.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 1, str. 109-116, 14 cit., 1 slika.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

109

B. Hartman: Dr. Pavel Turner in Študijska knjižnica v Mariboru

Dr. Pavel Turner, svetovljan, doktor prava, poznavalec nacionalnih ekonomij, svetovni popotnik, vzgojitelj sinov izbranih plemiških in podjetniških družin, podpornik slovenskih umetnikov in študentov, dopisnik slovenskih in tujih listov o gospodarskih in družbenih problemih v Angliji in na Ogrskem, poznavalec slovenske literature in vnet spodbudnik slovenskega narodnega razvoja je 1903. leta končal službo vzgojitelja pri mejnem grofu Aleksandru Pallaviciniju na Dunaju, se upokojil, zapustil cesarsko mesto in se naselil v Mariboru, mestu, v katerem je pred skoraj štiridesetimi leti maturiral in tvorno sodeloval v mladi mariborski čitalnici. Kupil si je lepo posestvo Pikardijo pod hribom Kalvarijo (poleg današnje Fakultete za kmetijstvo) in se kot veleposestnik ukvarjal s sadjarstvom in vinogradništvom. Dve leti kasneje si je dal na posestvu pozidati viničarijo, v Framu pa lepo vilo za oddih. K sebi je vabil ugledne slovenske narodnjake in se z njimi zvezal spletel v prijateljsko druščino. V mestu je bil ugleden, imovit gospod izbranih manir.

Dr. Pavel Turner se je naselil v Mariboru prav tisto leto, ko so v mestu že bili ustanovili Zgodovinsko društvo za Slovensko Štajersko, ki naj bi iz zgodovinskih raziskav vzbujalo znanstvena prizadevanja štajerskih Slovencev in jih tudi z njimi branilo pred naraščajočo germanizacijo. 10. julija 1904 je Zgodovinsko društvo priredilo v Skokah pri Mariboru predavanje Gabrijela Majcna o zgodovini kraja. Med maloštevilnimi udeleženci iz Maribora je bil tudi dr. Pavel Turner. Društveni tajnik dr.

Franc Kovačič se je takrat z njim zapletel v pogovor, iz katerega je razbral, kako "jasno je umeval dr.Turner velik kulturni pomen našega društva."1 Ker je bilo Zgodovinsko društvo takrat brez predsednika, saj je dotedanji Matija Slekovec umrl, si je moralo pridobiti novega. Dr. Pavel Turner je bil za to funkcijo nadvse primeren: bil je zasebnik, neodvisen, "državnim nameščencem ni bilo v tistih časih v Mariboru priporočljivo, staviti se na čelo kaki slovenski, četudi čisto znanstveni korporaciji;" tako ga je opisal dr. Franc Kovačič. Bil je "povrh res široke svetovne naobrazbe." Na drugem občnem zboru društva 12. oktobra 1904 je prof. dr. Anton Medved zborovalcem predlagal, da naj vsi "oddajo svoje glasove za g. dr. Turnerja, ki bo s svojo obsežno izobraženostjo in izkušnjo ter občno priljubljenostjo lahko društvu mnogo koristil." Dr. Pavel Turner je bil soglasno izvoljen za predsednika. Funkcijo je opravljal do občnega zbora 13. februarja 1921, ko jo je odložil zavoljo starosti in slabega zdravja.Takrat so ga počastili tudi s častnim članstvom.

Dr. Pavel Turner je bil spreten predsednik. Poglavitno delo v društvu in pri Časopisu je opravljal in vodil tajnik dr. Franc Kovačič, predsednik pa je skrbel za poslovanje odbora, uravnaval je občasne napetosti pri delu ali različne poglede nanj. Z izbranostjo je zastopal društvo navzven. Z osebno zavzetostjo je urejal društvene zadeve pri podpornikih, vplivnih gospodarstvenikih (na primer pri vodstvu mariborske Posojilnice v zvezi z namestitvijo društvenega muzeja in knjižnice) in politikih. Iz žal še ne dovolj preučene Turnerjeve korespondence je mogoče razbrati, da je bil na široko in tekoče seznanjen z različnimi slovenskimi znanstvenimi, umetniškimi in gospodarskimi akcijami, tako da je mogel tehtno svetovati odboru pri odločanju.2 Uglajeno je uravnaval nasprotja ali znanstvene nesporazume med sodelavci Časopisa ali člani društva. Za prijetno in tovariško vzdušje med odborniki je poskrbel tudi tako, da je kdaj pa kdaj seje skliceval na svojem gostoljubnem domu.

1 2

Dr. Pavel Turner. - ČZN 20 (1925 ) 1, 106.

O tem se je mogoče prepričati, če beremo pisma Davorina Žunkoviča, Bogumila Vošnjaka ali Josipa Westra, ki so jih pisali dr. Pavlu Turnerju v različnih obdobjih. - Turner Pavel, Osebni in družinski dokumenti IX. Pokrajinski arhiv Maribor.

110

S tudia

H istorica

S lovenica

Zgodovinsko društvo si je svojo knjižnico zasnovalo že kar na ustanovnem občnem zboru. Najprej je bila spravljena v sobi v dijaškem semenišču; urejal in vodil jo je umetnostni zgodovinar dr. Avguštin Stegenšek. Knjižnica se je večala, zlasti z knjižnimi darovi. Soba, v kateri je bila nameščena, je postala premajhna, povrh jo je potrebovalo vodstvo malega semenišča. Ker si je društvo prizadevalo postaviti tudi svoj muzej, se je ponujala najprimernejša rešitev problema, da bi muzej in knjižnico spravili v Narodni dom. O tem se je dogovarjal s Posojilnico, lastnico Narodnega doma, društveni predsednik dr. Pavel Turner. Spričo pogodbenih obveznosti Posojilnice, pa tudi njene tankovestne poslovnosti, so pogajanja potekala od sredine leta 1905 pa tja do 1909, ko je društvo vendarle sklenilo pogodbo, po kateri je poleg sobe v kleti dobilo malo dvorano v 2. nadstropju Narodnega doma. V njej so 6. junija 1909 slovesno odprli društveni muzej, v predeljenem prostoru pa tudi knjižnico.3 Dve leti kasneje je Posojilnica ponudila društvu za knjižnico posebno sobo v 2. nadstropju. Ponudba je bila z veseljem sprejeta. Knjižnica je prvič dobila svoje lastne prostore. Upokojeni kaznilniški učitelj Srečko Stegnar je razmestil knjige po omarah in sestavil listkovne kataloge za posamezne stroke in glavni katalog. Delo je tako dobro opravil, da ga je odbor naprosil, naj postane društveni knjižničar (dotlej je to nalogo opravljal duhovnik dr. Avguštin Stegenšek, čeprav formalno funkcije ni več imel). 19l3. leta pa je Posojilnica terjala knjižnično sobo spet zase, nakar je društvo moralo urejeno knjižnico prenesti spet nazaj v malo dvorano k muzeju. Te nevšečnosti so razvnele strankarska politična prerekanja, v katera so po krivici vpletli Zgodovinsko društvo. Posrednik med vodstvom Posojilnice in društvom je bil njegov predsednik dr. Pavel Turner, ki se mu je posrečilo spor utemeljeno zavrniti.

Delavnemu tajniku dr. Francu Kovačiču je bilo dotedanjih težav s knjižnico dovolj. V hiši, v kateri je stanoval (na Koroški 10, povprek Cirilove tiskarne), je najel tri sobe, v katere so namestili že kar lepo naraslo društveno knjižnico. Za javnost je veljalo, da plačuje najemnino 'neimenovani prijatelj društva'. Šele po več kot desetletju se je pojasnilo, da sta jo nesebično plačevala dr. Franc Kovačič in dr. Pavel Turner.4 (Dr. Pavel Turner se je večkrat izkazal za darežljivega podpornika: ko Zgodovinsko društvo ni imelo denarja, da bi si za Vrazovo proslavo 1910 pridobilo pesnikov portret, ga je dr. Turner naročil pri slikarju Ivanu Žaboti in ga tudi plačal.)

O kakšnih neposrednih Turnerjevih posegih v delovanje knjižnice Zgodovinskega društva ni dokumentov. Pač pa se da razbrati njegova skrb za sprotno vsebinsko bogatenje knjižnice iz njegovega predloga na 10. seji 16. februarja 1909, da naj si društvo nabavi Slawisches etymologisches Wörterbuch Ericha Bernekerja, ki je leto poprej začel izhajati v Münchnu.5 V začetku 1918. leta je dr. Pavel Turner prišel k dr. Francu Kovačiču (po Stegnarjevi smrti društvenemu knjižničarju) in mu naročil, naj na njegove stroške nabavi vse knjige, o katerih je odbor razpravljal. Društvo se je darežljivemu predsedniku "najiskreneje zahvalilo."6 Šlo je za izdaje Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti v Zagrebu Monumenta historico-iuridica Slavorum meridionaliumn, Codex

3

Bruno Hartman, Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1978). - V: Univerzitetna knjižnica Maribor 1903-1978. Jubilejni zbornik. Maribor 1978, 16id.

4 Dr. Franc Kovačič, 'Časopis' in 'Zgodovinsko društvo'. - Kazalo k Časopisu za zgodovino in narodopisje I.-XX. Maribor 1926, 5 10. odborova seja 16. februarja 1909. Zgodovinsko društvo Maribor (1903-1939). Pokrajinski arhiv Maribor, Sg 1725004/12.

6 4. odborova seja 17. marca 1918 Zgodovinsko društvo Maribor (1903-1939). Pokrajinski arhiv Maribor. Sg 1725004/12.

111

B. Hartman: Dr. Pavel Turner in Študijska knjižnica v Mariboru

diplomaticus regnbi Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae (od 1903. dalje), Riječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, ki je izhajal od 1880. leta dalje, ter Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slavena, od 1896. dalje, Prinosi za hrvatski pravno-povjesni rječnik.

Poravnal pa je tudi "nakup manjkajočih publikacij štajerskega historičnega društva."7 Po prevratu 1918. leta se je začel položaj knjižnice Zgodovinskega društva v Mariboru nagloma spreminjati. Bila naj bi jedro nove znanstvene knjižnice, ki naj bi se imenovala - po vzoru na ljubljansko (nekdanjo licejsko) Študijska knjižnica v Mariboru. Zanjo naj bi skrbela država. Po podpisu mirovne pogodbe z Avstrijo so se poskusi razrešitve njenega položaja kar vrstili. Še posebne težave je knjižnica imela z vedno na novo odkazanimi prostori. Z vsemi temi nadlogami se je z vso srditostjo in

Dr. Pavel Turner v srednjih letih (PAM, Pavel Turner, škatla VII.)

7

Bruno Hartman, Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1978). - V: Univerzitetna knjižnica Maribor 1903-1978. Jubilejni zbornik. Maribor 1978, 16id. Str. 15.

112

S tudia

H istorica

S lovenica

odločnostjo spopadal tajnik in knjižničar Zgodovinskega društva dr. Franc Kovačič.

Predsednik dr. Pavel Turner je zaradi priletnosti in bolehnosti vodilni položaj v društvu odložil. Od začetka leta 1921 ga je prevzel v roke dr. Franc Kovačič.

Dr. Pavel Turner se je ob koncu življenja izkazal kot posebno darežljiv mecen in dobrotnik. Že med svojim predsednikovanjem je na različne načine pomagal knjižnici Zgodovinskega društva; povedali smo, da je to počel z denarjem ali s poznavalskimi nasveti pri nakupu knjižnega gradiva... Še pred smrtjo je iz svoje mariborske knjižnice podaril društveni "šestnajst dragocenih knjig," nato pa je podaril svojo knjižnico, ki jo je imel na svojem posestvu v Framu, knjižnici Zgodovinskega društva in Ljudski knjižnici v Mariboru. Na njegovo željo sta pregledala knjižne fonde na framskem posestvu dr. Franc Kovačič v imenu Zgodovinskega društva in dr.

Avguštin Reisman v imenu Ljudske knjižnice.8 Darovalec se je odločil, da dobi del njegovih knjig tudi Ljudska knjižnica, saj je bila takrat najbolj uspešna splošna javna knjižnica v Mariboru. Pod vodstvom dr. Avguština Reismana je poskušala celo tekmovati s Študijsko knjižnico, vendar brez strokovnih izhodišč. Na seji odbora Slovanske čitalnice v Mariboru, pod katere skrbstvom je bila Ljudska knjižnica, je bilo v poročilu navedeno, da je "knjižnica dobila l. 1924 dragocen knjižni dar od dr.

Pavla Turnerja, dolgoletnega čitalničarja in predsednika Zgodovinskega društva /…/Ljudska knjižnica je dobila dve omari krasnih knjig." Vodstvo Slovanske knjižnice je sklenilo, da jih ne bodo izposojali, ampak da bodo na razpolago "le za študij historikom in bodo tvorile poseben oddelek."9 Podpolkovnik Davorin Žunkovič, ki je v tistih časih honorarno vodil mariborsko Študijsko knjižnico, je v popisu darovalcev knjig natanko navedel, koliko jih je ta dobila iz Turnerjeve knjižnice v framski vili: bilo jih je 646.10 Dr. Pavel Turner pa je v svoji oporoki v 8. točki določil, kako naj se razdeli njegova knjižnica v mariborski Pikardiji: "Glede moje zbirke knjig in za nje potrebnih predmetov želim, da se Zgodovinsko društvo v Mariboru in Ljudska knjižnica v Mariboru na podlagi napravljenega inventarja sporazumeta, kako naj se dotične knjige in predmeti po svoji kakovosti in rabljivosti porazdelijo med imenovanima zavodoma. V slučaju nesporazumljenja odloča g. dr. Ivan Žolger, univerzitetni profesor, kot arbiter." (Dopis okrožnega sodišča v Mariboru, 30. septembra 1924, št.A V 446/24.)11 Knjižnici kot dedinji sta se sporazumeli, da je leposlovje večinoma prevzela Ljudska knjižnica, znanstvene in redkejše leposlovne knjige pa Zgodovinsko društvo za Študijsko knjižnico. Ta je tako dobila 726 zvezkov. Študijska knjižnica je vse pridobljene Turnerjeve knjige, bilo jih je skupaj 1345 zvezkov, postavila kot corpus separatum (Bibliotheca Turneriana) v svoje skladišče v balkonski dvorani v 1. nadstropju nekdanje kazinske stavbe na Slomškovem trgu.

Upodobljena je na fotografiji s knjižničarko kneginjo Elzabeto Obolensko. Fotografija je objavljena v jubilejnem zborniku Univerzitetne knjižnice Maribor.12 Katere knjige ali zvezki so bili v Bibliotheci Turneriani, danes ni mogoče reči, saj ni njihovega popisa. V ohranjenih inventarnih katalogih Študijske knjižnice v Mariboru izpred druge svetovne vojne, ki so jih začeli pisati ob redakciji katalogov 1927.

8

Kulturno darilo dr. Turnerja. - Jutro 5 (1924 )175, 26.VII.,4.

Zapisnik 3. seje 15.septembra 1925. - Knjiga zapisnikov sej občnih zborov Slovanske čitalnice Maribor 1925-1940. UKM, Ms 201/IV,6.

10 Siebenter Spendenausweis der Studienbibliothek in Maribor. - Marburger Zeitung 65 (1925 )110, 16.V.,3.

11 Janko Glaser, Študijska knjižnica v Mariboru...( Popravljen ponatis iz ČZN 1928.) Maribor 1928, 2-3.

12 Univerzitetna knjižnica Maribor 1903-1978. Maribor 1978,41.

9

113

B. Hartman: Dr. Pavel Turner in Študijska knjižnica v Mariboru

leta, je pri vpisanih enotah samo s kraticami navedeno, kdo je njihov lastnik: ZDZgodovinsko društvo, MD-Muzejsko društvo ali ŠK-Študijska knjižnica.13 Darovalci v teh katalogih niso navedeni.

Po nesrečah, ki so mariborsko Študijsko knjižnico prizadele med okupacijo 194145, po vrnitvi v Gradec odpeljanih knjižnih fondov, po težavnih prenovitvenih začetkih, so v knjižnici začeli 1948. leta pisati nove inventarne kataloge. V teh pa so pri vpisih knjig tudi navedki o njihovih darovalcih, o nakupih ali zamenjavah ali drugih načinih pridobitve. Lastništvo se ni vpisovalo, saj je po zakonskih določilih postala lastnica vsega, pred vojno po lastništvu ločenega gradiva, Študijska knjižnica Maribor. Različne podatke o načinu pridobitve posamezne enote so popisovalci snemali iz različnih zapiskov ali zaznamb ali podpisov v njih. Po pregledu 35.000 vpisanih enot v inventarnih katalogih (toliko gradiva se je knjižnici rešilo iz vojnih ujm) sem jih naštel 141, ki so jih popisovalci pripisali darovalcu dr. Pavlu Turnerju (bodisi po označbah ali posvetilih, ki so mu jih v izvode napisali avtorji, denimo Davorin Trstenjak, Josip Wester ali Franc Jerovšek).

Ali število podarjenih enot, ki so jih popisovalci pripisali dr. Pavlu Turnerju, drži, ni mogoče potrditi. Težave so tudi v tem, da lastnik svojih knjig ni označeval z ekslibrisi. Neverjetno se zdi, da sta kot Turnerjevi popisani samo dve nemški knjigi (dansko-norveški jezikovni priročnik ter nemško-latinski in latinsko-nemški slovar).

Ali so preostale šle v izgubo v Gradcu ali pa morda v okupacijski mestni knjižnici (Stadtbücherei Marburg)?

Nekaj več sreče je bilo ob brskanju po listkovnem abecednem imenskem katalogu Univerzitetne knjižnice Maribor, ki je še na razpolago interesentom. Poskušal sem ugotoviti, ali ima knjižnica kaj publikacij tistih osebnosti, s katerimi je dr. Pavel Turner dalj časa imel stike.14 Odkril sem jih devet izpod peres treh avtorjev: prva je bila ruska publicistka, soproga ruskega generala Olga Novikova, roj. Kirjajeva, druga dva pa profesorja oxfordske univerze Edward A. Freeman (1823-1892), zgodovinar in arheolog, ter njegov zet, tudi arheolog in publicist sir Arthur Evans (1851-1941).

Olga Novikova je pod začetnicama imena O.K. izdala v Londonu 1880. leta knjigo Russia and England, From 1876 to 1880. To knjigo je Turner julija 1924 daroval mariborskemu Zgodovinskemu društvu, kar je vpisano na njen naslovni list.

Knjigo W.T. Steada The M.P. for Russia, Reminiscences & Correspondence of Madame Olga Novikoff, Volume one, London 1909, je avtorica spisov in pisem podarila dr. Pavlu Turnerju junija 1916 in mu posvetilo v ruščini vpisala v knjigo.

Edward A. Freeman, s katerim si je Turner desetletja dopisoval, je korespondentu bržčas podaril troje del, ki so v mariborski univerzitetni knjižnici, a v njih ni ne avtorjevega posvetila ne zaznambe, da jih je Turner podaril Zgodovinskemu društvu oziroma njegovi knjižnici. Gre za knjigo v dveh zvezkih The Historical Geography of Europe, Vol.I, London 1881, in Vol.II, London 1884, ter knjigo Four Oxford Lectures 1887, London 1888.

Sir Arthur Evans je avtor dveh publikacij, spravljenih v mariborski univerzitetni knjižnici. Prva je Les Slaves de l'Adriatique et la Route continentale de Constantinople. London 1916, in druga: L'Italie et les Yougoslaves, Une situation dangereuse.

(Manchester Guardian, 28. dec. 1918.) Paris 1919. Obe sta brez avtorjevega posvetila.

Ena knjižna enota v mariborski univerzitetni knjižnici (UKM Sg 27245) pa združuje tri publikacije vseh treh avtorjev: prva je O.K. (= Olga Kirjajeva ) The Crisis in 13

Bruno Hartman, Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1978). - V: Univerzitetna knjižnica Maribor 1903-1978. Jubilejni zbornik. Maribor 1978, 16id. Str. 56.

14 Turner Pavel. - V: SBL IV,250.

114

S tudia

H istorica

S lovenica

Serbia, s.l. 1882., druga je Arthura Evansa The Austrian War against Publicity.s.l.s.a. z vpisom darujočega avtorja ter tretja, Rdwarda A.Freemana Bulgaria and Servia( Reprinted from the Contemporary Review, December 1885). Publikacije so v eno zvezane z ovojem poštne pošiljke, na katerem je Turnerjev budimpeštanski naslov v odličnem okolju: Austro-Hungary Buda-Pest, Herrengasse No 41, Festung, Dr. Paul Turner.Verjetno jih je dal Turner zvezati v Budimpešti.

Za vse navedene publikacije smemo domnevati, da jih je dr. Pavel Turner dobil v dar od avtorjev in jih je v oporoki namenil mariborski Študijski knjižnici (nastali iz knjižnice mariborskega zgodovinskega in Muzejskega društva).

Med ohranjenimi knjigami, katerih nekdanje Turnerjevo lastništvo je izpričano, so najštevilnejše slovenske periodične publikacije, ki so bile za vse trdnejšo znanstveno knjižnico, v kar je rasla mariborska Študijska knjižnica, izredno dragocene: mariborska Zora (1872-1878) in njena znanstvena priloga Vestnik (1873-75), Planinski vestnik (1896-1926), Zadruga (1907-1920), Naši zapiski (1903-1922), Omladina (1904-1911), praška Svobodna misel (1907-1911), ljubljanski Jež (19021909). Ohranjenih je več zvezkov Slovenskih večernic, Zabavne knjižnice Matice slovenske, Gabrščkove Slovanske in Svetovne knjižnice iz Gorice, ljubljanske Poljudno-znanstvene knjižnice in Knjižnice Mariborskega Sokola. Od monografij so ohranjene Janeza Trdine Zgodovina slovenskega naroda, Trubarjev zbornik Slovenske matice iz leta 1908, Matka Potočnika Vojvodina Koroška (6. zvezek zbirke Slovenska zemlja) iz leta 1909, Josipa Westra Dr. Jakob Sket in Davorina Trstenjaka Pannonica. Od hrvaških publikacij so kot Turnerjeve v inventarnih katalogih današnje Univerzitetne knjižnice Maribor vpisane Monumenta spectantia historiam Slavorum meridionalium (1868-1917) in Monumenta historico-iuridica Slavorum meridionalium (1877-1926).

Iz drobcev, ki so se iz Turnerjeve zapuščine ohranili, je mogoče sklepati, da je darovalec zdržema, od mladih let zbiral literaturo, zlasti slovensko. O slovenskem leposlovju ne moremo trditi nič določnega, saj ga je dobila v dar Ljudska knjižnica; kot bralno gradivo splošne knjižnice je bržkone šlo polagoma v nič. Biti pa ga je moralo kar nekaj, če poročilo o njem govori, da ga je bilo za dve knjižni omari. Žal je bilo mogoče le malokaj povedati o znanstveni tujejezični literaturi v Turnerjevi knjižnici ter o strokah, katere je obravnavala, tako da nam ni bilo mogoče dodatno odstreti Turnerjevo duhovnost.

Delež dr. Pavla Turnerja pri oblikovanju slovenske znanstvene knjižnice v Mariboru in njegovi preobrazbi v poklicno ustanovo je bil precejšen. Ustvaril ga je kot svetovalec v strokovnih vprašanjih, kot nesebičen mecen in kot velikodušen darovalec.

115

B. Hartman: Dr. Pavel Turner in Študijska knjižnica v Mariboru

Bruno Hartman DR. PAVEL TURNER UND DIE STUDIENBIBLIOTHEK IN MARIBOR ZUSAMMENFASSUNG Als Dr. Pavel Turner, ein angesehener und wohlhabender Intelektuelle, sich in seinem reifen Alter in Maribor niederließ, wählte man ihn zum Vorsitzenden des slowenischen Historischen Vereins. Die Funktion übte er durch zwei Jahrzente aus. Er half ihm dessen bibliothek aufzubauen und sie inhaltlich zu festigen. Als Mäzen unterstützte er sie materiell und sorgte für uhre Unterbringung. In seinem Testament vermachte er der Studienbibliothek in Maribor (die aus der Bibliothek des Historischen Vereines hervorgegangen ist) seine wissenschaftlichen Bücherbestände, unter denen besonders sorgfältig gesammelte slowenische Periodica hervorzuheben sind. Insgesamt waren es 1345 Bände.

116

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 929 Turner P.:821.163.6 1.01 Izvirni znanstveni članek

Turner na literarni sceni in v njenem zakulisju Igor Grdina Dr.Dr., izredni profesor Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti Aškerčeva 2, SI - 1000 Ljubljana e-mail: igor.grdina@ff.uni-lj.si

Izvleček: Pavel Turner (1842-1924) se je s književnostjo ukvarjal bolj obrobno; kljub temu pa je iz njegovih objavljenih tekstov in korespondence mogoče izluščiti dovolj konsistenten 'literarni program'. Kot svetovnonazorski utilitarist je bil zagovornik načela, da mora vsako - tudi čisto leposlovno - pisanje služiti vzgoji najširših plasti slovenskega naroda.

Ključne besede: Pavel Turner, slovenska književnost.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 1, str. 117-127, 41 cit., 1 slika.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

117

I. Grdina: Turner na literarni sceni in v njenem zakulisju

Čeprav se je Pavel Turner (1842-1924) s književnostjo ukvarjal bolj obrobno in mimogrede, ga pri poglobljenem opazovanju slovenske literarne scene ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja ni mogoče spregledati.1 Vsekakor je bil pomembna osebnost v njenem zakulisju oziroma zaledju, vendar njegove ideje sodijo bolj v območje potencialne kot dejanske kulturne/duhovne zgodovine: razvoj je krenil v povsem drugo smer, kot bi bilo njemu ljubo; zato je (p)ostal nekak don Kihot.

Del pisma Josipa Stritarja Pavlu Turnerju (PAM, Pavel Turner, škatla I.)

1

Pri pisanju pričujoče razprave sem se naslanjal na diplomsko nalogo Marije Jerše z naslovom Pozabljeni svetovljan Pavel Turner (Ljubljana 1999), ki se hrani v knjižnici Oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

118

S tudia

H istorica

S lovenica

Večina druge polovice 19. stoletja je v slovenski književnosti zaznamovana s postromantiko. Naš 'realizem' se namreč nima za nasprotje klasične romantike (njeno glavno znamenje je razkol med naturo in kulturo, se pravi med človekom, kakršen je po rojstvu, in osebo, kakršna mora biti zaradi družbene narave svoje eksistence), temveč 'idealizma' (literarni liki kot utelešenje določene ideje).2 Ostrega miselnega preloma s Prešernovo dobo dejansko ni; mladoslovenci se sklicujejo na 'mojstra pevca' domačega Parnasa tako v politiki kot v leposlovju (zlasti Fran Levstik, Josip Stritar in Josip Vošnjak) - in resnično bi v našem prostoru težko našli pristnejšega romantika, kot je bil postromantik Tavčar (če seveda odmislimo njegovo kratko pripovedno prozo, ki mestoma kar veristično okrutno tematizira kmečko življenje v loškem pogorju). Pri tem seveda ni nepomembno, da se je 'visoški gospod' zavedal, kako je njegovo pisanje pravzaprav samotna 'pesem jeseni': v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1920) je poudarjal izjemnost lastnih oblikovalnih načel v primerjavi s slovenskimi sodobniki in zvestobo mladostnim idealom. Prostodušno je celo izjavil: "Bil sem romantik, in zatorej se še danes ne morem ločiti od tiste visoke poezije, ki je - zame vsaj - vsekdar v zvezi z božjo službo po katoliških cerkvah /.../ Da bi v starosti preklinjal, kar sem v mladosti blagoslavljal - to se od mene zahtevati ne more."3 Ko je v Taaffejevi dobi dunajska vlada opustila politiko ostrega nasprotovanja slovenskemu narodnemu gibanju - šele tedaj so se naši literati mogli posvetiti čistejši 'produkciji lepote' in se osvoboditi terorja 'narodnostnega moralizma', ki jim je narekoval najrazličnejše neumetniške kompromise (ko bi se moral Jurčičev profesor Vesel v romanu Cvet in sad po logiki zgodbe počiti, je pisatelj v zadnjem trenutku zadržal njegovo roko z značilno motivacijo: "Pametnih mož med Slovenci je že tako malo, čemu bi se še ti streljali! Profesor Vesel je pameten mož - naj živi! "4), - so se kmalu pojavile obsežnejše refleksije o razmerah in razmerjih v domači književnosti.

Posebej tehtne misli je izrekel Fran J. Celestin v eseju Naše obzorje, ki je v Ljubljanskem zvonu izhajal leta 1883. Rojake je estetsko občutljivi mož, ki je videl kar nekaj sveta (v letih 1869 - 1873 je živel v Rusiji), opozoril: "/M/ladi in mali smo. Večna borba za narodno življenje nas sili bolj ali manj naravnost, da si omejimo svoje želje in delavnost na najbolj potrebno in dosegljivo."5 Rešitve ne gre iskati v zapiranju pred tujimi kulturno-civilizacijskimi vplivi, temveč v razsodnem navezovanju na celotno 'zahodno omiko'; njena penetracija v naš prostor naj ne bo stihijski vdor, ampak kontrolirano sprejemanje na podlagi razmisleka o položaju. Ne sme se pozabljati, da "ni mogoče doseči prave omike, ako se duševni razvoj ne vrši ob enem s primernim materialnim."6 Torej: slediti je treba življenjskemu in umetniškemu realizmu; slednji pa ni fotografija življenja, marveč njegova umetniška slika in hkrati tolmač.

Manj odmevno je podobne misli že nekaj prej razvijal mladi Janko Kersnik; 4. marca 1877 je imel v ljubljanski čitalnici predavanje z naslovom Razvoj svetovne poezije. V njem je poudaril, da je treba poznati svet v njegovi objektivnosti, podlaga literarnega razvoja pa more biti edino še vednost (ne npr. misticizem). Čez realistično podobo stvarnosti gre razpeti srebrni pajčolan zdravega idealizma - kakor to

2

O tem je govoril Matjaž Kmecl na simpoziju Josip Ipavec in njegov čas v Ljubljani leta 1998.

Izidor Cankar, Izbrano delo, Ljubljana 1972, 164, 165. Tavčar v svetovnonazorskem pogledu ni bil svobodomislec; le po političnem prepričanju je bil liberalec.

4 M. Kmecl, Rojstvo slovenskega romana, Ljubljana 1981, 76.

5 Slovenski literarni programi in manifesti. Fanfare in tihotapci, Ljubljana 1990, 37.

6 Slovenski literarni programi in manifesti, 43.

3

119

I. Grdina: Turner na literarni sceni in v njenem zakulisju

mojstrsko počne ruski 'zapadnjak' Ivan Sergejevič Turgenjev (možen vzor je tudi Norvežan Björnstjerne Björnson). Torej: umetniškost naj lovi ravnovesje med estetskimi in spoznavnimi vrednotami; težnja po lepoti nima absolutnega primata, prav tako pa tudi sámo registriranje pozitivnih dejstev ne prihaja v poštev. Čeprav je bil Truner v razumevanju književnih zadev - generalno vzeto - na podobni 'valovni dolžini' kot njegova malce mlajša generacijska vrstnika Kersnik (rojen 1852) in Celestin (rojen 1843), ne smemo spregledovati tudi specifičnosti njegovega 'literarnega programa'. Slednjega je mogoče rekonstruirati na podlagi misli, ki so bile zapisane v njegovih iskrivih feljtonih ter v duhovno ambiciozni in intenzivni korespondenci.

Najpomembnejši domači leposlovni ustvarjalec, s katerim si je dopisoval Turner, je bil zunaj vsakega dvoma Anton Aškerc. Od srede leta 1890 dalje sta bila oba moža v pisemskih stikih, najkasneje od avgusta 1896 dalje sta se tikala. Njuni pogledi na literarno življenje in smrt na Slovenskem - pa tudi širše - so bili v mnogočem identični. Po izidu Aškerčevih Balad in romanc v začetku aprila 1890 je Turner pisal Josipu Vošnjaku: "Aškerca pesnika se tudi srčno veselim, ker upam, da on postane naš največji pesnik. Mož je odličen, nenavaden pesniški talent."7 Aškercu je bil Turner dragocen kot izkustveni poznavalec velikega sveta in kot mecenski epistolarni 'sogovornik'. Za našega največjega epskega pesnika, ki je lepoto umetnosti videl v življenjski resničnosti in se je tako v 'strukturah vsakdanjosti' kot v svojih verzih s prvinsko silo temperamentno zavzemal za 'dobro stvar,' je bil stik z rodoljubnim kozmopolitom več kot dobrodošel. Mislim, da je mogoče pritrditi tenkočutni oznaki Antona Aškerca izpod peresa Ivana Prijatelja: "Njegova poezija obstoji iz samih kvadrov, neotesanih, silnih temeljnih kamnov, iztrganih iz osrčja naše zemlje, legajočih globoko v osnove naše narodne literature. Z njegovo obliko je bila najprej začrtana tudi njegova usoda. Na dlani je moralo že takrat /= v času Aškerčevega življenja/ ležati spoznanje, da bodo stavitelji našega slovstvenega doma odslovili nekoč tega silnega temeljnega zidarja, ko bo stavba zahtevala ne samo zidu, ampak tudi pročelja, okraskov, ornamentov, vznesene in lahkotne strehe /.../Aškerc ni nikoli gojil in negoval forme zaradi forme. Njegov čas - čas neposrednega, nedestiliranega doživljanja - tega ni zahteval. Misel se je začela svitati na slovenskem obzorju, ko je nastopil on. In Aškerc je bil človek misli. Njegova oblika je oskodna, trezna, neobložena, nekultivirana, zato da tem mogo-čneje seva iz nje misel. Aškerc je prvi naš moderni mislec. 'Moderni' jemljem v smislu: svojemu času ustrezajoč. Čudno. Ta vaški kaplan, živeč daleč od knjig, sredi prirode. A naravno."8 Zadnja dva stavka veljata kajpak le relativno - in to v veliki meri po Turnerjevi zaslugi. Aškercu je namreč dobrosrčni prijatelj daroval prenekatero knjigo, s katero njuni večinoma hudo zaplankani rojaki ne bi imeli česa početi. Leta 1894 je Turner pesniku npr. poslal staroiransko Zend-avesto in zvezek Konfucijevih misli,9 leto pozneje pa sta si dopisovala o Maxu Nordauu in njegovih znamenitih Konvencionalnih lažeh kulturnega človeštva (1883).10 Nordau, ki je bil bojevit zago-vornik razsvetljenskih načel in nasprotnik 'izrojenosti' findesieclovskega sveta - le-tej je posvetil svoje najslavnejše delo z naslovom Entartung (1892), pozneje pa je postal

7

A. Aškerc, Zbrano delo VIII, Ljubljana 1997, 386.

I. Prijatelj, Izbrano delo II, Ljubljana 1970, 132, 133.

9 A. Aškerc, n. d., 158. Aškerčevo berilo nedvomno pričuje o tem, da je enostavnost njegovih verzov zgolj literarna stilizacija; svet pesnikovih misli ni bil niti malo preprost.

10 A. Aškerc, n. d., 162.

8

120

S tudia

H istorica

S lovenica

11

eden najglasnejših promotorjev cionističnega gibanja, je prevzel oba. Leta 1896 sta se Turner in Aškerc 'ujela' v ugodnem mnenju o najuglednejšem filozofu (nemško) avstrijskega liberalizma Bartholomäusu von Carneriju in o 'prosvetiteljskih' naporih T. G. Masaryka, ki plastično dokazujejo, da Čehi "res marširajo že čisto vzporedno z najkulturnejšimi narodi in da vedo, kaj se pravi: izobrazovati ljudstvo."12 Torej: nobenih predsodkov proti židovskim intelektualcem, nemško govorečim liberalcem (in Carneri je znal v graški deželni zbornici včasih zelo ostro nastopiti proti slovenskim zahtevam; Josip Vošnjak ga v svojih spominih omenja kot rodoljubom skrajno nenaklonjenega "viltuškega Jeremijo "13) in modernistično usmerjenim duhovom, ki so bili med Slovenci njune dobe najobičajnejša stvar pod soncem (morebiti celo stvar vedenjskega standarda). Če k temu prištejemo še Aškerčevo pozitivno sodbo o Heinrichu Heineju14, Herbertu Spencerju15 in vsaj deloma tudi o Friedrichu Nietzscheju16, njegove simpatije za "konstitucionalni, moderni in napredni Japan " v krvavi daljnovzhodni vojni proti avtokratskemu ruskemu carstvu 1904-190517 ter njegov razsodni poziv slovenskim maturantom, naj ne hodijo študirat samo na avstrijske univerze, temveč tudi na nemške, italijanske, angleške, francoske, slovanske in madžarske visokošolske ustanove,18 moremo reči, da se v resnici gibljemo v sferah radikalnega mišljenja brez predsodkov (vsaj kar zadeva podalpske razmere okoli leta 1900). In nobenega dvoma ni, da je bilo prijateljstvo s Turnerjem pri pesnikovem zapisovanju najrazličnejših nekonvencionalnih idej kar pomemben dejavnik. Kako bi npr. Aškerc mogel brez naslanjanja na Turnerjevo dovolj temeljito poznavanje madžarskega življenja izreči tele besede: "Na vzhodu je naš neposredni mejaš Madžar. Ni bil nikdar naš prijatelj. Ali pa svojega nasprotnika nismo dolžni spoznavati? /... / Ali mislite, da Madžari nimajo svojstev, ki bi tudi nam lahko bila za zgled? Madžarski narod je jako svobodoljuben - seveda zase. V svojem stremljenju po samostojnosti in gospodstvu je Oger brezobziren in prekanjen diplomat, ki ne odneha niti za las od svojih zahtev, kadar gre za prospeh njegove narodnosti in domovine. Ali bi tudi mi Slovenci ne potrebovali nekoliko madžarske železne volje?

Zato mislimo, da ne bi prav nič škodilo, če bi študiralo na leto po par Slovencev tudi v Pešti /... / To je torej, kar smo hoteli reči: Širšega obzorja nam treba. In to obzorje se pridobi po širokem svetu."19 Tudi Aškerčeva predstavitev Herberta Spencerja kot "največjega filozofa sedanjosti," kot somišljenika 'resnično častivrednega' Williama E. Gladstona in kot "največjega zagovornika zatirancev " v Ljubljanskem zvonu leta 190020 najbrž ne bi bila mogoča brez Turnerjevega temeljitega poznavanja duhovnega podnebja na angleškem otoku.

11

W. M. Johnston, Austrijski duh, Zagreb 1993, 376--378; na voljo mi je žal samo ameriška izdaja Izrojenja M. Nordau, Degeneration, Lincoln in London, 1993 (z uvodom Georga L. Mosseja).

12 A. Aškerc, n. d., 179.

13 J. Vošnjak, Spomini, Ljubljana 1982, 203.

14 A. Aškerc, Zbrano delo VII, Ljubljana 1993, 678--680. Ta afirmativni Aškerčev zapis o Heineju iz leta 1900 je poučno primerjati s skoraj sočasnimi napadi na nemško-židovskega pesnika, ki so prihajali izpod strupeno antisemitskega peresa 'ljubljenca naroda' Janeza Evangelista Kreka (npr. v njegovi izjemno konfuzni knjigi Socializem).

15 A. Aškerc, n. d., 714.

16 A. Aškerc, n. d., 704 - 706.

17 A. Aškerc, n. d., 1010.

18 A. Aškerc, n. d., 407 - 410.

19 A. Aškerc, n. d., 410.

20 Ljubljanski zvon, 1900, str. 625.

121

I. Grdina: Turner na literarni sceni in v njenem zakulisju

Poudarjanje pomena osebne izkušnje pri pridobitvi širokega duhovnega obzorja, brez katerega si kratko malo ni mogoče misliti modernega narodnega življenja na prehodu iz dinamičnega 19. v 'ekstremistično' 20. stoletje,21 je rdeča nit, ki se vleče skozi Aškerčeve in Turnerjeve refleksivne spise. Priseganje na empirijo pri obeh možeh zadeva tako vsakodnevno pragmatiko kot umetnostno - potemtakem tudi literarno - 'produkcijo.' Da sta pesnik in njegov mecenski prijatelj zavračala larpurlartizem, je več kot logično: po njunem mnenju umetnost v življenju ni kak 'corpus separatum,' temveč njegov integralni del. Ali povedano drugače: umetnost ima socialno vlogo, vendar ne samo v smislu komunikacije med ustvarjalcem in recipientom, marveč se mora čutiti odgovorna tudi za stanje v družbi. Najmanj, kar je v tem smislu mogoče zahtevati od nje, je, da ne zamolčuje perečih problemov in ne odmika oči od strahot, ki se dogajajo - vendar pa v nobenem primeru ne sme postati zagovornica zla.22 Zato je - kot kar koli drugega, s čimer se človek ukvarja - intencionalna. Vsaj v etičnem smislu. Od drugih dejavnosti se loči kvečjemu po hkratni zavezanosti invenciji. Sama ne vzpostavlja kakšnih posebnih vrednostnih kriterijev. Vsekakor se nahajamo med koordinatami realistične umetniške paradigme.

Potemtakem nas ne preseneča, da je Turner o dramatskih prizadevanjih Ivana Cankarja in njegovih novoromantičnih somišljenikov leta 1902 zapisal: "Ali hočejo ti pisatelji dokazovati, da je ves svet, posebno pa še slovenski, pravcata noriščnica, v kateri igrajo le blazni, duševno in telesno sprijeni ljudje? Kje na Slovenskem pa se nahajajo takšne šeme brez krvi in mozga, kakor je njihovo dramatiško osobje? - Ali ni sram že samih pisateljev, namišljevati tako spačeno svojat, ki bi se naj predstavljala na odru občinstvu v duševni užitek? V dotičnih dramah so junaki take mevže, da se jih kar gabi treznomislečemu možkemu, ki ni naivnež in že ves svet pozna."23 Turner torej sodi, da umetnost - niti kot fikcija - nima pravice izumljati sveta, temveč ga zgolj odkriva in 'posnema' v smislu aristotelske mimesis. Na podobno misel naletimo tudi pri Aškercu; ko je pesnik leta 1897 ocenjeval Govekarjevo povest Ljubezen in rodoljubje, je sodil: "V življenju leže snovi vsej poeziji. /.../ Poezijo in umetnost vidimo /.../ šele, ako gledamo življenje ali prirodo skozi dušo umetnikovo, pesnikovo. Duša umetnikova je potreben, neizogiben medij med nami ter med življenjem in prirodo. Toda umetnik, pesnik, novelist vendar ni samo fotograf življenja; on je več! Res, da vidimo v dobrem realistično poetičnem spisu življenje, toda to življenje že ni več življenje 'samo ob sebi'. To življenje je šlo skozi dušo umetnikovo, poetovo pa je pri tem skrivnostnem prehodu ustvarjanja vzelo nekaj umetnikove individualnosti nase, kakor vzame podoba, ki jo gledamo skozi barvano steklo, kolorit tega stekla nase. Življenje, ki ga vidimo torej skozi ustvarjajočo dušo novelistovo, je sicer resnično življenje, ob enem pa nekaj čisto novega - umetnost (umotvor). A tista duševna moč, s katero umetnik novelist ali dramatik prestvarja realno življenje v umetnost, je fantazija."24

21

Mislim, da je oznaka 20. stoletja kot stoletja ekstremov (izpod peresa Erica Hobsbawma) zelo točna.

Prim. E. Hobsbawm, Age of Extremes. The Short Twentieth Century 1914--1991, London 1994.

V tem smislu se zdi posebej pomenljiv tale odlomek iz Aškerčeve kritike Cankarjeve Erotike (A. Aškerc, Zbrano delo VII, 295; tekst je izšel v Ljubljanskem zvonu leta 1899): "Čisto neomadeževana sicer muza pesnikova morda ni odšla iz tega soparnega ozračja /= velikomestnega ozračja cikla Dunajski večeri/, upam pa, da ga ne odobrava, ampak ga smatra samo za predmet svoji umetnosti. Kot človek čisla /Cankar/ pravo etično načelo, kot pesnik pa nam kaže te slike, rekoč: 'Tako je! Ako vam ni prav, pomagajte, zdravite, reformirajte našo družbo, če morete! Jaz si umivam roke! " 23 P. Turner, Beseda o naši 'moderni', Popotnik 1902, 266.

24 A. Aškerc, n. d., 881, 882.

22

122

S tudia

H istorica

S lovenica

Toda Turner je šel še korak dlje; kot svetovnonazorski utilitarist je menil, da umetnost ni le zrcalo življenju in 'platonična' oznanjevalka etičnih načel, temveč da ima vedno tudi neposredno vzgojno poslanstvo, kar pomeni, da je koristna v najbolj dobesednem pomenu te oznake. Pribil je: "/P/ismenost, kakršnekoli vrste, ki nima smotra koristiti narodu, za katerega se piše, je zlo, ki naj bi se nikoli ne bilo prikazalo, in prej ko mine, tem bolje."25 Literatura potemtakem ni avtonomna (kaj šele neodvisna) - ali v Stritarjevem slovarju: ni gospa, marveč dekla. Vendar dekla plemenitih razsvetljenskih idealov (priznajmo: človeštvo bolj splošno sprejemljivih ni uspelo formulirati).

Pri opredeljevanju in uzaveščanju dobrega, lepega in krepostnega med ljudmi kot nacionalnim kolektivom je vloga literature po Turnerjevi sodbi kratko malo nenadomestljiva. Zlasti to velja za Slovence, ki so se kot posebna skupnost oblikovali na podlagi zavesti o skupnem jeziku prav s pomočjo književnosti: nič drugega jih ni močneje povezovalo in delalo za moderen narod kot pisana beseda. Zato ni presenetljivo, da je Turner v afirmativnem uvodu k zbranim spisom Josipa Vošnjaka leta 1893 posebej podčrtal pomen 'socialne dimenzije' pisateljevega dela: "Dr. Vošnjak je /.../ jeden najmarljivejših pisateljev slovenskih, kterega so vodile in priganjale k spisovanju malone v vseh strokah pismenosti razne narodne potrebe. /.../ /D/ostaviti pa se še mora, da so vsi njegovi spisi, ne samo politični, narodnogospodarski in za ljudstvo podučni, temveč tudi pripovedni in dramatični t.j. zabavni spisi, eminentno praktične veljave. Po svojih povestih v knjigah družbe sv.

Mohora postal je dr. Vošnjak pravi blagovestnik prostemu kmečkemu narodu, kakor v romanu 'Pobratimi' bodritelj narodne zavesti, narodnega poguma in vztrajnega delovanja omikanejšim in mestnim stanovom; na dramatičnem polji pa je nam vstvaril narodno dramo."26 Literarni ustvarjalec je potemtakem narodni delavec par excellence. V prvi vrsti je (pre)oblikovalec značaja skupnosti, ki ji pripada. Ne reprezentira dejanskosti, ampak jo poskuša izboljševati. To ni zgolj usedlina Turnerjevega priseganja na angleško utilitaristično filozofijo, temveč tudi logična posledica njegovega zgledovanja po 'najpoštenejšem rodoljubu' Davorinu Trstenjaku, ki je z vzorno nesebičnostjo 'prebujal' slovenski narod, kjer koli je mogel.

Pri tako zastavljeni misli o umetnosti se ne gre čuditi Turnerjevi drastični kritiki slovenskih pisateljev, ki preveč ekstenzivno opisujejo najrazličnejša slavja: liki v naših literarnih delih so "korenjaško ponosni pivci, ki ob vsakej priliki pokazujejo, kako si z zlato vinsko kapljico korajžo vzbujajo ali žalost - srčne rane - celijo."27 To menda slabo vpliva na duhovno podnebje med vrlimi rodoljubi, katerih kultura je že tako ali tako brezupno 'mokra.' Na prvi pogled se zdi takšno Turnerjevo stališče naivno, saj ni mogoče reči, da ima avtor do vsega, kar opisuje, afirmativen odnos; toda na drugi strani nas Paul Veyne v svoji imenitni knjigi o rimski erotični elegiji opozarja: "Samo duhovniki in profesorji imajo pravico dolgočasiti, a imajo za to dober razlog; pripovedujejo namreč tisto, kar je Dobro ali Resnično, to pa je vselej primerno izreči. Če kdo snema film o Hitlerju, torej ne more biti nevtralen kot stvarnost /ker nekaj prikazuje oziroma razkazuje/; če scenarist ne razblini vsakega dvoumja in ni izrecno proti, bo film za: le zakaj bi namreč govorili o Hitlerju, če ne bi bil vreden pozornosti, fascinanten? Vprašanje ni toliko: 'Kaj pravi o tem?', kolikor je:

25

P. Turner, n. d., 262.

P. Turner, Dr. Josip Vošnjak, v: Dr. Josipa Vošnjaka zbrani dramatični in pripovedni spisi, Celje 1893, V: VII. 27 P. Turner, Nekaj o naših socijalnih in ojkonomijskih zadevah, Kres 1884, 37.

26

123

I. Grdina: Turner na literarni sceni in v njenem zakulisju

28 'Čemu govori o tem'? " Torej? Če pisatelj pri obravnavi 'razvratnih scen' na neki način ne pove (z eksplicitno izjavo ali morebiti le z ironično distanco in podobnimi prefinjenostmi), da je proti "realistični romantiki alkoholnih hlapov," je dejansko na strani častilcev boga Bakha! Seveda pa je drugo vprašanje, ali zgledi v resnici vlečejo in zapeljujejo ljudi s tolikšno močjo, kot je menil Turner (in njegov čas). Da bi se kdo v resnici zapil zaradi branja knjig - kdo je še slišal za kaj takega!?

Vsekakor pa moremo ugotoviti, da skozi Turnerjeve razmisleke o literaturi kot večen memento odmeva strah pred verzom iz Dantejevega Pekla: "Zvodnik bila je knjiga in nje pisec."29 Zato mož z neznansko ihto juriša na produkte novoromantične muze in jih melje v sončni prah: "Dolgo sem mislil, da to je pač nov mošt, novo vino, ki še vreje in kipi, ki pa malo pomalo vendar izpluska kalno nesnago, ter postane čisto, pitno in okusno vino. /.../ - Ta mošt se je iztisnil in se še iztiska iz nezrelega, pokvarjenega nezdravega grozdja, v njem je bilo že sprva premnogo strupenih glivic, torej pa se kalnost in nesnaga v njem še-le množi in mnogo perečega žvepla bo treba, da se izžge in odpravi ta gnus."30 Slovenski modernisti so po Turnerjevi (ob)sodbi zgolj opičji posnemovalci slovstvenih izrodkov Francozov in Nemcev; podobni so na pol nagemu afriškemu divjaku, ki si priskrbi angleški cilinder in frak;31 Cankarjevo delo - npr. - ni nič drugega kot šušmarstvo zalumpanega študenta!!! Celo s Prešernovim klasično-romantičnim artističnim amalgamom naš utilitarist ni imel česa početi: veliki Vrbljan je bil pač premalo uporaben za filantropsko razširjanje "svetov zlatih in možatih " med "prostim narodom." Treba je reči, da se Turner od najvidnejšega kritika umetniških ustvarjalcev in tokov fin de siecla Maxa Nordaua razlikuje v glavnem le po (občasnem) sarkastičnem smislu za humor: avtor knjige Entartung je namreč videti kot mož, ki se ne zna smejati (celo nasmehniti se ne zna!).32 V vsem drugem sta si močno podobna.

Turner pa je poskušal poseči v literarno življenje na Slovenskem ne samo kot kritik in usmerjevalec duhovnega razvoja, temveč tudi kot ustvarjalec. Ni napisal mnogo: dve povesti (Milica in Brankovič - neobjavljena, menda sežgana; Tri gracije Ljubljanski zvon, 1883) in nevpadljive mladostne pesmi predstavljajo ves njegov leposlovni opus. (Omeniti gre še njegove podlistke, ki se včasih gibljejo na mejah umetniške proze; v vsakem primeru je bil njihov pisec nadpovprečno skrben oblikovalec tovrstnih besedil.)

Nedvomno so Tri gracije Turnerjevo osrednje pripovedno delo, čeprav je v tekstu mogoče opaziti tudi močne feljtonistične sledove (zlasti v nonšalantno podcenjujočih izjavah o Madžarkah, ki so v še močno patriarhalnem 19. stoletju učinkovale kot pikantna duhovitost, dandanes pa jih ne moremo imeti za nič drugega kot

28

P. Veyne, Rimska erotična elegija, Ljubljana 1992, 146.

Prim. konec 5. speva Božanske komedije (137. verz), ki govori o Francesci da Rimini in Paolu Malatesti; v prevodu A. Capudra se stih glasi: "Galjot je bil pisar in to berilo.” (Dante Alighieri, Božanska komedija, Trst 1991, 36.)

30 P. Turner, Beseda o naši 'moderni', Popotnik 1902, 263.

31 P. Turner, n. d., 264.

32 Prim. W. M. Johnston, n. d., 377.

29

124

S tudia

H istorica

S lovenica

33

moškošovinistično kozerijsko neokusnost ). Literarnozgodovinsko utegnejo biti Tri gracije zanimive zgolj zato, ker predstavljajo razmeroma zgoden poskus tematizacije sočasnega velikomestnega življenja v slovenskem jeziku; dotlej se je takšne naloge resno - in priznajmo, da z uspehom - lotil le Josip Stritar v pesmi Čuj, v vrtni seči prepeva kos (ljubezen ni več nič duhovnega; od nje je ostala zgolj fizična utrujenost v jutranjih urah, ko po ulicah "zgodnji ropoče voz ").34 Da se zgodba odvija na tujem na Ogrskem - ni presenetljivo: na Kranjskem in v sosednjih pokrajinah pravega velemesta sploh ni bilo, pripovedovalec pa zatrdi, da si niti dogajalnega okolja niti zapleta (in razpleta) ni izmislil. Pisatelj vsekakor hoče ustvariti vtis faktičnega (stvarnega) spisa. Toda to je lahko tudi zgolj strategija realistično naravnane pripovedi povestnega tipa (ustvarjanje fingirane predbesedilne realnosti).

Turner je očitno kmalu resigniral nad močjo svoje tvorne domišljije in se umaknil v literarno ozadje. To je storil s tem lažjim srcem, saj je v tistem času na slovenskem duhovnem obzorju zablestela zvezda njegovega nazorskega somišljenika Antona Aškerca. Njuno prijateljstvo je bilo iz leta v leto bolj poglobljeno, vendar tudi vse bolj samotno: štajerskega pesnika balad in romanc sta neusmiljeno napadla vodilna kranjska modernista Ivan Cankar in Oton Župančič, ki sta v elitni slovenski književnosti po slogovnem pluralizmu osemdesetih in devetdesetih let (postromantika, realizem, naturalizem, nastavki moderne) spet uveljavila ideologijo 'edine prave poti' (inavgurirali so jo mladoslovenci, ko so - s Stitarjem in Levstikom na čelu - sekljali na prafaktorje zapoznelega klasicista Koseskega; njihovi staroslovenski tekmeci so namreč občudovali tako Koseskega kot slogovno in nazorsko čisto drugače usmerjenega Prešerna) - to pot pod praporom nove romantike. Dejansko je že Cankarjev Epilog k Vinjetam leta 1899 napovedal silovit boj vsem drugače mislečim;35 Aškerc, ki svoje suknje ni bil pripravljen prilagoditi modnim trendom, pa je bil sčasoma razglašen kar za arhivarja slovenske liberalne misli (tudi literarne).36 Župančič je potem njegovo poezijo označil za "vdovo ob živem možu."37 Tisti, ki so prihajali, so bojevitima modernistoma večinoma brez pridržka pritrjevali - z izjemo "poznega svata lepote " Antona Novačana, ki se je energično uprl cankarjanskim meglenicam.38 Ker so raziskovalci literarnega življenja in smrti na Slovenskem od nekdaj čutili potrebo po identifikaciji s stališči zmagovalcev (mislili so, da so enako pametni, kot so bili nekoč njihovi 'junaki'), so z večjo ali manjšo doslednostjo puščali vnemar vse neprevladujoče smeri razvoja, s tem pa so se tudi odpovedali premisleku o vsej 33

Po Turnerjevem mnenju Madžari skrbijo za izboljšanje "konjskega plemena" in "ženskega zaroda" tako zaradi lastnih potreb kot zaradi "eksporta". (Prim. Ljubljanski zvon 1883, 579, 580.) Madžarkam ni nič prijaznejša izjava: "Krepost, deviškost in zakonska zvestoba so pri nas /= na Ogrskem/ legendarni pojmi, na katere mislijo še nekateri naivni ljudje, ki z modernim duhom ne napredujejo. Vsaka odlična dama mora imeti poleg moža še 'hišnega prijatelja'." (Prim. Ljubljanski zvon 1883, 645.) Resnici na ljubo pa je treba povedati tudi to, da Turner vsaj na enem mestu obsoja neustrezen odnos t. i. močnejšega spola do Evinih hčera: na Ogrskem gledajo moški na ženske približno tako kot pogani na žrtve, ki so jih namenili 'nečistim bogovom'. (Prim. Ljubljanski zvon 1883, 521.)

34 J. Stritar, Zbrano delo I, Ljubljana 1953, 28. Tekst je bil natisnjen v zbirki Pesmi leta 1869. Mimogrede se velemestno življenje pojavlja tudi v Stritarjevem romanu Zorin (1870). Slovenski literarni programi in manifesti, 58 in dalje, zlasti 60 in 61.

35 I. Cankar, Pisma Jeremijeva (1909), Zbrano delo XXIV, Ljubljana 1975, 203 in dalje, zlasti 205.

36 O. Župančič, Revija (1911), Zbrano delo III, Ljubljana 1959, 197. Povedati pa je treba, da je Župančič k tej pesmi pozneje dodal 'pripisek', v katerem je napad na Aškerca pojasnil kot posledico svoje mladostne užaljenosti. Posebej zlobno je bilo Župančičevo označevanje razmerja med Aškercem in njegovo muzo z 'zakonsko' terminologijo, saj erotično senzibilni pesnik v stikih s pripadnicami lepšega spola ni imel srečne roke.

38 F. Zadravec, Slovenska književnost II, Ljubljana 1999, 139.

125

I. Grdina: Turner na literarni sceni in v njenem zakulisju

potencialni kulturni/duhovni zgodovini. Neuresničena zgodovina namreč ni zmerom spekulativna ali virtualna; ko je pred nami, je možnost; šele ko jo uzremo v vzvratnem ogledalu, postane nemožnost. Toda kljub temu se ni zmerom povsem neproduktivno ukvarjati z njo: važno je vedeti, katere ideje so bile v tem ali onem času na trgu duhovne ponudbe in povpraševanja (in morda še bolj: zakaj so ene zmagale, druge pa podlegle, kajti to ni vedno stvar njihove kakovosti; često je odločilna agresivnost njihovih zagovornikov).

Tudi pri Turnerju in Aškercu naletimo na zanimive (skoraj 'otipljive') sledove potencialne zgodovine: okoli novega leta 1908 se je v njuni korespondenci pojavila misel na pesniško zbirko, ki naj bi po zgledu Jadranskih biserov tematizirala življenje v slovenskoštajerskih hribih. Njen naslov bi bil Pohorske cvetlice.39 Toda ideja je ostala nerealizirana, čeprav je v pismih obeh mož odmevala še v naslednjem letu:40 pesnik je v tistem času postajal vse odljudnejši,41 saj je njegovo delo doživljalo iz dneva v dan bolj negativen (v najboljšem primeru zgolj ravnodušen) sprejem. Aškerc je pač bil prepričan, da je pisanje literature v bistvu oblika medčloveške komunikacije in specifična oblika družbenega angažmaja: sámo ustvarjanje je šele polovica realizacije umetnine - druga polovica je njeno aktivno uživanje. Ker pa so pristaši kranjske moderne Slovence že kmalu po letu 1900 uspeli prepričati, da je le zgodnji Aškerc vreden branja, iz načrtovanih Pohorskih cvetlic ni bilo nič. Tako je prijateljska zveza med pesnikom in Turnerjem ostala brez svojega najambiciozneje zamišljenega pričevanja. S tem disonantnim akordom pa se je tudi sklenilo aktivno poseganje Pavla Turnerja v slovensko literaturo. Prihodnost je pripadla drugim; njemu je ostala modrost molka.

39

A. Aškerc, Zbrano delo VIII, 213, 214.

A. Aškerc, n. d., 214--224.

41 Tudi smrt nikoli rojenih Pohorskih cvetlic je bila značilno ljudomrzniška oziroma čudaška: Aškerc se je po dolgem odlašanju navsezadnje le prikazal pri Turnerju, vendar se je potem namesto na Pohorje podal nazaj v Ljubljano, ker je v prijateljevi hiši slabo spal. Prim. M. Boršnik, Anton Aškerc, Ljubljana 1981, 208.

40

126

S tudia

H istorica

S lovenica

Igor Grdina TURNER AUF DER LITERATURSZENE UND HINTER IHREN KULISSEN ZUSAMMENFASSUNG Pavel Turner (1842-1924) zählt zu den bedeutenderen Persönlichkeiten aus dem Hintergrund der slowenischen Literatur. Er selbst verfasste nur wenige belletristische Werke, am bedeutendsten ist seine Erzählung Tri gracije ('Drei Grazien'), die 1883 in Ljubljanski zvon veröffentlicht wurde. Literaturgeschichtlich ist sie vor allem als eine der frühesten Prosa Thematisierungen des Großstadtlebens in der slowenischen Literatur interessant. Mehr Aufmerksamkeit gebührt Turners Arbeit als Betreuer und Kritiker; als weltanschaulicher Utilitarist war er überzeugt, dass jedes Schrifttum auch die reine Belletristik der Erziehung der breitesten Schichten des slowenischen Volkes dienen müsse. Er lehnte die Neuromantik ab (dabei teilte er die Auffassung Max Nordaus, dessen Aufsätze ihm gut bekannt waren); die schärfste Kritik übte er am prominentesten Vertreter der slowenischen literarischen Moderne aus, dem Schriftsteller Ivan Cankar, pries hingegen den jungslowenischen Dramatiker und Erzähler Josip Vošnjak und den postromantisch-realistischen Dichter Anton Aškerc. In diesen beiden Literaten sah er das Beispiel einer erfolgreichen Verwirklichung seines 'literarischen Programms' (welches aus seinen veröffentlichen Texten und seiner Korrespondenz ableitbar ist), das Ähnlichkeiten mit jenen von Celestina und Kersnik aufwies. Turner hatte eigentlich den Realismus mit Idealistischen Prägungen befürwortet; das Vertraut sein mit geistigen Strömungen in der großen Welt schien ihm unausweichlich, er war jedoch Gegner einer unkritischen Nachahmung fremder Vorbilder.

127

S tudia

H istorica UDK [929 Vošnjak J.: 821.163.6]: 929 Turner P. 1.01 Izvirni znanstveni članek

S lovenica

Pavel Turner in literarno ustvarjanje Josipa Vošnjaka Janez Cvirn Dr., redni profesor Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 2, SI - 1000 Ljubljana e-mail: janez.cvirn@ff.uni-lj.si

Izvleček: Dr. Pavel Turner, ki je videl glavno pot do kulturno narodne osamosvojitve v izobrazbi in vzgoji, je bil prepričan, da Slovenci potrebujejo 'zdravo in krepko slovstvo' in ne 'nihilizma,' zato je nasprotoval sentimentalizmu Josipa Stritarja in bil odločen nasprotnik slovenske moderne (zlasti Cankarja), ki jo je imel za nezrel in neprebavljen leposlovni uvoz. V skladu s tem je (poleg Jurčiča in Aškerca) za vrhunskega pisatelja smatral tudi Josipa Vošnjaka, katerega literarna prizadevanja je budno spremljal in izjemno cenil.

Ključne besede: Pavel Turner, literarna zgodovina, Josip Vošnjak.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 1, str. 129-141, 45 cit., 1 slika.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

129

J. Cvirn: Pavel Turner in literarno ustvarjanje Josipa Vošnjaka

1

Josip Vošnjak , eden izmed glavnih organizatorjev slovenske stranke na Štajerskem in glavni steber slovenske liberalne stranke v "tisti njeni zlati dobi, ko je bila še resnično napredna ,"2 je bil izjemno plodovit pisec. Že od začetka šestdesetih let, ko je odločno stopil na politično sceno na Slovenskem, je redno dopisoval v razne slovenske časnike. Najprej v Bleiweisove Novice, nato v Einspielerjevega Slovenca (1865-67) in Slovenskega gospodarja (1867), po začetku izhajanja Slovenskega naroda (1868), pri katerega ustanovitvi je tudi sam sodeloval, pa skoraj izključno v ta organ mladoslovenske (liberalne) stranke.

Poleg izrazito političnih člankov, volilnih proglasov in brošur, kot npr. Slovenci, kaj čemo? (1867), Slovenski tabori (1870), Slovenci in državni zbor 1873 in 1874 (1874), je v sedemdesetih in osemdesetih veliko pozornost namenil pisanju izrazito praktičnih narodno-gospodarskih člankov in samostojnih knjig. Od 18. junija 1868, ko je v Slovenskem narodu prvič pisal o nujnosti ustanavljanja hranilnic in posojilnici, se je v številnih člankih (a tudi v praksi) zavzemal trdnejšo gospodarsko in finančno organizacijo Slovencev. V sedemdesetih in osemdesetih letih je tako napisal več poljudnih gospodarskih in drugih člankov za Koledar Sv. Mohorja, kot npr. Posojilnice na pomoč kmetskemu ljudstvu (1872), Hranilnice in posojilnice na kmetih (1876), Perva pomoč v smertnih nevarnostih (1878), Proti žganju (1886), Zakaj peša kmetski stan (1886), O koleri (1887), O gospodarskih šolah (1890) in druge. Izjemno pomembna je bila tudi njegova knjiga Umno kletarstvo (s podnaslovom: Slovenskim vinorejcem v poduk), ki jo je Mohorjeva družba izdala leta 1873 in ki je imela posebno vrednost "zaradi natančnega popisa vinogradarstva po vseh slovenskih vinorodnih krajih."3 Na nekoliko višjem nivoju pa se je 'agrarnega vprašanja' lotil v narodnogospodarskih člankih, ki jih je pisal za Letopis Matice Slovenske. Med njimi sta za poznavanje konkretnih problemov na tedanjem slovenskem podeželju še danes pomembni obsežni razpravi Ob agrarnem vprašanji (LMS 1884) ter Socijalni problemi in kmetiski stan (LMS 1885), medtem ko je razprava Kaj človeštvo prideluje in uživa (LMS, 1888) bistveno bolj splošna.

Toda Vošnjak je imel veliko veselje tudi z leposlovjem. "Pri beletrističnem delu se človek vsaj malo oddahne od puste politike," je pisal Levcu 4. marca 1884.4 Pod psevdonimom J. Skalec je v Slovenskem narodu 1873 objavil noveli Prvi poljub in Na črni zemlji. Zlasti po sredi osemdesetih let, ko se je odpovedal državnozborskemu mandatu, je njegova pisateljska žilica tako hitro utripala, da se človeku nehote zastavi vprašanje, le kje je jemal čas in ideje za pisanje.

Svoje povesti za 'kmečko ljudstvo', v katerih je poudarjal pobožnost in risal vzorne katoliške značaje, je Vošnjak objavljal - kot poljudne gospodarske in druge praktične članke predvsem v Koledarju Mohorjeve družbe. (Za pisanje tovrstnih

1

O Vošnjakovem življenju in delu glej: Vasilij Melik, Josip Vošnjak in njegovi spomini, v: Josip Vošnjak Spomini (navajam: Spomini), Ljubljana 1982, str. 641-679; Igor Grdina, Življenje in podvigi Josipa Vošnjaka, v: Josip Vošnjak Doktor Dragan, Anton Funtek Tekma. Slovenska meščanska dramatika I., Ljubljana 1996, str. 5-15; Majda Lušenc, Literarno delo Josipa Vošnjaka, rkp. diploma, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, FF, Ljubljana 1981; geslo Vošnjak Josip, v: SBL, str. 585-588, in tam navedena literatura.

2 Melik, Josip Vošnjak in njegovi spomini, v: Spomini, str. 671.

3 Pavel Turner, Dr. Josip Vošnjak, v: Dr. Jos. Vošnjaka zbrani dramatični in pripovedni spisi, II. zvezek, Celje 1893, str. V. 4 Citirano po Vasilij Melik, Josip Vošnjak in njegovi spomini, v: Josip Vošnjak Spomini, Ljubljana 1982, str.

665.

130

S tudia

H istorica

S lovenica

povesti ga je vzpodbudil Andrej Einspieler).5 Med njimi naj omenimo povesti: Dva soseda (1888), Obsojen (1889), Ti očeta do praga, sin tebe čez prag (1890), Blagor usmiljenim (1891), Blagor žalostnim (1894) in Blagor mirnim (1902). V mohorjanskih Slovenskih večernicah je objavil tudi dve daljši povesti Troje angeljsko čaščenje 1886 in tik pred smrtjo še Navzgor - Navzdol (1909).6 Del Vošnjakovih povesti je Mohorjeva družba leta 1914 izdala pod naslovom Izbrani spisi dr. Jožefa Vošnjaka.

Dopisnica Josipa Vošnjaka Pavlu Turnerju, 13. septembra 1905 (PAM, Pavel Turner, škatla VIII.)

Medtem ko je za Mohorjevo družbo dr. Josip Vošnjak pisal predvsem utilitaristično prozo, namenjeno preprostemu kmečkemu bralcu, ki ga je poskušal gospodarsko, kulturno in politično vzgajati, se je v svoji meščanski kratki prozi in pri prikazovanju meščanstva skušal prilagajati tisti smeri v slovenski literaturi, ki se v "idejnem, psihološkem in stilnem pogledu odpira dezintegracijskim procesom, ki uveljavljajo nove psihološke postopke: kontrast, ironijo, sarkazem, parodijo, čistejši lirizem in začetno grotesko " in najdemo v njej "že prve zarodke modernizma."7 V ta kontekst vsekakor sodi tako Vošnjakov roman Pobratimi, ki ga je v samozaložbi izdal konec leta 1888, zlasti pa nekatera njegova dramska besedila. Vošnjak je bil namreč tudi izjemno plodovit dramatik, saj je od leta 1886 do leta 1893 napisal kar 11 iger.

5

Vošnjak je v Spominih (str. 167) zapisal: "Prvi moj spis 'Umno kletarstvo' je družba izdala l. 1873. Potem sem se lotil tudi povesti. To pa se je tako dogodilo. L. 1884. je družba natisnila nekatere povesti, ki so po mojem in tudi drugih mnenju bile spisane v takem slogu, da niso bile pripravno berilo za prosto ljudstvo.

To sem pisal Andreju, a on mi brž odgovori: 'Pa ti kaj boljšega spiši!'"

6 Prim. Melik, Josip Vošnjak in njegovi spomini, str. 666.

7 Boris Paternu, Pogledi na slovensko književnost, I, Ljubljana 1974, str. 10.

131

J. Cvirn: Pavel Turner in literarno ustvarjanje Josipa Vošnjaka

8

Tako pri pisanju za kmeta, s katerim je imel kot mestni človek sicer velike težave, kot v svojih slikah iz meščanskega življenja, je Vošnjak poskušal uresničiti cilj, "da budi in osrčuje ljubljeni narod, da mu v srca vsadi rešilni nauk, da so poštenje, vsestransko delo in varčnost, omika in domorodna ljubezen ona najboljša sredstva za častno zmago tudi v najtežji, najljutejši borbi."9 V tem smislu je v celoti delil literarne nazore svojega prijatelja dr. Pavla Turnerja, ki se je tudi sam (že od gimnazijskih let) ukvarjal z leposlovjem in zlasti s publicistiko.10 Tudi Turner je namreč videl glavno pot do kulturno narodne osamosvojitve v izobrazbi in vzgoji, temeljno vzgojno-izobraževalno sredstvo pa je videl v znanosti in literaturi, ki jo je (kljub bivanju v tujini) natančno spremljal in tudi finančno podpiral. Seveda pa je imel Turner (še iz dijaških let izvirajoč) izrazito praktično preporodni pogled na leposlovje. Bil je prepričan, da Slovenci potrebujejo "zdravo in krepko slovstvo " in ne "nihilizma," zato je nasprotoval sentimentalizmu Josipa Stritarja in bil odločen nasprotnik slovenske moderne (zlasti Cankarja), ki jo je imel za nezrel in neprebavljen leposlovni uvoz.11 V skladu s tem je (poleg Jurčiča in Aškerca) za vrhunskega pisatelja smatral tudi Josipa Vošnjaka, s katerim si je od leta 1881, ko ga je Vošnjak po Jurčičevi smrti prosil naj prevzame uredništvo Slovenskega naroda, tudi redno dopisoval.12 V svojih pismih je Turner večjo pozornost kot politiki namenjal prav Vošnjakovim literarnim prizadevanjim, ki jih je na moč odobraval in na njih deloma tudi vplival. Na Turnerja je napravil izjemen vtis že Vošnjakov roman Pobratimi, ki ga je Vošnjak (z delovnim naslovom Naprej) začel pisati že v zgodnjih sedemdesetih letih letih (tik preden je bil leta 1873 izvoljen v dunajski državni zbor),13 nadaljeval pa letu 1885, ko ni več hotel sprejeti državnozborske kandidature,14 torej v času, ko se mu je očitno zdelo, da je "vsako drugo delovanje za narod prijetnejše kakor politikovanje, in nemara tudi koristnejše."15 Še bolj navdušen pa je bil nad nekaterimi Vošnjakovimi dramskimi besedili, zlasti nad dramo Doktor Dragan, pri kateri je Vošnjaku pomagal s številnimi pomembnimi nasveti. Od konca osemdesetih let pa mu je s kritičnimi pripombami pomagal tudi pri drugih leposlovnih besedilih.

Vošnjak je namreč večino svojih literarnih besedil pred izdajo poslal Turnerju, ta pa ga je nemudoma prebral in tudi komentiral.

Svoje vtise ob branju rokopisa romana Naprej, ki ga je Vošnjak pred izdajo "v drugem delu močno izpremenil "16 in mu nadel nov naslov Pobratimi, je Turner

8

V Spominih (str. 167) je Vošnjak zapisal, da mu ni bilo lahko "spisavati prizore iz kmetskega življenja, katerega v svoji mladosti prav nič nisem poznal. Torej sem se moral držati le sploh človeških čutov in zato povestim tuintam manjka onega kolorita, ki jim ga morajo dati le na kmetih rojeni in tam vzrasli pisatelji, kakor n. pr. Jurčič. Snovi pa so vzete vse iz življenja in glavni dogodki so se tako prigodili, kakor sem jih popisal."

9 Ljubljanski zvon, 1889, str. 185-186; Dr. Fr. J. Celestin, ocena romana Pobratimi.

10 SBL, 13. zvezek, Ljubljana 1982, str. 249-253.

11 SBL, str. 252.

12 Vošnjak, Spomini, str. 281.

13 Prav tam, str. 155.

14 Prim. pismo Davorina Trstenjak Vošnjaku z dne 3. 7. 1885 v Vošnjakovi zapuščini v Arhivu Republike Slovenije (ARS); kratek izsek je objavil tudi Dragotin Lončar, Iz literarne in politične korespondence dr.

Josipa Vošnjaka, Naši zapiski, 1912, str. 110.

15 NUK, Ms. 800; pismo Andreju Einspielerju z dne 26. 2. 1886; prim. tudi Moravec, Meščani v slovenski drami, str. 116.

16 Vsebino sprememb je ob izdaji romana pojasnil v pismu Janku Kersniku z dne 15. 12. 1888: "Pobratime sem močno popravil, zlasti prvotno romantiko v 3. delu spravil v tir 'der spiessburgerlicher Ehe'. Zdaj se

132

S tudia

H istorica

S lovenica

pisatelju razkril že v pismu 28. julija 1888, v katerem je s pravim navdušenjem pozdravil tendenco Vošnjakovega romana.17 V njem je med drugim zapisal: "Bog živi preblagega Dr. Devina in njegov prekrasni 'Naprej'! Verujte mi, Vi najblažejši buditelj in gojitelj naše narodne zavesti, narodnega napredka in blagra naroda našega, da me že dolgo dolgo ni čitanje kterega spisa toliko zanimalo, toliko veselilo kakor Vaš izborni 'Naprej'!

No, pa saj to je naravno: v junaku Vašega romana, ste Vi samega sebe nekoliko se pokazali, nekoliko Vaše srce razkrili, nekoliko Vaše mišljenje in čutenje, načela in stremljenje objavili. Pravim le nekoliko, - popolnejše upam, da se bodete objavili kedaj v spominih ali avtobiografiji, - ker kdor Vas nekoliko pozna, - in kteri Slovenec bi Vas ne poznal! ne more dosti občudovati Vaše preblago, za narod najplemenitejšo in naj gorkejšo ljubeznijo vneto srce, Vaš jekleni no idealni značaj, Vašo neupogljivo voljo in neumorno delavnost v vsakterem blagem stremljenji za blagor naroda, Vaš pravi herojski pogum v najtežejših borbah, Vaše stalno zaupanje v konečno zmago in boljšo bodočnost. Da, vse to in še mnogo več občudujemo v Vaši osobi mi vsi, ki Vas poznamo, - ali da bolje rečem, vsakdo, komur še srce za narod bije, komur še čuti za blage idealne značaje niso usahnili, kdor se še more za kaj več nego za vsakdajno animalno življenje brigati. Dr. Devin je idealen blag mož, vzor naj lepših čednostij pravega rodoljuba, - Dr. Vošnjak je ipak še mnogo blažejši, mnogo uzornejši, pravi prvak in uzor vsem slovenskim rodoljubom.

Kakor sem rekel, čital sem z naj večim zanimanjem in veseljem Vaš roman 'Naprej', Vašega 'Devina', saj takšen umotvor je nam Slovencem prava historična znamenitost. Značaji dotičnih osob narisani so izvrstno po naravi, vsakdo je na svojem mesti, govori in dela po svoji pravi, naravni nalogi, tako da čitatelju kar na misel ne pride, da bi govori in dogodki drugačni biti mogli. Kakor praktično življenje, tako poznate Vi človeško srce v vseh njegovih tajnostih; znane so Vam srčne strasti in radosti in bridkosti, kreposti in slabosti: - in vse to znate res mojstersko predočevati, da zavzemate čitatelju um in srce.

No Vam ni bil, kakor sami pravite, glavni namen predstavljati srca pretresajoče effekte, temoč buditi narodno zavest, navduševati za narodne ideale, krepiti zaupanje v gotovi uspeh in boljšo narodno bodočnost, bodriti pogum omahljivcem v ljutem narodnem boji, t. j. preganjati nesrečni pesimizem, ki je prava kuga v našem narodnem življenji in stremljenji, - Vaš namen je klicati narodnjake k vstrajnemu neumornemu delu za narodni blagor, narodne svetinje, kazoč v izgled že sijajni uspeh takšnega delovanja. Da to nalogo Vi po vsem odlično rešujete je naravno; saj bi nikdo ne mogel biti idealnejši, lepši uzor pravega rodoljuba nego ste Vi sami ter Vaš Dr. Devin kolikor se v njem - Dr. Vošnjak razkriva."18 Turner je ocenil Vošnjakov roman za "sijajno dovršen umotvor tako glede oblike ali tehnike kakor vdahnene mu tendencije ali namena; umotvor, kteri ostane vedno na slavo slovenski literaturi,"19 se je pa kritično ustavil ob Vošnjakovem opisovanju spiritizma. "Gospa Dora je mojstrsko narisana v vsakterem obziru; tukaj ste se pokazali tako izvrstnega psihologa, kakor svetovno skušenega, svetovno zvedenega moža; glede umetniške tehnike in psihologične resnice so prizori v kterih Dora igra, brez bo cela stvar čitala gladkeje, ko takrat, ko je imel soditi matični aeropag." Citirano po: Majda Lušenc, Literarno delo Josipa Vošnjaka, str. 18.

ARS, Josip Vošnjak, mapa IV., pismo dr. Pavla Turnerja dr. Josipu Vošnjaku, Jemnice na Moravskem, 28. julija 1888.

18 Prav tam.

19 Prav tam.

17

133

J. Cvirn: Pavel Turner in literarno ustvarjanje Josipa Vošnjaka

ugovora izvrstni, - kar mojemu mišljenju ipak ne ugaja, je Dorino hipnotično prerokovanje. Jaz sem naj neverniji Tomaž glede vseh tako imenovanih čudežnih pojavih; že od tretjega gimnazijalnega razreda sem, toraj že mladi fant, nisem več na biblijske in verske čudeže verovati mogel, naravno je toraj, da ves spiritizem in hipnotično prerokovanje smatram za naj veči humbug in ljudorijo. Čitatel Vašega romana prav za prav ne bode vedel, kaj bi o magnetizovanji ali hipnozi mislil, odločno se niste ne pro ne contra izrekli; - no po navedenih in psihologično izvrstno predstavljenih dogodkih Vam bode mnogo čitateljev, posebno pa nervozni ljudje in lahkoverno ženstvo verjelo v magnetizovanje in hipnotično prerokovanje; - to vero širiti pa nikakor ne mislim, da bi Vi nameravali. Dorina osobnost in njeno prerokovanje se meni tako impozantno dozdeva, da bi mogli za naslov romana naravnost napisati: 'Dorino prerokovanje.' Te protiopazke mi ne bodete zamerili, saj Vam pa k vsem Vašim tendencijoznim spisom dosta čestitati ne morem. Da v poštenem delu se nahaja sreča, kakeršno človek v obče doseči more, in to tendencijo naj bi javljala in zajela naša literatura tako v vezani kakor nevezani besedi; - vse to prokleto mijavkanje in tarnanje nam ukužuje može, jemlje jim veselje in voljo k delu ter dela nesrečne."20 Čeprav Vošnjak pri izdaji romana Pobratimi, izšel je decembra 1888 (z letnico 1889) pri Narodni knjižnici, ni upošteval prijateljeve kritike spiritizma,21 je Turner ob izidu romana v Slovenskem Narodu objavil obsežno in nadvse pozitivno oceno dela, ki jo je v pismu Vošnjaku (19. decembra 1888)22 utemeljil z besedami: "Predmet Vašega romana me je v svoji tendenci silno zanimal, toraj sem prav za prav le glavne principe, na ktere ste povest postavili, naj bolj razmotrival - to se mi je naj važnejše dozdevalo. Kar pa se Vas, Vaše osobe tiče, s to se mora vsaki ocenjevalec Vašega romana baviti; Vi ste preeminentna osebnost, da bi se z Vami uprav v prvi vrsti ne pečal. Kar sem pisal, je objektivno prepričanje in le dolžnost je vsakemu Slovencu pripoznavati Vam neizmerne zasluge - kar se je dosedaj glede Vašega pisateljevanja premalo zgodilo. Pustite toraj kar sem o Vaši osobi Vam na čast omenil, ne bodite preskromni."23 Turnerjeva ocena Pobratimov z naslovom Optimizem in pesimizem in dr. Vošnjakov roman 'Pobratimi,' ki jo je Slovenski narod objavil v dveh nadaljevanjih (22. in 24. decembra 1888), torej le nekaj dni po izidu romana,24 se ni veliko razlikovala od 20

Prav tam.

Nasprotno. Da bi prepričal svojega prijatelja o 'teži' spiritizma, mu je poslal dve spiritistični knjigi, iz katerih je očitno zajemal svoje spiritistično znanje in navdušenje. Toda knjigi Turnerja nista prepričali.

Na začetku septembra mu je iz Jemnic na Moravskem poslal pismo, v katerem je med drugim zapisal: "Zajedno s temi vrsticami Vam vrnem Perty-jevo in Du Prelovo knjigo, kteri ste mi prijazno poslali bili. Po prvem čitanju sem Vam menda nekaj preostro o nazorih, t. j. znanstvenih preiskavah teh dveh učenjakov pisal, zato sem stvar spet in spet premišljeval, vendar nič se bolje uveriti nisem mogel. Soznanil sem se med tem tudi z nekim spiritistom, možem, ki vse čudežne povedke Pertyjeve in Du Prelove popolnoma veruje, a tudi ta me z svojimi experimenti, ktere je z meno počenjal, nikakor ni o svoji veri prepričal.

Existence tako imenovanega živalskega magnetizma ne zanikujem, ta je celo naravna pojava, tako tudi hypnoza; vendar hypnoza mi nič drugega ni, nego v zadremanje ali vzaspavanje v veči ali manjši potenci celo po naravnih zakonih vse druge tako imenovane pojave, proroško govorjenje itd. kar ni po naravnih zakonih si, si ne morem kaj, da bi ne imel za prosti švindel, captatio mentis živčno bolestnih ljudij." ARS, Josip Vošnjak, mapa IV., pismo dr. Pavla Turnerja dr. Josipu Vošnjaku, Jemnice, 10. septembra 1888.

22 ARS, Josip Vošnjak, mapa IV., pismo dr. Pavla Turnerja dr. Josipu Vošnjaku, Jemnice, 19. december 1888.

23 Prav tam.

24 Slovenski narod, 22. in 24. 12. 1888: Dr. Ahasverus, Optimizem in pesimizem in dr. Vošnjakov roman Pobratimi.

21

134

S tudia

H istorica

S lovenica

sodbe, ki jo je o romanu podal v zasebnem pismu z dne 28. julija 1888. Če zanemarimo laskavo oceno 'pisateljevih' zaslug za 'narodni blagor,' je Turner v oceni največjo pozornost namenil tendenci romana, to pa je po njegovem mnenju vprašanje optimizma in pesimizna. Zato je prvi del ocene romana, objavljen v Slovenskem narodu 22. 12. 1888, v celoti posvečeno temu vprašanju.

Po Turnerjevem mnenju je Vošnjak "dobro opazoval naše narodne prednosti pa tudi narodne slabosti " in tako dobro spoznal bolezni "za katerimi naš narod hira", a tudi "zdravil, katera bi pomagala." S pisanjem povesti za "priprosti narod " (za Mohorjevo družbo) naj bi Vošnjak poskušal vliti samozaupanje in samozavest kmetu, z romanom Pobratimi, ki je namenjen slovenskemu razumništvu, pa naj bi za optimistični pogled na svet (narodni razvoj) poskušal navdušiti tudi slovensko meščanstvo. Kajti: "V našem socijalnem, političnem življenji nahaja se mnogo napak, mej največjimi pa je nek fatalističen pesimizem, ki nalik kužni bolezni mladino, odrasle može in starce napada, zajeda ter na osobno kakor na občno narodno škodo pogublja. Pesimizem nasprotuje optimizmu kakor noč dnevu, mraz toploti, smrt življenju. V pesimizem utopljen človek ne nahaja na zemlji ne sreče ne veselja; ker ničesar izdatno dobrega ne pričakuje, se tudi za ničesar vzvišenega, idealnega navduševati ne more, živi v nekaki duševni otrpnosti in obupnosti, prepuščaje svojo 25 in narodno srečo 'usodi' 'nirvani' ."

V nadaljevanju je Turner poudaril, da sicer Slovenci živimo v razmerah, zaradi katerih lahko postanemo pesimisti: "Žalostna je naša prošlost, bridka naša sedanjost," da pa smo za boljšo 'bodočnost' odgovorni sami. Nad boljšo bodočnostjo pa ne bi smeli obupovati: "Ne! nikakor ne! Hvala Bogu, da mi Slovenci nesmo nikakeršni aristokratski 'žlaprtki', kakšne koli slavne prošlosti, slavnih prednikov, na katerih slavo bi se sklicavali in ponašali kakor kakšno ničevo aristokratče na davno minulo sijajnost svojih pradedov, - hvala Bogu, da smo pristni plebejski zarod ter zmožni sami si pripravljati in ustvarjati veljavo in slavo! "26 In ko se je spraševal, ali "smemo, moremo, ali moramo mi Slovenci biti optimisti?," je nedvoumno odgovoril: "Da, mi smemo, moremo in moramo biti optimisti, ako si hočemo zboljševati naše stanje, tako glede na razmere nas pojedincev, kakor našega skupnega naroda, v socijalnem in poltičnem življenji."27 Svojo trditev je Turner poskušal podkrepiti s slovensko zgodovino: "Kdor resno razmotruje našo zgodovino, naš napredek zadnjih 40 ali 30 let, se pač more z veseljem prepričati, da smo mnogo dosegli. Kdo pa more pokazati narod, kateri bi bil jednako našemu, v jednakih razmerah v tako kratki dobi jednako napredoval, svojo narodnost, svoje slovstvo, svojo politično veljavo jedanko razvil? - V političnem pomenu besede slovenskega naroda kar bilo ni; živel je svoje fizično življenje svetu nepoznan. Naše slovstvo? Ni ga bilo, - in resnico je govoril oni nemški mož, ki se nam je rogal, da vso našo literaturo v svoj robec zavije. Ne vem, zakaj bi se kdo hudoval na ta porogljivi izrek, - nasprotno: spominjajmo se ga zdaj le z veseljem in hvaležnim ponosom! Postali smo od tedaj premožnejši; iz najskromnejšega početka se naša literatura od dne do dne lepše razvija in razcvita, danes se piše v olikani slovenščini že o vsakterih vedah in umetnostih; preslavni Preširen pa si je z najboljšimi Slovenci, slovenskimi filologi in pisatelji še nemški dopisoval. Ako uva-žujemo vse te razmere, reči smemo: ni še bilo slavnejše dobe slovenske, nego je naša. Bodimo je radi, veselimo

25

Slovenski narod, 22. 12. 1888.

Prav tam.

27 Prav tam.

26

135

J. Cvirn: Pavel Turner in literarno ustvarjanje Josipa Vošnjaka

se, da v nji živim, da smo sotrudniki njene slave, narodnega preporoda, na izgled in v spodbuju našim potomcem. Ta optimizem ni pretiran, dasi vsakteri zaveden Slovenec ve in vidi, kako daleko smo še od zaželjenega cilja, koliko velikanskih težav in zaprek nas še loči od njega, koliko bridkosti in trpljenja še imamo prenašati; ta optimizem nas tudi nema mamiti v kakšno brezbrižno zadovoljnost, temveč ima netiti v nas neugasljiv ogenj ustrajno pogumnega navdušenja k težavnemu delu in boju za narodne svetinje, za narodne pravice, za narodni napredek in pravo narodno slavo; ima nas naudajati s krepko nado in trdnim prepričanjem, da naši napori neso in ne bodo zastonj, temveč deležni zaželjenega in zasluženega uspeha. Ta optimizem naj nas tolaži v naših nezgodah, da ob ničemur ne obupamo, za kar se pošteno in razumno trudimo; in kadar navzlic največjim naporom le prepočasni napredek vidimo, pomislimo, da, kar je stalno dobrega, častno trajnega, se brzo pridobiti ne more, temveč se po naravnem zakonu le polagoma sestavlja."28 Ko je Turner tako na dolgo in široko utemeljeval potrebo 'optimizma', ki naj bo vodilo vsega osebnega in zlasti narodnega dela, je prešel na oceno romana Pobratimi, saj naj bi bila prav pesimizem in optimizem "pozorišče, na katerem se ta roman prav razmotrivati in osoditi more."29 Predmet povesti je vzet iz važnih dogodeb narodnega prebujenja in prerojenja štajerskih Slovencev. Pisatelj nam predstavlja ono znamenito dobo na živih in zanimivih podobah, ki so posnete vse po pristni naravi: "vidimo ljudi, kakeršni so res, kako v resnici čutijo, mislijo, govorijo in delajo; predstavlja nam vsakotere družbe in tipne značaje, v Bachovem kotlu izvarjene višje in nižje uradnike, v nemškem filisterstvu vzgojene provincijalne meščane, poleg pa tudi velikomestne prikazni, nemškega mej Slovenci živečega graščaka in vrlega 'Novice' kmeta; kaže nam prave možake poštenjake, ter smešne babuhe, politične pretvege in zaničevanja vredne potvore. Junak naše povesti predstavlja se nam optimist v najplemenitejšem pomenu besede. Srečamo ga uprav, ko se po dovršenih visokošolskih študijah z 'oslovsko kožo v žepu', t.j. doktor medicine in kirurgije v domovino vrača. Mladi doktor Milan Devin je poln goreče ljubezni za svoj narod, idealno navdušen za narodno delo, poln pravega moškega poguma k težavnem boj, kakor tolažilnega upanja na konečni uspeh. Naseli se v mestu, v katerem sta že dva pobratima mu bila, dr. Ivan Dolnik, odvetniški koncipijent, in Vinko Rovan, državni uradnik, ter počne zajedno svoje zdravniško in narodno poslovanje. Bile so v oni dobi na Štajerskem hude in obupne razmere za narodnega buditelja, torej v čegar prsih ni tlelo neugasno navdušenje in čegar srce se ni globoko ukoreninil nadobudni optimizem, je pač lahko obupal in pesimist postal, kakor sicer plemenit moški značaj, sijajno nadarjeni dr. Dolnik. Pobratima Devin in Dolnik predstavljata dvoje glavnih načel; prvi je uzor pravega rodoljuba optimista, drugi pa nesrečni, dasi povsem pošteni rodoljub pesimist, dočim je tretji pobratim Rovan primer pomilovanja vrednega babuha ter prototip onih narodnih ničnežev, ki se le tedaj narodnjake širokoustijo, kedar mislijo, da jih noben narodni nasprotnik ne vidi ali ne sliši, sicer se pa pred svojemu narodu sovražnimi načeli in najponižneje plazijo, da se doplazijo s takšno brezznačajnostjo na kakšno višjo stopinjo, na viši, bolši plačani 'čin'."30 Po Turnerjevem mnenju ima "vsa snov, vsa sestava povesti," vse lastnosti, ki jih pričakujemo od odličnega romana. "Kakor so dogodki umetno, da si celo naravno

28

Prav tam.

Prav tam.

30 Slovenski narod, 24. 12. 1888.

29

136

S tudia

H istorica

S lovenica

zavozljani, tako je tudi zanimivo njihovo naravno razvozljanje; pisatelj ni samo natančno zveden fizijolog, ampak povsem tudi mojstrski psiholog; poznane so mu tajnosti dušnega življenja ter naravna pravila in načini, na katerih se ono javlja.

Kako nam verno slika težnje vsakoterih možakov in možiceljev, tako živo nam razkriva bitje ženskega srca: najnežnejše občutke čistega, nedolžnega dekleta, strasti popačene velikomestne dame, blagosti vrlih žen in hudomušnosti neblagih ženščin."31 Turner je še posebej pohvalil razplet ljubezni med Devinom in Pavlino, hčerjo nemškega graščaka Menharta, v kateri je Devinova ljubezen do naroda prevladala nad ljubeznijo do nemške lepotice. "Pravo rodoljubje, pravi, svoje dolžnosti zavesten možki značaj, človek, ki narodovo srečo nad svojo stavi, ki možko čast in poštenje više ceni nego življenje, premaga tudi najmočnejšo ljubezen, s katero ga je oboževano in uboževajoče bitje navdalo: - po teh načelih je pisatelj reševal svojo nalogo ter jo uzorno rešil."32 Seveda pa si ni mogel kaj (kot v citiranih pismih), da ne bi kritično ošvrknil "magnetizovanja ali hipnotizma," s katerim se v tedanjem času res niso ukvarjali zgolj "glumačni čudaki, temveč tudi nekateri učenjaki, posebno nekateri znameniti zdravniki."33 "Pisatelj uporabil je prav spretno tudi to 'vednost' za jedno največjih in menda najmikavnejših epizod svojega romana. Gospa Dora, nervozna krasotica, sprijeno živeča velikomestna dama, predstavlja hipnotizem v njegovem priznanem in goljufivem pomenu. V tem predmetu je dr. Vošnjak popolnoma veščak; hipnotizuje nam uprav pred očmi ter vse dotične odnošaje in dogodbe z verno psihologično resnico razvija. Marsikatere čitatelje, posebno čitateljice bode Dorino hipnotično prorokovanje gotovo jako zanimalo; dr. Ahasverus pa, ki sicer nobenih čudežnih prijav, nobenih čudežev ne veruje, ter vsakteri misticizem kakor spiritizem le za goli izrodek človeške fantazije, bolestnih živcev in za humbug zmatra, se s hipnotično vednostjo nikakor sprjazniti ne more, se precej boji, da bodo ljudje, ki lourdske čudeže verujejo, tudi 'čudežne' hipnotične pojave, hipnotično prorokovanje res verovali."34 V sklepu svoje recenzije je Turner svojo laskavo mnenje o Pobratimih strnil z besedami: "Roman 'Pobratimi' se more našemu izobraženemu občinstvu najiskrenejše priporočati. Naj ga čita vsakdo, ki v romanu kaj boljšega pričakuje nego efektnih prizorov, s katerimi se za kratek čas nervi pošegetujejo in fantazija razburja.

Knjigo je spisal mnogo zveden in mnogo skušen mož, nahaja se torej v nji vsakomur mnogo zanimivega in mikavnega, mnogo znamenitega in naučnega, mnogo podatkov skušene praktične filozofije. Naj čitajo to knjigo pa še posebno naši pesimisti, katerim je menda pisatelj jo najbolj namenil, po pravilu: exempla trahunt."35

31

Prav tam.

Prav tam.

33 Prav tam.

34 Prav tam. V pismu 18. 12. 1905 je Turner Vošnjaku še enkrat razkril, da ni veren: "Vaša vera v srečno življenje po smrti je pač mnogo vredna, ko Vas dela tako srečnega. Žalibog! Jaz nimam tako osrečevalne vere. Že gimnazist sem postal popolnoma racijonalist in ta racijonalizem se mi je v letih le krepčal & utrjeval; jaz ne morem na ničesar verovati, kar ni v naravnih zakonih.- Boga se nikakor ne morem tako predstavljati, kakor to uči katoliška cirkva; Bog v 'altarnem sakramentu' se mi dozdeva uprav otročja naivnost. Kaj bode po smrti? tega pač ne vemo: domišljujemo si vse mogoče, - kaj pa je resnica? kdo jo naide? Blagor Vam, da ste v svoji veri tako srečni! večer Vašega življenja je prekrasna. Da mi zdravstvujete! " ARS, Josip Vošnjak, mapa IV., pismo dr. Pavla Turnerja dr. Josipu Vošnjaku z dne 18. 12. 1905.

35 Prav tam.

32

137

J. Cvirn: Pavel Turner in literarno ustvarjanje Josipa Vošnjaka

Po izdaji in uspehu romana Pobratimi se je Vošnjak vrgel na dramatiko in tudi pri novih literarnih snovanjih za mnenje spraševal Turnerja. Ko se je po krajšem premoru v času deželnozborskih volitev in spletk, s katerimi so mu kransjki klerikalci s pomočjo njegovih nekdanjih prijateljev (Frana Šukljeta in Janka Kersnika) hoteli odvzeti mesto deželnega odbornika, konec leta 1889 spet intenzivneje lotil pisanja, je v pismu Turnerju (25. november 1889) svojo vnemo na dramskem polju opisal z besedami: "Vsi ti politični boji, poprej pri volitvah in zdaj v zboru, so me popolnoma odtegnili mizi. A zdaj se bodem spet lotil pisateljevanja. Najbolj me mika dramatika, ker smo je najbolj potrebni. Spomladi sem spisal spet dve veseloigri, Ministrovo pismo v 2 dejanjih, ki je zelo ugajalo, in veseloigro Ženska zmaga v 3 dejanjih, ki pride na vrsto po Novem letu."36 Turner, ki je Vošnjaka vztrajno spodbujal k literarnemu delu, pa mu je v pismu 3. februarja 1890 odgovoril: "Presrčno me veseli, da ste se tako močno poprijeli literarnega delovanja, da je Vaša Muza tako plodovita, posebna sreča pa še je, da Vam ugaja dramatika, uprav polje slovensko še naj manj obdelovano, da si je neizmerne važnosti. Talenta za dramatiko nam najbolj manka, torej Bog živi, Vašo dramatično Muzo! "37 In v zvezi z zasnovo začete povesti Pred pragom večnosti, ki mu jo je Vošnjak poslal v branje, dodal: "Iskreno se radujem, da se Vi pripravili Sv. Mohorja družbi naj pripravnejšo povest. Kar se Vaše počete po-vesti 'Pred pragom večnosti' tiče, kaže njeni predmet veliko in vele važno koncepcijo. O tej zadevi bi rad obširno Vam pisal, pa menda mi letos bode mogoče z Vami ustmeno govoriti."38 Spomladi in poleti 1890 je Turner nenehno dobival Vošnjakova dramska in druga besedila. Skupaj s pismom 22. marca 1890, v katerem je Vošnjak Turnerju sporočil, da je že skoraj dokončal dramo Pesnik, je prijatelju poslal načrt drame Lepa Vida, ki naj bi jo napisal skupaj z Jankom Kersnikom, hkrati pa ga je prosil za pomoč pri končni verziji drame Pesnik:39 "Predmet sem vzel iz dr. Tomanovega življenja. V 2. dejanji, ki se vrši v ministrskem kabinetu na Dunaju, nastopajo aristokratje in tu Vas bodem prosil, da bodete dialog popravili, ako ne ugaja duhu teh krogov."40 V pismu 8. julija 1890 je Turner Vošnjaku sporočil, da je že drugič prebral povest Pred pragom večnosti in zasnovo drame Lepa Vida, v zvezi s katero mu je svetoval, naj fabulo spremeni tako, "da bode aristokrat ljubimec a kljub vsej ljubezni le podli zapeljivec in Lepa Vida zasluženo kaznovana za svojo sicer psihologično popolnoma naravno nezvestobo." Septembra pa je Turner od Vošnjaka dobil tudi rokopis drame Pesnik in Mamon (kasneje preimenovana v Doktor Dragan),41 v kateri je pisatelj poskušal prikazati usodo dr. Lovra Tomana.

Turnerju je rokopis izjemno ugajal, čeprav je imel nanj kar nekaj pripomb, ki jih je Vošnjak očitno upošteval. V pismu Vošnjaku 22. septembra 1890 je med drugim zapisal: "Hvala Vam na Vaše uvaževanje s katerim ste mi poslali Vašo dramo 'Pesnik 36

Lušenc, str. 39-40.

ARS, Josip Vošnjak, Pismo dr. Pavla Turnerja dr. Josipu Vošnjaku z dne 3. 2. 1890.

38 ARS, Josip Vošnjak, Pismo dr. Pavla Turnerja dr. Josipu Vošnjaku z dne 3. 2. 1890.

39 NUK, Ms. 973, VII/A, pismo Josipa Vošnjaka Pavlu Turnerju, Ljubljana 22. 3. 1890.

40 Prav tam.

41 Lušenc, str. 42-43; Vošnjak se je težko odločil za naslov drame. V pismu Turnerju 22. 3. 1890 (NUK, Ms 973, VIII/A) govori o drami Pesnik, katere snov je "ujeta iz Tomanovega življenja". V rokopisu drame (NUK, Ms 103, ovoj 6) je v oklepaju še pripisano "in Mamon," torej "Pesnik in Mamon." Kljub drugačnemu Turnerjevemu nasvetu (Pesnik in obmana) se je na koncu odločil za Doktor Dragan. (V drugem zvezku Narodne knjižnice je Dragotin Hribar napovedal izid drame Doktor Dragan ali nova železnica).

37

138

S tudia

H istorica

S lovenica

in Mamon', ktero pa sem jaz brž po prečitanji prvega dejanja krstil 'Pesnik in obmana', a ko sem celo dramo prečital, ji ne vem boljšega imena. Kakor pravite bi ime samo 'Pesnik' ne zadostovalo; pridevek 'in Mamon' pa tudi ne zadene pravega značaja drame in njene tendence; po mojem mnenji bi pridevek 'in obmana' naj prikladnejši bil, ker pesnik je obmanil samega sebe; kot pesnik, zaljubljenec in politik, obmanil je svojo ljubico Miro, svoja prijatelja Braniča & Stremila, svoje volilce t. j. narod; bil pa je obmanjen od vlade resp. od grofa Beringa in posebno od Katinke.

Povsodi bila je obmana, prožna obmana, od konca do kraja. Glede aristokratskih oseb bi menda ne škodilo, ako nektere malenkosti premenite. Po mojem mnenji bi bolje bilo, da Katinko ne imenujete 'baronico', ter tudi ne ministrovo 'netjakinjo', temoč le bogato mlado udovo in prijateljico Beringovih. Jaz bi dal Katinski tudi rajši poljsko ime, t. j. želel bi jo 'Poljakinjo', ktere so bolj duhovite, za intrige bolj sposobne nego Nemke 'dajne kravice'. Da bi krasna, bogata baronka in ministrova netjakinja obiskala v hotelu Dragana, tudi ni verjetno; bolje bi bilo ta prizor tako urediti, da Dragan obišče Katinko na njenem stanovanji, v njenem salonu magari v njenem buduaru. Vobče lahko tej politični agentki, nježnemu ministrovemu orodju, še večo nalogo daste; naj bi n. p. ona rekla Draganu, da mu železnico pridobi, ako za ministra glasuje itd. pa ne minister sam, ker bi od njegove strani nekaj neprevidno bilo. Lepa, namodna, bogata baronka bi nikakor ne rekla: 'Do mene pa ima večjo oblast plemenitost duha, plemenitost rodu!' Tudi ne: 'Da je le srce na pravem mestu, po rodu ne prašam.' Aristokratske ženske gledajo v prvi vrsti na 'plemenitost rodu', poprašujejo pa najbolj po aristokratskih naslovih it. d. to je naravna ženska gizdavost kakor obleka in vsakteri lišp. Kar se tiče 'barona Belinskega', temu bedaku bi jaz dal nemško ime ter ga imenoval 'osobnega', t. j. privatnega tajnika ministrovega, usiromašinca, kteremu je minister posebno naklonjen pokrovitelj, bodi si ker je njegov oddaljeni sorodnik ali iz kterega drugega uzroka; - ženiti pa se hoče, po ministrskem posredovanji z lepo bogato udovo, ki 'ni baronica,' 'pour redorez le blason' pozlačit si ubožen & ugleden baronski grb, dobit jeno bogastvo. Po teh opazkah dajte, da Vam naj srčnejše čestitam na Vaše dramatično pisateljevanje, kterega nam je neizmerno potreba. Pa še nekaj. Vaš Dragan je rajni Toman in bojim se, da Vam bodo nekteri 'Krajnci' zamerjali, da tega moža na gledišni oder spravite."

Po uspehu z dramo v petih dejanjih Lepa Vida (prvič je bila uprizorjena 23. 3.

1893 v režiji Ignacija Borštnika, istega leta pa je izšla tudi v Narodni knjižnici kot drugi zvezek Vošnjakovih zbranih spisov), mu je Turner 13. aprila 1893 z Dunaja čestital h 'krasnemu uspehu':42 "Naj prej in naj srčneje Vam čestitam na krasni uspeh z 'Lepo Vido', ktera zadeva me je zelo zanimala in želno sem pričakoval dotičnega poročila; posebno pa se radujem sedaj, ko mi poročate, da Vas dobri genij zopet tako marljivo k pisateljevanju priganja, in sicer z naj lepšim uspehom k naj težavnejši pisateljski stroki, v kteri smo mi Slovenci še po naravnih okoljnostih naj bolj siromašni. Da gotovo, ko bi Vi bili rojen Krajnc, v zvezde bi Vas kovali ti čudni kranjski ljudje, pa naj Vas zato te otročje zlobne intrige ne motijo, ako kteri slovenski pisatelj, morete upati Vi na priznavanje stalne slave, na istinito uvaževanje istinskih, neprecenljivih zaslug, na žabje reglanje efemeričnih veljakov pa ne slušajte."

V istem letu je Turner napisal Vošnjakovo biografijo, ki je bila uvrščena v drugi zvezek Vošnjakovih zbranih pripovednih in dramatičnih spisov.43 V njej je izjemno

42 43

ARS, Josip Vošnjak, pismo dr. Pavla Turnerja dr. Josipu Vošnjaku, Dunaj, 13. 4. 1893.

Pavel Turner, Dr. Josip Vošnjak, v: Dr. Jos. Vošnjaka zbrani dramatični in pripovedni spisi, II. zvezek, Celje 1893.

139

J. Cvirn: Pavel Turner in literarno ustvarjanje Josipa Vošnjaka

pohvalil Vošnjakovo literarno delo. Bil je prepričan, da bodo Vošnjakovi zbrani spisi slovenskemu narodu "neprecenljiv zaklad, ki bode mu gotovo mnogo več koristil, nego toliko slavljeni zbrani spisi 'klasika' Levstika."44 Visoko pa je cenil tudi Vošnjakove Spomine. Po branju (dela) rokopisa je v pismu 8. junija 1905 Vošnjaku zapisal: "Vaši spomini bodo pa znamenit del slovenske zgodovine, v kteri ste Vi med prvimi dejatelji, kakor bodo v obče Vaši spisi imeli trajno veljavo v nasprotju z dekadentskimi efemernimi muhami." V pismu z dne 14. februarja 1906, že po izidu Spominov, pa je dodal: "Vašo knjigo 'Spomini' prečital sem in jo še prečitavam z naj večim zanimanjem. Ostane pravi biser v naši literaturi."45

Janez Cvirn PAVEL TURNER UND DAS LITERARISCHE SCHAFFEN VON JOSIP VOŠNJAK ZUSAMMENFASSUNG Josip Vošnjak, einer der Hauptorganisatoren der slowenischen Partei in der Steiermark und die Hauptsäule der slowenischen Liberalen in "jener ihrer goldenen Periode, wo sie noch tatsächlich fortschrittlich waren," war ein äußerst fruchtbarer Schriftsteller. Neben vorrangig politischen Artikeln, Wahlproklamationen und unterschiedlichen Faltblättern (wie z.B. Slovenci, kaj čemo? (Was wollen wir Slowenen?) aus dem Jahr 1867) setzte er sich in seinen zahlreichen Artikeln vor allem für eine festere wirtschaftliche und finanzielle Organisation der Slowenen ein. Jedoch hatte Vošnjak auch mit der Belletristik seine Freude. Während er für den Verlag Mohorjeva družba vor allem utilitaristische Prosa schrieb, mit der er sich an den einfachen Bauernleser wandte, den er wirtschaftlich, kulturell und politisch zu erziehen bestrebt war, versuchte er sich in seiner bürgerlichen Kurzprosa und bei der Darstellung des Bürgertums, jener Richtung in der slowenischen Literatur anzupassen, die sich im Hinblick auf "Ideen, Psychologie und Stil Desintegrationsprozessen öffnet, welche neue psychologische Prozesse durchsetzen: Kontrast, Ironie, Sarkasmus, Parodie, reineren Lyrismus und die ansetzende Groteske." Wir finden darin bereits auch "die ersten Keime des Modernismus." In diesen Kontext gehören zweifellos sowohl Vošnjaks Roman Pobratimi (Blutsbrüder), den er im Eigenverlag Ende 1888 herausgegeben hatte, vor allem aber seine Schauspieltexte. Vošnjak war nämlich auch ein äußerst fruchtbarer Dramatiker, denn er hatte von 1886 bis 1893 ganze 11 Dramen verfasst.

Sowohl beim Schreiben für den Bauern, mit welchem er als Stadtmensch zwar große Schwierigkeiten hatte, wie auch in seinen Bildern aus dem bürgerlichen Leben hat Vošnjak

44 45

ARS, Josip Vošnjak, pismo dr. Pavla Turnerja dr. Josipu Vošnjaku, Dunaj, 13. 4. 1893.

Na koncu pisma je dodal: "Kaj pa pravite k Cankarjevim povestim? Za Boga, kako more naša Matica kaj takšnega sprejemati? "

140

S tudia

H istorica

S lovenica

versucht ein Ziel zu verwirklichen: "Das geliebte Volk zu erwecken und zu ergötzen, ihm die rettende Lehre ins Herz zu pflanzen, dass Ehrlichkeit, allseitige Arbeit und Sparsamkeit, Bildung und die Liebe zum eigenen Volk die besten Mittel zum ehrenvollen Sieg, auch im schwersten, im wildesten Kampfe sind." In diesem Sinn teilte er die literarischen Ansichten seines Freundes Dr. Pavel Turner vollständig, der sich seinerseits (bereits seit seinen Gymnasialjahren) mit Belletristik und vor allem Publizistik befasste. Auch Turner sah nämlich den Hauptweg zur kulturellen nationalen Verselbstständigung in Bildung und Erziehung, das grundlegende Bildungs- und Erziehungsmittel sah er aber in der Wissenschaft und Literatur, die er (trotz der Tatsache, dass er im Ausland lebte) eingehend verfolgte und auch finanziell unterstützte. Natürlich hatte aber Turner (noch aus seinen Schülerjahren stammend) eine ausgeprägt praktische Erneuereransicht im Zusammenhang mit der Belletristik. Er war überzeugt, dass die Slowenen eine "gesunde und kraftvolle Literatur" benötigen und keinen "Nihilismus," daher stellte er sich gegen den Sentimentalismus von Josip Stritar und war ein entschlossener Gegner der slowenischen Moderne (vor allem Cankars), die er für einen unreifen und unverdauten literarischen Import hielt.

In Einklang damit hat er (neben Jurčič und Aškerc) auch Josip Vošnjak für einen Spitzenschriftsteller gehalten, mit welchem er auch seit 1881, wo er von Vošnjak nach Jučičs Tod gebeten wurde, die Redaktion des Slovenski narod zu übernehmen, in ständigem Briefwechsel stand. In seinen Briefen hat Turner mehr Aufmerksamkeit als der Politik gerade Vošnjaks literarischen Bemühungen geschenkt, die er stark befürwortete und teilweise auch beeinflusste. Schon Vošnjaks Roman Pobratimi (Blutsbrüder) machte einen großen Eindruck auf Turner. Vošnjak begann diesen Roman (mit dem Arbeitstitel Naprej (Vorwärts) bereits in den frühen siebziger Jahren zu schreiben (unmittelbar vor seiner Wahl 1783 in den Wiener Nationalrat), fortgesetzt aber im Jahre 1885, als er die Nationalratskandidatur ablehnte, das heißt also in einer Zeit, wo er offensichtlich der Meinung war, dass "jede andere Tätigkeit für seine Nation angenehmer und wahrscheinlich auch nützlicher als die politische war." Noch mehr Begeisterung zeigte er aber über einige Schauspieltexte Vošnjaks, vor allem über das Drama Doktor Dragan, bei welchem er Vošnjak mit zahlreichen wichtigen Ratschlägen zur Seite stand. Bis zum Ende der achtziger Jahre half er ihm aber mit kritischen Bemerkungen auch bei anderen belletristischen Texten. Vošnjak schickte nämlich Turner die meisten seiner literarischen Texte vor der Herausgabe, dieser las sie umgehend durch und versah sie mit Kommentaren.

141

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 378.3(497.4 Ljubljana):929 Turner P. 1.01 Izvirni znanstveni članek - ponatis

Turnerjevi štipendisti* Franc Rozman Dr., redni profesor Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor

Izvleček: Avtor opisuje nastanek študijske ustanove dr. Pavla Turnerja, slovenskega publicista in mecena, ki je pretežni del svojega premoženja volil štipendijskemu skladu, namenjenemu mladim absolviranim juristom in filozofom, ki jim je bila na tak način nudena možnost nadaljnega izpopolnjevanja na različnih evropskih univerzahin drugih znanstvenih ustanovah.

Ključne besede: Pavel Turner, štipendijski sklad, štipendisti.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 1, str. 143-156, 46 cit., 1 slika.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

143

F. Rozman: Turnerjevi štipendisti

Dr. Pavel Turner (1842-1924) je bil eden največjih slovenskih svetovljanov in tudi eden pomembnih mecenov. Iz znatnega dela svojega premoženja, posestva na Krčevini pri Mariboru, je ustvaril po njem imenovano ustanovo za znanstveno izpopolnjevanje slovenskih izobražencev na evropskih univerzah.1 Od 1929 do 1942 je to ustanovo koristilo 26 slovenskih intelektualcev, ki so potem igrali vidno vlogo v slovenskem znanstvenem, pa tudi kulturnem in nekateri v političnem življenju.

Največ jih je ostalo na univerzi, kjer so bili ugledni univerzitetni profesorji, nekatere pa je splet življenjskih usod pripeljal čisto drugam, kot so si svoje življenje predstavljali in zastavljali.

Druga svetovna vojna in nov družbeni sistem sta pretrgala delovanje te ustanove in povzročila njen konec. Žal, slovenska družba in država nista obudili in oživili dejavnosti te nedvomno dragocene ustanove, morda tudi univerza ni storila vsega, kar bi lahko. Tudi Pavel Turner bi si zaradi svojega mnogoterega delovanja zaslužil večjo pozornost, njegovo delo še ni dovolj raziskano, njegovi spisi in korespondenca še čakajo na objavo in celovito ovrednotenje. Ob 75-letnici Turnerjeve smrti je mariborska univerza priredila znanstveni simpozij o njegovem življenju in delu, pa tudi njegov doprsni kip že stoji v parku pri novem poslopju rektorata.

Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani hrani dva fascikla spisov o podeljevanju Turnerjevih štipendij in na tej podlagi tudi temelji moj prispevek.2 Pavel Turner je v svoji oporoki 16. avgusta 1924 volil pretežni del svojega premoženja ustanovitvi študijske ustanove pri ljubljanski univerzi. Da bi dobili glavnico za ustanovo, je bilo treba prodati posestvo na Krčevini pri Mariboru in najprej je bila organizirana dražba, ki pa je bila neuspešna. Ker pa sta dr. Franc Glančnik iz Maribora in njegova sestra Terezija, poročena Reiser, ponudila enako vsoto, kot so izvršitelji oporoke pričakovali, je do prodaje 11. avgusta 1926 le prišlo in Glančnika sta za posest plačala 591.000 dinarjev. Med izvršitelji oporoke sta ljubljansko univerzo zastopala tedanji prorektor Karel Hinterlechner in Metod Dolenc. Naslednji korak k ustanovitvi štipendije je bil storjen 25. maja 1928, ko je univerzitetna uprava ljubljanske univerze, ki so jo takrat sestavljali rektor Rajko Nahtigal, dekan filozofske fakultete Karel Ozvald, dekan teološke France Grivec, pravne Aleksander Bilimovič, medicinske Alfred Šerko in tehniške fakultete Jaroslav Foerster, podpisala sprejemno listino ustanove. Veliki župan mariborske oblasti je 5. junija 1928 to sprejetje potrdil in odobril državno nadzorstvo nad ustanovo. V sprejemni listini piše, da so predstavniki univerzitetne uprave "ker vsebuje ta odredba pokojnega dr.

Pavla Turnerja obče koristno zakonito dovoljeno in fizično izvršljivo ustanovo, ki je v navedenih vrednostnih papirjih krita, sprejeli podpisani predstavniki univerzitetne uprave, sklicujoč se na sklep te uprave z dne 17. junija 1927 v svojem in svojih uradnih naslednikov imenu, vse s to ustanovo nam naložene dolžnosti in izrečene

*Pričujoča

razprava je bila objavljena v: Melikov Zbornik, Ljubljana 2001, str. 1033-1044, vendar se je uredništvo SHS v želji, da bi bilo življenje in delo dr. Pavla Turnerja v zborniku čim celoviteje predstavljeno, odločilo za ponatis.

1 Več o Pavlu Turnerju v SBL, IV, str. 249-253. Tudi o ostalih štipendistih za biografske podatke zaradi štednje s prostorom bralca navajam na leksikološke priročnike.

2 Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (odslej ZAMU) hrani dva fascikla gradiva o Turnerjevi ustanovi. Gradivo je razporejeno v fascikla IV-190 in 191 v kronološkem redu. Štipendiste za vsako leto je najti v mapi za vsako leto skupaj, zato posameznih listin ne citiram posebej, omenim le, da fascikel IV-190 vsebuje gradivo do vključno leta 1934, od 1935 pa do konca pa je v fasc. IV-191. Omeniti je treba, da so kandidati po končanem razpisu in podelitvi štipendij v razpisu zahtevane dokumente dobili vrnjene, le v redkih primerih so iz meni neznanih razlogov dokumenti ostali na univerzi. Ker je bila dokumentacija v glavnem vrnjena, za vse kandidate tudi ni bilo mogoče ugotoviti niti njihovih generalij.

144

S tudia

H istorica

S lovenica

pravice in se zavezujemo, da jih bomo vedno zvesto in vestno izpolnjevali ter skrbeli, da ostane ustanovna glavnica za vedno ohranjena."3 Premoženje je bilo naloženo na dveh hranilnih knjižicah in je znašalo 1.276.920,41 din. Do konca februarja 1929 je z obrestmi kapital narasel na 1.315.970 din, pri čemer je bilo obresti že skoraj 75.000 din. Zdaj je bilo mogoče prvič razpisati štipendije, ki so smele biti podeljene samo iz obresti in tako so razpisali dve štipendiji po 36.000 din.4 Za referenta Turnerjeve štipendije je bil imenovan Rado Kušej, ki je postal stalni referent in je to ostal do svoje smrti 10. maja 1941.

Ustanovna listina je dovolj jasno in natačno opredeljevala dejavnost ustanove, ki se je uradno in s polnim imenom imenovala Dr. Pavel Turnerjeva študijska ustanova za izpopolnjevanje strokovne in svetovne izobrazbe absolviranih slovenskih juristov

Oporoka dr. Pavla Turnerja (NUK, rokpisni oddelek)

3 4

ZAMU, fasc. IV-190, št. 1557/26.

ZAMU, fasc. IV-2072/29.

145

F. Rozman: Turnerjevi štipendisti

in filozofov (čl. 1). Smoter ustanove je bil, da kandidati nadaljujejo svoje strokovne študije in si obenem pridobijo vse one splošne in družabne izobrazbe, ki je znak omikanega in kulturnega človeka (čl. 4). Za podeljevanje podpor za eno leto se smejo uporabljati edino le dohodki ustanovne glavnice. Višina podpor se odmerja primerno smotrom ustanove in časovnim prilikam (čl. 6). Ustanovno imovino upravlja in podpore podeljuje in razdeljuje univerzitetna uprava (čl. 7). Ustanovna imovina mora biti naložena po predpisih, ki veljajo za nalaganje pupilarne imovine.

Uprava naj gleda bolj nego na obilnost plodov na varnost glavnične substance in na ohranitev njene notranje vrednosti. Naložbe v denarnih zavodih in v hipotekah naj se po možnosti vrše proti valorizacijski klavzuli. Naložba v nepremičninah, zlasti hišah, ni izključena (čl. 8). Za podelitev podpor morejo tekmovati le taki gospodje slovenske narodnosti, ki so položili uspešno državne izpite ter zadobili doktorat na juridični ali filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. Ni treba, da je kandidat državljan kraljevine SHS, zadostuje, da je slovenske narodnosti, da si iz druge države in se v teh primerih ne zahteva, da velja med dotično državo in našo državo vzajemnost.

Tekmec za podporo iz ustanove mora izkazati, da ima inozemski jezik tujega mesta, v katerem se zaveže bivati v svrho izpopolnitve svoje strokovne in svetovne izobrazbe, že toliko v oblasti, da bo mogel uspešno zasledovati smoter podpore.

Obenem mora predložiti pismen načrt na kak najbolj koristen način namerava porabiti podporo. Pri enaki sposobnosti imajo vselej prednost prosilci rojeni na teritoriju bivše Spodnje Štajerske, ki pripada sedaj naši kraljevini. Sicer pa imej uprava v vidu tudi vzgojitev naraščaja novih moči za juridično in filozofsko fakulteto (čl. 10). Dokler trajajo sedanje prilike, naj se podeljujeta z dohodki ustanovne glavnice vsako leto po dve enako visoki podpori, ena absolviranemu juristu, druga absolviranemu filozofu. Pariteta obeh fakultet naj se strogo varuje, to pa ne izključuje, da se v primerih, ko se podpora kandidatu z ene fakultete ne more podeliti, podelita obe podpori za dotično leto dvema kandidatoma z druge fakultete. Vendar se mora gledati na to, da bo s podelitvami podpor v prihodnjih letih število podpiranih kandidatov z obeh fakultet zopet izenačeno. Ako bi bila ena izmed udeleženih fakultet ukinjena, pride pravica percepcije štipendij na drugo fakulteto za toliko časa, da se ukinjena fakulteta ne vzpostavi. Ako bi se ukinili obe fakulteti, preide pravica na sicer usposobljene absolvente Slovence pravnih in filozofskih fakultet na preostalih univerzah kraljevine SHS. Tudi v tem slučaju ostane uprava ustanove v rokah univerzitetne uprave ljubljanske univerze. Ako bi se ukinila vsa univerza, naj zadnja univerzitetna uprava določi kuratorij najmanj 5 uglednih oseb slovenske narodnosti (npr. visokih sodnih in upravnih funkcionarjev, bivših univerzitetnih profesorjev). Ta kuratorij naj določi za še poznejšo dobo način postavljanja kuratorija v duhu ustanovne listine (čl. 12). Reči je treba, da so bile določbe ustanovne listine vsa leta podeljevanja Turnerjevih štipendij zelo striktno izpolnjevane in tudi za upravljanje z denarjem je bilo skrbno poskrbljeno.

Konec septembra 1929 je bil po različnih peripetijah s kamnoseki končno urejen tudi Turnerjev grob in mariborski kamnosek Karel Kociančič je postavil spomenik iz pohorskega granita, nagrobna plošča je bila iz sivkastomodrega marmorja, obrobni kamen in podstava pa iz umetnega kamna. Turnerjev kip je bil delo Franca Bernekerja. Vse skupaj z napisom, nasadi, fundamentom in postavitvijo je stalo 15.986 din,

146

S tudia

H istorica

S lovenica

5

kar je plačal rektorat ljubljanske univerze.

Turnerjeve štipendije so bile prvič razpisane 18. marca 1929, in sicer za šolsko leto 1929/30. Razpisni pogoji so bili trikrat objavljeni v Slovencu, Jutru in Slovenskem Gospodarju, razobešeni pa so bili na pravni in filozofski fakulteti. Višina štipendije je bila 36.000 din, izplačljiva v dveh delih, drugi obrok po oddaji poročila o opravljenem delu v prvem semestru. Na razpis se je javilo deset kandidatov, po pet pravnikov in filozofov. Kandidati pravne fakultete so bili Guido Pogačnik, ki je nameraval iti v London, da bi proučeval zunanjepolitične probleme, Josip Voršič,6 ki si je za študij trgovskega in meddržavnega prava izbral London in Berlin, Milan Senekovič, ki je nameraval v Oxford in Cambridge, Ivan Tomšič7 je bil že od oktobra 1928 v Parizu in je želel ostati še naslednje leto, Stojan Bajič pa bi tudi želel v Pariz na študij državnega in mednarodnega prava.

Kandidati s filozofske fakultete pa so bili Stanko Gogala,8 tedaj zaposlen na državnem ženskem učiteljišču v Ljubljani, ki se je želel usposabljati v psihološki in pedagoški stroki, Anton Slodnjak, suplent trgovske akademije v Ljubljani, je hotel študirati francosko literarno zgodovino in si je izbral Pariz. Ivan Rakovec je nameraval v Zrichu študirati geologijo in paleontologijo v Strasbourgu, Vladimir Kralj9 bi tudi želel v Pariz, kjer bi študiral primerjalno literarno zgodovino, v Pariz pa je želel tudi Fran Zwitter, kjer bi se usposabljal v bizantologiji, drugi semester pa bi v Londonu študiral angleške historične vede. Med pravniki Tomšič ni predložil spričeval o državnih izpitih, sicer pa je štipendijo v Parizu že imel. Med ostalimi kandidati je imel najboljše ocene Stojan Bajič (vse rigoroze z odliko, državne izpite pretežno z odliko), vendar je bil izbran Josip Voršič, ki je vse rigoroze opravil le zadostno. Med filozofi je imel sicer najboljše ocene Fran Zwitter, vendar je štipendijo dobil Ivan Rakovec,10 ki je odšel na študij v München. Univerzitetna uprava je v začetku julija 1929 sporočila Ivanu Rakovcu, da je dobil štipendijo, ker se je univerzitetna uprava "osobito ozirala na predmet, ki ste ga izbrali, ker filozofska fakulteta mlade učne moči za geologijo in paleontologijo najbolj pogreša." Že kar pri prvi podelitvi štipendij pa je prišlo do prvega spora. Izbrani kandidatpravnik je 3. septembra 1929 univerzitetni upravi namreč sporočil, da štipendije ne more nastopiti 15. oktobra, ker je bil predčasno vpoklican na odsluženje vojaškega roka s 1. avgustom in je bil že redov-djak pri neborački četi 40. pešpolka dravske divizije. Univerzitetna uprava mu je 30. septembra 1929 dovolila preložitev štipendije na čas, ko se bo vrnil iz vojske. O tem je bil obveščen Stojan Bajič in 22. septembra je pisal prorektorju in mu v pismu izrazil sum, "da je bila podelitev štipendije gotova stvar že predno je univerza o tem sklepala. Meni samemu ostane iz cele stvari nauk, ki mi je bil podeljen po čudnem naključju o priliki, ko je naša univerza prvič od svojega obstoja samostojno podeljevala ustanove, namreč ta, da mlad človek z odlično kvalifikacijo, a z ravno hrbtenico in odkritim svetovnim in političnim nazorom, ne odgovarja univerzitetnim interesom." Prorektor mu je že čez dva dni odgovoril in 24. septembra zapisal, "da so vsled pomanjkanja budžetnih sredstev za izobrazbo univerzitetnega profesorskega naraščaja pri podeljevanju 5

ZAMU, fasc. IV-26. 9. 1929.

Josip Voršič (1903-1945), SBL, IV, str. 580.

7 Ivan Tomšič (1902-1976), SBL, IV, str. 130-131.

8 Stanko Gogala (1901-1987), ES, 3, 1989, str. 258-259.

9 Vladimir Kralj (1901-1969), ES, 5, 1991, str. 375-376.

10 Ivan Rakovec (1899-1988), SBL, IV, str. 908-911 6

147

F. Rozman: Turnerjevi štipendisti

naših štipendij merodajni v prvi vrsti interesi in učne potrebe univerze in je zato seveda mogoče, da vsled tega v referatu ne pride vedno v prvi vrsti upoštevanja kvalifikacija po spričevalih. S tem pa seveda nikakor ni rečeno, da bi momentana odklonitev prvovrstnega kompetenta pomenila kakršnokoli podcenjevanje ali neupravičenost prošnje." Bajič je štipendijo dobil čez dve leti.

Leta 1930 je referent Turnerjeve štipendije Rado Kušej predlagal univerzitetni upravi, da naj se štipendija dvigne na 42.000 din, ker je 14. marca 1930 stanje ustanove znašalo že 1.386.384,70 din. Še pred razpisom štipendij maja 1930 je prišlo do manjšega incidenta, ko je dekan fakultete Djordje Tasić na seji univerzitetne uprave spraševal, zakaj je Kušej postal stalni referent ustanove. To je prodekana Kušeja hudo razžalilo in 2. aprila 1930 je na mesto referenta ponudil odstop, ker je Tasićevo vprašanje imel "za izraz nezasluženega in krivičnega nezaupanja." Tasić je že naslednjega dne odpisal, da se je želel samo informirati o stvari, ki je ni poznal. Rektor Metod Dolenc je nato prosil Kušeja, naj vendar ne odstopi, in Kušej je opravičilo sprejel.

Na razpis leta 1930 se je javilo pet pravnikov in štirje filozofi. Med filozofi sta spet kandidirala Stanko Gogala in Fran Zwitter.11 Prvi se je na Dunaju želel seznaniti z avstrijsko šolsko reformo, poslušati predavanja v Berlinu pri prof. Sprangerju in obiskati tamkajšnji pedagoški inštitut. Fran Zwitter zdaj ni več nameraval v London, pač pa v Pariz, kjer bi študiral državne in družbene reforme ter socialne in politične ideologije v evropskem razvoju novega veka. Poleg njiju sta kandidirala še Ladislav Klinc, ki je bil na fiziološkem inštitutu medicinske fakultete asistent in je želel v London na specializacijo v biokemiji, in pa Vladimir Bartol, ki bi rad študiral zakon prilagoditve v psihičnem in organskem svetu na inštitutu za psihologiju v Parizu.

Med pravniki je Milan Šijanec tudi želel v Pariz, vendar ni predložil programa dela. V Pariz je nameraval tudi Vladimir Murko, kjer bi študiral narodno gospodarstvo in finance, ter odvetniški pripravnik Vladimir Grossmann, ki je mislil štipendijo deliti na Pariz in Berlin, osredotočiti pa se je nameraval na mednarodno pravo. Štipendijo je dobil Gorazd Kušej,12 ki si je izbral Pariz in Bordeaux, kjer naj bi študiral državne in družbene spremembe ter socialne in politične ideologije v evropskem razvoju novega veka. Tik pred sejo univerzitetne uprave je dekan pravne fakultete, že omenjeni Tasić, predlagal za štipendijo Kušeja, sina referenta Turnerjeve ustanove, ker da je najboljši študent, zna francosko in nemško, dobil je svetosavsko nagrado, ker ga je fakulteta soglasno predlagala in končno, ker je menil, da "valja pomagati sinove naših kolega kada oni to po svojim sposobnostima i vrednoći zaslužuju." Stojanu Bajiču bi po Tasićevem mnenju "trebalo angažovati mesto za iduču godinu, ako bi se još jedanput javio," štipendijo pa bi sicer zaslužila tudi Grossmann, "koji pokazuje puno smisla za medjunarodno javno pravo i dr.

Murko, koji se odlikuje naročito poznavanjem starih jezika i naklonošću za ekonomske i finansijske nauke." Med filozofi je štipendijo dobil Fran Zwitter.

Sredi oktobra 1930 je na predlog stalnega referenta Turnerjeva ustanova kupila Blairovo posojilo, in sicer 10.000 dolarjev po 7% obrestih in 10.000 dolarjev po 8% obrestih, ker je bilo to posojilo pupilarno varno, zaščiteno proti neugodni konverziji, obrestljivo in nazaj plačljivo v zlatih dolarjih, kot je nakup utemeljeval Kušej.

Odslej so bile štipendije izplačevane le iz obresti tega posojila. Nakup delnic Blairovega posojila je stal 980.861,35 din. Stalni referent Kušej je nameraval kupiti še

11 12

Fran Zwitter (1905-1988), SBL, IV, str. 908-911.

Gorazd Kušej (1907-1985), ES, 6, 1992, str. 82.

148

S tudia

H istorica

S lovenica

10.000 dolarjev in obresti bi kmalu omogočile 3 štipendije, izmenično 2 pravnikoma in 1 filozofu. Vendar do nakupa ni prišlo, ker ostanek glavnice tedaj za to ni zadoščal, kasneje pa so se razmere spremenile.

V letu 1931 se je na razpis štipendij javilo pet pravnikov in le dva filozofa. Drugič je kandidiral Ladislav Klinc,13 in sicer z istim programom kot leto prej in to pot je štipendijo dobil. Drugi kandidat filozofov je bil romanist Anton Grad, ki je želel v Parizu študirati primerjalno romansko slovnico, v Bonnu pa eksperimentalno fonetiko. Posebej je bilo poudarjeno, da si sam ne more plačati nadaljnjega študija, ker je popolna sirota. Težak socialni položaj prosilcev je v naslednjih letih še nekajkrat prišel do izraza.

Kandidatov pravnikov je bilo spet pet, med njimi prvič tudi ženska. To je bila Fini Ahazhizh, ki je nameravala študirati vse panoge mladinske kazenske zakonodaje.

Prvič sta kandidirala tudi Fran Pichler, odvetniški pripravnik, ki je želel v Londonu in Parizu študirati mednarodno pravo in pravno filozofijo, zanimala pa ga je tudi mednarodna primerjalna pravna zgodovina. Diplomacijo je v Parizu želel študirati Miron Bleiweis Trsteniški. Drugič je kandidiral Vladimir Murko, ki je tedaj sicer imel štipendijo francoske vlade, nameraval jo je tudi še podaljšati, s Turnerjevo štipendijo pa je mislil iti v London. Ker naj bi bilo življenje v Londonu zelo drago, brez štipendije tja ne bi mogel iti. Že Voršič je v svojem poročilu navedel, da mu Turnerjeva štipendija v Londonu ne zadošča in da mora prav toliko, kot je štipendija, dati iz svojega žepa. Tudi Ruda Jurčec je v svojih spominih zapisal, da je London veljal za najdražje mesto, da pa Pariz ni dosti zaostajal.14 Vendar pa v gradivu sicer ni podatkov, ki bi pričali o tem, kako so kandidati s štipendijami shajali. Štipendijo je od pravnikov dobil Stojan Bajič,15 ki je kandidiral že tretjič in je bil tedaj sodnik v Metliki. Dekan pravne fakultete Janko Polec je obrazložil predlog fakultete, ker da je Bajič najstarejši prosilec, konkuriral je že tretjič in bil dvakrat odklonjen "iz razlogov, ki se ne tičejo njegove kvalifikacije. Po svoji nadarjenost, pridnosti in dosedanjem udejstvovanju je nedvomno najbolj kvalificiran. Izbral si je tudi stroko, za katero fakulteta nima naraščaja, ga pa nujno potrebuje."

Leta 1932 je prvič in edinkrat Turnerjevo štipendijo dobila ženska, dr. Alma Sodnik.16 Bila je tudi edina kandidatka filozofske fakultete. Sodnikova je s štipendijo želela "obiskovati filozofske vire v bibliotekah v Parizu, Baslu, Berlinu in Rimu." Med pravniki je štipendijo dobil Vladimir Murko,17 ki je kandidiral tretjič in je odšel v London in Berlin. Ponovno sta kandidirala tudi Fran Pichler in Miron Bleiweis Trsteniški, nov kandidat pa je bil Jože Pokorn,18 ki je nameraval v Londonu študirati narodno gospodarstvo in mednarodni blagovni, denarni in kreditni promet.

Leta 1933 se je prijavilo izenačeno število kandidatov, in sicer po trije filozofi in pravniki. Med filozofi je dobil štipendijo Anton Grad,19 ki je kandidiral drugič in je 13

Ladislav Klinc (1902-1989), ES, 5, 1991, str. 101.

Očitno je Jurčec v svoje zelo zanimive spomine zabeležil tudi najbrž kavarniških pogovorov, ko v svojih spominih piše: "Pitamic pa je odločil, da naj gre njegov izvoljenec s Turnerjevo štipendijo na Sorbonno.

Rečeno mu je bilo, da bo štipendija veljala za dve leti, potem pa bo prinesel končano habilitacijsko delo in prevzel docenturo. /.../ Raje ostanem v Parizu za kravjega pastirja, kot pa da bi šel za profesorja na ljubljansko univerzo." Ruda Jurčec, Skozi luči in sence, II, Buenos Aires 1966, str. 109.

15 Stojan Bajič (1901-1974), rojen kot Albert Gerstenmayer, PSBL, 18, 1992, str. 440-441.

16 Alma Sodnik (1896-1965), ES, 12, 1998, str. 137-138.

17 Vladimir Murko (1906-1986), ES, 7, 1993, str. 240.

18 Jože Pokorn (1904-1972), ES, 9, 1995, str. 56.

19 Anton Grad (1907-1983), ES, 3, 1989, str. 349.

14

149

F. Rozman: Turnerjevi štipendisti

odšel v Pariz. Odklonjena sta bila Anton Ocvirk in Maks Wraber. Prvi je že dve leti študiral pri znamenitemu Paulu Hazardu in Paulu van Tieghemu ter je s Turnerjevo štipendijo nameraval dokončati knjigo Idejno gibanje evropskih literatur ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja. Wraber pa naj bi nadaljeval svoj geobotanični in fitosociološki študij v Zürichu in Montpellierju na mednarodnem mediteransko alpinskem geobotaničnem inštitutu.

Med pravniki je štipendijo dobil Joža Vilfan,20 ki je v Parizu želel študirati sociologijo in sociološko obdelavo domače pravne zgodovine. Svojo prošnjo je med drugim utemeljil s tem, da "svoji družabni izobrazbi postavljam dva posebna smotra.

Prvi je, da si pridobim vstop v francosko družbo. V Rimu sem bil zbog svoje narodne pripadnosti izoliran od vsake družbe. Prepričan sem, da bi mi prav ta narodna pripadnost bila v Parizu v pomoč, računajoč pri tem zlasti na podporo onih, pri katerih si je pridobila naša manjšina pod Italijo take simpatije. Potem bi mi šlo še za to, da zaokrožim svojo izobrazbo s poznanjem francoske kulture in civilizacije.

Poznam nekoliko laško in nemško. Če bi mi bila dana možnost, da spoznam še francosko, bi to bila zame ne samo nova pridobitev, marveč tudi stopnjevanje že prej pridobljenega. Hoteč dati svojemu narodu čimveč, bi šolan od treh evropskih kultur imel pravico stremeti za nazivom omikanega in kulturnega človeka." Poznejši ugledni politik in diplomat je prav v času štipendije v Parizu postal tudi član KPJ. Jože Pokorn je drugič zaman kandidiral in potem ni več poskusil. Prvič je kandidiral Stojan Pretnar in kasneje uspel šele s četrto kandidaturo. Študirati je želel v Parizu, in sicer primerjalno civilno pravo, v Leipzigu pa splošno nemško civilno pravo.

Med kandidati filozofske fakultete je bil izbor pravzaprav lahek, ker je Maks Wraber doktorski izpit šele prijavil, disertacija Antona Ocvirka pa je bila še v tisku in je bil že prenotiran za naslednje leto.

Kandidati za razpis v letu 1934 za to prenotacijo seveda niso vedeli in s filozofske fakultete se je javilo kar šest kandidatov. Štipendijo je seveda dobil Anton Ocvirk,21 ki se je v prošnji skliceval tudi na svoj spodnještajerski rod, ker je bil njegov oče doma z Vranskega in je bil kandidat sam še tam pristojen. Med filozofi je spet kandidirala ženska, Silva Trdina,22 ki je bila tedaj zaposlena na gimnaziji v Mariboru in je nameravala na študij primerjalne književnosti v Pariz. Tja je želel tudi Svetozar Ilešič, ker je bila tam, kot je zapisal v vlogi, trenutno najnaprednejša geografska šola. Cilj Marija Foersterja je bil berlinski Kemični zavod cesarja Viljema. Ponovno je kandidiral tudi Maks Wraber. Oskar Reya23 je bil že docent za meteorologijo in si je za cilj izbral pariški meteorološki urad in inštitut za fiziko.

Kandidata pravne fakultete sta bila le dva: Ciril Kržišnik in Dolfe Vogelnik, oba enako stara, prvi je imel boljše uspehe pri izpitih, drugi pa je bil nekaj mesecev prej promoviran. Kržišnik je bil iz revne družine, mati je bila vdova, bil je brez osebnega premoženja. Ob času kandidiranja je bil hlapec pri bratu. Tako je bil zapisal v dodatnem poročilu o svojem socialnem stanju, ki sta ga morala še dodatno napisati kandidata, ker se pravna fakulteta ni mogla odločiti za preferenco, saj sta bila oba kandidata sicer povsem ustrezna. V dodatnem poročilu je Kržišnik priznaval, "da je Vogelnik okretnejši od hribovca, ki sem vse počitnice od gimnazije do danes doma delal kmečko delo in sem zato bolj neroden pri omikanih ljudeh."

20

Joža Vilfan (1908-1987), SBL, IV, 1982, str. 469-470.

Anton Ocvirk (1907-1980), ES, 8, 1994, str. 80-81.

22 Silva Trdina (1905-1991), SBL, IV, 1980, str. 169-170.

23 Oskar Reya (1900-1980), ES, 10, 1996, str. 189.

21

150

Kržišnik je nameraval v Pariz na študij bizantinskega prava, ki naj bi mu bil podlaga za študij pravne zgodovine južnih Slovanov, študiral pa bi tudi pomožne pravnozgodovinske vede. Vogelnik je bil socialno v nekoliko boljšem položaju, bil pa je pripravnik brez plače na sodišču. Tudi on je želel v Pariz na študij narodnega gospodarstva in statistike. Pravna fakulteta je izbrala Kržišnika.24 V temeljitem poročilu, ki je bilo po pravilu vedno bolj obširno kot poročilo filozofske, je bilo med drugim zapisano: "Oba prosilca sta vredna. Dasi pravila Turnerjeve ustanove ne zahtevajo, da se štipendist posveti pripravljanju za akademsko kariero, nego predvsem, da pridobi široko izobrazbo in uporabnost za kretanje v svetu, moramo v danih prilikah pri izbiri prosilcev vendar misliti tudi na to, da nam primanjkuje akademskega naraščaja. Oba prosilca bi ustrezala tudi ti zahtevi, koliko se da soditi po njihovih dosedanjih študijih. Potreben nam je naraščaj za obe stroki narodnopravno zgodovino in narodno bogastvo, zlasti pa statistiko in sociologijo, za katera predmeta je bil natečaj razpisan, pa se mesto ni moglo oddati, ker ni bilo prosilca usposobljenega za sociologijo. Potrebnejši bi bil trenutno brez dvoma sociolog in statistik, potreben pa utegne postati tudi nacionalni ekonom in pravni zgodovinar, ordinarija teh stolic sta oba že znatno prekoračila 50 življenjsko leto.

Ker pa je fakultetni svet sklenil, da se prazno mesto razpiše za pravno filozofijo in za enciklopedijo prava, se mesto za sociologijo in statistiko v doglednem času ne bi moglo zasesti. Poleg tega se zdi, z ozirom na svoje gmotne razmere Kržišnik potrebnejši in on ima tudi nekaj boljše študijske uspehe."

Kržišniku je čez nekaj mesecev univerza dovolila, da je odšel namesto v Pariz v Mnchen, kamor ga je povabil tamkajšnji znameniti bizantolog Franz Dlger, ki ga je Kržišnik spoznal tistega leta na mednarodnem bizantološkem kongresu v Sofiji.

Kržišnik pa je dobil tudi nekaj nižjo štipendijo, in sicer 40.000 dinarjev, ker je prišlo do nejasnosti, kako bo v bodoče z izplačevanjem kuponov Blairovega posojila in je zato univerzitetna uprava sredi marca 1934 najprej sklenila razpisati le eno štipendijo. Stalni referent Rado Kušej je celo predlagal, da za šolsko leto 1934/35 sploh ne bi razpisali štipendij. Sredi aprila 1934 sta bili nato le razpisani dve štipendiji, vendar za 2000 dinarjev nižji.

Na razpis za leto 1935 sta se javila le dva pravnika Stojan Pretnar in Dolfe Vogelnik ter pet filozofov Mirko Hribar, Maks Wraber, Svetozar Ilešič, Oskar Reya, Ljudmila Dolar-Mantuani. Dekan Rajko Nahtigal je v začetku junija 1935 obvestil univerzitetno upravo, da je fakultetni svet predlagal Maksa Wrabra,25 ki je prosil že tretjič in Oskarja Reyo, ki je prosil drugič. Vsak naj bi dobil pol štipendije, sicer pa naj bi imel prednost Wraber, ki je bil tedaj suplent v Bjelovarju. Med odklonjenimi je Dolar-Mantuanijeva, asistentka volonterka na mineraloškopetrografskem inštitutu v Ljubljani, nameravala v Manchester in Zürich, Mirko Hribar26 je hotel poglabljati spoznavno teorijo v Parizu, Ilešič pa je že drugič želel v Pariz. Sredi julija 1935 je univerzitetna uprava sklenila, da prvič dobita štipendijo dva filozofa Wraber in Reya.

Sklenjeno je bilo tudi, da se to nesorazmerje do pravnikov izravna v naslednjih štirih letih. Na to je reagiral stalni referent in rektorju Maksu Samcu 20. julija 1935 vrnil spise in mu svetoval, naj odloke o podelitvi sestavi kar dekan filozofske fakultete ali univerzitetni sekretar, "ker mi ni znano, kakšni razlogi so bili za univerzitetno upravo odločilni, da je v očitnem nasprotju z razpisom uvaževalo prošnji dveh

24

Ciril Kržišnik (1909-1999), ES, 6, 1992, str. 61.

Maks Wraber (1905-1972), SBL, IV, 1986, str. 721-722.

26 Mirko Hribar (1902-1999), ES, 4, 1990, str. 52.

25

151

F. Rozman: Turnerjevi štipendisti

filozofov in ni upoštevalo nobenega jurista." Že 2. avgusta je univerzitetna uprava sporočila Oskarju Reyi, da je na seji 1. avgusta "reasumirala svoj sklep, ker po točki 3. ustanovne listine imajo pravico do ustanove le taki gospodje, ki so uspešno položili državne izpite ter zadobili doktorat na univerzi v Ljubljani. Vi ste opravili diplomski izpit na filozofski fakulteti v Beogradu, doktorat filozofije pa v Zagrebu." Štipendija je bila namesto Reyi podeljena pravniku Vogelniku. Reya je sicer pojasnil, da ni sam kriv in je promoviral v Zagrebu zato, ker je bil njegov mentor Artur Gavazzi tedaj profesor v Zagrebu, ob prijavi disertacije pa še profesor v Ljubljani. Po Gavazzijevem odhodu v Zagreb v Ljubljani ni bilo nikogar, pri katerem bi mogel opravljati rigoroz iz meteorologije in geofizike. Disertacija pa je obravnavala Letni tok temperature v Sloveniji in je mogla biti narejena le v Ljubljani. Vendar to utemeljevanje ni zadostovalo in Reya se je moral posloviti od štipendije. Zataknilo pa se je tudi pri Wrabru, ker v Bjelovarju ni dobil dopusta in je štipendijo potem nastopil šele v letnem semestru, ko mu je ministrstvo dopust le dalo. Spet pa se je znižala štipendija in to na 36.000 dinarjev.

Precej več kandidatov je bilo leta 1936 in to kar sedem pravnikov in štirje filozofi. Že tretjič je zaman kandidiral Stojan Pretnar. Tržačan Ivan Humar je nameraval v London na študij narodnega gospodarstva, isto področje je želel v Leipzigu študirati France Zupan, ki bi za en semester pogledal še na študij novinarstva v Parizu.

Vladimir Šuklje se je želel specializirati iz zavarovalniškega prava v Pragi in Leipzigu, Emil Čeferin pa iz državljanskega prava v Berlinu, Münchnu in Leipzigu. Med novimi kandidati je bil tudi Vito Kraigher,27 ki bi šel v Berlin, Leipzig in Prago na študij civilnega prava evropskih držav. Omenil je, da ima v rokopisu študijo o prvotni zemljiški ureditvi pri Slovencih pred prihodom Nemcev. Drugič se je med pravniki pojavila ženska, in sicer Kamila Wildmann, ki je želela v Berlinu in Parizu študirati trgovsko, menični in zavarovalniško pravo.

Med kandidati filozofske fakultete je tretjič kandidiral Svetozar Ilešič28 in štipendijo dobil. Izpadli pa so Vinko Brumen, ki je hotel specializirati pedagogiko v Nemčiji in Angliji, drugič pa sta kandidirali Silva Trdina in Ljudmila Dolar-Mantuani.

Fakultetni svet Filozofske fakultete je pod vodstvom dekana Milka Kosa na seji 26. junija 1936 ugotovil, da v skladu z ustanovno listino ženske ne morejo kandidirati.

Temu sklepu se je pridružila tudi univerzitetna uprava in 10. julija sklenila, da se štipendija v smislu ustanovne listine sme podeljevati samo moškim prosilcem slovenske narodnosti. Zakaj je do tega stališča prišlo šele 1936, saj so ženske kandidirale že prej, Alma Sodnik pa jo je celo dobila, iz zapisnikov ni jasno. Štipendijo pravnikov je dobil Emil Čeferin.29 Stalni referent Turnerjeve ustanove Rado Kušej je 1936 prvič dobil plačilo, enkratno remuneracijo v znesku 10.000 din. Sklenjeno je bilo tudi, da za dobro opravljeno delo v bodoče dobi po 500 dinarjev mesečno, to je bila vsota, kakršna je bila določena za vodje seminarja. Finančno stanje se je nekoliko popravilo in štipendija se je za naslednje leto spet lahko dvignila na 38.000 din.

Za šolsko leto 1937/38 je filozofska fakulteta imela enega samega kandidata in to je bil Vinko Brumen,30 ki je kandidiral drugič in je nameraval svoje znanje dopol-

27

Vito Kraigher (1911-1945), ES, 5, 1991, str. 360.

Svetozar Ilešič (1907-1985), ES, 4, 1990, str. 105.

29 Emil Čeferin (1912-1997), ES, 2, 1988, str. 108.

30 Vinko Brumen (1909-1993), PSBL, 1, 1976, str. 144-145.

28

152

S tudia

H istorica

S lovenica

njevati v Jeni, Mnchnu, Berlinu in v Angliji. Štipendijo je dobil. Pravniki so bili štirje.

Kar trije so želeli v Pariz, in sicer Boris Tušek na specializacijo v civilnem in trgovskem pravu, Ciril Žebot31 v narodnem gospodarstvu, rudolf Trofenik pa v kazenskem pravu. Trofenik je za en semester mislil tudi v Berlin. Spet se je javil Ivan Humar, ki je želel v london. Štipendijo je dobil Trofenik.32 Nekaj več kandidatov je bilo leta 1938, in sicer dva filozofa in štirje pravniki. Med filozofoma je bil izbran Cene Logar,33 ki je bil tedaj v Pragi, s štipendijo pa je odšel nato v Bern na študij filozofije jezika in pa v Cambridge. Prvič se je prijavil Fran Petre,34 ki je v Londonu in Parizu želel proučevati starejšo slovstveno zgodovino Slovencev. Od štirih pravnikov je štipendijo dobil Boris Tušek, ki se je prijavil drugič. Drugič je bil odklonjen Ciril Žebot, ki je bil tedaj v Rimu, že preje pa je študiral v Milanu in Parizu in morda je bil to vzrok, da štipendije ni dobil. Prvič sta kandidirala Konstantin Konvalinka, ki je mislil poglabljati svoje znanje iz trgovskega prava v Parizu in Mnchnu ter Božidar Kobe,35 ki se je hotel posvetiti trgovskemu in meničnemu pravu v Zürichu in Parizu.

Za leto 1939 je štipendija ostala pri 38.000 dinarjih. Redni dohodki, to se pravi obresti, so znašali med 85 in 86.000 dinarji, glavnica pa je narasla na 1.395.411 din. V tem letu je univerza iz ustanove odobrila tudi 1500 din za postavitev Turnerjevega doprsnega kipa v mariborskem muzeju, ki ga je postavilo Muzejsko društvo Maribor, izdelal pa ga je kipar Ivan Sojč. Rado Kušej se je upravičeno pritoževal, da bi bilo denarja še več, če ne bi država kupone Blairovega posojila plačevala po 43 din za dolar, medtem ko je bil uradni kurz 55, za efektivo pa celo 80 din.

Med filozofi je štipendijo dobil Vendelin (Lino) Legiša,36 ki se je prijavil prvič in mu je dekan France Kidrič dal prednost pred Franom Petretom, ki je kandidiral drugič in je zdaj zapisal, da namerava v Parizu pisati monografijo o Kopitarju. Legiša je bil tedaj profesor na realki v Celju, odšel pa je v Pariz na študij "estetike in stilnih strani literarnega ustvarjanja."

Med pravniki je ponovno kandidiral Božidar Kobe, ki je štipendijo zdaj dobil in odšel na študij v Pariz, Piso in Grenoble. Štipendije pa nista dobila Donatela Capuder, ki se je želela usposabljati za mladinsko kazensko pravo in pa Marijan Dermastia,37 ki je želel v Parizu poglabljati svoja vedenja v kazenskem pravu.

Izbruhnila je druga svetovna vojna in se približevala tudi Jugoslaviji, številni evropski univerzitetni centri so bili že zajeti v vojni vihri. Tako za šolsko leto 1940/41 Turnerjeve štipendije prvič niso bile podeljene. Do razpisa je sicer prišlo, štipendija naj bi še naprej znašala 38.000 dinarjev. Na razpis so se javili trije filozofi in štirje pravniki. Od filozofov je Stane Mikuž38 želel v Parizu študirati francosko baročno

31

Ciril Žebot (1914-1989), SBL, IV, 1991, str. 935-936.

Rudolf Trofenik (1911-1991), SBL, III, 1980, str. 184-185.

33 Cene Logar (1913-1995), ES, 6, 1992, str. 310.

34 Fran Petre (1906-1978), ES, 8, 1994, str. 326.

35 Božidar Kobe (1913-1951), Kot informbirojevec je bil odstranjen s Pravne fakultete, kjer je bil docent, obsojen in je 28.4.1951 umrl na Golem otoku. V ZAMU ni njegove personalne mape, izbrisan je bil iz seznama predavanj in v slovenski leksiki ni o njem nobenega članka.

36 Lino Legiša (1908-1980), ES, 6, 1992, str. 128.

37 Marijan Dermastia (1911-1971), ES, 2, 1988, str. 237.

38 Stane Mikuž (1913-1985), ES, 7, 1993, str. 140. V prijavi za štipendijo je Stane Mikuž napisal, da je rezervni podporočnik mitralješke obvezniške čete 1. bataljona 45. pešpolka, tedaj uradniški pripravnik 8. skupine pri Narodnem muzeju v Ljubljani.

32

153

F. Rozman: Turnerjevi štipendisti

umetnost in francosko moderno, Bratko Kreft francosko dramatiko, Wraber pa tako ni prišel v poštev, ker je štipendijo Turnerjeve ustanove že imel. Med pravniki je Peter Pavlič želel iti v Pariz, Ivan Humar že tretjič v London, tja pa sta nameravala tudi Edvard Valenčič in Danilo Požar.39 Univerzitetna uprava je na seji 3. julija 1940 na predlog dekana pravne fakultete Viktorja Korošca s tremi proti dvema glasovoma sklenila, da se bosta Turnerjevi štipendiji zaradi nejasnega meddržavnega položaja podelili začetkom septembra 1940. Vendar se to ni zgodilo in štipendiji prvič nista bili podeljeni. Še zadnjič so bile Turnerjeve štipendije podeljene za šolsko leto 1941/42. Že konec januarja 1941 je univerzitetna uprava ugotovila, da je na voljo 85.880 din za štipendije, saj za preteklo leto denar ni bil izkoriščen. V začetku marca 1941 je rektorat opozoril univerzitetno upravo, da je treba čimprej načelno skleniti, ali se za bodoče šolsko leto štipendije razpišejo ali ne, ker se "lani zaradi brezupnih izgledov za uspešen študij v Franciji in Angliji, na kojih znanstvena žarišča je ustanovnik v prvi vrsti mislil, štipendij ni podelilo. Ako naj se razpišejo, naj se sklepa tudi o tem, ali naj se podelita dve ali štiri. Likvidnih denarnih sredstev bo pripravljenih za štiri štipendiate." Z januarjem 1941 je Rada Kušeja, ki je kmalu nato umrl, zaradi bolezni zamenjal Andrej Gosar. Štipendije so bile razpisane in rektor Milko Kos je 28. maja 1941 dobil sedem vlog filozofov. To so bili Tine Logar,40 Franc Kos,41 Fran Petre, Maks Wraber, Bratko Kreft,42 Dragotin Cvetko43 in Ivan Vidav.44 S pravne fakultete je prišlo kar deset interesentov: Peter Pavlič, Ivan Humar, Ciril Žakelj, Stojan Pretnar, France Hočevar,45 Janez Milčinski,46 Maks Virnik, Danilo Požar, Hani Ahazhizh in Jože Mihelak. Ženske očitno niso vedele za sklep univerzitetne uprave iz 1936, da do štipendij niso upravičene, ker očitno v javnem razpisu to ni bilo jasno povedano, čeprav je sklep uprave zahteval, da to mora biti jasno razvidno.

Med kandidati filozofske fakultete je kustos etnografskega muzeja v Ljubljani Franc Kos želel v Rim, Bratko Kreft je zdaj nameraval v Rimu študirati commedio dellarte, Goldonija in Alfierija, po možnosti bi šel tudi v Švico ali v Francijo. Ivan Vidav je želel v Rim na študij matematike, Wraber v Rim, Napoli in Firence. Tine Logar je mislil nadaljevati študij fonetike v Rimu, Fran Petre pa tudi v Rimu. Med pravniki se je za štipendijo spet potegoval Stojan Pretnar, ki si je želel v Rim ali Milano na študij civilistike, Peter Pavlič v Bonn ali München na študij državljanskega prava. Ivan Humar je prosil že tretjič in zdaj mislil na gospodarsko pravo v Milanu, Jože Mihelač na ekonomsko komercialno fakulteto v Bologni. Ciril Žakelj je izbral Piso, Perugio in Milano kot univerze za trgovsko pravo. France Hočevar je imel alternativo bodisi Milano ali Berlin, povsod pa študij narodnega gospodarstva.

Makso Virnik je tudi mislil v Italijo, na študij civilnega prava, Danilo Požar pa je Pariz zamenjal z Vidmom in Rimom, kjer bi študiral vire za pravno zgodovino Istre in Dalmacije. V Italijo bi šla tudi Hani Ahazhizh na študij trgovskega prava in Janez 39

Danilo Požar (1914), ES, 9, 1995, str. 211.

Tine Logar (1916), ES, 6, 1992, str. 311.

41 Franc Kos (1912-1966), ES, 8, 1994, str. 309.

42 Bratko Kreft (1905-1996), ES, 5, 1991, str. 414-415.

43 Dragotin Cvetko (1911-1993), ES, 2, 1988, str. 87-88.

44 Ivan Vidav (1918), SBL, IV, 1982, str. 435-436.

45 France Hočevar (1913-1992), ES, 4, 1990, str. 35-36.

46 Janez Milčinski (1913-1993), ES, 7, 1993, str. 142-143.

40

154

S tudia

H istorica

S lovenica

Milčinski na sodno medicino. Že po okupaciji je 16. junija 1941 fakultetni svet filozofske fakultete priporočil Bratka Krefta in Ivana Vidava. Petre je bil zavrnjen, ker je že imel dve leti češko štipendijo in eno leto francosko, Wraber pa je Turnerjevo štipendijo že dobil. S tem se je strinjala tudi univerzitetna uprava, ki je na svoji seji 10. julija 1941 dodelila štipendijo Kreftu in Vidavu, ki je s tem postal najmlajši štipendist v vsem času dodeljevanja štipendij Pavla Turnerja. Štipendiji sta dobila še dva pravnika, Peter Pavlič in končno tudi Stojan Pretnar. Pri pravnikih je prišlo do zapleta in glasovanje je bilo neodločeno 3:3, vendar je za oba kandidata glasoval rektor, pri tem pa je bil njegov glas odločilen. Daljša debata se je razvila zato, ker so nekateri člani univerzitetne uprave menili, da je treba upoštevati prošnjo "Janeza Milčinskega, asistenta na medicinski fakulteti, ki se hoče posvetiti sodni medicini, o kateri se predava na medicinski fakulteti, dasiravno ta kandidat po izpitnih pogojih zaostaja za drugimi."

V začetku junija 1941 je Anton Gosar kot referent poročal, da "so razpoložljiva sredstva v višini 99.189 din. Vloga pri Mestni hranilnici ljubljanski je vezana in odpovedana za 15. september 1941. Izplačilo bo odvisno od vsakokratne oblast-vene ureditve izplačevanja hranilnih vlog. Gotovina v obveznicah Blairovega poso-jila ne bo sedaj nič nesla. Glede tega bo treba počakati nove ureditve jugoslovanskih državnih posojil po sklepu vojske." Zato je svetoval le dve štipendiji, pa še to s pridržkom, da se bosta izplačevali, kolikor bo po vsakokratni ureditvi mogoče razpoložljivi denar dvigniti. V nejasnem političnem in gospodarskem položaju se je univerzitetna uprava očitno odločila, da podeli več štipendij in razdeli čimveč denarja, da ne bi propadel, in Mestna hranilnica ljubljanska je 25. oktobra 1941 sporočila, da bo nakazovala za štiri štipendiste po 8.000 lir na mesec po saldu 35.651 din do izčrpanja.

Od oktobra 1941 je stalni referent dobil za svoje delo po 190 lir na mesec, večkrat z zamudo, štipendisti pa so dobivali po 2.000. Od štipendistov se je Pretnar že decembra predčasno vrnil nazaj v Ljubljano.

Po koncu vojne je Antona Gosarja zamenjal Rudi Sajovic in 23. marca 1947 je na zboru rektorja in dekanov Sajovic poročal, da je na hranilni knjižici po konverziji in revalorizaciji ostalo še 37.155 lir. Vloga je vezana na polletno odpoved. Na drugi knjižici je saldo 4.215 din. "Dokler o usodi vrednostnih papirjev ne bo odločeno, ni mogoče točno povedati kolikšna so aktiva. Po ustanovni listini se smejo za štipendije in upravne stroške uporabljati samo donosi. Ti so danes samo v obrestih obeh vlog v Mestni hranilnici. Zato naj po mojem mnenju odpade vsako sklepanje o tem, kaj naj se ukrene z glavnico naloženo na obeh knjižicah." Ker se tudi grob Pavla Turnerja od leta 1940 ni več oskrboval, so 1. avgusta 1947 plačali mariborskemu pogrebnemu zavodu 450 dinarjev za podaljšanje posestne pravice za rodbinski grob Turnerja za čas do 27. septembra 1964. Končno je 19. maja 1951 direkcija trezorja Narodne banke sporočila, da so detaširali obveznice 3% konvertiranega dolga v znesku 97.000 dinarjev, 24. maja 1951 je bilo čisto izplačilo 16.490 dinarjev vloženo na knjižico in končni saldo na knjižici je znašal 65.548 din. Kaj se je zgodilo s tem zneskom nekdaj velikega premoženja, iz gradiva ni razvidno.

Turnerjeve ustanove je bilo konec. Od 26 dobitnikov štipendij jih je kasneje kar 12 postalo članov SAZU, le dva nista pustila vidnejše sledi v našem znanstvenem ali strokovnem spominu. Med štipendisti pa vsaj Voršiča, Wrabla, Ocvirka, Ilešiča, Krefta, Brumna, Murka in Trofenika lahko štejemo za Turnerjeve ožje rojake in je bila torej tudi v tem smislu oporočnikova volja spoštovana.

155

F. Rozman: Turnerjevi štipendisti

Franc Rozman TURNER'S SCHOLARSHIP-HOLDERS SUMMARY The author describes the origin of the scholarship foundation of Dr. Pavel Turner (18421924), a Slovene publicist and patron who bequeathed a major part of his property to the scholarship fund of young graduate lawyers and philosophers who were thus given an opportunity for further qualifications at different European universities and other scientific institutions, and a relatively comfortable life due to the amount of the scholarship. The scholarship was first granted in 1929 and for the last time in 1941, while in 1940 it was not granted. Each year one philosopher and one lawyer were given the scholarship, in the last year two philosophers and two lawyers. Altogether there were 26 scholars in thirteen years out of 65 candidates. Many applied for it several times. The majority of the scholars later became university professors, 12 of them became members of The Slovene Academy of Sciences and Arts. The scholarship was after World War II not renewed.

156

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 929 Turner P.: 821.163.6 1.04 Strokovni članek

Turnerjeva ustanova - fundacija Verica Trstenjak Dr., izredna profesorica Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta Mladinska ulica 9, SI - 2000 Maribor e-mail: vera.trstenjak@uni-mb.si

Izvleček: Avtorica v članku obravnava dejavnost dr. Pavla Turnerja na dobrodelnem področju, torej kot mecena, filantropa. Dr. Pavel Turner je vse svoje premoženje, premičnine in nepremičnine, namenil posebni ustanovi z imenom: Dr. Pavla Turnerja ustanova za izpolnjevanje strokovne in svetovne izobrazbe absolviranih slovenskih pravnikov in filozofov. Ustanovljena je bila z oporoko leta 1924, imela je lastno pravno osebnost.

Omogočila je podiplomski oziroma podoktorski študij številnim pravnikom in filozofom. Ustanove so sicer praviloma trajne, Turnerjeva pa je ob menjavah različnih zgodovinskih obdobij prenehala obstajati. Mogoče jo proces denacionalizacije z vrnitvijo premoženja lahko ponovno oživi.

Ključne besede: Pavel Turner, mecenstvo, fondacija.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 1, str. 157-161, 1 slika.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

157

V. Trstenjak: Turnerjeva ustanova - fundacija

Uvod Dr. Turner ni bil samo odličen publicist, vzgojitelj, narodni buditelj, bil je tudi velik filantrop, človekoljub in mecen, človek, ki je nesebično pomagal mnogim. Za splošno koristne namene je po svoji smrti zapustil tudi svoje premoženje, tako premično kot nepremično. Premoženje je zapustil posebni pravni osebi, ki jo pravno imenujemo ustanova, pogovorno se govori tudi o fundaciji. Z ustanovo ustanovitelji želijo zagotoviti trajnost svojega imena. Dr. Turnerju je to uspelo že brez te ustanove z njegovimi številnimi deli in z ustvarjalnostjo.

Slovenci smo bili že v preteklosti naklonjeni dajanju denarja za splošnokoristne namene. Na to kaže med drugim tudi obstoj Knafljeve ustanove na Dunaju, ki je bila ustanovljena že leta 1676. Omenjena ustanova obstaja še danes, ker je imela večino premoženja v nepremičninah. Žal pa so številne druge prenehale obstajati, mnoge zaradi večkratnega razvrednotenja in menjave denarja po drugi svetovni vojni, nekatere pa so bile takrat nacionalizirane ali podržavljene.

Ustanovitev Dr. Turner je ustanovil ustanovo z imenom: Dr. Pavla Turnerja ustanova za izpolnjevanje strokovne in svetovne izobrazbe absolviranih slovenskih pravnikov in filozofov.

Ustanovo je ustanovil z oporoko, ki jo je naredil leta 1924 (zapuščinski spis št. AV 446/24). Z oporoko je vse svoje razpoložljivo premično in nepremično premoženje določil za ustanovo z 'juridično osebnostjo.' Tako je ustanova dobila lastno pravo osebnost in s tem samostojnost, kot je bila tudi želja dr. Turnerja.

Namen in beneficiarji Namen ustanove je jasno določil že sam dr. Turner. Delno je razviden že iz imena, torej namen ustanove je izpolnjevanje strokovne in svetovne izobrazbe absolviranih slovenskih pravnikov in filozofov.

Dr. Turner je kot beneficiarje oz. koristnike določil, kot piše v oporoki, "gospode slovenske narodnosti, ki so uspešno položili državne izpite ter zadobili doktorat na juridični ali filozofski fakulteti." Izobraževanje je namenjeno pridobitvi "splošne in družbene izobrazbe," ki je, kot pravi dr. Turner, "znak omikanega in kulturnega človeka." Prosilec je moral dokazati, da obvlada tuj jezik v tolikšnem obsegu, da bo lahko sledil predavanjem. Predložiti je moral tudi načrt porabe denarja. Pomoči so bile torej namenjene predvsem za podoktorski študij v tujini, kar je omogočilo primerjalnopravne študije.

Omeniti pa velja, da so kot beneficiarji izrecno določeni študenti ljubljanske univerze oz. vseučilišča, vendar je ob tem treba upoštevati dejstvo, da v Mariboru še ni bilo univerze. Tudi upravljanje ustanove je bilo tako poverjeno ljubljanski univerzi.

Vendar pa oporoka izrecno določa, da imajo prednost prosilci, ki »so rojeni na teritoriju spodnje Štajerske«, ki je pripadal ozemlju takratne kraljevine SHS. S tem je bilo številnim našim intelektualcem omogočeno, da so v evropskih metropolah nadaljevali pridobivanje svojega strokovnega znanja, pa ne samo to, ampak da so tudi krepili svoje svetovljanstvo in življenjskega duha.

158

S tudia

H istorica

S lovenica

Premoženje Dr. Turner je zapustil ustanovi vse premično premoženje in nepremičnino vinogradno posestvo v Krčevini, ki ga je bilo treba prodati in tudi ta denar nameniti za štipendije oz. podpore. Premoženje je bilo v vrednosti 1,479.569 din, vključno s posestvom Krčevina v vrednosti 811.892 din. Posestvo so sestavljali vinograd, hiša, viničarija, gospodarsko poslopje, pašnik, vrt, livada. Iz zapuščinskega spisa izhaja obseg tega posestva - 8 ha ter 32 a.

Oporoka je tudi izrecno določila, kako je treba denar naložiti (npr. pri banki) in kako ga upravljati. Uprava torej ni bila povsem svobodna, ampak je morala denar naložiti v skladu s pravili, ki so veljala za t. i. skrbniška razmerja.

Prav tako je že oporoka določila, da se lahko za financiranje namena porabljajo le prihodki ustanove oz. ustanovitvenega premoženja. To je tudi sicer temeljno pravilo delovanja ustanov in naj bi zagotavljalo trajnost premoženja. Če se namreč v usta-

Dr. Pavel Turner v poznih letih (PAM, Pavel Turner, škatla VII.)

159

V. Trstenjak: Turnerjeva ustanova - fundacija

novitveno premoženje ne posega in se to ne zmanjšuje, je zagotovljena trajnost obstoja premoženja. Žal pa pri ustanovah, ki obstajajo v več zgodovinskih obdobjih, lahko tudi v različnih državah, pogosto pride do prenehanja ustanove zaradi razvrednotenja denarja, zlasti če je premoženje ustanove le v denarju.

Dr. Turner je določil tudi nekatere legate oz. volila, kar pomeni, da so bile v oporoki navedene določene osebe, ki so jim bile z oporoko naklonjene določene koristi (npr. nečakinji, hčeri nečakinje, vdovi brata dr. Turnerja, Ciril Metodovi šolski družbi, Zgodovinskemu društvu Maribor, Glasbeni matici Maribor, Planici framske župnije, njegovi gospodinji). Tako osebe kot tudi višina pomoči so bili točno določeni. Posebej je bilo npr. tudi določeno, da se zbirka knjig dr. Turnerja podeli Zgodovinskemu društvu v Mariboru in Ljudski knjižnici Maribor, ki sta se morali sporazumeti, kako se knjige razdelijo. Oporoka je bila napisana zelo natančno, tako da je bilo tudi posebej predvideno, da v primeru, ko se knjižnica in društvo ne moreta sporazumeti, odloča univerzitetni profesor dr. Ivan Žolnar.

Za beneficiranje ustanove je bila določena možnost, da prejmejo štipendijo za enoletno bivanje v tujih kulturnih in znanstvenih središčih, ki jih primeroma našteva že ustanovitelj ustanove, npr. Pariz, London, Oxford, Cambridge. Višino je bilo treba odmeriti namenu in času primerno, štipendija pa se je izplačevala dvakrat letno.

Drugi obrok se je lahko izplačal šele, ko je prejemnik predložil poročilo o porabi denarja in o dosedanjem opravljanju aktivnosti.

Uprava in nadzor Uprava ustanove ima nalogo upravljanja premoženja. To nalogo je dr. Turner zaupal univerzitetni upravi ljubljanske univerze. Ta organ naj bi na podlagi razpisa in v skladu z obstoječimi predpisi odločal o podelitvi štipendij. Že z obveznostjo razpisa je dr. Turner želel omogočiti dostop do finančne pomoči vsem študirajočim pod enakimi pogoji, upoštevaje seveda kvaliteto študija in kraj, od koder prosilec izvira.

Določeni so bili tudi izvršitelji oporoke in posebej tudi predvidena možnost, da mariborski župan določi izvršitelje, če določene osebe ne bi želele ali ne bi mogle opraviti zaupane jim naloge.

Sklep Ustanova dr. Turnerja je bila nedvomno izrednega pomena, saj je omogočala šolanje številnim nadarjenim Slovencem. Bila je široka po namenu in bogata po premoženju. Žal so številni dogodki povzročili njeno prenehanje. Vendar pa dobra dela ostanejo in mogoče obstajajo celo možnosti za ponovno pravno oživitev ustanove, zlasti v zvezi z vrnitvijo nacionaliziranega premoženja.

160

S tudia

H istorica

S lovenica

Verica Trstenjak DIE TURNER STIFTUNG ZUSAMMENFASSUNG Stiftungen sind Rechtspersonen, die das Vermögen der Begründer für gemeinnützige und wohltätige Zwecke vereinigen und erhalten. In Slowenien ist es eine Tradition Stiftungen zu gründen. Die erste besteht seit dem Jahr 1676. Das ist die Knafelj Stiftung in Wien, die vom Pfarrer Luka Knafelj gegründet wurde. Die Stiftung als Rechtsperson dauert in der Regel ununterbrochen, nur ausnahmsweise tretet sie aus ihrer Tätigkeit. Der Beispiel dazu ist der Verlust des Vermögens durch den Krieg. Auf dem Gebiet Sloweniens haben leider aber auch viele Stiftungen, wegen der Nationalisierung und Verstaatlichung des Vermögens, ihre Tätigkeit beendet.

Ein Wohltäter und Mäzen mit grosser Ausprägung war Dr. Pavel Turner, der ebenso eine Stiftung, mit dem Namen: Die Dr. Pavel Turner Stiftung für Fortbildung der fachgerechten und weltlichen Bildung der absolvierten slowenischen Juristen und Philosophen, gründete. Sie wurde durch ein Testament im Jahr 1924 gegründet. Bestimmt wurde sie für das Postdiplomstudium von Juristen und Philosophen, den Vorteil hatten aber die Stipendiumbewerber aus der damaligen 'Untersteiermark.' Der erwähnten Stiftung verliess er sein Mobilar- und Grundvermögen, also auch den Grundbesitz (den Weingarten, das Haus, die Weide usw.)

Mit der Gründung der Stiftung, ermöglichte Dr. Pavel Turner vielen begabten Slowenen die Ausildung im Ausland. Leider verursachten viele Ereignise das Ende der Wirkung, der erwähnten Stiftung. In Hinsicht auf den Prozess der Denationalisierung, könnte man auch für solche Stiftungen eine Lösung finden, in Richtung einer erneuten Neubelebung der Stiftung und Wiedererstattung ihres Vermögens.

161

S

H

S

Viri in gradivo Documentation

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 929 Turner P. 1.04 Strokovni članek

"Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja Mateja Matjašič Friš Dr., znanstvena sodelavka, docentka Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za biografiko in bibliografijo Novi trg 5, SI - 1000 Ljubljana e-mail: mateja.matjasic@uni-mb.si

Izvleček: Leta 1903 je Turner zapustil Dunaj in se preselil v Maribor, kjer je 1895 pod Kalvarijo kupil veliko posestvo z vinogradom in sadovnjakom. Njegov Tusculum Turnerianum je kmalu postal središče in shajališče domačih in tujih pomembnih intelektualcev. Posebno je gojil mladostno prijateljstvo z Josipom Vošnjakom in gimnazijskim sošolcem Josipom Serncem, ki sta ga pogosto obiskovala na njegovem drugem posestvu v Framu. Na enem takšnih srečanj se je rodila ideja, da naši preporodni politiki in javni delavci napišejo svoje spomine. Josip Vošnjak jih je izdal v dveh delih - Spomini I (1905) in II (1906), Josip Sernec pa jih je dokončal tik pred smrtjo Spomini (1927). Turner je svoje spomine začel pisati leta 1907, vendar so ostali v rokopisu nedokončani. Avtorica je za objavo pripravila Turnerjeve Spomine in jih opremila z opombami, ki pojasnjujejo in opisujejo dogodke in osebe, ki so spremljale Turnerja na njegovi zanimivi življenjski poti.

Ključne besede: Pavel Turner, spomini, rokopis.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 1, str. 165-250, cit. 125, 21 slik.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

165

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

Predgovor Leta 1903 je dr. Pavel Turner1 zapustil Dunaj in se preselil v Maribor, kjer je 1895 v Petrovem Selu pod Kalvarijo kupil veliko posestvo z vinogradom in sadovnjakom.

Njegov Tusculum Turnerianum je kmalu postal središče in shajališče domačih in tujih pomembnih intelektualcev. Posebno je gojil mladostno prijateljstvo z Josipom Vošnjakom in gimnazijskim sošolcem Josipom Serncem, ki sta ga pogosto obiskovala na njegovem drugem posestvu v Framu. Na enem takšnih srečanj se je rodila ideja, da naši preporodni politiki in javni delavci napišejo svoje spomine. Josip Vošnjak jih je izdal v dveh delih - Spomini I (1905) in II (1906), Josip Sernec pa jih je dokončal tik pred smrtjo - Spomini (1927). Turner je svoje spomine začel pisati leta 1907, vendar so ostali v rokopisu nedokončani.

Obstajata dva koncepta Turnerjevih Spominov iz mojega življenja - prvi, ki ga objavljam, je najmlajši, že korigiran Turnerjev prepis prejšnjih zapisov, ki je po Turnerjevi smrti prešel v last Nika I. Vrabla, ravnatelja Moške kaznilnice v Mariboru;2 decembra 1946 ga je Vrabl podaril rokopisnemu oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (dalje NUK).3 Kratek odlomek iz tega rokopisa je Niko I. Vrabl v predelani obliki z naslovom 'Dijaška leta dr. Pavla Turnerja (Iz njegovih 'Spominov') kot urednik objavil v Mariborskem koledarju Nabavljalne zadruge … za leto 1931.4 Fragment starejših Turnerjevih zapisov (en zvezek, ki vsebuje XIV. in XV. (zadnje) poglavje Turnerjevih Spominov, pisan leta 1916, 22 strani) je shranjen v Univerzitetni knjižnici v Mariboru (dalje UKM).5 Leta 1835 je po zapisu Franja Baša obstajala še ena verzija Turnerjevih Spominov, ki je bila shranjena v Banovinskem arhivu v Mariboru (danes Pokrajinski arhiv Maribor), vendar ga v Turnerjevem fondu žal ni več najti.6 Pri prepisu rokopisa Turnerjevih Spominov sem kar najbolj verno sledila originalu, zaradi boljše preglednosti sem samo poenotila osebna in krajevna imena tam, kjer jih Turner pisal različno ali se je pri njihovem zapisu zmotil. V oglatem oklepaju sem navedla popravke ali prevode, kjer se mi je zaradi boljšega razumevanja zdelo potrebno. Turnerjeve Spomine sem pripravila za objavo in jih opremila z opombami, ki pojasnjujejo in opisujejo dogodke in osebe, ki so spremljale Turnerja na njegovi zanimivi življenjski poti.

Nedokončanim Spominom (zapis se konča z dogodki l. 1885) sem na koncu dodala štiri še neobjavljene dnevniške zapiske - razmišljanja ob obletnicah rojstnega dne - ki dopolnjujejo in pojasnjujejo Turnerjevo življenjsko zgodbo in razkrivajo njegova občutenja na odločilnih življenjskih prelomnicah.7 1

T u r n e r Pavel, publicist, mecen in vzgojitelj (Planica nad Framom, 21. januar 1842 - Maribor, 25. september 1924).

Glej: Slovenski biografski leksikon (dalje SBL), IV. knjiga, 13. zvezek, Ljubljana 1982, str. 249-253, in vse tam navedene vire in literaturo; razprave v Turnerjevem zborniku.

2 NUK, Turner Pavel, Ms 639, št. 2, Pavel Turner, Spomini iz mojega življenja, 132 strani.

3 NUK, Turner Pavel, Ms 639, št. 4, Dopis Nika Vrabla, Puškinova 7, Maribor, o predaji rokopisa NUKu po sinu Radovanu, datirano v Mariboru, 8. 12. 1946, prejeto 21. 12. 1946.

4 'Dijaška leta dr. Pavla Turnerja (Iz njegovih 'Spominov'), Mariborski koledar Nabavljalne zadruge državnih uslužbencev v Mariboru, R.Z.Z.O.Z., za leto 1931, str. 101-106.

5 UKM, Turner Pavel, Ms 71, Spisi in zapiski, št. 2, Turner Pavel , Spomini, 22 strani.

6 Franjo Baš, Dr. Pavel Turner, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 30 (1935), št. 1-2 (dalje Baš, ČZN 1935), str. 46.

7 NUK, Turner Pavel, Ms 639, št. 1, Pavel Turner, listek z dvema dnevniškima zapiskoma iz let 1872 in 1873 (poslal Niko Vrabl skupaj s Spomini); UKM, Turner Pavel, Ms 71, št. 1, Dnevnik (zvežčič z dvema dnevniškima zapiskoma iz let 1874 in 1887, 8 strani).

166

S tudia

H istorica

S lovenica

Prva stran Turnerjevih Spominov iz mojega 탑ivljenja (NUK, Turner Pavel, Ms 639)

167

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

Mortuus est sine luctu, Qui floruit sine fructu.8 Že večkrat še v mladostnih letih sem nameraval pisati dnevnik in zapisavati dogodke svojega življenja, vendar neka mržnja govorit o samem sebi kakor neznatnost moje osebe in tudi lenoba v pisanju, kedar baš ni treba, me je vedno odvračala od izvršitve tega namena. Na mnogotero prigovarjanje prijateljev, posebno še preljubega mi blagega, starega prijatelja Dr Jože Vošnjaka,9 mislim sedaj v šest in šestdesetim letu svoje

Josip Vošnjak 1834-1911

8

Turnerjev življenjski moto, zapisan na notranji strani platnic ohranjenega zvezka Spominov, ki je spravljen v UKM; v prevodu se glasi: "Umrl je brez žalovanja, ker je cvetel brez sadu."

UKM, Pavel Turner, Ms 71/2, Spomini, str. 0.

9 V o š n j a k Josip, politik, pisatelj in zdravnik (Šoštanj, 4. januar 1834 - Visole pri Slovenski Bistrici, 21. oktober 1911). Osnovno šolo je obiskoval v Šoštanju in Celju, gimnazijo v Celju, Gradcu in na Dunaju. Medicino je študiral na Dunaju in bil 1858 promoviran za doktorja medicine. Zdravnik je bil v Šoštanju

168

S tudia

H istorica

S lovenica

starosti začeti pripovedovati in zapisavati kolikor še mogoče, kar sem doživel. - Mogoče pa zamore priprosta povest o resničnem življenju še koga toliko zanimati ali komu toliko koristiti kakor čitanje življenja namišljenih romanskih junakov.

Rodil sem se 21. januarja 1842 na Pohorju, na naj viši kmetiji framske župnije. Po domače se je pravilo moji rojstni hiši pri Reberjancu.

Mojemu očetu, rojenemu 16. marca 1815 bilo je ime Jožef, bil je drugi sin. Njegov starejši brat je postal vojak ter vmrl v Bolognji. Mati moja Neža se je rodila 2. januarja 1820. Bila je prvorojena hči kmečkih starišev Terglavčnik; po domače Domadenik. V zakon sta stopila moja roditelja leta 1838.

Jaz sem bil prvorojenec, imel sem pa še dva brata in dve sestri. Sedaj mi živi še samo brat Miha. Moji pradedi so bili več stoletij, kakor še shranjene tristoletne listine pričajo, na Reberjančevi kmetiji. Moj dedec, kterega sem še poznal in se ž njim igral, bil je strasten lovec in izboren strelec. Tako se je kaj rad z lovci shajal in ž njimi popival, kar ni bilo njegovemu gospodarstvu na korist. Moj oče je bil skrben gospodar, spreten v vseh gospodarskih opravilih; in dasi ni znal ne brati ne pisati, je vendar vse to v glavi nosil, kar drugi papirju izročajo. Obžaloval pa je mnogokrat, da mu v mladosti ni bila prilika naučit se brati in pisati. Posebno ga je jezilo, kedar je dobil kakšno uradno pismo, pa ga ni mogel čitati. Sicer pa je potem, ko mu ga je kdo prebral in raztolmačil, ga poznal v zanaprej leta in leta po zunajšni obliki ter vedel, kaj je bilo v njem pisano.

Dobre vinske kapljice se moj oče ni branil, vendar bil je tako zmeren in trezen, da ga nikoli pijanega videl nisem, kar je pač redkost med kmeti. Sicer pa je imel v "Stari gori" blizu Frama vinograd, ki je bil njegovo veselje. V družbi je rad bil dobre volje, rad se je šalil z raznimi dovtipi ter zmirom vedel kaj povedati. Velikih družb vendar ni iskal; naj rajši se je shajal s svojim poštenim sosedom Vešnarjem ali kterim prija-

(1858-1859), Ljubljani (1859), Kranju (1859-1861), Ljubljani (1861), Slovenski Bistrici (1861-1870), Šmarju pri Jelšah (1870-1872) in znova, tokrat za celih 23 let, v Ljubljani kot primarij deželne prisilne delavnice (1872-1895). Leta 1861 je stopil v politiko. Enajst let je bil poslanec v štajerskem deželnem zboru (18671878), dvanajst let v dunajskem državnem zboru (1873-1885), petnajst let v kranjskem deželnem zboru (1877-1895), kjer je bil od izvolitve 1878 tudi ves čas član deželnega odbora. V krajih, kjer je služboval kot zdravnik, je ustanavljal društva ter budil mestno in kmečko ljudstvo k narodni zavednosti. Na začetku politične kariere se je udejstvoval kot agitator, organizator, pisec političnih brošur, programov in vabil.

Bil je med ustanovitelji Slovenske matice (1863-64), sodeloval je pri mariborskem državnopravnem programu (1865), bil dopisnik Slovenca (1865-67), soustanovitelj in sodelavec Slovenskega gospodarja (1867), aktivni udeleženec skoraj vseh slovenskih taborov in ustanovitelj Narodne tiskarne v Ljubljani (1872). Bil je pripadnik mladoslovencev, na čelu nove slovenske liberalne stranke, najpomembnejši in najaktivnejši slovenski državni poslanec, zagovornik jezikovne enakopravnosti in Zedinjene Slovenije. Leta 1895 je stopil v pokoj, odložil vse funkcije in se preselil na vinogradno posestvo na Visole pri Slovenski Bistrici, kamor je hodil na oddih že prej; tu je v svojem 78. letu tudi umrl. S Turnerjem sta se seznanila leta 1867 na nekem shodu v Mariboru, dopisovati pa sta si začela po Jurčičevi smrti (1881), ko so iskali novega urednika Slovenskega naroda. Pozneje sta si pogosto pisala, družilo ju je tudi skupno prijateljstvo z Davorinom Trstenjakom. Po političnem mišljenju sta si bila zelo blizu, poleg tega je Turner zelo cenil in hvalil Vošnjakova leposlovna dela, saj je menil, da je leposlovje eno prvih in najvažnejših sredstev za vzgojo in prosveto naroda; na Vošnjakovo prošnjo je napisal uvod v njegove zbrane spise, ki so izšli v Celju 1893.

Ko se je Turner vrnil v domovino, sta se oba že ostarela vinogradnika pogosto obiskovala na njunih bližnjih posestvih, kjer sta v krogu prijateljev obnavljala spomine in delala načrte. V Turnerjevi korespondenci, ki jo hrani PAM, je ohranjenih 10 Vošnjakovih dopisnic in 2 razglednici, vse pa so bile poslane v letih 1905-10, iz istega obdobja so tudi pisma Josipovega brata Mihe Vošnjaka, strokovnjaka za denarno zadružništvo, v katerih razpravlja o finančnih in drugih splošno-gospodarskih zadevah.

SBL, IV. knjiga, 14. zvezek, Ljubljana 1986, str. 584-588; Vasilij Melik, Josip Vošnjak in njegovi spomini, v: Josip Vošnjak, Spomini, 2. izd., Ljubljana 1982, str. 641; Josip Vošnjak, Spomini, 2. izd., Ljubljana 1982, str.

280-281; Baš, ČZN 1935, str. 53, 56-58; PAM, fond Pavel Turner, škatla V, VII in VIII; fotografija: Album slovenskih književnikov (ur. J. Šlebinger), Tiskovna zadruga v Ljubljani (dalje Album), str. 34.

169

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

teljskim znancem za razne pogovore v gospodarskih zadevah.

Nam otrokom je bil vselaj dober oče. V hiši ni bilo nikoli hrupnega krega ali tepeža. Mene je doletel edini udarec od očeta, ko sem še mali paglavec neki poletni večer na trati blizo hramov zakuril lep ogenj; a ta slučaj me je tako razburil, da se tri dni nikomur prikazati nisem hotel. Klatil sem se veči del po gozdih, dokler me ni prisilil glad k preljubi za vse skrbni materi.

Moja mati je bila priprosta žena pa silno blagega srca: bila je "preradodarna". K nji nikoli ni prišel brez uspeha kdo prosjačit; dala je, kar je imela in postregla vsakomur, s čim je le mogla. Vendar poleg svoje radodarnosti in gostoljubnosti je bila vselaj in v vsakem oziru skrbna, varčna, razumna in spretna gospodinja, da ni bilo boljše na Pohorju. Da je bila uzorna mati mi ni treba še posebno pripovedovati. Kdo se ne spominja rad že v visoki starosti na svoja otročja leta, ktera je preživel pod milim varstvom svoje ljube matere, svojega dobrega očeta? - Dogodbe tistega časa so, mislim, vsakomur v naj blažejšem spominu; jaz svoje na drobno popisavati vendar nikakor ne nameravam; menda bolje storim, ako nekoliko pripovedujem, kako se je živelo v mojih otročjih letih v hiši mojih starišev, ker blizo takšno je bilo v oni prošli dobi v obče življenje poštenih Pohorskih kmetov.

Stariša sta bila oba versko pobožna, vendar trezno misleča. Gospodar in gospodinja, mi otroci, hlapci in dekle in pastirji - vsi skupaj smo bili ena družina pri mizi; zajemali smo iz jedne sklede brez prednosti in razločka. Seveda se je molilo vsakokrat pred jedjo in po jedi. Postili smo se strogo po cirkvenih zapovedih, in po končanem zimskem večernem delu molili smo skupno "roženkranc".

Zimski večeri so pa bili kaj prijetni in zanimivi! Zbrani smo bili vsi, kar nas je ljudij pri hiši, v veliki sobi, kder je imel vsakdo svojo redno opravilo. Oče je izdelaval kakšno za gospodarstvo potrebno orodje, kar vse je znal jako spretno; mati pa je predla sredi predic naj finejšo predivo za "tenko platno", in druge predice pod njenim nadzorstvom so predle navadno predivo in volno za debelo in hodno platno, za reševino in sukno ali loden. Predivo za kodele se je pripravilo že v jeseni, ko so terice otrle len [lan] in konoplje, tedaj se je odbrala finejša roba od navadne ali hodne.

Trenje pa je bilo kaj važno opravilo. Mati so opekli ne samo za terice in sušilce temoč za vsakogar pri hiši obilo gibanc, potic, belega kruha, močnika (=Gugelhupf se pravi po pohorski "močnik"), ter pripravili vsakoterih dobrih jedij, ktere uživati je bila prava slast. Oče, ki so navadno sami sušili len in konoplje, ktero delo zahteva mnogo opreznosti, da se dobro opravi ter ne požge ali drugače ponesreči, pa niso pozabili poskrbeti za suha grla dobre vinske kapljice. Zato pa se je tudi vse z veseljem lepo in točno opravljalo.

Vsakteri Pohorski kmet je imel v oni dobi toliko ovc, da so mu dale dosti volne za vse domače potrebe. Strigle so se ovce dvakrat na leto; prvič mesca maja in drugič mesca avgusta. Poletna volna je boljša nego pozimska. Volna belih, črnih starih ovc in jagnjet se je vsaka posebe zbirala in pozimi za predenje kakor je sodilo nasproti drgašala, namreč: ali samo bela, ali samo črna volna, ali bela in črna skupaj zmešana, kar stori sivo robo, samo odbrana fina ali navadna volna, po namenu, za kterega se je imela rabiti. Da se more volna presti, se drgaša za kodelje na stroju, ki sostoji iz dveh velikim krtačam podobnih drgaš naperjenih z železnimi žicami.

Loden, ki je iz same volne, imenujejo Pohorci "sukno". Reševina pa se dela tako, da se v osnovo iz hodne preje vtkejo volnene niti, sostoji toraj iz polovice iz lenene ali konopljene preje in polovice iz volne. Ta roba ni lepa na videz, pa močna je in Pohorci jo rabijo, ali prav za prav "so jo rabili", za letno obleko, po naj več za hlače.

Dokler jaz nisem prišel v mesto "studirat", sem nosil le rešnate hlače. Žal da sedaj so

170

S tudia

H istorica

S lovenica

Domačija Turnerjevih na Planici nad Framom (Fotografijo iz zapuščine O. Šter na priskrbel S. Osebik)

Pohorci že večinoma opustili svojo domačo obrt in nošnjo.

Vrnimo pa se sopet v veliko družinsko sobo. Starejši hlapec je tudi tam sekal treske s meter dolgih brezovih plohov; držal in zlagal je novotesane treske kdo izmed mlajših, drugi pa z dobro posušenimi razsvetjaval sobo. Petroleja ali drugega olja nismo rabili na Pohorju v oni dobi za luč, temoč kder mogoče le treske. Za to svečavo postavil se je na pripravnem mestu svečnik, t. j. stroj, ki je imel blizo poldrugi meter visoko stojalo, zgoraj pa nekakšne kleše, v ktere so se vtikale goreče treske. Gorečo tresko je bilo treba vedno premikati in utrinjati. Za žareče utrinke je bila pod svečnikom pripravna posoda z vodo, v ktero so se utapljali in ugašali. Za drugo luč smo imeli sveče, tudi domači pridelek. Klale so se namreč doma ob raznih prilikah ovce in včasih tudi kakšno govedo. Od teh živalij se je nabiral loj, lepo stopil in očistil ter porabil za vlivanje sveč v priprostih "modlih".

V družbinski sobi je imel svoj stol tudi tkalec, kteri je prihajal vsako leto na en ali dva mesca na "štero". Posebno priljubljen nam je bil tkalec Gašpar Potisk; bil je precej inteligenten mož, ki je znal tudi brati in pisati. Bil je veseljak in šaljivec, pevec in pripovedovalec vsakojakih baž in povestij, ktere je nabral tu pa tam na svojih šterah ali pa čital v kakšni knjigi.

Kakor tkalec prihajali so na štero tudi krojači in čevljarji, med kterimi so bili nekteri zabavljivi šaljivci, vendar Gašparju Potisku se nobeden ni mogel primerjati.

Za domače potrebe se je izdelavalo veči del vse doma iz domače robe. Srajce iz hodnega platna so bile, dokler še bolj nove, trde in bodeče, vendar zdravju ne škodljive in zelo trpežne. Pohorska reševina in Pohorsko "sukno" je bil kaj veljavno; škoda, da je ta Pohorska domača obrt sedaj malo da ne popolnoma preminola kakor nekdajna Pohorska noša.

171

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

II. Moja prva mladost je bila, kakor je navadno kmečkih otrok. Brž ko sem le mogel za kar koli porabnim biti, sem se porabljal za kar mogoče. - Naj prej mi je bila skrb pasti ovce. Ko sem že bolj vzrastel, gonil sem na Planino past skupaj krave in ovce.

Na Planini smo se zbirali, pajdašili in razveseljevali sosedni pastirji.

Fram na prelomu iz 19. v 20. stoletje (Razglednico iz zapuščine O. Šterna priskrbel S. Osebik)

V devetem letu starosti začel sem hoditi v framsko šolo, blizo dve uri hoda oddaljeno od mojega rojstnega doma. Iz previdnosti zavolj takšne daljave so me dali stariši sprva na stanovanje v bližino Frama k nekemu Lešniku po domače Grilu, kterega otroci so tudi v šolo hodili ter mi še ob prvih šolskih težavah prav ljubeznjivo nekaj pomagovali. Vendar na tujem domu me ni dolgo držalo; pobegnil sem brž ko mogoče na rojstni dom ter rajši od tod hodil v šolo daleki pot. Ker so na Pohorji v časih sila hude zime, sila snega, na potih veliki zameti, pogosto snežne burje, sem moral dve zimi bivati v Framu, in sicer eno zimo pri nekem krojaču Pirkerju, kder se je več preklinjalo nego molilo, drugo zimo pa pri ljubeznjivi mlinarski rodbini Finžgar, po domače Andrusek. To so bili jako dobri ljudje; čutil sem se srečnega med njimi, posebno ljub pa mi je postal moj sošolec Irga (Juri) Finžgar. Bil je človek blagega srca, vreden boljše osode nego mu je bila, ko je kot framski župan obupno nesrečen končal v naj lepši starosti svoje življenje. Naj ti bo lahka zemlja, v miru počivaj dragi Irga!

Tretjo šolsko zimo sem hodil v šolo z doma in sicer večkrati s smrtno nevarnostjo.

172

S tudia

H istorica

S lovenica

Pogosto so nastajali takšni snežni meteži, da sem se potem le čudil, kako je še bilo mogoče, da nisem v snegu obtičal, da me ni sneg zasul.

Svojih učiteljev se spominjam vedno z naj večim spoštovanjem in naj večo hvaležnostjo. Prvo umetnost v čitanju in pisanju me je učil pomožni učitelj Šipek; naj pomnejši pa mi je bil sam šolski vodja Franc Domaingo (Domajnko).10 Ta mož je imel za ono dobo večo izobrazbo nego večina njegovih tovarišev, ker dovršil je bil gimnazij, t.j. svoj čas šest latinskih razredov. Ob lepo in krepko donečim glasom bil je izurjen pevec in dober orglar. Za izvrstnega učitelja pa je imel tudi vse lastnosti: bil je blagega srca, ljubeznjiv in potrpežljiv, zveden in vesten v podučevanju ter priljubljen v občevanju, tako da je živel trajno v srcih vseh svojih učencev. Še sedaj, ko že malo več njegovih učencev živi, se o tem zaslužnem možu v framski fari blagodarno govori.

Franc Domajnko je bil rojen 5. maja 1799 l. ter je umrl 27. oktobra 1858 l. v Framu, kder je učiteljeval 39 let. Počiva na framskem pokopališču, kder sem poznej v hvaležnost mu dal postaviti grobni spomenik.11 Ravno tako mil in drag mi je spomin na mojega prvega kateheta, slavno znanega učenjaka Oroslava Caf.12 Ta mož je bil v pravem pomenu besede po Božji milosti

Nagrobni spomenik učitelju Francu Domajnku, postavil dr. Pavel Turner leta 1887 (Fotografijo iz zapuščine O. Šterna priskrbel S. Osebik)

173

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

duhoven, pravi dušni pastir in kristjanski učitelj. Bil je izvanredno blagega srca in velike ljubeznjivosti; živel pa je kot skromni kaplan v Framu 20 let srečen in zadovoljen kakor vsem ljudem priljubljen, dokler ga ni Slomšek poklical za profesorja na mariborsko duhovniško semenišče, kteri častni poklic mu pa ni posebno ugajal. Bil je preveč vajen priprostega življenja v Framu, kder ga je vse častilo. Tukaj je nabiral skrbno kakor bučela narodno jezikoslovno blago, po letu posedaval pri svojem "zlatnem" studencu in mirno premišljeval o težavnih filoložkih problemih. Po dvajstiletnem kaplanjevanju v prijaznem Framu, se mu je tukaj pač vkoreninilo življenje, in dogodilo se mu je kakor starejšemu drevesu, ki se izkoplje iz prisojenega mu mesta ter se presadi v drugo zemljo in tuje ozračje. V Mariboru se ga je polastila neka otožnost in nezadovoljnost, ktero duševno stanje se mu tudi ni poboljšalo, ko je prevzel beneficijat pri župnjiski cerkvi v Ptuju, kder se mu je še shujšala ta bolest ter ga ugonobila. O njegovi samemu sebi prizadjani smrti mi je poročal njegov dolgoletni zvesti prijatelj Davorin Trstenjak13 ves potrt in bridko obžalujoč njegovo osodo.

Trstenjak je mislil, da je Cafovemu duševnemu stanju in prežalostnemu koncu naj 10

D o m a j n k o (Domaingo, Domanjko) Franc, šolski upravitelj (Ptujska gora, 5. maj 1799 - Fram, 27. oktober 1858). Poleg Oroslava Cafa je bil najbolj zaslužen za osebnostni in intelektualni razvoj dečka Turnerja. Pod njegovim vplivom se je Turner vedno bolj zanimal za svet izven domačega Pohorja in se odločil, da zapusti rojstno hišo ter nadaljuje šolanje v Mariboru. Domajnko ga je vzpodbujal, mu pomagal in tudi po končani ljudski šoli v Framu spremljal Turnerjev razvoj.

SBL, IV. knjiga, 13. zvezek, Ljubljana 1982, str. 249; Baš, ČZN 1935, str. 46.

11 Svečana proslava ob odkritju nagrobnega spomenika, ki ga je dal Turner postaviti svojemu učitelju Francu Domajnku, je bila 15. septembra 1887. Na nagrobnik (delo kamnoseka J. Horvatha) je dal Turner vklesati napis: "Tukaj počiva nepozabljeni učitelj Franc Domajnko, rojen 5. majnika 1799 l. na Ptujski gori, umrl 27. oktobra 1858 v Framu, kder je na čast in blagor framski fari učiteljeval 39 let. Bil je po božji milosti uzor naj boljšega učitelja, mož najblažejšega srca, človek naj lepših čednostij. Bodi mu večna slava! Ta spomenik posvečuje svojemu preblagemu učitelju hvaležni učenec dr. Pavel Turner."

Freiheim, Marburger Zeitung, 14. september 1887, str. 4.

12 C a f Oroslav (Jurij), jezikoslovec (Rečica pri Sv. Trojici v Slov. goricah/Zgornje Verjane, 13. april 1814 Ptuj, 3. julij 1874). Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in Gradcu, kjer je nadaljeval s študijem filozofije (do 1834) in teologije (do 1838). Služboval je kot kaplan v Gradcu (1838), Lebringu pri Wildonu (do 1839) in Framu pri Slivnici (do 1859). Leta 1959 ga je Slomšek poklical v Maribor, kjer je postal profesor pastoralke in semeniški podravnatelj v mariborskem bogoslovju, leta 1860 pa beneficiat na Ptuju. Bil je strokovnjak za indoevropsko jezikoslovje, samouk se je naučil vseh indoevropskih jezikov od indijščine do keltščine. V mladosti je objavil nekaj člankov o knjižnem jeziku, pozneje se je ukvarjal tudi z zgodovino in etimologijo. Zbiral je gradivo za slovenski slovar in slovnico, do 1846 je slovar v glavnem končal, vendar ga tudi po Miklošičevi ponudbi za sodelovanje (1856) ni izdal. Poleg tega je zbiral tudi dialektološko gradivo iz vseh slovenskih dialektov, predvsem prekmurščine in rezijanščine. Njegova življenjska pot se je tragično končala, v blaznosti si je sam končal življenje. V času dvajsetletnega službovanja v Framu je bil Caf osrednja narodno buditeljska osebnost svojega kraja; leta 1840 je v Framu ustanovil prvo čitalnico, pod njegovim vplivom je bila tudi Turnerjeva družina od vsega začetka naročena na Bleiweisove Novice.

SBL, I. knjiga, 1. zvezek, Ljubljana 1925, str. 66-67; Baš, ČZN 1935, str. 46; fotografija: Album, str. 15.

13 T r s t e n j a k Davorin, leposlovec, mitolog, etimolog, zgodovinar in liberalnokatoliški publicist, ustanovitelj in prvi predsednik Društva slovenskih pisateljev (Kraljevci pri Vidmu ob Ščavnici, 8. november 1817 - Stari trg pri Slovenj Gradcu, 3. februar 1890). Osnovno šolo je obiskoval pri Vidmu ter v nemški Radgoni, kjer je dobil od P. Dajnka prve pojme o slovenski slovnici. Gimnazijo je dokončal v Mariboru, licej je obiskoval v Gradcu (od 1836), filozofski študij pa zaradi vneme za ilirizem (zanj ga je navdušil rojak Stanko Vraz) absolviral šele 1840 v Zagrebu. V letih 1840-1844 je bil bogoslovec v Gradcu, kjer je 1844 ordiniral. Služboval je kot kaplan v Slivnici pri Mariboru (do 1846), Ljutomeru (1847), na Hajdini (1848) in na Ptuju (1849-1850). V letih 1850-1861 je bil najprej "slovenski kaplan" v Mariboru, nato gimnazijski učitelj verouka (nekaj časa tudi slovenščine, zgodovine in zemljepisa). Od leta 18611868 je služboval kot kaplan v Šentjurju pri Celju, 1868-1879 na Ponikvi, od 1979 pa v Starem trgu pri Slov. Gradcu, kjer je tudi umrl. Že kot licealec na Dunaju se je pridružil peščici mlajših prosvetnih in cerkvenih izobražencev, ki je z domoljubnimi pesmimi, jezikoslovnimi spisi in zgodovinskimi članki

174

S tudia

H istorica

S lovenica

Oroslav Caf 1814-1874

več bilo to krivo, da je Caf vedno le nabiral znanstveno gradivo, objavljal pa malo da nič, kar mu ni davalo nobenega razvedrila.

Po triletnem šolanju v framski šoli dosegel sem naj veče dostojanstvo pohorskega fanta: postal sem volar, t. j. vole sem pasel ter imel na oskrbi, ž njimi vozil s Pohorja

budila narodno zavest takrat redke slovenske inteligence. Bil je pristaš romantične domoljubne teorije o avtohtonosti Slovencev, kot učitelj verouka na gimnaziji v Mariboru je močno podprl pouk slovenščine, pomembno je vplival na razvoj narodne zavesti pri dijakih ter veliko pripomogel, da so dobili štajerski Slovenci v ustavni dobi precejšno število značajnih posvetnih in cerkvenih izobražencev. Kot politični publicist je zahteval Zedinjeno Slovenijo, zanašanje na lastne narodne sile, a vendar sodelovanje s Hrvati, domoljubje, enotnost in svetovnonazorsko liberalno usmeritev. Vošnjak v svojih Spominih piše, da je bil Turner velik častilec Trstenjaka in da ga je večkrat obiskal, posebej rad pa je pri njem iskal tolažbe in nasvetov v svojih duševnih bojih in življenjskih stiskah.

SBL, IV. knjiga, 12. zvezek, Ljubljana 1980, str. 196-198; Josip Vošnjak, Spomini, 2. izd., Ljubljana 1982, str.

281; fotografija: Album, str, 15.

175

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

drve, apno in kar je druga za izvažat bilo. Ker sem bil precej vzrasel in krepek, seveda sem moral upravljati tudi že vsaktero drugo kmetsko delo.

Z visokega mojega rojstnega kraja je krasen razgled v daleki svet, in v ta lepi daleki svet sem gledal in gledal, posebno osamljen na paši, ter si želel ga bliže si ogledovati in spoznavati, pa se nekaj več naučiti nego mi je bilo mogoče v skromni framski šoli. Nekaj časa sem nameraval iti med Nemce, da bi se naučil nemškega jezika in - kovačevskega dela, ktero me je med rokodelstvi posebno veselilo. Vendar to misel sem kmalu opustil, ker navdajala me je želja po veči izobrazbi. Prešinjala me je tudi velika iskrena religioznost: molil in molil sem v časih, da je že pobožni materi kar preveč bilo, in tako sem si zaželel iti studirat ter postat duhovnik.

Ko sem povedal starišem to željo, so jo imeli le za prazno domišljijo, za nagajive muhe, ki prihajajo in zginjajo. Ker pa le nisem nehal jih prositi in prigovarjati, so malo po malo začeli resno povštevati moje moledovanje. Studirat bi moral iti v Maribor; pa kako? - Ko že dve leti nisem več hodil v šolo ter med tem že marsikaj pozabil. Prosil sem in prosil očeta, da bi se posvetovali z gospodi, z župnikom Korošakom,14 kaplanom Cafom in posebno še z učiteljem Domajnkom, kaj bi bilo storit. Po dolgem posvetovanju se je konečno sklenilo, naj sopet hodim nekaj časa v framsko šolo, da ponovim, kar sem pozabil ter dobim spričevalo za vstop v mestno glavno ljudsko šolo v Mariboru. Ko sem toraj veliki fantalin se pridružil mlajšim in malejšim paglavcom v šoli, so me ti kar debelo gledali. Ko so ljudje slišali, da sem začel drugoč v šolo hodit, da bi "študiral", so le z glavami majali ter se mi več smejali nego moj namen odobravali. V tem težavnem položaju mi je bil pravi očetovski prijatelj blagi Domajnko: učil in bodril me je z vso ljubeznjivostjo da sem mogel čez malo časa oditi v Maribor. Za celo življenje nepozabna mi je ostala ločitev od ljubega učitelja. Sama sva bila; starček me je objemal jokaje ter mi daval nauke za življenje, da bi boljših in lepših ne mogel davati nobeden oče svojemu sinu, kedar se poslavlja od njega za tuji svet. Da bi bilo tako med mnogimi učitelji in učenci!

Na mariborski "Hauptschule" [glavna šola; višji razredi ljudske šole] sem vstopil v drugi semester tretjega razreda. Ni mi treba omeniti, da je dotična šola bila popolnoma nemška; vendar jezikovne težave sem kmalu premagal in drugo šolsko leto sem prišel v četrti razred iste šole ter postal med med sto in dvajsetimi sošolci prvi.

Rad in z veseljem se spominjam na ta četrti razred in njegovega učitelja. Učitelj je bil Franc Furreg, energičen in fin mož. V šoli je vzdrževal uzorni red, kakor ga še nisem videl potem nikde drugod. Pa da je moglo tako biti, vladala je strogo tudi šiba in trstika. Presajenemu z vrh Pohorja, iz čistega zraka v zaduhlo mestno zidovje, sedenje pri knjigah mesto kretanja v prosti naravi, pa mojemu zdravju ni dobro djalo. Začel sem bolehati, kašljati in kri bljuvati, da se mi je bilo prav resno že jetike bati. To bolehanje me še na gimnaziji ni več zapustilo, studije so se mi že odsvetovale, in ozdravil sem se le še v angležkem podnebju.

Prva leta sem bil v Mariboru tudi sila pobožen. Šolske meše mi še niso zadostovale, hodil sem po zimi in po letu na vse rano in na večer v cirkvo molit. Poklekaval

14

K o r o š a k Matija (Matej, Matevž), župnik in dekan (Sv. Jurij ob Ščavnici, 28. avgust 1805 - Sv. Jurij ob Ščavnici, 29. februar 1864). V duhovnika je bil posvečen 11. julija 1831 v Gradcu, kaplanoval je v Svečini, Hočah in eno leto v Framu, potem postal župnik in dekan. Ko se je Korošak 14. julija 1861 upokojil, je odšel iz Frama in se umaknil v rojstni kraj, kjer je 1864 umrl.

Nekrologij svetnih in redovnih duhovnikov Lavantinske škofije od 1. IX. 1859 do 1. I. 1959, Lavantinski škofijski ordinariat (dalje Nekrologij), Maribor 1959, str. 19.

176

S tudia

H istorica

S lovenica

sem pred oltarji, da se je še strogi Andreas Schocher,15 moj katehet na glavni šoli čudil moji pobožnosti. - To je bila doba moje naj veče otročje naivnosti. III. Leta 1857 vstopil sem v prvi gimnazijski razred. Učitelji so mi bili: za veronauk Martin (Davorin) Trstenjak, za latinščino in slovenščino Janez Majciger,16 za geografijo Dr Rudolf Puff,17 za matematiko Jos. Essl, za nemški jezik Wilhelm Bichl, za naravoslovje Karl Rieck. Ti učitelji so mi bili vsi mili in dragi; posebno pa mi je postal vrli Davorin Trstenjak pravi zvesti prijatelj, dokler je živel. Sicer pa smo ga spoštovali in ljubili vsi učenci. Razumen in visoko izobražen mož, kakor je bil, ni učil veronauka po navadni suhoparni, pedantični šabloni, temoč vedel nam je poleg vedno kaj zanimivega pripovedovati, tako da smo se njegovih ur kar veselili. Majciger* je to leto ravnokar prišel z Dunaja v Maribor za suplenta. Bil je rudečeličen živahen mladenič, ki se je s svojo prijaznostjo učencem brž priljubil. Ostal sem ž njim v trajnem prijateljstvu. Ko se je vženil z udovo profesora Žnidariča, zgubil je prejšno živahnost in šegavi gimnazijci so mu dali priimek "Čaček". Živi še sedaj, obiskujem ga več krati; po kapem napadu pa je duševno kakor telesno oslabljen.

Dr Rudolf Puff je bil v Mariboru menda naj bolj znana oseba. Častni meščan, mnogostranski pisatelj; znan posebno po svojem Marburger Taschenbuch für Geschichte Landes= und Sagenkunde der Steiermark und der an dieselbe gränzenden Länder; ktere publikacije izišlo je več letnikov. Ugajal nam je Puff po svoji šegavosti.

Professor Essl izvrsten matematikar in fizikar je sicer bil mož nagle jeze in v razburjenosti je jecljaje komaj govoriti mogel, vendar bil je zelo blagega srca, pravi

15

S c h o c h e r Andreas, katehet (Marjeta na Dravskem polju, 30. november 1821 - Maribor, 11. maj 1865).

V duhovnika je bil posvečen 28. junija 1844. V letih 1860-65 je bil katehet na mariborski glavni šoli; 1865 tudi ravnatelj.

Personalstand des Bistums Lavant in Steiermark im Jahre 1866, Maribor, str. 81.

16 M a j c i g e r Janez, narodopisni pisatelj (Kranjska gora, 15. november 1829 - Maribor, 16. avgust 1909).

Od treh let dalje je živel pri teti, ženi oskrbnika gradu Annabühel pri Celovcu, od tu je obiskoval ljudsko šolo in gimnazijo v Celovcu (1844-1852). Na dunajski univerzi je študiral klasično in slovansko filologijo, ves čas študija pa se je boril z velikimi gmotnimi težavami. Po državnem izpitu marca 1857 je bil oktobra istega leta nameščen za suplenta na gimnaziji v Mariboru, kjer je služboval do upokojitve leta 1900. Za slovenščino ga je na gimnaziji navdušil A. Janežič, v Mariboru pa je postal goreč pripadnik narodnega gibanja. Njegovo ne preveč bogato književno delovanje ima večinoma rodoljuben značaj. S Turnerjem sta ostala tudi pozneje v dobrih stikih; v PAM so ohranjena štiri njegova pisma iz obdobja 1896-1900.

SBL, II. knjiga, 5. zvezek, Ljubljana 1933, str. 24-25; PAM, fond Pavel Turner, škatla III. 17 P u f f Rudolf Gustav, publicist (Holzbaueregg na Zahodnem Štajerskem, 10. julij 1808 - Maribor, 20. junij 1865). Ljudsko, srednjo in visoko šolo je obiskoval v Gradcu, kjer je dokončal študij prava z doktoratom iz filozofije leta 1830. Istega leta se je zaposlil kot suplent na gimnaziji v Mariboru, leta 1831 pa je bil premeščen na gimnazijo v Koper. V začetku leta 1832 se je vrnil na mariborsko gimnazijo, kjer je poučeval do upokojitve leta 1862. Bil je Nemec, ki se je vključil v slovensko okolje, leta 1835 napravil izpit iz slovenščine, upošteval Slovence in slovensko kulturo kot sestavni kulturni del Štajerske in Avstrije, jo vrednotil pozitivno ter s simpatijami spremljal jezikovnokulturna prizadevanja slovenske mladine. Bil je popotnik, preučevalec in zbiralec gradiva o severovzhodnih Slovencih. Njegove monografije in objave v periodičnem tisku obravnavajo pokrajinsko, topografsko, rodoslovno, narodopisno, zgodovinsko, arheološko in umetnostnozgodovinsko gradivo ter sodobna dogajanja v Mariboru in na celotnem Slovenskem Štajerskem.

SBL, II. knjiga, 8. zvezek, Ljubljana 1952, str. 593-595; Österreichisches Biographisches Lexikon 18151950, Österreischische Akademie der Wissenschaften (dalje ÖBL), VIII. Band, Wien 1983, str. 327. * V 16.VIII.1909 (opomba v rokopisu, dodana po smrti P. Turnerja; avtor najverjetneje Niko I. Vrabl).

177

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

Dopisnica Davorina Trstenjaka iz leta 1890 (PAM, fond Pavel Turner, škatla VIII.)

prijatelj mladine; ostal mi je v posebno ljubem spominu. Karl Rieck, dober naravoslovec, je bil, rekel bi, nekoliko predober.

V drugem in tretjem razredu mi je bil naj milejši učitelj za slovenščino, nemščino in zgodovino Viktor Lipež.18 Žal da je ta idealno vneti Slovenec in izborni učitelj zapustil Maribor in Slovence ter se preselil k bratom Hrvatom. Sicer pa je tam v blagor in na čast naroda deloval v pravem slovanskem duhu. Iz med drugih učiteljev na mariborskem gimnaziju, kder sem se šolal v šest prvih razredih ter v osmem z maturo, imam še omeniti z vso hvaležnostjo in z naj večim spoštovanjem ravnatelja

18

L i p e ž Viktor, pisatelj (Vransko, 16. marec 1835 - Vransko, 27. maj 1902). Gimnazijo je dokončal v Celju, na dunajski univerzi pa se je usposobil za poučevanje zemljepisa, zgodovine in nemščine; poučeval je tudi stenografijo. V letih 1858-60 je bil suplent na mariborski gimnaziji, vendar je moral zaradi odločno narodnega mišljenja zapustiti službo; naslednji dve leti se je preživljal kot privaten učitelj. Od leta 186377 je bil zaposlen na veliki realki v Zagrebu, januarja 1878 je postal ravnatelj na veliki realki v Rakovcu, bil 1892 upokojen ter se preselil na rodno Vransko.

SBL, I. knjiga, 4. zvezek, Ljubljana 1932, str. 673.

178

S tudia

H istorica

S lovenica

Adolfa Lang.19 Ta v vsakem oziru odličen mož je bil pravi očetovski prijatelj izročene mu gimnazijske mladine. Rojen Dunajčan, skoz in skoz pošten Nemec, humanist v naj boljšem pomenu besede, pravičen Slovencem kakor Nemcem, kar so mu konečno mariborski nemški prenapetneži hudo zamerjali. Meni je ostal za življenje očetovski prijatelj; rad sem toraj občeval ž njim še v poznejših letih, ko je bival na Dunaju kot šolski nadzornik in dvorni svetovalec v pokoju do njegove smrti. V osmem razredu je učil latinščino, in še le po njegovem nauku sem spoznal krasoto latinskih klasikov. Nek drugi profesor, oskosrčni pedant, ki je gledal po naj več le na gramatične malenkosti, mi je kar ugabil latinščino in grščino.

Od prvega gimnazijskega razreda naprej sem se po največ že sam živel in vzdržaval z instrukcijami meščanskih sinov. Ker sem tako rekoč siloma študirat šel, nisem rad nadlegoval stariše za podporo, ker vedel sem, da se je njim tudi težko godilo za denar. Hotel sem biti kakor le mogoče samostojen in neodvisen, - nikomur ničesar dolžen.

Velike pomoči mi je bilo podučevanje v ugledni mariborski rodbini Čeligi [Tscheligi]20 sina Josipa21 in poznejše njegove sestre Fanike. Tam sem bil oskrbljen z hrano in deloma tudi s stanovanjem. Malo po malo je postalo moje razmerje z dotično rodbino tako intimno prijateljsko, kakor, da bi bil njen sorodnik, - in to razmerje ostalo je do dnešnega dne, dasi po okoljnostih nekoliko premenjeno.

Stanoval sem v Mariboru pri različnih ljudeh; tako pri rodbini Jauk, kder sem se stari gospi Jaukovi posebno priljubil. Bila je blagodušna pobožna, sicer priprosta žena. Na tem stanovanju nas je bilo več gimnazijcev, posebno še dva Nemca, ki sta bila par razredov nad menoj. Eden od teh, ki je postal poznej Benediktinec v Ad19

L a n g Adolf, šolnik (Dunaj, 8. marec 1823 - Dunaj, 4. januar 1897). Na dunajski univerzi najprej študiral pravo, nato klasično filologijo. Učil je na gimnaziji v Mariboru, Preßburgu in na Dunaju; leta 1857 je postal ravnatelj mariborske gimnazije. 1858 je ustanovil sklad, s pomočjo katerega so izdajali pesniške poskuse dijakov v nemškem in slovenskem jeziku. Zaradi lojalnega odnosa do Slovencev je bil 1868 premeščen na Dunaj, kjer je služboval kot profesor latinščine in grščine na realni višji gimnaziji, 1869-71 tudi okrožni šolski inšpektor, od 1971 deželni šolski inšpektor za humanistiko na srednjih šolah, od 1879 sodelavec šolskega ministrstva, od 1882 dvorni svetnik v pokoju. Turnerja je navdušil za klasično filologijo in mu po dokončanem študiju obljubil mesto suplenta na mariborski gimnaziji. Zaradi tega dogovora se je Turner jeseni 1865 vpisal na filozofsko fakulteto dunajske univerze, vendar predavanj ni obiskoval, ker je že prej načrtoval potovanje v Anglijo. S Turnerjem sta obdržala stike tudi v kasnejših letih; v PAM sta ohranjeni dve Langovi pismi iz let 1892 in 1895. ÖBL, IV. Band, Wien-Köln-Graz 1969, str. 438; SBL, IV. knjiga, 13. zvezek, Ljubljana 1982, str. 249; PAM, fond Pavel Turner, škatla VIII. 20 T s c h e l i g i (Čeligi) Franc, lastnik pivovarne (ok. 1813 - Maribor, 22. november 1892). Bil je eden najpremožnejših Mariborčanov, lastnik pivovarne Tscheligi, ki je bila ustanovljena v Mariboru 1753. leta.

Podjetje je ustanovil Andrej Tscheligi, ki se je preselil v Maribor iz Sv. Martina pri Beljaku.

Razne stvari, Smrtna kosa, Slovenski gospodar, 23. november 1892, str. 382; Franz Tscheligi, Marburger Zeitung, 24. november 1892, str. 4.

21 T s c h e l i g i (Čeligi) Josip, pivovarnar in posestnik (Maribor, 1. januar 1853 - Maribor, 30. maj 1939). Sin pivovarnarja Franca Tscheligija je prevzel družinsko podjetje, ga vsestransko moderniziral in elektrificiral; pod njegovim vodstvom je pivovarna doživela največji razmah. Bil je eden najuglednejših Mariborčanov, lastnik velikih vinogradnih posesti okoli Pekrske gorce, velik dobrotnik revežev ter ustanovitelj in podpornik mariborske gasilske čete. Pokopan je v družinski grobnici na 'Slovenski Kalvariji' (Pekrski gorci). Turner je z družino Tscheligi tudi po odhodu iz Maribora 1865 ostal v tesnih prijateljskih stikih. Ko je 1895, v času ko je še bival na Dunaju, kupoval posestvo pod Kalvarijo, je za nakup zadolžil bivšega varovanca in prijatelja J. Tscheligija ter slovenskega odvetnika, narodnega delavca in veleposestnika dr. Jerneja Glančnika (1944-1905), ki je bil poročen z Josipovo sestro Marijo Tscheligi. J. Tscheligi je bil tudi med izvršitelji Turnerjeve oporoke.

Domače novice, Slovenski gospodar, 31. maj 1939, str. 9; Josef Tscheligi, Marburger Zeitung, 30. maj 1939, str. 4.

179

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

montu, bil je strasten čitalec vsakovrstnih knjig, pa dober človek. Drugi pa se je bolj odlikoval z nemško oholostjo. Ta človek me je tako razburil, ko je ob neki priliki ob obedu začel zabavljati na Slovence, da sem ga koj pri mizi v pričo vseh navzočih hudo oklofutal.

Eno šolsko leto sem stanoval pri nekem Schwanu, vrvarskemu mojstru v pokoju.

Bil je Nemec rodnom iz Šlezije, posebne izobraženosti ni imel, pokusil pa si je precej sveta. Ker sem bival ž njim v eni sobi, je stari mož občeval vedno z menoj, kedar sem bil doma, posebno še ob večerih pozno v noč, ko ni mogel spati. Prepovedoval mi je vse dogodke svojega življenja in tolmačil svoje svobodomiselne nazore o verskih in drugih zadevah. To občevanje, posebno pa še kartanje ž njim pozno v nočeh, me je sila motilo in zaviralo v učenju šolskih predmetov, za ktere se nisem mogel pripravljati kar nič na stanovanju. Sicer pa se mi je igra z kartami od tedaj tako ostudila, da potem nisem nikoli več maral za njo.

IV.* V tretjem gimnazijskem razredu je začela moja katoliška vera že močno pešati. Čital in čital sem različne knjige, posebno prav obširne o svetovni zgodovini. Začel sem primerjavati in razmišljavati različne verske sisteme naj znamenitejših narodov, in bolj ko sem razmišljeval, bolj sem dvomil, da bi katoliška cirkva bila edino prava, edino izveličevalna. Misel me je obšla, da je judaizem in krščanstvo človeško delo kakor je bramaizem, budhizem, vsakoteri paganizem in mohamedanizem. Po tem sem od leta do leta naprej kolikor mi je le bilo mogoče, primerjal biblijo starega in novega zakona s svetimi knjigami Indijcev, Perzov, Kitajcev ter mitologijo drugih narodov. Koliko je v vseh teh "svetih" knjigah idealno vzvišenih, prekrasnih nazorov, pa koliko je tudi praznih bajk, primernih otročji domišljiji, in samopašnih zvijač dotičnega svečeništva!

Proučeval sem življenje in delovanje znamenitejših ustanovnikov in reformatorjev ver: Zaroastra in Konfutzea z Mozesom, Budho in Mohameda z Jezusom, in poprejšna vera mi je vedno bolj in bolj pešala, vedno bolj in bolj se mi je vsiljevala misel in končno se me polastilo trdno prepričnje, da Jezus ni bog drugače nego v paganskem pomenu.

Verski dvomi so me več let hudo mučili; nisem vedel, kako bi se jih znebil, kako bi pomiril svoje čutenje in mišljenje.

Je li greh, smrtni greh, dvomiti o "resnicah", kakor jih cerkva uči? Ali sme človek rabiti svoj razum, po svoji najboljši vesti, po svojem poštenem, naravnem prepričanju? - Ta duševni boj in nemir preganjal in mučil me je noč in dan. Sprva sem iskal tolažbe v iskreni molitvi, hodil sem v cirkve, v poznih nočeh na pokopališče, pogosto na mariborsko Kalvarijo. Prosil sem Boga za pravo spoznanje, za resnico.

Trpel in trpel sem grozne muke. - V spovedih sem odkritosrčno spovedoval svoje duševno stanje, pa tam nisem dobil tolažbe. Spovedniki so mi pravili, da je greh premišljevati in dvomiti o verskih resnicah; treba jih je verovati tako, kakor jih uči cirkva; naj se ne brigam za druge knjige nego za šolske, v paganskih grčkih in latinskih klasikih naj ne iščem druga nego krasoto jezika; mladi človek naj ne premišljujem o stvareh, o kterih so že največi krščanski modrijani premišljevali in kar velja *Turner je pri kasnejšem pregledu med tekstom vstavil št. poglavja IV. in popravil numeracijo poglavij IV. in V., zaradi česar je prišlo do podvajanja št. VI. poglavja.

180

S tudia

H istorica

S lovenica

premislili in določili. Ali hočeš ti mladenič biti veči modrijan, nego so bili oni sveti možje, iz kterih je govoril sam sveti duh? - Ti si velik grešni prevzetnež; spokori se in veruj edino, kar te uči sveta katoliška cirkva, vse drugo je grešna pomota .- Takšni nauki mi niso bili v nobeno pomirjenje, v nobeno tolažbo. Že v 21.tem letu starosti prišel sem v peti gimnazijski razred, kder se je začel nauk o katoliški dogmatiki, in ta nauk me je popolnoma izneveril, mesto da bi me bil s svojimi prisiljenimi dokazi prepričal o resnici katoliških dogem. Sila me je jezila čudna dogmatična logika: falšljivi, zviti logični zaključki na svojevoljno izbranih praemisah. Že pač sami avtorji teh dogem so čutili, da na podlagi zdravega človeškega razuma ničesar dokazati ne morejo, toraj dostavljajo: Kdor tega ne veruje, bodi proklet! Takšno modrovanje, ki se še z neko svetostjo obdava, pač mora žaliti in razburjati razum po naravnih zakonih mislečega človeka. Ako dotični učitelj veronauka ni dosti razumen in oprezen, doseže uprav vse nasprotno od tega, kar namerava. Tako barem je bilo razmerje z menoj. V drugem semestru mojega šestega razreda je supliral obolenega profesorja veronauka škofijski dvorni kaplan Jos. Tschutschek (Čuček).22 Bil sem poklican, da povem dokaz spremenitve kruha v telo in vina v kri Jezusovo pri meši - Transsubstantiationsbeweis - in izrazil sem se nekako neprevidno heretično, da kruh in vino "pomenja" telo in kri Jezusovo. "Kaj praviš?" je srdito zakričal Tschutschek, "to "je" moje telo, to "je" moja kri, je rekel Jezus pri zadni večerji, pa ne "pomeni". Vsedi se!" Nato seveda sem bil pri konferenci grajan, in obžalovaje me je grajal blagi ravnatelj Lang, da se ne učim prav veronauka, o čem poprej ni bilo nikoli tožbe. Ta očitna graja me je hudo bolela, pa zato sem postal še le odločnejši trdovratnež in moj padec iz veronauka je bil določen. Koncem šolskega leta pa je dotični učitelj veronauka javil, da kdor hoče imeti odlliko iz tega predmeta, se mora dati isprašati iz vsega, kar se je v celem semestru učilo, ter je določil za ta izpit posebno uro. Oglasili so se naj boljši učenci, in jaz sem bil tudi tako drzen, da sem se jim pridružil. Mož je izpraševal kompetente po alfabetni vrsti, in ko je kterega izprašal, ga je odslovil da je odišel. Ko so bili tako že vsi moji tovariši izprašani in odslovljeni, obsedel sem jaz sam, sicer tudi zaden po alfabetu. Strogi izpraševatelj me je srpo pogledal ter vprašal: "Kaj pa hočeš Ti tukaj?" - Prosim, jaz želim biti izprašanim iz predmeta celega semestra, kakor so bili moji tovariši. - "Kaj hočeš ti?" - Prosim Vas gospod profesor, izprašujte me, jaz sem se proučil celo tvarino. - Hote ali nehote se me je usmilil ter izpraševal. Dobro pripravljen sem mu na vse točno odgovarjal, kar ga vendar nikakor ni veselilo, zato pa mi je konečno rekel: "Weißt du, was du verdienst, der du dein Talent so misbrauchst? Einen Korporal soll ich hereinrufen, dich auf die Bank legen und fünfundzwanzig abzählen lassen." [Veš, kaj si zaslužiš, ker tako izrabljaš svojo nadarjenost? Korporala bi moral poklicati, te položiti na klop in ti jih petindvajset našteti.] Nato sem dobil v spričevalo "ebengenügend" [še zadostno] brez 22

Č u č e k Josip, škofijski dvorni kaplan, kasneje dekan (Vitomarci v Slov. goricah, 15. marec 1826 Jarenina, 22. junij 1886). Srednjo šolo je obiskoval v Mariboru in Gradcu, kjer je nadaljeval študij bogoslovja. V duhovnika je bil posvečen 31. julija 1850, služboval je najprej kot duhovni pomočnik v Malečniku pri Mariboru, od 1856 kot kaplan pri sv. Barbari v Halozah. Kasneje je bil poklican v Maribor kot dvorni kaplan, obenem pa je začasno nadomeščal profesorja verouka na mariborski višji gimnaziji, nato ravnatelja na glavni šoli. 1865 je bil kot začasni ravnatelj mariborske realke kaznovan zaradi uporabe telesne kazni!!! 1868 je prevzel župnijo v Jarenini in postal dekan jareninske dekanije.

Dekan Josip Čuček, Cerkvena priloga Slovenskega gospodarja, 21. oktober 1886, str. 546-547, (nadalj.)

23. december 1886, str. 555-556; Razne stvari, Slovenski gospodar, 24. junij 1886, str. 198; Gerichtliches Urteil, Marburger Zeitung, 4. avgust 1865, str. 3; Personalstand des Bistums Lavant im Jahre 1886, Maribor, str. 43; Nekrologij, str. 45.

181

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

vsake druge opazke.

Sedaj v sivi starosti, ko te vrstice pišem, me verska vprašanja več ne vznemirjajo; že davno sem našel in utrdil svoje pošteno, mirno versko prepričanje brez vseh dogem, kakor jih duhovništvo različnih veroizpovedanj uči. Da bi ljudje po moji smrti me glede verskega naziranja krivo ne sodili, se tukaj odkritosrčno spovedujem. Jaz verujem v Boga v vesoljnosti. Pa me kdo vpraša: "V kakšnega Boga?" - Točno označiti pojma "Bog" jaz ne morem, ter ga tudi nobeden drugi človek ne more. Boga čutim v vsem njegovem ostvarjenju, vendar to "Nekaj" je neoznačljivo, neizrekljivo. - Večina ljudij o pojmu "Bog" nič ne premišljuje, ter poznava "Boga" le po otročje, kakor si ga je v prvi mladosti poleg raznih bajk prisvojila. Naravno je toraj, da so pojmi o Bogu vseh ljudskih ver tako naivni, tako otročji, da se nikakor ne razločujejo od samih bajk. Kakor druge "svete" knjige tako nam predočuje Boga judovsko in krščansko sveto pismo v lepih bajkah.

Ko sem bil deset ali 12 let stari paglavec, me je slavni Oroslav Caf, moj framski katehet v šoli vprašal: "Ti Turner, povej mi kako, je bilo mogoče, da se je v paradižu prvi greh storil, ko se vendar ničesar brez božje volje zgoditi ne more?" Otrok sem mu

Davorin Trstenjak 1817-1890

182

S tudia

H istorica

S lovenica

po naravni logiki odgovoril, da ako se ničesar brez volje božje zgoditi ne more, se toraj tudi prvi greh ni storil brez božje volje. Katehet me je na ta odgovor pomilovalno pogledal ter rekel: "Veš ti fant, ako bi ti bil izustil kaj takšnega pred tristo letmi, bi te bili sožgali za krivoverca živega na gromadi. Bog je dal človeku svobodno voljo; toraj je človek grešil po svoji ne po božji volji." - Da sem kaj tako krivoverskega misliti in izgovoriti mogel, me je tedaj otroka silno žalostilo; bridko sem se jokal ter nikoli nisem pozabil te dogodbe.

Oroslav Caf je prav in resnico govoril, ko bi jaz bil pred tristo letmi živel, bi me bili gotovo sožgali za heretika in brezverca. Za veronauk bi morali biti posebno sposobni ljudje, osobito pri inteligentni misleči mladini učitelji, ki bi znali upljivati na srce, vzbujati plemenita čuvstva in gojiti pravo naravno moralo. Ne smeli pa bi biti pusti formalisti, ki mislijo, da z naukom pustih formul že vse dosežejo, da če madina se nauči na pamet katekizem in tako imenovane verske “resnice” ter blebetanje raznih molitvic, potem bi bila vera že zavarovana in religijoznemu čutenju in življenju zadoščeno. Po takem veronauku se vzgajajo verski formalisti, ki mislijo, da so naj boljši kristjani ter so jim nebesa že zagotovljena, dasi drugače grešno živijo, ako natančno opravljajo verske formalnosti, ako blebetajo den za dnevom toliko in toliko molitvic, ako hodijo redno in še večkrat nego cirkva zapoveduje k meši, spovedi in obhajilu. Takšnim ljudem so verske formalnosti glavna stvar, vse; spolnjevanje teh jim je kakor plačevanje zavarovalnine, da po smrti dobijo brezpogojno v nebesih določeno mesto po plačanih premijah. - Takšno formalistično versko mišljenje pa ni samo med priprostim, neukim ljudstvom, temoč nahaja se sila obilo tudi v tako imenovanih naj višjih krogih.

Omeniti hočem par primerov iz mnogoterih, kakor sem jih doživel med naj višjo aristokracijo. Neka znamenita in formalno pobožna grofica se ni zadovoljevala samo s svojim soprogom, kar sicer ni nič izvanrednega, temoč imela je razven njega še mnogo čičibejev (t.j. ljubčekov), ktere je pa vedno menjavala. Vprašana, zakaj tako ravna, je odgovorila: "Ako imam dnes tega jutri pa onega ljubčeka, je to lehki greh; smrtni greh pa bi bil, ako bi trdovratno pri enem ljubimcu ostala: to bi bil greh proti Sv. duhu, ki se pravi v "grehu vstrajati"." Z drugo visoko aristokratsko damo sem na njeno željo se večkrati razgovarjal v verskih zadevah, in ko sem ji naglašal, da pošteno, čednostno življenje je pobožno in všeč Bogu, ne pa prazne formalnosti, je ta pobožnica vskliknola: "Kaj meni za to mar! jaz hočem po smrti plačilo in to le tedaj dobim, ako relegiozne obrede natančno izvršujem." Ob drugi priliki pa je vzdihnila: "Vi živite res tako korektno in tako moralno, da bi noben duhovnik bolje ne mogel; vendar kaj vse to pomaga, ko ste nevernik, in nekedaj bodo moji sinovi, ki vas poznajo, pravili: ta človek je o verskih zadevah svobodno mislil, - war ein Freidenker -, pa je vendar moralnejše in poštenejše živel nego marsikdo, ki točno zvršuje vse cirkvene pobožnosti." Nek kneževski aristokrat pa, ki je stal za velikega pobožnjaka, je zapeljival vsakotera dekleta. Vprašan, kako more poravnavati takšno hudobijo s svojo pobožnostjo in vestjo, je odgovoril: "E to nič ni težkega. Kedar grešim, pa grem k spovedi, dobim odvezo in očiščen sem grehov." Po teh postranskih opazkah iz poznejšega mojega življenja naj se vrnem zopet v šesti gimnazijski razred, ki je bil za me jako kritična doba. Na eni strani borba za vsakdanji kruh, mnogotera razočaranja, na drugi strani nekaj slabo zdravje in slučajne sitnobe v šoli: vse to me je storilo strašno nezadovoljnega, da pač nisem vedel, kaj bi počel. -

183

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

Na priporočilo profesorja Majcigerja sem v tej dobi spisaval tudi dr M. Prelogovo23 "Makrobiotiko", kar me je precej odtegovalo od rednega učenja šolskih predmetov.

Spisavala pa se je dotična "Makrobiotika" po Hufelandovi tako, da sem dohajal den za dnevom k dr Prelogu, kteri je sostavljal nekakšno okostje ter mi razlagal paragraf za paragrafom in napovedaval, kar je želel, da se spiše. Takšne naloge sem doma spisaval ter mu jih v sopetno recenzijo donašal, dokler ni bila knjiga zgotovljena. Pri tem delu sem sicer zgubil mnogo časa za šolo, vendar ne brez koristi za življenje.

Prelog mi je ob dotičnih pogovorih razkrival nevarnosti in vzroke, po kterih se pogublja zdravje in življenje ter kazal pota, po kterih se to in ono varuje, na kar morem reči, da si nikoli nisem napasel kakšne bolezni, kakoršne si navadno zakrivljajo mladi ljudje, po svoji lehkomišljenosti in nevednosti. - Ne morem si kaj, da bi tukaj tudi ne opazil, kako potrebno in dobro bi bilo, da bi se mladina na srednih šolah primerno podučevala, kako si naj varuje zdravje. Naj bi se vrglo čez krov nekaj za življenje celo nepotrebnega šolskega balasta ter učilo to, kar človek naj bolj potrebuje. Da bi se rešil vse nevolje v Mariboru, sem menil oditi po končanem šestem gim-

Matija Prelog 1813-1872

184

S tudia

H istorica

S lovenica

nazijskem razredu na Dunaj v Josefinom na kirurgični oddelek. V to svrho pa mi je med drugim trebalo dovoljenja očetovega in spričevala framskega župnika. V Framu je bil župnik Franc Rath,24 blag in razumen mož. Ta je rekel mojemu očetu: "Vašemu fantu so prišle v glavo neumne muhe. Lepa uniforma in sablja ga vleče v Josefinum sedaj, poznej pa bi mu bilo žal, da ne bi postal druga nego priprost vojaški kirurg in mazač. Ne dajte mu dovoljenja, jaz mu tudi v to svrho nikakor ne dam spričevala. Bodete videli, da si še premisli in pomiri. Poznej nama bode hvaležen, da sva mu zabranila ta korak."

In res, župnik Rath je prav sodil in mojemu očetu prav svetoval: jaz bi nikakor ne bil sposoben za kirurga. V poznejši dobi v Parizu sem poskušal biti večkrati prisotnim pri raztelesevanju človeških kadavrov, pa mi ni bilo mogoče. Dotični smrad me je tako premagal, da sem se moral odstraniti. Tudi hudih ran ne morem gledati. Na vsaki način pa sem bil odločen zapustit mariborski gimnazij barem tako dolgo, dokler bi tam bil učitelj veronauka Čuček. A kam naj odidem? - Prav daleko v svet sem si želel, da bi se pomiril. Svojo tedajno razburjenost sem izrazil v neki verzificirani spovedi, ktera se je sedaj, po toliko letih, med drugimi listinami našla na mojem rojstnem domu. Za karakteristiko jo prepišem naspremenjeno v te spomine.

Moja očitna spoved.

Zdravo pamet in tenko vest je stvarivno Bitje človeku dalo, da je poprašuje in posluša. Ergo: moje ravnilo.

Spovedujem Tebi bitje se vesoljno, Tebi nekaj, kar spoznavam z umom voljno, Tebi, ki si preuzvišno neizrekljivo, V veličasti neobsežljivo, neimenljivo, Tebi vse, ki v vsem si vsemu neizmerno, Ki svetove strinjaš, deliš den in noč, Tebi vse, ki vsa si vsemu večna moč, Živa (sic.) vsemu: Tebi bodi srce verno!

V Te verujem, v vsem popolnost,

23

P r e l o g Matija, rodoljub, publicist, pisatelj (Hrastje pod Kapelo, 27. september 1813 - Maribor, 27. januar 1872). Gimnazijo je obiskoval v Varaždinu, 1833-35 je študiral filozofijo v Gradcu, nato medicino na Dunaju, kjer je promoviral leta 1841. Prvo zdravniško prakso je izvrševal na Dunaju, 1842 pa se je naselil v Ljutomeru. Zaradi hujskanja stanovskega kolega in sovražnosti nemškutarskih meščanov je 1848 odšel v Veržej, od koder se je 1849 preselil v Maribor. Po prihodu v Maribor se je v družbi narodnjakov izobraževal v slovenščini ter sodeloval pri vseh mariborskih gibanjih svoje dobe: bil je soustanovitelj čitalnice, sodeloval pri ustanovitvi Slovenske matice, pri redakciji mariborskega programa, bil je med prvimi, ki so poskušali ustanoviti mariborsko posojilnico in med ustanovitelji mariborskega Katoliškega tiskovnega društva (1871). Politično najvažnejše Prelogovo delo je ustanovitev Slovenskega gospodarja (1867) in pokrenitev taborov, na katerih je tudi sam aktivno sodeloval. V zgodovinskih pogledih je sledil D. Trstenjaku, narodnopolitično pa J. Vošnjaku. Prelog je vseskozi deloval tudi kot narodni vzgojitelj; to se odraža predvsem v njegovih člankih in knjigi Makrobiotika, ki jo je izdal po I. Hufelandu (izšla v Mariboru 1864), pri kateri mu je marljivo pomagal dijak Turner.

SBL, II. knjiga, 8. zvezek, Ljubljana 1852, str. 487-488; fotografija: Album, str. 18.

24 R a t h Franc, župnik (Jurij ob Pesnici, 14. avgust 1819 - Slov. Bistrica, 2. april 1899). V duhovnika je bil posvečen 27. julija 1843. Bil je zlatomašnik, kot upokojeni duhovnik je živel v Lovrencu na Dravskem polju.

Personalstand des Bistums Lavant im Jahre 1899, Maribor, str. 96.

185

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

Tebe mislim, ako zovem Te narava, Ki svetove vse in na njih prah vravnava, Tebe mi spričuje v zemlji vsaka klica, Tebe, kar zbudi jo, vseoživnih dih, Tebe krasnobojna v vigredi cvetlica In, ki stori jo moriven zimski pih.

Tebe kaže svitlojasno mi nebo, V gromnem blisku gleda moje Te oko, Blažena Tihota kliče in vihar, Da častim in molim Tebe gospodar.

Ti neskončna veličast, ki brez števila V neizmernosti si svetov je stvarila, Kdo si Ti? in kaj je človek? - Prah le praha!

On pa Tebe sužnega si striti baha!

Ti bi moral njegovi se volji vdati?

Tebe, gizdavo se usti drzen poje V jed in pitje spremeniti! - Takšen lop! V boga takega ne morem verovati, Ki bi gizdavost ga popovska rodila: Kde popolnost, veličast bi Tvoja bila? Kaj napuh človeški sebi prilastuje!

Tebe neimenljivost v svojo pozo kuje! Verjem, ti si oče, vir, življenja vsega Sin si sebi, ker si Ti vir sam samega, Si popolnost v sebi, duh brez poze vsake, Bitje si enotno, v sebi sam si Ti: Tri osebe Tebi bile bi napake, Ker enost popolnost sama v sebi si.

Verjem v Tebe bitje, jaz sem tvoja stvar, Upam s smrtjo rešiš me posvetnih kvar; A po njej življenju mi še konca ni, Ker v popolnosti pravičnost večna si.

Tako le mi um veleva, srce pravi; Hodim li po stezi krivi ali pravi, Ti Resnica svoji stvari razodeni, Ker po Tebi le so vedno zdihi njeni. Človečanstvo, tebi pa se spovedujem, Da sovraštvo v mojem srcu ti kipi, Ker resnice mi pri tebi najti ni.

Zaničujem te, ničesar ne verujem!

Dete, to mi nisi, kar očem se kažeš, Majhna klica, ti v nedoložnosti že lažeš.

Goljufivo tvoje lice je, devica, Ki cvetiš kot bila rajska bi cvetlica.

Venec tvoj nedolžnosti je sleparija, Sladka je beseda tvoja hudobija.

Ničesar ne verjem, lepa ti nevesta, Kar prisegaš, ljubko, sladko govoriš: Ti ne bodeš možu in obljubam zvesta,

186

S tudia

H istorica

S lovenica

Vse pozabiš, ko priložnost le dobiš.

Mož! prisega skoro se ti zledeni, Možbesedo mlačen pih že raztopi.

Starec! dasi takšen kinč na glavi imaš, Tudi Ti resnice prave ne poznaš.

Prijateljstvo! ti le prazna si beseda, Kot podoba, ktera se v zrkalu gleda.

Za prijateljem vrti se ti hinjavec, Brata, pobratima spremlja izdajavec. Kde že vendar tebe, o resnica, najdem?

Ah pomagaj mi, da k tebi pribežim!

Da lažnjivost vsakotero zapustim Ter si v njene temne zanjke več ne zajdem!

Mati mi predraga! da si me rodila, Dobrega mi nič, le zlo si mi storila.

Kaj bi rekel, domovina mi premila!

Si li bodeva med seboj zadostila? Srce mi je brez pokoja in brez mira, Moč nevidna vedno le naprej me tira.

K tebi pribežim nespridena samota: Ti odkrij resnice večne mi svetost, Da me ne slepi več laž, ne več pomota, Da pomiri moja bridka se mladost.

Ti pa Bog, ki si me storil svojo stvar: Daj da bom stvarjenja vreden Ti vsikdar!

Ta prisiljena in pretirana versifikacija šestošolca mi pač ni na nobeno čast ter ni vredna, da sem jo tukaj prepisal, vendar naj bode za primer mojih gimnazijskih "pesniških" grehov, kakor jih zakrivljajo mnogoteri gimnazijci. V gimnazijski dobi sem zasedel večkrati pesniško kljuse, ker sem pa spoznal, da mi je bilo jako šepavo, se nisem hotel dalje ž njim ukvarjati. K sreči se mojih "pesniških" poskusov razven ene "pesmi"(!) nič ni tiskom objavilo. Kar sem letos našel v starih rokopisih, sem sožgal; med drugimi gimnazijskimi proizvodi tudi neko "epsko pesem" z naslovom “Vilinsko kolo”, v treh spevih okoli 1200 verzov. Ko sem čez 44 let ta nestvor sopet prečital, se mi je koj čuden dozdeval; vtaknil sem ga toraj v letošni hudi zimi koj v gorečo peč in za opomin ohranil sem samo eno kitico iz "tretjega speva", ktero še tukaj navedem.

"Da, človek, dete boja in težave, Ti uboga stvar na zemlji brez počitka!

Brez kril v nebeške dvigaš se višave, Nad brezdnom pa drži te prhka nitka!"

Navdušen Slovenec sem postal že v prvih letih na nižjem gimnaziju. Čital sem vse, kar je bilo v oni dobi slovenskega čtiva ter zanimal se za slovenske pisatelje. Janeza Trdina25 sem poznal po njegovih spisih, in ker sem želel naučiti se hrvatskega in italijanskega jezika, odločil sem se oditi iz Maribora v sedmi razred na Reški gimnazij.

Ta moj korak je bil težaven, vendar uspešen. Prišel sem na novi mi Kraški svet, v celo nove razmere tako v šoli kakor izven šole. Novo življenje in novo trpljenje me je

187

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

spravilo sopet v duševno ravnotežje tako, da sem konečno premagal vse težave. V gimnazij sem bil sprejet brez ovir. Prvi človek, kterega sem na Reki obiskal, bil je profesor Trdina, kteri me je pa nekako hladno in oprezno sprejel, kar pa ni oviralo, da sva si naskoro postala iskrena, dosmrtna prijatelja. Trdina je učil hrvatski jezik, geografijo in zgodovino. Drugi moji profesorji na Reki so bili: Ljudevit Slamnik za veronauk, Pongračić za latinščino, Žakelj za grščino in nemščino, Bakotić26 za matematiko in fiziko, Čeh Laun za propedevtiko in Kazali27 za italijanski jezik.

Z Bakotičem sem imel sprva sitnobe, ker je zahteval pri izpraševanju v odgovorih točnost v hrvatskem ali italijanskem jeziku; nemščine ni maral. Malo po malo pa sem mu s svojim znanjem in vedenjem jako ugajal in postala sva si iskrena prijatelja. V obče so mi bili vsi ti možje z ravnateljem Mažuranićem28 vred prav prijateljsko na25

T r d i n a Janez, pisatelj, pesnik, prevajalec, zbiratelj in preoblikovalec ljudskega izročila ter zgodovinar (Mengeš, 29. maj 1830 - Novo mesto, 14. julij 1905). Normalko in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, po maturi pa se je odločil za študij zgodovine in zemljepisa na dunajski univerzi (prostovoljno je vpisal tudi starocerkveno slovanščino pri F. Miklošiču). Leta 1853 je študij na Dunaju zaključil, oktobra istega leta pa je nastopil mesto suplenta na varaždinski gimnaziji. V Varaždinu je ostal do konca šol. leta 1854/55, jeseni 1855 pa se je preselil na Reko. Trdina je bil zelo priljubljen med profesorji in dijaki, na Reki je z uspehom širil narodno propagando. Bil je simpatizer narodnoliberalne stranke Mrazovića, Strossmayerja in Račkega, zaradi česar je prišel v spor z ravnateljem A. Mažuranićem (od 1861), ki je bil konzervativni birokrat in vnet zagovornik centralistične politike brata Ivana Mažuranića. 1963 je prišlo do dijaških neredov, sledile so dolgotrajne preiskave, polne sumničenj in podtikanj; 1866 je bil Trdina suspendiran (s tretjino plače), 1867 pa komaj sedemintridesetleten na lastno željo upokojen. Jeseni istega leta se je preselil v Bršlin pri Novem mestu, 1871 pa v Novo mesto, kjer je živel do smrti. Trdina je bil pomemben raziskovalec in zapisovalec ljudskega izročila, opisovalec preteklosti in sedanjosti slov. ljudstva, njegov učitelj ter vzgojitelj v kulturnih, političnih, gospodarskih in zlasti v narodnostnih vprašanjih. Ko je leta 1885 objavil prvi del Hrvaških spominov, je to vzpodbudilo P. Turnerja, da je s svojim priljubljenim profesorjem znova navezal pisne stike. Na Turnerjevo in Aškerčevo pobudo je Trdina leta 1900 prepustil v objavo vse svoje tiskane ali v rokopisu ohranjene spise, ko so izšli v desetih knjigah kot Zbrani spisi (1903-12), drugi spisi so ostali v rokopisih in bili v celoti objavljeni šele v Zbranih delih I-XI (1948-80).

Turnerjeva korespondenca s Trdino je že objavljena, v PAM je ostala samo ena Trdinova razglednica iz leta 1904.

SBL, IV. knjiga, 12. zvezek, ljubljana 1980, str. 163-169; Janez Trdina, Zbrano delo, tretja knjiga, DZS, zbirka Slovenska klasika, Ljubljana 1951, str. 544-556; Janez Trdina, Moje življenje, DZS, zbirka Slovenska klasika (izbrana besedila), Ljubljana 1998, str. 323-420; PAM, fond Pavel Turner, škatla VII; fotografija: Album, str. 20.

26 B a k o t i ć Antun Karlo, hrvaški fizik in pisatelj (Kaštel-Gomilica, 4. november 1831 - Zadar, 13. januar 1887). Gimnazijo končal v Splitu, v Zadru je vpisal študij teologije, vendar ga ni končal. Matematiko in fiziko je študiral v Benetkah in na Dunaju. Najprej je bil gimnazijski suplent v Splitu, zatem profesor na gimnaziji v Reki (1861-71). 1871 je postal ravnatelj Velike gimnazije v Splitu, 1878 pa pokrajinski nadzornik za splošne ljudske šole - to dolžnost je opravljal do smrti. Med prvimi na Hrvaškem je začel objavljati naravoslovne knjige v hrvaščini, sodeloval je tudi pri hrvaško-nemško-italijanskem slovarju znanstvenih izrazov. Pisal je znanstvene in znanstveno-poljudne članke, posebej pomembno vlogo pa je igral v narodnem preporodu; bil je med ustanovitelji Narodnega lista, zaslužen je za uvajanje hrvaškega jezika v šole v Dalmaciji.

Hrvatski biografski leksikon, Jugoslavenski leksikografski zavod (dalje HBL), 1. knjiga, Zagreb 1983, str.

368.

27 K a z a l i Paško Antun, hrvaški pesnik in prevajalec (Dubrovnik, 29. april 1815 - Dubrovnik, 16. januar 1894). Navtiko je končal v Dubrovniku, filozofijo in bogoslovje pa v Zadru. Bil je kaplan v vaseh okrog Dubrovnika, nato profesor v Zadru in Reki, ravnatelj šole v Malem Stonu, župnik na Šipanu in na koncu prebendar v Dubrovniku. Bil je zelo izobražen, dober poznavalec evropske literature (prevajal je Shakespeara, Byrona, Schillerja…), vendar ločen od glavnega toka hrvaške literature.

Enciklopedija Jugoslavije, Leksikografski zavod FNRJ (dalje EJ), 5. knjiga, Zagreb 1962, str. 233.

28 M a ž u r a n i ć Antun, hrvaški književnik (Novi Vinodolski, 13. junij 1805 - Zagreb, 18. december 1888).

Brat bolj znanega Ivana Mažuranića, pesnika, politika in hrvaškega bana. Šolal se je na Reki in v Zagrebu.

Od 1836 profesor v Zagrebu ter urednik in sodelavec Danice, od 1861-68 ravnatelj hrvaške gimnazije na Reki. Bil je eden glavnih branilcev ilirskega tipa knjižnega jezika. Priredil je izdajo starih hrvaških piscev

188

S tudia

H istorica

S lovenica

Janez Trdina 1830-1905

klonjeni. Jaz sem tudi vse spoštoval tako mi ljube učitelje kakor može poštenjake, zato pa me je precej presenetilo, da je Trdina v svoji autobiografiji tako neugodno o njih poročal. Mislim, da je nekoliko pretiraval. Da pa je ravnatelj v oni Bachovi dobi imel precej težav z ultraradikalnim Trdino, tega sem tudi prepričan. Trdina ni poznal drugih ozirov nego svojo pošteno slovansko prepričanje. Njegovo srce je bilo na njegovem jeziku. Kar je mislil in o čem je bil prepričan, o tem je vselaj neustrašeno govoril. Diplomat ni bil v nikakoršnem pomenu. Učitelj hrvatskega jezika in zgodovine bil

(H. Lucić, V. Vetranović, I, Đurđević) Vinodolskega zakona, napisal Kratak pregled stare literature hrvatske (1855), Temelji ilirskog i latinskog jezika (1839), Slovnica hrvatska (1859) idr. Po sporu s Trdino in njegovem odhodu z reške gimnazije je imel še večje spore z drugimi člani profesorskege zbora in bil leto dni zatem upokojen z utemeljitvijo, da je nevzdržne odnose med seboj in profesorji v mnogočem zakrivil sam s svojim vedenjem in nesposobnostjo.

Enciklopedija Leksikografskog zavoda FNRJ (dalje ELZ), 5. knjiga, Zagreb 1961, str. 114; Janez Trdina, Zbrana dela, III. zvezek, Ljubljana 1957, str. 623-628; Janez Trdina, Zbrana dela, XII. Zvezek, Ljubljana 1971, str. 476-477, 482-486.

189

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

je imeniten; njegove ure so mi bile naj milejše. V šolo je prihajal v rujavi hrvatski surki. Ko se je vsedel na katedro, se je naj prej ozrl po celi sobi, si roke vžmel, se nasmejal ter kakšno šalo povedal in potem počel svoj predmet. Ob predavanju in izpraševanju ni bil nikoli dolgočasen ali suhoparen; pač pa je pogosto, ako je predmet nanesel, govoril z velikim navdušenjem, dasi vselaj priprosto brez vsakega patosa. Njegov ideal je bilo slovanstvo, navduševanje za slovansko prosveto, slovansko rodoljubje. Nikoli ni zamudil prilike, da bi ne bil spodbujal k temu svojih učencev. Seveda takšen slovanski duh ni dišal slovanskim nasprotnikom. Moje izvenšolsko življenje na Reki je bilo pač težavno; sicer pa tudi neka priprava za vzmagovanje težav, ki so me čakale še v poznejšem življenju. Na Reko sem prišel le z pičlimi denarnimi sredstvi, ktere sem si prislužil in prihranil v Mariboru. Od starišev nisem mogel in nisem hotel mnogokaj prosjačiti ali zahtevati. Stanoval sem sprva pri nekem sprevodniku, ki je spremljal dolgočasni poštni voz, na kterem sem se vozil na Reko. Mož je bil rojen Čeh, njegova žena pa Italijanka iz Milana. Lena ženska, kakoršne lenobe še poprej nisem videl. Čez nekoliko časa sem dobil lepo in ugodno stanovanje pri dobrih ljudeh blizo gimnazija.

Nekaj časa sem hodil obedovat kar mogoče skromno v pošteno gostilno z pomenljivim imenom "K solncu"; vendar malo po malo sem moral opustiti topli obed, ker moji dohodki mi ga niso več dopuščali. Dohodkov sem mogel računiti na mesec deset goldinarjev, od kterih je šlo za stanovanje šest; za živež in druge potrebe so mi toraj ostajali četiri goldinarji. Poskusil sem živeti samo ob kruhu in vodi rajši nego da bi bil prosil kogar za kakšno podporo ali miloščino. Sprva sem se odločil za takšen post na tri dni; kupuval sem na dan za deset krajcarjev kruha, ki mi je moral zadoščati za zajuterk, za obed in večerjo. Tri dni sem dobro prestal; toraj še tri dni!

Tudi ti so srečno minoli. Odločil sem potem takšno krušno življenje na tri tedne in po preteku teh na tri mesce. O poldne sem navadno odhajal, češ, naj ljudje mislijo, da hodim obedovat "K solncu". In res, je bil moj obed pri samem solncu in večerja pri luni, ko sem se sprehajal ob morskem pristanišču.

Med tem so moje gmotne razmere se tudi zboljšale. Dobil sem instrukcije dveh sinov mestnega policijskega komisarja imenom Lazzer; vendar poprej določene tri mesce sem se prepostil ter nisem hotel sprejeti nobene druge hrane, ki se mi je ob nekterih prilikah nudila. Da si ob takšnem životarenju nisem popolnoma uničil zdravja, mi je pomagala menda krepka kmečka narava.

Instrukcija Lazzerjevih sila razposajenih paglavcev mi je bila v prid še v nekem posebnem slučaju. V oni dobi še ni bilo v Avstriji obče vojaške dolžnosti. Kdor je zmogel in hotel, se je lehko odkupil, dijaki odličnjaki pa so bili vojaščine prosti, ako so pravočasno z dotičnimi spričevali na pristojnem uradu se oglasili. Nekega dne, že v drugem semestru, sem dobil strog uradni poziv, da moram priti določeni dan in določeno uro na policijski urad. Na pozivu ni bilo omenjeno zakaj, toraj neka tajnost, ktera je v čudni Bachovi dobi bolj razburjala gimnazijskega ravnatelja in nektere profesorje nego mene, ki nisem slutil ničesar, da bi bil kaj zakrivil. Ravnatelj Mažuranić si je vse mogoče domneval ter me izpraševal, kakšen uzrok bi jaz si bil mogel misliti.

Ko sem toraj nekaj zamišljen prišel točno ob določenem času na policijski urad, mi je došel Lazzer koj nasproti in tiho rekel: "Vi ste poklicani sem po vojaški oblasti kot begunec; niste se oglasili niti v Mariboru niti tukaj, kakor bi trebalo, za vojaški nabor, vendar ne bojte se ničesar hudega, vse še dobro poravnamo." Stopil sem v neko dvorano, kder je bila že zbrana naborna komisija in sicer oklicana samo zavolj mene.

Predsedoval ji je nek dobrodušni stotnik, pristni graničar, ki me je takoj nahrulil: "Warum sind Sie aus Marburg desertiert? Warum haben Sie sich hier nicht als

190

S tudia

H istorica

S lovenica

militärpflichtig gemeldet?" [Zakaj ste dezertirali iz Maribora? Zakaj se niste javili tukaj kot vojaški obveznik?] Jaz sem se hotel nekaj izgovarjati, da sem Vorzugsschüler [odličnjak] itd. na kar je on kratko zagrmel: "Ausziehen!" [Slečite se!] Zdravnik me je na to preiskal ter rekel: "Für diesmal noch zu schwach." [Za zdaj še preslaboten.] Stotnik pa: "Was? Für diesmal noch zu schwach? Soll etwa nächstes Jahr wiederum eigens für ihn eine Extracommission (sic.) irgendwo einberufen werden? Ganz untauglich!

Ausstreichen!" [Kaj? Za zdaj še preslaboten? Ali naj torej naslednje leto posebej za njega zopet nekje skličemo posebno komisijo? Popolnoma nesposoben (za vojaško službo)! Prečrtajte (ga)!] - Hvala ti, vrli graničar! sem si mislil ter veselo odišel kar naravnost pomirit ravnatelja Mažuranića.

To moje oproščenje vojaščine mi je bilo velikega pomena; imelo je za me udobnost, da sem smel se preseliti v inozemstvo brž po maturi.

Kakor sem že omenil, se spominjam hvaležno vseh mojih učiteljev na Reki, pa ne tako vseh tamošnih sošolcev, med kterimi je bilo precej, da ne rečem druga, bastardnih značajev, ki so mene "Švaba"(?!) hudo zavidali, da sem si pridobil v šoli odlično veljavo. Zato pa sem štel si v posebno srečo, da sem na Reki prvič spoznal slavno znanega učenjaka kanonika Rački,29 kteri je bil v oni dobi šolski nadzornik, ter da se je opozoril na mene slavni biskup Strossmayer30 in me posebno obdaril kot "primusa" [prvega (najboljšega) v razredu].

28

R a č k i Franjo, hrvaški zgodovinar in politik (Fužine, 25. november 1828 - Zagreb, 13. februar 1894).

Teologijo je študiral na Reki in v Varaždinu (1846), filozofijo v Senju (1846/49), potem nadaljeval študij teologije na Dunaju, kjer je tudi doktoriral. 1855 se je zaposlil kot profesor teologije v senjskem semenišču. Leta 1857 je odšel v Rim, po treh letih študija zgodovine se je vrnil v Zagreb, kjer je s Strossmayerjem ustanovil Narodno stranko, vendar svojega delovanja na znanstvenem področju narodne zgodovine, predvsem medievistike, ni nikoli podredil političnim interesom. V letih 1861, 1868 in 1872 je bil izbran za člana Hrvaškega sabora, kjer je zagovarjal federalistično ureditev Avstrije. 1863 je bil imenovan za glavnega šolskega nadzornika, 1964 je bil soustanovitelj časopisa Književnik, 1866 pa je postal prvi predsednik Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (dalje JAZU), zaradi česar je bil odpuščen iz državne službe. 1876 je postal kanonik v Đakovu, 1877 pa kanonik v Zagrebu. Ko je Narodna stranka 1873 postala vladna stranka, se je Rački za šest let umaknil z zunanjepolitičnega prizorišča, po padcu političnega nasprotnika bana I. Mažuranića pa je z Mrazovićem ustanovil opozicijsko Neodvisno narodno stranko. Kot zgodovinar in pripadnik ideje ilirskega gibanja je Rački gradil svoj koncept nacionalnega vprašanja na trdnem prepričanju, da je bodočnost in nacionalni obstoj hrvaškega naroda, pa tudi vseh drugih južnoslovanskih narodov, odvisna od njihove enotnosti in sodelovanja. Njegova ideja "jugoslovanske" enotnosti je prišla do izraza predvsem v znanosti, književnosti in kasnejšem razvoju hrvaške historiografije, manj pa v Narodni stranki in njeni politiki, čeprav je skromen, neslavohlepen Rački skoraj 30 let nevidno usmerjal strankarsko-politično in kulturno aktivnost prijatelja škofa Strossmayerja.

EJ, 7. knjiga, Zagreb 1963, str. 5-6.

30 S t r o s s m a y e r Josip Juraj, hrvaški škof in narodni delavec (Osijek, 4. februar 1815 - Đakovo, 8. aprila 1905). V Đakovu je stopil v semenišče in študiral filozofijo. 1834 je doktoriral iz filozofije v Pešti in bil 1838 posvečen. 1842 je doktoriral iz teologije na dunajskem Augustineumu, istega leta se je zaposlil kot profesor na đakovskem semenišču (1842-47). 1847 je postal dvorni kaplan in direktor Augustineuma na Dunaju, 1849 pa je začel predavati kanonsko pravo na dunajski univerzi. 1949 je bil imenovan za škofa v Đakovu, 1850 je bil ustoličen. 1860-73 je bil vodja Narodne stranke, prizadeval si je za zbližanje južnih Slovanov ter zagovarjal združitev katoliške in pravoslavne cerkve; na vatikanskem koncilu (1868-70) je nasprotoval razglasitvi dogme o nezmotljivosti papeža. Kot vodja Narodne stranke je vodil oportunistično politiko do dunajske dinastije, opozicijska politika Narodne stranke pa je dala skrajno negativne rezultate in privedla do popolne kapitulacije s sprejemom revidirane pogodbe z Madžari leta 1873. Po vstopu Narodne stranke v vlado se je odrekel politiki, po 1880 pa je podpiral Neodvisno narodno stranko Račkega. Bil je ustanovitelj in pokrovitelj JAZU (1867) in utemeljitelj "jugoslovanske" univerze (1874) v Zagrebu. Na čelu ene najbogatejših škofij je pomagal pri ustanovitvi številnih kulturnih ustanov, zaslužen je za razvoj znanosti, književnosti, umetnosti in publicistike ne samo na Hrvaškem, temveč na vsem slovanskem Jugu.

ELZ, 7. knjiga, Zagreb 1964, str. 213.

191

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

Med tedajnimi veljaki na Reki mi je bil zelo mil in drag ravnatelj reške realke (sic.)

Marković. Ta blagi mož mi je ostal iskreno vdan prijatelj do svoje smrti.

V osmi razred sem se vrnil v Maribor in tam maturiral leta 1865. V Mariboru sem imel med součenci svoje naj boljše prijatelje, in takšni so mi ostali osobito še sedaj živeči veljaki dr Josip Sernec,31 advokat v Celju, dr Fran Firbas*,32 notar v Mariboru, profesorja in šolska svetovalca Anton Šantel33 in Fran Plohl v Gorici.

Pismo Josipa Sernca prijatelju Pavlu Turnerju iz leta 1887 (PAM, fond Pavel Turner, škatla VI.)

31

S e r n e c Josip, pravnik, politik in gospodarstvenik (Slovenska Bistrica, 4. marec 1844 - Ljubljana, 18. september 1925). Mlajši brat dr. Janka Sernca st., pravnika, narodnega buditelja, politika in sociologa.

Dva razreda realke in gimnazijo je obiskoval v Mariboru (1857-65). Zadnja leta se je podobno kot Turner vzdrževal sam kot domači učitelj v družini grofa Ferdinanda Brandisa. Študiral je pravo na Dunaju (186569), po diplomi in promociji pa delal kot odvetnik koncipient pri bratu Janku v Mariboru ter pri dr.

Srebretu v Brežicah. Po odvetniški sodni praksi je na Dunaju opravil odvetniški izpit (1875) in več mesecev delal pri odvetniku M. Dolencu, nato se je naselil v Celju in 1876 odprl lastno odvetniško pisarno.

Pod vplivom brata Janka se je zgodaj vključil v slovensko narodno in politično življenje. V Celju, kjer so bile zaradi nemške večine narodnostne razmere za Slovence zelo težavne, je poživil delo v narodnih društvih (Čitalnica, Sokol), sodeloval je pri ustanovitvi Celjske posojilnice (predsedoval ji je od 1886 do smrti) in Južnoštajerske posojilnice, ki sta mnogo pripomogli k utrjevanju slov. narodne zavesti, bil je tudi pobudnik izgradnje slovenskega Narodnega doma. V svoji odvetniški praksi se je od vsega začetka boril za enakopravnost slovenščine v sodstvu. Leta 1878 so ga slovenski poslanci prvič predlagali za

192

S tudia

H istorica

S lovenica

Naj veča skrb v sicer jako srečnem abiturijentnem letu mi je bila: Kam po maturi? Nevernik nikakor nisem mogel vstopiti v duhovni stan, kamor sem bil nekdaj namenjen, in kamor so me želeli moji stariši. Mariborski meščan Jos. Stöger, jako blagodušen mož, pri kterem sem stanoval par let ter se sprijateljil ž njim in njegovo rodbino, imel je sestro omoženo v Hullu na Angležkem. Mene je močno mikalo podati se daleko od doma, proučevat in spoznavat tuji svet in tako si praktično pridobivat zaželjenih in potrebnih znanosti. Začel sem se toraj dogovarjati s Stögerjevimi, da bi me priporočili v Hullu sestri svoji in teti, kar so ti dobri ljudje storili tudi z najboljšim deželnega poslanca, vendar je moral ponudbo zaradi vpoklica v vojaško službo odkloniti. 1884 je bil izvoljen v štajerski deželni zbor in v njem deloval do 1902. leta, ko ni več kandidiral. Vmes je bil 9 let namestnik štajerskega deželnega glavarja, v tem obdobju je uveljavil marsikatero upravičeno slovensko zahtevo. 1889 so Slovenci zmagali pri volitvah v celjski okrajni zastop, ki ga je Sernec vodil do leta 1905, zaradi česar je upravičeno veljal za političnega voditelja štajerskih Slovencev. S Turnerjem sta bila sošolca vseh osem let na gimnaziji v Mariboru, družila pa ste se tudi po pouku, predvsem pri dejavnostih v mariborski Čitalnici, ki jo je 1861 ustanovil Josipov brat Janko. Največjo prijateljsko uslugo je Sernec napravil svojemu šolskemu kolegu in pobratimu Turnerju, ko mu je na Dunaju zbiral podpise na klasični filologiji, medtem ko je le-ta bival v Angliji. Tudi na stara leta sta ostala dobra prijatelja, pogosteje pa sta se videvala, ko se je Turner leta 1903 vrnil v domovino. Iz tega obdobja je v PAM ohranjenih veliko Sernčevih prisrčnih prijateljskih pisem in razglednic s pozdravi.

SBL, III. knjiga, 10. zvezek, Ljubljana 1967, str. 294-295; Baš, ČZN 1935, str. 47, 58; Dr. Josip Sernec, Spomini (dalje Sernec, Spomini), Komisijska založba Tiskovne zadruge, Ljubljana 1927, str. 12-13; PAM, fond Pavel Turner, škatla VI. * r. 9. X. 1845, u. 27. XI. 1929 (opomba v rokopisu, dodana po smrti P. Turnerja; avtor najverjetneje Niko I. Vrabl).

32 F i r b a s Franc, notar in narodni delavec (Biš/Slovenske gorice, 9. oktober 1845 - Maribor, 27. november 1929). Kot prijatelj Pavel Turner je v mladostni zagnanosti želel študirati medicino v takratnem zavodu za vojaške zdravnike Josefinum na Dunaju, vendar je po končani maturi na gimnaziji v Mariboru na željo staršev stopil v mariborsko bogoslovje, ki ga je že po šestih tednih zapustil. Jeseni 1865 se je kot jezikoslovec vpisal na graško univerzo, ker pa so mu starši odrekli denarno podporo, se je zaposlil kot vzgojitelj pri knezu Windischgrätzu. Kasneje je dve leti študiral filologijo na Dunaju in se ponovno zaposlil kot vzgojitelj v družini grofov Buquoi; z njimi je bival na Češkem, kjer se je v narodnem češkem društvu seznanil s prvaki Riegerjem in Palackym, ter na Dunaju, kjer je spoznal dr. Pražaka. Medtem je opustil študij filologije in se vpisal na pravo. Dve leti in pol je služboval kot vzgojitelj pri grofu Schönbornu na Dunaju, se 1880 v Novych Hradech srečno oženil in po 2. državnem izpitu služboval kot pravni praktikant pri dunajskih sodiščih in notarjih. Po doseženem doktoratu je 1885 dobil po posredovanju ministra Pražaka mesto notarja v Brežicah; vključil se je v narodno življenje, bil ustanovitelj tamkajšnje čitalnice, soustanovitelj posojilnice in neustrašen borec za pravice slovenskega jezika, posebej na sodiščih. Njegovo delovanje mu je prineslo sovraštvo nemških in nemškutarskih krogov, kar je posebej občutil, ko se je potegoval za mesto notarja v Mariboru - uspelo mu je šele 1896 po desetih letih prizadevanj. Tudi v Mariboru se je udejstvoval v narodnih društvih, bil dolgoletni predsednik mariborske čitalnice, dejaven tudi v notarski zbornici v Celju. Vse od gimnazijskih let je bil Firbas pravi in zvesti Turnerjev prijatelj. Posojal mu je denar, mu priskrbel vzgojiteljsko službo in ga vzpodbujal v njegovih najtežjih življenjskih krizah. V zahvalo mu je Turner posvetil svoj 1874 tiskani doktorat z besedami: "Meinem Freunde und Lebensretter Franz Firbas als Zeichen meines Verehrung."

Ivan Ašič, Notar dr. Franc Firbas osemdesetletnik, Jutro, 9. oktober 1825, str. 3; isti, Tabor, 9. oktober 1825, str. 1; Notar dr. Firbas - osemdesetletnik, Naša straža, 9. oktober 1825, str. 3; Notar dr. Franc Firbas, Nova doba, 28. november 1929, str. 2; Smrtna kosa, Slovenec, 29. november 1929, str. 4; Znana mariborska osebnost umrla, Slovenski gospodar, 4. december 1929, str. 3.

33 Š a n t e l Anton, matematik, fizik in stenograf. (Pesnica pri Lučanah na Kozjaku (Avstrija), 13. januar 1845 - Krško, 28. april 1920). Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, kjer se je po očetovi smrti od 3. razreda preživljal sam; matematiko in fiziko je študiral v Gradcu. Bil je suplent na gimnaziji v Mariboru in Celju (1872), od 1972 profesor na gimnaziji v Gorici, od 1901 še v izpraševalni komisiji za ljudske in meščanske šole, od 1906 šolski svetnik, 1907 se je upokojil. Učil je matematiko in fiziko, filozofsko propedevtiko, nemško stenografijo, bil je tudi stenograf v goriškem deželnem zboru za slovenščino. Izdal je več znanstvenih del in učbenikov s področja mehanike. Med I. svet vojno je moral zbežati v Krško, kjer je pisal spomine (ostali so v rokopisu nedokončani).

SBL, III. knjiga, 11. zvezek, Ljubljana 1971, str. 576-577.

193

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

uspehom.34 Pribežališče mi je tako bilo pripravljeno, pa mankal mi je še za daleki pot potrebni "viaticum"; moral sem toraj misliti, kako si tega preskrbim. V tej zadregi je bil že hvaležno omenjeni meščan Franc Tscheligi pripraven mi posoditi na mojo poštenje sto goldinarjev. Moji stariši, kterih nisem nadlegoval za nobeno podporo, ničesar niso vedli o mojih nakanah in namenih. Malo po malo sem že pred maturo in pred koncem šolskega leta razven popotnega lista vse priredil za odpotovanje. Pa tudi popotni list v inozemstvo sem priskrbel na uradu za popotne liste do toliko, da ni trebalo več ničesar druga nego podpis mojega očeta na dotični reverz.

Za časa ravnatelja Langa so se končavala šolska leta mariborskega gimnazija jako slovesno v krasni veliki dvorani grof Brandisovega35 grada, kder so se zbirali na povabilo mariborski ugledni veljaki ter stariši "studentov". Dva abiturijenta sta imela slavnostne govore; eden nemškega, drugi slovenskega. Govorila sva takrat - tovariš Jože Sernec slovenski, jaz pa nemški. Tako so odločili gospodje ravnatelj in profesorji. Moj oče je bil tej svečanosti prisoten in moj nastop ga je silno razveselil. Porabil sem toraj to priliko ter šel ž njim brž iz dvorane od slavnosti na urad za popotne liste podpisat dotični reverz.

V. Ko sem tako si spravil vse v red za odpotovanje, se nisem več dolgo mudil na rojstnem domu in prijateljskih rodbinah Čeligi - Stöger, temoč odločen za vse slučaje sem se kmalu podal na pot v "obljubljeno" mi deželo Anglijo. - Na Dunaju se nisem dolgo zadrževal; Prago sem tokrat videl in občudoval prvokrat. Draždane [Dresden] in Draždanske znamenitosti so me jako zanimale; tako tudi neki še v oni dobi nekako naivno dobrodušni Saksonci in Saksonke, pri kterih sem bil jaz pa še menda mnogo bolj naiven.

Berolin [Berlin] je bil leta 1865. pač polovico manjši od sedajnega; prehodil sem ga na vse konce in kraje kakor tudi vso znamenitejšo okolico, da so mi že noge krvavele. Tam sem tudi prvo in menda tudi zadnokrat se vozil po železnici četrtega razreda. V Charlottenburgu sem z velikim zanimanjem občudoval v tamošnem mav34

Turnerjev prijatelj in sošolec Josip Sernec se je teh dogodkov več kot 60 let kasneje spominjal nekoliko drugače (glej Sernec, Spomini, str. 13).

B r a n d i s Ferdinand, mariborski grof. Rodbina grofov Brandisov izvira iz Lane pri Meranu. Grof Ferdinand Brandis je bil veleposestnik, ki se je udejstvoval tudi v mestnem družabnem in političnem življenju; 1866 je bil ob izbruhu prusko-avstrijske vojne organizator in predsednik prostovoljnega lovskega bataljona (njegova sinova Ferdinand in Otto - njun domači učitelj je bil v gimnazijskih letih Turnerjev sošolec in prijatelj Josip Sernec - sta bila dijaška prostovoljca), 1870 ustanovni član in kasneje predsednik katoliško-konservativnega društva v Mariboru, 1870 propagandist Bratovščine sv. Mihaela na spodnjem Štajerskem, ki se je zavzemala za pravice papeža (dogma o papeški nezmotljivosti), 1871 član pripravljalnega odbora za ustanovitev slovenskega tiskovnega društva v Mariboru, istega leta izvoljen v odbor za postavitev spomenika admiralu Tegetthofu, 7. septembra 1971 propadel kot kandidat konzervativcev na deželnozborskih volitvah v mestu. Bil je dober prijatelj gimnazijskega ravnatelja A. Langa, zato so vsakoletne zaključne slovesnosti potekale v veliki dvorani njegovega gradu. Posmrtni ostanki starejših grofov Brandisov so pokopani v družinski kapeli v slovenski mariborski cerkvi (danes frančiškanska cerkev).

Aufruf!, Marburger Zeitung, 13. junij 1966, str. 4; Vom Gymnasium, Marburger Zeitung, 23. maj 1866, str.

3; Der katolisch-konservative Verein, Marburger Zeitung, 20. julij 1870, str. 2; Die Michaelsbrüderschaft, Marburger Zeitung, 23. december 1870, str. 2; Preßverein, Marburger Zeitung, 22. februar 1871, str. 2; Tegetthof-Denkmal, Marburger Zeitung, 19. april 1871, str. 2, 3; Landtagswahl, Marburger Zeitung, 8. september 1871, str. 2; Razne stvari, Truplo grofice Marije Brandisove, Slovenski narod, 1. april 1869, str.

4; Grof brandis, Slovenski narod, 10. avgust 1873, str. 1.

35

194

S tudia

H istorica

S lovenica

zoleju krasen kip kraljice Luize zgotovljen po slavnem kiparju Rauchu. Ta kip je storil na me nepozaben utis. - Iz Berolina sem se napotil v Hamburg, kder sem imel priporočilo k neki ljubeznjivi rodbini Schröder. Pri teh blagih ljudeh sem se zadrževal menda en teden. Podne sem preiskaval bližno in tudi oddaljeno okolico, pozabil nisem Klopstockov grob Ottensenu in kar je bilo zanimivega, ponoči pa me je spremljal in mi razkazival nočne tajnosti Hamburške mladi Schröder. Moje glavno vodilo je vselej bilo videti in spoznavati kolikor mogoče ne samo kar je lepega in čednostno vzvišenega, temoč tudi greh v vsej svoji nagoti in gnusobi; ker tako se mislečemu in razsodnemu človeku eno priljubi drugo ostudi. V Hamburgu sem videl vse to, o čem sem poprej le čital ali govoriti slišal. Na široko so se mi odprli in razkrili tempeljni Veneris vulgivagae, kder sem s srčnim sočutjem in pomilovanjem spoznaval nesrečne njene služavnice. Da, te nesrečnice sem tedaj kakor tudi vselaj poznej iskreno pomiloval, vendar nikoli nisem z nobeno grešil. Ta greh se mi je kazal grozno ostuden, akoprem se mi je kazal nešteto krati pod naj lepšo in naj zapeljivejšo krinko.

Ko sem zapustil Hamburg, mi je bila vožnja po Labi do Cuxhavena kaj zanimiva in prijetna, pa od tod naprej čez Nemško morje do Hulla menda naj bridkejša mojega življenja. Parnik, na kterem sem se vozil, je bil velik prevožnik za izseljence ter zajedno tudi za živino. Brž po Cuxhavenu je nastal hud vihar, kakor je rad na Nemškem morju, in do Hulla smo dospeli komaj v treh dneh. Na parniku je vse obolelo; ne samo ljudje temoč tudi živina, ktere so morali nekoliko poklati. Mene je morska bolezen tako mučila, da sem že nameraval spustiti se čez krov in tako končati vse muke. Srečen in vesel sem toraj bil, ko smo konečno dospeli v Hullsko luko in tam se na suho izkrcali; posebno pa še, ko sem tam po Stögerjevi priporočbi bil prijazno sprejet.

Hull je za promet severne Evrope jako važno in znamenito mesto. Meni mlademu človeku se je toraj nudilo tukaj na vsaki korak mnogo zanimivega, za opazivanje in proučevanje znamenitega. Sprva mi je delalo nekoliko težav še nezadostno znanje angležkega jezika, kteremu sem se pa brž privadil. Na gimnaziju sem sicer poprej se učil angležčine, francožčine in italijansčine, pa jezikovno učenje na srednih šolah je navadno šepavo in nezadostno. Angležki govor, kakor tudi več ali manj vsakoteri drugi, se iz knjig sploh ne more naučiti. Kar se čistega izgovarjanja tujih jezikov tiče, pa Rusov in nas Slovencev težko kteri drugi narod prekosi. Spoznaval sem izobražene Nemce, ki so 20 in 30 let na Angležkem živeli, vendar niso znali in mogli pravilno izgovarjati angležki "th" ali "w".

Ob preveliki množini zanimivih mi predmetov, nisem prav vedel, s kterimi bi se naj poprej pečal; prepuščal sem toraj vse slučaju, kakor me je to ali ono srečevalo. Na dunajski univerzi sem se dal vpisati na filozofični fakulteti; veljal sem tako za "dunajskega studenta". Kot takšnemu mi je bilo tudi lehko mogoče pristopiti v Hullu v "Christian and Litterary Society" (Kristjanska in literarna družba), v ktero seveda sem moral biti uveden po posebnem priporočilu. Ta, "Christian and Litterary Society" bil je, - mislim da je še sedaj - odličen zavod, ki je imel lepo veliko poslopje z raznimi dvoranami in sobami za čitalnice, kder je bilo razpoloženih mnogo raznovrstnih novin in revij, za bogato biblioteko, za razna predavanja, za govorniške vaje in debate, za proste konversacije, prijateljske pogovore, družbinske igre itd. itd. Tukaj si je mogel izbrati vsak član po svojem ukusu, po svojih težnjah in po svoji potrebi to, kar je želel, kar ga je zanimalo in veselilo. Meni je bil v Hullu ta zavod naj ljubše pribežališče: vsaki trenutek, kedar sem le mogel, hodil sem tje čitat ter slušat predavanja o raznoterih predmetih. Vodstvo zavoda je pridobivalo za poučna predavanja od časa do časa znamenite učenjake in dobre govornike. Predavalo pa se je po ve-

195

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

čerih, kedar so bila končana vsa dnevna opravila ter nikdo ni bil več drugod zadržan.

Tukaj sem začel spoznavati in občudovati resnobo in delavnost Angležev ter primerjati ž njimi naše razmere. Mladi uradniki, trgovski pomočniki in uslužbenci in drugi ukaželjni ljudje prihajali so k predavanjem mnogoštevilno, in ti slušatelji bi mogli biti uzor našim vseučiliščnikom. Čudoma sem se čudil, ko sem videl, da so priprosti komiji se pečali s studijami latinskih in grčkih klasikov; in v zadrego sem prišel, ako je kteri teh možakarjev vprašal mene "studenta" za pojasnilo kterega mesta v tem ali onem klasiku. Res sram me je bilo, da so ljudje, kteri niso obiskovali nobenega gimnazija, bolje poznali grško in latinsko literaturo nego jaz, ki sem dovršil gimnazij z maturo ter si domišljal, da res kaj vem. Da bi ta nedostatek kolikor mogoče popravil, šel sem k antikvarju ter si nakupil grčkih in latinskih klasikov v polnih izdajah, grčke z latinskimi prevodi in dobrimi komentarji, da mi pri čitanju niso delali mnogo težav. - Nehote sem premišljeval tedaj in premišljujem o mnogoterih prilikah še sedaj, kako resno si pridobiva mlad Anglež vsestransko izobrazbo ne samo za praktično življenje temoč tudi za idealne namene. Kako pa naši mladi ljudje?! Na večer, ko se zaprejo različni uradi, trgovine in fabrike, gredo pošteno in nepošteno se zabavljat in krokat v pozno noč in še do ranega jutra uničevat svoj zaslužek in svoje zdravje.

V tem zavodu sem slišal prvokrat predavanje o zasebnem in narodnem gospodarstvu, o predmetu, ki se mi je zelo priljubil, dasi nisem izvršil namenov, ktere sem pozneje imel za to stroko.

Mesto Hull mi je nudilo mogo zanimivega in naučnega tudi izven zavoda Christian and Litterary Society. Mnogo Angležev ima neko posebno strast pridobivat proselitov [spreobrnjencev, novih in vnetih privržencev] za svoje verske nazore; med temi so menda naj strastnejši Methodisti, kterih je več vrst. Naj ljutejši so se mi dozdevali tako imenovani "Primitive Methodists" [prvotni metodisti] z priimkom "the Ranters",36 - po slovensko bi se menda reklo "Kričači". Ti se rekrutujejo po naj več iz nižjih in manj izobraženih slojev ter so mnogoštevilni tako v Veliki Britaniji kakor v Severni Ameriki. Sitno mi je bilo, da v ktero koli družbo sem prišel, so me ljudje spraševali, kakoršne sem vere. Povedal sem jim vselaj odkritosrčno, da sem "a Freethinker", človek svobodnega mišljenja; nominelno pa sem "Roman Catholic" [rimo-katoličan]. Ob prilikah sem tej izjavi dostavljal: "Ako me morete prepričati o resnici Vaše vere, tedaj bi bil pripravljen stopiti v Vašo versko družbo." - V domišljavosti teh ljudij, verskih fanatikov, bil sem kot "infidel" (brez verec, večno pogubljen, ako me ne rešijo, t.j. k svoji “pravi” veri ne spreobrnejo). Ker sem bil še mlad, so hoteli rešiti me večnega pogubljenja, ter so me vabili stari in mladi, možki in ženske na spreobrnitne pogovore, kar mi je bilo na velik prid, ne zavolj vere in izveličanja, temoč da sem tako mnogo zahajal v dobre družbe, spoznaval angležko rodbinsko življenje in versko stremljenje ter se uril v mišljenju in resnem govorjenju Multa disputavi disputationis causa. [Mnogo sem razpravljal, zato da sem razpravljal.]

Na takšen način sem proučeval večino verskih sekt, kterih je mnogo na Angležkem. Tudi mormonske družbe nisem zanemarjal, dasi nisem imel poželenja ne po eni ženi, kamoli še po velikem, neomejenem številu. Opravit pa sem imel v časih z čudnimi misijonarji, tudi z priprostimi rokodelci, ki so pa bolje poznali celo biblijo nego /- mislim da nikakor ne pretiravam -/ marsikteri katoliški duhoven. Da sem s temi ljudmi se pričkati mogel, mi je bilo treba sopet in sopet čitati in prečitati biblijo, ktero med katoliki neduhovniki menda le malokdo pozna. Natančnejše poznanje 36

ranter (angl.) = kričač, kričav, patetičen govornik (deklamator, pridigar); the Ranters = antinomisti (verska sekta okoli leta 1645); prvotni metodisti.

196

S tudia

H istorica

S lovenica

biblije me vendar ni prepričalo o njeni svetosti, temoč mi je le potrdilo mnenje, ktero sem že imel poprej o nji tako glede novega kako starega testamenta; nabral sem pa mnogo orožja proti fanatično navdušenim bibličanom, ki se enako Mohamedancem zgražajo nad človekom, kteri dvomi ali ne veruje, da bi v njihovih svetih knjigah bila samo neovrgljiva božja beseda, božje razodetje, - neka večna resnica.Hvaležno pa se spominjam independentskega predikanta John Sibreea in ljubeznjive njegove rodbine, v kteri sem preživel mnogo naj lepših in naj prijetnejših ur na Angležkem. Reverend John Sibree je bil ugleden župnik svoje neodvisne župnije, t.j. družbe, ki si je izbrala njega za svojega duševnega učitelja in voditelja. Mož je po svojem učil, kakor je po svojem prepričanju naj bolje znal in mogel. V verskih zadevah ni pripoznaval druge avtoritete nego biblijo. Življenje v njegovi rodbini je bilo uzorno; res kristjansko v naj boljšem pomenu besede. Bilo je skupaj šestero srečnih ljudij: stariša ter dva sina in dve hčeri. Živeli so vsi eden za drugega; poslajševali in razveseljevali eden drugemu življenje. Meni še mlademu človeku je naj bolje ugajala mlajša hči. Bila je blago in ljubeznivo dekle. Ti ljubi ljudje so lepo si prizadevali spraviti me na "pravo" versko pot, vendar niso bili zelotni [gorečni] fanatiki, ker so bili dobrega srca in lepe omike. Bili so spravljivi ter so spoštovali tudi drugo pošteno mnenje. Dolgo se mi je tožilo po njih in še sedaj, ko pokriva nektere grob in drugi, kde so? Na angležko zemljo sem stopil še z desetimi goldinarji v žepu. Sreča in pribežališče mi je bila, kakor sem že omenil, Stögerjeva sestra, ki se je tam imenovala Mrs (missis) Rutford. Bila je žena priprostega čevljarja iz Holsteina, sicer pa je nosila hlače ona, ter zase opravljala svoj posel, kreditno agencijo, v ktero me je sprejela kot praktikanta in pomagača za hrano in stanovanje. Ta kreditni posel pa se je opravljal takole: kreditni agent, v tem slučaju agentka, ima zaupanje pri raznih obrtnikih in trgovcih. Neko (sic.), - kakoršnih je vselaj mnogo -, potrebuje pohištva, obleke in druge "kložne in klamore" za vsakdanje življenje, pa nima gotovega denara, da bi si kupil in brž plačal dotične potrebne reči. Gre toraj k agentu in mu razloži svoje razmere ter ga prosi, naj bi mu dal "an order" [naročilnico] t.j. nakaznico za toliko in toliko funtov ali shillingov na dotičnega obrtnika ali trgovca. Ako agent spozna prosilca zaupanja vrednega človeka, tedaj mu da zaželjeno "order" ali nakaznico, na ktero dobi za nakazani znesek od dotičnega obrtnika ali trgovca česar potrebuje. Za plačilo doblenega blaga je potem odgovoren edino agent, kteri se mora brigati dobit nakazano svoto pravočasno od človeka, kteremu jo je nakazal. Agent je sicer dobro plačan, ako so njegovi dolžniki poštenjaki; nasprotno pa ima trud zastonj in poleg še mnogo jeze in zgube. Človek, ki je dobil nakaznico od agenta, mora odplačati temu dotično svoto v 21. tednih. Odplačuje se pa od enega funta na teden en shilling /- funt ima 20 shillingov-/, in agent dobiva za svoje posredovanje in svoj trud od strani dolžnika funta 1 shilling in isto tako od obrtnika ali trgovca. Agentov zaslužek je toraj v 21 tednih od funta 2 shillinga, ali recimo po naše od 20 kron dve kroni.

Pošteni in vestni ljudje, ki ljubijo pravi red, donašajo tedensko odplačilo že po sobotah zvečer, ko sprejmejo svoj tedenski zaslužek; pa mnogo jih je, h kterim mora agent na njihov dom hoditi iztirjavat dotične svote. To iztirjavanje se dogaja v ponedelkih, kedar ljudje še imajo koliko - toliko svojega zaslužka in dohodka, kterega so v soboto izplačanega dobili. Takšno beračenje od hiše do hiše je sitno opravilo, mene je vendar še zanimalo, ker mi je bila tako prilika opazivat in poznavat domače družinsko življenje in gospodarstvo raznih rodbin in slojev. Videl sem, koliko premore razumna gospodinja, dobra žena in mati za blagostanje in rodbinsko srečo, ter

197

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

kako žalostne so razmere, kder je mož pijanec in zapravljivec, žena pa brezbrižna, lahkomišljena, lenušna dobroživka. Lepo domače življenje v rednih, gospodarsko in družinsko razumnih angležkih rodbinah se mi je res prikupilo in močno priljubilo. Posebno mi je ugajal uzorni komfort v snažnih stanovanjih sicer celo skromnih in priprostih ljudij. Reči smem, da sem nahajal hiše malih obrtnikov - delavcev krojačev, čevljarjev, ključarjev itd. kakor trgovinskih uradnikov in pomočnikov z lepšim komfortom urejene nego v Avstriji marsikterih aristokratov. Angležka navada, da v enem poslopju biva le ena družina je kaj prijetna in mnogo veljavna. My house is my castle - moja hiša je moj grad, ni prazna beseda. Kako sitno pa je pri nas na Kontinentu, kder stanujemo v mestih kakor v kasarnah, po toliko in toliko različnih družin v časih ena drugi v nadlego.

Anglež je v obče praktičen človek, posebno pa še glede svojih stanovanj, ktera so tako v zdravstvenem oziru kakor glede ugodnosti življenja velikega pomena. Da more vsaktera le nekoliko bojša družina bivati v svojem posebnem poslopju, so ta že tako cena (sic.), da je mogoče zanj plačevati najemnino tudi poštenim ljudem z jako skromnimi dohodki. Veliki kapitalisti ali stavbinske družbe dajo zidati cele ulice hiš, za ktere se plačuje enaka najemnina, ktera se ravna seveda po velikosti, lepoti in ugodnosti dotičnih ulic in stanovanj, vendar po razmerah ni veča nego je po naših avstrijskih mestih za "kasarnska" stanovanja. Ugodno in po možnosti lepo stanovanje bilo je meni vselaj med prvimi potrebami; rajši sem štedil drugod nego pri tem. Ako človek nima prijetnega stanovanja, ga nič ne veseli doma: zahaja drugam ter gubi tako nepotrebno denar in dragi čas, pa še zdravje in zadovoljnost. Pogosto je uprav od stanovanja odvisno srečno ali nesrečno družinsko življenje.

Ob bivanju v Hullu prepotoval sem tudi tamošnjo bližno in oddaljeno okolico, ker zanimalo me je spoznavati poleg mestnega življenja in delovanja tudi angležko kmetijstvo, o kterem sem dopisoval nekoliko v Bleiweisove37 Novice.38

37

B l e i w e i s Janez, pisec, urednik in politik (Kranj, 19. november 1808 - Ljubljana, 29. november 1881).

Gimnazijo in licej je obiskoval v Ljubljani. Na Dunaju je študiral medicino (1832 doktor medicine, 1833 magister porodništva) in veterino (1835 diplomiran živinozdravnik). Zaposlil se je kot praktikant, kasneje suplent in asistent na dunajskem živinozdravniškem zavodu. 1841 postal profesor veterine in sodne medicine na ljubljanskem liceju (do 1850). 1842 je postal tajnik Kmetijske družbe za Kranjsko (do smrti) in 1843 prevzel uredništvo Kmetijskih in rokodelskih novic, 1850 je ustanovil družbino podkovsko in živinozdravniško šolo, kjer je bil do smrti ravnatelj in predavatelj, 1856-74 je bil deželni živinozdravnik.

Bil je voljen v mnoge funkcije: ljubljanski občinski svetnik (1850-61, 1862-68), član zdravstvene komisije za Kranjsko (1851-70), dopisni član Društva srbske slovesnosti (1851), deželni poslanec ljubljanskega kmečkega okraja (1861 do smrti), deželni odbornik (1861-78), predsednik ljubljanske čitalnice (1863 do smrti), član JAZU (1866), predsednik političnega društva Slovenija (1868), predsednik Slovenske matice (1875 do smrti). Urejanje Novic mu je prineslo vodstvo slovenske politike. V prvih letih je brez velikega hrupa rešil vprašanje slovenskega črkopisa - zaslužen je za uvedbo gajice in obrambo slovenščine pred ilirizmom. Kot zmeren, a neiniciativen politik je branil zahteve po Zedinjeni Sloveniji. 1861 je bil že najbolj znan in priljubljen predstavnik slovenstva - imenovali so ga "oče slovenske domovine". Opo-zicijska kritika neradikalne nacionalne politike ga je pritegnila v sodelovanje z mladoslovenskimi organi-zatorji taborskega gibanja. Spodbujal je napredek in izobrazbo gmotno šibkega kmeta in obrtnika. V književnosti je zagovarjal unitalizem, povezan z odporom do sleherne višje, umetniško pomembne književnosti v smislu sodobne romantike in realizma, zato je prišel v spor z F. Levstikom, J. Stritarjem in mladoslovenci, ker je podcenjeval Prešerna in povzdigoval J. Vesela-Koseskega.

SBL, I. knjiga, 1. zvezek, Ljubljana 1925, str. 42-47; Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga (dalje ES), 1. knjiga, Ljubljana 1987, str. 286-287; fotografija: Album. str. 12.

38 Kmetijske in rokodelske novice (1843-1902), prvi slovenski poljudno-strokovni časopis. Izhajale so v Ljubljani, večkrat so spreminjale naslove in podnaslove. Ustanovitelj in lastnik lista Kranjska kmetijska družba je zaupala uredništvo J. Bleiweisu, ki je kot praktičen racionalist z unitarističnimi težnjami vtisnil

198

S tudia

H istorica

S lovenica

Janez Bleiweis 1808-1881

Novicam osebnostni pečat. V listu je strokovno izobraževal in gojil tudi pisanje o t.i. domovinskih zadevah ter s sodelavci obravnaval slovstvena, jezikovna, zemljepisna in narodopisna vprašanja. Namenjen je bil slovenskim kmetom, obrtnikom, rokodelcem, posvetnim in kleričnim izobražencem z željo, da bi se dvignili na višjo gospodarsko in kulturno raven. Novice so kritično poročale o napredku v svetu, hkrati pa objavljale poučne prispevke iz preteklosti. Med marčno revolucijo 1848 so si Novice utrdile javnomnenjsko politično vodstvo. Bile so prvi slovenski množični list, ki je veliko prispeval k razvoju slovenske narodne zavesti (program Zedinjene Slovenije) ter politično in kulturno razgibale slovensko javnost. V petdesetih in šestdesetih letih so v njih sodelovali mnogi pomembni slovenski literati (F. Levstik, J. Trdina, S. Jenko, J. Jurčič). Z osamosvojitvijo mladoslovenskega literarnega in političnega gibanja ter ustanovitvijo časopisov Slovenski narod (1868) in Slovenec (1873) so Novice izgubile vodilno vlogo v politiki in kulturi. Turner je začel dopisovati v Novice kmalu po prihodu v Anglijo, v svojih prispevkih pa je jasno izražal svoje estetsko-moralne in politično-gospodarske nazore. V rubriki Narodnogospodarske stvari je objavljal Popotnikove opazke (1865, 331 sl.; 1866, 56 sl., 15 nadaljevanj, anonimno), vzporedno je zalagal Novice z dopisi (od 14. oktobra 1865 do 15. julija 1868 s prekinitvami 14 dopisov). S potopisi in opisi angleškega gospodarstva je nadaljeval pod naslovom Popotnikove opazke po Angleškem (1867, 60 sl., 7 nadaljevanj) in člankom Na poletnem sprehodu z Londona v Avstrijo (1867, str.

419-20, 427-428), napisal je tudi političen članek Angleške misli o avstrijskih zadevah (1866, str. 280-282).

ES, 5. knjiga, Ljubljana 1991, str. 117-118; SBL, IV. knjiga, 13. zvezek, Ljubljana 1981, str. 251.

199

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

Vojska l. 1866 med Avstrijo in Prusijo me je hudo vznemirjala, dasi mi ni bilo treba se je vdeleževati. V obče so bile simpatije na Angležkem za Avstrijo in proti Prusiji, akoprem je bil oženjen pruski prestolonaslednik Friderik 39 z Angležem najbolj priljubljeno hčerjo njihove kraljice. Friderik bojda ni lepo ž njo ravnal. Govoričilo se je: he was kicking her - daval ji je brce. Koliko je bilo na tem pripovedovanju resnice kdo ve?

Moj prijatelj the reverend John Sibree je v svoji cirkvi vsako nedeljo pri božji službi goreče molil za blagor Avstrije in njeno zmago. Z ogorčenostjo se je govorilo in pisalo proti brezobzirno krivičnemu pruskemu ravnanju, proti brezvestnemu, brutalnemu Bismarkovemu40 nasilstvu. Tu pa, kakor vselaj, se je pokazalo, da se ljudsko mnenje ravna po naj več le po uspehu. Ko je Prusija nepričakovano tako sijajno zmagala, so Angleži ji brž peli slavo, prejšni zaničevani prestolonaslednik Friderik postal jim je veliki vojskovodja in junak, Bismark naj veči diplomat, naj boljši in naj zaslužnejši državnik. O Avstriji se je govorilo v zanaprej le z pomilovanjem. Ob takšnih razmerah me toraj ni mikalo vračat se Avstrijo in začel sem resno premišljevati in delati načrte, kako bi se rajši preselil v Ameriko. V to mojo kritično razpoloženje posegel je blagi mi prijatelj Jože Sernec, tedaj pravnik na Dunaju, kamor mi ni samo prigovarjal naj pridem in dovršim studije, temoč kder mi je našel tudi neko mesto za domačega učitelja, in poslal mi je že potrebni viaticum.

Težko mi je bilo zapustiti Hull, kraj, kteri se mi je zelo omilil, zapustiti drage, ljube mi prijatelje in znance, blage ljudi dapač menda za vselaj! VI. Še posebno mili prijatelj v Hullu mi je bil profesor H. L. Henrichs, rodom Hanoveranc, blag mož kakoršnih je malo na svetu. Ta mi je dal priporočilno pismo na londonsko rodbino Biedermann, da se ji predstavim na potu na Dunaj, za kamor sem se bil odločil. Odpotoval sem naj prej v London in od tod čez nekoliko dnij v Dieppe na francozko, kder so bivali za morske kopeli Biedermannovi. Ko sem se tej rodbini predstavil, mi je brž ponudila vzgojo dveh sinov ter mi prigovarjala, naj se koj vrnem ž njo v London. Ta ponudba mi je ugajala; vendar mislil sem se vezanega že na Dunaju; pisal sem toraj prijatelju Serncu nemudoma za tamošni odlok. Sernec mi je naznanil z obratno pošto, da nisem vezan prevzeti dunajske službe, in tako sem se podal nazaj na Angležko z Biedermannovimi, v kterih hiši se mi je počelo novo življenje.

39

F r i d e r i k, nemški cesar in kot pruski kralj Friderik III. (1888), Hohenzoller, sin Viljema I. (Potsdam, 18. oktober 1831 - Potsdam, 15. junij 1888). Poročen je bil z britansko princeso Viktorijo, ki je zelo vplivala nanj; odprt je bil za liberalna mnenja, zato večkrat v nasprotju z Bismarckovo notranjo politiko, vendar je podpiral ustanovitev cesarstva.

Veliki splošni leksikon, DZS (dalje VSL), 2. knjiga, Ljubljana 1897, str. 1177.

40 B i s m a r c k Otto Eduard Leopold von B.-Schönhausen, lauenburški knez (od 1871), vojvoda (od 1890), nemški državnik, znan kot Železni kancler (Schönhausen, 1. april 1815 - Friedrichsruh, 30. julij 1898).

Prizadeval si je za prelom z Avstrijo, da bi združil Nemčijo pod pruskim vodstvo; junija 1966 je predlagal reformo zveze, pri tem naj bi bila Avstrija izključena. 1866 je začel spopad z Avstrijo (t.i. sedemtedenska vojna), ki se je končal z njegovo zmago. Proti volji svojega kralja je s praškim mirom (23. avgusta 1866) dosegel, da iz zveze izključena Avstrija ni izgubila niti dela svojega ozemlja in jo tako v prihodnje pridobil za zaveznico.

VSL, 1. knjiga, Ljubljana 1897, str. 430-431.

200

S tudia

H istorica

S lovenica

Rodbina Biedermann se je štela med odlične borzijance; v njeno hišo v čislanem okraju Londona, Pembridge Gardens Bayswater, zahajali so mnogoteri znameniti ljudje, osobito pa londonski borzijanci. Tukaj mi je bila prilika opazivati in spoznavati odlično angležko, t.j. poangleženo Židovstvo v domačem družinskem in javnem življenju in delovanju tako med seboj kakor v občevanju z kristjani. Med drugimi sem se osebno soznanil z dvema naj markantnejšima angležkima Židovoma, z ustanoviteljem mogočne Židovske družbe Alliance Israélite Sir Montefiore41 in znamenitim pisateljem in parlamentarcem Benjamin Disraeli,42 poznejšim mogočnim ministrom in diplomatom z novim pogrofovljenim imenom Earl of Beaconsfield. Utis, ki sta ga napravila na me ta dva moža, je bil eden drugemu celo nasproten. Bilo je ob času hudih parlamentarnih bojev med strankama Whigov in Toryjev, t.j. liberalcev naprednjakov, kterim je načeloval slavni William Ewart Gladstone43 in konservativcev pod vodstvom Disraelijevem. Debate v parlamentu so me močno zanimale, posebno videti in poslušati v govorniškem dvoboju naj veča si nasprotnika in govornika Gladstona in Disraelija mi je bila izvanredna zanimivost. Takih radovednežev kakor jaz pa seveda je bilo sila veliko, in srečen kdor je mogel dobiti kakšen

41

M o n t e f i o r e Sir Moses (Haim), baronet, angleški denarni mogočnež in filantrop (Livorno, 24. oktober 1784 - Ramsgate, 28. julij 1885). Potomec stare italijanske judovske trgovske družine je prišel v Anglijo kot otrok. V mladih letih si je s trgovanjem na londonski borzi pridobil takšno bogastvo, da se je 1824 upokojil. Pozneje je ustanovil Alliance Assurance Company, Continental Gas Association (prva je napeljala plinsko razsvetljavo po domovih) in Provincial Bank of Ireland. 1837 je bil kot drugi Jud v angleški zgodovini izvoljen za šerifa (visok izvršilni uradnik Krone) v Londonu in 1847 v pokrajini Kent. 1837 je postal vitez, 1846 pa baronet. Kot ortodoksni Jud je bil znan kot filantrop in goreč borec za pravice zatiranih Judov po vsem svetu. Med drugim je ustanovil številne bolnišnice in dobrodelne organizacije v Palestini.

The New Encyclopaedia Britannica, Encyclopćdia Britannica Inc., 15th Edition (dalje Encyclopaedia Britannica), Volume 8, London-Chicago 1998, str. 281.

42 D i s r a e l i Benjamin, grof Beaconsfield, vikont Hughenden of Hughenden, angleški državnik in pisatelj (London, 21. december 1804 - London, 19. april 1881). Rodil se je kot najstarejši sin Juda Isaaca D'Israelija in Italijanke Marie Basevi. Najpomembnejši dogodek v otroštvu je bil spor njegovega očeta z rabinom, ki je pripeljal do tega, da je 1817 dal svoje otroke krstiti kot kristjane. V mladih letih je z nezanesljivim vlaganjem izgubil veliko denarja in zašel v dolgove. Pisal je novele, ki so bile pri kritikih slabo sprejete. 1831 je stopil v politiko in kljub dolgovom in dvomljivemu slovesu 1837 zmagal kot kandidat konzervativne stranke Toryjcev. 1846 je postal voditelj stranke v opoziciji in ji z volilno reformo 1867 in imperialističnim programom pridobil nove volilce. Njegov položaj se je utrdil, ko je po porazu 1874 odstopil politični nasprotnik W.E. Gladstone. Kot ministrski predsednik (1869 in 1874-80) je vodil dvojno politiko torijevske demokracije in imperializma. 1875 je kupil delnice Sueškega prekopa, 1876 je razglasil kraljico Viktorijo za indijsko cesarico, 1878 je na berlinskem kongresu pridobil Ciper in nasprotoval širjenju ruskega vpliva na Balkanu. Na volitvah 1880 so konservativci doživeli poraz, s tem pa se je končala tudi njegova politična kariera.

Encyclopaedia Britannica, Volume 4, London-Chicago 1998, str. 127-128.

43 G l a d s t o n e William Ewart, anleški državnik (Liverpool, 29. decembra 1809 - Hawarden/ Wales, 19. maja 1898). Kot sin škotskega denarnega mogotca je najprej želel postati duhovnik, vendar ga je šolski prijatelj prepričal, da se je začel ukvarjati s politiko. Leta je 1832 začel parlamentarno kariero v spodnjem domu kot član konzervativnih torijev. Znan je bil po svojih odličnih govorih. Do 1846 je opravljal dolžnosti podpredsednika in kasneje predsednika ministrstva za trgovino, vendar pa se je s časoma vedno bolj nagibal k liberalizmu. 1850 je v svojem govoru prvič kritiziral zunanjo politiko ministra lorda Palmerstona, po krimski vojni pa se je kot nasprotnik B. Disraelija leta 1859 postavil na stran liberalcev. 1865 je postal njihov vodja v spodnjem domu, v naslednjih letih pa je bil štirikrat ministrski predsednik (1868-74, 1880-85, 1886 in 1892-94). Odklanjal je imperialistično politiko konservativcev, zato je imel veliko nasprotnikov, ki so njegovo zunanjo politiko prikazovali kot znamenje šibkosti in so ga vedno znova skušali spraviti s položaja. 1894 je sam odstopil s položaja ministrskega predsednika in 1896 po hudi bolezni umrl na svojem domu.

Encyclopaedia Britannica, Volume 1, London-Chicago 1998, str. 817-818.

201

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

prostorček za poslušatelje v parlamentu. Da se je posrečilo to meni, imam se zahvaljivati posebni prijaznosti tedanjega poslanca Sir Montefiore. Ta mož je štel l. 1867 že 84 let, a nisem še videl, rekel bi, tako lepega, tako ljubeznivega, še telesno in duševno čilega starca, kakor je bil ta židovski patriarh. Obveščal me je za važne in zanimive seje, priskrboval kolikor mogoče lep prostor, s kterega sem mogel vse dobro videti in slišati, pa tudi spremljal me je na moje mesto ter me opozarjal na vse znamenitosti v parlamentu in mi razjasnjeval, kar je bilo treba. Sir Montefiore je bil tako po svoji odlični postavi kakor po svojih duševnih vrlinah skoz in skoz gentleman brez nam Arijcem neprijetne židovske primesi, kakoršna se redno prikažuje še pri naj olikanejših Židih. - Drugače D'Israeli (sic.): ob prvem pogledu na njega se je spoznal v njem pravi židovski tip v nelepem pomenu. Njegov oče, tudi znamenit angležki pisatelj, Izak D'Israeli je sicer l. 1814 [prav: 1817] s svojim tedaj 10 letnim sinom Benjaminom prestopil h Kristjanstvu, vendar tu velja izrek dunajskih antisemitov: - Der Glaube ist mir einerlei, - in der Rasse liegt die Schweinerei. [Glede vere mi je vseeno - v rasi je svinjarija.] Benjamin Disraeli je bil človek izvanrednih duševnih zmožnosti; pa kedar sem ga pogledal, bodisi osobno ali v podobah, mislil sem vselaj na Mefistofela, ker nekako mefistofeljski je bil njegov obraz, mefistofeljsko njegovo vedenje in govorjenje, mefistofeljski njegov celi - značaj. Zanimivo je toraj bilo v parlamentu videti in slišati v govorniškem dvoboju Gladstona in Disraelija.

Gladstone, pravi škotsko-angležki Arijc, skoz in skoz plemenit značaj, nikakor ne manjših zmožnosti nego njegov 5 let starši nasprotnik, je govoril vselaj z iskrenim prepričanjem in važno dostojnostjo le za blagor naroda in države ter v obče človečanstva brez zasebnih namenov; častihlepnež Disraeli pa je zasolival svoje govore pogosto s sarkazmi: glavni cilj mu je bil uškodovati ali uničiti nasprotnika ter ukoristiti in poveličevati svojo stranko in samega sebe. Disraeli je bil sprva liberalec. Ko pa je videl, da je bilo med Whigi več odličnih talentov, ter bi njemu se menda ne posrečilo, da bi jim kedaj načeloval, prestopil je k Toryjem in tako postal voditelj aristokratskim konservativcem, protekcijonistom in anglikanskim klerikalcem. Anglikanec je branil krivične predpravice anglikanske cirkve v Irlandiji nasproti katolikom, za ktere se je boril Gladstone, sicer tudi Anglikanec, vendar mož blagega čutenja in pravičnega mišljenja, ki je stremil za svobodnim, vzvišenim, edino pravim ciljem: suum enique, vsakemu svoje.

Klerikalni politiki in demagogi naglašajo povsodi svojo pravovernost in vnetost za vero, dasi tudi so brezverci, kakor je značilen primer za versko navideznost Disraeli, da omenim le eno dogodbico, ktero sem slišal v Londonu. V odlični družbi, ktere se je udeležil Disraeli, je nekdo rekel: "Judje so pač grozni, da so Jezusa križali", na kar je Disraeli brž opazil: "Bodite radi in Judom hvaležni, da so križali Jezusa, ker drugače bi še odrešenika ne imeli ter ne mogli bi priti v nebesa." - Sicer pa je ta izrek tako logičen, da se mu ne more uporekati. Ne morem si kaj, da bi ob tej priliki ne povedal svojih misli o Židih, s kterimi sem v svojem življenju mnogo občeval tako na Angležkem kakor na Kontinentu, in sicer z Židi vseh slojev in vseh stanov, z "pravovernimi" in svobodno mislečimi. Res da židovsko pleme, židovski narod ima nekaj v sebi, kar je drugim plemenom, drugim narodom, ne samo Arijcem, neprijetno, zoperno. Tisto "nekaj" je, rekel bi tako v židovskem telesu kakor v židovski duši, t. j. v telesnih in duševnih lastnostih. To antisemitsko čuvstvo je že od davne dobe, od prvega pojava Židov na zgodovinskem poprišču. Stari Egiptčani so bili menda odločnejši antisemiti, nego drugi narodi poznejših dob. Nastal pa je in poraja se antisemitizem po naj več iz gospodarskih odnošajev, dasi je nekaj prirojenega in nam po tradicijah privajenega. Te razmere pa

202

S tudia

H istorica

S lovenica

nas ob presojevanju in obsojevanju Židov pogosto nekako zaslepljajo in delajo nerazsodne, preveč subjektivne in premalo objektivne, da ne vidimo prav poleg slabih židovskih lastnosti tudi uzornih židovskih čednosti. Nerazsodno in neumno je splošno zaničevanje Židov, ko vendar "pravoverni" kristjani častijo in molijo Žida Jezusa za Boga in svojega odrešenika. Spoznaval sem med Židi može, ki so me živo spominjali na Jezusa in njegove učence, Žide, ki bi mogli biti po svojih idealnih čednostih enako onim svetopisemskim možem uzor pravemu kristjanskemu življenju. Pa uprav lepe in posnemanja vredne lastnosti židovskega naroda vzbujajo v veliki meri zavist in mržnjo proti Židom. Navadno se jim naj več oponaša nakopičenje premoženja. V obče se pravi - brez premisleka -, da si Židi pridobivajo svoje bogatstvo edino le z oderuštvom, z goljufijo in nepoštenim načinom. Seveda tako površno soditi je leži nego resno opazivati in spoznavati, kako Žid živi, z kakšnim delom in trudom si pridobiva svoj imetek in z kakšno skrbjo si ohranjuje svoje blagostanje. Med tem ko naš kristijanski človek lenari, se peha Žid neumorno od ranega jutra v pozno noč za svoj dobiček; in ko naš kristijanski človek nepremišljeno, brezpotrebno, lehkoživno in potratno zapravlja svoje dohodke, Žid neprestano skrbno in varčno računi s svojim vsakdanjim dobitkom, kako bi si ga naj bolje varoval in množil. Med tem ko naš kristijanski človek svoj težki zaslužek zapijančuje ter pušča svojo rodbino v vsakoterem pomankanju in grozni revščini, skrbi Žid z vsemi močmi svoje razumnosti, da se njegovi ženi in njegovim otrokom dobro godi - Koliko kristjanskih roditeljev nima smisla in brige za dobro vzgojo svojega zaroda! Žid pa se kolikor le mogoče briga, da se njegovi otroci po vsakteri zmožnosti izšolajo ter pridobivajo potrebnih vednosti in znanosti za uspešnejše in ugodnejše življenje. - Kdor hoče pošteno, človeku spodobno, srečno in ugodno živeti, mora za to resno in razumno skrbeti! Skrbeti mora, kde in kako bo stanoval, s čim bo oblačil in živel sebe in svojo družino - jutri, po jutrajšnem in v daljno bodočnost; ne sme se ravnati po skrajno neumestnem in nerazsodnem nauku, kakor ga evangelist Matej (VI. 25-26) polaga v usta Jezusu: "Ne skrbite za svoje žitje, kar bodete jeli in kar pili; niti za svoje telo, kar bodete oblačili. - Glejte ptice neba: ko ne sejejo, ne žanjejo, ne spravljajo v škednje, in vendar jih živi vaš nebeški oče." Ako je res Jezus tako učil, je ta nesmislen nauk le dokaz, kako nezveden idealist in utopist je on bil. Po tem nauku morejo živeti le paraziti, kakoršni so vsakdanji lenušni berači in postopači ter še kakšni redovniki in redovnice, ki ne opravljajo drugega opravila, nego vsakdanje molitveno blebetanje. Nespametno je v revščini roke križem držati in v malomarnosti zavidati bogatstvo Židom, kterih delavnost, podjenost (sic.) in spretnost, naj bi uprav mi Slovani posnemali. Ne tožimo "bridke osode" za krivice, ki se nam godijo, temoč vzgojujmo se in izvežbujmo, da bodemo sami še delavnejši, podjetnejši in spretnejši: le tako se obranimo propadanja in pogube, ter ohranimo svojo last in čast.

A moje učiteljsko vzgojiteljsko stališče v židovski hiši? - Reči moram, da v kristijanski družini bi ne moglo biti boljše; skoro čutil nisem, da sem živel med Židi. Sicer so bili v tej hiši tudi vsi posli kristijani, in hčerina guvernanta še prav angležko pobožna katoličanka. - Ko sem vprašal očeta mojih gojencev, kako in kaj naj se ukrene glede verskega nauka, mi je mož kratko rekel: "Vi poznate različne religije, različna verska izpovedanja; izberite kar nahajate v njih naj boljšega, naj lepšega, naj plemenitejšega in razumnejšega ter učite to moje otroke. Vcepljajte jim zdravo moralo, da bodo dobri in pošteni."

Tudi ta židovska mati mojih gojencev je bila prav razumna dobra žena. Ob Božičnih praznikih je nakupovala vsakovrstna darila za vsakogar v hiši ter pravila: "Zakaj bi se ne veselili tudi moji otroci in moji ljudje sedaj, ko je radost in veselje po

203

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

drugih hišah?"

Zavolj šolskih in obrednih ozirov pa je konečno vendar bilo treba, da je rabinec prihajal učit veronauk, kteremu sem bil navadno prisoten, ker me je stvar zanimala.

Zanimivo pa je tudi bilo poslušati tega moža, kako je navduševal židovsko mladino za židovski narodni ponos. "Ne sramujte se, da ste Židi, temoč bodite na židovsko ime, na židovsko kri ponosni! Židovski narod je vzvišen od Boga samega nad vse druge narode na svetu. Njega si je sam Bog izvolil iz med vseh drugih posebno za svojega. Bodimo zato hvaležni in ponosni!" Židje imajo res vzrokov biti ponosnim na svojo narodno vero, ker ta ekskluzivno narodna vera jih vzdržuje in ohranjuje, jih krepi in brani pogina. Židu je njegova vera zajedno njegova narodnost. Ako Žid zgubi svojo vero, zgubi tudi svojo narodnost ter zgine kakor kaplja v morju drugih narodnosti. Takšne prednosti in takšne samobitne veljave nima nobeno drugo veroizpovedanje. Paganizem, kristijanizem, mohamedanizem ne pozna narodnosti ter se za njo ne briga, - ako ji še ne nasprotuje. Židje sami se smatrajo nekako za aristokrate med drugimi narodi. Ker se z drugimi plemeni krvno ne mešajo, ohranjujejo svoje pleme čisto brez tuje primesi ter tako tudi svoj prvotni plemenski značaj v telesnem in duševnem oziru, v svojem čutenju, mišljenju in delovanju. Tudi po naj boljši moderni, nežidovski vzgoji Žid ne more spremeniti svoje narave, bodisi v kakršnih koli razmerah. So trenutki, v katerih se Žid hote ali nehote pokaže Žida. Svojim gojencem sem pogosto razkazival tu pa tam v Londonu angležke znamenitosti. Ko ob neki priliki stojimo pred velikanskim spomenikom morskega junaka Nelsona ter sem jim govoril o življenju in delovanju tega moža, me je fantov eden samo vprašal: "Was he a rich man?" (- je-li bil bogataš?).

To značilno vprašanje me je tako osupnilo, da ga nikoli nisem pozabil.

Blizo mojega stanovanja stanoval je en bratranec slavnega Gladstona. Mož je bil pobožen in premožen: lahko je toraj zbiral po večerih v svoji lepi hiši krščanske mladeniče, da bi se bodrili v podučljivih razgovorih k pravemu, lepemu kristjanskemu življenju. V njegovo hišo sem rad zahajal ter se tako natančneje soznanjal z Gladstoni, izmed kterih pa nobenega nisem tako občudoval in tako častil, kakor velikega parlamentarca in državnika, kteri je bil tudi nam Slovanom iskreno naklonjen. Ta mož je združeval v sebi izvanredno lepe lastnosti in velike zmožnosti: bil je tako idealno navdušen za vse lepo in dobro, kakor praktičen v svojem poslovanju; zajedno genijalni finančni minister in izborni poznalec starih klasikov in komentator Homerjev. Njegova govorniška zmožnost je bila čudovita; govoril pa je stvarno in brez posebnega pripravljanja. Posebno znameniti so njegovi govori ob volilnih borbah, ko se je predstavljal svojim volilcem. Ko sem leta 1881 sopet obiskal London, mi je pripovedaval Gladstonov tajnik, da ob eni takšni priliki l. 1879 na Škotskem, ko je bilo treba Gladstonu posebno velikega govora, kakor ga je res tudi govoril, ga je videl čakaje na določeno uro pri mizi nekaj črčkati. Tajnik je mislil, da si Gladstone sostavlja načrt za svoj govor; a kaj je bilo? - Latinska pesnitev.Pri Gladstonovem bratrancu sem zaostajal po večerih do časa ko je bilo treba iti spat; ker to je bil tudi znamenit trenutek. V velikem salonu /drawing-room/ se je zbrala na dano znamenje vsa hišna družina za večerno molitev, kakor je navada v boljših angležkih rodbinah. Na veliki mizi je vselaj pripravljena biblija, iz ktere se naj prej glasno preberejo času primerni odlomki iz starega ali novega testamenta ali iz obojih. Na to se opravlja svobodno govorjena molitev nekoliko na podlagi svetopisemskih tekstov, ponajveč pa z ozirom na domače družinske razmere in obče potrebe. Izrekuje se Bogu hvala za vse dobro, ki se je dogodilo čez dan ter se prosi za varstvo in pomoč proti vsakoterim nezgodam in za blagoslovljen nočni počitek.

204

S tudia

H istorica

S lovenica

Takšno večerno hišno bogoslužje opravlja sicer navadno pater familias, hišni oče, vendar tudi po vrsti otroci, brž ko so za to sposobni. Kakoršna razlika med tem običajem in našim, pri nas katolikih, ki se vsakoršne, na pamet naučene "molitvice" blebetajo brezmiseljno! - Ta angležka protestantska navada ima veliko vzgojevalno prednost. Takšen "predmolilec" mora bistro misliti in dobro premišljeno govoriti, da njegova molitev ugaja tudi vsem, ki ž njim tiho molijo. To je pač že lepa govorniška šola. V londonski hiši Biedermannovih mi je v letih 1866-69 bila tudi prilika spoznavati mnogotere politiške begunce iz Ogrske in Rusko-Poljske. Med temi me je zanimal nek poljski grof, ki je sicer hudo sovražil Ruse, v Londonu pa, da se je preživel, učil ruski jezik. Na priporočbo tega grofa sem si naročeval in čital Hercenov "Kolokol",44 kteri pa mi ni posebno ugajal. Pač nikoli nisem imel čutenja in smisla za pretirane revolucijonarne ideje, s kakšnimi je zvonil Kolokol iz Ženeve, od kar se je pridružil Hercenu in Ogarevu45 za zvonarja še besni Bakunin.46 Toraj mi tudi ni bilo žal, da je ta list leta 1869 [prav: 1867] konečno sklenkal. Od kar sem zavedel se Slovana, prešinilo me je tako popolnoma vseslovansko čutenje in mišljenje, da ni bilo v moji duši nobenega prostora več za kakoršen politično sovražen separatizem med Slovani. To čutenje in mišljenje za vseslovansko bratstvo me je navduševalo in ostalo v svoji bitnosti nespremenjeno do sive starosti ter gotovo ne premine pred smrtjo. Ko so črstvi (sic.) in trezni Piemontci tako srečno napredovali k zjedinjenju Italije, sem si domišljeval, da bi med Jugoslovani tedanja Knježevina Srbija mogla prevzeti

44

H e r c e n (Gercen, Hertzen) Aleksander Ivanovič, psevdonim Iskander, ruski mislec, aktivist in pisatelj (Moskva, 25. marec (6. april) 1812 - Pariz, 9. (21.) januar 1870). Kot nezakonski sin bogatega plemiča je bil deležen odlične izobrazbe, vendar pa je ponižan zaradi "neprimernega" rojstva že zgodaj razvil zamerljiv odnos do vladajočega ruskega razreda. Pridružil se je revolucionarnemu gibanju, med študijem v Moskvi pa skupaj s krogom somišljenikov postal pristaš francoskega utopičnega socializma ter kasneje Hegla in Feuerbacha. 1834 so ga zaprli in poslali na prisilno delo. Od 1847 je živel v tujini (Pariz, London, Ženeva) in poskušal od tam vplivati na rusko revolucionarno gibanje, kar mu je uspevalo predvsem z revijo Kolokov [Zvon], ki jo je izdajal od 1857-67. Čeprav odločen zahodnjak, je zagovarjal mnenje, da bi bila ruska vaška občinska posest lahko temelj za prihodnji družbeni red. Njegovo najbolj znano delo so spomini Preteklost in razmišljanja (1861-67), ki predstavljajo enega najpomembnejših del ruske proze.

Encyclopaedia Britannica, Volume 5, London-Chicago 1998, str. 894-895.

45 O g a r i o v (Ogarev) Nikolaj Platonovič, ruski publicist, pesnik in prozaist (1813-1877). Leta 1833 se je vpisal na univerzo v Moskvi, kjer je skupaj z A. Hercenom organiziral krožek napredne mladine. 1856 je emigriral v tujino in se kasneje v Londonu pridružil Hercenu pri izdajanju časopisa Kolokov. Od 1840 je svoja literarna dela (predvsem filozofsko liriko, pa tudi domoljubna dela) objavljal v različnih časopisih.

Vodil je tudi pogovore s člani narodnega Centralnega komiteja, ki so pripravljali poljsko narodno vstajo.

V poznejših letih se je ukvarjal predvsem z ravolucionarnimi temami in objavil zbirko prepovedane ruske literature XIX. stoletja.

Wielka Internetowa Encyklopedia Multimedialna, wiem.onet.pl 46 B a k u n i n Mihail Aleksandrovič, ruski socialni filozof, politični pisec in anarhist (Prjamuhino, 18. (30.) maj 1814 - Bern, 1. julij (19. junij) 1876). Njegovo uporništvo se je začelo, ko so ga poslali na vojaško šolo v St. Petersburg, od koder je bil poslan na poljsko fronto. 1835 je disertiral in se komaj umaknil aretaciji.

Naslednjih pet let je študiral nemške filozofe (Fichte, Hegel) in se v Moskvi pridružil literarnemu krogu A. Hercena. 1840 je odpotoval v tujino (Berlin, Dresden, Pariz), kjer se je družil s francoskimi in nemškimi socialisti (P.J. Proudhon, K. Marx). Postal je eden izmed teoretskih utemeljiteljev anarhizma (državo in religijo je opredelil kot večna sovražnika svobode, zahteval je odpravo vseh institucij oblasti). Po vrnitvi v Rusijo (1851) so ga zaprli, 1875 pa pregnali v Sibirijo. 1861 je pobegnil v London, kjer se je pridružil Hercenu pri izdajanju časopisa Kolokov. 1869 je postal član I. internacionale, po izključitvi 1872 zaradi nesoglasij predvsem s K. Marxom, pa je zasnoval svoje gibanje, imenovano Socialno-demokratična zveza. Njegov spor z Marxom je razcepil evropsko revolucionarno gibanje za več let.

Encyclopaedia Britannica, Volume 1, London-Chicago 1998, str. 817-818.

205

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

ulogo jugoslovanskega Piemonta in v tem navdušenju sem dopisoval iz Londona v "Vidov dan",47 v oni dobi naj znamenitejši srbski politični list. - Žalibože, da Srbi niso bili godni za takšno ulogo, da niso imeli svojega Cavourja,48 pač pa podle lopove, ki so odličnega knjaza Mihajla49 zavratno umorili. Izborne angležke pisatelje, pesnike in prozaiste, starejše in novejše dobe, čital se z mladostno navdušenostjo. Osebno pa sem poznal znamenitega filozofa in političnega ekonoma John Stuart Milla50 in zanimivega pripovedovalca Charles Dickensa.51 John Stuart Mill je bil v vsakem oziru resni mislitelj; ob javnih nastopih govoril je 47

Vidovdan (Vidov-dan), časopis, ki je izhajal v Beogradu od 16. aprila 1861 do konca marca 1876. Izdajal in urejal ga je Miloš Popović pod pokroviteljstvom kneza Mihajla, ki je imel velik vpliv pri njegovi redakciji. Med sodelavci so bili V. Karadžić, J. Bošković, S. Novaković idr.

EJ, 8. knjiga, Zagreb 1971, str. 492.

48 C a v o u r Camillo Benso di, italijanski državnik (Torino, 10. avgust 1810 - Torino, 6. junij 1861). 1852-61 je bil s krajšo prekinitvijo sardinski ministrski predsednik, 1861 prvi italijanski ministrski predsednik; priboril je nacionalno zedinjenje Italije. Z udeležbo v Krimski vojni si je pridobil zaupanje Napoleona III. in z njim 1858 sklenil skrivni sporazum proti Avstriji. S francosko pomočjo je 1859 pri Solferinu premagal Avstrijce in jih prisilil, da so se odpovedali Lombardiji. Modeno, Toskano in Romanjo je priključil kraljevini Sardiniji. Podpiral je G. Garibaldija pri njegovih podvigih na Siciliji in 1860 dosegel priključitev kraljestva obeh Sicilij. Ob Cavourjevi smrti je bila Italija združena, v njej tudi Benečija in Rim. Encyclopaedia Britannica, Volume 2, London-Chicago 1998, str. 976-978.

49 O b r e n o v i ć Mihajlo III., srbski knez 1839-42 in 1860-68 (Kragujevac, 4. (16.) september 1823 Topčider/Beograd, 29. maj (10. junij) 1868). Sin Miloša Obrenovića je 1839 na prestolu nasledil starejšega brata Milana I. 1842 je bil zaradi spora z veliko skupino ustavobraniteljev, ki jih je podpirala turška vlada (Porta), prisiljen da odstopi in pobegne v Zemun. 17 let je preživel v izgnanstvu, največ na Dunaju, kjer si je skupaj z očetom Milošem prizadeval, da se vrne na oblast. Njegovo mesto je prevzel Aleksander Karađorđević, ki je vladal do 1858, ko je Svetoandrejska skupščina na oblast vrnila očeta Miloša. Ta je vladal na stari despotski način do smrti 1860, ko je na oblast ponovno stopil Mihajlo. Njegov glavni cilj je bil boj za neodvisnost Srbije ter rušenje in razdelitev Turčije. 1867 je dosegel izpraznitev zadnjih turških garnizij, pomladi 1868 pa je nenadoma umrl kot žrtev zarote pristašev Karađorđevićev in nekaterih turških velikašev.

EJ, 6. knjiga, Zagreb 1965, str. 364-366.

50 M i l l John Stuart, angleški filozof in ekonomist (London, 20. maj 1808 - Avignon, 8. maj 1873). Od najzgodnejših let je za njegovo izobrazbo skrbel izključno oče, znani britanski zgodovinar in ekonomist James Mill, ki je bil izredno delaven, strog in discipliniran. Poleg klasičnih jezikov, filozofije in zgodovine ga je že pri 12. letih seznanjal tudi s temelji ekonomskih znanosti. 1820-21 je v Franciji študiral kemijo in botaniko, se ukvarjal z matematičnimi problemi ter spoznaval deželo in se učil franc. jezika, po vrnitvi pa se je posvetil študiju psihologije in rimskega prava. V kasnejših letih se je ukvarjal s problemi logike in politično ekonomijo. Poleg A. Comta je bil glavni predstavnik pozitivizma, ki ga je povezal s prvinami empirizma (vpliv Isaaca Newtona). Po Millu je temelj filozofije psihologija (analiza občutkov in njihovih povezav), edina metoda spoznavanja pa endukcija na podlagi izkušnje. V etiki je zagovarjal družbeni evdajmonizem in zanikal absolutne nravne vrednote. V ekonomije se je kot Ricardov učenec zavzemal za pravice delavcev in žensk. Njegova pomembnejša dela: A System of Logic (1843), On Liberty (1859), Autobiography (1874) idr.

Encyclopaedia Britannica, Volume 8, London-Chicago 1998, str. 113.

51 D i c k e n s Charles (John Huffam), angleški pisatelj (Landport, 7. februar 1812 - Gadshill, 9. junij 1870).

Rodil se je v družini nižjega srednjega sloja, ki je zaradi očetove ekstravagance in nesposobnosti živela v zelo negotovih finančnih razmerah. 1824 so očeta zaprli zaradi dolgov, Charles pa je moral zapustiti šolo in se zaposliti kot delavec v tovarni. Kasneje si je družina, tudi z njegovo pomočjo, finančno opomogla, vendar je družbeni padec v otroštvu močno vplival na njegovo kasnejše življenje in dojemanje sveta. Po končanem šolanju je postal uradnik v odvetniški pisarni in kasneje sodelavec pri časopisu Morning Cronicle. 1833 se je začel pisati kratke zgodbe in eseje. Bil je utemeljitelj angleškega družbenega romana in najpomembnejši pisatelj Viktorijanske dobe; stvarno (delno avtobiografsko), realistično in humorno je opisoval razmere svoje dobe, posebej nižjih slojev. Značilni zanj so delno tendenciozni opisi slabih socialnih razmer. Njegova pomembnejša dela: Oliver Twist (1837-39), David Copperfield (1849-50), Bleack House (1852-53), Great Expectations (1860-61) idr.

Encyclopaedia Britannica, Volume 4, London-Chicago 1998, str. 75.

206

S tudia

H istorica

S lovenica

mirno ter nekako z glavo potresal. Občudovanja vreden je bil živahen Charles Dickens, kako duhovito je znal javno recitirati svoje romane, posebno občinstvu naj bolj priljubljene spise. Znal je tako govoriti, da bi poslušalec si bil lehko mislil, da sliši in vidi res osebe same, o kterih nam pripoveduje v dotičnih romanih. Poleg naravne radovednosti so me napotili uprav Charles Dickensovi popisi strašnih strani Londona, da sem hodil tudi po noči ter sam brez vsakega spremstva si ogledavat bivališča, življenje in počenje londonskih propalic, tatov in lopovskih morilcev. Mnogo se je že pisalo in se še piše, kako nevarno je hoditi v te zloglasne kraje in kote, da je za dotične obiske treba spremstva krepkih in dobro oboroženih policistov; - mogoče: bojazljiv in nevešč človek se pač ne sme podavati v te divjaške brloge. Menda pa sem jaz imel posebno srečo, da se mi ob takšnih izletih brez policijskih straž nikoli ni nič hudega pripetilo. Tako sem hodil sam tudi po mnogoterih drugih bojda zelo nevarnih krajih in kotih, med drugotnimi v Egiptu in osobito v Siciliji, brez vseh nezgod. Mislim toraj, da je za takšne podjetnosti treba treznega, praktičnega razuma znati se prilagodit zadanim razmeram in okoljščinam. Človek se mora vselaj vesti primerno krogu in družbi, kam stopi, da se ne spodtakne in ne pade v nesrečo. Kdor pa tega ne zna, naj mirno in varno ostane doma. V družbi Biedermannovih sem ob prilikah tudi nekoliko potoval; posebno prijetno mi je bilo bivanje ž njimi na raznih letoviščih tako na Kontinentu kakor na Angležkem, kder mi je zelo ugajalo v spomladi v primorskem slikovitem Hastingsu in v jeseni v mnogo obiskanem Brightonu. Zanimivo je bilo življenje leta 1867. v Hamburgu, ko je igralna banka še ves svoj blišč razsevala. Tam sem videl tudi starega kralja pruskega Viljema52 z proslavljenimi zmagovalci l. 1866. - V krasne igralne dvorane sem zahajal malo da ne vsaki večer opazivat tamošno družbo, igralce in igralke, igraško srečo in nesrečo, lahkomišljenost in obupnost. Pri tej priliki sem se dal zapeljati k igri samo dva večera. Prvi večer sem stavil za vse slučaje pet tolarjev, in sreča mi je bila tako ugodna, da sem kmalu imel vse žepe prenapolnjene s tolarji, na kar sem še (sic.) domu na svoje stanovanje, pa tako razburjen, da nisem mogel spati.

Drugi večer sem zopet igral z priigranim denarom in brž sem ga popolnoma zaigral.

Stavil sem še potem na vrh za vsaki slučaj sopet še pet tolarjev in ko sem tudi te zgubil, zarotil sem se nikoli več igrati ter sem zvest ostal temu sklepu. Opazival sem poznej ob raznih prilikah igralce in igranje v Baden-Badenu in v Monte Carlo, igralni zlodej me vendar ni zapeljal, pač pa se mi je studila blazna igralna strast. V Londonu sem v prostih urah naj rajši zahajal v Britanski in Kensingtonski muzej; v ugodnem času pa so bili prijetni izleti v Cristal-Palace, Greenwich in druge zanimive kraje ob Londonu. Naj lepši londonski sprehodi so bili v Kensington- in HydePark, ob kterem je znameniti Rottenraw, kder se v vsej šopirnosti in gizdavosti vozi sem ter tje in jaha angležka plutokracija poleg angležke aristokracije. V Hyde-Parku mi je bila prilika opazivat tudi velikanske politične meetinge in demonstracije, o kakoršnih poprej nisem imel nobenega pojma.

Z velikim zanimanjem sem obiskaval londonska gledališča, osobito Haymarket, kder se je naj bolje predstavljal Sheakespeare (sic.), in Convent Garden, kder so v oni dobi pele naj znamenitejše, še mladostne pevke Patti, Luca in Nilson.

52

V i l j e m I., nemški cesar (1871-88) in pruski kralj (1861-88), drugi sin Friderika Viljema III. (Berlin, 22. marec 1797 - Berlin, 9. marec 1888).

VSL, 8. knjiga, Ljubljana 1998, str. 4670-4671.

207

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

Med cirkvenimi govorniki v Londonu sta me naj bolj zanimala kardinal Manning53 in nonkonformist Spurgeon,54 prodikar velike babtistske (sic.) občine. Rad sem poslušal Manninga, kako je stoje pred oltarjem govoril resno pa srčno in priprosto brez vsakega cirkvenega pathosa prav kakor se govori na srce in na razum družbi dobrih znancev in prijateljev. Drugače Charles Spurgeon. Njegova prodikalnica, imenovana "Tabernacle", ni imela podobe kakoršne cirkve temoč bolj gledišča in kakoršne arene z galerijami. V sredini velikanskega prostora bil je oder ali govorišče za njega prodikarja in za sedeže predstojnikov njegove verske občine. Spurgeon je govoril sicer priprosto pa z ogromnim glasom, da ga je moglo slišati po deset tisoč poslušalcev, kolikor jih je pogosto bilo zbranih. Način Spurgeonovega prodikovanja me je spominjal na Abraham a Sancta Clara,55 in to je bila menda naj veča privlačilna moč njegovih prodik.

Leta 1869. se je otvoril blizo Londona v Isleworthu International College. Vstanovil je ta zavod dr Schmitz kot srednjo šolo za vse narodnosti brez razlike veroizpovedovanja. Za ta International College pripravljal in pripravil sem svoja gojenca in tako se osobno soznanil z dr Schmitzom ter ž njim mnogo občeval, ker mož mi je bil zanimanja vreden človek. Rodom Nemec, učil se je sprva ključarske obrti, pri neki naključbi pa mu je stroj zdrobil eno roko. Z eno roko bi si ob rokodelstvu ne mogel več služiti kruha, čutil pa je v sebi mnogo duševnih zmožnosti, poprijel se je toraj z vso vnemo študij, premagal vse zapreke in postal učenjak. Ker pa v Nemčiji ni mogel upati mnogo uspeha v svoji stroki, podal se je na Skotsko v Edinburg, kder je dospel do rektorske časti na tamošni univerzi. Koburžan princ Albert,56 soprog kraljice Viktorije,57 čislal je zelo svojega rojaka ter mu poveril podučevanje svojih kraljevih

53

M a n n i n g Henry Edward, angleški kardinal (Totteridge, 15. julij 1808 - London, 14. januar 1895). Od 1833 je bil anglikanski duhovnik in član Oxfordskega gibanja, ki si je prizadevalo za povrnitev anglikanske cerkve k najvišjim idealom 17. stoletja; od 1840 naddiakon v Chichesterju. Nasprotoval je vmešavanju vlade v cerkvene zadeve, zato je 1851 prestopil v katoliško Cerkev. Študiral je teologijo v Rimu, po vrnitvi pa se je njegova kariera strmo dvigala; 1865 je postal nadškof v Westminstru in 1875 kardinal. Kot konservativen katoličan in zagovornik avtoritete Rima je bil nasprotnik J.H. Newmanna. Bil je pobudnik in ustanovitelj katoliških šol in drugih institucij, zavzemal se je za socialne reforme.

Encyclopaedia Britannica, Volume 7, London-Chicago 1998, str. 786.

54 S p u r g e o n Charles Haddon, angleški fundamentalistični baptistični duhovnik in pridigar (Kelvedon/Essex, 19. junij 1834 - Menton, 31. januar 1892). 1850 je postal baptist, istega leta - star 16 let - pa je bral svojo prvo pridigo. Število njegovih privržencev se je v naslednjih letih hitro večalo; 1861 je sezidal ogromno cerkev (Tabernacle) za 6000 vernikov. Bil je urednik mesečne revije ter ustanovitelj semenišča in sirotišnice. Njegove pridige, ki so bile pogosto začinjene s humorjem, so izhajale vsak teden in so se zelo dobro prodajale. Kot goreč fundamentalist je dvomil v znanstvene metode in filološki pristop k razlagi Biblije, zato je 1887 zapustil vedno bolj liberalno baptistično unijo.

Encyclopaedia Britannica, Volume 11, London-Chicago 1998, str. 184.

55 A b r a h a m a Sancta (Santa) Clara (pravo ime Hans Ulrich Megerle), rimokatoliški pridigar in satirik (Baden 1644 - 1709). Bil je avguštinski menih (1662), kasneje dvorni pridigar na Dunaju (1677); v svojih pridigah je napadal pokvarjenost in nemoralnost sodobnega časa.

Webster Biographical Dictionary, G. & C. Meriam Co., First edition (dalje Webster), Springfield/U.S.A. 1951, str. 6.

56 A l b e r t, princ soprog (Rosenau, 26. avgust 1819 - Winsor, 14. december 1861), drugi sin vojvode Ernesta I. Saško-Coburško-Gothskega; 1840 se je poročil s svojo sestrično britansko kraljico Viktorijo.

VSL, 1. knjiga, Ljubljana 1998, str. 75.

57 V i k t o r i j a, kraljica Velike Britanije in Irske (1837-1901) in cesarica Indije (od 1876) (Kensington/London, 24. maj 1819 - Osborne House/Wight, 22. januar 1901), edinka kentskega vojvode in princese Viktorije Saško-Coburške. V 70. in 80. letih pri odločanju o ministrskem predsedniku dajala

208

S tudia

H istorica

S lovenica

otrok. V zaupnem razgovarjanju mi je pripovedaval marsikaj o kraljevi družini in posebno o svojih kraljevih učencih. Princ Albert je bil temeljito izobražen mož, pošten skoz in skoz, ter je želel, da bi tudi njegovi otroci bili takšni. Naravno mu je bila naj veča skrb, da bi se njegov naj starejši sin, prestolonaslednik princ Valeški58 tako vzgojil in izobrazil, kakor bi bilo primerno in častno njegovemu bodočemu dostojanstvu.

V to svrho se je skrben oče mnogo trudil, vendar ves njegov veliki trud imel je le malo malo vspeha. Še palica ni pomagala, ktero je bojda oče v časih rabil prav po nemški pedagogiki, da bi Edwarda spravil na pravi pot. Ta se ni poboljšal ne glede vedenja ne glede učenja. Angležki prestolonaslednik dobiva posebne in velike dohodke od Kneževine Valeške, po kteri se tudi navadno imenuje Princ of Wales. Te dohodke je oče princ Albert sinu lepo in varčno oskrboval. Ko pa je Eduard polnoleten in sam svoj postal, je bil konec dobremu in razumnemu gospodarstvu. Edward je zaigraval in razsipaval svoj imetek na vsakoteri način tako v ženskih kakor možkih družbah, ki mu nikakor niso bile na čast. Vženil se je z dansko kraljično Aleksandro, z žensko vele odličnih duševnih in telesnih lastnosti; vendar tudi vženjen Edward ni spremenil svojega prejšnega življenja. V obče je znano, da še sodnijsko se je imel zagovarjat tožen zavolj prešestvovanja, kakor se je javno obdolževal zavolj goljufivega igranja.

Po zimi leta 1899. sem bival z družino mejnega grofa Aleksandra Pallavicini v Kanih (Cannes). Zadržaval se je ta čas v tem modernem aristokratskem zimskem bivališču tudi Edward Princ of a Wales; in mnogokrati sem slišal aristokrate govoriti in tožiti: "Princ Valeški me je povabil, naj pridem nicoj v njegovo družbo, pa ne grem.

Ta človek igra nesramno: kedar njega zadene sreča, tedaj brž pograbi dobitek, kedar pa on zgubi, ne plača dotičnega dolga." Ali pa: "Da bi me le princ Valeški sopet ne vabil, ž njim ni mogoče pošteno igrati" itd. - Po smrti svoje matere je postal leta 1901 kralj Veliko britanski in cesar Indijski. Sedaj menda ne greši po svoji prejšnji navadi, ker že pač ne more več, - je že prestar. Kar mi je dr Schmitz pripovedoval še o bratih in sestrah Edwardovih, hočem omeniti nekaj še samo o kronski princesinji Viktoriji,59 takrat ženi pruskega prestolonaslednika Friderika. Pravil je, da ta je bila v celi angležki kraljevi družini naj bolj nadarjena, naj boljše in naj temeljitejše izobražena, duhovita ženska. V političnih in verskih vprašanjih imela je svobodno, filozofsko naziranje: bila je vredna hči svojega očeta. - Njeni sin, sedanji nemški cesar Viljem II.60 je pač od svoje matere podedoval svojo duhovitost. - Njeni brat vojvoda Edinburžki pa bojda ni bil zmožen niti kakšnega lističa pravilno pisati.

očitno prednost B. Disraeliju (pred W.E. Gladstonom). Za viktorijansko dobo sta značilna imperializem in industrijski razvoj Velike Britanije, ki je postala ena izmed vladajočih in vplivno najmočnejših sil.

VSL, 8. knjiga, Ljubljana 1998, str. 4668.

58 E d v a r d VII, angleški kralj (1901-10), sin kraljice Viktorije (London, 9. november 1841 - London, 6. maj 1910).

VSL, 2. knjiga, Ljubljana 1997, str. 925.

59 V i k t o r i j a, nemška cesarica, najstniška hči britanske kraljice Viktorije (London, 21. november 1840 grad Friedrichshof/Taunus, 5. avgust 1901). Leta 1858 se je poročila s (pozneje) cesarjem Friderikom III.; nanj je imela velik vpliv; bila v napetih odnosih s sinom, cesarjem Viljemom II. SBL, 8. knjiga, Ljubljana 1998, str. 4886.

60 V i l j e m II., nemški cesar in pruski kralj (1888-1918), sin Friderika III. (Potsdam, 27. januar 1859 - grad Doorn/Utrecht, 4. junij 1941).

VSL, 8. knjiga, Ljubljana 1998, str. 4671.

209

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

VI. V spomladi l. 1869 vstopila sta moja gojenca v Schmitzov International College in moja vzgojiteljska naloga na Angležkem je bila končana. Svoj cilj, da postanem v Avstriji gimnazijski učitelj, sem vedno imel pred očmi, odpravil sem se toraj na Dunaj, da končam tam potrebne studije in napravim dotične izpite. Težka pa mi je bila ločitev od angležke zemlje, od angležkih razmer in priljubljenega mi angležkega življenja. Čutil sem, rekel bi, takšno domotožje, kakor nekdaj, ko sem zapustil svoj "planinski raj", svojo rojstno hišo, ljube stariše ter mladostne tovariše in mile domačine. Sicer pa to moje duševno razpoloženje nikakor ni bilo nenaravno. Zdrav in čil sem zapustil svoj pohorski dom, ob mariborskem šolskem življenju pa sem začel bolehati ter sem več ali manj bolehal vsa gimnazijska leta tako, da so mi zdravniki in drugi ljudje prorokovali le kratko življenje. Kašljal sem močno in bljuval kri; moglo se je toraj misliti, da me je zajela jetika. Angležko podnebje in angležko življenje pa me je popolnoma ozdravilo. Med Angleži sem jaz, skromen neznaten tujec, nahajal tudi povsodi toliko ljubeznjivosti in prijaznosti kakor komaj kedaj poprej v domovini: vse to me je napolnjevalo z čustvom iskrene hvaležnosti. Mogoče da so imeli in še imajo drugi ljudje druge skušnje, toraj tudi drugače sodijo o Angležih. Nazori so navadno subjektivni; abotno pa se mi zdi, kedar slišim ali čitam hudo zabavljanje ali očitanje Angležem kako so sebični, kako samopašni in koristolovni, kako ošabno ponosni, trdosrčni in brezobzirni, kder je vprašanje za njihove interese, za njihovo moč, za njhov prestiž in gospodstvo. - Da, da! - Vsakdo je pač svoje sreče kovač. Saj vidim, kam je dovela in še dovaja Slovence mehkobna sentimentalnost in sanjavost, rahločutna vsestranska obzirnost, nežna pohlevnost in skromna zadovoljnost! - Mislim toraj, da nisem grešil, ko sem dopisoval v slovensko časopisje, naj bi Slovenci posnemali Angleže. 61Na Dunaju sem toraj počel leta 1869. sopet novo življenje. Z prihranjeno denarno svoto sem mogel nekaj časa neodvisno živeti ter se pripravljati k izpitom za gimnazijsko profesuro. Moj blagi prejšni ravnatelj Adolf Lang bi me bil sprejel za suplenta početkom šolskega leta 1869-70. Tu pa se mi je dogodil drugi preobrat. Pripravljala se je "Jugoslovanska" univerza v Zagrebu na vseobče veselje in navdušenje še posebno tudi nas Slovencev. Za novo univerzo je trebalo novih profesorjev, docen-tov, in ker se je vedelo, da sem jaz se rad pečal z narodno gospodarskimi studijami ter v tem oziru že tudi pokušal v Razlagovem "Slovenskem Pravniku" [prav: Pravnik slovenski]62 orati to slovensko ledino, so mi dobri znanci, posebno Hrvati, prigo61

Poleg dopisov v Bleiweisove Novice (glej opombo št. 31) je Turner iz Anglije pošiljal članke z potopisno in narodno-gospodarsko tematiko tudi v Slovenca, Slovenski narod in Razlagov Pravnik slovenski.

SBL, IV. knjiga, 13. zvezek, Ljubljana 1982, str. 251.

62 R a z l a g Radoslav (Jakob), pesnik, pisatelj, pravnik in politik (Radoslavci, 12. junij 1826 - Brežice, 5. junij 1880). Starši so mu zgodaj umrli, zato je od 1840 živel pri teti v Bučkovcih. 1. razred gimnazije je obiskoval v Mariboru, v Gradcu je študiral filozofijo, bogoslovje in pravo (promoviran 1854). V študentskih letih je kot pripadnik ilirskega gibanja sodeloval pri različnih slovenskih listih. V Gradcu je izdal zbir-ko domoljubno-buditeljskih člankov Zvezdice (1851), Zoro, literarni almanah s članki v ilirskem jeziku, ki jih je pretežno sam napisal (1851-52), in Pesmarico (1863). Po končanem študiju je služboval kot pravnik v Gradcu, obenem pa učil slovenščino na realki. Od 1862 je bil odvetnik v Brežicah, na volitvah 1865 je bil izvoljen v štajerski deželni zbor, istega leta je postal odbornik Slovenske matice.

Uspešno je nastopal na skoraj vseh slovenskih taborih, v letih 1969-71 je bil izvoljen v kranjski deželni zbor, 1870 se je preselil v Ljubljano in postal ena najpomembnejših političnih osebnosti tistega časa; podpiral je jezikovne zahteve Slovencev in si prizadeval za izboljšanje njihovega gospodarskega položaja. Zaradi svojih političnih nazorov in načelnosti, se je od 1873 vse bolj oddaljeval od staroslovencev in 1877 odložil članstvo v deželnem zboru. V slovenski jezik je prevajal zakone in vladne

210

S tudia

H istorica

S lovenica

Ovitek Turnerjevega indeksa na dunajski univerzi (PAM, fond Pavel Turner, škatla VII., foto: B. Čerin)

varjali, naj pustim gimnazijsko učiteljstvo ter se rajši poprimem juridičnih studij in pripravim za docenturo narodnega gospodarstva na bodoči zagrebški univerzi. Za ta nasvet so mi bili slavni biskop Strossmayer, Rački, Miklošič63 in posebno še Davorin Trstenjak, ter mi je novi načrt zelo ugajal, toraj sem v to svrho brž prestopil na juridično fakulteto. Ko sem poslušal "lepobesedno" filozofijo Robert Zimmer-

razglase in 1862 izdal priročnik Slovenski pravnik; 1870-72 je v Ljubljani izdajal njegovo nadaljevanje, revijo Pravnik slovenski, pri kateri je z narodnogospodarskimi članki sodeloval tudi Pavel Turner (1870, 97 sl., str. 161-169; 1871, 6 sl., str. 167, šifra -n-).

SBL, III. knjiga, 9. zvezek, Ljubljana 1960, str. 53-55; SBL, IV. knjiga, 13. zvezek, Ljubljana 1981, str. 251.

63 M i k l o š i č (tudi Mikloshic) Fran, jezikoslovec (Radomerščak, 20. november 1813 - Dunaj, 7. marec 1891). Gimnazijo je obiskoval v Varaždinu in Mariboru. Od 1830 je v Gradcu študiral filozofijo in 1838 doktoriral. Družil se je s člani ilirskega gibanja in se ukvarjal s književnostjo. Potegoval se je za mesto predavatelja filozofije v Innsbrucku, vendar ga ni dobil, zato je nadaljeval s študijem prava na Dunaju in 1840 doktoriral. 1844 je sprejel mesto knjižničarja v Dvorni biblioteki na Dunaju, po Kopitarjevi smrti pa je prevzel mesto cenzorja za slovanske, romunske in novogrške knjige. 1849 je postal prvi profesor stolice za slovanske jezike na dunajski univeri, ki se je razvila v najpomembnejše slavistično središče v Evropi. Izhajal je iz tedanje slavistične šole (J. Kopitar, J. Dobrovský, P.J. Šafárik), zaradi bolj eksaktne metode in celovitejše obravnave slovanskih jezikov pa je postal utemeljitelj znanstvenega slovanskega jezikoslovja. Je avtor temeljnih slavističnih del in vodilni slavist 19. stoletja. Zaradi pionirskih študij o neslovanskih jezikih, zlasti na Balkanu (madžarski, romunski, albanski, romski jezik) je pomemben tudi v zgodovini teh jezikoslovij in v balkanistiki. Pri njem so študirali pomembni slovenski izobraženci (J. Trdina, M. Valjavec, M. Pleteršnik, K. Štrekelj, F. Kos, M. Murko). 1851 je postal redni član Akademije znanosti, tri leta je bil dekan Filozofske fakultete in 1854/55 rektor dunajske univerze. 1862 je postal dosmrtni član gospodarske zbornice v avstrijskem parlamentu, kjer je pomagal pri organizaciji in financiranju šolstva v tedanji Avstriji, 1864 mu je bilo podeljeno dedno plemstvo z nazivom vitez. Njegova pomembnejša dela: Primerjalna slovnica slovanskih jezikov I-IV (1852-75), Lexicon palaeoslovenicograec-latinum (1862-65), Etimološki slovar slovanskih jezikov (1986) idr.

SBL, II. knjiga, 5. zvezek, Ljubljana 1933, str. 118-122; fotografija: Album, str. 19.

211

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

Fran Miklošič 1813-1891

manna,64 nisem v nji nahajal druga nego lepe besede enake krasnim, v zraku letečim milnim penam; nasprotno pa je mojemu bolj realističnemu mišljenju in naziranju jako ugajal slavno znani Lorenc Stein,65 duhoviti Hegelijanec, ki pa je ostal s svojo logiko na trdni realni podlagi. Poslušati tega učenjaka mi je bil pravi duševni užitek. Sicer pa ga nismo poslušali samo študentje, temoč k njegovim predavanjem o narodnem gospodarstvu, finančni vednosti, pravni filozofiji itd. prihajali so tudi možje dostojanstveniki raznih stanov in dežel. - S Steinom sem se soznanil kmalu tudi družbinsko; menda bi smel reči osebno prijateljsko. Vabil me je v svoj dom, predstavil me svoji družini ter se razgovarjal z menoj posebno rad o angležkih razmerah. Stein je bil po svoji elegantni zunanjosti, po svojem vedenju in po svoji naravni prijaznosti popolnoma pravi gentleman Anglež. Na celi dunajski univerzi tudi noben drugi profesor ni kazal takšne elegance in odličnosti v svojem nastopu kakor Stein. Vendar bil je le nemški profesor; preveč theoretik, premalo praktik. Zlokobni "Krach" [gspodarski zlom] l. 1873 polomil mu je njegovo lepo premoženje. - Razven Steina sem rad poslušal Iheringa,66 znamenitega učenjaka rimskega prava, Glaserja67 slovitega kriminalista, Ungerja68 velikega poznavalca civilnega prava - manj so mi ugajali Schäffle69

212

S tudia

H istorica

S lovenica

nacijonalekonom, ki je v svoji predavanjih kaj rad proti Steinu zabavljal, Siegel,70 ki je svojo Deutsche Reichs= und Rechtsgeschite (sic.) [nemško državno in pravno zgodovino] - predaval kakor kašen "pridigar" kaplan na kmetih, a Neumann71 čital je svoja skripta od 12. - 1. ure o statistiki tako nezanimivo, da smo poleg dremali poslušalci in tudi on sam.

64

Z i m m e r m a n n Robert von (od leta 1896), avstrijski filozof (Praga, 2. november 1824 - Dunaj, 1. september 1898). Bil je Herbartov učenec, v svojih delih je obravnaval empirično-psihološke temelje estetike. Pomembnejše delo: Ästhetik (1858-65).

Deutsche biographische Enzyklopädie, W. Killy und R. Vierhaus (dalje DBE), Band 10, München 1999, str. 670-671.

65 S t e i n Lorenc von (od leta 1868), avstrijski sociolog in strokovnjak za državno pravo (Borby/danes Ekernförde, 15. november 1815 - Weidlingau/danes Dunaj, 23. september 1890). Velja za soutemeljitelja sodobne sociologije; reševanje socialnih vprašanj je imel za nalogo države. Pomembnejša dela: Geschichte der socialen Bewegung in Frankreich von 1789 bis in unsere Tage (1842), System der Staatwissenschaften (2 zvezka; 1852-56).

DBE, Band 9, München 1998, str. 480.

66 I h e r i n g Rudolf von, nemški pravnik (Aurich/V. Frizija, 22. avgust 1818 - Götingen, 17. september 1892). V pravni znanosti je nasprotoval pravnemu formalizmu in pojmovni jurisprudenci (pravni, sodni praksi, v kateri se neposredno oblikujejo pravna načela).

Neue deutsche Biographie, Historische Kommission bei der Bayerischen Akademie der Wissenschaft (dalje NDB), 10. Band, Berlin 1971, str. 123.

67 G l a s e r Julius, avstrijski pravnik (Postoloprty/Češka, 19. marec 1831 - Dunaj, 26. december 1885).

1854-67 je predaval avstrijsko kazensko pravo na dunajski univerzi, 1867 je postal dekan Pravne fakultete, 1868-70 je delal kot področni šef na ministrstvu za šolstvo, 1871-79 je bil minister za pravosodje v Auerspergovi vladi, 1879 pa je bil imenovan za generalnega prokuratorja na vrhovnem sodišču. Bil je tvorec sedanjega zakona o kazenskem postopku in utemeljitelj modernega znanstvenega kazenskega prava v Avstriji in Nemčiji, prispeval je pomemben delež k takratni zakonodaji, posebej se je zavzemal za porotna sodišča in ukinitev smrtne kazni. ÖBL, II. Band, Wien 1959, str. 3-4.

68 U n g e r Joseph, avstrijski pravnik (Dunaj, 2. julij 1828 - Dunaj, 2. maj 1913). Bil je profesor v Pragi, od 1855 profesor na dunajski univerzi. Kot nemški liberalec je bil od 1867 poslanec v državnem zboru, od 1869 poslanec v zgornjem domu, 1871-78 minister brez listnice, od 1881 predsednik avstrijskega državnega sodišča.

Der grosse Brockhaus, F. A. Brockhaus, 11. Band, Wiesbaden 1957, str. 761.

69 S c h ä f f l e Albert Eberhard Friedrich, nemški strokovnjak za narodno gospodarstvo (Nürtingen, 24. februar 1831 - Stuttgart, 25. december 1903). 1860 je postal redni profesor za državno pravo in narodno gospodarstvo na univerzi v Tübingenu, 1868 pa redni profesor za državno pravo na dunajski univerzi.

1871 je bil minister za trgovino v Hohenwartove kabinetu, po njegovem padcu pa je zapustil Dunaj in se v Stuttgartu posvečal izključno znanstvenemu delu. Že v zgodnjih delih je kazal interese za socialna vprašanja, zaradi nevzdržne liberalne družbene ureditve je zagovarjal 'ekonomsko t.i. federalizem in societarizem'. Izhajajoč iz tega je zahteval splošno volilno pravico kot neobhodno sredstvo za uveljavitev političnih in socialnih reform ter politično-administrativno federativno ureditev Donavske monarhije v smislu 'razumne socialne države' s centralistično ureditvijo. Poleg s L. Steina in A. Wagnerja je bil najpomembnejši ekonomist poznega 19. stoletja. ÖBL, IX. Band, Wien 1990, str. 24-25.

70 S i e g e l Heinrich, avstrijski pravnik (Landenburg/Neckar, 13. april 1830 - Dunaj, 4.junij 1899). 1853 se je v Gießnu habilitiral za nemško pravo, 1858-97 profesor na dunajski univerzi, od 1873 član Akademije znanosti na Dunaju. Najpomembnejše delo: Geschichte des deutschen Gerichtsverfahrens (1857).

DBE, Band 9, München 1998, str. 310.

71 N e u m a n n Leopold baron (leta 1880) von, avstrijski pravnik (Zališčyky/Galicija, 23. oktober 1811 Bosen-Gries/J. Tirolska, 7. december 1888). Od 1847 je na dunajski univerzi vodil predavanja iz nove državne zgodovine, 1849 je postal redni profesor za narodno pravo in 1865 profesor za statistiko. V letih 1867-68 je bil rektor, 1883 je bil upokojen. Bil je eden vodilnih strokovnjakov za narodnopravna vprašanja, cenjen doma in v tujini. ÖBL, VII. Band, Wien 1978, str. 94.

213

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

Proslavljenega pandektista Arndtsa72 bi bil rad poslušal, pa ni mi bilo mogoče prenašati pobalinskega vedenja njegovih mladih slušateljev. Ta neotesana akademična svojat se ni brigala za predavanje, med kterim se je razgovarjala, hodila ropotno v dvorano in iz dvorane kakor se hodi v kakšno beznico, ter je še oponašala in zasmehovala starega moža učenjaka v časih negladkem govoru. Čudil sem se, kako je mogel zasluženi in znameniti profesor prenašati takšne sirovosti nezrelih pobalinov.

V obče se mi je vedenje nemškega studentstva na Dunaju le kar studilo. Dandanes pa so razmere še bolj podivjane, še slabše. -

Josip Jurčič 1844-1881

72

A r n d t s - A r n e s b e r g Ludwig von, nemški pravnik (Arnsberg, 19. avgust 1803 - Dunaj, 1. marec 1878). 1855 je postal profesor rimskega prava (pandektist) na dunajski univerzi, 1867 pa član zgornjega doma v parlamnentu. Kot strog katoličan je 1869 glasoval za konkordat. Bil je član Akademije znanosti na Dunaju. Najpomebnejša dela: Die Lehre von den Vermächtnissen (1869-78), Lehrbuch der Pandekten (1852, 14. ponatis 1889). ÖBL, I. Band, Wien 1957, str. 29.

214

S tudia

H istorica

S lovenica

Naj milejši dunajski spomini po moji preselitvi iz Londona so mi na ljube slovenske prijatelje. Pristopil sem brž akademičnemu društvu Slovenija,73 kder sem se sešel, osobno spoznal in sprijateljil med drugim z Jurčičem,74 Stritarjem,75 Levcem,76 73

Slovenija, društvo slovenskih dunajskih študentov, ustanovljeno leta 1869 (prvi predsednik F. Ulrich). Članstvo se je ob ustanovitvi zavzemalo za Zedinjeno Slovenijo in veljalo za izrazito izpostavo mladoslovenstva in tedanjih liberalističnih pogledov. Nastopali so dokaj enotno, dokler se niso zaradi različnega odnosa do izrazitejših svobodomiselnih poudarkov v programu društva člani začeli postopoma razhajati. Pri tem so imeli najpomembnejšo vlogo ideološki in še zlasti gmotni vplivi iz domovine.

ES, 11. knjiga, Ljubljana 1997, str. 379.

74 J u r č i č Josip, pripovednik, dramatik in časnikar (Muljava, 4. marec 1844 - Ljubljana, 3. maj 1881).

Osnovno šolo je obiskoval na Krki in Višnji gori, normalko in gimnazijo pa v Ljubljani, kjer se je v 8. razredu že sam preživljal s pisateljevanjem. 1865 je odšel na Dunaju, kjer je študiral klasično filologijo in slavistiko, vendar je zaradi revščine študij prekinil in se posvetil pisateljevanju. V dunajskem obdobju je napisal in objavil precej pripovednih del: prvi slovenski roman Deseti brat (1866), Hči mestnega sodnika (1866), Kozlovska sodba v Višnji gori (1867), Sosedov sin (1868). Sodeloval je z J. Stritarjem in F. Levstikom, skupaj so izdali Prešernove Pesmi (1866) in literarni zbornik Mladika (1868). 1868 se je preselil v Maribor in se zaposlil pri časniku Slovenski narod. 1870 se je ponovno vrnil na Dunaj, da bi nadaljeval študij. Pomagal je Stritarju pri urejanju Zvona, a mučila ga je revščina, zato je odšel v Sisak za sourednika pri Südslawische Zeitung. Po smrti A. Tomšiča (sredi 1871) je prevzel glavno uredništvo Slovenskega naroda in se jeseni 1872 s časnikom preselil v Ljubljano. Časnikarstvo, s katerim je bilo tesno povezano njegovo politično delovanje (bil je pripadnik mladoslovencev in pristaš ideje o Zedinjeni Sloveniji, nasprotnik velikonemštva in zagovornik južnoslovanskega združenja), ga je močno zaposlovalo in mu jemalo veliko telesnih in duševnih moči, jeseni 1879 je že prej vedno bolehni Jurčič hudo zbolel za tuberkoloznim vnetjem podrebrnice in ni več popolnoma okreval; leta 1881 je po hudem napadu bolezni umrl. Postavil je temelje slovenskemu pripovedništvu, ga motivno in tematsko obogatil in v romantično zasnovo vključil realistične prvine. Z rahlo ironijo je prikazoval meščansko življenje (npr. roman Med dvema stoloma - 1876), v romanu Lepa Vida (1877) obravnaval usodo ženske med usodo in dolžnostjo in z zgodovinskimi pripovedmi namigoval na sodobne probleme.

SBL, I. knjiga, 3. zvezek, Ljubljana 1928, str. 414-418; ES, 4. knjiga, Ljubljana 1990, str. 356-357; fotografija: Album, str. 27.

75 S t r i t a r Josip, pesnik, pripovednik, litararni kritik in urednik. (Podsmreka, 6. marec 1836 - Rogaška Slatina, 25. november 1923). Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je bil sošolec "vajevcev". Na Dunaju je študiral klasične jezike in se preživljal kot domači učitelj v premožnih dunajskih družinah. 1874 je končal študij in postal profesor na dunajskih gimnazijah. Po mladostnih pesmih je nastopil s kritiko (uvodni esej k Prešernovim Poezijam, kjer je Prešerna znova postavil na prvo mesto med slovenskimi pesniki) domačijskimi povestmi in svetovljansko liriko, s katero je izražal svoje nagnjenje k formalizmu.

1869 se je usmeril v pripovedništvo, zglede zanj pa je večinoma iskal v predromantičnem litararnem obdobju. V letih 1970-72 je izdajal in urejal ambiciozno, bojevito, literarno revijo Zvon, v kateri je objavljal svobodomiselne obračune s staroslovenci, Literarne pogovore, kjer je zagovarjal avtonomijo umetnosti, in svetožalni roman v pismih Zorin. Njegovo leposlovje je zaznamovano z značilnostmi prehoda iz romantike v realizem. V dramatiki se je odločil za komorno dramsko igro s snovjo iz sodobnega mestnega in kmečko-vaškega življenja. Razmeroma močno je vplival na sodobnike, zlasti s svetovljanstvom in estetsko izbrušenostjo pogledov na književnost. Pomemben je njegov delež pri kultiviranju slovenske leposlovne besede, zaradi prešibke umetniške vrednosti pa njegova dela niso postala trajno berljiva književnost. V Turnerjevi korespondenci, ki jo hrani v PAM, sta se ohranili dve prisrčni Sritarjevi pismi in dopisnice iz obdobja 1902-1904.

SBL, III. knjiga, 11. zvezek, Ljubljana 1971, str. 514-520; ES, 12. knjiga, Ljubljana 1998, str. 340-342; PAM, fond Pavel Turner, škatla VI. 76 L e v e c Fran, literarni zgodovinar in kritik, urednik in šolnik (Ježica, 4. julij 1846 - Ljubljana, 2. december 1916). V Ljubljani je obiskoval normalko, od 1959 pa gimnazijo. Po maturi (1867) je na Dunaju študiral slavistiko (pri Miklošiču), germanistiko, zgodovino in zemljepis. 1871 je dobil suplenturo na gimnaziji v Gorici, 1873 pa na ljubljanski realki, kjer je poučeval 28 let. 1901-15 je bil ravnatelj na ljubljanskem učiteljišču, od 1903 tudi deželni nadzornik za ljudske šole na Kranjskem in od 1913 dvorni svetnik. Nastopil je kot pesnik, vendar ga je kritičnost do lastnih pesmi že zgodaj odvrnila od pesnikovanja, uspešnejši je bil kot pisec potopisnih podlistkov in polemik. Kot član Stritarjevega in Levstikovega kroga na Dunaju je sodeloval skoraj pri vseh takratnih slovenskih literarnih glasilih in političnih časopisih. Stritarju je pomagal pri urejanju Zvona, Ljubljanski zvon pa je kot prvi urednik (1881-90) povzdignil v osrednjo slovensko literarno revijo. Vzpodbujal je uveljavljanje realizma in pritegnil mlajše ustvarjalce (I. Cankar), ki jim je bil mentor in kritik (predvsem A. Aškercu). Največ moči je posvetil

215

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

Levstikom,77 - z moži, kterih imena ostanejo nesmrtna v slovenski literarni zgodovini.

Jurčič je bil skromna, blaga duša; njegovo nježno čuteče srce pa sem še bolje spoznal poznej, ko je že bolehal. Zadno krat sva bila skupaj l. 1880 mesca avgusta na Bledu, kder je iskal svojemu zdravju krepčila. Dokler sem tam bival, sva se sprehajala vsaki dan po enkrat okoli celega jezera, se razgovarjala o mnogočem in delala tudi načrt za veliki roman, kterega je Jurčič nameraval še spisati. Predmet za osnovo sva vzela iz srbsko-turske vojske, glavne osebe romanu pa bi imele biti: Nikolaj Kirjejev, ki je vodil srbske prostovoljce proti Osman paši, ki je bil v močno utrjenem Vidinu in se je proslavil poznej v Plevni; žena Nikolaja Kirjejeva, rojena knjeginja, ena naj večih ruskih krasotic, ktera pa je zapustila doma razkošno življenje ter se podala v vojsko za usmiljeno sestro služit ranjencem, in Olga Novikova sestra junaka Kirjejeva. Podatke za dotično osnovo sem dal Jurčiču jaz, in sicer en podlistek, kterega sem objavil v Pražki Politiki l. 1880 mesca marca, nektera pisma in fotografije dotičnih osebnosti, vse drugo pa sem mu nasvetoval in poročal ustmeno. Žalibog, da je neusmiljena Parka prerano prerezala nit Jurčičevemu življenju in lepi romanovi osnovi! Levec mi je poznej pravil, da se je čudil, kako je došel Jurčič do fotografij Kirjejevih itd., ktere je našel v njegovi zapuščini. - Ob najinem zadnem slovesu na Bledu je bil Jurčič nenavadno ginjen: objel me je in se razjokal. - Je pač čutil, da sva se sošla zadno krat, da se nikoli več ne vidiva. Stritar je l. 1869. izdal en zvezek pesmi, ktere zavolj nekega sentimentalizma niso bile po mojem ukusu. Realist nisem prav razumel pesnika, zato sem ga v črtici "Na Angležko se grem ženit" persifliral, kar mi je poznej bilo žal. V družbi je bil Stritar vedno bolj resen vendar prijeten v razgovorih. Ko sem malo po malo ga bolje spoznal in ž njim se intimno sprijateljil ter visoko cenil njegove literarne zasluge, nisem miroval, dokler ga nisem pregovoril, da je začel izdavati svoje izbrane spise. Nekoč ob priliki takšnega prigovarjanja se je dogodilo nekaj smešnega.

Bilo je določeni večer v gostilni pri naši klubovi mizi polno zbranih starejših dunajskih Slovencev. Jaz sem sedel poleg Stritarja. V tesnobi se je ta malo vstal; med

objektivistično naravnani literarni zgodovini; razvij je pozitivistični biografski esej oz. študijo (V. Vodnik, M. Čop, F. Prešeren, S. Jenko; Zvon, 1897), pripravil prve znanstveno-kritične izdaje zbranih in izbranih del slovenskih klasikov (J. Jurčič, F. Erjavec, F. Levstik, M. Valjavec), sestavil in izdal je Slovenski pravopis (1899).

SBL, I. knjiga, 4. zvezek, Ljubljana 1932, str. 640-647; ES, 6. knjiga, Ljubljana 1992, str. 157-158.

77 L e v s t i k Fran, pesnik, pripovednik, kritik, jezikoslovec in politični publicist (Dolnje Retje, 28. september 1831 - Ljubljana, 16. november 1887). Normalko in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Ker zaradi nepojasnjenih vzrokov ni opravil mature, mu je bila pot na univerzo zaprta. 1854 se je odločil za študij bogoslovja v Olomoucu, a bil zaradi ovadbe o nemoralnosti zbirke Pesmi (1854) že januarja 1855 izključen. Odšel je na Dunaj, kjer si je pridobil jezikoslovno izobrazbo na predavanjih pri F. Miklošiču.

1855-61 je služboval kot domači učitelj na gradovih Turn blizu Moravč in Kalec blizu Knežaka, 1961-62 je bil tajnik tržaške Slavljanske čitalnice in 1864-65 tajnik Slovenske matice, vmes urednik lista Naprej in 1966-68 nemško-slovenskega slovarja. Na Dunaju je sodeloval z J. Stritarjem in J. Jurčičem, izdajal je satirični list Pavliha, bil kontrolni urednik slovenske izdaje Državnega zakonika, po dolgih letih siromašnega in nestalnega življenja nazadnje skriptor licejske knjižnice v Ljubljani. Pesniti je začel že v gimnaziji. V Pesmih je opustil romantiko, stalne oblike, razkošne metafore, ter z opisom, neposredno izpovedjo in stvarnim pogledom na življenje napovedal realizem. Postopni razvoj pripovedništva, ki naj kultivira in narodnostno vzgaja preprostega bralca, je programiral v potopisu Potovanje iz Litije do Čateža (1858), sam ga je uresničil v ljudsko kultivirani umetni pripovedki Martin Krpan (1858). Za pisanje v duhu slovenskega jezika (skladnje) se je zavzel v Napakah slovenskega pisanja (1858). Zaradi časnikarskega, političnega in društvenega dela (ki je potekalo v znamenju prizadevanj za nacionalno prebujo in za uresničitev ideje o zedinjeni Sloveniji), pa tudi zaradi stalnega boja za preživetje in spopadov s konservativnostjo staroslovencev številnih zamisli ni izpeljal.

SBL, I. knjiga, 4. zvezek, Ljubljana 1932, str. 651-659; ES, 6. knjiga, Ljubljana 1992, str. 159-162.

216

S tudia

H istorica

S lovenica

Stritarjevo pismo Turnerju iz leta 1903 (PAM, fond Pavel Turner, škatla VI.)

tem pa je slučajno mu nekdo odmaknil stol. Nevede da nima stola, se je Stritar hotel sopet vsesti - in vsedel se je med dvema stoloma na - tla. Vendar zavolj te nezgode nič ni bil hud temoč mirno je rekel: “E to je pa slab omen za izdavanje mojih izbranih spisov".

VII. Svota, ktero sem si prištedil v Londonu, vendar ni mogla zadostovati dolgo, in misliti sem moral na novi zaslužek. Začel sem poučevati angležki jezik med drugimi v slovenski rodbini dr Steinerja gospodično Ano Bold, ki je poznej bila privatna učiteljica angležkega in francozkega jezika v Ljubljani, universitetnega profesorja, znamenitega egyptologa in jezikoslovca vzhodno afrikanskih jezikov dr. Leo Reinischa78; dvorni pipar Peter Keis pa me je vzel v svojo hišo, da sem podučeval v angležčini njegove otroke, dva sina in eno hčer.

Za prvi državni izpit sem se dobro pripravil v enem letu. Nepozaben pa mi je ostal način izpraševanja iz kanoničnega prava, v kterem sem bil dobro podkovan. Dotični

217

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

eksaminator profesor Tomaschek mi je stavil začetkom ta-le vprašanja: "Herr Kandidat, sagen Sie mir, wie heißt das, womit ein Kardinal seine Tonsur bedeckt?"

[Gospod kandidat, povejte mi, kako se imenuje to, s čimer kardinal pokrije svojo tonzuro]. Ko sem ga iznenaden na takšno vprašanje nekaj debelo pogledal mi je rekel z vso resnobo: "Kappa heißt es, merken Sie sich das!" [Imenuje se kapa, zapomnite si to.] A dalje: "Aus welchem Stoffe ist das Futter eines Kardinalhutes und welche Farbe hat es? - Ebenso beschreiben Sie mir die Schuhe und die Strümpfe eines Kardinals."

[Iz kakšnega blaga je podloga kardinalskega klobuka in kakšne barve je? - Prav tako mi opišite čevlje in nogavice kardinala.]

Takšne norčarije uganjajo v časih pri državnih izpitih in rigorozah univerzitetni profesorji nekteri z vso resnobo.

Leta 1873. sem sprejel pri grofu Vincencu Nemes vzgojiteljsko mesto, ktero pa mi je studije silno obteževalo in zaviralo. Ob vestnem izpolnjevanju prevzetih dolžnosti nisem mogel obiskavati predavanj na univerzi ter sem bil obvezan na svoje službovanje takorekoč noč in dan.

Grof Nemes je bil zet znamenitega predsednika Dunajske borze bogatina barona Wodianerja,79 ki je želel, da je grof s svojo rodbino v njegovi palači stanoval, ter da smo bili ob obedih pri njegovi mizi vsi skupaj zbrani. Pri črni kavi je stari baron imel navado v svojo zabavo deliti cigare in sicer tako, da jih je s svojega mesta metal ob dolgi mizi po vrsti pred vsakega kadilca. Jaz nisem bil kadilec, zato se mi je posmehoval vsakokrat, kedar je prišla vrsta na me. Opazil sem pa, da je možak imel v svoji veliki cigarnici več predalov z cigarami različnih kvalitet, boljših in slabših, ktere je razdelival tudi po vrstah ali kakovostih svojih gostov. Takšno ravnanje sem mu hotel zasoliti. Ko se mi je drugoč ob porazdelivanju cigar posmehnil, sem mu pred vsemi gosti rekel: "Ja, Herr Baron, ich werde auch rauchen, aber dann bitte ich, daß Sie mir immer eine Cigarre aus dem besten Fach Ihrer Cigarrentasche geben." [Ja, gospod baron, jaz bom tudi kadil, ampak potem prosim, da mi vedno daste cigaro iz najboljšega predala vaše cigarnice.] - To je bila žaljiva drznost, ktere pa mi stari lisjak vendar 78

R e i n i s c h Simon Leo, egiptolog in afrikanist (Osterwitz, 26. oktober 1832 - Maria Lankowitz, 24. december 1919). 1854-58 je na dunajski univerzi študiral zgodovino, klasično filologijo, sanskrit, hebrejščino, arabščino in koptščino, 1859 doktoriral iz filozofije na univerzi v Tübingenu, od 1862 privatni docent za zgodovino orientalskega srednjega veka na dunajski univerzi. 1862 je na prošnjo nadvojvode Ferdinanda Maximiliana skrbel za njegovo egiptovsko zbirko na gradu Miramar, 1865-66 je z njegovo finančno pomočjo izkopaval v Egiptu, 1866-67 vodja arheološkega muzeja in državnega arhiva v Mehiki. Po vrnitvi je bil 1868-1890 profesor za egiptologijo in egipt. srednji vek na Dunaski univerzi, 1890-91 dekan, 1896-97 rektor, od 1879 član Akademije znanosti na Dunaju. Velja za utemeljitelja egiptologije in afrikanistike v Avstriji; v svojem znanstvenoraziskovalnem delu se je največ ukvarjal s primerjalnim jezikoslovjem, predvsem z raziskavami severnoafriških jezikov in njihovega nastanka. ÖBL, IX. Band, Wien 1988, str. 50-51.

79 W o d i a n e r Moriz baron von Kapriora, avstrijski finančnik (Tzegedin, 3. november 1810 - Baden pri Dunaju, 8. julij 1885). V mladih letih se je ukvarjal s trgovino s tobakom, s katero se je ukvarjal že njegov oče. Pri osnovanju tobačnega monopola je bil tako uspešen, da je dobil državno odlikovanje. V kasnejših letih je sodeloval pri večini finančnih in gospodarskih podvigov; bil je podpredsednik uprave Državnih železnic, predsednik Dunajske borze, namestnik guvernerja Narodne banke, predsednik Donavske paroplovne družbe, član upravnega odbora največje madžarske banke, direktor tovarne sukna idr. Za svoje delovanje je prejel številna odlikovanja; 1857 viteški križ Franca Jožefa, 1863 odlikovanje železne krone II. vrste in bil povzdignjen v baronski stan. V znamenitem borznem zlomu 1873 je uspel rešiti svoje bogastvo ter velik del državnega in tudi tujega denarja. Celotno premoženje ob njegovi smrti je bilo ocenjeno na 15 milijonov goldinarjev.

Biographisches Lexicon des Keiserthums Oesterreich, Dr. von Wurzbach (dalje Wurzbach), 57. Theil, Wien 1889, str. 201-203.

218

S tudia

H istorica

S lovenica

ni zameril; nasprotno: drugi dan me je poklical ter izročil lepo cigarnico napolnjeno z naj finejšimi cigarami in poučil: "Merken Sie sich, junger Mann, wer nicht zu rechten Zeit s' (sic.) Maul aufmacht, muß den Beutel auftun.” [Zapomnite si, mladi mož, kdor pravi čas ne odpre gobca, mora odpreti mošnjo.] - Ta nauk je res uvaževanja vreden, ter ga nisem pozabil.

Kmalu potem mi je bila prilika spomniti se tega nauka. Ker sem bil znan v aristokratskih krogih, poklicali so me, da bi sprejel mesto prefekta sinu prognane Španske kraljice Izabele,80 kraljeviču Alfonzu,81 ki je takrat bival za vzgojo v Terezijanišču na Dunaju. Dogovarjal sem se o tej zadevi z visokim aristokratom, kteri mi je slikal vse prijetnosti in ugodnosti, ktere bi imel ob večni družbi in spremstvu "njegove kraljevske visokosti". Dogovorila sva se že o vsem mojem poslovanju in o vseh mojih dolžnostih, in koj se mi je določil termin, kedaj bi naj nastopil svojo službo. Tedaj pa sem pripomnil: "Gospod, imava še dogovorit še eno za me važno točko; namreč honorar kterega bi jaz dobival, ker jaz nimam nikakšnega drugega premoženja razven kar si prislužim."

"No to pa je celo postranska stvar; Vi dobite tisoč goldinarjev."

"Prosim, kako mislite tisoč goldinarjev?"

"Vi dobite tisoč goldinarjev na leto."

"Gospod, veste, da bi mi ob mojem službovanju pri njegovi kraljevi visokosti tisoč goldinarjev komaj zadostovalo za toaletne potrebe. - Sem vendar na boljšem pri odličnem Židu, ki mi plača trikrat toliko kakor njegova kraljeva visokost." - Amen!

Ta kraljič je postal l. 1875 [prav: 1874] Španski kralj Alfonz XII; pa meni ni bilo žal, da sem tako malo maral za njega, ko je bil terezijanec na Dunaju. V svojem čisto demokratskem svetovnem naziranju nikoli nisem imel smisla za kakšne redove ali blesteče naslove, prazne dvorske igrače, - smešne resnemu človeku. Ob mizi barona Wodianerja se je zbiralo mnogo borzijanskih in odličnih finančnih veljakov. Prilika mi je toraj bila opazivati razmere, ki so pripravljale veliki "Krach" leta 1873. - Grof Vincenc Nemes je bil res blag človek; istotako je bila njegova soproga dobra, razumna žena in mati. S stališčem v tej hiši bi sicer bil mogel biti zadovoljen; slučaj vendar, da sem svoje študije zanemarjal ter spoznaval zanikerni kult zlatega teleta, me je storil zelo nesrečnega in konečno tako obupnega, da me je navdajala misel končat takšno nečimerno življenje.

V tem obupnem razpoloženju mi je pristopil kot rešitelj blagi prijatelj Fran Firbas, takrat vzgojitelj pri grofih Buguoi [prav: Buquoy]. Na Dunaju mi ni bilo več obstanka; da se rešim, moral sem drugam in započeti drugo življenje. Prijatelj Firbas mi je v svoji dobrodušnosti celo vsilil neko denarno svoto v zaupno posojilo, da sem tako mogel mirnejše odpotovati ter se posvetiti edino študijam. V Strassburgu je zaslovela nova nemška universa, in odločil sem se obiskat to almo mater.82

80

I z a b e l a II., španska kraljica (1843-68) (Madrid, 10. oktober 1830 - Pariz, 9. april 1904). Leta 1843 je po starokastilskem dednem pravu, ki je dopuščalo nasledstvo po ženski liniji, prevzela vlado; 1868 so jo s prestola vrgli liberali, 1870 je odstopila v korist svojega sina Alfonza XII. VSL, 3. knjiga, Ljubljana 1997, str. 1680.

81 A l f o n z XII., španski kralj (1874-85) (Madrid, 25. november 1857 - Pardo, 25. november 1885), sin 1868 odstavljene kraljice Izabele II. VSL, 1. knjiga, Ljubljana 1998, str. 85.

82 Turner se je vpisal na Univerzo v Strassburgu 9. junija 1873. PAM, fond Pavla Turnerja, škatla VII, potrdilo o vpisu (v latinščini).

219

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

VIII. S strasburžkimi profesorji sem kmalu došel v prav prijateljske razmere. Posebno naklonjeni in priljubljeni pa so mi bili Laband,83 Schmoller84 in Geffken.85 Po nečednem, fantalinskem vedenju večine dunajskih studentov in drugih nerednosti na Dunaju, so mi resne razmere na strasburžki universi jako ugajale. Profesorji so bili ob svojih predavanjih vselaj točni; istotako točni in resni so morali biti poslušalci. Labanda sem smatral za naj bistrejšo glavo na juridični fakulteti. Radostno sem poslušal vsa njegova predavanja in marljivo obiskaval njegov seminar. Istotako me je zanimal profesor Schmoller kot glasoviti zastopnik politično ekonomskih ved, glavnih predmetov mojih studij. V njegovi hiši sem se mnogo bavil. Pomagal sem mu sostavljati članke o raznih statutih nemških mest srednjega veka; posebno, ko mu je dotična latinščina delala mnogo težav.* 83

L a b a n d Paul, nemški profesor državnega prava (Breslau, 24. maj 1838 - Strassburg, 23. marec 1918).

Od 1864 je bil profesor v Königsbergu, od 1872 v Strassburgu; od 1880 član državnega sveta. Bil je vodilni nemški strokovnjak za državno pravo in glavni zagovornik državnopravnega pozitivizma, ki je poskušal nauk državnega prava osvoboditi vseh političnih in državnofilozofskih pretresov.

Der grosse Brockhaus, F. A. Brockhaus, 7. Band, Wiesbaden 1955, str. 2.

84 S c h m o l l e r Gustav von (od 1908), nemški ekonomist (Heilbronn, 27. junij 1838 - Bad Harzburg, 27. junij 1916). Bil je glavni predstavnik mlajše zgodovinske šole, nemško-avstrijskega ekonomskega gibanja, ki je nastalo kot protiutež klasični (britanski) politični ekonomiji in je zagovarjalo univerzalni, zgodovinski pogled. Nasprotoval je šoli mejnih koristi, ki je poskušala razložiti oblikovanje cen blaga, višine obresti, plač in dobička.

DBE, Band 9, München 1998, str. 39-40.

85 G e f f k e n Heinrich, nemški profesor državnega prava (Hamburg, 9. december 1830 - München, 30. april 1896). Od 1859-66 je bil diplomatski predstavnik Hanse v Berlinu in 1866 v London, 1872-87 profesor za državno gospodarstvo in mednarodno pravo v Strassburgu. Spadal je v liberalni prijateljski krog princa Friedricha III. in bil kot njegov svetovalec opozicija Bismarcku. Zaradi neavtorizirane izdaje vojaškega dnevnika princa Friedricha (1888), ga je Bismarck obtožil državnega izdajstva, vendar je bil 1889 postopek proti njemu ustavljen.

Meyers Enzyklopädisches Lexikon, Bibliographisches Institut, Band 9, Mannheim-Dunaj-Zürich 1973, str. 798.

86 S c h r e i n e r Henrik, pedagog in naravoslovec (Ljutomer, 1. julij 1850 - Maribor, 14. april 1920).

Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, študij naravoslovja (prirodopis, matematika, fizika) je končal na Dunaju. Od 1877 je bil profesor na učiteljišču v Bolzanu na južnem Tirolskem in član izpitne komisije za ljudske in meščanske šole v Innsbrucku in kasneje v Bolzanu. Od 1890 do smrti je bil ravnatelj državnega moškega učiteljišča v Mariboru, 1890-1905 je bil predsednik izpitne komisije za ljudske in meščanske šole, 1891-99 šolski okrajni nadzornik ter častni član Hrvaškega pedagoškega zbora. Sodeloval je v boju proti ponemčevanju Maribora. Bil je pedagoški reformator in je pomembno vplival na slovensko pedagogiko in šolstvo. 1900 je bil med pobudniki in ustanovitelji Slovenske šolske matice, do smrti njen predsednik in sourednik oz. urednik njenega Pedagoškega letopisa. 1919 je vodil komisijo za preureditev jugoslovanske vzgojne in izobraževalne dejavnosti. Pedagoškim vprašanjem je namenil več kot 70 člankov, razprav in knjižnih del.

SBL, III. knjiga, 10. zvezek, Ljubljana 1967, str. 651-659; ES, 11. knjiga, Ljubljana 1997, str. 16-17; fotografija: Album, str. 88.

87 P i r c Matija, šolnik (Kropa, 21. marec 1875 - Maribor, 24. februar 1927). Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, na Dunaju in v Novem mestu. Na Dunaju je študiral najprej pravo, nato zemljepis in zgodovino.

1903-11 je poučeval v Idriji, od 1911 pa na moškem učiteljišču v Mariboru, kot profesor do 1921 in kot ravnatelj do upokojitve 1926; kot ravnatelj je bil predsednik izpraševalne komisije za osnovne šole v Mariboru. Že v Idriji je začel sodelovati pri sestavljanju slovenskih zgodovinskih in zemljepisnih učbenikov za srednje šole, pisal je tudi poljudne zgodovinske, zemljepisne in vzgojne članke. V dneh dela za majniško deklaracijo in ob prevratu je sodeloval pri Slovenskem gospodarju in Straži, kasneje pri Mariborskem delavcu in Taboru. Delal je za mariborsko dijaško kuhinjo, skupaj s Turnerjem tudi v Zgodovinskem in Muzejskem društvu. Ob prevratu 1918 je preprečil izvoz muzeju v varstvo izročenih predmetov.

SBL, II. Knjiga, 8. zvezek , Ljubljana 1952, str. 358.

220

S tudia

H istorica

S lovenica

Henrik Schreiner 1850-1920

Minolo je sedem let kar sem tukaj prenehal pisati svoje spomine ter ne vem, bi li bil še nadaljeval započeto delo, ako bi ljuba prijatelja gg. ravnatelj Henrik Schreiner86 in profesor Mat. Pirc87 kakor nekdaj blagi dr Jože Vošnjak ob vsaki priliki na to ne bila prigovarjala. Sicer pa dvomim, da je to pripovedovanje vredno pismenega truda.

Sedaj sem v tri in sedemdesetem letu svoje starosti, spomin me že močno zapušča, kako bom toraj mogel vršiti zavzeto nalogo. Na strasburžki universi toraj sem se prav lepo udomačil in prav dobro počutil; vse moje mišljenje in dejanje pa je bilo osredotočeno na konečni cilj, za namenjeno docenturo na novem "jugoslovanskem" vseučilišču v Zagrebu, kolikor le mogoče dobro se pripraviti, dovršiti brž izpite za doktorat, potem se podati še v Pariz in tam se soznaniti z glasovitimi učenjaki na polju narodnega gospodarstva.

Prva naloga v dosego doktorata mi je bila spisat disertacijo, na podlagi ktere bi se mi dovolili drugi izpiti. O čem pa naj bi pisal disertacijo? - premišljeval sem sem ter tje, kar bi se moralo kmalu brez zamude zgoditi. Pripravljaje se za slovansko vse* Na tem mestu je Turner prenehal s pisanjem Spominov; pisanja se je lotil ponovno čez sedem let.

221

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

učilišče bi pač moral biti nek predmet iz slovanskega prava, in zvolil sem si "Eine vergleichende Darstellung des germanischen und slavischen Familienrechtes" [Primerjalnen prikaz germanskega in slovanskega družinskega prava], kterega spisa sem potem dal tiskat za obligatne zahteve samo "Schlawisches Familienrecht" [Slovansko družinsko pravo]. Ker mi je to bil popolnoma nov predmet, sem imel mnogo težav z nabiranjem potrebnega materiala za slovansko pravo, z delom pa sem moral zelo hiteti. - Post multa discrimina rerum [zaradi številnih omejitev] bila je disertacija v naglici spisana, fakulteti izročena in odobrena, na kar sem dobil še dve pismeni nalogi, domači razpravi o spornih vprašanjih iz rimskega in germanskega prava. Po srečni rešitvi tudi teh nalog me je poklicala fakulteta k ustmenim izpitom, in slučaj je hotel, da sem jaz bil prvi kandidat, ki je dosegel juridični doktorat na strasburžki nemški universi: 22. decembra 1873.

Dasi je moje življenje v Strassburgu radi studij bilo sila naporno, se vendar na to dobo z radostjo spominjam. Čas za razvedrilo in vkrepčilo sem porabljal kolikor mogoče za sprehode in izlete v zanimivo mestno okolico, da bi vpoznaval krasne alzaške pokrajine in vrlo alzaško ljudstvo. Alzačani so alemansko pleme, ki govorijo svojo posebno nemško narečje kakor Švicarji, in težko jih je razumeti, dokler se človek ne priuči njihovim posebnostim. Bilo mi je toraj naj ljubše, ako sem se mogel z njimi francozki razgovarjati, dasi nešolanim Alzačanom francozščina slabo teče. Čuditi pa sem se moral, kako so ti ljudje dasi nemške narodnosti, zaničljivo imenovali Nemce onstran Rena, ne samo Badence in Würtenberžane, temoč vse skupaj, Švabe; kakšno mržnjo so čutili proti nemštvu v obče in kakšno vdanost in ljubezen so gojili za Francijo.

Ko sedaj po preteku 40 let čitam o brutalnostih pruske soldateske proti civilistom v Labernu, se temu pač nič ne čudim, treba je le poznati oholost pruskih oficirjev.

Za čas mojega bivanja v Strassburgu so ob letnici pada tega mesta v nemško oblast nektere dame in nekteri meščani se oblekli v žalobno obleko z francozkimi znaki brez naj manjše druge demonstracije; na kar pa so pruski oficirji dali privezat na repe svojim psom francozke trikolorne trake ter so tako se sprehajali v tej pasji družbi po glavnem mestnem sprehajališču.

V slavno strasburžko stolno cerkvo sem zahajal poslušat prodike znamenitega govornika. Bilo je na dan proščenja, goda tega svetišča, ko je propovednik slavil to krasno cirkvo ter rekel: "Ko so padale na naše mesto, na naše hiše pogubonosne bombe, ko so naše hiše gorele, nismo jokali, jokali pa smo, ko je ta hišja božja začela goreti!" Na te besede je nastal v celi tesno napolnjeni cirkvi jok in ihtenje, prizor kakšnega nisem videl kedaj ne poprej in ne poznej.

Ne vem, ali se še sedaj po 42 letnem nemškem vladanju v strasburžki stolni cirkvi francozko propoveduje, to pa vem, da si Nemci še niso pridobili ljubezni prav za prav Nemcev Strasburžanov Alzačanov, kako bi tedaj drugi narodi mogli biti srečni in zadovoljni z nemško hegemonijo z nemškim brezobzirnim gospodstvom? Evangelij, ki se oznanjuje na nemških vseučiliščih in političnih zborovanjih, bi naj se uvaževal v Avstro-Ogerski monarhiji in na Balkanu. Slišal sem ob raznih prilikah besede: "Es ist ja nur eine Frage der Zeit, bis die österreichischen Kronenländer, die früher zum deutschen Bunde gehörten, mit dem deutschen Reiche vereint werden" [Samo vprašanje časa je še, ko se bodo avstrijske kronovine, ki so prej spadale v Nemško zvezo, združile z nemškim reihom], in ktej (sic.) akademični profesorski izjavi še dodatek od brutalno brezobzirnih velikonemških politikarjev: "Nur die Tschechen, diese Hunde, und die Slovenen müssen wir totschlagen, dann haben wir freien Weg von der Baltik bis zur Adria." [Samo še Čehe, te pse, in Slovence moramo

222

S tudia

H istorica

S lovenica

potolči, pa imamo prosto pot od Baltika do Jadranskega morja.]

Slavno znani nemški nacijonalekonom Wilhelm Roscher88 je že davno učil in pisal v svoji knjigi "Die Grundlagen der Nationalökonomie" [Osnove narodnega gospodarstva] (deveta izdaja Stuttgart 1871, § 260), kjer govori o nemškem izseljevanju v Ameriko, Rusijo, Avstralijo, Algerijo - Nemčiji bojda na zgubo ter pravi: "Ganz anders könnte sich die Sache verhalten, wenn der Strom deutscher Auswanderer in deutsche Kolonien geleitet würde. Also z. B., wie es im späteren Mittelalter geschah, nach den francksbaren, aber dünn bevölkerten Theilen Ungarns, nach den polnischen Provinzen von Österreich und Preußen, wohl gar, wie List wünschte, nach denjenigen Theilen der Türkei, welch Kunßtig, so Gott will, das Erbe Deutschlands bilden sollen. Hier könnte auf dem Wege der Kolonisation ein neues Deutschland erstehen, das sich politisch unmittelbar oder mittelbar an das alte festanschließen müßte, das zugleich wieder jede Art von Slavengefahr das sicherste Bollwerk bildete.

Dieß Land könnte nationalökonomisch ganz änclich von uns benützt werden, wie das Missisippithal und der fernere Westen von den Vereinigten Staaten; besonders auch, was die factische Ausschließlichkeit der Benutzung anbetrifft." [Čisto drugačne bi bile stvari, če bi lahko tok nemških izseljencev usmerili v nemške kolonije. Torej npr. tako, kot se je v poznem srednjem veku dogajalo v frankovske, redko poseljene dele Madžarske, v poljske province Avstrije in Prusije, ali celo, kot bi želel List, v tiste predele Turčije, ki naj bi jo umetno, po Božji volji, naredili za nemško dediščino.

Tukaj bi lahko s pomočjo kolonizacije nastala nova Nemčija, ki bi se morala neposredno ali posredno tesno navezati na staro Nemčijo in istočasno ustvariti varen okop pred vsako obliko slovanske nevarnosti. To deželo bi lahko z narodno-gospodarskega stališča izkoriščali prav tako, kot dolino reke Mississippi in divji Zahod izkoriščajo Združene države; še posebej kar se tiče dejansko izključno izkoriščanja.]

IX. Da ne zaidem preveč s pota!

Ko sem dosegel svoj cilj v Strassburgu, sem brž se pripravljal na odhod v Pariz.

Svoje namene in načrte sem povedal prijateljsko mi naklonjenemu Schmollerju, ki mi je dal priporočilna pisma na francozke učnjake in autoritete na polju narodnega gospodarstva: M. Block,89 J. Garnier,90 M. Chevalier.91 Ti možje so me naj prijaznejše 88

R o s c h e r Wilhelm, nemški ekonomist (Hannover, 21. oktober 1817 - Leipzig, 4. junij 1894). Glavni predstavnik starejše zgodovinske šole vede o narodnem gospodarstvu, nemško-avstrijskega ekonomskega gibanja, ki je nastalo kot protiutež klasični (britanski) politični ekonomiji in je zagovarjalo univerzalni, zgodovinski pogled. Najpomembnejše delo: System der Volkswirtschaft, 5. knjig, (1854-94).

DBE, Band 8, München 1998, str. 385-386.

89 B l o c k Maurice, francoski ekonomist in statistik (Berlin, 1816 - Pariz, 1901). Njegova najpomembnejša dela so: Annuaire de l'Economie politique et de la Statistique (1856 in dalje), Dictionnaire de l'Administration française (1856), Statistique de la France (1860).

Grand Larousse encyclopédique, Librairie Larousse (dalje Larousse), 3, Paris 1960, str. 180.

90 G a r n i e r Clément Joseph, francoski ekonomist (Beuil/Alpes-Maritimes, 1813 - Pariz 1882). Ekonomijo je študiral pri svojem svaku A. Bianquiju. 1842 je bil eden izmed ustanoviteljev Združenja za politično ekonomijo (1876 je postal stalni sekretar le-tega). 1846 ustanovitelj Združenja za svobodno izmenjavo, 1849 organizator državnega mirovnega kongresa; od 1873 član francoske Akademije znanosti, umetnosti in politik. Zapustil je več kot 25 knjig.

Larousse, 5, Paris 1962, str. 378.

91 C h e v a l i e r Michel, francoski ekonomist in politik (Limoges, 13. januar 1806 - Montplaisir/Hérault,28. november 1879). Bil je vnet privrženec Saint-Simona in njegove socialne politike, 1830-32 urednik

223

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

sprejeli, deloma na domu, deloma ob skupnem obedu v Grand-hotelu, kam so me ljubeznivo povabili, kjer sem imel priliko spoznati osebno še druge znamenite osebnosti.

Početek mojega bivanja l. 1874 v Parizu v svrho mojih načrtov je bil tedaj prav srečen in spodbudljiv: poprijel sem se toraj z vso vnemo proučevanja in poznavanja vsega kar bi mi moglo koristiti ob docenturi na novoustanovljenem vseučilišču. Izbral in obiskaval sem v ta namen čez dan različna predavanja na juridični in medicinski fakulteti, na Sorboni in Coll¤ge de France, rano po jutrah praktične naravoslovne in gospodarske nauke v Jardin des Plantes, in po večerih obrtne razprave in demonstracije v Conservatoir des Arts et Métiers. V sodne dvorane sem hodil poslušat zanimive sodnijske razprave ter na znanstvene in politične shode dotične govornike.

Mislim, da ni mesta na svetu, kjer bi človek imel toliko prilik za znanstvenost in občno izobrazbo kakor v Parizu; nikjer ni toliko znanstvenih, vsakomur pristopnih zavodov kakor tukaj. Na vseh fakultetah je svoboden pristop k predavanjem, nudi se brezplačno nauk v vseh strokah in oblikah: treba je le se zanj brigati in ga sprejemati.

Ob tem ima človek tudi priliko se shajati in spoznavati z zanimivanja in spoznavanja vrednimi osebnostmi tako rekoč iz celega sveta. Tako sem se spoznal z mnogimi Rusi, med kterimi mi je bil posebno mil in drag profesor Kirpičnikov. Pri Rusih sem videl, koliko stori ruska vlada za mlade učenjake, kako jih podpirajo ruska poslaništva in ruski konsulati, da so jim pristopni vsi viri za proučevanje dotičnih strok.

- Kako malo pa se brigajo naši diplomatje za takšne "učenjaške malenkosti." Zagotovilo se mi je, da najkasneje mesca maja se določijo in imenujejo profesorji in docenti za zagrebško vseučilišče; pa potekel je maj, in o kakšnem odloku in imenovanju še ni bilo ne sluha ne duha. Uprav v tem času pa je dobil en profesor zavoda "Ecole des sciences morales et politiques" nalogo osnovati slično šolo v glavnem peruanškem mestu Lima, ter je nabiral v to svrho potrebnih učiteljev. Mene je mikalo podati se ž njim v Ameriko, ker mi je zadeva v Zagrebu postajala nekako sumljiva in nezanesljiva. Naznanil sem svoj namen blagemu Davorinu Trstenjaku, kteri pa me je rotil, naj ostanem v domovini, naj mu ne delam neprilike z odklonitvijo Zagreba, kar bi užalilo Strossmayerja in Račkega, ki se oba za me zanimata. Imenovanje se sicer zavlačuje, pa je gotovo; naj se zato ne vznemirjam. Rački je še posebno želel, naj bi koj v Zagreb prišel in še tam proučaval hrvatske gospodarske razmere.

Trstenjak mi je tako pisal, da tudi on gre na zagrebško vseučilišče predavat slovansko arheologijo, in profesorja dr. Krek92 in Šuman93 sta v Zagreb poklicana.

Globe, 1832 skupaj z Enfantinom obsojen na 1 leto ječe. Po izpustitvi je odšel v Ameriko, kjer je v Journal des débats objavil serijo znamenitih pisem; odvrnil se je od socialnega programa Sain-Simona in se ponovno povezal s politiko imperija. Po vrnitvi v Francijo je bil 1838 imenovan za svetovalca vlade, bil je član sveta za trgovino. Nasprotoval je socialni politiki L. Blanca in provizorični vladi (1848) in se ponovno povezal z Napoleonom III., ki ga je postavil za senatorja. Bil je glavni iniciator trgovinske pogodbe o svobodni menjavi z Anglijo (1860). 1870 je opustil politično delovanje, postal profesor politične ekonomije na Coll¤ge de France in objavljal dela o svobodni ekonomski izmenjavi. Zaradi svojega delovanja velja za predhodnika državnega socializma.

Dictionnaire des biographies (P. Grimal), Presses universitaires de France, Tome Premier, Paris 1958, str.

325.

92 K r e k Gregor, slavist, raziskovalec slovanskega ljudskega slovstva (Čatena Ravan/na Gorenjskem, 8. marca 1840 - Gradec, 2. avgust 1905). Po gimnaziji v Ljubljani je študiral klasično filologijo v Gradcu, 1864 je doktoriral, poslušal eno leto Miklošiča na Dunaju in 1867 postal prvi profesor slavistike na graški univerzi (do 1902). Že kot študent je pisal pesmi po Prešernovem, Levstikovem in Jenkovem vzoru,

224

S tudia

H istorica

S lovenica

Josip Šuman 1836-1908

vendar je pesnjenje zaradi ostre Levstikove kritike opustil; več uspeha je imelo njegovo znanstveno delo.

Zbiral in proučeval je ljudsko blago slovanskih narodov. Pod vplivom Grimmove mitološke šole je skušal v ljudskih izročilih odkrivati slovansko mitologijo. Njegovo najpomembnejše delo je Einleitung in die Slavische Literaturgeschichte und Darstellung ihrer älteren Perioden (Graz 1874, druga izdaja 1878 z bogato bibliografijo), s katerim je postal evropsko znan učenjak, vendar je njegova mitološka šola kmalu zastarela. Pripravil je tudi antologijo slovanske poezije (Slavische Anthologie, Stuttgart 1895). Zaslužen je za dvig slovenske stolice graške univerze, ki je pod Primicem in Kvasom zasledovala bolj praktične cilje, na znanstveno raven.

SBL, I. knjiga, 4. zvezek, Ljubljana 1932, str. 557-558.

93 Š u m a n Josip, narodni delavec in jezikoslovec (Zg. Ročica/pri Zg. Ščavnici, 11. februar 1836 Mošćenička Draga/Hrvatska, 15. september 1908). Po gimnaziji v Mariboru je v Gradcu študiral klasično filologijo in germanistiko ter od 1857 na Dunaju (pod močnim vplivom Miklošiča in H. Bonitza) še slavistiko. 1860 je opravil profesorski izpit, 1859-1872 je učil na gimnaziji v Mariboru in brez uspeha kandidral na volitvah v deželni zbor 1868 in 1871. Istega leta je bil po prizadevanju nemških mariborskih poslancev premeščen v Ried, vendar na prošnjo cesarju, da bi ostal v Mariboru, dobil 1872 mesto na akademijski gimnaziji na Dunaju, kjer si je v kratkem času pridobil velik ugled in spoštovanje. Od 1884 je bil zaposlen kot gimnazijski ravnatelj v Ljubljani, 1890 deželni šolski nadzornik, ob upokojitvi 1900 dvorni svetnik. Kot slavist in jezikoslovec je objavil Slovensko slovnico po Miklošičevi primerjalni (Ljubljana 1881) in Slovensko slovnico za srednje šole (Celovec 1884), ki prva v paradigmah označuje tonemski naglas. Objavljal je tudi glasoslovne razprave ter (večinoma v nemščini) etimološke študije in prispevke

225

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

Na takšna poročila sem se nekako pomiril, opustil misel izseliti se v Ameriko, vendar sklenil, dokler nimam iz Zagreba dotičnega dekreta, ne grem na Hrvatsko.

Ostal sem toraj v Parizu, čakal na zaželeno odločbo, ter se pečal z različnimi predmeti, hodil v muzeje in biblioteke ter si ogledaval znamenitosti v mestu in njegovi okolici. Med tem sem se spoznal in mnogo občeval z velikim prijateljem Slovanov Louis Legerom,94 z znamenitim Poljakom Aleksandrom Hodzkom, naslednikom v profesuri za slovansko literaturo Mickiewicza95 v zavodu Coll¤ge de France, in z drugimi veljaki. Aleksander Hodzko, kakor njegova soproga, je bil jako blag človek, sama ljubeznjivost, navdušen Slovan in velik učenjak, pa že v visoki starosti (rojen 11. julija 1804), mirnega, rekel bi, starikavega vedenja. Ob svojih predavanjih je toraj imel le malo slušateljev, in hvaležen je bil onim, ki so hodili ga slušat.

M. Blocka sem večkrat obiskaval na njegovem prijetnem domu v lepem predmestju Passy. Ta mož je bil markantna osebnost; izrazit tako telesno kakor duševno. Jako ploden publicist na polju narodnega gospodarstva in statistike, odločen v svojih nazorih in praktičnih nasvetih, ktere mi je daval. Ko sem mu pripovedaval o naših slovenskih razmerah, mi je med drugimi nasveti priporočil za prevod v slovenščino svojo že takrat v mnogo jezikov prevedeno knjižico: "Petit manuel d'economie pratique", ktero je poznej na moje prizadevanje poslovenil V. Kukovec.96 Neka posebnost pa je bila moja družba z možem, z kterim sem delal za ono dobo, menda bi se reklo, čudaške načrte, za železnico od jadranskega morja čez Balkan blizo takšno kakor si jo v novejšem času Srbija želi. Ta mož je bil škotski bančni

iz klasične filologije. V Mariboru je zavzeto deloval za narodno prebujo mesta in štajerskega podeželja.

Bil je soustanovitelj mariborske čitalnice (1861) in skupaj z J. Majcigerjem, Jankom Serncem in E. Chochoulouškom ustanovitelj Slovenske matice (1864). Profesor Šuman je bil Turnerjev dolgoletni dober prijatelj; Turner ga je v času njegovega službovanja na Dunaju pogosto obiskoval in pri njem iskal nasvetov in tolažbe. Pri njem je od novega leta 1875 do oktobra 1876 stanoval tudi Janko Sernec, Turnerjev gimnazijski sošolec in prijatelj. V Turnerjevi korespondenci, ki jo hrani PAM, je ohranjenih več kot 30 prisrčnih pisem in razglednic s pozdravi Josipa Šumana in drugih družinskih članov iz obdobja 18941922.

SBL, III. knjiga, 11. zvezek, Ljubljana 1971, str. 724-725; Sernec, Spomini, str. 27-28; PAM, fond Pavel Turner, škatla II. in V; fotografija: Album, str. 54.

94 L e g e r Louis, francoski slavist (Toulouse, 1843 - Pariz, 1923). Bil je profesor srbščine in ruščine na šoli za orientalske jezike in na Coll¤ge de France. Veliko je prevajal in objavljal dela o slovanski literaturi in civilizaciji. Od 1900 član Akademije. Najpomembnejša dela: Histoire de russie (1907), Les Anciennes Civilisations slaves (1923).

Larousse, 6, Paris 1962, str. 662.

95 M i c k i e w i c z Adam (psevdonim Maryla), poljski pesnik in domoljub (Zaosiu/Novogroudok/Belorusija, 1798 - Constantinopel, 1855). Velja za največjega poljskega pesnika, začetnika romantike na Poljskem. Zaradi domoljubnih pesmi ga je ruska vlada 1823 zaprla in izgnala v Moskvo. 1829 je zapustil Rusijo ter odpotoval v Nemčijo, kasneje v Italijo; 1830 na predvečer revolucije v Varšavi napisal znamenite verze Mati Poljska. 1832 je odšel v Francijo, 1834 prevzel katedro za latinsko literaturo na univerzi v Lausanni, 1840 postal profesor za slovanske jezike in literaturo na Coll¤ge de France, kjer je prišel pod nevaren vpliv Towiańskega. 1845 so ukinili njegovo delovno mesto in ga imenovali za konservatorja v knjižnici v Arsenalu. 1848 je v Italiji organiziral poljsko legijo; 1855 umrl med misijo, na katero ga je poslal Napoleon III. Larousse, 7, Paris 1963, str. 338.

96 K u k o v e c Vekoslav, pravnik, politik in publicist (Koračice/Tomaž pri Ormožu, 10. junij 1876 - Celje, 19. julij 1851). Po gimnaziji v Mariboru je študiral pravo na Dunaju in v Gradcu, kjer je bil 1902 promoviran. 1902 postal odvetniški pripravnik v Celju, 1909 samostojni odvetnik. 1906 je z V. Špindlerjem ustanovil liberalno Narodno stranko na Štajerskem in bil do 1917 njen vodja, 1909 izvoljen v štajerski deželni zbor. Ob koncu I. svetovne vojne je sodeloval pri ustanovitvi Narodnega sveta v Ljubljani, Narodnega veća v Zagrebu, bil v Narodni vladi SHS za Slovenijo 1918-1819 poverjenik za finance. Od 1919 je bil član Začasnega narodnega predstavništva Kraljevine SHS, 1920 izvoljen v ustavotvorno skupščino,

226

S tudia

H istorica

S lovenica

znanstvenik in narodno gospodarski učenjak Henry Dunning Macleod.97 Kje so časi! Kaj se je od leta 1874 do danes zgodilo! - V oni turški dobi bi menda se ne bilo stavilo toliko zaprek temu projektu; turški železnici bi austro-ogerski diplomati menda ne bili nasprotovali. Še nekaj o parižkem študentskem življenju moje dobe. Brž ko sem prišel v Pariz, poiskal sem si privatno stanovanje, seveda v študentskem oddelku mesta, "Quartier latin". Za čedno in zdravo stanovanje sem si vselaj skrbel; rajši sem štedil pri drugih potrebščinah nego pri udobnem stanovanju. Dobil sem v Rue le Prince blizo Luksemburžkega vrta v prvi etaži na ulico prostorno sobo z alkovom, z lepo in snažno opravo in dobro postrežbo primeroma po tako nizki ceni, da bi bil moral na Dunaju dvakrat toliko plačati. Pri najemanju pa so me vprašali, ali bodem sam ali z družico, ktero vprašanje se mi je prav čudno zdelo, a kmalu pa sem zapazil, da stanujejo v istem in nasprotnem poslopju v vseh etažah studenti z družicami. Ob prvem obedu v enem mnogoštevilnih lepih restaurantov, kamor navadno studentje zahajajo, se je pridružilo tudi meni, novodošlemu študentu, čedno dekle ter mi javilo da je vakantno in ako bi bil še sam, bi ono volilo biti moja družica. Takšno ponudbo sem odklonil, opazival vendar sem s toliko večim zanimanjem življenje tako "začasno oženjenih" studentov.

Mlad francozki človek je živahen, ljubi družbo, da skoro ne more biti brez nje.

Tudi ako francozki student resno in naporno studira, ni rad sam v svoji sobi, želi si kogar pri sebi. Takšne družice ga v studijah ne ovirajo, temuč ga še k vstrajnemu delu bodrijo. Te grizetke niso gnusne brazvestne vlačuge, nasprotno, one skrbijo za svoje studentske "soproge", kakor le dobre žene za svoje može skrbeti morejo: opravljajo za nje vestno vsakotero gospodinjstvo za primerno skromno plačilo, akoprem si takšen luksus morejo privoščit le sini premožnejših starišev. Kedar pa student dovrši svoje študije, se loči prav prijateljski od svoje začasne "žene" skrbne družice.

Koliko so pisali in še pišejo Nemci o francozki nemoralnosti: pa naj se primerja življenje francozkih in nemških studentov, francozkega in nemškega ženstva brez predsodkov pošteno in pravično: kje bo ugodnješa bilanca? - Opazival sem nemške studente na raznih nemških vseučiliščih po večerih in nočeh v vsakojakih gostilnah

1920-21 minister za socialno politiko (v celi državi izvedel enotno zavarovanje delavcev) ter minister za trgovino in industrijo. 1922 se je preselil v Maribor, kjer je odprl odvetniško pisarno, 1824 izvoljen v mariborski občinski odbor, isto leto se je pridružil odcepljeni Samostojni demokratski stranki, 1926 izstopil in se kot član Slovenske kmetijske stranke 1827 pridružil Kmetsko-demokratski koaliciji. Na volitvah 1835 je kandidiral na Mačkovi listi združene opozicije, 1938 pa na opozicijski listi kmečko-delavskega gibanja; v letih 1835-39 med voditelji tega gibanja, od 1836 predsednik. 1939 ni bil izvoljen v vodstvo Zveze delovnega ljudstva, umaknil se je iz političnega življenja, se 1941 preselil v Celje in 1846 upokojil. Njegovo publicistično delo je zelo obsežno; objavljal je politične članke in razprave z narodnogospodarsko tematiko. Na prigovarjanje Pavla Turnerja je še kot študent na Dunaju po M. Blocku napisal Uvod v narodno gospodarstvo (Maribor 1899, ponatis iz Popotnika); Turner pa je napisal predgovor. Med pomembnejša dela sodijo tudi Narodno gospodarstvo (Celje 1901) in Vprašanje avstrijske denarne veljave (Celje 1919, ponatis iz Nove dobe). V PAM je ohranjenih veliko število Kukovčevih pisem iz obdobja, ko sta se dogovarjala za prevod Blockove knjige (1897), pa vse do leta 1922.

SBL, I. knjiga, 4. zvezek, Ljubljana 1932, str. 581; ES, 6. knjiga, Ljubljana 1992, str. 66; PAM, fond Pavel Turner, škatla II; Dr. Pavel Turner: Pripomba namesto predgovora, v: Vekoslav Kukovec, Uvod v narodno gospodarstvo, v samozaložbi, Maribor 1899, str. 3-6.

97 M a c l e o d Henry Dunning, škotski ekonomist (1821-1902). Leta 1849 je postal odvetnik v Angliji, sodeloval je pri reformi zakona o pomoči revežem na Škotskem in novem zakonu o menicah (1868-70).

Najpomembnejša dela: The Theory and Practis of Banking (1856), Elements of Political Economy (1858), TheTheory of Credit (v dveh delih, 1889-91).

Webster, Springfield/U.S.A. 1951, str. 947-948.

227

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

in veseliščih: koliko pijanosti in sirovosti se tukaj nahaja! Nasprotno pa ob enakih prilikah nisem našel francozkega studenta pijanca. Bil je vesel na plesišču z svojo družico, pa vrnil se je ž njo trezen in pravočano domu ter drugi dan ni zamudil zapit in zaspan svojih dolžnosti. In glejte takšnega mladega Francoza, kako je prijetnega, olikanega vedenja v vsakteri družbi, primerjajte ž njim z "šmisi" okrašenega Nemca, ki si je iskal žensko družbo pri vsakoterih natakaricah in v javnih hišah: kakšna je njegova družabna olikanost? X. Minol je mesec maj, minoli so mesci junij, julij, avgust, konečno prišel je september in ž njim še le poročilo, - da nisem dobil docenture v Zagrebu. Obsedel sem med dvema stoloma na praznih tleh; ostali so mi samo dolgovi. Neka obupna jeza me je tako zavzela, da bi si bil naj rajši končal življenje, ko bi ne bil imel - dolgov.

Prijatelj Firbas mi je pomagoval z posojili, da sem mogel živeti v Parizu, da bi pa bil njemu, ali kteremu drugemu človeku ostal dolžan za prijateljsko pomoč, smatral sem za skrajno podlost in sramoto. Toraj na delo, na zaslužek, da vse račune poravnam, ter me smrt ne prehiti dolžnika in brezvestnega nepoštenjaka.

To hrvatsko nezgodo sem tedaj si mislil za veliko krivico in nesrečo; poznejši čas me je pa poučil, kako dobro je z menoj ravnala usoda. Poznej mi je bila prilika poznavati hrvatske razmere, in Boga sem hvalil, da me je obvaroval pred to propastjo.

Banus Mažuranić mi je po Račkem dal poročit, da mi podeli neko uradniško službo, ako pridem na Hrvatsko, na ktero ponudbo pa niti odgovoril nisem.

Pa kaj storiti? - Težko mi je bilo vrniti se v domovino, - vendar sem se vrnil. Premišljeval sem sem ter tje, kaj storiti, česar se poprijeti. V Mariboru se mi je svetovalo, posebno mi je prigovarjal profesor Valenčak,98 ob pomankanju učiteljev francozčine in angležčine na srednih šolah naj se oglasim pri deželnem nadzorniku Holzingerju, kteri mi gotovo priskrbi pripravno mesto za te predmete, kar bi mi bilo za "vsakdanji" kruh poleg pa naj bi se pripravljal za docenturo narodnega gospodarstva na graškem vseučilišču. Ta nasvet se mi ni zdel napačen. Posetil sem še Adalberta Svobodo,99 tedaj glavnega urednika Tagespošte, nekdaj mi jako naklonjenega profesorja na mariborskem gimnaziju, in tudi ta mož mi je prigovarjal, naj vse storim, da pridem v Gradec, pa naj se požurim, ker bilo je že koncem oktobra. Šel sem toraj k deželnemu šolskemu nadzorniku Holzingerju ter mu povedal svoj namen in ga prosil za njegovo posredovanje. Mož je za poskušnjo lomil nekoliko francozčino in angležčino z menoj, po tem pa mi ves radosten rekel: "Vaša ponudba 98

V a l e n č a k Davorin (Martin), literarni zgodovinar (Lastnič pri Polju/ob Sotli, 4. november 1834 - Celje, 4. februar 1887). Po gimnaziji v Mariboru je študiral klasično filologijo na Dunaju (nekaj časa tudi slavistiko pri Miklošiču). Po diplomi 1860 je služboval kot gimnazijski profesor na Reki (1860-61), v Varaždinu (1861-64), Gradcu (1864-70) in Mariboru (1870-78). Pisal je literarno-zgodovinske članke in kritike. Z zgodovinskimi podlistki je vzpodbujal zanimanje za zgodovino balkanskih narodov in slovansko književnost. Kot vnet narodnjak Strossmayerjeve jugoslovanske usmeritve je bil soustanovitelj Slovenske matice (1864) in JAZU (1867).

SBL, IV. knjiga, 13. zvezek, Ljubljana 1982, str. 322.

99 S v o b o d a Adalbert, gimnazijski profesor in urednik (ok. 1829 - Monako, 1902). Po končanem študiju filozofije se je 1855 zaposlil kot profesor zgodovine ter nemškega jezika in literature na mariborski gimnaziji, bil je ustanovitelj prvega mariborskega nemškega lokalnega lista in kasneje glavni urednik neodvisnega graškega lokalnega časopisa Tagespost.

Wurzbach, 41. Theil, Wien 1880, str. 82; Dnevne novice, Slovenec, 22. maj 1902, str. 2.

228

S tudia

H istorica

S lovenica

me prav veseli, dobro ste mi došli; jaz potrebujem učiteljev, ki res govoriti znajo francozki in angležki. Pojdite na Dunaj in prinesite mi še kakšno uradno spričevalo in brž dobite koj tukaj v Gradcu zaželjeno mesto."

Hitel sem na Dunaj ter nemudoma poiskal profesorja Mussafio,100 ki je takrat vihtel žezlo vsemogočno na dunajskem vseučilišču za francozčino in italijanščino. Po mnogem iskanju sem ga našel v dvorni biblioteki, kjer je čepel nad neko staro izdajo Dantejeve "Divina Comedia". Na moje vprašanje, kakšnega izpita bi mi bilo treba, da bi dobil dovoljenje podučevati francozčino na srednih šolah, me je prav nemilostno nahrulil, kako da mu pridem še le sedaj "hereingeschneit" [kot sneta sekira], ko je vendar semester že davno počel, ter je na moj francozki nagovor odgovarjal le nemški: "Es kommen da Leute, die französesch (sic.) sprechen können und glauben, daß sie deshalb zum Unterrichte in der französichen Sprache schon befähigt wären; ich aber verlange zu dieser Befähigung dieselben Studien wie für Latein und Griechisch, vor allem die historische Grammatik. Kommen Sie in mein Seminar, dann werden Sie sehen, wie ich den Gegenstand behandle." [Prihajajo ljudje, ki znajo govoriti francosko in mislijo, da so usposobljeni za poučevanje francoskega jezika; jaz pa zahtevam za to usposobljenost toliko pouka kot pri latinščini in grščini, predvsem zgodovinsko slovnico. Pridite na moj seminar in boste videli, kako se jaz lotevam tega predmeta.]

Oholemu možu, (ako se ne motim, bil je dalmatinski Žid), sem vpomnil, da sem na svoje uljudno vprašanje od njega tudi uljudnega pojasnila pričakoval, ter koj sklenil, da se ž njim ne bom več pečal. Radovednost me je vendar gnala, da sem parkrati šel poslušat, kako ta veljak Mussafia razpravlja svojo učenost v svojem seminarju, a kaj sem tam slišal in videl, se mi je uprav gabilo. Tamošni kandidatje za francozčino so bili večinoma Nemci iz Tirolskega, Voralberga, Gornjeavstrijskega, ki že itak nemščino govorijo na svoj poseben način, mehko francozčino pa v izgovarjanju mrcvarijo, da se Bogu vsmili. Pa da bi se bili še v točnem govoru vadili! A kaj še! Prebrskavali so se stari francozki klasiki in iskalo se je grozno učeno, kako se je v teku stoletij ta ali ona beseda spremenjavala, koliko krati je ta ali oni pisatelj jo tako in tako rabil. Po takšnem nauku se nisem več čudil, da, kakor se mi je pripovedovalo, ko je bil nek gimnazijski profesor in učitelj francozčine ob neki priliki poklican na sodnijo za tolmača, ubogi Francoz ni razumel profesorja in profesor ne Francoza.

Po teh prigodkih sem drugoč namenil zapustiti Avstrijo ter se preseliti v London v odlično borzijansko hišo. Pogajanje je bilo že tako daleč, da bi bil imel nastopit svojo službo že mesca decembra; pa nepričakovani slučaj me je ovrnil od tega namena.

Na Dunaju sem zahajal k Šumanovim,101 z ktero rodbino sem bil že mnogo let v 100

M u s s a f i a Adolf, romanist (Split/Dalmacija, 15. februar 1835 (1834) - Firence, 7. julij 1905). Kot sin rabina je 1852-54 na Dunaju študiral medicino, 1855 je začel poučevati italijanščino na dunajski univerzi; pripravljal je učitelje na strokovni izpit in svoje seminarje razširil še na področje zgodovinske slovnice. Od 1857 do upokojitve 1877 je bil zaposlen kot pisar v dvorni knjižnici. 1860 je Mussafia, ki ni končal nobenega filološkega študija (svoje znanje je izpopolnjeval pri prvaku romanistike F. Diezu), postal izredni profesor za romanske jezike in literaturo na dunajski univerzi in 1867 redni profesor. Da bi zadostil formalnim zahtevam, so mu 1869 podelili častni doktorat. Za svoje delo je bil večkrat odlikovan, od 1871 dopisni član Akademije znanosti na Dunaju. Turnerjevemu odklonilnemu odnosu in katastrofalni oceni njegovega poznavanja francoščine navkljub velja Mussafia za utemeljitelja romanistike na dunajski univerzi. Njegov učbenik, znan kot 'Neuer Mussafia', je še danes v uporabi. Njegov jezikovno-znanstveni in literarno-znanstveni opus obsega 336 del. ÖBL, VII. Band, Wien 1978, str. 3-4.

101 Družina Josipa Šumana, Turnerjevega dolgoletnega prijatelja, nekdanjega profesorja na mariborski gimnaziji, jezikoslovca in narodnega delavca, ter njegove žene Terezije, roj. Zabukošek. Glej opombo št. 86.

229

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

intimnih, iskreno prijateljskih odnošajih. Vžalosten sem v tej blagi obitelji mnogokrati iskal in nahajal tolažbo. Ljubemu prijatelju Šumanu in njegovi blagi soprogi sem razodeval svoje namene in tožil svoje nezgode: pri njima sem nahajal odkritosrčno sočutje, posebno pa še v tem kritičnem času. - Šuman je bil takrat profesor na akademičnem gimnaziju, in na tem zavodu je imel takrat vrhovni vojaški poveljnik celokupne Ogerske general konjice baron Edelsheim-Gyulai svojega sina v tretjem razredu privatista. Nekega dne, ko sem bil že blizo pripravljen, da odpotujem, mi Šuman vzradoščen naznani: "Ti ne hodi mi v London, ostani pri nas! Tukaj bode bolje. Baron Edelsheim-Gyulai102 se je oglasil v našem gimnaziju ter prosil, da bi mu priskrbeli dobrega vzgojitelja njegovemu sinu: sprejmi to mesto Ti. Upam, da bo dobro in da Ti ne bode žal." - Sprva me je ta ponudba presenetila; imel sem tudi pomisleke se ukvarjati sopet z vzgojiteljstvom; konečno pa sem se odločil za dogovor z Edelsheim-Gyulaijem v njegovi palači na Praterski cesti, kjer je bival, kedar je iz Budapeste po opravkih prihajal na Dunaj.

S tem izvanrednim človekom sem se brž pogodil. On je s svojim odločnim, odkritosrčnim nastopom ugajal meni, jaz pa njemu. Stavila sva kratko vsaki svoje pogoje, in določba je bila gotova.

XI. Z prvim januarjem leta 1875. sem nastopil svojo službo v Budapesti, in sicer kakor sem zahteval na poskušnjo v tekočem šolskem letu. Ta poskušnja pa se je za obej strani tako dobro in povoljno obnesla da sem ostal pri Edelsheim-Gyulaijevih v Budapesti blizo deset let, ko je moj gojenec dovršil že svoj doktorat.103 Tako sem opustil svoje misli in želje po universitetni docenturi, obesil juridične, nacionalekonomične in politične studije na klin, prijel se sopet gimnazijskih predmetov ter skrbel praktično za svoje premoženje na mesto lepih pa navadno brezkoristnih teorij za narodno gospodarstvo. - In sedaj v sivi starosti, ko premišljujem in razmotrujem prigodke prošlih let, mi res ni žal, da sem tako ravnal, ter hvalim Boga še posebno za tri milosti, namreč: da nisem postal profesor zagrebškega vseučilišča, da nisem leta 1881 prevzel uredništva Slovenskega naroda, in - da se nisem ženil.

Naj si pa nikdo ne misli, da je hofmeisterija lahek in prijeten posel. Pravi in res vestni vzgojitelj je suženj svojemu poklicu. Naporno zaposlen noč in dan mora 102

E d e l s h e i m - G y u l a i Leopold Wilhelm baron von, avstrijski general (Karlsruhe, 10. maj 1826 - Budimpešta, 27. marec 1893). Leta 1842 je stopil v vojsko, 1848-49 se je boril na Dunaju, na Madžarskem in v Italiji, kjer se je odlikoval z izrednim pogumom. 1859 je v vojni proti Franciji in Sardiniji v bitki pri Magenti s taktično potezo rešil ogroženo levo krilo avstrijske vojske in bil odlikovan z Vojaškim redom Marije Terezije. V mirnem času je organiziral več prostovoljnih konjeniških polkov, ki so že 1862 postali del redne vojske. Na bojnem pohodu proti Prusom 1866 je kot generalmajor poveljeval konjeniški diviziji, vendar ni mogel izvesti odločilnega napada. Istega leta ga je posvojil njegov bratranec grof Franz Gyulai, zaradi česar je dobil naslov barona. 1869-74 je bil imenovan za glavnega inšpektorja konjenice, v tem času je uspešno reorganiziral celotno avstrijsko konjenico, pri čemer je posebej izboljšal njeno mobilnost in sposobnost hitrih manevrov; njegove zamisli in rešitve so posnemali tudi v tujini. Od 1874 je kot general konjenice opravljal funkcijo komandanta IV. vojnega korpusa v Budimpešti. 1886 je bil zaradi političnih razlogov upokojen.

NDB, 4. Band, Berlin 1971, str. 309; ÖBL, I. Band, Wien 1957, str. 215.

103 O prisrčnem odnosu med vzgojiteljem Turnerjem in njegovim gojencem, mladim grofom EdelsheimGyulaijem, ki sta ga obdržala tudi po Turnerjevem odhodu, priča 26 Poldijevih pisem iz obdobja 18851916, shranjenih v PAM. PAM, fond Pavel Turner, škatla II.

230

S tudia

H istorica

S lovenica

žrtvovati vse svoje moči svojemu gojencu, da se telesno in duševno prav razvija, da se mu varuje zdravje, in zabranjujejo napačne in škodljive razvade, da se navaja v vsakem oziru k pravemu načinu življenja in vedenja. Navadno pa mora hišni učiteljvzgojitelj nadomeščati svojemu gojencu privatistu še blizo pol ducata profesorjev ter poznavati njihove posebnosti in muhe, ker vsaki profesor ima svoje posebne nazore o svojem predmetu ter ga misli za naj važnejšega. Tu je treba za vestni in točni poduk mnogo pripravljanja, da učenec ne zapazi kakšno pomankljivost ali nevednost učiteljevo; sicer zgubi učitelj svoj ugled in svojo brezpogojno autoriteto.

Kjer so razumni stariši ter se dobro sporazumevajo z vzgojiteljem, se premagajo vse težave in doseže se zaželjen cilj; pa gorje učitelju-vzgojitelju, kjer ima opravit z nerazumnimi, z nerazsodnimi, nevednimi, pa domišljavimi in ošabnimi stariši, - osobito s takšnimi materami!

Vsa čast Edelsheim-Gyulaiju! Ta autokratična, energična osebnost, kteremu iz med njemu podredjenih ljudij se nikdo ni drznil ugovarjati, je bil bistrega uma in točne razsodnosti, akoprem si je tudi domišljeval kakor sedajni Nemški cesar Viljem, da on sam vsako stvar naj bolje razumi. Tako se je dogodilo ob neki priliki, ko je prišel k mojemu poučevanju ter mi neke stvari bolje vedeti hotel, na kar sem mu kratko rekel: "Excellenz, das verstehen Sie nicht!" [Ekselenca, tega vi ne razumete!] - Ta opazka ga je silno osupnila: vojaško se je zasukal ter molče zapustil sobo. Bil sem potem nekoliko vznemirjen, kaj bo posledica te moje drznosti. In kaj je bilo? - Povišal mi je mesečno plačo za dvajsti goldinarjev, in bila sva si naj boljša prijatelja.

O baronu Edelsheim-Gyulaiju se je veliko pisalo; imel je mnogo prijateljev, pa menda še več sovražnikov. V nekaterih knjigah in pamfletih je preveč hvaljen, v drugih preveč grajan in obrekovan. Srednjega, pravega pota se je držalo malo dotičnih poročevalcev. Po mojem mnenju je bil ta mož, rekel bi, prototip svojega plemena: z vsemi vrlinami in napakami pravi, pristni Švab. Raichsfreiherr Baron Leopold Edelsheim se je rodil v Karlsruhe. Še zelo mlad kadet je prišel na Avstrijsko, pa leta 1848. in 1849. se je bojeval že kot rittmeister na Ogerskem in v Italiji. Izvanredno se je odlikoval s svojim husarskim regimentom leta 1859. pri Solferinu, kjer si je zaslužil križ Marije Terezije. Izvršil je tam pravcati "Schwabenstreich" [švabski udar] v zvišenem pomenu.

Kako rad je govoril o svojem Solferinskem junaštvu, tako neprijeten mu je bil spomin, kedar se je nanašal govor na vojsko leta 1866. Z neko jezo je pravil, da so takrat pod Benedekom104 se dogajale naravnost blaznosti. Med drugimi dogodki je pripovedaval, da si je Benedek, ki je bil sprva določen za vrhovnega poveljnika v dobro mu znani Italiji, sostavil svoj generalni štab v Gorici. Nadvojvoda Albrecht105 je imel prevzeti poveljstvo proti Prusom. Prišel pa je v Gorico ter naročil Benedeku, da tudi njemu - Albrechtu - sostavi generalni štab. Ko je Benedek to storil, mu je nadvojvoda Albrecht rekel: "Sedaj pa Vi prevzemite moj štab in pojdite k severni armadi,

104

B e n e d e k von Felsö-Eör Ludwig, general (Ödenburg, 14. julij 1804 - Gradec/Graz, 27. april 1881).

1825 se je kot poročnik odlikoval v boju proti upornikom pri Gdówu, 1848 poveljnik pred Curtatone, 1849 se je bojeval pri Mortari, Novari, Raabu, Komornu in Szöregu, 1853 feldmaršal in vodja Radeckyjevega generalštaba, 1859 poveljnik VII. korpusa pri Solferinu, 1860 poveljnik generalštaba in vrhovni poveljnik v Benečiji, 1966 komandant Severne armade proti Prusom; po porazu pri Königgrätzu so proti njemu sprožili preiskavo vojaškega sodišča, ki je bila decembra 1966 po ukazu Franca Jožefa ustavljena; po tem živel odmaknjeno v Gradcu. ÖBL, I. Band, Graz-Köln 1957, str. 68.

105 A l b r e c h t, nadvojvoda, avstrijski feldmaršal (1817-1895).

Görlich-Romanik, Geschichte Österreich, Wien, str. 413, 422.

231

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

jaz pa prevzamem Vašega in grem v Italijo." To je bil strašen udarec Benedeku, ki je bil pripravljen za Italijo nikakor pa ne za sever. Mož je bil silno pobit; prosil je naj se da to poveljništvo komu drugemu, ker za severno vojsko se on ne čuti zmožnega.

Vendar Befehl ist Befehl, - moral je na sever, dasi obupen, in posledice so bile, kakoršnih se je bal in - pričakoval. V nadvojvodu Albrechtu namenjenem generalnem štabu in v važnih komandah severne armade so bili večinoma nesposobni pa lahkomiselni in oholi aristokratje, ki bi se bili menda uklanjali nadvojvodu, nikakor pa ne Benedeku. V tej vojni Edelsheim ni imel prilike se odlikovati; po sklenjenem miru pa je postal "als der beste Reitergeneral" Inspector der Kavallerie ter je reorganiziral avstrijsko konjenico tako uzorno, da sta potem tudi Nemčija in Francija posnemale njegovo organizacijo. Feldzeugmeister grof Gyulai, žalostnega spomina iz leta 1859, ga je posinovil, nakar je navzel ime baron Edelsheim-Gyulai. Grofovskega naslova ni maral, in šele njegov sin, bivši moj gojenec, je sprejel leta 1912 grofovski naslov.

Leta 1874. je bil Edelsheim-Gyulai imenovan za naj višjega vojaškega poveljnika na Ogerskem. V službenih zadevah je bil do skrajnosti natančen; brigal se je tudi za vsaktero malenkost. Njegove inspekcije so bile velik strah dotičnikom. Ozirov ni poznal nobenih. V službi je ravnal, rekel bi, z generalom kakor z korporalom, z naj višim aristokratom kakor z plebejcem. Ob nekih manevrih se je dogodilo, da nadvojvoda Friderik kot brigadir ni zvršil svoje naloge njemu po volji, za kar ga je grajal potem v pričo drugih generalov. Ko pa mu je nekdo omenil, da bi z nadvojvodo naj bil bolj obziren je kratko odgovoril: "Im Dienste kenne ich keinen Erzherzog, sondern nur den Offizier." [V službi ne poznam nobenega nadvojvode, temveč samo ofocirja.]

V svoji gorečnosti za dobro stvar, kakor si je on mislil, je bil včasih res preveč strog, preveč padantičen. Slabo se je godilo onim, pri kterih je opazil kakšno zanemarjenost ali nepravilnost; kdor pa je imel dobro vest ter je odločno zastopal svojo stvar, je ž njim dobro shajal. Ako mu je pa kdo bojazljivo, jecljavo, nesigurno poročal o kakšni stvari, tedaj je koj sumil, da ni vse v redu, in neprijetna preiskava se je vršila do zadne pičice.

Izven službenih opravkov je bil z vsakim poštenim človekom jako prijazen in zgovoren, ako ni bilo posebnega vzroka za nemilostno vedenje. Prazno aristokratsko nadutost je sovražil; cenil je lastno osebno zaslugo. Svojo nearistokratsko nagnenje spričeval je s svojo ženitvo z priprosto gledališko igralko Frideriko Kronau, akoprem bi mu bile rade grofice in princesije za ženo.

Meni je zaupal marsiktero tajnost rekoč: "Dokler živim, ostane med nama, po moji smrti pa lahko govorite." Tako mi je večkrat omenil, ko je smešil aristokrate, ki se bahajo s svojo krvjo, s svojim visokim sorodstvom: "Jaz bi se lahko ponašal z sorodstvom cesarskih in kraljevskih rodbin, v ktere so se možile badenske princesinje, ki so bile prav za prav Edelsheimove hčeri." Pater est quem nuptiae demonstrant.

[Očeta razglašajo svatbe (hčera).]

Da pač res smešno je, ako se aristokrati ponašajo s svojo modro, mnogo stolet plemenito krvjo. Bival sem 32 let med aristokrati ter imel dosti prilike opazivat njihovo hvalisano modrokrvnost. Sicer pa je velika sreča za one aristokratske rodbine, kterim se obilo plebejske krvi primešuje, ker takšne ostajajo zdrave in krepke telesno in duševno, ob tem ko druge, ki se vedno med seboj plodijo, propadajo. Grofi Andrassy se ponašajo s svojim praotcem, ki je bojda bil Andoraš, Arpadov tovariš, ko so Ogri zasedli sedajno Ogersko. Pa kako je z njihovo tako staro plemenitostjo? - Obče je znana tajnost, da so trije brati grofi Andrassy Manu, Gyula in Aladar imeli vsaki svojega posebnega očeta, samo tega ne, z imenom kterega se ponašajo. Manu je bil

232

S tudia

H istorica

S lovenica

sin nekega Žida, Gyula,106 mnogo slavljeni austro-ogerski kancelar in politikar sin nekega ciganskega primaša, in Aladar nekega ekonomskega uradnika. Mati njihova je bila, kakor mi je pripovedaval njen stari upravitelj v Homoni, jako energična in resolutna ženska, njen mož pa - "dober človek".

Sicer kakšni slučaji pri ogerskih aristokratih niso redke izjeme; zavolj njih se tudi nikdo ne skandalizira. Saj ogerskim in hrvatskim - višjim in nižjim duhovnikom, priprostim plebanošem kakor znamenitim škofom tudi nikdo ne zamerja, ko imajo priležnice, kolikor se jim ljubi in kolikor jih zmorejo. Homo sum et nihil humani a me alienum puto [Človek sem in mislim, da mi nič človeškega ni tuje.], jim velja za pravilo.

Moj gojenec, edini sin Edelsheim-Gyulaijev in njegove žene rojene Kronau, je bil dobrodušen, še precej nadarjen fant, vendar nikakor ne vojaškega značaja, kakor njegov oče, kterega to tudi ni žalilo. Pravil pa mu je zato vedo (sic.): "Poldi, du kannst werden, was du willst, aber einen guten Schulsack musst du haben." [Poldi, postaneš lahko, karkoli si želiš, le dobro znanje moraš imeti.] Za dober poduk se je toraj storilo vse mogoče ne samo glede šolskih predmetov temoč tudi za druge vednosti, ki so potrebne svetovno izobraženemu človeku.

Da sem mogel mladega človeka povsodi spremljati, moral sem tudi se dobro jahati naučiti, in sicer pod vodstvom samega mojstra generala; a strogemu učitelju nisem delal sramote.

Mati se ni vmešavala v določeno sinovo vzgojo. Ako je pa kedaj njena skrbljivost kaj nepotrebnega želela, je oče koj pripomnil: "Poldi, du musst von der Schürze der Mutter losgebunden werden," [Poldi, ti se moraš odvezati od predpasnika svoje matere.] in stvar je bila v redu.

Po njegovi maturi sem obiskal ž njim naj prej Edelsheim-Gyulaijeva posestva v raznih krajih Ogerske in Hrvatske, kar je bilo zelo potrebno, ker oče je skrbno in natančno inspiciral svoje vojaštvo, svoja posestva pa malo kedaj videl; zato pa se je tam kaj čudno gospodarilo.

Potem sva potovala - nekako po angležkem načinu - po Italiji, Franciji, Švici in Južni Nemčiji, kjer sva obiskala Edelsheimove sorodnike.

Leta 1881. se mi je naročilo naučno potovanje ne samo z mojim gojencem, ki je bil že jurist, temoč tudi z njegovim sovrstnikom in pajdašem mladim grofom Aleksandrom Andrassy, edinim sinom grofa Nandarja Andrassy. Za prepotovanje se je določila Severna Nemčija, Skandinavija, t.j. Danska, Švedska, Norvegija in Velika Brita106

A n d r a s s y Gyula (Julius) starejši, grof, madžarski politik in državnik (Kaschau, 8. marec 1823 Volosca/Istra, 18. februar 1890). Na univerzi v Budimpešti je študiral pravo, 1845 je postal veliki župan župe v Zemplinu, 1847 pristopil h Koshutovemu programu, 1848 se je na čelu baronov pri Schwechatu boril proti Jelačiču, 1849 v diplomatski misiji v Beogradu in Carigradu. Po zmagi avstrijsko-ruske kontrarevolucije je odšel v izgnanstvo v Pariz in London, 1849 je bil skupaj z ostalimi emigranti obsojen na smrt, 1858 pomiloščen. Prekinil je stike s Koshutovo emigracijo, se s posredovanjem svoje matere vrnil v domovino in si z Deákom prizadeval za pomiritev Madžarske in habsburške dinastije, 1867 predsednik parlamentarnega odbora za avstro-ogrsko pogodbo, 1871 avstro-ogrski zunanji minister, 1878 je organiziral Berlinski kongres, na katerem je ob podpori angleške in nemške vlade dobil mandat za okupacijo Bosne in Hercegovine, 1879 se je po sklenitvi avstrijsko-nemške zveze umaknil z ministrskega položaja.

Bil je tipičen predstavnik madžarskega fevdalnega vladajočega razreda; prizadeval si je za zadušitev osvobodilnih gibanj nemadžarskih narodov Ogrske (Hrvatov, Srbov, Slovakov in Romunov) in antifevdalne vstaje madžarskih kmetov. S svojo politiko na Balkanu je igral izrazito protijugoslovansko vlogo, saj je bil odločen nasprotnik vsake slovanske orientacije. Z avstro-ogrsko pogodbo je zagotovil reakcionarno, protidemokratično, preživelo vladavino svojega plemiškega razreda kot manjšine s tem, da ji je zagotovil podporo habsburške dinastije za ceno madžarske svobode in neodvisnosti proti Avstriji. ÖBL, I. Band, Graz-Köln, str. 20-21; ELZ, 1. knjiga, Zagreb 1955, str. 152.

233

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

nija. Izvrševal sem to svojo nalogo kolikor mogoče vestno in natančno, pa to ni bilo tako lahko in prijetno, kakor bi si kdo mislil, ki nima dotičnih izkušenj. Biti dobrim Mentorjem, je v obče silno težek posel. Odgovornost, da se mladim potovalcem kakšna nesreča ne prigodi, dela neprestano velike skrbi.

XII. Na tem potovanju za proučevanje je bila Praga naša prva postaja, kjer mi je bil češki dramaturg Emannuel Bozděch107 na znatno poučno pomoč. - Z mnogojednim Šandorjem pa sem imel že tukaj poseben križ: trebalo mu je zdravnika za dobro prebavljanje. V Draždanih pa se mu je sopet pokicala zdravniška pomoč.

Zvedeni stari znanci so me opozorili, da se na nemškem v javnih lokalih nič ne sme govoriti o politiki; treba se varovati agents - provocateurjev, ki radi nič žalega ne slutečega človeka v različne razgovore spravljajo potem pa ovajajo.

Ob potrebni opreznosti smo toraj potovali ne moteno po določenem načrtu, premotrivali znamenitosti v Berolinu in okolici, potem v Hamburgu, Holsteinu in Schleswigu, ter se vkrcali v Kielu za prevoz na Dansko. Nepozaben mi je ostal vtis, s kterim sem vstopil na Danska tla ter videl tamošno ljudsko življenje in gibanje: kolika razlika! - Na Nemški strani vse pod hladno, strogo vojaško poslušnostjo, na Danski pa veselo svobodno vrvenje in neka radostna zadovoljnost. Tukaj sem prav očividno opazival in čutil, kolik in kakšen upliv ima vlada na ljudsko dušo, na srečo in nesrečo, na celi značaj kterega naroda. Skandinavci, t.j. Danci, Norvežani in Švedi so pravo germansko pleme; pa razlika med Nemci in njimi je velika. V Prusiji in popruščeni Nemčiji se mora živeti in ravnati po natančnih in strogih uredbah, po vojaških in policijskih ukrepih in stanovskih nazorih, tako da človek ni za sebe svoja osebnost, temoč kolesce v velikem državnem stroju, kterega goni nasilna moč pruske vlade.

V Skandinaviji nasprotno se človek čuti samega sebe, svojega človeka; vladuje se po zadanih državnih zakonih brez nepotrebnih nasilnih spon in zadržkov, živi svobodno kakor mu razum in srce veleva brez stanovskih predsodkov, toraj brez straha in hinjavstva, odkritosrčno, zadovoljno in srečno.

Nisem imel navade pisati dnevnikov, tudi ob potovanju ne, s kterega sem pošiljal le tu pa tam popotne dopise slovenskim časnikom; toraj sedaj po preteku mnogih let ne bodem popisoval v "Spominih" potovanja križem kražem po Danskem, Švedskem in Norvežkem, omeniti hočem le par osebnih slučajev.

V Kristijaniji [danes Oslo], glavnem mestu Norvegije, smo stanovali v naj uglednejšem hotelu Victoria. V jutro, ko je bilo že vse pripravljeno za nadaljno potovanje proti severu, začne Šandor tožiti, da se slabo čuti in da ga grlo boli. Treba je bilo poklicati zdravnika, kteri je diagnosticiral difterijo. Ta bolezen je bojda razsajala v Kjobenhavnu (Kopenhagnu), in tam bi se je bil nalezel Andrassy. Hotelir se je silno prestrašil: bolenik na difteriji v njegovem hotelu! - Kaj bode, ako se ta nezgoda razglasi po mestu? - Bolenik se mora odpraviti bodisi v kakšno bolnišnico ali privatno 107

B o z d ě c h Emanuel (psevdonim Tothbart), češki pisatelj (Praga, 1841 - ???). Velja za enega najboljših čeških dramatikov. 1869 je postal dramaturg kraljevega češkega gledališča. Živel je skromno življenje in se posvečal predvsem pisanju dramskih del za gledališče, 1877 je izdal zbirko novel, pisal gledališke komentarje in kritike v obliki feljtona v znane praške časopise ter v češčino prevajal znana dela tujih dramatikov. V poznejših letih je pogosto zapadal v velike duševne krize, 10. junija 1889 je odšel neznano kam in vso poizvedovanje za njim je bilo neuspešno.

Ottův slovník naučný, J. Otto, 4. díl, Praga 1891, str. 518-519.

234

S tudia

H istorica

S lovenica

stanovanje izven mesta. Zvedel je za to nezgodo austro-ogerski konsul Petersen, ljubeznjiv mož Norvežan. Došel je nemudoma in nudil vsakoršno ustrežljivost. Ime grof Andrassy mu je imponiralo; hotel je koj na Dunaj in v Budapest telegrafirati, kar sem mu pa po tehtnih razlogih odločno zabranil, pač pa sem zahteval zdravniški konsilij profesorjev tamošne medicinske fakultete. Ti strokovnjaki so se izrekli, da v treh dneh se odloči ali katastrofa ali vzdravljenje. Sicer pa upajo, da, ko je mladi človek krepak, kmalu poolnoma ozdravi.

Vkljub oskrbi hotelskega zdravnika in ustrežljivosti konsula Petersena se je komaj še le k večeru drugega dne našla za bolenika neka hiša na skrajnem koncu mesta. V tem neprijetnem položaju pa sem uvažil hotelirju in hotelskemu zdravniku, da bi bilo preseljevanje boleniku še le po že dva dni trajajoči bolezni ne samo boleniku temoč še posebno hotelu na škodo; naj se toraj bolenik v hotelu pusti, bolezen nikar ne razglasi, jaz sam pa prevzamem bolniško postrežbo. Moža sta sprejela moj predlog.

Andrassijevemu tovarišu se je bila odkazala že koj ob prvem trenutku druga soba, in tako ločen in desinficiran je za čas samotaril ter po zanimivi mestni okolici pohajkoval in z risanjem se kratkočasil. Prepovedal sem pa tudi njemu javiti starišem kaj o bolezni, ker takšno obvestilo bi bilo nespametno, prav nesrečno, ker stariši bi se bili spravili v veliki strah, pomagati pa bi ob taki daljavi ničesar ne mogli. Čez osem dni je bolenik popolnoma ozdravel in zdravniki so razsodili, da smemo dalje potovati, kakor smo bili namenjeni, da bo spremenjevanje obnebja le koristilo.

Odpotovali smo toraj proti severu; stariši pa o tej bolezenski epizodi ničesar niso zvedli, dokler se nismo srečno vrnoli s potovanja, za kar so bili jako hvaležni.

Kakor sem povsodi ob potovanju skrbel, da sta si moja mlada sopotnika ogledala in spoznavala ne samo lepote in zanimivosti mest, temoč še posebno naprave in uredbe, iz kterih izvira narodno in državno blagostanje, tako sem ju tudi v Throndhejmu (Trontheimu) opominjal, naj tukaj z odprtimi očmi in potrebno pazljivostjo ob vsaki priliki upoznavata obče koristne naprave, doma pa skrbno z izpiti dovršita juridične in državnopravne studije, kar jima je lahko in še za to dolžnost, ko imata "titel und mittel" [naslov in sredstva], da moreta potem blagodejno koristiti svoji državi, svojemu narodu. Na takšno opominjanje pa se je drznil Andrassy ob neki priliki reči: "Wozu denn die Eselsleiter auf der Universität? Mein Onkel Gyula hat keine Studien mit Prüfungen gemacht, und Sie können doch nicht sagen, daß er kein berühmter Staatsmann sei?" [Kaj naj počne vodič oslov na univerzi? Moj stric Gyula ni končal nobenega študija, pa vendar ne morete reči, da ni pomemben državnik?] Na to opazko sem domišljavemu mlademu aristokratu prav resno pripomnil: "Merken Sie sich, junger Mann, daß nicht ein jeder Esel so ein Eselsglück haben kann wie Ihr Herr Onkel." [Pazite se, mladi mož, vsak osel ne more imeti takšne oslovske sreče, kakor vaš gospod stric.] Ta moj izrek se je razglasil poznej v Budapesti, in Jozsi Majlath mi je ob neki priliki rekel: "Das haben wir viele uns früher wol (sic.) gedacht, aber niemand hatte die Keckheit es auszusprechen." [To smo že prej vsi mislili, pa nobeden ni bil tako drzen, da bi si upal to izgovoriti.]

Graf Géza Zichy, enoročni umetnik na glasoviru, pa mi je rekel: "Za dosego visokih državnih in drugih častnih mest pri nas ni treba druga nego lepo ime, odličen nastop v salonu in primerna zgovornost."

Mnogoslavljeni grof Gyula Andrassy je bil tipus takšnega veljaka. Strokovnih studij ni imel nobenih. Brbljati je sicer znal po madjarski, francozki, angležki in nemški, vendar ni bil zmožen korektno spisati kakšnega lista v nobenem teh jezikov.

Kakor so mi pipovedovali dotičeni referenti v njegovem ministerstvu, so imeli težave dobit od njega samo podpise aktom, ki so izhajali v njegovem imenu kot njegovi

235

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

proizvodi, in kterih navadno še čital ni, - da baje ni vtegnil, - temoč je le referentom pravil, naj mu koj kratko povejo zadržaj. Uradno delo mu je bilo predolgočasno, zoperno.

Večina arostokratskih veljakov ima svoje Jude, ki za nje misli in dela, aristokrat pa "presentira"! Tako je bil tudi Andrassijev factotum [desna roka] Jud Duz. Poznal sem tega veljaka, ko je bil še v Budapesti skromen žurnalist. Sprva je bil Andrassiju nekako privatni tajnik, v kteri službi se je pokazal jako spretnega in rabljivega, toraj "slavnemu" ministru zelo potrebnega, zato je bil sprejet v državno službo, v kteri se je povzdigaval od stopnje do stopnje, do sekcijskega šefa, in še pokrščen do barona Doczi.

Ko je grof Gyula Andrassy zapusti mesto ministra zunajnih zadev, ter se preselil z Dunaja v Budapesto je tukaj seveda v visokih družbach (sic.) sijajno nastopal; pa vsakteri budapeštanski trgovci in obrtniki so bili malo po malo hudo razočarani o njegovi preuzvišenosti, ker za poravnavo poslanih mu računov se nič ni brigal vkljub večkratnim opominom in prošnjam. Tako se je vse balo njegovih naročil, in bridko so mi tožili svojo nevoljo prizadeti nesrečniki ob raznih prilikah, ko sem imal opravila ž njimi v zadevah Edelsheim-Gyulaija, kteri je bil takrat v Budapesti menda naj vestnejši in naj točnejši plačevalec.

Zapustivši diplomatično drsališče na dunajskem Ballplatzu se je hotel drsati Andrassy na ledu - na Budapeštanskem drsališču, ker drsanje je bilo v oni dobi sila na modi: drsali so se tekmovaje aristokrati in plebejci, stari in mladi. A grof Gyula Andrassy, leta 1879. že 56 let star, se je moral na ledu drsati še le učiti, kar pa ni bilo lahko. Menda pa se nikoli v svojem življenju ni tako resno poprijel kterega uka, kakor drsanja. Gotovo ni kedaj stavil svoje diplomatične korake tako oprezno kakor z drkalicami oborožene noge na ledu. Zato je konečno res premagal hude težave ter se naučil samostojno, starosti primerno drsati.

Na ta uspeh in zavolj nepremagljive mode hotela se je naučiti drsati tudi grofica njegova soproga, že petdesetletna matrona. Jaz pa drsajoč se s svojim gojencem, sem moral nesrečnik se ukvarjati tudi s to žensko; vendar ves uk in trud je bil brezuspešen: trebalo je nositi starko takorekoč na rokah; samostojno nikakor ni mogla naiti (sic.) ravnotežja. Čudom pa sem se čudil, da je ta "preuzvišena" dama prihajala ne led z razmršenimi rokavicami, skoz ktere so ji gledali goli prstki.

Zato pa je bila toliko bolj spretna in občudovana drsalka njena hči Ilona. Ta "krasotica" je tudi precej pripomogla k glasoviti trozvezi med Austrijo, Nemčijo in Italijo.

Bismarck je poznal ljudi ter znal jih izkoriščti. Dokler se ni sklenila trozveza, je Bismarck se laskal Andrassyju; njegov starši sin Herbert je obiskaval Andrassyjeve, in vse je mislilo, bilo že uverjeno, da se Ilona ž njim vmoži. Ko pa je političen namen bil dosežen, si je Herbert poiskal drugo nevesto. Seveda je ta zveza imela biti na korist edino le Nemčiji, na pospeševanje nemške hegemonije, ter še osobiti na vsakoršno izkoriščanje Avstrije.

Znano je da se volijo papeži in škofi bojda po razodetju svetega duha. Ob nekem obedu pri Nandor Andrassyjevih je prišel govor na škofa Strossmayerja, in jaz sem omenil, da se čudim, da po smrti Havlika [prav: Haulika]108 ni bil poklican Stross108

H a u l i k Juraj de Váralya, zagrebški nadškof in kardinal (Trnava/Slovaška, 20. april 1788 - Zagreb, 11. maj 1869). Po narodnosti je bil Slovak; kot duhovnik je postal 1830 svetovalec madžarske vlade, 1832 je prišel v Zagreb za škofa, 1837 postal nadškof, 1856 kardinal. Kot zagrebški škof je bil namestnik bana (1840-42, 1845-48). Na začetku je kot aktiven predstavnik Narodne stranke pomagal narodnemu gibanju na Hrvaškem, predvsem pri borbi za uveljavljanje hrvaškega jezika v uradih in šolah, 1848 postal skrajno pasiven, zato so obstajale težnje, da ga zamenjajo s Strossmayerjem. Od takrat se je

236

S tudia

H istorica

S lovenica

mayer na zagrebško škofijsko stolico. Na to mi je grof Nandor rekel: "Tu je imel besedo moj brat Gyula." Na voljo grofa Gyula Andrassyja bil je namreč imenovan za zagrebškega nadškofa in kardinala priprosti župnik, ki ni imel drugih prednosti in zaslug nego da je leta 1848 bil vstaški kurat ter je po končani vstaji pomagal grofu k smrti na vislicah obsojenemu srečno se rešiti čez mejo v tursko zavetje.

Po dolgem ovinku Andrassy pa sopet na Norvežko. Od Tronhjema (sic.)naprej smo se peljali proti severnemu "nosu". Vožnja je bila jako prijetna. Na parobrodu smo bili vsi potovalci med seboj ter z kapitanom in parobrodskim možstvom rekel bi v nekaki prijateljski slogi izvzemši le enega človeka, oholega pruskega Žida, ki je v svoji arogantnosti edini delal zdražbo in nevoljo. Ko smo se skrcavali na severno predgorje, sem ga krstil zavolj njegove našemljenosti z imenom "Seekalb" [morsko tele], kteri priimek mu je potem ostal ob celi vožnji.

Vrnivši se z Severnega nosa in Ledenega morja drugoč v Thronthjem sem tam s svojima sopotnikoma se vkrcal na odličen angležki parobrod, na kterem smo odpluli čez Severno morje na Angležko v Hull, kjer sem še obiskal drage mi tamošne znance. Žal mi, da marsikoga naj ljubših nisem več našel; in sedaj ko pišem te vrstice, pokriva že menda vse hladna zemlja.

Od tod smo se podali na Škotsko razgledavat si kraje, ktere Walter Scot [prav: Scott]109 tako krasno popisuje, ter razmotrivat življenje in delovanje bistroumnega in izvanredno marljivega škotskega ljudstva. Hotel sem, da poverjena mi aristokratska mladenča ne potujeta samo po aristokratsko, da bi si ogledavala samo zabavišča, temoč še posebno upoznavala delo in trud, po kterem se pridobivajo vrednosti in narodno blagostanje, industrialne in trgovske ureditve ter razne socialne razmere.

Tako sem ju vodil po dotičnih zavodih po vseh znamenitih mestih na Škotskem in Angležkem, kjer koli je bilo mogoče. Ob tem pa sem se čudil z kakšno skrbjo, sumljivostjo in nezaupnostjo varujejo fabrikanti svoje proizvajalne tajnosti. V Manchestru, kjer se izdeluje naj boljše krojaško blago, nam ni bil dovoljen vstop v posebne fabrične prostore v kljub važnim priporočilnim pismom. Možje so menda mislili, da bi bil kakšen zakrinkan strokovnjak, ki bi se rad okoristil njihovih tajnosti.

Po trimesečnem potovanju in razgledovanju po severnozapadni Evropi sem konečno odpotoval z izročenima mi mladima sopotovalcema iz Londona v Ostende, kjer sem izročil Šandorja Andrassy njegovi materi, ktera je tje došla v ugodne morske kopeli, z Edelsheim-Gyulajem pa sem odišel še v Pariz, da si je ogledal tamošne znamenitosti, na kar sva odpotovala po nekterih ovinkih srečno sopet v Budapest. Da si pa je bilo to potovanje zanimivo in poučljivo, sem vendar se ga zelo naveličal in Boga sem hvalil, da se je srečno končalo.

ukvarjal samo s cerkvenimi posli ter ustanavljanjem cerkvenih redov in vzgojnih ustanov; velja za prvega nosilca klerikalizma na Hrvaškem.

EJ, 3. knjiga, Zagreb 1958, str. 664-665.

109 S c o t t sir Walter, 1. baronet, škotski pisatelj, pesnik, zgodovinar in biograf (Edinburgh, 15. avgust 1717 - grad Abbotsford/Roxburgh, 21. september 1832). Zbiral je škotske ljudske balade in pisal romantične verzne povesti. Bil je utemeljitelj zgodovinskega romana s snovmi iz škotske zgodovine (Ivanhoe, 1819, v slov. 1930); s svojimi deli je vplival na evropsko romantiko, pri nas (tudi po Turnerjevem priporočilu) predvsem na Josipa Jurčiča. Druga dela: Waverly (1814, v slov. 1973), Rob Roy (1817), Quentin Durward (1823, v slov. 1957).

Encyclopaedia Britannica, Volume 10, London-Chicago 1998, str. 565-566; VSL, 7. knjiga, Ljubljana 1998, str. 3799.

237

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

XIII. Po tem potovanju bi bil imel prevzeti uredništvo "Slovenskega naroda". Stvar je bila že poprej tako dogovorjena; posebno mi je dr. Jože Vošnjak zelo prigovarjal k temu podjetju, vendar uprav on mi je poznej ob neki priliki rekel: "Prav si storil, da nisi sprejel uredništva, ker uredništvo političnega lista potrebuje nekoliko šufterije, ktera pa tebi manka. Z odkritosrčnimi, poštenimi nazori bi ne bil izhajal, bi ne bil imel sreče in uspeha." - Poznal sem bridkosti in težave, z kterimi se je boril mi dragi prijatelj Jurčič. Mnogo sem toraj premišljeval ali bi se podal na to mi novo polzko in nevarno cesto ali ne. Zajedno mi je po profesorju Bezenšeku110 bolgarska vlada ponujala lepo državno službo v Sofiji, in baron Mopurgo, z kterim sem se spoznal v Marienbadu, me je vabil v svojo hišo v Trst; Edelsheim-Gyulajevi pa so storili vse mogoče, da bi me obdržali pri sebi, akoprem sem takorekoč bil tam svojo nalogo že dovršil. Konečno sem se odločil ostati na že priljubljenem mi mestu, kjer nisem bil "ein notwendiges Übel", temoč v razmerju intimnega medsebojnega prijateljstva. Upravljal sem naprej kot Fidus Achates [zvesti Ahat(es)] posle privatnega tajnika "njegove

Pismo Antona Bezenška Pavlu Turnerju, napisano februarja 1903 (PAM, fond Pavel Turner, škatla VII.)

238

S tudia

H istorica

S lovenica

ekselence", ob kterem poslovanju se mi je odkrivala vsestransko la chronique scandaleuse ogerske aristokracije in vlade.

Kot zaupnik sem zahajal tudi na Edelsheim-Gyulajevo graščino Brezovica pri Zagrebu, kjer sem se spoznal in zprijateljil z blagim Lovro Vidrićem,111 ki je bil tamošni Edelsheim-Gyulajevi pravni zastopnik. Po letih je pošteni in vestni Vidrić odložil to zastopstvo, ker Edelsheim-Gyulajevo ravnateljstvo je zahtevalo pravdanje od njega, ktero pač vsaki pošten jurist pozna za prazno in ničevo, na kar je dotične odvetniške posle prevzel odvetnik Crnković. Tako n.p. je bilo vprašanje patronatskih dolžnosti.

Ravnatelj Edelseheim-Gyulajevih posestev je bil protestant, hessenski baron, jako domišljav človek, in ta si je vmislil, da Edelsheim-Gyulai kot protestant nima nobenih patronatskih dožnosti.

V Crnkovičevi pisarni se je mnogo pisarilo; pa zakaj ne bi? - Vsaka redko in široko pisana pola, - in takšnih se je napisavalo mnogo -, se je plačevala po deset goldinarjev.

Upoznaval sem v isti dobi silno korrupcijo (sic.) na Hrvatskem tako v vladnih uradih kakor v privatnem socijalnem življenju. Madjaronska popačenost še presega ogersko, ktero posnemajo tako imenovani višji sloji! Dobrodušni hrvatski kmet si je veliki siromak. Vse guli in zaničuje ubogega trpina, posebno še poleg židovstva oholo činovništvo. V študentovskih krogih na Dunaju sem videl mlade može, ki so ob vinu in pivu bili skrajno navdušeni narodnjaki ter nekako koprneli po mučeništvu za narodni blagor, a v Zagrebu našel sem jih poznej madjaronske činovnike. Grof Huhn-Herdervary je toraj prav sodil, ko je rekel: "Dokler Hrvatska ima dovolj koruze za vladna korita, - lahko, za vlado - svinje pita." - Da, koritarstvo! - O teh razmerah sem objavil nekaj v Celovškem "Kresu", kar so mi pa zagrebški patriotje hudo zamerili. Na vprašanje, ali nisem pisal istine? - so mi odgovarjali, da je sicer istina, pa takšne sramotilne zadeve narodnjak ne predava javnosti. - Jaz ipak ne vem, kako bi se mogle vzdravljati grde rane na ikterem telesu, ako se ne odkrivajo.

Pri Edelhstein-Gyulaju sem upoznaval večino znamenitih osebnosti na Ogerskem one dobe tako vojaških kakor civilnih dostojanstvenikov.

110

B e z e n š e k Anton, stenograf, publicist in prevajalec (Bukovje pri Celju/danes Bezenškovo Bukovje, 15. april 1854 - Sofija, 11. december 1915). Študiral je klasično filologijo in slavistiko na filozofski fakulteti v Zagrebu in Pragi, kjer je napravil izpit iz stenografije. 1876-79 je bil stenograf v Hrvaškem saboru, 1879 se je preselil v Bolgarijo, kjer je bil 1879-84 upravitelj stenografske pisarne v Narodnem sobranju v Sofiji, nato profesor na gimnazijah v Plovdivu (1884-1905) in Sofiji (1905-1915); od 1905 tudi univerzitetni docent. Na osnovi češke stenografije je priredil Gabelsbergerjev sistem za južne Slovane in Ruse ter sestavil posebno stenografijo za Slovence, izdajal je časopis Jugoslavjanski stenograf (1876-78, 188082, 1895-96) v slovenskem, bolgarskem in srbskem jeziku, bil je prvi predsednik najstarejše bolgarske čitalnice Slavjanska beseda in 1895 ustanovitelj pevskega društva v Plovdivu. V slovenskih časopisih je stalno poročal o političnih, šolskih in literarnih razmerah v Bolgariji ter izdal knjigo Bolgarija in Srbija (Celovec 1897) in Bolgarsko slovnico in čitanko (Sofija 1914). Prevajal je iz slovenščine (A. Aškerc) in bolgarščine (I. Vazov), za mnogostransko delovanje je prejel razna odlikovanja, med drugim 1890 zlato palmo častnika francoske akademije. Njegov sistem stenografije se je trajno uveljavil le pri Bolgarih, pri nas ga je zamenjal sistem F. Novaka. S Turnerjem sta bila ves čas njegovega bivanja v Bolgariji v tesnih prijateljskih stikih, v PAM je ohranjenih 26 Bezenškovih pisem in 5 razglednic iz obdobja 1893-1913.

SBL, I. knjiga, 1. zvezek, Ljubljana 1925, str. 36-37; PAM, fond Pavel Turner, škatla I. in VII. 111 V i d r i ć Lovro, odvetnik in posestnik, oče znanega hrvaškega pesnika Vladimirja Vidrića. Bil je pravni zastopnik Edelsheim-Gyulaijevih posesti na Hrvaškem; sam je imel veliko posestvo v Čehima v sosedstvu Brezovice. Med Turnerjevimi obiski graščine Brezovice sta postala dobra prijatelja, skupaj sta eksperimentirala s cepljenjem ameriške vinske trte, o čemer sta v soavtorstvu napisala članka v Obzoru 1891 in 1894.

Arhiv Inštituta za biografiko in bibliografijo ZRC SAZU, mapa Turner Pavel.

239

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

Zanimivo znanje sem imel s slavnim kardinalom Haynaldom.112 Bil je fin mož lepe častitljive zunajnosti, ljubeznjivo prikupljivega vedenja, v razgovoru duhovit a jako vljuden in vsestransko prijeten. Bil je veleznamenit rastlinoslovec; njegov herbarij in njegova botanična biblioteka se šteje med prve v Evropi. Ljubil je pač vsakotere cvetlice, toraj naravno še ogerske krasotice, kterih je imel tudi lepo zbirko. Mnogo je ljubil in mnogo je bil ljubljen. V Edelsheim-Gyulajeve salone zahajal je tudi veliki mojster na klavirju, Fran Liszt,113 še kot stari "abbé" veliki ljubljenec "lepega spola". Mož se je bil precej navdahnil Richard Wagnerjeve neskromnosti. Ko sva ob neki priliki moj gojenec in jaz pri obedu poleg njega sedela, je dostojanstveno se izrazil: "To si bodete pomnili, da ste pri mizi poleg slavnega Liszta sedeli."

XIV.114 V letih 1876-1880 zahajal sem z Edelsheim-Gyulajem* v slavnoznani Marienbad ter se tam spoznal z nekterimi prav znamenitimi osebami.

Med naj zanimivejše ženske, s kterimi sem kedaj občeval štejem Olgo Novikovo, rojeno Kirjejevo.115 Ta duhovita, vsestransko izvanredno izobražena dama je bila, re-

112

H a y n a l d Ludwig, madžarski kardinal (Széscény, 3. oktober 1816 - Kalosca, 4. julij 1891). 1840 je postal doktor teologije, 1840-50 poučeval na teološkem zavodu, 1851 postal koadjutor, 1852 škof v Karlsburgu/Siebenburgen. Ker se je po 1848 zavzemal za priključitev dežele Siebenburgen k Madžarski, je bil 1861 odstavljen s škofovskega mesta. Nekaj časa je živel v Rimu, po spremembi političnega položaja 1867 pa je bil imenovan za nadškofa v Kalocsi. V naslednjih letih je igral pomembno vlogo kot načelen nasprotnik dogme o papeški nezmotljivosti; dogma je bila na papeškem koncilu v Rimu 1870 kljub temu sprejeta, zaradi česar je Haynald padel v nemilost. 1876 so ga kot znak notranjecerkvene spravne politike papeža Leona XIII. imenovali za kardinala. Bil je pomemben kot ustanovitelj različnih šol, religioznih ustanov ter podpornik umetnosti in znanosti (v Kalosci je dal postaviti prvo zvezdarno).

Od mladosti se je zanimal za botaniko, imel je bogato botanično zbirko in pisal krajša dela s tega področja. Kot nasprotnik cerkvenega centralizma velja za enega najpomembnejših predstavnikov madžarskega episkopata 19. stoletja. ÖBL, II. Band, Wien 1959, str. 227-228.

113 L i s z t Franc (Ferenc) von, avstrijsko-madžarski skladatelj in pianist (Raiding-Doborján/Burgenland, 22. oktober 1811 - Bayreuth, 31. julij 1886). Od 1838 je kot najpomembnejši pianist svoje dobe nastopal na koncertnih turnejah, od 1848 dvorni kapelnik v Weimarju, 1861 odšel v Rim, kjer je sprejel nižje redove, po 1970 živel izmenoma v Weimarju, Budimpešti in pri zetu, slavnem nemškem skladatelju Richardu Wagnerju (1813-1883). Liszt je imel velik vpliv kot učitelj, pianist in komponist; bil je vodja novonemške šole, razvil je simfonično pesnitev in za svoj čas precej drzno harmonijo. Dela: 19 madžarskih rapsodij, Sonata v h-molu, etude, Leta romanja (Année de p¤lerinage) za klavir, dva klavirska koncerta, orkestralne skladbe idr.

DBE, Band 6, München 1997, str. 425-426.

114 V Turnerjevem rokopisnem fondu v UKM je ohranjen samo en zvezek (22 str.) z osnutkom XIV. in XV. (zadnjega) poglavja Turnerjevih Spominov (več kot polovica strani je prečrtanih z rdečim svinčnikom).

Na notranji strani platnic je Turner zapisal svoj življenjskih moto: "Mortuus est sine luctu, qui floruit sine fructu."[Umrl je brez žalosti, ker je cvetel brez sadu.] Pod tem je pripis dr. Franca Kovačiča z dne 15/121924: "Zapiski P. Turnerja. Prečrtal posamezne odstavke on sam." Primerjava obeh ohranjenih rokopisov XIV. in XV. poglavja Spominov je pokazala, da je zapis v zvezku starejši, saj je rokopis, ki ga objavljam, Turner pri prepisu na več mestih popravil, pri čemer je izpustil nekaj z rdečim svinčnikom prečrtanih odstavkov; v nadaljevanju so v opombah prikazane pomembnejše razlike med obema verzijama. * Vstarejši verziji: V letih 1876-70 zahajal sem z E.G. 115 N o v i k o v Olga (roj. Kirjejev, pseudonim O.K.), ruska pisateljica in publicistka (Moskva, 1840 - 1925).

Poročena je bila z generalom Novikovom. Več let je živela v Angliji, med njenimi prijatelji so bili Gladstone, Freude, Kinglake, Freeman in Carlyle. Prizadevala si je za poživitev prijateljstva med Anglijo

240

S tudia

H istorica

S lovenica

kel bi neka poosebljena spretnost v diplomatičnih, političnih zadevah. V Marienbad je pohajala ob veliki sezoni leto za leto se "zdravit", ker tam je nahajala vsakoterih osebnosti za svojo zvedavost. Na veliki juterni promenadi bila je vedno v odllični družbi v živahnem razgovoru. Govorila pa je izborno poleg ruščine angležki, francozki in nemški ter znala še drugih jezikov. Muzikalično izbražena bila je tudi dobra pevka, da se je mogla odlikovati v Marienbadskem Kursalonu, kamor je na svoje privatne koncerte vabila nji zaželjene osebnosti.

Ob neki priliki na promenadi me je Edelheim-Gyulai na njo opozoril z besedami: "Schauen Sie sich diese Dame an; sie ist Frau Novikov, eine sehr gefährliche russiche politische Agentin und Panslavistin. Man muß sich vor ihr in achtnehmen." [Poglejte tole damo; to je gospa Novikova, zelo nevarna ruska politična agentka in panslavistka. Človek se je mora paziti.]- Mož je tako nehote zbudil za njo moje zanimanje, in koj sem mu rekel, da bi me zanimalo s takšno damo se soznaniti osebno. Ta želja se mi je kmalu izpolnila. Prvič ko je zopet v Kursalonu pela, sem ji bil predstavljen.

Spremjevala se je na glasoviru sama ter z izrazitim prijetno donečim altglasom pela v izvirnem besedilu ruske, francozke, angležke, italijanske, nemške in ogerske pesmi, da sem se kar čudil njeni toliko stranski vednosti in spretnosti. Sedel sem v prvi vrsti z Edelsheim-Gyulajem uprav pred njo, da bi po končanem petju ob predstavi zbudil v nji za me kakšno zanimanje vzbudil (sic.), sem ji omenil, da v tej in tej ruski pesmi nisem razumel vsega besedila. - "Razumejete - li ruski?" Me je začudeno vprašala, in po kratkem razgovoru me je povabila, naj jo obiščem na njenem stanovanju. - To povabilo mi je bilo jako ljubo, in sprejela me je že koj tisti dan kar naj ljubeznivejše. Ko sem ji povedal, da me je v Parizu profesor Kirpičnikov nekoliko vežbal v ruščini, mi je rekla: "Poznam tega učenjaka, on je znamenit človek. Sedaj pa hočem jaz ta pouk nadaljevati, a Vi morate pridno me obiskovati."

Seveda sem jo potem pridno in radostno obiskaval, ter ž njo se razgovarjal o vsem mogočem. Nastalo je med nama prav intimno razmerje.

Gospa Novikova takrat ni bila več v cvetoči mladosti temoč rekel bi v letih, v kterih so odlične ženske naj bolj zanimive. Njen mož je bil general Novikov, brat ruskega poslanca na Dunaju. Imela je enega sina, o kterem mi je pravila, da studira v Moskvi, in sicer da se naj peča z eksaktnimi vednostmi; ako bi pa za te preneumen bil, naj se posveti diplomaciji. O diplomatih toraj ni imela dobrega mnenja. Posebno je ljubila svojega brata Nikolaja, ki je v svoji navdušenosti za osvobojenje jugoslovanov v srbsko-turski vojski mesca julija 1876 kot poveljnik prostovoljcev proti Osman paši res junak v pravi junaški smrti svoje življenje končal. - Nikolaj Kirjejev je bil ruski polkovnik v telesni cesarski straži, mož izvanredno lepe velike postave in v sijajnih razmerah pa tako idealno navdušen Slovan, da ko je Srbija počela vojsko proti Turčiji, je zapustil vse ugodnosti v Rusiji ter se podal na bojno polje, kjer je padel prvi ruskih prostovoljcev. V gorečem navdušenju za slovanstvo mi je Olga mnogokrati govoril: "Moj brat, moj ljubi brat Nikolaj se je boril na bojnem polju in

in Rusijo. Njena najbolj znana dela: Is Russia Wrong? (1877), Friends or Foes (1878), Russia and England. From 1876 to 1880. (1880) - na naslovni strani izvoda knjige, ki jo najdemo v UKM, piše, da je to knjigo daroval Turner julija 1924 (dva meseca pred smrtjo) Zgodovinskemu društvu v Mariboru. V UKM med raritetami hranijo še eno knjigo Olge Novikove iz Turnerjeve zapuščine z naslovom The Crisis in Serbia.s.l. (1882) in knjigo W.T. Steada The M.P. for Russia. Reminiscences & Correspondence of Mada-me Olga Novikoff. Volume one. (London 1909), ki jo je avtorica spisov in pisem podarila dr. Pavlu Tur-nerju junija 1916 in jo opremila s posvetilom v ruščini.

Webster, Springfield/U.S.A. 1951, str. 1109.

241

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

umrl za slovansko idejo, jaz hočem nadaljevati njegovo delo in ga maščevati; a ko ne morem z mečem, storim kar je mogoče z besedo in peresom." Da je ta boj res sijajno nadaljevala, pričajo njeni neštevilni članki in dopisi v naj uglednejših anglež-kih, francozkih in ruskih časnikih in revijah ter njena znamenita knjiga "Russia and England from 1876 to 1880" izišla l. 1880 v Londonu, Longmans, Green and Co. posvečena Nikolaju Kirjejevu. V tej knjigi so zbrana večinoma pisma priobčena v angležkem časopisju, kjer se je trudila z naj večo vnemo Angležko in Rusijo spraviti do prijateljskega sporazumljenja, - entante cordiale between England and Russia. - Čitaje to knjigo se človek mora kar čuditi pisateljični historični znanosti, spretni dialektiki, jezikoslovni umetnosti, o kteri piše slavni angležki pisatelj zgodovinar J. A. Froud [prav: Froude]116 v predgovoru knjige Russia and England, da ni Angležke pisateljice, ktera bi se mogla meriti v vsestranski vednosti in fini izrazitosti angležkega jezika s to tujko.

Ko se spominjam, kako navdušeno se je borila ta izvanredna ženska za popolno osvobojenje Bolgarov, kakšne žrtve je prinašal v to svrho ruski narod, in sedaj vidim z kako črno, podlo, gnusno nehvaležnostjo vračajo ti osvobojeni Bolgari svojim osvoboditeljem naj veče dobrote, naj večo blagodat, me prešinja neka neizrekljiva bridkost. Studi se mi človeštvo, ki more biti tako brezvestno, tako spačeno tako zlobno! - Res, la politique est sans entrailles, - vendar sunt denique fines! - [Res, politika je brez črevesja, - vendar je nekje le meja!]

Razgovarjati se je znala Olga Novikova v vsakoterih predmetih zanimivo, jasno in temeljito; zato jo je čislalo mnogo naj odličnejših angležkih in francozkih učenjakov in politikov. Mene je soznanila in zainteresovala z nekterimi teh odličnjakov, med kterimi je bil posebno znamenit angležki zgodovinar in veliki prijatelj Jugoslovanov Edward Freeman,117 z kterim sem si mnogo dopisoval do njegove smrti. Umrl je 16. marca 1892 v Alicante na Španskem, kamor se je bil podal, kakor mi je pisal, radi studij tamošne zgodovine Mavrov. 69 letnega starca* napadle so črne osepnice, kterim je podlegel. Žal mi je, da sem njegovo in njegovega zeta Arthur Evansa118

116

F r o u d e James Anthony, angleški zgodovinar in biograf (Dartington/Devon, 23. april 1818 - Kingsbridge/Devon, 20. oktober 1849). Leta 1844 je bil posvečen v diakona, 1872 pa je zaradi spremembe religioznega prepričanja izstopil iz anglikanske cerkve. 1849 je srečal škotskega pisatelja in zgodovinopisca T. Carlylea in postal njegov tesen prijatelj in občudovalec; na Carlylovo željo je po njegovi smrti 1881 zbral in izdal njegova dela in napisal njegovo biografijo. Od 1892-94 je bil profesor na katedri za moderno zgodovino na univerzi v Oxfordu. Njegovo najpomembnejše delo History of England from the Fall of Wolsey to the Defeat of the Spanish Armada (12 delov, 1856-70) je v temeljih spremenilo smer raziskav zgodovine Tudorjev. Bil je zelo plodovit pisatelj, pisal je tudi novele in eseje.

Encyclopaedia Britannica, Volume 5, London-Chicago 1998, str. 26; Webster, Springfield/U.S.A. 1951, str. 563.

117 F r e e m a n Edward Augustus, angleški zgodovinar (Staffordshire, 1823 - Alicante/Španija, 1892).

Nasledil je Stubbsa kot profesor na katedri za moderno zgodovino na univerzi v Oxfordu (1884-92).

Njegova najpomembnejša dela: The History and Conquests of the Saracens (1856), The History of the Norman Conquest (1867-79), Growth of the English Constitution (1872), Chief Periods of European History (1886). V UKM med raritetami hranijo tudi knjigo E.A. Freemana iz Turnerjeve zapuščine z naslovom Bulgaria and Servia (ponatis iz Contemporary Rewiew, december 1885) ter dve knjigi, za kateri lahko samo sklepamo, da so nekoč pripadale Turnerju: The Historical Geography of Europe (v dveh delih: Vol.I., London 1881, in Vol. II., London 1884) in Four Oxford Lectures 1887 (London 1888).

Webster, Springfield/U.S.A. 1951, str. 557. * V starejši verziji dodan napačen podatek: rodil se je leta 1843.

118 E v a n s Sir Arthur John, angleški arheolog (Nash Mills/Herfordshire, 8. julij 1851 - Youlbury pri Oxfordu/Oxfordshire, 11. julij 1941). Zanimanje za arheologijo in antropologijo ga je l875 pripeljalo v Zagreb, poleti istega leta se je na predvečer nepričakovane vstaje odpravil peš skozi Bosno in Hercego-

242

S tudia

H istorica

S lovenica

Pismo Edwarda Freemana Pavlu Turnerju, napisano decembra leta 1885 (PAM, fond Pavel Turner, škatla VII.)

Hercegovino v Dubrovnik; svoj podvig je opisal v potopisu, ki je neodvisno od njegovega namena kmalu bolj kot znanstveno zaslovelo kot politično in literarno delo (Through Bosnia and the Herzegovina on Foot during the Insurrection, August and September 1875, London 1877; v prevodu izšla 1973 v Sarajevu). Kot dopisnik Manchester Guardiana se je 1877-82 naselil v Dubrovniku, potoval po bližnjih in oddaljenih krajih in jih proučeval z arheološkega, zgodovinskega in aktualno-političnega vidika.

Zbirka njegovih poročil (Illirska pisma, London 1878; v prevodu izšla 1967 v Sarajevu) je postala ena najbolj branih del s področja vzhodnega vprašanja. V UKM med raritetami hranijo tudi knjigo A. Evansa iz Turnerjeve zapuščine z naslovom The Austrian War against Publicity.s.l.s.a z vpisom darujočega avtorja. Po I. svet. vojni je Evans v člankih v Manchester Guardianu branil jugoslovanske politične težnje na Jadranu. Iz tega časa sta dve publikaciji, ki jih hrani UKM; prva je Les Slaves de l'Adriatique et la Route continentale de Constantinople (v dveh izdajah: London 1816, ter prevod v španščini, Buenos Aires 1917) in druga L'italie et les Yougoslaves. Une Situation dangereuse. - prevod članka iz Manchester Guardiana, objavljenega 28. december 1818 (Pariz 1919). Evans je bil prvi izobraženi arheolog, ki je raziskoval v Bosni in sosednjih krajih; najbolj se je zanimal za antične spomenike, rimske napise in ostanke rimskih cest; prvi je zbiral in obdelal ilirske kovance, zato velja za utemeljitelja ilirske numizmatike. V letih 1884-1908 je bil kustos v Ashmolean Museumu v Oxfordu, od 1909 izredni profesor za prazgodovinski arheologijo na univerzi v Oxfordu. 1894 je prvič izkopaval v Knosu na Kreti in odkril ostanke sofisticirane civilizacije iz bronaste dobe, ki jo je poimenoval Minojci. Njegovo delo velja za enega najpomembnejših arheoloških dosežkov na področju evropske in vzhodno mediteranske prazgodovine.

Za svoja odkritja je bil večkrat odlikovan, 1911 je bil povišan v viteza.

Encyclopaedia Britannica, Volume 4, London-Chicago 1998, str. 614-615; EJ, 4. knjiga, Zagreb 1986, str.

80-82.

243

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

korespondenco uničil ob nevarnosti, ki mi je pretila v Budapesti od strani Ogerske vlade.119 Arthur Evans je bival delj časa v Dubrovniku. Imel je svojo vilo, v kteri je zbiral vsakotero muzejsko ropotijo. Po mnenju avstro-ogerske vlade pa se je preveč zanimal za Krivoščejance in Avstro-Ogerski sovražno dopisoval v angležke časopise.

Zato je bil obtožen veleizdajstva ter izgnan iz Austro-Ogrske monarhije. Freemanovi dopisi so bili v političnih zadevah jako ostri proti avstro-ogerski vladi; a ta idealni Anglež zaslužuje hvaležen spomin Jugoslovanov, osobito Srbov, v prvi vrsti pa Črnogorcev.

Gospa Olga Novikova* me je med drugim pridobila tudi za dopisnika iz Budapešte v moskovski veliki žurnal Sovremennija izvjestja, ktero dopisovanje ob rusko-turski vojni, bi mi pa bilo malo da ne osodno postalo. V svoji navdušenosti za slovansko reč nisem zahteval za ta posel nobenega honorarja; v kljub temu se mi je pa nekega dne celo nepričakovano poslalo 62 rubljev. Vsled tega mi opreznost, da svojih dopisov nisem pošiljal direktno na adreso Sovremennija izvjestja temoč zaupnim ljudem v Moskvo, nič ni pomagala; našel se je povod ovaduštvo, denuncijantje so šli na svoje delo: glejte ga panslavista, panslavist pa je po madjarskem kakor pangermanskem mnenju veleizdajalec. - Po vsem tem me je rešilo veče nesreče mesto in ugled, kterega sem zavzemal pri tedaj mogočnem poveljniku Edelsheim-Gyulaju.

V Marienbadu sem se nekako prijateljsko soznanil z rodbinama baronov Rodić in Jovanović, kar mi je tudi bilo na korist, da nisem prišel v preiskavo radi korespondence z A. Evansom. Baron Rodić je bil namestnik in viši poveljnik v Dalmaciji in tako tudi poznej njegov svak Jovanović. Prvi je bil mirnega drugi bolj živahnega temperamenta; oba prava Jugoslovana in prijetno je bilo ž njima občevati.

Na rodbino Edelsheim-Gyulajevo so me vezale res prave prijateljske razmere.

Nudilo se mi je mnogo ugodnosti; pa od mladih let napornemu delu privajenemu človeku mi je to, izvzemši nekterih važnejših epizod, rekel bi feakijsko, brezsmotersko življenje vendar presedati začelo tako, da se nisem čutil zadovoljnega in srečnega**.120 Prepotoval sem ob tem času na vse strani Ogersko, ter ogledal si dele Rumunije in Serbije. V Belgradu sem imel "interview" z znamenitim državnikom Jovan Ristićem,121 kar sem poročal na Freemanovo željo v Slovanom prijaznem Manchester Guardianu. Obiskal sem med drugimi belgradskimi znanci tudi našega

119

Turner kljub prepričanju ni uničil celotne omenjene korespondence; v njegovi zapuščini, ki jo hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru, sta ostali dve pismi, ki ju je Freeman pisal Turnerju iz Oxforda 15. novembra 1885 in 23. decembra 1885. PAM, fond Pavel Turner, škatla VII. * V starejši verziji samo: Olga **Turner je pri prepisu izbrisal naslednji stavek, ki razkriva intimne podrobnosti v družini Edelsheim-Gyulai: Peklo me je tudi ljubavno razmerje matere mojega gojenca z princom Rudolf Lobkowicom, ki bi bilo lahko spravilo v veliko navarnost tako sina kakor očeta.

120 Turner je v svojih Spominih o življenju v hiši grofa Edelsheim-Gyulaija pisal zelo prizanesljivo in diskretno, več je o neurejenih razmerah v družini in njihovem gospodinjstvu očitno zaupal v pismih svojemu dobremu prijatelju Josipu Serncu (glej Sernec, Spomini, str. 14-15).

121 R i s t i ć Jovan, srbski politik, dipomat in zgodovinar (Kragujevac, 13. februar 1831 - Beograd, 5. september 1899). Od 1854-68 je bil v upravni in diplomatski službi. Po umoru kneza Mihajla je bil izbran za enega izmed treh namestnikov za čas mladoletnosti njegovega naslednika Milana (1868-72). Naslanjajoč se na Liberalno stranko je ublažil dotedanji birokratski sistem (ustava 1869). Po doseženi polnoletnosti kneza Milana je bil 1872 minister za zunanje zadeve, 1873 predsednik vlade, 1875 in 1876-78 ponovno minister za zunanje zadeve (v času obeh vojn proti Turčiji, ki so Srbiji prinesle neodvisnost in teritorialne pridobitve). Kot predsednik vlade (1878-80) se je uprl poskusom Avstro-Ogrske, da srbsko neodvisnost oslabi s sprejetjem neenakopravnega trgo-vinskega dogovora. Odstopil je in ostal v opoziciji proti austrofilski politiki kralja Milana, razen kratke vrnitve na oblast 1887, vse do njegove abdika-

244

S tudia

H istorica

S lovenica

slavnega skladatelja Jenka.122 Marsikaj me je tam zanimalo, pa neprijetno so me dirnule popačenosti v socijalnih, moralnih, političnih in gospodarskih razmerah pod tedajno vlado brezvestnega samopridneža Milana.123 XV. Nekega dne početkom aprila 1885 prišel je k Edelsheim-Gyulaju mejni grof Aleksander Pallavicini124 ter ga zaprašal po meni in ga zaprosil, da bi jaz prevzel odgojiteljstvo v njegovi hiši, ako bi se z menoj pogoditi mogel. Dasi Edelsheim-Gyulaju ni bilo ljubo, da bi jaz njegovo hišo zapustil, mi je vendar z nekim ponosom povedal Pallavicinijevo željo ter kedaj bi naj šel na Dunaj se predstavit in pogovorit; ako bi v cije 1889. 1889-93 je bil eden od trojice namestnikov za čas mladoletnosti Milanovega naslednika kralja Aleksandra. Kot najmočnejša politična osebnost je delil oblast z radikalno stranko, a se je hitro zameril radikalcem in Avstro-Ogrski. Njegovo politično delo se je končalo 1893, ko se je Aleksander proglasil za polnoletnega in postal kralj. Najpomembnejša dela: Spoljašnji odnošaji Srbije od 1848 do 1872 (1. in 2. knjiga 1887, 3. knjiga 1901) in Diplomatska istorija Srbije za vreme srpskih ratova za oslobođenje i nezavisnost, 1875-1878 (1. knjiga 1896, 2. knjiga 1898) EJ, 7. knjiga, Zagreb 1968, str. 80-82.

122 J e n k o Davorin (Martin), glasbenik in skladatelj (Dvorje pri Cerkljah na Dolenjskem, 10. november 1835 -Ljubljana, 25. november 1914). V mladih letih se je glasbeno izobraževal pri znanih glasbenikih v Ljubljani (Maško, Rihar) in Trstu (Sinica, Ricci). Po končani gimnaziji je na Dunaju študiral pravo, obenem pa se resno pečal s skladanjem in v dvorni knjižnici študiral operne partiture. 1859-62 je bil zborovodja Slovenskega pevskega društva na Dunaju, 1863-65 je vodil Srbsko cerkveno pevsko društvo v Pančevu, 1865-77 Beograjsko pevsko društvo, 1871-1902 je bil dirigent v Narodnem gledališču v Beogradu. Sprva je komponiral le vokalne skladbe; 1860 je zložil zborovsko pesem Naprej, zastava slave!, ki je kasneje postala slovenska himna. V srbskem okolju je razširil svoje delovanje na instrumentalno in scensko glasbo, napisal je glasbo za okoli 90 srbskih in tujih piscev, ki jih je uprizarjalo beograjsko gledališče. V skladbah je uporabljal tudi elemente srbske ljudske glasbe; uvršča se med začetnike srbskega nacionalnega glasbenega stila, pomemben je za razvoj srbske umetne glasbe njenega zgodnjega obdobja, pa tudi slovenske glasbene romantike. V Turnerjevi zapuščini, ki jo je po posredovanju Matije Pirca 1926 dobila v dar Študijska knjižnica v Mariboru, je bil tudi rokopis angleškega prevoda in priredbe pesmi With Slava's banner, forwards!, avtorjev Andreja (Andraža) Jurtele in Alfreda Lloyda Hardyja (London 1885), ki ga je Hardy opremil s posvetilom in podaril Turnerju 9. maja 1885.

SBL, I. knjiga, 3. zvezek, Ljubljana 1928, str. 398; UKM, fond Jenko Davorin - Simon Jenko, Ms 109 (F 33).

123 O b r e n o v i ć Milan, srbski knez in kralj 1868-89 (Marasesci, 10./22. avgust 1854 - Dunaj, 29. januar/11. februar 1901). Po umoru Mihajla so ga z državnim udarom še mladoletnega postavili za kneza Srbije; za njegovega namestnika so bili imenovani Blaznavac, J. Ristić in J. Gavrilović. 1872 je prevzel oblast, da bi s spremembo ustave preprečil širjenje demokratičnih in republikanskih idej. Njegovo vladavino so zaznamovali težek mednarodni položaj, zunanjepolitični neuspehi (srbsko-turška vojna 1876, 1877; izguba pravice do Bosne 1881; srbsko-bolgarska vojna 1885-86), finančne krize, strah pred sovražno dinastijo Karađorđevićev ter notranjepolitični spori z radikalno stranko S. Markovića, zaradi katerih je postavil na oblast tudi svoje nasprotnike. 1889 se je odpovedal prestolu, vendar se je še naprej vpletal v politiko; 1893 sodeloval v prvoaprilskem državnem udaru, v katerem je sin Aleksander zamenjal namestnika in prevzel kraljevsko oblast. Po sporu s sinom 1900 se je umaknil na Dunaj, kjer je 1901 umrl.

EJ, 6. knjiga, Zagreb 1965, str. 366-367.

124 P a l l a v i c i n i Alexsander Oswald, mejni grof (Dunaj, 6. maj 1853). Bil je gospodar fidejkomisa v Dašicah na Češkem, cesarsko-kraljevi zakladnik in dvorni svetnik, član madžarskega zgornjega doma, vitez ordena zlate krone; 20. junija 1876 se je na Dunaju poročil z grofico Mario Széchényi. Turnerjev prvi gojenec hiši Pallavicinijevih je bil prvorojeni sin Karel Maria (roj. leta 1877), kasneje pa je prevzel vzgojiteljstvo drugega sina Alfonsa Marie (roj. leta 1883). O prisčnem odnosu in globokem spoštovanju do svojega nekdanjega vzgojitelja priča 95 pisem mladega markiza Alfonsa Pallavicinija, shranjenih v PAM. Gothaisches Genealogisches Taschenbuch der gräflichen Häuser, Gotha 1907, str. 637; PAM, fond Pavel Turner, škatla VI.

245

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

obče hotel oditi in naložiti si še novo breme.* - Ločitev od Edelsheim-Gyulajevih mi je bila sicer težka, premislil in pretehtal sem ipak vse dotične razmere ter šel na Dunaj se predstavit Pallavicinijevim, pogovorili in pogodili smo se nemudoma, in 30. aprila 1885 sem sprejel sopet silno težavno nalogo vzgojitelja.

Da, pri Pallavicinijevih je bila moja naloga silno težavna: dobil sem v vzgojo ne samo 8 letnega prvorojenca, hudo razvajenega fantiča, temoč tudi njegovo mater, ultra aristokratično ošabno in domišljavo abnormalno žensko. Poprej sta vzgojivala fantiča neka francozka bonna in mati, a ravnale sta ž njim tako neumno, da bi bil revež telesno in duševno se pogubil. Služavnik, kteri ga je tudi imel na skrbi, nek pošten nemški Michl, mi je rekel, ko bi Vi ne bili prišli, bi Kari (Karel, tako je bilo ime fantiču) čez eno leto več ne živel. Godile so se s tem otrokom takšne neumnosti, da bi si normalno razsoden človek niti misliti ne mogel, ker je bil fantič radi neumnega ravnanja ž njim suh, slaboten, bolezljiv, ga je mati silila čez mero jesti, kar ni mogel prebavljati. Zato pa je trpel na želodčnem kataru in njegovimi posledicami. Ko sem mu jaz v navzočnosti matere pri mizi pravil, da naj ne jé več nego kar mu dobro diši, je bila ta hudo razburjena in hotela mi je "pitati" otroka skrivoma. Konečno sem to zabranil, in fantič je malo po malo popolnoma ozdravel in krepek postal. - Glede telesne snage sem našel fantiča tudi silno zanemarjenega. Ti dve ženski sta ga hotele tako umivati in kopati, da bi ne postal "moker".** Seveda sem tudi ta način proti materni volji spremenil in zanemarjenca osvežil. - Nektere druge neumnosti, ki so bile takšne, da jih ne morem zapisati, sem nemudoma odpravil. - Tako sem se moral boriti proti vsakoterim bedastočam, proti starim vkorenjenim predsodkom, proti abotnemu aristokratskemu domišljevanju in nečimurni prevzetnosti; vendar po odločnem nastopanju in do zadne pičice vestnem izpolnjevanju svojih dolžnosti sem si pridobil potrebni ugled in konečno zmago.*** Žal da je v tako imenovanih visokih krogih mnogo vzgojiteljev, ki so sposobni za vse drugo samo za vzgojiteljstvo ne. Ob neki priliki mi je oče mojega gojenca, sicer pameten hvale vreden mož, rekel: "Je vendar čudno, da je v naših krogih tako malo dobro vzgojenih ljudij." Na kar sem mu odgovoril: "To je pač naravno, kjer so vzgojitelji nič druga nego lakaji."

Da! lakajstvo je v naši Avstriji v vseh slojih in stanovih od cesarskega dvora do vaških koč grozno in ostudno razširjeno in to svojstvo uničuje pravo možko, - rekel bi, pravo človeško zavest, pravo značajnost. Ta nesrečni, pogubljivi madež je pač posledica tisočletnega posvetnega in verskega robstva, nauka brezpogojne ponižnosti nasproti "višjim". Ali bo kedaj konec temu globoko vkoreninjenemu servilizmu?

- Menda nikoli!

Vzgojitelji v najviših krogih so navadno bolj ubožni aristokratski oficirji, ki niso mnogo veljavni za pravo vojaško službo, pa vendar lahko avansirajo in ugodno živijo. Imajo li ti ljudje potrebne lastnosti in zmožnosti za ta velevažen in težaven posel, se ne poprašuje mnogo; priporočuje in odločuje se od uplivnih osebnosti na ljubo

* Turner je pri prepisu izbrisal naslednji stavek: Odločil sem se, da grem na določeni dan na pogovor na Dunaj. Edesheimovi sem obečal, da pred obiskom Pallavicinijevih še obiščem njeno prijateljico grofico Erdödy. Ta pa je že dobila od Edelsheimovih telegram, naj me pregovori na vsak način, da ne sprejmem nameravanega mesta pri Pallavicinijevih temoč ostanem v Budapesti. ** Turner je pri prepisu izbrisal naslednji stavek: Tu je veljalo: wasch mir den Buben, aber mach ihn nicht nass! [Operi mi fantiča, ampak ne mi ga zmočiti!] ***Turner je pri prepisu izbrisal naslednji stavek: Staviti sem mogel vsaki trenotek aut-aut in to je pomagalo.

246

S tudia

H istorica

S lovenica

kakšnim protežencem.* Naš cesar Karl,125 še mladenič, shajal se je v zabave z mojim gojencem Alfons Pallavicinijem. Ob takih sostankih zbiralo se je več mladičev visoke aristokracije, in meni je bila naloga jih družiti ter jim urejevati potrebne igre: a reči moram, da nadvojvoda Karl je bil med vsemi svojimi mladostnimi tovariši naj ljubeznivejši, jako skromen in pohleven. Pa njegov spremljevalec in nekako vzgojitelj, kavalerijski nadporočnik baron Emmerich Matteneloit bil je puhla, ošabna aristokratska sirovina, in iskreno sem obžaloval mladostnega vojvodo, da je prišel v take roke. - Ni mi bilo dano kedaj koga oponašati, pa nisem se mogel zdržavati, da bi ne bil oponašal in smešil vedenje tega uprav "oderskega barona" javno v salonu.**

*Turner je pri prepisu izbrisal naslednji stavek: Tu, kakor mnogo kde drugje velja pravilo: Wenn Gott das Amt gibt, dem gibt auch Verstand. [Če bog da položaj, da tudi pamet.]

K a r e l I., avstrijski cesar (1816-18), kot kralj Ogrske Karel IV. (Persenbeug/Sp. Avstrija, 17. avgust 1887 Funchal/Madeira, 1. april 1922). Leta 1916 je na prestolu nasledil svojega starega strica Franca Jožefa; med I. svetovno vojno si je prizadeval za mirovni sporazum; zaradi Sikstove afere je prišlo do napetosti med nemškimi zavezniki; aprila in oktobra 1921 sta propadla dva poskusa, da bi spet dobil oblast na Madžarskem; nato pregnan na Madeiro.

VSL, 4. knjiga, Ljubljana 1997, str. 1880. **Tukaj se Turnerjev zapis v rokopisu Spominov, ki ga hranijo v NUK, konča. V edinem ohranjenem zvezku Spominov, ki se nahaja v UKM, pa se zapis nadaljuje: Mojemu gojencu Alfonzu P. je bilo zavolj tega človeka jako neprijetno vsako povabilo, da bi jahal z nadvojvodo Karlom v Pratru ali Praterski okolici in sicer v divji gonji. Konečno sem zaprečil to neljubo "odlikovanje". Takšne nadvojvodske vzgojitelje plačuje država, avansirajo redno in izvanredno; dotični baron nadporočnik je kmalu postal že pred vojsko polkovnik nekega kavalerijskega polka, in kakor sem slišal bil je sila nepriljubljan. Kaj je sedaj, - ne vem, pa najbrž kakšen general. Sedajna vojska nam pa kaže, koliko veljajo večina naših generalov. /WB. Pišem te vrste koncem oktobra 1916./ Poznal sem tudi druge generale, ki so mi odkritosrčno pravili, da nimajo nobenih istinitih vojaških znanosti, ker se (sic.) pečali večinoma z drugimi posli. Veliki upliv pri vzgo-jivanju mladine v viših aristokratskih krogih na Dunaju imajo duhovniki, kteri uprav zlorabijo in izko-riščajo praznoverstvo klerikalnih aristokratov. Seveda najbolj upljivajo na ženstvo. Poleg brezzna-čajnega lakajstva je uprav verska neumnost in verska hinjavščina huda rakrana, ki zajeda in ugonab-lja najboljše moči avstrijskih narodov, avstrijske države.

125

247

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

DODATEK: Dnevniški zapisi Pavla Turnerja ob obletnicah rojstva Tuchlauben, 21. januarja 1872.

Tako minolo je eno celo leto kar sem se bil namenil spomenke mojega življenja pisati. Minolo mi je celo leto brez posebnih dogodb, dasiravno v mnogih duševnih bojih. Zdaj ko sem trideseto leto dovršil kar mi je gotovo polovica naravnega življenja, bi mi vredno bilo premišljevati kakšna je bila moja prošlost, da se potem leži z bodočnostjo porazumim. Res sem prvorojenec prostih slovenskih kmečkih starišev.

Oče moj se je rodil na svoji kmetiji 16. marca 1815. Bil je drugi sin njegov starši brat postal je vojak in umrl v Italiji. Mati moja se je rodila 2. januarja 1820, bila je prvorojena hči kmečkih starišev Trglavčnik, po domače Domadenikov. V zakon so stopili moji roditelji leta 1838.

Tu sem zaostal za eno celo leto.

Tuchlauben, 21. januarja 1873.

Burno mi je minilo to leto za samomor sem se odločil, tako da ako me ikaka posebna previdnost ali osoda še ohranila ne bode, ne doživim nobenega rojstnega dneva več, ta dnešni, upam je moj zadni!

V Strassburgu 21. januarja 1874.

Prošlo mi je leto menda naj večega pomena za moje življenje; nisem več upal tega dne dočakati, pred enim letom tudi nisem mislil več na življenje temoč le na samovoljno smrt. Nerazumljiva usoda, ti si zmero inače naklonila, ti si mi proti volji življenje ohranila a za kakšen cilj in konec, kde bodem ob letu ta večer, na kterem bi se rojstnega dneva spomenjal ali bode veselejši, ali v domovini ali v daljnem tujem svetu? Hvala tebi vsemodra usoda; vodi me še v naprej k bolji in bolji noti (sic.), da postanem vreden ud človečanstva, njemu v prid in korist za kar edino življenje posvetiti želim!

V Jamnicih, 21. januarja 1887. Čez trinajst let! - Tužno se mi stori, ko sem slučajno našel in sopet prečital predstoječe vrstice. Pač čudno je v tej dobi usoda z menoj ravnala; zvodila me na pote, o kterih tedaj bi nikakor ne sanjati ne bil mogel, in vendar v kljub mogoteremu iznenadenju dogodilo se mi ni še preslabo, hvala Bogu za vse dobrote in vsakotere skušnje! Poprašujem se, ali sem postal vreden ud človečanstva, sem posvetil njemu v prid moje življenje? Na to vprašanje si težko odgovorim, vest mi sicer ničesar ne očituje, pa srce mi tudi ne dava nobene posebne hvale za moje življenje in delovanje, pravo zadovoljstvo s samim sebo mi manka, - mogel bi bil več storiti nego sem storil, svojih moči in svojih talentov nisem po zmožnostih rabil, mnogo zanemaril in brezbrižno opustil.

Dnes sem dovršil 45. leto, - postal sem popolnoma stari samec in zdaj še ikako na

248

S tudia

H istorica

S lovenica

ženitvo misliti, bila bi največa bedarija ktero bi storiti mogel. - Žal mi je, da se nisem na drugo mesto popel, da bi sam svojo streho, svoj dom imel ter za narod v javnosti deloval, pa z druge strani ipak ne zavidam mojih uženjenih prijateljev, posebno pa kedar premišljujem zakonsko življenje, kakor ga vsaki den vidim, Boga hvalim, da nisem se uženil.

Uvidim, kako težko je boriti se človeku še v moji starosti proti prilikam k ženitvi; narava ne miruje dokler je živa, in menda ni moža na svetu, kteremu bi se ne bila ktera ženska v srce ukrala, ki ga potem v nekem neizrekljivem čutenju in mišljenju kakor lastna senca povsodi spremlja. K nesreči se je v mene istotako - menda proti volji - zaljubilo odlično dekle, ki je v tem svojem čutenju odklonilo bogatine snubeže. Jaz ji nisem daval nobene nade za ženitvo - ter ji očitno kažem da zastonj na mene čaka, akoprem sem ji dober kakor nobeni drugi ženski, ker po natančnem premisleku vidim, da bi zakon ž njo ne mogel biti ne meni ne nji v zadovoljstvo.

Za mene je najbolje da samec ostanem.

Nagrobni spomenik Pavlu Turnerju s kipom Franca Bernekerja (Fotografijo iz zapuščine O. Šterna priskrbel S. Osebik)

249

M. Matjašič Friš: "Spomini iz mojega življenja" dr. Pavla Turnerja

Mateja Matjašič Friš "REMINISCENCES FROM MY LIFE" BY DR. PAVEL TURNER ABSTRACT In 1903 Turner left Vienna and settled in Maribor. At the foot of the Kalvarija Hill he bought a huge landed property with an orchard and vineyard. His Tusculum Turnerianum soon became the centre and meeting point of intellectuals from home and abroad. He particularly nourished his friendship with Josip Vošnjak, whom he knew since his youth, and Josip Sernec, his classmate in grammar school. Both frequently visited him at his other landed property in Fram. At one such meeting, the idea was put forward the politicians and public figures from the Slovene period of rebirth should write their reminiscences. Vošnjak published them in two parts: Reminiscences I (1905) and II (1906). Sernec completed them just before his death Reminiscences (1927). Turner started writing his reminiscences in 1907, but they were never completed and have survived to us in manuscript form.

Two concepts of Turner's Reminiscences exist the first one, which is now being published, is the most recent, already edited copy of the previous records, which after Turner's death came into the hands of Niko I. Vrabl, the director of the Men's Penitentiary in Maribor. In December 1946, Vrabl donated it to the manuscript section of the National and University Library in Ljubljana (NUK). A short excerpt from this manuscript was in a rewritten form published by Niko I. Vrabl under the title The Grammar School period of Dr. Pavel Turner (From his "Reminiscences") in the Maribor calendar of the "Nabavljalna Zadruga"... for 1931. Vrabl was the editor at the time. Fragments of Turners older records (one volume, which includes the XIV and XV (last) chapters of Turner's Reminiscences, written in 1915 (1916), 22 pages) is kept at the University Library in Maribor (UKM). Dr. Franjo Baš reports that in 1835 another version of Turner's Reminiscences existed, which was kept in the "Banovinski Arhiv" in Maribor (today the Maribor Provincial Archive), however, at present it can no longer be found in the Turner fund.

While copying the manuscript of Turner's Reminiscences from my life, the author of this contribution wished to remain faithful to the original as much as possible. The author prepared Turner's Reminiscences for publishing and added some notes, which explain persons and events taking part in Turner's interesting life.

At the end of the unfinished Reminiscences (the records end with events around the year 1885) the author added four unpublished diary entries reflections at the anniversary of his birthday which supplement and explain Turner's life story and reveal his feelings at the most important moments of his life.

250

S

H

S

Avtorski izvleÄ?ki Authors' Abstracts

S tudia

H istorica

S lovenica

UDC 929 Turner P. Author: MELIK Vasilij Ph.D., Academician, Meritorious Professor of University in Ljubljana Cankarjeva 11, SI - 1000 Ljubljana, Slovenia Title: TURNER'S TIME Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 1, pp. 19-23, 8 notes, 1 picture Category: 1.02 Author Review Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German) Key words: Pavel Turner, political history, Slovene intelligentsia Abstract: The author, in this contribution, depicts the time in which Dr. Pavel Turner lived and worked. As all the periods in the constitutional life of Austria and of Slovene political development after the February Patent are sufficiently known, described and studied, the author touched on a somewhat less treated problem of the period the problem of the growth of our intelligentsia.

UDC 27(497.4 Fram)"18":929 Turner P. Author: OŽINGER Anton Ph.D., Assistant Professor University in Maribor, Faculty of Education, Department of History Koroška 160, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: THE SECHAU PARISH OF ST. ANNA IN FRAM IN THE FIRST HALF OF THE XIX. CENTURY AND THE YOUNG PAVEL TURNER Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 1, pp. 25-31, 41 notes, 1 picture, 1 table Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German) Key words: Pavel Turner, church history, Fram, Sechau parish of St. Anna Abstract: The Josephine reforms brought about the establishment of the Fram parish, which had, by the elementary (trivial) school as of 1810, along with the parish, a decisive impact upon the upbringing, education and life-direction of the young Fram boy Pavel Truner, as it was a time, when the influence of the family, the school and the Church was more exclusive than in the XX century or today. It was favourable thereby that it was possible to uncover specially talented persons and also to enable the development of their exceptional abilities.

Turner is certainly one among them.

253

UDC 929 Turner P.:373.5"18" Author: VOVKO Andrej Ph.D., Research Councillor, Assistant Professor Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts Novi trg 5, SI - 1000 Ljubljana, Slovenia Title: THE ACADEMIC SECONDARY SCHOOL YEARS OF DR. PAVEL TURNER Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 1, pp. 33-51, 89 notes, 1 picture Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German) Key words: Pavel Turner, educational system, academic secondary school, Maribor, Rijeka Abstract: The publicist, patron of arts and educator, Dr. Pavel Turner was schooled at a time when the field of elementary education was governed by a law dated 1805. The papers if founded upon Turner's report cards (yearly certificates of schooling), yearly reports, Turner's manuscript recollections, published memoirs of his school colleague and good friend Josip Sernec and some sources covering the years of his being a school pupil at the Maribor academic secondary school during 1857-1865. Turner's school results by the individual academic years, his life outside the school and particularly his religious crisis, which gave occasion or was one of the causes that he completed the 7th grade of the academic secondary school in Rijeka. The following year he returned to Maribor and was graduated with excellence.

UDC 929 Turner P.:378"18" Author: ŠUMRADA Janez Ph.D. in History Jamova 10, SI - 1000 Ljubljana, Slovenia Title: TURNER'S YEARS OF UNIVERSITY STUDIES Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 1, pp. 53-63, 40 notes, 1 picture Category: 1.01 Original Scientific Paper - Reprint Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in French) Key words: Pavel Turner, university studies, law, national economy, Vienna, Strassburg Abstract: The paper discusses Pavel Turner's years of university studies from his secondary school graduation (G.C.E.) in 1865 to Parisian 'post-doctoral' study in 1874. Although he formally enrolled at classical philology at the Vienna University (1865-1868), he really never attended any courses and took no examination, as he lived in Great Britain (autumn 1865 spring 1869), first in Kingston-upon-Hull and later in London. He came back to Vienna in April 1869 and studied at the Viennese Law Faculty (1868-1873), in order to meet the requirements for the post of a national economy teacher at the newly established University of Zagreb. In June 1873, he registered at the new Reichuniversität in Strassburg and was received Doctor of Law in December 1873. Immediately after the viva voce examination, Turner took to Paris to continue his studies, until September 1874, with the then important French economists.

254

S tudia

H istorica

S lovenica

UDC 929 Turner P.:070 Author: POTOČNIK Dragan Ph.D., Assistant Professor University in Maribor, Faculty of Education, Department of History Koroška 160, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: TURNER'S PUBLICISTIC ACTIVITY Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 1, pp. 65-73, 38 notes, 1 picture Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German) Key words: Pavel Turner, publicistic activity, feuilleton Abstract: Pavel Turner, who had during the 38 years he spent abroad, travelled through a large part of Europe, is not only known as an intellectual, patron of arts, but also for his publishing.

Turner's correspondence to Slovene newspapers, which had begun during the 60s of the XIX century, at the time he had left his homeland, is indicative of his aesthetic-moral and politicaleconomic views. His published pieces are indicative of Turner's being a highly nationally aware educated person, who had, by his talents, endurance and activity elevated himself above the environment to a social position achieved by only a few Slovenes. As the major matter of his correspondence he drew upon original forms of writing and developed a special form of publishing pieces by a combination of traveler's journal, report and article. He was the first to introduce the feuilleton (serial) to Slovene journalism.

UDC 929 Turner P. Author: FRIŠ Darko Ph.D., Associate Professor University in Maribor, Faculty of Education, Department of History Koroška 160, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: THE EDUCATOR DR. PAVEL TURNER Subtitle: "The true and real scrupulous educator is a slave to his profession."

Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 1, pp. 75-88, 62 notes, 1 picture Category: 1.01 Original Scientific Paper - Reprint Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German) Key words: Pavel Turner, educator, London, Vienna, Budapest Abstract: Dr. Pavel Turner is one of the few Slovenes who attained cosmopolitan glamour, culture and financial success, while at the same time remaining nationally conscious and active. His personality was that of an educator, mentor and guardian, and he figures in Slovene history as a unique example of a patron of the highest class. He had a strong and erudite personality with a great influence on his fellow men. He also knew how to establish himself in the highest European scientific, political and state circles, some of whose members he educated himself.

255

UDC 929 Turner P.:908(497.4 Maribor)"1903/1924" Author: ZADRAVEC ŠPENDL Jana Graduate in History and Sociology Ulica Kneza Koclja 33, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: TURNER'S LIFE IN MARIBOR (1903-1924) Subtitle: "After long years, there is life again on the Slovene soil."

Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 1, pp. 89-108, 123 notes, 1 picture Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German) Key words: Pavel Turner, Maribor, Historical society in Maribor Abstract: Turner's highest goal was to educate the Slovenes after the model of Western Europe and convince them that they have to open to the world and at the same time create and preserve their own culture. Therefore in his 'Maribor period,' when he lived at the foot of Kalvarija, he was committed to other activities than just those of a big landowner. He became the president of the Historical society of Maribor and the president of the Students' home. He also took on many other responsibilities for the good of the people and science, but he never became politically active. His work in Maribor was the realization of the ideas he had started to nourish before he returned to his homeland. He succeeded thanks to this strong will and his wealth. The majority of the ones he helped the scholarship-holders of 'Dr. Pavel Turner foundation' among others were also successful. Turner was one of those rare Slovenes who managed to become cosmopolitan while keeping their sense of national identity.

UDC 027.8(497.4 Maribor):929 Turner P. Author: HARTMAN Bruno Ph.D., Full Professor (Retired) Prežihova 15, SI - 2000 Maribor Title: DR. PAVEL TURNER AND THE STUDY LIBRARY IN MARIBOR Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 1, pp. 109-116, 14 notes, 1 picture Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German) Key words: Pavel Turner, Maribor, Study Library Abstract: In the paper, the role of Dr. Pavel Turner, as the president of the Maribor Historical society, at the beginning of the XX century, as to the establishment of the library society, is depicted. He substantially supported it and by his testament he left it an opulent estate of books.

256

S tudia

H istorica

S lovenica

UDC 929 Turner P.:821.163.6 Author: GRDINA Igor Ph.D., Ph. D., Associate Professor University of Ljubljana, Faculty of Arts, Aškerčeva 2, SI - 1000 Ljubljana, Slovenia Title: TUNER AT THE LITERARY SCENE AND IN ITS BACK STAGE Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 1, pp. 117-127, 41 notes, 1 picture Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German) Key words: Pavel Turner, Slovene literature Abstract: Pavel Turner (1842-1924) dealt with literature marginally. In spite of this, from his published texts and correspondence it is possible to grasp a sufficiently consistent 'literary programme.' As an utilitarist as to worldview, he advanced the principle that every even with respect to literature - piece of writing must serve the education of the largest strata of the Slovenenation.

UDC [929 Vošnjak J.:821.163.6]:929 Turner P. Author: CVIRN Janez Ph.D., Full Professor University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of History Aškerčeva 2, SI - 1000 Ljubljana, Slovenia Title: PAVEL TURNER AND THE LITERARY CREATIVITY OF JOSIP VOŠNJAK Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 1, pp. 129-141, 45 notes, 1 picture Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German) Key words: Pavel Turner, Slovene history of literature, Josip Vošnjak Abstract: Dr. Pavel Turner, who foresaw the major route to cultural-national emancipation in education and up-bringing, was convinced that Slovenes need 'a healthy and vigorous literature' and not 'nihilism.' Thus, he opposed the sentimentalism of Josip Stritar and was a determined adversary of the Slovene modern literature movement (particularly of Cankar), which he considered to be an immature and undigested literary importation. In accordance with this, he considered (beside Jurčič and Aškerc) Josip Vošnjak to be a pinnacle in writing, whose literary endeavours he followed attentively and held in the highest esteem.

257

UDC 378.3(497.4 Ljubljana):929 Turner P. Author: ROZMAN Franc Ph.D., Full Professor University in Maribor, Faculty of Education, Department of History Koroška 160, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: TURNER'S SCHOLARSHIP-HOLDERS Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 1, pp. 143-156, 46 notes, 1 picture Category: 1.01 Original Scientific Paper - Reprint Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Pavel Turner, scholarship found, scholarship-holders Abstract: The author describes the origin of the scholarship foundation of Dr. Pavel Turner (1842-1924), a Slovene publicist and patron who bequeathed a major part of his property to the scholarship fund of young graduate lawyers and philosophers who were thus given an opportunity for further qualifications at different European universities and other scientific institutions, and a relatively comfortable life due to the amount of the scholarship.

UDC 929 Turner P.:061.27 Author: TRSTENJAK Verica Ph. D., Associate Professor University in Maribor, Faculty of Law Mladinska 9, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: TURNER'S INSTITUTION FOUNDATION Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 1, pp. 157-161, 1 picture Category: 1.04 Professional Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German) Key words: Pavel Turner, Maecenas, scholarship foundation Abstract: The authoress, in the paper, deals with the activity of Dr. Pavel Turner in the area of charity, i.e. as a patron of arts, philanthropist. Dr. Pavel Tuner devoted his entire estate, real estate and movables to a special institution titled: The Institution of Dr. Pavle Turner for the Up-Grading of Professional and World Education for Graduated Slovene Jurists and Philosophers. It was established by his will in 1924, and it was constructed as a legal entity. It enabled post-graduate, i.e. post-doctoral studies to numerous jurists and philosophers. Institutions are lasting as a rule, whereas Turner's ceased to exist at the alteration of various historical periods. It is possible that it recommences to exist within the process of denationalisation and the return of the estate.

258

S tudia

H istorica

S lovenica

UDC 929 Turner P. Author: MATJAŠIČ FRIŠ Mateja Ph.D., Research Collaborator, Assistant Professor Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts Novi trg 5, SI - 1000 Ljubljana, Slovenia Title: 'REMINISCENCES FROM MY LIFE' BY DR. PAVEL TURNER Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 1, pp. 165-250, 125 notes, 21 pictures Category: 1.04 Professional Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Pavel Turner, reminiscences, manuscript Abstract: In 1903 Turner left Vienna and settled in Maribor. He particularly nourished his friendship with Josip Vošnjak, whom he knew since his youth, and Josip Sernec, his classmate in grammar school. Both frequently visited him at his other landed property in Fram. At one such meeting, the idea was put forward the politicians and public figures from the Slovene period of rebirth should write their reminiscences. Vošnjak published them in two parts: Reminiscences I (1905) and II (1906). Sernec completed them just before his death Reminiscences (1927). Turner started writing his Reminiscences in 1907, but they were never completed and have survived to us in manuscript form. The author of this contribution prepared Turners reminiscences for publishing and furnished them with notes which explain and describe events and people who took part in Turner's interesting life.

259

...MARKETING...OBLIKOVANJE...STORITVE...

http://www.altius.si ALTIUS d.o.o., Maistrova ulica 28, 2250 Ptuj, Slovenija

OBČINA RAČE - FRAM 2327 RAČE, grajski trg 14 telefon: 02 / 609 60 10, 609 60 11, telefax: 02 / 609 60 18

Tiskanje zbornika so omogočili še naslednji donatorji: o o o o o o o o o o o o o o o o

SKB BANKA, d.d.

LDS LIBERALNA DEMOKRACIJA SLOVENIJE TISKARNA FLORJANČIČ EURO PREVAJALSKA AGENCIJA SLOVENSKE ŽELEZNICE, d.d., LJUBLJANA GOSTILNA KALAN, ZGORNJA POLSKAVA TURISTIČNO DRUŠTVO FRAM KUD dr. PAVEL TURNER, FRAM HENKEL SLOVENIJA, MARIBOR ZAVAROVALNICA MARIBOR, d.d.

NOVA KREDITNA BANKA MARIBOR, d.d.

OBČINA RAČE-FRAM SREDNJA KMETIJSKA ŠOLA MARIBOR UNIVERZA V MARIBORU GOZDNO GOSPODARSTVO MARIBOR, d.d.

PEDAGOŠKA FAKULTETA MARIBOR

H istorica

S lovenica

letnik 1 (2001), št. 1

S tudia

VASILIJ MELIK: Turnerjeva doba ANTON OŽINGER: Sekovska fara sv. Ane v Framu v prvi polovici 19. stoletja in mladi Pavel Turner ANDREJ VOVKO: Gimnazijska leta dr. Pavla Turnerja JANEZ ŠUMRADA: Turnerjeva študijska leta DRAGAN POTOČNIK: Turnerjevo publicistično delovanje DARKO FRIŠ: Vzgojitelj dr. Pavel Turner (1875-1903) JANA ZADRAVEC ŠPENDL: Turnerjeva mariborska doba (1903-1924) BRUNO HARTMAN: Dr. Pavel Turner in Študijska knjižnica v Mariboru IGOR GRDINA: Turner na literarni sceni in v njenem zakulisju JANEZ CVIRN: Pavel Turner in literarno ustvarjanje Josipa Vošnjaka FRANC ROZMAN: Turnerjevi štipendisti VERICA TRSTENJAK: Turnerjeva ustanova - fundacija MATEJA MATJAŠIČ FRIŠ: 'Spomini iz mojega življenja' dr. Pavla Turnerja

Studia Historica Slovenica

Turnerjev zbornik