Shs2015 3web dlib

H istorica

S lovenica

letnik 15 (2015), {t. 3

S tudia

S tudia

H istorica

S lovenica

JANJA ŽMAVC: "Post autem auditis oratoribus Graecis...": Some Notes on Intercultural Perspective of Classical Rhetoric MATJAŽ RAVBAR: Maistrova eskadrilja : letalci v Mariboru v letih 1918 in 1919 GREGOR PIVEC: Sanitetna služba Maistrove vojske ALENKA KORON: Tematizacije vélike vojne pri Jušu Kozaku JOŽICA ČEH STEGER: Stanko Majcen in vélika vojna KATJA MIHURKO PONIŽ: Prva svetovna vojna v delih slovenskih književnic BRANISLAVA VIČAR: Vloga vojaka v spomenikih prve svetovne vojne: ideološka reprezentacija vojne v tridimenzionalnih objektih

URŠKA LAMPE: Od prve svetovne vojne do Konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki (1929) VINKO SKITEK: Nemška poštna služba v Mežiški dolini med drugo svetovno vojno TOMAŽ IVEŠIĆ: "Compared to Him the Prisoners are Innocent People'': The Fall of Milovan Djilas (1948–1954) ANDREJ STOPAR: New Relations in the Crumbling Times: Emerging Slovenia's Independence in Russian Diplomatic Sources (1990–1992)

Studia Historica Slovenica

MATEJA MATJAŠIČ FRIŠ: Izvrševanje "poslednje volje" dr. Pavla Turnerja

Fotografija na naslovnici / Photography on the cover: Prof. dr. Andrej Vovko (1947-2015) Professor Andrej Vovko, Ph. D. (1947-2015)

^asopis za humanisti~ne in dru`boslovne {tudije Humanities and Social Studies Review

2015

3

S tudia

H istorica

S lovenica Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review

letnik 15 (2015), št. 3

ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU

MARIBOR 2015

Studia Historica Slovenica

ISNN 1580-8122

Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Izdajatelj / Published by ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR Uredniški odbor / Editorial Board dr. Ivo Banac (ZDA / USA), dr. Rajko Bratuž, dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Tomaž Kladnik, dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, dr. Jože Mlinarič, dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Dragan Potočnik, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Andrej Vovko †, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria), dr. Zinka Zorko Odgovorni urednik / Responsible Editor dr. Darko Friš Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenija telefon / Phone: 00386 2 229 36 58 fax / Fax: 00386 2 229 36 25 e-pošta / e-mail: darko.fris@um.si Glavni urednik / Chief Editor dr. Mateja Matjašič Friš

Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji.

Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira.

The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles.

No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source. Žiro račun / Bank Account:

Prevajanje / Translation: Lektoriranje / Language-editing Oblikovanje naslovnice / Cover Design: Oblikovanje in računalniški prelom / Design and Computer Typesetting: Tisk / Printed by:

Nova KBM d.d.

SI 56041730001421147 David Hazemali, Uroš Turnšek, Rok Gorjup dr. Ines Voršič Knjižni studio d.o.o.

Knjižni studio d.o.o.

Itagraf d.o.o.

http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in 'America: History and Life'. Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno bibliografsko bazo Scopus (H).

Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and 'America: History and Life'.

This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and international database Scopus (H).

Studia historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, je vpisan v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 487.

Izdajo časopisa sta omogočila Agencija za raziskovalno dejavnost RS in Mestna občina Maribor.

Co-financed by the Slovenian Research Agency and City of Maribor.

S tudia

H istorica

S lovenica Ka­za­lo / Con­tents V spomin/ In Memoriam MATEJA MATJAŠIČ FRIŠ, DARKO FRIŠ, MARTIN GRUM: V spomin

– prof. dr. Andrej Vovko (1947–2015).......................................................479 STANE GRANDA: In Memoriam – prof. dr. Andrej Vovko (1947–2015)........485

Član­ki in raz­pra­ve / Pa­pers and Es­says JANJA ŽMAVC: "Post autem auditis oratoribus Graecis...": Some Notes

on Intercultural Perspective of Classical Rhetoric......................................491 "Post autem auditis oratoribus graecis...": nekaj opomb k medkulturnem vidiku klasične retorike MATJAŽ RAVBAR: Maistrova eskadrilja : letalci v Mariboru v

letih 1918 in 1919 ........................................................................................511 Maister Squadron : Pilots in Maribor between 1918 and 1919 GREGOR PIVEC: Sanitetna služba Maistrove vojske..........................................533 Sanitary Services of the General Maister's Army ALENKA KORON: Tematizacije vélike vojne pri Jušu Kozaku .......................549 Representations of the Great War in Juš Kozak JOŽICA ČEH STEGER: Stanko Majcen in vélika vojna ......................................565 Stanko Majcen and the Great War KATJA MIHURKO PONIŽ: "Prva svetovna vojna v delih

slovenskih književnic ...................................................................................577 The Great War in the Works of Slovenian Female Writers BRANISLAVA VIČAR: "Vloga vojaka v spomenikih prve svetovne vojne: ideološka reprezentacija vojne v tridimenzionalnih objektih ................595 The Role of a Soldier in First World War Monuments: Ideological Representation of the War in Three-Dimensional Objects

S tudia

H istorica

S lovenica MATEJA MATJAŠIČ FRIŠ: Izvrševanje "poslednje volje"

dr. Pavla Turnerja...........................................................................................621

Enforcing the "Last Will" of Dr. Pavel Turner URŠKA LAMPE: Od prve svetovne vojne do Konvencije

o ravnanju z vojnimi ujetniki (1929)...........................................................649

From the First World War to the Convention relative to the

Treatment of Prisoners of War (1929) VINKO SKITEK: Nemška poštna služba v Mežiški dolini med

drugo svetovno vojno ................................................................................ 661

German Postal Service in the Meža Valley during

the Second World War TOMAŽ IVEŠIĆ: ''Compared to Him the Prisoners are Innocent People'':

The Fall of Milovan Djilas (1948–1954) ................................................... 677 ''V primerjavi z njim so zaporniki nedolžni ljudje'': padec Milovana Đilasa (1948–1954) ANDREJ STOPAR: New Relations in the Crumbling Times: Emerging

Slovenia's Independence in Russian Diplomatic Sources (1990–1992) ............................................................................................... 709

Novi odnosi v razpadajočem času: vzpostavljanje slovenske

osamosvojitve v ruskih diplomatskih virih (1990–1992)

Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts .................... 751 Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors ................................. 759 Studia Historica Slovenica / letnik / year 15 (2015) .................................................

765

S tudia

H istorica

S lovenica

S tudia

H istorica

S lovenica V spomin / In memoriam

S tudia H istorica S lovenica

V spomin – prof. dr. Andrej Vovko (1947–2015)

Andrej Vovko, zgodovinar, muzealec, univerzitetni profesor, prvi predstojnik Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ter prvi predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU (r. 22. 3. 1947, Seeboden, Avstrija; u. 5. 9. 2015, Ljubljana). Oče Vladimir, uslužbenec, mati Vida, r. Lovrenčič, hčerka pesnika in pisatelja Jože Lovrenčiča in Antoinette Manzoni, pranečakinje pesnika Alessandra Manzonija.1 5. septembra 2015 smo izgubili dragega prijatelja in sodelavca znanstvenega svetnika izrednega profesorja dr. Andreja Vovka.

Rodil se je 22. marca 1947 v begunskem taborišču v Seebodnu na avstrijskem Koroškem. Tako kot so ga 'zaznamovale' kraj in okoliščine rojstva, je bila za njegovo nadaljnjo življenjsko pot še pomembnejša odločitev matere, da se s komaj rojenim sinom kljub negotovi prihodnosti vrne v domovino. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Nad matematiko navdušenega in nadarjenega dijaka pa je pot zanesla v humanistične vode. Leta 1972 je diplomiral iz zgodovine in zgodovine umetnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Istega leta je za svojo diplomsko nalogo o La Yougoslavie, reviji slovenske federalistične emigracije v Švici med I. svetovno vojno, prejel študentsko Prešernovo nagrado. 1978 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistriral s temo Slovenski begunci iz Italije med prvo in drugo svetovno vojno in oktobra 1992 na isti fakulteti doktoriral z disertacijo Družba Sv. Cirila in Metoda : 1885–1918.

Njegova znanstvenoraziskovalna, uredniška, pedagoška in upravna dejav-

1

To so zapisali v New York Timesu, 19. 11. 2015 v članku, posvečenem Nini Lenček. Andrej ni tega nikoli omenil.

479

M. Matjašič Friš, D. Friš, M. Grum: V spomin – prof. dr. Andrej Vovko

Prof. dr. Andrej Vovko (Foto: Gregor Jenuš)

nost je bila zelo razvejana. Od leta 1972 do 1976 je bil asistent na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, nato od 1976 do 1985 kustos ter od 1985 do 1987 višji kustos v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani. 1. novembra 1987 je postal višji raziskovalni sodelavec na Inštitutu za slovensko izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in od 1. decembra 1987 do 31. maja 1992 njegov upravnik. Marca 1993 je bil izvoljen v naziv višjega znanstvenega sodelavca. Bil je glavni urednik revije 1. in 2.–3. številke Two Homelands/ Dve domovini, ki sta izšli leta 1990 oziroma 1992, bil pa je tudi glavni urednik Valvasorjevega zbornika, ki je izšel leta 1990.

Od 1. avgusta.1993 do 31. julija 1997 je bil ravnatelj Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani, nato do 30. aprila 1998 njegov v.d. direktorja. Decembra 1996 je pridobil naziv muzejski svetnik. V letih 1993–97 je bil odgovorni urednik Šolske kronike in od 1997 dalje član njenega uredništva; od prve številke

480

S tudia H istorica S lovenica

leta 2001 dalje tudi član uredništva znanstvene revije za humanistične in družboslovne študije Studia historica Slovenica (SHS) in član glavnega uredništva Enciklopedije Slovenije.

Od 1. maja 1998 je bil zaposlen na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede, v Sekciji za biografiko, bibliografijo in dokumentacijo. Maja 1998 je bil izvoljen v naziv znanstveni svetnik. Po preoblikovanju Sekcije v Inštitut za biografiko in bibliografijo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU je bil od januarja 2000 do 2009 predstojnik omenjenega inštituta (maja 2005 se je preimenoval v Inštitut za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU). Bil je tudi pobudnik in prvi urednik inštitutske zbirke Življenja in dela, Biografske in bibliografske študije, kjer so kot prvi zvezek v zbirki izšla Poskusna gesla za novi Slovenski biografski leksikon. Upokojil se je avgusta 2010.

Bibliografija prof. dr. Andreja Vovka je vsebinsko zelo raznolika. Več kot štirideset let je sistematično in poglobljeno proučeval predvsem novejšo in sodobno slovensko zgodovino: zamejska, izseljenska vprašanja, vprašanja šolske zgodovine, zgodovine Primorske, posebno beguncev v kraljevino Jugoslavijo v letih med obema svetovnima vojnama, zgodovino slovenskih narodno-obrambnih in narodno-prebudnih društev ter založb in organizacij za pomoč izseljencem, predvsem Družbe sv. Cirila in Metoda, Družbe sv. Mohorja in Slovenske matice.

Med knjižnimi objavami s teh področij so najpomembnejše: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1987, 200 str. (soavtor Jože Ciperle), Mal položi dar..., Portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918, Slovenska matica, Ljubljana 1994, 237 str., Nasmejana zgodovina, Popotovanje skozi čas v 189 nasmehih, Mladinska knjiga, Ljubljana 1996, 199 str., Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Založba Ilex,, Ljubljana 1997, 294 str (soavtorja Darko Friš in Bogdan Kolar), Odborniki in članstvo podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918, Življenja in dela, Biografske in bibliografske študije 2, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2004, 520 str. Omenjena knjižna dela in njegovi številni znanstveni ter strokovni članki (več kot 1.000, vseh objav je še bistveno več) so praviloma napisani z jasno vodilno mislijo in vedno zavezani resnici. Dr. Vovko sodi v generacijo zgodovinarjev, rojenih takoj po 2. svetovni vojni, ki so s svežim pristopom pomembno doprinesli k novim spoznanjem na področju slovenskega zgodovinopisja. Dragocen prispevek k promociji in popularizaciji slovenske znanstvene in druge knjižne ustvarjalnosti pa predstavlja njegovih več kot 400 objavljenih knjižnih ocen.

Z referati in drugimi prispevki je sodeloval na preko štiridesetih znanstvenih simpozijih in posvetovanjih doma in preko desetih v tujini (Trst, Miami, Rim, Pariz, Dubrovnik, Boca Raton, St. Louis). Prispevki s teh simpozijev so bili objavljeni v domačih in tujih publikacijah. V okviru znanstvenega sodelovanja

481

M. Matjašič Friš, D. Friš, M. Grum: V spomin – prof. dr. Andrej Vovko

s Francijo je oktobra 1988 znanstveno-raziskovalno deloval v pariških Državnem arhivu in Nacionalni biblioteki z enomesečno francosko državno štipendijo.

Zanimanje in dejavnost dr. Vovka pa je segala tudi na številna področja javnega življenja, kar dokazuje veliko število poljudnoznanstvenih prispevkov, s katerimi je pomembno deloval tudi za približevanje zgodovine širši publiki, med njimi še posebej otrokom s svojimi hudomušnimi prispevki za Veselo šolo Pionirskega lista.

Bogato znanje in izkušenost dolgoletnega raziskovalca zgodovine sta odlikovala tudi njegovo pedagoško delo. Marca 1999 je bil na mariborski univerzi habilitiran za docenta za novejšo in sodobno zgodovino, od šolskega leta 1999/2000 dalje je predaval novejšo kulturno zgodovino na Oddelku za sociologijo mariborske Pedagoške fakultete, od šolskega leta 2004 do 2009 pa predmet Muzeologija in 2011–14 Kulturno zgodovino na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru. Oktobra 2004 je bil na Univerzi v Mariboru izvoljen v naziv izrednega profesorja za novejšo in sodobno zgodovino. Odlikoval ga je pravi človeški odnos do študentov, ki so znali ceniti njegov skoraj 'očetovski' nastop. Pod njegovim mentorstvom in somentorstvom je nastalo več kot 194 diplomskih nalog, štiri magistrske naloge in ena doktorska disertacija, kar je za relativno kratek pedagoški 'staž' izredno bogata bera.

Udejstvoval se je tudi v slovenskem društvenem in političnem življenju.

Bil je ustanovni in častni član ter predsednik izseljenskega društva Slovenija v svetu, vodja strokovne skupine za manjšine in izseljence pri Ministrstvu za kulturo, član slovenskega dela slovensko-italijanske zgodovinske komisije, član Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč.

Kot eden od ustanovnih članov Nove Slovenije je leta 2000 kandidiral na državnozborskih volitvah. Široka razgledanost, delavnost, vztrajnost, osebna in strokovna poštenost, pa tudi pravičnost, skromnost in duhovitost so vrline, ki so odlikovale našega prijatelja, med kolegi in študenti izredno priljubljenega profesorja dr. Andreja Vovka. S kopico šal in anekdot, ki jih je z lahkoto stresal iz rokava, je znal popestriti tako strokovna predavanja kot tudi priložnostna prijateljska omizja.

Le njemu najbližji pa vemo, da je kot skrben kronist časa in dogodkov dolga leta pisal dnevnik, v najnižjem predalu delovne mize pa shranjeval najgloblje misli in čustva, ki jih je v tihi samoti v pesniški obliki prelival na papir. Pesmi je v periodiki objavljal samo v mladosti. Te, ki so nastale v zadnjem obdobju njegovega življenja, je izdal le nekaj tednov pred smrtjo v zbirki Otočje okamenele tišine. Temeljne teme v njegovem pesništvu, ki prehaja od sklenjenih oblik k svobodnemu verzu, so iskanje Ljubezni in Resnice ter zlasti vprašanja in občutja, ki jih porajata minevanje in smrt.

482

S tudia H istorica S lovenica

Dr. Andrej Vovko je v sebi združeval lastnosti odličnega raziskovalca, dobrega pedagoga-učitelja, zlasti pa človeka v pravem pomenu besede in prijatelja. S svojim delom, ki ga ne bi bilo mogoče opraviti brez njemu lastne vztrajnosti, prizadevnosti in požrtvovalnosti, se je trajno zapisal med pomembne osebnosti slovenskega znanstvenoraziskovalnega, kulturnega in društvenega življenja.

Dragi prijatelj, pogrešamo te, v naših srcih boš živel večno!

Mateja Matjašič Friš Dr., znanstvena sodelavka UKC Maribor, Oddelek za znastveno raziskovalno delo

Darko Friš Dr., redni profesor Filozofska fakulteta Maribor, Oddelek za zgodovino

Martin Grum Samostojni strokovni sodelavec specialist v humanistiki ZRC SAZU, Inštitut za kulturno zgodovino

483

S tudia H istorica S lovenica

In memoriam: prof. dr. Andrej Vovko (1947–2015)

Tisto, kar je najbližjim in prijateljem že nekaj časa napovedoval, se je dopolnilo: naš prijatelj in kolega prof. dr. Andrej Vovko nam je odšel utirat pot v večnost. Ni prvi iz naše generacije. Podobno usodo je kot prvi in najmlajši iz naše generacije že davnega 1990. leta zaradi sorodne bolezni dočakal zgodovinar in arheolog Zorko Harej.

Andrej nas je nase opozoril že ob začetku študija zgodovine s svojo bistrino, samozavestjo, z jasnostjo misli in stališč ter za naše takratne razmere velikim znanjem tujih jezikov. Pristnejši osebni stik je ustvarilo moje zanimanje za njegov dolenjski priimek. Prav to je tudi povzročilo, da mi je povedal, da se je rodil kot otrok beguncev v Seebodnu, da očeta ni nikoli poznal niti v živo videl, da živi pri mami in stari mami in da je aktiven v študentskih veroučnih skupinah. Spoznal sem, da se čuti zelo povezanega na rodbino starega očeta Jožo Lavrenčiča, ki je bil v času med obema vojnama priznan narodni delavec, pesnik in pisatelj ter urednik. S tem je bil močno navezan tudi na Goriško. Šele kasneje sem izvedel, da je nečak znanega slavista Lenčka, daljnega sorodstva z italijanskim pesnikom Alessandrom Manzonijem pa mi ni nikoli omenil. Vsekakor je bilo takoj jasno, da je revolucija Andrejevo življenje v mnogih ozirih zelo zaznamovala, da je njeno breme, čeprav kot otrok, rojen po II. svetovni vojni, brez lastne krivde, trajno nosil na sebi. Že kot otroku, sinu in mladeniču brez očeta mu resnično ni bilo lahko. Verjetno je prav zato, da bi ta ideološki pritisk nad seboj zlomil, mislil na študij matematike. Strast in ljubezen do zgodovine sta zmagali in zlasti na drugi stopnji, ko se je otresel zahtev študija umetnostne zgodovine, je postal eden stebrov Zwitterjevega seminarja. To je konkretno pomenilo odločitev za raziskovalno delo in posebno skrb do vseh vidikov slovenskega narodnega vprašanja. Posvetil se je narodnoobrambnim organizacijam. Študij je končal s Prešernovo nagrado za študente. Po tem velikem

485

Prof. dr. Andrej Vovko (1947–2015)

dosežku je doživel grenko razočaranje. Dr. Tone Ferenc ga je povabil na Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. Ko je bilo praktično že vse dogovorjeno, je privihral k njemu njegov direktorski predhodnik, sicer visok politični funkcionar, nekdanji krščanski socialist, in od njega zahteval, da Vovka ne sprejme. Svojo zahtevo je utemeljeval z očitkom, da je v časopisu Družina objavil neko pesem, bila je v spomin pokojnemu prijatelju, in da človek, ki objavlja v verskem časopisu, ne more biti zaposlen na takem inštitutu. Ferenc je moral popustiti. Domnevam, da je omenjena oseba dobila informacije z inštituta od enega Ferenčevih nasprotnikov. Nekaj podobnega je Andrej kasneje doživel še na Inštitutu za narodnostna vprašanja.

Kot je bilo že omenjeno, nas je akad. Zwitter usmerjal v raziskave nacionalne problematike. Andrej Vovko je zato najprej raziskoval primorske begunce med obema svetovnima vojnama in študij zaključil z odmevnim magisterijem.

Po njem se je posvetil vprašanju šolstva, kar mu je dalo podlago za disertaci-

486

S tudia H istorica S lovenica

jo o narodnoobrambnem društvu sv. Cirila in Metoda. Svoj znanstveni višek je nedvomno dosegel v sodelovanju z veliko mednarodno skupino evropskih zgodovinarjev, financirala jih je Evropska znanstvena fundacija, ki so raziskovali nevladujoče narode v Evropi. Izjemno vesel je bil tudi možnosti univerzitetne kariere v Mariboru, čeprav je bila ta honorarna. Že po upokojitvi, predavanja v Mariboru so mu ostala, mi je zaupal, da ga delo s študenti najbolj uresničuje.

Andrejeva obsežna bibliografija s sodelovanjem v številnih revijah in zbornikih, še posebno rad je pisal za otroke in mladino v njihove specializirane publikacije, samo potrjuje njegov razkošni znanstveni in kulturni talent.

Andrej je med svojim službovanjem zamenjal kar nekaj institucij. Bil je v Slovenskem šolskem muzeju, na Inštitutu za narodnostna vprašanja, če se prav spomnim, celo na spomeniškem varstvu, kjer naj bi skrbel za partizanske grobove, in na inštitutih Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Delovnih mest ni menjal, ker bi bil nemiren, ampak zato, ker je bil kot ugleden strokovnjak zaprošen, da prevzame določene naloge. Nekajkrat je moral prevzeti celo vodilne funkcije, kar pa mu ni najbolj uspevalo, ker je bil predober in preveč obziren. Ni znal reči ne.

Naš kolega in prijatelj je bil zelo širok človek. Rad je polno živel. Kot gimnazijec je bil vnet planinec. Takrat je nekoliko zapadel v duševni krog Klementa Juga. Presenečal nas je s fantastičnim poznavanjem orožja in oborožitvene tehnike II. svetovne vojne. Njegova specialnost so bila vojaška letala.

Slovensko osamosvojitev in demokratizacijo je navdušeno sprejel. Postal je politični komentator Radia Ognjišče in časopisa Slovenec. Takrat je celo pomišljal na politično kariero. K sreči ni bil uspešen, ker je bil prepošten in preveč naiven. Andrej ni bil politikant, ni bil politično nestrpen, pa tudi ne trgovec s svojimi načeli. Zlasti je odklanjal kakršno koli sodelovanje s totalitaristično preteklostjo. Posebno se mu je upiralo politično ali ideološko kolaboriranje s komunisti. To je pri svojih idejnih sopotnikih označil za klerikalni socializem. Iz razočaranja nad politiko, mislim predvsem na krščanske demokrate, je potem zaradi svojega odnosa do resnice postal aktiven in viden član Nove slovenske zaveze. Kasneje se je popolnoma predal Izseljenskemu društvu Slovenija v svetu, katerega ustanovni in častni član ter predsednik je bil.

Andrej Vovko je bil velik Slovenec. Izjemno je ljubil družino svoje mame, svojo družino, neskončno je bil predan in zvest Katoliški cerkvi. Ni bil pristaš klerikalizma, ampak je vselej hotel biti odličen katoliški laik. Zdi se mi, da je bilo v njem nekaj mladčevskega, v najboljšem smislu besede. Nekoliko prikrita strast pa je bila literatura, zlasti pesnikovanje. Genov starega očeta Lavrenčiča, kateremu je bil po zunanjosti nemalo podoben, ni mogel zatajiti. Tisti, ki ste Andreju pomagali, da se je od nas poslovil s pesniško zbirko, ste opravili veliko delo. Strokovnjaki pravijo, da je nekaj verzifikacij vrhunskih.

487

Spoštovani svojci, dragi Andrejevi prijatelji. Poslavljamo se od njegovih zemeljskih ostankov, katerim bomo vsi sledili. To je zakonitost življenja. Prisluhnimo njegovemu duhu, oblikovanju katerega je namenil vse svoje življenje in nam sporoča: Že kmalu, kmalu, tako bom, moji dragi, sam k vam molče prihajal vasovat.

Sprejmimo ga in živimo z njim naprej.

Stane Granda Dr., znanstveni svetnik ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa

488

S tudia

H istorica

S lovenica ÄŒlanki in razprave / Papers and Essays

S tudia H istorica S lovenica UDC 808.5(37/38):316.722 1.01 Original Scientific Paper

"Post autem auditis oratoribus Graecis...": Some Notes on Intercultural Perspective of Classical Rhetoric Janja Žmavc Ph.D., Associate Professor Educational Research Institute Ljubljana Gerbičeva 62, Sl – 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: janja.zmavc@gmail.com

Abstract:

In the paper we explore Greco-Roman rhetoric (also known as classical rhetoric) from the perspective of intercultural communication. Defining rhetoric as a means of interaction between Greek and Roman culture we investigate some of its theoretical and socio-cultural aspects and elucidate rhetoric as: 1) established discipline of public persuasion; 2) connecting sociocultural component, which as an evolving discipline encouraged and to a certain degree even created intercultural encounters between ancient Greeks and Romans. In order to establish a connection between rhetoric as a discipline and rhetoric as an inter/cross-cultural phenomenon we explore characteristics of public speaking in ancient Greece and Rome and present some of the "rhetorical" encounters of both cultures.

Key words:

classical rhetoric, Greeks, Romans, intercultural communication

Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review

Maribor, 15 (2015), No. 1, pp. 491–510, 35 notes, 3 pictures Language: Original in English (Abstract in English and Slovene, Summary in Slovene)

491

J. Žmavc: "Post autem auditis oratoribus Graecis..."

Introduction: Intercultural Communication and Classical Rhetoric A widely known and well-researched fact in contemporary rhetoric, as well as in any other theoretical disciplines associated with the field of (public) discourse, is that the tradition of rhetoric as the art of successful public persuasion, which dates back to ancient Greece and Rome, has dominated the entire European (and Western) culture until the present-day.1 In spite of its highly turbulent development, with no shortage of dramatic rises and falls throughout the 2,500 years of its history, rhetoric today remains a fundamental tool of public activity as well as it represents a necessary starting point in the field of research of language and communication.2 In this paper we turn back to beginnings of rhetoric and try to shed light on some of its aspects through the lens of intercultural communication. Beginning with Edward T. Hall's conceptualizations about the relationship between culture and communication in the second half of 20th century this contemporary approach to communication became a vibrant discipline with various theoretical approaches including more recent distinctions such as for example inter and cross-cultural aspects of communication as well as practical dimension in developing an intercultural competence.3 Drawing upon general definitions about culture as a set of shared interpretations about believes, values, norms and social practices that affect certain group of people and language as

1

Cf. George A. Kennedy, Klasična retorika ter njena krščanska in posvetna tradicija od antike do sodobnosti. Prevedle Nada Grošelj … [et al.] (Ljubljana, 2001).

2 Among large corpus of bibliography related to the research of historical, theoretical and practical dimensions of rhetoric let us mention only two recent handbooks where the latest advances in rhetorical scholarship can be found: Andrea A. Lunsford et al. (eds.), The SAGE Handbook of Rhetorical Studies (London–New Delhi, 2009); Frans H. van Eemeren et al. (eds.), Handbook of Argumentation Theory (Dordrecht, 2014). It is also worth mentioning that although the starting points of rhetoric as constitutive element of active participation in modern democratic societies date back to the 1980s with Habermas' work, in recent years rhetoric has been noticeably present in conceptualisations of (active) citizenship, European democratic systems and policies, inter-, cross-, multi-culturality etc.

Simultaneously, rhetoric (as a part of communication and social competencies) is becoming an important part of European policies and strategies in the field of lifelong learning. However, it needs to be pointed out that this kind of activity is mostly associated with the tradition of Western European and North American countries, whereas a common symptom is reflected in the former communist countries: in the period of their existence, communist regimes eliminated rhetoric from education as 'dangerous discipline' and its revival did not take place until these regimes were abolished in the 1990's. Cf. also Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji: komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva (Ljubljana, 2011).

3 The term "intercultural communication” was first used in Edward T. Hall's book The Silent Language (New York, 1959) and he is generally acknowledged to be the founder of the field. For the latest advances and diverse perspectives in the research of intercultural communication see William B. Gudykunst and Bella Mody, Handbook of International and Intercultural Communication (London and New Delhi, 2002) and Jane Jackson, The Routledge Handbook of Language and Intercultural Communication (London–New York, 2012).

492

S tudia H istorica S lovenica

one of its main component, which is common to all cultures,4 as well as some recent intercultural approaches in the research of classical antiquity5, we begin our paper with a working definition of classical rhetoric as a means of interaction between two cultural entities. Such conception of rhetoric is based on a socio-cultural perspective where rhetoric is seen "as a cultural construct that is embedded within its society" and whose domain is not only public speaking but represents "a body of ideas and practices that radiates into manifold aspects" of the Greco-Roman world.6 Our definition of classical rhetoric also refers to one of the most common definitions in the theory of intercultural communication: Intercultural communication is the symbolic exchange process whereby individuals from two (or more) different cultural communities negotiate shared meanings in an interactive situation.7

In such referential framework we are particularly interested in investigating rhetoric as a process and as a tool of interaction between two cultural entities, the circumstance, which we will try to elaborate in the following sections.

Furthermore, when we think about rhetoric as a kind of universal strategy of communication, there is a connection between rhetoric and its intercultural and cross-cultural value. Namely, as a system of concepts, principles, notions that enable a construction of persuasive message rhetoric is applicable to different cultural communities and can serve as a means for negotiating shared meaning in interaction.8 The focus of our paper is Greco-Roman rhetoric (also known as classical rhetoric) and by bringing to the front some of its theoretical as well as sociocultural aspects we will try to illustrate its functional role within the phenomenon of Greek and Roman culture. We will argue for this point of view by discussing classical rhetoric as: 1) an established discipline of public persuasion, which served as a means of active participation in political, social and cultural world of Greeks and Romans (a tool); 2) a connecting socio-cultural component, which as an evolving discipline encouraged and to a certain degree even created intercultural encounters between ancient Greeks and Romans (a pro-

4

Larry A. Samovar et al., Communication Between Cultures. Eighth edition (Boston, 2007): 36ss. ‬ Kostas Vlassopoulos, Greeks and Barbarians (Cambridge, 2013) (hereinafter: Vlassopoulos, Greeks and Barbarians).

6 John Dugan, "Modern Critical Approaches to Roman Rhetoric,” in: A Companion to Roman Rhetoric, eds. W. Dominik and J. Hall (Malden, 2007, 9–22), 16.

7 Stella Ting-Toomey, Communicating across cultures (New York, 1999), 16.

8 For conception of rhetoric as universally applicable strategies of persuasion see George A. Kennedy, Comparative Rhetoric. An Historical and Cross-Cultural Introduction (Oxford–New York, 1998) (hereinafter: Kennedy, Comparative Rhetoric).

5

493

J. Žmavc: "Post autem auditis oratoribus Graecis..."

cess). In order to establish a connection between rhetoric as a discipline and rhetoric as an inter/cross-cultural phenomenon we first demonstrate some characteristics of public speaking in ancient Greece and Rome. Through the presentation of encounters of both cultures we then shed light onto specific elements of Greek and Roman rhetoric, which eventually co-formed a discipline that is acknowledged as classical rhetoric by modern rhetorical theory.

Classical rhetoric is a result of a long-term development of public oratory and was not a creation ex nihilo. There was oratory (i. e. different forms of public address) in ancient Greece before Greeks started to study and describe its principles in a systematic manner (i. e. art/discipline of public address). Similarly, Romans had performed their oratory long before they accepted, completed and included into their public discourse a system of Greek (i. e. Hellenistic) rhetoric.9 It would be wrong to assume that rhetoric as a discipline grew merely from a systemisation of rules and precepts, which were established within rhetorical education and the tradition of handbook writing. A complex system of classical rhetorical theory (as it was known to Quintilian for example or it is known today) was formed gradually in the period of at least 600 years and in the framework of a broad Greco-Roman social context, wherein theoretical findings went together with a rich everyday oratory practice. And such practice consisted also of intercultural interactions within interconnected worlds10 in the ancient Mediterranean in the archaic and classical era and particularly in the period of the well-known socio-cultural processes of Hellenization and Romanization. In examination of interactions between Greeks and nonGreeks within the processes of globalisation and glocalisation11 in the Mediterranean and Near Eastern world of the first millennium BC, Vlassopoulos pro-

9

One of the most thorough and still relevant monographs with extensive owerview of the history of Greek and Roman rhetoric represent George A. Kennedy's The Art of Persuasion in Greece (New Jersey–Princeton, 1963) and The Art of Rhetoric in the Roman World 300 B.C. – A. D. 300 (New Jersey– Princeton, 1972) (hereinafter: Kennedy, The Art of Rhetoric in the Roman World).

10 The notion of "interconnected world” is taken from Vlassopoulos' work Greeks and Barbarians, where four parallel and interlinked worlds "exemplify four different configurations of economic, social, cultural and political aspects and represent four different contexts of interactions between Greeks and non-Greeks” (ibid., 12–13) in the Mediterranean and Near Eastern world. These four worlds are: 1.) The world of networks (i. e. mobility of people, goods, ideas, technologies and information); 2.)

The world of apoikiai (i. e. self-organised and politically often independent communities created

by Greeks); 3.) The world of empires (i. e. powerful non-Greek empires in eastern Mediterranean and Near East); 4.) Panhelenic world (i. e. the idea of Greek culture and identity, which is based on imaginary world of literature and myth, Panhelenic institutions with sanctuaries and festivals and discourses about Panhelenic community regarding interests safety, belonging etc.).

11 We use the terms in a very broad sense: globalisation represents a set of social, political and economic changes that arise as a consequence of expanded trade and cultural interchange at the global level; glocalisation (as a notion and a process) combines globalisation and localisation and represents integration of global and local aspects with specifics that are typical for certain geographic areas. Cf. Karmen Medica, "Globalizacija : glokalizacija”, Monitor ISH 14,2 (2012): 201–207.

494

S tudia H istorica S lovenica

vides a definition of intercultural communication, which can represent useful methodological framework for our research as well: ‌ [i]ntercultural communication in the ancient Mediterranean: in what ways, in which contexts, and for what purposes did Greeks and non-Greeks attempt, succeed or fail to communicate, and what were the consequences ‌12

Within such perspective Vlassopoulos further describes several components of intercultural communication, which existed in ancient Mediterranean: 1) practices of interlinking that created contexts for intercultural communication (guest-friendship, intermarriage, name-giving, diplomacy, commensality, travel, exchange and labour, cult); 2) different media (oral communication, objects and monuments, texts); 3) contents (exchange of information, words, expressions and manners of speech, ideas, practices); and 4) patterns of communication (polarity, commonality/universality, perspective).13 Where in Vlasopoulos' model can art of public persuasion be placed? The author seems to leave out rhetoric as a socio-cultural phenomenon of ancient Mediterranean despite the fact that a) ancient Greeks already in their time were widely acknowledged as "founders" of rhetoric, one of the most systematised and widely used discipline throughout the entire antiquity, which particularly during the Hellenistic period and Roman empire represented means of globalisation and glocalisation; and b) rhetoric as an art of public address represented a constitutive native element in all ancient Mediterranean societies. Having these two circumstances in mind and considering the nature of rhetoric as a common socio-cultural phenomenon we can now place rhetoric within Vlassopoulos' model. Rhetoric in the context of intercultural interactions represents a meta-element that is realised as important part in every component of intercultural communication: 1) practices (e. g. intercultural public addresses on different occasions, such as public lectures of three famous Greek philosophers in Rome in 156 BC14); 2) media (e. g. public performances of rhetoricians, rhetorical treatises and manuals as specific oral and textual forms as part of cultural practices in Greco-Roman communities); 3) contents (e.g. culture specific forms and strategies of persuasion such as the role of speaker's image in argumentation); and 4) patterns (e. g. interpretations of the role of Greek and non-Greek rhetoric within different cultural communities). In the next chapters we explore some dimensions of such perspective of rhetoric.

12

Vlassopoulos, Greeks and Barbarians, 129.

Ibid., 131ss.

14 Cic., De or. 2.155; Gell. 6.14.8–10.

13

495

J. Žmavc: "Post autem auditis oratoribus Graecis..."

Public Speaking, Oratory and Rhetoric in Greek Society One of the main characteristics of Greco-Roman civilisation, which is closely connected to rhetoric, was the importance of public/formal speaking in both societies. Public speaking can be found in many forms in almost every period of Greek and Roman history. It covers political, judicial and epideictic discourse, philosophical discussions as well as public debates on various social issues.

Such diversity and omnipresence of public speaking indicate a common cultural assumption of the two ancient civilizations, which is based on a close connection between speaking, speaking ability and the social role of the speaker.

At this point it is important to stress out that besides being a part of certain formal events (e. g. meetings and rituals), public speaking is defined by the use of a special language – a formal language (which origins lie in rituals, poetry, oracles etc). Aspects of formality of language use, which can be applied crossculturally, were defined by Irvine and include: a) increased code structuring by imposing special rules of style and delivery; b) consistent maintenance of conventions of the appropriate code; c) speaker's identity, which is based on their certain political or social public function; d) a central, situational focus of a speech, which deals with important activities and central actors instead of trivial matters.15 In the context of public speaking in ancient Greece and Rome it is also worth adding some Kennedy's observations: a) language of such formal oratory always has to be learned; b) knowledge of the right forms is not available to everyone; c) the ability to perform in the approved way gives a status to the practitioner, d) formal language represents a form of social control by powerful dominant group.16 Despite of its worldwide manifestation, the use of the formal language had especially important role in Greek society. As a special communication strategy with persuasive function it represented a tool of social change. Due to the social order public speakers were allowed to influence their audience with every available means in order to convince them of a certain point of view.

Consequently, a persuasive argumentation played an important role in Greek public speaking and had particular characteristics: a) in terms of modality it consisted between two extremes, which are represented by contentiousness and flattery; b) in terms of truth value it was oriented towards probability; c) in terms of manifestation it adopted different forms yet with a clear micro structure that consisted of a (logical) series of claims supporting other claims. Furthermore, the phenomenon of persuasion in ancient Greece is often explained 15

Judith T. Irvine, "Formality and Informality in Communicative Events". American Anthropologist, New Series, 81, 4 (1979): 773–790.

16 Kennedy, Comparative Rhetoric, 68.

496

S tudia H istorica S lovenica

through the concept of Greek praise of competition and rivalry in all social areas, which origins in the nineteenth century theory of Greek agonal society

by Burckhardt and Nietzsche. The meaning of the game (agon) as a part of the broader civilizational context set agonality as an universal system of value.17 Competition and strife represented beauty, wisdom and means of education.

From the perspective of ancient Greeks the beauty could be discovered only through a comparison, when two elements entered the competition. As Kennedy points out in his Comparative Rhetoric it was an assumption of culture that a man (and woman) would have enemies and would attempt to defeat them – the whole live was regarded as a contest. As a constitutive part of society, contention already begins with rivalry among aristocratic families in the eighth century and carries on in democratic Greek city-states in sixth and fifth century BC. From the pursuit of honour, position and influence, in which almost every means (physical or verbal) could be justified, the unbelievable contentiousness and flattery came as an exclusive result in Greek oratory.18 In other traditional societies (and this also holds for the early Roman period) the primary goal of public/formal speaking is to achieve a group consensus and concord thus preserving traditional political, social and religious values.

Sharp altercation is usually avoided, conventional politeness and composure are predominant ways of address, and criticism is expressed only indirectly with ambiguous references. These elements are completely absent in Greek oratory even in the earliest examples of formal speaking, such as the Iliad (cf. the notorious quarrel between Agamemnon and Achilles). Composure, politeness and mild confrontation were apparently something that was completely alien to Greeks or had already extinct in the earliest period of their history.

Contrary, their public speaking reveals an explicit eristic nature. Even personal invective and slander as extreme manifestations of contentiousness were from the beginning companions of deliberate and judicial discourse and represent a prior element to the first theoretical conceptions of rhetoric.

The origins of contentious/eristic nature of Greek public discourse lie in the competitiveness of speaking and polarised thinking as well as in the pursuit of speaking efficiency, such as persuading on the base of the probable. We can perceive it as a kind of verbal or rhetorical competition where orators used devices and strategies that have an agonistic character whether in terms of their structure or content. Let us mention three typical agonistic strategies: a) argument from probability (gr. eikos – similar to the truth, probable, which as a rhetorical device enables defending of every standpoint, b) antilogy (antilogiai) 17

Valentin Kalan, "Tekmovanje, vrednote in ritem življenja: razmišljanja o Antifontu, Tukididu in Aristotelu". Keria 7,1 (2005): 7–38.

18 Cf. Kennedy, Comparative Rhetoric, 191ss.

497

J. Žmavc: "Post autem auditis oratoribus Graecis..."

Quarrel of Achilles and Agamemnon, unidentified artist, drawing (Harvard Art Museums/Fogg Museum; www.harvardartmuseums.org/art/299443)

or corresponding answers (known also as confronting evidences), c) antithesis (confronting thoughts or a controversy of opinions). The first conceptual traces of these strategies and herewith a theoretical development of rhetoric as a discipline (i. e. Protagoras' and Gorgias' discussions, handbook tradition etc.) come from the fifth century BC and should be seen as a result of cultural, political and intellectual conditions. Johnstone in his The Origins of the Rhetorical in Archaic Greek speaks of the four main socio-cultural factors, which enabled the development of rhetoric in ancient Greece: a) The role of oral tradition in Greece and the transition from orality to literacy, which enabled a cultivated audience with special sensitivity to beauty and power of words. b) Reinvention and increase of the use of writing, which created possibilities for critical analysis of speeches. c) Political situation and the raise of polis, which provided conditions for development of public speaking as a principle of active participation in society. d) Transition from mythological theogony to naturalistic cosmology (i. e. from mythos to logos), which enabled the development of abstract ter-

498

S tudia H istorica S lovenica

minology and increased awareness about language and its structure.19 At first rhetoric did not represent a theoretical system but a network of various precepts, guidelines and examples of good practice. Such network was formed gradually, as knowledge about oratory grew and different oratorical practices in everyday public discourse were used. The first proper systemisation of rhetorical principles is represented in theoretical discussions of Isocrates, Plato and Aristotle, which are based on their study of existing material and particularly on their polemical discussions with the sophists.20 Classical rhetoric as a theoretical system and a rich practice is an invention of the fourth century BC, however it could not exist without the cultural, political and language context of the previous centuries. Without sophistic teachings and discussions, without the activity of logographers and without the extreme influence of oral culture and the development of rational thought there would be no Greek rhetorical theory. The development of theory did not stop there, naturally. At the end of the fourth century BC, there were many theoretical works on rhetoric, which covered single rhetorical topics (e.g. Theophrastus' discussions on style and performance, Hermagoras' innovations in rhetorical system – the concept of stasis; discussions on the orator's tasks by Stoics). Similarly, due to the increased number of rhetorical schools and a prevalent Hellenistic culture in Mediterranean a number of traditional rhetorical handbooks (tekhnai logon) grew as well as textbooks with exercises (progymnasmanta). Such diverse and active use of rhetoric gradually lead to the development of a complex Hellenistic system of art of rhetoric, which became an inseparable part of ancient educational system and a mandatory condition for those who wanted to participate actively in the political life and other forms of social and cultural living.

Interactive Perspective: Roman Oratory Meets Greek Rhetoric The Hellenistic period represents a true meeting point for Greek and Roman rhetoric, the two entities, which in the course of encounters of their users became a conceptual platform for classical rhetoric. The latter became a prevailing communication model of ancient civilization as well as universal educational model, which was not limited to the period of antiquity only, but has had a massive influence on education, public discourse in certain cultural presuppo-

19

Christopher L. Johnstone, "The Origins of the Rhetorical in Archaic Greek”, in: Theory, Text, Context.

Issues in Greek Rhetoric and Oratory, ed. C. L. Johnstone. (Albany, 1996), 1–18.

20 For extensive discussion see Edward Schiappa, The Beginnings of Rhetorical Theory in Classical Greece (New Haven–London, 1999).

499

J. Žmavc: "Post autem auditis oratoribus Graecis..."

sitions in Europe (and North America) until today.21 Let us now shortly outline origins of Roman rhetoric. Historical and literary sources speak of many occasions for oratory in Rome, since there were public and military offices that constituted a large part of public life and, what is important, they all demanded an active rhetorical role of their participants. The development of rhetoric was also stimulated by the class struggle, which came forth as tensions between patrician aristocracy and the class of equites (the knights) as well as the clashes of ruling elite and plebeian crowd.

Rhetoric as an art of public speaking in the early period of Roman republic (and possibly earlier) had an important role, yet it was quite different from rhetoric that more or less simultaneously went on in Greek democratic civic states.

Roman republic was governed by a group of aristocratic families, which due to the oligarchic system more directly than Greek political leaders set rules and ways of living for socially subordinated groups. Roman aristocratic families directed economic and political development of the res publica Romana as well as they marked all socio-cultural activities of citizens without a possibility of direct debate on the issue (which was the case in Greek societies).

Public speakers or orators were individuals, who could perform publicly due to their social position and whose mission was to conciliate opposing sides and to secure a consensus between social actors. At the same time they would try to preserve values they promoted as members of the ruling elite. Early Roman rhetoric can therefore be defined as traditional rhetoric of consensus, which did not serve as a tool of social change (as in Greek societies) but as a conservative and corrective force.22 This characteristic remained an important part of Roman public speaking even when Roman rhetoric became closely intertwined with the Hellenistic theoretical system. Despite the fact that in the republican era rhetoric represented a tool of political power, it was mainly a means for sustaining and transmitting traditional political, social and religion values of the social group represented by Roman senate.

Before Romans came into a close contact with Greek rhetoric their persuasive strategies according to the traditional nature of their rhetoric consisted of nonverbal and non-argumentative elements and were based on a family reputation, personal authority, power and money. This idea is supported with the fact that first orators were from the higher social class, to which a privilege of public speaking belonged, and who in their speeches were supposed to personify a traditional image on the ideal Roman. He would be more a man of 21

For an overwiev of rhetorical education in Europe and North America see Thomas M. Conely, Rhetoric in the European Tradition (Chicago, 1994).

22 Cf. Kennedy, Comparative Rhetoric, 191ss.

500

S tudia H istorica S lovenica

Publius Scipio Africanus (c.234–183 BC) (Pushkin Museum, Moscow; commons. wikimedia.org/wiki/ File:Isis_priest01_ pushkin.jpg)

deeds but when speaking, he should speak frankly and with dignity. Accordingly, the first public speeches in Rome would display a simple and clear structure without embellishment yet with emphasised elements of speaker's authority, which was based on a pre-existing speakers image/reputation in society.

As an example of such rhetoric let us present a fragment from the defence of Publius Cornelius Scipio Africanus (235–183 BC), a famous Roman politician and a military general from the period of early Roman republic, who was also known for his oratorical skill and public performance. The fragment is

501

J. Žmavc: "Post autem auditis oratoribus Graecis..."

preserved by Aulus Gellius in his Noctes Atticae and refers to historical events around the year of 184 BC when tribune M. Naevius charged Africanus of accepting money from King Antiochus of Asia: Cum M. Naevius tribunus plebis accusaret eum ad populum diceretque accepisse a rege Antiocho pecuniam, ut condicionibus gratiosis et mollibus pax cum eo populi Romani nomine fieret, et quaedam item alia crimini daret indigna tali viro, tum Scipio pauca praefatus quae dignitas vitae suae atque gloria postulabat, "Memoria," inquit, "Quirites, repeto, diem esse hodiernum quo Hannibalem Poenum imperio vestro inimicissimum magno proelio vici in terra Africa pacemque et victoriam vobis peperi spectabilem. Non igitur simus adversum deos ingrati et, censeo, relinquamus nebulonem hunc, eamus hinc protinus Iovi optimo maximo gratulatum." Tum contio universa, quae ad sententiam de Scipione ferendam convenerat, relicto tribuno Scipionem in Capitolium comitata atque inde ad aedes eius cum laetitia et gratulatione sollemni prosecuta est.23

Reading Scipio's defence in the broader frame, that is, as a specific language activity type (i. e. judicial oratory) with its typical structure, language, code and style, we can interpret the fragment from Gellius as a part of refutation. The general argumentative pattern consists of the main argument from authority about Scipio's merits and moral conduct (i. e. his ethos), followed by a conversed argument from authority (i. e. ad hominem) about Scipio's opponent.

Both premises support the conclusion about dropping charges against Scipio.

We can reconstruct this in the following scheme: Premise 1: I am 'such and such' authority, and I believe that charges must be dropped.

Premise 2: My accuser is not an authority (he is a 'nebulo'). – ad hominem Conclusion: Charges must be dropped.

Despite cultural differences between Greece and Rome, which were evidently present in their ways of arguing (and persuasion), Roman public speaking and the development of effective persuasion strategies were also stimulated by constant military activities as well as intensive economic and cultural relations between Romans and Italic or Mediterranean nations who also had been in contact with Greeks. The fragments of early Roman orators are full of typical elements of Greek rhetoric (antitheses, enthymemes/examples, argument from probability etc.) before Greek rhetoric as a discipline came into Rome.

23

Gell. N. A. 4.18.3–5

502

S tudia H istorica S lovenica

Therefore, it would be safe to assume that the first influence of Greek rhetoric resulted as a consequence of direct communicative interaction.24 As a communicative practice it gradually became a part of the Roman public discourse as well and was accepted despite some cultural differences regarding the role of a speaker and the function of public persuasion.

We can demonstrate this process by setting the dynamics of intertwining relationship between Greek and Roman rhetoric in the framework of their social and cultural context. As Enos pointed out in his Roman rhetoric: revolution and Greek influence there are two main factors in the period of early Greco-Roman acquaintances that influenced Roman attitude toward Greek rhetoric and consequently the development of classical rhetoric as a discipline: 1. The complexity of transmission and transition of Greek rhetoric to Rome: Romans were exposed to Greek rhetoric through social interactions in three directions: a) from the influence by the century-long domination of the Hellenized Etruscans, b) from the contact with prominent mother cities, such as Athens, where political system inherently encouraged rhetoric as a source of power; c) through the military and economic relations with Greek colonies in the Magna Graecia and Sicily, where the system of rhetoric represented constitutive element in the process of interaction between Greeks and Romans.

2. The positioning of Greek rhetoric in the framework of Roman traditional values: despite the conservative desire for preserving traditional values of Roman culture and Latin language, Romans accepted Greek rhetoric because of its social value and benefits as a tool for securing the political power.25 In the period when Romans had already accepted the concept of Greek rhetoric (around the first century BC) and had incorporated it into their cultural values they begun to transform Greek rhetoric by adding their own contributions to the system. Rhetoric as an organised system continued its development in the framework of Roman socio-cultural structures. The success of this transforming process particularly depended on two circumstances: 1. The popularity of Hellenistic schools of declamations: Greek declamations (as a form of rhetorical exercise) played an important part in the process of transfer and Romanisation of Greek rhetoric. The cultural influence of declamations is evident in their popularity (they lasted almost until the end of empire) and in the large number of respected 24

For the role of oral communication as predominant media for circulation of stories, customs, information and ideas see Vlassopoulos, Greeks and Barbarians, 146ss and 169.

25 Richard L. Enos, Roman rhetoric: revolution and Greek influence (Prospect Hights, 1995), pass.

503

J. Žmavc: "Post autem auditis oratoribus Graecis..."

Romans (orators, politicians, poets, writers etc.) who would benefit from this kind of education.

2. The transformation of Roman rhetoric from political tool into educational value: with the decay of Roman republic rhetoric being its main tool did not disappear but simply took another course in the development: because it retained a central place in the education Greco-Roman rhetoric as a coherent system of rules increasingly became a main feature of literary composition and a basis of literary criticism.26 Since all literature was publicly performed the tendency of writers and poets of the first and the second century AD to use rhetorical techniques they had learned in schools lead to the new conception of rhetoric as a part of cultural and intellectual ideal of Roman empire. This phenomenon can be contextualised within the broader context of the process of Roman glocalisation of Greek culture, which is well described by Vlassopoulos in his Greeks and Barbarians: Roman glocalisation of Greek culture did not make the Romans Greeks. It provided them rather with a set of cultural practices with which to define and reconstruct Roman identities, and with the manpower and techniques necessary for manning and ruling an empire. Instead of the Hellenization of Rome, the Roman glocalisation of Greek culture allowed Romans to live in a truly 'bilingual' fashion in a number of overlapping cultural identities: as Romans in certain activities and areas of life, and as Greeks in others.27

It is worth mentioning that at this point rhetoric and the notion of intercultural communication become relevant in terms of reciprocal exchanging process: it is the period of Roman empire, when rhetoric now as a Roman cultural phenomenon with its predominant stylistic perspective sets example for written and oral performances of previously more politically expedient, agonistic discourses of Greek writers, poets and orators, as well as enables and supports further development of rhetorical schools in Greek lands.28

26

Ibid.

Vlassopoulos, Greeks and Barbarians, 318–319.

28 For analysis of cultural interaction between Romans and Greeks in the period of late republic and empire see Antony J. Spawforth, Greece and the Augustan Cultural Revolution. Greek culture in the Roman world (Cambridge–New York, 2012). He defines the so-called Romanisation of the Greek East as a 're-Hellenisation', which was driven by a distinctly Roman vision of what constitutes Greekness (promoted by two Roman emperors August and Hadrian) and was realized through the relationship between Roman moral discourse and the cultural behavior of provincial Greeks of that time.

27

504

S tudia H istorica S lovenica

In the last part of our paper we return to the period of early Roman republic and present some examples that demonstrate the intercultural dynamics of relationship between Greek and Roman rhetoric in the period of the second and the first century BC. As we already mentioned rhetorical and philosophical schools in south Italy and Sicily were extremely important for transmission of Greek rhetoric to Rome. They represented significant intellectual centres of Hellenistic world and had a direct influence on education of Romans. From there many home tutors came to Rome and young Romans would probably visit these schools far more often than they would travel to distant yet prominent schools in Asia Minor or Athens (these could be afforded only by a small rich group of Romans). Additionally, rhetorical and philosophical schools in south Italy and Sicily had a significant influence on literary activities in Rome as well, which is an important circumstance in the development of Roman rhetoric. An increased interest in the study of language and literary production in the second century BC (such as activities of the members of the famous Scipionic circle) was based on a philhellenic perspective and introduced Greek grammatical and rhetorical concepts to Romans in a different context than merely everyday political discourse. As Kennedy observes, the consequence of such activity is seen in the higher linguistic self-consciousness since the introduction of terms and categories of Greek grammar, rhetoric and philosophy enabled a creation and maintenance of standards as well as development of new resources in Latin.29 Another important moment of intercultural interaction between Greek and Roman rhetoric from the same period represent oppositions to philhellenic movements. We will mention only two examples where structured teachings of Greek rhetorical system (first example) or their succeeding Latinised counterpart (second example) clearly were seen as a threat to established hegemony of old traditional values and in particular to the ruling aristocracy.30 The first example is a famous decree of the Roman senate (senatus consultum) from 161 BC about the expel of Greek philosophers and rhetoricians from Rome and is preserved by Suetonius in his treatise De grammaticis et rhetoribus: <C.> Fannio Strabone M. Valerio <Mes>salla coss. M. Pomponius praetor senatum consuluit. quod verba facta sunt de philosophis et <de> rhetoribus de ea re ita censuerunt, ut M. Pomponius praetor animadverteret curaretque uti ei e re publica

29

Kennedy, The Art of Rhetoric in the Roman World, 64.

Due to the focus on formal context of interactions we did not include the well-known objections to philhellenic movements by Cato Maior. On his actions against the three popular Greek philosphers who in 156 BC came to Rome on an embasy see Plut. Cat. Ma. 22., Plin. NH 7.112.

30

505

J. Žmavc: "Post autem auditis oratoribus Graecis..."

fideque sua videretur uti Romae ne essent.31

Suetonius mentions another event, which is based on an edict of censors from 92 BC and prohibits Latin rhetoricians from teaching rhetoric: de iisdem interiecto tempore Cn. Domitius A<h>enobarbus <et> L. Licinius Crassus censores ita edixerunt: 'Renuntiatum <est> nobis esse homines qui novum genus disciplinae instituerunt ad quos iuventus in ludum conveniat: eos sibi nomen imposuisse Latinos rhetoras. ibi homines adolescentulos dies totos desidere. Maiores nostri quae liberos suos discere et quos in ludos itare vellent instituerunt. haec nova quae praeter consuetudinem ac morem maiorum fiunt neque placent neque recta videntur. quapropter et iis qui eos ludos habent et iis qui eo venire consuerunt videtur faciundum ut ossenderemus nostram sententiam nobis non placere.32

When we see both events as a process of dynamic interaction between Greek and Roman communication practices, we can say that by the beginning of the first century BC Greek rhetoric had already been established in Rome and even got a Roman alternative. This also means that Roman orators despite common traditionally oriented rhetorical training, which was based on the direct observation and imitation of senior orators (i. e. tirocinium fori), became familiar with the Hellenistic system of rhetorical theory and probably knew the greatest orators in Greece as well. As Kennedy points out it must not be omitted that Roman rhetoric as an artistic form of oratory was in large part possible also because of the direct formal communication between Greeks and Romans (e. g. Greek ambassadors or whoever in the formal manner addressed different Roman socio-political structures).33 The influence of such direct contact is explicitly recognised by Cicero in his De oratore when he provides a description of the beginnings of oratory at Rome: Nam postea quam imperio omnium gentium constituto diuturnitas pacis otium confirmavit, nemo fere laudis cupidus adulescens non sibi ad dicendum studio omni enitendum putavit; ac primo quidem totius rationis ignari, qui neque exercitationis ullam vim neque aliquod praeceptum artis esse arbitrarentur, tantum, quantum ingenio et cogitatione poterant, consequebantur; post autem auditis oratoribus Graecis cognitisque eorum litteris adhibitisque doctoribus incredibili quodam nostri homines di<s>cendi studio flagraverunt.34

31

Suet. Rhet. 25.1.5–10 Suet. Rhet. 25.1.5–2; cf. also Cic. De or. 3.93 and Tac. Dial. 35 33 Kennedy, The Art of Rhetoric in the Roman World, 37.

34 Cic. De or. 1.14

32

506

S tudia H istorica S lovenica

Cicero, detail of a marble bust (Capitoline Museums, Rome; www.britannca.com/ media/full/117565 /24967)

Despite of his explicit admiration of Greece, Cicero belongs to the group of orators whose background is founded on the rich Greco-Roman rhetorical tradition and were in this context probably aware of the phenomenon of intertwining of both cultures, which found one of its common points in public oratory. If we understand this relationship as a part of the socio-cultural processes of globalisation and glocalisation of both cultures we can conclude that for Romans glocalisation of Greek/Hellenistic rhetoric as a global cultural phenomenon represented an adoption of effective means of communication that enabled the function of their own social and political system as well as provided a means of interaction between two cultures. On the other hand, Greek glocalisation of Roman rhetoric as part of Roman imperial expansion with its proto-concepts of traditional oratory and the notion of the new literary ideal represented and important addition to the system of Hellenistic rhetoric where a danger was present that Greek rhetoric might "loose itself" in its own agonality.

507

J. Žmavc: "Post autem auditis oratoribus Graecis..."

In the Place of Conclusion Reading Cicero's fragment from De oratore in intercultural perspective we can ask ourselves: What kind of story about Roman rhetoric is he trying to tell? A tentative answer would be: a story that despite of a polarised representation of a rhetorically superior culture (i. e. oratores Graeci : nostri homines = ratio, exercitatio, praeceptum artis : ingenium, cogitatio) reflects the idea of rhetoric as a common or universal value for both, the Greeks and Romans. It anticipates a concept of classical rhetoric that is based on two different principles of public address as well as network of diverse theoretical perspectives and notions closely related to socio-cultural characteristics of both cultures. However, in its conceptualised form such rhetoric represents also a model, where certain practices inevitably represent forms of direct interaction between two cultures.

Janja Žmavc "POST AUTEM AUDITIS ORATORIBUS GRAECIS...": NEKAJ OPOMB K MEDKULTURNEM VIDIKU KLASIČNE RETORIKE

POVZETEK Grško-rimsko retoriko lahko pojmujemo kot enega pomembnejših dejavnikov medkulturne komunikacije med starimi Grki in Rimljani. To je povezano zlasti z vlogo, ki jo je imela v antičnem izobraževanju, in nezanemarljivim vplivom na celotno družbeno kulturno življenje v antiki.

Kontekstualno razširjeno preučevanje grško-rimske (ali klasične) retorike kot družbeno kulturnega fenomena, ki med sabo tesno povezuje grško in rimsko kulturo, vključuje dva, prav tako med seboj tesno povezana pogleda.

Pojmovana kot kulturni konstrukt, klasična retorika predstavlja neločljiv del staro grške in rimske družbe ter ne obsega le javnega nastopanja, temveč kot dinamični diskurz uteleša ideje in prakse, ki odsevajo raznotere vidike grško-rimskega sveta. Opredeljena kot teoretska disciplina s specifično vlogo v antič-

508

S tudia H istorica S lovenica

ni družbi, ki jo določa mreža konceptov, principov in pojmov, grško-rimska retorika predstavlja tudi sredstvo neposredne interakcije med starimi Grki in Rimljani. Združeni v medkulturni perspektivi obe izhodišči omogočata raziskovanje funkcionalne vloge retorike v staro grški in rimski kulturi.

Klasična retorika je rezultat dolgotrajnega in kompleksnega razvoja prvin antičnega formalnega govora. Slednje je v stari Grčiji in Rimu obstajalo, še preden so stari Grki začeli sistematično opisovati njegove prvine, ki so jih nato Rimljani prevzeli in uspešno vključili v obstoječi javni diskurz. Za obe vrsti formalnega govora so značilne posebnosti, ki izvirajo iz družbenih značilnosti obeh kultur in ki so v procesih globalizacije in glokalizacije pripeljale do razvoja sistema antične retorične teorije. Rimljani so v grški agonalni retoriki prepoznali učinkovito sredstvo, ki je omogočalo uspešno delovanje družbenega in političnega sistema, obenem pa je prav retorika ustvarjala most med obema kulturama, saj je Rimljanom neposredno odkrivala vse tisto, kar so pri starih Grkih tako občudovali. Toda, na drugi strani so tudi koncepti rimskega tradicionalnega govorništva in ideje o retoriki kot kulturnem in intelektualnem idealu pomembno dopolnili sistem uveljavljene helenistične retorike na tistih mestih, kjer je obstajala nevarnost, da se grška veščina prepričevanja "izgubi" v lastni agonalnosti. Četudi je klasična retorika v prvi vrsti zmes starogrškega in rimskega govorništva, zlitje dveh različnih oblik formalnega nastopanja in teoretskih konceptov raznolikih retorskih oziroma filozofskih šol, je v svoji sistemizirani obliki tudi medkulturni komunikacijski model, saj so v njej združene diskurzivne prakse, ki odražajo sledi neposredne interakcije med obema kulturama.

509

S tudia H istorica S lovenica

UDK 355.354(497.4Maribor)"1918/1919" 94(497.4Maribor)"1918/1919" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Maistrova eskadrilja: letalci v Mariboru v letih 1918 in 1919 Matjaž Ravbar Mag., kustos Vojaški muzej Slovenske vojske Kadetnica Engelsova 15, SI – 2111 Maribor e-pošta: Matjaz.Ravbar@mors.si

Izvleček:

Termin "Maistrova eskadrilja" naj bi označeval letalsko enoto, ki je v prelomnih trenutkih leta 1918/1919 generalu Maistru nudila zračno podporo v Mariboru, nad Koroško, Štajersko in Prekmurjem. Enota se je začela ustanavljati v novembru 1918 in je bila operativna skozi vse obdobje bojev za severno mejo. A enota uradno nikoli ni imela takega naziva in nikoli ni delovala kot samostojna enota. Moštvo Maistrove eskadrilje je izhajalo iz letalstva propadle habsburške monarhije. Število moštva se je spreminjalo; v enoti je delovalo okoli 60 mož, od tega 1 opazovalec, 7 pilotov, 2 strojničarja in 52 vojakov. Po zaključku spopadov za severno mejo in dogovoru, da se spor glede meje reši po mirni poti, je razlog za obstoj "Maistrove eskadrilje" prenehal obstajati. Tako so eskadriljo 6. oktobra 1919 razpustili, moštvo in letalski material pa prerazporedili v Zagreb. Kljub neenotnemu poimenovanju je letalska enota v Mariboru nosila glavnino bojev za severno mejo, saj so njeni letalci opravili kar 74 bojnih poletov, brez smrtnih žrtev in zgolj z izgubo enega od letal.

Ključne besede:

boji za severno mejo, letalstvo, Maribor, Maistrova eskadrilja, letalci, narodno letalstvo, 1918–1919

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije

Maribor, letnik 15 (2015), št. 3, 511–532, 59 cit., 4 slike Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

511

M. Ravbar: Maistrova eskadrilja: letalci v Mariboru v letih 1918 in 1919

Avstro-ogrsko letalstvo Avstro-ogrsko letalstvo se je v obdobju prve svetovne vojne razvijalo skladno s svetovnim razvojem. Čeprav je imela monarhija na voljo okoli 5000 letal in okoli 3100 letalcev (pilotov in izvidnikov), je bila še vedno na repu razvitosti letalstva med svetovnimi velesilami. Zaradi industrijske (ne)razvitosti, pomanjkanja surovin in majhnega števila usposobljenega kadra v letalski industriji, je bilo število proizvedenih letal majhno.1 Osnovna letalska enota je bila letalska stotnija (Fliegerkompagnie), ki je imela uveljavljeno kratico Flik in je po navadi vsebovala od 6 do 8 letal. Letalske stotnije pa ne moremo enačiti z eskadriljo, ker je bilo v italijanskih in francoskih eskadriljah po 12 letal.2 Vendar so bili avstro-ogrski letalci kljub težavam dobro usposobljeni in uspešni v obvladovanju letalskega bojevanja, kar dokazujejo okvirne številke o letalskih zmagah ter priznanja in spoštovanja nasprotnih letalcev.

Razpad monarhije in vzpostavitev nove države Poraz Avstro-Ogrske se je v letu 1918 nakazoval že nekaj mesecev in po zlomu solunske fronte ter po neposrečenih poizkusih politične rešitve monarhije so se konec oktobra 1918, ob italijanski ofenzivi, na ozemlju dvojne monarhije začele ustanavljati nove državne tvorbe (Češkoslovaška republika, Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, Avstrija). Politično smo Slovenci delovali v smeri preoblikovanja monarhije v trializem. V tem pogledu je vrhunec slovenskega političnega delovanja zagotovo predstavljala Majniška deklaracija oziroma podpisovanje le-te spomladi 1917. V širšem kontekstu pa je postajala vse bolj realna ideja o skupni jugoslovanski državi, ki so jo uresničevale mednarodne razmere in jugoslovanski politiki preko Niške in Krfske deklaracije. Avgusta 1918 je bil v Ljubljani ustanovljen Narodni svet za slovenske dežele in Istro, ki je uresničeval težnje po nastanku jugoslovanske države. Prizadevanja so kulminirala 29. oktobra 1918, ko je bila v Zagrebu razglašena država Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Manifestacije so se hkrati odvijale tudi v Ljubljani.

1

V obdobju prve svetovne vojne je edino carska Rusija proizvedla manj letal od habsburške monarhije. Številke so okvirne: Francija – 68.000; Velika Britanija – 58.000; Nemčija – 48.000; Italija – 20.000; ZDA – 15.000; Rusija – 4.700; Avstro-Ogrska – 5.000 (The Rand McNally Encyclopedia of Military Aircraft: 1914 to the Present, ur. Enzo Angelucci (New York, 1990), 29).

2 Beseda "eskadrilja", ki označuje letalsko taktično enoto je v uporabo v slovenščini prišla šele v obdobju Kraljevine SHS. Ker je bila po sestavi moštva in številu letal letalska enota v Mariboru pod ravnijo letalske stotnije, kaj šele na ravni eskadrilje, je uporaba besede "eskadrilja" v povezavi z letalci v Mariboru vojaško taktično nepravilna (s. v. "Eskadrilja", Vojna Enciklopedija (Beograd, 1960); primerjaj tudi s. v.

"Eskadrilja", Vojaški slovar: predelana in dopolnjena izdaja, ur. Odbor Tomo Korošec et al. (Ljubljana, 2002)).

512

S tudia H istorica S lovenica

Po vojaški plati smo Slovenci narodno pripadnost in zavračanje avstro-ogrske državnosti kazali že s posamičnim prehajanjem na antantno stran v času vojne, v letu 1918 pa še z upori v posameznih polkih, kjer so imeli Slovenci večinsko sestavo. Ob razpadanju monarhije in ob politični razglasitvi nove države pa je bila potrebna tudi vojaška moč. Vojakom je bila sicer prepovedana udeležba proslave ob razglasitvi nove države, a so se rezervni častniki že dan prej v hotelu Union dogovorili, da bodo na proslavi sodelovali v uniformah.

Sprva se je zbralo 12 častnikov, kasneje pa se jih je pridružilo še nekaj, skupno naj bi jih bilo okoli 60. Na današnjem balkonu Univerze v Ljubljani so potekali govori politikov in poročnik Rostohar, ki je govoril v imenu slovenskih časnikov, je v svojem govoru odrekel pokorščino Avstriji in prisegel novi narodni državi. S prisego so častniki postali oborožena sila Narodnega sveta. Da bi le-ta imel svojo vojsko, so potrebovali vojake. Našli so jih med pripadniki 53. pešpolka iz Zagreba, ki so se tedaj nahajali v mestu. Isto noč so iz stare cukrarne rešili še vojaške ujetnike iz Rusije in Srbije. Skupaj je bilo zbranih okoli 600 vojakov. Prva akcija je bila namenjena razorožitvi bataljona madžarskih vojakov iz 19. pešpolka. Poročnik Rostohar je vodil razorožitev in transport Madžarov proti vzhodu. Z zasedbo štacijskega poveljstva je ta vojaška sila začela izvajati suverenost v mestu. 31. oktobra je bila ustanovljena Narodna vlada in le-ta je za poveljnika vojske določila polkovnika Poura, dotedanjega poveljnika 2. gorskega strelskega polka. Istega dne so pripadniki zasedli vse pomembne točke in križišča v mestu ter tudi že na Jesenicah in v Zidanem Mostu. Slovenski vojaki so imeli ogromno dela v začetku novembra, ko je preko Ljubljane prešlo vojaštvo, ki se je vračalo s fronte.

Razmere v Mariboru so bile nekoliko drugačne. 29. oktobra je v mestu potekala demonstracija slovanskih vojakov, ki so s svojih kap trgali cesarske kokarde in pripenjali narodne. Slovenske vojake je organiziral nadporočnik Ivan Gračner. S 1. novembrom pa je v imenu Narodnega sveta za Štajersko vojaško oblast v mestu prevzel Rudolf Maister. Postopoma so slovenski vojaki prevzeli vse vojašnice in kolodvore. Maister je imel za obvladovanje razmer odločno premalo vojakov, za katere je poprosil vlado v Ljubljani. Ravno preko železnice in kolodvorov so potovali nešteti vojaki, ki so ropali in povzročali nered.

3. novembra je prišlo tudi do streljanja in napada na kolodvorsko skladišče.

Oblast v Mariboru je 23. novembra z razorožitvijo Schutzwehra dokončno prevzel general Maister.

Formalno gledano je razvoj vojaštva sledil razmeram in dejstvu, da so bili slovenski vojaki zvečine daleč od doma. Narodni svet je 31. oktobra objavil poziv častnikom in vojakom za zglasitev v narodni armadi. V okviru Narodne vlade je deloval tudi oddelek za narodno obrambo, ki ga je vodil dr. Lovro Pogačnik, ki je nadaljeval s pozivi vojakom. 31. oktobra je Narodno vijeće v Zagrebu ustanovilo vojna okrožja, II. s sedežem v Ljubljani. Vodil ga je podmar-

513

M. Ravbar: Maistrova eskadrilja: letalci v Mariboru v letih 1918 in 1919

šal Nikola Ištvanović. Sklep o mobilizaciji je bil izdan 2. novembra. Vojaki so novi vojski prisegli 4. novembra 1918. Zaradi pomanjkanja vojaštva so se pozivi vojakom nadaljevali, posebej gre tu poudariti, da je primanjkovalo specializiranega kadra – topničarjev, telegrafistov, letalcev …

Do konca novembra se je na območju pod nadzorom Narodne vlade oblikovala vojaška sila, ki je ostala skoraj nespremenjena vse do poletja 1919.

Natančno število vojakov težko določimo. Ena od številk je 12.376, a ta zagotovo ne obsega nekaterih enot. Po vsej verjetnosti je bila številka še večja.3 Za našo zgodbo je seveda najpomembnejša Država SHS, ki je sicer ostala mednarodno nepriznana in ni imela definiranih meja, a je združevala Slovence, Hrvate in Srbe, ki so do tedaj živeli v okviru razpadajoče dvojne monarhije.

Problem meja je predstavljal ogromno prepreko za novo državo in za ureditev teh vprašanj je nova država potrebovala vojaško moč. Meja proti Ogrski je bila z vojaško akcijo dosežena šele avgusta 1919; proti zahodu je novo mejo določal londonski sporazum oziroma italijanske vojaške enote, določanje meje je potekalo predvsem na diplomatskem nivoju; proti severu pa so nove meje potrebovale obrambo. Začetki spopadov za slovensko severno mejo sledijo odločitvi koroškega deželnega zbora 25. oktobra, da je Koroška nedeljiva, ter odločitvi Narodne vlade in II. vojnega okrožja 8. novembra, da Alfred Lavrič organizira slovensko obrambo južno od Drave.4 Zaradi mednarodnih razmer se je 1. decembra 1918 Država SHS združila s Kraljevino Srbijo v skupno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Srbsko sodelovanje z antantnimi silami je mednarodni položaj novonastale Kraljevine SHS (za ozemlje dotedanje Države SHS) izboljšal in izbira združitve je postala realna za večino Slovencev in Hrvatov.5

Vzpostavitev narodnega letalstva Ko je konec oktobra 1918 cesar Karel I. zaprosil Italijo za premirje, se je začel umik avstro-ogrskih enot iz piavske fronte. Umik se je v veliki večini vršil preko ozemlja današnje Slovenije, preko Gorice, Ljubljane in Maribora. Obstajajo ocene, da je v obdobju med 29. oktobrom in 15. novembrom 1918 preko ome-

3

Dušan Nećak, Božo Repe, Prelom: 1914–1918, Svet in Slovenci v 1. svetovni vojni (Ljubljana, 2005), 155–230 (dalje: Nećak, Repe, Prelom: 1914–1918). Pregled razvoja vojaštva je povzet po Janez Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919 (Ljubljana, 1990), 15–72 (dalje: Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919).

4 Lojze Ude, Boj za severno slovensko mejo 1918–1919 (Maribor, 1977), 139 (dalje: Ude, Boj za severno slovensko mejo 1918–1919).

5 Nećak, Repe, Prelom: 1914–1918, 155–230.

514

S tudia H istorica S lovenica

njenega ozemlja prešlo okoli 300.000 vojakov.6 Med tem vojaštvom so bili tudi letalci in njihove enote. Tako je v Gorici končal Flik 104G, v Kobaridu Flik 58P, v Ajdovščini Flik 22K in 37P, v Ajdovščini Flik 35K, v Divači Flik 63J, v Škofji Loki Flik 101G in v Ljubljani Flik 105G in 41J.7 Letalci novonastale države so se v teh kaotičnih razmerah začeli zbirati, sprva spontano, v začetku novembra pa je k zbiranju letalcev pozivala tudi Narodna vlada preko različnega dnevnega časopisja.8 Od sredine novembra pa je ureditev razmer v posameznih enotah urejala uredba Narodne vlade v Ljubljani.9 Odziv letalcev nam ostaja neznanka, dejstvo je, da so se večinoma odzvali prostovoljno. Motivi so bili različni, a prevladovalo je navdušenje nad novo državo ter možnost zaposlitve v nastajajoči vojski. Mnogi medvojni letalci so delovali tudi v drugih rodovih vojske.10 Letalci so se v novonastali državi začeli zbirati v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu, Novem Sadu in Mostarju, pomorski letalci pa v Boki Kotorski. Za nas sta seveda najbolj zanimivi lokaciji v Ljubljani in Mariboru. Čeprav so posamezni letalci slovenskega rodu delovali tudi v Zagrebu, je največ Slovencev delovalo ravno v obeh omenjenih slovenskih mestih. A vsa omenjena mesta zbiranja so bila brez enotnega vodstva. Prvi poizkus poenotenja letalskih sil novonastale države se je zgodil že 5. novembra 1918, ko je bil v Zagrebu imenovan major Milan Tadić za poveljnika letalskih enot – v praksi so bile to zgolj enote v Zagrebu. 1. decembra 1918 je bilo ustanovljeno 6

Matjaž Bizjak, "Umik avstro-ogrske vojske skozi slovenski prostor novembra 1918", Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XLIII (2003), št. 1, 25–37.

7 Prihod letalskega kadra in materiala se je vršil v različnih okoliščinah. Tako je Stjepan Burazović vodil skupino letal iz Flik 5S, 35K in 61J iz Motta di Liveza v Ajdovščino. Ukaz je bil prelet iz Ajdovščine proti Celovcu. A v Ajdovščini je Burazović stopil v kontakt s predstavnikom Narodnega sveta iz Trsta in ob informaciji, da se je ustanovila Država SHS, je Burazović s tem seznanil moštvo in jih razrešil prisege cesarju. Isti dan je priletel v Kamnik, kjer je stopil v kontakt z Narodno vlado v Ljubljani.

Novi oblasti je tako predal letala in tovorna vozila. Stotnik Mane Štrajher (Emanuel Streicher) je vodil umik Flik 41J iz piavske fronte. V Ljubljani je enoto predal Narodni vladi, od tega osem letal Oeffag D. III serije 253. Poleg osebnih izročitev je nova oblast prišla do letalskega materiala tudi z zaplembo železniških konvojev. V tem času se je na slovenskem ozemlju zbralo med 80 in 100 avstro-ogrskih letal. Večino so jih ob združevanju v jugoslovansko letalstvo v kratkem prepeljali proti jugu (Peter M. Grosz, George Haddow, Peter Schiemer, Austro-Hungarian Army Aircraft of World War One (Mountain View, 1993), 541–555; Bojan B. Dimitrijević, Milan Micevski, Predrag Miladinović, Kraljevsko vazduhoplovstvo : Vojno vazduhoplovstvo Kraljevine SHS/Jugoslavije 1918–1944 (Beograd, 2012), 47 (dalje: Dimitrijević, Micevski, Miladinović, Kraljevsko vazduhoplovstvo); Marko Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru ter letalske operacije nad Koroško, Prekmurjem in ostalimi deli tedanjega slovenskega ozemlja v letih 1918–1920, diplomsko delo,Univerza v Ljubljani (Ljubljana, 2012), 22–33 (dalje: Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru); Stjepan Burazović, "Nekoliko podataka za istoriju jugoslovenskog vojnog vazduhoplovstva: formiranje prvih za borbu sposobnih vazduhoplovnih jedinica", Naša Krila, št. 113, 1. 2. 1933.

8 "Jugoslovansko letalstvo", Slovenec, leto XLVI, št. 258, 9. 11. 1918, 5; [Franc, op.avt.] Žaren, nadporočnik, "Letalci!", Slovenski narod, leto LI, št. 256, 9. 11. 1918, 2; Poveljnik [Rudolf, op.avt.] Maister, generalmajor, "Vojaki Jugoslovani!", Straža, leto X, št. 97, 6. 12. 1918, 1–2; Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, 34.

9 Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, leto 1 (1918), št. 6.

10 Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 48–49.

515

M. Ravbar: Maistrova eskadrilja: letalci v Mariboru v letih 1918 in 1919

Letalsko četno poveljstvo, ki je združevalo enote v Zagrebu, Zemunu in v Slavonskem Brodu. Z združitvijo Države SHS s Kraljevino Srbijo je to poveljstvo prenehalo delovati. Medtem pa je že v novembru 1918 prišlo do dogovora med Narodnim vijećem v Zagrebu in predstavniki Kraljevine Srbije, da srbska Vrhovna komanda formira letalske eskadrilje na območju Države SHS. V ta namen je na območje prišlo kar nekaj visokih srbskih letalskih častnikov. Kljub temu so prve letalske enote (eskadrilje) formirali bivši pripadniki avstro-ogrskega letalstva. Pri tem je pomemben podatek tudi, da je srbsko letalstvo po zlomu solunske fronte šele postopoma prodiralo na ozemlje Srbije. Šele v marcu 1919 je bil narejen načrt o formiranju Letalskega poveljstva skupne vojske. Do uradne uveljavitve načrta pa je prišlo s 26. junijem 1919, ko je bilo ukinjeno srbsko letalstvo in je prišlo do združitve srbskega in delov avstro-ogrskega letalstva. S tem je bilo rojeno prvo jugoslovansko letalstvo. Po načrtu podpolkovnika Petra Mirkovića so bile ustanovljene štiri letalske eskadrilje: v Novem Sadu z oddelkom v Nišu; v Sarajevu z oddelkom v Mostarju; v Skopju in v Zagrebu z oddelkom v Ljubljani.11 Tako sta v obdobju med prenehanjem delovanja avstro-ogrskega in začetkom delovanja jugoslovanskega letalstva na ozemlju današnje Slovenije delovali letalski enoti v povsem specifičnih okoliščinah, kar je vodilo od odličnega delovanje do neuporabnosti. Obe enoti sta si v obdobju bojnih aktivnosti fronto delili na zahodno (ljubljanski letalci) in vzhodno (mariborski letalci) Koroško, meja med obema je bil Grintovec.

Letalska stotnija v Ljubljani Prva letala nad Ljubljano so se pojavila že ob neuspešnih poletih na Fužinah v juniju 1911. Leta 1912 je bilo kot prva lokacija za letališče uporabljeno vojaško vadišče v Polju, kjer je potekal prvi letalski miting. Lokacijo so letalci uporabili tudi v maju in juniju 1915, ob odprtju nove jugozahodne fronte, ko so se izvajale premestitve na fronto. V Ljubljani in okolici so v vojnih letih zgradili letališča še za Bežigradom, v Šentvidu in pri Brezovici.

A narodno letalstvo se je v Ljubljani začelo razvijati na povsem novi lokaciji – v Šiški. Razlog je povsem subjektiven in povezan z Mirkom Plehanom, ki je 1. novembra 1918 z letalom priletel iz Celovca ter poizkusil pristati čim bližje domu ter tako našel primeren prostor v Šiški ob današnji Alešovčevi ulici.12

11

Dimitrijević, Micevski, Miladinović, Kraljevsko vazduhoplovstvo, 37–41.

Sandi Sitar, "Ljubljansko letališče 1918/1919", Življenje in tehnika 32, št. 9 (1984), 21 in 23; Matjaž Ravbar, Avstro-ogrsko letalstvo na soški fronti 1915–1917: Cesarska in kraljeva letališka infrastruktura v zaledju soške fronte, magistrsko delo, Univerza v Ljubljani (Ljubljana, 2011), 268 (dalje: Ravbar, Avstro-ogrsko letalstvo na soški fronti 1915–1917).

12

516

S tudia H istorica S lovenica

Po preletu nadporočnika Plehana se je enota postopoma začela oblikovati.

Kot prvi poveljnik novonastajajoče enote je bil 4. novembra 1918 imenovan rezervni nadporočnik Franc Žarn, ki je prevzel poveljstvo nad enoto v nastajanju. Žarn pa letalcem ni poveljeval ravno dolgo, saj je bil sredi istega meseca kot poveljnik letalcev imenovan rezervni nadporočnik Mihajlo Dorčić. A tudi Dorčić ni bil poveljnik dalj časa, 22. novembra ga je zamenjal nadporočnik Josip Kos. Ravno on je dokončno formiral letalsko stotnijo in ji poveljeval vse do decembra 1921.13 Nadporočnik Plehan in poročnik Stane Rape sta 2. novembra med poletom odkrila letalo pri Lescah in ga prepeljala v Ljubljano. Poročnik Franc Žarn je pripeljal tretje letalo. Četrtega pa so dobili iz Logatca.14 V začetku novembra je bilo v Šiški že zbranih več letalcev15 in tudi pet letal. Sprva je bil za zaščito letal namenjen zgolj en zasilno zgrajen šotor. Poleg tega pa so bili postavljeni tudi pisarniški prostori v skladiščnih barakah nekdanjega 2. gorskega strelskega polka.16 Prav tako so se na pobudo Narodne vlade zbrali tesarji, zidarji in ključavničarji, ki so začeli z izgradnjo letalskih objektov na travniku.17 Iz nekdanje velike vojaške delavnice za popravilo avtomobilov so postavili letalsko lopo. V baraki ob lopi so si na površini 70 m² uredili delavnico, pisarno in orodjarno, na površini 85 m² pa skladišče rezervnih delov in drugega pribora.18 Letališče je bilo dolgo okoli 650 m in široko okoli 250 m. Površina je bila precej valovita in polna jam, kar je prispevalo tudi k dvema nesrečama ob pristanku letal. Teren je bil kasneje tudi izravnan, a letališče je bilo daleč od idealnega tudi zaradi visokega nasipa ob severni obvozni progi Dravlje–dolenjska proga.19 Ob formiranju letalske enote v Ljubljani je zanimiva tudi prigoda s poizkusom vzpostavitve letalske pošte med Ljubljano in Prago. Na slovenskem ozemlju se je zbralo ogromno število češkoslovaških vojakov, ki so pri Narodni vladi v Ljubljani določili stotnika Julija Husa kot vojaškega odposlanca. Med temi češkoslovaškimi vojaki so bil tudi letalci. V duhu sodelovanja obeh novonastalih držav je prišlo tudi do poizkusa vzpostavitve letalske povezave med

13

Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 52. Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, 231.

15 Natančen seznam ni narejen, v posameznih primerih so podani zgolj priimki: pod poveljstvom Franca Žarna so bili letalci še Janko Colnar, Ernest Turko, Janko Gramprovčan, Josip Kos, Stane Kveder, Drago Hirš, Gabrijel Hauptman, Izidor Skoporc, Ramor, Pohlin, Novak, Legat, Pešl. Za kratek čas tudi Venčeslav Vrtovec.

16 "Jugoslovansko letalstvo", Slovenec, leto XLVI, 9. 11. 1918, 2.

17 "Stavitev hangarjev", Slovenec, leto XLVI, 9. 11. 1918, 2.

18 Ravbar, Avstro-ogrsko letalstvo na soški fronti 1915–1917, 269; Sandi Sitar, Letalstvo in Slovenci 1, (Ljubljana, 1985), 307; Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, 231; Gustav Ajdič, Zoran Jerin, Letalstvo in Slovenci 2 : od prve do druge svetovne vojne (Ljubljana, 1990), 7–10 (dalje: Ajdič, Jerin, Letalstvo in Slovenci 2 : od prve do druge svetovne vojne).

19 Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 52–53.

14

517

M. Ravbar: Maistrova eskadrilja: letalci v Mariboru v letih 1918 in 1919

obema mestoma ter sodelovanja med letalstvi obeh držav. 8. decembra 1918 je iz Ljubljane poletel Jaroslav Samek, a je znan zgolj ta polet, s katerim naj bi obe oblasti tudi zamenjali letali.20 Letalska enota je trpela veliko pomanjkanje materiala in usposobljenega kadra, zato so za delo v delavnici poprijeli tudi piloti. Od novembra do poletja 1919 je delavnice vodil nadporočnik Gvido Gulič, ki pa uradno nikoli ni bil član letalske stotnije. S seznama številčnega stanja iz decembra 1918 je razvidno, da je v stotniji delovalo 7 častnikov, 14 pilotov podčastnikov, 81 vojakov, ki so imeli na zalogi 90 pušk, 4 konje, 4 vozove in avtomobil. Od letal pa je bilo stanje sledeče: 24. marec 1919: • Hansa Brandenburg C. I (169.176), • Hansa Brandenburg C. I (169.177), • Hansa Brandenburg C. I (64.16), • Ufag C. I (161.137), • Phönix C. I (121.68).

11. april 1919: • Hansa Brandenburg C. I (169.176), • Hansa Brandenburg C. I (169.177), • Hansa Brandenburg C. I (64.16), • Ufag C. I (161.137), • Ufag C. I (161.143), • Phönix C. I (121.68).

25. maj–14. junij 1919: • Hansa Brandenburg C. I (169.176), • Hansa Brandenburg C. I (169.177), • Hansa Brandenburg C. I (229.04), • Hansa Brandenburg C. I (64.16), • Ufag C. I (161.143), • Phönix C. I (121.68), • Aviatik Berg D. I (92.53), • Aviatik Berg D. I (38.33).21

20

Prav tam, 35–40.

Prav tam, 54–55. Več o avstro-ogrski letalski industriji in sistemu označevanja (oštevilčenja) letal v Peter M. Grosz, George Haddow, Peter Schiemer, Austro-Hungarian Army Aircraft of World War One (Boulder, 2002) in Erwin Hauke, Walter Schroeder, Bernhard Tötschinger, Die Flugzeuge der k.u.k.

Luftfahrtruppe und Seeflieger 1914–1918 (Graz, 1988).

21

518

S tudia H istorica S lovenica

13. decembra 1918 so ljubljanski letalci izvedli prvi javni polet, saj so ob pogrebni procesiji Ivana Cankarja preleteli mesto in odvrgli venec.

Večji spopadi so se na Koroškem razplamteli v drugi polovici decembra 1918, ko ni bilo dogovora med obema stranema o podrobni razmejitvi in ko so jugoslovanske sile zavzele nekatere kraje na Koroškem.22 Konec decembra so se avstrijski letalci, ki so bili organizirani pod imenom "Fliegerhorst 2a" in pod poveljstvom stotnika Juliusa Yllama, vključili v boje. Zaradi obilice snega se teh bojev niso mogli udeleževati slovenski letalci.23 V januarju 1919 so se boji nadaljevali na območju Podrožce. 10. januarja so bili boji izjemno hudi, slovenska stran je imela več mrtvih in veliko ranjenih.

12. januarja sta slovenskim enotam priskočili na pomoč tudi dve četi srbskega 26. pešpolka. V dogajanje pa je prvič poseglo tudi slovensko letalstvo. Ob 13.20 so iz Ljubljane poletela tri letala. Zaradi okvare se je moralo eno vrniti. Kljub obstreljevanju s tal sta obe preostali posadki uspešno bombardirali avstrijske položaje. Akcija velja za prvo bojno akcijo letalstva Kraljevine SHS, prav tako se na ta dan danes obeležuje dan vojaškega letalstva Slovenske vojske.24 14. januarja 1919 je bilo podpisano premirje med Narodno vlado in deželno vlado v Celovcu, ki je kljub neprestanim manjšim spopadom trajalo vse do konca aprila 1919.

Kljub relativnemu miru so letalci iz obeh straneh izvedli več izvidniških poletov. Naloga pa je bila predvsem odmetavanje propagandnih letakov. Prve polete z odmetavanjem so izvedli Avstrijci 23. februarja. Kot odgovor so iz Ljubljane poleteli nadporočnik Kos in poročnik Burazović ter nadporočnik Zupančič in poročnik Peternelj. Propagandna vojna se je okrepila v marcu in aprilu.25 Ravno zaradi avstrijskega letenja in odmetavanja propagandnih letakov je dravska divizija odredila vzpostaviti novo letališče na Koroškem. Del moštva pod poveljstvom poročnika Tomašića se je 10. aprila po železnici odpravil iz Ljubljane proti Sinči vasi. Letališče je bilo urejeno pri Pliberku, kjer so med 24. aprilom in 5. majem na letalih Aviatik Berg D. I delovali poročnik Tomašić ter narednika Colnar in Turko. Delovanje tega oddelka nam na žalost ni znano v detajlih, saj

22

Več o tem v Ude, Boj za severno slovensko mejo 1918–1919, 83–84, 170–185.

Avstrijsko letalstvo se je prav tako organiziralo na pogorišču propadlega avstro-ogrskega letalstva.

Glavna letališča so postala na Dunaju (Aspern), Dunajskem Novem mestu in Gradcu. Poleg omenjenih mest pa so se organizirali tudi pri Celovcu, kjer je stotnik Julius Yllam iz ostankov 12. nadomestne letalske stotnije ustanovil "Volkswehr Flieger Staffel". Kasneje se je enota imenovala "Fliegergruppe 2a" ali "Fliegerhorst 2a" (Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 65–67.

Več o tem v Georg von Kenzian, J. Horn, Fliegerhorst 2a : Tätigkeitsbericht vom 29. 4.–18. 6. 1919, Österreichische Staatsarchiv, Kreigsarchiv, Manuskripte zur Geschichte der Militärischen Luftfahrt, No. 18 (Graz, 1942).

24 Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, 232; Ajdič, Jerin, in Slovenci 2: od prve do druge svetovne vojne, 10–11; Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 68.

25 Več o tem v Ude, Boj za severno slovensko mejo 1918–1919, 214.

23

519

M. Ravbar: Maistrova eskadrilja: letalci v Mariboru v letih 1918 in 1919

so nam na voljo zgolj okvirni podatki – na primer: opravljenih naj bi bilo 15 poletov v dolžini več kot 2.000 km. Ob avstrijski protiofenzivi je oddelek utrpel tudi izgube. Prav tako delovanje lovskih letal pri Pliberku ni zaustavilo avstrijskega odmetavanja propagandnih letakov.26 Po koncu operacij na Koroškem je bila letalska stotnija v Ljubljani reorganizirana. Konec leta 1919 se je preoblikovala v "letalski detašman" v sestavi 4. aeroplanske eskadrilje v Zagrebu. Enota pa je bila ukinjena leta 1924. Delavnica je bila preseljena v Novi Sad, moštvo pa je bilo razdeljeno med Zagreb in Novi Sad.27

Letalski oddelek v Mariboru Letenje v Mariboru se je začelo že pred prvo svetovno vojno, saj so prvi balonski poleti potekali že konec 19. stoletja; prvi leti z letali pa so se na Teznem zgodili konec oktobra 1913. Lokacija na Teznem je bila določena zaradi obstoječega vojaškega poligona. Ravno zato se je razvoj letalstva nadaljeval prav na območju na jugu Maribora,28 ki je z vstopom Italije v vojno in vzpostavitvijo poveljstva celotne jugozahodne fronte postal eno pomembnejših mest v monarhiji.29 Lokacija je bila atraktivna tudi po vstopu Kraljevine Italije v vojno, saj so avstro-ogrske oblasti že v juniju 1915 na Teznem formirale zaledno letališče "Fliegeretappenpark 1" (Flep 1). Enota je delovala vse do januarja 1918, letališče pa je nato kljub temu še vedno delovalo v manjšem obsegu vse do razpada monarhije.30 Ravno ob razpadu monarhije so letalske objekte na Teznem izropali, nato pa je 2. novembra 1918 general Maister dobil nalogo, da zasede letališče in tamkajšnjo delavnico.31 Maister je poveljevanje nad letališčem zau-

26

Franjo A. Pivka, "Mariborska letalska stotnija", Kronika slovenskih mest 2, št. 4 (1935), 311, (dalje: Pivka, "Mariborska letalska stotnija"); Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 76.

27 Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 56.

28 Franjo A. Pivka, "Začetki aviacije v Mariboru", Kronika slovenskih mest 2, št. 2 (1935), 121; Ravbar, Avstro-ogrsko letalstvo na soški fronti 1915–1917, 203.

29 Tomaž Kladnik, "Vojaštvo in Maribor v času 1. svetovne vojne in tik po njej", Studia Historica Slovenica 9, št. 2–3 (2009), 318; Matjaž Ravbar, "Anti Aircraft defence in Maribor during World War One", Studia Historica Slovenica 13, št. 1 (2013), 145 (dalje: Ravbar, "Anti Aircraft defence in Maribor during World War One").

30 Na lokaciji naj bi leta 1918 delovala tudi letalska tovarna WKF (Wiener Karoserie Fabrik) (Ravbar, Avstro-ogrsko letalstvo na soški fronti 1915–1917, 203–208).

31 Pokrajinski arhiv Maribor (dalje: PAM), 1139022 Narodni svet za Štajersko, 1918–1924, šk. 2, zapisnik Narodnega sveta za Štajersko, zapisnik 6. seje dne 2. novembra 1918; Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 56.

520

S tudia H istorica S lovenica

pal poročniku Emilu Grizoldu,32 ki je nemudoma začel z zbiranjem letalskega materiala.33 Na Teznem naj bi bila takrat na voljo dva hangarja, dve leseni baraki, ogromno orodja, malo goriva ter letalo. Število letal se je v kratkem povečalo, saj so pripeljali kar osem letal, ki so jih zasegli na železniškem konvoju. Nekaj letal so sicer kasneje poslali enoti v Ljubljani.

V novembru je bila enota v Mariboru, ki se je imenovala "skladišče letalskega materiala" ali tudi "postojanka", le izpostava ljubljanske letalske stotnije.

Upravno je bila enota v nastajanju podrejena mariborskemu topniškemu polku.34 Prva uporaba mariborskih letalcev je prišla že sredi decembra 1918, ko so prvi polet izvedli med proslavo v Mariboru. 15. decembra je v Mariboru potekala proslava ob osvoboditvi. Ker so se te proslave hoteli udeležiti tudi letalci, so dan prej izvedli poizkusne lete z opazovalnim letalom (169.174). Ker pa meščani niso pričakovali slovenskih letalcev, so bili v strahu, da nad njimi leta avstrijsko letalo. Gasilci so po mestu celo razglasili alarm.35 Naslednji dan so nad proslavo v Mariboru leteli označeni z jugoslovansko zastavo.36 Prvi bojni poleti pa so bili opravljeni konec decembra, ko so se razvneli boji v Prekmurju.37 30. in 31. decembra 1918 so letalci odmetavali letake z naslovom "Razglas Slovencom med Ravov in Mürov". Ravno zaradi sorazmerno samostojnega razpolaganja z letali generala Maistra nad Prekmurjem se je enote oprijelo ime "Maistrova eskadrilja".38 15. januarja 1919 je poveljevanje nad "Maistrovo eskadriljo" prevzel nadpo-

32

V dokumentaciji in literaturi se pojavlja tudi oblika priimka Grisold ali Grisolt. Rojen je bil 20. oktobra 1897 v Račah pri Mariboru, opravil je pilotsko in izvidniško šolo v Avstro-Ogrski in leta 1921 tudi pri 1. letalskem polku v Novem Sadu (Vojaški muzej Slovenske vojske, zbirka Gustava Ajdiča, škatla 7, Grizold M. Emil).

33 Pivka, "Mariborska letalska stotnija", 304.

34 PAM, 1928014 Prevratni dogodki na Štajerskem, 1887–1920, šk. 6, 243, Kratek pregled zgodovine topniškega polka v Mariboru; šk. 1, 11/2, Joško Slobodnik, Seznam častnikov, uradnikov, podčastnikov in moštva topniškega polka SHS v Mariboru; šk. 10, 404, Fran Jugovec Izkaz aktivnih častnikov, ki so odeljeni pri gornjempolku od Preg. Št. 320 št. obm. Voj. Poveljstv. SHS v Mariboru, 25. 11. 1918; Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, 57–58; Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 57–58.

35 Več o protiletalski obrambi v Mariboru: Ravbar, "Anti Aircraft defence in Maribor during World War One", 143–162, in Matjaž Ravbar, "Letalce so izdale "bele roke in laške lire": protiletalska obramba v Mariboru v času prve svetovne vojne", Prispevki za novejšo zgodovino LIV (2014), št. 1, 56–71.

36 Pivka, "Mariborska letalska stotnija", 304–305.

37 Razmere v ogrskem delu monarhije so potekale v posebnih okoliščinah. Antantne sile so s Karolyjevo vlado 13. novembra podpisale premirje, ki pa ni veljalo za enote Narodnega vijeća v Zagrebu. Le-te so šele 24. decembra vdrle v Medžimurje in Prekmurje. Del enot je poslal tudi general Maister. Po prvotnih uspehih so madžarske enote odvrnile napad in do 2. januarja 1919 ponovno zasedle ozemlje. V okviru teh bojev so prvič poletela tudi mariborska letala.

38 Pivka, "Mariborska letalska stotnija", 305–309; Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 58 in 135.

521

M. Ravbar: Maistrova eskadrilja: letalci v Mariboru v letih 1918 in 1919

Skupina letalcev mariborske enote ob letalu Hansa Brandenburg C. I. (Ajdič, Jerin, Letalstvo in Slovenci 2 : od prve do druge svetovne vojne, 7–10)

ročnik Mihajlo Dorčić.39 Enota, za katero se v tem obdobju pojavlja tudi naziv "Letalski odred Tezno", je bila podrejena Štajerskemu obmejnemu poveljstvu oziroma generalu Maistru. Enoti je bila dodeljena tudi fronta proti severu, vse do Grintovca. S tem se je silam novonastale države nudila zračna podpora na koroški fronti, ki je letalci iz Ljubljane tudi zaradi naravne pregrade Karavank in razsežnosti fronte niso mogli zagotoviti v popolnosti.

Do sprememb v vodstvu enote je prišlo 23. aprila 1919, ko je poveljnik postal dotedanji šef opazovalec pri ljubljanski stotniji poročnik Stjepan Burazović.40 Poveljevanje je opravljal vse do razpustitve enote. Burazović je imel nalogo sestaviti enoto, usposobiti letalce in bojno delovati z enoto v izvidni39

V dokumentaciji in literaturi se pojavlja tudi oblika imena Mihovil, Michael. Rojen je bil 1890 v Baški Vodi in s tehničnim znanjem prišel v avstro-ogrsko letalstvo, kjer je deloval v letalskem depoju v Aspernu. Pilotsko šolo je končal 1. aprila 1918 v Campoformidu. Nato je deloval pri Flik 51 (Vojaški muzej Slovenske vojske, zbirka Gustava Ajdiča, škatla 7, Mihajlo M. Dorčić; Österreichische Staatsarchiv/Kriegsarchiv, fond Luftfahrtruppe, Personalakten, škatla 9, Michael Dorčić).

40 Rojen je bil 1896 v Petrinji. Šolanje za letalske častnike je končal 1. junija 1916 v Dunajskem Novem mestu, opravil je tečaj za letalske izvidnike, v letu 1917 je deloval pri Flik 10 na vzhodni fronti. Letalski izvidnik je postal 26. junija 1918. Ob razpadu monarhije je vodil skupino letalcev iz piavske fronte in se pridružil letalcem v Ljubljani. Sodeloval pri prvem bojnem poletu ljubljanskih letalcev. V letu 1919 je bil poveljnik mariborskega letalskega oddelka. Delo je nadaljeval v Zagrebu v 4. letalski eskadrilji.

Deloval je pri osnovanju jugoslovanskih balonskih enot. Končal je tudi letalsko akademijo. Ob začetku aprilske vojne 1941 je imel čin polkovnika in je deloval v štabu poveljstva operativnega letalstva. 9. aprila se je ob opravljanju leta iz Kraljeva smrtno ponesrečil (Vojaški muzej Slovenske vojske, zbirka Gustava Ajdiča, škatla 4, Burazović S. Stjepan, mapa Biografije; Ajdič, Jerin, in Slovenci 2: od prve do druge svetovne vojne, 182.; Душан Ћировиђ, Ваздухопрловне жртве 1913–1945 [Dušan Ćirović, Vazduhoplovne žrtve 1913–1945] (Земун [Zemun], 1970), 45.

522

S tudia H istorica S lovenica

štvu in bombardiranju. Enota je tudi zamenjala uradno ime v "Detaširani letalski oddelek v Mariboru", ki je bil podrejen Komandi aeroplanske eskadrilje v Ljubljani.

Kader enote v Mariboru je bil, podobno kot v Ljubljani, sestavljen predvsem iz slovenskih pripadnikov bivšega avstro-ogrskega letalstva. Enoto naj bi konec leta 1918 sestavljali 1 štabni narednik, ki je deloval tudi kot šef pilot, 5 podčastnikov pilotov, 1 podčastnik mehanik, ki je deloval kot šef mehanikov, 5 vojakov mehanikov in 20 vojakov. Kasneje se je število pripadnikov gibalo okoli 60 letalcev, od tega 1 opazovalec, 7 pilotov, 2 strojničarja.41 Stanje letal pa je bilo sledeče: 24. marec 1919: • Hansa Brandenburg C. I (169.174), • Ufag C. I (161.143), • Aviatik Berg D. I (92.22), • Aviatik Berg D. I (92.55), • Aviatik Berg D. I (92.56), • Aviatik Berg D. I (92.59).

24. april 1919: • Hansa Brandenburg C. I (169.174), • Aviatik Berg D. I (92.57), • Avaitik Berg D. I (92.59).

1. maj–5. junij 1919: • Hansa Brandenburg C. I (169.174), • Ufag C. I (161.137), • Aviatik Berg D. I (92.55), • Aviatik Berg D. I (92.56), • Aviatik Berg D. I (92.59).42 Od srede januarja vse do 29. aprila 1919 je veljalo premirje in na koroški

41

Emil Grizold, Mihael Dorčić, Ljudevit Jureš, Ernest Turko, Vinko in Drago Arzenšek, Franjo Krištofič, Janko Colnar, Vekoslav Tomašić, Mirko Ogrizek, Franc Senekovič, Anton Šimenc, Anton Majer, Stane Kveder, Franc Binder, (imen ni navedenih) Tuskan, Tomšič, Pešel, Bobig, Mihevc, Polančič in Koban (Pivka, "Mariborska letalska stotnija", 304 in 310; Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, 232–236).

42 Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 59–61. Več o avstro-ogrski letalski industriji in sistemu označevanja (oštevilčenja) letal v Peter M. Grosz, George Haddow, Peter Schiemer, Austro–Hungarian Army Aircraft of World War One (Boulder, 2002) in Erwin Hauke, Walter Schroeder, Bernhard Tötschinger, Die Flugzeuge der k.u.k. Luftfahrtruppe und Seeflieger 1914–1918 (Graz, 1988). Imena obeh opazovalnih letal se v literaturi pojavljajo tudi kot "Uci" (Ufag C. I) ali "veliki brandenburg" (Hansa Brandenburg C. I).

523

M. Ravbar: Maistrova eskadrilja: letalci v Mariboru v letih 1918 in 1919

Mariborski letalci na letališču, spomladi 1919 (Ajdič, Jerin, Letalstvo in Slovenci 2 : od prve do druge svetovne vojne, 7–10)

fronti je vladal relativni mir, kljub temu pa so potekale nekatere aktivnosti, v katerih so sodelovali tudi mariborski letalci.43 Ostra zima je v Mariboru navrgla mnogo snega in vse dokler se le-ta ni stopil, so letalci opravljali predvsem notranja dela: sestavljali letala, skrbeli so za prepotrebne rezervne dele, opremili delavnico, nabavili orodje.

Ko je sneg skopnel, so 12. marca 1919 mariborski letalci najprej izvedli poskusne lete. Po uspešnih letih sta naslednji dan nadporočnik Mihajlo Dorčić in poročnik Emil Grizold v letalu Hansa Brandenburg C. I (169.174) v spremstvu četovodje Vinka Arzenška v letalu Aviatik Berg D. I izvedla opazovalni let nad Koroško. Naslednji dan so omenjeni odleteli tudi nad Prekmurje, kjer so odmetavali propagandne letake.44 V naslednjih dneh so mariborski letalci opravili več poletov nad Prekmurjem, pri enem od njih sta morala narednik Jureš in poročnik Grizold zaradi pomanjkanja goriva zasilno pristati – ob tem se je Jureš težje, Grizold pa lažje poškodoval. Letalci so polete nad Prekmurjem izvajali brez vednosti nadrejenih v komandi Dravske divizijske oblasti. Posle-

43

Več o vojaških dogodkih v tem času v Ude, Boj za severno slovensko mejo 1918–1919, 83–185.

Večja verjetnost je, da se je prvi let nad Prekmurjem zgodil 16. marca, kar nakazujejo arhivski dokumenti in odziv madžarskih enot (Pivka, "Mariborska letalska stotnija", 305; Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 69 in 136–137).

44

524

S tudia H istorica S lovenica

dično so se odmetavanja letakov prenehala.45 Do naslednjega letenja je prišlo 9. aprila 1919, ko sta narednika Jureš in Kveder v letalu Hansa Brandenburg C. I (169.174) poletela nad Mursko Soboto. Oba sta 13. aprila letela tudi nad Mariborom, saj so slovenske oblasti pričakovale prelete avstrijskih letal. Avstrijski letalci so odmetavanje propagandnih letakov na območju fronte nadaljevali, 23. aprila so izvedli tudi odmetavanje globlje v notranjosti države, nad Pohorjem in Slovenskimi goricami.

Ravno zaradi intenzivnega letenja avstrijske strani je poveljstvo Dravske divizijske oblasti odredilo, da se na Koroško odpošlje nekaj lovskih letal za zaščito zračnega prostora. Poročnik Tomašić se je 10. aprila z oddelkom moštva iz Ljubljane odpravil (po železnici) locirat novo letališče. Lokacija je bila določena pri Pliberku, kamor so prepeljali sprva tudi dve letali. Enota je pri Pliberku delovala od 24. aprila do 5. maja 1919. Poveljnik je bil poročnik Tomašić, pilota pa sta bila še narednika Colnar in Turko. Ker je bil glavni namen enote ustaviti odmetavanje propagandnih letakov iz avstrijskih letal, so bila na letališču nastanjena lovska letala Aviatik Berg D. I (92.53; 92.56; 92.57). V kratkem delovanju enote naj bi letalci izvedli 15 poletov, tudi v času slovenske ofenzive. Ker je ob avstrijski protiofenzivi Pliberk zasedla avstrijska vojska, so se morali letalci umakniti. Domnevno naj bi ob umiku izgubili eno od letal, tri velike letalske šotore ter trinajst sodov letalskega goriva.46 Relativni mir se je končal 29. aprila 1919, ko so slovenske enote nameravale potisniti avstrijske čete proti severu, a je bila ofenziva slabo načrtovana in izvedena. Sledil je avstrijski protinapad, ki je v začetku maja 1919 potisnil slovenske čete iz Koroške.47 Mariborski letalci so bili aktivni že prvi dan ofenzive, ko naj bi podprli napad pehotnih enot pri Velikovcu.48 Vendar so zrak na Koroškem obvladovala letala Fliegerhorsta 2a. V času ofenzive slovenskih sil so avstrijski letalci izvedli več uspešnih poletov. Arhivski dokumenti ne razkrivajo vseh dejavnosti mariborskih letalcev, tako da žal ni mogoče našteti vseh poletov: 29. aprila 1919 naj bi bila v zraku vsa mariborska letala. Za naslednji dan ni podatka o letenju.

1. maja sta častniški namestnik Jureš in poročnik Burazović (169.174) poletela nad Dravogradom v opazovalnem letalu in v spremstvu četovodje Vinka Arzenška (92.56). Arzenšek je poletel samostojno tudi 3. maja, dan kasneje, 4. maja, pa sta nad Velikovcem letela Jureš in Burazović (169.174), ki ju je vnovič 45

Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 137.

Pivka, "Mariborska letalska stotnija", 311; Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 76.

47 Fronta se je ustalila na liniji Dravograd–Plešivec–Solčava. Več o tem v Ude, Boj za severno slovensko mejo 1918–1919, 192–216; Erwin Steinböck, Die Kämpfe im Raum Völkermarkt 1918/19 (Wien, 1969), 38.

48 Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 78.

46

525

M. Ravbar: Maistrova eskadrilja: letalci v Mariboru v letih 1918 in 1919

Pilot Anton Majer ob letalu Aviatik Berg D. I na tezenskem letališču (Ajdič, Jerin, Letalstvo in Slovenci 2 : od prve do druge svetovne vojne, 7–10)

varoval Arzenšek (92.56). 5. maja sta Jureš in Burazović spet letela nad Sinčo vasjo (169.174). 6. maja sta na izvidniški polet nad Žitaro vasjo poletela štabni narednik Kveder in Burazović (169.174). 7. maja sta nad Dravogradom letela Burazović in Drago Arzenšek (169.174) v spremstvu brata Vinka (92.56). 8. maja sta nad Ravnami opazovala Drago Arzenšek in Burazović (169.174). 9. maja pa je ista posadka opravila nad Dravogradom tudi bombardiranje, varoval jih je narednik Turko (92.59). Med 4. in 16. majem je večkrat letel tudi štabni narednik Kveder z lovskim letalom Aviatik Berg D. I (92.55). Čeprav so v istem obdobju nad Koroško letela tudi avstrijska letala, do zračnih spopadov ni prišlo.49 Po 9. maju je prišlo do postopnega umirjanja bojev, začeli so se tudi pogovori o premirju med avstrijsko vlado v Celovcu in Vrhovnim poveljstvom. A do uradnega premirja ni prišlo. Ravno zato je do 29. maja, ko se je začela jugoslovanska ofenziva, prišlo do več preletov nad Koroško. Mariborski letalci so s petimi letali že 25. maja po Dravski in Labotski dolini do Velikovca odme-

49

Prav tam, 81‒89.

526

S tudia H istorica S lovenica

tavali propagandne letake ter izvajali opazovanje nasprotnikovih položajev.

Do začetka ofenzive so mariborski letalci opravili naslednje lete: 10. maja sta Jureš in Burazović (169.174) v spremstvu Ernesta Turka (92.59) opazovala in bombardirala v Dravski dolini. Ista posadka je naslednji dan brez spremstva opazovala in bombardirala v okolici Raven na Koroškem. 16. maja so nad Dravogradom in Slovenj Gradcem leteli Drago Arzenšek, Burazović (169.174) in Vinko Arzenšek (92.56). 17. maja so nad celotno koroško fronto leteli desetnik Majer in Burazović (169.174), štabni narednik Kveder (92.55), Vinko (92.56) in Drago Arzenšek (92.59). Zopet so bila v zraku tudi avstrijska letala, a do srečanj ni prišlo.50 Kot odgovor na poraz slovenskih sil v aprilski ofenzivi so se mobilizirale enote v Dravski divizijski oblasti. Kot okrepitev so prišle tudi enote redne srbske vojske. Posledično se je začela t. i. koroška ofenziva.51 Prvi dan ofenzive so bila v zraku vsa mariborska letala in vsi letalci, nekateri celo dvakrat. Prva opazovanja so potrdila, da se avstrijske enote umikajo.52 Letenje, opazovanje in bombardiranje so mariborski letalci vršili tudi v naslednjih dneh. Do zanimivega dogodka je prišlo 30. maja, ko so na liniji Dravograd– Labot–Velikovec–Kazaze leteli desetnik Majer, poročnik Burazović (169.174) in četovodja Arzenšek (92.56). Ob 11.35 so letalci na cesti od Dravograda do Šentpavla opazili umikajočo se nasprotnikovo kolono, prav tako so na železniški progi opazili premike vlakovnih kompozicij. Na cesti iz Celovca proti Velikovcu je bila prav tako opažena kolona nasprotnikovih enot, ki pa so jo letalci napadli z dvema bombama in strojničnim ognjem. Opazovalno letalo je bilo ob napadu poškodovano, saj so streli z zemlje zadeli motor. Posledično je moral Majer prisilno brez nadaljnjih poškodb pristati pri Kazazah na jugoslovanski strani fronte. Na letalu so ob pregledu našteli več kot 10 lukenj, a je bilo v nekaj dneh usposobljeno za letenje.53 Po hitrem premiku fronte proti severu je avstrijska stran zaprosila za prekinitev bojev in pogajanja o premirju. Kljub temu so se boji še nadaljevali, a ker jugoslovanske oblasti z napredovanjem niso hotele izzivati Italije, je bilo letalcem prepovedano leteti zahodno od linije Vrbsko jezero–Kepa. Mariborski letalci so leteli predvsem nad območjem Labota in Velikovca. Letala so bila aktivna vse dni ofenzive, le 3. junija zaradi slabega vremena letala niso vzletela.

50

Prav tam, 91–92.

Več o tem v Ude, Boj za severno slovensko mejo 1918–1919, 219–222. Z ukazom generala Smiljanića so letalci v Ljubljani in Mariboru spadali neposredno pod njegovo oblast (Dravska divizijska oblast) (Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 98).

52 Četovodja Senekovič in poročnik Burazović sta poletela dvakrat. Uporabljena letala so bila: Hansa Brandenburg C. I (161.137; 169.174) ter Aviatik Berg D. I (92,55; 92.56; 92.59) (Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 107).

53 Poročnik Burazović je isti dan z desetnikom Senekovičem v drugem letalu (161.137) poletel še enkrat (Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 111–112).

51

527

M. Ravbar: Maistrova eskadrilja: letalci v Mariboru v letih 1918 in 1919

4. junija sta desetnik Senekovič in poročnik Burazović (161.137) v spremstvu Draga Arzenška (92.56) in Ernesta Turka (92.59) opravila polet nad Wolfsbergom. Ob napadu na avstrijske položaje je bilo opazovalno letalo zadeto in šrapneli so ranili tudi Burazovića. Kljub ranam pa je Burazović nadaljeval letenje, saj je 5. junija skupaj s Senekovičem in Majerjem (169.174) opravil še dva leta. V enem od njih je v spremstvu štabnega narednika Kvedra (92.55), četovodje Arzenška (92.56) in narednika Turka (92.59) napadel tudi celovško letališče.54 Pogajanja med obema stranema so se začela 4. junija v Kranju. Dva dni kasneje je prišlo do dogovora o premirju in ustalitvi demarkacijske črte na okvirni liniji Kepa–Borovlje–Rožek. Istočasno je bila sprejeta odločitev, da se vprašanje Koroške reši na referendumu. Politična odločitev je bila tudi, da se plebiscitarno ozemlje demilitarizira, v ta namen je železniško progo Beljak– Št. Vid zasedel XXII. italijanski korpus, določena je bila 4 km široka nevtralna cona. Na pariški konferenci pa je bilo 21. junija določeno, da cono A zasede jugoslovanska in cono B avstrijska vojska. S tem so se večji vojaški spopadi na Koroškem končali.55 Mariborski letalci so v obdobju od decembra 1918 do 8. junija 1919 zabeležili 74 bojnih poletov.56 Človeških izgub niso imeli, ranjen je bil le poročnik Burazović.

Ob koncu bojnih operacij na Koroškem je mariborske letalce obiskal tudi general Kosta Smiljanić, poveljnik Dravske divizijske oblasti. Na Teznem je skupaj s podpolkovnikom Milutinom Nedićem pregledal oddelek in podelil napredovanja, tako da v enoti ni bilo več nobenega vojaka (prostaka). Zlato medaljo za hrabrost so za boje na Koroškem dobili: Stjepan Burazović, Ernest Turko in Franc Senekovič.

22. julija 1919 se je v Mariboru odvil upor slovenskih vojakov. Razlogi so bili večplastni: naveličanost nad vojno, izguba iluzij ob združitvi v Kraljevino, prevelik vpliv nemškutarskih in srbskih častnikov in seveda ukinitev doklade.

Upor se je začel v konjeniškem polku in se je do večera razširil na pripadnike topniškega in tržaškega polka. Upor je bil ponoči zatrt s strani pripadnikov karlovškega polka in policije. V naslednjih dneh so potekali sodni procesi proti

54

Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 123–124.

Ude, Boj za severno slovensko mejo 1918–1919, 226–228.

56 66 bojnim poletom je potrebno prišteti od 8 do 10 poletov nad Koroško, Štajersko in Prekmurjem v obdobju med decembrom 1918 in marcem 1919. Ljubljanski letalci so v istem obdobju opravili 33 bojnih poletov. Če prištejemo še kurirske polete in polete iz Pliberka (15 poletov), je skupno število poletov obeh enot 122. Zgolj v obdobju koroške ofenzive (med 29. aprilom in 6. junijem) so mariborski letalci opravili 64 poletov in ljubljanski 25 ter – za primerjavo – celovški 87 poletov (Pivka, "Mariborska letalska stotnija", 311; Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 128–129).

55

528

S tudia H istorica S lovenica

Stjepan Burazović, poveljnik mariborske enote od 23. aprila 1919 (Ajdič, Jerin, Letalstvo in Slovenci 2 : od prve do druge svetovne vojne, 7–10)

udeležencem in dva med njimi so tudi usmrtili.57 Kako je mariborski letalski oddelek in njegovo moštvo delovalo v času uporov vojaštva v Mariboru, nam ni znano, a posredno lahko potrdimo, da enota v uporu ni sodelovala. To nam dokazujejo predvsem pohvale poveljnika Štajerskega obmejnega poveljstva podpolkovnika Vladimirja Uzorinca, ki je pohvalil poveljnika Burazovića za izredne zasluge med tem uporom.58

57

Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, 272–287.

Pivka, "Mariborska letalska stotnija", 312.

58

529

M. Ravbar: Maistrova eskadrilja: letalci v Mariboru v letih 1918 in 1919

S prenehanjem bojev na Koroškem je bil odstranjen tudi razlog za obstoj mariborske letalske enote (oddelka). Enota je prenehala dobivati gorivo in vse potrebno za delovanje. Razpuščena je bila 6. oktobra 1919. Moštvo je večinoma odšlo domov, nekateri so bili prerazporejeni v Ljubljano. Letalska tehnika in infrastruktura (letala in hangarji) pa so bili predani novoustanovljeni 4. aeroplanski eskadrilji v Zagreb. Enota je uradno ostala v razformiranju vse do 7. novembra 1919.59

Zaključek Vzpostavitev letalskih enot v obdobju po koncu prve svetovne vojne je eden od pomembnejših dogodkov v zgodovini letalstva v Sloveniji. Vzpostavitev ljubljanske stotnije pomeni nastanek prve slovenske in tudi jugoslovanske letalske enote. Pomembnost te enote potrjuje tudi odločitev, da v Republiki Sloveniji 12. januarja v spomin na prvi bojni polet praznujemo dan slovenskega vojaškega letalstva. Sprva je II. vojno okrožje samostojno razpolagalo z vojsko, 1. februarja 1919 pa je vodstvo nad vsemi enotami prevzela Dravska divizijska oblast, ki je letalski enoti vključila v širšo organizacijo novega (jugoslovanskega) letalstva Kraljevine SHS. Brez dvoma je bil mariborski letalski oddelek neprecenljiv doprinos k soustvarjanju slovenskega in prav tako jugoslovanskega vojnega letalstva. Oddelek je nosil najtežji del bojev v zraku na jugoslovanski (slovenski) strani. Letala nad Koroško niso bila redkost in zagotovo so vplivala na boj na tleh (zaenkrat še ni podrobnih analiz, v kolikšni meri). Način delovanja enote je bil sledeč: v večini primerov je letelo eno opazovalno letalo v spremstvu enega ali dveh lovskih letal; večkrat pa so letela vsa letala hkrati v skupini. Poročnik Burazović je kot edini opazovalec naredil tudi največ poletov. Piloti so se menjavali. Ker se je večkrat pripetilo, da so nekateri piloti ostali na tleh, je prišlo tudi do neprijetnih sporov med piloti. Kljub vsemu naj bi bila tekmovalnost med piloti pozitivna.

Odnos do letenja je bil povsem profesionalen.

Posebnost delovanja letalskih sil v boju za severno mejo je bilo zagotovo delovanje na treh različnih lokacijah: Ljubljana, Maribor in Pliberk. Ravno pliberški oddelek je bil sestavljen iz moštva in letalske tehnike obeh dotedanjih enot.

59

Prav tam, 312; Ličina, Nastanek letalske stotnije v Ljubljani in oddelka v Mariboru, 61; Ajdič, Jerin, Letalstvo in Slovenci 2 : od prve do druge svetovne vojne, 13; Dimitrijević, Micevski, Miladinović, Kraljevsko vazduhoplovstvo, 73.

530

S tudia H istorica S lovenica

Matjaž Ravbar MAISTER SQUADRON : PILOTS IN MARIBOR BETWEEN 1918 AND 1919

SUMMARY In the crucial moments of the collapse of the Austro-Hungarian monarchy, Slovenian soldiers mostly decided to actively defend their national borders and a multitude of them joined the newly formed army of the state of SHS. Among them were aviators (pilots and spotters), who assembled in two companies or units in Ljubljana and Maribor on the territory of modern day Slovenia.

The term "Maister squadron" is familiar to anyone with at least passing knowledge of the Slovenian military history. It is supposed to mark an aerial unit that, in the key moments of 1918 and 1919, offered general Maister air support in Maribor and above Carinthia, Styria and Prekmurje. The unit's establishment began in November 1918 and was operative throughout the period of fighting for the northern border. The unit never carried this title and never operated as an independent unit.

The unit is referred to differently in the archival documents from the period in which it was active. At the breakdown in November 1918, the aeronautics officer, Lieutenant Emil Grizold, was well aware of the importance of aviation and aviation material that was, in those days, located on the train station and airfield in Tezno. General Maister had named Grizold the commander of the "aviation material warehouse" and later, the unit was referred to as the "unit in the making" and as the "Tezno aviation detachment". In November 1918, Grizold and his unit were subordinate to the Maribor artillery regiment. In this period, Grizold was mainly collecting aviation material and protecting it against mobs and the army, which had been returning home through Maribor.

In December 1918, the first test flights were carried out.

With the start of the northern border fights, the importance of the Maribor aviation unit had increased and Lieutenant Mihajlo Dorčić was sent from Ljubljana to act as commander. The unit was in charge for the front in eastern Carinthia (east of Grintovec), Styria and also above Prekmurje. Dorčić was subordinate to the Styria border command and thus to general Maister. This is also the period when Dorčićes unit started being referred to as the "Maister squadron" or as the "Maister's aviation company". In April, when the fighting for the northern border had reached its peak with the Slovenian offensive, Lieutenant Stjepan Burazović was named commander of the "transferred aviation section in Maribor". Burazović was a subordinate to the Ljubljana aviation company.

Burazović ensured that the Maribor unit had ample supply of fuel and could

531

M. Ravbar: Maistrova eskadrilja: letalci v Mariboru v letih 1918 in 1919

actively partake in the fights above Carinthia. One of the special characteristics of aviation combat above Carinthia was the establishment of a section in Pliberk on April 24, 1919. The section was led by Vekoslav Tomašić and had been located there for logistical reasons. As the front moved deeper into Carinthia, Maribor was simply too far from the fighting. The section had retreated along with other Slovenian forces in the beginning of May when the Austrians started their offensive.

The men of the Maister squadron all came from the collapsed aviation of the Habsburg monarchy. The number of men had been changing, however; around 60 men were active in the unit, and these included 1 spotter, 7 pilots, 2 machine gunners, and 52 soldiers. Known aviators, besides the aforementioned commanders, are: Ljudevit Jureš, Ernest Turko, Vinko and Drago Arzenšek, Janko Colnar, Vekoslav Tomašić, Mirko Ogrizek, Franc Senekovič, Franjo Krištofič, and Anton Šimenc. The unit was equipped with 6 planes at the most, namely: spotter aircrafts C. I 169.174 belonging to Hans Brandenburg and Ufag C. I 161.143; and fighter planes Aviatik Berg D. I 92.22, 92.55, 92.56 and 92.59.

After a peaceful solution for the northern border had been reached, the fighting ended and the reason for the "Maister squadron" existence was no longer there. The squadron had disbanded on October 6, 1919 and the men and aviation material were redeployed to Zagreb. Although it never had had a unified name, the Maribor aviation unit carried the brunt of the fighting for the northern border. Its pilots conducted 74 combat flights without suffering any casualties and with the loss of only one plane.

532

S tudia H istorica S lovenica

UDK 356.3:61-051(497.4Maribor)"1918" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Sanitetna služba Maistrove vojske Gregor Pivec

Dr., docent, primarij, direktor Univerzitetni klinični center Maribor Ljubljanska ulica 5, SI – 2000 Maribor e-pošta: gregor.pivec@ukc-mb.si

Izvleček:

Avtor je na osnovi dostopnih virov obdelal formacijsko strukturo avstrijske vojske v 3. armadnem zboru (Gradec), in sicer se je osredotočil na enote, v katerih so služili vojaki slovenske narodnosti. Orisal je tudi širšo politično in vojaško situacijo ob koncu 1. svetovne vojne. T. i. Maistrova vojska, ki je najprej nastala na osnovi prostovoljcev iz bivših enot avstrijske vojske, je razvila svojo organizacijsko strukturo sanitetne službe. Zasnovana je bila na podobnih principih kot vse sanitetne službe takratnih armad, pri čemer se je v nadaljnji sanitetni oskrbi naslanjala deloma na vojaške in deloma na civilne zdravstvene ustanove.

Posebej je avtor obdelal tudi problem vojaških transportov ob koncu vojne. Ti so bili poseben problem predvsem zaradi nediscipline vojaštva, kar je tudi pripeljalo do številnih poškodb, vključno z težko železniško nesrečo pri Hajdini.

Na koncu je avtor na kratko predstavil še sanitetno preskrbo Maistrovih borcev ob nadaljevanju bojev na Koroškem.

Ključne besede:

konec 1. svetovne vojne, vojno-politična situacija, general Rudolf Maister, sanitetna služba Maistrovih borcev, sanitetna preskrba vojaških transportov, vojaške bolnišnice, organizacija sanitetne službe, boji na Koroškem

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije

Maribor, letnik 15 (2015), št. 3, 533–548, 29 cit., 7 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

533

G. Pivec: Sanitetna služba Maistrove vojske

Slovenski vojaki so dočakali konec prve svetovne vojne na različnih bojiščih.

Glede na teritorialni princip novačenja so tudi služili v različnih enotah. Tako so nekatere enote veljale za skoraj popolnoma slovenske, kot na primer 87. celjski pešpolk, 17. krajnski pešpolk in 2. gorski strelski polk. V njih je bilo preko 80 % slovenskega moštva. Tudi v 26. strelskem polku in tržaškem 97. polku je bilo več kot polovica Slovencev. Izjema sta bila samo mariborski 47. pešpolk in 7. koroški pehotni polk, kjer je bila le četrtina slovenskih vojakov. Relativno veliko število slovenskih fantov je bilo še v nekaterih samostojnih bataljonih in v 5. strelskem polku, 5. dragonskem polku in v novoustanovljenem 117. pehotnem polku. Vse te enote so spadale v območje 3. armadnega zbora v Gradcu.1 V prevratnem letu 1918 se je začela uresničevati dolgoletna želja Slovencev po združitvi v enotno upravno enoto – po možnosti državo. Izražena je bila v vrsti političnih dokumentov. Najbolj znan je program Združene Slovenije iz leta 1848, nato številni drugi dokumenti, vse do Majniške deklaracije, s katero so slovenski poslanci seznanili dunajski državni zbor 30. maja 1917. Ta je predvideval združitev Slovenije v okviru habsburške monarhije. Razpad Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne se je nakazoval hitreje, kakor so lahko politiki predvidevali. Tako je bil 17. avgusta 1918 ustanovljen Narodni svet za Slovenijo in Istro v Ljubljani, temu je 26. septembra 1918 v Mariboru sledila ustanovitev Narodnega sveta za Štajersko pod predsedstvom dr. Karla Verstovška.2 Deloval je do 30. novembra 1918. Vse to je predstavljalo politični okvir za ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je delovala prav tako do 30. 11. 1918. V naslednjih mesecih je bilo potrebno vzpostaviti severno mejo med Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov (kasneje: Kraljevina SHS, ki je nastala z združitvijo Kraljevine Srbije in Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 1. decembra 1918 v Beogradu) in Republiko Avstrijo. Tako vzpostavljena državna razmejitev na Štajerskem je potekala po narodnostni črti.3 Tem političnim ciljem je bilo vojaško zaščito mogoče organizirati na dva načina, in sicer: z ustanovitvijo prostovoljnih enot narodnih straž ali pa z zahtevo po pomoči rednih (antantnih) enot Kraljevine Srbije in s čakanjem na odločitev mednarodnih mirovnih konferenc. Na Štajerskem je bil uresničen prvi model s pomočjo generala Rudolfa Maistra in njegovih borcev. T. i. Maistrovi borci so se rekrutirali predvsem iz enot avstrijske vojske, ki so imele svoje naborno območje na Južnem Štajerskem (današnji SV Sloveniji). Skoraj vsi

1

Janez J. Švajncer, Slovenska vojska: 1918–1919 (Ljubljana, 1990), 12–13.

Pokrajinski arhiv Maribor (dalje: PAM), fond Narodni svet za Štajersko, AŠ 2, Ustanovni občni zbor 26.

9. 1918.

3 Dragan Potočnik, Zgodovinske okoliščine delovanja generala Rudolfa Maistra na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju (Ljubljana, 2008), 48–49 (Potočnik, Zgodovinske okoliščine delovanja generala Rudolfa Maistra na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju).

2

534

S tudia H istorica S lovenica

General Rudolf Maister (PAM, Zbirka razglednic in fotografij)

so bili slovenske narodnosti. Akcija je bila uspešna, saj je celotni del Štajerske, naseljen s slovenskim prebivalstvom, pripadal Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).

Pomemben dogodek za prevzem oblasti v Mariboru je bila razorožitev zelene garde (Schutzwehr) 23. novembra 1918. Pri tem sta bila ranjena dva njena pripadnika. S tem pa zapletov v mestu ni bilo konec. Ob obisku ameriške komisije pod vodstvom podpolkovnika Milesa 27. januarja 1919 je prišlo do streljanja pred mestno hišo. Dogodek je močno odmeval tudi v mednarodni javnosti,

535

G. Pivec: Sanitetna služba Maistrove vojske

zato je moral general Maister 2. februarja 1919 poročati na seji deželne vlade. 4 Na Koroškem akcija s prostovoljnimi enotami na žalost ni uspela, čakanje na srbske (antantne) sile je bilo predolgo, tako da je pokrajina s kontranapadom proavstrijskih sil s plebiscitom oktobra 1920. leta pripadla Republiki Avstriji.5

Oblikovanje sanitetne službe Maistrove vojske General Maister je nekaj dni po razpadu Avstro-Ogrske (že 1. novembra 1918 ob 18.00 uri) v imenu Narodnega sveta Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) izdal povelje št. 1, v katerem je v četrti točki zapovedal, da se zastraži rezervna bolnišnica, in v peti točki odredil, da se sprejem ranjenih in bolnih vojakov vrši po dosedanjem redu.6 V tem času je imel v Mariboru na voljo različne vojaške in civilne zdravstvene ustanove. Najprej je bila tu že omenjena rezervna bolnišnica v barakah blizu šole šolskih sester na Gosposvetski cesti, ob takratnem mariborskem pokopališču, današnjem stadionu Ljudski vrt. Po prevzemu vojaškega poveljstva meseca novembra mu je pripadla tudi vojaška bolnišnica ob Tržaški cesti, kjer je bil sedež 47. infantrijskega polka (pešpolka). Kasneje se je vojašnica preimenovala v Kasarno vojvode Mišića, danes je tukaj Oddelek za psihiatrijo UKC Maribor. V meljski kasarni, v kateri je bil nastanjen 26. strelski polk, je bil stacionar s kirurškim oddelkom. Danes delujejo tukaj različna podjetja. Na železniški postaji je bilo ustanovljeno še posebno bolniško sprejemališče, ki je bilo namenjeno z različnih front se vračajočim bolnim in ranjenim vojakom.7 Tudi kirurški oddelek v Splošni bolnišnici Maribor je bil namenjen potrebam Rdečega križa oz. nadaljnji sanitetni oskrbi ranjencev s fronte, pa tudi civilnim potrebam. Bolnišnica je namreč z dopisom Štajerskega deželnega odbora v Gradcu že septembra oziroma oktobra 1914 morala vzpostaviti 70 bolniških postelj za ranjence.8,9 Kasneje se je to število posteljnega fonda povečalo na 100

4

"Zgodovina mariborskih dogodkov (poročilo generala Maistra deželni vladi)", Slovenec, št. 28, 4. februar 1919, 1, 2.

5 Potočnik, Zgodovinske okoliščine delovanja generala Rudolfa Maistra na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju, 135–144.

6 Gregor Pivec, Zgodovina medicine 20. stoletja (Maribor, 2011), 385 (dalje: Pivec, Zgodovina medicine 20. stoletja).

7 Pivec, Zgodovina medicine 20. stoletja, 386.

8 PAM, fond SBM 1840–1956, AŠ 26, Dopis štajerskega deželnega odbora v Gradcu upravi SBM, 15. 9.

1914.

9 PAM, fond SBM 1840–1956, AŠ 26, Dopis štajerskega deželnega odbora v Gradcu upravi SBM, 8. 10.

1914.

536

S tudia H istorica S lovenica

Razglednica pomožne vojaške bolnišnice pri stavbi "Zasebnega ženskega učiteljišča šolskih sester v Mariboru", danes 3. gimnazije (Foto arhiv UKC Maribor)

bolniških postelj.10 General Maister je še istega dne (1. novembra) opravil inšpekcijski pregled sanitetnih kapacitet. V bolnišnici na levi strani Drave je bilo (po njegovih spominih) stanje pod vodstvom nekega nemškega zdravnika mirno (rezervna bolnišnica in meljska kasarna). Drugače je bilo v bolnišnici na desnem bregu Drave, kjer višji štabni zdravnik, dr. Bergmann, ni obvladoval situacije (kasarna 47. pešpolka). Pričelo se je plenjenje bolnišnice. Šele poročnik Skvarča je z

10

PAM, fond SBM 1840–1956, AŠ 26, Dopis štajerskega deželnega odbora v Gradcu upravi SBM, 23. 9.

1914.

537

G. Pivec: Sanitetna služba Maistrove vojske

Razglednica vojašnice v Melju (Foto arhiv UKC Maribor)

odločno akcijo vzpostavil red in mir.11 Vojaško poveljstvo za Spodnjo Štajersko, ki je bilo z istim odlokom ustanovljeno 1. novembra 1918, se je v drugi polovici novembra preimenovalo v Štajersko obrambno poveljstvo. Za referenta sanitetne službe je bil ob tem imenovan dr. Ivan Turšič, osebni prijatelj generala Maistra. Skupaj z drugimi zdravniki in sodelavci različnih narodnosti je do tedaj služboval kot vojaški zdravnik v taborišču Strnišče (Sternthal – danes Kidričevo pri Ptuju).

Za vzpostavitev sanitetne službe Maistrove vojske je bila poleg vojaškega taborišča v Strnišču na Dravskem polju pomembna še Splošna bolnišnica Ptuj.

Vojaško taborišče v Strnišču je bilo ustanovljeno leta 1915 kot taborišče za vojne ujetnike. Kasneje so ga preuredili in dodali veliko vojaško bolnišnico, tako da je bilo 1. novembra v Strnišču 10.000 bolnikov in vojnih ujetnikov. V bolnišnici je delalo nekaj zdravnikov Čehov, eden iz Dalmacije in dodatno poleg Turšiča še dr. Franc Toplak iz Maribora. Kuratsko službo je opravljal Franc Kogej, ki je med drugim pomagal odpravljati težje bolnike v Splošno bolnišnico Ptuj.

Taborišče v Strnišču je bilo dobro založeno s posteljnim in ostalim perilom, živili, obvezili, zdravili, kirurškimi in drugimi zdravniškimi instrumenti, imelo je

11

Pivec, Zgodovina medicine 20. stoletja, 386.

538

S tudia H istorica S lovenica

Dr. Ivan Turšič (1869–1922) (Foto arhiv UKC Maribor)

tudi rentgensko aparaturo. V taborišče so 6. novembra vdrli madžarski vojaki, ki so čakali na popravilo železniške proge pri Hajdini. Začeli so pleniti skladišča.

General Maister je proti njim vojaško odločno nastopil. Prišlo je do strelskega obračuna, pri tem pa sta padla dva prostovoljca, Ferdo Zupan, dijak 2. razreda učiteljišča v Mariboru, in narednik Janko Reich. Kljub plenjenju je bilo skladišče tako dobro založeno, da je ostalo še dovolj materiala in so lahko zaloge uporabljali še v ofenzivi na Koroškem (do junija 1919).

Splošna bolnišnica Ptuj je bila poleg bolnišnice v Mariboru edina civilna bolnišnica, na katero se je Maistrova vojska v sanitetnem smislu naslanjala. V bolnišnici na Ptuju je med drugimi delal tudi Slovenec dr. Tone Hrovat, ki je kasneje postal šef ormoške bolnišnice. Tudi v tej bolnišnici je "posteljna oskrba

539

G. Pivec: Sanitetna služba Maistrove vojske

Železniška postaja v Mariboru, razglednica, 1911 (PAM, Zbirka razglednic in fotografij)

Rdečega križa" organizirala 16 postelj za ranjene vojake.12 Nasploh je veljalo, da so slovenski zdravniki v javnih bolnišnicah težko dobili službo, še težje pa so postali predstojniki oddelkov ali ravnatelji bolnišnic.

Velikonemška raznarodovalna politika konec 19. stoletja se je torej poznala tudi v zdravstvu. V tem času je bil na primer v mariborski bolnišnici predstojnik kirurškega oddelka dr. Karl Thalmann močno naklonjen velikonemški miselnosti, sicer pa je bil vrstnik dr. Šlajmerja v Ljubljani in dr. De Francesia v Novem mestu. Vsi so bili izšolani zdravniki kirurgi pri dr. Wölflerju v Gradcu. S pomočjo dr. Turšiča, referenta sanitetne službe, je dr. Thalmann kljub prevratu ostal v Mariboru, vendar le kot zasebni zdravnik, saj so bolnišnico leta 1919 prevzeli štirje slovenski zdravniki.13 Selitve zdravstvenega in vojaškega sanitetnega osebja so bile po končani svetovni vojni običajne. Veliko slovenskih zdravnikov se je vračalo v domače kraje, na drugi strani pa so iz Južne Štajerske odhajali tudi številni nemško misleči in govoreči zdravniki in drugo zdravstveno osebje.14

12

Prav tam, 386.

Prav tam, 386–387.

14 Eman Pertl, "Kako se je ob 'prevratu' 1918 v severovzhodni Sloveniji znašlo slovensko zdravstvo", Naša bolnišnica 10, št. 3 (1985), 7–8.

13

540

S tudia H istorica S lovenica

Sanitetna preskrba vojaških transportov Vračajoče se vojaštvo je v mesecu novembru povzročalo v Mariboru velik nered. Skozi mesto so šle vlakovne kompozicije na vse konce bivše Avstro-Ogrske. Vojaki so bili zelo nedisciplinirani. Vozili so se tudi na strehah vagonov, da bi čim prej prišli domov. Tako je general Maister v svojih spominih opisal, da so prve dni novembra naši železniški čuvaji vsako jutro našli pred vhodom v predor pri Črešnjevcu in Krčevini ranjene ali mrtve vojake. Med nočno vožnjo so treščili v obok predora in padli na tla. Na mariborsko železniško postajo so pripeljali 19 mrtvih, dvema je brzojavna žica odrezala glavo.15 Za triažo poškodovanih in obolelih je bilo na železniški postaji Maribor vzpostavljeno triažno mesto, ki je imelo tudi sobe za bolnike. Maistrov borec, železničar Anton Amon, je v pismu generalu Maistru ob 10. obletnici združenja (1. 12. 1928) obujal spomine na tiste čase. Omenil je, da je imelo kolodvorsko poveljstvo na razpolago 20 mož, pri čemer sta bila za sanitetno triažo in oskrbo dodeljena skupaj s sodelavcem Omahnerjem. Nekaj dni kasneje so jim dodelili še štiri ženske, verjetno bolničarke. Ponoči jih je večkrat obiskal general Maister in jih spodbujal z besedami, kot so npr. "Fantje moji držimo dobro". Iz Amonovega pisanja izžarevata visoka bojna morala in močna pripadnost Maistrovim borcem z občutkom za slovensko idejo. Posebej se je zahvalil za slovesnost ob 10. obletnici, ki je potekala pod vodstvom podpolkovnika Cvirna, in prisotnost generala, pri katerem so se v tem času že kazali znaki bolezni.16 Do hude železniške nesreče je prišlo na progi Pragersko–Ptuj 5. novembra 1918 pri Hajdini. Iz ostankov železniških vagonov so izvlekli 68 mrtvih vojakov in enega železničarja. Pokopali so jih 7. novembra, in sicer v skupni grob na hajdinskem pokopališču. 80 težko ranjenih so prepeljali v ptujsko bolnišnico.

Referent sanitetne službe, major dr. Turšič, je skupaj s sanitetnim kapetanom dr. Karlom Ipavcem za pomoč ptujski bolnišnici poslal oddelek petih vojaških zdravnikov in bolniških strežnikov. Strežniki so bili pod poveljstvom Ernesta Zelenka, ki je prav tako delal v sanitetni sprejemni postaji na kolodvoru v Mariboru. V istem poročilu generala Maistra piše, da se je med transporti na železnici smrtno ponesrečilo 297 oseb. Pri vzpostavljanju reda in discipline je bilo na glavnem kolodvoru ubitih 6 plenilcev, 1 je bil ubit na koroškem kolodvoru.

Veliko je bilo tudi težje in lažje ranjenih.17

15

Rudolf Maister, "Vojaški transporti in naše Podravje ob prevratu leta 1918", v: Spominski zbornik ob 60-letnici bojev za severno slovensko mejo: 1918–1919, ur. Janko Kuster (Ljubljana–Maribor, 1979), 27–38 (dalje: Maister, "Vojaški transporti in naše Podravje ob prevratu leta 1918").

16 PAM, fond Prevratni dogodki na slovenskem Štajerskem, AŠ 3, spis 115, Anton Amon, pismo "Gospod general Maister", v Mariboru, 9. 11. 1928.

17 Maister, "Vojaški transporti in naše Podravje ob prevratu leta 1918", 27–38.

541

G. Pivec: Sanitetna služba Maistrove vojske

Kasneje, proti koncu meseca novembra, se je situacija počasi umirila. Transporte podivjanega vojaštva so nadomestili vlaki z bolniki, ujetniki, izgnanci in izseljenci. Med temi transporti so bili tudi zdravniki. Tako je 27. novembra 1918 dobila dovoljenje Narodnega sveta za naselitev v Mariboru dr. Klara Kukovec, pozneje znana mariborska zdravnica.18,19 Ugodili so tudi prošnji Vilka Marina, ki so ga 11. novembra 1918 odpustili iz avstrijskega dela Štajerske.20 Dr. Hugon Robič je nekaj dni prej (7. 11. 1918) izgubil službo na graški dermatovenerološki kliniki in se preselil v Maribor. Nekateri od novih slovenskih zdravnikov so v letih 1919 in 1920 odločilno pripomogli k razvoju Splošne bolnišnice Maribor, npr. dr. Ivan Matko, dr. Mirko Černič, dr. Janko Dernovšek in že omenjeni dr.

Hugon Robič.21

Vojaške bolnišnice v Mariboru v prevratnem času Večji transport ranjencev in bolnikov iz Istre je prišel v Maribor s sanitetnim vlakom 10. decembra 1918. Vodil ga je dr. Ivan Zorjan, ki je takoj prevzel poveljstvo v obnovljeni vojaški bolnišnici v vojašnici 47. pešpolka na Tržaški cesti. Za njim sta vodenje omenjene bolnišnice prevzela sanitetni polkovnik dr. Rudolf Kobal in nato dr. Alja Košir (kasneje profesorica histologije in embriologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani).22 O delovanju vojaške bolnišnice 47. pešpolka v Mariboru na Tržaški cesti je v pismu generalu Maistru poročala dr. Klara Kukovec, ki je od 17. decembra 1918 delala na tretjem oddelku. Delo je bilo organizirano v šestih oddelkih. Prvi oddelek, ki je bil namenjen kirurškim bolnikom, je vodil dr. Krajc, pozneje pa dr. Jože Majcen. Drugi oddelek je bil dermatovenerološki in ga je vodil dr. Kumbatovič, tretji oddelek za interne bolezni je vodila dr. Klara Kukovec. V njem so organizirali postajo za malarijo, ki jo je vodil dr. Ivan Matko in ki je bila ob koncu maja 1919 spremenjena v centralno bolnišnico za malarijo. Četrti oddelek je bil kontumac (izolirnica), peti oddelek je bil opuščen, na šestem oddelku, ki je bil organiziran kot infekcijski paviljon, so se zdravili bolniki s pegavcem in kozami, vodil pa ga je dr. Murgel. V pismu je dr. Kukovčeva po spominu poroča-

18

PAM, fond Narodni svet za Štajersko, AŠ 2, 26. seja narodnega sveta, 27.11.1918.

Eman Pertl, "Jubilej dr. Klare Kukovec – 85. letnica", rubrika Varia, Zdravstveni vestnik, št. 37 (1968): 389.

20 PAM, fond Narodni svet za Štajersko, AŠ 1, Vilko Marin, Prošnja Narodnemu svetu za mesto samostojnega zdravnika v Mariboru, 22. 11. 1918.

21 Gregor Pivec, Razvoj bolnišnice Maribor od ustanovitve do druge svetovne vojne: doktorska disertacija (Maribor, 2011), 87–88.

22 Eman Pertl, "Bolnišnično (hospitalno) zdravstvo izven Splošne bolnišnice v Mariboru", Naša bolnišnica 7, št. 11 (1982), 6–7.

19

542

S tudia H istorica S lovenica

Dr. Klara Kukovec (Foto arhiv UKC Maribor)

la tudi o drugi (npr. nezdravstveni) oskrbi, predvsem na tretjem oddelku. Tudi iz njenega pisma izžareva spoštljiv odnos do generala Maistra, saj ga je zaključila z besedami: "Vsak čas na razpolago, z odličnim spoštovanjem."23 V bolnišnici so delali tudi dr. de Gleria, dr. Ludvik Novak, dr. Anton Brecelj in dr. Josip Cholewa. Upravnik bolnišnice je bil Ivan Ortan, ki je imel nalogo, da pripravi sanitetni material, bolniške postelje in perilo za ranjence in druge bolnike, saj se je general Maister pripravljal na večjo vojaško akcijo na Koroškem.24 Mariborski 26. domobranski pešpolk je imel v meljski kasarni že med prvo svetovno vojno organiziran ortopedski odsek. Novembra 1918 ga je do svojega odhoda na Ptuj prevzel polkovni zdravnik, rezervni stotnik dr. Artur Rebula. Preden je pričel z delom, je moral obnoviti ortopedsko opremo, vključno z ambulanto. Težje bolnike, ki so jih do takrat na operacijo pošiljali v Splošno bol23

PAM, fond Prevratni dogodki na slovenskem Štajerskem, AŠ 1, spis 26, dr. Klara Kukovec, pismo "Cenjeni gospod general", 26. 3. 1924.

24 Pivec, Zgodovina medicine 20. stoletja, 388.

543

G. Pivec: Sanitetna služba Maistrove vojske

Fizioterapija v Meljski kasarni (Foto arhiv UKC Maribor)

nišnico Maribor, so pričeli zdraviti sami. Kasneje je dr. Rebula postal predstojnik ptujskega kirurškega oddelka. Maja 1919 ga je nasledil polkovni zdravnik dr.

Franc Toplak, ki je prišel iz Strnišča (Sternthal) pri Kidričevem. Zdravnik v drugem bataljonu je bil v tem času rezervni poročnik dr. de Gleria.25

Organizacija sanitetne službe v borbenih enotah Sanitetna služba je bila dobro organizirana tudi v borbenih enotah. Delovala je po principih in vzoru avstro-ogrske vojske. Polki so imeli svoje polkovne zdravnike, zdravniki pa so bili dodeljeni tudi nekaterim samostojnim bataljonom. V stotnijah so bili četni bolničarji (sanitejci), ki so imeli vsak svojega pomočnika.

Zdravstvena preskrba ranjencev je potekala po takratnih principih sanitetne taktike, ki je temeljila na etapni oskrbi in se je izoblikovala med prvo svetovno vojno. Oskrba je bila podobna praktično v vseh bojujočih se armadah. Princip zdravstvene oskrbe je upošteval načela triaže.26

25

Prav tam, 387.

Prav tam.

26

544

S tudia H istorica S lovenica

Boji na Koroškem in organizacija sanitetne službe Kmalu po prevratu so Maistrovi borci v celoti kontrolirali Južno Štajersko ter velik del Koroške z Labotsko dolino in Velikovcem. Boji na Koroškem so se začeli decembra 1918, prvi slovenski borec je padel 10. decembra. Znanilec ostrejših spopadov je bil prihod srbskih vojakov. S tem se je začelo šestmesečno obdobje stalnih bojev, ki se je končalo s pogodbo o premirju 6. 6. 1919. Kasneje se je izkazalo, da čakanje na antantne (srbske) čete ni rodilo ugodnega rezultata za Kraljevino SHS, saj je s plebiscitom celotna Koroška pripadla Republiki Avstriji.

Za potrebe obolelih in poškodovanih je bila pred plebiscitom in v času plebiscita organizirana bolnišnica v Pliberku. Vodil jo je dr. Emil Watzke. V tej bolnišnici so krajši čas delali še zdravniki Stanko Rupreht, Mirko Černič, Benjamin Ipavec, ki so kasneje nadaljevali delo v Mariboru.

Dr. Emil Watzke, rojen v Pragi 1880, je delal kot zdravnik na Slovenskem od leta 1909. Najprej je bil okrožni zdravnik v Trebnjem, pred prvo svetovno vojno pa je postal ordinarij ginekološkega oddelka v Ljubljani. Od leta 1921 je nato delal kot primarij v novoustanovljenem ginekološko-porodniškem oddelku Splošne bolnišnice Celje.27 V sanitetno oskrbo je bila najverjetneje vključena tudi javna bolnišnica v Slovenj Gradcu, saj je v arhivski dokumentaciji najti prošnjo vodstva bolnišnice za dobavo kuriva, naslovljeno na Narodni svet za Štajersko.28 Za nadaljnjo sanitetno oskrbo pa so bile zadolžene tudi vojaške in splošne bolnišnice v Mariboru, saj železničar Anton Amon v svojem pismu generalu Maistru omenja oskrbo in nadaljnji transport ranjencev s Koroške, pri čemer posebej poudarja tudi kvalitetno sanitetno oskrbo tujih vojakov.29 V bojih za severno mejo je padlo 154 borcev, od tega 15 srbskih vojakov. Že ta podatek kaže, da je šlo za intenzivne vojne operacije. Brez njih velik del narodnostno slovenske Štajerske in del Koroške ne bi ostala v matični domovini. Zaradi tega ima odločna akcija generala Maistra in njegovih borcev poseben pomen za celotno Slovenijo. Takrat je bila organizirana tudi prva slovenska vojska. Sanitetna služba je bila del te vojske, ki je v skladu s takratno strokovno doktrino dobro opravila svojo nalogo.

27

Flajs Jože, "Prim. dr. Emil Watzke (nekrolog)", Zdravstveni vestnik 25, št. 8 (1956), 330.

PAM, fond Narodni svet za Štajersko, AŠ 1, prošnja, naslovljena na Narodni svet za Štajersko v Mariboru, 21. 11. 1918.

29 PAM, fond Prevratni dogodki na slovenskem Štajerskem, AŠ 3, spis 115, Anton Amon, pismo "Gospod general Maister", v Mariboru, 9. 11. 1928.

28

545

G. Pivec: Sanitetna služba Maistrove vojske

Gregor Pivec SANITARY SERVICES OF THE GENERAL MAISTER'S ARMY

SUMMARY Sanitary services of the Maister's army was recruited from units of the 3rd Army Corps in Graz with the dissolution of the Austro-Hungarian Empire. The initial team of volunteers was almost entirely of Slovene nationality. Based on national and political independent movements, which in most nations of the ex-monarchy began in the Spring of Nations in 1848, the state of Slovenes, Croats and Serbs (SHS) was initially formed in the area of South Slavs of the Austro-Hungarian Empire. The unification with the Kingdom of Serbia gave rise to the formation of the Kingdom of SHS (1 December 1918).

The boundary between the new Kingdom of SHS and Austria in Southern Styria and Carinthia could only be handled using a military approach, i.e. by organizing the units of national guards or waiting for the assistance provided

by Entente Cordiale and for the Peace Conference. The South Styria border was successfully resolved by organizing the units of national guards; however, waiting for the assistance of the Serbian army and a plebiscite in Carinthia unfortunately did not produce any results.

General Maister's first command on behalf of SHS National Council formed a military headquarters for the Lower Styria on 1 November 1918. He employed all available military (sanitary) and civil capacities in Maribor, Strnišče, and Ptuj for the battle units and sanitary services, as follows: in Maribor an auxiliary hospital of the 47th Infantry Regiment, the orthopaedic ward of the Melje Barracks and an admittance unit for the wounded at the railway station. Additionally, Maribor General Hospital was utilized with the bed stock provided by the Red Cross (100 beds).

A military hospital was part of the camp for military prisoners and refugees in Strnišče na Dravskem polju. Maister additionally utilized the General Hospital Ptuj with 16 beds provided by the Red Cross. In the second half of November 1918 he appointed his personal friend Dr. Ivan Turšič as a Sanitary Services Clerk.

General Maister took decisive measures when the Hungarian soldiers invaded the Strnišče camp, as well as after the severe railway accident at Hajdina near Ptuj, where 68 soldiers and a railwayman died.

Special attention was paid to the sanitary supply of military transports due to lack of organization. Soldiers were transported on the top of the wagons resulting in 19 dead (2 decapitated) after passing through the tunnels

546

S tudia H istorica S lovenica

Črešnjevec and Košaki. Hence, the important role of the admitting sanitary unit at the railway station.

Numerous Slovene physicians worked as volunteers in the mentioned military and civil hospitals. Once the military operations were completed (after coup d'état) they assumed the responsible positions within the healthcare services in the Slovenian Styria.

Military operations in Carinthia set forth new requirements for the sanitary services at the end of 1918 and during the first half of 1919. A military hospital in Bleiburg was temporarily established; the Slovenj Gradec Hospital was probably included as well. Sanitary service units were receiving medical supplies from Strnišče.

The sanitary services within combat units were organized similarly to those in Austro-Hungarian Army. Regiments had their own regiment physicians, whereas troops were accompanied by medical orderlies (corpsman).

When practising healthcare the principles of triage and staging treatment of the wounded and sick were followed.

All in all, military operations were intensive as a total of 154 Maister's fighters and 15 Serbian soldiers fell during subversion.

547

S tudia H istorica S lovenica UDK 821.163.6.09Kozak J. 1.01 Izvirni znanstveni članek

Reprezentacije velike vojne pri Jušu Kozaku Alenka Koron Dr., samostojna strokovna sodelavka v humanistiki, specialistka ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede Novi trg 2, SI – 1000 Ljubljana e-pošta: alenka.koron@zrc-sazu.si

Izvleček:

Mesto in vloga pisatelja, kritika in urednika Juša Kozaka (1892–1964) v slovenski literaturi in kulturi sta razmeroma dobro znana, tudi njegov opus je z izdajo trinajstih zvezkov zbranih del že doživel zaokroženo tekstnokritično predstavitev. Medtem ko sta avtobiografska Celica, pripoved o bivanju v zaporu, in pripovedno-esejistična zbirka Maske iz zrelega obdobja ustvarjanja ocenjeni kot njegovi najboljši deli, pa besedila, ki tematizirajo izkušnjo velike vojne, niso bila deležna tako laskavih sodb. Avtorica v prispevku obravnava prav ta besedila, nastala v vseh treh obdobjih Kozakovega ustvarjanja; zanimajo jo razlogi za njihovo strožjo presojo, osvetliti skuša njihov pomen ter ugotoviti, kako se vpisujejo v naš kulturni spomin.

Ključne besede:

prva svetovna vojna, Avstro-Ogrska, avtobiografska pripoved, Pavlihova kronika

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije

Maribor, letnik 15 (2015), št. 3, 549–564, 35 cit., 1 slika Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

549

A. Koron: Reprezentacije velike vojne pri Jušu Kozaku

Če obstaja v slovenski literarni kulturi kaj takega kot vojni literarni spomin na prvo svetovno vojno, potem ime Juša Kozaka po vsej verjetnosti ni tisto, ki bi se med prvimi pojavilo v zavesti poznavalcev ali običajnih bralcev.1 A tudi če se osredotočimo samo na ustvarjalno osebnost Juša Kozaka to niti ni presetljivo, in sicer iz različnih razlogov, med katerimi so v ospredju tile: 1. Reprezentacije prve svetovne vojne količinsko ne obsegajo večine njegovega opusa v nobenem od treh ustvarjalnih obdobij, na katera se da razdeliti njegovo ustvarjanje.2 2.

Za umetniški vrh pisateljevega ustvarjanja sta obveljali avtobiografska Celica iz leta 1932, ki pa ne obravnava vojne, ampak pisateljeva doživetja v zaporih stare Avstro-Ogrske preden je bil mobiliziran v vojsko, in pripovedno-esejistična zbirka Maske (1940, 1949, 1960); toda izbor besedil iz Mask, naslovljen Novele,3 ki naj bi pisatelja aktualiziral za sodobno rabo, je npr. povsem zaobšel tekste s tematiko velike vojne. 3. Kmalu po drugi svetovni vojni je sicer izšlo več ponatisov Kozakovih pripovednih in esejističnih besedil (Blodnje 1946, Šentpeter 1947, Maske 1949, Stezice 1952), a nobena knjižica ni zbrala in predstavila vseh njegovih vojnih tekstov. 4. Daljše pripovedno besedilo o prvi svetovni vojni je šele Pavlihova kronika, objavljena leta 1964 tik pred pisateljevo smrtjo; čeprav gre za avtobiografski roman ali, morda bolje, memoarsko povest,4 ta pa velja – podobno kot poezija in drame – za manj efemeren žanr kot kratka proza, kaže to delo iz Kozakovega zadnjega obdobja znake upadanja pisateljske moči in je bilo v času uveljavljajočega se modernizma nekakšen zapoznel pojav. 5. Izdaje Kozakovega izbranega dela, ki jih je uredil Mitja Mejak, niso zbrale ali kako drugače izpostavile pisateljevih del z vojno tematiko.5 6. Slovenska vojna proza s tematiko prve svetovne vojne vse do leta 2014, spominske stote obletnice njenega začetka, ni bila antologizirana, to pa pomeni tudi, da ni bila posredovana popularnemu spominu. Šele takrat je izšla antologija kratke proze s tematiko iz velike vojne z naslovom Zlo, ki se mu reče vojna, toda brez kakršnega koli spre-

1

Resda pa lahko samo domnevamo, da bi morda prej pomislili na Doberdob Prežihovega Voranca ali na Podobe iz sanj Ivana Cankarja.

2 Lado Kralj je takole razdelil Kozakovo ustvarjanje: prvo obdobje traja od prvih objav (1910) do začetka tridesetih let, ko se deloma tudi pod Krleževim vplivom opredeli za socialni realizem. Vrh tega prvega obdobja predstavlja roman Šentpeter (Ljubljanski zvon 1924–1926). Drugo, osrednje obdobje ustvarjanja se začenja v začetku tridesetih let in traja do konca druge svetovne vojne. V zadnjem obdobju, ki traja od konca druge svetovne vojne do pisateljeve smrti, pa se že kaže upadanje pisateljeve ustvarjalne moči. Prim. Lado Kralj, "Juš Kozak", v: Enciklopedija Slovenije. Peti zvezek, ur. Marjan Javornik (Ljubljana, 1991), 347–348 (dalje: Kralj, "Juš Kozak").

3 Izbor je izšel leta 1984 v uredništvu in s spremno besedo hrvaškega slavista Krešimirja Nemca pri Mladinski knjigi.

4 Kralj, "Juš Kozak", 348.

5 Prim. Juš Kozak, Izbrano delo I–IV, ur. Mitja Mejak (Ljubljana, 1959–1962); Izbrano delo, ur. Mitja Mejak (Ljubljana, 1971; 2. izd. 1976).

550

S tudia H istorica S lovenica

mnega aparata in vanjo so uvrščeni tudi štirje Kozakovi teksti.6 Kljub vsemu naštetemu pa ostaja neizpodbitno dejstvo, da je Kozak pisateljsko obravnaval veliko vojno v vseh obdobjih svojega ustvarjanja, da je bila ta pri njem nekakšna stalnica, ki ga je zaposlovala prav do konca življenja in mu dala svojevrsten pečat. Čeprav je njegov opus z izdajo trinajstih zvezkov Zbranih del v uredništvu Jožeta Munde že doživel zaokroženo tekstnokritično predstavitev,7 zato ni odveč, če dobi ta del opusa posebno osvetlitev.

Vojna proza Juša Kozaka že ob svojih zgodnjih začetkih ni ostala neopažena. Ko je Ivan Pregelj leta 1920 objavil prispevek, ki ga je imenoval informativna študija, ga naslovil Svetovna vojska in slovensko slovstvo in v njem pregledal slovensko literarno bero s tematiko velike vojne, nastalo do vključno leta 1919, je resda menil, da so "umetnine trajne in klasične vrednosti",8 ki jih je navdihnila svetovna vojna pri Slovencih, napisali Oton Župančič, Ivan Cankar, Fran Saleški Finžgar, Stanko Majcen in Vladimir Levstik. Da Juša Kozaka ni bilo med njimi, ni presenetljivo. Mladi avtor je do tedaj objavil le nekaj kratkih proznih pripovedi, ki tvorijo povrh vsega najbolj efemernega od vseh žanrov, v katerih je bila reprezentirana vojna izkušnja.9 Izšle so: "Življenje in smrt" (Slovan 1917), "Zemlja" (Slovan 1917), "In če se zgodi …" (Ljubljanski zvon 1918), "Padlemu drugu" (Ljubljanski zvon 1918) in Razori (Knezova knjižnica : zbirka zabavnih in poučnih spisov 1919). Upoštevajoč, da traja prvo Kozakovo ustvarjalno obdobje od leta 1910, ko je v Slovenskem narodu izšel njegov prvi feljton, do začetka tridesetih let,10 moramo v to obdobje prišteti še "Tujo ženo", saj je izšla leta 1929, napisana pa je bila verjetno konec leta 1928. Kljub temu Ivan Pregelj v svojem članku Kozaka nikakor ni povsem spregledal. Njegovo ime je navedel razprto med pomembnejšimi prispevki Ljubljanskega zvona,11 na prvem mestu je celo izpostavil, da so snovni motivi, "kakor se zrcalijo v umetniškem obrazovanju vojnih slovenskih slovstvenikov" lahko "zajeti iz miljeja bojne črte kot dejanskega doživljaja" tako kot npr. pri Jušu Kozaku.12 Glede njegovih misli o vojni je trdil, da "je sanjal že o novem človeku s pestjo".13 Ko je povzemal individualne poteze posameznih avtorjev, pa je zapisal laskavo mnenje: "Barbusse v

6

Zlo, ki se mu reče vojna: zbirka kratke pripovedne proze na temo prve svetovne vojne: prva svetovna vojna v slovenskem leposlovju, ur. Marjeta Žebovec (Smlednik, 2014). Uvrščena so naslednja besedila, vsa objavljena v periodiki: "In če se zgodi …", "Zemlja", "Življenje in smrt", "Padlemu drugu".

7 Juš Kozak, Zbrano delo 1–13, ur. Jože Munda (Ljubljana, 1988–2003).

8 Ivan Pregelj, "Svetovna vojska in slovensko slovstvo", Čas 14 (1920), 81 (dalje: Pregelj, "Svetovna vojska in slovensko slovstvo").

9 Ann-Marie Einhaus, The Short Story and the First World War (New York, 2013), 3 (dalje: Einhaus, The Short Story and the First World War).

10 Prim. opombo 2.

11 Pregelj, "Svetovna vojska in slovensko slovstvo", 76.

12 Prav tam, 77.

13 Prav tam, 78. Zadnji del sintagme je pomenljivo natisnjen razprto.

551

A. Koron: Reprezentacije velike vojne pri Jušu Kozaku

Juš Kozak (1892– 1964) (NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev; www.dlib. si)

malem bi bil Juš Kozak."14 Za kakšne tekste torej gre in kako je v njih reprezentirano vojno dogajanje?

Tu bodo besedila obravnavana po času nastanka in ne kakor so izhajala ter v zaporedju, ki ga imajo v Zbranem delu. Vendar pa bom seveda upoštevala tekste v tej izdaji, ker ta sledi Kozakovi zadnji redakciji. Prva dva sta "In če se zgodi …" ter "Padlemu drugu". Nastala sta oktobra 1914, drugi je celo datiran (6. oktobra

14

Prav tam, 81.

552

S tudia H istorica S lovenica

1914), torej preden je avtor sam skusil vojno. Kot rekonstruira Jože Munda po ohranjenih pismih bratu Ferdu Kozaku in zapisih iz zapora, je Juš tedaj napisal tri sanjske črtice, kakor jih v pismih označuje, vendar je objavil samo dve.

V obeh se kaže še vpliv spiritualizma moderne. "In če se zgodi …" je nekakšna sanjska vizija, v kateri se govorčeva slutnja smrti na fronti, kjer želi ostati (prim. refren "Pustite me zato pri studencu"),15 izmenjuje z žgočo slo po življenju in željo po ljubečem posmrtnem poslavljanju od domovine, očeta, dekleta, brata in najmlajšega bratca. "Padlemu drugu" pa je štiridelna črtica, nastala kot odmev na novico o smrti prijatelja Avgusta Jenka, ki je bil eden vodilnih preporodovcev in je padel kot prostovoljec srbske vojske v cerski bitki, za kar so zvedeli šele pozneje. Za natis v Ljubljanskem zvonu je Kozak besedilo temeljito predelal.

Tudi "Padlemu drugu" je nekakšna sanjska vizija, nagovor materi zemlji, ki da je večna in za katero je nekje v daljavi padel človek, čigar žrtev skuša govorec osmisliti: "Eden je pal za vse, da nas je odrešil, dal naši veri obliko življenja."16 Vizija sodi torej med pripovedi, ki jih je treba razumeti na ozadju slovensko-jugoslovanskega nacionalizma in ki ubesedujejo doživljanje vojne, kakršno je običajno značilnejše za zgodnejša obdobja vojne, saj skušajo smrt v vojni prikazati kot smiselno žrtev.17 Naslednje besedilo je črtica "Življenje in smrt" in se že nanaša na avtorjevo izkušnjo vojaščine. Nastala je julija 1917, prikazuje pa dva, z datumi brez letnic opremljena pogleda na divjanje vojne, ki traja, kot izvemo med pripovedovanjem, že dve leti. V prvem delu se vojaki poleti z vlakom vozijo mimo vojaških grobov v Galiciji. Prvoosebni pripovedovalec in njegov tovariš Rogač se ovesta njihove minljivosti, a Rogač izrazi misel, da so mrtvi vstali, da torej niso zares mrtvi, in ta ju oba umiri. V drugem delu, ki se godi v zgodnji jeseni in začne in medias res, poležejo vojaki nekje na robu visoke planote k počitku in opazujejo od vojne uničeno pokrajino, golo Kalvarijo, skalnati Sabotin in mesto ob reki,18 ki je povsem izumrlo, v ruševinah, dimu in plamenih. Tu ni več dušnega miru niti upanja za pripovedovalca: In duša, čuteča prej vse stvarstvo v sebi, od vekomaj v vekomaj, umre pred smrtjo telesa, ker ne vidi v brinjevi vejici, modrini neba odseva večnih sil. Da niti upanja nima, ko prestopi tisti prag, da bi jih mogla slutiti. Se more izviti iz nederij večnega življenja tudi tako gola, ledena smrt?19

15

Juš Kozak, Zbrano delo. Prva knjiga, ur. Jože Munda (Ljubljana, 1988), 138 (dalje: Kozak, Zbrano delo.

1. knjiga).

16 Kozak, Zbrano delo. 1. knjiga, 142.

17 Einhaus, The Short Story and the First World War, 18.

18 Gre seveda za Gorico in Sočo.

19 Kozak, Zbrano delo. 1. knjiga, 96.

553

A. Koron: Reprezentacije velike vojne pri Jušu Kozaku

Morda ostaja nekaj upanja v tesnem stiku z naravo edinole za Rogača, a tudi ta misel je ovita v dvom: "Tja med tisti dve ostri skali bi šel Rogač, da izlečiš otrovano srce, če tudi ti ne trepečeš pred nogami duha izkušnjavca."20 Tudi novela "Zemlja", za katero Munda domneva, da je nastala po oktobru leta 1917, je dvodelna, spregovarja o dogajanjih na ruski in soški fronti, a je daljša ter bolj konkretizirana. Podobno kot "Življenje in smrt" uvaja dva akterja, prvoosebnega pripovedovalca Franceta in njegovega tovariša Kajdiža. Po zarisu prizorišča realistično prikaže življenje v galicijskih strelskih jarkih: Bili so vroči popoldnevi, ilovnata zemlja vsa razbeljena; iz nje so štrleli le drogovi kakor mrtve, suhe roke. V teh popoldnevih je vladala nad jarki mrtvaška tišina, kajti vsepovsod je brizgala zemlja kvišku, in takoj nato so se valili proti nebu črni, rdečkasti stebri dima. Kadar je grgrajoče zaječalo v zraku, so zagrebli ljudje svoja lica v zemljo. Potna so bila njih čela, obrazi mrtvaško bledi. Drugi so poskušali prespati vsako popoldne, kadar so vse preveč bile granate in so puhali iz zemlje črni, rdečkasti stebri.21

Sledi dolg pogovor med akterjema, med katerim Kajdiž razkrije tragiko zalednega medvojnega životarjenja na kmetih in svojo medvojno avanturo na Tirolskem, ki jo namerava razkriti svoji ženi v poslovilnem pismu v primeru smrti. Drugi del novele je bistveno krajši, dogaja se sprva na Krasu, kjer poteka strahovita, z nekaj groznimi detajli prikazana ofenziva, kakor jo doživljajo navadni vojaki v strelskem jarku: Krog in krog mrtva zemlja, puste skale. Zelenje zbito v tla. Vasica za nami porušena do tal.

Gosti oblaki rdečkastega, črnega zelenkastega dima so zagrinjali dolino. Sonce je komaj prosevalo skozi goste, dušljive mrene. V zraku je žvižgalo železo, skale so odmevale in zemlja se je stresala v drobovju. Nad nami je divjal tako silen orkan bobnečega, satanskega tuljenja, tako so vedno znova trepetala naša telesa, da se niti misel ni zaiskrila v možganih, kako je drugje v tistem trenutku. Ozračje dušljivo, da je v curkih tekel pot po obrazu. Minute življenja štejemo.

Kakor žareč drobec granate zažge možgane jasna zavest, da je konec.

Tu in tam skozi grom divje stokanje ranjencev. Pred skalo prileti človeška roka.

Dolinica se zmaje. Pod nami se šibe tla. Gost dim nas objame.

Iz žarečega dima pridrve ljudje. Stiskajo se k nam. Ne govore, tulijo. Razmesarjeni

20

Prav tam.

Prav tam, 114.

21

554

S tudia H istorica S lovenica

obrazi. Ta grabi na pol odbito čeljust, drugega se komaj drži roka.22

Nekaj dni za tem dogajanjem mora pripovedovalec sam v bolnišnico, Kajdiž pa izgubi nogo. Pripoved se nato nadaljuje nekje v avstrijskem zaledju, kjer se oba akterja po dolgem času srečata in si povesta svoji zgodbi. Kajdiž se veseli, da je preživel in bodočega dela na zemlji in posestvu, poslovilno pismo ženi je postalo brezpredmetno. Grozljiva izkušnja vojne v strelskih jarkih je tako uravnotežena z vitalizmom, povezanim z zemljo; zemlja je postavljena tudi v naslov novele in s tem usmerja njen pomen.

Za novelo Razori Munda sklepa, da je nastala v drugi polovici leta 1918, verjetno že po koncu vojne, saj ne skriva protivojne tendence in se odprto loteva dezerterstva, kar je tema, o kateri še leto pred tem pač ne bi mogel pisati. Od treh poglavij se prvo, bolj fragmentarno, odvrti na fronti na Krasu. Kozak je pri opisovanju dogajanja na frontnem prizorišču, v sredo katerega smo kot bralci potegnjeni, prostorsko nekam nedoločen, v izhodišču novele pa je pri prikazovanju vzdušja zelo sugestiven: Na zahodu je ves dan grmelo. Navsezgodaj je pričelo treskati, se potem prelilo v zamolklo bobnenje, ki ga je kdaj pa kdaj prerjovel strašen tresk, da se je stresla zemlja.

Zahajajoče sonce je za nekaj časa pomirilo lajajoče topove. Ljudje so si oddahnili.

Po cestah so se vračale v prahu, vsem prežetem od rožnatih zarij, delavske stotnije. Utrujenim so silile glave k tlom. Shujšana telesa so jim pokrivale raztrgane cape; krvave, zabrekle oči so topo motrile zemljo pred seboj. Za njihovim hrbtom je gorelo nebo. Povečerjali so in legli k počitku, da drugo jutro store isto pot nazaj.

Kakor hitro je mrak pokril borovce in šotore, skrite pod njimi, se je začelo znova.

Rdeč curek je tu pa tam švignil do zvezd; pretresalo je zemljo in pronikalo v možgane na golih tleh počivajočih ljudi. Po cestah so peketali konjeniki, drdrali vozovi ranjenjcev, drveli topničarji; v procesijah so se pomikale dolge vrste ljudi.

Pod težkim bremenom sključeni so vsi oznojeni hiteli v rove, tja, kjer so potrkavali topovi, sekale grgrajoče granate ljudi in jim dolble grobove.23

V ofenzivi in med premiki po položajih je težko ranjenih ali ubitih vrsta vojakov iz iste enote, tudi Ušaj, najbližji tovariš in sosed protagonista Andreja Černote. Razmere po bitki so prikazane z nizom grozljivih detajlov: Čez vse nebo je preprežena koprena zlata, ki lije na skale. On leži sredi razbite

22

Prav tam, 133.

Prav tam, 199.

23

555

A. Koron: Reprezentacije velike vojne pri Jušu Kozaku

goličave, njegov pogled se plazi med ožganimi skalami, razsekanimi debli, na katerih vise človeške noge, roke, okrvavljena obleka. Preko rdečkastih skal pada pogled v dolino.

Vsi molče, ždeči za kamenjem. Smrad mrličev je sprostrt nad njimi. Černota pa gleda, kakor bi ne videl ničesar. Ne čuje peti škrjanca visoko pod soncem. Sredi modrikaste blesteče planjave zre vanj zveriženo, razsekano obličje Ušaja.24

Preostali dve poglavji sta zapisani po realističnih vzorcih in prikazujeta življenje na vasi, kjer je Černota na vojaškem dopustu. Ta je daleč od idile, saj mu je medtem povsem razpadla družina. S starim Ušajem, ki je travmatiziran zaradi padlega sina, in krčmarjem sklenejo dogovor, da jima začasno prepusti posestvo in Černota se odpravi v hribe ter se ne namerava več vrniti v vojsko.

Kot poroča Munda v "Opombah", literarna kritika (France Bevk in Vladimir Levstik) ni bila povsem zadovoljna z novelo, pohvalila pa je opis bojev v prvem poglavju. Kozak je besedilo precej popravljal za poznejše objave, pomembno pa je, da je dodal razmake vanj. S tem je ustvaril nekakšna podpoglavja ter tako – po mojem uspešno – podkrepil vtis natrganosti, fragmentarnosti prikazanega dogajanja.

V Maske uvrščena "Tuja žena", ki je Kozakova različica motiva aleksandrink in je nastala verjetno že proti koncu leta 1928, prav tako jemlje snov iz medvojnih doživetij, tokrat iz časa, ko je bil v rezervi na Koroškem. Tudi ta novela se začne tako, kakor je za Kozaka skoraj običajno, z vstopom in medias res in prizorom, v katerem se zariše nasprotje med brezobzirnim poveljujočim oficirjem in podrejenim vojakom po sili razmer, ki prihaja iz kmečkega okolja. A to dogajanje je le okvir bežnemu ljubezenskemu srečanju med osrednjima akterjema, ki se seznanita v vaški krčmi, rezervistom Andrejem Polajnarjem in domačinko Agato, ki mu tik pred odhodom na fronto razkrije svoje nesrečno življenje.

Za reprezentacije velike vojne v prvem obdobju Kozakovega ustvarjanja je pomembno, da so v veliki večini nastale iz osebne izkušnje že med vojno ali neposredno po njej; izjema je "Tuja žena", ki je izšla deset let po koncu vojne.

Tako imajo s svojo kratko formo, avtobiografsko podlago25 in pretežno realistično slogovno izvedbo (razen črtic "In če se zgodi …" ter "Padlemu drugu") bolj funkcijo hipnega posnetka vojnega dogajanja oziroma direktnega odziva na spopade v strelskih jarkih kot panoramskega in analitičnega obravnanja vojne.

K vtisu neposrednosti po svoje prispevajo vstop v sredino dogajanja, kratki stavki, ekspresivno besedišče in raba sedanjika; občasno pa ta vtis zmanjšuje

24

Prav tam, 211.

Avtobiografsko podlago Kozakovega ustvarjanja je podrobneje obravnavala že Marija Mitrović v spisu "Avtobiografski elementi v delih Juša Kozaka", Sodobnost 15 (1967), 299–311. Nanjo vseskozi opozarja tudi Jože Munda v "Opombah" k posameznim knjigam Zbranih del.

25

556

S tudia H istorica S lovenica

obilje dialoga. Glede na to, da je bil Kozak vpoklican v vojsko na strani avstro-ogrske monarhije, zoper katero je nastopil s svojim političnim delovanjem v krogu preporodovcev, bi v novelah le stežka pričakovali vrednote, kakršne so patriotizem ali (samo)žrtvovanje za višjo stvar. Kozakove pripovedi praviloma ne slavijo junaštva posameznikov ali množic, ampak iz perspektive navadnega vojaka (antijunaka) odslikavajo njegovo stisko in ujetost v grozo sodobnega bojevanja. Junaštvo v boju je osrednjim likom tuje, pač pa je v njih razvidna izrazita sla po življenju in preživetju vojnih grozot. Njegovi akterji so vitalni mlajši ali od njih malce starejši vojaki, pogosto kmečkega rodu, ženeta jih nagon po samoohranitvi in želja po izpolnitvi v (telesni) ljubezni, svojo trdnost pa najdevajo v harmonični povezanosti z naravo ali zemljo. Zgradbeno je za večino pripovedi tega obdobja, razen za obe omenjeni črtici, značilna dvodelnost. V prvem delu prizori divjanja vojne s svojo neposrednostjo in grozovitostjo šokirajo bralca in vzbudijo odpor do nje ("Zemlja", Razori).26 Kontrastni drugi del nakaže možnost uravnoteženja popolne ranljivosti in izpostavljenosti smrti v volji do življenja ("Zemlja", "Tuja žena") ali celo izhod iz vojnih stisk (Razori).

Kozak se je reprezentacijam vojne posvečal tudi v svojem drugem, zrelem obdobju, v katerem sta izšli njegovi osrednji deli Celica in Maske. V obeh je prišel do izraza "umirjen realistični stil, avtobiografsko in dokumentarno pisanje", ki se je pozneje, najbolj pa v zadnjem, povojnem obdobju ustvarjanja, "prevesilo v memoarsko oziroma reportažno".27 V Maskah je v pripovedno strukturo vstopila "esejistika in si prisvojila enakovreden delež". Spoj pripovednega in esejističnega je opaziti tudi v "Blodnjah za Neznanim", ki so prvič delno izšle že leta 1935 v marksistično usmerjeni Književnosti, nato leta 1936 v Ljubljanskem zvonu, kjer je bil Juš Kozak tedaj urednik, potem v Maskah in tik po drugi vojni, leta 1946 v knjigi Blodnje. V "Blodnjah za Neznanim" avtor analizira oblikovanje svojega mišljenjskega in literarnega obzorja, spominja pa se tudi svojih medvojnih doživetij in občutij leta 1916 na Fajtjem hribu in jih prepleta z estetsko in svetovnonazorsko refleksijo. Njegova notranja razdvojenost, nacionalizem in protivojni protest sta postala povsem eksplicitna: Bledi, neprespani, vročični od mrtvaške groze smo zlezli pod trohljive lesene strehe, mižali in si tiščali ušesa, da ne bi slišali povelja za naskok. Doživljal sem dvojni razkol. Bil sem proti svoji volji avstrijski vojak in nisem sprožil strela. Sovražil sem vojno, globoko ponižanje človekda in nesmiselno klanje, v katero so poganjali narode brez jasne ljudske zavesti, zakaj in čemu. Krčevito sem se upiral in se bal smrti, obenem pa sem v svojem naivnem idealizmu veroval, da bo prelita kri na

26

Domnevamo lahko, da je imel Pregelj v mislih Kozakove reprezentacije frontnega dogajanja v "Zemlji" in Razorih, ko ga je poimenoval za "Barbussa v malem".

27 Kralj, "Juš Kozak", 348.

557

A. Koron: Reprezentacije velike vojne pri Jušu Kozaku

drugi strani ustvarila svobodo malim narodom in človeštvu. […] Med debli so se pojavljale postave, padale, se zopet pobirale in bežale z okrvavljenimi, na pol blaznimi obrazi, ta z odsekano roko, oni z zevajočo rano v boku, da se je rdeča sled poznala na skalah in izsušeni ilovici. Italijanski ubežniki, ki so prej predstavljali imaginarno silo, so v tem trenutku stopili med nas kakor dobri znanci, s katerimi nas druži ista usoda. Občutil sem tako njihovo kakor svojo nemoč v peklu brnečega železa. Pozabil sem na Sv. pismo in Whitmana v tornistri, gledal sem le razmesarjenega človeka in ožgana drevesa. Zazdelo se mi je, da vsi, ki ležimo s potnimi sragami na čelu, z obupom in peklenskim sovraštvom v srcu, pod luknjičavimi deskami, in tisti, ki beže z resničnim prividom smrti v možganih, oklepamo drug drugega kakor nerazdružljiva človeška družina.28

"Blodnje za lepoto" so izšle v Ljubljanskem zvonu leta 1940 v nadaljevanjih in so nastajale sproti, po kosih za posamezne številke, ugotavlja Munda, za knjižno izdajo pa je avtor besedilo temeljito dopolnil. Tudi v njih se meditacija o neminljivosti lepote prepleta s konkretnimi doživetji in spomini, med drugim tudi spomini na frontna doživetja lepote (lepote ptičjega petja, lepote poezije, lepote poletne noči) na Krasu oziroma v Galiciji med prvo svetovno vojno.

Tokrat je lepota in ne npr. zemlja, kot v zgodnejših delih, tista, ki je sredi najhujše vojne stiske na strani upanja in človečnosti. Podobno kot "Blodnje za Neznanim", ki imajo dodatek "Na Doblički gori, 1945", imajo "Blodnje za lepoto" celo dva poznejša pripisa, dve postaji pisateljevih "blodenj" po svetu: "Firence, 1944" in "Bari, 1944".

V letih pred začetkom druge svetovne vojne je Kozak objavil tudi dva prozna fragmenta, ki se od prvoosebnih esejističnih "Blodenj" močno razlikujeta in kažeta, da je najbrž načrtoval daljše pripovedno delo o medvojnih doživetjih, da pa je načrte verjetno prekinila druga svetovna vojna. Naslovil ju je "Iz odloženega romana". Drugi fragment ima še podnaslov "Pri sestri Veroniki". Prvi je nastajal že pomladi 1938, kot je izpričano v pisateljevem dopisu Božidarju Borku, a dokončno izoblikovan je bil šele jeseni 1939, drugi pa je nastal tik pred objavo v Ljubljanskem zvonu leta 1940.

Prvi fragment je pripovednotehnično precej spretneje spisan, kot vojne novele iz prvega obdobja, v katerih je šlo bolj ali manj za linearno nizanje dogodkov. Časovna oddaljenost od dogodkov oziroma njihova spominska posredovanost pa po drugi strani zmanjšuje vtis neposrednosti dogajanja. Slednje se začne in medias res z novico, da je bila skupina avstrijskih vojakov, ki je načrtovala prebeg na nasprotno (italijansko) stran, izdana. Lepota narave, ki jih obdaja, je v ostrem nasprotju z vojnimi dogodki iz bližnje preteklosti in

28

Juš Kozak, Zbrano delo. Enajsta knjiga, ur. Jože Munda (Ljubljana, 1999), 18.

558

S tudia H istorica S lovenica

minule ofenzive, ki se jih spominja glavni akter in avtorjev rezoner Metod Kalister v Koprivi na Krasu, kjer so začasno nastanjeni, in dilemami, pred katere je postavljen: Strastna življenjska radost je prešinila Metoda. Če bi v tistem hipu izpregovoril, bi samo kričal: živeti, živeti! Na vprašanje, kaj si predstavlja pod tem pojmom, bi ne vedel nič drugega odgovoriti, kakor da hoče uživati vse, kar imenujemo življenje in kar je občutil pred zidom v Škrbini, ko se je skrival pred letalskimi bombami in zagledal pred seboj zeleno trtino vejico, oprijemajočo se sivega zidu. /…/ Globoko na dnu vsega, kar ga je tako vznemirjalo, je medlo slutil čudovito lepoto mladosti, zaradi katere se je bal umreti. Opevane lepote junaške smrti ni mogel občutiti, ker je z mržnjo taval v vrstah avstrijske armade in še posebno, ker je bil v srcu goreč revolucionar. Teden dni je nosil na Fajtjem hribu oster kamen v žepu, s katerim si je nameraval presekati roko. In vendar je v mislih vedno gorel za lepoto človeškega junaštva. Pogosto je premišljal, kako bi bilo lepo sprožiti puško v polkovnikove prsi, ubiti predstavnika nasilja, njemu sovražne armade in potem za idejo umreti.

Tako je stopal v sklenjenih vrstah po Galiciji, sedaj po Krasu, ves bolan od gnusa in odpora, brez moči, da bi storil dejanje. Ni se mogel izpremeniti v živino, kakršna so postali ljudje, ki jim je hodil po petah in so ga suvali od zadaj, ni mogel postati junak, ostal je le sanjač, ki se je za vsako skalo skrival pred smrtjo.29

V hiši pri podjetni domačinki Lizi, ki se je prelevila v krčmarico, se Kalister sooči z močno okajenim praporščakom Troho (ta je s svojim brezglavim pogumom njegov antipod) in izpove moč svoje volje po življenju. Zdi se, da si Metod s svojim nastopom pridobi Lizino naklonjenost in njeno vabilo za naslednji dan. Podobno kot novele iz prvega obdobja, npr. "Zemlja" in Razori, tudi to besedilo kompozicijsko temelji na kontrastu med vojnim dogajanjem, ki ga tokrat spominsko priklicuje Kalister, in začasnim premirjem, med katerim glavni akter nehumanost in nesmiselnost vojne uravnoveša s svojo vitalnostjo, slo po življenju in lepoti.

Tudi drugo besedilo je dvodelno in zaradi vpeljave protagonistovega spominjanja, ki krmili razvrstitev pripovednih enot, časovno precej razgibano; v prvem delu se istoimenski akter Metod Kalister spominja obiska pri sošolcu iz ugledne meščanske družine v otroških letih in svojega doživljanja volitev. Izkaže pa se, da je Metod trenutno na zdravljenju v vojni bolnišnici, kjer poleg njega umirajo bolniki in ranjenci in kjer zanj s posebno naklonjenostjo skrbi usmiljenka Veronika. Molitev starejšega Poljaka asociira Kalistra na galicijska zale-

29

Juš Kozak, Zbrano delo. Četrta knjiga, ur. Jože Munda (Ljubljana, 1991), 165 (dalje: Kozak, Zbrano delo, 4. knjiga).

559

A. Koron: Reprezentacije velike vojne pri Jušu Kozaku

dna doživetja, ki se jih sramuje, saj pomisli: "Kakšne svinje smo bili in kako smo se včasih bahali, da je vse dovoljeno."30 Kalister je v razgovorih s sestro Veroniko, katere naklonjenost išče, hoteno črnogled. V drugem delu besedila se vzdušje njune medsebojne naklonjenosti razvija in stopnjuje: Metod pripoveduje svoja frontna doživetja vidno ganjeni in čustveno prebujeni Veroniki, ta pa sklene, da ga mora rešiti.

Reprezentacijam vojnega dogajanja v drugem obdobju pisateljevega ustvarjanja se pozna časovna distanca: v primerjavi s tistimi iz prvega obdobja je od obravnavanih dogodkov poteklo več časa. Neposrednost prikaza se je zmanjšala in rabo sedanjika je tudi na najbolj ekspresivnih mestih nadomestil preteklik. Realistični opisi frontnega dogajanja so zdaj vpeti v spomine in vpleteni v esejistično meditacijo (npr. v "Blodnjah") ali pripovedno nasploh motivirani kot spominske reminiscence (fragmenti "Iz odloženega romana"). Časovna organizacija pripovedi je torej kompleksnejša kot v prvem obdobju, karakterizacija likov pa bolj izdelana, čeprav vodi pripoved v obeh fragmentih tretjeosebni pripovedovalec, ki bralcu ponuja vsebinsko razmeroma enostavne in pripovednotehnično konvencionalne interpretacije njihovih čustev in dejanj. Nasploh so vsebinske poteze (npr. protagonistova notranja razdvojenost, neborbenost na eni in vitalizem na drugi strani ter obsodba vojne), ki so bile v zgodnejših delih že nakazane, zdaj razvite in eksplicitne. Tudi v tem obdobju v pripovedi prevladuje doživljajska perspektiva navadnega vojaka, namesto panoramskosti in analitičnosti prikaza pa prihaja do izraza pisateljev smisel za šokantne detajle.

Obdobje po drugi svetovni vojni je Kozakovo zadnje ustvarjalno obdobje.

Zaznamovala sta ga upadanje umetniške moči in bolezen. V tem času sta med drugim nastali obsežna memoarska pripoved Lesena žlica I–II (1947, 1952), v katero je zajel izkušnjo italijanskih zaporov in taborišč in dvesto petdeset strani obsegajoča Pavlihova kronika, ki obravnava veliko vojno. Kronika je nastajala v šestdesetih letih za založbo Slovenska matica, pri oddaji pa je avtor zamujal, tako da je bil natis dvakrat odložen. Končno je izšla junija 1964, tik pred avtorjevo smrtjo v poznem poletju istega leta. Dejstvo, da se je pisatelj tako rekoč do zadnjega posvečal pripovedi o veliki vojni, kaže na to, kako močna je bila v njem potreba po osmislitvi teh doživetij in kako vztrajno je skušal svoji izkušnji podeliti pomen. Kot da so groza, izgube in travme, ki jih je povzročila velika vojna, po drugi svetovni vojni vnovič privrele na dan. Časovna oddaljenost več desetletij od velike vojne in daljša pripovedna forma sta pisatelju omogočila prikazati širšo sliko vojne, kot je to zmogel dotlej. Kljub panoramskemu okviru pa bralec spet spremlja utrip vojaškega življenja na urjenju v zaledju, doživetje

30

Prav tam, 189.

560

S tudia H istorica S lovenica

strelskih jarkov v Galiciji in spopade v prvi frontni črti na Krasu iz perspektive vojaka proti svoji volji in ne nekega neodvisnega zunanjega opazovalca. Tudi tokrat gre torej za avtobiografsko delo, čeprav je pripovedovano v tretji osebi in je protagonist preimenovan v Javora, zajema pa čas od leta 1910 do 1917, ko je Javor z diagnozo duševnih motenj (neurastenia gravis) odpuščen iz vojske.

Kronika je napisana v realistični maniri in pripovednotehnično enostavno, povsem v okvirih pisateljsko že preizkušenih žanrskih in slogovnih konvencij.

Dogodki so nanizani linearno in skoraj brez spominskih vračanj, značilnih za oba prozna fragmenta, nastala v drugem obdobju ustvarjanja. Pač pa protagonist po svoji notranji razklanosti ter odnosu do vojne, ki je zanj predvsem uničevalno in nepotrebno, okrutno klanje, ne pa preizkus možatosti in nesebično služenje v imenu višjih idealov, spominja na prejšnje osrednje like Kozakove vojne proze. Destruktivni naravi in absurdnosti sodobnega bojevanja v strelskih jarkih tudi tu kljubuje njegova neskončna želja po življenju.V prvem delu, obsegajočem več kot tretjino besedila, so obravnavani Javorove prijateljske vezi v Ljubljani in na Dunaju, ljubezensko razmerje z Bredo in njegovo politično delovanje do ljubljanskega zapora. V naslednjem poglavju je Javor rekrutiran v vojsko in spremljamo njegovo služenje v rezervi, bivanje v Admontu in Bredin obisk, sledi poglavje o vojaških premikih po zaledju (na Koroško, na Tirolsko) in končno na vzhodno fronto v Galicijo, kjer prvič izkusi bojevanje v strelskih jarkih. Najboljše poglavje v knjigi je "Krvava pravljica", prikazuje pa dogajanje na soški fronti na Krasu, kjer Javora, ki se še vedno vdaja revolucionarnim utopijam, da se bodo vojaki vseh strani uprli bojevanju, nenehno spreletavajo mračne misli in smrtne slutnje. Opisi vojnega dogajanja so srhljivi: Popoldne je zadela granata zaklonišče računskega narednika. Pri njem se je zbralo več šarž, da bi kvartali. Javor je zagledal visok steber črnega dima, ki se je vzdignil nad jarkom. Granata je ubila narednika in šarže ter jih zmrcvarila, da se ostanki niso več spoznali, komu so pripadali.

Strelski jarek se skoraj ni več poznal. Porušeni so bili kamniti braniki, žične ovire vse razsekane. Vojaki so zaščitili glave s kupi kamenja, ki ga je vsak zase nametal predse. Javor je ravnokar prišel k jarku, ko so vzdignili ubitega in mu je sonce obsijalo zelenkasto žolti obraz. Javora je zmrazila podoba tega mrliča. Položili so ga iz jarka, da bi ga ponoči odnesli. Zdelo se je, da smrad lepi celo na kamenju, ki je bilo od ekrazita vse rumenkasto zeleno. Javorov vod, ki je prej štel dvajset mož, je imel že osem izgub, osem ubitih.31

31

Juš Kozak, Zbrano delo. Deveta knjiga, ur. Jože Munda (Ljubljana, 1996), 197 (dalje: Kozak, Zbrano delo, 9. knjiga).

561

A. Koron: Reprezentacije velike vojne pri Jušu Kozaku

Opise bojev, ki temeljijo bolj na osebni izkušnji kot na fikcijskem zamišljanju,32 včasih prekine esejistična refleksija. Javor fizično in psihično trpi zaradi nenehnega topovskega obstreljevanja in strahu za svoje življenje. Da bi preživel, razmišlja o samopoškodbi in s somišljeniki načrtuje prebeg na drugo stran. Toda nameravana vdaja nasprotnikom se izjalovi. Javor, ki je kot infanterist – sicer psihično razrvan – srečno prestal dve hudi italijanski ofenzivi, se zato oprime ideje, da bo simuliral blaznost in se tako rešil fronte. Pri tem ima veliko sreče z zdravniki. V zadnjem poglavju Kronike je v bolnišnici, najprej v Štanjelu, kjer skrbi zanj usmiljenka (to poznamo že iz fragmenta "Iz odloženega romana: Pri sestri Veroniki"), potem na Reki. Odpuščen iz bolnišnice se znajde v Ljubljani, kjer se ves spremenjen na kratko sreča z Bredo. Šele v admontski bolnišnici je končno odpuščen iz vojske, s čimer se pripoved sklene: "Javorova mladost se je zaključila. Avstrijska vojska ga je izločila kot dedno obremenjenega osemdesetodstotnega invalida. Z notranjim nasmehom je poslušal mnenje komisije, kakor da stopa iz groba v novo življenje."33 Podobno kot v Razorih je tudi v Kroniki v opisih bojev presenetljivo malo prostora odmerjenega psihičnemu doživljanju tesnobe, granatnemu šoku in sploh bojnemu stresu, v katerem je očitno večina udeleženih v dogajanju. Tudi v tem delu je Kozak uporabljal od odstavka večji presledek, da je ustvaril nekakšna podpoglavja znotraj naslovljenih poglavij in tako upravičil tematske ali časovne skoke v besedilu. Žanrsko se je zgledoval po vzorcih ne le avtobiografskega, ampak tudi razvojnega romana, saj v delu spremljamo precejšen izsek Javorove življenjske poti in razvoj njegovega svetovnega nazora ter političnih prepričanj na ozadju historičnih dogajanj. Domnevati je torej mogoče, da je Pavlihova kronika nekakšen torzo ambicioznejšega besedila o generaciji, ki je na svoji koži izkusila obe vojni.34 Kljub pisateljevi ironiji, ki jo je mestoma čutiti v besedilu, pa protagonistovo pavlihovstvo, povzdignjeno v naslov dela, nekako ne pride do izraza. Toda morebitno nadaljevanje Kronike, ki bi bolj upravičilo izbiro naslova, sta preprečili pisateljeva bolezen in smrt.

Pisateljsko vračanje k frontnim doživetjem v vseh obdobjih Kozakovega ustvarjanja je gotovo odraz pomembnosti teh dogodkov in hkrati svojevrstno pričevanje o predelovanju njihove travmatičnosti. Ob Kozakovih reprezentacijah velike vojne, ki so nastale v presečišču spominjanja in pripovedi iz zmesi preteklih izkušenj in zamišljanja, v procesih selekcije in s preoblikovanjem ter

32

O razmerju med doživetim in izmišljenim je pisatelj na začetku romana samorefleksivno zapisal naslednje: "Leta mladostnih prigod in tudi pogovorov, ki so ga prizadeli, so ostala Javoru v živem spominu. Njegova bujna fantazija jim je marsikaj dodala, jih zaostrila, ne da bi se vsebina občutno spremenila." Prim. Kozak, Zbrano delo, 9. knjiga, 7.

33 Prav tam, 251.

34 Prim. J. Munda, "Opombe", v: Kozak, Zbrano delo, 9. knjiga, 471–472.

562

S tudia H istorica S lovenica

amplifikacijami spomina prek repertoarja pripovednih oblik,35 je mogoče le obžalovati, da se niso bolj posvetile samim procesom in problemom spominjanja, refleksivnosti spomina in da so bile v iznajdevanju pripovednih oblik morda premalo radikalne, sicer bi verjetno zasedle vidnejše mesto v kanonu slovenske vojne pripovedi. O tem, da se upravičeno vpisujejo v naš kulturni spomin, pa ni treba dvomiti.

Alenka Koron REPRESENTATIONS OF THE GREAT WAR IN JUŠ KOZAK

SUMMARY Much has already been written on the importance and work of writer, critic and Editor Juš Kozak (1892) and his collected works have been fully introduced to the public. The autobiographical Celica and narrative-essayistic collection Maske from the mature phase of his writing are considered to be its best parts. The texts that thematise the experience of the Great War were written in all three phases of his career as a writer, but have never been as highly praised.

In this article I treat them as a specific unit and try to shed light on their significance.

Representations of the Great War in the short stories from the early phase of Kozak's work ("In če se zgodi …", "Padlemu drugu", "Življenje in smrt", "Zemlja", Razori, and "Tuja žena") are mainly based on personal experience and were written during the war (except "Tuja žena"). With the exception of "In če se zgodi ..." and "Padlemu drugu", which are not written in a realistic style, they feature direct response to the fighting in the trenches and not a panoramic and analytical treatment of the war. They do not celebrate heroism of individuals or the masses, but show from the perspective of an ordinary soldier the horrors of being caught in modern warfare. The protagonists are driven by the instinct for

35

Prim. op. 31.

563

A. Koron: Reprezentacije velike vojne pri JuĹĄu Kozaku

self-preservation and the desire for love; they find their balance in the harmonious contact with nature. Most of the stories are twofold: first part is shocking because of the scenes of war rampage, while the second part indicates the possibility of balancing exposure to death in the will to survive.

The war is also the subject of two narrative-essayistic writings ("Blodnje za Neznanim" and "Blodnje za lepoto") from Kozak's second phase. However, two fragments entitled Iz odloĹženega romana, seem more important and indicate that Kozak was planning a longer text on the Great War. Compared to the early texts this writings show greater time distance. Realistic impressions of the front actions are embedded in the memories or in parts of the essayistic meditations (eg. "Blodnje") or introduced as a memorial reminiscences ("Iz odloĹženega romana"). The characterization of the characters is also more complex. Again the focus is on experiential perspective of an ordinary soldier and Kozak shows a talent for describing shocking details.

In the 1960s Kozak wrote a longer autobiographical narrative in the realistic style entitled Pavlihova kronika. It followed the patterns of Bildungsroman and covered the period from 1910 until 1917 when the protagonist is discharged from the Army as a psychiatric patient. The best chapter in the book is "Krvava pravljica", where the fighting on the Isonzo front is represented on the basis of personal experience. Surprisingly little space is allotted to experiencing mental anguish, shell shock and battle stress, which is perhaps one of the reasons for the lesser quality of this work. A return to frontline experiences in all three phases of Kozak's creative work is, however, a unique testimony to the lengthy processing of his war traumas.

564

S tudia H istorica S lovenica

UDK 821.163.6.09Majcen S.:94(4) "1914/1918" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Stanko Majcen in vélika vojna Jožica Čeh Steger Dr., redna profesorica Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta Maribor, Oddelek za slovanske jezike in književnosti Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-pošta: jozica.ceh@um.si

Izvleček:

V prispevku je predstavljeno Majcnovo razmišljanje o prvi svetovni vojni in kako je le-ta odmevala v njegovem pripovednem in dramskem opusu. V primerjavi s pismom Književnik v vojski, iz katerega je razbrati avtorjevo začetno navdušenje nad vojno, ki da bo prinesla moralno očiščenje človeka in družbe, takšnih občutij v njegovih literarnih črticah kakor tudi v dramskih besedilih z vojno tematiko ni več. Iz teh del razbiramo avtorjevo obsodbo vojne morije, sočutje do trpečih ljudi, še posebej do vojnih beguncev, a tudi do živali.

Ključne besede:

1. svetovna vojna, Stanko Majcen, kratka proza, dramatika, tema vojne

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije

Maribor, letnik 15 (2015), št. 3, 565–576, 22 cit., 2 sliki Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

565

J. Čeh Steger: Stanko Majcen in vélika vojna

Uvod Ob začetku prve svetovne vojne so vojaški obvezniki v večjem delu Evrope, izjema je bila Rusija, odhajali na fronto z evforičnim vzklikanjem domoljubnih fraz in s pesmijo na ustih, misleč, da bo vojna kratka in da bo minila brez hujših posledic. O navdušenju, ki je spremljalo slovenske fante na fronto, da bi zvesto služili svojemu cesarju in pogumno izpolnjevali svoje patriotske dolžnosti, so pisali tudi slovenski časniki. Z ljubljanskega magistrata je v sklopu patriotskih manifestacij med drugimi pozval slovenske vojake k orožju in na "pravično" vojno ljubljanski župan Ivan Tavčar: Vojaki! Mi smo prepričani, da je vojska, na katero je poklical vas, naše sinove, presvetli naš cesar, pravična. […] Ker se je našemu vladarju vojska vsilila, naj grme topovi! Ta grom naj pomenja, da mi vsi na jugu enega srca, ene duše, stojimo za Avstrijo.1

Romantične predstave o vojni niso trajale dolgo, kaj kmalu se je sprevrgla v vseobsežno morijo, prihajale so vesti o mrtvih in ranjenih vojakih, ogromne žrtve je zahtevala tudi v zaledju. Umetnik in vojak običajno ne čutita enako.

Ko rožlja orožje, pravijo, da muze molčijo. Slovenski pisatelji so prvo svetovno vojno doživljali različno, Ivan Cankar, že pred pričetkom vojne oster kritik avstro-ogrske monarhije, z velikim odporom, z občutki strahu in groze v apokaliptičnih razsežnostih. Kot vojni obvezniki so bili številni slovenski umetniki že v prvih dneh vojne mobilizirani, aretirani, zaprti, pregnani v ujetništvo, ranjeni ali so postali vojni invalidi.2 Pesnik, pisatelj in slikar Joža Cvelbar3 je na fronti izgubil tudi življenje. Le izjemoma so na fronto odšli kot prostovoljci.

1

Prim. "Patriotske manifestacije v Ljubljani", Slovenski narod, 29. julij 1914, št. 173, 2.

Ivan Cankar je bil že pred začetkom vojne na listi sumljivih oseb. Zaradi neke srbofilske izjave je bil avgusta 1914 aretiran, takoj izpuščen, nato še isti mesec ponovno aretiran in po nalogu vojaškega sodišča zaprt na Ljubljanskem gradu od 23. avgusta do 9. oktobra 1914. Od srede novembra do božiča 1915 je bil pri vojakih v Judenburgu. Na začetku vojne je bil aretiran Fran Ilešič kot predsednik Slovenske matice, ki je izdala roman Podlimbarskega Gospodin Franjo. Podobna usoda je doletela avtorja tega romana, odvzeta mu je bila stotniška šarža, obtožen je bil veleizdaje in leta 1916 pregnan v izgnanstvo na Nižjeavstrijsko, kjer je septembra 1917 umrl. Politično sumljiv je bil že v prvih vojnih dneh tudi Lovro Kuhar in je svoj ognjeni krst doživel na Doberdobu. Igo Gruden je moral najprej na fronto v Galicijo, nato na Kras, kjer je bil med deveto italijansko ofenzivo težje ranjen v komolec in je ostal invalid vse do smrti. Anton Podbevšek je bil vpoklican h kadru 17. pešpolka v Judenburgu, od tam je moral na italijansko fronto, kjer je ostal do konca vojne. (Prim. Ivan Vogrič, Slovenski književniki in prva svetovna vojna (Ljubljana, 2001), 31.)

3 Dne 9. julija 1916, star enaindvajset let, je padel na tirolski fronti. Prim. Jožica Čeh Steger, Ekspresionistična stilna paradigma v kratki pripovedni prozi 1914–1923 (Maribor, 2010), 36 (dalje: Čeh Steger, Ekspresionistična stilna paradigma v kratki pripovedni prozi 1914–1923).

2

566

S tudia H istorica S lovenica

Stanko Majcen (1888–1970), leta 1910 (www.dLib.si)

Med njimi je bil na primer Andrej Čebokli,4 ki je ves čas vojne na različnih frontah, v zaledju in v strelskih jarkih pisal kratko prozo in dnevniške zapise.

Pesnik, pisatelj, dramatik in pravnik Stanko Majcen (1888–1970) je imel pred začetkom prve svetovne vojne opravljen tretji rigoroz iz prava na Dunaju. Konec aprila 1914 je nastopil prvo službeno mesto kot praktikant na mini-

4

Andrej Čebokli je leta 1914 opravil maturo in se namesto na graško univerzo, kjer je nameraval študirati, odpravil na bojno polje. Sprva kot prostovoljni vojak se je hitro povzpel do poročnika avstro-ogrske vojske, kar je postal 12. maja 1917, kakor je zapisal v svojem vojnem dnevniku. Bojeval se je v Galiciji, Bukovini in na soški fronti. Po hudi obliki revmatizma je leta 1923 umrl. (Prim. Čeh Steger, Ekspresionistična stilna paradigma v kratki pripovedni prozi 1914–1923, 37.)

567

J. Čeh Steger: Stanko Majcen in vélika vojna

strstvu za notranje zadeve Avstro-Ogrske pri državnem namestništvu v Gradcu.5 Dne 28. julija 1914 je bil mobiliziran kot rezervni častnik in nato poslan na fronto v Galicijo, kjer je do 12. avgusta 1914 opravljal vlogo četovodje in dobil na fronti hude ozebline nog. Z odlikovanjem za hrabrost je bil zato 24. novembra 1914 poslan na okrevanje domov v Maribor. Dne 1. januarja 1915 je postal rezervni poročnik, vmes je promoviral na dunajski univerzi iz prava. Od 28. januarja 1916 je bil vojaški referent pri beograjskem glavarstvu. Maja 1916 je zbolel za grižo in okreval v Mariboru. Konec junija je šel v Opatijo, septembra 1916 je nastopil upravno-vojaško službo v okupiranem Beogradu in tam ostal do konca prve svetovne vojne. V Kraljevini SHS kakor že prej v Avstro-Ogrski je Stanko Majcen – bil je varovanec družinskega prijatelja Antona Korošca – lojalno opravljal visoke uradniške funkcije. Dne 1. decembra 1918 je nastopil službo koncipista pri višjem šolskem svetu v Ljubljani. Leta 1924 je bil s kraljevim ukazom imenovan za glavarja Maribora, v začetku leta 1928 je postal šef kabineta za socialno politiko v Beogradu in marca istega leta imenovan za šefa kabineta notranjega ministrstva v Beogradu, kjer je ostal do leta 1935. S kraljevim ukazom je bil nato septembra leta 1935 imenovan za podbana Dravske banovine. Ko je italijanska oblast leta 1941 ukinila bansko funkcijo, je Majcen ostal v uradniški službi kot šef administrativne službe oziroma voditelj upravnih oddelkov bivše banovine. Dne 21. junija 1944 je bil imenovan za Rupnikovega namestnika, leta 1946 prisilno upokojen in leta 1948 deložiran iz ljubljanskega stanovanja. Prav tako mu je bilo odvzeto podedovano posestvo z vinogradi pri Mariji Snežni. Z ženo se je vrnil v Maribor k sestri, v hišo staršev na Poljančevo 7 pod Kalvarijo, kjer je živel precej odmaknjeno življenje do smrti leta 1970. Pokopan je pri Mariji Snežni.6 Po drugi svetovni vojni je bil Majcen odrinjen iz javnega in literarnega življenja. Val objav in študij o njegovi literaturi se je pričel znova konec petdesetih let, in sicer najprej pri emigrantih v argentinskem tisku. Leta 1967 so nato tudi doma v uredništvu Marje Boršnik izšla Izbrana dela Stanka Majcna v dveh knjigah pri Založbi Obzorja v Mariboru. Med klasike slovenske literature se je uvrstil šele po osamosvojitvi. Med letoma 1994 in 2000 so v uredništvu Gorana Schmidta izšla Zbrana dela Stanka Majcna v osmih knjigah, leta 2004 jim je dodal tudi monografijo o Stanku Majcnu. Majcna najdemo tudi v najnovejši antologiji kratke proze na temo prve svetovne vojne.7 V širšem kulturnem spominu živi kot starec za plotom, kakor piše Tone Partljič v biografskih romanih Starec za plotom (1995) in Grob pri Mariji Snežni (2005).

5

Prim. Goran Schmidt, Stanko Majcen. Monografija (Maribor, 2004), 66.

Prim. Goran Schmidt, "Biografija", v: Majcnov zbornik, ur. Goran Schmidt (Maribor, 1999), 211–221.

7 Prim. Zlo, ki se mu reče vojna. Zbirka kratke pripovedne proze na temo prve svetovne vojne, ur. Marjeta Žebovec (Smlednik, 2014).

6

568

S tudia H istorica S lovenica

Tema prve svetovne vojne v Majcnovi literaturi Majcen je večji del življenja preživel v varnem zavetju meščanske družbe, a je bil v svoji literaturi hkrati zelo oster opazovalec družbenih in socialnih razlik. V njegovem literarnem ustvarjanju obstaja med letoma 1923 in 1942 skoraj dvajsetletni literarni premolk, ki ga literarna zgodovina od Marje Boršnik naprej pojasnjuje z dejstvom, da je bil pisatelj v tistem času zelo obremenjen s pravniškim delom in z visokimi uradniškimi funkcijami.8 V primerjavi z Andrejem Čeboklijem Majcen na fronti ni mogel literarno ustvarjati. Nastanek pesmi, črtic in dramskih besedil, v katerih odmeva vélika vojna, je datiran v čas pisateljevega dopusta in okrevanja v Mariboru ali takoj po koncu vojne.

Majcnovo pismo Književnik v vojski Za literarno zgodovino je še zmeraj vznemirljivo Majcnovo pismo Književnik v vojski, ki ga je po vrnitvi iz Galicije leta 1915 napisal Izidorju Cankarju, ta pa ga je objavil v Domu in svetu kot zanimivo pismo. Majcen se je v tem pismu uvodoma navduševal nad vojno kot nad nekakšno pustolovščino in zapisal, da je na fronti okrepil svoje telesne moči, se utrdil in razširil miselno obzorje. V pismu je uporabil tudi marinettijevsko metaforo vojne kot ventila, pojasnjeval njeno moralno-očiščevalno vlogo v družbi in hkrati napovedal, kako bo vojna pometla z vsemi meščanskimi blaziranci: Po štirih mesecih zelo težkega časa sem opešal in prišel domov. Ej, koliko sem izkusil in kako strašno lepo je bilo vse to! Vojska je velik ventil, skozi katerega se izlije smrad in gniloba stoletij. Ljudje sami spoznajo, da ne pojde več naprej, da je blata in brozge že previsoko, zrak prepoln kužne zlobe in zatohle ničvrednosti, in si sami odpro tak ventil. […] Blaziranci so zdaj doigrali. Tu in tam gleda še kateri iz teme kavarn skozi monokel svoje enooke pameti, a tudi to že pomeni končanje.9

Izidor Cankar v javnem pismu Majcnovemu navdušenju nad vojno ni neposredno nasprotoval in je tudi sam klical metaforični vihar, a je obenem zapisal, da se na fronti ne odloča o življenju posameznika in narodov niti o svetovni zgodovini:

8

Stanko Majcen je bil v zvezi s svojo literaturo in življenjem velikokrat precej zadržan. (Prim. Goran Schmidt, Majcnov zbornik (Maribor, 1996), 385.)

9 Stanko Majcen, "Književnik v vojski", Dom in svet 28, št. 1 (1915), 36.

569

J. Čeh Steger: Stanko Majcen in vélika vojna

O, naj pride tisti vihar, ki veje nad nami, naj nas ogenj razbeli in prežge, naj nas njegov žar razkuži, naj nas trpljenje očisti! … Vsi čakamo človeka, da bi čutil Duha, ki veje nad nami, da bi videl živega Boga, ki je v naših srcih! … Kaj se bojiš, maloverni?

Kaj da bo z nami? Samo to, kar bomo sami hoteli! To bomo imeli, kar zaslužimo.

Tako bomo, kakršni smo. Ni res, da se na bojnem polju odločuje življenje individua, narodov in svetovna zgodovina.10

Majcnove črtice s temo prve svetovne vojne Stanko Majcen je med letoma 1915 in 1916 napisal štiri črtice (Nevernik, Hči, Kvartir št. 8, Zamorska kraljica), v katerih se razbira tema prve svetovne vojne. Čeprav so nastale približno v istem času kot pismo Književnik v vojski, v njih ni več niti sledu o vojnem navdušenju. V črticah Nevernik, Hči, Kvartir št. 8 in Zamorska kraljica se po drobcih zarisuje okolje fronte v Galiciji in v Karpatih, medtem ko je dogajanje v Zamorski kraljici s temo rasne nestrpnosti in obubožanega balkanskega ministra že umeščeno v okupirani Beograd. Majcen v teh črticah ne pripoveduje o poteku fronte ali o streljanju, temveč o umiranju vojakov na fronti, še bolj o posledicah vojne med civilnimi prebivalci v zaledju, o lakoti, preganjanju, trpljenju, strahu, grozi, blodnjah, beguncih in lačnih otrocih na eni strani ter o veseljačenju, moralnem razvratu in poltenosti visoke oficirske družbe na drugi strani.

Prva svetovna vojna odmeva v Majcnovih črticah največkrat kot ozadje za eksistencialno, bivanjsko, moralno in/ali socialno krizo posameznika, vojaka, begunca, otroka ali obubožanega visokega uradnika. Monološka črtica Nevernik,11 ki je nastala sočasno s pismom Književnik v vojski, tematizira eksistencialno razdvojenost slovenskega vojaka avstro-ogrske vojske, ki te države ne čuti za svojo domovino, a se mora zanjo boriti. V črtici je samo bežno nakazano, da se vojak nahaja nekje v Karpatih in da je v neprestani nevarnosti, izzveni pa v spoznanje, da slovenski vojaki umirajo daleč od doma in prijateljev, ne da bi lahko smrt tudi osmislili, kar jih loči od ruskih vojakov, ki umirajo za svojo domovino. Osrednji lik, slovenski vojak avstro-ogrske vojske, po srečanju z mrtvim ruskim vojakom občuti globoko eksistencialno razdvojenost: Luka je sedel na zemljo in počasi iztegnil noge v žerjavico. Bil je docela poražen.

Iz prepadlega obraza so se tenko in bledo svetile oči; med prsti rok, v naročju sklenjenih, je gnetel kos umazanega papirja. Ne da bi se le napol ozrl na kat-

10

Izidor Cankar, "Odlomki iz pisem", Dom in svet 29, št. 3–4 (1916), 111.

Prvič je bila objavljena v Domu in svetu 28, št. 2 (1915), 47–48.

11

570

S tudia H istorica S lovenica

erega izmed nas, ki smo težko čakali pojasnila, je sam sebi govoril sodbo: "Živeti je treba, umreti je treba za domovino, a jaz ne morem ne živeti, ne umreti … za domovino …"12

V črtici Hči13 je ubesedena stiska in zmeda beguncev, ki morajo pred vojaškim napadom zapustiti svoje domove, na poti gazijo drug po drugem, se izgubljajo in umirajo. Nastajajo množice beguncev, otroci ostajajo brez staršev, vojna odtujuje ljudi in povzroča blaznost. Skozi starčevo optiko se razkriva jasna obsodba vojne. Vojna je kruta stvarnost, primerjana z babilonsko zmešnjavo in vesoljnim potopom. Starec opozarja na katastrofalne posledice razseljenih in odtujenih ljudi, kar je poudarjeno s ponavljajočim se pridevkom tuj in s posplošitvijo individualne usode v množinsko obliko: Kadar bo konec, bomo šli in se bomo klicali po vsem svetu. Svoje otroke bomo iskali po mestih in vaseh čisto tujih dežel, tuj jezik govorečih, neznanih nam ko pekel ali nebesa. Romali bomo po cestah, do dna izvoženih, ob jarkih, polnih kužne mrhovine, in bomo klicali. Na pogoriščih se bomo ustavljali in klicali. Tuje hiše, tuja vrata bomo odpirali, iskali po vseh izbah, na slami in pod hlevom in bomo klicali: Kje si, oglasi se, preljuba naša hči …14

V črtici Kvartir št. 815 s pripisom Z Ruskega Poljskega se zapisuje motiv beguncev v Galiciji. Na okolje vojne med drugim opozarjajo navedbe o posledicah topniškega in raketnega obstreljevanja mesta, vendar je v ospredju pripoved o dveh popolnoma ločenih svetovih: o visoki meščansko-oficirski družbi in o beguncih sredi porušenega mesta. Pisatelj v opisu razkošne zabave sredi porušenega mesta na prefinjen način razgalja vzvišenost, socialno neobčutljivost in poltenost visoke meščanske družbe, dveh svetov, ki se ne moreta zbližati. Oficirsko zabavo zmoti nenadno stražarjevo sporočilo o ukradenem krznenem plašču, ki je last povabljene majorke, ukradlo pa ga je šestnajstletno dekle iz kvartirja št. 8, da je z njim pokrilo svoja komaj rojena dvojčka. Visoka družba se odpravi na kraj "kriminala", plašč v begunski baraki je pravi, vendar ga majorka ne želi več. Na hitro se zaključi tudi zabava. Ko se majorka vrne iz zaklonišča, je njena predstava o svetu dokončno zlomljena. Njena groza bivanja, ponazorjena s frazeološko metaforo "mene zebe v mozeg", se prenaša tudi v pokrajino in jo spreminja v podobo grozljivega brezna.

12

Stanko Majcen, "Nevernik", v: Zbrano delo, Druga knjiga, ur. Goran Schmidt (Maribor, 1995), 124 (dalje: Majcen, Zbrano delo. Druga knjiga).

13 Prvič je bila objavljena v Domu in svetu 28, št. 4 (1915), 112–113.

14 Stanko Majcen, "Hči", v: Majcen, Zbrano delo. Druga knjiga, 126.

15 Prvič je bila objavljena v Domu in svetu 29, št. 5–6 (1916), 139–141.

571

J. Čeh Steger: Stanko Majcen in vélika vojna

Stanko Majcen, vojak leta 1917 (www.dLib. si)

Črtica Zamorska kraljica16 je dogajalno umeščena v vojni Beograd, kjer je pisatelj deloval kot častnik in upravni jurist okupacijske vlade, in pripoveduje o rasni nestrpnosti in življenju beograjskega uradništva. Zamorska deklica je prišla iz Afrike v Beograd, vendar se mora ponovno vrniti domov, saj med Beograjčani zbuja začudenje in prezir. Ob temi rase se posebej izriše tudi podoba upokojenega beograjskega ministra, čigar socialni položaj predstavlja raztrgan čevelj, ki spominja na podobne motive pri Ivanu Cankarju.

16

Prvič je bila objavljena v Domu in svetu 29, št. 5–6 (1916), 141–143.

572

S tudia H istorica S lovenica

Majcnova dramska besedila s temo prve svetovne vojne Stanko Majcen je eden najvidnejših dramatikov iz časa med obema vojnama.

Njegova dramska besedila s temo vojne, enodejanki Apokalipsa in Čudež ter drami Kasija in Dediči nebeškega kraljestva, so nastala po koncu prve svetovne vojne. Pisateljeva ostra polarizacija družbe iz črtice Kvartir št. 8 se nadaljuje v drami Kasija, ki je bila napisana poleti 191917 in prikazuje senzualistično plitvost in moralno zlaganost avstro-ogrske oficirske družbe v okupiranem Beogradu kakor tudi ponižani in obubožani beograjski proletariat, iz katerega prihaja mlada lepotica Kasija kot plačana in izrabljena ljubica avstrijske oficirske družbe. S pomočjo slovenskega oficirja Ivančiča se želi rešiti nelepe preteklosti, vendar jo ta za ceno lastne kariere zavrne in docela pogubi. Otrok, ki ga nosi pod srcem, morda simbolni novi človek, se ne sme roditi. Drama Kasija izzveni v spoznanje, da je beograjska prostitutka edina sposobna čiste ljubezni in je etično čistejša od vojaško-oficirske družbe, ki je doživljala svoj neizbežni konec. Ivančič razgalja pokvarjenost te družbe podobno kot v že omenjeni črtici Kvartir št. 8 ali v pismu Književnik v vojski. Na nekem mestu v drami ugotavlja njeno zrelost za dokončno žetev: Ta družba, veste, je zrela za žetev. Nagnita, naduta, perverzna … Že stoji mož s koso na rami, Velika usoda že čaka, da dopolni, kar se dopolniti mora. To bo žetev … Ko sva se namreč zadnjič srečala na ulici – vaša tovarišica je bila tako ljubezniva, da vas je čakala – sem vam še hotel nekaj povedati.18

Toda drama Kasija obenem sporoča, da se Majcnov dvojnik oficirski družbi, ki se ima sama za višjo in vidi v Kasiji le vlačugo, jo strpa v zapor, oblati in docela poniža, ne more docela upreti, še manj iz nje izstopiti.

V enodejanki Čudež19 se vojna pojavi kot dogajalni čas, vendar se ne razraste v posebno temo. Dogajanje je osredinjeno na pričakovanje čudežne ozdravitve hrome deklice. Njen oče Vazil se odpravi na fronto, da bi Bogu dokazal svojo popolno izpostavljenost, zaradi česar pričakuje čudež, vendar se ta ne zgodi. Na podlagi avtorjevih doživetij v okupiranem Beogradu sta nastali tudi enodejanka Apokalipsa s temo eksistencialne stiske in psihoze zapornikov, ki na dvorišču vojaškega zapora čakajo na smrtno obsodbo, in drama Dediči

17

Prim. Stanko Majcen, Zbrano delo. Peta knjiga, ur. Goran Schmidt (Maribor, 1997), 330 (dalje: Majcen, Zbrano delo. Peta knjiga).

18 Stanko Majcen, "Kasija", v: Majcen, Zbrano delo. Peta knjiga, 10–11.

19 Nastala je v času Majcnovega okrevanja v Mariboru leta 1915. (Prim. Goran Schmidt, "Opombe", v: Majcen, Zbrano delo. Peta knjiga, 496.)

573

J. Čeh Steger: Stanko Majcen in vélika vojna

nebeškega kraljestva s podnaslovom Sanjska igra v treh dejanjih.20 V Dedičih nebeškega kraljestva je Majcen razgalil lažno dobrodelnost vojaško-humanitarnih oddelkov ter trpljenje in umiranje begunskih otrok med prvo svetovno vojno. Begunski otroci so se skrivali po opustošenih barakah in bili prisiljeni z beračenjem poskrbeti sami zase. Drama pripoveduje o nekem begunskem taboru v okupiranem Beogradu, ki je sicer spadal pod vojaško-humanitarno oskrbo, vendar so bili otroci v resnici prepuščeni sami sebi, saj je sanitetno-humanitarna služba delovala slabo, posamezniki pa so to delovanje izkoriščali za lastne koristi in družbeni ugled. Zaradi širjenja nalezljivih bolezni je sanitetno-vojaška oblast želela žrtvovati del predmestja, da bi rešila preostali del mesta. Realistično-naturalistični prizori zapuščenih, lačnih in obolelih otrok, njihovo umiranje in odvažanje v bolnico, od koder se nikoli ne vrnejo, se v drugem dejanju prevesi v sanjsko igro, ki se medbesedilno naslanja na Hauptmannovo dramo Hanneles Himmelfahrt, na kar opozarjajo motivi mrtve matere, ki se vrača k otrokom, kakor tudi podoba zdravnika s potezami Kristusa.

Majcen se je v Dedičih nebeškega kraljestva posvetil temi živali v prvi svetovni vojni. Poleg konjev so imeli pomembno vlogo tudi psi. Uporabljali so se v sanitetne in tovorne namene, odkrivali in reševali so ranjence, prenašali sporočila, varovali objekte in vojake. Pri vojakih in civilnem prebivalstvu so opravljali tudi čustveno in terapevtsko vlogo. V drami Dediči nebeškega kraljestva je poudarjena navezanost begunskih otrok na psička. Deklica Dana, ki mora skrbeti za pet lačnih in nebogljenih otrok, se enako intenzivno posveča tudi psičku, ki so ga otroci našli na begunski poti. Vzeli so ga za svojega in z njim delijo tudi skromno večerjo: Dana postavi lonec med nje, si dvigne psa v naročje in sede z njim na posteljo.

Družina hlastno sega po jedi. Dva krompirčka pustite za to drobno stvarco, ki tak moker gobček ima, tako bistro gleda in je ves … ves … moj … Zamaknjeno. Moj … moj …21

V drami Dediči nebeškega kraljestva posebej izstopa podoba konjederca Kenda, ki ga imenujejo Vozma. Predstavlja strah in trepet za vse bolne begunske otroke in pse po mestu. Deklica Dana pred njim skriva tako bolnega bratca kakor tudi psička. Vozma uspešno sodeluje z vojaško oblastjo. Iz dela mesta, v katerem so nastanjeni begunski otroci, odvaža bolne in mrtve ljudi ter po zapu-

20

Prvič je bila objavljena v Domu in svetu leta 1920. Za prvo uprizoritev, ki je bila v Mariboru leta 1922, je avtor dopustil spremembo naslova v Dediče velikega časa. (Prim. Goran Schmidt, "Opombe", v: Majcen, Zbrano delo. Peta knjiga, 408.)

21

Stanko Majcen, "Dediči nebeškega kraljestva", v: Majcen, Zbrano delo. Peta knjiga, 120.

574

S tudia H istorica S lovenica

ščenih ulicah in domovih z veliko vnemo lovi in ubija pse. Sklicuje se na vojaški ukaz o pobijanju psov in mačkov, ker da predstavljajo eno najstrašnejših šib tega mesta: Ti veš, kako je ukazano. Bere: "Iz zdravstvenih razlogov ukazujem do preklica, da se pobijo vsi psi in vse mačke v mestu. Lastniki živali naj jih prijavijo v treh dneh …

Varnostni straži naročam … Zdravstveni organi dobe posebna navodila …22

Konjederec je razumel svoje opravilo kot dobro cvetočo obrt. Drama Dediči nebeškega kraljestva opozarja, da so za pobijanje živali med vojno obstajali tudi razlogi posameznikov, ki so izkoriščali vojno situacijo za lastno korist. Vozma je namreč ubijal pse, zato da je prodajal pasje meso za prehrano sestradanim ljudem kakor tudi begunskim otrokom, ki so bili pod okriljem sanitetnega odseka vojske.

Jožica Čeh Steger STANKO MAJCEN AND THE GREAT WAR

SUMMARY Stanko Majcen first experienced the Great War as an Austro-Hungarian soldier on the front in Galicia. After four months, carrying a silver medal for bravery he returned home for a short recovery. In 1916, he was appointed officer and administrative jurist at the occupational government in Belgrade, where he remained until the end of the Great War. Direct war experience echoed in all genres of his literary creation: in poetry, short prose and in drama. While

22

Prav tam, 132.

575

J. Čeh Steger: Stanko Majcen in vélika vojna

Majcen's still interesting and often-quoted letter Književnik v vojski, which was published in the journal Dom in svet in 1915, reveals a marinettian enthusiasm for the war, which was supposed to ventilate the moral and ethical image of the bourgeois society, that notion is no longer present in his war sketches (Nevernik, Hči, Kvartir št. 8, Zamorska kraljica) and dramatic texts (Kasija, Čudež, Dediči nebeškega kraljestva, Apokalipsa). The writer's initial enthusiastic and adventurous perspective of the war dissipated quickly due to the horrific consequences of it in Galicia.

Majcen's war themed sketches were created during the war, at the time of the writer's sick leave and recuperation in Maribor; drama texts followed immediately after the war. These sketches and dramatic texts offer no descriptions of warfare scenarios or events on different fronts. In them, the Great War is revealed only in fragments and is depicted as a lot of suffering or terror on the front and in the hinterland. These feelings culminate to the conviction of the absurdity of war and its horrific consequences.

The sketches Nevernik, Hči, and Kvartir št. 8 outline in fragments the setting of the front in Galicia and in its hinterland, while in Zamorska kraljica as well as in all four dramatic texts – in the one-act plays Čudež and Apokalipsa, and in the dramas Kasija and Dediči nebeškega kraljestva – the events are already placed in occupied Belgrade. Majcen's narrative and dramatic texts, the events of which are set in the time of the Great War, discuss the existential, moral and social issues of soldiers, foreigners, refugees, children and military convicts, and also the moral and physical disintegration of the Austro-Hungarian officer society, as well as the hypocrisy of the humanitarian staff and moral decay of the bourgeois society as a whole. The drama Dediči nebeškega kraljestva opens up also the topic of animal suffering in the Great War.

576

S tudia H istorica S lovenica

UDK 821.163.6.09:94(4)"1914/1918" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Prva svetovna vojna v delih slovenskih književnic Katja Mihurko Poniž Dr., izredna profesorica in raziskovalka Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko, Raziskovalni center za humanistiko Vipavska 13, SI – 5000 Nova Gorica e-pošta: katja.mihurko.poniz@ung.si

Sinopsis:

V slovenski književnosti so nastala številna literarna besedila, ki so tematsko povezana s prvo svetovno vojno, a le redka med njimi so prispevale avtorice, čeprav so tudi ženske v prvi svetovni vojni neposredno doživljale njene grozote. Največkrat so jih ubesedile prav v vojnem času, ki je pomenil tudi v ženskih življenjih prelomnico, saj so postale mnogo bolj dejavne kot kdajkoli prej. A po vojni so se številne umaknile iz javnega življenja spet v zasebnost, celo pisateljice so le redko vključile v svoja besedila spomin na veliko vojno. To je mogoče razložiti s tem, da je bilo njihovo doživljanje vojne drugačno, zato jim žanr vojne literature, kakor so ga razvili pisatelji, ni bil blizu. Najti so torej morale svoj izraz, kar je uspelo uspelo le redkim, ki so predstavljene v pričujočem članku: Manica Koman (1880–1961) in Vida Jeraj (1875–1932), Zofka Kveder (1878–1926) in Marija Kmet (1891–1974) ter Ilka Vašte (1891–1967).

Ključne besede:

prva svetovna vojna, Manica Koman, Vida Jeraj, Ilka Vašte, Marija Kmet, Zofka Kveder

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije

Maribor, letnik 15 (2015), št. 3, 577–594, 38 cit., 5 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

577

K. Mihurko Poniž: Prva svetovna vojna v delih slovenskih književnic

1

Vojna literatura in razmerje pisateljic do nje

V slovenski književnosti so nastala številna literarna besedila, ki so tematsko povezana s prvo svetovno vojno, a le redka med njimi so prispevale avtorice, čeprav so tudi ženske v prvi svetovni vojni neposredno doživljale njene grozote.1 Največkrat so jih ubesedile prav v vojnem času, ki je pomenil tudi v ženskih življenjih prelomnico, saj so postale mnogo bolj dejavne kot kdajkoli prej. A po vojni so se številne umaknile iz javnega življenja spet v zasebnost, celo pisateljice so le redko vključile v svoja besedila spomin na veliko vojno. To je mogoče razložiti s tem, da je bilo njihovo doživljanje vojne drugačno, zato jim žanr vojne literature, kakor so ga razvili pisatelji, ni bil blizu. Najti so torej morale svoj izraz, kar je uspelo uspelo le redkim, mnogo več je besedil, v katerih odkrivamo elegičnost, ki se včasih sprevrže v sentimentalnost. Četudi avtorice opisujejo vojne izgube, ki so jih doživele kot žene, matere in ljubimke, so te izgube, kakor ugotavlja Margaret R. Higonnet, vselej manj pomembne, kajti primarna izguba v vojni literaturi je vedno smrt, medtem ko je žalovanju pripisana drugotna vloga.2 Postavitev ženskega lika kot protagonistke vojne zgodbe pomeni postavitev ženske v zgodovinsko dogajanje. Prva svetovna vojna kot totalna vojna, ki je zajela celotno prebivalstvo, namreč ukinja tradicionalno ločnico med zasebnostjo ter javnostjo in s tem omejenost večine žensk na tihe spremljevalke in sopotnice zgodovine. Prva svetovna vojna na bojišča pripelje tudi ženske – kot zdravnice, bolničarke, kot novinarke, celo kot vojakinje, kar pomeni, da ženske prvič resnično zavzamejo pozicijo dejavnega zgodovinskega subjekta. Literarna besedila z ženskimi protagonistkami v kronotopu velike vojne zato niso le prikaz tega monumentalnega zgodovinskega dogodka, temveč tudi tematizirajo in problematizirajo tradicionalne spolne vloge. Pod vprašaj postavljajo dihotimije javno in zasebno, objekt in subjekt zgodovine, definicije ženskosti in moškosti in hkrati že dajejo odgovor, da med njimi ni ostrih ločnic oziroma so meje vse bolj zabrisane. Tudi ženske postanejo aktivne priče zgodovinskih dogodkov, o njih pripovedujejo iz neposredne izkušnje, a ta izkušnja je drugačna od moške. Kot ugotavlja Sandra M. Gilbert, je vojna prizadela številne moške na način, ki je zaznamoval njihovo moškost, zato je vojna vedno povezana tudi

1

Prim. Tone Smolej, "Ne jaz, ampak vojna je napisala povest"; v: Prva svetovna vojna in slovenska književnost 1914–1941, ur. Peter Vodopivec in Katja Kleindienst (Ljubljana, 2005), 98–108; Janez Povše, Oblaki so rudeči. Ljudske in umetne iz prve svetovne vojne (Trst, 1988).

2 Margaret R. Higonnet, 1987, "Introduction," v: Behind the Lines. Gender and The Two World Wars," ur. Margaret Randolph Higonnet, Jane Jenson, Margaret Collins Weitz (New Haven–London, 1987) (dalje: Behind the Lines), 1–18.

578

S tudia H istorica S lovenica

s spolno identiteto.3 Moške identitetne krize se pojavijo že nekaj desetletij prej, ko se je začel odvijati počasen, a neizogiben vzpon ženske emancipacije. Takrat se je pokazalo, da so do tedaj, vsaj na deklarativni ravni ostro začrtane in zakoreninjene spolne vloge, postale izmuzljive, kar se je odražalo tudi v književnosti.

Pojavil se je nov lik za senzualne in duhovne užitke občutljivega dekadentnega moškega, a tudi klic po novem, herojskem moškem liku, ki ga je za nekatere obljubljala tudi vojna izkušnja. A resničnost strelskih jarkov je le iz redkih moških ustvarila samozavestne heroje, mnogi so bili po vojni še bolj negotovi kot po njej. Za ženske je bila najbolj pogosta vojna izkušnja žalovanje. In prav ta izkušnja je bila za vojno in povojno družbo tudi edina sprejemljiva. A mnogim ženskam je vojna dala tudi nov občutek samozavesti, ki pa se je zdel ob moškem doživljanju neposrednega soočenja s smrtjo žalitev prav tega trpljenja, zato mnoge avtorice niso našle poguma, da bi svoje nove občutke ubesedile v literarnih delih. Tudi zato ni presenetljivo, da v povojni literaturi, tudi v slovenski, ne najdemo veliko del avtoric.

2 Tematika prve svetovne vojne v poeziji Vide Jeraj in Manice Koman V slovenski poeziji sta grozo nad veliko vojno izpovedali ob pesnicah, ki so objavile svoje prispevke pod psevdonimi, ki jih danes ne moremo več razvozlati, tudi Manica Koman (1880–1961) in Vida Jeraj (1875–1932).

Senzibilnost in nagnjenost k melanholiji ter elegičnosti, ki sta značilni za celotno ustvarjanje Vide Jeraj, odkrivamo tudi v tridelnem pesemskem ciklu 1914. Že prvo pesem zaznamuje izrazno močna metaforika: "Črnih jagod rožni venec, / vsaka je mrtvaška glava,/ vsaka kaplja je krvava,/ da se Bog usmili."4 V drugem delu pesnica še vedno v risu moderne beleži trenutek, ko mater prešine spoznanje o sinovi smrti na bojišču in se v beli sneg začrta rdeča sled. Kratek cikel se zaključi z refleksijo: "Moj Bog, moj Bog, razjasni mi postave! / Zakaj poslalo sonce je svoj žarek/ v obličja razdejana, v blatni jarek / in na poljane, od človeških ran krvave!"5 Tradicionalno podobo slovesa Vida Jeraj upesni v Baladi II (1917). Dekle vplete fantu, ko odhaja, v šopek rdeči nagelj, simbol ljubezni in življenja. A on na bojišču oslepi in rdeči nagelj zamenja beli sen.

Manica Koman se je oglasila že ob samem začetku vojne in v pesemski vložnici Slovo (1914) zabeležila vojakovo poslavljanje od staršev, dekleta

3

Sandra M. Gilbert, "Soldier’s Heart: Literary Men, Literary Women, and the Great War," v: Behind the Lines, 197–226.

4 Vida Jeraj, Izbrano delo Vide Jerajeve (Ljubljana, 1935), 131 (dalje: Jeraj, Izbrano delo).

5 Jeraj, Izbrano delo, 132.

579

K. Mihurko Poniž: Prva svetovna vojna v delih slovenskih književnic

Vida Jeraj (1875– 1932) (B. Bing, 1914; www.dLib.si)

in rodne vasi, pa tudi njegovo vero, da se kmalu vrne zdrav domov.6 Pesem Za domovino (1914) ima že temnejši podton, saj dekle misli na fanta, ki je na bojišču in se boji zanj.7 Lirski subjekt jo nagovori z mislijo, da si naj bolečino ob njegovi morebitni izgubi lajša z mislijo, da je padel za domovino. Pretresljiva podoba krutosti vojne je pesem V božični noči (1914), ki prikazuje žalost vojaka in njegove družine.8 Doma ga pogrešajo otroci in žena, on pa se na straži spominja preteklih božičnih noči in goreče moli, da bi se vojna končala. Nič manj 6

Manica Koman, "Slovo," Tedenske slike (1914), št. 5, 2.

Manica Koman, "Za domovino," Tedenske slike (1914), št. 13, 2.

8 Manica Koman, "V božični noči," Tedenske slike (1914) št. 20, 2.

7

580

S tudia H istorica S lovenica

Manica Koman (1880–1961) (Veličan Bešter, 1927; www.dLib.si)

elegična ni pesem Misli, intimna podoba žalosti matere in mlade žene, ki pogrešata svojega sina in moža, on sanja daleč na bojišču o njiju. Pesnica se sprašuje: "Src ljubečih troje,/ kdaj sešlo se bo li?/ Morebiti kmalu, / ali pa – nikoli."9 Pesem Dan vernih duš (1915) je žalostinka za vsemi padlimi, ki jim ni mogoče prižgati sveče ali položiti na grob rož v spomin, le z večnim spominom jim je mogoče izkazati hvaležnost, da so za domovino dali lastno življenje.10

9

Manica Koman, "Misli," Tedenske slike (1915), št. 8, 2.

Manica Koman, "Dan vernih duš," Tedenske slike (1914), št.42, 2.

10

581

K. Mihurko Poniž: Prva svetovna vojna v delih slovenskih književnic

3

Vojni motivi v prozi slovenskih pripovednic

V prozi o prvi svetovni vojni so pomembne sledi zapustile Zofka Kveder (1878–1926), Marija Kmet (1891–1974) in Ilka Vašte (1891–1967), ki je o ženskem doživljanju vojne v Trstu pisala v avtobiografiji Podobe iz mojega življenja (1964). Spominjala se je svojega strahu in groze, ko je zjutraj tekala v službo in otroka puščala doma v tujih rokah in tesnobno trepetala pred tem, da bi moža ponovno poklicali na fronto. Spraševala se je, kako je le mogoče, "da se na mah vsi moški sveta izpremenijo v zveri in se na povelje koljejo s tujci, ki jih prej še videli niso? Krotko se pustijo gnati v mesnico, čeprav so z vsem oboroženi!"11 Med vojno je pisateljica ustvarjala tudi za otroke – pisala je pravljice, ki jih je leta 1922 izdala tudi v knjigi. Recenzent Pravljic, Anton Funtek, je tedaj zapisal: Druga njena vrlina je, da so te nekatere pravljice nekako moderne, tj. da srečno spajajo stare elemente z dogodki pol minulega časa, z motivi svetovne vojne.

Take so 'Znamenje devojke vile' (kjer služi aeroplan za bajnega ptiča), 'O zmaju' (vojska) in 'Pripovedka s soških planin' (kjer se pripoveduje, kako so vile zbežale od zelene Soče pred grdogledimi kozorogi).12

V novem tisočletju je vojno tematiko v svoj roman Saga o kovčku (2003) vključila tudi Nedeljka Pirjevec, vendar v njenem delu prvo svetovno vojno doživljamo skozi očetove dnevniške zapiske, v ospredju torej ni žensko doživljanje vojne, ki nas bo zanimalo pri drugih raziskovanih avtoricah.

3.1 Doživljanje vojne v zaledju: kratka pripovedna proza Marije Kmet Marija Kmet je prva besedila, v katerih je ubesedila svojo apokaliptično vizijo sveta, napisala že pred začetkom vojne, ki jo je doživljala v zaledju – v Trstu, kamor je kot učiteljica prišla leta 1910. V črtici Rdeče lise (1912) bi v prikazu nemočnega besa mladih moških, ki jih je neimenovana sila iztrgala iz mirnega in srečnega vsakdana in jih pahnila na pot trpljenja, lahko videli tudi odmev balkanskih vojn.13 Vizijo dejavnega novega človeka, ki jo ubesedujejo številna predvojna besedila, izraža tudi kratka pripoved Iz gneče (1912), v kateri ni mogoče spregledati ekspresionističnih prvin: 11

Ilka Vašte, Podobe iz mojega življenja (Ljubljana, 1964), 127.

Anton Funtek, "Pravljice," Ljubljanski zvon (1922), št. 6, 375.

13 Marija Kmet, "Rdeče lise," Slovan (1912), št. 11, 355.

12

582

S tudia H istorica S lovenica

Ilka Vašte (1891– 1967) (Josip Pogačnik, 1937; www. dLib.si)

Pa se je razmaknila gneča.

Stopil je eden za korak naprej, porinil s trudno, a vendar močno kretnjo celo vrsto v stran in odšel od prepada iz gneče.

Dvignil se je bil.

Duša je vstala.

Spomnil se je, da greši. /…/ In obrnil se je. Nič več se ni ozrl, nič več govoril. Šel je svojo pot, in moč je bila v njem. Šel je iskat sopotnikov.14

14

Marija Kmet, "Iz gneče," Slovan (1912), št. 11, 272.

583

K. Mihurko Poniž: Prva svetovna vojna v delih slovenskih književnic

V besedilih, v katerih so v ospredju vojni motivi in so nastala po letu 1914, je ekspresionističnih prvin manj, pisateljica se vrača k realističnemu prikazovanju in ubesedovanju vsakdana sredi vojne vihre, ki jo je doživljala v Trstu. V spominski avtobiografski prozi Moja pota (1933) piše o prvih vojnih mesecih, ko je Trst žarel v plamenih in je po italijanski vojni napovedi besneča množica vdirala v italijanske hiše, trgovine, prostore, društva in časopisna poslopja, ko so pohištvo metali na ulice in ga zažigali, "rjoveli, plenili, kradli vseprek".15 Z žalostjo se spominja beguncev, ki so zapuščali Trst, odrezanosti pristaniškega mesta od drugih krajev in lakote, ki je preglasila hrup drhali. S tesnobo podoživlja trenutke, ko so zabobneli topovi in so se na obzorju pojavila letala, ki so odmetavala bombe ter puščala za sabo trupla in duševno zlomljene ljudi. Vojni čas v zaledju, med slovenskimi intelektualci, opisuje kot obdobje skrajnosti: popolnega obupa, samote, tesnobe, eskapizma v svet umetnosti in vročičnih poskusov kljub vojni živeti življenje s slehernim delčkom jaza, se predati nočni zabavi in čutnim omamam, do jutranje streznitve: "Iz kavarne smo odhajali v smehu, ki se je razlegal v noč in onemel sredi cest. Svetilke so rezale obraze in jih krotovičile v čudne krinke z mrtvaško barvo in razpotegnjenimi brazdami."16 Vojni utrip mesta je pisateljica zabeležila tudi v pripovedni prozi. V kratkem besedilu Iz našega mesta je sarkastično ugotavljala, da vojna vseh ni enako prizadela, četudi se je odvijala v neposredni bližini mesta: Lepo so oblečene gospodične, lepo so oblečene gospe, tudi svila pošumeva časih, in koketirajo na vse strani, z ene strani pomola na drgo, z desne na levo, vsevprek.

Tudi v vojski je dosti ljubezni, a v našem mestu še prav posebno dosti. Pa še vroče je pri nas, vroče!

Moda ni prav nič zastala, ni se strašila vojske, prav nova je, povsem različna od lanske. Lani ozka krila, ej letos pa frfotajo bogato nagubana krila v vetru, da zažare od veselja in sladkosti obrazih naših mladih meščanov. Čemu tudi ne, še je ljubezni, še je lepote …17

Vojna je, kakor ugotavlja avtorica, zbrisala tudi razlike med družbenimi razredi. Po tržaškem pomolu namreč posedajo ljudje iz ozkih ulic, iz starih, zatohlih in smrdečih stanovanj, na trenutke se zdi, da vojne ni, a vsak nenavaden hrup v Tržačanih zbudi strah, ki se na večer še poglobi: "In pride noč – vsa polna skrivnosti je – in časih zažvižga nekaj v ozračju, zabobni in zatreska – a potem je vse tiho, tišje od same tišine. Smrt je odšla preko daljav …"18

15

Marija Kmet, Moja pota (Groblje, 1933), 70 (dalje: Kmet, Moja pota).

Kmet, Moja pota, 78.

17 Marija Kmet, "Iz našega mesta," Slovenski narod (1915), št. 166, 1 (dalje: Kmet, "Iz našega mesta").

18 Kmet, "Iz našega mesta", 1.

16

584

S tudia H istorica S lovenica

Tudi v kratki pripovedi V težkih časih uporablja pisateljica kot izrazno sredstvo kontrast. Vsakdanu v velikem mestu, v katerem se še vedno odvijajo zabave in puhli pogovori, zoperstavi ekspresionistične vojne podobe: Ej, mi pa le kvantajmo, četudi padajo naši sinovi in bratje, v bolečinah podrhtevajo, bojujejo se kakor levi in umirajo … V razpokano, zamrzlo zemljo se zagrebejo, rezki mraz in šivankasta burja jim razjedata lice. V glavi tolče in šumi kakor v silni vihri, mišice se napenjajo in otrpnejo. Daleč, tam daleč namakajo zemljo s svojo krvjo, z našo krvjo. Osamljeni umirajo, osteklenele oči iščejo svojcev.19

A tudi življenje v mestu v zalivu je postajalo vse težje in leto kasneje pisateljica celotno pripoved posveti posebni vojni dovolilnici, téšeri, ki jo morajo Tržačani predložiti ob nakupu hrane, vozovnic za vlak, brez nje ni mogoče zapustiti mesta in se odpraviti na podeželje, ženske jo morajo imeti, da smejo zvečer na cesto. Pisateljica jo personificira, imenuje jo mogočna vladarica, ki ji morajo biti pokorni vsi brez izjeme, zanjo je ošabnica, a hkrati premilostna gospa. O njej piše v hudomušnem tonu, obregne se celo ob to, da je ženskega spola, a ženskam otežuje življenje. Toda téšerina moč sega še dlje – vse do nebes, kjer je zavzela mesto sv. Petra in sedaj ona odloča o tem, kdo sme tja vstopiti. Pred njo je nemočen celo sam stvarnik, ki na tožbe sv. Petra reče le: "Peter, kaj hočeš, vojska je!"20 Pisateljičin grenki humor najdemo tudi v potopisni pripovedni prozi O počitnicah na Dolenjskem, kjer v ospredju niso več težave, ki jih je vojna povzročila meščanom, temveč stiske, ki so jih zaradi nje doživljali na podeželju.

Avtobiografska pripoved prikazuje kratko popotovanje po Dolenjski, ki si ga tri mlade učiteljice privoščijo kljub vojni vihri. Na pot se odpravijo dobre volje, materino svarilo, naj zaradi vojske raje ostanejo doma, zavrnejo z nasmehom, a resničnost jih kmalu doleti, saj na svojem pohajanju srečujejo kmečko prebivalstvo, ki ga je vojna hudo prizadela. Ženske so ostale same z vsemi kmečkimi opravili, s strahom pričakujejo novice o svojih sinovih, možeh in očetih.

Ne razumejo, kako si lahko dekleta privoščijo počitnice. Popotnice se svojega priviligiranega položaja še posebno zavejo, ko srečajo tri izmučene, shujšane in blede ženske – begunke z Goriškega. Vse težje uživajo v pokrajinskih lepotah, "vojskino želo v srcu" le redko izruvajo iz sebe. Vojne disonance izraža tudi podoba vojakov, ki so bolni, "opirajo se na palice, bledi so in trpeči, a vendar so veseli, kdo ve zakaj."21 V zadnjem besedilu Marije Kmet, ki je nastalo med prvo svetovno vojno 19

Marija Kmet, "V težkih časih," Slovenski narod (1915), št. 22, 1–2.

Marija Kmet, "Tešera," Slovenski narod (1916), št. 66, 1.

21 Marija Kmet, "O počitnicah na Dolenjskem," Slovenski narod (1915), št. 275, 1.

20

585

K. Mihurko Poniž: Prva svetovna vojna v delih slovenskih književnic

Marija Kmet (1891– 1974) (Hugon Hibšner, 1920/30; www. dLib.si)

in prikazuje njene posledice, ni več ne humorja ne sarkazma in ne ironije. V ospredju je trpeča mati Boštanjka, ki upa, da se bo sin, vdovec, ki ga doma čakata dva majhna otroka, vrnil iz vojne vihre, čeprav vse kaže na to, da ga bližnji ne bodo videli nikoli več. Pisateljica pretresljivo prikaže materino bolečino in strah, ko izvejo, da mora Jože v vojno, a v ospredju niso le njena, temveč tudi sinova čustva. Vanj se naselita tesnoba in strah: "Strmel je Jože predse, tista dva dni, za nobeno delo ni bil več. Šel je iz hiše v hlev, pobožal sivko po vratu, obrnil steljo in spet odšel v hišo. Sedel je k mizi, oprl komolce nanjo in si podpiral glavo. Nemirno so begale oči po hiši, od peči do okenc, od svetega duha

586

S tudia H istorica S lovenica

do temno sivih, začrnelih klopi ob peči."22 Mati v sinovi odsotnosti podoživlja zadnji večer z njim, njegovo žalost ob pogledu na dečka, ki ju mora zapustiti: "Težko je prišel domov, sedel je spet k mizi in poklical Petrčeka in Lojzka. Prijel ju je za rame in ju gledal, gledal. Potem pa se je obrnil in zajokal kakor otrok."23 Še težja je bila pot na kolodvor, otroka sta se ga oklepala, mati se je borila s slutnjo, da se ne bodo nikoli več videli. Pretresljiva je tudi podoba odhoda: "V dalji je zapiskalo. Vsa množica se je zdrznila in zganila. Fantje in možje so pograbili za cule. Objemali in poljubljali so se, glasen jok je za trenutek zastal in se spet pričel. Fantje so se smejali, možje pa so prebledeli, ustnice so jim podrhtevale in s tresočo se roko so objemali žene in otroke."24 Boštjanka dobi od Jožeta le eno pismo in prav to, da se ji je javil takoj, ko je bilo mogoče, in potem nič več, jo navdaja s spoznanjem, da ga ne bo več videla. A v svoji globoki materinski ljubezni upanja na njegovo vrnitev ne more opustiti: "Da, jutri! Prišel bo dan, in nekoč on. To upa gotovo in trdno. Ni mogoče drugače!"25 Pisateljica materinsko trpljenje ob sinovi izgubi podčrtuje s ponavljanjem stavkov iz žalostnega dela rožnega venca, ki ustvarjajo poseben ritem in individualno bolečino metonimično vpenjajo v kolektivno bolest vseh mater, ki v vojni vihri čakajo svoje sinove. Pripoved Žalostni del rožnega venca je pisateljičin oblikovno in vsebinsko najbolj prepričljiv izraz groze, ki jo je v njej vzbudila velika vojna.

3.1.1 Besedila Marije Kmet v kontekstu slovenske literature o veliki vojni Dragocen prispevek h kulturnemu imaginariju tega krvavega obdobja pa so tudi druga pisateljičina besedila, saj v njih izpostavlja doživljanje civilnega prebivalstva. Tone Smolej je podal pregled podobe prve svetovne vojne v slovenski poeziji, prozi in dramatiki med letoma 1914 in 1941, ki predstavlja dobro izhodišče za primerjavo del Marije Kmet z njenimi sodobniki. V njenih delih so omenjeni begunci in begunke, vendar niso v ospredju, kakor v poeziji Alojza Gradnika (Novo leto starega begunca, Molitev beguncev, Pesmi starega begunca v zbirki Padajoče zvezde) in Alojzija Merharja (Silvana Sardenka) (Begunci v zbirki Nebo žari) ali v prozi Milana Puglja (Begunka) in Josipa Vandota (Begunci), kjer nastopajo kot osrednji liki. Pisateljica se dotakne tudi trpljenja otrok, ki so ga ubesedili še Stanko Majcen (Dediči nebeškega kraljestva), Josip Stritar,

22

Marija Kmet, "Žalostni del rožnega venca," Tedenske slike (1916), št. 15, 222 (dalje: Kmet, "Žalostni del rožnega venca").

23 Kmet, "Žalostni del rožnega venca", 22.

24 Prav tam, 225.

25 Prav tam, 226.

587

K. Mihurko Poniž: Prva svetovna vojna v delih slovenskih književnic

Milan Pugelj, Fran Milčinski in Silvan Sardenko (Sinek piše, Sirota v zbirki Nebo žari). V obsežnejših pripovednih delih so pisatelji lahko ustvarili podrobnejši psihogram otroškega doživljanja vojne, a tudi proza Marije Kmet tenkočutno opozori na najmlajše žrtve velike morije. Pisateljica zabeleži še usode anonimnih žensk, kmetic (o njihovem težkem medvojnem življenju piše tudi Finžgar v Prerokovani) in učiteljic ter s tem prispeva nove podobe ženskosti v literaturi o prvi svetovni vojni.26 V književnosti, ki je nastala med prvo svetovno vojno, je pogost lik žalostne matere, ki trpi zaradi sinove odsotnosti ali smrti. Pogovor med materjo in sinom, ki odhaja na bojišče, je ubesedil Sardenko v pesmi Mati in sin, že naslov njegove pesmi Mati pa izraža, kdo je lirski subjekt, ki izraža strah o sinovi usodi.

Sardenko materinstvo razume tudi simboličino – tako je zemlja mati vseh mrtvih, ki vsem odpira isti dom.27 Najbolj monumentalna materinska figura iz književnosti, ki prikazuje prvo svetovno vojno, pa je gotovo Kastelka iz povesti Gadje gnezdo (1918) Vladimirja Levstika. V neusmiljenem boju za preživetje sinovom ne pokaže svoje ljubezni, ko pa najstarejši sin odhaja na bojišče, se ne more več premagovati in ga ob spoznanju, da mu je nekoč storila krivico, poljubi na čelo. Kastelka v vojni izgubi dva sinova, zaradi česar skoraj zblazni. Prikazovanje materinega obupa ob sinovem odhodu in upanja, da se vrne s fronte, povezuje kratko pripoved Žalostni del rožnega venca in povest Gadje gnezdo. V obeh delih je materinska bolečina tenkočutno prikazana, pri Levstiku je vpeta v širšo zgodbo, pri Mariji Kmet pa je vse osredinjeno le na materinsko-sinovski odnos v kronotopu velike vojne in prav zaradi zgoščenosti dogajanja ima pripoved izjemno izpovedno moč.28 Kratka pripovedna proza Marije Kmet dokumentira vojno življenje mesta v zalivu in prikazuje trpljenje ljudi v zaledju fronte. Na oblikovni in slogovni ravni so opazne ekspresionistične podobe, s katerimi se vpisuje med tiste slovenske književnike, ki so za ubesedovanje vojnih motivov našli nove izrazne možnosti. Še več, kot opozarja Jožica Čeh, je na začetku svoje pisateljske poti poznala najmodernejše literarne tokove in ubesedila prve primere ekspresionistične kratke proze in prav takšne metafore v njej.29 Vojno in vlogo žensk v njej pa Marija Kmet združuje na tematski ravni na dokaj tradicionalen način,

26

Kot literarno delo, v katerem je prikazano, kako se zaradi prve svetovne vojne zaplete in tragično konča življenje mlade ženske, moramo omeniti še Majcnovo dramo Kasija.

27 Alojzij Merhar, Nebo žari (Ljubljana, 1916), 44.

28 Ob navedenih besedilih dogajanje v zaledju prikazujejo še Miran Jarc (Novo mesto), Fran Roš (Zvesta četa), Lojz Kraigher (Na fronti sestre Žive) in Vladimir Levstik (Hilarij Pernat), vendar bi v teh delih težko našli vzporednice s pripovedno prozo Marije Kmet, saj so v ospredju moški liki, ki se soočajo z drugačnimi problemi.

29 Jožica Čeh, Ekspresionistična stilna paradigma v kratki pripovedni prozi 1914–1923 (Maribor, 2010), 153.

588

S tudia H istorica S lovenica

saj je njena pozornost usmerjena predvsem v lik trpeče matere, ki čaka na sina vojaka.

3.2 Vojna kot možnost za žensko emancipacijo in izgradnjo ženske identitete: roman Hanka Zofke Kveder Zofka Kveder je vojno tematiko vključila že v pripovedi z bojišč in iz zaledja balkanskih vojn, ki so bile za južnoslovanske narode uvertura v morijo velike vojne. Pisateljica je tenkočutno prikazala doživljanje civilnega prebivalstva, žensk, otrok in starcev, a tudi stiske vojakov, ki so se morali soočiti s krvavimi dejanji. Ta besedila je nato objavila še v hrvaščini v zbirki Jednaest novela (1913). Balkanske vojne so v prozi Zofke Kveder prikazane z realističnimi, na nekaterih mestih tudi naturalističnimi pripovednimi postopki in sredstvi. Med njimi je še posebno pretresljiva monumentalna slika črnogorske žene in matere, ki se mora soočiti z vdovstvom, s katero je prepričala Louisa Adamiča, da jo je leta 1922 prevedel v angleščino in jo objavil v ameriški reviji The Living Age.30 Povsem drugačen in mnogo bolj kompleksen pristop je ob prikazovanju ženskih usod v veliki vojni avtorica uporabila v romanu Hanka (1917). Vojno napoved je doživela na potovanju po Jugoslaviji, kjer je doživljala zadnje lepe in mirne dneve – kot je zapisala v spisu Moj literarni konfiteor, je njena duša v vojni oledenela in omrtvila, začelo se je dolgo čakanje na konec vojne, v katerem je kljub težkim družinskim razmeram, ki so bile posledica vojne, našla energijo za literarno ustvarjanje, celo za roman.

Hanka je zapisana v obliki pisem, ki jih piše naslovni lik prijatelju Kazimirju Staszynskemu na fronto. Pisateljičini sodobniki31 so ob romanu, ki je izšel leta 1927 tudi v češkem prevodu, opozorili na pisemski roman Briefe, die ihn nicht erreichten (1903) Elisabeth von Heyking, saj je tudi tam protagonistka pisala pisma, ki jih naslovnik nikoli ni prebral. A hkrati so ugotavljali, da pri E. von Heyking avtorica pisem opisuje eksotične in orientalske pokrajine, v katerih je mogoče sanjariti o romantični ljubezni, medtem ko je pri Zofki Kveder dogajanje postavljeno v prelomni čas velike vojne. Ivan Dornik je opazil, da se razlikujeta tudi protagonistki: medtem ko je pri nemški avtorici v ospredju ljubezenska zgodba, je Hanka strta oseba, ki je priča številnim tragičnim dogodkom, v ospredju je njena osebna zgodba, razvoj njene identitete. Čeprav gre za intimno zgodbo, sta vojna in zgodovinsko dogajanje tista dejavnika, ki Hanko iztrgata iz letargije, v katero je vse bolj tonila v meščanskem zakonu. Na začetku romana 30

Prim. Zofka Kveder, Zbrano delo 3 (Ljubljana, 2013), 880.

Prim. Ivan Lah, "Hanka," Slovenski narod (1918), št. 68, 1–2 (dalje: Lah, "Hanka"); Ivan Dornik, "Hanka," Dom in svet (1918), št. 5–6, 162–163.

31

589

K. Mihurko Poniž: Prva svetovna vojna v delih slovenskih književnic

Zofka Kveder (1878– 1926) (www.dLib.si)

protagonistka živi na posestvu na poljskem podeželju, veliko bere in se poglablja v poljsko zgodovino. Njen mož je Nemec in dolga leta zakonskega življenja so razkrila številne razlike v njunih značajih ter pogledih na svet. Hanka je občutljiva, navdušuje se za umetnost in zgodovino, Hans je pragmatik, ki ga zanimata le dobiček in korist. Veliko spremembo v njenem življenju pomeni srečanje z zgodovinarjem Kazimirjem Stazsinskim, v katerem odkrije svoj ideal moškega.

Skupaj sta pripravljala monografijo o poljski zgodovini, a je vojna grobo posegla v njuno delo, Kazimir je namreč moral na fronto. Hanka mu v osamljenosti

590

S tudia H istorica S lovenica

piše pisma, a v prvih se z vojno sploh noče soočiti: "Oh, nočem misliti na vojno.

Ničesar, ničesar ne pričakujem od vojne. Moji znanci, moji tukajšnji sorodniki, vsi se nadejajo nečesa, vsi nekaj pričakujejo od zmage naše države dobička in koristi za naš ubogi narod."32 Hanka v odnosu do Kazimirja ne more uresničiti tradicionalne vloge ženske v prvi svetovni vojni kot tiste, ki bodri vojaka na fronti. Zaveda se, da bi morala biti njena pisma vedra, da bi morala vzbujati veselje in pogum, a je strah zanj in za njene brate, ki so prav tako na bojišču, premočan in ne more drugače, kot da Kazimirju zaupa svoje strahove, mu pove zgodbo o svetopisemski Esteri, ki je preprečila morijo svojega ljudstva. Ob tem se zave svoje pasivnosti in nemoči: "Kaj bo z našim narodom, povejte mi? Že tretji mesec požigajo naše vasi, že tretji mesec rušijo naše hiše, da preko njihovih ognjišč gradijo strelske jarke, a poljske sirote se potikajo po vladarjevih deželah in na tujih pragih čakajo na miloščino."33 Vojno Hanka spremlja najprej le od daleč, a ko se fronta vse bolj bliža, se umakne v Prago, kjer prvič samostojno zaživi. Vojne grozote doživi že na poti v Dresden, kamor spremlja hčerki v internat, saj padejo v hudournik galicijskih beguncev, ki se vali po avstrijskih in čeških železniških postajah. Hanka je pretresena nad njihovo bedo, saj so imeli begunci, ki jih je videla v juliju, še celo obleko na sebi, medtem ko so decembra le še "blede, raztrgane prikazni, ki jim iz oči gleda obup".34 Pripovedovalka opiše njihovo kalvarijo, izgubo težko prigarane domačije, trpljenje nosečnic, ki se vlečejo po blatnih poteh, utrujene do smrti, lačne in slabe, matere, ki bežijo z otroki, in celo mater, ki je otroke izgubila v nepopisni gneči na železniški postaji. Tudi v Pragi je vsak dan soočena z njihovim trpljenjem, saj pomaga odboru za pomoč beguncev, prebira pisma ljudi, ki iščejo pogrešane svojce in spoznava totalnost velike vojne: Koliko različnih pisav! Izpisana, inteligentna pisava profesorjev, uradnikov, lepo izglajene črke računovodij in veliko, veliko vojaških kart, napisanih s svinčnikom nekje v bojnem metežu ali v tesnih strelskih jarkih z okorno, težko roko. Koliko drobnih ženskih pisav! Koliko velikih otroških potez, ki so skrbno razvrščene v črte na listu, iztrganem iz šolskega zvezka za naloge!35

Še posebno je Hanka občutljiva za stiske žensk, ki jih vojna ni prizadela le telesno, temveč tudi duševno. Z zdravnico Jablonsko obiščeta v porodnišnici

32

Zofka Kveder, Izbrano delo Zofke Kvedrove 8 (Ljubljana, 1938), 10 (dalje: Kveder, Izbrano delo 8).

Kveder, Izbrano delo 8, 25.

34 Prav tam, 72 35 Prav tam, 98.

33

591

K. Mihurko Poniž: Prva svetovna vojna v delih slovenskih književnic

poljske begunke in njihove usode jo globoko pretresejo. Prisostvuje pogovoru med zdravnico in žensko, ki je izgubila še nerojenega otroka, edino upanje v prihodnost, potem ko je moža pred njenimi očmi zadela na begu ruska svinčenka. Globoko se je dotakne zgodba noseče deklice, ki so jo posilili pijani vojaki. A porodnišnica je tudi kraj začetka novega življenja, zato Hankin obisk ni le žalosten, temveč jo materinska sreča tudi navda z nežnostjo, veseljem in upanjem.

S Kazimirjem v pismih deli tudi svoj pogled na vojno: "Kot da je vso Evropo zagrabila strašna duševna bolezen, blaznost, kakršne svet še ni pomnil. Kaj so vse stare, pustolovske vojne proti tej! Zdaj je vojna strašnejša, bolj neusmiljena, surova, krvava kot kdajkoli."36 Hankina intimna občutja in doživljanje vojne iz zaledja fronte dopolnjujejo slike z bojišč, kakor jih bere v pismih svojega najmlajšega brata Jana, ki ji poroča o trpljenju ranjencev na fronti, strašni izkušnji doživljanja umiranja vojakov, ki v zadnjih trenutkih kličejo svoje matere in ki jih soborci ne morejo niti dostojno pokopati.

Tudi Hanki srečanje s smrtjo ni prizanešeno. Najprej doživi materino umiranje, ki jo zelo pretrese. Mati je pred smrtjo namreč več ne spozna, saj je izgubila razum. Z njenim odhodom Hanka izgubi tudi vez z otroštvom, z domom, kajti v prazni rojstni hiši ni ostal nihče več, zato se tudi sama vrne v Prago, kjer jo čaka še mnogo hujša preizkušnja. Najmlajšega brata Jana je zadela sovražnikova krogla, pripeljali so ga v praško bolnišnico in Hanka mesece spremlja njegovo agonijo. Prizori bratovega trpljenja so izredno močni, pisateljica se v njih vrne k naturalističnim opisom, saj o tako silnem trpljenju ne more poročati drugače. Janova smrt Hanko dokončno odtrga od nekdanjega življenja. Samostojno bivanje v Pragi, vse grozote, ki jim je bila priča zaradi vojne, preoblikujejo njeno osebnost. Po Janovi smrti se vrne na materino posestvo, kjer najde moč v delu za druge. Skrbi za otroke, ki jim vojna ni prizanesla. Hanka zaradi vojne radikalno prelomi s tradicionalno vlogo ženske kot žene in matere. A tudi njeno novo življenje je posvečeno skrbi za druge, roman se konča s sprejemljivo podobo žalujoče ženske: Kazimir je na fronti izgubil življenje in Hanka mu v zadnjem pismu sporoča, da ga ne bo nikoli pozabila.

Takšen zaključek romana je zagotavljal tako pri bralcih kot pri kritiki dokaj dober sprejem. Dragutin Prohaska je o Hanki zapisal, da hrvaška književnost nima tako univerzalnega, vsestransko zamišljenega vojnega romana kot je Hanka, tudi anonimni recenzent v Obzoru je zapisal, da to ni vojni roman običajne vojne literature, temveč delo, ki ga bo jugoslovanska publika brala z velikim zanimanjem tako zaradi psiholoških očrtov kot zaradi aktualne naci-

36

Prav tam, 118.

592

S tudia H istorica S lovenica

onalne tendence.37 Tudi slovenski recenzenti so v delu videli prispevek k vojni književnosti: "Da, to je knjiga o vojni, knjiga, kakršno smo si želeli. To je protest žene proti barbarstvu, ki uničuje domače ognjišče, srečo, mir blagostanje. To je protest v imenu človeštva, krščanstva, kulture. To je knjiga, ki govori v imenu milijonov …"38

*** Besedila slovenskih pisateljic o veliki vojni pričajo o tem, da vojna v svoji totalnosti ni vplivala le na vsakdanje življenje celotnega prebivalstva, temveč je zaznamovala tudi literarno ustvarjanje avtoric. Čeprav je delež njihovih besedil v korpusu književnosti o prvi svetovni vojni majhen, je šele z artikulacijo ženske izkušnje in ženskega pogleda ta prelomni dogodek doživel celovito izpoved.

Katja Mihurko Poniž THE GREAT WAR IN THE WORKS OF SLOVENIAN FEMALE WRITERS

SUMMARY In Slovenian literature, numerous literary works were written about the First World War, but it was not many of those that were written by female authors, even though women as well experienced atrocities during the war. Most of them were written during the war – a turning point for women since many of them became more active than ever. However, after the war, many women withdrew from the public life back into privacy. Female authors very rarely included the memories of the Great War in their works. This can be explained by the fact that their experiences of the war were different, and the genre of war literature,

37

Prav tam, IX–XI. Lah, "Hanka", 1–2.

38

593

K. Mihurko Poniž: Prva svetovna vojna v delih slovenskih književnic

as developed by male authors, was not familiar to them. Therefore, they had to find their own way of expression, in which only a few succeeded. These are the female authors discussed in this article: Manica Koman (1880–1961), Vida Jeraj (1875–1932), Zofka Kveder (1878–1926), Marija Kmet (1891–1974) and Ilka Vašte (1891–1967). Sensibility and the tendency to melancholy and elegy, typical for the works of Vida Jeraj, are found in her war lyric poetry. Traditional motifs of the soldier's farewell to his loved ones, his loneliness on the front as well as the message that the dead have not fallen in vain and will not be forgotten are expressed in Manica Koman's poems. Ilka Vašte wrote about a woman's experience of the war in Trieste in her autobiography Podobe iz mojega življenja [Images of My Life] (1964). Motifs from the Great War were also included in her book Pravljice [Fairytales] (1922). Marija Kmet published her first short story Brez solnca [No Sun] (1911) on the eve before the Great War started. In the works that followed, she depicted the downfall and the absence of values, and called for a new human (Človek [Human], 1912; Bolest pomladi [Agony of Spring], 1912). Her apocalyptic vision of a saviour was soon fulfilled in the Great War which the author experienced in the periphery – in Trieste. Her war-themed prose did not depict events from the battlefield, but the consequences of the world slaughter in the daily life of regular people. Zofka Kveder included the war theme in the narration from battlefields and in the periphery of the Balkan wars which were, for Southern Slavic nations, the onset of the Great War slaughter. The author sensitively depicted the experience of regular people – women, children, and the elderly – but also the anguish of soldiers who had to face bloodstained deeds. However, the author used a completely different and a much more complex approach in depicting women's fates in the Great War in her epistolary novel Hanka (1917). The protagonist Hanka follows the war only from afar, in her home in the Polish countryside, but as the front draws closer and closer, she retreats to Prague where for the first time, she lives as an independent woman. Due to the war, Hanka radically breaks away from the role of a wife and a mother. However, her new life is also dedicated to caring for others. The novel ends with an image of a mourning woman: Kazimir perished on the front and in her last letter, Hanka tells him she will never forget him.

The works of Slovenian female authors about the Great War testify to the fact that in its totality, the war not only affected the daily life of regular people, but also influenced the literary writing of these authors.

594

S tudia H istorica S lovenica

UDK [930.2:81'22]:725.945 1.01 Izvirni znanstveni članek

Vloga vojaka v spomenikih prve svetovne vojne: ideološka reprezentacija vojne v tridimenzionalnih objektih Branislava Vičar Dr., docentka Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-pošta: branislava.vicar@um.si

Izvleček:

Prispevek prinaša semiotsko in multimodalno analizo 7 figuralnih spomenikov prve svetovne vojne, ki so bili postavljeni na slovenskih tleh v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja. Analiza pokaže, da uporabljene vizualne in materialne semiotske izbire prispevajo k rekontekstualizaciji vojne: razlogi za kolonialno vojno so nadomeščeni z idejo nacionalne homogenizacije; kolektivna nacionalna identifikacija je osnovana na konstruktu žrtve. Žrtveni diskurz je značilen tako za upodabljanje vojakov kakor tudi za spominsko narativo. Ekspliciten pacifistični podton je izraz specifičnega odziva na družbeno in politično realnost, povezano s posledicami vojne za večinski del slovenskega prebivalstva. Nevprašljiv status vojaka v službi avstro-ogrskega imperializma, ki je konstituiral temelje boja med kapitalističnimi velesilami za globalno prevlado, integrira spomin na prvo svetovno vojno v horizont kapitalističnega imperializma.

Ključne besede:

tridimenzionalna družbena semiotika, multimodalna analiza, umetnost in spomin, reprezentacija vojne, vojni spomeniki, prva svetovna vojna, imperializem

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije

Maribor, letnik 15 (2015), št. 3, 595–620, 71 cit., 8 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

595

B. Vičar: Vloga vojaka v spomenikih prve svetovne vojne ...

1 Uvod Spomeniki padlim vojakom so posebna kategorija vojnih spomenikov in tvorijo pomemben del semiotske krajine. V smislu razumevanja semiotske krajine kot fizičnega (družbeno ustvarjenega) okolja, konteksta za človeško delovanje in družbeno-politične aktivnosti, kakor tudi kot simbolnega sistema označevalcev1 opredeljujem vojne spomenike kot posebno obliko multimodalnih diskurzov, ki vzpostavljajo pomen prek simbolne mreže, v katero so vpeti. Kot trdita Abousnnouga in Machin,2 vojni spomenik ni nikoli zgolj objekt kolektivnega žalovanja, tj. ohranjanja spomina na padle vojake, saj vizualne in materialne semiotske izbire niso nevtralne; specifični vizualni semiotski viri3 namreč posredujejo in legitimizirajo določen vojni diskurz in sporočajo določene vrednote, identitete, cilje in motive, spremembe vizualnih izbir pa razkrivajo različna stališča do vojne, vojaštva in nacije. Vojni spomeniki funkcionirajo kot nosilci idej in konceptov in kot oblike percepcije ponujajo in promovirajo določene načine dojemanja in razumevanje vojne, kakor tudi družbene in državne ureditve, za katero oz. v imenu katere so se vojaki in njihove armade borili. Vojni spomeniki kot nosilci idej lahko predstavljajo bodisi afirmacijo ideologije bodisi afirmacijo političnih načel, tj. revolucionarne zahteve in v tem smislu strukturirajo posameznikovo politično zavest. Z vidika razmerja, v katero vstopajo vojni spomeniki s kapitalističnim imperializmom, jih lahko v grobem razdelimo v tri skupine: a) spomeniki, ki reflektirajo imperialistične in nacionalistične interese; b) spomeniki, ki posredujejo protiimperialistične (revolucionarne) ideje; c) pacifistični spomeniki. V smislu Komeljevega razumevanja "političnosti nove umetnosti"4 bi lahko nasprotje med spomeniki prve in druge skupine opredelili kot nasprotje med reprezentativnimi in participativnimi spomeniki; slednji artikulirajo svobodo s tem, ko jo povezujejo z osvoboditvijo izpod imperializma. Pacifistični spomeniki s konotacijami trpljenja,

1

Adam Jaworski, Crispin Thurlow, "Introducing Semiotic Landscapes," v: Semiotic Landscapes: Language, Image, Space, ur. Adam Jaworski in Crispin Thurlow (London in New York, 2010), 6.

2 Gill Abousnnouga, David Machin, "War Monuments and the Changing Discourses of Nation and Soldiery," v: Semiotic Landscapes: Language, Image, Space, ur. Adam Jaworski in Crispin Thurlow (London–New York, 2010), 220 (dalje: Abousnnouga, Machin, "War Monuments and the Changing Discourses of Nation and Soldiery").

3 Semiotski viri so v semiotiki pojmovani kot sredstva pomenjenja (angl. meaning-making) in so zmeraj sočasno materialni, družbeni in kulturni viri. Uporabljamo jih za komunikacijske namene – skupaj z načini, na katere se lahko organizirajo (Theo van Leeuwen, Introducing Social Semiotics (London– New York, 2005) (dalje: van Leeuwen, Introducing Social Semiotics)). Kot poudarjata Abousnnouga in Machin, se pomen v tridimenzionalnih objektih nikoli ne realizira z individualnimi semiotskimi izbirami, temveč s kombinacijami, ki lahko pomenske potenciale aktivirajo na nekoliko drugačne načine (Gill Abousnnouga, David Machin, The Language of War Monuments (London–New Delhi– New York–Sydney, 2013) (dalje: Abousnnouga, Machin, The Language of War Monuments)).

4 Miklavž Komelj, Kako misliti partizansko umetnost? (Ljubljana, 2009), 360−361.

596

S tudia H istorica S lovenica

groze in brezupa navidezno razkrivajo neželene vojne prakse, a brez zavezanosti kolektivnemu socialnemu boju in gospodarsko-politični transformaciji družbe prikrivajo prave brutalnosti imperialistične vojne. Protivojne tendence reprezentirajo v kapitalističnem kontekstu in jih s tem integrirajo vanj. Kot bom pokazala v nadaljevanju, lahko nagibanje v smer pacifizma opazimo tudi pri spomenikih prve svetovne vojne na slovenskih tleh. Ti spomeniki izražajo pacifistično pozicijo veteranov nekdanje avstro-ogrske vojske (Zveze bojevnikov), ki so spodbujali postavljanje spomenikov, pa tudi kohezivnost pogleda pretežnega dela slovenske javnosti na vojno.

Pričujoči prispevek temelji na analizi 7 figuralnih spomenikov prve svetovne vojne, ki so bili postavljeni na slovenskih tleh v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja. Za analizo uporabim model multimodalne kritične diskurzivne analize (MKDA), utemeljen na principih družbene semiotike, ki sta ga za analizo tridimenzionalne komunikacije razvila Abousnnouga in Machin5 Analizo usmerim na semiotske izbire, ki se uresničujejo na spomenikih prve svetovne vojne, in pri tem upoštevam zgodovinski in družbeno-politični kontekst nastanka spomenikov. Prizadevam si pokazati, kako izbire vizualnih in materialnih semiotskih virov usmerjajo pojmovanje in percepcijo prve svetovne vojne.

2

Tridimenzionalna družbena semiotika

Družbeni semiotski vidik komunikacije, ki mu sledim v pričujoči razpravi, poudarja, da se vse oblike komunikacije, tj. komunikacija, ki poteka s pomočjo jezika, vizualnih podob, barve, zvoka ali materialnih objektov, uresničujejo s sistemom semiotskih virov, možnosti in izbir; tvorec besedila/oblikovalec v uresničevanju komunikacijskega dejanja izbira iz množice semiotskih virov. Z vidika družbene semiotike semiotski viri, kot so besede, vizualni elementi, oblike, zvoki ali kretnje, nimajo stalnega pomena, ampak imajo pomenski potencial za rabo v kontekstih.6 Družbeni semiotski pristop h komunikaciji skuša oblikovati in opisati inventar semiotskih izbir ter identificirati njihove kontekste rabe. V različnih kontekstih se pomen semiotskih virov zmeraj nekoliko spreminja, prav tako se spričo novih okoliščin rojevajo novi pomeni.7 Razumevanje komunikacije kot sistema izbir izhaja iz razumevanja določenosti komunikacije z njenim kontekstom. Izbira semiotskih virov izhaja iz specifičnih kulturnih in družbeno-političnih kontekstov in v njih se aktivirajo njihovi pomeni, označevalec/oblikovalec pa z izbiro semiotskih virov neposredno sodeluje pri konstrukciji družbene realnosti.

5

Abousnnouga, Machin, The Language of War Monuments. van Leeuwen, Introducing Social Semiotics.

7 Abousnnouga, Machin, The Language of War Monuments, 22.

6

597

B. Vičar: Vloga vojaka v spomenikih prve svetovne vojne ...

Družbena semiotska teorija komunikacije izhaja iz Hallidayevega družbenega semiotskega pristopa k jeziku,8 ki pomeni obrat od de Saussurjevega pojmovanja jezika kot sistema k pojmovanju jezika kot množice virov. Pristop se usmerja zlasti na rabo jezika v družbenem kontekstu in vlogo jezika pri družbeni konstrukciji. Kress in van Leeuwen sta uporabila Hallidayevo razlago pravil semiotskega sistema za sistematičen pristop k vizualnemu oblikovanju.9 Vizualne podobe obravnavata kot kompleksne semiotske sisteme (kot je jezik), kjer se pomen ne oblikuje s posameznimi znaki s točno določenimi pomeni, ampak s kombinacijami posameznih znakov z drugimi znaki na vizualnih podobah.

Abousnnouga in Machin sta njun pristop in analitično orodje priredila za analizo tridimenzionalne komunikacije10 in pokazala na množico semiotskih izbir (pomenskih potencialov), ki so dostopni oblikovalcem spomenikov, da z njimi uresničujejo komunikacijske namene; pomenski potenciali kot nosilci idej posredujejo določene poglede na vojno in oblikujejo kolektivni spomin. Oblikovalci spomenikov dostopajo do nabora semiotskih virov za pomenjenje v tridimenzionalnem oblikovanju; za oblikovanje družbenih odnosov med spomeniki in gledalci, gledalkami izbirajo med semiotskimi pomeni velikosti, višine, dvignjenosti, zornega kota gledanja, pogleda upodobljenih oseb, distance.

Te izbire vplivajo na umeščanje gledalcev, gledalk glede na spomenik.11 Kot poudarjata Kress in van Leeuwen,12 velik del pomenskega potenciala v vizualni komunikaciji izhaja iz metaforičnih asociacij. Bistvo metafore je preslikovanje: asociacija, ki smo jo zaznali, sproži preslikavo enega območja na drugega. Pri spomenikih, denimo, lahko širok in težek podstavek ponuja asociacijo moči, ozek podstavek pa lahko pomeni sofisticiranost. Ali se bo ta pomenski potencial tudi uresničil, bo odvisno od kombinacije z drugimi semiotskimi viri.13 Poleg analize metaforičnih asociacij je pri multimodalni analizi spomenikov posebej pomembna analiza simbolnega pomena, tj. analiza, ki jo zanimajo načini, na katere elementi vizualnih podob, kot so osebe, objekti, drže, kretnje in drugi elementi kompozicije, reprezentirajo določene ideje, koncepte in vredno8

Michael Alexander Kirkwood Halliday, Language as Social Semiotic: The Social Interpretation of Language and Meaning (London, 1978).

9 Gunther Kress in Theo van Leeuwen, Reading Images: The Grammar of Visual Design (London, 2006 [1996]) (dalje: Kress, van Leeuwen, Reading Images).

10 Gill Abousnnouga in David Machin, "Defence Discourse I: The Visual Institutionalisation of Discorses in War Monuments," v: Language and Power, ur. Andrea Mayr (London−New York, 2008) (dalje: Abousnnouga in Machin, "Defence Discourse I: The Visual Institutionalisation of Discorses in War Monuments"); Abousnnouga, Machin, "War Monuments and the Changing Discourses of Nation and Soldiery,"; Abousnnouga, Machin, The Language of War Monuments.

11 Abousnnouga, Machin, The Language of War Monuments.

12 Gunther Kress in Theo van Leeuwen, Multimodal Discourse (London, 2001); Kress, van Leeuwen, Reading Images.

13 Abousnnouga, Machin, "Defence Discourse I: The Visual Institutionalisation of Discorses in War Monuments," 124.

598

S tudia H istorica S lovenica

te.14 Znaki, kot so predmeti, osebe, drže, celo abstraktne oblike, npr. krščanski križ, logotipi in določeni arhitekturni slogi, konotirajo ideje in koncepte zaradi arbitrarno pripisanih pomenov, ne zaradi metaforične asociacije. Te simbolizacije so postale konvencije, ki so se uveljavile skozi čas. Pri analizi spomenikov nam, kot na osnovi ikonološke teorije Panofskega in njegovega pristopa k obravnavi izvorov simbolnega pomena umetnosti trdita Abousnnouga in Machin, zgodovinski vidik omogoča razlago izbir objektov, oblik, oseb in drž.15 Vendar pa, kot je trdil že Panofsky, simbolne vrednosti nimajo le objekti, osebe in abstraktne oblike, ampak tudi oblika razporeditve in izbira materialov. To lahko, kot je zapisal, "razkriva temeljna stališča nacije, obdobja, razreda, verskega ali filozofskega prepričanja".16 Vse kompozicije, njihovi elementi in uresničitve, trdi, "so simptom nečesa drugega".17 Panofskega nekoliko parafrazirata Abousnnouga in Machin in zapišeta, da je "proučevanje pomena oblike, objektov in materialov spomenikov potrebno za razumevanje njihovih kulturnih in ideoloških pomenov".18 Osrednje vprašanje, ki se nam zastavlja ob spomenikih prve svetovne vojne, je, kateri vidik vojne posredujejo v družbi in s katerimi vizualnimi in materialnimi semiotskimi viri ga posredujejo. Izbire semiotskih virov niso naključne, izhajajoče iz oblikovalčevega trenutnega navdiha, ampak so družbenozgodovinsko določene in postavljajo vojne spomenike v razmerje s širšimi diskurzivnimi strukturami. Prav tako niso nevtralne, saj vsak izbrani poudarek podpira določeno vrsto interesa, bodisi ekonomskega, političnega ali nacionalnega.

Izbira elementov in simbolov, oblik in materialov, ki jih povezujemo z religijo, misticizmom ali nanašanji na antične civilizacije in je bila, denimo, značilna za spomenike vojakom britanske imperialistične vojske,19 je ideološka izbira, ki podpira krepitev nacionalnih občutij in lojalnosti ter prikriva družbeno-ekonomske razredne razlike in legitimizira imperialistične cilje vojne. Abousnnouga in Machin pri analizi ideološke reprezentacije vojnih družbenih praks izhajata iz postopkov rekontekstualizacije družbenih praks, ki sta jih pri analizi jezika in slovnice identificirala van Leeuwen in Wodak, in jih aplicirata na nejezikovne semiotske vire. Pokažeta na njihovo rabo pri različnih vrstah izbrisa (reprezentacija ne vsebuje vseh vidikov družbene prakse), dodajanja (reprezentacija vsebuje dodane elemente) in zamenjave (posamezni elementi druž-

14

Abousnnouga, Machin, "War Monuments and the Changing Discourses of Nation and Soldiery," 222.

Abousnnouga, Machin, "Defence Discourse I: The Visual Institutionalisation of Discorses in War Monuments," 126.

16 Erwin Panofsky, Meaning in the Visual Arts (Harmondsworth, 1970), 8 (dalje: Panofsky, Meaning in the Visual Arts).

17 Panofsky, Meaning in the Visual Arts, 7.

18 Abousnnouga, Machin, "War Monuments and the Changing Discourses of Nation and Soldiery," 222.

19 Abousnnouga, Machin, The Language of War Monuments.

15

599

B. Vičar: Vloga vojaka v spomenikih prve svetovne vojne ...

bene prakse so nadomeščeni z drugimi).20 V nadaljevanju prispevka izhajam iz Abousnnouga-Machinovega modela za analizo komunikacije spomenikov in usmerim pozornost na vizualne in materialne semiotske vire, ki so sistematično rabljeni pri rekontekstualizaciji prve svetovne vojne na slovenskih tleh.

3 Heroični in žrtveni spomeniki: Imperialistično bipolarna reprezentacija vojaka v spomenikih prve svetovne vojne Abousnnouga in Machin na osnovi Billigovega koncepta "banalnega nacionalizma"21 opredelita spomenike prve svetovne vojne kot "vsakodnevne pomnike, ki legitimizirajo nacionalno identiteto in idejo kolektivnega nacionalnega interesa", za tem "banalnim nacionalizmom" pa prepoznavata procese ideološke manipulacije.22 Spomeniki prve svetovne vojne, ki so jih postavljale kapitalistične vlade, so bili del propagandnega mehanizma, s pomočjo katerega so vlade kapitalističnih nacionalnih držav rekontekstualizirale kolonialno vojno, v kateri so milijoni umirali na bojiščih in milijoni zaradi lakote in bolezni, tako da so jo prikazale kot diskurz splošnega žrtvovanja za Boga in nacijo.23 Hobsbawm izpostavi povezavo med nacionalizmom in kapitalistično nacionalno državo: v kapitalistični nacionalni državi je bil nacionalizem eden od načinov, na katere so vladajoči razredi skušali preprečiti, da bi jih delavski razred videl kot nasprotnike, in to zlasti spričo rastočega socialističnega gibanja. Postavljanje spomenikov v Veliki Britaniji vidi kot namerni poskus vladajočih razredov, da bi (v strahu pred komunizmom) konsolidirali idejo nacionalne zavesti.24 Reprezentacije britanskega imperializma s pomočjo spomenikov prve svetovne vojne tako poudarjajo idejo nacionalne enotnosti in brišejo kompleksne družbeno-ekonomske razlike.

Z njimi je britanski vladajoči razred postavljal v ospredje idejo žrtvovanja za nacionalno državo, v ozadje pa pomikal razredno vprašanje in eksploatacijo delavstva.25 Smrti vojakov kolonialne vojne so v britanski krajini reprezentirane v klasicističnem slogu in z idealiziranimi figurami. Klasicistični diskurz z referencami na grške in rimske bogove prikazuje vojake kot ikone zmagoslavja in posreduje idejo nacionalne apoteoze. To je ideološka linija, ki so jo vladajoči razredi izpeljali

20

Prav tam.

Michael Billig, Banal Nationalism (London, 1995).

22 Abousnnouga, Machin, "Defence Discourse I: The Visual Institutionalisation of Discorses in War Monuments," 115.

23 Gill Abousnnouga in David Machin, "Analysing the Language of War Monuments," Visual Communication 9, št. 2 (2010), 140.

24 Eric Hobsbawm, "Mass producing tradicions: Europe 1817−1914," v: Inventing Traditions, ur. Eric Hobsbawm in Terence Ranger (Cambridge, 1983).

25 Abousnnouga, Machin, The Language of War Monuments.

21

600

S tudia H istorica S lovenica

predvsem zaradi utrditve lastne pozicije. Spomenike so uporabili kot simbolno orodje za posredovanje "temeljnih vrednot kapitalistične nacionalne države in njene potrebe po upravičenju in ohranjanju vojnih praks, s katerimi nacionalna država delno ohranja tudi lasten obstoj".26 Postavljanje spomenikov slovenskim vojakom prve svetovne vojne v Kraljevini SHS/Jugoslaviji ni bil sistematičen državno voden projekt, saj po porazu centralnega imperializma identifikacija s cesarstvom, za katerega so se borili slovenski vojaki avstro-ogrske armade, v novi državi ni obstajala, spomin na padle v avstro-ogrski vojski pa spričo njenega statusa sovražnikove in poražene vojske ni mogel postati del državotvornega kolektivnega spomina in državne komemoracije. Komemoracije so bile lokalne, zvečine znotrajkrajevne, postavljanje spomenikov pa so spodbujale vaške skupnosti, župnije in v največji meri patriotska in klerikalno orientirana organizacija Zveza bojevnikov (prvotno Zveza slovenskih vojakov),27 ki je združevala veterane avstro-ogrske vojske. Na njeno pobudo in z njeno finančno pomočjo28 je bilo na slovenskih tleh postavljenih več kot 150 vojnih spomenikov.29 Organizacija je opredelila svoje poslanstvo z izkazovanjem pietete do padlih vojakov: "Spominjajmo se tudi onih, ki so žrtvovali najdražje – svoje življenje! Treba je, da se jim oddolžimo, da pospešujemo napravo primernih spomenikov, da delamo za ureditev vojaških pokopališč in da skrbimo ob vsaki priliki za počastitev spomina padlih vojakov."30 Vendar pa se spomin, kot zapiše Young, "nikoli ne oblikuje v vakuumu, in motivi spomina niso nikoli nedolžni".31 Vsaka komemoracija je, kot trdi tudi Winter, "politično dejanje in zato ne more biti nevtralna".32 Vojni spomeniki kot "nosilci političnih sporočil"33 konstruirajo pomen političnih dogodkov ter oblikujejo in konsolidirajo javni spomin.34 Čeprav je Zveza bojevnikov poudarjala zavzemanje "[z]a svetovni mir",35 je s tem, ko je postavljala spomenike vojakom avstro-ogrske vojske, ne da bi pri tem v reprezentacijo vključila vse elemente vojne prakse, legitimizirala imperializem, ki je bil s prizadevanji vseh

26

Prav tam, 3.

Njihovo usmerjenost najbolj nazorno ponazarja slogan "Pred nami domovina, nad nami Bog!" ("Nekaj načelnih ugotovitev," Bojevnik, 5. april 1935, št. 2–3, 3).

28 Sredstva je pridobivala z nabiralnimi akcijami, članarinami, dohodki s prireditev in prostovoljnimi prispevki ("Iz organizacije," Bojevnik, 15. avgust 1931, št. 1, 10).

29 "Kaj smo in kaj hočemo," Bojevnik, 1. februar 1933, št. 1–2, 1.

30 "Naše poslanstvo," Bojevnik, 15. avgust 1931, št. 1, 1.

31 James Edward Young, The Texture of Memory: Holocaust Memorials and Meaning (London, 1994), 2.

32 Jay Winter, Sites of Memory, Sites of Mourning: The Great War in European cultural history (Cambridge, 1995), 82.

33 Prav tam.

34 Kristin Ann Hass, Carried to the Wall: American Memory and the Vietnam Veterans Memorial (Barkeley in Los Angeles, 1998), 9.

35 "Za svetovni mir," Bojevnik, 15. avgust 1931, št. 1, 4.

27

601

B. Vičar: Vloga vojaka v spomenikih prve svetovne vojne ...

Spomenik v Cardiffu (www.geograph.org. uk/photo/3114759)

vpletenih strani po povečanju lastne imperialistične moči pravi vzrok za vojno.

Reprezentacija prve svetovne vojne v tridimenzionalnih spomeniških objektih na slovenskih tleh ne vsebuje nobene reference na imperialistična prizadevanja vodilnih predstavnikov monarhije,36 ki so na bojišča pošiljali na milijone

36

Politična kritika avstrijskega in nemškega imperializma je bila značilna na primer za likovno satiro v almanahu Kurentov album (1918) in v satiričnem listu Kurent (avgust 1918−april 1919). Politične karikature, ki so jih ustvarjali likovni ustvarjalci, kot so Hinko Smrekar, Maksim Gaspari in France Podrekar, so bile usmerjene proti vodilnim predstavnikom avstro-ogrskega režima in Nemškega cesarstva ter domačim privržencem habsburške monarhije, vendar pa so gojile idealizirano predstavo o nacionalnih odnosih v novi jugoslovanski državi, ki je bila "rojena v atmosferi kontrarevolucije" (Edvard Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (Ljubljana, 1970), 321). Na preplet protiavstrijske usmeritve s projugoslovansko na osnovi analize osmih deklaracijskih razglednic pokaže Globočnik (Damir Globočnik, "Likovne podobe razdruževanja Slovencev z Avstro-Ogrsko in povezovanja s Hrvati in Srbi v prvo jugoslovansko državo," v: Jugoslavija v času: Devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske države, ur. Bojan Balkovec (Ljubljana, 2009)).

602

S tudia H istorica S lovenica

Spomenik v Šmartnem ob Paki (http://kraji.eu/ slovenija/braslovce_ polzela_smartno_ ob_paki_z_okolico/ slo)

vojakov, na desettisoče slovenskih,37 naturalistične figure vojakov pa sprožajo asociacije na trpljenje in ponižanje ter usmerjajo percepcijo vojne v smislu evropske tragedije brez kritične refleksije o njenem imperialističnem značaju in ekonomsko-političnih ciljih.

V nadaljevanju primerjam dve realizaciji vojnega diskurza, in sicer na osnovi vizualnih semiotskih izbir, ki jih najdemo na britanskem nacionalnem spomeniku v Cardiffu, ki je bil postavljen leta 1928 (slika 1), in na slovenskem spo-

37

Med prvo svetovno vojno se je po obstoječih podatkih za avstro-ogrsko monarhijo borilo okrog 160 000 slovenskih vojakov, umrlo jih je približno 36 000, kar je predstavljalo 28 % tedanjega prebivalstva slovenskih dežel (Petra Svoljšak, "Poizkus ocene vojaških in civilnih izgub (žrtev) med 1. svetovno vojno," v: Množične smrti na Slovenskem: zbornik referatov 29. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, ur. Stane Granda in Barbara Šatej (Ljubljana, 1999)).

603

B. Vičar: Vloga vojaka v spomenikih prve svetovne vojne ...

meniku padlim v Šmartnem ob Paki, postavljenem leta 1926 (slika 2).

Klasicistični slog cardifskega spomenika,38 izklesane poteze in atletsko telo upodobljenega vojaka konotirajo moč, umetniško prefinjenost in sofisticiranost nekdanjih imperijev. Vojak je reprezentiran kot grški bog, prekipevajoč od moči in vitalnosti. Upodobljen je v elegantni atletski drži, s povsem simetričnim obrazom, kar mu daje občutek nadzemskosti. Obrazni izraz izraža umirjenost in gotovost. Pogled figure je usmerjen navzgor – metaforično – k visokim idealom. Simbolika venca je bila v krščanstvo prenesena iz stare Grčije kot simbol zmage in odrešitve – lovorov venec simbolizira vojaško zmago.

Vojak ga dviguje visoko nad glavo kot daritev delfinom in krilati figuri. Krilata figura drži v rokah meč kot simbol zmage. V primerjavi z idealizirano figuro vojaka na cardifskem spomeniku je podoba vojaka, upodobljenega na spomeniku v Šmartnem ob Paki, realistična. Njegova drža izraža defetizem; ramena so spuščena, glava sklonjena. Pogled je usmerjen navzdol in konotira žalost, obup, malodušje. Na spomeniku najdemo krščansko ikonografijo, značilno za cardifski spomenik, a v drugih kombinacijah, torej z drugimi konotacijami. Tudi vojak šmartenskega spomenika drži v roki lovorov venec, a roke ima spuščene ob telesu. Meč, upodobljen na reliefu, je obrnjen navzdol, ovija ga palmov list kot atribut mučeništva. V nasprotju s samozavestnim in odločnim vojakom na spomeniku v Cardiffu, spomenik v Šmartnem ob Paki reprezentira obupanega in trpnega vojaka.

Vizualne razlike med spomenikoma britanske in slovenske krajine razkrivajo na videz različna stališča do vojne in vojaštva, vendar pa sta heroični in žrtveni konstrukt vojaka imperialistične vojske le dve plati istega (imperialističnega) vojnega diskurza. Tako cardifski kot šmartenski spomenik reprezentirata vojaka, ki je bil v službi imperializma "svoje" države, le da je svetovna konstelacija po prvi svetovni vojni prvemu določala status vojaka zmagovalne in drugemu status vojaka premagane imperialistične vojske. Uporabljene semiotske izbire na obeh spomenikih prispevajo k rekontekstualizaciji vojne: razlogi za kolonialno vojno so v obeh primerih nadomeščeni z idejo nacionalne homogenizacije; kolektivna nacionalna identifikacija je osnovana na konstruktu heroja oziroma žrtve. Ekspliciten pacifistični podton šmartenskega spomenika je izraz specifičnega odziva na družbeno in politično realnost, povezano s posledicami vojne za večinski del slovenskega prebivalstva. Nevprašljiv status vojaka v službi avstro-ogrskega imperializma, ki je konstituiral temelje boja med kapitalističnimi velesilami za globalno prevlado, integrira spomin na prvo svetovno vojno v horizont kapitalističnega imperializma.

38

Semiotska analiza je povzeta po Abousnnouga, Machin, The Language of War Monuments.

604

S tudia H istorica S lovenica

Spomenik v Trebnjem (foto: Primož Šmajdek)

4

Analiza slovenskih spomenikov prve svetovne vojne

4.1

Krščanski simbolizem

Krščanska simbolika slovenskih spomenikov prve svetovne vojne ni oblikovala kodificiranega in izdelanega sistema, vzrok pa je iskati prav na lokalni, nedržavni ravni postavljanja spomenikov. Med krščansko ikonografijo prevladujejo simboli smrti in atributi mučeništva. Ti so pogosto združeni z vojaškimi atributi v kompozicijsko celoto. Relief na zgornjem delu tristopenjskega podstavka spomenika v Šmartnem ob Paki (slika 2) predstavlja navzdol obrnjeno in ugasnjeno plamenico, ki simbolizira smrt in žalovanje, in meč, ki ovit s palmovim listom na simbolni ravni poveže vojaštvo in mučeništvo: meč kot vojaški emblem se poveže s palmovim listom kot simbolom mučeništva. Z vidika krščanske simbolike je pomembna tudi figuralna kompozicija Frančiška Smerduja v Trebnjem (slika 3).

605

B. Vičar: Vloga vojaka v spomenikih prve svetovne vojne ...

Nad figuro na puški slonečega vojaka se dviguje figura Kristusa, ki zaobjema telo vojaka. Tudi ta kompozicija, kot ugotavlja že Špelca Čopič,39 povezuje vojaške in krščanske simbole: ob nogah figur je tihožitje z mrtvaško lobanjo in frontnimi razbitinami, v sredini za Kristusom je upodobljen križ in na straneh granate z imeni padlih. Križ, ki se pogosto pojavlja tudi na drugih spomenikih prve svetovne vojne, zlasti teh, ki so umeščeni ob stene cerkva, v krščanski simboliki reprezentira os sveta in presečišče med nebesi in zemljo.40 Vendar pa upodobitve ne gre interpretirati kot apoteozo, ampak je upodobitev Kristusa povezana z njegovim usmiljenjem in tolažbo. Ikonografski motiv krilatega angela, kakor je uresničen na spomeniku Tineta Kosa v Črenšovcih, simbolizira krščansko vero v življenje po smrti; peruti konotirajo spiritualnost, božji namen in sposobnost posredovanja med fizičnimi in nefizičnimi svetovi.41 Kompozicija z vzravnanim krilatim angelom prikazuje njegovo vlogo vodnika duhovnih teles oz. duš mrtvih vojakov v večnost oz. nebesa. Spomenik s to upodobitvijo podpira vero v obstoj življenja po smrti in vpeljuje v reprezentacijo vojne spiritualni nivo.

4.2

Reprezentacija vojakov

Figuralni spomeniki prve svetovne vojne na slovenskih tleh uprizarjajo identiteto avstro-ogrskih vojakov. Čeprav podpirajo obtožbo vojne, konotirajo vdanost avstro-ogrski monarhiji. Dezerterjem avstro-ogrske armade (zeleni kader),42 ki so v zadnjih vojnih letih (1917−1918) pričeli vršiti upore zoper fevdalno-kapitalistični avstro-ogrski imperializem,43 se ni priznaval status vojaka in to potrjuje tudi njihova izključenost iz semiotske krajine.

Vizualne in materialne semiotske izbire prispevajo tudi k opredeljevanju prioritet, političnih izhodišč in čustev teh, ki so spomenike postavljali. "Spomeniki nam bodo povedali več o njihovih postavljavcih kot o tistih, katerim

39

Špelca Čopič, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja (Ljubljana, 2000), 108 (dalje: Čopič, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu).

40 Matilde Battistini, Symbols and Allegories in Art (Los Angeles, 2005), 144.

41 Rosemary Ellen Guiley, The Encyclopedia of Angels (New York, 2004), 179.

42 Za nekatere vojake je dezerterstvo pomenilo prelom s samoumevnostjo pristajanja na vlogo "ščit[a] in moč[i] monarhije proti zunanjim sovražnikom ter trdn[e] zaslomb[e] prestola" (Valentin Rozman, Krščanski vojak: Pouk slovenskim mladeničem, ki so poklicani v vojaško službo (Maribor, 1911), 3. "Če se borim, hočem vedeti, zakaj se borim!" je svoj prestop na stran zelenokadrovcev utemeljil Andrej Zlobec (Andrej Zlobec, Za blagor očetnjave: Spomini od 1914 do 1945 (Ljubljana, 1981), 84.

43 Miroslav Krleža, Hrvatski bog Mars (Ljubljana, 1949). Za Krležo je zeleni kader predstavljal izjemen, a izgubljen politični potencial. Izgubljen zaradi pomanjkanja vodstva, usmeritev in politične inteligence.

606

S tudia H istorica S lovenica

Slika 4: Spomenik kranjskega Janeza na ljubljanskih Žalah (foto: Primož Šmajdek)

so posvečeni."44 Kiparski spomeniki, ki so bili predmet moje študije, izražajo čustveno intenziteto vojne izkušnje, kakor so jo doživeli veterani avstro-ogrske armade. Naturalistično zasnovane figure, ki so sledile "evropsk[i] formaln[i] virtuoznosti naturalističnega kiparstva, s katero so bile rekonstruirane prave 'žive

44

Edwin Heathcote v: Andrew Whitmars, "'We Will Remember Them'. Memory and Commemoration in War Museums," Journal of Conservation and Muesum Studies 7 (2001). Dostopno na: http://www. jcms-journal.com/articles/10.5334/jcms.7013/(dalje: Whitmars, "We Will Remember Them").

607

B. Vičar: Vloga vojaka v spomenikih prve svetovne vojne ...

slike' vojnih prizorov",45 krepijo pojmovanje prve svetovne vojne z vidika smrti, destrukcije in trpljenja.

4.2.1

Pomenski potencial drže

Izkušnja slovenskih vojakov avstro-ogrske vojske, ki je bila povezana s trpljenjem, ponižanjem in brutalnostjo, je izražena tudi z držo upodobljenih vojakov. Glede na držo lahko ločimo štiri tipe upodobitve vojakov. Morda najtipičnejši slovenski spomenik padlim v prvi svetovni vojni je Peruzzi-Dolinarjev kip kranjskega Janeza, vojaka 17. pehotnega polka avstro-ogrske vojske, pred Kostnico kranjskih Janezov na ljubljanskih Žalah46 – defetističen, vdan, trpen (slika 4). Vojak stoji vzravnano, z nogama trdno na tleh, a roke so spuščene ob telesu in glava rahlo sklonjena naprej. Gledalcu je tako ponujena reprezentacija "nad svojo usodo žalujočega vojaka, nebojevitega, vojni odtujenega";47 ki stoično prenaša brezupni boj. Zvezi bojevnikov, ki si je s postavljanjem vojnih spomenikov prizadevala konsolidirati javni spomin na prvo svetovno vojno, je kip kranjskega Janeza pomenil "simbol trpljenja in ponižanja Slovencev v svetovni vojni".48 Drže vojakov pogosto konotirajo izčrpanost in ranljivost. Obstenski figuralni spomenik v Trebnjem, prikazan na sliki 3, upodablja vojaka, ki se z rokama, oblikovanima v ekspresionističnem slogu, opira na navzgor obrnjeno puško.

Njegova glava je sklonjena, to pa konotira pobitost. Vojak stoji z desno nogo, pokrčeno v kolenu, na frontnih razbitinah; teža je na zadnji nogi, ki ostaja iztegnjena. Rahlo naprej sklonjeno telo predpostavlja utrujenost in razočaranje.49 Konotacije, ki jih ima vojakova drža, v kombinaciji s tolažilno Kristusovo roko na vojakovih plečih spodbujajo usmiljenje in pomilovanje. Klečeči vojak kiparja Toneta Kralja na Zasavski Sveti gori (slika 5) je upodobljen v "pritegnjeni[h] gibi[h]".50 Vojakova desna roka leži na prsih, leva k telesu prislanja navzgor obrnjeno puško. Glava je sklonjena in nagnjena rahlo na levo. Kot ugotavlja

45

Čopič, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu, 111.

Svetoslav Peruzzi je naročilo za kip prejel od poveljstva polka. Naročilo je vsebovalo tudi zahtevo po upodobitvi vojaka v uniformi polka. Peruzzi je kip zmodeliral leta 1916 v Judenburgu, po vojni pa ga je Lojze Dolinar dokončal v kamnu. Ko so leta 1923 pripeljali v Ljubljano posmrtne ostanke judenburških upornikov, so ga postavili na njihovo gomilo. Kip je dobil kockast podstavek iz belega kamna s črnimi napisnimi ploščami (Špelca Čopič, "Slovenski spomeniki padlim v prvi svetovni vojni," Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 35, št. 1−2 (1987): 168−169).

47 Čopič, "Slovenski spomeniki padlim v prvi svetovni vojni," 175.

48 Bojevnik, 15. december 1931, št. 3, 1.

49 Podobna občutja so izrazili vojni veterani v glasilu Bojevnik: "Človeštvo je utrujeno, borci izčrpani, razočarani, od strašnih bojev strti." ("Smer in moč bojevnikov," Bojevnik, 25. februar 1932, št. 1, 1.)

50 Čopič, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu, 105.

46

608

S tudia H istorica S lovenica

Slika 5: Spomenik na Zasavski Sveti gori (foto: Primož Šmajdek)

že Špelca Čopič, se telo v profilu "prikazuje v zlomljeni liniji".51 Ko se soočamo z nemočnimi, krhkimi vojaki, nam je – v nasprotju z idealiziranimi močnimi figurami heroičnih spomenikov – predočena realnost vojn, ki so oslabile telesa vojakov.

Tretji tip upodobitve vojaka je ranjeni vojak. Ranjeni vojaki so upodobljeni v krčevitih držah, kot vojaka na sliki 6 in 7. "Ekspresivno dramatizirana figura"52 v Bočni, delo kiparja Zdenka Kalina (slika 6), prikazuje vojaka v krčeviti drži zgornjega dela telesa s krčevito držo dlani, ki jih vojak pritiska na prsi. Glava je v smrtnem krču odrevenelosti nagnjena k desnemu ramenu in nazaj. V ekspresionističnem slogu poudarjene roke so upodobljene tudi na spomeniku v Vidmu - Dobrepolju (slika 7), ki ga je kipar France Kralj postavil ob steno župne cerkve. Figura prikazuje klečečega vojaka, ki sega z desno roko za glavo, ki je nagnjena nazaj, z dlanjo leve roke pa krčevito pritiska na prsi. Puška mu ob tem

51

Čopič, "Slovenski spomeniki padlim v prvi svetovni vojni," 171. Čopič, "Slovenski spomeniki padlim v prvi svetovni vojni," 172.

52

609

B. Vičar: Vloga vojaka v spomenikih prve svetovne vojne ...

Slika 6: Spomenik v Bočni (foto: Marko Žigart)

drsi med kolena.

Slovenski spomeniki prve svetovne vojne ne upodabljajo scen ubijanja, vendar pa nekaj spomenikov reprezentira mrtvega vojaka; ta je upodobljen v ležečem položaju (slika 8) ali pa figuralna kompozicija prikazuje dvojico, kjer vojakovo mrtvo telo podpira mati ali pa ga pred seboj drži krilati angel. Upodobitve mrtvih vojakov se od drugih upodobitev vojakov razlikujejo po tem, da ikonografski poudarek ni na vojakih, temveč na drugi figuri kompozicijske dvojice, tj. na krilatem angelu oz. na žalujoči ženski figuri. Kompozicija s krilatim angelom poudarja njegovo vlogo vodnika vojakove duše v življenje po smrti; poudarek je namenjen temu, da utrjuje glavne temelje krščanske vere.

Umetniško inovacijo v umetniških reprezentacijah prve svetovne vojne predstavlja pojavitev ikonografskih upodobitev žalujočih mater. Najstarejše obsto-

610

S tudia H istorica S lovenica

Slika 7: Spomenik v Vidmu - Dobrepolju (foto: Primož Šmajdek)

ječe vizualne uresničitve materinega žalovanja v umetnostni zgodovini so upodobitve žalujoče Marije. Marijino žalovanje je v srednjeveških in tudi sodobnejših religioznih umetniških kompozicijah upodobljeno z vidika spoštovanja in čaščenja Kristusove matere in njene bolečine. Čaščenje Marije, osnovano na žrtveni smrti njenega sina, je povečalo privlačnost tega motiva tudi za umetnike in umetnice vojnih in povojnih let.53 Med slovenskimi spomeniki prve svetovne vojne reproducira motiv pietà relief kiparja Franceta Goršeta na spomeniku v Črnomlju. Relief se nahaja na sredi spomenika, ki je vkopan v hrib in

53

Claudia Siebrecht, "The Mater Dolorosa on the Battlefield: Mourning Mothers in German Women's Art of the First World War," v: Untold War: New Perspectives in First World War Studies (History of Warfare), ur. Heather Jones, Jennifer O'Brien in Christoph Schmidt-Supprian (Leiden–Boston, 2008), 289.

611

B. Vičar: Vloga vojaka v spomenikih prve svetovne vojne ...

ima obliko usločene stene. Gorše prenese motiv iz njegovega konvencionalnega sakralnega konteksta v vojni kontekst, da reflektira neposredno vojno izkušnjo mater padlih sinov. Podoba matere konotira njeno izgubo; oči so zaprte, glava pa sloni na dlani, ki pokriva čelo. S poudarjanjem materine bolečine in žalovanja relief razgrinja še eno od realnosti vojn, tj. njene destruktivne učinke na družine vojakov.

4.2.2

Dvignjenost in višina

Podstavek, na katerem stoji spomenik, ima prav tako pomemben pomenski potencial. Višina ima tako metaforični kot konotativni pomen. Pomenski potencial višine izhaja iz vsakdanje izkušnje občutka moči ali ranljivosti glede na višino.54 Kress in van Leeuwen govorita o umestitvi elementov v vizualni kompoziciji zgoraj/spodaj z vidika delitve na področji "idealnega" in "realnega" in višje umestitve metaforično povežeta z višjim statusom in mogočnostjo, veličastnostjo.55 Iste vrste pomenski potencial deluje pri kipih, ki so umeščeni na podstavke. Ti naj bi izražali moč, mogočnost in strahospoštovanje.56 Vendar pa je za uresničitev pomenskega potenciala potrebna kombinacija več elementov – višine, drže, izraženih detajlov na obrazu. Figure vojakov prve svetovne vojne navadno stojijo na podstavkih in so nekaj metrov dvignjene. Figura vojaka na Zasavski Sveti gori (slika 5), delo Toneta Kralja, je umeščena na debel cilindrični steber, ta pa stoji na nosilnem podstavku, ki ima obliko horizontalnega kvadra.

France Kralj je v Vidmu - Dobrepolju postavil podobno kompozicijo (slika 7): figura vojaka stoji na razširjenem stožčastem stebru, ki je nameščen na podstavek v obliki kvadratne plošče. Podstavki, podnožja in stebri dvigujejo figuro vojaka na področje, ki ga Kress in van Leeuwen imenujeta "idealno", tj. na mesto, ki od gledajočih zahteva spoštovanje, to pa je pridobljeno, ko gledalec, gledalka figuro pogleda navzgor.57 Če za idealizirane heroične spomenike z referencami na grške bogove lahko trdimo, da z umeščenostjo na področje idealnega vzbujajo moč in strahospoštovanje,58 pa imajo kombinacije semiotskih virov pri slovenskih spomenikih drugačne uresničitve. Figura vojaka na sliki 5 z dvignjenostjo ne pridobi moči; velikost podstavka in razlika v višini med gledalcem, gledalko in reprezentiranim vojakom v kombinaciji v vojakovo klečečo držo in 54

Abousnnouga, Machin, "Defence Discourse I: The Visual Institutionalisation of Discorses in War Monuments," 127.

55 Kress, van Leeuwen, Reading Images, 186−193.

56 Abousnnouga, Machin, "Defence Discourse I: The Visual Institutionalisation of Discorses in War Monuments," 127.

57 Abousnnouga, Machin, The Language of War Monuments, 123−124.

58 Abousnnouga, Machin, The Language of War Monuments.

612

S tudia H istorica S lovenica

"zlomljen[o] linij[o]"59 telesa ter izrazom obupa in nemoči poudarjata krhkost in ranljivost telesa vojaka, to pa posledično pri gledalstvu vzbuja pomilovanje.

4.3

Razmerje med gledalcem in figuro vojaka

Kress in van Leeuwen60 sta prenesla Hallidayev koncept govornih dejanj61 na vizualno komunikacijo in izdelala model, ki omogoča sistematično analizo tipov odnosa med podobo in gledalcem in ga je mogoče učinkovito uporabiti tudi pri analizi spomenikov, tj. pri analizi interakcije med upodobljenim vojakom in gledalcem. Kress in van Leeuwen sledita Hallidayevi terminologiji in za funkcije, ki jih imajo podobe v družbeni interakciji, vpeljeta termin "dejanja podob" (angl. image acts); ločujeta dve vrsti podob: "ponudbo" in "zahtevo".

Tako kot govorna dejanja se tudi dejanja podob uresničujejo z "naklonskim sistemom". Tako se na primer "ponudba informacije" v jeziku uresničuje s povednim naklonom, "zahteva po informaciji", vprašanje, pa z vprašalnim naklonom. Tako zahteve kot ponudbe se lahko uresničujejo tudi vizualno, hkrati z obliko naslavljanja. Obliko vizualnega naslavljanja, ki potrjuje gledalčevo prisotnost, Kress in van Leeuwen imenujeta "podoba zahteve"; subjekt gleda gledalca in s tem v imaginarnem razmerju od njega nekaj zahteva. Vrsta zahteve (naklon naslavljanja) pa je odvisna od drugih dejavnikov, kot sta obrazni izraz ali drža. Na "podobi ponudbe" subjekt ne gleda gledalca in gledalec spremlja prizor zgolj kot opazovalec; podobe ponudbe gledalca ne vabijo v dogajanje kot podobe zahteve, ampak mu prizor ponujajo v premotritev.

Na vojnih spomenikih, ki sem jih analizirala, figure vojakov ne gledajo gledalca. Interaktivno razmerje med gledalcem in upodobljenimi figurami je omejeno, kajti pogled vojakov je na večini analiziranih kipov usmerjen navzdol. Pogled navzdol ima tudi metaforični pomen: ponuja asociacijo žalosti, obupa in razočaranja. V kombinaciji z drugimi semiotskimi viri, kot so drža ali detajlno prikazane obrazne poteze, nam kaže podobo zlomljenega, od bitk izčrpanega človeka. Upodobljeni vojaki ne delijo žalovanja in bolečine z gledalcem, gledalko; umanjkanje očesnega stika oblikuje družbeno distanco, ta pa je lahko povečana z vrsto drugih semiotskih virov, npr. z višino spomenika. Družbena distanca gledalca ločuje od upodobljenega vojaka in ga postavlja v pozicijo opazovalca. Gledalcu je ponujena informacija o trpljenju, ki so ga

59

Čopič, "Slovenski spomeniki padlim v prvi svetovni vojni," 171.

Kress, van Leeuwen, Reading Images, 116−124.

61 Michael Alexander Kirkwood Halliday, An Introduction to Functional Grammar (London, 1985).

Halliday opiše štiri osnovne govorne funkcije oz. govorna dejanja. Vsako govorno dejanje je, kot trdi, del interakcijske dvojice in ima svoj pričakovan in svoj alternativen družbeni odziv.

60

613

B. Vičar: Vloga vojaka v spomenikih prve svetovne vojne ...

vojaki preživljali, a s pozicije opazovalca reprezentiranemu vojaku ne "zastavlja vprašanj" o refleksiji vojnih dogajanj in ciljih, za katere se je ta boril, in s tem je vloga slovenskega vojaka v vojski avstro-ogrske monarhije naturalizirana.

Pozicija opazovalca od gledalca tudi ne zahteva političnega dejanja; ne zahteva emancipacijskega boja, kakor tudi ne aktivne drže proti imperialistični vojni.

Vojna za globalno kapitalistično prevlado je s "podobami ponudbe", ki gledalcu ponujajo zgolj informacijo o učinkih vojne, tj. o vojnem uničenju, ki konstituira žrtveno dejanje, prikazana kot naravna in apolitična družbena praksa.62 Interaktivno razmerje med gledalcem in vojakom omejuje tudi izražanje očesnih detajlov; tudi kadar je očesni stik z gledalcem mogoč (slika 6), do tega ne pride, saj zrkla niso detajlno izdelana, zenica ni nakazana in s tem figura vojaka deluje, kot da strmi v prazno. Pogled izza realnosti onemogoča medosebno razmerje z gledalcem na katerem koli nivoju; obstaja kot znamenje tega, kar je bilo v boju izgubljenega, ne da bi vzpostavljal novo upanje. Gledalec tako ostaja zgolj opazovalec vojakovega sveta trpljenja. Učinek pogleda vojakov na pojmovanje prve svetovne vojne tako ostaja omejen na okvire bolečine in trpljenja, ki ju je vojna povzročala vojakom in njihovim bližnjim; imperialistični in kolonialni interesi kapitalističnih velesil in nasprotja med njimi, ki so privedla do vojne, so pomaknjena v ozadje in nadomeščena z žrtvenim konstruktom slovenskega vojaka avstro-ogrske vojske.

4.4

Reprezentacija vojakov z vidika modalnosti

V sklepnem delu svoje analize vojnih spomenikov izhajam iz Kressovega in van Leeuwnovega koncepta vizualne modalnosti,63 ki vključuje vprašanje zanesljivosti in verodostojnosti vizualnega sporočila in ga avtorja postavljata v okvir "družbene teorije resničnega".64 Koncept modalnosti je pri opisu vizualne komunikacije prav tako ključnega pomena kot pri opisu jezika. Modalni sistem

62

Tako pojmovanje vojne je opredeljevalo tudi Zvezo bojevnikov: "Zato moramo ob vsaki priliki in povsod jasno povedati, da je vojna nesreča, ki se maščuje tako nad zmagovalci kot poraženci." ("Za svetovni mir," Bojevnik, 15. Avgust 1931, št. 1, 4.) Stališče Zveze bojevnikov razkriva povezavo med depolitizacijo vojne in pacifikacijo, to pa onemogoča kritično analizo vloge kapitalističnih držav v imperialistični vojni. Pacifistični procesi, ki so določali delovanje Zveze bojevnikov, so preprečevali možnosti boja proti imperialističnemu fašizmu, kakor tudi boja za radikalne notranje spremembe, saj so oblikovali pozive k ohranitvi miru znotraj obstoječega družbenega sistema, ne da bi preizprašali njegove strukture. Zato so bili slovenski veterani avstro-ogrske vojske pripravljeni stopiti v boj tudi za novo monarhično oblast, kot so zapisali leta 1931: "Samo če bi domovina klicala na brambo ogroženih ji pravic, takrat, tovariši bojevniki, pa bomo mi, mi, ki hočemo mir, prvi v boju za naše meje in naš narod!" ("Letošnji naš tabor," Bojevnik, 15. november 1931, št. 2. 2.) Navedeni citat kaže tudi na nerazumevanje nacionalnega vprašanja znotraj unitaristično (centralistično) urejene države.

63 Kress, van Leeuwen, Reading Images, 154−174.

64 Kress, van Leeuwen, Reading Images, 154.

614

S tudia H istorica S lovenica

v jeziku kaže na stopnjo resničnosti sporočila oz. avtorjevo zavezanost izjavi. Z modalnim glagolom "morali bi", denimo, izražamo manjšo zavezanost resničnosti kot z glagolom "bomo". Kress in van Leeuwen tudi v vizualni komunikaciji prepoznavata lastnosti, ki imajo enako vlogo, kot jo imajo modalni izrazi v jeziku; imenujeta jih označevalci modalnosti in med njimi navajata stopnjo izražanja detajla, barvno modulacijo, količino vključenega ozadja idr. V tridimenzionalni vizualni komunikaciji lahko določamo stopnjo modalnosti glede na stopnjo poudarjenosti detajlov na objektih ali površinski realizaciji. Vizualna modalnost v tridimenzionalni komunikaciji se nanaša na bližino reprezentacije tridimenzionalnega objekta naturalistični resničnosti65 oz. oddaljenost od nje in lahko učinkuje na gledalčevo dojemanje objekta, v smislu, da ga dojema v dokumentarnem oz. simbolnem pomenu. V pričujoči raziskavi me je zanimalo, kako so vojaki reprezentirani z različnimi stopnjami modalnosti, tj. ali so reprezentirani s poudarjenimi detajli ali pa so detajli reprezentiranih vojakov zmanjšani in vojaki simplificirani in idealizirani.

Analizirani spomeniki prve svetovne vojne izkazujejo visoko stopnjo modalnosti. Na splošno ugotavljam visoko stopnjo izražanja detajlov obrazov in uniform figur vojakov, atributov vojaštva ter mučeniških atributov. Poudarjeni vojaški atributi, kot so puške ali granate, ustrezajo že ustaljeni vojni narativi, detajli na vojaških uniformah, kot so položeni ovratniki suknjiča, v kolenih širše hlače in ovijači, ter detajlno prikazana vojaška pokrivala, najpogosteje jeklene čelade,66 pa uprizarjajo identiteto vojaka avstro-ogrske armade. Detajli na obrazih figur poudarjajo travmatične individualne usode vojakov in vsebujejo reference na neusmiljenost in brutalnosti vojne. Naslednji štirje primeri ponazarjajo reprezentacijo vojaka v visoki modalnosti: na spomeniku v Trebnjem (slika 3) je na obrazu vojaka izražena guba na licu nad ustnico in s tem poudarjen trpeči izraz, na vojakovih rokah so močno poudarjeni členki na prstih.

Na spomeniku v Bočni, prikazanem na sliki 6, so v ekspresionističnem slogu poudarjena razprta usta in velike roke, ki grabijo za rano na prsih. Detajlno so prikazani vojaški atributi; puška, torbica za naboje s pasom in tulcem za bajonet, in sestavni deli uniforme, čelada, položeni ovratnik, ovijači. Kolenski del

65

Merilo naturalistične resničnosti je podobnost s tem, kar bi videli v realnosti (David Machin, Introduction to Multimodal Analysis (London, 2007), 59). Vojaki, denimo, so lahko reprezentirani v polnem detajlu, na način, kot bi jih videli v resničnem življenju, ali pa so detajli njihovih obrazov, oblačil, opreme in drž zmanjšani.

66 Ob začetku prve svetovne vojne vojskujoče se armade še niso uporabljale jeklenih čelad. Ruske in francoske armade so se sprva bojevale brez čelad, nemške pa so uporabljale usnjene pikače, prekrite s sivim platnom. V avstro-ogrski armadi so čelade sprva nosili samo dragonci, a ta pokrivala so predstavljala le borno zaščito. Leta 1916 so v avstro-ogrskih enotah pričeli uporabljati nemške čelade tipa M16 in jih kasneje pričeli tudi sami izdelovati in uporabljati za vso armado (Sergej Vrišer, "Avstroogrske vojaške uniforme v svetovni vojni 1914−1918," Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 35, št. 1–2 (1987): 58).

615

B. Vičar: Vloga vojaka v spomenikih prve svetovne vojne ...

Slika 8: Spomenik v Žireh (foto: Primož Šmajdek)

hlač, ki je na tej figuri skrit pod plaščem, je poudarjen na spomeniku v Vidmu Dobrepolju (slika 7). Izražanje detajla na tej figuri vojaka opazimo tudi na puški in granati za pasom. Prav tako so detajlno prikazane vojakove roke; močno so poudarjene žile na hrbtni strani leve roke. Na spomeniku v Žireh (slika 8) sta detajlno prikazana obraza obeh figur, najmočneje pa so izraženi detajli na palmovi veji, ki jo na telo ležečega mrtvega vojaka spušča "nekoliko asimetrično dvigajoča [se]"67 alegorična ženska figura. Palmova veja kot atribut mučeništva konotira vojakovo mučeniško smrt in s to upodobitvijo se žrtvenemu konstruktu slovenskega vojaka avstro-ogrske vojske pridruži nov način reprezentacije: vojak kot mučenik.

5 Sklep Figurativni spomeniki prve svetovne vojne na Slovenskem reprezentirajo humaniziranega − defetističnega, klonečega/šibkega, ranjenega ali mrtvega vojaka. Drže in obrazni izrazi reprezentiranih vojakov reflektirajo odzive veteranov avstro-ogrske vojske na vojno: obžalovanje, razočaranje, izgubo, trpljenje, bolečino in žrtvovanje. Žrtveni diskurz je značilen tako za upodabljanje

67

Čopič, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu, 106.

616

S tudia H istorica S lovenica

vojakov kot tudi za spominsko narativo. "Pil[i] [so] jedko kupo trpljenja," so o poraženih v vojni zapisali vojni veterani v listu Bojevnik.68 Hayes o konstruktu žrtve razmišlja tako: "Noben človek z orožjem v rokah ne more biti v celoti žrtev […] Vidik žrtve je kasnejša vojna reakcija oseb, ki niso bile tam; razumljiva in človeška, a zgrešena."69 Vendar pa žrtveni diskurz Zveze bojevnikov, ki je v največji meri skrbela za postavljanje spomenikov padlim vojakom in ohranjala spomin nanje, ni mogel biti posledica oddaljenosti od vojnega dogajanja oz. izključenosti iz njega, ampak so slovenski vojni veterani avstro-ogrske vojske privzeli žrtveni pogled nase. Njihovo žrtveno samopercepcijo je mogoče razumeti glede na njihovo dojemanje lastne pozicije v habsburški monarhiji; v vojno so vstopali brez jasnosti ciljev, bojevanje pa so razumeli "kot del vojne službe, ki so jo zvesto in temeljito opravljali ne glede na bojišče".70 Kot sem pokazala v prispevku, je bil žrtveni konstrukt sredstvo nacionalne homogenizacije, identifikacija z žrtvijo pa je rekontekstualizirala kolonialni značaj vojne in imperialistične interese kapitalističnih velesil.

Razlogov, da med slovenskimi spomeniki padlim v prvi svetovni vojni ni protiimperialističnega spomenika, lahko najdemo več: prvi je torej ta, da vojni veterani avstro-ogrske vojske niso kritično reflektirali političnega dogajanja, drugi, da tisti, ki so razvili protiimperialistično politično zavest, niso imeli ekonomske in simbolne moči, da bi postavljali spomenike, tretji pa je Cerkev, ki ob svojih cerkvah, kamor je postavljenih večina spomenikov prve svetovne vojne, ne bi dopuščala protiimperialističnega sporočila.71

68

70

71

69

"Smer in moč bojevnikov," Bojevnik, 25. Februar 1932, 1.

Peter Hayes v: Whitmars, "We Will Remember Them".

Petra Svoljšak, "Vélika vojna in Slovenci," Studia Historica Slovenica 9, št. 2–3 (2009), 314.

Vloga Cerkve pri postavljanju spomenikov prve svetovne vojne ni nevtralna, saj že sama umeščenost spomenikov ob cerkve tendira k reprezentaciji kolektivnih idealov, to je navidezno skupnih vrednot Cerkve in slovenskega naroda.

617

B. ViÄ?ar: Vloga vojaka v spomenikih prve svetovne vojne ...

Branislava ViÄ?ar THE ROLE OF A SOLDIER IN FIRST WORLD WAR MONUMENTS: IDEOLOGICAL REPRESENTATION OF THE WAR IN THREEDIMENSIONAL OBJECTS

SUMMARY The paper is based on the analysis of seven figural monuments of the First World War, which were placed on Slovenian soil in 1920s and 1930s. For the analysis, the author used the model of a multimodal critical discourse analysis (MCDA).

Founded on the principles of social semiotics, the method was developed by Abousnnouga and Machin for the analysis of three-dimensional communication. For the analysis of semiotic choices that are realized on the monuments of the First World War, the author follows the historical and socio-political context of the creation of the monuments. In this article, the author strives to show how the choices of visual and material semiotic resources guide the conceptualization and perception of the First World War. Visual and material semiotic choices contribute to defining the priorities, political guidelines and emotions of those who had the monuments erected.

The sculptural monuments, which were the subject of this study, reflect the emotional intensity of the experience of war as experienced by the veterans of the Austro-Hungarian Army. In general, the author notes a high level of expression of details of faces and uniforms of figured soldiers, attributes of warriors and martyr attributes. The emphasized military attributes, such as guns or grenades, correspond to the previously established war narrative; details on military uniforms, such as laid-collar jackets, trousers with increased knee width and leggings, and detailed illustrated military headgear, mostly steel helmets, show the identity of the soldier of the Austro-Hungarian Army. Details on the faces of the figures underline traumatic individual fates of soldiers and contain references to the cruelty and brutality of war. The experience of Slovenian soldiers of the Austro-Hungarian Army was also expressed by the posture of depicted soldiers.

Based on their posture, the author defines the following four types of depictions of soldiers: defeatist/surrendered/passive; succumbed/weak/vulnerable; wounded and dead soldiers. The depicted soldiers do not share the grief and pain with the observer; the absence of eye contact creates social distance that can be extended with a number of other semiotic resources, for example with the height of the monument. The social distance separates the viewer from the depicted soldiers and puts him/her in the position of the observer. The viewer is offered information about the suffering of the soldiers, yet from the standpoint

618

S tudia H istorica S lovenica

of the observer the represented soldier is not "questioned" about the reflection on war events and objectives for which he has fought, and thus, the role of Slovenian soldiers in the army of the Austro-Hungarian Empire is naturalized.

The standpoint of the observer does not require a political offense from the viewer; it does not require an emancipatory struggle or an active stance against the imperialist war. The war for global capitalist domination, with its "images of tenders" that offer the viewer only information on the effects of war (i.e. the destruction of war, which constitutes a sacrificial act), appears as a natural and apolitical social practice.

The representation of the First World War in three-dimensional monumental objects on Slovenian soil does not contain references to the imperialist efforts of leading representatives of monarchies, who sent millions of soldiers to the battlefields, tens of thousands of them of Slovenian origin. The naturalistic figures of soldiers raise associations with suffering and humiliation, and direct the perception of the war in terms of European tragedy without critical reflection on its imperialist character and economic-political objectives.

619

S tudia H istorica S lovenica

UDK 929Turner P.:347.67 1.01 Izvirni znanstveni članek

Izvrševanje ''poslednje volje'' dr. Pavla Turnerja Mateja Matjašič Friš Dr., znanstvena sodelavka UKC Maribor, Oddelek za znastveno raziskovalno delo Ljubljanska ulica 5, SI – 2000 Maribor e-pošta: mateja.fris@gmail.com

Izvleček:

25. septembra 1924 je na svojem domu v Krčevini pri Mariboru umrl dr. Pavel Turner, doktor prava in poznavalec svetovnih ekonomij, ki ni bil samo odličen vzgojitelj, publicist in vnet pospeševalec slovenskega narodnega razvoja, pač pa tudi velik svetovljan, znan filantrop in mecen. V zadnji oporoki, ki jo je napisal le dober mesec pred smrtjo, je zapustil pretežni del svojega premoženja ustanovi (fundaciji), namenjeni za štipendije oz., kot je sam zapisal, za "izpopolnjevanje strokovne in svetovne izobrazbe absolviranih slovenskih pravnikov in filozofov". Avtorica na podlagi arhivskih virov predstavlja potek in vse zaplete pri izvrševanju njegove "poslednje volje".

Ključne besede:

Pavel Turner (1842–1924), oporoka, zapuščina, Franc Firbas, Turnerjeva ustanova, Univerza v Ljubljani

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije

Maribor, letnik 15 (2015), št. 3, 621–648, 83 cit., 1 slika Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

621

M. Matjašič Friš: Izvrševanje ''poslednje volje'' dr. Pavla Turnerja

Dr. Pavel Turner je bil narodno visoko zaveden intelektualec, doktor prava in poznavalec svetovnih ekonomij, ki se je z nadarjenostjo, vztrajnostjo in delavnostjo dvignil iz svoje sredine na družbeni položaj, ki so ga v njegovem času dosegli le redki Slovenci. Bil je "aristokrat" z evropsko izobrazbo in širokim obzorjem, svetovni popotnik, svetovljan v pravem pomenu besede. Med službovanjem v tujini se je gibal med predstavniki najvišjih evropskih znanstvenih, političnih in državniških krogov, ki jih tudi sam vzgajal. Obenem je na Slovenskem kot dopisnik slovenskih listov o gospodarskih in družbenih problemih v Angliji in na Ogrskem, mentor ter skrbnik, mecen študentov in mladih umetnikov pustil neizbrisljiv pečat.1 Bil je močna osebnost z velikim vplivom na sogovornika in na množico svojih korespondentov, saj je bil v osebnih in pisnih stikih z večino najpomembnejših slovenskih sodobnikov: kulturnikov, politikov, literatov, pravnikov, gospodarstvenikov …2 Leta 1903 se je po 37 letih bivanja v tujini upokojil in vrnil v Maribor, kjer je v Krčevini (pod Kalvarijo) kupil veliko posestvo z vinogradom in sadovnjakom, njegovo domovanje pa je postalo središče druženja domačih in tujih izobražencev. Postal je "starejši, elegantni in družabno profinjeni gospod, med Slovenci in Nemci ena najbolj uvaževanih mariborskih osebnosti".3 V Mariboru je Turner med leti 1904 in 1921 kot predsednik vodil Zgodovinsko društvo za slovensko Šajersko, kasnejše Zgodovinsko društvo v Mariboru, ki je v času njegovega mandata vzpostavilo društveni arhiv, knjižnico in muzejsko zbirko, iz katerih so se kasneje razvile najpomebnejše mariborske kulturne institucije: arhiv, študijska knjižnica in muzej. Za širšo slovensko znanstveno dejavnost je prav tako izjemno pomembno izdajanje društvenega glasila Časopis za zgodovino in narodopisje, vse te dejavnosti pa je Turner sam izdatno finančno podpiral.4 Prizadevanje za napredek slovenskega naroda je bilo glavno vodilo Turnerjevega delovanja na vseh področjih in v vsem obdobju njegovega življenja. Štel si je za svojo dolžnost, da z vsemi sredstvi poskuša Slovence povzdigniti na

1

Fran Petrè, "Turner Pavel", v: Slovenski biografski leksikon (SBL), IV. knjiga, 13. zvezek (Ljubljana, 1982), str. 249–253 (dalje: Petrè, "Turner Pavel"); Franjo Baš, "Dr. Pavel Turner", Časopis za zgodovino in narodopisje 30 (1935), št. 1–2, str. 45–62 (dalje: Baš, "Dr. Pavel Turner").

2 Darko Friš, Mateja Matjašič Friš, Objava arhivskih dokumentov: Korespondenca dr. Pavla Turnerja: Achleitner–Aškerc, Viri 6 (Maribor, 2005); Darko Friš, Mateja Matjašič Friš, Korespondenca dr. Pavla Turnerjav letih 1885–1923. Objava arhivskih dokumentov: Babnik–Biedermann, Viri 8 (Maribor, 2006); Darko Friš, Mateja Matjašič Friš, Korespondenca dr. Pavla Turnerja. Korespondenti C–F v letih 1885–1924. Znanstveno-kritična objava arhivskih dokumentov, Viri 9 (Maribor, 2007).

3 Baš, "Dr. Pavel Turner", str. 57.

4 Viktor Vrbnjak, "Prispevek k zgodovinopisju na Slovenskem Štajerskem", v: Zgodovinsko društvo v Mariboru 1903–1978: 75 let (Maribor, 1978), str. 20–27; Bruno Hartman, "Dr. Pavel Turner in Študijska knjižnica v Mariboru", Studia historica Slovenica 1 (Turnerjev zbornik) (2001), št. 1, str.

110–113 (dalje: Hartman, "Dr. Pavel Turner in Študijska knjižnica v Mariboru").

622

S tudia H istorica S lovenica

raven zahodnoevropskega gospodarstva in kulture, v čemer je videl osnovni pogoj za njihov politični obstoj.5 Vzgojitelj po duši se je zavedal, da lahko narod ta cilj doseže samo, če bo imel dovolj veliko število izobražencev "s svetovnimi manirami in uglajenostjo"6, ki bodo sposobni zasesti najpomembnejše položaje in delovati v prid domovine.

V času službovanja v tujini je s preudarnim in skromnim življenjem samca ustvaril precejšnje premoženje in se že zgodaj odločil, da ga po svoji smrti zapusti slovenskemu narodu. Razmišljal je o ustanovitvi dijaškega doma za slovenske dijake v Mariboru, o štipendijah za visokošolce in gradnji učiteljskega doma s stanovanji za slovenske učitelje in njihove družine po vzoru zagrebškega Učiteljskega doma.7 Leta 1898 se je tako odločil, da bo premoženje namenil za štipendije slovenskim študentom, ki so večinoma v slabih gmotnih razmerah študirali na različnih univerzah po Evropi, največ na Dunaju in v Pragi. Turnerjeva odločitev je v krogu njegovih prijateljev naletela na veliko odobravanje, gimnazijski sošolec in njegov svetovalec v finančnih zadevah, mariborski odvetnik dr. Jernej Glančnik, pa mu je zanjo pisno čestital in poudaril, kako pomembna je za slovenski narod: Čestitam Ti prisrčno na blagem in velikodušnem sklepu, po katerem nameravaš dohodke svojega lepega posestva – plod mnogoletnega truda – odložiti po svojej smrti v najplemenitejši in za naš narod najkoristnejši namen, v podporo naraščaju slovenske inteligencije!8

Očitno pa Turner ni bil povsem prepričan, da se je pravilno odločil. Že leta 1902 se je ponovno pisno posvetoval z Glančnikom in ga poprosil za mnenje, ali ne bi bilo bolj smotrno in potrebno, da premoženje nameni za ustanovitev dijaškega doma v Mariboru, ki bi skrbel za vzgojo slovenske mladine s Štajerske in Koroške. Glančnik je dolgo razmišljal, končno pa mu odgovoril: Iz vsega tega bi jaz po sedanjih razmerah sodil, da bi skor bolje dajalo, da ostaneš pri svojem prvem načrtu. Kako bode v bodočih časih, je seveda drugo vprašanje.

Kakorkoli pa bodeš odločil, moreš biti prepričan, da bode tvoja ustanova velekoristna in velikega pomena!9

5

Petrè, "Turner Pavel", str. 252.

Baš, "Dr. Pavel Turner", str. 59.

7 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Pavel Turner, AŠ 7, pismo Henrika Schreinerja Pavlu Turnerju, 16. december 1898. Kronologija sestavljanja in spreminjanja oporoke je glede na pregledano Turnerjevo korespondenco potekala nekoliko drugače, kot jo opisuje Baš, "Dr. Pavel Turner", str. 59.

8 PAM, fond Pavel Turner, AŠ 2, Pismo Jerneja Glančnika Pavlu Turnerju, 23. december 1898.

9 PAM, fond Pavel Turner, AŠ 2, Pismo Jerneja Glančnika Pavlu Turnerju, 25. julij 1902.

6

623

M. Matjašič Friš: Izvrševanje ''poslednje volje'' dr. Pavla Turnerja

Po posvetovanju s prijateljem, ravnateljem mariborskega moškega učiteljišča v Mariboru Henrikom Schreinerjem, se je nato leta 1902 odločil in v svoji drugi oporoki vse svoje imetje namenil ustanovitvi dijaškega doma v Mariboru, ki bi bil zasnovan tako, da bi združil najboljše prvine evropskih internatov in angleških kolidžev.10 V statutu, ki ga je izdelal Turner, je bilo med drugim jasno napisano, da morajo biti člani kuratorija Slovenci in da bo občevalni jezik v dijaškem domu slovenski, saj je s tem želel zagotoviti narodni značaj zavoda.11 Turner je kot izkušen vzgojitelj celo sam napisal pravilnik, po katerem bi zavod temeljil na napredni vzgoji s poudarkom na vzgoji značaja, gojil različne vrste športa, ponujal čtivo, ki dijaka uvaja v široki evropski svet, poučeval o demokratičnem življenju in gojil svobodo v vzgoji verskega prepričanja, ki jo je Turner sam ocenjeval kot najvišjo etično vrednoto. Ker je zelo dobro poznal dileme in vprašanja, ki mučijo mlade v času odraščanja, je Turner kot prvi na Slovenskem v predmetnik uvrstil tudi spolno vzgojo, ki bi jo poučeval poklicni zdravnik.12 Vse navedeno je še en dokaz njegove napredne, svobodomiselne narave. V njegovem dijaškem domu naj bi se torej vzgajalo telesno in duševno izoblikovanega, visoko olikanega dijaka in s tem v težavnih narodnostnih razmerah, ki so vladale na prelomu 19. v 20. stoletje, utrdilo položaj slovenskega dijaštva na gimnaziji, realki in učiteljišču v Mariboru.

Turner je verzijo oporoke večkrat dopolnjeval. V Pokrajinskema arhivu Maribor je shranjen rokopis Turnerjeve oporoke iz leta 1905, s kasnejšimi vpisi sprememb iz leta 1906 in 1914.13 Turnerjevo premoženje je z leti naraščalo in naj bi po takratni oceni tik pred prvo svetovno vojno znašalo vsaj 500.000 (zlatih) kron. Ker pa se je po koncu vojne z razpadom Avstro-Ogrske in priključitvijo Maribora po prevratu k novoustanovljeni Kraljevini SHS zmanjšala potreba po zaščiti narodnega položaja slovenskih dijakov, je Turner znova razmišljal o spremembi oporoke.14 Aprila 192015 in nato zopet junija 1922 je napisal novo verzijo testamenta,16 vendar v ohranjenem arhivskem gradivu teh različic ni bilo mogoče najti. Po nasvetu prijatelja, univerzitetnega profesorja dr. Ivana Žolgerja, se je nato leta 1924 dokončno odločil, da v skladu z novonastalimi potrebami zapusti glavni10

12

13

Baš, "Dr. Pavel Turner", str. 59.

PAM, fond Pavel Turner, AŠ 2, Pismo Jerneja Glančnika Pavlu Turnerju, 25. julij 1902.

PAM, fond Pavel Turner, AŠ 9, Pavel Turner, Pripombe k moji oporoki, rokopis, brez datuma.

PAM, fond Pavel Turner, AŠ 9, Pavel Turner, Meine letztwillige Verfügung, rokopis, Marburg am 21.

März 1905, z zaznamki o spremembah oporoke dne 18. februarja 1906, 21. januarja 1914 in 23. aprila 1920.

14 Baš, "Dr. Pavel Turner", str. 59.

15 PAM, fond Pavel Turner, AŠ 9, Pavel Turner, Meine letztwillige Verfügung, rokopis, zaznamek o spremembi oporoke dne 23. aprila 1920.

16 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, Zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24.

11

624

S tudia H istorica S lovenica

no svojega premoženja za štipendije absolventom na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani.17 Tako je le dober mesec pred smrtjo 18. avgusta 1924 pred pričami, ki so jih predstavljali trije dobri prijatelji, pravniki dr. Miroslav Ploj, njegov brat Oton Ploj in Ivan (Janko ml.) Sernec, sin Turnerjevega mladostnega prijatelja dr.

Josipa Serneca, podpisal zapuščinski akt, ki ga je poimenoval "Moja poslednja volja". Oporoka, ki vsebuje šest paragrafov (§), je sestavljena zelo strukturirano, natančno, jasno, v tekočem pravniškem jeziku in dokazuje Turnerjev urejeni, trdni značaj.

Glavni namen oporoke je predstavljen že v prvem paragrafu (1.§.), v katerem vse svoje razpoložljivo premično in nepremično premoženje zapušča posebni pravni osebi, ki se pravno imenuje ustanova (pogovorno tudi fundacija ali sklad), torej samostojni "ustanovi / z juridično osebnostjo /"z namenom izpolnjevanja strokovne in svetovne izobrazbe absolviranih slovenskih pravnikov in filozofov na naslednji način: 1. U stanova se naj imenuje "Drja Pavel Turner-ja ustanova za izpopolnjevanje strokovne in svetovne izobrazbe absolviranih slovenskih juristov in filozofov."

2. Za podelitev podpor oz. štipendij se lahko uporabijo le dohodki ustanove.

3.

"Pravico tekmovanja za podpore imajo le taki gospodje slovenske narodnosti, ki so uspešno položili državne izpite ter zadobili doktorat na juridični ali filozofski fakulteti."

4. Podpora oz. štipendija ima ta namen, da omogoča v točki 3 določenim absolventom enoletno bivanje v kulturnih in znastvenih središčih v tujini (Pariz, London, Oxford, Cambridge itd.) in to z namenom, "da nadaljujejo strokovne studije in da si obenem pridobe one splošne in družabne izobrazbe, ki je znak omikanega in kulturnega človeka. Temu smotru primerno in po časovnih prilikah naj bo tudi višina podpore odmerjena."

5. Prosilec za podporo mora dokazati, da obvlada tuj jezik v tolikšnem obsegu, "da more uspešno zasledovati smoter, ki ga ima podpora". Obenem mora predložiti pisni načrt, kako namerava na najbolj koristen način porabiti dodeljeno podporo.

6. Upravljanje ustanovne glavnice in razdeljevanje podpor je Turner zaupal upravi Univerze v Ljubljani, "to je zboru gg. rektorjev ter dekanov univerzitetnih fakultet", in določil, da naj "ta zbor" v smislu predho-

17

Baš, "Dr. Pavel Turner", str. 59–60.

625

M. Matjašič Friš: Izvrševanje ''poslednje volje'' dr. Pavla Turnerja

dnih določil in na podlagi "razpisanega konkurza" odloča o dodelitvi in višini enoletne podpore. Pri tem pa je posebej poudaril, da "pri enaki sposobnosti imajo prednost prosilci, kateri so rojeni na teritoriju bivše spodnje Štajerske, ki pripada sedaj naši Kraljevini".

7. Dodeljena podpora naj se izplačuje "prenumerando" (v začetku vsakega polletnega obdobja), torej v dveh delih, pri čemer se drugi polletni obrok nakaže na podlagi "substanciranega" (natančno obrazloženega) poročila prejemnika o tem, kako je "dosedaj porabljal bivanje v inozemstvu v smislu smotra, kateremu služi podpora". V primeru, da univerzitetna uprava ugotovi, da prejemnik "ne izkorišča dane mu prilike, kakor bi bilo treba", se mu lahko izplačilo drugega obroka ustavi in zapade ustanovi.

8. Glavnico naj univerzitetna uprava naloži po predpisih, ki veljajo za "pupilarna premoženja"18,19 Turner je v oporoki torej natančno določil, kako je treba denar, namenjen ustanovi, naložiti (npr. pri banki) in kako ga upravljati. S tem določilom uprava Univerze v Ljubljani ni bila povsem svobodna, ampak je morala denar naložiti v skladu s pravili, ki so zagotavljala varnost naložb pod skrbništvom.

Prav tako je že v drugi točki prvega paragrafa določil, da se lahko za financiranje ustanove porabljajo le prihodki ustanove oz. ustanovitvenega premoženja, pri čemer se v glavnico ne sme posegati. S tem je hotel zagotoviti, da se ustanovitveno premoženje ne zmanjšuje in je zagotovljena trajnost premoženja.20 Ostale točke določajo druge pogoje dodeljevanja podpore oz. štipendij, v katerih Turner univerzitetni upravi naroča izvedbo razpisa in postavlja pogoje, ki jih morajo izpolnjevati prosilci (dokončana diploma, znanje tujega jezika, natančen opis namena in načrt porabe sredstev …), vse s ciljem, da se mladim slovenskim intelektualcem z enoletnim bivanjem in izobraževanjem v evropskih univerzitetnih in kulturnih metropolah omogoči pridobitev svetovljanske omike in kulture. Že z obveznostjo razpisa je Turner želel omogočiti dostop do finančne podpore vsem absolventom Pravne in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pod enakimi pogoji, pri čemer pa je v šesti točki kot rojen Framčan izrecno določil, da imajo pri prosilcih z enakimi sposobnostmi prednost študentje, ki prihajajo s Štajerske.

V drugem paragrafu (2.§.) je Turner poleg glavnega dediča svojega

18

T. i. skrbniška razmerja.

PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/2, Dr. Pavel Turner, Moja poslednja volja /prepis/, Krčevina, 18. avgust 1924.

20 Verica Trstenjak, "Turnerjeva ustanova – fundacija", Studia historica Slovenica 1 (Turnerjev zbornik) (2001), št. 1, str. 159.

19

626

S tudia H istorica S lovenica

premoženja iz prvega paragrafa – ustanove – določil tudi nekaj legatov oz. volil svojim sorodnikom, bližnjim prijateljem ter nekaterim ustanovam, ki jih je sam ustanovil ali jih že pred smrtjo finančno podpiral. Tako je omenil naslednje osebe, ki so jim bile z oporoko namenjene določene koristi: svakinjo Marijo Turner, vdovo po bratu Mihi (10.000 din), hčer nečakinje Amalije Beranič (1.000 din oz. obresti od glavnice do polnoletnosti), hčer nečaka Jožeta Turnerja (1.000 din) ter nečakinjo Marijo Visočnik (izbris dolga na posestvu v Framu).

Med institucijami je volil šoli na Planici nad Framom in šoli v Krčevini pri Mariboru (obema 500 din), ki sta morali volili varno naložiti in z obresti od glavnice kupovati nujna šolska učila in šolske potrebščine ubožnim šolarjem. Po 500 din je bilo namanjeno še Ciril-Metodovi šolski družbi, Glasbeni Matici v Mariboru in Zgodovinskemu društvu v Mariboru. Svojo zbirko knjig in "za nje potrebnih predmetov" (knjižne omare) je zapustil Zgodovinskemu društvu v Mariboru in Ljudski knjižnici v Mariboru ter določil, da se morata na podlagi inventarja sporazumno dogovoriti, "kako se naj dotične knjige in predmeti po svoji kakovosti in rabljivosti porazdelijo med imenovana zavoda". Natančno pa je določil tudi, da v primeru, ko se društvo in knjižnica ne moreta sporazumeti, kot arbiter odloča prof. dr. Ivan Žolger.

V 9. točki drugega paragrafa je Turner prijazno poskrbel za svojo gospodinjo Josipino pl. Kunović, ki je skrbela zanj in bila njegova tiha spremljevalka in družabnica v zadnjih letih njegovega življenja. Volil ji je 10.000 din ter vso "hišno opravo" v svoji spalnici, "kredenco iz jedilne sobe in kuhinjsko opravo, kolikor iste potrebuje za svoje gospodarstvo", poleg tega pa je svoji "velezaslužni gospodinji", kakor jo je sam imenoval, volil še dosmrtno mesečno rento v višini 1.000 din.

V 10. točki je zapisal še: "Predmeti, ki bi se našli od moje roke posebno naslovljeni ali v posebni listini navedeni ter ljubim mi osebam v spomin namenjeni, naj se izročijo dotičnim adresantom," in s tem zaključil spisek posebnih volil.

V tretjem paragrafu (3.§.) je Turner natančno opredelil, da je stanje njegovega premičnega premoženja razvidno iz bančnih knjižic in seznamov. Pri tem je posebej poudaril, da je bančno knjižico Celjske posojilnice zaupal v varstvo dr.

Josipu (Jožetu) Sernecu, prijatelju iz gimnazijskih let, odvetniku v Celju. Njegovo nepremično premoženje da je sestavljeno iz njegovih posestev v Krčevini in se naj "realizira" oz. po smrti popiše, oceni njegova realna vrednost in najugodneje proda. Izvedbo je zaupal trudu in skrbi izvršiteljev oporoke, trem prijateljem, visokospoštovanim osebam, katerih imena je navedel v naslednjem, četrtem paragrafu (4.§.).

Kot se je modri in previdni Turner pri vseh pomembnejših odločitvah v svojem življenju posvetoval s svojimi prijatelji, je tudi izvršitev svoje "poslednje volje" zaupal dragim, starim prijateljem in po svojem mnenju najkompetentnejšim

627

M. Matjašič Friš: Izvrševanje ''poslednje volje'' dr. Pavla Turnerja

osebam: odvetniku dr. Franju Rosini, svojemu nekdanjemu učencu in varovancu Josipu Tscheligiju, veleposestniku in tovarnarju (lastniku pivovarne) v Mariboru, ter univerzitetnemu profesorju dr. Ivanu Žolgerju. Josipa Tscheligija je Turner poleg tega še posebej prosil, da po njegovi smrti prevzame v upravljanje celotno nepremičninsko premoženje v Krčevini, vse dokler ne bo izvršena prodaja. Previdno in natančno je določil tudi, da v primeru, "da eden navedenih gospodov izvršiteljev svojo funkcijo odloži ali je ne more izvršiti, imata ostala dva izvršitelja pravico kooptacije (izbire nadomestnega) tretjega izvršitelja". V primeru, da ostane samo en izvršitelj oporoke, se odgovornost za izbiro dveh nadomestnih izvršiteljev v sporazumu s preostalim članom prenese na velikega župana mariborske oblasti oz. njegovega namestnika.

V petem paragrafu (5.§.) je skromno in brez odvečnih besed določil, da naj bo njegov pogreb "kolikor mogoče preprost". Dodal je še eno posebno volilo, v katerem je določil, naj se osebe, ki bi mu v primeru kakšne mučne smrtne bolezni ljubeznivo stregle, za "njhovo ljubeznivost pošteno in primerno nagradijo".

Na koncu je določil še, da za vse potrebne notarske posle po njegovi smrti poskrbi dr. Franc Firbas, notar v Mariboru.

Najbolj oseben in ganljiv del testamenta, ki še enkrat pokaže vso blago, ljubeznivo, prijateljsko naravo dr. Pavla Turnerja, je zadnji zahvalni del: Vsem ljubim prijateljem izrekam najsrčnejšo zahvalo za njihovo blago prijateljstvo ter za vse, kar so mi kedaj dobrega in ljubega storili. Za vse napake pa, za vse kar sem kedaj proti komu zagrešil, prosim odpuščanje.

Gre za preproste besede človeka, ki je pripravljen na slovo, saj že sluti dih prihajajoče smrti. Turner je namreč zadnjih deset let resno bolehal zaradi arterioskleroze (poapnenja žil), vendar mu je zdravstveno stanje in s tem razpoloženje zelo nihalo. Veliko časa je preživel v mirnem počitku na svojem posestvu ali v raznih okrevališčih, kjer se je okrepil in ponovno navzel življenjskega optimizma. Dober mesec pred smrtjo pa je dobil še akuten napad ledvičnih kamnov21 in gotovo je bilo močno poslabšanje zdravja s hudimi bolečinami vzrok, da je sredi avgusta 1924 poklical prijatelje in v njihovi navzočnosti podpisal končno verzijo testamenta.

Umrl je na svojem domu v Krčevini 25. septembra 1924 dopoldan ob 10.45, žalostno vest o njegovi smrti pa so naslednji dan objavili vsi časniki, med njimi Slovenski narod: Včeraj popoldne je bil še čil in svež, kakor običajno. Popoldne je začel tožiti, da

21

"Dr. Pavel Turner", Jutro, 26. september 1924, št. 227, str. 3.

628

S tudia H istorica S lovenica

se mu vrti v glavi. Legel je v posteljo. Ob 17. je nastopila agonija. Trajala je vso noč. Danes ob 2.30 je dr. Turnerja zadela kap in ostal je v polni nezavesti do nastopa smrti. Ves čas sta bila pri njem zdravnik dr. Marinič in ravnatelj vinarske šole Andrej Žmavc.22

V spominskih člankih so časniki globoko obžalovali njegovo smrt in obširno poročali o njegovem življenju in delu ter velikem pomenu za slovenski narod: Vest o smrti dr. Pavla Turnerja bo najbolj pretresla staro, zahajajočo generacijo, ki je toliko storila za prebujo in napredek slovenskega naroda /.../ do zadnjega trenutka je ostal narodnjak in načelen svobodomislec /.../ Z njim je izdihnil mož, ki bo za vsekdar ostal tip našega mecena v najplemenitejšem starorimskem smislu.23

Slovenski narod pa je zapisal: Kakor je bil dr. Turner v življenju skromen, tako je ostal tudi v svoji smrti.

Brez vsakega pompa, ki ga veliki pokojnik ni maral v svojem življenju, leži na mrtvaškem odru na verandi svojega posestva v Petrovem selu, od koder se mu je v življenju razprostiral krasen pogled na Dravsko dolino in zeleno Pohorje. /.../ Neprenehoma romajo v mirno zatišje, ki si ga je izbral dr. Turner za oddih v zadnjih dneh svojega življenja, dolge vrste občinstva, zastopniki vseh stanov, da se zadnjič poslove od svojega dobrotnika. Ob mrtvaškem odru pa straži omladina – dijaštvo – da se tako zadnjič zahvali svojemu velikemu dobrotniku. Z mnogih hiš v mestu plapolajo žalne zastave, naznajajoč, da je Maribor izgubil zaslužnega moža – nestorja mariborskih Slovencev...24

Smrtovnica z opisom njegovega družinskega in premoženjskega stanja ob smrti je bila sestavljena naslednji dan, 26. septembra, v Krčevini, podpisal pa jo je župan občine Krčevina Gregor Škof. V njej je zapisano, da je pokojni napisal oporoko in da je glavni dedič po njegovi smrti Turnerjeva ustanova.

Kot premoženje je navedeno posestvo v Krčevini (vl. št. 10 K, kup. pogodbaz dne 25.9.1895, izdana na ime dr. Paul Turner), ki "je trenutno v rokah gospe pl.

Kunović in imenovanih izvršiteljev poslednje volje".25

22

"Dr. Pavel Turner", Slovenski narod, 26. september 1924, št. 220, str. 1.

"Dr. Pavel Turner", Tabor, 26. september 1924, št. 220, str. 1.

24 "Dr. Turner na mrtvaškem odru", Slovenski narod, 28. september 1924, št. 222, str. 4.

25 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/1, Smrtovnica – dr. Pavel Turner, Krčevina, 26. september 1924.

23

629

M. Matjašič Friš: Izvrševanje ''poslednje volje'' dr. Pavla Turnerja

Razglasitev Turnerjeve oporoke je potekala pred pričami na Okrajnem sodišču v Mariboru 30. septembra, sodišču pa je dokumente izročil notar dr.

Franc Firbas, ki je bil na isti seji uradno imenovan za sodnega poverjenika v zapuščinski zadevi dr. Pavla Turnerja. Ker ni bilo ugotovljenih nobenih nepravilnosti ali sumov, da testament ni pristen, je sodišče takoj po razglasitvi oporoke sprožilo postopek za sodno inventuro oz. ocenitev Turnerjeve premične in nepremične zapuščine.26 Firbas je na različne banke, na katerih je imel Turner naložen denar in obveznice, poslal terjatev, da nemudoma sporočijo bančno stanje na dan njegove smrti. Obenem je poslal dopis Finančni prokuraturi27 v Ljubljani, jih obvestil, da je glavni dedič Turnerjevega premoženja "ustanova za izpopolnjevanje strokovne in svetovne izobrazbe absolviranih slovenskih juristov in filozofov", jim priložil kopijo testamenta in pripisal, da je razpisal datum inventarne cenitve Turnerjeve zapuščine na posestvu v Krčevini za 13. ali 14. oktober 1924.28 Drugega dogovorjenega dne so se na Turnerjevem domu v Krčevini zbrali sodni poverjenik dr. Franc Firbas, zaprisežena cenilca Rupert Pircher iz Košakov (Lajtersperga) in Ivo Reibenschuh iz Pobrežja, ki so skupaj s skrbnikom zapuščine Josipom Tscheligijem in gospo Kunović prehodili in pregledali posestvo in skrbno popisali stanje nepremičnega premoženja ter ocenili trenutno vrednost slednjega na:

1. glavna hiša št. 26 – "Herrenhaus ali gosposka hiša" 100.000 din 2. druga hiša št. 25a – viničarija z gospodarskim poslopjem 80.000 din 3. tretja stavba št. 24a – nova viničarija s svinjskim hlevom in drvarnico 52.500 din 4. lesen kurnik 600 din 5. lesen čebeljnjak s panji 2.960 din 6. zemljiške parcele a. vinograd (3 h 61 a 68 m2) (6 din/m2) 218.008 din b. sadovnjak (4 h 33 a 26 m2), primeren za zeljišča (8 din/m2) 346.630 din c. zelenjavni vrt (10 a 12 m2) (5 din/m2) 5.060 din

26

PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/2, Razglasitev poslednje volje dr. Pavla Turnerja, posestnika itd. v Krčevini, Maribor, 30. september 1924.

27 Finančna prokuratura je bila ustanovljena za zastopanje premoženjskih interesov države pred sodišči.

Od leta 1867 do 1929 je delovala Finančna prokuratura v Ljubljani, od od tega leta dalje pa Državno pravobranilstvo (Sergej Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev (Ljubljana, 1961).

28 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/7, Dopis dr. Franca Firbasa Finančni prokuraturi v Ljubljani, Maribor, 8. oktober 1924.

630

S tudia H istorica S lovenica

d. pašnik (3 a 39 m2) (1 din/m2) e. travnik s sadovnjakom (13 a 59 m2) (5 din/m2) SKUPAJ

339 din 6.795 din 811.892 din

Ta del cenitve je potekal dokaj hitro, saj so bili cenilcema na voljo vsi papirji in kupoprodajne pogodbe s podatki o velikostih zemljišč ipd. Težji del jih je čakal, ko so se lotili popisa premičnin. Najprej so se lotili obeh kleti pod gospodarskim poslopjem in viničarijo ter natanko popisali število in velikost sodov in drugih posod ter količine jabolčnika in vina v njem. Ugotovili so, da je kar nekaj sodov last Josipa Tscheligija. Našli so več kot deset sodov z jabolčnikom, dva soda vina sorte Riesling, letnik 1921 in 1923, večina od njih pa je bilo praznih, saj trgatve to leto še niso izpeljali. Celotna vrednost premičnin iz dveh kleti in čebelnjaka je bila ocenjena na 46.045,70 din.29 V enaki zasedbi so se vršilci inventure sešli znova naslednji dan, 15. oktobra, in s popisom in cenitvijo premičnin nadaljevali v gospodarjevi glavni hiši.

Popisovali so pohištvo, opravo in predmete, natančno, sobo za sobo, najprej v spalnici gospodinje Josipine Kunović. Posebej so označili pohištvo, obleke in predmete, ki so bili njena last, in tiste, ki ji jih je v testamentu volil dr. Turner.

V njeni sobi so našli tudi leseno skrinjico (šatuljo), ki jo je odklenil dr. Firbas s ključkom, priloženim ključu Turnerjeve blagajne (oba ključa mu je očitno še pred smrtjo v hrambo predal dr. Turner). V šatulji so našli list z izjavo, ki jo je pet dni pred smrtjo lastnoročno napisal (v nemščini) in podpisal dr. Turner, naslovljeno na Josipa Tscheligija:30 Razjasnitev poslednje želje.

To škatlo s srebrnim jedilnim priborom poklanjam svojemu dragemu zvestemu prijatelju gospodu Josipu Tscheligiju, posestniku v Mariboru, kot znak najgloblje zahvale za njegovo resnično prijateljstvo z željo, da ta zapuščina ostane v lasti njegove družine kot večni spomin na prisrčen odnos, ki me je srečno povezoval z družino Tscheligi od zgodnje mladosti do konca mojega življenja.

Maribor, 20. avgusta 1924.

Dr. Paul Turner l. r.31

29

PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/6, Zapisnik inventarne cenitve po dne 25. 9. 1924 v Krčevini 26 umrlem gospodu dr. Paul Turner-ju, Maribor, 14. oktober 1924.

30 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/6, Zapisnik inventarne cenitve po dne 25. 9. 1924 v Krčevini 26 umrlem gospodu dr. Paul Turner-ju, Maribor, 15. oktober 1924.

31 Prav tam; PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št.

A V 446/24/4, Letzwillige Erklärung, dr. Paul Turner, Marburg am 20. August 1924.

631

M. Matjašič Friš: Izvrševanje ''poslednje volje'' dr. Pavla Turnerja

Popisali so še Turnerjevo spalnico, jedilnico in kabinet poleg obeh spalnic.

Po opisu sodeč so bile vse sobe opremljene s kvalitetnim lesenim pohištvom, vendar brez nepotrebnega okrasja, kar je razumljivo za domovanje ostarelega samskega moža, ki ni nikoli živel potratno. Najdragocenejša kosa pohištva v jedilnici sta bila velika lesena vitrina s servisom za čaj in kavo in divan z dvema blazinama. Med najdenimi predmeti, ki so krasili spalnice, sta zanimivi le dve uokvirjeni sliki Prešerna in Jurčiča ter doprsni Aškerčev kip. V jedilnici so popisali še osem uokvirjenih slik – en portret Turnerja, podobi očeta in brata, tri podobe članov družine Pallavicini ter dve fotografiji drugih neimenovanih Turnerjevih prijateljev.

Vso popisano pohištvo, opravo, predmete in obleke so ocenili na 61.767,70 din in se zaradi pozne ure sporazumno dogovorili, da z inventuro nadaljujejo po trgatvi, "na čas, ko bo branje v kleti v sodih".32 Zadeve pa niso tekle tako gladko, kot so pričakovali. Že dva dni kasneje, 17. oktobra 1925, je v starosti 61 let nepričakovano umrl dr. Franjo Rosina, eden od treh izvršiteljev Turnerjeve oporoke. Zato je bilo treba izvesti uradni postopek zamenjave (kooptacije) izvršitelja, kot je bil predviden v testamentu. Preostala dva izvršitelja sta torej imela pravico in dolžnost, da sama izbereta novega nadomestnega izvršitelja. Po dogovarjanju in iskanju najprimernejšega člana sta se sporazumno odločila za mariborskega odvetnika dr. Franja Lipolda, ki je sprejel zaupano mu čast in dolžnost.33 Notar Firbas je o zamenjavi enega od izvršiteljev Turnerjeve oporoke obvestil tudi Finančno prokuraturo v Ljubljani in pripomnil, da od zadnjega dopisa, ki jim ga je poslal 10. oktobra, od njih še ni še ni dobil ključnega odgovora, "kdo odobri oziroma zastopa ustanovo in se za isto za dediča oglasi". Želel je namreč takoj po končani inventuri razpisati zapuščinsko razpravo, pri čemer so morali počakati samo še, da se v Maribor vrne prof. dr. Žolger, ki je v tem času prestal operacijo na Dunaju.34 Preden so nadaljevali s sodnim popisom Turnerjevega premoženja, je na Okrajno sodišče v Mariboru prispel dopis Josipa Lubanjška, paznika v Moški kaznilnici v Mariboru in Turnerjevega bratranca, v katerem od sodišča terja, da mu iz pokojnikove zapuščine izplačajo dolg v znesku 74.850 din. Lubanjšek je dopisu priložil seznam delovnih ur, ki naj bi jih opravil na pokojnikovem

32

PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/6, Zapisnik inventarne cenitve po dne 25. 9. 1924 v Krčevini 26 umrlem gospodu dr. Paul Turner-ju, Maribor, 15. oktober 1924.

33 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/8, Zapisnik o imenovanju nadomestnega tretjega izvršitelja oporoke dr. Pavla Turnerja, Maribor, 7. november 1924.

34 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/7/II, Dopis dr. Franca Firbasa Finančni prokuraturi v Ljubljani, Maribor, 17. november 1924.

632

S tudia H istorica S lovenica

posestvu vse od leta 1912 in za katere je trdil, da mu jih Turner kljub stalnim obljubam ni nikoli izplačal, ter sodišče zaprosil, naj njegovo terjatev upošteva pri zapuščinski razpravi.35 Sodna inventura se je, kot dogovorjeno, nadaljevala po opravljeni trgatvi 7. novembra 1924 v enaki zasedbi kot dosedanje in v navzočnosti novoimenovanega zapuščinskega zastopnika dr. Franja Lipolda. Ugotovili so, da je v sodih 7617 l novega vina različne sorte v vrednosti 45.702 din, in nadaljevali s popisom oprave in predmetov v kuhinji, uti, verandi, veži, na podstrešju in v sobi za služkinjo poleg kuhinje, ki so jih skupaj ocenili na 1.700 din. V zapisniku cenitve je zabeležena tudi izjava gospe Kunović, da je pokojnik služkinji Milki Breitenebner ustno obljubil, da ji zapušča vso pohištvo, ki se nahaja v njeni sobi.

Zadnji, delikatnejši del sodne inventure so izpeljali 13. novembra in najeli dva nova cenilca, trgovca in zlatarja Franja Bureša kot cenilca za srebrnino ter lastnika knjigarne in trgovca Vilka Weixla kot zapriseženega cenilca za knjige. Ta dva sta ob prisotnosti dr. Firbasa, dr. Lipolda, Josipa Tscheligija in gospe Kunović natančno preštela, popisala in ocenila še zadnje dragocenosti, srebrnino in knjige. Poleg srebrnega jedilnega pribora za 12 oseb, ki ga je Turner v posebnem dokumentu volil prijatelju Josipu Tscheligiju, so popisali 154 srebrnih goldinarjev, par zlatih manšetnih gumbov ter moško zlato uro s pokrovom in pripadajočo zlato verižico,36 kar še enkrat dokazuje, kako malo je skromnemu Turnerju pomenil zunanji blišč, v katerem je preživel največ življenja. Zlatar Bureš je najdene dragocenosti ocenil na 13.012 din.

Monogo več dela je imel cenilec Weixl, ki je moral popisati vse knjige v petih knjižnih omarah, ki jih je Turner v oporoki namenil Zgodovinskemu društvu in Študijski knjižnici v Mariboru. V dveh omarah je tako popisal pretežno tuje in slovensko leposlovje, ki ga je Turner očitno vestno kupoval in zbiral vse od mladih nog, med njimi 300 knjig Mohorjeve družbe. V ostalih treh omarah je bila shranjena bolj znanstvena tuja in domača literatura ter zvezani zvezki slovenske in tuje periodike (Ljubljanski Zvon, Dom in svet, Popotnik, Kres, Slovan, mariborska Zora in njena znanstvena priloga Vestnik, Planinski vestnik, Zadruga, Naši zapiski, Omladina, praška Svobodna miselin ljubljanski Jež).

Od knjig so z naslovi popisane npr. Tolstojeva Vojna in mir v 6 zvezkih, pa Brockhauslexikon ter trije drugi leksikoni, imenovani pa različni slovarji, priročniki o poljedelstvu, latinske knjige, nemška literatura idr. Vrednost vseh

35

PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/3, Terjatev Josipa Lubanjška proti zapuščini dr. Pavla Turner, Maribor, 29. okober 1924.

36 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/6, Zapisnik inventarne cenitve po dne 25. 9. 1924 v Krčevini 26 umrlem gospodu dr. Paul Turner-ju, Maribor, 13. november 1924.

633

M. Matjašič Friš: Izvrševanje ''poslednje volje'' dr. Pavla Turnerja

popisanih knjig je bila ocenjena na 5.754 din.37 Obe knjižnici kot dedinji sta se kasneje po prevzemu sporazumeli, da je leposlovje večinoma prevzela Ljudska knjižnica, znanstvene in redkejše leposlovne knjige pa Zgodovinsko društvo v Mariboru za novonastalo Študijsko knjižnico. Tamkajšnji knjižničar Davorin Žunkovič je leta 1925 objavil, da je Študijska knjižnica s Turnerjevo zapuščino pridobila 726 knjig. Skupaj s knjigami iz njegove framske vile, ki jih je Turner Zgodovinskemu društvu podaril še pred smrtjo leta 1924, se je številka povzpela na 1354 knjig oz. zvezkov,38 med katerimi so prevladovale knjige o narodnem gospodarstvu, latinske knjige antičnih klasikov in filozofov, pa tuje filozofske knjige 18. in 19. stoletja.39 Študijska knjižnica je vse pridobljene Turnerjeve knjige postavila v fondih kot corpus separatum (vidno označene kot Bibliotheca Turneriana) v svoje skladišče v balkonski dvorani v 1. nadstropju nekdanje stavbe Kazine40 (danes Slovensko narodno gledališče Maribor), njena naslednica Univerzitetna knjižnica Maribor (UKM) pa knjigam vse do danes ni namenila posebnega mesta, ampak je Turnerjevo knjižnico vključila med ostale knjige po načelih modernega bibliotekarstva. Na ta način je seveda težko ugotoviti, katere knjige so nekoč pripadale dr. Pavlu Turnerju, še posebej, ker svojih knjig ni označeval z ekslibrisom. Dr. Bruno Hartman je leta 2001 raziskal inventarne kataloge in našel samo še 141 naslovov knjig, ki so jih popisovalci pripisali darovalcu dr. Pavlu Turnerju, pri nekaterih drugih pa je po avtorju ali letnici izdaje sklepal, da bi lahko bile nekoč Turnerjeva last.41 Na koncu inventarne cenitve jim je ostal samo še popis vrednosti Turnerjeve gotovine in stanja finančnih sredstev na njegovih bančnih knjižicah, vse shranjeno v posebni blagajni, ki jo je odklenil dr. Firbas. Ta del inventure seveda ni bil tako preprost, saj je imel Turner odprtih več hranilnih vlog na domačih (Posojilnica v Mariboru, Mestna hranilnica v Mariboru, Posojilnica v Celju), pa tudi tujih bankah (Postsparkasse Wien / Poštna hranilnica na Dunaju in Sparcasse Graz / Granilnica v Gradcu), medtem ko je bilo v blagajni še več vrednostnih papirjev in državnih zadolžnic. V "kasi" je bila shranjena tudi hranilna knjižica služkinje Milke Breitenebner, v njej pa so našli še eno lastnoročno napisano Turnerjevo volilo, s katerim je svoji "dekli" posmrtno zapustil 2.000 din za njeno zvesto delo in skrb. Poleg navedenih bančnih papirjev je bilo v blagajni še dolžno pismo do Marije Visočnik, pokojnikove nečakinje, posestnice v Framu. Ker je Turner omenjeni dolg v oporoki odpisal, so znesek dolga iz

37

39

40

41

38

Prav tam.

Univerzitetna knjižnica Maribor (1903–1978): Jubilejni zbornik (Maribor, 1978), str. 40.

Baš, "Dr. Pavel Turner", str. 60.

Univerzitetna knjižnica Maribor (1903–1978): Jubilejni zbornik (Maribor, 1978), str. 40–41.

Hartman, "Dr. Pavel Turner in Študijska knjižnica v Mariboru", str. 114–115.

634

S tudia H istorica S lovenica

leta 1900 v višini 1.500 K (350 din) v zapisnik zapisali kot ničen. Popisali so tudi dokumente, ki niso bili v blagajni in so se nanašali na Turnerjevo zapuščino, to je bila kupoprodajna pogodba za njegovo posestvo v Framu, ki ga je 22. julija 1924 prodal Elizi in Ivanu Šoštariču, trgovcu na drobno iz Maribora, po kateri je kupninski ostanek v dveh obrokih, ki sta zapadla v plačilo, prvi 1. januarja 1925 in drugi 31. avgusta 1925, skupaj z obrestmi znašal 222.934 din.

Inventurnega zapisnika pa s tem niso mogli zaključiti, saj od dveh institucij (Postsparkasse Wien / Poštne hranilnice na Dunaju in II. všeobecneho penzijski houstavu v Brne / II. splošnega pokojninskega sklada v Brnu) do tega časa še niso dobili uradnih poročil o končnem stanju Turnerjevih prihrankov.42 Medtem pa je zadeva pri izvrševanju Turnerjeve "poslednje volje" zastala tudi v Ljubljani. Ker ni dobil nobenega odgovora s Finančne prokurature, je moral sodni poverjenik dr. Firbas Okrajno sodišče v Mariboru zaprositi za podaljšanje roka za predložitev dokumentov, potrebnih za zapuščinsko razpravo, prvotno razpisano za 1. november 1924. Iz ljubljanske finančne prokurature so mu namreč kot odgovor na njegov prvi dopis z dne 8. oktobra 1924 (in ponovni urgentni dopis 17. novembra) šele 9. decembra istega leta sporočili, da so Prosvetni oddelek za Slovenijo naprosili, naj skupaj z ljubljansko univerzo izjavi, ali kot glavni dedič sprejme Turnerjevo zapuščino oz. ustanovo, in se uradno opredeli glede ustanovitve takega sklada (ustanove). Poleg tega se dr. Žolger kot eden od izvršiteljev oporoke po operaciji na Dunaju še vedno ni vrnil v domovino, pa tudi zapleti s smrtjo dr. Rosine in težavami pri popisu Turnerjeve zapuščine so prispevali, da je Firbas v dopisu sodišču izjavil, da v tem primeru ne gre za navadno cenitev in zapuščinsko razpravo, marveč da je "Dr. Pavel Turnerjeva precej več kot navadna."43 Da bi lahko uprava ljubljanske univerze, ki je bila v Turnerjevi oporoki imenovana za upravnico t. i. Turnerjeve ustanove, v skladu s splošnimi predpisi o ustanovah pripravila osnutek za "ustanovno pismo" ustanove, je 17. decembra 1924 tedanji rektor Univerze v Ljubljani dr. Karl Hinterlechner Okrajno sodišče pisno zaprosil, naj mu za 2–3 dni pošljejo na vpogled zapuščinski spis. Ta pa še ni bil pripravljen, saj zapuščinske razprave tudi na drugi razpisani rok 28. decembra ni bilo moč izpeljati, ker dr. Firbas zaradi nepopolnih bančnih podatkov o premoženjskem stanju dr. Turnerja ni mogel dokončati inventar-

42

PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/6, Zapisnik inventarne cenitve po dne 25. 9. 1924 v Krčevini 26 umrlem gospodu dr. Paul Turner-ju, Maribor, 13. november 1924.

43 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/11, Dopis dr. Franca Firbasa Okrajnemu sodišču v Mariboru, Maribor, 9. december 1924.

635

M. Matjašič Friš: Izvrševanje ''poslednje volje'' dr. Pavla Turnerja

nega sodnega zapisnika, zaradi česar so jim poslali samo prepis oporoke.44 Ko se je 30. decembra 1924 po težki opreciji in dolgem okrevanju v Maribor končno vrnil eden od izvršiteljev oporoke dr. Žolger, so se dr. Firbas, dr. Lipold in g. Tscheligi zbrali pri njem doma in sklenili, da Josipino Kunović, ki je vse od smrti dr. Turnerja skrbela za posestvo, prosijo, naj še naprej stanuje v hiši in za plačilo 300 din na mesec ostane oskrbnica v Krčevini vse do prodaje posestva.45 Ker so medtem iz uprave Univerze v Ljubljani želeli izvedeti podatek o višini denarnih sredstev, s katerimi bo Turnerjeva ustanova lahko razpolagala, jim je Firbas poslal dotedanjo približno oceno vrednosti Turnerjeve zapuščine (1,368.120 din), vendar je pri tem posebej poudaril, da "definitivno določiti se ta znesek ne da – ker je konečni iznos odvisen od tega za koljko se posestvo, kot glavni predmet, nad inventarno ceno proda / dto vino / obresti hranilnim vlogam tudi priraščajo/."46 V odgovoru je rektor ljubljanske univerze v imenu uprave profesorja dr.

Ivana Žolgerja "iz umljivega interesa za stvar" prosil za dodatna pojasnila glede ustanove in v treh ključnih točkah postavil naslednja vprašanja: 1. Kako se obrestujejo vloge na hranilnicah in ali bi jih ne bilo bolje drugače (pupilarnovarno) naložiti?; 2. Ali je pupilarno-varno zavarovan kupni ostanek od prodaje posestva v Framu, ga je mogoče izterjati in ali in kje ga nameravajo varno naložiti?; 3. Kako je s prodajo nepremičnin in premičnin in ali je pričakovati, da se bodo prodale dražje kot je njihova ocenjena vrednost?47 Še preden so uspeli zaključiti z inventuro, je na naslov dr. Firbasa prispelo več dopisov, ki so se nanašali na Turnerjevo zapuščino. Prvo je bilo pismo trgovca Šoštariča iz Maribora, v katerem "vsled denarne krize" zaproša za štirimesečni odlog plačila drugega obroka kupnine za Turnerjevo posestvo v Framu48, k drugima dvema dopisoma pa sta bila priložena računa za neporavnane storitve – eno od dolgoletnega Turnerjevega zdravnika dr. Frana Mariniča za stroške

44

PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/13, Dopis rektorja Univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani dr. Karla Hinterlehnerja Okrajnemu sodišču v Mariboru, Ljubljana, 17. december 1924, z uradno zaznamko Okrajnega sodišča v Mariboru 24. decembra 1924.

45 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/15, Dopis dr. Franca Firbasa Okrajnemu sodišču v Mariboru, Maribor, 30. december 1924.

46 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/15, Dopis dr. Franca Firbasa rektoratu Univerze Kraljevine Srboh, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani, Maribor, 7. januar 1925.

47 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/13, Dopis rektorja Univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani dr. Karla Hinterlehnerja prof. dr. Ivanu Žolgerju, Ljubljana, 17. december 1924.

48 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24, Dopis trgovca Ivana Šoštariča dr. Francu Firbasu, Maribor, 9. januar 1925.

636

S tudia H istorica S lovenica

zdravljenja v letih 1923 in 1924 v znesku 35.000 din49, zadnje pa od Občine Maribor za neplačane stroške pogreba dr. Turnerja v znesku 27.396,84 din.

Izvršitelji oporoke so se dogovorili, da Šoštaričevo prošnjo in zdravnikov račun predložijo v obravnavo na zapuščinski razpravi, stroške pogreba pa je iz sredstev prodaje vina plačal Josip Tscheligi kot uradni skrbnik zapuščine.50 21. januarja 1925 je le prispel dopis Poštne banke z Dunaja, v začetku februarja pa še nakazilo pokojninskega sklada iz Brna in tako so z inventuro končno lahko zaključili 12. februarja 1925 z naslednjo rekapitulacijo vrednosti Turnerjeve zapuščine: I. posestvo v Krčevini 811.892,00 din II. premičnine 114.923,70 din III. srebrnina in zlatnina 13.012,00 din IV. denarna gotovina 2.296,55 din V. hranilne knjižice (z obrestmi, dividendami in depozitom) 302.270,79 din VI. vrednostni papirji

(dolžno pismo, kuponi, kupoprod. pogodba, drž. zadolžnice)

238.683,10 din SKUPAJ: 1,483.078, 14 din51 Ker so bili s tem izpolnjeni vsi potrebni pogoji, je notar dr. Firbas za 23. februarja 1925 razpisal zapuščinsko razpravo, na katero so bili povabljeni vsi trije izvršitelji oporoke ter Finančna prokuratura v Ljubljani "kot pristojna politična oblast glede ustanove..."52 Le pol ure pred razpisanim datumom je Firbas prejel pismo dr. Žolgerja, ki je sporočil, da se iz zdravstvenih razlogov ne more udeležiti razprave, poleg tega pa da odlaga "mesto testamentarnega izvršitelja", saj mu slabo zdravstveno stanje ne dopušča, da bi se lahko posvetil "poslom, ki jih nalaga ta funkcija tako, kakor bi bilo treba".53 Tako se je zapuščinska razprava odvijala v okrnjeni zasedbi, finančni prokurator iz Ljubljane dr. Hubert Souvan pa je takoj na začetku podal urad-

49

PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24, Dopis zdravnika dr. Frana Mariniča dr. Francu Firbasu, Maribor, 10. januar 1925.

50 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24, Dopis odvetnika dr. Josipa Leskovarja dr. Francu Firbasu, Maribor, 21. januar 1925.

51 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/6, Zapisnik inventarne cenitve po dne 25. 9. 1924 v Krčevini 26 umrlem gospodu dr. Paul Turner-ju, Maribor, 12. februar 1925.

52 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/19, Razpis zapuščinske razšrave po dr. Pavlu Turner-ju, Maribor, 14. februar 1925.

53 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24, Dopis prof. dr. Ivana Žolgerja notarju dr. Francu Firbasu, Maribor, 22. februar 1925.

637

M. Matjašič Friš: Izvrševanje ''poslednje volje'' dr. Pavla Turnerja

no izjavo, da se oblast v imenu velikega župana Ljubljane 25. februarja 1925 sicer razglaša za dediča, vendar le pogojno. V nadaljevanju so pregledali sodni inventurni zapisnik Turnerjeve zapuščine, potrdili vsa volila in obravnavali novo prispele zahtevke za plačila neporavnanih računov oz. dolgov. Vse so sprejeli za upravičene, le zahtevek Turnerjevega bratranca Jožefa Lubanjška za plačilo dela na posestvu so na podlagi pričevanja gospe Kunović in zapiskov dr. Turnerja zavrnili kot ničen. Sporazumno so trgovcu Šoštariču tudi podaljšali rok za plačilo drugega obroka kupnine za posestvo v Framu, vendar pod pogojem, da za preostali znesek tretjega obroka (z rokom zapadlosti 31. avgusta 1925) predloži bančno garancijo ali se dolg vinkulira na njegovo premoženje, saj je zaradi primanjkljaja teh 110.000 din zmanjkalo denarja za poravnavo zapuščinskih terjatev. Zapletlo se je pri obravnavi pristojbin, ki bi jih morali plačati prejemniki denarnih volil. Oba izvršitelja oporoke sta bila mnenja, da se volila izplačajo v celem znesku, kot so bila navedena v oporoki, pristojbine pa se poravnajo iz sredstev zapuščine. Dr. Souvan se s tem ni strinjal in je želel, naj zadevo dodatno raziščejo in naj zapuščinsko razpravo preložijo na kasnejši rok.54 Medtem se je izvršila ponovna, že druga menjava izvršitelja oporoke. Josip Tscheligi in dr. Lipold sta za novega člana sporazumno predlagala Frana Piška, bančnega ravnatelja iz Maribora, ki je "z informacijo ad rem" izjavil, da funkcijo sprejme.55 Dr. Firbas je v tem času poskrbel, da so z deponirane Turnerjeve hranilne knjižice dvignili denar za poplačilo vseh neporavnanih računov, zapuščinska razprava pa se je nadaljevala 9. aprila 1925 v prisotnosti novoimenovanega izvršitelja oporoke Pišeka, na željo finančnega prokuratorja dr. Souvana kar na "licu mesta", na Turnerjevem posestvu v Krčevini. Tako so si lahko zbrani še enkrat skupaj ogledali glavni predmet razprave, Turnerjevo vilo in vinograd.

Pridružil se jim je še dr. Avgustin Reisman, predstavnik Ljudske knjižnice v Mariboru, ki je dobil dovoljenje, da tega dne odpelje pet knjižnih omar s knjigami, ki jih je Turner v oporoki namenil Ljudski knjižnici in Zgodovinskem društvu v Mariboru. Ponovno so obravnavali vprašanje plačila pristojbin od volil in na podlagi pisne izjave dvornega svetnika dr. Miroslava Ploja, da je bila Turnerjeva želja, da se volila dejansko izplačajo v zneskih, ki so omenjena v oporoki, sklenili, da pristojbin ne plačajo prejemniki volil, pač pa se poravnajo iz preostanka Turnerjeve zapuščine. Sprejeli so tudi predlog dolžnika trgovca

54

PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/25, Zapisnik zapuščinske razprave po umrlem gospodu dr. Paul Turner-ju, Maribor, 23. februar 1925.

55 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/23, Dopis dr. Franca Firbasa Okrajnemu sodišču v Mariboru, Maribor, 5. marec 1925.

638

S tudia H istorica S lovenica

Šoštariča, ki se je strinjal, da za preostanek neplačanega obroka za posestvo v Framu podpiše menico, Josipa Tscheligija pa zadolžili, da proda zlata manšetna gumba in zlato uro z verižico ter znesek nakaže na Turnerjev bančni račun. Vso drugo zapuščino "in natura" je za "Dr. Pavla Turnerja ustanovo" prevzel finančni prokurator dr. Souvan z zavezo, da plača denarne legate, vse pristojbine, inventarne in morebitne druge stroške, s čimer je dobil pravico, da se vknjiži lastninska pravica za vse nepremičnine, terjatve ter pri davčnem in depozitnem uradu v Mariboru shranjene bančne knjižice v korist "Dr. Pavla Turnerja ustanove za izpopolnjevanje strokovne in svetovne izobrazbe absolviranih slovenskih juristov in filozofov".

Prisotni so sklenili še, da oskrba in uprava posestva do ugodne prodaje ostane, kakor do tedaj, v rokah upravnika zapuščine Josipa Tscheligija, ki je dobil nalogo, da Turnerjevo obleko in perilo v "soglasju z §. 5. poslednje volje in – obstoječo navado /…/ razdeli med domače uslužbence in delavce". Za v oporoki ne posebej omenjene hišne "mobilije" so določili, "naj ostanejo pri hiši, kar je zgodovinskega ali znastvenega pomena, naj pride v ljubljanski muzej, kar je lokalnega pomena, pa ostane v Mariboru".

Na koncu zapuščinske razprave so za zapisnik sklenili še, da "zaradi dobrodelnega namena zapuščine smatrajo gospodi zastopniki za svojo dolžnost, da priskrbijo dobrotniku dr. Turner-ju primeren nagrobni spomenik in predvidevajo za istega okrogli izdatek /…/ 25.000 din".56 Preden so zapisnik zapuščinske uprave podpisali vsi podpisniki in je bil uradno overjen, se je zgodila še ena tragedija. Le dober teden kasneje, 17. aprila 1925, je na posestvu v Krčevini nenadoma umrla Turnerjeva nekdanja gospodinja Josipina Kunović, rojena Štefanović, stara šele 61 let, ki je zgodaj spomladi hudo zbolela in je morala na operacijo. Ker je z njeno smrtjo prenehalo veljati volilo o dosmrtni renti, ki ji jo je z oporoko namenil Turner, je bilo ponovno potrebno korigirati zapuščinski zapisnik in urejati bančne zadeve. Zanimivo pa je, da lahko iz njenega zapuščinskega spisa razberemo, da je zvesta Turnerjeva družabnica in gospodinja, ki je prav tako kot on umrla brez potomcev, v oporoki, datirani 14. aprila 1925, vse svoje premoženje zapustila Dijaški kuhinji v Mariboru, Zgodovinskemu društvu v Mariboru pa za njegov muzej kristalni bokal s srebrnim poklopcem, s čimer je sledila človekoljubnemu zgledu svojega

56

PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/25, Zapisnik zapuščinske razprave po umrlem gospodu dr. Paul Turner-ju, Maribor, 9. april 1925.

639

M. Matjašič Friš: Izvrševanje ''poslednje volje'' dr. Pavla Turnerja

delodajalca in prijatelja dr. Pavla Turnerja.57 Zapuščinski postopek se je končal z izdajo prisojilne listine, s katero je Okrajno sodišče v Mariboru na podlagi poslednje volje dr. Pavla Turnerja prisodilo njegovo zapuščino glavnemu dediču, t. j. "Dr. Pavel Turner-jevi ustanovi".58 Na tej podlagi se je novembra istega leta izvršil vpis celotne njegove nepremičnine v zemljiško knjigo v korist zgoraj imenovane ustanove,59 Finačna prokuratura v Ljubljani pa je z dopisom 7. januarja 1926 od Okrajnega sodišča zahtevala še, da se ustanovi kot dedinji predajo tudi vse deponirane Turnerjeve bančne knjižice.60 Vendar ustanova seveda ni mogla zaživeti, dokler za svoje delovanje ni dobila namenjenih denarnih sredstev oz. glavnice od prodaje Turnerjevih nepremičnin.

Iz arhivskega gradiva v sodnem spisu dr. Turnerja je razvidno, da se je notar Firbas o možnostih in načinu prodaje Turnerjevega posestva že decembra 1924 posvetoval z dr. Vekoslavom Kukovcem – pravnikom, politikom, gospodarstvenikom, publicistom in Turnerjevim dobrim prijateljem, ki se je po končanem mandatu ministra za trgovino in industrijo (1921–22) leta 1922 preselil v Maribor, kjer je odprl odvetniško pisarno.61 Seveda se glede prodaje nista mogla dogovoriti nič dokončnega, niti iskati kupcev, dokler ni bila končana zapuščinska razprava. Ta pa se je zaradi vseh nepredvidenih, tudi tragičnih okoliščin zavlekla veliko dlje, kot so vsi pričakovali. Zato takoj po smrti ocenjena vrednost Turnerjevih naperemičnin zaradi neugodnih gospodarskih razmer in splošne krize skoraj leto in pol kasneje ni več ustrezala realni vrednosti, saj je vrednost nepremičnin po vsej državi drastično padala, in postopek prodaje je znova zastal.

Sredi marca 1926 je Finančna prokuratura v imenu Turnerjeve ustanove Sodišču v Mariboru predlagala, naj izvedejo ponovno cenitev posestva v Krčevini. Tako so zapisali:

57

PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24, Dopis predsednika Dijaške kuhinje v Mariboru dr. Radoslava Pipuša Davčnemu uradu v Mariboru, Maribor, 8. julij 1925; PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1557, zapuščinski spis (Jospina Kunović), opravilna št. A V 189/25/2, Oporoka Josipine Kunović, Maribor, 14. april 1925; PAM, fond Josipina Kunović, Potrdilo predsednika Zgodovinskega društva v Mariboru dr. Franca Kovačiča o prejemu, Maribor, 1. oktober 1925.

58 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/27, Prisojilna listina, Maribor, 8. maj 1925.

59 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/33, Sklep Okrajnega sodišča o dovoljenem vpisu v zemljiško knjigo, Maribor, 6. november 1925.

60 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/34, Dopis Finančne prokurature v Ljubjani Okrajnemu sodišču v Mariboru, Ljubljana, 7. januar 1926.

61 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/26, Dopis dr. Franca Firbasa Okrajnemu sodišču v Mariboru, Maribor, 4. maja 1925.

640

S tudia H istorica S lovenica

Dr. Turner je v § 3 svoje oporoke od 18. 8. 1924 odredil, da se naj njegova posestva v Krčevini realizirajo "po njih pravi vrednosti".

Ker le-ta danes ne odgovarja več cenitvi, ki se je izvršila ob smrti zapustnika koncem leta 1924 (od) izvršiteljev oporoke, pa sedanje prave vrednosti brez sodne cenitve ni mogoče ugotoviti.62

Sodišče je novo cenitev ponovno zaupalo dr. Firbasu in ostalim izvršiteljem oporoke in jih zaprosilo, naj inventurni zapisnik cenitve predložijo najkasneje do 15. aprila 1926. Imenovali so nova sodna cenilca, skupaj z dr. Firbasom, Josipom Tscheligijem, dr. Lipoldom in Franom Piškom pa so 1. aprila 1926 na posestvu v Krčevini izvedli ponoven inventarni popis in ocenili "vrednost nepremičnin s pritiklinami" na skoraj dvakrat manjšo vrednost kot pri prvi cenitvi: I. posestvo v Krčevini 421.481,50 din II. premičnine (sodi in pohištvo, kar ga je ostalo) 13.000,00 din SKUPAJ: 434.481,50 din Podpisani in overjeni zapisnik, v katerem so navedeni tudi stroški ponovne cenitve (1.114 din), je dr. Firbas 22. aprila poslal Okrajnemu sodišču v Mariboru in Finančni prokuraturi v Ljubljani.63 Ker se je med tem na Univerzi v Ljubljani menjala uprava, je novi rektor prof. dr. Leonid Pitamic dr. Firbasa ponovno zaprosil za celoten zapuščinski spis dr.

Pavla Turnerja,64 za zastopanje univerze v "zadevi dr. Pavla Turnerja ustanove" pa zadolžil prodekana dr. Karla Hinterlechnerja in takratnega dekana Pravne fakultete dr. Metoda Dolenca.65 Sklep Uprave univerze v Ljubljani je bil namreč, da je potrebno čim prej priti do glavnice, na podlagi katere bi lahko Turnerjeva ustanova zaživela in začela izpolnjevati svoje poslanstvo. V ta namen je Finančna prokuratura v Ljubljani kot zastopnica univerze 13. julija 1926 na Okrajno sodišče v Mariboru poslala naslednji uradni predlog:

62

PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/36, Dopis Finančne prokurature v Ljubjani Okrajnemu sodišču v Mariboru, Ljubljana, 16. marec 1926.

63 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/24/38, Zapisnik inventarne cenitve po dne 25. 9. 1924 v Krčevini 26 umrlem gospodu dr. Paul Turner-ju, Maribor, 1. april 1926; Dopis dr. Franca Firbasa Okrajnemu sodišču v Mariboru in Finančni prokuraturi v Ljubljani, Maribor, 22. april 1926.

64 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/39, Dopis Finančne prokurature dr. Francu Firbasu, Ljubljana, 11. maj 1926.

65 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/39, Dopis rektorja Univerze Kraljevine SHS v Ljubljani dr. Aleksandra Pitamica dr. Francu Firbasu, Ljubljana, 8. junij 1926.

641

M. Matjašič Friš: Izvrševanje ''poslednje volje'' dr. Pavla Turnerja

Ker je realizacija zapuščinskega premoženja po dne 25. 9. 1924 umrlem dr. Pavlu Turnerju nujno potrebna, predlaga finančna prokuratura, da sodišče dovoli prostovoljno javno dražbo zapuščinskega zemljišča /.../ v Krčevini /…/. Izvršitev dražbe naj se poveri notarju dr. Firbasu kot sodnemu poverjeniku, kateremu naj se obenem nalog, da se razpiše dražba na licu mesta še tekom t. m. in poskrbi za primerno objavo dražbe v časopisih mariborske in ljubljanske oblasti eventuelno tudi v Zagrebu.

Sodišču so naročili še, naj o namenu izvedbe javne dražbe obvesti vse izvršitelje oporoke dr. Turnerja, pa tudi dr. Franca Glančnika, sina odvetnika in dolgoletnega Turnerjevega prijatelja dr. Jerneja Glančnika66, ter Josipa barona Adamoviča (Adamovich de Csepin)67 iz Velenja, ki sta v tem času edina kazala resen interes za nakup Turnerjevega posestva.68 Ker na svoj dopis niso dobili nobenega odgovora, je prorektor Univerze v Ljubljani dr. Hinterlechner 22. julija predsedniku Okrajnega sodišča v Mariboru poslal naslednjo nujno brzojavko: prosim razpišite dražbo turner vsaj za trideseti dan julija, če že nikakor ni mogoče preje stop najkasneje 30. julija rabimo rezultat dražbe stop obvestite telegrafično stop kandidati in javnost se interesirajo nujno pri rektoratu stop sicer odklanjam odgovornost v slučaju škode stop isto brzojavim velikemu županu = prorektor hinterlechner69

Na pritisk z Univerze v Ljubljani je Okrajno sodišče še isti dan izdalo "Dovolilo prostovoljne sodne dražbe" in za izvedbo slednje določilo 30. julij 1926. Za izvršitelja dražbe so določili sodnega poverjenika v zadevi Turnerjeve zapuščine dr. Firbasa, obenem pa so potrdili tudi pogoje dražbe,70 ki so jih v desetih točkah sporazumno pripravili Finančna prokuratura kot zastopnica Univerze v Ljubljani oz. Turnerjeve ustanove in Firbas kot predstavnik izvršiteljev opo66

Dr. Franc Glančnik je bil sin dr. Jerneja Glančnika in Marije Tscheligi, sestre enega od izvršiteljev oporoke in Turnerjevega dobrega prijatelja Josipa Tscheligija (Mateja Matjašič Friš, "’Spomini iz mojega življenja’ dr. Pavla Turnerja, Studia historica Slovenica 1 (Turnerjev zbornik) (2001), št. 1, str. 165– 250).

67 http://www.knjiznica-velenje.si/filelib/2010-knjiznica/domoznanstvo/neznane_osebnosti_iz_ poreja_pake/ r odbina_adamovich_de_csepin/pano-print1.pdf.

68 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/42, Dopis Finančne prokurature Okrožnemu sodišču v Mariboru, Ljubljana, 13. julij 1926.

69 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/42, Brzojavka prorektorja Univerze Kraljevine SHS v Ljubljani dr. Karla Hinterlechnerja Okrožnemu sodišču v Mariboru, Ljubljana, 22. julij 1926.

70 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/43, Dovolilo prostovoljne sodne dražbe, Maribor, 22. julij 1926.

642

S tudia H istorica S lovenica

roke. V četrti točki so zapisali, da je bilo "posestvo s pritiklinami" ob Turnerjevi smrti cenjeno na 811.000 din, za izklicno ceno dražbe postavili 575.000 din71 in določili, da se pod to ceno ne sprejme nobena ponudba.

Ker je uprava Univerze v Ljubljani nujno želela, da bi se pri izvrševanju oporoke bolj učinkovito izpolnjevala določila "poslednje volje" dr. Turnerja, so se v skladu s četrtim paragrafom oporoke (4.§.) odločili obrniti na velikega župana Maribora dr. Josipa Leskovarja, da se kot tam imenovana odgovorna oseba vključi v postopek realizacije prodaje Turnerjevih nepremičnin. V točki 5 pogojev dražbe so zato določili, da je veliki župan mariborske oblasti tista ključna oseba, ki mora v štirinajstih dneh od poteka dražbe izbrati najustreznejšega ponudnika. Določili so še, da mora vsakdo, ki se želi udeležiti dražbe, plačati 10 % izklicne cene kot varščino, izbrani kupec pa nato plačati preostanek kupnine najkasneje do konca neslednjega meseca. Oglas o javni dražbi so objavili na oglasni deski sodišča, na magistratu mesta Maribor in županstvih sosednjih občin, v Uradnem listu in glavnih slovenskih časnikih72 ter obvestili vse dotedanje interesente: dr. Glančnika, barona Adamovicha, dr. Jančiča73 in notarja Pušnika.74 Postopek javne dražbe "Dr. Pavel Turner-jevi ustanovi pripisane nepremičnine" se je začel določenega dne ob 11. uri v prisotnosti izvršiteljev oporoke ter predstavnikov Univerze v Ljubljani, prorektorja dr. Hinterlehnerja in dekana dr. Dolenca. Po zapisniku sodeč je na posestvo v Krčevini prišlo več ponudnikov, vendar nobeden ni vplačal varščine, zaradi česar je dražba odpadla.75 A iz zapisov dveh različno politično usmerjenih slovenskih časnikov lahko razberemo, da je v ozadju te prodaje šlo tudi za druge – predvsem politične in nacionalne interese. Liberalni časnik Jutro je nekaj dni kasneje poročal, da "zanimanje za nakup dr. Turnerjevega posestva, krasen vinograd pod Kalvarijo z velikim sadonosnikom, ni ravno veliko". Po njihovih informacijah sta se za nakup resno zanimala samo odvetnik dr. Franc Glančnik in Drago Klobučar, ravnatelj podružnice Ljubljanske kreditne banke v Mariboru in blagajnik 71

Po zapisih časnika Slovenec je bil toliko za posestvo še pred dražbo pripravljen plačati dr. Franc Glančnik ("Turnerjevo posestvo", Slovenec, 4. avgust 1926, št. 174, str. 3).

72 Glej npr.: "Prodaja dr. Turnerjevega posestva v Krčevini pri Mariboru", Slovenski narod, 24. julij 1926, št. 164, str. 3; "Prodaja dr. Turnerjevega posestva v Krčevini pri Mariboru", Jutro, 24. julij 1926, št. 167, str. 4.

73 Tukaj je najverjetneje mišljen sodnik dr. Ivan Jančič, Maistrov prostovoljec in od leta 1927 prvi državni pravdnik (državni tožilec) v Mariboru ("Razne vesti", Slovenski pravnik 41 (1927), št. 7–10, str. 239; Marijan F. Kranjc, "Komu je bil dejansko potreben seznam Maistrovih prostovoljcev – "legionarjev" v Mariboru?" (dosegljivo na: freeweb.t-2.net/Vojastvo/).

74 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/42, Dražbeni pogoji – priloga k Dopisu Finančne prokurature Okrajnemu sodišču v Mariboru, Ljubljana, 13. julij 1926.

75 PAM, fond Okrajno sodišče Maribor, AŠ 1555, zapuščinski spis (Pavel Turner), opravilna št. A V 446/44, Zapisnik o prostovoljni javni dražbi, Maribor, 30. julij 1926.

643

M. Matjašič Friš: Izvrševanje ''poslednje volje'' dr. Pavla Turnerja

društva "Glasbena matica"76,77 Katoliški Slovenec pa je objavil popolnoma drugačno zgodbo, v kateri je mariborske "demokrate" obtožil, da posestva namerno niso hoteli prodati dr. Glančniku, češ da je Nemec. Zapisali so, da je bil Glančnik edini, ki je bil še pred dražbo pripravljen za posestvo ponuditi višjo ceno, kot je bilo ocenjeno pri drugi cenitvi (njegova ponudba je bila 575.000 din), in da je bilo zvečer po dražbi na seji Kuratorija in drugih na velikem županstvu posestvo soglasno prisojeno g. dr. Glančniku. Mariborskim demokratom pa to ni bilo prav. Dali bi posestvo gotovo še pod 300.000 Din, ako bi ga dobil kak demokrat. Zato so čez noč prevrgli soglasni sklep prejšnjega dne in poiskali v osebi demokrata g. Klobučarja, ravnatelja Ljub. kred. banke, novega ponudnika za 560.000 Din.

Po mnenju Slovenca so torej liberalno usmerjeni ugledni Mariborčani vplivali na velikega župana dr. Leskovarja, da je razveljavil prodajo Glančniku in poiskali "svojega" kupca. Ker pa je dr. Glančnik med tem ponudbo zvišal na 560.000 din, so ga v Jutru ozmerjali za Nemca, kar po prepričanju Slovenca "nikdar ni bil in tudi sedaj ni". Poudarili so, da je dr. Glančnik povsem miren človek, ki živi na svojem posestvu vrh Pohorja in se v politiko nikoli ni vmešaval. On je sin postavitelja mariborskega Narodnega doma in Posojilnice v Narodnem domu. Bil je kot tak vedno zaveden Slovenec in kot tak vztrajen volilec SLS, ki tega prepričanja nikdar ni skrival.78

V odgovor so naslednji dan v Jutru napisali, da je glavni interes vsakega, ki hoče Turnerjevi ustanovi dobro, da se doseže čim višja kupnina, pri čemer je po njihovem mnenju samoumevno, da imajo narodno zavedni ponudniki prednost. Informatorja Slovenca so zmerjali s klerikalcem in dodali: Gospod dr. Glančnik je čestit gospod, pa menda niti sam ne bo trdil, da je naroden Slovenec. Da je zvest volilec SLS, je šele "Slovenec" razodel. Jasno pa je, da so informatorju "Slovenca" bili partijski interesi več kakor interesi ustanove.79

9. avgusta 1926 je "kuratorij za prodajo Turnerjevega posestva" dokončno sklepal o ponudbah za nakup. Da bi pomiril razvnete strasti, je dr. Glančnik zvišal ponudbo na 591.000 din in bil s tem izbran za končnega kupca posestva

76

78

79

77

"Glasbena Matica, Maribor", Mariborski delavec, 11. september 1911, št. 205, str. 2–3.

"Zanimanje za nakup dr. Turnerjevega posestva", Jutro, 4. avgust 1926, št. 176, str. 4.

"Turnerjevo posestvo", Slovenec, 4. avgust 1926, št. 174, str. 3. "’Slovenec’ in prodaja dr. Turnerjevega posestva", Jutro, 5. avgust 1926, št. 177, str. 4.

644

S tudia H istorica S lovenica

pod Kalvarijo. Čeprav je bil s tem dosežen glavni namen – čim višja kupnina, namenjena za delovanje Turnerjeve ustanove, v Jutru niso mogli kaj, da ne bi na koncu pripomnili, da je bil novi lastnik posestva na Kalvariji dr. Glančnik izbran zato, ker je "sorodnik g. Tscheligija, pivovarnarja v Mariboru, ki je tudi član kuratorija in bivši prijatelj dr. Turnerja",80 in obžalovali, da je Kalvarija s tem prešla v "nemške roke".81 S prodajo posestva so tako izvrševalci Turnerjeve oporoke končali svoje delo. Upravljanje celotnega Turnerjevega premoženja je s tem prešlo na ljubljansko univerzo, ki je bila kot dedinja zadolžena, da glavnico preudarno naloži in, ko se nabere dovolj denarja od obresti, izpelje nadaljnje postopke za razpis štipendij v skladu s "poslednjo voljo" dr. Turnerja.

Na podlagi sklepa, sprejetega 27. junija 1927, so tako člani uprave Univerze v Ljubljani pod rektorstvom dr. Rajka Nahtigala 28. maja 1928 podpisali sprejemno listino "Dr. Pavel Turnerjeve ustanove za izpopolnjevanje strokovne in svetovne izobrazbe absolviranih slovenskih juristov in filozofov" in se zavezali, da bodo vse naložene dolžnosti in pravice zvesto in vestno izpolnjevali ter skrbeli, da ustanovna glavnica ustanove, ki je znašala nekaj malega več kot 1,241.000 din, ostane za vedno ohranjena. Ustanovna listina ustanove, ki so jo pripravili pravniki univerze, je vsebovala vsa določila glede pogojev dodeljevanja štipendij in pri tem zelo dosledno sledila navodilom, ki jih je v svoji oporoki navedel Turner. Ker se je do februarja 1929 nabralo že skoraj 75.000 din obresti, so lahko 18. marca 1929 razpisali prve štipendije. Le-te so z izjemo leta 1940/41 redno podeljevali vse do študijskega leta 1941/42, ko so bile zaradi izbruha druge svetovne vojne zadnjič razpisane. Finančno negotova vojna leta ter spremenjene politične in gospodarske razmere po koncu vojne so povzročile tudi konec Turnerjeve ustanove. Po konverziji in revalorizaciji je zadnje izkazano stanje na bančni knjižici maja 1951 znašalo le še 65.548 din.

In to je bilo vse, kar je ostalo od nekdaj velikega Turnerjevega premoženja. Ker je imela ustanova vse premoženje naloženo v denarju, jo je doletela usoda vseh podobnih fundacij, katerih delovanje se je ob prehodu iz ene družbene ureditve in države v novo ureditev in državo zaradi prevrednotenja denarja žalostno končalo. Čeprav ni delovala dolgo, je Turnerjeva ustanova v trinajstih letih podelila 26 štipendij mladim diplomiranim pravnikom in filozofom in jim tako omogočila enoletno izobraževanje in strokovno usposabljanje v tujini. Med njimi jih je kasneje kar dvanajst zaradi velikega prispevka k slovenski znanosti in kulturi postalo članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), 80

"Turnerjevo posestvo", Jutro, 10. avgust 1926, št. 181, str. 4; "Posestvo rajnega dr. Pavla Turnerja", Slovenec, 11. avgust 1926, št. 180, str. 4.

81 "’Nemška’ Kalvarija?", Jutro, 15. avgust 1926, št. 186, str. 6.

645

M. Matjašič Friš: Izvrševanje ''poslednje volje'' dr. Pavla Turnerja

"Moja oporoka", fragment oporoke dr. Pavla Turnerja, rokopis, brez datuma (PAM, fond Pavel Turner)

pa tudi velika večina ostalih je s svojim delom tvorno prispevala k napredku slovenskega naroda.82 In s tem so bili Turnerjeva "poslednja volja" in njegovi visoki cilji izpolnjeni.

Za konec dodajmo samo še nedavno najden fragment osnutka zadnje Turnerjeve oporoke – hvalnico življenja in posvetilo slovenskemu narodu, za katerega je živel: Moja oporoka.

Zahvaljujem se iz vsega srca Bogu za vse, kar mi je podelil, in vsem mojim dobrotnikom, prijateljem in blagim ljudem za vse dobrote in ljubeznjivosti, s kterimi so mi osrečevali življenje, istotako pa tudi prosim Boga milosti ter vsakogar, ki sem kedaj z ičem razžalil, odpuščanja. Zapuščam življenje brez sovraštva, dobre ljudi

82

Franc Rozman, "Turnerjevi štipendisti", Studia historica Slovenica 1 (Turnerjev zbornik) (2001), št. 1, str. 143–156.

646

S tudia H istorica S lovenica

sem vselaj ljubil, hudobne pa pomiloval. – Od kar sem se mogel zavedati, ljubil sem goreče tebe, moj narod slovenski! Žal da nisem storil več za tvoj blagor! Vendar upam, da ti nisem živel brezkoristno: kar sem po mnogoletnem naporu v tujini si pritrudil, posvečujem tebi!83

Mateja Matjašič Friš ENFORCING THE "LAST WILL" OF DR. PAVEL TURNER

SUMMARY Pavel Turner was a highly patriotic intellectual, Doctor of Laws and an expert on global economies. With his talent, perseverance and diligence he ascended from his position to a social status that very few Slovenians of his time had achieved. He wasan "aristocrat" with a European education and broad horizons, a global traveller, a cosmopolitan in the truest sense of the word. During his service abroad, he was in the company of representatives of the highest European scientific, political and state circles – the circles he himself also helped prosper.

Concurrently, he was a correspondent to Slovenian newspapers on the economic and social problems in England and Hungary, a mentor, guardian, and patron of students and young artists on whom he left an indelible mark.

In 1903, after 37 years of living abroad, he retired and returned to Maribor, where he bought a large estate in Krčevina (under Kalvarija) with a vineyard and an orchard. His home became a meeting place of local and foreign intellectuals.

Striving for the progress of the Slovenian nation was the main principle of Turner’s work in all fields and in all periods of his life. He considered it his duty to attempt, with all of his ability, to elevate Slovenians to the western European level of economy and culture, and in this he saw a precondition for their politi-

83

PAM, fond Pavel Turner, AŠ 9, "Moja oporoka", fragment oporoke dr. Pavla Turnerja, rokopis, brez datuma.

647

M. Matjašič Friš: Izvrševanje ''poslednje volje'' dr. Pavla Turnerja

cal existence. An educator at heart, he was aware that the only way the nation can achieve this goal is by having a sufficient number of intellectuals with "global manners and refinement", who will be able to occupy the most important positions and act in favour of their country.

By living a wise and modest life of a bachelor while working abroad, he amassedsignificant wealth, and he decided early on to leave it to the Slovenian nation after his death. In his last testament, which he wrote on August 18, 1924, only a month before his death, he left the majority of his assets to an institution (foundation) dedicated to scholarships, or as he himself had written: "to the improvement of professional and worldly education of accomplished Slovenian jurists and philosophers". For the enforcement of his testament, he appointed three longstanding good friends: Dr. Franjo Rosina, attorney in Maribor, a former pupil and a protégéJosip Tscheligi, a large landowner and industrialist and a university professor Ivan Žolger, Ph.D. Turner asked Tscheligi specifically to assume the management of his entire real estate in Krčevina until it was sold.

Finally, he established that all necessary notarial transactions after his death are to be conducted by Dr. Franc Firbas, a notary in Maribor.

However, the process of the enforcement of Turner’s testament was significantly delayed due to unforeseen, also tragic, events. Almost two years passed from his death until the sale of the estate, whereas the first scholarships from his foundation were not awarded until after March 1929. Basing on archival sources, the author presents the course and the complications of the enforcement of his "last will".

648

S tudia H istorica S lovenica

UDK 94(4)"1914/1918":341.341 341.33"1929":341.328 1.01 Izvirni znanstveni članek

Od prve svetovne vojne do Konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki (1929) Urška Lampe Univ. dipl. zgod., mlada raziskovalka Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko Gospodinjska ulica 8, SI − 1000 Ljubljana e-pošta: urskalampe@gmail.com

Izvleček:

Pravno-zgodovinskih razprav o vplivu prve svetovne vojne na razvoj mednarodnega humanitarnega prava glede varstva vojnih ujetnikov je zelo malo. Prispevek zato ponuja krajšo analizo problematike vojnega ujetništva v času prve svetovne vojne ter predvsem opis, kako je ta vplivala na razvoj pravnega varstva vojnih ujetnikov in, ne nazadnje, kako se je izkušnja vojne odražala v posameznih členih Konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1929. Na podlagi prispevka avtorica argumentira, da lahko konvencijo razumemo kot neposredno dediščino prve svetovne vojne.

Ključne besede:

prva svetovna vojna, vojni ujetniki, mednarodno humanitarno pravo, Konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki (1929), Mednarodni odbor Rdečega križa Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije

Maribor, letnik 15 (2015), št. 3, 649–660, 37 cit., 1 slika Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

649

U. Lampe: Od prve svetovne vojne do Konvencije o ravnanju z ...

Uvod Pravno-zgodovinskih raziskav o tem, koliko so bila pravna določila glede vojnih ujetnikov v času prve svetovne vojne spoštovana in kakšen vpliv je to imelo na sprejem novih konvencij v času med obema vojnama, je zelo malo.1 Večina raziskav se nanaša predvsem na ravnanje z vojnimi ujetniki,2 na humanitarni vidik problematike ter s tem vlogo Mednarodnega odbora Rdečega križa3 ali zgolj na strogo pravni vidik problema, pa še to ne samo za obdobje prve svetovne vojne, temveč za 20. stoletje v celoti.4 Študij o tem, kako so bile konvencije upoštevane v posameznih primerih (case-study) in kako je to vplivalo na razvoj pravnega varstva vojnih ujetnikov po prvi svetovni vojni, praktično ni. Delno je to posledica tudi tega, da večina poznavalcev konvenciji iz leta 1929 ni pripisovala večjega pomena ter so jo videli le kot manjšo nadgradnjo haaške Konvencije o zakonih in običajih vojne na kopnem iz leta 1899/1907 (v nadaljevanju: haaška konvencija).5 Pogosto sta tako spregledana pomen in izkušnja prve svetovne vojne, ki je vodila v sprejem prve konvencije, namenjene posebej zaščiti vojnih ujetnikov. Menimo namreč, da ženevsko Konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki (v nadaljevanju: ženevska konvencija) iz leta 1929 lahko razumemo kot dediščino prve svetovne vojne, saj je predstavljala ključen primer in izkušnjo za tako pomemben korak v razvoju mednarodnega humanitarnega prava. Namen pričujočega prispevka je zato razumeti pomen izkušnje prve svetovne vojne na sprejetje prve konvencije, namenjene izključno zaščiti vojnih ujetnikov. Zato bo sprva na kratko predstavljena problematika vojnega ujetništva v obdobju

1

Npr. Neville Wylie, "The 1929 Prisoners of War Convention and the Building of the Inter-war Prisoner of War Regime", v: Prisoners in War, ur. Sibylle Scheipers (New York, 2010), 91–108 (dalje: Wylie, "The 1929 Prisoners of War Convention and the Building of the Inter-war Prisoner of War Regime").

2 Npr. Alon Rachamimov, POWs and the Great War. Captivity on the Eastern Front (Oxford, 2002); Alan R. Kramer, "Prisoners in the First World War", v: Prisoners in War, ur. Sibylle Scheipers (New York, 2010), 75–90 (dalje: Kramer, "Prisoners in the First World War").

3 Npr. Andre Durand, From Sarajevo to Hiroshima: History of the International Committee of the Red Cross (Geneva, 1984) (dalje: Durand, From Sarajevo to Hiroshima); Matthew Stibbe, "The Internment of Civilians by Belligerent States during the First World War and the Response of the International Committee of the Red Cross", Journal of Contemporary History 41, 1 (2006): 5–19 (dalje: Stibbe, "The Internment of Civilians by Belligerent States during the First World War").

4 Npr. Allan Rosas, The Legal Status of Prisoners of War: A Study in International Humanitarian Law Applicable in Armed Conflicts (Helsinki, 1976); v slovenskem prostoru o tem piše Savin Jogan, Mednarodno vojno/humanitarno pravo (Ljubljana, 1997).

5 Glej npr. Geoffrey Best, Humanity in Warfare (New York, 1980). Po drugi strani ravno nasprotno, tj. da je ženevska konvencija iz leta 1929 predstavljala pomembno prelomnico v odnosu do varstva pravic vojnih ujetnikov, v svojem prispevku argumentira zgodovinar Neville Wylie ("The 1929 Prisoners of War Convention and the Building of the Inter-war Prisoner of War Regime"), sicer velik poznavalec problematike vojnega ujetništva v času druge svetovne vojne in predvsem diplomatskih poskusov za zaščito njihovih pravic v tem obdobju (glej npr. pravno-zgodovinsko študijo Barbed wire diplomacy: Britain, Germany, and the politics of prisoners of war, 1939−1945 (Oxford, 2010).

650

S tudia H istorica S lovenica

pred prvo svetovno vojno, ko je njihov položaj le delno urejala že omenjena haaška konvencija. V nadaljevanju bo prikazan položaj ujetnikov med prvo svetovno vojno, glavni del pa bo zajemal preučitev Konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki in (nekaterih) členov, ki so posledica izkušnje prve svetovne vojne.

Ujetništvo pred prvo svetovno vojno Mednarodno-pravno varstvo vojnih ujetnikov je bilo v času prve svetovne vojne relativna novost. Prelomno obdobje v razvoju sodobnega t. i. mednarodnega humanitarnega prava in s tem tudi spremembe v odnosu do vojnega ujetništva je bilo namreč 19. stoletje. Pred tem je sistem vojnega ujetništva deloval na principu prerazporeditve, in sicer v treh oblikah: prestop vojnih ujetnikov na sovražno stran; izmenjava vojnih ujetnikov med dvema državama ali izpustitev na "dano besedo". Osnovni namen torej ni bil zadrževanje in internacija ujetnikov, temveč izpustitev oziroma prerazporeditev ujetnikov drugam.6 Tak način dojemanja vojnih ujetnikov je bil opuščen po francoski revoluciji, ko je prišlo do t. i. nacionalizacije vojne.7 Francoske oblasti so v času revolucije prepovedale prehajanje ujetnikov z ene strani na drugo ter izpustitev na dano besedo. Prav tako je bila vse bolj redka izmenjava vojnih ujetnikov, saj so oblasti to dopuščale le po principu enakovrednosti (denimo oficir za oficirja), ne pa tudi po principu odkupovanja ujetnikov, kot se je pred tem pogosto dogajalo.

Kljub poskusom po letu 1815, da bi ponovno vzpostavili nekdanji sistem, je postalo zadrževanje vojnih ujetnikov za obdobje celotnega trajanja konflikta stalnica v vseh naslednjih vojnah. Nova realnost je predstavljala velik izziv za države, ki so ujetnike zadrževale (potrebna je bila organizacija taborišč, oskrba s prehrano, vzdrževanje higienskih in zdravstvenih standardov idr.). Hkrati se je s pojavom nacionalnih držav in naborniškega sistema pojavil tudi problem nerednih vojsk oziroma tistih, ki niso bili del rednih državnih armad (banditi, uporniki, partizani, obveščevalci idr.), ter vprašanje, kako z njimi ravnati ob morebitnem zajetju.8 Prva mednarodna konvencija, ki je predvidevala tudi zaščito vojnih ujetni-

6

Stephen C. Neff, "Prisoners of War in International Law: The Nineteenth Century", v: Prisoners in War, ur. Sibylle Scheipers (New York, 2010), 57–58.

7 Sibylle Scheipers, "Prisoners and Detainees in War", v: European History Online (EGO) (2011), http:// www.ieg-ego.eu/scheiperss-2011-en (19. 11. 2014) (dalje: Scheipers, "Prisoners and Detainees in War").

8 Scheipers, "Prisoners and Detainees in War".

651

U. Lampe: Od prve svetovne vojne do Konvencije o ravnanju z ...

kov, je bila haaška Konvencija o zakonih in običajih vojne na kopnem,9 sprejeta leta 1899 in dopolnjena leta 1907. Na vojne ujetnike se posebej nanaša 2. poglavje, ki zajema 17 členov. Med drugim določa, da se mora z ujetniki postopati humano ter da spadajo pod nadzor državnih oblasti in ne posameznikov, ki so jih zajeli (člen (čl.) 4). Pravilnik regulira tudi delo vojnih ujetnikov, pri čemer prepoveduje delo, povezano z vojnimi operacijami (čl. 6), ter veleva, naj bo ujetnikom omogočena verska svoboda (čl. 18). Predvideva tudi izpustitev na "dano besedo" (čl. 10) ter čim hitrejšo repatriacijo po prenehanju spopadov (čl. 20). Konvencijo je pred prvo svetovno vojno ratificirala večina v vojni udeleženih držav.

Prva svetovna vojna V času prve svetovne vojne so bili vojni ujetniki tako vsaj minimalno zaščiteni. Vendar je bila vojna vse prej kot kratka in majhnega obsega, kot so države pričakovale. Dolgotrajnost in obsežna mobilizacija večine razpoložljivih sil sta zato povzročili pred tem nepredstavljivo število vojnih ujetnikov. Hkrati se je v prvi svetovni vojni prvič v tako velikem obsegu pojavil problem ločevanja med rednimi in nerednimi bojnimi formacijami, pri čemer slednje pogosto niso imele pravice do pridobitve statusa vojnega ujetnika, kar pomeni, da pripadnikov le-teh konvencija ni ščitila. Zaradi porasta števila vojnih ujetnikov in pomanjkanja sredstev za njihovo oskrbo so države skušale med seboj skleniti bilateralne sporazume o njihovem ravnanju. Ti sporazumi so predvidevali izmenjavo seznamov ujetnikov, inšpekcije taborišč, repatriacijo poškodovanih ujetnikov ter splošne določbe glede ravnanja z ujetniki.10 Vojnih ujetnikov naj bi bilo v času prve svetovne vojne med 6,6 in 8,4 milijoni.11 Mednarodni odbor Rdečega križa je tekom prve svetovne vojne registriral 5 milijonov vojnih ujetnikov, njihovo število pa so ocenili na približno 8 milijonov. Tem je potrebno prišteti še 2 milijona civilnih internirancev.12 Od tega naj bi jih v ujetništvu umrlo najmanj 750.000.13 Pri tem je potrebno poudariti, da so se med državami pojavljale velike razlike; ujetniki na zahodni fronti so tako

9

Convention with Respect to the Laws and Customs of War on Land (The Hague, 29 July 1899), dostopna na: https://www.icrc.org/applic/ihl/ihl.nsf/Treaty.xsp?documentId=CD0F6C83F96FB459C12563C D002D66A1&action=openDocument (19. 11. 2014). Konvenciji iz leta 1899 in 1907 se glede vojnih ujetnikov ne razlikujeta.

10 Durand, From Sarajevo to Hiroshima, 75–76.

11 Kramer, "Prisoners in the First World War", 76.

12 The Archives of the International Prisoners-of-War Agency 1914−1919, dostopno na: http://grandeguerre.icrc.org/Content/help/Introduction_en.pdf (19. 11. 2014).

13 Stibbe, "The Internment of Civilians by Belligerent States during the First World", 5.

652

S tudia H istorica S lovenica

živeli v boljših pogojih kot tisti na vzhodnem delu. Večino vojnih ujetnikov so v času ujetništva uporabili za delo predvsem na kmetijah, v industriji, rudnikih ter celo na frontah, kar je bilo sicer prepovedano.14 Ob koncu vojne se je kot velik problem pojavilo vprašanje repatriacij, saj konec vojne še ni nujno pomenil konec ujetništva. Države so vojne ujetnike namenoma zadrževale in jih uporabile kot delovno silo za obnovo uničenih regij. Tako so na primer Francozi in Britanci zadrževali nemške vojne ujetnike.15 Zmagovalke so si namreč pridržale pravico, da ujetnike centralnih sil repatriirajo šele po podpisu mirovnega sporazuma.16 Ujetništvu se niso mogli izogniti niti vojaki na soški fronti, kjer je bilo samo v dvanajsti bitki zajetih nekaj manj kot 300.000 pripadnikov italijanske armade.17 To predstavlja skoraj polovico vseh italijanskih vojnih ujetnikov v času prve svetovne vojne. Ni pa povsem jasno, koliko je bilo vseh zajetih na soški fronti med vojno. Tabele pogosto prikazujejo skupno število izginulih in ujetih18 ali celo vse izgube tekom vojne.19 Med slednje so torej prišteti vsi, tako mrtvi kot poškodovani, vojni ujetniki ali izginuli. Čeprav so se nekateri že ukvarjali s problematiko vojnega ujetništva na soški fronti, je bilo to storjeno predvsem za zajete italijanske ujetnike, pa še to v glavnem za zadnjo bitko.20 O avstro-ogrskih ujetnikih in njihovi usodi je tako zelo malo znanega. Nihče do sedaj tudi še ni temeljito preučil gradiva, ki ga hrani Arhiv Mednarodnega odbora Rdečega križa (International Committee of the Red Cross Archives, Ženeva). Slednji je ob 100. obletnici prve svetovne vojne tudi pripravil spletno stran,21 preko katere se lahko poimensko išče podatke o vojnih ujetnikih iz časa prve svetovne vojne (v kolikor so bili ti registrirani s strani Mednarodnega odbora Rdečega križa).

Na spletni strani so dostopna tudi nekatera poročila delegatov Mednarodnega odbora Rdečega križa, ki so obiskovali taborišča in preverjali situacijo na terenu (npr. poročilo za avstro-ogrska taborišča iz novembra 1915).22 Poleg tega se

14

Prav tam, 9.

Kramer, "Prisoners in the First World War", 86.

16 Durand, From Sarajevo to Hiroshima, 109–110.

17 Camillo Pavan, I prigionieri Italiani dopo Caporetto (Treviso, 2001), 38 (dalje: Pavan, I prigionieri Italiani dopo Caporetto).

18 Npr. Enciklopedija Slovenije, zv. 12 (Ljubljana, 1998), 171.

19 Npr. Vladimir Gradnik, Krvavo Posočje (Koper–Trst, 1977), 212.

20 Npr. Pavan, I prigionieri Italiani dopo Caporetto.

21 1914–1918, Prisoners of the First World War, ICRC historical archives, dostopna na: http://grandeguerre.icrc.org/ (19. 11. 2014).

22 A report by Mr. G. Addor, Dr F. Ferrière and Dr de Schulthess-Schindler on their visits to several prisoner camps in Austria-Hungary, dostopno na: http://grandeguerre.icrc.org/en/Camps/Mauthausen-Nextto-Ens-Upper-Austria-/340/fr/ (19. 11. 2014). Poročilo za naš prispevek ni posebej zanimivo, ker se nanaša na obdobje, ko je bila fronta na Soči odprta šele nekaj mesecev, torej je bilo število italijanskih vojnih ujetnikov v avstro-ogrskih rokah še relativno zanemarljivo.

15

653

U. Lampe: Od prve svetovne vojne do Konvencije o ravnanju z ...

Prva svetovna vojna, 1914−1918, italijanska fronta, avstrijski vojni ujetniki v italijanskih rokah (www. icrcvideonewsroom.org/icrc150/content/detail-photo.asp?ID=38 )

lahko preko strani dostopa tudi do številnih fotografij. Za nas najbolj zanimiva je fotografija, ki prikazuje, kot piše v naslovu, "avstrijske vojne ujetnike v italijanskih rokah" (glej sliko). Kljub vsemu pa iskalnik ne omogoča dostopa do števila zadetkov, tako da bi težko prišli do ugotovitve, koliko je bilo na primer zabeleženih vojnih ujetnikov pripadnikov avstro-ogrske vojske.

Dediščina prve svetovne vojne Poleg milijonov mrtvih, uničenja, revščine in pomanjkanja je prva svetovna vojna za seboj pustila pečat in izkušnjo, ki je med drugim dala jasno vedeti, da so potrebne korenite spremembe v sistemu mednarodnega humanitarnega prava. Ob začetku vojne Mednarodni odbor Rdečega križa ni bil pripravljen na številne vojne ujetnike, ki bodo v času vojne potrebovali pomoč. Poleg pomanjkanja pravne podlage za posege je odboru primanjkovalo tudi osebja, delovnih prostorov in zadostnih sredstev. Struktura Mednarodnega odbora Rdečega križa se namreč od njegove ustanovitve (1863) do začetka prve svetovne vojne skoraj ni spremenila. Tako je bila šele 21. avgusta 1914 ustanovljena Mednaro-

654

S tudia H istorica S lovenica

dna pisarna za vojne ujetnike (International Prisoner-of-War Agency).23 V času vojne, ko se je pojavila potreba po številnih bilateralnih sporazumih glede ravnanja z vojnimi ujetniki, je nato postalo jasno, da so nujno potrebne spremembe v sistemu zaščite vojnih ujetnikov in tudi civilistov. Že pred premirjem je Mednarodni odbor Rdečega križa februarja 1918 predlagal diplomatsko konferenco, na kateri bi dopolnili in razrešili nejasnosti ter pomanjkljivosti preteklih konvencij glede zaščite vojnih ujetnikov in ostalih nerazrešenih vprašanj, ki so se v času vojne izkazala kot problem. Na konferenci leta 1921 je nato odbor predstavil osnutek konvencije, ki naj bi nadomestila Konvencijo za zboljšanje položaja ranjencev in bolnikov v armadah na bojnem polju iz leta 1906, in izpostavil principe, na podlagi katerih naj bi se oblikovala nova konvencija glede ravnanja z vojnimi ujetniki. Pri tem je dobil vso podporo delegatov na konferenci in oblikovani sta bili dve komisiji za nadaljevanje z delom. Osnutka sta komisiji predstavili na konferenci leta 1923. Avgusta dve leti pozneje je odbor predlagal novo diplomatsko konferenco, na kateri bodo razpravljali o osnutkih.24

Konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki, 1929 Predlagana konferenca je potekala od 1. do 27. julija 1929 in je bila razdeljena na dve sekciji; prva je skrbela za revizijo Konvencije za zboljšanje položaja ranjencev in bolnikov v armadah na bojnem polju (1906), druga pa za oblikovanje podobne konvencije za vojne ujetnike. Mednarodni odbor Rdečega križa je delegatom predlagal zelo izčrpen osnutek konvencije za zaščito vojnih ujetnikov. Pri tem so člani komisij uporabili izkušnjo iz prve svetovne vojne in se zgledovali tudi po številnih bilateralnih sporazumih, ki so bili sklenjeni v času spopada – teh naj bi bilo 40.25 Po razpravi o tem, ali mora konvencija vsebovati predvsem ohlapna splošna načela (kar je zagovarjala zlasti delegacija ZDA, katere predlog je temeljil na ameriško-nemškem sporazumu o vojnih ujetnikih, sprejetem 11. novembra 1918)26 oziroma mora biti podrobna in natančna (kakršen je bil predlog Mednarodnega odbora Rdečega križa), je bilo 97 členov

23

Durand, From Sarajevo to Hiroshima, 31–35.

Prav tam, 251.

25 Glej tudi Wylie, "The 1929 Prisoners of War Convention and the Building of the Inter-war Prisoner of War Regime", 94.

26 Za okoliščine nastanka sporazuma in analizo posameznih členov glej tudi Raymond Stone, "The American-German conference on prisoners of war”, American Journal of International Law 13, 3 (1919), 406–449.

24

655

U. Lampe: Od prve svetovne vojne do Konvencije o ravnanju z ...

Konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki27 podpisanih 27. julija 1929. Nazadnje je bil sprejet predlog, zelo podoben osnutku, ki ga je pripravil odbor.

Konvencija se je osredotočala tako na materialne pogoje, v katerih naj bi ujetniki živeli (hrana, oblačila, higiena, disciplina, delo), kot tudi na odnos med ujetniki in oblastmi. Posebej so se posvetili temu, da bi nova konvencija preprečila povračilne ukrepe nad ujetniki, kar se je v prvi svetovni vojni pogosto dogajalo. Veliko pozornosti so zato posvetili razpravi o dolžnostih države zaščitnice (protecting power), ki naj bi skrbela, da se z ujetniki ravna humano in v skladu z določili konvencije.28 Na splošno je bila državi zaščitnici dodeljena pomembna vloga, da skrbi za dobrobit ujetnikov z imenovanjem delegatov za inšpekcijo taborišč (čl. 86), za korektno sojenje vojnim ujetnikom (čl. 62) idr.29 Nov pravilnik je bil pravzaprav nadgradnja in razširitev 17 členov haaške konvencije, pojavila pa so se tudi številna povsem nova določila. Tako je postalo delo na nevarnih in nezdravih delovnih mestih prepovedano (čl. 32), saj so bili ujetniki med prvo svetovno vojno večkrat izpostavljeni zelo slabim delovnim pogojem. Sprva, ko so bili številni prepričani, da bo vojne kmalu konec, so bile razmere dokaj urejene, vendar so bile z leti vse slabše. Čeprav je bil na primer delež nezaposlenih vojnih ujetnikov v nemških rokah med letoma 1914 in 1915 zelo visok, je bilo leta 1918 že 90 % od njih prisiljenih v delo, zaposleni pa so bili predvsem v kmetijstvu in industriji.30 Še večji problem je predstavljalo delo za vojne potrebe in na fronti, kar je bilo sicer prepovedano že s haaško konvencijo (čl. 6). Nemške vojne oblasti so se te delovne sile za vojne namene posluževale že vse od septembra 1915, francoske pa od leta 1916. Delo vojnih ujetnikov na fronti je bilo pogosto posledica začaranega kroga povračilnih ukrepov, ko so tako centralne kot antantne sile povečevale število in intenzivnost dela kot odgovor na podobne ukrepe z druge strani bojne linije.31 Zato je nova konvencija tovrstne povračilne ukrepe strogo prepovedala (čl. 2).

Povsem novi sta bili tudi določili o prehrani ujetnikov (čl. 11) ter izrecna prepoved telesnega kaznovanja (čl. 46). Med prvo svetovno vojno so kot zelo kruta "slovela" predvsem nemška taborišča, kjer naj bi bili ujetniki pomanjkanju hrane in fizičnemu nasilju izpostavljeni že vse od leta 1915.32 Nova konvencija

27

Convention relative to the Treatment of Prisoners of War (Geneva, 27 July 1929), dostopna na: http:// www.icrc.org/applic/ihl/ihl.nsf/Treaty.xsp?documentId=0BDEDDD046FDEBA9C12563CD002D69 B1&action=openDocument (19. 11. 2014).

28 Durand, From Sarajevo to Hiroshima, 251–256.

29 Za podrobnosti in razpravo, ki je v medvojnem obdobju potekala glede vloge države zaščitnice, glej tudi Wylie, "The 1929 Prisoners of War Convention and the Building of the Inter-war Prisoner of War Regime", 98–101.

30 Kramer, "Prisoners in the First World War", 78.

31 Prav tam, 81–82.

32 Prav tam, 79.

656

S tudia H istorica S lovenica

je tako izrecno dovoljevala samo disciplinske kazni, od katerih je bil najstrožja kazen zapor (čl. 54). Prehrana ujetnikov pa naj bi bila enaka kot tista za pripadnike vojske države, ki jih je zadrževala (čl. 11). Prav zaradi teh slabih pogojev, ki so jim bili ujetniki med vojno izpostavljeni, je nova konvencija omogočala tudi pritožbo zaradi razmer v taboriščih (čl. 42) ter ujetnikom dajala pravico do svojega predstavnika (čl. 43). Naloga slednjega naj bi bila, da zagovarja interese vojnih ujetnikov pred vojaškimi oblastmi države, katere ujetniki so bili, kot tudi zaščitnice. Novost so bila tudi natančna navodila o sodnih postopkih, ki se vodijo proti ujetnikom (čl. 60–67). Še kako pomembno je bilo v novi konvenciji posvetiti veliko prostora higieni v taboriščih (čl. 13) ter zdravstveni oskrbi in bolnišnicam (čl. 14). Epidemije tifusa so namreč med vojno pomorile predvsem številne ujetnike v ruskih in nemških rokah, pri čemer so slednje britanske in francoske oblasti smatrale kot enega večjih vojnih zločinov in po vojni tudi skušale kazensko preganjati osumljence.33 Določila pa se niso ustavila zgolj pri izpolnjevanju ujetnikovih vsakdanjih potreb, temveč so se posvetila tudi skrbi za njihovo psihofizično počutje. Tako se je pravici do izvajanja verskih obredov, ki jo je predvidevala že haaška konvencija (čl. 18), v ženevski konvenciji pridružila še pravica do intelektualnih in športnih aktivnosti (čl. 17). Poleg tega pa je bilo ujetnikom omogočeno tudi prejemanje morebitnih pošiljk knjig, ki pa so lahko bile podvržene cenzuri (čl.

39). Prav tako so imeli ujetniki pravico do korespondence in prejemanja paketov pomoči (čl. 36 in 37).

Posebno poglavje je bilo posvečeno repatriaciji, ki je v času prve svetovne vojne povzročala številne težave. Kot že rečeno, ob koncu vojne številni ujetniki niso bili neposredno repatriirani, temveč so na svojo vrnitev v domovino lahko čakali še več let. Tako je bilo z novo konvencijo poudarjeno, da morajo biti bolni in invalidni ujetniki repatriirani takoj, ko njihovo zdravstveno stanje to omogoča (čl. 68), ostali ujetniki pa najkasneje po podpisu mirovnega sporazuma (čl. 75). Slednje, sicer na videz jasno navodilo, se je sicer kasneje izkazalo kot velika "luknja" nove konvencije in je med drugo svetovno vojno in po njej omogočalo številne zlorabe. V novi konvenciji pa, zanimivo, ni bila posebej izpostavljena izpustitev na "dano besedo", ki jo je sicer haaška konvencija predvidevala. To je bila posledica tega, da je bil to v prvi svetovni vojni zelo redek pojav (za razliko od druge, ko se je ponovno pojavil).

Konvencija pa kljub temu, da se je problem jasno nakazal že med prvo svetovno vojno, ni razrešila (ali vsaj skušala) problema zaščite ujetnikov, katerih status ni bil povsem jasen. Poleg nerednih bojnih formacij, ki med vojno pogo-

33

Prav tam, 80.

657

U. Lampe: Od prve svetovne vojne do Konvencije o ravnanju z ...

sto niso bile deležne zaščite s strani haaške konvencije, je ključen problem predstavljala zaščita civilnega prebivalstva. To, kljub poskusom v času sprejemanja haaške konvencije, ni bilo deležno nikakršne zaščite. Če so bili civilni prebivalci med vojnimi operacijami zajeti, so bili torej na milost in nemilost prepuščeni pripadnikom sovražne armade.34 (Ne)priznavanje statusa vojnega ujetnika je bilo nato med drugo svetovno vojno zlorabljeno do te mere, da države določenim osebam (skupinam) namerno niso priznavale statusa vojnih ujetnikov ali so ujetnike navidezno osvobodile, in sicer tudi zato, da bi jih lahko uporabile kot delovno silo za vojne potrebe (npr. nemške oblasti so že leta 1939 osvobodile številne poljske ujetnike, da bi jih lahko uporabile kot delovno silo).35

Zaključek Danes velja splošno prepričanje, da je bilo ravnanje z vojnimi ujetniki v prvi svetovni vojni precej humano in v skladu s takratnim mednarodnim humanitarnim pravom. Temu sicer ne gre oporekati, saj je bilo ravnanje z ujetniki v prvi svetovni vojni (iz številnih razlogov) res relativno boljše kot med drugo svetovno vojno, ko so bile dinamike vojne in vzporednega nasilja veliko večje kot med letoma 1914 in 1918. Po drugi strani pa so bile okoliščine precej drugačne, pravno varovanje teh oseb pa še relativno nedefinirano, zato ti dve izkušnji (s tega vidika) težko primerjamo.

Na podlagi prispevka lahko zaključimo, da je Konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki, ki je bila sprejeta dobrih deset let po tem, ko je ugasnil ogenj na bojiščih prve svetovne vojne, priprave nanjo pa so se začele že pred koncem le-te, neposredna reakcija na razmere med vojno. Na to nakazuje že dejstvo, da je potrebo po posebni konvenciji Mednarodni odbor Rdečega križa oznanil že pred koncem spopadov. Hkrati je konvencija nastala na temeljih, ki so jih države pripravile že med vojno, in sicer s številnimi mednarodnimi sporazumi glede ravnanja z vojnimi ujetniki. Posledično se negativna izkušnja kaže v posameznih členih konvencije. Pričujoči članek je tako na kratko orisal nekatere novosti Konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki (1929), s katero so skušali vojne ujetnike bolje zaščititi. Vendar, če izvzamemo očitno dejstvo, da konvencija ni bila splošno mednarodno sprejeta in ratificirana, je nujno razumeti, da je bil pogosto odnos do vojnih ujetnikov, tako v prvi svetovni vojni kot v kasnejših

34

Problem zaščite civilnega prebivalstva med vojno se je v obdobju med obema vojnama še stopnjeval in vrelišče dosegel v času druge svetovne vojne, ko še vedno ni bila sprejeta konvencija za zaščito civilnega prebivalstva. Prva tovrstna zaščita je bila sprejeta šele leta 1949.

35 Za podrobnosti glej tudi MacKenzie, S. P., "The Treatment of Prisoners of War in World War II", The Journal of Modern History 66, 3 (Chicago, 1994), 500–501.

658

S tudia H istorica S lovenica

spopadih, odvisen od danih okoliščin in splet številnih naključij. Ob splošnem pomanjkanju hrane je tako razumljivo (ne pa tudi opravičljivo), da so vojni ujetniki trpeli pomanjkanje. Očitna posledica zadrževanja ujetnikov za trajanje celotnega konflikta je bila torej degradacija v ravnanju z ujetniki v vojnem obdobju. Dlje kot je trajal konflikt, slabše se je z njimi ravnalo, saj je državam pričelo primanjkovati sredstev za vzdrževanje, vse energije pa so bile usmerjene v zmago na bojiščih.

Da je bila konvencija iz leta 1929 le prvi korak v smeri uspešne zaščite vojnih ujetnikov, jasno nakazuje dejstvo, da je bila leta 1949 sprejeta povsem nova Konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki – konvencija, ki je torej v celoti nadomestila staro (iz leta 1929), kar sicer ni pogosta praksa v humanitarnem pravu, kjer se pogosteje sprejemajo aneksi ali konvencije, ki dopolnjujejo obstoječe.36 Ravno iz tega razloga ta konvencija do sedaj ni bila deležna pretirane pozornosti, saj naj bi predstavljala le neke vrste "ponesrečen poskus", kot so jo imenovali tvorci konvencije iz leta 1949.37 Čeprav pa "poskus" iz leta 1929 očitno ni bil najboljši, ne moremo spregledati njegovega pomena. Ne nazadnje bi konvenciji zgodovinopisje moralo priznati vsaj primat na tem področju in ji s tem nameniti večjo pozornost, kot je je bila do sedaj deležna.

36

Tako je denimo Haaška konvencija iz leta 1899/1907 še vedno v veljavi, številne konvencije (med drugim tudi ženevske) pa jo dopolnjujejo.

37 Wylie, "The 1929 Prisoners of War Convention and the Building of the Inter-war Prisoner of War Regime", 91. Ob tem bi lahko razpravljali tudi o učinkovitosti konvencije iz leta 1949, kar bi nas lahko navdalo z dvomom o tem, ali je za neučinkovitost res kriva vsebina in nejasnost konvencije ali morda razlog tiči kje drugje.

659

U. Lampe: Od prve svetovne vojne do Konvencije o ravnanju z ...

UrĹĄka Lampe FROM THE FIRST WORLD WAR TO THE CONVENTION RELATIVE TO THE TREATMENT OF PRISONERS OF WAR (1929)

SUMMARY The paper analyses the influence of the First World War on the development of international humanitarian law regarding the protection of prisoners of war, namely the adoption of the first convention specifically intended to safeguard prisoners of war â&#x20AC;&#x201C; the Convention relative to the Treatment of Prisoners of War from 1929. Firstly, this paper presents the issue of war captivity in the period before and during the First World War, when the situation of prisoners was, at the very least, governed by the Convention respecting the Laws and Customs of War on Land from 1907. Next, the author analyses some articles of the Convention relative to the Treatment of Prisoners of War, which reflect the experience of the First World War. The Convention, with its 97 articles, brought numerous innovations compared to 17 articles of the Hague Convention. It sought to regulate both the living conditions of prisoners (food, hygiene, medical care), as well as relations between prisoners of war and the authorities of the country where they had been held (e.g. conduction of judicial proceedings against prisoners of war, defining of functions of the prisoners' representative in concentration camps, defining duties of patron state et al.). A part of the Convention is devoted to the care for the psychophysical health of war prisoners (e.g. the right to religious rites, intellectual and sports activities, the receiving of books, etc.), and to the regulation of their work (e.g. banning work on the front and at dangerous workplaces). Finally yet importantly, the Convention also defines the right to humanitarian aid and correspondence with relatives. The article analyzed only a few articles of the Convention, but enough for the reader to understand how the First World War influenced its content. The author concludes that the Convention was not merely an "unfortunate experiment" and only an intermediate stage to the Convention of 1949. As such, it should be given more space in historiography than it has received so far.

660

S tudia H istorica S lovenica

UDK 94(497.413)"1941/1945":656.254.5 1.01 Izvirni znanstveni članek

Nemška poštna služba v Mežiški dolini med drugo svetovno vojno Vinko Skitek Univ. dipl. zgodovinar Vrhe 28a, SI – 2380 Slovenj Gradec e-pošta: vinko.skitek@gmail.com

Izvleček:

Avtor se v prispevku ukvarja s problematiko nemške poštne službe na ozemlju, ki ga je okupiral nemški okupator v času druge svetovne vojne, s poudarkom na Mežiški dolini. Pri tem se opira na dosedanja spoznanja iz strokovne literature, kot primarno gradivo pa uporablja arhivsko gradivo iz nemškega državnega arhiva v Berlinu. Poštna služba je bila poleg prometnega sektorja eden najvažnejših sistemov za nacistično Nemčijo, saj ji je posvetila skupaj s prometnim sektorjem lastno ministrstvo. Avtor se v svoji razpravi dotika prehoda poštnih in telegrafskih uradov na zasedenem ozemlju iz jugoslovanskih v nemške roke. Prav tako razjasni organizacijo nemške poštne in telegrafske službe na zasedenem ozemlju in njihove storitve. Del prispevka pa namenja tudi problematiki poštnih uslužbencev med vojno.

Ključne besede:

nemška okupacija, poštna služba, Slovenija 1941–1945, Mežiška dolina, telegrafska služba

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije

Maribor, letnik 15 (2015), št. 3, 661–676, 37 cit., 4 sliki Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

661

V. Skitek: Nemška poštna služba v Mežiški dolini med drugo ...

Uvod S problematiko nemške poštne službe se pri raziskovanju nemške okupacije slovenskega ozemlja srečujemo dokaj pogosto. V preteklosti so bile te raziskave velikokrat omejene bodisi na kurirsko službo narodnoosvobodilnega gibanja bodisi na nemške depeše in druga telegrafirana sporočila, ki so bila pomembna za potek vojaških operacij in drugih dogodkov. Dokaj neopažen oziroma bolj skromno obdelan pa je ostal pogled na nemško poštno službo z upravnega vidika. Precej pozornosti sta temu vidiku s svojimi raziskavami posvetila Vladimir Klinar in Ljudmila Bezlaj Krevel. Nekaj pozornosti pa mu namenjamo tudi sami v okviru raziskav za potrebe disertacije. V okviru slednjih smo obdelali, pregledali in preštudirali arhivsko gradivo iz nemškega državnega arhiva v Berlinu. Žal je tudi tam gradiva na to tematiko dokaj malo, zato je tudi količina podatkov, s katerimi razpolagamo, dokaj skromna, a vseeno dovolj velika, da lahko v našem prispevku orišemo delovanje nemške poštne službe v Mežiški dolini. Zavedamo se, da naš prispevek ne zapolnjuje celotne vrzeli na tem področju, vendar upamo, da bo naš majhen prispevek le nekoliko pripomogel k boljšemu poznavanju nemške okupacije na slovenskem.

Delovanje poštne službe v Mežiški dolini Nekaj dni pred pričetkom nemškega napada na Kraljevino Jugoslavijo so bile pošte ob meji evakuirane, vrednotnice in vrednostne listine pa so poslali direkciji za pošto. Od 6. aprila 1941 naprej je poštna direkcija v Ljubljani izgubila vse stike z ministrstvom za pošto v Beogradu. Zanimivo je to, da okupacijske vojaške enote po pisanju Ljudmile Bezlaj Krevel niso ovirale poštnih uprav pri njihovem poslovanju, v kolikor niso tega povzročali vojaški spopadi sami.1 To tezo potrjuje tudi Vladimir Klinar, ki piše, da so telegrafske in telefonske naprave uničili jugoslovanski poštni uslužbenci predvsem na obmejnih področjih in verjetno zato, da bi Nemcem otežili napredovanje proti notranjosti države.2 Evakuirane pošte pa so se po koncu vojaških spopadov zopet odpirale, a s to razliko, da je njihovo delovanje tokrat urejala nemška okupacijska oblast, ki je v delovanju pošte uvedla nekatere spremembe, ki jih bomo pojasnili v nadaljevanju. Poštne uradnike, ki so jih smatrali za nasprotnike nemštva, so izgnali in

1

Ljudmila Bezlaj Krevel, "Poštna, telegrafska in telefonska dejavnost v Sloveniji od razpada Kraljevine Jugoslavije do razpada socialistične Jugoslavije", v: Pošta na slovenskih tleh, ur. Andrej Hozjan (Maribor, 1997), 241 (dalje: Bezlaj Krevel, "Poštna, telegrafska in telefonska dejavnost").

2 Vladimir Klinar, Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti v Koroški in Podravski regiji (Maribor, 1991), 202 (dalje: Klinar, Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti).

662

S tudia H istorica S lovenica

Izsek iz koledarja nemške pošte, iz leta 1939 (BArch, R4701 Reichspostministerium, R4701/13985, Deutscher Reichspostkalender, april 1939)

odpustili iz službe, na prazna delovna mesta pa so nastavili svoje poštne uradnike s Koroške.3 Nemška oblast oziroma poštni direkciji v Celovcu in Gradcu sta kmalu po začetku okupacije najprej dovolili le navaden pisemski promet, nato od 1. julija 1941 naprej tudi telegrafski promet in od 21. julija 1941 neomejen telefonski promet.4

3

Bezlaj Krevel, "Poštna, telegrafska in telefonska dejavnost", 241.

Klinar, Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti, 205, 206.

4

663

V. Skitek: Nemška poštna služba v Mežiški dolini med drugo ...

Seznam nekdanjih jugoslovanskih poštnih uradov na zasedenih območjih Koroške in Kranjske z dne 14.5.1941 (BArch, R4701 Reichspostministerium, R4701/13985, Personalverhältnisse der Ehemaligen Jugoslawischen Postverwaltung, Klagenfurt, 14.5.1941, Anlage A: Verzeichis der Jugoslawischen ärarischen Postämter)

Na tem mestu bi bralec lahko mislil, da je vse teklo gladko in po načrtih nemških okupatorjev. A kot bomo videli v nadaljevanju, tudi tako veliki sili kot je bila nacistična Nemčija, ni šlo vse gladko, pravzaprav so imeli na terenu kar nekaj težav. Sicer so kljub vsem sabotažnim poskusom umikajočih se kraljevih jugoslovanskih vojaških enot Nemci že 17. aprila 1941 začeli s poslovanjem na poštnih uradih Kranj, Radovljica, Jesenice in Bled I na Gorenjskem ter v Dravogradu v Mežiški dolini. V naslednjih dneh so za delo usposobili še sedem drugih poštnih uradov na Gorenjskem, medtem ko so poštne urade, izpostave in postaje po Mežiški dolini odprli 24. aprila 1941. Vse te poštne poslovalnice so odprli in vodili izključno s svojimi uradniki, ki so prišli za nemškim vojaštvom na zasedeno ozemlje. Skupaj so Nemci v teh prvih dneh okupacije na novih poštah zaposlili 50 uradnikov, 28 poštnih uslužbencev in 30 strokovnih

664

S tudia H istorica S lovenica

poštnih delavcev.5 Odprtje ostalih poštnih uradov, izpostav in postaj na Gorenjskem pa je nato, glede na arhivsko gradivo, obviselo nekaj časa v zraku. Vprašamo se lahko, čemu vzrok za tako nagel zastoj. Odgovor pa nam ponuja poročilo celovške poštne direkcije, v katerem so pojasnjevali, da preprosto niso imeli dovolj lastnega kadra za odprtje vseh poštnih poslovalnic iz časa pred vojno.

Tako so vodilni iz celovške pošte predvidevali, da bi za zapolnitev vseh potrebnih delovnih mest in delovanje pošte na predvojnem nivoju potrebovali dodatnih 100 srednjih uradnikov in 90 nižjih uradnikov.6 Na podlagi tega vidimo, da je situacija na terenu prisilila nemško oblast, da si je v začetku naredila nekakšen pregled nad dotedanjim stanjem zaposlenih na poštah na Gorenjskem, Spodnjem Štajerskem in v Mežiški dolini. Spoznali so, da so bili v Kraljevini Jugoslaviji poštni uslužbenci razdeljeni v dve skupini, in sicer na uradniško in neuradniško osebje. V prvi skupini so bili uradniki, služinčad, nižji uradniki in uradniški pomočniki. Med neuradniško osebje pa so prištevali navadne delavce, pismonoše na deželi, pogodbene poštne mojstre, prevoznike poštnih pošiljk, pogodbene uradnike in dnevne delavce, poštne pomočnike in pripravnike. Za uradnike so ugotavljali, da je bila v Kraljevini Jugoslaviji za višino njihove plače najpomembnejša šolska izobrazba, saj so bili uradniki razvrščeni v različne plačilne razrede glede na dosežen nivo šolske izobrazbe.7 Vodstvo nemške pošte je, kakor je razvidno iz poročil, poznalo tudi podrobnosti takratnih delovnih razmerij na jugoslovanskih poštah in možnosti, ki so jih imeli takratni poštni uslužbenci za napredovanje. Tako so lahko po izjavah poštnih uslužbencev Kraljevine Jugoslavije, v slednji napredovali na podlagi opravljenega višjega strokovnega izpita, prostega delovnega mesta na kakšnem višje sistematiziranem delovnem mestu in ob dovolj dolgi delovni dobi na nižjih delovnih mestih, pa tudi z dobrimi osebnimi poznanstvi. Hkrati so nemške oblasti ugotavljale, da je bil pogoj za sprejem v uradniško poštno službo tudi narejen poštni strokovni izpit, ki je bil seveda pogojen z desetmesečnim pripravništvom. Nižji uradniki in uradniški pomočniki so morali za vstop v službo dokončati dva razreda srednje oziroma meščanske šole, medtem ko je bilo pri služinčadi zahtevano samo osnovno znanje pisanja in branja.

Med nižje uradnike so v Kraljevini Jugoslaviji spadali pismonoše, telegrafisti, telefonisti, kontrolorji telegrafskih in telefonskih linij, vzdrževalci telegrafskih in telefonskih linij, vozniki poštnih pošiljk in nižji pisarniški uradniki. V zadnjo

5

Bundesarchiv Berlin (dalje: BArch), R4701 Reichspostministerium, R4701/13985, Personalverhältnisse im besetzten Gebiet von Krain und Mießtal, 14. 5. 1941.

6 Prav tam.

7 BArch, R4701 Reichspostministerium, R4701/13985, Personalverhältnisse der Ehemaligen Jugoslawischen Postverwaltung, Graz, 28.4.1941.

665

V. Skitek: Nemška poštna služba v Mežiški dolini med drugo ...

skupino naj bi po nemških podatkih zaposlovali izključno ženske.8 V kolikšni meri to drži, pa je zaradi pomanjkanja arhivskega gradiva težko sklepati. Plače zaposlenih na jugoslovanskih poštah so bile odvisne od plačilnega razreda oziroma položajne skupine, višine draginjskega dodatka, rednega zviševanja plač in števila otrok. Plača je bila sestavljena iz osnovne plače, dodatka za plačilni razred oziroma položajno skupino, draginjskega dodatka in družinskega draginjskega dodatka. Položajnih skupin oziroma plačilnih razredov je bilo deset.

Dodatka za plačilni razred niso dobivali nižji uradniki in služinčad.9 Še posebej zanimiva je bila za nemške oblasti osnova za izplačevanje draginjskega dodatka. Le-tega so izplačevali v treh različnih višinskih razredih. V prvem draginjskem razredu so bili poštni uslužbenci iz Beograda, Zagreba, Ljubljane, Reke, Sarajeva, Niša, Cetinja in drugih velikih mest. V drugi draginjski razred so spadali vsi poštni uslužbenci, ki so bili zaposleni v krajih, kjer je bil sedež srezkega načelstva. V tretji draginjski razred pa so sodili zaposleni na vseh ostalih poštah po državi.10 Nemške oblasti so pri analizi nekdanjega jugoslovanskega poštnega sistema ugotovile veliko sorodnosti tega sistema z avstrijskim poštnim sistemom. Sistema napredovanj in vstopa v poštno službo v obeh državah sta si bila zelo podobna. Za razliko od jugoslovanskega so v Nemčiji takrat poznali nižje, srednje, višje in visoke poštne uslužbence. Prav zaradi različnih stopenj uradništva v obeh državah so bile nemške zasedbene oblasti previdne pri razdeljevanju jugoslovanskih poštnih uslužbencev v nemške razrede uslužbencev, saj sta bila nivo in zahtevana izobrazba za posamezen poklic v obeh državah različna.11 Pošte pa so glede na njihovo pomembnost razvrstili v več razredov, kar nam dokazuje dokument z dne 14. maja 1941, a o tem več nekoliko kasneje.

Ta dokument je na tem mestu pomemben zato, ker je v njem predsednik nemške direkcije za pošto poslal navodila v zvezi z vzpostavitvijo poštne službe na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske. V skladu s temi navodili so vsem zaposlenim, ki so še ostali na svojih delovnih mestih, spremenili pogodbe o zaposlitvi in jih razporedili v ustrezne plačilne skupine uslužbencev.12 Za vse tiste javne uslužbence in upokojence, ki so ob prevratu ostali brez zaposlitve in ki seveda niso bili izgnani, so nemške oblasti uredile nadaljnje izplačevanje plač in pokojnin z odredbo, v kateri so zagotovile začasno nadaljnje izplačevanje teh prejemkov vsem dotedanjim jugoslovanskim javnim uslužbencem in upokojencem do višine 100 RM mesečno. Vsi tisti, ki pa so bili sprejeti v nemško službo, 8

Prav tam.

Prav tam.

10 Prav tam.

11 BArch, R4701 Reichspostministerium, R4701/13985, Personalverhältnisse der Ehemaligen Jugoslawischen Postverwaltung, Graz, 28. 4. 1941.

12 BArch, R4701 Reichspostministerium, R4701/13985, Personalverhältnisse der Ehemaligen Jugoslawischen Postverwaltung, Klagenfurt, 14. 5. 1941.

9

666

S tudia H istorica S lovenica

Seznam nekdanjih jugoslovanskih poštnih uradov na zasedenih območjih Koroške in Kranjske z dne 14.5.1941 (BArch, R4701 Reichspostministerium, R4701/13985, Personalverhältnisse der Ehemaligen Jugoslawischen Postverwaltung, Klagenfurt, 14.5.1941, Anlage B: Verzeichis der Jugoslawischen KlassenPostämter)

so dobivali plače po novi razvrstitvi v plačilne razrede.13 Pod to odredbo pa niso spadali zaposleni na pošti in železnicah, za katere so imeli v načrtu, da bi zanje sprejeli posebne predpise o izplačilih prejemkov iz delovnega razmerja. Dogovarjanje nemških poštnih oblasti in ministrstva za finance je trajalo do konca leta 1941, ko so prišli do osnutka predvidene rešitve. Žal pa nam pomanjkanje arhivskega gradiva preprečuje kakršno koli sklepanje o tej zadevi, saj imamo za to premalo podatkov.

Iz arhivskega gradiva pa izvemo, da so nemške oblasti začasno za vse nekdanje jugoslovanske poštne uradnike in tehnične poštne uradnike (npr. nadzorniki telegrafskih linij), ki so jih nemške oblasti vzele v svojo poštno službo, sklenile, da so dobivali plače, kakršne so imeli v Kraljevini Jugoslaviji, in sicer skupaj z draginjskim dodatkom. Pri tem so vsem tistim uradnikom, ki so leta

13

BArch, R4701 Reichspostministerium, R4701/13989, Zahlungen an Gehaltsbezieher des bisherigen jugoslawischen Staates, Veldes 12. Mai 1941 in Vorläufige Zahlungen an ehemalige jugoslawische Postbedienstete, 21. August 1941.

667

V. Skitek: Nemška poštna služba v Mežiški dolini med drugo ...

1941 del plač za meseca maj in junij dobili izplačan še pred nemško okupacijo, ta znesek ob nemških izračunih plač za meseca maj in junij, odšteli. Tako so nemške oblasti plače za mesec maj 1941 izplačale do 31. maja 1941, plačo za mesec junij istega leta pa na dan 31. 5. 1941.14 Uredbo o začasni ureditvi plačilnih razmer za neuradniške delavce in nameščence v javni službi je nemška civilna oblast sprejela konec maja 1941. V prvih mesecih so nameščencem izplačevali prejemke, kakor je bilo v veljavi do takrat, po uveljavitvi prej omenjene uredbe (s 1. junijem 1941) pa vsakega 15. v mesecu. Plače so v skladu z uredbo dobivali glede na vrednost dela in po gmotnem stanju v družini. Nameščenci so bili razvrščeni od III. do X. plačilne skupine.15 Tako smo do sedaj videli, da ponovno odpiranje pošt na od Nemcev zasedenem slovenskem ozemlju s strani nemške poštne uprave ni teklo popolnoma gladko, to pa predvsem zaradi premajhnega števila nemških poštnih uslužbencev, ki bi lahko prevzeli vodenje takrat še zaprtih poštnih poslovalnic. Hkrati pa so bile tudi nemške oblasti zelo previdne pri zaposlovanju slovenskih poštnih uslužbencev, predvsem iz narodnostnih in političnih razlogov. Vladimir Klinar trdi, da je bila nemška pošta na prevzem pošt na Gorenjskem, Spodnjem Štajerskem in v Mežiški dolini dobro pripravljena, saj je imela vnaprej določeno osebje, potreben material in inventar za uradovanje in poslovanje pošt.16 A tej trditvi lahko oporekamo, saj so imeli Nemci daleč premalo lastnega kadra za zasedbo vseh delovnih mest na poštah na Gorenjskem, Spodnjem Štajerskem in v Mežiški dolini. To dokazuje tudi dejstvo, kot bomo videli v nadaljevanju, da tudi sredi meseca maja 1941 še niso delovale vse pošte na Gorenjskem in v Mežiški dolini. Pošte na Spodnjem Štajerskem so prevzemali poštni uslužbenci s področja poštne direkcije v Gradcu, pošte na zasedenih območjih Koroške in Kranjske pa poštni uslužbenci direkcije za pošto v Celovcu. Nemške poštne oblasti so za upravnike pošt in na vsa druga pomembnejša delovna mesta nastavljale sebi zveste ljudi. Na manj pomembnih delovnih mestih pa so v službah ostali tudi Slovenci.17 Klinarjevi trditvi lahko nekoliko oporekam, ker nemške oblasti niso avtomatsko prezaposlile slovenskih uradnikov, ampak so bili le-ti sprejeti v službo šele po prestanem preverjanju s strani nemških oblasti. To trdimo na podlagi posebnega vprašalnika, ki ga je moral izpolniti vsak Slovenec, če je hotel dobiti službo na nemški pošti. Vsi zainteresirani so

14

BArch, R4701 Reichspostministerium, R4701/13989, Vorläufige Lohnregelung im besetzten Gebiet, Klagenfurt am 20. Mai 1941.

15 Ljudmila Bezlaj Krevel, Pošta, telegraf in telefon 1918–1950 (Ljubljana, 2004), 263 (dalje: Bezlaj Krevel, Pošta, telegraf in telefon 1918–1950). Glej tudi Kärntner Landesarchiv (dalje: KLA), Verordnungs und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwaltung für die besetzten Gebiete Kärntnes und Krains, Veldes am 28.

Mai 1941, Stück 8, 88, 89.

16 Klinar, Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti, 242.

17 Prav tam.

668

S tudia H istorica S lovenica

morali za ponoven sprejem v službo izpolniti poseben vprašalnik z osnovnimi družinskimi podatki ter s podatki o narodnosti, stopnji izobrazbe, znanju tujih jezikov, delovnih izkušnjah, premoženjskem stanju in morebitnem političnem udejstvovanju v zadnjih petih letih. Ob pozitivni oceni izpolnjenega vprašalnika s strani nemških oblasti so bile dane možnosti za zaposlitev v nemški pošti.

Hkrati pa naj opozorimo, da so na svoji delovnih mestih lahko ostali samo tisti, ki so bili rasno in politično ustrezni in zaradi tega s strani nemških oblasti niso bili izgnani. Čeprav so Nemci večino slovenskih poštnih uslužbencev odpustili, kljub dobrim pripravam vendarle niso imeli dovolj lastnega kadra, da bi lahko poštna služba nemoteno delovala. To jih je prisililo, da so znova zaposlili tudi nekatere že odpuščene slovenske poštne uradnike ali pa so najemali povsem nove.18 Podobna je bila situacija na Spodnjem Štajerskem, saj so tudi tam nemške oblasti hotele, da bi bili poleg "folksdojčerjev", ki jih je bilo po nemških podatkih veliko premalo za zasedbo vseh potrebnih delovnih mest in za normalno delovanje pošte, v poštno službo sprejeti tudi nemštvu naklonjeni Slovenci, s pomočjo katerih bi dosegli postopno zlitje slovenskega naroda z nemškim. Tako naj bi dežela postajala vedno bolj nemška, posledično pa bi bilo s tem po njihovem mnenju odstranjeno tudi vsako bodoče manjšinsko vprašanje.19 Če gre zaupati nemškim poročilom, lahko izvemo, da so do 21. avgusta 1941 v nemški pošti ponovno zaposlili večino nekdanjih jugoslovanskih poštnih uslužbencev na zasedenem ozemlju Gorenjske in Mežiške doline. Na podlagi tega lahko sklepamo, da so do takrat že delovale vse predvojne pošte na obravnavanem ozemlju. Pri tem pa je le manjši del nekdanjih poštnih uslužbencev ostal brez službe.20 Na osnovi tega lahko domnevamo, da je bila podobna situacija tudi na Spodnjem Štajerskem.

Vsi izmed nekdanjih jugoslovanskih poštnih uslužbencev in Slovencev, ki so bili na novo zaposleni v nemško pošto, je moral opraviti posebne strokovne in jezikovne tečaje, od katerih so nekateri potekali v poštarskem domu na Pohorju in poštnem domu v Radovljici ter po nekaterih posameznih poštah.21 Te Bezlajeve zapise potrjuje tudi Klinar, ki prav tako trdi, da so se morali slovenski poštni uslužbenci, ki jih je nemški okupator vzel nazaj v službo, in vsi na novo zaposleni udeležiti prej omenjenih strokovnih tečajev PTT (pošta, telegraf in telefon). Kot primer ravnanja nemških oblasti z nekdanjimi poštnimi uslužbenci lahko navedemo primer pošte v Slovenj Gradcu, kjer je nemška 18

BArch, R4701 Reichspostministerium, R4701/13985, Personalverhältnisse im besetzten Gebiet von Krain und Mießtal, 14.5.1941.

19 BArch, R4701 Reichspostministerium, R4701/13985, Personalverhältnisse in der Untersteiermark, Graz 26.5.1941.

20 BArch, R4701 Reichspostministerium, R4701/13989, Vorläufige Zahlungen an ehemalige jugoslawische Postbedienstete, 21. August 1941.

21 Bezlaj Krevel, "Poštna, telegrafska in telefonska dejavnost", 262.

669

V. Skitek: Nemška poštna služba v Mežiški dolini med drugo ...

oblast zaposlila nekaj domačih poštnih uslužbencev, nekaj pa jih je bilo po pisanju Klinarja izgnanih.22 Tako lahko sklepamo, da so verjetno nemške oblasti na marsikateri pošti zaposlile nekdanje slovenske poštne uslužbence. Verjetno so to naredili že zaradi tega, da je sistem pošte, telefona in telegrafa začel čim prej normalno delovati.

Nemška pošta je tako po začetku okupacije sprejela pod svoje okrilje delovanje poštnih uradov na Gorenjskem, v Mežiški dolini in na Spodnjem Štajerskem. Pri tem so na območju Gorenjske in Mežiške doline pod svoje okrilje sprejeli 24 nekdanjih državnih poštnih uradov in 49 nekdanjih pogodbenih poštnih uradov oziroma izpostav, ki jo jih priključili okrožnemu poštnemu uradu v Celovcu.23 Iz vseh teh omenjenih poštnih uradov in izpostav so nemške oblasti na Gorenjskem in v Mežiški dolini naredile 8 poštnih uradov z lastno blagajno, 1 poštni urad brez blagajne, 16 poštnih izpostav "Zweigpostämter", 47 poštnih postaj "Poststellen".24 Vsak poštni urad pa je bil glede na pomembnost, velikost in količino prometa označen in ustrezno razporejen v eno od skupin, na podlagi katerih so verjetno določali višino finančnih sredstev, ki jih je država namenjala delovanju posamezne pošte. Na vrhu strukture je bilo nemško ministrstvo za pošto. Temu je bila podrejena uprava nemške pošte "Reichspostverwaltung". Pod upravo nemške pošte sta poleg uprave za poštno službo spadali še uprava za telegraf in uprava za poštno hranilnico. Poštna uprava je imela svoje službe v obliki okrožnih poštnih uradov oziroma direkcij, ki so bile v glavnih mestih "gauov", dežel in provinc. Vsako poštno okrožje se je delilo na poštne urade. Še nižje v strukturi so bile poštne izpostave. Najmanjše poštne izpostave so bile nekakšne poštne postaje, kot smo omenili že zgoraj. Na Koroškem je bil sedež okrožnega poštnega urada oziroma poštne direkcije "Reichspostbezirk" v Celovcu. Vanj so vključili nekdanjih 24 poštnih uradov in 49 poštnih izpostav z zasedenih območij Koroške in Kranjske. Glede na velikost pošte in obseg njenega dela so na novo pridobljene poštne urade in izpostave razdelili v posamezne razrede, označene z rimskimi in arabskimi številkami.25 Vsi največji državni poštni uradi so bili razvrščeni v razrede od I. do VI., od največjega do najmanjšega. V I. razred so bile uvrščene pošte z več kot 2 milijonoma delovnih enot na leto, v razred II so bile uvrščene pošte, ki so imele več kot milijon delovnih enot na leto, v razred III tiste, ki so imele preko 700.000 delovnih enot na leto, v

22

Klinar, Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti, 204.

BArch, R4701 Reichspostministerium, R4701/13985, Personalverhältnisse im besetzten Gebiet von Krain und Mießtal, 14. 5. 1941.

24 BArch, R4701 Reichspostministerium, R4701/13985, Personalverhältnisse im besetzten Gebiet von Krain und Mießtal, 14. 5. 1941.

25 BArch, R4701 Reichspostministerium, R4701/13985, Personalverhältnisse der Ehemaligen Jugoslawischen Postverwaltung, Klagenfurt, 14. 5. 1941; Vinko Skitek, "Organizacije poštne službe med drugo svetovno vojno v Mežiški dolini", Ravenski razgledi, št. 9 (2013), 43, 44.

23

670

S tudia H istorica S lovenica

Razdelitev poštnih uradov v kategorije glede na količino poštnega prometa dne 14.5.1941 (BArch, R4701 Reichspostministerium, R4701/13985, Personalverhältnisse der Ehemaligen Jugoslawischen Postverwaltung, Klagenfurt, 14.5.1941, Anlage C: Einteilung der Postämter)

razred IV pošte, ki so imele čez 400.000 delovnih enot na leto, v razred V pošte, ki so presegale 100.000 delovnih enot na leto, v razred VI pa so bile uvrščene pošte, ki so imele do 100.000 delovnih enot na leto. Vsi manjši poštni uradi in izpostave pa so bili razvrščeni v štiri razrede in podskupine, ki so jih označevali z rimskimi in arabskimi številkami. V razred IV/5 je bila uvrščena pošta, ki je imela manj kot 2.000 delovnih enot na leto, v razred IV/4 pošta, ki je imela med 2.001 in 3.000 delovnih enot, v razred IV/3 pošta, kjer so na leto imeli med 3.001 in 4.000 delovnih enot, v razred IV/2 je bila uvrščena pošta, ki je imela med 4.001 in 5.000 delovnih enot na leto, v razred IV/1 pa pošta, ki je imela med 5.001 in 6.000 delovnih enot. Pošta, ki je imela med 6.001 in 8.000 delovnih enot je bila uvrščena v razred III/4. Pošta, ki je imela od 8.001 do 10.000 delovnih enot je spadala v razred III/3. V razred III/2 je sodila pošta z 10.001 do 12.000 delovnimi enotami. Kjer je bilo na leto od 12.001 do 14.000 delovnih enot, je bila pošta uvrščena v razred III/1. Pošta, ki je imela od 14.001 do 17.000 delovnih enot letno, je bila uvrščena v razred II/4. V razred II/3 se je uvrstila pošta, ki je imela od 17.001 do 20.000 delovnih enot na letnem nivoju. Pošta, ki je imela od 20.001 do 23.000 delovnih enot, je prišla v razred II/2. Pošta, kjer

671

V. Skitek: Nemška poštna služba v Mežiški dolini med drugo ...

so imeli na leto od 23.001 do 26.000 delovnih enot, je bila razvrščena v razred II/1. V razred I/4 so uvrstili pošto, ki je imela od 26.001 do 30.000 delovnih enot na letni ravni. Pošta, ki je imela na leto od 30.001 do 35.000 delovnih enot, je bila uvrščena v razred I/3. Pošta z letno vsoto med 35.001 in 45.000 enotami je spadala v razred I/2. V razred I/1 je sodila pošta z letnim prometom od 45.001 do 55.000 enot. Pošta, kjer je bilo na leto med 55.001 in 100.000 delovnih enot pa je bila uvrščena v razred 6, kakor smo navedli že zgoraj.26 Tako je pošta v Kotljah dobila oznako IV/1 (med 5.001 in 6.000 delovnih enot letno), enako oznako je dobila pošta v Libeličah. Na obeh poštah so imeli med storitvami samo poštne storitve ter možnost uporabe telefona. Pošta v takratnem Sv. Danijelu nad Prevaljami (danes Šentanel) je bila razvrščena v razred IV/2 (med 4.001 in 5.000 delovnih enot letno), na razpolago pa je imela samo poštne storitve. Pošte v Črni, Mežici, Prevaljah, Guštanju in Dravogradu so dobile oznako VI, torej je bilo na njih prometa od 55.001 in 100.000 delovnih enot. Na vseh teh poštah pa je obstajala možnost uporabe poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev.27 Če z njimi primerjamo še pošte v večjih krajih, lahko vidimo, da je na primer pošta v Škofji Loki dobila oznako V (nad 100.000 delovnih enot letno), prav takšno oznako pa so dobile tudi pošte v Domžalah, Jesenicah, Kamniku, Tržiču, Radovljici in en poštni urad na Bledu. Bled je namreč imel dva poštna urada (drugi je dobil oznako VI), po vsej verjetnosti zaradi sedeža urada šefa civilne uprave za zasedena območja Koroške in Kranjske in z njim povečanega obsega pisemske pošte in telegrafskih storitev. Na vseh teh poštah so prav tako imeli možnosti poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev. Pošta v Kranju, ki je bila razvrščena v IV. razred (nad 400.000 delovnih enot letno), je imela na voljo vse prej omenjene storitve.28 Iz tega lahko sklepamo, da so glede na razrede, v katere so bile uvrščene pošte, nemške oblasti določale in kontrolirale višino finančnih sredstev, ki so jih namenjale njihovemu delovanju, in seveda s tem posledično tudi število zaposlenih na posamezni pošti. Hkrati pa je leta 1941 poštna direkcija v Celovcu ukinila pošto Meža pri Dravogradu in jo priključila pošti Dravograd, ki jo je preselila v nekdanjo "Lorberjevo vilo", kjer je še danes.29 Na novo so ustanovili tudi poštne urade Maribor 4, Maribor 5, Žabnica, Spodnji Duplek in Šentjanž pri Dravogradu. Hkrati pa so bile nemške oblasti prisiljene ustrezno vzdrževati takratna poštna poslopja. Tako so leta 1942 dokončali gradnjo nove pošte v Kranju.30 Žal v arhivskem gradivu ni podatkov

26

BArch, R4701 Reichspostministerium, R4701/13985, Personalverhältnisse der Ehemaligen Jugoslawischen Postverwaltung, Klagenfurt, 14. 5. 1941.

27 Prav tam.

28 Prav tam.

29 Klinar, Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti, 207.

30 Bezlaj Krevel, Pošta, telegraf in telefon 1918–1950, 101.

672

S tudia H istorica S lovenica

o kakršnih koli drugih vzdrževalnih delih. A obnova poštnih poslopij ni bilo edino, kar je doletelo nemško pošto med vojno. Že kmalu po začetku okupacije so bile nemške oblasti zaradi vojaških spopadov in preventivnega uničenja telegrafskih in telefonskih aparatov prisiljene v zamenjavo dotedanje jugoslovanske telefonske in telegrafske mreže na območju Mežiške doline in Spodnje Štajerske. Poštni direkciji v Gradcu in Celovcu sta zato odstranili poškodovano telegrafsko omrežje, ki je temeljilo na sistemu Morsejeve abecede, in namestili teleprinterje, sprva samo na poštah Maribor 1 in Maribor 2 in na Ptuju.31 Hkrati pa so bile z odpiranjem novih poštnih uradov marsikatere pošte tudi večkrat zaprte, predvsem zaradi partizanskega gibanja oziroma ob koncu vojne zaradi premikov frontnih črt in bližajočega se konca vojne. Zato so bile nekatere pošte tudi zastražene s posebnimi policijskimi enotami, imenovanimi "Postschutz".32 Poleg pisemskega prometa in nudenja telefonskih ter telegrafskih storitev so po pisanju Ljudmile Bezlaj Krevel obračunske pošte oziroma pošte z lastno blagajno imele na zalogi gotovino, obrazce, znamke, kontrolirale so stanje na blagajni, zbirale odvode in viške sproti vsak dan odvajale banki ter bile založene še z drugim potrebnim materialom. Manjše oziroma pomožne pošte pa so bile v svojem poslovanju vezane izključno na obračunske pošte. Že avgusta 1941 pa so na poštah ponovno uvedli hranilne knjižice. Dotedanje jugoslovanske so zamenjali z nemškimi, dinarje pa so pretvorili v nemške marke po sistemu 1 dinar je 0,005 RM.33 Poleg poštnih storitev so pošte opravljale tudi avtobusne prevoze, vendar je bilo to samo v domeni posebnih poštnih enot, ki so imele lastno garažo, mehanično delavnico in električno bencinsko črpalko. Ponekod so izvajali dovoz in odvoz pošte na posebnih avtobusnih progah. Kot poštne urade so tudi nekatere avtobuse med vožnjo ščitile posebne policijske enote "Postschutz".34 Kot primer takšnih avtobusnih linij lahko izpostavimo redne avtobusne prevoze, ki jih je nemška pošta zagotovila in vzpostavila v času vojne na območju Mežiške doline. Vzpostavila je redno avtobusno progo na relaciji Pliberk–Prevalje–Guštanj–Dravograd (2-krat dnevno tja in nazaj) in med Pliberkom in Guštanjem (1-krat dnevno tja in nazaj). Vzpostavili so tudi avtobusno progo Črna–Dravograd (2-krat dnevno tja in nazaj). Cena vožnje se je obračunavala glede na prevožene kilometre in je znašala 5 Rpf na kilometer.35 Poleg do sedaj naštetih sprememb, ki so doletele slovenske pošte na od Nemcev okupiranem delu slovenskega ozemlja, pa so bile uvedene tudi nove 31

Klinar, Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti, 205.

Bezlaj Krevel, Pošta, telegraf in telefon 1918–1950, 101.

33 Bezlaj Krevel, "Poštna, telegrafska in telefonska dejavnost", 242.

34 Prav tam.

35 KLA, Verordnungs und Amtsblatt, Veldes am 9. Juni 1941, Stück 10, Bekantmachung der Reichspostdirektion in Klagenfurt vom 23. 5. 1941 über Kraftkosten, 95; Vinko Skitek, Delovanje nacističnega režima med drugo svetovno vojno na slovenskem Koroškem (Maribor, 2009), 146, 147.

32

673

V. Skitek: Nemška poštna služba v Mežiški dolini med drugo ...

poštne znamke. Nemške oblasti so na svojem zasedenem ozemlju dale v obtok namesto dotedanjih jugoslovanskih poštnih znamk kar redne nemške poštne znamke. Poleg njih pa so v prvem letu okupacije izdali še priložnostne znamke z motivi Triglava, Bleda, Ptuja in Maribora.36 Ker pa v našem prispevku obravnavamo Mežiško dolino, lahko na podlagi arhivskega gradiva z gotovostjo trdimo, da nemška oblast v času vojne ni izdala kakšnih poštnih znamk z motivi Mežiške doline oziroma Jezerskega.

Ob koncu vojne so se nemški poštni uslužbenci pred prodirajočo jugoslovansko armado 8. maja oziroma natančneje v noči na 9. maj 1945 umaknili na Zgornjo Koroško, čez reko Dravo, skupaj z ostalimi nemškimi uradniki in policijo, vendar še pred prihodom partizanskih enot.37

Sklep Na podlagi zapisanega lahko dopolnimo dosedanje poznavanje delovanja PTT-služb med nemško okupacijo. Če primerjamo pošte v Mežiški dolini, ki so po Klinarjevem mnenju imele telefonsko službo tudi med okupacijo, potem vidimo, da omenja samo pošto v Dravogradu, ki naj bi nudila tovrstne usluge. Glede na arhivsko gradivo pa so enako počele še pošte v Libeličah, Kotljah, Guštanju, na Prevaljah, v Mežici in Črni. Ob tem je bila možnost uporabe telegrafa še v Dravogradu, Guštanju, Prevaljah, Mežici in Črni. A upoštevati je treba, da Vladimirju Klinarju niso bili dostopni vsi arhivski dokumenti, na podlagi katerih bi lahko sestavil še podrobnejšo sliko dogajanja v PTT-službah na območju Mežiške doline. Poleg tega lahko trdimo, da je nemškemu okupatorju, v nasprotju s pričakovanji, prevzemanje jugoslovanskih pošt povzročalo kar precej težav.

Poleg večkrat uničene opreme, ki so jo ob svojem umiku uničili vojaki jugoslovanske kraljeve armade, so imeli težave tudi z velikim pomanjkanjem ustreznega strokovnega kadra v lastnih vrstah. Očitno je nemški okupator napačno ocenjeval razmere na področju pošte na Gorenjskem, Spodnje Štajerske in v Mežiški dolini in je bil zaradi tega prisiljen zaposlovati tudi nekdanje slovenske oziroma jugoslovanske poštne uradnike. Seveda so bili ti nekdanji poštni uradniki razporejeni na srednja in nižja delovna mesta, saj so bili Nemci do njih zaradi njihove narodnosti oziroma rasne sestave in politične pripadnosti precej nezaupljivi. Čeprav nemški okupator ni zaposlil vseh, pa je vendarle veliko število nekdanjih poštnih uradnikov znova dobilo zaposlitev. To pa je bilo za posameznika, ki je hotel preživeti in preživljati svojo družino, velikega pomena.

36

Bezlaj Krevel, Pošta, telegraf in telefon 1918–1950, 409.

Klinar, Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti, 209.

37

674

S tudia H istorica S lovenica

Vinko Skitek GERMAN POSTAL SERVICE IN THE MEŽA VALLEY DURING THE SECOND WORLD WAR

SUMMARY With the attack on the Kingdom of Yugoslavia on April 6, 1941, the Nazi Germany continued its military campaign across Europe. The quick advance of the German army was followed by the arrival of support troops, organizations and services whose task it was to organize life in the part of the Slovenian territory that was occupied by Germany, based on Nazi principles. In the field of the postal service, this was done with two postal directorates or district postal offices in Celovec (Klagenfurt) and Gradec (Graz). While the Celovec office was building up a postal organization in Gorenjska and Meža valley, the same was done by the Graz office in Spodnja Štajerska. After taking control of the post offices, the German authorities installed their own officials, but because of their small numbers only a handful of major post offices were functioning normally by mid May 1941. The lack of personnel in the German administration showed itself as a key weakness when trying to ensure adequate postal services. The German authorities tried to solve this problem by gradually employing former Slovenian or Yugoslav employees of the postal service who lost their job after the German attack on the Kingdome of Yugoslavia to lower and middle positions. In the area of Gorenjska and Meža valley they reemployed most of the former postal employees and managed to reopen all pre-war post offices in the discussed area by August 1941. The post offices in the occupied territory of course functioned in German language and their names were also Germanized.

The leadership of the German postal service divided all the post offices in Gorenjska, Spodnja Štajerska and Meža valley based on the size of their postal, telephone and telegraph traffic into individual size classes, which were the basis for determining the funding of each post office and the services they offer.

The post offices in Kotlje and Libeliče were given the same mark, and besides offering postal, they offered telephone service. The post office in Sv. Danijel nad Prevaljami (today Šantanel) offered only postal service. The post offices in Črna, Mežica, Prevalje, in Gruštanj and in Dravograd offered, besides postal, also telephone and telegraph service. The post offices in the Meža valley meet the end of the war by witnessing the retreat of the German soldiers and the military units of their allies. In the night from May 8 to May 9, 1945, the German post officials in the Meža valley retreated alongside German soldiers across the Drava river towards Koroška. Immediately after the departure of the German occupier, the

675

V. Skitek: Nemška poštna služba v Mežiški dolini med drugo ...

postal service and traffic was re-established by the Yugoslav authorities, who kept, at least at first, all the post offices. However, in the following post-war years, the smaller post offices were abolished or were joined together with larger post offices in the valley.

676

S tudia H istorica S lovenica UDC 94(497.1)"1948/1954":929Djilas M. 1.01 Original Scientific Paper

''Compared to him the prisoners are innocent people'': The Fall of Milovan Djilas (1948–1954)

Tomaž Ivešić M.A. student in Comparative History Central European University Nádor ut. 9, H – 1051 Budapest, Hungary e-mail: tomaz.ivesic@gmail.com

Abstract:

The paper is discussing causes which contributed to the Milovan Djilas' transformation from key party ideologue to the first and foremost Yugoslav dissident. Djilas's activities from 1948 till 1954 show this fundamental rupture as a development caused by his true and irreversible break with the Soviet Union. This break wasn't mitigated, but instead even strengthened by the Stalin's death. Demonstrated are also relationships among the top-tier members of the League of Communists of Yugoslavia (LCY), their personal reasons for Djilas's fall, ideological discrepancies and the transgressions of written and unwritten rules. The Djilas' story as analyzed in this paper illustrated that LCY in its essence and its modus operandi still remained a Stalinist party in spite of many good sounding phrases.

Key words:

Milovan Djilas, Edvard Kardelj, Josip Broz Tito, Aleksandar Ranković, League of Communist of Yugoslavia, democratization

Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review

Maribor, 15 (2015), No. 1, pp. 677–708, 140 notes, 3 pictures Language: Original in English (Abstract in English and Slovene, Summary in Slovene)

677

T. Ivešić: ''Compared to him the prisoners are innocent people''

Introduction When it comes to challenges in historical research, controversial personalities are certainly amongst the most difficult. One of such personalities is Milovan Djilas1, the most famous Yugoslav dissident and the most criticized individual in his country. Even today accounts concerning him are so contradictory that it is almost impossible to be impartial. From a hero to an anti-hero, from the father of the Montenegrin nation to its main nullifier, the culprit behind the delimitation of the republics, the culprit behind the camp on Goli otok etc. This and much more can be read nowadays about Milovan Djilas. Due to this I decided to try and research the reasons for Milovan Djilas's fall on the basis of the football principle of the forward's movements – first wide and then deep. This article is consequently the first to have summed up more and less important reasons for Milovan Djilas's fall in one paper. With this text I also wished to point out some, up till now, completely overlooked archival materials such as the records of the CC LCY's plenary meetings and of the LCY's executive committee meetings, from which we can make out the main reasons for the fall.

The Dispute with the Cominform Dispute with the Cominform (Communist Information Bureau) renewed Djilas "emotionally and intellectually", as he himself stated, and helped him find his bearings.2 In the early stages of the dispute, which was heralded when the upper brass of the Communist Party of Yugoslavia (CPY) received a letter of reproof from Moscow, Djilas participated in all the important meetings. Receiving the official resolution of the Cominform on the 28 June, they called for a plenum of the Central committee of the CPY, to reply to the charges.3 The Cominform, forum of the international communist movement, accused the CPY of bad policies concerning farmers, of nationalistic and capitalist elements present in the country and that it went off the path designed by the Marxist-Leninist doctrine.

The CPY was also told that it ousted itself from the Cominform by not attending the meeting in Bucharest and that its leaders were boastful and conceited.

Those who were deemed still faithful to the doctrine the Cominform, we called out to remove from power this "sectarian clique" led by Josip Broz Tito. The

1

In the text I will use the English wording of his surname – Djilas. While quoting the books the original spelling Đilas will remain.

2 Adil Zulfikarpašić, Bošnjak – Adil Zulfikarpašić (Zagreb, 1994), 101.

3 Milovan Đilas, Vlast i pobuna (Belgrade, 1991), 153 and 166 (hereinafter: Đilas, Vlast i pobuna).

678

S tudia H istorica S lovenica

Milovan Djilas, 1950 (photo: Stevan Kragujević, Wikimedia commons)

Cominform did nothing new in this regard, for they just adopted Stalin's critique from the letter from 27 March 1948.4 After receiving the letter Tito said at the CPY's politburo meeting: "Our revolution does not eat its children! The children of our revolution are honest."5 However it soon became clear that there will be confrontations with those who leaned towards the Soviet Union. In a response to the accusations of the Cominform the CPY summoned the Fifth congress of the CPY, the first after the Second World War. Djilas said that this congress was in theory still Stalinist, but in practice it moved away from Stalinism.6 The Fifth congress confirmed Tito's legitimacy as the general secretary 4

Janko Pleterski et al., Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije (Ljubljana, 1986), 309–310. Đilas, Vlast i pobuna, 153.

6 Momčilo Cemović, Đilasovi odgovori (Belgrade, 1997), 124.

5

679

T. Ivešić: ''Compared to him the prisoners are innocent people''

of the Party, Politburo and the CC. It elected all politburo and CC members and became the most important body of the party.7 The very resolution of the congress on the CPY-Cominform relations countered Stalin and dismissed all the accusations directed to the CPY as "inaccurate, incorrect and unjustifiable."8 In the end it even remarked that the CPY did not oust itself from the Cominform by not attending its meeting in Bucharest and that it needs to do everything in its power to eliminate disagreements with the CC of the All-Union Communist Party (Bolsheviks).9 In the final part of his report at the congress Aleksander Ranković even exclaimed: ''Long live the leader and teacher of the international proletariat – the great Stalin, by whose works we learned and worked!''10 The Croatian academic Dušan Bilandžić thus establishes that the Fifth congress of the CPY was full of contradictions.11 Regarding Djilas's work the resolution of the congress dealing with the basic everyday tasks of the organizations of the CPY was important. In its fourth chapter (Basic tasks for strengthening and building the People's Power) of the resolution, in Article 6, it declares: "To start the most determined fight against all forms of bureaucracy in all the government agencies and in the whole economic and social apparatus."12 The opposite of bureaucracy is democracy and henceforth Djilas began breaking the illusions about the great Soviet Union, he cautioned against the unequal and exploitative behavior of the Soviet Union towards other socialist countries etc. Djilas saw this dispute with the Soviet Union as the continuation of the revolution.13 He was surely also worried for his own head, because Stalin wrote in his letter that Milovan Djilas, Svetozar Vukmanović Tempo, Boris Kidrič and Aleksandar Ranković where "suspicious Marxists" guilty of anti-Soviet propaganda in Yugoslavia.14 The dispute with the Cominform was both a moral question and a question of authority. When Tito opposed Stalin and had not met any consequences for such behavior, he, involuntarily of course, demolished the complex authoritarian structures in a communist system. He thus laid the foundations for public resistance and opposition within his own Party, especially after Stalin's death, when it became clear that Yugoslavia and Tito were the victors in this dispute.

7

Đilas, Vlast i pobuna, 174.

Peti kongres Komunistične partije Jugoslavije (Ljubljana, 1948), 462 (hereinafter: Peti kongres KPJ).

9 Ibid., 462–464.

10 Ibid., 222.

11 Momčilo Đorgović, Đilas (Beograd, 1989), 243 (hereinafter: Đorgović, Đilas).

12 Peti kongres KPJ, 460.

13 Đilas, Vlast i pobuna, 173.

14 Ivo Banac, Sa Staljinom protiv Tita: Informbirojevski rascjepi u jugoslavenskom komunističkom pokretu (Zagreb, 1990), 54 (hereinafter: Banac, Sa Staljinom protiv Tita).

8

680

S tudia H istorica S lovenica

Democratization Following the dispute with the Cominform the Yugoslavian leadership sought to tread on its own socialist way, which Milovan Djilas saw mainly as a process of greater democratization. The Montenegrin presented his report titled "Problems of Education concerning the battle for socialism in our country" at the plenum of the CC CPY on the 29 and 30 December 1949. Both the plenum and the report could be counted as the beginning of the process of democratization in Yugoslavia. In his report Djilas argued that political interests and setting up politically correct professors at universities should be stopped and that freedom of discussion should be allowed among professors and students. He furthermore highlighted the importance of accepting as equally important all the major foreign languages (at the time being German, English, Russian and French) in schools, so that none would be deemed more important than the other, and giving an option of learning Italian and Spanish at universities. After a lengthy discussion his suggestions were accepted by the plenum.15 Between 1949 and 1950 there was a great change in the ideology that the Yugoslavian leadership adhered to. They completely abandoned Stalin and moving away from Lenin, they directed themselves towards the original ideas of Karl Marx. The primary objective was still of course the "death of the state", yet they soon came to realize that this goal will not be accomplished without a transformed role of the Party. In his memoirs Djilas explains that he returned to Marx's Capital to find the original truth. Soon an idea called self-management came to him. Djilas proposed this idea to Boris Kidrič and Edvard Kardelj who did not warm up to it. Kardelj complained about the problems with the workers' councils, whose counseling ways were, according to Djilas, becoming anemic. Following this discussion between them, they became convinced that they found the very idea, which would bring about the death of the state and a classless society. Tito, on the other hand, did not see eye to eye with the idea of self-management, because he thought that the Yugoslav workers were not mature enough for such an idea. Kardelj and Djilas did not give up, though, and finally convinced Tito, who realized that this would be realization of Marx's slogan: "Factories to the workers."16 Vladimir Dedijer, a Yugoslav historian and

15

Sednice Centralnog komiteta KPJ: (1948–1952), ed. Branko Petranović (Belgrade, 1985), 278–374, 483–490 and 720–727. Colleague David Movrin did an excellent analysis of the third plenum on an example of Latin and Greek in schools and faculties before and after the third pleNo. Look: David Movrin, Yugoslavia in 1949 and its gratie plenum: "Greek, Latin and the Information Bureau of the Communist and Workers' Parties (Cominform)", in: Classics and Communism: Greek and Latin behind the Iron Curtain, ed. David Movrin et al (Ljubljana–Budapest–Warsaw, 2013), 291–329.

16 Đilas, Vlast i pobuna,, 219–220; Milovan Đilas, Tito: Story from inside (London, 2000), 45 (hereinafter: Đilas, Tito).

681

T. Ivešić: ''Compared to him the prisoners are innocent people''

From the left: Edvard Kardelj, Josip Broz Tito and Milovan Djilas looking over the construction yard (personal collection of Aleksa Đilas)

Tito's biographer, argues that the idea of self-management was first presented

by Boris Kidrič, the Yugoslav economy minister.17 But there wasn't only Kidrič and Djilas, Edvard Kardelj was also active in re-thinking Marxism-Leninism and the new road to socialism, while Vladimir Bakarić worked on agrarian problems etc. Denison Rusinow did an excellent analysis of how did the leadership of CPY worked: Ideology, like power, remained highly centralized, and the inner 'establishment' of Titoism in its formative years was still the small group of men, personally recruited by Tito after 1937, who had run the Partisan war and revolution.

Their cohesiveness and exclusiveness, forged by shared experiences and dangers of such intensity, made them a remarkable group of close friends as well as colleagues. They met at work and they met at play, they telephoned one another in the middle of the night, and they talked incessantly. Ideas were bounced from

17

Vladimir Dedijer, Veliki buntovnik Milovan Đilas: Prilozi za istoriju (Belgrade, 1990), 384 (hereinafter: Dedijer, Veliki buntovnik Milovan Đilas).

682

S tudia H istorica S lovenica

one to another until original authorship became undiscoverable as well as unrecorded. The articles and speeches of each included the thinking of others, with selection and emphasis the only reliable clues to particular personal interest, or individual value preferences. Decisions reflected a consensus reached informally, by obscure processes rooted in inter-personal intimacy, shared values and experiences, and a complicated and fragile web of mutual respect and trust in which the strands were of varying thickness, durability and quality Tito presided over the whole tumultuous and often confused process due to great great authority vested in him by his institutional role and by his personal role as 'Stari', the loved, respected and feared 'old man' of a curious, close-knit family of former conspirators and comrades-in-arms.18

According to the literary critic Nikola Kalezić, Djilas, while working on the idea of self-management, thoroughly analyzed the Soviet system in order to explain the dispute with the Cominform and provide a critique of the Soviet system and at the same time completely cut the chord with the Soviets and their socialism. It began with the article titled "Savremene teme" (Contemporary Themes), published in Borba, which was followed by a series of articles eventually published in a brochure with the same title.19 Djilas through them explains that the Soviet Union is a big imperialistic country, which exploits other countries and nations. There is no trace of socialism in it and their leaders have degenerated into bureaucrats and exploiters. Being one of the most important ideological preparations for the final showdown with the Soviet Union and Stalin, Savremene teme and their critique of the Soviet system did not stray far from the critique of the Yugoslav system.20 They also symbolize Djilas's departure from the Soviet Union and all that it stands for.

Meanwhile, the first tokens of Western diplomatic and material support were materializing, introducing a new factor into both foreign and domestic political equations. First United States loan of $20 million had come to Yugoslavia in September 1949. It was just one of the many US economic aids to Yugoslavia, especially after the US Congress passed the Yugoslav Emergency Relief Act, which president Harry Truman supported. In spring of 1951 Britain and France joined US in a tripartite grant programme designed to cover Yugoslavia's anticipated balance-of-payments deficit in the coming year. But not just

18

Dennison Rusinow, The Yugoslav Experiment 1948–1974 (Berkley–Los Angeles, 1977), 49 (hereinafter: Rusinow, The Yugoslav Experiment).

19 Milovan Đilas, Savremene teme (Belgrade, 1950), 50 pages.

20 Đilas, Vlast i pobuna, 222; Vasilije Kalezić, Đilas miljenik i otpadnik komunizma: kontraverze pisca i ideologa (Belgrade, 1988), 153–155 (hereinafter: Kalezić, Đilas miljenik i otpadnik komunizma); Mateja Režek, Med resničnostjo in iluzijo: Slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem (1948–1958) (Ljubljana, 2005), 39 (hereinafter: Režek, Med resničnostjo in iluzijo).

683

T. Ivešić: ''Compared to him the prisoners are innocent people''

money and later military equipment, new relationship between Yugoslavia and the West had also an important impact on institutions and ideology.

Now the wider international contacts open to many Yugoslavs in the 1950s were to have a dual impact on the evolution of Yugoslav theory and practice. Directly there was the influence of early, immediate access to non-Marxist (or semi-Marxist socialist) economics, political science and sociology, and earlier and wider personal experience of post-Marxian capitalism, political democracy and democratic socialism in the West. /…/ Indirectly and subsequently there was the effect of the introduction into the Yugoslav system of Western and non-Marxist (but not necessarily anti-Marxist) principles of business organization, marketing, indicative planning, fiscal instruments, etc., with a consequent need to integrate these novelties into Yugoslav socialist theory. In other words, extensive intercourse with the West, rendered possible and then necessary by the quarrel with the East in 1948, made available to the Yugoslavs alternative solutions to their problems – theoretical and technical, political and economic. At the same time isolation from the East and from Soviet dictation freed them to choose among these alternatives, if they should so desire, with a remarkable minimum of external restraint.21

Because there were a lot of published articles by the leading members of CPY and also other members of CPY on lower positions, the CC CPY accepted a resolution on the theoretical work within the Party in the beginning of 1951, which was passed at the Forth plenum of the CC CPY. Djilas's ideas about the necessity of discussion and the fight for the development of thought were accepted. "Members of the Party must have a right to freely discuss publicly presented ideas of other members, even if the latter are of higher position."22 Edvard Kardelj, the head theoretician of the CPY and the planner of the Yugoslav constitutions, was on the same wavelength with his speeches. Introducing the new Law on People's Committees in March 1952, he emphasized the importance of "an open socialist critique", which should have the main role in bringing forth a socialist democracy. The term "socialist democracy" made it clear that this democracy was meant only for socialists and, as Djilas later found out, not even for them.23 Kardelj also thought that this principle of "socialist democracy" had another advantage. He argued that a bourgeois parliamentary system is a mockery of democracy and although some countries might build socialism and still avoid this danger by retaining a multi-party system, this was

21

Rusinow, The Yugoslav Experiment, 47.

Srđan Cvetković, Između srpa i čekića II (Belgrade, 2009), 277–278 (hereinafter: Cvetković, Između srpa i čekića II).

23 Režek, Med resničnostjo in iluzijo, 36–37.

22

684

S tudia H istorica S lovenica

not possible in Yugoslavia.

Here any party "created outside the People's Front" would "inescapably become the rallying point" for all kinds of anti-socialist forces, both counter-revolutionary and pro-Soviet. They therefore represented a potentially serious threat to the kind of socialist system the Yugoslav revolution was building, and revolution has the right to defend itself by any means against vital threats to its central values.24

Djilas will later argue this in his articles in Borba.

Sixth Congress of the CPY The Sixth congress of the CPY which took place in Zagreb from the 2 to the 7 November 1952 proceeded in the same spirit of change. At the suggestion of Tito, the CPY renamed itself into the League of Communists of Yugoslavia (LCY). Despite that, Tito was not sure about this change, whereas it was fiercely opposed by the minister of internal affairs, Aleksandar Ranković, who accepted the move only due to Party discipline. After the congress he did not hide his opposition to the idea of decentralization and self-management. According to Lidija Šentjurc, organizational secretary of the CC CPS (Communist Party of Slovenia), the idea of democratization was not well received in the Serbian and Montenegrin circles of the Party leadership.25 To Djilas's surprise Tito was the one who in his speeches went the furthest regarding the critique of the Soviet Union.26 Kardelj presented the LCY as the main political organization in which the communists, until socialism got stronger, would represent the most conscious core, a role model to the people. Thus, according to Tito, the LCY would no longer be "the arbiter and judge" to the people. All in all Djilas's speech on 5 November 1952 can be considered as the soundest and harshest critique of the Soviet Union.27 Bureaucratism must be overcome, Djilas said, for there is no democracy where ideas and political arguments are exchanged for administrative measures.

We do not stand for democracy because of the West, nor East, and least of all because of the burgoise waste, but for us, for our working class and our people,

24

Rusinow, The Yugoslav Experiment, 68.

Režek, Med resničnostjo in iluzijo, 45 and 53.

26 In 1958 Tito will release his Collected works and omit from them a lot of critiques from his paper, which he read on the Sixth Congress of the CPY. Look: Dedijer, Veliki buntovnik Milovan Đilas, 384.

27 Đilas, Vlast i pobuna,, 237–241.

25

685

T. Ivešić: ''Compared to him the prisoners are innocent people''

because of socialism – for without democracy there is and can be no socialism – because of the purity of our own socialist and communist essence and our final goals.28

It could be said that Djilas reached the peak of his career on the Sixth congress. At the end of the day on the 6 November (the penultimate day of the congress) he had a short speech of about 4 to 5 minutes which was dedicated to the 35th anniversary of the October revolution. He bashed the Soviet bureaucratism for betraying the ideas of this revolution and stressed that the spirit and mentality of Marx, Engels and Lenin are reappearing "under different conditions and in different forms in the new life glow in our country."29 Djilas was interrupted fourteen times during this short speech either by applause, which lasted several minutes, or by members suddenly chanting "Heroj Tito" (Hero – Tito) or singing The International.30 In his book Izgubljena bitka J. V. Stajlina (The Lost Battle of J. V. Stalin) Vladimir Dedijer states that in his whole career this was Djilas's best speech.31 Tempo was also excited by it.32 Djilas's mother, who listened to the broadcast with Štefica, her daughter-in-law, commented at the end of the speech and the standing ovations: "This is not good for my 'Djido'33, if he is applauded more than Tito."34 She did not hit far off the mark. Serbian writer Dobrica Ćosić, who attended the congress as a delegate, wrote in his journal that the delegates applauded with such strength that they almost broke their palms.35 At the end of the congress they passed the resolutions written by Djilas, but not without some revisions by the commissions. "Djilas's congress" thus ended, and in its stead came his downfall. The Sixth congress also represented the LCY's breakaway from Soviet Union's socialism.36 "The decisions which it endorsed nevertheless again represented a consensus of the top leadership, reached through the subtle process which has already been described. It was Tito (and Kardelj), not Djilas, who in 1951 had first referred to the withering away of the Party."37

28

Šesti kongres Komunističke partije Jugoslavije (Savez komunista Jugoslavije): 2–7 Novembra 1952 (stenografske beleške) (Belgrade, 1952), 237.

29 Ibid., 298.

30 Ibid., 397–399.

31 Vladimir Dedijer, Izgubljena bitka J. V. Staljina (Rijeka, 1982), 396.

32 Svetozar Vukmanović Tempo, Revolucija koja teče: Memoari (2) (Belgrade, 1971), 159 (hereinafter: Tempo, Revolucija koja teče).

33 Milovan Djilas's nickname.

34 Đilas, Vlast i pobuna, 241.

35 Dobrica Ćosić, Piščevi zapisi (1951–1968) (Belgrade, 2001), 30 (hereinafter: Ćosić, Piščevi zapisi).

36 Đorgović, Đilas, 26.

37 Rusinow, The Yugoslav Experiment, 75.

686

S tudia H istorica S lovenica

Tito will repeat this in January 1954 as well.

In order to better understand Djilas it is important to note two important breaking points in his life. Boris Kidrič, the minister of economy and a good friend and close colleague of Djilas, died in April 1953. Kidrič was Djilas's best man, when he got married to Štefica Barić.38 Before that Djilas divorced Mitra Mitrović, the minister of education in the government of the People's Republic of Serbia, whom he had married in May 1936.39 Djilas and Kidrič were quite close regarding their ideas. The latter began the process of De-Stalinization in the economy, while Djilas started De-Stalinization in ideology. Neither finished what they had started.40

Stalin's Death and the Halting of the Process of Democratization Joseph Stalin died in March 1953. This meant that Tito was the victor in this dispute. He began "looking arrogantly at his colleagues and treating them without any respect."41 The new Soviet leadership also signaled that it is ready for a renewal of friendship between the two countries. Djilas and Kardelj did not expect a change in the relationship between Yugoslavia and the Soviet Union, but that was what actually happened. Josip Broz Tito and Aleksandar Ranković were the instigators of this change. They sympathized with the developments in the "first country of socialism". Later Kardelj rallied behind this position, substantiating it: Since there has been a change in the balance of power in the world and the Soviet Union has been weakened, while the USA strengthened, any further weakening of the Soviet Union would also weaken the Yugoslav position.42 On the other hand Tito also realized that democracy is a threat to the unity of the Party which was far more important to him. The Party had to be united at all cost, for only a united Party can pass, carry out and stop reforms.43 At the second plenum of the CC LCY, which took place on the Yugoslav islands of Brioni, in June 1953, Tito thus stopped the process of democratization/liberalization of the LCY. Djilas was troubled by the fact that the CC assembled on Brioni, Tito's private residence, and not in Belgrade, as was the norm. He got a feeling that Tito was trying to subjugate the strongest forum in the country, instead of him

38

Goran Lazović, Đilas o sebi, drugi o Đilasu: možda roman (Belgrade, 1989), 29 (hereinafter: Lazović, Đilas o sebi, drugi o Đilasu).

39 Cvetković, Između srpa i čekića II, 279–280.

40 Đorgović, Đilas, 237.

41 Jože Pirjevec, Tito in tovariši (Ljubljana, 2011), 347 (hereinafter: Pirjevec, Tito in tovariši).

42 Banac, Sa Staljinom protiv Tita, 141.

43 Đorgović, Đilas, 26–27 and 235–239; Režek, Med resničnostjo in iluzijo, 125.

687

T. Ivešić: ''Compared to him the prisoners are innocent people''

subordinating to it.44 His feelings did not betray him. Tito will do the same thing in the year 1966, when he will try to achieve unity in the removal of Aleksandar Ranković. At the eight plenum of the CC LCS on the 20 and 21 July 1953, Kardelj said that the second plenum of the CC LCY was an answer to some functionaries misinterpreting the meaning of democracy. Tito was furious because of the "Ljubljanska afera" (Ljubljana affair). Egidij Štefan, the head of the economics department of the City People's Committee of Ljubljana, inadvertently spent vast amounts of money. No one could explain where Ljubljana got the money for a hotel whose building costs rose from 10 to 70 million dinars. Leopold Krese, Vice-President of the City People's Committee, and Jaka Avšič, its president, both resigned. The latter, when asked where he got the money, answered: "Be resourceful."45 Or with Tito's words on Brioni: Some people think that now, when there is a bit more freedom, they can also do what a communist must not. I think that this came to be because many communists do not know what democracy is. This allowed the bourgeoisie to rise anew, together with the reaction, thinking they can handle us.46

At the plenum on Brioni Kardelj emphasized that the responsibility for the repeating negative tendencies among the worker class lay with the communists. He was also disturbed by the ideological battle for supposedly there were more and more people who were stating that there was no more Marxism.47 At the plenum Djilas emphasized the conviction that many communists shared thinking that democracy is the possibility to be against the CC LCY's politics and not the need to fight anti-socialist forces. His following words are especially meaningful: I have now been to the West, I have been there before, and observed this western world. They have some [social] elements more progressive from ours; if we observe the essence of democracy they are far more progressive. But if we, the communists, will fight politically, we shall get ahead of them in the formal dealings in two to three years.48

44

Đilas, Vlast i pobuna, 262.

Archives of the Republic of Slovenia (hereinafter: ARS), AS 1589/III, fund CC LCS, box I, Record of the VIIIth extended session of the plenum of the CC LC of Slovenia, 20 and 21 July 1953; ARS, AS 1589/III, fund CC LCS, box II, Record of the Executive committee's meeting of the CC LC of Slovenia, 11 June 1952. For a detailed view into the affair: Režek, Med resničnostjo in iluzijo, 129–130.

46 Archive of Yugoslavia (AJ), fund 507 League of Communist of Yugoslavia, CC LCY, II/10, Stenographical records of the IInd plenum of the CC LCY on the island of Brioni.

47 Ibid.

48 Ibid.

45

688

S tudia H istorica S lovenica

When he spoke again he contemplated the term chauvinism, where he and Tito held different positions. Djilas said: ''Bureaucratic chauvinism is for me the next phase of the bourgeois nationalism's development which lost all national basis, yet retained the class basis (Comrade Tito: Bourgeois chauvinism has not disappeared, the remains of the old one still exist).''49 Tito will, as will be seen later, share the same words with Djilas in January 1954 at the meeting at Beli dvor. During his closing remark at the plenum Tito wanted to supplement Djilas's thinking.

I want to share a few words about particularism at large and chauvinism. I do not mean to contradict comrade Djilas, for he basically said it very well. Yet this is a thing which requires a wider explanation. We now do not have the time to explain this, for we have different forms of chauvinist and particularist works. /.../ This all [national and bureaucratic chauvinism â&#x20AC;&#x201C; n/t T. I.] refers to what Kardelj said about the weaknesses in the ranks of the League of Communists. It is said: "A fish stinks at its head." But when I say head I mean the communists in our country.50

After the plenum all Party organizations received a letter in which it was stated: Two basic negative tendencies have appeared; first, in various conceptions that Communists are now freeing themselves from responsibility for the future development of socialism; that the role of Communists is now reduced to holding lectures; that the development of democracy means that it is no longer necessary to struggle against anti-socialist phenomena and tendencies, that the positions taken by organizations and leaderships of the LCY on questions of the political struggle and socialist development no longer obligate Communists; that abolishing the methods of command in the work of Communists means that Communists are renouncing the struggle for their conceptions and goals; that they no longer need to have their own positions etc.; and the second negative tendency is in the conception that nothing has changed in the method and way of work after the Sixth Congress; that work continues in the old way; that democracy is our agitation-propaganda tactic, and so on.51

49

Ibid.

Ibid.

51 AJ, fund 507 League of Communist of Yugoslavia, CC LCY, II/ 10, Letter of the CC LCY to all LCY organizations.

50

689

T. Ivešić: ''Compared to him the prisoners are innocent people''

In the end they ''called out to all the communists, to close ranks and take the initiative in public life.''52 This basically meant a return to the state of affairs as they were before the Sixth congress. In accordance with the statute and the principles of democratic centralism Djilas had to accept this new direction.

These principles were already defined by the Fifth congress and did not experience any change on the Sixth. Democratic centralism is basically ''strict party discipline and the subordination of the minority to the majority.''53 Each Party member has an unquestionable right, which stems from the internal Party democracy, to openly and constructively participate in his organization to discuss and solve questions of the Party politics. Without the internal Party democracy there can be no open, healthy, constructive critique and self-critique and the strengthening of the Party discipline, which must be conscious and not mechanic.54

To make it simple, on meetings you have open and democratic discussions, but when the resolutions are passed, they must be strictly abided by and carried out. An example of this would be Ranković accepting the renaming into LCY despite opposing it. Djilas was not alone in his assessments; Mitra Mitrović, Spasenija Cana Babović and Slobodan Penezić Krcun, all on high positions in Serbia, shared similar views according to Mitra Mitrović.55 Things got even worse with the preparations for the new constitution under Edvard Kardelj's supervision. It was heavily inspired by the democratic ideas of the Sixth congress so Tito intervened. On September 1953 he summoned Kardelj to Belje, where he was hunting. Kardelj stayed overnight and then returned to Belgrade. Djilas visited him the next day, whereupon Kardelj quoted Tito: ''All of you can go to the national assembly, but leave me here alone.''56 Thus he showed his disapproval. Kardelj decided to comply with Tito's wishes which angered Djilas. He was angered by Tito's autocratic behavior by deciding on the constitution on his own without any consultation with the politburo.

He did it even while hunting, not deeming it necessary to go to Belgrade. Djilas insulted Kardelj by saying that he prostrated himself before Tito and in his anger even said that Tito is the bearer of bureaucratism, which Kardelj later used at Djilas's sentencing in January 1954. Thus Tito slowly, but surely, turned things around, back to how they were before the dispute with Stalin. He did not

52

Ibid.

Peti kongres KPJ, 573.

54 Ibid., 572.

55 Đorgović, Đilas, 219.

56 Đilas, Tito, 108.

53

690

S tudia H istorica S lovenica

Edvard Kardelj 1960/1975 (Digital Library of Slovenia; www.dLib.si)

understand, though, how Djilas could look at the dispute with the Cominform as a schism with the Soviet system and not just as a dispute with Stalin.57

Djilas's Articles in the Newspaper Borba At the beginning of October 1953 the newspaper Politika called for publishing of some theoretical articles about the ideological problems, which should be

57

Đilas, Tito, 107–109 and 164; Đilas, Vlast i pobuna, 272–273.

691

T. Ivešić: ''Compared to him the prisoners are innocent people''

explained and redefined in a new way. When news of this reached Borba58, the main Party bulletin, they became enraged and stated that this is the duty of their paper. They came to a compromise; Djilas would write for Borba and Moša Pijade for Politika. The articles were designed according to the Western example – always of the same size and on the same page in the paper. The first one was published on the 11 October 1953. At the beginning they were published each Sunday yet due to great interest they got published also on Tuesdays and Thursdays from 22 December forward. The last article was published on the 7 January 1954, with all subsequent publications stopped by Tito.59 Nineteen articles were published in the series, ten more were planned.60 Djilas's already known positions on free exchange of opinion received the greatest response. He argued that the Party's monopoly is necessary in times of war but not in peace. He further stated that the illusion that the communists are ''people of a special sort'' must be changed and that it must be acknowledged that conscious socialist forces exist also outside the LCY. Given life by politicians, obstacles preventing democratization must be removed. He went on by talking about the death of the Party, which is connected to the communist concept of the abolishment of the state. Criticizing the obsolete work methods of the LCY, he also opposed the Party dictating from the highest position downwards. Djilas said Obviously no one even thinks about being against the League of Communists. But we are rightfully against the Stalinist remains in it, or to be more precise, against the Stalinist version of the Leninist party, since in every aspect, and especially in the question of democracy, this is what holds back progress.61

With his writing Djilas also broke the unwritten rules of the process of collective thinking and consensus building among old comrades. He was criticizing as though from the outside (Vukmanović62 and others noted and reacted to the significant slip which now led him occasionally to refer to the inner elite as "they" rather than "we"), an act

58

In Slovene the articles were published by Ljudska pravica – Borba.

Cvetković, Između srpa i čekića II, 278; Branislav Kovačević, Đilas: Heroj – antiheroj (Podgorica, 2006), 331 (hereinafter: Kovačević, Đilas).

60 Article titles: Nove sadržine, Jugoslavija, Novi oblici, Male izborne teme, Važnost oblika, Zakonitost, Za sve, Bez zaključka, Ima li cilja, Ideal, Opšte i posebno, Konkretno, Odgovor, Subjektivne snage, Objektivne snage, Klasna borba, Nove ideje, Savez ili partija, Revolucija.

61 Cvetković, Između srpa i čekića II, 279; About the articles see also: Režek, Med resničnostjo in iluzijo, 135–138.

62 For Tempo`s accentuation about this topic look: Tempo, Revolucija koja teče, 193–194.

59

692

S tudia H istorica S lovenica

which the inner circle never learned to tolerate, even in later decades. And he was unprecedentedly doing this in public, in the pages of Borba, without /…/ having done it first in private, within the group.63

Djilas's popularity rose to its peak for the last time. Elections for the National Assembly were held in November. The New York Times noted that Tito landed ''only'' a second place with 97.7 % of the votes in Belgrade. Djilas got 99.8% (37.388/37.310) of the votes in Titograd (nowadays Podgorica in Montenegro).64 At the end of 1953 Yugoslavia was hit by protests demanding Trieste be annexed to Yugoslavia. Djilas spoke to the protestors in Belgrade and was met with great approval being even carried by the crowd. Twenty years later Vladimir Dedijer wrote in his journal, under the picture of the crowd carrying Djilas: ''This cost Djilas his head.''65 At the first meeting of the National Assembly, on the 25 December 1953, half a month before his sentencing, Djilas was nominated for the president of the Assembly. This was done by Vladimir Bakarić, Djilas's silent supporter, in the name of a group of members of the Assembly.

The proposal was met with great applause. Being a leader of the League of Communists of Croatia (LCC), Bakarić also supported the newspaper Naprijed, whose authors had no contact with Djilas but were close to him regarding his ideas. After the confrontation with Djilas, Naprijed stopped publishing with the editorial board even being criticized by the LCC.66 Djilas's popularity also soared because of his articles in Borba. The circulation of the newspaper rose to 300.000 while the editorial board received 30.000 letters of support.67 During the New Year holidays Djilas was informed that Tito, who was celebrating in Slovenia in Brdo near Kranj, was enraged by his articles. What followed was the prohibition of publishing articles in Borba but not elsewhere.

Djilas added fuel to the fire by hurrying with the publishing of his article "Anatomija jednog morala" (Anatomy of a Morality), which was published in the last issue of Nova misao.68 "Anatomy" is in a way a preview of the work pub-

63

Rusinow, The Yugoslav Experiment, 83.

"Djelomični rezultati izbora u Crnoj Gori", Borba, 24. 11. 1953, No. 278, 1.

65 Dedijer, Veliki buntovnik Milovan Đilas, 416.

66 Dino Mujadžević, Vladimir Bakarić: politička biografija (Zagreb, 2011), 228–229 (hereinafter: Mujadžević, Vladimir Bakarić).

67 Cvetković, Između srpa i čekića II, 279.

68 In autumn of 1952 there came to the initiative to start a new monthly newspaper focused on culture.

Thus Nova misao (New Thought) came to be. The editorial board consisted of the heads of the communist intelligentsia and cultural workers: Miroslav Krleža, Dobrica Ćosić, Milan Bogdanović, Oskar Davićo, Mitra Mitrović, Milovan Djilas, Joža Vilfan etc. Skender Kulenović was the managing director.

This monthly newspaper was financed solely through subscriptions and was, as Djilas had recounted, the only monthly newspaper for culture to not have a subvention. Đilas, Vlast i pobuna, 234 and 266; Nova misao 1, No. 7, July (1953), 1.

64

693

T. Ivešić: ''Compared to him the prisoners are innocent people''

lished much later and which Djilas is best known for – Nova klasa (The New Class). "Anatomy" is a story of Milena Dapčević and her relationship with the wives of high party officials. It describes immorality, vulgarity and greediness of the upper, ruling class. Other women disliked Milena because she was an actress and did not participate in the resistance movement during the Second World War being only a child at the time.69 Nova misao was never published again because the editorial board disbanded on its own after Djilas's fall.

Dobrica Ćosić said that in Novi Sad, in the middle of January, people spent even 15.000 dinars to get the last copy of it.70

Preparations for the Confrontation On the 9 January71 1953 the LCY's executive committee (EC), former politburo, met in Belgrade: Josip Broz Tito, Edvard Kardelj - Bevc, Aleksandar Ranković Marko, Svetozar Vukmanović - Tempo, Djuro Pucar, Djuro Salaj, Vladimir Bakarić, Moša Pijade, Ivan Gošnjak, Lazar Koliševski and Franc Leskošek - Luka.72 Despite being a member of the executive committee, Djilas did not attend the meeting, because he was not invited. The meeting was opened by Tito who stated that it was necessary to hold a plenum. He was angry due to "Anatomy" and thought it important to deal with Djilas and his supporters. According to him the bourgeoisie, intellectuals and students rallied around Djilas, because he moved to an anti-working class position, into bourgeois anarchism, and that he does not even mention the working class. Tito further stated that they have a responsibility towards the working class and that there is no place for liberal action. He argued that Djilas should be politically liquidated with the least amount of harm to the League. Going on, he stated that Djilas's theoretical and practical hypotheses were a mess, but had to be taken seriously. His talk was ended by an appeal to the other members to decide upon this issue. Kardelj said that he went home with Djilas on the 22 December. The day before he told him that he does not agree with his hypotheses, especially with the article ''Ima li cilja'' (Is there a goal); he told him that it was as if he were copying

69

Kalezić, Đilas miljenik i otpadnik komunizma, 65; Đilas, Vlast i pobuna, 280; Cvetković, Između srpa i čekića II, 279; Milovan Đilas, "Antomija jednog morala", Nova misao2, No. 1, January (1954), 3–20.

70 Ćosić, Piščevi zapisi, 47.

71 Initially the date was not written, yet it was later added that it was the 12 January. Since they came to the agreement that the third plenum of the CC LCY will take place on the 16 January at this meeting, the meeting could not have happened before the 10 January, because Borba published the article about the session on the 10 January. Thus we conclude that it occurred on the 9th of January.

72 AJ, fund 507 League of Communists of Yugoslavia, CC LCY, III/61a, Record of the meeting EC CC LCY on the 12 (9) January 1953.

694

S tudia H istorica S lovenica

Eduard Bernstein etc. Djilas, who was used to applause and praise, according to Kardelj, exploded and labeled Kardelj and Ranković as cowards and started talking about the socialist left and that maybe two socialist parties are needed.

He then immediately corrected himself, saying that the idea of two parties was a stupidity. Kardelj said that he had a feeling that Djilas would take the critique to heart which is why he did not inform Tito of it. Yet then Djilas published an article polemicising with Kardelj.73 Kardelj thought it stupid and disloyal and supposedly Djilas also agreed that he should not have published it. However Djilas later underlined and supported his hypotheses about the liquidation of the LCY even more. Kardelj added that he and Ranković confronted Djilas about it, yet he responded by appealing to his right to write.

At the meeting Tempo said that he read little, barely skimming the articles due to his illness. Articles about the fight against bureaucracy were to his liking.

Talking to Djilas he agreed with his views until he touched upon the factions.

Tempo said he thought that Djilas had gone to Tito and talked with him, as he counseled him. At this Djilas's wife supposedly said: ''I do not like ashes.'' [sprinkling oneself with ashes upon one's head – gesture of repentence a/n- T.I.].74 Bakarić stated he had no contact with Djilas. He went on to say that he read the first article and said to himself that being smart is not easy and stopped reading.

When he saw the letter from Tuzla75 he began reading more seriously and found out that a new line had been constructed. He continued, saying that everything had been planned in advance, "Anatomy" as well, yet that Djilas had to publish it sooner than he had thought. According to him Djilas had to quickly slander the leadership. He stressed the great number of Djilas's ''companions'' and that there should be no compromise policy with them. Until the publishing of "Anatomy" he thought that Djilas could be talked to, regarding politics, but that now it was impossible. He said that many people in the Party were against Djilas's articles and that these should have been allowed to publish their views, yet were repressed.76 Djuro Pucar agreed with the others that Djilas's actions were systematic and had been going on in this way for quite some time. That it is now, with the publishing of "Anatomy", finally clear that he wished the same as Stalin (liquidating Tito, Kardelj, etc.). That he thought it necessary for new people to come, such as this young individual/actress (the woman from "Anatomy" is meant 73

The article Answer is meant here.

AJ, fund 507 League of Communists of Yugoslavia, CC LCY, III/61a, Record of the meeting EC CC LCY on the 12 (9) January 1953.

75 Bakarić means this article: "Diskusija u Tuzli o članku druga Đilasa 'Subjektivne snage", Borba, 30. 12.

1952, No. 323, 2.

76 AJ, fund 507 League of Communists of Yugoslavia, CC LCY, III/61a, Record of the meeting EC CC LCY on the 12 (9) January 1953.

74

695

T. Ivešić: ''Compared to him the prisoners are innocent people''

here), and that the others should retire. Tempo said that everyone thought that Djilas's articles were discussed in the leadership. Kardelj confirmed this, which was even more plausible taking into account the fact that Djilas was chosen as the president of the assembly. But of course nobody mentioned that Bakarić nominated him for this position. Pucar proceded with his critique by saying that Djilas was preparing an ambush in Nova misao. ''These people could not have opposed him. Djilas is an anarchist in his soul, a restless human. He was Petko Miletić's77 chief ideologist. What a difference compared to the Cominform. Compared to him the prisoners are innocent people.''78 Lazar Koliševski emphasized the existence of a small group of people who agree with Djilas and that the older cadre is dissatisfied with them asking why they fought. The workers supposedly perfectly understood Djilas's denial of the working class. Kardelj added that he talked with the journalists across Yugoslavia and told them that they are not only informants, but also creators of public opinion. He also added that due to the article in Nova misao everyone in Vojvodina was now against Djilas. Finally Ranković spoke as well. In the record of the meeting it is written: Things are clear. What surprised me the most is the level of dishonesty and noncomradely attitude. He has been working with the leadership for a long time. He works for the good of the Four, yet at the same time works against them. This is not a coincidence. It is a fact that after the Sixth congress Djilas stopped doing his practical work, for which he was currently responsible in the Federal executive council and [his work related to] the party line. He sat home. I can not shake off the feeling that he systematically recruited people for his ideas, /.../ went to three articles a week and pushed the fourth one into Nova misao. We might rightly talk about our unwatchfulness and our non-critical approach to ourselves and towards our people, in all the cadres, in political districts (today they are stronger). /.../ We started a discussion with Djilas not knowing about his article in the Nova misao, yet the article was already published, and we talked with him with no knowledge of it. This means that he wanted to force his truth, to create a problem no matter the cost. He did not have to create an organized underground [movement], because he was part of the government. He forced V. Vlah [Veljko Vlahović, editor of Borba – a/n T.I.] to print it. In Montenegro it has been reported that all the political districts and town councils received Djilas's letter saying that they should subscribe to Nova misao. He was obviously systematically preparing Nova misao as an ambush. We talked because he distanced himself and

77

At the end of the thirties Tito's main rival for the position of the general secretary of the CPY. AJ, fund 507 League of Communists of Yugoslavia, CC LCY, III/61a, Record of the meeting EC CC LCY on the 12 (9) January 1953.

78

696

S tudia H istorica S lovenica

we searched for an answer. What surprised us the most was his unwillingness to help in the discussion. He kept saying: ban me, silence me, I shall not stop; even if I write for only 5000 people, I shall continue writing for them. He basically silenced us by pushing the Party and the state into an uncomfortable situation. The damage done can not be compared to anything else. The extent of his distancing and isolation is well seen in the fact that he did not personally attend the meetings after the Sixth congress.79 He has been preparing this for almost two years. There is something sick in it. /.../ He's got it into his head that he is the Messiah … /.../ says that he is in many areas even better than Bevc. It is impossible for him to remain in the League. We must take into account the reactions of our people, top to bottom. We have talked with people. There is no need to deceive ourselves; there will be consequences. Work is being done on minimizing them.80

Tito meant that it is necessary to hold the plenum even sooner and "emphasize" the decisions of the Sixth congress at it. Ranković then added: ''Let us make it known that the executive committee is only an administrative body; the people are on edge, they want to know what arguments to use.''81 They then confirmed that the plenum shall assemble on the 16 January at 3:00 PM. Djuro Salaj was next to give his opinion saying that Djilas should be politically liquidated. In his opinion, Djilas was preparing everything in an organized way and that the students at the Faculty of Law in Belgrade were discussing Djilas.

Half of the students thought that nothing could happen to Djilas, the other half saying that he could be politically liquidated. The attendees thus came to the decision that Kardelj, Ranković, and Tito would talk with Djilas the next day.

Kardelj then presented the guidelines for the plenum. CC's liquidation of Djilas would lead to a return to the Stalinist position. He said that Djilas should be exposed through a democratic approach, Djilas being the one forcing it into absurdity and demanding the return of the class system. That Djilas did not go forward, that he was not left wing, but right wing and that he denies the role of the working class. That it is important to destroy the rumors that Djilas is the proponent of democracy. That Djilas used democracy's development to stop its further development and that he is the main source of the anarchic bourgeoisie. Ranković proposed that Djilas should submit his resignation letter as the president of the assembly and then he nominated Moša Pijade for the position.

79

Tempo writes about this in his memoirs, where it is written that Djilas did not attend Kardelj's meetings, where ways to destroy bureaucratism were debated. See: Tempo, Revolucija koja teče, 189.

80 AJ, fund 507 League of Communists of Yugoslavia, CC LCY, III/61a, Record of the meeting EC CC LCY on the 12 (9) January 1953.

81 AJ, fund 507 League of Communists of Yugoslavia, CC LCY, III/61a, Record of the meeting EC (Executive committee) CC LCY on the 12 (9) January 1953.

697

T. Ivešić: ''Compared to him the prisoners are innocent people''

Pijade proposed that the voting should be held by secret ballot. It would be necessary to prepare the resolution and the decision of the expulsion. Tito added that Kardelj should prepare the resolution. Ranković said that the resolution would seem unnecessary if Kardelj were to write the expulsion's explanation.

Tito then concluded the discussion with the following words: ''The plenum must not give the impression that we are discussing with Djilas; it must seem as an evaluation and condemnation of his attitude and the consequences.''82 At the end of the record there are two more resolutions: that Pijade and Kardelj will not publish their articles before the plenum and that at tomorrow's meeting Djilas should be told to give his statement at the plenum.83 On the 10 January 1954 a Boris Ziherl's article, a critique of Djilas's articles, was published in Borba.84 At the same time the third extraordinary plenum of the CC LCY was called which then took place in Belgrade on the 16 and 17 January 1954. Considering the official story, this plenum was held because there was some confusion regarding the recent events. Some mistook Djilas's articles for the Party's directive which was not the case for they were his personal opinions. Thus it came to be that quarrels burst out whether this was the obligatory study material and there were also critiques. The Slovene Party leaders were a role model of such discussions despite agreeing with most of Djilas's ideas except for "Anatomy", which was condemned by almost everyone. The conservative current in the Party also reacted and pressured Tito but it was not until Kardelj added his piece that Djilas lost all his allies.85 Djilas's stubbornness also gave him no credit. Ćosić said that in January 1954, before the Third plenum, Djilas, Veljko Vlahović, Boro Drenovac and Ćosić met in Veljko Vlahovič's house. The phone rang revealing Ranković who wanted to speak to Djilas. The latter told him: ''I do not agree, Marko86, I do not agree... I talked to Kardelj, call the meeting of the CC so that we may discuss the issue. I will not go to the king in Brdo87. I shall not kneel in front of the monarch!''88 This contradicts Djilas's later account saying that he heard about the plenum through newspapers, or that he heard this from Ranković and Kardelj during the meeting on the 9 January 1954.89 He also stated the meeting of this plenum was not allowed accord-

82

Ibid.

Ibid.

84 Boris Ziherl, "Naši društveni ciljevi i uloga komunista u borbi za njihovo ostvarivanje", Borba, 10. 1.

1954, No. 7, 2.

85 Režek, Med resničnostjo in iluzijo, 139–140; Đorgović, Đilas, 32.

86 The partisan name of Aleksander Ranković.

87 The residence in Brdo pri Kranju was a residence of the Yugoslav royal family of Karađorđević before the Second World War. 88 Ćosić, Piščevi zapisi, 37.

89 Lazović, Đilas o sebi, drugi o Đilasu, 23.

83

698

S tudia H istorica S lovenica

ing to the statute.90 After a detailed analysis we can conclude that the call for the plenum was not in any way bypassing the rules of the statute. There is also no rule stating that Djilas should have been specifically informed about the plenum, but only that he had a right to participate at the plenum.91 After the New Year Djilas met with Ranković and Kardelj. Ranković was blunt with him saying that his articles harmed the Party. Kardelj had a harder time criticizing Djilas's articles because a lot of ideas were either his or he agreed with them. When Djilas told him that he agreed with him Kardelj supposedly answered: ''No, we do not agree. You are against the Party, but I am not.''92 After his holiday ended Tito came to Belgrade and there he received a letter from Djilas. He wrote it at the exhortation of his close friends and it was structured as, in a way, a farewell letter, though not so that it would be seen as weakness. A few days later he was summoned to a meeting at Beli dvor93, where Tito, Kardelj and Ranković awaited him. This was the last meeting of the ''Yugoslav four/quartet''.

Tito said that Djilas had become a different person and that the bourgeoisie was still strong so any critique whatsoever was dangerous. He also told Djilas that no case had been covered by the Western media in such extent after the dispute with the Soviet Union as was his. Djilas checked this information that very day and became worried by the ''capitalist support''. In the end Tito demanded that he submit a resignation letter as the president of the assembly which is what Djilas did when he returned home.94 His fate was already sealed. Josip Vidmar, a Slovene writer, even believes that Tito and Kardelj decided about it in Brdo near Kranj during the New Year holidays.95 Djilas could now anticipate the consequences and he himself said that he knew what was to come.96 Despite that his behavior and actions presented a different picture. Before the plenum on the 15 January Djilas sent his already prepared statement for the plenum to Tito for comments.97 Maybe he hoped to get out of this situation by proving that he is right. We must have in mind that calling the CC plenum was his idea and that he did not know that Executive Committee had met on 9 January. He also had some support amongst students, intellectuals, cultural workers and some close co-workers.98 Yet he ''forgot'' that

90

Đilas, Vlast i pobuna, 279.

Statut Zveze komunistov Jugoslavije: Sprejet na VI. kongresu KPJ (Zveze komunistov Jugoslavije) v Zagrebu dne 7. novembra 1952 (Ljubljana, 1953), 8–27.

92 Đilas, Vlast i pobuna, 275.

93 Tito's residence in Belgrade, in the district of Dedinje.

94 Đilas, Vlast i pobuna, 283.

95 Josip Vidmar, Obrazi (Ljubljana, 1985), 604 (hereinafter: Vidmar, Obrazi).

96 Đilas, Vlast i pobuna, 285.

97 Kovačević, Đilas, 328–329.

98 Ćosić, Piščevi zapisi, 36–58.

91

699

T. Ivešić: ''Compared to him the prisoners are innocent people''

he was about to fight the Party, which was in its core still very much Stalinist and used the same methods as Stalinists did. Soon after the call for the extraordinary plenum on the 10 January, a newspaper campaign against Djilas began.

The conservative current, led in Serbia by Petar Stambolić and Žarko Veselinov, wanted to include Djilas's ex-wife, Mitra Mitrović, and Dobrica Ćosić as critics of Djilas. They both declined the invitation.99 People, who were known to be or might be Djilas's allies in the struggle, were pressured and most of them went back on their beliefs and sided with the Party.

Among them was Ćosić who was supporter of democracy but did not agree with "Anatomy". Ćosić summarized his moves and the moves of the supporters: ''For the Party, but against oneself.''100 The Party ''helped'' such individuals by having the intelligence agency agents, who strongly criticized Djilas, visit them.

This happened to Ćosić.101 The case of Svetozar Vukmanović Tempo, Djilas's good friend and a supporter of his ideas, was quite exemplary. In December 1953 he supposedly promised Djilas his support no matter the critiques and even the day before the plenum he assured him his support. At the time he did not know that UDBA (Udeljenje za državno bezbednost, a Yugoslav intelligence agency) bugged the phone and informed Tito about everything. Tito supposedly called Tempo that very evening and invited him to a discussion. It was Tempo who was among the first, albeit with bitterness inside, to strike against Djilas on the plenum.102 Vukmanović later found out that his communications were also bugged.103 However this is the opposite of Tempo's standpoint, which he shared at the meeting of the EC in January 1954. This tells us that Djilas was sure he had Tempo's support, which however does not mean that he gave it. At the plenum Djilas would suffer a mental breakdown only after Tempo's speech, which indicates Djilas counting on his support. Deserved or not, we can not be 100% sure. Tempo wrote in his memoirs that he talked with Djilas about the farmers and bureaucratism, however Djilas was not concentrated. ''Djilas kept silent; I got a feeling that he did not understand me, even worse – that he did not want to understand me''104 He continued, explaining that Ranković informed him of the EC's decision to distance itself from Djilas's articles. Tempo agreed with this, yet did not mention the EC's meeting. Like Pontius Pilate Tempo wanted to wash away his guilt as if to say, I did not decide about Djilas's fate, but I did agree

99

Ćosić, Piščevi zapisi, 38–44; Đorgović, Đilas, 222. Ćosić, Piščevi zapisi, 41.

101 Ibid., 46.

102 Cvetković, Između srpa i čekića II, 280.

103 Lazović, Đilas o sebi, drugi o Đilasu, 51.

104 Tempo, Revolucija koja teče, 182.

100

700

S tudia H istorica S lovenica

with the decision (party discipline).105

Session of the Communist ''Inquisition'' The third extraordinary plenum of the CC LCY took place in Belgrade on the 16 and 17 January 1954. Djilas was accused of several offenses. His articles were opposed to the Party's line, passed at the Sixth Congress of the LCY. By bringing confusion into the LCY and the public they harmed the Party as well as the country. He was reproached with distancing himself from the CC and the LCY through his writings and accused that thus he created a political basis for destroying the unity of the LCY and made its liquidation possible.106 The plenum was broadcast live via radio and the Yugoslav papers were free of censorship. The broadcast was live because Tito already knew the result of the plenum. On the other hand when Ranković was sentenced in 1966 there was no broadcast because Tito was not sure about what would happen.107 Tito began with the speech108 labeling Djilas's ideas as revisionist. He accused him of wanting to liquidate the LCY, destroying the unity of the Party and the country, of deviating from the Party's line, passed on the Sixth congress and at the second plenum in Brioni.109 Tito also said: I was the first to speak of the withering away of the Party, the withering away of the League. However I did not say that that ought to happen within six months or a year or two, but that it would be a long process. Until the last class enemy had been rendered incapable of action, until socialist consciousness has penetrated all layers of our citizenry, there can be no question of the withering away of the LCY or of its liquidation.110

After Tito's paper Djilas gave his prepared statement saying that he knew that he broke the party discipline and distanced himself from his comrades in the Party leadership. He also went on to say that no criticism was directed against any individual, especially not Tito, and that he is prepared to apologize to any and everyone offended by the "Anatomy". Such statement made no

105

Ibid., 195.

Kalezić, Đilas miljenik i otpadnik komunizma, 181.

107 Dedijer, Veliki buntovnik Milovan Đilas, 403–404.

108 All the important speeches on the plenum (Tito, Kardelj, Djilas, Dedijer, Mitrović, Tempo etc.) have been fully published in: Kovačević, Đilas, 329–387.

109 Branko Petranović and Momčilo Zečević, Jugoslavija 1918–1984: Zbirka dokumenata (Belgrade, 1985), 883–885 (hereinafter: Petranović, Zečević, Jugoslavija 1918–1984).

110 Ibid., 883.

106

701

T. Ivešić: ''Compared to him the prisoners are innocent people''

impression for it was obvious that Djilas was not yet aware that he was there to be judged and to repent. He still behaved as if he were presiding over the plenum and twice even announced that he would talk and discuss Kardelj's paper. He even admitted to being a revisionist regarding Lenin for he saw his ideology as obsolete etc. Djilas still thought that the punishment will not be harsh and that he will be able to save himself.111 He saw Kardelj's speech as a betrayal. Quoting his articles, Kardelj trampled his ideas and showed their ruinous effects for the LCY. Not stopping there he even revealed a discussion he had with Djilas saying that Djilas did not exclude a possibility of establishing another socialist party in Yugoslavia. He did not omit the Djilas's labeling of Tito as a bearer of bureaucratism.112 At some point Kardelj quoted Eduard Bernstein: that what lies on his heart are not the events of the distant future but the immediate present. Following this, Kardelj asked the delegates if they had not read all of this in Djilas's articles knowing that Djilas never read Bernstein.

Djilas interrupted Kardelj and said: ''I did not, but I agree with Bernstein that a goal is nothing and that motion is everything.''113 Considering this reply, Djilas was disoriented by all this pressure for he agreed with a revisionist, despite not reading his book, in front of the CC LCY. Vladimir Dedijer was next, defending Djilas and highlighting the fact that the articles in Borba were met with approval: Milovan Djilas's postulates in Borba were more or less adopted by the majority of us sitting here… All of us, if we put our hands on our hearts, would admit it…

All at once the very same people who approved these articles are attacking Djilas fiercely… how can we think one thing today and all of a sudden change our opinions overnight?114

His speech was interrupted several times by ridiculing him for his admiration of Djilas. Djilas asked for a reply and distanced himself from Dedijer's speech, saying that it was emotional and not political. Another one who defended Djilas was Mitra Mitrović and it was because she believed in his ideas.

There was also the matter of the daughter she had with Djilas. She would not be able to forgive herself if her daughter later asked why she did not protect her father while being present. Yet Mitra had been boycotted by everyone ever since she declined the offer to publicly criticize Djilas.115

111

Kalezić, Đilas miljenik i otpadnik komunizma, 185–186.

Petranović, Zečević, Jugoslavija 1918–1984, 891–896.

113 Kalezić, Đilas miljenik i otpadnik komunizma, 187.

114 Rusinow, The Yugoslav Experiment, 86.

115 Đorgović, Đilas, 218.

112

702

S tudia H istorica S lovenica

It was not until Tempo's speech that Djilas, expecting Tempo would side with him, experienced a psychological breakdown. He jumped into Tempo's speech which led to them quarelling in front of everyone. Tempo was so upset that he could not continue with his speech, which he eventually did the next day. The critiques did not end though for others took the initiative, especially the conservative current in the Party.116 Djilas was accused as a supporter of fractioning, of being an anarcholiberalist, that he fell under the influence of Aneurin ''Nye'' Bevan (leader of the Labour Party in Great Britain), with whom he had a friendly relationship. Pijade labeled "Anatomy" as political pornography while Stambolić said that the clique surrounding Nova misao was in reality Joseph McCarthy's committee etc.117 Tito was very direct in his attack. He said that Djilas was outside of the Yugoslav reality, that he does not know the basis of socialism's development, does not know the Yugoslav order nor all the anguish and difficulty in creating its laws. It was as if Djilas suddenly became an ''idiot'', who overslept all the illegal work, the whole people's liberation struggle, passing of laws and the construction of a whole new country, in which his position was directly next to Tito, being equal only to Kardelj and Ranković.118 The plenum's statistic is very interesting. Of the 109 members of the CC only 30 participated in the discussion. Of the 27 members, who criticized Djilas, only 5 of them went to the trouble of understanding and analyzing Djilas's articles. Others said that they just skimmed through it, read it fast or did not try to bother with the more detailed points some even saying that they were too difficult etc. It was because of this that Tito and Kardelj emphasized their concern because of the low intellectual-ideological level among the leading communists. Most of them confessed that they agreed with Djilas's articles in the beginning and approved of them.119 Djilas presented a self-critique the second day of the plenum. He was advised to do this by Kardelj, saying that it is nothing unusual: ''I did it three times in Moscow to save my head.''120 Although Bakarić proposed Djilas for the assembly's president in December, he was now appointed as the head of the committee, passing judgment and punishment on Djilas. Not by coincidence of course for it was just a matter of his devotion to the Party and the Party discipline.121 No one voted against the resolution, not even Djilas. The resolution was such that Djilas was found guilty on all the charges and that he had to be

116

Ibid., 48.

Režek, Med resničnostjo in iluzijo, 142; Cvetković, Između srpa i čekića II, 280.

118 Desimir Tošić, Ko je Milovan Đilas: Disidenstvo 1953–1995 (Belgrade, 2003), 16.

119 Ibid., 11–19.

120 Dedijer, Veliki buntovnik Milovan Đilas, 404.

121 Mujadžević, Vladimir Bakarić, 229.

117

703

T. Ivešić: ''Compared to him the prisoners are innocent people''

''expelled from the CC, be stripped of all functions in the League of Communists and be punished with a warning before expulsion.''122 Djilas was not expelled from the League of Communists because the plenum was being carefully watched by Western media and Tito did not want to show any resemblance to Stalin.123 Tito said at the end of the plenum: ''No interior reasons in our country excuse such a mild punishment. This all relates to the question of our interests, the interests of our country, on the basis of our foreign policy plan.''124 Him remaining a member of the LCY would supposedly be an even greater blow to those who thought they would destroy the party unity with his expulsion. Moša Pijade suggested this not to be entered in the stenographer's notebook.125 A lot of reports about how foreign media saw Djilas's articles and his sentencing can be found in the archives.126 A new attitude towards the renegade functionaries had begun: ''Not the head, but on the head.''127 After the sentencing Djilas went to the town's party organization for he naively thought that he would still be able to cooperate, albeit on a lower level.

At the meeting he was ignored by everyone and no one wanted to speak with him. He sent the royalty payments of 200,000 dinars he made from the articles to the Nikšić library in Montenegro, but it was returned with an explanation that they will not accept the enemy's money. When Tito said to foreign media that Djilas is politically dead, Djilas decided to show him the opposite.

He resigned from the LCY on the 19 April 1954 and returned his LCY members card (number 0004). Thus his path of a dissident began.128 After January 1954 it was not until March 1987 that Djilas showed his face in the public, when a student newspaper Katedra from Maribor interviewed him.129 Vladimir Dedijer and his family experienced a similar story. Dedijer wondered why he had to go to the control commission for questioning. So Mitra Mitrović cynically said: ''In what kind of Party did you grow up? We built it as such''.130 Dedijer's brother Stevan, in the same way as Djilas and Vlado, had to wait a long time to get a passport and was marked forever.131

122

Petranović, Zečević, Jugoslavija 1918–1984 , 897; Đilas, Vlast i pobuna, 288.

Cvetković, Između srpa i čekića II, 282.

124 AJ, fund 507 League of Communist of Yugoslavia, CC LCY, II/11, Explanation of comrade Tito about the Djilas's punishment (This is not in the stenographic record).

125 Ibid.

126 ARS, AS 1529, Fund Borisa Kraigherja (Personal collection), box 17.

127 Pirjevec, Tito in tovariši, 359.

128 Kovačević, Đilas, 395; Dedijer, Veliki buntovnik Milovan Đilas, 90; Lazović, Đilas o sebi, drugi o Đilasu, 27; Đorgović, Đilas, 30.

129 "Hudič izgubljenega raja", Katedra XXVIII, No. 9, March (1987), 10–11.

130 Đorgović, Đilas, 225.

131 Stevan Dedijer, Špijun kojeg smo voljeli (Zagreb, 2011), 186–189.

123

704

S tudia H istorica S lovenica

What Led to Djilas's Fall? ''If you break a law and get away with it some people think you're smart, but if you break an unwritten law and you'll be an outcast.''

(Quote from the movie 42) It is not easy to find an answer to this question, but we have already arrived at the conclusion. We have already analyzed Tito's reasons. Several accounts describe Kardelj as being envious of Djilas, who supposedly outdid him as an ideologist. He was however politically flexible and did so by conforming to Tito.132 As we have seen Tito and Kardelj had different ideological standpoints than Djilas. This was most probably the main reason behind Djilas's fall, apart from the other reasons of personal nature, foreign politics, etc.

Ranković was never an enthusiast of democratization. In his article "Razredni boj" (Class War)133 Djilas criticized UDBA, whose leader Ranković was, because he believed that UDBA, the police and the courts should not be a ''strike force'' of this or other political organization. Unfortunately for Djilas this was the very source of power and fame for Ranković, the minister of interior.134 It was also Ranković who was most annoyed by Djilas's violation of the unwritten rules and the non-comrade like attitude. In principle the whole party leadership was convinced that Djilas had been planning all of it for a longer period of time. If you unknowingly made mistakes you might have been forgiven, however the intentional demolishing of the unity and reputation of the LCY could not be overlooked. In his memoires, Josip Vidmar claims that it was commonly known that Djilas was bringing together intellectuals, in Belgrade and Zagreb, who would support him.135 Some individuals also had personal reasons and interests. Moša Pijade harbored an old grudge against Djilas, a grudge from the time of the Second World War when the solving of the national question was discussed. He also wanted a higher position and was disappointed when he, being the eldest member, did not become the president of the assembly.

He achived this position after Djilas's sentence.136 Petar Stambolić also held some grudges towards Djilas because of a statement, on the Sixth congress, about a sex scandal.137 Appetites were strong for garnering influence amongst

132

Ibid., 26; Đorgović, Đilas, 257.

Milovan Đilas, "Razredni boj", Ljudska pravica – Borba, 31. 12. 1953 and 1. 1. 1954 (New Year's edition), No. 1, 3.

134 Režek, Med resničnostjo in iluzijo, 137; Đorgović, Đilas, 242.

135 Vidmar, Obrazi, 604.

136 Lazović, Đilas o sebi, drugi o Đilasu, 136; Đorgović, Đilas, 252.

137 Tomaž Ivešić, "Seks kongres Komunistične partije Jugoslavije novembra 1952", Študentski zgodovinski časopis 12 (2013), No. 1, 7–12.

133

705

T. Ivešić: ''Compared to him the prisoners are innocent people''

the people of Montenegro and that led Blažo Jovanović to bring down Djilas.

Miha Marinko also had strong appetites. The last three were also ideologically opposed to Djilas. As a reward they were appointed as members of the CC LCY at the end of the plenum on the 17 January 1954.138 Tempo's story has already been revealed as was that of the culture workers (Ćosić). Among the latter the Croatian writer Miroslav Krleža played a role in the propaganda war, for his grudges towards Djilas had its roots in the time before the Second World War, when the communist culture workers split during the ''conflict on the Left''.

Later he even said that Djilas wanted to shoot him and that this was the reason for him being unable to join the partisans.139 The other communists, who submitted, were aptly embodied in Koča Popović's statement to Djilas: ''You know my opinion, but I will do as is decided by those who have the last word.''140

Tomaž Ivešić ''V PRIMERJAVI Z NJIM SO ZAPORNIKI NEDOLŽNI LJUDJE'': PADEC MILOVANA ĐILASA (1948–1954)

POVZETEK Leta 1948 je Jugoslavija doživela vrhunec hladne vojne. Spor med Komunistično partijo Jugoslavije in Kominformom (Informacijski biro komunističnih partij) je globoko zarezal v jugoslovansko ideologijo. Milovan Đilas, eden izmed štirih najpomembnejših predstavnikov KPJ, je že od vsega začetka spora 138

Kovačević, Đilas, 387; Dedijer, Veliki buntovnik Milovan Đilas, 386.

Lazović, Đilas o sebi, drugi o Đilasu, 63.

140 Đorgović, Đilas, 44.

139

706

S tudia H istorica S lovenica

sodeloval na vseh najpomembnejših sestankih jugoslovanskega vodstva, katerih zaključek je bil V. kongres KPJ, na katerem so odgovorili na kritike. Đilas je kmalu po sporu začel na teoretični ravni iskati razloge za ta spor, da bi ga lahko pojasnil. Tako je nastalo delo Savremene teme. Hkrati pa se je Đilas z vrhovnim vodstvom KPJ podal na iskanje lastne socialistične poti, ki je zahtevala novo teoretsko izhodišče iz samih korenin, torej Marksovega Kapitala. Vse skupaj pa je bilo pod novim vplivom Zahoda, kamor se je Jugoslavija odslej začela odpirati. Hkrati je stekel proces demokratizacije, ki je dosegel vrhunec na VI. kongresu KPJ, na katerem se je partija preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije in napovedala svojo novo, bolj "demokratično" vlogo. Ta kongres pa predstavlja tudi vrhunec Đilasovih idej in njegove priljubljenosti. S smrtjo Josipa Visarijonoviča Stalina marca 1953 so se precej spremenili odnosi v vrhu ZKJ, saj je Tito postal zmagovalec spora. Hkrati so se začele pojavljati težave v samem razumevanju demokracije med komunisti, kar je vodilo do dejanj, ki jih komunisti, po Titovem mnenju, ne bi smeli delati in tolerirati. Zato je poleti 1953 sklical plenum Centralnega komiteja (CK) na Brionih, ki je oznanil konec procesa demokratizacije in prva (sicer še ne dovolj resna) nestrinjanja tako na zunanjepolitičnem področju kot pri vprašanju nadaljnjega razvoja Jugoslavije in ZKJ. Oktobra 1953 je začel Đilas objavljati svoje članke v glavnem partijskem glasilu – Borbi. Članki predstavljajo vrhunec Đilasovih idej in njegove kritike birokratizma, zato so bili prvi članki sprejeti z navdušenjem, dokler ni Đilas prešel na odkrito kritiko ZKJ. Hkrati je Đilas še zadnjič doživel vrhunec svoje priljubljenosti. V začetku januarja 1954 je zaradi zmede (kako interpretirati Đilasove članke) na terenu moral posredovati Tito, ki je ustavil objavljanje člankov v Borbi. Đilas pa je medtem pohitel z objavo izredno kritičnega članka "Anatomija jednog morala" v kulturni reviji Nova Misao, ki je dodobra zapečatila njegovo politično pot. Izvršni komite ZKJ se je sestal, najverjetneje 9. januarja, in določil nadaljnjo Đilasovo usodo, pa tudi dokončni obračun partije z Đilasom, ki je nato potekal na plenumu CK-ja 16. in 17. januarja. V vmesnem času se je začela huda in ostra propaganda proti Đilasu, ki pa se je obnašal precej drugače, kot je bilo pričakovati. Na III. "vanrednem" plenumu je Đilas doživel svoj padec, ki je bil posledica ideoloških razhajanj, kršenj nenapisanih pravil, osebnih zamer itd., vendar se je po plenumu vendarle odločil, da še ni rekel zadnje besede.

707

S tudia H istorica S lovenica

UDC 94(497.4)"1990/1992" 327(470+571:497.1)"1990/1992" 1.01 Original Scientific Paper

New Relations in the Crumbling Times: Emerging Slovenia's Independence in Russian Diplomatic Sources (1990–1992) Andrej Stopar B.A. in Comparative Literature and History, editor-in-chief of the First and News program of Radio Slovenia RTV Slovenia Tavčarjeva 17, SI – 1550 Ljubljana, Slovenia e-mail: andrej.stopar@rtvslo.si

Abstract:

The article discusses how the Soviet Union and its successor the Russian Federation respectively observed the collapse of Yugoslavia and in this context the independence process of Slovenia. By analyzing the diplomatic documents of the Soviet Embassy in Belgrade and the Consulate General in Zagreb the article outlines how the diplomats witnessed the disintegration process of the SFRY, and combines those points of view with official statements and comments of the academic circles. The main findings are: Soviet foreign policy has consistently upheld the integrity of the SFRY and opposed the independence of the republics. Recognition of the New States in 1992 was due to the short period of Russia's pro-Western concept of the foreign policy and internal political power struggles between President Boris Yeltsin and the opposition, consisting of the communist and nationalist forces.

Key words:

Soviet Union, Yugoslavia, Russia, Slovenia, diplomatic relations, disintegration of socialist federations Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review

Maribor, 15 (2015), No. 1, pp. 709–750, 102 notes, 5 pictures Language: Original in English (Abstract in English and Slovene, Summary in Slovene)

709

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

At the turn of the 1980s and 1990s, Europe was facing two opposite processes: the disintegration of multinational socialist federations on the one hand and European integration tendencies on the other. With the collapse of continental empires after World War I, the concept of nation state became a postulate for understanding the notion of state built on the triad of concepts – sovereignty, integrity, and self-determination.1 The newly emerged states in Europe in early 90s put the concept of self-determination in the fundament of their existence. But at time the developed countries already changed their view and no longer regarded the concept of self-determination as acceptable, since the materialization of emancipation plans of individual nations violated the principle of the territorial integrity of states and led into conflict and war.2 At this point Iztok Simoniti adds in a diplomatic tone that "Croatian 'secession', which followed that of Slovenia, triggered a four-year war between the Serbs, Croats and Muslims," whereas according to Božo Repe, the large majority of the international political, diplomatic and intellectual community maintains that it was Slovenia's secession which set in motion the disintegration of Yugoslavia and the bloody war in the Balkans.3 Later Repe elaborated his point of view a bit further: because the war in Balkans prolonged, NATO forces interfered in Yugoslavia in 1999, Croatian president F. Tuđman and the leader of Bosnian Muslims A. Izetbegović died before they might end up in front of the International Court of Justice, international community found a main person to be blamed of everything what happened in Yugoslavia in Serbian president S. Milošević.4 Even a lot of politicians and diplomats which initially, at the time being, strongly opposed the Slovenian independence changed their point of view. For them Slovenia at the end turned out as a success story.5

A Short Chapter in the Russian Foreign Policy Mikhail Gorbachev's concept of "new political thinking" broke with the policy of confrontation with the West and arms race, and stressed the importance of international organizations.6 The key principles of Gorbachev's new thinking were the de-ideologization and departure from the basic postulates of Mar-

1

Iztok Simoniti, "Svet po l. 1990", in: Bruce Russet, Harvey Starr, Svetovna politika (Ljubljana, 1996), 46.

Ibid., 46.

Božo Repe, Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugoslavije (Ljubljana, 2002), 8.

Božo Repe, "Obljube in dejstva o samostojni slovenski državi", in: Zdenko Čepič (ed.), Slovenija v Jugoslaviji (Vpogledi; 10) (Ljubljana, 2015), 360.

5 Ibid., 360–361.

6 Andrei Tsygankov, Vneshnyaya politika Rossii ot Gorbacheva do Putina (Moscow, 2008), 50 (hereinafter: Tsygankov, Vneshnyaya politika Rossii ot Gorbacheva do Putina).

3

4

2

710

S tudia H istorica S lovenica

President Boris Yeltsin and Foreign Minister Andrei Kozyrev on the Island of Corfu, Greece, July 1994 (Andrei Kozyrev, Preobrazhenie (Moscow, 1994), 192)

xism-Leninism in interstate relations.7 Andrei Tsygankov considers the development of the foreign policy based on the concept of identity, which defines the concepts of national interests.8 Gorbachev was interested in transformation by creating the new socialist man. Yeltsin and his Foreign Minister Andrei Kozyrev pushed the policy of "transformation" even further in such way that they proclaimed complete integration with the western system as Russia's foreign policy priority. They rejected the model of the Soviet man and, instead, strove to construct a new Russian identity as part of the West. As a consequence, national interest was defined as integration with the Western economic institutions and security system. Although Kozyrev drew on Perestroika's premises, he was also critical of it: … the makers of Perestroika displayed an all-too-obvious desire to merely color the façade of the system, to humanize it "little by little", and be inventing its own 'Prague Spring' to create socialism with a human face. Today, with the benefit of

7

Natalya Georgieva, Vladimir Georgiev, Istoriya Rossii (Moscow, 2006), 309.

Tsygankov, Vneshnyaya politika Rossii ot Gorbacheva do Putina, 32.

8

711

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

Russian Foreign Ministry Building, Moscow (Personal Archive, photo: Tamara Vodopivec)

hindsight, I can only say that the principal mistake was in the failure to understand complete condemnation of the Bolshevik system. The decision to renounce violence actually ate away at the support structure of the regime, which then soon began to crumble. And equally inconsistent was its restoration...9

Neither Gorbachev nor the so-called young reformers of the new Russia had a genuine concern for Eastern Europe and the Balkans. Rather, they were

9

Andrei Kozyrev, "Preobrazhennaya Rossiya v novom mire", Izvestiya (1), 2 January 1992, 3.

712

S tudia H istorica S lovenica

focused on pursuing their own interests through dialogue with the United States and Western Europe. But the European east and southeast nevertheless posed a challenge to their policy. Once Gorbachev had granted them the "freedom of choice" and Russia had "isolated itself" from the remaining post-Soviet expanse, Moscow in 1993 renewed its interest in the former Soviet republics.

The aforementioned steadfast support for the unity and territorial integrity of Yugoslavia was therefore not surprising. The positions began to change after the August coup and completely evolved with the collapse of the Soviet Union.

Russia, which, to quote A. Kozyrev, was to step in line of "civilized countries", could not afford to fall behind. Simultaneously, the recognition of the new post-Yugoslav states and taking a critical distance toward Serbia in the spring of 1992 bore a strong internal political connotation: If the Russian Federation were to recklessly support only Serbian national-Bolsheviks out of all the Southern Slavs, it would be left in isolation in the Balkans, in the CSCE, and in the UN. The fact, however, that Russia itself would suffer betrayal is equally important. After all, in Moscow today essentially the same forces are consolidating as they are in Belgrade. They are trying to push us into the same abyss. With Bolshevik straightforwardness, they are replacing the communist mythology with pseudo-patriotic mythology, placing the same reliance on arguments of force instead of the force of arguments.10

May 1992 brought about one of the major shifts in Russian politics in the Balkans. On 12 May 1992, it opposed the exclusion of the Federal Republic of Yugoslavia from the CSCE in Helsinki; however, during a critical vote in the UN Security Council on 30 May Russia voted in favor of thee international sanctions against Belgrade rather than abstain, in which case it would have found itself on the same bench as China and Zimbabwe:11 Russia is doing its utmost to strengthen the traditional links of friendship and cooperation with the Yugoslav nations, to restore peace to their land, to guarantee their freedom and independence. That is the significance of the unprecedented steps we have taken recently with regard to Serbia, Croatia, and all the sovereign states that have been formed in the territory of the former Yugoslavia.

However, so far, Belgrade has not heeded our good advice and warnings, and failed to comply with the demands of the international community. By doing so, it has brought upon itself the UN sanctions. In voting for these sanctions, Russia

10

Andrei Kozyrev, "Na ch'ey storone Rossiya v Yugoslavskom konflikte?", Izvestiya (133), 8 June 1992, 4.

Pavel Kandelj, "Chto nam Balkani?", Novoe vremya (25), 16 June 1992, 32.

11

713

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

fulfilled its obligation as a superpower for the maintenance of international law and order…12

At a press conference, the Russian Foreign Ministry spokesperson, Sergey Yastrzhembsky, admitted to a shift in foreign policy. In his words, Russia had done more than any other world power for the solution of the conflict in Yugoslavia. To support the sanctions was a "difficult step, and it had taken it with a heavy heart".13 During his tour in the former Yugoslav republics in May 1992, A. Kozyrev met with Slobodan Milošević twice, but they were unable to find common ground. Milošević claimed that Serbia was formally not involved in the conflict and that it had no influence on the Serbs in Bosnia and Herzegovina.

In his interview for Izvestiya, the Russian Foreign Minister thus only concluded as follows: Unfortunately, there are forces that ignore friendly advice and understand only the language of dictate. They have obviously underestimated the role of Russia as a superpower… Being friendly is something other than showing leniency to those who clearly breach the principles of the CSCE. I wish Belgrade would understand that.14

The course of Russian foreign policy provoked a sharp polemic in the Russian public. Moskovskie novosti featured diametrically opposed view, written by the academic Pavel Volobuev and by the scholar Lyudmila Tyagunenko from the Russian Academy of Sciences: We have not forgotten the solemn announcement of the heads of the Russian Foreign Ministry on a principally new foreign policy concept, which is the strive of the new Russia. An objective look, however, at some episodes in the foreign political activities of the Russian Government raises the following question: Does this perhaps mean that Russia has relinquished its independent foreign policy? /…/ They could hardly find a more inappropriate moment to sign the documents on establishing diplomatic relations with Croatia and Slovenia. Did this not amount to

–

even if inadvertently

–

unilateral support of Croatia? And what

kind of a stance, if not unilateral, did the Russian Foreign Minister assume in regard to Serbia, when he joined the initiative of the United States and European states, EC members, who are apparently not in the least bothered by numerous

12

Yelena Gus'kova (ed.), Yugoslavskiy krizis i Rossiya: Dokumenty, fakty, kommentarii (1990–1993) (Moscow, 1993), 71 (hereinafter: Gus'kova (ed.), Yugoslavskiy krizis i Rossiya).

13 Ibid., 228.

14 Maxim Yusin, "Nad Belgradom sgushchaiutsia tuchi", Izvestiya (125), 29 May 1992, 6.

714

S tudia H istorica S lovenica

casualties among the Serbian population?15

Further reservations were expressed over the recognition of the newly created states in the territory of the former Yugoslavia, and hence of the disintegration of the federation as such. Vadim Medvedev16 was critical of the way in which the Yugoslav issue was treated within the context of the disintegration of the Soviet Union.

The measures taken by the Russian leadership toward the strengthening of the sovereignty of the Russian Federation gal forces in the other republics

–

–

giving momentum to the centrifu-

led to the disintegration of the union. Not

so much through constitutional as through radically destructive neo-Bolshevik methods. From this viewpoint, the Russian stance toward Yugoslavia seems logical enough, although not perfect; to be honest, it is a wrong one: it sends a strong signal in support of disintegration processes, unilateral secessions of the republics from the federation.17

The Russian academic, as well as broader public thus adopted a uniform understanding of the Russian policy in the Balkans: Enthusiastic recognition of Slovenia's and Croatia's independence just poured more oil on the crisis in the region. With no effective mechanism to contain the conflict and settle it through peaceful means, the latter exploded into a bloody civil war that engulfed nearly entire territory of the former Yugoslavia. /…/ The attitude of the Soviet leadership toward the war makes little sense. The same may be said for many aspects of Gorbachev politics. The Soviet leadership had by 1991 finally lost its political freedom and turned /…/ into a collective political castrate. Straining for a momentary effect of implementing the 'new political thinking', Gorbachev and his crew did not care for the protection of state-national interests. The international authority of the Soviet Union was catastrophically melting under the radiating 'Prague Spring', with the betrayal of the former allies both on the state and personal level. When Gorbachev decided to take on the role of peace intermediary in the negotiations between the Serbian and Croatian presidents with no tangible plan, the international community looked down

15

Pavel Volobuev, LyudmilaTyagunenko,"'Serbskiy vopros' i interesi Rossii", Moskovskie novosti (25), 21.

6. 1992, 13.

16 Vadim Andreevich Medvedev (1929), a politician, economist, academic. In 1986–1990 he served as CPSU Central Committee Secretary, and then worked at the Economic Institute of the Russian Academy of Sciences and Arts and the Gorbachev Fund.

17 Vadim Andreevich Medvedev, Raspad: Kak on nazreval v "mirovoy sisteme sotsializma" (Moscow, 1994), 506–507 (hereinafter: Medvedev, Raspad: Kak on nazreval v "mirovoy sisteme sotsializma").

715

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

on these endeavors, with no expectation that anything good would come out of the meeting. The Soviet Union had ample reasons to exert its influence on the developments in Yugoslavia. No one drove us out but ourselves, we left the region voluntarily.18

The Russian Perception of the Slovenian Statehood The predominant political, diplomatic and media thesis is that the present Slovene-Russian relations are very good. But it doesn't mean that Russia shares the same opinion on the causes of the Yugoslav disintegration and Slovenia's role in it as Slovenia and the West respectively. Some Russian authors do not even perceive Slovenia's emancipatory ambitions as yearning for the democratization of Slovenian society: It is not surprising that the desire of Slovenia and Croatia to break away from Yugoslavia was expressed not through the struggle for "democracy" against the "communist center", but above all through their aspirations to integrate with the European structures. This coincided with the general military-political objectives of the Western states in exercising their concept of NATO expansion.19

The others have qualms about the Slovenes' state-building aspirations and their desire to have a truly independent state. Yelena Ponomareva, for instance, cannot find one single example in Slovenian history that would testify to a struggle for national independence: The Slovenes did not have their own state until 1945, when they won recognition as a state-building nation and as a titular nation obtained their own republic â&#x20AC;&#x201C; People's/Socialist (since 1963) Republic of Slovenia. What is more, the national history of the Slovenes knows nothing about national liberation struggle for their independence.20

Ponomareva sees the reason for this in the high level of development the Slovenian provinces experienced in the Austro-Hungarian Monarchy and maintained in both the monarchic and federal Yugoslavia. In her opinion, the

18

Yelena Ponomareva, Politicheskoe razvitie postyugoslavskogo prostranstva (vnutrennie i vneshnie faktory) (Moscow, 2007), 134.

19 N. Vasileva, V. Gavrilov, V. Mirkiskin, Balkanskiy uzel, ili Rossiya i â&#x20AC;&#x153;yugoslavskiy factorâ&#x20AC;? v kontekste politiki velikikh derzhav na Balkanah v XX veke (Moscow, 2005), 337.

20 Yelena Ponomareva, Novye gosudarstva na Balkanah (Moscow, 2010), 9.

716

S tudia H istorica S lovenica

Slovenes had no particular need to attain sovereignty, and when they did, it was solely under the influence of foreign powers: On the other hand, the centuries-old custom of being politically "attached" to the Slovenian political class was formed as a persistent reflex of dependency on external powers, whose leading role was determined by the hegemony in the region. /â&#x20AC;Ś/ I may argue that Slovenia would have never demanded independence without the profound transformation of the system of international relations.

However, once it declared sovereignty, it failed to truly fathom and feel it. Thirteen years after Slovenia voted for independence in a referendum and declared independence on 25 June 1991, it ceded a major part of its sovereignty to the European Union (2004).21

In this light it is particularly interesting to observe ways in which the creation of the new post-Yugoslav states was followed and received in an environment that was most akin to Yugoslavia, albeit bigger and more consequential in world politics â&#x20AC;&#x201C; the Soviet Union. The structural and ideological similarity between the Soviet Union and the Socialist Yugoslavia alone would hardly suffice for creating a climate in which to commence a dialogue between Moscow and the capital of the emerging Slovenian state, Ljubljana. Until Slovenia, whose situation reminisced of that in the Soviet republics that pursued their independence, became a sovereign state, the two capitals could not engage in a dialogue of equals. The talks finally commenced after 14 February 1992, when the barely established Russian Federation gave its recognition to the independent Slovenia. The available material from the funds of the Soviet Embassy in Belgrade, Consulate General in Zagreb and Third European Administration of the USSR Ministry of Foreign Affairs (USSR MFA) in the Archives of the Ministry of Foreign Affairs of the Russian Federation does not provide a sufficient body of information to allow for a comprehensive image of the Soviet or, rather, Russian understanding of Yugoslavia's collapse. It does, however, give some idea of how the Soviet Union's foreign policy was shaped during its disintegration.

Based on the media image and memoir literature of the then key political figures and their advisers, it is possible to conclude that the decision of the Russian Federation to recognize the new states in the post-Yugoslav expanse was a consequence of short-term foreign policy priorities and tense internal political relations, which marked the early Yeltsin era.

21

Ibid., 9â&#x20AC;&#x201C;10.

717

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

A Painful Process of Institutionalizing Contacts Although Soviet Republics had Foreign Secretariats they certainly didn't pursuit their own foreign policy. But there were some contacts, before all between socialist Slovenia and Belarus22, and some bilateral visits. Although Moscow talked exclusively with other capitals and didn't pay much attention towards particular region – that goes for Yugoslav federation as well – Slovenia wasn't a complete carte blanche for the Soviet Authorities. As evident from the memoirs of Vadim Medvedev, who escorted Gorbachev on his official visit to Yugoslavia between March 14 and 18, 1988, the Soviet leaders were quite abreast of Yugoslavia's internal affairs and the visit also enabled them to learn more about the positions of the Slovenian republican leadership, which seemed very eager to show their Soviet guests how very special, independent and "Western" Slovenia is.

The President of the Presidency of the Central Committee of the League of Communists of Slovenia, Milan Kučan, elaborately explained his view of the political and economic reforms program in socialist states, which could be viewed as a public demonstration of Slovenia's autonomy. /.../ Interestingly, Kučan's program was very similar to both the ongoing and anticipated reforms in the Soviet Union.

As though they had tried to tell us: "It doesn't matter what happens in Belgrade, the basis for political cooperation between Slovenia and the Soviet Union is here".23

Medvedev, however, concluded that "the visit to Yugoslavia /.../ only further strengthened the Soviet conviction that Yugoslavia should be supported as a united federal state pursuing its democratic development. Such support was an organic, constitutive part of Soviet politics…"24 A very significant point of view, which Soviet Union pursuit till the End of its existence.

Roman Kokalj, head of the representation office of Slovenijales in Moscow, the biggest representation office of any Slovenian company in the Soviet Union, was a trailblazer in establishing direct contacts between the representatives of Slovenia and Soviet diplomats. Later he was appointed "authorized

22

Ljubljana and Minsk established the closest contacts. The report on L. Peterle's visit to Belarus from June 2 to 4, 1991 and the agreement on the opening of the diplomatic missions of both republics in Minsk and Ljubljana, on the opening of a Belarus bank which would operate not only in coooperation with Slovenia, but also Austria, and Italy. In: Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 6, Papka № 124, 110 – POLITICHESKIE VOPROSY, Eks. № 1, Ish. № 216, 13. 6. 1991.

23 Medvedev, Raspad: Kak on nazreval v "mirovoy sisteme sotsializma", 492.

24 Ibid., 499–500.

718

S tudia H istorica S lovenica

representative of Slovenia", although not ambassador. In his memoirs he writes about the large Serbian community in Moscow and well-established Serbian lobby, which drew on historical and cultural-literary ties between Russia and Serbia. It steered the Yugoslav Embassy's activities during the disintegration of Yugoslavia and clearly opposed Slovenia's sovereignty: The Yugoslav Embassy in Moscow at first tried to present the process of Slovenia's independence as an internal political issue and then portrayed the already independent Slovenia as the main culprit for the collapse of Yugoslavia and the ensuing armed conflicts in the territory of the former common state.25

The main task of the small Slovenian community was to find influential people that would be sympathetic to Slovenia, to establish contacts with them and through them establish contacts with the Russian Foreign Ministry, which had closed its door to representatives of unrecognized states. However, as R. Kokalj writes, "very few people were in favor of Slovenia's sovereignty and recognition of Slovenia's independence."26 At the end of 1990, the Slovenian Foreign Minister, Dr. Dimitrij Rupel visited Moscow, where Boris Yeltsin, then still Chairman of the Supreme Soviet of the RSFSR did not receive him. D. Rupel met with the Deputy Foreign Minister of the USSR Y. A. Kvitsinsky27, the Deputy Foreign Minister of the RSFSR B. Kolokolov, the Minister of Trade of the USSR K. Terekh, and two permanent representatives of Lithuania and Estonia in Moscow, E. Bičkauskas and J. Han. He presented the four basic referendum documents: the call to voters, the statement of good intents, the referendum act, and the document concerning relations with the Council of Europe. The report of the Soviet diplomats largely drew on reports in the Slovenian media, which they described as generally objective and unbiased, mostly commenting on the immense success of Slovenian diplomacy after the Soviet side stated that the Soviet Union strongly supported the inviolability of Europe's borders, the preservation of the territorial integrity of Yugoslavia, and the development of bilateral relations, without excluding the dialogue with individual republics, whereas the Slovenian referendum is an "internal matter of Yugoslavia". According to D. Rupel, Kvitsinsky "has in no way denied Slovenia its

25

Roman Kokalj, Moskovskie vospominaniya (Moscow, 2006), 1 (hereinafter: Kokalj, Moskovskie vospominaniya).

26 Ibid., 5.

27 On December 28, 1991, D. Rupel invited Y. A. Kvitsinsky to Slovenia also in writing. In: Istorikodiplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 7, Papka № 125. 110 – POLITICHESKIE VOPROSY, Ish. № 76/3EU ot 18 January 1991.

719

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

path to autonomy through referendum." /.../ The only embarrassment he admittedly faced in Moscow arose in a conversation with the Yugoslav Ambassador M. Vereš. After D. Rupel handed him the referendum documents, the Ambassador notified him over the phone a while later that he still thought it was pointless to join D. Rupel in the talks with the Soviet representatives, because he would be forced to present views contrary to the Slovenian ones.28

In their efforts to establish contacts with the Soviet diplomats and hold talks on Slovenia's recognition, the Slovenes faced yet another problem – that of space. The staff members of the representative office of Slovenijales had close, even family ties with the Embassy. A considerable number of diplomats of the Foreign Ministry had connections with Yugoslav colleagues in Moscow and Belgrade.

On the grounds of secrecy, most meetings were held in the basement of Slovenijales' exhibition hall in Kozitsky Pereulok, Moscow. Had the talks taken place in the Embassy building, Belgrade would have learned about them much sooner than Ljubljana. Nor could meetings be held in the Foreign Ministry building, where, as Deputy Minister Kolokolov told me, many staff members had close personal contacts with the colleagues from the Yugoslav Embassy. Information could quickly reach the Federal Secretariat of Foreign Affairs in Belgrade.29

Others tried to convince the Soviet side that Slovenia had undertaken a correct course of action as well, including the President of the Presidency of SR Slovenia Milan Kučan, the President of the Slovenian Assembly Dr. France Bučar, and the President of Slovenian Government Lojze Peterle. In January 1991, the latter wrote to Eduard A. Shevardnadze – who obviously still occupied the position of Soviet Foreign Minister, even though he had resigned on 20 December 1990 – about the results of the independence referendum, stressing that Slovenia was obliged to abide by the will of its citizens and prepare all necessary legal provisions to ensure Slovenia's independence within six months.30 Then on 18 March 1991, M. Kučan wrote a letter addressed directly at Soviet President Mikhail Gorbachev, requesting him to support and understand Slovenia's endeavors and recognize its independence. The letter encloses the

28

Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 7, Papka № 125, 170 Voprosy pressy i informatsionno-propagandistskoy raboty. Eks. № 1, Ish. № 411, 3 January 1991.

29 Kokalj, Moskovskie vospominaniya, 9–10.

30 Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 7, Papka № 125. 110 – POLITICHESKIE VOPROSY, Vh. № 7-ChP-3EU ot 24 January 1991.

720

S tudia H istorica S lovenica

Russian Government "Beliy dom" (former building of the Verkhovniy Soviet, the Parliament), Moscow (Personal Archive, photo: Tamara Vodopivec)

wording of the resolution on Slovenia's secession from Yugoslavia, which the Slovenian Assembly passed on 20 February 1991. During the Slovenian Prime Minister's visit to Moscow from 14 to 16 May 1991, Slovenia and the Russian Federation signed the Agreement on Economic, Scientific, Technical, and Cultural Cooperation. A. Nikiforov prepared a diplomatic report of the Soviet Consulate General in Zagreb, largely drawing on reactions from the Slovenian media. To the evident satisfaction of the Soviet diplomats, the latter praised the visit and a source cited L. Peterle, who described it as "the most important and successful of all such visits abroad".31 D. Rupel also pointed out the high level of Peterle's partners in dialogue and Yeltsin's promise to visit Ljubljana.

Another reason why the Slovenes think that the visit may contribute to the republic's greater reputation and weight is because in this way it will strike a balance to the well-known unilateralism of the hitherto markedly pro-Western foreign relations pursued the Slovenian leadership (only recently, this could be said

31

Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 6, Papka № 124. 110 – POLITICHESKIE VOPROSY. O slovenskey reaktsii na vizit premier-ministra Slovenii L. Peterle v Moskvu. Зкс. № 1, Ish. № 180, 24 May 1991.

721

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

for KuÄ?an's visits to Austria, Germany and Italy, Peterle's trip to France, and so forth). In this regard, the Slovenian dailies Delo and Dnevnik provide some eloquent comments, clearly illustrating the need to broaden and deepen the cooperation with the Russian Federation, especially after the visit to Moscow proved that Russia not only showed sympathy and understanding to Slovenia, but confirmed it with an actual agreement, while "Western politicians did little more than buzz in our ears about the necessity to preserve the united and democratic Yugoslavia.'"/.../ Major publicity in the republican media was given to I. S. Silaev, who said that "the Russian leadership follows with great interest the developments in Yugoslavia", that he was literally "rooting for Slovenia"' because, as he put it, "the Russian Federation also aims to ensure autonomy within the framework of the reformed Soviet Union and strives to reconstruct the state on confederative principles". /.../ Yeltsin emphasized that the ("historical" â&#x20AC;&#x201C; the first such document to be signed by Russia and Slovenia, author's note) agreement was in complete congruence with the process of "sovereignizing" the republics. Peterle: "Regardless of our geographical distance, Russia and Slovenia are on the same wavelength".32

But this is only one side of the complex story of forging Slovenian-Russian relations. Slovenia's endeavors were one thing, Belgrade's interests another, and both were set within the context of maintaining the ratio of powers and interests in the international sphere. Opinions as to the kind of policy the Soviet Union should pursue toward Yugoslavia were far from what the Slovenes wished for. In his comment of a new statement on Yugoslavia and increasingly volatile situation in Croatia, issued by the United States issued on 25 January 1991, the Soviet Deputy Foreign Minister, Y. A. Kvitsinsky wrote: While protecting the "democratically elected institutions" in Croatia, the United States "fails to notice" the unconstitutionality of armed units raised by their authorities. /.../ In the key American formulation "the United States supports the democracy and unity in Yugoslavia", the emphasis is shifting more and more onto "democracy", at the expense of the dwindling support for the integrity of the Yugoslav federation. The Yugoslav side trusts us that in our contacts with the United States (and possibly the Federal Republic of Germany) we will do everything in our power to prevent any attempt at internationalizing the issue of inter-republican relations. /.../ In our opinion, it is possible to comply with the

32

Ibid.

722

S tudia H istorica S lovenica

Yugoslav requests and further pursue our efforts in this direction.33

The Soviet Union followed with concern the weakening of the Yugoslav central government, the dismantlement of federal state and socio-political structures, the deepening of the economic crisis, the exacerbation of antagonisms between the republics and peoples, which were further intensified by the ideological divergence of power structures in the Yugoslav republics, as well as the intensifying religious frictions, and the growing influence of Islam. The loosening of the Yugoslav federation sent a rippling effect across the Balkans and mobilized, according to the Soviets, nationalist forces in the neighboring states.

The eventual departure of individual republics from Yugoslavia would complicate the situation of national minorities and give rise to the issue of changing borders. The authors of the report maintained that any change in the current state structure of Yugoslavia would encourage individual regions to seek their own "patrons". The main emphasis was on two factors: the Austro-German one to the northeast of Yugoslavia and the "Islamic" one, represented by the rising economic and military power Turkey – the supporter of the so-called "Muslim belt" in Yugoslavia (Bosnia and Herzegovina, Kosovo, and Macedonia). 34All this was not in the interest of the Soviet Union. Namely, such a development would not only negatively affect the perspectives of the general European process but above all harm other multinational states.

The Soviet Union should therefore give its unconditional support to the unity and territorial integrity of Yugoslavia and its stable development, as well as encourage the implementation of democratic changes and government measures to overcome the crisis. /.../ We find it of utmost importance not to lose sight of the positive aspects that have accumulated in our recent relations with Yugoslavia.

Unlike other Eastern European states, Yugoslavia and its nations have retained the same genuinely amicable attitude toward the Soviet Union. Hence, rather than "turning to the West", Eastern Europe continues to remain steadfast in its universal national consensus on the necessity to actively develop relations with the Soviet Union.35

33

Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 6, Papka № 124 , 110 – POLITICHESKIE VOPROSY, MID SSSR Upravlenie SShA i Kanadi, Vh. № 1050, 5 March 1991/3EU MID SSSR Vh. № 379 ot 7 March 1991/№ 2357/OS-ns.

34 Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 6, Papka № 124, 110 – POLITICHESKIE VOPROSY, O POLOZHENIYE V YUGOSLAVSKOY FEDERATSII I NASHEY LINIYI V OTNOSHENIYAH SFRYU, Eks. № 12, № 201/3EU ot 15 February 1991.

35 Ibid.

723

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

The Soviet diplomats in Belgrade and Zagreb had slightly different opinions on the situation in Yugoslavia. In his report on the Resolution on a Peaceful Separation from the SFRY, passed by the Slovenian Assembly in the night of 20 and 21 February 1991, the first Secretary of the Soviet Embassy in Belgrade, P. Zavgorodniy, expressed his confidence that this was merely another loud statement by the Slovenes rather than an actual step toward Slovenia's secession.36 The diplomat admitted that Slovenia had passed all necessary legal provisions to attain its independence, but nevertheless maintained that the Slovenes were "sobered" by the economic difficulties, even though the politicians had shown less restraint than the economists. L. Peterle and D. Rupel had not garnered the desired international support; P. Zavgorodniy considered J. Pučnik and F. Bučar "radical" for demanding Slovenia's immediate separation from Yugoslavia, as opposed to the more "realistic" M. Kučan and J. Drnovšek. Nonetheless, the leadership of the republic was forced to consider the increasingly radicalized positions among the population encouraged by extremist politicians.37 The Attaché of the Consulate General in Zagreb, A. Nikiforov, however, pointed to the intensifying attempts of the "northern" republics to internationalize the Yugoslav crisis. Slovenia and Croatia were stepping up their international activity: from F. Tuđman and L. Peterle participating in the high-profile forum of Franz Josef Strauss in November 1990 in Bavaria and the economic forum in Davos attended by F. Tuđman and J. Drnovšek in February 1991, to the round table with massive attendance in Vienna, 24 March 1991. Nikiforov concluded that Slovenia and Croatia had been mostly intensifying contacts with their neighboring countries, e.g. Austria and Italy, and also Germany. The changes in their official positions were quite remarkable. Nikiforov also provided an interesting assessment on Slovenia's efforts to keep its international activities in step with Croatia, albeit not always successfully. After a series of failed attempts to win Slovenia's international recognition and facing criticism from the opposition for not providing a clear program, Foreign Minister D. Rupel was now taking a more cautious line. M. Kučan made the most successful visits, i.e. to Vienna (13–14 March 1991) as well as Stuttgart and Bonn (19–20 March 1991). On that occasion Austrian Foreign Minister A. Mock stated that Austria would react swiftly to Slovenia's declaration of independence, to which D. Rupel responded quoting German Foreign Minister H. D. Genscher: "Germany cannot push Yugoslavia toward disintegration, but it will understand Slo-

36

Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 9, Papka № 125, 710, том 1 SPRAVKI PO POLITICHESKIM VOPROSAM, Eks. № 1, Ish. № 119, 28 February 1991, O nekotorikh deystviyakh rukovodstva Slovenii pri obespecheniyu suvereniteta i nezavisimosti respubliki (Informatsiya).

37 Ibid.

724

S tudia H istorica S lovenica

venia's secession."38 A. Nikiforov also noticed that Slovenia undertook a new double strategy: on the one hand, it was developing the policy of appointing businessmen, e.g. from Slovenijales and Ljubljanska banka, as authorized representatives of the republic abroad. On the other hand, it was trying to convince visible foreign figures that Slovenia's independence is legitimate and just. In view of the scathing criticism that the Belgrade meeting of 9 March 1991 attracted in the international community, Nikiforov observed the growing sympathies toward Croatia and Slovenia. This trend would, in his opinion, also continue in the future.39 In the early days of June 1991, Belgrade received the visit of the Soviet Prime Minister Valentin Pavlov, who confirmed for the newspaper Pravda that Moscow's position remained unchanged. Her main partner in dialogue continued to be the Yugoslav federation: I would very much like to emphasize the special relation that our country has toward Yugoslavia. We are tied by good old historical tradition. We understand very well the current predicament of Yugoslavia. And our opinion is well-known: we extend our solidarity to the forces which endeavor to preserve a strong state of unity and freedom. We express our hope that the processes that are ongoing today will reach a successful conclusion, without any external interference.40

The Declaration of Slovenia's Independence While following the process of Yugoslavia's disintegration, the Soviet diplomats wrote detailed reports on the debates regarding the future arrangement of the federation and the confrontation of two diametrically opposed concepts – federalism and confederacy.41 The Consul in Zagreb, V. Marusin warned that the differences in opinion – with the Presidency of the SFRY, The Yugoslav People's Army (JNA) and Slobodan Milošević categorically rejecting a confederation – led Slovenia and Croatia to hold primarily bilateral talks with the delegations of other republics. The deteriorating situation in Croatia in the spring 38

Ibid.

Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 9, Papka № 125, 710, Tom 1, SPRAVKI PO POLITICHESKIM VOPROSAM, Eks. №1, Ish. № 118, 27 March 1991, Novye tendentsii po vneshnepoliticheskoy aktivnosti Khorvatii i Slovenii.

40 Yevgeni Fadeyev, "Razvyazivaniye uzlov nachalos'", Pravda, 10. 6. 1991, 5.

41 Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 9, Papka № 125, 710, Tom 1, SPRAVKI PO POLITICHESKIM VOPROSAM, Eks. № 1, Ish. № 151, 24 April 1991, O pozitsii slovenskogo i khorvatskogo rukovodstva na peregovorah o pereustroystve Yugoslavii (Informatsiya).

39

725

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

of 1991 prompted the Slovenian leadership to step up its preparations for independence. In doing so, Demos resorted to more radical measures than Kučan, for fear that the growing tensions in Yugoslavia and in the Serbian-Croatian relations might thwart their independence plans. Kučan, on the other hand, tried to prevent Slovenia from being forced into a unilateral secession. While Prime Minister Peterle claimed that the "issue of independence will be resolved in June", President Kučan explained the Resolution on Separation as though it were not a matter of secession.42 Still on the eve of Slovenia's independence diplomatic reports continued to present different opinions on whether such a step was at all possible. Whereas the diplomats at the Belgrade Embassy were skeptical at best, those at the Consulate General in Zagreb found, albeit with some reservations as well, that independence was a probable outcome. The Zagreb Attaché A. Nikiforov thus stated in his May report that Slovenia would secede by the designated date (26 June 1991), no matter what it should call this step – secession, separation, or something else.43 However, owing to internal and external obstacles, its action would only take on a normative-declarative character. The internal obstacle has mostly to do with the economic predicament and the major external ones include concerns in the international community over the possible aftermaths in the rest of Yugoslavia. Some members of the Slovenian Government are not willing to venture into a quick secession that might prompt a decline in the living standard of its citizens, Nikiforov writes. According to some assessments, the standard would drop by 30 percent: Therefore, an increasing number of voices have been raised in Slovenia against immediate termination of all ties with the Yugoslav federation, for which it would not find alternatives any time soon. All the more so, because once it secedes, the Slovenian republic will undoubtedly remain in international isolation for some time.44

According to A. Nikiforov, the statement the Slovenian Assembly submitted to the Federal Assembly on 8 May 1991 demonstrates a certain change in Slovenian position. Namely, the document not only announces

42

Ibid.

Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 9, Papka № 125, 710, Tom 1, SPRAVKI PO POLITICHESKIM VOPROSAM, Eks. № 1, Ish. № 177, 16 May 1991, K voprosu o perspektivah vozmozhnogo vyhoda Slovenii iz sostava SFRYu (Kratkaya spravka).

44 Ibid.

43

726

S tudia H istorica S lovenica

that the republic will declare its state independence on 26 June, but also clearly expresses its willingness to cooperate in inter-republican negotiations on all outstanding issues, including those that may arise from the separation process.45

L. Peterle, D. Rupel and others were equally aware of the harmful implications of breaking ties, as is evident from their statements that "this is a smooth, peaceful secession, based on negotiations…"46 and that Slovenia must first get recognition within Yugoslavia. Simultaneously, the republic seemed less radical with regard to introducing its own currency, passports and armed forces. Yugoslav passports and dinar would remain valid during the transition period and Slovenia would continue to fund the JNA. In other words, as Nikiforov writes, rather than end, the transition period would actually commence with the declaration of independence, with no knowing of how long it may last and how successful the negotiations with Belgrade will be.47 The entanglement in the Yugoslav Presidency, however, hampered the talks with the central government. Slovenia and Croatia reacted harshly to Stipe Mesić's non-election as the president of the state collective governing body – according to the rotation principle; he was to assume the position on 15 May 1991. The Consul in Zagreb, V. Marusin writes that even high federal politicians, such as A. Marković and B. Lončar, unofficially admitted that the Serbian leadership made a mistake by not electing Mesić.48 Slovenia and Croatia took this as a clear indication that their plans regarding the future arrangement of Yugoslavia had become even less feasible, for which they blamed Serbia. Both republics supported Federal Prime Minister A. Marković, fearing that his removal would enable Serbia to take the initiative and fulfill its own plans with the assistance of the army.49 The presidential gridlock put Yugoslavia in a cul-de-sac in the international relations as well. Slovenian Foreign Minister D. Rupel stated at the Pentagonal session in Bologna that Slovenia could not be fully involved in governing the Yugoslav state, which it simultaneously perceived as a threat. He proposed the formation of a "mission of goodwill" under the Pentagonal, which would assist

45

Ibid.

Ibid.

47 Ibid.

48 Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 9, Papka № 125, 710, том 1, SPRAVKI PO POLITICHESKIM VOPROSAM, Eks. № 1, Ish. № 172, 16 May 1991, O podhodah Khorvatii i Slovenii k razresheniyu yugoslavskogo krizisa i pereustroystvu Yugoslavii (Informatsiya).

49 Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 9, Papka № 125, 710, Tom 1, SPRAVKI PO POLITICHESKIM VOPROSAM, Eks. № 1, Ish. № 200, 29 May 1991, O novyh podhodah Khorvatii i Slovenii k resheniyu yugoslavskogo krizisa (Informatsiya).

46

727

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

in drawing up proposals for negotiations on the separation of the Yugoslav republics.50 Consul Marusin concluded that the Brussels stance on Slovenia and Croatia was even more consequential than that of the United States, but that certain unnamed western states were changing theirs. In any event, Slovenia and Croatia felt confident to launch an independent defense against the JNA, and they relied on the outside support, according to some rumors, the consul writes, the NATO rapid reaction force. This is the first mention of the NATO alliance in the diplomatic sources.51 The Soviet Union reacted to the declaration of Slovenia's and Croatia's independence promptly by issuing three statements. The two statements condemning the steps taken by Ljubljana and Zagreb were drawn up at the foreign ministry, the first one from 26 June 1991: The Soviet Union continues to extend its unwavering support for the unity and territorial integrity of Yugoslavia, the stability of its borders, including the internal ones, the right of the Yugoslav peoples to determine their own future, as well as support for the federal authorities, which strive to preserve the Yugoslav state.52

Three days later, the Foreign Ministry issued the second statement in response to the actions by the JNA and the armed conflict that had erupted in Slovenia; in this statement, it no longer refers to several peoples but one single Yugoslav nation: The dramatic developments in the SFRY are causing grave concern. A united, independent Yugoslavia is of utmost importance for the stability in the Balkans and Europe more generally. It is imperative for every constructive European and international policy to offer its assistance and support to the Yugoslav nation in this difficult moment. The Soviet Union extends its sympathies and solidarity to the friendly Yugoslavia. It welcomes the call by the Federal Executive Council of the SFRY for the political forces in the state to issue a three-month moratorium on the implementation of all decisions taken with regard to the separation, break up, the change in the regime of external and internal bordersâ&#x20AC;Ś53

The Soviet Foreign Ministry also called on the international community to support the Yugoslav Government and ensure the conditions for the preservation of the territorial integrity of Yugoslavia, and finally returned to the "peo-

50

Ibid.

Ibid.

52 Gus'kova (ed.), Yugoslavskiy krizis i Rossiya, 56.

53 Ibid., 57â&#x20AC;&#x201C;58.

51

728

S tudia H istorica S lovenica

The Kremlin, Moscow (Personal Archive, photo: Tamara Vodopivec)

ples": "... we must help the peoples of Yugoslavia to provide a solid future for their state in a democratic and peaceful manner."54 On 28 June 1991, a special statement was also issued by the Parliament of the Russian Republic, the Supreme Soviet of the Russian Federation, the leadership of which had been assumed by Ruslan Khasbulatov, once Boris Yeltsin, its previous chairman, won the presidential elections on 12 June. The statement is brief and laconic and therefore presented in its entirety: The Supreme Soviet of the RSFSR expresses its concern over the developments in the friendly Yugoslavia and deplores the fact that the civil conflict has exacted a human toll. We firmly believe that the parties in conflict will find a solution to the predicament through negotiation and without resorting to the use of force.55

The most striking thing about this statement is its impartiality. The members of the Russian Parliament refrained from condemning individual Yugoslav republics. They later embroiled in bitter debates concerning Russia's policy

54

Ibid., 58.

Ibid., 57.

55

729

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

toward the crisis in Yugoslavia and all of them – with the exception of the Liberals or Democratic Reformists – parted ways with President Yeltsin on internal political issues. Yeltsin then also parted ways with his former ally Khasbulatov.

Nevertheless, according to S. Gryzunov and S. Romanenko, the conciliatory tone in the aforementioned statement had less to do with Yugoslavia than it did with the fate of the Soviet Union and their own: The Russian leadership viewed the Slovenian and Croatian endeavors toward complete political self-determination and sovereignty as a confirmation of the anti-centralist and disintegration tendencies in the territory of the Soviet Union.56

The Ten-Day War As far as the international political sphere's stance toward Yugoslavia is concerned, the war in Slovenia caused many changes in that regard. The Head of the Third European Administration of the USSR MFA, M. Senkevich concludes his report to the Soviet Foreign Minister A. Bessmertnykh as follows: After the Chief of the General Staff of the JNA, Colonel General Adžić, stated on 2 July that the army would 'win at all costs,' a certain danger appeared that the federal organizations would lose control over the army, which would annul the agreements that had been achieved.57

According to Senkevich, the Yugoslav federation still had support from the international community, but at the same time, countries like Germany, Austria, Hungary and others are now beginning to claim their positions that would make it possible for them to collaborate with the republics that are leaving the federation in the future. In Europe and in the United States, the far-right political parties were beginning to exert pressure on governments with their demands to recognize Slovenia's and Croatia's independence. Step by step, the two republics were fulfilling their goals and by doing that, they were trying to achieve wide internationalization of the "Yugoslav question" and, apart from the CSCE mechanisms, also involve the UN Security Council. Certain evi-

56

Sergei Gryzunov, Sergei Romanenko, "Raspad Yugoslavii, 'perestroichny' SSSR i nezavisimaya Rossiya", contribution presented at the International Conference "Twentieth Anniversary of the Collapse of the Soviet Union and Yugoslavia: New Findings and Lessons Learned", MGIMO University, Moscow, 20. 2.

2012, 11–12.

57 Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 6, Papka № 124, 110 – POLITICHESKIE VOPROSY, № 819/3EU, 4 July 1991.

730

S tudia H istorica S lovenica

dence came up that the West put some pressure on S. Mesić in that direction.

According to the British information sources, London received a letter on July 2 in which S. Mesić voiced an appeal to the international community to take concrete steps toward achieving peace and normalcy in Yugoslavia. The letter states that "an overthrow happened in Yugoslavia and that the JNA is out of control."58 After the Brioni Declaration was signed, a deputy officer and delegate of the Soviet Foreign Minister Kvitsinsky (July 6–8, 1991) visited Belgrade, Zagreb and Ljubljana together with a negotiating mandate. According to the writing of the Soviet diplomat in Zagreb, A. Nikiforov, the Slovenian and Croatian media understood Kvitsinsky's visit as a sign of the strengthening of the Soviet politics in Yugoslavia and the Soviet presence in general in this area. They put special emphasis on the Soviet support of the unity and territorial integrity of Yugoslavia, and of the inviolability of Yugoslavia's borders, including internal ones. Neither the Soviet Union nor Europe wanted to create a separatist precedent that could trigger similar tendencies in the Soviet Union.59 Nevertheless, Nikiforov pointed out an important detail that was becoming more and more evident in the Soviet Union, namely, a strong conviction of Slovenia and Croatia that the Soviet support of Yugoslavia's territorial integrity in fact denoted a direct support to Serbia and passions related to the idea of the Greater Serbia. In the northwest of Yugoslavia, that sort of understanding created the growing and strengthening of adverseness toward the Soviet Union. The Attaché in Zagreb mentioned calls and letters to the Consulate General that referred to Croatian citizens uttering complaints toward the Soviet foreign policy; the complaints even identified traces of support to chetniks.60 The first, at least according to available sources, diplomatic warning that the Soviet Union would need to change its attitude toward the Yugoslav reality, also came from Zagreb. On July 16, 1991, Consul General Y. Girenko sent a detailed message to Moscow to the Deputy Soviet Foreign Minister Kvitsinsky, which contains views that are diametrically opposed to the Soviet foreign policy practice at the time: The intoxication of nationalism has blinded the leaders of the republics so much that it will be hard to reach an agreement without international help. /.../ Hence, there is no point in insisting on opposition to internationalization, rather, we

58

Ibid.

Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 7, Papka № 125, 170 Voprosy pressy i informatsionno-propagandistskoy raboty, Annotatsiya materiyalov yugoslavskoy pechaty o prebivanii spetsial'nogo predstavitelya Prezidenta SSSR Yu. A. Kvitsinskogo v SFRYu 6–9 yulya 1991 g. (10 July 1991. №850/3EU) (posol'stvo), Eks. №1, Ish. № 259, 11 July 1991 (attashe Genkonsul'stva A. Nikiforov).

60 Ibid.

59

731

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

need to strive toward such policy, mainly political policy, that won't allow for harsh interfering into Yugoslavia's internal affairs and imposing of foreign will. /.../ It would make sense to soften our intransigence, also in regard to the possibility of discussing the Yugoslav crisis in the UN Security Council.61

Not only referring to the support of internationalization, Girenko also proposes, taking into account the situation, discussion on the withdrawal of the support of Yugoslavia's territorial integrity. "The most delicate element of the inevitable correction of our stance toward the Yugoslav crisis is apparently our thesis on maintaining Yugoslavia's unity and wholeness.62 The Consul General believes, however, that the support of Germany and other Western states extended toward Slovenia's and Croatia's separatist leaders stems from the selfinterests and self-serving agendas of these countries, and yet: The firm line of external factors that are inclined to Yugoslavia's wholeness only ignites violence on the side of the JNA and strengthens the tendencies of the greater-Serbia hegemony. /.../ Our stance that supports the unity of Yugoslavia is being linked with the patronage of the Russophile orthodox Serbia, which is in turn being accused of its endeavors to turn Yugoslavia into Serboslavia. It seems that – in the given circumstances – it would be strategically smarter to combine the idea of supporting Yugoslavia's unity and territorial integrity with greater flexibility, which would enable us to distance ourselves from attempts of those who wish to frame us with supporting the idea of greater-Serbia or even neochetnik ideas, which keep growing stronger, also as a reaction to the revival of Croatia-centric tendencies.63

Girenko concludes that the Yugoslavs are relinquishing the idea of Yugoslavism, which they consider "not to be reinforced properly in the course of history and as something that was artificially forced upon people by Yugoslavia's Communist Party."64 The Consul has been noticing a certain amount of nostalgia toward some former countries and struggles of Western states (Germany, Italy, and France) to create spheres of interest in areas where they had used to rule the Balkan territory, namely, before World War II. In Croatia, the thought of making the 50:50 divisions is getting stronger – Serbia would become a part

61

Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 6, Papka № 124, 110 – POLITICHESKIE VOPROSY, 3EU Vh. № 2387, 26 July 1991 62 Ibid.

63 Ibid.

64 Ibid.

732

S tudia H istorica S lovenica

of the Soviet influence zone, and Slovenia and Croatia would be a part of the Western zone. Averseness toward the Soviet Union is being strengthened by statements, such as those that Minister D. Yazov or President M. Gorbachev made in Kiev and refer to their opposition to the break-up of Yugoslavia. In Slovenia and Croatia, such statements are understood as an expression of support to the idea of Greater Serbia.

Along with stressing the importance of the permanence of external borders in accordance with the Helsinki documents and the Paris Treaty, and by supporting a peaceful, democratic way of solving the Yugoslav crisis, we would also need to make a turn and introduce a thesis about the Soviet Union â&#x20AC;&#x201C; in line with its

strives toward de-ideologization of state-to-state relations â&#x20AC;&#x201C; and its absence of

support to any of the Yugoslav republics, in the ideological, religious, and any other sense.65

Girenko finds it sensible to move away from making connections between the Soviet Union and the chetniks. This is, according to his words, something that the Croatian and Slovenian publicity channels have done. The Soviet Union cannot support a movement that collaborated with fascists.66 Meanwhile, Yugoslavia kept strengthening its relations with the Soviet Union. Ante MarkoviÄ&#x2021; with his delegation visited Moscow on 1 August 1991 and informed the Soviet side about the situation in the country, about the steps taken by the federal government to ease the tension and to find a way out of the crisis. He thanked the Soviet Government for its understanding and support: The Prime Minister confirmed the Soviet Union's stance in regard to its support of the territorial integrity of Yugoslavia. Moreover, it was pointed out that the Soviet Union was inclined to creating the kind of internal and external conditions that would enable the Yugoslav peoples to find a peaceful, democratic, and constitutional way of solving the question of the future political arrangement themselves. The parties agreed that the international efforts for stabilizing the Yugoslav conditions could not contradict the principles of non-interference in the internal matters.67

However, at that time, the Soviet Union was mostly dealing with its own problems. The project called the Union of Sovereign States that President Gorbachev supported, stirred up many heated debates, at the same time, the Soviet 65

Ibid.

Ibid.

67 TASS, "Sovetsko-yugoslavski preregovori", Izvestiya (183), 2 July 1991, 4.

66

733

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

republics were starting to demand more independence; the situation was similar to the one in Yugoslavia. The unsuccessful August coup, lasting between 19 and 22 August 1991, when the State Committee on the State of Emergency took control, while President Gorbachev was held in the Crimea, caused gradual changes also in foreign politics. When the historian Sergey Romanenko compares the response of Slovenia and Croatia to the August overthrow, he concludes that Slovenia showed interest, but was quite reserved and considered it to be a case of "foreign politics". Slovenian sources generally kept silent about the mutual relations between the Soviet Union and Yugoslavia and the influence of the August overthrow on Slovenia's politics.68 Romanenko sees this "reserve" as a final Slovenian decision to leave Yugoslavia, as well as Slovenia's decision to move away from the East and move more distinctly toward the West.69 Public perception did not, according to public polls, reveal a lot of sympathies nor interest for Russia. What came up was a negative viewing of the needs of Slovenia and Slovenes among the Moscow political elite, which was based on complete lack of understanding of the situation in Yugoslavia. The Slovenian politicians did not or very rarely (and especially not publically) give opinions on or estimates of the events in Moscow. Taking all that into account, it is clear that Ljubljana had no intention of supporting the "putschists", whose victory would put the only just arising Slovene state into a troublesome position.70

However, diplomatic sources reveal that Slovenian administration did express an opinion. Slovenian Foreign Minister D. Rupel said to the Soviet Consul General: Don't be surprised that the Slovenian administration viewed the recent events in the Soviet Union with great concern; we are skeptical toward everything that involves armed forces. Hence, our reaction was fairly negative. We do not make any long-term deductions. We will do that only after we get more precise information from the Soviet Union and after talking to Germany, where I am flying in an hour, as well as after the talks with Italy, Hungary, Austria, our neighboring countries, with which the Slovenian Government tries to coordinate its foreign

68

Sergei Romanenko, Mezhdu "Proletarskim internatsionalizmom" i "Slavyanskim bratstvom". Rossiskoyugoslavskie otnosheniya v kontekste etnopoliticheskikh konfliktov v Sredney Evrope (nachalo XX vekaâ&#x20AC;&#x201C;1991 god.) (Moscow, 2011), 980 (hereinafter: Romanenko, Mezhdu "Proletarskim internatsionalizmom" i "Slavyanskim bratstvom").

69 Ibid., 788.

70 Ibid., 788.

734

S tudia H istorica S lovenica

policy goals. To be honest, if we look retrospectively at the connections between the Soviet Union's and Yugoslavia's governments (the visit of V. S. Pavlov in Belgrade, A. Marković's trip to Moscow), we see them in a somewhat different light today, for we would not want to have such destabilized conditions in Yugoslavia as we witnessed in the Soviet Union. The development of the connections with the Soviet Union and its republics is of extreme importance for the Slovenian Government, so the Government is interested in continuing and deepening of these relations. We wish the Soviet Union, which is a key player in world's politics, a lot of success at solving its growing internal issues.71

President M. Kučan and Prime Minister L. Peterle sent separate telegrams to Moscow already on 22 August 1991, immediately after it became obvious that the coup did not succeed. Kučan wrote to the Russian President B. Yeltsin and Peterle congratulated Yeltsin as well as the Prime Minister of the RSFSR, I. Silaev. Minister D. Rupel, who sent a letter on 30 August 1991 to the new Soviet Foreign Minister Boris Pankin, who had been appointed two days prior, did the same. He expresses his satisfaction at the fact that the coup did not succeed: It is essential for us that the principle of self-determination of a nation won over other, outdated principles that can rule a nation; by this I mean the Eastern Bloc based principles and ways of thinking that defined the relations between nations and states, as well as the fact that many states already confirmed their understanding of new values by expressing their support to some nations of the former Soviet Baltic States Latvia, Lithuania and Estonia – in their struggle for freedom and independence.72

Slovenian Foreign Minister concluded that the situation in Yugoslavia was deplorably becoming more or more serious and used the opportunity to stress his wish for the acknowledgement of Slovenia's independence: The war in Croatia, which is fought by the Serbian nationalists, backed by the JNA, is becoming a symbol of totalitarianism and of the Dark Ages. The government of the Republic of Slovenia is turning to Your Government once again with the plea to acknowledge Slovenia as a sovereign and independent European country.73

71

Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 52, Delo № 6, Papka № 124 , 110 – POLITICHESKIE VOPROSY, O REAKTSII V KHORVATII I SLOVENII NA PROVAL GOSUDARSTVENNOGO PEREVOROTA V SSSR, Eks. № 1, Ish. № 332, 28 August 1991.

72 Ibid.

73 Ibid.

735

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

On 9 September 1991, Ambassador Yuri Derjabin apparently delivered the letter to Minister Pankin. He added a supplement letter to the English translation of the Slovenian telefax, in which he advised: Taking into account the fact that the position of the Soviet Union with regard to the Yugoslav crisis was clearly explained to the Yugoslav Government, also to the Slovenian leaders, I think it best to leave D. Rupel's letter unanswered. We could go back to the question of Slovenia's independence after the moratorium regarding the declaration of this republic's independence ends and when we get hold of the results that the CSCE Peace Conference on Yugoslavia will bring. This is, in fact, the position of the large majority of the countries

â&#x20AC;&#x201C;

members of the

74

European process.

Despite the negative stance regarding the recognition, the general tone nonetheless changed somewhat. Moscow decided to wait until the end of the moratorium, and in September's statement of the Soviet Foreign Minister we cannot trace any sign of mentioning Yugoslavia's unity and territorial integrity; what is foregrounded, however, is the deep concern in regard to the war in the area, the violence, and the victims of the war: Our call to cease fire, to fulfill the decisions that the government proper made on 2 September of the same year, to follow the CSCE's recommendations is directed to all the federal structures that are directly responsible for the fates of individual republics and nations in Yugoslavia. We ask the Yugoslav People's Army to hold back and be aware of its responsibility, since a lot depends on it. We are turning to the Croatian leadership with the request to continue peaceful dialogues and not resort to ultimatums. We ask Serbia to contribute to cease-fire at this tragic moment. We are strongly convinced that the only way to solve Yugoslavia's problems is through fair negotiating processes, through patient dialogue that searches sensible solutions and new ways of coexistence and cooperation in joint economic and legal space, and by maintaining historically legitimized connections.75

The changing of the Soviet views is apparently related to the appointing of Boris Pankin the new Foreign Minister (28 Augustâ&#x20AC;&#x201C;14 November 1991). The available diplomatic sources keep quiet, but Pankin's memoirs76 speak loud, even though they talk more about the relations at the Ministry of Foreign Affairs than about foreign politics as such. Namely, Pankin wanted to eliminate the fol74

Ibid.

"Iz zayavleniya MID SSSR", Izvestiya (222), 17 September 1991, 5.

76 Boris Pankin, Sto oborvannykh dney (Moscow, 1993).

75

736

S tudia H istorica S lovenica

lowers of the "hard line" at the Ministry of Foreign Affairs and already on the day of his appointment fired the first assistant to the Foreign Minister J. Kvitsinsky, the Soviet mediator in the Yugoslav crisis. At the same time, the Ministry of Foreign Affairs sent out an initiative for an intermediary mission of Soviet Union in Yugoslavia. On 12 September 1991, M. Gorbachev welcomed the Vatican State Secretary, Archbishop Jean-Louis Touran. The special envoy of Pope John Paul II brought a request to Gorbachev asking for "the Soviet Union to exert additional influence on Serbia."77 In Vatican's opinion – and Gorbachev agreed – the most important thing was to stop the war. The foreign policy adviser to the Soviet President Anatoly Chernyaev did not agree with the initiative that the Soviet President should host Milošević and Tuđman and felt ignored. He writes in his diary: Pankin could not explain why he involved M.S. (Mikhail Sergeyevich Gorbachev) in this matter. The first world leader who gives his blessing to Croatia's "leaving" Yugoslavia? To talk Serbia and Croatia into peaceful…? Ridiculous! As if we didn't have Chechens, Ingush people, Ossetians, Armenians, etc., peoples and places where reconciliation is essential. This is once again not politics but only rhetoric.

M.S. is apparently dealing with this in order to create an impression that he is taking part in "real world politics".78

On 7 October 1991, Gorbachev wrote an appeal to Yugoslavia's administration – he addressed a similar letter to the Croatian President Tuđman79 – in which he also wrote: There is proof that in the following few hours attacks are going to be launched on large industrial centers and even on Croatia's capital, Zagreb. Such escalation of attacks would result in numerous victims, tremendous material damage, and a crisis in Yugoslavia would acquire a new dimension, an even more dangerous one than previously recorded. This would undoubtedly cause an immediate and harsh condemnation and appropriate responses around the globe. /.../ In these troublesome times, the Soviet leadership turns to the Yugoslav leadership and the leadership of the Yugoslav People's Army with a strict appeal to take maximum responsibility and show restraint, so that the attacks would not escalate but change into unconditional and total respect of the cease-fire.80

77

Romanenko, Mezhdu "Proletarskim internatsionalizmom" i "Slavyanskim bratstvom", 790.

Anatoli Chernyaev, Sovmestnyi ishod. Dnevnik dvuh epoh 1972–1991 (Moscow, 2008). 998.

79 Romanenko, Mezhdu "Proletarskim internatsionalizmom" i "Slavyanskim bratstvom", 791.

80 Gus'kova (ed.), Yugoslavskiy krizis i Rossiya, 63.

78

737

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

Gorbachev's appeal caused a big surprise both in the Soviet Union as well as in Yugoslavia: With staff members of the Soviet Embassy, the reaction to the appeal was a certain lack of understanding, to say the least. Serbian circles were simply shocked.

Our President only appealed to one side to cease fire

–

the Serbian army. As if

Croatia respected the conditions of the cease-fire.81

Slobodan Milošević and Franjo Tuđman agreed to accept Gorbachev's invite and arrived to Moscow on 15 October 1991. Izvestiya commented on the intermediary peace mission with great enthusiasm: "Mikhail Gorbachev, displaying top-notch diplomatic skills, managed to achieve that which only yesterday morning seemed highly unlikely."82 Chernyaev, however, took back his words after the meeting, since it was not immediately clear what the long-term effect of the talks would be. Despite that, he was not an optimist and it actually showed soon after that none of the agreements led to anything concrete; they led to nothing, really. Gorbachev's intermediary attempt got a negative review, both from his contemporaries as well as from historians and historiography as such: Unsuccessful diplomatic mission of Gorbachev, who invited the leaders of Serbia and Croatia to have pancakes with him, was easy to predict, as Moscow does not have the means with which it could successfully and for a long time influence the Yugoslavia's situation; one single action could not solve the problem. The CSCE's mechanism is blocking the eternal search for the often times unattainable consensus. As far as the main mediator – the European Community – is concerned: it totally missed its moment, because of its being caught in suppressed stereotypes and other strategic games. All of a sudden everyone in Brussels now collectively sees the reality clearly: when the initial idea of the Yugoslav federation (which would also denote the recognition of Slovenia and Croatia) was rejected, Europe did not allow for the UN markers to be put on the Balkan soil. Of course we could not talk of an operation like "Operation Desert Storm", but the cordons of "blue helmets" could have prevented the bloodshed. However, such a rigid way of Europe's reasoning has its reasons. When in the capitals of the "Old world" they wrote "Yugoslavia", they had "the Soviet Union" in mind. The wish that the border-closing precedence would not need to take place blurred a healthy way

81

Vladimir Gorlov, "Voyna po-prezhnemu ba rasstoyaniy vystrela. Iz Belgrada ...", Komsomolska pravda, 16. 10. 1991, 3.

82 Maxim Yusin, "Posrednicheskaya missiya M. Gorbacheva, kazhetsia, udalas'", Izvestiya (247), 16. 10.

1991, 1.

738

S tudia H istorica S lovenica

of dealing with a bloody crisis. It blocked the search for any kind of compromise, unless this compromise involved the maintaining of the existing status quo. In order to maintain stability, Moscow as well as Brussels wanted to sacrifice the ambitions of the Yugoslav republics. But something completely opposite happened: "European constructions will be under attack for many years."83

It is possible to oppose this view in the part that speaks of the European Community's opposition to the blue helmets, since, as the international peace units are concerned, the Soviet Union agreed with Belgrade and its stance that foreign units would denote interference with the county's internal affairs.

In accordance with this view, the Soviet Union also voted in the UN Security Council; this is noted in the already mentioned report by the Consul General on the changes in Soviet politics toward Yugoslavia in July 1991. Even though M. Gorbachev still tried to keep Yugoslavia's territorial integrity, some believe that it was the unsuccessful mediation with Milošević and Tuđman that ended the time of the Soviet support to Yugoslavia's unity.

Slovenia Internationally Recognized Following Croatia, which recognized Slovenia's independence on June 26, 1991, the first states to do likewise were Lithuania, on 30 July 1991 (Lithuania itself officially re-established its own independence on 11 March 1991), and Georgia, on 14 August 1991 (Georgia declared independence from the Soviet Union on 9 April 1991). All these four states were in a similar position; despite declaring independence, they had to wait for official recognition – Slovenia and Croatia due to moratorium, and even after its expiry international recognition, it did not follow immediately – while the former Soviet republics had to wait for the dissolution of the Soviet Union in December 1991.

According to the media reports, Lithuania officially announced recognition of Slovenia's and Croatia's independence. The recognition can have no international legal consequences, since Lithuania itself is not a separate and international legal entity. In terms of politics, the decision of the Lithuanian Government undermines the efforts of the international community to resolve the Yugoslav crisis in accordance with its constitution, through peaceful dialogue of all parties concerned and within the territorial integrity of Yugoslavia.84

83

Gus'kova (ed.), Yugoslavskiy krizis i Rossiya, 452–453.

"Zayavlenie MID SSSR", Izvestiya (182), 2 August 1991, 6.

84

739

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

Responding to the decision of the Lithuanian Government in an interview for the weekly Novoe vremya in early August, Slovenian President Milan Kučan stated: We appreciate Lithuania's decision as a gesture of solidarity. Slovenia would not, however, want this to have adverse effects on our relations with the Soviet Union.

Regardless of what fate the Soviet Federation is facing in the future, we are as ever interested in cooperation with all the nations within your state.85

Croatia, Lithuania and Georgia were followed by Latvia (28 August 1991), Estonia (25 September 1991) and Ukraine (12 December 1991). The decision process to recognize the new states in the territory of the disintegrating Yugoslavia took the Russian Federation significantly longer than the aforementioned former Soviet republics and the European Community. Coordination between the Ministry of Foreign Affairs and the responsible parliamentary committee came to a decisive point in December 1991 and January 1992, respectively.

While available diplomatic documents are not very revealing, it is nevertheless evident that the Committee on International Affairs and External Trade of the Supreme Soviet asked the Third European Administration of the USSR MFA to prepare the document "Current Concerns Regarding the Developments in Yugoslavia and Proposed Guidelines for our Relations", which was signed by B. Kolokolov, Deputy Minister of Foreign Affairs.86 On 29 December 1991, Kolokolov also wrote to Andrei Kozyrev: "The situation has come to a boil and we must urgently define our position regarding the crisis in Yugoslavia, including the question of recognizing the former Yugoslav republics."87 On 13 January 1992, Kolokolov notified Kozyrev of the ongoing discussions in the aforementioned committee: We have been actively addressing the issue regarding the recognition of Slovenia and other Yugoslav republics and establishing diplomatic relations. There is to be a discussion soon on the subject in the Committee on International Affairs and External Trade of the Supreme Soviet. The minutes with our suggestions have been sent to V. P. Lukin at your behest. Pending the committee's discussion on the issue and the final decision of the Russian governing bodies, it would be best to

85

"Interv'iu s Milanom Kuchanom: Voyna eshche ne konchilas'", Novoe vremya (32), 6 August 1991, 21.

Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 53, Delo № 5, Papka № 128, 110 POLITICHESKIE VOPROSY, № 6/3EU, 4 January 1992.

87 Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 53, Delo № 5, Papka № 128, 110 POLITICHESKIE VOPROSY; Ish. № 1829/3EU, 29 December 1992.

86

740

S tudia H istorica S lovenica

refrain from direct contact and correspondence on this subject with the Slovenian representatives.88

On his return to Moscow from Bonn in January 1992, Minister Kozyrev hinted to the diplomatic correspondent for Izvestiya, Maxim Yusin, that the Russian Federation was changing its position: The decision of the European Community has set in motion an irreversible process. As you know, Russia was not overly active regarding the recognition of the former Yugoslav republics. In light of our special relations with Belgrade that was perhaps understandable – a Slavic factor, if you will. But today we can no longer ignore the political reality and fall behind our partners in the European process.89

In 24 January 1992, Deputy Minister Kolokolov wrote to Kozyrev and informed him of the ongoing preparations for the recognition of Slovenia and Croatia. He proposed the following scheme of action: on 27 January 1992, a special Russian envoy should notify the Yugoslav Ministry of Foreign Affairs of Russia's intention to recognize Slovenia and Croatia, explaining Russia's motives to do so and emphasizing its willingness to continue good relations and cooperation with Yugoslavia. Then the envoy should meet with the Ministers of Foreign Affairs of Serbia and Montenegro and assure them that their traditional friendly ties with Russia would remain unchanged. The day after the envoy's arrival, and after Moscow would have received his telegram conveying Belgrade's response, Russia would declare its recognition of Slovenia's and Croatia's independence simultaneously "and, in doing so, withdraw its reservations in expressing its sincere support of the recognition in the past."90 President Yeltsin announced Russia's intention to recognize both Slovenia and Croatia on 31 January 1992, during his visit in Washington.91 Then on 11 February 1992, he emphasized at a meeting with representatives of the diplomatic corps in Moscow that Russia was gaining new friends and allies, while in no way rejecting all the positive achievements of Yeltsin's predecessors.92

88

Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 53, Delo № 8, Papka № 129, 710 SPRAVKI PO POLITICHESKIM VOPROSAM, 3EU MID SSSR, Eks. №1, Vh. № 43, 21 January 1992.

89 Maxim Yusin, "Andrei Kozyrev: Zapad—estestvenny soiuznik novoy Rossii", Izvestiya (16), 20 January 1992, 1, 4.

90 Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 53, Delo № 8, Papka № 129, 710 SPRAVKI PO POLITICHESKIM VOPROSAM, 3EU MID SSSR, № 639/ShChS-ns / №1700/OS-ns.

91 Gus'kova (ed.), Yugoslavskiy krizis i Rossiya, 225.

92 Ibid., 68.

741

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

US President Bill Clinton and Russian Foreign Minister Andrei Kozyrev in the White House (Andrei Kozyrev, Preobrazhenie (Moscow, 1994), 188)

That same day, Consul Marusin and Attaché Nikiforov of the Consulate General in Zagreb sent a summary report to Moscow, detailing the process of recognition of Slovenia and Croatia by Western countries. The report also stated that some countries would not recognize Croatia until certain constitutional amendments were made in regard to national minorities. The United States was expected to declare its recognition by mid-February, Marusin and Nikiforov agreed, anticipating that it would opt for conditional recognition and delay full diplomatic relations: Also, by quoting G. Bush, the media emphasized that the United States has not yet recognized the breakaway republics of Yugoslavia so as not to 'thwart the UN's peace-seeking efforts' and that, for the time being, it is in no hurry to 'follow EC's lead'. There is a general and well-grounded assumption among observers here that the United States will give its recognition once the UN operation commences in Croatia.93

93

Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 53, Delo № 8, Papka № 129, 710 SPRAVKI PO POLITICHESKIM VOPROSAM, Eks. № 1, Ish. № 40, 11 February 1992, O priznanii nezavisimosti Khorvatii i Slovenii i ustanovlyenii s nimi diplomaticheskih otnošeniy (Kratka informatsiya).

742

S tudia H istorica S lovenica

On 19 February 1992, five days after Russia's recognition of Slovenia, Deputy Minister B. Kolokolov wrote a special letter to Kozyrev, notifying him of the exchange of diplomatic notes which did not take place on the same day as was originally planned (Consul Y. Girenko presented the notes in Ljubljana and Zagreb on 14 February and 17 February, respectively): President Tuđman received the note in Croatia and responded immediately, by writing to Yeltsin that same day. In the letter he conveyed his gratitude and an invitation to commence talks on the establishment of diplomatic relations. Slovenian Foreign Minister Dimitrij Rupel, who received the note in Ljubljana, also addressed the issue of embassies. Both Slovenia and Croatia would like to hold these talks in Moscow, preferably within the framework of their foreign ministers' working visits to Russia. /.../ Until the diplomatic relations are established, the two governments have made a reasonable request that their interests in Moscow be represented by the heads of corporations accredited in Russia (i.e.

R. Kokalj and M. Devičić), while Russia's interests in the new states during this transitional period will be represented by the Consulate General of the Russian Federation in Zagreb.94

On 28 February 1992, the Russian Consul General in Zagreb, Y. Girenko, sent his own report, enclosing the formulation of the official statement that he had cited in his interviews with the Slovenian and Croatian media: The new Russia is embarking on an open policy of broad cooperation, free of ideological dictates and imperial ambitions; hence it finds the 'double standards' strange: having won its own right to freedom, independence and democracy, Russia cannot deny the same rights to other countries; one cannot value their own freedom without equally honoring the independence of others as well as their right to their own socio-political choices. Russia has accepted the political reality in the Yugoslav territory, especially the fact the majority population in Slovenia and Croatia voted in the referendum for an autonomous and independent future. Therefore, Russia could no longer stand idly aside in the process of their recognition on the basis of the criteria set by the European Community, i.e. the inviolability of borders and protection of national minority rights in accordance with European standards. At the end of January, the Russian Government took a principled political decision to recognize Slovenia and Croatia as independent sovereign countries and new members of the international community

94

Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 53, Delo № 8, Papka № 129, 710 SPRAVKI PO POLITICHESKIM VOPROSAM, 3EU MID SSSR Vh. № 170, 24 February 1992 (№ 3661/OS-ns).

743

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

of nations. Accordingly, the Russian President B. N. Yeltsin has initiated efforts toward official recognition on the basis of bilateral consultations with the state leaders of Serbia, Montenegro, Croatia, and Slovenia, at which it will explain the grounds for its decision.95

The Establishment of Diplomatic Relations Russia's decision to recognize Slovenia and Croatia provoked an indignant response from the Yugoslav Government. The available diplomatic sources, comprising Soviet or, rather, Russian Embassy archives in Belgrade, do not include Yugoslav dispatches, but the atmosphere that pervaded Belgrade is more than aptly summarized by the news headlines.

"Stab in the back of Yugoslavia", "Europe slides back into chaos" are just two headlines from the covers of today's newspapers. /.../ So then: euphoria in Slovenia and Croatia, and countries openly sympathetic to them; anxiety and utter consternation in Belgrade and a series of other capitals.96

In connection with reassuring Belgrade and including all parties in the process, Consul General Girenko stated that their special envoy Y. Deryabin conducted talks in Belgrade on 5 February 1992 and the day after in Ljubljana and Zagreb: In no sense, ethically, ideologically or religiously, does Russia support one Yugoslav republic over the other. Rather, it wishes to maintain friendly relations with all of them, including Croatia and Slovenia, without harming its relations with Serbia and Montenegro, and vice versa. We firmly reject the attempts, from whichever side they came, to cause trouble over religious matters between Russia and its old friends in the Balkans, with insinuations that Russia is trying to form a kind of "Orthodox axis" in the Balkans. Such allegations are nothing more than malicious fabrications.97

95

Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 53, Delo № 8, Papka № 129, 710 SPRAVKI PO POLITICHESKIM VOPROSAM, Eks. №1, Ish. №44, 28 February 1992, O vruchenii not MID Rossiskoy federatsii o priznanii gosudarstvennoy nezavisimosti Khorvatii i Slovenii (Informatsiya).

96 Yevgeni Fadeyev, "Proshchay, federativnaya Yugoslaviya!", Pravda, 17. 1. 1992, 5.

97 Istoriko-diplomaticheskoe upravlenie MID SSSR, Arkhiv vneshney politiki SSSR, Fond 144 3EU, REFERENTURA PO YUGOSLAVII, Opis № 53, Delo № 8, Papka № 129, 710 SPRAVKI PO POLITICHESKIM VOPROSAM, Eks. №1, Ish. №44, 28 February 1992, O vruchenii not MID Rossiskoy federatsii o priznanii gosudarstvennoy nezavisimosti Khorvatii i Slovenii (Informatsiya).

744

S tudia H istorica S lovenica

Diplomatic relations between the Republic of Slovenia and the Russian Federation were officially established on 25 May 1992, by signing the appropriate protocol in Ljubljana. R. Kokalj describes the preparations with enthusiasm and emotion. The Russian Foreign Ministry made no public announcements of their intentions. Kokalj simply received an invitation to formally accompany Foreign Minister Andrei Kozyrev to the Vnukovo airport. The Minister was setting out on a tour through all six former Yugoslav republics and then to Lisbon, to attend a conference on international community aid to the Commonwealth of Independent States. The Yugoslav Embassy delegation, too, received an invitation to Vnukovo, where they flatly ignored Kokalj and his wife. At the same time, they must have had a sense of what was coming. Deputy Foreign Minister B. Kolokolov, who arrived in the airport hall a few minutes before Kozyrev, cleared the matter: He looked around, smiled, bowed his head and started walking purposefully toward me. Just a few meters away, he suddenly stopped and walked away with the same air of purpose, in the direction of where the Yugoslav delegation was seated. It looked larger than it really was. Their voices became increasingly animated. Murmuring of satisfaction, while the rest of the hall grew silent, looking toward the left corner. My wife and I stood there alone, humiliated. I said to myself: Don't show them how you feel. Then again, restraint wasn't really necessary, since everyone was looking the other way. The next thing I knew, Kolokolov approached me with Chargé D'affaires Lazić under his arm. Speaking plainly and directly, as was his custom, Kolokolov said: "I am sure, Mr. Kokalj, that Mr. Lazić does not know you yet; but he should. The thing is that Mr. Kokalj is here today in a special capacity, as the representative of a new state, which Russia has established diplomatic relations with." That is how he introduced me, and Lazić could only say: "Yes, I know him!"98

Kozyrev's tour of the six former Yugoslav republics was to include a visit to the besieged Sarajevo with a special mediation mission. A JNA helicopter managed to take him to Bosnia and Hercegovina's capital from Belgrade, but after a few hours his visit was cut short by the Crimean crisis. On President Yeltsin's

98

Kokalj, Moskovskie vospominaniya, 20.

745

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

order he returned to Moscow to attend the Supreme Soviet meeting.99 He visited Ljubljana in 25 May 1992, flying directly from Lisbon: "The tour started on Monday in Slovenia. The Minister talked to the state leaders, signed the protocol on establishing diplomatic relations, and then set out to Croatia..."100 Izvestiya dryly reports on the commencements of diplomatic relations between Slovenia and the Russian Federation; the dryness was characteristic of all Russian media reports on the subject. Roman Kokalj is more expressive in his memoirs, revealing that due to an unfortunate set of circumstances the Russian diplomats had to wait several hours in Lisbon101 before they could fly to Ljubljana, and they arrived at their residence in Brdo rather tired. While impressed with the castle and its surroundings, they kept the meeting with Minister Rupel short: That was the grandest diplomatic occasion in independent Slovenia. It was the first time that a foreign minister from another country personally flew to Slovenia to sign an agreement on the establishment of diplomatic relations. This great country, a founding member of the UN Security Council, showed us an immense honor. /.../ The Russian political leadership looked very favorably on Slovenia; they liked our way of working and considered Slovenia as an exemplary modern state, even though it had just barely come into existence.102

Conclusion The present article describes a diplomatic representation of Yugoslav disintegration. The officials of the Soviet Embassy in Belgrade and Consulate General in Zagreb viewed the developments in Yugoslavia within the context of disin-

99

The Russian Parliament held pressing discussions over the Crimean crisis, which threatened to harm the relations between the new states, the Russian Federation and Ukraine, both Soviet republics until recently. On May 5 1992, the Parliament of the Autonomous Republic of Crimea declared independence and the day after the Ukrainian Parliament adopted the Crimean Constitution, which stated in its preamble that the peninsula was part of Ukraine. A series of tense polemics followed, which in June 1992 ultimately led to an agreement that Crimea would remain in Ukraine as an autonomous republic.

100 Maxim Yusin, "V Lissabone vnov' obeshchana pomoshch' stranam SNG", Izvestiya (121), 25 May 1992, 4.

101 Kokalj writes of Barcelona, but there are several inaccuracies in his memoirs. Kozyrev attended the conference on aiding the Commonwealth of Independent States, which was in Lisbon, not in Barcelona; Kokalj also provides wrong dates for Russia's recognition of Slovenia (18 February instead of 14 February) and Croatia (24 February instead of 17 February), and mistakenly writes that the United States recognized Slovenia six months after Russia established diplomatic relations with Slovenia, while in reality it did so on 7 April 1992, less than two months after Russia.

102 Kokalj, Moskovskie vospominaniya, 21â&#x20AC;&#x201C;22.

746

S tudia H istorica S lovenica

tegration processes in their own country. The restraint with which they approached the emancipatory processes in the former Yugoslav republics is quite clear. Only the ten-day war in Slovenia brought the first warning to the Foreign Ministry in Moscow that the situation on the ground had changed to the extent that that it urgently required a change in official positions. The unsuccessful coup attempt (19â&#x20AC;&#x201C;22 August 1991) compelled the Russian Foreign Ministry to gradually soften its stance that Yugoslavia should preserve its unity and territorial integrity, but it did not break with the old foreign policy until the collapse of the Soviet Union.

Whereas the available diplomatic sources cast light on the internal mechanism of reporting on the conditions and decisions made in regard to the recognition of the new states, the motives for the latter are more elaborately explained by the official statements of the Russian authorities, especially Foreign Minister Andrei Kozyrev's interviews for the Russian media. Russia wanted to become part of the West, so as not to lag behind in political terms. The same period, however, witnessed the growing internal antagonisms between President Yeltsin's circle on the one hand and the conservative and communist opposition on the other, whom the President's close associates considered ideationally akin to the government circles in Belgrade.

Slovenia first sought to establish cooperation with some Soviet republics on the inter-republican level, but then tried to talk Moscow into recognizing its barely just established statehood. However, given the considerations revealed by the diplomatic sources, assessments in the media, as well as memoirs and diaries of influential figures in the Soviet Union, it is safe to assume that the recognition of Slovenia's independence was more a consequence of the narrow "window" that opened upon the collapse of the Soviet Union and then soon closed due to internal situation in the Russian Federation. Yeltsin's reforms provoked a growing revolt among the Russians, foreign policy faced ever more scathing criticism, and opposition grew faster than Yeltsin's associates had expected. As concerns the Yugoslav crisis, Serbia, which advocated the existence of the Yugoslav Federation the longest, quickly became the target of the Western critics, which quickly stirred and strengthened traditional solidarity with Serbia in Russia.

747

A. Stopar: New Relations in the Crumbling Times ...

Andrej Stopar NOVI ODNOSI V RAZPADAJOČEM ČASU: VZPOSTAVLJANJE SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE V RUSKIH DIPLOMATSKIH VIRIH (1990–1992)

POVZETEK Za mlado državo je priznanje mednarodne skupnosti ključnega pomena. Sovjetska zveza je odločno podpirala enotnost in ozemeljsko celovitost SFR Jugoslavije, katere razpad je obravnavala v kontekstu lastne dezintegracije. Članek tematizira slovenska prizadevanja za rusko priznanje neodvisnosti in suverenosti republike, kot jih obravnavajo sovjetski in ruski diplomatski viri, uradne izjave in komentarji akademskih krogov. Diplomatski diskurz je redko zdrsnil do negativnega označevanja Slovenije. Raba pridevnikov, kot sta "separatistični" in "nacionalistični", ni tako pogosta, predvsem pa pretežno ni čutiti njune negativne konotacije. Prej ju lahko razumemo kot opisovanje dejstev, nasprotnega pola integracionalističnih stališč. V vsebinskem pogledu je očitno, da diplomati ne odstopajo od politike države, ki jo predstavljajo, podpirajo enotnost, predvsem pa stališča zveznih jugoslovanskih oblasti, ne Srbije. Še več, v prvi polovici obravnavanega obdobja sovjetska diplomacija pogosto kritizira politiko srbskega predsednika S. Miloševića. Po nekaj indicih lahko sicer sklepamo, da so bila neuradna stališča drugačna (kritika sovjetskih diplomatov v Beogradu, očitno naklonjenih avgustovskemu prevratu GKČP, ki ga je pozdravilo tudi srbsko vodstvo, in spomini R. Kokalja, ki piše o srbskem lobiju v Moskvi ter o dobrih odnosih med srbskimi in sovjetskimi diplomati), ampak diplomatski viri tega ne izražajo eksplicitno. Opazna je tudi razlika med sovjetskimi diplomati na veleposlaništvu v Beogradu in generalnem konzulatu v Zagrebu. Zagrebška skupina, čeprav enako privržena ideji jugoslovanske enotnosti, pogosto prinaša poglede hrvaškega in slovenskega vodstva, saj je bil generalni konzulat tudi pristojen za ti dve republiki. Zagrebški diplomati so prej zaznali drugačno stvarnost in generalni konzul J. Girenko je pravzaprav prvi, ki je Moskvi priporočal spreminjanje stališč do Jugoslavije in njenih republik in prilagajanje razmeram na kraju dogajanja. Opozoril je tudi, da številni v Jugoslaviji sovjetsko podporo zveznemu Beogradu in JLA vse bolj razumejo kot podporo Srbiji in – četniškemu gibanju. S pozorno analizo diplomatskega gradiva iz Arhiva ministrstva za zunanje zadeve Ruske federacije skuša članek pokazati, da je bila odločitev Moskve posledica kratkotrajnega sovpadanja določenih mednarodnopolitičnih razmer, nove ruske zunanjepolitične strategije, ki se je hitro spremenila in je kot takšna pomenila izjemo v ruski tradiciji zunanjepolitičnih konceptov, ter

748

S tudia H istorica S lovenica

predvsem notranjepolitičnih napetostih v Ruski federaciji po razpadu Sovjetske zveze. Pri analizi ruske zunanje politike izhaja iz teoretskih izhodišč Andreja P. Cigankova, profesorja na oddelku za politologijo in mednarodne odnose na Državni univerzi v San Franciscu. Cigankov trdi, da je zunanja politika stvar kontinuitete in spreminjanja hkrati, svoje koncepte pa preverja skozi prizmo socialno-konstruktivističnega pristopa, pri čemer uvaja spremenjljiva pojma identitete in nacionalnega interesa.

749

S tudia

H istorica

S lovenica Avtorski izvleÄ?ki / Author's Abstracts

S tudia H istorica S lovenica UDK 808.5(37/38):316.722

Avtor: ŽMAVC Janja Dr., izredna profesorica, višja znanstvena sodelavka Pedagoški inštitut Ljubljana Gerbičeva 62, SI – 1000 Ljubljana, Slovenija

Naslov: " POST AUTEM AUDITIS ORATORIBUS GRAECIS...": NEKAJ OPOMB K MEDKULTURNEM VIDIKU KLASIČNE RETORIKE Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, letnik 15 (2015), št. 3, str. 491–510, 35 cit., 3 slike Kategorija: 1.01 Izvirni znanstveni članek Jezik: angleški (izvleček angleški in slovenski, povzetek slovenski) Ključne besede: klasična retorika, stari Grki, Rimljani, medkulturna komunikacija Izvleček: V prispevku obravnavamo grško-rimsko (tj. klasično) retoriko z vidika medkulturne komunikacije.

Izhajajoč iz pojmovanja retorike kot sredstva interakcije med starogrško in rimsko kulturo, osvetljujemo nekatere njene teoretske in družbeno-kulturne značilnosti in jo opredeljujemo kot: a) že v antiki uveljavljeno teoretsko disciplino javnega prepričevanja in b) kot povezujoč družbeno-kulturni element, ki je kot razvijajoča se disciplina spodbujal in do določene mere celo ustvarjal pogoje za medkulturne stike med starimi Grki in Rimljani. Za prikaz povezave med retoriko kot disciplino in retoriko kot med- oziroma čez-kulturnim pojavom, orisujemo tako značilnosti javnega nastopanja v stari Grčiji in Rimu kakor tudi nekatere “retorične" stike med obema kulturama.

Author: RAVBAR Matjaž M.D., curator Military Museum of Slovenian Armed Forces Engelsova ulica 15, SI – 2000 Maribor, Slovenia

UDC 355.354(497.4Maribor)"1918/1919" 94(497.4Maribor)"1918/1919"

Title: MAISTER SQUADRON : PILOTS IN MARIBOR BETWEEN 1918 AND 1919 Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 15 (2015), No. 3, pp. 511–532, 59 notes, 4 pictures Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: fights for the northern border, aviation, Maribor, Maister squadron, pilots, national aviation, 1918– 1919 Abstract: The term “Maister squadron" stands for the aviation unit that, in the key moments of the years 1918 and 1919, offered air support to general Maister in Maribor and above Carinthia, Styria and Prekmurje. The unit’s establishment started in November 1918 and was operative throughout the period of fighting for the northern border. The unit never carried this title and never operated as an independent unit. The men of the Maister squadron were part of the collapsed Austro-Hungarian monarchy aviation. The number of men was constantly changing; about 60 men were a part of the unit: 1 spotter, 7 pilots, 2 machine gunners, and 52 soldiers. After the fight for the northern border had ended, and the agreement of a peaceful solution for the northern border had been reached, the reason for its existence was gone. The squadron had disbanded on October 6, 1919, and the men, along with aviation material, were sent to Zagreb. Although it never had a unified name, the aviation unit in Maribor partook in the fighting for the northern border, as its pilots carried out 74 combat flights without casualties and with the loss of only one plane.

753

UDC 356.3:61-051(497.4Maribor)"1918" Author: PIVEC Gregor Ph.D., assistant professor, prim., director University Medical Centre Maribor Ljubljanska ulica 5, SI – 2000 Maribor, Slovenia Title: SANITARY SERVICES OF THE GENERAL MAISTER'S ARMY Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 15 (2015), No. 3, pp. 533–548, 29 notes, 7 pictures Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: end of First World War, military and political situation, General Rudolf Maister, sanitary service of Maister's fighters, sanitary supply of military transports, military hospitals, organization of sanitary services, battles in Carinthia

Abstract: Based on accessible resources, the author discusses the formation of the Austrian army within the 3rd Army corps (Graz), i.e. units with soldiers of Slovene nationality. He also describes the broader political and military situation at the end of the First World War. The so-called Maister's Army, which initially included volunteers from the former units of the Austrian army, established its own structure-specific sanitary services.

The services functioned on similar principles as all sanitary services of the then armies, partially relying on military and partially on civil healthcare institutions. Special emphasis was placed on the problem of military transport at the end of the war. Due to non-discipline of soldiers leading to numerous injuries, including the severe railway accident near Hajdina, the military transports were particularly challenging. In the end the author describes in brief the sanitary supply of Maister's fighters in battles across Carinthia.

Author: KORON Alenka Ph.D., independent humanities specialist ZRC SAZU, Institute of Slovenian Literature and Literary Studies Novi trg 2, SI – 1000 Ljubljana, Slovenia

UDC 821.163.6.09Kozak J.

Title: REPRESENTATIONS OF THE GREAT WAR IN JUŠ KOZAK Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 15 (2015), No. 3, pp. 549–564, 35 notes, 1 picture Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Keywords: the Great War, Austria-Hungary, autobiographical, Pavliha Chronicle Abstract: The place and role of Juš Kozak (1892–1964) – writer, critic and editor – in Slovenian literature and culture are relatively well known. His opus also received a rounded text-critical presentation with the publication of thirteen volumes of his collected works. While the autobiographical Celica, the tale of imprisonment, and the narrative-essayist collection Maske from the writer’s mature period are considered his best works, the texts, which depict the experience of the Great War, however, have not received such flattering judgments.

The article deals with precisely these texts, written over the course of all three periods of Kozak’s literary creation. The author is interested in the reasons for their more rigorous assessment. The author tries to shed light on their meaning and find out how they are becoming a part of Slovenian cultural memory.

754

S tudia H istorica S lovenica UDC 821.163.6.09Majcen S.:94(4) “1914/1918" Author: ČEH STEGER Jožica Ph.D., full professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department for Slavic Languages and Literatures Koroška 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia Title: STANKO MAJCEN AND THE GREAT WAR Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 15 (2015), No. 3, pp. 565–576, 22 notes, 2 pictures Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: the Great War, Stanko Majcen, short stories, drama, war theme Abstract: This paper presents Majcen’s reflection on the Great War and how it is echoed in his narrative and dramatic opus. Compared with the letter Književnik v vojski permeated with the author’s initial enthusiasm for war, which was supposed to bring moral purification of man and society, such feelings no longer exist in his literary short stories, as well as in his dramatic, war themed, texts. From these works, we discern the author’s condemnation of the war slaughter, compassion for suffering people, especially war refugees, but also for animals.

Author: MIHURKO PONIŽ Katja Ph.D., Associated Professor and researcher University of Nova Gorica, School of Humanities Vipavska 13, SI – 5000 Nova Gorica, Slovenia

UDC 821.163.6.09:94(4)"1914/1918"

Title: THE GREAT WAR IN THE WORKS OF SLOVENIAN FEMALE WRITERS Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 15 (2015), No. 3, pp. 577–594, 38 notes, 5 pictures Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Keywords: the Great War, Manica Koman, Vida Jeraj, Ilka Vašte, Marija Kmet, Zofka Kveder Abstract: In Slovenian literature, many literary works were thematically linked to the Great War. Only a few of these works were created by female writers, despite the fact that women also experienced the horrors of the Great War. The majority wrote their works in time of war; it presented a turning point in women’s lives, as they became more active than ever. However, after the war, many women withdrew from public life into privacy; even the writers rarely included the memory of the Great War in their texts. This can be explained by the fact that their experience of war was different. As a result, the genre of war literature, as developed by male writers, was not as appealing to them. Therefore, they had to find their own perspective, which only a few had managed to achieve. The ones who did are presented in this article, namely: Manica Koman (1880–1961), Vida Jeraj (1875–1932), Zofka Kveder (1878–1926), Marija Kmet (1891–1974), and Ilka Vašte (1891–1967).

755

UDC [930.2:81’22]:725.945 Author: VIČAR Branislava Ph.D., assistant professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department for Slavic Languages and Literatures Koroška 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia Title: THE

ROLE OF A SOLDIER IN FIRST WORLD WAR MONUMENTS: IDEOLOGICAL REPRESENTATION OF THE WAR IN THREE-DIMENSIONAL OBJECTS Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 15 (2015), No. 3, pp. 595–620, 71 notes, 8 pictures Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: three-dimensional social semiotics, multimodal analysis, art and memory, representation of war, war monuments, First World War, imperialism Abstract: The paper brings a semiotic and multimodal analysis of the seven figural monuments of the First World War, which were placed on Slovenian soil in 1920s and 1930s. The analysis shows that visual and material semiotic choices contribute to the re-contextualization of the war: the reasons for the colonial war are being substituted by the idea of ​​national homogenization; collective national identification is based on the construct of the victim. Victim discourse is a characteristic of the soldiers’ form as well as commemorative narrative. Explicit pacifist undertone is the expression of a specific response to the social and political realities associated with the consequences of war for the majority of the Slovenian population. Unquestionable status of a soldier in the service of the Austro-Hungarian imperialism, which has constituted the foundation of the struggle between the capitalist great powers for global domination, integrates the memory of the First World War in the horizon of capitalist imperialism.

Author: MATJAŠIČ FRIŠ Mateja Ph. D., research assistant UKC Maribor, Medical research department Ljubljanska 5, SI – 2000 Maribor, Slovenia

UDC 929Turner P.:347.67

Title: ENFORCING THE "LAST WILL" OF DR. PAVEL TURNER Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 15 (2015), No. 3, pp. 621–648, 83 notes, 1 picture Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Keywords: Pavel Turner (1842–1924), last testament, legacy, Franc Firbas, Turner Institution, University of Ljubljana Abstract: On September 25, 1924, Pavel Turner died in his home in Krčevina near Maribor. Turner was not only a Doctor of Laws and an expert on global economies, but also a great educator, writer, passionate encourager of Slovenian national development, great cosmopolitan and a well-known philanthropist and patron. In his last testament, which he wrote only a month before his death, he left the majority of his assets to an institution (foundation) dedicated to scholarships, or as he himself had written: "to the improvement of professional and worldly education of accomplished Slovenian jurists and philosophers". Basing on archival sources, the author presents the course and the complications of the enforcement of his "last will".

756

S tudia H istorica S lovenica UDC 94(4)"1914/1918":341.341 341.33"1929":341.328 Author: LAMPE Urška B.D. in history, young researcher Institute of Nova revija for Humanities Gospodinjska ulica 8, SI − 1000 Ljubljana, Slovenia Title: F ROM THE FIRST WORLD WAR TO THE CONVENTION RELATIVE TO THE TREATMENT OF PRISONERS OF WAR (1929) Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 15 (2015), No. 3, pp. 649–660, 37 notes, 1 picture Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Keywords: First World War, prisoners of war, international humanitarian law and the Convention relative to the Treatment of Prisoners of War (1929), the International Committee of the Red Cross Abstract: There are few legal and historical debates on the impact of the First World War on the development of international humanitarian law regarding the protection of prisoners of war. This paper offers a brief analysis of the problems of war captivity during the First World War, with emphasis on how the war influenced the development of the legal protection of prisoners of war. It also provides an emphasis on how the experience of war is reflected in individual articles of the Convention relative to the Treatment of Prisoners of War from 1929. The author argues that the Convention can be seen as a direct legacy of the First World War.

Author: SKITEK Vinko B.A. in history Vrhe 28a, SI – 2380 Slovenj Gradec, Slovenia

UDC 94(497.413)"1941/1945":656.254.5

Title: GERMAN POSTAL SERVICE IN THE MEŽA VALLEY DURING THE SECOND WORLD WAR Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 15 (2015), No. 3, pp. 661–676, 37 notes, 4 pictures Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Keywords: German occupation, postal service, Slovenia 1941–1945, the Meža valley, telegraph service Abstract: In the paper, the author discusses the problem of the German postal service on the territory occupied by the Germans during the Second World War with a special emphasis on the Meža valley. He uses the preexisting work in the field as well as archival documents form the German state archives as his primary source.

The postal service was, second only to transportation, a system of primary importance for the Nazi Germany and had a joint ministry with the transportation sector. In his discussion, the author also touches the subject of the seizing the postal and telegraph offices by the Germans in the occupied Yugoslav territory. He explains the organization of the German postal and telegraph service in the occupied territory and their services. A part of the paper is also dedicated to the problem of postal employees during the Second World War.

757

Avtor: IVEŠIĆ Tomaž Magistrski študent primerjalne zgodovine Central European University Nádor ut. 9, H – 1051 Budimpešta, Madžarska

UDK 94(497.1)"1948/1954":929Djilas M.

Naslov: " V PRIMERJAVI Z NJIM SO ZAPORNIKI NEDOLŽNI LJUDJE’!: PADEC MILOVANA ĐILASA (1948–1954) Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, letnik 15 (2015), št. 3, str. 677–708, 140 cit., 3 slike Kategorija: 1.01 Izvirni znanstveni članek Jezik: angleški (izvleček angleški in slovenski, povzetek slovenski) Ključne besede: Milovan Đjilas, Edvard Kardelj, Josip Broz Tito, Aleksandar Ranković, Zveza komunistov Jugoslavije, demokratizacija Izvleček: Avtor v članku razpravlja o vzrokih, ki so pripeljali k preoblikovanja Milovana Đilasa od enega ključnih partijskih ideologov do prvega in najpomembnejšega jugoslovanskega disidenta. Đilasove dejavnosti od 1948 do 1953 kažejo, da je do temeljnega razkoraka prišlo zaradi njegovega resničnega in nepopravljivega preloma s Sovjetsko zvezo. Tega preloma ni ublažila, pač pa ga je samo še okrepila Stalinova smrt. Prikazani so tudi odnosi med najpomembnejšimi člani Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ), njihovi osebni razlogi za Đilasov padec, ideološka razhajanja in odstopanja od pisanih in nepisanih pravil. Đilasova zgodba, ki je analizirana v prispevku, kaže da je ZKJ v svojem bistvu in modusu operandi še vedno ostala stalinistična stranka, kljub številnim dobro zvenečim frazam.

UDK 94(497.4)"1990/1992" 327(470+571:497.1)"1990/1992" Avtor: STOPAR Andrej Dipl. zgodovinar in prof. primerjalne književnosti, vodja uredništva RTV Slovenija Tavčarjeva 17, SI – 1550 Ljubljana, Slovenija Naslov: N OVI ODNOSI V RAZPADAJOČEM ČASU: VZPOSTAVLJANJE SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE V RUSKIH DIPLOMATSKIH VIRIH (1990–1992) Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, letnik 15 (2015), št. 3, str. 709–750, 104 cit., 5 slik Kategorija: 1.01 Izvirni znanstveni članek Jezik: angleški (izvleček angleški in slovenski, povzetek slovenski) Ključne besede: Sovjetska zveza, Jugoslavija, Slovenija, diplomatski odnosi, razpad socialističnih federacij Izvleček: Članek tematizira pogled Sovjetske zveze oz. njene naslednice Ruske federacije na razpad SFR Jugoslavije in v tem kontekstu osamosvajanje Slovenije. Z analizo diplomatskega gradiva sovjetskega veleposlaništva v Beogradu in generalnega konzulata v Zagrebu oriše, kako so diplomati spremljali dezintegracijske procese v SFRJ, in ga dopolnjuje z uradnimi izjavami in komentarji akademskih krogov. Poglavitna spoznanja so: sovjetska zunanja politika je dosledno podpirala celovitost SFRJ in je nasprotovala osamosvajanju republik.

Priznanje novih držav leta 1992 je bilo posledica kratkega obdobja prozahodnega koncepta ruske zunanje politike in notranjepolitičnega merjenja moči med predsednikom Borisom Jelcinom in opozicijo, sestavljeno iz komunističnih in nacionalističnih sil.

S tudia

H istorica

S lovenica UredniĹĄka navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors

S tudia

H istorica

S lovenica Uredniška navodila avtorjem 1.

Stu­dia hi­sto­ri­ca Slo­ve­ni­ca (SHS) je znans­tve­na pe­rio­dič­na pub­li­ ka­ci­ja, ki jo iz­da­ja Zgo­do­vin­sko društvo dr. Fran­ca Ko­va­či­ča, Ko­roš­ka ce­sta 160, Ma­ri­bor. Re­vi­ja ob­jav­lja član­ke s po­droč­ja zgo­do­vi­ne in os­ta­ lih hu­ma­ni­stič­nih in druž­bo­slov­nih ved, ki me­ji­jo na zgo­do­vin­sko zna­ nost.

2.

Re­vi­ja Stu­dia hi­sto­ri­ca Slo­ve­ni­ca iz­ha­ja v treh šte­vil­kah let­no. V dveh šte­vil­kah ob­jav­lja pris­pev­ke v slo­ven­skem je­zi­ku – s pov­zet­kom (sum­ mary) v an­gleš­kem, nemš­kem, ita­li­jan­skem, fran­co­skem ali ru­skem je­zi­ku in iz­vleč­kom (ab­stract) v an­gleš­kem je­zi­ku. Ena šte­vil­ka je tu­je­ je­zič­na in je na­me­nje­na ob­ja­vam pris­pev­kov do­ma­čih in tu­jih av­tor­jev v enem od sve­tov­nih je­zi­kov – s pov­zet­kom (sum­mary) v slo­ven­skem je­zi­ku in iz­vleč­kom (ab­stract) v slo­ven­skem je­zi­ku.

3.

Pris­pe­vek, od­dan ali po­slan ured­niš­tvu, lah­ko ob­se­ga do 30 eno­ stran­sko tip­ka­nih stra­ni s po 30 vr­sti­ca­mi na stran (52.750 zna­ kov). Pris­pe­vek mora biti od­dan na di­ske­ti (pra­vi­lo­ma z ure­je­val­ni­kom Word for Win­dows) in v iz­ti­ska­ni ob­li­ki. Sli­kov­ni ma­te­rial v ob­li­ki la­ser­ske ko­pi­je ali v elek­tron­ski ob­li­ki (PDF ali TIF for­mat) mora biti oprem­ljen s pod­na­pi­som in na­ved­bo vira.

4.

Av­tor mora na­ve­sti na­sled­nje po­dat­ke: ime in prii­mek, aka­dem­ski na­slov, de­lov­no me­sto, us­ta­no­vo za­po­sli­tve, njen na­slov in mo­re­bit­ni na­slov elek­tron­ske po­šte (e-mail).

5.

Od­da­ni pris­pe­vek mora biti oprem­ljen: s pov­zet­kom (30-45 vr­stic), iz­vleč­kom (6-10 vr­stic) in ključ­ni­mi be­se­da­mi.

Iz­vle­ček mora biti ra­zum­ljiv sam po sebi brez bra­nja ce­lot­ne­ga be­se­di­ la član­ka. Pri pi­sa­nju se upo­rab­lja­jo celi stav­ki, izo­gi­ba­ti se je tre­ba slab­ še zna­nim kra­ti­cam in okraj­ša­vam. Iz­vle­ček mora vse­bo­va­ti av­tor­jev pri­mar­ni na­men ozi­ro­ma do­seg član­ka, raz­log, za­kaj je bil na­pi­san, ter opis teh­ni­ke ra­zi­sko­val­ne­ga pri­sto­pa (os­nov­na me­to­do­loš­ka na­če­la).

Ključ­ne be­se­de mo­ra­jo odra­ža­ti vse­bi­no pris­pev­ka in biti pri­mer­ne za kla­si­fi­ka­ci­jo (UDK).

Pov­ze­tek mora pred­sta­vi­ti na­men pris­pev­ka, glav­ne zna­čil­no­sti in me­to­do­lo­gi­jo ra­zi­sko­val­ne­ga dela ter naj­po­mem­bnej­še re­zul­ta­te in skle­pe.

6.

Be­se­di­lo pris­pev­ka mora biti pre­gled­no in ra­zum­lji­vo struk­tu­ri­ra­ no (na­slo­vi po­gla­vij, pod­po­gla­vij), tako da je mo­go­če raz­bra­ti na­men, me­to­do dela, re­zul­ta­te in skle­pe.

S tudia

H istorica

S lovenica 7.

Opom­be mo­ra­jo biti pi­sa­ne enot­no kot sprot­ne opom­be pod čr­to.

So vse­bin­ske (av­tor­jev ko­men­tar) in bib­lio­graf­ske (na­ved­ba vira, upo­ rab­lje­ne – ci­ti­ra­ne li­te­ra­tu­re).

Bib­lio­graf­ska opom­ba mora ob prvi na­ved­bi vse­bo­va­ti ce­lo­ten na­slov oz. na­ha­ja­liš­če: ime in prii­mek av­tor­ja, na­slov dela (ko gre za ob­ja­vo v re­vi­ji ali zbor­ni­ku na­slov le-tega), kraj in leto izi­da, stra­ni (pri­mer – mo­no­gra­fi­ja: Jo­že Mli­na­rič, Stu­de­niš­ki do­mi­ni­kan­ski sa­mo­ stan : ok. 1245–1782 (Ce­lje, 2005), str. …; pri­mer – re­vi­ja: Dar­ko Friš, "Ba­no­vin­ska kon­fe­ren­ca Ju­go­slo­van­ske na­cio­nal­ne stran­ke leta 1937 v Ljub­lja­ni", Zgo­do­vin­ski ča­so­pis 59, št. 1–2 (2005): str. …; pri­mer – ča­snik: (av­tor), "Vo­li­tve v ma­ri­bor­ski mest­ni za­stop", Slo­ven­ski gos­po­dar, 27. no­vem­ber 1873, št. 48, str. …; pri­mer – zbornik: Va­si­lij Me­lik, "Vpra­ša­nje re­gij v na­ši pre­te­klo­sti", v: Re­gio­nal­ni vi­di­ki slo­ven­ske zgo­do­vi­ne : zbor­ nik re­fe­ra­tov XXXI. zbo­ro­va­nja slo­ven­skih zgo­do­vi­nar­jev, ur. Peter [tih in Bojan Bal­ko­vec (Ljub­lja­na, 2004), str. …), nato pa se upo­rab­lja smi­sel­ na okraj­ša­va (da­lje: Mli­na­rič, Stu­de­niš­ki do­mi­ni­kan­ski sa­mo­stan, str. …).

Pri na­va­ja­nju ar­hiv­skih vi­rov je tre­ba na­ve­sti: ar­hiv (ob prvi na­ved­bi ce­lot­no ime, v pri­me­ru, da ga upo­rab­lja­mo več­krat, je tre­ba na­ve­sti okraj­ša­vo v ok­le­pa­ju), ime fon­da ali zbir­ke (sig­na­tu­ro, če jo ima), šte­vil­ ko fas­ci­kla (škat­le) in ar­hiv­ske eno­te ter na­slov na­va­ja­ne­ga do­ku­men­ta (pri­mer: Po­kra­jin­ski ar­hiv Ma­ri­bor (PAM), fond Pa­vel Tur­ner, škat­la 7, pi­smo Da­vo­ri­na Tr­ste­nja­ka Pa­vlu Tur­ner­ju iz Sta­re­ga Trga, 7. ju­ni­ja 1889.)

8.

Pris­pev­ki so re­cen­zi­ra­ni; re­cen­zi­je so ano­nim­ne. Na os­no­vi po­zi­tiv­ne­ ga mne­nja re­cen­zen­tov je čla­nek uvrš­čen v ob­ja­vo.

9.

Za znans­tve­no vse­bi­no pris­pev­ka in toč­nost po­dat­kov od­go­var­ja av­tor.

10. Ured­niš­tvo pre­je­te pris­pev­ke lek­to­ri­ra, av­tor lek­tu­ro pre­gle­da in jo av­to­ri­zi­ra. Ured­niš­tvo po­sre­du­je av­tor­ju prvo ko­rek­tu­ro pris­pev­ka, ki jo mora vr­ni­ti ured­niš­tvo v roku treh dni; šir­je­nje ob­se­ga be­se­di­la ob ko­rek­tu­rah ni do­vo­lje­no. Pri ko­rek­tu­rah je tre­ba upo­rab­lja­ti ko­rek­tur­na zna­me­nja, na­ve­de­na v Slo­ven­ski pra­vo­pis (1962), Slo­ven­ski pra­vo­pis 1.

Pra­vi­la (1990). Dru­go ko­rek­tu­ro opra­vi ured­niš­tvo.

11. Do­dat­na po­ja­sni­la lah­ko av­tor­ji do­bi­jo na ured­niš­tvu.

Ured­niš­tvo SHS

S tudia

H istorica

S lovenica Editor's Instructions to Authors 1.

Stu­dia hi­sto­ri­ca Slo­ve­ni­ca (SHS) is a pe­rio­di­cal scien­ti­fic pub­li­ca­tion pub­lis­hed by the Hi­sto­ri­cal as­so­cia­tion of Franc Ko­va­čič Ph­D, Ko­roš­ ka ce­sta 160, Ma­ri­bor. The pub­li­ca­tion pub­lis­hes hi­sto­ri­cal ar­tic­les and ot­her hu­ma­ni­stic and so­cio­lo­gi­cal ar­tic­les that ad­join hi­sto­ri­cal scien­ce.

2.

Stu­dia hi­sto­ri­ca Slo­ve­ni­ca is is­sued in three vo­lu­mes a year. The first two vo­lu­mes pub­lish ar­tic­les in Slo­ve­ne lan­gua­ge – with sum­ma­ries in En­ glish, Ger­ man, Ita­ lian, French or Rus­ sian lan­ gua­ ge and ab­ stracts in En­glish. The third vo­lu­me is a fo­reign lan­gua­ge vo­lu­me, which is in­ten­ded for pub­lis­hing ar­tic­les writ­ten by lo­cal and fo­reign aut­hors in one of the world lan­gua­ges – with sum­ma­ries and ab­stracts in Slo­ve­ne lan­gua­ge.

3.

An ar­tic­le, de­li­ve­red or sent to the edi­to­rial board, can com­pri­se of at most 30 one-si­ded typed pa­ges with 30 li­nes per page (52,750 print signs). It has to be de­li­ve­red on a com­pu­ter di­sket­te (edi­ted in Word for Win­dows) and in a prin­ted form. Ima­ge ma­te­rial in the form of a la­ser print or in elec­tron form (PDF or TIF for­mat) must be equip­ ped with sub­tit­les and the sour­ce quo­ta­tion.

4.

The aut­hor must sub­mit fol­lo­wing data: name and sur­na­me, aca­de­mic tit­le, oc­cu­pa­tion, in­sti­tu­tion of oc­cu­pa­tion, its ad­dress and e-mail.

5.

De­li­ve­red ar­tic­le must be equip­ped with: a sum­mary (30-45 li­nes), an ab­stract (6-10 li­nes) and key words.

Sum­mary must be un­der­stan­dab­le by it­self, wit­hout rea­ding the ar­tic­ le as a who­le. In wri­ting who­le sen­ten­ces must be used, less known ab­bre­via­tions and shor­te­nings should be avoi­ded. Sum­mary must con­ tain the aut­hor's pri­mary goal and the pur­po­se of the ar­tic­le, the rea­son why it was writ­ten and the des­crip­tion of re­search tech­ni­ques (pri­mary met­ho­do­lo­gi­cal prin­ci­ples).

Key words must ref­lect the con­tent of the ar­tic­le and must be ade­qua­ te to clas­si­fi­ca­tion (UDK).

The ab­stract must pre­sent the pur­po­se of the ar­tic­le, its main cha­ rac­te­ri­stics and the met­ho­do­logy of re­search work as well as the most sig­ni­fi­cant re­sults and conc­lu­sions.

S tudia

H istorica

S lovenica 6.

The text of the ar­tic­le must be clear and in­tel­li­gibly struc­tu­red (chap­ ter tit­les, sub-chap­ters) for the pur­po­se of clear re­cog­ni­tion of ar­tic­le's aim, work met­hods, re­sults and conc­lu­sions.

7.

No­tes must be uni­quely for­med as foot­no­tes, which can be con­tex­tual (aut­hor's com­ment) and bib­lio­grap­hi­cal (sour­ce quo­ta­tion, quo­ted li­te­ ra­tu­re).

On first quo­ta­tion, a bib­lio­grap­hi­cal foot­no­te must con­tain an en­ti­ re tit­le or lo­ca­tion: aut­hor's name and sur­na­me, tit­le (re­view or mis­cel­ lany tit­le when pub­lis­hed in it), pla­ce and date of is­sue, pa­ges (exam­ple – mo­no­graph: Jo­že Mli­na­rič, Stu­de­niš­ki do­mi­ni­kan­ski sa­mo­stan: ok.

1245–1782 (Ce­lje, 2005), p…; exam­ple – re­view: Dar­ko Friš, "Ba­no­ vin­ska kon­fe­ren­ca Ju­go­slo­van­ske na­cio­nal­ne stran­ke leta 1937 v Ljub­ lja­ni", Zgo­do­vin­ski ča­so­pis 59, No. 1–2 (2005): p. …; exam­ple – pa­per: (aut­hor), "Vo­li­tve v ma­ri­bor­ski mest­ni za­stop", Slo­ven­ski gos­po­dar, 27. no­vem­ber 1873, No. 48, p. …; pri­mer – mis­cel­lany: Va­si­lij Me­lik, "Vpra­ ša­nje re­gij v na­ši pre­te­klo­sti", in: Re­gio­nal­ni vi­di­ki slo­ven­ske zgo­do­vi­ne: zbor­nik re­fe­ra­tov XXXI. zbo­ro­va­nja slo­ven­skih zgo­do­vi­nar­jev, ed. Peter [tih and Bojan Bal­ko­vec (Ljub­lja­na, 2004), p. …). On fol­lo­wing quo­ta­ tions lo­gi­cal shor­te­nings are used (Mli­na­rič, Stu­de­niš­ki do­mi­ni­kan­ski sa­mo­stan, p. …).

Whi­le quo­ting arc­hi­val sour­ces, the arc­hi­ve must be sta­ted: arc­hi­ve (who­le name on first quo­ta­tion, on fol­lo­wing quo­ta­tions use a shor­te­ ning in brac­kets), name of fond or col­lec­tion (sig­na­tu­re, if gi­ven), num­ ber of fas­cic­le (box) and arc­hi­val unit, ad­dress of quo­ted do­cu­ment (exam­ple: Po­kra­jin­ski ar­hiv Ma­ri­bor (PAM), fond Pa­vel Tur­ner, box 7, let­ter Da­vo­ri­na Tr­ste­nja­ka to Pa­vel Tur­ner from Sta­ri Trg, 7. June 1889.)

8.

Ar­tic­les are re­vie­wed; re­views are anony­mous. An ar­tic­le is pla­ced for pub­lis­hing on the ba­sis of re­vie­wer's po­si­ti­ve view.

9.

Aut­hor is res­pon­sib­le for ar­tic­le's scien­ti­fic con­tent and ac­cu­racy of data.

10. The edi­to­rial board ar­ran­ges the lec­tu­res­hip, which is re­vie­wed and aut­ho­ri­zed by the aut­hor. Edi­to­rial board sends the first cor­rec­tion to the aut­hor, who has to re­turn it in three days; en­lar­ge­ment of text whi­le cor­rec­ting is not per­mit­ted. Whi­le cor­rec­ting cor­rec­ti­ve signs, as sta­ted in the ort­ho­graphy, must be used. The edi­to­rial board per­forms the se­cond cor­rec­tion.

11. Ad­di­tio­nal ex­pla­na­tions are avai­lab­le at the edi­to­rial board.

Ed­to­rial board of SHS

S tudia

H istorica

S lovenica Studia Historica Slovenica, letnik 15 (2015)

Ka­za­lo / Con­tents V spomin/ In Memoriam MATEJA MATJAŠIČ FRIŠ, DARKO FRIŠ, MARTIN GRUM: V spomin

– prof. dr. Andrej Vovko (1947–2015).......................................................479 STANE GRANDA: In Memoriam – prof. dr. Andrej Vovko (1947–2015)........479

Član­ki in raz­pra­ve / Pa­pers and Es­says MATJAŽ KLEMENČIČ: Slovene National Homes in the U.S.A. ............................ 29 Slovenski narodni domovi v ZDA MARUŠA VERBIČ KOPRIVŠEK: History of Slovenian Home in Denver,

Colorado – Political Diversity as an Exception ........................................... 55 Zgodovina Slovenskega doma v Denverju, Kolorado – politična raznolikost kot izjema ADAM WALASZEK: Polish National Alliance in America in the Years

1895–1896 and the Foundation of the PNA Home in Chicago ...............71 Poljska narodna zveza v Ameriki v letih 1895–1896 in izgradnja doma PNA v Chicagu JERNEJ ZUPANČIČ: Spatial Structure of Slovene Ethnic Settlements in

the USA. The Role and Sense of Spatiality among Diaspora Members ......87 Prostorska struktura slovenskih etničnih naselbin v ZDA. Vloga in pomen prostorskosti med člani slovenske diaspore

S tudia

H istorica

S lovenica BOGDAN KOLAR: Slovenian Members of Religious Orders and

Communities in the United States as a Link between the

Catholic Community in Slovenia and in the United States ......................105

Slovenski člani redovnih skupnosti v Združenih državah kot

vez med katoliško skupnostjo v Sloveniji in v Združenih državah IRENA MARKOVIĆ: Baraga's and Pirc's Missionary Letters as a Source for Knowledge of the United States of America and Indians in Slovenia .....127 Baragova in Pirčeva misijonska pisma kot vir za poznavanje Združenih držav Amerike in Indijancev na slovenskem etničnem ozemlju MARTIN ŠÁMAL: Correspondence of Vojta Náprstek from Milwaukee (1848–1858).................................................................................................149

Korespondenca Vojte Náprsteka iz Milwaukeeja (1848–1858) MIHA ZOBEC: Familial Networks of Exchange, Support and Solidarity

as Expressed through Personal Correspondence ..................................... 169 Družinska mreža izmenjave, podpore in solidarnosti, kot se je izražala v osebni korespondenci MIRJAM MILHARČIČ HLADNIK: Children as Correspondents

in the Epistolary Practices of Migrant Families ........................................ 185 Otroci kot korespondenti v epistolarnih praksah migrantskih družin ALEKSEJ KALC: "In This Way We Can Feel Closer": Audio Letters

between Australia and Trieste/Trst ........................................................... 201 "Na ta način se počutimo bliže": zvočna pisma med Avstralijo in Trstom REBEKA MESARIĆ ŽABČIĆ: Image of Croatia through the Eyes

of Croatian Immigrants in USA .................................................................. 221

Podoba Hrvaške skozi videnje hrvaških priseljencev v ZDA GREGOR ANTOLIČIČ: Bog Ohrani, Bog obvari Nam Cesarja, Avstrijo!

Izbruh prve svetovne vojne v habsburški monarhiji ................................. 259 Gott erhalte, Gott beschütze unsern Kaiser, unser Land! Der Ausbruch des Ersten Weltkriges in der Habsburger Monarchie JURIJ PEROVŠEK: Slovenci in habsburški vladar v vojnih letih 1914–1918 ....................................................................................................281 Slovenes and the Habsburg Ruler in the War Years 1914–1918

S tudia

H istorica

S lovenica GREGOR JENUŠ: Slovenci in velika vojna (1914–1918). Slovenska

razdvojenost med zvestobo cesarju in željo po narodni avtonomiji ......301 Slovenes and the Great War (1914–1918). Slovenian Division between Loyalty to the Emperor and a Wish for National Autonomy TAMARA GRIESSER-PEČAR: Mirovna pobuda cesarja Karla I: Misija Sixtus ....321 Die Friedensinitiative Kaiser Karls I.: Die Mission Sixtus BOŽO REPE: "Osvobajate nas, hkrati pa nas režete na koščke".

Odnos velikih sil do Slovencev med prvo svetovno vojno

in ob njenem koncu .....................................................................................337

"You are freeing us, but at the same time cutting us into pieces."

The Attitude of Major Powers towards Slovenes during the

Great War and at its End MARKO ŠTEPEC: "Kot teleta smo bili": izkušnja in spomin na Galicijo .........357 "We were like Calves": the Experience and Memory of Galicia BLAŽ TORKAR: Odmevi dardanelske krize v slovenskem časopisju................377

The Response of Slovenian Newspapers to the Dardanelles Crisis SANDI VOLK: Prva svetovna vojna v Trstu v poročanju dnevnika

Edinost skozi prizmo tržaškega narodnega doma .................................. 393 Reports on the Great War in the Trieste Daily Newspaper Edinost from the Trieste National Hall Perspective PIERO PURINI: Demografske in etnične spremembe Trsta in

Primorske v prvi svetovni vojni .................................................................. 421 Demographic and Ethnic Changes of Trieste and the Coastal Region (Primoska) in the First World War DARJA KEREC: Odzivi na vstop Italije v vojno v prekmurskem katoliškem

tisku (s posebnim ozirom na Kleklov Marijin list in Koledar) ............... 441 Reactions to the Entry of Italy into the War in the Catholic Press of Prekmurje (especially Klekl’s Marijin list and Koledar) JANJA ŽMAVC: "Post autem auditis oratoribus Graecis...": Some Notes on Intercultural Perspective of Classical Rhetoric...........................................491 "Post autem auditis oratoribus graecis...": nekaj opomb k medkulturnem vidiku klasične retorike

S tudia

H istorica

S lovenica MATJAŽ RAVBAR: Maistrova eskadrilja : letalci v Mariboru v

letih 1918 in 1919 ........................................................................................511 Maister Squadron : Pilots in Maribor between 1918 and 1919 GREGOR PIVEC: Sanitetna služba Maistrove vojske..........................................533 Sanitary Services of the General Maister's Army ALENKA KORON: Tematizacije vélike vojne pri Jušu Kozaku .......................549 Representations of the Great War in Juš Kozak JOŽICA ČEH STEGER: Stanko Majcen in vélika vojna ......................................565 Stanko Majcen and the Great War KATJA MIHURKO PONIŽ: "Prva svetovna vojna v delih

slovenskih književnic ...................................................................................577 The Great War in the Works of Slovenian Female Writers BRANISLAVA VIČAR: "Vloga vojaka v spomenikih prve svetovne vojne: ideološka reprezentacija vojne v tridimenzionalnih objektih ................595 The Role of a Soldier in First World War Monuments: Ideological Representation of the War in Three-Dimensional Objects MATEJA MATJAŠIČ FRIŠ: Izvrševanje "poslednje volje"

dr. Pavla Turnerja...........................................................................................621

Enforcing the "Last Will" of Dr. Pavel Turner URŠKA LAMPE: Od prve svetovne vojne do Konvencije

o ravnanju z vojnimi ujetniki (1929)...........................................................649

From the First World War to the Convention relative to the

Treatment of Prisoners of War (1929) VINKO SKITEK: Nemška poštna služba v Mežiški dolini med

drugo svetovno vojno ................................................................................ 661

German Postal Service in the Meža Valley during the Second World War TOMAŽ IVEŠIĆ: ''Compared to Him the Prisoners are Innocent People'':

The Fall of Milovan Djilas (1948–1954) ................................................... 677 ''V primerjavi z njim so zaporniki nedolžni ljudje'': padec Milovana Đilasa (1948–1954)

S tudia

H istorica

S lovenica ANDREJ STOPAR: New Relations in the Crumbling Times: Emerging Slovenia's Independence in Russian Diplomatic Sources (1990–1992) ............................................................................................... 709

Novi odnosi v razpadajočem času: vzpostavljanje slovenske

osamosvojitve v ruskih diplomatskih virih (1990–1992)

Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors