Mateja Gabor: “Ko nekdo predela in poravna svojo karmo, pomaga mnogim za seboj.” (str

Mateja Gabor: “Ko nekdo predela in poravna svojo karmo, pomaga mnogim za seboj.”

Mateja Gabor, 33-letnica vilinskega videza, zase pravi, da že od malih nog vidi raj na Zemlji, v katerem so vsi srečni in živijo v miru. Od nekdaj je vedela, da to niso samo pravljice in da bo to doživela. Vse, kar se zdaj dogaja, se mora, pravi, saj se drugače ljudje ne bi prebudili. Nekdanja pomočnica vzgojiteljice v vrtcu je lani začutila, da mora v službi dati odpoved, in sledila je temu vzgibu. Za njo so leta težkega, bolečega dela na sebi. Vendar ji je uspelo, da se je dvignila, in danes lahko reče, da se je našla. O sebi pravi: “Kdo sem jaz? Deklica, ki je imela veliko sanj. Ki so jo ubili. Jo prepričali, da je majhna. Zdaj se prebuja v sebi in spoznava, da je prišla, da bo srečna. Da bo živela svoje sanje.”

Mateja, kako je bilo, ko ste se podali na pot iskanja in najdenja same sebe, kaj ste doživljali?

Nič ni bilo v redu. Ne jaz ne okolje. Bedna služba. Bedno vse. Želela sem iti. Nazaj domov, ker se tu na Zemlji nikdar nisem počutila doma. Bolj ko sem meditirala, bolj mi je bilo grozno. Sama sebi sem rekla: “Kam sem zabredla, zakaj mi je bilo tega treba?” Prej sem se imela bolje. Pila sem, kadila, jedla cele dneve, skakala iz zveze v zvezo. Zakaj zdaj vse te muke? A v sebi sem vedela, da sem se podala na to pot in da vrnitve nazaj ni, samo še naprej grem lahko. To je pot, proces. Zadnjih pet let se učim. O življenju.

Pravite, da ste se osvobodili sistema. Kaj ste storili?

Pred enim letom, pravzaprav že preden je prišla “korona”, sem začutila, da moram izstopiti iz sistema, da moram dati odpoved. Nisem vedela, zakaj. A notranji glas je bil intenziven in močan. Nisem več mogla zdržati v okolju, kjer sem se počutila grozno, kjer so me dan na dan terorizirali iz ene in druge strani. Že lani maja so me silili, da moram nositi masko, a sem se upirala. Vedno sem se v vsaki službi upirala in nikdar nisem “šparala” jezika. Prepoznala sem, kako mi želijo “peglati” možgane. Zato sem se začela upirati še močneje. Delala sem v vrtcu in ob koncu šolskega leta se preprosto nisem več videla v tej službi. Tako sem s 1. septembrom 2020 dala odpoved.

Kako vam je bilo potem, najbrž ni bilo lahko?

Znašla sem se popolnoma izgubljena na sredi med zunanjim in notranjim svetom. Brez denarja, s kreditom, brez službe sem tvegala vse. Nisem vedela, zakaj delam stvari, ki jih delam. Zakaj se podajam v neznano, kjer ni nobene garancije. Kjer ni obljubljenega rednega prihodka. A to mi sploh ni bilo več pomembno. V moji glavi je odmevalo le: “Mateja, potrebuješ višjo zavest, zdaj ni pomembna višja plača.” Sledila sem temu glasu.

Zadnje leto v službi mi je bilo zelo težko. Gledala sem to 3D matrico, nič ni več delovalo. Vedela sem, da sem premajhna, da bi kaj spremenila, a vedela sem tudi, da moram iti. In da bo prišel dan, ko bodo ljudje začeli razmišljati o drugem sistemu, ker tako, kot je, ne gre in pika. Še preden je prišla karantena, se v sebi videla, da je treba vse zapreti, ker drugače ljudje ne bodo skapirali.

Mateja Gabor: “Povedati svoje mnenje je „nevarno“, a meni je prav vseeno. Če bi me danes kdo silil s testom, bi dala odpoved tisti trenutek.”

Zakaj, mislite, se ljudje ne opogumijo in storijo tega, kar ste storili vi?

Povedati svoje mnenje je “nevarno”, a meni je prav vseeno. Če bi me danes kdo silil s testom, bi dala odpoved tisti trenutek. Mnogi rečejo: “Sem tiho, ker imam kredit, potrebujem službo ...” Itd. Izgovori, dragi človek. Kaj ti je bolj pomembno? Tvoje zdravje ali to, da predaš svojo svobodo nekomu drugemu?

Vendar razumem. Globoko razumem strah vsakega in ga spoštujem. Tudi do tega sem morala sama priti. Do tega razumevanja. Dokler ne poznaš sebe, te vodi tema. Tema pa niso samo entitete in ljudje, ki so nevarni, in nevidni svet, ki je bíl velik boj. Tema je v nas. V naših celicah. To so prepričanja, ki so nam jih dali drugi, rane in travme, ki so nam jih povzročili. Ko so nas ugasnili. To je treba odpreti in se osvoboditi.

Mislite, da bi se morali upreti sistemu?

Ja, treba se je upreti. In tega ne bo naredil partner zate, niti starši, če si polnoletna oseba. To moraš storiti sam. Zmagovalec si ti sam. NIHČE nima pravice posegati v tvoje telo!! Nihče ti ne more dati odpovedi, ker sploh nima pravnega dokazila, ničesar. Grožnje glede tega niso v skladu s človekovimi pravicami.

Človek, ne dovoli, da še kdorkoli hodi po tebi. Bilo je dovolj. Postavi se zase. Zahvali se drugim za vse izkušnje in obrni pogled proti zmagi svetlobe. Resnično začuti hvaležnost, ko pomisliš na ljudi, ki so te ranili.

Zagotovo ima vse svoj razlog ... Najbrž imajo tudi speči ljudje svojo nalogo?

Tako je. Na neki točki tudi sama spoznavam, da če ne bi bilo spečih ljudi okoli mene, se ne bi razvijala. In zato sem jim neskončno hvaležna. Brez njih ne bi šla tako globoko v svoje globine, kot grem, vsak dan bolj. Ne bi doživljala vsega, kot doživljam. Vem, da jih moram spustiti. In se jim zahvaliti. Ne smem jih na silo prebujati. Ko bodo potrebovali pomoč, je moja naloga, da jih objamem in podprem, tudi če sem ta trenutek za njih čudna, celo slaba oseba.

Prepoznati moramo, da smo vsi bratje in sestre, a obenem sprejeti, da kdor se je odločil trpeti, je to njegova izbira. Vsakdo mora slediti sebi.

Mogoče je bilo vse določeno že prej, preden smo prišli sem?

Ja, verjamem v dogovor duš. V to, da se vse zgodi v pravem trenutku. Zaupam, da je vse prav tako, kot je, da se odvija božanski načrt, v katerem smo vsi varni. In da nas stvarnik VSE brezpogojno ljubi in sprejema, takšne, kot smo. Programirani smo bili, da smo postali v odrasli dobi sami sebi največji rabelj. In koliko jeze, sovraštva, grenkobe! Spoznala sem, da ko pri sebi ozaveščam stvari, več in bolje vidim druge ljudi. Jaz v sebi vem, kaj je moja naloga. A ta je tako nematerialna, da je mnogi ne razumejo. In že to je bilo najtežje - slediti sebi, ne glede na vse okoli sebe. To sploh ni lahka