Oblikovanje Edin Alibešter, Cankarjev dom Fotografija Jošt Franko
Ustanovitelj in glavni sofinancer kulturno-umetniškega programa CD
REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA KULTURO
Glavni pokrovitelj
Medijski partner
V sodelovanju z
vsebina contents
2
uvodnik introduction mednarodna žirija international jury tekmovalni sklop competition section Nasmeh Helen Keller Her Socialist Smile John Gianvito Primer spolne zlorabe The Case You Alison Kuhn Nemesis Nemesis Thomas Imbach Acasa, moj dom Acasa, My Home Radu Ciorniciuc Punčka Petite fille Sébastien Lifshitz aktualni, družbenokritični relevant, socio-critical Neprebojen Bulletproof Todd Chandler Ujete v medmrežju Caught in the Net Barbora Chalupová, Vít Klusák 76 dni 76 Days Chen Weixi, Hao Wu, Anonymous Disident The Dissident Bryan Fogel Nokturno Notturno Gianfranco Rosi intimni in globalni portreti intimate and global portrayals Ko plime obmolknejo Silence of the Tides Pieter-Rim de Kroon Krvav nos, prazni žepi Bloody Nose, Empty Pockets Bill Ross IV, Turner Ross Ljudje iz garaž Garage People Natalija Jefimkina Gunda Gunda Viktor Kosakovski miti, ikone, mediji myths, icons, media MLK / FBI MLK / FBI Sam Pollard Par rund s Shanom MacGowanom Crock of Gold: A Few Rounds with Shane MacGowan Julien Temple Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci Homecoming: Marina Abramović and Her Children Boris Miljković Zapiski iz podzemlja Notes from the Underworld Tizza Covi, Rainer Frimmel
posvečeno: Matjaž Ivanišin tribute: Matjaž Ivanišin Che Sara Štirje arhitekturni filmi Four Architecture Films Karpopotnik Karpotrotter Hiške Little Houses Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba Every Good Story Is a Love Story Playing Men
informacije information
Cena ogleda posameznega filma je 6’50 EUR. Ogledi kratkih filmov Che Sara, Štirje arhitekturni filmi, Hiške in Karpopotnik v okviru retrospektive Matjaža Ivanišina so brezplačni, cena za ogled celovečernih filmov Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba in Playing Men je 3 EUR. The price of a single film access code is EUR 6.50. The viewing codes for short films comprising the Matjaž Ivanišin Retrospective – Che Sara, Four Architecture Films, Little Houses and Karpotrotter – are free of charge, the price of access codes for Every Good Story Is a Love Story and Playing Men is EUR 3.
vsebina contents
3
uvodnik introduction
4
Dokumentarci 2021: Uvodnik
Šele ko mi je Dušan Moravec poslal svoj novi dokumentarec o prvih vtisih iz pandemije marca 2020, sem se v celoti zavedel, da bo že leto dni od kolektivnega bega v intimo, neki notranji svet, ki ga je vsakdo od nas občutil drugače. V kolumni iz istega obdobja sem še malo duhovičil, da mi je izolacija »kot pisana na kožo«, medtem pa je v teh dneh, po slabem letu od prvega zaprtja, že očitno, da kombinacija številnih dejavnikov in prepovedi človeku močno preseda, sploh če hoče izvreči »svojega otroka« ter ga predstaviti mestu in svetu. 23. dokumentarci so takšen otrok, ki mu nismo privoščili pretiranega poležavanja, zato smo se odločili preiti k dejanjem in ga predstaviti v kakršnem koli okolju. Lansko leto smo dokumentarce že prestavljali, gledali na koledar, spremljali epidemiološko sliko in jih potem na prelomu iz pomladi v poletje izvedli v nekakšnih polovičarskih pogojih. Tokrat ne, dokumentarci so marčevski dogodek in marca bodo predstavljeni v gloriji virtualnega domačega kina. Srce krvavi, tudi zato ker so številni filmi – kot temu rečemo – »rojeni za veliko platno«, ampak ker je življenje tudi stvar doslednosti, bomo tokrat takšni. Dvajset celovečernih dokumentarcev ter peščica kratkih filmov bo skušalo aktualne stvari doma in po svetu postaviti v kontekst. Prvi kontekst bo dal Matjaž Ivanišin, slovenski nacionalni zaklad, ki mu je bila letos podeljena »mala« Prešernova nagrada in čigar filmi so majhne, iskrene, brezčasne mojstrovine o dinamiki med ljudmi, različnih folklorah, kulturah in
običajih. Drugi kontekst plete trmoglava pandemija, ki ji bo mero vzel kitajski zorni kot; tretjega, četrtega in tako naprej pa teme preostalih filmov, ki se gibljejo med filozofskimi razmišljanji, igrivimi in deloma insceniranimi dokudramami, nikoli bolj aktualno #JazTudi problematiko, fenomenom spletnih zavajanj in prevar, do vprašanj spolne identitete ali nikoli premaganega političnega nadzora in represije. Marina Abramovič v filmu o svojem življenju in delu ter vrnitvi v domovino poudari, da je v mladosti iz strahu pred ustvarjalno blokado trikrat splavila; tisti otroci iz naslova da so njeni mladi somišljeniki in sledilci. Festivalski otrok je tukaj in zdaj. Morda je zaradi spletne izdaje malce deformiran, ampak takšnega imamo radi. Do naslednje izdaje, ki bo, verjamem, znova potekala v normalnih okoliščinah. Simon Popek vodja filmskega programa Cankarjevega doma
2021 Documentary Film Festival: Foreword It was only when Dušan Moravec sent me his new documentary capturing the first impressions of the March 2020 pandemic that I fully realised that a whole year has passed since the collective retreat into intimacy, into an inner world that each of us experienced differently. While at the time I was still making facetious comments in my column that isolation was “just my cup of tea”, it has these days – after a little less than a year since the first lock-down – become palpably clear that a combination of various factors and prohibitions can start to get on one’s nerves, especially if one wants to release one’s ‘brainchild’ and show it to the city and the world. Our children are the 23rd documentary festival’s films; rather than letting them lie idle we decided to go ahead and show them in whichever environment. Last year, we kept postponing the festival, rescheduling it, monitoring the epidemiological situation, and then holding the festival at the beginning of summer in a rough approximation of the normal conditions. Not this year, though. The documentary film festival is a March event, and in March it shall take place; in the glorious comfort of home cinema. One’s heart bleeds, also because many films – as the saying goes – were “born for the big screen”. However, as life is also a matter of principle, we will make a principled stand this time. Twenty full-length documentaries and a handful of shorts all aim to put current national and global events into context. The first context is created by Matjaž
Ivanišin, a Slovenian national treasure and this year’s Prešeren Prize laureate, whose films are small, sincere, timeless cinematic bravuras exploring social dynamics, interactions among people, within different folklores, cultures and customs. The second context is provided by the unyielding pandemic that will be examined from the Chinese angle; the third, the fourth and other contexts are established by the remaining films whose formats and themes range between philosophical reflections, playful and semi-staged docudramas, the never hotter #MeToo issue, the phenomenon of online misrepresentation and deceit, questions of gender identity, as well as the ineradicable political control and repression. In the film about her life and work, and her return home, Marina Abramović reveals that she had three abortions in her youth for fear of experiencing a creative block; the children referred to in the movie’s title are her young likeminded adherents. Our festival child will see the light of day here and now. Perhaps the online format will render it slightly deformed, but we are going to love it anyway. Until the next edition: which we have every hope of holding in normal circumstances again. Simon Popek Cankarjev dom Film Programme Director
5 uvodnik introduction
uvodnik introduction
6
Na FDF 2021 nove priložnosti za reflektiranje sveta
Umetnost je preveč neulovljiva, pomembna in kompleksna tema, da bi si jo lahko privoščili krčiti na njeno »uporabnost« za napredek človeka, skupnosti, družbe, sveta. A to ne pomeni, da te razsežnosti nima. Številni umetniki si prizadevajo s svojim delom tematizirati družbene izzive, vprašanja krivice in pravice, nastavljati ogledalo družbi, včasih preprosto zastavljati (prava) vprašanja – ne pa nujno tudi ponujati odgovorov! To še posebej velja za ustvarjalce dokumentarnih filmov, ki odpirajo vprašanja iz človekovih pravic. V Amnesty International prepoznavamo in slavimo to pomembno vlogo umetnosti; z ustvarjalci nekako sklepamo zavezništva v prizadevanju za boljši svet. Predvsem je dragoceno, kako kršitve in grožnje za človekove pravice, ki jih v individualnih očeh zlahka dojemajo kot abstraktne in oddaljene, skozi zgodbo dokumentarni filmi »naredijo« realne. Kot je leta 2012 za MMC dejal slovenski režiser Damjan Kozole glede svojega odličnega dokumentarca Dolge počitnice: »V tem filmu se nisem ukvarjal s tem, koliko je bilo izbrisanih. Niso me zanimale številke. Niti me ni zanimalo, kdo je v resnici odgovoren za izbris. Hotel sem prikazati
tri usode mladih ljudi, ki so rojstvo in odraščanje te države občutili na svoji koži.« Tudi letošnji izbor dokumentarnih filmov v tekmovalnem sklopu obeta vrsto priložnosti, da se potopite v zelo aktualne teme – mimo mehurčkov na družbenih omrežjih, lažnih novic in/ali »clickbaitov«. Dokumentarec Primer spolne zlorabe režiserke Alison Kuhn obravnava vprašanje spolnega nadlegovanja in zlorab – teme, ki že nekaj let odmeva v svetu, pa tudi v Sloveniji. Gre za področje, s katerim se aktivno ukvarjamo v Amnesty International, predvsem v nekajletnem prizadevanju za spremembo kazenskega zakonika v jasno določilo, da je spolni odnos brez soglasja posilstvo. Kot lahko vidimo v našem delu, vlada v družbi precejšnje nerazumevanje, kaj soglasje oz. privolitev v resnici pomeni – ter vsak dodatni vir znanja in razmisleka glede tega je neznansko dobrodošel. Režiser Thomas Imbach nas bo v Nemesis popeljal v svet podiranja stare železniške postaje, ki jo nadomesti sodoben zapor s policijsko postajo, kar dopolnjujejo pričevanja migrantov, ki živijo v Nemčiji brez dokumentov – in so, če si dovolim interpretacijo, tako nezaželeni kot ta stara železniška stavba. Razmer
ne moremo povsem enačiti, a vendar mora človek pomisliti na dogajanje okoli Roga, katerega podiranja so se mestne oblasti lotile sredi zime in epidemije, po navedbah brez ustreznega obveščanja njegovih uporabnikov – in ki je vsa leta delovanja bil tudi zatočišče ljudi, ki jih je večinska družba tako ali drugače zavrgla, med drugimi tudi omenjenih izbrisanih in migrantov. Podobno aktualen je režiser Radu Ciorniciuc v Acasa, moj dom, ki s posegom oblasti v življenje romske družine prikaže, kako »večinska« skupnost velikokrat diktira življenje manjšin, ne da bi pri vključevanju upoštevala njihove izkušnje in želje. V dokumentarcu Punčka pa režiser Sébastien Lifshitz v zgodbi Sashe, ki ji je bil ob rojstvu pripisan moški spol, a se sama opredeljuje za dekle, pripoveduje, kako družba vprašanje spola še vedno dojema črno-belo. Kar velja tudi za Slovenijo, kjer je po raziskavi zavoda TransAkcija iz leta 2019 ena izmed treh transspolnih oseb zaradi razkritja svoje spolne identitete doživela prekinitev prijateljstva (36 %) in zavrnitev starša/ staršev/skrbnika/skrbnikov (33 %). Desetina (12 %) transspolnih oseb pa je
prenehala prejemati finančno podporo starša/staršev/skrbnika/skrbnikov. In, nenazadnje, bo Nasmeh Helen Keller režiserja Johna Gianvita predstavil Helen Keller, s poudarkom na tem, kako je bila, čeprav je v otroštvu oslepela in oglušela, aktivistka za človekove pravice. Gospa Keller je le ena v dolgi vrsti zagovornikov človekovih pravic, ki se vije skozi zgodovino vse do danes. Njihove zgodbe je pomembno povedati – ne le ker si zaslužijo poklon (si ga!), ampak tudi ker nam dajejo upanje in zagon v časih, ko vsakodnevno akutno občutimo, da moramo za svoje pravice še bolj budno skrbeti. Nataša Posel direktorica Amnesty International Slovenije
7 uvodnik introduction
uvodnik introduction
8
2021 DFF’s New Opportunities for Reflecting on the World
Art is too elusive, important and complex a subject to permit being reduced to its ‘usefulness’ for human and social progress, advancement of a community and the world. But that does not mean it lacks this dimension. Through their work, many artists seek to thematise societal challenges, bring up questions of justice and injustice, provide a reflection of society, sometimes simply to raise (the right) questions – but not necessarily to offer answers!
the erasure. I wanted to show the lives of three young people who experienced the birth and growth of this country to their cost.”
This holds particularly documentary filmmakers human rights issues.
Director Alison Kuhn’s The Case You deals with the issue of sexual harassment and abuse – a topic that has been generating global interest for several years, stirring public debate also in Slovenia. It is an area of concern that Amnesty International has been actively working on, particularly in making a years-long effort to amend the penal code in a way to clearly specify that sexual intercourse without consent is rape. It has transpired through our activities that there is widespread misunderstanding about what consent actually means – thus any additional source of clarification and insight into this subject is more than welcome. Thomas Imbach’s Nemesis chronicles the process of pulling down an old freight station, to be replaced by a modern prison with an appertaining police
true for addressing
Amnesty International recognises and celebrates this important role of art; in a way, we form alliances with artists in our efforts to make the world a better place. Above all, it is especially valuable how violations of and risks to human rights – in the eyes of an individual often perceived as abstract and distant – are ‘rendered’ real through a documentary film’s narrative. To quote the words of Slovenian director Damjan Kozole commenting on his splendid documentary, The Long Vacation, in 2012: “With this film, I did not want to deal with how many persons were erased. I was not interested in numbers. I didn’t even care who was truly responsible for
This year’s selection of documentaries comprising the competition section again offers a promising set of opportunities for immersion in highly topical issues – avoiding the social media filter bubbles, fake news and/or clickbaits.
station. The cinematic observation is complemented by testimonies of illegally resident migrants in Germany – who are, if I may be permitted to make an interpretation, as undesirable as this old freight station. While it is difficult to draw a direct comparison between these situations, one cannot but think about the situation with Ljubljana’s Rog: the city authorities proceeded with the disused factory’s demolition in the midst of winter and during the epidemic, allegedly without properly notifying its users – the squatted building had been a place of refuge for people rejected, in one way or another, by the mainstream society, including the abovementioned erased and migrants. Looking at a similarly topical issue, Radu Ciorniciuc’s Acasa, My Home focuses on the intervention of the authorities in the lives of a Roma family to show how the ‘majority’ society often dictates the fate of minorities without considering their experiences and wishes when integrating them. In Petite Fille director Sébastien Lifshitz, through the story of Sasha, an assigned male at birth who identifies herself as a girl, relates how society still perceives the issue of gender in black and white. This also holds true for Slovenia: according
to a 2019 survey done by TransAkcija Institute, one in three transgender people experienced, on disclosing their gender identity, the severance of friendship (36%) and rejection by parent/ parents/foster parent/parents (33%). One tenth (12%) of transgender people stopped receiving financial support from the parent/parents/foster parent/ parents. And, last but not least, John Gianvito’s Her Socialist Smile portrays Helen Keller, highlighting her life as a human rights activist despite going blind and deaf as a child. Ms Keller belongs to a long line of human rights defenders that traces its history back to time immemorial. It is important to tell their stories – not only because they are deserving of a tribute (they are!), but also because they give us hope and inspiration at a time when we are becoming acutely aware in our dayto-day lives that our rights need even greater protection. Nataša Posel Amnesty International Slovenia Director
9 uvodnik introduction
mednarodna žirija international jury
10 Nagrada Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic (sklop Tekmovalni filmi) Amnesty International Slovenia Human Rights Film Award (Competition Section)
Ketty Nivyabandi
Dragan Barbutovski Nataša Bučar Foto Urška Boljkovac
Nataša Bučar je od leta 2016 direktorica Slovenskega filmskega centra (SFC). Ima bogate izkušnje v filmski industriji, pri filmu deluje že več kot dvajset let. Svojo pot na tem področju je začela kot vodja projekta LIFFe, največjega mednarodnega filmskega festivala v Sloveniji. V svojem desetletnem delovanju v kulturnokongresnem centru Cankarjev dom se je ukvarjala tudi s filmsko distribucijo ter organizacijo in izvedbo Festivala dokumentarnega filma. Leta 2008 je v okviru mednarodnega združenja CICAE pridobila licenco za mlade filmske menedžerje. Izkušnje iz filma si je nabirala kot direktorica Festivala slovenskega filma, pomočnica direktorja Slovenskega filmskega sklada in kot generalna direktorica Direktorata za medije na Ministrstvu za kulturo. Pozneje je kot strokovnjakinja za filmski marketing sodelovala z arthouse kinom Kinodvor v Ljubljani, leta 2016 pa je bila imenovana za direktorico Slovenskega filmskega centra, ki predstavlja osrednjo inštitucijo za film v Sloveniji. Kot direktorica SFC usmerja in vodi politiko razvoja filma in filmske kulture v Sloveniji. Od leta 2017 je članica EFAD, Združenja direktorjev evropskih filmskih agencij, sodelovala pa je tudi v dveh ekspertnih skupinah Evropske komisije za AV-področje, in sicer kroženje evropskih filmov in evropsko koprodukcijsko sodelovanje.
Nataša Bučar has been Director of the Slovenian Film Centre (SFC) since 2016. She has extensive experience in the film industry and has been working in this area for over 20 years. She began her career in the industry as project manager of the Ljubljana International Film Festival, Slovenia’s largest international film festival. While working for the cultural and congress centre Cankarjev dom for a decade, she was involved in film distribution and the organization and implementation of the Documentary Film Festival. In 2008, she obtained a Young Film Manager licence within the framework of the international association CICAE. She gained experience in film also as the Director of the Slovenian Film Festival, Assistant Director of the Slovenian Film Fund and as Director General of the Media Directorate at the Ministry of Culture. Later, as a film marketing expert, she collaborated with the arthouse cinema Kinodvor in Ljubljana. In 2016 she was appointed Director of the Slovenian Film Centre, the country’s central film institution. As the director of SFC, she helps set and lead the policies in the field of film development and film culture in Slovenia. Since 2017, she has been a member of EFAD, the Association of Directors of European Film Agencies, and has participated in two expert groups of the European Commission for the audio-visual fields, namely in the areas of European film circulation and European co-productions.
11 mednarodna žirija international jury
mednarodna žirija international jury
12 Dragan Barbutovski trenutno v eni osebi pooseblja dve ključni značilnosti, pomembni za letošnji Festival dokumentarnega filma: je eden od prvih članov Amnesty International Slovenije in direktor British Councila v Sloveniji. Kot študent politologije se je v zgodnjih devetdesetih pridružil takratni prvi skupini AI na t. i. Vzhodu, kar ga je zaznamovalo do danes – aktivistično, z veliko usmeritve na vrednote in pravičnost se loteva vseh svojih profesionalnih projektov. V več kot treh desetletjih je bil aktivist, novinar, urednik, tiskovni predstavnik, komunikator, politični svetovalec, analitik, ustanovitelj think tanka in start-upa … in to v Sloveniji, Združenem kraljestvu, Bruslju, Kosovu in Gruziji. Je velik ljubitelj zgodb: včasih jih v vlogi komunikatorja pripoveduje sam, včasih jih kot gledalec spremlja, analizira in o njih razmišlja. Vedno s stališča »the big picture«. Med delom in bivanjem na Kosovu je postal velik ljubitelj dokumentarnega filma – na Dokufestu v Prizrenu je v štirih letih pogledal na ducate izjemnih dokumentarcev z vsega sveta.
Dragan Barbutovski currently embodies two key characteristics relevant to this year’s Documentary Film Festival: he is one of the first members of Amnesty International Slovenia and the Director of the British Council in Slovenia. A political science student in the early 90s, he joined the first AI group in the so-called East which has left an indelible mark on him. An activist with a focus on values and justice, he tackles all his professional projects in a similar manner. For more than three decades, he has been an active member of the society, an activist, journalist, editor, spokesman, communicator, political consultant, analyst and founder of think tanks and start-ups. He has been active in Slovenia, the United Kingdom, Brussels, Kosovo and Georgia. Dragan is a big fan of stories. Sometimes he becomes a storyteller himself, performing the role of a communicator, sometimes as a spectator he merely monitors, analyses and thinks about other people’s stories. His thoughts always spring from the ‘big-picture’ point of view. While living and working in Kosovo, he became a big fan of documentaries – at the Dokufest in Prizren, within the space of four years, he saw dozens of outstanding documentaries from around the world.
Ketty Nivyabandi je oktobra 2020 postala generalna sekretarka Amnesty International Kanade (angleška sekcija). Poleg položaja glavne tiskovne predstavnice je odgovorna tudi za razvoj in izvajanje dela pri človekovih pravicah v Kanadi. Vodenje si deli z izvršnim direktorjem AI Kanade. Ketty je aktivistka in zagovornica človekovih pravic na globalni ravni; ima poglobljeno in praktično strokovno znanje o izzivih begunstva ter presečišča spolov, rase, demokracije in človekovih pravic. Preden je leta 2015 v Kanadi zaprosila za azil, se je soočila s policijskim nasiljem, saj je bila vodilna organizatorica miroljubnih ženskih protestov za demokratične spremembe v svoji državi Burundi. V preteklosti je Ketty vodila raziskave in kampanje v podporo mirovnim aktivistkam na globalni ravni na številnih konfliktnih in postkonfliktnih območjih, vključno s Sirijo, Jemnom, Južnim Sudanom, Mjanmarom in Gvatemalo. Kot komunikacijska strateginja ima obsežne izkušnje sodelovanja z aktivisti z namenom krepitve njihovih glasov v mednarodnih medijih in oblikovanja javnih politik. Njeno delo temelji na človeški moči, javni odgovornosti ter feminističnem in dekolonialnem pristopu k človekovim pravicam. Študirala je mednarodne odnose, je nekdanja novinarka in pesnica.
Ketty Nivyabandi joined Amnesty International Canada (English Section) as Secretary General in October 2020. She is the primary spokesperson for the Branch, is responsible for the development and delivery of Amnesty International’s human rights work in Canada and shares senior leadership with the Executive Director. A global human rights activist and advocate, Ketty holds in-depth and lived expertise on refugee issues and the intersections of gender, race, democracy, and human rights. Prior to seeking asylum in Canada in 2015, she faced police violence as a leading organizer of women’s peaceful protests for democratic change in her country, Burundi. In her previous roles, Ketty has led research and advocacy to support global women peace activists in several conflict and post conflict countries, including Syria, Yemen, South Sudan, Myanmar and Guatemala. As a communications strategist, she has extensive experience working with activists to amplify their voices through international media and shape public policy. Her work is rooted in peoplepower, public accountability, and a feminist, decolonial approach to human rights. Ketty studied International Relations, is a former journalist and a published poet.
13 mednarodna žirija international jury
tekmovalni sklop competitive section
14
Nasmeh Helen Keller Her Socialist Smile
Režija/By John Gianvito ZDA/USA, 2020; 93’ DCP Prodaja/Sales: Traveling Light; john.gianvito@verizon.net
Helen Keller (1880–1968) je vse premalo znana borka za pravice neprivilegiranih in invalidnih posameznikov, predvsem pa goreča zagovornica socialističnih idealov in ženskih pravic, radikalna pacifistka, ki je v otroštvu oglušela in oslepela, kar pa je ni v ustavilo v njenem neprestanem boju za bolj pravičen in manj nasilen svet. Svoj prvi in prelomni govor z naslovom Iz teme je imela leta 1913, nakar je po izkušnjah prve in druge svetovne vojne, proletarskih gibanj in atomske dobe poudarjala pomembnost revolucije, izkoreninjenja kapitalizma in zaščite delavskih pravic. »Helenini vnema in odločnost vse od mladih dni, vztrajen optimizem in dar za pisanje so prispevali k njenemu ugledu in sposobnosti za navdihovanje in vodenje ljudi. V teh lastnostih bi morda lahko našli
podobnosti z nekom, kot je Greta Thunberg, ki je že v rosni mladosti številne ozavestila o vprašanju globalne podnebne krize in lastne diagnoze Aspergerjevega sindroma ni opisala kot motnjo, temveč svojo ‘nadčloveško moč’.« (John Gianvito) Author, activist, lecturer, and crusader for those with disabilities, the extraordinary Helen Keller (1880–1968) was unable to see or hear, yet through hard work became highly accomplished and famously outspoken. John Gianvito’s new film Her Socialist Smile is a spare, pure, and beautifully composed account of her political life as a supporter of progressive causes.
John Gianvito – filmografija (izbor/selection)
The Mad Songs of Fernanda Hussein (2001); Motiv dobička in šepetanje vetra (Profit Motive and the Whispering Wind, 2007); Strupena sled - Clark (Vapor Trail – Clark, 2010), Far from Afghanistan (2012), Wake: Subic (2015)
15 tekmovalni sklop competition section
tekmovalni sklop competitive section
16
Primer spolne zlorabe The Case You
Režija/By Alison Kuhn Nemčija/Germany, 2020; 80’ DCP Prodaja/Sales: Filmuniversität Babelsberg; distribution@filmuniversitaet.de
Ob gibanju #JazTudi je bila pod še posebnim drobnogledom filmska industrija. Dokumentarec Alison Kuhn v odrsko mizansceno postavi pet žensk, ki so bile – enako kot tudi režiserka – med avdicijo za film spolno zmanipulirane in zlorabljene. Kje je meja med pripravo na vlogo v filmu, ki govori o incestu, in nesramno zlorabo? Dekleta, ki so bila ob avdiciji povečini še najstnice, niso bila šokirana le nad zahtevami režiserja in producentke, temveč tudi nad dejstvom, da sta pozneje posnetke avdicije – brez njihove privolitve ali vednosti – uporabila v dokumentarnem filmu. Njihov nastop pred objektivom Kuhnove ne deluje le v kontekstu boja za pravice, temveč tudi kot protistrup toksične avdicije. »Filma nismo posneli za krivce spolnega nadlegovanja, temveč za žrtve, ki morajo sedaj s posledicami živeti. Zaradi tega je celoten film anonimen. Kot filmska ustvarjalka lahko temo podkrepim kakor pomembno družbeno vprašanje. V uveljavljenih strukturah oblasti se številni s svojo močjo preračunano
okoriščajo, hkrati pa jih vsaj toliko za zlorabe ve in jih molče dopušča. Pogosto v strahu pred gospodarskimi ali družbenimi posledicami, ki bi jih utrpeli.« (Alison Kuhn) Just how far is it acceptable to push actors in the name of cinema? And at what point do you cross the boundary where acting becomes sexual assault? These are the questions raised by the testimony of six young women who were manipulated and sexually abused during an audition. They knew beforehand that the film they were auditioning for was about incest, and they were familiar with the director’s controversial work. But during the audition, without prior discussion, they were groped, beaten, and forced to undress. These traumatizing experiences resurfaced when a few years later it transpired that the footage of the auditions had been made into a documentary.
Alison Kuhn – filmografija Zeit des Schwans (2020)
17 tekmovalni sklop competition section
tekmovalni sklop competitive section
18
Nemesis Nemesis
Režija/By Thomas Imbach Švica/Switzerland, 2020; 128’ DCP Prodaja/Sales: OKO Film; jonathan.hild@gmx.de
Thomas Imbach je polnih sedem let snemal dogajanje s svojega okna v središču Züricha, podiranje več kot sto let stare železniške postaje in gradnjo sodobnega zapora s policijsko postajo. Zveni dolgovezno? Na papirju morda, toda filmska reprezentacija dogodkov je naravnost spektakularna, igriva, neprestano inovativna in celo operetna, za nameček – s pričevanji nelegalnih prebežnikov, ki bodo verjetno napolnili dotični zapor – pa še družbeno aktualna. Izmenjujejo se počasni in pospešeni posnetki, včasih grobe ter spet drugič idilične podobe destrukcije in novogradnje. Strehe in stene odslužene postaje najprej podirajo, da jih z vzvratnim vrtenjem malo za tem čudežno sestavljajo nazaj. Žerjavi plešejo med izmenjujočo se dnevno svetlobo. Med čakanjem na gradnjo se pojavi festival ulične hrane, aktivirajo se grafitarji, ki očedijo varovalno ograjo, skratka, Imbach predstavi čudovito orkestriran in zvočno duhovito zmanipuliran postopek spreminjajočega se prostora.
»Nemesis sem začel snemati pred sedmimi leti, ker mi je vladna odločitev za rušenje stare tovorne postaje strla srce. Mislim, da bo uničenje kmalu obsojeno kot dejanje arhitekturnega vandalizma. Počasna smrt dolgoletne sosede je priklicala premišljanje o minevanju časa; občutke od zgodnjih spominov na smrt starega očeta do nedavne novice prijatelja režiserja, da je zbolel za rakom.« (Thomas Imbach) The old freight station in Zurich once brought prosperity to the city. Its construction unleashed a flow of goods and allowed new access to the world. But 125 years later, this symbol of international exchange and movement is making way for control, isolation and national security. A new Prison and Police Centre is planned to rise in its place, designed to accommodate people awaiting deportation. Shooting entirely from his window, filmmaker Thomas Imbach observed the construction site for over seven years, eliciting life and beauty from the restless movement of machines and people who are reshaping the area.
Thomas Imbach – filmografija (izbor/selection)
Restlessness (1991), Well Done (1994), Ghetto (1997), Nano-Babies (1998), Lenz (2006), Day Is Done (2011)
19 tekmovalni sklop competition section
tekmovalni sklop competitive section
20
Acasa, moj dom
Acasa, My Home Režija/By Radu Ciorniciuc Romunija, Nemčija/Romania, Germany, 2020; 86’ DCP Prodaja/Sales: Autlook; festival@autlookfilms.com
Na obronkih Bukarešte se ob rečni delti razteza eden največjih urbanih parkov v Evropi; tja se je pred skoraj dvajsetimi leti preselil Gica Enache ter postal neformalen skrbnik s floro in favno raznovrstnega okoliša, kjer še vedno živi z ženo in devetimi otroki. Nenadoma pa oblasti pokažejo namen po preureditvi okoliša, kar za Gico in njegovo romsko družino pomeni nesporen konec idiličnega in brezskrbnega vsakdana. Našli jim bodo stanovanje v mestu, otroke poslali v šolo in jim priskrbeli primerno zdravstveno oskrbo. Ciorniciucov film prikaže standarden, v vseh okoljih poznan odnos večine do marginalizirane manjšine. »Skladna vez z naravo in težavnost Enachejevega divjega življenjskega sloga sta narekovali družbeno dinamiko znotraj družine. Vez med člani ni bila kovana le z ljubeznijo, temveč tudi z voljo do življenja. Samo s skupnim delom in sožitjem je družina lahko preživela v tem neprijaznem okolju. To je bil njihov ščit pred nevarnostmi znotraj delte in zunaj nje. Vendar je v naši
družbi neodvisnost temeljna prvina družbenega vključevanja. Kmalu po selitvi v mesto so družinski člani ugotovili, da je udobno življenje dosegljivo le z neodvisnostjo. Vzajemno delo in življenje nista bila več mogoča.« (Radu Ciorniciuc) In the wilderness of the Bucharest Delta, an abandoned water reservoir just outside the bustling metropolis, the Enache family lived in perfect harmony with nature for two decades, sleeping in a hut on the lakeshore, catching fish barehanded, and following the rhythm of the seasons. When this area is transformed into a public national park, they are forced to leave behind their unconventional life and move to the city, where fishing rods are replaced by smartphones and idle afternoons are now spent in classrooms.
Radu Ciorniciuc – filmografija
Acasa, moj dom (Acasa, My Home, 2020)
21 tekmovalni sklop competition section
tekmovalni sklop competitive section
22
Punčka Petite fille
Režija/By Sébastien Lifshitz Francija, Danska/France, Denmark, 2020; 88’ DCP Prodaja/Sales: Demiurg; demiurgos@siol.net
Osemletni Sasha je deklica, rojena v fantovskem telesu. Tako meni sam in takšnega mnenja so njegovi starši, ki Sasho razumejo in brezpogojno podpirajo. Stvari v sodobni družbi seveda niso preproste, Sasha se druži z vrstniki, obiskuje šolo in plesne vaje, njegov dekliški videz in način oblačenja pa sprožata odzive, nemalokrat je predmet izživljanja in nasilnega vedenja. Družba vprašanje spola še vedno dojema črno-belo. »Pred nekaj leti sem posnel film o Bambi, eni prvih francoskih transspolnih oseb, rojeni leta 1935. Že pri treh ali štirih letih je globoko v sebi začutila, da je deklica. Ob tem sem se zamislil, saj se vprašanje transspolne identitete običajno pojavi v adolescenci, puberteti, v dobi, ko se telo spreminja. Ob Bambijini izpovedi sem se zavedel možnosti veliko zgodnejšega pojava.
Ugotovil sem tudi, da je vprašanje identitete popolnoma ločeno od vprašanj spolnosti, ki se pojavijo v doraščanju. Za boljši vpogled vanje se mi je zdelo bistveno povedati zgodbo o sodobnem otroku, ki se spoprijema z vprašanji identitete.« (Sébastien Lifshitz) 8-year-old Sasha has always known she was a little girl, even though she was born a boy. As society fails to treat her like the other children her age – in her daily life at school, dance lessons or birthday parties – her supportive family leads a constant battle to make her difference understood and accepted.
Sébastien Lifshitz – filmografija (izbor/selection)
La traversée (2001), Wild Side (2004), Les invisibles (2012), Bambi (2013), Les vies de Thérèse (2016), Adolescentes (2019)
23 tekmovalni sklop competition section
aktualni, družbenokritični relevant, socially critical
24
Neprebojen Bulletproof
Režija/By Todd Chandler ZDA/USA, 2020; 83’ DCP Prodaja/Sales: Walking Productions; info@bulletproof-film.com
Zgodovina nasilnih in smrtonosnih strelskih obračunov na ameriških šolah je dobro dokumentirana, od Columbina do Parklanda in šole Sandy Hook, film Todda Chandlerja pa se osredotoča na aktualne strategije lokalnih oblasti in šol, kako zamejiti in preprečiti podobne strelske pohode. Različne šole se problematike lotevajo različno, v nekaterih uvedejo do zob oboroženo varnostno službo, v drugih skušajo oborožiti in v bojnih taktikah izobraziti celo učitelje, drugje vodstva šol kljub pritisku varnostnih služb, ki novo »stanje stvari« dojemajo predvsem kot poslovno priložnost, razmišljajo drugače, s psihološke in vzgojne plati. »Film Neprebojen namenoma ne podaja mojega stališča. Vprašanja o strelskem nasilju prežemajo vso državo, vendar ali med razmišljanjem o njegovem preprečevanju govorimo o dobesedni zaustavitvi krogel ali o kulturnem premiku, ki bi odpravil
vzroke za takšno nasilje? Si v svetu želim strelnega orožja? Ne. Želim si, da ne bi obstajalo. Vendar so ZDA osnovane na nasilju. Najtežje vprašanje je, kako razveljaviti stoletja nasilja maskulinizma, nadvlade belih in kapitalizma v državi, ki so jo te silnice oblikovale.« (Todd Chandler) Bulletproof explores the complexities of violence in schools by looking at the strategies employed to prevent it. The film observes the longstanding rituals that take place in and around American schools: homecoming parades, basketball practice, morning announcements, and math class. Unfolding alongside these scenes are a collection of newer traditions: lockdown drills, teacher firearms training, metal detector screenings, and school safety trade shows. Bulletproof asks what these rituals reflect back at us.
Todd Chandler – filmografija (izbor/selection) The Road Becomes What You Leave (2007), Let Them Believe (2011), Flood Tide (2013), Salvage Title (2014), Seeds (2017)
25 aktualni, družbenokritični relevant, socio-critical
aktualni, družbenokritični relevant, socially critical
26
Ujete v medmrežju
V siti / Caught in the Net Režija/By Barbora Chalupová, Vít Klusák Češka republika / Czech Republic, 2020; 100’ DCP Prodaja/Sales: Autlook; festival@autlookfilms.com
Odvisnost mladih od spletnih aplikacij in posledično spletno spolno nadlegovanje sta velik problem sodobne družbe, zato sta se Chalupová in Vít Klusák (znan po Čeških sanjah) odločila izpeljati filmski eksperiment, ki je postopoma postal družbena intervencija, saj je organom oblasti pomagala pri konkretnih obtožbah. Na igralski avdiciji sta izbrala tri polnoletna dekleta, ki bi po videzu lahko igrala dvanajstletnice, nato sta s skupino psihologov, seksologov in odvetnikov ustvarila lažne spletne profile treh »dvanajstletnic« in dekleta prepustila spletnim video klepetalnicam. Število prošenj anonimnežev po osebnem stiku in razkazovanju intimnih delov telesa je bilo šokantno … »Zamisel za dokumentarec se je porodila ob naročilu ponudnika spletnih storitev za kratki film, ki bi ponazarjal, kako zelo so mlada dekleta na spletu izpostavljena zlorabam. Podjetje nenehno prejema prošnje policije po naslovih uporabnikov, osumljenih zalezovanja
mladoletnic z namenom spletne spolnosti in zmenkov. Zatem je Barbora izvedela za dvanajstletnico, ki je za ustvarjanje vtisa, da prejema sporočila starejšega moškega z opolzko vsebino, ustvarila profil lažnega spolnega plenilca. Njen namen: vključitev v pogovore sošolk s profili resničnih starejših moških na telefonu. Tedaj sem vedel, da ta film morava posneti.« (Vit Klusák) Three actresses, three children’s rooms, 10 days and 2458 sexual predators. An experiment that shines an urgent light on the taboo subject of the abuse of children on the internet. Three over-18 actresses with very young appearances are tasked with pretending they are 12 on fake social network profiles. In faithful copies of children’s rooms created in a film studio they chat and Skype with men of all ages who have searched for and contacted them online. The vast majority of these men demand video sex and send photos of their penises or links to porn.
Barbora Chalupová – filmografija Ujete v medmrežju (V siti, 2020)
Vit Klusák – filmografija (izbor/ selection)
Ocet (2001), Češke sanje (Cesky sen, 2004), Češki mir (Cesky mir, 2010), Film jako Brno (2011), Good Driver Smetana (2013), Svet podle Daliborka (2017)
27
aktualni, družbenokritični relevant, socio-critical
aktualni, družbenokritični relevant, socially critical
28
76 dni 76 Days
Režija/By Chen Weixi, Hao Wu, Anonymous Kitajska, ZDA/China, USA, 2020; 93’ DCP Prodaja/Sales: Dogwoof; luke@dogwoof.com
Enajstmilijonski Vuhan se je pozimi 2020 prvi spopadel z epidemijo covida 19 in jo v 76 dneh spravil pod nadzor. Film treh avtorjev z neposrednostjo, iskrenostjo in celo občasnimi ščepci humorja prikaže bolnišnični protokol in predanost zdravstvenih delavcev v skafandrih pri vsakodnevnih opravilih; spoznavamo kaos prvih dni epidemije in očiten strah pred neznanim virusom, delo z intubiranimi bolniki, pomembnost komuniciranja z bližnjimi, krotenje neposlušnih pacientov, delo v porodniškem oddelku. Predvsem pa film pokaže, kaj prineseta sposobnost vživljanja in predanost delu v skrajnih razmerah. 76 dni je spomenik vsem dobrohotnim zdravstvenim delavcem v prvih vojnih vrstah. »Odločili smo se izogniti političnemu vidiku, še zlasti zaradi rasističnih pripomb predsednika ZDA ob najmanjši priložnosti. Nekaj časa smo razmišljali o raziskovalnem pristopu in podajanju lastnega mnenja. Vendar sem dragocene
posnetke želel uporabiti. Mislim, da so na Zahodu v ospredju podatki, statistika ali politična vprašanja. Meni pa je bilo pomembno predstaviti človeški obraz koronavirusa. Deliti osebne zgodbe in izkušnje. Ustvarili smo nekaj posnetkov z zdravniki žvižgači, pa tudi z oporečniki, vendar se je zdelo postransko. Želel sem, da bi se gledalci podali na čustveno popotovanje.« (Hao Wu) On 23 January 2020, China locked down Wuhan, a city of 11 million, to combat the emerging COVID-19 outbreak. Set deep inside the frontlines of the crisis in four hospitals, 76 Days tells indelible human stories of healthcare workers and patients who struggle to survive the pandemic with resilience and dignity.
Chen Weixi – filmografija 76 dni (76 Days (2020)
Hao Wu – filmografija
Beijing or Bust (2005), The Road to Fame (2013), People’s Republic of Desire (2018)
29 aktualni, družbenokritični relevant, socio-critical
aktualni, družbenokritični relevant, socially critical
30
Disident The Dissident
Režija/By Bryan Fogel ZDA/USA, 2020; 118’ DCP Prodaja/Sales: The Festival Agency; fg@thefestivalagency.com
Foglov dokumentarec o umoru kritičnega savdskega novinarja Džamala Hašokdžija oktobra 2018 je prvovrsten politični triler, primerljiv s CitizenFour (2014), pravo raziskovalno delo z neomejenimi produkcijskimi sredstvi, saj se pred kamerami znajdejo tako rekoč vsi ključni protagonisti, Džamalova zaročenka Hatidže, s katero naj bi se v Istanbulu nekaj dni po izginotju poročil, njegovi somišljeniki in soborci proti brutalni avtokraciji savdskega režima, pa turški preiskovalni sodniki, forenziki in številni drugi. Film ne prikaže le razmerja med Hašokdžijem in savdsko kraljevo družino (s katero je bil v preteklosti povezan), zelo zgovoren in izražen je tudi v prikazu informacijske moči tamkajšnjega režima, ki prek spleta, aplikacij in računalniških virusov ni sposoben nadzorovati le »manjvrednih« sodržavljanov, temveč tudi najvplivnejše ljudi na svetu, med njimi Jeffa Bezosa, lastnika Washington Posta, ki je po umoru z nezmanjšano kritično močjo poročal naprej in razkrival vpletenost savdskega dvora.
»Vprašanje je bilo, kako povedati neizrečeno zgodbo za tem umorom. Pridobili smo dostop do avdio, video in drugega gradiva iz turške preiskave umora, otipljivih dokazov o zaroti, ki naj bi jo odobril savdski princ Mohamed bin Salman. Zdelo se je nujno, da zagotovimo turško sodelovanje. Policijski posnetki iz konzulata, sobe, v kateri je bil umorjen, fotografije, zapisnik, intervjuji, vse to film objavlja ekskluzivno. Tega ne boste našli ne na BBC ali CNN ne v katerikoli drugi zgodbi o Džamalovem umoru.« (Bryan Fogel) Washington Post journalist Jamal Khashoggi was critical of his beloved Saudi Arabia and of Crown Prince Mohammed bin Salman’s policies. On 2 October 2018, Khashoggi entered the Saudi Arabian consulate in Istanbul and never came out. His fiancée and dissidents around the world are left to piece together clues to his brutal murder—and in their dogged quest for truth, they expose a global cover-up perpetrated by the very country he loved.
Bryan Fogel – filmografija Icarus (2017)
31 aktualni, družbenokritični relevant, socio-critical
aktualni, družbenokritični relevant, socially critical
32
Nokturno Notturno
Režija/By Gianfranco Rosi Italija, Francija, Nemčija/Italy, France, Germany, 2020; 100’ DCP Prodaja/Sales: Demiurg; demiurgos@siol.net
Rosi je dokumentarec na obmejnem območju med Irakom, Kurdistanom, Libanonom in Sirijo snemal tri leta, iz posnetega gradiva je nastal vizualno osupljiv film, ki prikazuje krajino v mraku, notranjosti in zunanjosti neuglednih, napol uničenih objektov, v katerih živijo civilisti, pričevalci nekaj državljanskih vojn, brutalnih diktatur, »osvobajanja« zahodnih zaveznikov in divjanja Islamske države. Različne zgodbe z različnih območij Rosi preplete v univerzalno celoto; v ospredju je motiv humanosti, človek, zaznamovan z nasiljem. »Vedno trdim, da se film začne tam, kjer se konča dolžnost fotoreporterja ali novinarja. Ne gre za posredovanje dogodka. Poročevalci podajajo iste podobe in nikoli ne gredo globlje. Človeške prvine nikoli ne odkrijemo, ker ni časa. O prelomnih novicah poročaš največ tri dni, če imaš srečo.
Meni je vzelo tri leta. Ob turškem napadu na Kurdistan so vsi govorili teden dni. Kdo ve, kaj se sedaj dogaja tam? Nihče. Glas želim ponuditi žrtvam in najti vseobsegajočo razsežnost.« (Gianfranco Rosi) Notturno was shot over the past three years along the borders of Iraq, Kurdistan, Syria, and Lebanon. A region where tyranny, invasions and terrorism have fed off each other in a vicious circle, to the detriment of the civilian populations. All around signs of violence and destruction: but in the foreground is the humanity that reawakens every day from a nocturne that seems infinite. A film of light on the darkness of war.
Gianfranco Rosi – filmografija
Boatman (1996), Below Sea Level (2008), El Sicario, Soba 164 (El Sicario, Room 164. 2010), Sveta obvoznica (Sacro GRA, 2013), Odprto morje (Fuocoammare, 2016)
33 aktualni, družbenokritični relevant, socio-critical
intimni in globalni portreti intimate and global portrayals
34
Ko plime obmolknejo
Silence of the Tides Režija/By Pieter-Rim de Kroon Nizozemska/Netherlands, 2020; 102’ DCP Prodaja/Sales: The Party Film Sales; theo.lionel@thepartysales.com
Navdušujoč portret mogočne obalne regije okrog Waddenskega morja, ki se v dolžini petstotih kilometrov razteza od severne Nizozemske, čez zahodno obalo Nemčije pa vse do Danske. Gre za največje mokrišče z razgibanim plimovanjem na svetu. Film prinaša spektakel biološke pestrosti, nenadnega plimovanja, življenjskih ciklov znotraj spreminjajočih se flore in favne, kontrastov, ki jih prinašajo letni časi. Roko si podajajo rojstvo in smrt, viharji in tišina, množica in posamezniki, vse med neprestano spreminjajočo se svetlobo in razmerjem med naravo in človekom. »Waddensko morje sem obiskal večkrat in o tem konceptu razmišljam že vrsto let. To je pripeljalo do osnutka filma Ko plime obmolknejo in zgodbe o plimovanju, ki tam nastane vsakih šest ur. Bibavico razumem kot proces vdiha in izdiha, naraščanja in upadanja, plime in oseke. Dihanje je vodilni motiv filma, z nenehnim
zavedanjem tega cikla postane tudi glavni lik. Dokumentarec ni tradicionalen: brez dialoga, intervjujev, pripovedovalca, pripovedi, tudi brez glasbe. Poglavitno je opazovanje.« (Pieter-Rim de Kroon) Silence of the Tides is a cinematic tribute to the Wadden Sea, the world’s largest, and most varied, uninterrupted intertidal area, extending along the coasts of The Netherlands, Germany and Denmark. The film acts as a witness to the rough, yet fragile relationship between man and nature as it pulsates with the inhaling and exhaling of the tides. It is a hypnotizing large screen look at the cycles and contrasts of the season.
Pieter-Rim de Kroon – filmografija
Hollands licht (2003), V.I.S.S.E.N (2012), Dancin’ the Camera (2016), The Martini - The Iconic Cocktail (2017)
35 intimni in globalni portreti intimate and global portrayals
intimni in globalni portreti intimate and global portrayals
36
Krvav nos, prazni žepi
Bloody Nose, Empty Pockets Režija/By Bill Ross IV, Turner Ross ZDA/USA, 2020; 98’ DCP Prodaja/Sales: Cinephil; shoshi@Cinephil.com
»The Roaring 20’s« je lasvegaški bar na obrobju mesta, na »nikogaršnjem ozemlju« med izpraznjenim igralniškim bliščem centra mesta in puščavo. Tega dne je klientela še zadnjič lahko popivala v lokalu, ki so si ga številni vzeli za svoj drugi dom, medtem ko so drugi v njem prepoznali tesno povezano skupnost. Brata Ross sta dogodek primerno dokumentirala, od dopoldanskih ur, ko prispejo prvi stalni gostje, do jutranjih ur naslednjega dne, ko se nad mestom znova dvigne sonce. To je ljubeč, empatičen portret skupnosti »izgubljenih duš«, ob katerem nisi nikdar povsem prepričan, koliko stvari je avtentičnih in koliko insceniranih. »Med snemanjem filma 45365 sva živela v Los Angelesu in se skozi Las Vegas vozila iz različnih razlogov. Vsakič naju je najbolj navduševalo obrobje. Od takrat sva sanjala o ustvarjanju filma v tem okolišu, kjer se ljudje bodisi prebijajo ali odpadajo
– o življenju v teh vicah. Si v puščavi, tem lažnem mestu, vendar v najbolj resničnem predelu lažnega mesta. Za plodovito raziskovanje so se ponujale vse te velike zamisli. Želela sva posneti film s t. i. realizmom kuhinjskega korita (kitchen-sink drama), v katerem bi lahko znotraj štirih sten zaživele vse te ideje.« (Bill Ross IV, Turner Ross) In the shadows of the bright lights of Las Vegas, it’s last call for a beloved dive bar known as the Roaring 20s. That’s the premise, at least; the reality is as unreal as the world the regulars are escaping from. Bloody Nose, Empty Pockets is a mosaic of disparate lives, teetering between dignity and debauchery, reckoning with the past as they face an uncertain future, and singing as their ship goes down.
Bill Ross IV, Turner Ross – filmografija
45365 (2009), Dinosaur Curtains (2010), Tchoupitoulas (2012), River (2013), Western (2015), Contemporary Color (2016)
37 intimni in globalni portreti intimate and global portrayals
intimni in globalni portreti intimate and global portrayals
38
Ljudje iz garaž
Garage People Režija/By Natalija Jefimkina Nemčija/Germany, 2020; 95’ DCP Prodaja/Sales: Rise and Shine: anja.dziersk@riseandshine-berlin.de
Eden od dokumentarcev, ki odkrivajo vse (tragi)komične absurde in norosti postsocialistične ruske province. Nekje v sibirski tajgi je mestece, kjer prebivalci prosti (ali ves) čas preživljajo v improviziranih garažah na obrobju naselja. Ponekod se ustvarjajo mikroskupnosti zainteresiranih posameznikov (npr. dvigovalci uteži ali člani death metal skupine), drugje posamezniki izpolnjujejo svoje življenjske cilje, npr. »nori rovokopač«, ki je v pol stoletja – kar tako, da bi porabil čas – v zmrznjeni zemlji ročno izkopal za več nadstropij podzemnih soban in rovov. Ta nadomestni življenjski prostor ljudem ponuja izhod iz vsakodnevne rutine in beg od ruralnega dolgčasa. »To je moje raziskovanje človeških zgodb pod površjem. Garažna vrata so kot gledališki odri pred dvigom zavese – in vsakič je uprizorjena nova igra, občinstvu razkrit drugačen svet. Ta zavesa se je zame prvič dvignila pred nekaj leti, ko sem v Rusijo nad severnim tečajnikom prišla kot članica filmske ekipe. Iskala sem statiste
– in našla garaže: presenetljive in nenavadne kraje, prežete z globokim hrepenenjem. V obsežnih garažnih naselbinah na obrobju mest, ki se zdijo kot samolastne enklave, se Rus spremeni v pustolovca, odkritelja, epikurejca, puščavnika. Tu je sam svoj gospodar; tukaj svoje okolje lahko oblikuje po lastnih zamislih: Garaža je tako eden redkih ruskih krajev, kjer se dopušča individualnost.« (Natalija Jefimkina) In post-Soviet Russia there is a phenomenon beyond ice fishing, matryoshkas and vodka: the garage settlement. Tin huts, inhospitable from the outside, provide a refuge for a large number of Russians – mainly men. Suiting the inhabitants’ own tastes and unbound by any rules, with ingenuity and tenacity, alternative habitats are created on just a few square meters. Everything is here, and everything seems possible. The garages are an expression of a retreat into the private sphere, an escape from everyday life.
Natalija Jefimkina – filmografija 24H Europe: The Next Generation (2019)
39 intimni in globalni portreti intimate and global portrayals
intimni in globalni portreti intimate and global portrayals
40
Gunda Gunda
Režija/By Viktor Kosakovski Norveška, ZDA/Norway, USA, 2020; 93’ DCP Prodaja/Sales: Cinephil; info@cinephil.co.il
Gunda je ogromna pujsa, ki v prvih prizorih filma povrže ducat prašičkov. Kar sledi, je lirična, skoraj sanjska prezentacija ležernega kmetskega vsakdana na neimenovani kmetiji, kjer Gunda »vzgaja« in doji večno lačne potomce. Občasno se pojavijo tudi druge domače živali, ob človekovi odsotnosti pa gledalec dobi občutek, da je v Arkadiji. Ko pride človek oziroma njegova industrijska reprezentacija, je harmonija nenadoma na preizkušnji. »Številni so ustvarili filme o živalih ... Ampak njihov namen je bil posneti klanje ter z dodajanjem pripovedovalca in violinske glasbe pojasnjevati, kako slabi smo. Ampak rekel sem, ne, ne, ne, mi ne smemo narediti tako. Zavrnil sem takšen pristop – brez pripovedovalca, brez glasbe, samo opazujte in poskusite doumeti živali, ne kako gledamo nanje, temveč kakšne v resnici so. [...] Predvsem je bila Gunda kot Meryl Streep. Karkoli je naredila, je bilo izjemno.« (Viktor Kosakovski)
Where his prior film, Aquarela, was a reminder of the fragility of human tenure on earth, in Gunda, Viktor Kossakovsky reminds us that we share our planet with billions of other animals. Through encounters with a mother sow (the eponymous Gunda), two ingenious cows, and a scene-stealing, one-legged chicken, Kossakovsky movingly recalibrates our moral universe, reminding us of the inherent value of life and the mystery of all animal consciousness, including our own.
Viktor Kosakovski – filmografija (izbor/selection)
Belovi (Belovy, 1992), Sreda (1997), Pavel in Ljalja (Pavel i Ljalja, 1999), Tiše! (2003), Sveto (Svjato, 2005), Živeli antipodi! (Vivan las antípodas!, 2011), Graine de champion (2016), Aquarela (2018)
41 intimni in globalni portreti intimate and global portrayals
miti, ikone, mediji myths, icons, media
42
MLK / FBI MLK / FBI
Režija/By Sam Pollard ZDA/USA, 2020; 104’ DCP Prodaja/Sales: Cinetic Media; rupeshi@cineticmedia.com
Da ima FBI dolgo zgodovino zasledovanja, prisluškovanja in zastrahovanja »sovražnih elementov« ameriške družbe, je znano dejstvo. Da se je z vsemi silami boril proti komunizmu, prav tako. Malo manj znano pa je dejstvo, da komunizem ni bil prva prednostna naloga J. Edgarja Hooverja, ta »čast« je namreč pripadla temnopoltim gibanjem, ki so z vzponom Martina Luthra Kinga mlajšega konec petdesetih in v začetku šestdesetih let dobila silovit pospešek. Pollardov dokumentarec z na novo razkritimi dokumenti nazorno prikaže, kako si je FBI po letu 1963 in Kingovem »I have a dream« govoru v Washingtonu prizadeval onesposobiti Kingova vse večja priljubljenost in vpliv, če ne drugače, pa s pranjem umazanega perila, vezanim na Kingove številne (in neprestane) zunajzakonske spolne avanture. »Čutim odgovornost, da temo osvetlim z različnih pogledov, vključno s slabostmi. Dr. Kinga sem običajno
videl z enega gledišča: kot velikega vodjo gibanja za državljanske pravice, ki nas je iz sveta rasnega razlikovanja popeljal v svet vključevanja. Imel je osupljiv govor ‘Imam sanje’, bil je bojevnik za sprejetje zakonov o volilnih in državljanskih pravicah. Bil je neutruden borec za enakopravnost. Obenem sem želel oblikovati tudi pripoved o Kingu kot človeku. Kot večina se je posvečal številnim stvarem.« (Sam Pollard) MLK / FBI is the first film to uncover the extent of the FBI’s surveillance and harassment of Dr. Martin Luther King, Jr. Based on newly discovered and declassified files, utilizing a trove of documents obtained through the Freedom of Information Act and unsealed by the National Archives, as well as revelatory restored footage, the documentary explores the government’s history of targeting Black activists, and the contested meaning behind some of our most cherished ideals.
Sam Pollard – filmografija (izbor/selection)
Chinatown Film Project (2009), Two Trains Runnin’ (2016), The Talk: Race in America (2017), Mr. Soul! (2018)
43 miti, ikone, mediji myths, icons, media
miti, ikone, mediji myths, icons, media
44
Par rund s Shanom MacGowanom Crock of Gold: A Few Rounds with Shane MacGowan Režija/By Julien Temple VB, ZDA/UK, USA, 2020; 124’ DCP Prodaja/Sales: The Festival Agency; fg@thefestivalagency.com
Shane MacGowan je s skupino The Pogues v osemdesetih letih irsko tradicionalno glasbo, kot se je sam izrazil, »brcnil v rit«, jo križal s pankovsko senzibilnostjo in jo postavil na svetovni zemljevid. Dokumentarec Juliena Templa, dolgoletnega kronista angleškega glasbenega prizorišča, se fenomena Shana MacGowana, ki ni toliko pel o Irski kot o irskih izseljencih v Angliji, loti vse od začetkov na revnem irskem podeželju, kjer ga je formirala irska zgodovina, pa zgodnjega alkoholizma, selitve v London, spoznavanja zgodnje pank scene ter uveljavitve v glasbenem mainstreamu, ki mu je prinesel tako slavo kot vse večjo alkoholno in mamilarsko odvisnost.
da jih bo nekega dne snežni leopard sprožil. Ko na zaslonu navsezadnje ujameš edinstveno moč Shanove osebnosti, četudi samo za trenutek, se zaveš, da je bilo vredno truda.« (Julien Temple) A cinematic exploration of Shane MacGowan’s story, Julien Temple’s film ‘Crock of Gold’ details Shane’s explosive existence, from his salad days, growing up in Ireland, to time spent on the mean streets of London and embracing the punk scene. Between forming The Pogues and conquering the known universe, we discover MacGowan’s passions, his humour and deep knowledge of music, history, spirituality and popular culture.
»Ni najlažje posneti filma o Shanu MacGowanu. Največji približek, ki mi pride na misel, je eden od filmov Davida Attenborougha. Postaviš skrite fotopasti. Čakaš in čakaš, v upanju,
Julien Temple – filmografija (izbor/selection)
Velika rock ‘n’ roll prevara (The Great Rock ‘n’ Roll Swindle, 1980), The Secret Policeman’s Other Ball (1982), Popolni začetniki (Absolute Beginners, 1986), The Filth and the Fury (2000), Glastonbury (2006)
45 miti, ikone, mediji myths, icons, media
miti, ikone, mediji myths, icons, media
46
Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci Homecoming: Marina Abramović and Her Children Režija/By Boris Miljković Srbija/Serbia, 2020; 84’ DCP Prodaja/Sales: Taskovski; festivals@taskovskifilms.com
Marina Abramović se je leta 2019 po več letih vrnila v rodni Beograd, kjer je pripravila pregledno razstavo svojega dela z naslovom Čistilec. Ob tem je nastal dokumentarec, v katerem umetnica in performerka govori o svojem delu, življenju, odnosu do svojega telesa in dolgoletnega sodelavca Ulaya, odraščanju v Titovi Jugoslaviji, kjer je doživljala tako represijo ideologije kot svojega družinskega okolja. Temu bi lahko rekli tudi »vodnik po Marini Abramović«, v njem otroke, ki jih nikoli ni imela – niti jih ni želela imeti, imela je tri splave – nadomeščajo njeni mladi umetniški sledilci. »Moja generacija umetnikov me nikoli ni zares sprejela kot umetnico, nemogoče jim je razumeti, da nekdo, ki sedi na stolu in ničesar ne počne, lahko pritegne vso to pozornost. Ne razumejo, kaj konceptualna umetnost v resnici pomeni, kaj pomeni umetnost performansa. Vendar lastne države iz sebe ne moreš oddvojiti. Kjerkoli bivaš, s seboj nosiš ozadje, zgodovino, tradicijo.
Številna moja dela se navezujejo na državo, iz katere izhajam, vendar mi povezave ni treba izpričevati. Je v moji DNK.« (Marina Abramović) “I come from a dark place, Tito’s Yugoslavia,” says Marina Abramović at the start of the film, which captures her heart-warming return. The journey to her native Belgrade where the Serbian performer now calls home after many years leads us to the various cities where her travelling exhibition The Cleaner is being presented. The artist recalls her tumultuous relationship with her homeland, her parents and her own body, and recapitulates how she crossed the borders between states, as well as between creator and audience.
Boris Miljković – filmografija
Lavovi u pola cene (1977), Ruski umetnički eksperiment (1982), Šumanović - komedija umetnika (1987), Fabrika šečera (2016)
47 miti, ikone, mediji myths, icons, media
miti, ikone, mediji myths, icons, media
48
Zapiski iz podzemlja
Notes from the Underworld Režija/By Tizza Covi, Rainer Frimmel Avstrija/Austria, 2020; 115’ DCP Prodaja/Sales: Austrian Films; festivals@afc.at
Dunaj redko povezujemo z gangsterskim podzemljem; dokumentarec Tizze Covi in Rainerja Frimmla s serijo intimnih pogovorov prikaže prav »divja leta« dunajskega podzemlja šestdesetih let. Glavna protagonista – ob gostujočih »pričah« – sta Kurt Girk (1932–2019), popularen barski pevec, poimenovan tudi dunajski Sinatra, ter Alois Schmutzer, čokat in neskrupulozen gangster, ki je v letih z Girkom razvil tesno prijateljstvo. Njuni pričevanji, vse od druge svetovne vojne naprej, izrišeta neobičajno sliko avstrijske prestolnice, zgodovino nasilnih obračunov, kvartopirskih beznic, navzkrižij z zakonom, a tudi hedonističnega življenja – in sistematičnega obračunavanja oblasti, ki je Schmutzerja brez vsakršnih dokazov obsodila na deset let zapora. »Pri osebi naju zanima protislovnost. Odraža človeškost. Tega okolja nisva želela prikazovati romantično ali skrivnostno. Ne obsojava. Izpoved
prepustiva ljudem. Seveda se v tem kontekstu vedno pojavi vprašanje resnice. Ob obujanju spominov vedno nastane težava. Vsaka oblika podoživljanja zastavlja vprašanje resnice. Verodostojnost je osrednje vprašanje, vendar obenem pozornost namenjava zgodbam, saj imava opravka s pripovedovalci. Kurt je še posebej nadarjen zgodbar.« (Tizza Covi, Rainer Frimmel) There is unrest in the milieu of the Viennese underworld of the 1960s. In a controversial trial, the singer Kurt Girk and his legendary friend Alois have to pay for their proximity to the illegal card game “Stoss” with long prison sentences. The charismatic protagonists tell us about this time from a perspective never shown before. A love letter to a one-time Vienna that is also a social portrait of post-war Austria
Tizza Covi, Rainer Frimmel – filmografija (izbor/selection)
Das ist alles (2001), Babooska (2005), La pivellina (2009), Lesk dneva (Der Glanz des Tages, 2012), Der Fotograf vor der Kamera (2014), Mister Universo (2016)
49 miti, ikone, mediji myths, icons, media
posvečeno: Matjaž Ivanišin tribute: Matjaž Ivanišin
50
Che Sara Režija/By Matjaž Ivanišin Slovenija/Slovenia, 2002; 19’ Prodaja/Sales: AGFRT
Ivanišinov študentski film se osredotoči na družino z Goriškega in še posebej na hčerko Saro, ki jo je »nagovoril Bog«. Povedal ji je, naj ga posluša in širi dobro energijo ter da bo nekega dne rodila Jezusa. Oče ji bo na vrtu zgradil lesen hlevček, vanj postavil oslička in konjička, da bo »vse po predpisih«. Približno petnajstletna Sara pomaga tudi drugim ljudem; film ne razkrije, ali je družina iz tega razvila poslovni model, je pa očitno, da so pod njen vliv padli vsi domači in bližnji prijatelji.
“Then I turned around and immediately knew that that was God the Father. He was magnificent, towering above me, and I was like a tiny ant compared to him. He said that I was chosen to carry out more than one task. One of them was to give birth to Jesus.” Sara, 15
»Potem sem se obrnila in takoj vedela, da je to Bog Oče. Bil je veličasten, visok, jaz pa v primerjavi z njim kot mravljica. Povedal je, da sem bila izbrana za izpolnitev več nalog. Ena izmed njih je bila roditi Jezusa.« Sara, 15 let
51 posvečeno: Matjaž Ivanišin tribute: Matjaž Ivanišin
posvečeno: Matjaž Ivanišin tribute: Matjaž Ivanišin
52
Štirje arhitekturni filmi Four Architecture Films Režija/By Matjaž Ivanišin Slovenija/Slovenia, 2011; 4 x 5’ Prodaja/Sales: Vertigo
Štirje približno petminutni filmi so nastali v okviru projekta »Majhno in pametno – ekspresije sodobne slovenske arhitekture v filmu«, ki ga je naročil Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Posvečen je slovenskim sodobnim arhitekturnim dosežkom in stališču, da arhitektura ni statična, temveč dinamična, živa stvar. Ker je zadevo zrežiral Ivanišin, vedno domiseln in igriv avtor, štirje zanimivi kraji pospremijo štiri narativne miniature, vse duhovite in vse brez dialoga, kot nekakšne sofisticirane burleske. Forma se zabavno spoji z vsebino. Cikel sestavljajo filmi Biotehniška fakulteta, Hiše na Jurčkovi, Odpad ter Trg in zunanji oltar na Brezjah.
The four approximately five-minute films were made within the context of “Small and Smart – Expressions of Contemporary Slovenian Architecture in Cinema”, a project commissioned by the Museum of Architecture and Design (MAO). It features contemporary Slovenian architectural achievements and advocates the view that architecture is not a static but a dynamic, living thing. In his signature style, Ivanišin – an invariably imaginative and playful filmmaker – supplements four interesting locations with four narrative vignettes, all funny and devoid of dialogue, resembling sophisticated burlesques. Humorously blending form and content, the four-film series comprises Biotehniška fakulteta, Hiše na Jurčkovi, Odpad and Trg in zunanji oltar na Brezjah.
53 posvečeno: Matjaž Ivanišin tribute: Matjaž Ivanišin
posvečeno: Matjaž Ivanišin tribute: Matjaž Ivanišin
54
Karpopotnik Karpotrotter Režija/By Matjaž Ivanišin Slovenija/Slovenia, 2012; 48’ Prodaja/Sales: Studio Legen
Leta 1971 je tedaj 28-letni Karpo Godina s kamero popotoval po Vojvodini in posnel nenavaden film ceste, dokumentarec Imam eno hišo, ki je danes ohranjen samo fragmentarno. V njem je snemal male vojvodinske vasice, značilne blatne dole in njihove prebivalce, ki se pred kamero predstavljajo kot zgarani ljudje brazdastih obrazov. Veliko jih tudi zapoje. Štirideset let pozneje se po istih stezicah poda neka druga kamera režiserja Ivanišina, ki sestavlja in si predstavlja njegovo potovanje. Gledamo neke vrste »nadgradnjo« filma izpred štiridesetih let, Ivanišin je našel nekoč mlade ljudi, ki danes kot starci pripovedujejo o življenju od prvega filma naprej.
In 1971, Karpo Godina, 28, takes his camera on a trip around Vojvodina, and makes an unusual road movie called Imam jednu kuću. Only fragments of the film have survived to this day. Forty years on, another camera makes the same journey, putting together and imagining the travels of young Godina.
55 posvečeno: Matjaž Ivanišin tribute: Matjaž Ivanišin
posvečeno: Matjaž Ivanišin tribute: Matjaž Ivanišin
56
Hiške
Little Houses Režija/By Darko Sinko, Matjaž Ivanišin Slovenija/Slovenia, 2015; 51’ Prodaja/Sales: Nosorogi
Televizijski dokumentarec opazuje življenje v neki majhni štajerski vasi; sprva je bilo zamišljeno, da bosta Sinko in Ivanišin posnela film o usodah zapuščenih slovenskih domačij, pa so se stvari obrnile drugače. Da bi prišla na sled izgubljeni usodi nekdanjih prebivalcev, sta se avtorja med raziskovanjem ene od takšnih domačij po pomoč obrnila na prebivalce iz sosednjih hiš. Vsakdanje življenjske zgodbe so zavoljo iskrenosti vaščanov nenadoma postale bolj zanimive od zgodb zapuščenih hiš.
In Little Houses, the directors give voice to the locals to depict the life in a small village in the Štajerska region – a story that unexpectedly unveiled during their filmmaking in the summer of 2014.
57 posvečeno: Matjaž Ivanišin tribute: Matjaž Ivanišin
posvečeno: Matjaž Ivanišin tribute: Matjaž Ivanišin
58
Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba
Every Good Story Is a Love Story Režija/By Matjaž Ivanišin, Rajko Grlić Slovenija/Slovenia, 2017; 71’ Prodaja/Sales: Vertigo
Dokumentarec o nastajanju gledališke predstave Boris, Milena, Radko in o štirih zelo znanih osebah, ki so jo ustvarile, o pisatelju in režiserju Dušanu Jovanoviću, igralki Mileni Zupančič ter igralcih Radku Poliču in Borisu Cavazzi; zgodba o ljubezenskem trikotniku ter o večplastnem, popolnoma odkritem prepletanju javnih umetniških podob in osebnih življenj protagonistov.
A film about a theatre performance and four very notable figures behind it: writer and director Dušan Jovanović, actress Milena Zupančič, and actors Radko Polič and Boris Cavazza. This is a story of a love triangle and of a multilayered, entirely overt intertwining of protagonists’ public artistic personas and their personal lives.
59 posvečeno: Matjaž Ivanišin tribute: Matjaž Ivanišin
informacije information
60 Ogled filmov na 23. Festivalu dokumentarnega filma 23. Festival dokumentarnega filma (FDF) bomo spremljali po VOD-platformi Cinesquare.net na območju Slovenije (s slovenskim IP-naslovom). Na spletni strani festivala www.fdf.si bo ob vsakem filmu na voljo gumb Ogled filma, ki vas bo peljal neposredno na platformo VOD. Cena ogleda posameznega filma je 6’50 EUR. Ogledi kratkih filmov Che Sara, Štirje arhitekturni filmi, Hiške in Karpopotnik v okviru retrospektive Matjaža Ivanišina so brezplačni, cena za ogled celovečernih filmov Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba in Playing Men je 3 EUR. Ogled filmov je mogoč le med trajanjem festivala, to je od 24. do 31. marca od 00.00 do 24.00. Zadnji nakup kode za ogled filma na 23. FDF je mogoč 31. marca 2021 ob 20. uri. 6-mestna koda za ogled filma je neprenosljiva ter je aktivna le pod enim uporabniškim imenom in na eni napravi. Ogled posameznega
filma je treba dokončati v štirih urah od takrat, ko ga začnete gledati. Po tem času je koda za ogled filma neveljavna. Menjava kode za ogled filma po nakupu ni mogoča, prav tako ni mogoče zahtevati vračila kupnine. Če kupljene kode ne uporabite, zanjo ne vračamo kupnine. Ob dokazani tehnični napaki pri ogledu filmov, ki je posledica delovanja organizatorja ali platforme Cinesquare.net, bomo kupnino vrnili do konca leta 2021. Vsi filmi imajo slovenske podnapise, nekateri tudi angleške. Pridružujemo si pravico do spremembe programa. Za dodatna pojasnila in pomoč pri nakupu smo na voljo na info@cdcc.si in vstopnice@cd-cc.si. Tehnični vodja festivala in podpora uporabnikom Mensur Hodžić M +386 31 388 911 E mensur.hodzic@cd-cc.si Več informacij: www.fdf.si
Terms and conditions of accessing the 23rd Documentary Film Festival online The 23rd Documentary Film Festival (FDF) films will be available as an ondemand service via Cinesquare.net, and exclusively for the Slovenian area (with a Slovenian IP address). Each www.fdf. si film listing features a “See Film” button that will take you directly to the VOD platform. The price of a single film access code is EUR 6.50. The viewing codes for short films comprising the Matjaž Ivanišin Retrospective – Che Sara, Four Architecture Films, Little Houses and Karpotrotter – are free of charge, the price of access codes for Every Good Story Is a Love Story and Playing Men is EUR 3. The 23rd Documentary Film Festival films will only be available on demand during the duration of the festival, i.e., between 00:00 24 March 2021 and midnight 31 March 2021. The last access code for the 23rd FDF films will be available for purchase on 31 March 2021 at 8 p.m. The 6-digit film access code is nontransferrable and can be activated only under one username and on one device. Each film can be accessed for 4 hours
after activating the code. After 4 hours the film access code will expire. Please note that no exchanges of purchased access codes are offered, nor refunds given. No refunds are offered for unused codes. In the event of technical errors that are not the responsibility of the organizer, no refunds will be offered. In the event of technical errors that are the responsibility of the organizer or Cinesquare.net refunds will be offered until the end of 2021. All films have Slovenian subtitles, and some also English ones. We reserve the right to make changes to the programme. For further information and customer support do not hesitate to contact us at info@cd-cc.si and vstopnice@cd-cc.si. Festival’s Technical Manager and customer support: Mensur Hodžić M +386 31 388 911 E mensur.hodzic@cd-cc.si Further information: www.fdf.si
61
informacije information
spremljevalni program side programme
62
Spremljevalni program 23. Festivala dokumentarnega filma bo potekal – tako kot ogledi filmov – na daljavo. Pogovori z režiserji in drugimi filmskimi ustvarjalci ter pomembnimi sogovorniki o temah, ki jih predstavlja letošnji izbor filmov, bodo med festivalom na ogled na družbenih omrežjih Cankarjevega doma ter v sodelovanju z medijskim partnerjem, Valom 202, tudi v okviru tega radijskega programa.
The 23rd Documentary Film Festival’s accompanying programme will be streamed – like the films – online. Talks with directors and other filmmakers, as well as relevant speakers on the topics addressed by this year’s selection of films will be accessible via Cankarjev dom’s social media and, in cooperation with our media partner Val 202, as part of this radio station’s programme.
Besedila Texts: Simon Popek Uredila Edited by: Janina Pintar Lektorirala Proof-reading: Sonja Košmrlj Prevedla Translations: Anina Oblak Oblikoval Designed by: Edin Alibešter Izdal Cankarjev dom, kulturni in kongresni center Ljubljana, zanj Uršula Cetinski, generalna direktorica marec 2021 Published by Cankarjev dom, Cultural and Congress Centre Ljubljana, represented by Uršula Cetinski, Director General March 2021
Ustanovitelj in glavni sofinancer kulturno-umetniškega programa Cankarjevega doma Founder and main co-funder of Cankarjev dom‘s Arts and Culture programme:
REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA KULTURO
Glavni pokrovitelj festivala Main festival sponsor:
V sodelovanju z In cooperation with:
Medijski partner Media partner:
63 informacije information