Programska knjižica - 24. Festival dokumentarnega filma by Cankarjev dom

Ustanovitelj in glavni sofinancer kulturno-umetniškega programa CD



REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA KULTURO

Glavni pokrovitelj

Medijski partner

V sodelovanju z

vsebina contents

uvodnik introduction.........................................................................................................................................4 mednarodna žirija international jury..............................................................................................8

Program programme urnik schedule........................................................................................................................................................12 tekmovalni sklop competition section........................................................................................14 Prvih 54 let: Skrajšani priročnik za vojaško okupacijo The First 54 Years. An Abbreviated Manual for Military Occupation Avi Mograbi Država, ki se lepo vede The Monopoly of Violence David Dufresne Nuklearna družina Nuclear Family Travis Wilkerson, Erin Wilkerson Otroci megle Children of the Mist Ha Le Diem Odpuščanje Reconciliation Marija Zidar aktualni, družbenokritični relevant, socio-critical..........................................................19 Babji Jar. Kontekst Babi Yar. Context Sergej Loznica Dan potem ... Day After… Kamar Ahmad Simon Dolina solz Valley of Tears Boštjan Korbar Tovarne delavcem Factory to the Workers Srdjan Kovačević Večerna naloga Tonight’s Homework Ashkan Nejati, Mehran Nematollahi intimni in globalni portreti intimate and global portrayals................................24 Futura Futura Pietro Marcello, Francesco Munzi, Alice Rohrwacher Gospod Bachmann in njegov razred Mr. Bachmann and His Class Maria Speth Sava Sava Matthew Somerville Temnordeči gozd Dark Red Forest Jin Huaqing Smučarske sanje Melting Dreams Haidy Kancler

miti, ikone, mediji myths, icons, media......................................................................................29 Roadrunner: Film o Anthonyju Bourdainu Roadrunner: A Film About Anthony Bourdain Morgan Neville Osmi potnik na odru Alien on Stage Danielle Kummer, Lucy Harvey Odločna liderka Strong Female Lead Tosca Looby posvečeno: Jonas Mekas 100 tribute: Jonas Mekas 100.....................................32 Williamsburg, Brooklyn Williamsburg, Brooklyn 1950/2003 V sredini In Between 1978 Prizori iz življenja Andyja Warhola Scenes From the Life of Andy Warhol 1990 Walden: Dnevniki, zapiski in skice Walden: Diaries Notes and Sketches 1969 Spomini s potovanja v Litvo Reminiscences of a Journey to Lithuania 1972 Izgubljen, izgubljen, izgubljen Lost, Lost, Lost 1975 Rojstvo naroda Birth of a Nation 1997 spremljevalni program side programme................................................................................39

Varno na dogodke

V skladu z navodili NIJZ sta ob obisku prizorišč festivala obvezna pravilna uporaba (pokriti nos in usta) predpisanih mask (kirurških tipa II ali IIR in zaščitnih tipa FFP2 ali FFP3) ter razkuževanje rok. Več o pogojih za obisk prireditev in morebitne spremembe sproti objavljamo na spletni strani www.cd-cc.si.

3 vsebina contents

uvodnik introduction

Temno-svetle slike

Napredujemo. Po prestavljenih dokumentarcih, ki smo jih leta 2020 ob epidemioloških ukrepih namesto marca v kinu spremljali junija, ter izključno spletni izdaji leta 2021 letos dodajamo še hibridno različico festivala. Malo tu, malo tam. Vsi filmi seveda ne bodo na voljo v virtualnem okolju in tako je tudi prav. Naj ustvarjalci odločajo, npr. Jonas Mekas (1922–2019) oziroma dediči njegove impozantne zapuščine. Ne samo da ne dopuščajo spletnih predstavitev, Mekasovi filmi – del retrospektive ob stoletnici njegovega rojstva – so dostopni samo na filmskem traku, in ne le to, dostopni niso na 35mm kopijah, temveč na izvirnem 16mm traku. Kot jih je litovski priseljenec v ZDA od konca štiridesetih let 20. stoletja posnel z Bolex kamero. Vztrajanje pri izvirnem nosilcu ni snobovska poteza, temveč kulturna izjava, statement. Če želite gledati moje filme, se morate odpraviti v kino. Svet v drugih novicah še vedno brezhibno deluje; Izraelci ne nadlegujejo več Palestincev, države v zahodnih demokracijah ne zganjajo represije nad lastnimi državljani, najstnic v tretjem svetu ne silijo v dogovorjeno poroko, grožnja jedrske kataklizme je relikt hladne vojne in zakrknjeni tradicionalisti so zavrgli starodavne običaje in se pridružili 21. stoletju. Omenil sem samo peterico izbrancev v tekmovalnem programu, kjer podeljujemo nagrado Amnesty International za najboljši film na temo človekovih pravic. Kar še ne pomeni, da drugi filmi – letos tudi trije slovenski – obdelujejo samo veselo tematiko, je pa dobro predstaviti tudi lepe poglede na svet, čeprav se znajo skozi stranska vrata tudi tja prikrasti elementi otožnosti in melanholije. Futura ima zgovoren naslov, mladi z zanosom govorijo o prihodnosti, a se zavedajo pasti in razočaranj v sodobnem svetu; Dan potem … na zastarelem rečnem parniku veseljaško profilira bangladeško družbo, pa tudi politično polarizacijo; Sava z navdihom govori o naši mogočni reki, ki teče skozi nekdanjo skupno državo, a obenem razkriva lokalne fobije; Tovarne delavcem predstavlja prvi in edini primer uspešnega delavskega

prevzema tovarne v postsocialistični Evropi, a tudi nezmožnost konkurenčnosti v brezosebnem kapitalizmu. In tako naprej. Če bi morali izbrati najbolj pozitiven lik letošnjega festivala, potem bi verjetno zmagal junak filma Gospod Bachmann in njegov razred, strasten, zavzet, sproščen, z glasbenimi vložki navdahnjen učitelj iz nemškega mesteca, ki poučuje mlade priseljence iz tretjega sveta, ki bodo z malo sreče ostali v prvem. Begunske zgodbe v najboljših filmih nevsiljivo pronicajo in bogatijo filmsko tkivo. Ena velikih begunskih zgodb pripada Jonasu Mekasu, ki je z bratom Adolfasom med vojno zbežal iz okupirane Litve, prisilno delal v delovnih taboriščih in se leta 1949 po skoraj osmih letih pretolkel do novega sveta, kjer je v več kot pol stoletja postal ikona boja za neodvisno kulturo in ustvarjanje ter prvi branik »drugačnega« filma. Od begunske krize naprej smo na festivalu predvajali nešteto filmov na temo izseljenske problematike, ampak če obstaja delo, ki prepričljivo in s poetično silovitostjo spregovori o spominih, otroštvu, koreninah, družini, pa o vlogi domotožnega izgnanca v tuji deželi, kjer se dolgo čuti kot izkoreninjen, iztrgan, izpuljen človek, človek, ki si je želel ostati doma, med ljudmi, ki jih pozna in govorijo njegov jezik, potem je to Mekasova mojstrovina Spomini s potovanja v Litvo. Vabljeni! Simon Popek vodja filmskega programa Cankarjevega doma

Dark and Bright Images We are making progress. Following the year 2020 and rescheduled documentaries, which were screened in June instead of March due to the epidemiological measures, and after the year 2021 when films were screened only online, this year we are adding a hybrid version of the festival. A little here, a little there... Not all films will be available in a virtual environment, which is perfectly correct. Let the creators decide, for instance Jonas Mekas (1922–2019) or the heirs of his impressive legacy. Not only do they not allow online screenings, but Mekas’ films – part of the retrospective on the centenary of his birth – are only available on film strips, and what is more, they are not available on 35mm film, but on the original 16mm film: as shot by a Lithuanian immigrant in the USA since the late 1940s with a Bolex camera. Sticking to the original medium is not a snobbish move, but a cultural statement. If you want to watch my films, you have to go to the cinema. The world in other news is still working flawlessly: Palestinians are no longer harassed by Israelis, citizens living in Western democracies are no longer repressed by their own countries, teenage girls in the Third World are no longer forced to enter into arranged marriages, the threat of nuclear cataclysm is a relic of the Cold War, and stubborn traditionalists have abandoned ancient customs and joined the 21st century. I have just mentioned the five shortlisted films in the competition programme, where the Amnesty International Prize for the best film on human rights is being awarded. That doesn’t mean the other films – including three Slovenian films this year – only deal with cheerful themes, but it is valuable to present good views on the world, even if the elements of sadness and melancholy can creep in through the back door. Futura has a telling title where young people talk with enthusiasm about the future but are aware of the pitfalls and disappointments of the modern world. Day After... is a film that gleefully profiles Bangladeshi society on an

outdated river steamer and portrays the country’s political polarisation. The film Sava speaks with inspiration about our mighty river flowing through our former common state, but at the same time also reveals local phobias. Factory to the Workers represents the first and only example of a successful workers’ factory takeover in post-socialist Europe and the inability to compete in impersonal capitalism. And so on... If we had to choose the most positive character of this year’s festival, it would probably be the hero of the film Mr Bachmann and His Class, a passionate, dedicated, relaxed, music-inspired film about a teacher from a small German town who teaches young immigrants from the Third World who, with a bit of luck, will stay in the First World. The best films are permeated with refugee stories that seep in unobtrusively and enrich the films’ fabric. One of the great refugee stories belongs to Jonas Mekas who fled from occupied Lithuania with his brother Adolfas during the war, was forced to work in labour camps, and in 1949, after almost eight years, made his way to the New World where, after more than half a century, he became an icon of the struggle for independent culture and creativity and the first defender of a “different film”. Since the beginning of the refugee crisis, we have screened countless films on the subject of emigration, but if there is one work that speaks convincingly and with poetic force about memories, childhood, roots, family and about the role of a homesick exile in a foreign land, where for a long time he feels uprooted, snatched away, pulled out, a man who wanted to stay at home, among people he knows and who speak his language, then it is Mekas’ masterpiece Reminiscences of a Journey to Lithuania. Warmly welcome!

Simon Popek Cankarjev dom Film Programme Director

uvodnik introduction

Priložnost za drugačne in nove razmisleke o človekovih pravicah

V slovenski Amnesty smo počaščeni, da smo del festivala, ki nam že 24. leto predstavlja vrhunski izbor dokumentarnih filmov z vsega sveta – med njimi številne s temo človekovih pravic, ki slikajo zgodbe, ki jih besede težko povedo. Če festival pogledam iz zornega kota vsakdanjega dela Amnesty International, tekmovalni sklop obravnava tematike, ki resnično odzvanjajo v naših raziskavah, kampanjah, aktivizmu in učenju človekovih pravic. Režiser Avi Mograbi nas v dokumentarcu Prvih 54 let: Skrajšani priročnik za vojaško okupacijo skozi oči nekdanjih izraelskih vojakov popelje v svet dolgoletnega zatiranja in kršitev človekovih pravic na območju Zahodnega brega in Gaze. Verjamem, da bo ta dokumentarna zgodba dobra dopolnitev nedavnega odmevnega poročila, ko smo v Amnesty po izčrpni raziskavi ravnanje Izraela označili za apartheid. Vabimo vas k podpisu peticije na https://www.amnesty.si/izraelapartheid-peticija. Dokumentarec Država, ki se lepo vede Davida Dufresna ob gibanju francoskih rumenih jopičev razišče družbeni vidik protestov. To je aktualna tema tudi v Sloveniji. Med drugim v okviru Pravne mreže za varstvo demokracije, ki smo jo soustanovili pred dobrim letom, izvajamo opazovanje protestov ter z drugim delovanjem branimo pravico do protesta in krepimo njeno razumevanje. Na naši Akademiji Amnesty lahko, na primer, opravite tudi spletni tečaj o tej pravici. Tekmovalna filma – Otroci megle vietnamske režiserke Ha Le Diem in Odpuščanje slovenske režiserke Marije Zidar – odpirata vedno aktualno temo človekovih pravic žensk in deklet, in sicer v povezavi s tradicijo in običaji. Čeprav gre za obravnavo razmer v drugih državah, pa so vendar ta vprašanja nekako brezčasna in aktualna po vsem svetu. Žal se na telesih, podobah in/ali pričakovanjih do žensk povsod še vedno lomijo kopja, tudi pri nas.

Podobno brezčasna je tudi tema marginalizacije ali odrinjenosti na rob, ki se odpira s petim tekmovalnim filmom, Nuklearna družina Travisa Wilkersona. V njegovem primeru z obravnavo človekovih pravic staroselskega prebivalstva, ki so nemalokrat kršene, spregledane, poteptane. Čeprav so te teme organizacijam za človekove pravice, njihovim zagovornikom in podpornikom znane, pa vendar ostajajo za marsikoga abstraktne ali oddaljene, del informativnega programa, ki ga raje ne bi slišali. Zato smo hvaležni filmskim ustvarjalkam, ustvarjalcem, da tem neslišanim ter pogosto tudi pozabljenim zgodbam dajo glas in prostor v družbi, v naših mislih in srcu. Podobe na platnu so orodje, ki nam približa usode ljudi, od nas oddaljenih na tisoče kilometrov, ali pa so nekje blizu nas, vendar skriti našim očem. Popeljejo nas v neznano in nam predstavijo drugačnost. V nas pustijo občutke – jezo, ljubezen, strah, sram, žalost, srečo in nemoč. Spodbujajo nas k premisleku o tem, kaj v resnici pomenijo naše pravice. Ustvarjanje dokumentarnih filmov s področja človekovih pravic je že s samo izbiro tematike tudi aktivizem. Ustvarjalke in ustvarjalci odkrivajo nov svet (ali sedanji v novi luči) in se nas dotaknejo ne glede na to, ali je to njihov osnovni namen. V imenu Amnesty upam, da bodo tudi letos ti dokumentarni filmi za čim več med vami predstavljali takšen »dotik« kot opomnik, kako pomembno se je za človekove pravice boriti. Zato kot vsako leto velja: vabljeni k akciji www.amnesty.si/pisemza-pravice. Taja Premk vodja programa komunikacij in organizacije dogodkov AIS

An Opportunity for Different and New Reflections on Human Rights Amnesty Slovenia is honoured to be part of the festival that for the past 24 years has been presenting a first-rate selection of documentaries from all over the world – among others numerous human rights films that depict stories difficult to put into words. Looking at the festival from the perspective of Amnesty International’s daily work, the competition section deals with issues that truly resonate in our research, campaigns, activism and teaching about human rights. In his documentary, The First 54 Years: An Abbreviated Manual for Military Occupation, director Avi Mograbi takes us to a world of long-standing oppression and human rights violations in the West Bank and Gaza Strip through the eyes of former Israeli soldiers. I am confident that this documentary story will excellently complement Amnesty’s recent highly-publicized report, which, following comprehensive research, concluded that Israeli policies against Palestinians amount to apartheid. We invite you to sign a petition on https://www.amnesty.si/izrael-apartheidpeticija. Focusing on the French yellow vest movement, David Dufresne’s The Monopoly of Violence explores the social aspect of protests. This issue is also highly topical in Slovenia. Among others, we monitor protests by means of the Legal Network for the Protection of Democracy, which we co-founded a year ago, and through other actions defend the right to protest and strengthen its understanding. At our Amnesty Academy, for example, you can also take an online course in this right. Two competing films – Children of the Mist by Vietnamese director Ha Le Diem and Reconciliation by Slovenian director Marija Zidar – address the ever-relevant issue of human rights of women and girls, in connection with tradition and customs. Although reflecting the situation in other countries, the questions dealt with in these films are somehow timeless and relevant

all over the world. Unfortunately, issues concerning female bodies, as well as the perceptions and/or expectations of women are still socially divisive everywhere, including our country. Similarly timeless is the theme of marginalization and ostracism explored in the fifth competition film, Travis Wilkerson’s Nuclear Family. He conducts his exploration by addressing the situation of indigenous peoples whose human rights are more often than not violated, denied, trampled on. Although these concerns are not new to human rights organisations, human rights defenders and our supporters, they remain, for many people, abstract or distant, part of a news programme we would rather not hear. That is why we are grateful to the filmmakers for giving voice and a place in society, in our minds and hearts, to these unheard and often forgotten stories. The big-screen pictures are a tool that brings us closer to the fates of people who are thousands of miles away from us, or exist somewhere quite near, but hidden from our view. They take us into the unknown and introduce us to diversity. They arouse feelings in us – of anger, love, fear, shame, sadness, happiness and helplessness. They encourage us to think about what our rights really mean. Through choice of subject matter the making of human rights documentaries already constitutes activism. Filmmakers discover a new world (or shed new light on the existing one) and touch us regardless of whether this was their primary purpose. On behalf of Amnesty, I hope that this year, too, these documentaries will become this kind of “touch” to as many of you as possible, as a reminder of the importance of fighting for human rights. Therefore, as every year, you are warmly invited to take part in the campaign www.amnesty.si/pisem-za-pravice. Taja Premk AIS Head of Communications and Event Management

uvodnik introduction

mednarodna žirija international jury

8 Nagrada Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic (sklop Tekmovalni filmi) Amnesty International Slovenia Human Rights Film Award (Competition Section)

Kaja Atanasova

Siniša Gačić Margje de Koning

Margje de Koning se je po končanem študiju dvanajst let ukvarjala z režijo dokumentarnih filmov za različna televizijska podjetja. Nekaj let je kot profesorica na Univerzi v Amsterdamu tudi poučevala o dokumentarnih filmih. Avgusta 2004 je postala urednica pri 52’ docs, kar je pomenilo produkcijo in koprodukcijo kreativnih dokumentarnih filmov o sodobnih družbenih, družbeno-kulturnih in moralnih vprašanjih z močnim poudarkom na človekovih pravicah. V ospredju so bile nizozemske teme, seveda pa tudi zgodbe z drugih delov sveta. Od januarja 2005 je bila odgovorna za televizijski oddelek na javni radiotelevizijski hiši IKON, januarja 2012 pa postala tudi vodja TV-programov, radia in novih medijev. Januarja 2016 je prevzela vlogo vodje dokumentarnih filmov za EOdocs, ki se ukvarja s filmi s področja človekovih pravic, filozofije, vere, okolja ipd. Septembra 2019 je zapustila javno radiotelevizijo, da bi prevzela umetniško vodenje filmskega festivala Movies that Matter.

After finishing her studies, Margje de Koning directed documentaries for various broadcasting companies for 12 years. For some years Margje taught documentary filmmaking at the University of Amsterdam. In August 2004, Margje became Commissioning Editor for a documentary slot of 52’ docs. This involved producing and co-producing creative single 52’-documentaries on contemporary social, social-cultural and moral issues with a strong human-interest angle. The focus was on Dutch subjects as well as those from all over the world. From January 2005 Margje de Koning was responsible for the Television Department of IKON and in January 2012 became Head of TV, Radio and New Media programming at IKON. In January 2016 IKON was incorporated within EO with Margje de Koning as Head of Documentaries for EOdocs. In September 2019 she left the public broadcaster in order to become the new artistic director of the film festival Movies that Matter.

9 mednarodna žirija international jury

mednarodna žirija international jury

10 Siniša Gačić je končal študij filmske in televizijske montaže ter televizijske režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Kot novinar in režiser od leta 1999 sodeluje z različnimi uredništvi na Televiziji Slovenija, kjer je režiral več dokumentarnih filmov. Leta 2014 je posnel celovečerni prvenec Boj za, ki je na Festivalu slovenskega filma prejel nagrado vesna za najboljši celovečerni film. Njegov zadnji dokumentarec Hči Camorre je bil nagrajen z vesno za najboljši dokumentarni film.

Siniša Gačić completed his studies in film and television editing and television directing at the Ljubljana Academy of Theater, Radio, Film and Television. As a journalist and film director he has collaborated with various RTV Slovenia editorial offices since 1999. During this period he directed many documentaries. In 2014, he made his feature debut with the film Boj za, which won the Vesna Award for Best Feature Film at the Slovenian Film Festival. His latest documentary, Hči Camorre, received the Vesna Award for Best Documentary.

Kaja Atanasova je diplomirana socialna delavka in študentka magistrskega programa Fakultete za socialno delo, kjer obiskuje modul Socialna pravičnost in radikalne perspektive v socialnem delu. Je tudi mladinska delavka pri zavodu Mladi zmaji in učiteljica angleščine za otroke. Dejavna je v človekovih pravicah, predvsem jo zanimajo področja migracij, spola in LGBTQI+. V prostem času je prostovoljka pri Društvu DIH in koordinira tutorke na Fakulteti za socialno delo. V študijskem letu 2021/22 je obiskovala obštudijsko dejavnost Akademija Amnesty: Človekove pravice v praksi, ki jo slovenska Amnesty na Univerzi v Ljubljani izvaja v sodelovanju s Fakulteto za družbene vede. Članstvo v žiriji je praktični del obštudijske dejavnosti.

Kaja Atanasov is a graduate social worker pursuing a master’s degree at the Faculty of Social Work (Social Justice and Radical Perspectives in Social Work). She is also a youth worker at the Public Institution Young Dragons, and teaches English to children. She’s active in the field of human rights, and is particularly interested in migration, gender and LGBTQI+. In her spare time, she volunteers for the Association DIH and is tutor coordinator at the Faculty of Social Work. In the academic year 2021/2022 she attended the extracurricular activity Amnesty Academy: Human Rights in Practice, which is carried out by Amnesty Slovenia in cooperation with the Faculty of Social Sciences at the University of Ljubljana. Jury membership is a practical part of this extracurricular activity.

Cene vstopnic in popusti 5‘50 EUR 4‘50 EUR s popustom za mlajše od 25 in starejše od 65 let ter upokojence 10-odstotni popust ob nakupu petih in 20-odstotni ob nakupu desetih vstopnic Popusti se ne seštevajo. Ogled posameznega filma z VOD (video na zahtevo): 7 EUR

Admission and discounts EUR 5.50 EUR 4.50 for visitors aged under 25, over 65 and pensioners 10 % discount when buying five tickets and 20 % discount when buying ten tickets. Discounts cannot be combined. VOD access code (video on demand): EUR 7

11 Cene vstopnic in popusti Admission and discounts

urnik schedule

SR 9. 3. 17.15

PE 11. 3. Kosovelova dvorana

16.00

Kosovelova dvorana

Futura, Pietro Marcello, Francesco Munzi, Alice Rohrwacher, 105'

Osmi potnik na odru / Alien on Stage Danielle Kummer, Lucy Harvey, 83'

18.00

Kinodvor

Prvih 54 let: Skrajšani priročnik za vojaško okupacijo / The First 54 Years. An Abbreviated Manual for Military Occupation, Avi Mograbi, 110

19.30

Kosovelova dvorana

Odprtje festivala / opening of the festival Odpuščanje / Reconciliation Marija Zidar, 82’

21.00

Slovenska kinoteka

Večerna naloga / Tonight’s Homework Ashkan Nejati, Mehran Nematollahi, 78'

ČE 10. 3. 16.15

Kosovelova dvorana

Otroci megle / Children of the Mist Ha Le Diem, 90'

18.00

Slovenska kinoteka

Kratki filmi (3)/ Short films (3) Jonas Mekas, 105´

18.30

Kosovelova dvorana

Odločna liderka / Strong Female Lead, Tosca Looby, 78'

20.30

Kinodvor

Sava, Matthew Somerville, 71'

18.00

Slovenska kinoteka

Spomini s potovanja v Litvo Reminiscences of a Journey to Lithuania, Jonas Mekas, 88'

18.15

Kosovelova dvorana

Temnordeči gozd / Dark Red Forest Jin Huaqing, 85'

20.45

Kosovelova dvorana

Roadrunner: Film o Anthonyju Bourdainu / Roadrunner: A Film About Anthony Bourdain, Morgan Neville, 119'

SO 12. 3. Kosovelova dvorana 15.45 Tovarne delavcem / Factory to the Workers, Srdjan Kovačević, 105' Kinodvor 18.00 Roadrunner: Film o Anthonyju Bourdainu / Roadrunner: A Film About Anthony Bourdain, Morgan Neville, 119'

18.00

Slovenska kinoteka Nuklearna družina / Nuclear Family Travis & Erin Wilkerson, 93'

Država, ki se lepo vede / The Monopoly of Violence, David Dufresne, 85'

Sava, Matthew Somerville, 71'

20.45

Kosovelova dvorana

Babji Jar. Kontekst / Babi Yar. Context Sergej Loznica, 121'

18.15

Kosovelova dvorana

Dan potem ... / Day After… Kamar Ahmad Simon, 115'

NE 13. 3.

TO 15. 3.

11.00

Kinodvor Gospod Bachmann in njegov razred / Mr. Bachmann and His Class Maria Speth, 217'

Večerna naloga / Tonight’s Homework Ashkan Nejati, Mehran Nematollahi, 78'

15.30

18.00

Kosovelova dvorana Prvih 54 let: Skrajšani priročnik za vojaško okupacijo / The First 54 Years. An Abbreviated Manual for Military Occupation, Avi Mograbi, 110' AIS

18.00

Slovenska kinoteka Walden: Dnevniki, zapiski in skice Walden: Diaries Notes and Sketches Jonas Mekas, 177'

16.00

Kosovelova dvorana

Slovenska kinoteka

Izgubljen Izgubljen Izgubljen / Lost, Lost, Lost, Jonas Mekas, 178'

18.15

Kosovelova dvorana

Otroci megle / Children of the Mist Ha Le Diem, 90'

20.30

Kosovelova dvorana

18.30

Kosovelova dvorana Država, ki se lepo vede / The Monopoly of Violence, David Dufresne, 85'

Tovarne delavcem / Factory to the Workers, Srdjan Kovačević, 105'

20.30

PO 14. 3.

SR 16. 3.

Kosovelova dvorana Osmi potnik na odru / Alien on Stage Danielle Kummer, Lucy Harvey, 83'

15.30

Kosovelova dvorana

Kinodvor

Odpuščanje / Reconciliation Marija Zidar, 82'

17.00

Kosovelova dvorana

Temnordeči gozd / Dark Red Forest Jin Huaqing, 85'

Odločna liderka / Strong Female Lead, Tosca Looby, 78'

17.45

17.30

Kosovelova dvorana

Futura, Pietro Marcello, Francesco Munzi, Alice Rohrwacher, 105'

18.00

Kinodvor Nuklearna družina / Nuclear Family Travis & Erin Wilkerson, 93'

18.00

Slovenska kinoteka Rojstvo naroda / Birth of a Nation Jonas Mekas, 85'

20.45

Kosovelova dvorana Dolina solz / Valley of Tears Boštjan Korbar, 109'

Kinodvor

Babji Jar. Kontekst / Babi Yar. Context Sergej Loznica, 121'

18.00

Slovenska kinoteka

Dan potem ... / Day After… Kamar Ahmad Simon, 115'

19.30

Kosovelova dvorana

Zaprtje festivala / closing of the festival Smučarske sanje / Melting Dreams Haidy Kancler, 84' *pogovor z ustvarjalci talk with filmmakers

urnik schedule

tekmovalni sklop competition section

9. 3. ob 18.00, Kinodvor 13. 3. ob 15.30, Kosovelova dvorana

Prvih 54 let: Skrajšani priročnik za vojaško okupacijo 54 hashanim harishonot - madrikh mekutzar lekibush tzva‘i The First 54 Years. An Abbreviated Manual for Military Occupation Režija/By Avi Mograbi Izrael, Francija, Nemčija, Finska/Israel, France, Germany, Finland, 2021; 110‘ DCP Prodaja/Sales: Demiurg; demiurgos@siol.net Mograbi, ki se že vso poklicno pot posveča zapletenim palestinskoizraelskim odnosom, je po več kot pol stoletja od izraelske okupacije Zahodnega brega in Gaze leta 1967 posnel »navodilo za uporabo« okupatorske sile, ki želi zasesti in si postopoma prilastiti tuje ozemlje. V prvi osebi in zanj značilnem blago ironičnem tonu artikulira vse sistematične korake, ki jih je Izrael v razmerju do palestinskega vprašanja od leta 1967 in resolucije Združenih narodov št. 242 (»umik z okupiranih teritorijev, ki so pripadali Jordaniji in Egiptu«) bodisi ignoriral bodisi zmanipuliral. Pred kamero stopi kopica nekdanjih izraelskih vojakov in oficirjev, ki so v okviru projekta »Breaking the Silence« od leta 2004 spregovorili o izživljanju nad Palestinci ter načrtnem poseljevanju in uničevanju njihovega ozemlja. »Prvih 54 let naj bi bil zelo preprost film: zbirka pričevanj vojakov, ki zajema

54 let izraelske zasedbe palestinskih ozemelj. Sprva sem bil prepričan, da bo indeksiranje pričevanj z logiko notranjih povezav dovolj za zgodbo o najbrž najdaljšem zavzetju v sodobni zgodovini. Pozneje sem spoznal, da moram oblikovati okvir, ki bo odrazil globlji pomen. Zelo močan skupek pričevanj sem moral povezati z neko logiko, ki omogoča globlje razumevanje razlogov za dolgoživost okupacije in maloverjetnost njenega konca v bližnji prihodnosti.« (Avi Mograbi) What is the meaning of military occupation? Through the testimonies of the soldiers who implemented it, Avi Mograbi provides insights on how a colonialist occupation works and the logic at work behind those practices. Using the 54-year Israeli occupation of the Palestinian territories of the West Bank and Gaza Strip the director draws a “Manual for Military Occupation.”

Avi Mograbi – filmografija (izbor/selection) How I Learned to Overcome My Fear and Love Ariel Sharon (1997), Happy Birthday, Mr. Mograbi (1999), Avenge But One of My Two Eyes (2005), Z32 (2008), Once I Entered a Garden (2012), Between Fences (2016)

10. 3. ob 20.30, Kinodvor 13. 3. ob 18.30, Kosovelova dvorana

Država, ki se lepo vede Un pays qui se tient sage The Monopoly of Violence Režija/By David Dufresne Francija/France, 2020; 86‘ DCP Prodaja/Sales: The Bureau Sales; cag@lebureaufilms.com V luči množičnih protestov t. i. rumenih jopičev po Franciji leta 2018 in 2019 je nastal dokumentarec o oblastniškem nasilju nad lastnimi državljani. Kdaj je nasilje upravičeno in kdaj ne? Kje je meja – tako za policijske specialce kot za protestnike? In kaj ločuje množični upor od revolucije? Brutalnost osmisli teorija; pred kamero se ne izmenjujejo le udeleženci protestov, običajni ljudje, temveč sociologi, zgodovinarji in predstavniki policijskih sindikatov. Avdiovizualno gradivo so povečini prispevali protestniki sami, snemanje nasilja po francoskih ulicah je neposredno, občasno grafično; »montažo atrakcije« režiser osmišlja z dognanji kritične teorije Maxa Webra, Hannah Arendt, Michela Foucaulta ali Guya Deborda. Eksplozivna in prepričljiva mešanica teorije in prakse urbanega nasilja. »Razpolagal sem s šestimi terabajti video posnetkov, kar je veliko. Pri izbiri sem bil zelo zadržan, ker nisem želel

ustvariti skrajno nasilnega filma. Obdržali smo ga čim bolj treznega. Glede protagonistov je bila ideja, da bi se morali pogovarjati, razpravljati, razmišljati in se medsebojno poslušati, četudi se ne bi strinjali. Začel sem z mislijo, da bi namesto intervjujev uporabil dvostranske pogovore. Imel sem tudi zamisel o refleksiji na podobe, pomenu posnetkov, njihovi vlogi.« (David Dufresne) The violent street demonstrations in Paris during the Yellow Vest protests are at the root of a debate that is highly topical. Its starting point is Max Weber’s famous thesis that a state has the monopoly of the legitimate use of physical force. All aspects of this viewpoint are challenged in a refreshingly intelligent film, which confronts a panel of different people with footage from the street riots to discuss them. Protesters, philosophers, sociologists and police officers react to the clips and each other.

David Dufresne – filmografija (izbor/selection) Prison Valley (2009), Fort McMoney: votez Jim Rogers! (2015), Dada Data (2016), Le Pigalle: Une histoire populaire de Paris (2017)

15 tekmovalni sklop competition section

tekmovalni sklop competition section

12. 3. ob 18.00, Slovenska kinoteka 14. 3. ob 18.00, Kinodvor

Nuklearna družina Nuclear Family Režija/By Travis Wilkerson, Erin Wilkerson ZDA, Singapur/USA, Singapore, 2021; 86‘ DCP Prodaja/Sales: Creative Agitation; creative0agitation@gmail.com Film o »nuklearni družini« in zgodovini jedrskih poskusov v ZDA je navdihnila družinska zgodba iz otroštva Travisa Wilkersona, ko je s starši obiskoval nahajališča izstrelnih centrov jedrskih konic na ameriškem srednjem zahodu, od Nove Mehike na jugu do Montane na severu. Ker gre za območje, ki so ga pred stoletji poseljevali milijoni staroselcev in bizonov, film obenem postane kritika ameriškega genocida. Beli človek je iztrebil bizona, da bi obenem iztrebil Indijanca, in tam, kjer so se nekoč pasle desetine milijonov mogočnih živali, danes stojijo skladišča in izstrelišča jedrskih raket, ki se množijo onstran racionalnih razlogov. »Film je delo globokega, osebnega pomena, potopis nenavadnega potovanja, na katero smo se kot družina odpravili v poskusu osmisliti ameriški Zahod, pokrajino, ki je hkrati lepa in strašna. Je proizvod silovitega nasilja

in zavojevanja ter znanilka še hujšega nasilja, ki ga lahko utrpi ves svet. To smo poskušali izraziti poetično, s pristopom, ki je občasno razigran, a globoko resen.« (Travis Wilkerson) Tormented by his childhood’s nuclear fantasies, Travis Wilkerson (in codirection with his partner Erin) exorcises his ghosts with a family road movie that takes him to Western USA after missile silos that used to promise an instant apocalypse. Far from finding large weapon bases, the Cold War hotspots he discovers in the film are no more than grey desert towns that had been stripped from their original settlers in (re)foundational bloodbaths. Nuclear Family is pierced through by a historical inquiry that is also a personal one – how does one build an individual, family identity when one’s material condition of existence is an enormous pile of dead bodies?

Travis Wilkerson – filmografija (izbor/selection) Accelerated Under-development: In the Idiom of Santiago Alvarez (1999), Krivica posamezniku/An Injury to One (2002), Who Killed Cock Robin? (2005), Far from Afghanistan (2012), Machine Gun or Typewriter? (2015), Did You Wonder Who Fired the Gun? (2017) Erin Wilkerson – filmografija The Scents That Carry Through Walls (2020)

10. 3. ob 16.15, Kosovelova dvorana 15. 3. ob 18.15, Kosovelova dvorana

Otroci megle Nhung dua tre trong suong Children of the Mist Režija/By Ha Le Diem Vietnam/ Vietnam, 2021; 90‘ DCP Prodaja/Sales: Cat & Docs; cat@catndocs.com Hmongi so etnična manjšina v severnem Vietnamu, ki živi po tradicionalnih načelih. Družine za svoje najstniške sinove iščejo tudi štirinajstletne deklice in jih skušajo zvabiti v zakonsko zvezo. Tradicija veleva tudi kontroverzno »ugrabitev neveste« med novoletnimi prazniki, ki jim sledi pogajanje za doto in poroko. Zdaj se s tem sooča trinajstletna Di; njena mama in starejša sestra sta obe pristali v tovrstni dogovorjeni zvezi, sama pa bi se rada šolala in si sama izbrala prihodnost. Čeprav starša odločitev prepuščata njej, so snubci sila vztrajni. »Kot deklica sem imela tri prijateljice. Eno od njih so zelo mlado poročili, kar me je strašno vznemirilo. Prihajam iz ljudstva Tajev, s tradicijo Hmongov sem se seznanila na univerzi. Mladi Di sem se odločila slediti navkljub neznanju jezika. Opazovala sem jo med igro s prijatelji

v gorah, to me je spomnilo na lastno otroštvo. Želela sem posneti film o tem čudovitem času, ki lahko kar iznenada izgine.« (Ha Le Diem) Children of the Mist follows the story of Di, a 13-year-old Hmong girl with a dream to escape the destiny of many teenage girls of her ethnic group. Di is fortunate that she belongs to the first generation of children in the village with the opportunity to continue studying into high school. Most of the village women, including Di’s mother, were not given this choice. Di has a chance to avoid this fate by passing the high school entrance exam to continue her education.

Ha Le Diem – filmografija Beautiful Bed (2016)

17 tekmovalni sklop competition section

tekmovalni sklop competition section

9. 3. ob 19.30, Linhartova dvorana 15. 3. ob 20.30, Kinodvor

Odpuščanje Reconciliation Režija/By Marija Zidar Slovenija, Srbija, Kosovo/Slovenia, Serbia, Kosovo, 2021; 82‘ DCP Prodaja/Sales: Vertigo; info@vertigo.si V albanskem visokogorju je bilo v trpkem sporu med družinama v sorodu ubito 18-letno dekle. Na njenega očeta lokalni škof in vodja nevladne organizacije iz prestolnice pritiskata, naj hčerinemu morilcu, ki je v zaporu, in tudi njegovi družini ne le odpusti v krščanskem duhu, temveč naj se z njimi spravi – kot je nekoč veleval starodavni albanski zakonik, Kanon. Pronicljiva in pretresljiva podoba patriarhalne družbe, ujete med napol pozabljeno preteklostjo in negotovo sedanjostjo. »Film prikazuje stvarnost patriarhalnih razprav in ritualov, iz katerih so bile ženske od nekdaj izključene. Takšni spori obstajajo v domala vsaki družini in vsaki družbi, vsepovsod. Toda v Albaniji so se protagonisti soočali z globoko zapletenimi družbenimi okoliščinami. V dramatičnih družbenih razmerah

devetdesetih let prejšnjega stoletja so v delih Albanije obudili stare vrednostne sisteme. Četrt stoletja pozneje se protagonisti še vedno ne morejo zediniti, na katerega se opreti pri reševanju konfliktov.« (Marija Zidar) An 18-year-old girl is killed in a bitter family feud in the Albanian highlands. Her bereaved father is torn by the pressures from a local bishop and an NGO chairman from the capital, not only to forgive the imprisoned killer and his family, as a Christian, but to reconcile with them – as the age-old tribal code, Kanun, once required. A poignant and insightful account of a patriarchal society caught between a lingering past and a precarious present.

Marija Zidar – filmografija Tihotapci identitete (2015)

10. 3. ob 20.45, Kosovelova dvorana 16. 3. ob 17.30, Kinodvor

Babji Jar. Kontekst Babi Yar. Context Režija/By Sergej Loznica Ukrajina, Nizozemska/Ukraine, Netherlands, 2021; 120‘ DCP Prodaja/Sales: Atoms & Void; contact@atomsvoid.com Sergeju Loznici so ruske oblasti, kot kaže, odprle vse razpoložljive filmske arhive iz obdobij stalinizma in druge svetovne vojne. Po dokumentarcih o obkoljenem Leningradu, montiranih stalinističnih procesih in pogrebu Josipa Visarjonoviča smo zdaj dobili še dokument pokola triintrideset tisoč Judov leta 1941 v Babjem Jaru v okolici Kijeva. Tam blizu je odraščal tudi Loznica, zato ga je »zgovorni molk« lokalnega prebivalstva dolgo vznemirjal. Film ima naslov Babji Jar: Kontekst, kar pomeni, da z arhivskim gradivom pokrije celotno obdobje nemške okupacije Ukrajine do leta 1943, ko je Rdeča armada začela protiofenzivo, in sojenja nemškim vojnim zločincem po vojni. Povedano drugače: Loznica tragedijo v Babjem Jaru postavi v kontekst ukrajinskega in sovjetskega antisemitizma.

»Podobno kot drugi zločini holokavsta je tragedija v Babjem Jaru skoraj brez pristne vizualne upodobitve – nacistične oblasti so na prizoriščih množičnih usmrtitev prepovedale fotoaparate in filmske kamere. Vendar je njen zgodovinski kontekst mogoče rekonstruirati z arhivskimi posnetki, ki dokumentirajo leta nemške okupacije Ukrajine. Moj cilj je gledalca potopiti v duh tega časa.« (Sergej Loznica) In his latest documentary, Sergei Loznitsa takes viewers to Nazi-occupied Ukraine and, working exclusively with uniquely restored archival materials, shows us the background of the tragic events that took place just outside occupied Kyiv in September 1941 – the massacre of more than 33,000 Jewish residents.

Sergej Loznica – filmografija (izbor/selection) Naselbina (Poselenie, 2001), Blokada (2001), Predstava (Predstavlenie, 2009), Maidan (2014), Dogodek (Sobytie, 2015), Austerlitz (2017), Donbass (2018), Proces (Process, 2018), Državniški pogreb (Gosudarstvennyye pokhorony, 2019)

19 aktualni, družbenokritični relevant, socio-critical

aktualni, družbenokritični relevant, socio-critical

12. 3. ob 20.45, Kosovelova dvorana 16. 3. ob 18.00, Slovenska kinoteka

Dan potem ... Anyadin… Day After… Režija/By Kamar Ahmad Simon Bangladeš, Francija, Norveška/Bangladesh, France, Norway, 2021; 115‘ DCP Prodaja/Sales: Studio Beginning; sara.afreen@gmail.com »Raketa«, sto let star parnik na kolesa, po Gangesu pluje med bangladeško prestolnico Dako in morjem na jugu države. Parnik je videl boljše čase, kljub temu pa ostaja priljubljeno prevozno sredstvo tako za domačine kot turiste. Na večdnevni plovbi se pridružimo barviti zbirki potnikov, ki prepevajo, plešejo, se pričkajo o politiki ali vsakdanjih problemih. Koleričen kapitan po zvočniku zmerja manjša plovila in krmari v kaotičnem rečnem sistemu, priljubljen vloger pa snema prispevke za svojih petdeset tisoč sledilcev. Včasih se pot kar ustavi. Včasih pa parnik nasede na sipino. Bangladeš in njegove kontradiktornosti v malem. »Kaj če bi reka lahko pripovedovala? Če bi lahko spregovorila o vodnem toku, ki ga vsak dan nosi s seboj?

Ob ustvarjanju vodne trilogije že leta potujem po rekah. Križarim po Bangladešu, gosto poseljeni državi z muslimansko večino in eno najbolj rodovitnih delt sveta, razvijam globlje razumevanje svojih rek, verjamem, da jih slišim šepetati. Verjamem, da lahko povedo najboljše zgodbe!« (Kamar Ahmad Simon) The Rocket is a century-old paddle steamer with regular sailings from the Bangladeshi capital Dhaka, transporting passengers to various destinations along the river. This double-decker vessel has clearly seen better days, but it’s still a popular means of transport for passengers from all walks of life. When the steam whistle blows and the paddle starts turning, this observational film takes you aboard.

Kamar Ahmad Simon – filmografija (izbor/selection) Shunte Ki Pao! (2012), Testimony of a Thread (2015), Neel Mukut (2021)

14. 3. ob 20.45, Kosovelova dvorana

Dolina solz Valley of Tears Režija/By Boštjan Korbar Slovenija/ Slovenia, 2021; 109‘ DCP Prodaja/Sales: KScreen Productions; bostjankorbar@yahoo.com Dolina solz je sinonim za največji moški zapor v Republiki Sloveniji. Medtem ko v jedilnici poteka koncert skupine Autodafé, spoznavamo zgodbe treh obsojencev. Prvi je kriv umora, drugi spolne zlorabe in incesta, tretji je zagrešil kaznivo dejanje goljufije oziroma gospodarskega kriminala. Pesmi Matjaža Pikala in skupine Autodafé na temo morja dopolnjujejo idejo filma, ki na zapor gleda kot na otok, odmaknjen od družbe in civilizacije. »Zamisel za film o prestajanju zaporniške kazni se je porodila na otoku Pag. Zanimalo me je, kako človeška zavest nosi breme zločina? Je mogoče, da v najtemnejših delih srca obstaja tudi zrno svetlobe? Zapor sem videl kot otok, odmaknjen od vsakdanje družbe in civilizacije. Ko sem se s to idejo obrnil na

upravo zapora, so se vrata nanj odprla, prav tako misli treh obsojencev, kako doživljajo življenje na tem otoku, kako nosijo breme zločina in nesvobode.« (Boštjan Korbar) The “Valley of Tears” is a synonym for the prison in Dob, Slovenia. The film takes us to the event organised as part of the Engage and Activate project, with a performance by the band Autodafé, interweaving it with personal accounts of three inmates who are part of the project. The first one was convicted of murder, the second one of sexual assault and incest, and the third one of fraud/financial crime. In a symbolic way, songs of the sea complete the idea of the film which perceives the prison as an isolated island detached from everyday life and society.

Boštjan Korbar – filmografija (izbor/selection) V slogi je moč (1983), Konzervirana ulica (1983), Minotavromanija (1985), Nekaj na »G« (1986)

21 aktualni, družbenokritični relevant, socio-critical

aktualni, družbenokritični relevant, socio-critical

12. 3. ob 15.45, Kosovelova dvorana 15.3. ob 20.30, Kosovelova dvorana

Tovarne delavcem Tvornice radnicima Factory to the Workers Režija/By Srdjan Kovačević Hrvaška/Croatia, 2021; 105‘ DCP Prodaja/Sales: Filmdelights; engler@filmdelights.com Tovarna ITAS, nekoč ponos socialistične Jugoslavije, ustanovljena leta 1960, je v tranziciji skoraj postala žrtev privatizacijske lopovščine. Leta 2005 so delavci lastnike dobesedno izgnali, nato pa po seriji demonstracij, gladovnih stavk in sodnih postopkov leta 2007 prevzeli oblast; vzpostavili so delavski svet in upravni odbor ter izvolili izvršnega direktorja. ITAS je postal prvi in edini primer uspešnega delavskega prevzema tovarne v postsocialistični Evropi. Ko je dokumentarna ekipa po desetih letih od prevzema začela spremljati delavski vsakdan metalurškega obrata, so bili prve razpoke in nesoglasja v vodenju več kot očitni; ITAS je bil pred največjo preizkušnjo, kako ostati konkurenčen v grobem kapitalističnem ustroju. »Moj prvotni namen je bil pokazati dober primer, deliti znanje v upanju, da bodo takšna prizadevanja lahko utrla pot

pravičnejšemu gospodarstvu. Toda ob vsakodnevni navzočnosti med delavci sem se zavedel, da je zgodba veliko bolj zapletena. Kapitalizem kot sistem je še vedno okvir, znotraj katerega morajo preživeti vse alternativne oblike proizvodnje. Delavci so razpeti med zvestobo ideji o samoupravljanju in potrebo po večjih prihodkih, ki jih ITAS ne more zagotoviti.« (Srdjan Kovačević) Croatia, 2005. A machine tools plant is taken over by its workers. It turns into the only successful example of a factory occupation in postsocialist Europe. Ten years after this revolutionary turning point, the rebellious employee behind the occupation now strives to prevent a production shutdown. Sustainability depends on the sacrifices of the workers protecting their livelihood from the threats of a ruthless economy.

Srdjan Kovačević – filmografija Dvostruki Teret (2015), Wir sprechen Deutsch! Und Du? (2016)

9. 3. ob 21.00, Slovenska kinoteka 15. 3. ob 16.00, Kosovelova dvorana

Večerna naloga Mashgh-e emshab Tonight’s Homework Režija/By Ashkan Nejati, Mehran Nematollahi Iran/Iran, 2021; 78‘ DCP Prodaja/Sales: Iranian Independents; info@iranianindependents.com Abbas Kiarostami je leta 1989 posnel dokumentarec Domače naloge, v katerem je otroke na začetku osnovne šole spraševal o učnih navadah pa o tem, ali raje delajo naloge ali gledajo risanke, kako jih starši kaznujejo in kako bodo sami vzgajali otroke. Film je dal vpogled v iransko družbo med iransko-iraško vojno, zdaj, po tridesetih letih, pa sta Nematollahi in Nejati ubrala podoben princip. Učitelji, ki jih mimogrede povprašajo, so še vedno mnenja, da je šolski sistem slab, pritožujejo se nad nepismenimi ali preveč zaposlenimi starši, ki otrokom ne zagotavljajo potrebne podpore, kar ob vse večjih socialnih razlikah samo še poglablja težave. Film je obenem posvetilo pokojnemu Kiarostamiju (prikaže nekaj prizorov iz izvirnika) in ogledalo sodobne iranske družbe.

In Homework (1989), Abbas Kiarostami put questions to students at a public school: questions about homework, punishments, and dreams of the future. The result was a portrait of the generation that grew up during the Iran-Iraq war, trapped by uncertainty and a rigid upbringing. Now, some 30 years later, directors Ashkan Nejati and Mehran Nematollahi repeat Kiarostami’s questions and come to the conclusion that the school system and society itself have changed dramatically. The gulf between rich and poor has grown far wider, and that has become evident in schools. Parents, many of whom are illiterate, are unable to help their young ones, or otherwise too busy with their careers to supervise homework. Any sense of interest or guidance is absent.

Ashkan Nejati & Mehran Nematollahi – filmografija Večerna naloga (Mashgh-e emshab, 2021)

23 aktualni, družbenokritični relevant, socio-critical

intimni in globalni portreti intimate and global portrayals

9. 3. ob 17.15, Kosovelova dvorana 14. 3. ob 17.45, Kosovelova dvorana

Futura Futura Režija/By Pietro Marcello, Francesco Munzi, Alice Rohrwacher Italija/Italy, 2021; 105‘ DCP Prodaja/Sales: Demiurg; demiurgos@siol.net Trije ustvarjalci se med pandemijo covida 19 s kamero podajo po Italiji od Benetk do Palerma ter mlade med 15. in 18. letom sprašujejo o pogledih na prihodnost. Zdi se, da sami sebe v italijanskem prostoru vidijo tudi glede na socialni status; eni prihodnost vidijo kvečjemu v tujini, drugi bi radi s svojim delom v prihodnje prispevali k boljši italijanski družbi. Film se sklene v Genovi, kjer Alice Rohrwacher dijake srednje šole Diaz sprašuje, ali se zavedajo krvavih dogodkov iz leta 2001, ko je policija med zasedanjem G8 brutalno obračunala s protestniki. Lep, trezen dokumentarec, ki prikliče Pasolinijev film Ljubezenska srečanja (Comizi d‘amore, 1964), v katerem je ob gospodarskem razcvetu sonarodnjake spraševal o ljubezni in spolnem življenju. »Vsak od nas je na svoji ustvarjalni poti že kdaj sodeloval pri nastajanju kolektivnih filmov, ki pa so vendarle

režirani drugače kot samostojni projekti. Pogosto je namreč treba različne zgodbe vpeti na neki skupni imenovalec, avtorje pa omejuje tudi čas, predviden za dokončanje dela. Kolektivno ustvarjanje nam je v prvi vrsti pomenilo, da spremljamo delo svojih kolegov. Ideja o ustvarjanju filma kot kolektivnega projekta se nam je porodila že ob našem prvem srečanju. Tako je nastal film Futura, ki želi povedati zgodbo mladih Italijanov in ustvariti portret naše države, kot jo vidijo njihove oči.« Following in the footsteps of a long line of documentarians, a collective of three Italian filmmakers known for their politically acute cinema—Pietro Marcello, Francesco Munzi, and Alice Rohrwacher—set out to interview a cross-section of their nation’s youth about their hopes, dreams, and fears for the future.

Pietro Marcello – filmografija Volčja usta (La bocca del lupo, 2009), Lepa in izgubljena (Bella e perduta, 2015), Martin Eden (2019) Francesco Munzi – filmografija Saimir (2004), Il resto della notte (2008), Anime Nere (2014) Alice Rohrwacher – filmografija Corpo Celeste (2011), Čudesa (Le meraviglie, 2014), Srečen kot Lazzaro (Lazzaro Felice, 2018)

13. 3. ob 11.00, Kinodvor

Gospod Bachmann in njegov razred Herr Bachmann und seine Klasse Mr. Bachmann and His Class Režija/By Maria Speth Nemčija/Germany, 2021; 217‘ DCP Prodaja/Sales: Demiurg; demiurgos@siol.net Dieter Bachmann, učitelj v nemškem mestecu Stadtallendorf, na osnovnošolski stopnji poučuje otroke priseljencev z vsega sveta. Strastno, zavzeto, sproščeno, z glasbenimi vložki, ki jih uprizarja sredi učilnice. Otroke v najbolj občutljivi starosti – med dvanajstim in štirinajstim letom, ko se fantje in dekleta najbolj sovražijo in zanikajo vsakršne čustvene vezi – pripravlja na morebitno nadaljnje šolanje. Empatičen in iskren analitičen portret potrpežljivega, danes 65-letnega pedagoga, ki je tudi sam otrok poljskih priseljencev. Obenem je to portret strpnega okolja z vključevalno politiko. Da je takšno okolje mogoče le zavoljo kakovostnega in čustveno inteligentnega poučevanja, je jasno samo po sebi. »Mislim, da film pokaže, kako izredno pomembna je šola kot prostor

srečevanja. Šola ni zgolj institucija, ki posreduje znanje, temveč predstavlja tudi prostor druženja in navezovanja stikov. Ne glede ne vrsto šole in ne glede na sposobnosti otrok, ki jo obiskujejo, je po mojem mnenju šola izjemno pomembna za otrokov vsestranski razvoj. To je tudi osrednja tema tega filma, v katerem gospod Bachmann svojo učilnico spremeni v nekakšno dnevno sobo, kjer se – in to se mi zdi izjemno pomembno – otroci počutijo kot doma.« (Maria Speth) Mr Bachmann and His Class takes us inside the classroom of a German primary school for immigrant students, led by an inspiring teacher. Filmmaker Maria Speth works in the tradition of Frederick Wiseman, using an immersive approach and expansive length to capture Bachmann’s progressive approach to teaching.

Maria Speth – filmografija (izbor/selection) In den Tag hinein (2001), Madonnen (2007), 9 Leben (2011), Töchter (2015)

25 intimni in globalni portreti intimate and global portrayals

intimni in globalni portreti intimate and global portrayals

11. 3. ob 18.00, Kinodvor 12. 3. ob 18.15, Kosovelova dvorana

Sava Sava Režija/By Matthew Somerville VB/UK, 2021; 71‘ DCP Prodaja/Sales: Savafilms; matthew@savafilms.com Sava, najdaljša reka nekdanje Jugoslavije, se od izvira do izliva v Donavo vije devetsto devetdeset kilometrov. Danes povezuje štiri republike nekdaj skupne države, kar britanskemu režiserju Somervillu ponudi nekaj sociološkega in geopolitičnega uvoda v regijo. Mogočnost Save v poetičnem glasu pripovedovalca slavi (nedavno umrla) soscenaristka Mira Furlan, Somerville pa se na poti pogovarja s številnimi prebivalci ob reki: z jeklarjem z Jesenic, s Katarino Rešek - Kuklo, Martinom Strelom (ki v Savi seveda plava), ksenofobnima kmetavzoma iz Brežic, gejevskim parom iz Zagreba ter etnično mešanimi sogovorniki v bosensko-hrvaški regiji. Vsak ima svojo zgodbo ter poglede na Savo in okolje, v katerem živi. »Živimo v svetu, ki krepi sile sovraštva, strahu in vojnega hujskaštva. V takšnem svetu projekt, kot je Sava,

predstavlja žarek upanja. Spominja nas na moč narave, ki je ljudje in njihova politika nasilja ne morejo ukrotiti. (...) Kot državljanka nekdanje Jugoslavije, države, ki jo je uničila morilska politika, vidim ta projekt kot del nujno potrebnega procesa zdravljenja regije in tudi širše.« (Mira Furlan) Sava is a river movie taking you on a 990 km journey through the Western Balkans. Once the longest in Yugoslavia she now forms borders while flowing endlessly between the young nation states Slovenia, Croatia, Bosnia and Serbia. With Sava as the protagonist (voiced by Mira Furlan - Lost & The Abandoned), this unconventional documentary merges contemporary and historical narratives with a guiding ethereal voice which explores a complex relationship between nature, borders and nationhood.

Matthew Somerville – filmografija (izbor/selection) Foita (2016), Orange Trees (2017), Mothman (2018)

11. 3. ob 18.15, Kosovelova dvorana 14. 3. ob 15.30, Kosovelova dvorana

Temnordeči gozd Dark Red Forest Režija/By Jin Huaqing Kitajska/China, 2021; 85‘ DCP Prodaja/Sales: Autlook; festival@autlookfilms.com Tibetanske budistične nune iz province Sečuan se v najbolj mrzlih stotih dneh zime v tisočih letih odpravijo na planoto v bližini samostana Jarčen; tam v majhnih improviziranih hiškah doživljajo spiritualno vzgojo in molijo. Jin Huaqing je v šestih letih vzpostavil dovolj intimen odnos z njimi, da mu je bilo dovoljeno vstopiti v neposredno bližino. Nastal je film z jasnim političnim sporočilom in v harmoniji s spektakularno gorsko krajino pod streho sveta. »Moj namen ni bil posneti filma o čudežih ali informativnega filma. Z minimalističnimi podobami sem želel prikazati njihovo nenavadno življenjsko pot ter razkriti prostor in resničnost, ki obstajata zunaj tega sveta. Svojo kamero sem, kolikor je bilo to le mogoče, skril in pustil, da so se osebe prosto gibale, saj sem želel ujeti njihovo živost. Nisem jim zastavljal nobenih vprašanj in

odločil sem se tudi, da ne bom vključil nobenih zunanjih zvokov, niti glasbe v ozadju.« (Jin Huaqing) An exploration of the mysterious daily lives of women devoted to their faith. 20,000 Buddhist nuns live in a monastery on a snowy plateau in Tibet, China. Surrounded by harsh nature and secluded from the outside world, these women offer us a glimpse into their religious exploration of life’s biggest questions. Far away from their families, the nuns commit everything to reach a divine state, entrusting themselves to the guru and each other.

Jin Huaqing – filmografija (izbor/selection) Heavy Metal (2009), Desire of Changhu (2010), Blossom with Tears (2012), Endless Road (2014)

27 intimni in globalni portreti intimate and global portrayals

intimni in globalni portreti intimate and global portrayals

16. 3. ob 19.30, Kosovelova dvorana

Smučarske sanje Melting Dreams Režija/By Haidy Kancler Slovenija, Avstrija, Finska/Slovenia, Austria, Finland, 2022; 84‘ DCP Prodaja/Sales: Cat & Docs; cat@catndocs.com Dokumentarec Haidy Kancler govori o treh afganistanskih najstnicah, ki jih skupina slovenskih smučarskih profesionalk izbere za vadbo na avstrijskih smučiščih – v profesionalnih pogojih za pridobitev licence smučarske vaditeljice. Najstnice v domovini rušijo kulturne stereotipe, toda ko pridejo v Evropo, jih ob soočenju s kruto resničnostjo in ostro konkurenco v zahodnem svetu profesionalnega športa obenem prevzameta drugačna kultura in možnost novega življenja, stran od patriarhalnih in islamskih omejitev.

In the mountains of Central Afghanistan, a group of Afghani teenage girls is challenging cultural stereotypes – by learning to ski and developing this sport to a professional level through extensive training in Europe. Their journey to Europe represents the central part of the film, as the girls are confronted with the harsh reality and tough competition of the Western professional world of sports.

Haidy Kancler – filmografija (izbor/selection) Otroci na čakanju (2013), Tiha zmaga (2015), Irena, lahko noč (2017), Najgloblji zemljan v kopalkah (2017)

11. 3. ob 20.45, Kosovelova dvorana 12. 3. ob 18.00, Kinodvor

Roadrunner: Film o Anthonyju Bourdainu Roadrunner: A Film About Anthony Bourdain Režija/By Morgan Neville ZDA/USA, 2021; 119‘ DCP Prodaja/Sales: Park Circus; info@parkcircus.com Portret Anthonyja Bourdaina, pisca, popotnika in kuharskega mojstra, ki je s svojimi oddajami o eksotični kuhinji prepotoval ves svet in si leta 2018 vzel življenje. Morgana Nevilla zanima predvsem strast do vsakdanje kuhinje človeka, ki je izkušnje postavljal pred znanje ter ki je na prelomu stoletja zaslovel s knjigo Kitchen Confidential, nato pa s televizijskimi oddajami A Cook’s Tour, No Reservations in Parts Unknown postavljal normative za drugačno televizijo. »Vedno je imel neverjeten okus – in to prav za vse, glasbo, film, knjige, hrano – in mislim, da sem se prav zaradi tega počutil z njim tako povezan. Poslušal sem vso glasbo, ki jo je kadarkoli omenil, ter gledal vse filme in bral vse knjige, ki jih je imel rad. Prav zaradi tega sem imel občutek, da imam vsaj površinsko predstavo o tem, kdo ta človek sploh

je. Kar priznajmo si, da njegove knjige pravzaprav govorijo o njem samem. On pa je bil sam svoj glavni junak. Tudi v njegovih oddajah gre v resnici za njegov subjektivni pogled na kraje, ki jih je obiskal. Vedno je govoril: ‘To so moje zgodbe. To je moje osebno videnje nekega kraja‘.« (Morgan Neville) The cultural-culinary-intellectual force that was Anthony Bourdain exploded onto the scene in 2000 with the publication of his searing restaurant memoir Kitchen Confidential. From there was an unstoppable rise to Parts Unknown, No Reservations, and a place in the American cultural canon. Bourdain’s outsize personality, insatiable curiosity, and passion for food, travel, and culture tapped into a deeper humanity that resonated with viewers who felt that they knew him.

Morgan Neville – filmografija (izbor/selection) Troubadours (2011), Twenty Feet from Stardom (2013), Najljubša sovražnika (Best of Enemies, 2015), They‘ll Love Me When I‘m Dead (2018)

29 miti, ikone, mediji myths, icons, media

miti, ikone, mediji myths, icons, media

11. 3. ob 16.00, Kosovelova dvorana 13. 3. ob 20.30, Kosovelova dvorana

Osmi potnik na odru Alien on Stage Režija/By Danielle Kummer, Lucy Harvey VB/UK, 2021; 87‘ DCP Prodaja/Sales: Fool For Love Films; alienonstagedoc@gmail.com Amaterska gledališka skupina iz podeželskega Dorseta, sestavljena iz voznikov in voznic lokalnih avtobusov ter specializirana za božične predstave s pozitivnim predznakom, se je odločila spremeniti repertoar in na odrske deske prenesti znanstvenofantastično grozljivko Osmi potnik Ridleyja Scotta. Priprav so se lotili temeljito, poskrbeli so za scenografijo in »posebne učinke«, toda predstava je lokalno občinstvo pustila hladno. Pred zadnjo uprizoritvijo pa sta jih obiskala filmarja Danielle Kummer in Lucy Harvey ter se odločila posneti dokumentarec, še več, amaterskim dobrovoljčkom sta priskrbela angažma na West Endu! Priprave na londonsko premiero zahtevajo še več vložka, iz vsega pa nastane zelo duhovit dokumentarec na temo ustvarjalnega zanosa. »Želeli smo ponazoriti, kako lahko ljudje nekaj dosežejo, ker so se sposobni

uskladiti, doseči neki skupni pogled na stvari. Nikoli ne bi prišli tako daleč, če se ne bi vzajemno tako dobro sprejemali in potrpežljivo prenašali drug drugega, svojih muh, posebnosti in ekscentričnosti pa tudi različnih ravni sposobnosti. Skupno ustvarjanje je bilo neverjetno harmonično. Želeli so predvsem pokazati na stereotipe o tem, kako biti uspešen in kaj je treba storiti, da nekdo pridobi status, ki mu omogoča imeti predstavo v gledališču West End.« (Lucy Harvey) This is a story about a unique crew of Dorset bus drivers whose amateur dramatics group decide to ditch doing another pantomime and try something different. Having never done anything like it before, they spent a year creating a serious adaptation of the sci-fi, horror film, ‚Alien‘; finding ingenious solutions to pay homemade homage to the original film.

Danielle Kummer, Lucy Harvey – filmografija Osmi potnik na odru (Alien in Stage, 2020)

10. 3. ob 18.30, Kosovelova dvorana 16. 3. ob 17.00, Kosovelova dvorana

Odločna liderka Strong Female Lead Režija/By Tosca Looby Avstralija/ Australia, 2021; 78‘ DCP Prodaja/Sales: Northern Pictures; info@northernpictures.com.au Slikovit primer političnega obračunavanja s tekmeci, s poudarkom na seksizmu in mizoginiji, ki ga je bila v obdobju 2010–2013 deležna Julia Gillard, prva avstralska premierka v zgodovini. Od prvega dne je bila tarča agresivnih novičarskih portalov, radijskih mnenjskih voditeljev (ki so »tam doli« očitno zelo vplivni) in naraščajočega vpliva Twitterja. Še posebej pa sta se iz nje – njenega videza, načina oblačenja ter dejstva, da je neporočena in brez otrok – izživljala politična opozicija in njen parlamentarni vodja. Tosca Looby uporablja izključno medijsko arhivsko gradivo, ki govori samo zase. »Film očitno govori o seksizmu in o tem, kako zahrbten je lahko. Vsebuje vzorce, ki jih pogosto sploh ne prepoznamo. Upam, da dobro prikaže naravo in delovanje seksizma. (…) Doslej je bila predsednica vlade le ena ženska. Po

naključju je bila vodja laburistov. Nikoli nismo nameravali posneti biografskega filma o Gilardovi. Naša poanta je bilo naslednje: če tako nespoštljivo obravnavajo predsednico, kako neki bi šele ravnali z žensko, ki nima tako visokega položaja.« (Rachel Grierson Johns, Tosca Looby) One in three Australian women experience discrimination or harassment in the workplace. Australia’s first and only female Prime Minister, Julia Gillard, was one of them. In Australia, politics is a toxic place for women. Strong Female Lead examines Australia’s struggle with women and power when a strong female takes the lead.

Tosca Looby – filmografija (izbor/selection) Tug of Love (2004), Frantic Family Rescue (2015), The Great Australian Fly (2015), See What You Made Me Do (2021)

31 miti, ikone, mediji myths, icons, media

posvečeno: Jonas Mekas 100 tribute: Jonas Mekas 100

Kronist stoletja: retrospektiva Jonasa Mekasa

»Tu je nekaj slik in nekaj zvokov, ki jih je posnel človek v izgnanstvu.« Za ustvarjalca, urednika in hiperplodovitega pisca, čigar neutrudni in trdoglavi angažma na področjih avantgardne filmske prakse in publicistike je tako temeljito prodrl v vse pore povojne eksperimentalnosti (evroameriške, britanske, svetovne), je litovsko-ameriški gigant Jonas Mekas, rojen 1922 in po bolezni preminul januarja 2019, začuda ozemljen in teritorialen. Čeprav se v svojih več kot osemdesetih stvaritvah – povečini prvoosebnih pripovednih kolažih – neprestano naslanja na izkušnje potovanja, prebega in prisilnega izgona (pod pritiskom državne cenzure se je Jonas skupaj z mlajšim bratom Adolfasom, prav tako pesnikom in cineastom, jeseni ‘49 zasidral v Brooklynu), Mekas kajpak ni maral migrirati, se seliti iz kraja v kraj. Vsaj dve njegovi mojstrovini, rahločutni Spomini s potovanja v Litvo in cikel nekajminutnih razglednic Travel Songs (1967– 1971), doživetje bega in pobega eksplicirata že v naslovih, toda menjava prizorišča tu ima vlogo antagonista. Avtor je namreč oseba na nenadejani poti: izkoreninjen, iztrgan, izpuljen človek, ki si je želel ostati doma, »med ljudmi, ki jih pozna in ki govorijo njegov jezik«, kot Mekasov krhki globoki glas pove v triurnem Izgubljen, izgubljen, izgubljen, lepljenki posnetkov, nekakšnih dnevniških okruškov, zajetih s 16-milimetrsko kamero v prvih mesecih in letih umetnikovega bivanja v soseski Williamsburg. »Teden potem ko sva pristala v Ameriki (B‘klyn), sva si izposodila denar in kupila svoj prvi Bolex.« Za preseljena brata je snemanje sveta, opazovanje zunanjih pojavov skozi oči mehanskega objektiva, preprosto način preživetja – orodje za zdravilno, terapevtsko soočanje s pastmi in tegobami še ne znane metropole, ki ju na vsakem koraku obkroža. V pogovorih in intervjujih je starejši Mekas večkrat izpostavljal svojo socialno

anksioznost; v večjih skupinah ljudi se sprva, kot še-ne-tridesetleten vzhodnoevropski prišlek, bojda ni znašel, vsaj dokler ni za svojevrsten obrambni aparat (za orodje spopadanja z mukami modernosti in prenasičenega, prehitrega mesta) instiktivno izbral kamere. Četudi Mekasove nezamenljive vloge v aktivističnih in protikulturnih bojih poznih šestdesetih nikakor ne gre zapostaviti, lahko večji del njegove kreativnosti le stežka vrinemo v zgodovino zavzete ali progresivne kinematografije. Prej kot komentar na takratno aktualnopolitično dogajanje (šestdeseta in zgodnja sedemdeseta so bila za ameriško levičarsko udejstvovanje zlasti turbulentna) nam Mekas ponuja prečiščen, z redkobesednim, a ekspresivnim monologom pospremljene vpoglede v lastno preteklost. Znanci, prijatelji in vsa energija newyorškega podpodja ni nikoli daleč stran. V Prizorih iz življenja Andyja Warhola pobliže spoznamo ozvezdje z imenom Warhol. V srednjemetražcu V sredini – sestavljenem iz vseh tistih drobcev, za katere v eposu Walden: Dnevniki, zapiski in skice ni bilo prostora – srečamo vso ustvarjalno srenjo od Allena Ginsberga in Yoko Ono do Carla Theodorja Dreyerja. Nenazadnje pa v lepljenki Rojstvo naroda opazimo tudi Roberta Rosselinija, Chantal Akerman in Anno Karino. Opravka imamo skratka z enim večjih vizionarjev izpovednega filma, obenem pa tudi s človekom nešteto omrežij, prijateljstev, poznanstev. Tako kot je celuloidni kolut Mekasu omogočal pomnjenje, shranjevanje spominov (tudi mračnih, bolečih), bi nekaj podobnega lahko trdili za sceno: če te Mekasova kamera v vrvežu prejšnjega stoletja ni zajela, preprosto več ne obstajaš. Nace Zavrl

The Chronicler of the Century: Jonas Mekas Retrospective “Here are some images and some sounds from someone in exile.” For an artist, editor and hyperprolific writer whose untiring and hard-headed engagement in the fields of avant-garde filmmaking and publishing so thoroughly penetrated all pores of postwar experimentation (Euro-American, British, global) the Lithuanian-American giant Jonas Mekas (1922–2019) is astonishingly down-to-earth and territorial. Although repeatedly tapping into his experiences of travel, defection and forced expulsion (under pressure from the state censors, Jonas settled down in Brooklyn in autumn ‘49 with his younger brother Adolfas, also poet and cineaste) in his output of more than eighty creations – mostly first-person narrative collages – Mekas naturally disliked migrating, moving from one place to another. At least two of his masterpieces, the sensitive Reminiscences of a Journey to Lithuania (1972) and Travel Songs (1967-1971), a series of several-minute-long vistas, refer to the experience of flight and escape already in their titles, but here the change of location plays the role of the villain. This is because the author is a person on an unforeseen journey: an uprooted, displaced, ripped out man who wanted to stay at home, “among the people he knows and who speak his language,” as Mekas’s deep fragile voice tells us in the three-hour-long Lost, Lost, Lost, a collage of images, some kind of fragmented diary entries recorded with a 16mm camera in the first months and years of residing in the neighbourhood of Williamsburg. “A week after we landed in America (B’klyn) we borrowed money and bought our first Bolex.” Filming the world, observing external phenomena through mechanical lens, was simply a means of survival for the expatriated brothers – a tool for a healing, therapeutic coming to grips with the pitfalls and adversities of as yet unknown metropolis that confronted them every step of the way. In various talks and interviews the elder Mekas repeatedly stressed his social anxiety; at first,

as a not-yet-30-year-old Eastern European newcomer, he was supposedly socially inept in larger groups of people, at least until he instinctively selected the camera as his special defence weapon (as a tool for coping with the strains of modernity and an overly satiated, warp-speed city living). While Mekas’s unparalleled role in the activist and countercultural struggles of the late 1960s must not be overlooked, one would be hardpressed to fit the bulk of his output into the history of committed or progressive cinema. Rather than a commentary on current political developments of the era (the 1960s and early 1970s were particularly turbulent for American left-wing activities), Mekas offers us filtered insights into his own past accompanied by a concise but expressive monologue. Acquaintances, friends and all the energy of New York’s underground scene are never far away. In Scenes from the Life of Andy Warhol (1990) we get an up-close look at the constellation known as Warhol. The midlength In Between (1978) – composed of all the fragments that could not be incorporated into the epic Walden (Diaries, Notes, and Sketches, 1969) – features the entire creative community, ranging from Allen Ginsberg and Yoko Ono to Carl Theodore Dreyer. Last but not least, Roberto Rossellini, Chantal Akerman and Anna Karina also make an appearance in the pastiche Birth of a Nation (1997). In short, we are not only dealing with a seminal visionary of confessional cinema, but also a man of countless networks, friendships, acquaintances. Just as the celluloid film allowed Mekas to remember, to preserve memories (even those dark, painful ones), something similar could be claimed for the scene: if Mekas’s camera did not capture you in the hustle and bustle of the previous century, you simply ceased to exist. Nace Zavrl

posvečeno: Jonas Mekas 100 tribute: Jonas Mekas 100

Sklop treh kratkih filmov 10. 3. ob 18.00, Slovenska kinoteka

Williamsburg, Brooklyn Williamsburg, Brooklyn

Režija/By Jonas Mekas Prodaja/Sales: Light Cone; rentals@lightcone.org

ZDA/USA, 1950/2003; 15‘ 16mm

Williamsburg, Brooklyn predstavlja Mekasov radostni vzklik mladosti, ki je po dolgih letih ždenja v različnih begunskih taboriščih porušene Evrope naposled prečkal ocean in se naselil v New Yorku. Dragocena poema prinaša prvo filmsko gradivo, ki ga je Mekas posnel s svojo kamero znamke Bolex. Obenem je to tudi zadnji film, ki ga je Mekas objavil na filmskem traku, preden je svoj Bolex nepovratno zamenjal z digitalno tehnologijo. Film je bil izvirno posnet leta 1950; potem je Mekas leta 1972 dosnel nekaj prizorov in v sedanjo obliko zmontiral leta 2003. »Posnetki, ki sem jih ustvaril leta 1950 ob svojem prvem letu v New Yorku. Williamsburg je bil beden mali predel Brooklyna, ki so ga tedaj večinoma naseljevali litovski priseljenci. To je bil moj novi dom. Bolj klavrn, ampak vseeno dom. Vedel sem, da je v Williamsburgu živel nekoč Henry Miller. Vsak dan sem šel mimo njegove hiše. Zato sem bil vesel, da sem tam. In bil sem svoboden! Svoboden in svež lastnik prve kamere Bolex.« (Jonas Mekas) Williamsburg is a “diary-film” that documents the neighbourhood and its people from 1948 to 1951, and includes some footage from the 1970s. This film contains some of the first footage Mekas shot with the camera he bought on arrival in the US. There’s no grand dramatic narrative here, only the fleeting poetry of ordinary people caught in little everyday moments.

V sredini In Between

ZDA/USA, 1978; 52‘ 16mm

Mekas je snov za film, zmontiran leta 1978, posnel med 1963 in 1967. Namenjen je bil za film Walden, vendar se ga je odločil prihraniti za pozneje. Povečini prikazuje prizore iz New Yorka ter peščico izletov v Washington in San Francisco, kjer potekajo prvi masovni protesti proti vojni v Vietnamu. V objektiv ujame umetniške somišljenike Allena Ginsberga, Jacka Smitha, Shirley Clarke in druge, medtem ko se s Salvadorjem Dalíjem šali med njegovim slikarskim performansom z manekenko, poškropljeno z brivsko peno. Footage from 1963-1967 that did not find its way into the Walden reels is joined in this classic period piece. Mostly centred in New York, it also includes travel footage and appearances by David Wise, Salvador Dali, Allen Ginsberg, Jack Smith, Shirley Clarke, Jane Holzer and more. Mel Lyman plays his banjo on the roof.

Prizori iz življenja Andyja Warhola Scenes From the Life of Andy Warhol

ZDA/USA, 1990; 37’ 16mm

Prizori iz Warholovega življenja, njegovega kroga prijateljev in »zvezdnikov«, od sredine šestdesetih let, ko so The Velvet Underground priredili svoj prvi koncert, do sredine osemdesetih, ko je vse več časa preživljal na posestvu v Montauku na Long Islandu. Prizori delovnega procesa in newyorških razstav, pa Allen Ginsberg, Peter Orlovsky, Nico, John & Yoko, Joe Dallesandro in številni drugi. Jonas Mekas is known for his rapid-fire diary films. His Scenes from the Life chronicles not only Andy Warhol, but also the social and cultural excitement that swirled around him, throbbing to a hypnotic Velvet Underground beat.

13. 3. ob 18.00, Slovenska kinoteka

Walden: Dnevniki, zapiski in skice Walden: Diaries Notes and Sketches Režija/By Jonas Mekas VB, Nemčija/UK, Germany, 1969; 177‘ 16mm Prodaja/Sales: Light Cone; rentals@lightcone.org Mekasov zgodnji celovečerni film takoj napove režiserjevo obsesijo po ufilmanih dnevniških zapisih, impresijah letnih časov, prijateljev (Ginsberg, Warhol, Lennon ...), znancev, družbenih pojavov ipd. Film sestavlja šest kolutov, šest nepovezanih segmentov, ki so gledljivi kot samostojne celote; še več, Mekas v spremnem zapisu gledalcu prepušča svobodno izbiro in mu »dopušča« tako hitro skeniranje filma kot zgolj občasen ogled fragmentov. »Od leta 1950 ustvarjam filmski dnevnik. S svojim bolexom sem se sprehajal naokoli in se odzival na neposredno resničnost: dogodke, prijatelje, New York, letne čase. Kakšen dan sem posnel deset prizorov, drugič deset sekund in spet tretjič deset minut. Ali pa ničesar. Ko pišemo dnevnik, je postopek retrospektiven: sedeš, se ozreš nazaj na svoj dan in vse zapišeš. Ko (s kamero) ustvarjate filmski dnevnik, se (s kamero) odzivate nemudoma, takoj, v danem trenutku: ali ujameš takoj ali pa sploh ne. Poznejša vrnitev in retrospektivno snemanje bi zahtevala vnovično inscenacijo, ali dogodkov ali občutij. Lovljenje trenutka ob njegovi neposredni pojavnosti zahteva popolno obvladovanje svojega orodja (v tem

primeru bolexa): zaznati mora stvarnost, na katero se odzivam, ter ob odzivu prav tako dokumentirati snemalčevo čustveno doživljanje (in vse spomine). Kar pomeni tudi, da sem moral vse urejanje posnetkov (montažo) opraviti na kraju samem, med snemanjem, v kameri.« (Jonas Mekas) Walden contains materials from the years 1965-69, strung together in chronological order. For the soundtrack, Mekas used some of the sounds that he collected during the same period: voices, subways, much street noise, bits of Chopin, and other significant and insignificant sounds.

35 posvečeno: Jonas Mekas 100 tribute: Jonas Mekas 100

posvečeno: Jonas Mekas 100 tribute: Jonas Mekas 100

11. 3. ob 18.00, Slovenska kinoteka

Spomini s potovanja v Litvo Reminiscences of a Journey to Lithuania Režija/By Jonas Mekas ZDA/USA, 1972; 88‘ 16mm Prodaja/Sales: Light Cone; rentals@lightcone.org Najpomembnejši Mekasov film je skrajno osebna filmska pesnitev o spominu, otroštvu, koreninah in družini, na tri dele razdeljen dnevniški zapis, katerega osrednji, najdaljši in najbolj čustven del se dotika obiska rodne Litve po petindvajsetih letih življenja v ZDA. Tam sreča mamo, očeta in druge družinske člane, snema lokalno folkloro in družinske običaje, predvsem pa se spominja otroštva in ključnega obdobja odraščanja, ko je stricu Jonasu in bratu Adolfasu še pred koncem druge svetovne vojne predlagal, naj gresta v svet. Njun cilj je bil Dunaj, toda nacisti so vlak preusmerili v Hamburg, kjer sta leto dni delala v suženjski tovarni. Tej epizodi je posvečen sklepni del filma, v katerem v Hamburgu in nato na Dunaju snema prizorišče tovarne ter spozna prijatelja Petra Kubelko. »Film sestavljajo trije deli. Prvi vsebuje posnetke, ki sem jih v prvih letih bivanja v Ameriki ustvaril s prvim bolexom. Prikazuje mene in brata Adolfasa, najino podobo v tistih časih; različne posnetke priseljencev v Brooklynu, piknike, ples, petje. Drugi del je bil ustvarjen avgusta 1971 v Litvi. Skoraj vsi posnetki prikazujejo Semeniškiai, mojo rojstno vas. Našo staro hišo, mamo (rojeno 1887), vse

brate, norčije, praznovanje ob vrnitvi domov. Tretji del se začne z epizodo v predmestju Hamburga, kjer sva med vojno leto dni preživela ob prisilnem delu. Ob sklepu epizode smo na Dunaju, kjer srečamo nekaj mojih najboljših prijateljev.« (Jonas Mekas) Reminiscences is an elegiac diary film of a trip that Mekas took back to his birthplace of Semeniškiai, Lithuania. A film diary divided into three episodes. The first part reflects Jonas Mekas of his time as emigrant in 50th century New York, after leaving the home country of Lithuania. The second part depicts his first trip back, while the last is filmed during a stay in Vienna shortly afterwards.

15. 3. ob 18.00, Slovenska kinoteka

Izgubljen, izgubljen, izgubljen Lost, Lost, Lost Režija/By Jonas Mekas ZDA/USA, 1975; 168‘ 16mm Prodaja/Sales: Light Cone; rentals@lightcone.org Mekas dokumentarec o prvih letih v New Yorku začne z znamenito izjavo, da sta si z bratom Adolfasom po prihodu v Brooklyn takoj izposodila denar in kupila kamero Bolex ter začela dokumentirati življenje v novem svetu. Litovska skupnost v Williamsburgu ni bila majhna, snemala sta folklorne dogodke, poroke, družinske piknike, proteste ameriških Litovcev proti komunizmu in Stalinu. Sledijo Mekasova selitev na Manhattan, zbiranje sredstev za revijo Film Culture, izleti v Vermont in prijateljevanje s somišljeniki iz subkulturne avantgarde, pa »rabbit shit haikus«, najbolj igriv segment eksperimentalnega dokumentarca. To je izrazito melanholično delo, ki Mekasa razkriva kot domotožnega izgnanca v tuji deželi, kjer se je dolgo časa počutil »izkoreninjen, iztrgan, izpuljen človek«, željan ostati doma, »med ljudmi, ki jih pozna in govorijo njegov jezik«.

ga z bratom želela posneti leta 1949. Opisuje razpoloženje razseljene osebe, ki stare domovine ni pozabila, nove pa še ni sprejela. Šesti kolut je prehoden, pokaže se kanec sprostitve, najdem prve trenutke sreče. Začne se novo življenje ...« (Jonas Mekas) Lost Lost Lost tells a story of exile, displacement, and longing. It was completed in 1975 out of footage shot during an almost 15-year span, from Mekas’ arrival in New York in 1949 to his engagement with the budding independent film scene of the early 1960s. Assembled in a rough chronology, the cinematography evolves along with Mekas’ artistic community.

»Obdobje, s katerim se v teh šestih kolutih ukvarjam, je bilo čas obupa, obupanih poskusov pognati korenine v nova tla, ustvariti nove spomine. V teh bolečih šestih kolutih sem poskušal izraziti doživljanje izgnanstva, lastna občutenja teh let. Izgubljen, izgubljen, izgubljen povzema naslov filma, ki sva

37 posvečeno: Jonas Mekas 100 tribute: Jonas Mekas 100

posvečeno: Jonas Mekas 100 tribute: Jonas Mekas 100

14. 3. ob 18.00, Slovenska kinoteka

Rojstvo naroda Birth of a Nation Režija/By Jonas Mekas ZDA/USA, 1997; 80‘ 16mm Prodaja/Sales: Light Cone; rentals@lightcone.org Mekas, radikalen zagovornik neodvisnega ustvarjanja, urednik revije Film Culture, kolumnist tednika The Village Voice in ustanovitelj znamenitega filmskega muzeja Anthology Film Archive v pričujočem filmu ustvari svoje videnje filmske zgodovine, impresionistično enciklopedijo sto šestdesetih neodvisnih cineastov in filmskih aktivistov od leta 1955 do 1996. Potovanje skozi filmski spomin vključuje srečanja z ustanoviteljem Francoske kinoteke Henrijem Langloisom, fotografom Robertom Frankom in številnimi ikonami svetovnega filma, Robertom Rossellinijem, Anno Karino, Andyjem Warholom, Hannsom Richterjem, Stanom Brakhagom, Chantal Akerman in drugimi. »Zakaj rojstvo naroda? Ker JE neodvisni film narod sam po sebi. Z narodom komercialnega filma smo obkroženi enako, kot so staroselci v ZDA ali kateri koli drugi državi obkroženi z vladajočimi silami. Smo neviden, vendar pomemben filmski narod. Mi smo film.« (Jonas Mekas)

Mekas, “raving maniac of the cinema”, filmmaker, advocate, and founder of New York’s Anthology Film Archive, creates his own history of cinema in this impressionistic encyclopaedia of 160 portraits of independent filmmakers and film activists shot between 1955 and 1996. This journey across the memory of film includes encounters with Henri Langlois, Roberto Rossellini, Robert Frank, Anna Karina, Andy Warhol, Hans Richter, Stan Brakhage, Chantal Akerman and others.

Dokumentarni dan na Festivalu dokumentarnega filma SO, 12. marca Od 11. do 12. ure Dokumentarnica in pomen razvoja dokumentarnega filma Predstavitev Dokumentarnice, filmske delavnice za izobraževanje in razvoj dokumentarnih filmov. Leta 2021 je bila prva izvedba delavnice v organizaciji Društva slovenskih režiserjev in režiserk ter s finančno podporo Slovenskega filmskega centra, javne agencije. Pod mentorskim vodstvom Petre Seliškar, Roka Bička in Matjaža Ivanišina je svoje projekte začelo razvijati šest udeležencev. Poleg predstavitve delavnice bodo navzoči spregovorili tudi o pomenu razvoja dokumentarnih filmov in njihovih predstavitev na mednarodnem prizorišču. Sodelujejo: Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra; Petra Seliškar, predsednica sekcije DSR Dokumentaristi; Matevž Luzar, predsednik Društva slovenskih režiserjev in režiserk.

Od 12.15 do 14. ure Helle Hansen: Razvoj dokumentarca za boljši film Predavanje (Masterclass) Helle Hansen bo izpostavila pomen zaupanja v avtorje dokumentarnih filmov, ki jim je treba omogočiti čas za podroben razvoj tem in protagonistov svojega filma. Raziskovanje obojega je dolgotrajen proces, ki zahteva tako fokus kot tudi vztrajnost. Predavateljica bo ob primerih iz svoje dolgoletne prakse kot selektorica filmskih dokumentarcev predstavila pristope, ki so lahko v pomoč tako dokumentaristom kot filmskim centrom pri oblikovanju strategije nacionalnega dokumentarnega filma. Helle Hansen je priznana dolgoletna urednica in selektorica dokumentarnih filmov na danskem in norveškem filmskem inštitutu. Pred tem je delovala kot dokumentaristka in novinarka. Trenutno je urednica in selektorica norveškega sklada Filmfond Nord.

Dvorana M1 Brezplačno, obvezne prijave do 11. 3. do 14. ure: info@dsr.si

Helle Hansen

39 spremljevalni program side programme

spremljevalni program side programme

40 NE, 13. marca

SUN, 13 March

Amnesty International Slovenije po ogledu filma Prvih 54 let: Skrajšani priročnik za vojaško okupacijo pripravlja pogovor z Nado Pretnar, predstavnico Gibanja za pravice Palestincev, ter Wafo Y. Kanan, farmacevtko in vodjo projektov pri humanitarnih organizacijah iz Gaze, ki živi v Sloveniji. Tema pogovora bo kršenje človekovih pravic Palestincev v Izraelu in na Zasedenih palestinskih ozemljih.

After the screening of The First 54 Years. An Abbreviated Manual for Military Occupation, Amnesty International Slovenia is organising a talk with a representative of Palestinian Rights Movements, Nada Pretnar, and Wafa Y. Kanan, a pharmacist and project manager at humanitarian organizations in Gaza who lives in Slovenia. The topic will be the violation of the human rights of Palestinians in Israel and the Occupied Palestinian Territories.

Kosovelova dvorana

Kosovel Hall

Cankarjev dom Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana Informacijsko središče in prodaja vstopnic T (01) 2417 299 E vstopnice@cd-cc.si Blagajna (podhod Maxija) je ob delavnikih odprta od 11. do 13. in od 15. do 17. ure, ob sob. od 11. do 13. ter uro pred prireditvami. Nakup vstopnic tudi na spletu www.cd-cc.si in pri pooblaščenih prodajalcih. Prodaja skupinam: T (01) 2417 168 E suzana. sheppard@cd-cc.si Kinodvor Kolodvorska 13, 1000 Ljubljana T 01 239 22 17 S www.kinodvor.org Prodaja vstopnic se začne uro pred prvo projekcijo in konča petnajst minut po začetku zadnje. Slovenska kinoteka Miklošičeva cesta 28, 1000 Ljubljana T 01 43 42 520, blagajna 01 43 42 524 W www.kinoteka.si Prodaja vstopnic se začne uro pred prvo projekcijo in konča po začetku zadnje.

Cankarjev dom Box Office and Information Centre (Maxi passageway) P +386 1 2417 299 E vstopnice@cd-cc.si Open workdays from 11.00 to 13.00 and from 15.00 to 17.00, Saturday 11.00–13.00 and an hour prior to an event. Tickets are also available through authorised agents and online www.cd-cc.si. Kinodvor Cinema Kolodvorska 13, 1000 Ljubljana P (01) 239 22 17 W www.kinodvor.org Box office opens an hour prior to the first screening and closes 15 minutes after the beginning of the last screening. Slovenska kinoteka/Slovenian Cinematheque Miklošičeva cesta 28, 1000 Ljubljana P +386 1 43 42 520, box office +386 1 43 42 524 W www.kinoteka.si Box office opens an hour prior to the first screening and closes at the beginning of the last screening.

41 informacije information

informacije information

42 24. FDF z VOD

24. FDF via VOD

Ogled filmov z VOD (video na zahtevo) od 9. do 16. marca na območju Slovenije (s slovenskim IP-naslovom).

Video-on-demand service (VOD) is available between 9 and 16 March for the Slovenian area (with Slovenian IP address).

Film na zahtevo si lahko ogledate kadarkoli med 24. FDF. Ko enkrat začnete ogled, ga morate končati v štirih urah. Število ogledov je omejeno in je film tudi tako lahko razprodan.

The 24th DFF films will be available via the virtual platform throughout the duration of the festival. The access code expires within 4 hours after being activated.

Nakup dostopa za ogled: www.cd-cc.si, www.fdf.si

The number of views is limited so a film can sell out.

Moj račun na nakupni spletni strani Cankarjevega doma vam omogoča neposreden ogled filma na zahtevo, za katerega ste kupili dostop (vstopnico).

Buy your access codes on: www.cd-cc.si, www.fdf.si

Več: www.cd-cc.si/moji-dogodki-mojracun-moj-cankarjev-dom Dodatne informacije in pomoč pri nakupu: vstopnice@cd-cc.si info@cd-cc.si Podpora uporabnikom (od 11. do 21. ure): M +386 31 682 537 Dostopa ni mogoče zamenjati, prav tako ne morete zahtevati vračila kupnine, razen ob ugotovljeni tehnični napaki po krivdi organizatorja. Pridržujemo si pravico do spremembe programa.

My Account on Cankarjev dom’s website provides direct access to a film for which you have purchased the access code (ticket). More: www.cd-cc.si/moji-dogodki-mojracun-moj-cankarjev-dom Additional information and assistance: vstopnice@cd-cc.si, info@ cd-cc.si Customer support (11.00–21.00): M +386 31 682 537 Please note that film access codes cannot be changed after purchase, nor a refund claimed, except in the event of a proven technical error in film showing as a result of the operation of the organizer. We reserve the right to make changes to the programme.

Besedila Texts: Simon Popek Uredila Edited by: Damjana Kenda H. Lektorirala Proof-reading: Sonja Košmrlj Prevedla Translations: Anina Oblak, Lidija Jerman Oblikoval Designed by: Edin Alibešter Tisk Print: Grafex d.o.o. Izdal Cankarjev dom, kulturni in kongresni center Ljubljana, zanj Uršula Cetinski, generalna direktorica marec 2022 Published by Cankarjev dom, Cultural and Congress Centre Ljubljana, represented by Uršula Cetinski, Director General March 2022

Ustanovitelj in glavni sofinancer kulturno-umetniškega programa Cankarjevega doma Founder and main co-funder of Cankarjev dom‘s Arts and Culture programme:



REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA KULTURO

Glavni pokrovitelj festivala Main festival sponsor:

V sodelovanju z In cooperation with:

Medijski partner Media partner:

43 informacije information

Programska knjižica - 24. Festival dokumentarnega filma

Articles inside

spremljevalni program side programme

miti, ikone, mediji myths, icons, media

aktualni, družbenokritični relevant, socio-critical

intimni in globalni portreti intimate and global portrayals

tekmovalni sklop competition section

posvečeno: Jonas Mekas 100 tribute: Jonas Mekas 100

uvodnik introduction