aktualni, družbenokritični relevant, socio-critical

10. 3. ob 20.45, Kosovelova dvorana 16. 3. ob 17.30, Kinodvor

Babji Jar. Kontekst

Babi Yar. Context

Režija/By Sergej Loznica Ukrajina, Nizozemska/Ukraine, Netherlands, 2021; 120‘ DCP Prodaja/Sales: Atoms & Void; contact@atomsvoid.com

Sergeju Loznici so ruske oblasti, kot kaže, odprle vse razpoložljive filmske arhive iz obdobij stalinizma in druge svetovne vojne. Po dokumentarcih o obkoljenem Leningradu, montiranih stalinističnih procesih in pogrebu Josipa Visarjonoviča smo zdaj dobili še dokument pokola triintrideset tisoč Judov leta 1941 v Babjem Jaru v okolici Kijeva. Tam blizu je odraščal tudi Loznica, zato ga je »zgovorni molk« lokalnega prebivalstva dolgo vznemirjal. Film ima naslov Babji Jar: Kontekst, kar pomeni, da z arhivskim gradivom pokrije celotno obdobje nemške okupacije Ukrajine do leta 1943, ko je Rdeča armada začela protiofenzivo, in sojenja nemškim vojnim zločincem po vojni. Povedano drugače: Loznica tragedijo v Babjem Jaru postavi v kontekst ukrajinskega in sovjetskega antisemitizma. »Podobno kot drugi zločini holokavsta je tragedija v Babjem Jaru skoraj brez pristne vizualne upodobitve – nacistične oblasti so na prizoriščih množičnih usmrtitev prepovedale fotoaparate in filmske kamere. Vendar je njen zgodovinski kontekst mogoče rekonstruirati z arhivskimi posnetki, ki dokumentirajo leta nemške okupacije Ukrajine. Moj cilj je gledalca potopiti v duh tega časa.« (Sergej Loznica)

In his latest documentary, Sergei Loznitsa takes viewers to Nazi-occupied Ukraine and, working exclusively with uniquely restored archival materials, shows us the background of the tragic events that took place just outside occupied Kyiv in September 1941 – the massacre of more than 33,000 Jewish residents.

Sergej Loznica – filmografija (izbor/selection)

Naselbina (Poselenie, 2001), Blokada (2001), Predstava (Predstavlenie, 2009), Maidan (2014), Dogodek (Sobytie, 2015), Austerlitz (2017), Donbass (2018), Proces (Process, 2018), Državniški pogreb (Gosudarstvennyye pokhorony, 2019)

19

20

12. 3. ob 20.45, Kosovelova dvorana 16. 3. ob 18.00, Slovenska kinoteka

Dan potem ...

Anyadin… Day After…

Režija/By Kamar Ahmad Simon Bangladeš, Francija, Norveška/Bangladesh, France, Norway, 2021; 115‘ DCP Prodaja/Sales: Studio Beginning; sara.afreen@gmail.com

»Raketa«, sto let star parnik na kolesa, po Gangesu pluje med bangladeško prestolnico Dako in morjem na jugu države. Parnik je videl boljše čase, kljub temu pa ostaja priljubljeno prevozno sredstvo tako za domačine kot turiste. Na večdnevni plovbi se pridružimo barviti zbirki potnikov, ki prepevajo, plešejo, se pričkajo o politiki ali vsakdanjih problemih. Koleričen kapitan po zvočniku zmerja manjša plovila in krmari v kaotičnem rečnem sistemu, priljubljen vloger pa snema prispevke za svojih petdeset tisoč sledilcev. Včasih se pot kar ustavi. Včasih pa parnik nasede na sipino. Bangladeš in njegove kontradiktornosti v malem.

»Kaj če bi reka lahko pripovedovala? Če bi lahko spregovorila o vodnem toku, ki ga vsak dan nosi s seboj? Ob ustvarjanju vodne trilogije že leta potujem po rekah. Križarim po Bangladešu, gosto poseljeni državi z muslimansko večino in eno najbolj rodovitnih delt sveta, razvijam globlje razumevanje svojih rek, verjamem, da jih slišim šepetati. Verjamem, da lahko povedo najboljše zgodbe!« (Kamar Ahmad Simon)

The Rocket is a century-old paddle steamer with regular sailings from the Bangladeshi capital Dhaka, transporting passengers to various destinations along the river. This double-decker vessel has clearly seen better days, but it’s still a popular means of transport for passengers from all walks of life. When the steam whistle blows and the paddle starts turning, this observational film takes you aboard.

Kamar Ahmad Simon – filmografija (izbor/selection)

Shunte Ki Pao! (2012), Testimony of a Thread (2015), Neel Mukut (2021)

14. 3. ob 20.45, Kosovelova dvorana

Dolina solz

Valley of Tears

Režija/By Boštjan Korbar Slovenija/ Slovenia, 2021; 109‘ DCP Prodaja/Sales: KScreen Productions; bostjankorbar@yahoo.com

Dolina solz je sinonim za največji moški zapor v Republiki Sloveniji. Medtem ko v jedilnici poteka koncert skupine Autodafé, spoznavamo zgodbe treh obsojencev. Prvi je kriv umora, drugi spolne zlorabe in incesta, tretji je zagrešil kaznivo dejanje goljufije oziroma gospodarskega kriminala. Pesmi Matjaža Pikala in skupine Autodafé na temo morja dopolnjujejo idejo filma, ki na zapor gleda kot na otok, odmaknjen od družbe in civilizacije.

»Zamisel za film o prestajanju zaporniške kazni se je porodila na otoku Pag. Zanimalo me je, kako človeška zavest nosi breme zločina? Je mogoče, da v najtemnejših delih srca obstaja tudi zrno svetlobe? Zapor sem videl kot otok, odmaknjen od vsakdanje družbe in civilizacije. Ko sem se s to idejo obrnil na upravo zapora, so se vrata nanj odprla, prav tako misli treh obsojencev, kako doživljajo življenje na tem otoku, kako nosijo breme zločina in nesvobode.« (Boštjan Korbar)

The “Valley of Tears” is a synonym for the prison in Dob, Slovenia. The film takes us to the event organised as part of the Engage and Activate project, with a performance by the band Autodafé, interweaving it with personal accounts of three inmates who are part of the project. The first one was convicted of murder, the second one of sexual assault and incest, and the third one of fraud/financial crime. In a symbolic way, songs of the sea complete the idea of the film which perceives the prison as an isolated island detached from everyday life and society.

Boštjan Korbar – filmografija (izbor/selection)

V slogi je moč (1983), Konzervirana ulica (1983), Minotavromanija (1985), Nekaj na »G« (1986)

21

22

12. 3. ob 15.45, Kosovelova dvorana 15.3. ob 20.30, Kosovelova dvorana

Tovarne delavcem

Tvornice radnicima Factory to the Workers

Režija/By Srdjan Kovačević Hrvaška/Croatia, 2021; 105‘ DCP Prodaja/Sales: Filmdelights; engler@filmdelights.com

Tovarna ITAS, nekoč ponos socialistične Jugoslavije, ustanovljena leta 1960, je v tranziciji skoraj postala žrtev privatizacijske lopovščine. Leta 2005 so delavci lastnike dobesedno izgnali, nato pa po seriji demonstracij, gladovnih stavk in sodnih postopkov leta 2007 prevzeli oblast; vzpostavili so delavski svet in upravni odbor ter izvolili izvršnega direktorja. ITAS je postal prvi in edini primer uspešnega delavskega prevzema tovarne v postsocialistični Evropi. Ko je dokumentarna ekipa po desetih letih od prevzema začela spremljati delavski vsakdan metalurškega obrata, so bili prve razpoke in nesoglasja v vodenju več kot očitni; ITAS je bil pred največjo preizkušnjo, kako ostati konkurenčen v grobem kapitalističnem ustroju.

»Moj prvotni namen je bil pokazati dober primer, deliti znanje v upanju, da bodo takšna prizadevanja lahko utrla pot pravičnejšemu gospodarstvu. Toda ob vsakodnevni navzočnosti med delavci sem se zavedel, da je zgodba veliko bolj zapletena. Kapitalizem kot sistem je še vedno okvir, znotraj katerega morajo preživeti vse alternativne oblike proizvodnje. Delavci so razpeti med zvestobo ideji o samoupravljanju in potrebo po večjih prihodkih, ki jih ITAS ne more zagotoviti.« (Srdjan Kovačević)

Croatia, 2005. A machine tools plant is taken over by its workers. It turns into the only successful example of a factory occupation in postsocialist Europe. Ten years after this revolutionary turning point, the rebellious employee behind the occupation now strives to prevent a production shutdown. Sustainability depends on the sacrifices of the workers protecting their livelihood from the threats of a ruthless economy.

Srdjan Kovačević – filmografija

Dvostruki Teret (2015), Wir sprechen Deutsch! Und Du? (2016)

9. 3. ob 21.00, Slovenska kinoteka 15. 3. ob 16.00, Kosovelova dvorana

Večerna naloga Mashgh-e emshab Tonight’s Homework

Režija/By Ashkan Nejati, Mehran Nematollahi Iran/Iran, 2021; 78‘ DCP Prodaja/Sales: Iranian Independents; info@iranianindependents.com

Abbas Kiarostami je leta 1989 posnel dokumentarec Domače naloge, v katerem je otroke na začetku osnovne šole spraševal o učnih navadah pa o tem, ali raje delajo naloge ali gledajo risanke, kako jih starši kaznujejo in kako bodo sami vzgajali otroke. Film je dal vpogled v iransko družbo med iransko-iraško vojno, zdaj, po tridesetih letih, pa sta Nematollahi in Nejati ubrala podoben princip. Učitelji, ki jih mimogrede povprašajo, so še vedno mnenja, da je šolski sistem slab, pritožujejo se nad nepismenimi ali preveč zaposlenimi starši, ki otrokom ne zagotavljajo potrebne podpore, kar ob vse večjih socialnih razlikah samo še poglablja težave. Film je obenem posvetilo pokojnemu Kiarostamiju (prikaže nekaj prizorov iz izvirnika) in ogledalo sodobne iranske družbe. In Homework (1989), Abbas Kiarostami put questions to students at a public school: questions about homework, punishments, and dreams of the future. The result was a portrait of the generation that grew up during the Iran-Iraq war, trapped by uncertainty and a rigid upbringing. Now, some 30 years later, directors Ashkan Nejati and Mehran Nematollahi repeat Kiarostami’s questions and come to the conclusion that the school system and society itself have changed dramatically. The gulf between rich and poor has grown far wider, and that has become evident in schools. Parents, many of whom are illiterate, are unable to help their young ones, or otherwise too busy with their careers to supervise homework. Any sense of interest or guidance is absent.

Ashkan Nejati & Mehran Nematollahi – filmografija

Večerna naloga (Mashgh-e emshab, 2021)