tekmovalni sklop competition section

14

9. 3. ob 18.00, Kinodvor 13. 3. ob 15.30, Kosovelova dvorana

Prvih 54 let: Skrajšani priročnik za vojaško okupacijo

54 hashanim harishonot - madrikh mekutzar lekibush tzva‘i The First 54 Years. An Abbreviated Manual for Military Occupation

Režija/By Avi Mograbi Izrael, Francija, Nemčija, Finska/Israel, France, Germany, Finland, 2021; 110‘ DCP Prodaja/Sales: Demiurg; demiurgos@siol.net

Mograbi, ki se že vso poklicno pot posveča zapletenim palestinskoizraelskim odnosom, je po več kot pol stoletja od izraelske okupacije Zahodnega brega in Gaze leta 1967 posnel »navodilo za uporabo« okupatorske sile, ki želi zasesti in si postopoma prilastiti tuje ozemlje. V prvi osebi in zanj značilnem blago ironičnem tonu artikulira vse sistematične korake, ki jih je Izrael v razmerju do palestinskega vprašanja od leta 1967 in resolucije Združenih narodov št. 242 (»umik z okupiranih teritorijev, ki so pripadali Jordaniji in Egiptu«) bodisi ignoriral bodisi zmanipuliral. Pred kamero stopi kopica nekdanjih izraelskih vojakov in oficirjev, ki so v okviru projekta »Breaking the Silence« od leta 2004 spregovorili o izživljanju nad Palestinci ter načrtnem poseljevanju in uničevanju njihovega ozemlja.

»Prvih 54 let naj bi bil zelo preprost film: zbirka pričevanj vojakov, ki zajema 54 let izraelske zasedbe palestinskih ozemelj. Sprva sem bil prepričan, da bo indeksiranje pričevanj z logiko notranjih povezav dovolj za zgodbo o najbrž najdaljšem zavzetju v sodobni zgodovini. Pozneje sem spoznal, da moram oblikovati okvir, ki bo odrazil globlji pomen. Zelo močan skupek pričevanj sem moral povezati z neko logiko, ki omogoča globlje razumevanje razlogov za dolgoživost okupacije in maloverjetnost njenega konca v bližnji prihodnosti.« (Avi Mograbi)

What is the meaning of military occupation? Through the testimonies of the soldiers who implemented it, Avi Mograbi provides insights on how a colonialist occupation works and the logic at work behind those practices. Using the 54-year Israeli occupation of the Palestinian territories of the West Bank and Gaza Strip the director draws a “Manual for Military Occupation.”

Avi Mograbi – filmografija (izbor/selection)

How I Learned to Overcome My Fear and Love Ariel Sharon (1997), Happy Birthday, Mr. Mograbi (1999), Avenge But One of My Two Eyes (2005), Z32 (2008), Once I Entered a Garden (2012), Between Fences (2016)

10. 3. ob 20.30, Kinodvor 13. 3. ob 18.30, Kosovelova dvorana

Država, ki se lepo vede Un pays qui se tient sage The Monopoly of Violence

Režija/By David Dufresne Francija/France, 2020; 86‘ DCP Prodaja/Sales: The Bureau Sales; cag@lebureaufilms.com

V luči množičnih protestov t. i. rumenih jopičev po Franciji leta 2018 in 2019 je nastal dokumentarec o oblastniškem nasilju nad lastnimi državljani. Kdaj je nasilje upravičeno in kdaj ne? Kje je meja – tako za policijske specialce kot za protestnike? In kaj ločuje množični upor od revolucije? Brutalnost osmisli teorija; pred kamero se ne izmenjujejo le udeleženci protestov, običajni ljudje, temveč sociologi, zgodovinarji in predstavniki policijskih sindikatov. Avdiovizualno gradivo so povečini prispevali protestniki sami, snemanje nasilja po francoskih ulicah je neposredno, občasno grafično; »montažo atrakcije« režiser osmišlja z dognanji kritične teorije Maxa Webra, Hannah Arendt, Michela Foucaulta ali Guya Deborda. Eksplozivna in prepričljiva mešanica teorije in prakse urbanega nasilja.

»Razpolagal sem s šestimi terabajti video posnetkov, kar je veliko. Pri izbiri sem bil zelo zadržan, ker nisem želel ustvariti skrajno nasilnega filma. Obdržali smo ga čim bolj treznega. Glede protagonistov je bila ideja, da bi se morali pogovarjati, razpravljati, razmišljati in se medsebojno poslušati, četudi se ne bi strinjali. Začel sem z mislijo, da bi namesto intervjujev uporabil dvostranske pogovore. Imel sem tudi zamisel o refleksiji na podobe, pomenu posnetkov, njihovi vlogi.« (David Dufresne)

The violent street demonstrations in Paris during the Yellow Vest protests are at the root of a debate that is highly topical. Its starting point is Max Weber’s famous thesis that a state has the monopoly of the legitimate use of physical force. All aspects of this viewpoint are challenged in a refreshingly intelligent film, which confronts a panel of different people with footage from the street riots to discuss them. Protesters, philosophers, sociologists and police officers react to the clips and each other.

David Dufresne – filmografija (izbor/selection)

Prison Valley (2009), Fort McMoney: votez Jim Rogers! (2015), Dada Data (2016), Le Pigalle: Une histoire populaire de Paris (2017)

15

16

12. 3. ob 18.00, Slovenska kinoteka 14. 3. ob 18.00, Kinodvor

Nuklearna družina

Nuclear Family

Režija/By Travis Wilkerson, Erin Wilkerson ZDA, Singapur/USA, Singapore, 2021; 86‘ DCP Prodaja/Sales: Creative Agitation; creative0agitation@gmail.com

Film o »nuklearni družini« in zgodovini jedrskih poskusov v ZDA je navdihnila družinska zgodba iz otroštva Travisa Wilkersona, ko je s starši obiskoval nahajališča izstrelnih centrov jedrskih konic na ameriškem srednjem zahodu, od Nove Mehike na jugu do Montane na severu. Ker gre za območje, ki so ga pred stoletji poseljevali milijoni staroselcev in bizonov, film obenem postane kritika ameriškega genocida. Beli človek je iztrebil bizona, da bi obenem iztrebil Indijanca, in tam, kjer so se nekoč pasle desetine milijonov mogočnih živali, danes stojijo skladišča in izstrelišča jedrskih raket, ki se množijo onstran racionalnih razlogov.

»Film je delo globokega, osebnega pomena, potopis nenavadnega potovanja, na katero smo se kot družina odpravili v poskusu osmisliti ameriški Zahod, pokrajino, ki je hkrati lepa in strašna. Je proizvod silovitega nasilja in zavojevanja ter znanilka še hujšega nasilja, ki ga lahko utrpi ves svet. To smo poskušali izraziti poetično, s pristopom, ki je občasno razigran, a globoko resen.« (Travis Wilkerson)

Tormented by his childhood’s nuclear fantasies, Travis Wilkerson (in codirection with his partner Erin) exorcises his ghosts with a family road movie that takes him to Western USA after missile silos that used to promise an instant apocalypse. Far from finding large weapon bases, the Cold War hotspots he discovers in the film are no more than grey desert towns that had been stripped from their original settlers in (re)foundational bloodbaths. Nuclear Family is pierced through by a historical inquiry that is also a personal one – how does one build an individual, family identity when one’s material condition of existence is an enormous pile of dead bodies?

Travis Wilkerson – filmografija (izbor/selection)

Accelerated Under-development: In the Idiom of Santiago Alvarez (1999), Krivica posamezniku/An Injury to One (2002), Who Killed Cock Robin? (2005), Far from Afghanistan (2012), Machine Gun or Typewriter? (2015), Did You Wonder Who Fired the Gun? (2017)

Erin Wilkerson – filmografija

The Scents That Carry Through Walls (2020)

10. 3. ob 16.15, Kosovelova dvorana 15. 3. ob 18.15, Kosovelova dvorana

Otroci megle

Nhung dua tre trong suong Children of the Mist

Režija/By Ha Le Diem Vietnam/ Vietnam, 2021; 90‘ DCP Prodaja/Sales: Cat & Docs; cat@catndocs.com

Hmongi so etnična manjšina v severnem Vietnamu, ki živi po tradicionalnih načelih. Družine za svoje najstniške sinove iščejo tudi štirinajstletne deklice in jih skušajo zvabiti v zakonsko zvezo. Tradicija veleva tudi kontroverzno »ugrabitev neveste« med novoletnimi prazniki, ki jim sledi pogajanje za doto in poroko. Zdaj se s tem sooča trinajstletna Di; njena mama in starejša sestra sta obe pristali v tovrstni dogovorjeni zvezi, sama pa bi se rada šolala in si sama izbrala prihodnost. Čeprav starša odločitev prepuščata njej, so snubci sila vztrajni.

»Kot deklica sem imela tri prijateljice. Eno od njih so zelo mlado poročili, kar me je strašno vznemirilo. Prihajam iz ljudstva Tajev, s tradicijo Hmongov sem se seznanila na univerzi. Mladi Di sem se odločila slediti navkljub neznanju jezika. Opazovala sem jo med igro s prijatelji v gorah, to me je spomnilo na lastno otroštvo. Želela sem posneti film o tem čudovitem času, ki lahko kar iznenada izgine.« (Ha Le Diem)

Children of the Mist follows the story of Di, a 13-year-old Hmong girl with a dream to escape the destiny of many teenage girls of her ethnic group. Di is fortunate that she belongs to the first generation of children in the village with the opportunity to continue studying into high school. Most of the village women, including Di’s mother, were not given this choice. Di has a chance to avoid this fate by passing the high school entrance exam to continue her education.

Ha Le Diem – filmografija

Beautiful Bed (2016)

17

18

9. 3. ob 19.30, Linhartova dvorana 15. 3. ob 20.30, Kinodvor

Odpuščanje Reconciliation

Režija/By Marija Zidar Slovenija, Srbija, Kosovo/Slovenia, Serbia, Kosovo, 2021; 82‘ DCP Prodaja/Sales: Vertigo; info@vertigo.si

V albanskem visokogorju je bilo v trpkem sporu med družinama v sorodu ubito 18-letno dekle. Na njenega očeta lokalni škof in vodja nevladne organizacije iz prestolnice pritiskata, naj hčerinemu morilcu, ki je v zaporu, in tudi njegovi družini ne le odpusti v krščanskem duhu, temveč naj se z njimi spravi – kot je nekoč veleval starodavni albanski zakonik, Kanon. Pronicljiva in pretresljiva podoba patriarhalne družbe, ujete med napol pozabljeno preteklostjo in negotovo sedanjostjo.

»Film prikazuje stvarnost patriarhalnih razprav in ritualov, iz katerih so bile ženske od nekdaj izključene. Takšni spori obstajajo v domala vsaki družini in vsaki družbi, vsepovsod. Toda v Albaniji so se protagonisti soočali z globoko zapletenimi družbenimi okoliščinami. V dramatičnih družbenih razmerah devetdesetih let prejšnjega stoletja so v delih Albanije obudili stare vrednostne sisteme. Četrt stoletja pozneje se protagonisti še vedno ne morejo zediniti, na katerega se opreti pri reševanju konfliktov.« (Marija Zidar)

An 18-year-old girl is killed in a bitter family feud in the Albanian highlands. Her bereaved father is torn by the pressures from a local bishop and an NGO chairman from the capital, not only to forgive the imprisoned killer and his family, as a Christian, but to reconcile with them – as the age-old tribal code, Kanun, once required. A poignant and insightful account of a patriarchal society caught between a lingering past and a precarious present.

Marija Zidar – filmografija Tihotapci identitete (2015)