13 minute read
posvečeno: Jonas Mekas 100 tribute: Jonas Mekas 100
32
Kronist stoletja: retrospektiva Jonasa Mekasa
Advertisement
»Tu je nekaj slik in nekaj zvokov, ki jih je posnel človek v izgnanstvu.«
Za ustvarjalca, urednika in hiperplodovitega pisca, čigar neutrudni in trdoglavi angažma na področjih avantgardne filmske prakse in publicistike je tako temeljito prodrl v vse pore povojne eksperimentalnosti (evroameriške, britanske, svetovne), je litovsko-ameriški gigant Jonas Mekas, rojen 1922 in po bolezni preminul januarja 2019, začuda ozemljen in teritorialen. Čeprav se v svojih več kot osemdesetih stvaritvah – povečini prvoosebnih pripovednih kolažih – neprestano naslanja na izkušnje potovanja, prebega in prisilnega izgona (pod pritiskom državne cenzure se je Jonas skupaj z mlajšim bratom Adolfasom, prav tako pesnikom in cineastom, jeseni ‘49 zasidral v Brooklynu), Mekas kajpak ni maral migrirati, se seliti iz kraja v kraj. Vsaj dve njegovi mojstrovini, rahločutni Spomini s potovanja v Litvo in cikel nekajminutnih razglednic Travel Songs (1967–1971), doživetje bega in pobega eksplicirata že v naslovih, toda menjava prizorišča tu ima vlogo antagonista. Avtor je namreč oseba na nenadejani poti: izkoreninjen, iztrgan, izpuljen človek, ki si je želel ostati doma, »med ljudmi, ki jih pozna in ki govorijo njegov jezik«, kot Mekasov krhki globoki glas pove v triurnem Izgubljen, izgubljen, izgubljen, lepljenki posnetkov, nekakšnih dnevniških okruškov, zajetih s 16-milimetrsko kamero v prvih mesecih in letih umetnikovega bivanja v soseski Williamsburg.
»Teden potem ko sva pristala v Ameriki (B‘klyn), sva si izposodila denar in kupila svoj prvi Bolex.« Za preseljena brata je snemanje sveta, opazovanje zunanjih pojavov skozi oči mehanskega objektiva, preprosto način preživetja – orodje za zdravilno, terapevtsko soočanje s pastmi in tegobami še ne znane metropole, ki ju na vsakem koraku obkroža. V pogovorih in intervjujih je starejši Mekas večkrat izpostavljal svojo socialno anksioznost; v večjih skupinah ljudi se sprva, kot še-ne-tridesetleten vzhodnoevropski prišlek, bojda ni znašel, vsaj dokler ni za svojevrsten obrambni aparat (za orodje spopadanja z mukami modernosti in prenasičenega, prehitrega mesta) instiktivno izbral kamere.
Četudi Mekasove nezamenljive vloge v aktivističnih in protikulturnih bojih poznih šestdesetih nikakor ne gre zapostaviti, lahko večji del njegove kreativnosti le stežka vrinemo v zgodovino zavzete ali progresivne kinematografije. Prej kot komentar na takratno aktualnopolitično dogajanje (šestdeseta in zgodnja sedemdeseta so bila za ameriško levičarsko udejstvovanje zlasti turbulentna) nam Mekas ponuja prečiščen, z redkobesednim, a ekspresivnim monologom pospremljene vpoglede v lastno preteklost. Znanci, prijatelji in vsa energija newyorškega podpodja ni nikoli daleč stran. V Prizorih iz življenja Andyja Warhola pobliže spoznamo ozvezdje z imenom Warhol. V srednjemetražcu V sredini – sestavljenem iz vseh tistih drobcev, za katere v eposu Walden: Dnevniki, zapiski in skice ni bilo prostora – srečamo vso ustvarjalno srenjo od Allena Ginsberga in Yoko Ono do Carla Theodorja Dreyerja. Nenazadnje pa v lepljenki Rojstvo naroda opazimo tudi Roberta Rosselinija, Chantal Akerman in Anno Karino. Opravka imamo skratka z enim večjih vizionarjev izpovednega filma, obenem pa tudi s človekom nešteto omrežij, prijateljstev, poznanstev. Tako kot je celuloidni kolut Mekasu omogočal pomnjenje, shranjevanje spominov (tudi mračnih, bolečih), bi nekaj podobnega lahko trdili za sceno: če te Mekasova kamera v vrvežu prejšnjega stoletja ni zajela, preprosto več ne obstajaš.
Nace Zavrl
The Chronicler of the Century: Jonas Mekas Retrospective
“Here are some images and some sounds from someone in exile.”
For an artist, editor and hyperprolific writer whose untiring and hard-headed engagement in the fields of avant-garde filmmaking and publishing so thoroughly penetrated all pores of postwar experimentation (Euro-American, British, global) the Lithuanian-American giant Jonas Mekas (1922–2019) is astonishingly down-to-earth and territorial.
Although repeatedly tapping into his experiences of travel, defection and forced expulsion (under pressure from the state censors, Jonas settled down in Brooklyn in autumn ‘49 with his younger brother Adolfas, also poet and cineaste) in his output of more than eighty creations – mostly first-person narrative collages – Mekas naturally disliked migrating, moving from one place to another. At least two of his masterpieces, the sensitive Reminiscences of a Journey to Lithuania (1972) and Travel Songs (1967-1971), a series of several-minute-long vistas, refer to the experience of flight and escape already in their titles, but here the change of location plays the role of the villain. This is because the author is a person on an unforeseen journey: an uprooted, displaced, ripped out man who wanted to stay at home, “among the people he knows and who speak his language,” as Mekas’s deep fragile voice tells us in the three-hour-long Lost, Lost, Lost, a collage of images, some kind of fragmented diary entries recorded with a 16mm camera in the first months and years of residing in the neighbourhood of Williamsburg.
“A week after we landed in America (B’klyn) we borrowed money and bought our first Bolex.” Filming the world, observing external phenomena through mechanical lens, was simply a means of survival for the expatriated brothers – a tool for a healing, therapeutic coming to grips with the pitfalls and adversities of as yet unknown metropolis that confronted them every step of the way.
In various talks and interviews the elder Mekas repeatedly stressed his social anxiety; at first, as a not-yet-30-year-old Eastern European newcomer, he was supposedly socially inept in larger groups of people, at least until he instinctively selected the camera as his special defence weapon (as a tool for coping with the strains of modernity and an overly satiated, warp-speed city living).
While Mekas’s unparalleled role in the activist and countercultural struggles of the late 1960s must not be overlooked, one would be hardpressed to fit the bulk of his output into the history of committed or progressive cinema. Rather than a commentary on current political developments of the era (the 1960s and early 1970s were particularly turbulent for American left-wing activities), Mekas offers us filtered insights into his own past accompanied by a concise but expressive monologue.
Acquaintances, friends and all the energy of New York’s underground scene are never far away. In Scenes from the Life of Andy Warhol (1990) we get an up-close look at the constellation known as Warhol. The midlength In Between (1978) – composed of all the fragments that could not be incorporated into the epic Walden (Diaries, Notes, and Sketches, 1969) – features the entire creative community, ranging from Allen Ginsberg and Yoko Ono to Carl Theodore Dreyer. Last but not least, Roberto Rossellini, Chantal Akerman and Anna Karina also make an appearance in the pastiche Birth of a Nation (1997).
In short, we are not only dealing with a seminal visionary of confessional cinema, but also a man of countless networks, friendships, acquaintances. Just as the celluloid film allowed Mekas to remember, to preserve memories (even those dark, painful ones), something similar could be claimed for the scene: if Mekas’s camera did not capture you in the hustle and bustle of the previous century, you simply ceased to exist.
Nace Zavrl 33
34
Sklop treh kratkih filmov 10. 3. ob 18.00, Slovenska kinoteka
Režija/By Jonas Mekas Prodaja/Sales: Light Cone; rentals@lightcone.org
Williamsburg, Brooklyn Williamsburg, Brooklyn
ZDA/USA, 1950/2003; 15‘ 16mm
Williamsburg, Brooklyn predstavlja Mekasov radostni vzklik mladosti, ki je po dolgih letih ždenja v različnih begunskih taboriščih porušene Evrope naposled prečkal ocean in se naselil v New Yorku. Dragocena poema prinaša prvo filmsko gradivo, ki ga je Mekas posnel s svojo kamero znamke Bolex. Obenem je to tudi zadnji film, ki ga je Mekas objavil na filmskem traku, preden je svoj Bolex nepovratno zamenjal z digitalno tehnologijo. Film je bil izvirno posnet leta 1950; potem je Mekas leta 1972 dosnel nekaj prizorov in v sedanjo obliko zmontiral leta 2003.
»Posnetki, ki sem jih ustvaril leta 1950 ob svojem prvem letu v New Yorku. Williamsburg je bil beden mali predel Brooklyna, ki so ga tedaj večinoma naseljevali litovski priseljenci. To je bil moj novi dom. Bolj klavrn, ampak vseeno dom. Vedel sem, da je v Williamsburgu živel nekoč Henry Miller. Vsak dan sem šel mimo njegove hiše. Zato sem bil vesel, da sem tam. In bil sem svoboden! Svoboden in svež lastnik prve kamere Bolex.« (Jonas Mekas)
Williamsburg is a “diary-film” that documents the neighbourhood and its people from 1948 to 1951, and includes some footage from the 1970s. This film contains some of the first footage Mekas shot with the camera he bought on arrival in the US. There’s no grand dramatic narrative here, only the fleeting poetry of ordinary people caught in little everyday moments.
V sredini In Between
ZDA/USA, 1978; 52‘ 16mm
Mekas je snov za film, zmontiran leta 1978, posnel med 1963 in 1967. Namenjen je bil za film Walden, vendar se ga je odločil prihraniti za pozneje. Povečini prikazuje prizore iz New Yorka ter peščico izletov v Washington in San Francisco, kjer potekajo prvi masovni protesti proti vojni v Vietnamu. V objektiv ujame umetniške somišljenike Allena Ginsberga, Jacka Smitha, Shirley Clarke in druge, medtem ko se s Salvadorjem Dalíjem šali med njegovim slikarskim performansom z manekenko, poškropljeno z brivsko peno.
Footage from 1963-1967 that did not find its way into the Walden reels is joined in this classic period piece. Mostly centred in New York, it also includes travel footage and appearances by David Wise, Salvador Dali, Allen Ginsberg, Jack Smith, Shirley Clarke, Jane Holzer and more. Mel Lyman plays his banjo on the roof.
Prizori iz življenja Andyja Warhola Scenes From the Life of Andy Warhol
ZDA/USA, 1990; 37’ 16mm
Prizori iz Warholovega življenja, njegovega kroga prijateljev in »zvezdnikov«, od sredine šestdesetih let, ko so The Velvet Underground priredili svoj prvi koncert, do sredine osemdesetih, ko je vse več časa preživljal na posestvu v Montauku na Long Islandu. Prizori delovnega procesa in newyorških razstav, pa Allen Ginsberg, Peter Orlovsky, Nico, John & Yoko, Joe Dallesandro in številni drugi.
Jonas Mekas is known for his rapid-fire diary films. His Scenes from the Life chronicles not only Andy Warhol, but also the social and cultural excitement that swirled around him, throbbing to a hypnotic Velvet Underground beat.
13. 3. ob 18.00, Slovenska kinoteka
Walden: Dnevniki, zapiski in skice Walden: Diaries Notes and Sketches
Mekasov zgodnji celovečerni film takoj napove režiserjevo obsesijo po ufilmanih dnevniških zapisih, impresijah letnih časov, prijateljev (Ginsberg, Warhol, Lennon ...), znancev, družbenih pojavov ipd. Film sestavlja šest kolutov, šest nepovezanih segmentov, ki so gledljivi kot samostojne celote; še več, Mekas v spremnem zapisu gledalcu prepušča svobodno izbiro in mu »dopušča« tako hitro skeniranje filma kot zgolj občasen ogled fragmentov.
»Od leta 1950 ustvarjam filmski dnevnik. S svojim bolexom sem se sprehajal naokoli in se odzival na neposredno resničnost: dogodke, prijatelje, New York, letne čase. Kakšen dan sem posnel deset prizorov, drugič deset sekund in spet tretjič deset minut. Ali pa ničesar. Ko pišemo dnevnik, je postopek retrospektiven: sedeš, se ozreš nazaj na svoj dan in vse zapišeš. Ko (s kamero) ustvarjate filmski dnevnik, se (s kamero) odzivate nemudoma, takoj, v danem trenutku: ali ujameš takoj ali pa sploh ne. Poznejša vrnitev in retrospektivno snemanje bi zahtevala vnovično inscenacijo, ali dogodkov ali občutij. Lovljenje trenutka ob njegovi neposredni pojavnosti zahteva popolno obvladovanje svojega orodja (v tem primeru bolexa): zaznati mora stvarnost, na katero se odzivam, ter ob odzivu prav tako dokumentirati snemalčevo čustveno doživljanje (in vse spomine). Kar pomeni tudi, da sem moral vse urejanje posnetkov (montažo) opraviti na kraju samem, med snemanjem, v kameri.« (Jonas Mekas)
Walden contains materials from the years 1965-69, strung together in chronological order. For the soundtrack, Mekas used some of the sounds that he collected during the same period: voices, subways, much street noise, bits of Chopin, and other significant and insignificant sounds.
35
36
11. 3. ob 18.00, Slovenska kinoteka
Spomini s potovanja v Litvo
Reminiscences of a Journey to Lithuania
Najpomembnejši Mekasov film je skrajno osebna filmska pesnitev o spominu, otroštvu, koreninah in družini, na tri dele razdeljen dnevniški zapis, katerega osrednji, najdaljši in najbolj čustven del se dotika obiska rodne Litve po petindvajsetih letih življenja v ZDA. Tam sreča mamo, očeta in druge družinske člane, snema lokalno folkloro in družinske običaje, predvsem pa se spominja otroštva in ključnega obdobja odraščanja, ko je stricu Jonasu in bratu Adolfasu še pred koncem druge svetovne vojne predlagal, naj gresta v svet. Njun cilj je bil Dunaj, toda nacisti so vlak preusmerili v Hamburg, kjer sta leto dni delala v suženjski tovarni. Tej epizodi je posvečen sklepni del filma, v katerem v Hamburgu in nato na Dunaju snema prizorišče tovarne ter spozna prijatelja Petra Kubelko.
»Film sestavljajo trije deli. Prvi vsebuje posnetke, ki sem jih v prvih letih bivanja v Ameriki ustvaril s prvim bolexom. Prikazuje mene in brata Adolfasa, najino podobo v tistih časih; različne posnetke priseljencev v Brooklynu, piknike, ples, petje. Drugi del je bil ustvarjen avgusta 1971 v Litvi. Skoraj vsi posnetki prikazujejo Semeniškiai, mojo rojstno vas. Našo staro hišo, mamo (rojeno 1887), vse brate, norčije, praznovanje ob vrnitvi domov. Tretji del se začne z epizodo v predmestju Hamburga, kjer sva med vojno leto dni preživela ob prisilnem delu. Ob sklepu epizode smo na Dunaju, kjer srečamo nekaj mojih najboljših prijateljev.« (Jonas Mekas)
Reminiscences is an elegiac diary film of a trip that Mekas took back to his birthplace of Semeniškiai, Lithuania. A film diary divided into three episodes. The first part reflects Jonas Mekas of his time as emigrant in 50th century New York, after leaving the home country of Lithuania. The second part depicts his first trip back, while the last is filmed during a stay in Vienna shortly afterwards.
15. 3. ob 18.00, Slovenska kinoteka
Izgubljen, izgubljen, izgubljen
Lost, Lost, Lost
Mekas dokumentarec o prvih letih v New Yorku začne z znamenito izjavo, da sta si z bratom Adolfasom po prihodu v Brooklyn takoj izposodila denar in kupila kamero Bolex ter začela dokumentirati življenje v novem svetu. Litovska skupnost v Williamsburgu ni bila majhna, snemala sta folklorne dogodke, poroke, družinske piknike, proteste ameriških Litovcev proti komunizmu in Stalinu. Sledijo Mekasova selitev na Manhattan, zbiranje sredstev za revijo Film Culture, izleti v Vermont in prijateljevanje s somišljeniki iz subkulturne avantgarde, pa »rabbit shit haikus«, najbolj igriv segment eksperimentalnega dokumentarca. To je izrazito melanholično delo, ki Mekasa razkriva kot domotožnega izgnanca v tuji deželi, kjer se je dolgo časa počutil »izkoreninjen, iztrgan, izpuljen človek«, željan ostati doma, »med ljudmi, ki jih pozna in govorijo njegov jezik«.
»Obdobje, s katerim se v teh šestih kolutih ukvarjam, je bilo čas obupa, obupanih poskusov pognati korenine v nova tla, ustvariti nove spomine. V teh bolečih šestih kolutih sem poskušal izraziti doživljanje izgnanstva, lastna občutenja teh let. Izgubljen, izgubljen, izgubljen povzema naslov filma, ki sva ga z bratom želela posneti leta 1949. Opisuje razpoloženje razseljene osebe, ki stare domovine ni pozabila, nove pa še ni sprejela. Šesti kolut je prehoden, pokaže se kanec sprostitve, najdem prve trenutke sreče. Začne se novo življenje ...« (Jonas Mekas)
Lost Lost Lost tells a story of exile, displacement, and longing. It was completed in 1975 out of footage shot during an almost 15-year span, from Mekas’ arrival in New York in 1949 to his engagement with the budding independent film scene of the early 1960s. Assembled in a rough chronology, the cinematography evolves along with Mekas’ artistic community.
37
38
14. 3. ob 18.00, Slovenska kinoteka
Rojstvo naroda Birth of a Nation
Mekas, radikalen zagovornik neodvisnega ustvarjanja, urednik revije Film Culture, kolumnist tednika The Village Voice in ustanovitelj znamenitega filmskega muzeja Anthology Film Archive v pričujočem filmu ustvari svoje videnje filmske zgodovine, impresionistično enciklopedijo sto šestdesetih neodvisnih cineastov in filmskih aktivistov od leta 1955 do 1996. Potovanje skozi filmski spomin vključuje srečanja z ustanoviteljem Francoske kinoteke Henrijem Langloisom, fotografom Robertom Frankom in številnimi ikonami svetovnega filma, Robertom Rossellinijem, Anno Karino, Andyjem Warholom, Hannsom Richterjem, Stanom Brakhagom, Chantal Akerman in drugimi.
»Zakaj rojstvo naroda? Ker JE neodvisni film narod sam po sebi. Z narodom komercialnega filma smo obkroženi enako, kot so staroselci v ZDA ali kateri koli drugi državi obkroženi z vladajočimi silami. Smo neviden, vendar pomemben filmski narod. Mi smo film.« (Jonas Mekas) Mekas, “raving maniac of the cinema”, filmmaker, advocate, and founder of New York’s Anthology Film Archive, creates his own history of cinema in this impressionistic encyclopaedia of 160 portraits of independent filmmakers and film activists shot between 1955 and 1996. This journey across the memory of film includes encounters with Henri Langlois, Roberto Rossellini, Robert Frank, Anna Karina, Andy Warhol, Hans Richter, Stan Brakhage, Chantal Akerman and others.
