19. Festival dokumentarnega filma by Cankarjev dom

19. FESTIVAL FESTIVAL DOKUMEN– OF DOCU– TARNEGA MENTARY FILMA FILM 15.–22. MAREC 15–22 MARCH 2017 www.fdf.si 19th

sreda, 15. 3. 17.00

Kosovelova dvorana

Prazna soba (52’) Moja hči Nora (16’) Po filmu pogovor z režiserko J. Krajinovič

19.00

Slovenska kinoteka

66 kinodvoran (98’)

20.00

Kosovelova dvorana

Odprtje festivala Trst, Jugoslavija (62’) V prisotnosti filmske ekipe

21.00

Kinodvor

Safari (91’)

četrtek, 16. 3. Slovenska kinoteka

Prihodnost kina (126’) Po filmu pogovor z Nadjo Šičarov o filmskem arhiviranju in restavriranju

Kosovelova dvorana

Trst, Jugoslavija (62’) Po filmu pogovor z režiserjem A. Bozzerjem

19.00

Kosovelova dvorana

Viharna dežela (105’)

19.00

Kinodvor

Prazna soba (52’) Moja hči Nora (16’) Po filmu pogovor z režiserko J. Krajinovič

17.00

17.15

20.30

Slovenska kinoteka

Austerlitz (94’)

21.00

Kosovelova dvorana

Globina dva (80’)

petek, 17. 3. 17.00

18.00

Kosovelova dvorana

Kinodvor

Robert Capa. V ljubezni in vojni (90’) Po filmu pogovor o Capi z Lenartom Kučičem Odstiranje pogleda z Mirjano Borčič (52’) Po filmu pogovor z M. Borčič in M. Weiss

19.15

Kosovelova dvorana

Otroci gospe Kiet (113’)

20.00

Mestni kino Metropol, Celje

Prazna soba (52’) Moja hči Nora (16’)

21.00

Slovenska kinoteka

Pojenjajoča svetloba (95’)

19.00

Slovenska kinoteka

66 kinodvoran (98’)

21.15

Kosovelova dvorana

Nisem tvoj zamorec (95’)

19.15

Kosovelova dvorana

Nisem tvoj zamorec (95’)

21.00

Kosovelova dvorana

Dan osvoboditve (100’) V prisotnosti filmske ekipe

sobota, 18. 3. 17.00

Slovenska kinoteka

Henri Langlois. kinotečni fantom (210’)

torek, 21. 3.

17.30

Kosovelova dvorana

Mašine (72’)

16.45

Kosovelova dvorana

19.00

Kosovelova dvorana

Nemško življenje (108’)

Švedska teorija ljubezni (90’) Po filmu pogovor z dr. Ano Krajnc, direktorico Univerze za tretje življenjsko obdobje

19.00

Kinodvor

Robert Capa: v ljubezni in vojni (90’)

19.00

Kosovelova dvorana

20.00

Linhartova dvorana

Dan osvoboditve (100’) V prisotnosti filmske ekipe

Sedem grehov in vrlin (105’) Po filmu pogovor z avtorico M. Širca

19.00

Kino popotniki (96’)

20.00

Mestni kino Metropol, Celje

Safari (91’)

Slovenska kinoteka

21.00

Kinodvor

Viharna dežela (105’)

21.30

Kosovelova dvorana

Mašine (72’)

nedelja, 19. 3. 11.00

Kinodvor

Otroci gospe Kiet (113’)

16.45

Kosovelova dvorana

Nemško življenje (108’)

17.00

Kinodvor

Švedska teorija ljubezni (90’)

18.45

Kosovelova dvorana

Vojska v senci (94’) Po filmu pogovor z avtorjem knjižne predloge Andrewom Feinsteinom

19.00

Slovenska kinoteka

Prihodnost kina (126’)

20.00

Mestni kino Metropol, Celje

Dan osvoboditve (100’)

21.15

Kosovelova dvorana

Safari (91’)

ponedeljek, 20. 3. 17.00

Kosovelova dvorana

Normalen avtistični film (90’) Po filmu pogovor z dr. Marto Macedoni Lukšič, strokovnjakinjo za avtizem

17.00

Kinodvor

Vojska v senci (94’) Po filmu pogovor z avtorjem knjižne predloge Andrewom Feinsteinom

sreda, 22. 3. 17.00

Kosovelova dvorana

Normalen avtistični film (90’)

17.00

Kinodvor

Austerlitz (94’)

20.00

Kosovelova dvorana

Zaključek festivala Kino popotniki (96’) S podelitvijo nagrade AIS

20.00

Slovenska kinoteka

Globina dva (80’)

Pridržujemo si pravico do spremembe programa. We reserve the right to make alternations to the programme. Cene vstopnic 5, 4’50* EUR Popusti 10-odstotni ob nakupu petih in 20-odstotni ob nakupu desetih vstopnic * za mlajše od 25 in starejše od 65 let ter upokojence; število vstopnic s tem popustom je omejeno. Admission EUR 5, 4.50* Discounts 10 % on tickets purchased for 5 films, 20% on tickets purchased for 10 films. * Younger than 25 and seniors 65 + as well as OAPs

vsebina | contents

4 uvodni besedi introductions 8 mednarodna žirija international jury tekmovalni sklop competitive section 10 Globina dva Depth Two Ognjen Glavonić 11 Mašine Machines Rahul Jain 12 Nisem tvoj zamorec I Am Not Your Negro Raoul Peck 13 Prazna soba The Empty Room Jasna Krajinovič 14 Moja hči Nora My Daughter Nora Jasna Krajinovič 15 Viharna dežela Tempestad Tatiana Huezo

27 Sedem grehov in vrlin Majda Širca 28 Kino popotniki Cinema Travelers Amit Madheshiya, Shirley Abraham

30 32 33

17 18 19

20 21 22

aktualni, družbeno kritični topical, socially critical Nemško življenje A German Life Christian Krönes, Olaf S. Müller, Roland Schrotthofer, Florian Weigensamer Safari Safari Ulrich Seidl Švedska teorija ljubezni The Swedish Theory of Love Erik Gandini Vojska v senci The Shadow World Johan Grimonprez miti, ikone, mediji myths, icons, media Austerlitz Austerlitz Sergej Loznica Dan osvoboditve Liberation Day Morten Traavik, Ugis Olte Robert Capa: V ljubezni in vojni Robert Capa: In Love and War Anne Makepeace Trst, Jugoslavija Trieste, Yugoslavia Alessio Bozzer

intimni in globalni portreti intimate and global portrayals 24 Normalen avtistični film Normal Autistic Film Miroslav Janek 25 Odstiranje pogleda z Mirjano Borčič Maja Weiss 26 Otroci gospe Kiet Miss Kiet’s Children Peter Lataster, Petra Lataster-Czisch

fokus focus Kino popotniki: pojemajoča svetloba Cinema Travellers: The Dying of the Light uvodnik introduction 66 kinodvoran 66 Cinemas Philipp Hartmann Henri Langlois: kinotečni fantom Henri Langlois: The Phantom of the Cinématheque Jacques Richard Pojenjajoča svetloba The Dying of the Light Peter Flynn Prihodnost kina Cinema Futures Michael Palm

36 spremljevalni program side programme Nori na dokumentarni film MAF – Mad About Film, predavanje in delavnici za mlade 36 Strokovni dokumentaristični maraton na fdf, predavanja 38 Predstavitev novega fotoaparata Panasonic Lumix GH5 39 informacije information

uvodnik | introduction

UVODNIK INTRODUCTION Trst je naš, kino je naš Morda se bo komu zdelo škandalozno in v nebo vpijoče dejstvo, da letošnji Festival dokumentarnega filma ne gosti nobenega filma na temo beguncev in migracij, ampak festival se je odločil – zavestno ali ne –, da tej pereči temi letos nameni t. i. študijski dopust. To ne pomeni, da se izogibamo aktualnim temam, morda zgolj izražamo skepso do inflacije migrantskih podob v sodobnem dokumentarcu, ki so ponavljajoče in posledično neučinkovite. Zgodb o akutnih problemih je več kot dovolj, dokumentarec je ne nazadnje poklican k temu, da v dobi vse bolj kričaških medijev (tako uradnih kot družabnih) razkriva spregledane in zapostavljene teme. Viharna dežela je dober primer filma, ki nevsiljivo in poetično prikaže Mehiko v dobi kartelskih vojn, pa ne z zornega kota agresorjev (tovrstne filme smo na fdf že predvajali), temveč napadenih, največkrat žensk, ki so bodisi posiljene bodisi posredne žrtve neučinkovitega sistema, mehiške različice »vojne proti terorju«. Vizualno spektakularni indijski film Mašine enoličnost mehanične tlake slabo plačanih delavcev izenači z monotonijo strojnega obrata, medtem ko filma slovenske dokumentaristke Jasne Krajinovič fenomena Islamske države ne prikazujeta s posnetki rezanja vratov, temveč k problemu pristopata na intimni ravni, z izpovedmi državljanov Zahodne Evrope, katerih bolečina ob izgubi otrok nazorno odraža posledice odločitve za džihad in zavrnitev (harmoničnega?) družinskega okolja. Pa je družina res »osnovna enota človeške družbe«, kot jo definirajo slovarji? O tem konceptu so v skandinavskih družbah podvomili na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja in takoj zatem predstavili alternativo, kar je privedlo do nepredvidljivih

družbenih sprememb in o čemer spregovori Švedska teorija ljubezni. Primerjave s kitajsko politiko enega otroka se ponujajo same po sebi, z malo domišljije pa tudi z usodami sirot z vojnih območij in otrok migrantov (pa imamo begunski film!), ki jih v nizozemskem filmu Otroci gospe Kiet v duhu strpnosti in tovarištvu poučuje naslovna junakinja in druga mama. Z dvigom skrajne politične desnice se bodo v kratkem verjetno namnožili dokumentarci na to temo, čeprav ni boljšega opomnika od univerzalnih zgodb, ki jih ponujata filma na temo holokavsta in njegovih posledic, avstrijsko Nemško življenje, v katerem je pred kamero spregovorila nekdanja tajnica zloglasnega nacističnega ministra za propagando, ter Austerlitz Sergeja Loznice (lani mu je fdf priredil obsežno retrospektivo), ki v principu opozori na jalovost pozivov o »nujnosti spominjanja«, saj koncentracijska taborišča zgovorno predstavi kot groteskno različico sodobnih zabaviščnih parkov, v katerih je zgodovina trivializirana in izenačena z Disneylandom. Stalni zabaviščni park smo imeli tudi Slovenci (in Jugoslovani), v času socializma je bil takoj za mejo, na tržaškem Rdečem mostu, kjer so nepregledne množice dnevnih migrantov (!) in kupcev poceni džinsa polnih dvajset let simbolno kričale: »Trst je naš!« Nekako je bil res naš, junija 1991 se je mesto po nenadnem zaprtju meje namreč gospodarsko pošteno zamajalo. In ljubitelji filma? Mi kričimo: »Kino je naš!« Še vedno imamo radi kolektivno gledalsko izkušnjo, ne glede na trende in finančne kazalce, zato je letos na mestu mali poklon tradicionalni kinematografski izkušnji, ki v petih filmih – eni so bolj optimistični, drugi malo manj – prikazuje, kako stvari stojijo v Indiji, zda, Nemčiji, Avstriji in Franciji. Gremo v kino! Simon Popek Vodja filmskega programa Cankarjevega doma

uvodnik | introduction

Trieste is ours, cinema is ours Perhaps some might find it shocking and deplorable that this year’s Documentary Film Festival does not feature a single refugee and migrant film. Nevertheless, the festival’s programme board has decided to grant this hot topic a so-called sabbatical year. Which doesn’t mean that we are refusing to tackle burning issues, perhaps we are merely being sceptical about the flood of migrant images in contemporary documentary cinema. There are more than enough relevant topics to be explored and, moreover, at the time of vulgarly aggressive media, it is documentary cinema’s mission to throw spotlight on the overlooked and neglected subjects. Tempest is a good example of a film that unintrusivelly and poetically depicts Mexico ravaged by cartel wars. Instead of the perspective of the aggressors, the movie prefers to adopt the point of view of the innocent parties, most often women who are either victims of rape or collateral victims of the inefficient system – the Mexican version of ‘the war on terror’. Machines, a visually stunning Indian film, draws parallels between the gruelling daily routine of the poorly paid workers and the monotony of a textile factory, fusing man and machine into one, while the film by Slovenian documentary filmmaker Jasna Krajinovič does not address the phenomenon of the Islamic State by centring on throat slashings but delves into the subject on an intimate level, by featuring confessions of Western Europeans faced with the loss of their children and illustratively foregrounding the repercussions of these young people’s decision to wage Jihad in Syria and sever (harmonious?) family ties. Does a family actually live up to its definition of “a fundamental social group”? The Scandinavian societies challenged this concept in early 1970s and instead offered an alternative, which triggered unforeseen social changes. Exploring the existential black

holes in a perfect society, The Swedish Theory of Love digs into the true nature of Swedish lifestyle. Comparisons with the Chinese onechild policy inevitably arise and, by some stretch of the imagination, also with war orphans and migrant children (well, here’s our migrant film at last!) – refugees taught by Miss Kiet, the title heroine who fosters tolerance and companionship in the Dutch production Miss Kiet’s Children. With the rise of the far-right, documentaries dealing with the said issues are likely to escalate. However, there’s no better admonition to mankind than the universal stories dealing with holocaust and its repercussions: A German Life, an Austrian production that chronicles the personal journey of the former secretary, stenographer and typist for Joseph Goebbels, and Austerlitz by Sergey Loznitsa, which draws attention to the futility of the appeals for ‘the necessity of remembrance’, by tellingly representing concentration camps as grotesque versions of present-day amusement parks, where history has been trivialised and turned into an entertainment attraction comparable to Disneyland. It was also Slovenians who had their amusement park in socialism, just over the Italian border, in the Ponterosso Square in Trieste, where daily migrants (!) and buyers of cheap jeans were flocking to and symbolically crying out for two full decades, “Trieste is ours!” In a way, it truly was ours, for in June 1991 the city suffered significant economic decline after the border had suddenly been closed. And film buffs? We are crying, “Cinema is ours!” Still enjoying the collective viewing experience, irrespective of the trends and financial indicators, we are therefore paying a small homage to the traditional cinema experience, and the five films that examine the state of things the world over. Let’s go to the cinema! Simon Popek CD Film Programme Director

uvodnik | introduction

Štiri minute zadostujejo ... V Amnesty International Poljska so lani v sodelovanju z oglaševalsko agencijo ddb&tribal Varšava naredili eksperiment. Skupaj so posadili dvojice ljudi in jim naročili, naj si štiri minute zrejo v oči. Seveda je »kaveljc«. Eden v paru je bil begunka ali begunec, na drugi strani pa evropski otroci, ženske in moški. Tako so preizkusili idejo psihologa Arthurja Arona, da štiri minute očesnega stika zbliža ljudi bolj kot karkoli drugega. Kar so ujele kamere, je resnično ganljivo. Sprva sramežljivi nasmeški postajajo širši. Roka najde roko. Komplimenti so izrečeni s pogledom in kretnjami. Skupaj točijo solze. A usta se razlezejo tudi v prešeren smeh. Topel stisk rok, tudi objem, je neizogiben. Kot tudi igra otrok. Ob videu me vedno znova premagajo solze. Nisem edina. Ko smo ga prvič gledali v pisarni slovenske Amnesty, smo si skoraj v zadregi »zaupali«: »A veš, so mi kar solze pritekle ...« Kolegica iz poljske Amnesty je nedavno povedala, da več kot leto po objavi posnetka še vedno vsaj tedensko dobiva prošnje za predvajanje*. Milijoni so si ga ogledali in delili. Da, gibljive slike se nas znajo zelo dotakniti. Tako in drugače se nas bodo dotaknili tudi filmi po izboru programskega direktorja za festivalski teden, ki bo znova obogatil marčevsko filmsko ponudbo. Številni bodo obravnavali tudi človekove pravice, te so »hvaležna« tema za (angažirane) dokumentarce, še zlasti v teh časih. Takoj ko to zapišem, me postane malo sram egocentrične zaverovanosti v lastno dobo. Če ne segam preveč v zgodovino, ampak zgolj v drugo polovico 20. in začetek 21. stoletja – sicer čas, ko je intenzivno rasel in se razvijal mednarodni sistem varstva človekovih pravic – so bile (takrat) številne

človekove pravice težko izbojevane. Širjenje »upravičencev« – od žensk prek temnopoltih do gejev, lezbijk, biseksualnih in transseksualnih oseb – je (bilo) vedno znova napor in velikokrat gibanje naprej po milimetrih in občasno strmoglavljenje nazaj za cele metre. Še danes je. Že od leta 1987 pokojni James A. Baldwin, po katerega zgodbi je bil posnet film I am not your negro, ki si ga lahko ogledate na fdf, je denimo dejal: »Če si v tej državi črnec in vsaj približno ozaveščen, si ves čas besen.« Verjetno tako tudi danes, trideset let po njegovi smrti, občutijo številni Afroameričani, o čemer priča tudi gibanje Black lives matter. Kako žalostno, da potrebujemo gibanje s takim sloganom. Življenje ljudi je pomembno. Življenje beguncev. Življenje muslimanov. Življenje gejev. Življenje revnih. Življenje odrinjenih na rob ... In zato tudi letos, kot vsakič, ko vas nagovorimo s teh kataloških strani, vabimo, da svoja čustva podpore človekovim pravicam in jeze zaradi nepravičnosti usmerite v akcijo. Pridružite se nam na naši spletni strani www.amnesty.si vedno najdete številne možnosti, da naredite kaj dobrega za ta naš skupni svet. Žal ne moremo ljudi, ki sprejemajo odločitve na ravni politike, posaditi za štiri minute, naj zrejo v oči tistih, katerih dostojanstvo in človekove pravice bodo njihove odločitve poteptale. Lahko pa jim gledamo čez rame in kličemo na odgovornost. Brez tega počnejo slabe stvari tudi v našem imenu! Metka Naglič Direktorica za kampanje in komunikacije pri Amnesty International Slovenije

uvodnik | introduction

Four minutes are enough... Last year, Amnesty International Poland conducted an experiment in cooperation with the ddb&tribal Warsaw advertising agency. Pairs were sat down and told to look each other in the eyes for four minutes. Of course, there is a “catch”. One in each pair was a refugee, and on the other side were European children, women and men. This was a way to test an idea that originates from psychologist Arthur Aron and proposes that four minutes of eye contact brings people together more than anything else. What was captured by the cameras was truly moving. At first shy smiles become wider. A hand finds another hand. Compliments are shared through looks and movements. Together tears are shed. But the mouths also turn into happy laughter. A warm hand shake, even a hug, is inevitable. As is playing. I am always driven to tears as I watch the video. I am not the only one. When we first watched it in the Slovenian Amnesty office, we confided to each other, almost embarrassed, “You know, it made me cry...”. A colleague from the Polish Amnesty recently told us that even a year after the video has been published she still receives requests to screen it at least once a week.* Millions have watched it and shared it. Yes, moving pictures sure can touch us deeply. In one way or another, we will be touched by the movies that have been chosen by the Programme Director for the festival week in March which will again bring a colourful array of films. Many films will deal with the issue of human rights, they are a ‘grateful’ subject for (engaged) documentaries, especially in these times. As soon as I write this down, I become somewhat ashamed of the egocentric infatuation with our era. If I don’t reach too far into

* Na YouTube ga najdete kot Look Beyond Borders –

*You can find it on YouTube under Look Beyond

4 minutes experiment.

Borders – 4-minute experiment

history, but merely into the second half of the 20th and the beginning of the 21st century – a time when the international human rights system was expanding and developing intensely – many human rights have been safeguarded, although the fight was tough. The expansion of the circle of “beneficiaries” – ranging from women, to people of colour, to the gay, lesbian, bisexual and transsexual persons – is (has always been) a struggle and more often than not a movement forward by millimetres and occasionally a nose-dive backwards by meters. And it has remained so to this very day. James A. Baldwin, late since 1987, whose story inspired the film I am not your negro, also featured in the Documentary Film Festival, said: “To be a Negro in this country and to be relatively conscious is to be in a rage almost all the time”. Most likely many African Americans even today, 30 years after his death, feel this way, to which the Black lives matter movement also testifies. How sad it is that we are in need of a movement with such a slogan. Lives of people matter. Lives of refugees. Lives of Muslims. Lives of gay people. Lives of the poor. Lives of those pushed to the margins... This is why we invite you again this year, as every time we speak to you from these catalogue pages, to channel your feelings of support and anger at the injustice towards action. Join us, on our website www.amnesty.si you can find many opportunities to do something good for our world. Unfortunately, we cannot sit those who make decisions on the political level down for four minutes to make them look into the eyes of those whose dignity and human rights will be trampled by their decisions. What we can do is monitor their actions and appeal to their sense of responsibility. If not, they will be doing bad things also in our name! Metka Naglič Campaigns and Communications Director, Amnesty International Slovenia

mednarodna žirija | international jury

Martichka Bozhilova Od leta 1999 je poslovna direktorica produkcijskega podjetja Agitprop. Je producentka nagrajenih filmov, ki sodobno bolgarsko kinematografijo zastopajo na najvidnejših festivalih sveta: Cannes, Berlin, Sundance, Toronto, Pusan, Tribeca, IDFA itd. Leta 2006 je prejela nagrado trailblazer za mednarodno pionirstvo v kreativnosti, inovaciji, izvirnosti in prelomnosti dokumentarnega filma. Nagrado je zasnoval Robert Redford v okviru svoje tv-mreže Sundance Channel na konferenci dokumentarnega filma MIPDOC v Cannesu. Je direktorica dveh izobraževalnih programov s podporo Ustvarjalne Evrope MEDIE, Balkanskega dokumentarnega centra (BDC, www.bdcwebsite.com) in Documentary Rough Cut Boutique ter ambasadorka Evropske dokumentarne mreže (EDN) ter članica njenega izvršnega odbora in predavateljica na različnih delavnicah dokumentarnega filma. Martichka has been producer of Agitprop since 1999. Her multi award-winning films have represented contemporary Bulgarian cinema at top international film festivals: Cannes, Berlinale, Sundance, Toronto, Pusan, Tribeca, IDFA and many others. In 2006 she received the International Trailblazer Award, launched by Robert Redford and Sundance Channel at MIPDOC in Cannes for creativity, innovation, originality

Tiha K. Gudac Hrvaška filmska producentka in režiserka je na Univerzi v Zagrebu opravila bolonjska magisterija na Akademiji za igro iz filmske produkcije, na dodiplomski šoli za poslovno ekonomijo pa iz marketinga. Samostojno je bila producentka nagrajenih kratkih dokumentarnih in igranih filmov ter je sodelovala v ekipah igranih, animiranih in dokumentarnih filmov ter reklam. Kot filmska režiserka je debitirala z dokumentarnim filmom Goli otok, ki je bil večkrat nagrajen na mednarodnih festivalih, med drugimi je osvojil nagrado Amnesty International Slovenije na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani leta 2015. Trenutno deluje predvsem kot režiserka in piska dokumentarnih ter producentka igranih in dokumentarnih filmov. Tiha is a film producer and director from Croatia. She has obtained MA degrees in film production from the Academy of Dramatic Arts, and in marketing from the Graduate School of Business Economics, both at the University of Zagreb. She has independently produced awarded short documentary and fiction films, and has worked on crews of fiction, animated and documentary films, and commercial formats. She debuted as a film director with a feature-length documentary, Naked Island, which has received a number of interna-

tional festival awards including the Amnesty International Award at the 2015 Ljubljana International Documentary Film Festival. Currently she is working primarily as a director and writer of documentary formats, and producer of documentary and fiction films.

Stefan Galibov

Nagrada Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic (sklop Tekmovalni filmi) Amnesty International Slovenia Human Rights Film Award (Competitive Section)

and breakthrough in documentary cinema. Director of two educational programmes supported by Creative Europe MEDIA, of Balkan Documentary Center (BDC, www. bdcwebsite.com) and Documentary Rough Cut Boutique. Ambassador of the European Documentary Network (EDN) and member of its Executive Committee. Lecturer at various workshops in the field of documentary cinema.

o fot

MEDNARODNA INTERNATIONAL ŽIRIJA JURY

Joe Oklikah Rojen je bil v Londonu, kjer se je tudi izobrazil za tehniškega risarja na sistemih CAD (computer aided design). Potem ko je živel in delal v škotskem višavju, je ugotovil, da je bolj srečen v mirnejšem, naravnem okolju. Tako se je leta 2011 z ženo in hčerkicama preselil v Slovenijo ter začel novo življenje v novi kulturi. Na inštitutu SAE v Ljubljani si je pridobil izobrazbo avdio inženirja. Dela kot prostovoljec v Amnesty International Slovenije in drugih organizacijah. Ker je angleščina njegov materni jezik, dela v Sloveniji tudi kot korektor in prevajalec. Trenutno mu največ pomenita skrb za družino in vzgoja otrok. Born and raised in London, and qualified as a CAD technician. After an experience living and working in the Highlands of Scotland he realised he was happier in more peaceful, natural surroundings. So in 2011 he moved to Slovenia with his wife and two young daughters to begin a new life in a new culture. Retrained as an audio engineer at SAE Ljubljana, and has since volunteered for Amnesty International Slovenia and other organisations. As a native English speaker in Slovenia he also works as a proofreader and translator. For Joe, the most important thing to him right now is raising his children and taking care of his family.

Martichka Bozhilova

Tiha K. Gudac

Joe Oklikah

tekmovalni sklop | competitive section

DUBINA DVA

GLOBINA DEPTH TWO DVA 16. 3. ob 21.00, Kosovelova dvorana 22. 3. ob 20.00, Slovenska kinoteka

Režija/By Ognjen Glavonić Srbija/Serbia, 2016; 80’ dcp Prodaja/Sales: Non-Aligned Films; office@hlc-rdc.org

»Želel sem zoperstaviti sporočilo podob neobljudenih krajev in besedno pričanje očividcev. Nisem želel rekonstruirati samega dogodka, temveč pripoved oblikovati kot neke vrste grozljivko s podajanjem sledi širšega konteksta. Tako gledalci lahko vse skupaj povežejo in film neposredno nagovarja njihove čute, domišljijo in čustva. Zato se splošni vtis zasidra v njihovo zavest veliko bolj kot ob klasičnem podajanju dejstev in podatkov.« (Ognjen Glavonić)

Globina dva je v podobah simboličen, v besedah pa brutalno nazoren in pretresljiv film o pobojih albanskega civilnega prebivalstva med nemiri na Kosovu spomladi 1999. Glavonić s povečini dolgimi statičnimi prizori ilustrira izpovedi številnih ljudi, ki so bili vpleteni v poboje ali so po ukazu oblasti in policije trupla s hladilnimi tovornjaki za meso prevažali na odročne predele po vsej Srbiji. Poleg njih slika tudi sorodnike žrtev, ki so po čudežu preživeli klavnico, ter naključne pričevalce, ki so odkrivali odvržena trupla. Z enim takšnih pričevanj se film tudi začne: možakar je v Donavi ob romunski meji odkril prevrnjen tovornjak, v njem pa potem več kot petdeset trupel. Pretresljiv dokument in potrditev krutega dejstva, da se v osrčju Evrope genocid ni ponovil zgolj s Srebrenico.

Ognjen Glavonić – filmografija Ritam gitara, prateci vokali (2010); Od pepela (2012); Živan Pravi Pank Festival (2013)

The film recounts an event from the Kosovo War in 1999, when a freezer truck containing the 55 bodies of Albanian civilians killed by the Serbian police and army ran off the road into the Danube near the Serbian-Romanian border. Glavonić uses the testimonies of the perpetrators, witnesses and a victim who survived the massacre.

MAŠINE MACHINES Režija/By Rahul Jain Indija, Nemčija, Finska/India, Germany, Finland, 2016; 71’ dcp Prodaja/Sales: Autlook Films; welcome@autlookfilms.com

Prikaz slabih delovnih razmer v indijski tekstilni industriji, »smrt delavca« v slabo razvitem tretjem svetu, kjer ljudje zapuščajo družine na podeželju in odhajajo s trebuhom za kruhom v mesta, da bi z mizerno mezdo skušali preživeti sebe in bližnje. Osupljiv vizualni spektakel barvitih tkanin režiser kontrastira s sivino in rutino dvanajsturnega delovnika. Obenem primerja filozofiji lastnika in delavca: prvi s ciničnim nasmeškom razlaga, da delovno silo plačuje ravno toliko, da za silo preživi in da – za silo sit – preklinja tovarno (in lastnika), drugi ima zadoščenje v spoznanju, da bo tudi lastnik nekega dne umrl in da bo šel na oni svet brez nagrabljenega bogastva. To the south of the Indian metropolis lies a vast industrial zone that has been growing steadily since the sixties. Director Rahul Jain filmed the gruelling daily routine in just one of the many textile factories there. In the factory, man and machine seem to have fused into one being. We are drawn into a gloomy world where the cacophonous beat of machinery sets the rhythm of toil.

18. 3. ob 17.30, Kosovelova dvorana 21. 3. ob 21.30, Kosovelova dvorana

»Vse od otroštva sem si vedno želel spoznati drugo stran družbe, ki je bila v tako številnih pogledih zapostavljena. Ko poveš, da snemaš film o revščini, številni ljudje, s katerimi si delimo isto razredno ozadje, vprašajo: ‘Zakaj si se tega lotil? Če želiš videti revščino, jo med vožnjo z avtom opazuj na ulicah.’ Ljudje menijo, da je razlika med razredi dvomilimetrska. Mislijo, da je razdalja majhna, vendar je neizmerna. Poskušal sem jo skrajšati.« (Rahul Jain) Rahul Jain – filmografija Mašine (Machines, 2016)

tekmovalni sklop | competitive section

NISEM TVOJ ZAMOREC NEGRO

I AM NOT YOUR 17. 3. ob 21.15, Kosovelova dvorana 20. 3. ob 19.15, Kosovelova dvorana

»V ospredje sem želel postaviti Baldwina, brez kakršnih koli komentatorjev, ki bi ga tolmačili ali ocenjevali. Politično relevantno se mi je zdelo Baldwinove besede postaviti ‘na ulice’, kot bi to storil sam, in zagotoviti, da besede niso cenzurirane, opravičevalne, posredne in omiljene. On je bil sporočilo; jaz sem hotel biti samo glasnik.« (Raoul Peck) Raoul Peck – filmografija (izbor/selection) Lumumba: La mort du prophète (1990); Documenta X (1997); Profit & Nothing But! Or Impolite Thoughts on the Class Struggle (2001); Assistance mortelle (2013)

tekmovalni sklop | competitive section

LA CHAMBRE VIDE

PRAZNA SOBA

THE EMPTY ROOM

Režija/By Raoul Peck Francija, ZDA/France, USA, 2016; 95’ dcp Distribucija/Distribution: Fivia; janko.cretnik@cenex.si

Režija/By Jasna Krajinovič Francija, Belgija/France, Belgium, 2016; 52’ dcp Prodaja/Sales: Centre de l’Audiovisuel a Bruxelles; promo@cbadoc.be

Dokumentarec o zgodovini rasizma v ZDA, ki jo je pesnik, pisatelj in družbeni kritik James Baldwin (1924–87) konec sedemdesetih let nameraval obdelati v knjigi Remember This House, vendar je nikoli ni dokončal. V njej je želel srdito obračunati z ameriškim belim suprematizmom, vezno tkivo naj bi bilo Baldwinovo prijateljstvo s tremi aktivisti, ki so končali pod streli atentatorjev; leta 1963 Medgar Evers (umorjen), 1965 Malcolm X in 1968 Martin Luther King Jr. Raoul Peck je za film uporabil Baldwinovo izvirno besedilo in številne arhivske posnetke njegovih nastopov, v katerih je zgovorno razlagal načela ideološkega populizma in sistematičnega nasilja nad temnopolto populacijo, ki danes ne le da ni izkoreninjeno, temveč je poudarjeno, kar potrjujejo izgredi v Fergusonu in drugod, vse med predsedovanjem Baracka Obame.

»Dogodki, ki jih opazujemo pri poročilih Portret belgijske muslimanke Salihe, o Bližnjem vzhodu in Siriji, se v manjšem matere štirih otrok, katere devetnajstletni obsegu dogajajo v domovih družin, katerih sin je leta 2013 v imenu Islamske države sin ali hči sta odšla v Sirijo; dejstvo pogubno odšel v vojno s Sirijo in tam kmalu tudi zaznamuje celotne družine. S filmom sem umrl. Svoje namere ni zaupal nikomur. želela osvetliti te nevidne tragedije Zdaj se Saliha skupaj s še številnimi in nastaviti zrcalo družbi, ki je ponudila starši bori za pravico, da bi bila sinova plodna tla takšnemu ekstremizmu.« smrt uradno priznana in da bi lahko (Jasna Krajinovič) primerno žalovala. Evropski zakoni ne razumejo oziroma nočejo razumeti staršev Jasna Krajinovič – filmografija mladeničev, ki odidejo pod močnim ideološkim vplivom v boj za džihad; za njih Saya et Mira (2003); Deux soeurs (2006); Damijanova soba (La Chambre de Damien, so bili ti ljudje sami krivi, »da so se šli iz neumnosti vojskovat,« čeprav gre v resnici 2008); Poletje z Antonom (Un été avec za dobro organizirano mrežo islamskih Anton, 2012) skrajnežev, ki »ugrabljajo« mladino in jo z lažno propagando in obljubami novačijo za sveto vojno.

James Baldwin’s book Remember This House was to be a revolutionary, personal account of the lives and successive assassinations of three of his close friends – Medgar Evers, Malcolm X and Martin Luther King, Jr. At the time of Baldwin’s death in 1987, he left behind only thirty completed pages. Raoul Peck envisions the book James Baldwin never finished. The result is a radical, up-to-the-minute examination of race in America.

Challenging our understanding of radicalisation and its reasons, The Empty Room is a personified portrayal of a global problem: a Belgian family is faced with the aftermath of the death of their 19-year-old son who has left to wage Jihad in Syria. Banding together with other parents in her situation, the mother fights against the silent disappearance of her son through the cracks of the judiciary system, demanding that his death be officially recognised.

Predfilm Moja hči Nora 15. 3. ob 17.00, Kosovelova dvorana 16. 3. ob 19.00, Kinodvor 17. 3. ob 20.00, Mestni kino Metropol, Celje

tekmovalni sklop | competitive section

MA FILLE NORA

tekmovalni sklop | competitive section

TEMPESTAD

MOJA HČI MY DAUGHTER NORA NORA

VIHARNA TEMPEST DEŽELA

Pred filmom Prazna soba 15. 3. ob 17.00, Kosovelova dvorana 16. 3. ob 19.00, Kinodvor 17. 3. ob 20.00, Mestni kino Metropol, Celje

Režija/By Jasna Krajinovič Belgija, Francija/Belgium, France, 2016; 16’ dcp Prodaja/Sales: Centre de l’Audiovisuel a Bruxelles; promo@cbadoc.be

Režija/By Tatiana Huezo Mehika/Mexico, 2016; 105’ dcp Prodaja/Sales: Beldocs; office@beldocs.rs

16. 3. ob 19.00, Kosovelova dvorana 21. 3. ob 21.00, Kinodvor

Jasna Krajinovič – filmografija Saya et Mira (2003); Deux soeurs (2006); Damijanova soba (La Chambre de Damien, 2008); Poletje z Antonom (Un été avec Anton, 2012)

Kaj se zgodi, ko izveš, da se je tvoja najstarejša hči nenadoma odrekla hedonizmu, zapustila dom in odšla v Sirijo v boj proti nevernikom? To izkušnjo doživi muslimanka Samira, ki je ob odločitvi hčerke nemočna. Zdaj, dve leti od odhoda, skuša Samira s hčerko na vsak način navezati stik. Odide celo na turško-sirijsko mejo, kjer je ne spustijo naprej, enkrat se jima uspe povezati prek Skypa, sicer pa živi v strahu za hčerkino življenje. Sijajna miniatura Jasne Krajinovič, ki s preprostim in iskrenim pristopom o muslimanskem džihadu in vplivu na življenje navadnih ljudi pove več kot večina medijev.

Podoba sodobne Mehike, zaznamovane z nasiljem kartelov in trgovcev z belim blagom, v pričevanjih žensk, mučenih, ponižanih in izkoriščanih. Miriam so nekega dne aretirali in ji naprtili obtožbo trgovanja z ilegalci; plačala je za grehe drugih in za leto dni končala v zanikrnem zaporu pod vodstvom lokalnega kartela. Da je ostala pri življenju, je morala njena družina redno plačevati »preživnino« in trpeti ponižanja. Adeli so po drugi strani pred desetimi leti ugrabili hčer, ki je ni več videla. Grozljive zgodbe skorumpirane Mehike, kjer vlada in karteli bijejo vojno brez konca, so kontrastirane s poetičnimi prizori narave in vsakdanjega življenja.

»Dejstvo, da v filmu ne vidimo Miriamine podobe, temveč samo slišimo njen glas, je bila ena ključnih formalnih odločitev. Njen glas ni povezan neposredno z enim samim obrazom, ampak s številnimi sorodnimi, ob ustvarjanju zavedanja, da bi Miriamino usodo lahko delil kdor koli v sodobni Mehiki. Menim, da v tej državi nekdo drug usmerja tok našega življenja, prihodnosti, naših prizadevanj in sanj.« (Tatiana Huezo)

Nora writes a letter of farewell to the world of hedonism and, like many young Muslims in Belgium, moves to Syria to join the Jihad – leaving behind desperate parents who wonder what went wrong. They have nothing left but the hope that Nora and many others like her will return home safely. But not everyone is that lucky.

Two women’s voices echo over the landscapes and highways of Mexico from north to south as they tell how official corruption and injustice allowed violence to take control of their lives, desires and dreams. An emotional and evocative journey, steeped not only in loss and pain, but also in love, dignity and resistance.

Tatiana Huezo – filmografija Tiempo caustico (1997); El ombligo del mundo (2001); El lugar más pequeño (2011); Ausencias (2015)

aktualni, družbeno kritični | topical, socially critical

EIN DEUTSCHES LEBEN

NEMŠKO A GERMAN LIFE ŽIVLJENJE

18. 3. ob 19.00, Kosovelova dvorana 19. 3. ob 16.45, Kosovelova dvorana

»S filmom želimo prikazati, da vojna in tiranija ne vznikneta iz nič, da se družbeno ozračje lahko hitro prevesi, da zlo ni vedno prepoznano in da moramo nenehno preizpraševati lastna moralna stališča. Film prinaša edinstveno priložnost potreta očividke, ki je službovala v sredici nacistične strukture moči. Njeno delovanje ali nedelovanje naj nam služi kot zrcalo in opomin naši sodobni družbi – vsem nam.« (Christian Krönes) Christian Krönes, Olaf S. Müller, Roland Schrotthofer, Florian Weigensamer – filmografija Nemško življenje (Ein deutsches Leben, 2016)

Režija/By Christian Krönes, Olaf S. Müller, Roland Schrotthofer, Florian Weigensamer Avstrija/Austria, 2016; 108’ dcp Prodaja/Sales: Cinephil; info@cinephil.com

Nedavno preminula Brunhilde Pomsel je bila stara 103 leta, ko so jo intervjuvali za pričujoči film. Preživela je skoraj celotno 20. stoletje; spominjala se je dne, ko se je začela prva svetovna vojna in so njenega očeta vpoklicali v vojsko. Potem je kot stenograf ka v tretjem rajhu delala za številna podjetja, od leta 1942 pa je bila tajnica enega najzloglasnejših kriminalcev 20. stoletja, ministra za propagando Josepha Goebbelsa. Nemško življenje prinaša obsežen intervju z žensko, ki je delala v osrčju nemškega morilskega stroja, a je vedno trdila, da se ni zavedala zloglasnih dejanj nacistične Nemčije. Je bila karieristka, ki je odvračala pogled, ali zaslepljena predstavnica nemškega naroda, ki je resnico spoznala šele ob osvoboditvi koncentracijskih taborišč? Although Brunhilde Pomsel always described herself as just being a side-line figure and not at all interested in politics, she nevertheless got closer to one of the worst criminals in world history than anyone else presently alive. Pomsel used to work as secretary, stenographer and typist for the Nazi Propaganda Minister, Joseph Goebbels. Brunhilde Pomsel’s life mirrors the major historical ruptures of the 20th century and German life thereafter.

aktualni, družbeno kritični | topical, socially critical

SAFARI SAFARI Režija/By Ulrich Seidl Avstrija/Austria, 2016; 91’ dcp Distribucija/Distribution: Demiurg; demiurgos@siol.net

Seidl nadaljuje tradicijo dokumentarcev, kjer rojake Avstrijce prikazuje v bizarnem in moralno spornem kontekstu. Safari govori o pobijanju divjih živali v Afriki, ki je v 21. stoletju postalo dosegljivo tudi za srednji razred, kar usodno razširi koncept postkolonializma v Afriki, saj zdaj naravna bogastva črne celine ne redčijo le bogata aristokracija in industrija, temveč tudi njihova tradicionalna opozicija. To je film o »počitniškem pobijanju« v nadzorovanem okolju, kjer divje živali, ki bodo postale trofeje na stenah avstrijskih stanovanj, nimajo nobenih možnosti. Africa. In the wild expanses, where bushbucks, impalas, zebras, gnus and other creatures graze by the thousands, they are on holiday. German and Austrian hunting tourists drive through the bush, lie in wait, stalk their prey. They shoot, sob with excitement and pose before the animals they have bagged. A vacation movie about killing, a movie about human nature.

15. 3. ob 21.00, Kinodvor 18. 3. ob 20.00, Mestni kino Metropol, Celje 19. 3. ob 21.15, Kosovelova dvorana

»S filmom Safari nisem želel prikazati premožnežev, aristokratov, šejkov in oligarhov med lovom velike divjadi v Afriki, temveč normalnega, običajnega lovca. Že nekaj časa je lov v Afriki cenovno dostopen povprečnemu Zahodnjaku. Hotel sem ugotoviti in prikazati, kaj spodbudi takšnega človeka k lovu in zakaj postanejo z njim celo obsedeni. Med ustvarjalnim procesom pa je postal tudi film o ubijanju. O ubijanju iz ugodja brez soočenja z nevarnostjo, o ubijanju kot čustveni sprostitvi.« (Ulrich Seidl) Ulrich Seidl – filmografija (izbor/selection) Mit Verlust ist zu rechnen (1992); Živalska ljubezen (Tierische Liebe, 1996); Pasji dnevi (Hundstage, 2001); Jezus, ti veš (Jesus, Du weisst, 2003); V kleti (Im Keller 2014)

aktualni, družbeno kritični | topical, socially critical

ŠVEDSKA TEORIJA THE SWEDISH THEORY LJUBEZNI OF LOVE 19. 3. ob 17.00, Kinodvor 21. 3. ob 16.45, Kosovelova dvorana

»Odraščal sem v Italiji, danes pa živim na Švedskem, kamor sem se priselil pri dvajsetih letih, prihajam pa iz italijanskošvedske družine. Moja mati je Švedinja, zato že vse življenje bivam v obeh državah. Švedska je v številnih pogledih nasprotna Italiji. Stežka sem razumel švedski življenjski slog, ki se zelo osredinja na vsakega posameznika. Celotno vprašanje neodvisnosti je ključnega pomena za tamkajšnje kulturne vrednote. Če prihajaš iz druge države, tega ni lahko razumeti. Ugotovil sem, da je pravzaprav šlo za politični projekt, prizadevanje vsakemu državljanu zagotoviti svobodo in samostojnost, neodvisnosti od družine, od kogar koli.« (Erik Gandini) Erik Gandini – filmografija Sacrificio: Who Betrayed Che Guevara (2001); Surplus: Terrorized Into Being Consumers (2003); Gitmo (2005); Videocracy (2009)

Režija/By Erik Gandini Švedska/Sweden, 2015; 90’ dcp Prodaja/Sales: sfi; sara.ruster@filminstitutet.se

Zgodba o posledicah »revolucionarnega« skandinavskega družbenega eksperimenta z začetka sedemdesetih let 20. stoletja, ko so Švedi (tudi v evropskem parlamentu) zagovarjali tezo o svobodnem, od tradicionalne družine ločenem človeku, ki da lahko funkcionira individualno in individualno vzgaja otroke. Posledica teh ukrepov je danes sicer bogata in strpna družba, toda to je družba odtujenih, tudi neznansko osamljenih ljudi. Erik Gandini v svoji trezni, občasno humorni obdelavi problematike na neki točki ponudi alternativni pristop afriških narodov, tradicionalno zavezanih družini in množični vzgoji otrok. Internationally, Sweden is seen as a perfect society, a raw model and a symbol of the highest achievements of human progress. The Swedish Theory of Love digs into the true nature of Swedish lifestyle, exploring the existential black holes of a society that has created the most autonomous people in the world.

aktualni, družbeno kritični | topical, socially critical

VOJSKA V SENCI WORLD

THE SHADOW

Režija/By Johan Grimonprez Belgija, Danska/Belgium, Denmark, 2016; 94’ dcp Prodaja/Sales: Wide House; festivals@widehouse.org

Grimonprez je dokumentarec zasnoval po istoimenski knjigi Andrewa Feinsteina, ki obdeluje sodobno trgovino z orožjem. Film se začne skorajda idilično, anekdota z bojišč prve svetovne vojne govori o tem, da so angleški in nemški vojaki na božični večer skočili iz bojnih jarkov in si sredi »nikogaršnje zemlje« planili v objem. Film potem prevzame negativno spiralo in naniza vse točke sodobne mednarodne trgovine z orožjem, ki je v 21. stoletju prešla v domeno javne uprave oziroma uradnih administracij, ki – s podporo obveščevalnih služb, proizvajalcev orožja in neizogibnih posrednikov – prek takšnih ali drugačnih prevar manipulirajo z volivci ter posledično upravičujejo nujnost višanja vojaških izdatkov, največkrat pod visokoletečimi parolami »prinašanja demokracije«. The Shadow World reveals how the international trade in weapons – with the complicity of governments and intelligence agencies, investigative and prosecutorial bodies, weapons manufacturers, dealers and agents – fosters corruption, determines economic and foreign policies, undermines democracy and creates widespread suffering.

19. 3. ob 18.45, Kosovelova dvorana 20. 3. ob 17.00, Kinodvor

»Trgovci z orožjem imajo določene skupne značilnosti. Prva, ki mi je pri njih vzbudila pozornost, so njihova popolna očarljivost, velikopoteznost, karizmatičnost. Poleg tega ti posredniki do psihopatskih razsežnosti niso zmožni dojeti posledic svojih dejanj. Upravičujejo jih nadvse prepričljivo, da pravzaprav delujejo v dobro sveta, uporabljajo fraze, kot sta ‘v obrambo človeštva’ in ‘oboroževanje ljudi za ohranitev miru’. Niso sposobni videti drugega vidika svojega početja, resničnih človeških posledic tega velikanskega zaslužkarstva.« (Andrew Feinstein) Johan Grimonprez – filmografija Dial H-I-S-T-O-R-Y (1997); Hitchcock in hladna vojna (Double Take, 2009)

miti, ikone, mediji | myths, icons, media

AUSTERLITZ

AUSTERLITZ 16. 3. ob 20.30, Slovenska kinoteka 22. 3. ob 17.00, Kinodvor

Režija/By Sergej Loznica Nemčija/Germany, 2016; 94’ dcp Prodaja/Sales: Imperativ Film; valeria@loznitsa.com

»Ena največjih skrivnosti teh krajev je motiv, ki tisoče ljudi privabi k preživljanju poletnih koncev tedna v nekdanjih koncentracijskih taboriščih ob ogledovanju peči v krematoriju. Film sem posnel, da bi raziskal ozadje tega vprašanja.« (Sergej Loznica)

Loznica v značilno zadržanem slogu – s fiksno kamero, brez konkretne kontekstualizacije – spregovori o sodobni »kulturi« masovnega turizma v koncentracijskih taboriščih, banaliziranju zgodovine in vulgariziranju pietete, značilnih za horde obiskovalcev Sachsenhausna, manjšega taborišča v bližini Berlina. Loznica, ki si je naslov sposodil pri istoimenskem romanu o holokavstu G. W. Sebalda, je snemal v štirih taboriščih, vendar se je nazadnje osredotočil le na eno. Povsem zadostuje. Filmu bi se prilegal podnaslov »bikiniji, selfiji in lagerji« ali še bolje »koncentracijska taborišča kot Disneyland«.

Sergej Loznica – filmografija (izbor/selection) Naselbina (Poselenie, 2001); Blokada (2001); Predstava (Predstavlenie, 2009); Maidan (2014); Dogodek (Sobytie, 2015)

There are places in Europe that have remained as painful memories of the past – factories where humans were turned into ash. These places are now memorial sites that are open to the public and receive thousands of tourists every year. This film is an observation of the visitors to a memorial that stands on the site of a former concentration camp. Why do they go there? What are they looking for?

miti, ikone, mediji | myths, icons, media

DAN OSVOBODITVE DAY LIBERATION

Režija/By Morten Traavik, Ugis Olte Norveška, Latvija, Severna Koreja, Slovenija/Norway, Latvia, North Korea, Slovenia, 2016; 100’ dcp Distribucija/Distribution: Demiurg; demiurgos@siol.net

Laibach, v svetu največja in najpopularnejša slovenska glasbena skupina, je bila leta 2015 povabljena v Severno Korejo, da bi na dan osvoboditve v Pjongjangu odigrala dva koncerta. Norveška promotorja ter avtorja Traavik in Olte sta Laibachu sledila v pripravah na zgodovinski dogodek; šlo je namreč za prvi koncert zahodnjaške glasbene skupine v najbolj zaprti in nadzorovani državi na svetu. Priprave so polne tehničnih težav, naraščajo kulturne razlike, cenzorji se neprestano vtikajo v zasnovo dogodka. Obenem se povečujejo mednarodna trenja, na meji z Južno Korejo se pred praznikom pojavijo mogočni zvočniki z ideološkimi sporočili. August, 2015. Cult band and selfproclaimed “engineers of the human soul” LAIBACH becomes the first foreign rock group ever to perform in the secretive state of North Korea. The occasion – or pretext, depending on your point of view – was the 70th anniversary of Liberation Day, marking the end of Japanese colonial rule in 1945.

18. 3. ob 20.00, Linhartova dvorana 19. 3. ob 20.00, Mestni kino Metropol, Celje 20. 3. ob 21.00, Kosovelova dvorana

»Film je nedvomno glavni del moje razvijajoče se umetniške prakse. V veliko veselje mi je, da je bil pri občinstvu dobro sprejet, da se gledalci nanj dobro odzivajo, vendar me najbolj izpolnjuje dejstvo, da nam je uspelo posneti film, ki polno priznava film in naravnanosti – ali težnje – v ozadju. Tako smo dobili spomenik temu dogodku in tudi različnim procesom v zakulisju – mojemu, procesu skupine Laibach, Severne Koreje – ki se vsi spajajo v eno prizmo in se nato razhajajo v različne smeri.« (Morten Traavik)

miti, ikone, mediji | myths, icons, media

ROBERT CAPA: V LJUBEZNI IN VOJNI IN LOVE AND WAR ROBERT CAPA:

17. 3. ob 17.00, Kosovelova dvorana 18. 3. ob 19.00, Kinodvor

Režija/By Anne Makepeace zda/usa, 2004; 90’ hdcam Prodaja/Sales: wnet; bertanij@wnet.org Pred retrospektivno fotografsko razstavo Roberta Cape (5. 4.–27. 8. 2017, Galerija CD)

»Anne Makepeace je upodobila dramo in patos človeka brez korenin, ki je življenje zajemal s polno žlico, užival v hrani in pijači, ljubil številne ženske, vendar nikoli ni imel pravega doma; moškega, ki je ljubil mir, pa je vseeno posnel številne slovite podobe vseh večjih svetovnih vojaških spopadov, od španske državljanske vojne do zgodnjih let vietnamske.« (Kathryn Boughton) Anne Makepeace – filmografija Moonchild (1983); Baby, It’s You (1998); Rain in a Dry Land (2006); We Still Live Here (2010)

Robert Capa še vedno velja za največjega in najslavnejšega vojnega fotografa. Rojen je bil kot Endre Friedmann na Madžarskem, od koder je moral pri sedemnajstih letih zaradi judovskih korenin med vse bolj razgretim političnim dogajanjem leta 1930 zbežati v Berlin in nato 1933 v Pariz. Njegov moto je bil »če fotografija ni dobra, to pomeni, da nisi bil dovolj blizu«. Capa je od sredine tridesetih let do smrti 1954 (med spremljanjem francoske vojne v Vietnamu) fotografiral špansko državljansko vojno, japonsko okupacijo Kitajske, drugo svetovno vojno – z znamenitimi fotografijami dneva D –, razglasitev neodvisnosti Izraela in njegove prve vojaške spore itd. Dokumentiranje hollywoodske smetane ga je dolgočasilo (imel je kratko romanco s poročeno Ingrid Bergman), zato se je po vojni vrnil v Pariz in leta 1947 ustanovil agencijo Magnum ter postal neodvisen. Using a stunning array of archival photographs and footage, and interviews with people from Isabella Rossellini to the last interview with Henri Cartier Bresson, Anne Makepeace’s landmark documentary profiles the complex and controversial life of the great war photographer, from his leftwing radicalism in 1930s Budapest to his death in 1954 as the first American war correspondent to die in Vietnam.

miti, ikone, mediji | myths, icons, media

TRST, JUGOSLAVIJA YUGOSLAVIA TRIESTE,

Režija/By Alessio Bozzer Italija, Hrvaška, BiH/Italy, Croatia, B&H, 2017; 62’ dcp Prodaja/Sales: Syndicado; admin@syndicado.com

15. 3. ob 20.00, Kosovelova dvorana 16. 3. ob 17.15, Kosovelova dvorana

Tržaški Ponte Rosso je bil za Slovence in nekdanje Jugoslovane mitski prostor nakupovanja in zapravljanja časa, pa tudi okno na Zahod in kronski dokaz, da socializem in kapitalizem lahko sobivata. Od sredine šestdesetih let pa do začetka devetdesetih, ko se je Jugoslavija razdružila, je bil Ponte Rosso »utripajoče srce Trsta«, kamor so se v najboljših časih dnevno zgrinjale stotisočglave množice kupcev, iz Slovenije, Hrvaške in vse do Makedonije. O fenomenu spregovorijo znane in neznane osebnosti tistega časa, od navadnih tihotapcev in carinikov do Radeta Šerbedžije in Gorana Bregovića, ki sta v otroštvu enako vneto obiskovala tržaško tržnico, kjer se je na veliko kupovalo predvsem kavbojke, kavo in druge dobrine, ki jih je v socializmu primanjkovalo.

»Vsi smo kupovali pretihotapljene kavbojke iz Trsta. Šlo je za naš edini stik z Zahodom: Trst, in spremljanje festivala v San Remu po televiziji. To je bil naš pobeg.« (Goran Bregović)

In the mid-sixties Piazza Ponterosso became a myth for all the citizens of Yugoslavia, a favourite shopping destination in the centre of Trieste. In the seventies and eighties the object that symbolised this myth was blue jeans. Over that period millions of Slavs came to Trieste at least once or twice a year. The Yugoslav Wars brought an end to that, however. The film is a mosaic of stories and testimonies from both sides of the border aiming to evoke those fabulous years.

Alessio Bozzer – filmografija Perché un film su Michele De Lucchi (2013)

intimni in globalni portreti | intimate and global portrayals

NORMÁLNÍ AUTISTICKÝ FILM

ODSTIRANJE POGLEDA Z MIRJANO BORČIČ

20. 3. ob 17.00, Kosovelova dvorana 22. 3. ob 17.00, Kosovelova dvorana

Režija/By Miroslav Janek Češka republika/Czech Republic, 2016; 90’ dcp Prodaja/Sales: Taskovski Films; festivals@taskovskifilms.com

Režija/By Maja Weiss Slovenija/Slovenia, 2017; 52’ dcp Prodaja/Sales: Zavod Maja Weiss; maja.film@gmail.com

»No, pa govorimo o Aspergerjevem sindromu. Kako otroke zaznamuje. Otroci z običajno, blažjo različico sindroma, kakršno imam tudi jaz, so zmožni najti prijatelje. Za razliko od tistih s hujšimi oblikami. Ti so brez prijateljev.« (Majda, 16 let)

Intimni dokumentarec o šestih otrocih z Aspergerjevim sindromom. Družba jih je označila za avtiste in izobčila, čeprav so izjemno bistri in nadarjeni ljudje, kar razkriva Jankov film, ki potrpežljivo (snemal ga je dve leti) pronica v njihov intimni svet. Lukas obožuje filme in piše lastne scenarije. Denis je klavirski virtuoz, ki obožuje Malega princa, saj mu ob vsakem branju pove kaj novega. Majda je raperka ter svojo energijo in jezo usmerja proti družbi, ki je ne sprejema. Marjamka je sposobna na pamet ponavljati dolge zgodbe v angleškem jeziku, medtem ko njen mlajši brat Ahmed izžareva prisrčnost in dobrohotnost.

Dokumentarec o pionirki filmske vzgoje Mirjani Borčić, filmski pedagoginji in publicistki, ter o začetkih filmske vzgoje in gibanja za filmsko kulturo na Slovenskem. Mirjana nam odstira pogled na življenje in delo, ki sta ga zaznamovala ljubezen do filma in mladih; to je preplet spominov, izkušenj in spoznanj sedemdesetletnega aktivnega delovanja prve dame slovenskega filma. V mozaičnem filmu izvemo, kaj je bistvo filmske vzgoje, kako je z njo v šolah, »Moje stališče filmske vzgoje je, da je o prvih filmih kot učnih pripomočkih, gledalec ustvarjalec. Ne režiser. Režiser o filmskih klubih, pomembnosti filmske ponudi samo osnovo, gradivo. Gledalec vzgoje pri otrocih s posebnimi potrebami, pa naredi film.« (Mirjana Borčič) kdaj so izšli prvi slovenski filmski učbeniki, kdo je ustanovitelj Ekrana, kaj Maja Weiss – filmografija (izbor/selection) je McLarnova zgibanka, zakaj je Werner Fant, pobratim smrti (1992); Foto film 2001 Herzog prišel v Ljubljano, kakšno je bilo (1996); Adrian (1998); Cesta bratstva in Mirjanino poslanstvo v Unescu, kdo vse enotnosti (1999); Nuba, čisti ljudje (2000); so danes dediči njenega poslanstva in Varuh meje (2002); Odkrivanje skritega izvajanja filmske vzgoje itd. spomina Angele Vode (2011); Banditen-

NORMALEN NORMAL AUTISTIC FILM AVTISTIČNI FILM

Miroslav Janek – filmografija (izbor/selection) Heroes (1983); Now I Lay Me... (1987); Barokní opera (1997); Državljan Havel (Citizen Havel, 2008); Filmova lazen (2015)

Children with autism don’t suffer from an incurable disease. They suffer because they are neurodiverse in a world set up for neurotypicals. With that perspective, Miroslav Janek embarks on a series of live meetings with a number of children and young adults who have been diagnosed with Asperger Syndrome. He gives them the opportunity to express freely their relationship with the world and with themselves, as well as what sets them apart from ‘normal’.

17. 3. ob 18.00, Kinodvor

kinder (2014)

A cinematic portrayal of the pioneer of Slovenian film education, Mirjana Borčić, film teacher and publicist, and an insight into the early years of cinema education and film culture movement in Slovenia. The first lady of Slovenian cinema, Mirjana shares with us the story of her life, a lifetime’s work marked by love of cinema and the young people; an interlacement of memories, experiences and knowledge acquired during the 70 years of active engagement.

intimni in globalni portreti | intimate and global portrayals

OTROCI MISS KIET’S GOSPE KIET CHILDREN 17. 3. ob 19.15, Kosovelova dvorana 19. 3. ob 11.00, Kinodvor

»Menim, da je najpomembnejše sporočilo filma, da so otroci otroci; vseeno je, od kod prihajajo, kakšna je njihova kultura, veroizpoved, ali so žrtve vojne ali ne … Ena od stvari, ki si je otroci želijo, je obiskovati šolo, biti član skupnosti.« (Kiet Engels) Peter Lataster, Petra Lataster-Czisch filmografija (izbor/selection) Call it Sleep (1997); Fragile Happiness (2001); Dreamland GDR (2003); Not Without You (2010); Jerome Jerome (2011)

Režija/By Peter Lataster, Petra Lataster-Czisch Nizozemska/The Netherlands, 2016; 113’dcp Prodaja/Sales: Lataster Films; latasterf@latasterfilms.nl

V nizozemskem mestecu stoji osnovna šola, kamor poleg domačih otrok sprejemajo tudi begunske otroke z vojnih območij, npr. Sirije in Iraka. Ob prihodu zelo omejeno znajo nizozemski jezik, imajo pa srečo, da jih uči gospa Kiet. Prijazna, potrpežljiva, a stroga vzgojiteljica sedemletnih otrok ne uči le jezika in matematike, temveč tudi tovarištva in spoštovanja. Nekako postane njihova druga mama, sploh v primeru težavnih posameznikov, npr. travmatiziranega Jorja ali krhke Leanne. Portret skupnosti, ki vliva upanje v boljši svet – brez sentimentalnosti, pridiganja ali didaktičnosti. Kiet Engels is the kind of teacher one wishes every schoolchild could have. She is strict but never harsh. She is loving but never soft. Her patience is endless. Miss Kiet’s pupils have only just arrived in Holland. Many are refugees. Everything is new and confusing. Some are quarrelsome and headstrong at first. However, Miss Kiet’s firm but loving hand brings calm and awakens interest.

intimni in globalni portreti | intimate and global portrayals

SEDEM GREHOV IN VRLIN Avtorica Majda Širca Slovenija/Slovenia, 2017; 105’ dcp Prodaja/Sales: rtv Slovenija

21. 3. ob 19.00, Kosovelova dvorana

Izhodišče dokumentarca v dveh delih je sedem grehov in sedem vrlin, videnih skozi dvoumnosti in asociacije. V prvem je napuh viden skozi minljivost in razumnost ob spodletelem atentatu na Mussolinija v Kobaridu leta 1938. Lenobo prepoznavamo v zgodbi o filmskem avtobusu, pohlep ob primeru naše najbolj sporne investicije. Požrešnost je predstavljena s pripovedjo o prenažrti želvi in o revežu, ki se edinkrat zares naje. Zmernost utemeljuje nezmernost naših nekdaj močnih podjetij, pravičnost pa nepravična smrt zakoncev Hribar z gradu Strmol. V drugem filmu je ljubezen videna skozi zgodbo o otroku, ukradenem med drugo vojno, in srčnost skozi spomin na jamarja, edinega Slovenca, ki se je srečal s Freudom. Pohota razkriva marionetno republiko Salò, ki jo je po kapitulaciji Italije s Hitlerjevo pomočjo ustanovil Mussolini. Upanje je zgodba o zanosnem nastanku Nove Gorice in dejstvu, da stoji na mestu mrtvih. Zavist sproži spomin na nekdanjo državo, vera pa odpre skrivnostno upodobitev Karla Marxa med neverniki ter Lenina med izdajalci slikarjev Kralja in Pengova.

»Če je vrlina obvladana želja, greh pa želja, ki gre predaleč in stopi čez mejo, si ne moreš kaj, da se ne bi spraševal o naravi meja, o robovih in dvoumnostih, ki nastanejo ob temeljnih vprašanjih, kaj je prav in kaj ni. Zame je to večen izziv, ki sem ga tokrat preverjala skozi sicer že zaprašene pojme grehov in vrlin tako, da sem stvari postavljala v različne kontekste in pred različne preseke vzrokov. Seveda pa pri tem projektu ni umanjkal še ključni osebni izziv, kako podirati meje tudi znotraj dokumentarnega filma takrat, ko se s pomočjo klasičnega filmskega jezika podpira in odpira tudi težko otipljive etične pojme.« (Majda Širca)

The two documentary films focus on seven sins and seven virtues through the prism of ambiguity and associations. Pride, for example, is examined through transience, temperance through the unsuccessful plot to kill Mussolini in Kobarid in 1938, greed through some of our most controversial investments. Gluttony is addressed through the story about a voracious turtle, charity through a child stolen during WWII, and kindness through the memory of the only Slovenian who met Freud...

Majda Širca – filmografija Ženska (2016)

intimni in globalni portreti | intimate and global portrayals

KINO CINEMA POPOTNIKI TRAVELERS 21. 3. ob 19.00, Slovenska kinoteka 22. 3. ob 20.00, Kosovelova dvorana

Režija/By Amit Madheshiya, Shirley Abraham Indija/India, 2016; 96’ dcp Prodaja/Sales: Cave Pictures; shirley@thecinematravelers.com

»Ko sem diplomirala, so številne mestne enodvoranske kinematografe zapirali, priznali so premoč trgovskim središčem in multipleksom. Več desetletij stari kinematografi so bili izbrisani z obličja zemlje, kar naju je užalostilo in nama obenem vzbudilo radovednost. Kako ljudje gledajo filme v vaseh? Kako na njihovo izkušnjo velikega platna vpliva ta sprememba? Zato sva se podala na potovanje in prekrižarila vso Indijo. Izkušnja je bila poučna, ne samo glede načinov prikazovanja filmov, temveč tudi vezi, ki jih ljudje spletejo s svojim kinom.« (Shirley Abraham)

Potujoči kinematografi so se ohranili predvsem v tretjem svetu, npr. v Indiji, kjer ljubitelji filma v odročne ruralne predele tudi v 21. stoletju prinašajo »živeče podobe«. Oprema teh filmskih zanesenjakov je praviloma obrabljena do onemoglosti; projektorji so stari pol stoletja ali več, tovornjaki, v katerih se prevažajo, so gnili do obisti. Toda ko pridejo na svoj cilj ter postavijo šotor in platno, se zgodi čarovnija, ki očara staro in mlado – ne glede na to, ali ljudem predvajajo popolnoma obrabljene ali nove filmske kopije. Potem pa se zgodi sprememba, tudi podeželsko občinstvo počasi zahteva višje tehnične standarde. Bodo ti analogni kino migranti in digitalni analfabeti zmogli preskok na moderno tehnologijo?

Amit Madheshiya, Shirley Abraham – filmografija Kino popotniki (Cinema Travelers, 2016)

Once every year, travelling cinemas bring the wonder of the movies to faraway villages in India. Seven decades on, as their lorries and cinema projectors crumble and film reels become scarce, their audiences are lured by slick digital technology. Filmed over five years, Cinema Travelers accompanies a shrewd exhibitor, a benevolent showman and a maverick projector mechanic who bear a beautiful burden – to keep the last travelling cinemas of the world running.

fokus | focus

FOKUS FOCUS Kino popotniki: pojemajoča svetloba »Ko sem leta 2011 končal svoj zadnji film na 35-mm traku, je bilo v laboratoriju mračno razpoloženje. Pritoževali so se nad slabimi sistemskimi razmerami in nad tem, da vse manj gledalcev obiskuje kinodvorane. Vsepovsod negotovost. Nenadoma je številne kolege skrbela prihodnost. Bolj kot prej. Kdo sploh gleda to, kar delamo? Prišlo je leto 2012. Najprej je bankrotiral Kodak. Potem je umrl Chris Marker. Fuji je prenehal izdelovati negativ. Nenadoma je bil naš filmski svet videti drugačen. Le nekaj let prej so bile digitalne projekcije redkost. Niso mi bile všeč. Praske, prah in hrup srebra sodijo k izkušnjam filma, ki so me oblikovale. A nostalgija ne pride v poštev. Medtem so laboratorij zaprli. Mi pa še naprej delamo svoje.«( Michael Palm)

Danes gledamo skoraj izključno digitalne projekcije filmov. Filmov, posnetih na digitalne nosilce, distribuiranih v digitalnih formatih. In celo filmov, posnetih na filmski trak, a prenesenih v digitalne formate in digitalno distribuirane. Gre za nadzor nad distribucijo in gledanost (in šele posledično produkcijo), pri tem razvoju je šlo vedno zgolj za to – seveda v lahkotnem koraku z napredkom digitalne sodobnosti. Prihodnost filma je zapečatena – v vse bolj redkih in izginjajočih kovinskih škatlah, v nešteto (formatiranih) trdih diskih –, a vprašanja o negotovi prihodnosti ostajajo: prav kakor o otipljivi in propadajoči fotokemični informaciji na poliestrskem (ali nitratnem ali acetatnem) traku tudi o neotipljivi in nepredvidljivi digitalni informaciji. Kaj se bo zgodilo s podobami, s spomini na neki čas,

ko ti ne bodo več fizično dostopni? Zdaj ko se spreminjajo filmska produkcija, prezentacija in vsesplošno dojemanje filma, ne znamo in ne moremo napovedati prihodnosti. Z dokumentarnimi filmi v okviru Fokusa Prihodnost kina bomo pogledali v sedanjost, ki se zdi kot bliskovito in zanesljivo izginjajoča preteklost, pogledali bomo globoko v marsikateri segment življenja 35-mm filmskega traku. Potopili se bomo v svet izkušnje 35-mm projekcije, spoznali kinogledalce na več delih sveta ter različno znanje in strasti kinooperaterjev. Osredotočili se bomo na ljubezen do filma, na tehniko, povezano s 35mm projekcijami, na izkušnjo ogleda filma s traku, na ohranjanje filmske dediščine, na hranjenje, restavriranje in konserviranje gibljivih slik, ki odsevajo 120-letno zgodovino filma in človeka. Poudarili bomo, da »napredek« poraja številna vprašanja o prihodnosti individualne in skupinske izkušnje gledanja filmov, načinov prezentacije filma, odnosa do njegove zgodovine in zgodovine nasploh. Neposredna izkušnja fotokemičnega procesa, ki je imel več kakor stoletje glavne zasluge za nastajanje filmskih podob in je bil še pred nekaj leti nekaj povsem navadnega, je torej le še izjema, a zelo stvarna – v kinotekah, arhivih in redkih kinih, ki filmskih projektorjev niso odvrgli na smetišče zgodovine. In Kodak kljub vsemu še proizvaja filmski trak, ki je danes resda redkost, a nekaterim filmarjem, arhivom in gledalcem pomeni zanesljivost in popolnoma svojevrstno izkušnjo. Varja Močnik Slovenska kinoteka

fokus | focus

Cinema Travellers: The Dying of the Light “When I finished my last movie on 35mm in 2011 there was a gloomy vibe in the lab. They were complaining about the bad order situation and the decline of moviegoers. Uncertainty everywhere. Suddenly many colleagues were anxious about their future. More than before. Who’s watching what we are making anyway? Then came 2012. First Kodak went bankrupt. Then Chris Marker died. Fuji stopped the production of raw stock. Suddenly our film world seemed different. A few years earlier, a digitally presented film was exclusive. I disliked it. Scratches, dust and the noise of the silver belong to my formative movie experiences. But nostalgia is not an option. In the meantime the lab has closed. We carry on.” (Michael Palm)

It has become common practice of present-day cinemas to use digital technology in projecting motion pictures. Projecting films on digital carriers, distributed in digital formats. Even analogue motion pictures that have been converted to digital form and digitally distributed. What this development is all about is control over distribution and attendance figures – still, in light step with the digital times. The fate of film is sealed – in onetime metal film reel cases, in countless (formatted) hard disks. Nevertheless, we’re still facing an uncertain future. The Focus Section aims at examining the present state of things, the present that feels like a rapidly and unfailingly vanishing past. It aims at unveiling the realities of the 35mm film. It will shed light on the 35mm projection, share experience with the audiences across the world as well as the know-how and passion of projectionists. It will focus on the love of film, the technology associated with 35mm projections, the ana-

logue film viewing experience, the preservation of film heritage, the archiving, restoration and conservation of moving pictures that reflect the 120-year history of cinema and man. The Focus Section aims to underline the fact that ‘progress’ triggers numerous questions about the future of individual and collective film viewing experience, the ways of film presentation, the approach to film history and to history at large. The direct experience of photo-chemical process, which for over a century was the bedrock of filmmaking and a common procedure until a few years ago, has become a rare exception, but a notable one – available in cinematheques, archives and the diehard cinemas that have refused to dispose of their film projectors, writing them off as history. And Kodak is still producing film stock, a rare survivor indeed, but a survivor that ensures reliability and offers a completely original experience to some filmmakers, archives and cinema-goers. Varja Močnik Slovenian Cinematheque

fokus | focus

66 KINOS

15. 3. ob 19.00, Slovenska kinoteka 20. 3. ob 19.00, Slovenska kinoteka

»Film bi preprosto lahko povzemal duhovito in narcistično potovanje ostarelega režiserja med prikazovanjem svojega filma po 66 nemških kinodvoranah; vendar pa se izkaže za presenetljiv in dobrohoten esej o praksi, ki ji grozi izumrtje – ali o radikalnem procesu njene mutacije.« (Viennale) Philipp Hartmann – filmografija (izbor/selection) 3x3 (2005); Requiem für Frau H. (2007); Blicke in die Verschwörerbude (2011); Time Goes by Like a Roaring Lion (2013)

LE FANTOME D’HENRI LANGLOIS

66 66 KINODVORAN CINEMAS

HENRI LANGLOIS: HENRI LANGLOIS: THE PHANTOM KINOTEČNI FANTOM

Režija/By Philipp Hartmann Nemčija/Germany, 2016; 98’ dcp Prodaja/Sales: Flumen Film; philipp@flumenfilm.de

Režija/By Jacques Richard Francija/France, 2004; 210’ Beta Kontakt/Contact: Francoski inštitut; ifs@institutfrance.si

Dokumentarec o turneji po nemških kinematografih, ki ga je režiser snemal med predstavljanjem svojega prejšnjega dokumentarca, kaže zmerno optimistično sliko nemške art kinematografske mreže, ki je zaradi digitalizacije in centralizacije v multipleksih ranjena, a dovolj živahna, da manjšim, specializiranim filmom omogoča normalen distribucijski potek. Hartmann na svoji turneji razkrije številne vidike sodobne kinematografske izkušnje, pa tudi številne nenavadne kinodvorane, npr. v samostanu iz 16. stoletja ali v Kölnu, kjer je projekcijska kabina tako ozka, da so koluti dve nadstropji nižje in do projektorja tečejo skozi strope.

Henri Langlois je mitski lik francoskega filma; ni bil ustvarjalec, temveč prvi zbiralec in restavrator arhivskih kopij, ki so bile nekoč pogrešljivo blago in so jih producenti po koncu distribucije preprosto zavrgli. Langlois se je zavedal pomena filmske dediščine, zato je s prijateljem Georgesom Franjujem, poznejšim režiserjem številnih filmskih klasik, sredi tridesetih let začel načrtno zbirati in hraniti kopije starih filmov. Nastala je znamenita Francoska kinoteka, ki jo je Langlois vodil vse do smrti leta 1977 – tudi z avtokratsko roko, kar ga je nemalokrat vodilo v spore z birokrati, najbolj goreče leta 1968, ko ga je tedanji minister za kulturo André Malraux hotel odstaviti, kar je v vrtincu študentskih nemirov sprožilo množične demonstracije v njegovo podporo. Richardov dokumentarec je poskus portretiranja vsestranskega in prepirljivega človeka, ki je kljuboval vsemu in vsakomur – vse za brezkompromisno čaščenje filmskih podob.

Philipp Hartmann made a film, toured the German cinema scene with it and made that into a film too: an overview of an eclectic mix of cinemas all run by cinephiles. Shared love entails shared suffering: every Kino is under threat.

OF THE CINÉMATHEQUE

For forty years, Henri Langlois presided over the Cinematheque Francaise with absolute commitment and unwavering passion. Beginning in 1936, Langlois’ “beg, borrow and steal” hustling preserved the priceless treasures of an art form then still too new to be recognised as such. The young Langlois combined his love for film art with the enthusiasm of an aesthetic epicure and the discerning appetite of a film gourmand. Through the halcyon 1960s, Langlois battled bureaucrats, championed auteurs and ushered in a new golden age of cinema where “life broke through the screen”, and filmmaking and film-going merged into a single discipline.

18. 3. ob 17.00, Slovenska kinoteka

Jacques Richard – filmografija (izbor/selection) Le rouge de Chine (1979); Cent francs l’amour (1986); Langlois monumental (1991); Sélection officielle (2016)

fokus | focus

POJENJAJOČA SVETLOBA OF THE LIGHT

THE DYING 17. 3. ob 21.00, Slovenska kinoteka

»35-milimetrski film bo preživel v peščici izbranih kinodvoran – art kinih, kinotekah, arhivskih centrih itd. – vendar pa je kultura vsakodnevnega prikazovanja v nacionalni razsežnosti preminula. Tako bo film obstal v veliko manjšem, izoliranem in specializiranem obsegu. Meje med arhivarji, kinotečnimi kustosi/varstveniki in kinooperaterji bodo postopoma zbledele, saj filmske kopije postajajo vedno redkejše in bolj dragocene.« (Peter Flynn) Peter Flynn – filmografija Blazing the Trail: The O’Kalems in Ireland (2011)

Režija/By Peter Flynn zda/usa, 2015; 95’ dcp Prodaja/Sales: Wide House; festivals@widehouse.org

Izvrstno zasnovan ter tu in tam melanholičen dokumentarec je posvečen izginjajoči tradiciji in obrtniškim spretnostim filmskega operaterja, ki z digitalizacijo postaja odvečen poklic. Flynn se poda predvsem v ameriško provinco, kjer snema propadajoče in že zdavnaj zaprte kino dvorane, drive-in kinematografe in nekoč razkošne filmske palače, ki danes, denimo, služijo za parkirne hiše. Obenem film ponuja zelo prepričljivo, linearno zasnovano zgodovino razvoja gibljivih slik, od kamere obskure s sredine 19. stoletja do Edisonovih poskusov in prve komercialne predstave bratov Lumière, pozneje pa še razvoj reproduktivne kinematografije, ki se je začela kot cirkuška zabava, postavljena v šotore, prek pojavov prvih »kinov za groš« na začetku 20. stoletja in vse bolj razkošnih filmskih palač na vrhuncu nemega obdobja. To je ljubezensko pismo izginjajoči tradiciji klasične filmske predstave na 35mm traku. Within the last decade, movie theaters have made the transition to digital projection, ending the reign of film after more than a century. As the technology has changed, moving obsolete film projectors into the realm of the odd collector, the skills of seasoned film projectionists are also in danger of being lost forever. By turns humorous and melancholic, their candid reflections on life in the projection booth reveal a world that has largely gone unnoticed and is now at an end.

fokus | focus

PRIHODNOST CINEMA KINA FUTURES Režija/By Michael Palm Avstrija, Norveška, zda/Austria, Norway, usa, 2016; 126 dcp Prodaja/Sales: SixPack Film; office@sixpackfilm.com

Z digitalizacijo so se razmere v segmentih snemanja, distribuiranja, predvajanja in arhiviranja radikalno spremenile. Medtem ko stran mečemo stare filmske projektorje in nosilce ter prehajamo v digitalno dobo, se redko kdo vpraša, ali so digitalni nosilci sploh vzdržljivi. Ob skokovitem porastu avdio-vizualnih vsebin, ki bi jih morali arhivirati za zanamce, se ne postavlja zgolj vprašanje, kako vse to arhivirati, temveč kam. In za koliko časa? 35-milimetrski trak je bil globalni standard za gibljive vsebine sto dvajset let, medtem ko se v digitalnem času standardi neprestano nadgrajujejo in »izboljšujejo«. Digitalni nosilci zastarijo po petih letih, ko kupimo nov računalnik ali strežnik. Palmov dokumentarec ni zgolj romantično-nostalgičen pogled v preteklost, temveč tudi zelo aktualna polemika digitalne realnosti. The ‘digital revolution’ reached the cinema late and was chiefly styled as a technological advancement. Today, in an era when analogue celluloid strips are disappearing, and given the diversity of digital moving picture formats, there is much more at stake: Are the world’s film archives on the brink of a dark age? Are we facing the massive loss of collective audiovisual memory? Is film dying, or just changing?

16. 3. ob 17.00, Slovenska kinoteka 19. 3. ob 19.00, Slovenska kinoteka

»Ko sem leta 2011 končal svoj zadnji 35-milimetrski film, je laboratorij prevevala potrtost. Vsesplošna negotovost. Nenadoma so številni filmski kolegi postali zaskrbljeni za svojo prihodnost. Kdo sploh gleda naše filme? Nato je prišlo leto 2012. Najprej je bankrotiral Kodak. Nato je umrl Chris Marker. Fuji je končal proizvodnjo celuloidnega traku. Nenadoma se je popolnoma spremenil pogled na naš filmski svet. Nekaj let pred tem je bil digitalni film ekskluziven. Nisem ga maral. Mojo formativno filmsko izkušnjo so oblikovali praske, prah in zvok kolutov. Vendar nostalgija ne pride v poštev. Vmes se je laboratorij zaprl. Mi nadaljujemo ustvarjanje.« (Michael Palm) Michael Palm – filmografija Edgar G. Ulmer - Der Mann im Off (2004); Low Definition Control – Malfunctions #0 (2011)

spremljevalni program | side programme

Od ČE, 16., do TO, 21. marca Dvorana E6, Cankarjev dom

ČE, 16., SO, 18., PO, 20., in TO, 21. marca Klub Lili Novy, Cankarjev dom

Nori na dokumentarni film

Strokovni dokumentaristični maraton na fdf

MAF – Mad About Film Seminar za mlade

Zavod za uveljavljanje vizualne kulture Vizo s programom Mad About Film (MAF) mladim ponuja priložnost, da se o filmu in filmskem neformalno, a kakovostno izobrazijo. Lani je bila v ospredju dokumentarna fotografija, na jubilejnem desetem brezplačnem seminarju za mlade Nori na dokumentarni film pa se bodo posvetili videu ter z udeleženci iskali podobe misli in intimna razmišljanja. Kot na vsakem seminarju bodo tudi tokrat šilili peresa mladim filmskim kritikom. Seminaristi si bodo ogledovali tudi festivalske filme. Tokratna gostja seminarja je večkrat nagrajena mlada filmska ustvarjalka Maja Prelog, ki bo vodila delavnico videa in montaže, filmska kritičarka in publicistka Tina Poglajen pa bo znanje delila z udeleženci, ki jih bolj zanima besedno ustvarjanje. Vse napisane filmske kritike in posneti videi bodo objavljeni na spletnih straneh www.madaboutfilm.si in www.fdf.si ter širši javnosti predstavili zadnji dan seminarja. Delavnici Video in montaža Mentorica Maja Prelog Filmska kritika Mentorica Tina Poglajen Predstavitev rezultatov Prijave do 5. marca in podrobnejše informacije www.madaboutfilm.si

spremljevalni program | side programme ČE, 16. marca, ob 17. uri

Zakaj dokumentarni film ni reportaža? Predavanje

Center Ustvarjalna Evropa v Sloveniji (zavod Motovila) v sodelovanju s produkcijsko hišo Petra Pan Production na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma prireja serijo štirih strokovnih predavanj uveljavljenih domačih in evropskih ustvarjalcev. Izkušnje, vrednote, zapeljevanje s filmsko zgodbo, izbire in načini gledanja filmov … gre za značilne in posebne trenutke ustvarjanja in uživanja v filmih. V njih se bomo – tako z ustvarjalnega kot produkcijskega vidika – poglobili v družbi izbranih ustvarjalcev: Jasne Krajinovič (Slovenija, Belgija), Petre Seliškar (Slovenija), Branda Ferra (Makedonija), Borisa Mitića (Srbija) in Martichke Bozhilove (Bolgarija). Skozi prizmo lastnega ustvarjanja dokumentarnih filmov nas bodo popeljali v svoje aktualne filmske zgodbe ter z nami delili izkušnje in koristne nasvete. Popoldanska predavanja so namenjena zainteresiranemu strokovnem občinstvu, mladim ustvarjalcem, študentom in ljubiteljem dokumentarnega filma ter so brezplačna.

Dokumentarni film je delo, v katerem avtor s filmskimi sredstvi izrazi osebni, včasih popolnoma intimni pogled na realnost, ki jo snema. Analiza ustvarjalnih postopkov dokumentarnega filma, od scenarija, snemanja do montaže, skozi filmska dela Jasne Krajinovič in skupine avtorjev po njenem izboru.

Predhodne prijave do 15. marca info@ced-slovenia.eu

Ob 17.30

Jasna Krajinovič

Ustvarjalka, ki na letošnjem festivalu sodeluje z dvema kratkima dokumentarnima filmoma, se je po filmskih začetkih v Sloveniji odpravila v tujino, natančneje v Belgijo. V Bruslju je 1999 končala uveljavljeno filmsko šolo Institut National Supérieur des Arts du Spectacle (INSAS) in od takrat uspešno ustvarja v sodelovanju z znamenitima bratoma Dardenne, ki sta tudi sama začela kot dokumentarista. SO, 18. marca Ob 16. uri

Moj narobe svet

Projekcija dokumentarnega filma

zgodb, Franu Milčinskemu - Ježku, »Moj narobe svet«. Brand Ferro in Petra Seliškar

Mednarodno in regionalno uveljavljen ustvarjalni tandem z več kot petnajstimi mednarodnimi koprodukcijami, ki od ustanovitve produkcijske hiše Petra Pan Film leta 2003 svoje delo v celoti posveča ustvarjalnemu dokumentarnemu filmu. Leta 2010 sta v Skopju zasnovala festival MakeDox, danes uveljavljeno regionalno dokumentaristično stičišče, hkrati pa si prek Dokumentarnega kreativnega kolektiva prizadevata za razvoj dokumentarnega filma v Sloveniji.

PO, 20. marca, ob 16. uri

Karikatura dokumentarne filmske industrije Predavanje

Večina filmarjev v svet dokumentarnega filma vstopi nepričakovano in v njem preživi različno časovno obdobje, ko se srečuje s številnimi omejitvami. Te so tako spremenljive in nepredvidljive, da begajo tudi izkušene profesionalce. Vendar, če se dobro zazremo, lahko v dokumentarnem svetu le zaznamo določene stalnice – v tem predavanju jih bomo spoznali prav posebno, ilustrativno in ne bo manjkalo humorja.

Umetnost pripovedovanja

Boris Mitić

Dobro povedane zgodbe so močne. V nas odpirajo nove svetove in vzbujajo posebne občutke, tudi hvaležnost, da smo jih imeli priložnost slišati in videti. Ne pozabljamo jih – in zato jih želimo povedati naprej. Predavanje Petre Seliškar in Branda Ferra bo temeljilo na dokumentarnem posvetilu največjemu slovenskemu pripovedovalcu

Predavanje bo izvleček desetletnih profesionalnih izkušenj in opazovanj Borisa Mitića, samoukega srbskega filmarja, producenta in strateškega šahista, podkrepljen z anekdotami iz prve roke in ilustriran z domiselnimi grafičnimi prikazi. Njegov zadnji film, dokumentarec o ničemer (In Praise of Nothing), ki nastaja v sodelovanju z dvanajstimi tujimi tv-prikazovalci, umetniškim

Predavanje Več informacij www.ced-slovenia.eu in www.fdf.si

informacije | information

spremljevalni program | side programme

muzejem in spletno platformo, si je kot prvi projekt iz držav nekdanje Jugoslavije zagotovil rekordno finančno podporo, tako na nacionalni (Filmski center Srbije) kot evropski ravni (podpora programa Ustvarjalne Evrope MEDIA za tvprodukcijo). In to ni vse: da bo gledalce skozi zgodbo o ničemer popeljal kot pripovedovalec, je potrdil tudi – Iggy Pop. Predavanje bo v angleškem jeziku.

TO, 21. marca, ob 16. uri

Preživetveni priročnik za ustvarjalce in producente dokumentarnih filmov

PO, 20. marca, ob 17.30 Štihova dvorana, Cankarjev dom Predstavitev novega fotoaparata Panasonic Lumix GH5

V sodelovanju s Foto Beseničar Vstop prost

Cankarjev dom Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana

Informacijsko središče in prodaja vstopnic cd (podhod Maxija) t 01 2417 299 e vstopnice@cd-cc.si Ob delavnikih odprto od 11. do 13. in od 15. do 20. ure, ob sobotah od 11. do 13. ter uro pred prireditvami. Nakup vstopnic tudi pri pooblaščenih prodajalcih (M holidays, Petrol, Kompas, Alpetour, mojekarte.si idr.), po telefonu 01 2417 300 (od 9. do 18., ob sobotah od 11. do 13. ure) in na spletu www.cd-cc.si.

Predavanje

Katero pot ubrati, če prihajate iz države z omejenim ali neobstoječim financiranjem za odlične zgodbe? Kam iti in kako doseči, da bo vaš dokumentarni film resnično razumljen tudi zunaj nacionalnih meja? Kako lokalno zgodbo narediti univerzalno? Ena najbolj uspešnih evropskih producentk dokumentarnega filma bo delila nasvete za preživetje aktualne krize v dokumentarnem sektorju v naši regiji. Predavanje bo v angleškem jeziku. Martichka Bozhilova

Glej str. 8

Prodaja skupinam t 01 2417 168 e suzana.sheppard@cd-cc.si Kinodvor Kolodvorska 13, 1000 Ljubljana t 01 239 22 17 s www.kinodvor.org Prodaja vstopnic se začne uro pred prvo projekcijo in konča petnajst minut po začetku zadnje. Slovenska kinoteka Miklošičeva cesta 28, 1000 Ljubljana t 01 43 42 520, blagajna 01 43 42 524 w www.kinoteka.si Prodaja vstopnic se začne uro pred prvo projekcijo in konča po začetku zadnje.

Cankarjev dom Box Office and Information Centre (Maxi passageway) p +386 1 2417 299 f +386 1 2417 322 e vstopnice@cd-cc.si Open workdays from 11.00 to 13.00 and from 15.00 to 20.00, Saturday 11.00–13.00 and an hour prior to an event. Tickets are also available through authorised agents (M holidays, Petrol, Kompas, Alpetour, mojekarte.si idr.), purchase by debit card P +386 1 2417 300, workdays 9.00–18.00 h and Saturday 11.00–13.00 h and online www.cd-cc.si. Kinodvor Cinema Kolodvorska 13, 1000 Ljubljana p (01) 239 22 17 w www.kinodvor.org Box office opens an hour prior to the first screening and closes 15 minutes after the beginning of the last screening. Slovenska kinoteka/Slovenian Cinematheque Miklošičeva cesta 28, 1000 Ljubljana p +386 1 43 42 520, box office +386 1 43 42 524 w www.kinoteka.si Box office opens an hour prior to the first screening and closes at the beginning of the last screening.

Pre

šer

nov a

Slove nsk

a ces

Mik lošič

eva

Cank

arjev a

Šubič

eva

Erjav

Tivolska

čeva

Aške

rčev a

1 Cankarjev dom Kosovelova in Linhartova dvorana Kosovel and Linhart Halls 2 Kinodvor Kinodvor Cinema 3 Slovenska kinoteka Slovenian Cinematheque

Dalm

atin

ova

glavna pokroviteljica festivala

partnerji festivala

Besedila pripravil: Simon Popek Uredila: Damjana Kenda H. Lektorirala: Sonja Košmrlj Prevedla: Anina Oblak Oblikoval: Studio Kruh Tisk: Collegium Graphicum Izdal Cankarjev dom, kulturni in kongresni center Ljubljana, zanj Uršula Cetinski, generalna direktorica Marec 2017 Published by Cankarjev dom, Cultural and Congress Centre Ljubljana, represented by Uršula Cetinski, Director General March 2017

medijski pokrovitelj

Program Cankarjevega doma sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.

generalni pokrovitelj festivala