Kulturni duhec in Domišljija
Na simfoničnem koncertu Damjana Kenda Hussu Ilustriral Adriano Janežič
Kulturni duhec in Domišljija
Na simfoničnem koncertu Zgodba Damjana Kenda Hussu Odgovori na Domišljijina vprašanja Ingrid Gortan, vodja programa resne glasbe, opere in baleta v Cankarjevem domu Lektorirala Sonja Košmrlj Ilustriral Adriano Janežič Oblikoval Edin Alibešter Izdal: Cankarjev dom, Kulturni in kongresni center Prešernova cesta 10, Ljubljana T 01 2417 100 E info@cd-cc.si S www.cd-cc.si Zanj Uršula Cetinski, generalna direktorica Ljubljana, februar 2021 Tisk: Silveco d.o.o. Naklada: 600 izvodov
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-93-32 785.11(02.053.2) KENDA Hussu, Damjana Kulturni duhec in Domišljija na simfoničnem koncertu / [zgodba] Damjana Kenda H. ; ilustriral Adriano Janežič ; [odgovori na Domišljijina vprašanja Ingrid Gortan]. - Ljubljana : Cankarjev dom, Kulturni in kongresni center, 2021 ISBN 978-961-6157-66-7 COBISS.SI-ID 51101443
Kulturni duhec in Domišljija
Na simfoničnem koncertu Damjana Kenda Hussu Ilustriral Adriano Janežič
Kulturni duhec je sedel za računalnikom. Tako zatopljeno je gledal na zaslon, da ni slišal, kdaj se je Domišljija vrnila z enega svojih potepanj. »Pa ne da se igraš!?« je vzkliknila za njegovim hrbtom, da je od presenečenja poskočil na stolu. »Seveda ne!« jo je očitajoče pogledal čez ramo in prijazno nadaljeval. »Na spletu pregledujem spored kulturnih prireditev in predlagam, da greva nocoj na koncert resne glasbe.« »Hm?« se je zamislila Domišljija. »Da ne bo koncert preresen. Saj me poznaš; če bo hudo žalostno, se bom začela na glas jokati in to bo neprijetno za druge ljudi v dvorani.« »Oh ne, žalostno pa ne bo. Resni glasbi rečemo tudi klasična ter je lahko prav razigrana in vedra, ampak tudi počasnejša in otožna te zagotovo ne bo spravila v jok. Všeč ti bo, ko boš slišala, kako mogočno zveni simfonični orkester.« »Kakšen orkester?« je zanimalo Domišljijo. Kulturni duhec je na računalniku poiskal posnetek koncerta simfoničnega orkestra in Domišljiji odstopil stol pri računalniški mizi, da bi udobneje spremljala predvajanje. Negibno kot kip je zamaknjeno strmela v zaslon. »Kakšen zvok in pogled! Koliko glasbenikov pa je v simfoničnem orkestru?« je vprašala, ko je glasba izzvenela. »Običajno okoli osemdeset, lahko manj, lahko več. Včasih ima tudi več kot sto članov,« je razlagal Kulturni duhec. »Na posnetku, ki sva ga gledala, je z orkestrom nastopal tudi pevski zbor. Na odru je bilo skupaj verjetno skoraj dvesto inštrumentalistov in pevcev.«
»Pa še tisti spredaj, ki je s paličico takole mahal,« je Domišljija široko zakrilila z rokami. »Tisti je bil dirigent in takole v tri dni kot ti že ni mahal, sicer bi orkester igral nekakšen hrup in kraval, ne pa glasbo,« se je zasmejal Kulturni duhec. »Dirigent s svojimi gibi vodi glasbenike in jim daje vsa mogoča navodila. Palici, ki jo drži v roki, pa se reče taktirka.« Domišljija je strigla z ušesi in v nenasitni zvedavosti zastavljala vprašanje za vprašanjem. Simfonični orkester in klasična glasba sta jo tako prevzela, da je moral Kulturni duhec na spletu kar takoj kupiti vstopnici za tisti večer. Bilo je zgodnje popoldne, začetek koncerta pa šele ob devetnajstih trideset; Domišljija je kar naprej pogledovala na uro in od neučakanosti glasno vzdihovala. Kulturni duhec ni vedel, kako bi jo zamotil, da bi ji čas hitreje mineval in bi sam lahko v miru bral. »Po opravkih moram, ti pa se lahko počasi urediš in pripraviš za obisk prireditve,« se je nazadnje domislil izgovora in se izmuznil skozi vrata. Preden jih je zaprl za seboj, je še zaklical: »Dobiva se dvajset minut pred začetkom pri vhodu v Cankarjev dom.« In že ga ni bilo več.
Domišljija je ostala sama in zbegana; niti sanjalo se ji ni, kako se je treba urediti za simfonični koncert. Pred ogledalom si je pričarala zdaj takšno, zdaj drugačno obleko, zdaj takšno in nato drugačno pričesko ... Toliko dela je imela, da je pozabila gledati na uro. »Ja, kod pa hodiš?« jo je Kulturni duhec nestrpno pričakal na ploščadi pred Cankarjevim domom. »Prej se ti je tako mudilo, zdaj pa zamujaš pet minut! Najina sedeža sta sredi vrste in ne bi bilo vljudno, da prideva zadnja in se drenjava mimo vseh, ki so se že posedli. Pa še garderobo morava oddati; plaščev in jopičev na prireditvah ne pestujemo v naročju. No, in kaj če bo pred garderobo vrsta?! Potem lahko zamudiva začetek koncerta in to bi bilo grozno ... Ja, kakšna pa si?!«
Tako vneto je pridigal in razlagal, da si Domišljije do trenutka, ko sta stopala proti garderobam, še niti ni utegnil dobro ogledati. Oblečena je bila v pravo pravcato krinolino, na glavi pa je imela velikanski klobuk, okrašen z raznobarvnimi rožami – no, pravzaprav kar s celim cvetličnim vrtom. Drugih obiskovalcev koncerta to ni motilo – nihče se ni obračal za njo, zavijal z očmi ali se smejal –, Kulturni duhec pa smeha ni mogel zadržati. »Rekel si, naj se uredim, nisi pa povedal, kako. Pa sem se – po svoje,« je Domišljija užaljeno našobila ustnice. »Če še ne veš, se temu reče toaleta ali večerna obleka.« »Temu se reče srednjeveška moda ali pa morda oprava za princeske iz pravljic. Pretiravala si,« jo je postrani pogledal Kulturni duhec. »Pričaraj si kaj manj širokega. S to krinolino bi zasedla najmanj tri sedeže. In takoj si z glave odčaraj ta gromozanski klobuk; ljudje na sedežih za tabo na oder ne bi nič videli. V dvorane se ne hodi s klobuki.« »Hvala, ker si mi zdaj končno razložil, kako se je treba UREDITI za koncert klasične glasbe!« je izpod krajcev klobuka očitajoče zagodla Domišljija.
Nato je zaprla oči in si v trenutku pričarala običajna oblačila, nesrečno pokrivalo pa je izginilo.
»Ne razumem, kaj imaš s temi klobuki. Čisto nemogoči so. Zakaj si jih tako rada izmišljuješ?« je vprašal Kulturni duhec. »Izživljam pač svojo domišljijo. Povem ti, ni boljšega izziva za ustvarjalnost, kot je čaranje klobukov.« »No, ker si ga odčarala, nama do garderobe pravzaprav sploh ni več treba,« je ugotovil Kulturni duhec in napotila sta se naravnost v Gallusovo dvorano. V njuni vrsti je sedelo že nekaj ljudi. Kulturni duhec je hodil prvi in za njim Domišljija, ki ga je v vsem posnemala. Bočno, z obrazom obrnjenim k obiskovalcem, ki so ju puščali mimo, sta se pomikala do svojih sedežev. Vsem, ki so morali zaradi njune zamude vstati, sta se vljudno opravičila in zahvalila. Ko sta sedela na svojih sedežih, si je Kulturni duhec oddahnil – prišla sta pravočasno. Do začetka koncerta je bilo še nekaj minut, ki jih je Domišljija izrabila, da je vprašala nekaj zelo tehtnega: kdaj sme na koncertu resne glasbe ploskati. »Ploskamo – kajpak – ob začetku in na koncu skladbe. Med posameznimi deli, ki se jim reče stavki, se ne ploska. Če skladbe ne poznaš, počakaš, da zaploskajo drugi in se jim pridružiš. Preprosto, kajne?« Domišlja mu je pomirjeno prikimala, nato pa se je že zaslišalo ploskanje. Na oder je namreč stopil dirigent, vsi glasbeniki so vstali in občinstvo jih je s ploskanjem pozdravilo.
Dirigent je dvignil roke in zazveneli so uvodni takti prve skladbe. Pa potem druge – in odmor – in tretje. Po tej skladbi je bučen aplavz oznanil konec koncerta. Domišljija je bila tako navdušena, da je s sedeža skočila na noge in na vso moč ploskala. Za njo so začeli vstajati tudi drugi obiskovalci, nazadnje je stala vsa dvorana. Dirigent in glasbeniki so se priklanjali, ljudje pa so še in še ploskali.
»Povzročila si stoječe ovacije,« je pripomnil Kulturni duhec, ko sta zapuščala dvorano. »Na, pa sem ga spet polomila!« je Domišljija z zardelim obrazom pogledala v tla. »Pa saj sem vedno zaploskala šele za drugimi.« »Saj te ne oštevam, no!« ji je Kulturni duhec pomirjujoče položil dlan na ramo. »Ko si med ploskanjem vstala s sedeža, si na noge spravila vso dvorano. Temu se reče stoječa ovacija, kar je za umetnike posebno priznanje občinstva za dober nastop. In nocojšnji koncert je bil res odličen.« »Tako odličen, da morava spet kmalu – zalo zelo kmalu – na koncert simfoničnega orkestra,« je poskočila Domišljija. »Pred tem pa mi moraš še marsikaj povedati. Kateri inštrumenti igrajo v orkestru, koliko jih je ... Zakaj se je dirigent rokoval z nekom z violino ... In o skladbah in ...« »Stoj, stoj, Domišljija!« jo je prekinil Kulturni duhec. »Tvoja vprašanja bova zastavila strokovnjaku. Imam elektronski naslov vodje programa resne glasbe, opere in baleta v Cankarjevem domu. Že nocoj jih lahko pošljeva.« »Jaz bom narekovala, ti boš pa tipkal! Prav?« Kulturni duhec se je nasmehnil in prikimal. Napisala in odposlala sta vsa Domišljijina vprašanja, prihodnji dan pa sta že prejela odgovore, ki jih lahko preberete na naslednjih straneh in izveste marsikaj zanimivega.
od: Kulturni duhec <kulturni.duhec@umetnost.si> za: vodja resne glasbe, opere in baleta <vodja.resneglasbe@cd-cc.si> zadeva: Simfonična glasba
Spoštovani, prijateljica Domišljija je bila prvič na koncertu simfoničnega orkestra. Zelo je uživala, zdaj pa ima goro vprašanj in na vsa ji sam ne znam odgovoriti, zato prosim za vašo strokovno pomoč. Saj veste – ne bi ji rad iz rokava stresel česa površnega ali celo napačnega. Radovednost si zasluži najboljše odgovore, za katere se vam vnaprej zahvaljujem. Vprašanja vam posredujem v pripetem dokumentu. Prijazno vas pozdravljava, Domišljija in Kulturni duhec
od: vodja resne glasbe, opere in baleta <vodja.resneglasbe@cd-cc.si> za: Kulturni duhec <kulturni.duhec@umetnost.si> zadeva: Simfonična glasba
Draga Domišljija in Kulturni duhec, veseli me, da sta obiskala koncert v Cankarjevem domu in na njem uživala, in v zadovoljstvo mi je odgovoriti na vajina vprašanja. Zelo zanimiva so in upam, da bodo moji odgovori vsaj malo potešili Domišljijino radovednost in jo obenem izzvali k novemu raziskovanju. Spodaj pošiljam odgovore in se vidimo na katerem od prihodnjih koncertov. Lepo pozdravljena, vodja programa resne glasbe, opere in baleta Cankarjev dom, Ljubljana
Zakaj je v simfoničnem orkestru toliko glasbenikov in inštrumentov ter predvsem zakaj je toliko violin? Simfonični orkester lahko pričara izjemno paleto naravnih, akustičnih tonskih barv, od najnižjih do navišjih, kot jih oddajajo najrazličnejše kovine, strune, les in lesne strukture, membrane. Novejše skladbe vključujejo tudi zvoke kamnov, papirja, vode in ta nabor se še širi, saj je ena velikih skladateljskih strasti prav odkrivanje novih zvočnih kombinacij. Velika družina godal je najprimernejša za ustvajanje harmonije oziroma tonalitete. Pri godalih trajanje izvedenega tona ni omejeno z dolžino človeškega diha kot pri trobilih in pihalih, zato omogočajo izvedbo zelo dolgih not. Razpon družine godal pričara zvok od najglobljega (kontrabas) do zelo visokega (violina) in tako pokrije zelo široko zvočno polje. Ob tem violine lahko izvajajo tudi zelo hitre in gibke pasaže, ki so za druge inštrumente kar velik izziv. Skratka, godala sicer nimajo tako prodornega zvoka kot recimo trobila, vendar v orkester prinašajo niz drugih izraznih možnosti in značilno bogato zvočno barvo.
Ob koncu koncerta se je dirigent rokoval z violinistom, ki je sedel v ospredju na njegovi levi strani. Je to kakšna tradicija? Violinist, ki sedi v prvi vrsti, najbliže dirigentu in občinstvu, je koncertni mojster. Kot vodja prvih violin je tudi nekakšen umetniški predstavnik orkestra in se v njegovem imenu med vajami dogovarja z dirigentom oziroma prenaša skupini njegove napotke. Običajno je še posebej dober glasbenik in igra tudi izpostavljene violinske sole. Ko se dirigent z njim rokuje pred koncertom ali po njem, pravzaprav s tem simbolno pozdravi celoten ansambel ali se na koncu tako zahvali vsem glasbenikom.
Kakšna je razlika med simfoničnim in filharmoničnim orkestrom? V sami sestavi obeh orkestrov ni razlike, oba sta namenjena izvajanju simfonične glasbe, ki vključuje godala, pihala, trobila in tolkala. Razlika je bolj formalne narave. Besedo filharmonija bi lahko splošno prevedli kot ljubitelji harmonije in pravzaprav izhaja iz časov, ko so se glasbeni ljubitelji v prostem času združevali in igrali v društvih ter iz ljubezni in veselja do glasbe sami prirejali koncerte. Nekako je obveljalo, da je pri filharmoniji poudarek na koncertih in občinstvu, pri simfoniji pa na samem oblikovanju zvoka in muziciranju. Tako so danes filharmonični orkestri velikokrat glasbeni predstavniki neke skupnosti, mesta ali države, simfonični orkestri pa so najpogosteje radijski sestavi, ki pripravljajo kakovostno glasbo za radijske ali televizijske oddaje, snemanja in glasbene arhive. Pravzaprav pa si vsak sestav sam izbere svoje ime – če le že ni zasedeno, kar je v velikih glasbenih mestih lahko težava.
Kakšne skladbe izvaja simfonični orkester in ali je nabor inštrumentov vedno enak? Simfonični orkester izvaja skladbe za večji sestav, ki se po nekaterih organizacijskih izhodiščih šteje kot zasedba najmanj petintridesetih glasbenikov. Vključuje različne skupine glasbil, navadno godala, pihala, trobila, tolkala pa tudi inštrumente s tipkami (klavir, čelesto, orgle ...) ter strunska glasbila, kot so harfa, kitara in mandolina. Izbor glasbil ni vedno enak, spreminjal se je tudi v glasbeni zgodovini. Velik razvoj z vključevanjem novih inštrumentov je doživel v obdobju romantike, današnji simfonični orkester pa je sploh zelo prilagodljiva zasedba, ki pri izvedbah sodobnih glasbenih zamisli vključuje najširšo paleto možnosti (zvočne posnetke, novo ustvarjena zvočila, eksotična glasbila ipd.).
V Gallusovi dvorani sem videla tudi velike orgle. Ali kdaj nastopajo s simfoničnim orkestrom ali samo samostojno na orgelskih recitalih? Orgle so zelo široko uporabno glasbilo, imenitno zvenijo tudi v kombinaciji z orkestrom, saj so z mogočnim zvokom pravzaprav enakovreden glasbeni partner. Skladatelji so jih uporabili tudi v operah, v Verdijevem Otellu recimo slikajo nevihtno morje, glasbeno pričarajo dogajanje v cerkvenem ali samostanskem prostoru. Poznamo pa tudi druge kombinacije na duo recitalih – imenitno se denimo spojijo z zvokom trobente ali tolkal.
Koliko koncertov simfonične glasbe v Cankarjevem domu pripravite v sezoni? Vsako sezono (od septembra do junija) je v Cankarjevem domu okoli sedemdeset koncertov simfonične glasbe. Večina jih je v okviru abonmajev. V Zlatem abonmaju se zvrsti šest koncertov z mednarodno priznanimi orkestri, dirigenti in solisti, Orkester Slovenske filharmonije gostuje v Gallusovi dvorani s tridesetimi abonmajskimi dogodki ter 1. januarja z Novoletnim koncertom, Simfonični orkester RTV Slovenija pa z devetimi koncerti abonmaja Kromatika ter decembra z Božičnim koncertom. Vse te prireditve so obiskovalcem na voljo tudi za izven, vsako sezono pa pripravimo še več zanimivih izvenabonmajskih. Program resne glasbe v Gallusovi dvorani in v Dvorani Slovenske filharmonije pripravlja tudi komorni Srebrni abonma, v katerem z izbranim repertoarjem nastopajo manjši sestavi in solisti z vsega sveta. Program jazza in glasb sveta pa ponuja koncerte domačih in tujih ustvarjalcev najrazličnejših zvrsti. Morda bo Domišljijo zamikalo spoznati tudi drugačno glasbo.
Cankarjev dom je eden večjih kulturnih centrov v Evropi Meri 36.000 m2, kar je več kot 36 nogometnih igrišč skupaj. Velik del prostorov je pod zemljo. Od najnižje kleti do strehe nad Klubom CD v 6. nadstropju je razdalja za ljubljanski Nebotičnik. Stavbo Cankarjevega doma je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar in je uvrščena v kulturno dediščino Slovenije. Začetek delovanja Cankarjevega doma sega v leto 1980, ko so bile v Linhartovi dvorani že prve prireditve, v drugih prireditvenih prostorih pa še gradbišče. Največja, Gallusova dvorana je bila odprta septembra 1982, ko je občinstvo prvič slišalo tudi največje orgle v Sloveniji. Po naročilu so jih izdelali v berlinski delavnici Karla Schukeja. V dvoranah in preddverjih Cankarjevega doma se zvrsti več kot tisoč prireditev na leto ali skoraj tri na dan. Program obsega koncerte vseh zvrsti glasbe, gledališke, plesne in filmske predstave, literarne večere, razstave, različna predavanja ter kongrese in dogodke. Prireditev v Cankarjevem domu se na leto udeleži več kot štiristo tisoč obiskovalcev. Predstave za otroke in mladino letno obišče trideset tisoč otrok in mladih v okviru skupin iz vrtcev ter osnovnih in srednjih šol.
Cankarjev dom je školjka z biseri Akustiko Gallusove dvorane hvalijo najvidnejši svetovni glasbeniki. Mogočne orgle, ki imajo osem tisoč piščali in 73 registrov, s svojim zvokom prevzemajo tako gostujoče umetnike kot občinstvo. Velika sprejemna dvorana je ena najlepših v Sloveniji. Klub CD je dvorana z najlepšim razgledom na vse strani Ljubljane.
Cankarjev dom je čarodej odrske iluzije Ledena ploskev, prava ploha, zvezdno nebo, peklenski ogenj, pepel, dim, megla, močvirje, morje soli, dvižni mostovi, palače, ples luči, živi konji, avtomobili, letenje, vrtenje, spuščanje, dvigovanje, ugrezanje … odri dvoran in tehnično osebje še vedno niso pokazali vsega, kar zmorejo.
Spoznajte Cankarjev dom pobliže Vhod iz podhoda Maksija je med sezono od septembra do julija praviloma odprt vsak dan od 10. ure dopoldne do konca večernih prireditev. Vstopite kadar koli. Lahko se sprehodite in razgledate po preddverjih, v miru udobno posedite, si odpočijete, obiščete katero od razstav brez vstopnine ... Če bi radi izvedeli več o arhitekturi, dogajanju v dvoranah ter različne zanimivosti z odrov in iz zakulisja, potem se dogovorite za voden ogled – pokličite 01 2417 137.
Kulturni duhec Ne straši okoli v obleki iz rjuh, spozna se na kar koli, za vse ima posluh. Z Domišljijo koncertira, poje, pleše in igra, piše, slika in režira, v vsej kulturi je doma.