1
30. grafiÄ?ni bienale Ljubljana
P R E K I N I T E V
PREKINITEV / 30. grafični bienale Ljubljana
Vsebina 6 Uvod Nevenka Šivavec 11
Grafični bienale, z vami vse od leta 1955 Petja Grafenauer
35
Prekinitev: Sence iz minljivega sveta Deborah Cullen 30. grafični bienale Ljubljana: Prekinitev
50 Allora & Calzadilla 54 Burak Arıkan 58 Dennis Ashbaugh in William Ford Gibson 62 Tammam Azzam 66 Xu Bing 70 Luis Camnitzer 74 caraballo-farman 78 Alex Cerveny 82 Mario Čaušić 86 Vuk Ćosić 90 Miloš Đorđević 94 Tomás Espina 98 Giorgi Gago Gagoshidze in Gianluigi Scarpa 102 Mihael Giba 106 Ana Golici 110 María Elena González 114 Meta Grgurevič in Urša Vidic 118 Dragan IIic 122 Sanela Jahić 126 Charles Juhász-Alvarado 130 Thomas Kilpper 134 André Komatsu
Vsebina
138 142 146 150 154 158 162 166 170 174 178 182 186 190 194 198 202 206 210 214
Gorazd Krnc Volodymyr Kuznetsov Nicola López Ivan Marušić Klif Yucef Merhi Ottjörg A.C. Renata Papišta Adam Pendleton Agnieszka Polska Zoran Poposki Marjetica Potrč Gerhard Richter Venelin Shurelov Teo Spiller Dario Šolman Nika Špan Waltraut Tänzler Rirkrit Tiravanija Vargas-Suarez Universal Tomas Vu-Daniel Prejemnica velike nagrade 29. grafičnega bienala
219
Regina José Galindo: Ura anatomije Yasmín Martín Vodopivec Prejemnik nagrade za življenjsko delo 29. grafičnega bienala
228
Miklós Erdély: Izvirnik in kopija + indigo risba Annamária Szőke Dodatek
237 Zahvale 239 Organizacija 30. grafičnega bienala
Uvod
6
7
30. grafični bienale je strukturiran kot kompleksen sklop reprezentacije in diskurzov, ki so posledica in seštevek idej, vsebin in družbene mreže, ki jo je vzpostavila skoraj šestdesetletna bienalska tradicija. Zgrajen je na idejah in delu ljudi, ki so ga ustvarjali skozi desetletja političnih, družbenih in umetnostnih metamorfoz, pa tudi preverjanja njegove institucionalne pozicije in vpliva. Vse to je oblikovalo njegovo edinstveno zgodovino in identiteto. Ljubljanski grafični bienale danes velja za enega od grafičnih bienalov, ki so najradikalneje širili meje medija in redefinirali pojem umetniške grafike in tiska. Postopoma je svoje razumevanje avtonomne narave umetniške grafike od zgolj tehnične definicije premaknil predvsem v komunikacijski potencial grafičnega medija. 29. grafični bienale je vsebinski fokus razširil celo v polje umetniškega dogodka, s katerim grafiko povezuje predvsem reproduktibilnost. Jubilejni, 30. grafični bienale se z osrednjo razstavo vrača k ponovnemu premisleku o naravi grafičnih procesov in govori o tem, kako se umetniki našega časa odzivajo na sodobne komunikacijske procese in orodja. 30. izdaja je poklon tradiciji in apoteoza sedanjosti. Sestavljajo jo osrednja bienalska razstava, spremljevalna razstava o kompleksni zgodovini enega od najstarejših bienalov na svetu, tradicionalni razstavi nagrajencev preteklega bienala ter cela vrsta spremljevalnih razstav in dogodkov. Razstava o nastanku in zgodovini bienala Grafični bienale, z vami vse od leta 1955 je fascinanten material, ki ne govori samo o svetovnih razsežnostih bienala, evoluciji grafične umetnosti in prilagajanju bienalskega formata spremembam in trendom na področju vizualnih umetnosti, temveč vpeljuje tudi svež pogled na lokalno zgodovino, ki jo zaznamuje unikatna prepletenost politike, ekonomije in kulture od sredine petdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Razstava je tudi prva faza v procesu načrtovanega, z znanstvenim aparatom podprtega zgodovinjenja prireditve, ki temeljite kritične analize in interpretacije do danes še ni doživela. Za začetek so v razstavo o zgodovini ljubljanskega grafičnega bienala vtkana uradno arhivirana zgodovinska dejstva in dokumenti, originalne bienalske grafike iz različnih zbirk, kolektivni in individualni spomini ter subjektivne interpretacije in umetniške
PREKINITEV / 30. grafični bienale Ljubljana
intervencije, ki odstirajo konstrukcijo mita ljubljanskega bienala, njegovo ohranjanje in postopno preobrazbo v sodobno umetnostno prireditev. Osrednja razstava, poimenovana Prekinitev, ki jo je zasnovala dr. Deborah Cullen, predstavlja umetniško produkcijo visoko razvite informacijske dobe, v kateri je ekonomsko, geopolitično in tehnološko stanje stvari v nenehnem gibanju in prepletanju in se ob visoko razviti tehnologiji obrača hitreje kot kdaj prej. Deborah Cullen je s temeljitim poznavanjem področja izbrala umetniške projekte, ki jih sicer povezuje razširjena definicija grafike, vključno z njenimi tradicionalnimi in številnimi hibridnimi zvrstmi, pod površino skupnih značilnosti medija pa izbrana dela izhajajo iz videnja, refleksije in interpretacije interakcije med človekom in tehnologijo. Umetniki jo sprejemajo na dva prevladujoča načina; prvi je udomačitev in uporaba stroja za učinkovitejši dialog z naravo in družbo, drugega pa lahko razumemo kot reakcijo na neobvladljivost podatkov in orodij digitalne in informacijske dobe in posledično vrnitev k materialnosti in originalnosti. Digitalna doba je očitno dosegla točko, na kateri umetnik čuti potrebo po subjektivni omniprezenci v razmerju do materialnega, kar lahko razumemo kot kompenzacijo za dezorientiranost subjekta v digitalni in informacijski divjini. Distopično vzdušje determinirane soodvisnosti umetne inteligence strojev in družbe nadzora se prepleta z estetiziranjem podatkovnih baz in mrež, mapiranjem vseh slojev individualne in kolektivne eksistence in kreiranjem univerzalnih piktoralnih jezikov. Vse v nenehnem kroženju destrukcije in ponovnega rojstva. Zdi se, da je sprožilec kuratorske zgodbe tokratnega bienala skrivnostna Agrippa: knjiga mrtvih, skupni projekt pisatelja Williama Gibsona in umetnika Davida Ashbaugha iz leta 1992. Delo, ki je nastalo v času, ko je veljalo prepričanje, da bosta tako tiskana knjiga kot tisk nasploh postopoma izginila, je v svoj nastanek vpisalo skrivnostno kodo za svoje (simultano) izginotje in dekodiranje. Knjigo z jedkanicami na fotografskem papirju naj bi bilo mogoče prelistati samo enkrat in Gibsonova pesem na disketi je bila zakodirana tako, da se je po enem predvajanju nepovratno izbrisala. Vendar je Agrippa našla pot v digitalno vesolje in še po dvajsetih letih burka domišljijo in sproža živahne razprave. Knjiga, menda je videti kot misteriozna črna skrinjica, ki je
8
Uvod
9
preživela neznano katastrofo (v trenutku, ko pišem ta uvod, v Ljubljano še ni prispela), je simptomatična relikvija našega časa in semantični ključ, ki odpira vrata v razumevanje umetniških del na razstavi. V Agrippi so metaforično in dobesedno vsebovane dileme sodobne arheologije znanja in arhivov, dileme analognega in digitalnega, v njej so plasti spomina, sedanjosti in prihodnosti, ki nas provocirajo, da jih dešifriramo, čeprav za to ni potrebno hekersko znanje (razen če bi kdo ponovno poskusil razbiti računalniško kodo Gibsonove pesmi). Inspiracije za nastanek izbranih del, če pobrskamo po izjavah umetnikov, prihajajo iz klasičnih ikonografskih virov in tudi iz popularne kulture in medijev ter segajo od babilonskega stolpa, numerološkega drevesa življenja, Boschevega Vrta zemeljskih naslad (okoli leta 1500), filmov, kot so Langov Metropolis (1927), klasična grozljivka Zadnji mož na zemlji [The Last Man on Earth] (1964) in film Alana Parkerja Angelsko srce [Angel Heart] (1987), do kiberpanka in njegovih sodobnih inačic ter neposredne uporabe ali apropriacije znanosti, aktualne politike in interneta. Zato je razstava Prekinitev berljiva na različnih ravneh in ponuja poljubno prestopanje iz epistemološkega v poetično in nazaj. Ta publikacija sledi osnovni strukturi 30. grafičnega bienala; tekst dr. Petje Grafenauer ustoličuje zgodovinski spomin bienala in ga postavlja v kontekst lokalne zgodovine in družbe; sledi mu osrednji blok razstave Prekinitev, ki ga uvede esej kuratorke dr. Deborah Cullen. Osrednje strani zajemajo predstavitev dvainštiridesetih umetniških projektov letošnjega bienala. Publikacija vsebuje tudi dva izčrpna eseja o delu umetnikov, ki sta bila predstavljena na 29. grafičnem bienalu – Regina José Galindo je bila dobitnica velike nagrade 29. grafičnega bienala in Miklós Erdély je prejemnik nagrade za življenjsko delo. Esej Ura anatomije, avtorice Yasmín Martín Vodopivec bralca seznanja z velikim delom opusa Regine José Galindo, Annamária Szőke pa temeljito analizira nekatera izbrana dela Miklósa Erdélyja. Čeprav je bil pretekli bienale s tematiziranjem umetniškega dogodka v odmiku od grafičnega medija še posebej radikalen, smo institucijo podeljevanja nagrade (na grafičnem bienalu so jo uvedli leta 1969) v strukturi bienala ohranili. Izkazalo se je, da vedno zagotavlja inspirativno prekrivanje med preteklim in aktualnim bienalom. Tudi za 30. grafični bienale sta se
PREKINITEV / 30. grafični bienale Ljubljana
obe razstavi izkazali kot izjemna dopolnitev osrednje teme: umetniški medij Regine José Galindo je zgolj njeno telo kot najbolj primarna forma ekspresije in komunikacije, umetnik, mislec in vizionar Miklós Erdély pa je bil prepričan, da je potencial umetnosti in znanosti v njunem holističnem povezovanju. Nevenka Šivavec Direktorica, Mednarodni grafični likovni center
10
GrafiÄ?ni bienale, z vami vse od leta 1955
GrafiÄ?ni bienale, z vami vse od leta 1955 Petja Grafenauer
11