Borec 120 4 1314 03 web by drugaOblika

4/120 m a r e c

1 4

LETNIK XXI CENA 1 EUR

NAJ DIJAK IN NAJ DIJAKINJA

PREŠERNOVI NAGRAJENCI

nominiranci za kralja in kraljicO

KITAJSKI DNEVI NA DRUGI

Dan v življenju drugogimnazijca

GLAVNI POKROVITELJ II. GIMNAZIJE

Šolski Časopis II. gimnazije Maribor .

LETNIK: XXI

ŠTEVILKA: 4/120 – marec NAKLADA: 500 izvodov

TISK: Florjančič Tisk . UREDNIŠKI ODBOR glavna urednica

Maša Mikić mentorja in odgovorna urednika

Toni Klis, Saša Mikić lektorica

Alenka Miklavc ( na bolniški)

Nataša Klis - lektorica

uredniki

Alja Osmani, Hana Hunjet, Dorian Šilec Petek, Primož Robnik, Miha Likar, Ana Šujica, Špela Dolinšek karikature

. ISSN C500-9863

ali smuči?

Smo na polovici šolskega leta. Prijetno, kaj? Jaz mislim, da je temu tako. Po vremenu sodeč bomo v šolo kmalu prihajali v jopicah in nizkih allstarkah ter se po šoli zadrževali na sladoledu in jagodah. Letos je vreme prav nepredvidljivo in čudno. Lahko se zgodi, da bomo marca imeli 30 stopinj, lahko pa, da bomo imeli sneg. Upam, da ste se na počitnicah zabavali, naužili snega v sosednji Avstriji ali obiskali kakšen vam poseben kraj. Videli zanimive reči, prebrali dobro knjigo, pogledali dober film ali nove epizode priljubljene serije, predvsem pa, se naspali. Vsem tistim, ki ste pred veliko odločitvijo kam in zakaj, pa vso srečo. Želim si, da so bili informativni dnevi koristni vsaj za nekoga (zame namreč niso bili kaj prida »informativni«). Za razliko od teh pa je poln informacij naš novi Borec. Tako vas v letošnjem četrtem Borcu čakajo nominiranci za kralja in kraljico šole, Prešernovi nagrajenci, kitajski dnevi, zabaven horoskop in drugo. Ne pozabite prebrati članka o Tini Maze in letošnjih olimpijskih igrah. Prav tako se sprašujemo o IŠ-urah in povprečnemu dnevu drugogimnazijca. Kdo bo nastopal na Droogstocku in kaj sploh je Matematična klinika? Naj vam ta Borec predstavlja zanimivo čtivo, medtem ko sedite s čajem v roki na domači zofi ali v razredu med (dolgočasno) uro.

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

foto: miro homer

Bodo marca allstarke

urednica Maša MIKIć

Alja Osmani . To številko so spisali Hana Hunjet, Mija Primec, Jerneja Potočnik, Maša Mikić, Lana Sattler, Laura Lorbek, Ana Šujica, Alja Osmani, Bruno Marinič, Dorian Šilec Petek, Nika Kopajnik, Niko Šetar, Ana Vilhelmina Verdnik, Tim Jeršič. . DOSMRTNI BORCI Aleš Gaube, Borut Mekina, Sonja Bien, Urban Červek, Melita Trop, Tomaž Tišlar, Igor Harb, Barbara Levak, Maja Godina, Uroš Žibart, Matjaž Lutarič, Tjaša Arko, Andreja Hazabent, Beti Hohler, Nataša Kramberger, Sara Levart, Aleš Zemljak, Franja Žišt, Tina Pajek, Jaša Lorenčič, Tina Vrbnjak, Lana Topolovec, Taja Rukavina, Luka Kreže, Špela Vogrinc, Vid Hajnšek, Barbara Borko, Nejc Črnko, Jakob Predin . na naslovnici Kolaž kandidatov za kralja in kraljico II. gimnazije Maribor

uvodnik

» Dragi moji!

ureja Alja Osmani

drugi dom BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

BACK IN TIME V petek, 7. 2. 2014, se je na Drugi odvijal že tradicionalni Back in time ples – Summer Fever. Ples se je pričel ob sedmi uri, ko so se okoli Druge začeli zbirati hipiji, dekleta iz šestdesetih, dive in poletno vzdušje. Ob prihodu v šolo te je pričakala čudovito okrašena avla, za katero se moramo zahvaliti ESTtehnikom in profesoricama Gungl ter Mithans. Jakno in torbico si lahko odložil v garderobi in potem se je začelo. Po spodbudah profesorice Gungl so se na plesišču znašli prvi pogumni plesalci, ki so zaplesali na stare klasike iz 60., 70., 80. in 90. let. Do devete ure se je avla Druge gimnazije napolnila in začela se je prava zabava. Za glasbo je poskrbel DJ-Rajić, ki je svoje delo odlično opravil. V avli je bil postavljen tudi summer kotiček z

dvema ležalnikoma, bazenčkom in hipi busom, kjer je neprenehoma potekalo fotografiranje. Na plesu smo podelili tudi nagrade za najboljše oblečene dijake. Prvo mesto sta si zasluženo priborila bivša dijakinja Andreja Tišič in dijak prvega letnika Miha Malenšek, drugo mesto pa sta osvojila Deja Prebevšek in Vid Janša. V nadaljevanju plesa je potekalo še tekmovanje v limbu. Plesalo, pelo in norelo se je vse do polnoči, ko smo se na žalost morali vrniti nazaj v 21. stoletje.

MNENJA FAZANOV O PRVEM BACKU IN TIME PLESU: Dogodek je po mojem mnenju popolnoma uspel. Dijaki s(m)o v večini prišli oblečeni v slogu prejšnjih obdobij in tako napravljeni preplesali kar nekaj ur. Navdušili so tudi tehniki, ki so avlo priredili v neverjetni plesni prostor. Na plesu sem se izjemno zabavala, hkrati pa sem ugotovila, zakaj je Druga drugačna od ostalih šol. Povejte, na kateri drugi šoli se dijaki najbolj razživijo ob komadu Guns N' Roses – Sweet Child O' Mine? ― Ana Vilhelmina, 1. e Letos smo prvi letniki lahko prvič prisostvovali na letos že tradicionalnem Back in time plesu in bilo je res noro. Vzdušje je bilo neverjetno, zabavali smo se vse od začetka pa do konca. Upam, da bomo to čim prej spet ponovili, po možnosti še v tem šolskem letu! ― Špela, 1. c Back in time dance mi je bil všeč, ker smo lahko podoživeli nostalgijo naših staršev, pa čeprav le za eno noč. ― Gašpar, 1. c Bilo je na nivoju. Muzike, izbrane v skladu s temo plesa. Bilo je nepozabno. Tempo je bil hud. Upam, da se čim prej ponovi. Vsa čast organizatorjem. ― Matic, 1. e

» » »

―― Nika Kopajnik

Letos smo že drugo leto organizirali šolski ples BACK IN TIME. Izbor glasbe in dresscode sta nas ponovno popeljala v 60., 70., 80. in 90., bleščice pa so letos zamenjala sončna očala. Več kot 350 nas je 7. februarja zaplesalo v šolski avli, za šolski socialni sklad pa smo namenili kar 918 EUR. Z veliko truda in dobre volje nam je ponovno uspelo izpeljati drugogimnazijsko »čago«, kar se je še pred kratkim zdelo nemogoče. Upamo, da bomo s pozitivno energijo in z željo po obuditvi nečesa »starega in dobrega« uspeli v prihajajočih letih število plešočih dijakov še povečati. Številne generacije se spominjajo kultnih plesov na Drugi, mlajše in sedanje jih ne poznajo in jih sedaj spoznavajo. V prihodnosti se bo šolska avla še naprej, vsaj enkrat na leto, spremenila v mavrico pisanih luči ter odmev dobre glasbe in disco krogla se bo neumorno vrtela za vse bivše, zdajšnje in bodoče drugogimnazijce. ―― Andreja Gungl, soorganizatorica šolskega plesa

Kljub temu, da sem že več kot leto dni preživela s svojimi sošolci, do pred kratkim nisem vedela, da je sošolka prostovoljka v domu upokojencev, da sošolec trenira športno plezanje ali pa da druga sošolka igra klavir. Vse preveč se osredinjamo na številke, ki jih profesorji vsakodnevno vpisujejo v redovalnico in vse manj cenimo ter pohvalimo znanja, prizadevanje in trud, ki jih dobivamo ter dajemo na drugih področjih. dejavnost, dobi bronasti ali srebrni ključ šole. Več pozornosti zunajšolskim aktivnostim se posveča v oddelku mednarodne mature, kar pa seveda ni odraz slovenskega šolskega sistema, temveč se mogoče bolj približa šolskim sistemom zunaj Slovenije, kot je na primer ameriški, kjer je udejstvovanje zunaj šole že nujna lastnost »uspešnega« učenca, ki želi biti sprejet na dobro fakulteto. Lahko bi razglabljali o primernosti vzpostavitve podobnega sistema, a ta bi lahko zraven novih znanj in izkušenj prinesel tudi problem namena teh dejavnosti, saj se že zdaj zgodi, da na primer prostovoljno delo ni več prostovoljstvo v pravem pomenu, temveč je le sredstvo za dosego drugih, morda celo rahlo trivialnih ciljev, kot sta opravljanje OIV-ur ali pridobitev bronastega ključa. In da na koncu izpostavim še vprašanje, ki se tiče prav prostočasnih ali zunajšolskih aktivnosti oziroma natančneje vprašanja, ali bi res morale biti te aktivnosti tako zelo opažene in »slavljene«? Ta vidik se večinoma poraja predvsem pri tistih, ki imajo svoj prosti čas radi v pravem pomenu besede – prost. Konec koncev ime za ukvarjanje z različnimi športi, dodatnimi znanji, kulturo ali umetnostjo sestoji prav iz besednih zvez 'zunaj šole' in 'prosti čas'. Ali je potemtakem prav, da so posamezniki nagrajeni s strani šole ali dijaške skupnosti? Odgovor na to vprašanje je odvisen od vsakega posameznika, večinoma pa je pogojen prav z lastnim načinom preživljanja časa, ki nam po šolskih stvareh še ostane. A večina jih stvari vidi drugače in menijo, da je prav, da se dejavne mlade ljudi pohvali, kolikor se le da in upamo, da bo morda tudi učenec naše šole za svoj trud nagrajen na najboljši možen način. ―― Laura Lorbek

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

Medtem ko v mnogih državah po svetu dijake spodbujajo pri aktivnostih, ki niso nujno povezane s šolo, to v Sloveniji za zdaj še ni preveč v navadi. Prav tako ne nagrajevanje za sodelovanje pri le-teh. A Dijaška organizacija Slovenije je že četrto leto razpisala projekt Naj dijak in naj dijakinja prav z namenom, da se dijake, ki svoj čas preživljajo kako drugače, kot bi dandanes lahko rekli »tipičnemu preživljanju prostega časa«, pohvali, nagradi in spodbuja še naprej ter doda zdravo mero tekmovalnosti, s katero bi k zunajšolskim dejavnostim spodbudili še več učencev. Morda vseeno preveč posplošujem, saj je prav II. gimnazija znana po spodbujanju dijakov k udejstvovanju tudi izven šolskih klopi, učenja in testov ter posveča veliko pozornosti temu, da dijaki razvijajo svojo ustvarjalnost, individualnost in prizadevanje, pa naj bo to na odru ali na športnem igrišču. Vsaka šola nominira dijaka in dijakinjo, ki najbolj ustrezata kriterijem za pridobitev naslova »Naj dijak in naj dijakinja« in tako zraven dobrega učnega uspeha dosegata priznanja in pohvale iz različnih tekmovanj in natečajev, se udejstvujeta na področju glasbe, športa, gledališča, prostovoljstva in/ali dijaške skupnosti. Kdo bosta naj dijak in naj dijakinja slovenskih srednjih šol in ali bo kateri od teh nazivov pripadel učencu ali učenki naše šole, bo znano v začetku marca na slavnostni podelitvi na Brdu pri Kranju. Kdor koli pa bo ta naziv dobil, bo nagrajen za vso svojo energijo in trud, ki ju vlaga tako v šolske, kot v zunajšolske dejavnosti. Mnogo dijakov meni, da njihov trud, ki ga preživijo ob prostočasnih aktivnostih, ni opažen. Čez leto se ta trud in dosežki včasih premalo cenijo, na koncu leta pa vsak, ki je svoj trud vložil v kakšno

drugi dom

VEČ KOT LE OCENE

» dijak/dijakinja

NAJ

drugi dom

1. Andrej Blatnik 1.1. Plamenice in solze 2. Jurij Hudolin 2.1. Govori ženska

Propad besede = propad posameznika Plamenice so dogorele, ostaja pepel, ostaja praznina, iz nje bo rojeno tvoje poslanstvo, povzdigni svoj obraz resnice, pokaži tihe želje skrite med besedami (izdihi).

3. Drago Jančar 3.1. Severni Sij 3.2. To noč sem jo videl 4. Edvard Kocbek 4.1. Črna orhideja 5. Srečko Kosovel 5.1. Ecce Homo 5.2. Nocoj sem sam 6. Alja Lapuh 6.1. O

o so besede, s katerimi bi lahko povzeli osrednjo idejo proslave ob slovenskem kulturnem prazniku. Ker se zavedam, da nekateri niste razumeli sporočila predstave, in ker vem, da nekaterih stvari ni bilo mogoče razumeti, pa želim izpostaviti nekaj bolj poglavitnega: bolj pomembno, kakor razumeti celoto, je prisluhniti besedam in razumeti, resnično razumeti, eno samo pesem, en sam verz, eno samo besedo. Pravi pomen oziroma sporočilo ni tisto, ki si ga zamislijo drugi, ampak tisto, ki ga začuti vsak posameznik. Zato temu nepravemu članku prilagam seznam literarnih del, ki so bolj ali manj povezana s samo proslavo in ki jih priporočam za branje.

7. Svetlana Makarovič 7.1. Januar 7.2. Kresna 7.3. Kresna pesem 7.4. Obisk 7.5. Vešča 7.6. V meni je pesem 8. Tone Pavček 8.1. Dar in daritev 9. Markiz de Sade 9.1. Juliette

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

―― Bruno Marinič

10. Gregor Strniša 10.1. Borilnica 10.2. Jesenska obala 10.3. Vrba 11. Nika Štumberger 11.1. ne zmorem odpustiti 12. Virginia Woolf 12.1. K svetilniku 12.2. Valovi 13. Dane Zajc 13.1. Gotska okna 13.2. Jagababa 13.3. Kepa pepela 13.4. Kot zamolkla bolečina

Kulture

(Govor Doriana Šilca Petka ob Prešernovi proslavi) umetniki – mrtvi in še ne rojeni –, da smo vsi že bivali, da smo bivali že neštetokrat in da bomo še tolikokrat. Če je res to ali če je resničen le dremež, v nobenem primeru si ne smemo prepovedati čutiti. Zakaj? Ker v otopelem svetu, ker v neskončnem otopelem svetu nimamo kaj iskati, saj ko se bo naše življenje odvrtelo že nemnogokrat, bodo naše duše, naši spomini tolikanj otopeli, tolikanj razočarani, da nekoč v prihodnosti več ne bomo vedeli zase. Ne bomo vedeli za svojega soseda, ne bomo vedeli za Hamleta, za Camusa, za Wilda, za Stendhala; ne bomo vedeli, kaj se je zgodilo v literaturi, ko je izšel Decameron in ko je Boccaccio uganil človeka, ter ko je Lukrecij uganil vsa nadaljnja odkritja modernega sveta. Ne bomo vedeli, kaj se je zgodilo, ko je prvič izšel Nietzsche, ne bomo vedeli, kaj se je zgodilo v kulturi, ko je umrl Sartre. Ne bomo vedeli, kaj se je zgodilo, ko je Walter Benjamin napisal svoje eseje. Ne bomo vedeli, kaj se je premaknilo v družbi, ko so posneli prvo fotografijo, ko se je zavrtel prvi film in zarisal prve podobe. Se spomnite, ko ste bili še čisto majhni ter ste šli s starši ali pa morda s prijatelji v zabaviščnem parku v 3D- ali pa morda 4D-kino? Se spomnite, ko ste sedeli v tisti komori, v temi, ko ste začutili na svojem obrazu prš in piš, ko se je vaš stol zdrznil ter ko so se pred vami zarisale podobe, resničnejše podobe, podobe novih bitij – ne bitij, kot ste jih bili vajeni, to ni bil Disney, to ni bil Pixar, to je bilo nekaj drugačnega. Neka nova realnost. Eden izmed novih premikov realnosti, o katerem bodo v prihodnosti morda govorili kot o ontološkem premiku. Taki premiki, takšne spremembe v realnosti so te, ki nas napolnjujejo z željo razvijati, poganjati, gnati kulturo dalje. In tak dogodek v zgodovini kulture je in bo pomemben, kot je bil pomemben izvod Orlanda VirginieWolf, kot je bil pomemben ponatis Tolstojeve Izpovedi. To, kako vi danes tukaj dojemate današnjo proslavo, kako poslušate današnji govor, kako boste poslušali še marsikateri govor kasneje; vse te izkušnje, vsi ti dogodki bodo imeli toliko večjo težo, kolikor bo globlja globina, toliko večjo srečo, kolikor večja bo žalost … In vaše solze vas bodo bolj ganile. In vaš prijatelj, ki vam bo stal ob strani, ko boste točili solze, bo vaše solze začutil s pristnim sočutjem, in bo pristopil, vas objel … In vaš smeh bo požel toliko več radosti, če bo viden v objemu optimizma, v odsotnosti prepogoste kritike. Če bomo ostali zatrti, če bomo ostali hladni, negativni in pesimistični, če bomo gledali ter sodelovali v kulturi (in s tem v družbi) s pesimizmom, če bo vse kritika, potem – … potem bodo naša čustva in naše sočutje čez čas prav zares zamrli. Ne govorim, da kritika ni dobra, pravim, da je prekomerna kritika enako škodljiva, kot je škodljiv prekomerno slep optimizem. Mesto, kjer smo sedaj, svet, v katerem živimo, je preveč hladen in zamolkel, da bi lahko govorili o ravnovesju. Tako smo razpeti med ti skrajnosti, da ne moremo več ustvarjati. Zelo blizu temu smo, da končamo kot slikar iz Port – Crossa. Vendar smo na drugi strani tehtnice – na grdi strani. Morda nikoli ne bomo mogli govoriti o brezpogojnem ravnovesju, toda moramo se vsaj potruditi, si ponovno želeti vzpostaviti ravnovesje v družbi, ravnovesje med kritiko ter med užitkom; med srečo in med žalostjo in morda najpomembneje, med vsem – med drugačnostmi. Moramo se potruditi biti posamezniki z lastnimi čustvi, z lastnimi idejami in mnenji, z lastnim izrazoslovjem, s svojimi besedami, svojimi idoli in ideali.

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

Dijaki, dijakinje, profesorji, profesorice, zbrani! Na lanski proslavi je govorka govorila o občutkih, ki mlade prevzamejo, ko pričnejo postajati zares oni. Jaz bom njeno misel ponesel dlje in govoril o svetu, v katerega bomo odrasli, oziroma kaj naj je naš ideal sveta, v katerega drvimo; kakšen naj bo ta svet, ki si ga bomo izgradili. Albert Camus, eden izmed idolov bodočih, odraščajočih intelektualcev, si je zasnoval zgodbo, ki je nikoli ni dokončal, zgodbo o mladem slikarju, ki se je napotil v Port – Cross, da bi slikal. Toda ko je prišel tja, je bil svet tako zelo lep, da si je slikar kupil hišo, pospravil vanjo slike ter se jih nikoli več ni dotaknil. Slikarjev svet je nenadoma postal preveč neuravnovešen – ni bilo več ravnotežja med zaželenim in nezaželenim. A imel je srečo, da se je znašel vsaj v svetu lepote, kajti mi drvimo vedno globlje v svet smoga, mraka. Prevzemata me nepopustljiva žalost in obup: delno nad tem, kar kultura postaja, ter nad našim dojemanjem le-te; in nad odnosom posameznika, ki se v njej znajde. Globoko v tem posamezniku, v meni, v vas, v vsakem, globoko pod vsemi sloji pesimizma, kritike, žalosti, obveznosti, dolžnosti, pravice, pod vsemi sloji svobode in lažne kulture, kulturne kletke in družbe, v kateri živimo. Najnižje pod vsem, v čisto vsakem posamezniku, se nahaja optimizem. Toda ta optimizem, optimizem do kulture, do politike, do družbe, optimizem do naših misli, naših želja, ni optimizem, ki bo zažarel, ki nas bo napravil srečne, dobre. NE! To je tisti optimizem, ki nas bo naredil zares žalostne, zares melanholične, zares jezne, ki nas bo pripravil do tega, da bomo zares čutili stvari, da se bomo zares radostili, da bomo zares začutili žalost ob tragediji ter da bomo doživeli katarzo ob razpletu, ko bomo prav zares začutili sebe. In s tem, ko se bomo čutili in ko bomo čutili drugega, s tem bomo čutili kulturo. Le tako bo lahko kultura zaživela, na novo razplamenela. S tem bomo ustvarili svet, v katerem bo vredno zaživeti. To mora biti svet pristnih mnenj; mnenj, ki ne izhajajo iz družbenega, iz družbene kritike ter iz vsesplošne obsedenosti z idejo, da vse, vse, kar vidimo, vse, kar čutimo, ostaja slabo. Razumem, da je prvi kritik družbe – prvi kulturnik, prvi umetnik, ki si je v svojem delu drznil govoriti proti družbi ter njenim normam –, to moral storiti. Razumem, da so tisti, ki so utemeljili dvajseto stoletje, morali živeti na meji, na robu strpnosti z oblastjo, z religijo; da so morali živeti v uporu zoper vse instance, ki omejujejo človeka in njegov um. Toda njihova vizija spremeniti nas, naša življenja, naše poglede, naše dojemanje sveta okoli nas, bo šla, če bomo nadaljevali z to zamrlo dediščino, v nič. Ne potrebujemo več kritike, saj si pričenja škoditi. Umetnost kritiziranja se je prelevila v spone človeka. Ne razpira starih, toda ustvarja nove. Pomislimo na Borgesova dela, na Satievo glasbo, na Mozartov Requiem ter na Brucknerjevo četrto, pomislimo na vsa jutra sveta, na vse večere, vse noči, vse poglede skozi okno, ko smo uzrli sneg ali pa morda dež – na vsak potop, na vse smrti, vse padce, vse vzpone; pomislimo na najvišjo točko sveta ter na njegovo najnižjo globino. In med vsem tem, v sami sredini giba smo Mi. Vi. Ti. In ravno v tem trenutku, v katerem se nahajamo, v tem hipu gibanja moramo živeti polno! In za to, za to potrebujemo tudi kulturo, da živi polno z nami. V nas. Določeni teologi so trdili, da sta svet in čas ciklična, da se v zgodovini stvari ne pripetijo samo enkrat, da smo jaz, vi, kultura,

drugi dom

Pošastnost

drugi dom

POROČILO KOMISIJE ZA PODELITEV DIJAŠKIH PREŠERNOVIH NAGRAD Letošnji Prešernov natečaj smo začeli 3. 12. 2013 in ga zaključili 24. januarja 2014. V okviru razpisa ste »iskali pojoče ravnine, neizrabljene rime«, zanimive motive in prave barve za slike ter fotografije in celo za filme, kar ste potem poslali na natečaj ter se potegovali za priznanje na literarnem, likovnem, glasbenem, fotografskem in filmskem področju. Poustvarjalnost je bila predstavljena v scenariju in pripravi ter izvedbi proslave ob kulturnem prazniku. Narisali ste tišino, fotografirali simfonijo, ujeli v besedo misel o lepoti življenja in nagovorili člane komisije in drugogimnazijce. Člani komisije: Alenka Miklavc, Maja Savorgnani, Boris Svetel (literatura); Natalija Rojc Črnčec, Petra Čeh (likovno področje); Viljem Podgoršek, Marjan Šenica (fotografija), Viljem Babič (glasba) in Gorazd Beranič Senegačnik (film) so pregledali prispevke, ovrednotili dela in izbrali nagrajence.

3. nagrada: EVA GUSEL, 3. f

Šifra: Beli jesen. Eva v svojem proznem besedilu predstavlja nenavadno osebo, ki zavrača potrošniško družbo in izraža izgubljenost človeka v sodobnem svetu. Svet je veleblagovnica, ljudje v njem pa čebele: »Te čudne čebele, vse iste, vse iste, vse iste. To življenje brez smisla, kakor kocka, v kateri smo zaprti in katere dimenzije sami določimo, pa kljub temu ni nikoli dovolj velika …« »»

3. nagrada: KATJA KORES, 4. d

Šifra: 1594. Katja nas je presenetila kar z dvema daljšima proznima prispevkoma – z romanom Sence in s pripovedjo Felicitas, katere glavna junakinja, mlado dekle po imenu Feli, skuša živeti in preživeti vse svetle in temne plati mladosti. Felicitas ima domišljeno strukturo, saj tretjeosebno pripoved prekinjajo izpovedni dnevniški zapiski, v katerih Feli razmišlja: »Ne razumem, zakaj sem tako polna nasprotij. En dan želim povedati ljudem, kaj mislim, naslednji trenutek pa se ustrašim in se skrijem pred njimi.«

LITERARNA DEJAVNOST

POUSTVARJALNA DEJAVNOST Za izbor besedil scenarija in njegovo režijsko izvedbo letošnje proslave prejmejo pohvalo Bruno Marinič, MM2; Maša Berce, MM2 in Maša Brumec, MM2.

»»

1. nagrada: BRUNO MARINIČ, MM 2

1. nagrada: JANINA ULBL, MM1

Šifra: Dvaindvajset. Janinin slog je izpiljen in zanimiv. Letos se poigrava s slovničnim številom – ednino, dvojino, množino, kar je rdeča nit njenih kratkih refleksivnih zgodb, ki nas včasih takoj osvojijo – »Zakaj ne morem najti parka, kjer je dovoljeno hoditi po travi?« – res, ko ga boste, povejte! Njene zgodbe so umetnost, če dokončamo njen niz – »Umetne, a ne umetelne, še manj umetniške …« Prepoznavna je intelektualna širina avtorice, ki se poigrava z izborom literarnih oblik in se zaveda svojega poslanstva: »Kar napišem, ni več moje. Za lastništvo se borita moja senca in moj odsev!« »» BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

»»

Šifra: 027. Bruno nas nagovori: »Vstopiš z aktovko, polno besed, streseš jih predme in rečeš – piši! Besede se upirajo in me dušijo, dokler ne postanem ena od njih …« Avtor nas takoj opozori, da ne bomo brali tradicionalnih metafor in klišejskih motivov, povezanih v predvidljivo simboliko. Pesmi so sveže, izvirne, z izrazitim barvnim slikanjem in s paralelizmi členov, ki ustvarjajo močan ritem; hkrati pa se avtor zna posmehniti resnim stvarem in je včasih grozljivo neposreden – »Prazni koraki … med stenami ljubečega doma … tihi udarci rišejo modrice …«

pa morda ne bodo uspeli rešiti sveta pred pogubo, saj so žal le domišljijski liki, svet pa ni pravljica … Zato lahko junak do neskončnosti ponavlja: »Rešiti moram svet, jaz sem njegovo zadnje upanje«, pa ga bosta na drugi strani vrat čakala le injekcija s pomirjevali in prisilni jopič.

2. nagrada: LARA OBERŠKI, MM 2

Šifra: 023. Larine pesmi so osebnoizpovedne z ljubezensko in bivanjsko tematiko, kjer se dotakne zanimivega motiva prijateljstva, ki mu postavlja ogledalo kot Cankar v Podobah iz sanj. Izstopa estetika lepega, zanimiva metaforika, miselni prestopi in carmen figuratum. »Zdaj že jasno slišni so glasovi, glasno preglasijo zven miren, klic zastal je pregloboko v grlu – zdaj so tu.« »»

2. nagrada: TOMAŽ HORVAT, MM 2

Šifra: The bralec Tomaž zanimivo, napeto in berljivo povezuje motive v napete kratke zgodbe z elementi fantastike. Riše žrtvujoče se junake, ki

LIKOVNO PODROČJE Komisija na področju likovne ustvarjalnosti podeljuje tri nagrade in dve pohvali. »»

1. nagrada: URŠKA JENČIČ, 4. c

Urška prejme 1. nagrado za slikarsko delo z naslovom Rojstvo tragedije. Avtorica v svojem konceptu izhaja iz misli F. Nietzscheja: „Da bi dosegli boljše razumevanje obeh tendenc, začnimo s pogledom nanju kot na ločeni umetniški kraljestvi sanj in opoja, dva fiziološka fenomena, ki stojita nasproti drug drugemu v enakem razmerju kot Apolinično in Dionizično.“ In še: „… kontinuiran razvoj umetnosti temelji na Apolinično Dionizični dualnosti …“ Slika je zanimiv dialog avtorice z znanim renesančnim mojstrom Michelangelom, čigar del stropne poslikave Sikstinske kapele uporabi Urška kot motiv za lastno raziskovanje in samostojno likovno izpoved v prepričljivem oljnem slikarstvu. »»

2. nagrada: MARUŠA GORINŠEK, 3. d

Maruša prejme nagrado za risarska dela. Predstavlja se z dvema portretoma v tehniki risanja s svinčnikom. Obe risbi odlikuje tehnična dovršenost, ki jo avtorica spretno uporablja v smislu čustvene izraznosti upodobljencev, ki skozi svetlobo in senco pripovedujejo o sebi. »»

3. nagrada: ŽIVA TOMANIČ, 4. b

Živa prejme nagrado za strip Slava, v katerem na likovno zanimiv način niza posamezne sličice dogajanja, za katerega upamo, da se bo nadaljevalo in se bo pripoved dokončala. Avtorica nakazuje dobro zasnovo stripa s smiselno uporabo kompozicije in s teksturnimi polnitvami. »»

Pohvala: TALIA POSEL, 1. e

Talia prejme pohvalo za likovno mapo z več študijskimi deli, tako slikarskimi kot risarskimi, med katerimi izpostavljamo predvsem portretno risbo s svinčnikom, s katero nakazuje

GLASBA

»»

POHVALA ZA OBLIKOVANJE PLAKATA IN DIPLOM PREŠERNOVEGA

NATEČAJA: URŠKA JENČIČ, 4. c

Urška nas je z najavo Prešernovega natečaja prijetno nagovorila s historičnim portretom velikega pesnika, v katerem je združila čut za opazovanje in obvladovanje likovne tehnike v konceptualno postavitev, ki jo zaključi z domiselnimi priznanji – figami. ―― Komisija za likovno področje Natalija Črnčec in Petra Čeh

FOTOGRAFSKO PODROČJE Na natečaj je do zaključka prispelo 7 kolekcij. Število je sicer manjše kot pretekla leta, vendar je potrebno poudariti, da prvič prav vse kolekcije v celoti ustrezajo vsem razpisnim navodilom, ki so bila sicer nekoliko dopolnjena. Zanimivo je tudi, da kljub vsebinsko odprtemu natečaju, tokrat ni nobene kolekcije, ki bi bila izrazito naravoslovna ali popotniška. V prejšnjih letih so namreč takšne celo prevladovale. Avtorji poskušajo fotografiji dodati še umetniške vsebine, kar kolekcijo vsebinsko še bolj zaokroži in pogosto dvigne na višjo raven. Fotografiranju je tako dodanih precej drugih idej, pri realizaciji katerih se izrazijo talenti avtorjev. Fotografiranje je namreč postalo tako vsakodnevni pojav, da kar samo zahteva še dodane vrednosti, preden jih postavimo na ogled. Tudi ogled in vrednotenje takšnih slik od posameznika zahteva nekaj več, kot samo bežen pogled nanje. Komisija se je odločila za naslednje nagrade, čeprav ocenjuje, da so letošnja dela na kvalitetno višji ravni, kot je bilo to običajno. »»

1. nagrada: JANINA ULBL, MM1

Prvo mesto je letos dosegla kolekcija s pomenljivim naslovom PRETEKLOST V SEDANJOSTI. Kolekcija obsega 6 slik, na katerih avtorica kombinira starejšo fotografijo z objektom, ki je sedaj prisoten, in je vedno viden kot megleno ozadje. V prvi plan je prestavljena preteklost, medtem ko ujetega v megleni sedanjosti lahko sami poiščemo v naravi. Vsekakor izviren pristop, ki zahteva precej priprav, preden se s fotoaparatom odpravimo na teren. Vsebina kolekcije nam pove, da se lahko fotografiranje začne veliko prej, ko fotoaparat sploh vzamemo v roke. »»

2. nagrada: DOMEN ULBL, MM1, in ŠPELA MALENŠEK, MM2

»»

3. nagrada: SARA ŠETAR, 1. f

Tretje mesto je dosegla kolekcija šestih fotografij z naslovom OBRAZI. Predstavlja portrete ljudi različnih starostnih skupin. Posebej je pohvalno, da je avtorica ujela ljudi na posnetkih spontano in ni sledila samo tistemu reklamnemu trendu, ki skuša skozi fotografijo poudariti samo mladost in s tem že kar idealizirano realnost. Komisija čestita tudi vsem drugim sodelujočim na letošnjem natečaju s področja fotografije. ―― Vili Podgoršek, prof.

»»

2. nagrada: PATRICIJA LUNEŽNIK, 3. A, in LARA GUBELJAK, MM1

Šifra: Orka in plankton Skladba: Oh, happy day (priredba za mešani pevski zbor, saksofon in klavir) Navdih za priredbo tradicionalne skladbe sta skladateljici dobili ob filmu Nune pojejo. Mešani pevski zbor prične priredbo z originalnimi melodijami, ki jih harmonsko spremljajo ostali glasovi. Z vstopom klavirja in njegove proste improvizacije pa skladateljici nadaljujeta s posameznimi variacijami osnovne melodije v zboru. V osrednjem delu se zasedbi pridruži še altsaksofon, ki v priredbo vnese svežino z novo glasbeno temo. Priredba se postopoma umiri, ponovno zaslišimo prvotno temo originala in razvez v harmoniji nas pripelje do zaključka. Nagrajenkam iskrene čestitke in obilo glasbenega navdiha. Musicanosteramor! ―― Viljem Babič, prof.

FILM Avtorji: Tilen Berglez, režija, Iva Bevc, scenarij, Rok Šeško, montaža, David Mohorič, zvok, v glavni vlogi očara Lena Kocutar. Ena ekipa, 2 filma, 2 zgodbi. Tilen, Iva, Rok in David so utečena ekipa že dobro leto. To se vidi v filmih, ki so ju poslali. Kadriranje je pravilno, montaža neopazna, a učinkovita, občutek za vizualno pripovedovanje očiten, zgodbi dramaturško poantirani in sporočilno jasni. Knedli so dobri, a Alter je boljši. Knedli so domiselna vaja v žanru drame, ki se sprevrže v socialno srhljivko s šokantnim koncem. Alter je zgodba, ki se poigrava z načinom pripovedovanja – ena zgodba, dva razpleta. Eno je resničnost, drugo je neuresničena želja. Kar je vmes, je gledalčev pogled in užitek ob gledanju, ki zapolni neizrečeno. Zato je Alter (junij 2013) boljši film – celovitejši, zahtevnejši in vizualno razkošen. Zagotovo najboljši kratki film, viden v zadnjih 5 letih na natečajih. Filmski hura za posrečeno klapo! ―― Gorazd Beranič Senegačnik, prof.

―― Alenka Miklavc, prof., predsednica komisije Prešernovega natečaja

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

Drugo mesto si delita dve kolekciji, in sicer: Kolekcija petih slik z naslovom MOČ GLASU, ki jo je prispeval Domen Ulbl. Posnetki odražajo dinamiko nastopajočega na koncertu, pri čemer je potrebno biti še posebej pozoren na trenutke, ki ponazorijo izrazno moč nastopajočega, in to preliti v posnetek, ki s seboj ne nosi zvočne podpore. Drugo mesto je dosegla tudi kolekcija Špele Malenšek z naslovom SENČNA EKSISTENCA, ki obsega 6 slik. Na fotografijah igrajo pomembno vlogo sence, kar je doseženo s stransko osvetlitvijo glavnega motiva, oboje pa predstavlja že kar umetniško delo. Takšen pristop k fotografiranju zahteva precej eksperimentiranja, da se oboje zlije v vsebinsko zaključeno celoto.

1. nagrada: NASTJA CVETREŽNIK, 4. b

Šifra: KLAVIR123. Skladbi: El VientoNegro (Črni veter) in DoKodeG El VientoNegro je kompozicija za violino, klavir in kontrabas ter je, kot zgovorno pove že naslov, prežeta s španskim temperamentom. Umirjen in molovsko obarvan začetek v klavirju nadaljuje z vihravo melodijo violina, ki ob značilnem punktiranem ritmu klavirja in ritmično razgibani spremljavi kontrabasa stopnjuje napetost. Melodija se večkrat ponovi z dinamično gradacijo, ki poslušalca prevzame in kot veter divje vrtinči. Na koncu ponovno zaslišimo prvo temo, ki kompozicijo umiri in zaključi. DoKodeG je skladba za violino in klavir v plesnem tričetrtinskem taktu ter značilno tridelno glasbeno obliko. Ostinatnatriolna spremljava klavirja in začetna tema v violini, ki se ponovi v oktavnem razmerju, preide z zamenjavo takta v osrednji del, ki ga zaključi bravurozna kadenca v violini. Ponovi se prvi del, ki skladbo pripelje do konca. Kot pravi skladateljica sama: »… tako kot v naslovu (zamenjava črke G in K) se v skladbi skriva nerodnost, ki se kaže v duhovitem harmoničnem nihanju in v kontrastnih zvočnih elementih.«

drugi dom

resno delo in ustvarjalnost na likovnem področju.

drugi dom

UrškA Jenčič

Bruno Marinič

Z likovnim delom, ki v sebi, ob vseh presežkih, skriva tudi filozofsko sporočilnost, je na Prešernovem natečaju navdušila tudi dijakinja 4. letnika, Urška Jenčič. Kako pa ona razlaga svojo umetnost?

***

Zakaj misliš, da je tvoje delo zmagalo na natečaju? Drznost, drugačnost, sporočilnost?

Težko rečem zakaj, kar mi prepusti možnost, da o tem le sklepam. Mislim, da morda igrata vlogo tehnika oljnega slikanja, ki je znana po dolgotrajnosti in precejšnji kompleksnosti ustvarjalnega procesa, ter format, ki nakazujeta na daljše posvečanje delu. In predvsem seveda samo sporočilo in idejna podlaga za delo, ki ob analizi pokažeta širše ozadje same vsebine oz. trenutka, ki ga slika prikazuje – trenutka, ko se dve silnici umetnosti skoraj dotakneta, se pravi trenutka pred njuno združitvijo v popolnost tragedije.

nekaj grotesknega je biti človek živ mrlič nikoli zares hoditi po svetu nikoli zares ležati v zemlji nekje vmes ''živimo'' ljudje

V svoje delo vpletaš več kot samo umetnost. Kaj in kako? Od kod navdih?

Kje si dobil navdih za pisanje pesmi?

Navdih prihaja pravzaprav od povsod, iz vsakodnevnih stvari, predvsem pa iz besed samih, ki so na nek način osrednji motiv mojih pesmi. Tako nastanek kake pesmi povzroči stavek, ki ga nekdo izreče, besedna zveza ali pa ''wordcount'' na mojem word dokumentu. To so po navadi najbolj preproste in nenavadne stvari.

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

Kaj po tvojem mnenju pri tvojih pesmih izstopa?

Na to pa res ne znam odgovoriti in tudi mislim, da je odločati o tem pristojnost drugih ljudi. Če pa že moram kaj izpostaviti, je to postavitev pesmi na papirju. Na primer, da je drugi del pesmi zamaknjen v sredino pri vsaki pesmi, ki začne novi tematski sklop itd.

Predvsem se trudim in želim ustvariti nekaj, za kar se mi zdi upravičeno trditi, da je umetnost. Viri navdihov so najrazličnejši, dostikrat pa tudi meni ostajajo nelogični in nejasni – vpliv nezavednega na umetniško dejavnost, če smo Freudovski, in zakaj ne bi bili? Običajno v ta spekter zahajajo psihološke in filozofske teorije, celo matematične (da, profesor Simonič, celo matematične), posamezne besede, besedne zveze oz. njihova interpretacija in pomeni ter predmeti in fizične podobe v povezavi z metafizičnim, skratka nekakšna zmeda, ki je včasih smiselna, drugič spet ne. Ko ustvarjaš … Opiši, kako to zgleda? Kako najraje ustvarjaš, s katerimi materiali?

Upam, da to ne deluje preveč materialistično, ampak sem na nek način bolj vesel knjige, ki sem jo dobil ob nagradi, kot pa nagrade same, saj je knjiga resnično izjemna. Vsekakor pa nagrada predstavlja neko zunanjo potrditev, ki pa ne bo spremenila mojega načina pisanja, niti ta potrditev ni nekaj, kar bi si blazno želel. Gre predvsem za to, da dobiš neko povratno informacijo iz ''okolja'', ki ni tvoje lastno, torej ne pozna konteksta pesmi, in tako ugotoviš, če ima tisto, kar pišeš, vsaj neko sporočilno vrednost.

Vse se začne z neko osnovno idejo, ki se spremeni ali bolje rečeno spreminja v predstavo podob. Večinoma popolnoma nenamerno se med razmišljanjem podobe združujejo do točke, kjer vem, katere predstave podob želim upodobiti. Proces nastanka se potem prične s skico (ali več), ki se, ko sem dovolj zadovoljna, prenese na platno. Sledi najtežji in najdolgotrajnejši del – dodajanje barv, ki tvorijo življenje in realnost slike. Kar se tiče tehnik in materialov, mi je najbližje oljno slikarstvo, saj omogoča največ vizualnih efektov in je za delo veliko prijetnejše od akrilov (naj bi bila med redkimi, ki to mislijo). Je pa res, da je zaradi dolgotrajnosti včasih hudičevo težko realizirati idejo v tej tehniki, zato se večinoma poslužujem tudi risbe, predvsem s svinčnikom in kulico.

―― Mija Primec

―― Jerneja Potočnik

Kaj ti pomeni Prešernova nagrada?

drugi dom

Janina Ulbl Prvo nagrado na literarnem področju našega natečaja je prejela dijakinja MM1, vsestranska Janina Ulbl, ki je s svojo »izpiljenostjo in zanimivostjo«, kot so rekli, navdušila komisijo. Povprašali smo jo o njenem delu. Zakaj misliš, da je tvoje delo zmagalo na natečaju? Tako dober slog, vsebina ali kaj drugega? Od kod dobivaš navdih? Kaj sporočaš s svojim delom?

Prepričana sem, da so bila tudi ostala nagrajena dela kvalitetna in precej enakovredna, glede na to, da so podelili dve prvi in dve drugi nagradi. Težko rečem, kaj je tisto, kar je pri mojem pisanju izstopalo. Morda to, da je nekje vmes med poezijo in prozo, neke vrste pesmi v prozi. Gre za fragmente v obliki miselnih slik, ki sem jih povezala v celoto. Navdih najdem v detajlih iz vsakdanjega življenja, v odnosih med ljudmi, v umetnosti kot takšni. Moje pisanje je v osnovi način izražanja in čustvovanja. Je odpiranje notranjega sveta navzven. Mogoče se v tem skriva sporočilnost. Pišeš že dolgo? Izbrskala sem, da si napisala knjigo Kalejdoskop. Lahko poveš kaj več o tem? Slutim, da imaš rada knjige. Kakšne? Morda katera najljubša?

Lahko opišeš, kako zgleda pisanje? Tako kot v filmih, namizna svetilka, skodelica earl greya, ošiljeni svinčniki in pa hipster beležka?

Moram priznati, da mi je ta podoba zelo všeč, ampak v resnici je pisanje dosti manj mistično. Moje vključuje kavo in wordov dokument, občasno beležko ter neurejen tok misli, ki se oblikuje v besede. ―― Jerneja Potočnik

Ves delež sveta postaja poševen, obrača se, nosi težnjo po spremembi. Kot bi še zmeraj bil plošča in ne krogla. Kako je nedelja smiselna brez smisla. Kako kaj osmisliti. Kako se nasmehniti ob misli, da smisla ne potrebujem več. Česa manj pa tudi ne. Čakam. Čakam, da mine čas, da pozabim, da čakam, da se spomnim, na kaj čakam. Človek sem, čeprav tega sama ne bi nujno izbrala zase. Neznaten v svoji vsemogočnosti. Pogosteje živim navznoter kakor navzven. Ljudi raje zaznavam s pogledom, kakor da bi jih ogovorila in jim povedala, da jih opazujem. Trdili so, da mora umetnost biti lepa. Trdili so, da mora biti grozna. Trdili so, da sploh ne sme biti. Umetniška dela so precenili, razvrednotili, uničili. Med vsem tem jih tudi ustvarjali. Še vedno ne vem, zakaj. Zato ustvarjam. Kar napišem, ni več moje. Za lastništvo se borita moja senca in moj odsev. Senca je tisto, kar nočem biti; odsev tisto, kar bi rada bila. Ne eno in ne drugo nisem jaz. Če bi ljudje spadali k ljudem in jim ne bi pripadali, bi bilo lažje. Če bi si to priznali, bi postalo zares enostavno. Iztrgaj zadnjo stran, če ne maraš koncev. Zmečkaj jo do neprepoznavnosti in jo preberi. Kaj bolje? Zakaj odlagaš knjige tako, da jih boli, odprte in s hrbtom navzgor. Enako delaš z ljudmi, veš. Bi lahko bil individualist, če bi bil sam na svetu? Tvojo sobo so zgradili drugi, ti si se le naselil v njej. Ogledalo so ti nastavili drugi, ti si le zagledal svoj odsev v njem. Luč so vate usmerili drugi, ti si le bežal pred svojo senco. Tudi tvoja samostojnost je družbeni konstrukt.

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

V osnovni šoli sem najprej pisala zgodbice, kasneje sem objavljala bloge, nato sem prešla na pesmi v prozi. Kalejdoskop je izšel, ko sem bila v 9. razredu in je neke vrste pregled mojega takratnega ustvarjanja: spisov za natečaje, proznih odlomkov, tudi blogov. Včasih je zanimivo pogledati nazaj in videti, kako se je pisanje razvijalo. Da imam rada knjige … Ja, lahko bi se tako reklo. Rada imam knjige, ki pustijo vtis. Takšne, iz katerih si spontano zapomniš kakšen citat, ker ti je preprosto všeč. Izpostavila bi knjigo Senca vetra (C. R. Zafon) ali pa Tišina v oktobru (J. C. Grondahl), predvsem zaradi stila pisanja.

Nekaj odlomkov iz Janininega pisanja:

drugi dom

ALTER Avtorji: Tilen Berglez, Iva Bevc, Rok Šeško, David Mohorič

Lokacija snemanja: »» »» »» »»

Nastja Cvetrežnik

nagrada za glasbeno ustvarjanje

Kje dobivaš navdih za svoje ustvarjanje?

To je zelo težko na kratko opisati, ampak bom poskušala čim bolj strniti. Nikoli si nisem niti predstavljala niti razmišljala, da bom kdaj napisala kakšno skladbo. Pred tremi leti pa je Konservatorij za glasbo in balet Maribor ustvaril večer komponistov in vsak dijak je moral napisati eno kompozicijo. Tako sem bila primorana razmišljati o komponiranju. To je bilo zame nekaj novega, nisem vedela, kako se lotiti zadeve, zato sem kot pianistka sedla za klavir in začela igrati, ne da bi razmišljala, kaj sploh igram. Čez nekaj časa sem dobila ven eno melodijo, ki se mi je zdela zelo zanimiva, dodala sem ji enostavno spremljavo in glavna melodija je bila ustvarjena. V isti tonaliteti sem začela razmišljati o začetku skladbe, nato dodala nekaj modulacij in moja prva kompozicija je nastala. Pri naslednjih dveh skladbah sem dobila zamisel na podoben način, le da sem si upala biti nekoliko drznejša, dodala sem še druge inštrumente in nastali sta nagrajeni skladbi. Zahvala za navdih tretje skladbe gre predvsem moji sestri Darini, saj si je izmislila glavno temo, iz katere sem razvila celotno kompozicijo. Dobila si nagrado za skladbi El Viento Negro in DoKodeG. Zanima me, če bomo tudi tisti, ki skladb še nismo slišali, uspeli kdaj prisluhniti tvojim

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

stvaritvam?

V živo najverjetneje žal ne, ker smo obe skladbi že odigrali na različnih koncertih. DoKodeG lahko poslušate na You Tubu, El Viento Negro pa za enkrat še nikjer, vendar bom v kratkem tudi to skladbo dala na You Tube.

Mariborski park Čajek Glavna železniška postaja Maribor Mejna ulica 1

Čas snemanja: maj 2013 Režija: Tilen Berglez Scenarij: Iva Bevc Kamera: Rok Šeško Zvok: David Mohorič Montaža: Rok Šeško Montaža zvoka: David Mohorič Igrajo: »» »» »» »» »»

Lena Kocutar Ga. Kocutar Lin Japelj Alja Pehar Lara Volpe

Sinopsis: Lena je punca, ki ima prijatelje, simpatijo in skrbno ter ljubečo družino. A le ko zapre oči, je realnost povsem drugačna. Zgoščena razlaga: Eno dekle, ena želja, dve zgodbi. Včasih je pobeg v sanje edina rešitev. One girl, one wish, two stories. Dreams are sometimes the only solution.

lter je kratek film, s katerim se zagotovo lahko poistoveti mnogo najstnikov. Ker pa je za dober film potrebna več kot le dobra ideja, sem o nastanku filma povprašala njegove ustvarjalce. Kako bi opisali vaše sodelovanje pri ustvarjanju filma?

David in Tilen: Uporabljali smo zelo zanimive metode dela. Odnosi so bili zelo specifični; od časa do časa nismo bili preveč enotni in bili smo uporniški do svojih mentorjev. Lahko bi rekli, da je bilo kaotično, neorganizirano, improvizirano. Tudi sestanki so bili dokaj neproduktivni. Ampak na koncu je izpadlo v redu. Kje ste dobili navdih?

Tilen: Z Ivo sva dobila navdih na neštetih sestankih, v bistvu pa se natančno ne spomnim kdaj in kako. David: Jaz sem svoj navdih za glasbo, ki jo lahko slišimo v filmu, dobil ob gledanju nekega drugega risanega filma. In potem sem jo preprosto začel pisati. Ni pa vsa glasba moja, ker ni bilo dovolj časa, da bi napisal vse. Kaj vam je pri ustvarjanju predstavljalo največji izziv?

Z njo sem predstavila moj način komponiranja, predvsem dijakom in profesorjem II. gimnazije, ki za moje ustvarjanje do podelitve Prešernovih nagrad niso vedeli.

David in Tilen: Največji izziv so bile priprave. Iskanje lokacij, igralcev. To se nam je še bolj izrazito pokazalo pri kasnejšem projektu Knedli. Imeli smo tudi nekaj manjših težav pri montaži. Ko pa se enkrat začne snemati, potem tako vse steče. Največji problem so bile torej priprave, kar se na snemanju lahko zelo odraža. Sicer smo potem improvizirali in je dobro izpadlo …, ker tako zmeraj dobro izpade. (Smeh) Rok: Strinjam se z Davidom in Tilnom. Za konec bi še dodal, da je lepo videti, da se je trud izplačal. Film je presegel naša pričakovanja.

―― Maša Mikić

―― Mija Primec

Imaš kakšno povezavo za nas in nase bralce?

Torej povezava za DoKodeG je: http://www.youtube.com/watch?v=7YoeFC1CS4sali; enostavno vpišete na You Tube: Nastja Cvetrežnik in vam takoj vrže ven posnetek te skladbe. Kaj ti pomeni Prešernova nagrada?

drugi dom

Pomlad na Drugi

Spet smo prijadrali v tisti prijetni čas, ko se počasi poslavljamo od zimskih plaščev, ko sončni žarki grejejo klopce na dvorišču naše šole in na plano privabljajo dijake, ki so bili pretekle tri mesece „prilepljeni” na radiatorje, ko s šolskih hodnikov s pustnim rajanjem preganjamo zimo in kličemo pomlad.

udi letos se bo Druga iz zimskega spanja prebujala s sklopom gledaliških, plesnih, glasbenih, literarnih dogodkov ter razstav in predavanj, ki so namenjena dijakom, učiteljem, staršem in tudi širši mariborski javnosti. Letos bo Pomlad na Drugi trajala od 17. marca do 26. aprila. V Pomlad na Drugi bosta vključeni dve razstavi: Ptice Slovenije (17. 3.) in Družbene jalovosti (15. 4.). Kot vsako leto bomo lahko spremljali številna in raznolika predavanja za prav vse okuse:

Uživali bomo tudi v koncertih:

»»

Uroš Dokl: Po poteh sirskih beguncev – zgodbe beguncev iz

in 23. 4. ob 19.00);

»»

predstava dijakov iz bivših jugoslovanskih republik (7. 4. ob

19.30);

»» »» »»

plesna predstava II. gib (19. 4. ob 19.00). Letni koncert Drug orkestra (1. 4. in 2. 4. ob 19.30); koncert slovenske punk glasbene skupine Elvis Jackson na

Kulturnem maratonu (4. 4.).

Organizirana bodo tudi srečanja, kjer: bodo člani literarne delavnice predstavili svoje izdelke v

Iraka in Turčije (19. 3. ob 18.00);

literarnem zborniku (24. 4. ob 19.00);

»»

potopisno predavanje Viljema Podgorška: Brazilija med

svetovnim nogometnim prvenstvom in olimpijskimi igrami (24. 3. ob

se bodo med stene naše šole vrnili znani drugogimnazijci (8. 4.

in 16. 4. ob 12.00);

18.00);

»»

Seveda pa bomo imeli tudi Kulturni maraton, ki ga dijaki že nestrpno pričakujemo, na katerem bomo uživali v nastopih glasbenikov z naše šole, plesnih predstavah ter programu, ki ga pripravijo dijaki (Dijaška ustvarjalnost). Letošnji glavni gostje so skupina Elvis Jackson. Kulturni maraton bo 4. aprila ob 22. uri. Nikakor pa ne smemo pozabiti na vsakoletni Spring festival – Festival pomladi: literarno, gledališko, glasbeno, plesno, dramsko, novinarsko in likovno ustvarjanje dijakov iz več držav, ki jih bomo gostili drugogimnazijci. Spring festival bo potekal od srede, 9. 4., do nedelje 13. 4. Program je zelo pester in zanimiv in ne dvomim, da bo prav vsakdo našel nekaj zase. Ne zamudite številnih aktivnosti, ki vas bodo zdramile iz zimske lenobe in vam popestrile pomladne dni.

Marko Jeran: Znanost in umetnost svetlobnih reakcij –

luminiscenca, forenziki in kresnice (26. 3. ob 18.00);

»»

potopisno predavanje Mojce Zidarič: Potep po Bližnjem vzhodu

»» »»

Zoran Simonović: Cepiva – da ali ne? (2. 4. ob 18.00); potopisno predavanje Franca Goloba: Litva – manj znana

država EU (7. 4. ob 18.00);

»»

Renata Salecl: Potrošniška kapitalistična družba: Kako obilje

izbire povzroča strah in nesvobodo (9. 4. ob 17.30);

»»

dr. Maja Lamberger Khatib: Feministična gibanja v arabskem

svetu (14. 4. ob 19.00).

Zvrstile se bodo tudi številne gledališke in plesne predstave: »»

Muzikal Romeo in Julija v izvedbi English Student Theatra (20.

3., 18. 4., 25. 4. in 26. 4. ob 18.00);

»»

Fiziki gledališča Gnosis (21. 3. – premiera, 22. 3. ob 19.00, 27. 3. ob

19.30 in 28. 3. ob 18.00);

»»

Boeing, Boeing gledališča Druga scena (21. 4. – premiera, 22. 4.

―― Lana Sattler

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

(31. 3. ob 18.00);

se bo 16. aprila ob 18.30 odvijala Frankofonija.

drugi dom

Matematična klinika brez bolnikov Vsi poznamo tisti grozni občutek nekaj dni pred matematičnim testom, ko se zavemo, da je v našem znanju matematike prevelika luknja, da nismo dovolj vadili, da ne razumemo snovi, ali pa se preprosto bojimo, da bomo zaradi strahu na testu „zmrznili”. Grabiti nas začne panika in ne vemo, kako ukrepati. Na Drugi gimnaziji se je v začetku šolskega leta pojavila rešitev za tovrstne probleme, Matematična klinika pod okriljem matematičarke Ane Pušnik in psihologinje Tare Horvat. Profesorici sta si zamislili eno šolsko uro na teden, kjer se dijaki v sproščenem vzdušju navajajo na spretno rabo matematičnih gradiv, samostojno delo in omilijo strah pred matematiko, kar bi pripomoglo k doseganju boljših rezultatov na testih. Zveni zares dobro, kajne? A zakaj potem dijaki klinike ne obiskujemo? Smo drugogimnazijci res tako pametni in samozadostni ali pa nas je samo sram priznati, da potrebujemo pomoč?

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

rojekt Matematična klinika izvira iz ZDA, kjer so tovrstne klinike množično obiskane in uspešne. Tam so dijaki in študenti pripravljeni plačati visoke zneske za ure psihološke priprave na matematične teste in to tudi redno počnejo. Na naši šoli nam je to omogočeno zastonj, a kliniki kljub temu primanjkuje bolnikov. Morda je ta vsekakor nenavadna ideja preveč napredna za naš prostor ali pa preprosto potrebuje čas, da bo padla na plodna tla in dozorela. Na poti k napredku nas pogosto ovira strah pred neznanim in mogoče je prav to vzrok za tako nizko udeležbo na Matematični kliniki. Mogoče dijaki ne vedo, kaj točno naj bi tam počeli, in se zato raje odločijo, da se bodo na test pripravljali sami, ker so tega pač vajeni. A to je malo verjetno, saj konec koncev številni dijaki vsako leto iščejo zunanjo pomoč pri učenju matematike in tudi tam ne vedo, kakšen bo njihov inštruktor in kako bodo potekale dodatne ure matematike. Poleg tega je bila Matematična klinika dobro promovirana in vsi smo takoj razumeli, za kaj točno gre pri tem projektu. Če torej ni krivo to, kaj potem je? Drugogimnazijci, vajeni samih petic iz osnovne šole, se očitno sramujemo svojega neznanja ali niti sami sebi nočemo priznati, da morda potrebujemo pomoč. Sram pomeni svarilo, da kršimo notranjo potrebo biti dober, boljši, morda najboljši. Ta potreba izhaja iz želje slediti idealu in narediti vse, da boš upoštevan. Ker skušamo slediti ostalim, ki nas v znanju morda prekašajo, lahko naša matematična samozavest utrpi hude rane in to se vidi na testih. Matematična klinika skuša rešiti ta problem, a kaj ko je sram včasih očitno premočan, da bi se umaknil želji po napredovanju. Očitno je za nekatere dijake misel, da bi se izpostavili in pred peščico drugih dijakov priznali, da potrebujejo pomoč,

nepredstavljiva, kar me čudi, saj na naši šoli slovimo po medsebojni pomoči ne le med sošolci, temveč tudi med profesorji in dijaki. Številni obiskujejo dodatne individualne ure s profesorji, ki velikodušno ponudijo svojo pomoč, in sprašujem se, če se Matematična klinika res toliko razlikuje od le-teh. Edina razlika je, da je klinika namenjena skupini dijakov, in mogoče je to razlog, da je nekatere sram, kar pa je precej absurdno. Je mogoče, da dijaki Druge ne potrebujemo pomoči in zato ne obiskujemo Matematične klinike? Povprečja ocen so sicer precej visoka, a v vsaki generaciji se znajdejo številni, ki bi jim koristila pomoč pri matematiki. Najhuje je to, da se za test veliko učijo, a se potem „prikrade tisti znani strah, ki jim prepreči, da bi svoje znanje prelili na papir”, kot je profesorica Ana Pušnik dejala v novembrski številki Borca. To se lahko zgodi vsem, od tistih, ki jim že grozi popravni izpit, do tistih s štiricami in peticami, zato je kandidatov, primernih za Matematično kliniko na šoli ogromno. Morda pa naša samozavest včasih prekaša naše znanje in nas, čeprav je malo verjetno, to rešuje na testih? Matematična klinika je zares dobra stvar in škoda je, da je ne obiskuje več dijakov. Čeprav moram priznati, da je tudi sama še nisem obiskala, ker sem menila, da je moje znanje dovolj dobro, se zdaj zavedam, da bi mi klinika gotovo koristila, ker pravzprav ne gre le za inštrukcije matematike, temveč predvsem za psihološko pripravo na test. Zakaj bi se tega torej ogibali, če je nekaj ur Matematične klinike morda tista zadnja stopnička, ki nas bo pripeljala do boljše ocene pri matematiki? (Več o Matematični kliniki si preberite na simpatični spletni strani: https://sites.google.com/a/druga.si/ matematicna-klinika/home.) ―― Lana Sattler

drugi dom

ALI

MORAMO ŽENSKE NA TOALETO V DVOJE, DA PREVERJAMO SVOJO LEPOTO?

VALENTINOVO BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

esetletje je minilo, odkar šolski časopis Borec na dan zaljubljencev – valentinovo – poskrbi, da si dijaki na šoli lahko izmenjajo kratke misli, sporočila z zaupno vsebino ali pa zgolj izrazijo simpatijo osebam, ki jih imajo radi na tak ali drugačen način. Letos smo s tradicionalno akcijo začeli že nekaj dni prej kot običajno, saj je bil 14. februar petek in na nesrečo vseh šolskih zaljubljencev informativni dan. Predal se je začel polniti že v torek. Prof. Mikić pa je moral borčev nabiralnik prvič izprazniti že v četrtek – zaradi količine pisem. Pisma in sporočila smo razdelili v ponedeljek, 17. februarja, v času obeh glavnih odmorov. Nabralo se je preko 300 pisem in sporočil. Niko Šetar in Ema Duraković sta fant in dekle, ki sta dobila največ sporočil in si na ta način prislužila kosilo v dvoje (vsak od njiju) v Trattoriji Padrino. ―― Maša Mikić

kozi odraščanje se spola vedno bolj oddaljujeta. Moški več ne razumejo žensk, kot so jih nekoč, ko so se še igrali skupaj v istem peskovniku, prav tako dekleta mine potrpežljivost, ki so jo gojile prej. Moški odpotujejo na Mars, ženske pa na Venero. Zgornji odstavek je verjetno najbolj stereotipen začetek kolumne o žensko-moški problematiki. Vendar se zavedam, da dejansko stanje še zdaleč ni tako črno-belo, kot nam ga radi predstavijo. Delitve na moška in ženska opravila je počasi že stvar preteklosti in spola ne določujejo več zanimanja in dejavnosti. Menim, da je prav tako, saj kalup stereotipov le omejuje ustvarjalnost nove generacije. Vendar pa se razlike še (in se vedno bodo) pojavljajo v določenih navadah. Ne veste, kaj imam v mislih? Pri zgodovini je prof. Mikić postavil vprašanje celotnemu razredu: »Zakaj ženske hodijo na stranišče v paru?« Vprašanje se je na začetku zdelo silno enostavno, ko pa smo nanj poskušali odgovoriti, pa se je pojavila težava. Moškemu delu razreda se o odgovoru ni niti sanjalo, dekleta pa se niso mogla poenotiti. Zato sem se odločila ugotoviti, kaj je vzrok plemenskim tvorbam, ki vsak odmor potujejo proti straniščem. Raziskovanja sem se najprej lotila s spraševanjem naključnih dijakov po šolskih hodnikih. Odgovori pri moški strani so se gibali nekje med: »Po moje hodijo tja, da se gledajo, kak' so na WC-ju.«, »Verjetno zato, da se lahko pogovarjajo na samem.« in » Kaj te jaz vem.« Dekliški del pa je večinoma odgovarjal, da je temu tako, ker je to pač navada in ker si na WC-ju lahko popravijo make up. Z odgovori nisem bila zadovoljna, zato sem se odločila trditve preveriti v praksi. Pripetilo se je, da sem skupaj s dvema sošolkama čakala na plavanje (oh, te slavne IŠ-ure ...). Onidve sta se odločili, da odideta na WC, medtem ko sem se jaz odločila počakati zunaj z namenom, da jima kasneje sledim na stranišče in ugotovim, o čem teče pogovor. To sem tudi storila – in kaj sem ugotovila? Pogovarjali sta se o meni, šimfali kot radi rečemo. (Hvala bogu nisem slišala nič pretirano slabega.) Torej dragi fantje: dekleta hodijo skupaj na stranišče zato, da lahko v miru opravljajo. V teh prostorih se izmenjujejo najnovejše informacije o tem, kdo je bil s kom v petek zvečer in komu je se ponesrečila kombinacija oblačil. Dekleta, niti ne poskusite zanikati. ―― Ana Vilhelmina Verdnik

drugi dom

Kaligrafija, 饺子, in vrtec Tezno

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

Zadnji teden januarja so se po šoli začele, kamorkoli si prišel, pojavljati podolgovate, rdeče, lepo okrašene brošure, ki so vabile k udeležbi na aktivnostih v okviru »Kitajskih dni na Drugi«. »Kaj je zdaj spet to?« je bilo najpogostejše vprašanje, slišano s strani mojih sošolcev, znancev in drugih dijakov. »To je priložnost za nekaj novega, redkega (beri: vzhodnega) na Drugi. Pravzaprav, če smo odkriti, na kateri koli šoli,« sem si mislil, ko sem s precejšnjim navdušenjem prebiral brošuro in se odločil, da se bom udeležil vseh tam omenjenih aktivnosti, če bom le imel čas.

30. 1. 2014 je potekla prva delavnica: kaligrafija. Prvi šok sem doživel, ko nas je namesto kitajske učiteljice ob kupu tušev, knjig, čopičev in riževega papirja pričakala Slovenka. Na srečo se je izkazalo, da je gospa Ana Vindiš na področju kitajske umetnosti izjemno izkušena in nam je namenila krasno razlago tako teorije kot metode. Za začetek nam je seveda razložila, kaj sploh je kaligrafija. Kaligrafija je umetnost lepopisa – v tem primeru zapisovanja kitajske pisave s tušem in čopičem. Zveni preprosto: čopič namočiš v tisto črno brozgo, narediš nekaj črt in nastane ena izmed tistih krac, ki jih vidimo na zadnji strani poceni izdelkov in vsakem drugem porcelanu. Niti približno! Ko ti že dvajsetič spodleti napisati črko, ki nima nič več kot tri poteze, se začneš počutiti skrajno butasto in se morda rahlo sramovati prejšnjega podcenjevanja. Delavnica se je dokaj hitro prevesila v likovno, slej ko prej smo namreč ugotovili, da je to, kar mažemo na papir, še zelo daleč od tistih lepih, navidezno spontanih in genialno minimalistično urejenih znakov, ki smo jih prej videli v knjigah, in da je naša učiteljica v kitajski tehniki slikanja še dosti bolj izvedena kot v kaligrafiji. Začeli so nastajati ne le novi motivi, ki za kitajsko umetnost niso značilni, pa vendar v izvedbi tuša in čopiča izgledajo odlično, temveč celo nove tehnike. Ob koncu smo se vsi strinjali, da se delavnica mora ponoviti. Pa ne kaligrafija, kitajsko slikanje! Vseskozi med prvo delavnico sem bil presenečen nad rekordno nizko udeležbo. Bilo nas je šest. Se na naši šoli tako malo ljudi zanima za umetnost? Ali na naši šoli tako malo ljudi zanima tuja kultura? Kaj je to? Nek kulturni nihilizem ali pa skrajno pasivna ksenofobija? 6 dijakov od skoraj 800. Res, človek tega ne bi pričakoval na šoli, ki se ima za, ali bolje, katere dijaki se imajo za kulturne, razgledane itd. Kar se tiče števila udeležencev pa je bila kaligrafski delavnici pravo nasprotje delavnica kitajske kuhinje. Ob pričakovani udeležbi kakšnih 8 ljudi sta organizatorici razpostavili 8 miz v predprostor kuhinje, a je čez dobrih deset minut, ko se nas je nabralo že

nekaj čez dvajset, postalo kristalno jasno, da se selimo v jedilnico. Tam se nam je razkrilo tudi dejstvo, da naša šolska »kuhinja« premore dva valjarja, dve deski in približno šest nožev, ki bi s težavo prerezali maslo, kaj šele kaj tršega. Zelo očitno premalo, da bi lahko efektivno delalo deset, kaj šele skoraj trideset ljudi. Tako smo kuharsko delavnico spremenili v delo po skupinah. Naša učiteljica (tokrat navsezadnje le Kitajka) nam je postopek priprave razložila po svojih najboljših močeh, čeprav so nam bile količine sestavin podane kot v kakšnem receptu moje babice – se pravi opisno, brez vsakršnih merskih enot ali drugačne skupne orientacije (»a lot offlour«, »not muchegg«, »justenoughsalt« …). Slej ko prej smo opazili tudi, da je oblikovanje cmočkov, ki smo jih izdelovali, precej težje kot izgleda. Naposled je končno napočil trenutek, na katerega smo, iskreno povedano, čakali vsi – trenutek, ko lahko svoje cmočke skuhamo in pojemo! Ampak nekaj-in-dvajset evropskih porcij cmočkov bi potrebovalo več kot en lonec vrele vode na eni električni plošči, a kaj ko naša menza nima kaj dosti več kot to. Da bi si potešili naraščajočo lakoto, smo med tem, ko so se cmočki kuhali, iz odvečnega nadeva naredili neke vrste kitajske pleskavice, kar je v danem trenutku pritegnilo precej več pozornosti kot cmočki sami. Ko so bili slednji navsezadnje le kuhani, smo razočarano ugotovili, da imajo pa bolj malo okusa – najverjetneje smo jih premalo začinili. Ni še minilo pet minut, ko se je pojavila ideja: »Specimo jih s sirom, pa pol s kečapom jejmo!«. Čeprav smo v tistem trenutku uničili del kulture, ni to nikogar pretirano motilo. Tudi naša kitajska učiteljica si je z veseljem postregla s slastnim produktom te fast-food fuzije. »Če smo se že ukvarjali s kaligrafijo in cmočki, se spodobi iti še na zaključno prireditev,« sem poskušal najti plemenitejši motiv za obisk praznovanja kitajskega novega leta kot je končna pogostitev. Lansko izvedbo te prireditve sem si namreč zapomnil kot mnogo predolgo, proti koncu že prav zateženo in vsaj na videz nekoliko neorganizirano.

drugi dom

Moram reči, da je letošnja izvedba presenetila. Vsekakor je bila bolj kratka in jedrnata ter se je mnogo bolj fokusirala na dejansko kitajsko novo leto kot lani, ko je šlo bolj za predstavitev kitajske kulture v splošnem. Pozitivno so presenetili predvsem drugogimnazijci, ki so odpeli kitajsko pesem o prijateljstvu, pa tudi otroci iz vrtca Tezno, ki so se v svoje vloge v kratki predstavi, ki so jo odigrali oz. odplesali, prav neverjetno vživeli. Šolarji iz OŠ Bojana Ilicha so izvajali pesem Ti, moja rožica ansambla Modrijani v kitajščini, kar bi bila zelo dobra in izvirna ideja, če ne bi večina ljudi že vedela za You Tube posnetek z isto vsebino, medtem ko njihove razglašene izvedbe tudi ne morem pretirano hvaliti. Nastopili so tudi dijaki Gimnazije Ptuj, katerih točko pa lahko žal opišem le kot žalitev kitajskega senčnega gledališča, dvomim pa tudi o količini vloženega dela na lektorskih vajah, ki naj bi jih imeli, glede na to, da so me (človeka, ki ne zna niti besede kitajsko) po njihovi točki od naglasa pošteno bolela ušesa. A ne posvečajmo se samo nastopajočim, poglejmo še občinstvo. Presenetljivo malo je bilo dijakov, naštel sem nas morda 10 (če ne upoštevamo nastopajočih in tehnike, seveda), bilo je nekaj več, a še vedno malo profesorjev, večinoma pa je bilo občinstvo

sestavljeno iz staršev, tet, dedkov in babic mlajših nastopajočih. Na svoje začudenje sem – zgroženo – med temi (naj poudarim: ODRASLIMI) ljudmi zaslišal pripombe kot npr. »Ooooo, glej to, Kitajci!« ki jo je neprimerno glasno svojemu partnerju posredovala neka ženska, na kar je ta odvrnil: »Men' so ful smešni.« Od naključnih članov publike sem slišal še nekaj podobnih opazk in se le težko zadržal, da nisem odvrnil kakšne pikre. Enostavno se čudim, da se v 21. stoletju na kulturnem dogodku pojavijo ljudje, ki se ob pogledu na pripadnika tuje rase začnejo obnašati, kot da so v živalskem vrtu. A smo kot družba res tako zaostali, tako brez spoštovanja ali vsaj spoštljivega odnosa? Povzamem lahko, da so kitajski dnevi na Drugi dober koncept. Ker poteka šele drugo leto, mu moramo oprostiti manjše organizacijske težave, a ko se uteče, ima po mojem mnenju potencial, da preraste v neko temeljno aktivnost za izobraževanje udeležencev kitajskih dni (ki bi, upajmo, izvirali iz čim širše javnosti) o tuji kulturi ali pa vsaj vzpodbudi nek zdrav odnos do le-te, saj v času naraščajoče in neizogibne globalizacije tak odnos do vseh tujih kultur, ne le kitajske, nujno potrebujemo, če ne želimo obveljati za vase zagledane netolerantneže. ―― Niko Šetar

Nataša Ban, sinologinja, koordinatorica kitajskega jezika in kulture na II. gimnaziji Maribor

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

S praznovanjem kitajskega novega leta so se zaključili drugi kitajski dnevi, ki jih je Druga organizirala ob pomoči Konfucijevega inštituta v Ljubljani. Namen tega pilotskega projekta je bil spoznavanje in približevanje kitajske kulture, tradicije in umetnosti dijakom II. gimnazije Maribor. Razstava Druga na Kitajski in Kitajska na Drugi je ponudila pregled dosedanjega spoznavanja in povezovanja obeh svetov. Delavnici kitajskega slikanja in kaligrafije ter priprave kitajske hrane sta želeli dijakom predstaviti kitajsko kulturo. Delavnici sta bili med dijaki zelo lepo sprejeti, sodelovanje je bilo več kot odlično. Hkrati sta bili delavnici tudi za učitelje nekaj posebnega. Na njih je prišlo do sinergije obeh kultur, saj so dijaki povezali na novo naučene veščine s spretnostmi in domišljijo, ki jim je domača. Tako so nastala sodobna umetniška dela, narisana samo s čopičem in črnilom. Recept za pripravo kitajskih cmočkov pa so dijaki obogatili z dodatkom sira in kečapa. Okus, ki so ga ustvarili, je bil tako prefinjen, da je celo kitajska učiteljica pohvalila njihovo stvaritev. Osrednji dogodek in hkrati zaključek Kitajskih dni na Drugi se je zgodil s praznovanjem kitajskega novega leta. Prireditev je zelo lepo uspela, navdušenje nad nastopajočimi in njihovim programom pa je bilo jasno razbrati iz aplavza občinstva. Prijetno druženje po koncu prireditve ob okusni kitajski hrani je celotno dogajanje zaokrožilo v popolno celoto. V prihodnost in se lahko veselimo novih projektov, ki skozi spoznavanje drugačnosti širijo zavest o enakosti.

drugi dom

ronanje n a dvo r u I I . gi m n a z ij e

kralji / BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

N o m ini r a n c i z a k r a l ja šo l e so :

Vid Janša, MM2

Miha Klasinc, MM2

XX Gnosis XX EST XX dogodki na šoli (priprava, vodenje) XX tenis XX Filmska šola

XX XX XX XX

član Drug' orkestra pisanje člankov za Borca tekmovanja iz znanja gostitelj na Spring festivalu

Bruno Marinič, MM2

Dorijan Šilec Petek, 4. D

XX XX XX XX

XX Svinjak; Trnjeva, a ne liturgična krona XX Romeo + Julija (Video) XX You Need the Glass and You Need the Milk XX Debatni klub II. gimnazije XX Prešernova proslava 2013

My Camp 2011 EUSO 2012 srebrna medalja MEF 2013 1. mesto 1. nagrada na Prešernovem natečaju

Nik Šabeder 4. D

Žan Miha Šulek, 4. Š

XX rock 'n' roll dogodki (Droogstock, Kulturni maraton) XX Spring festival XX Dijaška skupnost XX Mladinski parlamenti (EEYP, MUN) XX mednarodne izmenjave

XX priprava sproščenih šolskih prireditev XX šolski cajtng Borec XX pomoč pri športnih prireditvah XX tekmovanja iz logike in matematike

drugi dom

Šolski časopis Borec že 16 let organizira izbor kralja in kraljice II. gimnazije Maribor. Kandidate (nominirance) predlagajo dijaki tretjih letnikov. Med šestimi dijaki in šestimi dijakinjami, ki dobijo največ glasov in so nominirani, volimo kralja in kraljico. Volitve za ta laskavi naziv so tri dni pred maturantskim plesom, udeležijo pa se jih lahko dijaki II. gimnazije, profesorski zbor in vsi zaposleni na šoli. To ni lepotno tekmovanje, čeprav sta izvoljena zagotovo tudi lepa, izbor kralja in kraljice tudi ne pomeni, da izvoljena morata biti briljantna in odlična učenca, čeprav sta lahko tudi to. Izbrana tudi nista najbolj navihana, pa tudi ne najbolj pridna. Kraljica in kralj šole naj postaneta osebi, ki najbolje utelešata ideal dijakinje oziroma dijaka naše šole – to pa je vsestransko aktiven, odgovoren in zanesljiv mlad človek, ki mu uspeva usklajevati šolske in obšolske obveznosti tako, da je uspešen v obšolski aktivnosti, ne da bi ob tem trpela učni uspeh ali prisotnost v šoli. Zmagovalec in zmagovalka sta svečano razglašena na maturantskem plesu.

kraljice N o m ini r a nk e z a k r a l ji c o šo l e so :

Lucija Harum, 4. d

Ines Horvat Menih, MM2

XX EST in Šola muzikala XX vokalna skupina Druga harmonija XX vodenje in sodelovanje na različnih prireditvah XX sodelovanje v predstavi Svinjak; Trnjeva, a ne liturgična krona XX Šolska atletska ekipa

XX dobrodelna aktivnost (Special Olympics, prostovoljka, Interact Club Maribor) XX Filmska šola II. gimnazije XX športna ekipa II. gimnazije XX EST XX izmenjave (kitajska, francoska, Spring, Slovenj Gradec, srbska)

Mateja Pokrivač, 4. š

XX branje šolskih okrožnic XX sodelovanje pri Gledališki šoli in gledališču Gnosis XX vodenje prireditev XX snemanje videov o koncu sveta, o poslavljanju četrtih letnikov za šolsko FB-stran XX snemanje prispevka za Droogstock

XX 4 x osvojen naslov državnih prvakinj v ekipnem SŠ tekmovanju v atletiki XX 4 x državna SŠ prvakinja v atletiki XX priprave na tekmovanja iz fizike

Nika Šijanec, 4. a

Ema Trobentar, 4. d

XX šolsko tekmovanje v odbojki XX ŠKL odbojka XX izmenjava z Nemčijo

XX XX XX XX

izmenjava z Izraelom, novoletni koncerti, Dijaška skupnost Maribor vodenje informativnih dni

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

Špela Kosi, 4. c

drugi dom

INES HORVAT MENIH Si v solato daš koruzo?

Ooo, a to tudi gre? Ja, po navadi si kar v koruzo dam nutelo, še boljši pa je paradižnik z nutelo, in grah seveda (priporočam! Zdrav obrok z energijo za ves dan.). Same listnate solate pa takrat na surfanju ni bilo na jedilniku, je premalo kalorična in … nobenemu se je ni ljubilo pripravljati. Imaš raje, da je WC-papir obrnjen proti tebi ali proti

n a dvo r u I I . gi m n a z ij e

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

ronanje

steni?

LUCIJA HARUM Si v solato daš koruzo?

Vedno. S korenjem in jogurtovim prelivom. Imaš raje, da je WCpapir obrnjen proti tebi ali proti steni?

Proti meni. Definitivno. Sovražim, ko je papir obrnjen obratno in ga zato začnem vrteti v nasprotno smer. Bi raje živela v fitnes učilnici ali v 1L2?

Če že moram, fitnes. Ima ogledala, ni mi treba po stopnicah in še hrana je blizu. Knjig si pa tako ali tako ne morem izposojati, ker me imajo v knjižnici na črni listi. Čaj ali kava?

Kava. Ali pa čaj. Saj ne vem. Tale je težka. Katera pesem se ti je zavrtela v glavi, ko si slišala, da si nominirana?

Že dva tedna si neprestano pojem »Let it go«. Tudi takrat sem si jo, ko sem izvedela za nominacijo. Kje te oboževalke/ oboževalci najdejo po pouku?

Najverjetneje v teatru. Če me ni tam, sem morda v 2D4.

No, dokler je WC-papir, mi je čisto vseeno; carji so Kitajci, ki se jim s takšnim problemom sploh ni treba ukvarjati. To je isto vprašanje, kot bi rekel: ali imaš raje, če se vrata stranišča odpirajo proti tebi ali navzven (kajti tudi ta problem je na Kitajskem odveč). Je pa pri njih čisto odvisno, ali obiščeš javne WC-je ali si pri kom doma, namreč pri slednjem bi bila tema razprave, ali imaš raje, da je blazina za sedenje na straniščni školjki modre ali roza barve. Drugod po svetu bi se najverjetneje pojavila zelo različna vprašanja glede teh izjemno uporabnih prostorov oz. bolje rečeno, naprav, vodnih sistemov – žal še nisem odkrila vseh kultur našega planeta, da bi svojo hipotezo potrdila, in – še dobro – to niti ni moja motivacija za potovanja. Torej so vprašanja o straniščih zelo kulturno pogojena, kajti celo v naši majhni Sloveniji ni nujno, da naletiš na rolice papirja (ki jih lahko po mili volji obračaš, da te več ne iritirajo), temveč se da najti na primer WC-papir, ki so posamezni listki, ki jih poskušaš izbezati iz tiste plastične škatle. Bi raje živela v fitnes učilnici ali v 1L2?

Bi najprej morala kontaktirati najemodajalce, da mi prostore sploh razkažejo, potem pa vprašati za ceno, kateri bodo moji cimri, do kolkih zvečer smo lahko glasni … Čaj ali kava?

Uh, odlična ideja za raziskovalno nalogo! Bom pa rekla, vsakega v pravi meri (za katero ne bi vedla, kolikšna je). Mimogrede, priporočam branje odseka iz moje raziskovalne naloge: »Potemtakem je teh nekaj minut več, ki so potrebne za pripravo čaja ali obroka iz sveže rastline, ki vsebujejo naravno prisotne sinergistične komponente, skoraj neznatnih v primerjavi s pozitivnim učinkom na zdravje (čeprav je bilo v Indiji izredno pogosto pitje zelenega čaja (več kot en liter dnevno) povezano z rakom na požiralniku, vendar so takšna opažanja morda posledica pitja vročega čaja in ne zaradi prevelikega odmerka antioksidantov v njem (Bouayed in Bohn, 2010)).« Katera pesem se ti je zavrtela v glavi, ko si slišal, da si nominiran?

John Cage: 4'33''. Ko se je skladba odvrtela, pa: Griegova In the hall of the Mountain King. Kje te oboževalke/oboževalci najdejo po pouku?

Vsepovsod, samo pokličejo me naj, da določim točne koordinate zemljepisne širine in dolžine, sicer pa nimam več pouka, hah :D Tako da imam zdaj še več časa za naklepe o spremembi naše politike.

Vid JanŠa Si v solato daš koruzo?

Ne. Se je pa ne branim, ako je ta že vstavljena. Mora pa biti seveda dobro zalita s prelivom in po možnosti obložena z drugimi živili. Kumarice, rdeča pesa ali pa tudi korenček, vse to so legitimni dodatki k solati (seveda ob pisanju upoštevam, da je tista osnova vseh jedi, nosilec maščob in proteinov, že vključena v porcijo – meso namreč, kajti dan brez mesa je kot dan brez sonca). Ampak tako nasploh, imam rad solato s koruzo. Težava je, da je hladilnik ali špajza, kjer koli je pač shranjena koruza, največkrat precej oddaljena od tistega centralnega krožnika oziroma sklede, v katero si dajem solato. In ker se takrat raje prepričam, da sem fizično hendikepiran, kot pa da bi se odpravil po dodatek, največkrat ostanem z uravnoteženo kombinacijo za omnivorjanca. Imam pa zato toliko bolj rad EatSmart in kaj podobnega ... Imaš raje, da je WC-papir obrnjen proti tebi ali proti steni?

Najpomembnejša stvar, ki jo lahko najdemo v prostoru z najbolj kraljevskim dovodom v kanalizacijsko cev, mora biti seveda karseda udobno v dosegu tistega, ki v trenutku potrebe sedi na tistem belem prestolu. Omogočati mora najbolj popolno kombinacijo nežnosti ob stegu in upora ob potegu roke, ki bo omogočala, da bo le-ta (roka) lahko nato v neprekinjenem gibu odtrgala pravšnji delček tega cenjenega papirja in potovala od njega pritrditvenih konstrukcij do spodnjega izhoda človeškega prebavnega sistema. In moje izkušnje trdijo, da je to nemogoče opravilo, je pa sam postopek bolj uspešen, ko je WC-papir obrnjen proti meni. Bi raje živel v fitnes učilnici ali v 1L2?

1L2. Mislim, da bi lažje živel brez ogromnega ogledala kot pa treh lukenj v zunanji svet. Da bi se raje vsak dan šetal po stopnicah in imel nato možnost občudovati, kaj mi je uspelo. Da bi lahko devetindvajsetkrat totalno pobesnel, razbil računalnik, miško in ekran, pa bi mi kak računalnik še vedno ostal. Da bi lahko na stara leta, kot dedek, preklinjal in nergal nad mladino zunaj iz udobnosti svojega naslanjača. Čaj ali kava?

Čaj in kava. Zjutraj seveda kava – da prideš do šole. Dopoldan kava – da preživiš pouk. Popoldan kava – da se pripraviš za učenje. Zvečer čaj – da v miru prokrastiniraš (in ker se RES moraš spraviti v posteljo ob normalnem času, je kava premočna). Bolj pozno v večer, ko ti mama že pride zaželet lahko noč, kava – da boš lahko čez noč nadoknadil vse, česar nisi naredil med pitjem čaja. In ponoči čaj – da ti je toplo, ko gledaš failarmy. Zjutraj pa spet kava. Katera pesem se ti je zavrtela v glavi, ko si slišal, da si nominiran?

Brez kakšnega posebnega razloga: The White Stripes – 'Seven Nation Army'. Kje te oboževalke/oboževalci najdejo po pouku?

MIHA KLASINC Si v solato daš koruzo?

Med drugim. Imaš raje, da je WCpapir obrnjen proti tebi ali proti steni?

Proti meni. Bi raje živel v fitnes učilnici ali v 1L2?

1L2. : ) Čaj ali kava?

Čaj. Katera pesem se ti

BRUNO MARINIČ

je zavrtela v gla-

Si v solato daš

vi, ko si slišal, da si

koruzo?

nominiran?

Jay-Z & Kanye West – Niggas in Paris. Kje te oboževalke/ oboževalci najdejo po pouku?

Na Facebooku.

Ja. Imaš raje, da je WCpapir obrnjen proti tebi ali proti steni?

Samo da je. Bi raje živel v fitnes učilnici ali v 1L2?

1L2. Ne vem, katera učilnica je to, ampak ima okna … upam. Čaj ali kava?

Čaj. Katera pesem se ti je zavrtela v glavi, ko si slišal, da si nominiran?

The National Graceless. Kje te oboževalke/ oboževalci najdejo po pouku?

Jezdarska ulica 8b, 2000 Maribor, vsak petek ob pol šestih, šestih pa še v 2L1.

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

Gnosis, EST, vodenje dogodkov na šoli, tenis, IE Junior Advisory Board, podjetniški krožek, klub kreativnega razmišljanja ... Torej najdejo me nekje na šoli. Amfiteater najverjetneje. Če pa me ni v amfiteatru, pa verjetno s Pešhondo kruzam nekje po šoli. Bom pa še ilustriral z zgodbo. Z zgodbo o kmetu, njegovi kmetici, kmetičih in takšni ljubki kokoški, ki kmet poimenoval jo je Koki (pa še sam ne ve zakaj). Namreč v času, ko je živel, je kmet imel en tehnološki problem. Namreč kontracepcija še ni tako zelo napredna bila, je zaščita bila še štrikana. Ampak to sploh ni pomembno. Pomembno je, da ti to še vedno bereš. Hvala ti. V redu si. Kul si. Carica si./Car si. Rad te 'mam (no homo). Ajde. Uživaj. Res ne, nisn si mislo, da boš to še vedno bral. Sej, ful dobro, ne, meni je všeč. Če hočeš še kaj o kmetu in njegovi Kokici izvedet, me poišči med odmorom, pa ti celo zgodbo razložim. Ko me zagledaš, se ti sam ftrgaj tam sredi hodnika, pa ga zadensaj, ziher pridem pogledat, ko te opazim. Sam zaj pa res ajde.

drugi dom

intervjuji

drugi dom

» ŠPELA KOSI Si v solato daš koruzo?

Koruza je enakovredna kisu in olju, brez nje solata ne more biti prava solata. Imaš raje, da je WC-papir obrnjen proti tebi ali

n a dvo r u I I . gi m n a z ij e

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

ronanje

proti steni?

Nujno mora biti obrnjen proti meni. Takšne stvari me grozno motijo. In zato WC-papir, ki je obrnjen proti steni, tudi obračam. Vsaj doma. In se vedno čudim, zakaj drugih to ne moti. Bi raje živela v fitnes učilnici ali v 1L2?

Ste kdaj pomislili, kako se počutijo profesorji, ko se morajo 45 minut v fitnes učilnici gledati v ogledalo? Meni bi šlo strašno na živce. Zato bi, če bi bila profesorica, raje izbrala 1L2. Drugače gledano pa fitnes učilnica niti ni tako slaba, če jo malo preurediš in mize postaviš k steni. Potem lahko plešeš, delaš prevale ali samo ležiš na tleh. Zdi se mi, da v 1L2 to ne bi bilo tako sproščujoče. Čaj ali kava?

Čaj in kava. Med njima ne gre izbirati, oba sta preveč pomembna v mojem življenju. Čeprav se trudim, da bi čaj, v dobro mojemu zdravju, postal bolj priljubljen. Katera pesem se ti je zavrtela v glavi, ko si slišala, da si nominirana?

Ko sem prebirala mail, da sem med nominiranci, je bila nedelja po informativnih dnevih. Žal takrat moja glava ni bila sposobna drugega, kot razmišljati o tem, da bi se morda morala kmalu vpisati, in o tem, kako malo bolj produktivno preživeti tisti dan. Če pa bi lahko izbirala za nazaj, bi izbrala kakšno (manj znano) pesem od Mumford&Sons, ker so dobri in jih imam zelo rada. Kje te oboževalke/oboževalci najdejo po pouku?

Zagotovo me lahko najdete na avtobusni postaji, kako nesrečno čakam na avtobus in se vedno znova sprašujem, zakaj vozni redi sploh obstajajo. Večno čakanje na avtobuse je moj velik problem, sploh, ko se iz šole vračam pozno popoldan in komaj čakam na mamino kosilo. Ja, poznopopoldan, ker me po pouku pogosto čakajo še popoldanske aktivnosti, ki sem jih letos sicer namerno omejila. Ob torkih hodim na plesne vaje in si domišljam, da pa morda le imam nekaj občutka za plesanje, ob sredah sem na tečaju CAE, ker nikoli ne veš, kdaj ti takšna stvar pride prav, najdem pa tudi čas za nabiranje IŠ-ur, ker jih (utopično) želim zbrati še pred aprilom. Včasih me prosijo, da vodim kakšno prireditev, in če mi ostane še kaj časa, si v gledališču zelo rada ogledam kakšno dobro dramo ali pa ga preživim s svojimi najljubšimi osebami.

MATEJA POKRIVAČ Si v solato daš koruzo? Tudi olje in kis. Pa vi? Imaš raje, da je WCpapir obrnjen proti tebi ali proti steni?

Odvisno, kako nujno ga potrebujem. :P Bi raje živela v fitnes učilnici ali v 1L2?

Odvisno, ali pred vrati v 1L2 stoji tabla Prepovedano za pešce. Aja, sej res, to je knjižnica, odkar ni Zinke, je tam kar dolg čas. Čaj ali kava?

Naj se Cankar odloči. Katera pesem se ti je zavrtela v glavi, ko si slišala, da si nominirana?

Za sebe se ne spomnim, vem pa za fante … Krokodilčki – Čuki (njene dolge noge …) :P Kje te oboževalke/

NIK ŠABEDER Si v solato daš koruzo?

Na solato, da. Imaš raje, da je WCpapir obrnjen proti tebi ali proti steni?

Proti tabli. Bi raje živel v fitnes učilnici ali v 1L2?

Pl3 in PD2 sta mi bolj všeč. Čaj ali kava?

Kakav. Katera pesem se ti je zavrtela v glavi, ko si slišal, da si nominiran?

Fuckyou, by Lily Allen.

oboževalci najdejo

Kje te oboževalke/

po pouku?

oboževalci najdejo

Sigurno ne v 1L2, ampak tam, kjer murke cveto, tam, kjer ptički pojo v lepi Dragi …

po pouku?

Ponavadi po pouku na Poštni, ob vikendih kje na Lentu, v Pekarni, poleti v mestnem parku, včasih pri kakšnemu prijatelju doma, velikokrat pa tudi v kakšni drugi državi. Ko je dan dober, pa tudi na teniškem igrišču kluba Branik.

drugi dom

intervjuji NIKA ŠIJANEC Si v solato daš

EMA TROBENTAR

koruzo?

Po navadi ne. Imaš raje, da je WC-

Si v solato daš koruzo?

Solata nikoli ni bila moja stvar. Koruza pa je tako ali tako brez dvoma najboljša sama po sebi.

papir obrnjen proti tebi ali proti steni?

Vsekakor imam raje, da je obrnjen proti meni. Bi raje živela v fitnes učilnici ali v 1L2?

Če bi že morala živeti v šoli, bi izbrala učilnico 1L2. Čaj ali kava?

Definitivno kava. Katera pesem se ti je zavrtela v glavi, ko si slišala, da si nominirana?

Ko sem prebrala, da sem nominirana, nisem pomislila na nobeno pesem, samo začela sem se smejati, saj sem takoj ugotovila, kdo me je nominiral. (Hvala, 3. a! =D) Kje te oboževalke/ oboževalci najdejo po pouku?

V dvorani v Hočah, kjer imam treninge.

Imaš raje, da je WC-

DORIAN ŠILEC PETEK

papir obrnjen proti tebi ali proti steni?

Vsekakor proti meni. Kadar se soočam s stvarmi, preferiram,da so obrnjene proti meni.

Si v solato daš koruzo?

Ne. Imaš raje, da je WCpapir obrnjen proti tebi ali proti steni?

Ne vem. Bi raje živel v fitnes učilnici ali v 1L2?

Ne bi. Čaj ali kava?

Ne, ne, ne, ne. Se ti zavedaš, kako vprašanje je to? Kako naj se tu opredelim?! Katera pesem se ti je zavrtela v glavi, ko si slišal, da si nominiran?

http://www.youtube.com/ watch?v=ZHkYRQ8B7fQ (po Dorianovi želji smo ohranili link). Kje te oboževalke/oboževalci najdejo po pouku?

Si v solato daš koruzo?

Niti življenje na koruzi, še manj pa koruza v solati. Imaš raje, da je WCpapir obrnjen proti tebi ali proti steni?

Kamor koli je obrnjen, samo da papir ni šmirgl. Bi raje živel v fitnes učilnici ali v 1L2?

1L2, ker je zraven učilnice 1L1 (učilnica prof. Walkerja). Čaj ali kava?

Pepsi. Katera pesem se ti je zavrtela v glavi, ko si slišal, da si nominiran?

HELP! kot ga zapoje Tina Turner, ne pa 4 Liverpoolšipubeci. Kje te oboževalke/ oboževalci najdejo po pouku?

Na bazenu in za klavirjem (pa ne istočasno).

Bi raje živela v fitnes učilnici ali v 1L2?

Zagotovo v 1L2. Več naravne svetlobe, možnost zagotavljanja svežega zraka, za ogrevanje je poskrbljeno, povrh vsega pa imaš se umivalnik. Čaj ali kava?

Brez dvoma čaj. Katera pesem se ti je zavrtela v glavi, ko si slišala, da si nominirana?

Ko sem prejela e-mail, sem dejansko poslušala pesem Living on my own, torej je nekako razumljivo, da sem jo imela v mislih. Kje te oboževalke/oboževalci najdejo po pouku?

Najdejo me lahko nekje v Sloveniji med mojimi dragimi dobrosrčnimi leoti, kjer skupaj Pomagamo! Morda pa pohajkujem po Evropi skupaj s preostali AEGEE-jevci. A zadnje čase se vse pogosteje nahajam na Foštu, kjer se v moji ljubi sobi počasi začenjajo priprave na prihajajočo maturo.

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

Ne vem, doma? V Hudi kavi?

ŽAN ŠULEK

ureja primož robnik

glasba

5. DROOGSTOCK

o QR kod j a ir n e Sk !

LEJ in POG

Rockalo&rolalo bo v soboto, 8. marca, od 19. ure naprej.

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

irija je izbrala 5 skupin: DELIRIUM (II. gimnazija), STILL STRANGERS (Dravsko polje), LUMBERJACK (Dobrepolje), HEART BEFORE MIND (Trebnje) in Z3RO Z3RO (Celje). Prijavljenih je bilo 14 skupin. Žirija bo letos modrovala v zasedbi: Jaša Lorenčič (glasbeni publicist Večera), Gregor Jančič (pevec Happy Ol' McWeasel), Matjaž Dajčar (glasbena šola BASE). Podelili bodo 4 nagrade: »» »» »» »» »»

»»

Still Strangers – videospot Place To Belong

http://www.youtube.com/watch?v=zI4N_PVg9js https://www.facebook.com/pages/Still-Strangers/169230469942173 http://www.stillstrangers.com/

»»

Z3R0 Z3RO – avtorski komad Ker

http://www.youtube.com/watch?v=NaOfibYaWOE https://www.facebook.com/pages/z3ro-z3ro/197033943716049

Najboljša skupina Najboljša priredba Najboljše slovensko besedilo Najboljši odrski nastop 5. nagrado, nagrado občinstva (letošnjo novost!)

»»

LUMBERJACK

https://www.facebook.com/pages/Lumberjack/344759008935652

boste izglasovali vi. Vaše vstopnice bodo obenem tudi glasovnice.

Brezplačne vstopnice bodo na voljo od torka, 4. 3., do petka, 7. 3., med glavnimi odmori v pritličju šole. ―― Gorazd Beranič, prof.

»»

HEART BEFORE MIND

https://www.facebook.com/HeartBeforeMind

glasba

Housewise Housewise, izven Ptuja poznani kar kot »ptujski dečki«. Štirje, če smo natančni: Aljaž Rojs: idejni vodja, producent, DJ, Niko Gjurasek: producent, DJ, Marko Čuš: producent, DJ, Miha Bezjak: dizajn, producent. Aljaž je bil tisti, ki je idejo o projektu, zasedbi, na Ptuj sploh prinesel. Pred nekaj leti je »zašel« v ljubljanske klube z elektroniko in se navdušil. Najstarejše mesto na Slovenskem ostaja zastarelo v mnogih pogledih, v elektronskih, techno, underground, acid, oldschool zvrsteh pa je zaradi Housewisa od decembra 2012 po mnenju mnogih eden izmed bolje z vinilkami založenih krajev. Kje se dogaja tisti pravi Housewise, na katerega stalni privrženci po navadi hodimo vsaka 2 meseca?

Kolnkišta ali na kratko kar Kišta. (Pre)majhna klet z enim vhodom/izhodom, seveda brez oken, brez signala. Od enajstih zvečer pa tam do petih zjutraj traja ta stvar. Vmes se nekajkrat vzpneš po stopnicah na svež zrak, čik (++), da pogledaš na telefon. Potem pa še after. Kjer koli se dogaja, afterji slovijo po nadzemeljskem – highabovethesky. Pa naj se sliši še ne vem kako romantično in osladno: jutranje meglice, sonce vzhaja, rosa na travi in Housewise. Ptujski dečki in mi, njihovi privrženci. Ožji krog prijateljev, ki v veliki večini pridemo v Kišto vedno. Ker se vedno splača. ―― Hana Hunjet

Fortuna d.o.o., Koresova ulica 5, 2000 Maribor

gsm: 041 329 001, tel.: 02 320 3706, info@avtosola-fortuna.si, www.avtosola-fortuna.si

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

• Avtošola kategorij AM, A, B, C D, E • Trening varne vožnje • Temeljne kvalifikacije voznik v cestnem prometu

Dan v življenju drugogimnazijca

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

z spanja te (pre)zgodaj vrže brezobzirna budilka. Skočiš iz postelje, se hitro oblečeš, urediš in si umiješ zobe, nato pa panično mečeš zvezke, učbenike, peresnico, plastenko vode in druge stvari v šolsko torbo, ki je vedno premajhna za vse. Če imaš srečo, lahko še zajtrkuješ, nato pa se hitro odpraviš v šolo. Skoraj vedno se ti mudi. Na avtobusu ali v avtu na hitro napišeš nalogo ali pa se na poti v šolo naučiš še zadnjih nekaj strani v učbeniku za test, ki se neusmiljeno približuje. Končno prestopiš prag šole in pozdraviš informatorja ter se sprehodiš do svoje omarice, kjer odložiš stvari. Vmes že srečaš sošolce, s katerimi nato posedate v različnih kotičkih na šoli in čakate na pouk. Z večnim optimizmom se sprehodiš do table s suplencami, ki visi v prvem nadstropju med zbornico in multimedijsko učilnico, in upaš, da ti tisti dan odpade kakšna ura. Morda se ti sanje uresničijo in ti ura res odpade in že vnaprej načrtuješ, v katero kavarno boste šli s sošolci. Mineta prvi dve šolski uri, tebi pa že kruli v želodcu. Še malo pa bo malica, se tolažiš. Ker si poleg tega grozno utrujen, si kupiš dvojni kapučino na kavnem avtomatu, ki te vsaj malo zbudi. Po naslednji uri ali pa dveh je končno na vrsti odmor za malico. Šola kar naenkrat oživi. Dijaki živahno klepetajo in vsi se po šoli sprehajajo s svojimi jaknami in plašči. Toplo malico lahko ješ v šolski jedilnici, lahko si kupiš kaj malega v kantini ali pa greš hrano iskat v bližnji Spar ali v katero od bližnjih pekarn. Preostanek te proste ure preživiš na kavi s prijatelji oziroma v katerem od šolskih kotičkov. Še posebno priljubljen je Hyde park, kjer lahko tudi pozimi ležiš na udobni travi. Poleti in pomladi se dogajanje premakne na notranje dvorišče šole, kjer se z drugimi rad nastavljaš sončnim žarkom. Če še isti dan slučajno pišeš test, odmor za malico s sošolci pogosto

izkoristite za učenje in ponavljanje snovi. Šolski zvonec te kmalu opomni, da je vsega lepega konec in da se bo kmalu pričela naslednja šolska ura. Še malo, pa bo dneva konec. Ko se končno izteče še zadnja ura, hitro stečeš do omarice, nato pa na avtobusno postajo, da ujameš avtobus ali pa odhitiš domov, ker te že čaka kosilo. Včasih. Včasih pa si raje vzameš čas in po pouku še malo klepetaš s sošolci, se morda sprehodiš do mesta, v park ali pa greš na pijačo. Ko ves utrujen končno prideš domov, poješ kosilo, morda malo zadremaš, sprehodiš psa, greš na trening, vadiš inštrument, preživljaš čas s prijatelji, s fantom ali punco … Skratka, uživaš v dobro prisluženem prostem času. Na šolo začneš misliti šele proti večeru; preveriš, če je kateri od sošolcev kaj napisal na šolski razredni strani na facebooku, preveriš pošto na šolskem elektronskem naslovu in če si med tistimi res pridnimi, pregledaš snov tistega dne in napišeš domačo nalogo. Če te v naslednjih dneh čaka test ali spraševanje, se še malo učiš, čeprav veliko raje vse skupaj odložiš na zadnji dan ali pa jutro pred testom. Tudi poročil in drugih pisnih izdelkov navadno ne začneš pisati, dokler ti ne teče voda v grlo in imaš do oddaje še nekaj ur. Med hektičnim učenjem tik pred zdajci pokličeš katerega od sošolcev in z olajšanjem ugotoviš, da sta se oba naučila enako malo in tvoja vest je pomirjena. Potem se še malo učiš, na koncu pa skleneš, da je spanje vendarle najpomembnejše in splaziš v topel objem udobne postelje, kjer si varen pred vsemi šolskimi tegobami. Tako se zaključi še en dan tvojega šolanja na II. gimnaziji, ki jo v času številnih testov morda preklinjaš, a vedno veš, da boš te srednješolske dni nekoč z nostalgijo pogrešal. ―― Lana Sattler

Če sem se v štirih letih izkušenj na Drugi kaj naučila, je to zagotovo to, da je treba IŠ-ure opraviti čim prej, ne glede na to, da zanje v bistvu nikoli ni časa. Kljub pestri izbiri aktivnosti, ki jih program IŠ ponuja, se namreč vse izvajajo v najbolj nemogočih popoldanskih terminih, učitelji pa pritiskajo, da IŠ-ure opravimo v roku in vse do zadnje.

―― Ana Šujica

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

Druga seveda ne bi bila Druga, če si ne bi izmislila svojih posebnosti prav na vseh področjih pouka, predmet športne vzgoje pa pri tem ni nobena izjema. Tako so uvedli IŠ-program, v sklopu katerega moramo opraviti določeno število ur, ki nadomestijo tisto eno uro športne vzgoje na teden, ki je nimamo v urniku (saj imamo samo 2 uri športne, morali pa bi imeti 3). Anketa, ki sem jo naredila, da bi pridobila informacije o mnenju dijakov glede IŠ-ur je pokazala, da se dijaki nad IŠ-urami ne navdušujejo preveč, a se vseeno skorajda enoglasno strinjajo, da je pestrost ponujenih aktivnosti res nadpovprečna, saj si v takem spektru možnosti tudi tisti, ki so cepljeni proti športu, lahko najdejo nekaj, kar jim bo vsaj približno všeč in jih bo prisililo, da za spremembo malo premaknejo svoje lene riti. Kljub temu pa vse skupaj vseeno ni tako bleščeče (ja, tudi Druga ima napake!), saj so dijaki v anketi opozarjali na številne pomanjkljivosti tega programa. Generalno gledano se dijaki radi udeležujemo aktivnosti v sklopi IŠ, več kot polovici namreč predstavljajo prijetno sprostitev, a največji problem, ki se tukaj pojavlja, so neustrezni termini, ki po mnenju dijakov 'ustrezajo predvsem profesorjem športne, niso pa prilagojeni nam, čeprav so narejeni ravno za nas!' Moteče je predvsem dejstvo, da naj bi IŠ-ure spodbujale dijake h gibanju in k obliki športnega udejstvovanja, ki bi si jo sami izbrali in ki bi jim najbolj ustrezala, po drugi strani pa se zdi, da program deluje proti tistim, ki se redno ukvarjajo s športom, saj morajo zaradi programa, ki večkrat poteka v poznih popoldanskih terminih, izpuščati treninge, ki se jim ne priznajo kot IŠ-ure. Poleg tega so dijaki mnenja, da bi lahko bile IŠ-ure v manjšem obsegu in da bi tudi profesorji dijakom kdaj pa kdaj pogledali skozi prste. Naša mladina namreč trdi, da so profesorji pri samem izvajanju programa sproščeni in dobre volje, a po drugi strani vseeno 'preveč težijo, če niso IŠ-ure opravljene sproti' in so velikokrat tudi 'zelo nerazumevajoči'. Kot dijak Druge moraš namreč ogromno časa posvetiti učenju, saj so dobre ocene prioriteta tako nas dijakov, kot verjetno tudi vseh profesorjev, zato ni treba, da je občasno manjkanje na izbranem IŠ-programu ali zakasnitev opravljenih ur vzrok za cel kup neopravičenih! Ja, tudi naši 'izgovori' so marsikdaj resnični, ne vlečemo vas zmeraj za nos, zato, prosim, razumite tudi nas. IŠ-program ima veliko dobrih in tudi nekaj slabih plati. Za izboljšanje teh slabih strani tako tudi dijaki predlagajo nekatere rešitve, za katere pa res srčno upam, da ne bodo naletele na gluha ušesa, saj slovi Druga kot gimnazija, ki svoj program prilagaja nam dijakom in ga torej tudi spreminja v skladu z našimi željami, v kolikor je to le mogoče. Prva stvar, ki bi bila potrebna spremembe, je torej sam obseg, saj se dijaki strinjajo, da jim IŠure vzamejo preveč časa. Skupen termin, ki bi vsem ustrezal, je seveda zelo težko najti, saj vsak razred konča v drugačnem terminu, četrtim letnikom pa se popoldanski programi sploh dostikrat prekrivajo z izbirnimi predmeti. Nekateri predlagajo tudi, da bi tisti, ki se ukvarjajo s športom več kot 3-krat tedensko, morali opraviti samo polovico IŠ-ur. Vsekakor upam, da bomo v prihodnje s skupnimi močmi program še izboljšali, sploh glede na to, da so dijakom IŠ-ure kot take všeč, probleme imajo samo s stranskimi okoliščinami.

šport

moram na IŠ!

ureja Ana Šujica

Ne, po pouku nimam časa,

šport

Soči, Rusija. Prizorišče zimskih olimpijskih iger (ZOI), kjer se odvija prava slovenska pravljica. Že v prvem tednu so slovenski športniki osvojili 5 medalj, kar pomeni, da so to najuspešnejše ZOI za Slovence.

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

vrnimo se nazaj na prizorišče. Najbrž nisem edini, ki sem se že pred začetkom tega športnega dogodka vprašal »Kje sploh je Soči?« in »Kako to, da so ZOI tam?« Soči je največje turistično mesto v Rusiji, trenutno svetovno znano po športnih dogodkih, ki se tam dogajajo (ZOI in dirka F1). A do nedavnega je bilo to rusko mesto še najbolj poznano kot dobra destinacija za poletni oddih. Soči je eno izmed redkih mest v Rusiji, ki imajo subtropsko podnebje, saj imajo topla poletja in mile zime. To in lokacija na obali Črnega morja pomeni, da je to odlična destinacija za poletni oddih na morju, česar v Rusiji ni veliko. Zato je še bolj presenetljivo, da Soči letos gosti ZOI. Kako je do tega prišlo? Izbiranje gostitelja poteka v več fazah. Najprej zberejo vloge, ki jih predložijo mesta, nato na Mednarodnem olimpijskem komiteju (MOK) sestavijo ožji izbor, iz katerega se nato izbere gostitelj z glasovanjem in postopnim izločanjem mest z najmanj podpore. Za organizacijo ZOI 2014 je svojo vlogo na MOK oddalo sedem mest. Ta mesta so bila Soči (Rusija), Pyeongchang (Južna Koreja), Salzburg (Avstrija), Jaca (Španija), Almaty (Kazakhstan), Sofija (Bulgarija) in Borjomi (Gruzija). Od teh so bila je prva tri izbrana v ožji izbor in v zadnjem glasovanju je Soči za štiri glasove (51 – 47) prehitel Pyeongchang.

Po razglasitvi gostitelja so se v Sochiju začele aktivne priprave na ta dogodek. Na novo je bilo zgrajenih veliko prizorišč, med njimi tudi smučišče in smučarske skakalnice, ki so tudi Slovencem prinesle največ veselja. Kot pa verjetno že veste, je bilo tudi veliko težav z nedokončanimi hoteli in drugimi objekti, npr. stranišča v biatlonskem centru, mrzle hotelske sobe ali rumena voda iz pip. A če odmislimo vse nevšečnosti, lahko letošnjo olimpijado označimo kot uspešno, vsaj po športni plati. Najbolj nas je seveda razveselila Tina Maze, ki nas je v lanski sezoni razvajala s svojimi dosežki, letos pa je njena forma malce zamrla, a naša šampijonka se je zbrala in odsmučala odlično ter nam prismučala prvo žensko zlato na ZOI. Nasprotno od Tine Maze smo veliko pričakovali od Petra Prevca, ki tudi ni razočaral. Mišica je osvojil drugo in tretje mesto in s tem dokazal, da letošnji rezultati niso le sreča. Najbolj presenetljiv dan za Slovence pa je bil zagotovo 11. 2., torek, ko sta Vesna Fabjan in Teja Gregorin osvojili bronasti medalji. Fabjanova je bila v sprintu celo v igri za srebro, ki pa se ji je izmuznilo za je dve stotinki sekunde. Kot največje slovensko razočaranje bi lahko označili Jakova Faka, ki ni mogel sestaviti dobrega strelskega nastopa in ni osvojil nebene vidnejše uvrstitve. A kljub nekaterim slabšim uvrstitvam je to še vedno najuspešnejša ZOI za slovenski šport. ―― Tim Jeršič

šport

Sezona razočaranj

in veselja za Tino Maze Tina Maze je šla v letošnjo tekmovalno sezono 2013/14 z zelo visokimi pričakovanji po lanski rekordni, ko je osvojila skoraj vse.

in malce slabši formi v tečničnih disciplinah. Njeni nastopi na treningih so bili zelo dobri in so ji vlivali dodatne samozavesti. Na prvi tekmi z kombinaciji je zgrešila medaljo le za desetinko, kar pa je bilo glede na rezultate v tej sezoni zelo spodbudno. Nato pa je prišel vsemogočni smuk. Kraljeva disciplina, v kateri je Mazejeva v letošnji sezoni osvojila svoja najboljša rezultata (zmago in drugo mesto). Ko se je spustila po progi je bila v vodstvu Švicarka Dominique Gisin. Tina je skozi vso progo vodila, a malce slabši vhod v zadnjih nekaj vrat je poskrbel da sta bili v cilju takmovalki povsem poravnani in prvič v zgodovini alpskega smučanja na OI je prišlo do delitve prvega mesta. A uspehov s tem še ni bilo konec. Le nekaj dni po smuku, je bil na sporedu veleslalom, kjer je prvo serijo začela in končala kot prva, z več kot pol sekunde prednosti pred ostalimi. V drugi vožnji je bila proge že v precej slabšem stanju in prednost je hitro kopnela in za zadnji del je imela le še 14 stotink prednosti, a Tina je z zadjim dela opravila suvereno in zmagala. To je že druga zmaga na teh olimpijskih igrah in s tema rezultatoma je izpopolnila svojo zbirko največjih uspehov, ki jo dopolnjujejo še dve zlati in štiri srebrna odličja s svetovnih pervenstev, dve srebrni medalji iz ZOI 2010 v Vancouvru, trije mali kristalni globusi (VSL, SVSL, KOM) ter seveda veliki kristalni globus, vse-toiz lanske sezone. Tako je Mazejeva postala tudi najuspešnejša slovenska olimpijka. ―― Tim Jeršič

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

anska sezona je bila za Tino sezona kariere. Na petintridesetih takmah je kar štiriindvajstekrat stala na odru za zmagovalce, od tega je kar enajstkrat zmagala. V skupnem seštevku je osvojila kar 2414 točk in kot prva presegla končno 2000 točk. Imela je več kot dvakrat toliko točk kot drugouvrščena Maria Höfl-Riesch (1101 točk). Poleg skupnega seštevka se osvojila tudi veleslalomski, superveleslalomski in kombinacijski seštevek, do enakega uspeha v smuku pa ji je zmanjkala le točka. Kako je torej sledil tako velik padec v formi med sezonama? Še najbolj verjeten razlog je odhod njenega glavnega trenerja Livia Magnonija, ki se je pridružil Italijanski reprezentanci, kjer je prevzel vodenje treningov hitrih disciplin. Magnonija je zamenjal Walther Ronconi, s katerim pa Tina nikakor ni našla skupnega jezika. Tako je potekla polovica sezone in Tina ni več redno osvajala vidnih mest. Do januarja je bila le trikrat na odru za zmagovalce (tretja na slalomu v Leviju in veleslalomu v St. moritzu, ter druga na smuku v Val-d'Isèru). Nato je januarja sledila menjava trenerja in ekipi se je pridružil Mauro Pini in forma naše šampionke se je počasi začela izboljševati. To je pokazala na smuku v Cortini d'Ampezzo, kjer je osvojila prvo mesto in nakazala boj za odličja na Olimpijskih igrah, ki so se naglo približevale. Tina Maze je na letošnjo Olimpijado lahko šla z mešanimi občutki, saj je bila v dobri formi v hitrih

fotoreportaža BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

Presenečenje ŠPORTNEGA DNEVA Prof. Gungl: »Marko, le naprej, pogumno. Ne boš ne prvi in ne zadnji, ki boš »zleto!« Prof. Jagodič: »Me je malo strah.«

Prof. Mikić: »Pazite! To je pomemben dogodek v zgodovini Druge. Še kolega Horvat se ne spomni, da bi kdo od profesorjev drsal. Gre za mejnik v naši zgodovini!« Prof. Jagodič: »Kaj pa, če pademo?« Prof. Mikić: »Pa se poberite in se delajte, da se nič ni zgodilo.«

SLIKA 6: Prof. Mikić: »Glej Andreja, da boš zadela roko! Drži jo Ana. Mimo bo vsekala!«

Prof. Gungl: »Glejte, jaz pa lahko po eni nogi!«

Prof. Gungl: »Daj Mikić, ne premikaj roke! Ana, desno

me potisni!«

Drsanje je železni repertoar zimskega športnega dneva. Na ledu so v preteklih letih bili aktivni izključno dijaki, profesorji pa so opravili svoje delo in varovali dijake, pazili na možne poškodbe in predvsem skrbeli, da dijaki res drsajo in se rekreirajo. Letošnji športni dan pa je bil nekaj posebnega. Veliko profesorjev, no, našteli smo jih devet, se je odločilo, da se v športni dan tudi aktivno vključijo in poskušajo drsati. Njihove uspehe (in poskuse) vam predstavljamo v tej fotoreportaži.

Prof. Mikić: »No, zdaj pa dajmo roke na kup in za DRUGO NAPREJ! Jaz vas bom pa gledal in vam čuval torbice, pa pazil, da se deca ne bo preveč smejala. Si bom vse zapisal.«

Prof. Mikić: »V današnjih časih honorarna služba prav pride, pa še vpogled v torbice imam zastonj. Prof. Klis je tudi kandidiral, pa ni bil izbran!«

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

Prof. Preglau Borko: »Zdaj bom poskušala brez pomoči ograje. Kaj misliš? Bo šlo?«

Mi mamo pa drsalke!!!

fotoreportaža

―― Uredništvo Borca

Devica

(24.8. – 23.9.)

kovček lahko pospravite, kar koli želite, to ste že ugotovili. Na kakšen način boste to storili, pa je vaša stvar.

BOREC 20 LET marec 14 II. GIMNAZIJA MARIBOR

Hana Hunjet

horoskop

Tehtnica

(24.9. – 23.10.)

astrite zavese v svoje možgane, dokler še lahko razmišljate brez nadzora višjih sil.

Oven

(21.3. – 21.4.)

eprav navzven radi dajete vtis, da vse zmorete sami, boste zmeraj bolj kazali potrebo po drugih. Vaš ugled se lahko vertikalno spusti v globine.

Bik

(22.4. – 20.5.)

hm, ja, zvezde ne mislijo tako. Kar koli ste že imeli v mislih.

Dvojčka

(21.5. – 21.6.)

e vzemite si stvari k srcu, temveč h glavi. V glavo. Saj gre tudi oboje, konec koncev ste podvojeni.

Rak

(22.6. – 22.7.)

asivni ste lahko bili med počitnicami. Čas je za aktivno življenje, stecite naproti _______ .

Lev

(23.7. – 23.8.)

omiriti boste znali vse, razen sebe. Komu dati prednost?

Škorpijon

(24.10. – 22.11.)

e glejte nase kot na umetnino na steni. Nedotakljivi in preveč vredni žal niste.

Strelec

(23.11. – 21.12.)

prihodom pomladi boste kot Kupid ustrelili z ljubezensko puščico. Prav možno je, da boste zadeli ravno sami sebe, zato previdno.

Kozorog

(22.12. – 20.1.)

glavo skozi zid je šlo samo, ko zid ni bil zid. Ne vztrajajte ali pa izberite zid, ki ni zid.

Vodnar

(21.1. – 19.2.)

ržite se načela, da vi ne izgubljate prijateljev, temveč oni vas. A na tako preprost način se ne izmikajte dejstvu, da vas preprosto ne želijo.

Ribi

(20.2. – 20.3.)

a mesec bo za vas takšen, kot je za ribe v akvariju vse življenje. Bodite hvaležni.

NUDIMO

GRATIS

do 12. ure

3 dl

vse pizze po izbiri 5.00 eur

testenine

z bolonsko omako 3.50 eur

pizza štručka

(sir; šunka - sir; salama - sir) ..........

1.50 eur

pijače iz šankomata ob naročilu hrane

pizza štručka + napitek (kava, čaj, kakav) ..........

2.50 eur

pizza štručka + 2dl pijače iz šankomata

(coca cola, fanta, bitter lemon, juice, jabolčni sok, ledeni čaj) ..........

2.00 eur