Naloga moža je, da ne izgubi svojega bistva, hkrati pa

Naloga moža je, da ne izgubi svojega bistva, hkrati pa dopolnjuje svojo ženo

Eno od poslanstev, ki jih vidim v zakonski zvezi, je, da fant in dekle, ki s poroko postaneta mož in žena, zaživita kot eno telo (prim. 1 Mojzes 2, 24) in da globoko povezanost in edinost, ki jo čutita na poročni dan, z Božjo pomočjo še naprej razvijata in negujeta.

To ne pomeni, da se mora eden popolnoma prilagoditi drugemu. V zakon stopita dva značaja, z različnima zgodovinama. Hočeta biti skupaj. Toda tudi v zakonu mora mož ostati to, kar je, se pravi samostojna oseba s svojimi darovi, talenti, znanji, sposobnostmi. Vse to mora v ljubezni, skrbi in spoštovanju do žene še izpopolnjevati, skratka izgrajevati svojo osebnost, da bo svojo ženo ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja. Naloga moža je, da ne izgubi svojega bistva, hkrati pa dopolnjuje svojo ženo, da sta lahko eno telo. Isto velja za ženo. Tako nekako razumem edinost.

Morava si dajati prostor za dihanje Kajti edinost ne pomeni, da morata biti ves čas skupaj. Dedci namreč potrebujemo tudi svoj prostor, čas in mir. Pa tudi, če gre samo za dve uri, da si sami, z užitkom pogledamo kakšen pravi moški akcijski fi lm, kakršni so bili npr. prvi Terminator, Predator ali Umri pokončno. Tudi ne pomeni, da mora biti ženi všeč moževa glasba.

Foto: Unsplash Ampak pameten mož bo našel knjige, fi lme in glasbo, ki so obema všeč. Tukaj pa se začne tisto, kar lahko mož naredi za edinost. Po drugi strani pa tudi žene včasih potrebujejo svoj mir.

Kje vidim edinost v najinem zakonu?

Izraža se na nekaj načinov. Najprej to, da sva se našla dva iste vere in istih moralnih vrednot. Potem molitev. Nisem ne vem kako pobožen, ampak vseeno molim skupaj s svojo ženo. Skupaj sva molila že kot fant in dekle in potem tudi po poroki. Ko so prihajali otroci, je to postala družinska molitev. Zdaj, ko otroci počasi odhajajo, pa spet prihaja v ospredje najina zakonska molitev, pa branje Svetega pisma in stotinka za Gospoda.

K nedeljskim mašam rada hodiva skupaj in tudi sediva skupaj. Niti predstavljam si ne, da bi eden od zakoncev hodil k maši v svojo bivšo župnijo. Vsak k svoji maši sva hodila le, ko so bili otroci majhni in so potrebovali varstvo.

Vzgoja otrok mi sicer ni šla najbolje od rok, ampak z ženo nikoli nisva igrala vloge »dober policaj, slab policaj«; v vzgojnih prijemih, kakršnikoli so že bili, si nisva nasprotovala.

Nimava vsak svojega denarja, ampak je »šparovček« skupen. Ali je to zato, ker sva se našla Gorenjka in bančnik, ne vem, je pa to vsekakor krepka kombinacija, ki zagotavlja preudarno ravnanje z denarjem. Zadostuje nama, da sva drug drugemu pooblaščena na bančnem računu. Žena je že kmalu po poroki začela voditi fi nančne evidence: kdaj kdo od naju plačuje v trgovini in s katero kartico, koliko je še prostega limita, koliko denarja gre za varčevanje, koliko bo trajnikov in položnic, skratka pravcato zakonsko knjigovodstvo.

Edinost se kaže tudi v povsem obrobnih zadevah, kot je recimo odnos do nakupovanja. Če se da, nakupujeva skupaj. Ne zdi se mi namreč prav, da samo žena hodi v trgovino, mož pa le nerga, kadar zmanjka piva v hladilniku. Sicer nimam nobenih težav s tem, da bi sam hodil v trgovino. Moški namreč opravi nakup hitreje, če je sam. Samo natančno napisan nakupovalni listek mu mora žena potisniti v roke, ali pa, še bolje, kar reklamni letak z obkroženimi izdelki. Vendar se mi zdi, da je vseeno bolje, če skupaj nakupujeta. Mož se drži nakupovalnega listka, žena pa vidi tudi tisto, kar je doma pozabila napisati nanj.

Edinost ima še veliko izrazov. Vsak zakonski par jo odkriva in živi po svoje. Bog pa nas vabi, da jo živimo v besedah, mislih in dejanjih. ● Franci Šinkar