Polnjenje baterij

Polnjenje baterij

Spominjam se najinega poročnega dne. Bilo je skromno – zbralo se nas je 16. Civilni obred je bil v Ljubljani na Magistratu, kjer so naju na najino skupno pot pospremili prijatelji, od tam pa smo se z enim avtom odpeljali na cerkveno poroko v domačo cerkev v Leskovcu, kjer so naju pred cerkvijo pričakali domači. Po cerkveni poroki in dobrem kosilu, ki so ga pripravili pri Vilminih doma, sva še isti večer odpotovala na najino poročno potovanje.

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita društvo DiŽ

Kaplan, ki naju je poročil, gospod Tone Marinko, naju je še isti večer s svojim wartburgom odpeljal na železniško postajo v Zagreb, od koder sva s spalnikom krenila proti Splitu. Tja sva prispela v zgodnjih jutranjih urah. Kmalu sva bila na trajektu, s katerim sva se odpeljala proti Jelsi na Hvaru. Še danes sva hvaležna prijateljem, ki so nama to omogočili, saj sva bila takrat oba še študenta – brez denarja. Hrepenela pa sva drug po drugem, želela sva biti skupaj. Ker nisva želela živeti na koruzi, sva vedela, da je najina edina izbira poroka.

Nikoli ne bova pozabila, kako naju je nagovoril sedaj že pokojni župnik iz Jelse, don Božidar Medvid. Vprašal naju je: »Ali vesta, kaj je to zaljubljenost?« Vem, da sva poskušala nekaj »modrovati«, pa naju je don Božidar presenetil in nama razodel večno načelo, ki sva ga za vedno zapisala v srce: »Zaljubljenost je to, da dva, ki želita drug drugemu pripadati, gledata v isti cilj – v Jezusa Kristusa!« In prav tega sva si takrat najbolj želela – pripadati drug drugemu – biti vedno skupaj.

Večno načelo v praksi

V času najine poroke sva bila zaljubljena, zato se nama je takrat zdelo, da večno načelo ni nekaj težkega, da je enostavno. Kmalu sva pristala na trdnih tleh in sva morala priznati, da zaljubljenost ni trdna in ne trajna, da ne bo zdržala preizkušenj in pritiskov, ki jih prinaša življenje v dvoje, da bo morala slej ko prej prerasti v ljubezen. Kaj pomeni, da zaljubljenost »preraste v ljubezen«?

Zaljubljenost običajno ni načrtovana – »zgodi se sama od sebe« – pride nenapovedana. Žal pa ima zaljubljenost eno veliko pomanjkljivost: ima »omejen rok trajanja« (običajno traja 2 do 3 leta). Ljubezen pa je drugačna od zaljubljenosti, je nekaj trajnega in trdnega, je nekaj, za kar se človek odloči. Pri ljubezni gre torej za osebno, zavestno in svobodno odločitev ene odrasle osebe za drugo odraslo osebo: »Hočem ti pripadati in skupaj s teboj graditi najin odnos!« To zavestno, osebno in svobodno odločitev po navadi potrdimo s poroko. Na poročni dan pred Bogom in pričami drug drugemu izrečemo tiste pomenljive besede: »Jaz …, sprejmem tebe …, in ti obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja!«

Za nama je več kot 42 let najine sreče in nesreče, bolezni in zdravja, ljubezni in spoštovanja. Danes bolj pripadava drug drugemu, se imava bolj rada in bolj hrepeniva drug po drugem kot na začetku najine poti. Danes veva, da nama je v viharnih in sončnih trenutkih najinega življenja pomagalo uresničevanje večnega načela, ki sva ga takrat osvojila na Hvaru in si ga vtisnila v srce.

Mar večno načelo ni nekaj zastarelega?

Povedano drugače: kako sta lahko zakonca nenehno zazrta v isti cilj – v Jezusa Kristusa? Zakaj je to danes sploh potrebno?

Jezusove besede: »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni« (Janez 15,4). Morda bi Jezus danes uporabil drugo analogijo: »Električni aparati bolje delujejo, če so priključeni na elektriko.«

To Jezusovo sporočilo je namenjeno nam kristjanom, ki smo bili krščeni v njegovo ime in se trudimo hoditi za njim. Naš Bog nam želi sporočiti, da »ne delujemo« (ne moremo roditi sadu), če nismo zazrti ali bolje rečeno »priključeni« na Njega, ki je Vir moči za naše življenje oziroma za gradnjo naših odnosov (Pozor: »gradbišče« medsebojnih odnosov in »gradbišče odnosa z Bogom« je venomer odprto!).

Na temelju osebnih izkušenj veva, da nimava druge izbire, da se morava vsak dan znova priključiti na ta neusahljivi vir moči in vsak dan znova »polniti« svoje baterije. Da bo to stalnica v najinem življenju, sva sklenila na začetku najine skupne poti. Vsak zase sva, najprej sebi, potem Bogu in nato drug drugemu, obljubila, da si bova prizadevala vsak dan preživeti nekaj trenutkov v samoti z Bogom. Vilma pravi, da kot nekoč Marija, tudi ona sede k Jezusovim nogam, jaz pa z Njim vsako jutro popijem kavo. To pomeni, da si vsako jutro vzameva nekaj časa za tišino in umiritev, za branje Svetega pisma, za premišljevanje ob določenem odlomku … Nato si nova spoznanja zapiševa in vse, ki vas nosiva v srcu,

izročiva v Jezusovo usmiljeno srce, ter ga prosiva, naj bo navzoč v vsakem trenutku dneva, ki je pred nama. Po »polnjenju« z močjo z višave, si nova spoznanja podeliva (žal to ne delava dovolj pogosto), kratko skupaj zmoliva in greva, če je le mogoče, k sveti maši (to počneva skoraj vsak dan).

Kaj pa ovire?

Dobro jih poznava! Jasno nama je, katere so in kakšne so! Veva, kako težko je zjutraj vstati pol ure ali uro prej. Veva, kako težko je vztrajati in se iz dneva v dan in iz leta v leto vsak dan znova »priključevati na Božji vir moči«. Pa da ne pozabim: ta »priključitev« je moja osebna odločitev. Nihče me k temu ne sili. Preprosto vem, da to potrebujem. Ker vem, kako je, ko »moje baterije niso napolnjene«, ko se med nama, ne da bi želela, pojavi prepir, ko sebičnost – zdaj pri enem zdaj pri drugem – udari z vso močjo, ko mislim samo nase in vidim samo sebe, svojo prizadetost in svojo bolečino, ko zmanjka moči za ljubezen, spoštovanje in odpuščanje.

Pred dnevi sem začel pisati ideje za ta članek in sem »čisto notri padel«. Sredi pisanja sem se spomnil, da mi je Vilma, preden je sama odšla na sprehod skozi gozd (Ste pozorno prebrali? Sama je šla na sprehod, ker jaz nisem mogel z njo, saj sem imel »pomembnejše delo« – pisanje članka), naročila, naj zalijem vrt in rože. Že to, da nisem šel z njo, čeprav me je prosila, je dovolj velik dokaz, da je bila tisti dan moja jutranja priključitev nezadostna ali pa kratkotrajna. In ko sem pomislil na zalivanje vrta in rož, se je v meni »sprožil« moj notranji samogovor: »Ti sedaj piši ta članek, saj veš, da se rok za oddajo približuje. Za zalivanje vrta in rož bo že še čas.« Skoraj sem že verjel temu »glasu«, ko sem zaznal še en glas – tihi šepet (Prepričan sem bil, da je to bil glas Svetega Duha): »Dani, ti dobro veš, da je vera brez del mrtva, kajne. Zato le pojdi zdaj in zalij vrt in rože.« In sem res šel. Ko sem vse dobro zalil in si v kuhinji pripravil zajtrk, sem opazil, da je v pomivalnem stroju oprana posoda. In takoj spet ista pesem. Najprej glas: »Saj bo še čas za posodo. Nikamor se ne mudi. Ti imaš veliko pomembnejše delo, kot je zlaganje posode iz pomivalnega stroja. Pojdi pisat članek in

pusti posodo pri miru!« Temu glasu je tako nevsiljivo kot nekaj minut prej, sledil tihi šepet Svetega Duha: »Dani, saj veš, kako si vesel, kadar Vilmo razveseliš z dejanjem ljubezni. Potrudi se in zloži oprano posodo na svoje mesto. Vzelo ti bo le nekaj minut.« Kmalu je bil stroj izpraznjen, posoda pa na svojem mestu.

To so najine zgodbe in najina dinamika. Takih zgodb je veliko. Kako zelo si želim, da bi znal in zmogel vedno slišati tisti tihi šepet Svetega Duha! Pa ne le slišati, pač pa mu tudi slediti. Apostol Pavel pravi: »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa« (Filipljanom 1,6). V to zares upam.

Sprašujem pa se, kako bi sploh prepoznal tihi šepet Svetega Duha, če se pred mnogimi leti ne bi odločil, da bo »jutranje polnjenje baterij« moja življenjska stalnica. Če take odločitve še niste sprejeli, vas vabim, da to storite zdaj, da se tudi vi odločite za redno jutranje polnjenje svojih baterij (ob Jezusovih nogah ali ob pitju jutranje kavice). ● Dani Siter