36
Danijev nagovor
Družina in Življenje
Polnjenje baterij Spominjam se najinega poročnega dne. Bilo je skromno – zbralo se nas je 16. Civilni obred je bil v Ljubljani na Magistratu, kjer so naju na najino skupno pot pospremili prijatelji, od tam pa smo se z enim avtom odpeljali na cerkveno poroko v domačo cerkev v Leskovcu, kjer so naju pred cerkvijo pričakali domači. Po cerkveni poroki in dobrem kosilu, ki so ga pripravili pri Vilminih doma, sva še isti večer odpotovala na najino poročno potovanje.
K
aplan, ki naju je poročil, gospod Tone Marinko, naju je še isti večer s svojim wartburgom odpeljal na žele zniško postajo v Zagreb, od koder sva s spalnikom krenila proti Splitu. Tja sva prispela v zgodnjih jutranjih urah. Kmalu sva bila na trajektu, s katerim sva se odpeljala proti Jelsi na Hvaru. Še danes sva hvaležna prijateljem, ki so nama to omogočili, saj sva bila takrat oba še študenta – brez denarja. Hrepe nela pa sva drug po drugem, želela sva biti skupaj. Ker nisva želela živeti na koruzi, sva vedela, da je najina edina izbira poroka. Nikoli ne bova pozabila, kako naju je nagovoril sedaj že pokojni župnik iz Jelse, don Božidar Medvid. Vprašal naju je: »Ali vesta, kaj je to zaljublje nost?« Vem, da sva poskušala nekaj »modrovati«, pa naju je don Boži dar presenetil in nama razodel večno načelo, ki sva ga za vedno zapisala v srce: »Zaljubljenost je to, da dva, ki želita drug drugemu pripadati, gle data v isti cilj – v Jezusa Kristusa!« In prav tega sva si takrat najbolj želela – pripadati drug drugemu – biti vedno skupaj.
Večno načelo v praksi V času najine poroke sva bila zaljub ljena, zato se nama je takrat zdelo, da večno načelo ni nekaj težkega, da je enostavno. Kmalu sva pristala na trdnih tleh in sva morala priznati, da zaljubljenost ni trdna in ne trajna, da ne bo zdržala preizkušenj in pritiskov, ki jih prinaša življenje v dvoje, da bo morala slej ko prej prerasti v ljubezen.
Kaj pomeni, da zaljubljenost »preraste v ljubezen«? Zaljubljenost običajno ni načr tovana – »zgodi se sama od sebe« – pride nenapovedana. Žal pa ima zaljubljenost eno veliko pomanjk ljivost: ima »omejen rok trajanja« (običajno traja 2 do 3 leta). Ljubezen pa je drugačna od zaljubljenosti, je nekaj trajnega in trdnega, je nekaj, za kar se človek odloči. Pri ljubezni gre torej za osebno, zavestno in svobodno odločitev ene odrasle osebe za drugo odraslo osebo: »Hočem ti pripadati in skupaj s teboj graditi najin odnos!« To zavestno, osebno in svobodno odloči tev po navadi potrdimo s poroko. Na poročni dan pred Bogom in pričami drug drugemu izrečemo tiste pomen ljive besede: »Jaz …, sprejmem tebe …, in ti obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja!« Za nama je več kot 42 let najine sreče in nesreče, bolezni in zdravja, ljubezni in spoštovanja. Danes bolj pripadava drug drugemu, se imava bolj rada in bolj hrepeniva drug po drugem kot na začetku najine poti. Danes veva, da nama je v viharnih in sončnih trenutkih najinega življe nja pomagalo uresničevanje večnega načela, ki sva ga takrat osvojila na Hvaru in si ga vtisnila v srce. Mar večno načelo ni nekaj zastarelega? Povedano drugače: kako sta lahko zakonca nenehno zazrta v isti cilj
Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita društvo DiŽ
– v Jezusa Kristusa? Zakaj je to danes sploh potrebno? Jezusove besede: »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni« (Janez 15,4). Morda bi Jezus danes uporabil drugo analogijo: »Ele ktrični aparati bolje delujejo, če so pri ključeni na elektriko.« To Jezusovo sporočilo je name njeno nam kristjanom, ki smo bili krščeni v njegovo ime in se trudimo hoditi za njim. Naš Bog nam želi spo ročiti, da »ne delujemo« (ne moremo roditi sadu), če nismo zazrti ali bolje rečeno »priključeni« na Njega, ki je Vir moči za naše življenje oziroma za gradnjo naših odnosov (Pozor: »grad bišče« medsebojnih odnosov in »grad bišče odnosa z Bogom« je venomer odprto!). Na temelju osebnih izkušenj veva, da nimava druge izbire, da se morava vsak dan znova priključiti na ta neusa hljivi vir moči in vsak dan znova »pol niti« svoje baterije. Da bo to stalnica v najinem življenju, sva sklenila na začetku najine skupne poti. Vsak zase sva, najprej sebi, potem Bogu in nato drug drugemu, obljubila, da si bova prizadevala vsak dan preživeti nekaj trenutkov v samoti z Bogom. Vilma pravi, da kot nekoč Marija, tudi ona sede k Jezusovim nogam, jaz pa z Njim vsako jutro popijem kavo. To pomeni, da si vsako jutro vzameva nekaj časa za tišino in umiritev, za branje Svetega pisma, za premišljevanje ob določe nem odlomku … Nato si nova spozna nja zapiševa in vse, ki vas nosiva v srcu,
