Revija Družina in Življenje DECEMBER 2021

Rubrika Gradimo odnose, za

katere je vredno živeti in jih prenašati naprej

1 , december , ISSN –2

Družina in Življenje Letnik , št.

Družina in Življenje

Tema: Ustvarjeni za nekaj več Naš pogovor: Manica Marolt Zgodba zakonskega para: Silvester in Ivanka Žgur

Blagoslovljen

BOŽIČ in milosti polno novo leto

2022

Dragi prijatelji, dragi bratje in sestre!

V tihoti božične noči nam je dano novorojeno dete. Božje dete. Želim vam, da bi se v prazničnih dneh leta, ki se zaključuje, znali odpraviti v tihoto svojega srca in Mu zares prisluhniti, sprejeti njegov čudoviti nasvet glede kakršnekoli stiske, težave, negotovosti, ki jo morda doživljate in se zavedati, da je On močni Bog, ki ima vse pod nadzorom. Le Božje dete je resnični Knez miru, le pri njem se lahko umiri naša duša.

S hvaležnostjo v srcu vam v imenu vseh sodelavcev Družine in Življenja želim, da bi bilo z Božjim mirom napolnjeno celotno prihajajoče leto 2022.

»Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan.

Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: cudoviti svetovalec, Mocni Bog,Vecni Oce, Knez miru« (Izaija 9,5)

Foto: Mojca Golob)

Elements: Freepik.com; Design: Matic Jelovčan, www.mjd.si,

Benjamin Siter z ekipo DiŽ

Družina in Življenje

Kazalo USTVARJENI ZA NEKAJ VEČ 4 Zgodba brez konca 5 Kaj si želiš? Kaj je tvoja strast?

6 Nad gladino

Uvodna beseda

Triažiranje

NAŠ POGOVOR 8 Manica Marolt: Vera niso metode, temveč odnos MIDVA SVA ZAKON 12 Sva zakonca, a tudi brat in sestra TA STARI IN TA MLADI 13 Upokojitev, kaj pa sedaj?

SEMINARJI NAS BOGATIJO 14 Nujna osvežitev STARŠEVSTVO 18 Je kvaliteten čas z otroki res pomembnejši od kvantitete?

NAŠI TEMELJI 19 V Družini in Življenju smo sredi strateškega načrtovanja ODGOVORI NA VPRAŠANJA 20 Nimava varstva, ne moreva v zakonsko skupino ZGODBA ZAKONSKEGA PARA 22 Silvester in Ivanka Žgur: Vikala sva se, čeprav sva že hodila na zmenke VILMINA SPODBUDA 26 Ustvarjanje mojstrovine ŽIVETI S SVETIM PISMOM 28 On je varnost tvojih časov ZAKONSKA SKUPINA 30 Zakonska skupina Veržej: Znani obrazi iz cerkve, ki so postali prijatelji ZA VODITELJSKE PARE 32 Vodenje zakonske skupine v času epidemije DAJEMO NAPREJ 34 Dajemo naprej 2021: Ostanite v moji ljubezni 38 DAR ŽIVLJENJA 40 DANIJEV NAGOVOR On je glavni 42 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

P

Marjeta Bec, urednica

red nekaj tedni sem ujela del izjave državnega sekretarja, ki je govoril o triažiranju bolnikov v času, ko so bolnišnice polne. Povedal je, da je to proces, ki ga v zdravstvu poznajo in obvladajo. Najprej je potrebno poskrbeti za življenjsko ogrožene bolnike, za tiste, ki se dušijo in ne morejo dihati.

Ko sem uro kasneje stala za štedilnikom in kuhala kosilo, sem pomislila: seveda, triažiranje! To počnemo tudi mame. V svojih družinah. Vsak dan. Kar naprej.

Ko imaš več otrok, se ti kar naprej dogaja, da te potrebuje več ljudi hkrati. Kaj narediš takrat? Triažiraš. S pogledom in pozornim poslušanjem oceniš, kateri potrebuje tvojo pomoč takoj in kateri lahko počaka. Včasih te visoke frekvence, ki spremljajo zahteve po pomoči, sicer zmedejo in zavedejo, da stopnjo najvišje nujnosti dodeliš otroku, ki se najbolj dere, in ne tistemu, ki je v največji stiski, toda sčasoma se naučiš ločevati. Kdaj je klic nujen in kdaj ne. Kdaj lahko nekdo počaka in kdaj ne. Včasih se tudi zmotiš in narediš napako. Spregledaš stisko.

Ena od napak, ki jo mame pri triažiranju v naših družinah pogosto naredimo, je tudi ta, da po stopnjah nujnosti razvrščamo potrebe drugih, pozabimo pa na svoje. Potem se zgodi, da se stopnja hitro pojdi na stranišče spremeni v nujno pojdi na stranišče, ko komaj še dihaš. In se jeziš na ves svet, ker nimaš niti minute časa zase.

Triažiramo tudi svoje potrebe. Kava zjutraj ima najvišjo stopnjo nujnosti.

Molitev je takoj za njo. Gibanje, dobra knjiga, umik v tišino … No, to so pa že tiste vrste »napotnice«, ki jih prevečkrat kam založim, da vmes že potečejo in jih je potrebno obnoviti.

In kaj je še pomembno? Dobre triaže ne morem narediti v paniki, tako, da vijem roke nad svojo usodo in se sprašujem, kdo je kriv. Najprej se moram umiriti, globoko vdihniti, preveriti svoje vitalne znake in počakati, da se panika umak­ne razumu. In potem bom morda ugotovila, da čisto vse napotnice niso nujne.

In kaj ima triažiranje s temo revije? Če ljudje postavljamo prioritete v svojem življenju tako, da jih razvrščamo po nujnosti, tega z nami ne počne Bog. Zanj smo vsi enako pomembni. Prav tako so zanj enako pomembne vse naše težave in stiske. Prav nobena od njih se mu ne zdi banalna ali nevredna pozornosti.

Bog nas ne triažira po tem, koliko molimo in beremo Sveto pismo ali kolikokrat gremo k maši. Prav vsakogar želi pritegniti k sebi. Težava, na katero naletimo, pa je v tem, da frekvence, preko katerih nas kliče, v kaosu tega sveta niso tako glasne kot druge. Če jih hočemo slišati, se je treba zavestno umakniti v tišino.

Se umiriti in preveriti vitalne znake. Postaviti Boga na prvo mesto. Vsak dan znova. Kajti le skozi večnostno perspektivo, ki nam jo daje naša vera, je mogoče pravilno razvrščati naše naloge in opravke. Takrat triažiranje prepustiš Svetemu Duhu ter ga prosiš, naj ti pomaga pravilno razločevati stopnje nujnosti. Kajti le eno je potrebno, je rekel Jezus Marti. Oziroma kot pravi izvirno besedilo: Le Eden je potreben. Zdravnik, ki mu ni potrebno triažirati, ker nas ima vse enako rad. Katerega ljubezen do nas je neskončna.

3

4

Družina in Življenje

Ustvarjeni za nekaj več: po moško …

Zgodba brez konca

S

misel svojega življenja najde v izboljševanju svojih letalskih tehnik, v stremljenju k čim večji popolnosti.

Davek zato pa je velik: jata Jonathana Livingstona izloči iz svoje srede.

Letos poleti pa sem si s svojimi odraščajočimi otroki ogledal film Glavni junak (tako so poslovenili naslov filma Free Guy). Snov je vzeta iz računalniških igric. Veliko je streljanja in vsega, kar k temu sodi. V filmu nastopajo igralski liki (za njimi vedno stoji prava človeška oseba iz realnega sveta) in neigralski liki, ki so povsem avtomatizirani in več ali manj ponavljajo vedno ene in iste stvari. Bančni uslužbenec imenovan Guy je primer neigralskega lika. Njegova vloga je, da se ob vsakem bančnem ropu vrže na tla in počaka, da ropar opravi svoj nečedni posel. Nekega dne pa prekrši to pravilo, pobere s tal očala in »spregleda«: roparju se nepričakovano zoperstavi. Ugotovi, da je ustvarjen za nekaj več, in igra se začne odvijati povsem drugače kot prej.

Foto: Pixabay

Ko sem v poznih sedemdesetih preraščal svoja najstniška leta, je bila med vrstniki zelo popularna knjiga Richarda Bacha z naslovom Jonathan Livingston Galeb. Pisatelj pripoveduje zgodbo o sicer povsem navadnem galebu, ki se v vsem drži življenjskih navad svoje jate, dokler nekega dne ne pomisli, da je morda ustvarjen za nekaj več.

Zakaj sem na svetu?

Kar dolg uvod sem si privoščil, toda namenoma. Obe omenjeni zgodbi, kot še toliko drugih, nam sporočata, kako globoko je v človeka položeno prepričanje, da ga nad ostala živa bitja dviga vprašanje o smislu lastnega obstoja.

Kot da so tudi neverni prepričani, da smo se iz nezavednih primatov razvili v človeka, ko se je nekdo uspel vprašati, zakaj je na svetu. Mislim, da tudi ni naključje, da igrajo v takih zgodbah glavno vlogo moški liki. Možje smo tisti, ki nas vsakodnevna rutina veliko bolj utruja kot žene. Zato smo poklicani, da iz tega izstopimo in za seboj potegnemo še druge, čeprav tvegamo izolacijo. Morda je ta večja utrujenost pri opravljanju rutin pogojevala, da je svetopisemski pisatelj v Prvi Mojzesovi knjigi zapisal, da je Bog najprej ustvaril Adama.

Iz rutine lahko izstopim prvič, težko pa rečem, da bom nekoč izstopil zadnjič. Vsako odkritje novega je podvrženo kruti zakonitosti, da to prej

ali slej postane rutina. In iz te rutine je ponovno treba izstopiti. Zato ta članek nosi naslov Zgodba brez konca.

Kar poglejmo: zaljubljenost, ki se z leti spremeni v zakonsko monotonijo, prva služba, ki z leti postane enolično ponavljanje rutine »kuča – posao«, in tako naprej.

Tu pa imamo možje slabost, ki je žene nimajo. Za svoj »nekaj več« znamo prodirati kot buldožerji brez empatije do drugih. Včasih ne znamo presoditi, kdaj se je ta »nekaj več« že spremenil v »nekaj manj« (morda na nekem drugem področju). Tu pa je edino prav, da prisluhnemo svojim ženam, ki znajo biti veliko bolj senzitivne.

Podobno je tudi v duhovnem življenju. Za večino so grehi rutina, ki jo kar naprej ponavljamo. Spoved je trenutek, ki to rutino preseka. Čeprav vemo, da bomo spet padli na isto hudičevo finto, pa se ob odvezi vsaj za trenutek zavejmo tega, da želimo iz tega izstopiti (to imenujemo trden sklep), ker smo dejansko poklicani za nekaj več.

Za zaključek še osebna izkušnja.

Dnevni eksamen in priprava na spoved (kolikor je mogoče, hodim k spovedi redno mesečno) mi pomagata, da lahko svoje življenje stalno vrednotim: kaj delam res s srcem, z ljubeznijo in kaj je že postalo rutina brez okusa po tistem nekaj več. Včasih se mi celo zgodi, da rutina sede na prestol mojega življenja namesto Njega z veliko začetnico. Tedaj je pot do stresa in izgorelosti zelo kratka. Zato sta v mojem osebnem življenju eksamen in spoved dve zelo močni orodji, ki mi pomagata, da lahko živim za nekaj več. ● Mirko Robba

Ustvarjeni za nekaj več: po žensko …

Družina in Življenje

5

Kaj si želiš? Kaj je tvoja strast?

V

prašanje je šlo v kontekst dela in razvijanja talentov, osebne poklicanosti. Po nekajminutnem razmisleku nisem mogla verjeti, da odgovora nanj ne poznam preveč dobro.

Edini odgovor, ki sem mu ga takrat bila zmožna dati, je bil: »Ne vem, jaz bi samo rada imela pospravljeno.« Verjetno ni dovolj debele knjige, ki bi odgovorila na vprašanje, česa si ženske želimo. Pa si bom vseeno drznila poenostaviti: varnosti, ljubljenosti, lepote, urejenosti, priznanja, miru.

Morala sem se vprašati, česa si resnično želim in kaj bi počela s strastjo. Ta besedica mi ni dala miru.

Vem, da si želim preživeti čimveč časa v miru z možem in otroki, dokler jih imava še pri sebi. Želim si lepih in spoštljivih odnosov. In delati za mir v hiši in odnosih čutim kot poklicanost.

In želim razvijati svoj talent, ki sem ga morala kar malo odgrebsti. Nič pa ni narobe tudi s tem, da bi rada imela pospravljen dom, prav tako se mi zdi pomembno, da damo ženske kaj na svoj videz in si želimo denimo izgubiti kakšen kilogram ali dva, ne da bi ga kmalu spet našle.

Manj je lahko več Ugotovila sem, da prevečkrat ločujem telesno – fizično življenje od duhovnega. Da se hitro začnem prepričevati, da skrbeti za videz nima veze z duhovnim življenjem. Da urejen dom ne prispeva k miru v naših odnosih. Da kakršnakoli še tako majhna ustvarjalnost in razvijanje talentov nista plemenit cilj gradnje nebeškega kraljestva.

A spet ugotovim, da se ne morem počutiti dobro, če živim v neredu. Če ne morem spraviti hiše v red, kako naj spravim v red odnos z možem

ali otroki? Kako naj živim duhovno izpolnjeno življenje, če ne vzdržujem templja svetega Duha, ki je moje telo?

Kako naj gradim Božje kraljestvo veselja in miru, če ne razveseljujem sebe in drugih s talenti in sposobnostmi, ki so mi dani od Boga, ker »nimam časa«?

Nevarno pa je, če se pri teh malih ali »manj pomembnih« stvareh, ki bi jih radi postorili, ustavimo in ne gremo dalje. »To bi bilo treba storiti in onega ne opustiti,« pravi Jezus.

Majhno, otipljivo in vidno je tisto, ki lahko šteje več, če gre v globine in naredi spremembo v odnosih in življenju. Jutranje postiljanje postelje, odmor za kavico z možem po kosilu, branje knjigice z otrokom na pospravljenem kavču, pisanje ali kvačkanje v mojem najljubšem kotičku, če me to veseli in s tem razveselim še nekoga …

Bog nas je ustvaril za (st)rast Ob opazovanju naše desetmesečne dojenčice smo se pogovarjali o tem, kako se naša mala Felicita brez vseh navodil, usmeritev ali priganjanja kar sama od sebe uči, krepi mišice, telovadi, poskuša, pade in se pobere, joka, če jo boli, se smeje, ko jo hecamo, je čisto tiho, kadar dela kaj »prepovedanega« in se razvija – Bogu hvala! – po vseh pričakovanjih. In kako to, da se nekega dne ne odloči, da je kar dovolj, da je usvojila sedenje, in da kaj več za zadovoljno življenje ne potrebuje? Ker smo ustvarjeni za rast!

Kaj pa jaz? Ali delam korake naprej v obnašanju, komunikaciji, odnosu z možem, vzgoji otrok, na delovnem mestu, pri razvijanju svojih talentov?

Vztrajam, tudi če padam? Ali sem se morda preslepila s tem, da je dovolj to, kar sedaj počnem, in da kaj več ne

Foto: Pixabay

Ti vprašanji mi je nekega dne letošnjega poletja smrtno resno zastavil mož ob kavici in tortici, ki sva jo jedla za otroki, katerih lačne so bile samo oči. In mene – žensko in ženo! – pustil brez besed.

potrebujem ali ne zmorem? Morda sem to celo zavila v lažni celofan »skromnosti« ali »ponižnosti«. Kadar tako razmišljam, postavim mejo svoji rasti in se tako zaprem pred Božjo besedo, ki pravi »vse zmorem v Njem, ki mi daje moč« (Filipljanom 4,13).

Zvesta v malem Kot tisti služabnik v priliki o talentih vidim, da bi tudi jaz svojo rast in strast prepogosto raje zavila v prtič, na katerem piše strah. Kaj pa če ne bom zmogla? Kaj če mi ne uspe? Kaj bodo mislili drugi?

Pogled uprem na otroka, ki nima teh strahov, ki si ni postavil omejitev in ve, da lahko v življenju z Božjim blagoslovom postane vse, kar si želi.

Ker je Bog naš oče, si lahko mislim, da prav tako tudi on gleda name.

In kot jaz ne pričakujem od dojenčice, da bo hodila in prepevala že prvi dan na svetu, tudi Bog ne pričakuje od mene končnega rezultata, če sem šele na začetku. Pričakuje pa, da korak za korakom delam in opazim napredek in rast. In da to delam z veseljem in strastjo. Takrat ostajam zvesta v malem in dopustim Bogu, da lahko v meni dela velike reči.

Kaj pa je tvoja strast? ● Meta Halas

Družina in Življenje

Nad gladino

Foto: Slavko Štern)

6

Nekaj dni po maminem pogrebu, umrla je 5. maja letos, sem s svojo sestro in njenim triletnim vnukom stal ob njenem grobu. Deček je vprašal: »Kje je mama?« »Tu, v grobu.« Ni spraševal naprej, ampak je zlezel na gomilo in začel z rokama razmikati vence na njej. Hotel je priti do mame in videti, kako ji je. Še na dan njene smrti se je igral z njo, dva dni pozneje pa v naročju svoje mamice tik ob jami gledal, kako jo polagajo v zemljo.

K

ar najbolj preprosto sem mu pojasnil: »Mamino telo, njene roke, noge in glava so v zemlji, njena duša pa je pri Bogu. Molimo za njeno dušo.« Deček, ki je sicer težko obvladljiv, je brez besed skupaj z nama sklenil roke in žebral Očenaš in Zdravamarijo. Niti za hip ni odmaknil pogleda od gomile.

Ko smo naredili križ, se je sprostil, stekel do obzidja pokopališča in začel plezati po njem.

V tistih nekaj trenutkih zbranosti je ta otrok občutil minljivost tvarnega sveta in presežno resničnost Duha.

Teh dveh svetov s tem, kar razumemo in zmoremo, ne moremo povezati.

Razpetost premagujemo z vero, sicer bi se nam vse razdrobilo in nas potlačilo. Deček je neskončno razdaljo med mrtvim telesom prababice in njeno živo dušo v svoji otroški preprostosti presegel tako, da je roke, ki so hotele

odkopati njeno mrtvo telo, sklenil k molitvi. Naredil je lok od tu do večnosti. Po otroško seveda, a resnično in dovolj konkretno za njegovo starost, da bo to prvo izkustvo z leti lahko poglobil. Sveti Duh, ki ga bo nekoč prejel pri sv. birmi, mu bo stvari usklajeval v odrešenjsko celoto.

Hrepenenje po večnosti Nikolaj Berdjajev je v knjigi Samospoznanje zapisal: »Nikoli se nisem mogel pomiriti z ničemer časnim, prehodnim, minljivim, kar obstaja zgolj kratek trenutek. Nikakor se ne morem pomiriti s tem, da se ta trenutek hitro izmenjuje z drugim. Očitno pripadam religioznemu tipu ljudi, ki ga opredeljuje hrepenenje po večnosti. Ničesar ni mogoče ljubiti, razen večnosti, in ljubiti ni mogoče z nikakršno, razen z večno ljubeznijo.« Tudi lastne žene in otrok ne. »Če ni

večnosti, ni ničesar. Trenutek je polnovreden samo, če pripada večnosti.« Pranečak je ob gomili prababice s kratko molitvijo ujel trenutek večnosti.

Berdjajevo in pranečakovo duhovno izkustvo bo v nadaljevanju interpretacijski ključ za temo Ustvarjeni za nekaj več. Besedna vrsta – nedoločni števnik več – naznačuje količinski vidik odnosa, ki je seveda pomemben in legitimen, kajti zakonci skupaj z otroki vedno stremijo tudi k povečevanju količin: izboljšanju bivanjskih razmer, varnejšemu avtu, daljšim počitnicam, udobnejšemu in modernejšemu oblačenju itd.

Univerzalna mera povečevanja količin, veljavna za vse, ne obstaja; nekoč jo je hotel ljudem vsiliti komunizem. Obstaja pa univerzalno načelo, naj se vsak par prednostno trudi za duhovni odnos in v njem razbere mero, ki je prav zanj optimalna. Odločitev za vrsto, kakovost

Ustvarjeni za nekaj več: duhovni pogled in količino dobrin naj torej izhaja iz duhovnega odnosa med partnerjema in ne obratno, kot delajo mnogi pari, ki predpostavljajo, da je večje udobje že samo po sebi gibalo rasti ljubezni med zakoncema. Spomnimo se filmov, ki prikazujejo mlade pare, kaj doživljajo, ko se vseljujejo v novo stanovanje. Ob pogledu na želeno kvadraturo bivalnih površin in park pred hišo se objamejo, čustva vzplamtijo in že mislijo, kako bo prav udobje temelj odnosa. Nič ni narobe s plamtečo vzhičenostjo ob prevzemu novega stanovanja, zmotno pa je misliti, da je to kaj več kot le gola platforma, na kateri je vse bistveno za odnos šele treba zgraditi. Čustva niso duhovnost Količinski vidik partnerskega odnosa, ki temelji na materialnih dobrinah, torej na ugodju, je za mnoge pare vse, kar dosežejo. Že prva priložnost, ko se ponudi večja količina dobrin za še večje ugodje, lahko spravi zakonsko zvezo v krizo. Večina parov načelno zavrača potrošniško mentaliteto, zato se trudi za poglobitev čustvenih vezi.

Tako kot je rast količine dobrin v zakonu in družini, torej tisti več, nekaj legitimnega in potrebnega, je toliko bolj smiselna rast oziroma poglobitev čustvenega odnosa. Če se v svoji »filozofiji« razumevanja pomena dobrin za zakon in družino praviloma ne motimo, pa je naše dojemanje bistva čustev in njihove vloge v zakonu zelo nepopolno, pogosto celo zmotno. Čustva ima ves sodobni sekularni svet za zadnji, s tem pa tudi najgloblji, najvišji in najširši horizont. Na tej točki prihaja pri kristjanih do nekakšne psihologizacije vere, ko ni več razločevanja med čustvi in duhovnostjo, ko je eno z drugim ne le pomešano, temveč dojeto kot stvarnost iste biti, iste narave. V resnici pa med čustvi in duhovnostjo sploh ni naravne kontinuitete, marveč gre za kakovostni preskok, zato v duhovnosti ne moremo govoriti o nikakršnih količinah, o kakršnem koli več, kajti duhovnost je onkraj, torej nad gladino česar koli tvarnega in čustvenega.

Dejanja ljubezni Kot naše telo potrebuje tvarne dobrine – hrano, stanovanje, zdravstvo in še mnogo drugega – tudi čustva potrebujejo gorivo, konkretna dejanja, ki so znamenja čustvene ljubezni. Zato nikakor ni vseeno, koliko časa, ki je merljiva kategorija, si vzameta zakonca drug za drugega, predvsem za iskren pogovor, koliko presenečenj si naklanjata vsak dan, kolikokrat se poljubita in izkazujeta nežnosti, kako pogosto imata ljubezensko-spolne odnose. V merljivo kategorijo čustev sodijo tudi lepo pripravljena družinska slavja, znamenja naklonjenosti za god, rojstni dan in obletnico poroke, zahvale za drobne pozornosti, pripravljenost poslušati gostobesednost, tudi če je ta bolj v funkciji sproščanja kot informiranja in vnašanja novih vsebin.

Za vse to, kar spada v svet čustev, vera ni nujno potrebna; tako vsaj mnogi mislijo. O vsem naštetem veliko vedo tudi neverni pari, saj je obojim, vernim in nevernim, dostopna velika količina priročnikov, terapevtskih nasvetov in obrazcev za srečno partnerstvo. A za čuda, vse večja količina psiholoških znanj o partnerstvu je v premem sorazmerju z rastjo ločitev in razpadanja neformalnih zvez. Česa torej ne razumemo, kaj gre tu narobe? Na sled pravega odgovora nas pelje N. Berdjajev, ki se sprašuje: »Po čem pravzaprav hrepenim, ko se srečujem z ljudmi? Po srečanju duš,« si je odgovoril.

In nadaljeval: »Preseneča me, da moški in ženske, tudi če se ljubijo in živijo v intimnem odnosu, drug drugemu ne odprejo svoje duše; ostajajo zaprti vase in nedoumljivi drug drugemu.« Eno telo Če obe Berdjajevi misli, uvodno in pričujočo, povežemo, pridemo do odgovora, da se duši dveh zakoncev bitno in eksistencialno lahko srečata le nad gladino, pod katero so tvarne dobrine, ugodje in prostranstvo čustev. In kaj kaže praksa, ki rešuje partnerske težave?

V brezkončnost grebe pod gladino, jo racionalizira, predlaga modele razmišljanja, usmerja čustvovanje. Skoraj vsak

Družina in Življenje

7

psihoterapevt ali družinski terapevt na osnovi svojih izkušenj iznajde svoj model, svoj terapevtski pristop. Pogosto je učinkovit, nikoli pa dveh src ne more dvigniti nad gladino, da bi se srečali v Bogu. In prav to je namen zakona, pravi Sveto pismo – da bi dva, ki sta zapustila vsak svojega očeta in mater in šla na svoje, postala eno telo.

Kako naj se zakonca tega lotita?

Ali naj najprej upoštevata dobrine in čustva in se od tu, od spodaj, z vero povzpneta nad oboje in se najdeta v Bogu? Ali pa naj ju najprej povežeta molitev in Božja beseda, potem pa naj se »z višine duha« spustita v tvarno in čustveno realnost? Ko se peljeta z avtom, lahko molita rožni venec, začneta torej »nad gladino«, da pozneje, sredi dela in nadlog, to dogajanje duhovne bližine iz avta preneseta v konkretne okoliščine. V trenutku, ko sozakoncu popustijo živci in bruha prazne obtožbe, je drug sozakonec nenadoma sam, takrat naj v potrpljenju sam svojo bolečino izroča Bogu, ki bo že v naslednjih minutah na oba razlil milost odpuščanja in nove edinosti. Izhodišče, ali začeti od spodaj ali od zgoraj, je stvar prikladnosti danim okoliščinam. Odločilen je dogodek zakramenta, ko se bodisi s spuščanjem bodisi z dviganjem minljivo, ranjeno, neodrešeno, nepregledno poveže z neminljivim, Božjim, odrešenim.

Pari imajo s tem, kar smo zapisali, sprva težave. Ne verjamejo, da to deluje. In če se odločijo, da bodo svoj partnerski odnos vendarle umestili v duhovni prostor vere, nad gladino minljivega, se trudijo z razlago, kako je ta duhovna pot sploh tlakovana. Ta napor je nepotreben in vedno neučinkovit. Odnosa z Bogom ne moremo podvreči razlagi, ker vsaka razlaga vedno ostane pod gladino, v območju racionalnega, zato naj odnos prepustimo zaupanju v Božje usmiljenje.

Omahujoče zaupanje, pomešano z racionalizacijo, postopoma dozoreva, se osvobaja dvomljivega balasta, postane sproščujoče in presenetljivo – terapevtsko par excellence. ● Milan Knep

8

Naš pogovor

Družina in Življenje

Manica Marolt: Vera niso metode, temveč odnos Manica Marolt je učiteljica, katehistinja, žena in mama šestih otrok ter enega, ki je že v nebesih. Z možem Robertom sta poročena 11 let. Manica je 15 let delala kot učiteljica v osnovni šoli, letos pa se je odločila, da se odpove službi in se posveti svojemu poslanstvu, to pa je spremljanje družin pri verski vzgoji. To počne kot katehistinja pri verouku pa tudi z urejanjem spletišča Korenine vere.

Vemo, da je pri prenosu vere iz generacije v generacijo vloga družine ključna, kljub temu da nas na tej poti spremljajo tudi drugi ljudje. Zakaj je temu tako? Človek je bitje, sestavljeno iz telesa, duše in duha, in ko se rodi dojenček, starši takoj začnemo zadovoljevati njegovo potrebno po hrani, varnosti, ljubezni. Nič se ne sprašujemo o tem, ali naj malo počakamo, da bo šel v vrtec ali šolo. Ker pa imamo ljudje tudi duhovne potrebe, bi starši morali s prihodom novega člana poskrbeti tudi za njegove duhovne potrebe. Tudi sama sem bila pred rojstvom otroka prepričana, da je dovolj, če ga dava z možem krstit, da gremo v nedeljo k maši, praznujemo cerkvene praznike, vse ostalo pa bodo naredili duhovniki in katehisti, ko bodo otroci vpisani v veroučno šolo. Tako sva razmišljala, ker sva bila tudi sama vzgojena na tak način. Toda v meni se je začel oglašati glas, da to ni dovolj. S krstom je v otroka posajeno seme vere. Če želimo, da seme začne kliti, potrebuje svetlobo, toploto, vodo, ustrezen prostor. Tudi seme vere rabi prostor, kjer se lahko razvija in začne kliti ter rasti. Vedno bolj sem prepričana, da je ta prostor ravno ljubeče in varno zavetje družine.

Tvoje spletišče Korenine vere je nastalo iz potrebe, da bi otrokom približali vero, praznike, zakramente. Kaj si odkrila, ko si začela pripravljati vsebino na portalu?

Razmišljala sem o tem, zakaj prihaja do takega osipa mladih v cerkvah, in se začela spraševati, ali bodo tudi najini otroci, ko bodo odrasli, odpad­li od vere. Mislila sem, da je vzrok osipa v tem, da vero podajamo nerazum­ ljivo, na način, ki je dolgočasen in ni prilagojen otrokom. Prepričana sem bila, da je težava v načinu oziroma metodah, ki jih uporabljamo. Začela sem iskati po spletu in našla ogromno zanimivih idej, kako z otroki na primer izdelati rožni venec, jaslice … Moji otroci pa so se temu upirali.

Vsega je bilo zanje preveč. Jaz sem namreč pripravljala materiale, uživala v tem delu, hkrati pa sem v preizkuš­ njah v veri padala. Otroci so začutili to dvojnost. Šele mož me je spomnil, da niso pomembne metode in načini dela, temveč najin zgled. Te besede so me takrat kar prizemljile. V hudi preizkušnji sva z možem začela moliti zato, da bi postala takšna mož in žena oziroma oče in mama, kakršna si naju je zamislil Bog. In tako je želja otrokom približati vero najprej zbližala vaju z možem med seboj in z Bogom.

Tako je. Zdi se mi, da je to osnova.

Najprej moram vero iskati in si je želeti sama, če hočem, da so verni moji otroci. Tudi idealni pogoji v smislu didaktičnih materialov in obiskovanja skupin v župniji nič ne pripomorejo, če tega ne živim sama.

In ravno to je najtežje. Veliko

lažje bi bilo ustvarjati z otroki, jim brati zgodbe iz Svetega pisma ... Živeti vero pa je izziv za vse nas.

Na naši poti duhovne rasti nas spremljajo starši, domači župnik, katehisti, stari starši .... Kako ti vidiš njihovo vlogo, kako se lahko dopolnjujemo?

Starši nujno potrebujemo oporo vseh naštetih. Odrasli smo omejeni z miselnostjo, da smo naredili dovolj, če smo otroke krstili in jih vpisali na verouk.

Da jih peljemo k maši in naučimo, kako naj se pokrižajo in molijo. Če vse zreduciramo na tradicijo, ki sama po sebi sploh ni slaba, je vera na stopnji neke teorije, zgolj ena izmed vseh ponudb tega sveta. Vsi, ki spremljamo otroke, bi morali razmišljati, kako vero spraviti v življenje samo. To je tisto, kar pritegne otroke, da želijo raziskovati. Duhovniki in katehisti imajo ogromno znanja, imajo pa tudi večjo odgovornost, da to znanje spravijo v življenje. Da niso to mrtve črke v še eni izmed knjig, temveč da te stavke iz Svetega pisma znajo povezati z življenjem, ki se otrokom dogaja zdaj, v tem trenutku. Da znajo duhovniki staršem povedati, kako Jezusove nauke spraviti v naš družinski vsakdan.

Stari starši pa so prava zakladnica izkušenj in modrosti, zato je zelo pomembno, da te življenjske izkušnje prenašajo na prihodnje rodove tako, da pripovedujejo zgodbe iz svojega življenja; da konkretno podelijo, kako jim je Bog pomagal, kako so iskali pot do njega preko čisto konkretnih

Foto: osebni arhiv

Družina in Življenje

situacij. Tako nam lahko dajo marsikateri smerokaz za naše poti.

je povezovalo in nam pomagalo pri grad­nji naše osebne vere.

Omenila si že povezavo s konkretnim življenjem. Da lahko duhovnik to naredi, mora kar dobro poznati življenje družin. V času zaprtih cerkva so nas škofje vabili, naj postanemo domača cerkev in nam tudi ponudili določene metode, kateheze in obrede, ki naj bi jih družine uporabile. Koliko lahko po tvojem mnenju družina postane domača cerkev, če pred epidemijo tega niso zares živeli? Koliko domačih cerkva je nastalo?

Izkušnje so zelo različne. Določene družine so se še bolj oddaljile od Cerkve in tudi od Boga, druge so okrepile vez z Bogom in povečale molitev.

V naši družini smo bili domača cerkev že pred epidemijo, saj zaradi veliko majhnih otrok že sicer nismo mogli ob praznikih vsi skupaj iti v cerkev.

Doma smo praznovali tako, da smo prepletali tradicijo in vsakdanje življenje in smo na njim primeren način predstavili vsebino praznika. Prebirali smo nedeljske evangelije, ki sem jih sama priredila tako, da so otroci razumeli njihovo glavno sporočilo, ter se pogovarjali o tem, kako se to sporočilo dotika našega življenja. Vse to nas

Kako pomemben je pri prenosu vere zgled staršev? Kaj moramo starši delati, da smo lahko zgled otrokom? Mnogi od nas bi tudi sami potrebovali kateheze, poučevanje o naši veri. Kje lahko najdemo te vire?

Najbolj pričujemo s svojimi dejanji.

Starši smo odsev Božje ljubezni, pri čemer ni toliko pomembno, ali govorimo o Bogu ali se poučujemo o dejstvih. Pomembno je, da se odločamo za odnose, kjer vlada ljubezen, medsebojno spoštovanje. Da imamo odnose, kjer zmoremo priznati lastne napake in se opravičiti. To je temelj. Preko tega temelja otroci čutijo varnost in sprejetost, slišanost. Na tem bodo lažje gradili odnos z Bogom. Midva z možem izhajava iz tradicionalnih družin. Doma se nismo pogovarjali o veri. Hodila sva k maši, sama sem bila kot študentka več v župniji kot doma, obiskovala škofijsko gimnazijo … Pa sem vseeno ugotovila, da je moja vera zelo šibka. Spomnim se srečanja, na katerem je Dani Siter imel v roki Sveto pismo, ki ga je večkrat odpiral, meni pa ni bilo jasno, kaj besede, ki jih prebira, sploh pomenijo. Potem pa sva z možem prišla do točke, do velike

9

preizkušnje, ko sva tudi sama odprla Sveto pismo. Na začetku nisva nič razumela. Večkrat, ko sva ga odprla, več besed, ki so naju nagovorile, sva našla. Mislim, da se prevečkrat opiramo na znanje. Toda vera ni samo znanje, vera je iskanje, gradnja osebnega odnosa z Jezusom. Bog vsakega človeka nagovarja na drugačen način.

Tudi če imamo vse znanje, še ne pomeni, da imamo garancijo za odnos z Bogom. Iskati ga moramo na sebi lasten način. Eden teh je tudi Sveto pismo. Ne smemo se ustrašiti, če nič ne razumemo. Dovolj je ena beseda, ki bo spremenila tok mojega delovanja za dan, ki je pred mano. Midva se krepiva tudi v slavilni glasbi in skupni molitvi.

Tudi ko ne zmorem moliti recimo rožnega venca, je dovolj, če enostavno rečem: Jezus, pomagaj mi, ne vem več, kaj naj naredim. S tem dam priložnost Bogu, da lahko deluje v mojem življenju.

Največji učitelji vere pa so za naju najini otroci. Bog nam pošilja ljudi, da bi ga spoznavali. Prav naši najbližji so tisti, po katerih nam govori Bog. Moramo pa jih znati slišati in upoštevati in si dovoliti, da nas nekaj naučijo, tudi če so mlajši in manjši od nas.

Manica, ti si katehistinja in mama.

Kakšna je razlika? In kaj je obema skupno? Oseben odnos z Jezusom, ljubezen do otrok?

Tako v vlogi mame kot v vlogi katehistinje se moram zavedati, kaj je moj glavni cilj. Ali mi je pomembno to, da

Potem pa sva z možem prišla do točke, do velike preizkušnje, ko sva tudi sama odprla Sveto pismo.

Na začetku nisva nič razumela. Večkrat, ko sva ga odprla, več besed, ki so naju nagovorile, sva našla.

Naš pogovor

Družina in Življenje

moji otroci nekaj delajo zato, ker je to naša navada, ki sem jo prinesla iz svoje družine, ali gre za to, da nekaj delamo zato, ker jim bo v življenju pomagalo skozi preizkušnje. Enako je pri verouku. Ali zgolj podajam dejstva, samo snov zgodovine odrešenja, ali bom dala notri tudi kaj sebe, svojega življenja in izkušenj ter jih preko le-teh navdušila za to, da začno tudi sami iskati Boga. V obeh vlogah se mi zdi zelo pomembno, da ne kažem svoje popolnosti, temveč svoje padce in boje. To še posebej velja za najstnike, ki iščejo svoje mesto v svetu. Najstniki so zelo dojemljivi za zgodbe našega življenja. Takrat res poslušajo, začnejo razmišljati in spraševati. Premalo govorimo o tem, da graditi odnos z Jezusom ni nekaj lahkega. Nebes se ne da doseči z lahkoto.

Res se ljudje lažje poistovetimo z ranljivostjo kot z uspehi drugih ljudi.

Ko sem začela delati na tak način, sem ugotovila tudi, da je to tudi zdravilno zame. Lažje prepoznavam slabe vzorce in se jih trudim presegati. Kadar ne zmorem zaupati, ko na primer zajokam, so otroci tisti, ki me spomnijo na bistveno, ko mi recimo prinesejo risbico, na kateri piše: Jezus te ima rad.

To mi je dovolj, da lahko spet zaupam.

Drug drugemu smo v oporo, če govorimo tudi o svojih šibkostih.

Kaj bi svetovala staršem najstnika, ki noče k maši ali k verouku, ker je tam vse brez veze?

Najprej v tolažbo: vsak od staršev se bo prej ali slej soočil s tem. Tudi mi, odrasli, imamo ali smo imeli svoje boje na tem področju. Kadar se zgodi kaj takega, je najslabše, če uveljavljamo svojo avtoriteto na način: dokler si doma, boš delal tako, kot jaz rečem.

Starši smo tisti, ki imamo moč in odgovornost, da se približamo otroku in skušamo prepoznati, kaj nam sporoča. Lahko nam sporoča, da se v njem nekaj dogaja, da je njegovo upiranje odraz stiske, ki sama po sebi sploh ni povezana z odhodom k maši ali k

Foto: osebni arhiv

10

verouku. Bistveno je, da otroku prisluhnemo. To seveda ne gre tako, da ga posedemo na kavč in pričakujemo, da bo povedal, kaj ga v resnici muči.

Približati se mu moramo v stvareh, ki so njemu trenutno pomembne, tudi če je to na primer igrica na računalniku, kjer se streljajo. Usedimo se in jo odigrajmo skupaj z njim. Ali pa ko mi že tristotič kaže knjigo o traktorjih, ki mene sploh ne zanimajo, se usedem zraven in mu prisluhnem. Lahko ga povabim v neko aktivnost, ki mu je zelo dragocena in mu je pomembno, da sem zraven. Lahko je to nogomet, kuhanje kosila … Da sem samo zraven in ne pritiskam nanj, ampak da počakam, da se otrok sprosti, se odpre in razgovori, sama pa poskušam izvedeti, kaj je tisto, kar ga v resnici muči. Morda pa si želi, da bi šel sam k maši prej, ker gremo mi zanj prepozno k maši. Pomembno je, da iščemo skupne poti in da otrokom damo čas in jih ne obtožujemo. Morda jim tudi sami povemo za kakšno našo zgodbo o času, ko smo se sami hoteli oddaljiti od Cerkve, kam nas je to pripeljalo in kakšne so bile posledice. Da skozi to začutijo, zakaj se nam zdi pomembno, da hodijo k maši ali k verouku.

Tudi pri nas pustimo starejšim osnovnošolcem, da gredo k prvi jutranji maši, če želijo, midva z možem pa greva potem z

najmlajšima kasneje. Starejšim ustreza, da imajo potem dopoldne malo miru ...

Vedno je potrebno gledati na dolgi rok. Da ne rešujemo samo trenutne stiske, v kateri smo se znašli. Ko se kot starš srečaš z uporom otrok, se sprašuješ, kaj si naredil narobe. Pa sploh ni nujno, da si res naredil kaj narobe.

Je pa to priložnost, da tudi sami prečiščujemo, zakaj hodimo k maši, zakaj vztrajamo v Cerkvi. Premalo se morda poudarja, da je gradnja odnosa z Jezusom tek na dolge proge, da moramo biti potrpežljivi sami do sebe, do svojega sozakonca in otrok. Odločitev za vero ni stvar enega trenutka, je odločitev, ki jo sprejemaš vsak dan znova.

Drug v drugem vzbujajmo upanje, da je Bog z nami, tudi če zdaj, v tej situaciji, ne čutimo njegove bližine.

Kako otrokom osmisliti molitev, tudi na primer »dolgočasne« molitve, kot je molitev rožnega venca?

Otrokom povejmo, da je molitev naš Božji telefon. Da se preko molitve pogovarjamo z Bogom, z Marijo in s svetniki. V molitvi se lahko zahvaljujemo, prosimo, povemo, česa nas je strah in česa smo veseli. Pri nas v družini to delamo tako, da sem jim napisala te iztočnice in so potem sami dopolnili stavke. Iz tega sva jasno videla, s čim se soočajo, kakšne

Družina in Življenje

strahove imajo, in to nama je pomagalo tudi pri iskanju pravih pristopov v vzgoji. Videla sva, kje je njihovo srce.

Otroci tudi radi molijo za nekoga, ki ga poznajo, da ima molitev nek namen. Pri rožnem vencu na primer radi molijo tudi naprej. Pri tem se je potrebno vnaprej dogovoriti, koliko bo kdo zmolil, da med molitvijo ne pride do prepira.

In prav pri večerni molitvi, združeni s prošnjami in zahvalami, se odpre varen prostor, kjer lahko otroci podelijo svoje stiske in veselja.

Ja, taka molitev ustvarja okolje, v katerem so otroci lahko slišani in sprejeti.

To je dobra popotnica za obdobje, ko se bodo začeli večji upori.

Foto: osebni arhiv

Kakšen nasvet bi dala staršem, kako naj se pripravijo na letošnje praznovanje Jezusovega rojstva?

Kako naj vozijo slalom med tradicijo, svojimi pričakovanji in željami otrok?

Kakšni bodo prazniki, je odvisno od priprave nanje. Kako in za kaj izkoristimo adventni čas, čas pričakovanja.

Pri nas se trudimo, da se vsak večer vsi skupaj zberemo ob adventnem venčku. Skupaj preberemo kakšno zgodbo, se o njej pogovarjamo, zmolimo, včasih tudi zapojemo kakšno adventno pesem. Otroci opazijo, kako pri drugih hišah že gorijo praznične

lučke, pri nas pa še ne. Čeprav je kdaj težko, v tem vztrajava, ker je potem sveti večer poplačan z neizmernim veseljem in žarom v očeh. Tudi obiski praznično okrašenih mest pridejo na vrsto šele po božiču, ko se tudi odpravimo na ogled jaslic po cerkvah. Še preden sem se poročila, mi je sodelavka dala nasvet: Jezus se rodi, pa čeprav ni potice ter se v hiši ne sveti od čistoče. Šele odkar imam več otrok, ga razumem. Še posebej v dneh tik pred svetim večerom, ko od sebe ali drugih spet pričakujem preveč, mi je v veliko pomoč, da krotim sebe in svoja prevelika pričakovanja. Včasih sem delala sezname, kaj vse je treba postoriti pred prazniki, da bom kot dobra žena in mama poskrbela za popolno doživetje.

Bila sem navajena, da sem v tem času dneve preživljala v župniji, zato sem tudi pripravljala dogodke za družine.

Pa se nam je dvakrat zaporedoma zgodilo, da smo zboleli. Prvo leto drug za drugim na sveti večer. Naslednje leto pa že med devetdnevnico. Bili smo doma, v krogu družine. Sicer nismo imeli vseh molitev in napevov, kot bi moralo biti po pravilih in v cerkvi. A takrat sem šele prvič začutila, da je Jezus res središče našega praznovanja.

Od takrat smo na sveti večer doma.

K maši gremo na božični dan. Stare starše pa obiščemo na štefanovo. Verjetno bo tako ostalo še kakšno leto ali dve. Ko bodo otroci večji, pa bo končno spet čas za obisk polnočnice J

11

Še preden sem se poročila, mi je sodelavka dala nasvet: Jezus se rodi, pa čeprav ni potice ter se v hiši ne sveti od čistoče. Šele odkar imam več otrok, ga razumem.

Naučila sem se, da je pomembno sprejeti trenutno situacijo, v kateri se nahajamo kot družina. Da se ne primerjam s popolnimi podobami praz­ novanj, ki sem jih tako rada opazila na filmskih platnih ali reklamah. Da se zaradi pripovedovanj drugih, ki jim je uspelo bolje ali več kot nam, ne primerjam. Da situacijo vidim kot priložnost v iskanju novih, za našo družino še boljših idej, kako narediti praznike res bogate in napolnjene z bistvom. Da je manj več še kako drži tudi za praznične dni.

Pogovor o praznikih, ki prihajajo, lahko razreši marsikatero slabo voljo zaradi neuslišanih pričakovanj. Najprej se pogovoriva z možem, nato pa še skupaj z otroki. Seveda to ne pomeni, da potem kar izpolnjujeva želje. Otroke poslušava ter jih usmeriva v realnost izvedbe. Vsak tudi dobi svojo nalogo, s katero prispeva k uresničitvi neke ideje. Otrokom res pomeni, če jih upoštevava, še posebej pri postavljanju jaslic ali smrečice. Je pa tako, da so želje eno, uresničitev le-teh pa je dostikrat pospremljena z veliko nesoglasji, slabe volje, ker ne gre tako, kot bi želeli. Spet je pomembno, da nekdo od naju, ki je močnejši, vse skupaj čim prej ustavi, da s skupnimi močmi iščemo pot za naprej.

Manica, hvala za vse napotke, predvsem pa za konkretne izkušnje življenja v veri znotraj družine. Vsi starši se srečujemo s podobnimi izzivi in dobro je, da se lahko učimo drug od drugega. ● Pogovor sem pripravila Marjeta Bec.

12

Midva sva zakon

Družina in Življenje

Sva zakonca, a tudi brat in sestra

Foto: Freepik

Ste že slišali za papeževo okrožnico Vsi smo bratje? Zakonca Barbara in Matija Obolnar jo bereta skupaj. Z nami sta podelila nekaj papeževih misli, ki ju nagovarjajo.

»K

dor ne živi v duhu bratske zastonjskosti, spreminja svoje življenje v mučno trgovino, ki to, kar da, vedno primerja s tem, kar dobi v zameno,« piše papež Frančišek in osvetljuje za naju temeljno načelo zakona. Življenje smo prejeli v dar, zato je prav, da dajemo, ne da bi karkoli pričakovali. Pristen odnos med nama, ki ni samoumeven in zanj zavestno delava, premaguje sebičnost in podarja bogastvo življenja. Kot zakonca sva vsak dan poklicana, da sebe postaviva v drugi plan in se na začetku dneva vprašava, kaj lahko narediva za to, da drug drugemu polepšava dan. Si pomagava skozi stisko. Vendar brez izgovorjenih in – kar je še huje – tistih skritih, nikoli izgovorjenih pričakovanj, ki lahko tiho, a vztrajno uničujejo odnos.

Brez primerjanja, kaj in koliko sva dala in kaj dobila. Brez licemerstva in sprenevedanja. »Sesti in poslušati drugega – značilnost človeškega srečanja – je vzorec gostoljubne drže človeka, ki premaga samovšečnost in sprejme drugega, se mu posveti, mu odmeri prostor v lastnem krogu.« Kot zakonca se strinjava, da je mnogo lažje govoriti, deliti nasvete, iskati krivdo zunaj sebe kot pa samo sesti, odpreti srce in prisluhniti drugemu. Papeževe besede so nama spodbuda, usmeritev, da večkrat pogledava

navzven, drug k drugemu, k otrokom, prijateljem, sozakoncem … in preprosto prisluhneva. Sva tam. Se za trenutek ugrizneva v jezik, ne sodiva in ne skačeva v besedo. Se potrudiva in skušava sogovornika začutiti na vseh ravneh komunikacije, brez vpletanja najinega sveta, brez iskanja lastne pozornosti, brez želje po pametovanju. »Resnico lahko iščemo skupaj v dialogu, v mirnem pogovoru ali strastnem razpravljanju. To je zavzeta hoja, tudi v tišini in trpljenju, sposobna potrpežljivega zbiranja bogatih izkušenj posameznikov in ljudstev,« zapiše papež in tudi zakonce spodbuja k vztrajnosti in pokončni drži v gradnji pristnih in ljubečih odnosov. Preko prilike o Samarijanu nas papež Frančišek vabi, »naj v sebi spet prebudimo poklic državljanov naše dežele in vsega sveta, poklic snovalcev novih socialnih vezi.« Zakonca si lahko vsakodnevno prizadevava, da družba napreduje v skupnem dobrem. S tem, ko aktivno živiva vrednoto poštenosti v vsakdanjem življenju in ne kloneva niti takrat, ko sva izzvana, temveč ohraniva notranjo trdnost. S tem, ko verjameva v dobro v ljudeh, ko ne obupava nad njimi, tudi če sva kdaj prizadeta, temveč jih sprejemava in vztrajava na gradnji odnosa.

Ko aktivno živiva najino vero, se ne

zapirava v svoj mali, varni svet. Obiščeva zakonsko skupino, povabiva na obisk zakonca, za katera meniva, da sta v stiski ali potrebujeta družbo. Dvigneva roko na roditeljskem sestanku v šoli in stojiva za svojim mnenjem.

Pričujeva na svojem delovnem mestu … »Ta nevarna ravnodušnost, da greš mimo, ne da bi se, bolj ali manj nedolžen, ustavil …« nas, zakonce, vabi, da se ne potegnemo vase, ne postanemo ravnodušni ali se izmikamo tako, da zgolj od zunaj opazujemo.

Povabljeni smo, da smo aktivni in se udeležujemo ter pričujemo. Vsak dan namreč ponuja novo priložnost, nov korak. »Ponuja se nam soodgovornost, ki omogoča spremembe. Biti moramo dejaven del rehabilitacije in podpore ranjeni družbi. Pred nami je velika priložnost , da poskusimo, kako je biti bratje, kako je biti drugi usmiljeni Samarijan, ki namesto netenja sovraštva in zamer sprejema nase bolečino neuspeha.« Vsak zase lahko dnevno iščemo načine, kako pomagati pri nastajanju boljše družbe. Zakonca tudi tako, da svoj zakon živiva na način, da bodo drugi, ki morda oklevajo pri sklenitvi zakona, zahrepeneli po njem. Bratstvo, h kateremu nas vabi papež Frančišek, sva zakonca poklicana uresničevati na različnih ravneh. Najprej in najtemeljiteje med seboj, v najinem odnosu, kjer teživa k temu, da vanj dnevno vabiva Boga. Pa v družini, ki predstavlja pot, kako lahko prave vrednote in odnos do sveta preneseva na prihodnje generacije. Med prijatelji, kot državljana, človeka … Prizadevava si lahko, da bratstvo je in ostane zapisano v najinih srcih, ki hrepenita po ljubezni, edinosti pa tudi po odpuščanju in spravi. ● Matija in Barbara Obolnar

Ta stari in ta mladi

Družina in Življenje

13

Upokojitev – kaj pa sedaj?

V svojem delovnem obdobju sem se občasno vprašala o tem, kdaj bo prišel tisti čas, ko bi lahko šla v pokoj, toda zelo konkretno sem se srečala s tem šele, ko se je pred sedmimi leti upokojil moj mož. Takrat sem ugotovila, da »čez dolgih sedem let se bova vid’la spet«.

njegovo upokojitvijo se je najin način življenja spremenil – nisva se več vozila skupaj v službo in domov, nisva skupaj vstajala. On je bil dopoldne lahko doma, jaz sem prišla včasih domov ob »normalni uri«, včasih pa pozno in večkrat sem imela občutek, da je pozabil, da sem jaz po službi lahko utrujena.

Zadnji dan v službi sem res doživljala kot slovo. K temu so svoje dodali sodelavke in sodelavci, ki so me zelo presenetili z zborovsko pesmijo in besedami zahvale. Vse to dogajanje pa je v meni vzbujalo predvsem veliko zahvalo Bogu, da mi je ves čas dajal dovolj moči in modrosti ter ljudi, s katerimi sem delala. Dal mi je tudi moža in družino, ki so razumeli in sprejemali včasih čudne urnike dela v službi in za službo. S hvaležnostjo za vse, kar mi je dano, in z nekaj solzami ob slovesu sem letos proti koncu julija začela še zadnji letni dopust in s septembrom dočakala upokojitev.

Spremembe Vedela sem, da bom doma, da ne bo treba vstajati ob peti uri zjutraj, da ne bo več napetosti in misli na številne odprte zadeve, ki jih je potrebno rešiti.

Ničesar nisem prav natančno načrtovala – kaj bom delala, kam se bom vključila, kako zapolnila čas. Z možem imava doma nekoliko kmetije, v hiši imamo še njegovo 93-letno mamo in v najini bližini sta družini dveh najinih sinov, ki jim kdaj pa kdaj babi, ki je doma, tudi prav pride.

Po skoraj štirih mesecih opažam, da res ne pogrešam službe (tu in tam bi se za kakšen klepet srečala s katerim od sodelavcev) in da še nisem uspela postaviti ritma, ki bi si ga želela. Tudi

Foto: Pixbay

Z

z možem še nisva ujela nove situacije – biti ves dan skupaj. V sedmih letih se je on ravno toliko navadil živeti po svoje, da mu sedaj sprememba dela težavo, jaz pa še nimam izdelanega urnika in zato imava nekoliko več pogovorov vseh vrst. Seveda sva se v teh letih zakona in dela na odnosu le nekaj naučila – takrat, ko ne zmoreva sama, povabiva v situacijo Jezusa. To nama da moči, da se lahko v povsem drugačnem duhu pogovarjava in pogovoriva.

Sedaj res imava čas, da več moliva, in vidim, da ta čas nikoli ni izgubljen. Čudovito je, da lahko tudi v dopoldanskem času kam greva skupaj, da lahko kakšno stvar, ki je ne morem narediti danes, naredim jutri … V tem času sem začela po hiši nekatere stvari spravljati v red – uredila sem si kotiček za šivanje, pri kuhanju skušam uporabiti čim več stvari, ki jih imam doma, z možem skupaj pogledava kakšen film.

Do kvačkanja in rednega branja knjig pa še nisem prišla.

Biti na razpolago Bilo je v začetku septembra, ko je naš župnik oznanil, da se začenja veroučno leto in spraševal, če bi se našel

še kakšen katehist ali katehistinja.

Prej tega nisem niti slišala, ker se mi s službo ne bi izšlo. Sedaj nisem mogla reči, da ne morem, in sem se javila, če me sprejmejo – nisem profesionalka, nekaj pa vem in sem se pripravljena učiti. Tako imava sedaj s kolegico v dveh skupinah kateheze za 1. razred.

Zares sem hvaležna Gospodu, da sem lahko 40 let in pol delala v službi in da mi je On dajal moči še za mnoge druge stvari. Hvaležna sem mu, da mi sedaj daje še toliko zdravja in vseh darov v obilju, da lahko še kaj naredim in sem na razpolago, če kdo kaj potrebuje. Zelo sem vesela, ko sem lahko z vnuki. Veselim se tudi uric, ko lahko v miru spijem kavico in preberem kakšen članek.

Hkrati je to tudi čas, ko še bolj kot prej razmišljam o najpomembnejših stvareh v življenju. Predvsem čutim, da Bogu ne smem postavljati meja in da moram vsak dan sprejemati, kar mi pošilja na pot. Časa, ki mi je sedaj dan, ne smem zapravljati nekoristno, v prazno. Verjamem, da mi bo Gospod dal po svojem Svetem Duhu prepoznavati čase in trenutke in moje poslanstvo v njih, dokler bo Njegova volja. ● Marija Halas

14

Družina in Življenje

Foto: arhiv DiŽ

Nujna osvežitev

Težko najdem besede, s katerimi bi izrazil svoje veselje in hvaležnost Bogu, da nam je v začetku novembra omogočil srečanje v živo. V razmerah, kakršne so, ko nas po mnenju nekaterih čaka »scenarij Bergamo«, to zveni kot misija nemogoče. Pa se je vendar zgodilo – bili smo v Čateških toplicah.

V

elika športna dvorana je bila samo »naša«: zagotavljali smo lahko primerno razdaljo med pari, se zavestno odločili za nošenje mask, razkuževanje rok, sicer pa je bilo za nekatere med nami najtežje zdržati brez objemov J. Tokratni nadaljevalni seminar je »recikliran seminar«, ki je v letu 2011 nosil naslov Novo upanje v Kristusu.

Kot pred desetimi leti smo si tudi tokrat prizadevali »hoditi po sveti zemlji« in spozna(va)ti, da nas je Bog ustvaril in poklical k svetosti, ki ni le za izbrance, pač pa za vse, ki se imenujemo kristjani, in je svetost »moja in tvoja izbira«. Saj Bog za vsakogar izmed nas želi, da bi bil svet, da bi živel v tesnem stiku z njim. Mene osebno najbolj nagovarja spoznanje, da Bog od nas ne pričakuje svetosti, ki bi bila iz naših moči ali sad naših prizadevanj

in naših dobrih del. To je, kot bi od električnega aparata za peko kruha pričakoval, da bo sam spekel kruh, pozabil pa bi ga priključiti na elektriko in se jezil: »Kako to, da kruh ni pečen?

Saj sem dal notri vse sestavine: moko, kvas, vodo, malo olja …« Na videz čudna primerjava, vendar imamo tudi vsi mi »vse sestavine« za svetost (bili smo krščeni, molimo, hodimo k maši in obhajilu, se postimo, delamo dobra dela …), pa se nam večkrat zdi, da smo tako daleč od svetosti. Zakaj? Zato, ker pozabljamo, da je svetost Božja kategorija in je zanjo potrebno »Božje napajanje« ali z drugimi besedami: Bog želi, da se vsi mi, ki si prizadevamo hoditi za Jezusom in mu postajati podobni (postajati sveti), »priključimo« na Njegov vir moči (Njegovo napajanje), da Njegove besede »Brez mene ne morete ničesar storiti« (Janez 15,5) vzamemo

zares in nehamo živeti v utvarah, kako si bomo s svojo dobroto in pobožnostjo »zaslužili nebesa«. Bog si tega ni tako zamislil! Moja in tvoja svetost ni sad mojega in tvojega trdega dela in nenehnega odrekanja, pač pa je sad Duha in najine privolitve oziroma najinega sodelovanja z živim Bogom, ki živi v nama.

Vilma je svoje doživljanje seminarja takole izrazila: »V tem vikendu smo doživeli, kako je Božja beseda resnična. Na vsakem koraku se je potrjevalo, kar piše v Pismu Rimljanom 8,28: Tistim, ki Boga ljubijo vse pripomore k dobremu. In čeprav v Svetem pismu tudi piše, naj Boga ljubimo iz vsega srca, vse duše in z vso močjo, je očitno, da Bog »uporabi« toliko naše ljubezni, kot jo v določenem trenutku premoremo. Verjamem, da »naš manko« On sam dopolni s svojo Ljubeznijo, tako

Seminarji nas bogatijo

kot dopolni tudi »manko vere«, kadar nam je zmanjka. Bog me uči, da lahko Njegovo ljubezen »potegnemo iz nebes« (jo »downloadamo«) in jo shranimo v svoje srce. Prav to se je očitno pokazalo na tem seminarju. Vedeli smo, da je k temu pripomogla tudi goreča molitev mnogih, ki ste nas podpirali in bili naše zaledje. Močno smo doživljali, da je Sveti Duh res vel nad nami in velika športna dvorana v Čateških toplicah je postala »zgornja izba«, kjer je bila skupaj z nami, Jezusovimi učenci, prisotna tudi Jezusova in naša mati Marija.

Zato lahko iz vsega srca kličemo hvalo in zahvalo dobremu Očetu, ki nam je poslal svojega Sina za naše Odrešenje in Svetega Duha, ki se je kot utelešena ljubezen med Očetom in Sinom »utelesila med nami« in je močno delovala v vseh prisotnih.« O seminarju so rekli: Nagovore sem srkala kot suha zemlja vodo. Dolgo že nisem slišala toliko spodbudnih in v vsakdanjem življenju uresničljivih nasvetov. Malo po malo … je sedaj moj sklep. Alenka Spet sem napolnila svojo notranjost s čistim izvirom, s čisto vodo, s katero bom lahko kot Božje orodje pomagala gasiti žejo okolici. Katja

Foto: Monika Juvan

Hvala vsem za bogata dejanja ljubezni, ki smo jih bili deležni na seminarju.

Družina in Življenje

Priznam, da je bil Sveti Duh tudi pri meni malo pozabljen. Ga bom oživil, da bo izlival svojo ljubezen na našo družino in na cel slovenski narod.

Rok Sploh si ne predstavljam, kako bi midva živela v današnjem »norem« oziroma čudnem svetu, če ne bi imela možnosti udeležbe na seminarjih ali v zakonski skupini, na duhovnih vajah … Boris Za naju so bili ti dnevi polni molitve in hvaležnosti, da pripadava temu krščanskemu občestvu. Hvala vsem za pričevanja. Ob tem začutiš, da nobena molitev ni zaman, ampak jo Bog obrne oziroma »dene tja«, kjer je v danem trenutku najbolj potrebna. Dobila sva potrditev, da hudi duh deluje in da je za premagovanje potrebna molitev, zato sva se odločila, da bova več molila. Darja Seminar se me je dotaknil predvsem zaradi pričevanj in osebnih izpovedi voditeljev in vseh sodelujočih. Že dejstvo, da nas je toliko parov, ki čutimo in poskušamo živeti enake vrednote, me navdaja z optimizmom. Ko slišiš zgodbe ljudi, ki pričujejo o tem, kako Gospod vstopa v njihova življenja in v njih deluje, se začneš tudi sam zavedati, kako zelo je Jezus prisoten v tvojem življenju, kako te vodi, varuje in spremlja. Občudujem ljudi, ki vsakodnevno prebirajo Sveto pismo in črpajo iz njega. Tak seminar je spodbuda tudi zame, da bi tudi jaz pustila Božji besedi, da me vodi, da bi naprej pričevala in navduševala tudi druge.

Všeč mi je bilo tudi večerno slavljenje in izpostavljenost Najsvetejšega, saj sem se v tistih trenutkih najbolj povezala z možem in Bogom. Štefka Hvala vam za vsa pričevanja v teh treh milostnih dneh, ko sva si po dolgem času vzela čas le za naju. Hvala za spodbudo, da živeti svetost ni »rezervirano« samo za velike, da sta naše vsakdanje življenje in delo sestavljena

15

iz mnogo »drobnih del svetosti«.

Veronika Nagovorila so me osebna pričevanja voditeljev. Mislim, da v današnjem času potrebujemo pričevalcev, ki pričujejo, da je Bog živ in deluje v naših življenjih. Vedno, ko uspem Boga vključiti v konkretne situacije, zmorem iti naprej skozi še tako težak dan.

V časih, v katerih živimo in so tako negativni, me pomirja dejstvo, da je Bog nad vsem in ni treba, da jaz vse nadzorujem oz. obvladujem cel teden, ampak je dovolj, da pogledam, kaj je v tem trenutku pomembno, in temu zares sledim. Vesna Na seminarju je zame zelo pomemben čas z ženo, ko premlevava slišano in to poskušava vnesti v najin konkretni vsakdan. Če torej vsaj ena stvar gre po seminarju drugače kot prej, si rečem: »Vredno je bilo priti« (do sedaj je še vedno bilo). Tine Predavanja in pričevanja so bila močna spodbuda in hkrati konkretna navodila, kako naprej. Všeč mi je bila misel, da lahko zahtevamo oziroma Boga prosimo za znamenja, obenem pa moramo sredi dneva oziroma večkrat na dan »updatati« Božjo prisotnost in Božjo besedo, ker se nam dogaja, da pozabljamo. Mojca Nadaljevalni seminar Ustvarjeni za nekaj več je za vse nas, ki želimo postajati Jezusovi učenci (mu postajati podobni), nujna osvežitev. Zakaj?

Ker »pozabljamo«, kot je rekla Mojca ali z drugimi besedami »se ohladimo«.

Mlačnost je pa tako kot naveličanost, ki ne more nikogar nagovoriti ali navdušiti. Le če bomo goreči in navdušeni kristjani (kot navijači na športnih tekmah) in bomo svojo gorečnost in navdušenje vsak dan obnavljali, bomo za današnjega človeka, ki je željan »adrenalina«, zanimivi. Gospod, poživi nam vero in vžgi v nas ogenj svoje ljubezni, da bomo goreči in ne mlačni! ● Dani

16

Družina in Življenje

Foto: Slavko Štern

Nepozabni trenutki za več kot 100 parov

V jesen smo vstopili z izvedbo dveh seminarjev Nepozabni trenutki za naju na Rogli. Tako med pričevalci kot tudi med udeleženci je bilo čutiti veliko hvaležnost, da lahko seminar po enem letu premora spet izvedemo v živo.

Delimo nekaj vtisov udeležencev: Zelo so me ganila pričevanja vseh parov. Hvala vam za podarjeno. Hvala, ker sva z vami poglobila najin odnos in se še bolj povezala med seboj. Napolnjena in okrepljena greva v dolino orat in sejat. Nevenka Seminar je presegel moja pričakovanja. Morda nekoliko naporen, a vreden truda. Super, da niste pretirano

religiozni, kar daje možnost za rast različnim parom. Super, da se ne zapletate v politiko, ki je vir mnogih težav, in gradite temelje od spodaj z dolgoročnim pozitivnim vplivom tudi na politiko. Anton Odlično, navdihujoče, pravi odklop od vsakdanjega stresa, res pravi požirek žive vode! Peter V resnici sem brez besed. Navdušena sem nad dinamiko in strukturo seminarja. Teme si sledijo točno tako, da si lahko pri globljih temah že bolj povezan in odprt. Marija Petra Krasno dopolnilo za skupno nadaljevanje življenja, zelo uporabno v celoti. Srečko Zelo koristno za vsak poročen par, predvsem za mlade pare, ker je bilo razjasnjeno marsikatero temeljno

Foto: Slavko Štern

V

si skupaj smo doživljali to srečanje kot dar. Poleg zakoncev Siter so nas z globokimi, pa tudi pretresljivimi življenjskimi zgodbami nagovorili Alojzij in Petra Kokalj ter Slavko in Saša Štern v prvem terminu ter Petra in Matej Berčan v drugem. Na seminarjih je bil tokrat prvič z nami tudi kapucin br. Jurij Slamnik, letošnji novomašnik. Mislim, da smo se zelo lepo ujeli. Sveti Duh je močno deloval med nami.

vprašanje o tem, kaj je sploh poslanstvo poroke in poročenosti. Jakob Ob pričevanjih parov sem začutila globoko zavedanje, kako je z najinim zakonom, dobila sem spoznanja o stvareh, ki jih delava prav, in tiste, ki jih delava narobe. Seminar je pozitivno deloval na najin zakon, saj spodbuja k aktivnosti. Všeč mi je bil čas, posvečen samo nama. Mihaela

Seminarji nas bogatijo

Družina in Življenje

17

Tematski seminar o denarju:

»Pričakoval sem bančnika, dobil pa mnogo več!« Predzadnji vikend v oktobru je v Veržeju potekal seminar Najin odnos do denarja pod vodstvom Aleša in Marinke Čerin. Sedemindvajset zakonskih parov se je odpravilo na pot iskanja najboljših rešitev za svoj odnos do denarja in materialnega.

Nekaj odzivov udeležencev: Tri ideje v obliki semen hočem posejati na žitno polje naše družine: edinost, hvaležnost in škatlo za račune. V tem vidim možnost za povečanje edinosti, zadovoljstva in hvaležnosti ter možnost bolj konstantnega darovanja.

Všeč so mi bile osebne zgodbe, ki so bile nazorne in so se me v marsičem dotaknile – tudi v temeljih. Franci Domov bom nesla kulturo midva, to, da sva oskrbnika in ne lastnika, ter vrednote pri delitvi dediščine. Dobra razporeditev tem in pripravljena gradiva. Melita Domov bom nesla prizadevanje za držo hvaležnosti, željo, da raziščem družinsko drevo in da se pogovarjava o dediščini, ki sva jo prejela tudi v širšem smislu (talenti, odnosi, vera, tudi finance …). Všeč mi je bila vajina drža spoštovanja in sprejemanja v različnosti ter pričevanja, ko sta delila

Foto: Matjaž Vertuš

V

petih nagovorih smo se pogovarjali o mitih o denarju, ki sva jih prinesla iz svojih družin, pa jih do sedaj še nisva obravnavala; o tem, kaj o denarju pravi svet in kaj Bog, kako naj se oddaljiva od pretiranega potrošništva in kje je najina skupna točka dovolj, zakaj in kako delati družinski proračun – spremljanje in načrtovanje (Bog, slabi časi, poraba za življenje), kaj o zadolževanju pravi Bog in kako se lotiti odplačevanja dolgov, kako vzgajati otroke za služenje in porabo denarja, kako se pravi čas lotiti dediščine, da ostanemo v dobrih odnosih (midva z otroki, otroci med seboj).

konkretne zgodbe, v katerih je bilo moč čutiti vso pestrost, ki jo prinaša življenje. Predvsem pa zaupanje v Njegovo voljo in izročanje, ko človeške moči poidejo. Martina

Pričakoval sem bančnika, ki me bo poučeval o delu z denarjem, dobil sem pa mnogo mnogo več. Hvala vama za to (za cel spekter pogleda na denar).

Lahko bi bil kakšen dan več. Valentin

Všeč so mi bila iskrena pričevanja, konkretni nasveti in preprosto, ljubeče in domače vzdušje. Magdalena

Izdelala bova proračun, raziskala najin rodovnik, se odločila za desetino in za način vračanja dolga. Všeč mi je bila tema, konkretni primeri/ predlogi, pričevanja, sveta maša, možnost spovedi, primeri iz Svetega pisma, druženje ob harmoniki. Veliko sem prejela. Simona

Domov bom odnesla dobre ideje glede družinskega proračuna, varčevanje, dobro organizacijo in nadzor nad kupovanjem nepotrebnih stvari. Pa tudi idejo o dajanju in točki dovolj (Bog je lastnik, mi smo skrbniki). Všeč mi je bilo povezovanje s Sv. pismom, z Bogom ter vajin igriv in zanimiv način predavanja ter vajina iskrenost, preprostost in pristnost. Hvala vama in DiŽu, da ste nama omogočili slišati veliko uporabnih dejstev o denarju. Katarina Všeč sta mi bili preprostost, sproščenost. Spoznala sem, da smo kristjani veseli ljudje in tudi radodarni. Čeprav so se mnogi že poznali med seboj, se nisem počutila kot tujec. Če mi bo le uspelo, bom svoje otroke poslala k vam na ta seminar. Marinka

Spoznala sem, da je ta seminar milost, ki sva je deležna, saj sva stala na točki 0 dejansko že zadnjih 15 let zakona.

Vedno, ko sva začela pogovor o financah, sva se skregala. Sama sem bila vedno v minusu. Andreja Domov bom nesla zamisel o darovanju, misel, da je Bog lastnik, mi pa oskrbniki, Excel tabelo, besedo midva, ki jo morava še osvojiti in udejanjiti.

Všeč mi je spoznanje, da je treba otrokom dati vedeti, da morajo biti soudeleženi pri dajanju denarja za bivanje in stroške, ko imajo dohodek. Lidija

18

Starševstvo

Družina in Življenje

Je kvaliteten čas z otroki res pomembnejši od kvantitete?

I

Ne vem, če ste že kdaj peljali avto na servis tako, da ste ga pustili mehaniku, vi pa ste kar naenkrat imeli uro in pol časa, ko ste čakali na vaše vozilo. No, to se je pravkar zgodilo meni.

Sedaj sedim v lokalu ob cesti, nekje Bogu za hrbtom, z razgledom na industrijsko cono.

Količina proti kakovosti Razmišljam o stavku, ki ga tako pogosto zasledim med starši, da res ne preživijo veliko časa s svojimi otroki, a da mora biti tisti, ki ga, nadvse kvaliteten.

Bolj kot se poglabljam v to misel, bolj se mi zdi, da je to izgovor ali pa morda slabo opravičilo za odsotnost staršev.

Naj takoj pojasnim. Vem, da je potrebno za preživetje družine veliko časa nameniti delu, službene obveznosti so pač v tem sistemu neizogibne. In vem, da govorim iz svojega privilegiranega mehurčka. Vem, da ta pot ni za vsakega, ker imamo različne vrednote in prioritete. Želim pa osvetliti en vidik, o katerem do sedaj nisem našla veliko izrečenega ali zapisanega. To je, da je količina časa, preživetega z otroki, velikokrat pomembnejša od kvalitete.

Nikakor ne pravim, da ne smete preživeti kakovostnega časa s svojimi mladički. Pravim, da se mi zdi prav in zdravo, da vas otroci vidijo tudi

Foto: Freepik

n imam malo časa, ko mi ni treba odgovarjati na 5-letnikova vprašanja, na primer: »Mami, kako je bilo v starih časih?« Pomislim na Rimljane, ali on morda misli na dinozavre …

In on: »No, saj veš, takrat, recimo, ko sta se vidva poročila.« To je bilo pred osmimi leti. Zgodovina.

In ni mi treba menjati polulanih “gatk” malčici, ki se trudi usvojiti umetnost kahlice. Lahko le sedim s svojimi mislimi. In to je v življenju mamice, ki je ves čas doma z otroki*, prav smešno prijetno. takrat, ko ste utrujeni, ali takrat, ko se vam pač ne ljubi že 37. prebrati iste zgodbice in v roke raje vzamete svojo knjigo. Ali ko kuhate kosilo. Ali na zelenjavnem vrtu plevete. Ali morda sestavljate omaro, ali dotakate tekočino za vetrobransko steklo v avto. Da vas vidijo v vsakdanjem življenju, pri delu ali pri počitku. Ali pri molitvi. Živeti skupaj Otroci so kot male gobice, ki bodo vsrkale in nato posnemale vse, kar bodo videle pri starših. Lahko imajo za »življenjski model« odsotnega starša, ki se otroku posveti le ob nedeljah, ker vse ostale dni pač dela in potem gre še na šport ali morda preveč časa preživi pred ekrani …

Lahko pa imajo za »življenjski model« starša, ki je sicer zaposlen, a vedno najde čas, da odgovarja na zvedava otroška vprašanja, ali starša, ki leži na kavču in bere knjigo, a zraven z eno roko po hrbtu čohlja sinčka, ki prav tako bere svojo knjigo, ali starša,

ki potrpežljivo kaže otroku, kako se sestavi omaro ali kam se nalije tekočino za vetrobransko steklo, čeprav bi delo hitreje opravil sam.

Vem, veliko lažje je o tem govoriti, kot to dejansko živeti. A se splača.

Vem, ker sem to naredila. Ker sem se zavestno odločila, da hočem biti s svojimi otroki. Hočem jim biti na voljo do te mere, da bodo z veseljem šli od doma, a se prav tako z veseljem vračali.

To absolutno ni lahko. Potrebno je zbrati pogum in izstopiti.

Izstopiti iz hrčkovega kolesa.

Izstopiti iz cone udobja.

Izstopiti iz pričakovanj družine in prijateljev. In družbe.

In ujeti ravnotežje.

A vseeno, kdaj pa kdaj tudi meni nadvse prija sami sedeti v lokalu ob cesti, nekje Bogu za hrbtom, z razgledom na industrijsko cono … * Ko uporabljam besedo otrok, mislim predvsem na starostno skupino od rojstva do sredine osnovne šole. ● Meta Zajec Bevk

Naši temelji

Družina in Življenje

19

V Družini in Življenju smo sredi strateškega načrtovanja. Povabljeni!

Spremembe v okolju in v nas Še pred dvema letoma bi bilo popolnoma nesprejemljivo, da bi srečanja zakonske skupine potekala preko internetne aplikacije, da bi seminarji »v živo« kljub vloženem trudu kot po tekočem traku odpadali in se selili na splet, da bi ne bilo več možno, da se srečamo, si stisnemo roko, si pogledamo v oči, se objamemo.

Opaziti je, da se hitro spreminja tudi duhovno okolje: odnos do kristjanov v družbi je vedno bolj zapleten, celo sovražen, duhovnikov je vse manj, vse bolj so obremenjeni, težko si najdejo čas, da bi spremljali naše zakonske skupine, katerih število pa po drugi strani vseeno narašča.

V Družino in Življenje zaradi dobrega dela v preteklosti prihaja mnogo mladih zakonskih parov z različnimi željami, potrebami in naravnanostmi. Mi, »ta stari«, jih komaj dohajamo. Obenem pa se je zamenjalo vodstvo Družine in Življenja, pomladila se je ekipa.

Proces strateškega načrtovanja Vse to je vodilo do odločitve, da gremo v Družini in Življenju v proces strateškega načrtovanja. Začeli smo ga letos spomladi v ožji ekipi, ga nadaljevali v širši zasedbi regijskih voditeljskih parov na srečanju v Šmarjeti in še povečali krog udeležencev na srečanju voditeljskih parov Dajemo naprej v Želimljah. Sedaj pa ste povabljeni, da sodelujete vsi, ki vam je pri srcu delovanje Družine in Življenja. Pri strateškem načrtovanju nam pomaga Matej Cepin, vodja Socialne akademije.

Strateško načrtovanje je proces, kjer organizacija najprej oceni, kje je, potem določi, kam bi šla rada (mi pravimo

temu kam nas kliče Bog) in kakšna je pot do tja. V praksi to pomeni, da si v skupinskem procesu »rišemo« strateške cilje in obenem določamo pot do tja, skupaj z mejniki na poti, ki bodo kazali na to, da smo na pravi poti.

En od strateških ciljev je tudi postavitev trdnih temeljev, ki jih bomo oblikovali skozi daljše časovno obdobje.

Zapisali jih bomo, jih brusili skupaj z vami, dragi DiŽ-evci, jih v tem procesu ponotranjili in uporabljali pri naših odločitvah in delovanju v prihodnje.

Prav v teh zmedenih časih namreč potrebujemo zelo trdne temelje, da nas vse skupaj ne »zamaje in odnese«.

Naš temelj je bil, je in bo seveda Božja beseda in učiteljstvo Katoliške cerkve.

Povabljeni k sodelovanju V vsaki reviji se bomo posvetili eni od tem naših temeljev. Naj te teme kar naštejem: ustvarjena za boljši odnos, celostnost (telesnost, duševnost, duhovnost), biti mož, biti žena, biti oče, biti mati, spolnost, odnos do otrok, pari brez otrok, biti stari starši, sobivanje generacij, starši samohranilci, odtujitev, razpoke v zakonu in ločitev, družina in delo, mladi pari, ki se pripravljajo na zakon, mentorstvo, odnos do Boga, odnosi mož-žena-Bog (trikotnik), krščanski zakon, odnos do Svetega pisma, odnos do Cerkve, odnos do zakramentov, učenčevstvo, pretočnost para (dajanje naprej).

Na temo bomo pogledali skozi moško, žensko in duhovno perspektivo. Tako smo se že v tej reviji posvetili prvi od tem.

Konkretno Vabimo vas, dragi bralci in bralke, da te članke še posebej skrbno preberete,

(Foto: Pixabay)

Spremembe v teh časih so hitre, obsežne in globoke. Odražajo se seveda tudi pri našem delu.

se o njih pogovorite in podelite z nami, kaj vas v tej temi nagovarja, kako vi vidite posamezne elemente te teme, kaj bi dodali, kaj bi poudarili.

Eden od vaju naj vajino razmišljanje zapiše in pošlje po e-pošti na alescerin@gmail.com.

Vse vaše prispevke bomo skrbno pregledali, shranili in pretresli v procesu strateškega načrtovanja.

Vsako temo bomo »mleli« še naprej na različne načine: organizirali pogovor na Zoomu, zapisali v obliki kratkega sestavka, ki ga bomo objavili v naslednji reviji, na spletni strani.

Proces bo dolg in vključujoč. Računamo, da bomo v treh letih skupaj pripravili dokument, ki ne bo samo dokument, pač pa naš temelj, na katerega bomo postavili »zgradbo« Družine in Življenja za generacije naših otrok in vnukov. Da bodo dobrega, ki smo ga mi preko Družine in Življenja prejeli, deležni tudi oni.

Povabljeni! ● Aleš Čerin

20

Odgovori na vprašanja

Družina in Življenje

Nimava varstva, ne moreva v zakonsko skupino Sva mlada zakonca, poročena 6 let in imava tri otroke, stare 4 in 2 leti, najmlajši je še dojenček. Živiva v Ljubljani, kjer sva ostala po koncu študija, ker sva oba dobila tudi službo.

Zelo rada bi šla v zakonsko skupino, pa ne veva, kako naj rešiva varstvo za otroke. V Ljubljani nimava sorodnikov, najini starši so po 100 kilometrov daleč in težko pridejo pazit otroke za en večer, poleg tega so še v službah. Če bi varstvo za starejša otroka morda še nekako našla (razmišljava, da bi vprašala sosedo v bloku, kjer živimo), pa si ne predstavljava, kam z dojenčkom, ki se še doji. Zavedava se, da je gradnja najinega odnosa pomembna in da ne more počakati, da otroci zrastejo, saj se učijo iz najinega zgleda, ki pa je v zadnjem času zaradi preutrujenosti in pomanjkanja časa za naju bolj slab. Zdi se nama, da sva se znašla pred zaprtimi vrati in brez idej, kako rešiti težavo z varstvom.

Majda in Rok Draga Majda in Rok, vajina težava mi je dobro poznana. Ko ustanavljamo nove zakonske skupine, pogosto slišimo, s kakšnimi skrbmi glede varstva za otroke se srečujejo naši mladi zakonci. Težava je v resnici čedalje večja, saj mnogi mladi ne živijo več v medgeneracijskih skupnostih, hkrati pa se zamika tudi čas upokojitve dedkov in babic, ki so vse večkrat še močno vpeti v službo, ko dobijo prve vnuke, in niso več v taki meri na voljo za varstvo.

O tem, kako se lotiti težave z varstvom, smo povprašali zakonce, ki že obiskujejo naše zakonske skupine. V odgovoru bom naštela nekaj dobrih praks, ki so jih podelili z nami.

Dojenčki Pa začnimo z dojenčki. Mlada starša, ki imata več otrok, bi bila več let »obsojena« na neobiskovanje skupine, če bi čakala, da bodo otroci dovolj veliki, da jih lahko pustita v varstvu.

Zato so dojenčki dobrodošli na srečanjih zakonskih skupin.

Naj podelim osebno izkušnjo: midva z možem imava pet otrok. Čeprav sva v zakonski skupini že od poroke naprej, nisva zaradi dojenčkov nikoli manjkala na srečanjih. Če so bili zdravi, smo šli na skupino skupaj.

Tudi iz Ljubljane v Koper (sva v skupini, kjer smo pari iz različnih koncev Slovenije). Seveda je to pomenilo, da sva za tisti dan, ko je bilo srečanje skupine, »žrtvovala« rutino uspavanja ob določeni uri in na običajen način.

A sva ocenila, da je vredno. Srečanje zakonske skupine nama je veliko pomenilo in sva bila zato pripravljena na določene prilagoditve.

Varuška za otroke zakoncev, ki so na srečanju Če se srečujete po domovih (hišah) ali v župnišču, kjer je poleg prostora za srečanje skupine na voljo še kak dodaten prostor, se lahko dogovorite, da varstvo za otroke organizirate ob srečanju skupine. Ines Jagrič Križman iz zakonske skupine v Brežicah podeli dobro prakso njihove skupine: dobijo se ob 18. uri, med tednom, pri paru iz skupine, ki ima dovolj veliko hišo.

Starši so v dnevni sobi na srečanju, otroci pa nadstropje višje z varuško, ki jih ta čas pazi. Tudi Ines pravi, da je potrebno sprejeti kak kompromis; recimo tega, da gredo potem otroci spat malo kasneje kot običajno, a sistem se jim obnese. In namesto petih varušk za vsak par posebej potrebujejo samo eno.

Kje najti varstvo?

Zakonci, ki so si svoj dom ustvarili daleč od starih staršev in sorodnikov, po možnosti v župniji, kjer nikogar ne poznajo, so pogosto v stiski, na koga se sploh obrniti za varstvo otrok. Katja Nastran, mama treh otrok in skavtinja, parom predlaga, naj za rokav pocukajo domačega župnika, ki gotovo pozna skavtske voditelje in oratorijske animatorje. Vsi ti so navajeni dela z otroki; ker izhajajo iz katoliških krogov, jih boste lahko prosili tudi, naj z njimi zmolijo večerno molitev ali jim zapojejo Angelčka.

Ko imaš več kot dva otroka Ko sva z možem prvič postala voditeljski par v zakonski skupini Družine in Življenja, sva potrebovala varstvo za pet otrok. Najmlajši je bil star 10 mesecev, najstarejša pa devet let. Do takrat sva za varstvo vedno prosila moževo mamo; ker pa se je terminov za varstvo nabralo že precej (to je bila že najina tretja zakonska skupina), sva se odločila, da poiščeva varuško. Vedela sva, da na običajne servise za varstvo otrok ne moreva računati. Kje dobiti varuško, »usposobljeno« za uspavanje petih otrok? Obrnila sva se na oratorijsko animatorko iz naše župnije, ki

21

Foto: Freepik

Družina in Življenje

je tudi sama iz večje družine, navajena dela z majhnimi otroki. Če ona kdaj ni mogla, je našla zamenjavo med svojimi brati in sestrami. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da so otroci vse te naše varuške zelo »obrajtali« in se jih veselili.

Zakonska skupina je investicija Pomemben vidik, ki ga želim izpostaviti, pa je tudi ta: pravimo, da z obiskovanjem zakonske skupine vlagamo v svoj odnos. Vlagamo svoj čas.

In vlagamo tudi svoj denar. Navajeni smo, da varstvo navadno iščemo med tistimi, ki nam otroke pazijo zastonj.

Bogu hvala, če ta možnost obstaja (stari starši, bratje in sestre, prijatelji). Če je ni, pa se morava vprašati, ali zmoreva (sva pripravljena) dati nekaj sredstev na stran tudi za plačilo varuške. Če je najin odnos najina prioriteta, bova zmogla vsak mesec dati na stran znesek, potreben za plačilo. Midva z možem sva plačilo varuške dodala kot postavko v družinski proračun. Tudi za takrat, ko sva šla na zmenek v dvoje.

Kaj pa, ko varuška odpove tik pred zdajci?

V zakonskih skupinah Družine in

Življenja vzpodbujamo zakonce, da se v primeru, ko na srečanje iz objektivnih razlogov ne moreta priti oba, srečanja udeleži vsaj eden od zakoncev.

Zdi se mi, da to možnost kar premalo poudarjamo. Koronski čas pa nam je tudi na tem področju prinesel nove možnosti, saj smo se večinoma že priučili uporabe spletnih orodij za videokonference, kar lahko s pridom uporabimo tudi v primerih, ko se skupina sicer dobi v živo, eden od parov pa se priključi preko spleta. Ko je doma novorojenček, ko otroci zbolijo, ko se zgodi karantena, imamo tako še vedno možnost, da smo na srečanju vsi.

Zoom skupina Za pare, ki zaradi objektivnih okoliščin skupine v živo ne morejo obiskovati, smo v letošnjem letu »pilotno« ustanovili posebno Zoom skupino.

Trenutno je skupina polna (šest parov in voditeljski par). Ob koncu te sezone bomo ocenili, kako se tak način dela obnese in morda z novimi Zoom skupinami nadaljevali tudi po koncu epidemije. Vsekakor iščemo poti in načine, da vključitev v zakonsko skupino omogočimo vsem, ki si to želijo.

Vabilo Ko smo pripravljali tale članek, smo ponovno dobili pobudo, da bi naše zakonce, ki imajo že odrasle otroke, pa morda (še) ne veliko vnukov, povprašali, ali bi bil kdo pripravljen priti popazit otroke mlajšim zakoncem v naših zakonskih skupinah. Zato vas povabim, da se tisti, ki bi se bili pripravljeni dati na razpolago in dajati naprej tako, da za en večer na mesec prevzamete vlogo »nadomestnih babic in dedkov«, javite na mail: marjeta@ diz.si. Veseli vas bomo. Morda bomo tudi na ta način pomagali priti v zakonsko skupino kateremu od parov, ki ga od vključitve v skupino loči samo pomanjkanje varstva.

Draga Majda in Rok, pomembno temo sta odprla in upam, da bodo pari, ki so se v vajini situaciji prepoznali, našli v tem članku kakšno uporabno idejo. Želim vama vse dobro in upam, da se kmalu vidimo v zakonski skupini. ● Marjeta Bec

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.

Družina in Življenje

Foto: osebni arhiv

22

Silvester in Ivanka Žgur: Vikala sva se, čeprav sva že hodila na zmenke Ivanka in Silvester Žgur sta starša petih otrok, poročena 25 let. Sta tudi voditeljski par in regijski voditeljski par v Družini in Življenju. Najstarejša hči Karolina se je letos poročila, Tomaž in Julija sta študenta in med tednom živita v Ljubljani, najmlajša Jerca, osnovnošolka, je še doma, Ana, ki je umrla kmalu po rojstvu, pa jih že sedem let gleda iz nebes.

Ivanka in Silvester, kolikor vem, prihajata iz različnih koncev Slovenije, sta gorenjsko-primorska naveza, kajne?

Silvester: Ja, sam prihajam iz Vipavske doline, iz kraja Lože in sem »gost« tukaj na Gorenjskem. Naša vas spada pod župnijo Goče, ki je stara, spomeniško zaščitena vas, zgrajena v obliki Andrejevega križa in ima tudi cerkev, posvečeno sv. Andreju. Doma smo bili štirje otroci, imam dve starejši sestri in brata. Sem najmlajši, »pocrtk«, tako kot Ivanka, ki je tudi najmlajša. Imeli smo majhno kmetijo in živeli precej skromno življenje. Očeta sem izgubil v študentskih letih. Mama pa je umrla pred osmimi leti in naša najmlajša, Jerca, se je rodila natanko eno leto po njeni smrti. Naša družina je bila tradicionalno katoliška, mama je imela preprosto, otroško vero in kljub krivicam, ki jih je doživela v življenju, ni pestovala zamer.

Ivanka: Prihajam s Potoka v Selški dolini, s hribovske kmetije. Doma nas je bilo deset otrok, devet punc in en fant. Čeprav nas je bilo veliko, so starejši odšli od doma, v šole in se poročili, ko sem bila še otrok, tako da kakšnih spominov na čas, ko nas je bilo še vseh deset doma, v resnici nimam. Najbolj povezane smo bile najmlajše tri, ki smo hodile skupaj tudi v šolo. Do avtobusa smo morale prehoditi kar lep kos poti in s tem v zvezi imam polno dogodivščin. Pozimi smo se do avtobusne postaje sankale. Spomnim se, kako sem enkrat v dolini ugotovila, da na hrbtu nimam šolske torbe. Mislila sem, da mi je padla z ramen nekje na poti. Šla sem po poti nazaj in jo našla šele doma na klopi pri mizi. Potem sem zbudila brata, da me je s fičkom peljal do glavne ceste.

Seveda sem zamudila pouk in sredi ure vstopila v razred. Spet drugič smo sredi zime na poti v šolo na cesti od

daleč zagledale medveda. Nismo upale mimo, zato smo jo mahnile kar počez po snegu. Ko smo na avtobusu in v šoli pripovedovale o tem, so se vsi čudili in novica se je hitro razširila. Na poti domov pa smo ugotovile, da je bil tisti medved v resnici štor, ki se je zvalil na cesto. Šola je bila za nas takrat sveta stvar. Nikoli nismo manjkale, tudi ko smo do ceste gazile po snegu in prišle v šolo čisto premočene. Včasih sem se domov vračala že v temi. Ker me je bilo strah, sem hodila zelo hitro in med potjo pela na ves glas.

Ivanka, kakšno duhovno dediščino pa si prejela doma?

Ivanka: Mamica je prihajala iz družine, kjer so vero res živeli in imeli tudi veliko lepih običajev, povezanih z njo.

Bili smo tradicionalna katoliška družina, kjer se je vsak večer molil rožni venec, hodilo k maši ob nedeljah, praznikih in prvih petkih ali sobotah. Za

Zgodba zakonskega para

versko vzgojo je skrbela bolj mamica, ata pa je bil izredno delaven in spreten.

Starša sta po vojni pričela z obnovo kmetije in v vojni požgane domačije.

Med vojno sta bila še mladostnika.

Hvaležna sem jima, da nas, otrok, nista obremenjevala s stiskami in krivicami, ki sta jih doživljala med vojno in po njej, čeprav je bilo res hudo.

Silvester: Ivankin ata je bil zelo praktičen in napreden človek. Veliko je naredil sam.

Ivanka: Prvi v vasi smo dobili tudi pralni stroj, kar je pri tako veliki družini pomenilo veliko olajšanje za mamico. Naša mamica je lepo skrbela za nas, k hiši je prinesla red in skrb za čistočo. Vsako soboto je bila ena od nas zadolžena, da je skuhala in pospravila po hiši, ostali pa so delali zunaj.

Vidva pa sta se verjetno spoznala v Ljubljani, med študijem?

Ivanka: Ja in ne. Bila sva na isti fakulteti (biotehniški), vendar sem bila jaz še študentka, Silvester pa asistent na živinoreji. Vendar takrat še nisva hodila.

Silvester: Po končani fakulteti sem šel najprej v Nemčijo, kjer sem naredil doktorat, in ko sem se vrnil, sem začel delati kot asistent, Ivanka pa je bila takrat v četrtem letniku.

Ivanka: Takrat mi Silvester ni bil prav nič všeč, kvečjemu sem bila jezna nanj, ker na vajah ni opazil, da nekateri nismo mogli slediti, saj je šel s snovjo prehitro naprej. Da se je začelo med nama nekaj dogajati, pa je »kriv« angel varuh. V času pisanja diplomske naloge sem bila povabljena v ekipo študentov, ki je pomagala pri večjem poskusu, Silvester pa je nekaj časa nadzoroval naše delo. In ko smo tako delali skupaj, je Silvester enkrat slišal, da sem mu rekla: »Ja kaj me pa tako gledate, a sem vam mogoče všeč?« Jaz mu seveda tega ne bi nikoli upala reči.

Zato praviva, da je Silvestru to prišep­ nil najin angel varuh.

Silvester: Ob teh besedah sem najprej pomislil: »Ta je pa predrzna!« Potem pa sem začel razmišljati, ali mi je morda res všeč. Nato sem večkrat

iskal priložnosti, da sem Ivanko peljal domov ali jo pobral na poti in tako sva se začela pogovarjati.

Ivanka: Ampak midva še kar nekaj časa nisva bila par in sva se še vedno vikala, on je bil zame še vedno naš asistent. Večkrat se je hecal z mano, meni pa je bilo ob tem le nerodno in si nisem upala hecati z njim. Potem pa sem začela opažati, da je bolj pozoren do mene. Našel je priložnosti, da sva šla skupaj ven jest, v kino, na kepanje.

Takrat sva se še vedno vikala, sem pa že čutila, da mi ob njem zatrepeta srce.

Meseca maja 1995 pa sva se le zmenila, da bova par, in takrat sva se potem tudi nehala vikati. Leto kasneje pa sva se poročila.

Silvester: Rosa na najini mladosti se je takrat že posušila. Sem bil že krepko čez 30 let ob poroki. Mojo mamo je že skrbelo, če se bom sploh poročil, ker sem bil toliko časa sam.

Ivanka: In mene je res lepo sprejela.

Bila je izredna ženska, polna dobrote, potrpežljivosti in hvaležnosti. Ne bi pa mogla živeti skupaj z njo, ker bi me verjetno njena dobrota kar dušila.

Silvester: Po poroki sva nekaj mesecev živela v Ljubljani, potem pa sva se preselila v Škofjo Loko, kjer živimo še sedaj. Na začetku smo bili v stanovanju, ko se je družina povečevala, pa smo leta 2005 kupili hišo.

Kako pa so tekla prva leta vajinega zakona?

Ivanka: Prvi dve leti še nisva imela otrok, potem pa so se nama v štirih letih pridružili trije. Bilo je kar naporno, saj sva bila za vse sama. Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da tistih prvih let, ko sva bila še brez otrok, nisva dovolj izkoristila za gradnjo najinega odnosa. Sama sem namreč imela še veliko dela s sabo. Bila sem zelo nesamozavestna, nisem se začutila kot ženska, nisem znala ozavestiti in ubesediti svojih čutenj. Iskala sem tudi način, kako poglobiti vero in najti oseben odnos z Bogom. Za najin odnos je bilo pravo odkritje, ko sva pričela obiskovati srečanja skupine za

Družina in Življenje

23

zakonce v krizi pri patru Gostečniku.

Spomnim se, da sem ob govorjenju Katarine Kompan Erzar kar naprej prikimavala.

Silvester: Na vsakem srečanju mi je govorila: Poslušaj, poslušaj tole! Točno tako se počutim tudi jaz, pa ne znam tega povedati.

Ivanka: Šele takrat sem ugotovila, da sem normalna ženska. Da moja občutja niso nekaj nenavadnega. Do takrat se mi je zdelo, da je z mano nekaj narobe.

Prva leta sem bila na porodniških in veliko sama doma z otroki. Spomnim se, kako sem ga čakala, da pride iz službe. Nisem mu znala na pravi način povedati, da ga pogrešam, ampak sem se samo jezila, zakaj je tako pozen.

Kdaj pa sta se pridružila zakonski skupini?

Silvester: Dinamiko in lepoto skupnosti zakonske skupine sva prvič doživela, ko naju je gospod župnik Miklavčič povabil v Kančevce na skupni konec tedna vseh zakonskih skupin, ki so delovale v župniji sv.

Jakoba v Škofji Loki. Povabil naju je kot potencialni par za novo zakonsko skupino. Bilo nas je za poln avtobus, zakoncev in naših otrok. Večino sva poznala samo na videz. Lepo so naju sprejeli in preživeli smo res lep konec tedna. Mi smo se potem preselili v drugo župnijo, Suha pri Škofji Loki.

Tu je iz srečanja staršev oratorijskih otrok nastala zakonska skupina. Nekaj let smo delovali po sistemu Najina pot. Potem pa smo ugotovili, da se sicer zelo poglabljamo v teme, vendar ne gremo na globoko, da ne govorimo iz sebe. Eden izmed zakonskih parov se je udeležil Temeljnega seminarja za zakonce, ki ga je organiziralo društvo Družina in Življenje, in nato navdušil še naju. Tako sva se ga leta 2012 v Ankaranu udeležila še midva. Takrat sva imela s sabo Jerco, ki je bila stara pol leta. Po seminarju sva bila tako navdušena, da smo organizirali pričevanje Danija in Vilme Siter. Po tem pričevanju smo pričeli delati po DiŽ-evih gradivih.

24

Družina in Življenje

Po treh otrocih sta po desetih letih dobila še Jerco.

Ivanka: Po Juliji, tretjem otroku, sem imela dva spontana splava, enkrat celo z dvojčki.

Silvester: Vsake nosečnosti sva se razveselila. Ob vsakem pozitivnem testu sva odprla šampanjec.

Ivanka: Po prvih treh otrocih sem se toliko naučila, tudi o sebi, da sem si prav zaželela še enkrat postati mama.

Da bi res doživela eno sproščeno materinstvo. Jerca zdaj žal odrašča kot edinka, ker smo Ano, ki se je rodila za njo, izgubili. Tudi Jerca nama je bila podarjena. Pri sedmih tednih sem začela krvaveti. V bolnici so me pregledali, ugotovili, da ni utripa in me naročili naslednji dan na čiščenje. Nekaj mi je reklo, da moram pred posegom še enkrat zahtevati pregled z ultrazvokom. Prepričana sem, da je bilo to delovanje Svetega Duha. Ko sem se naslednji dan vrnila v bolnico, je ista zdravnica naredila ultrazvok in hladno rekla: »Srček bije. Pojdite domov.« Poklicala sem prijateljico, ki me je prejšnji dan peljala v bolnico, in ji povedala, kaj se je zgodilo. Ona pa mi je povedala, da sta z možem na kolenih molila za naju. Takrat sem močno začutila, kako molitev deluje.

Moč molitve drugih sem čutila tudi dve leti kasneje, ko smo izgubili Ano. Jaz sem se takrat počutila popolnoma prazno in nisem zmogla moliti. Reševala me je molitev župnika, zakonske skupine, prijateljev, sorodnikov …

Kako je bilo pa z Ano, ki je že v nebesih?

Ivanka: Dobro leto po Jerci sem zanosila še enkrat. Takrat sem bila stara 45 let. Na začetku sem težko sprejela to nosečnost in kasneje sem si to tudi očitala. Sama nosečnost je bila sicer zelo lepa, čeprav smo vedeli, da z otrokom ni vse v redu. Zdaj pravim: blagor ubogim v duhu. Na vseh pregledih je ginekologinja opažala manjše nepravilnosti, vendar je nisem o ničemer podrobneje spraševala, ona pa me tudi ni silila v dodatne preiskave,

za kar sem ji zelo hvaležna. Le čisto na koncu me je napotila na dodatni pregled v porodnišnico.

Silvester: Ob tem pregledu so opazili več manjših nepravilnosti, ki so skupaj kazale na genetsko napako. Zavrnila sva dodatne genetske preiskave.

Ivanka: Na koncu nosečnosti so me sprejeli v porodnišnico in mi po dveh dneh sprožili porod. Porod se je zakompliciral, narediti so morali urgentni carski rez. Ana je morala takoj na operacijo, ker zaradi zraščenega požiralnika ni mogla požirati.

Prvič sem jo videla šele čez dva dni.

Silvester: Jaz pa sem jo videl takoj po porodu, preden so jo odpeljali na operacijo. Po operaciji je bila Ana na intenzivnem oddelku pediatrične klinike. Tam so ji potrdili trisomijo 18. kromosoma, Edwardsov sindrom. Ko je zdravnik povedal za njeno diagnozo, nama je predstavil samo statistiko preživetja otrok s to napako.

Ivanka: Groza me je bilo, na kakšen hladen način nama je to sporočil.

Poudariti pa moram, da so bili vsi ostali, od sester do zdravnikov, zelo prijazni in sočutni. Ko sva izvedela za diagnozo, sva šla v kapelo v UKC. Spomnim se, kako sem sedela tam in si želela, da bi mi kdo pel.

Silvester: Kasneje so pri Ani ugotovili še več drugih napak v razvoju, da črevesje ni prepustno, da tudi ledvička ne delujejo pravilno … Ob rojstvu sem Ano krstil sam. Ker nisem vedel, da jo lahko krstim z navadno vodo, sem šel v kapelo, iz gobice v kropilniku iztisnil blagoslovljeno vodo in jo krstil. Naslednji dan pa je prišel še naš župnik in ji dal bolniško maziljenje.

Ko jo je videl, ni mogel verjeti, da ne bi živela. Vsem cevkam navkljub je bila videti čisto normalen novorojenček.

Ivanka: Toliko cevk je imela, da so jo iz posteljice morale dvigniti štiri sestre in mi jo dale v naročje. Prijateljica me je vzpodbudila, naj vprašava, če lahko Ano vzameva domov. Ko sva vprašala v bolnici, so naju pri tem podprli. Zanjo sva si želela dostojno smrt. S popolno življenjsko podporo

bi morda živela še kak dan dlje, največ teden ali dva. Toda midva nisva želela oživljanja. Ob odhodu domov so naju opremili z vsem potrebnim. Navodil, kaj moramo narediti, sploh nisem slišala. Na poti domov sva v šoli pobrala vse otroke, edino Jerco sva pustila v varstvu. Vsi otroci so jo doma vzeli v naročje in jo pestovali. Potem je mirno zaspala Tomažu v naročju. Stara je bila deset dni. Domov je prišla še Jerca, ki jo je prav tako vzela v naročje in jo crkljala.

Silvester: Od Ane smo se poslovili z mašo in petjem v našem domu ter s pogrebom v ožjem družinskem krogu.

Ivanka: Na pogrebu je prijatelj iz zakonske skupine zapel pesem Kako sem čakal ta trenutek, ki sem jo Ani vsakič pela v bolnici. Po smrti je Silvester teden dni ostal doma, sedela sva na kavču in drug drugemu brala knjigo Nebesa so resnična, jokala in se tolažila. V tej preizkušnji sva spoznala veliko čudovitih ljudi. Ob tem se je odpiral prostor, ko so številni ljudje z nama delili svoje preizkušnje. Bežna znanka je prišla k meni domov, me objela in mi povedala, da je tudi ona doživela splav ter da ji je še zdaj težko, ker se ni mogla posloviti, in ne ve, kje naj prižge lučko svojemu otroku.

Silvester: Z otroki smo se ob Anini smrti veliko pogovarjali. Povedala sva jim, da je vse, kar čutijo in tudi česar ne čutijo, v redu in prav – tudi če ne čutijo nobene žalosti. Pogovor o Ani ni bil nikoli tabu, tudi ni mogel biti, saj je bila Jerca takrat stara 2 leti in je neprestano spraševala o Ani, razmišljala, kako bi se z njo igrala in kaj vse bi lahko počeli skupaj. Zdaj vidiva, da je prav ta najina odprtost in pristnost omogočila, da se je v našo družino kmalu vrnilo veselje.

Kako pa zdaj doživljata mejnike, kot je na primer Anin rojstni dan?

Se to z leti kaj spreminja?

Ivanka: Ja, se. Na začetku je boleče, s časom pa bolečina popusti in ostane hvaležnost, da je bila z nami. Čudno je to, ker bi morala jaz skrbeti zanjo, pa v

Zgodba zakonskega para

Družina in Življenje

25

Ivanka: Njegovo stabilnost v odločit­ vah. To, da se ni ustrašil mojih pričakovanj in da lahko skupaj rasteva.

resnici ona skrbi zame, ko se ji priporočam v nebesa. Velikokrat pomislim, kako bi bilo, če bi jo še imeli, da bi bila del našega življenja.

Silvester: Tudi jaz Ano vsak dan »žicam« (= prosim za pomoč). Zdaj mi je žal, da Ane nisem mogel imeti večkrat v naročju, dokler je bila še v bolnici. Leto po Anini smrti smo šli na duhovni teden za družine v Veržej.

Sam sem med molitvijo rožnega venca pred izpostavljenim Najsvetejšim videl prizor svojega pokojnega očeta, ki je v naročju držal našo Ano, na obrazu pa je imel blažen izraz, kakršnega je imel še za časa življenja, ko je pestoval svoje vnuke. Po tem prizoru do jutra nisem mogel zaspati. Sem pa ob tem dobil zagotovilo, da je tudi oče v nebesih. Kajti glede Ane ni dvoma, da je v nebesih. Za očeta pa nisem bil gotov.

Naslednje leto se je prizor ob češčenju ponovil, le da sem tokrat ob očetu videl eno leto starejšo punčko, ki jo je oče držal za roko.

Moja vera je dolgo temeljila na razumski odločitvi, da Bog je. Njegove prisotnosti pa nisem čutil. Ta dogodek pa je bil zame tisti Božji dotik, ob katerem so izginili vsi dvomi. Po Anini smrti naju je prijateljica prosila, naj moliva za njihovega otroka, ki je imel zdravstvene težave. Takrat sem ga še posebej priporočil Ani in prošnja je bila uslišana. Sedaj molim vsako jutro na poti v službo za različne namene in stiske ljudi, ki prosijo za molitev.

Odraščajo pa tudi vajini otroci.

Letos se je poročila Karolina.

Kakšen je občutek, ko prvega otroka spustiš iz naročja?

Silvester: Meni je lepo, da si je našla tako fajn moža, da imata pogum za skupno pot, da gre življenje naprej.

Spoznala sta se pri DiŽ-u, na srečanju za mladino v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Sta pa oba tudi skavta.

Ivanka: Upam, da sva jo res spustila.

Meni kot mami se morda zdi, da sem jo spustila, ampak to bolje lahko oceni otrok.

Silvester: Karolina je edina, ki je bila do poroke doma. Je zelo družinski tip človeka. Leto pred poroko smo sveti večer praznovali skupaj z Anžetom, njenim bodočim možem. Ob jaslicah smo imeli zahvale in povedal sem, da sem vesel, da imajo najini otroci »dober okus«. To je Karolini veliko pomenilo.

Ivanka: Lepo mi je in vesela sem, ko vidim, kako si najini otroci upajo vstopati v resne odnose. Midva s Silvestrom šele v zadnjem času zmoreva tako globoke pogovore, kot jih imajo oni že zdaj. In vedo, da je potrebno delati na odnosih. Je pa res, da je hiša kar naenkrat prazna, ker sta od doma šla tudi Tomaž in Julija, ki študirata.

Zato pa je čez vikend toliko bolj živahno. Zdaj sva hvaležna, da nama še kaj povedo, naju spustijo v svoj svet.

Ivanka, kaj najbolj ceniš pri Silvestru?

Pa ti, Silvester, pri Ivanki?

Silvester: Da skrbi za nas in da me na primeren način vzpodbuja za rast v najinem odnosu. Da je vztrajna pri tem. Še zdaj se spomnim prizora, kako me je spravila na petkova srečanja s p.

Gostečnikom: »Varstvo sem uredila, grem h Gostečniku, ti pa greš lahko z mano ali pa ne.« Ivanka: Kar postavila sem ga pred dejstvo.

Silvester: Meni se namreč ni zdelo, da je med nama karkoli narobe. Vedel sem, da po desetih letih zakona ne more biti enako kot na medenih tednih. Mislil sem si, da je takrat bil čas za otroke, za naju pa bo potem, ko otroci malo odrastejo. Tako me je Ivanka najverjetneje morala postaviti pred dejstvo, da je potrebno nekaj storiti tudi za najin odnos. Od takrat sva precej napredovala. Če bi takrat vedel, kar vem zdaj, bi začel veliko prej delati na odnosu. Zdaj si deliva precej več svojih občutkov in notranjega sveta.

Imava se veliko lepše.

Ivanka: Jaz sem potrebovala veliko varnega prostora, da sem sploh zmogla ubesediti svoje občutke in jih izraziti tako, da se Silvester ni čutil napadenega. Imela sem tako potrebo po čustveni bližini, da se zaradi strahu, da se on ne bi čustveno oddaljil, večkrat nisem upala spregovoriti o svojih občutkih. Se pa še zmeraj učim ozaveščati, kaj čutim in to primerno ubesediti.

Silvester: Niso pa te lekcije osvojene enkrat za zmeraj.

Ivanka: In jaz imam sedaj mnogo manj monologov, kot sem jih imela včasih. J Draga Ivanka in Silvester, hvala, ker smo smeli z vami prehoditi vajino življenjsko pot, ki je – čeprav preizkušana – tako bogata in polna pričevanj o Božjih dotikih. ● Pogovor sem pripravila Marjeta Bec.

Družina in Življenje

Vilma Siter, skupaj z možem Danijem ustanoviteljica društva DiŽ

Foto: Timotej Siter

26

Ustvarjanje mojstrovine

V zadnjem času zelo redko najdem čas za slikanje, čeprav si tega močno želim. Želim si ustvarjati, rada bi razvijala talente, se izpopolnila v risbi, ki je ne obvladam dobro, rada bi šla na kakšen tečaj, skratka rada bi nekaj več. Pa mi ne gre, ker imam preveč drugih stvari, ki so pomembnejše od tega mojega »postranskega talenta«.

V

življenju se namreč učim postavljati stvari na pravo mesto. Pri tem mi najbolj pomaga Slomškov rek: »Kjer je Bog na prvem mestu, je vse drugo na pravem mestu.« Tako vem, da je na prvem mestu Bog, Kralj vesolja, ki ga želim namenoma postaviti tudi za Kralja mojega srca. Takoj za Njim je moj mož, njemu pa sledijo najini otroci in najini bližnji, potem poslanstvo in nazadnje tudi moj konjiček. Tak vrstni red mi pomaga prepoznati, kaj je v določenem trenutku dneva zame Božja volja.

In ker smo ljudje ustvarjeni po Božji podobi, smo bitja za odnose. V odnosih se uresničujemo in izpopolnjujemo. Odnose je v nas vgradil Bog in naša najpomembnejša odnosa sta prav z Bogom in z bližnjimi. Zato tako rada premišljujem in pišem o odnosu z Bogom in mojem odnosu s človekom (največkrat je to moj mož). In pogosto pišem o »zatikanju med nama in najinih napakah«, o tem, kako naju Bog rešuje, če mu dovoliva. Ko pomislim, kako si želim, da bi se izpopolnila na slikarskem področju, mi je jasno, da je

izpopolnjevanje na področju odnosov še pomembnejše. Na področju odnosov bi morala zahrepeneti po odličnosti in bi bila to moja pot posvečevanja, ali kot pravi apostol Pavel: »Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje« (1 Tes 4,3), brez posvečenja pa ni mogoče priti v nebesa.

Zakon – najprimernejša učilnica Bogu sem iz srca hvaležna, da me je sprejel v najboljšo šolo, v šolo odnosov, saj napredovanje na področju odnosov prinaša rezultate, ki sežejo v večnost.

Vilmina spodbuda

Tolaži me dejstvo, da je ponav­ljanje mati učenosti, in postane mi jasno, da imava midva zato »na zalogi« toliko primerov, ob katerih rasteva, se izpopolnjujeva in pomagava drugim J. Le naj bo tako!

Dnevnik pripoveduje V svojem duhovnem dnevniku sem zapisala primer, ki sva ga doživela poleti na morju. Takole berem: »Sprašujem se, kaj bi morala storiti, namesto da sem moža (spet) opomnila v zapovedovalnem tonu? In to celo na dopustu, ko bi nama res bilo lahko lepo. Zmotilo me je to, da je po moje preveč časa preživel s telefonom, ko pa sem si jaz želela na sprehod. In to takoj. In kaj je zmotilo njega? Ton mojega glasu. Sicer sva malo kasneje res šla na sprehod, vendar vsak po svoji poti. Žalostna in objokana sem hodila po lepi in samotni poti proti morju. Lepota stvarstva me ni ganila tako kot prejšnje dni. Notranji samogovor je okupiral ne le moj razum, pač pa tudi moje srce. Bila sem zaslepljena in zvezana z obsodbami, žalostjo in prepričanjem v svoj prav, češ, da bi moral moj mož sam prevzeti odgovornost za svoje počutje, tudi takrat, ko ga jaz prizadenem s svojim napačnim tonom. V tistem trenutku si nisem hotela priznati, da tudi jaz, ko sem prizadeta, delujem enako kot on in nisem torej nič bolj zrela od njega.« Čeprav sva se spravila še tisto popoldne, sem naslednje jutro ob Božji besedi obnemela, saj je jasno zarezala v sredo mojega srca: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo.« (Jakob 1,22) Poslušalka ali uresničevalka Pomislila sem, kako bi potekal najin dan, ko bi bila jaz uresničevalka Božje besede, ne le njena poslušalka, ki zjutraj Besedo prebere, čez dan pa nanjo pozabi. Le kako bi bilo, če bi v trenutku, ko je moža prizadel ukazovalni ton mojega glasu, v srcu rekla: »Dani ni moj sovražnik. On je moj ljubljeni mož. V tem trenutku je le ranjen otrok,

Družina in Življenje

ki potrebuje nežno besedo in objem!« Bi bila v tem primeru uresničevalka Božje besede? Spoznala sem, da čez dan vse prevečkrat pozabim, kar sem zjutraj pri molitvi prebrala. Pa to še ni bil konec. Tisti dan je Božja beseda še ostreje nadaljevala: »Če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, temveč vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna«. (Jakob 1,26) Tudi teh besed nisem mogla spregledati, saj je bilo očino, da so bile napisane zame. Že dolgo namreč vem, da Sveti Duh kara mene in meni predstavi moj greh, ne moževega. Zato ob takem spoznanju nisem več žalostna, pač pa je to zame znak, da Sveti Duh resnično deluje tudi v meni. Naučila sem se z veseljem sprejemati Njegov poduk, greh priznati in se ga pokesati.

In ko sem tisti dan moža še enkrat prosila, naj mi odpusti, je bil najin dan ves nov in lep. Še o nečem sem se tisti dan spraševala: »Je bila moja pobožnost v času prizadetosti res prazna, čeprav sem po poti proti morju v solzah zmolila cel rožni venec? Bi bilo bolje, ko ga ne bi?

Je dobro tudi v takem stanju moliti?

Vem, da je molitev tudi v takem razpoloženju na mestu, saj zavaruje moje misli pred še večjim prepadom. Če bi jim pustila prosto pot, bi se sprehajale po še globljih grapah obtožb in se zadrževale med trnji samopomilovanja. Sem bila takrat v molitvi zbrana?

Niti ne! Še najbolj sem bila podobna ovci, ki se zaplete v trnje, ko tava po brezpotjih. Še dobro, da Jezus pozna svoje ovce, jih išče in kliče po imenu.

On je tisti, ki me najde, mi previdno odstrani trnje, me vzame v naročje, čeprav smrdim po potu, in me jezno in prestrašeno odnese na varno. Hvala ti, Jezus, da me iščeš in najdeš tudi v takih razpoloženjih, me vedno znova očiščuješ mojih grehov (trnov) in me vedno znova oblečeš v belo obleko.

Najina skupna umetnina Ko sem se tako v teh dneh končno le lotila nove slike, sem prišla do novih spoznanj. Za motiv sem izbrala angela,

27

ki v rokah drži hišo in s tem sporoča svoje poslanstvo, ki je v tem, da čuva nas in naša prebivališča. Navdih sem dobila pri nekem neznanem umetniku in dodala nekaj svojih zamisli. Ko sem hotela narisati posebno hišo, ki jo bo angel držal v rokah, sem vedela, da bo to zame težak zalogaj. Spomnila sem se, da je moj mož bolj spreten v risbi kot jaz in da bi ga lahko prosila za pomoč. Seveda sem se vprašala, kdo se bo potem podpisal pod sliko, in pomislila, da bi se lahko oba. To bi lahko bilo najino skupno darilo prijatelju. Res pa je, da je nenavadno, če se pod isto umetnino podpišeta dva. Kaj pa umetnina najinega zakona, se vprašam. Pri gradnji edinosti med možem in ženo pa ni nenavadno, če se »podpiševa oba« – celo morava biti dva.

Molim, da bi se veliko zakoncev skupaj podpisalo pod mojstrovino svojega odnosa in bi ta mojstrovina mnoge nagovorila. Še posebej je to pomembno sredi zmede današnjega dne.

Opogumlja me dejstvo, da svetost ni življenje brez greha, ker potem nihče ne bi prišel v nebesa, še najmanj mi zakonci. Svetost je v tem, da smeva računati na glavnega Umetnika, ki »najino mojstrovino« kar naprej popravlja in nama daje moč, da se zmoreva spoprijemati z najinimi napakami in verjeti, da sva prav takšna drug drugemu podarjena kot najboljši dar. Ta moč, ki nama jo Jezus daje na razpolago, je njegov Sveti Duh, zato nisva prepuščena sama sebi. Brez Jezusa in njegove na križu prelite krvi, s katero naju kar naprej očiščuje, midva ne bi zmogla stopati po poti svetosti. Zaradi tega svetost ni življenje brez greha, pač pa je nenehno priznavanje napak in nemoči ter prošnja po ponovni napolnitvi s Svetim Duhom.

Tudi če je to potrebno »70 × 7« na dan.

To je tisto »novo«, kar Jezus dela, in prav to svetu prinaša novo upanje. In midva, ki se vsak dan znova namenoma odločava za gradnjo edinosti, sva vpeta v to veliko poslanstvo, ki se razteza v večnost. ● Vilma

28

Družina in Življenje

On je varnost tvojih časov (Iz 33,6) N

aj vam najprej namenim tolažbo, ki pa ni Bog ve kaj. Niste sami.

Sploh ne v današnjem času. V teh dneh smo ljudje zmedeni, negotovi, prestrašeni in jezni. To opažam ob prebiranju objav na družbenih omrežjih, to prihaja na dan v pogovorih, to se da razbrati z obrazov mimoidočih – kolikor ti niso pokriti z maskami – in ja, takšna občutja vsaj občasno zaznam tudi v samem sebi.

Zadnje čase opažam, da mi – iz čiste potrebe! – pogled pogosteje zaide na svetopisemski citat, ki ga imava v angleščini izpisanega pred vrati najine spalnice: “He shall be the stability of your times” (Izaija 33,6). Hvala Bogu, da je tam in me spomni na dejstvo, da je On tisti, ki ima pod nadzorom tudi ta naš nori čas, v katerem smo se ­znašli.

Išče se pravični V tem času me še posebej boli, ko opazujem, kako se nove in nove delitve stopnjujejo med nami, kristjani; delitve, ki si jih še pred letom in pol ne bi znal niti predstavljati. Ob njih mi prihaja na misel Pavlov citat iz Pisma Rimljanom, kjer tudi on navaja Staro zavezo: »Ni pravičnega, niti enega, ni razumnega, ni ga, ki bi iskal Boga. Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega.« (Rimljanom 3,10–12). Gre za občutek (ali pač dejstvo?), ki so ga očitno ljudje imeli že v davnih časih.

Težava je, da smo ljudje skozi vse čase in turbulentna obdobja v veliki meri isti in se iz zgodovine res težko kaj naučimo. Nesluteni tehnološki razvoj digitalnih komunikacijskih kanalov v zadnjih desetletjih nas v našem bistvu ni nič spremenil; le še potenciral je vse, kar so ljudje v negotovih razmerah počeli že pred stoletji.

Zdaj imamo še toliko več možnosti iskati občutek varnosti v tem, da smo »na tekočem« z najnovejšimi novicami ter v tem, da se postavljamo na okope enega ali drugega tabora, kjer prepričujemo drugo stran, kako nima prav.

Razlika je le v tem, da so naše trenutno bojišče računalniške miške in tipkovnice; upam, da pri tem tudi ostane.

H komu naj torej gremo?

Ob pisanju teh vrstic in ob tem, ko si skušam predstavljati vas, ki tole berete, se sprašujem, koliko nas, kristjanov, katoličanov, ki smo se bolj ali manj redno duhovno hranili na seminarjih v Njivicah, Veržeju, na Rogli ali pač v zadnjem obdobju preko spleta, kjer smo znova in znova slišali vabilo k rednemu prebiranju Božje besede, k darovanju stotinke dneva za Gospoda … koliko nas je takih, ki smo se morda ob eni takih priložnosti odločili in naročili Besedo med nami ali Magnificat in se odločili preživljati čas z Gospodom.

Vem, veliko vas je, mnogi ste si to navado ustvarili, jo ohranili skozi leta in vas v tem divjem času vzdržuje.

Hvala Bogu, aleluja! Marsikomu pa so različne življenjske okoliščine, obveznosti, otroci, pomanjkanje spanca ali pa preprosto duhovna naveličanost in lenoba odvzeli pogum in že vzpostav­ ljena navada je začela pešati. Naj skušam potolažiti tudi vas. Tudi vi v tem divjem času niste sami. Pomembno je, da si ob tem ne “nabijamo krivde”, se ne skušamo prisiliti v to, da bi morali začeti, pač pa se iskreno vprašamo oziroma raje spomnimo, kje najdemo tisti pravi mir, za katerim tako besno hlastamo.

Kako se izviti iz duhovne praznine?

Dejstvo je, da iz prisile ni in ne more

Foto: osebni arhiv

Se tudi vam kdaj zgodi, da ste jezni, zafrustrirani, morda že malček depresivni; na površje vam prihajajo občutki nemoči, jeze, zamer, strahov in negotovosti?

priti nič dobrega; prisila ni Božja kategorija. To je naš, človeški način, ko želimo »biti kakor Bog« in uravnavati življenja svojih bližnjih, saj mi edini vemo, kako bi bilo zanje najbolj prav.

Tudi prisila do samega sebe nas dolgoročno ne pripelje prav daleč.

Božji način pa je svoboda in je ljubezen in je vabilo. Bog nas preveč ljubi, da bi nas silil v odnos s seboj, obenem pa si odnosa z nami želi bolj, kot smo mi sposobni spoznati. Ker nas ljubi preveč, da bi nas pustil tam, kjer smo, nam pripravi tudi manj prijetne življenjske izkušnje. »Bolečina je Božji megafon,« je rekel C. S. Lewis. Odločitev, kako se bomo nanjo odzvali, pa je še vedno v naših rokah.

Le skozi boleča izkustva imamo priložnost, da sestopimo s svojega namišljenega »trona« samozadostnosti, vsevednega dokazovanja svojega prav in navideznega obvladovanja situacije, ki je v resnici tako ali tako le krinka; je zgolj igra, za katero se skrivata naša negotovost in strah, da nas bodo »odkrili«, da nas ne bodo sprejeli, da nas nihče ne bo imel rad …

V časih, kot je današnji, je priložnosti, da pred Bogom priznamo svojo temeljno nemoč, še več kot običajno.

Prej ko sestopimo iz začaranega kroga iskanja gotovosti v svetu, v udobju, ki nam ga ta nudi, in želje po priznanju ter se obrnemo k svojemu stvarniku, bolje bo za nas.

Živeti s Svetim pismom

Tudi danes nas vabi, naj »ne zakrknemo svojih src« (Hebrejcem 4,7) Ko smo v krču hlastanja za stabilnostjo in varnostjo, se takim občutkom negotovosti in strahu rad pridruži še hudi duh, ki nam prišepetuje, da nas Bog v takšnem stanju ne sprejema; da On v tako grozni situaciji pa že ne more biti prisoten. In tako nas pelje še bolj stran od Boga.

Vendar nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Bog je z nami tudi v najtežjih trenutkih, mi moramo le zaupati, da so njegovi nameni z nami dobri. Ne glede na vse.

Pred kratkim me je zelo nagovorila zgodba Nizozemke Corrie Ten Boom, ki je s svojo družino med 2. svetovno vojno skrivala judovske ubežnike. Ko so jih nacisti odkrili, so jo skupaj s sestro Betsy zaprli v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer sta se Corrie in njena sestra Betsy soočali z grozljivimi razmerami.

V tem ženskem delovnem taborišču so bile stanovalke barak stisnjene

Družina in Življenje

v tri visoke pograde, postlane z gnilim senom. Zaradi prenatrpanosti in pomanjkanja osnovne higiene so se v njih pojavile uši in množične okužbe z bolhami. Corrie se je spraševala, kako bosta s sestro v tako grozljivih razmerah zdržali, Betsy pa se je v molitvi obrnila na Boga in nato sestri povedala, da se morata »zahvaljevati v vseh okoliščinah« (Prim. 1 Tesaloničanom 5,18). Corrie je to težko sprejela; kako naj bi bila vendar hvaležna za uši in za bolhe?

Nekaj tednov kasneje so v njihovo barako poslali enega od paznikov, da bi preveril govorice, da se Betsy ukvarja z nedovoljeno dejavnostjo.

Vendar pa si je paznik premislil, ker je bilo ravno v tej baraki preveč bolh in uši. Betsy je sestro spomnila, da so jima prav bolhe omogočile dovolj svobode, da sta lahko vzpostavili vezi z drugimi ženskami, z njimi molili in jih poučevali o Jezusu in so se tako številne spreobrnile v krščanstvo.

Takrat je Corrie spoznala, da je lahko hvalež­na tudi za bolhe.

29

Bog ima vrhovni nadzor Ta zgodba me opominja, da moram tudi v najtežjih trenutkih svojo varnost iskati pri Bogu. Ne glede na vse ima on nadzor nad stvarmi; vidi dlje – tudi »za ovinek«, v večnost – in nas zmore iz še tako slabe situacije privesti do dobrega. On nadzoruje vse – od velikih do najmanjših stvari; celo do uši in bolh.

Zato ponovno vabim: izberimo upanje! Tudi v težkih razmerah se na Boga obrnimo s slavljenjem; zavestno se odločimo, da bomo namesto »hrupa« spletnih prepirov in zavzemanja strani več časa preživeli z Bogom v tišini – v prisluškovanju Njegovemu glasu. Učimo se ga poslušati, da bomo znali prepoznavati, kdaj nam govori Bog, kdaj hudič in kdaj se v naši glavi prepirajo naše lastne misli.

Odprimo Sveto pismo, prosimo Svetega Duha, da nas razsvetli, preberimo odlomek in dajmo Bogu čas, da se nas odlomek dotakne. Svoje pričakovanje Božjega dotika izrazimo s tem, da imamo pri sebi pisalo in dnevnik, v katerega bomo zapisali Besedo, ki nam jo da Bog tisti trenutek razumeti, doživeti. Verjemite, splača se. Mir, ki ga Bog daje na tak način, je otipljiv in ga »svet nikoli ne more dati« (Janez 14,27).

Tudi čez dan si lahko nastavimo opomnike in se ustavimo v molitvi; pa naj bo to molitev Angelovega češčenja opoldne ali kako drugače. Časi niso enostavni, vendar to pomeni ravno to, da moramo pomnožiti svoj čas z Gospodom, da moramo več moči črpati tudi iz zakramentalnega življenja. In tudi če ob vsem tem še vedno ne bomo čutili Božje bližine, vztrajajmo.

Kajti prišel bo milostni trenutek, kairos, ko se bo na nas izlila vsa milost, ki jo potrebujemo. K temu nas vabi tudi apostol Pavel: “Neprenehoma molíte.

V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.” (1 Tesaloničanom 5,17–18). ● Benjamin Siter

30

Družina in Življenje

Zakonska skupina Veržej:

Znani obrazi iz cerkve, ki so postali prijatelji Bilo je pred štirimi leti. Z ženo sva sedela v klopeh čakajoč na začetek nedeljske maše. V oči so mi padli nekateri pari, ki do takrat niso vzbujali posebne pozornosti. Z Danielo sva se po maši o tem pogovorila. Morda pa je čas za novo zakonsko skupino, sva si rekla. Povprašala sva tudi najinega vsakodnevnega Prijatelja v jutranjem pogovoru in pokazal nama je še nekaj parov, ki sva si jih zapisala v zvezek.

Prosila sva Gospoda, naj pripravi srca za povabilo v zakonsko skupino. Tokrat sva ubrala malo drugačno pot. Žene so po navadi za. Zato sem pristopil do mož in jim skušal razložiti, da se jim preprosto splača. Na začetku je bilo v skupini deset parov, toda vsi niso vztrajali, prišli pa so tudi novi. Bogu sva hvaležna, da nas usmerja, vodi in uči. Hvala tudi Kristjanu in Mojci, ki sta prevzela vlogo voditeljskega para in nas res dobro vzpodbujata k domačim nalogam. Odličen zgled sta nam tudi v organizaciji randija. Hvaležni smo tudi našemu duhovnemu voditelju Petru Pučniku, ki si vedno vzame čas za srečanje, nas posluša in vzpodbuja.

najin zakon. K temu pripomorejo tudi za kanček starejši pari, ki znajo videti globino v svetopisemskih stavkih, ki jih prebiramo. S Kristjanom pa imava najraje zmenke. Teh nočeva zamuditi za nobeno ceno.

Mojca in Kristjan Belcl

Pred štirimi leti sva z mešanimi občutki in pričakovanji šla na prvo srečanje zakonske skupine. Skupina, ki je delovala že dlje časa, naju je toplo sprejela in zelo sva hvaležna paru, ki naju je takrat povabil. Na nekem razpotju sva ugotovila, kaj v resnici pomeni, da najin zakon dobro funkcionira v pravem pomenu besede. Udeležila sva se tudi DiŽ-evega seminarja na Krku, ki nama je dal nov pogled na družinsko in zakonsko življenje. V skupini se počutiva sprejeta in hvaležna sva za ljudi, ki delijo koščke svojega življenja z nama, da lahko rasteva in gradiva mostove, ki naju peljejo preko težkih dni in preizkušenj, ter so hkrati vzpodbuda, da sva hvaležna za vse, kar se nam zgodi.

Sanja in Marko Rauter

Jan in Daniela Škrobar

Ko sva s Kristjanom na seminarju Nepozabni trenutki za naju dobila formular, na katerem je bilo tudi vprašanje »Bi se pridružila zakonski skupini?«, sem jaz obkrožila »da«, Kristjan pa »ne«. Po eni strani razumljivo, saj sva bila takrat poročena šele 14 dni.

J Nato pa sva čez dve leti dobila zelo prijazno povabilo najinih prijateljev, Jana in Daniele Škrobar, ali bi se vseeno pridružila skupini, ki nastaja. Pred kratkim je minilo četrto leto, odkar jo obiskujeva, in čeprav je z nama na srečanjih vedno kak najin dojenček, se nama zdi, da z enim ušesom vseeno slišiva dovolj dobrega in koristnega za

Zakonska skupina nama je v pomoč pri krepitvi zakonskih vrednot, ki naju povezujejo in izboljšujejo najin odnos. Ob predelovanju gradiva se bolj zavedava najinih šibkih področij.

Zelo pozitivno vplivajo na najin odnos načrtovani in zavestni zmenki, ki jih skupina spodbuja. Tega pred vstopom v to skupino nisva počela. Rada se povezujeva tudi z drugimi pari iz skupine, izmenjujemo si svoje življenjske izkušnje in se s tem bogatimo, velikokrat se nasmejimo in sočustvujemo drug z drugim ter se družimo. Ko je potreba, tudi molimo drug za drugega.

Hvaležna sva za našega duhovnega voditelja in modre besede, ki nam

pomagajo rasti v veri in zakonskem odnosu. Zakonska skupina naju uči, kako živeti kot kristjana.

Željka in Zsolt Varga

V zakonsko skupino sva se prvič vključila, ko je v Turnišču leta 2002 začela delovati prva DiŽ-eva skupina v Pomurju, po razpadu skupine v Beltincih pa sva se pridružila skupini v Veržeju. Sodelovanje v zakonski skupini se nama zdi koristna pomoč pri gradnji odnosa. Pogosto sva na mesečnih srečanjih, vikend seminarjih in duhovnih tednih našla odgovore na številna vprašanja, ki so se nama porajala, tudi glede vzgoje otrok in osebne vere. Čeprav v skupini ne sodelujeva od začetka, sva se od najinega prvega srečanja v trenutku počutila povsem domače in sprejeto. Hvaležna sva za duhovne spodbude in izjemno duhovno vodstvo g. Petra Pučnika.

Milena in Matej Zavec

Poročena sva 8 let. Povabilu v zakonsko skupino sva se z veseljem odzvala, čeprav prej nisva imela nobenih izkušenj z zakonskimi skupinami. Če sva iskrena, sva šla na prvo srečanje v prepričanju, da greva na predavanje za zakonce, ki ga bo imel pater Peter Pučnik, naš duhovni vodja J. Bila sva prijetno presenečena, koliko znanih obrazov iz cerkve sva tam videla.

Ti »znani obrazi iz cerkve« so kmalu postali najini prijatelji. Ljudje, katerim zaupaš. Ljudje, ki hodijo skozi življenje s podobnimi križi in težavami kot midva. In predvsem tukaj vidiva veliko priložnost zakonske skupine. Zavedanje, da nisi sam, da imajo tudi drugi zakonci podobne šibkosti in ranljivosti … Na srečanjih skupaj odkrivamo lepoto zakonskega življenja. Veseliva

Zakonska skupina

Jan in Daniela Škrobar

Foto: Osebni arhiv

Sanja in Marko Rauter

Milena in Matej Zavec

se podarjenega časa drug drugemu, pa naj bo to srečanje zakonske skupine, pogovor, zmenek ali najina priprava na srečanje.

Mihaela in Jože Feuš

Kmalu po tem, ko sem prišel v Salezijansko skupnost Veržej in se tukaj začel srečevati z raznimi skupinami,

Družina in Življenje

31

Mihaela in Jože Feuš

Mojca in Kristjan Belcl

Peter Pučnik

Željka in Zsolt Varga

družinami, posamezniki, sem bil naprošen, če bi bil pripravljen biti duhovni spremljevalec novonastajajoče zakonske skupine. Z veseljem sem privolil in tudi ponudil prostore naše ustanove, da bi se lahko prav pri nas srečevali kot zakonska skupina.

Kot duhovniku mi veliko pomeni, da lahko tudi na tak način vstopam v dogajanje družin, tako v tistih

najlepših trenutkih kakor tudi takrat, ko se družine srečujejo s stiskami. Ob njih se učim in hkrati si želim, da bi jim kot duhovnik lahko dajal oporo v težkih trenutkih. Duhovnost v družini in tudi sicer je namreč zelo konkretna, zato mora biti prepletena s konkret­ nimi ljudmi in konkretnimi dogodki vsakdanjega življenja.

Peter Pučnik, salezijanec

32

Družina in Življenje

red enim letom smo v Družini in Življenju pripravili poseben priročnik za voditeljske pare z nasveti in vzpodbudami o tem, kako voditi zakonsko skupino v času epidemije.

Priročnik je (žal) še zmeraj aktualen, zato v tokratni rubriki povzemamo nekaj ključnih poudarkov, na koncu pa namenjamo še nekaj besed vsem, ki se v skupinah srečujete z različnimi mnenji na temo epidemije in z njo povezanih ukrepov. Ker je ta tema postala kar pereča, smo ji precej časa namenili na srečanju za voditeljske pare Dajemo naprej, v članku pa povzemamo nekaj ključnih poudarkov.

V letu 2020 se je Slovenija, tako kot večina sveta, soočila s pandemijo koronavirusa. Ukrepi, povezani z obvladovanjem okužb, so močno vplivali tudi na delovanje Družine in Življenja, saj so najprej omejili, potem pa tudi onemogočili delovanje zakonskih skupin na način, ki smo ga kot edinega možnega poznali do sedaj – s srečevanjem zakoncev na srečanjih v živo. Čas epidemije pomembno vpliva na zakonce v naših zakonskih skupinah. Zavedati se moramo, da so to za vse nas popolnoma nove okoliščine. Še tako trden zakon in še tako povezana družina se lahko v teh časih znajde v (čustveni, duhovni, materialni) stiski.

Zakonska skupina ima zato v tem obdobju še bolj pomembno vlogo kot v »običajnih« časih. Če smo do sedaj v zakonskih skupinah poudarjali, da je njihov namen v tem, da zakonca gradita svoj odnos drug z drugim in z Bogom in je bil cilj delovanja skupine morda bolj usmerjen v osebno rast posameznika in para, je v tem času najbolj pomembno v zakonskih skupinah ohranjati in vzpodbujati dva vidika, in sicer povezanost v skupini (vidik skupnosti) in krepitev molitvene podpore.

Spet na splet V običajnih razmerah imajo zakonske skupine primerljive pogoje delovanja (zagotovljen prostor, čas in način srečanj). V času, ko se srečanja skupin selijo na splet, pa so se skupine znašle v novih razmerah, kjer vsi voditeljski pari in člani skupin nimajo enakih pogojev za delovanje. Za uspešno izvedbo srečanja s spletnimi orodji potrebujejo vsi člani skupine računalnik, pametni telefon ali tablico in zavedamo se, da v vseh skupinah ti pogoji niso izpolnjeni.

Nekatere skupine so se že v prvem valu epidemije hitro in brez težav prestavile iz realnega okolja v virtualno in jim je ta oblika srečanj že precej domača. Nekatere tega »preskoka« niso naredile in ga morda tudi ne bodo zmogle iz objektivnih razlogov. Kljub temu pa vse voditeljske pare vzpodbujamo, da ohranjate stik s člani svoje skupine. Nobeden od naših zakonskih parov ne sme dobiti občutka, da je v času stiske ostal sam in pozabljen.

Pokličimo naše zakonce, napišimo sms, pošljimo čestitko za praznike.

Bodimo iznajdljivi.

Posebnosti delovanja v novih oblikah Nove oblike delovanja zakonskih skupin imajo seveda svoje zakonitosti. Voditi srečanje zakonske skupine preko spleta ni in ne more biti enako kot na srečanjih v živo.

Skupine, ki to zmorejo in želijo, lahko nadaljujejo z delom po gradivih. Nekaj priporočil za lažjo izvedbo srečanja: • Srečanje naj ne bo daljše od 90 minut (uradni del srečanja).

• Par, ki vodi srečanje, naj pri pripravi srečanja prilagodi lekcijo tako, da izpusti tiste vaje ali vprašanja, ki niso izvedljiva preko spleta.

Foto: arhiv DiŽ

Vodenje zakonske skupine v času epidemije P

• Izbere naj bistvena vprašanja v lekciji.

• Priporočamo, naj pari sodelujejo tako, da voditeljski par vabi k besedi po principu »kroga«, da si zakonci ne skačejo v besedo in da se katerega po pomoti ne spregleda.

Seveda še vedno velja pravica do molčečnosti – par, ki na določeno vprašanje ne želi odgovarjati, enostavno preda besedo naslednjemu.

• Ne pozabite na uvodno in za­­ključ­ ­no molitev.

Podelitev življenja Skupina se lahko odloči, da bo za spletna srečanja namesto gradiv odprla teme, ki zakonce trenutno najbolj »žulijo«, npr. kako usklajevati delo od doma in šolanje otrok; kako si organizirati življenje, ko smo vsi doma; kako se soočamo z omejitvami; kaj nas skrbi …

Molitveno srečanje Skupina se lahko odloči, da bo videokonferenco izpeljala v obliki molitvenega srečanja: molitev rožnega venca, podelitev prošenj posameznikov in molitev za konkretne potrebe zakoncev v skupini, prebiranje razmišljanja ob dnevni Božji besedi (npr. iz Besede med nami).

Za voditeljske pare

Oddaje Odnosi so zakon, spletna stran DiŽ Povabimo zakonce na spletno stran www.diz.si, kjer so tedensko objavljeni številni članki in pričevanja, pa tudi video pogovorne oddaje. Le-te lahko v času epidemije služijo tudi kot iztočnica za pogovor na srečanju skupine.

Kratke vzpodbude objavljamo tudi na FB profilu DiŽ: https://www.facebook.com/druzinainzivljenje/. Povabimo zakonce, naj delijo vsebine med svoje prijatelje in znance. V času, ko je veliko novic, ki se jih deli na FB, izrazito negativnih, je naša naloga, da med ljudi delimo dobre vsebine – takšne, ki nagovorijo in dvigajo duha.

Težki časi, nove delitve Tudi v zakonskih skupinah se srečujemo z različnimi mnenji glede koronskih ukrepov, se morda ne strinjamo o koristnosti/škodljivosti cepljenja, nošenja mask in/ali upoštevanja PCT ukrepov. To, da ne razmišljamo vsi enako, je pričakovano in tega se ne smemo ustrašiti, še posebej, če se prvič srečujemo s temami, ki dvigajo temperaturo.

Različna stališča naj ne rušijo odnosov Če se zmoremo pogovarjati spoštljivo in sočutno, se lahko pogovarjamo o vsem. Če so navedene teme »prevroče« in se o njih ne moremo poenotiti ter nismo sposobni mirne in spoštljive komunikacije, teh tem na srečanjih skupin ne odpirajmo. Spoštujmo drug drugega in to, da nam je Bog dal svobodno voljo, da se odločamo po svoji vesti.

Skupina naj glede na potrebe svojih članov najde način, da se srečuje še naprej (ko so razmere zaostrene, preko Zooma; če si pari želijo udeležbe v živo in ukrepi to dopuščajo, s spoštovanjem ukrepov tako, da zaščitimo drug drugega). Da torej na srečanju skupine nosimo masko, tudi če nam ne paše. Da se odpovemo pogostitvi, če bi s tem ogrozili zdravje drug drugega. Čeprav se morda ne strinjamo v vsem, pa vseeno potrebujemo drug

Družina in Življenje

drugega. Potrebujemo skupnosti, kjer smo lahko to, kar smo. Kjer smo sprejeti takšni, kakršni smo. Naj bodo zakonske skupine tak prostor.

Tudi epidemije bo enkrat konec.

Gotovo pa ni v Božjem načrtu, da se prav v tem času, ko se vsi soočamo s takšnimi in drugačnimi stiskami, oddaljimo drug od drugega in dopustimo, da naše prej povezane skupnosti načne duh ločevanja. Kadar ne vemo, kako naprej, ne pozabimo, da smo vsi bratje in sestre v Bogu, da nas ima vse enako rad in da si želi, da med seboj gradimo edinost.

Tako kot edinost med zakoncema še ne pomeni, da se v vsem strinjata, tudi edinost v zakonski skupini ne pomeni, da moramo vsi enako razmišljati.

Zaključek Vem, da se voditeljski pari v teh časih še posebej trudite, da bi skupine delovale in ostajale povezane. Včasih potožite, da se zakonci v naših skupinah skoraj ne odzivajo na naše

33

maile, sporočila in vzpodbude. NE OBUPAJTE! Izkušnja namreč kaže, da zakoncem te pozornosti veliko pomenijo, čeprav povratna informacija o tem le redko ali celo nikoli ne pride do nas. Bonton odzivanja na pošto v takšni ali drugačni obliki se je namreč od časov, ko smo si še pisali pisma na roko, zelo spremenil. In neodziv ne pomeni, da naše delo ni vredno truda.

Zato vztrajajte, pišite, kličite in vzpodbujajte pare v vaših skupinah. Vsaka topla beseda, vsak telefonski klic, preprosto vprašanje: »Kako sta?« šteje.

Povabilo Vsi voditeljski pari ste dobili povezavo na posnetke z letošnjega srečanja za voditeljske pare Dajemo naprej. Vsa predavanja so zelo aktualna in zato res vabimo, da si jih ogledate, če vam še ni uspelo. Če kdo povezave ni dobil ali se je kam izgubila, naj piše na: marjeta@ diz.si. ● Marjeta Bec

Družina in Življenje

Foto: Klemen Lajevec

34

Dajemo naprej 2021: Ostanite v moji ljubezni Ko smo na pragu poletja začeli razmišljati o tem, na kakšen način izpeljati letno srečanje voditeljskih parov ter drugih sodelavcev Družine in Življenja, smo s strani regijskih voditeljskih parov dobili jasen odgovor: Dajemo naprej naj bo v živo! Pogrešamo bližino, dovolj imamo ekranov. To željo smo položili v Gospodove roke in začeli s pripravami. Na sončno soboto, 25. septembra, smo se vidno veseli in zadovoljni, da nam je dano biti skupaj, srečali v Želimljah.

D

uh veje, kjer hoče, in vel je tudi med nami. S pomočjo Tadeja Vindiša, ki je skozi ves dan naše srečanje prepletal s slavljenjem, in odličnih govorcev Slavka Rebca in Mateja Cepina ter z zavzetim sodelovanjem vseh udeležencev smo preživeli krasen dan. Da smo poleg duha razgibali tudi telo, je poskrbela Saša Štern, ki nas je zjutraj najprej ogrela, popoldan pa

naučila nekaj gibov, s katerimi lahko zmasiramo sozakonca po napornem dnevu.

Benjamin Siter, novi vodja Družine in Življenja, je najprej odstrl pogled na znamenja časa, ki ga živimo. Dobili smo potrditev, da občutki nemoči, strahu, jeze ali žalosti niso nepričakovani, saj se soočamo s preizkušnjo, kakršne v življenju še nismo doživeli.

O tem, kako se v teh okoliščinah odzivati in voditi zakonsko skupino, je spregovoril Matej Cepin.

Slavko Rebec nam je dal zagona in nas utrdil v zavedanju, da nam pri soočanju s težavami ni potrebno iskati novih pristopov, temveč se moramo zateči k molitvi in zakramentom. Poudaril pa je tudi, kako pomembna sta osebna bližina in stik s pari v stiski,

Dajemo naprej

Foto: Klemen Lajevec

katerim težav sicer ne moremo reševati, lahko pa jim nudimo sočutno bližino, poslušanje brez nasvetov in za njih molimo.

V popoldanskem delu sta nas Benjamin Siter in Matej Cepin popeljala v proces strateškega načrtovanja, ki trenutno poteka v Družini in Življenju. Aleš Čerin je predstavil prenovljeno poslanstvo DiŽ-a, ki vključuje besedo NAMENOMA: namenoma gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej. S pomočjo spletni orodij smo bili povabljeni, da pomagamo izbrati ključne teme, o katerih se bomo v DiŽ-u pogovarjali v prihodnjih treh letih, odgovarjali pa smo tudi na vprašanje, na kakšen način se približati ljudem, ki si želijo graditi odnose.

Marjeta Bec, ki je v DiŽ-u odgovorna za zakonske skupine, je orisala

Družina in Življenje

trenutno stanje v skupinah in posledice, ki jih je v skupinah pustila epidemija, ter podala nekaj idej, kako v skupinah graditi varen prostor, kjer se bodo pari čutili slišane in sprejete.

Nagovorila sta nas tudi ustanovitelja DiŽ-a, Dani in Vilma Siter, ki sta nas spomnila na naš temelj, ki je in mora biti v Gospodu. Dani nas je povabil, naj se, tako kot vsak dan priklopimo na polnjenje svoj mobilni telefon, tudi sami ne pozabimo priklapljati na vinsko trto, ki je Jezus. Čisto na koncu pa nas je na moč molitve skupnosti v svojem ganljivem pričevanju spomnil tudi Aleš Čerin, naš sodelavec, ki je povedal, kako je dan, ko mu je Dani na Kureščku v roke dal DiŽ-evo revijo, spremenil življenje.

Srečanje smo zaključili s sveto mašo, z našima prijateljema duhov­­ nikoma Slavkom Rebcem in Rafkom

35

Klemenčičem. Pri njej smo na oltar položili vse naše voditeljske pare, vse pare v zakonskih skupinah, vse naše družine in prosili za Božji blagoslov.

Na srečanju Dajemo naprej vsako leto »umestimo« tudi nove regijske voditeljske pare. Benjamin Siter je za to poslanstvo mazilil Nadjo in Bojana Mehle ter Mojco in Stojana Lapajne.

Hvaležni Bogu, da nas je zbral, nam »pripeljal« navdihujoče govorce in nam naklonil še lep, sončen dan, se zahvaljujemo vsem, ki ste bili z nami v živo, pa tudi vsem, ki smo vas nosili v svojih srcih in si boste posnetek srečanja ogledali doma.

Dragi voditeljski pari in duhovni spremljevalci skupin, naj vas pri služenju, ki ga opravljate, spremlja Božji blagoslov. ● Marjeta Bec

Dajemo naprej

Družina in Življenje

Foto: zajem zaslona

36

Najina zakon zgodba z Jurijem in Jelko Žnideršič Po nekajmesečnem premoru smo se v četrtek, 18. novembra spet zbrali na e-pričevanju oziroma Najini zakon zgodbi, v kateri se je Benjamin pogovarjal z mladima zakoncema Jelko in Jurijem Žnideršič. Pričevanje, ki smo ga sicer spremljali preko zoom-a, smo prenašali iz novega studia Družine in Življenja.

U

ra in pol druženja, ki so ga s svojimi vprašanji sooblikovali udeleženci, je minila kot blisk, saj sta nas Jurij in Jelka vodila skozi svoje življenje z veliko mero humorja, sproščenosti in pristnosti. Vse to, pa tudi njun pogum, da sta se poročila zelo mlada, še kot študenta in imata pri tridesetih že pet otrok, vmes pa sta oba tudi doštudirala in se zaposlila, je zelo nagovarjalo vse, ki smo ju poslušali. Iz njunih besed je bilo razbrati, da sta kot mlada starša bolj sproščena in manj komplicirata. »Midva nisva sužnja najinih otrok«, je v pogovoru povedal Jurij in izpostavil, kako pomembno je otroke vzgajati tako, da jih enostavno vključuješ v vse, kar počneš. Ko pečejo palačinke, sodelujejo vsi. Jelka pove, da je kuhinja seveda potem temu primerno umazana in da je ena prvih

stvari, ki jih moraš narediti to, da spustiš standarde. Tudi pri ocenah, če študiraš, ko imaš že otroke. Jurij otrokom dovoli, da skupaj z njim delajo v hiši in okrog nje in se ne boji morebitnih poškodb. Vse to je šola za življenje, pravi. (Jelka pa prizna, da mora včasih ob tem kar malo zamižati).

Iz vsega, kar sta povedala, pa veje tudi prepletenost njunega življenja z vero in zaupanjem v Boga. Ko sta se selila iz Maribora v Brežice, kjer sta si želela ustvariti dom, sta molila, da bi Jurij dobil službo blizu doma (prej je več let delal v Avstriji). In bila sta uslišana, veliko bolj, kot sta sploh pričakovala.

Udeleženci pričevanja – več sto jih je bilo, med njimi tudi kar nekaj mlajših parov – so postavili tudi kar nekaj vprašanj in s svojimi vtisi že med samim srečanjem izrazili navdušenje

nad pričevalcema: »Hvala vama za čudovito zgodbo in nov zagon v življenju!« »Jelka in Jurij sta vzgled in vzor vsem mladim in tudi starejšim parom.

Blagoslov celi vajini družini.« »Hvala za vajino iskrenost in energičnost. Super sta! Z Božjim blagoslovom naprej!« Hvaležnost za to, da sta si bila podarjena, smo vsi močno začutili ob Jelkinih besedah, da Juriju vsako jutro pove, kako hvaležna je, da je on njen mož. Pomembno sporočilo, ki ga bomo vsi odnesli s seboj. In ga – tako upam – tudi sami večkrat povedali svojemu sozakoncu.

Vsi, ki ste pričevanje v živo zamudili, si ga lahko ogledate na youtube kanalu Družine in Življenja. ● Marjeta Bec

Družina in Življenje

37

38

Dar življenja

Družina in Življenje

Bine Mestnik

Septembra se je rodil naš Bine J. Pestovanja in ljubezni mu pri nas ne manjka, serijsko pa ima vgrajeno tudi odpornost na raznovrstne vragolije in domislice svojih sester Lucije in Hane ter brata Izaka.

Mestnikovi iz Stične

Gabriel Budja

Konec marca se nam je pridružil Gabriel, ki je sedaj že pravi korenjak.

Bogu hvala J. Hvaležni brat Natanael, mami Lucija in ati Matej

Sofija Emeršič

Zakaj Bog ne ljubi ničesar razen njega, ki prebiva z modrostjo.

Ta je namreč lepša ko sonce in kakor vsa razvrstitev zvezd.

(Modr 7,28–29) Hvaležni smo Gospodu za našo Sofijo, ki se nam je pridružila 7. 10. 2021.

Ati Metod, mami Sara ter bratca Benjamin in Tobija

Družina in Življenje

Janez Epšek

»Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen« (Ps 139,14).

15. marca 2021 se je sestrici Sofiji pridružil naš mali junak Janez. Hvaležni za dar življenja, družina Epšek.

Helena Vode

Še ne tri tedne stara in že hodi na zakonsko skupino. Ker verjameva, da je dober odnos med nama eno najlepših daril, kar ji lahko dava.

Gregor, Maruša in sestra Favstina

Vsem družinicam čestitamo in želimo obilo Božjega blagoslova!

Za objavo v reviji nam fotografijo z opisom vašega dojenčka ali malčka pošljite na naslov: marjeta@diz.si.

39

40

Danijev nagovor

Družina in Življenje

On je glavni Ko se je nama rodila prva vnukinja, sva kupila veliko škatlo kock. (To so tiste velike kocke. Niso LEGO.) Kdo bi mogel prešteti, koliko stolpov, hiš, živali, pištol, tovornjakov, avtomobilov in drugega je bilo v teh letih narejenih iz teh kock!

P

red nekaj dnevi je vnuk zopet ustvarjal svojo mojstrovino iz omenjenih kock, ko ga je Vilma vprašala: »Kaj pa ti misliš, kdo je Jezus?« In iz šestletnika je butnilo kot iz topa: »On je glavni!« Niti za trenutek ni pomislil, da bi bilo kaj drugega sploh mogoče. Si predstavljate, kako je to delovalo na Vilmo? Ostala je brez besed. Vnuk ji je predstavil najpomembnejšo resnico v življenju, po kateri je še bolj utrdila prepričanje, da mora imeti vsaka hiša, tudi tista iz kock, trdno podlago (trden temelj), na katero »zidake« (kocke) zlagamo in pritrjujemo. Kako pomembno je to za hišo, v kateri bivamo ali nameravamo bivati, pa nima smisla izgubljati besed!

Gradimo na trdnih temeljih Starejši se spominjamo, koliko »zidarjev« je še bilo v naši mladosti. Vsak, ki je znal uporabljati »kelo« (zidarska žlica), »fandl« (zidarska ponev), »plajbo« (svinčnica), zmešati malto in narediti faže (zidne poravnave za nanos malte), je bil zidar in je »na fuš« zidal (sebi, prijateljem …). Danes tudi »zidarija« ni več to, kar je bila. Zakonodaja je stroga, potrebni so jasni načrti (prostorski, gradbeni, elektro …), soglasja, dovoljenja … Danes gradijo (smejo graditi) le še kvalificirani gradbinci, mojstri, inženirji, podjetja … Mimogrede, ste vedeli, da je tudi Družina in Življenje (DiŽ) »gradbeno podjetje« J? Naš moto in naše poslanstvo je: »Gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej«. Že že, pomislite, vendar se vam ob tem zastavljajo razna vprašanja: »Katere odnose pa gradijo pri DiŽ-u, kako in na kakšnih temeljih jih gradijo, kakšni naj bi ti odnosi posta(ja)

li, kako dolgo traja ta gradnja, kako je z »dovoljenji«, sredstvi in »materiali« za gradnjo …?« Hvaležni smo vam za taka vprašanja. So nujna, saj nam nastavljajo ogledalo, če smo še na pravi poti, če še hodimo v pravo smer in proti pravemu cilju. Pravi cilj so namreč nebesa, tu na zemlji pa globoka edinost med možem in ženo.

Prav zaradi tega se vsa naša »gradnja« vrti okoli odnosov. Vpetost v odnose je za človeka neizbežno dejstvo – ali kot je zapisal Thomas Merton: »Nihče ni otok.« Že pred rojstvom smo bili vpeti v odnose. Kako tesen odnos smo imeli z mamo, ko nas je 9 mesecev nosila pod srcem (posredno tudi z očetom, če je bil prisoten ali ne). Osebno pa sem prepričan, da smo imeli, še preden smo bili spočeti in smo se rodili na ta svet, zelo poseben in tesen odnos tudi s Stvarnikom: »Moj zarodek so videle tvoje oči, in v tvoji knjigi so vsi zapisani, dnevi so določeni, preden je bil eden izmed njih« (Psalm 139,16).

Kar osupnem, ko pomislim, kako prepletena so naša življenja z odnosi: starši, sorojenci, sorodniki, prijatelji, sošolci (vrtec, šola: osnovna, srednja in fakulteta), učitelji, simpatije, sodelavci … Niso pa vsi odnosi enaki oziroma »nimajo enake teže«. Nekateri nas bolj zaznamujejo, drugi manj, nekateri so težji, drugi lažji, nekateri prijetni, drugi neprijetni, nekateri v nas povzročajo zmedo, jezo ali celo obup, drugi nam prinašajo veselje, mir, zadovoljstvo, uteho …

Zame sta najpomembnejša dva odnosa Na prvem mestu je moj odnos z Bogom. Hvaležen sem mu, da mi je bila vera položena v zibko ter da mi je

Dani Siter, skupaj z ženo Vilmo ustano­ vitelj društva DiŽ

dal priložnost, da sem, ko sem odrasel, otroško vero nadgradil z osebno odločitvijo (o tem sem večkrat že pisal), ko sem pri 22 letih Jezusa povabil, naj me spremlja skozi življenje. On je vabilo z veseljem sprejel in odtlej se vsak dan druživa – včasih 10 minut, največkrat pa vsaj pol ure, pa tudi več. Tako jaz preko vsakodnevnega druženja gradim odnos z najpomembnejšo Osebo mojega življenja.

Drugi odnos, ki ga gradim, je odnos z ženo, ki jo ljubim. Njej sem pred 43 leti obljubil, da ji bom ostal zvest v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, da jo bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja. Kmalu sem spoznal, da ohranjanje dane obljube ženi ni »mimogrede«, pač pa gre za nenehno in aktivno delo na sebi in na najinem odnosu. To delo (gradnja) je lahko včasih zelo naporno in težavno.

Mnogi pri tem delu omagajo in odnehajo. Zakaj? Mislim, da je to zaradi nevednosti pa tudi zaradi nepriprav­ ljenosti enega ali obeh zakoncev.

Grad­nja odnosa v zakonu terja privolitev in aktivno držo obeh.

Bojno polje Ko rečem, da je lahko ta gradnja tudi težka, se sprašujem, ali kdo uživa, ko midva trmariva in se prepirava med seboj? Odgovarja mi apostol Peter, ki pravi, da uživa »naš nasprotnik hudič« (1 Peter 5,8), ki tudi »krade, kolje in podira« (Janez 10,10a). Kaj torej želi ukrasti in podreti v najinem odnosu?

Najin mir, veselje, medsebojno naklonjenost, ljubezen in spoštovanje …

Vsi, ki smo dlje poročeni, vemo, da edinost v zakonu ne pride sama od

41

Foto: Pixabay

Družina in Življenje

sebe, pač pa je to Božji dar, ki nama ga sicer daje v obilju, če sva pripravljena z Njim sodelovati – graditi z roko v roki in skupaj z Njim.

Ste opazili, da se gradnja edinosti večkrat dogaja sredi »bojnega polja«?

Ko sva si pred dnevi vse povedala (zmetala v obraz), kar je bilo treba in kar ni, sem naslednje jutro »na kavi z Jezusom« poročal: »Veš, Jezus, danes sem čisto »razrušen«. Sinoči sem spet izgubil bitko. Hudič me je dobil v kremplje. Vem in jasno mi je, zakaj sem doživel poraz. Sam sem se hotel boriti z njim – s svojimi močmi. Pa sem že tisočkrat ugotovil, da ta boj ni moj, ampak je Tvoj. Ne vem, zakaj to delam, zakaj se ne obrnem k Tebi. Še najbolj bedasto pa je bilo, da sem bil prej celo pri spovedi in se iskreno spovedal. Potem pa tak poraz. Prav režal se je ta zoprnež, ko naju je imel v krempljih in naju je metal ob tla najine sebičnosti, ranjenosti in zaverovanosti v svoj prav. Nisva bila sposobna presekati občutkov in besed, ki so zbadale in prebadale. Bila sva v

ognju. Vse je zgorelo, ostale so samo ruševine zablod, nemoči in ponižanja.

Skratka, poraz na celi fronti. Za nameček pa še to: po določenem času sva se »KAO« spravila! Ti veš, zakaj KAO, ti veš, kako si želim, da bi se naučila zares vstopati v bolečino drugega in iz srca reči: Dovoli, da jočem s teboj ob tvoji odprti rani in začutim, kako močno so te prizadele moje besede in moja brezbrižnost.« Ko sem Jezusu vse to povedal, sem ga prosil, naj mi tudi on kaj blagodejnega pove. In mi je. Povabil me je v knjigo Razodetja in mi pokazal vrstico: »Zatem sem videl veliko množico …, stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v rokah« (Razodetje 7,9).

Sprva nisem vedel, kaj mi hoče s temi besedami sporočiti in sem nadaljeval z branjem: »Ti, ki so oblečeni v bela oblačila … so prišli iz velike bridkosti ter so oprali svoja oblačila in jih očistili v Jagnjetovi krvi« (Razodetje 7,13–14).

Rekel sem Jezusu: »Gospod, rad bi

bil med tistimi, ki stojijo pred teboj (pred Jagnjetom) in pred prestolom, pa so moja oblačila žal umazana in raztrgana in ne sodim tja. Kot vidiš, sem še vedno sredi velike bridkosti.« In Jezus mi je rekel: »Tudi ti lahko svoja oblačila opereš in očistiš v moji krvi, če to želiš.« In sem odgovoril: »Da, Gospod, zelo si želim.« Zgodilo se je v trenutku. V mislih in po veri sem se znašel pred prestolom in pred Jagnjetom in sem vzklikal s svetimi: »Hvala in slava in modrost in zahvala in čast in oblast in moč našemu Bogu na vekov veke. Amen« (Razodetje 7,12). Po nekaj minutah sem se znašel tudi v ženinem objemu in tokrat se nisva le »KAO« spravila, pač pa je bil »najin oprosti« izrečen iz vsega srca in najin dan je zablestel v vsem svojem sijaju.

To se mi/nama je lahko zgodilo, ker je On alfa in omega, začetek in konec, ker je On že premagal zlo in smrt, ker njemu zaupam, saj je vendar ON GLAVNI. Naj bo glavni tudi v tvojem življenju. ●

42

Družina in Življenje

Malo za šalo malo zares

Mož in žena sedita za mizo in se pogovarjata o darovanju: »Obleke, ki so mi premajhne, bi rada podarila tistim, ki stradajo.« Mož prehitro odvrne: »Tisti, ki so jim prav tvoje obleke, gotovo ne stradajo.« Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

J

Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec.

Prideta dva policaja na kavo pa morata pokazati PCT potrdilo in osebno izkaznico. Dva gosta pri pultu komentirata: »Kam smo prišli, da kelnarca policaje legitimira!«

Glavna urednica: Marjeta Bec (marjeta@diz.si)

J

Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com) Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Marjeta Bec (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja, Za voditeljske pare, marjeta@diz.si), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail.com), Mateja Jemec Tomazin (Malo za šalo, malo zares, mateja.tomazin@gmail.com).

Grafična priprava in tisk: Tiskarna Povše BM d.o.o.

Zidar, vrtnar in električar se prepirajo, katero delo je starejše.

“Mi smo gradili že piramide!” reče zidar.

“Mi smo posadili drevesa v raju,” izjavi vrtnar.

“To ni nič!” se hvali elektrikar.

“Ko je Bog rekel, naj bo luč, smo imeli mi že vse kable položene.”

J Po prepiru z možem mlada žena pokliče svojo mamo: »Mami, tako ne morem več živeti. Spet sva se prepirala. Prišla bom k vama domov in živela z vama.« Mama mirno odvrne: »O ne, tvoj mož mora plačati za svoje grehe. Jaz bom prišla k vama domov in živela z vama.«

J Žena očita možu: »Ves čas kuham in pospravljam, vse urejam in vam šivam. Zate sem pravzaprav Pepelka!« Mož ji odvrne: »Sem ti obljubil, da boš živela kot v pravljici, če se boš poročila z mano.«

Naklada: 5000 izvodov.

Fotografija na naslovnici: Pixabay Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: revija – dar, referenca: SI 00 760111. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI 00 760 110.

Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Zakonski nasvet iz ljudske zakladnice Kako pomembni so temelji, nam govori tudi frazem izgubiti tla pod nogami in njegovo pozitivno nasprotje imeti trdna tla pod nogami. Noge so naš stik s podlago in vsakokrat, ko je naš korak negotov, nam trdna tla ponudijo oporo. Po drugi strani pa hoja po kakšni brvi in majavem visečem mostu mnogim od nas vzbudi negotovost in spet zadihamo s polnimi pljuči šele, ko stopimo na tla. Tako kot trdna tla, nam tudi trdna vera predstavlja pravo oporo v življenju pri prečkanju različnih čeri, ki v nas vzbujajo dvome in negotovost. In tako kot moramo sami stopiti z majavih tal spet na trdna tla, moramo temelj in trdno povezanost z Nebeškim Očetom poiskati sami. Usmiljeni Oče pa nas vabi in nam vedno znova podaja roko!

Pripravila Mateja Jemec Tomazin

Zelo so me ganila pričevanja vseh parov. Hvala vam za podarjeno. Hvala, ker sva z vami poglobila najin odnos in se še bolj povezala med seboj. Napolnjena in okrepljena greva v dolino orat in sejat.

Udeleženka seminarja Nepozabni trenutki za naju, Nevenka

Petra in Matej sta prepričala z njuno iskrenostjo in sta kar žarela od ljubezni. Prepričal je tudi Matej z moško odprtostjo o sebi in o "moških" stvareh, ki jih vsak dec ne pove kar tako.

Udeleženec e-pričevanja s Petro in Matejem Berčan

Hvala! Takšne in podobne zgodbe ne bi bile mogoče brez vas! Zato ...

Hvala vsem, ki ste kadarkoli prispevali svoj dar in še posebej tistim, ki redno, mesečno darujete! Zaradi vaše dobrodelnosti se po Božji dobroti in usmiljenju dogajajo čudovite stvari v odnosih, ki spreminjajo življenja slovenskih zakoncev in družin.

Vabimo vas k nadaljnji redni podpori (ali da se odločite in naše delo morda prvič podprete), da bomo še naprej skupaj zmogli graditi odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.

V imenu ekipe Družina in Življenje, Benjamin Siter

Svoj dar za boljše odnose lahko s pomočjo naslednjih podatkov oz.

QR kode prispevate tudi sedaj.

Koda namena: CHAR, Namen plačila: Dar DIŽ Božič 2021 IBAN prejemnika: SI56 0298 2025 5101 623 Referenca prejemnika: SI00 760199 Naslov prejemnika: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec pri Krškem

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2022 1.

Tematski seminar Najin odnos do denarja denarja, 4.–6. februar 2022, Zavod Marianum Veržej, prijave na: www.diz.si (v primeru omejitev se seminar izvede v živo preko zoom-a)

2.

Nadaljevalni seminar Ustvarjeni za nekaj več, 18.–20. februar 2022, hotel Belvedere, Izola, (v primeru omejitev se seminar izvede v živo preko zoom-a; prijavnica bo objavljena v januarju)

3.

Temeljni seminar Nepozabni trenutki za naju naju, 11.–13. marec 2022, hotel Belvedere, Izola (prijavnica bo objavljena v januarju)

4

Spletni seminar Ustvarjeni za nekaj več več, 11.–25. marec 2022 (seminar se začne v petek, 11. 3. s prejemom dostopa do videonagovorov ter se konča z zaključnim srečanjem z Danijem in Vilmo Siter preko zoom-a 25. marca; prijavnica bo objavljena v januarju)

5

Temeljni seminar Nepozabni trenutki za naju, naju, 1.–3. april 2022, hotel Rogla, Rogla (prijavnica bo objavljena v januarju)

6

Nadaljevalni seminar Ustvarjeni za nekaj več, več, 22.–24. april 2022, hotel Rogla, Rogla (v primeru omejitev se seminar izvede v živo preko zoom-a; prijavnica bo objavljena v januarju)

7

Duhovni teden za družine Veržej 1, 1, 28. julij – 4. avgust 2022, Zavod Marianum (prijavnica bo objavljena v januarju)

8

Duhovni teden za družine Veržej 2, 2, 5. avgust – 12. avgust 2022, Zavod Marianum (prijavnica bo objavljena v januarju)

9

Odmik za moške v divjini, več terminov v juniju in juliju 2022 (prijave na: www.diz.si) Vodijo Marjan Čater, Slavko Štern, Karlo Gašperič in Aleš Čerin.

POMEMBNO: Pridržujemo si pravico do dodatne omejitve števila udeležencev, spremembe načina izvedbe ali odpovedi seminarja glede na epidemiološke razmere in ukrepe, ki bodo veljali v času izvedbe seminarjev in dogodkov.

Prijavljeni boste o teh spremembah obveščeni po e-pošti, ostale ažurne informacije pa lahko spremljate na naši spletni strani.

VARSTVO OTROK: Na seminarjih zaradi omejitev števila udeležencev ne bo organiziranega varstva, zato otrok ne morete navesti ob prijavi na seminar (izjema so dojenčki). Prosimo za razumevanje.

Foto: Slavko Štern

Na vikend seminarje se prijavite preko elektronske prijavnice na spletni strani www.diz.si (zavihek dogodki/seminarji), kjer boste našli tudi več informacij o seminarjih. Če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@diz. si ali pokličite na 041/459 666 (Erika Novak).